zamorkla februar 2007

FEBRUAR 07
»Ni ne črno ne belo, vse so le odtenki sive.«
Natečaj za najbolšo črno-belo fotografijo, ki jo bomo izbrali do konca leta, nagrada 40 Eurov. Zmagovalna fotografija tega meseca je delo
Aljaža Zajca. Če hočeš sodelovati, pošlji fotke na: Zamorkla@kss.si.
UVODNIK
stran 2
Pismo predsednika
stran 5
intervju
stran 10
arwa
stran 19
Kaj je za vas realno
stran 20
nimaš sira nimaš nc
stran 24
varna vožnja
stran 28
rakete
v
Urednik: Jan Čadež
Novinarsko zaledje: Nejc Jemc, Aljaž Zajc, Jan Čadež, ARWA,Matija Perne, Nejc Hudolin,
Jelka Jelovšek, Petra Čičić, Andraž Tušek, Aleš Kolenc, Kitty, Klemen Lampič, Maruša
Čadež, Hektor C. Trdec, Ana Marija Grbanovič
Lektura: Gašper Beguš
Prelom strani in oblikovanje: Žiga Čavić
Hej everyone. Lepo vas je spet
videt (zdej si vas predstavlam,
kako
berete).
Zgodnje
pomladanska Zamorkla je
nastala v celi seriji namernih
naključij. Naključnih do te
mere, da sem včasih komaj
zadrževal
napad
smeha.
Namernih do te mere, da je blo
treba dostkrat resno delat.
Teden odštekanih zanimivosti
je za mano. Postavu sem si cilje. Direkt, kje se vidm julija 2007.
Zanimiv za nardit. Vsi mamo cilje, vsi bi radi nekam pršl, pol
se pa dostkrat zapnemo na čist neke malenkosti in ne gremo
tja, kamor bi radi. In mine teden, dva , mesec, leto (bognedej),
ki ga prebluzimo. Zato se splača na čase usedet, pogledat kje
si, kam bi rad pršu in to zapisat. In pol kadarkol te zaheka v
vsakdanjem lajfu, greš in prebereš - in se spomneš, da se ti ne
splača obešat na malenkosti. Aja, pa če se slučajn na konc ne
sezide, ni panike, enkrat bomo že pršl na cilj, očitno ni bil cajt.
To vam je tko kot en predlog za spomladansko čiščenje (v tem
primeru svoje glave).
Drugač pa, kjerkoli že ste na svoji poti, upam da uživate, da
se spomnete smejat in da vam gre dobr. Verjamem, da bo ta
cajtngček, ki ga držiš v roki, dodal še kakšen zanimiv delček v
mozaik življenja, ki ga živiš. Ker morm rečt, da mam vrhunsko
ekipo (polna je motivacij in idej, sam časovni roki jo mal jebejo)
: )) Ni de ni. Hvala jim.
JahBless
Jan
Deadline za naslednjo številko: 7.4. 2006, članki na zamorkla@kss.si
Pismo članom; iz Knjige predsednika
Ne veste? Vprašajte!
Nejc Jemec, predsednik KŠŠ
Misel, ki denar,
profit, postavlja
pred namen, vsebino.
Takšen način
razmišljanja me
žalosti in obenem
jezi.
Imam privilegij, da kot predsednik Kluba
škofjeloških študentov (KŠŠ) v vsaki številki
Zamorkle napišem nekaj besed, skupek
napisanega pa je bil v prejšnjem režimu
(socialistična
proletarsko-prostovoljska
diktatura) poimenovan pastirsko pismo. Gre
za poseben žanr lasten Zamorkli, pripadajoč
predsedniku Kluba, namenjen pa članicam
in članom. Zasnova tega besedila je sila
preprosta. Najprej vam moram postreči
z neko osebno izkušnjo, ki naj jo kasneje
razširim na področje Kluba, za zaključek
pa naj postrežem še z nekakšnim globalnim
zaključkom. Lahko pa je vrstni red tudi
nekoliko drugačen, lahko so prvine nekoliko
bolj prepletene. Pa začnimo.
Vsem ljudem ne gre zaupati. Vsak
ima pač svoje interese, za doseganje
katerih s(m)o sposobni manipulirati,
zavajati, prikrojevati resnico, klečeplaziti,
ustrahovati, groziti..., odvisno pač od
pritlehnosti posameznika. Kolikor bolj so
pritlehni, toliko bolj nam mora biti vseeno
za njihovo mnenje. Obstajajo pa tudi ljudje,
ki jim brezpogojno zaupamo. Tisti, katerih
mnenje nam nekaj pomeni, zaradi katerih
smo pripravljeni razmisliti, morda celo
premisliti si. Od enega takšnih mi je pred
kratkim na uho prišlo mnenje enega tistih
prvih. V svoji naivnosti, neizkušenosti in še
čem, je namreč tisti prvi razmišljal, da sta
KŠŠ in posredno Rdeča Ostriga, primerni
mesti za dober zaslužek, za pridobivanje
profita! Dobro, si reče človek, fant pač
nima pojma o našem delovanju, pomenu
in namenu. V tem pogledu bi izjavo kot
predsednik nekako še preslišal, za mnenje bi
mi bilo vseeno, rekel bi si, da so takšni ljudje
pač vredni poduka. So vredni pravim. Vsak,
ki želi izvedeti več o našem delovanju, naj
nas kontaktira in z veseljem bomo pojasnili
našo organiziranost, naše namene. Vse
bolj namreč opažam, da je glavni krivec
natolcevanj, laži, podtikanj, zahrbnosti in
nevoščljivosti – nevednost. Da, nevednost,
nepoznavanje določene zadeve. Vseeno
pa si priznajmo. Kljub temu, da zadeve ne
poznamo, si jo drznemo napadati, klevetati
o njej, izpeljevati neke svoje kvazi sklepe.
Ne razumite me napak. Izredno vesel sem
kritike, a le takšne, ki je konstruktivna
in predvsem argumentirana. Na klevete
in kvazi sklepe se zgolj požvižgam, da ne
uporabim prijateljeve težje izjave. V tem
smislu me je impresioniral sociolog dr.
Ivan Bernik, ki v Ostrigini predavalnici ni
hotel resno debatirati o protestih študentov
v Franciji, dasiravno je vedel o tej stvari
stokrat več kot vsi slušatelji skupaj! Ni hotel,
ker je menil, da ne ve dovolj in zato ne more
podati verodostojnega mnenja. Spoštovanja
vredna poteza!
Malce sem skrenil. Naj se vrnem na
primer tistega mladca, ki meni, da sta KŠŠ
in posredno Rdeča Ostriga potencialni
točki za večanje profita. Če bi ga nekako
še lahko podučil o naših namenih, o naši
organiziranosti, me, veliko bolj kot sama
»zmotnost in zgrešenost« tega razmišljanja,
moti in žalosti druga stvar. Namreč misel
kot taka, ki vidi predvsem obliko in ne
vsebine. Misel, ki denar, profit, postavlja
pred namen, vsebino. Takšen način
razmišljanja me žalosti in obenem jezi.
Kaj storiti, da temu ne bi bilo tako? Težko
kaj. Z moje strani le nasvet – vprašajte, če
česa ne veste, če kakšne stvari ne razumete.
Morda pa je težava v nezainteresiranosti za
vedenje, apatičnosti, lenobi, pomanjkanju
radovednosti, v odsotnosti želje po
prebijanju do srži problema? Razumem, da
se je težko izogniti vplivom kapitalistične
logike, ki je ravno takšna kot zmotno
mladčevo razmišljanje. Kakšni so njegovi
nameni ne vem, upam pa, da se sprašujete,
kakšni so moji, da vam takole razpredam?
Zakaj posvečam temu toliko pozornosti, ko
pa naj na takšna mnenja ne bi dal veliko? Mi
zaupate? Upam, da ne. Kajti besede so eno,
dejanja pa drugo. Govori in piše lahko vsak,
dejanja pa so tista, po katerih se ločimo.
Zato mi ne verjemite na besedo, pač pa na
dejanja.
Poudaril bi rad, da sta nam, ki aktivneje
delujemo v okviru Kluba, pomembni tako
oblika kot vsebina, a da je vsebina daleč pred
obliko, da je naš namen ponujati članicam
in članom široko paleto storitev. Te naj
obsegajo izobraževanje, pomoč pri študiju,
dostop do interneta, rekreacijo, kulturne
dogodke, zabavo ... In veste kaj, te storitve so
in bodo, dokler si bomo to lahko privoščili
oz. bolje, dokler nam bodo dovolili, za vas
člane ugodne, subvencionirane ali celo
zastonj. To je naš namen - pomagati članom
in bogatiti njihovo študentsko življenje, ne
pa izkoriščanje članov in bogatenje na njihov
račun. Tega (izkoriščanja in profitiranja
na račun drugih) je že drugod dovolj. Če
kdo tega ne razume, naj se obrne name in
razložil mu bom, če kdo noče razumeti, je
težava globja.
Za vas člane letos poleg stalnih
projektov (rekreacija, jezikovni tečaji,
delavnice, internet, fotokopiranje, koncerti
...) pripravljamo tudi nekaj novosti. Pripraviti
vam želimo mednarodno izmenjavo, že
zdaj vas ob vikendih vabimo v hribe, za
dijake pripravljamo inštrukcije, poleti se
bomo odpravili na taborjenje ob Kolpo,
spomladi bomo preuredili naše prostore in
vas nato povabili v novo galerijo in v nov,
dodaten cyber-lounge kotiček. Vse aktualne
novosti, zanimivosti in za študenta/dijaka
pomembne informacije lahko dobite na naši
spletni strani www.kss.si. Vsak, ki bi želel
prispevati svoj delež k še kvalitetnejšemu
preživljanju študentskih dni, pa je vljudno
vabljen v naše vrste. Verjamem, da vsak
posameznik premore precej kreativnosti
in idej, le vzpodbuda in volja je včasih
potrebna. Težava pa bržčas spet tiči v
nezainteresiranosti, apatičnosti, lenobi
in nevednosti? Moj naslov za takšna in
drugačna vprašanja, za predloge, pohvale ali
argumentirane kritike je nejc.jemec@kss.si.
Po klevetarjih, zahrbtnežih, škodoželjnežih
in podobnih tičih, bom udaril nazaj - brez
milosti.
PROSTOVOLJENJE V
MAKEDONIJI
Jelka Jelovšek
Današnji tempo življenja v Sloveniji
je postal zelo hiter. Veliko mojih znancev
in bivših sošolcev si že pridno služi
kruh, nekateri pa poleg vsakodnevnega
pridobivanja denarja tudi študirajo.
Ko sem zaključevala študij, me je
prešinila ideja, da mora obstajati še nekaj
več, da si pri moji starosti lahko privoščim
še malo bluzenja in spoznam kaj drugega,
preden se podam na Odisejo odraslega
davkoplačevalca. Želja je bila dovolj velika,
da sem našla Program MLADINA, ki
mladim omogoča, da čas do enega leta pod
sponzorstvom Evropske Komisije preživijo v
drugi državi, drugi kulturi, med popolnoma
novimi ljudmi. Izbrala sem organizacijo, jim
poslala mail in … rekli so, da lahko pridem.
Moj projekt poteka v Strugi, ki je
mestece v Makedoniji ob Ohridskem jezeru,
veliko kot Škofja Loka. V mestu imajo svojo
univerzo in trije prijatelji, ki so trenutno
študentje, vodijo organizacijo, ki gosti in
koordinira EVS (Evropska Prostovoljna
Služba) projekte in organizira mladinske
izmenjave. V Strugi je veliko prostovoljcev
različnih narodnosti, kar olajša prilagajanje
novemu okolju. Jaz sem v Strugo prišla julija,
sredi turistične sezone, ko se ob jezero preseli
pol Makedonije. V tem času je v mestu težko
dobiti stanovanje in po prvih dveh tednih
v malem enosobnem stanovanjcu v centru
mesta sem se še z dvema prostovoljkama
preselila v stanovanje ob jezeru. Pozicija je
bila fantastična. Petdeset metrov od jezerske
plaže, ki si jo čez sicer zelo prometno cesto
videl z balkona. Moja soba je bila ogromna.
A bilo je dotrajano. Parket je razpadal, v
kopalnici so bile stene zelene od plesni, ni
bilo umivalnika, vsake dva dni smo imeli na
obisku kvazi električarja, ki je ugotavljal, na
katerem delu napeljave je tokrat problem.
Ob uporabi kuhalnika se je segrela celotna
stena, v kateri je bila napeljava. Problemi z
nastanitvijo in poletna odsotnost mentorjevin
fantov iz organizacije zavoljo počitnic
je vodila v pravcato krizo in konflikte
med prostovoljci in organizacijo. Ko se je
vsakodnevno poletno nastavljanje soncu
in večerno žuranje, značilno za turistično
sezono, končalo in se je poletje prevesilo v
jesen, so se težave s stanovanjem nekoliko
uredile. Preselila sem se nazaj v center, v
stanovanje, ki tako izrazitih pomanjkljivosti
in problemov nima. V njem živim z Evo, ki
je prostovoljka iz Avstrije. Živeti sama, brez
crkljanja in nadzora staršev, mi je postalo
všeč. Na začetku, v času privajanja ene na
drugo, je bilo sicer veliko težav, vendar sva
se kar ujeli in se zelo navezali ena na drugo.
Imava tudi domačega ljubljenčka. Morskega
prašička z imeni Marsu od Finke, Peteršilj
od Slovenije, Paci od Makedonije. Zaradi
neobstoječega sesalca sva se spoprijateljili
z priletno sosedo, ki naju vsake toliko tudi
nahrani.
Življenje v Strugi je lahkotno. Mesto
se prebudi malo pred enajsto dopoldne in do večera
je glavna ulica Čaršija v vseh letnih časih polna ljudi.
