poslovna skrivnost – kritični preudarek pravne

Izr.prof. dr. Rok Lampe GEA College – Fakulteta za podjetništvo POSLOVNA SKRIVNOST – KRITIČNI PREUDAREK PRAVNE UREDITVE IN SODNE PRAKSE V modernem poslovanju si seveda ne moremo predstavljati, da podjetje ne bi razpolagalo z določenimi podatki, ki jih zaradi varnosti nasploh, konkurenčnosti, razvijanja znanj itd. ne bi želelo ustrezno zaščititi. Gospodarske družbe vseh velikosti v vseh sektorjih uporabljajo poslovne skrivnosti, ki so znane tudi pod imenom zaupne poslovne informacije ali nerazkrite informacije. Z njimi želijo zaščititi najrazličnejše informacije, kot so postopek proizvodnje različnih izdelkov, tehnologija ter strokovno znanje in izkušnje. Poslovne skrivnosti niso isto kot patenti in druge pravice intelektualne lastnine, denimo avtorske pravice in blagovne znamke. Tekmeci si seveda prizadevajo razviti podobne izdelke in storitve, vendar pa ima lastnik poslovne skrivnosti to prednost, da je rešitev razvil prvi. Za razliko od patentiranih izumov, zaščitenih z avtorsko pravico, imetnik poslovne skrivnosti ni lastnik izključne pravice nad lastno stvaritvijo. Tekmeci lahko tako sami odkrijejo, razvijejo in prosto uporabljajo isto formulo. Poslovne skrivnosti uživajo pravno zaščito le v primerih, ko kdo pridobi zaupno informacijo na nezakonit način. Zato je nujnost ustrezne zaščite teh podatkov za podjetja še toliko večja. 1. Razlogi za strožje varstvo poslovne skrivnosti Po ugotovitvah nedavne ankete opravljene na nivoju Evropske unije je bila v zadnjih desetih letih petina gospodarskih družb žrtev vsaj enega poskusa kraje njihove poslovne skrivnosti. Druga nedavna študija pa je pokazala, da število teh žrtev narašča. O kraji informacij tako leta 2013 poroča 25 odstotkov gospodarskih družb, kar je sedem odstotnih točk več kot leta 2012.i Danes in tudi v prihodnosti predstavlja glavno nevarnost poslovnim skrivnosti informacijski sistem. Podjetja, ki se tega zavedajo, namenjajo posebno skrb varovanju poslovnih skrivnosti pred hekerji, vohuni, gospodarski vohuni, sovražniki. Med praktične oblike odtoka informacij (leak of information) sodijo prestrezanje elektronske pošte, vdori v informacijske sisteme, kraja zaščitnih kod ipd. Mnoge raziskave kažejo, da največ informacij odteče iz podjetja s pomočjo zaposlenih, ki predstavljajo notranje napadalce. Ta ugotovitev je povsem logična, saj imajo zaposleni ključ do vseh pomembnih informacij in podatkov v podjetju in jih zlahka odnesejo iz podjetja s pomočjo raznih informacijskih naprav, ki so zelo majhne in imajo pomnilniške naprave, ki lahko shranijo ogromno podatkov.ii Ker so zelo majhne, so vnosi podatkov enostavni, iznos takih naprav pa lahek. Ker zaposleni točno vedo, kje se ti podatki nahajajo, jih tudi lahko hitro ukradejo, zlorabijo ali posredujejo. Literatura in praksa pa tudi ločijo različne oblike iii posegov v poslovno skrivnost: •
Zloraba O zlorabi govorimo, kadar nekdo, ki zaradi svojega dela ali siceršnjega razloga upravičeno pozna poslovno skrivnost, to izrabi v svoj prid in v škodo imetnika skrivnosti. Do zlorab večjega obsega pride predvsem, kadar se nekdo pripravlja, da bi z uporabo poslovnih skrivnosti svojega delodajalca zagotovil uspeh svojemu prihodnjemu podjetju oz. si zagotovil dober izhodiščni položaj pri prihodnjem delodajalcu. O zlorabi torej govorimo, ko ima določen posameznik interes, da poslovno skrivnost zlorabi v svojo korist. Motivi za zlorabo so želja po uspehu in prihranek pri stroških. •
