6. VRSTE IN STRATEGIJE VIZUALIZACIJE

189
6. VRSTE IN STRATEGIJE
VIZUALIZACIJE
6.1. Po predmetu (vsebini)
Vprašanje, ki išče in zahteva odgovor, je v tem primeru KAJ vizualiziramo?
Če se sprašujemo po predmetu vizualizacije, se sprašujemo po objektih njenega zanimanja,
ki jih napravlja vidne. KAJ je predmet, objekt, vsebina neke vizualizacije? Obstaja veliko
neskončno različnih vsebin, ki jih poskušamo napraviti vidne, toda vse lahko zvedemo na
nekaj osnovnih kategorij. V poglavju Proces vizualizacije sem vse te vsebine zvedel na kategorije besednosemantičnih pojmov, s katerimi te vsebine poimenujemo in označujemo.
Predmet vizualizacij, kot predpostavlja naslov te raziskave, so torej različni pojmi, v našem
primeru predvsem filozofski pojmi, s čimer mislim tudi na filozofske ideje in celo teorije,
ne le na posamične izraze.
Kot dodatek že povedanemu, na tem mestu vsebine vizualizacije zastavimo nekoliko drugače. Vsakršna kategorizacija neke vsebine nam odstre njene nove vidike.
Vsebine vizualizacije bomo tokrat razdelili na vsebine zunanjega in notranjega sveta.
6.1.1. Vsebine zunanjega sveta so:
▶▶ čutom dostopni objekti oz. predmeti in telesa organizmov, kamor sodimo tudi ljudje,
živali in rastline.
Vizualiziramo lahko njihove videze, in sicer v razponu od povsem verne, fotorealistične
predstavitve pa do povsem abstraktne, kjer prepoznavnost obvisi na nitki.
▶▶ V
zunanjem svetu fizične stvarnosti in materije pa se nahajajo tudi manj otipljive
reči, kot npr. pojavi in procesi, kar pomeni, da poleg materialnih nosilcev oz. akterjev vsebujejo tudi časovno komponento, saj se po nujnosti dogajajo v času. Mednje
sodijo npr. vremenski pojavi, geološki procesi, družbeni procesi, kot so migracije
prebivalstva, staranje …
Nekatere procese in pojave lahko odslikamo podobno kot predmete, druge, manj fizične,
kot npr. gibanje cen nafte na svetovnem trgu, se pravi pojave, ki jih izražamo s količinami,
pa lažje vizualiziramo s (časovnimi) grafi in diagrami.
▶▶ Naslednja vsebina zunanjega sveta oz. en vidik pojavov in procesov ter lastnost objektov in bitij pa so odnosi, ki so lahko prostorski, družbeni …
Med dvema jabolkoma obstaja (prostorski) odnos – eno je večje od drugega. Med partnerjema v zakonu naj bi obstajal enakovreden odnos. Odnosi so vedno vsebine, pri katerih
sodeluje več objektov, bitij, in so kot njihove lastnosti povsem relativni. Isto jabolko je lahko
manjše od večjega jabolka ali pa večje od manjšega jabolka.
Nekatere odnose lahko odslikamo skoraj neposredno, tiste manj otipljive pa prikažemo
posredno preko miselnih vzorcev, diagramov, shem in shematičnih ilustracij.
L uka Ma ncini / Vizua liz aci j e filoz ofskih konceptov
190
6.1.2. Vsebine notranjega sveta
Druga skupina vsebin, ki jih lahko vizualiziramo, pa so vsebine notranjega sveta, s čimer
mislimo na notranja, psihična doživljanja človeka, deloma pa tudi živali (npr. če hočemo
vizualizirati njihova občutja).
▶▶ V to kategorijo uvrščamo občutja oz. občutke ter vsa čustva in na koncu še vse mentalne konstrukte, npr. abstraktne koncepte itd.
Mnoge vsebine notranjega sveta so izzvane od dogodkov v zunanjem svetu (npr. če nas neka
situacija z neko osebo ujezi in doživljamo čustvo jeze), zato jih lahko tudi vizualiziramo s pomočjo vsebin zunanjega sveta. Npr. notranji občutek strahu ponazorimo z ustrezno mimiko
obraza in telesa, ki beži pred medvedom. V vidnem spektru najtežje izrazljive vsebine pa so
miselni konstrukti, predvsem vsi tisti, ki se ne nanašajo na nič obstoječega v fizični stvarnosti,
temveč gre za povsem duhovne ali duševne pojave oz. njihova poimenovanja.
Vsebine notranjega sveta najlažje vizualiziramo tako, da jih nalepimo
na podobne vsebine zunanjega sveta. Proces vizualizacije gre zmeraj v
smeri od notranjega do zunanjega sveta.
