1 in 2

1
2
KAIROS
Slovenska revija za psihoterapijo
Slovenian Journal of Psychotherapy
Zvezek (Volume) 4, številka (Number) 1-2, 2010
ISSN 1854-9373
Izdaja / Published by
Slovenska krovna zveza za psihoterapijo / Slovenian Umbrella Association for Psychotherapy
Čufarjeva cesta 5, 2000 Maribor, Slovenija
Glavni urednik / Editior-in-Chief
Bojan Varjačić Rajko
Ulica mladinskih brigad 7, 4000 Kranj, Slovenija; e-pošta: bojcus@yahoo.com
Odgovorni urednik / Associate Editor
Miran Možina
Ulica Metoda Mikuža 16, 1000 Ljubljana, Slovenija; e-pošta: miran.mozina@guest.arnes.si
Uredniški odbor / Editorial Board
Miran Babič, Janko Bohak, Tina Božič, Nevenka Breznik, Darja Burgar, Urban Kordeš, Robert Masten, Samo Pastirk,
Peter Praper, Lea Šugman Bohinc, Erika Zabret, Lea Zalokar, Gregor Žvelc
Uredniški svet / Editorial Advisory Board
Graham Barnes, Emil Benedik, Martin Bertok, Robert Cvetek, Tomaž Erzar, Tomaž Flajs, Romana Kebe, Marko Korenjak, Roman Koštal, Rudi Kotnik, Irena Matko Lukan, Maja Rus Makovec, Aleksandra Meško, Snežana Milenković,
Zoran Milivojević, Robert Oravecz, Paul Pass, Lan Pečjak, Božidar Popović, Alfred Pritz, Jože Ramovš, Klemen Rebolj, Matjaž Regovec, Günter Schiepek, Dinko Štajduhar, Rudi Tavčar, Kristina Urbanc, Julka Vahen, Gabi Čačinovič
Vogrinčič, Ingrid Russi Zagožen, Radovan Zupančič, Maša Žvelc
Tehnični urednik: Denis Hilčer
Lektoriranje: Petra Mrakič
Tisk (Printed by): Razvedrilo d.o.o., Ljubljana
Pogostost izhajanja: revija izhaja štirikrat letno (published four times a year)
Ustanovitelj, izdajatelj in založnik: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SKZP), Čufarjeva cesta 5, 2000 Maribor;
e‑pošta: kairos@skzp.org; spletni naslov: www.skzp.org/kairos
Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo objavlja znanstvene in strokovne članke (ki so dvojno slepo recenzirani) ter
druge prispevke (npr. eseje, poročila o praksi, projektih, knjižne recenzije idr.) relevantne za psihoterapevtsko teorijo in
prakso. Navodila, kako mora biti predloženi prispevek pripravljen, so objavljena na zadnjih straneh revije.
Avtorske pravice za prispevke, sprejete v objavo, pripadajo Kairosu – Slovenski reviji za psihoterapijo. Uredništvo si
pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele besedila, če tako zahteva jasnost in razumljivost, ne da bi o tem prej
obvestilo avtorja ali avtorico.
Revija Kairos je vključena v mednarodno bazo podatkov EBSCO.
©2010 Slovenska krovna zveza za psihoterapijo. Revija je zaščitena z zakonom o avtorskih pravicah. Revija v celoti ali
katerikoli njen del ne smeta biti razmnoževana ali posredovana na noben način brez predhodnega pisnega privoljenja
izdajatelja.
Kairos 4/1-2/2010
Kazalo
3
Vsebina
Miran MOŽINA, Bojan VARJAČIĆ RAJKO
Uvodnik
5
ZNANSTVENI PRISPEVKI
Polona MATJAN ŠTUHEC
Skupinski in protiskupinski fenomeni kot vzporedni proces med psihoterapevtsko in
supervizijsko skupino
15
TEMATSKI SKLOP - PSIHOTERAPIJA IN KONSTRUKTIVIZEM
Dinko ŠTAJDUHAR
Uvod v konstruktivizem za psihoterapevte
Lea ŠUGMAN BOHINC
Od objektivizma h konstruktivizmu in socialnemu konstrukcionizmu v sistemski
psihoterapiji
Miran MOŽINA
O psihoterapevtovi gotovosti v negotovost, dvojni vezi in paradoksih
Urban KORDEŠ
Raziskovanje v konstruktivizmu
29
51
67
99
STROKOVNI PRISPEVKI
Bojan VARJAČIĆ RAJKO
Odpori v psihoanalizi in skupinski analizi
Miran MOŽINA
Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri
Peter NEMETSCHEK
Ko bom velik-a 117
133
169
MNENJA IN PRISPEVKI IZ PRAKSE ZA PRAKSO
Hilarion PETZOLD
Integrativna terapija z mladostniki – biopsihosocialno razvojni pristop
Jay HALEY
Neobičajna terapija Miltona H. Ericksona
207
215
ETIKA V PSIHOTERAPIJI
Bogdan ŽORŽ
Etične dileme psihoterapije otroka in mladostnika
223
INFORMACIJE
SKZP
Blok o študijskih dnevih SKZP Zreče 2010: Zbornik abstraktov
235
4
Kazalo/Contents
Contents
Miran MOŽINA, Bojan VARJAČIĆ RAJKO
Editorial (In Slovene)
5
S C I E N T I F I C PA P E R S
Polona MATJAN ŠTUHEC
Group and Anti-group Phenomena as a Parallel Process between Psychotherapy and
Supervisory Group
15
SPECIAL THEME ON PSYCHOTHERAPY AND CONSTRUCTIVISM
Dinko ŠTAJDUHAR
Introduction to Constructivism for Psychotherapists
Lea ŠUGMAN BOHINC
From Objectivism to Constructivism and Social Constructionism in Systemic
Psychotherapy
Miran MOŽINA
About Psychotherapist's Certainty to Uncertainty, Double Bind and Paradoxes
Urban KORDEŠ
Can Constructivism allow Empirical Research?
29
51
67
99
P R O F E S S I O N A L PA P E R S
Bojan VARJAČIĆ RAJKO
Resistance in Psychoanalysis and Group Analysis
Miran MOŽINA
Psychotherapy in Slovenia Today and Tomorrow
Peter NEMETSCHEK
»When I grow up!« Everyday Trance and Family Therapy with Children,
Adolescents and Parents
117
133
169
VIEWS AND EXAMPLES FROM PRACTICE FOR PRACTICE
Hilarion PETZOLD
Integrative Therapy with Adolescents
Jay HALEY
Uncommon Therapy: The Psychiatric Techniques of Milton H. Erickson
207
215
ETHICS IN PSYCHOTHERAPY
Bogdan ŽORŽ
Ethical Dilemmas in Psychotherapy with Children and Adolescents
223
I N F O R M AT I O N S
SKZP
SKZP Conference Zreče 2010: Book of Abstracts
235
5
6
Kairos 4/1-2/2010
Uvodnik
7
MiranMOŽINA BojanVARJAČIĆ RAJKO
Uvodnik
Z vsako pesmijo me je manj.
Spraskam se v pesem. Počasi. Kos za kosom.
Bolečina je pekoča, a sladka.
Črna kri brizga iz verzov.
Pod nohti žari moje meso.
Z vsako pesmijo me je manj.
Pride čas, ko se postrgam vsega.
Brez kože bom, brez oči,
brez krvi in brez žil,
brez mesa, brez kosti.
Brez srca.
Takrat bom najbolj popoln.
Marko Pavček
Miran: Z vsakim Kairosom me je manj…
Bojan: Kako to misliš?
Miran: Malo se hecam, a po drugi strani sem se tokrat spet precej izčrpal, da smo spravili
novo dvojno številko pod streho. Moja funkcija naj bi bila častna, vendar sem moral spet krepko
zavihati rokave. Menjava glavnega urednika je bila velik pretres, ki smo ga začutili šele po Majinem odhodu, saj je korektno poskrbela, da je delo do izdaje zadnje dvojne številke nemoteno
teklo.
Že najti novega urednika je bilo zahtevno, kaj šele spodbujanje kolegov in kolegic, da kaj napišejo. Preko strokovnega sveta Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) je bilo iskanje
novega urednika neuspešno. Tako sem šel v akcijo tudi sam, se osebno obrnil na okoli petnajst
kolegov in kolegic in dobil same košarice. Nato je Maja priporočila tebe in čeprav sem te poznal
sam po dveh objavah v Kairosu, sem te poklical.
Bojan: Ko si me zaprosil za sodelovanje pri urednikovanju Kairosa, sem bil sprva presenečen, nekoliko zadržan in negotov. SKZP sem slabo poznal. Pri službenem in izobraževalnem
delovanju sem bil vpet v druge organizacije, SKZP pa mi je vzbujala kvečjemu dvom. Ta ni bil
utemeljen na mojem poznavanju, pač pa je izviral iz neartikulirane klime nenaklonjenosti znotraj
omejenega polja “mi in oni.” Moral sem se vprašati: »Kdo pa sem jaz? Komu pripadam?« Lahko
bi rekel, da bolj ljudem okrog sebe, kot pa organizacijam. A klimi se kljub temu nisem mogel
izogniti in na nereflektirani ravni sem jo podpiral. Vzporedno s tem se je v meni vršilo zorenje
v smer sprejemanja različnosti in zavračanja političnih in strokovnih delitev, ki so bolj plod iger
moči, osebnih, skupinskih in zgodovinskih dinamik, kot pa objektivne presoje. Sicer pa, ali je ta
MiranMOŽINA BojanVARJAČIĆ RAJKO
8
sploh mogoča?
Miran: Tudi mene je bilo strah, ali te bodo člani in članice strokovnega sveta SKZP potrdili, potem ko sem jim posredoval tvojo prošnjo. Lani sem neformalno potipal, če bi Združenje
psihoterapevtov Slovenije (ZPS) bilo zainteresirano, da Kairos postane skupna revija SKZP in
ZPS. Sem pač nepopravljivi idealist in še vedno mislim, da bi Kairos lahko bil strokovno in
znanstveno nevtralna revija, to pomeni, nevezana na določeno organizacijo, podprta pa od številnih psihoterapevtskih združenj in organizacij pa tudi posameznikov kot resnično naša, skupna
slovenska revija vseh slovenskih psihoterapevtov. Pa je bila reakcija s strani ZPS, kljub temu da
se je uredniškemu odboru priključil Peter Praper, še bolj rezervirana, kot sem si mislil. Po drugi
strani pa sem s svojo idejo povečal strahove na strani SKZP, da bi s priključitvijo ZPS izgubili
Kairos, tako da je večina članov strokovnega sveta SKZP potem sprejela sklep, da psihoterapevti
iz ZPS lahko sodelujejo v uredniškem odboru in uredniškem svetu, da pa revija ostane pod okriljem SKZP. Tako sem malo trepetal, ali te bodo potrdili za glavnega urednika, ker nisi SKZPjevec in delaš na Psihiatrični kliniki, sodeluješ pri ZPS...
Bojan: V trenutku, ko sem sprejel funkcijo glavnega urednika Kairosa, sem bil očitno že
dovolj odprt, da sem z eno nogo prestopil na »drugo« stran, ne brez obotavljanja, ne brez strahu
pred okoliško kritiko, in – za lastno duševno zdravje zelo pomembno – ne da bi izgubil občutek
svoje identitete. Delitvam se v življenju seveda ne moremo izogniti, so namreč strukturna nujnost, podpirajo našo identiteto, so primerno odložišče za »slabe objekte« naše psihe in konfliktne
sile v matičnih skupinah. A eno od naših poslanstev je tudi refleksija delitev in težnja k integraciji. V tem smislu sem pri SKZP našel ustrezne sogovornike. Tudi drugi člani uredniškega odbora
in strokovni svet SKZP so me prijateljsko sprejeli. Zdaj nisem niti njihov, niti naš, pač pa nekje
vmes ali morda od obojih. Veselim se novih izzivov in poznanstev.
Miran: Aleluja, res dobrodošel. Niti njihov, niti naš, pač pa nekje vmes ali morda od obojih…
Sijajno! Kot predstavnik mlajše generacije slovenskih psihoterapevtov mi s tem vzbujaš upanje,
da vam oz. nam (morda tudi starejšim in mlajšim skupaj) bo uspelo premoščanje številnih razcepov med slovenskimi psihoterapevti. V odnosih med nami je veliko strahu, molka, nelagodja, nestrpnosti, včasih celo sovraštva, sramu, poniž(ev)anja, bolečine in nezaupanja. Preveč, saj kljub
temu da bi marsikdo pričakoval, da bi prav psihoterapevti zaradi svojega strokovnega znanja in
osebne izkušnje, skozi katero naj bi postali bolj celoviti (integrirani, kot v našem terapevtskem
žargonu radi rečemo), bili celo dober zgled drugim, se žal ne moremo prav nič pohvaliti s kvaliteto medsebojnih kolegialnih odnosov. Strah nas je kaj reči, še bolj napisati, strah nas je pa tudi
konfliktov in soočanja, spopada različnih oz. nasprotnih mnenj. To je kultura, ki smo jo vpili v
socialističnih časih, kultura nezaupanja (oz. paranoje v našem žargonu), dvojne komunikacije
(v oči ti povem eno, za hrbtom govorim o tebi drugo) z navidezno prijaznostjo in navideznim
strinjanjem.
Bojan: Uf, uf, tole je pa precej črnogledo.
Miran: No, kot psihoanalitično usmerjen terapevt mi lahko pustiš še malo prosto asociirati,
v tem primeru težiti, ha, ha. Malo prostora za to sem si zaslužil, ko sem z dvema člankoma spet
reševal Kairos, da smo nabrali dovolj prispevkov. Kronično pomanjkanje člankov je najbrž tudi
odraz tega, da imamo opraviti tudi s precej teže v lastnih vrstah, ali ne?
Bojan: Ja, že v par mesecih sem spoznal, da urednikovati slovenski reviji za psihoterapijo
ni enostavno. Kot usposobljeni diagnostik potrjujem tvoj klinični vtis, saj sem od predhodnikov
Uvodnik
9
podedoval kronično težavo (po definiciji MKB 10) revije: pomanjkanje avtorjev, ki bi objavljali.
Slovenija je majhna, zaradi številnih notranjih razcepljenosti pa je še manjša.
Miran: V reviji Ona je bil 3. februarja 2009 objavljen sijajen intervju z družinskim in zakonskim terapevtom Tomažem Erzarjem z naslovom Ustrahovani do kosti. Erzar meni, da Slovencev ne pesti to, da smo majhen narod, ampak da smo travmatiziran narod. Ker smo čustveno in
spominsko zasedeni s strahom, težko najdemo energijo za nove izzive. Gre za podedovani, stoletni strah, ki pravi, da ni mogoče ničesar narediti in da je bolje, če se potuhneš. Obremenjeni smo
z negativnim razmišljanjem, kot “saj ne zmoreš, ne bo ti uspelo”, in nasploh občutji poraženosti.
Ugotavlja, da potrebujemo model uspešnosti, model lastne aktivnosti. Gre za notranji občutek
samostojnosti oziroma tega, da si aktiven dejavnik, ki lahko nekaj spremeni. To je po Erzarjevih
besedah prava samostojnost.
Erzar sicer ne govori posebej o psihoterapevtih, vendar po mojem mnenju nismo izjeme, ko
pravi, da sta se šele s politično samostojnostjo odprla prostor in možnost, da se v celoti zavemo
svoje čustvene nesamostojnosti, nesposobnosti za sodelovanje, vztrajanje v preizkušnjah ter globoke ustrahovanosti, ki sega do kosti. Bistveno je, pravi, da začnemo strah prepoznavati in se mu
ne izmikamo več z različnimi oblikami odvisnosti in trenutne bolj ali manj manipulativne povezanosti in prijateljevanja. Kjer je toliko nezaupanja in negotovosti, tam je treba veliko kontrole.
Nato dodaja, da imamo Slovenci visoko stopnjo samodestruktivnosti, depresije in konfliktov
znotraj družbe in vse to govori o naši slabi samopodobi. Ta niha od veličastne samopodobe do
zaničevanja. Nihanje od ene skrajnosti do druge je zelo naše, izraža se v športu, politiki, umetnosti in jaz bi dodal tudi med nami psihoterapevti. Določajo nas naša zgodovina, večstoletna
čustvena izpraznjenost, zamrznjenost, ustrahovanost, depresivnost ter strah.
Bojan: Razumem, katero raven vpliva družbe na posameznika imaš v mislih. Sam imam
sicer pred opisi narodnih karakterjev določene zadržke, saj delujejo posplošeno in bi jih lahko
pripisali tudi drugim narodom, ki bi se v njih enako hitro ugledali. Nekaj projektivnega deluje
na tej ravni, zato menim, da mora tovrstnim opisom stati nasproti tudi pozitivni opis, ki nas
lahko spodbuja, opogumlja, hrani naš narcisizem, ki ga kot majhen narod nimamo od kje črpati.
Spomnim se, ko je nek zdravnik na službenem kolegiju predstavil rezultate svetovne raziskave o
depresiji in se je izkazalo, da smo Slovenci med najmanj depresivnimi, kot bolj pobiti so se izkazali celo Španci in Portugalci. Na kolegiju smo se hitro zagreli za iskanje napak v metodologiji,
saj nam je bilo nemogoče verjeti, da je raziskava verodostojna. Sam pa sem imel vtis, da je šlo pri
publiki tudi za pomanjkanje nekega lahkotnejšega duha, ki bi se pokazal v sprejetju rezultatov in
potrditvi »dobrega« v Slovencih. Strokovnjaki pri pacientih vse prehitro iščemo patologijo. No,
naj se vrnem k reviji.
Druga težava, ki jo vidim, je širina naše revije. Gojenje različnih pristopov pozdravljam. A
kljub sprejemanju različnosti večina od nas obvlada le enega, morda dva pristopa, in ga zanima
bolj to, kot pa kaj drugega. Kako lahko tako splošna revija nahrani toliko specifičnih ust?
Miran: S tole mislijo si me pa res presenetil. Še nikoli nisem pomislil, da bi tudi to lahko
bil eden od razlogov, da s temle našim Kairosom tako težko šlepamo. Jaz sem namreč do zdaj
vedno mislil obratno, da bo prav zaradi tega, ker nas je samo dva milijona, lažje, če se različni
pristopi povežemo pod streho skupne revije. Če pomislim samo na sistemske terapevte, med katere spadam, bi težko, da ne rečem nemogoče, izdajali samostojno slovensko revijo za sistemsko
psihoterapijo. Poleg tega smo po stari slovenski navadi sistemci, kot se kratko večkrat imenuje-
10
MiranMOŽINA BojanVARJAČIĆ RAJKO
mo, razdeljeni na ti. »londonsko« skupino in skupino za kibernetiko psihoterapije in sistemsko
psihoterapijo, ki ji pripadam tudi sam. Pa tudi znotraj naše skupine ni preprosto in smo razdeljeni
v nekaj podskupin, ki bi se lahko bolj povezale. Ali pa družinski terapevti, ki so se po poskusu
povezovanja v Slovenskem društvu za družinsko terapijo razšli, tako da je društvo že nekaj let
samo na papirju.
Bojan: Delitve vidim tudi sam. Morda sem bil v svoji kritiki prevelike širine revije prehiter,
ali pa gre za dve različni, nespravljivi ravni, tj. ozkost ima eno, širina pa kakšno drugo težavo.
Napišiva pod mojo drugo diagnostično oceno - i.o. Ena od rešitev, ki se mi je zarisala na obzorju,
je denimo možnost izdajanja tematskih številk. Tematskost poenoti različnost. A za tematskost
je potreben velik bazen prispevkov, znotraj katerih lahko izbiramo. Da to ni povsem utopična
ideja, dokazuje prav tokratna številka Kairosa, ki je v veliki meri tematska. To vidim kot izjemen
dosežek in kvalitativni preskok, za katerega si v največji meri zaslužen ti.
Miran: Hvala ti. Hvala ti za to pohvalo in mnoge druge spodbude in pohvale, ki si mi jih
dal, odkar si nastopil v vlogi glavnega urednika. Najino intenzivno mejliranje in telefoniranje je
dajalo vetra v moja jadra. Zelo rad delam v dvojki in v timu. It's much more fun.
Tematski blok o konstruktivizmu in psihoterapiji sicer ni uspel točno tako, kot sem si ga zamislil, saj je Graham Barnes zaradi prezasedenosti v zadnjem trenutku odpovedal svoj prispevek
o Gregoryju Batesonu, tako da upam, da bova o njem skupaj pripravila manjši tematski blok za
naslednjo številko Kairosa. Se mi pa zdi zdaj kljub temu sijajen, saj sta se izkazala kolega Dinko
Štajduhar in Urban Kordeš in kolegica Lea Šugman Bohinc, ki so pravzaprav vsi moji prijatelji,
ne le kolegi in seveda vsi konstruktivisti, če nas je sploh možno kam in tako klasificirati. Ko sem
prebiral njihove tekste in ko so nenadoma izpadli kar trije članki, na katere sva računala za to
številko, se je v meni vžgal dovolj velik motiv, da sem osvežil in razširil svoj članek o konstruktivizmu in psihoterapiji iz leta 1998. Zdaj sem z rezultatom zelo zadovoljen. Bravo, dragi moji,
Lea, Urban in Dinko! Bravo mi vsi! Spet smo nekaj skonstruirali!
Hvala tudi tebi za nov članek. Če bo še naprej produkcija drugih za Kairos tako skromna, bi
pa morda midva kar sama napisala eno številko. Kaj se ti zdi, ha, ha…
Bojan: Nimam nič proti, ha, ha, a to bi storil bolj za umetniški vtis... No, resno - razširjenost,
sprejetost in kvaliteta Kairosa bo odvisna od mnogih dejavnikov, npr. tudi okrepljeni uredniški
odbor se še ni zares zagnal. Tu imamo še rezerve. Se pa za prve uspešne začetke sodelovanja
vsem članom razširjenega uredniškega odbora iskreno zahvaljujem.
Miran: Vsekakor. RAČUNAVA NA VAS, dragi člani uredniškega odbora! Zelo dobro pa je že
poprijel Denis, naš novi tehnični urednik, ki je poln dobre volje, prijeten sodelavec, kipi od idej
in jih tudi dobro uresničuje. Razvijamo se v pravo udarno trojko. Veseli me tudi, da smo vsi trije
našli podporo pri Mileni Vidmar, predsednici SKZP, in Janiju Brasu, predsedniku strokovnega
sveta SKZP. Denis je, poleg tega, da postavlja novo spletno stran Kairosa v okviru nove spletne
strani SKZP, iz menedžerskega vidika predlagal veliko izboljšav, npr. da bi bolje teklo širjenje
naročniške baze, naročanje na revijo, register naročnikov, promocija revije in nenazadnje, da
bi se še bolj uredilo plačevanje naročnine in da bi Kairos finančno plaval na pozitivni nuli. Pri
zadnjem mu je v pomoč računovodkinja SKZP Manuela Mežič, za kar ji iskrena hvala. Tudi to
je še kako pomemben del realnosti vsake revije.
Bojan: Odločilno vlogo za razcvet Kairosa pa bodo po mojem mnenju odigrali sistemski
Uvodnik
11
dejavniki, tj. povezovanje terapevtov v Sloveniji, to pa zahteva čas, gnan z voljo. Kairosu zato
želim predvsem ugodno klimo.
Miran: Tudi jaz tako mislim. Dva ključna sistemska dejavnika, ki jih med drugim tudi bolj
podrobno predstavim v svojem drugem članku o psihoterapiji v Sloveniji danes in jutri, sta, ali
bomo dobili zakon o psihoterapevtski dejavnosti in s tem ustoličili psihoterapijo kot samostojen
poklic in kot zdravstveno dejavnost, drugi pa je, ali bomo uspeli z akademizacijo psihoterapije,
kar med drugim pomeni tudi to, ali bomo uspeli še naprej razvijati študij psihoterapije takoj po
maturi za prvi poklic. Akademizacija bi našemu Kairosu gotovo prinesla več člankov, saj bi se
preko univerzitetnih učiteljev v psihoterapevtskih visokošolskih programih izobraževanja povečala potreba po objavljanju za akademsko kariero.
V tej številki sem tako posebno vesel članka as. dr. Polone Matjan Štuhec, klinične psihologinje in psihoterapevtke, ki dela s polovičnim delovnim časom na Oddelku za psihologijo
Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer poučuje psihoterapevtske predmete. Hkrati pa dela kot
psihoterapevtka in supervizorka na Inštitutu za klinično psihologijo in psihoterapijo v Ljubljani.
Vesel sem tudi zato, ker je pomembna članica ZPS in zato upam, da je njena objava spet droben
premik k boljšemu sodelovanju med SKZP in ZPS. In nenazadnje sem njenega prispevka vesel
tudi zato, ker sva se od leta 2006 na številnih sestankih, ona kot predstavnica ZPS in jaz kot
predstavnik SKZP, prekalila v Delovni skupini za pripravo osnutka zakona o psihoterapevtski
dejavnosti, tako da se je med nama postopno razvilo zaupanje, medsebojno spoštovanje in želja
po sodelovanju.
Bojan: Do zdaj se še nisem udeležil nobenih študijskih dni SKZP, sem bil pa pozitivno presenečen, ko sem pregledoval dosedanje zbornike, ki si mi jih poklonil ob nastopu moje funkcije,
in ko sem delal na redakciji bloka o letošnjih študijskih dnevih, ki so posvečeni Psihoterapiji
otrok in mladostnikov. To bo spet bogato in zanimivo strokovno srečanje. Če k temu prištejemo,
da bodo letos jeseni tudi Bregantovi dnevi posvečeni temi Navezanost, bo že to kar dobra bera
strokovnih srečanj za slovensko psihoterapijo.
Miran: Ja, drži. Ob tem mi prihaja na misel stara življenjska modrost, da ima vsaka slaba
stvar tudi dobro plat. Ko nama je primanjkovalo člankov za to številko, sva se odločila za ponatis
članka Petra Nemetscheka Ko bom velik-a, ki je prvič izšel v zborniku študijskih dnevov SKZP
na Rogli leta 2002. Članek je glede na letošnje študijske dneve več kot primeren, saj govori o
družinski terapiji otrok, mladostnikov in staršev.
Peter je moj dragi učitelj, saj mi je sredi devetdesetih let širokogrudno omogočil štipendijo za
triletno izobraževanje za učitelja družinske terapije. Njegov članek je prepoln dragocenih izkušenj iz njegove bogate prakse. Končal je Akademijo likovnih umetnosti in študij za vzgojitelja v
otroškem vrtcu in za otroke s posebnimi potrebami. Nato je dokončal izobraževanje iz družinske
terapije pri ZIST-u (to je inštitut za psihoterapijo v Münchenu), pri Virginii Satir in pri Paulu
Carterju na META inštitutu v Kaliforniji. Pogosto je obiskoval znane terapevte v ZDA (npr. Jay
Haley, Milton Erickson). Kot družinski terapevt dela od leta 1978 v lastni terapevtski praksi v
Münchenu. Razvil je ti. Münchensko šolo družinske terapije z modelom reke življenja in uspešna izobraževanja iz družinske terapije, sistemske supervizije in coachinga. V Nemčiji velja za
pionirja na področju družinske terapije z mladostniki in otroki. Od leta 1995 je redno prihajal v
Slovenijo in vodil razne seminarje iz družinske terapije. Od leta 2002 do 2006 je skupaj z menoj
in Mojco Kramer izpeljal triletno izobraževanje iz sistemske družinske terapije in svetovanja.
Program je uspešno zaključilo 17 slovenskih strokovnjakov/kinj, metoda reke življenja, ki jo je
12
MiranMOŽINA BojanVARJAČIĆ RAJKO
razvil, pa je postala del rednega programa specialnega izobraževanja iz sistemske psihoterapije,
ki ga trenutno skupaj z Leo Šugman Bohinc, Dinkom Štajduharjem in drugimi kolegi in kolegicami vodim na Slovenskem inštitutu za psihoterapijo v Ljubljani.
Bojan: Res je njegov članek poln iskrivih domislic, svež, ustvarjalen, navdihujoč.
Miran: V tematski sklop psihoterapije otrok in mladostnikov pa spadata tudi bolj informativni tekst Hilariona Petzolda, večkratnega doktorja znanosti, častnega gosta letošnjih študijskih
dnevov SKZP, vodje mednarodnega gibanja za integrativno geštalt terapijo, ki se je pri nas dobro
prijela in ima že kar dvajsetletno tradicijo.
Bogdan Žorž pa je prispeval zanimivo razmišljanje o terapevtskem delu z otroki in mladostniki, ki smo ga uvrstili v rubriko Etika v psihoterapiji.
Bojan: Kljub temu da sem njegov tekst poslal kar nekaj terapevtkam in terapevtom, ki se
ukvarjajo s psihoterapijo otrok, da bi napisali svoj odziv, nisem dobil nobenega odgovora. Si pa
želim, da bi bil Kairos tudi prostor, kjer bi objavljali dialoge in odzive okoli zanimivih in aktualnih tem. Morda nam uspe v naslednji številki.
Miran: Mene je razveselilo Bogdanovo pismo – mimogrede, ali ni bil sijajen kot Večerni gost
s Sandijem Čolnikom – v katerem pravi takole: „Želim še pisati, želim svoje nabrane izkušnje
posredovati drugim tudi v taki obliki, torej tudi objavljati v Kairosu. Vendar pa imam nekaj
pomislekov: Nimam niti ambicij, niti volje, da bi pisal članke po objavljenih navodilih. Pač nabiranje nekakih točk mi je povsem nepomembno, pripisovanje iz tuje literature pa (če je sploh
potrebno) prepuščam drugim... Sam si želim le spregovoriti iz osebne izkušnje - in nič več! Ne
pričakujem, da bo to dobilo status nekakega strokovnega branja - pa se mi zdi kljub temu koristno, da kaj od tega preberejo tudi drugi, zlasti mlajši, ki se še učijo. Zato sem tudi prispevek, ki
ti ga pošiljam, označil kot ‘osebna refleksija’. Torej, če se ti zdi tak način pisanja še sprejemljiv,
če to ne bi zniževalo strokovne ravni revije, bom z veseljem pisal!”
Seveda sem mu takoj pisal, da je v Kairosu prostora tudi za take prispevke. Nato je še predlagal, da bi uvedli še eno rubriko, z naslovom, recimo »iz prakse za prakso« ali kaj podobnega, v
kateri bi povabili psihoterapevte, da objavljajo svoje terapevtske izkušnje, kar tudi ne bi zahtevalo forme strokovnega ali znanstvenega članka. Meni se zdi dobra ideja.
Bojan: Meni tudi. Tudi kakšen prevod ali odlomek knjige bi lahko izšel v taki, bolj svobodni
obliki. Tako si me na primer spravil v dobro voljo s tvojim prevodom primera iz psihoterapevtske prakse Miltona H. Ericksona, kjer pokaže, kako je možno učinkovito ukrotiti podivjanega,
razvajenega otroka. Za na videz banalnim in brezsrčnim svetovanjem mami je čutiti veliko modrost in kreativno nezavezanost običajnim praksam.
Miran: Ja, Erickson je razred zase. Ne samo zame, ampak za številne psihoterapevte po svetu
je eden največjih, najbolj inovativnih psihoterapevtov dvajsetega stoletja, ki še čaka, da ga bodo
slovenski psihoterapevti bolj odkrili in izkoristili za navdih. Njegov opus je impozanten tako po
obsegu kot po kvaliteti in bo po mojem mnenju ostal večno dragocen.
Bojan: No, zdaj pa si malo oddahni, da te ne bo vse manj, da tvoj kairos ne bo ugasnil, ha,
ha...
Miran: Marsikdo razume pesem Marka Pavčka, glede na to, kako je odšel, kot pesimistično,
Uvodnik
13
vendar jaz v njej začutim globlje sporočilo, morda se motim, ampak vseeno, ti povem. Namreč,
pesem mi poje o tem, da se v ustvarjalnem dejanju ustvarjalec razdaja, pa naj bo to pisanje pesmi, ples, predavanje, igra ali pa tudi pisanje strokovnih oz. raziskovalnih člankov. V ustvarjalni
samoti počasi slači svoj jaz, ga postrga vsega. Skozi izničenje tistega omejenega dela sebe, ki
morda želi neko nagrado, priznanje, ki se želi pokazati ali dokazati ipd., pride do nečesa širšega,
do neke širše zavesti, ki potem zapoje, zapleše, zaigra ali se zapiše skozenj. Popolno. In skozi to
širšo zavest se izpolni daleč bolj, kot se je izpraznil, utrudil. Ustvarjanje je protislovno početje –
ko se kot jaz izgubiš, si najbolj popoln in poln v kreativnem dejanju samem. Ko plesalec in ples
postaneta eno. Zato me ni samo manj, ampak tudi več…
-
-
Opravičilo uredništva
-
-
V zadnji dvojni številki Kairosa je prišlo do več neljubih napak, za kar se opravičujemo,
škrata smo pa takoj, ko je revija prišla iz tiskarne, ujeli in zaprli. Zaporna kazen mu, upamo, do
te številke še ni potekla. Predlagali smo celo doživljenjsko ječo, vendar je možno, da bo dobil
kakšen pogojni izpust. Poglejmo nekaj glavnih vragolij, ki jih je ušpičil:
•
•
•
•
•
Na notranji strani platnice je bil tiskarski škrat še posebno domiseln, saj mu je uspelo skopirati staro stanje uredniškega odbora. Celo glavno urednico je predčasno odstavil in pripisal to vlogo nekdanjemu glavnemu uredniku Samu Pastirku. Zato globoko opravičilo Maji
Smrdu, ki je dala številki pred svojim odhodom odločilni pečat.
Z napačno navedbo imena pisca članka Bojana Varjačića Rajka si je škrat storil medvedjo
uslugo, saj je Bojan z novo številko postal glavni urednik in je škratu napovedal neusmiljen
boj.
Na zadnji platnici je v rubriki Vabila spremenil naslov prireditve Inštituta za realitetno terapijo iz Psihoterapija na Slovenskem v Psihologija na Slovenskem. Utemeljeno sumimo,
da se je pri tem povezal s tistimi psihologi, ki so proti psihoterapiji, vendar je preiskava še
v teku.
Poskušal je tudi sabotirati vabilo na 8. študijske dneve SKZP in pri predstavitvi Hilariona
Petzolda pojedel del zaključnega stavka, ki ga je po odločnem zaslišanju izpljunil: »ali svetovanje, prostovoljno delo in stik z naravo«, za kar se organizatorjem dogodka opravičujemo.
Potem ko je obračunal z glavno urednico, tudi odgovornemu uredniku ni prizanesel, čeprav
ga je ta preganjal oz. izganjal praktično po celi reviji. V članku Mirana Možine je pokazal
svojo nenasitnost tako, da je na koncu strani 117 požrl polovico enega odstavka, prav tam,
kjer se je Miran zahvaljeval številnim prijateljem/icam in kolegom/icam, ki so mu s svojimi
odzivi na rokopis pomagali pri premoščanju negotovosti, ali naj objavi tako oseben tekst
ali ne. Škrat je po prijetju priznal vsaj to, da za zahvale ni nikoli prepozno, zato tule sledi
ponatis celega odstavka:
»Takrat sem se zavedel, da hoče iz mene na plano nekaj večjega, nekaj, kar je precej
osebno in čustveno. S člankom sem potem živel in ga pisal v valovih nekaj mesecev.
V določenem trenutku sem se zavedel, da je to najbolj oseben tekst, kar sem ga kdaj
napisal in sem postal negotov, ali je sploh za objavo. Zato sem ga najprej poslal prijate
ljem/icam, znancem/kam in kolegom/icam. Ker sem dobil veliko pozitivnih odzivov in
spodbud, sem se odločil za objavo. Hvala vsem za oporo, ki krepi moje zaupanje v to, da
je lastna občutljivos in ranljivost lahko tudi pomemben ustvarjalni vir.«
14
15
ZNANSTVENI PRISPEVKI
16
Kairos 4/1-2/2010
Znanstveni prispevki
17
PolonaMATJAN ŠTUHEC*
Skupinski in protiskupinski fenomeni kot vzporedni
proces med psihoterapevtsko in supervizijsko skupino
Group and Anti-group Phenomena as a Parallel Process
between Psychotherapy and Supervisory Group
Povzetek
Č
lanek opisuje koncept vzporednosti med procesom v psihoterapevtski in supervizijski skupini. Podaja
pregled relevantnih teoretičnih prispevkov, ki obravnavajo izbrano temo. Raziskuje tezo o vzporednosti konstruktivnega skupinskega procesa ter razvoja protiskupinskih fenomenov v terapevtski in supervizijski skupini. Nekateri pojavi in psihološki procesi, ki se pojavijo v terapevtski skupini med vodjem skupine
in člani skupine, se prenesejo in ponovijo v supervizijski skupini med supervizorjem in supervizanti. Kadar
se v supervizijski skupini pojavijo isti problemi, kakor jih obravnava terapevt v skupini s pacienti, je ključnega pomena možnost za identifikacijo s supervizorjem v situaciji tukaj in zdaj. Tako gre lahko konstruktivni ali destruktivni proces v obe smeri. V primeru proti-supervizijskega procesa sta vloga in ravnanje
supervizorja odločilnega pomena. Avtorica izpostavi nekaj možnih determinant protiskupinskih elementov
v supervizijskem procesu.
Ključne besede
skupinska analiza, zaupanje, empatija, regresija, projekcijska identifikacija, zavist
Abstract
T
he article focuses on the concept of parallel process between psychotherapy and supervisory group.
There is an overview of relevant theoretical articles on the issue. The author explores the parallel
between the constructive group process and the development of the anti-group phenomena in therapy and
supervisory groups. Some of the phenomena and psychological processes that occur in the psychotherapy
group between the group leader and his or her members of the group is brought in and repeated in the supervisory group between the supervisor and the supervisees. Identifying and experiencing the supervisor in
the here-and-now situation when intervening in similar problems as occur in groups with patients might be
compared to the corrective emotional experience for patients. So the process can be turned constructively
or destructively both ways. In the case of an anti-supervisory process, the role and action of the supervisor
is crucial. The author suggests some possible determinants of the anti-group phenomena of the supervisory
process.
Key words
group analysis, trust, empathy, enactment, regression, projective identification, envy
Asist. dr. Polona Matjan Štuhec, spec. klin. psih., psihoterapevtka, Oddelek za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani in Inštitut za klinično psihologijo in
psihoterapijo v Ljubljani, polona.matjan@ikpp.si
18
PolonaMATJAN ŠTUHEC
Introduction
Psychotherapists practicing group and individual therapy are currently interested in issues of education, training and supervision in the professional field. The theoretical models of psychotherapy (from Freud on) and the training process (Loganbill et al, 1982; Russell et al, 1984; Worthington, 1987; McNeil and Worten, 1989) and more recently Ladany, Firedlander and Nelson (2005)
are being developed and empirically investigated. A component of training for group therapists
that is often overlooked or not given enough emphasis is the concept of parallel process in supervision. It is important for the supervisor and the supervisees to identify recognize and intervene
in the multiple forms of the parallel process. Supervision of group psychotherapy is a complex
and multiple processes varying from progressive to regressive forms. Tylim (1999) writes:
“The group supervision of groups can be regarded as a special didactic tool for group psychotherapists in training. In this fashion group psychotherapists are bound to learn about running therapy groups by being part of the supervision group.“
In the supervision process members acquire the skills and learn about the development of the
individual psychodynamic and the group process. While a lot of attention has been given to both
constructive and destructive forces of the therapy process much less attention has been given to
the same phenomena in supervisory process. This article proposes some determinants that influence the development of the supervisory process.
Therapy and supervision as a parallel process
For trainees, the learning process of psychotherapy or group therapy occurs through learning
theory, undergoing personal therapy and last but not least in supervision, where a supervisee
gains understanding of psychological functioning of his or her patients, acquires insight into the
communication process, learns how to deal with processes like projective identification, mirroring, resonance, scape-goating and the theoretical aspect of interventions. The psychoanalytic
model of supervision assumes that psychotherapy and supervision are similar processes. There
have been several models concerning the extent to which a supervisee works on his or her personal, transference issues, from the point of view that a supervisee is sent to individual therapy
when counter-transference issues reach the stage that there will be no change or learning without
working on the emotional and unconscious elements of the supervisees concerning the therapeutic process of his or her patient(s). Currently, most supervisors consider the parallel process that
arises between psychotherapy and supervision as the most central issue in making the learning
process effective.
Different authors working within a psychoanalytic frame of work have described the parallel
process phenomena (Doehrman, 1976; Ekstein and Wallerstein, 1972, cited in Friedlander et al,
1989). Supervisees tend to present themselves to the supervisor as their patients have presented
to them. Through identification with the supervisor, the process of supervision tries to support
different ways of learning, both cognitive and emotional. With the internalization of new knowledge and skills, changes occur and the supervisees bring that back to the therapy with their
patients and the opposite changing process begins.
The parallel process in the supervisory relationship (Loganbill et al, 1982; Stoltenberg and Delworth, 1987, cited in McNeill and Worten, 1989) is a process in which one ascertains certain
elements of the relationship between the supervisee and his or her client. Psychoanalysts doing
Skupinski in protiskupinski fenomeni kot vzporedni proces med psihoterapevtsko in supervizijsko skupino
19
supervision observed in supervisory sessions some phenomena similar to transference reactions
in therapy. Searles (1955, cited in McNeil and Worthen, 1989) named it the reflection process.
The relationship between the therapist and the patient is often reflected in the relationship between the therapist and the supervisor. Thus the supervision itself is, it is suggested, often centered
on the interaction process among the patient, the therapist and the supervisor. One aim is to then
give the supervisee an insight into how difficult it is to accept new ideas from the supervisor and
to make changes, and so to make space for feelings of empathy for the patient who is supposed
to make changes in his or her therapy.
Searls and Hora (1955, 1957, cited after McNeil and Worten, 1989) understood the parallel process as an unconscious identification with the client. The supervisee unconsciously shows the
supervisor the patient's behavior and the emotional atmosphere to enable him or her to understand the problems of working with the patient. Ekstein and Walerstein (1972, cited in McNeil
and Worten, 1989) defined the parallel process as a metaphor in which the patient’s problem
in psychotherapy may be used to express the therapist’s problem in supervision. Therapy and
supervision have similarities that reflect in parallel processes. The supervisor in order to be an
effective teacher is supposed to use both the supervisee’s experience in therapy and in supervision to enable him or her to learn most. Supervision should not become personal therapy and
the boundaries must be set clearly. The personal attitudes of the supervisee have to be dealt with
only to the extent that they are connected to the supervisee’s relationship with his or her patient
and with the supervisor.
As Altfield (1999) states, the parallel process is a concept to explain phenomena that occur in the
supervisory process and not in the therapy process. So the boundaries might be broken in supervision and the content from therapy comes into supervisory sessions because of the supervisee’s
need to unconsciously demonstrate to the supervisor his or her problems and his or her position
in therapy.
There are authors who argue the opposite and write that the parallel process can also occur in
the opposite direction. As with counter-transference cases, the supervisor can contribute to the
parallel process (Ekstein and Wallerstein, 1972; Doehrman, 1976, cited in McNeil and Worten,
1989). This reverse parallelism occurs as a result of the supervisor’s lack of skills, experience
or problems resulting from the supervisor’s own unresolved conflicts about his or her role as an
authority.
Group psychotherapy and group analysis is even more complex with regard to the complexity
of the psychological processes and interventions in the group and in the conductor. The group
setting for learning group psychotherapy is an essential method of gaining experience in personal
therapy in the group and supervision in the group. Supervision for doing group therapy should
be thought in the group setting. Only the group is the place to experience all the complexities
of the group phenomena and for the beginner supervisee in group therapy to find the potential
place to comprehend and analyze the therapeutic phenomena that are presented by the members
of the group.
Effective group psychotherapy is the development, maintenance, and understanding of the supervisory alliance (Kleinberg, 1999: 177): “The supervisory setting becomes the place to develop and learn group analytic process and
treatment strategy. The quality of the supervisory alliance can impede or enhance the training of
group psychotherapists. Establishing a safe and collaborative climate, identifying learning needs
20
PolonaMATJAN ŠTUHEC
and formulating a responsive supervisory contract are critical steps in the teaching process.”
To be able to fully profit from supervision experience, the most efficient learning is from ones
own emotional processes. Altfeld (1999) proposes an “Experiential Model for Psychotherapy
Supervision” where supervision is conducted in the group and the supervisees’ interactions are
used as the matrix out of which supervision occurs. Traditional supervision is according to Altfeld too cognitive and therefore often felt too critical. More experienced supervisees do not need
any help in diagnostic or technical problems but more with their counter-transference problems.
The boundary between the content for supervision and the emotional content for personal therapy of the supervisees is often not clear. Helping higher trained supervisees means helping them
acquire an insight into their counter-transference problems. Altfeld uses a model of supervision
that is based upon object relations theory and on exploring group-as-a-whole phenomena. Altfeld
says (p. 239):
“The central thesis of this model is that material presented in a group-supervisory setting stimulates conscious and unconscious parallel processes in group members. Through here-and-now
responses, associations, and interactions among supervisory members, the counter-transference
issues that have eluded the presenter can make themselves known, and do so in a relatively
nonthreatening way.”
The group and supervisory group on the group-as-a-whole level
Group analysis is a therapeutic approach, founded by S. H. Foulkes, where attention is put on the
constructive, creative and optimistic parts of the psychotherapeutic process of the members in
the group. This functioning of the group is named the group-as-a-whole level. Individuals are put
into small therapeutic groups in order to cure their inner conflicts and problems. The theoretical
frame of the approach says that no individual exists only by him or herself but in the networks of
their social groups. The therapist’s focus is on both, on the group and on the individual.
In the group analytic approach, the group represents a common shared ground which determines
the meaning and significance of all events and upon which all communication and interpretations, verbal and nonverbal, take place (Foulkes, 1984). A group analyst follows the process of
communication and not information as such (Matjan Štuhec, 2002).
The approach compounds several basic concepts and ideas. The matrix is the place where all the
communication and relationships take place. It is the network of all individual mental processes,
the psychological medium in which they meet, communicate and interact. (Foulkes and Anthony,
1965).
Group analysis works through typical phenomena that could not be found in individual psychotherapy. One of the most important of these phenomena is location. This describes how any event in
the group involves the total network of interrelations and intercommunications (Foulkes, 1984).
The event is based on the theory of gestalt and figure in which the figure in the gestalt is emphasized. It is the therapist who locates the happening in the group in the dynamic background of the
group process. Within this process the psychopathologic behavior of a group member is brought
into the focus of the therapist’s work. Social and also personality disorders of the individuals in
the group are identified acknowledged and treated in that way. The second important group phenomena are condensation. It describes the sudden discharge of deep and primitive content following associated ideas in the group. It is the action of collective unconscious (Foulkes, 1984). The
Skupinski in protiskupinski fenomeni kot vzporedni proces med psihoterapevtsko in supervizijsko skupino
21
third concept, the concept of the translation, refers to the identifying and putting into words the
nonverbal, emotional and up to that moment unconscious happenings in the group. This process
is the equivalent of making the unconscious conscious in individual psychoanalysis (Foulkes,
1984). The fourth concept, the concept of resonance describes continuing and repeating a theme
among the members but each one on his personal level. Personal level means a different degree of developmental level, different degree of regression and different kind of needs. It is the
therapist's task to deepen communication on all these levels.
A member in a group sees, looks, shows and recognizes him or herself in the group in a way that
can be compared to the use of a mirror. The process of mirroring refers to the possibility and
capacity of a person to reflect in the other person. Through processes of identification and projective mechanisms members become aware of their unknown (unconscious) parts of themselves
(Zinkin, 1983).
Supervision of group psychotherapy in Slovenia
In Slovenia, the model for supervision is a mixture of the traditional model and the experiential
one. The supervisor is not supposed to be a real authority or boss at work. Beginners and more
advanced psychotherapists and group therapists look for supervisors outside their working areas.
Although supervision is much more cognitive work than therapy, to be effective and to offer supervisees the optimal learning process, the supervisory process demands identifying the unconscious and emotional material that is brought into the supervisory group by the members of the
group. This is necessary because whenever a group is formed, whether for therapy, work, sports,
entertainment, or supervision, the group and anti-group phenomena and the group or anti-group
forces are at work. When the supervisory group process is developing in a mostly constructive
direction, there is less need and importance to identify the unconscious material to help the group
understand its own functioning. But before any group develops to the working level, a whole
developmental process is unfolded. Many factors have to be met, outside factors like the group
setting and inner conditions, like the composition of the supervisory group and factors dealing
with the supervisor’s personality and his or her way of conducting the supervisory group.
In order to re-establish and maintain the supervisory alliance in the supervisory group, supervision in Slovenia is usually done after a supervisory contract with each individual member with
special emphasis on:
• the frequency and regularity of supervisory sessions (usually 90 minutes once in two weeks
in a group of therapists that is not bigger then five),
• preparing and bringing therapy material in paper form for each member of the supervisory
group,
• the way of working that means being active in producing associations and ideas about the
presented therapy material of a fellow supervisee,
• financial obligations.
Frequently a supervisor can monitor the members of his or her supervisory group’s work on a
group-as-a-whole level. The supervisees regularly bring their written therapy material; present a
group session without too much embarrassment, shame from being exposed, anxiety from being
criticized. Associations and ideas are produced about what is going on in the therapy session of
the colleague, the atmosphere allows attentive listening to other members and to the supervisor
and importantly, the members can accept different ideas without too much defense, digest those
22
PolonaMATJAN ŠTUHEC
remarks that seem relevant to them internalizing them for future use. The learning process of
group therapy parallels the development of the supervisory group. The supervisory group is
usually slow-open, here and there a member decides to leave and another enters the group. In
the case of working on a productive level of group development, the supervisory group is able
to accept a new member in an appropriate time. There is no need to repeat the same data of
the supervisees’ patients again and again, and the supervisees participate in making diagnostic
premises, help the presenter clear the presented content, are attentive to the counter-transference
problems and show them to the presenter in an acceptable way. The more advanced members use
their knowledge to help the less advanced.
The group and supervisory group on anti-group level
All leaders of different kinds of groups, including therapeutic and supervisory groups, are familiar with the phase in the group dynamic where destructive forces flood the atmosphere and
threaten the functioning of the group, making any further treatment impossible. The concept of
the anti-group (Nitsun, 1996) fills a gap in the theory of group analysis by highlighting the destructive processes of human behavior in groups:
“The anti-group is a broad term describing the destructive aspect of groups that threatens the
integrity of the group and its therapeutic development.”
The anti-group is not static but rather a process with changing characteristics that need to be
identified and handled in a proper time, before the destructive elements from the anti-group
forces destroy the group. It is of prime importance that the group therapist recognizes the destructive elements in the group and starts with appropriate therapeutic interventions. In this way
the destructive forces can be changed into the creative possibilities that are contained in the
destructive energy. There are many overt and covert reasons for an anti-group process to develop like fear and mistrust or fear from being exposed due to the narcissistic characteristics of
the group members. Anti-group phenomena differ from one group to another and can appear in
many different forms. There is a manifest and a latent form of it. It can function on an individual,
subgroup or group-as-a-whole level. The main aspect is about aggression that is contained within the group itself and derives from the psychopathological characteristics of individual members and pathological features of the group. The anti-group process is dialectic, opposed to and
exchanging with the group process. The anti-group can be a pathological form or a stage in the
developmental group process. It can be perceived also in every day social life groups, like school
classes, working groups or political parties. The anti-group phenomena when handled properly
can bring to the surface a huge creative potential.
Supervisors often experience in supervisory groups behavior, communication and emotions that
could be identified as an anti-group process. Resistances to the work contract can be recognized.
The supervisees forget to bring their therapy material, the sessions are not presented properly
and copies are not made for all the members of the group. Resistances exist also on cognitive and
emotional levels. No ideas are put forward on diagnostic possibilities and no associations on the
presented material. On an emotional level there is silence or little response, shame of exposure,
mistrust in the other members' reactions. Instead of cooperation, understanding, support and
help, rivalry determines the relationships among members. The less experienced supervisees
regress and become like small children looking for a mother or a bigger brother to help, to have
ideas for them and to protect them. The supervisor is experienced as a severe, critical parent. It is
impossible to accept or internalize his or her suggestions about the dynamic of the therapy group.
Skupinski in protiskupinski fenomeni kot vzporedni proces med psihoterapevtsko in supervizijsko skupino
23
A vignette from my supervisory experience based on my own experience in the diploma course
in group analysis: some of the students were almost beginners in group analysis while others had
some experience. Almost everybody knew each other and had social relationships and specific
roles in the psychotherapy society of Slovenia. The selection criteria for the supervision and
therapy groups had tried to avoid the duplication as much as possible. Therefore supervision was
done in a supervisory group, differently composed from the small therapy group. But this was
not sufficient. The students brought into the educative process a lot of unconscious and conscious
material from the outside world. Many splitting processes occurred. The therapy group became
the good one and the supervisory group became the bad one. In the supervisory group a splitting
process separated the more experienced sub-group from the less experienced one. The beginners
were more regressive in their behavior and the more experienced were more active and skilled.
The supervisory group became overwhelmed with the processes of rivalry and envy. The more
experienced subgroup of the supervisory group controlled the rivalry by supporting each other.
Not being able to see, identify and work through rivalry and envy, the supervisory group could
not recognize enough and therefore not help the supervisees enough in understanding the broader
processes in their patients’ groups.
There was at the same time a parallel process between the supervisory group and my patients’
group. I ran a group of patients that had functioned as an anti-group right from the start due to
the composition of the therapy group. Not being experienced with group analysis I had chosen
the patients who were prognostically unfavorable and had in my opinion nothing to lose. These
were mostly psychosomatic patients, looking for an opportunity to benefit from their illness. The
degree of their regression was enormous. The group functioned on the level of primary processes, using projective identification to make bonds among themselves.
Regression had been brought to the group by the psychopathology of the members. In the middle
stage of the group process, the group had a regressive subgroup of three women who were not
amenable to communication or interventions. Dialogue, addressed to them, was understood as
criticism, attack and misunderstanding. The process of malignant mirroring went on. There was
a fear of anger in the group. The anti-group process resulted in more open aggressive behavior
from the less regressive part of the group towards more regressive. Later the process developed
into huge splitting between the less and the more regressive members of the group. A splitting
process between powerful and powerless members started. Many similarities could be found
between the supervisory and the patients' groups: the splitting between the regressive and the
more experienced members, the struggle for power between both sub-groups, feelings of envy
and rivalry, and mistrust in the leader and supervisor. Due to many reasons, including the double
roles of the supervisees, having other social contacts, and to their conscious and unconscious
resistances, it was impossible to work on these processes. The whole process was not identified
and recognized until the end of the course. Then I had to choose another supervision group and
by luck it was not connected to the previous one, so in a very short time different therapeutic
interventions were possible. Only through changing the supervision group was it possible to gain
an insight into the process of the previous group.
24
PolonaMATJAN ŠTUHEC
Determinants that lead to an anti-supervisory group
The composition of the supervisory group
The selection and composition of the group profoundly determines the development, the functioning and the therapeutic potential of the group. When writing about anti-group development,
Nitsun (1996) puts a strong emphasis on the selection criteria for group analysis: »The early
stage is crucial in determing the form and future of anti-group developments. Whether the group
will develop towards destructive anti-group phenomena or creative group potential, the following aspects are important: the setting, selection and preparation for the group« (p. 59). He adds
that the group requires members' contributions for the survival and strengthening of the group.
The group can be threatened by the behavior of participants who are, because of their personality
traits, prone to attacking the group (p. 164).
There have been a lot of investigations and theoretical implications about how therapy groups
function, how to select patients for the group, what are the possible therapeutic and anti-therapeutic factors but much less has been written about how to compose a supervision group, what are
the facilitating factors for group supervision or what makes it more effective.
Bernard (1999) points out that forming a group for supervision means creating an entity that is
analogous to those that are the subject of supervision. He says: “As such, the experience of the
supervisory group can be used to illustrate and explicate all levels of group phenomena, starting
with group formation and composition and extending to group processes at every stage of group
development” (p. 154).
When working in supervisory practice, we pay little attention to the composition of the supervisory group. The criteria for inclusion are usually the therapeutic approach. The supervisor and
the supervisees are supposed to work and train in the same approach. The group is slow-open
and the criteria for more and less experienced trainees are supposed to be met. The number of
group or individual therapists in training or licensed therapists looking for supervision is small.
All psychotherapists in the professional field belong to the same professional society and more or
less know each other. A supervisor in Slovenia has no real chance to take into consideration other
selection criteria. Is it enough? Should we not be more careful before composing a supervisory
group in order to create the basic needed atmosphere for developing trust?
The setting
In order to run supervision, a supervisory setting is necessary. The setting is defined by its stability (Tylim, 1999). This framework consists of elements of the supervisory contract like space,
time, cancellations, vacations and fees. Like patients in psychotherapy the trainees need definite
arrangements about the technical part of the process. It is the first step towards establishing an
atmosphere for trust in the supervisory group and in the supervisor. Supervisors who easily break the basic contract or cancel the supervisory sessions, contribute to an anti-supervisory group
development.
Trust and empathy
The crucial element in establishing trust in the supervisory frame is the supervisor’s ability to
Skupinski in protiskupinski fenomeni kot vzporedni proces med psihoterapevtsko in supervizijsko skupino
25
consistently provide a framework for empathy (Ellman, 1991, cited in Tylim 1999). This framework consists not just in the characteristics of the setting but also the psychological processes
like handling fantasies, feelings and thoughts. Breaking this frame of work allows elements to
enter the supervisory process that foster the anti-group development. It is the supervisor’s personality and his or her capacity to reflect and integrate the here-and-now group supervisory experience with there-and-then therapy groups brought by the supervisees that is crucial for forming
conditions for empathy (Tylim, 1999).
Regression
Nitsun (1996) argues that regression is an important determinant in creating conditions for anti-group process. In group supervision regression occurs more often and more easily than in
an individual setting. It has its manifestations in different forms of resistances (Tylim, 1999).
Passivity, silence, oppositional tendencies or hyperactivity of a member, failing to bring therapy
material, dependence or hanging onto the supervisor’s opinion are frequent features of regressive
supervisory groups.
Enactment
Tylim (1999) introduces the concept of enactment that is defined as an unconscious exchange
among all participants in the unfolding group process: supervisor, supervisees, and the members
of the group being supervised. Enactment is the link between the present and the absent group.
It is the action motivated by fantasies and rooted in projective identification. When enactment
occurs in the supervision group, the supervisor is in the role of an unconscious scenario. It usually takes more than two persons. Enactments disrupt the flow of the group process, increase the
group’s level of anxiety and impair its members' ability to listen or to reflect the material in the
group.
Projective identification and envy
Reactions of shame, embarrassment, anxiety, oppose an atmosphere for optimal learning (Altfield, 1999). Material from the therapy group by means of unconscious communication, primary
process and projective identification moves to the supervisory group. When the therapy group
contains these feelings, the supervisory group is supposed to function so that it can contain the
very similar feelings that arise among the supervisees.
In group supervision the supervisees share multiple modes of relating: siblings to parents and
siblings among themselves (Tylim, 1999). Rivalry feelings and behavior are often frequent and
may be more overtly acted in the setting or more hidden with reactive formation behavior like
praising and supporting a colleague’s inappropriate therapeutic attitudes.
The role of the supervisor
The role of the conductor in the group is to facilitate the therapy process (Foulkes, 1964). It
is known that the absence of a leader can strengthen the regressive forces in the group (Bion,
1961). The supervisor’s interventions are in many ways similar to those of the therapist. The interpretations should be understood as explanations of what might be going on in the supervisee’s
group (Tylim, 1999). The supervisor has to pay attention to the process in the supervisory group.
26
PolonaMATJAN ŠTUHEC
He or she should not interpret too soon; the supervisee’s own ideas might be stopped by a too
active supervisor. The timing of the supervisor’s activity is very important as it is in the therapy
group. The supervisor must be able to maintain the boundary between the emotional and the
didactic components of the process. Sometimes cognitive learning precedes emotional learning
and sometimes the here-and-now experience in the supervisory group is didactically elaborated
afterwards. He or she has to be attentive to the possible destructive forces among the members
of the supervisory group in order to intervene appropriately.
Conclusion
Group therapists who work in group settings and who supervise group therapists know and have
to be aware of the parallel process that is brought to the supervisory groups by their members.
Beginners in the field especially tend to show the supervisor how they feel and unconsciously
like to experience the supervisor acting in a similar situation that they have in their therapy group. It is always a question of boundaries. When establishing in the supervisory group too strict
boundaries, the work develops on a very cognitive level that is insufficient for supervisory training and psychotherapy advancement. Too much regression brings loose boundaries, too much
projective identification between the supervisory group and the patients’ group a danger that
the supervisory group slips into an anti-supervisory process. It seems that the parallel process
could also occur in opposite direction. The counter-transference process might be understood as
the therapist’s neurotic feelings or as the basic experiencing of the patient. In the same way the
supervisory process contains, besides cognitive learning, an emotional change that is stimulated
in the supervisee and brought back to his or her therapy group with the possibility of forming a
different kind of emotional atmosphere. Identifying and experiencing the supervisor in the hereand-now situation when intervening in similar problems that occur in groups with patients might
be compared to the corrective emotional experience for patients. It is emotionally felt and cognitively identified and as such brought back to the therapy group. So the process can be turned
constructively or destructively both ways. In the case of an anti-supervisory process, the role and
action of the supervisor is crucial. Determinants, similarities and differences among therapy and
supervisory groups have to be explored further in order to understand and conduct supervision
in a more efficient and satisfying way.
References
Altfield, D. A. (1999). An Experiential Group Model for Psychotherapy Supervision. Intern.
Journal of Group Psychotherapy. 49, 2. 237- 253.
Bernard, H. S. (1999). Introduction to Special Issue on Group Supervision of Group Psychotherapy. Intern. Journal of Group Psychotherapy. 49, 2. 153-157.
Blanck, G., Blanck, R. (1974). Ego-Psychology: Theory and Practice. New York. Columbia
University press.
Bion, W. R. (1961). Experiences in Groups. London, Tavistock.
Friedlander, M. L., Siegel S. M., Brenock K. (1989). Parallel Process in Counseling and Supervision: A Case Study. Journal of Counseling Psychology. Vol.2, 149-157.
Foulkes, S. H. (1984). Therapeutic Group Analysis. London, Allen & Unwin.
Foulkes, S. H. (1984). Group psychotherapy – The Psychoanalytic Approach. London. Maressfield Reprints.
Foulkes, S. H., Anthony, E. J. (1965). Group Psychotherapy. London. Penguin Books.
Skupinski in protiskupinski fenomeni kot vzporedni proces med psihoterapevtsko in supervizijsko skupino
27
Kleinberg, J. L. (1999) The supervisory alliance and the training of Psychodynamic Group
Psychotherapists. Intern. Journal of Group Psychotherapy. 49, 2. 159-178.
Ladany, N. Friedlander, M. L., Nelson M. L. (2005). Critical Events in Psychotherapy Supervision: An Interpersonal Approach. Washington: American Psychological Association.
Matjan Štuhec, P. (2002). Therapeutic and anti-therapeutic factors in group analysis. Unpublished doctoral dissertation. Ljubljana, University of Ljubljana, Faculty of arts, Department of
psychology.
Mc Neill, B. W., Worthen, V. (1989). The Parallel Process in Psychotherapy Supervision. Professional Psychology:Vol.20, 329-333.
Nitsun, M. (1996). The Anti-Group, Destructive Forces in the Group and their Creative Potential. London, Routledge.
Tylim, I. (1999). Group Supervision and the Psychoanalytic process. Intern. Journal of Group
Psychotherapy. 49, 2. 181- 195.
Zinkin, L. (1983). Malignant mirroring. Group Analysis, 16, 113- 126.
28
29
TEMATSKI SKLOP
Psihoterapija in konstruktivizem
30
Kairos 4/1-2/2010
Tematski sklop - Psihoterapija in konstruktivizem
31
DinkoŠTAJDUHAR*
Uvod v konstruktivizem za psihoterapevte
Introduction to Constructivism for Psychotherapists
Povzetek
P
od pojmom konstruktivizem, ki predstavlja radikalno inovacijo v teorijah spoznavanja, razumemo
teorije, katerih skupno stališče je, da misleči subjekt sam konstruira svoje znanje o svetu, namesto
da je to determinirano z zunanjo stvarnostjo. Konstruktivizem predstavlja transdisciplinarno teoretično
stališče, ki je proizvod interakcije sorodnih idej z več različnih področij človeškega znanja. Bolj kot eno
monolitno teorijo vključuje spekter raznolikih koncepcij. Za psihoterapijo je konstruktivizem pomemben
kot možno izhodišče za rekonstrukcijo objektivističnega razumevanja psihoterapije. V članku prikažem
najpomembnejše teoretične postavke konstruktivizma, njegove vire v zgodovini idej in pejsaž njegovih
raznolikih oblik.
Ključne besede
konstruktivizem, konstrukcionizem, epistemologija, kibernetika, objektivizem, filozofija, psihologija,
nevrofiziologija, psihoterapija.
Abstract
C
onstructivism, which represents a radical innovation in theories of knowing, encompases all theories
that hold a basic premise: a human being is a thinking subject who himself constructs his knowledge
about the world and which is therefore not determined by the outer reality. The theoretical foundation of
constructivism is transdisciplinary and as such is a product of interactions between related ideas from
different areas of human knowledge. It is not a monolithic theory but it includes a whole spectrum of
various concepts. It is relevant for psychotherapy since it can be seen as a possible basis from which we
could reconstruct the objectivistic understanding of psychotherapy. This article shows the most important
theoretical paradigms of constructivism, its origins in the history of ideas and the range of the various forms
it takes.
Key words
constructivism, constructionism, epistemology, cybernetics, objectivism, philosophy, psychology,
neurophysiology, psychotherapy.
*Dinko Štajduhar, dr. med., spec. Psih., sistemski psihoterapevt, Oddelek za alkoholizem Nevropsihiatrične bolnišnice »Dr. Ivan Barbot«, Popovača, Hrvaška.
Kontaktni naslov: IX. južna obala 26, 10000 Zagreb, Hrvaška, dinkovz@gmail.com
32
DinkoŠTAJDUHAR
Uvod
Od samega začetka moje edukacije iz psihoterapije sem imel srečo, da sem s pomočjo učiteljev
prihajal v stik s konstruktivizmom1. Vsi so bili učenci Grahama Barnesa (Barnes, 1994),
psihoterapevta in teoretika psihoterapije, ki je v sredini osedemdesetih let prejšnjega stoletja
prinesel na psihoterapevtsko »sceno« tedanje Jugoslavije duh spremembe, ki sta ga psihoterapiji
omogočala kibernetika psihoterapije in konstruktivizem kot epistemološka orientacija kibernetike
drugega reda. Konstruktivizem in kibernetika sta meni in kolegom v edukaciji prinesla osvoboditev
od včasih prekrutih okvirjev tradicije, v kateri smo bili vzgojeni. Spodbujala sta nas k odprtosti
za znanje in izkušnje, ki jih v terapijo prinese klient (pacient), ter nas naučila, da poskušamo
klientovo znanje in izkušnje prepoznati ter jim dati prednost pred svojim strokovnim znanjem.
Kot konstruktivisti smo skupaj razvijali razumevanje, da naši pacienti živijo v stvarnostih, ki so
jih kreirali iz svojih lastnih okvirjev in v kontekstu odnosov z bližnjimi osebami ter skupnostjo,
v kateri živijo. Naučili smo se razumeti, da so te resničnosti, pa če so se drugim zdele še tako
drugačne, posebne ali neobičajne, enako pomembne kot resničnosti, ki smo jih v odnosu z njimi
ustvarjali mi kot njihovi terapevti.
Konstruktivizem predstavlja stališče v teoriji spoznavanja, ki je za psihoterapevte zanimivo, ker
se pri svojem delu v vsakem trenutku soočajo/mo z vprašanji stvarnosti, resnice in spoznavanja.
Interakcija klienta oziroma pacienta in terapevta je izjemno kompleksna. Zato ima terapevt,
čeprav se tega vedno ne zaveda, v vsakem trenutku veliko možnosti pri kreiranju lastnega
doživljanja in razumevanja klienta, samega sebe in dogajanja med njim in klientom. Način,
na katerega bo terapevt doživljal in opisal klienta, sebe in procese v terapiji, je odvisen od
mnogih dejavnikov. Pomemben dejavnik je terapevtovo temeljno epistemološko stališče – ali
se terapevt zaveda svoje epistemologije ali ne. Glede na to, da smo vsi odraščali v okviru, ki je
ponujal samo eno »pravilno« epistemološko stališče – objektivistično –, je zame predstavljalo
veliko spremembo spoznanje, da slepo verovanje v objektivizem predstavlja naivno spoznavno
redukcijo nečesa tako kompleksnega, kot so človeški doživljajski svet in odnosi. Na vprašanje,
ali obstaja alternativa temu ukoreninjenemu epistemološkemu izhodišču, je bil odgovor –
konstruktivizem.
Konstruktivizem je za psihoterapevta ena od mnogih možnosti in ni nujno, da je terapevt
konstruktivist, da bi bil fleksibilen, odprt za klientovo izkušnjo in za raznovrstne resničnosti
ter pripravljen slediti klientu v smeri, v katero si ta želi. Ustvarjalen terapevt lahko te lastnosti
razvije iz mnogih izhodišč, ki niso vezane na teoretično usmeritev. Lahko bi rekli, da se
mnogi psihoterapevti v terapiji obnašajo kot konstruktivisti, čeprav za konstruktivizem niso
nikoli slišali. Vsaka psihoterapevtska šola kandidate implicitno ali eksplicitno uči prav teh
lastnosti. Vendar pa nobeno razumevanje psihoterapije pri tem ne izhaja iz tako temeljne kritike
psihoterapije, kakršno nudi konstruktivizem, to pa je epistemološka (ali spoznavno-teoretična)
kritika. Konstruktivizem problematizira vprašanje terapevtovega in klientovega sodelovanja v
psihoterapiji kot vprašanje njunih spoznavnih zmožnosti in njihovih omejitev.
Zametek tega članka sem pripravil pred štirimi leti za strokovno-teoretično srečanje »Dan
kibernetike«, ki ga že pet let enkrat letno organiziramo v Zagrebu. Svoje kratko predavanje
sem takrat pripravil zato, da sebi in svojim dragim prijateljem ter kolegom razjasnim osnove
konstruktivizma.
Uvod v konstruktivizem za psihoterapevte
33
Konstruktivizem in objektivizem
Prevladujoča usmeritev, ki je vodila znanost skozi celo 20. stoletje (in je prisotna še danes),
je bilo prizadevanje, da bi strukture in procese t. i. »zunanjega sveta« (tj. tistega, ki si ga
znanstvenik-raziskovalec prizadeva spoznati) spoznali in opisali s čim večjo objektivnostjo, kar
med drugim pomeni tudi opisati svet, kakršen obstaja »tam zunaj«, neodvisno od raziskovalcaopazovalca. Celotna objektivistična (pozitivistična) znanost sloni na osnovni ideji, da je mogoče
in potrebno o vsakem objektu2 preučevanja pridobiti spoznanja, ki so resnična, to pa pomeni, da
lastnosti predmetov in pojavov »tam zunaj« lahko opišemo, kakršni so sami po sebi, tj. kot da
mi, ki te predmete in pojave opazujemo, nismo prisotni. Hkrati to pomeni, da mora vsako novo
(ponovljeno) opazovanje, opravljeno na isti način, dati enak opis tega, kar opazujemo. Za opis
pravimo, da je resničen, če je naša predstava (reprezentacija) o objektu preučevanja skladna
s tem, kar preučujemo, oziroma če naša reprezentacija objekta ustreza objektu, kakršen je (in
kakršen bi bil, če nas, kot opazovalcev, ne bi bilo tu). Bolj poetično rečeno, s takim pogledom
na znanost si prizadevamo vnašati vase slike, zvoke in druga doživljanja sveta, ki nas obkroža3.
Seveda je rezultat opazovanja odvisen od pripomočkov: natančnejši kot je pripomoček, več
bomo zvedeli o objektu preučevanja. Če opazujemo list s prostim očesom, bomo dobili eno
vrsto spoznanj, če uporabimo povečevalno steklo, drugo, če uporabimo optični mikroskop,
bomo »vedeli« več, z elektronskim mikroskopom pa še več. V kolikor je naše znanje o objektu
preučevanja nepopolno, je to posledica nepopolnosti pripomočkov za opazovanje – a z izrazom
pripomočki ne mislimo samo na zgoraj omenjene pripomočke, ampak na katero koli raziskovalno
metodo v celoti. Vedno bolj izpopolnjene metode raziskovanja bodo dale vse popolnejše in
obširnejše znanje in na ta način se znanost – teoretično gledano – vse bolj približuje popolnemu
spoznanju vsega (oziroma objektivni ali absolutni resnici).
Tako razumevanje znanosti in znanja predpostavlja, da se posamezni deli človeškega znanja lahko
medsebojno povezujejo kot sestavljanka ali opeke v zidu (ker dve znanstveni resnici v glavnem
ne bi smeli druga drugo postavljati pod vprašaj) in da bodo s sistematičnim raziskovanjem sveta
okoli sebe ljudje postopoma zgradili celo hišo znanja.4 Do konca 20. stoletja je postalo jasno, da
so mnogi segmenti človeškega znanja tako parcializirani (včasih pa tudi v medsebojni koliziji),
da se »opeke« ne morejo popolno nalagati druga na drugo in »hiša znanja« se je nagnila.5 Prav
tako se je vera človeštva v potenciale znanosti z začetka 20. stoletja, da ljudem omogoči nadzor
nad naravo (in bolj ali manj natančno predvidevanje dogajanja v svetu in naravi okoli njih), do
vstopa v novo tisočletje izkazala za iluzijo.
Na ravni razlaganja procesov v svetu, ki ga obkroža, bo objektivist verjel, da dogajanja v okolju
lahko interpretira po vzorcu vzroka in posledice, kar lahko poimenujemo tudi linearni6 način
mišljenja (vzrok proizvaja posledico).7
Od petdesetih let prejšnjega stoletja se je začela pomembna skupina znanstvenikov in filozofov
ukvarjati ter se še ukvarja s preučevanjem in prakticiranjem znanosti (ter izobraževanja) z
bistveno drugačnega zornega kota. Za njih ni pravega razloga za predpostavko o obstoju
resničnosti, neodvisne od opazovalca (npr. znanstvenika). Resničnost ni nekaj, kar obstaja tam
zunaj, neodvisno od nas, nekaj, kar raziskujemo in odkrivamo s svojimi čuti, ampak je nekaj,
kar konstruiramo sami. Konstrukcija take resničnosti pa se mora za nas izkazati kot adaptivna
in nam omogočiti, da se v svetu znajdemo ter po možnosti uresničimo svoje želje in potrebe.
Njihovo stališče imenujemo konstruktivizem.8 Dobro je znano (Kordeš, 2006), da bodo ideje konstruktivizma težko in z veliko
skepse sprejeli ljudje, ki so izobraženi v »trdih« (beri: naravoslovnih) znanostih. Mnogo je
34
DinkoŠTAJDUHAR
razlogov za dobro vzgojenega pozitivista/objektivista, ki zviška in z nejevero gleda na zamisel,
da objektivne stvarnosti ni in da je resničnost, s katero razpolagamo, ta, ki smo jo ustvarili v
svojem umu. Problem je v tem, da smo odrasli v svetu, ki je iz različnih razlogov ustvarjen
na stališčih objektivizma, in da smo vzgojeni s predpostavko enostavnih povezav vzrokov
in posledic ter v verovanju v jasno razliko »objektivnega« in »subjektivnega«. Najmanj, kar
ponuja objektivizem, so enostavnejše in lažje razumljive razlage sveta ter procesov v njem. Kot
navaja Kordeš (Kordeš, 2004: 73), je »[…] objektivizem […] priljubljeno pomagalo za izogib
odgvornosti: znotraj svetovnega nazora, ki predvideva objektivno spoznavanje sveta, nas bo
»[…] objektivno znanje poučilo o tem, kdo smo, kakšen je svet in kaj moramo delati«. Nasprotno
nudi konstruktivizem negotovost glede lastnega znanja, a tudi svobodo in odgovornost za svet,
ki ga sami ustvarjamo. Konstruktivisti zavzemajo skeptično distanco (in so zato v osnovi veliko
bolj »realni«) do dojemanja znanosti kot našega »zrcala« sveta (Kordeš, 2004; Rorty, 1979).
Objektivistično stališče je vsak od nas preko vzgoje in izobraževanja »spil z mlekom«. Je tako
običajno, da je postalo samorazumljivo, implicitno in s tem v glavnem nedostopno preverjanju
in preučevanju. Tak pristop je primeren za opazovanje sistemov,9 ki so v popolnosti predvidljivi
in determinirani ter jih lahko poimenujemo tudi trivialni. Toda, takšni sistemi tvorijo pravzaprav
zelo majhen del sveta okoli nas. Trivialni sistem sestavljajo vhod, transferne funkcije in izhod,
pri čemer je transferna funkcija naziv za proces spremembe vhodnih spremenljivk v izhodne.
»Logiko« spremembe vhodnih spremenljivk v izhodne imenujemo transformacijsko pravilo, ki
je za trivialne sisteme vedno enako in zato lahko vedenje (tj. izhod ali »output«) trivialnega
sistema zanesljivo predvidimo na osnovi vhoda ali inputa in ni odvisen od preteklosti sistema.
Objektivistična znanost ima na voljo ustrezna sredstva za raziskovanje in opis takih sistemov.
Toda, težava je v tem, da so taki sistemi v svetu okoli nas v manjšini in predvsem, da velik del
tega, kar je pomembno in vredno spoznavanja,10 pripada skupini kompleksnejših sistemov, ki jih
pozitivistična znanost enostavno ne more spoznati in natančno opisati.
Največji del sveta je torej »poseljen« s sistemi, ki niso predvidljivi in katerih vedenje je odvisno
od notranje dinamike različnih stopenj kompleksnosti, ki je za opazovalca skrita.11 Take sisteme
imenujemo netrivialne (Kordeš, 2004; Segal, 2001). V netrivialnih sistemih odnos med vhodom
in izhodom ni enostaven, kot je to v trivialnih sistemih, temveč je določen s predhodnimi stanji
in odvisen od preteklosti sistema, ki med delovanjem spreminja svoje transformacijsko pravilo.
Zato izhoda («outputa») netrivialnega sistema ne moremo predvideti na temelju vhoda («inputa»).
Hkrati to pomeni, da linearni modeli vzročnosti, ki implicirajo možnost predvidevanja vedenja
sistema in ki so eno od temeljnih oznak objektivistične znanosti – v bistvu niso primerni za opis
takih sistemov. To, da »v bistvu niso primerni« pravzaprav pomeni, da niso primerni v svojem
bistvu, čeprav so znanstveniki vložili zares veliko truda, da bi s povezovanjem raziskovalne in
interpretativne metodologije znanost kar najbolj približali njenemu objektu preučevanja (kar je
običajno nek razred objektov iz narave). Seveda ta zadnja navedba predpostavlja razumevanje
znanja kot reprezentacije sveta.
Zelo dober primer za zgoraj navedeno razlikovanje med objektivistično epistemologijo12
in epistemologijo netrivialnosti je poskus raziskovanja življenja, na primer na modelu zajca.
Raziskovalni program s perspektive objektivizma razume, dobesedno, da bo raziskovalec zajca
»razstavil na dele« v strukturnem in funkcijskem smislu (kar vključuje širok razpon morfoloških
metod – uporabljenih v glavnem na mrtvi živali – od anatomske sekcije naprej; in hkrati
raziskovanje fiziološko-biokemičnih procesov) in iz delov povezal strukturno in funkcijsko
celost življenja. Brez dvoma se na ta način lahko veliko naučimo o elementih živega, toda takoj
ko smo zajca ubili, smo prekinili celost življenja in tako skušali proces življenja razstaviti na
Uvod v konstruktivizem za psihoterapevte
35
sestavne dele. Takoj ko se celota razstavi na dele, življenja ni več: vse, kar lahko raziskujemo,
so majhne podenote tako kompleksnega fenomena, kot je življenje. Isti problem se pojavlja tudi
pri raziskovanju funkcije, bodisi da gre za funkcijo na ravni organskega sistema ali za procese na
molekularni ravni. Težavo predstavlja dejstvo, da znanost, katere osnovni epistemološki okvir
je strogo linearen, tako kompleksen fenomen kot je življenje, razstavlja na sestavine nižje ravni
kompleksnosti ter parcializirano spoznava sestavne dele večjih celot.
Linearni model vzroka in posledice je ustrezen za interpretacijo kompleksnih fenomenov, če
vzamemo nek majhen izsek dinamike živega in ga iz tega okvira interpretiramo. Tako se bo,
na primer, linearni objektivistični okvir pokazal kot povsem primeren za opisovanje regulacije
krvnega pritiska. Toda, fenomen življenja se očitno ne more omejiti zgolj na skupek sestavin v
strukturi in funkciji nekega živega bitja (to pa je pravzaprav edino, kar objektivistična znanost
lahko spozna). Odličen primer fenomena, ki se na enak način kot problem bistva življenja izmika
spoznavnemu okviru in metodologiji objektivistične znanosti, je fenomen zavesti,13 ki je očitno
ne moremo locirati v neko možgansko strukturo in je ne moremo interpretirati z enostavnim
»seštevanjem« aktivnosti struktur na nižji ravni (najsi so to posamezni nevroni ali posamezni
predeli možgan).14
In sedaj prihajamo do ene od ključnih idej. Kot piše v svoji knjigi – ko citira kibernetika Heinza
von Foersterja – Urban Kordeš (Kordeš, 2004), imamo pri srečanju z netrivialnostjo tri možnosti:
da ignoriramo problem, trivializiramo svet15 ali razvijemo epistemologijo netrivialnosti. Ni težko
predpostaviti, da so konstruktivisti izbrali zadnjo možnost, pod epistemologijo netrivialnosti pa
razumemo konstruktivizem. Pomembno je omeniti, da tako kontrasten prikaz objektivizma in
konstruktivizma nikakor ne pomeni, da se ti koncepti medsebojno izključujejo, temveč lahko
govorimo o njihovi »mirni koeksistenci« (Glanville, 2001; Kordeš, 2005). 16
Kasneje bom na kratko opozoril na veliko raznolikost konstruktivističnih pogledov in prikazal
pejsaž konstruktivizma. Glede na to, da gre pri radikalnem konstruktivizmu za – recimo temu
tako – »čisto« in zaradi tega (v določenem smislu) najbolj jasno koncepcijo znotraj razpona
konstruktivističnih stališč, bom začel z njim.
Radikalni konstruktivizem
Temeljna ideja radikalnega konstruktivizma je, da ne obstaja nikakršen način, s katerim bi mi, kot
misleči subjekti, ugotovili, v kolikšni meri naša percepcija in izkušnja predstavljata t. i. zunanjo
stvarnost (Luhmann, 1990). Z drugimi besedami (Riegler, 2001), ne moremo transcendirati meje
naše lastne izkušnje. Neposredno iz te trditve sledi predpostavka, da se naše konstrukcije ne
morejo postopno izboljševati, da bi se na koncu približale verodostojni sliki zunanje stvarnosti:
ne moremo pristopiti k zunanji stvarnosti brez lastne izkušnje – in zato niti ne moremo »določiti«
odgovora, ali naša konstrukcija odgovarja zunanji »stvarnosti«, tisti, ki obstaja neodvisno od nas.
Ali vse to pomeni, da so konstruktivisti mnenja, da »zunanja« (ali ontološka, objektivna,
ali neodvisna od uma) stvarnost ne obstaja? Glede na to, da ni načina, da »res« objektivno
preverimo lastno izkušnjo, ne moremo ugotoviti niti tega, ali obstaja ta »objektivna« stvarnost.
Iz istega razloga ne moremo niti trditi, da ne obstaja. Tako pozicijo imenujemo agnostična. 36
DinkoŠTAJDUHAR
Ernst von Glasersfeld (Steffe, v Glanville in Riegler, 2007) je svojo pozicijo v okviru
konstruktivizma opisal leta 1989 s pomočjo dveh principov:
1. Princip trivialnega konstruktivizma: znanja misleči subjekt ne sprejema pasivno, ampak ga
aktivno gradi;
2. Princip radikalnega konstruktivizma: funkcija kognicije je adaptivna in služi organizaciji
izkustvenega sveta, ne pa odkrivanju ontološke resničnosti.
Pomembno je dodatno poudariti bistveno epistemološko razliko med trivialnim in radikalnim
konstruktivizmom, ki izhaja iz navedenih principov. Pri trivialnem pogledu misleči subjekt aktivno
konstruira svoje znanje. To je edina raven, ki jo preiskuje ta konstruktivistična pozicija: skupnost
mislečih subjektov z usklajevanjem spoznavnih konstrukcij svoja spoznanja izpopolnjuje do vse
bolj verodostojne slike zunanjega sveta. Tako s stališča trivialnega konstruktivizma različno
konstruirani pogledi na zunanjo stvarnost postopoma konvergirajo v sistem znanja (Glasersfeld,
1991). Po drugi strani pa radikalni konstruktivisti dosledno zastopajo stališče, da naši konstrukti
in naše znanje nikakor ne morejo reprezentirati zunanje, od uma neodvisne stvarnosti.
Von Glaserfeldovim predpostavkam Riegler (2001) na enostaven in sistematičen način dodaja
osnovne ideje radikalnega konstruktivizma:
1. Izhodišče radikalnega konstruktivizma: kognitivni sistem (um) je operativno zaprt in
se nujno nahaja v interakciji samo z lastnimi stanji (glej del o zaprtosti živčnega sistema).
Glede na operativno (tj. semantično) zaprtost uma ne moremo prepoznati nikakršne »zunanje
semantike«, o čemer govori Rieglerjev epistemološki zaključek.
2. Epistemološki zaključek: stvarnosti ne odklanjamo niti je ne potrjujemo, temveč jo
moramo jemati kot irelevantno. Prav v tej točki je vidna jasna razlika med radikalnim
konstruktivizmom in solipsizmom, ki v osnovi odklanja stvarnost izven subjektivne
(notranje) izkušnje
3. Metodološki zaključek: tako kot epistemološki zaključek izhaja tudi metodološki iz
koncepta živčnega sistema kot operativno zaprtega sistema. Naše znanje (kot tudi spoznavni
procesi, s katerimi prihajamo do znanja) je nujno samoreferenčno: operativna zaprtost
živčnega sistema v bistvu izključuje obstajanje zunanje stvarnosti kot referenčnega sistema.
Enostavneje rečeno, mi nimamo neposrednega dostopa do t. i. zunanjega sveta (stvarnosti)
in zato ne moremo svojih konstrukcij primerjati z njim, da bi videli, ali so točne ali resnične.
Našo spoznavno situacijo si lahko v grobem predstavljamo, če si zamislimo študenta, ki
piše izpit iz matematike, nato pa ga sam popravi in sam analizira »napake« (to bi bil primer
»samoreferenčnega preizkusa znanja«). 4. Izhodišče o omejitvah konstrukcije (Riegler, 2001). Radikalni konstruktivizem je običajno
podvržen kritiki, da – če mi konstruiramo svoj svet – to pomeni, da ga lahko konstruiramo
arbitrarno oziroma da »je vse možno«. Vendar konstruktivizem vseeno ni tako naiven
koncept. Kot navaja Riegler, so naše zaporedne izkušnje medsebojno povezane in pletejo
mrežo »hierarhičnih medodvisnosti«, katerih sestavine so medsebojno odvisne in zato druga
drugi postavljajo omejitve. Z drugimi besedami: um uporabi predhodne konstrukcije in
izkušnje kot temelj za nove konstrukcije. Konstrukcijo stabilne izkušnje in resničnosti lahko
razumemo s pomočjo dveh principov (Heylighen in Joslyn, 2001): koherence (nek delček
znanja je zanesljivejši, če je skladen z drugimi izkušnjami in znanji) in nespremenljivosti
(zaznave in objekti se v svetu zdijo »realnejši«, če se med opazovanji ne spreminjajo).
Uvod v konstruktivizem za psihoterapevte
37
Izvori konstruktivizma
Konstruktivizem ni filozofska disciplina v ožjem smislu, čeprav moramo začetnike
konstruktivističnih idej vsekakor iskati med idealističnimi filozofi, kot je Immanuel Kant.
Če bi stvar raziskovali do konca, bi kot prve »konstruktiviste« izpostavili grške skeptike.
Kostruktivizem, o katerem govorimo tukaj, je pravzaprav transdisciplinarno področje in
metodologija konstruktivizma zato v ožjem smislu besede ni niti filozofska niti znanstvena,
ampak gre za kompleksni teoretični sklop, ki je nastal v dialogu med različnimi znanostmi in
filozofijo. Tako konstruktivizem svoj navdih (in oporo) najde v filozofiji in v ožjem smislu v
epistemologiji (Ernst von Glasersfeld), v kibernetiki (Heinz von Foerster, W. R. Ashby in drugi),
v psihologiji (genetična epistemologija Jeana Piageta, Lev Vygotsky, Gordon Pask, Kenneth
Gergen), v nevrobiologiji (Francisco Varela, Humberto Maturana, Warren McCulloch), v fiziki
(kvantna mehanika), v psihoterapiji (G. Kelly, P. Watzlawick in drugi), v sociologiji in družbeni
teoriji (Bruno Latour, Karin Knorr - Cetina, Niklas Luhmann).
Filozofija
Zahodna filozofska tradicija je bogata s koncepti, ki jih imamo lahko v večji ali manjši meri
za predhodnike konstruktivizma. Za razumevanje odnosa med konstruktivizmom in filozofijo
je pomembno, da konstruktivistično mišljenje v ožjem smislu ne sledi filozofski miselni
metodologiji, ampak gre za transdisciplinarno integracijo niza področij znanosti in filozofije.
Kot filozofske predhodnike konstruktivizma običajno navajajo grške skeptike, Georga
Berkeleya, Giambatista Vica, Hansa Vaihingerja in Immanuela Kanta. Pri Kantu pojem »stvari
po sebi« predstavlja tisto resnično, kar obstaja neodvisno od subjekta, ki spoznava. Od »stvari
po sebi« doživljamo samo pojav (fenomen), sama stvar pa ostaja čutnosti nedosegljiva in
zato nespoznavna in si jo zato samo zamišljamo. Za Kanta resnica ne more biti strinjanje z
nespoznavnimi ‘stvarmi po sebi’, temveč samo s predmeti možne izkušnje, ti pa niso nič drugega
kot fenomeni človeške zavesti in strinjanje z njimi se navsezadnje reducira na skladanje enih
misli z drugimi in z zakonitostmi mišljenja (Filipović, 1984).
V citiranem odlomku lahko brez težav prepoznamo nekatere osnovne ideje konstruktivizma.
Lahko si postavimo preprosto vprašanje: če vemo, da je Kant svoj sistem mišljenja razvijal
že v 18. stoletju, kaj smo v zgodovini idej dobili s konstruktivizmom, česar nismo dobili v
filozofski tradiciji že veliko prej. Konstruktivizem je te ideje rekonstruiral in povezal v kontekst
številnih drugih področij človeškega znanja v 20. stoletju in težil k neposrednemu vplivu na
npr. znanstveno-raziskovalno, edukacijsko in politično prakso (če navedemo samo nekatera
področja, kjer ima konstruktivizem »praktični« pomen).
Sedaj smo prišli do vprašanja – s katerih področij še izvirajo konstruktivistični koncepti? Na
tem mestu se bom omejil na najvažnejše: razvojno psihologijo Jeana Piageta, kibernetiko in
nevrofiziologijo.
Psihologija
»Radikalni« konstruktivizem v veliki meri temelji na delu Jeana Piageta, ki je svojo teorijo
poimenoval genetična epistemologija (pri čemer z izrazom »genetični« misli »razvojni«).
38
DinkoŠTAJDUHAR
Otrok z asimilacijo in akomodacijo v obdobju ontogenetskega razvoja konstruira zbirko pravil
(shem). Sheme služijo v določeni situaciji kot referenčne točke za asimilacijo novih izkušenj.
V kolikor je nova izkušnja za otroka preveč tuja, da bi jo lahko povezal s predhodnimi, že
asimiliranimi izkušnjami, je sploh ne zazna ali pa pride do akomodacije obstoječih shem, ki se
prilagajajo, da bi lahko vključile to novo »eksotično« izkušnjo. Z vsakim takim korakom otrok
postopno konstruira delčke resničnosti. Ernst von Glasersfeld je Piagetovo teorijo interpretiral
kot konstruktivistično.
Biologija (nevrofiziologija)
V razvoju konstruktivizma sta imela ključni pomen razvoj nevrofiziologije kot tudi specifična
interpretacija njenih raziskav, ki sta jo ponudila Humberto Maturana in Francisco Varela (1987),
kar je bila posledica dialoga kibernetike drugega reda in nevrofiziologije. Koncept kognitivnega
aparata živih organizmov kot organizacijsko (ali semantično) zaprtih sistemov tvori skelet
nevrofiziološkega pogleda konstruktivistične epistemologije, ki ga bom prikazal v nadaljevanju.
Kibernetika
Kibernetika in konstruktivizem sta nerazdružljivo zgodovinsko in teoretično povezana. Omenil
sem že, da objektivistična epistemologija ne nudi zadovoljujočega izhodišča za opis netrivialnih
sistemov. Primeren okvir je ponudila kibernetika drugega reda, epistemologijo kibernetike
drugega reda pa običajno označujemo kot konstruktivizem.
Kibernetiko bi lahko, med drugim, označili kot znanstveno-teoretični sistem najvišje stopnje
splošnosti, glede na to, da nima objekta preučevanja. Od več definicij kibernetike bomo za to
priložnost uporabil tisto, ki kibernetiko opredeljuje kot znanost o vzorcih, ki je ne zanima fizična
struktura sistema, ampak organizacija in odnosi med podenotami sistema, pri čemer sistem
predstavlja osnovno enoto preučevanja kibernetikov. Od opazovalca, tudi od namena ali cilja
opazovanja, je odvisno, kaj bo sistem in kako ga bomo definirali. V tem lahko prepoznamo enega
od temeljnih izvorov sistemsko-teoretičnega relativizma. Kot kibernetski se označuje sistem, ki
je rekurzivno organiziran in katerega rekurzivni proces vključuje samokorekcijo (to je strukturo
povratne zanke).
Konceptualno in epistemološko razlikujemo kibernetiko prvega in drugega reda, čeprav je takšna
delitev iz več razlogov sporna. Epistemološko izhodišče kibernetike prvega reda (ali kibernetike
opazovanih sistemov) je objektivistično. Kibernetik prvega reda se kot zunanji opazovalec
ukvarja z opisom sistemov z uporabo pojmov pozitivne in negativne povratne zanke, nadzora,
homeostaze. Vsak kibernetski sistem je ciljno usmerjen in negativna povratna zanka predstavlja
kontrolni manever, s katerim se stanje sistema vrača v okvire homeostaze (to je v neko obliko
ciljnega stanja).
Epistemološko stališče kibernetike drugega reda je konstruktivistično oziroma hermenevtično,
pri čemer pod pojmom konstruktivizem razumemo spekter stališč, s pomočjo katerih misleči
subjekt sam konstruira svoj svet, namesto da je determiniran z zunanjo stvarnostjo in predstavlja
le njeno reprezentacijo. Kibernetik drugega reda v svoje opazovanje sistema vključuje tudi sebe
kot opazovalca. Poudarek ni na stabilnosti sistema in na nadzoru, ampak na spremembi, evoluciji
in heterostazi. Kibernetika drugega reda je prinesla spremembo z vzročnega in enosmernega
na sistemsko, vzajemno mišljenje: opazovalec sedaj prepoznava povezavo med seboj in tem,
Uvod v konstruktivizem za psihoterapevte
39
kar opazuje, ter je odgovoren za način, kako sodeluje v tem, kar opazuje. Taka sprememba
ima tudi etične implikacije: objektivno opazovanje kibernetika prvega reda predpostavlja neko
vrsto resnice, ki predpisuje, kaj in kako je treba delati (preskriptivna etika), hermenevtično
razumevanje kibernetikov drugega reda pa vključuje odgovornost opazovalca za resničnost,
ki jo konstruira (etika vključenosti ali participacije) (Keeney, 1983; Kordeš, 2004; Možina in
Kobal, 2005; Možina, 2009).