Izdaja Pri izdaji gre za to, da nekdo, ki pozna poslovno skrivnost, to da na razpolago zainteresirani tretji osebi. Motivi za takšno dejanje so zelo različni in niso povezani z materialnimi koristmi, vsaj na prvi pogled ne. Izdaje poslovnih skrivnosti so v splošnem številnejše od zlorab in zato pomenijo za nas tudi večje tveganje. V zvezi z izdajo imamo opravka vsaj z dvema osebama, ki imata vsaka svojo vlogo. Pobudo za izdajo da nekdo, ki bi rad izvedel poslovne skrivnosti kakšnega podjetja. Njegovi motivi so želja po uspehu, prihranek pri stroških, časovna stiska, boj za tržne deleže in boj za preživetje. Motivi izvajalca pa so obeti v poklicu, nezadovoljstvo pri delu, denarne težave in želja po denarju, ki je prisotna pri vseh motivih in se prepleta z drugimi motivi. •
Gospodarsko vohunstvo Gospodarsko vohunstvo imenujemo uporabo prikritih metod za spoznanje poslovnih skrivnosti. Le redko se pojavlja v čisti obliki, saj je v večini primerov kombinirano z izdajo. Pri gospodarskem vohunstvu gre za uporabo prikritih metod pri zbiranju informacij o poslovnih skrivnostih. Bili bi kot noj, ki v nevarnosti zarije glavo v pesek, če se ne bi zmenili za to nevarnost. Z vso gotovostjo namreč lahko izhajamo iz tega, da nevarnost gospodarskega vohunstva obstaja in da bo tudi vedno večja; slednja velja še posebej za gospodarsko vohunstvo po naročilu. O notranjem gospodarskem vohunstvu govorimo, kadar prikrite metode uporabi sodelavec v podjetju. V podjetjih, kjer sta varovanje in zaščita poslovnih skrivnosti na visoki ravni, je večja nevarnost za tovrstno pot do poslovnih skrivnosti. Za zunanje gospodarsko vohunstvo gre, če prikrite metode uporabi nekdo, ki ni zaposlen v podjetju z želeno poslovno skrivnostjo. Opravka imamo z dvema skupinama prikritih metod. Pri prvi gre za zlorabo zaupanja, pri drugi pa za zlorabo tehničnih sredstev . 2. Ureditev poslovne skrivnosti v našem pravu Novejša sodna praksa opredeljuje poslovno skrivnost kot podatek, ki je predmet poslovne skrivnosti, zanj pa je značilno, da je znan le določenemu omejenemu krogu ljudi. Podatek, ki je znan ali dostopen širšemu krogu, že po naravi stvari ne more veljati za poslovno skrivnost. Predmet poslovne skrivnosti so podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost v kakršnemkoli pogledu. Pri podatkih, ki na tržni konkurenčni položaj ne vplivajo, ne gre za poslovno skrivnost.iv Poslovno skrivnost pa ureja slovenska zakonodaja v več zakonih, ki so med seboj nejasno in nesistemsko povezani. a) Zakon o delovnih razmerjih Dolžnost varovanja poslovne skrivnosti ureja ZDR v 38. členu. Ta v prvem odstavku določa, da delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec, in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način. V drugem odstavku določa, da se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba. Delavec je v tem primeru odgovoren, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj podatkov.v V transparentnem primeru iz sodne prakse (VDS sodba Pdp 983/2004vi), je sodišče obravnavalo primer prenosa podatkov iz službenega na delavčev osebni računalnik. Šlo je za vprašanje zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče pa je dosodilo delavcu v prid, ker je bila odpoved delovnega razmerja nezakonita. Glavne ugotovitve sodišča, ki so relevantna za vprašanje poslovne skrivnosti, so sledeče: •
Če je podana izredna odpoved PZ iz razloga po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR 2002, (kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja), morajo biti podani vsi znaki kaznivega dejanja, sicer odpoved PZ ni zakonita. Prenos podatkov s službenega računalnika na delavčev osebni računalnik še ne predstavlja zlorabe podatkov, če ne gre za to, da bi delavec s tem tretji osebi omogočal, da pride podatkov, ki so določeni za poslovno tajnost, oz. da je podatke zbiral z namenom, da bi jih izročil nepoklicani osebi. •