Celotna kategorizacija je torej naslednja:
ZUNANJI SVET
▶▶ predmeti, telesa organizmov
▶▶ pojavi in procesi
▶▶ odnosi (prostorski, družbeni, v naravi)
NOTRANJI SVET
▶▶ občutki
▶▶ čustva
▶▶ mentalni konstrukti
6.2. Po področjih
V tem primeru se sprašujemo z vprašalnico KJE, se pravi na katerem področju se dogaja
vizualizacija. S področjem mislim specifično človekovo udejstvovanje, ki uporablja svojim
vsebinam in ciljem primerne vizualizacijske strategije oz. oblike.
Človek se udejstvuje na številnih področjih, tako da je možnih več kategorizacij. Nas najbolj
zanimajo področja spoznavanja in raziskovanja sveta in človeka. To so področja, ki poskušajo
odgovarjati na ključna vprašanja človeka. Področja, ki širijo vedenje oz. ga posredujejo. Sem
uvrščamo:
▶▶ znanost in filozofijo,
▶▶ religijo in duhovnost ter
▶▶ umetnost oz. kulturo.
Zanemarili pa bomo druga področja, kot so npr. nujno potrebne servisne dejavnosti, ki zagotavljajo, da človek v svetu sploh obstane oz. preživi (npr. priprava hrane in druga gospodinjska
dela, gradbeništvo, politika, trgovina oz. menjava dobrin …), pa čeprav je treba jasno povedati, da so vizualizacije na teh področjih enako prisotne in potrebne (nazorne kuharice, razna
navodila za uporabo tehničnih aparatov, prodajni katalogi dobrin, gradbeni načrti …).
6 . Vr st e in st r at e gi j e vizua liz aci je
191
6.2.1. Področje znanosti
Ena temeljnih znanstvenih metod je opazovanje, sistematična oblika
opazovanja, ki določene vidike opazovanega pretaka v števila, pa je
merjenje. Zaradi tega je slikovnost, ki odslikava svet, ki ga opazujemo,
v znanosti izjemnega pomena.
Vizualizacije v znanosti so, kot rečeno, nazorne, pojasnjujoče, celo nedvoumne, natančne podobe oz. slike. Njihov cilj je podoben znanstvenim izjavam. Vizualizacije v
znanosti so upodobljene znanstvene izjave. Čeprav so nedvoumne, pa niso nujno enoznačne, saj so lahko večpomenske, kar pomeni, da nosijo več ravni podatkov. Pri dobro premišljenem grafu lahko ena črta sporoča več ravni podatkov. Grafi in diagrami
so verjetno sicer najlepša utelešenja znanstvenega tipa vizualizacije in se jih poslužujejo prav vse znanstvene panoge, vendar so iz vizualnega vidika manj zanimivi. Zato na
naslednjih straneh dajemo prednost vizualno bogatejšim rešitvam.
Primeri:
v medicini se poslužujemo različnih podobotvornih tehnologij, kot sta npr. rentgen ali ultrazvok. Tipičen primer vizualizacije je tudi metoda, s pomočjo katere napravijo notranji
telesni organ viden z vnosom posebnih barvil v telo. Snov vbrizgamo z injekcijo ali pogoltnemo. Temu sledi fotografiranje. Cilj teh postopkov je opazovanje anomalij znotraj telesa,
ki so sicer običajnemu pogledu človeka nevidne.
L uka Ma ncini / Vizua liz aci j e filoz ofskih konceptov
192
v biologiji (drevo življenja oz. drevesni diagram, ilustracije živih bitij, ilustracije delov telesa
in notranjih organov, ki jih s prostim očesom ne moremo videti ...)
6 . Vr st e in st r at e gi j e vizua liz aci je
193
v mikrobiologiji (elektronska) mikroskopija omogoča fotografske povečave celic, bakterij in
drugih mikroorganizmov ... Izredno nazorne so tudi pregledne risbe mikroogranizmov in
sheme procesov, ki potekajo v “mikro svetu”.
L uka Ma ncini / Vizua liz aci j e filoz ofskih konceptov
194
v kemiji (modeli atomov in molekul, diagramski zapis molekulskih spojin s prikazom vezi,
shematični prikazi kemijskih procesov ...)
6 . Vr st e in st r at e gi j e vizua liz aci je
195
v genetiki, biokemiji (modeli, risbe organskih molekul npr. proteinov, DNK-vijačnic, vizualni
prikazi genoma ...)