Česa takega v Loki, razen ob prireditvah, kot je recimo
Venerina pot, nisem doživela. Kot minus Struge bi
izpostavila kulturo. Kulturnih ustanov ni. Ni kina, ki
gledališča. Vsake toliko se
primeri kakšen kulturni
dogodek, a tudi teh ni
veliko. Struga gosti večer
poezije, na katerem se
zberejo pesniki vsega
sveta in recitirajo svoje
izume. Veliki dogodek, ki
sem ga doživela, je bilo še
skakanje v reko Drim na
19. januarja dan. Mislim,
da sem bila v mesecih
svojega bivanja v Strugi
večkrat v knjižnici, kot
je bil povprečen stružan
v zadnjem desetletju.
In knjige imajo le v makedonskem, albanskem in
jugoslovanskem jeziku! (In kar hitro sem obupala nad
ambicijami, da bi uživala v branju grabljic.)
Makedonci so zelo prijazni ljudje. Družba je
precej patriarhalna in veliko lažje je spoznati fanta
kot dekle. Večinoma se prostovoljci, ki nas je okoli
sedem, družimo med sabo in z ljudmi iz organizacije.
Poleg treh fantov, ki so vsak dan v pisarni, med te
ljudi spadajo še lokalna mladina, ki je vključena
v manjše projekte. Organizacija izdaja časopis za
mlade, katerega uredniški odbor vodijo prostovoljci,
članke pa piše skupinica lokalnih srednješolcev, ki se
za nagrado udeležijo ene od mladinskih izmenjave v
kaki drugi državi. In to niti ni tak hec. Makedonski
državljani za vstop v veliko večino držav rabijo vizo,
ki pa jo je strašno težko dobiti. Organizacija jim daje
možnost udeležbe katere od izmenjav v sicer njim tudi
s finančnega vidika težko dosegljivi tujini.
Večina projektov, za katere smo se kot prostovoljke
prijavile, ne obstaja in velika nevarnost je dolgčas, ki v
zimskem času privede do depresije. Meni se ji je zavoljo
pisanja diplome in bloga, izletov v Slovenijo in Turčijo
ter izmenjave v Srbiji uspelo izogniti. Imela sem tudi
kar nekaj obiskov iz
Slovenije, ki so mi
popestrili sicer dokaj
monotono življenje.
Z
monotonostjo
brezdelja
se
za
moj okus najmanj
primerno
bori
prostovoljka iz Finske,
ki je na dobri poti
za članstvo v kakem
društvu
anonimnih
alkoholikov. Imamo
tudi divjega fotografa
iz Francije, moja
Avstrijka je obsedena
z uspehom, druga Slovenka je v Makedonijo pobegnila
od sedaj bivšega fanta, Francozinja je tu v upanju, da
bo našla pot iz predivjega mladostniškega življenja.
Kljub vsem negativnim stranem Struge mislim,
da je obdobje, ki ga bom preživela kot prostovoljka v
Strugi obdobje, ko se počutim najbolj svobodna in ta
občutek bom marsikdaj v bodočnosti pogrešala.
Poezija
Vem, da jo gledaš.
In da si hkrati na njej.
Kajti le ti imaš zmožnost,
da poletiš do nje.
Da prodreš skozi oblake
in predreš njeno mavrično
avro.
Da prideš prav k njej,
v njeno bistvo.
Gledaš jo in vabi te.
In ti se ji ne znaš upreti.
Ne moreš se.
Kajti njeni čari so premočni
in njena moč prevelika.
Tako privlačna je.
Kraljica noči,
gospodarica neba.
Arja
»Če ne bi pisala, bi se mi že zmešalo. Preveč
globoko čutim.«
Sobota dopoldan. Siv februarski dan nekje visoko … v bloku Škofje Loke. Čaj.
In Neža Maurer. Ženska z veliko začetnico. Prav res. Ne le še kot ena fraza, ko
opisujemo velike in pomembne ljudi. Ženska, ki se je s svojim talentom prebijala skozi
moški svet ustvarjanja literature. Ženska, ki je moški svet ni ustavil.
Pravi, da je samo zaradi trme in vztrajnosti tam, kjer je danes. Najmočnejši pač
preživijo … in obstanejo.
»Ne morem reči, da sem imela več talenta … Lahko pa rečem, da sem še danes
čustveno zelo živa. Še vedno zelo močno doživljam vse stvari. Še vedno lahko
pišem ljubezenske pesmi … še čutim vse te stvari. To pa je … Ni me nič ubilo,
bi se lahko reklo. Imeti to prepričanje o sebi, to je pa tisto … Ker vem, da ima
mnogo žensk talent. Pišejo pa, dokler se ne poročijo in potem spet, ko so v pokoju.
Tako tiste najbolj sposobne kot tiste najbolj strastne. Gre za strasten odnos do
življenja in vsega, kar te obdaja. Tista najbolj strastna leta jim popolnoma ogradijo
življenja drugih. Pa ne vem, zakaj … Zato, ker je bilo tako rečeno, da mora biti,
tradicionalno naj bi ženska namreč živela za družino ali pa so, ne vem … Ali jih
ljubezen tako prevzame, da potem njih osebno ne ostane nič več, ne vem … Manj
kakor do moškega se podredijo svojemu čustvu do njega. Potem, ko pridejo otroci,
ima pa tako rada tistega otroka, da ne more nič drugega. Saj je to res. Saj takrat
te celotno življenje sili, da bi bila samo zraven otroka, pa samo zanj živela, ampak
to pač ne gre. Ker otrok kmalu zamahne z roko in te ne rabi več. Takrat pa potem
nastanejo tragedije, pa žalosti, pa misel, da jih otroci nimajo radi … Ampak ni res.
Otroci gredo samo svojo pot. In tako nastane potem neka teža v teh ženskah, zelo
talentiranih, in potem ko so že toliko starejše, da gredo otroci res svojo pot, mož
je ali pa ga ni več, potem pač začnejo pisati. Ker teh upokojenk, gospa, ki slikajo,
pišejo, poznam zelo veliko.«
Vidite razliko med moško in žensko poezijo?
»Ja, do zdaj je bila kar velika. Zdaj pa prihajajo nove … Po ženskih pesnicah se
nisem ravno zgledovala, mi niso bile vzor, ker so bile tako mile. Žrtve. Vedno so se
moški nekaj spotikali, kako lahko tako pišem. In sem odgovarjala, da ne morem
biti kot neka zlomljena veja (no sicer je to zelo lepa zbirka). Nisem mogla sprejeti te
žalosti, pa tega odrekanja …
Razen Sapho. No, samo ona je pisala lezbično poezijo, ona je pisala odločno
poezijo. Ko sem prvič dobila v roke pregled svetovne lirike, je bila v njej ona edina
ženska. Pa sem čisto ponorela … pa saj ni edina na svetu, ki je pisala …«
Tudi Neža Maurer se je najbolj posvetila literaturi, ko se je že upokojila, ko
je imela čas. Ker ustvarjanje potrebuje predvsem čas. Prej se je največ gibala v
novinarskih vodah. Sicer pa je bila skozi vse življenje zelo aktivna. Celo učila je. In
to kar več predmetov. Slovenščino, ruščino, nemščino, srbohrvaščino pa tudi risanje.
Kaj pa zdaj počne, s čim se ukvarja?
»Ta teden je spet precej živ, ker je Prešernov teden. V Ljubljani, v Konzorciju
smo imeli književniki v četrtek prireditev, v petek v Kašči literarni večer, potem
bom pa spet imela gotovo še kakšne prireditve na raznih šolah. Letos bo izšla nova
zbirka. Razen čisto prve me do zdaj še nobena ni tako izmučila. Decembra je bilo
dve leti odkar jo je založba sprejela, pa še zdaj ni izšla.«
Zakaj ne?
»Najbrž ni denarja. Tako jaz mislim. Založnik jo je namreč kar sam prišel
iskat k meni domov, da jo ne bi dala kam drugam . Kljub temu, da knjiga še ni
izdana, sem v decembru že imela predstavitev v Novi Gorici. 23. februarja pa bo
predstavitev zbirke še v Kranju.«
So to pesmi za odrasle?
»Ja, za odrasle. Naslov je Raj. Sicer je ta urednik potem, ko je prebral, vprašal,
kje je tukaj kakšen raj. Odgovorila sem, da je ravno v tem stvar, da na tem svetu ni
nobenega raja, če pa kdo v kakšnega drugega verjame, je pa to njegova stvar.«
Pa zdaj že kaj novega pišete?
»Ja, tako po malem. Pridejo, kakor se reče suhi meseci, ko ni nič. Takrat imam
potem dosti drugih knjig in zbirk za prebrati, jih oceniti in povedati, kakšne se mi
zdijo. Tega mi ljudje kar dosti prinesejo. Saj ravno zdaj imam neko knjigo na mizi.
Berem pa kolikor oči zmorejo, ker sem imela že tri operacije na očeh.«
Pa rajši pišete za otroke kot za odrasle?
»Odvisno, v katerem svetu sem. Občutek imam, kot da poteka vse moje življenje
tako, kot da bi bila dvotirni vlak. Enkrat vozim po enem tiru, drugič po drugem.
Takrat ko pišem, ne pišem o svojih otrocih ali pa o drugih, ampak nekako po
neki sreči postanem čisto otročja. Torej pišem pravzaprav o sebi. In zato so tudi
pesmi, kakršne pač so. Take res otroške, ali že skoraj otročje. Istočasno pa nikoli ne
morem pisat za otroke in odrasle. Ker, kadar sem v svojem svetu, v sedanji starosti,
v odraslosti … takrat je nemogoče spravit iz mene otroškost.«
Vas sušno obdobje prestraši ali veste, da za njim pride spet
plodno obdobje? Verjetno se vam je to do sedaj že velikokrat
zgodilo.
»Zelo velikokrat. Kar ena taka praznina te prime, joj, a
zadaj pa nič več … potem pa, kot da nikomur tega ne moreš
povedati, samo pesmim. Tudi najboljšim znancem, prijateljicam
ne morem razlagat tega, kako to čutim, v pesmih pa lahko
povem.«
In potem spet nastaja…
»Potem pa spet nastaja.«
Se vam zdi, da pri nas lahko živite od literature?
»Pri nas skoraj ni mogoče. Takih je bilo pri nas malo, dva
ali trije. Na primer Makarovičeva živi samo na ta način, ona
ni v službi. Je pa v društvu pisateljev rekla, da je ostala sama,
ker se ne bo samo zaradi preživljanja otrok poročila z bogatim
moškim. Drugače namreč nimaš dovolj denarja, ne moreš …
potem Pavle Zidar ni bil v službi, ampak je bila pa njegova
žena. Tudi tisti, ki so zelo dobri, so v službi. Saj to so večinoma
službe, ki dajejo ogromno svobode, ampak porabijo ti pa tvoj
»mozag«.
Glede na to, da ste bili v življenju tako veliko v novinarskih vodah, kakšen pa
imate danes odnos do medijev?
»Dostikrat sem se že vprašala, kako bi bila lahko danes novinarka. In nisem
sigurna, da bi me sprejeli naravnost takšno, kot sem. Težko bi bilo. Ne vem pri
katerem časopisu bi danes sploh lahko sodelovala. Ker povsod bolj ali manj lažejo.
Ali lepšajo ali slabšajo … kakršen je pač vsakodnevni trend. Tega, kar je res, tega
ni več ali pa le malo kje. Kar dosti spremljam medije. Ne morem brez družbenega
življenja. Meni se zdi prvič hudo to, da ta družba, ne samo pri nas, ampak tudi na
sploh v svetu, če se še toliko govori o ljudeh, ti niso toliko pomembni kot kapital.
Denar kot sredstvo plačevanja je dosti več vreden kot človeška bit. In tudi, ko se
kdaj pripoveduje o kakšnih spopadih, se ve, da so vmes računi. Saj so tudi včasih
bili vmes računi, kdo bo kaj pograbil, ali pa koliko ljudi je treba spravit s sveta,
ker jih je preveč, vendar pa gre zdaj skoraj vsak trenutek za to, da mi istočasno
prodajamo in smo prodajani.«
Pa mislite, da lahko rešujete svet z literaturo, ki jo
pišete?
»Ja. Ampak jaz sem zelo šibka na tem področju. To ni
moje področje. V novinarstvu sem imela vedno tudi socialo,
ampak takrat sem jaz še nekako verjela … moraš verjet, če
hočeš res dobro kaj napisat. Se mi zdi, da bi morala čisto
vse moči, ki jih imam dati v to, pa še bi me verjetno čisto
povozilo. Poznam namreč »mašinerijo« javnega mnenja in
mislim, da se nimam kaj vpletati v ta svet. Samo kolikor me
vprašajo, toliko povem.«
Mislite, da se moraš nekako prilagajati sistemu in oblasti,
če hočeš biti uspešen?
»To je pa čisto sigurno. Ne vem, če je kje na svetu takšen
sistem, da bi lahko čisto svobodno govoril. Potem moraš biti
že res dober književnik in ti mora biti vseeno ali boš plačan
ali zaprt.«
Se po vašem mnenju da kulturo delati kvalitetno, kljub
temu, da je množična? Množičnost se ponavadi namreč enači
z neko slabo kvaliteto.
»Eno je, če je tisti, ki jo dela, izredno kvaliteten in potem
ljudje to povzamejo. To je namreč potem tudi precej množično. Druga varianta
množičnosti je pa to, da delaš, kar je ljudem všeč. To je tista negativna … da svoj
nivo znižaš zato, da bo več ljudi lahko bralo, gledalo ali prepevalo. Kot popevke.
Pa so nekatere naše popevke včasih bile silno fine. Saj je celo Strniša pisal za
popevke. Ampak če se postaviš čim nižje zato, da potem lahko hopsasa drajsasa vsi
to poberejo … no potem je pa to tista slaba množičnost.«
In kaj bi za konec še povedali vsem študentom?