Zaprtost živčnega sistema
Prikaz konstruktivizma zahteva tudi, da upoštevamo načelo zaprtosti kot temeljni nevrofiziološki
princip, ki je prisoten v samih osnovah konstruktivizma (in je zato zanimiv tudi za terapevte).
Nevrofilozofa Maturana in Varela (Maturana in Varela, 1987) razumeta živčni sistem kot zaprt
sistem (Ludewig, 2009).
Že v eksperimentih z žabjim vidom so Lettvin, Maturana, McCulloch in Pitts (1959) jasno
artikulirali opažanje, da žaba vidi točno to, kar je pomembno v njenem svetu: da ulovi hrano,
to je mali objekt, ki se na določen način premika v njenem vidnem polju z namenom, da
pobegne predatorju (žaba ne opaža objektov, katerih velikost in način gibanja skozi vidno polje
ne izpolnjujejo določenih pogojev – v bistvu naj bi bil to objekt, ki je podoben žuželki). Prav
tako je bil eden od glavnih zaključkov študije, da »[…] oko govori možganom z jezikom, ki je
že vnaprej visoko organiziran in interpretiran, in ne (kakor se običajno predpostavlja; opomba
D. Š.) prenaša neko vrsto bolj ali manj natančne kopije porazdelitve svetlobe na receptorjih«
(Lettvin, Maturana, McCulloch in Pitts, 1959: 254). V tem citatu je izraženo pomembno dejstvo:
kljub našemu vtisu, da je vsebina naših čutnih percepcij verodostojna kopija zunanjega sveta,
moramo sprejeti dejstvo, da čutno doživljamo to, kar sami konstruiramo na temelju zunanjih
dražljajev. To naši kogniciji omogoča, da je bolj ali manj prilagoditveno uspešna.
Da bi lahko razumeli zaprtost živčnega sistema kot biološkega izhodišča konstruktivizma, si
sedaj poglejmo definicije nekaterih osnovnih pojmov. Kot je poznano iz teorije sistemov, delimo
vse sisteme na odprte in zaprte, odvisno od njihove energijske in snovne izmenjave z okoljem.
Odprt sistem izmenjuje energijo in/ali snov z okoljem, zaprt sistem pa ne. Primer odprtega
sistema je kateri koli živi organizem, primer zaprtega sistema pa je termo steklenica.. V teorijo
je smotrno uvesti tudi možnost, da je nek sistem odprt za nekatere vrste izmenjave z okoljem, za
druge pa zaprt. Kombinacija teh lastnosti določa identiteto sistema.
Razlikujemo termodinamično, algebrsko in operativno zaprtost. Termodinamsko zaprt sistem
ne izmenjuje z okoljem niti materije niti energije. Algebrsko zaprt sistem je tisti, v katerem
mora vsaka operacija proizvesti elemente, ki so istovetni začetnemu skupku elementov sistema.
Bistveno podoben pojmu algebrske zaprtosti je tudi pojem sistemske (organizacijske) zaprtosti,
za katerega je značilno, da so interakcije elementov, iz katerih je sistem sestavljen, istovetne tistim
operacijam, ki proizvajajo elemente tega sistema. Naj pojasnim s pomočjo primera. Sestavni deli
živega sistema s svojimi interakcijami proizvajajo sami sebe (na primer, dezoksiribonukleinska
kislina kot eden od glavnih nosilcev genske informacije prav tako proizvaja samo sebe), ta pojav
pa sta Maturana in Varela (Maturana in Varela, 1987) poimenovala avtopoeza. Avtopoetski
sistem torej ustvarja samega sebe in zanj predstavlja konstanto njegova organizacija, glavna
lastnost te organizacije pa je orientacija na ohranjanje avtopoetske orientacije sistema: struktura
sistema se lahko tudi menja, toda vse spremembe ohranjajo organizacijo (Kordeš, 2002). Za
40
DinkoŠTAJDUHAR
razliko od avtopoetskih sistemov, alopoetski sistemi ne proizvajajo samih sebe, ampak nekaj
drugega in njihova identiteta je določena v interakciji z opazovalcem (kot v primeru računalnika,
ki »proizvaja« neke izhodne podatke, zaradi česar ga tudi imenujemo računalnik; Kordeš, 2002).
Končno smo prišli do ideje, zaradi katere smo se spustili v to razpravo. Kaj pomeni in kakšno
zvezo ima s konstruktivizmom, ko Maturana pravi, da je živčni sistem sistemsko (ali, lahko bi
rekli, semantično) zaprt? Po Maturani je živčni sistem »[…] zaprta mreža nevronov v interakciji
[…], vse spremembe v relativni nevronski aktivnosti [pa] vedno vodijo v druge spremembe
v relativni nevronski aktivnosti […]. Zaprta nevronska mreža nima vhodnih ali izhodnih
sovpadnosti kot elementov svoje organizacije […], v zaprtem sistemu obstajata ‘notri’ in ‘zunaj’
samo za opazovalca, ki ga opazuje, ne pa tudi za sam sistem […]. Okolica, v kateri se nahaja
opazovalec, predstavlja samo vmesni element, preko katerega se odvija interakcija eferentnih
in senzornih nevronov in s tem zaokroža zaprtost živčnega sistema« (Maturana, 1983, v Segal,
2001: 115).
Z drugimi besedami, čeprav se zdi razumljivo samo po sebi, da je živčni sistem odprt sistem,
ki z okoljem komunicira tako, da sprejema podatke preko čutil, sta Maturana in von Foerster
razložila živčni sistem kot sistem brez vhoda (inputa), ki operira samo z lastnimi notranjimi
stanji. Najpomembnejši način prenosa »informacij« oziroma »signalov« v živčnem sistemu je
elektrofiziološko dogajanje na celični membrani nevronov, ki ga imenujemo živčni impulz. V
živčni sistem zato ne vstopajo hiše in drevesa, ne vstopajo pesmi in šum vetra ali valov: vse to se
v živčnem sistemu »pretvarja« v živčni impulz kot v temeljno obliko prenosa signala v živčnem
sistemu. Živčni impulz je povsem enak, ne glede na vrsto dražljaja oziroma čutila, v katerem
je nastal (z nekaterimi posebnostmi, ki niso pomembne za našo razpravo). Torej, vse slike, vsi
zvoki in vsi doživljaji sveta se v živčnem sistemu pretvarjajo v eno in isto obliko informacije:
v živčni signal kot osnovno kodo (šifro), v katero se prevajajo čutni dražljaji. Pretvarjanje »
diferenciranih« oblik dražljaja (vidnega, slušnega, taktilnega, toplotnega in drugih) v isto
obliko signala imenujemo nediferencirano kodiranje. Nediferencirano kodiranje je temeljni
nevrofiziološki princip, na katerem sloni razumevanje operativne zaprtosti živčnega sistema.
Pomembno je torej upoštevati, da so vse nevronske interakcije v živčnem sistemu kodirane
z istim signalom, živčnim impulzom, in da živčni sistem iz zunanjega sveta vase ne vnaša
dražljajev, katerih organizacija bi bila determinirana s samimi zunanjimi dražljaji. Ta formulacija
zelo spominja na osnovno definicijo konstruktivizma: misleči subjekt svoj svet konstruira sam,
namesto da je determiniran z zunanjo stvarnostjo. Seveda ta podobnost ni slučajna. Kaže na
bistvo nevrofiziološke osnove konstruktivizma. Omenjeni princip lahko oblikujemo tudi na
sledeč način, ki spet ponavlja osnovno definicijo konstruktivizma: pomen se v takem zaprtem
sistemu generira z interakcijami elementov samega sistema in ni determiniran z zunanjim
kontekstom oziroma pomen je »notranja stvar« takega živega sistema. Tako živi sistem ne
vnaša vase informacij od zunaj (semantična zaprtost), ampak jih ustvarja z izborom sprememb v
okolju, ki bodo povzročile spremembe v organizmu (Kordeš, 2002).
In prav tako kot žaba »vidi« (oziroma ustvarja zase) samo tisto resničnost, ki je zanjo adaptivna,
ni nobenega razloga, da ne bi verjeli, da tudi mi vidimo (tj. zase ustvarjamo) take resničnosti, v
katerih lahko živimo.
Uvod v konstruktivizem za psihoterapevte
41
Raznolikost konstruktivizma
V nadaljevanju bom na kratko odgovoril na tri vprašanja, za katera predvidevam, da bi se lahko
porodila bralcu, ki se prvič srečuje s pojmom konstruktivizema:
•
•
•
Ali je to enoten koncept (»konstruktivizem«) ali je mnogoter in raznovrsten
(»konstruktivizmi«)?
Pomenita socialni konstruktivizem in socialni konstrukcionizem isto?
Kaj je to, kar nekdo konstruira, in kdo je ta, ki konstruira?
Poleg tega, da konstruktivizem izvira iz zelo različnih znanstvenih in filozofskih disciplin, tudi sam
po sebi ne predstavlja monolitnega in enoznačnega teoretičnega stališča, ampak ga lahko opišemo
kot spekter konceptov z nekaterimi skupnimi postavkami.17 Raznolikost »konstruktivizma« na nek
način odseva idejo postmoderne, lokalne teorije. Med najpomembnejšimi konstruktivističnimi
teorijami so:
•
•
•
•
•
konstruktivizem kot smer v filozofiji matematike;
edukacijski konstruktivizem, zakaterega je značilna uporaba konstruktivistične teorije razvoja
in učenja pri metodah pouka, kar prvenstveno pomeni izogibanje transmisivni koncepciji
poučevanja in prizadevanje, da pouk spodbudi učenca k avtonomnemu raziskovanju in
konstruiranju znanja;
konstruktivizem v psihologiji, katerega začetnika sta George Kelly s teorijo
personalnihkonstruktov in Piaget z genetično epistemologijo;
socialni konstruktivizem je smer v filozofiji znanosti, ki je izvorno nastal v okviru sociologije
znanosti (Downes, v Craig, 1998; Knorr - Cetina, 2000; Latour, 1999), prevzela pa ga
je tudi pomembna skupina filozofov znanosti Metodologija socialnega konstruktivizma je
kvalitativno raziskovanje (v sociološkem diskurzu) oziroma filozofsko mišljenje. Teoretiki
socialnega konstruktivizma so iz študij primera aktualne znanosti in iz zgodovine znanosti
pokazali, da ocena resničnosti ali napačnosti znanstvenih verovanj, nasprotno s tradicionalno
predstavo znanosti kot sistematičnem in metodološko urejenem poskusu, temelji na
socialnih nteresih, medsebojnih (pa tudi privatnih) odnosih članov znanstvene skupnosti,
na različnih drugih individualnih in socialnih dejavnikih ter navsezadnje na konsenzu
znanstvenikov. Prav tako (v skladu z eno od temeljnih idej konstruktivizma) znanstveno
znanje, glede na razumevanje socialnih konstruktivistov, ni determinirano s svetom, ampak
ga kreirajo znanstveniki;
socialni konstrukcionizem (Burr, 2001; Gergen, 1985; Gergen, 1999; Gergen in Gergen,
2004) je skupek konceptov s skupnim stališčem, da je resničnost socialno konstruirana.
Za razliko od socialnega konstruktivizma ni del filozofskega diskurza in ni tako strogo
metodološko določen. Običajno ga v družbeni teoriji uvrščajo v postmoderne teorije
oziroma v kritično psihologijo. Močan poudarek daje na jezik kot medij, v katerem skupnost
mislečih subjektov (opazovalcev) konstruira resničnost (pri čemer primarno mislimo na
konstrukcijo pomena), za razliko od »individualnega« konstruktivizma kibernetike drugega
reda, ki konstrukcijo resničnosti problematizira v glavnem z vidika nevrofiziologije
(eksperimentalna epistemologija). Prav zaradi te razlike so socialni konstrukcionisti
kritizirali konstruktivistično stališče kot izraz »zahodnjaškega individualizma« (Gergen,
1999), zamerili so mu ignoriranje posameznikove socialne ekologije. S teoretičnega stališča
lahko socialnikonstrukcionizem razumemo tudi kot kibernetiko tretjega reda, ker vključuje
družbeni okvir kot tretji red rekurzije (glej razdelek: izvori konstruktivizma). Človeško
bitje se po socialno-konstrukcionističnem stališču »rodi v jezik«, s katerim se s prenosom
42
DinkoŠTAJDUHAR
že uveljavljenih družbeno konstruiranih pojmovnih kategorij (ki posamezniku služijo
za opisovanje sveta in tudi lastnih izkušenj) posredujejo že obstoječi pomeni in omejuje
(v pozitivnem, a tudi negativnem smislu) razpon osebnega izkustva. Jezik je tako medij
konstrukcije pomenskosti in ne zgolj sredstvo za prenos informacij.
Ostalo nam je še tretje vprašanje: kaj je to, kar nekdo konstruira, in kdo je ta, ki konstruira.
Glede na to, da sem o tem povedal že dovolj za kratek uvod v konstruktivizem, bom prikazal
eno od možnih razdelitev konstruktivizma. Tabela 1 se osredotoča na vprašanja, ali je subjekt
konstruiranja posameznik ali skupnost oziroma družba. Ko govorimo o produktu konstrukcije,
lahko konstruktivistične koncepte razdelimo v štiri »dimenzije«, ki odgovarjajo na vprašanje o
vsebini konstrukcije: kaj je to, kar nekdo konstruira (Grandy, v Irzik, 2000). Tako lahko razlikujemo
kognitivni (ali reprezentacijski), epistemični, semantični in metafizični konstruktivizem.
Kognitivni konstruktivizem je »najmehkejša« verzija konstruktivizma. Stališče, ki je skupno
vsem konstruktivizmom pa tudi praktično vsem objektivističnim konceptom znanja, je, da so
mentalne reprezentacije to, kar subjekt konstruira. Seveda pod mentalnimi reprezentacijami
lahko razumemo tudi bolj ali manj točen odraz »zunanje stvarnosti«, kar je za konstruktiviste,
kakor smo videli, sporno. Glede na to, da je kognitivni konstruktivizem točka strinjanja realistov
in konstruktivistov (in jih s perspektive kognitivnega konstruktivizma pravzaprav tudi ne
moremo razločevati), bi lahko kognitivni konstruktivizem imenovali tudi nekonstruktivizem.
Epistemični konstruktivizem predpostavlja, da predmet konstrukcije niso samo mentalne
reprezentacije, ampak tudi znanje, vključno z znanstvenim znanjem. Semantični konstruktivizem
postavlja v središče teorije konstrukcijo pomena konceptov in trditev. Ker pri socialnem
konstrukcionizmu primarno govorimo o konstrukciji pomena, bi ga lahko v okviru te razdelitve
razumeli kot obliko semantičnega konstruktivizma. Metafizični konstruktivizem je v določenem
smislu »ekstremna oblika« konstruktivizma, po kateri tudi »pohištvo sveta« konstruirajo misleči
subjekti, s tem da tudi predstavniki metafizičnega konstruktivizma verjamejo, da obstaja svet entitet in procesov, neodvisen od subjekta konstrukcije. Uvod v konstruktivizem za psihoterapevte
43
Tabela 1: Razdelitev konstruktivizmov
»Subjekt«
spoznanja
in kontekst
spoznavanja
Epistemološki izvor
»Produkt«
spoznavnih
procesov
Osnovni pristop/
področje znanja
Družbaskupnost
(socialni)
Spoznanje je v
prvi vrsti družbeni
proces; jezik
je, ne samo
komunikacijski
medij, s katerim se
doseže spoznavni
konsenz (socialna
konstrukcija znanja
in pomena), ampak
jezik je resničnost
(de Shazer, 1994;
Šugman Bohinc,
2003b).
»Znanstveno«
znanje (kot
fenomen družbene
zavesti)
Socialni
konstruktivizem kot
smer v filozofiji in
sociologiji znanosti:
Socialno
konstruirani in
posredovani
pomeni, ki
oblikujejo
posameznikov
individualni svet.
Socialni
konstrukcionizem:
Spoznanje
je primarno
individualni proces
v posameznikovem
umu; meje
spoznavanja
so definirane z
nevrofiziološkimi
procesi; kognitivni
medij je jezik.
Znanje kot
(prvenstveno)
konstruirana
»privatna/
individualna
resničnost«; in
refleksija tega
stališča na proces
in dosežke
znanstvenih
spoznanj.
Konstruktivizem:
Posameznik
(personalni)
Filozofski/sociološki
diskurz
Kritična psihologija,
feminizem,
postmoderna
psihoterapija,
pedagogika in
sociologija.
Transdisciplinarna
integracija
(naravoslovne
in družboslovne
znanosti, filozofija,
kibernetika).
Teorija znanosti.
Zaključek
Sigmund Freud je kot ustanovitelj in utemeljitelj psihoanalize svojo teorijo ustvarjal v času, ko se
je od psihoterapije (kot tudi od teorije uma oziroma psihologije) pričakovalo, da bo znanstvena,
kar je takrat pomenilo, da bo jasno replicirala naravoslovno metodologijo raziskovanja. S tem je
nastala očitna diskrepanca18 med teorijo psihopatologije in tehnike ter aktualnim, subjektivnim in
ideografskim dogajanjem med analitikom in pacientom, ki jo teorija psihopatologije in terapije,
krojena po meri pozitivizma, ni mogla zaobjeti. Vsako teorijo psihoterapije so avtorji ustvarjali
44
DinkoŠTAJDUHAR
z določeno mero objektivizma, kar niti ni čudno, ker govorimo o poziciji, ki je imanentna
medicini kot stroki, svetovalni in klinični psihologiji ter drugim udeleženim strokam. In tako
kot si zdravnik v somatski medicini v vsakodnevnem diagnostično-terapevtskem procesu s
posameznim bolnikom prizadeva v določeni obliki replicirati znanstveno metodo (od začetnega
opazovanja in zbiranja podatkov do postavljanja hipotez in potem indiciranja preiskav, ki naj
bi potrdile ali ovrgle hipoteze), tako se je tudi na psihoterapijo, ki si je največji del svojega
zgodovinskega razvoja prizadevala svojo teorijo in metode »opravičiti« znotraj skupnosti svojih
starejših in (resda samo na pogled) v znanstvenem smislu bolj potrjenih »sestric« (interne
medicine, kirurgije itn.), pravzaprav gledalo kot na »postopek«, ki v delu z vsakim posameznim
klientom/pacientom prav tako replicira znanstveno metodo. V zadnjih treh desetletjih 20. stoletja
pa se je vse bolj razvijala zavest teoretikov (in vsaj dela praktikov) psihoterapije19 o omejitvah
takega razumevanja teorije psihoterapije. V tem smislu konstruktivizem predstavlja eno od
možnih izhodišč za rekonstrukcijo objektivističnega razumevanja psihoterapije.
Na začetku vsake rekonstrukcije in vsakega spreminjanja obstaja zavest o tem, kar lahko
spremenimo. Samo če se zavedamo lastnih spoznavnih izvorov zavesti, jih lahko preverjamo
in postavljamo pod vprašaj (Bateson, 1979). Po Kordešu (Kordeš, 2004) pomeni sprejemanje
konstruktivističnega stališča veliko več kot sprejemanje še ene teorije: gre za pogled na svet in
osnovno miselno ter življenjsko stališče. Ko pa enkrat gledamo na znanje (pa tudi na cel svet
okoli nas) kot na lastno konstrukcijo, takrat imamo svobodo izbire resničnosti, v katero bomo
verovali in v kateri bomo živeli, obenem pa prevzamemo tudi odgovornost za svoje konstrukcije
in za posledice, ki jih imajo te za svet in resničnost, v kateri živimo.
Te »odgovornosti opravičiti« pa ne prenašamo v kontekst psihoterapije dobesedno in v »surovi«
obliki, v smislu, da predpostavka klientove (pacientove) odgovornosti za lastne konstrukcije
pomeni hkrati tudi odrekanje, odklanjanje, prepovedovanje razumevanja in empatije do klienta
in njegovega doživljajskega sveta. V tem smislu je odnos te predpostavke do prakse psihoterapije
z vidika konstruktivizma veliko kompleksnejši. Tako konstruktivistično razumevanje
psihoterapevtske situacije nujno vključuje tudi terapevta kot opazovalca (kibernetika drugega
reda) in vključenost terapevta v ustvarjanje terapije kot konstrukcije in posledice tega
konstruiranja na kontekst ter izid psihoterapije za klienta in terapevta. Z drugimi besedami,
terapija ne spreminja le klienta, ampak tudi terapijo in terapevta (Barnes, 1994; Keeney, 1983;
Šugman Bohinc, 2003a; Šugman Bohinc, 2003b; Šugman Bohinc, 2005).
Tako kot znanstvenik lahko tudi vsak psihoterapevt verjame, da pri svojem pacientu raziskuje
ali odkriva vnaprej dano objektivno resničnost in v tem primeru bo verjel, da prepoznava
(diagnosticira) probleme (ali psihopatologijo), ki so vnaprej dani in pri pacientu že obstajajo
ter jih je treba samo pravilno identificirati. Po drugi strani pa terapevt lahko sprejme določeno
konstruktivistično pozicijo in verjame, da skupaj s pacientom soustvarja pacientovo (ali tudi
njuno skupno, terapevtsko) resničnost v prizadevanju, da pacient v takšnem okviru doseže lastne
želene razplete in izhode, ne pa od terapevta (ali teorije) definirano odpravljanje psihopatologije
(Hoffman, 1993; McNamee in Gergen, 1992; von Schlippe in Schweizer, 2003). Pri tem imata
terapevt in klient svobodo izbrati tisto resničnost (in tisto zgodbo), v kateri je za klienta možna
rešitev (Koren, 2002).
Na koncu želim – ne brez šale in zavedajoč se mnogih nedorečenosti v tem uvodu – izraziti
upanje, da je kakšen bralec vseeno zdržal do konca in ob branju tega teksta razvil neko lastno
razumevanje. In zahvaljujem se vsem potencialnim bralcem, ker mi je bilo pisanje članka, zaradi
slutnje in vere v možnost dialoga z drugimi, čudovita izkušnja.
Uvod v konstruktivizem za psihoterapevte
45
Opombe
1) Moj dialog s konstruktivizmom se je začel, ko sem leta 1992 vstopil v svojo prvo edukacijo iz
psihoterapije, tj. iz transakcijske analize, ki jo je poučevala Nada Žanko. Ta dialog se je razcvetel
pri pouku kibernetike psihoterapije pri Biserki Koren in dozorel v edukaciji iz sistemske
psihoterapije pri vrsti učiteljev, od katerih bi omenil Mirana Možino (Možina in Kordeš, 1998;
Možina in Kobal, 2005; Možina, 2009) in Leo Šugman - Bohinc (2000, 2003a, 2003b, 2005).
2) Seveda gre običajno za razred objektov: znanost se največkrat ne ukvarja z enim metuljem ali
eno določeno sedimentno kamnino.
3) Glede na to, da v tem tekstu ni prostora za izčrpno razpravo o nevrofizioloških temeljih
konstruktivizma, bom samo na kratko omenil, da izbor izraza »vnesti vase slike sveta« nikakor
ni slučajen: gre za namerno asociacijo na klasično pozitivistično predstavo, da je človeški živčni
sistem organiziran na način, da je sposoben ustvarjati točne »kopije« opazovanih objektov,
katerih značilnosti so determinirane primarno z njihovimi lastnostmi, ne pa z lastnostmi živčnega
sistema kot generatorja predstav. Tukaj bralca opozarjam na enega od najpomembnejših
nevrofizioloških principov, s katerim razlagamo »prirojenost« in imanentnost konstruktivizma
kot načina človeškega spoznavanja: princip organizacijske zaprtosti osrednjega živčnega sistema
(glej razdelek »zaprtost živčnega sistema« v tem tekstu in Kordeš, 2004; Segal, 2001).
4) Ne glede na očitno poenostavljanje v tem prikazu, velja omeniti, da toretiki pozitivizma vseeno
niso tako naivni in da je teorija pozitivistične znanosti veliko kompleksnejša, če jo natančneje
proučimo.
5) Tukaj mislim v prvi vrsti na hiperprodukcijo znanstvenih informacij na vse bolj specializiranih
področjih, tako da znanstveniki težko spremljajo celo ozko področje znotraj lastnega polja
raziskovanja, kaj šele komunicirajo s širšo mrežo raziskovalcev na drugih področjih. Pomanjkanje
integracije v znanosti konec 20. stoletja nekateri avtorji imenujejo postmoderna fragmentacija.
6) Problem vzročnosti sem poenostavil, zato tu na kratko nekaj misli o epistemološkem pomenu
tega vprašanja. Pomembna inovacija, ki jo je prinesla kibernetika (o njej glej odsek »izvori
konstruktivizma«), je bil koncept krožne vzročnosti nasproti predpostavki linearne vzročnosti, ki
je do takrat prevladovala v znanosti in je opisovala vzročno- posledične procese kot enosmerna
dogajanja s predvidljivimi izidi. Tako razumevanje lahko razumemo kot trivializacijo. Kibernetika
prvega reda je uvedla koncept krožne vzročnosti, ki odpravlja pojme vzroka in posledice, ker
poleg tega, da vzrok vodi v posledico, posledica deluje povratno nanj. Vendar kibernetiki prvega
reda ne postavljajo sebe znotraj kavzalnega loka, ampak ga opisujejo kot objektivni opazovalci,
tj. od zunaj. Zato rečemo, da je njihova pozicija objektivistična, kar pomeni, da z uvedbo koncepta
krožne vzročnosti še vedno ni prišlo do spremembe v epistemološkem stališču. Pa vendar je
kibernetika prvega reda z odkritjem pojma vzročnosti utrla pot razvoju kibernetike drugega reda
ter konstruktivizma kot njenega epistemološkega stališča. Kibernetik drugega reda vključuje
tudi sebe kot opazovalca v zanko krožne vzročnosti (ki tako postane veliko kompleksnejša),
kar tudi odpravlja predstavo o enosmernem nadzoru v sistemu. Pomembno je torej, da lahko
opazovalec opisuje sistem s predpostavko krožne vzročnosti, vendar to še ne pomeni, da je
njegova epistemološka pozicija konstruktivistična. V zgornjem tekstu sem prikazal razliko
med objektivistično predpostavko o vzročnih procesih, ki omogoča napoved izida (linearna
vzročnost), in predpostavko o vzročnih procesih pri kompleksnih, kaotičnih sistemih, kjer zaradi
občutljivosti sistema za majhne razlike v vzročnih spremenljivkah ni možna napoved izida,
46
DinkoŠTAJDUHAR
kar imenujemo kršenje principa močne vzročnosti in kar je lastnost velikega dela procesov,
povezanih z živim svetom (Šugman - Bohinc, 2010; Strunk in Schiepek, 2006). 7) Gregory Bateson (1979) je opazil, da je tak način mišljenja, ki je značilen za znanost, posledica
preslikavanja formalne logike v znanstveno mišljenje in retoriko. In enako kot ima logični
silogizem osnovno obliko, ki vodi od predpostavk k zaključku, tako v znanosti vzroki vodijo v
posledice. Toda, kot je opazil Bateson, je problem s prenosom formalne logike v »znanstveni«
način mišljenja o svetu, ki nas obkroža, vsebovan v dejstvu, da so logični silogizmi brezčasni
(tj. v logičnem silogizmu pojem časa nima učinka na odnos med predpostavkami in zaključki),
v vzročno-posledičnem mišljenju pa je čas eden od temeljnih faktorjev v procesu, ki vodi od
vzroka do posledice. Prav to dejstvo je razlog za paradokse, v katere lahko zapelje – v bistvu
preveč redukcionistični – linearni način mišljenja.
8) Čeprav sem v tem tekstu odnos konstruktivizma in objektivistične epistemologije (za razlago
pojma epistemologija glej opazko št. 12) prikazal kontrastno, bi odnos teh dveh eistemologij
ustrezneje lahko opisal kot komplementaren (Kordeš, 2005). Ob opisovanju sveta in bivanja v
njem se namreč lahko, kadar koli je to mogoče in primerno, poslužujemo objektivističnega opisa
(ker je enostavnejši in nedvomen), h konstruktivističnemu opisu pa (ki je negotov, ampak tudi
kreativnejši) se lahko zatečemo, ko nam objektivistični približki ne predstavljajo dovolj dobrega
izhodišča za bivanje v svetu.
9) Sistem imenujemo vsak delček sveta, ki za opazovalca predstavlja enoto opazovanja. Pri tem
si velja zapomniti, da je definicija sistema odvisna od opazovalca, namesto da izhaja iz neke
vnaprej predpostavljene razdelitve sveta v podenote in oddelke.
10) S »pomembnim in vrednim spoznavanja« tukaj mislim npr. na fenomene življenja, čeprav s
tem ne želim sugerirati »raziskovalne« vrednostne hierarhije. O tem govori tudi t. i. prvi teorem
Heinza von Foersterja: »Bolj temeljni kot je problem, ki ga ignoriramo, večje so možnosti za
slavo in uspeh« (von Foerster, 1972, po Kordeš, 2004).
11) Dober primer netrivialnih sistemov so klienti oziroma pacienti in prav to je eden od razlogov
za predstavitev konstruktivizma v psihoterapevtski reviji
12) Epistemologija (ali spoznavna teorija) se kot filozofska disciplina ukvarja z vprašanji procesov
in dosegov spoznavanja. Epistemološke teorije se ukvarjajo z nekaterimi (ali vsemi) od sledečih
vprašanj: »Kaj je znanje«, »Kaj lahko vemo« in »Kako vemo to, kar vemo« (Greco v Greco
in Sosa, 2004). Teoretiki psihoterapije (še posebej družinske terapije) so pojem epistemologije
»malce« razširili, tako da je poleg filozofske discipline zaobjel tudi paradigmatsko orientacijo
(npr. linearna epistemologija, krožna epistemologija in podobno), pa tudi nekatere – od
temeljnega pomenskega polja pojma epistemologija zelo oddaljene – pomene: epistemologija
kot biološka kozmologija pri Gregoryju Batesonu (to je oznaka za pojem vzorca, ki povezuje
vsa živa bitja) in epistemologija kot karakterna struktura (»personalna epistemologija«) (Böse in
Schiepek, 2000). Ko smo že pri definiciji epistemologije, naj dodam, da je problem s tekstom,
ki želi podati osnove nekega pogleda na svet, v tem, da je temeljni pojmovnik teorije prepleten
in pravzaprav krožno povezan: prikazati nek pojem pomeni sklicevati se na nek drugi pojem itd.
Prav tako razumevanje delov teksta izhaja iz razumevanja celote in obratno. Zato lahko bralcu le
priporočam, da se, ko prebere besedilo do konca, vrne na posamezne dele, da bi preveril, kako
se njegovo razumevanje spreminja.
13) Problem zavesti je prav tako kot problem življenja skladen z enim od temeljnih sistemskih
principov, da se celota nekega sistema ne more skrčiti na enostaven seštevek sestavnih delov,
Uvod v konstruktivizem za psihoterapevte
47
ampak v kvalitativnem smislu prinaša nove lastnosti, ki se ne morejo razložiti z razstavljanjem
večje celote na podenote, iz katerih je sestavljena. Te nove lastnosti imenujemo emergentni
fenomeni.
14) V zadnjih letih sta na mednarodni znanstveni sceni pomembno napredovali teorija in
metodologija s področja nelinearnih sistemov in kaotične dinamike oziroma sinergetike. Čeprav
sta se razvili v okviru logično-pozitivistične znanosti, predstavljata veliko reformo objektivizma
in sta v osnovi blizu konstruktivističnemu stališču v teoriji znanosti (Castellani in Hafferty, 2009;
Haken in Schiepek, 2006; Mainzer, 2007; Schiepek, 2009; Yoshida, 2010).
15) Ko enkrat spoznamo problem netrivialnosti, bomo z lahkoto v velikem delu napora sodobne
znanosti, da bi povečala naše znanje o svetu, prepoznali trivializacijo. Iz že povedanega jasno
izhaja, da lahko vsak poskus objektivnega opisa klienta v psihoterapiji prav tako dojemamo kot
poskus trivializacije v bistvu netrivialnega sistema.
16) Iz tega članka bi lahko dobili vtis o antimetodološki orientaciji konstruktivizma v smislu, da
konstruktivisti v glavnem kritizirajo logično-pozitivistično znanost. Vendar razvijajo tudi svoj
(alternativni) metodološki program, čeprav ta ne predstavlja glavnega toka v sodobni znanosti
(Müller, 2008a; Müller, 2008b).
17) Kar zadeva imena posameznih stališč in orientacij, na tem področju vlada precejšna zmeda in
ni preprostega konsenza. Posamezni avtorji z imeni, kot sta konstruktivizem ali konstrukcionizem,
označujejo različne teorije.
18) Pri nastajanju te diskrepance ima velik delež tudi dejstvo, da terapevt generira svoje uvide
in mišljenje o klientu, sebi in terapevtskem procesu v jeziku in da so tako ustvarjeni opisi
proizvod očitne redukcije kompleksnega relacijskega dogajanja, kakršno je psihoterapija,
na – v jeziku oblikovane – kognitivne koncepte. Iz istega razloga se s teorijo psihoterapije
na bodoče generacije psihoterapevtov prenaša le majhen del kompleksnega in ideografskega
dogajanja psihoterapevtske prakse. Freud je zasnoval psihoanalizo kot »mater« psihoterapije s
kontinuiranim prilagajanjem teorije pacientom in praksi ter spreminjajoč jo glede na opazovanja,
ki so jo ovrgla in zahtevala stalne korekcije. Torej je bil tudi Freud konstruktivist, čeprav gotovo
sam sebe ne bi tako poimenoval. Kakor vsaka teorija, je tudi psihoanalitična na meta ravni v
abstraktne koncepte generalizirala le majhen del visoko ideografskega dogajanja med analitikom
in pacientom, prenašajoč s koncepti samo tiste elemente terapevtskih kontekstov, ki so bili
verbalno in eksplicitno interpretirani. Zato je za oblikovanje bodočega analitika najvažnejša prav
izkušnja lastne analize – ter s tem tudi izbor analitikov za učno analizo – in to ne toliko zaradi
»zdravljenja«, temveč bolj zaradi implicitnega modeliranja tistih elementov v kontekstu analize,
ki niso predmet eksplicitnega, »intelektualnega« pouka (npr. doživetje izkušnje »biti analiziran«
ter osvajanje kliničnih veščin preko učenja na modelu lastne analize). Na ta način lahko analitik
postane »konstruktivist«, čeprav tega teorija ne predpisuje.
19) Psihoterapija od konca 20. stoletja stopa z velikimi koraki proti statusu samostojne stroke,
v gornjem tekstu pa govorim o njenih začetkih, ko je bila tesno povezana z medicino (čeprav
že velik del Freudovih vplivnih učencev, kot sta bila npr. Anna Freud ali Erik Erikson, ni bilo
zdravnikov).
48
Literatura
DinkoŠTAJDUHAR
Barnes, G. (1994). Justice, Love and Wisdom: Linking Psychotherapy to Second-Order
Cybernetics. Zagreb: Medicinska naklada. Bateson, G. (1979). Mind and Nature: A Necessary Unity. New York: Hampton Press.
Bateson, G. (1972). Steps to an Ecology of Mind: Collected Essays in Anthropology, Psychiatry,
Evolution, and Epistemology. Chicago: University Of Chicago Press.
Bickhard, M. (1997). Constructivisms and Relativisms: A Shopper’s Guide. Science & Education
6: 29–42.
Böse, R., Schiepek, G. (2000). Systemische Theorie und Therapie – Ein Handwörterbuch.
Heidelberg: Roland Asanger Verlag.
Buggle, F. (2002). Razvojna psihologija Jeana Piageta. Jastrebarsko: Naklada Slap.
Burr, V. (2001). Socijalni konstrukcionizam. Beograd: Zepter Book World.
Castellani, B., Hafferty, F. (2009) Sociology and Complexity Science: A New Field of Inquiry.
Berlin; Heidelberg: Springer Verlag.
Craig, E. (ur.) (1998). The Routledge Encyclopedia of Philosophy. London: Routledge.
Downes, S.M. (1998). Constructivism. V: Craig, E. (ur.) (1998). The Routledge Encyclopedia of
Philosophy. London: Routledge, Vol. 2, str. 624–630.
Filipović, V. (ur) (1984). Filozofijski rječnik. Zagreb: Nakladni zavod Matice hrvatske.
Foerster, H. V. (1972). Responsibilities of Competence. V: Foerster, H. V. (2003) Understanding
Understanding. New York: Springer, str. 191–197.
Gergen, K. (1985). The social constructionist movement in modern psychology. American
Psychologist, 40, 266–275.
Gergen, K. (1999). An Invitation to Social Construction. London: Sage.
Gergen, K, Gergen, M. (2006). Socijalna konstrukcija: vhodak v dijalog. Beograd: Zepter Book
World.
Glanville, R. (2001). An Observing Science. Foundations of Science 6: 45–75.
Glanville, R., Riegler A. (ur.) (2007). The Importance of Being Ernst: Festschrift for Ernst von
Glasersfeld. Wien, Edition Echoraum.
Glasersfeld, E.v. (2001). The Radical Constructivist View od Science. Foundations of Science 6:
31–43.
Greco, J., Sosa, E. (ur.) (2004). Epistemologija: vodič v teorije znanja. Zagreb: Jesenski in
Turk. Haken, H., Schiepek, G. (2006). Synergetik in der Psychologie: Selbstorganisation verstehen
und gestalten. Göttingen: Hogrefe.
Hoffman, L. (1993). Exchanging Voices: A Collaborative Approach to Family Therapy. London:
Karnac.
Irzik, G. (2000). Back to Basics: A Philosophical Critique of Constructivism (predstavitev knjige:
Mathews, M.R. (1998). Constructivism in Science Education, Kluwer Academic Publishing,
Dodrecht) Science & Education 9: 621–639. Keeney, B.P. (1982). Not Pragmatics, not Aesthetics, Family Process 21 (4), 429–434.
Keeney, B.P. (1983). Aesthetics of Change. New York: The Guilford Press.
Knorr - Cetina, K. (2000). Epistemic Cultures: how the Sciences Make Knowledge. Cambridge,
Massachussets; London: Harvard University Press.
Kordeš, U. (2002). Artificial simulation of living processes and its conditions, V: Evrističeskie
funkcii naučnoj filosofii : mežvuzovskij sborenik naučnih trudov: [10–11 aprelja, 2002, Perm],
(Novie idei v filozofiji, vipusk 11), Perm, Permskii universitet, str. 240–248. Uvod v konstruktivizem za psihoterapevte
49
Kordeš, U. (2004). Od resnice k zaupanju. Ljubljana: Studia humanitatis. Kordeš, U. (2005). A peaceful coexistence of epistemologies – philosophy from the constructivist’s
point of view. Kybernetes 34 (1–2), 295–305.
Latour, B. (1999). Science in Action: how to Follow Scientists and Engineers through Society.
Cambridge, Massachussets: Harvard University Press.
Lettvin, J. T., Maturana, H. R., McCulloch, W. S., Pitts, W. H. (1959). What the frog’s eyes tells
the frog’s brain? V: Proc. Inst. Radio Engr. 47 (11): 1940–1951.
Ludewig, K. (2009). Einführung in die theoretischen Grundlagen der systemischen Therapie, 2.
Aufl. Heidelberg: Carl Auer Verlag.
Luhmann, N. (1990). The Cognitivne Program of Constructivism, and a Reality that Remains
Unknown. V: Selforganization: Portrait of a Scientific Revolution. Krohn W., Kueppers G.,
Nowotny, H. (Ed.) str. 64–85. Dodrecht: Kluwer Academic Publishers. Mainzer, K. (2007). Thinking in Complexity: The Computational Dynamics of Matter, Mind and
Mankind. Berlin; Heidelberg: Springer Verlag.
Maturana, H. (1983). Biology of Social Systems. Predavanje 21. 6. 1983 v „Health Science
Centre“, University of Calgary, Canada.
Maturana, H., Varela, F. (1987). The Tree of Knowledge: The Biological Roots of Human
Understanding. Boston: Shambhala.
McNamee, S., Gergen, K.J. (1992). Therapy as social construction. Newberry Park, CA: Sage.
Možina, M. (2009). Etika udeleženosti: problem ni, kdo ima prav ali kaj je res, problem je
zaupanje. Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo, letnik 3, št. 3–4: 115–149.
Možina, M., Kordeš, U. (1998). Obiranje sadov z drevesa spoznanja (spremna beseda). V:
Maturana, H. M., Varela, F. J. Drevo spoznanja. Ljubljana: Studia humanitatis: 219–248.
Možina, M., Kobal, L. (2005). Razvijanje stališča udeleženosti v psihoterapiji. Časopis za kritiko
znanosti 33; 221: 195–205.
Müller, K. H. (2008). Methodologizing Radical Constructivism: Recipes for RC-designs in the
Social Sciences. Constructivist Foundations (4) 1: 50–61.
Müller, K. H. (2008). The New Science of Cybernetics: The Evolution of Living Research
Designs. Wien: Edition Echoraum.
Pattee, H.H. (1982). Cell psychology: An evolutionary approach to the symbol matter problem.
Cognition and brain theory, Vol. 5, p. 325–341.
Riegler, A. (2001). Towards a Radical Constructivist Understanding of Science. Foundations of
Science 6: 1–30.
Rorty, R. (1979). Philosophy and the Mirror of Nature. Princeton: Princeton University Press.
Schiepek, G. (2009). Complexity and Nonlinear Dynamics in Psychotherapy. European Review
17 (2), 331–356.
Schlippe, A. v., Schweitzer, J. (2003). Lehrbuch der systemischen Therapie und Beratung.
Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.
Segal, L. (2001). The Dream of Reality: Heinz von Foerster’s Constructivism, 2nd Ed. New
York: Springer.
de Shazer, S. (1994). Words Were Originally Magic. New York, London: W. W. Norton.
Steffe, L. P. (2007). Radical Constructivism: A Scientific Research Program. V: Glanville R.
in Riegler A. (ur.) The Importance of Being Ernst: Festschrift for Ernst von Glasersfeld. Wien,
Edition Echoraum.
Strunk, G., Schiepek, G. (2006). Systemische Psychologie: eine Einfhrung in die komplexen
50
DinkoŠTAJDUHAR
Grundlagen menschlichen Verhaltens. Heidelberg: Elsevier & Spektrum Akademischer Verlag.
Šugman Bohinc, L. (2000). Kibernetika spremembe in stabilnosti v kontekstu svetovalnega in
terapevtskega dela s klientskim sistemom. Psihološka obzorja (Ljubljana), 9, 2: 87–101.
Šugman Bohinc, L. (2003a). Kibernetika konverzacije - o spreminjanju razumevanja sebe in
drugega skozi razgovor. V: Bohak, J. (ur.), Možina, M. (ur.). Kaj deluje v psihoterapiji: novejše
raziskave njene uspešnosti: zbornik prispevkov (str. 35–44). Maribor: Slovenska krovna zveza
za psihoterapijo.
Šugman Bohinc, L. (2003b). Pripovedovanje zgodb v socialnem svetovanju in psihoterapiji.
Socialno delo, 2003, 42: 6, 377–383.
Šugman Bohinc, L. (2005). Kibernetika psihoterapije – razvijanje učinkovite postmoderne
dialoške prakse. V: Bohak, J., Možina, M. (ur.). Sodobni tokovi v psihoterapiji: od patogeneze k
salutogenezi. Zbornik prispevkov 4. študijskih dnevov Slovenske krovne zveze za psihoterapijo
(str. 156–163). Maribor: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo.
Šugman Bohinc, L. (2010). Osebno sporočilo.
Van Den Belt, H. (2003). How to Engage with Experimental Practices? Moderate versus Radical
Constructivism. Journal for General Philosophy of Science 34: 201–219.
Yoshida, Z. (2010). Nonlinear Science: The Challenge of Complex Systems. Berlin; Heidelberg:
Springer Verlag.
51
52
Kairos 4/1-2/2010
Tematski sklop - Psihoterapija in konstruktivizem
53
LeaŠUGMAN BOHINC*
Od objektivizma h konstruktivizmu in socialnemu
konstrukcionizmu v sistemski psihoterapiji
From Objectivism to Constructivism and Social
Constructionism in Systemic Psychotherapy t
Povzetek
Č
lanek je refleksija razvoja sistemskih psihoterapij, zlasti družinske psihoterapije, in izhaja iz
predpostavke, da gre za krožni razvoj idej in praks, utemeljenih na treh osnovnih sklopih premikov
in povezav v njihovih epistemologijah. V kontekstu psihoterapije uporabim terminologijo kibernetike treh
različnih redov, ki ustrezajo omenjenim trem sklopom prehodov in povezav, in prikažem njihove posledice
za terapevtsko prakso. Ob osnovnem vprašanju, ali se opazovalec-terapevt doživlja ločenega od ali del
opazovanega-klientskega sistema, naslovim tri povezovalne teme, s pomočjo katerih lahko razlikujemo
tako podobnosti kot razlike med tremi modeli sistemske terapije, in sicer: ali se težave razumejo kot rezultat
individualnih dejavnikov in družinske dinamike ali predvsem družbenih vplivov, ali obstaja predpostavka
objektivno obstoječe normalnosti za razliko od poudarjanja raznolikosti in ali se družinske člane razume
kot v celoti samodoločujoče ali kot omejene s svojimi izkušnjami. Zagovarjam stališče, da so postmoderne
sistemske psihoterapije, utemeljene na socialnem konstrukcionizmu, naredile še en krog refleksije
(upoštevajoč širše družbene in kulturne vplive) in redefinirale psihoterapijo kot soustvarjalno dialoško
prakso, pri tem pa privzele novo vlogo kot družbeno spreminjevalna dejavnost.
Ključne besede
trije redi kibernetike, epistemologija, postmoderna, naracija, refleksija, soustvarjalna dialoška praksa
Abstract
T
The paper is a reflection upon the unfolding of systemic psychotherapies, most of all of family
psychotherapy, starting from an assumption that it is a circular evolution of ideas and practices founded on three basic sets of shifts as well as connections in the underlying epistemologies. The terminology
of cybernetics of three different orders, corresponding to the three sets of shifts and connections mentioned,
is used and applied in the context of psychotherapy, showing their consequences for therapeutic practice.
Apart from posing a basic question of the observer-therapist experiencing him- or herself as being separate
from or a part of the observed-client system, three connecting themes are addressed that help us draw both
similarities and differences between the three distinct models of systemic therapy: are the problems understood primarily as resulting from individual factors and family dynamics as opposed to societal factors;
is there an assumption of objectively existing normality as opposed to an emphasis on diversity; whether
family members are seen as entirely self-determined as opposed to constrained by their experiences. It
is argumented that the postmodern systemic therapies, founded upon social constructionism, have made
another circle of reflexivity (regarding wider societal and cultural influences) and redefined psychotherapy
as co-creative dialogical practice adopting also a new role of society-transforming activity.
Key words
three orders of cybernetics, epistemology, postmodernism, narrative, reflection, co-creative dialogical pra
tice
*Doc. dr. Lea Šugman Bohinc, univ. dipl. psihologinja, psihoterapevtka; Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani, Topniška 31, 1000 Ljubljana;
lea.bohinc@guest.arnes.si
54
LeaŠUGMAN BOHINC
Uvod
Odkar vem zase, sem vse svoje izkušnje in znanja vrednotila skoz prizmo tega, kar sem sama
prepoznala kot podobnosti in razlike v njihovih osnovnih predpostavkah, pravzaprav so me
vselej veliko bolj kot razlike zanimale in fascinirale podobnosti. Spomnim se dogodka iz časa
gimnazije, ko sem sošolcu, bodočemu fiziku, opisovala svojo sliko sveta kot sestavljenega iz
neskončnega števila majhnih delcev različnih barv in oblik, izmed katerih posameznik zazna
le nekatere in jih v skladu z družinskimi, s kulturnimi in širšimi družbenimi predpisi oblikuje
v celoto, ki sem jo metaforično poimenovala mozaik. Omenjena pravila večino ljudi uspešno
podružbijo, kar jim daje prepričljiv vtis, da živijo v istem svetu. Nekaj ljudi nima te „sreče“ in
izpadejo iz sistema socializacije – izmed neskončnega števila delcev izberejo v svoji zaznavi
malenkost drugačne (različno barvno niansirane ali oblikovane) zidake kot večina in iz njih
zgradijo nekoliko drugačen mozaik. Pogosto pristanejo na obrobju večinske družbe, velikokrat
v psihiatriji. A razlika med „nami“ in „njimi“ je v izhodišču tako majhna, le kak (ostalim
enakovreden) gradnik v sliki sveta, ki se kasneje zdi tako zelo različna. Sošolec mi je v odgovor na
moje razglabljanje prinesel časopisni izrezek s člankom fizika, ki je v znanstvenem jeziku menda
govoril zelo podobno kot jaz. Žal je bilo besedilo napisano v cirilici, časopis je bil namreč ruski,
in ga nisem nikoli prebrala. Večkrat v teku življenja sem se spomnila tega najinega pogovora
in svoje metafore mozaika, tudi ko sem se srečala s pojmom epistemologije in kibernetskim
pogledom v začetku 1990-tih let, kar je utemeljilo, povezalo in zaokrožilo vse moje dotedanje
razumevanje sebe v svetu in dogodkov ter pojavov, ki sem jih opazovala. Manj temeljito, a
vseeno izrazito in energizirajoče preokvirjanje in novo osmišljanje mojega razumevanja je
pred nekaj leti sprožilo srečanje s sinergetskim pogledom na procese samoorganiziranja in za to
potrebne okoliščine.
Več kot petnajst let pedagoških izkušenj me je vodilo k raziskovanju alternativnih metafor za
pojem epistemologija – tako študentom kot diplomiranim strokovnjakom na različnih področjih
psihosocialne podpore in pomoči se, kljub navdušenju nad vsebino, na katero cilja, ta izraz
običajno zdi tuj in nevsakdanji, abstrakten, filozofski, sploh pa malo uporaben v neposrednem
delu z ljudmi. Bolj domače se jim zdijo metafore, kot so pogled na svet, optika, očala, način
razumevanja, celo paradigma (v znanosti). Bliže jim je opredelitev, ki sem jo oblikovala, sledeč
po eni strani Batesona (1985) in po drugi von Foersterja (1990), da epistemologija kot znanost
pomeni proučevanje (vzorcev) temeljnih predpostavk, na podlagi katerih organizmi, npr. ljudje,
razvijamo in udejanjamo svoja spoznavna početja (Maturana, Varela, 1988, slovenski prevod
1998): zaznavamo, razmišljamo, razumevamo, se odločamo, čustveno odzivamo (če tudi
čustva razumemo kot konstrukte) in ravnamo. Mnogi znanstveniki so v sredini in drugi tretjini
prejšnjega stoletja eksperimentalno raziskovali omenjene temeljne predpostavke, ki jih lahko
za namen lažjega razumevanja razlikujemo kot dvoje „podstati“, biološko in, recimo ji tako,
sociopsihosocialno (materialno in formalno po Barnesu, 1994). Prva se nanaša na odločilni
vpliv biološke zgradbe čutil in živčnega sistema organizma na njegovo kognicijo. Druga
pomeni nadaljnji vpliv kompleksnih socioloških, socialnih, psiholoških idr. dejavnikov, od
jezika in kulture oz. kulturnih in ter socialnih diskurzov do nekoliko ožjih kontekstov človekove
socializacije (družina, vrstniki, izobraževalne in delovne organizacije) in posameznikove osebne
zgodovine interakcij, v kateri pomembno vlogo odigravajo mnogi psihobiosocialni dejavniki
kognicije (potrebe, težnje, namere, pretekle izkušnje, pričakovanja, izključevanje stalnic iz
neposredne zaznave, npr. na način spoznavnih slepih peg in drugih spoznavnih navad (glej
npr. Ornstein, 1972, 1973, 1991, 1997) in zaradi katerih so zaznava, mišljenje, razumevanje,
odločitev in ravnanje posameznika v konkretnih okoliščinah takšni, kot so.
Od objektivizma h konstruktivizmu in socialnemu konstrukcionizmu v sistemski psihoterapiji
55
Ko se oziram na opravljeno teoretično in empirično raziskovalno delo na področju kognicije
v času do danes, razmišljam o njem predvsem kot o razvoju idej in praks. Metaforo razvoja
idej sem prvič slišala pri Grahamu Barnesu, svojem učitelju psihoterapije, in on jo je gotovo
povzel po drugih. Zame je dobila generativen pomen, postala je prispodoba vgrajenosti oz.
vgnezdenosti ustvarjalnega razumevanja posameznika ali skupine v inovativno mišljenje
mislecev-raziskovalcev pred njim. Iz te perspektive je vsak prispevek v dolgem in razvejanem
toku idej in njihovih udejanjanj dragocen gradnik današnjega pogleda na svet, tudi če je bil
pomemben zgolj zato, da smo se ob njem spotikali, padali in znova vstajali. Seveda bi lahko
(in dolgo časa sem) kritično zavračala klasične predpostavke objektivistične epistemologije, na
katerih se je kot velika novost razsvetljenstva, dobe moderne, utemeljila znanost in sprožila
razvoj neslutenih razsežnosti (pozitivih in negativnih, gledano z današnje perspektive), kot
omejene in neustrezne za proučevanje in opisovanje kompleksnosti in netrivialnosti živih (in
neživih) sistemov. A danes raje izbiram zgodbo o linearni logiki kot nujni sestavini krožnosti, o
kibernetiki opazovanih sistemov kot podlagi za kibernetiko opazujočih sistemov, o objektivizmu
kot različici konstruktivizma in o socialnem konstrukcionizmu kot še enem redu krožnosti
konstruktivizma, o kibernetiki prvega reda kot vključeni v kibernetiko drugega reda in kibernetiki
tretjega reda kot njeni pomembno dopolnjeni in kritični refleksiji.
Kibernetski in sinergetski pogled na svet druži mnogo skupnega: v obeh primerih gre za
znanosti o vzorcih, in ko imamo v mislih človeka, zaradi lažjega razumevanja govorimo o
vzorcih mišljenja, čustvenega odzivanja, vedenja in odnosov. Kibernetika se je začela kot veda
o vzorcih, ki organizirajo fizikalne in duševne procese (Keeney, 1985), kot veda o organiziranju
in upravljanju (prek povratnih sporočil) ter komuniciranju (Wiener, 1948, 1950, 1964).
Sinergetika poudarja vzorce delovanja, ki jih sistem spontano razvije, brez ukaza, impulza od
hierarhično nadrejenega sistema, in raziskuje okoliščine, v katerih ljudje samodejno začnemo
opuščati manj uspešne načine ravnanja in razvijemo bolj uspešne odzive, ki lahko, v kolikor
se potrdi njihova preživetvena, prilagoditvena vrednost za spremenjene razmere, prerastejo v
nove prevladujoče vzorce našega mišljenja, čustvovanja, vedenja, odnosov (Schiepek s sod.,
2005). Od epistemologije oz. temeljnih spoznavnih predpostavk raziskovalca je odvisno, ali bo
razlikovanim vzorcem opazovanega sistema pripisoval realno, objektivno vrednost ali pa jih
bo razumel kot izraz svoje izbire, svoje interpretacije, svoje konstrukcije, svoje objektivizacije.
Od predmoderne k moderni in postmoderni
Za časovno opredelitev obdobij v razvoju zahodne kulture in družbe (vključujoč Evropo in
severno Ameriko) uporabljamo precej splošno sprejeto razlikovanje med predmoderno, moderno
in postmoderno. Ko govorijo o posameznih šolah mišljenja oziroma smereh na določenih
področjih ustvarjanja (filozofija, sociologija, psihologija, antropologija, literarna, likovna,
glasbena, plesna, filmska umetnost, idr.), nekateri avtorji uporabljajo izraze s končnico -izm, torej
različice modernizma in postmodernizma, in sama se pridružujem opisanemu terminološkemu
razlikovanju.
Vsebinski prehodi med časovno določno in hkrati dovolj ohlapno definiranimi obdobji zahodne
kulture so odvisni od kriterijev razlikovanja, ki jih uporabi opredeljevalec. Anderson (1995)
predlaga dva osrednja kriterija, odnos do „resnice“ in do „jaza“. Za predmoderno je značilna
tradicionalna družba, ki ji daje obeležje izkustvo, ne pa tudi koncept univerzalnosti. Ustaljen
način mišljenja oz. življenja, ki večinoma ostaja nespremenjen iz generacije v generacijo in
56
LeaŠUGMAN BOHINC
ki vzdržuje človeške skupnosti na istih geografskih območjih, prispeva k veliki homogenosti
stališč, pogledov ljudi znotraj skupnosti.
Obdobje moderne, ki ga časovno umeščamo v čas ob koncu 18. stoletja, prinese reorganizacijo
tradicionalne v industrijsko družbo, za katero je značilen koncept univerzalnosti, ne pa več njeno
izkustvo. Vojne, trgovanja, migracije, ki jih omogočijo velike razvojne spremembe, zlasti na
področju tehnologije mobilnosti (industrijska revolucija prinese parni stroj, ki radikalno spremeni
človekove možnosti potovanja), prinesejo izkušnjo kulturnega šoka, ko se ljudje prvič v zgodovini
zahodne civilizacije začno množično soočati z raznolikostjo tradicij, običajev, jezikov, načinov
razmišljanja itn. pri geografsko oddaljenih prebivalcih drugih narodnosti, veroizpovedi, „rase“
idr.. Kljub novemu izkustvu se moderni človek oklepa koncepta splošnosti, pravilnosti svojih
vrednot in pogledov, ki jim pripisuje superiorno vrednost v primerjavi s praksami, s katerimi
se srečuje zunaj domačih meja, in v imenu katere opravičuje kolonialistično (in v sodobnem
času neokolonialistično) osvajanje in „razsvetljevanje“ ter „osvobajanje“ tujih „primitivnih“,
nerazvitih skupnosti.
Postmoderno je, razumljivo, saj se dogaja zdaj in smo njegovi akterji ter opazovalci hkrati, težko
opredeliti. Ironična je že raba pojma „postmoderno“, saj, kot meni Toulmin (1985, v Anderson,
1995: 3), je paradoksalno reči, da [...”ne živimo več v modernem svetu, moderni svet je zdaj
stvar preteklosti“...] in da se postmoderno ne opredeljuje s tem, kar je, temveč s tem, kar ni več
(Toulmin, prav tam). Je situacija, v kateri se je znašel svet po zlomu „projekta razsvetljenstva“
(Harvey, 1989, v Anderson, 1995: 3-4). Postmoderna prinese izrazito izpostavljenost drugosti,
prevpraševanje koncepta univerzalnosti. Stare strategije tekmovanj, represije in spreobračanj
(npr. ameriško osvobajanje Iraka v evropskem zavezništvu) so še vedno v rabi, a se ne zdijo
več tako učinkovite in odpirajo temeljna etična vprašanja. Govorimo o času hibridov, nastalih
z združitvijo do nedavnega še nezamisljivih povezanosti ideologij, kot so tržni komunizem,
feministično krščanstvo, novodobna znanost.
Anderson (prav tam: 10-11) uporabi metaforo štirih temeljev, vogalov postmodernega sveta, ki
jih predstavljajo:
•
•
•
•
koncept sebe kot iz mnogo kulturnih idr. virov ustvarjene identitete, moralni in etični diskurz, vzpostavljen na premiku od predpostavke objektivno obstoječe
morale k morali oz. etiki, ustvarjeni v dialogu in z izbiro
,
pluralnost stilov in oblik umetnosti in kulture – praznovanje ter negovanje drugosti,različnosti
in raznolikosti, in
globalizacija – nagla izmenjava informacij in izjemna mobilnost (pa tudi globalizacija in
monopolizacija centrov moči, utemeljenih na kapitalu)
.
Postmoderna družba je torej družba raznolikosti, rasnih, verskih, spolnih, starostnih, ekonomskih
itn., različnih pogledov na svet, na resnico (različnih epistemologij) in eno od ključnih vprašanj
postaja njihovo sožitje. Tema, s katero se, čeprav v manjšem merilu, v poklicih pomoči soočamo
vsakokrat, ko se srečamo v delovni interakciji s sogovorniki, ki so se znašli v konkretni stiski
oz. težavi, vsak zaprt v svoj hermenevtični krog, in potrebujejo našo podporo. Od epistemologije
pomagajočega je odvisno, s kakšnimi teoretičnimi predpostavkami o možnih stiskah in problemih
ljudi ter njihovih vzrokih bo vstopil v delovni odnos, kako bo razumel svojo vlogo v kontekstu
pomoči, v kakšni vlogi vidi klientski sistem in njegove izkušnje, itn., in kako bo glede na našteto
ravnal pri vzpostavljanju osebnega stika ter organiziranju procesa podpore in pomoči.
Od objektivizma h konstruktivizmu in socialnemu konstrukcionizmu v sistemski psihoterapiji
57
Od objektivizma h konstruktivizmu in socialnemu konstrukcionizmu na primeru
razvoja kibernetike prvega, drugega in tretjega reda
Prvo polovico 20. stoletja zaznamuje izrazit tehnološki razvoj, še do nedavnega navidezno
oz. relativno preprosti proučevani predmeti in procesi pridobijo kompleksnost, ki je obstoječe
teorije o strukturi opazovanih pojavov ne morejo zadovoljivo pojasniti brez velikega tveganja
za poenostavitve nizke uporabne vrednosti. Kibernetski opis delovanja kompleksnih sistemov
je eden od uspešnih transdisciplinarnih odgovorov interdisciplinarne skupine znanstvenikov in
humanistov na opisane okoliščine tistega časa.
V čem so (bile) prednosti kibernetike pred večino drugih teorij (Ashby, 1961: 4)? Prvič,
kibernetika ponuja en sam besednjak in sklop konceptov, s pomočjo katerih lahko opišemo
najrazličnejše vrste sistemov. Drugič, kibernetika ponuja metodo za znanstveno obravnavo visoko
kompleksnega sistema. Kibernetika ima prednost pred drugimi znanstvenimi opisi, prav kadar
imamo opraviti s kompleksnimi sistemi. Danes bi s podobnim argumentom opisali utemeljenost
tako imenovanih kognitivnih znanosti in, širše, znanosti o kompleksnosti. V tem smislu lahko
razumemo kibernetiko kot metajezik v primerjavi z jeziki posameznih znanstvenih disciplin ali
kot transdisciplinarni model (samo)opazovanja in (samo)opisovanja v primerjavi s posameznimi
disciplinarnimi in interdisciplinarnimi modeli opazovanja in opisovanja opaženega.
Med pomembnejše prispevke zgodnjih kibernetikov lahko uvrstimo naslednje tri: • premik v proučevanju opazovanih sistemov od njihove strukture k njihovi organiziranosti,
• logično utemeljitev povratnega sporočila kot bistvene sestavine za (samo-) upravljanje z
vedenjem sistema ter
• opisovanje vzorcev obnašanja sistema s pomočjo mehanizma krožne vzročnosti in že
omenjenih povratnih zank.
Kibernetike je za razliko od večine takratnih raziskovalcev mnogo manj kot zgradba sistemov
zanimalo njihovo vedenje, točneje, vzorci njihovega delovanja. Med seboj primerljive sisteme so
opazovali skoz prizmo razlik v njihovem obnašanju (npr. razlikovanje komunikacijskih vzorcev
v primerljivih družinah Kovač in Novak?) ali pa so raziskovali spremembe organiziranosti, ki
jih v določenem času razvije isti opazovani sistem (npr. spreminjanje vzorcev komunikacije v
družini Sotlar v času od para brez otrok do para z enim majhnim in kasneje z dvema majhnima
otrokoma?).
Ljudje bolj ali manj uspešno uporabljamo pretekle rezultate svojega delovanja za njegovo
uravnavanje v sedanjosti in prihodnosti. V medosebnih interakcijah smo povezani eden z drugim
kot z nevidno elastiko, občutljivi za zelo majhne spremembe v napetosti prožnih vezi, na katere
se odzivamo, ne da bi vse svoje odgovore zavestno reflektirali. Brez upoštevanja povratnih
sporočil v sistemu delovanja parnega stroja ne bi bilo industrijske revolucije, strojni inženirji
(začenši z Jamesom Wattom, iznajditeljem parnega stroja leta 1765) so svoje poznavanje njihove
vloge učinkovito vgradili v načrt izdelave najrazličnejših izumljenih naprav na parni pogon.
Vendar so šele kibernetiki razvidno artikulirali opisani ustroj povezav v krožno logiko povratnih
informacij, na podlagi katerih sistem regulira svoje delovanje, tako kot krmar upravlja s plovbo
svoje barke1 na poti do zastavljenega cilja - naslednjega pristanišča. Vse do kibernetike nihče ni
razlikoval vzorca krožne vzročnosti, izvirajočega iz samouravnavanja prek povratnih sporočil.
Opisane sisteme s povratno zanko je ustreznejše, učinkovitejše obravnavati kot krožne, ne pa
58
LeaŠUGMAN BOHINC
kot enosmerne akcije. Drugače povedano, kadar opazimo opisano krožnost delovanja med deli
dinamičnega sistema, lahko govorimo o navzočnosti povratne zanke [feedback] (Ashby, 1961:
53). Prvi članek na temo »feedbacka« so 1943. leta objavili Wiener, Bigelow in Rosenblueth, ko
so vpeljali koncept krožne vzročnosti kot vzorec organizacije vedenja ne le strojev, temveč tudi
živih organizmov. (Šugman Bohinc, 2000)
Kibernetiki so tako namesto splošno uveljavljenega modela enosmernega vzročnega
pojasnjevanja vedenja opazovanega sistema predlagali model krožne vzročnosti kot opis,
ki ustrezneje, bolj celovito zajame kompleksnost proučevanega dogajanja. Možni način
za ponazoritev predlaganega krožnega opisa vzročnih povezav, npr. v sistemu družine, je
upoštevanje zornih kotov vseh njegovih udeležencev pri razlagi vzrokov za obstoječe stanje
oz. obnašanje družinskih članov. Kar se zdi vzrok za določeno vedenje iz točke gledanja enega
člana, je z vidika drugega posledica, in obratno. Ko posamezne vzročne opise združimo, je tako
nastala predstava o krožnem, vzajemnem vplivanju udeleženih akterjev mnogo bolj kompleksna
in plastična od enosmernih opisov njihovega vedenja.
Menim, da je ravno premik od enosmernega opisovanja vzorcev dogajanja v opazovanih
sistemih h krožnemu prvi bistveni dejavnik prehoda v razvoju kibernetskega pogleda na svet.
Dobrih dvajset let pa je moralo miniti, da so kibernetiki načelo krožnosti uporabili tudi na samih
sebi kot opazovalcih te kompleksne, dinamične krožnosti medsebojnih vplivov med deli sistema
na vedenje sistema kot celote. Vse do konca 1960-tih so zagovorniki kibernetike vztrajali pri
temeljni objektivistični predpostavki, da lahko, denimo, ustrezno izurjen znanstvenik raziskuje
proučevane sisteme neudeleženo, nepristransko, torej objektivno, opisuje njihovo delovanje
„takšno, kot je”. Vsak znak neuspešnosti doseči zapovedani položaj objektivnega opazovalca,
so razumeli kot neželeni vpliv raziskovalčeve „subjektivnosti”, ki se mu je treba za vsako ceno
izogniti, jo postaviti v „oklepaj”, pustiti pred vrati raziskovalne arene. Razumevanje, da je
tudi opazovalec zavezan tem istim „zakonitostim krožnosti”, ki so jih bili doslej pripisovali
zgolj opazovanih sistemom, je postavilo temelje za bistveno večji, na ravni znanosti prepoznan
paradigmatski premik, prehod od epistemologije objektivizma h konstruktivizmu, od stališča
opazovalčeve neudeležnosti, nevključenosti oz. ločenosti k stališču nujne udeleženosti,
vključenosti in s tem neogibno povezanimi posledicami – tudi za področje podpore in pomoči.
Dotedanji kibernetski model so označili za staro, preprosto kibernetiko, kibernetiko prvega reda
oz. kibernetiko opazovanih sistemov in ga nadgradili z radikalno novim modelom kibernetike
kibernetike, kibernetike drugega reda oz. kibernetike opazujočih sistemov. S tem so, kot danes to
razumem, vzpostavili epistemološko podlago za morebitne nove rede krožnosti. Primer refleksije
oz. nadgradnje te vrste prinaša t. i. postmoderna paradigma z ohlapno definiranimi začetki v
zadnjih desetletjih 20. stoletja, zlasti v 1990-tih (pa tudi že ob koncu 1970-tih in v 1980-tih),
nedvomno zgrajena na kognitivnem konstruktivizmu, do katerega so vodile različne razvojne
linije idej, med njimi tukaj opisani razvoj kibernetskega pogleda na svet.
Pojem postmoderne vzpostavijo gibanja v umetnosti in arhitekturi ter sodobni francoski filozofiji.
Nanaša se na družino idej v družbenih in naravoslovnih znanostih, ki jih povezuje zahteva po
prevpraševanju in kritičnosti do ustreznosti in posledic, ki jih imajo t. i. temeljna znanja, velike
teorije, ki legitimizirajo Resnico z veliko začetnico, in privilegirani diskurzi za vsakdanje
življenje ljudi (Andersonova v Anderson, Gehart, 2007: 8). Katere so osrednje predpostavke, ki
jih zaobjema krovni pojem postmoderne, poleg omenjenega skeptičnega odnosa do vednosti v
obliki metanaracij in splošnih resnic, ki jih ljudje osvojimo z življenjem v določenem družbenem
in kulturnem kontekstu? Na eni strani je to razumevanje, da naštetih velikih teorij ni mogoče
posploševati in uporabiti kar vsevprek, ne upoštevaje različnosti ljudi, kulture in situacij.
Od objektivizma h konstruktivizmu in socialnemu konstrukcionizmu v sistemski psihoterapiji
59
Omenjeno predpostavko logično dopolnjuje pripisovanje pomembnosti lokalnim znanjem,
izvedenstvom, ki so bila ustvarjena v skupnosti ljudi s prvoosebno izkušnjo in z razumevanjem
sebe in svoje situacije. Eden od novejših izrazov za opisani pojem je t. i. „tiho znanje” (glej npr.
Svetlik in Pavlin, 2004), ki po značilni zapostavljenosti v primerjavi npr. z akademskim znanjem
pridobiva na vrednosti. Gre za razumevanje znanja kot interaktivnega procesa, v katerem
svoj delež prispevajo vsi udeleženci in ki vodi k ustvarjanju enkratnih, izvirnih proizvodov,
dragocenih in uporabnih za to isto skupnost ljudi. Znanja ni mogoče „odkriti” ali ga „prenesti”
na drugega človeka. Znanje ustvarjamo z jezikom in v jeziku, zato ga razumemo kot aktivnega
in kreativnega, ne pa statičnega ali predstavljajočega nekaj, kar se nahaja v ozadju, izpod itn.
– znanje in jezik sta odnosna, ustvarjajoča (generativna) in preoblikujoča (transformativna).
Vednost, izvedenstvo, pomeni, identiteta in prihodnost so v stalnem gibanju, spreminjanju,
procesu preobrazbe (Anderson, 2007: 2, Anderson, Gehart, prav tam: 10-11).
Postmoderna paradigma se naslanja na različico konstruktivizma, ki jo je socialni psiholog
Gergen poimenoval socialni konstrukcionizem (1985, v Hoffman, 1990), ko se je naslonil na
tiste teoretike konstruktivizma, ki so, bolj kot individualno, poudarjali družbeno konstrukcijo
resničnosti. Poglejmo si, kako zagovorniki te variante konstruktivistične epistemologije (npr.
Freedman, Combs, 1996) opredeljujejo temeljne predpostavke socialnega konstrukcionizma, ki
ga mnogi avtorji povezujejo z imenom kibernetike tretjega reda:
•
•
•
•
prvič, resničnosti so družbeno (in ne zgolj individualno ter družinsko) konstruirane,
drugič, resničnosti so konstruirane s pomočjo jezika (jezik ni orodje za opisovanje resničnost,
jezik je resničnost),
tretjič,resničnosti so organizirane in se ohranjajo z naracijami (ljudje namreč organiziramo
svoje izkustvo na način zgodb), in
četrtič, ne obstajajo bistvene resnice (ni splošnih, temeljnih, globokih, velikih resnic, ki bi
veljale za vse ljudi, kontekste in kulture).
Socialni konstrukcionizem lahko opredelimo kot kritično stališče oz. metateorijo, ki proučuje,
kako se uporabljajo različne teorije, zlasti jezik, ki ga le-te ustvarjajo in uporabljajo za lastno
upravičevanje.
Med pionirji in najvidnejšimi misleci, ki so s svojimi idejami tlakovali pot, po kateri se je
razvijala na kognitivnem konstruktivizmu utemeljena postmoderna epistemologija socialnega
konstrukcionizma, so predstavniki različnih znanstvenih in humanističnih ved, naštela jih bom le
nekaj. V sociologiji sta to Berger in Luckmann (1966, slovenski prevod 1988) s svojo znamenito
tezo, da svet ni vnaprej dan, temveč aktivno ustvarjen, kar je poznano kot „družbena konstrukcija
realnosti”. Socialni psiholog Kelly, tako drugačen od sodobnikov, da desetletja ni dobil ustreznega
mesta na zemljevidu psihologije, je že v 1950-tih v odgovor na takratni prevladujoči psihološki
usmeritvi, psihoanalizo in vedenjsko psihologijo, zasnoval teorijo osebnih konstruktov in jo ob
koncu 1970-ih razvil v psihologijo osebnih konstruktov (Stojnov, 2007; za navezave na razvojni
lok hermenevtike in fenomenologije glej npr. Domenici, 2008). Konstruktivizem kognitivnih
terapevtskih pristopov se s poudarjanjem človekove zmožnosti, da aktivno konstruira pomene
s kognitivnim procesiranjem informacij, v marsičem zdi kot raziskovalno podprta različica
Kellyjeve teorije osebnih konstruktov (McLeod, 1997: 69-82).
Za socialni konstrukcionizem je izjemnega pomena filozof Foucault, po katerem osebno in
družinsko izkustvo ni razumljeno kot preprosto „subjektivno”, temveč daje velik poudarek zlasti
vlogi jezika, s katerim gradimo svoje izkušnje (Foucault, 1969, slovenski prevod 2001). Avtor
60
LeaŠUGMAN BOHINC
je opozoril na vpliv socialnega diskurza (npr. diskurz o duševnem zdravju in bolezni, spolu,
starosti, rasni, normalnosti), ki gradi samoumevnost „zdrave pameti”. Dotlej predpostavljeno
vlogo jezika kot zgolj orodja za opisovanje notranjega procesa ali zrcaljenja resnice o naravi
sveta sta problematizirala že filozofa Wittgenstein (glej npr. 1958, 1976) in za njim Rorty
(1980), ki sta jezik vsak na svoj način redefinirala kot medij konstruiranja in osmišljanja našega
sveta. Dialoški pristop k jeziku, vednosti in besedam je predlagal tudi ruski filozof Bakhin (v
Anderson, Gehart, prav tam). Kulturni antropolog Geertz (1973, v Hoffman, 1990) je prispeval
razumevanje, da sta vsako znanje oz. vsaka vednost zgolj lokalna. Na podlagi naštetih in
mnogih drugih avtorjev pomeni prehod od kibernetike drugega reda h kibernetiki tretjega reda
tudi premik od poudarjanja informacijsko zaprtih nevronskih mrež posameznika kot biološke
podlage konstruktivizma k poudarjanju družbene interpretacije in intersubjektivnega vplivanja
jezika, družine in kulture, na kar kritično opozarjajo zagovorniki socialnega konstrukcionizma
(Hoffman, prav tam).
K prehodu od kognitivnega konstruktivizma k socialnemu konstrukcionizmu je pomembno
prispevala feministična perspektiva. Z zahtevo po zavezanosti k enakosti v terapiji se je zavzemala
za demistificiran in razviden proces terapevtske pomoči, za demistificiranega pomagajočega, za
krepitev klientovih pravic v kontekstu terapije, za klienta kot izvedenca za svoje življenje, za čim
manjšo rabo moči terapevta, za enako vrednost pomagajočega in njegovega sogovornika, za zgolj
začasne neenakosti v moči. Predstavnice feministične perspektive so zagovarjale zavezanost
prinašanju družbenega konteksta v kontekst pomoči (takšno je bilo npr. delo z izkušnjami žensk
glede spolnih idr. družbenih neenakosti) in zavezanost prerazporeditvi moči v družbi z vizijo
doseganja politične, ekonomske in socialne enakosti med spoloma (Dallos, Urry, 1999, glej npr.
Luepnitz, 1988).
Primerjava epistemoloških predpostavk in praktičnih posledic treh redov
kibernetike v pristopih sistemske psihoterapije
Paradigmatski premik od kibernetike prvega reda h kibernetiki drugega in tretjega reda
označuje vrsta prehodov, ki sem jih doslej opredelila precej abstraktno, zdaj pa bi jim želela
dati malo več konkretne vsebine, jih umestiti v kontekst psihoterapije. Med kriteriji, po katerih
lahko razlikujemo na različnih temeljnih predpostavkah zasnovane modele sistemske (zlasti
družinske) psihoterapije, je po mojem mnenju osrednji eden: ali se kot opazovalci-psihoterapevti
doživljamo ločene od ali del opazovanega - klientskega sistema? Na podlagi svojega odgovora
na to osnovno vprašanje si lahko vsakdo uredi konceptualno, metodično in metodološko
raznolikost psihoterapevtskih pristopov, tako da jih razvrsti v eno ali drugo, objektivistično ali
konstruktivistično (in konstrukcionistično), epistemološko utemeljeno kategorijo.
Od tega abstraktnega kriterija dalje lahko kot uporabne razlikovalne ključe izberemo vrsto
postavk oz. vprašanj. Dallos in Urryjeva (1999) predlagata naslednje tri, ki jih sama takole
interpretiram:
•
•
•
ali se težave razumejo predvsem kot rezultat individualnih dejavnikov in družinske dinamike
ali predvsem družbenih vplivov, ali obstaja predpostavka objektivno obstoječih, splošnih standardov normalnosti za razliko
od poudarjanja in praznovanja raznolikosti in
ali se družinske člane razume kot samodoločujoče v smislu, da je vsakposameznik v celoti
Od objektivizma h konstruktivizmu in socialnemu konstrukcionizmu v sistemski psihoterapiji
61
odgovoren za svojo konstrukcijo resničnosti, ali kot omejene s svojimi izkušnjami, npr.
odraščanja v določenem kulturnem in socialnem kontekstu.
Svojo primerjavo obstoječih terapevtskih pristopov lahko organiziramo glede na številne
razlikovalne teme, kot so teoretske predpostavke in povezave, iz katerih izhaja določeni model
pomoči, pogled na probleme in patologijo, vloga terapevta, pogled na posameznika in njegove
individualne izkušnje, ideje o naravi odnosov v družini, razvoj in (naravna in terapevtska)
sprememba ter moralne (etične) in politične implikacije (Dallos, Urry, prav tam).
Kot rečeno, gre pri paradigmatskem premiku od kibernetike prvega h kibernetiki drugega reda za
prehod od epistemologije objektivizma - na način zelo mehanicističnega razumevanja sistemske
teorije, izrazito poenostavljene in popredmetene uporabe metafor (npr. sistema, vzorcev
vedenja, vlog, pravil, teh ali onih mehanizmov) - h konstruktivizmu. Bolj konkretno, gre za
premik v razumevanju terapevtove vloge od naloge opazovati objektivno obstoječe vzorce (npr.
razmišljanja, komunikacije oz. vedenja, čustvenega odzivanja, odnosov družinskih članov) in
postopoma narisati zemljevid aktualnih družinskih vzorcev, k nalogi opazovati, kako to, kar
terapevt in ostali udeleženci terapije razlikujejo kot vzorce, oblikujejo pomeni - prepričanja,
razlage, zgodbe družinskih članov.
Veliko spremembo prinese tudi nadomeščanje razmeroma šibkega prepoznavanja nekaterih
povezav med posameznikovim doživljanjem in kulturo (zgolj kot obstoječe kulturne norme
in vrednote) z razumevanjem individualno in družinsko konstruiranih norm in vrednot. Zgodi
se premik od normativnih predpostavk k poudarjanju posebnosti (idiosinkratičnosti) ter
subjektivnosti posameznikovega in družinskega življenja. Glede slednjega lahko s položaja
socialnega konstrukcionizma ocenjujemo, da gre pri zgodnjem, kognitivnem konstruktivizmu,
podobno kot v humanistični psihologiji, za naiven, utopičen, „nerealističen” pogled na zmožnosti
posameznika in družine, da razvije spremembe zgolj z rekonstrukcijo svojega pogleda na svet,
saj še ni refleksije o strukturnih dejavnikih, kot so npr. revščina, nezaposlenost ali izobrazba,
in ideoloških dejavnikih, kakršni so dominantni kulturni diskurzi (Dallos, Urry, prav tam).
Prav ta značilna drža konstruktivizma me je vselej begala pri njenih zagovornikih, saj nisem
mogla pristati za pojmovanje, da je „vsakdo v celoti odgovoren za svoj svet“, točneje, za svojo
konstrukcijo sveta. Najbrž so temu mojemu nasprotovanju botrovale izkušnje neposrednega dela
z ljudmi, ki so se znašli v psihosocialni stiski, dostikrat povezani z nespodbudnimi družbenimi in
kulturnimi okoliščinami njihovega življenja, in pa kontekst socialnega dela, v katerem delujem
zdaj že dolgo vrsto let in ki me je naredil občutljivo za vplive širšega socialnega okolja na
individualno in družinsko konstruiranje resničnosti.
Do premikov pride tudi v pojmovanju problemov, s katerimi se sooča klientski sistem. Na
mesto preprostega funkcionalističnega pogleda, da znaki težav, „simptomi“, služijo nekim
skritim namenom oz. funkciji, stopi pojmovanje nastanka problemov glede na način punktuacije
(poudarjanja, razlikovanja in smiselnega povezovanja) dogodkov s strani posameznega člana
ali družine kot celote. In če so zgodnji, na objektivizem kibernetike prvega reda oprti sistemski
terapevti predpostavljali, da imajo problemi njihovih klientov objektivni status, potem so v
nadaljevanju razvoja sistemskih pristopov oblikovali pojmovanje, da ravno razumevanje nečesa
kot problema generira problem (glej npr. Barnes, 2001, 2002, ali Šugman Bohinc, 2005).
Kibernetika drugega reda za razliko od kibernetike prvega reda poudarja refleksijo: pomagajoči
strokovnjak in supervizijski tim oblikujeta ideje o družinski dinamiki kot „delovne hipoteze”, ki
jih nenehno reflektirata in preverjata, saj se zavedata svoje neogibne, pristranske udeleženosti v
klientskem sistemu in svojih opažanj ne zamenjujeta za objektivno danost.
62
LeaŠUGMAN BOHINC
Sistemskim terapevtom, ki uporabljajo optiki kibernetike drugega in tretjega reda, je skupno
razumevanje osrednje vloge pomenov za družinsko dinamiko in izkušnje, vendar so, kar sem
že omenila, pri kibernetiki drugega reda pomeni, ki oblikujejo interakcije, razumljeni kot
individualni in idiosinkratični (ter omejeni na biološki organizem in njegov živčni sistem), pri
kibernetiki tretjega reda pa avtorji predpostavljajo, da pomene oblikujejo kulturni konteksti, v
katere so posamezniki in družine vgrajeni, kar pojasnjuje, zakaj imamo ljudje toliko skupnega
v doživljanju, izkušanju sveta. Gergen in Gergen (2006) to razlagata kot prehod od pojma
duševnih procesov (individualizem) k odnosnim procesom (relacionizem). Odnosna perspektiva
zagovarja upoštevanje skupnega življenja z drugimi ljudmi, ne pa življenja, ki je od drugih ločeno
ali nasprotujoče, in zagovorniki socialnega konstrukcionizma predpostavljajo generativno moč
odnosov, prek katerih ustvarjamo svojo razumsko in čustveno stvarnost.
Obema modeloma je skupno tudi razumevanje, da ne moremo spoznati „sveta tam zunaj”,
vendar socialni konstrukcionizem predpostavlja in poudarja, da je svet kljub temu zelo
„resničen”, tako v strukturah kot dejanjih in v skupnih sistemih pomenov ter prevladujočih
diskurzih (Dallos, Urry, prav tam). Konstruktivistična predpostavka informacijsko zaprtih
živčnih sistemov, ki lahko le posredno vplivajo eden na drugega, je izpodbila dotlej uveljavljeno
pojmovanje, da gre pri terapiji za dajanje navodil, interveniranje ali za manipuliranje ene osebe
z drugo, da je torej mogoče spremeniti drugega oz. njegove vzorce delovanja. Ta nedvomno
izjemni prispevek (zlasti avtorjev teorije autopoiesis, Maturana in Varela, glej npr. 1998) je
predstavo človeka omejil na biološko ločeno in nepropustno komoro, medtem ko so socialni
konstrukcionisti poudarili neskončni razvoj pomenov, ki se porajajo v medosebnih interakcijah,
pomenov, ki niso vezani na posameznikov biološki organizem, niso ujeti v njegove možgane in
potemtakem niso nujno omejeni na konstruktivistično predstavo posameznikove kognicije oz.
njegovega duha. Nasprotno, razvoj konceptov je proces družbenega izvora, kar Gergen označi za
[...“prehod od izkustvene k socialni epistemologiji”...] (1985, v Hoffman, prav tam: 2). Namesto
konstruktivističnega pojmovanja individualnega avtorstva predlaga socialni konstrukcionizem
razumevanje večkratnega oz. pluralnega avtorstva. V kolikor je še govora o duhu oz. umu, je
ta razumljen kot odnosne, razvoj pomenov pa diskurzivne narave (Anderson, Gehart, prav tam:
12).
Pojmi kibernetike drugega reda so prostorske metafore, kot npr. „homeostaza”, „krožnost” in
„autopoiesis”, ki pojasnjujejo, kako lahko entiteta ostaja enaka, „kot brezčasni krogi”. Časovne
analogije kibernetike tretjega reda, kot npr. „naracija”, „zgodovina” in „tok”, pa predpostavljajo,
da so entitete v stalnem procesu spreminjanja, „kot reke, ki tečejo v času” (Hoffman, prav tam:
2).
Govorimo lahko o vsaj dveh različnih vidikih socialnega konstrukcionizma, in sicer:
• prvič, da smo ljudje oblikovani v procesih ponotranjanja dominantnih diskurzov, povezanih
s strukturami moči, in
• drugič, da se diskurzi reproducirajo, spreminjajo in vplivajo na lokalne vsakdanje interakcije
in konverzacije.
Socialni konstrukcionizem tako izhaja iz predpostavke, da družinsko življenje oblikujejo
strukturni in ideološki dejavniki, povezani z močjo in neenakostjo. (Dallos, Urry, prav tam)
Ko v postmoderni govorimo o diskurzih, sledimo Foucaultovi3 opredelitvi aktualnih besednih
konverzacij (izraženih z govorom ali pisno) v družbi, ki vzpostavljajo naše pojmovanje norosti,
normalne seksualnosti, nadzorovanja in kaznovanja idr. konceptov, ki pomembno določajo
Od objektivizma h konstruktivizmu in socialnemu konstrukcionizmu v sistemski psihoterapiji
63
naše doživljanje in obnašanje. Dominantni diskurzi oz. metanaracije, ki jih ustvarjajo družbeno
najmočnejše skupine ljudi, vplivajo na lokalne jezike, znanja, a velja tudi obratno, spremembe v
konverzaciji na ravni lokalnih vednostih postopoma lahko preobrazijo tudi dotlej prevladujoče
načine govora v družbi. Diskurzi so tako razumljeni bolj kot „spreminjajoči se valovi” in ne
„objektivne entitete”(Freedman, Combs, 1996: 90-93) Menim, da psihoterapija šele skoz ravnokar
opisani vidik socialnega konstrukcionizma pridobi tudi potencialno družbeno spreminjevalno
vlogo, ko terapevt v dialogu s klienti ustvarja okoliščine za kritično prevpraševanje in preverjanje
tistih njihovih (skoz ponotranjene javne diskurze) konstruiranih vrednot in stališč, ki so jih
posvojili do te mere, da jih imajo za samoumevne in zdravorazumske, čeprav jim povzročajo
hude psihosocialne stiske, jih postavljajo v položaj stigmatiziranih, diskriminiranih ali kako
drugače zatiranih. Terapevt se pridružuje uporu klientskih sistemov zoper zatiralne prakse in
kulture (White, Epston, 1990) in s svojo aktivno podporno držo partnerjem v delovnem odnosu
prispeva k njihovi socialni krepitvi in, vsaj posredno, k spremembi in ukinitvi izključevalnih,
patologizirajočih javnih diskurzov.
Položaj „nevtralnosti” pomagajočega strokovnjaka, ki je veljal za ključni kriterij znanstvenega
raziskovanja v objektivizmu kibernetike prvega reda, do določene mere pa ga lahko najdemo
tudi pri predstavnikih konstruktivizma kibernetike drugega reda (po mojem je tak današnji zgled
popularna metoda mediacije, katere avtorji vztrajajo pri predpostavki mediatorjeve „nevtralne”
vloge), se zdi v socialnem konstrukcionizmu kibernetike tretjega reda bolj kot cilj, za katerega
si je treba prizadevati, a ga nikoli ni mogoče v celoti doseči: pomagajoči ne more biti nevtralen,
tudi njegov morebitni molk, npr. glede spolne ali rasne diskriminacije, je sporočilen.
Udejanjanje stališča in z njim povezane etike udeleženosti ustvari odnosni kontekst dialoške
prakse, kjer je vsak udeleženec povabljen, da izrazi in se sliši ter upošteva njegov glas, da
sprejme dogovor o partnerski vlogi v delovnem odnosu in zanj organiziranem delovnem projektu
pomoči (Čačinovič Vogrinčič, 2002, Čačinovič Vogrinčič s sod., 2005), v katerem prevzame
svoj delež odgovornosti za soustvarjene odločitve oz. rešitve. Tako vzpostavljena terapevtska
dialoška praksa prinaša številne pomembne posledice, npr. drugačno porazdelitev moči med
partnerji, redefinicijo njihovega izvedenstva (klient je, kot vsakdo, največji izvedenec za svoje
življenjske izkušnje, za svoje doživljanje, terapevt je izvedenec za organizacijo konteksta
pomoči in za proces soustvarjanja želenih razpletov na način dialoga). Terapevtski jezik se
osvobodi (velikih, splošnih, objektiviziranih) teoretskih, diagnostičnih kategorij (osebnosti,
patologije, funkcionalnosti idr.). Spremeni se način razgovora v kontekstu psihoterapije (glej
npr. Barnes, 2002, 2008, ali Šugman Bohinc s sod., 2007), predmet psihoterapije kot dialoške
prakse je konverzacija z značilno hermenevtično metodo kot procesom, v katerem sogovorniki
interpretirajo interpretacije drugega na način, ki vodi k bogatitvi osebnega razumevanja vsakega
partnerja in razvoju novih skupnih razumevanj oz. sporazumov, dogovorov, ne da bi se pri tem
zabrisala interpretativna različnost in enkratnost sogovornikov. Terapevt reflektira in upošteva
ekološke posledice soustvarjenih sprememb, njihovih vplivov na širše okolje, katerega del je
klientski sistem. Kljub izjemno dragocenemu prispevku, ki ga prinašata v kontekst pomoči, pa
stališče in etika udeleženosti ne moreta povsem preseči ali ukiniti neenakovrednih odnosov moči
med udeleženci, predvsem ne tistih hierarhičnih razmerij, s katerimi ljudje že vstopijo v delovni
odnos (npr. glede na spol, starost, izobrazbo, socialnoekonomski položaj, etničnost, barvo
kože, spolno usmerjenost idr.) in ki je pod močnim vplivom dejavnikov širšega družbenega
in kulturnega okolja. Menim, da je ena od pomembnih nalog pomagajočih strokovnjakov v
postmoderni ne le raziskovati načine, kako obstoječa neenaka razmerja moči dekonstruirati
in narediti bolj enakovredna, temveč tudi kako tista, na katera nimamo neposrednega vpliva,
reflektirati in jih uporabiti kot potencialno perspektivo za prispevanje h krepitvi moči vseh
64
LeaŠUGMAN BOHINC
udeležencev delovnega odnosa.
Če so si sistemski predstavniki kibernetike prvega reda v sredini prejšnjega stoletja prizadevali
narediti zemljevid tega, kar kot pomagajoči (od zunaj) razlikujemo kot temeljne vzorce ali procese
v paru ali družini, in so kibernetiki drugega reda poskušali raziskati resničnost para, družine –
torej njihova prepričanja, razlage problemov, pričakovanj glede odnosov, pogledov na drugega in
njegovo vlogo, potem lahko rečemo, da si sistemski avtorji kot zagovorniki kibernetike tretjega
reda prizadevajo individualne in družinske procese, vzorce prepričanj in porajajoči se terapevtski
odnos razumeti skoz prizmo širših kulturnih vprašanj. Ta lahko vključujejo prevpraševanje
skupnih predpostavk o duševnem zdravju, spolnih pričakovanjih, zgodovinskih spremembah in
predstavah glede družinskega življenja, rasna in razredna vprašanja (Dallos, Urry, prav tam).
In če so sistemski pomagajoči strokovnjaki po modelu kibernetike prvega reda predvsem
analizirali splošne zunanje dejavnike, kot so npr. prehodi v življenjskem ciklu, družinske mreže,
zahteve v službi idr., sistemski terapevti po modelu kibernetike drugega reda pa poskušali
reflektirati svoje lastne zaznave in predsodke ter ustvarjene odnose med udeleženci v reševanju
problema, potem si sistemski predstavniki kibernetike tretjega reda na področju terapevtske
pomoči prizadevajo zavedati se stopnje, do katere naše lastne tipične predpostavke srednjega
razreda oblikujejo naš pogled na posameznika, družino in naše interakcije z njima.
Primerjamo lahko tudi razumevanje same opredelitve terapevtske pomoči. V sistemskih (seveda
tudi v razvojno starejših psihodinamičnih) pristopih, utemeljenih na objektivizmu kibernetike
prvega reda, gre za poskus spremeniti vzorce, ki vzdržujejo problem. Pristopi pomoči, ki se opirajo
na kognitivni konstruktivizem kibernetike drugega reda, poudarjajo sodelovalno soustvarjanje
pomenov. Pristopi pomoči, ki izhajajo iz socialnega konstrukcionizma kibernetike tretjega
reda, pa predpostavljajo, da jezik vsebuje gradivo, zidake, iz katerih posamezniki in družine
konstruirajo svoje izkušnje na način zgodbe - smo „zgodbe pripovedujoče živali“ (MacIntyre,
1981, v McLeod, 1997). Kontekst pomoči je razgovor med novo zgodbo soustvarjajočimi
sogovorniki, je ponovno pisanje (reavtoriziranje) zgodbe v procesu dialoga, kjer se namesto
prvotne, s problemi nasičene zgodbe začne porajati nova, alternativna, bolj zaželena zgodba
(White, Epston, 1990). Kjer se iz notranjih monologov oz. dialogov, v katerih smo obtičali,
premikamo v osvobajajoče naracije, na neoznačeno ozemlje doslej neizrečenega, neubesedenega
(Anderson, Goolishian, 1994, Andersen, 1991, 1994, Anderson, Gehart, 2007). Kjer namesto
reševanja problemov skupaj oblikujemo rešitve, tako da soustvarjamo okoliščine, ki na naše
sogovornike delujejo tako energizirajoče, motivirajoče, da začno spontano opuščati vzorce
delovanja, ki so jih opredelili kot problemske, in namesto njih razvijejo alternativne načine
razmišljanja, čustvovanja in vedenja v smeri želenih terapevtskih izidov (glej Schiepek s sod.,
2005). Kjer vzajemno krepimo občutek smiselnosti prizadevanja za želeno spremembo in se
opiramo na vire moči (npr. na izjeme) naših partnerjev (Shazer, 1991, 1994) v izvirnih delovnih
projektih pomoči (Čačinovič Vogrinčič s sod., 2005).