L uka Ma ncini / Vizua liz aci j e filoz ofskih konceptov
196
v fiziki (načrti in shematske risbe pojavov fizičnega sveta, npr. sile gravitacije, magnetno
polje, mešanje barv, valovanje zvoka)
6 . Vr st e in st r at e gi j e vizua liz aci je
197
v matematiki je ključna predvsem njena disciplina geometrija, ki vse številske, abstraktne
dogodke prevaja v prostorske, torej vidne, čutnonazorne dogodke. Geomatrija je vizualizacija matematike par excellence. Seveda pomembno vlogo igrajo tudi različni diagrami, npr
Vennovi, grafi, koordinatni sistemi itd.
L uka Ma ncini / Vizua liz aci j e filoz ofskih konceptov
198
v arheologiji (fotografski posnetki in risbe najdb in lokacij, simulacije in rekonstrukcije najdišč in najdb, npr. rekonstrukcija izgleda človeku sorodnega bitja (spodaj homo florensienss)
na podlagi delov njegovega okostja)
6 . Vr st e in st r at e gi j e vizua liz aci je
v meteorologiji (zemljevidi, satelitski posnetki, piktogrami, diagramske ilustracije ...)
199
L uka Ma ncini / Vizua liz aci j e filoz ofskih konceptov
200
6.2.2. Področje filozofije
je podrobno obdelano v prejšnjem poglavju.
6.2.3. Področje religije
Vizualizacije v religiji so njene sakralne umetnosti.
Tako je krščanska umetnost vizualizacija krščanske religije, indijska, hindujska umetnost pa
vizualizacija hinduizma oz. vedske religije in filozofije. Ko krščanska umetnost vizualizira
krščansko religijo, se poslužuje številnih tehnik in žanrov. Od fresk, slikarskih del, grafik ter
iluminacij pa vse do kiparstva in arhitekture. Za predmet vizualiziranja si izbira za krščansko
religijo ključne zgodovinske dogodke, kot jih opisuje sv. pismo stare in nove zaveze, pri
čemer je poudarek na zadnjih dneh Jezusovega življenja. Pogosto se osredotoči na portret
glavnega protagonista oz. na njegovo figuro na križu, ki kristjanom predstavlja vizualizacijo
trpljenja, ki ga je po krščanski doktrini Jezus prostovoljno vzel na svoja pleča, da bi nas
odkupil za naše grehe. Med vizualizacije v religiji spadajo tudi značilni simboli, npr. križ,
riba kot simbol Jezusa in motivi s metaforično vsebino: pastir z ovcami kot Jezus s svojimi
sledniki, golob kot Sveti duh ...
V daoizmu ali taoizmu je najbolj znana vizualizacija simbol oz. diagram jin jang, ki je kljub
svoji preprosti abstraktni obliki zelo učinkovita ponazoritev fluidne, polarne, ciklične narave
sveta, kot jo vidi daoist, in hkrati daoista tudi usmerja proti njegovemu cilju, to je harmoniziranje vseh nasprotujočih si tendenc, silnic, ki človeka v vsakdanjem življenju mečejo v
kaos oz. v eno ali drugo skrajnost.
V religijah se prepletajo zgodovinska pričevanja, znamenite osebnosti, teološka in ezoterična
učenja, filozofski in mitični ter mistični koncepti (kot so različne kozmogonije, kozmologije
ter ontologije), vznesena čustva in spremenjena stanja zavesti. Za uspešno komuniciranje
vseh teh raznolikih vsebin se ponujajo na voljo prav vsi možni tipi in strategije vizualizacij.
Tako, tudi v poteku zgodovine niso nastajala le umetniška dela, temveč tudi diagrami in
sheme, protomiselni vzorci, simboli in ideogrami, npr. alkemijski diagrami in sheme, kabalistična drevesa, budistične mandale in hinduistične jantre ...
Cilj vizualiziranja religij in filozofij ter ezoteričnih spoznanj ne sme
biti propaganda dogem, ki ustrezajo religioznim institucijam nekega
prostora in časa, temveč nazorni prikazi izvirnih učenj, ki so duhovnim
iskalcem v pomoč pri poglobljenem študiju in osebni transformaciji.
Religije, duhovnosti, ezoterična učenja in tradicije starih kultur ponujajo cela vesolja idej in
konceptov ter sporočil, ki bi jih veljalo premišljeno in srčno vizualizirati, saj bi ta znanja s pomočjo vizualizacij gotovo lažje razumevali, med sabo primerjali, iskali njihove skupne točke.
Različne interpretacije idej med religijami so botrovale preštevilnim krvavim konfliktom in
nasilju. Morda lahko vizualizacije pripomorejo k razvoju medreligijskega dialoga.