»Takrat ko sem jaz študirala … bom kar o sebi spregovorila … se pravi najprej
moraš preštudirati profesorje, profesorice, ker se je čisto prazno učiti in ne vedeti,
kaj oni hočejo ter zahtevajo od tebe. Druga stvar je to … jaz, ki sem bila zelo
praktična, kar je pomenilo čim manj časa porabit za študij … Takrat ko se učiš, se
učiš tudi po 16 ur na dan, strpaš v glavo vse, kar je možno za izpit, ne pa, joj … ne pa
razpravljati o tem, da to ni smiselno. Vedno sem rekla, da bomo o tem razpravljali
potem, ko bomo imeli diplome v žepu, zdaj pa ne. Zdaj bomo delali to, kar je treba.
Ker je kasneje čas za to.
Ko si na neki poziciji. Da
imajo tvoja razpravljanja in
razmišljanja tudi nek efekt.
Drugače sem pa dosti
štopala po Jugoslaviji, ko
sem bila študentka. Vendar
samo TIR-ove tovornjake.
Sem se pozanimala, kaj je
to TIR in ugotovila, da to pa
je prevoz zame. Oni imajo
točno predpisano, kdaj
morajo biti kje.
Potovala
sem
zelo
rada. Moje geslo je bilo,
da je potovanje najhitrejša
šola. Potovala pa sem čisto
sama. Nikoli nisem hotela
imeti nikogar zraven. Zato,
ker potem misliš na tistega
drugega in se prilagajaš.
Drugače pa si lahko ogledaš
to in izstopiš tam, kjer tebi ustreza. To prilagajanje je šlo meni vedno zelo težko od
rok.«
Pa še čisto za konec, ko smo ravno pri prilagajanju… anekdota:
Niko Grafenauer ji je pred kratkim rekel: »Tebe so vzgajali samo moški, potem pa
seveda, da lahko tako misliš.«
Pravi da jo je večinoma vzgajal stari ata. Neprestano pa sta bila skupaj tudi s
sosedovim fantom, ki je bil dve leti starejši.
»In ko sem prišla v Ljubljano sploh nisem razumela, zakaj nekaj, kar moški
lahko, punce ne bi smele. Sem rekla, da zdaj pa grem malo v kavarno pogledat,
kako je. Pa so mi govorili, da ne morem sama … Zakaj pa ne, sem odvrnila. Saj
znam sama hoditi, pa tudi govoriti znam. In sem mirno šla sama v kavarno. In
potem sem videla, da mi nič hudega ne pade na glavo, pa sem enostavno tako živela
naprej. Ja pač, če si vzameš, si pa vzameš, te niti ne preganjajo. Tako da je ta vzgoja
kar vplivala na mojo … ne predrznost, ampak to lahkotno jemanje te razlike med
fanti in dekleti. Mene ta razlika sicer ni motila, saj sem si jaz to ležerno, po svoje
prilagodila, je pa druge punce motilo, kako lahko jaz vse to naredim. Ni se mi dalo
dopovedati, da ta razlika obstaja. Sicer pa so fantje to kar nekako sprejemali. Se še
spomnim, enkrat na fakulteti, ko je bil cel krog fantov in jaz. Takrat smo že hlače
nosile, pa ostrižena sem bila na fanta in potem pripovedujem tam med njimi neke
stvari, pa me opazijo da joj … saj je Neža tukaj. In Snoj je samo odvrnil, da ah … saj
ona pa ne šteje, gremo kar naprej s svojim delom. Ja, je bilo kar tako.«
Kako prijeten je lahko čaj na mrko sobotno dopoldne…
Petra
C pn
KŠŠJEVA PLANINSKA SEKCIJA
Hoja je zelo sproščujoča oblika relaksacije in jo
imamo ljudje v krvi že od pradavnine, ko so se naši
prapraočaci potepali po prostranih pokrajinah in so se
morali prebiti skozi globoke gozdove, prečkati mnogo
rek in preplezati marsikateri hrib, preden so se lahko
ustalili. Kaj pa je tisto. kar nas še dandanes žene v
hrib, ko imamo že vse na dosegu roke, je to res vse
zapisano v genih ali pa je to morda želja doseči nebo,
stik z naravo ali bogom, si želimo le dodobra preznojiti
majico ali pa si želimo s trudom prislužiti pirček na
vrhu v topli koči? Razlogov je mnogo, a dejstvo je, da
planinci vriskajo od sreče, zdravja in so vedno dobre
volje in v dobri kondiciji.
Zato smo se na KŠŠju odločili, da tudi sami
ustanovimo veselo druščino planincev in tako smo
pred kratkim ustanovili planinsko sekcijo »cPn«, ki
bo vsak konec tedna organizirala pohode na slovenske
vršace. V nedeljo 4.2. smo se podali na našo krstno
odpravo, cilj pa je bil naš »domači« Lubnik (1026). Pred
KŠŠjevo pisarno se nas je v zgodnjih popoldanskih
urah zbralo 11 nadobudnežev. V velikih, težkih čevljih
smo zajeli sapo in se začeli vzpenjati po občinskem
klancu vrhu naproti. Do Grebenarja so se nam noge
že dobro ogrele in čevlji so postali lažji. V zmernem
tempu smo se brez večjih težav povzpeli do Gabrovega,
od tu naprej pa so nekateri člani krajših sap upočasniti
korak in naša skupina se je razdelila na manjše oddelke
in hitrejši so urno pobegnili naprej. Pot je postajala vse
bolj strma in tekle so nam kapljice potu, vsaka vredna
zlata in so nam močile majice. Kdo je prvi dosegel vrh
niti ni važno, pomembno je, da smo se pri koči spet
združili. Odkril se nam je prelep pogled na prelepo
rodno deželo, razgled je bil fascinanten. Videlo se je
vse od natrpane Ljubljane, preko milega, s snegom
prekritega Sorškega polja, mimo Karavanških vršacev
vse do visokih Julijcev in do najlepšega med vsemi,
našega velikana, Triglava. Trud poplačan! Na mizo s
piri, zaseko in krhli! Sedaj so se začele sanje in kovanja
načrtov kam naprej, bo to Blegoš, Ratitovec, Košuta,
Krn, morda Triglav ali pa bi se podali na kakšno
večdnevno ekspedicijo? Zakaj pa ne bi osvojili kar
vseh?? Sekcija je zaživela, srce je poskočilo in pognalo
kri po žilah! Naši cilji so visoki, morda višji od naših
hribov, a začeli bomo postopoma, se najprej podali
na kakšen okoliški tisočak in kasneje skočili na višjo
stopničko. Odločitev za naslednji podvig je padla,
Ratitovec. Večer se je bližal, treba je bilo spraviti pot
pod noge in se odpraviti v dolino. Vračali smo se dobro
uro in v ekipi je bilo čutiti zadovoljstvo, saj smo imeli za
sabo lepe vtise in super doživetje. Rad bi zelo pohvalil
vse ‘cPn’arje, saj so se izkazali s svojo vztrajnostjo in
pogumom!
V »ranih« urah ( beri ob 11h) smo se že naslednjo
nedeljo 11.2. zopet zbrali pred KŠŠjevo pisarno. Tokrat
smo se podali proti nekoliko odmaknjenim krajom,
kamor pravijo da še sonce redko zaide, v prestolnico
Selške doline, Železnike. Hojo smo začeli
iz visoke odskočne deske - Prtovča (okoli
1000m), ter se po močno zasneženi poti
počasi vzpenjali proti Krekovi koči na
vrhu Ratitovca (1667). Baza skupine
je bila podobna kakor prvič, le nekaj
malega je bilo menjav. Po uri in pol
zmerne hoje smo se zasidrali v koči,
kjer nam je prijazni KŠŠ častil pojedino
klobas in zaseke, s priloženim kruhom
in zelenjavo, slast! Pohod bo verjetno
najbolje zaznamovalo vračanje, saj smo
po dodobra zasneženi poti uživali v
zimskih radostih. Spuščali, podrsavali
in premetavali smo se po snegu (sicer
nič nevarnega!), vrgli kakšno kepo in
se vmes tudi dobro nasmejali. Izlet je
ponovno uspel, naslednjo nedeljo je
obvezna ponovitev!
Kar težko čakam naslednji pohod in vem, da
jih bo še veliko. Sproti se bomo odločali kam se bomo
odpravljali, izbrali pa si bomo tudi naš cilj, nek večji
vzpon, ki ga bomo uresničili poleti. Pohodi se bodo
vrstili vsak konec tedna, načeloma bodo to nedelje,
nameravamo pa opraviti tudi kakšno večdnevno turo.
Vse, ki jih hoja, hribi, narava in druženje veseli, prav
lepo vabimo, da se nam pridružijo. Tisti bolj težkih
nog se lahko z nami odpravite le na kakšen pohod, tisti
V načrtu je tudi s strani KŠŠja sponzorirana jedača
v osvojenih kočah, vendar zadeva zaenkrat še ni
potrjena. Na dan pohodov se bomo zbrali pred KŠŠjevo
pisarno na mestnem trgu, od koder se bomo s svojimi
avtomobili odpeljali do vznožja. Priporočljivo je s seboj
na odprave poleg obveznih planinskih čevljev vzamete
še primerna oblačila, sem spadajo tudi dodatne majice
in nogavice (pozimi seveda tudi topla bunda, rokavice,
kapa, šal,…), vzemite še planinske palice, ako jih
premorete in pa v primeru sneženo ledenega zimskega
vremena še male dereze. V nahrbtnik zapakirajte še kaj
jedače in pijače in pripravljeni boste na izstrel v nebo.
Informacije o naslednjih turah bodo sproti
objavljane na KŠŠjevi spletni strani (http://www.kss.
si/), za kakršnekoli dodatne informacije pa nas lahko
tudi kontaktirate in sicer sva vam na voljo Andraž na
telefonski številki 051/341-117 (ali na emailu k3sch@
msn.com) in Aljošo na 041/257-284 (ali aljosah@kss.
si).
Pa lep planinski pozdrav, IIIIII IIIIIIIII
IIIIIIIIIHUHU 
Tušk
bolje podkovani oziroma tisti, ki si to še želite postati
pa se lahko v naših odpravah udejstvujete večkrat ali
kar redno. Pa ne skrbite, tempo ne bo prenaporen.
Arwine 4 perspektive...
MODRC
Včasih se ljudje zataknemo pri precej prismuknjenih stvareh.
Današnja Arwina tema seveda ni izjema. Zakaj pišemo o tem? Verjetno
zato, ker sta nekaj tednov nazaj Nina in Urša spet razpravljali o bedni
situaciji Danzinih plesnih modrcev. O tem, kako bedno je, če si človek ne
more privoščiti modrca številka 2 – kar pomeni, da mora dan za dnem,
trening za treningom razpolagati z enim samim modrcem – suhim,
dišečim, sveže opranim – ali pa (kar se večkrat zgodi) z nagnusnim,
prešvicanim, mokrim in izrazito smrdečim izdelkom. O tem, kako se je
celotna produkcija športnih modrcev osredotočila na estetiko (čeprav,
če smo iskreni, izgledajo obupno), pri tem pa popolnoma pozabila, da so
izvirno namenjeni fiksiranju in ne plapolanju.
A pogovor se tu ni zaključil. Dekleti sta se sicer vdali v usodo, a
težila ju je še ena stvar. Zakaj modrc??? A? Dejstvo je, da izumitelju te
besede verjetno ni bilo čisto jasno, kaj točno želi povedat. Nekoliko bolje
je šlo njegovemu tekmecu, pogruntavcu besede nedrc, ki je vsaj približno
nakazal, zakaj se tukaj gre. Na tem mestu sta se debati pridružili še Kaja
in njena mati. Slednja nam je s svojim znanjem nemščine, predvsem pa
s pomočjo slovensko-nemškega slovarja, pomagala odkriti, da so Nemci
eni redkih ljudi, ki so modrcu pripisali njegovo resnično vrednost.
Büstenhalter = prsidržec je ena redkih besed, ki si drzne preseči mejo
abstrakcije.
In tako modrc še vedno ostaja uganka. Ampak, kdor je modrc je
modr. Modra pa je tudi vsaka modrica. Več modric za več modrosti –
morda to velja tudi pri modrcih. Kdo ve...
»Modrc« ... modrost, ki nosi joške. Brez nje so sicer svobodnejše, po
mojem tudi lepše, a nikakor ne tako skrbno pospravljene in »primerne«.
Je absolutno res, da nekateri primerki tega materinskega simbola
ženskosti gotovo res potrebujejo ta veleumni podstavek. Koristil bi lahko
npr. Willendorfski Veneri – iz ok. 25000 pr.n.št. Vendar pa je kar za
večino našega spola, če zraven štejemo še vsa bolj ali manj odraščajoča
dekleta, vsaj teoretično (po moji teoriji seveda) to povsem nepotreben
dodatek, če ne gre za ukvarjanje s športom in podobno.
A ženska naj bo ženska ... naj se lomi ob nošenju petk, naj izdihne
izpod korzeta, naj sonce obsije njene na novo pobarvane rdeče lase, naj
ji v majceni torbici zvončkljajo evri, ki se zaletavajo v njeno luštkano
ogledalce, naj se ji prsa bočijo pod majico in naj se pritrdilno smehlja
svetu, ki jo kot tako spozna kot »žensko«. Gotovo obstaja takšna
paralelno nasprotna zgodba o moškem, a on le nima kake podobne
modrosti, ki bi nosila tisto, brez katerega ne more postati oče. Seveda so
ti stavki popolnoma nesmiselni, če jih postavim v nek zdravorazumski
okvir ... ki pa je, kakršen je na podlagi patriarhalne tradicije. Hvala
bogu, pa obstajajo dame, kakršna je bila Janis Joplin, ki je »imela jajca«
(na vidiš, le kaj ima ženska v tem primeru?), da se je v še posebeno
konzervativnem okolju osvobodila tega, šele v tridesetih letih 20. st.
(dokončno) izoblikovanega in množično proizvedenega, zgornjega dela
ženskega spodnjega perila.
Kakorkoli že, naj bo nedrček (joj mati, kakšna beseda!) smiseln,
funkcionalen, primeren, sexi, zdrav ali pač nič od tega ... na srečo (!)
živimo v okolju in času, ko je to bolj ali manj stvar osebne izbire.
