Portret družine Šantel

Krajevna skupnost Nova Gorica
Erjavčeva ulica 4, Nova Gorica
www.novagorica-ks.si
Portret družine Šantel
Spoštovani,
Ta zvezček je nastal ob praznovanju 62. letnice Nove Gorice, vsebino pa smo posvetili družini Šantlovih,
natančneje družini in naslednikom Antona Šantla, rojenega 1845 v Pesnici na Kozjaku.
Ob letošnjem praznovanju smo namreč po Šantlovih poimenovali novo ulico. Zakaj? Ker so dali pečat
temu prostoru, ker so njihovo delo in bivanje pustili v nas sled. Družina Šantlovih pooseblja kulturo in
tradicijo ter zavednost, da smo Slovenci, pooseblja ambicije in zagnanost ter željo po raziskovanju. Za
družino Šantlovih pa je bila značilna tudi velika povezanost in razumevanje, stvari, ki jih želim tudi vsem
Novogoričanom.
13. junija 1948 je bil položen temeljni kamen na gradbišču prvih šestih stanovanjskih blokov, ruski smo
jim rekli. Na Solkanskem polju in ob stari Frnaži, ob široki magistrali, ki ni vodila nikamor je nastalo mesto,
ki je raslo odvisno od potreb, od možnosti, pa tudi odvisno od višjih ciljev in zavedanja kako pomemben
je ta prostor ob meji. Pogoji odraščanja mesta so se z leti spreminjali. Razlogi zaradi katerih je mesto
nastalo so ugasnili, potrebna so intenzivna razmišljanja o identiteti in viziji mesta.
Mesta so prostor izmenjave. Ne le dobrin, temveč tudi izmenjave načrtov, zgodb, želja, spominov. Prav
zato je vsako mesto drugačno, posebno in nezamenljivo. Vsak od gradnikov mesta je pomemben in
govori o okolju v katerem je nastajalo. Tako tudi imena ulic, prav zato Ulica Šantlovih.
Oton Mozetič,
predsednik KS Nova Gorica
Kadar je bil papa v Gradcu,
je prišel k nam in je ves večer
ostal pri nas. Najprej se je z
menoj učil. Znanosti, ki se jih
danes uče po šolah, nisem
poznala in nisem vedela o
njih prav nič. On mi je s svojo
tako razumljivo metodo raztolmačil vse osnovne pojme.
Poslušala sem ga z največjim
zanimanjem. Prinašal mi je
knjige, v poletnem času sva
botanizirala in napravila sva
herbarij. Takrat smo vsi skupaj hodili v botanični vrt ali
drugam na sprehod in povsod sem od njega tako rekoč
igraje pridobivala znanje.
Celo zbirko metuljev sva skupaj napravila.
Avgusta Šantel st., Življenje v lepi
sobi: Meščansko življenje v prikriti
revščini str. 36
ANTON ŠANTEL
Rodil se je 13. januarja 1845 v Pesnici na Kozjaku kajžarju Ignacu in Mariji rojeni Mihelič. Osnovno
šolo je obiskoval v Lučanah, gimnazijo v Mariboru, matematiko in fiziko je študiral v Gradcu. Vseskozi
je bil odličnjak. Po očetovi smrti se je od 3. razreda gimnazije sam preživljal. Po končanem šolanju je bil
1872 suplent na gimnaziji v Mariboru in Celju, potem profesor na gimnaziji v Gorici. Od leta 1901 je bil
v izpraševalni komisiji za ljudske in meščanske šole, od leta 1906 šolski svetnik. Leta 1907 se je upokojil.
Učil je fiziko, filozofijo, propedevtiko, nemško stenografijo za katero je izpit opravil 1889, bil je stenograf v goriškem deželnem zboru. Slovenske govore je najprej zapisoval po nemški stenografijo, potem
pa je sam sestavil slovensko. Po upokojitvi je poučeval v goriškem zavodu Notre Dame. Med prvo
svetovno vojno je moral z družino zaradi bližine Soške fronte bežati. Z družino je živel v Krškem kjer
se je ukvarjal s sadjarstvom in pisal spomine. 28. aprila 1920 je v Krškem umrl. Pokopan je v Ljubljani.
