Patriotske igre.pdf

Mitja Kunstelj
Patriotske igre
1.
PRIHOD
3. september 2012
Zbujanje mi nikoli ni delalo težav. Ponavadi sem se zbudil pred dretjem kurčevih budilk ali
zoprnega naročenega bujenja. Odvisno, kakšna je bila stopnja pričakovanja v moji glavi.
Premetavanje po postelji je bilo v navadi, ko sem kot mulc čakal, da nas stari strpa v komunistična
jajca - rusko Lado in nas vleče na socialistični dopust v prikolico. Potem pa sem odrastel in našel
mir v nočnih urah. Časi pa se spreminjajo in navade tudi.
Odkar sem leta 1991 prišel v Moris, so se stvari okoli tega spremenile. Piskanje pozivnika mi je
prekinilo marsikateri zaslužen počitek. Če že ni pozivnik uničil prostega dneva, sem si piskanje
naročil sam. Da sem izginil od doma in nazaj v akcijo.
V življenju, ki sem ga živel, resno dekle ni imelo kaj iskati. Na žalost je vsaj ena to prepozno
spoznala. Čas mladosti, eni bi rekli norosti, prepleten z vojno in domačo revolucijo, to je
eksplozivna mešanica. V to eksplozivno fešto me je potegnilo kot v vrtinec.
Dobesedno čez noč je Slovenija postala samostojna država. Jugoslavijo smo pokopali. Desetdnevna
vojna nam je prinesla tako želeno samostojnost. Da je tako želena, takrat sicer nisem vedel.
Navijali smo za jugo, prepevali Hej slovane in se posmehovali zlobnim kapitalistom. Očitno nisem
sodil v krog pogumnih intelektualcev, ki so v tajnosti snovali in pripravljali nam tako želeno
državico.
Ko sem drugi ali tretji dan vojne v Cankarjevem domu od Janeza Janše slišal, da je Jure Zdovc
zapustil jugoslovansko reprezentanco, takrat sem dokončno verjel, da Juge ni več. Spoznanje, da
sem pripadnost državi povezoval z navijanjem za naše jugo sportaše, je bila zame spravljujoča.
Brez problema naj zarati do konca. Samo brez jugo reprezentantov na drugi strani, kar se mene
tiče.
Tega zgodnjega jutra, ko je sonce zjutraj prijazno toplo, sem imel glavo polno skrbi. Punca je še
spala in sanjalo se ji ni, da me spet ne bo precej časa. To je bila pravzaprav težavica za njo. Jaz sem
živel v svetu, ki ga ni poznala. Poznala je nekaj sodelavcev in pizdarij, ki se niso direktno dotikale
dela. Več bi bilo preveč.
V kuhinji sem si skuhal kavo in prižgal cigareto. Skozi okno sem opazoval razvpito luknjo, hotel
Park. Včeraj zvečer sem tam prevzel zadnje, kar nam je manjkalo. Jugoslovanski denar. Ponarejene
potne liste nam je nekaj dni prej prinesel Dare. Pravzaprav niso bili ponarejeni, ampak kar
originalni. Samo naše slike so vstavili in jih zapekli. Sedel sem za mizo in nervozno čakal, da me
Dare pobere.
Dare je bil moj sodelavec, šef in prijatelj. Martin Božidar Njavro, bolj znan kot Darko ali za prijatelje
Dare. Po činu major, sicer pa kot jaz star 22 let. Septembra bova oba dopolnila 23. Piše se leto
1993. Za razumevanje nadaljnih dogodkov je to zelo pomemben podatek. Jaz in Njavro sva bila del
elitne skupine, ki jo je rekrutiral pravzaprav kar Dare sam. V vojaškem smislu to pomeni, da je okoli
sebe zbral vse, ki so kaj veljali. Za uradne naloge in izpostavljene stvari, ki jih je izvajal Moris, so
nastopali neoporečni fantje. Od tu naprej pa je za neposvečene obstajal molk, tema in zid.
Obrambni minister Janez Janša je bil naš vrhovni šef. Da bi bil to predsednik države Milan Kučan, je
sicer pisalo v ustavi, ne pa v naših srcih. Brigalo nas je za predsednika države. Še več, bil je naš
rdeči sovražnik. Kaj dosti nismo dali niti na generala Slaparja, ki je bil načelnik TO. Za ministrom
Janezom Janšo je obstajal le Tone Krkovič. Vez med nami je bila močnejša, kot si je kdorkoli lahko
predstavljal.
Izoblikovala se je skupina K. Novinarji Mladine so Njavrovo skupino poimenovali PARAVOMO in v
javnosti se je to ime prijelo. V resnici pa je šlo za tajno skupino K. Skupina je bila posvečena za vse
tajne operacije, ki jih je izvajal vrh obrambnega ministrstva.Vrh obrambnega ministrstva je
pravzaprav pomenilo Janez Janša. In potem nihče. Slišali in videli smo v tistih časih precej za lase
privlečenih zgodbic, kdo je kdo. Komur naš šef Janez Janša ni odprl vrat, ni veljal nič.
-1-
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Orožje, ki smo ga prodajali Hrvatom in kasneje Bosancem je bil glavni vir zaslužka za vse. Milijoni,
ki so se zbirali po pisarnah na obrambnem ministrstvu, so končali na vrhu stolpnice v kabinetu
ministra. Za šefa. Nekaj manj vreč gotovine je končalo v pisarni Andreja Lovšina. Direktor VOMO je
bil Lovšin. Zakaj mu je Janša sploh namenjal kos pogače? Saj zaupal mu ni, razen kar se je okoli
osamosvojitve nekaj pogajal. Ja, osamosvojitev in pogajanja na Župančičevi. Tržnica za miren
odhod, ampak knjiga ne govori o tej zamolčani trgovini, ki je lačno zver pahnila na Hrvate in
Bosance.
VOMO je bil tam zato, ker je nekdo napisal kretenski zakon o tem, kaj naj služba počne. Kar se
mene tiče in mojih kameradov, fuck the law. Enako je razmišljal naš šef Janez Janša. Tajna služba je
z namenom tajna. Ne pa, da se parlamentarne komisije in podobne civilne bedarije potikajo okoli
in nam gledajo pod prste.
"Za to imamo Lovšina," nam je Janša večkrat rekel.
"Vi pa ste meč demokracije, ki jo javnost ne bi razumela. Je pa nujna za obstoj države in nacije."
Bili smo napumpani, da smo nujno potrebni.
Nujno potrebni, da smo operativno izvajali njegove ukaze, ki jih uradni VOMO ni smel. Zato smo za
vsak slučaj v šahu držali šefa VOMA Andreja Lovšina. Saj prav potruditi se nam ni bilo treba, ker so
babe, alkohol in bel prašek opravili večino dela. Dovolj je bilo, da smo ozvočili jahto v portoroški
marini in posneli, kar pač smo. Lovšin bi takrat skoraj lastno sestro spravil na drugi svet. In tako
nam ni bilo treba skrbeti, da bi nas kakšen zajebanec iz VI. uprave nadlegoval. Kdo ali kaj smo, se
jim je svitalo. Smešno je bilo opazovati Simona Krejana ali Dušana Mikuša, ki sta se pred Daretom
dobesedno plazila. V upanju, da bo katerega od njiju pohvalil pred Janezom.
Marsikaj so nam pogledali skozi prste. Ampak po drugi strani smo marsikaj počeli, kar bi marsikoga
stalo položaja, če ne kar glave. Trgovina z orožjem ni bila hec. Orožje ne prodajajo branjevke na
tržnici in tega se je Janša očitno dobro zavedel šele takrat, ko so ubili posrednika v Nemčiji. Ko je v
vojaškem hotelu izvedel, da je dotična veza izginila v nemškem pristanišču, se je malo zamislil. Tisti
večer je odpovedal obisk kleti v Zalogu. Zaloška klet je bila njegovo pribežališče. Tam je imel
ljubico, ki mu je požrla več živcev, kot ponujala užitkov.
Špela Predan je bila ena od njegovih priležnic, klet na Športni ulici v Zalogu pa privatni bordelček.
Nikoli ne bom pozabil tistega dne, ko je Zagožen obvestil Janšo, da so albaneza pospravili. Zaprl se
je v kabinet. Sprejemal ni nikogar. Zvera je nagnal domov. Pozno ponoči je toliko prišel k sebi, da si
je zaželel Rosvite Pesek. Peskova je imela takrat pozivnik, ki ji ga je dal Janša. Uro kasneje smo
Peskovo spustili v janšev kabinet. Ena od naših nalog je bila skrb, da se Janševe ženske pomotoma
niso srečale. Smešno, skoraj komično je bilo dogajanje, ko se je Janša odločal, katero bo. Po tisto
smo šli in mu jo dostavili.
Vse kar se je v nadaljevanju dogajalo, je imelo drugačen ton. Predvsem je v ospredje stopil direktor
logistike na obrambnem ministrstvu dr. Jože Zagožen. Mali Napoleon, rdečelasi mali možic, ki se
redko nasmehne in govori zelo potiho. Janša nas je večkrat na to opozoril, ko smo ga ozvočili za
nekatere pomembne orožarske sestanke. Jožeta se nič ne sliši in podobne je bentil, ko je zvečer
poslušal posnetke v kabinetu.
Kavo sem popil in ugasnil drugo cigareto, ko je končno pozvonilo. Pobral sem torbo in odhitel po
stopnicah. Brez pozdrava sem odšel in za hip mi ni bilo vseeno, da spet odhajam na ta način. Ko
sem zunaj zagledal Dareta in Robija, sem bil presenečen. Robija nisem pričakoval. Vseeno sem se
dobre volje vsedel v avto in življenju nasproti. Življenje sem pojmoval kot akcijo. Po ljubljanskih
ulicah smo tavali do zbirnega mesta.
"Naslednjič se vidimo šele v Beogradu, če bo sreča mila," nama je navrgel Robi, ko je na moje
presenečenje izstopil sredi Šišenske ulice.
Če bi zdaj Dareta karkoli vprašal, bi Dare pomenljivo molčal.
Tako pa sem molčal jaz, da je Dare prvi zinil: "Robi gre zraven."
"Sem slišal Dare, nisem idiot."
-2-
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Robija nisem cenil, ker za moje pojme pripadnost še ni dovolj za akcije, kjer je zaupanje v soborca
življenskega pomena. Šminkiranje v Ray-Ban sončnih očalih je edina stvar, ki jo obvlada do
popolnosti. Dare je sprejel mojo tezo, da je res odličen za opazovanje. To mu je prineslo mesto v
ekipi, ki se je ne bi sramoval izraelski MOSSAD. Čeprav smo se vsi strinjali, da ne želimo vedeti več,
kot nam je potrebno, sem vseeno hotel vedeti, kdo mi bo kril hrbet v tujini.
Akcija v tujini je sama po sebi izziv za najboljše in najbolj drzne. Za patriote, bi eni rekli. Jaz ne.
Akcija za norce. Kaj bomo počeli v Beogradu, glavnem mestu osovražene bivše države? Zaenkrat je
vsak vedel toliko, kot je moral.
Skrbelo me je le, ker sem slišal dve različici tega, kaj je naša primarna naloga. Še bolj me je skrbelo
dejstvo, da se podajamo na misijo z opozorilom, da smo sami, če gre kaj narobe. Po eni strani je
logično, saj ne pričakujem, da me bo sredi Beograda Janša držal za roko. Po drugi strani pa ni lepo,
če veš, da se te bodo odrekli, če bo šlo na grdo vse skupaj.
Nisem si hotel razbijati glave s tem. Nasploh sem se trudil, da nisem sebe mučil z vprašanji brez
odgovorov. Življenje sem jemal drugače. Vnaprej se po nepotrebnem nisem obremenjeval, čeprav
bi se včasih lahko. Verjel sem, kar sem hotel verjeti.
Pozno popoldan smo bili že na Madžarskem. Potovanje proti Beogradu se je vleklo. Slabe volje sem
sedel na zadnjem sedežu in se boril proti slabosti. Potovali smo z dvema avtomobiloma. Dare, jaz
in Andrej v prvem, Robi in Boštjan pa v drugem. Seveda vsi z lažnimi dokumenti in brez vsakršnega
orožja. Da ne potrebujemo orožja, je bila čudna scena.
"Kako ga ne potrebujemo," sem spraševal sam sebe. "Saj nismo akviziterji ali turisti."
"Orožje po potrebi dobimo dol," me je potolažil Dare.
Po potrebi? Ni se mi dalo več ovinkariti, da bi se Dare zagovoril o pravem cilju te ekspedicije.
Prepričal sem se, da tudi on ne pozna prave narave in ozadja, zato sem ga pustil pri miru.
Po dolgotrajnem čakanju v koloni smo končno prišli v Jugoslavijo. Pot je bila tako dolgočasna, da
sem v glavnem dremal, če odmislim mejni prehod. Potem je sledilo prvo presenečenje. Oba
avtomobila smo pustili na parkirišču in čez kakšno uro sta oba izginila. Odpeljali so ju nazaj. Pot
smo nadaljevali s kombijem, ki nas je proti jutru pripeljal do cilja. Pred nami je bil Beograd.
Siva prestolnica Jugoslavije se je zbujala v nov dan, ko je dobila zanimive prišleke. Pričakoval sem,
da se bomo nastanili v kakšnem hotelu ali motelu. Na moje presenečenje pa smo končali v obličju
betonske gmote, ki me je spominjala na ljubljansko naselje Fužine. Samo da je bilo tole
neprimerno večje. Tu se lahko izgubiš, kot bi trenil. Novi Beograd.
Stanovanje v drugem nadstropju beograjske stolpnice ni ponujalo nobenega luksuza. Očitno je šlo
za stanovanje, ki so ga lastniki opremili v poznih sedemdesetih letih. Še vedno je visela Titova slika,
kar je dalo položaju čudno simboliko. Zavese so bile rumene od cigaretnega dima, tapete pa so
zdavnaj izgubile originalno barvo. Kuhinja je bila neuporabna in precej umazana. Okna pa tako
umazana, da se skoraj ni videlo skozi.
Potikali smo se po stanovanju in se pogovarjali neumnosti. Vsi smo se izogibali pogovoru, kaj sploh
počnemo tukaj. V meni se je naselil čuden občutek, ki ga do sedaj nisem poznal. Naj bo, kar mora
biti, sem zaključil pri sebi. Naenkrat me je preplavil tisti neprijeten občutek strahu in nelagodja.
V stanovanju smo ostali jaz, Dare, Boštjan in Robi. Andrej je odšel ven poiskat najbližjo trgovino.
Ostali smo morali počakati na nadaljna navodila. Čakanje je nekaj najbolj osovraženega pri meni.
Naj se dogaja karkoli, samo da se ne čaka. Še huje mi je bilo, ker se mi ni sanjalo, kaj tu počnemo.
Andrej se je kmalu vrnil in prinesel nekaj za pod zob. Navalili smo na kruh, salamo in sir.
Kaj bi dal zdaj za dobro kavo, sem pomislil. Bolj kot lačen sem bil zaspan. V tem je pozvonilo.
Zdrznil sem se in skočil pokonci. Ostali so prav tako prenehali z obedom. Dare je stopil do vrat in
pogledal skozi lino. Potem je olajšano zavzdihnil in odklenil vrata. Vstopil je tip, ki nam ga je Dare
predstavil kot Dragana. Dragan se je pozdravil z nami in takoj prešel k dejstvom. Sedeli smo v
dnevni sobi in prišlek je pred nami razgrnil načrt. S flomastrom je obkrožil objekt nasproti
železniške postaje. Hotel Bristol. Center našega delovanja.
-3-
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Potem je razlagal in čečkal po listu, dokler ga nisem prekinil.
"Ne verjamem, da te kolegi kaj razumejo. Gremo do kraja samega in si oglejmo situacijo."
Ostali so se strinjali. Dragan je pogledoval zdaj Dareta, zdaj mene. Ni pričakoval, da se bo oglašal
kdorkoli, razen Dareta.
Pol ure kasneje smo se odpravili iz stanovanja. Jaz in Robi v eno smer, ostali pa v drugo.
Dogovorjeni smo bili na glavni železniški postaji čez dve uri. Pešačila sva skoraj pol ure, da sva
našla taksi. Nihče ni pomislil, da bi taksi naročil pred stanovanjski blok. Kar nam je Dragan
predstavil, je bilo nekaj povsem drugega, kot nam je minister Janša razlagal v Ljubljani. Če sem
prav razumel, so stvari sledeče. V imenu naše države se nekdo pogaja z generalom Ivanom
Hočevarjem, da se vrne v Ljubljano. General Hočevar je bil zadnji poveljnik TO, ki se je postavil na
stran jugoslovanske armade in bil zaradi tega zamenjan.
Pojma nisem imel, da je general Hočevar v Beogradu, niti mi ni bila znana njegova usoda. Spomnil
sem se televizijskega posnetka in prerivanja vojaške policije na Prežihovi 4, več pa si nisem uspel
priklicati v spomin. In zdaj izvem, da je v Beogradu. Še več, mi mu bomo očitno pomagali domov.
Jaz pa sem sanjal o orožarskih poslih sredi osovraženega Beograda. Zaenkrat si bomo ogledali
okolico in teren in počakali na nadaljna navodila. Ker nisem hotel, da si naju taksist zapomni, sem
molčal. Enako sem naročil Robiju, ki pa je na to pozabil in taksista spraševal neumnosti. Ko naju je
končno odložil, sem vedel vse aktualne beograjske trače.
Center Beograda me je navdušil. Nekaj je bilo v zraku. Množica ljudi na drugi strani ceste se je
drenjala pred dostavnim vozilom. Delili so moko. Malo naprej so v vrsti stali za kruh.
"Kje je Andrej prej kupil salamo in kruh, če tu stojijo kot v vrsti za tekmo," sem se spraševal.
Ulico naprej je možakar na navadni mizici prodajal CD-je in kasete z narodno glasbo. Nisva še prišla
mimo njega, ko se je pred njim ustavil star BMW. Iz njega sta skočila dva nabildana mladeniča in,
meni nič, tebi nič, prevrnila mizico z vso vsebino. Možakarja sta pretepla in se odpeljala naprej.
Nihče se ni vmešaval ali karkoli komentiral. Beograd je imel svoje zakonitosti. Zadnja stvar, ki smo
si jo želeli, je bila, da bi se izdali zaradi neumnosti. Posebej nam je bilo naročeno, da se izogibamo
vsakršni situaciji, kjer bi bili lahko legitimirani. Kar je pomenilo, da tudi rdečo luč na prehodu za
pešce ne smemo ignorirati.
Hotel Bristol sem si ogledal z vseh strani. Potem, ko sva se z Robijem ločila, sem si moral podrobno
ogledati okolico in preučiti možnosti, ki so se odpirale. Da je hotel Bristol epicenter naše akcije, ni
bila skrivnost. Kaj točno naj bi se dogajalo, pa nisem imel pojma. Verjel sem, da pojma nima nihče
od nas, ki smo pred pol dneva prišli v srbsko prestolnico.
Počasi sem se sprehodil čez cesto in se izgubil med množico potnikov na železniški postaji. Kupil
sem si sirov burek in sedel na škarpo. Opazoval sem vhod v hotel Bristol. Ogromna stavba iz
prejšnjega stoletja, ki je ne vzdržuje nihče. Pred mano se je ustavil taksi. Izstopil je Dare.
Pomežiknil mi je, da mu sledim. Hodil sem za njim in opazoval okolico.
Renesančni Beograd, mi je prešinilo možgane.
Kakšen kurac renesančni Beograd, sem se nasmehnil pri sebi.
Vse umazano in neugledno. Nekoč lepe bele stavbe so bile umazane, sive, popisane z
domoljubnimi grafiti. Arkan in Šešelj sta glavna protagonista na beograjskih zidovih. Poleg
obveznih štirih c-jev. Na cesti ljudje prodajajo vse, kar se da prodati. Revščina na vsakem koraku.
Bencinske kante so zamenjale regularne bencinske servise. Beograd 1993.
Sedla sva v tipično srbsko restavracijo. Narodnjaki so šopali iz zvočnikov, vonj po roštilju se je
mešal s smradom, ki ga nisem znal definirati. Namesto natakarice sva dočakala gazdo. Tipičen
gostilničar z brki in vampom naju je sumljivo premeril in potem vprašal, kaj bova. Dare je naročil
pivo in mešano meso na žaru. Za oba. Jaz sem molčal.
Za sosednjo mizo so se usedli trije tipi. Trenirke, najkice in zlate ketne. In, meni nič, tebi nič, eden
od njih položi pištolo na mizo.
"Voždovac je najjaći," ga je gazda potrepljal po rami.
-4-
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Z Daretom sva se samo spogledala. Opazovala sva trojico za sosednjo mizo. Tip je na mizo položil
zlato pištolo. Navaden jugoslovanski TT, pa pozlačen?
"To je novodobna srbska mafija," mi je na uho zašepetal Dare.
"Kakšna mafija, lepo te prosim. To je mularija prepotentna, nič drugega."
Dare se ni dal. "A ne vidiš, kako jih gazda spoštuje?"
Ni se mi dalo več razpravljati, kdo koga spoštuje. Po moje lastniku te luknje ni prijetno gledati
mularije, ki mu z orožjem hodi v lokal.
"Tole je Texas, Dare. Kaj se sicer dogaja," sem vprašal potem, ko naju je brkati Srbin postregel.
Dare si je za odgovor vzel čas. Po razmisleku je zamrmral, da še traja.
"Traja kaj, Dare?"
"Ne vem, čakam navodila."
Končno je iskreno povedal, da ne ve, kaj se dogaja.
"Bomo pač počakali na navodila," sem zaključil neploden pogovor.
Ni prvič, da čakamo nadaljnja navodila. Upam, da ni kakšen diletant vključen v akcijo, kakršna že je
ali bo. Da se ne ponovijo napake iz Ljubljane. Končala sva z odlično hrano, drugo pa ni omembe
vredno. Naročila sva še kavo in v tišini sedela brez cilja.
Spomnil sem se prejšnjih akcij in zapletov. Tokrat ne smemo ponavljati napak. Minister Janša še
vedno ni prebolel, da smo zamočili akcijo ustrahovanja. Namesto, da bi se Anžič usral na smrt, nam
je pobegnil in enega od nas celo prepoznal. Ali je res Drnovšek o tem spraševal Janšo ali gre samo
za Daretovo napihovanje, mi je bilo pravzaprav vseeno. Dokler služba stoji za nami in nam minister
garantira, da je vse v službi države, dotlej ne vidim nobenega problema okoli naših podvigov.
Plačala sva nekaj sto milijonov dinarjev za kosilo in zapustila prijeten lokal.
"Greva do baze," je predlagal Dare.
Pokimal sem in vprašal, kje je ostala trojica.
"Delo imajo," je bil Dare skrivnosten.
Sprehodila sva se nazaj proti hotelu Bristol. Ni mi bilo najbolj jasno, kaj točno je naša naloga,
očitno še ne vem ničesar. Bolj sem iskal smisel tega, kar mi je bilo povedano, bolj sem bil
prepričan, da v Beogradu ne bomo nikogar spremljali ali varovali.
"Če se izdate, vas bodo takoj zaprli."
S temi besedami nas je obrambni minister Janez Janša pospremil na pot.
Zaprli? Zakaj? Bolj sem razmišljal, vedno bolj mi je postajalo jasno, da bo v Beogradu še vroče.
Baza je po novem stanovanje v Novem Beogradu. Koliko časa bo to naša baza, pa očitno ne ve niti
bog. Razumel sem, da ne rabim vedeti, kar se me ne tiče. Tokrat pa se me še kako tiče. Slab
občutek je takole daleč od doma početi stvari, ki so lahko nevarne. Taksist naju je pripeljal v bližino
stolpnice. Nadaljevala sva peš. Predlagal sem, da se malo razgledava po okolici, kjer imamo bazo.
Ni se mi šlo v zatohlo stanovanje.
"Nismo na dopustu in sploh se nama mudi," me je razočaral Dare.
V stanovanju pa presenečenje.
Vsa ekipa je bila zbrana. Ostala trojica se je vrnila pred nama. V stanovanju pa sta bila še dva.
Prvega sem navidez poznal iz MORS-a, drugega pa sem videl prvič. Brez besed sem se zavalil na
podrt umazan kavč in si prižgal cigaret. Potem sem opazoval dogajanje v stanovanju in poslušal
pogovor za mizo v kuhinji. Iz pogovora sem dojel, kaj pravzaprav počnemo v Beogradu.
Pol ure kasneje smo se vsi zbrali v dnevnem prostoru. Tip, ki je bil iz MORS-a, nam je predstavil
situacijo.
"General Hočevar se pogaja o vrnitvi. Njegova vrnitev nas ne zanima preveč. Zanimajo nas
dokumenti, s katerimi si želi kupiti vrnitev v Slovenijo. Stik je navezan in v naslednjih dneh naj bi se
zgodila primopredaja."
V naslednjih dneh?
"Kaj to pomeni?" sem vprašal. "Jutri, čez teden dni, kdaj?"
-5-
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
"Vse boste izvedeli pravočasno. Ko pride do primopredaje, ga boste prijeli in odpeljali na rezervno
lokacijo. Tam ga bo prevzela druga ekipa in spravila iz države."
Tip je razlagal naprej, pa ga nisem več slišal. Najbrž sanjam. Sredi Beograda bomo ugrabili
generala? In kdo bo to izvedel? S čim? Nimamo vozil, niti orožja.
"Vse ob svojem času," me je miril tip.
"Nihče ga ne bo sredi mesta med ljudmi napadel. Orožje vam bomo priskrbeli, čeprav ni zaželjeno,
da se ga uporabi. Z mrtvim nimamo kaj početi," se je nasmehnil.
"Kako si že rekel, da ti je ime?" sem končno vprašal tipa.
"Ničesar nisem rekel, sicer pa sem Ljubo," je bil direkten.
"Saj se poznamo iz Ljubljane iz ministrstva."
Vseeno mi je bilo, če se poznamo ali ne. Važno je bilo edino to, da delamo za istega naročnika oz.
plačnika. Da smo na isti strani. Tako sem takrat gledal na stvari.
Kasneje smo se odpravili spat. Končno sem zaspal kot ubit. Zbudilo me je streljanje sredi noči.
Andrej in Robi sta skočila pokonci. Streljanje ni pojenjalo. Potem se je v daljavi zaslišala sirena, ki je
prihajala vse bližje.
Prva noč v Beogradu nam je sporočala, kam smo prišli. Beograd je bil v tistem času hudo nevarno
mesto. Streljalo se je vsevprek.
Spanec se ni vrnil in lahko sem do jutra razmišljal o tem, kako se bo tale ekspedicija končala. Nisem
bil vesel, da sem tukaj. V Ljubljani so stvari drugače izgledale. Sicer pa nikoli ni, kot pričakuješ.
Sploh v življenju in službi, ki sem jo izbral. Če temu lahko sploh rečeš služba. Danes gremo v Koper
spremljat transport orožja, jutri bomo nosili denar v Avstrijo, pojutrišnjem bomo nekoga pretepli,
tako bi izgledal načrt dela, ha-ha, če malo karikiram.
Takrat me ni skrbelo, da morda kršimo zakon. Janša nas je večkrat motiviral z besedami, da
zgodovinski momenti zahtevajo ljudi in korake, ki so nad zakoni in ljudstvom. In mi smo izbranci,
da mu napolnimo žepe.
Življenje je zadnja tri leta ubralo pot, ki je nikoli nisem hotel. Niti sanjal nisem o njej. Ne spomnim
se, da bi se v tistih časih kdaj vprašal, če kaj narobe počnemo. Kje pa.
Jutro je prineslo nove skrbi. Dare se je pritoževal nad slabim počutjem.
Trenutek zatem je bruhal v WC.
"Najbrž je to zaradi stresa in psihe," sem pripomnil.
V sobi je vladala tišina. Nihče ni komentiral pripombe. Sem pa opazil, da so se ostali zamislili.
Najbrž je vsak slabo spal in razmišljal o situaciji, v kateri smo. Kako se bo tole končalo? Kar se mene
tiče, mi je bilo vse skupaj nenavadno, da ne rečem noro. Tolažil sem se s tem, da gotovo ne vem
večino stvari. Dare pa je itak biser, da stvari zakomplicira in jih naredi pomembne. Če general res
hoče nazaj domov, zakaj ne gre. Saj ni v zaporu. Očitno prostovoljno biva v hotelu in hodi okoli. Me
res zanima, kaj bo prineslo nadaljevanje.
Sedeli smo v umazani kuhinji za premajhno mizo. Zajtrkovali smo pašteto s kruhom. Meni nikoli ni
bilo do zajtrkov, razen kave seveda. Tu pa nisem smel manjkati pri tej nadrealistični sceni. Pet
tipov sedi v predpotopni socialistični kuhinjici in zajtrkuje najbolj socialno hrano. Sami sebi smo se
zdeli na moč zajebani tipi. Kaj pa naj si misliš sam o sebi, če pri dvaindvajsetih letih v tuji državi
počneš, kar smo prišli počet. Saj res, kaj bomo pravzaprav počeli?
Po zajtrku je prišel čas, da se razkrijejo karte. Dare nas je poklical v dnevni prostor. Pogledal je na
uro. Takrat je zazvonil zvonec. Dare je dvignil roke v znak, da ni panike. Čeprav nismo imeli
ognjenega orožja, bi kogarkoli pobili z golimi rokami. Janša je v Beograd poslal tipe, ki smo takrat
veljali za brezkompromisne, natrenirane in pripravljene na vse.
Nekoč smo na vrhu bivšega vojaškega hotela na Kardeljevi ploščadi maltretirali tipa, ki je nategoval
Janšo. Dogajalo se je v ministrovem kabinetu. Šef kabineta Milan Zver je pobegnil na stranišče in
bruhal. Minister Janša pa se je hahljal in drezal v prevaranta:
"Kje je zdaj kontejner?"
-6-
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Tipa smo nagnili skozi okno in mu grozili, da ga bomo spustili. Če bi takrat Janez namignil, da ga
spustimo, bi ga spustili. Tip bi se raztreščil kot lubenica. Poscan je bil do vratu, ker je bingljal na
glavo in mu je urin stekel za vrat. Bili smo predani, predani ministru. In verjeli smo, da smo nad
zakonom.
Dare je odprl vrata in spustil Dragana v stanovanje. Posedli smo po foteljih in stolih. Dragan je nam
prenesel pozdrave od ministra Janše. Zdelo se mi je, da tip naklada s temi pozdravi. Janez nikoli
nikogar ni pozdravljal na daljavo. Naenkrat se mi je posvetilo. Dragan je obveščevalec. Videl sem
ga nekajkrat na VI. upravi, ko je bil v družbi tipov iz obveščevalnega sektorja. Dragan je gotovo
lažno ime, ki ga ima v ponarejenem jugoslovanskem potnem listu. Tudi mi smo imeli ponarejene
listine in podatke, ki so jih pobrali iz srbskega registra. Za vsak slučaj. Janša nam je v Ljubljani
zagotavljal, da so dokumenti prva liga.
"Nič ne bo narobe, če koga slučajno legitimirajo. Zanesite se na dokumente."
Dragan nas je presenetil s povedanim. Generala Hočevarja obdelujejo naši obveščevalci. Zaenkrat
ne kaže pripravljenosti, da bi se prostovoljno vrnil v Slovenijo. Kontakte je zavrnil do nadaljnega.
"Kaj to pomeni do nadaljnega?" nisem mogel molčati.
"Danes sta k njemu prišla žena in sin iz Slovenije. Dokler bosta tu, noče videti nikogar drugega.
Prišla sta baje na dopust."
"Kaj to pomeni, da smo prišli zastonj sem dol?" je zanimalo Andreja.
"To pomeni, da se bomo lotili načrta B."
Dragan se je odkašljal in nas pogledal.
Načrt B? Koji je to kurac načrt B? Vstal sem in se sprehodil do okna. Kakšen načrt B? Očitno imamo
vsak svoja navodila. Ali pa se nategujemo v imenu nekoga tretjega. Rečeno je bilo, da general
vsekakor odhaja v Slovenijo, da bomo mi poskrbeli za njegovo varnost, da se mu kaj ne pripeti.
"Kaj je zdaj z dokumenti in arhivi, ki naj bi jih predal nam?" sem vprašal Dragana.
Dragan je molčal. V meni je vrelo. Imel sem navodilo, da najdem varno linijo in pokličem Janeza v
Ljubljano, če bi se stvari drastično spremenile. S tem mi je dal pomembnost in odgovornost. V
resnici pa ni preveč zaupal obveščevalcem, ki so peljali akcijo. Prepričan sem bil, da je vsaj še
dvema naročil enako, kot meni.
Dragan je končno odprl usta.
"Zaenkrat bomo 24 ur nadzirali hotel in njegovo gibanje."
Daretu je naročil, da nas organizira v stalen nadzor in nam razdeli orožje. Orožje? Dare je pokimal
in vstal. Potem je z brco zlomil spodnjo desko omare v kotu. Sklonil se je in začel vleči na plano
orožje. Škorpijoni in pištole Zastava M70, kaliber 7,65.
Vedel sem, da so stanovanje vnaprej najeli in pripravili za naš prihod. Ampak o orožju ni bilo
govora, razen če bo nujno potrebno. Od kje naj bi ga dobili v tem nujnem primeru, pa ni bilo
govora. Jasno mi je tudi postalo, da Dare ve več, kot mi ostali.
V sobi je naenkrat nastalo naelektreno vzdušje. Prisotnost orožja nas je spremenila. Vsak je pobral
dva kosa, škorpijona in pištolo. Škatlice municije je Robi izbrskal izpod omare in začeli smo polniti
okvirje. Vse se je dogajalo v popolni tišini.
Dragan je presekal tišino in klikanje patronov, ki so padali v ležišče.
"Zakaj orožje, fantje?"
"Ker nas je general dobesedno odjebal do nadaljnjega, nas je lahko tudi zatožil. Če pride do
posredovanja njihovih varnostnih organov, potrebujete orožje takoj. Situacija je nejasna."
Dragan se je pričel potiti. Poletno sonce je začelo nabijati v okna stanovanja. Dragan je iz aktovke
potegnil debelo mapo. Poklical nas je k mizi in razgrnil nekaj slik.
"Te so najnovejše, da ne bo kakšne pomote."
Na mizi smo si ogledovali slike generala Hočevarja. Vse slike so bile v civilni obleki, trenirki, nikjer v
uniformi. Predstavo, ki sem jo imel o njem, so mi fotografije pokvarile. Postaran možakar sivih,
skoraj belih las z upadlo pepelnato kožo. To je general Hočevar?
-7-
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Dare je določil mene in Boštjana, da greva takoj do hotela Bristol. Dragan nam je dal napotke, na
kaj moramo biti pozorni. Poslušal sem stvari, ki sem jih imel za samoumevne. V meni pa se je
oglašal alarm. Dragan nam daje obveščevalne napotke, čeprav nihče od nas ni obveščevalec. Vsaj
takrat še nismo zabredli v obveščevalne vode. Kako naj ostanemo neopazni, če že itak izstopamo
po stasu, sploh, če se mislimo cele dneve potikati okoli hotela? Če generala kolikor toliko pazijo,
bomo popadali prvi dan. Okolico hotela smo si že ogledali. Precej je ljudi in dogajanja. Kakršnokoli
posredovanje pred hotelom se ne bi dobro končalo, sem pripomnil.
"Nobenega posredovanja zaenkrat. Zlijte se z množico in okoljem, opazujte in poročajte. Izogibajte
se očesnim kontaktom."
Očesnim kontaktom? Kaj misliš s tem?
Dragan je odmahnil z roko in zavzdihnil.
"Koga je Janez poslal sem dol, mišice brez možganov."
Dare je skočil kot poparjen. V trenutku je nastala kritična situacija. Ego je bil prizadet.
"Komu ti mišice brez možganov, pička ti materina ciganska," je znorel Dare.
Ostali smo molčali. Meni je bilo vseeno, kaj si ta tip misli o nas. Samo ven iz zadušljive scene in
stanovanja sem želel. Dregnil sem Boštjana, da greva.
Medtem, ko je Dare zganjal prizadetost, sva z Boštjanom še enkrat pregledala fotografije. Poleg
generala sem bil pozoren še na druge osebe, ki so se pojavljale na fotografijah. Težko, da bi
spregledal koga, ki sem si ga vtisnil v spomin. Spomin sem imel odličen. Ob odhodu smo si razdelili
radijske postaje, miniaturne Motorole. Potem sva z Boštjanom zapustila bazo v Novem Beogradu.
Pešačila sva molče, dokler nisva prišla do enega od postajališč za taksije. Potem sem vprašal
Boštjana, kaj si o vsem skupaj misli.
"Nič, kaj naj si pa mislim," je bil njegov odgovor.
"Naredili bomo, kar bo ukazano. Vse naprej pa je v božjih rokah."
Pozivanje na boga in usodo mi je šlo totalno na kurac.
"Usodo si bomo skrojili sami," sem pripomnil.
Edini taksist, ki je stal na taksi placu, je bil neuporaben. Ni imel goriva. Pešačila sva kakšen
kilometer, ko nama je nasproti prišel taksi. Končno. Med vožnjo proti centru sem taksistu dejal, da
nujno rabim pošto, pravzaprav telefonsko govorilnico. Boštjan me je začudeno pogledal, rekel pa
ni nobene. Zato sem sam pripomnil, da je mama bolna in moram nujno klicat domov. Ob zvokih
Cece smo se ustavili poleg pošte. Taksistu sem naročil, da počaka z Boštjanom vred. Ni mi bilo do
tega, da kaj vleče na ušesa in poroča Daretu.
Na pošti sem se postavilo pred govorilnico. Bil je sistem, ko si govoril, potem pa znesek plačal na
okencu. Ženska v govorilnici je blebetala in blebetala. Čas je tekel. Potem pa končno, prost telefon.
Zaprl sem se v govorilnico in izključil radijsko postajo. Poiskal sem listek s številko, ki mi jo je dal
Janša. Številko sem napisal v šifrah, da sem samo jaz znal prebrati zapisano. Nekajkrat sem
poskušal dobiti zvezo. Ni šlo. Po desetih minutah mi je uspelo dobiti zvezo z Ljubljano. Na drugi
strani sem zaslišal znan dolenjski glas. Bil je minister Janša.
2.
IGRA
6. september 2012
Zadržal sem dih in lepo pozdravil. Potem sem ministru Janši na kratko opisal situacijo. Janez je
molčal. Molk na drugi strani žice me je naredil živčnega. Vedel sem, da ima Janša več podatkov in
jasnejšo sliko o dogajanju v prestolnici bivše države. Sploh, kar se generala Hočevarja tiče.
"Naj poslušam ukaze ali mi boš dal druge usmeritve?" sem zinil po mučnem molku.
"Pokliči zjutraj z zaščito."
Odložil je slušalko, jaz pa sem strmel v aparat in jezno nabil slušalko na vilice.
"Razbijaj kod kuće," sem slišal pripombo izza hrbta.
-8-
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Ponavadi bi kaj siknil nazaj, tokrat pa je bilo drugače. Nevpadljivost in neizpostavljanje sta bila na
prvem mestu. Poravnal sem pogovor na okencu in se vrnil nazaj v taksi.
"Z mamo vse v redu?" me je vprašal Boštjan.
"Nisem je dobil, jutri zjutraj bom še enkrat klical," sem se zlagal.
Potem sem taksistu naročil, da pelje dalje. Do glavne železniške postaje. Taksist naju je na vsak
način skušal zaplesti v pogovor, ki sva se ga oba izogibala. Kaj počneva v Beogradu v tem
nemirnem času in podobna vprašanja so bruhala iz njega. Opazil sem, da se praviloma vsi taksisti
sramujejo svoje službe. Domala vsak je najprej povedal svojo zgodbo, kako je pristal v taksiju. Taksi
je za vse začasno delo, čeprav se nihče več ne reši tega prekletstva. Taksist je klošar na četiri
kotaće, so se norčevali iz sebe. Kar ni bilo daleč od resnice.
Železniška postaja. Taksistu sem ponudil nemške marke, ker dinarjev ni bilo dovolj. Taksist je vzel
kovanec za 5 nemških mark in mi poljubil roko. Šokiran od te geste sem hitro skočil iz taksija in se
izgubil v množici. Boštjan mi je sledil. Pešačila sva po postaji in opazovala, če nama kdo sledi,
kdorkoli, naši, njihovi? Pričakoval sem, da nas bodo naši obveščevalci, ki jih nismo poznali, nadzirali
na vsakem koraku. Po petnajstminutnem sprehajanju v prazno sem se prepričal, da nimava repa.
Sedla sva v prvi lokal, ki je imel prostor zunaj in naročila obvezno kavo. V tišini sva premlevala vsak
zase, kako naprej. Opazoval sem Boštjana in razmišljal, zakaj je zraven. Res je bil zvest pripadnik
Janše in vedno točen kot ura. To pa je bilo vse, kar sem videl v njem. Še en Njavrov observer
prostora, sem se nasmehnil, rekel pa nisem ničesar.
Boštjan je bil glavo manjši od mene, suhljat fant, ki mu nihče ne bi pripisoval, da je Janšev
specialec. Njavro je zanj dejal, da je odličen za notranjo kontrolo. Kaj je s tem mislil, se nisem
obremenjeval, dokler nisem slučajno našel njegovih poročil v Daretovi garsonjeri v Kočevski Reki.
Pisal je poročila o nas, pripadnikih skupine K. To je torej notranja kontrola, sem se takrat nasmejal,
ko sem prebiral njegova poročila.
Takrat sem izvedel nekaj presenetljivih stvari. Med drugim, da nisem vreden zaupanja, ker se
družim samo s sodelavci iz Ljubljane. Želel sem si ustvariti krog sodelavcev, ki jim lahko zaupam
svoje življenje v najtežjih operacijah naše skupine. Predlagal sem, da se rekrutirata v skupino dva
pripadnika Moris-a iz Ljubljane. Prvi predlog je bil Robert Rupar, sicer strojnik po poklicu. Zanesljiv,
sposoben, pošten in predan vojaškemu poklicu. Moj drugi predlog pa je bil Bruno Dormiš.
Dare je oba predloga zavrnil. Nikakor ni pustil, da pripeljem kadre, ki sem jim takrat zaupal. Dare
pa je želel nadzor nad menoj, zato me je obkrožil z njemu zvestimi kočevarji. In tako je tudi bilo.
Kasneje, leta 1995, se je vse spremenilo. Takrat sem jaz imel škarje in platno v svojih rokah. Janšo
je parlament odstavil, mi pa ustanove nismo zasedli, ker je prevladal razum. In ostali smo brez
ministra, podpore in vsega.
Takrat je do izraza prišla sposobnost preživetja in prilagajanja. Za skupino K sem našel delo in hišo
v Ljubljani, ki nam jo je oddajala ljubljanska gostilničarka Marija Jež. Janša me je takrat prosil, da
pomagam Dušanu Mikušu, ki je odletel in obrambnega ministrstva in životari v Varnosti Kranj.
Janše pač nisem smel zavrniti in povabil sem Dušana Mikuša na sestanek.
V ljubljanskem World Trade Centru smo imeli prostore, ki nam jih je oddajal Krešo Puharič.
Gosposko, ni kaj dodati. Dušan Mikuš se je topil na stolu in mi pihal na dušo. Sovražil sem ga, ker
me je izdal in prodal v aferi z novim ministrom Jelkom Kacinom. Vseeno pa je bila skupna stvar na
prvem mestu. Zato sem moral potlačiti zamere in ugoditi Mikušu, kot je zahteval Janez Janša.
Mikuš je želel finančno injekcijo v višini pol milijona nemških mark. Za svoje podjetje, da nabavi
nekaj blindiranih vozil.
Direktorju Eriku Jenku sem predstavil te želje Dušana Mikuša. V prepričanju, da mu znesek odpira
vrata pri Janši in stranki SDSS, je Jenko odobril izplačilo Mikušu. Jenko Mikuša in denarja po tem
sestanku ni videl nikoli več.
Pogledal sem Boštjana in vprašal: "Si spil, greva?"
Pokimal je in napotila sva se proti hotelu Bristol.
-9-
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Med pešačenjem sem razmišljal, kako bi pridobil čim več koristnih informacij. Odločil sem se, da
vstopim v hotel in poskušam izvedeti čim več. Boštjanu sem vzel Motorolo in jo ugasnil.
"Ne bova v etru, prenevarno. Ti se sprehajaj v okolici, sedi na kakšno klopco in opazuj vhod in
parkirišče. Sam sem se odločil, da si ogledam notranjost hotela, razporeditev, nadstropja in vse, kar
bi nam lahko prišlo prav v nadaljevanju."
Boštjan je molčal. Videl sem, da mu ni prav. Bolj kot naša naloga, ga je skrbelo, kaj počnem sam.
Postalo mi je jasno, da ima od Dareta nalogo, da mi gleda pod prste. Ne znam z besedami opisati,
kako me je spravljalo v obup Daretovo ravnanje. Kaj sploh iščem v tej akciji, če ni zaupanja.
Predvsem potrebujemo neomajno zaupanje, da se lotimo tega, sem premišljeval pri sebi. Kaj se bo
sploh dogajalo, pa je bilo vse manj jasno.
Z Boštjanom sva se razšla pred hotelom.
"Pazi prosim, na veš koga," sem se mu nasmehnil in ga udaril po ramenu.
"Če opaziš karkoli sumljivega, stopi v hotel in me poišči. Brez besed in ne hodi do mene. Če te bom
zagledal v hotelu, to pomeni težave in umik."
Boštjan je razumel, kar sem mu povedal. Predsodek v meni, da so vsi, ki niso iz Ljubljane, butasti, je
še vedno živel v meni. Slab občutek sem imel, kadar mi je kdo iz Daretove skupine kril hrbet.
Predvsem zato, ker mi v resnici nihče ni kril hrbta, temveč so me le nadzirali.
Boštjanu se nisem hotel zameriti, ker je dihal isto kot Dare. Svojega mišljenja ni imel, povzemal in
zagovarjal je Daretove besede. Da je Dare neizobražen in hudo nerazgledan kmečki fantič, ki je v
Ljubljano prišel v količkah in belih adidas nogavicah, smo vedeli tisti, ki smo kaj več vedeli o
življenju in svetu. Za Dareta je bil svet Kočevje, Kočevska Reka in metropola sveta Ljubljana.
Ni in ni mi nikoli postalo jasno, zakaj je bil Dare pri glavnem koritu od začetka kariere. Domneval
sem, da gre za Krkovičev očetovski odnos do njega, kasneje pa sem dojel, da drug drugega držijo za
mala jajčka. Dare je od začetka pomagal Krkoviču pri rušenju Slaparja in polnjenju žepov ministra
Janše. Absurd vseh absurdov pa je bil sledeč. Iz vreče, v kateri je bilo več kot 17 milijonov nemških
mark, si je Krkovič smel vzeti 10 tisočakov, Dare pa tri. Ostalo je pobasal Janez Janša. No ja, ne vse.
Nekaj je skopuh razedlil med svoje priležnice in zveste varnostnike.
Ko sem mu prinesel vrečo mark v kabinet, mi je milostno odštel pet tisočakov in zarotniško
pomignil: "To je tvoje."
In tako večkrat. Seveda pa nisem bil edini izbranec za prenašanje denarja. V kasnejšem obdobju
sem denar razdeljeval Janševim novinarjem. Večkrat sem Danilu Slivniku odnesel denar za njegovo
četico, kot jih je sam imenoval.
Sonce v Beogradu je pripekalo. Z Boštjanom sva se ločila pred hotelom Bristol. Naredil sem še en
krog okoli objekta, preden vstopim v hudičevo gnezdo. Hotel Bristol je bila cenena beznica, ki je bil
pretežno naseljen z oficirji, policaji in kriminalci. Jugoslovanska armada je v hotelu plačevala 14
sob, srbski MUP 9 in zvezna policija 3. Ko nam je Dragan predstavil te podatke, sem bil prepričan,
da si jih je izmislil. Kakšna je razlika med srbsko murijo in zvezno? Meni se takrat ni sanjalo o teh
stvareh, organizacijskih ureditvah znotraj bivše države. V hotelu so bili tako srbski, kot
jugoslovanski varnostni organi. Meni je bilo to isto. Pa ni bilo. In to smo kmalu spoznali.
Preddverje hotela je bilo umazano in zanemarjeno. Sprehodil sem se mimo zavaljenega receptorja
in zavil mimo obedovalnice v bife. Na hitro sem premeril sceno v prostoru. Bife je bil napol prazen.
Dva razmontirana oficirja armade sta popivala za šankom in se glasno prepirala. Hišna dama si je
za mizo popravljala šminko in zrla v prazen kozarec. Še dve mizi sta bili zasedeni s civili, ki sem jih
pri sebi označil za agente državne varnosti. Kdo drug pa naj poseda dopoldan v tej beznici, ki jo
plačuje država oficirjem in policajem?
Sedel sem na konec šanka in se s hrbtom naslonil na zid. Bife sem imel pokrit kot na dlani. Tipična
lokacija za ljudi mojega kova. Opazil sem, da sem zbudil pozornost v beznici. Oficirja, ki sta bila za
šankom najbolj glasna, sta mi ponudila pijačo.
"Šta pije dragi gost?" je brbljal natakar in naročil sem rakijo.
- 10 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Samo upal sem, da mi ne bo zažgala grla in obrnila želodca. Alkohola nisem prenašal, nisem pa
mogel naročiti Coca-Cole. Sprejel sem ponujeno pijačo in zaslutil priložnost. Pol ure kasneje sem bil
rahlo pijan in lotevala se me je slabost. Opravičil sem se in poiskal stranišče. Izbruhal sem vsebino
želodca, si obraz umil s hladno vodo in bil sem kot nov. Vrnil sem se v zanimivo družbo. Oba oficirja
so po njunih besedah pred kratkim upokojili in životarita v Bristolu. Nekaj plača država, nekaj
sama. Denarja za pijačo nista imela, vendar jima je natakar poslušno natakal in zapisoval dolg v
šolski zvezek.
V ponarejenem jugoslovanskem potnem listu je pisalo Sreten Milanović. Tako sem se tudi
predstavil novima znancema. Rakija me je sprostila, bruhanje olajšalo in zapletel sem ju v pogovor.
Pazil sem, da se nisem zagovoril s kakšno hrvaško besedo, ker so me pred odhodom opozarjali, da
mešam srbske in hrvaške izraze. To pa je bilo v tistih časih in krajih smrtonosno.
"Ajmo dečki," sem nagovarjal Hrvate, ki sem jih treniral. "Ajde momci," bi najbrž rekel Srbom.
Bil sem prepričan vase, da odlično govorim srbsko, nastopil sem samozavestno in glasno.
Naložil sem jima, da sem Srb, ki od rojstva živi v Ljubljani. Tako se nisem mogel zagovoriti in
narediti kakšne napake. Tudi moja morebitna napaka v pogovoru bi bila s tem opravičljiva. Izmislil
sem si zgodbo, ki mi je v trenutku padla na pamet. Improvizator za nepredvidene situacije sem bil
odličen. Sem sin oficirja, ki je odšel oktobra 1991 z armado iz Kopra. Od takrat ni glasu o njem, na
upravni enoti so mi pobrali dokumente in moral sem iz Slovenije. Zdaj iščem očeta in poskušam
urediti dokumente, da se lahko vrnem k mami v Slovenijo. Mama je pa Slovenka. S to žalostno
patriotsko zgodbo sta me pijana jugo oficirja sprejela za svojega. Sledila je nova runda, nov izlet na
stranišče, zraven pa sem po ovinkih izvlekel od njiju vse, kar sem hotel izvedeti.
Napeljal sem ju na pogovor o žalostnem koncu vojaške kariere v tej luknji, ki ni vredna človeka. Kaj
človeka, oficirja. Oficirja tretje najmočnejše armade v Evropi. Palil sem ju s komplimenti, da sta
čisto izgubila stik z realnostjo. Za potrditev novo sklenjenega prijateljstva sem jaz naročil novo
rundo. Natakarju sem pomignil, da takoj plačam. Izvlekel sem marke in šop ničvrednih dinarjev.
"Može u markama," sem navrgel natakarju, ki se mu je smejalo do stropa.
Meni pa tudi. Vedel sem, da me je natakar obral z menjavo, pa sem bil srečen zaradi tega. Še en
pomebnen igralec v objektu je bil moj. Takrat se je prvič izkazala moja sposobnost prilagajanja,
improviziranja in infiltriranja. Janša je to sposobnost hotel nadgraditi. Poslal me je v igralsko šolo k
Barici Blenkuš, da sem pilil svojo sposobnost igre.
Želel sem izvedeti čim več podatkov o generalu Hočevarju. Nisem pa se nikakor hotel izdati. Zato
sem bil potrpežljiv. Spraševal sem o življenju v hotelu, kako sta se navadila na hotel, se razumeta z
gosti, so kakšne dobre babe in podobne neumnosti. Nič se ni premaknilo. Zato sem začel s
poveličevanjem njunih činov.
"Ima da se svi gosti klanjaju potpukovniku i majoru naše armije."
Dovolj sta bila pijana, da sem lahko pretiraval s poveličevanjem njunih činov. Ciljal sem nekam
drugam in zadel terno.
"Gore stanuje general, više gore, dva pukovnika, koji če se kurac nama klanjat, ajde Peđa novu
rundu. Mi smo tu zadnji štakori," je potožil nižji po činu, major Radovanović.
Z zanimanjem sem poslušal njegovo življensko zgodbo. Film Outsider režiserja Košaka takrat še ni
bil posnet. Sicer bi mi bilo vse jasno. Major Radovanović mi je povedal zgodbo, dolgo 25 let. Zdaj je
pa upokojenec in pijanec v zadnji beograjski beznici. Selitve po Jugoslaviji, vsake dve leti. Dvanajst
mest v petih jugoslovanskih republikah je zamenjal. Na koncu je žena umrla, otroka ga sovražita.
Hči je pobegnila v Belgijo na študij, sin pa se je obesil v stanovanju. Težko mi je bilo to poslušati od
nekoga, ki bi mi bil lahko foter. Da me čustva ne premagajo. Tu sem bil z drugimi nameni.
Potem je major Radovanović začel temo, ki sem jo čakal. Na živce mu je šel slovenski general Ivan
Hočevar. Zanj ni bil pravi general armade. Poveljeval je vaškim stražam, ki so na koncu pregnale
armado iz Slovenije. Z zanimanjem sem prisluhnil, kar je imel povedati v vojaškem smislu čez
generala.
- 11 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Hitro mi je bilo jasno, da je glavna zamera, da je Slovenec. Seveda sem se pridružil njegovemu
mišljenju, da so Slovenci pičke, dunajski hlapci in da bi morala armada Janšo in ostalo trojico pred
zid.
"Janša je zajebo Kadijevića i Jovića. Kadijevića i Jovića."
Nekajkrat je to ponovil.
"Zajebo je i ovog pacova Hočevara. Svi su to ona bela garda, domobrani, jebo jim ja mater
Janševu."
Potem je zinil dragocen podatek za mene.
"Za ovog Slovenca, generala Hočevara, armija sve plača. Jest, da je rupa, al i ja bi šofera i
stražara."
V glavi se mi je prižgal alarm. General Hočevar ima varnostnika? Kako, da naši obveščevalci tega ne
vejo? Ali pa držijo zase? Zakaj pa? Navadil sem se že, da je sodelovanje z obveščevalci slabo. Da
tajijo tako pomemben podatek, pa meji na diverzijo.
Z obveščevalci sem bil že tako v slabih odnosih zaradi šoferja Janeza. Šofer Janez je prevažal Janšo
na manj pomembne protokolarne zadeve, njegova žena pa je bila tajnica na VI. upravi. Želeli so, da
sodelujem pri ozvočenju le te, da preverijo, koliko šofer Janez govori doma. Zavrnil sem to in o tem
povprašal Janšo. Minister je bil jezen. O tem ni vedel ničesar, obveščevalci pa so me vzeli na piko.