Zaključek
Tako, svojo zgodbo o razvoju sistemske psihoterapije skoz tri poglavja njene dosedanje zgodovine
na prehodu iz moderne v postmoderno sem pripeljala do konca. V svoji pripovedi sem sledila
metafori o razvoju sistemskih idej in praks kot soodvisnih in vgnezdenih enih v druge. Za svoj
opis sem uporabila pojem epistemologije kot znanstvenega proučevanja bioloških, psiholoških,
Od objektivizma h konstruktivizmu in socialnemu konstrukcionizmu v sistemski psihoterapiji
65
socialnih in socioloških predpostavk, na podlagi katerih ljudje zaznavamo, razmišljamo,
razumevamo, čustvujemo, se odločamo in delujemo. Primerjala sem prehode med vzorci
epistemoloških predpostavk v razvoju kibernetskega pogleda na svet, tako da sem govorila o
kibernetiki prvega, drugega in tretjega reda, in za kontekst sistemske, zlasti družinske terapije
navedla in komentirala mnoge posledice teh premikov za terapevtsko prakso. Največ pozornosti
sem posvetila postmodernim sistemskim pristopom, ki se naslanjajo na različico konstruktivizma,
imenovano socialni konstrukcionizem. Zagovarjala sem stališče, da z njim psihoterapija bolj kot
kdaj prej v svoji kratki preteklosti prevzema svoj delež odgovornosti ne le za individualne in
družinske, temveč tudi za socialne spremembe v smeri manjših (ekonomskih, pravnih, spolnih
idr.) neenakosti in večje izbire posameznika pri konstruiranju osebne in družbene resničnosti.
Svoje potovanje sem sklenila z opredelitvijo konstruktivistične in konstrukcionistične
psihoterapije kot dialoške prakse, v kateri se lahko izrazi, je slišan in upoštevan glas vsakega
udeleženca in kjer sodelujemo kot delovni partnerji in soavtorji v procesu soustvarjanja nove,
alternativne, inovativne, bolj zaželene zgodbe.
Opombe
1) Kibernetika iz gr. kybernētikē (tekhnē), t.j. vede o krmarjenju, izpeljanke iz gr. kybernáō, t.j.
krmarim. Glej tudi guverner iz frc. gouverneur, t.j. guverner, vladarjev namestnik, izpeljano iz
frc. gouverner, t.j. vladati, upravljati in voditi, krmariti, iz lat. gubernāre, t.j. krmariti, upravljati,
vladati, izposojeno iz gr. kybernáō, t.j. krmarim. (Snoj, 1997: 228, 163)
2) Za študij Foucaulta glej npr. 1961, slovenski prevod 1998, 1969, slovenski prevod 2001, 1971,
nov slovenski prevod 2008, 1975, popravljen slovenski prevod 2004, 1983, slovenski prevod 2009.
Literatura
Andersen, T. (1987). The Reflecting Team: Dialogue and Meta-Dialogue in Clinical Work. Family Process. 26: 415-428.
Andersen, T. (1994). Reflections on Reflecting with Families. V: Sh. McNamee, K. J. Gergen
(ur.). Therapy as Social Construction. London, New Delhi: Sage Publications. 54-68. (izv. 1992)
Anderson, W. T. (ur.) (1995). The Truth About the Truth. De-Confusing and Re-Constructing the
Postmodern World. New York: G. P. Putnam's Sons.
Anderson, W. T. (1995). Four Different Ways to Be Absolutely Right. V: W. T. Anderson (ur.).
The Truth About the Truth. De-Confusing and Re-Constructing the Postmodern World. New
York: G. P. Putnam's Sons, 110-116.
Anderson, H., Gehart, D. (ur.) (2007). Collaborative Therapy. Relationships and Conversations
that make a Difference. New York, London: Routledge.
Anderson, H., Goolishian, H. (1994). The Client is the Expert: a Not-Knowing Approach to Therapy. V: Sh. McNamee, K. J. Gergen (ur.). Therapy as Social Construction. London, New Delhi:
Sage Publications. 25-39. (izv. 1992)
Ashby, R. (1961). An Introduction to Cybernetics. London: Chapman and Hall Ltd. (izv. 1956).
Barnes, G. (1994). Justice, Love and Wisdom. Linking Psychotherapy to Second-Order Cybernetics. Zagreb: Medicinska naklada.
Barnes, G. (2001). Voices of Sanity in the Conversations of Psychotherapy. Hypnos. 26, 4: 174185.
Barnes, G. (2002). Psychopathology of Psychotherapy. A Cybernetic Study of Theory. Doktorska
disertacija. Melbourne: RMIT University.
66
LeaŠUGMAN BOHINC
Barnes, G. (2008). An Introduction to Dialogotherapy. Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo 2, 3-4: 25-59.
Bateson, G. (1985). Mind and Nature. A necessary unity. London: Fontana Paperbacks (izv.
1979).
Berger, P., Luckmann, T. (1988). Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Čačinovič Vogrinčič, G. (2002). Koncept delovnega odnosa v socialnem delu. Socialno delo, 41,
2: 91-96.
Čačinovič Vogrinčič, G., Kobal, L., Mešl, N., Možina, M. (2005). Vzpostavljanje delovnega
odnosa in osebnega stika. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Dallos, R., Urry, A. (1999). Abandoning our parents and grandparents: does social construction
mean the end of systemic therapy? Journal of Family Therapy. 21: 161-86.
Domenici, D. J. (2008). Implications of hermeneutic constructivism for personal construct theory: imaginally construing the nonhuman world. Journal of Constructivist Psychology. 21: 25-42.
Foerster, H. von (1990). Understanding Understanding. Methodologia (Thought Language Models). IV, 7: 7-22.
Foucault, M. (1998). Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: *cf. (izv. 1961)
Foucault, M. (2001). Arheologija vednosti. Ljubljana: Studia humanitatis. (izv. 1969)
Foucault, M. (2004). Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Ljubljana: Krtina. (izv.
1975)
Foucault, M. (2008). Vednost – oblast – subjekt. Ljubljana: Krtina. (izv. 1971)
Foucault, M. (2009). Neustrašni govor. Ljubljana: Sophia. (izv. 1983)
Gergen, K., Gergen, M. (2006). Socijalna konstrukcija. Ulazak u dijalog. Beograd: Zepter BookWorld.
Hoffman, L. (1990). Constructing Realities: The Art of Lenses. Family Process. 29: 1-12.
Keeney, B. P. (1985). Aesthetics of Change. New York, London: The Guilford Press.
Luepnitz, D.. (1988). The family interpreted. New York: Basic Books.
Maturana, R. D., Varela, F. J. (1998). Drevo spoznanja. Ljubljana: Studia humanitatis.
McLeod, J. (1997). Narrative in Psychotherapy. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage.
Ornstein, R. E. (ur.) (1973). The Nature of Human Consciousness. San Francisco: W. H Freeman
and Co.
Ornstein, R. (1977). The Psychology of Consciousness. New York: Hartcourt Brace Jovanovich,
Inc.
Ornstein, R. (1991). Evolution of Consciousness. Of Darwin, Freud, and Cranial Fire: The Origins of the Way We Think. New York, London: A Touchstone Book, Simon & Schuster.
Ornstein, R. (1997). The Right Mind. Making Sense of the Hemispheres. San Diego, New York,
London: A Harvest Book, Harcourt Brace & Company.
Rorty, R. (1980). Philosophy and the Mirror of Nature. New Jersey: Princeton University Press.
Schiepek, G., Ludwig-Becker, F., Helde, A., Jagfeld, F., Petzold, E.R., Kröger, F. (2005). Sinergetika za prakso: terapija kot spodbujanje samoorganizirajočih procesov. V: J. Bohak, M.
Možina (ur.). Četrti študijski dnevi Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, Rogla. Zbornik
prispevkov. 25-33.
Shazer, S. de (1991). Putting Difference to Work. New York, London: W. W. Norton & Company.
Shazer, S. de (1994). Words Were Originally Magic. New York, London: W. W. Norton & Company, Inc.
Snoj, M. (1997). Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Stojnov, D. (2007). Psihologija ličnih konstrukata. Novi Sad: Psihopolis institut.
Svetlik, I., Pavlin, S., (2004). Izobraževanje in raziskovanje za družbo znanja. V: Z. Mlinar (ur.).
Demokratizacija, profesionalizacija in odpiranje v svet. Teorija in praksa. 41, 1/2. Ljubljana:
Od objektivizma h konstruktivizmu in socialnemu konstrukcionizmu v sistemski psihoterapiji
67
Fakulteta za družbene vede, 2004, str. 199-211
Šugman Bohinc, L. (2000). Kibernetika spremembe in stabilnosti v kontekstu svetovalnega in
terapevtskega dela s klientskim sistemom. Psihološka obzorja. 9, 2: 87-101.
Šugman Bohinc, L. (2003). Pripovedovanje zgodb v socialnem svetovanju in psihoterapiji. Socialno delo. 42, 6: 377-383.
Šugman Bohinc, L. (2005). Epistemologija podpore in pomoči. Časopis za kritiko znanosti. 33,
221: 167-181.
Šugman Bohinc, L., Rapoša Tajnšek, P., Škerjanc, J. (2007). Življenjski svet uporabnika. Raziskovanje, ocenjevanje in načrtovanje uporabe virov za doseganje želenih razpletov. Zbirka Katalog. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani.
White, M., Epston, D. (1990). Narrative Means to Therapeutic Ends. New York, London: W. W.
Norton & Company.
Wiener, N. (1964). Kibernetika i društvo. Beograd: Nolit.
Wiener, N. (1965). Cybernetics: or Control and Communication in the Animal and the Machine.
Cambridge, Massachusetts: The M.I.T. Press. (izv. 1948)
Wittgenstein, L. (1976). Logično filozofski traktat. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Wittgenstein, L. (1958). Philosophical Investigations. New Jersey: Prentice Hall. (izv. 1953)
68
Kairos 4/1-2/2010
Znanstveni prispevki
69
MiranMOŽINA*
O psihoterapevtovi gotovosti v negotovost,
dvojni vezi in paradoksih
About Psychotherapist’s Certainty to Uncertainty,
Double Bind and Paradoxes
Povzetek
O
pisujem proces spremembe psihoterapevtove epistemologije v smeri gotovosti v negotovost. Prikažem
nekaj svojih psihiatričnih in psihoterapevtskih izkušenj, skozi katere sem se premaknil in se še
premikam k večji prožnosti, modrosti in eleganci oz. estetiki spreminjanja. Odkrivanje dragocenosti zmede,
negotovosti, da ni trdne podlage, na kateri bi lahko obstal in da v neposrednem doživljanju ni jaza, so
nekateri od korakov v smeri nove epistemologije in ekologije duha. Svoj primer psihoterapevtskega dela z
družino sem uporabil kot metaforo za raziskovanje negotovosti in epistemološke zmede, ki jo vsi doživljamo
v večji ali manjši meri, še posebno, kadar srečamo shizofrenika, mistika ali pesnika. Pri tem raziskovanju
nam lahko pomaga teorija dvojne vezi z opisom paradoksov v komunikaciji. Pacienti so večkrat bolj prožni
od terapevtov in predstavljajo ploden izziv za terapevtovo epistemološko evolucijo. Nov tip terapevta s
pozitivnim odnosom do negotovosti odprto čaka na nepričakovano in raznoliko odgovarja na enkratnost
pacienta in terapevtskega konteksta.
Ključne besede
konstruktivizem, objektivizem, epistemologija, sistemska psihoterapija, psihiatrija, ekologija duha
Abstract
T
he process of change of psychotherapist’s epistemology in the direction of certainty to uncertainty
is described. The author presents some of his psychiatric and psychotherapeutic experiences which
enable the progression towards greater flexibility, wisdom and elegance or aesthetics of change. The
discovery of value of confusion, uncertainty, groundlessness and selflessness are some of the steps to a
new epistemology and ecology of mind. I am using the psychotherapeutic case as a metaphor for the
research of uncertainty and epistemological confusion that we are all sharing especially when we meet with
the schizophrenic, the mystic or the poet. The double bind theory with its description of paradoxes in the
communication can help us in this research. Patients are many times more flexible than the therapists and
present a fruitful challenge for the therapist's epistemological evolution. The new kind of therapist with
his or her positive attitude towards uncertainty awaits in an open way the unexpected and responds in with
variety to the uniqueness of the patient and the therapeutic context.
Key words
constructivism, objectivism, epistemology, systemic psychotherapy, psychiatry, ecology of mind
Mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater, psihoterapevt, Slovenski inštitut za psihoterapijo, Trg MDB
miran.mozina@guest.arnes.si, tel.: 041 748 812
5, 1000 Ljubljana,
70
MiranMOŽINA
Uvod
Osnova tega članka je bila ideja, da prevedem svoj članek, ki je izšel v angleščini v zborniku
konference Kognitivna znanost, ki je bila oktobra 1998 na Inštitutu Jožefa Štefana v Ljubljani
(Možina, 1998). Kot vedno se je pokazalo, da je bila začetna ideja veliko bolj preprosta od
razvoja dogodkov v nadaljevanju. Za kratko človeško življenje je dobro desetletje pomembna
razdalja in od leta 1998 sem se naučil marsikaj novega in se osebno ter strokovno precej spremenil. Tako se je prevajanje prelevilo v pisanje novega članka. Edini del, ki je ostal praktično
nespremenjen, je prikaz primera. Ko sem prevajal ta del, sem bil presenečen, kako me je znova
potegnil vase. Izgubil sem distanco, ponovno zaplaval v podoživljanje, kot bi se znova umil in
osvežil v studencu žive vode. Začutil sem neko celostnost in lepoto, podobno kot ko me nagovori
dobra pesem. Ko ostanem brez besed, v tišini, za hip v stiku z neko širšo zavestjo, ko za trenutek
potihne brnenje jaza.
Pri prevajanju teoretičnega dela, interpretacij primera in opisa svojega procesa učenja, ki me je v
osemdesetih in devetdesetih vodil od nihanja med gotovostjo in negotovostjo v vlogi psihiatra do
trenutkov, ko sem v vlogi psihoterapevta prihajal v stik z gotovostjo v negotovost, pa sem marsikaj dopolnil in spremenil. Pri tem sem začutil veliko zadovoljstva in veselja, pa tudi ponosa nad
prehojeno potjo in nad bero učenja, ki sem jo ob stiku z razliko, kako sem razmišljal in doživljal
leta 1998 in danes, jasneje ozavestil. Moj novi sotrpin v vlogi urednika, Bojan Varjačić Rajko, je
na svoj jedrnat način komentiral, potem ko je prebral članek: Človek rabi za negovanje gotovosti
v negotovosti kar nekaj kilometrov.
Negotovost in konstruktivizem
S konstruktivizmom sem se srečal v drugi polovici osemdesetih let v svoji prvi psihoterapevtski
edukaciji iz kibernetike psihoterapije (Možina, 1993), ki jo je vodil Graham Barnes (1993).
Med drugim je poudaril kibernetiko drugega reda (von Foerster, 1990, 1991, 2009), novo epistemologijo Gregoryja Batesona (1972, 1979) in nevrofilozofijo Maturane in Varele (1998) kot
pomembne izvore konstruktivizma. Kot paradigmatski primer psihoterapevtske prakse, ki nam
lahko služi kot navdih za zahteven prehod od objektivizma h konstruktivizmu, pa je izbral opus
Miltona H. Ericksona (Erickson, Rossi in Rossi, 1976; Erickson in Rossi, 1979; Rossi, 1980,
1980abc; Erickson in Rossi, 1989), katerega smo temeljito študirali.
Iz današnje perspektive, ko si psihoterapija prizadeva uveljaviti kot samostojni poklic z znanstvenim in akademskim statusom, lažje vidim, kako sodoben je bil njegov koncept izobraževanja v letih, ko je bilo v psihoterapevtskih krogih še veliko konfesionalnega, to je zavezanosti
karizmatičnim terapevtom različnih terapevtskih šol s poudarkom na učenju tehnik. Barnes pa
nas je že ob vstopu v edukacijo opozarjal, da noče postati naš guru in da nas ne bo učil veliko o
tehnikah in metodah, ampak je bil glavni poudarek na interdisciplinarnih in transdisciplinarnih
znanjih, iz katerih lahko črpa psihoterapija kot znanost, npr. iz kibernetskih, komunikacijskih,
sistemskih, socialnih in kognitivnih znanosti, nevroznanosti, epistemologije, hermenevtike, retorike idr. Hkrati nas je uvedel v številne avtorje sistemske psihoterapije, ki so v praksi razvijali konstruktivistične ideje. Podobno kot oni (npr. Cecchin in sodelavci, 1992, v Schlippe in
Schweitzer, 2003) nam je priporočal, da se pri psihoterapevtskem delu izogibamo gotovosti in da
ostajamo prožni, kar pomeni raznoliki v svojih odgovorih na raznolikost vsakega klienta, para,
družine, skupine.
O psihoterapevtovi gotovosti v negotovost, dvojni vezi in paradoksih
71
Maturana in Varela ob sliki Hieronymusa Boscha S trnjem okronani Kristus opozarjata, da je
eden od štirih Kristusovih mučiteljev skušnjava gotovosti: »Najrajši živimo v svetu gotovosti,
nespornih, neupogljivih zaznav: naša prepričanja nam dokazujejo, da so reči takšne, kakršne vidimo, in da je resnično samo tisto, kar imamo za resnično. Takšen je naš vsakdanji položaj, naša
kulturna pogojenost, naš skupni način biti človek« (Maturana in Varela, 1998: 14). Podobno kot
Cecchin pa nas Maturana in Varela vabita, da se upremo tej skušnjavi in da ozavestimo, kako
»[…] vsakršno spoznavno doživetje vključuje spoznavalca na oseben način, zakoreninjenega v
njegovi biološki strukturi. Njegovo doživljanje gotovosti je individualni fenomen, slep za spoznavna dejanja drugih, v samoti, ki jo presežemo le v svetu, ki ga ustvarjamo s temi drugimi«
(prav tam).
Cecchin (1987) je negotovost povezal tudi s pojmom radovednosti. Radovednost spodbuja raziskovanje novih, dodatnih opisov, namesto da bi se terapevt ustavil ob enem opisu. Poleg tega
radovednost predpostavlja zanimanje za lastno logiko klientskega sistema in spoštovanje le te.
S tem zmanjšuje pomen in vero v terapevtove instrukcijske intervencije, to pomeni v dajanje
navodil in nasvetov. Koncept radovednosti zlahka povežem s konceptom pozicije »nevednosti«
Harlene Anderson in Harryja Goolishiana (1988), ki ga razumem kot spodbudo za raziskovanje
alternativnih in edinstvenih zgodb naših pacientov. Nevedni terapevt se odreče temu, da bi »raziskoval« zgodbo, ki si jo je za pacienta vnaprej zamislil sam in s katero bi ga vnaprej definiral in
s tem osiromašil dialog (Epstein, 1996).
V primerjavi z objektivizmom ponuja konstruktivizem psihoterapiji kot celoti, ne le posameznim terapevtskim pristopom, kot je npr. sistemski, nove možnosti razumevanja temeljne netrivialnosti (von Foerster, 1991) in kompleksnosti vseh sodelujočih - pacientov in terapevtov - v
kontekstu, v katerem se odvija terapija. Ena od ključnih značilnosti netrivialnih sistemov je, da
ne moremo z natančnostjo določiti, kakšen je obrazec (algoritem, funkcija, operacija, logika)
njihovega obnašanja, ker je le-to odvisno od zgodovine sistema in od stalno spreminjajočega
se aktualnega konteksta, v katerem se nahaja sistem. Zato ne moremo z gotovostjo in točnostjo
napovedati vedenja netrivialnih sistemov v prihodnosti.
Ta prognostična, napovedna negotovost lahko terapevte spravlja v obup ali pa spodbuja k temu,
da zaupajo v razpoložljive, čeprav še neuporabljene vire moči pacienta/ov (pa tudi pacientove
ekološke niše in sistema pomagajočih). Pomagajoči lahko s pristajanjem na tovrstno negotovost,
s pripravljenostjo na ugodna in neugodna presenečenja, z upoštevanjem netrivialnosti pacientov
postopno razvijejo »gotovost drugega reda« (Šugman Bohinc, 1997), to je »gotovost v negotovost« (Možina in Šugman Bohinc, 2004).
To ne pomeni, da ne bomo več »trivializirali« oz. poenostavljali doživljajske in vedenjske kompleksnosti pacientov in terapevtov, toda svoje poenostavljene opise in razlage, svoje interpretacije bomo bolj pregledno in razvidno obravnavali kot hipoteze, ki jih bomo v interakciji pomoči
lahko potrdili ali zavrnili. Gotovost v negotovost nas zavezuje, da za vsakega pacienta in z
vsakim pacientom soustvarjamo novo terapijo preko:
•
•
nenehnega samopreverjanja, samoizpraševanja o lastnem doživljanju in ravnanju v terapevtski interakciji;
razvijanja vedno novih terapevtskih postopkov, metod in konceptov, ki ustrezajo konkretni
problemski situaciji ter udeleženim v problemu in rešitvi.
72
MiranMOŽINA
Konstruktivizem ponuja tudi temelje za t. i. sistematično nesistematični pristop (Bardmann,
1996, v Možina in Šugman Bohinc, 2004). Sistematično npr. preverjamo svoje in pacientove
predpostavke, opredelimo želeni razplet problema in minimalne cilje razgovora, preverjamo
njihovo uresničevanje, obravnavamo vsak klientski sistem kot zgodbo zase, se mu učimo pridruževati, uporabljamo različne metode in tehnike, preverjamo svoje razumevanje pacientovega
razumevanja itn. Nesistematični pa smo npr. v raznolikem odgovarjanju na raznolike probleme,
zgodbe, vizije rešitev pacientov, v raznoliki uporabi konceptov, metod, postopkov za raznolike
paciente, v neutrudnem preizkušanju novih načinov reševanja pacientovih problemov, v konkretni obliki pridruževanja pacientom - odvisno od tega, kar posamezni klientski sistem prinese v
interakcijo. Tak pristop od terapevta med drugim zahteva tudi veliko toleranco za negotovost, saj
sprejema odgovornost za odprtost, se mora znajti in odgovarjati tukaj in zdaj, v vsakokrat novi,
neponovljivi in nepredvidljivi terapevtski interakciji in prevzeti odgovornost za svoje odločanje,
doživljanje in ravnanje (Možina in Šugman Bohinc, 2004).
Zdravnikova oz. psihiatrova gotovost in negotovost
V meni še danes odmevajo Barnesove besede, ki jih je večkrat ponavljal na seminarjih: »Ko delate s klienti, pustite diagnoze in teorije pred vrati. Odprite se novemu doživetju. Izpraznite svoj
um. Zaupajte nezavednemu, da vas vodi. Prepustite se enkratni terapevtski situaciji, v kateri se
terapevt in klient lahko srečata kot človeka, kot sopotnika v svojem enkratnem, neponovljivem
bivanju.« Vse to mi je zvenelo sila privlačno, hkrati pa me je pretreslo do temeljev. Kot študent
medicine sem bil namreč deležen sistematičnega treninga za doseganje gotovosti in kot vsi študentje medicine sem si želel, da bi postal dober diagnostik. Če malo karikiram, sem sanjal, kako
bom nekega dne, ko bo pacient vstopil v ordinacijo, vedel, kaj je narobe z njim, še predno se bo
usedel. Ali pa vsaj po nekaj minutah pogovora z njim. Ali vsaj po natančnem telesnem pregledu
in laboratorijskih preiskavah. In s pravo diagnozo bom vedel, kako zdraviti. Učitelji na medicinski fakulteti so izžarevali (ali pa sem vanje projiciral) gotovost, ki sem jo občudoval.
Ko sem v času služenja vojske leta 1984 začel delati v ordinaciji splošne medicine za oficirje,
sem bil negotov, večinoma zmeden, vendar mi je uspevalo to kar dobro skrivati. Ko nisem vedel,
kaj bi, sem si rekel – lahko jih vsaj poslušaš. In sem jih, velikokrat dolgo, in si prizadeval imeti
resen izraz na obrazu. Ob poslušanju sem veliko kimal, si delal zapiske in odlagal, kolikor se je
dalo, da bi jim povedal, kaj je z njimi narobe, ker pač nisem vedel. In na moje veliko presenečenje so bili mnogi pacienti zadovoljni. Večkrat se jim je stanje izboljšalo, tako da so mi začeli
poklanjati kakšne drobne priboljške in omogočati privilegije, npr. nagradni dopust. Začeli pa so
pošiljati k meni tudi svoje bližnje. Velikokrat se mi niti sanjalo ni, kaj bi lahko bila diagnoza in
na katere preiskave naj jih usmerim, vendar je izgledalo, da so pacienti nekaj dobili zase, kljub
mojemu pretvarjanju, kljub moji fasadi gotovosti. Takrat se še nisem zavedal, kako dragocena
je negotovost, ki sem jo kljub vsemu uspeval nekako nositi, ne da bi naredil kaj drugega kot
poslušal. In poslušati mi ni bilo težko, saj so se v pogovorih odpirale enkratne, pogosto tragične
človeške zgodbe. Oficirji, ki so se v običajnih situacijah pred vojaki in kolegi kazali trdni in
mogočni, so se mi razkrivali kot krhki, ranjeni, negotovi in zmedeni ljudje.
Ko sem leta 1985 začel delati v psihiatrični bolnici, naj bi razcep med notranjo negotovostjo in
zunanjo gotovostjo postal navada. Izkušenejši kolegi so bili dober model, vendar je meni to vse
manj uspevalo. K temu je prispevalo tudi to, da sem leta 1986 doživel veliko krizo na poklicni
in osebni poti. Moja gotovost vase in še več, moj način grajenja gotovosti vase, se je porušil do
O psihoterapevtovi gotovosti v negotovost, dvojni vezi in paradoksih
73
temeljev. V času krize sem se počutil razgaljen, kot brez kože, sam sebi nisem mogel več verjeti,
da lahko pred drugimi skrivam svojo občutljivost in ranljivost.
Leta 1985 sem se prvič srečal z delom Gregoryja Batesona (1972), ki me je posrkalo. Za prijatelja, ki ni znal angleško, sem začel prevajati knjigo Angeli se bojijo (Bateson in Bateson, 1987), ki
jo je po očetovi smrti iz neobjavljenih tekstov napisala njegova hčerka Mary Catherine. Njegove
ideje so dodatno prispevale k potresu temeljev moje osebne epistemologije. Med drugim so me
vabile k temu, da znova premislim o tem, kako mislim. Všeč mi je bil njegov, za znanstvenika
neobičajen, svež način pisanja, posebno pa so me pritegnile zgodbe, ki jih je vpletal v svoja
razmišljanja, npr.:
»Leta 1949, ko so psihiatri še vedno verjeli v lobotomijo, sem se zaposlil v bolnici Veterans Administration Mental Hospital v Palo Altu. Nekega dne me je eden od specializantov psihiatrije
poklical, da bi si pogledal tablo v največji učilnici. Tistega popoldneva je bil tam lobotomijski
sestanek in table še niso zbrisali. To je bilo seveda pred tridesetimi leti in danes se kaj podobnega
ne more več zgoditi, toda v tistih dneh so bili lobotomijski sestanki veliki družabni dogodki.
Udeležili so se ga vsi, ki so kakorkoli imeli opravka z bolnikom - zdravniki, sestre, socialni
delavci, psihologi itn. Morda se je zbralo trideset ali štirideset ljudi vključno s petimi člani ti.
»lobotomijskega odbora«, ki mu je predsedoval zunanji strokovnjak, cenjeni psihiater iz druge
bolnice. Potem ko so predstavili vse teste in poročila, so pripeljali bolnika, da bi se z njim pogovoril zunanji psihiater.
Ta mu je dal kos krede in rekel: »Nariši podobo človeka.«
Bolnik je ubogljivo odšel k tabli in napisal: NARIŠI PODOBO ČLOVEKA.
Psihiater je rekel: »Ne napiši. Nariši.« In spet je bolnik napisal: NE NAPIŠI. NARIŠI.
Psihiater je rekel: »Dobro, vdam se.« Nato je bolnik spremenil definicijo konteksta, ki jo je že
uporabil, da bi uveljavil določeno vrsto svobode, in je napisal z velikimi črkami čez celo tablo:
Z M A G A
Ko se vzpenjamo po lestvi sofistikacije od mladosti k starosti, od nedolžnosti k izkušenosti ali na
splošno od ene letvice logičnih tipov1 do druge, se nujno srečamo s tistimi vrstami kompleksnosti, ki jih ponazarjajo mistik, shizofrenik in pesnik“ (Bateson in Bateson, 1987: 173-4).
Kot specializanta psihiatrije me je vsak dan preplavljala kompleksnost pacientov, tako da sem izgubljal tla pod nogami in doživljal veliko zmedenosti. Najprej sem delal na sprejemnem oddelku
za ženske, kjer smo sprejemali bolnice v akutnih stanjih (npr. akutne psihoze, deliriji, agitirana
stanja, globoka depresivnost s samomorilnostjo itn.). Ko sem zjutraj odklenil vrata zaprtega ženskega oddelka, so se pacientke vsule name kot roj čebel in v svoji stiski govorile ena čez drugo,
jaz pa velikokrat nisem našel pomirjujočega odgovora. Vedno bolj sem videl, koliko ne vem,
porajalo se mi je vse več vprašanj o njihovem trpljenju. Zato sem bil tem bolj presenečen, ko so
kolegi na timskih sestankih več časa posvetili pogovorom o temah, ki niso bile povezane z našim
delom v bolnici, o npr. športu, politiki, s pacienti so pa na relativno opravili v šifriranem jeziku
simptomov in diagnoz. Uporaba latinskih izrazov in lahkotnost, s katero so se lahko tako hitro
sporazumevali, je najprej name napravila vtis vednosti, gotovosti. Če sem kaj vprašal, sem hitro
dobil občutek, da mi sporočajo – ja, to pa že vsak ve. Postopno pa mi je postalo jasno, da vztrajno
igrajo neke vrste igro gotovosti - “seveda vemo, kako delati s pacienti”. Oni so vedeli, jaz pa
ne2. Vendar mi je Batesonova zgodba sporočala nekaj drugega: pacienti so lahko bolj prožni kot
psihiatri. Zato se lahko od njih naučim, kako biti kot terapevt bolj prožen.
74
MiranMOŽINA
Tudi razni vici o psihiatrih so namigovali podobno kot Batesonova zgodba. Npr. tisti o pacientu,
ki je mislil, da je njegova zobna ščetka pes Fifi in so ga sprejeli v psihiatrično bolnico. Vsak dan
ga je na viziti psihiater vprašal: “Kako pa kaj Fifi?” In pacient je odgovarjal: “Zelo dobro, hvala”
ali “Fifi je danes zelo lačen” ali “Fifi je bolan”. In psihiater je zapisal v bolniški list: pacient še
vedno halucinira, nadaljujemo z antipsihotičnimi zdravili. Čez dan je pacient večkrat po oddelku
vlekel zobno ščetko za sabo na vrvici. Nekega dne je na viziti psihiater spet postavil običajno
vprašanje: “Kako je Fifi?” In pacient je odgovoril: “Oh, gospod doktor, kaj pa je narobe z vami?
Ali halucinirate? Ali ne vidite, da je to zobna ščetka?” “Zelo dobro,” je rekel psihiater, “sestra,
pacient lahko odide domov, je ozdravljen.” Ko je zapuščal bolnico, je pacient rekel svoji dragi
ščetki: “Sva mu pa dala lekcijo, ali ne, Fifi?”
Po eni strani lahko v tem vicu vidimo stereotip, ki prikazuje psihiatre kot rigidne, celo neumne in
lahko rečemo, da so to projekcije ljudi, ki preko vicev sproščajo svoj strah in odpor do drugačnosti ljudi s hudimi duševnimi motnjami in do psihiatrov, ki so del tega drugačnega, neobičajnega,
nelagodje vzbujajočega. Po drugi strani pa nam lahko vic sporoča, da so pacienti bolj fleksibilni
od terapevtov, da se bolj prožno premikajo med različnimi logičnimi ravnmi oz. definicijami
konteksta.
Bateson mi je tako pomagal, da sem si v času specializacije iz psihiatrije v drugi polovici osemdesetih let, med katero sem se hkrati vključil v svoje prvo psihoterapevtsko izobraževanje, postavil pomembno vprašanje: Kako bi lahko kot človek, ne le kot psihiater oz. psihoterapevt, razvil
večjo prožnost v odnosih z ljudmi? Kako se lahko ob delu s pacienti spreminjam tudi sam in s
tem prispevam k „estetiki spremembe” (Keeney, 1983)?
Počasi mi je postajalo jasno, da je psihoterapevtska edukacija, tudi zaradi vzporednih brodolomov v poklicnem in osebnem življenju, zame postala okvir za temeljno epistemološko spremembo. To pa pomeni za spremembo, ki ni površinska, kozmetična, ampak da sem začel graditi
nove predpostavke, na osnovi katerih sem mislil, deloval in se odločal. Kajti »čeprav mislimo,
da sledimo pravemu zemljevidu, se Bog nenadoma odloči in dvigne cesto in nas obenem z njo
prestavi drugam« (Estes, 1997: 58). Kaj se mi je dogajalo, dobro ujameta Robin Skynner in John
Cleese (1993: 362-3) v svojem pogovoru o procesu spreminjanja samega sebe, v katerem lahko
postopno odkrivamo širšo ekologijo in se vzpenjamo po lestvi sofistikacije od nedolžnosti k
izkušenosti, kot sem zgoraj navedel Batesona:
“Robin: Očitno moramo najprej podreti staro hišo, predno lahko na njenem mestu zgradimo
novo. In pri tem početju je veliko zmede in nereda. Enako je pri spreminjanju samega sebe; stara
struktura se mora sesuti, preden se lahko oblikuje nova. Za to gre pri zmedi. Tako se le v primeru,
da človek odneha s poskusi nadzorovanja procesa lastne spremembe, lahko aktivira širši sistem,
širša ekologija, ki ga začne spreminjati.
John: In čeprav odpoved nadzoru nad procesom neizogibno vodi v zmedo, […] se na nek način
premakneš na višjo raven reda, da bi dobil več informacij in prišel do širše, bolj celostne perspektive.
Robin: Da, vendar besede ‘premakniti se na višjo raven’ zvenijo precej veličastno – kot da bi
plezal po kakšni lestvi navzgor do mesta, kjer se počutiš bolj dorasel vsemu. Vendar pa se seveda
pri tem tako ne počutimo, občutki so popolnoma drugačni od občutkov pri vzpenjanju! Počutimo
se kot bi padali, kot bi nas vrglo iz sedla na trda tla.
John: Dejansko sem se počutil ponižanega, ko se mi je to nekajkrat zgodilo na začetku. Počutil
sem se manjvrednega, nisem bil več dorasel situaciji, bil sem izgubljen, negotov, nisem vedel,
kaj naj storim, počutil sem se kot norec.
O psihoterapevtovi gotovosti v negotovost, dvojni vezi in paradoksih
75
Robin: In potem počasi spoznaš, da je tvoj lastni Ego zaril v tla – in pri tem spoznaš, da ne zmore
nadzorovati in razumeti vsega, kot bi to Ego rad.
John: Drži. In postopno se lahko navadiš, da si dovoliš spuste v to zmedo. Počasi se naučiš zaupati, da se prepustiš in zaupaš nečemu v sebi, kar lahko vsrka nove informacije in presenetljivo,
da nekako najde smisel in integrira to novo.
Robin: Da. Je kot neka vrsta višje inteligence, ki se je običajno ne zavedamo.”
Torej ne le, da je zmeda nujna za učenje nečesa novega, ampak lahko s spuščanjem v zmedo in s
prepuščanjem negotovosti postopno razvijamo gotovost v negotovost. Del te gotovosti drugega
reda je izkušnja neke vrste višje inteligence, kot pravi zgoraj Skynner, ki se postopno obori v
»védenje, popolno gotovost, da se življenje ponavlja in obnavlja, ne glede na to, kolikokrat je
zabodeno, oglodano do kosti, poteptano, ranjeno, ponižano, spregledano, grajano, omalovaževano, mučeno ali onemoglo[…] In da so tisti, ki so na nek način in za nekaj časa oropani vere
v življenje, nazadnje tisti, ki najbolje vedo, da raj leži pod praznim poljem, da se nova semena
najprej naselijo na praznih in odprtih prostorih – tudi ko je odprt prostor žalujoče srce, izmučen
um ali uničen duh« (Estes, 1997: 78).
Epistemološka sprememba v smeri gotovosti v negotovost
Bateson (1972) nam ponuja novo znanost, ki jo je poimenoval znanost epistemologije oz. ekologija duha.3 Epistemologija zanj pomeni »[…] vejo znanosti, ki se povezuje z vejo filozofije. Kot
znanost epistemologija proučuje, kako določen organizem ali več organizmov 've', 'spoznava',
'deluje' in 'se odloča'. Kot filozofija je proučevanje meja in drugih značilnosti spoznavanja, mišljenja in odločanja« (Bateson in Bateson, 1987: 208). Poudarja, da imamo epistemologijo prav
vsi, pa če se tega zavedamo ali ne. Žal pa je običajna epistemologija zahodne kulture hkrati naš
največji problem, ker temelji na napačnih predpostavkah, npr.:
• na dualizmu duha in telesa, ki poraja številne druge dualizme, npr. dualizem med človekom
in okoljem, zdravjem in boleznijo itn.;
• na tem, kako mislimo, da zaznavamo in
• na tem, da verjamemo, da če je nekaj dobrega, bo več tega še bolje (Bateson, 1997).
Mišljenje, delovanje in odločanje, ki temelji na teh predpostavkah, nas ubija, kar se npr. kaže tudi
v vse večjih ekoloških problemih.
Glede naše običajne zablode o tem, kako mislimo, da zaznavamo, je na svojih predavanjih rad
vprašal poslušalce: »Ali me vidite? In ali jaz vidim vas?« Potem, ko so mu dali razne odgovore,
pa je kategorično odgovoril: »NE! Vidim vašo sliko, vendar je to posledica nekega čudežnega
procesa. Samo Bog ve, kako ustvarjam take slike. Vendar na svoji sliki lahko vidim tole rumeno
obleko. Lahko vidim te modre črte, to rdečo in oranžno itn. Vendar ne mislite si, da ste ta slika,
ki jo imam o vas, res vi. Ali da je slika, ki jo imate o meni, res jaz. Korzybski je poudaril, da
zemljevid ni teritorij. To so zemljevidi, ki jih ustvarjate na skoraj popolnoma nezaveden način.
Niti sanja se vam ne, kako poteka proces ustvarjanja slike. Zakonitost zaznave je, da lahko razmišljate o njenem produktu, nikoli pa o procesu, ki vodi do določene zaznave« (prav tam: 139).
Lepa konstruktivistična lekcija, ali ne?
Kako se vedno znova ujamemo v past predpostavke - nekaj je dobro, več je bolje - lahko vidimo
na vsakem koraku, npr. glede denarja. Večina ljudi bi se verjetno strinjala, da če imamo v žepu
nekaj denarja, bi bilo več denarja še bolje. Vendar pa to ne velja za žive sisteme, saj stopnjevanje
ene spremenljivke čez meje njihove prilagoditvene sposobnosti, uniči življenje. Če npr. popijemo
MiranMOŽINA
76
nekaj vode in se odžejamo, nas več in več vode lahko ubije. Prav tako je s soljo ali z zdravili. Ali
pa z razvojem tehnologije, ki je sveta krava sodobnih družb. Genetiki se lahko zdaj poigravajo
z DNK in v zelo kratkem času povzročajo spremembe, za katere je narava potrebovala miljarde
let. »Proces, ki se odvija z drugačno hitrostjo, ni več isti proces. To je zelo pomembno spoznanje
za tiste, ki se ukvarjajo s procesi, kot so zorenje, rast (in s terapevtskim procesom, opomba M.
M.). To velja za vse socialne spremembe: ena od stvari, zaradi katere danes trpimo, je izjemna,
pretirana hitrost socialnih sprememb. Celo najboljše stvari prihajajo prehitro.« (prav tam: 140)
Problem epistemologije, kot ga je opredelil Bateson, je bolj vključujoč od vseh naših teorij,
zajame več kot katerakoli teoretična pozicija. Zato ga je težko uvrstiti v katerikoli teoretični
konstrukt, bodisi da je to konstruktivizem, konstrukcionizem, fenomenologija, narativ, postmodernizem in celo kibernetika drugega reda, ki jo je pomagal graditi kot eden najpomembnejših
avtorjev. In vendar je njegov prispevek k nastanku oz. razvoju vsakega od teh področij presenetljivo velik.
In kakšno rešitev nam za problem epistemologije ponuja Bateson? Rešitev temelji na kibernetiki.
Spoznal je, da kibernetika predlaga epistemologijo, ki vključuje, ki je rekurzivna4 in je hkrati epistemologija rekurzivnosti. To pomeni, da je vsak posameznik epistemologija, ker izraža
epistemologijo preko načina vedenja, odločanja in delovanja. In da dva ali več posameznikov,
ki so v interakciji, tudi postanejo epistemologija. Iz te točke lahko vidimo, da so naši odnosi in
interakcije (tu ne misli le na interakcije med ljudmi, ampak širše, na interakcije med človekom
in vsem živim in neživim) tisto, kar moramo proučevati, če hočemo razumeti sebe v svoji epistemologiji. Potem postanemo sami svoja metafora (Bateson, 1984).
Predlagam naslednjo polarnost in povezavo med novo epistemologijo v Batesonovem smislu in
negotovostjo:
GOTOVOST / NEGOTOVOST
/ GOTOVOST V NEGOTOVOST
EPISTEMOLOŠKA SPREMEMBA
OBJEKTIVIZEM
REALIZEM
KONSTRUKTIVIZEM
Narisal sem dvojno polarnost: na levi strani med gotovostjo in negotovostjo kot delom zmede.
To skupaj pa predstavlja nasprotni pol gotovosti v negotovost, ki je desno in ki je na višji rekurzivni ravni oz. na hierarhično višjem logičnem tipu. Oba pola na levi strani sta pomemben
O psihoterapevtovi gotovosti v negotovost, dvojni vezi in paradoksih
77
del naših izkušenj in sta kot jin in jang. Problem nastane, če se gotovosti oklenemo, kar se nam
v naši kulturi tako hitro zgodi in je zato potrebno zavestno, stalno in vztrajno prizadevanje v
obratni smeri. Skynner in Cleese govorita o zahtevnih trenutkih, ko opustimo gotovost in si
dovolimo zmedo. Velja pa tudi obratno. Če se zataknemo v zmedi, pretirani negotovosti, nas to
lahko popolnoma ohromi, onemogoči učenje in če izostrim, lahko pristanemo celo v bolnici, ječi
ali na pokopališču. Kot terapevti se pogosto srečujemo s pacienti, ki so v hudih krizah pretirano
destabilizirani, ko gre lahko tudi za življenje in smrt (npr. samomorilna nevarnost) in je naša prva
naloga, da jim pomagamo najti nekaj, česar se lahko oprimejo, kontekst, v katerem se počutijo
bolj varni in gotovi.
Sinergetika npr. definira psihoterapijo (in druge oblike učenja) kot destabilizacijo v stabilnem
okvirju. Stabilni okvir daje psihoterapevtski odnos, brez destabilizacije problemskih vzorcev
mišljenja, čustvovanja, vedenja in odnosov, pa ni terapevtske spremembe. Brez destabilizacije
starih struktur ne morejo nastati nove. In faze nestabilnosti so povezane z negovostjo in zmedo
(Schiepek in ostali, 2005).
Prehod iz ravni izmenjujoče se gotovosti in negotovosti (leva stran) - kjer se bodisi poskušamo
izogibati negotovosti in večati gotovost, kot sem to poskušal kot mlad zdravnik, ali pa v fazah
pretirane negotovosti povečevati gotovost, kot sem to doživel tudi sam v času hudih osebnih kriz
- na raven gotovosti v negotovost (desna stran) zahteva nič manj kot epistemološko spremembo,
spremembo temeljnih predpostavk našega spoznavanja, vedenja in odločanja.
Prav tako je lahko prehod od objektivizma oz. realizma h konstruktivizmu, v najžlahtnejšem
primeru, povezan z epistemološko spremembo. Gotovost v negotovost je v tem primeru en vidik,
pokazatelj konstruktivične pozicije. Ni pa nujno, da je konstruktivizem povezan z razvijanjem
nove epistemologije. Lahko je namreč samo še ena bravura misleca, ki je globoko zasidran v
temeljnih predpostavkah, ki jih kritizira Bateson, je torej zgolj še eno utelešenje običajne zahodnjaške epistemologije.
Kot opozarja Kordeš (2005), lahko namreč govorimo o dveh ravneh nove epistemologije, ki jo
konstruktivisti imenujemo tudi epistemologija oz. stališče udeleženosti (Možina in Kobal, 2005;
Možina, 2009; Kordeš, 2004; Možina in Kordeš, 1998; Šugman Bohinc, 1997, 2000): o miselno-teoretski in bivanjski. Miselna je tista, ki jo lahko razumsko opišem in ki si jo bo vsak bralec
po svoje interpretiral, tako kot npr. članek, ki ga pravkar berete. Bivanjska pa se v nas uteleša,
če smo iskreno in vztrajno zavezani negovanju neposrednega doživljanja, kot ga npr. poznajo
mistične tradicije, v katerem doživimo premoščanje prepadov oz. dualizmov med sabo in svetom, med zunanjim in notranjim itn. Ravni sta lahko povezani, ni pa nujno. Lahko razumsko
zagovarjamo novo epistemologijo, vendar še vedno živimo v raznih dualizmih, tako da npr. svet
doživljamo kot ločen od nas, hkrati pa vse naokoli prepričujemo o veljavnosti konstruktivizma.
Možna pa je tudi nasprotna kombinacija, tako da bi pri mnogih psihoterapevtih, ki se ne prištevajo med konstruktiviste, lahko v njihovem delu (in tudi v življenju) opazili konstruktivistično
držo.
„Realizem je epistemologija gotovosti in varnosti. Stališče udeleženosti je epistemologija svobode. Realizem naredi svet varen s tem, da omogoči njegovo trivializacijo, napovedovanje in
posledično kontrolo. Stališče udeleženosti uredi svet s tem, da sprejme njegovo nepredvidljivost,
mističnost, netrivialnost in vidi opazovalca kot enakovrednega partnerja v tej magični igri. Stališče udeleženosti je epistemologija upoštevanja trivialnega, hkrati pa negovanja netrivialnega
in mističnega[…]. Osnovno sporočilo epistemologije udeleženosti je, da je nemogoče zahtevati
78
MiranMOŽINA
popolno, dokončno gotovost (ki jo obeta naravoslovni način razmišljanja). Ko smo soočeni z
netrivialnim, je izbor naslednjega koraka vse, kar zmoremo.” (Kordeš, 2005: 219)
Ko smo na desni strani zgornje slike, nismo (nas)proti levi, ker »konstruktivizem ni antirealizem,
ampak je sprememba drugega reda« (Kordeš, 2004: 224). Zato je zgornja slika lahko tudi zavajajoča, če jo razumemo linijsko. V bistvu oz. za konstruktivistično oko je krožna in na različnih
redih rekurzivnosti, kjer višji red vključuje nižji. Dobra prispodoba za različne rede rekurzivnosti (in s tem seveda za različne logične tipe) so ruske babuške, večja vključuje manjšo itn. Druga
prispodoba, ki nam lahko pomaga, pa je kača Urobor, ki se grize v svoj lastni rep:
Seveda obstaja veliko možnih razlag tega simbola. Ena od njih je, da je to dobra prispodoba za
rekurzivnost. Vsakokrat namreč, ko kača požira samo sebe, lahko govorimo o ustvarjanju novega reda rekurzivnosti. Vsakokrat ko krog potuje po sebi, se zavrti, reciklira, nastane razlika. Ko
govorimo o rekurzivnosti, lahko torej govorimo o isti kači, vendar pa poudarimo rede recikliranja. Tako iz druge perspektive govorimo o logičnih tipih (Keeney, 1983: 32). Kot pravi Heraklit,
da v isto reko ne moremo stopiti dvakrat. Ali pa kot to na hudomušen način sporoča pogovor med
Diogenesom in Aleksandrom.
»Diogenes: Vse se spreminja: nikoli nismo isti.
Aleksander: (Mu primaže klofuto.)
Diogenes: Zakaj si me udaril?
Aleksander: Nisem te udaril. Če sem te pravilno razumel, sem udaril nekoga drugega.« (Keeney,
1983: 150)
O psihoterapevtovi gotovosti v negotovost, dvojni vezi in paradoksih
79
V procesu spoznavanja se neprestano, rekurzivno gibamo po krogu konstrukcije in objektivizacije (Kordeš, 2004: 226). Tako izgleda krožna, rekurzivna inačica, kjer raven gotovosti v negotovost (kot bolj vključujoča babuška) vključuje nihanje med gotovostjo in negotovostjo in kjer
konstruktivizem (kot bolj vključujoča babuška) vključuje objektivizem, takole:
GOTOVOST / NEGOTOVOST
/
GOTOVOST V NEGOTOVOST
EPISTEMOLOŠKA SPREMEMBA
OBJEKTIVIZEM
REALIZEM
KONSTRUKTIVIZEM
V nadaljevanju predstavljam primer iz svoje prakse, ki je zame po mnogih letih še vedno svež in
zanimiv. Ko ga ponovno prebiram, je, kot bi se vračal h globokemu, osvežilnemu izviru. Menim,
da ta primer pove več o meni, kot o družini, ki sem jo srečal. Govori o moji epistemološki spremembi, saj sem v delu s to družino odkrival druge predpostavke od tistih, na katere sem položil
svojo identiteto mladega zdravnika. Hvaležen sem svojim pacientom, kolegom in učiteljem psihoterapije, ki so mi pomagali pri tej zahtevni preobrazbi.
Hočem v Indijo – prikaz primera
Pred mnogimi leti me je poklicala gospa: “Kličem vas zaradi svojega tridesetletnega sina. Poskušal je z dvema študijema, ampak je prekinil. Je posebnež. Ne najde svoje poti. Všeč mu je
Indija. Je vegetarijanec. Je zelo suh. Ni srečen. Nikoli ni imel kakšne punce. Nima prijateljev. Ni
zaposlen, za to ni motiviran. Odselil se je iz mesta, kjer živim z možem, v letoviški kraj, okoli
80
MiranMOŽINA
petdeset kilometrov stran, kjer imamo majhen vikend. Tam živi že tri leta sam. Je osamljen. Je
izredno bister. Veliko meditira. Včasih je depresiven. Na silo ga je nemogoče kamorkoli spravit.
Bil je že v psihiatrični bolnici zaradi depresije in anoreksije in suma na psihozo, vendar mu tam
ni bilo všeč in noče več tja. Nekaj časa je hodil k psihiatru ambulantno, vendar se je zdaj uprl
tudi temu. Prav tako odklanja pomoč zdravnikov, psihologov ali psihoterapevtov. Noče jemati
zdravil. Psiholog, ki ga poznam že nekaj let, ker smo sosedje, in ki pred nekaj leti žal sinu ni
uspel pomagati, mi je pred nekaj dnevi rekel, ko sem v pogovoru z njim spet obupovala in jokala:
‘Verjetno je samo en terapevt v Sloveniji, ki vam lahko pomaga!’ In priporočil je vas. Tako sem
vas poklicala. Je zelo hudo. Oprostite, da jočem.”
Med pogovorom je večkrat začela jokati in se za to opravičevala. Hkrati se je opravičevala, da mi
jemlje moj dragoceni čas, da sem verjetno zelo zaposlen itn. Z malo humorja sem ji odgovoril, da
jo bom prosil za pomoč glede upravljanja s svojim časom, če bom to potreboval in da se včasih
res zgodi, da bi mi taka pomoč bila dobrodošla. Da pa trenutno imam čas, da jo lahko poslušam
in da se lahko srečamo.
Dogovorila sva se za termin in čez nekaj dni sta prišla z možem. Povedala sta, da njun sin ponovno želi v Indijo. Tam je že bil nekaj mesecev pred par leti. Bilo je zelo hudo, ker se ni nič
oglasil, ne po telefonu, ne po pismih. Bila sta zelo prestrašena in obupana, ker sta mislila, da se
mu je kaj zgodilo. Oče je zelo trpel, začel je krvaveti iz želodca in je skoraj umrl, ker so zdravniki
notranjo krvavitev pozno odkrili. Nato se je sin nenadoma vrnil, zagorel in dobro razpoložen.
Bila sta srečna, da je živ.
Vendar sta bila zdaj ponovno zaskrbljena nad njegovo idejo, da bi šel v Indijo. On je vztrajal,
vendar ni mogel oditi brez finančne podpore staršev. Strah ju je bilo tudi zato, ker je bil tako suh,
skoraj anorektičen. Večkrat je bil tako slaboten, da je večino časa preživel v vikendu in veliko
meditiral. Stiki z ljudmi so bili zanj moteči. Potreboval je veliko miru in tišine. Obiskovala sta ga
vsak konec tedna in ga stalno spodbujala, naj več je in se več giblje. On pa je jamral, da ne more
več živeti v Sloveniji, ker je preveč mraz in ker je vzdušje med ljudmi tako sovražno. Rekel je,
da bo v Sloveniji umrl in da bi preživel samo v Indiji.
Oče se je pritoževal nad sinovo trmo. V zadnjih letih je oče vložil ves prosti čas in vse svoje
prihranke, da je lahko najel kredit za gradnjo oz. adaptacijo stanovanja za sina v hiši, kjer sta
živela starša, tako da bi imel poseben vhod, da bi lahko bil ločen od staršev. Oče je bil prepričan,
da bi lahko sin tako bolje živel, saj bi mu starša lažje pomagala, da bi ozdravel. Stanovanje je
končal, vendar ga sin ni prišel niti pogledat. Zaradi neuspešne investicije sta se starša spravila
tudi v finančno stisko.
Prosila sta me, če bi se lahko srečal s sinom in kot strokovnjak ocenil njegov položaj. Menila
sta, da je depresiven in da bi potreboval psihiatrično pomoč. Hotela sta moje mnenje, ali je sin
bolan ali ne. Če bom ugotovil, da je bolan, ga ne bosta finančno podprla za potovanje v Indijo.
Po eni uri, ko sta mi izčrpno opisala svoje doživljanje in videnje situacije, sem jima rekel, da se
bojim, da ju bo to, kar bi jima povedal, še bolj prizadelo in da zato ne vem, če bi jima sploh povedal, ker že itak tako zelo trpita. Oba sta me presenečeno pogledala, na njunih obrazih in v drži
so se pokazali znaki izostrene pozornosti. Vendar sem še bolj zavlačeval. “Ne vem, če je dobro,
da vama povem.” Bila so ju samo še ušesa. “Ne, ne morem vama povedat. Oprostita. Vajina pripoved in vajino trpljenje se me je globoko dotaknilo. Čutim, koliko vama pomeni sin. Vidim in
čutim, kako ga imata rada, kako sta požrtvovalna. Zadolžila sta se, da sta mu adaptirala stanova-
O psihoterapevtovi gotovosti v negotovost, dvojni vezi in paradoksih
81
nje. Vi, oče, ste vložil ves svoj prosti čas, da ste delal na adaptaciji. In namesto da bi sin sprejel to
vaše darilo, ta vaš izraz ljubezni, ga zavrača. Lahko čutim tragiko situacije, v kateri ste se znašli.
Če bo sin odšel v Indijo, lahko umre oče, če ne bo šel v Indijo, lahko umre sin.” Mati je začela
jokati in je, medtem ko so ji tekle solze, prosila: “Ampak prosim, gospod doktor, povejte nama,
dovolj sva močna. Gotovo bova prenesla. Ko bi mu le lahko pomagala. Prosim, doktor, prosim!”
“Dobro. Naj bo. In že vnaprej mi je žal, vendar zares ne vidim druge možnosti. Moje mnenje je,
da morata njegovo željo po Indiji resno upoštevati! Zelo mi je žal.”
Mati je pogledala moža in rekla: “Vidiš, sem ti rekla. Sem vedela.” Oče je kar prebledel.
“Vendar lahko razumem, da je to za vaju nemogoče, ker je preveč boleče, zato raje pustimo to
temo. Nočem vztrajati, da resno upoštevajta njegovo željo po Indiji.”
Nato sem jima povedal, da sem bil kot študent tri mesece v Indiji. Opisal sem nekaj pozitivnih
izkušenj, iz katerih sem se veliko naučil o sebi in življenju nasploh. In večkrat sem še ponovil,
da je moj vtis, da je sinova želja po Indiji vredna resnega upoštevanja. Povedal sem jima tudi o
Janezu Svetini, znanem slovenskem psihologu, ki je veliko let preživel v Pondicheryju v Aurobindovem ašramu. Potem se je vrnil v Slovenijo, kjer je bil dobro sprejet. Napisal je več knjig, ki
so postale popularne, objavil pa je tudi odlične prevode nekaterih Aurobindovih knjig. Ker sem
srečal Janezove starše, sem vedel, kako težko je bilo zanju sprejeti sinovo neobičajno življenjsko pot. Vendar sta postopno postala ponosna na sina, ki je postal pomemben mož tudi v širšem
smislu. S svojo duhovno držo in delom je namreč nagovoril mnoge ljudi. Predlagal sem jima, da
lahko prosim Janezova starša, da se srečata z njima in podelita svoje izkušnje.
Po dveh urah sta odšla in vztrajal sem na tem, da se jima še ni potrebno odločiti. Strinjali smo
se, da se morata še sama pogovoriti, nič hiteti, si vzeti čas, da pretehtata možnost za morebitno
odločitev v podporo potovanju v Indijo, ki je brez njune finančne podpore nemogoče. Hkrati sem
poudaril, da popolnoma razumem, če bo taka odločitev zanju pretežka. Pohvalil sem ju, da sta z
mano v pogovoru tvegala dodatno trpljenje in da mi je žal, da jima nisem mogel dati drugačnega
nasveta kot to, da resno upoštevata sinovo željo po potovanju v Indijo. Dogovorili smo se tudi,
da bom sinu napisal pismo, saj v vikendu niso imeli telefona, in mu predlagal srečanje, da bi lahko ocenil njegovo stanje v smislu drugega mnenja. Poskušal bom odgovoriti na njuno vprašanje,
ali je bolan ali ne. Povedal sem jima o svojem enoletnem psihiatričnem in psihoterapevtskem
usposabljanju v Nemčiji v osemdesetih, kjer so me temeljito učili psihiatrične diagnostike.
Mati me je presenetila, saj je telefonirala že naslednji dan. Med jokom je povedala, da je bil mož
takoj po našem pogovoru, že v dvigalu, pripravljen umakniti svoj veto na sinovo potovanje. Ni
mogla verjeti svojim ušesom. Bila je pozitivno presenečena, nenadno spremembo je doživela kot
čudež, saj je njen mož zelo trmast. Je že poklicala sina (preko sosedov) in mu povedala o razvoju
dogodkov. Sin je bil zadovoljen. Povedala mu je tudi, da mu bom pisal. Dogovorila sva se, da ji
bom po telefonu prebral pismo, preden ga bom poslal.
Takole sem napisal:
“Spoštovani!
Pred dvema dnevoma sta bila pri meni na razgovoru Vaša starša. Na kratko sta mi predstavila
svoje dileme v zvezi z Vašo željo po ponovnem odhodu v toplejše kraje. Povedala sta mi tudi, da
82
MiranMOŽINA
ste pred nekaj leti obiskal Indijo in da ste se vrnil v dobri koži. Ker pa sta bila nekaj mesecev
brez novice o tem, kje se nahajate, ju je zelo skrbelo. Tudi tokrat sta izrazila precej strahu in
zaskrbljenosti v zvezi z Vašim možnim potovanjem.
Odgovoril sem jima tako, da sem opisal nekaj svojih pozitivnih izkušenj o tromesečnem potovanju po Indiji pred 17 leti. Njun opis Vaše življenjske poti se me je osebno dotaknil in vzbudil tudi
spoštovanje do Vaše izrazito duhovne življejnske drže. Tisto, kar starša skrbi, je v meni vzbudilo
občudovanje in spoštovanje. Na prste ene roke lahko namreč preštejem meni znane ljudi, ki tako
dosledno uresničujejo nenasilno in čisto duhovno držo, kot to (po opisu Vaših staršev) uspeva
Vam. Slutim tudi, da cena, ki jo morate plačevati za tako držo, ni majhna, saj v naši, slovenski
kulturi ni veliko posluha za ljudi, ki se podajo na tako pot kot Vi. Meni se je zato zdela možnost,
da se ponovno podate na pot v Indijo smiselna oz. najmanj vredna resnega upoštevanja. To sem
tudi povedal staršema, čeprav sem ju prej opozoril, da bo moje stališče morda presenetilo in
zabolelo. Res zanju moj predlog, da bi morda tudi finančno podprla Vaše potovanje, ni bil lahek
zalogaj. Vendar sta tudi po prespani noči naslednji dan sporočila, da sta se pripravljena še
naprej pogovarjati v tej smeri. Njima in zdaj tudi Vam se ponujam za pomočnika v pogovoru o
Vašem možnem odhodu v Indijo in o njuni podpori.
Staršema sem tudi opisal življenjsko pot Janeza Svetine, ki ga verjetno dobro poznate (starša sta
mi povedala, da ste obiskali Pondichery). Vaša zgodba me je spomnila na Janezovo zgodbo. Janezovi starši so tudi potrebovali kar nekaj časa, da so lahko sprejeli samosvojo pot svojega sina.
Po mnogih letih sta odkrila (kot so tudi mnogi Slovenci), kako dragocen je bil Janez, ki nam ga
je slovenska vojna tako tragično vzela. Bil je tudi dragocen v kulturnem smislu za našo celotno
kulturo, ki jo je obogatil s prevodi Aurobinda in svojimi knjigami. Janez je našel v Indiji za veliko
let bolj ploden kontekst za svoje življenjsko poslanstvo kot v Sloveniji. V pogovoru z Vašimi starši
se mi je utrnila ideja, da bi jima morda lahko pomagalo srečanje z Janezovimi starši. Morda bi
jima bilo potem lažje napraviti korak v smeri sprejemanja Vaše poti.
Zato Vas prosim, da mi pomagate, da bi lahko bolj učinkovito pomagal Vašim staršem, ki sta
zelo odkrito in pošteno izrazila svoje trpljenje. Upam, da Vas s tem pismom nisem preveč vznemiril. Če nanj ne boste odgovorili, bom to sprejel z razumevanjem in Vam želim, da vztrajate na
svoji zahtevni življenjski poti. Na svoje oči sem se prepričal, da so taki ljudje, kot ste Vi, v Indiji
zelo spoštovani in jih obravnavajo kot svete može. Menim, da upravičeno. Lep pozdrav, Miran
Možina.”
V pismu sem tudi predlagal nekaj možnosti, kje in kako bi se lahko srečala: v moji pisarni, na
njegovem vikendu, po telefonu. Pismo sem prebral mami. Bila je zadovoljna in je globoko ganjena spet jokala. Zelo se mi je zahvaljevala.
Čez nekaj dni je poklical Jože in dogovorila sva se za srečanje. Rekel je, da se je s starši že skoraj
vse dogovoril. Ni čutil potrebe po pogovoru z menoj, vendar je čutil, da bi to staršema veliko
pomenilo, zato bo prišel.
Tako sva se srečala. Bil je visok, zelo suh, z zelo živimi očmi in na začetku je bil zelo zadržan.
Zahvalil sem se mu, da mi je pripravljen pomagati, da bom lahko bolj učinkovito pomagal njegovim staršem. Nato je prevzel pogovor v svoje roke. Razgovoril se je in jaz sem v glavnem
poslušal. Pokazal je veliko načitanost, dobro je poznal duhovno literaturo. Govoril je kot kakšen prerok, z izbranimi besedami in z veliko občutka za jezik. Bil je kritičen do psihologije in
psihologov, psihiatrov in psihoterapevtov, zdravnikov, politike in politikov ter družbe nasploh.
O psihoterapevtovi gotovosti v negotovost, dvojni vezi in paradoksih
83
Njegova kritika je bila ostra in dobro usmerjena.
Seveda je bil tudi kritičen do svojih staršev, še posebno do očeta. Razložil je, da se je lotil dolgoletnega “vzgojnega projekta” za spremembo staršev. Še posebej oče se je pokazal kot zelo trd za
učenje, kako biti mehkejši, bolj prožen za spremembo in za to, da bi sprejel duhovno rast, vendar
so se počasi kazali uspehi. Tu sem z nasmeškom na licu in s kancem črnega humorja dodal kratek
stavek, da upam, da bosta starša njegov vzgojni projekt preživela.
Prosil sem ga za nasvet, kako naj bolje razumem starše, kako naj jima pomagam in dal mi je
par dobrih nasvetov. Povedal sem mu, da mi ni nepomembno, če imam oz. nimam njegovega
pristanka in opore v mojih prizadevanjih, da pomagam staršem. Rekel sem, da je naredil name
globok vtis s svojo vztrajnostjo in doslednostjo v odnosu do staršev in v drugih odnosih. In nato
sem dodal, da verjetno ni veliko ljudi, podobno kot starša nista, ki bi lahko vzdržali tako visoke
standarde, kot jih ima on, in da bi rabili več pomoči kot on, ki zmore nositi tako skrajno težko
življenjsko breme na svojih plečih. “Vaš oče ne more razumeti tudi zato, ker ni bil nikoli v Indiji,
ne pozna indijske kulture, ne more preklopiti v drugačen svet. Je praktičen, preprost človek.
Duhovno ste Vi naredil skok, kamor Vam ne more slediti.”
Bil je prepričan, da bo sam zmogel nadaljnja pogajanja s starši in da bo lahko kmalu odšel v Indijo (čez okoli mesec dni). Dogovorila sva se tudi, da starša ne potrebujeta obiska pri Janezovih
starših. Rekel je, da bi ju to verjetno nepotrebno vznemirilo. Vprašal sem ga, zakaj ni staršem
poslal nobenega sporočila iz Indije. Odgovoril je, da nikoli ne ve, kaj bo naredil naslednji trenutek. Življenje je razumel kot odprto avanturo in je samega sebe videl kot zelo drugačnega od
staršev, posebno od očeta, ki je stalno hotel imeti jasen program in cilje. “Moj oče zares ne živi,
je kot stroj, robot, vedno ve, kaj početi in vedno ve, kaj naj bi počeli drugi. Ima zelo močno voljo.
Vendar sem ga naučil lekcije. Pomagam mu spoznati, da življenje ni samo volja in program. V
Indiji nisem vedel, kaj bom naslednji trenutek počel, kam bom šel. Kako naj bi to povedal svojim
staršem, saj ne bi razumela, tako se jima nisem nič javil. Vendar sta se od takrat popravila.” Tako
sem dobil vtis, da bo tokrat staršem poslal kakšno sporočilo. Ko je odhajal, je rekel, da nima
potrebe po novem srečanju z menoj.
Kmalu sem poklical starše. Mati se je javila in rekel sem ji, da imam zelo slabe novice, ki jih ne
morem povedati po telefonu. Tako sta prišla naslednji dan. Bila sta zaskrbljena, mati je povedala, da je imela zelo nemirno noč. Zelo ju je zanimalo, kakšne bodo slabe novice. Še enkrat sem
ponovil, kako žal mi je, da sem se znašel v tako neprijetni vlogi, da ne morem zmanjšati njune
bolečine, ampak prej obratno. “Z novicami, ki jih imam, bom verjetno raztrgal vajino zadnje
upanje!”
Kar precej natančno sem povzel pogovor s sinom. Posebno sem poudaril vse pozitivne vtise o
njem in bila sta zadovoljna. Oče se je večkrat spontano vključil s komentarji, npr. kako si je sin
prizadeval, da bi ga podučil o indijski duhovnosti. Strinjali smo se, da ima sin veliko misionarskih talentov, vendar je oče težak primerek za spreobrnjenje. Tu smo se vsi od srca nasmejali.
“Vendar, kakšne so slabe novice?” Skoraj sta pozabila na svoje začetne skrbi. “No, stalno vama
pripovedujem o teh slabih novicah, “ sem odgovoril in pokazal, da sem presenečen nad vprašanjem.
“Prav zares vama ne morem reči, da je bolan, dovolj bolan, da bi lahko po psihiatrični plati oz. iz
psihiatričnih razlogov preprečili njegovo potovanje v Indijo. Zelo mi je žal, da sem vama moral
to povedati. Vem, kaj to pomeni za vaju.”
84
MiranMOŽINA
Starša sta bila presenečena in mati je rekla: “Vendar, gospod doktor, to vseeno ni tako slabo.
Vesela sva, da po vašem mnenju ni bolan, ali nisva?” “Ja, seveda,” se je strinjal tudi oče, “bala
sva se, da bodo slabe novice precej slabše.”
Nadaljeval sem: “Kar me je res presenetilo: bolje je orientiran v Indiji kot v Sloveniji. Njegov
stik z realnostjo je boljši v Indiji kot v Sloveniji. Lahko sem kar natančno preveril, ker sem bil
tam in vem, kako tam stvari delujejo. Dobro ve, kako preživeti v Indiji in celo več, ve, kako tam
dobro živeti, verjetno bolje kot v Sloveniji. Lahko si predstavljam, da bi tam zmogel ostati tudi
leta dolgo. – Seveda je vajin sin, kot sta že sama povedala, poseben. Res je poseben, ni zelo
dobro prilagojen za življenje v Sloveniji, kjer sta vidva veliko bolj učinkovita, vendar sem prepričan, da pa se v Indiji veliko bolje znajde, kot bi se vidva.”
Staršema sem dal še nekaj primerov sinovega avtonomnega in ustreznega vedenja, ki ga je pokazal v Indiji in ki mi ga je opisal. Nato smo se pogovorili še o nekaterih podrobnostih, npr. kateri
način je najboljši za pošiljanje denarja v Indijo, in nato sta odšla.
Čez dva tedna je Jože odletel v Indijo. Po prihodu je staršema nemudoma telefoniral. Nato je
pošiljal razglednice iz vsakega novega kraja, kjer se je ustavil. Po šestih mesecih se je vrnil zadovoljen in v dobri telesni kondiciji.
Psihoterapevtova gotovost v negotovost kot odpiranje ekologiji duha
Primer sem zavestno najprej prikazal s čim manj teorije oz. interpretiranja. Tak način najbolj
neposredno nagovori in podobno kot pesem s svojo estetiko lahko deluje navdihujoče.
V trenutku, ko se namreč lotimo interpretiranja in teoretiziranja, začnemo sekati celoto na dele in
živost se izgubi. Pa vendar je to lahko dragoceni del spoznavnega procesa, po katerem se vrnemo
bolj odprti v celostno doživljanje. Sam se po poskusih, da bi ujel v opise to, kar delam in doživljam kot psihoterapevt, vračam nazaj v pogovore s pacienti skromnejši in bolj radoveden. Ker
se vedno znova zavem, da z nobenim opisom ne morem ujeti tistega skrivnostnega, ki se vedno
izmuzne še tako prepričljivim interpretacijam in teoretičnim razlagam. Kot pravi Kordeš (2004:
226) se konstruktivisti ne želimo odreči robovom objektivizacije, teorij, algoritmov in metod, ki
nam sicer dajejo gotovost, ker prav iz teh robov “prihaja večina lepega in resnično zanimivega”.
Tam se razpira skozi negotovost tudi svoboda. In nekaj, kar bi lahko imenovali ekološka zavest
oz. “ekologija duha” (Bateson, 1972).
V nadaljevanju bom hkrati ob aplikaciji teorije odstrl tudi del svojega doživljanja, ki govori o
moji, psihoterapevtovi negotovosti,ko sem v pogovorih s starši in Jožetom v iskanju človeškega
stika hodil po rezilu britve, in o razvijanju gotovosti v negotovost. Pomagala mi je čuječnost
(Černetič, 2005), v smislu, da sem le z dobrim samoopazovanjem in sprejemanjem lastne negotovosti zmogel ohranjati odprtost, iz katere so nenadoma prihajala dejanja in vzniknile besede, ki
so jih človeško nagovorile in jim pomagale narediti korake, ki so se jih bali, pa so vodili k rešitvi.
Pacienti, kot so Jože in njegovi starši, so za psihiatre in psihoterapevte velik izziv, saj zelo
neposredno izpostavijo terapevtovo rigidnost ali prožnost. Whitaker (1978: 161) je to izrazil
slikovito: če hoče terapevt takim družinam pomagati, mora postati na trenutke nor. V določenem
trenutku mora tvegati kvantni skok, tako da ukrade košček norosti iz vlog, ki jih igrajo družinski
člani. In družinski člani odgovorijo tako, da skočijo iz svojih vlog in življenje po takih trenutkih
O psihoterapevtovi gotovosti v negotovost, dvojni vezi in paradoksih
85
nikoli ni več enako kot prej. Terapevtu pa lahko to uspe samo, če pred takimi kvantnimi skoki
sprejme negotovost, neuravnovešenost in zmedo.
Starša sta se name obrnila kot na psihiatra, vendar je bilo moje delo z njimi bolj psihoterapevtsko kot psihiatrično. Po drugi strani sem se, tako kot to običajno počnem (v sebi včasih pa tudi
dejansko, da pacientom slikovito ponazorim), lahko presedal iz enega, to je psihiatričnega, na
drug, psihoterapevtski, stol. To menjavanje perspektiv povečuje mojo prožnost in učinkovitost
pri delu s pacienti, še posebno s tistimi, ki imajo hude in dolgotrajne duševne motnje. Že ko mi je
mama opisovala sina po telefonu, sem iz psihiatričnega vidika ustvaril hipotezo, da bi po mednarodni klasifikaciji bolezni Jože lahko dobil diagnozo shizoidna osebnostna motnja z depresivno
simptomatiko in anoreksijo. Na lestvici socialnega funkcioniranja (t. i. GAF, lestvica ameriškega
DSM diagnostičnega sistema za duševne motnje) sem ga ocenil med 30 in 40 (to pomeni velike
motnje na raznih področjih, kot so delo, družinski odnosi, razpoloženje, npr. izogiba se socialnim stikom, osamljenost, delanezmožen), to je blizu meje, kjer bi se lahko ponovno odprlo tudi
vprašanje psihiatrične hospitalizacije, celo prisilne. Na četrti osi so prevladovale trajne stresne
okoliščine srednje, tretje stopnje težavnosti, npr. izguba stikov s prijatelji, nezaposlenost, pomanjkanje finančnih sredstev, konfliktni odnos s starši. Ob pomanjkanju akutnih stresorjev sem
sklepal, da gre za zelo občutljivega in ranljivega človeka, s katerim bom moral delati v rokavicah, če bo sploh prišel na pogovor z menoj. Velikokrat namreč v takih primerih kličejo mame, ki
bi rade, da se sin ali hči spremeni, ta pa ni pripravljen/a priti k terapevtu. 5
Kot psihoterapevt sem poudarjeno pozoren, kako pacienti definirajo cilj terapije in se ga poskušam kar najbolj držati, hkrati pa ga utilizirati kot vzvod za terapevtsko spremembo (Možina,
Štajduhar, Kačič in Šugman Bohinc, 2010). To med drugim pomeni, da sem pozoren na njihovo
motivacijo. Starša sta bila jasna v svojem naročilu oz. cilju: želela sta moje mnenje, ali je sin
bolan ali ne. Sebe sta videla kot zdrava, Jožeta pa kot bolnega. Njunemu cilju sem kot rdeči
niti sledil in okoli nje so se v terapevtskem procesu začele plesti druge niti, tako da na koncu to
vprašanje ni zvenelo več tako ostro, trdo, določujoče, objektivistično, ampak se je zmehčalo in je
ocena bolan – zdrav postala precej bolj odvisna od konteksta. Tu torej lahko vidim, da smo v terapevtskem procesu skupaj s starši in Jožetom iz objektivistične logike prešli v konstruktivistični
svet, ki poudarja kontekstualizacijo simptomov, sindromov in bolezni. To se je med drugim
izrazilo na koncu terapije v spoznanju, da je Jože »poseben, ni zelo dobro prilagojen za življenje
v Sloveniji, kjer sta starša veliko bolj učinkovita, vendar pa se v Indiji veliko bolje znajde, kot bi
se starša.« Kratko povedano – v Indiji je Jože bolj zdrav kot Sloveniji, pri starših pa je obratno.
Zlatá vreden je bil tudi trenutek, ko smo se s starši skupaj nasmejali spoznanju, »da je oče težak
primerek za spreobrnjenje«. V takih trenutkih je izhodiščno vprašanje staršev izgubljalo tisto
strupeno ost, ki ločuje, kategorizira, popredmeti in polarizira, rdeča začetna nit pa se je z drugimi
prepletla v nov, bolj prožen vzorec.
Eno od pomembnih meril učinkovitosti terapije je, ali je glede na začetno stanje ob njenem zaključku pri pacientih prisotna širša paleta občutkov, misli, dejanj, možnih izbir (Haken in Schiepek, 2006). Do tega je vsekakor prišlo. Kot bi popustil nek magnet strahu in skrbi; namesto tega
smo se s starši lahko celo nasmejali. Jože pa se je v pogovoru razživel in pokazal svoje kvalitete.
Lahko so si z manj dvojnimi sporočili pokazali medsebojno naklonjenost (npr. trenutek, ki se me
je zelo dotaknil, je bil, ko je Jože rekel – »čeprav smo se že dogovorili za odhod v Indijo, sem
prišel na pogovor, ker staršema to veliko pomeni«) in podporo za bolj svobodno ravnanje, manj
zapleteno v destruktivne dvojne vezi.
Zame je bilo s starši in Jožetom nemogoče komunicirati brez številnih zahtevnih trenutkov, ko
86
MiranMOŽINA
sem bil negotov in zmeden. Če bi ravnal samo v skladu z medicinskim modelom (saj je to seveda
tudi model, ki vodi psihiatre), ki hkrati odraža tudi prevladujočo objektivistično epistemologijo,
bi moral čim bolj samozavestno, to pomeni s čim večjo gotovostjo, določiti diagnozo in čim bolj
sugestibilno vanjo prepričati Jožeta in starše. V psihiatrični bolnici so Jožeta diagnosticirali kot
sum na psihozo z depresijo in anoreksijo in so predlagali antidepresive, majhne doze antipsihotikov in redne psihiatrične kontrole.
Vendar se Jože ni podredil psihiatričnemu nareku. Odklonil je diagnozo, zdravila in redne psihiatrične kontrole. Kritiziral je psihologe in psihiatre, ker jih je doživel kot rigidne. Jezil se je
na psihološke in psihiatrične diagnostične postopke. Ko so ga hospitalizirali, se je lahko vedel
normalno, tako da ga proti njegovi volji niso mogli dolgo držati v bolnici, prostovoljno pa tudi
ni hotel ostati. Bil je na nek način podoben “Fifi pacientu” ali Batesonovemu pacientu, ki je
„zmagal”. Spoznal je pravila psihiatrične epistemologije, lahko se ji je prilagodil in se tudi znebil
vpliva psihiatrov.
Obratno pa sta starša psihiatriji zaupala in sprejela ponujeni dualizem zdravja in bolezni z jasno
lokalizacijo – onadva zdrava, Jože bolan. Zato sta tudi verjela, da je potrebno spraviti na zdravljenje Jožeta in če se on noče zdraviti, se ne da nič napraviti. Vse moči sta usmerila v njegovo
zdravljenje oz. spremembo, ne v lastno.
Da bi v nadaljevanju lažje pogledali na odnose med starši in Jožetom iz vidika teorije dvojne
vezi, osvežimo njene značilnosti. Bateson (1978: 9-10) jih navaja šest:
1. Dvoje ali več oseb, od katerih lahko eno opredelimo kot »žrtev« (običajno je v situaciji
dvojne vezi udeležena mati, lahko v povezavi z drugimi družinskimi člani).
2. Ponavljajoče se izkustvo v doživljanju žrtve, tako da se ta navadi pričakovati strukturo dvojne vezi.
3. Primarna negativna prepoved v dveh možnih oblikah: a. »Ne delaj tega …, sicer te bom
kaznoval-a,« ali b. »Če ne boš naredil-a tako…, te bom kaznoval-a.« Predpostavljamo, da
učni kontekst temelji bolj na izogibanju kazni, kot pa na iskanju nagrade. Primeri kazni so
lahko odtegnitev ljubezni, izražanje sovraštva ali jeze, zapustitev [abandonment] kot izraz
starševske skrajne nemoči.
4. Sekundarna prepoved, ki je na bolj abstraktni ravni v protislovju s prvo, obenem pa jo, kakor prvo, podkrepljujejo kazni ali pa preživetje ogrožajoči signali. Običajno sprejme otrok
sekundarno prepoved izraženo z neverbalnimi znaki, ki spremljajo verbalno sporočilo in ki
lahko celo zadevajo primarno prepoved (kot na primer: »Ne misli, da je to kazen,« ali »Ne
glej v meni nekoga, ki te kaznuje.«)
5. Terciarna negativna prepoved preprečuje žrtvi pobeg iz situacije (ali da bi jo razrešila z
reflektiranjem, komentiranjem), tudi s sredstvi, ki niso čisto negativna, kot so, denimo, spremenljive, nedosledne obljube ljubezni ipd.
6. Potem, ko se je žrtev enkrat naučila zaznavati svoj svet skozi vzorce dvojne vezi, za ta
namen niso več potrebne vse njene sestavine in lahko katerikoli del te strukture pri žrtvi
vzbudi paniko ali bes. Vlogo nasprotujočih si prepovedi lahko prevzamejo celo halucinatorni glasovi.
Laing (1969: 127-128, cit. po Šugman Bohinc, 2000) z nekaj spremembami navaja Batesonov
primer situacije dvojne vezi, ko mati obišče sina, ki v bolnici okreva po živčnem zlomu. Ko gre
sin proti njej,
a.
mati razpre roki, da bi jo objel in/ali
b.
da bi ga objela;
O psihoterapevtovi gotovosti v negotovost, dvojni vezi in paradoksih
c.
d.
e.
f.
87
ko se ji sin približa, mati zaledeni in otrdi;
sin neodločno zastane;
mati reče: »Ali nočeš poljubiti svoje mamice?« in ko sin še kar omahljivo stoji,
mati reče: »Ampak, dragec, ne smeš se bati svojih čustev.«
Sin odgovarja na obe materini sporočili, najprej na neverbalno povabilo k objemu in poljubu,
nato na neverbalno zavrnitev in prepoved. Znajde se v situaciji, iz katere ni rešitve, saj ne more
komentirati tega, kar zaznava, in odloči se odgovoriti na drugo neizrečeno sporočilo, za kar ga
mati kaznuje s svojo besedno izjavo, v kateri namiguje, da je sin ni poljubil, ker ga plašijo lastna
čustva do nje, na primer to, da je nima rad.
Tudi v odnosih med Jožetom in starši zlahka prepoznamo situacijo dvojne vezi, v kateri so se
lahko njihove interakcije z veliko trpljenja in bolečine stopnjevale celo do roba smrti. Oče je bil
tako trmast, da bi lahko izkrvavel do smrti. Jože (jabolko ne pade daleč od drevesa) bi se v svoji
trmi lahko do konca izstradal. V simetričnem stopnjevanju med očetom in sinom je mati stopila
med njiju, poskušala odigrati vlogo posrednice, odkriti srednjo pot. Vendar je navsezadnje tudi
sama prispevala k “več istega”. V imenu dobrega in z dobrimi nameni sta se očetovo in sinovo
telo približala robu smrti. Starši so bili polni dobrih želja za zdravje svojega sina in so pri tem žrtvovali sami sebe, odrekli so se svoji individuaciji. Jože je bil prav tako poln idej, kako bi staršem
pomagal, jih prevzgojil. Seveda jih ni hotel prizadeti, ampak jih je poskusil odrešiti, razsvetliti,
ker ju je imel za duhovno slepa.
Kljub skrajnosti, do katere so se zapletli v svojih vlogah, pa sem prav v globokem eksistencialnem trpljenju med njimi videl in začutil medsebojno naklonjenost in ljubezen, ki se je npr. med
drugim v bolj neposredni obliki pokazala, ko je Jože prišel na pogovor, ker staršema to veliko
pomeni. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so nekateri psihoterapevti, ki so se ukvarjali z družinami, kjer je eden od članov dobil diagnozo shizofrenija, zagledali glavnega krivca v materi in
so jo poimenovali “shizofrenogena mati” (sledeč Friedi Fromm - Reichman, ki je ta pojem uvedla). Leta 1958 je Harold F. Searles (v Berger, 1978) opozoril, da so taki psihoterapevti zašli na
stranpot in da lahko sam med takimi materami in otroki najde pristno ljubezen. V situaciji dvojne
vezi “[…] se otrok ujame v odnos do matere preko svoje ambivalence, v kateri pa so tudi pristne
sestavine, kot samota, predanost in lojalnost. Mati je v tem odnosu na tragičen način zlita in je
prav tako kot otrok ‘žrtev’ dvojne vezi” (Searles, cit. po Berger, 1978: xvi). V šestdesetih letih se
je psihoterapevtski »main stream« distanciral od hipoteze o shiozofrenogeni materi oz. starših.
Med Jožetom in staršema sem na eni ravni videl zlitost. Čeprav se je fizično po eni strani oddaljil
od staršev v njihov vikend, so bili preko ambivalence čustveno prepleteni v odnosu pretirane
odvisnosti. Vsak od njih se je na svoj način zataknil v procesu individuacije. Vrteli so se v začaranem krogu. Vendar ne brez pristnih sestavin samote, predanosti in lojalnosti, kot pravi Searles.
Pokazali pa so tudi veliko drugih virov in sposobnosti. Npr. oče je pokazal veliko sposobnosti
pri adaptaciji stanovanja, mama je bila odgovorna za „stike z javnostjo” kot nek posrednik med
sprtima stranema, Jože pa me je presenetil s svojo duhovno držo in kot svojevrsten mislec in
sogovornik. Lahko bi bil učitelj, saj je vedel veliko o psihologiji, psihiatriji, psihoterapiji in duhovnosti. Med pogovorom z njim me je tudi prešinilo, da bi lahko tudi nastopil s predavanjem na
kakšnem psihiatričnem, psihoterapevtskem kongresu ali na srečanjih mistikov. Bil je zanimiva
kombinacija mistika in shizofrenika, če se metaforično poigram z Batesonovimi besedami. Če
je bil miselno na ravni filozofa, pa je bil čustveno otroško naiven, nedolžen, naraven, iskren in
istočasno finančno nesamostojen in odvisen, prepojen z željo, da bi pomagal staršem oz. jih pre-
88
MiranMOŽINA
vzgojil, kot je sam poimenoval svoj “projekt”.
V naših interakcijah lahko zagledam, zaslišim in začutim znake nove epistemologije. Doživeli
smo trenutke odprtosti, kjer nismo vedeli, kaj se bo zgodilo, ampak smo se prepustili. Tudi zato,
ker smo bili vsak na svoj način nemočni: jaz, ko v določenem trenutku nisem vedel, kako pomagati, oni, ker so s svojimi poskusi reševanja zabredli v “več istega”. Doživeli smo mešanico
prijetnega in srhljivega pričakovanja novosti in pripravljenost za zmedo in presenečenje. Odkrivali smo pot med hojo:
“Metafora, ki nas vodi, je, da pot obstaja samo med hojo. Najprej se moramo soočiti z dejstvom,
da naša kultura nima temelja« (Varela, Thompson in Rosch, 1991: 241). »Spoznanje, da ne stojimo na trdni podlagi, da se stvari neprestano, iz trenutka v trenutek porajajo in odhajajo, ne da bi
jih lahko pripeli na stabilno objektivno ali subjektivno podlago, vpliva na naše življenje in bivanje. Znotraj tega eksistencialnega okvirja spoznavamo in smo brez trdne podlage ne le v smislu
razumevanja, ampak tudi v smislu udejanjanja: človeško življenje ali eksistenca se spremeni v
vprašanje, dvom in negotovost” (prav tam: 243).
Ali v zmedo, bi še dodal. Ko v vsakdanjem življenju ali pri delu s pacienti doživim negotovost
in zmedo, to še vedno sem in tja doživim kot slabo, kot znak slabosti, nesposobnosti, nekompetentnosti, pomanjkanja znanja. V takih zahtevnih trenutkih bi se rad nečesa oprijel, prebudi se
“hlastajoči um”. “Ko se soočimo z odkritjem, da nimamo trdne podlage, kljub temu še naprej
grabimo po neki opori, ker naš globoko vsajeni refleks grabljenja še ni popustil” (prav tam: 237).
Zato mi večkrat šele naknadno uspe reflektirati o takih trenutkih negotovosti in jih preokviriti v
pozitivno. Šele naknadno lahko odkrijem njihovo dragocenost. Da, tudi v primeru Jožeta in staršev jih zdaj lažje priznam, lažje odkrito govorim o njih. Tudi zato, ker upoštevanje negotovosti
ne pomeni konca znanosti, ampak porajanje nove znanosti, ki vključuje negotovost in zmedo kot
legitimna dela znanstvenega postopka.
Paradoksna komunikacija, ki se poraja med skupno hojo terapevta s pacientom
Poglejmo si iz vidika negotovosti, kako je bilo v opisanem primeru s paradoksi, saj verjetno
hitro padejo v oči. V modernističnem obdobju sistemske psihoterapije so paradoksno intervenco
razumeli v objektivističnem smislu kot poseg, ki ga terapevt iz avtoritativne pozicije, torej iz
pozicije gotovosti in vednosti, izvede do pacienta, da bi mu pomagal rešiti njegov problem. Tudi
v načinu govora o paradoksu, npr. »terapevt uporabi paradoks«, se je kazala linijska, objektivistična epistemologija, kjer terapevt nekaj naredi enosmerno iz pozicije moči. Podobno, kot
mehanik uporabi izvijač, da nekaj pritrdi v motorju. V postmodernem obdobju pa paradoksno
intervencijo razumemo na konstruktivistični način kot dogodek, ki ga med hojo ali v »skupnem
gibanju« (angl. »moving along«, Stern, 2004), plesu soustvarjata terapevt in pacient skupaj iz
bolj enakopravne, sopotniške pozicije, kjer je pacient opolnomočen, terapevt pa precej bolj skromen, saj lahko le sodeluje v komunikaciji, ničesar pa ne more s pacientom narediti, predvsem
pa ne popraviti. To zahteva tudi drugačen način govora o paradoksu, npr. terapevt in pacient sta
soustvarila paradoks v medsebojni komunikaciji, med skupno hojo.
Paradoksi v vsakdanji komunikaciji in v psihoterapiji v meni že dolgo vzbujajo posebno zanimanje. Pri terapevtskem delu z ljudmi se pogosto srečam s paradoksalno strukturo njihovega problema in večkrat tudi z njihovimi paradoksnimi poskusi reševanja problema, ki ustvarjajo »več
O psihoterapevtovi gotovosti v negotovost, dvojni vezi in paradoksih
89
istega« (t. i. rešitve prvega reda). Terapevt lahko pomaga pri reševanju problema tudi tako, da
upošteva to paradoksalno strukturo in jo celo ojača do absurda (npr. s predpisovanjem simptoma
in drugimi paradoksnimi pristopi). Trenutek, ko klienti doživijo absurdnost, je lahko trenutek
spremembe, trenutek preskoka v nov vzorec mišljenja, čustvovanja, vedenja in v nov odnosni
vzorec, v vzorec rešitve (t. i. rešitve drugega reda) (Watzlawick, Weakland in Fisch, 1974).
V opisanem primeru nisem izvedel paradoksne intervencije kot neki mogočni manipulator, močni vsevedni terapevt, ki je točno vedel, kaj dela, ampak so se “paradoksi” razvijali spontano med
hojo skupaj s starši in Jožetom. Porodili so se iz nemoči, ko sem si dovolil začutiti negotovost in
zmedo. Vzniknili so VMES, med nami, v odnosu s starši.
Če izostrim - iztrganje »paradoksa« iz odnosa med terapevtom in pacientom, je lahko svetoskrunsko dejanje. Razmišljanje in govorjenje o paradoksu kot o neke vrste kladivu, ki ga terapevti
lahko uporabimo, da bi nekaj popravili pri pacientu, lahko pomeni neetično uničevanje svetosti
medčloveškega srečanja med terapevtom in pacientom. Seveda je lahko včasih to pragmatično
učinkovito, vendar je dobro, da se zavedamo, po kako etično spolzkem terenu hodimo, ko pademo v objektivistično predstavo o paradoksu ali katerikoli drugi psihoterapevtski tehniki kot o
nečem, kar lahko naš jaz vzame v roke in nekaj stori drugemu. »Samo norci drvijo tja, kamor se
angeli bojijo stopiti«, nas opozarja William Blake (cit. po Bateson in Bateson, 1987: 1). Angeli
se bojijo objektivizacije in kvantifikacije, ki lahko uniči epistemologijo svetega (prav tam).
Ko so starši prišli na prvi pogovor in eno uro govorili o problemu in o zgodovini svojega trpljenja, se je zgodilo nekaj, kar bi slikovito lahko poimenoval “vampirski efekt”. Starša sta
mi s svojim pripovedovanjem na nek način “pila kri”, postal sem utrujen, obupan in začel sem
razmišljati, kako jima lahko na vljuden način povem, da jima ne znam pomagati. Bil sem brez
navdiha, nekako prazen in kot zataknjena stara plošča se mi je vračala misel oz. vprašanje – pa
zakaj vendar ne pustita Jožeta v Indijo in ga pri tem ne podpreta. Hkrati sem naučen, da kot
psihoterapevt ne dajem nasvetov oz. se jim izogibam, kolikor se le da. Bil sem v precepu, negotov. Mojo paraliziranost in negotovost pa sta starša izkoristila za vse bolj intezivno ponavljanje
svojega problema. Moja stiska je rasla, zdelo se mi je, da me vse bolj porivata v kot. Iz rastoče
frustracije in obupa je vzniknil impulz – odločil sem se, da jima bom naravnost povedal, naj
pustita sinu, da odide v Indijo.
In ko sem čakal na droben premor v njuni intenzivni pripovedi in ravno zajel zrak, sem se, tik
preden sem to hotel reči, nenadoma spomnil na primer Miltona H. Ericksona. Pacientki, ki je
trpela zaradi fobije pred letenjem, je na prvem srečanju rekel, da ji bo lahko pomagal, če najprej
obljubi, da bo naredila vse, kar bo od nje zahteval – „dobro ali slabo, najslabše ali najboljše”
(Erickson, Rossi, 1979: 314). Implikacija ali namig zame v tem primeru je bil,6 da jo je Erickson
implicitno vprašal: “Ali si pripravljena v terapiji trpeti enako ali še bolj kot trpiš v življenju, da
bi ozdravela?” Nenadoma sem dobil vzvod, ki bi ga lahko ubesedil nekako takole: „Ali sta pripravljena, da bo rešitev, ki jo sicer itak imata pred nosom, za vaju boleča? Ne bom vama povedal
prej, dokler me ne prepričata, da sta to pripravljena vzeti nase.”
Tako sem začel graditi napetost, vzdušje presenečenja, pričakovanja, s tem da sem jima napovedal šok. In način, kot sem to naredil, je bil naraven, vsakdanji, saj se tolikokrat zgodi v vsakdanjem življenju. Nekdo npr. reče: “Saj bi ti povedala, ampak se ti bojim povedat, ker bo to zate
prevelik šok. Ja, bolje je, da ti ne povem.” In potem reče drugi: “Kaj pa je? Povej mi!” In potem
ona reče: “Ne, ne, res ti ne morem povedat...” In tako naprej, dokler končno ne pove.