V goriški čitalnici je bil pevec, vodja pevskega zbora, predavatelj, dolgoletni odbornik in predsednik,
ko je leta 1890 je nasledil Vjekoslava Spinčića.
AVGUSTA ŠANTEL st. r. pl. AIGENTLER
Rodila se je 12. maja 1852 v Stainzu (avstr. Štajerska) sodniku Hugonu in Eriki r. Fišer, nečakinji slikarja
Jožefa Tominca. Osnovno šolo je obiskovala v Leobnu, slikarstvo je študirala v Gradcu in kasneje v
Münchnu. Leta 1873 se je poročila s profesorjem Antonom Šantlom. Od leta 1873 do 1915 je z družino živela v Gorici. Poučevala je risanje na Višjem dekliškem zavodu v Gorici. Med prvo svetovno vojno
se je z družino umaknila iz Gorice. Po smrti moža in hčerke Danice (učiteljice in amaterske slikarke) se
je leta 1920 preselila v Maribor in potem leta 1929 v Ljubljano, kjer je 29. maja 1935 umrla.
V Gorici je Avgusta Šantel st. sodelovala v slovenski čitalnici in 25 let predsedovala podružnici Ciril
Metodovega društva. V goriški dobi je napravila veliko portretov v različnih tehnikah. Dobro je kopirala
tudi slike starih mojstrov. Naslikala (preslikala) je oljna portreta Mozarta in Beethovna.
Razstavljala je na prvi slovenski umetnostni razstavi 1900 v Ljubljani, na razstavi leta 1912 v Gorici. Na
razstavi v Goriškem muzeju leta 1970 je bilo razstavljenih sedem njenih slik.
AVGUSTA (GUSTI) ŠANTEL ml.
Rodila se je 21. julija 1876 v Gorici matematiku in fiziku Antonu in Avgusti st. roj. pl. Aigentler. Osnovno šolo je obiskovala v Gorici od 18821890, od 1891 do 1895 učiteljišče, najprej je učila na slovenski osnovni
šoli v Gorici, kasneje na zasebni, 1899 je opravila izpit za pouk na meščanskih šolah. Prvi pouk iz slikarstva je dobila pri svoji materi, kasneje
se je izpopolnjevala en semester na Dunaju, na Ženski umetnostni šoli,
leta 1907 se je eno leto vpisala v šolo za uporabno in svobodno umetnost v Münchenu, udeležila se je še več počitniških tečajev. Opravila
je tudi izpit za poučevanje violine. Učila je na Vranskem, Slovenski Bistrici, v Pulju, na Sušaku in v Mariboru, kjer je do upokojitve učila na
meščanski šoli. Po upokojitvi se je leta 1933 preselila v Ljubljano, kjer je
2. decembra 1868 umrla.
Šantlova je slikala v olju, akvarelu in pastelu ter z barvnim svinčnikom
risala pokrajine, cvetlična tihožitja. Najraje je slikala motive iz narave
in tihožitja, zelo rada je izbirala cvetlične motive, manj se je posvečala
portretu in figuraliki. Razstavljala je samostojno in na skupinskih razstavah. Udeležila se je prve razstave v Ljubljani leta 1900, sodelovala je na
prvi jugoslovanski razstavi v Beogradu leta 1904, leta 1912 je z enim
Ko sem bila stara štiri leta in
je Jeti začela hoditi v šolo, je
bil Maksi moja glavna druščina. Igrala sva se skupaj, tekala
skupaj po hiši in po vrtu. Potepala sva se celo zunaj po
trgu, ko so bili decembra, v
času sejma sv. Andreja, razpostavljeni po trgu najrazličnejši šotori, v katerih so bili
menažerije, panorame, panoptikum, strelišča, srečelovi
in kar je še bilo v navadi ob
takšnih priložnostih. Kakšno
življenje je bilo naenkrat na
drugače mirnem trgu! To je
bil živ žav pred našimi okni!