V nadaljevanju sem izvedel, da na generala pazi st. vodnik iz vojaške policije. Predrzen in
nepremišljen nisem smel biti, zato nisem postavljal dodatnih vprašanj o imenih in podobno.
Prelevil sem se v poslušalca. Da sem ju jaz napeljal na temo, se nista niti zavedala.
Ozračje je bilo na moč sproščeno. Iz zvočnika je udarjala domoljubna srbska glasba. Naslednji dve
rundi sem naročil jaz in spet mahal z markami, da naredim vtis. Vsakič sem zavil na hotelsko
stranišče in si tlačil prste v usta. Da bi se napil, si nisem smel privoščiti. V svetu vohunov se napake
plačajo z življenjem.
Potem mi je na misel padla briljantna zamisel. Zakaj se ne bi prijavil in vzel sobe v tem hotelu? Za
to bi seveda rabil dovoljenje vodje beograjske operacije. Pa seveda dovoljenje ministra Janše.
Povprašal sem nova prijatelja, koliko pride soba za teden dni. Izvedel sem zanimivo računico.
Inflacija je tako besna, da na koncu meseca plačaš za ves mesec ceno, ki je bila v startu za eno noč.
Devalvacija dinarja se je merila v urah, katastrofalno. Denar, ki sem ga dobil v hotelu Park v
Ljubljani, ni bil skoraj nič vreden.
Hvala bogu in ministru, da nam je to napovedal in nas opremil s sveto valuto za Srbe. Deutschland
marke. Tri dni nazaj sem dal v Ljubljani 2.000 mark za dinarje. Če bi zdaj v Beogradu hotel kupiti s
tem denarjem marke, bi dobil manj kot 200 mark. Živa resnica.
Ravno, ko sem razmišljal o smiselnosti izpostavljanja s prijavo in bivališčem poleg tarče, sem se
zdrznil.
"Evo ga generala."
Obrnil sem glavo in zagledal generala Ivana Hočevarja. V hotelski bife je prišel v civilni obleki z
žensko in dvema moškima. Na hitro sem obrnil glavo in napol nezainteresirano pokimal. Potem
sem v ogledalu nad šankom spremljal vsak gib in kretnjo generala in spremstva. Nisem bil več pri
stvari, ki sta mi jo razlagala jugoviča za šankom.
Opazoval sem dogajanje za mizo z generalom. Hitro mi je postalo jasno, kdo je kdo. Poleg generala
Hočevarja sta sedela soproga in sin. Nasproti pa njegov varnostnik, ki je sicer podoficir po činu. V
civilni obleki.
Nadaljeval sem pogovor za šankom in vneto opazoval dogajanje v ogledalu. Videti sicer ni bilo kaj,
razen običajne družbe. Pogledal sem na uro. Štiri ure že visim v tem bifeju. Nisem več videl smisla,
da vztrajam v tej družbi. Kar sem hotel izvedeti, sem izvedel. Pravzaprav precej več.
Ko sem bil prepričan, da me nič ne more presenetiti, se je zgodilo. V bife hotela Bristol je vstopil
Dragan. Zagledal sem ga v ogledalu. Če bi zagledal Boštjana, bi razumel. Počasi bi se poslovil in se
odpravil ven. Kaj za vraga počne zdaj Dragan tu?
- 12 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Hladen pot me je oblil, ko je Dragan sedel za mizo z generalom Hočevarjem. Nič mi ni bilo jasno.
Naenkrat mi je slika o vsem postala nejasna. Kaj počne tukaj?
Spomin me je odnesel v Ljubljano, ko sem na nepričakovanem mestu srečal nepričakovano osebo.
Minister Janša je meni in Daretu naročil, da razstreliva avto po opravljenem poslu, oziroma, da
pobijeva oba albanska državljana, ki sta prišla iz Hamburga. Meni nič, tebi nič, sta prišla iz Nemčije
in se predstavila kot sorodnika ubitega Albanca, ki nam je urejal prve zveze za nakup orožja. Stvari
so šle svojo pot, ko je izplula ladja natovorjena z orožjem. Zvonar, Kosi in Anžič so hoteli zaslužiti za
svoj žep. Zaradi izsiljevanje za čim večjo provizijo se je posel zavlekel. Denarja od nikoder, en mrtev
Albanec pa je že plaval v nemškem morju.
Albanca, ki sta prišla na Kardeljevo ploščad, sta odkrito zagrozila Janši, če ne bo denarja za orožje.
Janša je izgubil živce. Obljubil jima je denar, vendar tu, v Sloveniji. Naslednja dva dneva so se vrstili
sestanki v kabinetu ministra. Janša je vpil na Zvonarja, mu grozil in metal stvari po kabinetu. Potem
je poklical k sebi hišnega mojstra za posle, dr. Zagožna. Zagožen, ki je bil kasneje zaradi avtorstva
pisma t.i. civilne iniciative pod drobnogledom kriminalistov, je bil dežurni gasilec za reševanje
zavoženih poslov. Tokrat je bil neuporaben.
Albanca nista nasedala na nobene Zagožnove pravljice o težavah, takšnih in drugačnih. Naročili sta,
ladja pluje, kje je denar? Enostavno. Zagožen je prišel v kabinet na Kardeljevi ploščadi na smrt
prestrašen. Kaj sta imela z Janšo v kabinetu, ne morem reči. Vam pa zagotavljam, da je bil Zagožen
bled kot smrt, ko je zapuščal velikega šefa. Trenutek kasneje sva bila v kabinetu jaz in Dare.
"Pospravita te prasce," naju je presenetil minister.
Oba sva vedela, koga misli. Molčal sem in gledal v tla. Dare je zardel in obmolčal. Takšne zahteve in
ukaza ni pričakoval nihče od naju.
"To ostane med nami," je pribil Janša.
Z Daretom sva se spogledala, rekla nisva ničesar. V tem je v kabinet vstopil Milan Zver, ministrov
potrčko, smo mu rekli. Šef kabineta, pa tak copatar. Šefa kabineta Zvera smo prezirali. Samo Špela
Predan se je bolj plazila pred Janšo kot Zver. Uro kasneje sva imela podatke, ki sva jih potrebovala.
V ljubljanski bazi sem vzel orožje z dušilcem, da ne bo kravala. Albanca sta se nastanila v hotelu
Lev.
Pozno zvečer smo pripravili zasedo na Vošnjakovi ulici v Ljubljani. Nekaj čez polnoč sta se Albanca
vrnila v hotel. Akcijo sem preklical, šokiran nad videnim. Iz avta je stopil notranji minister Igor
Bavčar in z našima tarčama odšel v hotel. Igor Bavčar, ti si torej judež, sem si mislil. Odslovil sem
ekipo, ki naj bi prerešetala šiptarja in pohitel v kabinet na Kardeljevi ploščadi.
Kolega, ki je stražil pred ministrovim kabinetom, me je ustavil.
"Ne moreš noter!"
Popenil sem, da je urgentna stvar. Nič nisem dosegel. Minister me je sprejel čez eno uro, ko je
Špela Predan zapuščala njegov kabinet. Dežurni varnostnik Robi Suhadolnik jo je peljal domov v
Zalog. Ko se je vrnil, nam je razlagal, da je Janša slabo opravil, je moral popravljati za njim. Mi pa v
smeh.
"Kje si popravljal, v kleti?"
"Športna 17, Zalog."
Zabavo pred kabinetom je zmotil sam minister. Zaripel v glavo in plešo je pomignil, da stopim
naprej.
Zaprl sem vrata in stopil pred ministra Janšo. Opazoval sem tipa, ki sem ga občudoval. Grd, plešast,
puklast in z groznim naglasom, pa pofuka vse, kar leze. Pri pičkah ne gre torej za videz, stas in
telesne vrline. Šteje položaj v državni upravi, moč in denar. Pri sebi sem si mislil, če ne bi bil
minister, ti še Pehta ne bi dala, kmet dolenjski.
Minister me je predramil iz mojih pokvarjenih misli.
"Kunstelj, zakaj si tu? Ne slišim poročil o mrtvih šiptarjih na Gosposvetski."
"Gosposvetski?" sem zinil.
- 13 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
"Ne sprenevedaj se, kaj je šlo narobe?"
Janša je sedel na rob mize in mi srepo gledal v oči. Postalo mi je neprijetno. Njegov pogled me je
prestrelil. Kot bi mi nekdo ledene sveče zabadal v očesna zrkla.
Imelo me je, da zakričim: "Minister Bavčar je bil z njima, preklical sem operacijo Rašica."
Tako sem se zadrl, da so me najbrž slišali na hodnik. Operacija Rašica je bil načrt likvidacije teh
dveh albanskih trgovcev z orožjem. V Črnučah je slaščičarna Rašica, ki je v lasti Albancev. Prvo ime,
da vpišem kodno spletko v tajne dokumente, ki mi je padlo na pamet, je bila slaščičarna Rašica.
"Igor, pes pokvarjeni, Igor, svinja vseh svinj," je Janša tulil kot zaklana svinja.
"Vse mi je jasno, vse," je kričal Janša še naprej.
Nič pa ni bilo jasno meni. Nekaj dni kasneje pa so se puzzle poklopile. Zaradi tega sem postal
močnejši, kot si je Janša želel. Najbolj umazane skrivnosti države sem imel na dlani. In če ne bi
preklical likvidacije? Pred hotelom Lev bi zrešetali dva Albanca, ministra za notranje zadeve Igorja
Bavčarja in njegovega varnostnika, policista. Za vse pravljičarje v tej državi, to je edini in pravi
razlog, da sta Janša in Bavčar postala smrtna sovražnika naslednje desetletje.
V ogledalu sem opazoval prisrčen pozdrav med Draganom in generalom Hočevarjem. Samo upal
sem, da me ne bo opazil. Nisem več sledil, kaj mi govorita nova prijatelja. S pogledom sem bil
prikovan k ogledalu nad šankom. Dragan je kramljal z generalom, kot kramljajo stari prijatelji.
Naročili so rdeče vino in vodo. Opazoval sem naprej.
V tem je v bife vstopil še Boštjan. Najbrž je vstopil, ker je v skrbeh zame, sem si mislil, ko sem ga
zagledal. Če vstopi, pa je po dogovoru pomenilo nekaj drugega. To sem vedel in spoštoval pravila
igre. Vrgel sem bankovec za 50 mark na pult, zaželel novima prijateljema prijetno nadaljevanje
dneva in se izgovoril, da moram na zrak. Vedel sem, da ju bo denar prikoval za šank. Da komu ne
pade na pamet, da hodi za menoj. Vseeno sem odšel ven, se skril za stopnice in počakal nekaj
minut. Da mi kdo tretji ne sledi. Zrak je bil čist. Za trenutek sem pomislil, da mi bo sledil Dragan, če
me bo opazil. Ni me opazil, do zadnjega sem spremljal njegovo osredotočenost. Pri dvaindvajsetih
letih sem bil prekleto sposoben in drzen agent.
Zagledal sem Boštjana pred kioskom, kjer so nekoč prodajali časopise. Zdaj je bila le še požgana
lupina. Z očmi sem mu nakazal, da mi sledi. Hodil sem po cesti kakšnih sto metrov. Potem sem se
ustavil in prečkal glavno cesto. Po drugi strani sem šel nazaj proti železniški postaji. Boštjan se je
skoraj izgubil. Meni pa je bilo važno, da prepoznam kakršenkoli manever, ki bi nakazoval, da sem
kompromitiran. Zrak je bil čist. Pokazal sem se Boštjanu, da mi je lahko sledil.
Na železniški postaji sem zavil v javni WC. Ko je vstopil Boštjan, sem ga potegnil v posrano kabino
in zapahnil vrata.
"Govori!"
Boštjan se me je skoraj prestrašil. Potem je izdavil.
"Dare ukazuje, da se takoj zberemo v bazi, urgentno."
Pogledal sem ga kot prikazen, ki mi trati noči in mu siknil.
"Si koga opazil okoli hotela ali vhoda? Je kdo vstopil, ki ga poznamo?"
Odziva nobenega. Boštjan je buljil v mene kot tele v nova vrata.
"Kdo naj bi vstopil?"
Jasno mi je bilo, da je tip spregledal Dragana in družbo. Vse skupaj se mi je zazdelo neresno. Ni
meni do žuriranja po Beogradu in skakanja za kiklami. Prišli smo s smrtno resno nalogo, odločeni,
da jo izpeljemo. Kakršnakoli že bo. Za Slovenijo, za našo prihodnost. Za vse, ki so zdaj doma v
svobodni Sloveniji. Bil sem patriot od glave do pete. Naša misija je bila patriotska. Brez
komentarjev sem odrinil Boštjana in mu prikimal.
"Prav, greva v bazo."
Odšel sem prvi, njemu pa sem naročil, da mi sledi nekaj minut kasneje. Pred postajo sem sedel v
prvi taksi. Povedal sem naslov, ki sem si ga zapomnil na pročelju stavbe, kilometer od naše baze.
Taksist me je tipično vozil okoli, kar pa mi je v dani situaciji odgovarjalo. Plačal sem dvojno ceno.
- 14 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Nisem se pritoževal. Brez besed sem plačal in barabo nagradil z napitnino. Potem sem se počasi
sprehajal po betonski džungli Novega Beograda. Ura je bila že pozno popoldan, sonce pa je
neusmiljeno nabijalo. Razčistil bom z Daretom, kaj se tukaj pravzaprav dogaja. Kaj za vraga tu
počne Dragan in zakaj je bil, kjer je bil? Ni se mi igralo skrivalnic z Daretom, preveč je na kocki.
Pobili bodo nas, če bo šlo kaj narobe.
Pred stolpnico sem čakal nekaj časa, da se je prikazal še Boštjan. Potem sva skupaj odšla gor.
Udaril sem s presledkom po vratih in čakal, da kdo odpre. Odprl je Andrej in nama pomignil, da
vstopiva. Zaprl in zapahnil sem vrata in stopil v dnevni prostor. Hudo presenečen sem za mizo
zagledal Andreja Lovšina, direktorja VOMO.
"Dober dan," sem siknil zoprno. Lovšina nisem maral.
3.
KAJ BI REKLA BABICA
12. september 2012
Lovšin je vstal in se rokoval z vsakim od nas.
Nato je na moč osladno vprašal: "Kaj rabite, fantje?"
Kreten! Kaj pa naj bi rabili, sem si mislil pri sebi. Dela se pomembnega, ker je direktor tajne službe.
Razen, da je podpisoval transporte orožja, za drugo ni bil sposoben.
Minister Janša nam je večkrat rekel: "Boji se vas kot hudič križa. In prav je tako."
Zakaj bi se nas bal, pa je bilo jasno vsem. Takrat ni bilo stvari, ki jo za Janšo ne bi storili. Minister je
to vedel in s pridom izkoriščal. Marsikoga je strašil z nami. Po ministrovi želji smo se tudi koga lotili.
Zvestoba nad vse.
Nekoč je želel minister Janša vedeti, kako dolge prste ima Andrej Lovšin. Dnevni izkupiček od
prodaje orožja v Kočevski Reki smo nosili v Ljubljano. Vrečo z devizami smo najprej prešteli v
ministrovem kabinetu. Dare jo je odnesel nazaj v avto, naredil krog po Ljubljani in se vrnil pred
sedež VI. uprave. Vrečo je odnesel Lovšinu v pisarno. Naslednji dan je Janša poklical Lovšina.
Zanimalo ga je, koliko je bilo izkupička od prodaje po dnevih. Lovšinovo poročilo je kratko za četrt
milijona. Fant ni skromen, nam je zaupal minister Janša.
V stanovanju sredi Novega Beograda je vladalo napeto vzdušje. Naelektreno pravzaprav. Andrej
Lovšin ni rekel nobene več. Poslovil se je in odšel.
"Kaj je zdaj to, Dare," sem skoraj zatulil, ko je naš direktor odnesel pete.
Dare je molčal. Molčali smo vsi in čakali odgovor.
Potem se je odkašljal in začel.
"Zaradi dokumentov je tu. Janša ga je poslal za nami, več pa ne vem."
Potem je vstal in se izgubil v WC.
To je Dare počel vedno, kadar je bil v stiski. Umikal se je na stranišča in si vzel čas za premislek. V
ljubljanskih lokalih je vedno, kadar je bil s kom dogovorjen, najprej zavil na WC. Dosledno je
snemal vsak sestanek in kofetkanje. Preden je sedel za mizo je v WC-ju vklopil snemalno napravo.
Če se je sestanek zavlekel, pa je še enkrat odšel odtočit. V resnici je šel obrnit kaseto.
Ali nas zdaj snema ali ne mi je bilo vseeno. Ni pa mi bilo vseeno, kaj se dogaja. Želel sem vedeti
vse. Slab občutek sem imel glede te operacije. Še vedno ni jasno, kaj bomo pravzaprav storili.
Spraševal sem se, zakaj smo vsi v stanovanju. Še zjutraj so bila drugačna navodila. Dragan je
naročil, da hotel nadziramo 24 ur. Zdaj pa tam ni nikogar. Ali pač? Kdo vse je še vključen v tole
beograjsko operacijo, me je hudo zanimalo. Kaj je Dragan počel za mizo z generalom Hočevarjem?
Sama vprašanja, odgovora nobenega.
Razmajan kotliček je zgrmel na tla, ko je Dare potegnil vodo v WC-ju. Preklinjajoč in moker je prišel
v sobo. Mi pa v smeh. Krohotali smo se kot mali otroci. Prav dobrodošel in sproščujoč je bil krohot.
Potem smo se zresnili. Poplavo sta reševala Dare in Boštjan.
- 15 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Dare je pokazal nekaj ročnih spretnosti in popravil, kar je polomil. Odgovorom pa se je še kar
izogibal. Razmišljal sem, da kaj dosti več, kot vem sam, ne more vedeti. Sicer bi bil težko tiho.
Nikakor pa nisem mogel sprejeti, da si deli punco z ministrom.
Špela Predan je bila takrat Daretovo dekle. Zraven pa priležnica ministra Janše. Dare je to vedel,
rekel pa ni nič. Pravzaprav je nekaj rekel, ko smo ga zbadali. Dovolj je za oba, pa še za Toneta
zraven. Izjavo smo seveda vzeli za šalo. Leto ali dve kasneje to ni bila več šala. Špela je šla z vsakim,
ki je imel privlačen položaj v vojski. Dareta pa je razjedalo ljubosumje, čeprav se je trudil, da bi to
skril. Nekoč je videl Špelo vstopiti v avto takratnega direktorja stanovanjskega sklada, Edvarda
Ovna. Tip je ponorel in ju zasledoval. Golobčka sta šla na večerjo v gostilno, Dare pa je sedel v avtu
in čakal. Zasledovanje se je nadaljevalo do Zaloga. Ko je tudi Edo Oven stopil v posvečeno klet, je
Dare obupal.
Zvečerilo se je. Potikali smo se po stanovanju v čakanju nadaljnih navodil. Dare se je končno
omehčal in nam zaupal, kar je vedel o operaciji. Šlo je za to, da so pogajanja in pogovori z
generalom Hočevarjem v slepi ulici. Našim naj bi predal obljubljeno dokumentacijo, mi pa naj bi ga
pospremili iz Jugoslavije. Zdaj pa se je general Hočevar premislil. Zavrača nadaljne pogovore in
postavlja svoje pogoje.
"Kakšne pogoje?" nisem mogel držati jezika za zobmi.
Dare ni odgovoril. Skomignil je z rameni in nadaljeval svojo razlago.
Ni se mi poslušalo njegovih nesmislov. Preveč sem jih slišal zadnji dve leti. Svoje pravljice in razlage
aktualnih dogodkov je prenašal na skupino fantov, ki jih je imel v oblasti. Šlo je za njegovo
skupinico poslušnih, ki skupaj niso imeli osem razredov osnovne šole. Kar jim je Dare povedal, so
vzeli za suho zlato.
Njegovi stavki so se ponavadi začeli: "Janez je rekel."
Zaradi njegovega pojmovanja stvari in odnosov smo bili marsikdaj zavedeni. Po nepotrebnem smo
se spravljali na ljudi, ki Daretu niso bili všeč. Všeč pa mu niso bili, ker jim ni bil pri srcu naš minister
Janša.
Tokrat nismo bili doma. Njegovo sprenevedanje in lažna pomembnost nas lahko pripeljeta v hude
težave. Leto prej sem izkusil, kako izgleda akcija v Srbiji. Še z dvema sodelavcema iz obrambnega
ministrstva smo obiskali Beograd. Namen obiska je bil poslovne narave. V dogovoru z upravo
Kompas Hertza v Ljubljani smo trojica odšli v Beograd. Poiskali in odvzeli smo nekaj luksuznih vozil.
Pravzaprav smo jih ukradli in odpeljali v Makedonijo. Na skopskem letališču smo jih predali
poslovalnici Hertza in odleteli domov. Sama akcija je trajala nekaj dni. Organiziral in vodil jo je
Ljubo Štampar. Zajemala je vlom v ograjeno parkirišče v Beogradu, krajo vozil in beg do
makedonske meje. Mejo smo prestopili po čudnih poteh, neoznačenih. V Makedoniji smo
zamenjali registrske tablice in do cilja. V Ljubljani nas je čakalo pošteno plačilo. Bolj kot plačilo so
mi prav prišle izkušnje.
Ko je Beograd objela noč, sem Dareta povabil na sprehod. Nisem želel načenjati pogovora pred
vsemi. Zjutraj bom moral poklicati Janšo in hotel sem vedeti, kaj dogaja. Prepričan sem bil, da Dare
ve več kot jaz. Njemu je Janša zaupal. Bolj kot meni vsekakor. Nisem najbolje dojemal, zakaj je
Dare tako visoko v hirerhiji. Konec koncev pa to ni bila moja stvar.
Odšla sva pred blok in sedla na klopco. Nekaj časa sva molčala. Upal sem, da bo sam začel s
pogovorom. Nič. Dare je molčal. Postalo je nujno, da jaz zaupam njemu.
"Dare, zjutraj moram klicat Ljubljano, Janšo. Ne vem, kaj naj mu rečem."
"Povej, kar bo vprašal," je bil pameten Dare.
Začel me je živcirati s svojim sprenevedanjem in neumnimi odgovori. Nisem hotel več skrivati
informacij. Zato sem zinil, da sem v hotelu videl Dragana v družbi generala Hočevarja. Dare je še
vedno molčal in gledal nekam v daljavo.
Odkimaval je z glavo in nato zinil:
"Janša ima torej prav. Skrbi ga, da bo Hočevar predal dokumentacijo komu drugemu."
- 16 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
"Komu na primer?" sem ga vprašal.
"Kaj jaz vem, novinarjem, policiji, VIS-u, ne vem, vem samo, da se to ne sme zgoditi."
Po polurnem pogovoru mi je bilo jasno več stvari. Po Daretovih besedah je general Hočevar
navezal stik z dr. Drnovškom. Ta je stvar prepustil Janši. Hočevar pa ni želel izročiti ničesar Janši oz.
njegovim ljudem. Zakaj, nam ni bilo treba ugibati. Dokumenti bremenijo predvsem našega
obrambnega ministra. Zato je Janša naročil, da prevzete dokumente nikakor ne sme dobiti nihče iz
Draganove ekipe.
V zadnje pol ure sem torej izvedel, da je v Beogradu še ena ekipa, ki jo je sestavil Dragan.
Zdaj so bile stvari kot na dlani. Dve ekipi sta v Beogradu, da prevzameta dokumente in generala
Hočevarja odpeljeta v Slovenijo. Očitno pa ima Dragan svojo računico. Prevzete dokumente bo
dobil nekdo drug. Dare je ugibal, da je Draganu dal ukaze sam dr. Drnovšek. Podatek, ki mi ga je
povedal Dare, mi je stvari še bolj zapletel. Dragan je bil delavec VIS-a in ne naše vojaške službe.
Nisem vedel, naj mu verjamem ali ne?
Razmišljal sem, kolikokrat sem Dragana videl v prostorih VI. uprave. S kom v družbi sem ga videval.
Začel sem sestavljati mozaik v glavi. Dareta sem vprašal, če ve, kdo je v Draganovi ekipi in kje je
njihova baza. Dare je pokimal.
Staknila sva glavi in končno začela sodelovati. Odšla sva gor v stanovanje, da ostalo trojico
obvestiva o novih direktivah. Prvi ukrep je bil nadzor Draganove skupine in njihove baze. Pomislil
sem, da prav gotovo nekdo od njih zdaj visi zunaj in spremlja naše premike. Dare, ki je edini vedel,
kje je druga baza, je vzel s seboj Boštjana. Ločeno sta odšla skozi klet, kjer sicer odvažajo smeti.
Ostali trije smo ostali v stanovanju.
Dare se je vrnil dve uri kasneje. Bled kot smrt je izdavil:
"Očitno nas Dragan misli nategniti. Od tam sva videla odhajati tipa, ki spremlja generala
Hočevarja."
Generala je spremljal oficir v civilu. Kasneje smo dobili podatek, da gre za njegovega osebnega
varnostnika in šoferja iz beograjske vojaške policije.
Stvari so bile vsako uro bolj zapletene in skrivnostne. Do jutra nismo imeli kaj početi, zato sem
predlagal, da gremo spat. Dare je povedal, da je ob šestih zjutraj Boštjanu obljubil zamenjavo.
Določil je Robija.
Nikakor nisem mogel zaspati. Premetaval sem se po kavču in razmišljal o razpletu te misije. Politika
in tajne službe. Kje je ločnica med dobrim in slabim? Takrat sem razmišljal zelo enosmerno, če
temu lahko tako rečem. Janša je bil za nas edini šef in avtoriteta. Za nas je bil brezmadežen. Vsak,
ki bi hotel kakorkoli škodovati našemu ministru, je bil naš sovražnik.
Dobro sem imel v spominu prve dneve desetdnevne vojne. V kleteh Cankarjevega doma je bil
operativni štab in pa skrivališče za naše politike.
Najbrž je večina njih mislila, da bo operetna osamosvojitev. Ko pa so na cesto prišli jugoslovanski
tanki, so maske herojev nacije padle. Trezno glavo in pogum sta pokazala obrambni in notranji
minister. Predsednik vlade Peterle je izgubljen taval po hodnikih in stokal. Na smrt ga je bilo strah,
da bo jugo vojska vdrla v Cankarjev dom in jih aretirala. Prave obraze so pokazali naši vrli politiki.
Alkohol je bil edini prijatelj, ki jim je vlival pogum. Minister za informiranje Jelko Kacin je bil nažgan
dan in noč. Mu je pa treba priznati, da je svojo vlogo takrat odlično odigral.
Sovražil sem tiste politike, ki so pozivali k premirju in pogovorom. Predsednik vlade Peterle je
zbranim članom vlade očital, da so prehitevali dogodke. Lahko bi počakali in kaj nam je tega treba,
so bile besede, ki jih je lajnal do onemoglosti. Tako destruktivno je vplival na ostale, da ga je
minister Bavčar končno nadrl pred vsemi. Mislim, da ga je poslal urejat Ognjišče, ostali pa so se
muzali in gledali v tla.
Ko so Peterleta odstavili iz mesta predsednika vlade, sem bil prvič v življenju srečen, da je nekdo
odletel. Izkušnja, kakšen strahopetec je ta človek in kako menja svoja stališča, me spremlja do
današnjih dni. Leto dni po krvavi beograjski operaciji je odletel naš minister Janša.
- 17 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Po odstavitvi so se obetali nepredstavljivi dogodki za demokratično državo. Janša je težko prenesel
ta udarec. Na prvem javnem nastopu po odstavitvi je bil govornik na Kongresnem trgu tudi
predsednik SKD Lojze Peterle. Janša je njega obtoževal, da ga ni podprl pri predsedniku vlade in v
parlamentu. Zato je naročil, da Peterleta napademo med njegovim nastopom. Najeli smo
zunanjega izvajalca, znanega nasilneža, ki je za denar pretepal in izsiljeval ljudi. Na Kongresnem
trgu se je zbrala ogromna množica. Akcijo smo odpovedali, Janša pa je bil na smrt užaljen.
Ne vem, kaj je imel Janez takrat v glavi. Imel sem občutek, da mu sla po maščevanju včasih zamegli
razum in trezno presojo. Če bi takrat napadli in razbili Peterleta, se ne bi dobro končalo. Trg je bil
obkoljen s policijo in varnostniki.
Hudo slab občutek sem imel takrat. Vzgojen sem bil v poštenem duhu. Babica, ki me je pazila in
vzgajala skozi otroštvo, je ena najbolj poštenih ljudi, kar jih poznam. Kaj bi rekla moja babica, sem
se spraševal. Poteze, ki jih je vlekel Janša, so me spravljale v moralno dilemo.
In vse večkrat sem se spraševal isto: "Kaj bi rekla babica?"
Ko so leta 1992 potekali krvavi boji v soseščini, smo prodali toliko orožja, da smo spodbujali
morijo. Prodajali smo vsem vpletenim stranem. Včasih smo igrali samo posrednike med
vojskujočimi se stranmi. Srbi so v Banji Luki z našim posredništvom prodajali orožje Hrvatom, ko so
se le ti udarili z muslimani. Janša je spletel verigo orožarskih poslov. V vsakem vojaškem konfliktu
na Balkanu je videl priložnost, da pristavi svoj lonček. V njegovi beležnici so bili vsi pomembni
dobavitelji in odjemalci.
Posebej perverzen je bil pogovor med Janšo, Zagožnom in Zvonarjem v kabinetu obrambnega
ministra.
"Jože, čez 14 dni bodo pristali na ceno. Ko jih Srbi stisnejo, bodo lahko samo še kamenje metali.
Nobenih popustov ali odloga, pa če se zjoka tule," je Janša poučeval Zagožna.
Potem mi je pomignil, naj pripeljem čakajočega pred vrati kabineta.
Stopil sem na hodnik in nagovoril čakajočega. "Gospod Čengić, kar naprej stopite."
Zaprl sem vrata kabineta in bil priča prošnjam g. Hasana Čengića, da se transport takoj pošlje na
bojišče. Janša je molčal in prepustil Zagožnu laži, da posel zavira predsednik države Milan Kučan.
Zagožen je vpričo Janše in Zvonarja, ki se je hahljal v ozadju, prepričeval Čengića, da samo polno
plačilo po ceniku, ki so ga postavili Kučanovi ljudje, lahko premakne transport na bojišče. Tu pa je
državna politika udarila ob čeri.
Čengić je bil prej pri predsedniku države na Erjavčevi. Tam so mu zagotovili, da ni nobenih ovir za
pomoč Bosni v orožju. Postalo mu je jasno, da ga ima Janša za norca. Rdeč v obraz je namenil nekaj
sočnih izrazov Janši, zaničljivo je ostalim v kabinetu navrgel pozdrav in zapustil kabinet. Nisem
vedel, kaj naj si mislim. Vojna je, ljudje umirajo, tip skoraj kleči pred Janšo, da odobri količino
orožja. Janša pa hladno preračuna, da bo čez 14 dni orožje vredno več. Kaj bi rekla babica se nisem
spraševal.
Zbudilo me je ropotanje v kuhinji. Pogledal sem na uro. Pet zjutraj. Nekdo kuha kavo. Potem sem
toliko prišel k sebi, da so mi začeli delati možgani. O sranje, Beograd.
Upal sem, da se mi je vse skupaj sanjalo. Da se bom zbudil doma v Ljubljani in vse bo lepo in prav.
Šel bom v službo v Kočevsko reko, malo bomo tekli po gozdu, streljali, se pretepali, potem pa
domov. Žal ne bo tako.
Vstal sem in se sprehodil do kuhinje. Stopil sem čez Andreja, ki je spal na tleh. V kuhinji sta bila oba
preostala člana, Dare in Robi.
Andreja smo pustili spati. Sedli smo za mizo in srebali vsak svojo kavo. Vsak je bil zatopljen v svoje
misli. Potem sem vstal in prebudil Andreja.
"Pridruži se nam," sem mu prijazno dejal.
Ni bil čas za spanje, tega smo se zavedali vsi. Konec koncev nam lahko Dragan spelje
dokumentacijo in generala pred nosom. Potem pa nas anonimno namoči beograjski policiji in se
nas reši.
- 18 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Naenkrat so bile odprte vse možnosti, tudi najbolj črni scenarij. V kuhinji sem predlagal, da takoj
dopoldan nekdo najde stanovanje ali kakršnokoli luknjo, čim bliže centru mesta. Brez nadaljnega
se bomo premaknili drugam, smo sklenili. Če igra Dragan svojo igro, kar očitno jo, bomo
kompromitirani.
Stanovanje smo zapustili skozi klet. Iz kontejnerja za smeti je skočila mačka in pobegnila na prosto.
Dobro, da ni črna, sem pomislil in se sam sebi nasmehnil. Lepo se je dan začel. Mimo smrdljivih
smeti smo se prebili na dvorišče. Eden po eden smo odhajali in napenjali oči. Če nas kdo nadzira,
najbrž ne sedi na klopci z daljnogledom, da nam pomaha, ko odhajamo?
Za naslednjo stolpnico smo se zbrali in dogovorili, da se ločimo. Jaz in Robi greva na eno stran,
Dare in Andrej na drugo. Dare bo pustil Andreja v bližini Draganove baze in pobral Boštjana. Midva
pa bova počakala v centru v bližini hotela Bristol in železniške postaje.
Da bi tako zgodaj klical ministra Janšo v Ljubljano, ni imelo smisla. Da slišim, kaj bo povedal
Boštjan, sem razmišljal pri sebi. Hodila sva kakšen kilometer, preden sva srečala taksista. Pobral
naju je in odpeljal na železniško postajo. Prosil sem Robija, naj tokrat molči. Za sprenevedanje in
ostale vrline, ki jih mora obvladati agent v tujini, sem bil doktor za vse moje sodelavce. Za razliko
od njih sem bil odprte glave in razgledan. Zato mi je bila največja muka sedenje za mizo z
Daretovimi fanti.
Daretovi fantje so bili poslušna ekipa, ki jo je formiral Dare sam. Nihče od njih ni imel V. stopnje,
vsi so bili iz okoliških vasi Kočevske reke. Z njimi si se lahko pogovarjal o lokalnih natakaricah in
kako nafrizirati avto Yugo. O življenju in svetu niso imeli pojma. Eden od njih je leta 1991 prvič
stopil iz Kočevske reke. V Ljubljani se mu je povsem odtrgalo. Nepredstavljivo, a resnično.
Zaradi posebnega položaja, ki sem ga užival, me je Dare dojemal kot rivala. Meni je bilo to smešno.
Pri streljanju je bil boljši, lahko mu priznam, da je bil najboljši strelec. Tu pa so se njegove odlike
končale.
Sebe je Dare dojemal kot James Bonda. Na službeni izkaznici in službeni znački si je izboril številko
007. Garsonjero v Kočevski reki je imel polepljeno s filmskimi plakati agenta 007. Prisegal je na
Rogerja Moora.
To je bil Darko Njavro nekoč. Za pretepe in nasilje pa ni bil. Bil pa je najmlajši major na svetu v
regularnih oboroženih silah. Čin in položaj mu je odobril minister Janša. V posmeh vsem
izobraženim častnikom, ki so kariero začeli iz prve stopničke. Ravno zaradi tega je bil Dare najbolj
osovražena in opravljana oseba v zgodovini slovenske vojske. Takoj za njim pa poveljnik Morisa
Anton Krkovič.
Šef naše brigade Moris, Krkovič, je posebna zgodba. Nikoli razumljen preziran ključavničar in
ljubiteljski harmonikar. Zgodovinski trenutek osamosvojitve mu je tlakoval življenje. Prej njegovo
življenje ni bilo omembe vredno. Zanj bi lahko rekli: Ob pravem trenutku na pravem mestu.
Kasneje se je večkrat znašel na neznanih lokacijah ob urah, ki ljudstvu niso znane. Znane pa so
njemu, Janši, Zagožnu in tistim, ki so plačevali provizije, podkupnine in ostale denarne nagrade.
Krkovič nam je razlagal ustroj nepremagljive nemške vojske. SS in Himmler so bili po njegovih
besedah spoštovanja vredna organizacija. Holokavst je tu drugotnega pomena. Malikoval je
Himmlerja in oponašal njegov način vodenja in ukazovanja. Po njem se je zgledoval, ko je zase
naročil črn usnjen plašč do tal, seveda z našitki Moris-a in kokardami risa na črni podlagi. Simbolov
slovenske vojske, državnih simbolov in državne zastave nismo imeli na uniformah. Bili smo
novodobni SS. Imeli smo svojega firerja.
Taksist je ustavil pred železniško postajo. Brez besed sem mu potisnil v roko kovanec za 5 mark in
se poslovil. Taksist ni rekel nobene. Z Robijem sva se sprehodila po postaji. Sledil mi je brez besed.
Nasproti sta nama prihajala dva policija. Milicija v cirilici. Nista se zmenila za naju. Zaradi pištole za
pasom si nisem želel, da me kdo ustavi in legitimira.
Nadaljevala sva sprehajanje po železniški postaji. Predlagal sem, da sedeva v lokalček, odkoder je
dober pregled nad delom postaje in taksi postajališčem.
- 19 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Naročila sva kavo in čakala, kaj nama prinaša dan. Kmalu sem zagledal Dareta in Boštjana. Hodila
sta po pločniku in se ozirala okrog. Dregnil sem Robija, da ju prestreže. Nekaj trenutkov kasneje
smo štirje agenti slovenske vojske sedli skupaj in staknili glave. Preden je kdo karkoli rekel, sem
vstal. Naročil sem jim, da brezbrižno klepetajo. Medtem pa se bom izgubil v množici in preveril, če
nas kdo spremlja.
Naredil sem krog okoli postaje. Iz hit-packa sem vzel kapo s ščitnikom in črna sončna očala. Tako
spremenjen sem se zavlekel na vrt sosednjega lokala. Sistematično sem pregledal vso okolico,
obraze in morebitne osebke, ki bo motrili na nas.
Po dobrih petnajstih minutah je trojica sodelavcev poravnala račun. Premaknili so se v drug lokal.
Iz primerne razdalje sem opazoval dogajanje in morebitne sledilce. Zgodilo se ni nič, kar bi mi
pritegnilo pozornost. Pozoren sem bil na kakršenkoli premik ali nepomembno kretnjo v njihovi
bližini. Nič.
Prisedel sem k zbrani družbi in zinil: "Kaj je novega?"
"Lovšin je prespal pri njih. Pozno zvečer sta tja prišla general Hočevar in njegov varnostnik.
Zadržala sta se dve uri. Hiša je opremljena z alarmom in nadzorno kamero."
To mi je telegrafsko raportiral Dare.
Potem je sledila mučna tišina. Razmišljal sem o informacijah, ki sem jih pravkar izvedel. Očitno igro
vodi nekdo v ozadju. Našemu ministru Janši stvari polzijo iz rok. Rekel nisem nobene. Opazoval
sem okolico, če se bo kdo ujel v moj neskončen fotografski spomin. Če sem koga že kadarkoli,
kjerkoli srečal, se mi bo oglasil alarm.
Po tišini sem se obrnil k Daretu in ga vprašal: "Kaj si ti misliš o vsem skupaj?"
Dare je moško pribil: "Pospravimo golazen, vrag naj jih vzame."
In spet tišina. Vrag naj jih vzame, vrag naj jih vzame. Vrag bo vzel tudi nas. Pogledal sem na uro. V
Ljubljani v tem trenutku Janša že sedi v kabinetu. Nisem vedel, kaj naj mu sploh povem. Narobe je
vse. Pravzaprav, ne narobe, ampak nejasno. Dragan očitno igra dvojno igro. Pomignil sem Daretu,
da mi sledi do pošte. Ostalo dvojico sva poslala pred hotel Bristol. Obema sem naročil, da naj se
izogibata vhoda in parka za hotelom.
Nikakor si nismo smeli privoščiti, da bi se izdali. Tudi če igra Dragan svojo igro, ne sme posumiti, da
se nam sanja o njej. Če bi me v hotelskem bifeju prepoznal, bi se stvari zapletle. Potem bi moral
pojasnjevati, kaj je tam počel. Žrlo me je vprašanje, če me je videl ali ne?
Pred pošto sva imela z Daretom zadnji posvet. Videl sem, da je prizadet, ker je Janša meni zaupal
to vlogo. Vlogo najzaneslivejšega člena v verigi izvajalcev njegovih ukazov. Čeprav nisem bil edini,
ki je imel zaščitni scrambler za pogovore po žici. Vedel pa sem, da se bo za konkretne naloge obrnil
name. Pred časom sva imela daljši pogovor na štiri oči. Pojasnil mi je njegov pogled na operacije in
zanimivo terminologijo. Bojno polje, življenje ali kakršnokoli delo zanj pomeni šahovsko desko. Na
šahovski deski so figure. Figure premikaš, žrtvuješ in nastavljaš z enim ciljem. Končno zmago. Šah
mat.
Z Daretom sva skadila po eno cigareto, potem sem vstopil v pošto. Nekaj govorilnic je bilo prostih.
Zaprl sem se v eno in pripravil scrambler. Scrambler je naprava, ki jo položiš čez telefonsko
slušalko. Govor spreminja v nerazločno čivkanje. Če kdorkoli prisluškuje liniji, sliši samo ptičje
čivkanje. Na drugi strani žice mora imeti sogovornik enako napravo z enako nastavitvijo. Napravo
smo uporabljali zadnje pol leta. Janša je imel napravo, pa Krkovič in jaz. Poleg Dareta seveda. Za
kogarkoli drugega pa nisem vedel, da ima to napravo.
Poklical sem številko kabineta. Oglasila se je Nika Dolinar.
"Daj mi ministra, takoj, prosim."
Nika je prijazno zažvrgolela in me dala na čakanje. Po nekaj minutah zoprne glasbe, se je oglasil.
"Ja," sem zaslišal znan dolenjski naglas.
Na kratko sem ga pozdravil in povedal, da se bo pogovor nadaljeval z zaščito. Pol minute je trajalo,
da mi je posvetila zelena signalna lučka. Scramblerja sta kompatibilna. Lahko začneva pogovor.
- 20 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Ministru Janši sem na kratko predstavil situacijo, kot jo vidimo mi v Beogradu. Povedal sem mu
vse. Janša je dolgo molčal, da sem dvakrat vprašal: "Ste še tam, halo?"
Slišal sem samo globoko dihanje Janeza Janše na drugi strani žice. V ozadju se je slišal radio in
čebeljanje žensk.
"Počakaj trenutek," sem zaslišal.
Po nekaj sekundah je ozadje utihnilo. Janez je zaprl vrata kabineta in se vrnil na telefon. Naročil mi
je, da za vsako ceno dobimo dokumentacijo. Tudi za ceno, da likvidiramo generala in morebitne
izdajalce.
Prosil sem ga za okrepitve. Potrebujem vsaj dva človeka, ki jih Dragan in uradni VOMO ne pozna.
Janša se je strinjal. Ne morem po Beogradu izvajat nadzora nad ljudmi, ki se med seboj poznajo,
sem mu pojasnjeval. Janša je razumel.
Presenečen sem bil nad njegovo sposobnostjo razumevanja situacije. Sicer pa je šlo za njegovo rit,
ne mojo. Resnica pa je, da nikoli ni bilo škoda časa in denarja za tovrstne operacije. Janša je bil
ljubitelj teorij zarote.
Od mene je zahteval, da se javljamo v bodoče trikrat dnevno. Trikrat dnevno?
"Dragan mora s šahovnice. Hočevar pa tudi, ko dobite dokumente. Brez milosti."
"Sva se razumela, Mitja?"
Janša je brez slovesa prekinil telefonski pogovor.
Sva se razumela, Mitja?
4.
ZAPLET
17. september 2012
Gledal sem v slušalko in razmišljal. Potem sem na hitro pospravil scrambler in se pobral iz
govorilnice.
Med plačevanjem pogovora sem razmišljal o svoji usodi. Kam bo tole pripeljalo? Ukaz je ukaz,
sploh če pride od samega obrambnega ministra. Plačal sem miljonski znesek za pogovor z
Ljubljano. V resnici je šlo za nekaj nemških mark, sveto valuto v Jugoslaviji.
Preslišal sem opazko poštne delavke: "O, u Ljubljanu ste zvali?"
Namrgodeno sem pokimal, da je ženska razumela, da sem v osovraženo deželo klical silom prilike.
Karkoli že to pomeni.
Zunaj me je čakal Dare. Vedel sem, da bo od tega pogovora zdaj odvisno marsikaj. Zanesel sem se
lahko le na Dareta. Malce strašljivo v tistem trenutku, ko sem se tega zavedel. Zanesel sem se nanj
lahko iz enega samega razloga. Ker je bil zvest Janši. Kdorkoli bi lahko v tem trenutku igral dvojno
igro. Dare pač ne. Na to sem računal in se zanašal. Hudo pa me je žrla misel, da vem premalo.
Informacije sta mi Janša in Dare odmerjala, kolikor sem moral po njuno nujno vedeti.
Daretu sem pomignil, naj mi sledi. Hodil sem po ulici in opazoval okolico. V meni se je oglasil
alarm. Naenkrat sem stekel čez cesto. Skoraj pred avto sem skočil. Voznik je zavrl, odprl okno in v
sočnem jeziku preklel žensko, ki me je rodila. Na drugi strani sem skočil čez živo mejo in se skril.
Dare je presenečen in izgubljen buljil za mano. Mene pa je zanimalo nekaj drugega.
S to potezo sem zmedel še nekoga. Vse bolj sem bil prepričan, da nama nekdo sledi. Iz naselja
Novega Beograda do centra sicer nisem opazil nikogar. Mi je bilo pa skoraj nepojemljivo, da nas
nihče ne nadzira, če mislijo izigrati obrambnega ministra Janšo.
Videl sem, česar sem se bal. Kakšnih 50 metrov za Daretom je na pločniku obstal še nekdo. Stopil
je za reklamni pano in gledal v smer, kamor sem stekel. Nisem ga dobro videl s te razdalje, mi je
bila pa silhueta znana. Ta stas sem nekje že videl. Opazoval sem zmedenega Dareta in
zasledovalca. Dare je stal in se oziral okoli, zasledovalec pa je še naprej stal skrit za panojem. Skrit
pred Daretom, jaz pa sem ga opazoval iz daljave.
- 21 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Sprehodil sem se v nasprotno smer in prišel vzporedno s panojem na drugi strani ceste. Zdaj sem
ga prepoznal. Upokojen delavec državne varnosti, ki nam je nekajkrat prenašal znanje in veščine
tega dela. Hinko. Kako primerno ime. V kakšni vlogi se on vleče za nami?
Vrnil sem se nazaj ob cesti in zažvižgal presenečenemu Daretu, ki me je iskal na drugi strani.
Pritekel je do mene in začel kriliti z rokami. Na jeziku je imel nekaj kletvic, vendar sem ga hitro
utišal.
"Rep imava, tvoj inštruktor lazi za nama."
Dare je bil tako presenečen, da je pozabil zapreti usta.
Hitro sva se izgubila za prvim vogalom in nadaljevala po stranskih ulicah. Zavetje sva našla v
obcestni kavarni. Sedla sva v separe in opazovala vhod. Nihče nama ni sledil. Naročila sva pijačo.
Potem sem Daretu povedal, kaj pravi Janša. Dare je prebledel. Sedela sva brez besed, vsak
zatopljen v svoje misli.
Tišino sem prekinil z vprašanjem: "Kaj Hinko počne v Beogradu?"
Dare je molčal še naprej.
"Ne veš ali ne smeš povedati?" sem ga zbodel.
"Ne vem," je končno izdavil.
Nisem vedel, naj mu verjamem ali ne? Tega Hinka je Krkovič pripeljal za osebnega inštruktorja
Daretu. In zdaj ne ve ničesar? Po njegovem obnašanju sem presodil, da je tudi njega presenetila
prisotnost gospoda Hinka. Situacija je bila skoraj kritična. Vsa situacija in ekipi iz Ljubljane, novi
ukazi ministra Janše, prehitro se je dogajalo vse skupaj. Čakanje na poteze drugih bi se slabo
končalo. Daretu sem predlagal, da greva do Bristola in umakneva dvojico, ki je tam. Potem gremo
vsi do njihove baze in jih zaskočimo, ko bodo na kupu. Dare se je strinjal. Plačala sva zapitek in se
izgubila na ulico.
"Ne oziraj se okoli, briga te," sem poučeval Dareta med hojo po beograjskih ulicah.
"Naj lazijo za nami, čaka jih presenečenje," sem razmišljal pri sebi.
Malo sva se izgubila in potrebovala sva pol ure, da sva se znašla pred hotelom Bristol. Umazana
okolica je bila osebna izkaznica Bristola. Po klopcah so posedali upokojeni oficirji in ubijali čas.
Ločila sva se, da sva poiskala ostalo dvojico. Nekaj minut kasneje smo vsi štirje sedeli na oddaljeni
klopci.
Robi je poročal, da je general Hočevar zapustil hotel z varnostnikom. Opisal je dve službeni aktovki,
ki jih je nosil s seboj. Pripomnil sem, da nošenje aktovk še nič ne pomeni. Ostala trojica pa je bila
prepričana, da v aktovkah prenaša obljubljene dokumente. Meni se je to zdelo preuranjeno. Komu
in kam naj bi odnesel dokumente? V mojih očeh vse skupaj ni imelo smisla. Če želi general Hočevar
nazaj v Slovenijo, čemu potem te skrivalnice in dve ekipi.
Kdo razen Janše mu lahko omogoči varno vrnitev domov, sem se spraševal, za ceno tajnih
dokumentov, ki so očitno tako pomembni za ministra Janšo in državni vrh.
Tu se mi je utrnilo. Kakšen državni vrh neki? Janša nas je sem poslal v lastni režiji. Po tem, kar sem
zjutraj slišal po telefonu, mi je bilo nekaj jasno. Janše general Hočevar ne zanima. Zanimajo ga
dokumenti, ki jih ponuja. Očitno jih ponuja še nekomu. Komu?
Svoja razmišljanja sem delil z ostalo trojico.
Dare je ustrelil kot iz topa:
"Kučan je v ozadju tega. Kučan ponuja Hočevarju rehabilitacijo in vrnitev domov za dokumente."
"Misliš ali veš?" sem ga vprašal.
"Prepričan sem v to," je pribil Dare.
Slišalo se je logično in hkrati neverjetno. Predsednik države Kučan je bil naš sovražnik. Marsikomu
se je to zdelo noro. A to so bili časi, ko je divjala vojna v treh republikah bivše skupne države.
Orožarski posli so sprli heroje osamosvojitve. Da se Janša in Kučan ne marata, mi je bilo jasno. Da
bi se represivni organi iste države med seboj udarili, pa mi je bilo nepredstavljivo. Pri 22. letih sem
na trenutke razmišljal zelo naivno.
- 22 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Pripravljen bi se bil sestati z drugo ekipo in predlagati skupno akcijo v dobro Slovenije. Res sem bil
naiven. Vendar do tega ni prišlo, ker sem še isti dan spoznal, da ne gre za interese naše mlade
države. Tu smo zaradi sebičnih razlogov našega ministra.
Minister Janša nam je v Ljubljani zagotavljal, da je Svet za nacionalno varnost sprejel to odločitev,
da gremo v Beograd. Zdaj se mi je že sanjalo, da nobeno takšno ali drugačno telo v državi ni
sprejelo ničesar podobnega. Vse skupaj ni imelo smisla. Opozoril sem kolege, da smo po vsej
verjetnosti tu iz drugačnih razlogov. Dokumenti, ki jih obljublja general Hočevar, so bržčas
namenjeni predsedniku Kučanu in njegovemu krogu. Zato se Hočevar nikakor ni strinjal, da se
vplete obrambno ministrstvo. Kučanov krog je najbrž spoznal, da jim Hočevar ponuja Janšo na
pladnju. Druge razlage, zakaj je tu druga ekipa in zakaj nas Dragan zavaja, ni bilo. Vsaj zame.
O generalu Hočevarju sem se pozanimal vse, kar sem lahko izvedel. Odhod v Beograd se je
pripravljal dalj časa. Čeprav do tik pred zdajci nismo vedeli datuma. Od začetka seveda nisem bil
vključen v to igro.
Kasneje sem dobil nalogo, da izvem osebne lastnosti in navade generala Hočevarja. Pazljivo in po
ovinkih sem na republiškem štabu TO obdeloval generalove bivše sodelavce. Marko Štrukelj ni
hotel povedati ničesar. Nekaj več sem izvedel od Nenada Balabana, ki je bil, tako kot Štrukelj,
nekoč del ekipe generala Hočevarja. Izvedel nisem nič pretresljivega. Bil sem celo presenečen, da
ga imajo bivši sodelavci v tako pozitivnem spominu. Njegov osebni varnostnik in šofer Zajc ga je
nekoč označil kot poštenega in predanega službi. Izpostavil je njegov očetovski odnos do
podrejenih, kar me je dodatno presenetilo.
General, ki ima očetovski odnos, to je pa nekaj novega.
Čas v Beogradu je neusmiljeno tekel. Potem, ko smo si bili približno na jasnem, kaj se dogaja, sem
poslal po Andreja. Dare se je uprl. Predlagal je, da gremo do baze Draganove skupine skupaj.
Takrat sem prvič začutil, da je Dareta strah. Ni bilo potrebe, da se držimo skupaj. Sploh, ker smo
kompromitirani. Glavni dogodek se bo odvil mimo nas, je najbrž načrtoval Dragan. Oni bodo
pobrali generala in dokumente, medtem ko bomo mi kot zadnji Kekci viseli pred Bristolom. Janšo
bodo v Sloveniji spodnesli, mi pa bomo obtičali v Jugoslaviji v kakšnem vojaškem zaporu. Takšne
črne misli so se mi podile po glavi.
Pobrali smo se iz parka. Dare in Boštjan sta poznala lokacijo Draganove skupine, zato sem jaz šel z
Boštjanom, Dare in Robi pa sta odšla za nama. Pred Bristolom ni ostal nihče. Boštjan me je zavrnil,
ko sem hotel ustaviti taksi. Ni potrebe, bazo imajo deset minut hoje od tu.
In res. Po manj kot desetih minutah sprehoda po mestu mi je Boštjan pokazal hišo. Enonadstropna
hiša je bila stara meščanska zgradba skoraj v centru mesta. Hišo je obdajala betonska ograda, edini
vhod je bil z glavne ceste. Nekaj trenutkov kasneje sta se nama pridružila Dare in Robi. Dare se je
oddaljil od nas, da poišče Andreja. Z zanimanjem sem opazoval staro hišo in okolico. Okna so bila
zastrta, nikjer žive duše. Nikjer nisem videl kakšnih sumljivcev ali poznanih obrazov. Medtem se je
vrnil Dare z Andrejem.
Bila je zgodnja popoldanska ura in čas, da se spet javim Janši v Ljubljano. Andrej je presenetil z
informacijo, da je hiša polna.
"Pred tremi urami sta prišla general Hočevar in njegov šofer," je zatrdil Andrej.
Opazil je še Dragana in neznanca, ki sta ju sprejela na vratih.
"Torej so zdaj vsaj štirje v hiši," sem pripomnil.
"Najmanj," me je popravil Dare.
Nismo vedeli, kaj pravzaprav počnemo pred Draganovo bazo. Vso peterico Dragan pozna. Če
kogarkoli zagleda tukaj, bo igre konec.
Vseeno pa nam ni smel uiti noben podatek, ki bi nam lahko koristil. Koliko jih je v hiši, kako
obsežna je Draganova ekipa in do kje so v pogovorih z generalom Hočevarjem? To so bile ključne
informacije, ki jih žal nisem imel. Begalo me je dejstvo, da Dragan pozna naše načrte. Ve, da smo
oboroženi.