Ker delodajalec tega ni niti zatrjeval, poleg tega pa ti podatki niso bili določeni kot poslovna skrivnost z zakonom ali splošnim aktom delodajalca, niso podani vsi znaki kaznivega dejanja izdaje in neupravičene uporabe poslovne tajnosti po 241. členu KZ RS. Ker bi bila tudi kršitev po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR podana le v primeru, če bi tožnik izkoriščal poslovno skrivnost za svojo osebno uporabo ali zaradi izdaje tretji osebi, česar pa tožena stranka tožniku ni nikoli očitala, podana izredna odpoved PZ ni zakonita. b) Zakon o gospodarskih družbah Pojem poslovne skrivnosti je opredeljen tudi v 39. členu ZGD‐1, ki določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, s katerim morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek). Ne glede na to, ali so določeni s sklepi, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, pri čemer so družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek). Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (tretji odstavek).vii Transparenten primer iz sodne prakse dopolnjuje in nadgrajuje omenjeno določilo ZGD. Vrhovno sodišče je v zvezi s pojmovanjem poslovne skrivnosti po 39. Členu ZGD menilo. »Pri uporabi citirane določbe je treba upoštevati namen varovanja poslovne skrivnosti, ki je varstvo konkurenčnih prednosti podjetja. Za podatek, ki je predmet poslovne skrivnosti (ta je lahko v materializirani ali nematerializirani obliki) je značilno, da je znan le določenemu omejenemu krogu ljudi. Podatek, ki je znan ali dostopen širšemu krogu, že po naravi stvari ne more veljati za poslovno skrivnost. Predmet poslovne skrivnosti so podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost v kakršnemkoli pogledu. Pri podatkih, ki na tržni konkurenčni položaj ne vplivajo, ne gre za poslovno skrivnost. Iz citiranih zakonskih določb tudi izhaja, da mora v prvi vrsti delodajalec določiti podatke, ki se štejejo za poslovno skrivnost (prva kategorija podatkov), le izjemoma pa za takšno skrivnost veljajo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba (druga kategorija podatkov). V zvezi s prvo kategorijo podatkov velja, da nosilec lahko kot poslovno skrivnost določi tudi manj pomembne podatke – odločitev je prepuščena njemu samemu, pri drugi kategoriji podatkov pa mora biti potreba po varstvu očitna.«viii Nadalje ZGD v 40. Členu določa 40. Člen (varstvo poslovne skrivnosti) (1) S pisnim sklepom družba določi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki morajo varovati poslovno skrivnost. (2) Podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, morajo varovati tudi osebe zunaj družbe, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti, da je podatek poslovna skrivnost. (3) Prepovedano je ravnanje, s katerim bi osebe zunaj družbe poskušale v nasprotju z zakonom in voljo družbe pridobiti podatke, ki so poslovna skrivnost družbe. Glavna pomanjkljiovst ureditve poslovne skrivnosti po ZGD je, da za kršitve omenjenih določb in poslovne skrivnosti ne predpisuje nobene sankcije. Vendar pa je ta določba varovana s predpisi kazenskega prava in delovnega ki prizadetemu podjetju daje pravico, da zahteva prenehanje ravnanja oseb, ki bi poskušale nezakonito pridobiti podatke, ki so poslovna skrivnost podjetja, oziroma z določili civilnega prava, po katerih ima podjetje pravico zahtevati odškodnino za povzročeno škodo ter tudi zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja. c) Povezanost 39. Člena ZGD s 37. Členom ZDR Omenjeni 39. Člen ZGD je tesno povezan s 37. Členom ZDR (prepoved škodljivega ravnanja). Ta namreč določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. V praksi je trenutno namreč največ primerov s področja kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti v delovnih sporih. Večina se jih nanaša na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitev obveznosti varovanja poslovne skrivnosti je namreč lahko razlog izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz sodne prakse lahko citiram primer, kjer je sodišče obravnavalo tovrstno zadevo. Vrhovno sodišče je zapisalo: »Namen določb ZGD‐1 o poslovni skrivnosti in njenem varovanju je vendarle v tem, da se varujejo podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost. Zato že pojmovno ne more iti za poslovno skrivnost pri podatkih, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj. Vse navedeno pomeni, da bi tožnica ta znak kaznivega dejanja (izročitev podatkov, ki so poslovna skrivnost) lahko izpolnila le z izročitvijo sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga sklenila tožena stranka in dr. Ž. O., ne pa tudi z izročitvijo drugih spornih listin.