10 11
Vsaka se verjetno spomni svojega prvega … modrca. Za marsikatero
deklico je nakup prvega kar pomemben korak na poti razvoja iz deklice
v žensko. A od takrat je preteklo že kar nekaj časa, z njim pa kar lepo
število najrazličnejših modrcev. Kljub ne tako dolgi zgodovini njegovega
obstoja se je tekstilna industrija močno posvetila problemu velikosti,
oblike in praktičnosti. Nič hudega sluteče uporabnice so se torej znašle
pred vprašanjem, kakšen modrc pravzaprav potrebujejo. S kostjo ali brez?
Zapeljivega ali športnega? Push-up ali pa morda takega, ki optično zmanjša
velikost oprsja? V vsej tej zmedi so verjetno še najbolj srečne tiste, ki se
zatečejo k povsem drugi možnosti in modrcu brez zadržkov rečejo ne.
Je pa tale kos ženskega spodnjega perila ena smešna beseda. Obstaja
kar nekaj različnih poimenovanj zanj – modrc, modrček, nedrček, slovar
sopomenk pa pod to besedo uvršča še steznik, životec in celo (meni
do danes neznano) besedo oprta. Za vso to množico poimenovanj si še
nekako znam predstavljati njihov izvor, razen za modrc. Kljub temu, da
je to najpogostejše uporabljeno poimenovanje. Se je kdo že kdaj vprašal,
zakaj se modrcu sploh reče modrc? Neka debata še ne tako dolgo nazaj se
je dotaknila tudi te teme, a glave niso bile kos zahtevni nalogi. Ja, nekdo je
moral biti zares moder, da je našel povezavo med besedo modrc in njegovo
namembnostjo.
Nelogično ime gor ali dol, modrc bo verjetno za vedno ostal modrc.
Dekleta, ženske in žene pa bodo v trgovino stopale s še ne čisto določeno
predstavo o novem nakupu. Pustimo se presenetiti, s kakšnim novim
revolucionarnim izumom na tem področju nam bo postregla prihodnost.
10 11
Slovar slovenskega knjižnega jezika definira besedo MODRC kot del
ženskega spodnjega perila, ki pokriva dojke; je pa MODRC (tudi modrec)
kdor premišlja, razglablja o splošnih življenjskih vprašanjih.
Hm, le katerega smo imele v mislih?
Pravzaprav nas je ravno podobnost teh dveh besed s tako različnim
pomenom (ali pa tudi ne?) pripeljala do ideje za temo tega članka. In potem
… od kje za vraga sploh izhaja beseda modrc (v pomenu dela ženskega
spodnjega perila, ki pokriva dojke)!? Nedrc seveda izhaja iz besede nedra
(ženske prsi). Toda modrc? Beseda nekako še najbolj spominja na besedo
moda (moška spolna žleza)! Podobnosti pa nismo našle niti v tujih jezikih:
Büstenhalter (nemško), bra (angleško), le soutien-gorge (francosko) … ?
Včasih je modrc predstavljal zgornje oblačilo, natančneje oprijet ženski
suknjič, navadno brez rokavov. Danes pa je le (nepotreben?) del spodnjega
perila.
In zakaj ga ženske sploh še nosijo (-mo)?
Zaradi toplote sigurno ne. Večina pa prav gotovo tudi ne iz potrebe; to
je, da obravnavani kos garderobe podpira bujno oprsje (saj se večina namreč
ne more pohvaliti s tako velikim bogastvom).
Torej: zaradi etike ali estetike?
Kakorkoli že, modrci v večini primerov povzročajo same težave. Zaplete
se že pri nakupu – da najdeš udoben, po obliki prilegajoč se, na pogled
okusen, situaciji ustrezen in denarnici sprejemljiv modrc, moraš imeti precej
potrpljenja. Do komplikacij lahko pride tudi zjutraj, ko ga še vsa zaspana v
naglici zapenjaš, pa tudi kasneje, ko ti ga kdo drug (morda spet v naglici)
odpenja …
Zato si, drage uporabnice, olajšajte življenje. Odpnite se, odprite se,
osvobodite se!
ATELJE CLOBB
PROGRAM MAREC
Otroške delavnice
- 2. marec 2007 ob 17.00
- 9. marec 2007 ob 17.00
- 16. marec 2007 ob 17.00
- 23. marec 2007 ob 17.00
- 30. marec 2007 ob 17.00
Otroške delavnice potekajo vsak petek, celo
leto, pod mentorstvom štirih deklet
Maje, Tjaše, Petre in Maruše. Delavnice so
za vse otroke brezplačne in potekajo vsak
petek od 17.00 – 19.00 v ateljeju Clobb.
Foto delavnice PUM
- 7. marec 2007
- 14. marec 2007
- 21. marec 2007
- 28. marec 2007
Fotografske delavnice
- 8. marec 2007
- 15. marec 2007
- 22. marec 2007
- 29. marec 2007
-digitalne: pričetek marca, mentor: Peter
Pokorn ml.
Nadaljevalni in začetni, vsak po 8 tednov
4 tedne po terenu in v ateljeju , 4 tedne v
mmc obdelava
-cena cca. 100 e
- klasične takoj po zadostnem številu prijav
(6)
TEČAJ RISANJA IN SLIKANJA
Vabljeni vsi, ki radi ustvarjate rišete ali slikate, bodisi za hobi za nekaj
novega v vašem vsakdanjiku ali pa rabite predhodno znanje za sprejemne
izpite na
Oblikovalskih šolah.
Tečaj je namenjen vsem populacijam, vabljeni stari in mladi. Sami pa se
boste
odločili kaj je najbolje za vas in kakšno znanje potrebujete.Tečaj poteka
pod
strokovnim vodstvom.
Razdeljen na dve skupini, in sicer; na začetni in nadeljevalni tečaj.
Pričetek obeh skupin bo v soboto 17. marca 2007. Tečaj bo potekal v
prostorih
ateljeja Cloob na mestnem trgu 20 v Šk.Loki.
V začetnem tečaju se boste srečali z osnovnimi tehnikami na umetniškem
in
likovnem področju. Pričetek prve skupine je ob 13h in 30 min.
V nadeljevalnem tečaju pa bo poudarek na slikarstvu, slikanje z tehniko
akrila
in na koncu slikanje na platno. Pričetek druge skupine je ob 16h in 30
min.
Vse to seveda na isti dan.
Tečaj vsebuje deset srečanj po tri šolske ure (45min),vsako soboto v tednu,
in
sicer do 2.junija.
Cena tečaja je 85 evrov. Material je vključen v ceno.
Tečaj vplačate predhodno, na dan vpisa v kšš pisarni nasproti ateljeja.
Prijava
je možna do 17. marca.
Za dodatne informacije in kontakt lahko pokličete na tel. št. 031 508 911
organizatorke Maje Gričar ali pa se obrnite na: ateljecloob@gmail.com in
na www.zavod.org/atelje.
Vljudno vabljeni.
12 13
Otroške delavnice v kristalni dvorani
Delavnice v kristalni dvorani so namenjene
otrokom vseh starosti, ki se lahko brezplačno zabavajo
in kreativno preživljajo vsako prvo soboto v mesecu .
Otrokom je na voljo mentorstvo na delavnicah
za ročne spretnosti, slikanje, izdelovanje daril in še
marsikaj .Za poskočno zabavo pa je poskrbljeno s
trampolinom in raznoraznimi otroškimi igračami.
Otroci vabljeni!! Delavnice potekajo v kristalni dvorani
od 10.00 – 14.00 ure . Za varstvo je poskrbljeno.
Zamorklina ekipa se je odločila in obiskala
kristalno dvorano na trampolinskih delavnicah.
Udeležba je bila kar solidna, nekje 7, 8 otrok (ki pa so
se ves čas menjali, tako da je realna številka še veliko
večja). Z dvema najbolj zgovornima (Katja in Mitja)
smo naredili en mali intervju:
Nista prvič, kolkrat sta pa že bla?
Katja: Ooo, hm, ne vem, skoz prideva. Skor skoz.
Mitja: Jst sm Mitja. Sm bil 5x.
Katja: Jst sm bla pa ze stokrat, ka skoz pridem, tk da
12 13
nism prvič v tej kristalni dvorani
Kaj pa mislita o Tjaši in o Barbari (mentorki)?
Ne vem, v redu sta…
A mate kakšna pravila za trampolin?
Katja: Samo trije naenkrat so lahko. Salt ne smemo
delat. Ne smemo se butat. Ta velka sta lah pa sam dva
naenkrat. Pa ne smeš salt.
Mitja: Jst pa znam salto, a ti pokažem?
Ne smeš ka je lih rekla …
biiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiipppppppppp (da ne bi ostali
otroci prevzeli slabih navad tega dela nismo opisali : ))
Katja: V srednjem veku so imeli srednjeveške obleke,
bili so kmetje in mel so renesančne plese (poskus
preusmeritve pozornosti – brotha sista spirit : ))
A bi še kej povedala celi Škofji Loki? Vsem otrokom v
Loki?
Katja: Ja, jst bi povedala, zakaj je medved v grbu. Ker
je rešu unga pred medvedom, kaj je že, škofa.
Mitja: Jst pa želim vsem predvsem veliko zdravja!
Množični mediji o znanosti in
tehniki: koliko jim je verjeti?
Matija Perne
Urednik si je zaželel, da bi
za Zamorklo napisal kaj o temni
energiji. Vendar sem se odločil, da
mu ne bom ustregel, saj o temni
energiji nimam pojma. O stvareh,
ki jih ne poznajo, pa piše že preveč
ljudi. Berite novinarske prispevke
o znanosti in boste videli.
Rad pogledam strani teleteksta
RTV Slovenija o znanosti in
tehniki, saj je to najhitrejši
zanesljiv način, da pridem do
informacij o aktualnem dogajanju.
Zanesljiv zato, ker teletekstovi
novinarji skoraj nikoli ničesar ne
spregledajo, zabeležijo res vse, kar
je vredno omeniti. Žal pa se ravno
v najbolj zanimivih novičkah najde
zelo veliko napak (ali pa napake
naredijo novice presenetljive in
zanimive). Dostikrat se opazi,
da pisec ni razumel pomena in
je novico od nekod povzel bolj
na približno. Ob zadnjem poletu
raketoplana sem zaradi gore
napak novicam s teleteksta tako
malo zaupal, da so mi služile le
za opozorilo, da se je zgodilo
nekaj zanimivega, kaj je to bilo,
sem pa preveril v drugih virih,
na specializiranih internetnih
straneh. Ravno za najbolj zgrešene
novice pa ponavadi izvem še
enkrat – nenavadne in zanimive
se zdijo tudi mojim prijateljem, ki
me potem sprašujejo, ali kaj vem
o tem ...
Pojav me je zadosti ujezil,
da sem ga sklenil temeljiteje
preučiti. Ogledal sem si dober
mesec internetnega arhiva novic
RTV Slovenija na temo “Znanost
in tehnologija” in poiskal ter
analiziral najbolj izkrivljene
novice.
Začel bom pri poletu
raketoplana
Discovery
(10.
– 22.12.2006). 11. decembra so
poročali, da bo Discovery opravil
še najmanj 14 poletov v vesolje.
Resnica pa je, da bodo še 14-krat v
vesolje poleteli vsi trije raketoplani
skupaj (Atlantis, Discovery in
Endeavour).
Prava cvetka pa je bilo
sporočilo dne 17.12. V njem
napovedujejo četrti vesoljski
sprehod, ki da bo tako kot
prvi trije namenjen umikanju
sončne ploščadi. Ploščad naj
bi ovirala gibanje sončnih kril,
ki jih je posadka Discoveryja
na postajo namestila pred tem.
Resnica pa je, da sta napravi, ki
ju imenujejo “sončna krila” in
“sončna ploščad”, identični. Gre
za naprave, na katerih so sončne
celice (take kot na kalkulatorjih),
ki vesoljsko postajo oskrbujejo z
energijo. Najboljše slovensko ime
za to napravo je najbrž “sončno
krilo”, čeprav je rahlo zavajajoče,
saj bi po njem lahko sklepali,
da skrbi za vzgon ali potisk.
“Sončno krilo” kljub podobnemu
imenu nima nobene povezave s
sončnim jadrom, ki je naprava za
izkoriščanje potisne sile sončeve
svetlobe. Termin “sončna ploščad”
pa izvira iz navtike in pomeni
nekaj čisto drugega, del čolna,
namenjen sončenju.
In kaj je raketoplan v resnici
počel? Novih sončnih kril ni
namestil, ampak jih je raketoplan
Atlantis že septembra. Discovery
je pripeljal drug sestavni del
vesoljske postaje, ki so ga vesoljci
privijačili na prvem od vesoljskih
sprehodov. Nato so daljinsko, s
pomočjo ukazov iz notranjosti
postaje, zlagali staro sončno
krilo, ki bi nova krila sicer
zares oviralo pri njihovem gibanju.
Zlaganje je bilo napol uspešno,
novim sončnim krilom so naredili
zadosti prostora, da so se od
14.12. naprej lahko normalno
vrtela. Zaradi drugih manj nujnih
razlogov pa je
bilo krilo prej ali slej potrebno
zložiti do konca. Sledila sta dva
vesoljska sprehoda, namenjena
delom na električnem omrežju
vesoljske postaje, na drugem od
njih sta vesoljca tudi pomagala
staremu sončnemu krilu pri
zlaganju, a jima ga ni uspelo zložiti
do konca. Zato so se 17.12. odločili
še za dodaten vesoljski sprehod,
posvečen zlaganju sončnega
krila. Ta sprehod je bil uspešen,
o čemer je 19.12. poročala tudi
RTV. Žal so takrat poleg “sončnih
kril” in“sončne ploščadi” uvedli
še čudno besedno zvezo “solarna
antena”, ki po kontekstu sodeč
pomeni enako napravo.
Medtem so 16.12. poročali o
tem, da ameriška agencija oblikuje
pravila za organizacijo zasebnih
potovanj v orbito. V resnici
pravila govorijo o vseh zasebnih
potovanjih v vesolje s poudarkom
na suborbitalnih, ne na orbitalnih,
poletih. Orbitalni polet s posadko
je namreč draga in zahtevna stvar,
ki je noben privatnik še dolgo ne
bo sposoben izpeljati. Turistični
suborbitalni poleti pa se
načrtujejo in naj bi bili vsaj
stokrat cenejši od orbitalnih.