90
MiranMOŽINA
Ko sem v terapiji čuječ (Černetič, 2005), prisoten v trenutku, ko z izostreno pozornostjo hodim
po rezilu britve, se mi besede in stavki porajajo sproti. Včasih se sredi stavka obrnem v drugo
smer, kot sem mislil na začetku stavka. Tako je bilo tudi, ko sem izrekel, da je “moje mnenje,
da morata njegovo željo po Indiji resno upoštevati”. Mislil sem reči, da je moje mnenje, da naj
izpolnita sinovo željo, pa sem nenadoma izrekel blažje, bolj odprto. »Resno upoštevajta« bi namreč lahko pomenilo tudi resno razmislita o sinovi želji in se ne odločita za podporo.
Ko danes, po mnogih letih, poskušam opisati ta ključni »trenutek srečanja« (Stern, 2004) med
starši in menoj, se zavedam, da je ta poskus v določenem smislu brezupen. Vedno bo ostala tančica skrivnosti nad procesom, ki se je dogajal v meni, starših in med nami. Nikoli ne bom mogel
ujeti v besede, v opis, kaj se je točno ali zares dogajalo. In to niti ne bi bilo dobro, če hočem ohraniti svetost tega trenutka srečanja. »Določena vrsta nekomunikacije je nujna, če hočemo ohraniti
'svetost'. Komunikacija ni zaželena, ne zaradi strahu, ampak zato, ker bi spremenila naravo idej
[…]. V mnogih situacijah in v mnogih stvareh je zavest nezaželena in je molk zlato« (Bateson
in Bateson, 1987: 81).
Pa vendar se vedno znova vračam in poskušam ujeti neulovljivo. Zgoraj sem poudaril en vidik,
kako sem doživljal prvo uro srečanja s starši, svojo frustracijo, stisko. Vzporedno pa se je dogajalo še nekaj, kar bi Emmanuel Lévinas poimenoval »pogled obličja« (v Kovač, 1996): »Namesto 'persone' ali 'maske', ki bi pred menoj igrala to ali ono družbeno vlogo, zre vame obličje.
Obličje je vedno golo, je ranljivo in izpostavljeno moji moči. Toda v svoji krhkosti mi razodeva
neskončno etično zapoved: 'Ne smeš me ubiti!' Ob nemoči Drugega, ob njegovi stiski in trpljenju se v takšnem osebnem odnosu 'odstavim' od svoje vloge in se 'postavim' na mesto Drugega.
Ko sem torej v položaju Drugega, postanem njegov talec. Drugi me preko osebnega odnosa res
postavlja v določen etični red, toda ta 'ordinacija' je hkrati posvečenje, saj me Drugi s svojim
klicem in pogledom tudi usposablja za človeškost« (Kovač, 1996: 63).
Kot me je po eni strani srečanje s staršema frustriralo, tako me je po drugi strani njuno trpljenje
nagovorilo. Kot me je po eni strani skoraj jezilo in se oglašalo kot notranji glas – kaj, za vraga, ne
dasta raje sinu denarja za Indijo, kot pa da se zadolžujeta za adaptacijo stanovanja, v katerega ne
bo nikoli prišel, vsaj ne, dokler sta živa – sem po drugi strani (so)čutil njuno veliko stisko. Njuna
velika angažiranost za sina je bila nedvomna, prepričljiva. Na neki ravni sta bila preveč skrbna
starša, verjetno celo razvajajoča in hkrati zanemarjajoča do sebe. Videl in čutil sem, da gre zares,
da se lahko v svojih vlogah staršev in sina spravijo do roba smrti ali celo čez. Takrat me je bolj
metalo sem in tja, kot me danes, ko take dvojnosti oz. ambivalence lažje vzamem v zakup in jih
nosim, ko se pri delu s pacienti znajdem na robu tega, kar lahko še prenesem, z(a)držim (v smislu
angleške besede »contain«).
Danes lažje vidim, da je bilo ključno, da sem z(a)držal frustracijo. Če položim Levinasov opis
na naš trenutek srečanja, lahko morda rečem, da je bila frustracija odsev tega, da sem se znašel
v položaju Drugega, staršev, da sem postal njun talec. In nisem ju ubil, čeprav sem začutil kaznovalne impulze, »da bi jima pokazal.« Odstavilo me je iz vloge psihiatra oz. psihoterapevta, s
svojim klicem in pogledom sta mi starša omogočila učenje, usposabljanje za človeškost. Zvozili
smo po rezilu britve in uzrli obličje drug drugega.
Danes tudi lažje vidim, da v takih trenutkih srečanja duh (v Batesonovem smislu) deluje brez
jaza. S stalnim kroženjem med doživljanjem in konstruktivistično teorijo lahko terapevt kot
praktik - znanstvenik postopno oblikuje novo znanost, novo epistemologijo. Opogumljen s to
novo znanostjo lahko »[…] z discipliniranim, čuječim pristopom k doživljanju odkrije, da če-
O psihoterapevtovi gotovosti v negotovost, dvojni vezi in paradoksih
91
prav poteka stalna borba za ohranjanje jaza, v neposrednem, navzočem, čuječem doživljanju
(angl. »mindfull experience«, op. M. M.) jaza ni« (Varela, Thompson in Rosch, 1991: 237).
Paradoksi so se nadaljevali z Jožetom (Prosim, pomagajte mi, da bom lahko pomagal Vašim staršem.) in ponovno s starši (Imam slabo novico – vajin sin ni dovolj bolan, da bi mu po psihiatrični
plati lahko preprečili pot v Indijo.) Slabše motivirane družinske člane (npr. če pride na pogovor
žena in mi reče, da mož sigurno ne bi prišel z njo ali če pridejo starši, ki zagotavljajo, da njihov
sin ali hči nikakor noče priti na pogovor) večkrat povabim na ta način, da jih prosim, da naj mi
pomagajo, da bom lažje pomagal njihovim bližnjim. Vendar me je pri Jožetu presenetilo, kako
ključen je bil zanj v odnosu do staršev prav ta vidik – da bo pomagal staršema oz. prevzgojil
starša iz njune duhovne neosveščenosti. Nehote sem zadel žebljico na glavico.
Keeney (1983) v svojem kibernetskem modelu terapevtske spremembe, ki se mi je v praksi
velikokrat obnesel, predlaga, da terapevt pomaga pacientu, ki je ambivalenten, tako, da najprej
reče JA. ODLOČI SE ZA MOŽNOST 1 (npr. podprite sina, da gre v Indijo) in to argumentira
z razlogi oz. pozitivnimi vidiki odlčitve za možnost 1. Potem ko da prostor pacientu za njegov
odziv, pa nadaljuje AMPAK MORDA PA JE DOBRA TUDI ODLOČITEV ZA MOŽNOST 2
(npr. razumem vas, da ne morete podpreti sina, ker je to za vas prehudo) in spet argumentira z razlogi oz. pozitivnimi vidiki za možnost 2. Pomembno je, da ne reče JA za prvo in drugo možnost
istočasno, ampak da ujame dober timing, kdaj ojača možnost izbire 1 in kdaj možnost izbire
2, in preseneti pacienta, s čimer mu pomaga izstopiti iz običajnih vzorcev v kreativni proces;
ko pacient že misli, da se je terapevt opredelil za eno, ga terapevt preseneti in odpre še drugo
možnost (in morda še kakšno), nato pa pove zgodbo ali zgodbe, ki kot Rorschachov projektivni
preizkus omogočijo pacientu, da projecira vanje tisto, kar je zanj pomembno, da razširi svoje
asociacijsko polje, spodbudi svoj ustvarjalni proces, kar mu pomaga pri odločanju. Po intenzivnih trenutkih paradoksne komunikacije sem po Keeneyevem modelu in po zgledu Miltona H.
Ericksona (Erickson in Rossi, 1979) staršema povedal nekaj svojih zgodb o potovanju po Indiji
in o srečanju s starši Janeza Svetine, kar je prineslo dobrodošlo omehčanje vzdušja.
Paradoksna komunikacija v okviru dvojne vezi
V sistemski psihoterapiji pogosto dajemo pacientom paradoksalne naloge, ki se istočasno nanašajo na dve ravni dvojne vezi med družinskimi člani. Za mojstra terapevtskega paradoksa oz.
terapevtske dvojne vezi velja Milton H. Erickson. Razvil je določene oblike sugestije, ki ponujajo možnosti vedenja izven pacientove običajne zavestne, namerne izbire in nadzora. Erickson
(Erickson in Rossi, 1976) je pojasnil temeljno značilnost terapevtske dvojne vezi, da na ravni metakomunikacije vedno poudarja pozitivni dogovor, medtem ko ponuja možnosti, ki jih
je mogoče odkloniti na ravni osnovnega sporočila, če se pacientu ne zdijo primerne oziroma
sprejemljive. Na primer, terapevt vpraša otroka, s katerim imajo starši težave, ker noče zvečer v
posteljo: »Bi šel raje spat ob osmih ali ob osmih in petnajst?« Ali pa vpraša pacienta, ki ne zaupa
v možnost rešitve problema: »V kolikšnem času bi radi rešili svoj problem, v enem ali dveh mesecih?« Na ravni osnovnega sporočila se pacient lahko odloči za eno od obeh možnosti ali celo
obe odkloni, na ravni metakomunikacije pa se lahko oblikuje dogovor o tem, da bo otrok šel spat
oziroma da bo pacient rešil svoj problem (Šugman Bohinc, 2000).
Tudi Elkaim (2002) na osnovi Batesonove teorije dvojne vezi razlikuje dve ravni sporočil. Prvo
raven predstavljajo eksplicitne zahteve in ga imenuje »zunanji program«, drugega pa predstavljajo temeljna prepričanja, ki so zasnovana na preteklih izkušnjah, in ga imenuje »videnje sve-
92
MiranMOŽINA
ta«. Zunanji program je po pravilu v nasprotju z videnjem sveta, hkrati pa odreja, kako zaznavamo sedanjost. Videnje sveta se ohranja s tem, ko videnja sveta drugih članov družine vplivajo na
naš zemljevid in se z njim prekrivajo oziroma ga dopolnjujejo.
Poglejmo si zgovoren Elkaimov (prav tam: 53) opis terapije para s paradoksno komunikacijo:
Terapevtka (ženi): Kaj želite od svojega moža?
Žena: Da pokaže malo čustev. Da z menoj preživi eno uro na teden. Da neha sedeti, kot da bi bil
vkopan.
Terapevtka (možu): In kaj vi želite od svoje žene?
Mož: Da ceni to, kar počnem..., da pokaže malo nežnosti.
Terapevtka: Lahko to pojasnite?
Mož: Želim, da preneha s konflikti vsakič, ko nekaj rečem. Želel bi, da neha s pritoževanjem. To
me jezi. Ona me sistematično uničuje: želim si, da preneha s tem in da postane konstruktivna.
(Na tej točki terapevtka naredi pavzo in gre v prostor izza enosmernega ogledala. Po posvetu s
supervizorjem se vrne.)
Terapevtka: Od vaju bom zahtevala, da naredita nekaj, kar ne bo nujno delovalo. Moji kolegi v
sosednjem prostoru pravijo, da ne bo.
(možu) Vaša žena želi, da preživite eno uro na teden z njo. Od vas pričakujem, da sedite zraven
nje pol ure dvakrat na teden, ko ste brez obveznosti in ste lahko pozorni nanjo. Od vas pričakujem, da boste čas, ki ga boste posvečali njej, oddvojili od tega, kar bom zahtevala od nje.
(ženi) Vaša naloga je, da mu poveste, da ne želite tega, kar sem mu rekla. Da zaradi tega, ker sem
jaz rekla, naj to naredi, še ne pomeni, da morate to tudi sprejeti.
Mož: Tukaj obstaja očitno protislovje.
Terapevtka (ženi): Potrebno bi bilo, da ga zavrnete, ker on tega ne naredi zato, ker to vi potrebujete. On bo to naredil samo zato, ker sem mu jaz tako rekla... A kar zadeva vas, pokažite mu
malo nežnosti.
Žena: Ampak on me zavrača.
Terapevtka (možu): Ko je do vas nežna, pazite, da se vas to ne dotakne.
Žena: On je že takšen!
Terapevtka je naloge oblikovala tako, da sta oba počela to, kar sta že počela, in ju s tem osvobodila dvojnih vezi. V kontekstu danih nalog sta oba doživela obe ravni dvojne vezi v sebi in pri
tem nista več videla drug drugega kot nasprotnika. Ta vloga se je prenesla na terapevtko, ki je
dala tako »neumno« domačo nalogo.
Po Elkaimu (prav tam) se recipročna dvojna vez ne oblikuje le med pari oziroma med posameznimi člani družine, ampak tudi na določeni ravni terapevtskega sistema – torej med terapevtom
in ljudmi, s katerimi dela. Lahko se zgodi, da se pravila družine ujemajo z enim delom terapevtovega videnja sveta (četudi njegova pravila niso popolnoma enaka kot pravila družine), kar ima
za posledico, da je pomoč neuspešna, čeprav istočasno obstaja privid pomagajočega odnosa. V
mnogih primerih je iskanje pomoči povezano z implicitnimi zahtevami para ali družine, ki strogo
omejujejo terapevtovo možnost za interveniranje. Ne glede na to, ali govorimo o posamezniku,
paru ali družini, pogosto upajo, da se bodo rešili simptomov brez spremembe pravil, ki so vzrok
za simptome in ki jih ohranjajo. Terapevt je tako soočen z dvema nasprotujočima si zahtevama.
Dobra intervencija pri sistemski terapiji je, da pacientu rečemo, naj se nič ne spremenijo. S tem
pošljemo dve sporočili. Na ravni vsebine: »Ne se spremeniti«, hkrati pa je to sporočilo povezano
s terapevtskim odnosom, ki nosi v sebi implicitno sporočilo za pacienta. Ta na terapijo namreč
prihaja prav za to, da bi se spremenil. Terapevtski odnos je tako odgovor na eni, izrečena vsebina
O psihoterapevtovi gotovosti v negotovost, dvojni vezi in paradoksih
93
pa na drugi ravni. Sam bi tu dodal, da je vse to učinkovito le, če sta terapevt in pacient dovolj
dobro uglašena, če se ujameta v skupnem ritmu, v plesnem koraku medsebojne komunikacije.
Zanimivo je, kako je mati že v prvem pogovoru po telefonu pokazala (seveda nezavedno) svojo
spretnost v komunikaciji dvojne vezi. Po eni strani je klicala, da bi ji pomagal, istočasno pa se je
opravičevala za svoj jok in za to, da mi jemlje moj dragoceni čas. S kancem humorja sem ji vrnil
dvojno sporočilo: ne potrebujem, da skrbite zame, hkrati pa nisem skril pred njo (in pred sabo)
svoje šibkosti, da se dejansko celo življenje dajem s preobremenjevanjem samega sebe z delom.
Podobno, kot opisuje Elkaim, sem zaplesal s staršema na ravni primarne negativne prepovedi
»Ne hodi v Indijo, ker te ne bova več podpirala. Znajdi se potem sam, kot hočeš (to je implicitna
kazen)!« tako, da sem jima najprej rekel, da BI JIMA MORDA POVEDAL, KAJ JE REŠITEV,
AMPAK NE BOM. Prav to ju je presenetilo, povečalo njuno zanimanje in motivacijo, da ob
meni doživita premik iz začaranega kroga. Če bi jima že takoj na začetku zaradi svoje frustracije
s primesjo očitka naložil, kaj naj naredita (podpreta sina), bi samo še povečal njune odpore.
Nato sem rekel, da je moje mnenje, da naj RESNO UPOŠTEVATA SINOVO ŽELJO PO POTOVANJU V INDIJO. To sem večkrat ponavljal s posebnim poudarkom v glasu, vendar sem
takoj nato negiral – SAJ VEM, DA JE TO ZA VAJU PRETEŽKO, ali sem se opravičeval –
OPROSTITA, DA SPLOH TO OMENJAM ali POPOLNOMA RAZUMEM, ČE SE NE BOSTA
ODLOČILA ZA TO, z implikacijo, da je itak NEMOGOČE, da bi izpeljala, da naj ostaneta ista.
Skratka, stalno sem preklapljal med spremenita se – ne se spremenit. Pomembno se mi zdi, da
tega nisem počel kot tehnike, ampak sem bil v toku, skupaj smo plesali. Bilo je napeto, zanimivo
skupno gibanje, kot bi rekel Stern (2004).
Na ravni sekundarne prepovedi sem staršema večkrat zagotovil, da vidim, da želita sinu samo
pomagat, da mu izkazujeta ljubezen (npr. z adaptacijo stanovanja) in s tem implicitno sporočal,
da si ne mislim, da ga kaznujeta, ko postavljata finančno podporo za potovanje v Indijo pod
vprašaj. Na ravni terciarne negativne prepovedi pa je bilo jasno, da se sin brez njune finančne
podpore ne more umakniti iz situacije, v kateri prihaja do stopnjevanja.
Epilog o negotovosti v srečanju z mistikom, shizofrenikom ali pesnikom
Zgoraj sem citiral Batesona, ki nas opozarja, da se lahko v srečanjih z mistikom, shizofrenikom
ali pesnikom bolj ozavestimo kompleksnosti medčloveške komunikacije, ki je seveda izjemno
kompleksna tudi v vseh naših interakcijah, vendar se tega manj zavedamo. V delu s »primeri«, v
katerih psihiatri prepoznajo ti. hude in dolgotrajne »shizo« motnje (npr. shizofrenija, shizoidna
osebnostna motnja) se bolj pogosto srečamo z robovi našega spoznanja, z lastno negotovostjo.
Prav zato pa se lahko v pogovorih z njimi in o njih utelešajo nove epistemologije, novi svetovi
z novim tipom terapevta:
»Iz tega se lahko razvije nov tip terapevta – oseba z večjo odgovornostjo in celo večjimi darovi,
kajti ni se lahko naučiti nove naravnanosti brez priročnih in izdelanih kategorij […]. Pacient se
mora zavestno osvoboditi terapevtovega nezavednega vsiljevanja teorije […]. Potem terapevt
lahko čaka na nepričakovano in ne sortira tega, kar se zgodi, v kategorije […]. Pravi mojster
odgovori na enkratnost […]. Novi terapevt se morda ne bo imenoval psiholog ali psihoterapevt
[…]. Potrebujemo nove pojme in nov pristop. Če hočemo, da nam bo uspelo, bomo morali odkriti nove metode in priti do novih uvidov« (Buber, 1988, v Barnes, 1998).
94
MiranMOŽINA
Na koncu si postavljam še vprašanje, ali sem Jožeta precenil. Sem pretiraval, ko sem hvalil
njegovo duhovno držo, doslednost, ko sem mu rekel, da so taki možje v Indiji upravičeno sveti? Sem mu s tem škodil, ko sem morda pomagal k njegovi nerealni samopodobi? Bi ga moral
v skladu z ustaljenimi psihiatričnimi postopki spodbujati k rednim psihiatričnim kontrolam in
jemanju zdravil? Saj je vendar iz psihiatričnega vidika diagnostična ocena kazala na hudo in
dolgotrajno duševno motnjo. Bi moral staršem povedati, da gre za shizoidno osebnostno motnjo
z depresijo in anoreksijo? Sem napravil vitium artis?
Naj ostane to vprašanje odprto. Naj se članek zaključi z vprašanji, ki nas lahko spet povabijo v
negotovost in s tem v novo učenje. Zgornji primer s teoretičnimi razlagami razumem kot metaforo, kot zgodbo, kot resničnost ne kot stvarnost, kot resničnost, od katere se lahko vračam k
neslutenim širinam dejanskosti7. Primer kaže na negotovost, za katero pravi Bateson, da je dokaj
običajna, ko se srečamo z mistikom, shizofrenikom ali pesnikom. Metaforično rečeno, torej ne v
smislu psihiatričnih kategorij, je bil Jože mešanica mistika in shizofrenika. Ali je možen pravilen
odgovor pri srečanju s takim človekom in njegovimi bližnjimi? Je v takem primeru možno ravnanje točno po pravilih, algoritmih stroke, bodisi psihiatrične ali psihoterapevtske? Ali pa lahko
kot strokovnjaki pridemo v stik z mejami lastnih strok in stopimo na čistino, tvegamo odprtost,
negotovost in raziskujemo? In se premikamo h gotovosti v negotovost, k svetovom, ki jih še ne
poznamo? In pri tem tudi sami kot ljudje postajamo drugačni, bolj prebujeni?
Opombe
1) Bodisi da govorimo o mladosti – starosti, nedolžnosti – izkušenosti, ali o razlikah kot je zunaj – znotraj in na splošno o jeziku, opisih, razlagah, teoriji ali epistemologiji, bo razprava o teh
temah pogosto strukturirana v smislu ravni, redov ali referenčnih okvirjev. Če imamo teorijo o
teoriji ali opis opisov, to pomeni, da imamo opraviti s hierarhijo različnih logičnih ravni oz. logičnih tipov. Bateson je razvil svojo modifikacijo teorije logičnih tipov iz Principia Mathematica
Whiteheada in Russella (1910, cit. po Keeney, 1983). Kot osrednjo je vzel trditev, da »razred ne
more biti član razreda. Razred slonov nima rilca in ni slon […] Ta truizem velja tudi, ko člani
razreda niso stvari, temveč imena ali signali. Razred ukazov ni ukaz sam in ti ne more povedati,
kaj naj napraviš.« (Bateson, 1972: 180) Bil je med prvimi, ki je zagovarjal, da bi se dalo komunikacijo koristno opredeliti v smislu hierarhije ravni abstrakcije ali logičnih tipov. »Tako kot
obstaja hierarhija imen, razredov in razredov razredov, obstaja tudi hierarhija trditev in sporočil
in znotraj te mora obstajati tudi Russellova prekinjenost. Tako lahko govorimo o sporočilih,
metasporočilih in meta-metasporočilih.« (prav tam) Analogna sporočila, to je vso neverbalno
komunikacijo, je poimenoval metasporočila ali metakomunikacija. Sledeč anologiji z logičnimi
tipi je sklepal, da ta metaraven klasificira ali ureja digitalna-verbalna sporočila z višje ali logično
različne ravni abstrakcije. »Obstaja vrzel med […] metasporočilom in spročilom […], ki je po
svoji naravi enaka kot vrzel med stvarjo in besedo ali znakom, ki stoji za to stvar ali kot je vrzel
med člani razreda in imenom razreda. Metasporočilo klasificira sporočilo, a ga ne more nikoli
srečati pod istimi pogoji.« (prav tam)
2) Ker sem v času svoje specializacije iz psihiatrije nabiral dragocene psihoterapevtske izkušnje
tudi v projektu prostovoljnega dela za otroke in mladostnike s hudimi psihosocialnimi problemi
(Možina in Stritih, 1998), kjer smo v raznih oblikah skupinskega dela negovali stik z lastno
ranljivostjo, sem povabil svojega učitelja in mentorja Bernarda Stritiha, da v bolnici z nami,
zdravniki, izvede senzitivni trening. Po eni strani je srečanje uspelo, saj sem bil presenečen, kako
smo se odprli in se pokazali v svoji avtentičnosti. Kot je to običajno, je bilo to povezano tudi z
močnimi čustvi. Vendar je prav uspeh bil hkrati razlog, da so nekateri kolegi in kolegice nato
O psihoterapevtovi gotovosti v negotovost, dvojni vezi in paradoksih
95
dali/e veto na nadaljevanje takih srečanj. Slačenje belega plašča gotovosti je bilo za nekatere
preveč ogrožujoče tudi v krogu delovnega tima.
3) Duh (angl. „mind”) je po Batesonu “sistem, ki je sposoben mentalnega procesa ali misli(ti).«
(Bateson in Bateson, 1987: 210) Za ta sistem je izdelal šest kriterijev:
• duh je skupek delov ali sestavin, ki so v interakciji;
• interakcijo med deli duha sproža razlika in razlika je nesnoven pojav, ki ni lociran v prostoru
in času; razlika je povezana z negentropijo in entropijo, ne pa z energijo;
• duhovni (mentalni) proces rabi vzporedno (kolateralno) energijo. Če npr. brcnem psa, ta ne
bo odgovoril z energijo, ki jo je dobil od moje brce, ampak z energijo, ki jo črpa iz svojega
metabolizma;
• duhovni proces (oz. organizacija živih sistemov) rabi krožne (ali bolj kompleksne) verige
determiniranosti. To krožno pogojevanje omogoča ohranjanje stabilnosti oz. prilagajanje
preko stalnega uravnavanja nihanja spremenljivk;
• v duhovnem procesu je treba razumeti učinke razlik kot pretvorbe (to je kodirane inačice)
predhodnih dogodkov. Pravila take pretvorbe (transformacije) morajo biti relativno stabilna
(to je bolj stabilna od vsebine), vendar so sama tudi podvržena spreminjanju;
opis in klasifikacija teh procesov transformacije razkrivata hierarhijo logičnih tipov, ki so imanentni v pojavih.” (prav tam: 18-19) Mary Catherine Bateson pa je po njegovi smrti dodala še
sedmega: „7) V mentalnem procesu mora biti informacija neenakomerno razporejena med deli,
ki so v interakciji.” (prav tam: 85)
4)Koncept rekurzivnosti je povezan z Batesonovim razumevanjem logičnih tipov, ki sem ga že
omenil. Teorija logičnih tipov nam omogoča spoznanje, da je naša resničnost hierarhično strukturirana. Npr. lahko razlikujemo med enciklopedijo v več knjigah in eno knjigo in med knjigo in
stranjo. Rekurzivnost pa govori o logičnih tipih oz. hierarhiji različnih sistemov in podsistemov
iz vidika procesa, dinamike. Rekurzivnost nas opozorja na kroženje, na to, da se npr. vsak proizvod določenega procesa vgradi v nadaljnji proces. Zato v isto reko ne moremo stopiti dvakrat.
O rekurzivni in vzajemni krožnosti tako notranje dinamike (avtopoetskega) organizma kot njegovih interakcij z okoljem (ki je lahko drug avtopoetski organizem) govorita tudi Maturana in
Varela (1998), ki opredeljujeta ontogenezo živega organizma kot zgodovino njegovih strukturnih sprememb ob sicer nespremenjeni organizaciji.
5) Na tem mestu namerno nisem krenil v širše navajanje virov, ki govorijo o diagnostičnih kategorijah, v katere psihiatri uvrstijo take ljudi iz t. i. »shizoidnega kroga«, in o metodah dela,
ki so primerni za take paciente in njihove družine. Vseeno pa ne morem ne omeniti enega od
virov, iz katerega sem se veliko naučil in ki z veliko mero človečnosti in izjemno kvalitetno stopnjo integracije psihiatričnega in psihoterapevtskega znanja govori o delu s pacienti, pri katerih
odkrijemo t. i. shizoidni, shizotipski in paranoidni vzorec. To je delo švicarskega psihiatra in
psihoterapevta Jürga Willija Ekološka psihoterapija (Willi, 1999).
6) Seveda je imelo to vprašanje, ki ga je Erickson postavil mlajši ženski s fobijo pred letenjem,
tudi seksualno konotacijo, čeprav je bil takrat že starejši in paraliziran v invalidskem vozičku. S
tem je namerno preverjal njeno motivacijo za terapijo, ki jo je sicer pred tem ocenil za visoko.
V trenutku stiske, ko sem se ob Jožetovih starših spomnil na ta primer, seveda te moško ženske
dimenzije ni bilo. Kot sem opisal zgoraj, je bilo zame sporočilo Ericksonovega primera, ki mi je
pomagalo pri delu s starši, drugačno.
7) Pojme resničnost, stvarnost in dejanskost uporabljam po Černigoju (2002: 90): stvarnost je
področje vsega, kar predpostavljeno obstaja samo po sebi, neodvisno od človeške oziroma sploh
katerekoli zavesti; dejanskost je področje vsega, kar obstaja na ravni neposrednega doživljanja tu
in zdaj; resničnost je področje simbolnih konstrukcij, ki predstavljajo opise in razlage dejanskosti
in jim pripisujemo stvaren obstoj.
96
MiranMOŽINA
Literatura
Anderson, H., Goolishian, H.A. (1988). Human systems as linguistic systems: Preliminary and
evolving ideas about the implications for clinical theory. Family Process, 27 (4), 371-393.
Barnes, G. (1993). Justice, Love and Wisdom: Linking Psychotherapy to Second-Order Cybernetics. Zagreb: Medicinska naklada.
Barnes, G. (1998). Buber on a New Therapist Evolving. Colloquy on Cybernetics of Psychotherapy. Stocholm: Inform lab.
Bateson, G. (1972). Steps to an Ecology of Mind: Collected Essays in Anthropology, Psychiatry,
Evolution, and Epistemology. San Francisco: Chandler.
Bateson, G. (1979). Mind and Nature: A Necessary Unity. New York: Bantam Books.
Bateson, G. (1978). The Birth of Matrix or Double Bind and Epistemology. V Berger, M. M.
(ed.). Beyond the Double Bind. New York: Brunner Mazel: 39-64.
Bateson, G. (1997). Epistemology of Organization. Inaugural Eric Berne Lecture in Social
Psychotherapy, Southeast Institute, March 1977. Transactional Analysis Journal, 27, 2: 138-145.
Bateson, M. C. (1984). Our Own Metaphor. V Bateson, M. C. With a Daughter's Eye: A Memoir
of Margaret Mead and Gregory Bateson. New York: Harper Collins Publishers: 175-190.
Bateson, G., Bateson, M. C. (1987). Angels Fear. New York: MacMillan.
Berger, M. M. (1978). Introduction. V Berger, M. M. (ur.). Beyond the Double Bind. New York:
Brunner Mazel: xi – xviii.
Cecchin, G. (1987). Hypothesizing, circularity, and neutrality revisited: An invitation to curiosity. Family Process, 26 (4), 405-413.
Černetič, M. (2005). Biti tukaj in zdaj: čuječnost, njena uporabnost in mehanizmi delovanja.
Psihološka obzorja, 14, 2: 73-92.
Černigoj, M. (2002). Struktura in dinamika socialne resničnosti z vidika odnosa med posameznikom in socialnim okoljem. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Elkaim, M. (2002). Ako me voliš, nemoj me voleti. Novi Sad: Prometej.
Epstein, E. (1996). The Narrative Turn: Postmoderne Theorie und systemische Therapie, V: Von
Schlippe A, Kriz J (Hg.): Kontexte für Veranderung. Systemische Perspektiven in Theorie und
Praxis. Universität Osnabrück: Forschungsbericht aus dem Fachbereich Psychologie.
Erickson, M. H., Rossi, E. L., Rossi, S. I. (1976). Hypnotic Realities: The Inductions of Clinical
Hypnosis and Forms of Indirect Suggestion. New York: Irvington.
Erickson, M. H , Rossi, E. L. (1979). Hypnotherapy: An Exploratory Casebook. New York:
Irvington.
Erickson, M. H., Rossi, E. L. (1989). The February Man. Evolving consciousness and identity
in hypnotherapy. New York: Brunner/Mazel.
Estes, C. P. (1997). Vrtnar duše. Nova Gorica: Eno.
Foerster, H. von (1990). Understanding Understanding. Methodologia (Thought Language Models). IV, 7: 7-22.
Foerster, H. von (1991). Through the Eyes of the Other. V F. Steier (Ur.), Research and Reflexivity (str. 63-75). London: Sage Publications.
Foerster, H. von (2009). Etika in kibernetika drugega reda. Kairos- Slovenska revija za psihoterapijo, letn. 3, št. 1/2: 11-18.
Gurman, A. S., Jacobson, N. S. (ur.) (2002). Clinical Handbook of Couples Therapy 3rd Ed. New
York: The Guilford Press.
Haken, H., Schiepek, G. (2006). Synergetik in der Psychologie. Selbstorganisation verstehen
und gestalten. Göttingen: Hogrefe.
O psihoterapevtovi gotovosti v negotovost, dvojni vezi in paradoksih
97
Keeney, B. P. (1983). Aesthetics of Change. New York: The Guilford Press.
Kordeš, U. (2004). Od resnice k zaupanju. Ljubljana: Studia humanitatis.
Kordeš, U. (2005). Znanost s stališča udeleženosti. Čas. krit. znan., letn. 33, št. 221: 206-221.
Kovač, E. (1996). Oseba v sodobni personalistični filozofiji. V Toplak, L. (ur.). Profesionalna
etika pri delu z ljudmi: zbornik. Maribor: Univerza in Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo,
logoterapijo in antropohigieno: 57-66.
Lipset, D. (1980). Gregory Bateson - The Legacy of the Scientist. Engle-wood Cliffs, N. J.:
Prentice-Hall Inc.
Maturana, H.M., Varela, F.J. (1998). Drevo spoznanja. Ljubljana: SH Zavod za založniško dejavnost.
Možina, M. (1993). School of Psychotherapy Cybernetics introduces itself: Effective organization of effective psychotherapy. Psychiatria Danubina; 5: 63-68.
Možina, M. (1998). Psychiatrist's epistemological confusion. V: Detela, A., Kordeš, U., Ule, A.
Zbornik konference Kognitivna znanost. Ljubljana: Inštitut Jožef Štefan: 74-80.
Možina, M. (2009). Etika udeleženosti: problem ni, kdo ima prav ali kaj je res, problem je zaupanje. Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo, letnik 3, št. 3-4: 115-149.
Možina, M., Kobal, L. (2005). Razvijanje stališča udeleženosti v psihoterapiji. Časopis za kritiko
znanosti 33; 221: 195-205.
Možina, M., Kordeš, U. (1998). Obiranje sadov z drevesa spoznanja. (spremna beseda) V: Maturana HM, Varela FJ. Drevo spoznanja. Ljubljana: SH Zavod za založniško dejavnost: 219-248.
Možina, M, Stritih, B. (1998). How to help children and adolescents with psychosocial problems? V: Dyck, R. G., Mulej, M., (ur.). Self-transformation of the forgotten four-fifths. Dubuque: Kendall/Hunt Publishing Company.
Možina, M., Šugman Bohinc, L. (2004). Sistemska psihoterapija hudih in ponavljajočih se duševnih motenj. V: Avberšek, S.,
Možina, M., Štajduhar, D., Kačič, M., Šugman Bohinc, L. (2010). Sistemska psihoterapija. V
Žvelc, M., Možina, M., Bohak, J. Psihoterapija. Ljubljana: IPSA. v tisku.
Švab, V. (ur.). Psihosocialna rehabilitacija. Ljubljana: ŠENT – Slovensko združenje za duševno
zdravje: 110-117.
Schiepek, G., Ludwig-Becker, F., Helde, A., Jagdfeld, F., Petzold, E.R., Kröger, F. (2005). Sinergetika za prakso. V: Bohak, J., Možina, M. (ur.). Četrti študijski dnevi Slovenske krovne zveze
za psihoterapijo, 3. in 4. junij 2005, Rogla. Sodobni tokovi v psihoterapiji : od patogeneze k
salutogenezi : [zbornik prispevkov]. Maribor: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo: 25-33.
Rossi, E. L. (ed.) (1980). The Nature of Hypnosis and Suggestion by Milton H. Erickson. The
Collected Papers of Milton H. Erickson on Hypnosis. Volume 1. New York: Irvington.
Rossi, E. L. (ed.) (1980a). Hypnotic Alteration of Sensory, Perceptual and Psychophysiological
Processes by Milton H. Erickson. The Collected Papers of Milton H. Erickson on Hypnosis.
Volume 2. New York: Irvington.
Rossi, E. L. (ed.) (1980b). Hypnotic Investigation of Psychodynamic Processes by Milton H.
Erickson. The Collected Papers of Milton H. Erickson on Hypnosis. Volume 3. New York: Irvington.
Rossi, E. L. (ed.) (1980c). Innovative Hypnotherapy by Milton H. Erickson. The Collected Papers of Milton H. Erickson on Hypnosis. Volume 4. New York: Irvington.
Schlippe, A. v., Schweitzer, J. (2003). Lehrbuch der systemischen Therapie und Beratung. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.
Skynner, R., Cleese, J. (1993). Life and How to Survive It. London: Mandarin.
Stern, D. N. (2004). The present moment in psychotherapy and everyday life. W.W. Norton &
Company: New York, London.
Šugman Bohinc, L. (1997). Epistemologija socialnega dela. Socialno delo 36(4): 289-308.
98
MiranMOŽINA
Šugman Bohinc, L. (2000). Kibernetika konverzacije – o spreminjanju razumevanja sebe in
drugega skozi razgovor. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
Varela, F. J., Thompson, E., Rosch, E. (1992). The Embodied Mind. London: MIT Press.
Watzlawick, P., Weakland, J., Fisch, R. (1974). Change: Principles of problem formation and
problem resolution. New York: Norton.
Willi, J. (1999). Ecological Psychotherapy. Bern: Hogrefe & Huber Publishers.
Whitaker, C. A. (1978). Co-therapy of Chronic Schizophrenia. V Berger, M. M. (ur.). Beyond the
Double Bind. New York: Brunner Mazel: 155-176.
99
100
Kairos 4/1-2/2010
Znanstveni prispevki
101
UrbanKORDEŠ*
Raziskovanje v konstruktivizmu?
Can Constructivism allow Empirical Research?
Povzetek
N
amen tega članka je pokazati možno prihodnjo smer razvoja kibernetskih in konstruktivističnih
raziskovanj. Smer, ki jo predlagam, je – tako verjamem – logična posledica spoznanj epistemološkega
stališča udeleženosti, torej konstruktivizma v svoji najbolj prefinjeni obliki. Članek je namenoma široko
zastavljen, morda v nekaterih delih naiven, včasih tudi provokativen. Njegov namen je pokazati možnost,
ki se odpira, ne pa natančno opredeliti, kako jo izkoristiti.
Ključne besede
konstruktivizem, fenomenološko raziskovanje, kibernetika drugega reda, doživljanje, prvoosebno.
Abstract
B
y deducing the consequences of some basic constructivist claims, the following article intends to demonstrate possible further development of cybernetic and constructivist research. Proposed change of
the direction (return to empirical research, focusing on lived human experience) is – so I believe – a logical
consequence of the epistemological participatory position. The paper is deliberately broad, perhaps partially naive and sometimes even provocative. It merely aims to indicate the possibility which lies at hand, and
does not try to elaborate its implementation in detail.
Key words
constructivism, phenomenological research, second order cybernetics, experience, first-person.
* Doc. dr. Urban Kordeš, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Kardeljeva ploščad 16, Ljubljana, urban.kordes@guest.arnes.si
102
UrbanKORDEŠ
Evolucija ideje
Stališče udeleženosti je v bistvu spoznanje, da sistem, ki ga raziskujemo, ni ločen od nas, ampak
da sva jaz (opazovalec) in opazovano povezana, da sovplivava drug na drugega oziroma da sva
vključena v »večjo krožnost«, kot se je izrazil von Foerster.1 Spoznanje o (so)udeleženosti je preobrazilo znanost kibernetike v kibernetiko drugega reda. Hkrati je takšno epistemološko stališče
bližnji sorodnik, če ne kar sinonim, konstruktivistične epistemologije. Če nekoliko poenostavim,
lahko narišem to sosledje, ki predstavlja razmerja med (dokaj sorodnimi) pojmi »kibernetika«,
»kibernetika drugega reda« in »konstruktivizem«:
Zgornja slika potrebuje nekaj opomb. Slika ni toliko prikaz zgodovinskega razvoja idej, kot bolj
njihova vsebinsko-logična razvrstitev. Še posebej, ker pojem »konstruktivizem« obravnavam
dokaj široko – kot paleto zelo podobnih stališč, ki jih druži podoben epistemološki kredo. Čeprav
ne morem niti ne želim prikriti svoje posebne naklonjenosti von Glasersfeldovemu »radikalnemu« konstruktivizmu.
Ko govorim o prehodu od kibernetike prvega reda k kibernetiki drugega reda, se zavedam, da
spoznanje o udeleženosti v opazovanem sistemu ni enako na vseh področjih raziskovanja. Če
gledamo dovolj široko, je to spoznanje univerzalno, kljub temu pa pri nekaterih sistemih lahko
udeleženost zanemarimo – npr. fizikalni pojavi, pri drugih pa brez upoštevanja udeleženosti ne
pridemo daleč – npr. raziskovanje zavesti ali raziskovanje spoznavanja. Von Foerster (2009: 12)
bi rekel: »Potrebni so možgani, da bi napisali teorijo o možganih. In kar je celo bolj fascinantno,
pisec te teorije mora upoštevati sebe«. Morda je še bolj očitno, da potrebujemo zavest, da bi
lahko raziskovali zavest. Področja, kjer se krog samoreferenčno sklene (A => A), so torej tista,
kjer lahko konstruktivistična epistemološka podlaga največ obrodi in iz tega spoznanja izhajam
v nadaljevanju.
Moja teza je, da je raziskovanje izkustva/doživljanja kot dialoški empirični raziskovalni projekt
(torej ne kot nevroznanstveno raziskovanje niti ne kot filozofsko-logični diskurz) naslednji korak, na katerega kažejo vsa dosedanja prizadevanja konstruktivistov. V nadaljevanju bom torej
poskusil pokazati, kako lahko gornjo sliko dopolnim z naslednjim korakom:
Raziskovanje v konstruktivizmu?
103
Kaj in kje je konstruktivizem danes
Sam sem v konstruktivizem zajadral skozi kognitivno znanost. Po letih iskanja algoritmov, ki bi
opisali kognitivne procese in sveti gral kognitivne znanosti – zavest, mi je kibernetika drugega
reda pomagala ugotoviti, da predmet mojega zanimanja ni trivialen sistem, torej tak, ki bi ga
lahko opazoval in modeliral kot nekaj »tam zunaj«, nekaj ločenega od mene, neodvisnega od
mojega opazovanja. Ugotovitev, da popoln opis kognicije vključuje tudi opazovalca, je povsem
spremenila moj raziskovalski vsakdan: mizo z računalnikom sta zamenjala dva nasproti si postavljena fotelja.
Konstruktivistične ideje so zvenele (in še vedno zvenijo) tako – v pomanjkanju boljše besede
– resnično. Seveda je neposredno doživljanje vse, do česar imamo dostop! Seveda sem soustvarjalec sveta, v katerem živim! Opazovanje doživljanja spreminja doživljanje samo! Pa vendar
– po letih raziskovanja in zagovarjanja konstruktivistične ideje se počutim, kot da bi ponavljal
truizem: »Seveda! Točno tako je! Kaj pa zdaj?«
In kot kaže, nisem edini, ki ga mučijo ti občutki. Stuart Umpleby v svojem članku iz leta 2001
nekoliko resignirano ugotavlja: »Po približno dvajsetih letih sestavljanja primera za kibernetiko
drugega reda se mi je zdelo, da smo povečini uspeli. Ideja perspektivnega opazovanja – kar
oseba vidi, je odvisno od njenega ozadja (zgodovine preteklih interakcij in izkušenj, oziroma t.
i. osebne zgodovine; op. U. K.) – je postala široko sprejeta v znanstvenih krogih, čeprav kibernetiki niso prejeli veliko zaslug za spremembo v razmišljanju« (Umpleby, 2001).
Ob prebiranju konstruktivističnih člankov in poslušanju konferenc se mi mnogokrat zazdi, kot da
glavno opravilo konstruktivistov in kibernetikov drugega reda ni raziskovanje, ampak dokazovanje smiselnosti svoje epistemološke ideje. Po mnogih letih strastnih in duhovitih izpeljank ene
in iste ideje opažam izčrpanost, pomanjkanje sveže energije, morda celo smisla2 (naslov Umplebyjevega članka Kaj pride po kibernetiki drugega reda? lepo izraža upanje, da se bo iz teh idej
rodilo nekaj novega). V tem času konstruktivizem ni bil deležen uničujočih napadov, zgodilo se
mu je nekaj veliko hujšega – ostal je bolj ali manj neopažen.
Ideja o »perspectival observation« je res postala nekakšen truizem, ki pa predstavlja bolj duha
postmodernega časa v celoti kot konstruktivistični (ali kibernetski) prispevek. Temelji razmišljanja, še posebej v »trdih« znanostih, so ostali nespremenjeni. Ne zato, ker se ne bi strinjali s
premiso o »perspectival observation«, ampak zato, ker je zanemarjanje epistemoloških dilem
uspešno. Poenostavitev vase zaprtega kroga v preprosto premico deluje! Zgleda, kot bi imeli
dve izbiri: v nedogled epistemologizirati ali preskočiti temelje in se začeti ukvarjati z »realnimi«
problemi – natanko tako, kot je predvidel von Foerster v svojem »prvem postulatu«.3 Nekoč, ko
sem na nekem simpoziju zagovarjal konstruktivistični kredo in dvomil v poenostavitve »trdih«
znanstvenikov, me je kolega nevrolog ustavil z opazko: »Na svetu sta dve vrsti ljudi: tisti, ki
imajo prav, in tisti, ki so uspešni.«
104
UrbanKORDEŠ
Konstruktivisti se ne moremo zadovoljiti z opravičilom, da je za našo prezrtost in za mrtvilo, v
katerem smo se znašli, kriva samo epistemološka nesenzitivnost znanstvene skupnosti ali njihov
strah pred krožnostjo. Ideje, da se bo znanstvena misel prilagodila našim epistemološkim spoznanjem, niso le naivne, marveč tudi nesmiselne. Znanost je epistemološko dokaj korektna: da
bi dosegla slavo in uspeh, se je – v skladu z von Foersterjevim »prvim« postulatom – odrekla
velikim (epistemološkim) vprašanjem. V primeru fizike je bil ta korak povsem zavesten: leta
1927 v Kopenhagnu, ko so se odločili za statistično interpretacijo kvantne fizike. Tako so iz
svojega študija zavestno izločili dialog med zavestjo in resničnostjo oziroma konstruktivni vpliv
opazovanja na resničnost (ki so ga prav oni jasno zaznali). Lahko bi rekli, da je znanost (tukaj
mislim predvsem njen »trdi«, matematično podprti del) s takšnim korakom postala sito, ki ločuje
tiste dele sveta, pri katerih lahko zanemarimo vpliv opazovanja, od tistih, kjer te idealizacije
ne moremo narediti. Odreči se enkratnosti živega privatnega izkustva, njegovi neponovljivosti
in netrivialnosti, je bila za Kopernika in Newtona seveda nizka cena v primerjavi z množico
pridobitev, ki jih je prinesel redukcionistični znanstveni postopek. Za »trdi« del sveta tak postopek dobro deluje,4 je uspešen. Problem je v tem, da je skozi stoletja moderne vse ostalo počasi
odplavalo v pozabo [oblivion], nekam na rob našega vidnega polja. To, kar nam je neposredno
dano – naša doživljajska pokrajina, je skozi prizmo znanosti postalo nekaj iluzornega, začasnega, nezanesljivega. Doživljanje se je do nerazpoznavnosti pomešalo s teorijami, predstavami in
koncepti o svetu.
Von Foerster je leta 1972 napisal tekst z naslovom Zaznavanje prihodnosti in prihodnost zaznavanja, v katerem pravi: »Očitno smo se znašli v svetu, videnem skozi opise drugih, namesto skozi naše lastne percepcije. Posledica tega je, namesto da bi uporabljali jezik kot orodje, s katerim
izražamo misli in doživljanje, sprejemamo jezik kot orodje, ki določa naše misli in doživljanje«
(von Foerster, 1972: 32).
Misli in koncepti o svetu oziroma vera v njih je prevzela celoten doživljajski prostor. Zgodbe o
svetu, ki nam jih je (od razsvetljenstva naprej) zgradila predvsem znanost, živimo tako predano,
da nam redko pade na misel, da bi naredili korak nazaj in si ogledali (doživeli) platno, na katerem
se vse te zgodbe odvijajo: naše doživljanje. O svojem doživljanju ne vemo skoraj ničesar, kar
ni čudno, glede na njegov drugorazredni status nezanesljivega in muhastega priveska. Bela svetloba, ki jo vidim – nam govorijo fiziki – je le iluzija, ki nastane ob enakomernem mešanju vseh
valovnih dolžin. Z razcvetom nevroznanosti v zadnjih desetletjih pa je ta trend dosegel neslutene
(in nevarne) razsežnosti. Ko me je strah, je to po novem samo povečana dejavnost amigdale,
ko se smejim, pa to ne pomeni nič drugega, kot aktivacija posebnega jedra v možganski skorji.
Kmalu bo prišel dan, ko nam bo nervoznanstvenik dejal: »Ne, gospod, vaše doživljanje je napačno, v resnici se počutite ...«
Doživljanje je vse, kar imamo
Na tej točki lahko zastavim vprašanje: katera raziskovalna smer bi bila za vrnitev zaupanja doživljanju primernejša od tiste, ki tako rada poudarja »razumevanje razumevanja«, »opazovanje
opazovanja« itd. V nadaljevanju bom »splezal na rame velikanov« in z njihovo pomočjo poskusil pokazati, da je tukaj naše novo lovišče: raziskati doživljanje – to, s strani znanosti (in zato tudi
splošnega zanimanja) zanemarjeno pokrajino. Rad bi pokazal, da so vse konstruktivistične ideje
ogromni smerokazi v tisto smer.
Raziskovanje v konstruktivizmu?
105
Naj navedem nekaj citatov »velikanov konstruktivizma« o doživljanju. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da naslednji navedki izražajo pomembne premise konstruktivizma in hkrati odgovarjajo na zgornje vprašanje. Drugega komentarja ne potrebujejo.
Von Glasersfeld:
»Konstruktivistični zaključek ni popularen. Najpogostejši ugovor zavzema obliko obtožbe, da
konstruktivizem zanika realnost. Vendar je ne. Zanika samo to, da mi lahko razumsko poznamo
realnost onkraj našega doživljanja« (Glasersfeld, 2001: 10).
»[…] kakršne koli ideje ali znanje, ki ga imamo, je moralo biti izpeljano na nek način iz našega
doživljanja, ki vključuje zaznavanje, delovanje in mišljenje« (Glasersfeld, 1990: 20).
Nadaljujem s tremi Maturanovimi navedki:
»Obstajata dva načina razlage, ki ju lahko uporabimo. (1) Predvidevamo, da je doživljanje neodvisno od tega, kar opazovalec dela, in je objektivno, npr. zunanja realnost. (2) Doživljanje je
pripisano razlagatelju, je definirano v jeziku kot del njegovih osebnih odnosov in je ovrednoteno
v odnosu do ostalih doživljanj, ne pa kot prepričanje v zunanjo realnost.«
»Pri slednjem ne moremo razlikovati med zaznavanjem in iluzijo. Kar imenujemo napaka ali
zmota, je nekaj, kar prepoznamo kasneje pri reflektiranju našega doživljanja. Kako prepoznamo
razliko? Izključno skozi naše doživljanje – ne skozi dano zunanjo realnost« (Maturana, 1994).
»Predstava o realnosti se spreminja, ne pa tudi naše življenje v odnosu do nje. Realnost je predlog, ki ga lahko uporabimo kot razlagalni pojem za razlago naših doživljanj« (Maturana, 1997).
»[…] realnost ni energija, niti informacija, ne glede na to, kako močne se nam zdijo te predstave
pri razlagi naših doživljanj. Svoja doživljanja si razlagamo z našimi doživljanji in v skladu z
našimi doživljanji. To pomeni, da razlagamo naše življenje z našim življenjem in na ta način človeška bitja tvorimo temelj za vse, kar obstaja ali kar lahko obstaja na področju naše kognicije«
(Maturana, 1997).
Kot piko na »i« lahko zapišem von Foersterjev5 »konstruktivistični postulat«: »Doživljanje je
vzrok, svet je posledica.«
In še epistemološki postulat Jeana Piageta: »Kdor organizira svoje doživljanje, organizira svet.«
Torej:
»Doživljanje je vse, kar imamo« (Glasersfeld, 1996: 10).
Kaj in kje je danes raziskovanje doživljanja?
Kjub temu, da spoznanje o primarnosti doživljanja brez dvoma odraža enega od bistvenih temeljev konstruktivizma, seveda še daleč nismo prvi, ki smo se ga domislili. Verjetno bi moral pregled evolucije te ideje začeti s skeptiki6 (na primer z Agripo ali pa Ksenofanom, ki ga rad navaja
von Glasersfeld), ki so opazili primarnost doživljanja, ni pa jim prišlo na misel, da bi doživljanje
sistematično raziskovali. Ravno za to (sistematično raziskovanje doživljanja) se je intenzivno
zanimal Johan Wolfgang Goethe. Sloviti pesnik je predlagal svoj raziskovalni program, ki bi ga,
če bi preživel, danes brez dvoma uvrstili med fenomenološke. Ukvarjal se je z doživljajskimi
106
UrbanKORDEŠ
lastnostmi svetlobe, s tem, kako izkusimo barve, predlagal načine, kako usmeriti pozornost v
opazovanje določenega svetlobnega pojava, tako da bi ga lahko čim bolj celovito izkusili itd.
Goetheja ni zanimala pojasnitev, ampak doživetje. Ukvarjal se je s povezavami med različnimi
izkustvi, prav po pesniško je predlagal postopke, kako se »vreči« v doživljanje barve. Opisal je
tudi načine, kako s postopnim raziskovanjem celotne palete izkustvenih možnosti pridemo do
doživetja t. i. prapojava [Urphänomen].
Goethejeva »pesniška« optika je doživela nemalo posmehovanja in je hitro potonila v pozabo.
Na noben način se ni mogla meriti z Newtonovim pristopom, ki je bil sicer tudi utemeljen na
opazovanju, vendar na opazovanju ponovljivega eksperimenta pri kontroliranih pogojih. Globina in kakovost opazovalčevega izkustva nista bila več pomembna, važno je bilo, da eksperimentator določi in izmeri posamezne količine.
Približno 200 let kasneje se je matematik in filozof Edmund Husserl spet zavedel preproste
resnice, da je – kljub vsemu – izkustvo primarno in konec koncev vse, kar imamo, ter da na
noben način ne moremo pobegniti iz njegovega polja. Pozval je: »Nazaj k stvarem samim!« –
poziv simbolično zaznamuje začetek fenomenologije, enega najmočnejših filozofskih gibanj 20.
stoletja. Husserl je bil dobro izurjen v postopkih naravoslovne znanosti, vendar se mu je zdelo
nedopustno, da na račun zamaknjenosti v teoretske razlage zanemarjamo živo, neposredno izkustvo. Fenomenologijo si je zamislil kot rigorozno vedo, ki naj sistematično preiskuje izkustvo:
stvari (oziroma fenomene), kot se nam kažejo (namesto skritih resnic in zakonitosti, s katerimi
se ukvarja ostala znanost).
Na začetku 20. stoletja je bila ideja o raziskovanju izkustva očitno »v zraku« (verjetno kot neke
vrste ravnotežje ogromnemu naskoku naravoslovnih ved in tehnologije). Husserlov program je
nastajal pod vplivom pragmatista Jamesa in delno tudi introspekcionista Wundta, ki sta – vsak
na svoj način – že nekoliko prej spoznala pomembnost sistematičnega preiskovanja izkustva.
Hkrati je približno v času razvoja fenomenologije na Japonskem cvetela teološko-filozofska šola
v Kyotu z zelo podobnimi idejami. Kljub pomembni vlogi fenomenologije in mnogim pomembnim mislecem, ki so sledili Husserlu (Merleau Ponty, Heiddeger, Stein), se projekt ni razvil v
novo temeljno znanost, ampak se je zadovoljil s pozicijo močne filozofske smeri, brez resnih
pretenzij za empirično raziskovanje.7
Kot kaže, se znanstveno zanimanje za živo izkustvo vrača v valovih. Zdi se, da se vedno pojavi
kot nekakšen odziv na pretiran razvoj objektivistične znanosti. V zadnjih desetletjih dobiva nov
zalet – tokrat vzporedno z naskokom nevroznanosti. Skoraj paradoksalno je, da je ravno vera
v to, da bo kmalu možno reducirati vse doživljanje na nevronske procese, eden od povodov za
poglobljeno zanimanje za subjektivno. Kljub temu, da se doživljanje v nevrologiji velikokrat
obravnava kot nadležen epifenomen, so (nekateri) nevrologi namreč spoznali, da je treba vsaj
nekaj vedeti o neposrednem izkustvu, če želimo meriti njegove fiziološke korelate. Nervoznanstveniki so začeli ugotavljati, da pridobivanje t. i. fenomenoloških podatkov [phenomenal data]
ni trivialno. Ni dovolj samo vprašati niti ni dovolj pripraviti dovolj dobrega vprašalnika ali raziskovalnega postopka. Kako naj teoretsko obravnavam izkustvo, če ga sploh ne znam sistematično opazovati? In kako naj ga raziskujem, če ga ne zna opazovati tisti, ki mi poroča o njem?
Seveda nevroznanstvene potrebe niso edini vzrok za ponoven poskus sistematičnih raziskav izkustva. Na tak ali drugačen način je v zadnjih dveh desetletjih nastala cela paleta različnih prvoosebnih pristopov, metod, tehnik in idej.
Raziskovalci izkustva zaenkrat ne tvorijo povezane skupine, ki bi si delila metodologijo ali vsaj
Raziskovanje v konstruktivizmu?
107
natančno definiran raziskovalni cilj8. Spekter pristopov sega:
- od rahlih modifikacij standardnih kvalitativnih raziskovalnih metod, ki se ukvarjajo z raziskovanjem doživljanja določenih situacij in/ali določenih socialnih skupin (npr. »kako učenci
doživljajo pouk algebre«). Takšni pristopi se uporabljajo predvsem v edukaciji in upravljanju.
Predstavniki so npr. van Manen, Duquesnejeva šola fenomenologije, Mesch itd. (več v Kordeš,
2009);
- do jasneje razvitih dialoških (drugoosebnih) tehnik, ki natančneje preiskujejo doživljanje posameznikov. Npr. t. i. »zbiranje opisne izkušnje« [descriptive experience sampling]«9 Russela
Hurlburta (1992) ali pa t. i. mikrointervjuje10 Daniela Sterna (2004), pa še eksperimentalno delo
Zahavija, Gallagherja, Parnasa, Deprazove, Petitmenginove, Lutza,Vermerscha itd. Ta skupina
je seveda veliko bolj poglobljena in zato bolj zanimiva za znanost o zavesti (in tudi za psihoterapijo) ter tako tudi za moje nadaljnje razmišljanje.
Eden najpomembnejših raziskovalnih projektov s tega področja izhaja ravno iz konstruktivističnih logov: nevrofenomenologija Francisca Varele. Varela je že v devetdesetih letih prejšnjega
stoletja zaslutil potrebo po preiskovanju živega izkustva. Idejo je začel razvijati skupaj s Thompsonom in Roschevo v The Embodied Mind (1991), kot celovit raziskovalni projekt pa jo je predstavil v temeljnem tekstu Neurophenomenology: a methodological remedy for the hard problem
(Varela, 1996) in kasneje še v mnogih delih, npr. zborniku The view from within (Varela in Shear,
1999). V osnovi gre za idejo, da bi uravnovesili sistematično tretjeosebno raziskovanje zavesti
in kognicije z enako sistematičnim raziskovanjem doživljanja in tako gradili most z obeh strani
razlagalnega prepada [explanatory gap].
V temeljnem članku Varela (1996) zelo sistematično utemelji potrebo in razloge za fenomenološko raziskovanje, odgovori na glavne dileme, ki se pojavljajo v zvezi z raziskovanjem izkustva,
poda pregled osnovnih konceptov in avtorjev, na koncu pa še svojo vizijo najverjetnejših raziskovalnih tem. Varela opozarja na »avtomatsko introspekcijo« oziroma na površen odnos, ki ga
imamo večinoma do lastnega doživljanja, in ugotavlja, da bo potrebno sprejeti nove znanstvene
navade, če bomo hoteli resno raziskovati doživljanje. Predpostavljam, da večina bralcev tega
teksta pozna omenjeni članek, zato se bom tu izognil ponovnemu navajanju osnov fenomenološkega raziskovanja.
Mislim, da je Varelov projekt (ali vsaj njegova prvoosebna oziroma fenomenološka stran) v
veliki meri sprejemljiv za vse zgoraj omenjene (in zaenkrat razpršene) raziskovalce doživljanja.
Osnovno skupno idejo lahko dobro izrazimo z Varelovimi besedami: »Premagati moramo strah
pred subjektivnim in preučiti možnosti discipliniranega raziskovanja doživljanja – to je jedro
fenomenološkega navdiha.« Varela (1996: 333).
Večina sodobnih raziskovalcev doživljanja se navezuje na fenomenološko tradicijo, čeprav s
sodobno filozofsko-fenomenološko strujo nimajo tesne povezave (z izjemo francoskih fenomenologov in Dana Zahavija). Nasledniki Husserla so formirali močno filozofsko šolo, ki svoje
delo utemeljuje na logičnih argumentacijah in izpeljavah ter se izogiba vsem drugim vrstam
raziskovanja. Pri raziskovanju izkustva pa gre za disciplinirano, sistematično empirično (torej
izkustveno) preiskovanje izkustva. Podobno kot Varela, večina prevzame od fenomenologov
samo osnovno idejo:
- epistemološko – izkustvo je primarno, je v bistvu vse, kar imamo,
- metodološko – epoche oziroma postavljanje svojih idej in konceptov o realnosti v oklepaje,
opazovanje izkustva kot se nam »kaže«.
Pogosta uporaba pojma »fenomenološko« zato večinoma bolj nakazuje navezovanje na ti dve
108
UrbanKORDEŠ
osnovni spoznanji fenomenologov, kot pa na celovito sledenje Husserlovi filozofski tradiciji.
Morda bi tako moderne pristope v raziskovanju doživljanja primerneje poimenovali »fenomenološko inspirirani pristopi«, čeprav jim mnogokrat – prepričani, da »pravi« filozofski feomenologi
tako ne berejo tovrstnih tekstov – preprosto rečemo kar fenomenološko raziskovanje.11
Netrivialnost doživljanja – in kdo zna z njo najbolje
Varela v svojem nevrofenomenološkem programu predpostavlja, da bo lahko sistematično raziskovanje doživljanja nekoč komplementarno in enakovredno dopolnjevalo nevroznanost. To bi
pomenilo, da bo doseglo standarde konvencionalne znanosti (ponovljivost, izolacija splošnih
zakonov, morda celo napovedljivost). Podobne upe goji tudi večina drugih fenomenoloških
raziskovalcev.
Bolj ali manj artikulirana predpostavka vseh raziskovalcev je, da je doživljanje mogoče smiselno teoretsko opredeliti. Z besedo »smiselno« mislim tako, da opis ujame bistveno dinamiko in
strukturo pojava (v našem primeru doživljanja). Pri raziskovanju doživljanja se torej predpostavlja, da bodo odkrite stabilne, ponavljajoče se strukture oziroma da se bo dalo doživljanje
opredeliti z neke vrste variablami, ki bodo veljale intersubjektivno in/ali intersituacijsko. Morda
bomo res morali uporabiti povsem nove metode in načine raziskovanja, vsekakor pa redko kdo
dvomi v nujnost redukcije izkustva na – z besedami von Foersterja – netrivialen pojav.
Predpostavka nujnosti intersubjektivnih rezultatov je razumljiva. Zdi se, da bi bilo brez nje nesmiselno vsako raziskovanje doživljanja, ki presega raziskovalčeve osebne interese. Mnogi pomembni filozofi (npr. Dennet) se, ker dvomijo v to možnost, odpovedujejo vsakemu poskusu
raziskovanja doživljanja.
Kljub temu se s to predpostavko ne strinjam. Hkrati se tudi ne strinjam s sklepom, da je zaradi
tega treba opustiti raziskovanje doživljanja. Ne želim reči, da pri sistematičnem raziskovanju
izkustva ne bomo prišli do ponovljivih, intersubjektivnih rezultatov. Zelo verjetno je, da bomo.
Mislim pa, da nikakor ne bi smeli temeljiti na tej premisi.
Verjamem, da je ravno tukaj problem, ki je potisnil v pozabo prizadevanja mnogih (zgoraj naštetih), ki so skozi zgodovino zaslutili pomembnost raziskovanja izkustva.
Večina poskusov je potonila, ker raziskovanje ni privedlo do rezultatov, ki bi bili uporabni v
smislu rezultatov sodobne znanosti. Spoznanja o izkustvu večinoma ne nudijo algoritmov, za vse
veljavnih spoznanj itd. Mnogokrat je celo tako, da spoznanja dolgotrajnega raziskovanja izkustva – ko o njih poročamo – zgledajo naivno in nič posebnega. Tako kot se Goethejevo čudenje
nad možnostmi doživljanja barv ni moglo meriti z Newtonovimi formulami, se tudi sodobni
teksti fenomenoloških raziskovalcev ne morejo meriti z odkritji nevroznanstvenikov.
V najboljšem primeru bo takšno fenomenološko raziskovanje le »dekla« nevroznanstvenikov,
ki jim bo prinašala informacije o doživljanju, ki jih bodo potem sami locirali v nevronskem
sistemu.
V zadnjih desetih letih je bilo precej napisanega o nujnosti prvoosebnih raziskav v kognitivni
znanosti, vendar je jasno, da prisotnost te vrste raziskovanja še zdaleč ne dosega standardnih
pristopov.12 Fenomenološko raziskovanje ponavlja napako, ki je bila v preteklosti že prevečkrat
storjena: poskuša slediti merilom za validnost, prevzetim iz naravoslovne znanosti. Znanosti, ki
je bila narejena za raziskovanje trivialnega in je ne moremo razširiti na področje, ki je intrinzično
Raziskovanje v konstruktivizmu?
109
netrivialno. Znanosti, ki temelji na tem, da se subjektivno izloči iz slike, ne moremo uporabljati
za raziskovanje subjektivnega. Na njihovem terenu smo nemočni. Varela sicer opozarja na novosti, ki jih bo raziskovanje doživljanja prineslo, svari pred vnaprejšnjimi idejami, kaj je normalno
in kaj ne, ne drzne pa si nadaljevati: zakaj bi bila doživljanja, ki so enkratna, samo moja (ki niso
intersubjektivno preverljiva), manj pomembna (manj resnična?) kot kakšna druga?
Zdi se, kot bi strah fenomenološkega raziskovanja pred tem, da bo razkrinkano kot neznanstveno, ustvaril sivo pego za zaznavanje najočitnejših lastnosti doživljanja.
- Doživljanje je, kakršno je. Je hkrati okvir, v katerem opazujemo, oko, s katerim opazujemo,
in predmet opazovanja. Je opazovanje in opazovano. Je opaženo in hkrati merilo za kakovost
opaženega. Krožnost procesa opazovanja doživljanja je popolna (A -> A) in me spominja na
Rumijevo pesem:
Zrcalo smo in v njem obraz.
Okus neskončnosti okušamo ta čas.
Smo bolečina in njen lek.
Prijetno hladna voda, vrč,
ki ji določa tek.
•
•
•
•
Doživljanje se, ko ga preiskujemo, s tem spreminja.
Znanje o doživljanju je konstruirano skozi zgodovino celotnega doživljanja do tega trenutka.
Pri pridobivanju znanja o doživljanju gre manj za ustvarjanje sistema kategorij in bolj za
širjenje polja zavedanja na čedalje bolj detajlno veščino metadoživljanja (doživljanje doživljanja).
Znanje o doživljanju je novo doživljanje. Kot tako ni rigidna propozicionalna struktura,
ampak razvijajoč se in stalno spreminjajoč se tok. Jack Petranker (2003) bi se izrazil: z opazovanjem doživljanja postajamo »zavestni drugače« [conscious differently].
Iz zgornjih trditev ni težko razbrati temeljev konstruktivizma.
»Doživljanje zares lahko opišemo samo skozi doživljanje,« piše Maturana (1994). »Dano nam je
prepoznati koherentnost doživljanja. Merilo, ki ga uporabimo, ni nič drugega kot – koherentnost
doživljanja« (ibid.).
Konstruktivizem je kot napravljen za raziskovanje doživljanja. Kje drugje bo doživljanje lahko
opazovano v svoji izmuzljivi in kompleksni polnosti, če ne znotraj konstruktivistično-kibernetskega sveta. Samo tu ni greh, če opazovanje (raziskovanje) vpliva/spremeni/konstruira raziskovano. Razumevanje krožne prepletenosti obeh, opazovanja in opazovanega, je (kibernetsko
naravnanim) konstruktivistom skoraj truizem.
Konstruktivistična znanost?
V kibernetskih krogih mnogokrat slišimo, da bi bilo treba zgraditi novo znanost – znanost netrivialnega –, ki bi upoštevala vsa naša spoznanja. Druga možnost za utelešenje konstruktivističnih
idej je mnogo manj verjetna: reformacija standardov obstoječe znanosti. Ne le, da je slednja
možnost malo verjetna, tudi ni povsem jasno, kako bi takšna reforma sploh izgledala. Von Glasersfeld, Varela in drugi opozarjajo, da tako kot ne moremo ničesar vedeti o resničnosti »tam
zunaj«, prav tako nobena znanstvena teorija ne more opisovati od opazovalcev (opisovalcev)
110
UrbanKORDEŠ
neodvisne stvarnosti. Teorija ni nič drugega kot čim bolje skonstruiran sistem, ki upošteva vse
znane omejitve in vključi vse observacije.
Nič od naštetega moderni znanosti ne doda ali vzame kar koli bistvenega – znanost ne temelji
na predpostavki zunanje resničnosti. Glavni »trik« moderne znanosti je v tem, da izloči tisto, o
čemer ni intersubjektivnega konsenza (torej »čisto« subjektivno). Če smo epistemološko površni, nas to sicer kaj lahko zanese v vero, da bo, kar bo ostalo – objektivno. Stvar deluje tudi
brez tega verovanja. To, da v objektivno, od opazovalcev neodvisno, stvarnost verjamejo mnogi
znanstveniki (oziroma da mešajo intersubjektivno z objektivnim), je njihova osebna stvar. Vera
ali nevera vanjo ne spremeni osnove empirične znanosti. (Seveda spremeni njen družbeni status
in še marsikaj, vendar je razprava o tem izven dometa tega članka.) Če je tisto, kar ostane po
preizkusu na intersubjektivnem filtru konstrukcija ali slika objektivne »zunanje« resničnosti, ne
spremeni bistva standardne znanstvene metode.
Ta predpostavka pa ne velja za raziskovanje tistega, kar je bilo potrebno izločiti, da bi lahko
dobili to močno orodje: živo subjektivno izkušnjo. Pri raziskovanju doživljanja se ne moremo
niti pretvarjati, da bodo rezultati objektivni. Kot sem, upam, pokazal zgoraj, je to torej edino področje, kjer je zanemarjanje »velikega vprašanja« nemogoče, kjer smo prisiljeni resno razmisliti
o epistemologiji – in delovati v skladu z ugotovitvami. Raziskovanje doživljanja je prostor, kjer
opazovalec in opazovano naravno sodelujeta v dialogu, v krožni konstrukciji resničnosti.
Namen tega teksta ni predlog, da bi kibernetsko-konstruktivistični krogi »prevzeli« področje
raziskovanja doživljanja. Hočem pokazati, da se je to že zgodilo. Konstruktivistična epistemologija je po meri ukrojena za podlago raziskovanja doživljanja. Je osnova, ki teži po tem, da
končno dobi svojo lastno eksperimentalno nadgradnjo. Varela in kolegi so imeli gotovo zelo
dobre razloge, da so se obrnili k fenomenoškemu raziskovanju, in občutek imam, da se ostali
obotavljamo: ne upamo si začeti raziskovati.
Raziskovanje in resnica – problematična pojma
Raziskovanje v konstruktivističnih krogih ni preveč priljubljeno početje. Ali lahko sploh raziskujemo, če smo izumitelji? Naj ostane to zaenkrat retorično vprašanje.
V nadaljevanju bom poskusil pokazati, da je vrnitev k empiriji smiselna, potrebna in poživljajoča za konstruktivističnega duha. Zakaj »vrnitev«? Zato, ker je večina konstruktivističnih in s
konstruktivizmom povezanih konceptov utemeljenih na empiričnih raziskavah. Kibernetika se
je na primer opirala na nevrofiziološke raziskave McCullocha, antropološke raziskave zakoncev
Bateson itd. Maturana in Varela ne bi mogla brez velikega fonda eksperimentalnih rezultatov,
na primer Lettvinovih odkritji o žabjem vidu, prav tako kot von Glasersfeld ne bi mogel brez
Piagetovih raziskav. Epistemologija konstruktivizma se ravno po tem, da je utemeljena (tudi) z
raziskovalnimi rezultati, loči od klasičnih filozofskih sistemov. Keeney ji zaradi tega pravi »naravna epistemologija«.
Zdi se, da smo se od empirije ločili nekje v sedemdesetih ali osemdesetih, ko so mnogim postale jasne napake realističnih predpostavk. Nastalo je nekaj čudovitih, skoraj povsem skladnih,
epistemoloških konceptov. In od takrat dalje, z besedami Stuarta Umplebyja, jih pojasnjujemo –
drugim, mnogokrat pa sami sebi. Konstruktivizem (besedo, kot je verjetno razvidno, uporabljam
kot skupno ime za vse omenjene koncepte) se je zadovoljil s statusom zbirke idej, konstruktivisti
Raziskovanje v konstruktivizmu?
111
pa smo se zvečine ujeli v krog razmišljanja o njih.
Verjamem, da potrebujemo polje raziskovanja, empiričnega preverjanja idej, dialog s svetom, ki
presega samo miselne koncepte. Težko je zgraditi znanost brez konkretnega področja raziskovanja. Ni dovolj vedeti nekaj pomembnega, tudi če je to univerzalno in aplikabilno na ogromnem
spektru področij. Poglejmo si kibernetiko, ki je »odkrila« krožnost – skupni vzorec, ki povezuje
neskončno področij. Šele to spoznanje, povezano s konkretnimi raziskovalnimi področji, je omogočilo kar nekaj pomembnih znanstvenih disciplin, od družinske terapije do kognitivne znanosti.
Imamo področje. Imamo epistemologijo. Da bi lahko začeli opazovati opazovanje in raziskovati raziskovanje, se bomo morali odpovedati varnosti teoretskega diskurza. Samodokazovanje
in prepričevanje bo moralo nadomestiti iskreno, sistematično in disciplinirano raziskovanje in
poročanje o njem.
Seveda pa niti področje niti epistemologija nista zadostna pogoja za raziskovanje. Najpomembnejši in nujni pogoj za raziskovanje je radovednost. Zanimanje. Stališče »ne vem«. Pomanjkanje
takšnega stališča, občutek, da tu ni kaj raziskovati oziroma slepa pega na področju doživljanja
so krivi za to, da so vse sodbe o tem področju zaenkrat prepuščene filozofom, ki večinoma utemeljujejo svoje teze na površnih, mnogokrat banalnih primerih (t. i. »avtomatska introspekcija«,
pred katero svari Varela), ne da bi čutili potrebo po poglobljeni raziskavi.
Po drugi strani pa je treba priznati, da pomanjkanje radovednosti, nekakšna lena samozadostnost
karakterizira tudi konstruktivistične vrste. Kot bi izbira izumiteljske drže s seboj prinesla prepoved biti radoveden. Prepoved, da bi nas zanimalo, kako deluje svet. Prepoved želje vedeti.
V mojih dialoških raziskovanjih, v katerih pomagam ljudem odpirati prostor za lastno raziskovanje njihovega doživljajskega sveta, je vedno bistveno zanimanje. Če ni zanimanja, potem še tako
prefinjen raziskovalni postopek (v tem primeru način spraševanja) ne bo pripeljal do spoznanja.
Ravno močna namera izvedeti je tisto, kar nam omogoči vztrajno poglabljanje v vprašanje in nas
ne zadovolji s prvim površnim odgovorom. Če vprašam svoje soraziskovalce, mi vsi opišejo to
raziskovalno namero z besedami »hočem vedeti, kaj je res ...«. Nihče (morda z izjemo zagrizenih konstruktivistov) ne opiše svojega iskanja z besedami »hočem konstruirati pomen«. Tudi če
iskreno pogledam pri sebi, vidim, da je vsako poglobljeno raziskovanje povezano z željo dognati
resnico o objektu raziskovanja (pa naj gre za vprašanje, koliko kave mi je še ostalo v omari ali
kakšna je zveza med fizičnim in duševnim). Ko rečem, da hočem izvedeti, s tem mislim (a si ne
upam izreči), da hočem izvedeti resnico o ... Dozdeva se mi, da je nekakšna nesmiselna konstruktivistična pravovernost delno kriva za to, da smo se odpovedali raziskovanju. Morda bi morali
rehabilitirati pojma »raziskovanje« in »resnica«. Ju na novo premisliti in opremiti s spremenjenima pomenoma. Zame resnica ni neko objektivno dejstvo, neodvisno od opazovanja, ampak je
neke vrste vaba, ki me žene v raziskovanje. Je hrana za radovednost. Resnica je obljuba potešitve
in včasih tudi potešitev, ko nemirni proces raziskovanja pripelje do stabilnega atraktorja.
Takšno pojmovanje resnice se mi zdi naravno, uporaba te besede se mi zdi primerna. Osmišlja
mojo globoko potrebo po razkrivanju sveta, hkrati pa ni v nasprotju z epistemološkimi spoznanji.
Očitno je, da takšno pojmovanje ne sovpada z nobeno od uveljavljenih teorij resnice (korespondenčno ali koherenčno), saj resnica ni obravnavana kot lastnost trditve, ampak kot posebna vrsta
doživljanja oziroma natančneje: kot horizont raziskovanja.
112
UrbanKORDEŠ
Še o raziskovanju v konstruktivizmu
Moj odgovor na vprašanje z začetka prejšnjega poglavja je torej: vsekakor konstruktivisti lahko raziskujemo. Moramo raziskovati. Naš predmet raziskovanja niso deli sveta, ampak proces
njegove konstrukcije. Kako vznika svet, kako se ureja doživljanje ..., kako vznika jaz? Vse to
je zajeto v raziskovanju doživljanja. Gre za raziskovanje drugega reda – raziskovanje tistega, s
čimer raziskujemo.
Nekoč sem prisostvoval razgovoru med mladim znanstvenikom (strokovnjakom umetne inteligence) in starosto konstruktivizma. Razgovor se je zgodil v času neke konference na Dunaju.
Bila je pomlad, sprehajali smo se po zelenečem in cvetočem Wienerwaldu. Mladi znanstvenik,
nepoučen o epistemoloških zadevah, je hotel izvedeti, kaj je osnovna ideja konstruktivizma.
Prekaljeni konstruktivist mu je – primerno sproščeni situaciji – odgovoril, da je vse skupaj zelo
podobno idejam Carlosa Castanede: naša zavest lahko skonstruira različne svetove, ta, v katerem smo pravkar, je le eden izmed njih. Seveda je dobil nedeljeno pozornost mladega kolega
(in mene): »Kako to, da potem ne potujemo po teh različnih svetovih in jih ne raziskujemo?«
Konstruktivist mu je odvrnil: »Saj ni noben boljši ali slabši. Vsi so viabilne konfiguracije našega
doživljanja in to je to.« Seveda je bil odgovor mišljen v šali, kot ilustracija osnovne ideje konstruktivizma. Pa vendar je pripeljal do tega, da sta se mladi računalničar in tihi spremljevalec
pogovora (jaz) nekaj mesecev kasneje srečala na UCLA na predavanju Carlosa Castanede.
Ali ne bi bilo fascinantno raziskovati možnosti doživljanja (urejanja sveta), ki so možne, pa jih
še ne poznamo? To je torej še ena možnost raziskovanja drugega reda: odkrivati (in/ali izumljati!) skrite potenciale doživljanja. Varela (1996: 343) piše: »[…] nič protislovnega ni v tem, da
vztrajno izobraževanje v metodi lahko omogoči aspekte doživljanja, ki prej niso bili možni«.
Nekaj ugibanj in trije veliki strahovi
Ničesar še nisem povedal o tem, kako naj bi ta nov korak izgledal. Razlog je preprost: ne vem.
Predstavljeni predlog je ambiciozen, verjetno preveč. Kdo bi vedel, kakšna bo njegova usoda.
Dejstvo je, da je fenomenološko raziskovanje (spet) »v zraku«. Kdo bi vedel, ali ga bomo konstruktivisti posvojili in kakšno obliko bo dobilo?
Vsekakor govorim o sistematičnem, odprtem [open-ended] empiričnem raziskovanju. »Naprava« za pridobivanje empiričnih podatkov je doživljanje. Empirični podatki so t. i. doživljajski podatki [phenomenal data] in spet smo pri doživljanju. Takšno raziskovanje »[…] zahteva
ponovno učenje in obvladovanje spretnosti fenomenološkega opisovanja« (Varela, 1996: 343).
Morda ga še najbolje opisuje pojem »metakognicija«.
Še več. Ko opisuje začetke kibernetike drugega reda, ko so raziskovalci vstopili v krožnost
raziskovalnega procesa, von Foerster piše: »Nedvomno je, da ko so kibernetiki razmišljali o
partnerstvu v krožnosti opazovanja in komuniciranja, so vstopali na prepovedano ozemlje [...]«
(von Foerster, 2009: 12). Na enak način tudi mi zdaj vstopamo v prepovedano deželo: raziskuj
svoje doživljanje, raziskuj samega sebe.
Dežela, v katero vstopamo, je za standardno znanost prepovedana, za raziskovalca, ki se poda
vanjo, pa osebno negotova. Ker smo na področju samoreferenčnosti (A => A), torej ne le samoraziskovanja, ampak tudi samospreminjanja. Smo raziskovalec, raziskovano in rezultat (konstrukt) raziskovanja. Varela (1996: 343): »Vztrajno, disciplinirano učenje sproži transformacijo
Raziskovanje v konstruktivizmu?
113
in tako tudi vse ostalo, kar počnemo na vztrajen način.«
Še nekaj lahko rečem o raziskovanju doživljanja. Prej ali slej se bomo morali vprašati, kakšne
vrste znanje sploh želimo? Kant je ugotovil, da je redukcija znanja v strukturo cena, ki jo je treba
plačati za intersubjektivnost in intersituacijskost. Ali tako reducirano znanje o doživljanju sploh
kaj koristi? Ali je to tisto, kar pričakujemo od znanosti o zavesti? Ali so teorije, algoritmi in možnost napovedovanja tisto, kar nas zanima glede našega doživljanja?
Morda ugotovimo, da poznati (svoje) doživljanje pomeni povsem nekaj drugega: nekaj, česar
propozicionalno ne znamo povsem umestiti, je pa povezano s tem, da je dogajanje v zavesti bolj
transparentno (včasih pravimo, da smo bolj »zavestni« oziroma z besedami Jacka Petrankerja,
da smo »zavestni drugače« [conscious differently].
Morda bomo ugotovili, da se zlahka odpovemo pričakovanju intersubjektivne primerljivosti
opažanj. Lahko se zgodi, da skupnosti raziskovalcev ne bodo družili rezultati, ampak način potovanja (raziskovanja).
Vse to so seveda zgolj špekulacije in ugibanja. Do odgovorov je še dolga pot. Pot, ki nas vodi
skozi tri velike strahove oziroma tri velike preizkušnje drznosti:
• drzniti si zapustiti varnost peskovnika logičnih argumentacij in začeti raziskovati,
• drzniti si priznati, da rezultati morda ne bodo trdni, kot so pri klasični znanosti,
• drzniti si biti eksistenčno udeležen v raziskovanju/konstrukciji svojega doživljanja.
Za vsako od njih bo konstruktivistična skupnost potrebovala – naj si na tem mestu izposodim
izraz, ki ga je Castaneda rad uporabil – jajca.
Zahvala
Iskreno se zahvaljujem Mateju Černigoju za mnoge ure, ki jih presedel z mano ob nastajanju
pričujočega besedila. Hvala Miranu Možini, ki me je prepričal, da sem temo predelal iz angleškega članka (ki še ni ugledal luči sveta in je morda nikoli ne bo). Še posebej pa hvala Karolini
Radovanovič za tisto, kar sam najbolj pogrešam: natančnost.
Opombe
1) »Nekaj nenavadnega se je razvilo med filozofi, epistemologi in teoretiki: vse bolj so začeli
dojemati sebe, kot da so sami vključeni v večjo krožnost« (von Foerster, 1990).
2) Hkrati se zavedam, da tu predvsem opisujem svojo perspektivo. Kot rečeno, me je k konstruktivizmu vodilo iskanje možnosti za bolj smiselno raziskovanje zavesti. Stalno zagovarjanje ideje
me je tako naredilo nemirnega, saj čutim željo po raziskovanju, aktivnosti ... Nadaljevanje bo še
jasneje izrazilo to mojo težnjo.
3) »Bolj temeljen, kot je problem, ki ga ignoriramo, večje so naše možnosti za slavo in uspeh«
(von Foerster, 1971).
4) Na nek način bi lahko rekli, da ga tak postopek ustvarja.
5) Oba omenja von Foerster v več svojih tekstih. Vir: http://www.cybsoc.org/heinz.htm
6) Pravzaprav bi morali začeti s pregledom duhovnih praks, ki so usmerjene v raziskovanje doživljanja (npr. zazen in vipassana), vendar bi tak pregled daleč presegal namen tega članka. Na
to temo (oziroma povezavo teh praks z znanostjo o zavesti) je v zadnjem času veliko napisanega
(npr. Austin, 1992), verjetno pa je bil eden od pionirjev na tem področju F. Varela (glej npr. Varela, Thompson & Rosch, 1993).
114
UrbanKORDEŠ
7) Seveda z izjemami, ki jih bom omenil v nadaljevanju.
8) Celovitejšo sliko področja fenomenološkega raziskovanja sem opisal v Kordeš (2008).
9) Hurlburt opremi svoje raziskovance s pozivniki, ki se sprožijo ob naključno izbranih trenutkih. Subjekti si zabeležijo izkustva v teh trenutkih, ki jih potem Hurlburt zbere, in tako »vzorči«
subjektovo doživljajsko pokrajino.
10) Stern se ukvarja s podrobno analizo (posebej izbranih) trenutkov in tako razkriva bogato
mikrostrukturo doživljanja.
11) Nekateri govorijo tudi o »prvoosebnem raziskovanju«, s čimer želijo poudariti, da raziskujejo subjektivno, »notranje«. Vse bolj se uveljavlja dogovor, da je raziskovanje doživljanja lahko
tretjeosebno (raziskujemo doživljanje drugih), (dialoško soraziskovanje) ali prvoosebno (preiskujem svoje doživljanje).
12) Zdi se, da tudi na tem področju večina njegovih zagovornikov dokazuje in prepričuje ter
manjšina resnično raziskuje.
Literatura
Austin, J. H. (1999). Zen and the Brain: Toward an Understanding of Meditation and Consciousness. MIT Press.
Foerster, H. von (1971). Responsibilities of competence. Journal of Cybernetics 2: 1–6.
Foerster, H. von (1972). Perception of the Future and the Future of Perception. Instructional
Science, 1 (1), 31–43.
Foerster, H. von (2009). Etika in kibernetika drugega reda. Kairos- Slovenska revija za psihoterapijo, letn. 3, št. 1/2: 11-18.
Glasersfeld, E. von (1989). An Exposition of Constructivism: Why Some Like it Radical. V R.
B. Davis, C. A. Maher, in N. Noddings (ur.) (1990). Monographs of the Journal for Research in
Mathematics Education, #4. Reston, VA: National Council of Teachers of Mathematics: 19–29.
Glasersfeld, E. von (2001). The radical constructivist view of science. Foundations of Science.
6 (1), 31–43.
Glasersfeld, E. v. (1996) Cybernetics and the Art of Living. Plenary address 13th European
Meeting on Cybernetics and Systems Research, Vienna, April 9-12, 1996. www.univie.ac.at/
constructivism/papers/glasersfeld/glasersfeld96-living.pdf
Hurlburt, R. (1992). Sampling Normal and Schizophrenic Inner Experience. Plenum Press, New
York.
Kordeš, U. (2009). How to research experience? V Eva Zerovnik et al. (ur.) (2009). Philosophical Insights about Modern Science. Nova Science Publishers, New York: 217–234.
Kordeš, U. (2008). Fenomenološko raziskovanje v psihoterapiji. Kairos, 2 (3–4), 9–21.
Maturana, H. R. (1994). Notes from Maturana’s Australian workshops. www.univie.ac.at/constructivism/people.html.
Maturana, H. R. (1997). Metadesign. http://www.inteco.cl/articulos/metadesign.htm.
Petranker, J. (2003). Inhabiting Conscious Experience: Engaged Objectivity in the First-Person
Study of Consciousness. Journal of Consciousness Studies, 10: 12.
Stern, D. (2004). The Present Moment in Psychotherapy and Everyday Life. W. W. Norton &
Company, New York.
Umpleby, S. (2001). What comes after second order cybernetics? Cybernetics and Human Knowing, 8 (3), 87–89.
Varela, F. J., Thompson, E. in Rosch, E. (1993). Embodied Mind: Cognitive Science and Human
Experience. Cambridge, MA: MIT Press.
Varela, F. (1996). Neurophenomenology: A Methodological Remedy for the Hard Problem. Jo-
Raziskovanje v konstruktivizmu?
urnal of Consciousness Studies, 3(4), 330–349.
Varela, F. & Shear, J. (1999). The View from Within. Imprint Academic, Exeter.
115
116
117
STROKOVNI PRISPEVKI
118
Kairos 4/1-2/2010
Strokovni prispevki
119
BojanVARJAČIĆ RAJKO*
Odpori v psihoanalizi in skupinski analizi
Resistance in Psychoanalysis and Group Analysis
Povzetek
K
oncept odpora izvira iz psihoanalize, uveljavil pa se je tudi v skupinski analizi. V obeh oblikah
obravnav je analiza odporov eden od temeljnih načinov dela. Sodobna psihoanaliza gleda na odpor
kot na silo, ki izvira iz različnih slojev psihičnega aparata, ima prilagoditveno funkcijo in ščiti osebo pred
psihično bolečino. Glede na to, čemu se oseba upira, govorimo o več vrstah odpora: uvidu, čustvenemu
doživljanju, asociiranju ipd. Pri svojem delu naj bi analitik najprej prepoznal odpor, potem pa ga v primernem
trenutku interpretiral in tako poglabljal analitično delo. V skupinski analizi so poleg individualnih odporov
na delu tudi skupinski in drugi odpori, ki sicer izhajajo iz posameznika, a so plod skupinske dinamike,
npr. zavzemanje specifičnih vlog v skupini. V članku so ob teoriji opisani primeri iz skupinskoanalitične
obravnave.
Ključne besede
odpor, psihoanaliza, skupinska analiza, skupinska dinamika, skupinske vloge.
Abstract
T
he concept of resistance derives from psychoanalysis. It has gained importance also in group analysis.
Analysis of resistance is one of the basic modes of working in both methods of treatment. Contemporary psychoanalysis understands resistance as a force, emanating from various layers of the psyche, with
adaptive and protective functions. There are various types of resistance, depending on the reason for the
resistance: insight, emotional experiencing, associating etc. Psychoanalysts are trained first to recognize
resistance and then to interpret it at the right moment, thus enhancing the analytical work. In group analysis
there are - in addition to individual resistances - group resistances and other resistances stemming from the
individual, but arising as a consequence of group dynamics as, for example, when adopting specific group
roles. In the article examples from group analytical treatment are given.
Key words
resistance, psychoanalysis, group analyses, group dynamics, group roles.
*Bojan Varjačić - Rajko je specializant klinične psihologije na Psihiatrični kliniki Ljubljana, študent podiplomskega tečaja iz skupinske analize in podpredsednik
Psihoanalitičnega društva Slovenije. Mladinskih brigad 7, 4000 Kranj, 040 466 334, bojcus@yahoo.com
BojanVARJAČIĆ RAJKO
120
All resistance might have their root in narcissism,
ultimately including even the resistance to dying.
Arnold Bernstein
Uvod v koncept odpora
Koncept odpora izhaja iz psihoanalize in je eden od njenih najstarejših konceptov, skoraj dvajset
let starejši od transferja. Analiza odpora in transferja razlikujeta psihoanalizo od drugih načinov
psihološke pomoči. Kot je pisal Greenson (1967), imajo nekatere obravnave za cilj okrepitev
odpora, nekatere ga želijo premagati ali preskočiti s pomočjo sugestij, nekatere pa skušajo v
ta namen izkoristiti transferni odnos ali zdravila. Le za psihoanalizo je značilno, da se odpori
analizirajo, temu primerni pa naj bi bili tudi rezultati obravnave: ne le (bolj ali manj trajna)
ustreznejša prilagoditev okolju, okrepitev jaza, olajšanje stiske s pomočjo naslonitve na osebo
ali ideal, pač pa strukturna, tj. tudi osebnostna sprememba, nova in trajna razporeditev psihičnih
sil.1 vendar pa nekatere psihoanalitične smeri analize odpora niso pojmovale kot temeljni princip
dela ali pa so bile do koncepta kritične. Nekateri sodobni psihoanalitiki, predvsem iz vrst intersubjektivne paradigme, povsem zavračajo koncept odpora oziroma govorijo o vzajemnem odporu
(npr. Gerson, 1996), ki izhaja iz subjektivnega polja, ki se ustvari med analitikom in analizandom. Enostransko videnje odpora naj bi namreč vzpostavljalo preveč avtoritarno držo analitikov.
Freud (v Greenson, 1967) je na odpor postal pozoren pri delu s histeričnimi bolniki. Potem ko je
odkril, da ima histerija izvor v patogenih nezavednih vsebinah, je iskal načine, kako paciente teh
vsebin osvoboditi, tj. doseči, da bi se pacienti spomnili pozabljenega in to pripustili v zavest. Ko
je sprva uporabljal bolj sugestivne tehnike, je opazil, da se pacienti spominjanju upirajo. Tako
je odkril odpor kot silo v pacientu, ki preprečuje ozdravitev in jo je potrebno premagati. Freud
je koncept odpora v svojih delih postopoma natančneje razdelal. Če je bil odpor sprva nekaj,
kar je motilo postopek zdravljenja in ga je zato potrebno napasti ali zaobiti, ga je Freud kasneje
uporabil za namene analize oziroma je, če se izrazimo metaforično, »hudiča zgrabil za roge in
ga vpregel«. Določeno »spoštovanje odpora«, tj. priznanje, da je odpor sestavni del človekove
duševnosti in zanjo opravlja pomembno funkcijo, je prisotno že pri Freudu, sodobna psihoanaliza pa tàko stališče še posebej poudarja. Pri Freudu je mogoče poleg spoštovanja zaslediti tudi
strahospoštovanje do odpora; v mislih imam njegov spis Končna in neskončna analiza iz leta
1937, v katerem je postavil pod vprašaj možnost celovite analize in opredelil tri vire, ki preprečujejo, da bi bil ta cilj dosežen: travmo, konstitucionalno moč gonov in trajne spremembe v jazu.
Freud je v tem delu pravzaprav pokazal, da v duševnosti obstaja odpor zoper ozdravitev, ki je v
veliki meri povsem biološkega izvora ali pa izhaja iz vsem ljudem skupnih okoliščin zgodnjega
razvoja.
Vsebina koncepta odpora je izjemno široka in se prekriva z mnogimi psihoanalitičnimi koncepti,
kot so npr. transfer, regresija, potlačitev, kompromis ipd. Po mojem mnenju je vsebina koncepta
odvisna tudi od naslednjih vidikov:
•
•
•
•
pojmovanja, kaj je zdravo in kaj patološko;
razumevanja, čemu se subjekt upira: spominjanju travme, svobodnemu asociiranju,
objektnemu odnosu, čustveni vpletenosti, uvidu ipd.;
pojmovanja, kaj je v razvoju človeka zanj določujoče: travma, zgodnji odnos z materjo,
ojdipov kompleks, narava navezanosti ipd.