«ix d) Kazenski zakonik Kazenski zakonik v 236. Členu inkriminira izdajo in neupravičeno pridobitev poslovne skrivnosti: (1) Kdor neupravičeno v nasprotju s svojimi dolžnostmi glede varovanja poslovne skrivnosti sporoči ali izroči komu podatke, ki so poslovna skrivnost, ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali jih zbira z namenom, da jih izroči nepoklicani osebi, se kaznuje z zaporom do treh let. (2) Enako se kaznuje, kdor z namenom, da jih neupravičeno uporabi, protipravno pride do podatkov, ki se varujejo kot poslovna skrivnost. (3) Če so podatki iz prvega ali drugega odstavka tega člena posebno pomembni, če kdo izroči take podatke zato, da jih kdo odnese v tujino, ali je dejanje storjeno iz koristoljubnosti, se storilec kaznuje z zaporom do petih let. (4) Če je dejanje iz prvega ali tretjega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta. V sodni praksi nisem zasledil psoebnih primerov, kjer bi obdolženi bil v postopku zaradi kaznivega dejanja na podlagi 236. Člena KZ. V glavnem se to določilo KZ pojavlja v povezavi z delovnopravnimi spori, kjer se očita odpuščenemu, da je z razkritjem poslovne skrivnosti uresničil kriterije po 111. Oz. zdajšnjem 110. Členu ZDR. Navajamo primer sodne prakse (VDSS sodba Pdp 6/2012), kjer je sodišče obravnavalo zaupnost osebnih podatkov in razpolaganje z njimi ‐ Osebni podatki so zaupne narave in razpolaganje z njimi oziroma posredovanje drugim ni dopustno. Tožnica je kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je listine, ki se nanašajo na delovno razmerje njenega sodelavca, do katerih pri svojem delu ni imela dostopa, posredovala tretjemu. Ne glede na to, ali je v teh listinah šlo za poslovne skrivnosti tožene stranke, je dejstvo, da listine vsebujejo osebne podatke in že zaradi tega ni sprejemljivo ravnanje tožnice z njimi. Ker pa toženi stranki zaradi ravnanja tožnice ni nastala (občutna) škoda in ker niso bile podane okoliščine, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 236. člena ZPP niso podani, ker to kaznivo dejanje lahko stori le oseba, ki v okviru svojega dela in nalog razpolaga s poslovno skrivnostjo, tožnica pa na delovnem mestu samostojne strokovne sodelavke ni razpolagala s podatki, ki naj bi predstavljali poslovno skrivnost. Prvi odstavek 236. člena KZ‐1 namreč določa, da kaznivo dejanje stori, kdor neupravičeno v nasprotju s svojimi dolžnostmi glede varovanje poslovne skrivnosti sporoči ali izroči komu podatke, ki so poslovna skrivnost, ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali jih zbira z namenom, da jih izroči nepoklicani osebi. Prvi element tega kaznivega dejanja je torej, da storilec v nasprotju s svojimi dolžnostmi glede varovanja poslovnih skrivnosti te sporoči ali izroči komu drugemu. Kakšne so dolžnosti delavca glede varovanja poslovne skrivnosti delodajalca, je določeno v 1. odstavku 36. člena ZDR 2002. V skladu s to določbo delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih je kot take določil delodajalec in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način. Delavec je torej dolžan varovati tudi poslovne skrivnosti, s katerimi je bil seznanjen na kak drug način, in ne le tistih, ki so mu bile zaupane v zvezi z njegovim delom. V konkretnem primeru navedeno pomeni, da bi tožnica ravnala v nasprotju s svojo dolžnostjo glede varovanja poslovnih skrivnosti, če bi neupravičeno komu sporočila ali izročila podatke, ki so poslovna skrivnost, tudi