2.1. so poročali o novih
odkritjih o delovanju možganov. V
arhivu novic sem zdaj zasledil, da
so do ugotovitev prišli s slikanjem
z magnetno resonanco, kar se zdi
smiselno. Na teletekstu pa smo
14 15
takrat lahko brali, da so raziskovalci
uporabili “možganski rentgen”, kar
je nekaj čisto drugega in popolnoma
neprimernega za
tovrstne raziskave.
8.1. pa smo brali, da britanski
znanstvenik Stephen Hawking za leto
2009 načrtuje turistični polet v nizko
zemljino orbito. Spet gre za isto napako,
novinar jo je povzel iz svojega vira. Če
bo Hawking letel v vesolje, bo le na
suborbitalni polet.
17.1. smo doživeli še eno cvetko.
Novica govori o malem planetu
ovalne oblike 2003 EL61. Velik naj
bi bil toliko kot Pluton, ležal pa naj bi
v Kuiperjevem pasu zunaj Osončja.
Hitro naj bi se približeval Merkurju, ki
bi ga lahko zaradi gravitacije pritegnil
v naše Osončje. Tako bi planet postal
“le” komet, in sicer najsvetlejši. To bi se
lahko zgodilo “že” v dveh milijonih let.
Podatki mi nikakor niso šli skupaj.
Kuiperjev pas namreč je del Osončja,
in sicer tisti del, kjer domuje Pluton.
Nekateri kometi naj bi zares prihajali od
tam, a nikakor ne zaradi Merkurja, ki je
majhen in daleč od Kuiperjevega pasu.
Če bi telo, veliko kot Pluton, drvelo iz
zunanjosti Osončja proti Merkurju,
bi ga odkrili kvečjemu nekaj let pred
srečanjem. Za povrh pa komet ni manj
kot planet, tako da besedica “le” ni
upravičena.
Zgodbo sem s pomočjo Interneta
uspel razvozlati. Objekt 2003 EL61
14 15
je mali planet, ki leži v Kuiperjevem
pasu in je del Osončja. Njegova orbita
naj bi bila po zadnjih ugotovitvah
nestabilna, in sicer po krivdi Neptuna,
ne Merkurja. Menda se zares lahko
zgodi, da bo postal komet, mogoče že v
dveh milijonih let. Objekt je manjši od
Plutona, se pa zelo hitro vrti, sklepajo,
da je zaradi tega ovalen. Če vas zanima,
prevozu vesoljcev. V resnici je Progres
tovorno plovilo za enkratno uporabo.
26.1. so poročali o uspehu japonskih
znanstvenikov, ki so izumili način za
odkrivanje razstreliv s pomočjo radijskih
valov. Bil naj bi boljši od rentgena, saj
zaznava “različne tipe belega praška”.
Za iskanje min naj bi bil boljši od
detektorjev kovin, saj ti ne ločijo med
kaj pri 2003 EL61 spominja na Merkur,
pa preberite originalne vire.
20.1. pa je RTV poročal o združitvi
plovila Progress M-59 z mednarodno
vesoljsko postajo. Zapisalo se jim je, da
je to že 24. obisk tega plovila na vesoljski
postaji in da je plovilo namenjeno tudi
mino in kovino. Nekatera razstreliva
vsebujejo dušikove atome, ki vibrirajo
na zelo nizki frekvenci in jih je bilo do
zdaj izredno težko zaznati. Napravo so
znanstveniki poimenovali Squid in ima
zelo občutljiv senzor magnetnega polja,
ki zazna dušik.
Drugih virov, ki bi govorili o tem
odkritju, nisem našel, vseeno pa si upam
kaj dodati. Rentgen ni ravno zmogljiv
način odkrivanja razstreliv, kaj so hoteli
povedati z “različnimi tipi praška”, pa ne
vem. Da detektor kovin zaznava kovino
in ne eksploziv, vemo, logično je tudi, da
je za mino bolj značilen eksploziv kakor
kovina in da je detektor eksploziva zato
uporabna reč. Kaj mislijo z “vibriranjem
atomov dušika”, je težko reči, Squid pa
je že dolgo znana naprava za merjenje
magnetnega polja, ki pa sama po sebi
ne pokaže ne dušika (ki je med drugim
sestavina zraka) ne razstreliva. Če prav
vem, se razvijajo metode za zaznavanje
razstreliv
z
magnetnoresonančno
spektroskopijo dušikovih jeder, morda
je novica
povezana s čim takim.
Opozoril bi vas, da tudi moja
tolmačenja dogajanja niso stoodstotno
zanesljiva.
Morda so bile napake že v mojih
virih, kakšno pa sem gotovo dodal tudi
sam1. Kljub vsemu bi moral v povprečju
imeti bolj prav kakor novinarji, saj sem
precej na boljšem od njih. Oni morajo
namreč pisati o vsem, kar se zgodi na
področju, za katerega so zadolženi. Jaz
pa sem si sam izbral področje, ki me
zanima, in se lotil le tistih novic, ki so
mi domače.
*Te napake lahko obidete tako, da si ogledate moje vire.
Sicer jih ne navajam, ker pri Zamorkli to ni v navadi,
verzijo članka z navedenimi viri pa si lahko ogledate na
http://www.kss.si/zamorkla/mnozicni_mediji.pdf
mmc PULSAR
Regionalni multimedijski center Pulsar vabi vse ustvarjalce intermedijskih
vsebin, da se s svojimi deli udeležijo produkcijskega natečaja v okviru festivalskega
programa 13. mednarodni festival računalniških umetnosti.
Namen natečaja je spodbujanje in omogočanje produkcije manjših intermedijskih
del, ki vključuje naslednje zvrsti: intermedijski performans, intermedijsko instalacijo,
spletno umetnost, softversko umetnost, hektivizem, računalniško animacijo,
računalniške igre, virtualno resničnost in digitalni video.
Natečaja se smejo udeležiti ustvarjalci v povezavi s svojim MMCjem, ki tudi
sodelujejo pri izvedbi produkcije.
Rok za udeležbo na natečaju je 28. 2. 2007, tematika je poljubna.
Prav tako vabimo vse ljubitelje oblikovanja, programiranja, inovativnih
multimedijskih rešitev in nasploh vse ljubitelje sodobne digitalne kulture, da se nam
pridružite in so-oblikujete program marsikaterega festivala ter se s svojimi izdelki
udeležite mednarodnih audio-vizualnih razpisov.
Področje multimedije je resnično zelo odprto in le čaka nove pristope, novo
energijo in nove ljudi!
Več informacij na www.pulsar.si
Vsak dan med 11. in 21. uro pa nas najdete na Mestnem Trgu 20!
V letu 2007 MMC Pulsar nadaljuje z izvajanjem izobraževalnega programa z
delavnicami in tečaji.
Poleg že izvedenih delavnic v letu 2006 vam to leto ponujamo še širši izbor.
Vedno pa smo veseli vaših predlogov! Delavnice bodo praviloma potekale med
tednom (ponedeljek in torek) od 17h naprej, vodili jih bodo izkušeni predavatelji,
cene pa bodo dovolj dostopne za vse!
Izvajali bomo naslednje delavnice: Autocad (2D načrti in 3D modeli), Filmska
delavnica (od snemanja, videomontaže do postprodukcije), Macromedia Flash,
digitalna fotografija in obdelava fotografij v Photoshopu, izdelava spletnih strani
(Macromedia Dreamweaver), oblikovanje besedil (Openoffice), programiranje
(PHP/MySQL), VJ-janje (miksanje slike na glasbeni podlagi).
Več informacij in prijave na spletnem naslovu www.pulsar.si/delavnice
Vsak torek ob 21h pa bodo na velikem platnu predvajani filmi različnih zvrsti.
Predvsem se bomo osredotočili na t.i. prostodostopne filme, ki jih je moč brezplačno
prenesti preko spleta. Razlika s komercialno produkcijo je predvsem v vsebini, saj v
tej kategoriji zbiramo predvsem družbenokritične filme, zanimive krajše animacije
in filme ter klasične celovečerce. Vredno ogleda!
Torek 20. februar ob 21h
Večer 3D animiranih filmov
Don’t go (Zendik Production, 2006, 10 min)
Comics Trip (Supinfocom Production, 2001, 6 min)
Elephants Dream (Orange Production, 2006, 11 min)
Pipe dream (Animusic, 2001, 4 min)
Work in progress (Industrial Light & Magic, 2006, 3 min)
Torek 27. februar ob 21h
Beyond treason (William Lewis, 2005, 89 min)
“Česar ne veste o vaši vladi vas lahko ubije.”
Dokumentarec o obsežni dokumentaciji ameriške vlade o prikritju vojaških in
civilnih eksperimentov izpred 60ih let...
Torek 6. marec ob 21h
Orwell rolls in his grave (Robert Kane Pappas, 2003, 84 min)
Orwell rolls in his grave je odlicen film, ki pa na žalost ni bil predstavljen širši
javnosti. Neodvisen dokumentarec vam grozovito prikaže kako medije v Združenih
državah kontrolira pešcica velikih korporacij.
Torek 31. oktober ob 21h
Kino Impulz: The fourth world war (Rick Rowely, 2003, 78min)
Dokumentarec uporablja intenzivne posnetke, artisticno editiranje in poeticno
povezovanje zgodbe da ucinkovito portretira popularno upiranje globalizaciji v
desetletju in pol od konca Hladne vojne (znan tudi kot 3. svetovna vojna). Zgodba
se osredotoca na proti vojaške napore in prosteste v Argentini, Južni Afriki, Koreji,
Palestini, Quebecu...
Več informacij o filmih na Kinu Impulz: www.pulsar.si/impulz-feb-mar.html
16 17
Zibelka Talentov Slovenskega Nogometa
Naj bo to zgodba o uspehu in porazu, veselju in
žalosti, smehu in solzah, upanju in razočaranju, pivu in
kokakoli, pici in bureku, super zvezdnikih (Cristiano,
Zlatan, Zinedine, Thierry…) in malih ljudeh (Bine,
Blaž, Tadej, Jan, Grega, Aleš). Zgodba o tem, kako se
lahko usoda poigra z našim življenjem in vse skupaj
združi v eni majceni sobici sredi velemesta Škofje
Loke.
Vse se je začelo tistega lepega popoldneva,
ko sem se ravno odpravljal iz službe. Mislim, da je bil
vikend. Če še enkrat dobro pomislim, je bila sobota.
Da, bila je sobota, saj še danes slišim zvonove, kako
so naslednji dan klicali k maši (al pa je men zvonil u
glav, sj ne vem). Prepričan pa sem, da je bilo letos, saj
naša babi pravi: “Toj blo unga leta, k je prou mal snega
zapadl.”
Kakor koli že, ta dan sem se ravno odpravil
iz službe, ko mi je zazvonil telefon. Na drugi strani
se zasliši tako poznan otroški glas odraslega človeka
(Blaž): “Ke si cipa!” Jaz: “Ke si bedak!” On:”A prideš
na pivo?” Jaz: “A ste gor?” On: “JA.” Jaz: “OK, pridem,
a še kej prnesem?” Po kratkem premisleku: “Ne ni
treba, je vsega dost! Ajde.” In tako me je pot vodila po
ne več tako zelo luknjasti cesti čez enega izmed treh
semaforjev, po novem mostu čez Selško Soro, po bajno
široki cesti na Spodnjem trgu, po majhnem občinskem
klancu do napol praznega in brezplačnega parkirišča
pred upravno enoto, kjer sem bočno parkiral svojo
Korveto in kasneje nisem dobil obvestila mestnega
redarstva. Do cilja je bilo še čisto malo. Najprej skozi
Poljanska vrata, kjer na levi stoji gostilna z najboljšim
pivom in na desni trgovina z najboljšimi sendviči. In
nato po ozki uličici in nekaj stopnicah do Zibelke
talentov slovenskega nogometa.
No, ta zibelka je eden izmed prostorov
na KŠŠ-ju, ki ima dve posebnosti. Prvič: v njem je
16 17
eden redkih, če ne celo edini, računalnik v našem
preljubem mestu, ki ima non-stop priključene štiri
Joy pad-e (igralne palice), namenjene igranju športnih
računalniških igric. In drugič: v tem prostoru vedno
“smrdi po zajcih”. Tisti, ki ste že bili tam, veste o
čem govorim. Zakaj Zibelka? Zato, ker nekateri
tam preživijo večino svojega časa. Zakaj Talentov?
Ker se vedno najde kakšen nov obraz, ki preseneti s
svojim znanjem katerega od “Starih Mačkov”. Zakaj
Slovenskega? Lahko bi rekli tudi škofjeloškega, to
pa preprosto zato, ker še nismo imeli priložnosti
gostiti kakega igralca iz druge občine/države. Zakaj
Nogometa? Kaj mislite zakaj – verjetno zato, ker
igramo šah.
Tistega dne je bil na sporedu turnir iz
nogometne igrice PES 6 (Pro Evolution Soccer
6). A zaradi službenih obveznosti se le tega nisem
mogel udeležiti, zato še vedno trdim, da turnir ni bil
regularen. Uspelo pa mi je ujeti začetek finala. Ravno,
ko sem vstopil v Zibelko, je sodnik z žvižgom naznanil
pričetek tekme, v kateri sta se pomerila Bine (Chelsea)
in Tadej (Liverpool). Poiskal sem si udoben naslonjač
in si zaželel pošteno zasluženega piva. Potem pa
presenečenje: na Klubu ni piva! Joj prejoj tistemu, ki je
rekel, da je vsega dovolj! V tistem trenutku bi še znorel,
če ne bi bila tekma tako zelo zanimiva (mimogrede,
gledalci smo jo lahko spremljali na velikem platnu).