Odpori v psihoanallizi in skupinski analizi
121
Skupinska analiza se je teoretično in praktično najbolj naslonila na psihoanalizo. Ker je skupina
povsem drugačen medij kot diadni terapevtski odnos, so dobili uveljavljeni analitični koncepti
nove, drugačne ali razširjene pomene. Spisku možnih virov odporov se je pridružil še skupinski
odpor, tj. odpor skupine kot celote. Skupinska analiza pa je dodala še eno dimenzijo, ki je psihoanaliza ni zares konceptualizirala. Gre za socialno nezavedno, tj. za osebno, družinsko, narodno in
občečloveško zgodovino, jezik in diskurz, vpetost v inštitucije in ekonomski sistem ipd. Hopper
(2007) je menil, da morajo postati tudi te vsebine predmet analize, tako v skupini kot v individualnem okvirju; da je nemogoče razumeti odpor posameznika, če, denimo, ne upoštevamo vpliva
velike nezaposlenosti nekega kraja na posameznikov odnos do avtoritete, vpliva vojne na proces
navezovanja na mater ipd.
V članku bom najprej predstavil psihoanalitično pojmovanje odpora, zatem pa bom s pomočjo
kliničnih primerov ta koncept osvetlil še v skupinski analizi.
Freud o odporu
Freud je odpor omenil že v Študijah o histeriji (v Greenson, 1967). Takrat je za zdravljenje histeričnih simptomov uporabljal hipnozo, kasneje pa jo je nadomestil ali kombiniral s sugestijo in
pritiskom na glavo. Cilj zdravljenja je bil, da se pacient spomni patogenega spomina iz otroštva.
Freud je menil, da je odpor do spominjanja toliko večji, kolikor bliže k jedru travmatičnega
dogodka leži spomin. Potlačene vsebine je v Študijah pojmoval različno, sprva kot »tujke«, potem pa kot »infiltrate«, ki so zmožni ponovne integracije v duševnem svetu pacientov. V tistem
obdobju je sicer uporabljal bolj sugestivne metode zdravljenja, vendar je že takrat uvidel, da je
do pacienta potrebno biti strpen, začeti s periferije in v obravnavo pritegniti njegov intelektualni interes. Freud je delo s pomočjo hipnoze, sugestije in katarze na prelomu stoletja opustil in
vedno bolj dopuščal, da pacienti svoje misli prosto izražajo. Odpor je potem postalo vse tisto, s
čimer se pacient upira procesu svobodnih asociacij kot temeljnemu pravilu analize.
Freud je v »Primeru Dora« (1905) trčil na transfer pacientke in ga razumel kot največji odpor
zoper analizo. Koncept odpora se je postopoma razširil. Leta 1910 je Freud zapisal: »Vsaka
misel, vsako umsko dejanje pacienta mora plačati davek odporu in je kompromis med silami, ki
težijo k ozdravljenju, in tistimi, ki so zbrane, da bi mu nasprotovale« (v Rosenthal, 2005: 151).
Freud (1917) je kasneje tak odpor ponazoril s situacijo v zobozdravniški ordinaciji, ko želi
pacient odstraniti boleči zob in se hkrati upira zdravniku s kleščami v rokah. V spisih, namenjenih obravnavi tehničnih vprašanj, je Freud natančneje obdelal koncept odpora. Opisal je nekaj
tipičnih odporov na začetku analize, kot sta npr. pacientovo govorjenje o analizi izven analize in
pripravljene vsebine pogovora (1913). Ponovno je poudaril, da je transfer najmočnejši vir odpora (1912). Odpor je videl v pacientovi prisili po ponavljanju; namesto da bi se pacient spominjal,
to odigrava v vedenju in odnosu do analitika – kar pravzaprav je pacientov način spominjanja.
Vendar je Freud ugotovil, da sta tako transfer kot odpor tista pojava v analizi, ki ju je potrebno
analizirati, da bi pacient z odigravanjem prenehal, pri čemer pa ni dovolj, da se odpor prepozna
in imenuje, pač pa ga je treba zaradi prisile po ponavljanju predelovati (1914). Pomanjkljivost
golega spominjanja ter potreba po analizi in predelavi odporov so lepo opisani v sledečem citatu: »Pacienti sedaj vedo za potlačeno izkušnjo v svoji zavestni misli, vendar tej misli manjka
kakršna koli povezava z mestom, kjer je potlačen spomin tako ali drugače shranjen. Nobena
sprememba ni mogoča, dokler zavestni miselni proces ne prodre do tistega mesta in premaga
tamkajšnje odpore« (Freud, 1913, str. 142). Freud se je vedno bolj zavedal, da vsebuje transferni
odpor mnogo pomembnih vsebin iz preteklosti in je pojavitev odpora pojmoval celo kot zaželen.
122
BojanVARJAČIĆ RAJKO
V delu Inhibicija, simptomi in tesnoba (1926) je že po uvedbi strukturnega modela duševnosti
Freud razglabljal o virih tesnob in psihičnih nevarnostih. Opisal je signalno tesnobo, ki je odgovorna za obrambno vedenje jaza. Odpore je razdelil na pet vrst, glede na to, iz katere instance
duševnosti delujejo:
a) Potlačitveni odpor (jaz)
b) Transferni odpor (jaz)
c) Odpor zaradi sekundarnega dobička od bolezni (jaz)
d) Odpor prisile po ponavljanja (ono)
e) Odpor zaradi občutkov krivde in želje po kaznovanju (nadjaz)
Potlačitveni odpor je Freud (1910) na enem od svojih predavanj slikovito primerjal s situacijo
v predavalnici. Če bi se med slušatelji našel nekdo, ki bi predavanje vseskozi motil s smehom
in klepetanjem, bi moral Freud prenehati s predavanjem, nekateri od močnejših slušateljev pa
bi vstali in po krajšem boju motečega postavili pred vrata. Zdaj bi po »represiji« Freud lahko
nadaljeval, a da moteča oseba ne bi poskušala ponovno vstopiti, bi slušatelji pred vrata postavili
stole in tako vzpostavili »odpor«.
Odpore, ki izhajajo iz želje po kaznovanju, je Freud (1937, 1940) v svojih poznih delih, v katerih
je več pozornosti posvetil agresivnemu gonu, povezal z nadjazovo zahtevo po trpljenju ter razločitvijo agresivnega in seksualnega gona. Opisal je negativno terapevtsko reakcijo kot skrajno
obliko odpora, ki na temelju uspešnega analitičnega procesa in pred pragom ozdravitve pripelje
do nepremostljivega zastoja ali prekinitve obravnave. Poudaril je nekatere značilnosti psihičnega
aparata, ki pacientu onemogočajo, da bi se spremenil, duševni aparat pa je videl kot inerten.
Razvojna pot koncepta odpora
Avtorji Freudovega časa so odpor razumeli kot upiranje pacienta analitičnim proceduram in
okvirju obravnave (v Adler in Bachant, 1998 ). Nova pojmovanja so se pojavila z osvetlitvijo
obramb jaza (Anna Freud, 1932, prav tam) in razumevanjem karakternih obramb (Reich, 1949;
prav tam). Klein (1957, prav tam) je osvetlil vlogo projekcije slabega notranjega objekta na
analitika ter odigravanje in sabotiranje analitikovih naporov z uporabo mehanizma projektivne
identifikacije. V tem smislu analizant napada slabi objekt, ki ga je projeciral na analitika. Podobno je razmišljal Fairbairn (1952; v Buckley, 1996: 2): »Sedaj nimam nobenih dvomov, da
je strah pred osvoboditvijo slabih objektov iz nezavednega največji vir odpora, kajti ko so ti
objekti izpuščeni, postane svet okrog analizanta naseljen s hudiči, ki so preveč grozni, da bi se z
njimi soočil«. Psihologija selfa (npr. Kohut, 1957) in razumevanje vloge narcizma sta razložila
vlogo sramu in ranljivosti narcističnih analizantov, kar je peljalo k bolj tenkočutnemu ravnanju
z odpori ter poudarjanju neinterpretativnih elementov analitične situacije, še posebej pri delu z
bolj motenimi analizanti. Waelderjev (1930; v Rangell, 1983) princip mnogoterih funkcij umskih
procesov je peljal k tehnični integraciji in večji fleksibilnosti. Po omenjenem principu so posamezne sestavine duševnosti medsebojno vedno povezane, čeprav jih analitična teorija skuša razdvojiti. Tako imajo odpori poleg obrambne funkcije tudi funkcije prilagajanja, testiranja realnosti, kontrole impulzov ipd., in imajo pomembno vlogo v življenju. Odpori uravnovešajo psihično
življenje: »zaobidenje odpora, bodisi preko nepremišljenih spodbud k zrelosti v življenju bodisi
s prenagljeno interpretacijo v analizi, preobremeni prilagoditvene in interaktivne kapacitete posameznika in vzbuja obup, ki izhaja iz nemoči /.../. Odpor je torej neizogiben in celo zdrav pojav.
Psihično ravnovesje ščiti v nevarnih – čeprav izvirajočih iz arhaičnega – okoliščinah, dokler ni
Odpori v psihoanallizi in skupinski analizi
123
najdena boljša rešitev« (Adler in Bachant, 1998: 456).
Delitve odporov
Odpore je mogoče razvrstiti na več načinov. Freudovo delitev smo si že ogledali. Eidelberg
(1957, v Kohut 1957) je menil, da je odpore mogoče razdeliti z vidika fenomenologije (npr. tišina
ali zgovornost), dinamike (odpor v službi potlačenih želja ali v službi sil potlačitve), topografije
(odpori onega, jaza in nadjaza) ter gonov (odpor pred analizo agresije ali libidinalnih teženj in
odpor zoper prepoznanje narcističnih ali objektnih stremljenj).
Greenson (1967) je odpore razdelil glede na vir (jaz2), točke fiksacije (oralne, analne, falične,
latentne, mladostniške), tipe zaščite, diagnostično kategorijo, ego-sintonost oziroma ego-distonost ter patogenost oziroma prilagojenost. Avtor se je še posebej posvetil klinični klasifikaciji
odporov, med katerimi so tudi molk, odsotnost čustev v pripovedi, obrambna drža in neverbalni
znaki odpora, omenjanje malenkosti ali zunanjih dogodkov, izogibanje temam, rigidnost v načinu sodelovanja v analizi (npr. vsakokratno začenjanje seans z omembo sanj), stereotipni in
klišejski govor, zamujanja, odsotnosti, pozabljivost pri plačilih, občutek dolgčasa, skrivnosti,
odigravanje, pogoste vesele seanse. Greenson je opažal, da analizant odpor doživlja sprva kot
upiranje proceduram analize in ne kot nekaj intrapsihičnega.
Motivacija za odpor
Greenson (1967) je o motivih za odpor zapisal: »Neposredni razlog obrambe je vedno izogibanje
nekemu bolečemu čustvu, kot so tesnoba, krivda ali sram. Bolj oddaljen razlog je nižje ležeči
nagib, ki vzbuja tesnobo, krivdo ali sram. Najbolj oddaljen razlog je travmatična situacija /…/, v
kateri je jaz skrušen in nemočen, ker je preplavljen s tesnobo, ki je ne more kontrolirati, obvladati ali omejiti /…/. Nevarne situacije, ki lahko izzovejo travmatično stanje /…/, se lahko približno
opišejo kot strah pred zapustitvijo, strah pred uničenjem telesa, strah pred izgubo ljubezni, strah
pred kastracijo in strah pred izgubo samospoštovanja« (str. 100–101). O razlogih za odpor je
pisal tudi Rangell (1983: 147): »Vednost, ki se brani z odporom do uvida, zajema psihične elemente, vsebovane v potlačitvi. Ti vključujejo takó dejstvo potlačitve kot tudi potlačene vsebine.
Ni neobičajno, da se brani tudi sama obramba /…/.« avtor je naštel množico razlogov, zaradi
katerih je potrebna obramba: nesprejemljiva čustva; prepovedani impulzi; tesnoba, ki preprečuje
nevarnost; nevarnosti, ki jih napoveduje signalna tesnoba; intrapsihične poskusne izkušnje nevarnosti, ki prihaja s strani nadjaza ali zunanjega sveta; trenja znotraj psihičnega sistema; travma
– takó kronična kot akutna in nakopičena, fantazirana ali pričakovana; travma, ki se najavlja,
če bi posameznik zadovoljil gon itn. Rangellovo pojmovanje odporov se gradi na Waelderjevih
principih mnogoterih funkcij psihičnega. Iz njegovega opisa je razvidno kompleksno razumevanje delovanja psihičnega aparata, v katerem je posamezno funkcijo mogoče izdvojiti, hkrati pa
te med seboj sodelujejo, se podpirajo, nadomeščajo itn. Po takšnem razumevanju je pravzaprav
vsako posameznikovo dejanje znak odpora; odpor je vgrajen v psihični aparat in ga prežema.
Tudi Stone (1973; prav tam) je menil, da se odpori kažejo v razponu od najbolj enostavnih do
najbolj kompleksnih dejanj, »/…/ od tega, da se zaspi, do sijajnega argumenta« (str. 162).
124
BojanVARJAČIĆ RAJKO
Odnos med obrambami in odpori
Psihoanalitični avtorji slabo razlikujejo med obrambami in odpori. Odpor je v psihoanalizi navadno obravnavan kot način, kako se obrambe kažejo v analitičnem okvirju. Odpor naj bi se usmerjal bolj navzven, k objektu, ki ogroža psihično ravnovesje, obrambe pa naj bi bile usmerjene bolj
navznoter. Takó lahko odpor denimo ščiti obrambe pred posegom od zunaj (Lowenthal, 2000),
oba mehanizma pa lahko nastopata tudi skupaj. Lowenthalova (prav tam) je, denimo, podala
primer pacientke, ki je spanje na analitičnih seansah uporabila tako za odpor proti sodelovanju
kot tudi za obrambo pred tesnobo, ki je izvirala iz pomanjkanja občutka varnosti (spanje v navzočnosti analitika kot iskanje varnosti).
Menim, da bi morali videti odpor predvsem kot silo, ki preprečuje uvid in psihično spremembo
ter zavaruje tudi same obrambe. Lahko bi rekli, da odpor deluje iz selfa, obrambni mehanizmi pa
iz jaza. Temu primerni so tudi cilji odporov in obramb. Odpor je na delu v celotnem psihičnem
aparatu in varuje notranje ravnovesje med različnimi nivoji in instancami, medtem ko obrambni
mehanizmi ščitijo predvsem interese jaza; pazijo, da se jaz ne bi ujel v notranji konflikt z drugimi
instancami (idom in nadjazom). Eidelberg (1957; v Kohut, 1957) je glede razlike med konceptoma podal posrečeno primerjavo: »Obrambne mehanizme lahko imenujemo vojska in mornarica
uma, odpor pa je njegova protiobveščevalna služba« (str. 548).
V skupini je po mojem mnenju razlika med obrambami in odpori še manjša kot v diadni situaciji
oziroma se pokažejo obrambe jasneje. V moji skupini je članica R. delovala po načelu obrambnega razcepa ali celo disociacij. Ko je o svojih težavah spregovorila v skupini, je še v isti seansi
zatrjevala, da je srečna in da je vse odlično. Čeprav je bila pogosto tarča napadov, je trdila, da
rada prihaja na srečanja skupine in da je to zanjo odlična izkušnja. Včasih je bila tudi nesramna
do drugih, kar so ji člani bolj ali manj prijazno zrcalili, a zlonamernosti pri sebi ni videla. Zaradi
njenega nerazumljivega načina govora in zapletanja v logične zanke, so nekateri člani sprva
mislili, da enostavno laže. Ko se je zaradi skupinskega pritiska enkrat zlomila in zajokala, se je
to na kasnejših urah odrazilo v prikritem negativizmu in pasivni agresivnosti, dokler o vplivu
tega dogodka nismo uspeli spregovoriti. Kljub temu ostaja pacientka (morda prav zaradi dobro
delujočih razcepov) ena od najbolj privrženih članov skupine.
Odpori v skupinski analizi
Spotnitz (1969; v Rosenthal, 2005) je odpor definiral kot vse tiste sile, ki pacientu preprečujejo
zrelo čustveno delovanje; odpor postane glavna oblika pacientovega sporočanja o njegovih konfliktih, zgodovini in karakterju. Lealova (1982) je v svojem eseju zastopala stališče, da se odpori
v skupini kažejo kot motnje v komunikaciji in da imajo tako pozitivno kot negativno vlogo. »Lealova« izhaja iz slabo delujočega jaza, čigar vzorci odporov določajo rigidno mrežo obramb in
izogibanj, ki so zamenjava za resnično življenje in človeško intimnost. V skupini se odpor kaže
kot vzorec komunikacije, ki ima lahko dve skrajnosti: komunikacija je lahko igriva, spontana in
razvezana, ali pa rigidna in stereotipna. Premalo odporov v skupini (tj. premalo trdno določenih
vzorcev komunikacij) vodi k rigidnemu odigravanju nezavednih scenarijev in preprečuje, da bi
bili člani pristno pozorni drug do drugega. Po drugi strani pa preveč rigidna struktura komunikacij preprečuje igrivost, fantaziranje in spontanost. V skupini je tako potrebna prava mera
svobodne komunikacije. Menim, da je prikazano stališče podobno psihoanalitičnemu. Če bi se
pacient v popolnosti držal pravila svobodnih asociacij (povedal vse, kar mu v danem trenutku
»šine v glavo«), bi bila obravnava nemogoča. Tako so tudi v skupini potrebne določene zavore
Odpori v psihoanallizi in skupinski analizi
125
v komunikaciji, katerih del je vkodiran v vsakodnevno komunikacijo v obliki fraz, gest, obzira,
enakega deleža komunikacij ipd.
Odpori posameznikov
Posamezniki v skupino neizogibno prinašajo odpore, ki jih tudi sicer v večji meri uporabljajo,
vendar te odpore obarva skupinska situacija. Rosenthalova (1979), ki se je naslonila na Freudovo
delitev odporov, je kot odpore jaza omenjala negativizem do terapevta, nepripravljenost posameznikov govoriti o določenih temah ali področjih svojega življenja, osredotočenost le na eno
temo, osredotočanje na realnost in posledično zanemarjanje fantazij, sanj, želja in strahov. Odpor
nadjaza se kaže v skupini kot občutje sramu, zadrege in ponižanja glede razkrivanja vsebin, kruta in obsojajoča stališča ter kot občutja nevrednosti izboljšanja počutja. Odpori onega so lahko
oralni (npr. želja, da bi bil hranjen), analni (zadrževanje psihičnih vsebin), uretralni (avtorica jih
opaža pri moških, ki tekmujejo, kdo je lepše oblečen ali ima večje mišice) ali genitalni (poskusi
ustvariti ljubezensko razmerje v skupini ali preprečevanje interakcije med člani, ki so si simpatični). Odpor zaradi sekundarnega dobička od bolezni se lahko kaže v zaključnih fazah skupine,
pa tudi kot nepripravljenost spregovoriti o dejavnosti izven skupine, ki nudi zadovoljstvo (npr.
perverzija), da skupina ne bi pritisnila na člana, naj se dejavnosti odpove.
Kotkov (1957) je odpore v skupini razdelil v štiri večje kategorije. Težave pri govorjenju zajemajo različne oblike tišine, katerih namen je lahko prikrivanje občutja šibkosti in ranljivosti,
zatiranje sovražnih fantazij, izogibanje kazni (o kateri fantazira, če bi posameznik delil svoje
vsebine s skupino) ali prikritje ambivalentnih čustev do zdravljenja. Antagonistične reakcije
zajemajo različne oblike sovražnosti, ki se kaže kot sumničavost, razdražljivost, nezadovoljstvo
in naperjenost proti drugim (projekcija agresije) in katere namen je obramba pred pozitivnimi
občutki, krivdo ali strahom. Tretja kategorija odporov se kaže v mobilizaciji simptomov, četrta
pa kot dvom v učinkovitost obravnave, ki je značilen za začetno fazo skupine.
Pomemben vir odpora v skupini je sram, saj skupina vsakemu posamezniku nezavedno predstavlja njegov življenjski prostor, v katerem je potrebno preživeti in si izgraditi določeno podobo
in status. Poleg tega je v posameznika uprtih več parov oči, ki ga merijo. V skupini je po mojem
opažanju ena od najbolj prepoznavnih oblik odpora zadrževanje informacij zase, ko se posameznik odloči, da nečesa ne bo povedal. Tu gre verjetno za dve obliki odpora. Prva je povezana z
občutkom varnosti v skupini. Posameznik ve, katere teme bi želel načeti, a čaka primerni trenutek, ko bo skupini lahko zaupal in izpostavil vidike sebe, ki so oviti s sramom; včasih potrebuje
le spodbudo. V drugem primeru pa posameznik nečesa nikakor ne želi povedati in za skrivanjem
leži iracionalna patološka motivacija. V primerih zadrževanja informacij je ustrezno, da terapevt
ne povpraša po vsebini, ampak razišče sam odpor: kaj bi se lahko zgodilo in kaj bi oseba občutila, če bi o tem spregovorila. V moji skupini je po takšni intervenciji članica Š. povedala, da bi
jo bilo sram ali bi postala preveč vznemirjena, čustvena in zato razgaljena pred skupino (tu je šlo
vsaj delno tudi za njeno anticipacijo težav v regulaciji afekta).
Dinamika sramu je izjemno raznolika, za njim se lahko skriva težka patologija selfa. Ogden
(1988; v Nitsun, 1996) je pisal, da so nekateri vidiki selfa »/.../ tako zasebni, tako bistveni za
ogroženo občutje živosti, da bi že sàmo dejanje komunikacije ogrozilo integracijo selfa« (str.
118), ali pa so življenjske sile neke osebe tako privezane k notranjemu objektu, da bi kakršno
koli komuniciranje pomenilo izgubo nadzora nad njimi in posledično močno nevarnost (prav
tam). Stern (1985; v Nitsun, 1996) je opisal pojav, ki je zelo pomemben za razumevanje možnega učinka skupine. Menil je, da besede spodbujajo razvoj lažnega selfa. »Ko je zagotovljen
126
BojanVARJAČIĆ RAJKO
socialni kanal izražanja z zunanjimi naslovniki, se lahko komunikacija odcepi od notranje resnice ali pomena« (str. 121). To pomeni, da lahko posameznik uporabi skupino za gradnjo svojega
želenega selfa; skupina za posameznika odigra vlogo nekakšnega gojišča za lažni self, izoliranega rastišča za napredek, objekta, s katerim ima oseba intimno povezavo in je vgrajen v celostno
podobo o sebi. Menim pa, da tak način uporabe skupine ni značilen le za osebe s patologijo selfa
in da skupina pač ponuja takšno možnost. Morda je skrajna oblika takega načina sodelovanja
virtualnost. Član N. je bil pred vključitvijo v skupino odvisen od internetne igre, v kateri je
sodelovalo več ljudi. V igri si je izgradil namišljeno podobo sebe in sveta: bil je vodja vplivne
mafijske družine, bogat človek, osvajalec žensk. Imel je vse, česar ni imel v resničnem življenju.
V skupini so prispevki N.-ja pogosto zgrešili bistvo. Ustvaril je vtis, da nekaj reče le zato, da
bi imel občutek vključenosti in da bi učinkoval tako, kot si je predstavljal, da bi moral ali želel.
Informacije o svojem življenju je predstavljal v polepšani luči. V skupini si ni dovolil izražati
svojih teženj (a jih je deloma uveljavljal izven skupine, ko je »flirtal« z eno od članic), o katerih
pa se je dalo sklepati, da se jih zaveda, in o katerih so ugibali tudi člani skupine, ki so ga soočali
z njegovim virtualnim načinom vstopanja v komunikacijo. N. je s časom zmogel videti (bolje,
priznati) svoj način delovanja.
Odpor posameznika se pogosto kaže kot aktivno zasledovanje vsebin drugih članov ali napad
na odpore drugih. Glatzer (1953) je prikazal primer pacientke, ki je lastne težave lažje uvidela v
drugi pacientki. O svojih težavah je nerada govorila, postala pa je zelo aktivna, ko je o podobnih
težavah spregovorila druga članica skupine. Tak mehanizem lahko po mojem mnenju razumemo
kot eno od posledic projekcije in projektivne identifikacije ali kot zrcaljenje (Foulkes, 1964), ki
je lahko tudi maligno (Zinkin, 1992). V moji skupini je tak vzorec ravnanja pogosto uporabljala
pacientka Š. O sebi je vedno težko govorila in ob razkrivanju same sebe doživljala mnogo sramu.
Ko je katera od pacientk govorila o vsebinah, aktualnih tudi za Š., je ta postala zelo aktivna in
mestoma napadalna. Poleg tega je svoj odpor pogosto projecirala v skupino, na primer rekoč, da
se v skupini sploh ne pogovarjamo o določeni, zanjo pomembni temi, da so člani skupine zaprti
ali da sama ne dobi dovolj povratnih informacij. Maligno zrcaljenje je bilo dolgo časa prisotno
pri treh članicah skupine, ki so druga drugo obtoževale nesramnosti in brezčutnosti, dobronamerna komunikacija med njimi pa je bila praktično onemogočena. Včasih, ko sta bili na srečanju
skupine prisotni le dve članici, se je maligno spreobrnilo v benigno zrcaljenje, kot bi bil tretji
člen moteč, ker je oviral idilično simbiozo brez konflikta.
Nekateri odpori izhajajo iz dejstva, da se posamezniki nahajajo v skupini. V njej privzamejo
skupinsko vlogo (Agazarian, 1981; v Sternberg, 1985), kar pomeni, da lahko v svojem imenu
zastopajo celotno skupino. Foulkes (1964) je v zvezi s tem omenjal naslednje pojave: govorec
za skupino, terapevtov ljubljenec in terapevtov asistent. Skupinska vloga se praviloma nacepi na
ustrezajočo osebno dinamiko. V moji skupini je v vlogi terapevtovega asistenta in hkrati rivala
nastopal E. Če je čutil, da je terapevt napaden, ga je običajno zaščitil. Njegov način komunikacije
je bil sproščen in drugim članom je dajal relevantna opažanja, vendar je bil njegov način zelo
terapevtski in bolj kot nase usmerjen na druge. Kot enega od glavnih odporov sem pri E. videl
prikrito rivalstvo, tako do terapevta kot do drugih moških članov. Rivalstvo do terapevta je bilo
moč uvideti v bežnih opazkah, npr. o psihologih-akademikih, ki so »prodajalci megle«, omenil
pa je tudi črno knjigo psihoanalize, ki razkriva nestrokovnost in politične nekorektnosti preteklih
analitikov. Pomembno skupinsko vlogo je zastopal U. Bil je prijazni, pomirjujoči, ustrežljivi,
blagovoljni član skupine. Tekom časa se je v njem nakopičila jeza do bližnjega sorodnika, njunih preteklih odnosov in jeza na okolico, ki ga ni zaščitila. U. je o jezi spregovoril na srečanju
skupine in začel delovati povsem drugače: bolj nejevoljno in zagrenjeno. Ko se je že zdelo, da je
skupina pripravljena sprejeti tudi to njegovo plat, je naenkrat izostal in se od skupine ni poslovil.
Odpori v psihoanallizi in skupinski analizi
127
Ko sem ga klical, sva se v pogovoru dotaknila njegove vloge v skupini. Dejal je, da mu vloga ni
bila všeč, saj ne želi biti tolažnik in vedno prijazen. Odvrnil sem, da se je njegova vloga v skupini
pričela spreminjati in da je tudi to morda vzrok njegove stiske in odločitve. Moje razumevanje je
sprejel, a v skupino se ni želel vrniti.
Skupinski odpor
Mnogi odpori v skupini so plod skupinske situacije. O skupinskem odporu lahko govorimo,
ko ima cela skupina ali del nje enak odpor (Rosenthal, 2005). Skupinski odpori so raznovrstni.
Omenimo nekaj pogostih: tišina; medsebojno dajanje nasvetov, reševanje težav drug drugega,
da se člani ne bi ukvarjali z lastnimi težavami; pogreznjenost v lastne težave, brez zanimanja za
druge; pomanjkanje neprijetnih čustev in medsebojno občudovanje; osredotočanje na terapevta; monopoliziranje časa; združevanje v podskupine, pojav žrtvenega kozla, prepovedane teme
(prav tam), klepet o nepomembnih vsebinah, udejanjenje izven skupine (Sternberg, 1985).
Odpori zoper čustveno komunikacijo
Ormont (1999) je menil, da je kriterij dobro delujoče skupine t.i. napredujoča čustvena komunikacija, ki pomeni, da člani ubesedijo čustva, ki zadevajo člane skupine, taka komunikacija pa
pripelje pri članih do osvetlitve njihovih prej zakritih značajskih plati in medsebojnih odnosov,
denimo »/.../ prepir med dvema človekoma ju napelje k temu, da odkrijeta nov temelj za intimnost ali pa vodi kritičnost enega člana do drugega do odkritja potrebe po tem, da bi bil ljubljen
/.../« (str. 144 ). Upoštevaje kriterij napredujoče čustvene komunikacije je odpor v skupini »/.../
motivirano nasprotovanje, da bi ustvarili katerega koli od treh vidikov tega zaželenega izida«
(prav tam, str. 148). Tovrsten pogled na zaželeno dogajanje in odpor v skupini se mi zdi enostaven in uporaben ter je v skladu s principi usmerjenosti na skupino, manj aktivne vloge terapevta,
»spoštovanja« odpora in predelave.
Ravnanje z odpori
V psihoanalizi se odpori analizirajo s površine v globino, od odporov preko obramb do potlačenih vsebin (Rangell, 1983) ter po vrsti od prepoznave, klarifikacije, interpretacije različnih
ravni in slednjič predelave (Greenson, 1967). Tudi v skupini se z odpori ravna previdno. Rosenthalova (1979) je pisala: »Med nasilnim premagovanjem odpora in njegovo razrešitvijo je
bistvena razlika. Pacienti pri razrešitvi odpora niso podvrženi nepotrebnemu pritisku, da bi svoje
obrambno vedenje opustili (z izjemo vedenja, ki je za skupino ali obravnavo katerega koli člana
razdirajoče). Dopuščeno jim je, da prerastejo potrebo po odporu in ga prostovoljno opustijo. Po
drugi strani vsebuje premagovanje odpora elemente kritike, pritiska in prisile v odnosu do vsake
posamezne manifestacije« (str. 94). Nekateri avtorji gredo v previdnosti še korak dlje. Kotkov
(1957) je, denimo, menil, da »/.../ obstaja resnična nevarnost, do katere se mora psihoterapevt
obnašati s stalno previdnostjo: da se pacientov ne sooči prezgodaj ali kadar o nečem še nimajo
izkušnje, da ne bi postali psihotični ali nagnjeni k nesrečam« (str. 94).
Kakšno vlogo ima pri obravnavi odpora terapevt? Avtorji se razlikujejo po tem, v kolikšni meri
pojmujejo aktivnost terapevta kot potrebno. Foulkes (1967) je praviloma menil, da terapevtu
ni potrebno biti posebno aktiven, v zvezi z odpori in njihovo analizo pa je priporočal večjo
128
BojanVARJAČIĆ RAJKO
aktivnost kot sicer. A to ne pomeni, da terapevt »skoči v zrak«, ko odkrije sled odpora. Zrelejša
skupina bo nekatere odpore prepoznala in raziskovala sama od sebe. Terapevt bo morda presodil, da so nekateri odpori izraz faze, skozi katero prehaja skupina, in bo potrpežljivo čakal, da
se razblinijo, ali pa bo naslovil le kakega od odporov, da skupine ne bi preobremenil. Bryjeva
(1951; v Sternberg, 1985) je menila, da odpora ni potrebno obravnavati, še posebej pa naj tega ne
počne analitik. Njeno stališče je bilo, da je skupini potrebno zaupati. Vendar je avtorica omenila
tri situacije, v katerih mora biti terapevt aktiven in se odporov lotiti: a) v začetni fazi skupine z
namenom, da bi se člani naučili, kako obravnavati odpore na konstruktiven način, b) v primeru,
da je odpor zelo izrazit ali kompleksen ter c) ko odpor ni prepoznan ali se ne razume v pravi
meri. Tu se seveda vprašamo, kaj služi terapevtu kot kriterij izrazitosti ali kompleksnosti odpora
ter kdaj je »učenje« članov o odporih lahko končano. Rosenthalova (2005) je poudarila, da je
količina interpretacij odvisna od zrelosti skupine. Nezrela skupina bi interpretacije le »/../izvrgla,
izbruhala ali dobila prebavne motnje«). »/.../Čudovito pa je, če so na to pripravljeni. To je bistvo sodobne psihoanalize. Poskušamo napraviti ljudi toliko stare, da lahko z njimi uporabljamo
Freudove metode«) (str. 163).
Po mojem mnenju je odpor najprej potrebno prepoznati. Pred kakršno koli refleksijo odpora je
nujno, da se ta pokaže večkrat ali na različne načine. Prevelika hitrost pri interpretaciji odpora
tako ne povzroča le morebitnega ogrožajočega občutka in krepitev obramb, ampak tudi zmedenost članov skupine glede pojava, ki ga omenjamo, saj ga morda še niso zmogli v polni meri
izkusiti. Ko se slika odpora dodobra izriše, je terapevtova naloga, da nanj pokaže. Pacient ima
manj odpora do uvida v svoj odpor, če terapevt v svoji intervenciji prikaže razumevanje, zakaj
je tak odpor za pacienta pomemben, in če pokaže, da bi z njegovo opustitvijo lahko kaj pridobil.
Posebno vprašanje zadeva status socialnega nezavednega, v zvezi s katerim lahko prav tako
govorimo o odporu, in sicer do uvida v družbeno in zgodovinsko pogojenost. Hopper (2007) je
sicer omenjal odpor do tozadevnega uvida, a se je dotaknil bolj skupinskoanalitične strokovne
skupnosti kot pacientov, kot bi želel reči: »Do pacientov še nismo prišli! Najprej se s tem soočimo sami!« ko je avtor govoril o uporabi koncepta socialnega nezavednega pri terapevtskem delu,
je uporabljal izraze kot »skupaj razmisliti« in »razumeti«. Morda pa gre prav za to: da se vsak
odpor najprej (in včasih zgolj) razume, potem pa razumevajoče razišče in interpretira. Potrebno
pa se je zavedati, da je to idealna rešitev in da tako člani kot terapevt zaradi svojih transferjev
tovrstno držo le s težavo ohranjajo. Predvidevam pa, da je odpor, ki izhaja iz socialnega nezavednega, šibkejši kot intrapsihični odpor, saj se nanaša na pretežno zunanje okoliščine, v katere
posameznik ni bil osebno vpleten in lahko delujejo kvečjemu kot olajševalne.
Terapevtov odpor
Že Freud se je zavedal, da so terapevtov značaj, usposobljenost in status pomembni dejavniki za
uspešno terapijo. Nemalokrat je poudarjal potrebo po analitikovi občasni ponovitvi lastne analize, nevarnost pa je videl tudi v samem poklicu analitika: »Videti je torej, da se številni analitiki
naučijo uporabljati obrambne mehanizme, ki jim omogočajo, da analitična sklepanja in zahteve
odvrnejo od lastne osebe najbrž s tem, ko jih usmerijo na druge, tako da sami ostanejo takšni,
kakršni so, in se lahko odtegnejo kritičnemu in korektivnemu vplivu analize« (Freud, 1937: 91).
Menim, da je odpor v terapevtsko dejavnost vtkan na več načinov:
• Kot izraz odpora do spreminjanja samega sebe;
• Kot uporaba (rigidnih) tehničnih pravil za (samo)obrambo;
Odpori v psihoanallizi in skupinski analizi
•
•
129
V obliki statusa poklica, tj. statusa strokovnjaka, ki mora v določeni meri ohranjatisvojo
nedotakljivost, distanco in ponos;
Kot obrambna drža celotne strokovne skupnosti, ki se postavlja v opozicijo do pomoči potrebnih, da bi med drugim ohranila vtis lastnega zdravja.
Obrambne drže, ki izhajajo iz omenjenih pojavov, so se po pričevanju mnogih izkušenejših kolegov pokazale v terapevtskih skupinah, v katere so bili za namene lastne analize vključeni
izključno bodoči terapevti.
Eden od pomembnih virov terapevtove pristranskosti in odporov v skupinah je njegova odvisnost od uspešnosti skupinske obravnave, tj. pomembnost, ki ga ima skupina v življenju terapevta in regulaciji njegovega narcizma (glej npr. Billow, 2001). V skupini, katere terapevt sem,
pred prvo poletno prekinitvijo nisem čutil posebnega vznemirjenja ali strahu, kaj se bo dogajalo
s posamezniki in celotno skupino, vendar se je strah, ali se bo skupina po prekinitvi sploh še vrnila, izrazil v mojih dejanjih in sanjah. V internetnem dopisovanju z enim od članov skupine, ki
zaradi odsotnosti na zadnjem srečanju ni imel informacije o tem, kdaj ponovno začenjamo, sem
napravil nekaj napak glede datumov. Ker sem jih moral popraviti, sem dopisovanje na ta način
podaljšal skoraj skozi celo poletje. V mojih sanjah so se nekateri člani skupine nad mano zgražali
in postopoma odšli s seanse. Nenazadnje se je moja negotovost glede ohranitve skupine pokazala
v tem, da sem skupini predlagal le enomesečno prekinitev – začeli smo že avgusta.
Če se zdaj približamo neposredni klinični situaciji, moramo kot bistven vir odpora prepoznati
kontratransfer. V skupini delujejo v večji meri kontratransferne reakcije, ki izvirajo iz terapevtovih izkušenj s skupinami. Terapevtova tesnoba in z njo odpor se lahko kažeta v podpiranju katere od Bionovih osnovnih predpostavk skupine in iskanju zavezništev. Zaradi posebne vloge v
skupini lahko terapevt začuti osamljenost ter posledično željo po pozornosti, stapljanju s skupino
in enakosti. Kontratransfer se še bolj okrepi, kadar se pacienti upirajo konstruktivnemu delu na
sebi, saj to vzbuja t.i. proti-odpor (Adler in Bachant, 1998). Ehrenbergova (1985) pa je pisala o
analitikovem kontratransfernem odporu, ki vključuje »/.../ oblike odpora do zavedanja prikrite
vpletenosti, kot sta identifikacija in reaktivna formacija. Vključuje tudi obrambne načine izogibanja vpletenosti, kot so pomanjkanje interesa, odpor do zavedanja lastnih čustvenih reakcij,
odpor do uporabe zavedanja o proti-odporu /.../« (str. 564). Velik del kontratransfernih reakcij
je nezaveden; prepoznamo jih s sprotno in retrogradno samorefleksijo, povratno informacijo
pacientov in supervizijo.
Primeri intervencij v zvezi z odpori
Želel bi predstaviti nekaj tipičnih odporov, ki sem jih srečeval v svoji skupini, in intervencij, ki
sem jih uporabil za njihovo obravnavo.
1. Pacienti, ki so se »upirali«, so o svojem transfernem dogajanju včasih spregovorili s pomočjo opisa zunanjih dogodkov. Član N. je v ta namen omenjal službo, konflikte s šefom,
prezir do sodelavcev in željo po uveljavitvi. Ko sem njegovo pripoved obrnil na situacijo
v skupini, je povezave sprva zanikal, čez čas pa je o takšnih impulzih previdno pričel sporočati. Članica Š. pa je zmogla povezati svojo pripoved o dolgčasu v službi s počutjem v
skupini, kar nas je pripeljalo do pogovora o njeni slabi samopodobi, težavah pri sodelovanju
v skupini in nezaupanju do slednje.
2. Komunikacija je v skupini mnogokrat potekala le med dvema članoma ali pa je član govoril
130
BojanVARJAČIĆ RAJKO
o sebi, ostali pa so se odzivali – z nasveti, tolažbo, razumevanjem, empatijo –, ne da bi pri
tem izpostavili osebno izkušnjo (ki pa se je odražala v načinu odzivanja). V takih primerih
sem odrazil zavzetost v diskusiji in skupino povprašal, ali to pomeni, da se jih je v pripovedi
člana nekaj osebno dotaknilo. Na ta način sem skušal razširiti krog komunikacije in posredno pokazati na projekcije članov.
3. Skupina je v obdobju manifestnega konflikta začenjala seanse, kot da se ni na prejšnjih nič
dogajalo; vsebine niso bile povezane in aktualne zadeve se niso sproti razčiščevale. Na to
sem včasih opozoril naravnost. Poleg neposrednega obstaja tudi posreden način vračanja
tem, na primer povezovanje preteklih tem z aktualnimi. Včasih pa lahko za ta namen izkoristimo kak »posrečen« trenutek v skupini, kot se je to zgodilo v moji skupini, ki je razglabljala o navadi R., da pred vsakim srečanjem skupine, ko čaka na hodniku, piše povzetke
prejšnjih seans. Člani temu niso bili naklonjeni in so pisanje obravnavali kot obrambo. Čeprav sem se z njimi strinjal, sem presodil, da bi diskusija o obrambni naravi takega početja
pri pacientki R. povzročila krepitev njenih obramb, zato sem intervencijo raje usmeril na
skupino in vprašal, kako bi drugi člani povzeli prejšnjo seanso.
4. Sam v skupini redko uporabljam konfrontacijo. Čeprav je ta lahko zelo konstruktivna in
učinkovita, menim, da največkrat odraža terapevtove kontratransferne težave. Podajam primere: pacient E. je na začetku seanse v šali dejal, da je za R. v skupini 88 minut časa, zanj pa
le dve. Rekel sem, da je s tem morda želel povedati, da je v skupini zanj premalo prostora. E.
je odvrnil, da nima tega občutka in da je svoje težave že precej razčistil, zato nima potrebe
po govorjenju. Ko sem tako stališče problematiziral in so se v pogovor o D. vključili tudi
ostali člani, je E. v nadaljevanju preusmeril diskusijo na članico C. Potem ko sem opisal njegov manever, je E. spregovoril o svojih dvomih glede obstanka aktualne partnerske zveze.
Zaključek
Brez poznavanja koncepta odpora v skupini ni analitičnega dela. Če odpore prepoznavamo in
spremljamo, lahko nanje različno reagiramo: jih ignoriramo, vzamemo na znanje, zaobidemo,
razumemo, uporabimo, ubesedimo, soočimo, raziščemo, interpretiramo. Med omenjenimi možnostmi je potrebno čim bolj zavestno izbirati glede na primernost za dano skupinsko konfiguracijo. Po stari modrosti je potrebna presoja med spreminjanjem tistega, kar lahko spremenimo, in
sprejemanjem tistega, česar ne moremo spremeniti. Ne pozabimo pa tudi na modrost, ki pomaga
razlikovati med obojim.
Naj se na koncu dotaknem še pomenov besede »odpor«. V angleškem jeziku se samostalnik resistance in glagol to resist ujemata, podobno je v ruščini, kjer je samostalnik soprotivlenie usklajen
z glagolom soprotivljatjsja. V slovenščini pa ni tako, saj se samostalnik »odpor« ne pokriva
s pomensko ustreznim glagolom »upirati se«. Samostalnik »odpor« lepo opiše psihoanalitični
koncept, glagol »upirati se« pa je v kontekstu psihoanalitičnega mišljenja neustrezen; opisuje
hierarhijo in namiguje na prisilo. V slovenskem jeziku za to zagato žal ni primernih rešitev. Mi
pa lahko vseeno upamo, da se bodo naši pacienti čim manj upirali in čim bolj odpirali.
Opombe
1)V zadnjem času se psihoanaliza ukvarja z izdelavo in tudi že aplikacijo merskih inštrumentov
za ugotavljanje strukturne spremembe. Raziskovalna dognanja v psihoterapiji in psihoanalizi
doslej niso dala jasnega odgovora na vprašanje, ali psihoanalitična obravnava dejansko privede
Odpori v psihoanallizi in skupinski analizi
131
do globljih in drugačnih sprememb kot druge psihoterapije, zato je del psihoanalitične skupnosti
močno motiviran, da v času ogrožajoče konkurence s strani (krajših) empirično podprtih terapij
dokaže svojo specifičnost in upravičenost dolgotrajne obravnave (npr. Wallerstein, 1994).
2) Greenson (1967) je menil, da odpor vselej izhaja iz nezavednega dela jaza. Ni se strinjal s
Freudovim pojmovanjem odporov ida. Prisilo po ponavljanju je razlagal s tem, da skuša posameznik tako obvladati staro psihično travmo in upa na njeno ugodnejšo rešitev.
Literatura
Adler, E., Bachant, J. L. (1998) Intrapsychic and Interactive Dimensions of Resistance. Psychoanalitic Psychology, 15:451-479
Bernstein, A. (1999) Narsissism and the Resistance to Groups. Modern Psychoanalysis, 24: 165171.
Billow, R. M. (2001) The Therapist's Anxiety and Resistance to Group Therapy. International
Journal of Group Psychotherapy. 51 (2).
Bion, W. R. (1983). Iskustva u radu s grupama i drugi radovi. Naprijed, Zagreb.
Buckley, P. (1996) An object relations perspective on the nature of resistance and therapeutic
change. American Journal of Psychotherapy, vol. 500, št.1.
Ehrenberg, D. B. (1985) Countertransference Resistance. Contemporary Psychoanalysis, 21:
563-575.
Foulkes, S. H. (1964) Therapeutic Group Analyses. London: George Allen & Unwin Ltd.
Freud, S. (1905) Odlomek iz analize primera histerije (Dora). V: Pet analiz. Studia Humanitatis,
2005.
Freud, S. (1910). Five Lectures on Psycho-analysis. The Standard Edition of the Complete
Psychological Works of Sigmund Freud, Volume XI (1910): Five Lectures on Psycho-Analysis,
Leonardo da Vinci and Other Works, 1-56.
Freud, S. (1912) Dinamika transferja. V: Razpol, št. 9, Društvo za teoretsko psihoanalizo.
Ljubljana, 1996.
Freud, S. (1913) On Beginning the Treatment (Further Recommendations on the Technique of
Psycho-Analysis I). The Standard Edition of the Complete Psychological Works of Sigmund
Freud, Volume XII (1911-1913): The Case of Schreber, Papers on Technique and Other Works,
121-144
Freud, S. (1914) Remembering, Repeating and Working-Through (Further Recommendations
on the Technique of Psycho-Analysis II). The Standard Edition of the Complete Psychological
Works of Sigmund Freud, Volume XII (1911-1913): The Case of Schreber, Papers on Technique
and Other Works, 145-156.
Freud, S. (1926) Inhibicija, simptom in tesnoba. V Problemi 1-2, Analecta, Ljubljana, 2001.
Freud, S. (1937) Končna in neskončna analiza. V: Problemi št. 4/5, Analecta. Ljubljana, 1995.
Freud, S. (1938) Očrt psihoanalize. Društvo za teoretsko psihoanalizo. Ljubljana, 2000.
Gerson, M. (1996) Nejtralnost, soprotivljenie i samoraskritie v intersubjektivom psihoanalize
(Nevtralnost, odpor in samorazkrivanje v intersubjektivni psihoanalizi). Psihoanalitičeskie Dialogi, št. 6.
Glatzer, H. T. (1953) Handling Transference Resistance in Group Therapy. Psychoanalytic
Psychology, 15: 451-479.
Greenson, R. (1967) Tehnika i praktika psihoanaliza (Tehnika in praksa psihoanalize). KogitoCentr, Moskva, 2003.
Hopper, E. (2007) Theoretical and Conceptual Notes Concerning Transference and Countertransference Processes in Groups and by Groups, and the Social Unconsious: Part III. Group
132
BojanVARJAČIĆ RAJKO
Analysis, 40.
Kohut, H. (1957) Clinical and Theoretical Aspects of Resistance. Journal of American Psychoanalitical Association, 5: 548-555.
Kotkov, B. (1957) Common Forms of Resistance in Group Psychotherapy. Psychoanalytic Review, 44: 88-96.
Kutter, P. (1995) Levels and Phases in Group Process. Group Analysis, vol. 28.
Leal, M. R. (1982) Resistances and the Group-Analytic Process. Group Analysis, vol. 15.
Nitsun, M. (1996). The Anti-Group: Destructive Forces in the Group and their Creative Potential. Routledge, London.
Ormont, L. R. (1999) Progressive Emotional Communication: Criteria for a Well- Functioning
Group. Group Analysis, 32.
Rangell, L. (1983) Defense and Resistance in Psychoanalysis and Life. Journal of American
Psychoanalitical Association, 31S: 147-174.
Rosenthal, L. (1979) The Significance of the Resolution of Group Resistance in Group Analysis.
Modern Psychoanalysis., 4: 83-103.
Rosenthal, L. (2005) A Modern Approach to Group Resistance. Modern Psychoanalysis, 30B:
150-166.
Sandell, R., Blomberg, J., Lazar, A., Carlsson, J., Broberg, J., Schubert, J. (2000). Varieties of
Long-Term Outcome Among Patients in Psychoanalysis and Long-Term Psychotherapy: A Review of Findings in the Stockholm Outcome of Psychoanalysis and Psychotherapy Project (Stoppp). Int. J. Psycho-Anal., 81.
Schafer, R. (1973). The Idea of Resistance. Int. J. Psycho-Anal., 54:259-285.
Sternberg, T. (1982) Defence Mechanisms and the Working Through of Resistances in Group
Therapy. Group Analysis, 15.
Wallerstein, R. S. (1994) Psychotherapy Research and Its Implications for a Theory of Therapeutic Change: A Forty-Year Overview. Psychoanalytic Study of a Child, 49.
Zinkin L. (1992) Borderline Distortions of Mirroring in the Group. Group Analysis,Vol. 25,št. 1.
133
134
Kairos 4/1-2/2010
Strokovni prispevki
135
MiranMOŽINA*
Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri
Psychotherapy in Slovenia Today and Tomorrow
Povzetek
P
o splošni oceni trenutnega stanja psihoterapije v Sloveniji, ki kaže, da zaostajamo za prihoterapevtsko
razvitimi državami, v članku s posebnim ozirom na pomen zakona o psihoterapevtski dejavnosti
podrobneje prikažem: področja in obseg psihoterapevtske dejavnosti; akademska (tu posebej poudarim
inovativnost projekta fakultetnega študija psihoterapije takoj po maturi) in neformalna izobraževanja in
usposabljanja iz psihoterapije; število, strukturo in kvalifikacije psihoterapevtov; kako je možno priti
do naziva psihoterapevt; dostopnost in cene psihoterapevtskih storitev; publiciranje, strokovna srečanja,
fundacije in raziskovanje psihoterapije. Med prioritetnimi nalogami slovenske psihoterapije jutri pa
navedem reguliranje področja z zakonom o psihoterapevtski dejavnosti, integracijo psihoterapije v sistem
javnega zdravstva, to je v primarno, sekundarno in terciarno preventivo, ter integracijo izobraževanja in
usposabljanja iz psihoterapije v akademski svet. Zaključim z apelom, da bi se slovenski psihoterapevti
bolj povezali za sprejetje zakona o psihoterapevtski dejavnosti in s tem za uveljavljanje psihoterapije kot
samostojnega poklica in akademske discipline.
Ključne besede: izobraževanje, analiza stroškov in koristi, akademizacija, zakon o psihoterapevtski dejavnosti, javno zdravstvo
Abstract
A
ccording to current assessments, Slovenia lags behind other more developed countries on the provision of psychotherapy. This article emphasizes the meaning of the Psychotherapy Bill, paying particular
attention to the areas and extent of psychotherapy practice; academic (where I emphasize the innovative
project of providing psychotherapy study straight after maturational exams) and informal education and
training in psychotherapy; the number, structure and qualifications of practicing psychotherapists; different ways of obtaining the professional title; the availability and price of psychotherapy; publications,
professional meetings, foundations and research. This article also talks about the necessary developments
for psychotherapy in Slovenia in the near future, particularly the Psychotherapy Bill which will provide
professional regulation; integration of psychotherapy with the national health system, into primary, secondary and tertiary prevention; integration of psychotherapy education and training with the academic world.
I conclude the article with an appeal to all Slovene psychotherapists to support the Psychotherapy Bill and
to support psychotherapy in becoming an autonomous profession and academic discipline.
Key words training, cost benefit analysis, academization, Psychotherapy Bill, public health care
Mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater, psihoterapevt, Slovenski inštitut za psihoterapijo, Trg MDB 5, 1000 Ljubljana,
miran.mozina@guest.arnes.si, tel.: 041 748 812
MiranMOŽINA
136
PSIHOTERAPIJA V SLOVENIJI DANES
Splošna ocena trenutnega stanja
Pri oceni trenutnega stanja psihoterapije v Sloveniji sem se znašel pred izbiro, ki je dobro prikazana v vicu o pesimistu in optimistu: Kakšna je razlika med njima, ko gledata na kozarec, v
katerem je do polovice vino? Pesimist vidi, da ga je samo še pol kozarca in da je napol prazen,
medtem ko optimist vidi, da je do polovice poln. Odločil sem se za perspektivo pesimista, zato
da opozorim na tisto, v čemer v Sloveniji zaostajamo za v psihoterapiji razvitimi državami, čeprav so seveda mnoge države tudi psihoterapevtsko manj razvite. Iz primerjave z bolj razvitimi
mi je bilo namreč v nadaljevanju lažje oblikovati vizijo razvoja slovenske psihoterapije, glavne
razvojne naloge njenega jutri.
Slovenija na področju psihoterapije močno zaostaja v primerjavi z razvitimi državami (npr. Avstrija, Nemčija, Anglija, Italija, Nizozemska itn.). To je razvidno iz kateregakoli vidika primerjave, saj v Sloveniji (Možina in Bohak, 2008):
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
primanjkuje psihoterapevtov;
poklic psihoterapevta ni registriran in ni reguliran;
psihoterapija kot zdravstvena dejavnost, ki je ne opravljajo zdravniki, je bila registrirana
šele leta 2004 (pod šifro 85.141 »samostojne zdravstvene dejavnosti, ki jih ne opravljajo
zdravniki«);
obseg psihoterapevtskih storitev je veliko premajhen glede na potrebe;
razlike v kvaliteti in ceni ponujenih psihoterapevtskih storitev so velike;
dostopnost do psihoterapevtskih storitev je slaba;
za paciente ni preglednega sistema informiranja o vrsti in kvaliteti psihoterapevtskih storitev;
regionalno so velike razlike v gostoti psihoterapevtov, tako da obstajajo bele lise;
psihoterapija je preslabo integrirana v sistem javnega zdravstva, saj trenutno lahko
opravljajo psihoterapijo v tem okviru samo psihiatri in klinični psihologi v veliko premajhnem obsegu glede na potrebe. Svoja psihoterapevtska znanja so pridobili v različnih oblikah
neformalnega izobraževanja in opravljajo posamične psihoterapevtske storitve pod okriljem
svoje osnovne stroke. Velikokrat to opravljajo kot generično psihoterapijo ali svetovanje, saj
nimajo kompletne psihoterapevtske izobrazbe za poklicnega psihoterapevta;
zavarovalnice ne plačujejo psihoterapevtskih storitev na tržišču (kjer ni državne koncesije);
večina psihoterapevtov, ki so končali izobraževanje po evropskih standardih in kriterijih za
poklicnega psihoterapevta, ne dela na področju psihoterapije oz. delajo samo v majhnem
obsegu;
v izobraževanju in usposabljanju iz psihoterapije primanjkuje domačih učiteljev;
od tistih, ki končajo izobraževanje in usposabljanje iz psihoterapije v obstoječih programih
po društvih in inštitutih, jih relativno malo doseže raven poklicnega psihoterapevta, ampak
prevladujejo t. i. generični psihoterapevti;
nekateri programi izobraževanja in usposabljanja iz psihoterapije ne upoštevajo evropskih
standardov in kriterijev za poklicnega psihoterapevta;
ni registra psihoterapevtov, supervizorjev, učiteljev, učnih terapevtov, ki bi bil pregleden,
ažuren in javno dostopen;
ni nacionalne mreže ustanov, kjer bi potekala psihoterapevtska praksa in kjer bi edukanti
psihoterapije lahko opravljali supervizirano prakso;
Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
137
pravice pacientov niso zaščitene, saj npr. niso zaščiteni pred šarlatanstvom in zlorabami
samooklicanih strokovnjakov, etičnega nadzora praktično ni. Na prostem trgu se pojavljajo
različni ponudniki psihoterapevtskih storitev, predvsem tisti, ki so končali izobraževanje in
usposabljanje iz psihoterapije v obstoječih programih po društvih, šolah in inštitutih, s tem,
da jih le malo doseže raven poklicnega psihoterapevta;
veliko psihoterapevtskih storitev poteka v okviru sive ekonomije;
publicistična dejavnost je skromna, premalo je prevodov temeljnih del s področja psihoterapije, premalo je kvalitetnih učbenikov. Nimamo psihoterapevtske edicije. Prva slovenska
strokovna in znanstvena revija iz področja psihoterapije, ki ji je leta 2009 uspelo izpolniti
pogoje za uvrstitev v mednarodne baze podatkov, je začela izhajati šele leta 2007;
premalo je strokovnih knjižnic s psihoterapevtsko literaturo in periodiko;
premalo je kvalitetnih mednarodnih strokovnih prireditev, predvsem znanstvenih kongresov
s področja psihoterapije;
ni sistematičnega raziskovanja na področju psihoterapije oz. je delno skrito v okviru drugih
strok (npr. psihologija, psihiatrija, socialno delo);
psihoterapija je premalo integrirana v akademski svet, saj primanjkuje akreditiranih univerzitetnih programov iz psihoterapije;
programi visokega šolstva in strokovni programi na področju psihoterapije niso dobro
usklajeni;
veliko je še neizkoriščenih možnosti v sodelovanju med psihoterapevti različnih pristopov
in med trenutno ključnima organizacijama Združenjem psihoterapevtov Slovenije in Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo;
v Sloveniji ni akreditiranega fakultetnega študija psihoterapije, ki bi omogočal študij psihoterapije takoj po maturi, za prvi poklic;
kvalitetni strokovnjaki iz področja psihoterapije nimajo pogojev za akademske kariere oz.
morajo delati dvojno kariero (v okviru svojega prvega poklica in v okviru psihoterapije), saj
psihoterapije kot akademskega področja še ni;
družbeni položaj psihoterapije je marginalen;
ni fundacij, ki bi zbirale sredstva za razvoj psihoterapije (npr. za štipendije, raziskave);
javnost je premalo seznanjena s psihoterapijo in laiki npr. pogosto še vedno ne razlikujejo
med psihiatrijo, psihologijo in psihoterapijo;
v javnosti je obisk pri psihoterapevtu podobno kot pri psihiatru še vedno pogosto stigmatiziran;
in nenazadnje, radius zaupanja med slovenskimi psihoterapevti je (pre)majhen, saj večinoma psihoterapevti najdemo oporo v zelo ozkem krogu sodelavcev, npr. znotraj svojega
psihoterapevtskega pristopa, pa še tu se rado zgodi, da se razbijamo na podskupin(ic)e.
Zato trenutni položaj slovenske psihoterapije med drugim kar kliče po zakonski ureditvi! Hkrati
pa je seveda dragoceno, kar se je v Sloveniji na področju psihoterapije v zadnjih 40 letih razvilo
in dozorelo za bistveni kvalitativni premik k samostojnemu poklicu, ki pa brez zakona o psihoterapevtski dejavnosti še dolgo ne bo mogoč.
Področja in obseg psihoterapevtske dejavnosti
Večina psihoterapevtov pri nas kot tudi po svetu opravlja psihoterapijo bodisi v privatnem sektorju (t. i. privatne prakse) bodisi v ustanovah, kot so psihiatrične klinike, mentalno higienski
dispanzerji, svetovalni centri, centri za socialno delo. V razvitih državah pa mnogi psihoterapevti
138
MiranMOŽINA
delajo tudi v neprofitnem sektorju (npr. v okviru Karitasa). Psihoterapevti obravnavajo ljudi s
čustvenimi problemi individualno, v skupinah ali v družinskem kontekstu, v t. i. ekološkem pristopu pa tudi tam, kjer ljudje živijo in delajo (na domovih, ulicah, šolah, delovnih organizacijah).
Danes so zaradi ekonomskih pritiskov s strani zavarovalnic najbolj zaželene kratke psihoterapije
(do dvajset srečanj s pacienti), za razliko od dolgotrajnih, ki lahko trajajo tudi do več sto srečanj.
So pa še druga področja, na katerih so psihoterapevti prav tako aktivni. V zadnjih dvajsetih letih
je izredno v porastu potreba po superviziji za ljudi v pomagajočih poklicih in mnogi psihoterapevti so dejavni kot supervizorji. Drugi dajejo na voljo svoje znanje in spretnosti ljudem v svetovalnih situacijah najrazličnejših vrst (npr. svetovanje v menedžmentu, svetovanje po svetovnem
spletu), vedno pogosteje pa tudi kličejo psihoterapevte, da pomagajo oskrbeti akutne travme
ljudi, neposredno po katastrofah (npr. po letalskih nesrečah).
Zanimivo je pogledati na področja in obseg psihoterapevtske dejavnosti v Sloveniji v primerjavi
z drugimi evropskimi deželami. V letu 2008 so namreč v okviru EAP (Colden, 2008) izvedli
anketo:
“Katere od naštetih dejavnosti so vključene v področje psihoterapije v vaši državi?”
a. privatna praksa?
b. praksa v javnem zdravstvu (v bolnicah, na klinikah, inštitutih mentalnega zdravja)?
c. vključenost v sistem zdravstvenega zavarovanja?
d. svetovanje nekliničnim populacijam (populacije brez diagnosticiranih duševnih motenj: svetovanje za življenjske probleme, za obvladovanje stresa, terapija za boljše odnose, za žalovanje
po smrti bližnjega itn.)?
e. psihometrija (testiranje osebnosti)?
f. diagnosticiranje duševnih motenj?
g. obravnava duševnih motenj z vedenjskimi in komunikacijskimi terapijami?
h. zdravljenje otrok?
i. zdravljenje populacij s hudimi razvojnimi motjami in duševno manjrazvitostjo?
j. zdravljenje populacij z nevrološkimi motnjami ali z možganskimi poškodbami?
k. družinska terapija?
l. terapija spolnih motenj?
m. zdravljenje zapornikov in forenzična psihoterapija?
n. obravnava kriznih stanj (akutne psihoze, ljudi, ki so nevarni sebi ali drugim, ki poškodujejo
sebe, poskušajo samomor)?
o. biofizično & nevrološko testiranje in zdravljenje?
p. predpisovanje psihotropnih zdravil?
q. nepsihiatrična medicina (splošna medicina, kirurgija, ginekologija itn.)?
r. stomatologija?
s. druge aktivnosti, ki jih ni na seznamu (navedite katere, če da)?
t. ali se morajo psihoterapevti posvetovati z zdravniki kot del diagnosticiranja ali zdravljenja
pacientov?
Odgovori posameznih držav so zbrani v tabeli 3:
X = da
- = ne
/ = ni jasno
Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri
139
Tabela 3: Področja psihoterapevtske dejavnosti v različnih evropskih državah
PODROČJA
DEJAVNOSTI
Nemčija
Francija
Italija
Latvija
Malta
Avstrija
Finska
Švedska
Anglija
Bolgarija
Slovenija
1. privatna praksa
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
2. praksa v javnem
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
-
X
X
X
X
X
X
X
-
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
5.psihometrija
X
-
X
X
-
X
-
-
-
/
X
6.diagnosticiranje duševnih
/
-
-
X
/
X
-
X
-
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
8. zdravljenje otrok
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
9. razvojne motnje in
X
X
X
X
-
X
X
X
X
X
X
X
X
-
X
-
X
X
X
-
X
X
11. družinska terapija
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
12. terapija spolnih motenj
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
13. zapor, forenzika
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
14. krizne intervence
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
15. nevro & biofizično
/
-
-
X
-
-
-
X
/
-
/
-
-
X
-
-
-
X
-
/
-
17. predpisovanje zdravil
-
-
-
X
-
-
-
-
-
/
-
18. medicina
-
-
-
X
-
-
-
-
-
/
X
19. stomatologija
-
-
-
X
-
-
-
-
-
/
-
20. ni potrebno
/
/
/
X
/
X
/
X
/
X
X
zdravstvu
3. vključenost v sistem
zdravstvenega zavarovanja
4. svetovanje nekliničnim
populacijam
motenj
7. obravnava duševnih
motenj z ved./komunikac.
Terapijami
duševna manjrazvitost
10. nevrološke motnje ali
možganske poškodbe
testiranje
16.nevro & biofizično
zdravljenje
posvetovanje z zdravnikom
Če primerjamo Slovenijo z drugimi državami, ki so sodelovale v tej anketi, lahko vidimo, da so
področja dejavnosti, kjer je psihoterapija našla svoje mesto, pestra, manjši pa je obseg teh dejavnosti. Prav sprejetje zakona bi omogočilo povečanje obsega in prepoznavnosti ter izboljšanje
organiziranosti psihoterapevtske dejavnosti na številnih področjih, kamor si je psihoterapija že
utrla pot.
Akademizacija izobraževanja in usposabljanja iz psihoterapije
Didaktično nazorno bi lahko akademizacijo psihoterapije, glede na sodobne evropske kriterije za
poklicnega psihoterapevta, ki mora opraviti uvod (propedevtiko) in specialistično izobraževanje,
140
MiranMOŽINA
razdelili v več vrst glede na dve dimenziji:
•
•
koliko programi v okviru univerz pokrivajo zahteve po treh stebrih (teorija, supervizirana
praksa, osebna izkušnja) v okviru propedevtike in specialnega študija in
koliko jim je uspelo preko akreditacije v okviru visokega šolstva priti do javne veljave.
Na ta način lahko vidimo, da se je v Sloveniji do zdaj razvilo pet vrst akademizacije psihoterapevtskih programov:
•
•
•
•
•
akademizacija za pokušino, kjer niso izpolnjeni kriteriji za propedevtiko in specialni študij
po treh stebrih in kjer seveda tudi ni akreditacije;
propedevtična polakademizacija, kjer je propedevtika ali del nje vključen v univerzitetne
programe, vendar brez akreditacije:
polspecialistična polna akademizacija, kjer je večji ali manjši del specialnega študija vključen v univerzitetni program z akreditacijo:
specialistična polakademizacija, kjer je celotni specialni študij vključen v univerzitetni program, vendar brez akreditacije in
celostna (to je propedevtično specialistična) polakademizacija, kjer so pokrite zahteve po
treh stebrih tako v uvodnem, propedevtičnem kot v specialnem delu brez akreditacije.1
Poglejmo si jih zdaj po vrsti. Na nekaterih fakultetah se študentje seznanijo z določenimi psihoterapevtskimi vsebinami za pokušino, mimogrede, ko se usposabljajo za drug osnovni poklic:
•
•
•
na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani poteka izobraževanje študentov
psihologije s psihoterapevtskimi elementi, kar zagotavljajo nekateri predavatelji klinične
psihologije2 (Praper, 1999, 2008; Matjan, 1996, 2002);
v okviru Katedre za občo teorijo pomoči Fakultete za socialno delo je delovalo in še deluje
nekaj učiteljev, ki so (bili) tudi psihoterapevti in integrirajo psihoterapevtska znanja v poučevanje svetovanja in dela z družinami v socialnem delu (Čačinovič Vogrinčič, 1998; Stritih,
1992; Možina, 1996; Kobal in Možina, 2004; Šugman Bohinc, 2000);
v okviru Katedre za psihiatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani prav tako deluje nekaj učiteljev, ki so tudi psihoterapevti in posredujejo določena psihoterapevtska znanja študentom
v okviru predmeta psihiatrija (Kobal, 1977; Tomori, 1981, 1982, 1983; Peternel, Kramar,
Korenjak, 1994).
Primer »propedevtične polakademizacije«, ker ponuja uvod v področje, je:
•
enoletni podiplomski študij iz psihoterapije v okviru Katedre za psihiatrijo Medicinske
fakultete Univerze v Ljubljani, ki poteka že od leta 1972 in je bil sprva obvezen za vse
specializante psihiatrije in klinične psihologije. Danes je odprt tudi za druge visokošolske
diplomante (npr. za medicinske sestre, socialne delavke, socialne pedagoge). Predstavlja
torej splošni uvod v psihoterapijo, preden potem diplomanti tega programa nadaljujejo svoje specialno izobraževanje iz psihoterapije v okviru enega od priznanih psihoterapevtskih
pristopov (npr. skupinska analiza, transakcijska analiza, geštalt, sistemska terapija, psihoanaliza idr.).3
Primer »polspecialistične akademizacije«, ker ponuja približno polovico specialne edukacije,
je pa še trenutno edini v Sloveniji akreditirani visokošolski študij, kar je seveda izjemno pomem-
Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri
141
ben razvojni korak v smeri celostne akademizacije, je:
•
podiplomsko izobraževanje iz relacijske družinske terapije na Teološki fakulteti Univerze
v Ljubljani. Programi so potrjeni pri Svetu za visoko šolstvo Republike Slovenije in dajejo
javno veljavne izobrazbe oz. javne listine (32. člen Zakona o visokem šolstvu). Zasluga zanje gre ustvarjalni skupini okoli patra Christiana Gostečnika (1997, 2002, 2004, 2007,
2008, 2010; Erzar, 2002, 2007; Kompan Erzar, 2001, 2003; Cvetek, 2009), ki se je v tujini
(v glavnem v ZDA) izobraževal iz novejših, predvsem relacijskih in sistemskih pristopov.
Te novejše pristope je uspešno združil ter integriral v relacijski družinski oz. sistemsko
relacijski model in ga uveljavil v Sloveniji. Pred bolonjsko prenovo so se izvajali naslednji programi: od leta 2001 specialistični program Zakonska in družinska terapija (2 leti,
pridobljen naziv »specialist/ka zakonske in družinske terapije«), od leta 2004 magistrski
program Zakonska in družinska terapija (2 leti + magistrska naloga, pridobljen naziv »magister/magistrica zakonske in družinske terapije) in doktorski program s področja Zakonske in
družinske terapije (2 leti, pridobljen naziv »doktor/doktorica znanosti s področja zakonske
in družinske terapije«). Po bolonjski prenovi od leta 2009 se za relacijsko družinsko terapijo
študentje izobražujejo znotraj magistrskega programa Zakonske in družinske študije (smer
Zakonska in družinska terapija, 2 leti, pridobljen naziv »magister/magistrica zakonskih in
družinskih študij«), programa izpopolnjevanja Zakonska in družinska terapija (2 leti, pridobitev javne listine) in doktorskega programa s področja zakonske in družinske terapije (3
leta, pridobljen naziv »doktor/doktorica znanosti«).
Omenjeni programi so predstavljali prvi akreditirani univerzitetni podiplomski znanstveno-raziskovalni študij v Sloveniji s področja psihoterapije in tako predstavljajo velik doprinos k znanstveno-raziskovalnemu razvoju psihoterapevtske stroke pri nas, predvsem zakonske in družinske
terapije.
Glede na evropske standarde za poklicnega psihoterapevta je bila pomanjkljivost teh programov
že od samega začetka, da ne zagotavljajo supervizirane psihoterapevtske prakse. Tako imamo v
tem primeru podobno situacijo kot v Belgiji,4 kjer univerze izdajajo javne listine diplomantom
po kriterijih, ki ne dosegajo ravni poklicnega psihoterapevta, medtem ko društva in inštituti omogočajo doseganje te ravni, pa njihovi certifikati nimajo nobene javne teže. S prakso oz. stažem5,
kot ga imenujejo, začnejo diplomanti relacijske družinske terapije po zaključenem študiju v lastni organizaciji. Najprej je možnost opravljanja prakse ponujal Frančiškanski družinski inštitut,
kasneje pa vse več terapevtskih centrov in svetovalnic, ki po raznih krajih Slovenije izvajajo
relacijsko družinsko terapijo. Združenje zakonskih in družinskih terapevtov, ki je bilo ustanovljeno decembra 2007, je dalo še dodaten zagon hitremu razvoju te skupine strokovnjakov. Obseg zahtevane prakse oz. staža je zaenkrat glede na evropske kriterije tudi v novi organizaciji še
vedno premajhen, vendar ga bodo v nadaljnjem razvoju verjetno povečali. Druga možna smer
razvoja, ki bi lahko zagotovila celostno akademizacijo, pa bi bila odprtje triletnega programa na
prvi stopnji, ki ne bi ponujal samo specialnih znanj iz relacijske družinske terapije, ampak tudi
propedevtična znanja. Glede na to, da se model tega izobraževanja zgleduje po ameriškem sistemu, pa bi bil to korak v drugo smer, v smer, ki jo ta trenutek bolj zagovarja Evropa. To je smer,
ki odpira možnost študija psihoterapije za prvi poklic.
Primera „specialistične polakademizacije”, saj ponujata celotno specialno edukacijo, vendar
nista akreditirana študija sta:
•
enoletni podiplomski študij iz družinske dinamike prav tako v okviru Katedre za psihiatrijo
142
•
MiranMOŽINA
Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki poteka od leta 1991 in se lahko nadaljuje v
triletno specialistično izobraževanje iz sistemske družinske psihoterapije v sodelovanju z
londonskim inštitutom za družinsko terapijo;6
štiriletni podiplomski študij iz kibernetike psihoterapije - sistemski pristop, ki poteka od leta
1991 v okviru Psihiatrične klinike Rebro Medicinske fakultete Univerze v Zagrebu in vključuje hrvaško in slovensko edukantsko skupino (Možina, 1993; Možina, Štajduhar, Kačič in
Šugman Bohinc, 2010).
Primer »celostne, propedevtično-specialistične polakademizacije«, ki ponuja tako propedevtične kot specialne vsebine, vendar pri nas še ni akreditiran (je pa že v Avstriji in Franciji), pa je:
•
petletni fakultetni študij psihoterapije v okviru Fakultete za psihoterapijo Univerze Sigmunda Freuda (USF) iz Dunaja, ki zaenkrat omogoča študij za psihoterapijo kot prvi poklic takoj
po maturi. Projekt je začela jeseni 2006 SKZP in ga je nato jeseni 2008 prevzel Slovenski
inštitut za psihoterapijo v sodelovanju z USF iz Dunaja. Študij poteka po bolonjskem sistemu (3 leta prva stopnja in 2 leti druga stopnja, možna pa je tudi 3 letna tretja stopnja). Po
zaključku prve stopnje študenti dobijo diplomo z nazivom Bakalavreus psihoterapevtske
znanosti7, na drugi stopnji naziv Magister psihoterapevtske znanosti in na tretji Doktor psihoterapevtske znanosti (Možina, 2007). Organizatorji študija si prizadevamo tudi za akreditacijo študija v Sloveniji, saj je od leta 2005 akreditiran v Avstriji in od 2009 v Franciji. Ker
gre za ključen premik v akademizaciji psihoterapije, ta projekt bolj podrobno predstavim v
nadaljevanju.
Fakultetni študij psihoterapije takoj po maturi (od 2006 naprej)
Z ustanovitvijo USF na Dunaju je poudarjena samostojnost psihoterapije kot znanstvene discipline, po drugi strani pa so se tako povečale možnosti za povezovanje kvalitet dosedanjega psihoterapevtskega izobraževanja s kvalitetami akademskih zahtev. Pot do akreditacije fakultetnega
študija psihoterapije v Avstriji je bila zahtevna: najprej so Pritz in kolegi zaman poskušali najti
nišo za ta študij na Dunajski univerzi. Ko je bil leta 2002 v Avstriji sprejet zakon, ki je omogočal
ustanavljanje zasebnih univerz, so se odločili, da bodo poskušali po tej poti, vendar je bil leta
2003 njihov elaborat na Avstrijskem akreditacijskem svetu za visoko šolstvo zavrnjen. Uspelo
je v drugem poskusu dve leti kasneje. Pomemben jeziček na tehtnici so bila pozitivna strokovna
mnenja recenzentov elaborata, ki jih je izbral avstrijski akreditacijski svet.
Ko je oktobra 2005 prišlo do ustanovitve Univerze Sigmunda Freuda (USF; www.sfu.at) na
Dunaju (njen rektor je že omenjeni Alfred Pritz8), smo številni psihoterapevti v Sloveniji (in tudi
drugod po svetu) zaslišali pok – avstrijski kolegi so namreč prebili zvočni zid (Bohak, 2006).
Kot prvi na svetu so odprli možnost študija psihoterapije takoj po maturi in hkrati pod eno
streho združili več psihoterapevtskih pristopov. Prva dva letnika študija sta podobna dosedanji
propedevtiki, v tretjem letu prve stopnje pa študenti izberejo enega od možnih pristopov (npr. na
Dunaju zaenkrat ponujajo psihoanalizo, na klienta usmerjeno, sistemsko družinsko, logoterapijo,
eksistencialno analizo, geštalt in TA), če se odločijo za nadaljevanje študija na drugi stopnji. Že
novembra 2005 smo ustanovili Slovenski inštitut USF, da bi sledili njihovemu zgledu.9 Z našimi
izkušnjami s propedevtiko smo bili v SKZP dobro pripravljeni in smo za šolsko leto 2006/07 v
kombinaciji z njo odprli ta študij tudi pri nas. V šolskem letu 2008/9 je soorganizacijo študija z
USF od SKZP prevzel Slovenski inštitut za psihoterapijo (SIP), ker je postal projekt preobsežen
za pravno formalni okvir društva, kar je SKZP. Uvajanje fakultetnega študija psihoterapije je za
Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri
143
Slovenijo velik projekt, ki ga je možno izpeljati samo s povezovanjem s tujimi strokovnjaki in s
sodelovanjem večine slovenskih psihoterapevtov, ki smo aktivni v okviru mednarodno priznanih
psihoterapevtskih pristopov.
V prvo stopnjo, ki traja šest semestrov, so vključene osnove psihoterapevtske znanosti: znanstvene osnove biopsihosocialnega razvoja človeka, psihopatologija in psihosalutologija, dosežki
nevroznanosti pomembni za psihoterapijo, osnove znanstveno utemeljenih psihoterapevtskih
metod – to je le nekaj ključnih tem. Poleg tega študent na prvi stopnji pridobi znanje o raziskovalnih metodah ter pregled etičnih, pravnih, gospodarskih in splošnih družbenih okvirjev.
V tretjem letu prve stopnje pa študenti izberejo enega od možnih pristopov, ki so organizirani in
priznani v Sloveniji: psihoanalizo, globinsko psihološko psihoterapijo in sistemsko družinsko
terapijo v okviru SIP, v ostale pristope (npr. geštalt, integrativno relacijsko, realitetno itn.) pa se
vpišejo po društvih in inštitutih, medtem ko v organizaciji SIP – USF opravljajo samo skupne
vsebine in diplomo. Zaenkrat še ne ponujamo smeri psihosocialno svetovanje, čeprav je npr. v
številnih nevladnih organizacijah (npr. v Sloveniji je dobro razširjena mreža svetovalcev za duševne stiske po telefonu) potreba po takih svetovalcih velika. Eden od razlogov, da še čakamo, je
ta, da je tudi to področje za razliko od Avstrije pri nas zakonsko neurejeno.
Pomemben del študija je praksa, ki na prvi stopnji poteka v treh oblikah:
•
•
•
kot praksa v raznih psihosocialnih ustanovah z namenom, da se študenti seznanijo z različnimi oblikami psihosocialne pomoči ljudem. Tistim, ki so ta del prakse opravili že v
času prvega študija, na primer zdravniki, psihologi, socialni delavci, se ta del prakse seveda
prizna. Uspelo nam je skleniti pogodbe z več kot petdesetimi različnimi organizacijami, ki
nudijo razne oblike psihosocialne pomoči (za odrasle in otroke, mladostnike, v javnem in
nevladnem sektorju);
kot osebna izkušnja (oz. učna psihoterapija, osebnostna rast, delo na sebi), v kateri študenti
preizkusijo psihoterapevtske metode na lastni koži. Ta oblika prakse je edinstvena posebnost
študija psihoterapije, saj pomeni, da mora bodoči psihoterapevt sprejeti nase enak proces
dela na sebi, kot ga bodo nekoč sprejeli njegovi pacienti;
kot praksa pri izkušenih psihoterapevtih pristopa, ki so ga izbrali v tretjem letniku študija,
kjer so študenti najprej opazovalci, nato pa (predvsem na drugi stopnji) postopno prevzemajo vse bolj aktivno vlogo in v zadnji fazi vodijo pogovore pod supervizijo izkušenih učiteljev. Omogočiti kvalitetno psihoterapevtsko prakso je bil in je še eden največjih izzivov tega
projekta, saj se psihoterapija po Sloveniji še vedno dogaja na obrobju (večkrat dobesedno po
privatnih stanovanjih, kleteh in podstrešjih...), brez dobre promocije, z zelo različno kvaliteto in slabo dostopnostjo. Zato smo v okviru SIP vložili velike napore v postavitev Centrov
za psihoterapijo (od leta 2008 v Ljubljani, in od 2009 v Celju in Mariboru; načrtuje pa se
odpiranje centrov tudi po drugih mestih po Sloveniji), kar vnaša v slovenski prostor novo
kvaliteto, saj edukantom pod supervizijo pomagamo pri pridobivanju pacientov, omogočamo prostore za delo, intervizijo in dialog med edukanti različnih pristopov.
Del študija so tudi ti. tutorske skupine, ki omogočajo individualizacijo študija, saj povečujejo možnosti, da se študentje v malih skupinah lahko izrazijo, da slišijo in so slišani v svojem
procesu učenja. V tutorskih skupinah lahko npr. reflektirajo teoretična znanja, pripravljajo in
predstavljajo eseje (o prebrani literaturi, poletnih šolah), poročila o praksi, evalvirajo študij itn.
Od leta 2008 SIP vzporedno s fakultetnim študijem psihoterapije organizira tudi študij prope-
144
MiranMOŽINA
devtike, ki je od 1999 do 2006 kot triletni študij potekal v okviru SKZP. Od 2006 naprej smo ga
preoblikovali v dvoletni študij, tako da smo ga vsebinsko in organizacijsko navezali na prva dva
letnika fakultetnega študija psihoterapije. Po vsebinski plati to ni bilo težko, ker sta prva dva letnika programa USF temeljila na avstrijski propedevtiki, ki je tudi nam v SKZP leta 1999 služila
kot temelj za oblikovanje slovenske propedevtike. Propedevtika pomeni uvod v specialni študij
psihoterapije in obsega osnovno izobraževanje iz psihoterapije. Študente pripravi na specialno
usposabljanje iz psihoterapije po neakademski poti, ki poteka v okviru določenega psihoterapevtskega pristopa (in traja še najmanj dodatna 3 leta). Tako ob zaključku študija propedevtike
diplomant ni psihoterapevt, temveč je to le prvi del psihoterapevtske izobrazbe.
V prvi letnik v šolskem letu 2006/07 se je vpisalo okoli 70 študentov (čez 50 v študij psihoterapije, ostali pa na propedevtiko), ki so začeli s študijem oktobra 2006. Jeseni 2007 se je vpisala druga generacija 45 študentov, jeseni 2008 in 2009 pa tretja in četrta generacija po 50 študentov.10
Veliko zanimanje za študij in velik vpis nam je dal zagon, da smo se takoj lotili tudi priprav za
akreditacijo študija v Sloveniji.
Prvi poskus akreditacije leta 2007 ni uspel, tako da zaenkrat slovenski študentje dobijo avstrijsko
diplomo.11 Oktobra 2006 je USF sklenila sporazum s Fakulteto za uporabne družbene študije
(FUDŠ) iz Nove Gorice in SKZP za poskus akreditacije študija v Sloveniji. Posebna delovna
skupina je pod mojim vodstvom pripravila in februarja 2007 vložila elaborat za akreditacijo
dodiplomskega in podiplomskega študija psihoterapije na Svet za visoko šolstvo. Študijske programe smo prilagodili zahtevam našega zakona o visokem šolstvu, tako da je nastal kvaliteten,
inovativen elaborat. Prednosti slovenske akreditacije bi bile številne, npr. status študenta, možnost za pridobitev koncesije in s tem znižanje šolnin. (Možina, 2007)
Žal pa je komisija Sveta, ki potrjuje habilitacije, septembra 2007 zavrnila okoli dvajset prošenj,
v katerih smo priznani slovenski psihoterapevti prosili za imenovanje na področju psihoterapije.
Njihova utemeljitev je bila, da tega področja pri nas še ni. Argument je na prvi pogled racionalen,
vendar se lahko takoj vprašamo, kako pa naj pride do oblikovanja tega področja, če ne naredi
koraka tudi Svet za visoko šolstvo, s tem da potrdi prvo ekipo učiteljev, ki bo to področje razvila.
Sami smo potem umaknili vlogo, preden se je sestala druga komisija Sveta, ki ocenjuje programe. Leto trdega dela na pripravi izjemno zahtevnega elaborata tako ni obrodilo želenega sadu.12
Vendar smo nadaljevali s prizadevanji za akreditacijo do konca leta 2008. V drugem poskusu
smo načrtovali ponovno vlogo na Svet za visoko šolstvo preko Nove univerze, ki naj bi ob FUDŠ
povezala še dve fakulteti, vendar je tokrat prišlo do znanih zapletov pri potrjevanju univerze na
Svetu za visoko šolstvo in tudi ta načrt je padel v vodo. Tako sta konec leta 2008 SKZP in USF
prekinili pogodbo s FUDŠ o sodelovanju za akreditacijo študija v Sloveniji.
Jeseni 2010 načrtujemo vložiti prošnjo za akreditacijo Podružnice USF v Ljubljani pri avstrijskem Svetu za akreditacijo, kar bo študentom še olajšalo študij (npr. povečanje deleža predavanj
in izpitov v Ljubljani). Podružnica USF v Ljubljani bo namreč s povečanjem avtonomije omogočila nadaljnji kvalitetni razvoj projekta in s tem tudi utrla pot do slovenske akreditacije.
Neformalna izobraževanja in usposabljanja iz psihoterapije
Potem ko sem prikazal izobraževanja in usposabljanja iz psihoterapije, ki so bolj ali manj vstopila v akademski svet, se tu osredotočam na izobraževanje in usposabljanje iz psihoterapije po
Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri
145
društvih in inštitutih, ki je trenutno v Sloveniji raznoliko glede ponudbe različnih pristopov.
Vendar glede na potrebe po psihoterapiji in glede na premajhno število psihoterapevtov v Sloveniji, premalo edukantov zaključi izobraževanje tako, da bi dosegli evropske kriterije poklicnega psihoterapevta. Združenje psihoterapevtov Slovenije (ZPS) in Slovenska krovna zveza za
psihoterapijo (SKZP) sta v zadnjih desetih letih z uvajanjem evropskih standardov in kriterijev
uspeli vzpostaviti določen red in preglednost, vendar pa nobena od teh organizacij nima javnih
pooblastil, tako da lahko samo priporočata, ne moreta pa nadzorovati kvalitete psihoterapevtskih
izobraževanj in usposabljanj. Če bomo dobili zakon, pa bo to omogočeno Zbornici psihoterapevtov z javnim pooblastilom ministra za zdravje.
Posamezne psihoterapevtske šole so v Sloveniji večinoma organizirane kot društva, nekatere pa
delujejo kot inštituti. Usposabljanje sestoji iz treh osnovnih delov: teorija, osebna izkušnja in
praktično delo s klienti pod supervizijo. Vendar nekatera društva še ne omogočajo integralnega
izobraževanja svojim članom, zato je ena od njihovih prioritetnih nalog, da svojo izobraževalno
ponudbo dopolnijo in jo uskladijo z izobraževalnimi standardi Evropske diplome za psihoterapijo (EDP) (v angleščini ECP – European Certificate of Psychotherapy). Kar se tiče šolanja, so
vsa društva bolj ali manj odvisna od tujih učiteljev, zato ker nimajo dovolj svojih učiteljev. Zato
je ena izmed prioritet društev v bližnji prihodnosti tudi ta, da izdelajo izobraževalne programe z
več slovenskimi učitelji.
Najpomembnejša društva in inštituti, ki trenutno v Sloveniji poleg SKZP in ZPS ponujajo izobraževanje iz psihoterapije bodisi za generično ali poklicno raven, so:
• ZPS v sodelovanju s Katedro za psihiatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani in Kliničnimi
bolnišnicami za psihiatrijo;Društvo psihologov Slovenije, ki kot članica Evropske zveze
društev psihologov (EFPA) omogoča pridobitev Evropske diplome psihologov specializiranih na področju psihoterapije;
• GITA– inštitut za geštaltsko terapijo in Slovensko društvo za gestalt terapijo SLOGES;
• IPSA – inštitut za integrativno psihoterapijo in svetovanje ponuja izobraževanja iz integrativne relacijske terapije, transakcijske analize in EMDR (Eye Movement Desensiti
zation and Reprocessing);
• SINTA - Slovensko društvo za integrativno psihoterapijo in transakcijsko analizo zaenkrat
še ne ponuja izobraževanj;
• Frančiškanski družinski inštitut in Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije,
ki povezuje relacijske zakonske in družinske terapevte;
• Društvo za realitetno terapijo, Inštitut za realitetno terapijo in EART – Evropska zveza za
realitetno terapijo;
• Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno;
• Inštitut za klinično psihologijo in psihoterapijo, kjer delajo strokovnjaki sistemske družinske terapije, skupinske analize in razvojne analitične psihoterapije, vendar trenutno ne ponuja izobraževanj in usposabljanj za generično ali poklicno psihoterapijo;
• Slovensko društvo za družinsko psihoterapijo že nekaj let ni aktivno;
• Društvo in Inštitut za integrativno gestalt psihoterapijo;
• Slovensko društvo za globinsko psihološko psihoterapijo;
• SLOVENTA - društvo za transakcijsko analizo Slovenije in IPTA – inštitut za psihoterapijo
transakcijske analize;
• Inštitut za psihoterapijo, psihologijo in humanistiko ponuja izobraževanje in geštalt terapije;
• Inštitut za družinsko in sistemsko psihoterapijo;
• Inštitut za izkustveno družinsko terapijo;
• Slovensko društvo za psihodramo;
146
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
MiranMOŽINA
Društvo za medicinsko hipnozo in Hipnocenter ponujata razne tečaje iz hipnoze za uporabo
na različnih področjih;
Persona - Center za psihološko svetovanje Aleksandre Pokorn Meško s.p. ponuja izobraževanje iz transakcijske analize, saj je Meškova učiteljica transakcijske analize z mednarodnim certifikatom, ki pa integrira v svoje izobraževanje tudi vedenjsko kognitivno terapijo,
NLPt (nevrolingivstično psihoterapijo) in sistemsko terapijo;
Autopoiesis d.o.o., ki v sodelovanju z Medicinsko fakulteto v Zagrebu, Katedro za psihiatrijo KBC Rebro in Društvom za kibernetiko psihoterapije iz Reke, v okviru projekta Mednarodna šola kibernetike psihoterapije – sistemski pristop ponuja izobraževanje iz sistemske
psihoterapije;
Slovensko društvo za nevrolingvistično programiranje ponuja izobraževanja iz NLP. Zavod
sprememba za svetovanje in terapijo z uporabo novih tehnologij (kratko Zavod Sprememba)
pa v sodelovanju s HATC (Hrvaško-avstrijski trening centar za NLP/NLPt) in ÖTZ-NLP
(Avstrijski trening center za nevrolingvistično programiranje in nevrolingvistično psihoterapijo) ponuja izobraževanja za NLP in NLPt praktika;
Društvo za vedenjsko-kognitivno terapijo v okviru Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani;
Psihoanalitično društvo Slovenije;
Akademija za psihosintezo;
Slovensko združenje za analitično psihologijo;
Slovensko društvo za skupinsko analizo in Inštitut za skupinsko analizo;
Slovenski inštitut za psihoterapijo, ki ponuja izobraževanja za poklicnega psihoterapevta iz
različnih psihoterapevtskih pristopov (npr. psihoanaliza, sistemska terapija, globinsko psihološka psihoterapija).
Število, struktura in kvalifikacije psihoterapevtov
Če so bili prvi psihoterapevti v sedemdesetih letih v Sloveniji zlasti psihiatri in klinični psihologi, pa so se v zadnjih 20 letih vrata do psihoterapevtske izobrazbe, še posebno odkar omogočata
izobraževanje iz psihoterapevtske propedevtike tako SKZP oz. Slovenski inštitut za psihoterapijo in ZPS, odprla tudi za predstavnike drugih poklicev (npr. socialni delavci, socialni pedagogi,
teologi, sociologi, pedagogi, andragogi, pravniki, ekonomisti), tudi takih, ki ne spadajo med
humanistične ali družboslovne (npr. agronomi, inženirji). Psihiatri in klinični psihologi v okviru
svojih specializacij dobijo določena, vendar omejena psihoterapevtska znanja. Ne glede na to,
koliko koristnega dela lahko s tem znanjem opravijo (v okvirih svojih storitev), pa zahtevata
naziv psihoterapevta in izvajanje poklicne psihoterapije dodatno izobraževanje v skladu z evropskimi standardi in normativi, ki traja v povprečju (od uvodnega preko osnovnega do posebnega
specialističnega izobraževanja in usposabljanja) najmanj 5 let. Tako si pridobijo in stalno, v
določenih časovnih obdobjih, obnavljajo diplomo iz psihoterapije.
Pomembno je razlikovati področje specialistične, poklicne psihoterapije od generične psihoterapije. Strokovnjaki z različnimi poklici lahko v različnih obsegih integrirajo psihoterapevtska
znanja in veščine, tako da povečajo kvaliteto svojega dela v okviru svojega poklica (npr. socialni
delavec integrira psihoterapevtska znanja za izvajanje socialno varstvenih storitev, šolski psiholog za izvajanje storitev v okviru šolskih svetovalnih služb itn.). To je generična psihoterapija.
Poklicni psihoterapevt pa lahko postane samo tisti, ki opravi celotno psihoterapevtsko izobraževanje in usposabljanje po evropskih kriterijih.13
Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri
147
Kakšne so trenutno v Sloveniji poti do naziva psihoterapevt, ki zadoščajo evropskim standardom
za samostojen poklic? Večkrat se srečujem z ljudmi, ki me prosijo za pomoč pri orientaciji, saj
so v trenutnih razmerah zmedeni glede kriterijev in standardov psihoterapevtskih izobraževanj
po različnih društvih in inštitutih. Najprej poudarim, da ima, dokler nimamo zakona o psihoterapiji, vsaka diploma z nazivom psihoterapevt le simbolični status, torej je brez pravne ali javno
formalne veljave. Z njo npr. nihče ne more kandidirati za službo, saj psihoterapija ni registriran
poklic. Nato pa jih opozorim na nove razmere, ki jih bo, upam, prinesel zakon o psihoterapevtski
dejavnosti. Takrat bo pomembno, da bo diploma ustrezala kriterijem za pridobitev licence za
opravljanje psihoterapevtske dejavnosti.