v primeru, če bi te podatke res prejela, kot zatrjuje sama, v zaprti ovojnici, ki jo je čakala v njeni pisarni oz. v njeni torbici oz. pri vratarju. Zatrjevani način seznanitve s podatki (tožnica naj bi jih prejela v zaprti ovojnici od neznane osebe), ki jih tožena stranka šteje za poslovno skrivnost, je namreč zajet v citirani določbi 1. odstavka 36. člena ZDR (seznanitev na drugi način). Znaki kaznivega dejanja iz 1. odstavka 236. člena KZ‐1 so lahko podani le v primeru, če gre za sporočitev ali izročitev podatkov, ki so poslovna skrivnost. V skladu s 1. odstavkom 39. člena ZGD‐1 se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi podjetje s pisnim sklepom. Od spornih podatkov oz. listin je samo sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi označen kot poslovna skrivnost, druge listine pa nimajo takšne označbe. Res je sicer, da 2. odstavek 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD ‐ 1, 2006) določa, da se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, ki jih podjetje kot takšne ni določilo s pisnim sklepom, vendar je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanjo izvedela nepooblaščena oseba. Tožena stranka ni navedla nobenega prepričljivega razloga, ki bi omogočal zaključek, da bi toženi stranki nastala občutna škoda, če bi nepooblaščena oseba izvedela za vsebino izjave dr. Ž. O. o odpovedi delu plače oz. o preklicu te izjave ali pa o vsebini pogodbe o zaposlitvi med njim in toženo stranko. Namen določb ZGD‐1 o poslovni skrivnosti in njenem varovanju je vendarle v tem, da se varujejo podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost. Zato že pojmovno ne more iti za poslovno skrivnost pri podatkih, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj.x e) Obligacijski zakonik Glavna pomanjkljivost naše civilnopravne ureditve, ki bi po logiki stvari morala biti primarno pravno sredstvo v primeru kršitve poslovne skrivnosti, je v tem, da ni zaživela v praksi. V primerjalnem pravu, predvsem pravu ZDA je odškodninska odgovornost kršitelja poslovne skrivnosti glavno preventivno (generalna prevencija) pravno sredstvo. Prav tako pa tudi primarna sankcija zoper kršitelja. Sodna praksa v našem pravu pa je glede vprašanja odškodninske odgovornosti kršitelja ter posledične odškodninske obveznosti zelo nedorečena. Kot rečeno pa je glavna pomanjkljivost ta, da pravne prakse v bistvu sploh ni, tako je seveda tudi težje dati neke konkretne teoretične zaključke. Vseeno pa se lahko de lege ferenda poslužujemo obstoječih obligacijskopravnih instrumentov, za katere ni nobenih zadržkov, da ne bi bili uporabni tudi v primeru kršitev poslovne skrivnosti. Obligacijski zakonik tako kot splošno načelo odškodninskega prava v 10. (prepoved povzročanja škode) in 131. Členu (1) določa: »Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde«. Škoda v povezavi s kršitvijo poslovne skrivnosti je prav tako določlljiva po splošnih pravilih OZ. Tako 132. člen določa ‐ Škoda je zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Vse tri oblike škode so aplikativne v primeru kršitve poslovne skrivnosti, tudi nematerialna, saj sprememba OZ omogoča tudi kompenzacijo pravnih oseb preko odškodnine za nemamaterialno škodo. V povezavi z odškodnino za materialno škodo bi še omenil ‐ 168. člen – (3), ki določa, kako se izračuna in ugotavlja izgubljeni dobiček: »Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči«. Obligacijski zakonik pa vsebuje tudi nekaj posebnih določil glede varovanja zaupnih podatkov. Nanašajo se na določbe v okviru urejanja licenčne pogodbe (členi 704–728), pogodbe o trgovskem zastopanju (členi 807–836) in posredniške pogodbe (837–850). 25 -