- 23 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Jezen sem bil na ves svet. Že v Ljubljani bi nas lahko pripravili na možne scenarije. Tako pa sem
sproti dobival informacije, ki so me begale.
Dare je odločil, da bo Andrej še naprej nadziral hišo. Ostali smo se umaknili. Dare je forsiral, da
čimprej pokličem ministra Janšo. Imel sem občutek, da si Dare želi, da nas Janša odpokliče.
Doma ni izgledalo, da bodo kakšni zapleti. Slišalo se je enostavno kot pasulj. Zdaj pa je vrag vzel
zajebancijo. Na to nismo bili pripravljeni. Vsi skupaj smo bili prezeleni, premladi in neizkušeni za to,
kar se nam dogaja. Če bi se znašel desetletje in pol kasneje v podobni situaciji, bi vedel kako in kaj.
Strah pred neznanim se je tudi meni zavlekel v kosti. Že zjutraj smo na Motorolah spremenili
frekvenco, da Dragan ne bi česa ujel. Dogovorili smo se za radijski molk, razen v izredni situaciji.
Pred pošto sem bil že pošteno sprovociran. Dare mi je naročeval, kaj naj rečem Janši. Kimal sem
mu in si mislil svoje. Mudilo se je že z javljanjem v Ljubljano. Notri pa gneča, da te kap. Postavil
sem se v vrsto in potrpežljivo čakal.
Minilo je dobrih 15 minut, preden sem prišel do prostega telefona. Srce mi je razbijalo, ko sem
tipkal številko kabineta na Kardeljevi ploščadi v Ljubljani.
Spet se je oglasila Nika Dolinar.
"Ministra prosim," sem zdrdral.
"Janez že nestrpno čaka," je Dolinarjeva zažvrgolela nazaj.
Zajel sem zrak in čakal njegov glas. Ko se je končno oglasil, sva vsak na svoji strani namestila
scrambler in čakala potrditveni signal. Na kratko sem mu predstavil trenutno situacijo, Draganovo
dvojno igro, prisotnost agenta Hinka in težko situacijo, v kateri smo se znašli. Minister Janša je
molčal. S strahom sem pričakoval, kaj bo izjavil.
Tudi jaz bi najraje slišal: "Umaknite se."
"Pošiljal ne bom nikogar," je končno prekinil molk obrambni minister Janša.
"Končajte akcijo, kot je bilo rečeno," potem je vzel premor in nadaljeval.
"Likvidirajte izdajalca, vzemite dokumente in se umaknite," je obrambni minister hladno
nadaljeval.
Molčal sem. Ministru se ne ugovarja. Jasno pa mi ni bilo nič. Tole o likvidaciji kogarkoli se je zdela
bolj misija nemogoče. Nikoli ni bilo izrečeno, da bomo kogarkoli likvidirali. Res smo vadili zadnji
mesec na Kočah vpade v objekte, boje iz bližine in podobno. Nikoli pa ni bilo izrečeno, da bomo
koga likvidirali na ukaz. Iz mučnega razmišljanja me je predramil ministrov glas.
"Dare ima vsa navodila, likvidirajte izdajalca, srečno."
In je odložil slušalko. Odložil.
Obstal sem kot vkopan s slušalko v roki. Precej časa sem stal v govorilnici.
V meni je vrelo. Dare ima vsa navodila. Dare ima vsa navodila. Pa kaj sem jaz, idiot, otrok? Dare
ima vsa navodila. Navodila za kaj? Navodila za likvidacijo? Torej so v Ljubljani točno vedeli, zakaj
gremo v Beograd. Po dokumente in likvidirat izdajalca.
Plačal sem pogovor in jezno odšel ven. Dareta bi najraje ubil s pogledom. Mrko sem ga gledal in
mu pomignil, da mi sledi. V varni razdalji sta nama sledila še ostala dva kolega.
Med hojo je bil Dare neučakan. "Kaj je narobe, kaj je rekel Janez?"
"Rekel je, likvidirajte izdajalca. Pravi, da imaš vsa navodila. Kaj to pomeni?"
Iz mene je vrelo, nisem se uspel več kontrolirati.
Tega nisem pričakoval. Varovati prebeg, če sploh gre za prebeg, je eno. Prenesti dokumente iz
Jugoslavije v Slovenijo je tudi primeren izziv. Likvidirati generala sredi Beograda pa ni zajebancija.
Kot bi delal samomor. Ali pa nisem za ta posel. Streljati po sovražniku v vojnem stanju je
sprejemljivo. Po drugi strani, kaj pa je general Hočevar, če ne sovražnik. V imenu države pospraviti
sovražnika na misiji v tujini je sprejemljiva in častna zadeva.
Občudovali smo Mossad in CIO. Zakaj torej panika. V meni je vladala zmeda.
"Je rekel likvidirajte izdajalca?" je vrtal Dare vame.
"Ja, to je rekel in me odpikal brez odvečnih besed," sem mu pritrdil.
- 24 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Dare se je ustavil in mi zaupljivo prišepnil.
"Brez panike, vsa navodila do zadnje podrobnosti imam za ta primer, brez panike."
Prav, če je tako. Za trenutek nisem podvomil, da ima res vse razdelano. Zdaj mi je tudi jasnejše
njegovo obnašanje in vse skupaj. Hodili smo v paru proti železniški postaji. Od tam bo nekdo odšel
po Andreja. Potem se bomo umaknili v bazo v Novi Beograd. Tam nam bo Dare razložil načrt in dal
nadaljnja navodila.
Nič ne bomo kazali, da je karkoli narobe, če se pojavi Dragan. Tako smo se dogovorili in krenili. Žrlo
me je, kakšen je načrt in kaj ima pri vsem skupaj direktor VOMO, Andrej Lovšin?
Uro in pol kasneje smo bili zbrani v stanovanju v Novem Beogradu. Dare je takoj prevrnil celo
stanovanje, da bi našel kakšen skrit mikrofon. Ostali smo sodelovali v demontaži vsega, kar se da
odstraniti. Zadovoljni smo ugotovili, da je ozračje čisto.
Dareta je begalo še nekaj, kar mi je potrjevalo, da ni bil angažiran pri pripravah. Izrazil je sum, da je
orožje neuporabno. Da so mogoče odstranili udarne igle ali nam podtaknili slabo municijo. Vedel
sem, kam meri. V naslednji desetih minutah smo z dušilci na ceveh prestrelili kavč.
Vso nastavljeno orožje, ki smo ga dobili v stanovanju, je delovalo. Naenkrat smo se počutili močne
in nepremagljive. Vonj po smodniku je v nas nekaj prebudil. Žgala nas je izdaja in pripravljeni smo
bili izvršiti ministrov ukaz.
V misli so mi prišli podvigi, ki so mi zbujali podobne občutke. Podobne, tole pa je bilo nekaj
povsem drugega. Če bi se zdaj kdo pojavil pred vrati, bi ga pospravili brez razmišljanja o
posledicah.
Dare ne bi bil Dare, če nas ne bi pustil čakati. Medtem, ko je imel sam s seboj opravke v WC-ju,
smo se ostali sprehajali po stanovanju z orožjem v rokah. Na škorpijonih smo imeli dušilce, zastave
M70 pa so bile prirejene za isti dušilec. Obe vrsti orožja sta istega kalibra. Streljanje je skoraj
neslišno. Neprijeten kovinski zvok pa se sliši, ko udari zaklep.
Nekaj čudnega je bilo v zraku. Dušilci na ceveh so mi priklicali v spomin prvo travmatično akcijo.
Pomladi leta '92 smo prvič uporabili dušilce. Ideja je bila ministrova. Ugrabili smo hrvaškega
državljana. Šlo je za župana manjšega hrvaškega mesteca. Spor je bil okoli plačila orožja in ostalih
storitev. Ugrabili smo ga na hrvaškem ozemlju in ga privlekli v Slovenijo. Mejo smo prestopili na
Kolpi. Vso pot smo ga imeli vklenjenega in zaprtega v prtljažniku. Končna destinacija je bil Kaptol.
Šef Morisa Tone Krkovič takrat še ni imel gostilne. Objekt je bil odličen zasebni zapor. Kljub vsemu
strahu, ki ga je tip najbrž prestal, se ni uklonil. Janša nam je predlagal, da pritiske stopnjujemo z
orožjem.
"Tihomirja na cev," je predlagal minister Janša.
"Ko človek vidi dušilec na cevi, ve, da gre zares," nam je pojasnil minister.
Tako je tudi bilo. Župan hrvaškega mesteca je bil prepričan, da ga bomo pospravili. Takoj je bil
pripravljen sodelovati in sporočiti v svojo župnijo, da morajo spustiti konvoj orožja v Bosno. Ne
vem, kdo je koga res prevaral v tej igri. Bil sem prezelen in samo izvajalec ukazov. To je bila igra za
resne in nevarne možakarje. Mi z Janšo in osamosvojitvijo navdahnjeni mladeniči smo bili samo
izvajalci njihovih poslov. Trgovine s smrtjo in izsiljevanjem z informacijami.
Protiobveščevalna zaščita trgovine z orožjem je bilo pravzaprav otročje delo. Ni bilo nasprotnika.
Povsod so nas sprejeli kot Božička. Hrvati, Bosanci in bosanski Srbi. Janša je bogatel, padla je prva
žrtev na naši strani. Solze in strah sem videval vsepovsod. Nismo bili mirovniki.
In potem so prišle težave. Janša ni delil pogače. Drugače si ne znam predstavljati, da so proti
obrambnemu ministrstvu sprožili kriminalistično preiskavo o nedovoljeni trgovini z orožjem. Kaj pa
je potem dovoljena, če smo bili pod embargom? Policija je z nami spremljala konvoje orožja do
meje. Naprej smo šli sami. Zdaj pa nas preiskujejo? Če ni to zmešana in neresna država, sem se
spraševal.
Nadaljevanje te gonje je bil rezultat zavajanj, laži in ponarejanj. Kot Janšev najbolj sposoben in
drzen agent sem speljal na led operativce kriminalistične službe. Rodila se je afera Depala vas.
- 25 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Preden me je minister Janša aktiviral v dogajanje, sem bil po beograjski operaciji na dopustu. Splet
naključij je hotel, da je bila kompromitirana operacija Marinec. Glavno tarčo so aretirali ljubljanski
kriminalisti. Isti dan so odvzeli prostost tudi meni. Iz te aretacije se je porodila ideja, da speljem
kriminaliste v slepo ulico. Zvozil sem jih kot pionirčke, kar mi je priznavala stroka. Politika pač ne.
To pa je že uvod v desetletje, ki ga je zaznamovalo moje delovanje v paravomu. Nedokončana
zgodba.
Končno se je iz WC-ja prikazal Dare. Brez besed smo posedli na kavč in na tla. Dare se je še enkrat
sprehodil do vrat. Postal je dve minuti in pozorno poslušal. Z roko nam je nakazal, naj kaj
govorimo. Vse skupaj je izgledalo neumno. Pomislil sem, da Dare spet igra najbolj pametno in
previdno figuro. Opazoval sem Daretovo naprezanje ob vratih, ko mi je pomignil. Namig sem
razumel in vstal. Stopil sem do vrat. Sprejel sem njegovo igro absolutne previdnosti. Oba sva v roki
držala pištoli, ko je Dare sunkovito odklenil in odprl vrata.
V prvem hipu se mi je zazdelo, da me je zadel meteor v glavo. Pred vrati je stal Dragan. Prepozno
je bilo za sprenevedanje. Zgrabila sva ga in potegnila noter. Ne vem, zakaj sva tako odreagirala.
Dogovor je bil, da se delamo neumne, če pride. V položaju, kako je bil zaloten, pa je spremenil igro.
Z Daretom sva reagirala nagonsko. Razumno zagotovo ne. Vrgla sva ga na tla. Ostala trojica je
planila nadenj. Na hitro smo ga obvladali, zbrcali in mu zamašili usta. Potem smo ga odvlekli v
kopalnico in zvezali za radiator.
Čas v Beogradu se nam je začel iztekati.
5.
PRVA KRI
30. september 1012
Kaj zdaj? V meni je vrelo. Situacija je bila naenkrat smrtno resna. Zbrali smo se v dnevnem
prostoru, ko se je iz kopalnice slišalo razbijanje. Lahko bi priklical sosede. Besno sem stopil v
kopalnico in ga nokavtiral z nogo. Namignil sem Daretu, da ga polije z vodo. Ko ga je pljusek vode
spravil k sebi, sem ga še enkrat nokavtiral. Vajo z vodo smo ponovili. Ko je drugič prihajal k sebi,
sem mu nabil cev pištole v usta. Kameradi za mano so merili vanj. Situacija je bila grozljiva. Sceno,
ki bi jo pričakoval v filmu, sem doživljal. Kako je prišlo tako daleč?
"Svinja, zdaj boš govoril ali crknil," sem pozdravil Dragana v budnem stanju.
Cev pištole sem mu potegnil iz ust in prislonil na čelo. Srbelo me je, da mu razstrelim glavo,
izdajalcu. Prodal nas je kot zadnja ščeneta. Zdaj bo videl boga svojega, je vrelo v meni.
Načrt, ki sem ga imel z na smrt prestrašenim Draganom, mi je pokvaril Dare. Jezen sem bil, ker se
je držal nazaj. Ko sem tipa zlomil in razčlovečil, se je vmešal.
Pritisnil mu je cev svoje pištole na sence in skoraj zajecljal:
"Kaj imate s Hočevarjem in kje so dokumenti?"
Potem je zajel zrak in nadaljeval: "Ubili te bomo, prasica Kučanova, ti je jasno."
Dragan se je trudil, da je gledal Dareta v oči, čeprav sta se mu obe očesi zapirali. Obraz mu je
oblivala kri. Izgledal mi je na smrt prestrašen, vseeno pa je pljunil proti Daretu takoj, ko smo mu
izvlekli brisačo iz ust. To je šlo predaleč. Razbili smo ga, da ga rodna mati ne bi spoznala.
Nezavestnega smo zvlekli v dnevni prostor. Roke smo mu vklenili na hrbtu. Spet je sledilo zbujanje
z vodo. Časa nam je zmanjkovalo. Kmalu bo tega izdajalca nekdo pogrešal in vedo, kje smo.
Če nam srbska murija potrka na vrata, smo zaklani. To mi je bilo kristalno jasno. Nasprotnikom bi
bilo najlažje, da se nas tako odkrižajo. Ministra Janšo bi v tem primeru v Ljubljani najbrž zadela
kap. Na poraze ni bil navajen in zahteval je rezultate. Vedno in povsod. Ne glede na ceno in žrtve.
Molk, ko so prerešetali kolega na orožarski misiji, je kupil z denarjem. Krvavim denarjem.
Dragana smo spravili k sebi. Andreja sem poslal na hodnik pred stanovanje. Dare je predlagal, da
gre Boštjan pred blok z Motorolo. Oba sta zapustila stanovanje. Eden je pazil hodnik, drugi okolico
in pristop k bloku. Dare in Robi sta ostala z mano v stanovanju.
- 26 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Čas se nam je resnično iztekal in krvavo smo potrebovali točne informacije. Čutil sem pritisk v glavi
in prsnem košu. Nikoli se nisem tako počutil v življenju. Kot v pasti.
Živčno sem hodil po stanovanju in pogledoval skozi okno. Dare in Robi sta obdelovala Dragana.
Poslušal sem nekaj minut Dareta, ki ni iz pravega testa za tole, v čemer smo se znašli. Prekinil sem
Daretovo predavanje Draganu z novo brco v glavo.
Vzel sem škorpijona, stopil nadenj in mu mirno dejal: "Poslušam."
Bil je zlomljen in na smrt prestrašen. Mislim, da je verjel, da ga bom počil, če ne spregovori.
Izpljunil je kri in zinil: "Dokumente nam je Hočevar predal včeraj."
V sobi je bila tišina kot v grobu. Slišal se je le Draganov glas.
"Kje so?" sem nestrpno vprašal in mu porinil dušilec pod brado.
"Kaluđerica," je zinil.
"Kakšna Kaluđerica, kaj je to?" se je zadrl Dare.
Obrnil sem se k njemu in ga ubijalsko pogledal.
"Utihni kmet," sem si mislil. "Utihni."
Pozornost sem namenil Draganu. "Govori, poslušam. Ena laž, pa te ni, prisežem gnida umazana."
Besede sem podkrepil s sunkom okvirja škorpijona po glavi.
Povedal nam je naslov vikend hišice v naselju Kaluđerica, ki je kakšnih 15 ali 20 kilometrov iz centra
Beograda. Čigava je hišica, ni znal povedati. Najel jo je Andrej Lovšin. Dare je ponorel, ko je to
slišal.
"Kaj ima Lovšin z vami?" se je drl nanj.
Po vratih je nekdo udaril. Ves nervozen sem z orožjem v roki stopil do vrat. Bil je Andrej, ki me je
opozoril, da se Dareta sliši na hodnik. Vrnil sem se v stanovanje.
"Kdo ste to vi, koliko vas je?" me je zanimalo.
Dragan je molčal. Tokrat mu je z brco do daru govora pomagal Robi. Dragan je poleg sebe navedel
tri osebe. Ena od njih je bil direktor VOMO Andrej Lovšin.
"Kakšen je njihov dogovor z generalom Hočevarjem?" me je hudo zanimalo.
Odgovor Dragana nas je vso trojico šokiral. Dokumenti bodo Janšo zbrisali s politične scene,
Predsednik Kučan pa bo rehabilitiral generala Hočevarja.
Ker nisem vedel, kaj bomo z Draganom, sem Dareta poklical, da mi sledi v kuhinjo. Robiju sem
namignil, da pazi na Dragana.
"Ti ga kar poči, če bo kaj poskušal," mu je naročil Dare.
Zaprl sem vrata in se naslonil na zid. Prižgal sem cigareto. Ponudil sem jo tudi Daretu. Kadila sva v
tišini in molčala.
"Kaj zdaj?" je Dare prekinil molk.
Nisem vedel, kaj naj mu rečem. Logično se mi je zdelo, da gremo takoj v to Kaluđerico in
poberemo dokumente. Takoj zjutraj pa likvidiramo tarčo in nazaj domov. Ugasnil sem čik in naglas
povedal svoja razmišljanja.
Dare se je strinjal. Hotel sem vedeti, kje so vozila. Ni se mi šlo s kakšnim taksijem v Kaluđerico. Tam
naj pademo v past in polom bo popoln. Za vozila pa nisem spraševal od trenutka, ko so izginila.
Marsikaj mi ni šlo v račun, Dare mi je dolgoval marsikatero pojasnilo. Vendar trenutek ni bil pravi
za razčiščevanje. Zapletli smo se v smrtonosno igro, poti nazaj ni bilo več.
"Za vozila je poskrbel Dragan, torej pozabi na njih," me je razočaral Dare.
Kaj zdaj, kaj zdaj? Možgani so mi delali dvesto na uro. Dare je bolščal v mene in čakal rešitev.
Opazil sem, da mi prepušča ključne odločitve in poteze. Vseeno pa je imel vsa navodila od ministra
Janše on, ne jaz. Vedel sem, da ne smemo izgubljati časa.
Ko se stemni, bomo ukradli avto in do Kaluđerice po dokumente. Avta mi ni bilo težko ukrasti,
čeprav sem obvladal zelo ozek profil avtomobilov, ki sem jih znal odpreti in spraviti v pogon. Ko
rešimo prvo nalogo, dokumente, bomo opravili še drugo nalogo. Počili bomo Hočevarja in se
pobrali. Misija zaključena. Sliši se enostavno, realnost je precej bolj zakomplicirana.
- 27 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Daretu sem predstavil svoj načrt. Začuda se je strinjal brez pomislekov. Zakaj, mi je bilo hitro jasno.
Njegova ideja je bila, da jaz z Robijem in Andrejem priskrbim avto in gremo v Kaluđerico poiskat
naslov. Potem vlomimo in poberemo dve kartonski škatli dokumentov. Medtem pa bo Dare z
Boštjanom nadziral blok, če se bo kdo približal stanovanju, ker je pač Dragan pogrešan.
S tem sem se strinjal. Robi in Andrej sta bila prava, če pride do večjih težav. Pogledal sem na uro.
Do prvega mraka je bila še kakšna ura. Razmišljal sem o naslednjem koraku, ki me je begal in strašil
precej bolj, kot dokumenti. Likvidacija generala sredi Beograda. Kdo bo to izvedel in kaj bo potem?
To me je žrlo. Kakšna navodila ima Dare?
"Dare, kaj bomo zjutraj?" sem ga naravnost vprašal.
Dare je molčal in gledal v tla. Sprehodil se je do vrat in pogledal Robija.
Potem se je usedel na kuhinjsko mizo in zinil: "Janez je tebe in Andreja določil, da to izpeljeta."
V kuhinji je nastala tišina. Jaz in Andrej bova torej žrtveni jagnji, če gre kaj narobe, sem razmišljal.
Cela ekipa, ki je v Beogradu in še nekaj njih, smo vsak dan vadili vpade v prostore in streljanje iz
bližine. Čeprav ni bila naša redna oborožitev, smo vadili z obema kosoma orožja, ki ju imamo zdaj
na voljo.
Spreletelo me je, da se je tole pripravljalo dalj časa. Dva meseca nazaj so vedeli, da nas v Beogradu
čakata CZ M70 in Škorpijoni.
"In potem?" me je zanimalo nadaljevanje.
"Načrt, ki ga imam, je znan tudi Draganu," mi je zaupal Dare.
"Torej odpadejo vsi pripravljeni načrti," sem si mislil.
Ostane improvizacija. Kje bo kdo zjutraj, moramo vedeti, to mi je bilo kristalno jasno. Če bomo
takoj zjutraj pospravili generala Hočevarja, moramo vedeti, kje je in kdo je z njim. Informacija, da
sta ga obiskala sin in soproga, je bila očitno točna. Tu je še njegov varnostnik, oficir JLA. Če bo
zraven, bomo likvidirali tudi njega, druge poti ne bo.
Pogledal sem Dareta in ga vprašal: "Kaj bomo z Draganom, ko končamo nalogo?"
Dare je molčal. Vedel je, kaj ga sprašujem. Nihče ni hotel izreči tega, kar sva razmišljala oba. Ga
bomo pospravili ali se bo zgodilo kaj drugega? Samo, da nam Janša ne naroči, da ga vlačimo v
Slovenijo.
Spomnil sem se na karto Beograda, ki je bila nekje med našimi stvarmi. V dnevni sobi je Robi mrko
stražil Dragana. Slednji je bil uničen in predan v usodo. Poiskal sem karto in si ogledal, kje je sploh
Kaluđerica. Predmestje Beograda pravzaprav. Našel sem ulico, ki jo je navedel Dragan. Ko sem si
ogledal karto in začrtal pot do tja, sem se posvetil Draganu.
Točno me je zanimalo, kje so dokumenti. Kje sta ti dve kartonski škatli, kakšen je razpored
prostorov v tej hišici, sosedje in podobne informacije. Predvsem pa, če kdo straži lokacijo. Draganu
kljub vsemu terorju nisem mogel verjeti. Zato sem ga še enkrat vprašal, če ni pozabil na kakšno
informacijo. Prestrašen je odkimaval. Dare in Boštjan bosta tu.
"Če nas ni v dveh urah nazaj, boš dobil metek v čelo, ti je jasno, smrad," sem dal Draganu zadnjo
priložnost, da se izpove.
Nič, ostalo je pri povedanem. Spet sem pogledoval skozi okno in na uro. Koliko je še do mraka?
Iz svoje opreme sem vzel pribor za vlome. Odločil sem se, da bom vlomil v Golfa serije II. Ta avto
mi je bilo najlažje in najhitreje odpreti in spraviti v pogon. Pa še zanesljiv avto je. Če ukradem
kakšno Zastavo ali Yugota, ni rečeno, da ne bomo ostali na cesti. Ostali modeli, ki sem jih znal
spraviti v pogon, pa so bili eksoti na beograjskih ulicah. Pa tudi ni mi bilo do tega, da bi kakšen
beograjski gangster streljal za mano, če se spravim na Mercedesa ali BMW-ja. Kdo drug pa tu vozi
draga nemška vozila?
Prešinilo me je, da bi bilo pametno, da se sprehodim po okolici, da si ogledam potencialna vozila in
jih ne iščem v temi. Povedal sem Daretu za svoj načrt in odšel iz stanovanja. Na hodniku sem
namignil Andreju, naj ne skrbi. Imel sem občutek, da moram fantom vliti moralo in odločnost. Brez
strahu. Smo elita elite, ki jo je izbral naš bog Janez Janša. Ni naloge, ki je nismo sposobni izvršiti.
- 28 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Vse je v glavi, drzni zmagajo in podobne floskule sem nakladal kolegom. Predvsem pa sem hrabril
in držal pokonci sebe.
Zunaj sem srečal Boštjana. Skupaj sva naredila krog okoli naše baze. Redki so bili trenutki, da sem
bil sam z Boštjanom. Vprašal sem ga, kaj si misli o vsem skupaj. Ničesar ni odgovoril, molčal je.
"Torej, Boštjan?" sem drezal v njega.
"Kaj pa Dare pravi?" je končno izdavil.
"Pozabi, Boštjan, pozabi," sem jezno siknil in odšel naprej.
Neznansko me je jezilo in pogrelo, da tip nima svojega mnenja. Večina Kočevarjev in Ribničanov se
je tako obnašala. Služba v Moris-u je bila nekakšna nagrada, čeprav večina od njih ne bi imela kaj
iskati v navadni vojski. Oni pa kar vsi specialci. Vsaka tretja hiša v vasi je imela specialca. Razen
redkih, ki jih je Dare izbral v ožjo ekipo K, so ostali bogu kradli čas, državi pa denar.
Poletno sonce v Beogradu je bilo pred zatonom, zlati odtenki večernega neba so se risali v daljavi.
Obetal se je prelep poleten večer. Medtem, ko se bodo beograjčani veselili na splavih in lokalih, se
bomo prišleki iz Slovenije igrali z življenjem. Hodil sem po parkiriščih Novega Beograda in opazoval
avtomobile. Nekaj sto metrov od naše baze sem našel Golfov, kolikor hočeš. Modeli TAS so bili
otročje lahka igračka. V Kočevski Reki smo imeli inštruktorja, ki nas je učil vlamljati v avtomobile in
jih spravljati v pogon. Golfi so bili najenostavnejši. Zato v Beogradu drugih modelov nisem iskal.
Zapomnil sem si nekaj avtov in se vrnil proti bazi.
Pred blokom sem zagledal Boštjana. Torej je vse normalno, sem si mislil. Kolikor je v dani situaciji
lahko normalno. Pokimal sem mu in se odpravil gor. V stanovanju nič novega. Dare je maltretiral
Dragana po nepotrebnem. Kar smo hoteli izvedeti, smo izvedeli. Izživljanje nad nasprotnikom pa ni
bilo v moji naravi. Prekinil sem maltretiranje in Dragana zvlekel v kopalnico. Tam sem mu v
normalnem tonu še enkrat povedal, da ima dve uri življenja pred sabo, če nas je nategnil. Zaklenil
sem ga za cev radiatorja. V usta sem mu natlačil nogavice, ki sem jih pobral iz najbližje torbe. Za
vsak slučaj sem mu še prelepil usta. V takšnem stanju sem mu še enkrat obljubil smrt, če se ne
vrnem po načrtu.
Takoj, ko se je stemnilo, smo stopili v akcijo. Jaz, Robi in Andrej smo odšli po dokumente v
Kaluđerico. Boštjan se je napotil proti centru mesta, da bo v okolici hotela Bristol opazoval
situacijo, Dare pa je ostal v stanovanju z ujetnikom Draganom. Daretu sem sicer predlagal, da gre
ven in zunaj opazuje situacijo, da ga kdo ne preseneti v stanovanju. Po pričakovanju ni hotel slišati,
da bi šel ven.
Z Andrejem in Robijem sem se napotil na krajši sprehod. V izvidnico in nabirat korajžo pred
naslednjim korakom. Andrej je pripomnil, da se mu zdi nespametno izzivati usodo, ukrasti avto. Če
ima kakšen drug predlog, kako do vozila, ni imel odgovora. Po brezciljnem tavanju po parkiriščih
sem Robija pustil na križišču, Andreja pa poslal na drugo stran parkirišča. Če eden ali drugi
kogarkoli opazita, sledi žvižg in bom opozorjen. Iz hit-packa sem vzel rokavice in baterijo.
Parkirišče je bilo slabo osvetljeno. Več kot polovica cestnih svetilk ni svetila. Golf, ki sem ga izbral,
je stal skoraj v popolni temi. Opazoval sem okolico in zbiral pogum. Srce mi je razbijalo, da sem
imel občutek, da mi bo razneslo prsni koš. Žila na vratu mi je nabijala.
Zajel sem zrak in stopil do Golfa. Počepnil sem, potipal gumo, ki tesni steklo in zabil daljšo kovinsko
šibko do mehanizma za odpiranje. Škrtnilo je. Vrata so bila odklenjena. Odprl sem vrata in sedel v
avto. Sklonil sem glavo in počakal nekaj trenutkov. Nič se ni zgodilo, zrak je očitno čist. Sedež sem
porinil nazaj in se sklonil pod volanski obroč. Odlomil sem spodnjo plastiko in izpulil tri žice. Dve
sem olupil in jih zvezal. Kontaktne lučke so se prižgale. Tretja žica je bila za vžig. Po nekaj poskusih
sem avto spravil v pogon.
Rezervoar je kazal rezervo. Speljal sem in na izvozu pobral Robija. Sto metrov naprej sem pobral
Andreja. Medtem, ko sem vozil, me je Andrej usmerjal s karto Beograda na kolenih. Robi pa je
nervozno pogledoval okoli in stiskal orožje v naročju. Vozili smo se skozi center Beograda. Precej je
bilo prometa na cesti za to pozno uro.
- 29 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Kmalu smo prišli do Kaluđerice. Po karti in natančni razlagi Dragana smo iskano ulico našli takoj.
Avto sem parkiral na začetku ulice.
Hiše so bile raztresene brez reda. Naslov smo hitro našli. Šlo je za manjšo leseno hišo, bolj vikendu
je bila podobna. Rolete so bile spuščene, tema vsepovsod. Hiši smo se približali in preplezali
ograjo. Pri sosednji hiši je začel lajati pes.
"Še tega se manjka," sem pomislil.
V hiši naj ne bi bilo nikogar, če naj verjamemo Draganu. Zaradi laježa smo se potuhnili in počakali
nekaj minut. Potem sem se splazil do vhodnih vrat. Kolega sta me pokrivala z orožjem.
Spet sem se znašel pred zaklenjenimi vrati. Posvetil sem v ključavnico in ugotovil, da gre za
enostavno titanko. Iz hit-packa sem vzel glavniček in zbrušen titanov ključ. Pol minute kasneje se je
ključavnica odklenila.
Napetost je dosegla vrhunec, ko sem prijel za kljuko in odprl vrata. Andrej je ostal na straži, midva
z Robijem sva vstopila noter. Naredila sva dva koraka in se ustavila. V hiši tišina. Leseni pod je
izdajalsko ječal, ko sva naredila korak naprej.
"Nikogar ni," mi je zašepetal Robi.
To sem predvideval tudi sam. Prižgal sem baterijo in posvetil prostor.
Stala sva v majhnem predprostoru, ki se je nadaljeval v večji dnevni prostor. Počasi sva stopala
naprej z uperjenim orožjem. Ob zidu je stala starinska socialistična sedežna garnitura. Srce mi je
začelo divje razbijati. Pokazal sem s prstom na sedežno in stopil do nje. Malo sem jo potipal in
dvignil.
Pod sedežno sta se res skrivali dve prelepljeni kartonski škatli. Obe sva prenesla na sredo sobe.
Potem sem prerezal eno od škatel in izvlekel nekaj papirjev. Posvetil sem na papirje. Kar sem videl,
me je prepričalo, da nas Dragan ni speljal na led.
Z zanimanjem sem listal papirje, ko me je Robi začel preganjati.
"Greva, greva, da kdo ne pride," je začel paničariti.
Listal sem papirje jugoslovanske armadne obveščevalne službe. Janez Janša in Igor Bavčar sta bili
imeni, ki sem jih takoj zasledil. Izvlekel sem še več papirjev. Dokumenti zvezne UDBE, pa
dokumenti nemše obveščevalne službe, ki jih seveda nisem razumel. Prepoznal pa sem fotografije
našega obrambnega ministra Janeza Janše.
Robi me je živčno priganjal, ko sem prerezal drugo škatlo. Precej mini filmskih kolutov in sortirane
mape. Na mapah pa imena slovenskih politikov, ki sem jih poznal. Mape v zelenih in rumenih
barvah so bile različno debele. Žigi na mapah, ki sem si jih ogedal, so odkrivali, da gre za dosjeje
dveh služb. Zvezne UDBE in nemške BND. Tole, kar sva pravkar našla z Robijem, bo povzročilo
revolucijo doma. O tem sem bil prepričan, čeprav nisem prebral vsebine niti enega dokumenta.
Papirje sem vrnil v škatli in ju za silo zalepil nazaj. Vsak sva dvignila eno in ju prenesla do vrat.
Robiju sem naročil, da ostane za vrati pri škatlah. Zunaj sem Andreju opisal najdbo in mu naročil,
da steče noter in pograbi eno škatlo, ko se pripeljem pred hišo. Odšel sem po avto, ki je stal na
začetku ulice.
Nekaj težav mi je povzročal vžig. Končno sem ukradeno vozilo spravil v pogon. Počasi sem se
pripeljal po ulici do hiše. Ko sem ustavil, sta kolega prišla iz hiše vsak s svojo škatlo. Naložili smo ju
v prtljažnik in speljali. Med vračanjem nazaj sem razmišljal, kar prej ni nihče. Kam naj skrijemo ti
dve škatli. Najbrž ne v stanovanje, ki je kompromitirano. Domislil se nisem ničesar pametnega.
Bližali smo se Novemu Beogradu. Odložil sem ju dva bloka pred našim. Odnesla sta vsak eno
škatlo, jaz pa sem šel naprej, da se rešim avta. Golfa sem parkiral nekaj blokov naprej. Za vsak
slučaj sem prebrisal ključavnice in izginil proti bazi.
Robi in Andrej sta medtem srečala Boštjana, ki je stražil okolico bloka. Presenečen sem bil, da ni
tam, kjer smo se dogovorili. Ker je bil zrak čist, smo se napotili gor.
Dare nam je odprl na smrt prestrašen. Pomiril sem ga, da smo dobili dokumente. Vse je šlo gladko.
"Janez bo ponosen na nas," je izdavil Dare.
- 30 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Nisem bil prepričan, če bo res ponosen. Prej srečen, da bo dobil dokumentacijo, ki bi ga hudo
očrnila. Tako sem razmišljal, ko sem videl, kar sem na hitro uspel videti. Predlagal sem, da
pregledamo dokumente. Tu je nastal spor. Dare je trdil, da je minister naročil, da se nihče ne
dotika dokumentov. Kar je povedal, se mi je zdelo logično.
"Nisem tu zato, da jih pregledujem in sodim," sem sam sebe prepričeval.
Dokumente smo preložili v dve športni torbi. Vsi smo se strinjali, da morajo dokumenti iz tega
stanovanja. Ampak kam?
Poklica sem Dareta v kuhinjo. Predlagal sem, da se eden od nas umakne z dokumenti v kakšen
motelček in počaka, da končamo.
"Če gre karkoli narobe, dokumente smo rešili," sem razmišljal.
Dare se je strinjal z menoj, meni pa so popustili živci. Začel sem se dreti nanj.
"Naročil sem, da Boštjan pred Bristolom motri na situacijo," sem povišal glas.
Nespoštovanje ukazov v tako kočljivih zadevah se mi je zdelo najmanj neodgovorno.
"Ali pa ste vsi saboterji in bi vas moral postreliti," sem mu zabrusil.
Ko sem mu zmetal v obraz, kar me je tiščalo, sva naredila načrt. Boštjan bo vzel Robija in obe torbi
z dokumenti. Pred zoro bosta poklicala taksi in našla motel ali poceni hotel. Prijavila se bosta s
ponarejenimi dokumenti in počakala, da končamo misijo.
Dare se je strinjal, da bo takoj zjutraj odšel pred Bristol in preveril, kje je general. Ko bosta Boštjan
in Robi z dokumenti varno nastanjena, bomo stopili v akcijo. Kje naj bi z Andrejem počakala in
likvidirala generala, se nismo dogovorili. Daretu sem povedal, da je čas. Čas, da se dogovorimo za
zadnji korak.
Predlagal sem, da vdremo v hotelsko sobo in opravimo poslanstvo. V preddverju hotela bo nastala
panika, očividci pa nas bodo pokopali. Kjerkoli na cesti lahko pričakujemo enako. Z atentati in
umori po naročilu se nisem srečal niti v sanjah. Nihče od nas do takrat ni bil na nobeni podobni
misiji. Če bo že šlo v hotelu vse po načrtu, kako pa se bomo umaknili izpred hotela? Kam bomo
pobegnili in kako bomo prišli iz Jugoslavije?
Daretu sem povedal, da bom pred zadnjim korakom poklical ministra Janšo v Ljubljano. Težila me
je ena stvar. Če že imamo dokumente, zakaj izzivati usodo z likvidacijo generala Hočevarja?
Če bi se Dare več pogovarjal, bi bile stvari enostavnejše. Tako pa sem moral vsako stvar izvleči iz
njega. Nisem si znal razložiti, ali se dela pomembnega ali je tako prestrašen, da sproti pozablja
pomembne stvari. Če mu je Janša naročil, da do tik pred zdajci drži informacije zase, je zdaj ta tik
pred zdajci prišel.
Marsikaj mi ni bilo jasno, razen nečesa. Jasno mi je bilo, da bom svoje življenje pustil na
beograjskem asfaltu, če bo šlo karkoli po zlu. Ker sredi noči ni bilo pametno kamorkoli hoditi, smo
čakali jutro. Oglašala se je lakota.
"Tudi ostali niso jedli, pa se nihče ne pritožuje," sem pomislil.
Dragan je stokal in se zvijal vklenjen. Prosil je, da mora na stranišče. Dare in Robi sta to uredila z
njim. Jaz ga nisem hotel videti, da me ne popade besnilo. Sedel sem v dnevni sobi do prvega svita.
Predramil me je Boštjan, ko se je vrnil v stanovanje. Nisem niti vedel, kdaj ga je Dare poslal na
stražo. Spoznal sem, da sem sede prespal del noči.
V kuhinji sem se umil z mrzlo vodo. Nisem hotel stopiti v kopalnico. Nekaj trenutkov kasneje smo
bili budni in zbrani vsi. Ozračje je bilo napeto. Vsi smo se zavedali, da je prišel trenutek odločitve. Z
Daretom sva po krajši konzultaciji sklenila, da Boštjan in Robi takoj odideta z dokumenti. Ostali
trije gremo pred hotel Bristol, da izpeljemo nalogo.
Preden sta Boštjan in Robi odšla, smo se dogovorili, kako se bomo našli. V lokalu na železniški
postaji, kjer smo bili nazadnje, bo Robi počakal na nas. Ko se bosta nastanila, bo Boštjan počakal
tam, Robi pa v dogovorjenem lokalu.
Fanta sta iz stanovanja odšla okoli šeste ure zjutraj. Obema sem stisnil roko in jima zabičal, da torbi
čuvata s svojim življenjem.
- 31 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
V stanovanju smo ostali sami trije in vklenjeni Dragan v kopalnici. Kaj bomo z njim, me je bolj
mučilo, kot likvidacija generala.
Čas je neusmiljeno tekel. Z Daretom sva načrtovala naslednji korak. Andrej se ni pustil motiti. Začel
je čistiti orožje.
Po daljšem pogovoru sva sklenila, da bomo generala likvidirali v hotelski sobi. Preden se karkoli
zgodi, se moramo dobiti v lokalu na železniški, da izvemo, kje sta kolega našla zatočišče in
skrivališče. Sklenila sva, da se bomo po samem dejanju razkropili in se dobili na novi lokaciji. Brez
vozil. Vsak se bo znašel po svoje in prišel na zbirno mesto. Imel sem občutek, da se meniva
običajne stvari, v resnici pa je bilo to vse prej, kot pa običajen pogovor.
Ura je bila nekaj čez sedem zjutraj, ko smo zapustili stanovanje v Novem Beogradu. Dragana smo
pustili vklenjenega v kopalnici. Zamašili in zalepili smo mu usta, da se ne bi slučajno osvobodil in
delal hrup. Čeprav je Dare nasprotoval, sem na vsak način hotel klicati v Ljubljano. Želel sem slišati,
kaj pravi minister, ko mu bom povedal nova dejstva.
Nismo prehodili 50 metrov od bloka, ko se je mimo nas pripeljal Andrej Lovšin.
"Sranje bo," je vzkliknil Dare.
"Gremo nazaj," sem zinil in potipal pištolo za pasom.
Vročina me je oblila, ko je Lovšin parkiral Audija 80 in izstopil. Pomahal sem mu in pospešil korak.
Dare in Andrej sta mi sledila. Pred blokom smo se pozdravili kot stari prijatelji. Lovšin je najbrž
opazil, da smo živčni in neprespani.
"Stopimo gor, da se pogovorimo," je navrgel in zakorakal proti stopnicam.
Spogledal sem se z Daretom in skomignil z rameni. Odšli smo za Lovšinom v blok. Pred vrati
stanovanja sem dal ključe Daretu. Dare je odklenil in vstopili smo v stanovanje.
Takoj, ko so se vrata zaprla, sem Lovšina zbil na tla. Preden je uspel od strahu zakričati, sem mu
zabil cev pištole v usta.
"Zdaj se bomo pogovorili, gospod direktor," je bil ciničen Dare.
6.
TEŽAVE NA VIDIKU
7. oktober 2012
Dvignil sem ga s tal in mu pokazal, naj molči. Lovšin je bil bled kot smrt. Odvlekel sem ga v dnevno
sobo in ga porinil na kavč. Dare je Andreja poslal stražit pred blok. Ostali smo sami trije, če
odmislim zvezanega in utišanega izdajalca v kopalnici. Dare se je našopiril pred Lovšinom in
zahteval pojasnila. Sledilo je presenečenje.
Lovšin je izpljunil kri iz ust in začel govoriti. Po njegovem je bil dogovor o podporni skupini sklenjen
že v Ljubljani. Zdavnaj, preden smo mi prišli v Beograd. Po Daretovem paničnem klicu ministru
Janši, kaj se dogaja, je povlekel neke poteze in zdaj je tu.
Poslušal sem ga z odprtimi usti. Torej je Dare vseeno klical ministra Janšo in mu poročal o
dogajanju.
Dareta bi lahko ubil s pogledom. Vsak ima svoja navodila, vsak se javlja Janši, da ima ta vse pod
nadzorom. Zavoljo tega pa se med nami porajajo nesoglasja in trenja.
Lovšin je hotel vstati, pa sem ga porinil nazaj.
"Zakaj bi ti pa verjel?" me je zanimalo.
Lovšin je pogledal Dareta in potem nadaljeval.
"Minister je ukazal, da vas preselimo in okrepimo ekipo, ker ste kompromitirani."
Z Daretom sva se spogledala, Lovšin je govoril naprej.
"Takoj morate po dokumente nekam ven iz Beograda, vem naslov."
Dare ga je prekinil, ko je to rekel in ga vprašal: "Kaj pa Hočevar, kaj bomo z njim?"
"Saj imaš navodila, minister pa je njemu že itak izdal ukaz," in pri tem pogledal mene.
- 32 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Povesil sem pištolo, ki sem jo imel ves čas uperjeno v direktorja VOMO. Situacija se je spreminjala
iz ure v uro. V tej smrtonosni igri si lahko zaupal le sebi. Lovšin je naenkrat skočil iz fotelja in postal
zoprn.
"Tole mi boš plačal v Ljubljani," mi je zasikal.
Molčal sem. Vedel sem, da mi ne bo skrivil lasu. Po dogodkih, kakor so se odvijali, sem ga z vso
pravico smel obvladati. Nismo v Ljubljani na Kardeljevi ploščadi in kar počnemo, niti slučajno ni
zakonito. Pa če je še tako domoljubno dejanje.
Izraelski agenti so po celem svetu sledili organizatorjem munchenskega pokola in jih likvidirali.
Vseeno pa jih je nekaj nastradalo, ko je šla akcija po zlu, matična država Izrael pa jih takrat ni
poznala. Če bo šlo tukaj karkoli v napačno smer, si bo rit reševal vsak sam. To je bilo kristalno jasno
vsem.
Lovšinu sem zoprno odvrnil, da sem sledil ukazom Janše.
"Njemu se pritoži, če prideš živ od tu," sem zaključil brezplodno teženje.
Lovšin je zaklel in se napotil v kopalnico.
Ko je odprl vrata, je zakričal kot ranjena žival in odskočil od vrat.
"Kaj je zdaj to, norci," je zakričal in lovil sapo.
Z Daretom sva molčala. Lovšin je jezno hodil gor in dol po sobi.
"Fantje, vi niste normalni," je končno izdavil obupano.
Po kratkem razmisleku se je odločil, da najprej zapustimo stanovanje in gremo v drugo. Tam naj
naredimo načrt in takoj po dokumentacijo. Popoldan naj bi se ekipi pridružila okrepitev iz
Ljubljane, da končamo misijo in se varno vrnemo. Lovšin je v monologu povedal vse. Mene je
zanimalo, če ve, kakšna navodila imamo. Zdaj vem, da ve vse in še več.
Zanimalo ga je, v kašnem stanju je Dragan, da ga bosta dva od trojice, ki pridejo popoldan, spravila
v Ljubljano.
"Zakaj ga ne pospravimo?" me je zanimalo.
Lovšin je zmajal z glavo in molčal. Napotil se je v kopalnico, pogledat Dragana.
"Niti besede o dokumentih, dokler ne pokličem Janše," sem zabičal Daretu.
Dare se je strinjal. Pograbil sem hit-pack in si ga pripel okoli pasu.
"Nikamor, dokler se ne vrnem," sem mu še navrgel in skoraj stekel iz stanovanja.
Pred blokom sem poiskal Andreja in mu na kratko opisal novonastalo situacijo. Naročil sem mu, naj
ostane naprej na straži in stekel naprej. Jezilo me je, ker nisem vedel, kje bi našel najbližji telefon.
Po Novem Beogradu taksisti ne vozijo kar tako, razen, ko kdo odloži stranko. To je bilo moje
upanje. Hodil sem med bloki in opazoval redke avtomobile, ki so prihajali. Prišel sem že do glavne
ceste in prehodil sto metrov, ko sem zagledal taksi, ki je prihajal nasproti. Stopil sem na cesto in
mu pomahal. Taksist je ustavil.
"Moram do prve pošte na telefon," sem zdrdral in sedel poleg taksista.
Ker je ležerno speljal in počasi obrnil, sem živčno zinil: "Žurim majstore, može malo brže?"
Tip me je jezno pogledal in nadaljeval v istem tempu. Začel je govoriti običajna jajca, ki jih otresa
večina taksistov tega sveta. Uvidel sem, da so taka pravila igre, da ne bom spremenil ničesar.
Poslušal sem nakladanje in razmišljal, če res ni nikjer pošte, razen v centru. V Ljubljani je kup
poštnih poslovalnic, tu pa ena?
Gledal sem skozi okno in opazoval ljudi. Ob tem času jih večina najbrž hodi na delo, če ga seveda
imajo. Žalostno je bilo gledati ljudi, ki se drenjajo na avtobusni postaji. Zraven dva mulca stojita
poleg BMW-ja in prodajata cigarete. Nekaj zavojev znanih zahodnih cigaret sta imela razstavljenih
na pokrovu avtomobila. Pločevinasti kanti sta nakazovali, da prodajata tudi gorivo. Oba golobrada
mladca v trenirkah. Taksist mi je razložil, da prodajata gorivo, ki sta ga ponoči ukradla iz drugih
vozil. Vlamljanje v rezervoar z gorivom in prečrpavanje v kante je nočni šport beograjskih
nepridipravov, ki niso napolnili niti 14 let. Med seboj se streljajo za prgišče mark in nadzor nad
pločnikom, dobesedno.
- 33 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Poslušal sem taksista in razmišljal, kako je bilo nekoč vse drugače. Beograd je bil še do nedavnega
prestolnica skupne države. Kako je vse skupaj prišlo tako daleč, da se koljemo med seboj, me je
spreletelo.
Zdaj sem že toliko poznal okolico, da me taksist ni peljal predaleč. Ko mi je ustavil, sem mu plačal
pet mark in ga prosil, če počaka. Takoj zatem sem se spomnil, da je to proti pravilom obnašanja
agenta na tujem. Taksista sem odslovil in se napotil proti pošti.
Notri je bila precejšnja gneča. Postavil sem se v vrsto in čakal. Če kaj, mi gre stanje v vrsti ekstra na
živce. Vročina je bila neznosna. Nikjer klima naprave. Pot mi je tekel z obraza, malo od vročine,
malo od živcev. Sovražil sem takšne trenutke čakanja. Kolikokrat se mi je v zadnjem letu zgodilo,
da mi je piskal pozivnik, telefona pa nikjer. Mobilna telefonija je bila takrat v povojih. Minister in
mogoče še kdo je takrat imel tisti grozni mobitel, ki ga je varnostnik prevažal v prtljažniku
avtomobila.
Končno prost telefon. Preden sem stopil v kabino, sem se ozrl po prostoru. Imel sem prekleto slab
občutek. Zaprl sem vrata in odtipkal znano številko. V Ljubljani na Kardeljevi ploščadi je telefon
zvonil v nedogled. Končno se je nekdo oglasil. Bil je Milan Zver, šef kabineta. Brez pozdrava sem
zahteval ministra Janšo.
"Ne bo šlo, Janez je zaseden," mi je odgovoril brezbarvno.
"Takoj ga hočem, takoj," sem zakričal v slušalko.
Na drugi strani žice je bilo vse tiho.
"Grem ponj," je končno zinil Zver.
Čakal sem dolgo. Predolgo. Živčno sem se prestopal in pogledoval na uro. Razmišljal sem vse
mogoče. Končno se je po kakšnih desetih minutah na telefon oglasil minister Janša.
"Ja," sem slišal njegov glas.
V ozadju sem slišal, da je nekoga poslal ven.
Potem je nekaj mečkal in končno zinil: "Nameščam zaščito, naredi isto."
Namestil sem neroden scrambler na slušalko in odtipkal kodo.
Ko sem slišal potrditveni signal je minister Janša nadaljeval:
"Poznam situacijo, to smo lahko pričakovali."
"Pričakovali kaj," sem zinil presenečen.
"Prevaro, pričakoval sem to."
Iz nadaljevanja tega pogovora sem izvedel, da je obveščen, kaj je z Draganom. Jasno mi je bilo, da
ga obvešča še nekdo poleg mene in Dareta. Nadaljevanje pogovora ga je vseeno popolnoma
presenetilo. Povedal mi je, da nas bo direktor VOMO Lovšin preselil in nekoga pripeljal, da
končamo posel.
Ko sem mu omenil jutranji pripetljaj z Lovšinom, me je nadrl. Ko sem mu razložil, zakaj smo tako
ravnali, se je strinjal z menoj. Mi je pa zabičal, da Lovšina od zdaj naprej pustimo pri miru.
Naravnost pa je bil navdušen, ko sem mu povedal, da dokumentacijo že imamo. To je očitno
spremenilo načrte, ki jih je imel z Lovšinom.
"Predajte jo Andreju in končajte nalogo, navodila imate," se je končal pogovor med menoj in
ministrom Janšo ta dan.
Odložil sem slušalko in pospravil scrambler. Na scrambler sem imel z izolirnim trakom prilepljen
snemalnik Panasonic. Mini kaseta je bila skoraj pri koncu. Pospravil sem jo v škatlico in označil s
flomastrom. Že dolgo ničesar nisem prepuščal naključjem. Preresne stvari se gremo, brez vsakršnih
pisnih povelj in odredb. Nikoli ne veš. Sicer pa me je te prakse naučil Dare, ki je dosledno snemal
vse, kar je lahko.
Na okencu sem poravnal znesek za pogovor z Ljubljano. Na pultu sem videl samolepilni trak. Prosil
sem uslužbenko, če mi odtrga za dolžino dlani lepilnega traku. Zalepil sem ovitek kasete in jo
pospravil v hit-pack.
"Za nič na svetu ne smem izgubiti te kasete," sem si mislil.
- 34 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Zunaj sem se sprehodil po ulici in opazoval promet. Nekajkrat sem zamenjal smer in hitrost hoje.
Nič sumljivega nisem opazil. Na drugi strani ceste sem zagledal parkiran taksi.
Stekel sem čez, sedel v avto in prijazno rekel: "Do Novog Beograda."
Ko sem se vrnil v stanovanje, sem bil pomirjen. Lovšin me je takoj nadrl, ko sem se pojavil nazaj.
Preslišal sem njegove besede in Daretu namignil, da mi sledi v kuhinjo. Lovšin se ni dal odpraviti in
nama je sledil.
"Kaj je zdaj to, kakšne skrivalnice se greš," mi je težil naprej.
Ni se mi dalo stopnjevati napetosti, zato sem zinil kar pred njim:
"Janez pravi, da je v redu, da bo direktor vse uredil in odnesel dokumentacijo."
Lovšin me je besno gledal, Dare pa si je vidno oddahnil.
Ni imelo več smisla tajiti nočno akcijo. Lovšinu sva povedala, da smo naslov izvlekli iz Dragana in
dokumentacijo odnesli. Nasmeh čez cel obraz pa mu je v trenutku zmrznil, ko je Dare povedal, da
dokumentov ni tukaj. Dokler se ne dobimo v lokalu na železniški postaji s kolegoma, niti midva ne
veva, kje so. Lovšin je bil besen. Nekaj minut kasneje smo zapustili stanovanje. Lovšin je prej
preveril, če je Dragan v kopalnici še živ. Imel sem občutek, da mu je nekaj hotel reči, pa je molčal,
ker sem stal med vrati.
"Janša naj mu kar zaupa," sem si mislil. V takšni godlji se lahko zaneseš edino nase.
Zunaj sem poiskal Andreja. Povedal sem mu, kako stvari stojijo. Andrej je ostal v stanovanju z
Draganom, Lovšin pa je mene in Dareta odpeljal do nove baze.
Naselje Novo Groblje. Ko sem videl ime, me je zmrazilo. Krasno ime, da ne bomo tu končali
dobesedno v grobu. Baza je bila majhna neugledna hiša. Obdajala jo je zarjavela ograja. Na
dvorišču za hišo sta stali dve vozili. Star Wolksvagnov kombi z jugoslovanskimi tablicami, zraven pa
Citroen ZX z ljubljanskimi tablicami.
Ko smo se pripeljali, je Lovšin potrobil. Vrata ograje je odprl stari znanec Hinko.
"Tako torej," sem si mislil, ko sem ga zagledal.
Hiša je bila dobro skrita pred nezaželenimi pogledi. Notranjost je bila skromna. Takoj je bilo jasno,
da v hiši ne živi nihče. Očitno je bilo, da gre za operativni štab. Lovšin je temu rekel varna hiša.
Medtem, ko sva si z Daretom ogledovala hišo in okolico, se je Lovšin posvetoval s Hinkom. Kaj sta
se pogovarjala, nisem uspel slišati.
Spomnil sem se, da nimam nobene mini kasete več. Vprašal sem Dareta, če mi da eno. Vedel sem,
da je oborožen s temi stvarmi. Začudeno me je gledal, ko sem ga vprašal za kaseto.
"Dobiš," me je presenetil odgovor.