V sliki 1 so zajete tiste poti do naziva psihoterapevt, ki zadoščajo evropskim standardom za
samostojen poklic:
•
•
•
•
•
•
diploma Združenja psihoterapevtov Slovenije po zaključeni tretji oz. specialni stopnji izobraževanja in usposabljanja za psihoterapevta;
SKZP podeljuje Evropsko in Slovensko diplomo iz psihoterapije. Po eni strani ju lahko
dobijo staroste, to so psihoterapevti, ki so pridobili strokovno znanje s prakso ne pa nujno z
izobraževanjem (angl. 'grandparenting') in so se uveljavili kot pionirji v razvoju psihoterapije na Slovenskem. Po drugi strani pa ju lahko dobijo tisti z diplomo iz psihoterapevtskega
pristopa, ki ima evropsko akreditirajočo organizacijo in ki jo priznava Evropska zveza za
psihoterapijo;
diplome v Evropi priznanih psihoterapevtskih pristopov, ki imajo evropsko akreditirajočo
organizacijo (npr. diploma iz TA, ki jo priznava EATA /Evropsko združenje za transakcijsko analizo/, diploma iz geštaltske terapije, ki jo priznava EAGT /Evropsko združenje za
geštaltsko terapijo/ itn.);
zaključen petletni študij psihoterapevtske znanosti, ki poteka pod okriljem Univerze Sigmunda Freuda iz Dunaja in v sodelovanju s Slovenskim inštitutom za psihoterapijo (SIP)
(triletna prva in dvoletna druga stopnja po bolonjskem sistemu). SIP omogoča tudi dvoletni
študij propedevtike, ki je vsebinsko usklajen s prvima dvema letnikoma fakultetnega študija
psihoterapije. Po zaključeni propedevtiki se lahko edukanti vključijo v specialistične študije
psihoterapije, ki trajajo običajno štiri leta, npr. iz transakcijske analize, geštalta, integrativne
geštalt terapije, integrativne relacijske terapije itn.;
Evropsko združenje društev psihologov (EFPA) izdaja Specialistično diplomo za psihologe specialiste psihoterapije (Društvo psihologov Slovenije, 2004). V specializacijo lahko
vstopijo kandidati z diplomo EFPE iz psihologije ali tisti, ki imajo enakovredno petletno
univerzitetno usposabljanje in eno leto prakse s supervizijo. Nato se izobražujejo in usposabljajo iz psihoterapije najmanj tri leta, če usposabljanje poteka s polnim delovnim časom, in
seveda dlje, če študirajo ob delu, dokler ne izpolnijo zahtevanih minimalnih kvantitativnih
kriterijev: 150 ur supervizije, 500 ur psihoterapevtske prakse pod supervizijo, 400 ur teorije, terapevtske metodologije in tehnike, 100 ur osebne izkušnje. Poleg tega ima EFPA tudi
postopek za staroste;
zaključen magistrski študij iz relacijske družinske terapije na Teološki fakulteti v Ljubljani
in nato še najmanj dve leti psihoterapevtske prakse pod supervizijo, ki poteka po raznih
centrih, ki po Sloveniji izvajajo relacijsko partnersko in družinsko terapijo (bolj podrobno
glej zgoraj v poglavju o akademizaciji psihoterapije).
148
MiranMOŽINA
Slika 1 – Kako priti do naziva psihoterapevt v Sloveniji?
V tem trenutku je še vedno težko reči, koliko je v Sloveniji psihoterapevtov, ki imajo diplomo za
samostojen poklic po evropskih standardih. SKZP še nima popolnega registra psihoterapevtov
posameznih društev.14 V registru ZPS je okoli 180 članov, med njimi jih ima okoli 50 diplomo oz.
naziv psihoterapevt15 (Kobal, 2009). Večina društev ima samo majhno število popolno šolanih
psihoterapevtov: nekateri izmed njih so »staroste« in nekateri so končali svoje šolanje v tujini.
Večina članov v društvih ni dokončala šolanja. Tako so trenutno možne samo približne ocene
celotnega števila psihoterapevtov: menim, da je v SKZP in v ZPS skupaj največ okoli 200 ljudi
s poklicno identiteto psihoterapevta.
Poleg tega je večina psihoterapevtov zaposlenih v svojem prvotnem poklicu, npr. kot (klinični)
psihologi, psihiatri, socialni delavci, pedagogi in imajo zelo različne možnosti za psihoterapevtsko delo. Običajno posvečajo psihoterapiji samo manjši del svojega delovnega časa ali pa le del
svojega prostega časa. To pomeni, da psihoterapevtsko usposabljanje izboljša njihovo strokovno
kompetenco v njihovih primarnih poklicih.
Premajhno število poklicnih psihoterapevtov je v Sloveniji eden največjih problemov. Po najstrožjih evropskih ocenah bi naj psihoterapevtske storitve nujno potrebovalo 5% prebivalstva,
nekoliko manj nujno pa do 20%. Če vzamemo 5% od 2 milijonov Slovencev, je to 100.000 ljudi,
ki bi potrebovali psihoterapijo. Če upoštevamo, da lahko en psihoterapevt s polnim delovnim
časom obravnava 15 do 30 pacientov, odvisno od njegovega psihoterapevtskega pristopa in od
odločitve za visoko ali nizko frekvenčno obravnavo, bi v Sloveniji potrebovali okoli 5000 psihoterapevtov,16 ki bi ves svoj delovni čas posvečali psihoterapiji. Če ocenjujemo, da je pri nas
okoli dvesto diplomiranih psihoterapevtov, ki se jim vsako leto v najboljšem primeru pridruži en
do dva ducata novih, vidimo, da s sedanjo dinamiko psihoterapevtskega izobraževanja nikdar ne
bomo mogli zadovoljiti potreb. Res je pa tudi, da večina od diplomiranih psihoterapevtov ostaja
zaposlenih v svojem prvem poklicu in se le v manjšem delu svojega časa posvečajo psihoterapiji.
Zakon bi v opisano situacijo prinesel postopen premik na boljše, a še vedno bomo potrebovali
nekaj desetletij, preden bomo glede razmerja med številom psihoterapevtov na število prebival-
Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri
149
cev dosegli razvite evropske države.
Dostopnost in cena psihoterapevtskih storitev
Pacienti lahko pri nas pridejo do psihoterapevta bodisi na lastno pobudo bodisi na priporočilo
osebnega zdravnika ali psihiatra. Ker pa je povpraševanje mnogo večje od ponudbe, jih veliko
ostaja brez tovrstne pomoči. Samo manjšina pacientov lahko pride do psihoterapevta, ki dela za
javno zdravstvo ali socialno varstvo17 ali v privatni praksi.18 Za te je psihoterapija brezplačna,
npr. stroški se pokrijejo iz zdravstvenega zavarovanja.19 Maloštevilni imajo srečo, da imajo dovolj finančnih sredstev in si lahko privoščijo psihoterapevta, ki opravlja psihoterapijo v svojem
prostem času. Običajna cena za kliente, ki so samoplačniki, sega od 20 do 60 evrov za uro psihoterapije. Večina klientov si lahko privošči najnižjo ceno in večina si ne more privoščiti najvišje.
Pacienti lahko pridejo do psihoterapije tudi v okviru psihiatričnih bolnic, kot npr. na Kliničnem
oddelku za mentalno zdravje (KOMZ), ki ima več enot - oddelek za psihoterapijo nevroz in
psihoz, za zdravljenje odvisnosti od alkohola, motnje hranjenja, adolescentno psihiatrijo, krizne intervencije (Lokar, 1987; Milač, 1984; Tomori in Mrevlje, 1986; Mrevlje, 2000; Sernec in
Mrevlje, 2002; Lunaček et al, 2008; Škodlar, 2004, 2008; Rus Makovec, 2005), na psihoterapevtskem oddelku za zdravljenje anksioznih in depresivnih motenj v bolnici Begunje (Resman,
2008)20 , na psihoterapevtskem oddelku psihiatrične bolnice Idrija21, v okviru delovne terapije
(npr. integracija gibalno plesne terapije v obravnavo oseb s psihotičnimi težavami in z odvisnostjo; Petek, 2008) ali v okviru klinično psiholoških služb idr.
Vseeno je ponudba psihoterapije v psihiatričnih bolnicah relativno majhna glede na potrebe, saj
sprejemajo in zdravijo večinoma ljudi, ki trpijo za psihozami in alkoholizmom, vse bolj pa naraščajo tudi sprejemi starejših bolnikov (Ministrstvo za zdravje, 2009). Ker je večina odvisnih od
alkohola motiviranih le za simptomatsko zdravljenje, se jih samo manjši del vključi v zdravljenje
alkoholizma v psihiatričnih bolnišnicah, ki temelji na socioterapiji in psihoterapiji (Kavčič Kumer, 1994; Rus Makovec, 2005).
Zdravljenje psihotičnih pacientov v psihiatričnih bolnicah pretežno temelji na medikamentozni terapiji, medtem ko obstajajo v bolnicah na področju psihosocialne rehabilitacije še velike
neizkoriščene možnosti (Švab in Groleger, 2007). Psihoterapevtski model ni prinesel bistvenih
sprememb v prevladujoči medicinski model obravnave v psihiatričnih bolnicah. To se kaže
npr. tudi v tem, da ni nobenih ti. psihosomatskih klinik, ki so se v tujini, npr. v Nemčiji (prva
v Windachu je bila ustanovljena že leta 1976 http://www.klinik-windach.de/) in Avstriji (npr. v
Eggenburgu - http://www.pszw.at/), v zadnjih 20 letih precej razširile in kjer ima psihoterapija
ključno vlogo pri obravnavanju psihosomatskih motenj in bolezni, bolečinskih sindromov, anksioznih, depresivnih in obsesivno kompulzivnih motenj, border line osebnosti, stresnih in posttravmatskih motenj, sindroma izgorelosti, motenj hranjenja idr. (Remmel, 2006; Tominschek
in Schiepek, 2007).
K razvoju psihosocialne rehabilitacije psihotičnih pacientov so od devetdesetih let pomembno
prispevale nevladne organizacije, kot npr. ŠENT, Ozara, Altra, v okviru katerih bi lahko sodelovalo precej več psihoterapevtov kot do zdaj, saj je smiselnost psihoterapije v paleti psihosocialne
pomoči oz. skupnostne skrbi že tudi empirično podprta (Avberšek in Švab, 2004).
V Evropi smo ena redkih držav, ki ima po vrtcih, osnovnih in srednjih šolah razvito mrežo sveto-
150
MiranMOŽINA
valnih služb. Žal pa psihoterapija v okviru teh kot metoda uradno ni dovoljena. Psihologom, specialnim pedagogom in socialnim delavcem, ki delajo v šolah, je uporaba elementov psihoterapije
dovoljena samo v posebnih primerih,22 zato morajo napotiti učence in družine v specializirane
institucije (svetovalne centre za otroke in mladostnike in njihove starše, dispanzerje za mentalno zdravje, pedopsihiatrične klinike), če ti potrebujejo psihoterapijo. Kljub uradnim omejitvam
veliko zgoraj omenjenih strokovnjakov na lastno pobudo pridobiva psihoterapevtsko znanje in
veščine (večinoma v gestalt, realitetni, vedenjsko-kognitivni in družinski terapiji), ki jim pomagajo pri njihovem vsakdanjem delu.
Kot je že omenjeno v prejšnjem odstavku, otroci, mladostniki in njihovi starši lahko pridejo do
psihoterapije v dosti premajhnem obsegu glede na potrebe na Pedopsihiatričnem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani (Brecelj Kobe in Martinčič Jarc, 1998) in v Mariboru ali v Svetovalnih
centrih v Ljubljani, Mariboru, dejavna sta tudi svetovalni center v Kopru in pisarna, ki opravlja
svetovalne storitve v Novem mestu. Oddelek za mladostnike je na voljo le na Kliničnem oddelku
za mentalno zdravje Psihiatrične klinike v Ljubljani. Leta 1995 je bil ustanovljen Inštitut za klinično psihologijo in psihoterapijo kot prvi zasebni zavod za psihoterapijo otrok, mladostnikov in
odraslih; delno se pokriva s koncesijo, delno samoplačniško in je hkrati tudi učna baza.23 Nikjer
v državi še ni na voljo specializiranega varovanega oddelka za otroke in mladostnike. Če potrebujejo obravnavo v varovanem oddelku, so hospitalizirani z odraslimi bolniki. Kljub nekaterim
mentalnohigienskim ambulantam (te so ostale v zdravstvenih domovih) pa storitve, ki jih ponujajo omenjeni centri, pisarna in ambulante, predvsem niso enakomerno dostopne vsem tistim
otrokom, mladostnikom in staršem v državi, ki jih potrebujejo (Ministrstvo za zdravje, 2009).
Vloga zdravstvenih domov, s tem pa tudi oddelkov, ki skrbijo za duševno zdravje otrok, mladostnikov in odraslih (centri za duševno zdravje – CDZ, v preteklosti pa mentalnohigienski
oddelki – MHO), se je v zadnjih letih zmanjševala. Čeprav je po strokovni doktrini obravnava
teh motenj interdisciplinarna – timska, kjer naj bi imel psihoterapevt pomembno mesto in vlogo,
teh timov v celoti nikoli ni bilo, drugod pa so zaradi odhodov zaposlenih razpadali, na novo pa
niso zaposlovali. (prav tam)
Otroke, ki zaradi vedenjskih in čustvenih motenj potrebujejo obravnavo v zavodu, sprejema
tudi deset zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. V zavode je del
otrok napoten tudi zaradi težkih socialnih ali družinskih razmer, štirje zavodi pa sprejemajo tudi
otroke in mladostnike, ki jim ukrep sprejema v zavod izreče sodišče. (prav tam) V teh zavodih
imajo številni vzgojitelji in strokovni delavci določena psihoterapevtska znanja in veščine, ki
povečujejo njihovo učinkovitost, vendar je v zavodih psihoterapija še dosti premalo prisotna.
Pomanjkanja psihoterapevtske pomoči otrokom, mladostnikom in njihovim staršem ne morejo
zapolniti niti določeni sicer kvalitetni projekti (npr. “čepovanski projekt”, Žorž, 1997) in prostovoljna društva (npr. Možina in Stritih, 1998). Velike neizkoriščene možnosti za psihoterapevtsko
pomoč mladostnikom so tudi po dijaških domovih.
Preko v letu 2008 novo ustanovljenega Slovenskega inštituta za psihoterapijo (SIP), ki je od
SKZP prevzel projekt fakultetnega študija psihoterapije v sodelovanju z Univerzo Sigmunda
Freuda iz Dunaja, pa so se organizatorji študija skupaj s psihoterapevti iz cele Slovenije lotili
tudi oblikovanja nacionalne mreže centrov za psihoterapijo in psihosocialno pomoč, ki naj bi
izboljšali dostopnost psihoterapije širokemu krogu uporabnikov oz. klientov. Trenutno so odprti
centri za psihoterapijo v Ljubljani, Celju in Mariboru. Hkrati bodo ti centri služili tudi kot učne
baze za prakso študentov psihoterapije. To je trenutno namreč ena največjih težav pri izobraževanju in usposabljanju psihoterapevtov, da primanjkuje učnih baz za opravljanje supervizirane
Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri
151
psihoterapevtske za edukante.
Publiciranje, strokovna srečanja, fundacije in raziskovanje
Danes je publicistična dejavnost precej dinamična, vendar še vedno primanjkuje kvalitetnih slovenskih učbenikov za psihoterapijo in kvalitetnih prevodov temeljnih del iz področja psihoterapije. Z izjemo Frančiškanskega družinskega inštituta, ki se zaenkrat v glavnem osredotoča na
izdajanje knjig iz relacijske zakonske in družinske terapije (npr. Gostečnik, 2004, 2007, 2008),
nimamo psihoterapevtske edicije, ki bi enakomerno spodbujala objave različnih psihoterapevtskih pristopov in skrbela za integracijo med njimi. Premalo je strokovnih knjižnic s psihoterapevtsko literaturo in periodiko. Največ psihoterapevtske literature je danes možno dobiti v
knjižnici Kliničnega oddelka za mentalno zdravje, Centralni medicinski knjižnici in knjižnici
Fakultete za socialno delo.
V Sloveniji je tudi malo kvalitetnih mednarodnih strokovnih prireditev, predvsem znanstvenih
kongresov s področja psihoterapije, kot so bili npr. v zadnjih letih:
• Mednarodna konferenca družinske terapije leta 2003 na Bledu z naslovom Upreti se zlorabi (Resisting Abuse), ki so jo soorganizirali Psihiatrična klinika iz Ljubljane, Slovensko
društvo za družinsko terapijo in Mednarodno združenje za družinsko terapijo (IFTA). Leto
kasneje je izšel tudi zbornik (Trampuž in Rus Makovec, 2004). Člani IFTE, ki so v glavnem
Američani, so bili tako zadovoljni, da so ponovno prišli v Slovenijo marca 2009 v Portorož,
kjer se je na Mednarodni konferenci družinske terapije ponovno zbrala pisana druščina nekaj sto strokovnjakov iz številnih dežel sveta (Čebašek Travnik, 2009);
• leta 2007 smo izpeljali Prvi mednarodni znanstveni psihoterapevtski kongres SKZP z naslovom Psihoterapija v luči nevroznanosti: telo, čustva in zavest – revolucionarne povezave.
Takrat smo sklenili, da bomo organizirali kongres na dve leti in širili krog domačih in tujih
strokovnjakov, vendar nam je nato zmanjkalo moči in ideje leta 2009 nismo uresničili (Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, 2007);
• Inštitut za Integrativno psihoterapijo, Ljubljana in Društvo SINTA sta v sodelovanju z Mednarodno zvezo za integrativno psihoterapijo (IIPA) aprila 2009 v Sloveniji, na Bledu, organizirala 4. mednarodno konferenco iz integrativne psihoterapije (Košak, Žvelc in Žvelc,
2009) z naslovom Akutna travma, kumulativno zanemarjanje in kronični stres. Odmevne
konference se je udeležilo čez 180 udeležencev iz 13 držav.
Do zdaj sta bili ustanovljeni samo dve fundaciji, ki naj bi podpirali razvoj psihoterapevtske
prakse, izobraževanja in raziskovanja: Ustanova za razvoj slovenske psihoterapije leta 2000 in
Fundacija Freud leta 2009. Prva je že veliko let neaktivna, druga pa šele začenja z delom.
Sistematičnega raziskovanja na področju psihoterapije ni oz. smo še na predraziskovalni ravni.
Prevladujejo prikazi primerov ali predstavitve različnih specifičnih in kombiniranih psihoterapevtskih pristopov, še zlasti redke pa so raziskave njihove učinkovitosti (Šugman Bohinc in Kobal, 2003). V Sloveniji do zdaj še ni zaživel znanstveno raziskovalni inštitut, ki bi povezal različne pristope in različna področja dejavnosti, čeprav so bile pobude za njegovo ustanovitev žive že
nekaj časa.24,25, Posamezna društva oz. pristopi niso imeli dovolj osebja niti finančnih sredstev
za delovanje takšnega inštituta. Hkrati že po tradiciji v izobraževalnih programih društev in
inštitutov za psihoterapijo ni bilo nobenega prostora posvečenega raziskovanju psihoterapije.
Pomanjkanje raziskovanja na področju psihoterapije v Sloveniji odseva tudi v dejstvu, da je
152
MiranMOŽINA
prva specializirana strokovna in znanstvena revija za psihoterapijo, Kairos – Slovenska revija
za psihoterapijo začela izhajati šele leta 2007 (Pastirk in Možina, 2007). Leta 2009 ji je uspelo
prodreti v mednarodne baze podatkov.
PSIHOTERAPIJA V SLOVENIJI JUTRI
Pirsig piše o prihodnosti takole: »Stari Grki so na čas gledali kot na nekaj, kar prihaja nadnje
izza njihovih hrbtov, na preteklost pa kot na nekaj, kar se oddaljuje izpred njihovih oči. Če o
tem nekoliko razmislite, ugotovite, da je to ustreznejša metafora od tiste, ki jo uporabljamo mi.
Le kdo se zmore zares soočiti s prihodnostjo? Vse, kar lahko storimo, je, da jo projiciramo iz
preteklosti, čeprav nam preteklost pove, da so take projekcije pogosto zmotne. In le kdo zmore
zares pozabiti preteklost? Mar sploh poznamo kaj drugega? [...] Preteklost, ki se razprostira pred
nami, gospoduje vsemu, kar lahko vidimo« (Pirsig, 2005: 5).
Če upoštevamo Pirsigov namig glede prihodnosti slovenske psihoterapije, lahko seveda v njej
vidimo, kako se bo še bolj razvilo tisto, kar obstaja že danes, npr. različne oblike prakse, izobraževanja iz različnih pristopov, raziskovanje in publiciranje. Ključne, prelomne naloge slovenske
psihoterapije jutrišnjega dne pa so v naslednjih točkah:
•
•
•
reguliranje področja z zakonom o psihoterapevtski dejavnosti: reguliranje izobraževanja in
uposabljanja preko akreditiranja izobraževalnih ustanov, sistem licenc (register psihoterapevtov), etični nadzor;
integracija psihoterapije v sistem javnega zdravstva;
integracija izobraževanja in usposabljanja iz psihoterapije v akademski svet in razvijanje
mreže univerz, ki imajo psihoterapevtske programe.
Nekaj korakov smo že naredili, nas pa ključni še čakajo in se jim zato bolj podrobno posvečam
v nadaljevanju.
Zakon o psihoterapevtski dejavnosti
Prav sprejetje zakona o psihoterapevtski dejavnosti predstavlja ključno fazo oz. korak v razvoju
psihoterapije v katerikoli državi (Možina in Bohak, 2008). Slovenska psihoterapija se je po 40
letih razvoja v zadnjih dveh letih znašla na pomembni prelomnici, ki jo bo ključno zaznamovala
nadaljnja usoda predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Razmere za sprejem zakona so
zrele. V okviru Delovne skupine za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti se je pod
vodstvom pravnice Irene Kosovel Podgornik po pravilih skupinske dinamike v mali skupini
zgodil proces integracije. Najprej se je med predstavniki SKZP in ZPS dve leti odigravala ostra
polarizacija z veliko monologov in malo poslušanja26, dokler se spomladi 2008 Delovna skupina
ni znašla na robu razpada. Stališče MZ je bilo namreč jasno: če ne boste v Delovni skupini uspeli
priti do konsenza in izdelati usklajenega predloga zakona, se bo proces priprave zakona na ministrstvu ustavil. Šele ko smo se soočili s tem skrajnim robom, z dejstvom, da bomo vsi ostali
praznih rok, če se ne sporazumemo, je nenadoma prišlo do kvantnega skoka. Neproduktivni
simetrični, tekmovalni odnosni vzorec je preskočil v komplementarni. Vsak je malo popustil, saj
smo se zavedli, da nam več pomeni doseči veliki cilj – zakon, zaradi katerega smo se tudi zbrali,
kot pa oditi iz ministrstva z občutkom Pirove zmage, češ smo pa le preprečili nasprotni strani, da
ji ni uspelo. Začeli smo se poslušati, sodelovati, nenadoma odkrili, da se v marsičem že strinjamo
Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri
153
in vsaka stran je popustila na nekaterih različnih stališčih (npr. predstavniki ZPS so sprejeli možnost fakultetnega študija psihoterapije takoj po maturi in možnost neanalitske osebne izkušnje,
predstavniki SKZP pa smo sprejeli idejo specializacije iz psihoterapije, ki pa smo jo oblikovali
tako, da smo upoštevali tudi standarde in normative fakultetnega študija psihoterapije).
Izhajajoč iz zgoraj navedene splošne ocene stanja slovenske psihoterapije bi zakon omogočil:
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
opredeliti psihoterapijo kot samostojno in z znanstvenimi izsledki podprto stroko, spodbujati razvoj psihoterapije kot samostojne znanstvene discipline;
regulirati poklic psihoterapevta kot samostojen poklic in jasno razmejiti poklic psihoterapevta od psihiatra in kliničnega psihologa, ki pri svojem delu tudi uporabljata posamezne
elemente psihoterapevtskega dela, saj psihoterapija ni podaljšek medicinskih in psiholoških
disciplin in ni (sub)specialistična dejavnost ali ena od psihološko/psihiatričnih metod;
regulirati psihoterapevtsko dejavnost in določiti pogoje za njeno opravljanje;
določiti stopnjo in vrsto izobrazbe ter oblike in načine izobraževanja in usposabljanja za
poklic psihoterapevta;
zagotoviti visoko znanstveno raven tega poklica in postaviti standarde in normative tega poklica, ki so v evropskih deželah že dogovorjeni, npr. Straßburska deklaracija o psihoterapiji,
Evropska diploma iz psihoterapije, diploma EFPA;
spodbujati vključevanje v sodobne evropske tokove tudi preko zakonskega urejanja psihoterapevtske dejavnosti, saj je zakon o psihoterapevtski dejavnosti sprejelo že deset evropskih
držav, v evropskem parlamentu pa je bila ustanovljena platforma za področje psihoterapije
s ciljem regulacije tega poklica v državah EU;
zagotoviti visoko strokovnost dela in strokovni nadzor (poklicna zbornica kot strokovni
organ, ki skrbi za razvoj stroke in nadzor, licence za samostojno opravljanje dela psihoterapevta, vzpostavitev registra psihoterapevtov,..);
povečati kvantiteto in izboljšati kvaliteto ponujenih psihoterapevtskih storitev ter dostopnost do psihoterapevtskih storitev;
zaščititi uporabnika psihoterapevtskih storitev (etični kodeks, sankcioniranje) pred šarlatanstvom in zlorabami samooklicanih strokovnjakov, zmanjšati sivo ekonomijo;
zagotoviti enak položaj vseh relevantnih in znanstveno utemeljenih psihoterapevtskih pristopov ter preprečiti apriori privilegiran položaj ene poklicne skupine (npr. klinični psihologi ali zdravniki, psihiatri);
zagotoviti pretok znanj med psihoterapevtskimi pristopi in med različnimi znanstvenimi
disciplinami;
zagotoviti pretok psihoterapevtskih znanj v sorodne stroke in obratno.
Krovno ministrstvo za pripravo zakona je Ministrstvo za zdravje (MZ), saj gre za zdravstveno
dejavnost. Pogoji za samostojno opravljanje storitev psihoterapevta bodo zato določeni podobno, kot to za področje zdravstva določa Zakon o zdravstveni dejavnosti. Minister za zdravje naj
bi, v kolikor bo zakon sprejet, dal javna pooblastila poklicni Zbornici psihoterapevtov, ki naj bi
med drugim:
•
•
•
predpisala etični kodeks, komisija za etična vprašanja, komisija za pritožbe in častno razsodišče pri zbornici pa bodo skrbeli za njegovo spoštovanje in izvajanje;
sodelovala pri pripravi izobraževalnih programov (uvodnega izobraževanja in specializacije) z nosilci izobraževanj in usposabljanj iz psihoterapije in skrbela za nenehno izobraževanje psihoterapevtov z namenom, da bodo dosegli pogoje za obnavljanje in potrditev licence;
z MZ sodelovala pri strokovnem nadzoru ali pa ga, na podlagi zakona, izvajala tudi sama;
154
•
•
•
MiranMOŽINA
sodelovala pri sklepanju kolektivnih pogodb, sodelovala pri oblikovanju izhodišč za sklepanje pogodb na področju zdravstvenega zavarovanja in zastopala interese tistih, ki delajo v
zasebni praksi in ki opravljajo psihoterapevtske storitve na tržišču;
skrbela za registracijo psihoterapevtov. Pri zbornici naj bi delovala Komisija za podeljevanje nazivov. Licenco za opravljanje psihoterapevtske dejavnosti bi bilo treba obnavljati. Vodila bi ločene sezname psihoterapevtov, supervizorjev, psihoterapevtov za osebno izkušnjo,
mentorjev, učiteljev ter akreditiranih nosilcev izvajanja izobraževanja in usposabljanja;
seznanjala javnost – uporabnike o izvajalcih psihoterapevtskih storitev, ki imajo licenco.
Glede finančnih posledic za proračunska sredstva je pomembno, da se psihoterapevtska dejavnost že sedaj opravlja kot del zdravstvene dejavnosti v okviru javne zdravstvene mreže, izvajajo
jo psihiatri in klinični psihologi. Z reguliranjem poklica psihoterapevta in normiranjem pogojev
za izvajanje psihoterapevtske dejavnosti bi se sredstva, ki so se iz javnih sredstev za ta namen že
namenjala, prerazporedila na tiste izvajalce psihoterapije, ki bi izpolnjevali pogoje po zakonu za
izvajanje psihoterapevtskih storitev. Še vedno pa bi večji del psihoterapevtskih storitev ostal na
razpolago na tržišču samoplačniško in v tem pogledu ne bi ustvarjal dodatnih potreb po javnih
sredstvih. Višina porabe javnih sredstev bi bila torej odvisna predvsem od politike zdravstvene
zavarovalnice, kolikšen del razpoložljivih javnih sredstev bi namenila, v primerjavi z ostalimi
zdravstvenimi storitvami, za psihoterapevtske storitve.
Integracija psihoterapije v sistem javnega zdravstva
V Evropi so bili prvi Nemci, saj so že leta 1967 vključili psihoterapijo v sistem javnega zdravstva.
Čeprav je danes psihoterapija kot samoplačniška storitev dostopna praktično v vseh evropskih
državah, je žal Nemčiji do zdaj sledilo le manjše število držav, npr. Nizozemska, Avstrija, Švica,
Švedska idr.
Če pogledamo trenutno sliko duševnega zdravja Slovencev, smo lahko zaskrbljeni (Možina,
2009) in tudi psihoterapevti bi morali zavihati rokave v preventivnih, kurativnih in rehabilitacijskih programih. Naj na tem mestu omenim samo štiri področja, ki so v Nacionalnem programu
duševnega zdravja (glej http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/javna_razprava_2009/NPDZ_javna_razprava_070909.doc) posebej poudarjena na osnovi skrb vzbujajočih
podatkov iz raziskav: alkoholizem, hitro večanje števila starejših z duševnimi motnjami, samomorilnost, nezadostno razviti programi psihosocialne skrbi za ljudi s hudimi in dolgotrajnimi
duševnimi motnjami.
Alkoholizem in samomor sta prevladovala pred letom 1990 in sta še vedno dva večja družbena
problema, povezana z osebno ranljivostjo. Ocenjeno je, da 80.000 ljudi trpi za alkoholizmom.
Predstavlja približno 80 odstotkov vseh psihiatričnih sprejemov. Še posebej zaskrbljujoče je, da
izstopa nad evropskim povprečjem zloraba alkohola pri mladih.
Slovenija se uvršča med države z najvišjim količnikom samomorov (to je število samomorov
na 100.000 prebivalcev letno), saj si vzame življenje kar 500 in 600 ljudi na leto. Samomorilnih
poskusov je po predvidevanjih do desetkrat več. Ob tem moramo upoštevati, da samomor prizadene v povprečju šest ljudi, ki so bili blizu človeku, ki je storil samomor.
Poleg teh problemov obstaja obširen spisek področij, kjer bi bila psihoterapija dobrodošla na
ravni primarne, sekundarne in terciarne preventive (Možina, 2008). Sprejetje zakona o psiho-
Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri
155
terapevtski dejavnosti bi postavilo pravni okvir za celostno in dolgoročno zasnovano izvajanje
psihoterapije na vseh teh področjih. Poleg obravnavanja tradicionalnih duševnih motenj, npr.
anksioznih, depresivnih, prilagoditvenih in stresnih motenj, motenj osebnosti itn. je morda manj
znano, da se je psihoterapija pokazala kot uspešna pri obravnavanju širokega spektra komorbidnosti pri somatskih boleznih. Tako sta Fava in Sonino (2000, v Kächele in Pirmoradi, 2009)
zbrala podatke o kontroliranih študijah, ki potrjujejo povezanost naslednjih somatskih bolezni
s stresnimi življenjskimi dogodki: astma, sladkorna bolezen, Gravesova bolezen, hipotalamična
amenoreja, peptični ulkus, vnetne bolezni črevesa, funkcionalne gastrointestinalne motnje, miokardni infarkt, funkcionalne kardiovaskularne motnje, avtoimunske bolezni, rak, infekcijske
bolezni, psoriaza, Alopecia areata, urtikarija, glavobol, cerebrovaskularne bolezni.
In kakšen je pomen teh študij za utemeljevanje javnega financiranja psihoterapije? Fava in Sonino (prav tam) namreč nadaljujeta s seznamom somatskih bolezni, kjer so se kratkotrajne psihoterapije v kontroliranih študijah pokazale kot učinkovite: kronična bolečina, sindrom kronične
utrujenosti, koronarna srčna bolezen, zvišan krvni pritisk, sladkorna bolezen, razk, astma, epilepsija, debelost, peptični ulkus, sindrom iritabilnega kolona, vnetne bolezni črevesa, artritis,
priprava na medicinske posege.
Torej je poleg tradicionalnih področij uporabe psihoterapije, npr. za ljudi, ki ne želijo jemati
psihofarmakov in za ljudi, kjer zdravila nimajo dobrih učinkov (npr. motnje osebnosti, motnje
hranjenja, somatoformne motnje idr.), dragocena tudi za ljudi z resnimi telesnimi boleznimi
predvsem za izboljšanje psihosocialne prilagojenosti.
Vendar se kljub temu vedno znova postavlja vprašanje o upravičenosti vlaganja javnih sredstev
v psihoterapijo. Na že omenjeno nemško odločitev leta 1967 je bistveno vplival podatek iz študije, da srednje dolga psihoanalitsko usmerjena terapija pomembno zmanjša stalež (Dührssen in
Jorswieck, 1965, v Kächele in Pirmoradi, 2009). Javnosti pač ne zanimajo samo humanistični
vidiki, ampak želi videti pozitivne finančne učinke.
Kako naj torej utemeljimo javno financiranje psihoterapije v času, ko stroški javnega zdravstva
skokovito naraščajo? Nujne so analize stroškov in koristi [cost-benefit] in analize učinkovitosti
[cost-effectiveness], ki so temeljno orodje za ocenjevanje ekonomskih koristi projektov, čeprav
moramo tu preseči mit, ki je med kliniki (in žal tudi med psihoterapevti) široko razširjen, da
so namreč stroški stvar poslovnežev/menedžmenta in da se to klinikov ne tiče (Newmann in
Howard, 1986, v Kächele in Pirmoradi, 2009). Kächele in Pirmoradi (prav tam) opozarjata, da
so analize stroškov in koristi redke in običajno zanimajo le tiste, ki se ukvarjajo z zdravstveno
politiko. Terapevti pa menijo, da ogrožajo njihovo svobodo za izvajanje terapije, ki naj bi bila
čim bolj po meri pacientov. Gledano iz mikroperspektive, ko se osredotočajo na posameznega
pacienta, imajo prav. Vendar pa je lahko njihova praksa kljub temu iz makroperspektive kliničnih
institucij ali sistema javnega zdravstva kot celote neoptimalna. Pri omenjenih analizah ni cilj
samo to, kako zmanjšati stroške, ampak kako izkoristiti omejene terapevtske vire za maksimalne
učinke oz. koristi.
Kaj so stroški in kaj so koristi?
Kächele in Pirmoradi (prav tam) opozarjata, da moramo pri stroških razlikovati med:
• neposrednimi stroški: jasno je, da vsaka terapevtska seansa stane, manj jasno pa je, kako je
s stroški supervizije.
• posrednimi stroški: pacienti morajo investirati svoj čas, kar gre pogosto na račun delovnega
MiranMOŽINA
156
časa - pri ambulantni obravnavi manj, pri stacionarni, kar je pogosto v Nemčiji, kjer je veliko psihoterapevtskih klinik, pa seveda več. Hkrati stacionarne obravnave (manj ambulantne) predstavljajo tudi strošek za pacientovo družino.
Glede koristi pa je pomembno razlikovati:
•
•
prihranjene stroške: stroške povezane z neko boleznijo lahko zmanjšamo, če je psihoterapevtsko zdravljenje cenejše od somatskega zdravljenja in če / ali če psihoterapevtsko zdravljenje zmanjša tudi spremljajoče težave, ki niso neposredno povezane z boleznijo;
pridobljene koristi: psihoterapija lahko neposredno ali posredno poveča produktivnost preko povečanja ustvarjalnosti, asertivnosti ali preko večje prisotnosti na delovnem mestu;
lahko tudi poveča kvaliteto privatnega življenja, kar pa se izmakne večini finančnih analiz.
Iz dosedanjih analiz stroškov in koristi (npr. Chiles in sod., 1999; Grawe in sod., 1994; Gabbard
in sod., 1997; Beutel in sod., 2004; Lazar in sod., 2006; Kraft in sod., 2006 – vse v Kächele in
Pirmoradi, 2009) psihoterapiji dobro kaže, čeprav bo potrebno še veliko dodatnih analiz. Npr.
študija Krafta in sodelavcev (v Kächele in Pirmoradi, 2009), kjer so v naturalistični longitudinalni študiji spremljali 402 pacienta, ki so jih obravnavali psihodinamsko, in 236 pacientov, ki so jih
obravnavali kognitivno vedenjsko, je pokazala, da dražji kot so pacienti za zdravstveni sistem,
več pridobijo od psihoterapije glede stroškov in koristi.
Primarna preventiva
Vloga psihoterapije v primarni preventivi je preprečevati pojavljanje duševnih motenj. Že Freud
je vključeval to dimenzijo, saj se je pokazalo, da ima lahko vsak človek, ki je motiviran za izboljšanje kvalitete življenja, korist od psihoanalize preden se pri njem ali njej pojavi kakšna duševna
motnja. Freudovo sporočilo je še vedno moderno: “Živite bolj ozaveščeno! Bolj se zavedajte
kompleksnosti lastne duševnosti in uresničite svoje potenciale v delu in ljubezni!” V zadnjih
40 letih se je to sporočilo razširilo med milijone ljudi preko različnih psihoterapevtskih pristopov, predvsem v delu s skupinami, npr. »sensitivity« treningi ali »encounter« skupine, in v delu
z ogroženimi in ranljivimi skupinami (npr. adolescenti, nosečnice, nezaposleni, hendikepirani,
starostniki itn.). Mnogi psihoterapevti so razvili programe, ki se kombinirajo s psihoedukativnim
pristopom (Možina, 2008):
•
•
•
•
•
•
•
za otroke in družine;
za matere z dojenčki za podporo po rojstvu s svetovanjem in praktično pomočjo;
za skupine, kjer se člani učijo obvladovanja stresa in večje asertivnosti v vsakdanjih življenjskih situacijah;
za povečevanje osveščenosti v zvezi z zlorabami otrok in preventivne programe na tem tem
področju;
za preventivo nasilja;
za preventivo telesnih bolezni, ker kronične telesne bolezni povečujejo verjetnost duševnih
motenj;
za preventivne programe na področju alkohola in drog za ogrožene skupine itn.
Pri nas so pomembno vlogo na področju primarne preventive odigrali Dispanzerji za psihohigieno v okviru osnovnega zdravstva, npr. s presejalnim postopkom za ugotavljanje dejavnikov
tveganja za razvoj predšolskih otrok (Praper, 1981a,b). Postopek vodi v preventivo, ki je del
Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri
157
nacionalnega programa vse od leta 1972.
Sekundarna preventiva
Vloga psihoterapije na področju sekundarne preventive je v zgodnjem odkrivanju duševnih motenj in zgodnjih intervencah za zmanjševanje tveganja za kronificiranje motenj, hendikepa in
samomorilnosti. Še posebno pomembna je ta vrsta preventive na področju depresije in duševnih
motenj povezanih z odvisnostjo od alkohola. Psihoterapevti so dobro educirani, da prepoznavajo
znake in simptome depresije in problemov povezanih z zlorabo alkohola. Zgodnjemu odkrivanju
mora seveda slediti z dokazi podprto zdravljenje, ki je večinoma vzporedno - psihofarmakološko, psihoterapevtsko in edukacijsko.
Psihoterapevti tudi prispevajo k oceni tveganja za zdravje. Spodbujajo paciente z duševnimi
motnjami, še posebno tiste s ponavljajočimi, da uporabljajo tehnike samoocenjevanja in metode samopomoči. Izobraževalni tečaji, skupinsko in individualno svetovanje, kjer se pacienti
in njihovi bližnji učijo prepoznavati opozorilne znake duševnih motenj in razvijajo strategije
obvladovanja, so dragocena oblika psihoterapevtske pomoči. Že v 70-tih letih prejšnjega stoletja
so številni psihoterapevti našli poti za popularizacijo psihoterapevtskih metod v skupinah za
samopomoč (Možina, 2008).
Terciarna preventiva
Vloga psihoterapije v terciarni preventivi je v zdravljenju in skrbi za ljudi s klinično izraženimi
duševnimi motnjami v akutni, primarni ali zgodnji fazi, in v kronični, pozni ali rehabilitacijski
fazi. Ker prevalenca duševnih motenj v Evropi narašča in ker je psihoterapija posebno učinkovita v obravnavi najpogostejših duševnih motenj (anksioznost, depresija in pri motnjah zaradi
zlorabe psihoaktivnih snovi), je vključevanje psihoterapije v celostno zdravstveno varstvo vse
bolj pomembno. V zadnjih 30 letih so številne raziskave potrdile učinkovitost in uspešnost psihoterapije v zdravljenju številnih duševnih motenj na splošno in da so različni psihoterapevtski
pristopi na splošno podobno učinkoviti (Možina, 2008).
Integracija izobraževanja in usposabljanja iz psihoterapije v akademski svet
Psihoterapija je bila do nedavnega drugi poklic za drugo poklicno obdobje. Kot sem že prikazal,
izobraževanja in usposabljanja iz psihoterapije na Slovenskem in v svetu v glavnem še vedno
potekajo znotraj posameznih psihoterapevtskih šol oz. pristopov v okviru privatnih inštitutov
in društev, v veliko manjši meri pa tudi v okviru univerz. Ti pristopi so bolj ali manj poznani,
znanstveno utemeljeni in uspešni. Čeprav ta trenutek z izjemo Avstrije in Francije27 v svetu še
ni akreditiranih univerzitetnih študijskih programov, ki bi omogočali študij psihoterapije za prvi
poklic takoj po srednji šoli, pa se je začelo stanje hitro spreminjati, saj akademski svet kaže čedalje več interesa za odpiranje te študijske možnosti.28
Ker ta trenutek še vedno prevladujejo izobraževanja za psihoterapijo kot drugi poklic, je lažje
razumljivo, zakaj se v strokovnih krogih, ki so povezani s psihoterapijo, vedno znova odpira
vprašanje in polemika, ali je študij psihoterapije za prvi poklic sploh primeren, češ da mora biti
oseba, ki deluje kot psihoterapevt starejša, osebnostno zrela in z določeno mero življenjskih izkušenj. Delno je za to polemiko krivo tudi dejstvo, da so po dodatnem znanju psihoterapije posegali predvsem strokovnjaki, ki so se že profesionalno ukvarjali z duševnimi stiskami in motnjami
158
MiranMOŽINA
ljudi, npr. zdravniki in psihologi, saj jim je pri delu z ljudmi zmanjkovalo znanja in veščin, kako
nekatere vrste težav sploh obravnavati in zdraviti. Tako se je kot “normalna” ustalila podoba
psihoterapevta kot že rahlo osivelega strokovnjaka srednjih let.
V zvezi z odpiranjem možnosti študija psihoterapije takoj po srednji šoli se tako tudi v Sloveniji
pojavljajo pomisleki, ali ne bodo namreč diplomanti osebnostno nezreli, premladi, da ne bodo
imeli dovolj življenjskih izkušenj. Kot sem že omenil trenutno študira 34 študentov, ki so se
vpisali takoj po maturi, kar je ena tretjina od vseh študentov v programu. Na vprašanje lahko
odgovarjamo s proti vprašanji: Kako pa da lahko bodoči socialni delavci, socialni pedagogi,
zdravniki, psihologi, teologi in policisti začnejo s študijem po srednji šoli? V čem pa je psihoterapija tako posebna v primerjavi s temi študiji? Ali njihov način dela s človekom ni primerljivo
zahteven in tudi primerljivo odgovoren? Poleg tega je študij psihoterapije doslej edini univerzitetni študij, ki v okvir rednega študijskega programa vključuje obvezno intenzivno delo na sebi
(v obsegu najmanj 250 ur). Ta osebna izkušnja pa omogoči študentu intenzivnejše osebnostno
zorenje kot kateri koli drug študij brez te zahtevne dodatne ponudbe. To konkretno pomeni: če
sta študent medicine in študent psihoterapije na začetku študija primerljivo osebnostno zrela, bo
praviloma do konca študija študent psihoterapije dosegel višjo osebnostno zrelost oz. integriteto
kot njegov vrstnik. In to prav zaradi narave svojega študija.
Evropsko znani psihoanalitik in profesor na univerzi v Münchenu, prof. dr. Wolgang Mertens,
(v Možina, 2007) odgovarja s še dodatnimi tehtnimi protiargumenti: “Dandanes se vedno manj
mladih ljudi – kljub velikemu zanimanju – odloča za poklic psihoterapevta. To je po eni strani
gotovo povezano z dolgotrajnim časom izobraževanja, po drugi strani pa z visokimi stroški izobraževanja ter v primerjavi s tema dvema dejavnikoma s sorazmerno skromno finančno nagrado, pa tudi s še vedno nezadovoljivim družbenim ugledom tega poklica […]” (prav tam: 100)
Mertens nadaljuje, da bo širjenje možnosti za psihoterapevtsko izobraževanje takoj po srednji
šoli delovalo proti pojemajočemu zanimanju za poklic psihoterapevta. »To bi utegnilo privesti
do tega, da si posamezen psihoterapevt v času svojega življenja pridobi več kompetenc, morda
pa lahko razvije več zanimanja za raziskovanje svoje poklicne dejavnosti, kot se to dandanes
dogaja« (prav tam: 100).
K temu lahko dodamo še nekaj argumentov (Možina, 2007):
• za sprejem v fakultetni študij psihoterapije se z vsakim opravi intervju in seminar v mali
skupini kandidatov. To je prvo sito, kjer se lahko odkrije osebnostno neprimerne kandidate;
• drugo in tretje sito poteka s pomočjo ti. “poročevalnega [reporting] sistema” – v tretjem
letniku in na drugi stopnji, ko supervizorji poročajo o študentovem terapevtskem delu
s klienti. V kolikor ima študent težave, lahko povečajo obseg tega dela oz. upočasnijo
študentovo pot do diplome, dokler ne razvije potrebnih kompetenc. V skrajnem
primeru lahko pride tudi do tega, da se študentu predlaga prekinitev študija;
• raziskave o učinkovitosti psihoterapije kažejo, da so mladi terapevti v
povprečju enako uspešni in učinkoviti kot izkušeni. Njihove prednosti
pred izkušenimi so v veliki meri plod motiviranosti in zagnanosti.
Večkrat se pojavlja tudi vprašanje, ali študij zadošča kvantitativnim kriterijem, npr. v primerjavi
s kriteriji Evropske diplome za psihoterapijo. Odgovor je preprost: fakultetni študij psihoterapije
na vseh treh temeljnih stebrih psihoterapevtskega izobraževanja (teorija, praksa pod supervizijo,
osebna izkušnja) presega zahteve EDP za več kot tretjino, torej za več kot 1300 ur.
Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri
159
Glede na obstoječe stanje slovenske psihoterapije ni presenetljivo, da je projekt fakultetnega
študija velik zalogaj in da vzbuja tudi razne odpore in strahove, ker vnaša veliko spremembo
na zemljevid slovenske psihoterapije. Strahovi pogosto ne temeljijo na dobri informiranosti in
razgledanosti, ampak prav obratno.29
Rektor USF, prof. dr. Pritz, me je že na začetku opozoril, da bo veliko nasprotovanja projektu
fakultetnega študija prav s strani obstoječih društev in inštitutov različnih psihoterapevtskih pristopov, ki izvajajo neformalna izobraževanja iz psihoterapije, ker se bodo ustrašili konkurence
akademske poti do psihoterapevtskega poklica. To se je zgodilo in se še dogaja v Avstriji. Pri nas
leta 2006 to ni bilo izrazito, saj v primerjavi z Avstrijo naša društva in inštituti, ki predstavljajo
različne psihoterapevtske pristope, s svojimi programi izobraževanja ne obračajo velikih denarjev in niso tako vplivna kot avstrijska. Od leta 2008 pa je v povezavi z nasprotovanji zakonu o
psihoterapevtski dejavnosti vedno bolj jasna tudi zadržanost do projekta fakultetnega študija. V
besedah sicer večina vodilnih predstavnikov različnih psihoterapevtskih pristopov izraža načelno podporo, a v dejanjih je večkrat drugače.
Jasno je, da kljub oviram in nasprotovanjem poti nazaj več ni, kar kaže tudi velik interes za fakultetni študij psihoterapije med slovenskimi študenti. Verjamem, da bo tudi postopno vse več
psihoterapevtov in za psihoterapijo zainteresiranih strokovnjakov prepoznalo dragocenost tega,
da smo med prvimi v Evropi sledili po poti, ki jo za študij psihoterapije kot prvi poklic utira USF.
ZAKLJUČEK
Milčinski (1989) je na okrogli mizi na prvih Bregantovih dneh leta 1988 citiral kitajskega filozofa Wang Jang-minga, ki je rekel, da je za učenje krog prijateljev tako važen kot voda za ribe.
S tem je apeliral na Bregantove naslednike, naj ostanejo povezani in prijateljski pri nadaljnjem
razvoju psihoanalitičnega pristopa na Bregantovih temeljih. Apel Milčinskega je danes enako, če
ne še bolj aktualen. Glede ustvarjanja prijateljskega okolja v skupnosti slovenskih psihoterapevtov imamo namreč še velike, velike rezerve. Radius zaupanja je med nami danes (pre)majhen.
Večinoma najdemo oporo v zelo ozkem krogu sodelavcev, npr. znotraj svojega psihoterapevtskega pristopa, čeprav se tudi tu hitro razbijamo na podskupine.
Če vzamem za primer sistemske psihoterapevte oz. »sistemce«, kot se kratko večkrat imenujemo, smo razdeljeni na ti. »londonsko« skupino in skupino za kibernetiko psihoterapije ter
sistemsko psihoterapijo, ki ji pripadam tudi sam (Možina, Štajduhar, Kačič in Šugman Bohinc,
2010). Pa tudi znotraj naše skupine ni preprosto, saj smo razdeljeni v nekaj podskupin, ki bi se
lahko bolj povezale. Ali pa npr. situacija v TA, kjer so štirje mednarodno priznani učitelji vsak na
svojem koncu. Ali pa družinski terapevti, ki so se po poskusu povezovanja v Slovenskem društvu
za družinsko terapijo razšli, tako da je društvo že nekaj let samo na papirju.
Zakaj je naš radius zaupanja tako majhen? Ko pomislim na slovenske psihoterapevte, ki jih
poznam, se mi zdi, da lahko začutim vsakega kot človeka, ki bi bil vreden vsaj povprečnega zaupanja, in da smo kot strokovnjaki relativno zagnani. Bolj ko razmišljam o naši krizi zaupanja,
bolj se mi zdi, da nad nami visi oblak nečesa, kar nas presega kot posameznike in na nas usodno
vpliva. Da se skriva odgovor na vprašanje bolj v družbenem kontekstu, kot v morebitni patologiji posameznikov, čeprav smo psihoterapevti bolj doma v diagnostiki posameznega človeka ali
največ para oz. družine in smo zato večkrat (pre)hitri v patoloških oznakah drug drugega.
160
MiranMOŽINA
Ko smo marca 2006 pripravljali posvet o zakonu o psihoterapevtski dejavnosti na Gospodarski
zbornici Slovenije (Možina in Bohak, 2008), sem se zavedel, da prvič v življenju (so)organiziram
dogodek, ki ni namenjen bolj zaprtemu krogu psihoterapevtske skupnosti, ampak predstavitvi
psihoterapije v širšem družbenem prostoru. Povabili smo namreč veliko uglednih predstavnikov
politike, medijev, raznih ustanov s področja psihosocialne skrbi idr. Razmišljal sem o naslovu
dogodka in še danes se živo spominjam trenutka, ko se mi je utrnilo: Veš, psihoterapevt svoj
dolg? S tem sem mislil na dolg, ki ga imam(o) kot psihoterapevt(i) do uveljavitve psihoterapije
kot samostojnega poklica in avtonomne zdravstvene dejavnosti v družbi. Takrat se za tak naslov
nismo odločili, a ob koncu tega članka sem se ga ponovno spomnil, saj je ta posvet pomembno
utrdil moje družbeno angažiranje za psihoterapijo.
Veš, psihoterapevt, svoj dolg tovarišiji?
Praper (1997) je v intervjuju na vprašanje, kakšen je njegov odnos med psihoterapevtskim pristopom, ki ga je izbral, in njim osebno, odgovoril: »Nek odnos gotovo obstaja. Nekaj tega mi je
znanega, mnogo tudi ne. Gotovo pa je to področje dela nekaj, kar se prepleta z oblikami samozavedanja. Psihoanaliza in smeri, ki so iz nje izšle, so bile vedno gibanja, oblike samozavedanja,
ki so si po eni strani prizadevala za osvoboditev človeka kot posameznika, po drugi strani pa si,
predvsem v zadnjem času, tega posameznika, ki ga je evropska kultura mogoče preveč izdvojila,
spet prizadevajo postaviti nazaj v kontekst vzajemnosti v socialnih sistemih« (prav tam: 46).
Žal izpraševalec na tem mestu ni nadaljeval z vprašanjem, ki si ga postavljam sam: Če smo se
psihoterapevti kot posamezniki dovolj osvobodili, ali je že prišel čas, da si prizadevamo postaviti
se nazaj v vzajemnost naše psihoterapevtske skupnosti? Kaj nas psihoterapevte lahko poveže?
Kaj so stične točke med različnimi psihoterapevtskimi pristopi, ki med sabo tudi vedno bolj tekmujejo za nove edukante, ki bi se vpisali v njihove programe izobraževanja?
Ko Praper in Mrevlje (1997) opisujeta, kaj danes predstavlja konsenz med različnimi psihoterapevtskimi pristopi, med drugim povzemata Clarksona (1994) o petih vrstah psihoterapevtskega
odnosa, ki jih najdemo v vsakem pristopu ne glede na to, ali neka psihoterapevtska šola to upošteva ali ne. Na tem mestu želim omeniti le peto vrsto, ti. transpersonalni odnos, ki ga Clarkson
opisuje takole:
»Mnogi pacienti v terapevtskem procesu dosežejo transcendenco samorazumevanja v filozofski
smisel obstajanja. Takšen transpersonalni odnos jih postavlja izven časa, jih hkrati individualizira in vrača človeški vrsti. Tisto, kar jih povezuje z ostalimi, je sprejemanje vzajemnega nezavednega. To je nivo, ko potreba ozavestiti nezavedno ni več osrednja naloga terapije. Protislovno
na eni strani opazimo, da potreba 'narediti', 'doseči', 'doživeti' in podobno nekako kar usahne, pa
vendar se niti pacient niti terapevt ali terapevtska skupina ne počutijo prazne, ampak polne in
bogate v tem položaju, izraženem v eni sami starogrški besedi: Koinonia« (Praper in Mrevlje,
1997: 91).
Dobra slovenska beseda za koinonio je tovarištvo. Pirjevec (1986) opisuje, kako se je med partizani, ki so se stalno srečevali s smrtjo, pred njenim obličjem razvil občutek globlje eksistencialno duhovne povezanosti, kar je zanj postala bistvena dimenzija tovarišije. Zaradi nje se je čutil
eksistencialno zavezan skupnosti soborcev do konca svojega življenja, čeprav je na politični
ravni doživel veliko konfliktov z nekaterimi od njih in so ga v določenem obdobju podobno kot
Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri
161
Kocbeka poskušali ekskomunicirati.
Ali je možno, da psihoterapevti med seboj razvijamo podoben občutek tovarištva, tovarišije,
kljub temu da si včasih stopimo na prste z medsebojnimi razlikami? Lahko postopno povečamo radius zaupanja v lastnih vrstah? Smo sami kot pacienti v lastnih učnih terapijah doživeli
transpersonalni odnos? Ga lahko prenesemo tudi v odnose med nami? Lahko ob ohranjanju
medsebojnih razlik začutimo duhovno povezanost, ki se odpre preko transpersonalnega odnosa?
Veliko je napetosti med nami, ki se večkrat intenzivirajo v konflikte in ti v ločevanja in končno
cepitve: med tistimi, ki delajo v zdravstvu, in tistimi zunaj zdravstva, med pristopi, med analitiki
kot predstavniki tradicije in novejšimi pristopi kot predstavniki tranzicije, med generičnimi in
poklicnimi psihoterapevti, med različnimi strokovnimi profili, ki predstavljajo prvi poklic psihoterapevtov – npr. med psihologi in psihiatri, med psihologi in psihiatri in drugimi, med tistimi,
ki zagovarjamo študij psihoterapije takoj po maturi in tistimi, ki ne, med tistimi, ki navijajo cene
terapevtske ure in tistimi, ki želijo socialno pravično tarife itn. Razlik, na osnovi katerih se lahko
cepimo in oviramo, je nešteto, vragu glede tega ne zmanjka domišljije. Še posebno, če se ta hudič
hrani iz širšega družbenega konteksta in iz starih narodovih ran, iz bolečine, ki se na makro ravni
prenaša tudi medgeneracijsko (Praper, 2001; Možina, 2009a).
V odnosu do pacientov smo empatični morda na trenutke celo transpersonalni. Sočutje do pacientov z velikim občutkom odgovornosti razvijamo celo svojo poklicno kariero, npr. tudi tako
da stalno hodimo v supervizijo oz. intervizijo. Da bi pacientom pomagali zaceliti njihove rane
v zaupanju. Ali lahko razširimo to svoje sočutje in sposobnost za povečevanje zaupanja, ki jo
stalno razvijamo pri delu s pacienti, tudi med nami?
Vsi smo na eksistencialni ravni v istem čolnu, vsi smo bivanjski sopotniki, kot bi rekel Yalom
(2002). Vsi smo minljivi, vsi krhki pred obličjem smrti, vsi se srečujemo z odgovornostjo svobode, ko moramo izbirati, s samoto v bolečini in v bolezni in vsi iščemo smisel v trenutkih, ko se
znajdemo v temi, ranljivi in nebogljeni. Vsi smo krvavi pod kožo. Vsi smo ljudje. Se lahko kot
ljudje, tovariši in bivanjski sopotniki povežemo? Ne samo za uveljavljanje skupnih interesov,
ampak tudi kar tako, brez posebnega namena ali cilja, ampak zaradi našega bivanjskega položaja
samega. Ali ni to naš dolg drug drugemu?
Opombe
1) Dodatna kompleksnost tu je, da je lahko program akreditiran v tujini, pri nas pa še ne, kar
je trenutno stanje fakultetnega študija psihoterapevtske znanosti v okviru Univerze Sigmunda
Freuda pri nas.
2) Ustanovitelj Katedre za klinično psihologijo na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete
v Ljubljani, prof. dr. Borut Šali, je poleg psihodiagnostike že od začetka uvajal psihoterapevtska
znanja, vendar se je omejeval bolj na humanistični Rogersov pristop. Njegov naslednik, prof.
dr. Peter Praper, je bil prvi, ki je izpolnjeval akademske kriterije za učitelja in hkrati strokovne
standarde in normative za poklicnega psihoterapevta, Ob poučevanju je stalno psihoterapijo
tudi prakticiral. Od 1993 dalje je program razširil na študij vseh relevantnih psihoterapevtskih
teorij, paradigem in pristopov, s poudarkom na psihoanalitičnem (relacijskem) pristopu.
Študentom je posredoval osnovna znanja, na osnovi katerih so nekateri kasneje lažje izbrali
svojo psihoterapevtsko smer z zavestjo, da se morajo kompletno educirati in tudi raziskovati.
Pri zaposlovanju na katedri je uvedel princip »znanstvenik – praktik«, ki je ostal do danes in se
prenesel na druga aplikativna področja.
162
MiranMOŽINA
3) Po svojem namenu, ciljih, obsegu in vsebinah je podoben študijskemu programu Propedevtika,
ki ga je od leta 1999 do leta 2008 organizirala Slovenska krovna zveza za psihoterapijo in od
takrat naprej Slovenski inštitut za psihoterapijo.
4) Slabosti polspecialističnih akademizacij se kažejo na primeru belgijske Katoliške univerze v
Louvainu, kjer si prizadevajo za oblikovanje celotne edukacije v sodelovanju s privatnimi inštituti
in društvi treh glavnih pristopov – psihoanalize, sistemske družinske terapije in kognitivno
vedenjske terapije. Na univerzi edukanti dobijo teoretične vsebine, supervizirano prakso in
osebno izkušnjo pa na inštitutih in društvih. Protislovno pa je, da so v skladu z visokošolsko
zakonodajo veljavni samo certifikati univerz, kar pomeni, da le ti podpirajo samo teoretično
znanje, ne pa praktičnih veščin. Certifikati privatnih inštitutov in društev namreč nimajo nobene
javne veljave. Ker tudi Belgijci nimajo zakona o psihoterapevtski dejavnosti, je to sicer samo
eno od številnih protislovij podobno kot pri nas (Foisy, From, Szafran, 2002).
5) Še preden študenti končajo 2. letnik študija ZDT, se v maju lahko prijavijo za opravljanje
prakse, t. i. staža, v enem izmed terapevtskih centrov ali svetovalnic, ki so razpisali prosta mesta
za stažiranje. Izbira stažistov je v domeni vsakega posameznega centra. Stažiranje se opravlja po
končanem 2. letniku študija, vendar ni obvezno.
Staž obsega 250 ur, ki jih stažist pridobi iz vsaj 15 terapevtskih ciklusov oz. iz vsaj 180 ur
individualnega dela s klienti. Preostalih 70 ur lahko pridobi iz drugih dejavnosti terapevtskega
centra (terapevtske skupine, šola za starše, opravljanje telefonskih klicev …) ali individualnega
dela s klienti. V to kvoto ur ni všteta supervizija.
Priporočajo, da stažist to kvoto izpolni vsaj v dveh letih, lahko pa tudi v daljšem obdobju,
odvisno od dogovora s posameznim centrom. Ves ta čas mora biti vključen v tedensko skupinsko
supervizijo in v individualno supervizijo (v drugem letu je ta lahko tudi na štirinajst dni). (http://
www.zdt.si/staziranje).
6) Začetki »londonske« sistemske skupine segajo v leto 1991, ko so se nekatere pretežno
analitično usmerjene psihoterapevtke vključile (v skupini so absolutno prevladovale ženske) v
izobraževanje pod okriljem londonskega inštituta za družinsko terapijo. Leta 1992 so člani/ce
te skupine tudi ustanovili/e Slovensko društvo za družinsko terapijo. Sredi devetdesetih let je
diplomirala prva generacija (Možina, Štajduhar, Kačič in Šugman Bohinc, 2010).
7) V tretjem letniku se lahko študent tudi odloči za smer psihosocialno svetovanje in pridobi
naziv »Svetovalec na psihosocialnem področju«, v kolikor ni zainteresiran za to, da bi postal
psihoterapevt. V številnih nevladnih organizacijah (npr. v Sloveniji je dobro razširjena mreža
svetovalcev za duševne stiske po telefonu) je potreba po takih svetovalcih velika, je pa tudi to
področje pri nas zakonsko neurejeno.
8) Slovenski javnosti ga je v zanimivem intervjuju v prilogi Ona predstavila Nika Vistoropski
(2006).
9) Leta 2009 akreditirani podružnici v Parizu naj bi se kratkem pridružile še podružnice v
Ljubljani, Berlinu, Kölnu in Zürichu.
10) Trenutno (stanje na dan 11. 2. 2010) je v fakultetni študij psihoterapije vpisanih 108 študentov
(v vseh štirih letnikih), od teh se jih je vključilo 34 takoj po maturi, torej približno tretjina.
11) V letu 2009 je prvih deset slovenskih študentov diplomiralo na prvi stopnji in pridobilo naziv
bakalavreus/a psihoterapevtske znanosti. Od tega je bilo osem nekdanjih študentov propedevtike
v okviru SKZP, ki so jo obiskovali od leta 1999 do 2006 in nato k temu dodali še tretji letnik
prve stopnje.
12) Za moj idealizem je bil to hladen tuš. V letu 2006 sem dal vse od sebe, šel do skrajnih meja
svojih psihičnih in fizičnih sposobnosti in zavestno pregorel, saj se mi je zdel cilj, akreditacija
študija v Sloveniji, tega vreden. Nekaj časa sem bil žalosten, saj nismo izkoristili velikega darila
USF in še posebej Alfreda Pritza, za katerega se je odločil tudi zaradi dolgoletnega prijateljstva.
USF nam je namreč v tripartitni pogodbo s SKZP in FUDŠ dala za namen akreditacije pravico
Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri
163
do kopiranja njihovega študijskega programa popolnoma brezplačno oz. brez kakršnihkoli
obveznosti. Na lepi svečanosti smo v Novi Gorici, Alfred Pritz v vlogi rektorja USF, takratni
dekan FUDŠ doc. dr. Borut Rončevič in jaz kot predsednik SKZP, 3. oktobra 2006 ob otvoritvi
FUDŠ, ki se jo je udeležil tudi premier Janez Janša, podpisali to darežljivo in dobrohotno pogodbo
o sodelovanju, ki naj bi povečala možnosti za akreditacijo fakultetnega študija psihoterapije v
Sloveniji. (Možina, 2007)
13) Ko omenjam evropske standarde, mislim na standarde Evropske zveze za psihoterapijo
(EAP) in na standarde Evropskega združenja društev psihologov (EFPA).
14) Do zdaj je SKZP po predpisanem postopku EAP podelila okoli 45 Evropskih diplom iz
psihoterapije (EDP) (večinoma starostam).
15) ZPS podeli naslov »psihoterapevt« glede na svoje relativno visoke standarde, ki so usklajeni
z evropskimi zahtevami: 150 ur osebne izkušnje, 540 ur prakse, 180 ur supervizije, 200 ur teorije.
16) Drugi, bolj preprosti izračun, ki ga priporoča Evropska zveza za psihoterapijo, je en
psihoterapevt na 1000 prebivalcev, kar za Slovenijo znese 2000 psihoterapevtov.
17) Psihiatri in klinični psihologi, ki ponujajo psihoterapijo kot del svoje dnevne rutine, so
zaposleni večinoma v psihiatričnih bolnišnicah, dispanzerjih za mentalno zdravje in svetovalnih
centrih za otroke in mladostnike. Socialni delavci v centrih za socialno delo ponujajo
svetovanje kot del svoje dnevne rutine. Veliko socialnih delavcev se je izobraževalo v različnih
psihoterapevtskih pristopih in so ta znanja in veščine vključili v svoje svetovanje, toda uradno
jim ni dovoljeno opravljati psihoterapije in tudi zanjo ne morejo biti plačani.
18) Po demokratičnem preobratu leta 1991 je bila dovoljena privatna praksa v medicini, klinični
psihologiji in v socialnem delu. V začetku leta 2002 je bilo približno 20 privatnih psihiatrov,
5 pedopsihiatrov in 10 kliničnih psihologov. Zavod za zdravstveno zavarovanje jim je dovolil
opravljanje psihoterapije in za to tudi plačal (večinoma seveda omejeno število ur). Nobeni drugi
poklici (npr. socialni delavci) niso plačani za opravljanje psihoterapije. Zanimivo je tudi, da
je samo psihologom s specializacijo v klinični psihologiji dovoljeno opravljanje psihoterapije.
Veliko psihologov, ki je zainteresiranih za legalno opravljanje psihoterapije, tega ne more početi,
zato ker je težko dobiti specializacijo v klinični psihologiji v zdravstvenem sistemu. Delnega
državnega sofinanciranja za psihoterapijo ni. Zdravstvena zakonodaja ne omogoča samostojne
dejavnosti zasebnika s koncesijo, če nima specializacije. Leta 2009 je bilo v četrti izdaji knjižice
Kam in kako po pomoč v duševni stiski (Dernovšek, Oreški in Tavčar, 2009) na seznamu
psihiatrov, kliničnih psihologov in psihoterapevtov, kjer so storitve samoplačniške 6 ambulant,
s koncesijo pa 23 raznih ordinacij v območni enoti (OE) Ljubljana, 12 v OE Maribor, 4 v OE
Celje, 4 v OE Kranj, 3 v OE Novo Mesto, 11 v OE Koper, 3 v OE Murska Sobota, in 3 v OE
Nova Gorica.
19) Zavod za zdravstveno zavarovanje plača enako za psihoterapijo v javnem ali privatnem
sektorju: 35 evrov za individualno analitsko ali vedenjsko kognitivno terapijo (60 minut), 100
evrov za družinsko in partnersko terapijo (za 2 terapevta, 90 minut), 100 evrov za skupinsko
terapijo (10 članov, 110 minut) z enim terapevtom ali 180 evrov, če sta dva terapevta, 30 evrov
za sprostitvene tehnike (50 minut) in 18 evrov za t. i. »površinski ukrep« (30 min).
20) Razveseljivo pa je, da je v vseh slovenskih psihiatričnih bolnicah psihoterapija prisotna in
da se počasi razvija kljub temu, da ima še vedno tudi veliko nezaupnikov, če že ne nasprotnikov.
Npr. v psihiatrični bolnici Begunje so leta 1998 ustanovili oddelek za vedenjsko-kognitivno
psihoterapijo z osmimi posteljami, kjer uspešno obravnavajo predvsem anksiozno-depresivne
motnje, pa tudi motnje hranjenja, psihotične in osebnostne motnje idr. Glede na obstoječi
sistem financiranja storitev v psihiatričnih bolnicah ta oddelek ustvarja izgubo, ki jo pokrivajo s
prihodkom klasičnih psihiatričnih oddelkov. Iz finančnega vidika je torej prisotno protislovje –
164
MiranMOŽINA
bolj angažirana in bolj kvalitetna obravnava pacientov je slabše plačana in obratno.
21) Psihoterapevtski oddelek v bolnici Idrija je odprtega in mešanega tipa (moški in ženski
spol bolnikov.) Organizacija dela na oddelku je integrativno koncipirana, v pretežni meri je
naslonjena na psihoterapevtske metode dela (analitsko usmerjena psihoterapija po Foulkesu in
vedenjsko kognitivna psihoterapija). Vsebina aktivnosti je prilagojena obravnavani populaciji delo s psihotično populacijo se razlikuje od dela z nevrotično strukturirano populacijo. Oddelčni
terapevtski tim se sestaja redno, kar pripomore k večji kakovosti obravnave pacientov. V sklopu
terapevtskega programa so tudi vikend dopusti v domačem okolju. V letu 2008 je bilo sprejetih
na oddelek 61 direktnih sprejemov ter 128 premestitev z drugih oddelkov. Odpuščenih je bilo
173 pacientov. V program dnevne hospitalizacije je bilo vključenih 18 pacientov, kar je 90% več,
kot predhodno leto (Pišljar, 2008).
22) Npr. če je potrebna kratka obravnava ali krizna intervencija.
23) Ustanovitelji Inštituta za klinično psihologijo in psihoterapijo so bili leta 1995 Polona Matjan
Štuhec, Bojana Moškrič, Peter Praper in so učna baza v povezavi s fakultetnim programom
Katedre za klinično psihologijo in psihoterapijo Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete.
24) Na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je nastala pobuda, da bi ustanovili
Katedro za psihoterapijo, ki bo tudi podpirala raziskovanje na tem področju. Žal do zdaj kolegij
Oddelka za psihologijo te pobude ni podprl in so poskusi ustanovitve katedre zastali.
25) Zato je eden od glavnih ciljev leta 2008 ustanovljenega Slovenskega inštituta za psihoterapijo
(www.psihoterapija-institut.si), da bodo v njegovem okviru potekale tudi raziskave na področju
psihoterapije in da bo razvijal projekte, ki bodo povezali različne psihoterapevtske šole oz.
pristope v Sloveniji.
26) Proces je bil res zahteven. Od septembra 2006 do marca 2007 smo imeli sestanke v razmakih
po okoli 14 dni. Nato je v pogajanjih s predstavniki ZPS marca 2007 prišlo do pat položaja, zato
je generalni sekretar prim. dr. Janez Remškar sklenil, da bo z drugimi sodelavci pripravil predlog
zakona, na katerem bo potem naša delovna skupina nadaljevala z delom.
27) Podružnica Univerze Sigmunda Freuda v Parizu je od 1. aprila 2009 akreditirana tako v
Avstriji kot tudi v Franciji in ponuja dvostopenjski študij psihoterapevtske znanosti takoj po
maturi.
28) V šolskem letu 2010/11 naj bi bil študij psihoterapije takoj po maturi mogoč tudi v Švici in
Nemčiji, saj se načrtuje odprtje podružnice Univerze Sigmunda Freuda tudi v Solothurnu in v
Berlinu.
29) Skoraj anekdotičen primer, ki kaže na neinformiranost, se je zgodil npr. spomladi 2009,
ko smo se pogovarjali o študiju psihoterapije in zakonu o psihoterapevtski dejavnosti. Izkušen
kolega psihoterapevt je izjavil, da se boji, da bo zakon o psihoterapevtski dejavnosti favoriziral
fakultetni študij psihoterapije, ker ga bo Ministrstvo za zdravje po sprejemu zakona financiralo
in da bodo s tem izobraževanja iz psihoterapije, ki se odvijajo po društvih in inštitutih, v
podrejenem položaju. Tudi, ko ga je bolje informirani kolega vprašal, če je kdaj slišal, da bi
Ministrstvo za zdravje financiralo študij medicine ali kakšen drug visokošolski študij (saj je to v
pristojnosti Ministrstva za visoko šolstvo), se oblak skrbi na njegovem čelu ni razkadil. V takih
in podobnih situacijah sem spoznal, da ne gre le za neinformiranost, ampak za globlji strah, ki ga
niti korektne informacije ne zmanjšajo.
Literatura
Avberšek, S., Švab, V. (2004). Psihosocialna rehabilitacija. Ljubljana: ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje.
Brecelj Kobe, M., Martinčič Jarc, V. (1998). Nujna stanja v otroški psihiatriji. V Resman, Žmi-
Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri
165
tek A (ur.). Zbornik Urgentna stanja v psihiatriji. Begunje na Gorenjskem: Psihiatrična bolnica
Begunje: 127-141.
Colden, A. (2008). Common Platform for Psychotherapy Project. Progress report. EAP working
papers. Vienna: EAP.
Cvetek, R. (2009). Bolečina preteklosti: travma, medosebni odnosi, družina, terapija. Celje:
Celjska Mohorjeva družba.
Čebašek Travnik, Z. (2009). Družinska terapija v Sloveniji – zveza med družino, vrednotami,
nasiljem medkulturnim dialogom in človekovimi pravicami. Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo, letnik 3, št. 1-2: 111-13.
Dernovšek, M. Z., Oreški, S., Tavčar, R. (2009). Kam in kako po pomoč v duševni stiski. Ljubljana: Izobraževalno raziskovalni inštitut Ozara.
Društvo psihologov Slovenije (2004). Specialistična diploma za psihologe specializante psihoterapije.
http://www2.arnes.si/~dpsih/diploma%20iz%20psihoterapije/EFPA%20Psychotherapy%20Application%20Form_Prevod%20BorutPraper,%2014.06.05.doc
Erzar, T. (2002). Slovo od Freuda : moški narcizem in zanikana čutenja v teoriji nagonov in
v relacijsko-sistemski teoriji, (Monografije FDI, 3). Ljubljana: Brat Frančišek: Frančiškanski
družinski inštitut.
Erzar, T. (2007). Duševne motnje: psihopatologija v zakonski in družinski terapiji. Celje: Celjska
Mohorjeva družba.
Foisy, M.L., From, L., Szafran, W.A. (2002). Belgium. V Pritz, A., (ur.) (2002). Globalized
Psychotherapy. Vienna: Facultas Universitätsverlag: 39-70.
Gostečnik, OFM, C. (1997). Človek v začaranem krogu. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski center.
Gostečnik, OFM, C. (2002). Sodobna psihoanaliza. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski
družinski center.
Gostečnik, OFM, C. (2004). Relacijska družinska terapija. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski center.
Gostečnik, OFM, C. (2007). Relacijska zakonska terapija. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski center.
Gostečnik, OFM, C. (2008). Relacijska paradigma in travma. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski center.
Gostečnik, OFM, C. (2010). Sistemske teorije in praksa. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski center.
Kächele, H., Pirmoradi, S. (2009). Psychotherapy in European Public Mental Health Services.
International Journal of Psychotherapy. Volume 13, No 1: 40-48.
Kavčič Kumer, A. (1994). Pristop k psihoterapiji alkoholizma na Idrijskem. V: Peternel F, Kramar M, Korenjak R, ur. Srečanja psihoterapevtov 1990-93: Ljubljana: Psihoterapevtska sekcija
SZD: 31-40.
Kobal, M. (1977). Kratka dinamična psihoterapija. V: Lokar J, ur. Psihoterapija 6. Ljubljana:
Katedra za psihiatrijo MF v Ljubljani: 31-48.
Kobal, M. (2009). Predstavitev Združenja psihoterapevtov Slovenije. http://www.ordinacija.net/
members/www-pzs.php?mg_pzs_id=548&lang=slo
Kobal, L., Možina, M. (2004). Razvijanje sistemske kompetentnosti in sistemske psihoterapije
v okviru društva Odmev. V: Bohak, J., Možina, M., (ur.) Kompetentni psihoterapevt. Zbornik
prispevkov 3. študijskih dnevov Slovenske krovne zveze za psihoterapijo. Maribor: Slovenska
krovna zveza za psihoterapijo: 19-28.
Kompan Erzar, K. (2001). Odkritje odnosa. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski
center.
166
MiranMOŽINA
Kompan Erzar, K. (2003). Skrita moč družine. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski center.
Košak, M., Žvelc, G. in Žvelc, M. (2009). Poročilo iz 4. mednarodne konference integrativne
psihoterapije: Akutna travma, kumulativno zanemarjanje in kronični stres. Kairos - Slovenska
revija za psihoterapijo, 3, 3-4, 153-155.
Lokar, J. (1987). Kriza in krizne intervencije. Psihiatrični dnevi. Ljubljana: Katedra za psihiatrijo.
Lunaček, M., Dernovšek, M. Z., Rus-Makovec, M., Škodlar, B, Švab, V (2008). Psihoterapija
v Psihiatrični kliniki Ljubljana: okrogla miza 2. V: Novak Šarotar, B., Bon, J., Pregelj, P. (ur.).
Program in zbornik prispevkov. Ljubljana: Združenje psihiatrov pri Slovenskem zdravniškem
društvu: 45.
Matjan, P. (1996). Tehnike razvojne analitične psihoterapije. Psihološka obzorja (Ljubljana),
vol. 5, št. 3, str. 69-79.
Matjan, P. (2002). Terapevtski in protiterapevtski dejavniki v skupinski analizi: doktorsko delo.
Ljubljana.
Milač, B. (1984). Center za krizne intervencije v Ljubljani. Psihiatrija 11. Ljubljana: Katedra za
psihiatrijo.
Milčinski, L. (1989). Psihoterapija prej, sedaj in v perspektivi. V: Praper, P. (ur.). 1. srečanje
psihoterapevtov Slovenije „Bregantovi dnevi”, Maribor 13. in 14. maj 1988. Ljubljana: Slovensko zdravniško društvo – Psihoterapevtska sekcija in Društvo psihologov Slovenije – Sekcija za
klinično psihologijo: 6-9.
Ministrstvo za zdravje (2009). Nacionalni program duševnega zdravja: delovno gradivo za koalicijsko usklajevanje. http://www.mz.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/javna_razprava/nacionalni_program_dusevnega_zdravja/
Možina, M. (1993). School of Psychotherapy Cybernetics introduces itself: Effective organization of effective psychotherapy. Psychiatria Danubina; 5: 63-68.
Možina, M. (1996). Visoka šola za socialno delo in Društvo Odmev. Socialno Delo; 35: 451-54.
Možina, M. (2007). V Sloveniji se je začel fakultetni študij psihoterapije. Kairos – Slovenska
revija za psihoterapijo, zvezek 1, št. 1-2: 83-103.
Možina, M. (2008). Psychotherapeutic Service as Integral Part of Comprehensive Health Care.
V: Kovačić, L., Zaletel - Kragelj, L., (ur.) Management in Health Care Practice: A Handbook for
Teachers, Researchers and Health Professionals. Lage: Hans Jacobs Verlag: 642-659.
Možina, M. (2009). Duševno zdravje Slovencev je podhranjeno. Kairos – Slovenska revija za
psihoterapijo, zvezek 2, št. 3-4: 179-184.
Možina, M. (2009a). Etika udeleženosti: Problem ni, kdo ima prav ali kaj je res, problem je zaupanje. Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo, zvezek 3, št. 3-4: 115-152.
Možina, M., Bohak, J. (2008). Na poti k slovenskemu zakonu o psihoterapevtski dejavnosti.
Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo, zvezek 2, št. 3-4: 119-142.
Možina, M., Stritih, B. (1998). How to help children and adolescents with psychosocial problems? V: Dyck RG,
Mulej, M., (ur). Self-transformation of the forgotten four-fifths. Dubuque: Kendall/Hunt Publishing Company.
Možina, M., Štajduhar, D., Kačič, M., Šugman Bohinc, L. (2010). Sistemska psihoterapija. V
Žvelc, M., Možina, M., Bohak, J. Psihoterapija. Ljubljana: IPSA. v tisku.
Mrevlje, G. (2000). Osnutek programa zdravljenja na nastajajočem oddelku za motnje hranjenja
kliničnega oddelka za mentalno zdravje Psihiatrične klinike Ljubljana. V: Battelino, T. (ur.).
Debelost in motnje hranjenja. Ljubljana: Klinični center, Pediatrična klinika, Klinični oddelek
za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni: 112-117.
Pastirk, S., Možina, M. (2007). Ob rojstvu Kairosa - Slovenske revije za psihoterapijo. Kairos –
Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri
167
Slovenska revija za psihoterapijo, 2007, letn. 1, št. 1/2, str. 7-14.
Petek, J. (2008). Odnos do telesa na poti iz odvisnosti. Ljubljana: Sonce.
Peternel, F., Kramar, M., Korenjak, R. (1994). Srečanja psihoterapevtov: zbornik Psihoterapevtske sekcije Slovenskega zdravniškega društva 1990-93. Ljubljana: Psihoterapevtska sekcija
Slovenskega zdravniškega društva.
Pirjevec, D. (1986). Dnevnik. Nova revija, 5: 7-62.
Pirsig R., M. (2005). Zen in umetnost vzdrževanja motornega kolesa. Ljubljana: Iskanja.
Pišljar, M. (2008). Strokovno poročilo Psihiatrične bolnice Idrija za leto 2008. http://www.pbidrija.si/gradivo2008/strok_por08.pdf
Praper, P. (1981a) SPP-3. Sistematični psihološki pregled triletnega otroka (priročnik za izvajanje pregleda). Ljubljana: Zavod SR Slovenije za produktivnost dela, Center za psihodiagnostična sredstva, (90 str.). Zavod za produktivnost dela.
Praper, P. (1981b) SPP-3. Sistematični psihološki pregled triletnega otroka (priročnik za aplikacijo razvojnega testa, 63 str.). Ljubljana: Zavod SR Slovenije za produktivnost dela, Center za
psihodiagnostična sredstva,
Praper, P. (1997). Pogovor z dr. Petrom Praperjem. Panika (Ljubljana), letn. 2, št. 3: 43-46.
Praper, P. (1999). Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: Inštitut za klinično psihologijo.
Praper, P. (2001). Transgeneracijski prenos odnosa do avtoritete, (tuje) oblasti in do avtonomije
pri Slovencih = Intergenerational transmission of relations to (alien) rule and autonomy with
Slovenians. Anthropos (Ljublj.), letn. 33, št. 1/3: 51-62.
Praper, P. (2008). Skupinska psihoterapija – od mitologije do teorije. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Praper, P., Mrevlje, G. (1997). Klinična psihologija, psihiatrija in psihoterapija: sodelovanje ali
razhajanje? Psihološka obzorja, 6, št. 4: 79-94.
Remmel, A. (2006). Psychosomatisches Zentrum Waldviertel Eggenburg. http://www.pszw.at/
uns_2.php?PHPSESSID=7e58ce0c6afa0e18d7f8572f00d44c6b
Resman, D. (2008). Kognitivno vedenjska terapija anksioznih in depresivnih motenj - osnove in primer pri koronarnem bolniku. http://www.pb-begunje.si/Osnova/file.php?id=307&db=priponke
Rus-Makovec, M. (2005). Dinamika bolnega in zdravega v človeku z duševno motnjo - psihiatrija in sistemska psihoterapija v sodelovanju. V: Bohak J., Možina M. (ur.). Četrti študijski dnevi
Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, 3. in 4. junij 2005, Rogla. Sodobni tokovi v psihoterapiji : od patogeneze k salutogenezi : [zbornik prispevkov]. Maribor: Slovenska krovna zveza za
psihoterapijo: 52-60.
Sernec, K., Mrevlje, G. (2002). Predstavitev oddelka za zdravljenje motenj hranjenja. Isis (Ljubljana), letnik 11, št. 2, str. 84.
Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (2007). Psihoterapija v luči nevroznanosti: telo, čustva
in zavest revolucionarne povezave. Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo, letnik 1, št. 1:
124-155.
Stritih, B. (1992). Skupinsko delo v procesu psihosocialne pomoči. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Škodlar, B. (2004). Psihopatologija, diagnostika in zdravljenje psihoz shizofrenskega kroga na
Psihiatrični kliniki v Ljubljani v letih 1880-2000: magistrska naloga. Ljubljana: Medicinska
fakulteta.
Škodlar, B. (2008). Grupna psihoterapija psihoza u ustanovi. V: Klain, E. (ur.). Grupna analiza analitička grupna psihoterapija. 2. izmijenjeno i prošireno izdanje. Zagreb: Medicinska naklada:
205-214.
Šugman Bohinc, L. (2000). Kibernetika konverzacije – o spreminjanju razumevanja sebe in
drugega skozi razgovor. Doktorsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Šugman Bohinc, L., Kobal, L. (2003). Prikaz evalvacijskih študij psihoterapije v Sloveniji. V:
168
MiranMOŽINA
Bohak, J. (ur.), Možina, M. (ur.). Kaj deluje v psihoterapiji : novejše raziskave njene uspešnosti
: zbornik prispevkov. Maribor: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo: 18-24.
Švab, V., Groleger, U (2007). Psychiatric rehabilitation in the hospital setting – one year followup of patients with schizophrenia. Zdrav. vars.; 46(1): 9–17.
Tominschek, I., Schiepek, G. (2007). Zwangstörungen. Götingen: Hogrefe.
Tomori, M. (1981,82,83). Pedopsihiatrija. Ljubljana: Katedra za psihiatrijo MF v Ljubljani.
Tomori, M., Mrevlje, G. (1986). Specifičnosti tretmana agresivnosti u psihoterapiji adolescenata.
Psihoterapija (Zagreb), letn. 16, št. 2, str. 113-118.
Vistoropski, N. (2006). Seksualna agresija je najgrozljivejša. Intervju s prof. dr. Alfredom Pritzom. Ona, 28. marec 2006, leto 8, št. 13: 9-12.
Žorž, B (1997). Stiska je lahko izziv. Nova Gorica: Educa.
Yalom, I. (2002). The Gift of Therapy: An Open Letter to a New Generation of Therapists and
Their Patients. New York: Harper Collins.
169
170
Kairos 4/1-2/2010
Strokovni prispevki
171
PeterNEMETSCHEK*
»Ko bom velik-a!«
Vsakdanji trans in družinskoterapevtsko delo
z otroki, mladostniki in starši
»When I grow up!«
Everyday trance and Family Therapy
with Children, Adolescents and Parents
Povzetek
M
isel »ko bom velik-a«, ki v vsakdanjem življenju deluje motivirajoče, lahko tudi v
družinskoterapevtskem procesu uporabimo kot vir za krepitev moči. S primeri iz prakse Miltona
H. Ericksona in s pomočjo ti. modela reke življenja, ki sem ga sam razvil, na številnih primerih iz lastne
pedagoške in psihoterapevtske prakse pokažem, kako je za reševanje problemov pri otrocih in mladostnikih,
kot so npr. trmasto, uporniško, agresivno in impulzivno vedenje, čustvene motnje, nemir, popuščanje v šoli,
učne težave, kraje, odsotnost meja, hiperaktivnost, razvajenost idr., bolj od razmišljanja in analiziranja
učinkovita tista terapevtska strategija, ki temelji na humorju, neumnostih, norčijah, absurdu, klovnovstvu,
presenečenjih, paradoksih, ojačevanju in predpisovanju simptoma, očesnem stiku, (na)smehu, uporabi
metafor, zgodnjih virov, bodrilnih stavkov, vsakdanjega transa za prebujanje virov, utilizaciji nezavednih
potencialov, človeške narave in predstav o konstruktivni prihodnosti, poudarjanju malih uspehov, malih
korakov, na pohvalah, spodbujanju idr.
Ključne besede: sistemska psihoterapija otrok, mladostnikov in staršev, hiperaktivni otrok, hipnoterapija, model reke življenja, krepitev moči
Abstract
T
he thought »when I grow up« is a motivating factor in everyday life as well as in family therapy process
where we consider it truely empowering. Using examples from Milton H. Erickson's practice and with
the help of the so called Life Stream Model that was developed by myself this article shows many clinical
examples from my own pedagogic and psychotherapeutic practice. For example, when children and adolescents manifest stubborn, rebellious, aggressive or impulsive behavior, emotional disorders, restlesness,
learning difficulties, stealing, lack of boundaries, hyperactivity, states of being spoiled, etc. more effective
than thinking and analysing, is a therapeutic strategy that is based on humour, nonsense, absurdity, buffoonery, clowning, surprises, paradoxes, intensifying and prescribing the symptom, eye contact, smile, use
of metaphors, early resources, stimulating sentences, everyday trance for resource awakening, utilization
of unconscious potentials, human nature and visions of a constructive future, small successes, small steps,
praise, stimulation etc.
Key words systemic psychotherapy of children, adolescents and parents, hiperactive child, hypnotherapy,
life stream model, empowering
Peter Nemetschek, družinski terapevt, Entenbachstrasse 45, D 81541 München, Nemčija, Tel 0049896519020
www.familientherapie-peter-nemetschek.de, info@Familientherapie-Peter-Nemetschek.de
Članek je bil pod naslovom
»Wenn ich mal gros bin!« Alltagstrance und familientherapeutisches Arbeiten mit Kindern und Eltern objavljen v knjigi z naslovom
Neugirig aufs Groswerden, ki jo je leta 2000 izdala založba Carl-Auer-Systeme iz Heidelberga pod uredništvom Karl H. Holtza, Siegfrieda Mrochena, Petra
Nemetscheka in Bernharda Trenklea.
172
PeterNEMETSCHEK
Kaj je močnejše: voda ali kamen?
Preteklost, sedanjost ali prihodnost?
Katero je najmočnejše posthipnotsko navodilo?
Misel, ki na nas verjetno deluje od samih začetkov človeštva, stavek z največjo močjo, ki sem
ga doslej odkril pri svojem delu z otroki, je zgodnja prisega in vizija: »Ko bom VELIK-A!« Ta
pozitivna in konstruktivna prerokba je posajena globoko v našem nezavednem in nam omogoča,
da rastemo in odraščamo. Povsem jasno lahko vidim, kako ta sklep iz otroštva še danes v meni
razvija svojo moč. Tako močan, kot je bil vselej, pa čeprav jih imam že čez šestdeset, v vsej svoji
širini in globini: od veselo vznemirjenega in po izzivih koprnečega, do kljubovalnega »To boš
speljal, boste že videli!« Sila prastarega puti (»pusti«) in sama (»bom sama«) nas žene naprej. Ta
stara in vselej mladostna, prihodnosti polna prisega v nas deluje, deluje in deluje.
Ne le pri posameznikih, pač pa tudi kolektivno: »Jim bomo že pokazali!« Tako v otroških
in mladostniških igrah, kot pri konstruktivnem tekmovanju, od rahlega nasmeška do zagrizene
napetosti, v moški obliki (»Zmagali bomo!«) in v ženski, pri igranju očkov, mamic in otrok:
»Ko bom velik-a, bom do svojih otrok drugačen/-na, bolj ljubeč-a in včasih tudi strožji/-a.» V
otroštvu si ustvarimo svoje svetove in vse življenje nas potiska naprej hrepenenje po tem, da bi
jim dovolili, da oživijo, se udejanjijo.
V t. i. »otroški igri« se pretežno pretvarjamo »kot da«, kot da sem že velik-a. Preizkušamo
se za življenje, ki je pred nami. Otroci so med igro v nekem drugem času, v drugih deželah,
nekem drugem stanju ... v globokem vsakdanjem transu. V tem stanju se doživljajo, kot da so
že veliki, odrasli: kot mama, princeska, učiteljica ali kot odrasli moški, Indijanec, avtomehanik.
Mladostniki se vidijo kot svetovni popotniki, kralji na lastnem otoku ali pa v domišljiji živijo
s svojim pop zvezdnikom. Stavek »Ko bom velik-a« se v puberteti spremeni v »Velik-a sem
že!« Pogosto na žalost odraslih. Tako se v naši kulturi nagibamo k temu, da skušamo otroke
vedno znova zbuditi iz teh »sanj«. V vrtcu se je še dovoljeno obnašati »kot da«. V šoli pa je to
konstruktivno stanje vsakdanjega transa pri večini predmetov prepovedano. Tam slišimo: »Nehaj
sanjariti, težave lahko rešimo le z resnim razmišljanjem in trdim delom, a razumeš? In ne smej
se!« Einstein pa nam je zaupal, da je teorijo relativnosti razvil s pomočjo »nejasnih slik«, in ne s
premišljevanjem. Dodal je, da se je igranje violine vendarle izkazalo za koristno.
To napačno razumevanje nato iz pedagogike prenesemo na medosebne krize in jih poskušamo
»rešiti« z globokim razmišljanjem in napornim izmenjevanjem stališč. Težave pa tako samo
rastejo. Po dolgi noči razpravljanja se jutro nujno začne s »Sicer pa ...« in novim nizom logičnih
argumentov, ki jih sklene misel: »Najbolje, da greva narazen.« Tak način reševanja problemov z
»A ne vidiš, da si ...« ni uspešen.
Otroci, ljubimci in norci vejo, da nas do rešitve prej pripeljejo neumnosti in norčije. Zanašajo
se na ustvarjalne vzgibe iz nezavednega, ki obožuje presenetljive preobrate. Z modelom reke
življenja bom prikazal, kako lahko misel »Ko bom velik-a« v družinskoterapevtskem procesu
uporabimo kot vir za krepitev moči. Kot magnet, ki nas vleče v prihodnost, ko le-to zagledamo
pred očmi in s ponosom začutimo: »Uspelo nam bo!«
Krepimo moči
Milton Erickson je omenjene moči pogosto uporabljal. Spomnim se številnih njegovih
pripovedi o preživetju in o tem, kako se je naučil hoditi. Kako je družinski zdravnik zaradi
Ericksonove otroške paralize njegovi mami dejal: »Fant ne bo več videl sončnega vzhoda.«
Erickson si je nato, ogorčen, vso noč predstavljal, kako sončna obla kroži okrog Zemlje – vedoč,
»Ko bom velik-a!« Vsakdanji trans in družinskoterapevtsko delo z otroki, mladostniki in starši
173
da bi sončne žarke, ki bi zjutraj posijali skozi okno, videl v ogledalu omare ... Ali kako je ob
pogledu na sestrico pomislil: »Če lahko ta navidez nemočen otrok v enem letu shodi, bo uspelo
tudi meni.« (prim. Rosen, 1982)
Pozneje je v terapiji z otroki in odraslimi pogosto gradil na teh močeh. Z dekletom, ki je
bila zelo negotova vase, je tekmoval v vožnji s kolesi. Ker ga je vselej premagala, je zahtevala,
naj ne goljufa in naj na pedalih drži obe nogi. Kljub temu je z veliko prednostjo zmagala, saj je
Erickson s hromo nogo zaviral. Potem je tu še zgodba o streljanju z lokom. Ali pa tista o Johnu,
ki so mu šle po glavi le norčije in potegavščine, dokler mu ni Mary na njegovo povabilo na
zmenek odvrnila: »Lahko, John, če se boš obnašal kot mož.« Odtlej ga niso nikdar več videli v
kakem pretepu ali pri kaki drugi neumnosti v vasi. Erickson: »To je psihoterapija!«
Če znamo vsako moč, vključno z zavirajočimi, dojeti kot odliko in jo igrivo uporabiti,
namesto da jo označimo za slabost, smo pravi umetniki. Opisal bom pedagoški pristop, ki ga
naravnost obožujem. S skupino otrok s posebnimi potrebami se sprehajamo po bližnjem gozdu.
Dvajset do dvanajstih je, če se odpravimo zdaj, bomo prišli točno na kosilo v dnevni center. Toda
še preden se dobro premaknemo, že leži prvi na tleh.