Nasvet glede urejanja pogodbenih razmerij in varovanja poslovnih skrivnosti Podjetja vsakodnevno sklepajo različne pogodbe, s katerimi urejajo medsebojno poslovanje, pri čemer v mnogih primerih sploh ne gre za osnovne tipe pogodb. Bolj kot vrsta pogodbe je namreč pomembno, da se v njej natančno opredelijo pravice in obveznosti pogodbenih strank, dogovorijo ustrezne pogodbene klavzule ter predvidijo sankcije v primeru kršitev. V pogodbah o sodelovanju, pa naj gre za pogodbo o trgovskem zastopanju, posredniško pogodbo ali pa kakšno drugo, so pogosto vključene klavzule o konkurenčni prepovedi. Te še posebej poudarjajo obveznost varovanja poslovnih skrivnosti in zagotavljajo ekskluziven odnos med pogodbenima partnerjema. Tudi ob sklepanju pogodb, ki jih izrecno ureja že Obligacijski zakonik, je treba natančno opredeliti vsa vprašanja, pomembna za konkreten posel, vključno z dolžnostmi in ukrepi glede varovanja poslovnih skrivnosti. Še bolj to velja za druge pogodbe, saj v primerih teh ni izrecno zakonskih obveznosti glede varovanja poslovnih skrivnosti . 3. Zaključek – formula sodne prakse glede opredelitve poslovne skrivnostnosti Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 211/2012 oblikovalo formulo, preko katere je moč definirati, kdaj gre za poslovno skrivnost in ali je bila kršena obveznost varovanja poslovne skrivnosti. Pri odgovoru na to vprašanje se je treba najprej vprašati, ali ta podatek za toženo stranko pomeni konkurenčno prednost in če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, ali je očitno, da bi z razkritjem takega podatka nastala občutna škoda. (FORMULA, opomba R.L.) V konkretnem primeru je namreč bivši zaposleni razkril nekatere podatke, za katere je podjetje (tožnik) menilo, da predstavlja protipravno razkritje poslovne skrivnosti. Sodišče pa je ugotovilo, da so bili podatki ki so bili razkriti s strani bivšega zaposlenega javnosti znani že pred objavo spornega intervjuja (v katerem je razkril informacije, ki so bile v očeh podjetja sporne. Zato je tudi revizijsko sodišče soglašalo s stališčem nižjih sodišč, da samo ime O. ne more predstavljati poslovne skrivnosti. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da ti podatki za toženo stranko v razmerju do njenih konkurentov niso mogli predstavljati nikakršne konkurenčne prednosti. Ker ti podatki take narave nimajo, ne gre za podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost po njihovem internem pravilniku o poslovni skrivnosti, niti po drugem odstavku 36. člena ZDR. 4. Pravilnik o poslovni skrivnosti Sicer slovenska delovnopravna zakonodaja ne zahteva posebnega pravilnika o poslovni skrivnosti, je pa nedvomno tovrsten pravilnik koristno pravno orodje, ki dodatno okrepi pravno ureditev varovanja poslovne skrivnosti za podjetje. Prav tako pa tovrsten pravilnik krepi ozaveščanje med zaposlenimi glede njihovih obveznosti in posledic kršitev. Pravilnik o poslovni skrivnosti tožene stranke naj določa, da za poslovno skrivnost veljajo vsi podatki, informacije ali dokumenti, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Prav tako lahko pravilnik našteje, katere informacije veljajo za poslovno skrivnost ‐ še zlasti:... kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne strateške in poslovne usmeritve, pogajalska izhodišča za sklepanje pogodbenih razmerij, informacijski programi, idejne tehnične in vsebinske strategije trženja tožene stranke. Običajno pa tovrstni pravilniki določajo, da za poslovno skrivnost prav tako veljajo vsi podatki, informacije ali dokumenti, za katere uprava ali od nje pooblaščena oseba s sklepom ali na drug primeren način določi, da gre za poslovno skrivnost. 