Sprehodila sva se okoli hiše in se dogovorila, da Lovšinu ne bova vsega zaupala. Kmalu zatem naju
je Lovšin poklical v hišo. Hotel je, da greva na železniško postajo poiskat kolege. Na kratko nama je
predstavil načrt.
"V nekaj urah moramo biti vsi preseljeni sem. Za Dragana bo poskrbela ekipa, ki je nekje na poti v
Beograd."
Bolj kot to govoričenje me je zanimal general Hočevar. Potihem sem upal, da je Janša odstopil od
likvidacije.
"Saj dokumente smo pridobili," sem razmišljal.
Lovšin se je izogibal tej temi. Ko sem ga vprašal, kakšna navodila ima, je molčal. Navrgel mi je le, da
imam sam navodila in naj ne sprašujem.
Do železniške postaje naju je peljal Hinko s kombijem. Bil sem utrujen in zbegan. Oči mi je vleklo
skupaj, brnenje motorja me je uspavalo. Predramil me je Dare. Izstopila sva v bližini hotela Bristol.
"Tu počakam, da se vrnete," se je od naju poslovil Hinko.
Sprehodila sva se do železniške postaje in si ogledovala okolico. Pomislil sem na Andreja, ki sam
sedi v stanovanju v Novem Beogradu. Ni mi bilo prav, da je ostal sam. To je bilo proti pravilom, ki
smo si jih sami postavili. Daretu sem omenil pomislek okoli tega, pa je zamahnil z roko. Če bi njega
kje hotel samega pustiti, bi bila druga pesem.
- 35 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Sedla sva na vrt, ki je gledal na lokal, kjer smo se dogovorili. Iz previdnosti je Dare hotel, da se
vsedeva na ta vrt. Razmišljal sem, zakaj se Lovšin tako obnaša, kadar tema nanese na generala
Hočevarja. O tem sem povprašal Dareta.
Dare je bil mnenja, da si Lovšin noče mazati rok z umorom. Beseda umor me je ledeno zbodla.
Umor. Molčala sva in kadila cigarete. Poskušal sem se spomniti vseh besed, ki jih je izrekel Janša
pred odhodom. Je tudi naš minister igral dvojno igro?
Misli so me odnesle v Ljubljano. Spomnil sem se trenutkov, ko je Janša izvedel za prevaro Anžiča in
izsiljevanje posrednikov. Brez razmišljanja je zahteval, da pospravimo oba Albanca. Vsak naslednji
posel je odkril nove igralce in povezave. Dokler je direktor VIS-a Miha Brejc servilno podpiral
trgovanje z Balkanom, ni bilo težav. Zdaj pa prihaja do kratkih stikov in nesodelovanja s policijo.
Levji delež vsega smo opravili mi in ne Moris kot brigada.
Skupina K je bila pest vsake operacije. Uradni VOMO je bil izločen iz igre. VIS enako. Brejc je izgubil
zaupanje našega ministra iz banalnih vzrokov, ker ni zaviral pretoka informacij do kriminalistične
službe, ki se je vmešavala v naše posle. Minister Janša je takrat ukazal, da nadzorujemo direktorja
VIS-a. Zdelo se nam je nemogoče, da nadziramo šefa reformirane UDBE. Pa je bil podvig precej
enostaven. Enostaven, ker je bil drzen. Tako drzen, da smo ga lahko izpeljali le mi.
Šefa VIS Miha Brejca je Janša povabil v kabinet na pogovor. Nika Dolinar mu je prijazno pridržala in
obesila plašč. Med sestankom sem mu všil mikrofonček v podlogo plašča. Medtem sta kolega
odprla njegovo službeno vozilo in nastavila nekaj mikrofonov. Janša je v šali predlagal, naj kupimo
kolekcijo metuljčkov in jih primerno opremimo, da mu jih bo dal kot darilo. Ponoči smo v
neposredni bližini Brejčevega bivališča vdrli v omarico PTT in se privezali na domači telefon.
Naslednje dni smo nadzirali njegovo bivališče. Ob prvi priložnosti smo vstopili in nastavili
mikrofone. Bil sem zvezda dneva. Šefu VIS-a sem nastavil tri mikrofone v zasebnih prostorih. Janša
je bil navdušen. Dobil sem nagrado 10.000 nemških mark.
Grizlo me je, zakaj se je Janša strinjal, da VIS sodeluje v tej akciji. Najbrž se je moral, sem si mislil.
Zato pa ima nas, da smo odkrili prevaro in stvari tečejo v pravo smer.
Igorja Bavčarja nam ni uspelo nadzorovati in ozvočiti. Potem pa je Janša dobil novega sovražnika.
Iva Bizjaka, ki je prevzel notranje ministrstvo. Pozabil je na prijatelja Igorja za nekaj let. Nekaj let
kasneje pa smo vstopili tajno tudi v Igorjevo hišo v Murglah.
Ker je bil Bizjak krščanski demokrat, je Janša klicaril Peterleta na zagovor. Peterleta smo morali
nadzirati dan in noč. Janša je zanj trdil, da mu bo porinil nož v hrbet.
"Klerikom nikoli ne zaupaj," nas je učil.
"Cerkev je zlo človeštva, vera je prevara in duševna hrana za reveže."
V isti koš je zmetal cerkev in komuniste. Danes kot opozicijski voditelj poveličuje domobrance in se
klanja cerkvi. Pa ga razumi.
Pred Daretom nisem izražal pomislekov okoli Janše. Niti pred komurkoli drugim. Prepričan sem bil,
da bi me kakršnakoli kritika našega šefa drago stala. O tem nisem hotel razmišljati. Opazil sem, da
nihče ne komentira odločitev in ukazov, ki so prihajali iz ministrovih ust.
Spomnil sem se nočne akcije v Portorožu, ko me je Dare sunil v nogo. "Boš še kaj spil?"
Čudno sem ga pogledal, ko sem zraven opazil natakarja.
"Jednu kolu," sem zinil in počakal, da se je natakar oddaljil.
"Oprosti Dare, nekaj sem zamišljen," sem se opravičil, da sem spregledal in preslišal natakarja.
Dare je odkimal z glavo in me presenetil z vprašanjem: "A ti je frka?"
Nisem vedel, kam cilja, zato sem ga začudeno pogledal in vprašal: "Frka, za kaj?"
"Zakaj, zakaj, ker boš počil generala," se je namuznil Dare.
Na živce mi je šel. Odmahnil sem z roko in si prižgal cigareto.
Ura je tekla, Boštjana in Robija pa od nikoder. To me je ta trenutek najbolj begalo poleg zvezanega
in pretepenega Dragana v stanovanju v Novem Beogradu. Ko pride na vrsto general, mi ne bo frka.
Frka bo, ko ga bom počil. Takrat se bo začela frka. Beg od tam mi bo frka, sem razmišljal.
- 36 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Končno sva ju zagledala. Dare je vstal in jima šel nasproti kot neučakan otrok. Boštjan in Robi nista
razočarala. Našla sta zasebno luknjo, ki se je oddajala na Zvezdari. Šlo je za sobo s souporabo
kopalnice. Sobo jima je oddala precej stara Beograjčanka, ki je komaj shajala. Na drevesu sta našla
listek, pritrjen z risalnim žebljičkom. Dare se jima je takoj pohvalil, da sta po nepotrebnem najela
sobo. Razložil jima je novonastalo situacijo in kje je nova baza. Boštjan je bil navdušen. Robi pa je
pripomnil, da je soba plačana za mesec dni. Naj ostane za rezervo, če bo šlo kaj narobe. Njegova
ideja se mi je zdela super, Daretu na žalost ne. Končno sem ga uspel prepričati, da molči pred
Hinkom in Lovšinom za to lokacijo na Zvezdari.
Dare je ponorel, ko je Boštjan povedal, da sta se vrnila nazaj v staro bazo in tam skrila torbi. Zaradi
slabega občutka sta se tako odločila. Bil je čas, da gremo po Andreja in dokumente, ki sta jih skrila
nazaj v starem stanovanju. Preden izročimo dokumentacijo Lovšinu, bi rad videl vsebino, sem
razmišljal pri sebi. Vedel sem, da bo Dare proti. Plačali smo račun v lokalu in se napotili proti
Hinku. Kombi je stal, kjer sva z Daretom izstopila. Hinko je takoj zinil: "Kje so dokumenti?"
"Pelji do stare baze," sem bleknil.
Nekaj je začel nergati, pa ga je Dare utišal. Hinko je jezno odprl predal v kombiju in vzel ven
radijsko postajo. Klical je Lovšina in mu sporočil, kam gremo. Začuden sem bil ob vsej tej opremi in
njegovi komunikaciji z Lovšinom. Rekel nisem ničesar. Ura se je bližala poldnevu. Pred blokom sem
zagledal Andreja. Potožil je, da ne zdrži v stanovanju zaradi Dragana. Daretu sem naročil, da zadrži
Hinka pred blokom. Z Andrejem sva stekla gor. Pobrala sva naše torbe in jih odnesla v kombi. Svojo
sem zaenkrat pustil gor. Z Andrejem sva se vrnila še enkrat, da sva vzela dokumentacijo. Andreju
sem naročil, da straži na hodniku, dokler ne poberem ostalo in preverim, kako je z Draganom.
Omemba Dragana je bila dovolj, da je rade volje ostal na hodniku.
Vzel sem obe torbi z dokumenti in jih stresel na kavč. Mrzlično sem prelistaval ovojnice. Nisem
vedel kaj iščem, dokler nisem zagledal. Debela mapa in nekaj rjavih ovojnic z žigi UDBE in JNA je
romalo v mojo torbo. Vsi dokumenti, ki sem jih preložil v mojo torbo, so se nanašali na mojega šefa
Janeza Janšo. Na hitro sem prelistal dokumente, več časa nisem imel. Še enkrat sem se sprehodil
po stanovanju in pogledal v kopalnico, če je Kučanov agent Dragan še živ. Odmašil sem mu usta in
mu dal vodo. Potem sem mu zatlačil cunje nazaj v usta in zaprl vrata.
Z Andrejem sva se vrnila do kombija. Hinko in Dare sta bila sredi pogovora. Obmolknila sta, ko sta
naju zagledala. V kombi sva stlačila še ostale torbe, nato smo odšli. Opazoval sem okolico in upal,
da se ne vrnem nikoli več. Hinko je vozil po mestu in menjaval smer. Vozili smo se daleč okoli,
preden smo prišli do nove baze Novo Groblje. Vrata na dvorišče hiše nam je odprl Franci
Cimerman. Presenečen sem gledal vanj. Kot bi videl prikazen. Prvi Janšev ekonom za trgovino z
orožjem je tu.
Za hišo sem zagledal še en avto iz Ljubljane. Torej je ekipa zbrana. S Cimermanom si nimamo kaj
pomagati. Nestrpno sem stopil v hišo, da vidim, kdo je še prišel. Presenečen sem bil, ko sem v sobi
zagledal Jožeta in Miho. Jože je bil eden izmed obveščevalcev, ki je pripadal VI. upravi Morsa, Miha
pa je bil naš član skupine K. Pozdravili smo se, potem pa je Lovšin prevzel besedo. Zahteval je, da
mu takoj predam dokumentacijo. Hinko je stekel v kombi in prinesel obe torbi z dokumenti. Lovšin
je odprl obe, se nasmihal in praskal po glavi. Težko sem se zadržal smeha, ko sem se spomnil
njegovih kretenj v portoroški marini. Isti fris, nasmeh in praskanje po glavi. Takrat nam je Janša
ukazal, da ga nadziramo in posnamemo v Portorožu. Direktor VOMO si je tam privoščil
hazardiranje, kokain in mladenke. Medtem, ko se je drogiral v prostorih kazinoja, smo vdrli na
jahto in jo opremili po Janševem naročilu.
Pozno popoldan je bilo, ko sta Cimerman in Jože odšla. Lovšin nam je omenil, da bodo Dragana
prepeljali čez mejo in v Ljubljano. Pri sebi sem bil vesel, da smo se ga odkrižali. Lovšin je naju z
Daretom povabil na vrt za hišo. Tam nama je rekel, da je čas, da se posvetimo nalogi.
Pomislil sem, da so prostori ozvočeni, zakaj bi sicer hotel, da se pogovarjamo na vrtu. Dobil sem
občutek, da z likvidacijo Hočevarja noče biti povezan.
- 37 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
7.
ODŠTEVANJE
11. oktober 2012
Glava me je pričela boleti, ko sem poslušal Lovšinovo izmotavanje. Dare je brez besed poslušal in
brcal v zemljo. Ponudil sem mu cigareto.
Lovšinu pa sem zlobno pripomnil: "Črtice pa nimam."
Po polurnem sestankovanju in poslušanju Lovšina se mi je začel oglašati želodec. Lovšin je zaključil
in naju pustil sama.
Molče sva razmišljala o tem, kar sva pravkar izvedela. To sem tudi potihem pričakoval. Dare očitno
ne. Da bomo ostali sami, ga je begalo.
Zanimivo mi je bilo, da se je Dare počutil bolje, če je nekdo nad njim. Vedno rabi nekoga, da ga
usmerja in mu daje občutek varnosti. Če pa se zgodi, da je to on, zmrzne. Saj mi je bilo jasno. Dare
meni ni dajal nobenega občutka varnosti. Z njim ne bi šel likvidirat generala. Nikoli. Niti z
Boštjanom. Z ostalo dvojico pa kadarkoli v ognjeno nevihto. Zadovoljen sem bil, da je Janša izbral
mene in Andreja, čeprav je Dare na strelišču najboljši strelec. A strelišče je eno, ko brezbrižno
nabijaš v tarčo, pod stresom in življenjem na kocki pa stvari izgledajo drugače.
Med osamosvojitvijo sem se nekajkrat izkazal, kar me je pripeljalo med izbrance. Janša me ni
pobral na zavodu za zaposlovanje ali zato, ker znam lepo risati. Članstvo v elitni skupini specialcev,
ki obkrožajo obrambnega ministra in izvajajo najbolj tajne naloge mlade države, sem si zaslužil.
Sanje vsakega, ki je nosil uniformo slovenske vojske. Po stari slovenski navadi je bilo toliko zavisti
in fovšije, da so nas ostali pripadniki slovenske vojske sovražili.
Vojaški konflikt ob osamosvojitvi je na srečo trajal le deset dni, zato nismo imeli klasičnih vojaških
nalog, ki jih prinaša vojno stanje. Medtem, ko se je vsa slovenska vojska pasla od dolgčasa, smo mi
delali s polno paro. Na veliko se je selilo orožje iz skladišč po celi Sloveniji. Večina ga je končala na
Žagi v Kočevski Reki, od tam pa smo ga pošiljali na balkanska bojišča.
Varovali smo transporte orožja, prenašali gotovino in po potrebi orožje dostavljali skoraj na
frontno črto. Resnega usposabljanja v Specialni brigadi Moris ni bilo.
Člani elitne skupine smo bili športniki in vsi po vrsti vešči vsaj ene borilne veščine. Streljanje smo
trenirali na veliko in vzdrževali kondicijo. Vsak dan smo se mlatili na terenu ali v telovadnici. To je
bilo vse. Nikakršnega usposabljanja za specialce ni bilo. Ostali so takrat gradili ceste in objekte na
Škrilju.
Precej kasneje so se pojavili očitki, da nismo niti osnovnega usposabljanja naredili. Najbrž res.
Program za usposabljanje sem sam delno sestavil, nisem pa imel minute časa, da bi visel v Kočevski
Reki in se ukvarjal s kočevskimi in ribniškimi specialci. Fantje niso niti kalašnikova znali razdreti in
nazaj sestaviti, pa so jih vzeli v Moris, zato sem bil zadovoljen, da nisem imel opravka z njimi.
Nekaj let kasneje sem v ZDA v Aspnu z odliko končal akademijo za elitne specialce in varnostnike.
Pozno popoldansko sonce je žgalo in z Daretom sva se morala organizirati. Pravkar sva izvedela, da
bomo ostali sami. Lovšin in njegovi, kolikor jih je, se zjutraj vračajo v Slovenijo. Ostane nas pet,
Miha in Hinko za podporo. Navodila za likvidacijo imamo, za umik pa bo organizacijsko poskrbel
Hinko.
Lovšin nama je zagotovil, da je ta baza v Novem Groblju varna.
"Za to jaz ne bi dal roko v ogenj," sem si mislil, ko je to izjavil.
Od Dareta sem hotel mnenje in kaj on misli o nadaljevanju, pa je molčal.
Potem me je šokiral, ko je zinil: "Mene pravzaprav ne potrebujete več."
Nisem mogel verjeti, da je to rekel. Kakšno odgovornost pa ima? Jaz in Andrej sva tista, ki bova
streljala in nosila glavo naprodaj, on pa bo nekje skrit, pa ga je vseeno strah. Rad bi šel domov, k
mamici.
"Kaj hočeš reči Dare," sem ga zbodel z ledenim glasom.
"A bi rad pobegnil v Ljubljano," sem nadaljeval in čakal odgovor.
- 38 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Pogovor je prekinil Hinko, ki je prišel za hišo. Pridružil se nama je in vprašal, če naju je Lovšin
seznanil z nadaljevanjem. Pokimala sva. Potem nama je povedal, da ima podatke od obveščevalca
o gibanju Hočevarja.
"Imej jih," sem si mislil.
"Jutri bomo preverjali in pripravili umik. Pojutrišnjem ga bosta pa snela," je na grobo razkril načrt.
Čudno sem ga pogledal in pripomnil, da bom sam naredil načrt.
Potem sem dodal: "Ne zaupam nikomur od vas toliko, da bi na vaše besede skočil v ogenj."
Nastala je tišina. Dare je zavijal z očmi in se kremžil. Njemu je lahko vseeno, ker ne bo on uperil
orožje in sprožil. Ko bo general ubit, me bodo lovile vse jugoslovanske oborožene organizacije. Če
me ne bodo ubili takoj, bo sledil beg po beograjskih ulicah, panika, sirene... Kar zmrazilo me je, ko
sem to pomislil.
Takrat sem se zdrznil. Kako se s tem spopada Andrej? V vsej tej zmedi in prevarah ni bilo časa, da
se pogovoriva o sami akciji. Zelo me je motilo, da sva na tak način izvedela, da sva izbranca. Bolj bi
bil prepričan v uspeh, če bi vedela mesec dni prej in se skupaj psihično pripravila na nalogo.
"Jaz bom povedal, kje in kdaj," sem zoprno zaključil druženje za hišo.
Odšel sem v hišo. Ogledal sem si prostore in klet. V kleti je bil en prostor, velik kot stranišče.
Železne rešetke namesto vrat so zapirale vhod. Bilo je očitno, da je v kleti mini priporna celica.
Grozljivo. Pomislil sem, kdo le je bil revež, ki so ga tu zaprli in maltretirali. Najbrž jih je bilo več,
sem zaključil pri sebi.
Vrnil sem se v pritličje in si izbral sobo, kjer bom prenočil. Na izbiro sta bili dve sobi. V vsaki sta bili
dve samostojni ležišči brez vsega. Vojaške spalne vreče so bile zložene na tleh. Več tudi nismo
potrebovali. Svojo in Andrejevo torbo sem odnesel v prvo sobo. Ostale pa sem zmetal v sosednjo.
Na vsak način sem hotel nekaj časa prebiti sam z Andrejem.
Zvečer smo bili zbrani vsi. Skoraj vsi.
"Jože je s pomočniki zaključil epizodo v Novem Beogradu," nas je obvestil Lovšin.
To je pomenilo, da so počistili stanovanje in Dragana odpeljali v Slovenijo. Miha se nam je pridružil,
kar je bila po moje edina svetla točka. Lovšin je nekaj nakladal o sodelovanju in zaupanju, pa smo
se samo čudno gledali. Franci Cimerman nam je razdelil nekaj rezervne gotovine. Ura je bila pozna,
ko smo vstali od mize. Vmes je Hinko odšel in se čez slabo uro vrnil s hrano. Čeprav se mi je ves
dan oglašal želodec, skoraj nič nisem pojedel. Vedno je bilo tako. Kadarkoli je bila pred mano
zadeva, ki ni bila enostavna, nisem mogel jesti.
Andreju sem predlagal, da greva za hišo na vrt, da se pogovoriva o akciji, ki naju čaka. Brez besed
je odšel z menoj na vrt. Za hišo sva sedla na klopco. Počakal sem nekaj minut, ker sem bil
prepričan, da se bo prikazal še Dare. Začuda ni prišel nastavljat svoje radovedno uho.
Andreja sem vprašal, kakšne občutke ima o akciji. Skomignil je z rameni in molčal. Nenavadno mi je
bilo, da nič ne reče.
Položil sem mu roko na rame in mu rekel: "Če nisi prepričan vase, povej zdaj."
Nikakor si nisem želel, da gre v odločilnem trenutku kaj narobe. Andrej je še vedno molčal. Ponudil
sem mu cigareto. Prižgala sva oba, potem je le odprl usta.
"Nisem navdušen, vendar, kar je, je," je skoraj zašepetal in pljunil v travo.
Pomolčal je in nadaljeval: "Ne skrbi me, vem, da bova opravila, kot je treba, zame ne skrbi."
Bolj kot njegov odgovor me je pomirila njegova zbranost. Vedel sem, da je pravi za to nalogo. Dare
je preveč evforičen in zaletav. Pred odhodom v Beograd sem bil presenečen, da v ekipi ni Francija
in Milivoja. Na ta dva se je Dare zanašal, kadar je šlo za akcije z elementi nasilja. Jaz osebno ne bi
vzel ne enega ne drugega. Franci je bil preveč omejen v glavo in je moral zanj razmišljati nekdo
drug, Milivoj pa je bil preveč samosvoj in zato nepredvidljiv.
Andrej me je presenetil z vprašanjem, katero orožje bova uporabila v akciji. Na voljo sva imela dve
orožji, škorpijona in zastavo M70 kaliber 7,65 mm. Ne eno ne drugo orožje ni primerno za nalogo,
ki so nama jo naložili. Niti načrt, da napad izvršiva v hotelski sobi, mi ni dišal.
- 39 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Ko me je Andrej vprašal, kako bi jaz to izvedel, sem se zamislil. Jaz bi uporabil avtomatsko orožje in
ga prerešetal na cesti iz avtomobila med vožnjo. Ali pa bi mu pod avto nastavil eksploziv. Andrej se
je strinjal z menoj.
"Se bova zjutraj o tem pogovorila s Hinkom," sem zaključil pogovor.
Ura je bila pozna, zato sva se odpravila spat. Načrt za napad in streljanje v hotelu, ki sem ga sprva
zagovarjal, se mi je naenkrat zdel samomorilski.
V hiši je še vedno gorela luč. Za mizo sta sedela Lovšin in Cimerman. Voščil sem jima lahko noč in
odšel v sobo. Spomnil sem se na papirje, ki sem jih pospravil v svojo torbo. V temi sem vzel mapo
in še nekaj ovojnic iz torbe. Odšel sem do WC-ja in zaklenil vrata. Naslednjih petnajst minut sem
pregledoval gradivo.
Srce mi je razbijalo, ko sem obračal prepovedane liste. Nekaj gradiva je bilo v nemškem jeziku, ki
ga ne razumem. Dobro pa sem razumel delni prevod v srbohrvaščini.
V eni od ovojnic sem našel zanimivo korespondenco med zvezno UDBO in armadno varnostno
službo. Težko je bilo verjeti, kar sem prebiral. Naš idol, obrambni minister Janez Janša, je bil agent
zvezne UDBE. Pomislil sem, da je vse skupaj ponarejeno.
Najbrž je tole pripravljeno, da bi Janšo umazali, sem razmišljal. Pospravil sem papirje nazaj v mapo
in ovojnice ter se vrnil v sobo. Iz torbe sem vzel samolepilni trak in papirje zvil v rolo. Rolo sem
zalepil in jo zatlačil med cunje v torbi.
Andrej je že spal. Iz sosednje sobe sem slišal Daretovo smrčanje. Kako lahko vsi tako mirno spijo,
mi ni šlo v glavo. Razgrnil sem spalno vrečo na jogi in legel. Noč je bila dolga in težka. Spet so me
tlačile more. Jutro sem dočakal neprespan in utrujen.
Zbudil me je Andrej. Odšel sem v kuhinjo. Tam sem srečal Dareta in Hinka. Prijazno sta mi ponudila
kavo in me obvestila, da sta direktor Lovšin in finančnik Cimerman že odšla. Komentiral nisem nič,
sem si pa mislil svoje. Odšla? Prej pobegnila iz te godlje, ki se pripravlja.
Bil sem skoraj prepričan, da Lovšin ne verjame v uspeh akcije, niti je ni podpiral ali hotel karkoli
imeti z njo. Dva meseca po povratku iz Beograda se je začela operacija Marinec. Ker Lovšinu ni
zaupal nihče več, ga je minister Janša odstavil. Pravzaprav mu je ponudil, da odstopi sam. To se je
tudi zgodilo.
Hinko je kasneje sedel z mano in Andrejem za mizo. Povedal nama je načrt, ki je bil očitno že
pripravljen. Generala Hočevarja spremlja osebni varnostnik. Nikamor ne gre brez njega.
"Kot vse kaže, bosta morala pospraviti tudi varnostnika."
Potem je povedal, česar sem se naenkrat bal: "V njegovi sobi ga bosta pospravila."
Z Andrejem sva se spogledala. Hinko naju je opazoval, kako bova reagirala.
"Zakaj v sobi?" sem končno izdavil.
Hinko nama je razložil njegovo videnje akcije. Ko se general z varnostnikom vrne iz zajtrka, bova
vdrla v sobo in opravila poslanstvo. Zaradi uporabe dušilca strelov ne bo slišati. Po njegovem se
bova lahko brez težav umaknila in zapustila hotel. Zunaj naj bi se po načrtu ločila in pobegnila vsak
v svojo smer. Na dogovorjenem mestu bo vsakega čakalo vozilo. Boštjan bo pobral mene, Andreja
pa Robi. Umaknili se bomo v bazo in počakali primeren trenutek, da zapustimo Beograd, odvisno,
kakšen kraval bo nastal po atentatu.
Razmišljal sem o načrtu, ki ga je predstavil Hinko. Kup težav sem videl v tem načrtu.
Vseeno pa sem najprej vprašal: "Kje bo pa Dare?"
"Dare bo počakal v bazi," me ni presenetil njegov odgovor.
Potem je Hinko na mizo razgrnil karto Beograda. Označen je bil hotel Bristol. Dogovorili smo se, kje
bosta Boštjan in Robi čakala na lokacijah.
Na karti je vse izgledalo enostavno. Hinko nam je vsem skupaj zatrjeval, da ima v Bristolu
obveščevalca. Zato nimamo kaj skrbeti.
"Zakaj je tu Miha?" me je zanimalo.
"Miha vaju bo zunaj kril, če pride do težav," je bil kratek Hinko.
- 40 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Akcija mi je vse manj dišala. Hinko je Daretu dal navodila, da pripravi Boštjana in Robija. Jaz in
Andrej ta dan nisva imela resne zadolžitve. Ni se nama bilo treba ukvarjati s pripravami,
opazovanjem tarče in lokacije. Vseeno sem hotel, da greva do Bristola in prehodiva vsak svojo pot,
določeno za beg. Hotel sem biti prepričan, da kasneje v paniki ne bo šlo karkoli narobe.
Hinko naju je zapeljal s kombijem v bližino železniške postaje. Še prej sva si prerisala poti, ki smo
jih določili na karti. Preden se podamo v akcijo, bosta oba avtomobila parkirana na začetnih
lokacijah za beg. V primeru, da bodo koga od naju sledili po streljanju, se ne smeva držati
dogovorjene poti za beg. Zato sva si nameravala dobro ogledati vsak svojo pot in možnosti, ki se
ponujajo. Popravnega izpita pri takšni akciji ni.
Pred železniško postajo sva izstopila. Dogovor je bil, da naju na istem mestu pobere štiri ure
kasneje. Napotila sva se proti mestu, kjer bova v imenu države izvršila zločin. Andreju sem
predlagal, da se ločiva.
"Vsak naj si sam v miru ogleda svojo traso in možne poti," sem sklenil.
Dogovorila sva se, da se čez tri ure dobiva na mestu, kjer sva se ločila.
Ostal sem sam. Tako sem se počutil najbolje. Sebi sem neomajno zaupal. Bil sem prepričan, da sem
sebe sposoben izvleči iz kakršnekoli situacije. Sam sem najraje deloval. Sprehodil sem se do hotela
Bristol. Na neznanega obveščevalca, ki mu zaupa Hinko, se ne bom zanašal. Stopil sem v notranjost
hotela. Napotil sem se do restavracije. Sedel sem v kot in opazoval goste. Natakar, ki se me je
spomnil od zadnjič, me je prijazno pozdravil. Pokimal sem in naročil kavo.
Nekaj miz od mene sem ujel slovensko besedo. Zdrznil sem se in napel ušesa. Mlajši moški in
starejša ženska sta bila zatopljena v pogovor. Sem in tja sem uspel ujeti kakšno besedo. Žensko
sem si dobro ogledal, moškega pa sem gledal v hrbet. Predvideval sem, da gre za soprogo generala
Hočevarja in njegovega sina. Naenkrat mi je postalo sila neugodno.
"Tej ženski bomo ubili moža," me je spreletelo.
Vedel sem, da se ne smem prepustiti takšnemu razmišljanju. Vedno so nas učili, naj se ne
spuščamo na osebno raven. Čustva, emocije in človeško plat smo dali na hladno. Funkcionirali smo
kot roboti, s katerimi upravlja obrambni minister.
Naročil sem drugo kavo. Prelistaval sem beograjske časopise in se trudil s cirilico. Bolj kot strani v
časopisih sem gledal proti mizi, kjer sta sedela soproga in sin generala Hočevarja. Končno sem
dočakal. Prišel je general Ivan Hočevar in njegov varnostnik. Prvi je sedel k ženi in sinu, varnostnik
pa je sedel sam, za sosednjo mizo.
Napetost v meni je naraščala. Bolj kot general me je zanimal njegov varnostnik. Ker je bil v
uniformi jugoslovanske armade, sem takoj prebral njegov čin. Stari vodnik prve klase, po slovensko
bi se slišalo starejši vodnik prve stopnje. Ker sem bil vnaprej seznanjen, da generala Hočevarja, ki je
bil v civilni obleki, spremlja uniformiran varnostnik, me situacija ni presenetila.
Opazoval sem bolj starega vodnika, kot omizje s tarčo. Velika verjetnost je bila, da bo eden od naju
z Andrejem streljal na tega tipa, če se bo znašel zraven. Da je vedno blizu generala, so nam pričali
obveščevalni podatki. Opazil sem, da generalov varnostnik pozorno opazuje goste in vhod v
restavracijo. Nisem si želel, da si me predolgo ogleduje. Vstal sem in odšel do šanka. Plačal sem
obe kavi in brez oziranja zapustil restavracijo.
Ko sem stopil na plano, sem stekel proti grmovju ob cesti. Skril sem se in opazoval. Občutek me ni
varal. Minuto za mano je skozi vhod prišel generalov varnostnik. Oziral se je na levo in desno.
Očitno je bilo, da je prišel za menoj. Ker ni imel kaj videti, se je stari vodnik vrnil v hotel.
Sprehodil sem se ob živi meji, ki obdaja park. Prečkal sem glavno cesto in se izgubil med vrtovi
lokalov. Iz žepa sem vzel načrt in pohitel naprej. Opazoval sem okolico in iskal primerne stranske
poti, če slučajno pride do pregona.
Ko sem prišel do parkirišča za veleblagovnico, kjer bo stal avto, sem vključil štoparico na uri. Vrnil
sem se po isti poti nazaj do hotela Bristol. Sedem minut hoje do avta, ko bo šlo zares. Še enkrat
sem vključil štoparico in stekel v nasprotno smer. Dve minuti, če tečem v tem tempu. Zadovoljivo.
- 41 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Poletna vročina mi je jemala energijo. Pogledal sem na uro. Dovolj časa sem imel, preden se
srečam z Andrejem. Sprehodil sem se po centru bivše skupne prestolnice.
Žalost in beda na vsakem koraku. Od povsod je prežal Slobodan Milošević. Na vsakem drevesu je
visela njegova slika. V vseh izložbah, kafanah, restavracijah, taksijih, panojih, avtobusih, kamor si
se obrnil, on. Splošna histerija, brezumje. Po centru Beograda so paradirali četniki in izzivali
študente. Slednji jim niso ostali dolžni. Napadli so jih s kamenjem in palicami. Priča sem bil
vsesplošnemu pretepu. Srbska policija je posredovala z vodnim topom, da je razgnala pretepače.
Na koncu je obveljalo, da so pretep zakuhale Delije in Grobari, dve nasprotni navijaški skupini. Prva
skupina od Slovencev pomni Marka Elsnerja, druga pa slavi Zahoviča, Katanca in Novaka. Zelo v
rokavicah sem se pogovarjal z obema skupinama. Sovraštvo do Slovencev je bilo na višku. Vendar
je izzivanje usode nekaj, kar mi je bilo v krvi. Igral sem zavednega Srba, ki se je rodil v deželi.
Izbral sem si vrt restavracije, ki je oddaljen nekaj minut hoje od hotela Bristol. Ker je bila zgodnja
ura, je bil vrt skoraj prazen. Želel sem se umakniti in sam pri sebi analizirati vso situacijo. Natakar v
zoprni vijoličasti uniformi je prišel k mizi. Naročil sem viski colo. Kadil sem cigareto in srebal pijačo.
Nikamor se mi ni mudilo. V hit-packu sem otipal pištolo. Pri dvaindvajsetih letih imaš občutek, da
se svet vrti okoli tebe. Sedim sredi osovraženega Beograda in načrtujem atentat po ukazu samega
obrambnega ministra Janeza Janše. O posledicah nisem razmišljal. Ne takšnih, ne drugačnih.
Za sosednjo mizo se je glasno prepiral parček. Po povišanih besedah je tip klofnil žensko, da je
odletela po tleh. Čisto v balkanski maniri. Takrat me je prešinil dogodek, ki se je pred nedavnim
zgodil v Ljubljani.
Sedeli smo na kosilu na vrtu hotela Turist. Iz stavbe nacionalne televizije je prišla novinarka Rosvita
Pesek. Ministra Janšo je poklicala po imenu. Janez je vstal in pristopil k njej. Peskova je v
povišanem tonu nanj kričala, da je zanosila, naj se ne izogiba odgovornosti. Minister Janša jo je
poskušal utišati. Nastala je zadrega. Dr. Jože Zagožen, ki je bil prisoten na vrtu restavracije Turist,
se je vmešal. Prijel je Peskovo pod roko in jo poskušal pospremiti iz vrta. Rosvita Pesek se mu je
iztrgala. Skočila je proti Janezu in mu prisolila zaušnico. Šokirani smo planili iz stolov. Naš minister
je bil napaden. Novinarka, ki jo je očitno zaplodil, ga je klofnila.
Minister Janša je bil prizadet. Prizadet je bil njegov ego. Preden smo uspeli stopiti vmes, je Rosvito
Pesek s pestjo treščil v obraz. Novinarka se je sesedla. Kri ji je zalila obraz. Bojan in Robi sta
pograbila ministra in ga odvlekla v notranjost hotela Turist. Jaz, Dare in dr. Zagožen smo pobrali
novinarko Peskovo, Dare je stekel po avto. Minuto kasneje sva z dr. Zagožnom naložila Rosvito
Pesek v Daretov avto na Tavčarjevi v centru prestolnice. Dr. Zagožen se je poslovil, midva pa sva
odpeljala Peskovo na urgenco. Rano na obrazu so ji zašili z dvema šivoma. Hudo nerodna reč za
našega ministra. Peskova je meni in Daretu vseskozi zatrjevala, da je zanosila z Janšo.
Ko je Dare kasneje tega dne Janšo obvestil o vsebini pogovora, se je slednji nasmejal in odgovoril:
"Packa ima bolestne želje in sanje."
Nisem želel biti priča podobnemu nasilju. Vstal sem in odšel v notranjost restavracije. Poravnal
sem milijonski račun za viski colo in se poslovil. Še enkrat sem se sprehodil okoli hotela Bristol. Čim
več podrobnosti in običajev sem si hotel vtisniti v spomin. Opazoval sem taksiste, ki so na bližnji
železniški postaji vedrili. Ukvarjali so se z vsem mogočim, le osnovne dejavnosti niso opravljali. Ni
bilo strank, da bi jih vozili. Zato so pridno stali v koloni in se šli preprodajo.
Stopil sem bliže in si ogledal dogajanje. Domala vsak taksist je imel v prtljažniku nekaj, kar je
prodajal. Piratske video in avdio kasete, orodje, tekstil, alkohol, cigarete in seveda gorivo. Kakšno
uro sem opazoval dogajanje, ko sem zagledal Andreja. Brezbrižno se je sprehajal z nekom, ki ga
nisem poznal. Zatopljena sta bila v pogovor. Obstal sem kot vkopan. Andrej mi je zatrjeval, da
nikogar ne pozna. Da ve manj, kot jaz. Glava me je zabolela, dobesedno. Kaj zdaj to pomeni?
Tiho škrtanje radijske postaje me je opominjalo, da me nekdo kliče. Umaknil sem se s ceste in se
oglasil. Hinko je želel, da pridem na zborno mesto. Jezno sem pogledal na uro in ugasnil radijsko
postajo. Andreja in skrivnostnega spremljevalca sem izgubil iz vida.
- 42 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Napotil sem se proti mestu, kjer naju je Hinko odložil. Že od daleč sem zagledal trojico, ki je čakala
name. Hinko, Andrej in njegov skrivnostni spremljevalec.
Hinko ga je predstavil: "Boban, naš zaupnik."
To je bilo vse. Tip je bil likvidator UDBE. Z Andrejem je predelal načrt, ga poučil o ne vem čem in z
njim prehodil vso okolico njegove trase. Zdaj se bo posvetil meni. Ni mi bilo prav, kako se stvari
odvijajo. Uro kasneje nisem več tako razmišljal.
Boban je bil prava enciklopedija likvidacij jugoslovanskih tajnih služb. Če mu gre verjeti, je za
državno varnost opravljal likvidacije v tujini. Kasneje jih je načrtoval in vodil agente v tujini. V eni
uri me je poučil o stvareh, na katere ne bi nikoli pomislil. Ko sva se vračala skozi park proti Bristolu,
sem razmišljal, zakaj tip sodeluje z nami. Kaj takega ga seveda nisem smel spraševati.
Njegov naslednji stavek me je hudo presenetil:
"Janez Janša je moj dobar prijatelj, poštujem ga."
8.
HLADEN TUŠ
26. oktober 2012
Molčal sem. Kadar mi je kdo začel pihati na dušo z ministrom Janšo, tega ni počel zaradi lepšega.
Pogovor o vrlinah našega ministra nekako ni sodil v trenutno dogajanje. Tudi Boban je opazil, da
sem v hipu obmolknil. Zamenjal je temo pogovora. Začel mi je razlagati vsak korak, ki ga bom storil
v akciji. Edino, kar mi ni dišalo, je bilo navodilo, da odvržem pištolo. Zakaj bi jo odvrgel, sem se
spraševal. Če mi bodo sledili, če bo prišlo do lova za mano, bom vsekakor streljal nazaj.
Pomisleke o tem sem zinil, ko sva se že bližala zbornemu mestu. Hinko in Andrej sta naju nestrpno
pričakovala.
Boban me je prepričeval, da sva oba odpisana, če takoj pride do pregona. Generala morava
likvidirati in neopazno priti iz hotela. V morebitnem lovu in pregonu nama je Boban prerokoval
katastrofo. Očitno je dobro poznal ukrepe in sposobnosti beograjske policije, da je bil tako
prepričan v njih. Z velikim zanimanjem sem vedno prisluhnil realni oceni in podatkom, ki mi lahko
koristijo. Preziral pa sem nakladanja in poveličevanja nasprotnikov. Nikoli nisem podcenjeval
nasprotnikov. Vedno sem se poskušal vživeti v njihovo kožo in jim zlesti v glavo. Sploh pa, kaj ve
Boban o meni? Če bi me poznal, bi drugače razmišljal. Že dejstvo, da sem tu, nekaj pomeni.
Boban je govoril naprej, pa ga nisem več poslušal.
"Zakaj vztrajajo vsi, da generala pospravimo v hotelski sobi," je kljuvalo v meni.
Da ne gre za past? Kakšno past, si nisem znal razložiti. Najbrž ni Janši v interesu, da nas polovijo ali
pobijejo. Dvom se je zažrl vame. Spomnil sem se papirjev v moji torbi. Odrinil sem črne misli, ker
sem bil skoraj prepričan, da gre za ponarejen material. Naš minister je heroj osamosvojitve, ne pa
udbovski klovn in trojni agent, kot nakazujejo tisti papirji. V Ljubljani si bom vzel čas in preveril
pristnost, potem pa bom vse skupaj pokazal Janši. Če bo sikal, zakaj sem to vzel, mu bom pojasnil,
da zaradi drugih, da si napačno ne razlagajo dokumentov.
Hinko je nestrpno pogledoval na uro. Malo sva zamudila na zborno mesto in Hinko je s kretnjo
pokazal, kaj si misli. Boban mu je začel nekaj razlagati, jaz pa sem potegnil Andreja na stran.
Preden sem ga lahko karkoli vprašal, je bil že Boban poleg. Ta vsiljen nadzor mi je šel na živce. Sedli
smo v kombi in se odpeljali proti bazi. Molčali smo vsi. Skozi okno sem opazoval Beograjčane.
Ljudje niso dajali občutka, da živijo v katastrofalnem času. Najbrž se jim sanjalo ni, kaj jih čaka v
prihodnjem desetletju. Beograjski asfalt je bil v tistem času prepojen s krvjo. Orožja je bilo polno
na vsakem koraku. Če so se v prejšnjem desetletju pretepali, so zdaj prešli na strelno orožje.
Kriminalci so spore reševali z umori. Kriminal se je razpasel v vse pore družbenega življenja. Boban
nam je med vožnjo do baze povedal, da so glavni kriminalci organi pregona in državne varnosti.
Nič novega, sem pomislil. Je pri nas kaj drugače?
- 43 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Pred odhodom v Beograd sem že imel izkušnje s kriminalnimi podvigi. Podvigi v imenu države.
Precej kasneje je prišlo na dan, da je bila večina naših akcij v imenu Janeza Janše. Država ni imela
nič z našimi podvigi. Nekdo je zlobno pripomnil, da je bila večina naših podvigov pravzaprav
rušenje pravne države. Da smo rušili pravno državo, bi se težko strinjal.
V Sloveniji smo bili v tistem času najmočnejši. In najbolj drzni. Naš minister Janša ni pustil nikogar,
da bi se mešal v trgovino z orožjem. Stvari je peljal po svoje. Zmotno je mišljenje, da sta orožje
prodajala Janša in Bavčar. Trgovina z orožjem je bila izključno domena obrambnega ministrstva.
Da Janša nikomur ne bo pustil drobtinice, je bilo jasno vsem. Kdor je poskušal mimo njega
prodajati orožje, se je opekel. Tako je nekoč Miha Brejc, takrat šef državne varnosti VIS, podpisal
dovoljenje, da dva kamiona prečkata mejo. Ko je Janša od svojih obveščevalcev to izvedel, je sledil
udarec. Oba kamiona s hrvaškimi tablicami smo prestregli. Kamiona, do vrha naložena s pehotnim
orožjem, sta končala v Kočevski Reki. Oba voznika smo zaprli na Škrilju. Tam smo ju zadrževali
skoraj mesec dni. Orožje iz obeh kamionov smo na Žagi raztovorili. Janša ga je teden dni kasneje
prodal Bosancem.
Orožje si v Sloveniji lahko kupil le pri Janši. Janša je sprožil pravo gonjo proti delavcem policije in
VIS-a. Vmešavanje v trgovino z orožjem je marsikdo plačal z izgubo službe in javnim ponižanjem.
Vse v režiji Janeza Janše in naši operativni podpori.
Prišli smo do baze v Novem Groblju. Čas je bil, da se pripravimo na zadnji udarec. Medtem, ko je
Hinko organiziral kosilo, smo ostali debatirali za mizo. Dare je bil najbolj glasen in pameten. On, ki
bo med samo akcijo sedel v bazi, res ni imel skrbi. Preslišal sem njegovo teoritiziranje in v mislih
prehodil pot, ki sva jo obdelala z Bobanom. Za mizo se je zdel načrt enostaven, pravzaprav otročje
lahek. Risati po papirju je eno, prenesti to v živo akcijo pa nekaj popolnoma drugega.
Ker je bilo nekaj težkih in nevarnih akcij že za mano, nisem dal dosti na tole nakladanje. Ko gre
zares, si odvisen od sebe. Kako se spopadaš s stresom, strahom in ostalimi dejavniki, je odločilnega
pomena v vsaki akciji.
Poznal sem fante, ki so bili odlično fizično pripravljeni in natrenirani, pa so jih izdali živci, trema in
stres. Ko smo med vojno aretirali KOS-ovca Suljevića, je odpovedal Dare. Odpovedal v pravem
pomenu besede. V ključnem trenutku je otrpnil. Ni bil sposoben obrniti kontaktnega ključa, da bi
vozilo spravil v pogon.
Boban naju je opozoril, da naj računava na dve tarči. General Hočevar se ne premakne brez
varnostnika. Torej, dva glinasta goloba v kletki, sem duhovičil. Boban je iz aktovke vzel mapo in jo
vrgel na mizo. Namignil je, da jo z Andrejem pogledava. Vzel sem mapo v roke in jo odprl.
Ogledoval sem si personalni list JNA. Osebni podatki varnostnika generala Hočevarja. Zanimivo. Tip
ni bil kar tako. Diverzant iz Niša, stari vodnik prve klase, nekaj odlikovanj in usposabljanj je bilo
vpisanih, ostali podatki pa zame niso bili zanimivi. Jasno mi je bilo, da me v Bristolu čaka nevaren
nasprotnik. Podal sem mapo Andreju in prižgal cigareto.
Dare je to gesto takoj pokomentiral: "Nekdo se je usral, gremo kar domov."
Preslišal sem opazko tipa, ki razen v tarčo in mačke na vrtu ni streljal na nikogar. Opazoval sem
Andreja in pošiljal oblačke dima proti Daretu. Andrej je precej časa preučeval vsebino mape.
Potem jo je odložil, rekel pa ni nič.
Tišino je prekinil Boban. Na prazen list je narisal sobo. Potem je s križci in krogci postavljal obe tarči
v različne položaje. Za vsak položaj nama je narisal najin položaj in smer streljanja. Andrej ga je
napeto poslušal in buljil v čačke na papirju. Ko je končal s temi teoretičnimi prikazi, sem vstal in
zapustil prostor.
Vse skupaj mi je bilo neumno in nepotrebno. Tisočkrat smo vadili vpade v objekte in prostore,
Boban pa zdaj izumlja toplo vodo. Meni je bilo jasno, da ne bo nobenih križcev in krogcev, ko bova
vdrla v sobo. S prvim strelom mora pasti varnostnik, kjerkoli bo že stal v sobi.
Za hišo sem se zleknil v travo in gledal v nebo. Dare je odprl okno in me vabil h kosilu. Spet nisem
imel apetita, zato sem samo odmahnil z roko.
- 44 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Čez nekaj minut se mi je pridružil Andrej.
Vprašal sem ga, kaj zdaj misli o akciji, ki se nezadržno bliža.
"O tem sem hotel govoriti s teboj," mi je odgovoril.
"Kaj te muči?" sem bil direkten.
"Tale stari vodnik Mišić me skrbi," je bil odkrit Andrej.
Pričakoval sem, da ga bo bleščeča kartoteka opevanega varnostnika prestrašila.
Hotel sem ga pomiriti, pa je nadaljeval:
"Kako bova prišla v sobo, bova trkala ali vdrla in začela streljati."
Mislil sem, da je to jasno. Zato sem ga čudno pogledal in vprašal: "Bi se rad umaknil?"
"Ne, rad bi, da ti opraviš z njim," je skoraj zašepetal Andrej.
Nisem mogel verjeti, da so ga podatki o varnostniku tako demoralizirali. Zaradi mene lahko piše, da
je Rambo. Kdorkoli je, ne bo imel časa, da poseže po orožju. Sploh pa nihče ne pričakuje, da bi se
kaj zgodilo. Varnostnik gotovo ni na preži, vse skupaj je rutina zanj. Tako sem ga ocenil jaz, ko sem
ga opazoval v hotelski restavraciji. Vsekakor tip ni pripravljen na strel. Sicer pa ga lahko ubijemo na
sto načinov.
Ne vem, zakaj toliko priprav in izpostavljanja, saj nismo prišli ubit Slobodana Miloševića. Če bi bilo
po moje, bi ga pospravili rafalno med vožnjo in adijo. Ali pa bi mu vrgel bombo v sobo. Še lepše, z
raketometom bi mu užgali skozi okno. Toliko je načinov, da pošljemo enega izdajalca v krtovo
deželo, da sem bil pošteno jezen na sodelavce. Poleg tega, da so v ekipi nezanesljivi člani, se
moram ubadati še z Andrejem, ki ga je preplašil osebni karton varnostnika.
"Ne vem, kaj naju čaka za vrati, plašiš me s tvojimi besedami," sem mu končno odgovoril.
Potem sva molčala oba. Vse skupaj me je težilo, da sem težko dihal. Zakaj vztrajanje, da ga
pospravimo v hotelu? Njegov varnostnik ima sobo poleg njega. Kdo pravi, da bosta v isti sobi.
Najbrž bo varnostnik v svoji sobi. Če bo prinorel ven, bo zagledal cev. To bo zadnje v življenju, kar
bo videl. Misli, takšne in drugačne, so se mi vrtele po glavi.
Obveščevalec bo dal znak za napad. Od kje bo dal ta znak, me je žrlo. Marsikaj bomo razčistili in se
pogovorili, preden bom z nabito pištolo skočil pred generala Hočevarja. Imel sem občutek, da
rinem v kletko brez izhoda. Hodil sem po vrtu gor in dol. Bliže je bila akcija, slabše sem se počutil.
Ponavadi sem čutil zoprn pritisk pred akcijo, tokrat je bilo drugače.
Umaknil sem se v hišo in šel ležat. Zaspal sem takoj.
Ker so me ostali pustili pri miru, sem se zbudil šele pred večerom. Zrak je bil težek, vročina v hiši pa
neznosna. Odprl sem okno in globoko zajel zrak. Vrtelo se mi je v glavi in slabost je bila še vedno
prisotna.
Miha je skuhal kavo in mi jo ponudil. Sedel sem z njim in Andrejem v dnevno sobo. Srkali smo kavo
in molčali. Hinko in Dare sta nekam odšla, ko sem jaz spal. Kje hodi Dare, mi je bilo vseeno. Boban
je zunaj nekaj urejal okoli avtomobila. Če bi kdorkoli naključno prišel, nikoli ne bi pomislil, kdo
pravzaprav smo.
V tistem trenutku sem pomislil, kakšne bi bile posledice, če bi v hišo vdrla srbska policija. Najbrž bi
nas zaprli ali pa nagnali. Po tem, kar smo kanili izvesti, bi bile posledice katastrofalne.
Odgnal sem neprijetne misli, ker smo bili končno vsi trije sami. Miha je imel nalogo, da krije najin
pobeg iz hotela. Povprašal sem ga o načrtu in posebnih navodilih, če jih seveda ima. Miha je
molčal. Potem je zamahnil z roko in odkrito povedal, da nima nikakršnih navodil.
Ponavadi smo v vsaki akciji imeli navodila za možne zaplete. Nismo mi trije prvič sedeli skupaj in
premlevali prihajajočo nalogo. Bilo pa je prvič, da je stopnja tveganja tako visoka. Kdo sploh ve, če
ni akcija morda kompromitirana. Vsi zapleti s podporno skupino, Dragan, pa Lovšin in Cimerman,
preveč ljudi je vpletenih. Dvojna igra okoli dokumentov?
Kdo pa pravi, da generala Hočevarja niso obvestili o naših namerah. Naš prihod je bil zagotovilo
generalu za njegovo varnost in odhod v Slovenijo. V nekaj dneh se je vse postavilo na glavo.
Dokumente je izročil nekomu drugemu, mi pa smo jih ukradli v Kaluđerici.
- 45 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
General Hočevar ne razmišlja več o vrnitvi, niti nimamo kontakta z njim. Jasno je, da je dokumente,
ki kompromitirajo ministra Janšo, želel dati njegovim sovražnikom v Sloveniji. Dokumenti so najbrž
že pri Janši v Ljubljani. Razen tistih, ki so ostali v moji torbi.
Dokumente smo dobili in nekdo v domovini je zaradi tega zelo jezen. V Murglah bodo padale težke
besede, smo si mislili. Prav lahko bi zmagoslavno odšli domov. Vendar ne. Naš minister se je
odločil, da likvidiramo izdajalca. Ali je to dobro za Slovenijo ali Janšo, takrat nismo razmišljali. Bili
smo v službi Janše, ne domovine. To so nam vseskozi poudarjali.
Posebnost Moris-a je bila tudi v tem, da smo imeli zjutraj politično predavanje. Poveljnik Anton
Krkovič je zjutraj komentiral stanje v državi pred postrojeno brigado. Vedno je poveličeval stranko
SDSS in našega ministra Janšo. O predsedniku države Milanu Kučanu se je izražal zaničljivo.
Imenoval ga je Clio, po takrat aktualni TV reklami - Ima vse, kar imajo veliki. Kmalu smo
predsednika vsi klicali Clio.
Bistvo poveljnikovega sporočila je bilo, da državo obvladujejo temačne komunistične sile, proti
katerim se bori samo naš Janez. Mag. Janez Kocjančič je bil rdeča svinja, predsednik vlade je bil
dirty Drni, pa še nekaj sočnih izrazov je poveljnik Krkovič uporabljal, ko nam je razsvetljeval
politična obzorja. Takrat smo bili mladi in zaslepljeni. Nismo uvideli, da nas pravzaprav vzgajajo,
kot so komunisti in njihovi politkomisarji vzgajali svoje oborožene sile. Ko smo to sprevideli, je bilo
prepozno. Nepopravljiva škoda je bila storjena in rdeči Janez Janša se še dandanes izživlja nad
državljani.
Kar nama je povedal Miha, naju je prestrašilo. Hinko in Boban sta mu naročila, da se postavi v
bližino vhoda v hotel Bristol. Če bo videl zasledovalce za nama, bo to sporočil po radijski zvezi.
Nihče pa mu ni naročil, da posreduje. Pravzaprav mu je naročeno, da ne sme posredovati. Če bo
javil, da imava zasledovalce, se bosta obe vozili za beg umaknili. Požrl sem slino, ko sem to slišal.
Pogledal sem Andreja. On ni rekel besede. Po nekaj minutah se mi je vse skupaj zdelo logično in
edino pravilno. Če pride do najslabše možnosti, potem res nima Miha kaj tam početi. Res je dovolj,
da obvesti obe vozili, midva pa si bova glavo reševala z begom po beograjskih ulicah. Najbrž sem
sam sebe prepričal, da Hinko in Boban vesta, kaj počneta.
Vseeno smo se med seboj dogovorili, da bomo ravnali po instinktu. Miha naju je potolažil, da bo
streljal, če bo šlo na življenje in smrt. Jaz bi reagiral enako, Andrej pa tudi. Ne glede na navodila
Hinka in Bobana, se bomo krili, če pride do streljanja na ulici. Vzdušje po tem pogovoru je bilo
precej vedro. Šalili smo se na račun preteklih akcij in nekaterih napak, ko sta se vrnila Dare in
Hinko. Kot bi prišlo slabo vreme. Dare je bil poln sebe in nasvetov za nas. Kot da v življenju ni počel
drugega, kot pobijal ljudi po hotelih. Res mi je šel na živce in tisti trenutek bi njega sestrelil. Žal je
bil Dare nujno zlo vsake akcije, ki jo je podpisal Janez Janša.