S papanom ali z mamo smo
tudi obhodili ves trg, da smo
občudovali te šotore vsaj od
zunaj. Na nekaterih šotorih
so bile velikanske slike v živih
barvah. Tu je stala pri vhodu
našemljena ženska, tam moški, s kričavim glasom vabeč
občinstvo k vstopu. Tu se je
gugala na obročku pisana
papiga, tam spet je sedela
zraven blagajne siva opica in
gledala s prav porednim obrazom. Iz menažerijskega šotora se je nad platneno streho
prikazal slonov rilec, in če mu
je kdo pomolil jabolko ali košček sladkorja, je rilec s tem
plenom hitro izginil za steno,
a se takoj spet prikazal, z upanjem seveda, da zopet nekaj
dobi. Zvečer smo slišali prav v
hišo tuljenje lačnih levov. Kar
groza nas je spreletavala.
Avgusta Šantel ml.,
Življenje v lepi sobi:
Domotožja po sončnem
podnebju, str. 68
Takrat smo otroci govorili
med seboj samo nemško. To
je umljivo, kajti čez dan smo
bili vedno samo z mamo, ki
takrat še ni znala slovensko
ali pa samo za silo. Papanu
to ni bilo prav in začel je energično zahtevati, naj med seboj govorimo slovensko, tako
kot z njim. Toda to ni bilo prav
lahko, bili smo še majhni in
nerazsodni. On pa je vztrajal
pri svoji želji, in ko je videl, da
nam je težko naenkrat spremeniti občevalni jezik, nam
je obljubil gugalnico na vrtu,
če ga bomo ubogali. To je
pomagalo. Gugalnico smo si
silno želeli. Potrudili smo se.
Spočetka se nam je čudno
zdelo, a sčasoma je šlo.
akvarelom sodelovala na razstavi v stanovanju dr. A. Dermote v Gorici
in kasneje še na številnih razstavah v Sloveniji in tujini.
Njene slike se nahajajo v Narodni galeriji Ljubljana, Umetnostni galeriji
Maribor, v Goriškem muzeju Nova Gorica in v zasebnih zbirkah.
Na razstavi v Goriškem muzeju leta 1970 je bilo razstavljenih deset njenih slik.
Avgusta Šantel ml.,
Življenje v lepi sobi:
Domotožja po sončnem
podnebju, str. 70
HENRIKA (JETI) ŠANTEL
Rodila se je 17. avgusta 1874 v Gorici. Po osnovni šoli v Gorici in prvem
slikarskem pouku pri materi Avgusti je študirala v Münchenu na ženski
akademiji, potem tri semestre na zasebni šoli in kasneje še na Dunaju. V
Gorici je po materi prevzela vodstvo slikarske šole. Med prvo svetovno
vojno je bila z družino v begunstvu. Leta 1920 se je preselila k sestri
Avgusti v Maribor kjer je poučevala slikarstvo – zasebno, leta 1929 sta
se z materjo preselili v Ljubljano kjer je poučevala na umetnostni šoli
Probuda. Henrika je imela odlične pedagoške sposobnosti. Med njenimi učenci sta med drugimi bila slikarka Bara Remec in slikar Lojze Perko. Njeno plodno umetniško in pedagoško delo je prekinila možganska
kap. Umrla je 15. februarja 1940 v Ljubljani.
Henrika je slikala cerkvene slike, portrete in pokrajine, naslikala je tudi
nekaj kopij drugih slik. Bila je takrat edina ženska slikarka, ki so ji zaupali
cerkvene podobe. Njena prva dela so v akvarelni in pastelni tehniki,
kasneje v olju. Naslikala je portrete družinskih članov, v mladih letih je
slikala narodne noše, iskala motive vaških ulic, slikala je tudi tihožitja.
Sodelovala je na razstavah tako doma kot tudi v tujini. Udeležila se je
skupaj z materjo in sestro prve vseslovenske razstave leta 1900 v Ljubljani, leta 1904 skupaj z drugimi slovenskimi umetniki v Beogradu, leta
1912 je na razstavi v hiši dr. A. Dermote razstavila akt, ki se je marsikomu
zdel za žensko preveč drzen motiv, pozitivno kritiko ji je dal leta 1939
Stane Mikuž za razstavljeni tihožitji v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani.