Kaj me spreleti? »Noče iti« in »Rad bi še ostal.« Če se odločim za prvi stavek, se bom
verjetno razjezil, kar bo zmanjšalo možnosti, da se podvizamo. Če pa izberem drugi stavek, sem
vesel, da mu lahko pomagam. In že se vržem na petletnega Helmuta ter ga pritisnem k vlažnim
tlom: »Midva bova ostala v gozdu. Tako globoko se bova zakopala v mah, da bova ponoči, v
soju meseca, lahko opazovala živali. Zajec bo odskakljal čez naju in lisica ... Tako ali tako nisva
lačna, niti malo.« Pogosto prej kot v minuti pod mano tiho zagode in slišim komaj slišen smeh.
»Kdo bo prej pri drugih?!« In že drviva.
Podoben prizor se lahko odvije v trgovini, tik preden otrok izbruhne v bes: »Hej, samo malo.
Počakaj, da pridemo v dnevni center za otroke in boš tam uprizoril zares gromozanski, mega
izbruh besa. Zmenjeno!« Besedo je treba potem tudi držati: »Zdaj pa te hočem slišati! Kaj, a to
je vse? Glasneje, človek. Uaa! Največji sem!«
Če se izrazimo tehnično hladno, staro pravilo zveni takole: Na Ne je treba odgovoriti z nenizom. Pravilo skoraj vedno stoji v negativni obliki. Prav lahko pa bi tudi rekli: »Ne-ju je treba
pritrditi!« Naš pogled na svet se bo moral še nekoliko spremeniti, preden bomo lahko ljudem
učinkoviteje sistemsko svetovali in pomagali. Klasičen primer tega starega spoznanja: celo
Virginia Satir, ki je vedno poudarjala svetle plati, je eno svojih komunikacijskih drž poimenovala
negativno s »tožnik/-ca«. In gorje, takoj ko npr. v terapevtskem pogovoru rečeš materi ali očetu,
da je tožnica oz. tožnik, bo z obtožujočim prstom pokazal/a nate! Če pa uporabimo konstruktivno
oznako »svetovalec/-ka«, takšni starši z naše strani čutijo veliko več sočutja. V svoji sliki sveta
se vendar bojijo, da njihovi dragoceni nasveti »Morala bi« in »Ne smeš« ne bodo upoštevani.
V vzgoji pride pogosto do nesporazumov, ko etično zahtevo »Ne, tega ne smeš!« vse bolj
poudarjamo in s tem krepimo.
Spomnimo se spet ene od Ericksonovih poučnih zgodb: mati je svojega sina, ki je rjovel
in brcal, dobesedno privlekla do vrat ordinacije. Erickson jo je osorno nagnal ven. Za bežen
trenutek so fantu od presenečenja, kako zdravnik ravna z njegovo mamo, skočile oči iz jamic.
Povedano drugače, za hip je padel v vsakdanji trans. Ko je prišel k sebi, je zarenčal: »Ne bom
ostal tu in uničil ti bom ordinacijo!« ter pri tem močno zatopotal. Erickson je odvrnil: »Stavim,
da ne moreš stokrat tako močno zatopotati,« in začel takoj šteti: »Ena, dve, tri ...« Ko se je bližal
številki štirideset in so fantovi koraki postajali šibkejši, mu je rekel: »Zaostajaš, bil si že na vrsti.
Lahko bi štel naprej, ampak se bom usedel. Zdaj si bil spet na vrsti, lahko pa se tudi ti usedeš.«
Nato sta se pogovarjala o nečem drugem. Pred slovesom: »Mami ne bova povedala, kako ti je
uspelo.«
Podobno je z vsakim impulzivnim vedenjem: majhnemu otroku, ki grize, pokažem lastne
zobe, češ: »Po mojem znam prav tako dobro gristi kot ti, mogoče celo močneje! Poglejva.«
174
PeterNEMETSCHEK
Primem ga za roko in pustim čeden odtis svojih zob v njegovi podlahti.
Otrok, ki druge davi, je silno presenečen, ko mu zaupam, da bi me zelo zanimalo, kako to
počne. Ponudim mu svoj vrat, da mi pokaže, kako ga stisne. To te otroke neverjetno vrže iz
ravnotežja. Erickson je preprosto rekel: »Vrzite jih iz tira, iztirite jih!« Večina mladih ponujeno
nalogo spontano odkloni. Vendar pri njej vztrajam in proces še okrepim, tako da jim opišem,
kako se človek ob tem počuti. »Čutim rahel pritisk tvojih palcev, pritisk postaja močnejši. Zdaj
pritiskaš na žilo, malo se mi temni pred očmi, zna se zgoditi, da bom padel v nezavest in se
zgrudil nate.» Otrok takoj popusti, jaz pa se zasmejem: »Saj nisem rekel, da nehaj.« Ta poseg
deluje za večno. Primeren pa je le za družinske terapevte, ki jih ne bo zgrabila panika in ki lahko
»igro« preživijo. Sam sem se v otroštvu dovolj pretepal in imel priložnost nabirati izkušnje tudi
z agresivnimi vzgibi.
Specialni pedagogi so navdušeni, kadar se otrok korak za korakom uči obvladovati svoj
bes. Ne tepe več drugih po obrazu, ampak jih »samo še« brca v piščal, in nato namesto tega
»samo še« meče naokrog predmete in loputa z vrati. Nič več ne grize, ampak »samo še« pljuva
in nato »samo še« vpije: »Svinja!«, morda pa mu ob tem iz ust zleti še nekoliko odvečne sline.
Toda čakajte! Starši, ki so svoje otroke pripeljali v svetovalni center zaradi njihovih izbruhov
besa, tepeža in brcanja, jih zdaj pihajoč od jeze jemljejo iz skupine, ker se je njihov otrok v njej
vendar naučil zmerjati. Tu je treba takoj ukrepati. Zelo prav nam pride slikanica “Ti si začel –
ne, ti”. »Otroci, vaditi moramo zmerjanje, in sicer redno vsak dan. Dovoljene so samo zabavne
zmerljivke, kot na primer “ti krivonoga Miki miška, ti zeleni makaron, ti mlahavi kosmič” ...«
Otroci so sami polni domislic in se bliskovito hitro na zabaven način učijo traparij.
Toliko v zagovor prismojeni pedagogiki, ki pa ponuja plodno polje za nezavedno učenje.
Vsi vidimo, kako otroci in mladostniki postajajo vse bolj nori, odrasli, učitelji in starši pa vse
razumnejši. Stopnjevanje gre tako daleč, da se, če na vse pogledamo z razdalje, že ne moremo
več odločiti, kdo bolj nori, prismojenci ali razumneži. Staršem pubertetnika, ki pušča svoje stvari
po tleh, je šolo odpisal in se začel ponoči potikati naokrog, je veliko bolj smiselno svetovati,
naj (namesto da si razumno belijo glave s skrbmi) v mladostnikovo sobo nanosijo toliko krame,
kot jim le lahko pade na pamet. Posteljo naj postavijo navpično ob steno, ob njo prislonijo
zvito preprogo in povabijo prijatelje na »žur«. Če mladostnik medtem pride domov, naj mu
»skulirano« pojasnijo, da ni nihče pričakoval, da bo danes svojo sobo potreboval, zato so si jo
sposodili za dobro zabavo. Le redkokdaj je treba staršem svetovati še, naj dodajo, da so zdaj res
že preveč utrujeni, da bi sobo še pospravljali. Bodo že zjutraj ob sedmih vse počistili, izpraznili
polne pepelnike ipd. Erickson je svoje otroke zbudil ob treh ponoči, če so pustili svoje igrače
ležati vsepovsod na vrtu.
Otroka, ki hodi v vrtec ali šolo, in rad kaj sune oz. »ukrade«, kot pravijo odrasli, je že veliko
avtoritet (starši, babica, učiteljica, župnik) svarilo: »Tega ne smeš!« Tako postaja to, da si kaj
prisvojiš, vse zabavneje, sline se ti kar cedijo. Skrivna pustolovščina, ki po žilah požene pravo
poplavo hormonov! Roka res srbi.
Veliko zabavneje – in tudi učinkoviteje – je otroku zaupati: »Ker si se odločil, da boš ubral
tako poklicno pot, bodo starši s tabo vsak dan vadili, da boš postal res mojstrski tat! Očka in
mamica bosta v eno od sob vsak dan skrila pet kovancev po en evro, ki jih boš skušal suniti in jih
boš moral iskati vsaj četrt ure. Kovance, ki jih boš izmaknil, boš spravil v svojo skledo, tiste, ki
jih ne boš našel, pa bodo starši spravili v svojo. Tako bomo lahko dobro sledili, kako napreduješ
k svojemu poklicnemu cilju. Lahko se odločiš, kaj boste s »tvojim« denarjem naredili. Lahko, na
primer, povabiš mamo in očka v bazen z velikimi tobogani (poplava hormonov). Očka in mami
pa lahko, na primer, gresta za svoj denar v živalski vrt in tam opazujeta, kako mojstrsko poskušajo
opice druga drugi izmakniti hrano. Kakšen dan pa lahko počnete tudi kaj drugega, najbolje, da
se pustite presenetiti.» Izbruh hormonov, ki ga sproži skrivnostnost, naj torej izkorišča še naprej!
Tako presenetljivo preprosto – za obe strani – se je izviti iz nadležnega zapleta moraliziranja in
»Ko bom velik-a!« Vsakdanji trans in družinskoterapevtsko delo z otroki, mladostniki in starši
175
neuspehov. Ko moči in norčavost družine spet spravimo v življenja polno smer, se v njej porodi
velik zagon za rast.
Terapevtska srečanja morajo biti napeta! Zveni dokaj preprosto, vendar moramo biti precej
spretni, da starše pripravimo do tega, da tako ravnajo tudi doma. Da svojo nemočno, trpečo in
tožečo držo spremenijo v dejavno, ki jim bo omogočala, da spet primejo vajeti v svoje roke. Vse
to nazorno prikažem v opisu primera, ki sledi v nadaljevanju pod naslovom «Od odsotnosti meja
do hiper«.
Kljub vsemu pa morda ostaja dvom: »Naj bi to delovalo tudi pri “težkih” primerih?«
V zadnjem bloku, kjer stanujejo brezupni primeri
Kaj je prej, izvir ali dež?
Kaj deluje močneje, moči družine ali pedagoški posegi?
Kaj pri težkih primerih daje vero, zaupanje in upanje, da bi družinski člani imeli vse, kar bi
za rešitev potrebovali?
Odgovor lahko najdem v enem svojih »zgodnjih« primerov, ki razkriva, kako se rešilne moči,
ki dremajo v notranjih svetovih družinskih članov, razvijajo in kako jih lahko konstruktivno
uporabimo.
V času, ko sem še delal v dnevnem svetovalnem centru za otroke, je bila v moji skupini
tudi majhna plavolasa buča, šestletnik, recimo mu “Hansi”. Bistro bitje, neizmerno radovedno,
neusahljiv vrelec energije. Bežen obiskovalec bi se najbrž vprašal, kako je ta prijazen fant, ki z
vsakim takoj vzpostavi stik, sploh pristal tu. Že, zmožen je hudih izbruhov jeze, ki jih spremlja
globoka bolečina. Vendar izginejo takoj, ko ga s tolažečim glasom vzamem v naročje.
Ozadje: Hansi živi z malce starejšim bratom (ki je bil že v zavodu) in z mlado mamo v
zadnjem stopnišču zadnjega bloka “začasnega zatočišča”. Skupno stranišče na hodniku, brez
prhe, brez kadi. Slabo znamenje, tja namreč namestijo brezupne primere. Mati ne pride na
večerni roditeljski sestanek. Ponoči ima pomembnejše opravke, nakupuje. Podnevi pa je preveč
utrujena, da bi se oglasila. Kar nekaj mojih podvigov, da bi se srečala, se izjalovi. Na stopnišču,
nadstropje za nadstropjem podrtih vrat in za njimi zoglenelih žimnic, črepinj steklenic in razbitih
oken. Ko jo končno najdem, me Hansijeva mama nezaupljivo premeri. Ne, ne bom vstopil, rad
bi ji samo na hitro poročal o Hansijevem napredku, o tem, kako dobro mu gre in kako sijajnega,
prijaznega fantiča ima. Za njenim skoraj sovražnim obrambnim izrazom se nekaj zasveti. Bi se
lahko občasno oglasil, da bi ji poročal o Hansijevem napredku? Prepričan sem, da bo zmogel
opraviti normalno osnovno šolo. Nazadnje sem jo želel tudi povabiti na prihodnji roditeljski
sestanek, čeprav ni služenje denarja za svoji čudoviti bučki prav nič manj pomembno!
Zgodi se nemogoče: čez nekaj mesecev me Hansijeva mama povabi domov. V novo stanovanje,
daleč od barak. Tej »cipi« je sami z lastnimi močmi uspelo, kar se nobenemu socialnemu delavcu
ni zdelo mogoče: izvlekla se je iz zadnjega bloka. S ponosom mi je pokazala otroško sobo in me
predstavila svojemu novemu prijatelju, zaščitniku ...
Zdaj sem takorekoč njen dolžnik. Čez pol leta se prične šola. Hansi pa skače iz ene igre
v drugo, iz minute v minuto, zdaj se pridruži tej skupini otrok, nato pa spet zdrvi k naslednji.
Nesporazumi se kopičijo, ne najde časa, da bi se ustavil pri meni. Le včasih si privošči počitek,
sedi sam in pogreznjen vase ob oknu ter s hrepenenjem opazuje potepuške pse. Hansi se vsekakor
zna potopiti v trans in fant je zelo radoveden, silno radoveden.
Poleg tega je družina ambiciozna, želi si napredovati z lastnim trudom, kar jo navdaja s
ponosom.
176
PeterNEMETSCHEK
»Naslednji teden gremo v lovski muzej. To boste strmeli, Hansi še posebno!« sem tisti teden
prav vsak dan glasno naznanjal. (Spomnite se Ericksonovega primera o depresivnem Bertu, ki je
spal stoje.) Sodelavki sem rekel, da se bom približno tričetrt ure ukvarjal predvsem s Hansijem.
Vendar sem domneval, da naju bo del skupine z veseljem in zanimanjem spremljal.
Hansi je povsem prevzet: vsepovsod zanimive vitrine z nagačenimi lisicami, srnami, merjasci,
divjimi petelini, jeleni, zajci ... V treh minutah obrede ves muzej. Dohitim ga. Vznemirjen je in
odlične volje. Objamem ga, to mu je všeč, in se čudim, koliko hitreje od drugih otrok si zmore
vse ogledati, enkratno! Drugi otroci in tudi jaz sam bi potreboval tri minute, včasih celo pet, za
eno samo vitrino. On pa: en sam pogled, švrk, je že pri drugi, pogled, švrk, pri naslednji.
Vprašam ga, ali bi si hotel vitrine še enkrat tako hitro ogledati z mano. Ves sijoč in navdušen
privoli! Stopiva do prve vitrine, z eno roko ga primem za ramo, z drugo pa mu zaprem oči. »Zdaj
bodo vsi otroci lahko videli, kako bliskovito si lahko vse ogledaš, z enim samim pogledom!« Za
sekundo umaknem dlan izpred njegovih oči, tik-tak, in jo položim nazaj. Zdaj ne vidi nič več,
kajti pod dlanjo čutim, da drži oči zaprte. Medtem pa njemu in otrokom, ki se nama pridružijo
(stvar je očitno zanimiva) zelo izčrpno razlagam, kako Hansi v tej sekundi vidi prav vse kot
fotoaparat: »Lisico, očitno je mamica, ki se ravno ogleduje za hrano. Ne, ptičke z rdečo liso
na vratu ji ne bo uspelo zgrabiti, ker sedi previsoko in je že rahlo razprla krila, pripravljena na
vzlet. Poleg tega bi bila premajhen zalogaj. Saj lisica vendar išče hrano za mladiče, ne? Mladiče?
Ja, tako je, tam zadaj, dobro zakrinkani, kukajo iz luknje, eden pa je tako predrzen, da se je že
ves prikazal, se splazil naprej in je sklonjen, pripravljen na skok, medtem ko oči ne umakne z
majhne kobilice. Le kdo bo skočil hitreje, mladi lisjak ali kobilica? Poleg tega je mogoče taščica
prav tako mamica in se ji tudi cedijo sline za kobilico. Ne, saj ima že nekaj v kljunu, črva, ali
kaj je to? Nekje mora vendar imeti tudi gnezdo, toda kje? Točno!! Tam zgoraj med vejami,
enkratno zakrinkano. In če dobro pogledaš, lahko vidiš celo kljunčke lačnih otročičkov!!« Hansi
je nemiren, čutim, kako se njegove trepalnice premaknejo. »Nič kukanja! To ne velja, saj si
vendar že vse ujel z enim pogledom. Na koncu bomo naredili še eno tik-tak fotografijo: oči
odpreš, zapreš! Stavim, da je taščica kobilico že opazila, ampak si ne upa bližje zaradi lisic.
Presneto zvito, takole mirno sedeti in čakati. Uuu, tam zadaj, ali ni še nekaj sklonjeno v travi?
Je to zajec? ...«
In tako smo šli dalje, vitrino za vitrino. En pogled, klik, oči se zaprejo, nato pa dolga dolga
zgodba. Pri zadnji razstavi živali sem Hansiju dovolil izstopiti iz napete igre »vidiš, pa vendar ne
vidiš«. Šel je nazaj in z zadovoljstvom dolgo, dolgo strmel v prvo vitrino. Ko so njegove noge
postajale že nemirne, je postal še malo, da bi se prepričal, da si je res ogledal prav vse. Odkril
je celo še drobno malenkost, ki smo jo spregledali, in nam jo ves ponosen pokazal. Počasi, v
globokem transu, je stopil k naslednjemu prizoru.
Stranski učinek, ki ga nisem pričakoval: sedem drugih otrok je hotelo, da bi jih prav tako
vodil skozi muzej. Izobilje dela, ki se ga nisem nadejal, medtem ko se otroci kar sami ponujajo,
da bi se učili zbranosti.
Ko se vrnemo v dnevni center, se Hansi pridruži skupini otrok, ki ga radi sprejmejo, saj je
navsezadnje junak dneva! Iz odej, stolov in blazin zgradijo brlog ter se igrajo lisičjo družino
»očka, mamica, otrok« in odplovejo nekam daleč, daleč stran.
Vsak otrok je radoveden, to imamo primati v naravi, takšna je človeška narava. Gre za eno
naših temeljnih potreb, za nujo ali »need«, kot ji je rekel Erickson. V dnevih, ki so sledili, se je
Hansi sam potrudil, da je tešil svojo radovednost. Občasno je potreboval še pomoč: »Hansi, a
veš, da imaš tu spredaj gumb, tak, ki ga lahko vrtiš? Sredi prsi, malo nad prepono. In če ga, s
tvoje strani, zavrtiš v levo, naviješ svoj motor s 100 KM do konca: vum, vum, vum, to! Pokaži,
kako močno in hitro gre!« In Hansi zdrvi na vso moč. »Pridi, glej, zdaj ga obrneva v drugo smer.
Če ga zavrtiš v desno, se motor upočasni. Tako, ja, odlično, vse počasneje in počasneje, dokler
se čisto ne ustavi ...« Ležal je v mojem naročju in užival v počitku. Pozneje je zadostovalo, da
»Ko bom velik-a!« Vsakdanji trans in družinskoterapevtsko delo z otroki, mladostniki in starši
177
sem mu, na primer pri nogometu, ko iz gole vneme ni zadel žoge, zaklical: »Hansi, za hip zavrti
gumb do polne hitrosti, potem pa spet nazaj!« Nato se je sam naučil oceniti, ali se lahko takoj
preusmeri ali ne.
Delo s Hansijem mi je bilo v veselje. Levji delež je opravila mama. Prišlo je do preobrata v
razpoloženju, otroka ji nista bila več v breme, ampak je bila spet ponosna na oba.
V sistemski terapiji je paradoksne strategije ojačevanja simptoma po Ericksonovski tradiciji
smiselno uporabiti, kadar pri klientih zaznamo močno težnjo in hrepenenje v pravo smer, ki pa
ga ovira nasprotna težnja, ki pravi: »Ne, ne gre.«
Spomnimo se tudi Ericksonovega navodila: »Naj simptom postane neprijeten.«
Poglejmo si še Thomasa iz skupine otrok s posebnimi potrebami. Za predšolskega dečka je
visoke rasti, kaže presunljivo občutljivost, vede se kar preveč odraslo za svoja leta in je izredno
ustvarjalen. Za obrambnim ščitom se skriva velik bojazljivec, globoko negotov v odnosu do
drugih otrok. Poistovetil se je s svojo zaščitno podobo in postal volk. Kot tak ima navado
napadati druge otroke, jih zastrahovati in jim trgati igrače iz rok. Poskus, da bi ga vpeljal v
kakšno drugačno igro, deluje le, dokler lahko tudi v njej ostaja volk. Izjemno dosleden je. Ko
v peskovniku gradijo ceste, vztraja pri: »Volk tega ne počne, ampak lahko le ustvarja luknje
in ceste tepta.« Če ga skušam takega ljubeče sprejeti, v upanju, da bo potem sam odnehal, se
znajdem v slepi ulici. Kajti šola se grozeče približuje in volk tega pač ne more ...
Položaj postaja vse bolj grotesken. Thomasova posebnost je, da si luknjaste in barvaste lesene
kocke natika na prste in trdi, da so to njegovi kremplji, kar ga ovira pri prav vsaki igri razen tisti,
v kateri je volk. Čas kosila, volk pa pride s kremplji. »Zdaj je pa dovolj, daj te klade s prstov.«
»Ne, to so kremplji, zrasli so mi!!« Kocke mu snamem s prstov, on pa rjove, kot bi ga odiral:
»A ne vidiš, kako mi teče kri!«, in prepričano strmi v svojo roko in mizo: »Vsepovsod je kri!«
Popustim, vendar se me ne dotakne. Naj ga pitam? Ne! Kosilo pojé hlipajoč in užaljen. Potem
spet postane volk. Kljub vsemu so trenutki, ko se vede kot človek, pri jedi ali nakupovanju v
supermarketu. Kako naj tega fanta »odrešimo«, v pravem pomenu besede? Spomnim se deklice,
ki je naravnost prisiljeno igrala mucko, dokler nisem – v veri, da bom tako lažje vstopil v »njen
svet« – prinesel s sabo mačko. Vsi otroci so jo hoteli božati, ona pa se je je panično bala.
Poiskal sem knjige o volkovih in si z otroki ogledoval, kako lovijo v krdelu, kako obkolijo
nemočno srno, jo raztrgajo, kako jo požrejo, kje domujejo, kako se pretolčejo skozi zimo ...
Thomas v hudem precepu opazuje raje od daleč.
»Čez dva tedna gremo v živalski vrt. – Hura! – Drugi teden gremo v živalski vrt in tokrat
si bomo posebej pozorno ogledali volkove!« Thomas me gleda s široko razprtimi očmi.
»Pojutrišnjem ... jutri gremo v živalski vrt!« Thomas zatrjuje, da ga bolj zanimajo druge živali,
na primer zajci, ki jih volkovi požrejo. Ja!
V živalskem vrtu prosjači, da ne bi šel k volkovom. Odvrnem mu: »Volkovi te zelo zanimajo.
Že dolgo trdiš, da si volk in ne človek.« Sprva stopa sam, čeprav obotavljaje, nazadnje pa ga
moram vleči. Ko nama v nosnice bušne močan smrad po mrhovini, se ustavi: on je človek in
noče videti teh trapastih volkov. Ko ga hočem na vsak način posaditi čez ograjo k volkovom, ga
zgrabi panika.
»Lepo, da si človek, Thomas. Ljudje si v živalskem vrtu ogledujemo tudi volkove. Preden
bova šla k slonom, si bova pogledala volkove. Tako kot ti oddajaš vonj, ga tudi oni, toda
drugačnega. Obljubim ti, da te bom trdno držal in te varoval. Nič ti ne morejo, ker sva oba, ti in
jaz, na človeški strani ograje.« Tako sva si ogledala volkove. In se pridružila drugim otrokom
pri slonih. Od takrat dalje se je Thomas do otrok vedel kot človek. Ne morem reči, da je šlo
za posebno elegantno otroško terapijo, toda zgodil se je preobrat. Starši so k meni prihajali na
družinsko terapijo. Mama je delala v strežbi v nekem gostišču, oče, brezposeln in silno občutljiv,
pa si ni zaupal, da zna vzgajati sina. Ko sem jih nekoč obiskal na domu in Thomas že dolgo ni
bil več volk, je oče rekel svojemu jazbečarju: »Kajne, Waldi, da so psi pač veliko boljši ljudje?«
PeterNEMETSCHEK
178
V naslednji fazi je Thomasova priljubljena vsebina za kratek čas postal Kristus. S prozornim
lepilnim trakom je lepil podolgovate lesene klade v križe in jih pritrjeval na svoje risbe. Vendar
je bil na njegovem obrazu vse pogosteje nasmeh in strašno rad se je spakoval.
Družini smo ponudili, da poiščemo prostor za Thomasa v stanovanjski skupnosti. »Ne,« je
odvrnil oče, »prisegel sem, da moj otrok ne bo nikoli šel v dom.« »Stanovanjska skupnost z
živalmi je nekaj drugega, imajo nadomestno mamo in očeta pa konje. Lahko bi si kakšno samo
ogledali, da bi se znebili dvomov.
Zdi se mi krasno, če tega ne potrebujete in boste v času Thomasovega šolanja zmogli
sami!« Naštejem jim, kaj vse zmorejo: ne živijo od socialne pomoči, ampak mama služi kruh, s
Thomasom ravnajo zelo ljubeče in lepo in, in, in ... Čez čas je oče mnenja, da ogled pač ne more
škoditi.
Kolegom v domu napovem obisk in prosim za ogled skupine, kjer sta v vlogi staršev moški in
ženska. Družina je navdušena, Thomas predvsem nad konji in drugimi živalmi. Povlečem ga na
stran: »Ostaneš lahko samo, če obljubiš, da boš ostal človek, in da ne boš ob naslednjem obisku
poni, da bom moral s sabo nositi zalogo sena.« Častno besedo mi da, da bo (p)ostal človek, in
vpraša, ali lahko kar takoj ostane tam. Ne, o tem lahko odločajo samo njegovi starši.
Med vožnjo domov se vzdušje sprosti. Če bi bili vedeli, da obstaja tak kraj, bi Thomasu že
davno dovolili tako odraščati. Oče pravi, da je sam kot otrok sanjal o tem.
Ob začetku šolskega leta se je Thomas preselil v stanovanjsko skupnost v Allgäu. Kmalu
zatem je oče dobil službo.
Razvoj modela reke življenja
Kaj je prej, kokoš ali jajce?
Kaj pride prej, teorija ali praksa?
V iskanju teorij o otroški problematiki se zgodi, da otroški svet pogosto spregledamo.
Namesto da se usmerjamo k temu, kaj naj bi bilo, je koristneje, če odkrijemo in uporabljamo
razvojne tokove, zasnove, ki spodbujajo rast, ter nezavedno delujoče življenjske načrte, ki
se skrivajo v otroku. Tako cenimo in negujemo temeljne potrebe ter moči, ki se porajajo iz
hrepenenja po življenju.
V razvoju otroka se zrcali tok evolucijskega razvoja. Ta še zdaleč ne poteka premočrtno, pač
pa v koristnih zavojih, ljubi poskoke in neumnosti, nič manj kot logika ga privlači absurdno,
vesoljna šala, če uporabimo izraz Virginie Satir.
Erickson je znal uporabljati »veliko skladišče« nezavednega. Ker je odrasel na kmetih, je imel
v mislih bolj skedenj, poln poljskih pridelkov, kot pa skladišče podatkov, kakršno je na primer trdi
disk računalnika. Izbral je uporabno neteoretično prispodobo in govoril o velikanskem svežnju
izoblikovanih živih izkušenj. Notranji svet vsakogar je urejen dinamično in svojevrstno, tako kot
vsaka reka teče po svoji strugi, pa vendar delujejo sile nezavednega podobno. Da bi te procese
spravil v tek, je Erickson pripovedoval zgodbe o človeških močeh. Domneval je, da mi je kot
Nemcu blizu Freudova primerjava nezavednega s konjem: »jaz« kot jezdec, »nadjaz« kot učitelj
jahanja ter analitik, neskončno kroženje po začrtani krožnici na povodcu, učitelj daje navodila,
»jaz« se uči razhajati, odšepa domov, konj teka sem in tja, potem pa ga učitelj spet prime za
povodec in jaz med ponovnim kroženjem vse »predela« ... Erickson mi je zatorej povedal svojo
legendarno zgodbo o konju, ki pa, pozor, v nasprotju s Freudovo temelji na dejanski izkušnji:
»Peter, psihoterapija je: Ko sem bil še mlad, je na našo kmetijo priromal konj. Nihče ni vedel,
čigav je. Zavihtel sem se nanj, ga s petami rahlo sunil v boke in takoj se je zganil. Mahnil jo je
»Ko bom velik-a!« Vsakdanji trans in družinskoterapevtsko delo z otroki, mladostniki in starši
179
po neki poti. Ko je hotel iti desno v deteljo, sem ga malce potegnil v levo, in ko je želel levo v
pšenico, sem ga potegnil malo v desno. Prispela sva do razpotja, dvignil je ušesa in nagnil glavo
v desno, zato sem tudi sam potegnil vajeti v desno smer. (Opozarjam, da ima beseda »right« v
angleščini dvojni pomen: desno in pravilno.) Konj je pospešil korak in prikazala se je streha neke
hiše. Ljudje s kmetije so me vprašali: “Kako si vedel, da je konj naš?” Saj nisem vedel, konj je
poznal pravo pot!«
Ne ponuja nam torej prispodobe duševnega dresiranja ali parnega stroja z ventili in tipkami
za upravljanje, v katerem bi bil id nad jazom, pač pa pripoved o tem, kako konj in jezdec v
medosebnem odnosu hitro odkrijeta pravo pot. Ne gre za iskanje, ampak za to, da najdemo. Tako
je Erickson sile, ki usmerjajo vedenje, spet obrnil z glavo navzgor. Globoke plasti premikajo in
krmarijo naše vedenje, nezavedno pa moramo zgolj skrbno ter nežno sodelujoče spremljati.
Erickson je uporabljal metaforo poti kot prispodobo za črto, po kateri teče življenjski proces.
Ob neki drugi priložnosti je pri delu s transom dejal: »Življenje je kot avtocesta, po kateri se
pelješ mimo prizorov svojega življenja, tega, pa spet drugega, in ponekod je cesta polna nevarnih
ovinkov ...« S tehniko kristalne krogle je to procesno črto postavil v prihodnost: »Predstavljaj
si, da gledaš v stekleno kroglo in se vidiš, kako v prihodnosti že počneš tisto, kar je zdaj še pred
teboj. In vidiš se še dlje, kjer je to novo vedênje postalo že samoumevno, povsem samodejno ...«
V transu, v katerem je obujal tvoje vire, te je spomnil na to, kako si si že kot otrok nabral
temeljne izkušnje in odkril, kako obdržati ravnotežje in stopati skozi življenje po dveh nogah. To
pragmatično teorijo lahko zlahka dojame vsak otrok, saj dejansko deluje v resničnem življenju.
Več o tem v poglavju »Trans za prebujanje virov«.
Poleg omenjene pa obstaja še druga dragocena in koristna plast nezavednega. Ne izvira iz
koristnih izkušenj, ki jih je posameznik sam doživel, pač pa iz evolucijskih izkušenj, iz »back of
our mind«, iz naših »malih možganov«. Erickson je temu rekel »človeška narava«. Zanjo velja:
»Ne moreš, da ne bi ...«
Spomnimo se, kako je svojemu sinu Robertu, ko je bil ta še majhen, pomagal, da je pozabil
na bolečino in šok, ker si je fant preklal ustnico. Izkoristil je njegovo tekmovalnost do starejše
sestre in mu ustnico brez narkoze zašil, medtem ko je Robert štel šive in ponosno razglašal:
»Imel bom več šivov kot sestra!« Tako je Erickson v mnogih primerih izkoriščal človeško naravo
in se klientom pomagal spomniti, da tudi v njih ždi neuničljiva človeška narava (za primere glej:
Rosen, 1982).
Na tem mestu navajam odlomek iz opisa primera o Herbertu, očarljive pripovedi o procesu
spreminjanja v terapiji (Rosen, 1982). Iz nje razberemo, kako je Erickson izzival zavest in
nezavedno ter kako se je korak za korakom spet uveljavila zdrava človeška narava.
Herbert je bil močno depresiven moški, ki je spal stoje in bil sestradan do kosti, pa vendar
je trdil, da ne more jesti, da nima želodca, da ne more nič piti, ničesar pogoltniti, da nima teka.
Erickson pripoveduje:
»Le kako mi ga je uspelo pripraviti do tega, da je po grlu spravil netekočo hrano? Vedel, sem,
da je bil nekoč majhen otrok. Vedel sem, da smo bili nekoč vsi majhni otroci in da imamo vsi v
sebi človeško naravo. Preprosto sem izkoristil človeško naravo. Vsi vendar vemo nekaj o njej:
Kako bi Herberta pripravil do tega, da bi pogoltnil netekočo hrano? ...
Posadil sem ga za mizo, pred njim krožnik, poln hrane. Nasproti mu je sedel pacient, ki je bil
zelo zmeden, ob drugem robu mize pa tretji pacient, ki mu je šlo zelo slabo. Nobeden od njiju
ni nikoli jedel s svojega krožnika. Vedno sta jedla s krožnikov drugih. Herbert pa je vedel, da je
krožnik, ki je pred njim, njegov. Toda edini možni način, kako bi svojo jed obdržal, je bil, da jo
spravi vase! Tema prekletima norcema že ne bo pustil, da bi pojedla njegovo hrano. Takšna je
človeška narava.
Potem ko je spravil vase prvo gosto jed, sem ga vprašal, kako mu je teknila. Rekel je: “Ni mi
dišala, vendar sem jo moral pojesti. Bila je moja.”
180
PeterNEMETSCHEK
Dejal sem mu: “Herbert, spoznal boš, da imaš tek in da poznaš občutek lakote. Zdaj je na
Rhode Islandu zima, januarja smo. Mrzlo je. Dal ti bom primerna oblačila in te brez kosila poslal
na kmetijo, ki sodi k bolnišnici. Tam stoji hrast, premera meter in pol. Rad bi, da ga podreš in
nasekaš za drva. Dobro se boš zlakotnil.”
Odvrnil je: “Temu delu se bom raje odrekel.”
“Četudi ne boš delal,” sem rekel, “v vsakem primeru boš ves dan zunaj brez kosila. Zvečer,
ko se boš vračal, boš ugotovil, da si lačen.”
Herbert mi je rekel: “Ste pa res sanjač.”
Potem ko sem ga poslal na kmetijo, sem šel h kuharici in ji dejal: “Ga. Walsh, 160 kil imate.
Radi jeste. Rad bi, ga. Walsh, da izpustite zajtrk in kosilo. Želim, da ste lačni. Za večerjo pa si
skuhajte še enkrat toliko, kolikor lahko pojeste, in sicer svoje najljubše jedi. Lahko se že veselite,
da boste pospravili vse, kar vam najbolj tekne. In nikar ne skoparite. Pripravite še enkrat toliko,
kolikor lahko v najboljšem primeru pojeste.” ...
Herbert je jedel, ker je bil lačen. Kadar smo bili z družino pri kosilu ali večerji, sta moji hčeri
vselej nesli psom na dvorišče kosti. In vedno pripomnili: “Ko vidiš, kako glodajo kosti, se ti
začnejo kar sline cediti in prime te, da bi jih glodal še sam.”
Ubogi Herbert! Ko je videl go. Walsh, so se mu začele cediti sline.«
Vse bolj se nagibam k temu, da pri delu z otroki in v družinski terapiji kot prispodobo za vodilo
našega vedênja in preoblikovanja vedênja namesto izraza »človeška narava« uporabljam izraz
»narava primatov«. V knjigi Divji diplomati Frausa de Waalsa lahko preberemo, da so že naši
daljni bratranci uporabljali negovanje drug drugega za doseganje sprave in pomirjanje. Izbruh
hormonov, ki so se med bojem nakopičili, so ublažili s čohanjem. Iz tega lahko domnevamo, kako
globoko segajo korenine »ljubezni« kot preoblikujoče sile. Enostranske zaključke iz opazovanja
primatov, ki so jih izvajale večinoma ženske, in ozko pojmovanje človeške agresivnosti smo
pripeljali do absurda. Grozenje in čohanje z namenom sprave sta vendar samo dve od mnogih
oblik vedenja.
Kaj je torej prej, kokoš ali jajce?
Bi šlo takole: kokoš, petelin in jajce?
Kaj je prej, individualna ali otroška in družinska terapija?
Odgovor je na dlani: starši svoje otroke že milijone let uspešno duševno in telesno vzgajajo,
negujejo, varujejo in zdravijo.
Evolucija nas je oblikovala v spretne pomočnike in pomočnice:
Starši so najboljši soterapevti za svoje otroke.
Otroci so najboljši soterapevti za svoje starše.
Že naši sorodniki primati so vedeli, kako s čohanjem izzvenijo stresni odzivi in se ustvari
zdravo ozračje, kako svoje otroke varovati in jim postavljati omejitve, ki so potrebne, da
preživijo. Otroci primatov pa so se s posnemanjem odraslih naučili na primer okušati tisto, kar
je jedla njihova mati. In obnašali so se, kot da bi bili že veliki. To je v naravi primatov, v človeški
naravi: »Ko bom velik-a!«
Pri delu v dnevnem svetovalnem centru za otroke mi je postalo kristalno jasno: ključ leži
v notranjem svetu otrok. Vsakdanji trans kot strategijo preživetja dobro poznam iz lastnega
otroštva. Vojnih in povojnih let ne bi preživel brez umikanja v svoj notranji svet, brez možnosti,
da v domišljiji ustvarjam bodoče zdrave svetove.
Drugi ključ leži v družini.
Otroci iz Hasenbergla, ki je tako rekoč socialno smetišče Münchna, so bili moji prvi veliki
učitelji terapije. S svojim neomajnim nagonom preživetja, bogatimi notranjimi svetovi, s
sposobnostjo, da se ščitijo, pa vendar nagnjeni naprej, s hrepenenjem, ki se ne pusti ugnati: »Ko
»Ko bom velik-a!« Vsakdanji trans in družinskoterapevtsko delo z otroki, mladostniki in starši
181
bom velik-a!« S čuti, ki se včasih zdijo zakrneli. Potem pa jim nakloniš nekaj duševne hrane,
pohvale in telesnega stika, pa lačni srkajo svet in ga zaznavajo z vsakim vlaknom.
Z ženske plati mi je nove možnosti odprla Virginia Satir s svojim čutnim in ljubečim
pristopom k družinski terapiji, iz moškega sveta pa celotni model Miltona Ericksona.
Na teh temeljih se je v zadnjih dvajsetih letih skozi vsakodnevno praktično delo rojeval
model reke življenja. Glede na to, da otroci zajemajo svet z vsemi svojimi čuti in da v igri,
pretvarjanju, snujejo svoje življenje, mi postaja vse pomembneje, da najdem takšne načine dela,
ki bodo otrokom pomagali, da lahko enako samoumevno sodelujejo v terapiji kot odrasli, starši
in stari starši, prav tako pa tudi ljudje iz jezikovno manj šolanih slojev.
Model reke življenja
Erickson je menil, da so odrasli zgolj otroci, ki so zrasli, in tudi sam rad z odraslimi delam
kot z velikimi otroki. Kajti tako majhni kot veliki otroci so najbolj izurjeni v tem, da se v igri
pretvarjajo, kot da so že v prihodnosti. Tega smo se sicer nekdaj učili tudi družbeno, pri molitvi,
kjer smo se ukvarjali z onostranstvom: “Nekega dne bom ... “ in se nanj tudi pripravljali.
V družinski terapiji že pri prvem srečanju celotno družino postavim v prihodnost:
»Pretvarjajmo se, da ste življenjsko krizo že premagali, da je izziv že za vami!«
Obenem jim pričaram dokaj preprost prostorski prikaz, privlačen za čute, ki v enaki meri
pritegne otroke, mladostnike in odrasle. Erickson je pravil: »Ko so Indijanke, ki si seveda niso
ničesar vnaprej narisale, začele tkati preprogo, so že pri vbodu prve niti vedele, kakšna bo videti
celotna preproga in kje bo tekla zadnja nit.« Človeški sistemi se lažje zganejo, če imajo pred
očmi smer, ki vodi k cilju.
Glede na to, da se otroci v gibanju in z vsemi čuti, z vidom, gledanjem, dotikanjem,
občutenjem, poslušanjem in v svojem notranjem dialogu veliko lažje učijo, dojamejo, rastejo, je
smiselno delati tako, da so dejavni. Poleg tega je z besedami njihovo pozornost in sodelovanje
težko obdržati dlje časa. Zato uporabljam celoten prostor, kjer izvajam terapijo, kot nekakšen
vseobsegajoči oder življenja. Na njem imajo svoje mesto tako pretekle koristne izkušnje kot
trenutna življenjska kriza, ki naj bi jo obvladali, ter tudi področje, kjer se lahko razprostre
prihodnost s svojimi možnostmi.
Potem ko se družina v sobi razgleda in orientira, jim rečem: »Le razglejte se, v tej sobi je že
mnogo družin našlo svojo pot! Tu ste vstopili, tam so še ena vrata, pa okno, pod, odeja, tamle
lončnice. Plišaste živali in lutke tu na tleh ter vrvi različnih barv. Kamera teče in snema, kako
delate v smeri obvladovanja svoje krize in smeri prihodnosti. Pozneje lahko poveste, ali želite,
da kaj izbrišemo!
Lahko si vzamete čas, da se zberete. Danes se bomo ukvarjali predvsem s temle pomembnim
vprašanjem: “Kako ali v kateri od možnih smeri se boste gibali, da boste, ko boste zadnjič,
verjetno s ponosom, odšli skozi ta vrata, čutili: ‘Uspelo nam je, ta življenjska kriza je za nami’?”
Kako bo takrat? Ne mislim na neuresničljive želje, ampak me zanima, kako in kje se boste
nahajali takrat, s svojimi sposobnostmi in možnostmi, ki ste jih prinesli sabo. To bo danes naše
najpomembnejše vprašanje.
Je v redu, če vas prej vprašam po vaših imenih, starosti, poklicu?« Po poklicu prav tako
vprašam otroke. »Kaj trenutno počnete, vrtec in šola sta konec koncev tudi delo ...?
PeterNEMETSCHEK
182
Zapisoval si bom!«Vsem pred očmi narišem genogram.
Slika 1
»Aha, “Rudolf”, kako vas kličejo otroci, “očka”? In vaša žena? Kaj pa, kadar vas graja? Kako
vam reče takrat? Aha, “Rrrudi” z ostrim R.
In vam je ime ... “mama” ... pa kako še? Imate kakšno ljubkovalno ime, vzdevek? In kako
mladi, kako stari ste ...?
O, že s prsti mi znaš pokazati!? Tri, prima ...«
Če otroci postanejo nemirni ali hrepeneče pogledujejo k lutkam in plišastim živalim, rečem:
»Starši vam lahko dovolijo, da se igrate. Lahko se na primer igrate, kako bo, ko bo to, zaradi
česar ste prišli, že za vami: “Uspelo nam je!”
Kmalu bomo počeli nekaj, za kar bomo potrebovali vaše sodelovanje. Delali se bomo, da ste
že malo večji, približno toliko.« Pri tem s prsti pokažem nek razpon.
Po petnajstih, dvajsetih minutah ali najpozneje takrat, ko otroci pokažejo, da je čas, da se česa
lotimo, vstanem. Vedno predpostavljam, da otroci med igro oziroma pri svojem početju drug
z drugim podelijo nekaj smiselnega in to vzamem kot očitno. Njihovega vedenja pa nikdar ne
tolmačim in ga ne čutim kot »motnjo«.
»Se lahko kar vržemo na delo? Če je tam zadaj preteklost, je spredaj, v smeri okna, svetlobe
in lončnic, prihodnost in nekje na sredini sedanjost. Vzemimo torej, da gre skozi prostor časovna
os: tam je preteklost – vaših otrok takrat še ni bilo na svetu – in pred vami prihodnost – tam so
že veliki!«
V roke vzamem nekaj vrvi: »Recimo, da so to življenjske črte, niti, poti, reke življenja. Kot
otrok sem se med drugim naučil, da so si stari Germani predstavljali, da boginje usode, Norne,
pletejo niti naših življenj in pazijo, da se nobena ne pretrga. Če bi bile torej te močne vrvi črte
življenja, katera bi bila tvoja barva?«
Pozor: v trenutku, ko nekdo prime eno od vrvi, jo izbere, postane ta vrv njegovo lastno
življenje! Začara se v nekakšno projekcijsko platno, na katerem na tleh leži posameznikovo
življenje, konkretno in v celoti, v drugih vrveh pa ležijo življenja drugih družinskih članov.
Ustvari se torej konstruktivno, halucinatorno stanje. Erickson je pogosto vprašal: »Se vidiš tam
onkraj? Kaj tam počneš? In koliko si star? ... Pa tam ... in v prihodnosti ...!?« Razvijemo torej
vsakdanji trans. Samo poskrbite, da bo zabavno, »kot da« je to resnično življenje. Vrv na tleh pa
je treba skrbno »razviti«.
»Ko bom velik-a!« Vsakdanji trans in družinskoterapevtsko delo z otroki, mladostniki in starši
183
Na tla zelo nazorno položim naslednjo podobo, ki jo lahko družina potem še popravlja:
Slika 2
»Recimo, da se je tu rodil očka – on je vendarle nekoliko starejši. Takole je rasel in rasel
... In tu se je rodila mama ... Sta kraja, kjer sta se rodila, oddaljena drug od drugega ali ležita
dokaj blizu? Tukaj, muci-buci, pa sta se spoznala. Naj položim sém srce? Katerega? In v to smer
pelje prihodnost. Vrvi bom položil med stole, ki stojijo tu v krogu. Tu ste sedaj in ta krivulja
predstavlja življenjsko krizo, zaradi katere ste prišli sem. V tej smeri, kot že rečeno, pa boste šli
v prihodnost. Vam tako ustreza? Ali bi kaj spremenili? Popravili? ...« Pogosto starši premaknejo
vrvi zgolj za centimeter in potem predstavljajo njihovo življenje.
»Zdaj bo pa napeto: v nekem trenutku je, muci-buci, naredilo »ping« in spočet si bil ti. Mami,
kje naj bo ta točka? Očka, je tako v redu? ...«
Slika 3
Na tla položim še vrv, ki si jo je izbral otrok. Začnem pri točki, ki so jo opredelili starši, in
morda postavim tja še kak simbol, ki ga izbere otrok. »Na začetku si bil med mamico in očkom,
gotovo tesno ob mami, kaj pa danes? Si bolj na mamini ali bolj na očkovi strani? V daljni
prihodnosti, nekega dne, pa boš velik in boš šel po svoji lastni poti! Približno vzporedno s starši.
Še prej, nekje tukaj, pa boš naredil izpit za moped ...«
Doslej lahko starša ponavadi še sedita na stolih. Zdaj pa ju pozovem v prihodnost. »Lahko
184
PeterNEMETSCHEK
prideta in se postavita nekako sem?« To točko označim z zrcalno kroglo, s polkroglo ali pa
papirjem, ki odseva svetlobo. »Sem, kjer se krivulja spet zasuka naprej. Predstavljajta si, da sta
že na tej točki in zreta v prihodnost, otroci pa so pred vama. Če vama je lažje, lahko tudi zapreta
oči in v sebi zagledata točko v prihodnosti, ko si bosta rekla: “Uspelo nam je! Ne potrebujemo
več pomoči družinskega terapevta.” Morda ta trenutek zdaj leži že daleč za vami!
Kako bo takrat, če sta realistična in ostaneta na področju možnega?«
Na dan lahko pridejo neživljenjske želje, kot na primer: »Spet naj bo tako kot takrat, ko sva
bila mlada in zaljubljena«; ali (kar je nezgrešljivo pri družinah, kjer otrok hujša): »Spet naj bo
tako, kot je bilo pred puberteto.« V tem primeru se smejem, češ: »Tu vas moram žal razočarati,
ker nisem dobra vila niti čarovnik in tudi ljubemu Bogu nočem hoditi v zelje. Pristojen sem za
to, da vas spremljam in vam pomagam pri tem, kar je mogoče, ne pa pri nemogočem, pri iskanju
rožnate romantike!«
Mimogrede, prej ko iz njih izvabite smeh, po možnosti že v telefonskem pogovoru, bolje je!
Ljudje namreč pridejo z naslednjo predstavo: resnih težav se je treba lotiti resno, z zavzetim
tuhtanjem, nočmi, prečutimi zaradi razpravljanja, v terapiji pa se obdeluje probleme, in tako
dalje in tako naprej, leta in leta! Družina se je skladno s tem tudi resno in temeljito pripravila ter
prinesla s sabo polno vrečo težav in pritožb.
Dovolj je, če na prvem srečanju oblikujejo vsaj nejasno predstavo o konstruktivni prihodnosti.
Družini je v pomoč, če ji z izpostavljanjem svetlih plati ponudimo sliko življenja, ko bo težava
rešena (tako kot je Erickson ponudil »suho posteljo«), da jim vzbudimo upanje. Vprašamo jih:
»Kaj plodnega se lahko rodi iz te energije, ki je doslej tekla v določeno smer?« Pomembno je,
da družino kakorkoli vržemo iz njihove usmerjenosti na problem, da jih »iztirimo«, kakor so
Indijanci znali iztiriti lokomotive na Divjem zahodu, ter usmerimo k prihodnosti in rešitvam.
Bodite previdni: ko pustimo hude težave ležati levo ob poti, to družino hitro zmoti. Zato
naglo ponudijo nekaj drugega, skledice, ki se šibijo od smetane, in rožnato rdeče kolačke. Želje
iz azurno modrega nebeškega kraljestva: »Domače naloge bi moral vendar delati prostovoljno,
nemudoma, z neomahljivo pozornostjo, skrbno, z enim zamahom, ne da bi zraven zasanjano
gledal skozi okno, poslušal rock ali pop ali piskal s svojim Gameboy-jem!«
Lahko razkrijejo tudi že nekoliko žolčno kiselkasta hrepenenja: partner ali partnerka bi
morala biti vendar spet tako šarmantna, spretna in očarljiva kot takrat, ko je bil tok hormonov
najsilnejši in sta bila najbolj zaljubljena.
Vpreči moramo vse svoje moči, pozornost, spretnost in duhovitost, da te skledice s smetano
pustimo ležati na desni ter ostanemo na polju mogočega. »Uporabite to, kar posedujete, in si pred
očmi oblikujte življenjski, uresničljiv in primeren cilj, na področju možnega.«
Praviloma družino proti koncu srečanja za pet minut pošljem iz sobe, da si s soterapevti
vzamemo premor za posvetovanje, ali pa sam zapustim sobo, da zberem smiselne ter pohvalne
vtise.
»Na koncu bi rad povzel vse, kar mi je sedlo v srce. Ko ste stali tam spredaj, v prihodnosti,
so se mamine oči zaiskrile in se je oče ponosno smehljal: “To bomo že uredili.” In ti, otrok, si v
pravem pomenu besede zrasel za dva centimetra, kar se me je zelo dotaknilo ... Kar tako naprej
do naslednjič! Poročali mi boste o bežnih trenutkih, ko se bo v vašem srcu skrivaj vzbudil droben
žarek upanja, ko se bo razpoloženje za kratek hip zasukalo v to smer.«
Ne pozabite: takoj po srečanju si zabeležite, katero barvo vrvi je kdo izbral, katere simbole
so uporabili in kakšni so za družino značilni izrazi, s katerimi označujejo smer rešitev.
Zna se zgoditi, da se družine s t. i. težkimi problemi na drugo srečanje pripravijo prav
nasprotno in prinesejo s sabo sveženj kamnov spotike iz preteklosti. Želijo si zagotoviti, da bi
razumeli njihovo veliko bolečino zaradi otroka, zaradi vsega, česar ne zna in ne zmore, kakor
tudi njihove lastne hude težave. V revijah so prebrali, da se v terapiji govori o problemih. In kot
že rečeno, Nemce so nas že v šoli naučili, da kolikor večja je težava, toliko resneje in bolj napeto
»Ko bom velik-a!« Vsakdanji trans in družinskoterapevtsko delo z otroki, mladostniki in starši
185
moramo razmišljati, če jo hočemo rešiti. V ameriških družinah je drugače, saj le-te že vstopijo v
terapijo s tudi svetlo sliko prihodnosti. V krvi imajo željo po premikih, osvajanju novih obal: Go
west, young man. Sámo mojstrico konstruktivnega, Insoo Kim Berg, sem po srečanju z nemško
družino slišal stokati: »So tu vse družine tako trdožive?«
Poleg tega nam nekateri družinski člani zaupajo, da že ves čas poznajo rešitev: vedno je drugi
tisti, ki naj bi, mora ali bi moral marljiveje delati naloge, prej prihajati iz službe ali postopati
strožje z otroki. Tako vzorec reševanja težave sam postane težava.
V teh primerih je potrebno veliko spretnosti in drzne duhovitosti, da starše spet zvabimo na
pot, usmerjeno k rešitvi: »Razmišljal sem, kako bi vam prihranil čas in denar. Prišla sta zato, da
bi odkrivala pot k rešitvi. Kateri komaj opazni koraki so se na tej poti že zgodili? Mogoče se
v svojem notranjem monologu, v predstavah o tem, kako naj bi bilo, že gibljeta v tej smeri!?«
Pomagalo nam bo, če razvijemo pretanjen posluh za to, kakšne vrste so pričakovanja o
rešitvah.
Insoo Kim Berg je v svojih delih govorila o »dobro zastavljenih ciljih.« Ta prevod, najbrž
nenamerno, ni ustrezen, saj njen izraz »well-shaped« pomeni »dobro oblikovan«, tak, s katerim
lahko rokuješ in se dobro prilega dlani. Izdelali ali oblikovali naj bi torej uresničljiv, oprijemljiv
cilj oz. bolje, usmerjenost k cilju. Osnova ali temeljna predpostavka pa je kljub vsemu preobrat
v razpoloženju. Zelo nazorno predstavo o tem, kako je videti in doživljati držo, ki vodi k rešitvi,
dobimo, če opazujemo otroke, kako rešujejo zapletene situacije. Reševanje dojamejo kot izziv in
poglobljeni v igro ali vsakdanji trans ravnajo tako, kot da so že veliki, na primer pri igri z živalmi
ali s starši. Drža, naravnana k težavi, je za razliko od zgoraj opisane napeta in za organizem
predstavlja stres. Prestavi te nazaj v šolske klopi in v posnemanje Rodinovega Misleca. Stresni
hormoni preplavijo telo. Lahko pa enak položaj vidim kot izziv in se ga lotim z radovednostjo,
igrivostjo, preizkušanjem, z vedenjem »kot da«, se oziram za vzori ali modeli, eksperimentiram.
Takrat se zbudijo ustvarjalne sposobnosti in na obraz se prikrade nasmeh, slišimo celo smeh ...
Majhne neuspehe lahko potisnem na stran, vesoljna šala pač ... Takšna drža deluje dobesedno
»odrešujoče«. Viri, ki jih nosim v sebi, priplavajo na površje, sposobnosti in zmožnosti drugih
članov družine pa jih še obogatijo.
Moj prvi cilj v terapevtskem delu z družino je torej doseči ta zasuk v pozitivno, konstruktivno
razpoloženje. V tej drži oz. stanju transa, ki vodi k rešitvi, se sprva v notranjem svetu, v podobah
naših hrepenenj, v naših predstavah, obudijo najpreprostejše stvari. Rešitev vsake človeške
težave se vendar začne z očesnim stikom, pogledom, nasmehom, sledijo trije koraki k drugemu
in dotik. Tvoj pogled bo našel odziv v pogledu drugega in nasmeh bo pripeljal do takšne ali
drugačne traparije. Otroci že po naravi vejo, da norčavost prinese rešitev. In ko se odprejo
vrata zdravim hormonom humorja, notranjemu dogajanju neizogibno sledi tudi naše vedenje.
Poznamo nadarjene starše, ki znajo razpolagati s svojimi močmi in se skoraj nikoli ne obrnejo
na nas po pomoč. Ko ti želijo svojim otrokom kaj povedati, jih primejo, pogledajo v oči, njihov
pogled pa samodejno dobi pravo mešanico resnosti, dobrodušnosti in ljubečnosti. Deluje to, kar
počnemo. Besede že manj. Takšna je naravna »sistemska« družinska terapija.
Daleč od iskanja rešitve s tuhtanjem. Sem in tja mi možgani pravilno sporočajo, naj stopim
do druge osebe. Toda ne gre brez dialektičnega protiargumenta, da bi morala vendar ona priti k
meni, in sploh ... Sledi dolg seznam stvari, za katere ji pripisujem krivdo, moje telo preplavijo
stresni hormoni, postanem ohromljen, kot izžeta cunja, ničla, zguba.
Preobrat v razpoloženju lahko najlažje izvabimo z vprašanjem: »Vrnimo se spet v pokrajino
reke življenja. Katere vrvi ste imeli, katero si imel ti? Danes lahko svoja življenja položite sami.«
Kadar starši v svoji življenjski reki ustvarijo več krivulj krize, jih s smehom prekinem: »Ste pa
mojster/-rica v obvladovanju kriz, v tem ste izjemno podkovani.« Če vrv celo zvijajo v klobčič
ali delajo vozle, jim jo preprosto vzamem iz rok. »Tega pa ne verjamem, pripeljali ste mi tega
čudežnega otroka, popolnega in prekipevajočega od energije, pa naj verjamem, da ste ga v
PeterNEMETSCHEK
186
življenju samo lomili? Taki vozli mi niso všeč. Ko te takole gledam, me prav nič ne spominjaš
na vozel.
Danes bi si pobližje ogledali prihodnost. Tu je sedanjost, tu pa točka “Uspelo nam je”, kjer
ste stali že zadnjič. Tam, še dlje v prihodnosti, pa je točka, na kateri ste napore, ki so bili potrebni
za premaganje te življenjske krize, že pozabili. S katero kroglo naj jo označim?
Takrat si ti (otrok) že večji, mogoče tako velik.« Vsa družina stoji s pogledom uprtim v
prihodnost, otrok pred starši, in prosim ga, da stopi na 25–30 cm visok podstavek: »Ko bom
velik«.
Slika 4
Najpozneje tu se razpoloženje prevesi v vedrino in pojavi se ponosen nasmeh. Sproščeni so,
pa vendar polni napetosti, ki jim daje poleta, življenje znova postane pustolovščina in izziv. Kar
leži za njimi, se zdi majhno, kar je pred njimi, pa raste. Zdaj so vrata razvoju odprta! Vsakdo
lahko vidi lesk v očeh, sliši globoke izdihe olajšanja. Ja, takšna je videti smer, polna življenja,
tako oprijemljiva je. In kateri bodrilni stavki splavajo na površje v notranjem dialogu? Največkrat
gre za osuple enostavne stavke iz otroštva, kot je na primer: »To bomo pa že uredili.« Pogosti
so naši prvi stavki, sestavljeni iz dveh ali treh besed, kot »Dej, gremo!«, povedani v narečju. Ali
pa se vanje prikrade naše lastno ime v otroški obliki, ki nam vlije moči ter poguma, spremlja
pa jih spravljiv, vabljiv, spodbuden nasmešek: »Daj, Peter!« To je snov, iz katere je zgrajena
usmerjenost k oprijemljivemu cilju, to so znamenja, da je rešitev že na vidiku.
Pohvala, pohvala, pohvala. Ameriški »cheerleading« izvira iz stadionov za ragbi. Navijačice
sprožijo poplavo hormonov navdušenja, njihovo moštvo je zadeto od adrenalina! Naše stare
»mhm, mhm, kar tako naprej ... ni slabo« raje pospravimo na podstrešje. Še koristneje je, če se
nam ob spodbujanju tudi svetijo oči, ker kažejo, da nam je seglo v srce. Upanje, vera in ljubezen,
stari človeški leki, se še vedno prenašajo preko čutov.
Dlje ko se ukvarjam s »konstruktom« učinkovitih vizij prihodnosti, jasneje mi postaja:
obrestuje se, če začnemo z nejasnimi slikami in razpoloženji, ki naj šele počasi postajajo vse
oprijemljivejša. Podobno umetnikovemu ustvarjanju, ki se prav tako prične z okvirno skico, to
pa umetnik nato vse bolj poglablja in dodeluje.
Z vidika tehnike transa model reke življenja omogoča stanje disociiranosti. Ogradimo se od
neprijetnega stresnega doživljanja trenutne krize.
Kljub temu pa moramo od samega začetka poskrbeti za to, da lahko prvi nejasni osnutki tudi
zares oživijo in se oblikujejo v nekaj življenjskega. Ljudje svoje želje radi začenjamo z »Želel-a
bi ...«, te pa vodijo naravnost v pravljično deželo vil: »Zdaj mi ni treba nič več storiti, saj mi bo
»Ko bom velik-a!« Vsakdanji trans in družinskoterapevtsko delo z otroki, mladostniki in starši
187
sreča podarjena, zanjo bodo poskrbeli drugi.«
Otroci obožujejo ta svet želja. Ker pa družinski terapevti kljub vsemu nismo čarovniki, je
pomembno, da otrokom pomagamo postaviti njihove želje na stvarna tla. Na primer z vprašanjem:
»Recimo, da bi ti vila želje uresničila, kako bi se potem drugače obnašal ...?«
Odrasli izhajajo bolj iz tega, kaj bi moralo biti, iz pravil: »On ali ona bi morala, ne bi smela
...« Tudi to, da nadzorujemo upoštevanja pravil, ne sodi v pristojnost terapevtov.
Slika 5
Kako pa dosežemo »področje možnega, izvedljivega?« S tem, kar nosimo v sebi! Za otroke
in še posebno za mladostnike je kot nalašč postmoderno vprašanje o videu. Z njim sprožimo
dvojno disociacijo in iz precej neobičajnega zornega kota prebujamo zelo stvarne duševne
procese: »Vam lahko postavim smešno, mogoče malo premaknjeno, ampak vseeno precej težko
vprašanje?« Pozor: mladostniki se že po naravi ukvarjajo s »težkimi življenjskimi vprašanji«!
»Vzemimo, da mi nekega dne v prihodnosti pošljete – tako rekoč v zahvalo – postmoderni video.
Takrat najbrž ne bomo več imeli videokaset, ampak bom pošto dobil preko interneta. Odprem
torej tisto okno, ki vodi naravnost v tridimenzionalen kibernetični prostor ... In tam mi nekdo
pomežikne! Hej, tele pa poznam! Fant, so zrasli! Postanem radoveden in kliknem: vrteti se začne
noro dober film. Posnet je z eno tistih sodobnih kamer, s katero lahko prodreš tudi v notranje
svetove! V središče za vid, srce in pa res globoko v govorni predel, kjer so shranjeni bodrilni
stavki. ... Film je blazno dobro zmontiran, s pogledi na dogajanje prej in potem, podobno kot
»Teci, Lola, teci«, samo veliko bolje, bolj moderno, globlje. Prikazuje pa vaš razvoj, proces,
kako ste se postavili na noge ... Kako se je iz sprva meglene predstave postopoma vse jasneje
izrisala vozna pot. Kako so se moči prebudile in dobile obliko ... Kako se je vsak in vsaka od vas
začel najprej v svojem srcu, potem pa tudi na zunaj opazno premikati. Čisto me vrže, ker se vidi,
čuti, sliši, kar se dogaja v notranjosti ...«
PeterNEMETSCHEK
188
Slika 6
»In potem nastopi prizor, ko si rečem: “Vau, to si moram ogledati še enkrat v počasnem
posnetku!” Do pike natančno se vidi, kateri je bil tvoj odločilni korak ... Neverjetno, ampak
resnično! ... In zdaj nastopi moje vprašanje: Na katerem mestu pritisnem na “stop”, da prevrtim
nazaj in si znamenja teh premikov ogledam še enkrat, mogoče celo v počasnem posnetku? ... In
kaj tam vidim, slišim, začutim, ali bolje, kaj čutiš tam ti? Kaj se odvija v tvoji notranjosti? In
katero je prvo opazno majhno znamenje, da stvar teče v smeri “Uspelo mi je”? ...«
Ko začno odgovarjati, je potrebna prava umetnost, da jih v tem »filmu« zadržite. Radovedno
sprašujte, kaj se da še zaznati. Če podvomim, da je to izvedljivo na področju možnega, si
pomagam s preprostimi vprašanji: »Ti je to že kdaj uspelo? Kdaj, kako, kdaj nazadnje?« S
takšnimi vprašanji o virih dobimo potrditev: »Ja, to se je že zgodilo. Ja, v dosegu naših zmožnosti
je.« Premaknili smo se od medlih predstav k resničnosti.
V naslednjih srečanjih ponuja model reke življenja številne možnosti. Na kratko jih bom
opisal le nekaj. Krepimo konstruktivne vire v skladu z ericksonovsko tradicijo, pomagajmo jim
stopati iz krize in se učiti koristnih metapogledov.
Vselej znova pa: družinskoterapevtsko delo z otroki mora biti napeto, upoštevati čute, pa
bo tudi staršem spet steklo. Otrokom in mladostnikom se zdijo starši, ki znajo uganjati tudi
norčije, prepričljivejši. To veliko bolj podžiga željo po odraščanju kot resni »Boš že videl!« črne
pedagogike.
Klasično delo na virih po Miltonu Ericksonu se odvija v globokem transu v negibni drži ali
v vsakdanjem transu, ki ga sprožimo s pripovedovanjem zgodb. Toda otrok in mladostnikov ne
moremo za dolgo prikleniti na eno mesto. Do tega, da delajo z zanimanjem, lahko otroke in tudi
odrasle pripravimo tako, da z njimi znova položimo reko življenja. To je najpreprostejši način,
ki sem ga doslej odkril, je slikovit in deluje na vse čute. Tokrat še posebej poudarim, koliko
koristnih izkušenj nam ponuja ta bogata življenjska pokrajina. Pred vsakogar položim ob začetku
reke na tla pisalni list velikosti A4, najraje zelenega, barve življenja, upanja. Družinske člane
prosim, naj stopijo vsak na svoj list in zaprejo oči.
»Pustite se presenetiti s tem, kateri prizor bo priplaval na površje, prizor, ki vam je lahko
danes pri obvladovanju te življenjske krize v pomoč. Morda prav učenje hoje, prvi premiki
v zgodnjem otroštvu, lahko še iz časa, preden ste začeli hoditi v šolo, mogoče katero od že
dolgo pozabljenih doživetij. Pokimajte, ko ga boste našli. Skicirajte ta prizor na svoj list papirja,
pokažite ga drug drugemu in si povejte, kaj ste takrat doživeli, koliko ste bili stari, kdo je bil
zraven ...«
Podobno kot izkušnje spoprijemanja s preizkušnjami, lahko odkrijemo tudi rešilne drže, ki
nam prav tako služijo kot viri pomoči. Razpoloženja, ki so nam pri reševanju v pomoč (glej
189
besedilo v tretji puščici na zemljevidu reke življenja). Otroci so pri tem silno pozorni in jih zelo
zanima, kako so se njihovi starši v svojem otroštvu spoprijemali z izzivi.
Družino pozovem, da vzamejo svoje liste, naredijo kratek korak v smeri prihodnosti, spet
stopijo na liste in preverijo, ali tudi tam najdejo kakšne moči.
Nekateri vzamejo liste domov in jih obesijo na steno v otroški sobi. »Tudi očku in mami je
uspelo odrasti, premagati krize«, to vliva upanje. Na koncu srečanja družino pohvalim in jim
dam napotek: »Do prihodnjič. Bodite pozorni na to, kako te moči v vaših srcih še vedno delujejo
in vam lahko pomagajo narediti korak naprej.«
Kadar proces poteka obotavljaje ali se družina premikov trdovratno izogiba, moramo
slikovito razdelati razliko med problemsko in rešilno držo. V okviru modela reke življenja
postavim v sedanjosti kip, ki odraža moje zaznavanje njihovih medosebnih odnosov, upoštevajoč
simptomatiko, zaradi katere so prišli. Pri tem raje uporabim kretnje, ki so bistveno enostavnejše
od kategorij Virginie Satir. Pri k rešitvi usmerjenem delu uporabljamo kretnje rok, ki izražajo
pridi, pojdi stran, ščitim se, grozim, ali prst, usmerjen v določeno smer, in s katerimi lahko dobro
in hitro ponazorimo zapletene odnose.
Slika 7
Pomembno je, da v kip umestimo tudi ključne vplive in odnose iz zunanjega sveta, na primer
z učiteljico, sodnikom za mladoletne ali starimi starši, v kolikor le-ti igrajo pomembno vlogo.
Ponazorimo jih s plišastimi živalmi in jih po potrebi povišamo, tako da jih posadimo na stol
ali podstavek. Tudi družinsko hierarhijo, ki je vedno povezana s simptomatiko, ponazorimo s
podstavki, na katere stopijo družinski člani. Če je položaj staršev majav, pa naj na podstavku
stojijo le z eno nogo. Oče bo lahko svoje delo dobro občutil, prav tako mama svojo dvojno
obremenitev, če le-to ponazorimo s precej težkimi blazinami, ki naj jih nosita pod roko. Sam jim
le ponujam zamisli, ki jih lahko prikrojijo po svoje. Najprej oblikujemo skupno podobo krizne
situacije.
Za razliko od problemskih kipov jih v tej drži pustim le kratek čas. Otroci in mladostniki
so v teh trenutkih zelo pozorni, povsem pri stvari in ponavadi najbolje zaznavajo medosebno
dogajanje. Vprašam jih, ali bodo lahko ta kip in svoj lastni položaj imeli pred očmi tudi, ko bodo
stopili iz njega ter pogledali na svoja naporna prizadevanja k rešitvi od zunaj. Ko pritrdijo, jih
prosim, da zapustijo svoje drže in si svoje naporno početje ogledajo iz metaperspektiv, starši iz
določenih vidikov, otroci pa spet iz drugih. Nasmehi se prikradejo sami od sebe, odpre se pot
k rešitvi. Dragocena sposobnost, da sebe v prepletu odnosov vidimo od zunaj, nam je vsem
prirojena. Že primati znajo oceniti položaj, ki ga imajo v skupini.
Na nekatere starše presenetljivo močno deluje pogled iz lastnega otroštva. Tudi oni so si
nekoč prisegli: »Ko bom velik-a!« Zdaj vidijo, kako smešna so njihova prizadevanja, kako zelo
so pozabili na neumnosti in norčavost. Kot že rečeno, rešitev pogosto odkrijemo prej, če se
prepustimo in uganjamo traparije. Sprostitev nam potem sama ponudi nove korake v naši rasti.
190
PeterNEMETSCHEK
Bežno bi rad nakazal še eno možnost pri delu z reko življenja, porazdelitev procesa na
drobne korake. Vprašanje »Kako boš prišel/-la do naslednjega koraka?« je lahko zelo koristno.
Če družine vprašamo, na primer na petem srečanju, kje se nahajajo v tistem trenutku, jih večina
presenetljivo pogosto postavi predmet, ki si ga izberejo za oznako, na tisti del krivulje, od koder
se zdrava smer že razločno vidi. V pogovoru pa se to večkrat sploh ne pokaže, saj se v njem
družina še vedno pritožuje. Zatem jih vprašamo, koliko korakov jih še čaka do mesta, kjer bodo
začutili: »Uspelo nam je!« in svetovanja ter pomoči ne bodo več potrebovali. Večina jih na tla
položi tri do pet listkov, ki označujejo korake, torej osupljivo malo.
Starši, ki so že izkusili dolgotrajno terapijo, včasih radi postavijo oznako za »Uspelo nam je«
daleč v prihodnost. V smehu jih popravim in rečem preprosto: »Žal nimam toliko časa, da bi vas
dolga leta spremljal. Mar ne bi šlo tudi bolj naglo, če bi res radi napredovali?« Nato z nasmehom
prestavijo oznako na dosegljivo razdaljo. Otroci so praviloma polni upanja, do cilja postavijo
malo korakov in se znajo tudi osupljivo hitro privaditi novostim.
Model reke življenja nam seveda pride zelo prav tudi, ko želimo na sredini terapije ali na
zaključnem srečanju potegniti črto pod doseženo. Skupaj z družino se ponovno sprehodimo
vzdolž razvojnih tokov procesa. Spomnimo se pomembnih korakov in jih označimo s simboli,
predmeti, ki smo jih uporabili v preteklih srečanjih. Dobri zapiski s skicami, v katerih smo si
zabeležili, katere barve, srca ali živali so uporabili, nam tu pridejo zelo prav. Družinam je silno
všeč, ko opazijo, da smo si zapomnili in pohvalili tudi navidezne malenkosti.
Tistim, ki se bodo hoteli z modelom poigravati in ga preizkušati, še nasvet iz izkušenj:
udeležencem in udeleženkam naših izobraževalnih seminarjev vedno položimo na srce, naj
začnejo s t. i. lažjimi družinami. Starši majhnih otrok so praviloma zelo zagnani in radi sprejemajo
nasvete, saj so v dvomih, ali so njihovi vzgojni prijemi »pravi«. Delo s takimi družinami je
terapevtu v veselje in mu vliva upanje. In prosim, ne obupajte, če kakšna intervencija ne deluje
takoj v prvem poskusu. Kako pa se naučimo voziti kolo? Z vajo, vajo, vajo. Tako se lahko počasi
lotimo tudi t.i. družin s številnimi problemi. In presenečeni ugotovimo, kako neizmerno velike
krize so ti ljudje, otroci že premagali. Lahko jih občudujemo, saj gre za družine s številnimi viri.
Trans za prebujanje virov
Pri delu z reko življenja se kot na platnu prikažejo nevidni duševni procesi v podobi barvnih
vrvi, oznak in simbolov. Le-te lahko seveda še poglobimo v »tihem«, navznoter usmerjenem
stanju transa z zaprtimi očmi. Erickson, ki sem ga imel priložnost neposredno opazovati, je trans
za prebujanje virov uporabljal kot samo osnovo svojega dela.
Trans za prebujanje virov, ki ga v tem poglavju podajam kot model, v praksi seveda prikrojimo
komaj opaznim namigom, ki nam jih osebe sporočajo na nebesedni ravni, kot je mimika obraza,
dihanje ter nezavedna govorica telesa, kakršna je denimo bežno kimanje. Oblikujemo ga tudi
glede na temo, ki se skriva v ozadju. Primere boste našli v sklepnem delu tega prispevka.
Opazimo lahko, da večini družin pomaga, če izpostavimo temeljne vire, ki jih imajo na
razpolago za premagovanje kriz. Le-te namreč lažje obvladujejo, če zaupajo v lastne moči, drug
drugega ponovno opazujejo z radovednostjo, se gledajo ljubeče, se drug drugemu približajo in
primejo za roke. To so predpogoji za preobrazbo. Poudarimo besede: oči, roke, stopiti bližje,
zaupati.
S transom za prebujanje virov, ki sledi, skušam ponazoriti, kakšna naj bo njegova struktura,
in vam želim pričarati občutek ter podobe, ki naj bi jih vzbujal. Lahko ga uporabite v celoti ali
pa le delno in ga vzamete kot spodbudo. Predvsem bi želel z njim jasno ponazoriti Ericksonovo
trditev, da ima vsak človek in vsaka družina »vse«, kar potrebuje za obvladovanje naslednje
»Ko bom velik-a!« Vsakdanji trans in družinskoterapevtsko delo z otroki, mladostniki in starši
191
življenjske preizkušnje ali obdobja.
Ko položimo življenjske črte, trans poveča našo občutljivost in opazimo lahko, kakšno
bogastvo, izobilje in globino lahko ta prispodoba porodi. Na tleh ne ležijo vrvi, pač pa žive
izkušnje. Ta trans lahko torej pomaga tudi nam kot svetovalcem in svetovalkam pri urejanju
svojih lastnih notranjih zemljevidov. Z njim namreč lažje zaslutimo navzven komaj vidne
duševne procese naših klientov, predvsem pa pričnemo tem procesom bolj zaupati.
Uvod se lahko glasi nekako takole: »Na zadnjih srečanjih smo v pokrajini vaših življenjskih
rek videli, kako bogato življenje imate za sabo. Koliko koristnih izkušenj ste si že nabrali, koliko
kriz že premagali. Vse te opeke so vam na voljo kot izkušnje, s pomočjo katerih lahko rešite
tudi to krizo. Danes si lahko vzamemo čas, da te, recimo jim zakladi, v vaši srcih pazljivo
povzdignemo, si jih ogledamo, da jih boste imeli na dosegu roke, če jih boste potrebovali.
Ob tem se lahko udobno namestite, se naslonite na stol in zdrsnete na sedalu navzdol,
položite obe stopali na tla, dlani na stegna. Lahko se še enkrat ozrete po prostoru in se razgledate,
preden zaprete oči. Moj glas vas bo spremljal na tej poti odkrivanja.« (Govorite v ritmu dihanja
in z veliko premori, da lahko stvari v sebi predelujejo, izraze pa prilagajajte starosti otrok in
mladostnikov.)
»Rdeča nit sproščanja bo tale: v svojem življenju ste nabrali že vse temeljne izkušnje, ki
jih lahko uporabite, da si boste čez nekaj časa rekli: “Uspelo nam je! Kriza je za nami.” Rad bi
vas spomnil na ponos, ki ste ga čutili, ko ste s svojimi otroki stali v pokrajini življenjske reke, v
prihodnosti!
Tvoja zgodba se je pričela mnogo, mnogo prej, preden si znal1 misliti. Evolucija je preizkusila
marsikaj in samo tisto, kar je zares delovalo, se je prebilo do tvoje mame in očeta. Nato sta
imela semenčece tvojega očeta in jajčece tvoje mame zmenek, zgodila se je silna ljubezenska
zgodba. “Cmok” – in zlili sta se v eno samo celico. Ta prva celica si že ti! Del genov imaš od
mame in del od očeta. Ta prva celica, torej ti, je bila tako modra, izkušena ali bistroumna – še
sam ne vem, kako bi se temu točno reklo –, da je takoj vedela, ali boš moški ali ženska. Poznala
je tvojo višino, vedela, kako hitro boš zrasel, kakšna bo barva tvojih las in tvojih oči. In da bo
imela vsaka roka pet prstov. Ni vedela le, kakšne oblike bodo tvoje roke in noge, ampak tudi,
kako se bodo celice delile in se bo vse dalje in dalje izgrajevalo. Najprej si bil – tako kot velja že
od prazgodovine – enoceličar, nato dvo-, štiri-, osemceličar, drobcena celična kroglica. Vsaka
celica pa je vedela, kako se bo zgodba nadaljevala: nekega dne boš človek.
Celična kroglica je plavala in našla kraj, kamor se je ugnezdila. Mama jo je oskrbovala s
krvjo in kisikom. Celice so se začele specializirati, nekatere so postale koža, druge pa notranja
membrana. Zdaj si kot majcen črviček, drobcena praživalica. Celice so se sporazumevale preko
kemičnih snovi in električnih impulzov. Nekaj se jih je oblikovalo v živčna vlakna in se jih
razvilo vzdolž drobcenega hrbta: tvoji prvi možgani, ki so pozneje postali hrbtenjača. V njej
lahko hraniš avtomatične gibe, ki jih uporabljaš pri hoji ali vožnji s kolesom. Na koncu tega
svežnja živcev je kot bucika velika odebelitev, tvoji drugi možgani. Ti skrbijo zate, ne da bi za to
sploh vedel. Celice se podvajajo in podvajajo, dokler jih ni na tisoče, stotisoče, milijone. Ko boš
odrasel, jih bo 60, 65 milijonov, gromozanska država, organizem. Vsaka celica skrbi za druge in
vse so čudovito uigrane.
Povedano jedrnato, preživel si celoten evolucijski razvoj. Sledilo je obdobje, ko si bil videti
kot majhna dvoživka z zavitim repkom, ki se je pozneje spet razgradil. Mogoče si že videl
fotografije ali videoposnetke takšnega majhnega zarodka.
Ne le, da si povsem samostojno razvil svojo zunanjo podobo, pač pa si zgradil tudi vse svoje
notranje organe. Svoje žile, srce ... Nekaj celic je postalo občutljivih na svetlobo, sprva sta bili le
dve majhni temni točki, pozneje pa sta postali tvoji očesi. Druge so razvile občutljivost na zvok
in se oblikovale v tvoji ušesi. Potem so se izbočile majhne grbe, ki so postale tvoje roke in noge.
Sprva so se prsti še držali skupaj, kot pri plavutih. Potem pa: jasno, to bodo dlani! Hej, sesalec si!
192
PeterNEMETSCHEK
Še nekaj pomembnega ti je dala mati narava iz svojih bogatih izkušenj: koristne strategije
preživetja, ki v nevarnosti stopijo skupaj, se razbohotijo in poženejo v tek, kadar je ozračje do
tebe neprijazno. Radovednost, da z veseljem raziskuješ okolico. Prav tako pa tudi gnus, fuj, stran,
in mogočen bes, varovalni strah, previdnost in žalost, kadar izgubiš kaj dragocenega. Ter prijetno
sproščenost. Kadar opice tako sproščeno počivajo ali počnejo kaj prismuknjenega, pravimo, da
kažejo igriv obraz. Vsa našteta razpoloženja lahko tudi poljubno združuješ, kadar se na primer
vedeš ljubosumno ali ljubeče.
Vse bolj si rasel in rasla, dokler ni bilo jasno, da si že skoraj izoblikovan človeček. Zrel, da
prideš na svet. Z mamo sta se začela pospešeno pogovarjati, brez besed, s sporočili, hormoni:
Vse nared za rojstvo? Vse pripravljeno! Obrneš se, da boš prišel z glavo naprej, in ugledal luč
sveta. Prične se silna pustolovščina.
Odpreš oči in vidiš svetlobo, vidiš temne točke, ki te nekako očarajo. Zagledaš se globoko v
mamine oči. Njen glas se ti zdi nekako znan, pa vendar je povsem nova. Vse te podrobnosti, vse
posameznosti začneš zbirati in sestavljati v enoten notranji svet, ki zrcali zunanjega. Svetlobne
točke te očarajo in svoj pogled skušaš zadržati na njih. Ne veš še, da gre za svetilko, okno ali
svečo. “Lučka” ali “luča” bo ena prvih besed, ki jih boš razumel. Svet odkrivaš z očmi, ušesi,
predvsem pa z rokami in usti. Ležiš v posteljici in ves vznemirjen zreš v svoje migajoče dlani,
ki sem in tja sunkovito sežejo po obročkih ali ropotulji, ki so ti jih obesili nad posteljico. Tako
vadiš in vadiš ter spoznaš, da so to tvoje roke in da lahko kaj zgrabijo. Ko kakšno stvar ujameš,
smuk, v usta z njo. Ugotoviš, kakšnega okusa je »okroglo«, les ali plastika. Predmete svojega
sprva majhnega sveta zagrabiš v pravem pomenu besede, z rokami.
Tvoj svet postaja z vsakim dnem večji. Besed še ne razumeš, ujameš pa razpoloženje: v
trebuhu imaš prijeten občutek, ko se ti mama ali očka nasmehneta. Njuna usta se še bolj zavihajo
navzgor in se smejeta, kadar se jima nasmehneš nazaj. Kar cviliš od zadovoljstva in postaneš
mojster sporazumevanja brez besed.
Vse več različnih glasov spuščaš, grgraš, tleskaš z jezikom, in ko po naključju izustiš »dada
gugu m-mama«, se mami pri zadnji besedi zasveti obraz in ponovi: “Mama, ja, mama.” Nato
vadiš in vadiš, z vsakim dnem odkrivaš nove besede! Odrasli ti pomagajo. Vse pomembne
besede ponovijo dvakrat: “ma-ma, ta-ta, di-di, a-a, da-da, hov-hov”. Ali pa krepkeje naglasijo
prvi zlog, kot pri “ato, kuži, okica”. Takrat veš, da gre za nekaj, kar je zate pomembno. Jezika se
učiš, ne da bi hodil v šolo, pa še zabavno je, vznemirljivo!
Nato se začne še nekaj razburljivega: naučiš se obrniti in plaziti po trebuhu. In sedeti. Ter
vstati. Noro. Treniraš svoje nožice, brcaš, se zavihtiš navzgor, visoko vzravnaš in vstaneš. Z eno
roko se trdno držiš, nogo pa postaviš naprej in ves svet se zavrti, vau! Noro! Tole bom takoj
poskusil še enkrat. Isto nogo potegneš naprej, plop, izgubiš ravnotežje in že sediš na tleh. Rahel
šok! S trudom se pobereš, ne pustiš si vzeti poguma. Popolnoma si prepričan, če boš vztrajal,
ti bo uspelo! Nato nastopi veliki dan: en, dva, trije koraki brez pomoči po sobi, k iztegnjenim
rokam in smejočemu se obrazu mame in očka: “Uspelo!”
Tako si se spoprijel z vsakim izzivom in čez čas si znal že celo teči po neravnih tleh, uravnavati
vsak korak in pri tem vreči žogo v zrak ter jo z rokami spet ujeti. Pozneje si znal prijateljici ali
prijatelju med tekom zaklicati: “Ujemi!” Če je žogo vrgel ali vrgla nazaj, si jo med tekom spet
ujel ...
Nikoli ti ni padlo na pamet, da bi bil to “problem”. Gre za izzive in ti jih lahko obvladaš. Se
mar ne začne še danes vsaka rešitev s pogledom v oči, enim, dvema, tremi koraki k drugemu,
dotikom ter besedo ali dvema spodbude, kot na primer: “Daj!”?
Nato si se naučil vseh pomembnih odnosnih iger. Z rokami si si zakril oči, ampak tako, da
si med prsti še vedno lahko kukal. Potem je morala mama ali kdor koli se je s tabo igral reči:
“Kuku!” in se pretvarjati, kot da te ni in da te išče. “Ja, kje pa je?” Ne sme te najti prehitro, to
ne velja! Pa tudi predolgo se ne sme obirati, sicer te postane strah. Potem mora vzklikniti: “Tu
»Ko bom velik-a!« Vsakdanji trans in družinskoterapevtsko delo z otroki, mladostniki in starši
193
si!” in te vzeti v naročje. Včasih bi se to igro radi igrali tudi še kot odrasli: “Poišči me, najdi me,
vzemi me v naročje!” Če nihče ne pride, si ogorčen, to vendar ne velja! Toda kot odrasli imaš
kljub vsemu dve nogi, da lahko narediš tri korake, imaš roki in dlani ter lahko rečeš: “Je med
nama spet vse v redu?” Drugega lahko objameš – ali pač ne?
Bile so tudi boleče izkušnje, v katerih si spoznaval, kako se lahko ščitiš. Že zelo zgodaj si
razumel besedo “vroče!”, pa vendar si se moral sama prepričati, kakšen je občutek. Na mizi stoji
privlačen vrč, iz katerega se kadi. Precej majhen si še, pa vendar že veš, da če potegneš za prt,
pride stvar vse bližje in bližje ... In, av, opečeš se. Ta bolečina je dragocena, saj te spomin nanjo
lahko obvaruje pred drugimi nevarnostmi.
Zoprno je tudi spoznavati, da obstajajo meje. Znaš že hoditi in rad bi šel skozi vrata, vendar
še nisi dovolj visok, da bi dosegel kljuko. Ti neumni odrasli nočejo odpreti vrat! Kako hudobno,
ko pa je zunaj tisti veliki svet s psički in drevesi pa nebom in oblaki ter tistimi lepimi, pisanimi
avti, ki švigajo mimo. Nisi še vedel, da te skušajo starši varovati, saj so ti avtomobili prekleto
trdi, če človek trči vanje. Tudi vsega tega si se naučil! ...
V obdobju vrtca si spoznaval, katero razpoloženje pomaga, da lahko kaj izpelješ in se igraš
skupaj z drugimi. Oponašal si živali in preizkusil mnogo razpoloženj: uha, bil si močen kot lev
in se rad ujčkal kot mucka, nato pa bil tako divji in zvest spremljevalec, kot je konj. Pa spet letel
visoko, visoko kot orel. Igral si se mamice in očke: “Ko bom velik!”
Zrasel si, šel v šolo in skozi puberteto. Včasih ni lahko postajati moški ali ženska. Prenesti
poplavo hormonov, pravi vesoljni potop, zdaj vriskajoč v nebesnih višavah, drugič spet povožen
na tleh. Najprej si moral najti novo duševno ravnovesje. Uspelo ti je, tudi ti si se naučil, kako
izpelješ takšen preobrat v razpoloženju.
Tako gre dalje in dalje, življenjske faze sledijo druga drugi, ti pa lahko veliko od tega, kar si
se že naučil, uporabiš in izkoristiš. Obudiš spomin na izkušnje in jih sestaviš znova.
Tako boš nekega dne v prihodnosti zrl na današnji čas. Danes, ki bo takrat že preteklost,
bo videti nekoliko manjši, ti pa zrelejši, večji, bogatejši z izkušnjami. Najbrž boš čutil nekaj
podobnega ponosu in pomislil: “Kriza je že za mano, obvladal sem jo.” Napori so pozabljeni,
lahko se z nasmehom ozreš nazaj, kajti občutki in zorni kot so zdaj drugačni. Kot če bi stal na
hribu in gledal dol ter bi se ti vse zdelo majhno.
Kot če bi sedel na orlu in z njim letel vzdolž svoje življenjske reke, v prihodnost. Sem in tja
se voda zalesketa. V njej se zrcalijo oblaki in sonce. V tem zrcaljenju lahko zagledaš sebe, kako
nekaj obvladaš in zmoreš, kar ti danes še ne gre najbolje. Naprej, kjer reka spet zrcali okolico,
pa lahko vidiš, kako je to postalo že povsem samodejno, tam ti gre že povsem brez truda! Čudiš
se, da prej tega še nisi obvladal. Na svojem orlu lahko tako letiš kadarkoli, ko sanjaš ali sanjariš.
Zdaj veš, kakšno bogastvo izkušenj in moči nosiš v sebi. Lahko pustiš, da se spet poležejo,
kadarkoli jih potrebuješ, pa lahko na njih gradiš, jih uporabiš.
Zdaj lahko spet začutiš, kako sproščeno sediš na tem stolu, moj glas lahko slišiš razločneje,
se rahlo premakneš, pretegneš. Sproščenost pa vzameš s sabo v današnji dan.«
Od notranjih podob zdaj preidemo k zunanjim: »Halo (preusmerjamo pozornost), vidite
barve zdaj bolj žive, ima tale klovn rdeč nos? Pustite se presenetiti, kaj bo do prihodnjič skrivaj
ganilo vaše srce ...«
Tako nekako lahko poteka trans za prebujanje virov. Kot že rečeno, ga moramo prilagoditi
situaciji, starosti otrok oz. mladostnikov, predvsem pa temi, zaradi katere je družina prišla, ter
procesa, v katerem se trenutno nahaja.
V primeru družine z otrokom, ki ne pozna meja, se lahko, recimo na srečanju s starši,
posvetimo izkušnjam, ki jih imajo s tem, da držita vajeti v rokah in otroka v varnem objemu
ter občutkom, ko jih drugi držijo na vajetih ali v varnem okviru. Hiperaktiven osemletnik,
ki mu pozornost hitro bega, daje vtis, da ni posebno bister. Ker v tem primeru enako trpijo
tako odrasli kot mladi, s celotno družino iščemo njihove vire s pomočjo vsakdanjega transa.
PeterNEMETSCHEK
194
Otrok se lahko svobodno giblje po prostoru, sam pa stojim ob demo tabli in svojo pripoved
ilustriram s preprostimi stripovskimi risbami. Narišem semenčece, ki priplava k jajčecu. »Vuš«,
vzplamti srce, ko se zlijeta v eno. Vsaka celica prispeva del genov. Ta drobcen računalnik je
neznansko pameten, saj hrani vse osnovne podatke o telesu, o tem, kako naj se celice delijo in
se specializirajo.
Slika 8
... glej besedilo, ki sem ga napisal za zgled transa. Na tablo narišem pomembnejše faze
otrokovega razvoja v maminem trebuhu. Razvoju čutov pripišem izjemno vrednost in njegov
pomen šaljivo poudarim. Prav tako izpostavim, kakšno nadarjenost je pokazal, ko je po rojstvu
zgradil ter uredil svoj notranji svet. Najmogočnejša računalniška podjetja bi mu plačala milijarde
dolarjev, da bi poznala vse te skrivnosti. Poudarim, kako je s pomočjo vida, sluha in tipa uskladil
vidne in slišne znake ter jih uporabil za k cilju usmerjeno gibanje. Kako je pri nogometu ob
vsakem koraku izvajal računske operacije v stotinkah sekunde, enako pri metanju žoge ...
Računalniški strokovnjaki morajo svoje robote pošiljati na Mars zelo zelo počasi! Pa jim je
nekoč eden vseeno zdrsnil v krater. Iz podatkov pač ni mogel sprevideti, da gre za krater. Neki
drugi robot je obtičal na ogromni skali. Znanstveniki so morali računati dneve in noči, preden
so ga s težavo osvobodili. On pa vse to počne z lahkoto, ko se vozi s kolesom, plava, pleza ...
Ni se še zgodilo, da bi tega fanta videl tako dolgo zbrano poslušati kot na tem srečanju. Tudi
starši so sijali od zadovoljstva. Že dolgo jim ni nihče polno uro govoril, kako neizmerno bister je
njihov sin (potomec njihovih genov).
V poglavju »Od odsotnosti meja do hiper« opisujem praktične intervencije, ki so se izkazale
za koristne tudi v tem primeru. Opisani trans za prebujanje virov je odprl pot koncu terapije. Čez
nekaj časa so se mi starši zahvalili, češ da se lahko zdaj spet znajdejo sami in da vidijo svojega
otroka v novi, zaupanja polni luči. Poleg tega vejo, kako se spoprijeti s prihodnostjo.
»Ko bom velik-a!« Vsakdanji trans in družinskoterapevtsko delo z otroki, mladostniki in starši
195
Od odsotnosti meja do hiper
V današnjem času ima »hiper« v jeziku mladih docela pozitiven pomen. »Žur je bil hiper,«
pomeni, da je bilo razburljivo, zabavno, polno akcije, da so noreli, »rejvali«. »Depri« pomeni,
obratno, potolčen, na tleh, zamorjeno, brez veze.
Otrokom in mladostnikom se zdijo »hiper« stanja danes večinoma nekaj običajnega. Učiteljem
to povzroča križe in preglavice. Starši so pogosto nemočni. Na družinski terapiji začnejo otroci
dokaj hitro obračati potek dela na glavo. Če starše vprašamo, ali so zaradi otrokovega nenehnega
gibanja nemirni, pogosto odvrnejo: »Niti ne, morali bi videti, kako je doma!«
Obstaja pestra paleta oblik omenjenega vedenja. So otroci, ki so doma aktivni in razdražljivi,
v šoli pa se učiteljica pritožuje, da so zasanjani in odsotni. Ali pa starši menijo, da je njihov otrok
sicer zelo živ, vendar s tem dobro shajajo, učiteljski zbor pa toži nad kaotičnim vedenjem. Otroci
skačejo vsepovprek po mizah v učilnici in jih v običajni šoli komaj še obvladujejo. Starši lahko
pridejo na terapijo iz lastnega vzgiba ali pa jih k nam »pošljejo«. Možno je celo, da se oglasijo
zaradi zakonskih težav, katerih osrednja tema je: »Otroka preveč razvajaš, vse mu spregledaš! –
Ne, ti si prestrog do njega!!«
Izrecno vas svarim pred navidezno »sistemskim« pogledom: otrok je takšen, ker se starša
prepirata. Pripisovanje krivde ni v nobenem primeru koristno in hitro pripelje do tega, da oče ali
mati na srečanje ne pride. Pri tej simptomatiki pa potrebujemo oba zelo zelo nujno.