Torej, v sodnikovem podaljšku drugega podaljška je
Bine povedel s 3:2 in si tako zagotovil zmago in s tem
titulo Kralj PES-a.
Turnirja je bilo tako konec, jaz pa sem bil še vedno
brez piva. Po nekem srečnem naključju sem izvedel,
da ga imajo v Ateljeju na pretek. In seveda sem se
šel pozanimat, mogoče bodo pa kakšnega odstopili.
Tam je v dokaj podobni sobici, kot je naša, sedelo
ducat ljudi. “Živjo, a mate kakšno pivo za posodit?”
prijazno pričnem pogovor. “Seveda, lahko vzameš tri,”
odgovori moški po imenu Jan, ki je kot kakšen kralj
sedel na svojem fotelju. Ravno začnem razmišljati, da
še obstajajo dobri ljudje na tem svetu, nakar nadaljuje
svoj stavek: “Lahko vzameš tud siks pek. Edini pogoj
je, da napišeš članek za Zamorklo.” Kaj sem pa jaz
vedel, da imajo ravno sestanek za naslednjo številko
te študentske revije. In kot ste verjetno opazili, je bila
želja močnejša od pameti.
Sicer mi je bilo naročeno, naj napišem nekaj o
turnirju, a ker vas nisem želel obremenjevati s statistiko
in številkami sem pač napisal zgodbico o tem, kako
je sploh prišlo do tega, da sem napisal ta članek. Naj
povežem še uvod s celotno zgodbico. Tisto o veselju,
uspehu … pač sodi zraven tekmovanja. Zvezdniki so
bili le lutke v naših rokah za doseganje golov. Pivo sem
že omenil – nekateri ga pač mešajo s kokakolo in si
zraven privoščijo pico in burek. Kar se pa malih ljudi
tiče, sem pa tudi omenil že vse, razen Grega. Ja, naš
Grega je pa spil ves pir in je kriv za to, da je Aleš ostal
žejen.
AleKol
„Kva sm jst „?
Poezija
Ustavi čas!
Izstopim iz vlaka,
Hodim okrog
mogoče le dva koraka,
Mogoče imam sto nog.
To ni ponovno rojstvo
Sedaj nisi nič drugačen.
Razpadajoče, razkrajajoče telo,
Hočem vrt poln rubinov
Ne nesnage..
Poznam prostor, ki ga ni,
Kjer smo vsi enaki,
Kjer nikogar ni
Le malo nas je
Veliko ljudi, še vedno
Nikogar, slab in dober.
......Kozmično bitje( da se redno povezujem s vesoljnim kozmosom )
..........Zemeljsko bitje ( da redno uporabljam svoje telesne okončine po Zemeljski obli, ter z njimi osrečujem druga
Sorodna bitja : ))
...............Gravitacijsko bitje ( da se vsak dan znova povežem z materjo Zemljo in začutim svojo telesno vertikalo..)
Z rednim vzdrževanjem vseh teh 3 aplikacij, Ti garantiram, da ti bo tvoje iskanje smisla oz. Sreče bližje kot nikoli
prej ;)
Mr. Mojo Risin
Original Fleši Zmedene Alter Dohtarce
18 19
KAJ JE ZA VAS »REALNO« ?
Ob nedojemljivih dogodkih, ki jih
je v zadnjem času moč videti predvsem
prek najbolj razvijajočega se medija
– interneta, se sprašujem naslednje:
kaj je sploh besedica realno, kje so
fizične omejitve. Ali je to zgolj omejitev
našega uma!? Ker sem osebno ljubitelj
ekstremnih športov me je stvar začela
navduševati prav iz tega vidika. Kako
lahko nekdo s smučmi skoči v 75
metrov globoko brezno!? Nemogoče!?
Mogoče samo s smrtnim izidom! Ne!
Tipčku se je skok ponesrečil in začel v
brezno strmoglavljati direktno na glavo
… Po pristanku se je po nekaj minutah
brskanja iz snega suvereno postavil na
noge, zalučal svoja očala in kapo tja v
tri krasne in zavpil: »Yeeeeees!!!« Po vsej
logiki bi tipček moral umreti ali vsaj
obležati za nekaj dni ... Seveda na to ni
niti pomislil. Vse se začne z mislijo. S to
krasno »stvarjo«, ki ni v bistvu stvar, ne
moremo jo potipati, pobožati, povohati;
pa vendarle vemo, da je povsod okrog nas
in del nas samih. Če bi isti podvig hotel
napraviti zgolj pač nek smučar, ki ima
pač toliko »jajc«, mogoče živalsko telo,
če hočete, bi mu poizkus najverjetneje
usodno spodletel. Takih primerov je še
malo morje! Zakaj si nek kitajček, ki
suvereno razkosa na pol deset naloženih
opek ne zlomi roke!? Po vseh fizičnih
omejitvah bi se matematično morala
kost pri takih obremenitvah zlomiti.
Pa se mu ni! Po vseh fizičnih omejitvah
bi morala pri daljši hoji po žerjavici na
podplatih tistih, ki to počnejo, nastati
opeklina, ker celica zgubi toliko in
toliko vode. Pa ne nastane! Kje je torej
ključ!? Ne mislim … vem, da se nahaja
v naši »glavi«, če se lahko tako izrazim.
18 19
Zanimiv je tudi naslednji primer; na
smrtni obsodbi nekje v ZDA so nekemu
obsojencu razložili, da ga bodo usmrtili
z vbrizganjem smrtonosnega seruma.
Smrt naj bi bila hitra in neboleča. V
bistvu pa je bila ta obsodba tudi nek
preizkus. Tipčku so zavezali oči in vse
kar k temu spada ter mu vbrizgali snov,
ki ni bila nikakor škodljiva za tole. Tudi
neškodljiva ob
neposrednem
vbrizganju
v
krvožilni
sistem, če vas
to moti. Kaj
mislite, kaj se je
zgodilo? Tipček
je umrl. Po
vseh fizičnih
zakonih
bi
moral
ostati
živ, pa ni!
Velikokrat
slišimo misli, pregovore v stilu »Vse
je v glavi«! Ja, res je, vendar mislim,
da večina ljudi to jemlje preveč
samoumevno, nepoglobljeno. Veliki
misleci nas onih in takih naukov učijo
že od časa Kristusovega rojstva. Kristus
sam je bil eden izmed njih, a kaj, ko
potem to neka organizacija vse lepo
izrabi …
Lep primer »super« uma najdemo
tudi v 20. stoletju – to je Albert Einstein.
Spomnite se, kaj nam se o času povedal
Einstein! Čas v linearnem svetu ne
obstaja – čas je človekova iznajdba, kajti
človek ima omejeno vizijo ter potrebo
po predalčkanju. V resnici pa časa ni.
V vesolju torej, v katerem ni časa, vse,
česar se lahko domislite, že obstaja. Kje
drugje pa bi lahko bilo? Stvar v naši
glavi, ki jo imenujemo misel, je dejansko
že v fizičnem svetu. Ni v kakem drugem
sončnem sistemu ali v drugem vesolju.
Tukaj je. Vendar ne morete nečesa
samo vizualizirati, potem pa obsedeti
in čakati, da se materializira. Razumeti
morate, da je priložnost prenašanja misli
v fizično realnost odvisna od vas in da
je
fizična
realnost že
tukaj,
na
tej ravni, in
čaka, da jo
vi povežete
z mislijo. Ko
vizualizirate,
je
vaša
naloga ta, da
spustite stvar
iz astralnega
sveta misli v
fizični svet.
Recimo, da vizualizirate samega sebe,
kako prodajate pet milijonov sestavnih
delčkov nekega stroja, katerih inovator
ste. Morda si rečete: »Kako naj bo ta slika
že tu, ko pa še sploh niso bili izdelani?«
Ker je že vse, kar vizualizirate, že tukaj.
Toda kdo bo pokupil vse te delčke? Kje
je teh pet milijonov ljudi? Na drugem
planetu? V kakem drugem sončnem
sistemu? Seveda ne. Ti ljudje so že
tukaj. Seveda je mnogo korakov, kako
boste izdelali, razpečevali in reklamirali
svoj izdelek. Preostali koraki so že v
mislih. Vaša naloga je le, da povežete
svoje misli z njihovimi misli o nakupu
tega izdelka, potem pa bo tisto, kar ste
vizualizirali, začelo materializirati. Pa
poskusite samega sebe vizualizirati,
kako tečete 24 kilometrov dolg maraton.
Kje boste tekli? Prav tu! Ko sta brata
Wright vizualizirala letenje z letalom, je
bila stvarnost že tam. Ni nam bilo treba
izumiti novega sistema stvarnosti, v
katerem bi obstajala možnost letenja za
ljudi. Morali smo le povezati svojo misel
s stvarnostjo, ki je že obstajala. Ko so
se te misli uglasile s frekvenco možnosti
letenja, je to postala naša stvarnost.
Naj zaključim tale članek z lepo
mislijo: »Misli so čarobni del nas samih
in vodijo nas na kraje, kjer ni ločnic niti
omejitev.«
Ne razumem, zakaj ljudje iščejo
srečo povsod okrog sebe, samo v sebi
ne. Mogoče se še kdo spominja tiste
velike (50X50 cm), rdeče slikanice
o potovanju nekih risanih junakov.
Prebrodili so cel svet v iskanju zaklada
in reševali skrivnostna sporočila, na
koncu pa so jih te rešitve pripeljale
domov! Na vse možne načine nas »veliki
umi« poskušajo že od malih nog naučiti,
da so dragulji v nas samih. Ti, prav ti si
čudež tega vesolja! Vendar pa žal nimaš
časa za poglabljanje v take neotipljive
stvari … moraš razmišljati, kako dobiti
še 20 evrov, da boš lahko kupil nov
mobilni telefon … Spremenite sebe in
okoliščine okrog vas se bodo začele
spreminjati!
God bless all of you !
Nejc Hudolin
P.S.: Za vse tiste, ki jih stvar malo bolj zanima svetujem, da si preberejo knjigo kakšno knjigo…jih je mnogo…ena boljših je verjetno od Martina Kojca : Učbenik življenja ali pa od tujega avtorja dr. Dyerja : Verjemite in videli boste.
NIMAŠ SIRA, NIMAŠ NČ
Aljo
Za dobre 3 evre
po osebi se nas je
prenajedlo pet
kulinarikov.
Splošna
ocena je bila, da se
bi nas z isto količino
hrane nasitilo vsaj
sedem.
Torej pride 2,3
evra na osebo, kar pa
je primerna cena za
vsak študentski žep.
Aaahhh sir… le kaj bi brez njega? Dandanašnji
si je prav težko predstavljati življenje brez tega
živila. Čeprav ni bistvena sestavina večine naših
obrokov, bi veliko jedi brez dodatka sira zgubilo
svoj pomen. In to je tudi današnja tema. Sir. No, pa
si malce poglejmo, kaj sir je in kakšne vrste sirov
poznamo. Sir je mlečni izdelek, ki ga poznamo že
več kot 5000 let. Izdelujejo ga iz ovčjega, kozjega in
kravjega mleka, zadnje čase predvsem iz slednjega.
Narejen je iz prešane skute, po prešanju pa nam
ostane tekočina, ki se imenuje sirotka. Vsebuje
vse mlečne hranilne snovi: mlečne beljakovine,
maščobe, voda, minerali in vitamini. Odvisno od
tehnološkega postopka lahko delimo sir na štiri
značilne predstavnike. Ker je sirov veliko vrst so
tukaj predstavljeni samo vidnejši predstavniki:
NAMAZ:
Na majhnem ognju stopimo gorgonzolo, dodamo sladko smetano za
stepanje in na majhne koščke naseckane orehe, vlijemo v lonček primeren za
shranjevanje namaza ter postavimo na hladno. Nekaj orehov lahko posujemo
tudi po vrhu za dekoracijo.
0,25l smetane za stepanje
150 g gorgonzole (3 trikotne)
orehi
Zelo trdi siri (siri za ribanje): parmezan, zbrinc,
Trdi siri: ementalec, grojer, čedar
Poltrdi siri: edamec, gavda, trapist, luka, jošt
Mehki siri:
-s plemenitimi plesnimi:
-siri z modro plesnijo v testu : gorgonzola,
rokfor, dor blue
-siri z belo plesnijo na površini: kamember, brie
-mehki siri z rdečo mažo: limburški sir, romadur,
kvarglji
-beli siri: feta, beli sir v slanici
-dimljeni sir: paški dimljeni sir
Kot pa se spodobi, smo naredili tudi mali test. V
trgovini smo kupili 4 sire, katerih cena je primerna
tudi plitvemu študentskemu žepu in jih na podlagi
mnogih parametrov ocenili. V naš želodec so
romali: edamec, luka, trapist in gauda. Presenetljivo
smo za najboljšega izbrali sir luka, medtem ko je
poraz slavila gauda ali kakor jo je poimenoval član
strokovne žirije – gravža.
20 21
JUHA:
GLAVNA JED:
maslo
150 g čebule
150 g korenja
150 g pora
česen
200 g sira
malo belega vina
poper
sol
moka
peteršilj
jušna osnova 0,5l (goveja, zelenjavna,
kurja…)
sladka smetana
Stopimo za 2 žlici masla, dodamo malce moke
in zadevo na hitro pocmarmo. Zalijemo s
sladko smetano in začnemo počasi topiti sir,
seveda narezan na majhne koščke. Omaka 4
siri pač sestoji iz štirih sirov. Ni sicer nujno,
da uporabite različne sire (poltrde in mehke
sire) , vam pa vsekakor priporočam. Če je
vmes gorgonzola ali kakšen podoben plesniv
sir, toliko bolje. Seveda vsaka spodobna
omaka potrebuje tudi prilogo. Tokrat smo
izbrali njoke, kar je vsekakor posrečena izbira,
čeprav mogoče vse skupaj izpade malce preveč
nasitno. Stvar okusa pač, kaj boste uporabili
izberite sami.