5. Nekaj praktičnih nasvetov za podjetja Kateri pa so tisti podatki, ki bi jih lahko označili za poslovno skrivnost? Zakon o gospodarskih družbah določa, da se za poslovno skrivnost družbe štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. Kaj to konkretno pomeni? Podjetje, ki se ukvarja z izdelavo računalniških programov, lahko, denimo, določi, da se za poslovno skrivnost šteje njihov know‐how. Podjetje, ki se ukvarja s finančnim svetovanjem, lahko za poslovno skrivnost določi finančne informacije, ki jih podjetje podaja svojim strankam. Jezikovna šola lahko za poslovno skrivnost določi imena, priimke, naslove in telefonske številke svojih strank. Pomembno je, da so s takim sklepom, ki določi, kaj vse se v podjetju šteje za poslovno skrivnost, seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost. Javni podatki niso poslovna skrivnost. A vendarle ni vsebina poslovne skrivnosti odvisna le od sklepa družbe. Nekateri podatki lahko namreč predstavljajo poslovno skrivnost ne glede na to, ali jih kot take določi družba. Za poslovno skrivnost se namreč lahko štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi lahko nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Tudi zato je več kot priporočljivo, da vsako podjetje čim prej sprejme sklep o določitvi poslovne skrivnosti družbe in v njem označi, kaj vse šteje za tako skrivnost (denimo podatki o sklenjenih pogodbah, o izplačanih plačah, o strankah in njihovih naslovih, telefonskih številkah, e‐poštnih naslovih, o postopkih ipd.). Pomembno je vedeti, da ima vsako podjetje pri določanju vsebine poslovnih skrivnosti proste roke, a mora obenem paziti na to, da kot poslovno skrivnost ne določi podatkov, ki so po zakonu javni. 6. Vključitev obveznosti varovanja poslovne skrivnosti v pogodbo o zaposlitvi Podjetje naj torej ustrezno pripravi ustrezni Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti. Prav tako pa je skoraj nujno vključiti pravila glede poslovne skrivnosti tudi v Pogodbo o zaposlitvi ‐ v njej pa je predvsem potrebno določiti: •
kakšne poslovne skrivnosti nastajajo na delovnem mestu, •
stopnjo zaupnosti teh poslovnih skrivnosti, •
na katere poslovne skrivnosti se nanaša delovno mesto, •
do katerih informacij ima dostop določeno delovno mesto in pravice dostopa na računalniku, •
katere občutljive obdelave nadzoruje delovno mesto. Prav tako bi kot kadrovski nasvet predlagal, da se v pogodbo o zaposlitvi vključi posebna klavzula o varovanju poslovne skrivnosti. Ta se lahko glasi npr. takole: “Vsebina te pogodbe predstavlja poslovno skrivnost. Prav tako predstavljajo poslovno skrivnost vsi dokumenti in informacije, za katere stranki izvesta pri nalogah oziroma v zvezi z nalogami, ki ji opravljata po tej pogodbi, ne glede na to, na kakšen način se seznanita z njimi. Stranki se zavezujeta, da bosta varovali poslovno skrivnost z namenom zaščite poslovnih interesov druge pogodbene stranke tako med trajanjem te pogodbe kot tudi po njenem prenehanju. Stranki se zavezujeta, da bosta podatke iz prejšnjega odstavka uporabljali le v namene, določene s to pogodbo, ter da jih ne bosta posredovali, razkrili, distribuirali ali z njimi kakor koli drugače razpolagali na način, ki bi omogočil seznanitev nepooblaščenih oseb s temi podatki. Stranki sta seznanjeni s tem, da je obveznost varovanja poslovne skrivnosti zanju bistvenega pomena in da kršitev obveznosti varovanja poslovne skrivnosti predstavlja razlog za odškodninsko odgovornost po predpisih o odškodninski odgovornosti ter kazensko odgovornost pod pogoji, ki so določeni v Kazenskem zakoniku. Stranka, ki krši svoje obveznosti po tem členu, je dolžna nasprotni stranki plačati pogodbeno kazen v določenem znesku.” 7. Ureditev poslovne skrivnosti de lege ferenda Evropska komisija je zaradi zaskrbljenosti nad podatki, predvsem dejstva da je bila v zadnjih desetih letih petina gospodarskih družb žrtev vsaj enega poskusa kraje njihove poslovne skrivnosti, začrtala pot k pripravi nove direktive o poslovni skrivnosti. Ob tej priložnosti je Evropski komisar za notranji trg in storitve Michel Barnier dejal: „Kibernetska kriminaliteta in industrijsko vohunjenje sta žal del vsakdanjika gospodarskih družb v Evropi. Zakonodajo moramo posodabljati v skladu z razvojem dogodkov in poskrbeti, da bo strateško premoženje naših družb ustrezno zaščiteno pred krajo in zlorabo. Vendar varovanje poslovnih skrivnosti zajema več kot samo to. Namen tega predloga je okrepiti zaupanje, ki ga imajo gospodarske družbe, ustvarjalci, raziskovalci in inovatorji do skupnih inovacij po celotnem notranjem trgu. Tako jih grožnja kraje njihove poslovne skrivnosti ne bo več odvračala od naložb v nova znanja. To je napredek v prizadevanjih Komisije za oblikovanje pravnega okvira, ki spodbuja inovacije in pametno rast.