Zvečer nam je Dare zaupal, da nas doma čaka naslednji podvig. Zaklel sem in ga nekam poslal. Saj
ni pri pravi. Pred najtežjo in najbolj tvegano akcijo mojega življenja nam utruja o novem podvigu.
Pokazal sem mu sredinec in odšel iz sobe. V kuhinji sem odprl hladilnik in še bolj zaklel. Takrat, ko
sem lačen, hrane nikjer. Našel sem filter vrečke za čaj. Zavrel sem vodo in si naredil čaj. Sam sem
sedel v kuhinji in poslušal, kaj Dare naklada kolegoma v sobi.
Hinka ne štejem med kolege. On je udbovski otrok, zdaj že skoraj starec. Po zamenjavi oblasti in
osamosvojitvi je poiskal novega gospodarja. Udbovske duše ne morejo brez gospodarjev, ki jih
vodijo, usmerjajo in plačujejo. Janša mu je dal nalogo, da izšola Dareta in nanj prenese svoja
znanja. Ker je bilo vse zavito v tančico skrivnosti, bi skoraj prišlo do tragedije. Dare je v Ljubljani
skrivnostno izginil na Šišenski ulici. Robi je aktiviral alarm in povedal, kje je Dareta odložil.
Oboroženi smo vdrli v stanovanje na Šišenski, kjer je živel Hinko. K sreči se nikomur ni zgodilo nič.
Prav lahko pa bi takrat Hinka pospravili.
Nekdo je trkal po vratih. Robi in Boštjan sta se vrnila. Zadnjih nekaj ur sta se prevažala po
Beogradu in spoznavala mesto. Pridružila sta se mi v kuhinji. Bil sem navdušen, ker je Robi prinesel
čevape v lepinji. Končno sem bil sit.
- 46 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Fanta sta mi povedala, da srčno upata, da ne bo lova po mestu. Čeprav sem vedel, da ju v slučaju
težav ne bo na dogovorjenem mestu, sem molčal. Zanimalo me je, kako bosta odreagirala, če nam
bodo zasledovalci za petami. Ker nisem dobil odgovora, sem jima povedal, kaj smo se dogovorili z
Mihom. Strinjala sta se oba. Slab občutek sem imel, da potekajo vzporedni dogovori in ekipa ni
enotna. Vseeno pa sem bil pomirjen, ker smo razčistili postopke v primeru resnih težav.
V sosednji sobi pa sta Dare in Hinko razpravljala o ljudeh, ki so se izdali v Mariboru. Takrat nisem
vedel, o čem govorita. O transportu kitajskega orožja, ki naj bi šel v Bosno. Ker ga niso mogli
preložiti, zdaj stoji v Mariboru. Hinko je Daretu razlagal, da so se izdali, ko so iskali nekoga, da bo
znižal kontejnerje. Bil sem prepričan, da govorita neumnosti, zato sem nehal poslušati. Njunega
pogovora sem se spomnil, ko smo kmalu po vrnitvi odšli v Maribor. Nova akcija zaupne narave.
Minister Janša je odkril svoje orožje in rodila se je afera na mariborskem letališču.
Zvečer je bilo soparno. Nisem hotel ostati v hiši, čeprav je Hinko težil, da ne hodimo nikamor. Kdo
pa je on, sem si mislil. Nihče mi ne bo ukazoval, še najmanj udbovski inštruktor, ki mi ni nič. V
vojski so pravila jasna. Nadrejeni ukazuje podrejenim. Trenutno pa nismo vojska, ampak ekipa
atentatorjev, če se milo izrazim.
Andreju sem omenil, da grem v center, da si zbistrim glavo. Drugim nisem namenil nobene besede.
Odprl sem vrata ograje in stopil na cesto. Hodil sem nekaj časa, potem pa sem se ustavil na
avtobusnem postajališču. Sedel sem na obcestni kamen in opazoval avtomobile, ki so vozili mimo.
Kmalu se je pripeljal zmahan avtobus. Vstopil sem in vprašal, če gre skozi center. Mrki voznik je
pokimal. Stresel sem nekaj kovanec v blagajno in odšel na konec avtobusa.
Po krajši vožnji sem izstopil. Center mesta sem že toliko poznal, da se nisem mogel izgubiti. Uro
kasneje sem sedel na škarpi nasproti hotela Bristol. Ne vem, kaj me je tja odneslo. Kot magnet, ki
ga vleče v težave. Sedel sem, kadil in opazoval narod, ki je hodil mimo mene. Večer je bil prijeten
in zunaj je bilo veliko ljudi. Mladina se je zabavala, čeprav je bila dežela v težkem položaju. Nikjer
ni bilo opaziti tiste napetosti, ki si jo čez dan čutil na vsakem koraku.
"Naj bo, kar mora biti," sem siknil na glas, pljunil proti hotelu in odšel.
Ni me zanimala baza v Novem Groblju in državne spletke. Hotel sem pozabiti na vse. Na postaji
sem spil dve pivi, čeprav nisem maral alkohola. Silil sem se, da mi ni šlo na bruhanje.
Na postaji sem spoznal čudno združbo. Povabili so me na žur. Beograjska mladina mojih let.
Natvezil sem jih isto zgodbo, ki sem se je držal od prihoda v Beograd. Kako dežela in podobne sem
poslušal od novih znancev. Na parkirišču železniške postaje so imeli avtomobile.
Zabava se je nadaljevala v restavraciji na splavu. Pečenje, alkohol, narodna glasba, skratka pravi
balkanski žur. Z novimi znanci sem se zabaval pozno v noč. Pozabil sem, zakaj sem prišel v Beograd.
Skakal sem z drugimi po splavu in praznil steklenice piva. Pjevalka na mizi je podžigala strasti.
Noč je postajala divja. Nekdo je streljal v zrak. Orkester je utihnil. Nekaj minut kasneje je breg
zasedla beograjska policija. Oboroženi z avtomatskim orožjem so vdrli na sosednji splav. Goste so
pometali na tla. Pregledovali so jim žepe, ženskam torbice. Druga ekipa policistov se je bližala
našemu splavu.
Vsi alarmi so se mi prižgali v glavi. Ko so se povzpeli na brv, sem se usedel na tla. Delal sem se, da
mi je slabo. Nagibal sem se čez rob splava in iskal rešitev. V nekem trenutku sem hotel pištolo in
Motorolo vreči v Savo. Policija je bila na sprednjem platoju splava.
Pištole in zveze ne morem vreči stran, je kljuvalo v meni. Po drugi strani pa, če mi to najdejo, bo šlo
vse k hudiču. Obračal sem glavo, če me kdo vidi. Iskal sem primeren trenutek, da se rešim pištole
in radijske postaje. Ostali gostje so stali, vpili in v strahu čakali prihod policistov. Policija je z
glasnim kričanjem ajmo, ajmo vdrla na plesišče splava.
Odločil sem se v trenutku. Instiktivno. Dvignil sem vrv in se prevalil v reko. Prijel sem se za rob
splava in pogledal proti plesišču. Ni ostalo skrito, da je nekdo v vodi. Nekaj policistov je planilo
proti ograji. Zajel sem zrak in se potopil. Otipal sem mulj na dnu. Držal sem se dna in z dolgimi
zamahi plaval proti sredini. Zadnje atome moči sem iztisnil iz sebe.
- 47 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Ko sem čutil ostro bolečino v pljučih in krč v grlu, sem popustil. Prepustil sem se vodi, ki me je
dvignila na površje. Tok me je nosil, od splavov sem bil precej daleč. Panično sem lovil zrak in se
trudil ostati pri zavesti.
Na reki se je kmalu pojavil čoln. Na njem sta dva policaja kričala v reko in svetila z reflektorjem.
Prepustil sem se toku, ki me je nesel po sredini reke. Trudil sem se umiriti dihanje in priti bliže
obali. Hkrati sem spremljal snop reflektorja, ki je preiskoval reko. Ko se mi je približal, sem zajel
zrak in se potopil do dna. Na dnu sem poiskal oporo v mulju. Roke sem zagrebel v mulj okoli večje
skale. Oprijel sem se skale in lebdel ob dnu.
Pomislil sem na Janija. Vse, kar sem vedel o potapljanju, me je naučil on. Vse, kar je sledilo
kasneje, je bilo samo praksa. Na odločbi ministrstva za obrambo RS je pisalo: Poveljnik oddelka
podvodnih diverzantov.
Jani me je za roko vodil v podvodni svet na Jadranskem morju. Blizu otoka Susak je potopljena
bojna ladja. Od Pirana do Kornatov sem spoznaval podvodni svet. Reka Sava, ki teče skozi Beograd,
ne bo moj grob.
Ko sem čutil, da izgubljam zavest, sem izpustil skalo. Na površju sem sunkovito lovil zrak. Imel sem
občutek, da umiram. Oblaki so prekrivali mesec, kar mi je najbrž rešilo glavo. Reka Sava je bila
temna, skoraj črna. Če bi jo obsijala mesečina, bi me reka ponudila na pladnju.
Pol ure je trajalo, da sem dosegel nasprotni breg. Splazil sem se iz vode in obležal na obrežju.
Oblaki so se razmaknili in reka se je bleščala. Na drugi strani reke sem slišal lajež psov. Z moje
strani sem slišal glasove. Imel sem občutek, da sem v pasti. Splazil sem se do prvega grmovja.
Premočene kavbojke in majico sem slekel in ožel. Hit-pack, ki naj bi bil nepremočljiv, ni opravil
svoje naloge. Motorola je bila uničena, pištola in municija pa mokra. Pištolo sem povaljal v pesku,
jo razdrl, spihal in sestavil. Naboje sem vzel iz nabojnika in spihal nabojnik. Z ožeto majico sem za
silo prebrisal pištolo in jo repetiral. Splazil sem se kakšnih 50 metrov od reke. Glasovi so bili vse
bližje. Opazil sem snop svetlobe, ki je potoval ob nabrežju.
Srce mi je razbijalo, zobje so mi šklepetali od mraza. Zlomil sem nekaj vej grmovja in nase navlekel
dračje. Za silo sem vse skupaj pokril s populjeno travo. Stisnil sem se k mrzlim tlom. Stiskal sem
pištolo, pripravljen drago prodati svojo kožo. Glasovi so bili tako blizu, da sem jih razločno slišal.
Ura je bila krepko čez polnoč. Oblaki so se razbežali in svetlo je bilo skoraj, kot podnevi. Slišal sem
izdajalsko razbijaje v prsih. Začelo me je zebsti. Nekaj mi je gomazelo po hrbtu, pa se nisem upal
premakniti.
Ne vem, koliko časa sem nepremično ležal in zadrževal dih.
Glasovi so se oddaljevali in izginjali v noč. Sledila je tišina. Le narava je z bogatimi glasovi razkrivala
nočno življenje ob reki. Ne vem, koliko časa sem ležal na tleh. Pošteno me je zeblo in skrajni čas je
bil, da se poberem od tod. Vstal sem in se za silo očedil. Hlače in majico sem spral v reki in ju
temeljito ožel. Kaj drugega nisem mogel storiti.
Pešačil sem v notranjost, čeprav se mi ni sanjalo, kje sem. Hodil sem proti lučem. Prišel sem do
ceste. Na drugi strani je bilo nekaj hiš. Prečkal sem cesto in se splazil na vrt prve hiše. Iz vrvi sem
vzel majico, pulover in spodnji del trenirke. Na sosednjem vrtu sem iz vrvi ukradel dve brisači. Z
nakradenim blagom sem se vrnil čez cesto. V zavetju gozdička ob cesti sem se preoblekel. Svoje
mokre cunje sem zvil v culjo.
Denarnica v hit-packu je za silo preživela kopanje v Savi. Vzel sem dva bankovca po deset nemških
mark iz denarnice. Čeprav sta bila vlažna, sta bila uporabna.
Previdno sem hodil med hišami, ko sem zagledal most. Pojma nisem imel, kje sem. Počasi sem se
približal mostu. Pogledal sem na uro. Kazala je skoraj tri zjutraj. Nikjer žive duše. Prečkal sem most.
Na drugem bregu sem jo ubral proti najbolj osvetljenemu delu .
Hodil sem kakšnih deset minut, ko je nasproti pripeljal razmajan taksi. Srce mi je začelo hitreje biti.
Skočil sem na cesto in razširil roke. Taksist je zavrl. Odprl sem sopotnikova vrata in sedel v avto.
Taksistu sem takoj pomolil 10 mark pod nos in skoraj ukazal: "Novo Groblje."
- 48 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
9.
VROČICA
13. november 2012
Taksist je vzel ponujeni bankovec in speljal. Nisem imel pojma, kje pravzaprav sem. Prav daleč
nismo šli do teh splavov na Savi. Plaval tudi nisem daleč, le nekaj sto metrov, pa še to me je bolj
tok nosil.
Taksist je počasi vozil po beograjskih ulicah. Začuda je taksist molčal in ni načenjal pogovora, za kar
sem mu bil zelo hvaležen. Utrujen sem bil od laganja in pretvarjanj. Pogledal sem na uro. Skoraj
štiri zjutraj bo, kmalu se bo pričelo daniti. V bazi so gotovo panični, kje sem. Kar predstavljal sem si
Dareta, kako predava drugim in jih zaslišuje. Najbrž me je že obtožil dezerterstva in premetal mojo
torbo. Preden sem zvečer odšel, sem preventivno papirje umaknil iz torbe. Vedel sem, da bo Dare
prej ali slej vtaknil nos vanjo.
Nisem sicer mislil ostati tako dolgo, pa se je zgodilo, kar se je. Jezen sem bil nase. Kaj jezen, besen.
Najraje bi s pestjo udaril v strop, pa sem brzdal nakopičen bes. Kako sem lahko tako nespameten in
neodgovoren? Žrlo me je, ker za tole nisem imel nobenega opravičila. Ogrozil sem akcijo in ekipo s
tem samovoljnim izletom.
Taksist je nenadoma upočasnil. Pri naslednjem odcepu je stala policijska patrulja. Modro bela
stoenka s prižganimi rotacijskimi lučmi. Stisnilo me je v želodcu. Potipal sem pištolo in upal, da mi
je ne bo treba uporabiti. Taksist je še zmanjšal hitrost, ležerno vključil smerokaz in zavil v stransko
ulico. Zavil je še v naslednjo ulico in ustavil. Čudno sem ga pogledal, kaj to pomeni. Nič mi ni bilo
jasno.
"Izađi tu," mi je dejal.
Zdaj mi je bil tip še bolj čuden, vendar sem rade volje prijel za kljuko in odprl vrata.
Zasmejal se je: "Oni tamo traže nekog, ko se nočas kupao."
Razumel sem namig in taksistovo gesto. Najbrž ni težko uganiti, da sem jaz nočni kopalec, ki ga išče
policija. Pobral me je blizu Save, dal sem mu vlažen bankovec in čevlje imam premočene. Dal sem
mu še drugih deset mark, taksist pa mi je povedal, da imam do cilja slab kilometer.
Taksist je odpeljal, jaz pa sem se izgubil v noč. Previdno sem hodil v smeri, ki mi jo je pokazal.
Izogibal sem se glavne ceste. Vijugal sem po ulicah in vrtovih, dokler nisem prišel do Novog
Groblja. Ulico sem hitro našel. Nekaj avtomobilov mi je prišlo nasproti, pa sem se vedno umaknil
snopu žarometov. Končno sem stal pred bazo.
Ko sem odprl ograjo in stopil na dvorišče, je nekdo v temi zaklel. Bil je Boštjan. Živčno je stekel k
meni in zmajeval z glavo.
"Daretu in ostalim se meša, kje si?" je zajamral.
Odmahnil sem z roko, ker nisem imel kaj reči. Stopil sem v hišo. Očitno nihče ni spal, ker so bili
zbrani vsi. Prostor je bil zakajen in zadušljiv. Dare in Hinko sta me napadla enoglasno. Dvignil sem
obe roki v bran in jim pojasnil zadevo. Brez dramatiziranja. Da sem pač potreboval malo sprostitve,
zaradi policijske racije na splavu sem moral v vodo in to je vse. Ker nisem želel reskirati in ogroziti
cele misije, če bi me našli, sem se potuhnil. Več se mi ni dalo razlagati.
Z odločno kretnjo sem zavrnil dodatna vprašanja in predlagal, da gremo spat za dve uri. Odgovora
nisem čakal. Odšel sem v sobo in prižgal luč. Ni mi ostalo skrito, da je torba premaknjena in
premetana. Ugasnil sem luč in zaprl vrata. Počepnil sem ob omari in z roko potipal dno omare.
Papirji so bili še vedno zalepljeni na dno. Pomirjen sem legel v posteljo in spet vstal, ko sem se
spomnil na pištolo in radijsko zvezo. Pištolo sem razdrl in jo očistil, kot se spodobi, Motorolo pa
sem odnesel v dnevno sobo in jo vrgel na mizo.
"Šla je k vragu," sem dodal in odšel spat.
Nekaj minut kasneje se mi je pridružil Andrej.
"Skrbi si nam naredil," je začel.
"Andrej, nehaj zdaj, prosim te," sem končal začeti pogovor.
- 49 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Sonce je že vzšlo in zoprna svetloba je vdirala skozi okno. Spustil sem rolo, zagrnil zaveso in padel
nazaj v posteljo. Pogledal sem na uro. Še dve uri, pa moram vstati. Pasje življenje, kaj mi je tega
treba in podobne misli sem imel v glavi. Podoživel sem nočno kopanje in potapljanje, potem pa
zaspal.
Sanjal sem, da se utapljam. Spet sem se držal za ogromno skalo, ki se mi je zvalila na roko. Ujet
pod vodo. Z grozo sem spoznal, da ni rešitve. Nisem mogel več. Odprl sem usta in hlastnil za
zrakom. Namesto smrti pod vodo, sem se zbudil. Spet moraste sanje. Sedel sem na rob postelje in
pogledal na uro. Spal sem slabo uro. Vlegel sem se nazaj in polglasno zaklel. Zunaj je dan postajal
živahen.
Uro kasneje smo sedeli v kuhinji. Prijeten vonj kave je v meni zbudil domotožje. Opazoval sem
kamerade za mizo, ki so uživali v zajtrku. Meni je, kot vedno, zjutraj zadostovala kava. Pohvalno ali
ne, hrane zjutraj nisem in je še danes ne prenašam. Medtem, ko sem pihal v vročo skodelico in
strastno vlekel cigareto, je Dare prelistaval časopise. Nihče ni začel s pogovorom. Imel sem
občutek, da nekaj leži med nami. Nekaj neizrečenega. Tišina za mizo je postajala moteča.
Pogledovali smo drug proti drugemu in čakali, kdo bo začel.
Hinko je prvi odprl usta: "Janša želi, da generala Hočevarja čimprej pospravimo."
V kuhinji je nastala tišina, da bi šivanko slišal pasti. Dare je prenehal šelesteti s časopisom. Robi je
obstal z odprtimi usti, Boban pa je prižgal radio. Navil ga je precej na glas, kar je bilo nekaj novega.
Pomislil sem, da je ta zvočna kulisa zaradi Dareta in njegovega snemanja. Spet smo se gledali brez
besed in čakali nadaljevanje. Radijski sprejemnik je težil z narodnjaki, Hinko pa je še vedno molčal.
Boban se je sprehodil po hiši, pogledal skozi vsa okna in se vrnil za mizo. Pokimal je Hinku, ki je
končno nadaljeval začeto.
Začel je govoriti o dogajanju doma. Prenesel nam je pozdrave in dobre želje obrambnega ministra,
našega Janeza. Smešno mi je bilo, da začenja z Janšo in pozdravi. Prisotni tukaj smo bili vsi, razen
izjemi Hinko in Boban, z Janšo na ' ti '. Vedel sem, da sledi nekaj minut praznega govorjenja, preden
bo prešel k bistvu. Dolgočasile so me vse odvečne besede, kadar so bile stvari resne pa še toliko
bolj. In kar smo to jutro slišali od Hinka, je našo misijo še bolj zapletlo.
Izvedeli smo, da v Beograd prihaja svetovalec predsednika Kučana, Milovan Zorc. Zorc je upokojeni
generalmajor JLA, domnevno dober prijatelj generala Hočevarja. Minister Janša je prepričan, da ga
v Beograd pošilja osebno Milan Kučan. Kakšne namene naj bi imel Milovan Zorc z Ivanom
Hočevarjem, se mi ni sanjalo. Sploh pa sem to jutro prvič slišal za omenjenega svetovalca
predsednika države.
Kar nam je v nadaljevanju povedal Hinko, nas je razdelilo. Hinko nam je pravzaprav prenesel
ultimat Janeza Janše.
"Likvidirajte Hočevarja, preden se sestane z Zorcem. Če pa pride do tega srečanja, se bo Milovan
Zorc v Slovenijo vrnil v krsti."
Ker je srečanje obeh generalov dogovorjeno za jutri, nam zmanjkuje časa. To so bili ključni podatki
tega usodnega jutra. Dare je podatke učitelja Hinka potrdil in še dodatno začinil situacijo, ko je
dodal svoja pretiravanja o usodi države, če zamočimo.
Od narodnjakov na radiu in novih podatkov me je pričela boleti glava. Vstal sem od mize in odšel
ven. Sprehajal sem se po vrtu in razmišljal o vsem, kar sem slišal. Ni mi šlo v glavo, od kje te
informacije.
Posumil sem, da je vse skupaj le predstava za nas, da nam napolnijo ušesa in glave z neumnostmi,
ki jih niti ne razumemo. Za trenutek sem pomislil, da gre samo za maščevanje Janše Hočevarju.
Pospravili ga bomo zaradi sebičnih razlogov Janeza Janše. V opravičilo te operacije pa nas trpajo s
podatki o ogroženosti domovine in podobnimi patriotskimi domislicami. To misel sem hitro
odgnal. Za nas je bil Janša vseeno heroj, ki je osvobodil Slovenijo jugo tiranije. Počiti izdajalca ali
dva sredi osovraženega Beograda, je še najmanj, kar lahko storimo za domovino.
Pomirjen sam pri sebi sem se vrnil v hišo.
- 50 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Od tega jutra se je vse odvijalo z bliskovito naglico. Robi in Boštjan sta uro kasneje že parkirala obe
vozili predvideni za beg. Z Andrejem sva pregledala orožje in ga za vsak slučaj preizkusila. Na pištoli
CZ M70 7,65 sva namestila dušilca in streljala skozi okno na vrt. Razen kovinskega zvoka zaklepa
sta pištoli delovali brezhibno in skoraj neslišno.
Po opravljenem strelskem testu sem preizkusil še škorpijona. Škorpijon z dušilcem je smrtonosna
igračka. Spraznil sem manjši okvir skozi okno. Zadovoljen sem končal preizkušanje in očistil orožje.
Iz hit-packa sem vzel vse, kar je odveč, vendar škorpijona nisem uspel stlačiti vanj. V tem je v sobo
prišel Dare in mi ponudil svojo torbico. Sredi poletja, ko si oblečen le v majico in hlače, je težko
skriti orožje. Vzel sem ponujeno torbico. Zdaj sem bil pomirjen. Škorpijon se je odlično prilegal v
torbico in ni kazal izdajalskih izboklin.
Čeprav je Hinko tečnaril, da zadostuje pištola, sem vztrajal, da vzamem še rezervno orožje. Andrej
ni delil mojih občutkov, zato je vzel samo pištolo. Vse ostalo sva pustila v hiši. Poletno oblečena, s
sončnimi očali, za pasom pištola, na drugi strani dušilec, v žepu pa denar.
Hinko in Boban sta naredila finalni načrt. Medtem, ko bova z Andrejem visela v parku, bo ostala
ekipa obveščevalcev na delu. Ko bo general Hočevar potrjeno v sobi, bova dobila znak in vstopila.
Nasproti recepcije bo sedel Boban in nama z dogovorjenim znakom sporočil situacijo. Šlo bo za
ključen podatek o tem, kje je generalov varnostnik st. vodnik Mišić. Bo v generalovi sobi ali v sobi
poleg njegove?
Načrt likvidacije je bil naslednji. Če bosta vsak v svoji sobi, bom jaz najprej poskrbel za varnostnika.
Potrkam, tip odpre in zadnje, kar bo videl v življenju, bo cev dušilca na pištoli. Le vrata naprej bo
hip kasneje Andrej storil enako. In potem umik iz hotela. Brez bežanja in panike, če bo šlo seveda
vse gladko in brez zapletov.
Drugi načrt je bil kavbojski. Če bo varnostnik z generalom v sobi, bo on prvi odprl vrata. Jaz ga
počim, Andrej vdre v sobo in pospravi tarčo. Seveda je šlo pri drugem načrtu za ugibanje, kar nam
je Hinko tudi odkrito povedal. Pričakovana situacija je bila, da bo general Hočevar sam v sobi,
varnostnik pa v sobi poleg. Takšna so bila poročila njegovih obveščevalcev. Meni ni bilo jasno,
zakaj pospraviti najprej varnostnika, vendar sem molčal.
Da ima Hinko nekoga znotraj hotela, smo vedeli. Kdo je ta obveščevalec, nam seveda ni izdal. V
normalnih okoliščinah me ta podatek ne bi zanimal. Zdaj pa me je zelo zanimalo, kdo je ta, ki bo
dal znak, da sta tarči na svojih mestih.
Andrej je izrazil bojazen, da ni nobenega obveščevalca. Strah ga je bilo, da bova žrtvovana.
"Če res pride do tega, potem pozabi na ukaze," sem mu dejal.
"Če pride do improviziranja in streljanja vse povprek, rešuj svojo glavo."
Oborožena s temi informacijami, navodili in orožjem, sva z Andrejem sedla v kombi. Hinko naju je
odpeljal v bližino železniške postaje. Tam sva izstopila in se poslovila. Napotila sva se do bifeja na
železniški postaji. Tam sta naju počakala Dare in Boban. Spili smo kavo, se pogovarjali neumnosti
in živčno pogledovali na uro.
Dare je bil dobro razpoložen, meni pa je bilo slabo. Stiskalo me je v želodcu, da sem moral na WC.
Slabost je minila, ko sem se izbruhal v WC školjko.
Vrnil sem se k družbi za mizo. Opazoval sem ljudi okoli sebe. Ta balkanska sproščenost, ki sem jo
gledal okoli sebe, me je vedno impresionirala. Ne glede na vse, se ljudje zabavajo in norčujejo iz
lastnih težav. Prišel je čas.
Boban mi je namignil in zinil: "Ajde, vreme je."
Pomežiknil sem Daretu in vstal. Z Andrejem sva se poslovila in zapustila bife.
Počasi sva hodila po postaji, kot bi hotela čim kasneje priti do cilja. Hodila sva nekaj minut, da sva
prišla do parka. Sedla sva na klopco in opazovala okolico. Znak, da kreneva, bo dal Hinko. Prišel bo
iz hotela in pred vhodom prižgal cigareto. Takrat bova krenila. Nasproti recepcije bo sedel Boban.
Torba na mizi pomeni, da je varnostnik v sobi z generalom. Torba na tleh pomeni situacijo, ki smo
jo želeli.
- 51 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Ljudje so se sprehajali mimo naju, midva pa sva sedela na klopci, kot na žerjavici. Najprej sva
molčala, potem sva govorila nesmisle. Čakanje kakršnekoli vrste me živcira, na tisti klopci pa sem
imel občutek, da se mi bo svet zrušil na glavo.
Prvič in zadnjič v življenju sem imel tako grozno nelagoden občutek. Minila je dobra ura, ko se je na
vratih hotela pokazal Hinko. Ni prižgal cigarete. Odkorakal je naprej. Priznam, da se mi je odvalil
kamen od srca. Ker je odkorakal brez prižgane cigarete, sva se umaknila. Odšla sva v nasprotni
smeri in vsak proti svojemu vozilu.
Pričakal me je Boštjan. Skomignil je z rameni in povedal, kar sem kasneje slišal od Hinka. Hočevarja
ni v hotelu. Nisem mogel verjeti, da imam opravka s takimi diletanti. Sploh ne vejo, kje imajo tarčo.
Zaklel sem na glas in se vsedel v avto.
Boštjan je odpeljal iz centra do parkirišča veleblagovnice. Ostali so bili že zbrani. Jezno sem stopil iz
avta in začel provocirati Hinka. V obraz sem mu vrgel, da nas zavaja z izmišljenimi obveščevalci, za
katere očitno vleče denar od Janše. Hinko je zardel in se pričel dreti name. Scena na parkirišču je
bila res neprijetna.
Naenkrat nisem imel več zaupanja v ekipo. Če tarča mirno odide iz hotela, mi pa o tem nimamo
pojma, je nekaj hudo narobe. Hinko in Dare sta me prepričevala, da je vse v najlepšem redu. Da se
stvari odvijajo po načrtu. Meni se ni zdelo tako. Podatek, da se general Hočevar vrne v hotel čez
dve uri, je lahko tudi za lase privlečen.
Boban, ki se je Hinka držal kot senca, je predlagal, da vsi skupaj utihnemo, kar ni bila slaba ideja.
Andrej je Hinka vprašal za nadaljna navodila. Več kot to, da se dobimo čez dve uri v parku, me ni
zanimalo.
Andreju sem prišepnil: "Torej čez dve uri tam."
Vrnil sem se v avto in Boštjanu rekel, da odpelje. Preoblekel sem majico in si na glavo poveznil
baseball kapo s šiltom. Nisem želel, da si me kdo zapomni. Vsaj trudil sem se, da ne bi bil opažen.
Opazen sem že bil, ko sem se pojavil, drugo pa je, če si 'opažen'. Takrat moraš katerokoli operacijo
prekiniti in se umakniti. Sam sem imel te stvari urejene v glavi, nekateri moji sodelavci pa ne.
Boštjan je vozil proti mestu, kjer me bo spet čakal.
Opazoval sem promet, ki je bil kljub težavam z gorivom gost. Pomislil sem, da v takšnem prometu z
avtom nimaš kam bežati. Primernejši bi bil motor ali kolo. Resnično mi je bilo žal, da nisem bil
vključen v načrtovanje. Kakšne tajne lokacije in dve ekipi, pa zraven mešati še dokumente.
Nikoli kasneje v življenju se nisem zapletel s takšnimi diletanti, kot tistega leta v Beogradu. Pri
naslednji nalogi, ki mi jo je Janša zaupal, sem zahteval drugačen položaj. Nikoli več nisem bil kmet
na šahovnici, kar mi je Janša namenil v Beogradu. Z Andrejem bi bila prvi žrtvi v tej umazani igri, če
bi se kaj zalomilo. V operaciji Marinec, ki je sledila, so bile karte premešane povsem drugače.
Najbrž gre zahvala kriminalistični policiji, da Janša ni zakuhal državljansko vojno.
Do operacije v Beogradu sem Janši verjel na besedo. Potem nikoli več. Pred Beogradom smo slepo
sledili vsakemu ukazu. Brez razmišljanja smo izvajali naloge, ki smo jih dobivali, pa naj je šlo za
navadno spremstvo kamionov z orožjem, trgovanje z orožjem ali pa za delikatne naloge, kot so bile
ugrabitve in izsiljevanja. Kdo je naš in koga je treba pohoditi, smo Janši verjeli na besedo do
operacije Marinec, ki je na koncu Janšo odnesla.
Do takrat smo delovali kot vojaški specialci, agenti in obveščevalci. Ko je parlament Janšo odstavil
in je postal navaden državljan ter vrnil poslanski mandat, smo iste stvari počeli naprej. Specialcem
Moris-a in agentom VOMO je ukazoval državljan Janez Janša. Novi minister Kacin je to opazil in
naredil red. Od takrat naprej smo bili le še Janševi kriminalci.
Boštjan je parkiral avto slab kilometer od hotela Bristol. Še enkrat sem preveril, če imam vse.
Poslovil sem se v upanju, da se še vidiva. Pogled na uro mi je razodel, da imam še debelo uro časa.
Sprehodil sem se skozi park in v enega od grmov zatlačil dušilec. Če bi me takrat ustavili, bi se
zaradi pištole najbrž izvlekel, takšni časi so bili v Beogradu, z dušilcem pa bi se mi slabo pisalo. Ko
sem se rešil dušilca, sem z lažjim korakom hodil naprej.
- 52 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Sprehodil sem se po nekaj ulicah, ker me je hoja sproščala. Nisem mogel sedeti nekje v parku ali
lokalu celo večnost. Razmišljal sem, zakaj je Janša tak diletant. Zakaj mora toliko ljudi vedeti za to
akcijo? Lahko bi meni ali komu drugemu samo prišepnil ime in kraj, pa bi sam opravil. Jaz ali kdo
drug. Tale pravljica, da smo prišli zaradi dokumentov in da zaščitimo generala Hočevarja, se mi je
zdela vse bolj neverjetna. Nisem pa imel odgovora, zakaj vsa ta šarada. Je predsednik Kučan res
tako zloben škrat ali nas Janša vodi za nos? Odgovori so prihajali počasi, stali pa so me nekaj let
zapora in uničenega življenja.
V parku sem bil deset minut pred Andrejem. Pobral sem dušilec in ga pospravil. Imel sem občutek,
da me poznajo vsa drevesa, ptice in rože. Sedel sem na klopco, ki je bila v parku najbolj oddaljena.
Med čakanjem na Andreja sem pokadil cigareto in pobral ogorek. To je bilo eno od navodil, ki smo
jih imeli. Nikjer v območju delovanja ne smemo puščati dokazov. Takrat se mi je to zdelo neumno,
vendar sem navodila spoštoval. Cigaretni ogorki, plastenke ali pločevinke pijače, tega nikoli nismo
puščali za seboj. Dare je toliko časa tečnaril, da sva z Andrejem pobrala vse tulce, ki so ostali po
streljanju skozi okno.
Končno sem zagledal Andreja, ki se mi je približoval. Zdaj bo šlo zares, sem se nasmehnil pri sebi.
10.
TRAGEDIJA
14. november 2012
Spet sva sedla na klopco in opazovala dogajanje. Bilo je blizu poldneva, ko se je general Hočevar
vrnil v hotel. Zdaj bo šlo zares, sem si mislil. Potipal sem pištolo na desnem boku, dušilec na levem
in si popravil torbico. Opazil sem, da je Andrej bled kot stena. Ponudil sem mu cigareto, da se
pomiri in zbere. Roke so se mu tresle, ko je prižigal cigareto. To pa ne bo dobro, sem pomislil. Kako
bo s tresočimi rokami na hodniku namestil dušilec? Sicer pa tudi sam nisem bil optimalen. Usta
sem imel suha, medtem ko mi je mrzel pot zalival obraz. Potihem sem si želel, da se že začne. Tole
čakanje na znak je mučenje.
Minila je ura in čakanje se je sprevrglo v agonijo. Občutek sem imel, da stojim na pladnju pred
celim svetom. Zadnje pol ure nisva spregovorila niti besede. Vsak je bil zatopljen v svoje misli. S
kotičkom očesa sem opazoval vhod in si želel, da me ne bi bilo tam. Andrej je vstal in si pretegnil
noge. Naredil je nekaj počepov in sedel nazaj. Na jeziku sem imel, da nekaj zinem, ko sem zagledal
Hinka. Pred vhodom je za trenutek postal, prižgal cigareto in odšel naprej.
"To je to," sem rekel Andreju in vstal.
Z neodločnim korakom sva krenila proti hotelu. V želodcu me je stiskalo, usta sem imel še bolj
suha. Kaj bi dal za kozarec vode, sem pomislil. Še nekaj korakov do hotela, Andrej je zaostal dva
koraka za menoj, pred vhodom pa me je dohitel in vstopila sva skupaj. V avli hotela je bilo malo
ljudi. Receptor je sklonjen nekaj pisaril, vendar me ni zanimal on. Bobana nisem takoj zagledal, ker
ga je zakrival par, ki je sedel mizo pred njim. Za trenutek me je še bolj stisnilo v želodcu. Bolečina je
popustila, ko sem ga zagledal. Bral je časopis, torba je stala na tleh ob njegovi nogi.
Nadaljeval sem pot mimo recepcije in hodnika, ki vodi v restavracijo. Andrej mi je sledil. Zavil sem
na stopnice. Povzpela sva se v prvo nadstropje. Hodnik je bil prazen. Stopil sem nazaj na stopnice,
da me je zakrival vogal. Zdaj, sem potiho zinil in potegnil pištolo. Z naučenim gibom sem namestil
dušilec. Andreju ni šlo tako gladko. Trajalo je nekaj dolgih sekund, da je storil enako. Medtem sem
bolj zategnil jermen torbice na ramenu in jo potisnil na hrbet. Stala sva na zadnji stopnici pred
hodnikom prvega nadstropja. Poti nazaj ni bilo več.
Stopil sem na hodnik. Desnico sem spustil ob telesu, da sem pištolo držal ob nogi. Korak po korak
sva se približevala vratom. Pred vrati s številko 119 sem za trenutek postal. Andreju sem pokazal,
da sva pred vrati generala Hočevarja. Nekaj metrov naprej z nasprotne strani je bila soba 121.
Soba, v kateri je generalov varnostnik st. vodnik Mišić.
- 53 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Stal sem pred sobo 121, Andrej nekaj metrov nazaj pred sobo 119. Na hodniku tišina, slišal sem
samo razbijanje mojega srca. Žila na vratu mi je utripala, da sem imel občutek, da bo izskočila.
Dlani sem imel tako potne, da sem jih obrisal v hlače. Uho sem prislonil ob vrata, vendar nisem
slišal ničesar. Dragocene sekunde so tekle. Pogledal sem Andreja, ki se mi je v tistem trenutku zdel
kot prikazen. Za trenutek sva se ujela s pogledi in zrla drug v drugega. Pokimal sem mu in dvignil
palec. Potem sem potrkal na vrata.
Slišal sem nekakšen ropot v sobi, nato korake. Škripajoči pod v sobi je izdajal, da nekdo prihaja k
vratom. St. vodnik Mišić je energično prijel za kljuko in odprl vrata. Besede šta je ni izgovoril do
konca. Prvi strel ga je zadel v glavo. Brez krika se je zrušil na tla. Drugi strel ga je zadel v torzo, ko je
že ležal na tleh. Vse se je zgodilo v trenutku, meni pa se je dogajalo kot v počasnem posnetku. Kaj
se dogaja nekaj metrov stran, sprva nisem registriral. Andrej je kriknil in stekel.
"Počasi," sem skoraj zavpil za njim.
Z eno potezo sem snel dušilec in ga zataknil za pas. Pištolo sem še vedno držal v roki. Odhitel sem
proti stopnicam in vrgel pogled proti sobi 119. Nekdo je ležal na tleh, okoli glave pa mlaka krvi.
Misija uspešna, sem pomislil. Samo ven morava priti, samo ven. Andreja sem dohitel na stopnicah.
Potegnil sem mu pištolo iz rok in snel dušilec. Andrej je bil v takšnem šoku, da sam ni bil sposoben
tega. Dvignil sem mu majico in mu zatlačil dušilec za pas.
"Hodi za mano," sem mu dejal in nadaljeval hojo po stopnišču.
Vse se je dogajalo kot v transu. Andrej je glasno dihal in stokal.
"Ne glej nikogar zdaj, samo hodi," sem govoril in ga skoraj povlekel za sabo.
Pritličje je oživelo. Gledal sem pred sabo in togo hodil.
Slišal sem glas: "Stani tamo", pa nisem niti trznil.
Še nekaj korakov in zunaj bova.
Hodi, hodi, sem govoril pri sebi. Pri izhodu sem s kotičkom očesa ujel starejši par, ki je v naglici
prišel iz smeri restavracije. Kri mi je zaledenela v žilah. Saj to ni mogoče! Imam privide ali se mi
meša? General z ženo. Stresel sem z glavo, odrinil vrata in stopil na plano. Andrej je prišel takoj za
mano. Brezglavo je stekel v svojo smer. Jaz sem se obrnil proti parku in pospešil korak. Hotel sem
steči, pa sem se zadrževal. Kriki izpred hotela niso napovedovali nič dobrega. Prvi prvi klopci sem
stekel, kar so me nesle noge.
Pot bega sem imel naštudirano. Preskočil sem ograjo iz žive meje in zavil v prvo ulico. Tekel sem po
ulici do prvih vhodov. Zavil sem v prvi vhod in na drugi strani skozi dvorišče. Na koncu dvorišča sem
se povzpel na lopo. Skočil sem na sosednjo lopo in se razgledal. Potem sem se spustil na drugo
stran. Končal sem na zapuščenem dvorišču, kjer je bilo polno smeti. Dvorišče je pripadalo
zapuščeni hiši, kjer so se zbirali brezdomci in narkomani. Poiskal sem zavetje in razdrl pištolo. Dele
sem obrisal in jih zmetal v grmovje. Obrisal sem še dušilec in ga zalučal stran. Iz torbe sem vzel
škorpijona, vstavil krajši okvir in ga repetiral. Nato sem ga pospravil v torbo in odšel.
Iz zapuščenega dvorišča sem se napotil proti Boštjanu. Slišal sem zavijajoče sirene rešilnega vozila.
Za trenutek sem pomislil na to, kako gre Andreju. Ko sem preplezal ograjo in skočil na sosednje
dvorišče, sta mimo mene švignili dve policijski vozili. Izognil sem se glavne avenije in hodil po
stranskih ulicah. Imel sem slab občutek, da se je lov začel.
Na koncu ulice sem zagledal iskano vozilo. Boštjan ga je preparkiral, zato sem sprva okamenel, ko
ga nisem zagledal. Skoraj stekel sem do avta in odprl vrata. Boštjan je speljal brez pozdrava. V avtu
je imel radijsko zvezo, naravnano na kanal beograjske policije. Slišala sva, da se jim dogaja.
Medtem, ko je Boštjan vijugal proti bazi v Novem Groblju, sem slekel majico in oblekel novo. Pot
do baze se mi je zdela neznansko dolga, Boštjan pa tudi ni vozil po najkrajši poti. Križaril je po meni
neznanih ulicah in v vzvratnem ogledalu opazoval dogajanje. Končno je zavil v znano ulico. Pred
vrati ograje sva se za trenutek ustavila. Hip kasneje nama je Dare odprl vrata.
Videl sem, da drugega avta še ni. Presenečeno sem zazijal, ko se je pojavil Miha. Prepričan sem bil,
da je nekje okoli hotela. V trenutkih pred akcijo sem popolnoma pozabil nanj in njegovo vlogo.
- 54 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Jezno sem vprašal, zakaj ni pred Bristolom. Odgovor me ni presenetil. Hinko je zadnji hip spremenil
ukaz in ga poslal v bazo. Dare mi je hotel nekaj povedati, pa sem ga odrinil. Skoraj stekel sem v
hišo in se zaklenil v kopalnico. Slekel sem cunje in stopil pod tuš. Odprl sem vodo in se sesedel. Ne
vem, koliko časa je voda tekla po meni. Najbrž bi še sedel nepremično pod ledenim curkom, če ne
bi nekdo tolkel po vratih. Obrisal sem se in stopil ven. V sobi sem oblekel sveže cunje in padel na
posteljo. Opazil sem, da se ves tresem.
Dare je besno stopil v sobo in tečnaril: "Koliko časa naj te še čakamo?"
Nisem vedel, kaj hoče od mene. Najbrž ne pričakuje, da bom šel zdaj pisat poročilo. Vstal sem in
stopil za njim. Skozi okno sem videl avto, ki ga je pripeljal Robi.
Iz kuhinje so se slišali povišani glasovi in prepir.
"Kaj imate?" sem jezno vprašal, ko sem stopil v kuhinjo.
Že prizor mi je govoril, da je nekaj hudo narobe. Hinko je bil zaripel v obraz, Andrej pa kot iz
drugega planeta.
V kuhinjo je stopil še Dare in skoraj cinično siknil: "Zamočila sta na celi črti."
Nisem vedel, o čem govori. Gledal sem ostale prisotne, kaj to pomeni. Zamočila?
Hinko je gledal v tla in končno izdavil: "Hočevar je živ."
Nisem verjel, kar sem pravkar slišal. Kako je mogoče, da je preživel? Torej nisem imel prividov v
avli hotela. Gledal sem Andreja, on pa se je izmikal vsem pogledom.
Hinko je nadaljeval: "V sobi je bil generalov sin, popoln kaos je zdaj tam."
Potem je nadaljeval: "Zaenkrat je živ, a v kritičnem stanju."
Sedel sem na prost stol in prižgal cigareto. V tem je nekdo pripeljal pred hišo. Bil je Boban. Prinesel
nam je sveže informacije. Mrtvec in hudo ranjen v hotelu Bristol. Policija in vojaška varnostna
služba sta zasedli hotel. Res je prišlo do katastrofalne napake. V sobi je bil devetnajstletni sin
generala Hočevarja. Potem je nastala mučna tišina.
"Nekdo bo to moral javiti v Ljubljano," se je čez čas oglasil Dare.
Vsem je bilo jasno, da bo minister Janša ponorel. Dare in Hinko sta začela obdelovati Andreja. Sam
nisem bil mnenja, da je Andrej karkoli zamočil. Hinko nama je dal znak, da je general v sobi, Boban
je potrdil enako. Potem se je zgodilo. Andrej je bil najbrž napet kot struna in je sprožil takoj, ko so
se odprla vrata.
Pomislil sem nase in kako bi reagiral, če bi vrata odprl kdo drug. Težko rečem, najbrž bi sprožil
takrat, če ti potrdijo, da je tarča v sobi, če ti potrdijo, da bo tarča odprla vrata.
Andrej ni rekel niti besede. Nemo je sedel, ko je Dare pametnjačil o katastrofalnih posledicah
napake. Hotel sem vedeti, kdo je potrdil, da sta tarči v sobah.
Kar smo razjasnili v naslednji uri, je bilo šokantno. Boban je dal znak, da sta tarči v sobah. Ni ju
sicer videl, ker se ni izpostavljal. Je pa opazoval omaro s ključi. Ko je opazil, da ključa 119 in 121
manjkata, je sprožil akcijo. Kar se mene tiče, je Boban krivec za tragično napako. Nisem mogel
verjeti, da je tako lahkomiselen diletant. Pri vseh njegovih izkušnjah bi človek pomislil, da je to
storil namerno.
Hinko in Dare sta mu takoj skočila v bran:
"Andrej je kriv, Andrej je kriv! Kako, da se mu ni ustavil prst na sprožilcu?"
Obkladanje s krivdo in prerekanje 'kaj bi, če bi', je preseglo meje zdravega razuma. Andreju je bilo
dovolj. Vstal je in brez besed odšel od mize.
Spomnil sem se, da je bil Miha v zadnjem trenutku umaknjen. Zahteval sem pojasnilo. Marsikaj je
smrdelo pri vsem skupaj. Naenkrat se vsi skušajo oprati krivde. Ostalo pa je vprašanje, kdo bo
obvestil Ljubljano. Nisem hotel biti tisti, ki bo novico sporočil ministru Janši, njegovo naglo jezo in
izpade sem predobro poznal. Prikladno bi bilo, če bi na telefon dobil šefa kabineta Zvera. Njemu bi
prepustil, da nese vroče žemlje Janši. Niki Dolinar pa kaj takega nismo smeli razlagati, Janša bi
znorel, če bi jo vpletli, ona pa bi najbrž omedlela s telefonom v roki. Nisem pa tudi hotel, da bo
klicatelj vse zvrnil na Andrejeva pleča.
- 55 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Pričakovano je obveljala Daretova, ostali smo se morali strinjati, da v Ljubljano pokliče on.
Dare je bil na vratih, da gre poklicati v Ljubljano.
Takrat je v moji sobi odjeknil strel. Obstali smo kot vkopani.
Vonj po smodniku in zlovešča tišina...
11.
PREPAD
21. november 2012
Nekaj sekund se ni premaknil nihče.
Potem je Dare prišel od vrat in kot v transu zavpil: "Andrija, Andro, ej."
Tišina... Miha je stopil do vrat moje sobe.
Za trenutek je postal, potem je prijel za kljuko in odprl vrata. Odkimal je z glavo in zaprl vrata nazaj.
Potem se je sesedel na tla. Vsem v hiši je bilo jasno, kaj se je zgodilo.
Spet me je začela obhajati neprijetna slabost. V trenutku sem imel usta suha, grozljivo suha. Vode,
samo vode. Stekel sem v kuhinjo in odprl pipo. Z roko sem zajemal vodo in pil, tako hlastno, kot
obupanec v puščavi.
Na kuhinjski mizi je ležal škorpijon M84. Zaslišal sem korake na hodniku. Dare je hotel brez besed
oditi iz hiše. Dovolj mi je bilo vsega, njegovih igric, ki so pripeljale do tragedije katastrofalnih
razsežnosti. Dva mrtva in eden smrtno ranjen je trenutna bilanca beograjske misije. Ponorel sem.
Prijel sem za škorpijona in stekel za Daretom.
"Kam hitiš Darko, kam?" sem zakričal nanj na stopnišču hiše.
Dare se je prestrašen ustavil.
Vanj sem naperil orožje in ga nagnal nazaj v hišo.
"Nikamor ne greš, dokler ne razčistimo nekaj stvari. Marš noter," je vrelo iz mene.
Dare se je pohlevno vrnil v kuhinjo. Sedel je za mizo. Roke so se mu tresle, da ni mogel držati
cigarete. Razmišljal sem, zakaj ga izdajajo živci. Zaradi šlamparije v hotelu, ki je ni zakrivil mrlič v
sosednji sobi?
Boban je prišel za nama v kuhinjo. Ostali so še kar stali na hodniku, Miha je jokal na tleh. Boban je
prvi odprl usta.
"Za začetek odloži orožje," je pogledal vame in hotel nadaljevati.
"Tebe, svinja nesposobna, bi moral prvega preluknjati," sem kričal nanj in repetiral škorpijona.
Ostali so spoznali, da je vrag odnesel šalo. Tako sem bil besen na tega udbovskega diletanta, ki
nama je dal znak za začetek akcije, da bi ga bil sposoben tisti trenutek ubiti. Niti za trenutek nisem
dvomil, zakaj je Andrej končal svoje življenje. Imel sem občutek, da stojimo na pragu pekla. Cela
hiša se je majala na robu in lovila ravnotežje, da ni zgrmela v prepad, imenovan pekel. Bes, nemoč,
solze, nekdo je bruhal, svet se je tisti trenutek sesuval v meni. Mahal sem pred nosom Bobanu z
orožjem, ko so mi ga kolegi izpulili iz rok. Trije so me podrli na tla in me pritiskali k tlom.
Dušilo me je, nisem mogel do glasu, da zakričim: "Prasci, dol z mene!"
Končno so toliko popustili, da sem prišel do zraka in glasu. Obljubil sem, da se bom pomiril.
Obljubil sem, da bom Bobana pustil pri miru. Vstali so z mene in s strahom opazovali, kaj bom
storil. Ničesar nisem storil, bil sem živ mrlič. Psihično uničen. Slišal sem zvok ključavnice, nekdo je
zaklenil vrata. Koraki od vrat do kuhinje so mi kot zvonovi odzvanjali po glavi. V kuhinjo je stopil
Hinko.
Pri vratih je postal, očitno zajel zrak in nas nagovoril: "Nihče ne gre iz hiše do nadaljnjega."
"Kdo si mi ti, pezde udbovsko," sem zakričal nanj.
Hinko je preslišal moj izpad in ponovil svoje besede. Meni je bilo vsekakor prav, da se nihče ne
gane. Ni pa mi bilo prav, da Hinko prevzema stvari v svoje roke. Konec koncev, kdo pa je on?
Neformalni Daretov učitelj in očitno poslan, da pomaga z izkušnjami. Poleg tega, da nas nadzira in
poroča Janši.
- 56 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
O Bobanu sem povedal vse, izkazal pa se je kot diletant. Ostali smo bili uslužbenci ministrstva za
obrambo, pripadniki 1. specialne brigade Moris. Kaj bo meni honorarni špijon bivše UDBE solil
pamet in ukazoval.
Hinko je ignoriral moje nerganje. Boštjanu je ukazal, da se sprehaja po hiši in nadzira okna. Robija
je poslal k vhodnim vratom, da je skozi okno nad vrati nadziral ulico in pristop k vratom ograje.
Očitno je bilo, da se Hinko boji, da je baza kompromitirana. Meni je bilo vseeno, če kdo napade to
prekleto hišo. Opazoval sem dogajanje v hiši, premaknil pa se nisem za milimeter. Obsedel sem v
kuhinji in zrl v prazno.
Ne vem, koliko časa je minilo, ko sem sedel brez besed. Na vprašanja nisem odgovarjal. V mislih
sem stokrat ponovil situacijo iz hotela. Potem sem se nehal mučiti. Kar je, je.
Dare je prisedel in zinil nekaj v smislu: "Kaj pa zdaj?"
Molčal sem še naprej. Zdaj me sprašuje, kaj pa zdaj. Dokler ne pride do katastrofe, je najbolj
pameten. Zdaj pa čaka, da se nekdo spomni rešitve. Žal tukaj rešitve ni več. Mrtvih ne bomo
obudili. Živeli bomo s tem bremenom, če se bomo živi izvlekli od tod.
Brez besed sem vstal in odšel iz kuhinje. Pred vrati moje sobe je stal Boban. Postavil se je pred
mene in mi preprečil vstop v sobo.
"Ne glej tega, pojdi stran," me je poskušal odvrniti, da stopim v sobo.
Odrinil sem ga in odprl vrata. Stopil sem v sobo in dvignil pogled. Prizor, ki sem ga zagledal, me
preganja še danes. Bremena naloge in posledic Andrej ni prenesel. Pognal si je kroglo v glavo. Vzel
sem rjuho s svoje postelje in ga pokril. Kaj se je takrat dogajalo v meni, težko opišem z besedami.
Stal sem nekaj časa v sobi, dokler me ni nekdo prijel pod roko in pospremil iz sobe.
V kuhinji je bila zbrana vsa ekipa.
Hinko je smrtno resno povedal, da se bomo potuhnili za nekaj dni.
"Ko se zadeva umiri, se bomo ločeno vračali v Slovenijo."
Dlje v svojem govoru ni prišel. Grobo sem ga prekinil, prevrnil stol in začel kričati nanj:
"Potuhnili, skrili, pobegnili, pa kaj še, posranec. Kaj je z našo misijo? General Hočevar je še vedno
živ. Kdo ga bo zdaj pospravil ali naenkrat ni več državni sovražnik?"
Vprašanja, na katera ni bilo odgovorov, so vrela iz mene.
"Kaj bomo s truplom v sosednji sobi?" sem hotel vedeti.
"Znebili se ga bomo," je bil kratek Boban.
Znebili? Nisem vedel, kaj misli s tem. Nikoli ni bilo govora o tem, kaj storiti, če pride do tega.
Molčal sem in razmišljal, medtem je Boban postal žaljiv.
"Ti bi poklical pogrebno društvo, najraje Topaloviće."
V tistem trenutku bi ga ustrelil, če bi imel orožje v roki. Brzdal sem čustva in temperament, da se
nismo pobili med seboj. Hinko in Dare sta mirila situacijo.
Dare je predlagal, da pove vsak svoj predlog. Mene je njegova izjava spet pogrela.
Če bi bile stvari jasne in odkrite, potem se ve, kdo daje ukaze. V vojski ni nobenega
samoupravljanja in podajanja predlogov, sicer to ne bi bila vojska. V vojski je jasno, kdo je
poveljnik in kaj poveljnik počne.
Izzival sem Dareta, da prevzame odgovornost. V obraz sem mu vrgel, da nam je nadrejen, dvojica
tukaj pa sta civila. Njiju ne bom poslušal niti sekunde več.
"Kaj bi rad od mene?" se je izvijal iz primeža Dare.
"Končajmo misijo, pospravimo Hočevarja in ta dva nesposobneža."