V srednje velikem loncu stopimo dve žlici
masla, dodamo na tenko narezano čebulo
in jo nekaj časa pražimo. Ko se zmehča
dodamo na kocke narezano korenje in na
kolobarčke narezan por. Malce posolimo
in dušimo. Ko se zelenjava zmehča in
odda vodo dodamo malce moke, zadevo
prepasiramo ter v lonec vlijemo jušno
osnovo. Sir, ki smo ga prej narezali na
majhne koščke sedaj po malem dodajamo v
juho in mešamo, da se hitreje topi. Ko je ves
sir stopljen dodamo poper, česen, peteršilj
in malce belega vina, zgostimo s smetano
in postrežemo.
20 21
maslo
moka
mleko
sladka smetana
muškatni orešček
4 siri skupaj 300 g(gavda, gorgonzola,
limburški sir, trapist, dor blue, edamc, luka,
grojer…)
peteršilj
sol
njoki
Pri Rdeči Ostrigi
www.ostriga.org
Sobota 10. marec ob 23h
koncert: MOVEKNOWLEDGEMENT
Vstopka: 2.5 flyer, e-flyer, člani KŠŠ
3.5 ostali
Skupina Moveknowledgement, od leta 2006
petčlanska zasedba, izvira iz Novega Mesta in
njihov namen je, da občinstvu ponudijo čim
širšo glasbeno izkušnjo. Njihov repertoar se
spreminja iz koncerta v koncert, galsbeno pa
jih je skoraj nemogoče opredeliti, saj se gibljejo
od hip hopa, ki ga vokalist N’toko uporablja
kot sredstvo izražanja, do reggae-ja, electro
duba, drum’n’bassa, jungla in funka, če so v
pravem razpoloženju, pa si privoščijo še kakšno
improvizacijo, jam session ali freestyle.
DISKOGRAFIJA:
Sun Sun (Goga, 2003)
Ant people (KAPA records, 2005)
Listen to the Nebukadnezar bo izdan marca
2007 (KAPA Records, 2007)
MOVEKNOWLEDGEMENT so:
Miha Blažič – N’Toko (vokal), Uroš Weinberger –
Wein (kitara, aranžmaji), David Cvelbar (bobni),
Miha Šajina (klaviature), Dejan Slak (bas kitara,
korg)
www.galahala.com/moveknowledgement
www.myspace.com/moveknowledgement
Petek 23. marec ob 22h
REGGAE
Jahstice soundsystem
Roots’n’culture & dubwise soundsystem osnovan
2005. godine u Zagrebu, za svoj drugi posjet
Sloveniji pripremaju izrazito plesnu zabavu ovaj
puta baziranu na roots zvuku s povremenim
izletima u topliji i melodičniji dio drugih reggae
stilova. 3 selektora, vokal i udaraljke čine
okosnicu iskušanu na najvećim hrvatskim reggae
festivalima. Očekujte najnovije roots pjesme i
ekskluzivan izbor dubplateova inna King David
style. Respect!
Dj Batis
Dugogodišnji urednik world music emisije
“Baraka” na zagrebačkom radio Studentu te
glazbeni novinar Hrvatskog radija, producent,
udaraljkaš i dj. Glazbeni izričaj zasniva mu se na
World music ritmovima. Za ovu priliku u torbu
će pospremiti svoje najdraže reggae i afro pjesme.
+ gosti
Sobota 24. marec ob 21h
STAND UP COMEDY
Atelje Clobb v ostrigi…. In……
STAND UP COMEDY…smeh…
….za vse ki si ga njegove usluge želijo…..
Več o dogodku na posebnem flyerčku in www.
ostriga.org ter www.ateljeclobb.org
Sobota, 31. marec ob 21:30
METAL KONCERT
Vstopka: 2.5 flyer, e-flyer, člani KŠŠ
3.5 ostali
SWEET SORROW
sweetsorrowslo
BURNING LEGION
burninglegion
PENITENZIAGITE
penitenziagite
(lj)
myspace.com/
(mb)
myspace.com/
(kr)
myspace.com/
SWEET SORROW
Alpski vikingi, na čelu z ločanom Kuzotom;
Get yourself a new hairspray and start banging
with Sweet sorrow!!!
22 23
HEARD & SEEN
on Mtv; released tracks autumn/winter 2006
BURNING LEGION
They’ve found their own brand of metal in
which a mixture of harmony and power takes an
important roll. Burning Legion is now looking
forward to many successful appearances to the
public and recording their first full lenght album.
PENITENZIAGITE
They were introduced to the audience in Kranj,
Bled, Krško... and were greatly accepted.
Penitenziagite hope for more loyal fans and great
gigs in the future.
Petek, 13.april
Koncert skupine Siddharta
Britanski studijski ustavarjalci in producenti vsako leto znova iščejo nove načine, kako
ustvariti nekaj še neslišanega in privlačnega za trumo poslušalcev (makers of BRIT pop ). Na
primer glasbenega „mogotca“ Robbia Williamsa bi morebiti neuspešna prodaja konstantnih
novo izdanih plošč zagotovo pokopala. Pa ga ni. Torej kakšne nove efekte oz. zvoke so lani
uporabili angleški producenti ?
Primeri treh uspešnih singlov :
1. Sugababes – Easy
2. Bodyrox feat. Bodyrox – Yeah, yeah
3. Robbie Williams - Lovelight
Pri vseh treh „brit pop“ singlih lahko
opazimo močen vpliv elektronice;
temnejše, globje base; vse skupaj je
tudi zapakirano v nek bolj „dark“
style. Tako kot pri Sugababes tudi pri
Robbiju opazimo vplive subkultur kot
so industrial, gothic, fetish, elektro ...
No, kot zgleda, britanskim pop
makerjem ni preostalo drugega kot
nekakšen poseg v subkulture , ki jih
ponavadi komercialisti zaničujejo.
Da se razumemo, take vrste pop naj bi spadal med kvalitetnejše glasbene izdelke, zato Vam
priporočam poslušanje vseh treh skladb.
Zakaj ta članek?
Če ste lastniki vedno bolj pogostejših „domačih glasbenih studiev“* in če radi eksperimentirate,
poskusite uporabiti nekatere prej omenjene glasbene elemente in mogoče se tudi Vam
nasmehne kakšno mesto na Billboardovi glasbeni lestvici. (Čas bi že bil, da bi do tja prilezel
kak Slovenec:))
subjektiven pogled Nekega subjektivnega pogleda
*op.a. Največkrat osebni računalnik z nameščenim programom za produciranje glasbe ( Cubase, Pro Tools, Reason,... ) --> „Yeah , You
can have it to, it’s so easy“ ;)
22 23
5 MINUT ZA VARNO VOŽNJO
Resnično je, če napišem, da je danes že skoraj vsak voznik. Na žalost pa je resnično tudi, da marsikdo ni dovolj odgovoren ali drugače usposobljen. In že je odprto
vprašanje: »Kaj točno je odlika voznika, da mu lahko pripišemo sposobnost dobrega voznika?« Odlika dobrih voznikov je vsekakor obvladovanje vozila v vseh situacijah
skozi vse leto, ne glede na vremenske razmere. Občutek za odgovornost v vsakdanjem prometu, skrb za motorno sredstvo in jasno tudi lastna presoja o voznih sposobnostih
voznika. Zgornje vrstice so jasne vsakomur, vendar monotonost vožnje to izpodbija. Najlepši primer je zavestno kršenje cestnih predpisov. Glede na kulturo vožnje v
Sloveniji je morda čas, da se prenehamo spraševati, zakaj toliko smrtnih žrtev, temveč se raje vprašajmo, kako, da jih ni več?
V nadaljevanju pa nekaj nasvetov za varno in odgovorno vožnjo. Danes se bomo posvetili položaju voznika v sedežu med vožnjo, ki je eden od mnogih faktorjev za varno
spremljanje okolice in upravljanje motornih sredstev.
SLIKA 1 – pravilen položaj
Pravilno je, da sta obe roki kar največ časa na
volanskem obroču v položaju, ki ga imenujemo
tudi »petnajst do treh«, rahlo pokrčenih rok. Zgolj
tako zagotovimo najhitrejšo reakcijo ob nenadnem
manevriranju motornega sredstva. Več kot pomembna
pa je tudi namestitev nog, ki so ravno tako rahlo
pokrčene. Obenem je pomemben element tudi naklon
hrbtišča, ki ne sme biti prevelik. S tem zagotovimo
optimalno menjavanje stopalk, večje vidno polje ter
zmanjšano možnost razbolele hrbtenice.
SLIKA 2 – položaj sportskog vozača
Neprimeren naklon hrbtnega dela zmanjšuje vidno
polje in hkrati zmanjšuje reakcijski čas, ki je potreben
ob nepredvidljivih situacijah. Ravno tako pa obstaja
možnost nezaželjenega spreminjanja smeri zaradi
dviganja trupa v idealen položaj. Na ta položaj
največkrat prisegajo mladi neizkušeni vozniki, ki
so precenili svoje znanje in izkušnje, ki so še kako
potrebna vrlina za varnega voznika.
SLIKA 3 – položaj babice Elizabete
Vsekakor pa je lahko sedež tudi preblizu volanskega
obroča, kar onemogoča hitre reakcije, kajti prostora
za preprijemanje volanskega obroča enostavno ni
dovolj. Enako velja za noge, ki so posledično preveč
pokrčene (to onemogoča tekoče menjavanje stopalk).
Po tem položaju največkrat prisegajo v svojo vožnjo
neprepričani vozniki, ki si podzavestno želijo biti
čimbolj v neposrednem stiku z voziščem.
DOK
VRB
24 25
Ko sem se danes zbudil sem že takoj v
mehurju čutil, da je to en res poseben dan, ko
sem se prikradu do človekovega ležišča sem
ga mal s taco poprasku naj vendar vstane sej
je že pozno (5.30 zjutraj) in res bi rad šel mal
na svež zrak. Začuda se je kar hitro odzval
in odcapljala sva na sprehod. Res ne vem,
kaj mu je blo, ker sem sreču staro sovražnico
mačko in sem ji seveda mogu strah nagnat
v kosti. Moj človek je sicer privrženec boja
proti mučenju živali, tega lepega dne me
pa še okregal ni. Po odlično opravljenem
pasjem poslanstvu sva šla do tistega velikega
drevesa, kjer mi moja ljubezen pisma pošilja.
Sporočila mi je da je neki časa ne bo v
mestu, ker gre baje na toplo na počitnce. O,
ko bi jst lohk samo za trenutek ubežal temu
dežju in snegu. Kje je že sonce? Preostanek
dopoldneva sem na hrbtu preležal v košu in
sanjal o soncu, morju in toploti, kje je moj
rodni kraj, kjer nikoli ni mraz pa po smeteh
lahko brskaš in se klatiš okol cele ljube
dneve... pol se je pa domov vrnil moj človek.
Šla sva na lep dolg sprehod, mimo ene velike
zgradbe, kamor baje ne smem, ker en človek
tam travo kosi in je za pse prepovedano, pa
sej je itak bedno tam, ker so povsod razbite
24 25
flaše, da si tačke porežem in pol še una črna
energija, ki je tako strašljiva, da sem kar
teku stran. Pol sva šla na en hrib, kjer je blo
res lepo, taka vijolčna preproga omamno
dišečih cvetlic, čeprav me po navadi druge
stvari zanimajo, me lepota teh cvetlic vedno
prevzame, da kar sedim in bedasto izbuljim
oči… Ko sem se zbudil v starem zgaranem
košu ,ki me žuli po hrbtu, sem vedel, da so
bile samo lepe sanje.
300 KOSMATIH!
Sm mislu da bo dons kej drugač, pa je
spet vse isto. Spet se mu nč ni dal, kok mene
to razpizdi. Ne da se mu me ven pelat, pol
pa se dere, ko mu zgrizem čevlje. Sm neki pa
morm delat! No, pol k se pa končn odloči,
da me bo ven pelu, ampak on to zmeri tko
sam na kratko, pelje me nekam, pol me pa
priveže, medtem ko jaz zmrzujem pa on s
svojimi kolegi, ki me niti ne pogledajo, neko
čudno reč v usta daje, pol se pa vsi smejejo
in smrdijo. Res ne vem kaj mu je in to že en
lep čas traja. Pol sva spet prišla domov in sm
mal oči zatisnu…
Aja, pa se tole vm morm povedat.
Pelem mojega človeka na sprehod, pa pol
spet srečava unga zoprnga psa. Jst bi ga kr
raztrgal, mislm čist bi ga, tok me razpizdi z
uno svojo neumno faco. Sm k je človek na
mene prvezan, pa zmer vleče v drugo stran,
on je pa tud na svojega človeka privezan.
Sm jst bi ga, tok bi ga, res bi ga pregonu, saj
enkat bo že vidu.
Pa, kaj ni jasno tem ljudem. Jst res morm
SANJE NEKEGA PSA..........
Aljo in Anamarija
lulat povsod. Ne morm si pomagat, noge kar
same grejo, on me pa pol nekam proč vleče,
pa ene bedastoče govori. Pravijo, da je to
nagon, pa da se ga lahko naučiš kontrolirat.
Ha, me prov zanima.
Ampak vse pa le ni tako v pasjem
življenju, ker pol le enkrat prideva na tisti
zelen hrib. In pol me spusti, jst pa tečem in
tečem daleč stran. Sej se zmeri neki dere za
mano, sam kdo ga šlivi. Pol pa tam srečam
mojga prijatelje Luigija. Tak posrečen pes.
Vaški mešanec, prijazen. Mogoče je zato
uredu pes, ker pri njemu živi tok kul človek.
Mu je lepo kočo nardu na vrtu, pa sploh se
ne prveže na Gigija, tk da lohk gre kamor
hoče. Cele dneve. Pa povedu mi je da sta
sla zadnjič v hribe... ja pa on se gre lahko v
reko kopat, pa a veste, če se on naparfumira
je njegovmu človeku navadn, mene pa zmer
mlatjo.... Če pa pogledam z druge strani
življenje ipak ni tko slabo, ker sm pol, ko
sem se nehu igrat z Gigijem, sem šel domov
s človekom, pa sm pol spet vidu tistga rjavga
psa, kako se stiska ob smetnjaku in išče kej
za pod zob... tko da odvisn iz kerga zornega
kota pogledam. Pasje življenje je lahko pasje
in je pač svobodno a zajebano, lahk se pa
prepustimo toku, pa je pol tko ko je. Ampak
je lepo ni važno v kašni obliki.