“xi Komisija tudi ugotavlja, da se pravna zaščita zaupnih informacij med državami EU zelo razlikuje, nekatere celo nimajo posebnih predpisov o tem, zato si oškodovana podjetja le stežka pomagajo s sodišči, saj pogosto ne poznajo pravil v drugi državi EU. Vse to pa ovira sodelovanje podjetij iz različnih držav in zavira inovativnost, saj novi izdelki ali rezultati raziskav podjetja niso ustrezno zaščiteni. Zlasti so prizadeta manjša podjetja, ki se zaradi visokih stroškov patentiranja za zaščito svojih dognanj pogosteje zanašajo na poslovne skrivnosti. Cilje nove direktive pa lahko združimo na sledeče oporne točke ‐ uvedba skupne opredelitve poslovne skrivnosti ter sredstva, s katerimi lahko žrtve protipravne prilastitve poslovne skrivnosti pridobijo nadomestilo. S pomočjo teh pravil bodo nacionalna sodišča lažje obravnavala protipravno prilastitev zaupnih poslovnih informacij, s trga odstranila proizvode, ki kršijo zaupnost poslovne skrivnosti, in žrtvam omogočila, da prejmejo odškodnino za škodo zaradi nezakonitih dejanj. Komisija skuša zagotoviti enotno definicijo in zaščito posloven skrivnosti tako da bo s "smotrnim, uravnoteženim in usklajenim" sistemom varovanja poslovnih skrivnosti gospodarskim družbam in raziskovalcem na voljo varnejše okolje. Prav tako naj bi gospodarske družbe in raziskovalci iz različnih članic EU lažje sodelovali pri izvajanju skupnih inovacijskih in raziskovalnih projektov. i
http://ec.europa.eu/news/business/131128_sl.htm
ii
G. Smrekar, Konkurenčna klavzula, konkurenčna prepoved in ohranitev poslovne skrivnosti , diplomska
naloga, Gea-college, 2013
iii
Npr. Podbregar, Iztok. 2008. Vohunska dejavnost in gospodarstvo: znanstvena monografija. Ljubljana:
Fakulteta za varnostne vede; Šetinc Tekavc, Martina. 2006. Konkurenčna prepoved v statusnih, pogodbenih in
delovnih razmerjih. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije in GV založba; Kop, Ivo. 1995. Varovanje in
zaščita poslovnih skrivnosti. Ljubljana: Gospodarski vestnik.
iv
Sodba VIII Ips 211/2012
v
Obveznost varovanja poslovne skrivnosti
38. člen (varovanje poslovne skrivnosti)
(1) Delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti,
ki jih kot take določi delodajalec, in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način.
(2) Za poslovno skrivnost se štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje
izvedela nepooblaščena oseba. Delavec je odgovoren za kršitev, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj
podatkov.
vi
http://www.sodisce.si/vdss/odlocitve/35803, 5.2.2013 vii
39. Člen (pojem poslovne skrivnosti)
(1) Za poslovno skrivnost se štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom
morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno
skrivnost.
(2) Ne glede na to ali so določeni s sklepi iz prejšnjega odstavka, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za
katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Družbeniki, delavci,
člani organov družbe in druge osebe so odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti
za tako naravo podatkov.
(3) Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali
dobrih poslovnih običajev.
viii
Sodba VIII Ips 211/2012
ix
http://www.sodisce.si/sodna_praksa/2012032113046314) sodba Pdp 6/2012 x
http://www.sodisce.si/sodna_praksa/2012032113046314
xi
http://europa.eu/rapid/press-release_IP-13-1176_sl.htm