Boban in Hinko sta prestrašeno strmela vame. Najbrž sta ugibala, če mislim resno. Jaz sem bil v
tistem trenutku smrtno resen. Imel sem zlovešč občutek, da od tu ne bomo prišli živi. Za krvavi pir
v hotelu sem krivil oba. Andrejeva zapečatena usoda je bila mora vseh.
Na koncu je prevladal razum, da se med seboj ne moremo pobiti. Zaradi nastale situacije je bilo
nujno, da nekdo pokliče v Ljubljano. Za nastalo situacijo in nadaljnje korake bo moral odgovornost
prevzeti minister Janša. On nas je poslal po teh opravkih.
- 57 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Dileme okoli tega, kdo bo poklical Janšo, ni bilo. Dare. Ob izrednih dogodkih sva imela oba nalogo,
da obveščava ministra. Verjetno ga je obveščal še kdo, tokrat pa ga ni hotel nihče, vsaj tako sem bil
prepričan. Dareta sem potegnil na stran in mu povedal, da greva oba.
"Dokler se ne vrneva, ne bo šel nihče nikamor."
Razmišljal sem, da bi Bobana in Hinka kar zvezal, dokler se ne vrneva. Dare je odkimaval in
prestrašeno pogledoval proti kuhinji. Poklical sem Robija in Miha, da se nama pridružita.
"Dokler se ne vrneva, ne gre nihče iz hiše," sem jima zabičal.
Oba sta bila na trnih, molčala sta in naju gledala. Vedel sem, da smo prišli do razpotja. Med
vrsticami sem jima namignil, da je možno, da je nekdo želel takšen razplet. Nisem želel, da v času,
ko naju z Daretom ne bo, Boban in Hinko kam izgineta, ali komurkoli dajeta navodila.
Odšel sem v kuhinjo in ostali trojici povedal dejstva. Boban je skočil iz stola kot poparjen.
"Nečeš ti meni naređivat," je pobesnel.
Preslišal sem njegov preskok na materin jezik. Ker je Hinko molčal, sem se posvetil Bobanu.
"Ko se vrneva, bomo govorili naprej. Do takrat se hihče ne premakni nikamor," sem bil nesramno
predrzen.
Požugal sem mu s pištolo, on pa se je zaničljivo nasmehnil. Nisem vedel, kaj naj si mislim.
Z Daretom sva zapustila hišo, čeprav sem imel hudo slab občutek. Vzela sva ZX-a in se odpeljala
proti centru.
V bližini pošte sva pustila avto in se peš sprehodila do pošte. Na pošti običajna gneča. Postavila sva
se vsak v eno vrsto. Slabe pol ure je trajalo, da je Dare prišel na vrsto. Zapustil sem svojo vrsto in se
mu pridružil v kabini.
"Boš ti govoril," me je vprašal Dare.
"Kar ti daj," sem se izognil neprijetnemu opravilu.
Dve minuti kasneje je dobil zvezo z Ljubljano. Nekaj časa je trajalo, da je Dolinarjeva našla ministra
Janšo. Dare mu je brezbarvno zrecitiral situacijo. Potem je molčal, kimal in se potil. Iz slušalke se je
slišalo nerazločno vpitje. Dare je v glavnem molčal, ali pa odgovarjal z 'razumem' in 'ja'. Čeprav
nisem slišal, kaj kriči Janša na Dareta, sem razumel bistvo.
Deset minut je trajal pogovor z Ljubljano, potem je Dare preznojen in izmučen odložil slušalko.
Presenečen sem bil, da je ta pogovor potekal brez zaščite, rekel pa nisem nič.
Odšel sem poravnat znesek do blagajne, Dare pa me je počakal zunaj. Ko sem se mu pridružil, sem
hotel vedeti vse, kar mu je Janša tulil v telefon. Dare je molčal. Hodila sva proti avtu. Čakal sem, da
odpre usta.
Dare je še kar molčal. Pred avtom se ni ustavil, temveč je nadaljeval hojo. Presenečen sem hodil za
njim.
Potem se je nenadoma ustavil in izjavil: "V avtu ni varno, gotovo je ozvočen."
Povedal mi ni nič novega. Če bi bil avto čist, bi bil presenečen, tako pa nisem bil. Dobil pa sem
občutek, da se izogiba konkretnih odgovorov.
Prehodila sva še nekaj metrov, potem sva se ustavila.
"Poslušam," sem postal zoprn.
Dare se je odkašljal in povedal, kar sem slutil.
"Janša je bil že obveščen o dogodkih v Beogradu. Dva čistilca sta na poti v Beograd," je nadaljeval.
Molčal sem in čakal nadaljevanje. Dare si je vzel čas in prižgal cigareto. Ker je še kar molčal, mi je
bilo dovolj.
"Kaj bomo z Andrejem," sem izustil potiho.
"Čistilca bosta poskrbela za to," je mirno odgovoril Dare.
Čistilca? Presenečen sem razmišljal, kaj ima Janša v glavi. Kaj pomeni čistilec? Mislil sem, da smo
mi čistilci. Mi smo prišli počistiti z izdajalci, ali pač ne? Dare je zamišljeno kadil, jaz pa sem ugibal
sam pri sebi.
Čisto možno, da je še nekdo v Beogradu. Ene vrste Lovšinovi čistilci so že odpeljali Dragana.
- 58 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
V devetdesetih, ko se je plamen vojne razširil po bivših republikah Jugoslavije, ni bilo enostavno
potovati, sploh pa ne v Beograd. Pri sebi nisem verjel, da je Janša koga poslal iz Ljubljane. Kdor bo
prišel, je že tukaj.
"Greva?" sem vprašal Dareta, ko je odvrgel čik.
Dare se ni premaknil.
Neodločno je mencal, potem pa izjavil: "To še ni vse."
Zdaj sem ga imel dovolj. Stresel sem ga za rame in ga pogledal v oči.
"Kaj je, Dare, kaj je še?"
Dare je globoko zajel zrak in potem izdavil: "Janez je naročil, da likvidiramo Bobana."
12.
IZDAJA
26. november 2012
Zastal mi je korak in dih. Imel sem občutek, da sanjam, da je vse skupaj igra partizani in švabi. Ko
bo mama poklicala k večerji, bo igre konec. Stekli bomo vsak proti svojemu domu, največji strah pa
strgane hlače. Žal ne sanjam, tole ni nedolžna otroška igra.
Prijel sem Dareta pod roko in ga skoraj odvlekel na parkirišče. Med parkiranimi avtomobili sem ga
stresel za rame, pogledal v oči in še enkrat vprašal: "Kaj ti je Janša naročil?"
"Da pospraviš Bobana," je zajecljal Dare.
"Da pospravim Bobana?" sem ponovil za njim.
Skoraj prepričan sem bil, da mu Janša ni eksplicitno naročil, kdo naj ga poči. Dare je za nalogo
enostavno določil mene. Nisem bil prepričan, če minister Janša ve, kaj se tukaj dogaja. Za trenutek
sem pomislil, da se je ministru v Ljubljani najbrž zmešalo. Kakšne umazane igre in enormni vložki
so v ozadju, da minister Janša odstranjuje nasprotnike? Kdo bo naslednji?
"In ko ti naroči, da počiš mene?" sem presenetil Dareta.
"Zakaj bi to naročil?" se je izvijal Dare.
Nisem vedel, če je res tako naiven, da ne dojame. Minister Janša očitno misli odstraniti vsakega, ki
mu lahko usodno škoduje. Po dogodkih v nemškem pristaniškem mestu in Ljubljani nisem več
dvomil, kakšna je naša vloga. Janša je rad poudarjal odličnost Mossada in njihov pregon in
pobijanje vpletenih v poboj židovskih športnikov na olimpijadi v Münchnu.
"Ko se država znajde v nevarnosti, ko je v nevarnosti njen obstoj, takrat so dovoljena vsa sredstva.
Takrat nastopite vi," nas je minister Janša nagovoril, preden smo odšli na lov za albanskima
državljanoma.
Takrat smo verjeli, da nas ščiti zakon in država. Prepričani smo bili, da nekje obstaja zakon, ki
dovoljuje obrambnemu ministru ustanoviti skupino znotraj specialne brigade Moris. Skupino, ki je
najbolj tajna, nevarna in nad vsemi zakoni. Minister Janša nam je ob priložnosti dejal, da samo svet
za nacionalno varnost lahko odobri tovrstne akcije. Danes vem, da nas je grdo zavajal in izkoriščal
za lastne interese.
Na tistem parkirišču v Beogradu sem resno razmišljal, da ne bom živ prišel domov. Kdo mi
garantira, da naslednja krogla ni namenjena meni? Boban mi je bil neznanka od začetka, ko se je
pojavil. Bivši likvidator UDBE in novodobni inštruktor. Očitno si je poiskal novega gospodarja,
našega obrambnega ministra. Kaj imata onadva med sabo, si nisem mogel predstavljati. Jasno pa
mi je bilo, da mora po tem polomu ali izdaji izginiti. Isto mnenje sem imel o Hinku, vendar je bil to
Janšev preverjen zunanji sodelavec. Ni bilo za pričakovati, da bi Janša zahteval še njegovo glavo.
Sprehodila sva se do konca parkirišča in sedla na robnik. Načrt sva morala narediti. Preden sva se
karkoli dogovorila, sem ga še enkrat opozoril, da ne bi kadarkoli uperil cevi orožja proti meni. Dare
se je smehljal, jaz pa sem bil smrtno resen. Ni mi bilo do šale. Prižgala sva obvezni cigareti in začela
s predlogi.
- 59 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Dare je bilo prepričan, da je najbolje improvizirati. Da naj začnem čistiti orožje, da Boban ne bo
pozoren na orožje, potem pa naj ga ob priliki hinavsko počim. Dare se je vživel v filmske scenarije.
Eden od predlogov je bil, da počakam, da bo sedel za mizo. Potem mu pridem za hrbet, mu
nastavim pištolo na tilnik in obvezno zinem: "Janša te pozdravlja."
In ga počim. Poslušal sem Dareta in njegovo nakladanje.
"Še pozdrav naj mu zrecitiram?"
Mimo naju sta švignila dva policijska avtomobila. Nelagoden občutek mi je prežel telo. Glavo sem
stisnil med rame in gledal dol. Cesta je bila oddaljena več deset metrov od kraja, kjer sva sedela na
parkirišču. Ni bilo možno, da bi naju s ceste kdo videl. In če že, zakaj bi se ustavljali zaradi naju?
Bil sem v stresnem stanju in bližina policije ni blagodejno vplivala na moje počutje. Predvsem pa mi
niso dišali Daretovi predlogi.
Bil sem mnenja, da obvestiva ostale o tem, kaj se bo zgodilo in zakaj. Bojazen, da bo kdo potegnil
orožje in streljal name, je bila realna. Vsi so živčni, neprespani in pod stresom. Lahko bo kdo mislil,
da se mi je utrgalo, če pred vsemi ustrelim Bobana. In bo pokol. To bi bila najslabša možnost od
vseh slabih.
Boban pa tudi ni nekakšna ovca, najbrž je vseskozi na preži. Če nima čiste vesti ali dela za drugega
gospodarja, bo zelo pozoren, če bom vrtel orožje po rokah. In čisto možno je, da ima kritje, če je
vrinjen agent. Morda je celo ozvočen? Marsikaj mi je hodilo po glavi v tistih minutah.
Dareta sem vprašal še nekaj podrobnosti. Njegovi odgovori so bili tako neodločni in previdni, da
sem sklenil še sam poklicati v Ljubljano. Poleg tega sem obljubil mami, da jo pokličem vsaj enkrat
na teden, da ni v skrbeh zame. Tudi klic punci ne bi bil škodljiv.
Preden sem Daretu omenil, da bova šla še enkrat na telefon, me je zanimalo še nekaj. Kaj bomo z
Andrejevim truplom? Ko sem Dareta vprašal, kaj o tem pravi minister Janša, me je odgovor šokiral.
Spet me je obšla slabost, sililo me je na bruhanje, v meni se je nabiral bes. Razbil bi Daretu obraz in
za vse večne čase izbrisal ta debilni nasmešek. Nisem mogel verjeti, da Janši samo kima in pritrjuje.
"Trupla se moramo rešiti in onemogočiti prepoznavo," je bil odgovor, ki me je skoraj sezul.
Če so zvezanega Dragana živega spravili čez nekaj mej, bodo tudi eno truplo umrlega kolega na
dolžnosti. Zasluži si dostojen pogreb in slovo od svojcev. Očitno minister Janša ni pričakoval, da
bomo imeli smrtne žrtve na naši strani. Na jok mi je šlo od vsega. Nikjer mame, da pokliče k večerji
in konča tole moro. Prijetno poletno sonce je bilo v zatonu. Pogledal sem na uro in pomislil, kaj se
dogaja v Ljubljani. Daretu sem pomignil, da mi sledi.
Spet sva hodila proti pošti. Tokrat sem ga prosil, da počaka zunaj. Nisem želel, da zbujava
pozornost. Samo upal sem, da je minister Janša še v kabinetu, v času trajanja operacije naj bi bil
vedno dosegljiv.
V bližini kabineta je imel mini stanovanjce s posteljo in tušem. Tam je ponavadi bival, kadar je bila
kakšna pomembna operacija v teku. Sobo in posteljo poleg kabineta je preizkusila novinarka
Rosvita Pesek, ki je kasneje rodila Janševega nezakonskega otroka. Ostale obiskovalke so očitno
poskrbele za zaščito, sicer bi bil na Pentagonu hitro vrtec.
Pred mano sta v vrsti stala dva vojaka JA. Bil sem prepričan, da bo telefon zaseden vsaj pol ure, če
pride vojak na telefon. Zamenjal sem vrsto, odločitev se mi je obrestovala. Deset minut kasneje
sem stal sam v kabini. Oglasil se je Milan Zver. Vsiljeno prijazen je povedal, da je minister odšel.
Potem je očitno pokril slušalko in Niki Dolinar povedal, da kličem jaz.
Uspel sem slišati, da je Dolinarjeva skoraj kriknila: "Grem po Janeza."
Šef kabineta obrambnega ministra Milan Zver se je odkašljal v telefon in dejal:
"Imaš srečo, minister je še tu nekje."
Med čakanjem na ministra Janšo sem pripravil scrambler. Vnaprej sem namestil mikrofonček
snemalnika na scramblerjev zvočnik in sam pri sebi dejal:
"Razločno govori, dragi Janez, da te sliši cel svet."
Vedel sem, da mi bodo posneti pogovori nekoč reševali glavo.
- 60 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Minister Janša me je pustil precej dolgo čakati ali pa sem imel občutek, da se vsaka sekunda vleče
kot ura. Končno sem slišal ropotanje in škrtanje na drugi strani.
"Ja," je izustil minister Janša.
"Nameščam zaščito," sem bil kratek.
Slišal sem, da je Janša zaklel in nekomu zavpil, da zapre vrata. Potem je šaril po svojih predalih, da
je našel dragocen pripomoček. Nekaj trenutkov kasneje sem zaslišal potrditveni pisk. Vklopil sem
snemalnik in prisluhnil ministru.
"Kaj ni jasno?" je skoraj zarenčal name.
"Dare pravi, da ste ukazali..."
Sredi stavka me je minister Janša prekinil.
"Bobana likvidirajta, sicer bo škoda nepopravljiva."
Molčal sem in čakal nadaljevanje.
Janša je zajel zrak in nadaljeval: "Pogumno fantje, pogumno, država je ponosna na vas."
Janša ni izbral pravi trenutek za patriotske besede, vseeno pa me je njegov glas pomiril. Pogovor
sva končala v spravljivem tonu, čeprav sem bil na začetku pripravljen izreči marsikaj. Zadovoljen
sem bil, da sem iz njegovih ust slišal ukaz o likvidaciji. O Andreju se ni hotel izreči. Dejal je le, naj se
ne obremenjujem, da bodo že prišleki zjutraj poskrbeli za nered.
Pospravil sem scrambler in snemalnik. Kabino sem zapustil premočen kot cucek. Vročina je bila
neznosna, klime pa pošta ni imela. Plačal sem pogovor in odšel ven. Dare je nestrpno postopal
okoli pošte in pogledoval na uro. Skoraj stekel je k meni, ko me je zagledal.
Jezno sem ga pogledal in vprašal: "Koga je Janez določil, da poči udbovca?"
Dare je izmuzljivo zinil: "Naju."
"Točno tako, Darko. Naju, ne mene," sem bil zoprn.
Ni mi bilo do prepira z njim, ker sva morala ostati enotna. Žal je naneslo tako, da mu moram
zaupati in se zanašati nanj. Kdor Dareta pozna, ve, da je pri njem zaupanje kot trhla veja. Toda zdaj
ni bil primeren trenutek za razčiščevanja ali nove zamere. Napotila sva se proti avtu. Spomnil sem
se, da sem spet pozabil poklicati mamo. Najbrž je bolje tako, sem pomislil. Nisem bil v najboljšem
stanju, da bi poslušal še mamo in ji lagal, kje sem. Med hojo do avta sem Daretu dejal, naj se
domisli, kako bo Boban končal življenje.
"Janša je rekel, da bodo zgodaj zjutraj prišli v bazo," je nenadoma izjavil Dare.
"Kdo?" sem se presenečen ustavil.
"Kdo, kdo, čistilci iz Ljubljane," je bil odrezav Dare.
Smešno mi je bilo, kako Dare uporablja izraz čistilci. Kot da gre za ne vem kakšne skrivnostne in
nevarne tipe. Po vsej verjetnosti bosta prišla dva sodelavca iz Morisa, ki sta dobila to nehvaležno
nalogo. Po vsej verjetnosti niti ne vedo, zakaj gre ali pa se motim in bom presenečen.
Ko smo v kleti hiše Toneta Krkoviča, kjer je pozneje odprl gostilno Pri Grofu, zadrževali in
maltretirali različne osebke, smo videli čistilce na delu. Zaradi bojazni, da bi kdo od izpuščenih
prijavil ugrabitev in izsiljevanje, je Krkovič naročil čiščenje. Po čiščenju njegove kleti tudi
najodličnejši forenziki ne bi našli ničesar. Brat obrambnega ministra Rajko Janša je pripeljal
kombinirano vozilo in tri fante. Delo so opravili odlično.
"Misliš, da bo prišel Rajko z ekipo?" sem zbodel Dareta.
Dare je molčal. Brat obrambnega ministra mu je šel hudo na živce. Pravzaprav nam vsem, zaradi
sorodstva z ministrom, se je obnašal nemogoče. Ko sem ga jaz prvič spoznal, sem bil prepričan, da
gre za državnega sekretarja. Hodil je po pisarnah MORS-a, težil zaposlenim in diktiral šefu logistike
dr. Zagožnu. Dejstvo, da je brat obrambnega ministra, mu je odpiralo vsa vrata. Dobrodošel je bil
tudi na VOMO.
Ko sem izvedel, da je Rajko samo Janezov brat, se mi je vse skupaj zamerilo. Andrej Lovšin, Dušan
Mikuš in ostali so skoraj mirno stali, ko se je Rajko pojavil na VI. upravi. Brez sramu je zahteval
nekaj pištol in jih tudi dobil. Ni ga bilo junaka, ki bi poklical ministra in povprašal, kaj to pomeni.
- 61 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
"Rajko je drogeraš in pijanec," mi je zabrusil Dare.
Odgovor me ni zadovoljil, zato sem vprašal še enkrat:
"Nam minister pošilja brata pijanca, da ali ne?"
"Ne vem," je bil iskren Dare.
Skrajni čas je bil, da se vrneva v bazo. Odpeljala sva se proti Novemu Groblju. Vožnja mi je bila
prekratka. Razmišljal sem o Bobanu in ukazu ministra, da ga pospravimo. Strah in nelagoden
občutek sta mi zlezla v kosti. Opazil sem, da tudi Daretu ni prijetno. Dobil sem občutek, da je še
bolj prestrašen, kot jaz. Zapeljala sva v našo ulico.
Boštjan je odprl ograjo, da je Dare lahko zapeljal na dvorišče.
"Kaj novega?" sem vprašal Boštjana.
Odkimal mi je brez besed.
Medtem je tudi Dare zapustil avto in mi zašepetal: "Takoj ga zradiraj."
"Bom Darko, ne skrbi," sem zinil potiho in se napotil proti vratom.
13.
OBLJUBA
18. december 2012
Pred vrati sem repetiral pištolo. Vrnil sem jo za pas in vstopil v hišo. Še sam nisem vedel, kako bom
to izpeljal. Polglasno sem pozdravil, ko sem stopil na hodnik. Nasproti mi je prišel Hinko. Pokimal
sem mu in s kretnjo nakazal, naj ne sprašuje nič. Stopil sem v kuhinjo in s pogledom iskal Bobana.
Robi in Boštjan sta sedela za mizo, Bobana pa v kuhinji ni bilo.
Pokimal sem kolegoma in vprašal: "Kje je Miha?"
Boštjan je obrnil glavo proti vratom, ki so vodila na hodnik do sob. Stopil sem proti prvi sobi. Na
tleh pred mojo sobo je sedel Miha. Kot bi stražil mrtvega kolega, ki je končal svoje mlado življenje v
sobi za vrati. Brez besed sem ga potrepljal po rami. Potem sem stopil do naslednje sobe.
Boban je lahko le tu ali v stranišču. Z levo roko sem prijel kljuko, z desno roko sem prijel pištolo za
pasom. Spet se je vrnil pritisk, ki me je lomil v hotelu. Srce mi je razbijalo, roke sem imel potne,
sicer pa sem deloval hladno. Odprl sem vrata in vstopil. Soba je bila prazna. Zdrznil sem se in
odskočil, kot bi zaslutil past. Težko breme mi je naložil obrambni minister.
Dušilo me je, ko sem stopil nazaj na hodnik. Brez razmišljanja sem naglas poklical: "Boban."
"Vrne se kmalu," je iz kuhinje zavpil Hinko.
Vrne se kmalu? Zdelo se mi je, da me bo kap.
Jezno sem pridrvel v kuhinjo in vprašal: "Kam je šel?"
Hinko je skomignil z rameni in skoraj zajecljal: "Ne vem, rekel je, da rabi svež zrak."
Vse mi je bilo jasno. Boban je začutil, da so mu ure štete. Kristalno mi je bilo jasno, da ne poznam
ozadja in vseh ukazov, ki prihajajo iz Ljubljane. Najbrž je vedel, da ne sme ostati tu, sem razmišljal.
Stekel sem do vhodnih vrat in poklical Dareta. On je bil še bolj presenečen in razočaran, ko sem mu
povedal, da je šel Boban na sprehod. Zaklel je po kočevsko in pljunil po tleh. Vrnila sva se v hišo.
V kuhinji je Hinko takoj zahteval odgovore. Jaz sem molčal, Dare pa mu je pojasnil situacijo. Hinko
se je prijel za glavo, ko je slišal za ukaz o likvidaciji Bobana. Hodil je gor in dol in preklinjal Janšo. Bil
je prepričan, da je ukaz posledica ministrove paranoje. Obrnil se je k Daretu in ga začel
prepričevati, da naj ukaz ignorira.
Dare se je obrnil k meni in zinil: "Njemu je naročil, da ga pospravi."
Hinko se je spravil name. Poslušal sem njegovo nakladanje nekaj minut, potem sem temu naredil
konec. Zagrozil sem mu, da bo on naslednji, če bo rušil avtoriteto ministra Janše in miniral njegove
ukaze. Stvari so šle predaleč, da bi se šli razsodnike.
Spomnil sem jih, kdo smo in zakaj smo tu. Nekaj patriotskega nagovora in stanje v hiši se je
popravilo. Ponujeno cigareto je kasneje Hinko sprejel brez besed. Zvestoba do groba.
- 62 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Ker se Boban ni pojavil naslednji dve uri, se mi je oglasil alarm v glavi. Vsak trenutek lahko pride
nekdo drug namesto Bobana. Ker nisem poznal ozadja in kaj imajo v resnici z našim obrambnim
ministrom, je bilo mogoče vse. Sedimo torej kot ptički v kletki, če nam je Boban namenil
maščevanje. Pa še truplo imamo v hiši in kup orožja. Nemogoča situacija.
V kuhinjo sem poklical kolege, razen Boštjana, ki je bil zunaj na straži. Izrazil sem pomisleke in
bojazen zaradi Bobana. Potem sem postavil vprašanje, ki je ostale prikovalo na stole.
"Kaj bomo, če srbska policija obkoli hišo?" sem začel. "Predaja ali boj do smrti?"
Nastala je mučna tišina. Potem je Dare ugotovil, da sem nor.
"Kakšen boj do smrti," me je zbodel.
"Lepo se bomo predali in Janša nas bo po diplomatski poti vrnil domov," je zmagoslavno zaključil
po nekaj sekundah premisleka.
"Kar z diplomatsko pošto nas bodo vrnili," je duhovičil Hinko.
Potem je nastala tišina. Nikomur več ni bilo do zbijanja šal. Da gre vsak trenutek lahko hudo
narobe, je postalo jasno vsem. Predlagal sem, da takoj zapustimo hišo in pustimo opazovalca v
bližini. Če se do zjutraj nič ne zgodi, bo opazovalec počakal čistilce iz Ljubljane.
Po mojem predlogu je nastala dolga tišina, potem se je oglasil Hinko.
"Kam?"
Vsem je bilo jasno, da ne moremo kar pohajkovati po Beogradu in se prijavljati po hotelih. Vedel
sem, da sta kolega pred akcijo najela rezervno lokacijo. Zdaj pred Hinkom ni bilo več kaj skrivati.
Dogovorili smo se, da se takoj umaknemo iz hiše. Na hitro smo pospravili svoje stvari in jih odnesli
v obe vozili. Miha se je ponudil, da do zjutraj ostane v bližini in nadzira hišo.
Preden sem zaklenil sobo, sem se sklonil pod omaro in odlepil mapo z dokumenti. Ko sem vstajal,
mi je pogled obstal na luži krvi. Postalo mi je slabo. V sekundi se mi je odvrtel film spominov.
Andrej, ko sem ga prvič srečal, urjenja, zabave, akcije in na koncu smrt. Nerazumljiva poteza, ki je
sprožila niz nepredvidenih dogodkov.
Na hitro sem se pozanimal, kakšna je najeta rezervna lokacija. Samo upali smo lahko, da kot
večerni prišleki v najeto stanovanje ne bomo zbujali nepotrebne pozornosti. Predlagal sem, da v
stanovanje pridemo ločeno, vozila pa bomo pustili daleč stran. Nihče razen Hinka ni imel pripomb.
Tik preden smo odšli sem si premislil. V trenutku sem se odločil, da jaz ostanem v bližini hiše. Sebi
sem najbolj zaupal. Če se Boban vrne ali koga pripelje, bom sam najbolje znal odreagirati. Ko sem
to pojasnil ostalim, ni bilo pripomb. Najbrž si nihče razen mene ni želel ponoči ostati zunaj in čakati
v zasedi.
Ekipa se je odpeljala, jaz sem ostal. Motorola naj bi zagotavljala povezavo med nami, če bo seveda
potegnila do rezervne lokacije. V hit-packu sem imel še pištolo, rezervi okvir, ponarejen potni list
in kondome. Standardna oprema agenta na sovražnem terenu smo rekli temu. Vendar ti vsa
oprema in podpora tega sveta ne pomaga, če nisi iz pravega testa. Na žalost sem bil v beograjski
odpravi edini iz pravega testa.
Ulica je samevala. Sprehajanje gor in dol bi me lahko izdalo. Vrnil sem se do hiše in zadaj preplezal
ograjo. Na vrtu sem postavil stol v najtemnejši kot. Sedel sem v temi in čakal. Nadležni komarji so
me pikali, pa nisem imel nobene zaščitne maže. Prižgal sem cigareto in kadil iz dlani, da ne bi kdo
opazil izdajalskega žara cigarete. Minila je ura, zgodilo se ni nič.
Zdelo se mi je, da slišim glasove iz hiše. Zmrazilo me je ob misli, da v hiši leži truplo. Vstal sem in
pretegnil noge. Ura je bila skoraj polnoč. Naredil sem obhod okoli hiše in se vrnil na stol. Počasi me
je začel premagovati spanec. Trudil sem se napenjati oči, vendar zaman. Spanec me je premagal.
Ne vem, koliko časa sem spal na stolu, preden me je zbudil zvok avtomobilskega motorja. Stol je bil
moker od nočne vlage, jaz pa zmrznjen. Avto je ustavil nekaj metrov naprej od hiše. Motor je še
kar tekel, skozi ograjo sem videl snop luči. Potem je nekdo odprl vrata avtomobila in stopil na
cesto. Skočil sem iz stola in počepnil ob ograji. Slišal sem korake. Nekdo je prišel do vrat ograje.
Vlegel sem se na tla in čakal.
- 63 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Vrata se niso odprla. Koraki so se začeli oddaljevati. Z nabito pištolo v roki sem se splazil kot mačka
do vogala ograje. Poskušal sem se povzpeti in pogledati, kdo je na drugi strani. Zaradi visoke žive
meje, ki je obdajala ograjo, sem si premislil. Splazil sem se mimo vhodnih vrat in prišel do višine
avta na drugi strani. Napenjal sem ušesa, da bi ujel kakšen glas. Nič.
Avto na drugi strani je še vedno stal. Nekaj sem moral ukreniti, da vidim, kdo je na drugi strani.
Splazil sem se do konca ograje, do vogala na drugi strani. Splezal sem po vogalu in se dvignil. Na
ulici pred menoj je stal Golf. Pred avtom je stal tip, ki ga nisem še nikoli videl.
Napenjal sem oči, da bi videl, kdo sedi v avtu. Ulične svetilke so bile v večini razbite, zato nisem
videl ničesar, razen tistega, kar je osvetljeval snop avtomobilskih luči. Potem je v nočno tišino, ki jo
je kazil zvok motorja, zahreščala radijska postaja. Tip je segel za pas in nekaj odgovoril v postajo.
Nisem razumel, kaj je rekel, vedel pa sem, kaj to pomeni. Tip je policaj ali še kaj hujšega.
Stisnil sem se ob hladni beton vogala. Izdajalsko razbijanje srca me je spravljalo v obup. Imel sem
občutek, da se sliši do konca ulice. Samo želel sem, da avto odpelje. Tip je poleg avta stal še nekaj
trenutkov. Potem je odprl vrata in sedel v avto. Izdajalska luč v potniški kabini je osvetlila Bobanov
obraz. Poleg njega, je na zadnjem sedežu sedel nekdo v policijski uniformi. Tip na sovoznikovem
sedežu je bil v civilni obleki.
V meni je zavrelo. Izdal nas je. Torej je beograjski policiji jasno vse. V trenutku, ko je žarnica izdala
potnike, me je udaril plaz posledic. Golf je odpeljal v noč. Spustil sem se na tla in obležal v travi.
Goltal sem mušice, ko sem lovil zrak in gledal v vesolje. Naenkrat sem si zaželel proč, stran od tu.
Zvezde na nebu so me vabile, vendar sem hitro nehal sanjariti. Najbrž se v svoji rosni mladosti
nisem zavedal bremena, ki sem si ga naložil za vse življenje.
Minister Janša nas je poslal na to domoljubno misijo, ker je bila država in narod v nevarnosti.
Verjeli smo in odšli na to krvavo pustolovščino. In zdaj ležim na vrtu neznane hiše sredi Beograda.
Za vratom imam najbrž vso srbsko in jugoslovansko mašinerijo za pregon. Pričel sem se tresti. S
tresočimi rokami sem poiskal škatlico Marlboro. Hlastno sem prižgal cigareto. Vstal sem in se
sprehodil po vrtu.
Po glavi mi je rojilo tisoč misli. Tudi brez tega, da kogarkoli pokličem, mi je bilo jasno vse. Samo
kako naprej in koliko časa mi je ostalo nisem vedel.
Preden vzide sonce, mora Andrejevo truplo iz hiše. Preden sonce spet zaide, moram ubiti Bobana.
Vsako minuto, ko živi, smo v večjem dreku. Kar se je v nadaljevanju dogajalo, sem dvakrat
pojasnjeval pristojnim komisijam na obrambnem ministrstvu in Bučarjevi komisiji.
Cilj teh komisij je bilo pometanje pod preprogo. Zadnji kontakt z obrambnim ministrom je bil, kot
sem ga opisal. Naprej sem ravnal skladno z ukazom ministra Janše in prisego, ki smo jo imeli fantje
med sabo.
Po zvezi sem večkrat neuspešno poskušal priklicati ostale. Signal jih ni dosegel. Ura je bila tri
zjutraj, ko sem se vrnil v hišo. Poiskal sem nekaj rjuh in jih raztrgal. Iz njih sem naredil vrv. V
posteljno prevleko in dva platnena prta sem zavil Andrejevo truplo. Zraven sem jokal in preklinjal
Janšo. Moj želodec početja ni prenesel. Dvakrat sem prenehal z opravilom in šel bruhat na hodnik.
Truplo sem ovil in zvezal s trakovi rjuh. Ko sem iskal v kleti karkoli primernega, platno ali spalno
vrečo, sem zagledal kosilnico. Premetal sem klet in našel kanto z gorivom. Vedel sem, kaj mi je
storiti.
Oba avtomobila so fantje odpeljali. Na koncu naslednje ulice smo imeli kombi. Poiskal sem ključe,
ki so ležali v košarici na kuhinjskem pultu. Preden sem odšel po kombi, sem še enkrat poizkušal
vzpostaviti zvezo. Brez uspeha. Preplezal sem ograjo in odšel po kombi. Hodil sem sklonjen, vsak
meter sem večkrat pregledal. Ko sem prišel do kombija, sem najprej potrgal registrske tablice. Iz
avta, ki je bil parkiran nedaleč stran, sem snel tablice in jih namestil na kombi. Potem sem se
pripeljal ulico nižje. Kombi sem pustil za ograjo in se vrnil v hišo. Bencin sem zlil po tleh sobe,
hodnika in kuhinje.
Omotano truplo sem spustil skozi okno na vrt. Potem sem prižgal ogenj in zapustil hišo.
- 64 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Truplo sem odvlekel do kombija. Potem sem odpeljal nekaj ulic stran. Jutro se je bližalo in časa mi
je zmanjkovalo. Zveze s svojimi še vedno nisem vzpostavil. Pustil sem kombi na koncu parkirišča in
naprej odšel peš. V daljavi sem slišal sirene. Strah pred nadaljnimi dogodki je bil nepopisen.
Za trenutek sem pomislil, da bom tu končal svoje življenje. Ker ni bilo pametno, da ob tej uri hodim
po ulicah, sem poiskal zavetje. Podhod pod garažami je bilo primerno mesto. Dokler se ne zdani, si
nisem upal naprej.
Na trenutke sem bil tako obupan, da sem bil pripravljen končati življenje. Dan je prinesel tudi prvi
prišleke, ki so prihajali po avtomobile. Moral sem naprej. Ker sem hodil proti centru, sem dvajset
minut kasneje dobil signal. Oglasil se je Hinko.
Panično sem mu recitiral ključne informacije. Telegrafsko, vendar je razumel. Kamen se mi je
odvalil od srca, ko mi je povedal za lokacijo, kjer me čez trideset minut poberejo. Hodil sem naprej.
Izogibal sem se glavne ceste, hodil sem po čudnih ulicah, včasih sem prečkal kakšno dvorišče, smer
pa sem obdržal.
Pol ure kasneje sta me na dogovorjenem mestu pobrala Dare in Miha. Dare je panično postavljal
vprašanja. Na kratko sem mu pojasnil, kdo se je pripeljal pred hišo in kaj sem storil v nadaljevanju.
Miha je bil navdušen, Dare pa se je držal za glavo in molčal. Ni mi bilo jasno, kaj mu ni prav. Miha
je nato povedal, kar še nisem vedel.
"Bojan Hočevar, sin generala Hočevarja, je umrl na operacijski mizi."
Molčali smo vsi trije. Dare je vozil ven iz mesta. Zanimalo me je, kam sploh gremo.
Po kratki pomembni tišini, je Dare izustil: "Hine čaka ekipo iz Ljubljane, tja gremo."
Po polurni vožnji smo se ustavili. Na parkirišču bencinske črpalke, ki sicer ni obratovala, sem
zagledal znane obraze. Hinka sem skoraj ubil s pogledom, ostalih sem bil pa vesel. Trojici
sodelavcev, ki so prišli z Mitsubishijevim terencem, sem razložil, kje sem pustil kombi. Presenečen
sem bil nad njihovim poznavanjem terena. Bil sem vesel, da bo trojica, Ljubo, Ludvik in Lojz,
poskrbela za umrlega kolega. Ker so mi zagotovili, da bo truplo končalo doma, nisem postavljal
vprašanj.
Andrej je bil kasneje pokopan na domačem pokopališču v Mariboru.
Precej kasneje sem pred Bučarjevo komisijo izvedel, da je bila tudi ta trojica od začetka operacije v
Beogradu. Zaradi aktualnih dogodkov naj bi trojica prinesla ukaze iz Ljubljane, v resnici pa so
nadaljnje ukaze dobivali od ministra Janše po telefonu. Zaradi požiga hiše, ki je bila skrivna lokacija
vojaške obveščevalne službe naše države, sem bil sprva pohvaljen. V času ministra Kacina pa so mi
hoteli obesiti na pleča uničenje državnega premoženja. Vrnimo se v Beograd.
Dare in Hinko sta od trojice čistilcev dobila ključe nove lokacije. Pančevo je bilo oddaljeno približno
pol ure vožnje. Tam nam je VOMO najel manjšo kmetijo, pravzaprav manjše kmetijsko poslopje.
Uro kasneje smo spoznali Pančevo in tajno lokacijo.
Presenečen sem bil, da sta tam že bila dva stara znanca. Nepogrešljivi Cimerman, ki je očitno
najemal in urejal tajne lokacije in na smrt preplašeni direktor Lovšin. Slednjega je razganjalo od
panike. Najbolj ga je zanimalo, kaj sem v pogovorih povedal Bobanu. Ponorel sem. Prevrnil sem
nekaj stolov in Lovšina bi nokavtiral, če se ne bi vmešali sodelavci.
"Mene bo spraševal o njemu," sem kričal. "Tik pred akcijo sem ga prvič videl. Njemu se lahko
zahvalimo, da je Andrejevo truplo v kombiju. Kar je preveč, je preveč."
Ko sem se pomiril, smo dobili nova navodila. Potuhnili se bomo, potem pa nas bodo spravili iz
Srbije. Minister Janša je ukazal, da Bobana pod nujno pospravimo, General Hočevar pa je zaenkrat
prevelik zalogaj. Po neuspeli likvidaciji so poostrili varnost okoli njega. Jugoslovanske oblasti je
naenkrat začelo zanimati, zakaj želi Slovenija njegovo smrt.
Popoldan smo se organizirali. Lojz in Ludvik naj bi poskrbela za Bobana, ostali pa naj čakamo, da
nas umaknejo. Niti slišati nisem hotel, da sam nisem vključen. Po Andrejevem samomoru je zadeva
postala osebna. Bobanu sem hotel osebno razsuti možgane po beograjskem asfaltu. Ugovori, da
sem kompromitiran, da nas išče cela Srbija, mi niso prišli do živega.
- 65 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Uro kasneje smo bili dogovorjeni. Cimerman je prinesel peroksid in v kopalnici sem zamenjal videz.
Lase sem si skoraj zažgal, ker sem prepozno spral glavo. Koža me je pekla, da sem stokal in brisal
solze. Rezultat ni bil tak, kot sem pričakoval. Namesto blond sem bil rumenkasto blond, kot
kanarček.
Zvečer smo izvedeli, da je Boban pod varstvom srbskega MUP-a, trenutno pa je na vojaškem
poveljstvu na ulici Kneza Miloša. Razmišljal nisem niti sekundo, ko sem izvedel informacijo. V
Pančevu smo ostali člani stare ekipe, Miha pa je z dvojico odšel poskrbet za kombi in kolegovo
truplo. Dare, Robi in Boštjan so ostali v Pančevu. Lovšin in Cimerman sta prav tako odšla. Hinko naj
bi skrbel za red v novi bazi. Vsi, razen Lojza, smo bili vsi izdani in iskani. Zato je veljalo strogo
navodilo, da se ne hodi iz hiše. Strah, da bodo jugoslovanski časopisi objavili naše slike, je bil
upravičen.
Lojz ni imel pripomb, ko sem takoj hotel nazaj v Beograd. Hinko nama je v hiši izročil precej
močnejše orožje, Ingram 9 mm. Navdušen sem pospravil igračko v Opel Vectro, ki jo je pustil
Cimerman. Nekaj trenutkov kasneje sva se odpeljala. Lojz je vozil, jaz pa sem se igral z orožjem.
Kmalu sva bila v Beogradu. Načrt sva imela preprost. Na ulici Kneza Miloša bova parkirala in
opazovala objekt. Ko se pojavi Boban, bova odvisno od situacije improvizirala. Pričakovala sva, da
ga bodo od tam odpeljali z avtom. Če bo tam prenočil, bova čakala vso noč, dokler se ne pojavi.
Pripravljena sva bila pobiti vso spremstvo v avtu, če bo potrebno.
Nad Beograd se je spuščal mrak, ko sva zavzela položaj na ulici Kneza Miloša. Pregledal in repetiral
sem pištolo, Ingram pa je pripravljen na ognjen izbruh ležal pod sedežem. Čeprav je bila že tema,
je bilo okoli generalštaba JA vse svetlo. Reflektorji so osvetljevali oba vhoda in parkirišče. Vojak pri
zapornici je imel na stražarnici reflektor, ki je osvetljeval dostop do glavne ceste. Vedela sva, da ga
ne bova zgrešila, če je res tu. Čakanje se je razvleklo, vendar nisem čutil utrujenosti. Lojz je
predlagal, naj zadremam. On bo medtem napenjal oči. Nisem se strinjal in oba sva napenjala oči še
naprej.
"Zadnjo uro nihče ni prišel ali odšel," je Lojz prekinil tišino v avtu.
Zazehal sem in pokimal. Spet se je prižgala avtomatska luč nad vhodom v generalštab. Ven je prišla
trojica. Kot bi me strela zadela, sem se počutil, ko sem ga zagledal. V spremstvu dveh tipov je šel
na parkirišče. Nagonsko sem segel pod sedež in vzel Ingram v naročje. Pred avtom so prižgali
cigarete in se pogovarjali. Potem se je Boban rokoval z enim od njih in sedel v avto. Prvi
spremljevalec je sedel za volan, drugi pa je odšel nazaj v generalštab. Vojak jima je dvignil
zapornico in salutiral. Zapeljala sta na Knez Miloševo. Lojz je vžgal avto in speljal za njima.
14.
USODNI KORAKI
11. januar 2013
Ura je bilo okoli dve zjutraj. Beograjske ulice so bile prazne. Napetost in nakopičeno jezo v meni
sem težko kontroliral. Imel sem občutek, da me bo odneslo iz sedeža. Lojz je počasi vozil za njima
in držal primerno razdaljo. Semaforji niso delali, zato se avto pred nama ni ustavljal. Predlagal sem
Lojzu, da ju dohiti.
"Daj gas, daj gas stari," sem bentil in stiskal Ingrama v roki.
Lojz ju je ujel v bližini zvezne skupščine. Na križišču Dečanske, Takovske in Bulevarja kralja
Aleksandra je Lojz zapeljal vzporedno. Tempirana bomba. Odprl sem okno in sprožil rafal. Imel sem
občutek, ki ga niti danes ne znam opisati. Kot bi stal poleg in opazoval sceno. Voznik je padel
Bobanu v naročje. Sam sem kot v transu skočil iz avta in spraznil okvir v Bobana, ki je odprl vrata in
skušal pobegniti. Iz Takovske je nasproti pripeljal taksi. Divje je speljal, ko je videl situacijo.
Z Bobanom je bilo konec. Končal je tako, kot je živel. Voznik v prerešetanem avtu me ni zanimal.
Ker ni kazal znakov življenja, sem ga pustil pri miru. Iz njunega avta sem vzel dve aktovki.
- 66 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Medtem je še en taksist pripeljal mimo. Radovedno je upočasnil vožnjo in zijal v dogajanje. Potem
je pospešil kot nor.
"Zmigaj se, kaj ti je," je kričal Lojz name.
Stekel sem v Vectro in zaloputnil vrata. Lojz je speljal, da se je kadilo izpod koles. Srce mi je spet
razbijalo in slabost se mi je dvigala iz želodca v grlo. V grlu me je stisnilo, kot bi me kdo za goltanec
stiskal. Lojz je divjal po Takovski, jaz pa sem molil, da ne srečava policije. Zaradi streljanja in dveh
taksistov so bili gotovo že alarmirani.
Do Bulevarja despota Stefana sva prišla uspešno.
"Gas, gas," sem kričal v avtu.
Prečkala sva Pančevski most in divjala po Pančevski cesti. Kot v filmu.
Prepričan sem bil, da bo nekaj narobe. Na glavni cesti, mogoče deset kilometrov pred Pančevom,
naju je začelo dohitevati vozilo. Lojz ga je opazoval v vzratnem ogledalu in komentiral
približevanje. Ingramu sem zamenjal okvir in čakal neizbežno.
"Ne proti bazi," sem zakričal, ko sva se bližala odcepu.
Lojz je nadaljeval naravnost. Vozilo zadaj naju je dohitelo. Modra luč na armaturi je povedala vse.
Audi 100 bele barve, starejši letnik. Trenutek kasneje je Audi butnil v naju. Vectro je zazibalo in
zaneslo. Lojz jo je stežka obdržal na cesti.
"Skrajno levo, levo Lojz," sem kričal kot v transu.
Lojz je zapeljal skrajno levo, da so vrata oplazila obcestno ograjo. Steklo na vratih sem spustil in
pogledal nazaj. Audi se nama je od zadaj spet približeval. Tokrat po desni strani. Sekundo ali dve
kasneje sem se stegnil skozi okno in sprožil svinčeno točo. Audi je sunkovito zavrl, se napol obrnil
in treščil v ograjo.
Lojz je nadaljeval z divjo vožnjo. Na prvem odcepu je zavil z glavne ceste. Vectra je bila
poškodovana in slišalo se je udarjanje spuščene pnevmatike. Vožnjo je nadaljeval do naslednje
ulice. Zavil je s ceste na travnik. Vectra je crknila. Vžgala več ni. Porinila sva jo toliko, da se ni videla
s ceste. Pregledala sva avto, da kaj spornega ni ostalo. Registrske tablice sva pustila, ker so bile
ukradene v Beogradu.
V daljavi sva slišala zavijanje siren. Iz teme so se nama hitro bližali žarometi. Počepnila sva za
grmičevje in počakala. Policijsko vozilo je odbrzelo mimo naju. Slekel sem majico in se vrnil v
Vectro. Nervozno sem z roko pokril luč v kabini, ker nisem našel stikala za izklop. Z majico sem
prebrisal armaturo, volanski obroč, ročno zavoro, plastiko na vratih in stekla. Potem sem avto
prebrisal z majico še zunaj. Svinjsko majico sem oblekel nazaj. Lojz je predlagal, da zažgeva avto in
se ločiva.
Nisem bil prepričan, kaj naj storiva. Vectra je bila registrirana na Ministrstvo za obrambo RS. Lojz ni
nič pomišljal. Iz prtljažnika je vzel petlitrsko plastično ročko in polil Vectro. Odprl je vsa okna in
polil še notranjost.
Sam sem medtem premetal obe aktovki. Nekaj listov in dokumentov, ki so bili notri, sva vzela.
Ostalo sva zavrgla. Ko je Lojz prižgal ogenj, je skoraj eksplodiralo od bencinskih hlapov. Ogenj je
buhnil in razsvetlil okolico, midva pa sva se pognala v beg. Najin cilj je bila baza v Pančevu, ki je
nekje blizu. Še danes ne vem, zakaj sva takrat mislila, da je pametno, da se ločiva.
Nekaj sto metrov naprej sem v gozdičku razstavil Ingrama. Dele sem zagrebel v zemljo. Vedel sem,
da se moram uporabljenega orožja takoj rešiti. Umazan in prepoten sem začel iskati pravo smer.
Begalo me je, ker se je pričelo daniti. Sirene gasilskega avta in policije so bile dovolj zgovorne.
Zavedal sem se, da sem v nemogoči situaciji. Poleg likvidacije v Bristolu sem si nakopal na glavo še
večje težave.
Resnične teže bremena, ki mi ga je v imenu države naložil minister Janša, sem se zavedal mnogo
kasneje. Ta trenutek pa sem imel v glavi le eno. Kako pobegniti s tega kraja in priti na varno. Vedel
sem, da tajne baze v Pančevu ne smem ogroziti.
Dan se je rodil, jaz pa sem bil izgubljen.
- 67 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Ko sem se uspel orientirati, sem v daljavi slišal pretečo grožnjo. Pes!
Policija je obkolila okolico in blokirala ceste. Helikopter je preletaval območje med Beogradom in
Pančevom. Preletaval je cesto E-70 in krožil nad požgano in zapuščeno Vectro. Pognal sem se v
beg. Vedel sem, v katero smer moram. Ko sem prečkal manjšo njivo, me je opazil domačin.
Domnevam, da je šel na telefon in poklical policijo. Nekaj minut kasneje so prišla tri policijska
vozila. Obvozili so njivo, ki sem jo ravnokar prečkal. Skril sem se na obronek gozdička in jih
opazoval.
Za seboj sem slišal glasove, lomastenje in sopenje psa. Bil je skrajni čas, da izginem in se izgubim.
Na cesto in v naselje nisem mogel, ker je ena od policijskih patrulj stala na cesti. Glasovi za mano
pa so bili vedno bliže.
V meni je vrelo. Vedel sem, da sem izgubljen. Razen pištole CZ M70 pri sebi nisem imel ničesar. Pse
odlično poznam, zato sem vedel, da me bo našel. Skrivanje ni prišlo v poštev. Za hip sem pomislil
na Lojza. Upam, da se je izvlekel. Lajež je bil od mene oddaljen mogoče sto metrov. Cena za
Bobanovo glavo bo previsoka, sem pomislil za hip.
Iz pištole sem vzel okvir z naboji. Na obcestnem drevesu sem naredil dve močni zarezi. Pištolo sem
porinil pod korenino in jo zatrpal z zemljo. Časa ni bilo več. Umazan sem stopil na cesto, da me
mama ne bi prepoznala. S kotičkom očesa sem pogledal proti patrulji. Glavo sem potegnil med
ramena in zakorakal proti naselju. Pred križiščem, kjer je stal policijski avto, je bil odcep v manjšo
ulico. Pogumno sem hodil proti križišču in se prepričeval, da izgledam domačin. Pogled mi je uhajal
proti patrulji. Preganjalci iz gozda še niso prišli do ceste.
Petdeset metrov pred križiščem in patruljo sem skrenil med hiše. Nekaj sekund kasneje sem
zaslišal zvok avtomobilskega motorja in policijsko sireno. Pospešil sem korak in iskal rešitev. Ni je
bilo na obzorju. Zaklel sem in pljunil na tla. Policijski avto se je ustavil ob meni. Dva policaja sta
izstopila in me vrgla po tleh. Nisem se hotel upirati in dajati videz, da sem česa sposoben. Ko sta
me vklenila in sem dobil nekaj batin, sta poklicala okrepitev.
Po polurnem čakanju v neprijetnem položaju se je pripeljal bel Golf. Izstopila sta dva tipa v civilu.
Policaja sta me grobo postavila na noge. Eden od prišlekov v civilu je buljil vame in zmajeval z
glavo.
"Žućo, šta češ ovdje," je naposled zinil in mi primazal klofuto.
Ker nisem niti trznil, sem vzbudil zanimanje pri njem.
"Izvežban znaći," je pripomnil in se obrnil k policajema.
Naročil jima je, da me odpeljeta. "Vodita ga kod nas."
Policaja sta me grobo stlačila na zadnji sedež in zaprla vrata. Po glavi mi je rojilo vse mogoče.
Pomislil sem na ministra Janšo v Ljubljani in navodila pred odhodom. Če gre kaj narobe, nas država
ne pozna. Jasno mi je bilo, da mi življenje visi na nitki.
Lisice so se mi zažrle v zapestje. Za hip sem pomislil na slavni beg iz skopske železniške postaje.
Tam se je vse začelo. V lisicah jugoslovanskih organov. Zdaj bom očitno končal kariero v lisicah,
spet jugoslovanskih. Zunaj sem ujel del pogovora, ki mi je zbujal upanje. Da ne odgovarjam opisu,
da iščejo dvojico. Ker pa smrdim po bencinu, naj me vseeno odpeljeta na preverjanje.
Dokumentov nisem imel pri sebi nobenih, znal pa sem lažne podatke na pamet. Zanašati se, da ta
oseba res obstaja, pa se nisem mogel. Ko sem dobil pred odhodom jugoslovanski potni list z mojo
fotografijo in podatki jugoslovanskega državljana, si nisem belil glave. Zdaj sem si jo.
Begalo me je tudi, kdo sta tipa v civilu. Kriminalista, agenta državne varnosti ali agenta KOS-a? Do
nas je prišla tudi patrulja iz gozda. Dva policaja, civil in pes. Nemški ovčar je besno lajal, trojica
prišlekov pa se ni zanimala zame. Nekaj minut kasneje sta me policaja odpeljala v Beograd. Med
vožnjo smo se peljali mimo mesta, kjer sva z Lojzom zažgala Vectro. Nekaj ljudi je stalo za
napeljanim trakom, ki je segal od ceste do začetka gozda. Ogledovali so si pogorišče in zbirali
dokaze. Glede tega sem bil brezskrben, pravzaprav naiven, da ne morejo najti nobene sledi. Če bi
takrat poznal vse preiskovalne tehnike, ne bi bil tako brezskrben.
- 68 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Moje zanimanje so zbudile informacije, ki sem jih slišal iz policijskega radia. Razumel sem, da so že
prijeli nekaj stalnih klientov zaradi streljanja. Iz pogovorov sem razbral, da ne gre za moje kolege,
temveč srbske kriminalce. Za hip sem si oddahnil.
Avto je ustavil pred ogromnim pustim poslopjem. Ko se je dvignila zapornica, smo končali na
dvorišču. Še vedno nisem vedel, kam sta me policaja pripeljala. Nekaj trenutkov kasneje mi je bilo
jasno vse.
Končal sem v prostorih državne varnosti. Zaprli so me v celico brez oken. Celica je zaudarjala po
urinu. Zvita pločevinasta klop, razbit umivalnik, pipa in čučavac v kotu. Na stropu pa zoprna
žarnica, vsaj enkrat premočna. V meni se je prebudil nagon po preživetju. Najbolje, da se naredim
na smrt prestrašenega reveža. Pogumna drža me bo izdala in stala glave.
Nad razbitim umivalnikom sem se za silo očedil. Potem sem sedel in čakal. Pojma nisem imel,
koliko časa sem bil zaprt, preden so se odprla vrata.
Dva tipa sta se postavila pred mene. Srepo sta me opazovala. Brez besed. Potem me je višji udaril v
trebuh. Pretirano sem zatulil in se zvil. Nižji me je zgrabil za lase in me potegnil nazaj gor. Spet me
je boksnil v trebuh in spet sem pretirano zatulil.
"Šta se dereš pičko, nitko te ovdje ne čuje," se mi je rogal višji tip.
Po nekaj minutah sta odšla in potem sem mislil, da se je čas ustavil. Pogrešal sem cigarete. Začel
me je razjedati dvom. Kaj če vedo, kdo sem. Dolge ure sem si razbijal glavo in iskal napake. Razen
Bobana me nihče ne more prepoznati in povezati z Ljubljano in VOMO. Boban pa je zapustil ta
svet. Nisem pa mogel vedeti, kaj jim je Boban že izdal. Če me je slučajno skrivaj fotografiral, potem
je konec z mano.