HOW PRASKAFARI!
Zgodba o Indijancu Davidu
nekdo odpravi v meglo, zapreti
v svoje hiše. Živeli so v velikem
strahu pred zlobno meglo.
David pa je kot poglavarjev
sin lahko te redke dogodke gledal
skupaj s starešinami plemena.
Toda edini, ki mu je zares ostal v
spominu, je bil neki starec, ki se
je odločil, da gre v meglo. David
se je spominjal, kako je starec, ko
je prišel do megle, dvignil veslo
in prenehal veslati. Nikoli se ni
vrnil. Ravno tako, kot so govorile
starešine – kdor vstopi v meglo, se
ne vrne nikoli več.
ve, kaj bi to lahko bilo, mogoče
pošast, ki čaka na drugi strani
megle, strašna bitka ali pa slap, ki
te pogoltne takoj, ko si skozi.
David je, ko je bil star 34 let,
začutil, da ga megla privlači. Čutil
je, da je v življenju nekaj več, kar
pogreša. Verjetno je to resnica,
o kateri ni že leta razmišljal. In
zdelo se mu je, kot da ima megla
odgovor. Seveda je res, da se
nikoli nihče ni vrnil, vendar to ne
pomeni, da so izgubljeni, je menil
David.
In tako se je nekega jutra
pogumno odpravil, da bi videl, kaj
je na drugi strani megle. Nikomur
Potem, ko je starec izginil
v meglo, je celotno starešinstvo
še dolge ure sedelo in opazovalo
meglo. Čakali so, ker se je pogosto
čez nekaj časa slišal mogočen,
pridušen zvok, ki jih je napolnil s
strahom, bučanje ki ga niso mogli
razumeti. David si je ta zvok
zapomnil za celo življenje. Kdo
ni povedal – ne starešinam ne
vaščanom. Počasi se je usedel v
kanu, opravil obrede in se pripravil
na to, kar bo naredil. Zahvalil se
je bogu za svoje življenje in za
razodetje, ki bo prišlo. Hvaležen
je bil, ker bo, ne glede na to, kaj
se mu zgodi, vedel, kaj je na drugi
strani in to ga je gnalo naprej.
Prevod in priredba: Kebo
Na nekem otoku je živel
Indijanec z imenom David. Ta
otok je bil poln obilja in ljudje so
imeli vsega zadosti. David je bil
kraljeve krvi, saj je bil njegov oče
poglavar. Živel je lepo življenje na
otoku, ki je ponujal izobilje hrane
in užitnih rastlin. Njegova celotna
vas že leta ni izkusila nobenega
pomanjkanja.
Otok pa je imel čudno lastnost
– obkrožen je bil z gosto meglo, ki
se je pričela 5 km stran od obale.
Megla je obkrožala celoten otok,
vendar se ni nikoli približala, zato
so bili dnevi na otoku večinoma
sončni in jasni. Megla je ostajala
na enaki razdalji iz leta v leto kot
nekakšen zlovešč znak. Nihče ni
mogel videti skoznjo.
David je, tako kot že mnoge
generacije pred njim, odraščal z
meglo. Ljudje je niso razumeli in
so se je bali, ker se je vsake toliko
kakšen od vaščanov odpravil,
odveslal vanjo in se ni nikoli
vrnil.
David se je spominjal, da je,
ko je bil majhen deček, eden izmed
vaščanov, ki je bil blizu smrti,
sedel v kanu in šel megli naproti.
Obstajale so mnoge zgodbe o tem,
kaj se zgodi, če greš v meglo. Te
zgodbe so si pripovedovali ob
večernih ognjih. Med vaščani je
veljal običaj, da se morajo, ko se
In tako je David veslal počasi
in v tišini naproti megli. Nihče ni
gledal, ker David ni nikomur izdal
svoje namere. Kmalu je prišel
čisto blizu roba megle. In nato se
je zgodilo nekaj čudnega. Megla
ga je začela vleči vase. Malo ga
je stisnilo pri srcu. Nič več ni
potreboval vesla, zato ga je dvignil
in dal v kanu. Kanu je izginil v
meglo.
Bilo je tiho in mirno, ko je
kanu počasi drsel skozi meglo.
Nato je postalo temneje in
temneje. David je začel razmišljati,
kaj je storil. »Mlad sem še. Sem
kraljevske krvi, vendar sem se
odločil narediti neumnost in
razočaral sem starešine.« Davida
je postalo strah. Strah ga je
preplavil kot odeja smrti, črnina
je vstopala v njegove možgane in
začel je drgetati, ko se je kanu v
tišini pomikal sam od sebe …
David je bil v megli že ure in
izgledalo je, da se ne bo nikoli
končala. Pokrit z odejo je nemo
sedel v kanuju. Vedel je, da je
naredil napako. »Kaj, če se ne bo
nič spremenilo?« se je vprašal,
»kaj, če stradam do smrti? Kaj
če ostanem v tem kanuju do
večnosti?« Popolnoma prestrašen
je zagledal vizijo, kjer so vsi tisti,
ki so šli v meglo pred njim, zdaj
kot okostja v kanujih krožili okoli
otoka v črni megli.
»Ali bom srečal starca, ki je
26 27
šel pred leti v meglo? Ali se bo karkoli
spremenilo?« se je spraševal. »Ah, kje je
resnica, ki sem jo iskal?« je glasno zavpil
v temno meglo.
Nato pa se je zgodilo! David je
prišel na drugo stran megle. Bil je
navdušen nad tem, kar je videl, kajti
pred njim je bila cela celina, polna vasi,
do koder mu je segel pogled. Dim je
prihajal iz dimnikov in slišal je ljudi,
kako se igrajo na plažah.Vzdolž plaže so
bili opazovalni stolpi, s katerih so ga v
trenutku zagledali. Dali so znak in zrak
je napolnil zvok rogov, ki je oznanjal,
da je prišel nov pogumni človek. In v
odgovor se je iz notranjosti razleglo
glasno vpitje in bučanje. Praznovanje.
Klici spoštovanja.
Ljudje so se mu približali s kanuji
in ga posipali s cvetjem. Ko je prišel
do plaže, so ga obkrožili, ga posadili
na ramena in praznovali njegov prehod
skozi meglo. David, potomec kraljev,
je tistega dne začel novo in polno
življenje.
KOK SMO USI PREVEČ PAMETNI
Jah, letos sm v ne dokaj prijetni situaciji, v kateri so bili, so in bodo še mnogi: in sicer
kam, kaj, kako sedaj, ko se srednješolska leta bližajo koncu?!
No ne skrbite tuki ne bom pisala, kaj zdj jst hočem in kaj bom, samo na kratko bom
opisala situaciji, v kateri sm bla postavljena, ko se je razglabljalo o tem.
Ha, neverjetno, koliko nepotrebne pozornosti ti usi
namenjajo, ko končuješ srednjo šolo. Kot, da ni že dost to, d
si sam mučiš glavo z vsemi vprašanji, morjo bit tle pametni
še usi profesorji, pa psihologinja, starši, pa kolegi … še lastn
ptiček bi me muču s tem, če bi le znal govort. 
Uglavnem prva situacija se je imela zgoditi v šoli. Imeli
smo uro s psihologinjo in sj veste, kk zgleda, k se use te
preljube psihologinje, k drgač ceu delavnik pijejo kavice
pa čvekajo za vogalom, spravjo zdj skupini mladih ljudi
razlagat kakšne fakultete poznamo, kako poteka seštevanje
točk, itd. No sj s tem ne bi bilo nič narobe, če pa le ne bi
začele zbijat naših upanj, govort d je brezveze za nas d
gremo na faks, kr tko al tko nimamo dost pik … tralala.
Tle se pa pol situacija ustav. Tle pa pol dvomim, d komu
sede zbijanje njegove samozavesti. Tle pa dvomim, d komu
sploh še sede gledat uno faco, k ti kj tazga prjav. Ne vem,
men ne. Pustmo to …
Druga situacija se mi zgodi še isti dan. Je v osnovi nepomembna, mau smešna, ampak
jezna sm bla pa še zmer.
Bil je pogovor med mano pa mojo predrago mamico. No, za razliko od kogarkol druzga
ma pa mamica že v glavi, d grem jst po srednji šoli delat. Ne delat kake višje šole al pa splošne
mature, ne, DELAT, u fabrko po možnosti. Sicer mi še zdj ni jasn, od kje njej take ideje, sam
pustmo raj to.
Ja, vpraša me vprašanje, k sicer nima nobene veze ne s šolo, ne s šihtom, ne s čimerkol.
Da, kako si jst predstavlam, da bom hodila delat, če pa še voznišga izpita nimam?! Halo???
Nč jasn, od kje njej take zadeve, od kje se to kej navezuje na nadaljne šolanje, če je pač o tem
tekla debata??!!... Pustmo to …
…Dost! Raj neham pisat ta trenutek o tem, k sm spet ratala jezna …
Grem naprej svojo pot z mislijo, d ne rabm vsega tega.
Rožica
26 27
O RAKETNEM POGONU
Matija Perne
Zamisli si, da sediš na vozičku ali čolnu,
na katerem je tudi kup kamenja. Če se lotiš
metati kamne v smeri nazaj, se bo vozilo
začelo premikati naprej. Kriv je Newton s
svojim zakonom o vzajemnem učinku. Ko
mečeš kamen, nanj deluješ s silo, zato on
nate deluje z enako veliko silo v nasprotni
smeri, ta sila pa premakne tebe in vozilo.
Rakete delujejo po enakem principu.
V raketnem motorju gorivo s svojim
izgorevanjem ustvari visok pritisk, ki izpušne
pline pospeši in izvrže z veliko hitrostjo in s
tem poganja raketo naprej. Kljub navidezni
primitivnosti se raketni pogon uporablja
tudi v visoki tehnologiji, saj je to praktično
edini način pogona v vesolju. Vojska rakete
uporablja za sestreljevanje letal in ubijanje
domnevnih teroristov. Modelarji izstreljujejo
rakete-modelčke (ponavadi kupijo serijsko
izdelan raketni motor), okrog novega leta pa
marsikdo z raketami poskrbi za ognjemet.
Raketo lahko izdelamo tudi doma.
Najbolj enostaven način je napihniti in
izpustiti balonček. Zrak iz balončka hitro
izstopa in ga s tem poganja naokrog, kar ve
vsak otrok. Bolj spektakularne so rakete na
vodni pogon. Plastenko, ki ji lahko dodaš
še stabilizatorje in aerodinamično konico,
delno napolniš z vodo, nato pa s pomočjo
ustrezne “vzletne ploščadi” vanjo spravljaš
zrak, dokler ne doseže ustreznega tlaka.
Raketo nato spustiš, da poleti nekaj deset
metrov visoko in pri tem zmoči vse naokrog.
Te rakete so odlične za dviganje razpoloženja
na piknikih.
Doma pa se da narediti tudi bolj
“zaresno” raketo, tako, v kateri gorivo
zares izgoreva. Vzameš vžigalico iz zvitega
povoščenega papirja in njeno glavico na
tesno zaviješ v aluminijasto folijo. S šivanko
izdelaš majhno luknjico v foliji na vrhu
glavice in raketa je narejena. Vžigaličina
glavica je raketno gorivo, steblo trup rakete,
folija ohišje motorja, luknjica pa izpušna
šoba. Raketo namestiš na vzletišče, na
katerem raketa leži obrnjena v željeno
smer, ne da bi jo kaj držalo in oviralo polet
(izdelati se ga da iz koščka aluminijaste
folije in ga namestiti na rob stola ali mize).
Gorivo moraš še segreti do vžiga (najbolje
s svečo) in raketa poleti. Leti največ nekaj
decimetrov v višino in nekaj metrov v
daljavo, tako da je primerna tudi za zaprte
prostore, če je ne izstreljuješ ravno v zavese.
Izpušni plini imajo oster vonj, avtor
enkrat ni upošteval tega dejstva in je raketo
izstrelil v šoli med odmorom, pa mu je bilo
potem žal. Ker se izpušne šobe ne da narediti
ravno na sredi glavice, ne pričakujte, da bo
raketa letela naravnost.
Izdelava rakete zahteva natančnost in
trud. Skrbnost in izkušnje zmanjšajo delež
neuspešnih izstrelitev, ki pa je vedno velik.
Žal se tovrstnih raket ne da izdelovati iz
navadnih velikih lesenih vžigalic, saj so
pretežke.
Želim vam veliko uspeha pri
izstrelitvah.
28 29
»Delam sedem ur, da lahko dve uri pijem«
8. februar je dan, ko so med tednom polne vse gostilne. Dela prost kulturni praznik je smrt (ironično) našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Ne bom olepševal zadev,
kot je navada, saj je imel čisto narodne lastnosti. Bil je pijanec, nesrečen, brez denarja in umrl za cirozo jeter, to danes lahko rečem, brez da dobim šus pri slovenščini (ha ha).
Kljub temu je bil dober čovek, pripravljen pomagat ljudem v stiski. Napisal je velika dela in tudi (v šoli zamolčane) cel kup zabavne gostilniške poezije, ki je bila po njegovi smrti
v večini uničena zaradi našega zavrtega sistema. Če bi Slovenci vsaj pol toliko fukal, kot spijemo, ne bi bili več narod hlapcev. Izgovori magične besede, pa uš vidla, punca!
Hektor Trdec
28 29
Klub škofjeloških študentov
Mestni trg 20
4220 Škofja Loka
*najnovejše ponudbe prostih del
*naročanje napotnic preko interneta
http://zamorc.kss-loka.si ali http://www.zamorc.si
Mladinski servis Zamorc, Kidričeva 1, Škofja Loka
tel.: 04/51-27-880
e-mail: zamorc@kss-loka.si
poštnina
plačana
pri pošti 4221
Škofja Loka