Po smrti Ivane Kobilice (1926) je dolga leta veljala za najboljšo slovensko slikarko. Njena dela so v Mestnem muzeju v Ljubljani, Narodni galeriji v Ljubljani, V galeriji v Zagrebu in zasebnih zbirkah.
Na razstavi v Goriškem muzeju leta 1970 je bilo razstavljenih enaintrideset njenih slik.
Fran Orešec, star suplent,
je podučeval slovenščino
v vseh razredih gimnazije.
(Moram pri tej priložnosti
omeniti, da smo bili v goriški gimnaziji dijaki nižjih razredov razdeljeni v paralelke. V a-oddelkih so bili Lahi
in nekaj Nemcev, če jih je
kaj bilo, v b-oddelkih pa Slovenci. Šele v V. razredu so
združili oba oddelka v eden
in takrat smo šele spoznali
svoje laške tovariše. Takrat
smo bili v nemščini že toliko
napredovali, da je postala
občevalni jezik med nami
in Lahi. Le oni Slovenci, ki so
obvladali italijanščino že od
prej, so se razgovarjali z našimi tovariši po italijansko.
Tako je prišlo, da se italijanskega jezika nisem naučil,
čeprav sem študiral na jezikovno mešanem zavodu.)
Saša Šantel, Življenje v lepi sobi:
Med barvami in glasbo, str. 149
SAŠA (ALEKSANDER) ŠANTEL
Rodil se je 15. marca 1883 v Gorici. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Gorici kjer je 1901 maturiral. Prvi slikarski pouk in dobro podlago je dobil pri materi Avgusti st. in prof. A. Gvajcu. Slikarstvo je študiral
na Dunaju na umetniško obrtni šoli in na akademiji, hkrati pa na univerzi umetnostno zgodovino, estetiko in muzikologijo. Profesorski izpit
je opravil 1906 leta. Bil je suplent na učiteljišču v Kopru, od 1907 do
1918 je služboval v Pazinu, potem na gimnaziji v Sušaku, od leta 1920
naprej v Ljubljani na Državni obrtni šoli, učil pa je tudi na umetniški šoli
Probuda.
Saša Šantel je ustanovil (skupaj z slikarji Birollo, Gasparijem, Smrekar-
Najlepši čas je bil zame počitniški, ko smo redno leto za
letom potovali iz Gorice na
dvomesečno bivanje na deželo. Bili smo menda prvič v
Čepovanu, ko mi je bilo 5 let.
Pot tja je bila za nas otroke
kaj zabavna. Na »lojtrniku«
je bila vsa počitniška oprava,
vštevši odeje, blazine, kuhinjske in druge potrebščine. Z
deskami so bile improvizirane
klopi. Ko je bilo vse pripravljeno, smo stopili v voz, ki nas je
še dokaj hitro prepeljal skozi
Solkan do vznožja strme ceste proti Grgarju. Tam je šlo
počasi. Na drugi strani sedla
smo šli zopet v hitrejši tempo,
in ko smo bili v Fobškem kalu,
smo vedeli, da bo cesta kmalu zavila na levo v prelepo čepovansko dolino.
Prvič smo stanovali v Kofolovi
hiši. To je bila močno zidana
hiša v pravem slovenskem
kmečkem slogu z majhnimi
okni in obdana od gospodarskih poslopij. Kofolovi so
bili pač najbogatejši kmetje
v Čepovanu in živelo se je pri
njih prav lepo. Kakor hitro je
bilo stanovanje urejeno, smo
začeli s sprehodi po okolici,
pri čemer sem se naučil spoznavati kmečko življenje. Bili
smo prvi letoviščarji v tistih
krajih, zato smo vzbujali pri
ljudeh – a tudi pri živalih, posebno pri pasočih se kravah
– veliko pozornost. Ljudje so
bili vedno prijazni z nami, saj
je papa kot kmečki sin takoj
našel pravo nit razgovora z
domačini.
Saša Šantel, Življenje v lepi sobi:
Med barvami in glasbo, str. 136
jem) leta 1903 na Dunaju umetniško društvo Vesna s programom približati umetnost ljudstvu, gojiti domačo motiviko, ohranjevati folklorne
značilnosti, skrbeti za razvoj grafike in ilustracije. Bil je predsednik društva, Gvido Birolla pa tajnik.