Tolažil sem se s tem, da so v vojni in svetu vohunov vedno žrtve. Nisem si želel tako mlad končati
življenja, za nobeno ceno pa ne bi izdal svojih sodelavcev in države. Do tega trenutka sem častno in
s srcem služil državi. Tega ne bo spremenila niti ta situacija, sem si obljubil.
Iz dolgčasa sem prebiral grafite na krvavem zidu. Kmalu sem opazil, da je krvavih madežev več.
Rjavkasti madeži so pričali, da ima ta prostor nasilno preteklost. Spet me je pograbilo malodušje.
Začel sem razmišljati, da je vsega konec. Ko ugotovijo, kdo sem, bo konec.
Čas je tekel, zgodilo se ni nič. Začel sem razmišljati o črnem scenariju. Nisem poznal metod
zasliševanja in ostalih prijemov, ki sem jih pričakoval, zato sem nervozno in prestrašeno stopical po
tesni celici. Tisočkrat sem se v mislih vrnil domov. Žal mi je bilo, da ne bom več videl punce. Žal mi
je bilo, da ne bom več videl ministra Janše in delal zanj. Ko sem pomislil nanj, me je preplavil val
energije in upanja. Tudi on je nekoč sedel v vojaškem zaporu. KOS in UDBA sta ga namočila in
hotela likvidirati. Zaradi pritiska množice so se ustrašili in mu raje sodili. Zame je bil takrat heroj.
Samo on je v Ljubljani in mi ne bo pomagal. Nihal sem med obupom in pretirano samozavestjo.
Stanje pa se je spreminjalo.
Spet so se odprla vrata. Brkat tip mi je pomignil, naj vstanem. Stopil sem za njim na hodnik. Takrat
sem opazil, da so tudi stene hodnika umazane od krvi. Najbrž nočejo nikoli pobeliti, da je prišleke
na smrt strah.
Hodil sem za njim, dokler nisva prišla do prostorov za zaslišanje. V sobi je bilo nekaj tipov, ki so
spremljali TV dnevnik. Brko me je porinil na stol na koncu sobe.
Na uri na steni sem videl, da je ura skoraj 20. Večer je, sem si zamrmral in zmajal z glavo. Kakšnih
pet tipov je še vedno spremljalo televizijski dnevnik, meni pa je bilo na smrt neugodno. Na televiziji
so kazali prizorišče atentata, ki sva ga izvedla z Lojzom. Sam pri sebi sem se nasmehnil, ko sem
slišal, v kakšno smer gre televizijsko poročanje v Srbiji.
Nekaj trenutkov kasneje je bilo dnevnika konec. Eden od njih je ugasnil televizor.
Potem se je obrnil k meni in neprijazno zinil: "Njega čemo sad slomit, da zapjeva."
To bomo pa še videli, sem si mislil. Uporno sem gledal v tla in nisem odgovarjal. Drugi je iz predala
vzel gumijasto palico in se postavil predme.
"Tko si ti?" je vprašanje podkrepil s palico.
- 69 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
15.
MORA
18. januar 2013
Udarec po glavi me je naredil še bolj trmastega. Tip me je še nekajkrat udaril, jaz pa sem bil po
vsakem udarcu trdnejši. Ljudje nismo narejeni iz istega testa. Nasilje v meni zbuja revolt. Po
kakšnem desetem udarcu sem skočil s stola. Z glavo sem mučitelja nokavtiral. Od silnega udarca je
počilo in zaškrtalo. Tip je padel in izpljunil nekaj zob. Hip kasneje so skočili name. Ne spomin se
nadaljevanja, ker sem izgubil zavest.
Polivanje z vodo me je obudilo. Brc nisem čutil, megleno sem videl obrise in slišal kričanje. Potem
je bila le še tema.
Zbudil sem se v celici. Hotel sem vstati, pa me je presekala bolečina. Zakašljal sem in zakričal od
bolečine. Komaj sem se postavil na noge in se obdržal. Spomin se mi je hitro vrnil. Z jezikom sem
obliznil zobe, če so vsi na svojem mestu. Z roko sem otipaval obraz in ocenjeval poškodbe. Dobro
se me pretepli. Temeljito.
Potem se je čez moj sesuti obraz raztegnil zloben nasmešek. Spomnil sem se kretena, ki sem mu
razbil zobe. Zadovoljstvo je trajalo nekaj sekund, potem me je presekala bolečina. Sesedel sem se
nazaj na kovinsko ležišče. Trudil sem se ostati miren. V meni je vrelo. Strah pred neznanim,
tesnoba in panika so bili izredni.
Občutek za čas sem izgubil. Bolščal sem v točko na stropu in se koncentriral. Pika na stropu se je
spreminjala. Postajala je vse večja packa grozljivih oblik. Zakričal sem in zamahnil z roko. Pošast ni
izginila. Zaprl sem oči in se prepričeval, da sanjam. Slike so bile preveč žive, da bi priklical temo. Z
rokama sem zakril oči. Zaman. Svetloba je postajala vse bolj moteča. Sonce je objelo vso celico,
ogenj me je začel oblizovati, potem je bila samo še tema.
Zbudil sem se privezan za posteljo. Pravo posteljo. Odprl sem oči in gledal okoli sebe. Počasi sem
dojemal okolico in jo povezoval z informacijami v glavi. Bolnica? Kaj počnem v bolnici? Kje sem?
Nisem se mogel niti premakniti. Roke in noge sem imel privezane za okvir postelje. Začel se mi je
vračati spomin.V sobi je bilo še nekaj bolniških postelj. Trudil sem se toliko dvigniti glavo, da bi si
ogledal prostor in prisotne. Ogromen napor je bil potreben, da sem to storil. Levo od mene vrata,
desno pa tri zasedene postelje. Nihče ni kazal znakov življenja. Ko sem na oknu opazil rešetke, me
je zmrazilo.
Sam sebe sem opogumljal in si dvigal samozavest. V glavi sem vrtel spomine in ponavljal odgovore
na vprašanja, ki so me čakala. Vsak trenutek sem pričakoval, da bo kdo odprl vrata in vstopil.
Nikogar ni bilo. Upal sem, da bo kdo v sobi spregovoril. Jalovo upanje. Edini glasovi so bili stokanje
in sopenje. V mislih sem odtaval v Ljubljano. Pomislil sem na dekle in morje. Obljubil sem ji, da
greva na Mali Lošinj. Vzela je dopust in zdaj čaka, da se pojavim, jaz pa sesut in ujet v Beogradu.
Namesto, da bi čakal na trajekt za otok, čakam na to, kar mi je namenila usoda.
Potem sem zakričal. Prestrašen deček v meni se je zaletaval v pogumnega moža. Kaj se dogaja z
mano? Kaj ti je namenila usoda? Odrasti, bori se, je mož kričal na dečka. Potres v meni se je
nadaljeval. Od pretirane evforije do kolapsa. Potne srage so mi zalivale obraz.
Naenkrat me je obšla slabost. Hujša, kot kadarkoli v življenju. Predstavljal sem si, da sedim na
šolskem avtobusu, okoli mene pa mularija golta sendviče s posebno salamo. Avtobus se lomi na
ovinkih Vršiča. Vonjave in ovinki so preveč za želodec. Vislice! Vrv se zateguje, davi me. Grozljiv krč
v želodcu in goltancu povzroči izbruh. Erozija vulkana.
Dušil sem se v lastnem bruhanju. Umiral sem, dobesedno. V smrtnem krču sem poskušal potrgati
vezi. Zapestja in gležnje sem imel oguljene do krvi. Nobene bolečine nisem več čutil. Spet se mi je
začelo blesti. Naj sem gledal ali mižal, prikazni niso izginile. Zdaj sem želel umreti. Smrtni ples se je
nadaljeval, prikazni ni bilo več.
Škrlatna svetloba je skozi rešetkasta okna napolnila sobo s cvetjem. Zbor cvetlic je krulil: Jaz sem
bil Fredy Mercury. V daljavi sem slišal šumenje reke, harmoniko in napev Mama prihajam domov.
- 70 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Takrat sem bil prepričan, da se mi je zmešalo. Govoril sem si, ne slišiš tega, ne slišiš, cvetlični
zborček pa je spremenil obliko. Pred menoj je nažigal harmoniko Lojze Slak. Naj umrem, če še
nisem. Zvoki harmonike so postajali neznosni. Potem mi je razneslo glavo. Padel sem v temo.
Konec?
Klofuta po obrazu me je zbudila. Svet je bil približno normalen, kolikor je lahko bil. Še vedno sem
ležal zavezan na posteljo. Nad mano se je sklanjal tip v beli halji. More je bilo konec, začenjala se je
nova. Tip v beli halji je bil doktor. Poleg sta bili dve medicinski sestri in dva uniformirana policaja.
Doktor me je pogledal z obtožujočim pogledom in se obrnil k sestrama. Z očitnim gnusom je
poudaril, da sem poscan in pobruhan. Naročil je, da me odvežejo, stuširajo in preoblečejo. Potem
je stopil k policajema in jima nekaj šepetal. Trudil sem se ujeti pogovor, pa sta zoprni sestri non
stop čebljali. Premetavali sta me, kot bi bil kos lesa. Pogumno sem stiskal zobe, čeprav me je vsak
gib presekal od bolečine. Nekaj minut kasneje sem gol stal pred dvema sestrama, doktorjem in
policajema. Neugodno mi je bilo, kurjo polt sem dobil in tresla me je mrzlica.
Obe medicinski sestri sta bili mojih let. Ena zajetna blondinka, druga koščena brinetka. Blondinka
je bila očitno nadrejena brinetki. Otresala je nasvete in prijeme nazorno izvajala na meni. Ni mi
bilo jasno, zakaj še vedno stojim in čakam. Končno je blondinka pripomnila doktorju, da sem
pripravljen.
Doktor je odmahnil z roko in ju podučil: "Bez brige, bezopasan je narednih dana."
Eden od policajev je pomežiknil blondinki.
"Ovo smeće vodimo u ćorku, kad tad," in se zakrohotal.
Med vsesplošnim krohotanjem so se odprla vrata. Trohica norega upanja, da bodo vstopili
specialci Moris-a in potolkli mučitelje, je umrla. Prikazal se je invalidski voziček, za njim pa debeluh
v bolniški halji, ki ga je porival pred seboj. Dojel sem, da je voziček zame. Debeluh me je grobo
potisnil v sedež in pripel pas okoli mene. Med požvižgavanjem srbskega hita narodnjakov se je
zmagoslavno obrnil proti sestrama: "Evo vam ga."
Blondinka je stopila za voziček in me odpeljala. Pred nama je hodila brinetka.
Doktor je stopil za nami na hodnik in brinetki rekel: "Posle u ordinaciju s ovim."
Z glavo je namignil proti meni in odšel. Blondinka je porivala voziček in usmerjala brinetko. V
dvigalu sem videl, da smo v četrtem nadstropju. Brinetka je pritisnila tipko K. Tipkovnica je izdajala,
da sem v objektu, ki ima pet nadstropij. Napenjal sem oči, da bi razbral, kaj piše spodaj. Drobni tisk
v cirilici je bila naslednja informacija. Zdaj sem vedel, kje sem. Za hip me je zmrazilo, kolikor me je
še lahko.
Dvigalo se je ustavilo. Razmišljal sem o svojih možnostih. Nekako se moram spraviti iz te ustanove
in Beograda. Brinetka se je ustavila pred vrati. Za vrati se je skrival slabo osvetljen hodnik. Od
neenakomernega porivanja vozička mi je spet postalo slabo. Sklonil sem se v stran in bruhal.
Blondinka za mano je ponorela. Začela me je zmerjati, za nameček me je še frcnila po glavi.
"Govnaru jedan, ko če da čisti?" je komentirala brinetka.
Končno smo prišli na cilj. Pralnica v kleti. Še vedno sem gol sedel na invalidskem vozičku. Blondinka
me je parkirala pod tuš in odprla vodo. Ledeno hladna voda me je oblivala in spirala svinjarijo.
Umazana voda je curljala od vozička. Ta je bil še bolj svinjski kot jaz. Ledena voda me je streznila.
Bolečina je postala topa. Z jezikom sem lovil vodo in hlastno srkal vsako kapljico.
Ko me je blondinka vprašala, če lahko stojim, sem pokimal. Odpela je pas in mi pomagala na noge.
Podala mi je milo. Za trenutek se mi je zdela človek. Samo za trenutek. Možgani so mi delali, da se
je bliskalo. Rešitev? Rešitev?
Brinetka je zaprla vodo. Konec tuširanja. Vrgla mi je brisačo in z zanimanjem zrla vame. V čistem
beograjskem dialektu sem jo vprašal neko neumnost in pohvalil njene lase. Začudeno je pogledala
blondinko in mene. Potem se je obrnila k njej in rekla: "Kažu, da je Slovenac."
Njene besede so me zadele kot strela. Zavrtelo se mi je v glavi, slabost se je vrnila. Srce mi je
razbijalo in težko sem stal na nogah.
- 71 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Nekaj trenutkov je trajalo, da sem se zbral. Stopil sem iz luže in odvrgel brisačo. Blondinka mi je
podala grdo pižamo in še gršo haljo. Na tla je vrgla rjave plastične natikače in s kretnjo nakazala,
naj se obujem. Vse je potekalo v tišini.
Ko sem bil oblečen, je blondinka pokazala voziček. Medtem, ko sem s svežo brisačo brisal voziček,
sta si punci privoščili cigareto. Proseče sem gledal v njiju toliko časa, da mi je blondinka ponudila
cigareto. S pripombo, da me ne čaka nič dobrega, mi je brinetka ponudila ogenj.
Led je bil prebit.
Po drugi cigareti sem iz zgovornih punčar izvlekel vse. Bezbednjaki so me nafilali s koktejlem
resnice. Potem so me priklenili za radiator, mlatili in zasliševali. Med kričanjem in omedlevanjem
so ujeli slovenske besede. Zaradi tega so mi namenili posebno pozornost. Pretirana pozornost je
pripeljala do tega, da me niso več spravili k sebi. Zato sem se privezan za posteljo znašel tukaj.
Kasneje sem na preiskavah v Ljubljani v bolnici Petra Deržaja izvedel, s čim so me zastrupili. Med
drugim sem imel v krvi in urinu sledi LSD-ja.
Med navidez sproščenim klepetanjem sem ocenjeval svoje možnosti. Smrklji bi obvladal že, če bi
zavpil nanju. Motilo me je dejstvo, da ni nikjer policajev, stražarjev in podobne navlake. Dokler ne
izvem, kako ven, imam zvezane roke.
Ko me je blondinka posadila nazaj v voziček, sem bil brez ideje in načrta. Da me je bolel vsak delček
telesa, ne bom poudarjal.
Vrnili smo se v četrto nadstropje. Med čakanjem na hodniku sem voziček pomaknil proti oknu.
Pogled skozi okno ni obetal nič dobrega. Visoka železna ograja, stražarnica in stražarji. Vojaška
vozila, večinoma z rdečimi križi, so mi potrjevala kruto resnico. Vojaška medicinska ustanova je
moj gostitelj.
Četrto nadstropje, zaprti oddelek za duševne bolezni in psihosomatske motnje. Zastavnik, ki je
ustrelil snaho in sina, je bil privezan na posteljo poleg moje. Kapetan artiljerije iz Bosne je ubil,
razsekal in dele telesa svoje matere skuhal v loncu. Aretirali so ga, ko je sosedu ponujal skuhano
dlan. Živi mrtvec, privezan za posteljo ob oknu. Zgodbe tretjega nisem poznal. Veliko vprašanje
zame pa je bilo, kaj sam počnem tukaj.
V sobi me je blondinka privezala za posteljo. Večerni obrok smrdljive juhe mi je tlačila v usta nočna
izmena. Dve mozoljasti pubertetnici s piercingi po obrazu sta bili sestri v nočni izmeni. Trupla na
sosednjih posteljah so začela kazati znake življenja. Nočno terapijo sem zadržal pod jezikom. Ko je
ekipa zapustila sobo, sem tablete izpljunil. Med odpiranjem in zapiranjem vrat sem videl
uniformirano stražo. Vojaški policaj z belim opasačem je delal družbo navadnemu policaju. Odsev
modre in olivnozelene uniforme v steklu me je preganjal ves večer.
Grozljive krike in nerazumljivo govorjenje v sobi je občasno zmotila sirena. Napenjal sem ušesa.
Napenjal sem vsa čutila svojega telesa. Obupno sem hlastal za informacijami, ki bi mi ponudile
bilko rešitve.
Nisem bil prepričan, kaj je resnično in kaj ne. Prisluhi in prividi so se v intervalih ponavljali vso noč.
Grozljive suše v ustih nisem mogel potešiti. Na omarici je stal kozarec vode. Suša v ustih je prerasla
v požar. Kozarec vode poleg mene, pa nesmrtna zajebancija boga, ki me je postavljal na
preizkušnjo. Bolj kot sem trpel, bolj sem bil odločen, da bom potolkel to jugoslovansko golazen.
V trenutkih največjega obupa sem kričal:
"Janez kranjski Janez, Janez kranjski Janez, kam odhajaš danes."
Glas mi je zamrl. Hripavo sem sopel in umiral od žgoče bolečine. Iz mene je prihajalo samo še
hropeče piskanje. Zapestja in gležnje sem imel boleče vnete. Od nenehnega napenjanja in vlečenja
sem bil oguljen skoraj do kosti. V trenutkih, ko se mi je vračal razum, sem mislil na svoje sodelavce.
Samo upal sem lahko, da ni še kdo padel v roke nasprotniku. Verjel sem vase. Če me nihče ne izda,
se sam ne bom nikoli.
Samo mladost, norost in nedolžna naivnost botrujejo temu stanju. Nikoli kasneje v življenju nisem
več občutil tega naboja patriotizma. Pripadnosti in pripravljenosti, da se žrtvujem.
- 72 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Janez Janša je z leti pokazal pravi obraz. Mafijski boter, ki je z nami upravljal kot capo, upravlja z
vojščaki mafije. Do tega spoznanja sem prihajal počasi. Z vsemi štirimi sem se branil dejstev o nas.
Patriotizem in pumpanje sta dosegla nasproten učinek. Ni več šlo za Slovenijo, šlo je za njegov
obstoj in denar.
Noč v Beogradu se je vlekla. Do jutra sem se naposlušal vsega, poleg pa trpel, ker me nihče ni
vprašal, če moram na WC. Jutro je prineslo olajšanje. Med vizito mi je sestra nekaj vbrizgala v žilo.
Potem je doktor dovolil, da me odvežejo in odpeljejo na stranišče. Na hodniku sem videl, da se
nekaj civilov vrti okoli doktorja. VP in navadni policaj sta ostala pred sobo. Nikomur se ni zdelo
vredno, da pazi na mene. Podcenjevanje vas bo drago stalo, sem si mrmral v brado. Kaj sem s tem
mislil, pa nisem vedel. S takšnimi in podobnimi izjavami ali mislimi sem se ohranjal pri življenju.
Mogoče se komu sliši neumno, vendar je bilo to v tistem trenutku gonilo moje samozavesti.
V kopalnico z WC-jem so me zaklenili in pustili samega. Če upajo, da se bom fental, se motijo.
Nisem suiciden tip, vsaj takrat nisem bil. Kar sem imel za opraviti, sem opravil. Moje zanimanje je
zbudilo okno. Kopalnica je bila v obliki črke L. Okno na koncu je odkrivalo zanimiv pogled. Na desni
sem videl klančino. Vrata na koncu klančine so bila odprta. Čistilke so potiskale dva zabojnika. Iz
stražarnice je prišel vojak. Odprl je ograjo in malomarno zamahnil. Po klančini je pripeljal manjši
kamion. Nanj so naložili oba zabojnika in nekaj odpadnih vrečk. Vsi so potem prižgali obvezno
cigareto. Pridružil se jim je tudi stražar. Za ograjo in stražarnico je bila precej neprometna cesta.
Moje opazovanje je prekinil ropot. V kopalnico je stopila sestra in me nadrla. Trenutek kasneje
sem bil na poti v sobo.
Pred sobo sem zagledal novega prišleka. Eden od tistih, ki so me prvi dan razbili, se je zanimal
zame. Ko smo prišli do vrat, me je sestra skoraj porinila v sobo. Dežurni doktor je pojasnjeval
prišleku, da sem nenevaren in odsoten, prišlek pa je doktorju skoraj ukazal, da me pripravi.
Razumel sem situacijo. Naslednje jutro me bo odpeljala služba državne varnosti. Vedel sem, da so
mi ure štete. Edina možno rešitev sem videl v kleti. Da pa spet pridem tja, se mora zgoditi skoraj
čudež. Obetal se je vroč dan.
16.
UJET
23. januar 2013
Spet sem bil privezan na posteljo. Muha je brenčala okoli mene in me živcirala. Pasla se je po meni,
jaz pa ji nisem mogel ničesar. Od nemoči, obupa in besa sem skoraj zajokal. Srbelo me je povsod,
pot je tekel po meni, pa niti treniti nisem mogel. Dvakrat sem pljunil proti muhi v upanju, da jo bo
pljunek ubil. Razpoloženje se mi je spreminjalo iz minute v minuto. Končno sem po kakšni uri,
mogoče dveh, uspel trezno razmišljati. Spomnil sem se urjenj in vseh nasvetov, ki bi mi zdaj
pomagali. Zavedal sem se, da sem pod vplivom pomirjeval in protibolečinskih sredstev. To je bil
tudi verjetno razlog mojega labilnega duševnega stanja.
Najbolj me je težilo, da sem bil odrezan od informacij. Skrbelo me je, da so se moji umaknili v
Slovenijo in pozabili name. Nisem mogel vedeti, če sploh vedo, kje sem končal. Misli so mi spet
uhajale tja, kamor mi ne bi smele. Stežka sem se skoncentriral, da nisem mislil na zunanji svet.
Osredotočil sem se na okolico okoli mene. Ko so pripeljali kosilo, sem prijazno kramljal z
bolničarjem in sestro. Izmislil sem si, da mi je všeč blondinka. Zato me je zanimalo, kdaj jo bom
spet videl. Informacija, da je nocoj v nočni izmeni, mi je narisala nasmešek na obrazu.
Dan se je vlekel. Popoldan je bilo v sobi peklensko vroče. K sreči je bil policaj pred vrati tako
človeški, da je odprl okno in pustil vrata odprta. Prepih je bil slajši od vsake klime. Doktor, ki je
kasneje prišel mimo, je temu naredil konec. Skrbelo ga je, da nas bo prepih prehladil. Prehlad je
bila sicer najmanjša možna nadloga za kogarkoli v tej sobi. Mislim, da je imel vsak precej hujše
tegobe.
- 73 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Bolj se je bližal večer, bolj sem bil negotov. Nisem mogel kar reči sestri, da me odpelje v klet na
cigareto. Tudi če uspem priti do kleti, nisem imel nobenega načrta, kako naprej. Vedel sem le, da
se moram od tu izgubiti najkasneje do jutra. Kamorkoli me mislijo zjutraj odpeljati, bo od tam
gotovo težje pobegniti.
Begalo me je tudi, kaj sploh vejo o meni. Za koga me imajo? So me povezali s skupino slovenskih
agentov, ki jih je izdal Boban? Me povezujejo z Bristolom? Napadom na Bobana? Vse to mi je rojilo
po glavi. Sklenil sem, da ne bom čakal, da izvem, s čim me povezujejo. Za nobeno ceno!
Po večerji je sledila večerna vizita in razdeljevanje zdravil. Tablete sem zadržal pod jezikom. Doktor
je to opazil in me prisilil, da jih pogoltnem. Jezen sem bil sam nase, vendar nisem mogel ničesar. Še
vedno so me imeli privezanega za posteljo, zato nisem imel nobenih možnosti. Med razmišljanjem,
kako naj se lotim sestre, me je zmanjkalo. Močna uspavala in pomirjevala so me premagala.
Občutek sem imel, da padam v brezno. Začuda je bilo padanje prijetno. In ni se končalo. Ne vem,
koliko časa sem lebdel v zraku. Padanje naenkrat ni bilo več prijetno.
Zbudil sem se prestrašen in prepoten. Strmel sem v temo. Počasi sem se vračal v realno okolje.
Poskusil sem vstati. Vezi so me zadržale. Naenkrat mi je bilo vse jasno. Zaspal sem. Priložnost za
beg je splavala po vodi. Obupan zaradi brezizhodne situacije sem se vdal v usodo. Naj storijo z
mano, kar pač hočejo. Več kot ubiti me ne morejo, sem se tolažil.
Jutro sem dočakal buden. Prepričal sem se, da še ni vse izgubljeno. Najmanjšo priložnost, ki se bo
pokazala, bom izkoristil. Imel sem odliko, zaradi katere sem bil izbran. Zaradi te odlike sem izstopal
iz elite, s katero se je obdal minister za obrambo Janez Janša.
Zame poraz ni obstajal, vedno sem si upal prav vse. Zame ni obstajala pretežka ali prenevarna
naloga. Pogum, izvirnost, predrznost na meji norosti, se je direktorju zapisalo v personalno mapo.
Ko je minister Janša to spoznal, se ni obotavljal izkoristiti mojih talentov. Vedno sem imel
pripravljene enostavne rešitve. Včasih tako predrzne in brezkompromisne, da se je še minister
Janša ustrašil in stopil na zavoro.
Enkrat je bolj v šali, kot zares, naročil izdelavo načrta za atentat na predsednika Kučana. Ko sem
mu čez teden dni predstavil hipotetičen atentat, je spremenil izraz na obrazu. Bolj je gledal v
papirje, bolj je situacija postajala mučna. Skoraj s hripavim glasom me je vprašal, če je kdo to videl.
Ko sem mu zatrdil, da je ideja zrasla v moji glavi, mu je obraz preplavil hudičev izraz.
"Razdelaj tole do potankosti, niti ena zadeva ne sme biti kupljena in zavedena v Sloveniji," je končal
mučno sestankovanje v njegovem kabinetu na Kardeljevi ploščadi.
Tega nisem jemal preresno, ker na to temo v vse redkejših srečanjih nisva nikoli več prišla.
Precej kasneje, ko me je po ukazu pot zanesla v hišo predsednika Kučana, sem se spomnil tega
načrta. Minister Janša je bil nad uspešnim vdorom v zasebno rdečo trdnjavo tako navdušen, da ni
znal držati jezika za zobmi. Predrznost in patriotizem sta ga navdahnila do te mere, da me je spravil
v hude težave. Zameril mu seveda nisem, ker so mi laskanja godila. Sčasoma pa sem namesto
njega tovoril vse večje breme. Breme, ki ga v zasebnem življenju nisem znal odložiti in živeti naprej.
Jutro sem pričakal pripravljen na vse. Odločil sem se, da bom simuliral slabo počutje. Odvisno od
tega, kaj se bo dogajalo, bom prirejal scenarij
Doktor me je na jutranji viziti grdo ozmerjal. Ozmerjal zato, ker nimajo nobenih podatkov o meni.
Podatki, ki sem jih navedel, po pričakovanju niso obstajali. Pri sebi sem preklel Dareta, ministra,
direktorja in še koga.
Potem se je obrnil k policaju in rekel: "Nije to Slovenac, bez brige. Izbeglica bez papira, zato laže."
Jasno mi je bilo, koliko je ura. Zaenkrat ne vedo, kdo sem.
Tole o beguncu brez papirjev bo dobra laž, sem pomislil. Prepričan sem bil, da me bo zdaj policaj
odpeljal na kakšno policijsko postajo. Tam se bodo naveličali drezati vame. Prej ali slej me bodo
spustili.
Pomirjen sem strmel v točko na stropu. Iz tega, kar sem slišal doma, sem vedel, da me policija ne
more zadrževati več kot 24 ur. S tem sem se tolažil. Potem je prišla ekipa.
- 74 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Ena od sester me je odvezala. Okoli mene so se postavile tri omare, to pomeni trije orjaki. Sam
merim v višino 192 cm, tehtal sem 100 kilogramov in bil sem odlično pripravljen, poleg njih pa sem
izgledal kot nebogljen palček. Eden od njih mi je zvil roko in me vklenil. Pri tem me je boksnil v
trebuh, da sem se komaj obdržal na nogah. Sestra je zavila z očmi in zmajala z glavo. Odvlekli so
me na hodnik. Tam je stala še dvojica. Ne tako nevarna, zlobna pa še bolj. Na pogled sta mi
izgledala kriminalista.
Minuto kasneje sem vedel vse. Agenti državne varnosti. Eden je podpisal papirje sestri, potem so
me grobo odvlekli.
V dvigalu do pritličja sem dobil nekaj klofut. Pripomba, da me bodo do štaba omehčali, me je
prestrašila na smrt. Vedel sem, da bo to moj konec. Za nobeno ceno tja.
V pritličju sem dobil še nekaj brc, da sem hitreje stopal. Ko smo prišli na dvorišče, nisem več hodil.
Zgrudil sem se na tla. Dvojica, ki me je držala pod roke, je preprečila, da bi si razbil nos in zobe.
Med preklinjanjem so me vlekli naprej. Pri avtu so me spustili. S čelom sem pristno treščil ob asfalt
in obležal na trebuhu. Dobil sem brco. Igral sem nezavest, zato nisem niti trznil. Nekaj časa so me
tresli, obračali in klofutali.
Potem je eden od njih predlagal: "Zovi hitnu, ovaj umire."
Drugi ga je nadrl nazaj: "Koju hitnu, stacionar ti je ispred nosa. Trči unutra po pomoć."
Minuto kasneje so pritekli z nosili. Odklenili so mi lisice in me položili na nosila. Ena od sester me je
zvrnila na bok in zatlačila roko v moja usta. Na silo me je zgrabila za jezik in ga vlekla iz ust.
Solze so mi stopile v oči, davil sem se od tlačenje roke v usta, najraje bi zakričal:
"Stop igra. Ne grem se več."
Potem bi vstal, jih vse skupaj nekam poslal in šel domov. No ja, še prej bi šel na pizzo. Tako pa sem
v imenu države na dobri poti, da izgubim glavo.
Nosila so dvignili na kolesa in me odpeljali v notranjost. Tokrat me niso vlekli nazaj v četrto
nadstropje. Ostal sem na hodniku v pritličju. Iz pogovora okoli mene sem ujel, da me bodo zadržali
na opazovanju. Agenti državne varnosti so preklinjali, eden od zdravnikov pa jih je napotil ven.
Končal sem v bolniški sobi v pritličju. Tokrat me niso več vklenili. Priklopili so me na infuzijo in to je
bilo vse.
Nisem vedel, če me kdo opazuje, zato sem precej časa mirno ležal. Potem me je premagala
radovednost. Počasi sem dvignil glavo in si ogledal sobo. Okno je bilo zamreženo. Na vratih sobe je
prav tako bila mreža. Soba je bila neugledna. Zelena barva stene se je končala nekje na metru in
pol. Druga polovica stene in strop sta bila bela. Nekoč, tega najbrž nihče ni belil že desetletje.
Končno sem lahko pogledal na uro in se časovno orientiral. Razmišljal sem, kaj pomeni, da nisem
več zvezan ali vklenjen. Odgovor sem dobil kmalu. Preden sta vstopila sestra in doktor, sta morala
vrata odkleniti. Opazil sem, da so vrata precej masivna. V sobo sta prišleka pripeljala še eno
posteljo. Kmalu zatem so na vozičku pripeljali še nekoga. Spravili so ga na posteljo poleg mene. Bil
je mlajši fant. Mrtvaško bled in očitno v slabem stanju.
Brez besed sta bolničarja, ki sta pripeljala voziček, odšla. Ker nisem bil privezan, sem se lahko
premikal in obračal. Če bi me spet privezali, bi gotovo staknil preležanine. Vstati iz postelje se
nisem upal. Lahko, da me opazujejo. Potem bo takoj jasno, da se pretvarjam. Dan je mineval,
zgodilo pa se ni nič.
Proti večeru so se odprla vrata. Pripeljali so večerjo. Ena od sester je srepo zrla vame, ko sem
nalašč polival juho. Doktor je pogledal list, ki je visel na koncu postelje. Nekaj je nakracal in ga
obesil nazaj. Potem so mi izmerili temperaturo. To je bilo vse.
Uro kasneje so prinesli terapijo. Tokrat sem uspel tablete zadržati pod jezikom. Ko sem ostal sam,
sem jih izpljunil. Čas je tekel, jaz pa sem bil brez ideje, kako pobegniti. Jasno mi je bilo, da se mi čas
izteka. Zdravniki niso neumni. Do jutra bo jasno vsem, da mi ni nič. Od pretepanja sem imel
razsekano ustnico in nekaj podplutb, to pa je bilo vse.
Koktejl, s katerim so me zastrupili, je popustil. Glavo sem imel prazno in težko.
- 75 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Večer se je prevesil v noč. Dogajalo se ni nič. Razmišljal sem, kateri dan pravzaprav je. Tega se
nisem spominjal, rešitve pa tudi nisem imel. Vdan v usodo sem čakal jutro. Karkoli se že bo zgodilo,
trdno sem bil odločen, da ne bom spregovoril.
Na sosednji postelji je bolnik postal nemiren. Hlastal je za zrakom in se premetaval po postelji.
Odkar so ga pripeljali, ni bilo glasu od njega. Kakšno minuto se je premetaval, potem se je oglasil
alarm. Minuto kasneje, sta dve sestri pritekli v sobo. Ena je odklopila voziček z aparaturami, druga
pa je začela vleči posteljo. Medtem je pritekel še nekdo in pomagal sestri odpeljati posteljo. Vse se
je dogajalo v paniki. Drug na drugega so kričali, kaj naj kdo stori. Nekaj trenutkov kasneje sem bil
sam v sobi. Glasovi na hodniku so se oddaljevali. Vrata sobe so ostala odprta.
Vstal sem in se sprehodil do vrat. Pogledal sem na hodnik. Nikjer nikogar. Na koncu hodnika sem
slišal panične glasove. Na drugi strani je bilo dvigalo in stopnišče. Še enkrat sem pogledal v obe
smeri, zaprl vrata in stekel do stopnic. Dvigala si nisem drznil klicati. Po stopnicah sem šel v klet.
Klet sem poznal. V poltemi sem prišel do pralnice. Gorele so požarne luči, sicer ne bi videl ničesar.
Malo naprej so bila vrata. Od znotraj so bila zapahnjena in zaklenjena. Odmaknil sem zapah in
odprl vrata za nekaj centimetrov. Srce mi je spet izdajalsko razbijalo. Preden sem stopil ven, sem
ob steni videl nekaj omar. Odprl sem jih in v njih našel delavski kombinezon. Oblekel sem ga čez
pižamo. Našel sem tudi gumijaste škornje. Sezul sem natikače in se stlačil v premajhne škornje.
Potem sem se vrnil k vratom. Počasi sem jih odprl. Škripanje bi zbudilo mrtve. Vsak trenutek sem
pričakoval paniko, ko ugotovijo, da me ni v sobi. Stopil sem skozi vrata in se stisnil ob zid. Gledal
sem, če je kje senzor za gibanje. Če bi aktiviral luč, bi bilo vsega konec. Nič takega nisem opazil.
Počasi sem naredil korak proti klančini. Potem še enega. Sklonjen sem prišel do vrha.
Petdeset metrov od mene je bila stražarnica. Kje je stražar, nisem imel pojma. Samo upal sem
lahko, da ne hodi okrog. Opazoval sem ograjo in stražarnico. Nikogar nisem videl, zato sem
opogumljen stekel proti ograji. Prečkal sem deset metrov trate in se ustavil. Pred menoj je bila
ograja, za ograjo pa cesta. Sredi noči ni bilo na cesti nikogar.
Skrbelo me je, ker nisem imel pojma, kje v Beogradu sploh sem. Kam naj sploh grem tako oblečen
sredi noči. Čepel sem pri ograji in zbiral pogum. Ograja je bila precej visoka. Spodaj je bil do višine
pol metra beton, naprej pa železna ograja, ki se končuje z ostrimi konicami. Idealno, da se
nabodeš.
Zdaj ali nikoli, sem rekel sam sebi. Vstal sem in stopil na betonsko stopnico. Z rokama sem se
potegnil navzgor. Na vrhu sem lovil ravnotežje med konicami. Škorenj se mi je zataknil med dve
konici. Izvlekel sem nogo in se spustil na drugo stran. Strgal sem kombinezon in se rahlo nabodel
na desni laket. Rešil sem zataknjen škorenj in odskočil. Pristal sem na pločniku. Čakal sem, da bo
kdo zakričal, da se bodo prižgale luči...
Nič se ni zgodilo. Pobral sem škorenj in stekel čez cesto. Na drugi strani ceste sem ga obul in izginil
v beograjsko noč.
17.
SKIN
9. februar 2013
Medtem, ko so me obdelovali jugoslovanski in srbski varnostni organi, se čas ni ustavil. Fantje, ki
so ostali v Pančevu, so pobrali šila in kopita. Lojz je skrit opazoval, kako so me tisto jutro odpeljali.
Prebil se je do pančevske baze in alarmiral kolege. Atentat uspešen, Mitja ujet.
Uro kasneje je bil obveščen obrambni minister Janez Janša. V Ljubljani je zavladala panika. Minister
Janša je nemudoma odpoklical ekipo. V Pančevu se je dvojica uprla ukazu. Na koncu je obveljala
beseda ministra, ki jo je zagovarjal Hinko. Dare je bil tako prestrašen, ko je izvedel, da sem ujet, da
je zagovarjal takojšen umik. Na kolega v stiski ni pomislil. Na vrat na nos so pospravili bazo in se po
načrtu umaknili.
- 76 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Naslednje jutro je bila vsa ekipa zbrana v Ljubljani. Minister Janša je osebno izprašal udeležence, ki
so se vrnili. Po povratku sem izvedel podrobnosti tega sestanka. Janša je obtožil Dareta in Hinka,
da sta amaterja.
"Dva mrtva", je kričal na prisotne.
"Izdaja v lastnih vrstah, zdaj pa imamo," je dramatiziral Bobanovo izdajo, njegovo likvidacijo in
moje prijetje.
Kot da je pozabil, kdo si je vse skupaj izmislil.
Udeleženci tega sestanka pri ministru Janši so dobili izrecna navodila glede zanikanja dogodkov.
Minister Janša je očitno pričakoval, da se bom zlomil in spregovoril. Kasneje je minister Janša
posamično govoril z vsakim od udeležencev. Bolj kot postopki, ki so privedli do dvojne tragedije, so
ga zanimala osebna razmerja med vpletenimi. Hkrati, ko je minister zasliševal udeležence, so
agenti VOMO zasedli položaje okoli mojega doma na Ilirski v centru Ljubljane.
Marsikaj se je ministru in vodilnim pletlo po glavi, ko sem si sam v Beogradu reševal glavo.
Spoznanje ob vrnitvi, da so me takoj odpisali, me je prizadelo. Namesto da bi me poskusili reševati,
so počeli ravno nasprotno. V izogib mednarodni aferi je minister ukazal, da so mi napisali odpoved
za nazaj. Tako bi lahko rekli, da je bilo moje kolovratenje po srbski prestolnici zasebne narave.
Čeprav sem bil Janši zvest in lojalen, so me njegove poteze streznile. Zavedati sem se začel, koliko
pravzaprav veljam, če pride do težav. Ob vseh kasnejših akcijah sem hotel vnaprej vedeti rezervni
načrt in zgodbo, ki je pripravljena za primer katastrofe. Resnici na ljubo, po Beogradu nikoli nisem
več zaupal na besede. Spoznal sem, koliko je vredno človeško življenje, ko so v igri višji interesi.
Odstranjevanje neljubih akterjev sem poznal iz filmov in knjig. Vojna za Slovenijo je končala
obdobje otroške naivnosti. Dogajanje naprej pa je bilo močno povezano z nastankom nove države
in slovenskih oboroženih sil.
Dneve in dogodke po beograjski avanturi sem drugače dojemal. Šele po povratku sem se začel
zavedati pravih razsežnosti in posledic. Po drugi strani pa me je beograjska akcija za več kot
desetletje prikovala Janši v objem. Postal sem agent št. 1. Vse najbolj predrzne akcije in podvige
sem izvedel ali organiziral sam. Ker se nisem imel za najpametnejšega in nezmotljivega, sem v
ekipo pritegnil ljudi različnih znanj. Rezultat je bila skupina, ki je državo pospravila v žep. Ko se je
minister Janša poslovil iz obrambnega ministrstva, sem skupino prenesel pod okrilje zasebnega
podjetja GDS. Ekipa je bila nepremagljiva. Potem pa je prišlo do razkola.
Tisto noč je v Beogradu začelo deževati. Taval sem po mračnih ulicah in se poskušal orientirati. V
eni od izložb sem ugledal svojo podobo. Prestrašil sem se. Takšen ne morem pričakati dneva.
Kombinezon je bil prekratek. Izpod njega je štrlela črtasta pižama. Gumijasti škornji so mi bili
premajhni. Prvi trenutek so mi bili sprejemljivi, zdaj pa sem komaj hodil. Po prvem šoku po
srečanju s svojo podobo sem se zamislil. Škornje sem sezul in pot nadaljeval bos. Ko sem na vogalu
zagledal veleblagovnico, mi je zaigralo srce. Ogledal sem si jo iz vseh strani. Potem sem vzel kamen
in ga zavil v zgornji del pižame. Na zadnji strani trgovine sem razbil okensko steklo in vstopil.
Oprezal sem za senzorji, pa jih ni bilo. Počakal sem kakšnih deset minut. Ker se ni zgodilo nič, sem
začel raziskovati notranjost.
Noč je bila še mlada, zato sem imel časa dovolj. Našel sem oblačila, obutev, hrano, nož in pribor za
osebno higieno. Med raziskovanjem polic je za veleblagovnico ustavil avto. Splazil sem se do
razbitega okna, prepričan, da je policija. K sreči je kombi pripeljal kruh. Nekdo je odklenil zadnja
vrata, porinil nekaj košar v notranjost in zaklenil nazaj.
Pomirjen sem se vrnil, da dokončam delo. V pisarniških prostorih sem našel priročno blagajno. Na
silo sem jo odprl in si postregel z gotovino. V sanitarijah sem se umil, obril in preoblekel v nova
oblačila. Rešil sem se kratkih svetlorumenih las. Obril sem si glavo. Precej časa sem si vzel, da sem
temeljito pospravil za seboj. Stare cunje, škornje in lase sem pospravil v smetarsko vrečko. Pri eni
od blagajn sem iz stojala vzel črna sončna očala. Plastična in cenena sicer, predstavljala pa so
odlično krinko.
- 77 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
V novi majici in hlačah, novih supergah, sveže obrit in umit, oborožen z lovskim nožem in dinarji,
sem stopil na cesto. Črna očala sem poveznil na obrito glavo in pospešil korak. Zdaj sem vedel, kje
sem. Brezskrbno sem stopil do taksista čez cesto. Sedel sem zadaj, ko je pokimal, da je prost.
Železniška postaja je bila moj cilj. Tam sem se nameraval pomešati med čakajoče potnike in
pričakati dan. Ko odprejo pošto, bom poklical v Ljubljano in bom rešen. Takšen načrt sem imel v
glavi.
Taksist me je odpeljal na železniško postajo. Med vožnjo je kadil, meni pa se je mešalo. Jezen sem
bil nase, da sem v veleblagovnici pozabil na cigarete. Taksistu nisem hotel reči za cigareto, da se ne
bi zapletel v pogovor. Molčal sem do železniške postaje. Plačal sem zahtevan znesek in brez
pozdrava zaprl vrata. Po vsem, kar sem doživel, sem povsod videl nevarnost.
Ura je bila 4:30, ko sem vstopil v bife na postaji. Kupil sem cigarete in vžigalnik. Potem sem naročil
kavo in Coca-Colo. Zavlekel sem se k oknu, da sem lahko opazoval peron. Srkal sem kavo in
opazoval ljudi. Beograd se je prebujal. Iz vlaka, ki je prispel, so se vsuli ljudje. V prepoln bife je
vstopil prodajalec časopisov. Ko je prišel do mene, sem kupil dva časopisa. Politiko in Sportske
novosti.
Kasneje sem opazil, da me eden od natakarjev čudno gleda. Najbrž me je imel za huligana in
potencialno grožnjo za nerede. Resnici na ljubo, res sem izgledal kot eden iz množice beograjskih
obritoglavcev, ki so se preživljali s kriminalom. V izogib nevšečnostim sem poravnal račun in
zapustil bife. Zunaj nisem bil več prepričan, če me ne daje preganjavica. Na peronu sem zagledal
dva policaja, ki sta nekoga legitimirala. Kar stisnilo me je pri srcu. Obrnil sem se v nasprotno smer
in odkorakal na WC.
Sanitarije na postaji so bile ogabne. Vse umazano in posvinjano. Vseeno sem se zadržal tam vsaj
pol ure. Ko sem se vrnil na peron, policajev ni bilo na spregled. Oddahnil sem si. Ura je bila šest in
odprlo se je še nekaj lokalov. Sedel sem na vrt lokala, v katerem smo sedeli s kolegi pred akcijo v
hotelu Bristol. Neprijeten občutek sem imel, ki se ga nisem mogel znebiti. Presedel sem se, da sem
bil s hrbtom naslonjen na zid. Živčno sem kadil in listal časopis. Okoli mene je bil že pravi vrvež.
Beograd je stopil v nov dan. Po drugi kavi in petih cigaretah sem vstal in poravnal račun. Preden
odprejo prvo pošto, bo minila še ena ura.
Na stojnici sem kupil kapo Nike s ščitnikom. Ponaredek seveda. Poveznil sem jo na glavo, da je
ščitnik štrlel nazaj. Ko sem se pogledal v ogledalo, sem bil zadovoljen. V ogledalu sem videl
tipičnega beograjskega mulca, ki išče težave. Vedel sem, da me ne bo nihče prepoznal. To mi je
vlilo potrebno samozavest.
Kot bi sam iskal težave, sem se napotil proti hotelu Bristol. Ustavil sem se pri klopci, na kateri sva
se z Andrejem čakala dogovorjeni znak. Zmrazilo me je, ko sem pomislil na Andreja. Kaj so storili z
njegovim truplom? Spet me je obšla zla slutnja, da bo nekaj narobe. Kaj pa je lahko še bolj narobe,
kot že je, sem sam sebe izzival. Z rokami v žepu sem se sprehodil mimo vhoda v hotel. Napetost v
meni je naraščala. Čakal sem, da bo nekdo zakričal: "Stoj!"
Nič se ni zgodilo. Hodil sem naprej. Sam sebe nisem razumel, kaj počnem. Kaj me je vleklo k temu
prekletemu hotelu? Ustavil sem se in obrnil. Kot bi me vlekel magnet. Zdrznil sem se. To je pa
preveč. Obrnil sem se stran od hotela in se prisilil, da sem hodil. V tem maltretiranju samega sebe
sem pozabil na čas.
Ura je bila že čez osem, ko sem prišel do pošte. Na tej pošti sem bil že dvakrat. Naenkrat se mi je
zdelo, da je pošta past. Obrnil sem se in s hitrimi koraki nadaljeval naprej. Pomislil sem, da se ne
smem vpadljivo obnašati. Postopanje okoli pošte mi ni šlo v prid, zato se nisem vrnil nazaj. Hodil
sem brez cilja in menjal smeri. Kmalu nisem vedel, kje sem. Sedel sem v senco ob cesti. Prižgal sem
cigareto in se poskušal zbrati. Zavedal sem se, da se me loteva panika. Miril sem sam sebe in se
prepričeval, da sem iz najhujšega. Iz obupa se me je lotevala evforija. Kaj mi kdo more? In spet
obup. Želel sem domov. Obupno sem želel domov. Top agent se je topil na beograjskem pločniku,
dokler ni ostal prestrašen deček.
- 78 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Ura je bila že čez deset, ko sem zagledal drugo pošto. Z negotovim korakom sem vstopil in se
postavil v vrsto. Čas je tekel počasi. Vsaka sekunda se je zdela kot večnost. Končno sem bil v
govorilnici. Z roko sem obrisal pot s čela in zavrtel številko ministra Janše. Oglasil se je njegov
osebni šofer Janez. Brkati ribničan mi je povedal, da ima soimenjak Janez nujen sestanek.
"Nujno je, Kunstelj kliče," sem obupan skoraj zajokal v slušalko.
Na drugi strani tišina. Potem sem slišal: "Pokliči nazaj čez tri minute."
Odložil sem slušalko in zaklel. Sekunde so se spet vlekle. Prej se je začela in končala druga vojna,
kot so pretekle tri minute v tisti govorilnici. Kolena sem imel mehka, komaj sem stal na nogah.
Spraševal sem se, če sem res tako sesut ali je to posledica kemične obdelave, ki sem jo bil deležen.
Karkoli že je, čez nekaj minut sem še enkrat poklical v Ljubljano.
Minister Janša se je oglasil na telefon. Ko je slišal moj glas, je odložil slušalko. Stal sem v govorilnici
in nemo strmel v slušalko. Nisem mogel verjeti, da je Janša brez besede odložil slušalko takoj, ko je
slišal moj glas. Brez razmišljanja sem poklical drugo številko. Oglasil se je dežurni na VI. upravi.
Zahteval sem direktorja.
Po kratkem molku me je presenetil z vprašanjem: "Kdo je poleg tebe?"
"Nihče," sem presenečen zinil.
"Če ni ovir, se vrni domov, pot poznaš," je bil uraden dežurni.
Potem je prekinil zvezo.
Stal sem tam in razmišljal. Očitno mislijo, da sem ujet in so me prisilili, da pokličem svoje.
Pričakoval sem vse kaj drugega, kot to, kar sem slišal. Prekršil sem vsa pravila in poklical še
Daretovo številko. Bolj iz obupa. Zato sem bil naravnost šokiran, ko se je oglasil. Še bolj kot sam, je
bil presenečen on. V nekaj stavkih mi je povedal, da je panika. Da so se umaknili takoj, ko sem
padel v roke Srbom. Pome ne bo hodil nihče, naj se sam znajdem. Rekel je še, da bo takoj obvestil
ministra in ostale, pa sem ga razočaral.
"Janšo sem klical, je obveščen."
"In kaj je rekel?" je bil firbčen Dare.
"Nič, odložil je slušalko," sem bil iskren.
"Vrni se, pa bo vse v redu," me je potolažil Dare.
Končal sem pogovor, plačal račun in zapustil pošto. Počutil sem se izdanega. Nisem vedel, kaj naj
zdaj. Naj grem levo ali desno? Pritisk in jeza v meni sta naraščala. Počutil sem se kot kup dreka.
Vedel sem, da mi je Dare povedal več, kot bi smel.
Ko sem izklopil čustva in ostale dejavnike, sem razumel ministra in njegovo reakcijo. Kako pa naj
ve, da ne kličem iz srbskega MUP-a, s pištolo prislonjeno ob glavo. Začel sem se zavedati situacije.
Prepuščen samemu sebi se moram vrniti domov. Za vratom imam vso jugoslovansko in srbsko
mašinerijo pregona. Breme dveh naročenih likvidacij bo padlo name, če se ne izvlečem.
Prestrašen deček je izginil, kot se je pojavil. Ustavil sem taksi in taksista usmeril proti Pančevu. Pri
odcepu, kjer sva tiste noči divjala naravnost, sem poravnal račun in izstopil. Pretegnil sem noge in
šel na sprehod. Okolje mi je bilo znano. Kmalu sem našel mesto, kjer je zgorela Vectra obrambnega
ministrstva. Pol ure kasneje sem našel drevo, ki sem ga označil. Pobral in očistil sem pištolo. Vrnil
sem se do glavne ceste, kjer so me pred dnevi aretirali. Kurjo polt sem dobil, ko sem hodil mimo
mesta aretacije. V naselju sem poiskal bife in sedel. Pred naslednjim korakom sem potreboval
temeljit razmislek. Je sploh potreben in vreden tveganja?
Plačal sem zapitek in natakarja prosil, če pokliče taksi. Deset minut kasneje je prispel taksi. Sedel
sem v razmajano Ascono in taksistu naročil, da me odpelje v center Pančeva. Po kratki, a dragi
vožnji, sem izstopil v centru Pančeva. Sprehodil sem se po centru in opazoval ljudi. Ne vem, zakaj
sem to počel. Najbrž sem zbiral pogum, da sem se napotil proti zapuščeni bazi. Vsaj bila naj bi
zapuščena. Daretu sem verjel na besedo, da so se pobrali. Nisem pa mogel vedeti, če je baza
kompromitirana. Pravzaprav mi je bilo vseeno. Spet sem bil Mitja, ki se ne boji ničesar. Dečka v
sebi sem ubil. V dani situaciji sem ga lahko edino pokopal.
- 79 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Repetiral sem pištolo in pogledal v nebo. Gledal sem modrino nad seboj, kot bi pričakoval namig.
Potem sem zaklel in krenil. Nič kaj nežno sem odrinil vrata ograje. Namesto pritajeno sem prišel na
velika vrata. Klical sem izmišljeno srbsko ime in prišel do vrat. Nič se ni zgodilo. Nadaljeval sem s
hrupom. Potrkal sem na vrata in poizkusil, če so zaklenjena. Vrata se niso vdala. Pogledal sem
okoli. Nikjer nikogar. Zajel sem zrak in brcnil v vrata. Vrata so odletela s tečajev. Vstopil sem brez
razmišljanja.
Z naperjeno pištolo sem odšel do mesta, kjer sem skril mapo z dokumenti. Nedotaknjeni so čakali
name.
Na hitro sem pregledal hišo. Moje torbe ni bilo več. Kar zmrazilo me je ob misli, kako bi se
zagovarjal, če bi dokumente pustil v torbi. Šesti čut mi je narekoval, da jih umaknem iz torbe,
preden sem šel nad Bobana. Dokumente sem zvil v rolo in jih zataknil za hlače. Potem sem hišo
zapustil. Na vratih sem si ogledal okolico. Ker ni bilo nič sumljivega, sem se podvizal.
Kmalu sem se znašel na tržnici. Sedel sem pred kiosk s hrano. Naročil sem sirov burek in Coca-Colo.
Medtem, ko sem jedel, sem razmišljal. Kam naprej? Vedel sem, kam moram. Domov. Kako naj do
Slovenije pridem, pa se mi ni sanjalo.
Ko sem na skopski železniški postaji pobegnil vojaškima policajema, so bili drugi časi. Beg iz
jugoslovanske armade, potem ko sem si sam izbral kariero v Bitoli. Ker je bila v Sloveniji na
sporedu osamosvojitev, so mi dobri ljudje in prijazno dekle pomagali, da sem lahko v Dolgi vasi
preizkusil svoj šprint. Uspešno in zmagovito. Nekaj ur kasneje sem končal na Gregorčičevi v
Ljubljani. Rekrutirali so me v elitno enoto, ki je varovala državni vrh.
Burek sem zdavnaj pojedel. Potem pa sem obsedel. Utrujen in na trnih. Kaj zdaj?
Vedel sem, da se moram čimprej prebiti do Ljubljane, pravzaprav do slovenske meje. Ko od tam
pokličem na Kardeljevo ploščad, bom rešen.
Do Slovenije je bilo še daleč, časi pa niso bili prijazni. Ostal sem brez dokumentov, kar je pomenilo
ilegalen prestop meje. Za tovrstne podvige pa moraš poznati teren. Sploh v času, ko se je
Jugoslavija vpletla v krvavo vojno na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini.
Zoprno situacijo je oteževalo marsikaj. Naenkrat sem bil prepuščen samemu sebi. Čeprav sem se
vedno zanašal nase, sem pogrešal ekipo.
V Pančevu sem poiskal turistično agencijo. Pošte sem se izognil v velikem loku. V bližini pošte je
policijska postaja. Nikakor si nisem želel, da na pošti srečam policaja. V turistični agenciji sem
poiskal karto Jugoslavije. Našel sem avtokarto stare Jugoslavije. Odštel sem nekaj milijonov
dinarjev za njo. Sedel sem za majhno mizo in začel proučevati zemljevid. Zanimalo me je samo eno.