6.2.4. Področje umetnosti
O vizualizacijah na področju umetnosti sem razmišljal v 7. poglavju Analiza medijev.
6 . Vr st e in st r at e gi j e vizua liz aci je
201
6.3. Po strategijah
Razmislek o vizualizacijskih strategijah pa nas sili v zastavljanje vprašanja KAKO lahko nekaj
najbolj optimalno slikovno izrazimo? Strategija je nekakšen načrt postopkov ali korakov,
s pomočjo katerih hočemo doseči nek cilj.1 Strategije vizualizacije so torej različni načini
organiziranja slikovnih elementov, s katerimi napravljamo vidne različne vsebine. Jasno je,
da prikaz reliefa pokrajine zahteva drugačno strategijo organiziranja slikovnih elementov
kot pa stolpični diagram.
1 Povzeto po http://www.
britannica.com/EBchecked/topic/568259/
strategy, julij 2010
Za strategije vizualizacij bomo poiskali najširše možne kategorije različnih pristopov, od
katerih pa vsak lahko vsebuje več različnih tipov in nešteto konkretnih realizacij teh tipov.
Stolpčni diagram je en tip vizualizacije, kosovnica drug. Oba tipa lahko umestimo v širšo
skupino diagrami in grafi, iz česar lahko sklepamo, da sta si v marsičem podobna, morda se
poslužujeta iste vizualizacijske strategije?
V tem razdelku so predstavljene različne strategije vizualizacije, toda najprej se je treba
vprašati, po kakšnih kriterijih sploh kategorizirati strategije vizualizacij?
Najbolj logična možnost je na podlagi odnosa, ki ga neka vizualizacijska strategija zavzame
do vsebine, in ta odnos, ki nato rezultira v specifični organiziranosti oz. razporeditvi slikovnih elementov, je analogija – iskanje podobnosti ali sorodnosti med vsebino in formo.
Slovenski likovni teoretik Jožef Muhovič je strategije vizualizacije opisal kot funkcije podobotvornih in oblikotvornih analogij med označencem in označevalcem.2
Takšno naziranje prepoznava analogijo, ki vključuje seveda tudi metafore, metonimije …,
kot temeljno strategijo katerekoli vizualizacije. Kategorije vizualizacijskih strategij lahko
torej pojmujemo kot različne načine, s katerimi iščemo in vpeljujemo podobnost (analogijo)
med predmetom vizualizacije (vsebino) in vizualizacijo samo oz. formo, specifično razporeditvijo elementov. Kot smo spoznali pri poglavju Proces vizualizacije, sta dve temeljni poti,
podobotvorne analogije in oblikotvorne analogije.
Podobotvorne analogije temeljijo na analogiji po podobnosti (z videzom) oziroma na
analogiji po vsebinski sorodnosti. Kar pomeni, da poskušamo npr. konja vizualizirati tako,
da likovne elemente oz. prvine (točke, linije, ploskve) oblikujemo v podobo, ki jo lahko
prepoznamo kot konja, torej v podobo, ki je podobna resničnemu konju.
Oblikotvorne analogije pa bazirajo na oblikovno-prostorski ekvivalentnosti relacij med
elementi izkustva in elementi vizualizirane forme. To pomeni, da videz oz. podoba nista
bistvena, bistveni so odnosi med elementi. Lep primer je organigram nekega podjetja, ki ponazarja hierarhijo zaposlenih oz. njegovih oddelkov, različnih služb ali sekcij. Takšna hierarhija
ni fizični predmet, katerega videz bi bilo moč vizualizirati z analogijo po podobnosti, temveč
je vzorec odnosov med akterji, katerih pa tudi ni treba portretirati, da bi ta vzorec predstavili.
Tako je povsem dovolj jasen slikovni ekvivalent takšne hierarhije preprost diagram z okvirji
oz. boksi, ki nosijo imena akterjev, ter puščicami in položajem med njimi, ki določajo njihov
hierarhični položaj.
6.3.1. Vsaka vizualizacijska strategija zahteva svoj sistem dekodiranja.
Pisava je v sebi zaključen sistem pravil. Pravzaprav na to ponavadi ne pomislimo, ampak
pisava je v bistvu sistem modularne zgradbe. Modul pisave je črka oz. znak (character).
Fonemski moduli linearno gradijo besede jezika z nizanjem od leve proti desni in od zgoraj
2 Jožef Muhovič, “Vizualizacija, znanost in znanje”,
Anthropos 1-3, Ljubljana
1998.
L uka Ma ncini / Vizua liz aci j e filoz ofskih konceptov
202
navzdol. Če znamo jezik, potem lahko, ko se naučimo dekodirati pisavo, preberemo načeloma katerokoli besedilo, ki ga zapisuje.