Slikal je največ v olju in akvarelu, tematsko pa pokrajine, portrete, ljudi
pri delu, narodne noše. Kot grafik je uporabljal lesorez, jedkanico, redkeje suho iglo. Ustvaril je večje število mladinskih ilustracij, najboljše
so iz pazinske dobe. Priložnostno je risal tudi karikature, predloge za
vezenine, čipke, diplome ipd.
Razstavljal je doma in tudi v tujini. Sodeloval je že na prvi umetnostni
razstavi leta 1904 v Beogradu, potem leta 1912 v Gorici … Na razstavi v
Goriškem muzeju leta 1970 je bilo razstavljenih petdeset njegovih del.
Z glasbo se je Saša srečal že doma v družini, osemletni se je učil igrati
gosli, pel je v dijaškem pevskem zboru, učil se je harmonijo. Na Dunaju
je obiskoval predavanja o glasbi, igral v ansamblih. V Pazinu je uvedel
pouk glasbe na gimnaziji, pozneje na žensko učiteljišče. Hkrati je bil
organist, učitelj violine, dirigent dijaškega orkestra. Njegov skladateljski
opus obsega preko 100 različnih del. Čeprav le ljubitelj, se je Saša strokovno, pogosto kot samouk, tako izpopolnil, da je zajel vsa področja
kompozicijske tehnike vsaj v določenem obsegu.
Giblje se med klasicizmom dunajske šole, zgodnjo romantiko in ljudsko
Izdala: Krajevna skupnost Nova Gorica
Gradivo zbrala: Melanija Kerševan
13. junij 2010
glasbo v smeri nacionalne šole po vzoru skladateljev drugih slovanskih Ustanovitev društva »Vesna«.
narodov. Ustvarjal je iz srčne potrebe, njegova moč je predvsem v jasni, Takrat nas je, kar nas je bilo
slovenskih in drugih slovanskih
preprosti, utripu ljudskega izraza sorodni domiselni melodiji.
Uporabljeni viri:
Branka Zorman, Lucija
Pokrajinski arhiv Nova Gorica
Slovenski biografski leksikon (na spletu)
Anton Šantel: Zgodbe moje pokrajine; Nova revija, Ljubljana 2006
Šantel Avgusta st., Avgusta ml., Saša: Življenje v lepi sobi; Nova
revija, Ljubljana 2006
Ciklus ljudskih noš: Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 1998
študentov, povezovalo slovansko čustvovanje. Govorilo
se je o osnovanju društva, v
katerem bi bile včlanjene vse
slovanske narodnosti. Neki
Rusin, ime sem žal pozabil, se
je posebno potegoval za to. A
zdi se, da Poljakov ni bilo mogoče pridobiti. Končno smo se
združili samo Slovenci in Hrvati, vendar je bil v začetku tudi
Srb Petrušević zraven, v posebnem društvu. Imeli smo razne
sestanke ter smo se končno
odločili, da imenujemo društvo »Vesna«. Meni je bila poverjena naloga, da sestavim
pravila. Nabavil sem si društveni zakon in sem, deloma na
počitniškem bivanju v Gorici o
veliki noči 1902, sestavil pravila
v nemškem jeziku. Ta pravila je
oblast potrdila in oskrbeli smo
tudi njihov slovenski in hrvatski prevod. Tako je bila »Vesna«
ustanovljena. Jaz sem postal
predsednik, Birolla tajnik, Vilko
blagajnik, med ostalimi odborniki sta bila tudi Gaspari in
Kredić.
Ustanovni občni zbor, kakor
tudi naslednje, smo imeli v
češki gostilni Richter na Rennwegu. V Vesno so se vpisali
kot redni člani: poleg vseh doslej imenovanih še kipar Ajlez,
tržaški slikar Zolia, ki je slabo
govoril slovensko, Maks Koželj
in Franc Klemenčič (pozneje
tudi H. Smrekar).
Saša Šantel, Življenje v lepi sobi:
Med barvami in glasbo, str. 174