Kako in kje zapustiti Srbijo? Naj poizkusim proti Hrvaški ali Madžarski?
Vojno stanje ni bilo prikazano na turistični avtokarti. Jasno mi je bilo, da je pot proti Hrvaški meji
loterija. Odločil sem se nagonsko. Nazaj v Beograd. Tam bom poiskal vezo, ki me bo prepeljala čez
mejo. V beograjskem podzemlju mrgoli tipov, ki te za denar spravijo na drug konec sveta.
Verjel sem, da sem kos izzivu, ki je pred menoj. Kje iskati zaveznike, sem vedel.
Na pančevski tržnici sem najel taksi. Sedel sem v razmajano Lado Nivo. Taksistu sem pomolil
bankovec za nekaj milijard in zamomljal:
"Voždovac, brate."
- 80 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
18.
MAFIJA
12. marec 2013
Pred odhodom v Beograd sem v Ljubljani poiskal dva kontakta. Za vsak slučaj, sem si rekel. Zdaj pa
nisem imel izbire. Medtem, ko me je taksist peljal v zloglasno beograjsko občino, sem se v mislih
vrnil domov.
Na Trubarjevi ulici stoji lokal, ki je v lasti Vinka Jelovca. Vsaj bil je nekoč. Pod košem se je reklo
lokalu. Tam se je v začetku devetdesetih zbirala množica sumljivih ljudi. Večino sem poznal iz
bližnjega hotela Park. Kockarji, dilerji, izterjevalci, tihotapci ljudi, vojni zločinci in še kdo se je našel
v tej družbi.
Hotel Park smo po vojni za samostojnost okupirali Morisovci. Dve nadstropji specialcev, ostalo pa
kriminalci. Iz hotela Park sem se preselil v sosednji blok na Ilirski ulici. Spoznal sem dekle, s katero
sem živel naslednjih sedem let. Z njo imam sina.
V tem obdobju sem spoznal vso to sumljivo klientelo. Eden od njih, izterjevalec Joco Bosanac, je bil
moj prijatelj. Tako me je predstavljal vsakomur, ki je prišel mimo. On je imel mene za prijatelja, jaz
njega za znanca. Spoznala sva se na čuden način.
Ponoči nisem mogel spati. Sedel sem na balkonu, ko se je iz lokala Kofetek na Ilirski primajala
trojica neznancev. Med glasnim prepiranjem, so se stepli. Eden od njih je potegnil pištolo in
drugega ustrelil. Dvojica je pobegnila, ustreljeni je obležal na avtobusni postaji linije 5.
Vse se je dogajalo pod mojim balkonom na Ilirski cesti. Oblekel sem hlače in stekel dol. Čez cesto
se je v študentski stolpnici prižgalo nekaj luči. Nekaj firbcev je zijalo dol, nihče pa ni prišel pomagat.
Tipa na tleh sem na videz poznal. Ena od barab, ki sem jih videval Pod košem. Ustreljen je bil pod
pasom, točneje v kolk, samo ponoči tega nisem videl. Prosil me je, če mu pomagam do hotela Park.
Za urgenco in policijo ni hotel slišati.
Ker bi vsak trenutek lahko prišla policija, sem mu pomagal do hotela. Naredila sva nekaj korakov,
ko sva zagledala modre luči. Iz brezizhodne situacije sem ga rešil, ko sem namesto v hotel zavil
domov. Do vrat mojega bloka je bilo pet metrov. Še sam ne vem, zakaj sem takrat tako odreagiral.
Čeprav sem bil zaposlen na MORS-u v specialni brigadi, sem se postavil na napačno stran zakona.
Na policijo sem že takrat gledal, kot na sovražnike.
Ranjenca sem skril v klet. Šel sem v stanovanje po čista oblačila, alkohol in povoje. Preden se je
zdanilo, sem tipa pospremil do hotela Park. Ker se mi je mudilo v službo, pa tudi varneje je bilo,
sem se preoblekel v uniformo. Joca Bosanac do takrat ni vedel, kdo sem. Pred njegovo sobo sem
ga pustil in odhitel v Kočevsko reko. Naprej se je znašel sam. Kako, nisem nikoli spraševal.
Nekaj mesecev kasneje se je spet pojavil Pod košem. Častil me je in predstavljal ljudem, ki so
gostovali na interpolovih tiralicah. Ko mu je v Ljubljani postalo prevroče, je odšel v Beograd. V
Voždovcu je imel v lasti lokal. Ničkolikokrat mi je Pod košem razlagal, kje stoji njegov lokal in kako
ga najdem.
"Naj se ne zgodi, da prideš k nam, pa me ne poiščeš," mi je ponavljal, ko sva se zadnjič poslovila.
Taksist je želel vedeti, kje v Voždovcu naj me odloži. Nisem hotel puščati sledi, zato nisem rekel nič.
Lokal bom že sam poiskal, sem sklenil pri sebi. Taksista sem presenetil, ko sem mu rekel, naj kar
ustavi. Poravnal sem račun in pretegnil noge.
Voždovac torej, sem se ozrl okrog. Naredil sem nekaj korakov, ko sem zagledal policaje. Kri mi je
zaledenela v žilah, ko so se mi bližali. Peterica je bila od mene samo nekaj korakov, ko sem si vidno
oddahnil. Za mano je stala stavba, ki je bila policijska postaja. Fantje so prihajali iz malice, mene
niso niti pogledali.
Pospešil sem korak. V kiosku sem kupil dnevni časopis. Na hitro sem ga prelistal v upanju, da kje ne
ugledam svoje fotografije. To je bila edina skrb in razlog, da sem kupil časopis. Brez cilja sem se
sprehajal po Voždovcu in opazoval okolico. Kmalu sem se orientiral.
- 81 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Lokal Joce Bosanca sem hitro našel. V dopoldanskem času lastnika nisem pričakoval v lokalu, razen
če se je spremenil način življenja. Lokal je stal v stranski ulici. Namesto na vrtu, ki ga ni bilo, so tri
mizice stale na pločniku.
Ko sem stopil v lokal, sem bil neprijetno presenečen. Od bleščeče kafane ne duha, ne sluha.
Majhen zakajen prostor, nekaj miz in šank. Za šankom je stala pretirano naličena in premalo
oblečena dama. Za zadnjo mizo je sedela trojica, za šankom pa je visel še nekdo.
Preglasno glasbo sem sovražil, je pa obvezna navlaka v vsakem lokalu. Sklonil sem se čez pult in
natakarico vprašal po lastniku. Sumljivo me je pogledala, stišala glasbo in se obrnila k trojici:
"Rade, ovaj ti traži Bosanca."
V lokalu je naenkrat nastalo mučno vzdušje. Vse oči so bile uprte vame.
Tip, ki ga je natakarica imenovala Rade, je zlovoljno vprašal: "A ko ga traži?"
"Drug iz Ljubljane," sem ustrelil kot iz topa.
Z odgovorom nisem naredil nobenega vtisa. Natakarica je zijala vame, tip za šankom me je
preiskoval z očmi, trojica pa si je nekaj šepetala. Potem je eden od trojice pomignil natakarici.
Prišla je do njega. Še njej je nekaj zašepetal in jo poslal do mene.
Punca je prišla do mene in mi v uho rekla: "Pita, imaš ti ime?"
Pogledal sem njo in potem ostale. Nekaj sekund sem molčal.
Nato sem z mirnim poltihim glasom dejal: "Mitja."
Kot bi izrekel čudežno besedo. Skočili so pokonci in svet se je spremenil. Bili so bratje mojega
znanca Joca Bosanca. Najstarejši, Rade, je natakarici ukazal, da zaklene vrata. Potem se je dogajalo
neverjetno. Sredi dopoldneva so naročili pečenega odojka in pečeno jagnje.
Za lokalom je bilo dvorišče. Uro po mojem prihodu so se na tem dvorišču zbrali prijatelji Joce
Bosanca. Pijača je tekla v potokih, glasbo iz sterea je zamenjala živa glasba. Nikjer pa nisem
zagledal svojega znanca Joca Bosanca.
Nisem se obremenjeval, kje je Joca. Počutil sem se, kot da sem padel v drug svet. Krasen novi svet,
sem pomislil in se nasmehnil. Opazoval sem tipe, ki so se zbrali na dvorišču. Množica nabildanih
tipov, pretirano ovešeni z zlatom, pištole za pasom in zakon za vratom.
Vsak od njih se mi je predstavil. Poseben status med njimi je užival zadnji prišlek. Od večine je bil
precej starejši. Tudi on me je prišel pozdravit. Ko se je umaknil od mene, so se ostali nagnetli okoli
njega.
Obrnil sem se k Radetu in ga vprašal, kdo je prišlek, ki zbuja pozornost in občudovanje. Bil je
legenda beograjskega podzemlja, Goran Vuković-Majmun. On naj bi ubil Ljuba Zemunca in še nekaj
znanih kriminalcev.
Na pravem mestu sem, sem pomislil pri sebi. Čeprav mi imena takrat niso povedala nič, sem dojel
status Gorana Vukovića. Opazoval sem, kako se je vsedel z nekaj tipi, ostali pa so stali kot psi
čuvaji. Bilo je očitno, da imajo poseben status na tem dvorišču.
Kar sem izvedel v nadaljevanju, me je pretreslo. Moj znanec Joca Bosanac ni bil več med živimi.
Ubili so ga v strelskem obračunu prejšnji mesec. Lokal zdaj vodi Rade, ker je najstarejši brat. Ker je
bil Joca Bosanac med svojimi spoštovan kriminalec, so name gledali kot na brata. Zavoljo zgodbe iz
Ljubljane, ki jo je pokojnik pripovedoval vedno, kadar je bil pijan. Njegova pripoved je dosegla
vrhunec, ko je opisal, kako se je rešitelj vrnil v uniformi specialca.
Specialac me je od prvega srečanja klical Joca Bosanac. Ta vzdevek se me je prijel v kriminalnih
krogih, večina me še danes pozna samo po tem vzdevku. S tem vzdevkom so me tudi pričakali, ko
sem prvič prišel v zapor.
Rade mi je povedal, da sta Goran Vuković in njegov pokojni brat kuma. S tem mi ni povedal
ničesar. Način, s katerim je to povedal, pa je imel skoraj mafijski pečat. Pomislil sem na film Boter.
Pridih prepovedanega in nevarnega dogajanja me je vedno privlačil. Opazoval sem torej to
posebno združbo in se zabaval z muzikanti. Čakal sem primeren trenutek, da Radetu omenim mojo
težavo. Dočakal sem jo kmalu.
- 82 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Rade me je objel okoli ramen in me odpeljal v notranjost lokala. Zaklenil je vrata in zagrnil zaveso.
Iz predala je vzel kokain. Prvič v življenju sem v živo videl drogo. S kartico je zdrobil belo kredo,
naredil črtico in z bankovcem za sto mark naredil tulec. Črtico je potegnil v nos. Ponudil je še meni,
vendar sem samo odmahnil z roko. Potem sem mu v nekaj stavkih povedal, zakaj sem tam.
Nisem izdal ničesar, kar ne bi smel. Izmislil sem si zgodbico s kriminalnim ozadjem. Konec zgodbice
je bil, da sem ostal brez dokumentov in da me išče policija. Rade je poslušal in kimal. Rekel ni nič.
Končal sem z besedami, da moram domov, čez mejo pa sam ne znam.
Nisem omenjal službe ali česarkoli, kar bi me povezovalo z dogodki minulih dni. Rade je prekinil
molk in pretirano zavzeto poslušanje. Iz njega se je utrgal plaz besed, predlogov in kletvic.
Pomemben del, ki sem ga razumel, je bil: "Za tebe sve."
To popoldne me je na kosilo peljal Goran Vuković-Majmun. V njegovem novem BMW 850 CSI sem
zagledal pravo orožarno. Med vožnjo do gostilne mi je obljubil, da bom jutri zvečer v Zagrebu. Do
tja me bodo pripeljali njegovi ljudje. Od Zagreba naprej pa znam že sam domov. Tudi brez
dokumentov.
Pred gostilno je na parkirišču stal policaj. Goran je ustavil in počasi odprl okno. Meni se je srce
skoraj ustavilo. Po avtu leži orožje, tip je znani kriminalec, mene pa iščejo. On pa hladno ustavi in s
kretnjo roke kliče policaja. Policaj je pristopil in se sklonil skozi okno. Mene ni niti pogledal. Nekaj
je šepetal Goranu v uho. Potem se je zravnal in odkašljal. Goran je vzel šop bankovcev iz žepa.
Pomenljivo je zmečkal bankovec za 1000 mark, popularnega bradača in ga frcnil skozi okno. Policaj
je ponižno pobral tisočaka, Goran pa je speljal naprej in parkiral.
"Policijska zaščita," mi je nemarno navrgel, ko sem vprašljivo gledal situacijo.
Sedela sva v razsvetljenem separeju, Goran pa je naročal. Nisem mogel verjeti, da naročuje hrano.
Pravkar me je odpeljal iz vrta, kjer so na mizi obirali odojka in jagnje. Lastnik gostilne se je topil
pred mojim gostiteljem. Na silo sem spil nekaj, kar mi je zažgalo notranje organe. Požara v grlu
nisem pogasil naslednjo uro. Vse, kar so prinesli na mizo, je bilo pikantno. Ko se je zunaj pričelo
temniti, sem dojel, čemu vsa hrana.
Za mizo sva sedela kakšnih šest ur. V tem času se je za mizo zvrstilo več ljudi. Sami zvezdniki
beograjskega podzemlja.
Zaradi znanstva in povezav s temi ljudmi so me v službi maltretirali do nezavesti. Na vsak način so
hoteli vnovčiti adute, ki sem jih imel v rokavu. Sam nisem imel občutka, da imam karkoli v rokavu.
Ker je obrambni minister strogo ukazal, da informacij ne delimo z našimi kriminalisti, so slednji na
nas gledali zviška. Sam pa nikoli nisem izdajal znancev, ki so živeli na drugi strani zakona.
Prišel sem celo v situacijo, ko sem imel na mizi umazano ponudbo. Izdaj igralce podzemlja, pa te
izpustimo, sicer te peljemo k preiskovalnemu sodniku, da te pripre. Uro kasneje sem stal pred
preiskovalnim sodnikom Milanom Benkom, ki me kljub prepričevanju kriminalistov, ni poslal v
pripor.
Pozno zvečer mi je bilo vsega dovolj. Hrane, pijače, glasbe in vseh ljudi. Srbi so posebni ljudje.
Slavje imajo vsak dan. Že to, da se zdani, je razlog za odojka, jagnje in orkester. Goranu sem
potarnal, da sem na smrt utrujen. Razočaran je bil, ko sem odklonil nočitev s pevko. Nekomu je
pomignil, meni pa na uho rekel, da bo zjutraj poskrbel zame. Do mize sta stopila dva mišičasta
Srba. Z njima sem odšel, brez spraševanja.
Na parkirišču smo sedli v novega Audija. Tam je stala policijska stoenka. Tip je ustavil ob
policijskem vozilu in odprl okno. Stegnil je roko in nekaj izročil policistu, ki je sedel za volanom.
Izmenjala sta nekaj prijateljskih besed, nato smo odpeljali.
Ko smo odpeljali, je tip sam pri sebi rekel: "Čovek mora da jede, makar je pandursko govno."
Audi je ustavil pred luksuzno hišo v predmestju Beograda. Takoj so se prižgale luči in iz hiše je
prišlo nekaj ljudi. Za hišo je bil parkiran BMW z diplomatskimi oznakami. Na drugi strani ulice je
stala hišica za stražarja. Začuden sem opazoval vso to organizacijo in bogastvo. Avtomobili,
policijska zaščita, lokali in množica ljudi.
- 83 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Do mene je stopil tip, ki se je predstavil kot Bomba. Res je izgledal kot bomba. Visok dva metra,
težek vsaj 150 kg, obrit po glavi in za pasom pištola. Pospremil me je v hišo, mi pokazal sobo,
kopalnico, hladilnik in mi zaželel lahko noč.
Počutil sem se kraljevsko, priznam. Godila mi je pozornost teh nevarnih tipov, oni pa so name
gledali drugače. Ker sem rešil njihovega pajdaša, so se mi nameravali pošteno oddolžiti. Sploh, ker
je bil slednji žal mrtev. Tako sem razumel vse dogajanje okoli sebe.
Zaspal sem takoj. Ker me ni nihče zbujal, sem oči odprl okoli osme ure zjutraj. Nekaj trenutkov je
trajalo, da sem sestavil sliko v glavi. Niso grde sanje. Res sem tukaj z vsem bremenom, ki sem si ga
oprtal za lastno državo.
V kopalnici sem se stuširal. Medtem se je v sobi prikazal Bomba. Prinesel mi je sveže perilo in kup
novih cunj. Izbuljil sem oči. Majice in hlače vrhunskih znamk, cene so še visele iz artiklov. Ker ni
vedel številke moje noge, je pred sobo pritovoril kup škatel. Vse, kar sem videl in smel vzeti, je bila
ukradena roba. Srbski lumpi so me oblekli kot manekena.
Na terasi so sedeli Rade, njegov brat in Majmun. Prisedel sem in natočil kavo. Toast mi ni dišal,
cigareta pa. Majmun je nekaj pripomnil o zdravem načinu življenja in pomembnosti zajtrka. Nisem
mogel verjeti svojim ušesom. Kdo govori o zdravem načinu življenja? Tip, ki mu je nenehno grozila
svinčena gripa, ki ga je kasneje res ubila.
V sproščenem vzdušju smo se pogovorili, kako bom prišel do Zagreba. Majmun mi je ponudil
telefon, da lahko telefoniram v Ljubljano. Odmahnil sem z roko, da ne bo potrebno. Kaj pa naj bi?
Poklical ministra in reskiral, da takoj dobim metek v glavo. Strinjal sem se z načrtom, ki ga je
predstavil Majmun. Dva njegova me bosta z avtom odpeljala do Zagreba. Pot je varna in večkrat
preizkušena, me je pomiril Majmun.
Uro kasneje smo se poslovili. Pred slovesom mi je Rade naročil nerodno zadevo. Naj v Ljubljani
poiščem košarkaša Marka Tuška in ga spomnim na njegov dolg. Tušek je imel kockarski dolg do
njegovega pokojnega brata.
Rade mi je dal številko svojega telefona, naj ga pokličem, če bom kadarkoli karkoli potreboval. Dal
mi je tudi naslov v Ljubljani, kamor se lahko kadarkoli zatečem. Prebral sem naslov in listek zažgal.
Neverjetno, kaj vse imamo v Ljubljani, sem pomislil.
Ko smo se tretjič objeli in poljubili, sem sedel v Audija. Z istima tipoma, ki sta me zvečer pripeljala,
sem bil na poti do Zagreba. Pred jugoslovansko-hrvaško mejo sem dojel, s kom se bratim. Tip za
volanom je hladno pokazal policijsko legitimacijo. Gospod inšpektor v službi mafije.
Brez vsake kontrole smo prečkali mejo, do hrvaške zapornice pa nismo prišli. Na sredini meje sta
čakala dva tipa. Pozdravili so se kot stari prijatelji. Zmeden sem opazoval to sceno na nikogaršnjem
ozemlju. Potem sta se Srba poslovila in vrnila nazaj.
Do Zagreba sta me pripeljala tipa, ki sta čakala na meji. V Zagrebu sta me vprašala, kje želim
izstopiti. Vso pot nismo spregovorili pet besed. Izstopil sem v centru Zagreba.
Za trenutek sem okleval. Naj pokličem v Ljubljano, da me pobere VOMO, ali naj zadnjo mejo
prestopim sam?
- 84 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
19.
VRNITEV
21. marec 2013
Odločil sem se za samostojen podvig. Še najbolj sem zaupal lastni presoji. Mejo s Hrvati sem dobro
poznal. Poznal sem vsaj dva zanesljiva divja prehoda. Oba sem v preteklosti že uporabil, res pa je,
da je bilo to pred nekaj meseci. Tihotapske poti in ostali kriminalni kanali se lahko čez noč ohladijo.
Nobenih informacij nisem imel, da bi bile poti kompromitirane.
Brezciljno sem hodil po Zagrebu in čakal na pozno uro. Na avtobusni postaji sem vzel taksi. Preden
sem karkoli zinil, sem se skoncentriral na hrvaščino. Napačna beseda taksistu v hrvaški prestolnici
bi me pripeljala v hude težave. Moral sem paziti, da nisem govoril srbsko. Srbščino odlično tolčem,
novi hrvaški izrazi pa so mi delali preglavice.
V ljubljanskem hotelu Park sem pred tem spoznal nekaj Albancev. Njihova dejavnost so bili ilegalci.
V Zagrebu so prevzemali ljudi in jih preko Slovenije vozili v Italijo. Ljubljana je bila vmesna
postojanka. Večino poslov so sklenili v ljubljanski občini Šiška. V razvpitem nastanitvenem centru
Lipa je bil nekakšen terminal. Poznal sem glavne organizatorje, ker sem jih moral poznati. Zaradi
prevozov preko meje na črno sem se po navodilih službe infiltriral v to sceno. Tihotapske kanale
smo potem uporabljali za transport orožja in naše izlete na bojišča bivših bratov.
Idriz je bil člen v tej tihotapski verigi. Imel je slaščičarno v Zagrebu. Idriza sem spoznal v Lipi. Vedel
sem, da je slaščičarna približno dvesto metrov od maksimirskega stadiona. Do stadiona sem prišel
s taksijem. Potem sem se sprehajal kakšno uro, da sem našel pravo lokacijo. Dvesto metrov od
stadiona? Vzhodno, zahodno, sever ali jug? Tega nisem vedel. Prehodil sem precej ulic okoli
stadiona in našel nekaj slaščičarn. Pa ni bilo tako enostavno. Vse so bile albanske in večina se je
začenjala na I; Ismet, Islami, Izudin, Ibrimi... Nikjer pa mojega Idriza.
Končno sem ga našel. Najbrž bi ga prej, pa mi na pamet ni prišlo, da bi koga spraševal. Nisem želel,
da si kdo zapomni moj obraz in prisotnost v tem kraju. Precej časa sem stal v temi in opazoval
razsvetljeno slaščičarno. Končno sem zagledal znan obraz. Vstopil sem in voščil dober večer. Idriza
je skoraj kap, ko me je zagledal. Prosil sem ga, če se lahko umakneva na samo. Zadaj v skladišču
sem sedel na zaboj Coca-Cole. Prižgal sem ponujeno Drino in Idriza naravnost vprašal za prehod.
Kar sem izvedel, ni bilo slišati obetavno. Obe poti, ki sem ju poznal, sta padli. Torej sta
kompromitirani. V nadaljevanju pogovora sem posumil, da Idriz ni iskren, on pa je bil prepričan, da
iskren nisem jaz. Postalo mi je jasno, da vsaj ena pot ni kompromitirana.
Idriz je bil prepričan, da sem začel delati na svoje. Prepričan je bil, da imam nekje v Zagrebu
skupino črncev, tak je bil izraz za ilegalce, ki jih hočem sam prepeljati in pobrati ves denar. Hotel je
vedeti, kako veliko skupino imam, da mi postavi ceno za vodiča čez mejo. Takrat so ilegalci
plačevali vodičem do 2.500 mark za prehod ene meje.
Nisem mogel verjeti, da mi Albanec ne verjame. Jezen sem zapustil albansko postojanko.
Preklinjajoč sem hodil po maksimirskem drevoredu, ko sta nasproti prišla policaja. Zdaj mi je res
postalo neprijetno. Bil sem brez pravih dokumentov, na rami pa sem nosil drago moško torbo, ki
sem jo dobil v dar od Bombe. Vsebina v torbi je bila najbolj sporna. Pištola in beograjski dosje.
Policaja sta se približevala, sam pa sem nadaljeval s preklinjanjem. Nisem želel pokazati, da me je
njuna pojava prestrašila. Ko smo bili na nekaj korakov oddaljenosti, sem prenehal s preklinjanjem.
Nedolžno sem se odkašljal, nasmehnil in prijazno pozdravil. Policaja sta pozdravila nazaj in
nadaljevala pot. Srce mi je razbijalo, onadva pa sta se počasi izgubila v maksimirsko noč.
Sedel sem na klopco, da si zbistrim glavo in zberem misli. Nekaj minut sem premišljeval in potem
sklenil. Potrebujem avto. Pred mejo ga bom zapustil in peš prečkal mejo. Tudi če je pot
kompromitirana, sem sam. Eno je, če pelješ čez mejo kolono ljudi, drugo je, če si sam. Zadovoljen
in prepričan vase sem nadaljeval pot domov.
Na prvem parkirišču sem poiskal Golfa in ga odklenil. Nekaj minut kasneje sem po zagrebških
ulicah iskal izvoz. V izložbi sem opazil, da ne gori zadnja luč. Kar stemnilo se mi je od jeze.
- 85 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Zapeljal sem v stransko ulico. Samo upal sem lahko, da ima lastnik rezervne žarnice v prtljažniku.
Najbrž se bo komu zdelo neumno, da sem šel menjat žarnico, vendar bi zaradi take malenkosti
lahko prišel v težave.
Dober kilometer pred mejnim prehodom sem ustavil. Slekel sem majico in z njo prebrisal sledi.
Majico sem pospravil v torbo in oblekel drugo. Bila je črne barve. Svetle barve so izdajalske. Tako
sem razmišljal že v Beogradu, ko sem izbiral garderobo.
Ura je bila krepko čez polnoč, ko sem se plazil kot lisica in opazoval, kje so patrulje. Na čase
obhodov se nisem mogel zanašati, ker jih enostavno nisem poznal. Bolj kot patrulje so me skrbeli
morebitni opazovalci. Naj je šlo za policista v zasedi ali domačina, ki dela za njih, rezultat bi bil isti.
Aretirali bi me in zaprli do nadaljnega.
Noč je bila svetla, kar mi seveda ni odgovarjalo. Snel sem uro, da se slučajno ne bi odbil lesk od
stekla. Pravzaprav sem pretiraval. Vlogo sem želel odigrati do konca. Konec koncev bi lahko v
Zagrebu koga poklical ali se nastavil policajem. V vsakem primeru bi na koncu končal v Ljubljani.
Zaradi vsega, kar se je dogajalo od prvega dne te avanture, sem želel priti v Ljubljano sam. Hotel
sem videti, kaj se dogaja, ko me ni.
Na slovensko stran sem prišel brez zapletov. Ura je bila dve ponoči, ko mi je pri Čatežu ustavil avto.
Štopanje mi sicer ni pri srcu in tudi sam ne ustavljam štoparjem. Tokrat pa nisem imel izbire. Lahko
bi sicer odklenil kakšen avto in podaljšal vožnjo do Ljubljane. Pa nisem hotel, da se mi korak pred
domom kaj zalomi.
Do Ljubljane sem prenašal gostobesednega zdomca. Na počivališču Barje sem izstopil in se
poslovil. Bilo je sredi noči, jaz pa sem se vrnil v Ljubljano.
Na počivališču je bila odprta brunarica. Stopil sem noter in zazijal. Na dveh poker avtomatih je
nabijala gruča glasnih tipov. Med njimi sem prepoznal dva morisovca. Boro Božič in Janko Šega sta
v službenih uniformah oborožena igrala poker, okoli njiju pa cvet ljubljanskih nočnih zlikovcev.
Obrnil sem se, še preden me je kdo opazil in prepoznal. Zunaj sem opazil rdečega Nissan Patrola, ki
je bil last Moris-a.
Morisovci, ki so bili na dolžnosti v Ljubljani, so spali v hotelu Park. Kasneje so jih premestili v
delavski dom za Bežigradom. Poveljnika enote, ki je bila locirana v Ljubljani, sta bila Milan
Smolnikar in Vojko Smole. Milan je bil šef protiterorističnega oddelka, Vojko pa diverzantskega.
Depala vas je v nadaljevanju zaznamovala oba. Vsakega po svoje. Danes je Smolnikar poslovnež,
Smole za zapiti vaški posebnež brez službe.
Vedel sem, da se moram takoj pobrati. Nisem sicer bil na tekočem, kaj počnejo fantje v Kočevski
reki, bil pa sem prepričan, da jih je v bližini še več. Resnici na ljubo, vojska po desetdnevni vojni ni
imela kaj početi. Zadolžitve, ki smo jih dobivali, so segale globoko na policijsko področje. To pa je
bil predmet spora, konfliktov in medsebojnega dokazovanja.
Razen izbrancev v Moris-u, ki smo bili angažirani s strani ministra, so se ostali dolgočasili.
Pohajkovanje in popivanje po lokalih, izzivanje neredov in pretepov, so Moris pripeljali na slab glas.
Rivalstva s specialno enoto Vinka Beznika ni bilo, čeprav so ga mnogi umetno ustvarjali.
Beznikovi specialci so bili vsi po vrsti šolani policisti. Samo najboljši in najsposobnejši so bili izbrani
v SEP. Poznam precej sposobnih fantov iz policije, ki niso prišli zraven. Med njimi ni bilo
kriminalcev in podobnih tičev. Smetana elite.
Na drugi strani pa specialci Morisa. Razen boljše opreme in več denarja, kot enota nismo bili
primerljivi. Večina Morisovcev je bila leta 1991 brez srednješolske izobrazbe. Večina izbrancev smo
tudi imeli kazenske kartoteke. Poveljniki so bili rezervisti, prodajalci pralnih strojev (Troha),
priučeni električarji (Njavro) in zaslužni domačini, ki so rabili zaposlitev.
Nabor je temeljil na tem, da si zaveden Slovenec, da si sodeloval v osamosvojitveni vojni in da si
fizično sposoben. Predrznost, aroganca in zaničljiv odnos do vrednot NOB, so te pripeljali v ožji
krog obrambnega ministra. Sprejeli so vse lokalne posebneže s pretepaškimi izkušnjami iz okoliških
vasi.
- 86 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Smetana, ki jo je Krkovič izbral za Janšo, je morala obvladati kakšno borilno veščino. Pomemben
dejavnik je bilo tudi verovanje v obrambnega ministra Janeza Janšo. Če si večkrat izgovoril njegovo
ime, boljšo pozicijo za napredovanje si imel. Na koncu nas je ostala peščica predrznih in sposobnih,
ki smo hodili v ogenj, podpora pa so bili Njavrovi fantje. Njihova edina odlika je bila zvestoba do
groba. Janši seveda.
Brnik, Maribor, Obrežje, Kardeljeva ploščad in še kje bi lahko prišlo do konflikta teh dveh enot.
Nesposobna politika in obrambni minister sta razmere pripeljala do meje, ki je eni niso želeli, drugi
pa je niso upali prestopiti.
Ena od posebnosti specialne brigade Moris je bila, da smo imeli politična ozaveščanja. Z
zanimanjem smo prisluhnili poveljniku Krkoviču, ko je razlagal, da je kriminalistična služba orodje v
rokah Kučanovega klana. Kot tako jo lahko dojemamo le kot sovražni element. To smo tudi počeli z
vsem srcem.
Preplezal sem žičnato ograjo in se znašel na Cesti dveh cesarjev. Torbo sem vrgel čez ramo in se
napotil proti Murglam. Od Murgel sem pešačil do kina Vič. Tam sem sedel na stopnice in prižgal
cigareto. Zagledal sem se v ogromno reklamo Koloy's, ki je stala na križišču Tivolske, Tržaške in
Aškrčeve. V ustih sem imel ogaben okus. Svežina zvečilnega gumija na reklamnem panoju me je
začela provocirati. Vstal sem in nadaljeval pot domov. Hodil sem po Prešernovi do UNZ-ja, potem
sem zavil proti skupščini, takrat se je tako reklo parlamentu.
Na Prešernovem trgu sem srečal prve jutranje komunalce. Zbujal se je nov dan. Pohitel sem po
Trubarjevi in mimo Trubarja do Ilirske. Pred svojim blokom sem zagledal Nissan Patrola. Ne tistega,
ki sem ga srečal na Barju. Bil je krajša izvedba terenca, pripadal pa je Morisu. Naredil sem krog. Po
Kotnikovi sem šel do dijaškega doma, potem sem zavil desno. Preplezal sem škarpo in prišel za
stolpnico, kjer bivajo medicinke. Pogled mi je povedal vse. Pred vhod v moj blok so postavili stražo.
Zakaj pa to?
Stekel sem okoli, prečkal Ilirsko in po Trubarjevi nazaj do zloglasnega lokala Pod košem. V
zgodnjem jutru je bil lokal zaklenjen. Skozi stekla sem videl, da so notri še nočni gostje. Pod košem
se je kockalo 24 ur. Nekajkrat sem udaril po vratih. Odprl mi je najemnik, mali Jovo. Stopil sem
noter, mali Jovo pa je zaklenil vrata.
V lokalu pa sami asi. Tušek, Šurda, Gvozdeni, Žare, Mile in ostala klientela. S pogledom sem iskal
Njuškala. Njuškalo je bil eden od lokalnih dvojčkov, ki je bil na tekočem z vsem, kar se je dogajalo v
okolici. Preden grem domov ali na Kardeljevo ploščad, sem hotel izvedeti nekaj stvari. Vedel sem,
da bom na Pentagonu visel tri dni skupaj, ko se pojavim. Pa še preden me kdo sreča, se moram
znebiti dosjejev.
20.
JANEZ JANŠA, MOJ ŠEF
9. april 2013
Med čakanjem na prvo jutranjo kavo sem se spomnil naročila iz Beograda. Opazoval sem Tuška,
kako s Šurdo besno nabija po tipkah poker avtomata. Srebal sem kavo, čakal Njuškala in opazoval
igro pokra. Ura je bila nekaj čez šesto in lokal se je odprl. Odločil sem se, da ne bom zakompliciral
situacije v lokalu s teženjem Tušku. Še tega se mi je manjkalo takrat.
Čas me je preganjal. Vsak trenutek bi lahko prišel kdo, ki me pozna. Poslovil sem se in malemu
Jovu namignil, da me v lokalu ni bilo. Stekel sem čez cesto do hotela Park. Še vedno je bil tam
Nissan in dvojica iz Morisa. Domov nisem mogel. Ostala mi je garaža.
Nekaj korakov od hotela stojijo garaže. Pred športno dvorano Tabor sem imel garažo v zadnji vrsti.
Pripadala je stanovanju na Ilirski. Prav v tej garaži so leto kasneje ljubljanski kriminalisti iskali
orožje in dokaze, ki bi me povezali s kriminalnimi podvigi. Takrat kriminalisti niso imeli naloga, zato
so stali pred garažo. Stjenka Vuga in Stojan Belšak sta bila kriminalista, ki bi takrat lahko odkrila
prvovrstno afero.
- 87 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
V to garažo sem stlačil vse mogoče, ker nihče ni vedel zanjo. Pri hišni preiskavi je punca bleknila, da
imam garažo. Iz stanovanja so me spremili, da sem garažo pokazal. Garažo sem odprl in blefiral.
Kriminalistoma sem izročil nekaj neumnosti, da nista drezala naprej. Izročil sem nekaj nabojev in
nekaj kosov uniforme. Za vrata in pod strop Belšak in Vuga nista videla, sicer bi našla kup
armbrustov, zaboj SAR 80, nekaj škatel ročnih bomb, radijske postaje in, kar bi me najbolj bolelo,
zaupne dosjeje.
Tisto jutro, ko sem se vrnil v Ljubljano, sem v garažo skril dosjeje, orožje in ostale stvari. Pa seveda
garderobo, darilo iz Beograda. V garažo sem se zaprl in počakal, da je minila jutranja gneča. Sedel
sem v temi garaže in si razbijal glavo, kaj naj zdaj. Jasno mi je bilo, da se moram javiti v službo. Raje
kot na Kardeljevo ploščad bi se to jutro odpravil v Kočevsko Reko. Uradno sem imel delovno mesto
v Kočevski Reki, čeprav me tam skoraj niso poznali.
Jeza zaradi vsega, kar se je zgodilo v Beogradu in slaba vest, ker sem pobasal dosjeje, sta me
zadrževali. Ni se mi mudilo na Pentagon. Poiskal sem baterijsko svetilko in odpakiral dokumente.
Prižgal sem cigareto in začel brati.
Po nekaj urah in nekaj cigaretih sem moral na stran. Odložil sem beograjski dosje Janeza Janše in
pokukal ven. Stekel sem do konca garaž in odtočil v travo. Vrnil sem se v garažo in pospravil
papirje. Opoldansko sonce mi je nažigalo v glavo, ko sem spet stopil iz garaže. Napotil sem se
domov. Pred blokom sem pozdravil kolega, ki sta skoraj padla v nezavest. Obljubil sem, da se samo
stuširam in preoblečem, pa gremo na ministrstvo.
Doma ni bilo nikogar. Punca v službi, njena babica pa najbrž kje v mestu. Na stopnicah me je
ustavila soseda Primožičeva in me zasula z vprašanji. S kretnjo sem nakazal, da se mi strašno mudi.
Ko sem stopil v stanovanje, sem šele dojel, da sem doma. Slekel sem se in odprl prho. Pod tušem
sem vztrajal toliko časa, da je zmanjkalo tople vode.
Slišal sem zvonjenje zvonca. Vseeno mi je bilo. Ogrnil sem brisačo in si skuhal kavo. Šele potem
sem se oblekel in pripravil. Iz zaklenjenega predala sem vzel službeno pištolo in legitimacijo.
Snemalnik Olympus sem skril v spodnjice, žico z mikrofonom sem speljal pod sponko pasa. Preveril
sem baterije in dolžino traku. Samo želel sem si lahko, da bo obrambni minister Janša zgovoren, ko
me zagleda. Zaklenil sem stanovanje in se spustil po stopnicah.
Od Ilirske do Kardeljeve ploščadi je deset minut vožnje. V gneči seveda, če so ceste prazne pa manj
kot pet minut. Tistih deset minut je bilo mučnih. Kolega sta molčala vso pot. Iz njiju nisem izvlekel
ničesar. Pred stolpnico na Kardeljevi ploščadi je stal Dare in še nekaj kolegov.
Stopil sem iz avta in namesto pozdrava vprašal:
"Kje je črna zastava za Andreja?"
Nastala je mučna tišina. Ostali, razen Dareta, niso poznali Andrejeve usode. Dare je prebledel in
zaklel. Mimo njega in vseh ostalih sem se napotil proti vhodu. Takrat je od nekod prišel šef Morisa
Krkovič. Z brezbarvnim glasom me je pozdravil in pospremil do dvigala.
Ko sem stopil iz dvigala, sem se skoraj zaletel v Zvera. Zver je bil vedno nekomu v napoto, razen
ministru Janši. Nika Dolinar je skoraj stekla v ministrovo pisarno. Janša je takoj odslovil
obiskovalce, ki so bili pri njemu. Stopil sem v njegovo ogromno pisarno in se zagledal v ovalno
mizo.
Minister Janša je spregledal nevljudnost. Vstal, mi ponudil roko in izrekel: "Končno."
Še vedno sem nepremično zrl v njegovo mizo. Dva kovčka je imel postavljena na mizi, odprta kot
knjigi. Ogledoval sem si oznake in čine slovenske vojske, ki so se izzivalno svetili. Situacija v
ministrovi pisarni je bila mučna. Tišina jo prekinil minister Janša.
"Precej sivih las si nam naredil," je pokroviteljsko izjavil in stopil do mene.
Potrepljal me je po rami in ponudil, da sedem.
Nasmehnil sem se in ga pogledal v oči.
Potem sem se zazrl v njegovo vse večjo plešo in zinil:
"Vam najbrž ne, gospod minister, las imate bolj malo."
- 88 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Prvič se je zgodilo, da nisem čutil nobenega spoštovanja do obrambnega ministra. Občudovanje se
je v Beogradu spremenilo v zaničevanje. Prebral sem večino njegovega dosjeja in srbelo me je, da
bi ga zbodel s kakšnim podatkom, ki sem ga zjutraj prebral. Sedel sem na ponujen fotelj in stegnil
noge pred seboj.
Olympus me je zbodel med nogami, zato sem jih potegnil nazaj. Janša je sedel nasproti mene.
Zagledal se je v moje oči in ni odmaknil pogleda. Jaz tudi ne. Prvi je pogled povesil minister.
Odkašljal se je in tiho dejal: "Kar se je zgodilo v Beogradu, je državna skrivnost."
Molčal sem in čakal, kaj bo povedal naprej.
Janša je malo pomolčal in dodal: "Strogo zaupne narave, si razumel?"
Pokimal sem. Nato me je prešinilo, da kimanja na traku ne bo. Zato sem ponovil za njim:
"Razumem, gospod minister, nimam težav z molčečnostjo."
Minister Janša mi je nato povedal, da me želi zaslišati ekipa na VI. upravi. Zastrigel sem z ušesi, ko
je izgovoril besedo zaslišati. Pogovor je eno, poročilo je drugo, zaslišanje pa zame pomeni nekaj
negativnega. Zaslišuje se tiste, ki so nekaj slabega ali narobe storili. Zaradi besede zaslišati sem
skočil pokonci. Impulz je bil hitrejši od misli. V življenju je bil impulz moj sovražnik. Odreagirati
impulzivno ni dobro, vsaj ne vedno.
"Kdo bo mene zasliševal?" sem povzdignil glas.
Ministru ni bilo všeč, da sem skočil pokonci. Pokazal je, naj sedem nazaj. Prepozno.
Jezno sem odrinil stol in še bolj povzdignil glas.
"Direktor Lovšin je navadna reva, usrane."
Ministru sem opisal dogodke v Beogradu. Prihod Lovšina, zaplet z Draganom, priprave na
likvidacijo in kako je prišlo do katastrofalne napake.
Janša je poslušal, rekel ni ničesar.
Nadaljeval sem s poročanjem. Opisal sem mu dogodke v drugi bazi, Andrejev samomor in odnose
med nami. Nato sem mu podrobno opisal, kako sva čakala in likvidirala izdajalca Bobana, beg iz
Beograda in kako so me ujeli.
Janša je z zanimanjem poslušal, kako sem pobegnil iz medicinske ustanove. Od tu naprej pa nisem
več želel navajati podrobnosti. Kako sem se znašel, kdo mi je pomagal, tega mu nisem hotel
povedati. Znancev in prijateljev, ki so živeli na drugi strani zakona, nisem mešal v to.
Ves pogovor z ministrom Janšo je bil pravzaprav smešen.
Stavke sem začenjal:
"Kot ste ukazali, sem...
Po vašem ukazu smo...
Kot ste mi rekli po telefonu..."
Minister Janša ni pogruntal, da mu serviram njegove besede in ukaze. Vseskozi sem imel v mislih,
da pogovor snemam. Nujno je bilo, da je razločno, kdo je vse skupaj vodil in izdajal ukaze. Strah, da
bom za beograjsko morijo sam odgovarjal, se je naselil vame. Ko sem prišel do konca
pripovedovanja, sem se sprostil. Janša je v mikrofon povedal vse, kar sem si želel, zato je pogovor v
nadaljevanju tekel precej bolj sproščeno.
Bilo je pozno popoldne, ko sva zaključila pogovor. Zadnje pol ure nisem posnel, ker je bilo premalo
traku, vendar je bilo vse bistveno povedano že prvih 90 minut. Janša mi je na koncu rekel, da me
spodaj čakajo, da me pospremijo čez cesto v prostore VI. uprave ali VOMO. Preden sem odšel iz
njegove pisarne, sem dobil nagrado. Minister Janša mi je izročil kuverto. Pred njim je nisem
odpiral. Prosil sem ga, če si lahko vzamem teden dni prosto.
Odkimal je in dodal: "Rabimo te za nekaj, nujno."
Potem je vzel v roke slušalko in poklical Lovšina. Zelo na kratko mu je povedal, da imam delo. Naj
me ne zadržujejo več, kot je potrebno za formalnosti. Začudeno sem pogledal, ko mu je dejal, da
imam delo. Kakšno delo, je glodalo v meni. Nič kaj obetavno se ni slišalo. Minister Janša je odložil
slušalko in se mi spet posvetil.
- 89 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Sledilo je presenečenje. Minister Janša mi je dobesedno rekel, posnetek ne laže:
"Vem, da imaš povezave s kriminalci, zato si živ prišel nazaj. Teh ljudi ne omenjaj Andreju ali
komurkoli na upravi. Pride trenutek v življenju, ko se ne moreš zanesti na zakone. Pomembno je
zaupanje pravih ljudi, kdorkoli že so. Zakoni so togi, zato je pomembno, da imaš zaupanje tam, kjer
so stvari elastične. Me razumeš?"
Pokimal sem. V mislih sem skušal razumeti, kaj je zanj elastično. Pobijanje nasprotnikov?
Preprodaja orožja?
Sem prvi v zanikanju trgovine z orožjem. Orožje je prihajalo v Luko Koper, ko je bila v Sloveniji še
jugoslovanska armada. Polovica ekipe je nadziralo vkrcanje jugo armade, druga polovica pa smo
nadzirali iztovarjanje orožja. Kontejnerje polne orožja smo vozili mimo kolone JLA.
Minister Janša je nadaljeval:
"O poročilu bova še govorila. Najbrž veš, kaj gre na papir in kaj ne.
Ostalo pa nikomur, niti staršem, sva jasna okoli tega?
Samo formalnosti uredi z Andrejem, mudi se, veš.
Nujno je, nujno."
Pravzaprav mi ni bilo nič jasno. Kakšne formalnosti? Vem, da moram po akciji napisati poročilo.
Poročilo pa bo očitno lažno. Tako je v nadaljevanju tudi bilo. Ko me je kasneje zaradi tega želela
zaslišati Bučarjeva komisija, je minister Janša uporabil vse trike, da do tega ni prišlo. Posamezne
izjave, ki sem jih moral dati članom komisije, niso bile v sklopu skupne preiskave.
V kabinetu ministra Janše sem se zadržal še nekaj minut, potem sem odšel na VI. upravo. Izpolnil
sem formularje o potnih stroških, podpisal poročila o izmišljeni nesreči z Vectro in v nekaj stavkih
kratke laži o nadzoru v Beogradu. Opazil sem, da so vsi nervozni. Kmalu mi je bilo jasno, zakaj.
Nujna naloga za ministra Janšo.
Na parkirišču Kardeljeve ploščadi me je čakala ekipa. Dare, Robi, Franci in Bojan. Naloga, ki je bila
pred nami, je bila precej strašljiva. S tem se je zame pravzaprav končala misija Beograd.
Pager mi je piskal, klicala je punca. Zjutraj sem prišel v prazno stanovanje in hitro odšel naprej. Po
cunjah in razmetani kopalnici je vedela, da sem nazaj. Še videla se nisva, pa sem spet v akciji.
Takšno življenje sem takrat živel.
Izpred Pentagona smo se z dvema voziloma odpravili proti centru. Na Miklošičevi je bila že naša
nadzorna ekipa, morisovci v službi Paravoma. V hotelu Union se je prijavil nekdo, ki so si ga zaželeli
naši zasliševalci, predvsem pa minister Janša. Trenutno pa je bil s spremljevalko nekje na večerji.
Pripeljal je še neoznačen kombi. Ukazano nam je bilo, da par ugrabimo in pripeljemo na Kardeljevo
ploščad. Šlo je za tuja državljana, hrvaškega oficirja Hrvoja Petrača in njegovo takratno
spremljevalko Paolo Mariani. Kakršenkoli spodrsljaj bi pomenil mednarodni škandal brez primere.
Hrvaški par je večerjal v znani pizzeriji Ljubljanski Dvor. Gostil ju je lastnik hrvaškega rodu Ivan
Kapetanović. Kapetanović je bil sodelavec hrvaških obveščevalcev. Najbrž je to še danes. Pri
nadzoru te pizzerije smo posneli koga drugega kot Alojza Peterleta. Marsikaj je moral Peterle
pojasnjevati Janši zaradi obiskovanja Ljubljanskega Dvora.
Kombi za ugrabitev smo prestavili na Prešernov trg. Med taksije smo parkirali podporno vozilo.
Policista, ki sta patruljirala med Čopovo, Nazorjevo in Prešernovim trgom, nam nista bila v pomoč.
Kako se ju znebiti? Dare je poklical na Trdinovo in z nekom govoril. Trenutek kasneje sta policista
krenila proti Trdinovi.
Hrvoje Petrač in Paola Mariani sta končala z večerjo. V lokalu smo za sosednjo mizo imeli ekipo.
Javili so nam, da prihajata ob nabrežju Ljubljanice.
- 90 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
21.
PATRIOT
17. april 2013
Napeti trenutki čakanja mi niso bili več tuji. Sedel sem v kombi in čakal. Na trgu je bilo precej ljudi,
taksijev in naših agentov. Sledilci so javljali položaj. Robi je vžgal kombi in ga zapeljal med lekarno
in Centromerkur. Hrvaški parček je bil le še nekaj metrov stran od kombija. Takrat je dal Dare znak.
Odprl sem drsna vrata kombija in zagledal prerivanje. Vsaj peterica naših agentov je obkolila
parček. Z uperjenim orožjem so parček prisilili, da sta vstopila v kombi. Nekaj mimoidočih je
opazilo dogajanje, vendar so se raje umaknili. Hrvoje Petrać je poskusil z glasnim vpitjem opozoriti
množico.
"Ljudi, alo ljudi, šta je to," se je zadrl, ko ga je Franci s cevjo dregnil, naj se spravi noter.
Poleg parčka sta se v kombi spravila še dva naša agenta. Medtem, ko je Franci meril v njiju, sva z
Bojanom oba vklenila. Na glavo sta dobila še vreči, da je bil mir. Takoj nato je Robi speljal. Iz
množice taksistov je speljalo še naše podporno vozilo.
Čez tromostovje smo zdivjali proti Poljanam. Na Kresiji pa šok. V službenem audiju sta sedela
minister Janša in njegov šofer Janez. Neverjetno, minister Janša je v živo spremljal ugrabitev na
Prešernovem trgu.
Iz Poljanske smo krenili levo proti centru. Mimo poliklinike in Orto bara do Linhartove. Od tam smo
bili v manj kot dveh minutah na Kardeljevi ploščadi. Fantje so obkolili kombi, šele potem sem odprl
vrata. Pozval sem vklenjeno dvojico, da izstopi. Paola Mariani je hlipala in zahtevala, da ji
snamemo vrečo z glave, Hrvoje Petrać pa je molčal.
Dvojico smo odpeljali v prostore Voma. V drugem nadstropju je dežurni prestrašen opazoval
prišleke. Uradni delavci VI. uprave so presenečeno opazovali, kako operira Paravomo. V njihovih
prostorih in z njihovimi pooblastili smo bili glavni mi. Andrej Lovšin je slabo prenašal tovrstne
degradacije pred vsemi zaposlenimi.
Zakaj smo ugrabili Petraća in Marianijevo, ne vem. Kaj se je naprej dogajalo z njima, tudi ne vem. S
tem je bila moja naloga okoli tega končana. Kasneje je bila ta ženska omenjena kot spremljevalka
finančnika LDS-a, zdavnaj pokojnega Petra Rigla. Na Hrvaškem je bila tudi vpletena v nekaj afer,
potem pa je poniknila. Hrvoja Petraća je Franjo Tuđman povišal v generala. Iz kasnejših dogodkov
na Hrvaškem je znano, da so generala Petraća zaprli zaradi kraje diamantov in ugrabitve sina, tudi
generala HV.
Ta večer sem pozno prišel domov. Parkiral sem na Ilirski in opazoval okolico. Zgoraj sem v
stanovanju opazil luč. Punca je še bedela. Najbrž je čakala, če se bom pojavil. Ni mi bilo do
pogovora, zato nisem šel domov. Nenehno laganje, kaj v resnici počnem, me je obremenjevalo.
Včasih sem imel potrebo in željo, da se s kom pogovorim, vendar se nisem imel s kom. Vse, kar
smo počeli, je bilo strogo zaupne narave. Namesto domov sem zavil čez cesto v bife Pod košem.
Alkohola nisem pil, da ne bo narobe razumljeno, zakaj sem zahajal v ta lokal. Enostavno nisem
mogel domov. Nisem imel več moči za laganje in sestavljanje verjetnih zgodb.
Slabe volje sem sedel za šankom in opazoval fanatike, ki so zapravljali denar na poker avtomatih.
Nekdo je nekaj slavil, zato so lokal opolnoči zaprli. Zabava zaprtega tipa se je zavlekla do jutranjih
ur. Izza šanka sem se presedel v zadnji separe. Oči so se mi zapirale od utrujenosti, ko je prisedel
Šurda. Zabaval me je z lokalnimi zgodbicami iz podzemlja, sam pa sem jih v mislih prenašal v
Beograd. Tam bi se tovrstne štorije krvavo končale. Imam občutek, da se organizirani kriminal z
vsemi pritiklinami ni nikoli razbohotil v Sloveniji. Vsaj ne v obsegu, ki je zajel Srbijo v devetdesetih
letih.
Začelo se je daniti. Na WC-ju sem opazil, da imam črne kolobarje okoli oči. Stopil sem iz lokala in se
sprehodil po Taboru. Spanec me je premagoval, vendar nisem želel domov. Čakal sem, da bo ura 7,
ko gre punco v službo. Potem bom zaklenil vrata, spustil rolete in izklopil zvonec. Spal bom cel dan,
dokler punca ne pride iz službe. Še pol ure.
- 91 -
Mitja Kunstelj
Patriotske igre
Sedel sem na klopco v parku. Mimo mene so capljali narkomani. Poznal sem jih na videz, ker sem
tam stanoval. Ni mi bilo jasno, kaj tako zgodaj bluzijo po centru. Golazen narkomanska, sem si
mislil in ponavadi še pljunil za kom. Vse, kar sem vedel o narkomanih in heroinu, sem prebral v
knjigi Otroci s postaje ZOO. Preziral sem narkomane in se jih v loku izogibal. Ta svet mi je bil tuj in
odvraten.
Desetletje kasneje sem postal, kar sem najbolj preziral. Sledilo je sedem peklenskih let. Sedem let,
da sem strmoglavil na dno brezna. Od tam nimaš več kam pasti. Samo še v omami sem na trenutke
doživel preblisk, da sem bil nekoč človek. Tako ni šlo naprej. Niti dan več.
Ura je bila nekaj čez sedem, ko je punca odpeljala izpred bloka. Z lahkotnim korakom sem stopil
proti domu. Pred vrati se je oglasil pozivnik. Kar zmrazilo me je. Pogledal sem ekranček. Njavro. Ne
bom ga klical, sem sklenil.
Odklenil sem vrata in stopil v stanovanje. Najprej sem iztaknil telefonski kabel. Spet pozivnik.
Tokrat centrala na VI. upravi. Ne bom nikogar klical, sem si na glas ponovil. Slekel sem se in
stuširal. Ko sem se spravljal v posteljo, tretjič pozivnik. Minister Janša.
Nekaj se dogaja, me je prešinilo. Vtikač telefona sem vrnil nazaj. Zvonec se je takoj oglasil. Dvignil
sem slušalko. Na drugi strani je bil minister Janša.
"Kje si vse jutro, takoj do mene," je bil kratek.
"Kam?" sem bil še krajši.
"Gor," mi odvrnil spoštovani šef in odložil.
Med oblačenjem sem skuhal kavo, očistil pištolo in v Olympusu zamenjal baterijske vložke.
Pripravljen na nove izzive sem stopil na balkon in pogledal dol. Dva morisovca in Nissan Patrol so
čakali name. Minister Janša nas je znal motivirati in narediti pomembne. Stopil sem pred ogledalo
in si nadel Ray-Ban očala.
Obetal se je popoln patriotski dan. Moja vloga v Janševih patriotskih igrah pa je postajala vse bolj
nevarna.
KONEC
Po knjigi Patriotske igre, Mitja Kunstelj
Prolog in material iz tiskane izdaje sledi
- 92 -