Pri slikovnih informacijah je zadeva bolj zapletena. Ker lahko slikovne elemente manipuliramo in postavljamo v format veliko bolj fleksibilno kot pa črke v običajnem besedilu,
obstaja v območju slikovnosti več kot le en način dekodiranja. Pravzaprav jih obstaja mnogo
in nove načine izumljamo še danes. Tu naletimo na koncept slikovne “pismenosti”, saj se
je treba dekodiranja vseh teh strategij podajanja informacij naučiti. Ponavadi to sicer ni
tako težka naloga kot učenje pisave, kljub vsemu pa zahteva nekaj pozornosti in motivacije.
Četudi so slike superprevodniki vsebin, pa zemljevid, časovni graf, miselni vzorec, celo
risba v perspektivi niso univerzalno razumljivi in samoevidentni, če se nismo prej seznanili
z načini njihovega dekodiranja. Omenjeno bolj kot za običajne podobe velja predvsem za
vizualizacije. Sliko konja zlahka prepoznamo, medtem ko neke shematične risbe ne bomo
razumeli kar tako. Zato potrebujemo pri optimalnem razumevanju vizualizacij, predvsem
tistih netipičnih, ki pomenijo neko novost, kratka navodila za uporabo oz. obrazložitev ali
vsaj naslov (grafa).
Vprašanje KAKO? nas vodi k seznanjenju z različnimi strategijami vizualiziranja, ki ustvarjajo
različne tipe in na koncu konkretne realizacije vizualizacij, ter nas opremlja tudi z znanjem, ,
kakšen tip vizualizacije bi bil najprimernejši za neko vsebino oz. za neko področje ...
Npr. najprimernejša vizualizacija prihoda tekačev sprinterjev na cilj je v tem trenutku še
vedno fotofiniš. Najprimernejša vizualizacija spremembe cen nafte na trgu pa verjetno črtni,
časovni graf?
Z vprašanjem, kako kvalitetno realizirati slikovne predstavitve podatkov, se ukvarja področje,
ki ga imenujemo informacijsko oblikovanje, o katerem smo nekaj besed rekli že v uvodu.
Njegova naloga ne sme biti dekoracija grafov oz. le estetska in nujno pregledna izvedba
obstoječih in uveljavljenih, klišejskih oblik vizualizacij, temveč iz poglobljenega razumevanja vsebine izhajajoče raziskovanje in kreacija povsem novih strategij ali vsaj novih tipov
oblik vizualizacij. Informacijsko oblikovanje mora pristopiti k neki vsebini, opremljeno s
poznavanjem vseh že obstoječih možnosti vizualiziranja, ampak hkrati naj bo pripravljeno,
da zaradi morebitnih konkretnih specifik in potreb neke vsebine lahko domisli in predlaga
neko prilagojeno ali povsem novo rešitev slikovne predstavitve. Ali je možno npr. domisliti
nek nov tip miselnega vzorca, drugačen tip grafa, ki bi bolje odrazil odnose med deli neke
celote oz. vsebine?
Vsekakor nas v razvijanje novih strategij, tipov in konkretnih rešitev silijo nova odkritja in
izkustva na vseh področjih človeškega udejstvovanja. Nove vsebine zahtevajo nove forme
njihove predstavitve.
Na koncu še naštejmo vse ključne strategije vizualizacije, kot jih je konceptualiziral in s
primeri predstavil prof. Jožef Muhovič v članku Vizualizacija, znanost in znanje, ki je temelj,
na katerem svoja opažanja gradi tudi celotna pričujoča raziskava.
6 . Vr st e in st r at e gi j e vizua liz aci je
PODOBOTVORNE ANALOGIJE
▶▶ 1. Odslikave in simulacije videza predmetov in pojavov
▶▶ 2. (Podobotvorne) rekonstrukcije videza
– nazorne podobe
– imaginativne rekonstrukcije pojmovnih predstav
– simultane predstavitve fenomenoloških transformacij
– podobotvorne shematizacije
▶▶ 3. Vizualne metafore
OBLIKOTVORNE ANALOGIJE
▶▶ 1. Vizualne metonimije
▶▶ 2. Strukturne rekonstrukcije
▶▶ 3. Prostorski formalni modeli
▶▶ 4. Shematični prikazi hierarhičnih in invariantnih povezav (grafi in diagrami)
▶▶ 5. Miselni vzorci
▶▶ 6. Čisti vizualni simboli
203
L uka Ma ncini / Vizua liz aci j e filoz ofskih konceptov
204