Prvo koristno vprašanje, ki ga lahko postavimo, da si razjasnimo položaj, je: »Ali vaš otrok
ne pozna meja ali pa je hiperaktiven?« So meje postavljene zelo radodarno in ohlapno, je otrok
na srečanju sposoben nekaj časa sedeti na stolu, nato pa se po krajšem raziskovanju prostora
zatopi v igro s plišastimi igračami? Ali pa povabilo, naj se razgleda naokoli, zavrne in namesto
tega letijo igrače po zraku?
Praviloma staršem prihranim ponižanje, ki bi ga doživeli, če bi dolgo razpravljali, kaj bi bilo
koristno, medtem ko bi otrok zmagoslavno ponazarjal, kakšno moč ima in katere meje vse bi še
lahko prestopil. Starše, ki si želijo nasveta, enostavno vprašam, ali bi jim nasvet pomagal, in ali
smem na hitro prikazati, kaj mislim. Otrok, ki rad izziva, si ne more kaj, da ne bi zmagoslavno
švigal tik ob odraslih – hitro ga zgrabim za nadlahti, pokleknem na njegovo višino in, medtem
ko mu nepremično zrem v oči, z mirnim glasom ponovim en ali dva kratka stavka, denimo:
»Zdaj pa dovolj. Naredil boš, kar zahtevajo starši.«
Slika 9
... dokler mi v odgovor komaj opazno ne prikima. Otroci takrat nenadoma postanejo zelo
zbrani. Praviloma njihova pozornost traja dve do tri minute. Zato jim je modro naložiti kakšno
lahko nalogo, recimo: »Zdaj boš nesel medvedka na blazino, kjer sedita mamica medvedka
in očka medved.« Nadalje se večinoma izkaže za premeteno, če otroku, še preden bi znova
izbruhnil, naročimo (po vzorcu »Naredi to!« namesto »Tega ne smeš!«), naj »začne takoj spet
PeterNEMETSCHEK
196
divjati, da bo lahko mama ali očka nov prijem takoj preizkusil in te spet zgrabil.« Tisti roditelj,
ki naj bi bil pri vzgoji uspešnejši, se naloge loti, medtem ko se sam obrnem k drugemu, se je ali
ga dotaknem in pohvalno komentiram: »Ali vam ni v olajšanje, ko takole opazujete in vidite, da
otroci ljubijo močno starševsko roko?« Posebno poudarim dragoceno razliko med krepko moško
roko in toplim, blagim ter trdnim ženskim glasom.
Pogosto dodam še pogled z razdalje: »Kadar želijo v živalskem svetu starši svojim mladičem
sporočiti: “Pozor, nevarnost!”, je njihov glas rezek in visok. Če pa jim hočejo povedati: “Vse je
v redu, kar mirno”, se glas brundajoče in predeče poglobi. Tudi drdrajoči neskončni stavki so
manj učinkoviti od preprostih stavkov z največ tremi besedami, na primer: “Zdaj pa dovolj! “, ki
se vtisnejo veliko globlje.«
Če so starši pripravljeni te prijeme »do prihodnjič« dosledno uporabljati, se slika v največ
dveh tednih občutno spremeni. Na področje meja, ki so ga prej doživljali kot neprijetnega, zdaj
gledajo bolj optimistično. Otroci se hitro učijo in z njimi je veselje delati.
Kadar starši še naprej tožijo zaradi različnih predstav o vzgoji in vzgojnih prijemih,
predlagam sila preprost in učinkovit pristop, ki ga uporabite takoj na naslednjem srečanju. Počez
čez sobo napeljite močno, centimeter debelo vrv, kakih 30 cm nad tlemi, tako da se lahko čeznjo
spotakneš. Sobo naj deli na nekoliko večji »svet odraslih« in malo manjši »svet otrok«.
Slika 10
Roditelj, ki ima večji smisel za postavljanje meja, se odpravi za pet minut igrat z otrokom v
svet otrok. Otrok sme v svoj svet vzeti toliko ali pa dvakrat toliko lutk, kot je njihovih družinskih
članov, ter po potrebi še eno vrv, saj le-te otroke, ki ne poznajo meja, zelo privlačijo. Drugi roditelj
ostane z družinskim terapevtom oz. terapevtko v svetu odraslih. Ko igro otroka s partnerjem
opazujemo od daleč, jo hvalimo tako, kot smo že povedali. Kot posebno dragocene izpostavimo
razlike in posrečeno postavljanje meja. »Vau, to je bilo pa močno!« Tudi otrokovo nabritost
pohvalimo z nasmeškom in ga označimo za bistrega ter spretnega, kadar denimo poskuša zvito
preizkušati trdnost meja. Otroci nam za to ponudijo neskončno vrsto priložnosti. Medtem ko
otrok sedi s hrbtom proti meji, moli njegov palec na nogi za sam centimeter v svet odraslih. Ali
pa lutko zavihti, da prileti k nam ter prečka mejo v odrasli svet po zraku ...
Po petih minutah partnerja zamenjata vlogi. Tistega, ki je imel dotlej priložnost opazovati,
smo, upajmo, s humorjem sprostili in si je spet nabral moči, zato gre za pet minut v svet otrok.
Tako med njima zanetimo konstruktivno tekmovanje. Ko se tudi ta del izteče, otroku povemo,
da se bo zdaj pet minut igral sam v svojem svetu, kajti starša se morata pomeniti o nečem
»Ko bom velik-a!« Vsakdanji trans in družinskoterapevtsko delo z otroki, mladostniki in starši
197
pomembnem, nazadnje pa se bodo vsi trije pet minut igrali skupaj v svetu otrok.
Starša povlečeta svoja stola bližje drug k drugemu, se primeta za roke, podelita svoja
doživetja v zgoščeni obliki, s terapevtovo podporo pohvalita uspehe ter razlike in se nasmejeta
hecnim trenutkom. Nato še s stiskom rok zapečatita svoje sodelovanje, preden skupaj stopita v
svet otrok.
Družini pred odhodom položimo na srce: »Do prihodnjič kar tako naprej!« Svetujem, da
ostajate pri splošnih besedah. Če bi se pri opisu srečanja spustili v podrobnosti, bi to lahko
privedlo do novih konfliktov. Če pa opis ostane odprt, pustimo članom družine prostor, da si
oblikujejo lastne predstave in si vzamejo zase, kar jim je ljubo.
Rdeč dirkalni avto
Hiperaktivni otroci prav tako uživajo na takem srečanju, vendar pa se lahko hitro zgodi, da
postane zanje prezahtevno. V primerjavi z drugimi otroki namreč komaj zdržijo pri miru in so
sposobni le kratek čas ostati pri eni stvari. Že takoj na začetku prvega srečanja nam padejo v oči
njihove nenehno bingljajoče, trzajoče noge, živčni gibi rok in nemirno beganje od predmeta k
predmetu. Seveda so otroci, ki jim poleg hiperaktivnosti primanjkuje tudi jasnih meja. Obstajajo
pa tudi taki, ki ob nenehnem prigovarjanju staršev zdržijo precej časa na stolu, pri čemer pa
njihove noge še vedno »plešejo«. Tu so še hiperaktivci, ki lahko dolgo sedijo pri miru. Navadili
so se, da stopala zataknejo za noge stola, z rokami pa se krčevito oprijemajo naslonjala, da lahko
sedijo »mirno«. Na izobraževalnih seminarjih udeležence spodbudim, naj dve minuti cepetajo,
nato pa naj sedejo, se z nogami zahakljajo za stol in si predstavljajo, da bi morali v tako napeti
drži sedeti mirno do naslednjega odmora. Se torej res lahko čudimo, če otrok, ko se v šoli oglasi
zvonec, švigne pokonci kot vzmet, pri čemer jo skupi prvi, ki mu prekriža pot?
Hiperaktivce imajo mnogi za nasilne, sam pa se s tem ne strinjam. Kadar je otrok napet do
tolikšne mere, obenem pa ga stalno oštevajo, se sproži veriga nesporazumov. Frustracije, ki se v
njem nakopičijo, izlije v navidez nasilnem vedenju. Če otrok, ki prekipeva od živčne zagnanosti,
ne trenira nogometa, bo napetost sprostil z boksarskim udarcem.
Vsaka kratkotrajna družinska terapija hiperaktivnih mora biti napeta, tako, kot je napeto
divjanje, ravsanje, suvanje ter spakovanje. Skušajmo doseči raven napetosti v telesu, ki jo zdaj
poraja simptom, toda na pozitiven in konstruktiven način. Zahteva »Bodi pri miru!«, s katero do
onemoglosti poskušajo starši, pa ima povsem nasproten učinek. Danes vendar vemo, da morajo
hiperaktivci najprej s cepetanjem in gibanjem v možganih ustvariti določene snovi, da se lahko
zberejo in na kaj osredotočijo.
Priporočljivo je, da že na samem začetku prvega srečanja pogovorni del skrčimo, kolikor se
le da, ter pričaramo vzdušje, ki bo čim bolj zaposlilo vse čute. Podatke o družini ter genogram
narišemo na velik list papirja na tleh ali pa, še bolje, na demo tablo. V nekaj minutah nam bo
postalo jasno, kako močno je otrokovo cepetanje in kako kratki, ali bolje, kako dolgi, so trenutki
pozornosti. Prej ko se v družini razleze smeh, bolje je. Bilo bi nesmiselno pričakovati, da lahko
hiperaktivnost zajezimo ali celo odpravimo že s prvim pogovorom. Če nam uspe razpoloženje
preokreniti v spravljivo šaljivost, bomo navezali odločilni stik tako z otrokom kot tudi s starši.
Na intenziven, živ in zgoščen način skušajmo izvabiti odgovor na vprašanje: »Kaj vam je
doslej najbolj pomagalo?« Njihovo stokanje odrinite s smehom nekako takole: »Ja, lahko si
predstavljam, da so vzgojni prijemi za vas vsakodnevno tako naporni, kot da bi se ukvarjali z
vrhunskim športom. In zanima me vsak najmanjši uspeh pri tem, tudi najdrobnejši napredek.«
Starši znajo pripovedovati o osupljivih strategijah. Že dva para sta nam zaupala, da njihov
otrok nosi s seboj v šolo kokakolo ali pravi čaj, kar, presenetljivo, zares pomaga. Za nekega
198
PeterNEMETSCHEK
hipermotoričnega fanta je bilo to »moje pomirjevalo«.
Vsako priložnost izkoristim za to, da par razsvetlim s (psihoedukacijskimi) pojasnili. Staršem
pomaga, če hitro dobijo vtis, da lahko izmenjajo izkušnje s strokovnjakom ali strokovnjakinjo.
Modro je tudi, da od samega začetka z družino delamo v gibanju. Posebno pri reki življenja, saj
so hiperaktivci nori na vrvi. V trenutku so vse pošasti in dinozavri zvezani ali pa otrok z vrvjo
poveže stola staršev. Torej: nekaj vrvi položite na stran, kajti »tele so tvoje, druge pa bomo
potrebovali, da bomo postavili nekaj zanimivega«.
V nadaljevanju bi želel s konkretnim primerom nazorno prikazati vse pomembnejše procese,
krize, zanke in pasti ter potek reševanja takšnih težav.
Pokliče me oče, ki ga zelo nujno zanima, ali bi lahko hipnoterapija pomagala njegovemu
hiperaktivnemu sinu. Ko ga vprašam, kdo ga je napotil k meni, pove, da so na nekem urjenju
v obvladovanju vedenja nanj naredile vtis vaje za sproščanje ter hipnoterapevtski pristop. Neki
kolega ga je usmeril k meni. Odvrnem mu, da njegov sin verjetno nad vajami za sproščanje
ne bo najbolj navdušen. »Če pa sta oba starša pripravljena sodelovati v intenzivni kratkotrajni
družinski terapiji, vam lahko zelo dobro pokažem, kako lahko sinu pomagata.« Ja, na to bi bila
pripravljena. Potem ko se je položaj v zadnjem času dramatično zaostril, je mama pustila službo
s polovičnim delovnim časom, da bi se lahko povsem posvetila otroku. Oče v koncu pogovora
nakaže, da je stvar zelo nujna, saj naj bi sin v zadnjem času dvakrat resno izjavil, da se bo
pokončal.
Družina pride na prvo srečanje prijateljsko razpoložena, četudi občutno napeta. Oče: 40 let,
mati: 34, hči: 11, sin: 8.
Dobro so se pripravili, saj s seboj prinesejo nabito poln kovček pritožb: od pritožb učiteljice
pa vse do tega, da že leta ne morejo več v nobeno restavracijo. Natakarji bi jih imeli zaradi
nemirnega sina za prismojene. Hči se kuja, češ da se vse vrti okrog njenega brata, tudi danes so
morali priti sem zaradi njega. S tožbami, ki jih občasno pospremijo z nasmeškom, se spoprimem
s smehom, češ: »Ja, zlahka si predstavljam, kaj vse se dogaja, in vendar sem lahko takoj opazil,
kako bistro in pametno vaš sin raziskuje prostor in kako lepo je vzgojen. Že ena sama vaša
beseda zadostuje, da se vrne k stolu. Vidim, da ste pod velikim pritiskom, in zdi se, da ste
pripravljeni takoj kaj ukreniti.«
Medtem ko vstanem, se obrnem k očetu in mimogrede navržem: »Primerni trans mu bo
usmeril pozornost na nekaj živega, kar bomo počeli.« Nato položimo življenjsko reko družine,
vrvi položim, kot se mi zdi, in jih prosim, naj jih popravijo, če želijo. Pokrajina življenjske
reke leži pred nami, kriza je dobro vidna, razvoj v smeri prihodnosti pa je vsem pred očmi in
na dosegu roke. Stopimo v prihodnost na mesto, kjer jim je že »uspelo! Tu moje pomoči ne
potrebujete več.« Nato se premaknemo še naprej v daljnejšo prihodnost, kjer »boš že moški! O
tem ni dvoma!« Sestra je zrasla, stoji pred vsemi na podstavku, brat tik za njo, bočno ob njej
na podstavku, visokem približno 30 cm. Za njima pa z roko v roki starša, ki ponosno zreta v
prihodnost: »Uspelo nam bo!« Ta položaj je eden redkih, v katerem hiperaktivnemu otroku uspe
dlje časa zbrano in z veseljem zdržati na enem mestu. »V prihodnosti te lahko starša s ponosom
opazujeta, kako se boš s svojim mopedom odpeljal v svet!«
Po tako visoki zbranosti in napetosti je normalno, če otrok na koncu oddrvi še nekaj bliskovitih
krogov po prostoru. Moped ima še vedno pod seboj.
Preden se poslovimo, družino pohvalim, ker so se potrudili in prišli. Omenim drobne,
konstruktivne malenkosti, ki se jih je dalo razločno opaziti in ki so se me dotaknile, izrazito
pozornost, veliko skrb za otroke in ljubečo energijo, ki jo je čutiti v prostoru. Hčerki rečem, da
se vede zelo primerno svojim letom in da ji prihodnjič ni treba priti.
Nazadnje se obrnem še k fantu in se čudim njegovemu veselju do gibanja, vzdržljivosti in
moči, ki je takšna kot pri »hitrem, močnem avtu z neznansko močnim motorjem. Koliko KM
ima?« Fant zasije: »1046.« Jaz pa prostodušno pridam: »Zavore ima pa kot kakšen majhen
»Ko bom velik-a!« Vsakdanji trans in družinskoterapevtsko delo z otroki, mladostniki in starši
199
otroški bicikel, pa vplinjač se tudi včasih malo zatika.« Na naslednje srečanje ne sme priti.
»Tvoje starše bom prihodnjič izučil za avtomehanike, potem pa ti bodo nastavili zavore. Take, ki
bodo lahko 1046 KM brez težav in zanesljivo zaustavile!«
Ko se srečam z mamo in očetom, da bi ju pripravil, znova izpostavim, kako veliko sta že
vložila in vprašam, kaj se je izkazalo za koristno. Tako se lažje uglasita in pripravita na aktivno
delo. V večini družin s hiperaktivnimi otroki je bil eden od staršev kot otrok tudi sam precej živ in
nemiren. V tem primeru je bil to oče. To vrlino je koristno uporabil za dobro plačan poklic in zdaj
za svoje podjetje z letali kroži med New Yorkom, Tajvanom, Japonsko in domom. Njega zato
pozovem, naj si zamisli, da je leva roka njegov sin, kipeč od brbotajoče energije. Roko naj nekaj
minut drži iztegnjeno in jo premika živčno ter tresoče v ritmu sinovega gibanja. Zanimivo je,
da prične ženo to pri priči zabavati in svojega moža še podžiga: »Bolj! Ne popuščaj!« Svetujem
ji, naj ne posega vmes, dokler njegova roka/otrok ne bo pokazala očitnih znakov utrujenosti.
»Potem boste ali bova roko skupaj zaustavila in “pritisnila na zavore”.« Roka se trzajoče upira in
mama mora zbrati vse svoje moči, da jo zadrži pri miru. Po potrebi ji pomagam. Očeta pozovem,
naj »pritisne na hidravlične zavore, kakršne imajo veliki tovornjaki, ter, “pšššš”, izdihne in se
sprosti.« Če je zavora »pravilno nastavljena«, mora roka pri preizkusu zdrsniti sproščena in težka
v ženine dlani, ki jo prestrežejo. V kolikor se to ne zgodi, se trzanje in držanje začne znova.
Staršem zabičam, naj uporabljajo samo besedo »držati« (in nikakor ne »trdno držati«, saj leta napeljuje k spopadu). Sicer pa bomo na prihodnjem srečanju uporabljali samo avtomobilski
žargon. Soba bo postala dirkališče, roke bodo sprednja kolesa, noge pa zadnja. Na sredino sobe
bomo položili rogoznico namesto dvižne ploščadi. Fanta bomo pozvali, naj vpreže vseh svojih
1046 KM in vozi po dirkališču tako, da dà vse od sebe. Držimo se načela: najprej naprezanje,
potem sprostitev. Če mu spodrsne, bom zavpil: »Nesreča, mehaniki, mehaniki!« Starši ga bodo
nato s hrbtom navzdol nesli na dvižno ploščad, nato pa mu bomo naročili, naj v leže pusti motor
teči in preizkusi prvo, drugo, tretjo ... šesto prestavo, naj torej vozi leže. Če starši opazijo znake
utrujenosti, morajo enako močno pritisniti na zavore in kolesa (roke in noge) ustaviti. Zatem
nastopijo hidravlične zavore, sprostitev.
Nadvse pomembno je, da na koncu srečanja starša sedita z roko v roki drug nasproti drugemu
in skleneta »pogodbo med mehaniki«. Obljubita si, da bosta zgledno sodelovala. Poslovim se
z besedami: »Do prihodnjič si dobro napolnita baterije, čohanje pri tem pomaga!« Ni je boljše
posredne partnerske terapije!
Starši na tretjem srečanju poročajo o napredku v šoli. Izkaže se, da je imelo napeto
pričakovanje dober učinek.
Mladeniča vprašam, katere znamke bi bil njegov avto. »Ferrari!« In kakšne barve? »Rdeč.«
Nato previdno pristavi: »Vendar nima 1000 KM, ampak samo 146.« Nekaj čuti v zraku in očitno
bi se rad zavaroval, da zavore ne bi bile premočne. Vprašam ga: »146 KM, torej moč športnega
avta?« Pritrdi: »Ja, 146 KM.«
Soba je preurejena v dirkališče. Bale sena (blazine) ščitijo pred nevarnimi robovi radiatorjev
in pred lončnicami. Na sredini leži »dvižna ploščad« (rogoznica). Fant se zasmeje: »Čemu pa
dvižna ploščad?« – »Če se ti zgodi nesreča, če te na primer vrže iz ovinka.« Očka pomaga
postavljati prizorišče z izjemno zagnanostjo, mama pa je napeta, vznemirjena.
Besede sploh niso potrebne, fant že stoji na progi in zaganja motor: »Vuuuum, vuuuum,
vuuuum, kje je štart?« Gremo! Prva prestava, druga, tretja, četrta, peta, šesta, avto pospeši do
najvišje hitrosti – nato pa peta prestava, četrta, tretja, druga, prva, stop, gume zacvilijo. »Zares
je dobro vzgojen, odzove se na vsako navodilo!« Starši sijejo od ponosa. Po tem ogrevanju bo
šlo zares!
PeterNEMETSCHEK
200
SLIKA 11
Motor požene do konca in reže ovinke čisto v Schumijevem slogu. Pokažem znak, da je treba
dirko prekiniti. Ko namreč s kolesi zapelje čez »pesek«, odletijo kolesni ležaji in tako kmalu spet
leži. Dirka se začne znova. Vse moči vpreže v to, da drvi z največjo hitrostjo in se obenem drži
proge. »Pričakujte znake utrujenosti!« namignem staršem in v hipu ga vrže s proge proti steni.
»Nesreča, nesreča, mehaniki, mehaniki!«
Tokrat uporabimo avtovleko (nosimo ga na rogoznici) in pojasnimo: »Tole je dvižna ploščad
na kolesih, na kateri lahko avto vozi tudi, če stoji.« Stvar ga zabava. »Vžgi spet motor in prestavi
v prvo, drugo, tretjo.« Ni mu lahko leže voziti z rokami in nogami v istem ritmu. Ko ritem
približno ujame in že kaže znake utrujenosti, mama pri vzglavju prime »sprednja kolesa« (roke),
oče pa »zadnja kolesa« (noge). Fanta podžigamo, naj vozi s polno močjo, prva, druga, tretja ...
šesta prestava, naj pohodi plin. Starši pa ga morajo z enako močjo držati. Predvsem mama ga
drži z jeklenim prijemom in neizmerno vnemo. Ko očeta pozovem, naj igro še dodatno popestri,
se vse bolj zabava:
SLIKA 12
»Daj, stopi na plin, prav truditi se moram, da zavorne ploščice ustavijo tvojih 146 KM.« Znaki
izčrpanosti postanejo očitni. »Prestavi zdaj v tretjo, drugo, prvo. In ko bom rekel: “Zaviraj!”, boš
zavrl s hidravličnimi zavorami, kakršne imajo tovornjakarji, “pšššš”. Zdaj pa zaviraj in izpusti
ves zrak, pšššš! Pšššš. Mehanika bosta zavore preizkusila.« Očka dvigne sinovo nogo, vendar ta
ne zdrsne dol. V možganih je zapisan vzorec: vztrajanje pri miru pomeni napetost. Nekaj časa
bo trajalo, da bo osvojil nov vzorec: mir pomeni sprostitev! Nekajkrat moramo še pognati motor
»Ko bom velik-a!« Vsakdanji trans in družinskoterapevtsko delo z otroki, mladostniki in starši
201
in zavore ponovno nastaviti, dokler roke in noge ne zdrsnejo sproščene in težke na rogoznico.
»Zdaj zapri oči in si oglej, kakšne barve je tvoj zavorni kabel. – Rdeč! – V redu, ugotovi,
katera zavora je najbolje nastavljena in spusti zavorno tekočino z enakim pritiskom, enako
sproščenostjo še v druge zavore, dokler ne bodo vse do pike enako nastavljene!«
Motor spet požene, vozi s polno hitrostjo, zavre in nato v leže ponovimo preizkus zavor.
»Zdaj bodi pozoren, kakšne barve so električni kabli za ABS. – Modri! – Dobro, svoj računalnik
nastavi natanko tako, kot je nastavljena najboljša zavora.« Veke mu trepetajo, očitno je v fazi
REM in vidi pred notranjimi očmi kable ter računalniško obdelovanje.
Ponovno testiranje. »Kdaj bom šel lahko spet na dirkališče? – Ko bodo tvoje zavore dobro
nastavljene! Najprej bomo poskusno vožnjo izpeljali v leže. Zapelji v prvi prestavi previdno
iz delavnice, na ulici se ustavi, vklopi desni smernik, počakaj, dokler ne bo cesta prosta, zavij
desno, prestavi v drugo, tretjo, počaaaasi, spredaj je semafor, sveti rumena luč, druga prestava,
prva, pšššš!« V trenutku leži popolnoma sproščen. »Ko se bo prižgala zelena luč, spet spelji
in zavij levo, proti avtocesti! Stooooj, počaaaasi, spredaj je zastoj!« Nato gremo na avtocesto,
v okolici mesta še vedno le v četrti prestavi, v zastojih. Končno pa ravna črta: šesta prestava
in pedalo za plin do konca ... »Pri naslednjem znaku za parkirišče prestavi v nižjo prestavo in
zapelji na parkirišče, zaviraj, pšššš. Mehanika bosta preverila, ali se zavore niso preveč segrele.«
Po tolikšnem telesnem delu bi morale roke in noge pri testiranju za kratek čas obležati pri miru,
brez trzanja. Če je potrebno, zavore še enkrat nastavimo.
Prava umetnost je, da znamo ohranjati ravnotežje med doslednostjo in tem, da vaja ostaja
igriva ter napeta. Zapomnite si: takšne otroke so poskušali vzgajati in krotiti že prevečkrat in
neuspešno. Z »Bodi pri miru!« ne pridemo daleč. V najboljšem primeru otrok tako rekoč sam
zahteva lastno terapijo: »Še enkrat!«
Testna vožnja se nadaljuje tako, da ga na dvižni ploščadi pripeljemo v mesto in v domačo
garažo: »Zaviraj«. Avto ostane (leži) še nekaj časa v garaži. Za konec pa še nekaj krogov po pravi
dirkalni stezi.
Še teden dni je do šolskih počitnic, ko bosta imela oba starša čas, da se vsakodnevno igrata
dirkanje in nastavljanje zavor, kakšnih dvajset minut. Enkrat v tednu lahko igro izpustijo. Fantu
svetujem, da lahko vadi že sam na poti v šolo. Tudi medtem ko sedi v klopi, lahko v sebi na hitro
zgradi napetost, v mislih nastavi svoje zavore, se nato sprosti ter izdihne z neslišnim »pšššš«.
Vsekakor je priporočljivo, da mama pokliče učiteljico in ji v nekaj stavkih poroča o poteku
družinske terapije, da bi se izognili nesporazumom. Učitelji se hitro sprostijo, ko slišijo, da so se
starši spustili v družinsko terapijo.
Izjemno intenzivno srečanje, ki sem ga pravkar opisal, je trajalo približno tričetrt ure. Mati
je vprašala, ali bo to »zadostovalo«. Ob koncu jo znova spomnim, kako pomembno je, da so pri
vaji igrivi. Zelo zadovoljen bom že, če jo bodo vsak dan izvajali dvajset minut.
V srečanjih, ki so sledila v razmiku dveh do treh, pozneje štirih, tednov, je bilo hitro moč
opaziti, da noge ne bingljajo več kar naprej in da je fant postal veliko mirnejši. Ker je bil oče
občasno na službenih potovanjih, sem mami naročil, naj izmenično sama drži sinove roke in
potem še noge. Fant pa naj se v domišljiji pretvarja, kot da bi ga tudi oče držal na svoji strani.
Smiselno je, da vzporedno uvedemo nov motiv, še preden se ta vaja izpoje. Nikakor se ne
sme preleviti v odbijajočo. Ko fant zelo natančno nastavi ABS, mu na primer rečem: »Veš,
zelo je pomembno, da tvoje zavore prijemajo povsem mehko in enakomerno. Moški vejo,
kako pomembno je to. Kadar grejo Indijanci na lov, se pogosto tudi po ure dolgo smukajo po
divjini neslišno in s sproščenimi, povezanimi gibi. Ko postane mlad Indijanec mož, se nauči,
kako se tihotapiš za človekom, kako je moški lahko močan in hiter, in kako se lahko moški
giblje sproščeno. Vsi moški se morajo naučiti, kako se proti vetru pritihotapiti nazaj, hodeč
po stopinjah najizkušenejšega moškega. S povsem mirnimi gibi, skoraj kot v upočasnjenem
posnetku, potegnejo puščico iz toka, jo čiiiisto počaaaasi položijo na tetivo, lok držijo trdno in v
PeterNEMETSCHEK
202
njih se vse bolj in bolj kopiči napetost ...«
Nadaljujem bolj ali manj zvesto klasičnemu Ericksonovemu besedilu, kot ga navaja Trenkle
(1993). Poudarim predvsem besedo »moški« in igro med »napetostjo in sproščenostjo«.
Očetu zabičam, naj »še ne kupuje loka«. Vendar me že ob pozdravu na naslednjem srečanju
potegne na stran: ker ga je razganjalo od navdušenja, se ni mogel upreti prošnji/skušnjavi, da
bi kupil drag lok. Dve srečanji pozneje vadimo, tako kot Indijanci, kako se lok napne, kako se
namesti puščico, zdrži napetost do zadnje možne sekunde, nato pa ciljamo in v mislih pustimo,
da puščica zleti ter jo negibno opazujemo. Šele po pol ure smeta oče in sin puščico v resnici
izstreliti. Kot je običajno, sin zadene bolje. Čeprav oče večkrat obljubi, da bosta doma vadila in
hodila streljat z lokom, v času našega sodelovanja ni našel časa, da bi to res izpeljal.
Orisal bom še nekaj prizorov iz nadaljnjega poteka terapije, ki so zelo značilni za hiperkinetične
otroke. Mati me je čez čas razburjena poklicala in nujno posila za izredno srečanje. Sina so
namreč v šoli dvakrat zasačili s tujim denarjem. Po telefonu jo pomirim, češ da bomo z njeno
pomočjo položaj hitro obvladali.
Ponovno je šlo za to, da je fant v šoli po njihovih besedah kaj »sunil«, ker ni mogel krotiti
svojih impulzov. Kot sem že pojasnil, bi mu bilo nesmiselno znova ponavljati: »Ne kradi!« To
se je vendar že izkazalo za neučinkovito! Fanta pošljem iz sobe. Ponavljam, intervencija mora
biti tako napeta kot sam sistem. Staršem dam desetake in dvajsetake, razmnožene in povečane
na velikost lista A3, da jih v sobi skrijejo, res dobro skrijejo. »Dvignita preprogo, položita
bankovec pod njo in se nanjo usedita ali pa stlačita “denar” v nogavice, v čevlje.« Fantu, ki se
je odločil postati mojstrski tat, pojasnim, da bodo starši zdaj vsak dan z njim zagnano vadili. V
prostoru je skritih 270 mark, časa pa ima pet minut, da jih izmakne čim več. Starši mu ne smejo
z ničimer pomagati, niti z namigi »toplo« ali celo »vroče«. »Pa začnimo.« Fant takoj prekipeva
od adrenalina in išče zelo zagnano. Spremljamo ga s pripombami, da je očitno prav neumen
začetnik. Ko mineta dve minuti in je »izmaknil« komaj šest bankovcev, spusti dve solzi.
V tem pogledu soglašam z drugimi družinskimi terapevti, na primer z Minuchinom, ki je
učil: »Spodnesite mladostnika, ki se spogleduje s kriminalom, s prestola!« Ali pa s stališčem
M. H. Ericksona: »Naj simptom postane neprijeten!« (prim. še s terapijo neprijetne procedure J.
Haleya (Haley, 1989)). Ne spomnim se, ali sem fantovi materi opisal Haleyevo intervencijo ali
se je naslednje poteze domislila sama. Ko si je sin spet drznil suniti denar iz neke jakne v šolski
garderobi, ga je prihodnji teden vsak dan čakala pred šolo, kar je za fanta prava sramota. Haleyev
poseg je bil še ostrejši: oče in mati naj bi po dogovoru z učiteljem ves teden sedela s sinom, ki
povzroča nemir, v šolski klopi, vsak na svoji strani. Strukturo teh posegov lahko opišemo tudi
takole: če je simptomatsko vedenje otrok ali mladostnikov nenavadno, naj bo odziv staršev še
bolj nenavaden, da deluje kot brca.
Ko mati pokliče naslednjič, je po njenih besedah stvar še resnejša. Sin je z drugim falotom
iz razreda na stranišču poskušal sošolcu zariti palico v ta zadnjo. Učiteljica pa je vsa iz sebe
poklicala starše. Mami obljubim, da se bomo zadeve lotili, ko pride oče s službene poti, kajti:
»To mora urejati moški!«
SLIKA 13
»Ko bom velik-a!« Vsakdanji trans in družinskoterapevtsko delo z otroki, mladostniki in starši
203
Napovem, da bomo »razjasnjevali čustva«. Oče sedi nasproti sinu in ga drži za roke, jaz pa
v »moškem krogu« oba podpiram. Mati sedi nekoliko ob strani. Začnem: »Otroci se danes zelo
dobro spoznajo na tehnično plat spolnosti, če se tako izrazim. Glede duševne in čustvene plati
pa še vedno tavajo v megli sramu in radovednosti, veselja, vendar tudi gnusa in bolečine, strahu
in vzburjenja, napetosti, nagonov in zavor, nevarnosti in zaščite.« Pripovedujem jim o tem, kako
sem bil sam zmeden v otroštvu in s kakšno muko sem spoznaval, kako z novimi občutki ravnati.
Besedo prevzame oče in opisuje zgodbe ter doživetja iz svojega otroštva in mladosti. Zelo
nazorno predstavimo, kako smo se včasih igrali zdravnike in »merili temperaturo« s slamico,
ki smo jo potisnili v drugega. Danes je to postalo prenevarno, ker so se pojavile nove možnosti
okužbe; preko drobnih ranic v žilicah danke bi se lahko prenašal virus aids-a, HIV. O tem mora
biti dobro seznanjen in sebe ter druge nujno ščititi! Vedeti mora tudi, da obstajajo moški, ki
hočejo potisniti svoj ud v rit otrok in mladostnikov. Prvič, to peklensko boli, in drugič, nevarnost
okužbe je velika.
Fant je na srečanju silno zbran. Tudi oba starša vneto sodelujeta. Pripovedujemo mu še o
doživetjih v puberteti, o poplavi hormonov, ko bi zdaj vriskajoč skakal do nebes, drugič pa si
spet na smrt žalosten. Vsak moški mora skozi to. Mati nas dopolni z opisom svojih izkušenj z
ženskega zornega kota.
Očitno postane, da smo prišli do zadnje pomembne vsebine in jo osvetlili z različnih vidikov,
ki se porajajo pri simptomu »hiper«. Starši so znova gotovi vase, prevzeli so krmilo v svoje roke
in otroka lahko spremljajo v smeri: »Ko bom velik.«
Srečanje, ki ga načrtujemo nekaj časa po končani terapiji, najprej prestavimo, nato pa do
njega niti ne pride. Dovolj močno čutijo »Uspelo nam je!«, življenjska reka je našla svojo pot
in teče dalje. Precej časa ohranjamo občasen stik po telefonu. Dobro jim gre, fantu tudi v šoli.
Kakšno leto zatem me mati obvesti o novem preobratu: sin naj bi se prepisal na gimnazijo, in
da bi zahtevnejšo delo bolje zmogel, so mu predpisali Ritalin. Poskusno jemanje se je dobro
obneslo. Njihovo odločitev sprejmem, saj je pomembno predvsem, da se družina zdaj sama
spoprijema z izzivi.
Dodal bi še, da je bila v nekem drugem primeru hiperaktivnega otroka želja staršev prav
nasprotna. Prišli so, ker so hoteli Ritalin opustiti. Jemanje se jim je dolgoročno zdelo prenevarno.
V resnici še niso izpeljali longitudinalnih raziskav, ki bi pričale o morebitnih dolgoročnih
posledicah zdravila. V tem primeru je bila otrokova »nasilnost« še vpadljivejša. Poleg dirkanja
z rdečo formulo in streljanja z lokom, smo nekaj srečanj posvetili še ruvanju, ravsanju, borilnim
veščinam in učenju pravičnega bojevanja. Oba starša sta se izkazala za sijajna soigralca in
»športna sodnika« v bojih. Ker sta se ukvarjala z vrtnarjenjem, sta se odlično spoznala na rast in
sta se sinove vzgoje lotila s pravim žarom.
Starši so vendar najboljši družinski terapevti.
Opomba prevajalke
1) Čeprav avtor v izvirniku dosledno uporablja oblike besed tako za moške kot za ženske,
bi bilo v besedilu za pričujoči trans teh dvojnih oblik toliko, da bi onemogočale tekoče branje.
Zato v tem delu prevoda izjemoma uporabljam zgolj moško obliko, bralke in bralce pa prosim,
da upoštevajo, da avtor piše obe.
Prevod in priredba: Jasna Solarovič
204
PeterNEMETSCHEK
205
206
207
MNENJA IN PRIMERI IZ
PRAKSE ZA PRAKSO
208
Kairos 4/1-2/2010
Mnenja in primeri iz prakse za prakso
209
HilarionPETZOLD
Integrativna terapija mladostnikov biopsihosocialno razvojni pristop
Integrative Therapy with Adolescents
- a Biopsychosocial Developmental Approach
About the author
H
ilarion G. Petzold, Univ.-Prof. Dr. Dr, Dr. studied psychology, philosophy, medicine, special
education and Russian orthodox theology in Paris, Düsseldorf and Frankfurt. He taught as a resident
professor “psychology, clinical movement therapy and psychomotorics in the life span” at the Faculty
of Human Movement Sciences, Free University Amsterdam (from 1979 to his emeritus status 2004).
Visting Professor for Integrative Interventions at the department of clinical psychology University of
Bern 1980-1989 and since 2009 for developmental neuropsychotherapy, Institute of Psychology, Moscow.
Since 2001 he is the scientific head of the Master of Science Programme in “Clinical Supervision and
Coaching” at Donau Universität Krems (http://www.donau-uni.ac.at/de/studium/supervisioncoaching/
index.php). State Licensed Psychotherapist for Adults in Austria and Germany, State Licensed Children
and Adolescent Psychotherapist, Germany. He is the scientific director of the “European Academy of
Psychosocial Health”, state recognized professional training academy for psychosocial professions and
psychotherapists at Lake Bever (Hückeswagen, Beversee, http://www.eag-fpi.com/). He is the founder
of “Integrative Therapy” [1965] which he has continued to develop. Since 1975 he is the editor of the
scientific quarterly “Integrative Therapie” that he founded with Charlotte Bühler and he has written more
than 1000 scienctific publications including his 76 books. “Die Zeit” places him among the leading figures
(Leitfiguren) of modern psychotherapy and “Psychologie Heute” (Psychology Today) called him in 2009 a
polymath (Universalgelehrter) of psychology.
His latest books:
Petzold, H.G., Sieper, J. (2008): Der Wille, die Neurowissenschaften und die Psychotherapie. 2 vol.,
Bielefeld: Sirius. 750 pages
Petzold, H.G., Feuchtner, C., König, G. (2009): Für Kinder engagiert – mit Jugendlichen auf dem
Weg. Wien: Krammer Verlag. 240 pages
Leitner, A.., Petzold, H.G. (2009): Sigmund Freud heute. Der Vater der Psychoanalyse im Blick der
Wissenschaft und der psychotherapeutischen Schulen. Wien: Edition Donau-Universität - Krammer
Verlag Wien. 700 pages.
Spring 2010: Menschenbilder in Psychologie und Psychotherapie, 2 vol. ca. 900 pages Krammer,
Wien.
210
HilarionPETZOLD
Therapeutic work with adolescents has been for a long time and still is a neglected area in
the field of psychotherapy by practically all schools (Andreae 2006) eventhough the period of
pubescence and the teen age is a difficult one for many reasons, particularly in our situation of late
modernity with the problems of virtualisation, globalisation, demographic changes, migration
etc. Adolescence can be seen as a period of particular vulnerability with a high potential for grave
problems: broken school careers, unemployment, violence, drugs, deviance etc. (Petzold 1974b,
1994f). But it is also a “sensitive phase” with a high potential for performances of excellence (in
sports, music, research, altruistic activities) if adequate chances and incentives are offered to the
expansive and creative qualities of young people.
Having worked for over 40 years with adolescents as a psychotherapist (Petzold 1971c), clinical
and developmental psychologist (Petzold, Epe 1984) and as a Budo Trainer teaching martials
arts to male and female teens (Petzold 1974b; Bloem, Moget, Petzold 2004) and being cofounder,
consultant, and supervisor of many of the treatment facilities and programmes for problematic
adolescents or teenage drug addicts in Germany and Luxembourg (Petzold 2006; Petzold,
Feuchtner, König 2009), I see biopsychosocial work with this age group as a task of paramount
societal importance and for a skilled adolescent therapist as very rewarding indeed.
In pubescence there are dramatic changes in brain development, as neuroimaging studies have
shown (Giedd et al. 1999; Thompson et al. 2005) which emphasize the need for a gender specific
view (De Bellis et al. 2001; Neufang et al. 2009).
A host of new neuronal material and synaptic interconnections sprout in the prefrontal cortex and
the cyngular gyrus causing problems in orientation (Strauch 2003) but also offering chances for
new developments when adequately “fitting” environmental responses and “teenage competent”
adults (Giedd 2003; Petermann, Petermann 2007) are available: challenges for physical and
cognitive activities and particularly for the newly emerging volitional capacities (Petzold, Sieper
2008) must be provided in concrete, stimulating projects – instead of dull classroom teaching or
hanging around unemployed in inactivity or in the virtual world of play stations and computer
games dominated by features of violence that can have highly negative effects (Konijn et al.
2007; Sheese, Graziani 2005).
For more than 80 000 generations in hominid evolution teen human primates had to function as
competent young hunters and mothers in their extended family groups and tribal contexts. That
reality formed cerebral developments and genetic programmes that are still functioning today
in that age group leading to pubescent “gene expressions” (Herculano-Houzel 2008; Petzold
2007d). Integrative Therapy is strongly rooted in evolutionary thinking and we have developed
therapy models based on evolutionary psychobiology (Buss 2004; Kennair 2007; Osten 2002,
2009; Petzold 2008m; Workmann, Reader 2004). From this perspective we know: There was
no adolescence in the past three million years of the history of mankind as we have it now in
modern civilisation. The status passage was from childhood to young adult. Therefore today we
have to see the young adult in the adolescent (Epstein 2007), without neglecting the prolongation
of childhood and the modern status of youth in the high tech societies of late modernity resp.
postmodernity.
Based on our evolutionary history adolescents have activity and performance oriented
programmes at work in the teenage period. These programmes have to be met by pedagogics,
social programming and teen psychotherapy (Petzold, Epe 1984; Petzold 2006t) with the aim
that these new possibilities can be used in a resource and potential oriented way which has been
Integrativna terapija mladostnikov - biopsihosocialno razvojni pristop
211
advocated already by Vygotskij (1987) and the Russian cultural historic and neuropsychological
school focussing particularly on the function of will and responsibility so important in adolescents
(Suchomlinskij 1977; Petzold, Michailowa 2008). By an experience and performance activating
approach in therapy and education the adolescent brain can establish well functioning neuronal
networks wiring up the different centers to sophisticatedly cooperating units. Knowledge
from developmental clinical psychology, psychobiology and longitudinal research (Blass
2001; Oerter et al. 2009) on which Integrative Therapy is based (Osten 2009; Petzold 1994j;
Sieper 2007) becomes indispensable for the psychotherapist working with adolescents. The
psychotherapist has to overcome outdated psychoanalytic models and myth, has to abandon the
one-sided emphasis of early disturbances for adolescent pathology (Blos 1989; Leitner, Petzold
2009).
Childhood troubles are but one element, linear causalities are questionable, multifactor causes
for health and illness taking into account protective factors and resilience have to be recognized
and valued (Hoftra et al. 2002; Petzold, Müller 2004; Verhust 2004). Brain evolution has made
us a gift with the newly emerging potentialities of pubescent neuronal growth that can also
compensate for previous damage in childhood (Petzold 1993c, 1994j) if adequately used. And
such use is essential, because in later adolescence neuronal material that has not been used is
“pruned”, cut out like dry branches in a fruit tree – nature is not wasteful! (Petzold 2007d). So it
is a societal task to provide adequate fostering of the adolescent’s talent, to inform his body and
mind with the right information so that optimal processes of “mentalization” and “embodiment”
can be realized (Petzold 2009c) by the young men and women that are our future. We have to
foster and to use the adolescent’s brain capacity or we will lose it – or it will turn to malformation,
maladjustment or deviance!
Without understanding the neurobiological development of the adolescent brain effective
adolescent psychotherapy is not possible. Therapeutic work with teens cannot be limited to
conventional verbal therapy; it needs play, work, meaningful activities, foster programmes
(Petzold, Feuchtner, König 2009). Most of the traditional psychotherapies (e.g. Psychoanalysis,
Gestalt or Rogerian Therapy) have up to now no neuroscientifically and developmentally
grounded concepts, models and methods of working with problems of adolescents (for an
integrative behavioural approach cf. Petermann, Petermann 2004). Complex programmes and
activities are needed or we lose the potential of this “sensitive phase”. When this “developmental
window” is closed we face long lasting problems which will lead to problematic behaviour as
in addiction and deviance (Petzold, Schay, Scheiblich 2006). Creativity and activity fostering
therapies, programmes and institutions for the adolescent patient, involving sports and sports
therapy (Bloem et al. 2004; Schay, Petzold et al. 2006;Waibel, Petzold 2009), family counselling
and therapy (Petzold 2009h; Petzold, Josić, Ehrhardt 2006), meaningful work, altruistic
activities and outdoor programmes (creativity enhancing “green exercises”, Petzold et al. 2009)
are necessary; and adequate ways are needed to provide sustainable help for disturbed teens
and adolescents in trouble which at the same time promote youth in reative development that
need resourceful incentives for a good future.
Literature:
Andreae A. (2006): Psychogenetische und psychodynamische Aspekte von Störungen in der
Adoleszenz, Schweiz. Archiv f. Neurologie und Psychiatrie 157:212–20.
212
HilarionPETZOLD
Barkow, J., Cosmides, L.L., Tooby, J. (1992): The adapted mind: evolutionary psychology and
the generation of culture. New York: Oxford University Press.
Blass, E.M. (2001): Developmental Psychobiology, Developmental Neurobiology and Behavioral
Ecology: Mechanisms and Early Principles. New York, Berlin: Springer.
Bloem, J., Moget, P., Petzold, H.G. (2004): Budo, Aggressionsreduktion und psychosoziale
Effekte: Faktum oder Fiktion? – Forschungsergebnisse
Modelle
psychologische und
neurobiologische Konzepte. Integrative Therapie 1-2, 101-149.
Blos, P. (1989): Adoleszenz. Eine Psychoanalytische Interpretation. Stuttgart: Klett.
De Bellis, M. D, Keshavan, M. S., Beers, R. (2001): Sex Differences in Brain Maturation during
Childhood and Adolescence. Cerebral Cortex, 6, 552-557.
Epstein, R. (2007): The case against adolescence. Rediscovering the adult in every teen. Sanger:
Qilll Driver Books.
Giedd, J. (2002): Interview. In: frontline, Ausgabe: Inside the teenage brain. http://www.pbs.org/
wgbh/pages/frontline/shows/teenbrain/interviews/giedd.html.
Giedd, J. (2003): Yes, Your Teen Is Crazy! Loving Your Kid Without Losing Your Mind. Gig
Habor: Habor Press.
Giedd, J.N., Blumenthal, J., Jeffries, N.O. et al. (1999): Brain development during Childhood
and Adolescence: a longitudinal MRI Study. Nature Neuroscience, 2, 861-863.
Herculano-Houzel, S. (2008): Kindheit ade. Pubertät, Hirnforschung. Gehirn & Geist. Serie
Kindesentwicklung 4, 35-39.
Hofstra, M. B., Van der Ende, J., Verhulst, F.C. (2002): Child and adolesccents problems predict
DSM-IV disorders in adulthood: A 14-year follow-upof a Dutch epidemiological sample. J. of
the Amer. Academy of Child and Adolescent Psychiatry 2, 182-189.
Kennair, L.E.O. (2006): Evolutionspsychologie, Lebens-Geschichts-Theorie und PsychotherapieIntegration. Integrative Therapie, 1/2, 25-61.
Konijn, E. A., Nije Bijvank, M., Bushman, B. J. (2007): I wish I were a warrior: The role
of wishful identification in effects of violent video games on aggression in adolescent boys.
Developmental Psychology, 43, 1038-1044.
Leitner, A.., Petzold, H.G. (2009): Sigmund Freud heute. Der Vater der Psychoanalyse im Blick
der Wissenschaft und der psychotherapeutischen Schulen. Wien: Edition Donau-Universität Krammer Verlag Wien.
Lurija, A. R. (1992): Das Gehirn in Aktion. Einführung in die Neuropsychologie. Reinbek:
Rowohlt.
Neufang, S., Specht, K., Hausmann, M., Güntürkün, O., Herpertz-Dahlmann, B., Fink, G.,
Konrad, K. (2009): Sex differences and the impact of steroid hormones on the developing human
brain. Cerebral Cortex 19, 464-473.
Oerter, R., von Hagen C, Röper G, Noam G. 1999): Klinische Entwicklungspsychologie.
Weinheim: Psychologie Verlags Union.
Osten, P. (2002a): Pubertät und Adoleszenz aus der Sicht der Klinischen Entwicklungspsychologie.
Empirische Grundlagen der Psychotherapie. Teil I: Die Pubertät. Psychotherapie in Psychiatrie,
Psychother. Med. Klin. Psych (CIP Medien) 7/1, 50-65; (2002b): Teil II: Die Adoleszenz, ibid.
66-87.
Osten, P. (2009): Evolution, Familie und Persönlichkeitsentwicklung. Integrative Perspektiven
in der Ätiologie psychischer Störungen. Mit einem Vorwort von H. G. Petzold. Wien: Krammer.
Petermann, F., Petermann, U. (2007): Training mit Jugendlichen. Aufbau von Arbeits- und
Sozialverhalten. Göttingen: Hogrefe.
Petzold, H.G. (1974b): Drogentherapie - Methoden, Modelle, Erfahrungen, Junfermann/
Hoheneck, Paderborn; 3.Aufl. Fachbuchhandlung für Psychologie, D. Klotz, Frankfurt 1983,
4. Aufl. 2003.
Integrativna terapija mladostnikov - biopsihosocialno razvojni pristop
213
Petzold, H.G. (1993c): Frühe Schäden, späte Folgen. Psychotherapie und Babyforschung, Bd. I,
Junfermann, Paderborn.
Petzold, H.G. (1994j): Die Kraft liebevoller Blicke. Psychotherapie und Babyforschung Bd. 2:.
Paderborn: Junfermann.
Petzold, H.G. (1994f): Jugend und Gewaltprobleme - Gedanken unter einer longitudinalen
Entwicklungsperspektive, Vortrag gehalten auf der Tagung der Landesarbeitsgemeinschaft für
Erziehungsberatung, Hamburg 10.12.1993, Dokumentation 1994 und in Gestalt (Schweiz) 24,
1995, 4-21.
Petzold, H.G. (2003a): Integrative Therapie. 3 vol. Paderborn: Junfermann, revised and enlarged
edition of. 1991a/1992a/1993a.
Petzold, H.G. (2006t): „Jugendliche auf den Weg bringen“: Biopsychosoziale,
entwicklungspsychologische und evolutionspsychologische Konzepte – eine Integrative
Perspektive. In: Päerd’s Atelier (Hrsg.): Liewenshaff – 15 Ans. Luxembourg: Saint-Paul. 173187.
Petzold, H.G. (2007d): „Mit Jugendlichen auf dem WEG ...“Biopsychosoziale,
entwicklungspsychologische und evolutionspsychologische Konzepte für „Integrative
sozialpädagogische Modelleinrichtungen“. Bei www. FPI-Publikationen.de/materialien.htm
- POLYLOGE: Materialien aus der Europäischen Akademie für Psychosoziale Gesundheit 09/2007.
Petzold, H. G. (2008m): Evolutionäres Denken und Entwicklungsdynamiken der Psychotherapie
- Integrative Beiträge durch inter- und transtheoretisches Konzeptualisieren. Integrative Therapie
4, 353-396.
Petzold, H.G. (2009c): Körper-Seele-Geist-Welt-Verhältnisse in der Integrativen Therapie. Der
„Informierte Leib“, das „psychophysische Problem“ und die Praxis. Psychologische Medizin 1
(Graz) 20-33.
Petzold, H.G., Epe, C., 1984. Das Spiel und seine Bedeutung für die stationäre Langzeittherapie
mit drogenabhängigen Jugendlichen in der Integrativen Gestalttherapie. In: Kreuzer (Hrsg.),
Handbuch der Spielpädgogik, Vol. 4, Schwann, Düsseldorf (1984), 399-421.
Petzold, H.G., Feuchtner, C., König, G. (2009): Für Kinder engagiert – mit Jugendlichen auf
dem Weg. Wien: Krammer Verlag.
Petzold, H.G., Müller, L. (2004c): Integrative Kinder- und Jugendlichenpsychotherapie
– Protektive Faktoren und Resilienzen in der diagnostischen und therapeutischen Praxis.
Psychotherapie Forum 4, 185-196.
Petzold, H.G., Michailowa, N. (2008a): Alexander Lurija – Neurowissenschaft und
Psychotherapie. Integrative und biopsychosoziale Modelle. Wien: Krammer.
Petzold, H.G., Schay, P., Scheiblich, W. (2006): Integrative Suchtarbeit. Wiesbaden: Verlag für
Sozialwissenschaften.
Petzold, H.G., Sieper, J. (2008a): Der Wille, die Neurowissenschaften und die Psychotherapie.
2 vol.. Bielefeld: Sirius.
Sheese, B. E., Graziano, W. G. (2005): Deciding to defect: The effects of video game violence on
cooperative and competitive behavior. Psychological Science. 5, 391-396.
Sieper, J. (2007): Integrative Therapie als „Life Span Developmental Therapy” und “klinische
Entwicklungspsychologie der Bezogenheit” mit Säuglingen, Kindern, Adoleszenten, Erwachsenen
und alten Menschen, Gestalt & Integration, Teil I 60, 14-21, Teil II 61.
Strauch, B. (2003): Warum sie so seltsam sind. Gehirnentwicklung bei Teenagern. Berlin: Berlin
Verlag.
Suchomlinski, W. (1977): Vom Werden des jungen Staatsbürgers. Berlin:Volk und Wissen.
Thompson, P. M., Holmes, C. J., Jernigan, T. L., Toga, A. (2005): Structural MRI and brain
development. International Review of Neurobiology 67, 285-323.
214
HilarionPETZOLD
Verhulst, F. (2004): Kann dissoziales Verhalten vorhergesagt werden? Eine Untersuchung an
Kindern, Jugendlichen und Erwachsenen über einen Zeitraum von 14. Jahren. In: Streek-Fischer.
A. (2004): Adoleszenz – Bindung – Destruktivität. Stuttgart: Klett-Cotta, S. 208-224.
Vygotskij, L.S. (1987): Pädologie des frühen Jugendalters (Ausgewählte Kapitel). In: Vygotskij,
L.S.: Ausgewählte Schriften, Bd. 2. Köln: Pahl-Rugenstein. S. 307-658.
Waibel, M., Petzold, H. G. (2009): Integrative Ausdauertherapie bei depressiven Erkrankungen,
in: Waibel, M., Jakob-Krieger, C. (2009): Integrative Bewegungstherapie. Stuttgart: Schattauer.
81-97.
Workman, L., Reader, W. (2004): Evolutionary psychology. An introduction. Cambridge:
Cambridge University Press.
215
216
Kairos 4/1-2/2010
Mnenja in primeri iz prakse za prakso
217
JayHALEY
Neobičajna terapija Miltona H. Ericksona
(prevod odlomka 6. poglavja iz knjige Jay Haleya (1973)
Uncommon Therapy: the Psychiatric Techniques
of Milton H. Erickson
(prevod odlomka 6. poglavja iz knjige Jay Haleya (1973). UNCOMMON THERAPY: THE
PSYCHIATRIC TECHNIQUES OF MILTON H. ERICKSON. New York: Norton, str. 213218.)
Sedemindvajsetletna mati je imela vse več težav z osemletnim sinom Joejem, ki je postajal
vedno bolj kljubovalen. Zdelo se ji je, da sin vsak dan odkriva nove in nove načine, kako ji lahko
kljubuje. Mati se je dve leti pred tem ločila od svojega moža iz utemeljenih razlogov, ki so jih
priznavali vsi vpleteni. Poleg sina je imela še dve hčerki, stari devet in šest let. Potem, ko se
je nekaj mesecev tu in tam sestajala z moškimi v upanju, da bo našla novega moža, je odkrila,
da njen sin postaja vse bolj uporniški in vse večji problem. Starejša hči se mu je za krajši čas
pridružila v njegovem uporništvu. Mati je lahko hčerko prepričala z običajnimi disciplinskimi
ukrepi, kot so jeza, vpitje, graja, grožnje, jezne klofute, katerim je sledil razumen, objektiven
pogovor z otrokom. To je bilo v preteklosti z otroki vedno učinkovito. Vendar pa se Joe ni več
odzival na običajne ukrepe, tudi če je dodala »batine«, kazni, solze in če je iskala pomoč pri
sorodnikih. Joe je le precej zadovoljno in dobrovoljno dodal, da namerava storiti, karkoli se mu
bo zahotelo in da ga nič, prav nič pri tem ne more zaustaviti.
Sinovo kljubovalno vedenje se je stopnjevalo tudi v šoli in v soseščini, tako da dejansko prav nič
ni bilo varno pred njegovim pustošenjem. Uničeval je šolski inventar, izzival je učitelje, napadal
sošolce; razbijal je okna sosedom in jim trgal rože. Sosedje in učitelji, ki so poskušali stvari
urediti, so uspeli le v tem, da so otroka zastrašili in nič več. Končno je deček začel uničevati
dragocene stvari doma, še posebej, ko je mati ponoči spala. Zjutraj jo je spravljal v obup, ko je
hladnokrvno zanikal, da je on karkoli naredil.
Na tej točki se je mati odločila, da ga bo pripeljala na zdravljenje. Ko je mati pripovedovala to
zgodbo, jo je Joe poslušal s širokim, zmagovalnim nasmeškom. Ko je končala, je napihnjeno
oznanil, da mu ne morem nič, da ga ne bom ustavil in da bo nadaljeval s tem, da bo počel, kar
se mu bo zahotelo. Resno in s posebnim poudarkom sem mu zagotovil (terapevt je Milton H.
Erickson, opomba urednika), da je nepotrebno, da bi jaz karkoli naredil, da bi spremenil njegovo
obnašanje, ker je on že velik, močan deček in zelo pameten in da bo moral sam spremeniti svoje
vedenje. Zagotovil sem mu tudi, da bo njegova mati zmogla sama, da mu bo sama omogočila, da
popolnoma “sam od sebe” spremeni svoje vedenje. Joe je to mojo izjavo sprejel z nezaupanjem
in porogom. Rekel sem, da bom materi povedal nekaj majhnih stvari, ki bi jih lahko napravila,
da bi lahko on sam spremenil svoje vedenje in ga poslal iz sobe. Prav tako sem ga izzval na kar
najbolj prijazen način, naj poskuša sam ugotoviti, kaj bi lahko bile te majhne stvari. S tem sem
218
JayHALEY
ga hotel zmesti, da bi se obnašal mirno in da bi razmišljal, medtem ko bo čakal na mamo.
Sam z materjo sem se pogovarjal o otrokovem iskanju sveta, v katerem bi bil lahko prepričan,
da obstaja nekdo, ki je močnejši od njega. Do danes je sin pokazal in z vedno večjim obupom
dokazoval, da je svet tako negotov, da je edina močna oseba on sam, mali, osemletni deček. Nato
sem ji skrbno razložil navodila, kako naj ravna naslednja dva dni.
Ko sta kasneje odšla iz moje ordinacije, je deček izzivalno vprašal, če sem priporočil »batine«.
Zagotovil sem mu, da bodo sledili le ukrepi, ki mu bodo omogočili, da bo sam spremenil svoje
obnašanje; nihče drug ga ne bo spreminjal. Ta odgovor ga je zmedel. Na poti domov ga je mati
nekajkrat fizično kaznovala, da bi ga prisilila, da bi jo pustil varno voziti. Tako nagajanje sem
predvidel. Materi sem svetoval, naj opravi na kratko, brez razlaganja in prepiranja. Večer je
potekal kot običajno. Dečku je pustila, da je gledal televizijo, kot si je želel.
Naslednje jutro sta prišla stara starša in odpeljala hčerki. Joe, ki je načrtoval plavanje, je zahteval
svoj zajtrk. Bil je zelo zmeden, ko je zagledal, da mati odnaša v dnevno sobo nekaj v papir zavitih
sendvičev, sadje, termovki s sadnim sokom in kavo ter nekaj brisač. Vse te stvari je zložila na
veliki kavč in zraven postavila telefon in nekaj knjig. Joe je zahteval, da nemudoma pripravi
zajtrk in grozil, da bo razbil prvo stvar, ki mu bo prišla pod roke, če se ne bo podvizala. Mati se
mu je samo nasmehnila, ga zgrabila, hitro vrgla na tla na trebuh in se z vso težo usedla nanj. Ko
je začel vpiti, naj se umakne, je rekla, da je že pozajtrkovala in da nima kaj početi razen tega,
da razmišlja o načinih, kako spremeniti njegovo obnašanje. Vendar je poudarila, da zaenkrat
zagotovo ne ve, kako. Zato je vse odvisno od njega.
Deček se je na vso moč boril proti materini teži, moči in spretnosti. Vpil je, kričal, zmerjal,
ihtel in končno usmiljenja vredno obljubljal, da bo vedno priden. Mati mu je odgovorila, da ta
obljuba nič ne velja, ker še ni ugotovila, kako spremeniti njegovo obnašanje. To je pri dečku
vzbudilo nov napad besa, ki se je končno pomiril, ko je začel prositi, da mora nujno na stranišče.
Mati mu je prijazno odgovorila, da še ni končala z razmišljanjem. Ponudila mu je brisačo, da ne
bi bil preveč moker. To je vzbudilo nov napad besa, ki pa je kmalu ponehal. Mati je izkoristila
tihe trenutke in je po telefonu poklicala svojo mamo. Medtem, ko je Joe poslušal, je materi
razlagala, kako se še ni odločila in da zares misli, da se bo morala sprememba vedenja zgoditi
pri Joeju samemu. Joe je to pripombo pozdravil z najbolj glasnim krikom, kar ga je zmogel. Mati
je po telefonu komentirala, da je Joe preveč zaposlen z vpitjem in da zato ne more razmišljati,
kako bi spremenil svoje obnašanje. V Joejeva usta je nato dala brisačo, da bi lahko vpil vanjo.
Joe se je pogreznil v odljuden molk, ki so ga prekinjali nenadni nasilni poskusi, da bi se
osvobodil, kriki, zahteve in ihtenje z vložki usmiljenja vrednih prošenj. Na vse to se je mati
odzivala z milimi, pripravnimi odgovori. Čas je tekel in mati si je nalila kavo, sadni sok, pojedla
sendviče in brala knjigo. Malo pred poldnevom ji je deček vljudno rekel, da res mora na
stranišče. Priznala je, da ima sama podobno potrebo. Razložila mu je, da bi bilo možno, da gre
na stranišče, če se strinja, da se bo vrnil, znova zavzel isti položaj na tleh in ji dopustil, da se
udobno usede nanj. Po nekaj solzah se je s tem strinjal. Izpolnil je tudi svojo obljubo, vendar
se je nemudoma znova nasilno poskusil rešiti matere. Vsakokrat, ko mu je skoraj uspelo, se je
znova silovito zagnal, vendar ga je to vse bolj utrujalo. Ko je počival, je mati jedla sadje in pila
kavo, sem in tja poklicala po telefonu in brala knjigo.
Neobičajna terapija Miltona H. Ericksona
219
Po več kot petih urah se je Joe predal in preprosto predlagal, da bo naredil, karkoli mu bo mati
rekla. Mati pa mu je prav tako preprosto in odkrito odgovorila, da je bilo njeno razmišljanje
zaman in da ne ve, kaj naj mu reče, da naredi. Fantek je znova zajokal, vendar za kratek čas. Med
ihtenjem ji je rekel, da ve, kaj naj naredi. Prijazno mu je odgovorila, da je tega zelo vesela,
vendar misli, da ni imel dovolj časa, da bi zares dobro razmislil. Morda bi mu pomagalo, če bi
še kakšno uro razmišljal. Joe je nato tiho počakal, da je minila ura, medtem ko je njegova mati
brala. Ko je minila ura, je to omenila, vendar je hkrati izrazila željo, da bi rada končala poglavje.
Joe je drhte vzdihnil in tiho ihtel, medtem ko je mati dokončala poglavje.
Ko je mati končno nehala brati, je vstala in vstal je tudi Joe. Plaho jo je vprašal, če bi mu dala kaj
za pod zob. Mati mu je zelo natančno razložila, da je za kosilo prepozno in da se pred kosilom
vedno je zajtrk in da je prepozno, da bi mu ponudila zajtrk. Namesto tega je predlagala, naj
popije kozarec hladne vode in ostanek popoldneva počiva v postelji. Joe je hitro zaspal, vendar
so ga kmalu prebudile prijetne vonjave iz kuhinje. Sestri sta se vrnili in poskusil se je pridružiti
k večerji.
Mati pa mu je spet razložila na preprost način, vendar v podrobnostih, da je navada, da se najprej
je zajtrk, potem kosilo in nazadnje večerja. Na žalost mu je zajtrk ušel in zato je moral preskočiti
tudi kosilo. Zdaj pa tudi ne bo mogel večerjati, vendar se bo na srečo jutri začel nov dan. Joe se
je vrnil v svojo sobo in jokal, dokler ni zaspal. Mati je tisto noč bolj rahlo spala, vendar se Joe
ni zbudil, dokler ni bila s pripravo zajtrka že pri koncu.
Joe je vstopil v kuhinjo skupaj s sestrama in se zadovoljen usedel, medtem ko je mati sestri
postregla s palačinkami in klobasami. Na Joejevem mestu pa je bila velika skodelica. Mati mu
je povedala, da je zanj pripravila poseben zajtrk, namreč ovseno kašo, ki je ni preveč maral.
Solze so mu zalile oči, vendar se je zahvalil, ko mu je postregla, kot je bila to družinska navada.
Potem je hlastno pojedel. Mati mu je nato razložila, da lahko dobi še eno porcijo, ker je skuhala
večjo količino. Zadovoljno je tudi dodala, da upa, da bo dovolj kaše ostalo tudi za kosilo. Joe je
pogumno jedel, da do tega ne bi prišlo, vendar je mati skuhala presenetljivo veliko količino kaše.
Po zajtrku je Joe začel pospravljati svojo sobo, ne da bi mu kdo kaj rekel. Ko je končal, je
vprašal mamo, če lahko pokliče sosede. Mati ni vedela, kaj to pomeni, vendar mu je dovolila.
Izza zavese ga je opazovala, kako je šel do sosednjih vrat in pozvonil. Ko so se vrata odprla, je
kratko spregovoril s sosedom, nato pa jo je ubral po ulici navzgor. Kot je kasneje izvedela, je
prav tako sistematično, kot je teroriziral sosede, obhodil sosesko in se vsem opravičil in obljubil,
da bo povrnil škodo, čim hitreje bo mogel. Razložil je, da bo potreboval kar precej časa, da
bo poravnal za vse, kar je uničil. Nato se je vrnil na kosilo, pojedel hladno kašo, prostovoljno
pomagal pri pomivanju posode, popoldne in zvečer pa se je učil, medtem ko sta sestri gledali
televizijo. Večerja je bila obilna, vendar je dobil le ostanke, ki jih je mirno pojedel, ne da bi
karkoli komentiral. Ko je prišel čas počitka, je odšel v posteljo prostovoljno, medtem ko sta
sestri čakali na običajno materino prigovarjanje.
Naslednji dan je Joe odšel v šolo, kjer se je opravičil in obljubil boljše vedenje. Le-te so
učitelji sprejeli dokaj previdno. Zvečer se je zapletel v tipični otroški prepir s starejšo sestro, ki
je vreščala in klicala mamo. Ko je mati vstopila v sobo, se je Joe začel tresti. Obema je rekla,
naj se usedeta in nato jima je naročila, naj svojo zgodbo najprej pove sestra. Ko je prišel na vrsto
220
JayHALEY
Joe, je rekel, da se strinja s svojo sestro. Mati je nato Joeju razložila, da od njega pričakuje, da je
normalen osemleten dečko in da se lahko zaplete v prepir, kot se vsak normalen osemletnik. Nato
je obema rekla, da za njun prepir ni pravega razloga in da bi bilo na mestu, da s tem prenehata.
Oba otroka sta v to privolila.
Pripraviti Joejevo mati do tega, da bi sledila navodilom, kako ravnati s sinom, ni bilo lahko.
Bila je fakultetno izobražena, zelo inteligentna ženska. Bila je tudi zainteresirana in odgovorna
za socialne in skupnostne zadeve. V intervjuju sem jo prosil, naj kolikor je le mogoče natančno
pove, kakšno škodo je Joe že povzročil v šoli in v skupnosti. S tem opisom ji je postala škoda
boleče jasna in je v njenih očeh postala celo večja. (Rastline znova zrastejo, razbita stekla in
raztrgane obleke se da zamenjati, vendar si tega v svojem pregledu ni dovolila videti.)
Nato sem jo vprašal, naj opiše Joeja, “kakršen je običajno bil nekoč” - v bistvu srečen, ubogljiv
in prav blesteč otrok. Večkrat sem jo pozval, naj primerja prejšnje in sedanje fantovo obnašanje,
vsakič krajše, vendar z večjimi poudarki bistvenih točk. Potem sem jo prosil, naj ugiba o možni
Joejevi prihodnosti glede na to, “kakršen je običajno bil nekoč” in kot “je precej možno” zdaj
glede na njegovo trenutno obnašanje. Pomagal sem ji s sugestijami, da bi bile razlike med
“možnimi slikami prihodnosti” čim bolj očitne.
Po tem pogovoru sem jo prosil, naj razmisli o vseh možnostih, kaj bi lahko naredila čez konec
tedna in kakšno vlogo naj bi odigrala do Joeja. Ker ni vedela, se je s tem postavila v popolnoma
pasiven položaj in tako sem ji lahko ponudil svoj načrt. Pri tem sem izkoristil njene potlačene
občutke krivde in občutke sovražnosti do sina in njegovega slabega vedenja. Vse sem naredil,
da bi te občutke preusmeril v zadovoljujočo, preračunano, namerno budnost, s katero bi lahko
preprečevala sinove poskuse, s katerimi je poskušal potrditi svoj občutek negotovosti in ji
dokazati, da je neučinkovita.
Mati je na videz upravičeno ugovarjala, da je njena teža 80 kilogramov prevelika, da bi lahko
sedla na sina. Glede tega jo je bilo najtežje prepričati k popolnemu sodelovanju. Najprej sem
se temu ugovoru pazljivo izmikal. Pomagal sem ji, da je sistematično razrešila vse pomisleke
v zvezi z mojim načrtom razen tega, da je pretežka, da bi se lahko usedla na sina. Ko se je bolj
vkopala v svoje odpore, sem s pazljivo vodenim pogovorom dosegel, da si je vse bolj želela
narediti razne stvari, ki sem jih navedel kot možnosti za cel konec tedna.
Ko se mi je zdelo, da je mati dovolj čustveno pripravljena, sem se lotil vprašanja njene teže.
Zagotovil sem ji, da ne potrebuje zdravnikovega mnenja, ampak da bo jutri od sina izvedela,
da zanj njena teža ni pomembna. Pravzaprav bo rabila vso svojo moč, spretnost in budnost ob
svoji teži, da bo kos situaciji. Lahko bo celo izgubila boj, ker je njena teža premajhna. (Mati
ni mogla prepoznati dvojne vezi, ki se je skrivala v tej tako preprosto posredovani ji trditvi.
Postavil sem jo v položaj, da bo morala dokazati, da je njena teža zares prevelika. Da bi to
dokazala, bo rabila sinovo sodelovanje in bil sem prepričan, da bodo otrokovi agresivni vzorci
obnašanja onemogočali, da bi se pasivno predal materini teži. Na ta način ji bo sin pokazal, kako
neupravičeni so njeni odpori na moje predloge in lahko jih bo sprejela prav zaradi nasilnega
sinovega obnašanja.)
Kot je mati kasneje razložila: “Ko se je ta konj pod mano začel premetavati, sem vedela, da
Neobičajna terapija Miltona H. Ericksona
221
se bom morala hudičevo potruditi, da bom ostala v sedlu. Naenkrat je bilo vprašanje, kdo je
bistrejši in vedela sem, da me čaka resna preizkušnja. Potem sem začela uživati v tem, da sem
predvidevala njegove gibe in jih prestrezala. Bilo je skoraj kot partija šaha. Prav gotovo sem se
naučila občudovati in spoštovati njegovo odločnost in neznansko sem začela uživati v tem, da
sem ga frustrirala, kot je on prej s svojim nemogočim obnašanjem frustriral mene.”
“V nekem trenutku pa mi je bilo neznansko težko. Ko se je vrnil iz stranišča in ko se je spet
ulegel na tla, me je tako proseče, usmiljenja vredno pogledal, da sem ga hotela že objeti. Toda
v tistem trenutku sem se spomnila na vaše besede, da ne smem sprejeti njegove predaje iz
usmiljenja, ampak šele, ko bo problem rešen. Šele takrat sem vedela, da sem zmagala, tako da
sem zelo pazila, da ne bi pokazala prav nobenega usmiljenja. Vse ostalo je bilo potem lahko in
res sem lahko razumela, kaj počnem in zakaj.”
Prevedel Miran Možina
222
223
ETIKA V PSIHOTERAPIJI
224
Kairos 4/1-2/2010
Etika v psihoterapiji
225
BogdanŽORŽ
Etične dileme psihoterapije otroka in mladostnika
(osebna refleksija)
Ethical Dilemmas in Psychotherapy with Children and
Adolescent
V psihoterapiji dajemo zelo velik poudarek etičnim načelom. Slednja so (naj bi bila) splošna,
uporabna v vseh razmerah in vseh psihoterapevtskih pristopih ter oblikah terapevtskega dela.
Vendar se v praksi kaže, da ima psihoterapevtsko delo z otroki in mladostniki nekaj specifičnih etičnih značilnosti, vprašanj, ki terjajo tudi specifično opredelitev etičnih načel. Zdi se, da
splošna etična načela na te dileme ne odgovarjajo dovolj jasno. V tem sestavku bom poskušal
nanizati nekaj teh dilem, pri čemer si ne delam nikakršnih iluzij, da bom zajel najpomembnejše
– izhajam iz lastne prakse in bom ostal pri dilemah, ki sem jih uspel v njej prepoznati. Zato tudi
ne ponujam odgovorov na zastavljena vprašanja. Ponujam le svoj osebni pogled, razmišljanje –
ki pa ga nikakor ne želim vsiljevati. Z njim želim le spodbuditi razmišljanje, iskanje in krepiti
zavedanje o pomembnosti teh dilem!
Zaradi večje preglednosti bom dileme razdelil v pet skupin: psihoterapija – svetovanje – vzgoja,
psihoterapevt – otrok, psihoterapevt – starš, psihoterapevt – starša kot partnerja in psihoterapevt
– pristojna javnost.
Psihoterapija – svetovanje – vzgoja
Psihoterapija, svetovanje (vzgojno, psihološko, psihosocialno …), vzgoja – trije pojmi, ki so na
strokovno-teoretični ravni dokaj jasno razmejeni. Vendar se mi pri delu z otroki, mladostniki in
njihovimi starši kar naprej zastavlja vprašanje, koliko je pri tem delu te tri pojme sploh mogoče
razmejevati. Cel niz podvprašanj se mi zastavlja, ki jih bom odpiral kasneje. Tu se zadovoljim s
svojo izkušnjo: vse troje, psihoterapija, svetovanje in vzgoja, je pri delu z otroki in mladostniki
neločljivo prepleteno. In zato se mi zastavlja prvo vprašanje, ki je čisto načelno: ali je sploh etično temu delu reči »psihoterapija« – ali bi si bilo bolj smotrno »izmisliti« nek drug izraz? Sam
se pri uporabi tega pojma pogosto počutim nelagodno … Seveda pa vključuje ta pomislek še
drugo podvprašanje: če je to tako, kdo naj to delo sploh opravlja? Psihoterapevti, psihiatri, šolski
in otroški zdravniki, psihološki svetovalci, socialni delavci, pedagogi, vzgojitelji ...? Resnici na
ljubo: vsi ti in drugi to delo v praksi tudi opravljajo – tako ali drugače! Kje sta tu mesto in vloga
psihoterapije? Morda bi morali to vprašanje postaviti drugače: kakšna dodatna znanja in izkušnje
naj imajo vsi prej našteti strokovnjaki (pa najbrž poleg njih še kateri), da bi lahko kompetentno
opravljali delo, o katerem govorimo? No, jaz bom kljub vsemu govoril o psihoterapevtih, saj ne
vem, koliko to razmišljanje ostale poklice sploh zanima!
226
BogdanŽORŽ
Psihoterapevt – otrok
Odnos terapevt – klient naj bi bil vzpostavljen s čim bolj jasno, zavestno in odgovorno odločitvijo klienta. Ko je klient otrok, je to načelo vselej vprašljivo. V praksi se za otrokovo vključitev v
psihoterapijo odločajo starši ali celo druge osebe. Tudi mladostnik se za vstop v psihoterapevtski
proces le izjemoma zares odloča sam, večinoma le »pristane« na odločitev staršev ali drugih
(socialnih služb, zdravnikov, sodišč …). Kako lahko v takem primeru sploh govorimo o pravem
odnosu terapevt – klient?
Nekje med stroko in etiko je že vprašanje, pri kateri starosti lahko otrok sodeluje v psihoterapevtskem procesu, kdaj sploh lahko govorimo o psihoterapiji. Deloma odgovarja na to vprašanje
psihoterapija z izbiro pristopov. Vemo, da lahko že zelo majhen otrok zelo kakovostno sodeluje
v igralni terapiji. Vemo tudi, da že dokaj majhen otrok zmore dobrega sodelovanja v ustrezno
strukturiranih skupinskih terapijah. A se tu takoj postavi dilema: koliko se lahko zanesemo na
otroke, da ne bodo širili informacij, ki jih o drugem otroku zvedo v terapevtskem procesu? Poleg
poznavanja razvojnih značilnosti otroka je tu pomembno etično vprašanje: kdaj, pri kateri starosti otroku priznavamo pravico, da sprejema neke pomembne odločitve o sebi. V svoji praksi vedno znova spoznavam, da je pravzaprav že zelo majhen, tudi predšolski otrok zmožen nekaterih
takih pomembnih odločitev, a je potrebno presojati vsako situacijo posebej!
V svoji praksi se pogosto srečujem s situacijo, ko otrok ali mladostnik sicer sprejme psihoterapevtsko ali svetovalno pomoč, vendar se njegovi razlogi za to občutno razlikujejo od razlogov,
ki jih navajajo starši, učitelji ali drugi. Najbolj običajen, pogost primer je naslednji: starši pridejo
s pritožbo učiteljice, da otrok moti pouk, da ima neprimeren odnos do učitelja in sošolcev. Otrok
to zanika, v pogovoru o njegovem počutju v šoli pa pove, da mu v šoli ni všeč, ker ga učiteljica
in sošolci ne marajo … Komu naj psihoterapevt prisluhne? Če prisluhne staršem, ne bo mogel
vzpostaviti dobrega kontakta z otrokom. Če prisluhne otroku, bo morda izgubil stik s starši.
Tu gre za etično dilemo, ne za strokovno vprašanje. Strokovno lahko utemeljujemo kar koli –
etično vprašanje pa je, kako naj psihoterapevt zagotavlja dovolj spoštljiv odnos do otroka, dovolj
spoštovanja stisk in problemov, kot jih doživlja otrok, ne da bi ob tem zapadel v nezdravo podporo otrokovemu načinu komuniciranja z okoljem in s tem povečal konflikte ter otrokove stiske …
Pri iskanju odgovorov na te dileme se psihoterapevt ne more naslanjati na strokovno znanje, saj
psihološka znanost o tem daleč premalo ve. Psihoterapevt v svoje presoje neopazno vključuje
svoja stališča, verovanja, nazore … pa tudi svoje lastne vzgojne vzore, ki jih je nekritično vsrkaval kot otrok od svojih staršev. Hočeš nočeš je psihoterapevt torej tu tudi vzgojitelj, pa ne le po
lastni zavestni izbiri. Za otroka-klienta namreč postane pomembna osebnost, otrok zaradi tega
sprejema, vpija psihoterapevtove vplive …
V svoji praksi si pri tem pomagam tako, da se trudim sprejemati otroka ali mladostnika kot
polnovredno, popolno osebnost, vendar s pomanjkljivimi izkušnjami. Zato vedno sprejemam
njegovo doživljanje kot ključno, najpomembnejše, in gradim kontakt z otrokom s pomočjo sprejemanja tega doživljanja. Vendar s tem ne zmanjšujem pomena tega, kar o otrokovem vedenju
povedo drugi, odrasli. Otrokovo doživljanje poskušam soočati z njihovim videnjem in ga spodbujam, da se s temi razlikami sooči sam.
Etične dileme psihoterapije otroka in mladostnika
227
Psihoterapevt – starš
Besedo »starš« sem zapisal v ednini. Praksa me uči, da se kot psihoterapevt pogosto srečujem
samo z enim od staršev – iz različnih razlogov in ne le pri ločenih starših. Tudi v primerih, ko
sodelujeta oba starša, sodelujeta vsak kot samostojna osebnost, torej vsak zase.
Starš vstopa v terapevtski odnos svojega otroka z zelo različnimi občutki, doživljanjem, pričakovanji, strahovi, razočaranjem, občutki krivde, upanjem … In vendar – ostaja še vedno otrokov
starš. Običajno se starš obrne na psihoterapevta, potem ko je dodobra »izčrpal« zaloge svojih
možnih »prijemov«, da bi težavo rešil. Zato tudi običajno poišče pomoč, ko njegova komunikacija z otrokom pade pod nivo, ki ga on sam šteje za še sprejemljivega. Prvo etično vprašanje se
torej psihoterapevtu postavi že takoj v prvem pogovoru: koliko naj »verjame« staršu in njegovi
pripovedi, v kolikšni meri naj ga sprejema kot verodostojnega sogovornika, da bo ohranil njegovo zaupanje, obenem pa si ne bo zapravil otrokovega; da ga otrok ne bo prepoznal kot »zaveznika« svojega starša, ki mu ne more zaupati! Posebej občutljiva so ta etična vprašanja takrat, ko
gre morda za neke hude starševske napake, nasilje, zlorabe – pa tega psihoterapevt sploh ne ve!
Naslednje vprašanje, kjer tudi meja med stroko in etiko ni jasna, je vodenje procesa. Starš namreč vstopa v proces »za otroka«, zato mora biti psihoterapevtova vloga pri načenjanju tem in
postavljanju vprašanj bistveno aktivnejša kot pri terapiji odraslih. Psihoterapevt mora staršem
pogosto postaviti vprašanja o temah, ki bi jih sicer sami kar »zamolčali« ali pa se njihovega
pomena ne zavedajo. Toda tu tiči past: etično vprašanje je, kako daleč lahko grem s tem »vrtanjem«, da se ne zapletem v neskončno »analiziranje«, iskanje »dlake v jajcu«, da ne raziskujem
tem, ki so za problematiko nerelevantne.
S tem je povezano tudi vprašanje starševske avtoritete. Ali ima psihoterapevt pravico posegati
v starševsko avtoriteto, jo zmanjševati, rušiti? In vendar se to pogosto dogaja – tako pri psihoterapiji kot pri svetovanju. S svetovanjem lahko neopazno »razglašamo« starša za nevednega,
nesposobnega … in mu s tem rušimo starševsko avtoriteto v očeh otroka, če se to dogaja v otrokovi prisotnosti, podobno je lahko s psihoterapevtskimi temami … Enostavna rešitev te dileme
bi bil seveda ta, da psihoterapevt dela s staršem in otrokom ločeno. Po mojih izkušnjah pa s tem
preveč izgubljamo, izgubljamo odnos otrok – starš, ki je običajno za psihoterapevtski proces
najpomembnejši! Zato je to zame etično in ne strokovno vprašanje!
V svoji praksi delam skupaj s staršem in otrokom, izjeme dopuščam le takrat, ko ocenim, da je to
smotrno (z otrokom ali mladostnikom delam ločeno le na njegovo željo, s staršem delam ločeno,
če ocenim, da se je potrebno dotakniti vprašanj, ki bi bila za otroka preboleča ali preobremenjujoča za starševsko avtoriteto). Vendar se trudim, da se prej opisane dileme kolikor mogoče sam
zavedam in da spodbujam zavedanje tega tudi pri staršu!
Strokovno nesporno je, če zapišem, da imajo starši izjemno velik vpliv na terapevtski proces.
Slednji se namreč odvija drugače kot pri odraslih. Velik del težav, zaradi katerih se otrok znajde
v psihoterapevtski obravnavi, je tako ali drugače pogojen z odnosom starš – otrok. Zavestno se
izogibam izrazu »starševske vzgojne napake«, ker te napake ne privedejo vselej k psihoterapevtu, tudi ne pridejo k psihoterapevtu otroci, katerih starši delajo največje napake. Toda – te so
prisotne! In če se v odnosu starš – otrok nadaljujejo iste napake, ki so botrovale težavam, je tudi
uspeh terapevtskega procesa malo verjeten. Zato psihoterapija otroka ali mladostnika praviloma
ni le njegova osebna terapija – ampak je vedno vsaj do določene mere tudi družinska terapija,
torej terapija tega odnosa. Še na nekaj je potrebno opozoriti: pri večini resnih psihoterapevtskih
228
BogdanŽORŽ
obravnav gradimo na tedenskih srečanjih. Za otroka, posebej majhnega, je enotedenski premor
strahovito dolg, otrok seveda čas dojema drugače kot odrasli!
Ob tem se zastavlja še eno vprašanje: če je odnos starš – otrok tako zelo pomemben, kako in koliko je mogoče starša vključevati v terapevtski proces tudi kot »terapevta«, ki doma vsakodnevno
dela z otrokom »terapevtsko«, in tako omogoča, da proces hitreje napreduje. Sam imam s tem
obilo pozitivnih izkušenj, pri čemer pa se zavedam, da je to zelo resno etično vprašanje, in da
se je o tem potrebno odločati s premislekom, potem ko izključimo okoliščine, zaradi katerih bi
bilo to nesprejemljivo. To so predvsem okoliščine, ko sumimo na nasilje ali zlorabe, ko sumimo,
da gre pri staršu za resnejše osebnostne motnje, zaradi katerih bi lahko starši takšna navodila
uporabljali v otrokovo škodo.
Še eno pomembno etično vprašanje bi rad odprl v povezavi z odnosom psihoterapevt – starš.
Gre za vprašanje odnosa z »odsotnim« staršem, torej staršem, ki ne sodeluje v terapevtskem
procesu. Menim, da je neetično, če psihoterapevt tega starša kar ignorira, če se obnaša, kot da ta
ne obstaja. Če je starš umrl, je vsekakor pomembno, da se v terapevtskem procesu preveri, kako
sta drugi starš in otrok prebolevala njegovo smrt, kako sta predelala izgubo, zamere … Če pa je
živ, je nekje in ima vsaj svoj posredni vpliv na otroka, pa čeprav ga otrok morebiti niti ne pozna!
In spet je zame etično vprašanje, kako psihoterapevt načenja to temo.
V svoji izkušnji na to dilemo odgovarjam tako, da od prisotnega starša sprejmem le nekaj osnovnih informacij; njegovo željo, da bi v tej odsotnosti videl krivdo ali vzrok za težave, pa previdno
zavračam. Po drugi strani otroka zelo spodbujam, da o tej temi spregovori, jo predeluje, četudi
jo v začetku zavrača.
V tem odnosu se sam srečujem še s celo vrsto čisto specifičnih etičnih dilem, ki pa niso nič manj
pomembne. Seznam teh bi bil zelo dolg, zato bom izpostavil le nekaj mladostniško obarvanih.
Prvo vprašanje sega na področje spolnosti. Gre za »večno« temo – srečanje otroka s spolnostjo
se zdi mnogim staršem »prezgodnje«. Ali psihoterapevt sploh lahko ve, kdaj je »prava starost«
za prve spolne odnose? Najbrž (upam!) da med psihoterapevti ni nikogar, ki bi si lastil to pravico
presoje. Toda problem, ki je na načelni ravni jasen, se lahko spremeni v resen problem: kako
naj se odziva psihoterapevt, če se nanj obrnejo po pomoč starši, ki so obupani, ker je njihova
13-letna hči povsem zanemarila šolo, vse obšolske dejavnosti, vrstniško družbo, in ji je le še do
svojega »fanta«, pri katerem skrivaj tudi velikokrat prespi, na poskuse reševanja tega vprašanja
pa odgovarja z grožnjami, da bo zbežala od doma, če ji ne bodo dovolili druženja z njim, če bi se
odločili za kak resnejši ukrep, pa se bo ubila? Ali, kako se lotiti pomoči obupanim staršem, ki se
pritožujejo, ker njihova 14-letna hči menja partnerje »po tekočem traku« in imajo zanesljive podatke, da ima z vsemi tudi spolne odnose. Ali je primerno to sprejeti kot mladostnikovo zasebno
zadevo in obravnavati to kot izključno problem nerazumevajočih staršev? Trdno sem prepričan,
da se psihoterapevti ali svetovalci v teh vprašanjih odzivajo – v skladu s svojimi osebnimi pogledi na ta vprašanja, v skladu s svojimi moralno-etičnimi vrednotami. Toda, ali ne gre pri tem
za prikrito vsiljevanje svojih moralnih, nazorskih, verskih in drugih prepričanj? Starš pričakuje
»strokovno« pomoč, ne pa vsiljevanja nazorov psihoterapevta!
No, z moralnimi vrednotami, stališči, nazori, pogledi … je povezana še cela vrsta podobnih
»drobnih« najstniških konfliktov (od frizure, mode, tetovaž do obiskovanja zabav …). Seveda,
najlažje je zavzeti »strogo strokovno« stališče, da to enostavno niso vprašanja za psihoterapevtsko obravnavo. Toda, ne spreglejmo sporočila: zaradi vseh teh »drobnih« konfliktov postaja
življenje v družini nevzdržno, konflikti stalnica, prave komunikacije ni več … Ali je to še vedno
Etične dileme psihoterapije otroka in mladostnika
229
»droben problem«, ki »ne sodi v psihoterapevtsko svetovalnico«?
V vseh podobnih primerih menim, da ima psihoterapevt pravico do svojega nazora, pogleda
na svet, pravico do svojega sistema vrednot, v katerega verjame, pravico do svojega verskega
prepričanja. Prepričan sem, da je nekakšno skrivanje za »čisto strokovnost« ali »nevtralnost« v
teh vprašanjih zelo verjetno neetično, saj stroka nima odgovorov na vsa ta vprašanja! Toda psihoterapevt naj bi se zavedal, da pri soočanju s temi vprašanji vnaša v psihoterapevtski odnos ta
svoja prepričanja. Prav tako se mora zavedati, da imajo starši pravico vzgajati svojega otroka v
skladu s svojimi vrednotami, verskimi in drugimi prepričanji ter da psihoterapevt nima pravice
poseganja v te vrednote. Menim, da etična drža terja, da ta vprašanja psihoterapevt razjasni s
starši na začetku obravnave!
Toda, tudi prej zapisano načelo, da »ima starš pravico vzgajati otroka v skladu s svojimi etičnimi,
verskimi, nazorskimi ... načeli«, lahko privede psihoterapevta do etične stiske: kaj, če ta »načela« tako zelo odstopajo od tega, za kar psihoterapevt verjame, da je še »normalno«, »sprejemljivo«, za otrokov razvoj neškodljivo?
Svojevrstno vprašanje je tudi vprašanje drog, vprašanje vključevanja mladostnika v »sumljive«
združbe … V teh primerih mladostnik praviloma ni pripravljen na sodelovanje, vsaj ne na tako,
ki bi ga »odvrnilo« od tistega, kar je za starše moteče. Pri tem niti ni tako zelo pomembno, ali
mladostnik to priznava ali zanika! In tudi tu ne gre brez vnašanja svojih prepričanj, verovanj!
Psihoterapevt se lahko izogne obravnavi take problematike, če se ne počuti kompetentnega. To
je etična drža! Vendar terapevt že pri preprostem nasvetu staršem, kam naj se obrnejo po pomoč,
izraža subjektivna prepričanja o primernem načinu obravnave zasvojenosti (katerih je mnogo);
pri presoji in svetovanju staršem se lahko le v majhni meri opiramo na stroko! Tega se je potrebno zavedati.
Psihoterapevt – starša kot partnerja
Ne bom načenjal teme o povezanosti kakovosti partnerskega odnosa med staršema in otrokovimi
stiskami, problemi in težavami, ker je to dovolj jasna strokovna tema. Kot etično dilemo pa izpostavljam vprašanje, kako in koliko je potrebno, upravičeno in smiselno načenjanje teh tem, kadar
gre za psihoterapijo otroka ali mladostnika. S tem povezano pa je še občutljivejše vprašanje, ali
sodi načenjanje teh tem v obravnavo, ki ji prisostvuje otrok.
V svoji praksi (pre)pogosto srečujem starše, ki to temo silno lahkotno načenjajo ali jo vsaj ponujajo, poskušajo načenjati – in to pred otrokom. Še posebej pogosto se dogaja pri starših, ki ne
živijo skupaj, ne glede na to, ali so razvezani ali gre za razpadlo izvenzakonsko skupnost. Da
je stvar še občutljivejša: praviloma gre za teme, ki vsekakor pomembno vplivajo na otrokovo
delovanje. Praviloma gre za konflikten partnerski odnos, ki se prenaša tudi v starševsko vlogo, v
starševski odnos. Gre torej za konflikten partnerski odnos, katerega žrtev je otrok.
Posebej občutljiva so ta vprašanja, kadar sta starša v razveznem postopku in gre za vprašanje
dodelitve otroka. To vprašanje bi rad izpostavil, ker lahko tu psihoterapevt trči tudi ob zakonske
postopke in določbe. Gre za zakonsko določbo, ki od otroka, starejšega od deset let, terja opredeljevanje, pri katerem od staršev želi živeti. V svoji praksi se zelo pogosto srečujem s tem vprašanjem in vsakič znova težko grizem v ta zame trd etični oreh. Po mojem globokem prepričanju je
ta določba, ki sicer splošno velja kot »otrokova pravica«, eno od hujših etičnih sprevrženj: otrok
se ne razvezuje, on si razveze nikoli ne želi – in vendar od njega zahtevamo, da se opredeljuje.
230
BogdanŽORŽ
S tem ko »izbere« enega od staršev, namreč drugega proglasi za »slabšega«. Otrok si razveze
nikoli ne želi, niti v primerih, ko gre za nasilje in zlorabe. Izkušnje me učijo, da si otrok celo v
takih, najtežjih primerih želi le – da bi se tisti starš, ki je do njega nasilen, spremenil, »poboljšal«.
Tu se pojavlja vprašanje, kakšno vlogo naj odigra pri tem psihoterapevt. Moje etično prepričanje
je, da je psihoterapevtova naloga v razveznem postopku otroku pomagati, da sprejme razvezo
kot partnersko zadevo staršev, da se razbremeni občutkov krivde in da sprejme dejstvo, da se
starša razvezujeta kot partnerja, ne pa kot starša. Da torej on kot otrok z razvezo res nekaj izgublja, ne po svoji krivdi – a ne izgublja nobenega od staršev.
Podobno je z vprašanjem urejanja stikov z otrokom po razvezi. Na eni strani imamo PAS pojav,
ki je še vedno tudi strokovno premalo obdelan, da bi bil dovolj jasen, na drugi strani imamo
nezaključene partnerske odnose, pri katerih razveza ne pomeni zaključka konfliktov, ampak se
ti nadaljujejo na drugačen način; pogosto na način, pri katerem je otrok še večja žrtev kot prej.
Čisto posebno poglavje pa so stiki otroka s staršem, ki je resneje motena osebnost (nasilnost,
alkoholizem …). Psihoterapevt je v teh primerih v resnih etičnih dilemah. Samo še enkrat da
poudarim: o teh dilemah govorim z vidika otroka oziroma mladostnika. Psihoterapevt se torej ne
sreča s to družino (razpadajočo, razpadlo …) kot družinski terapevt, ampak kot psihoterapevt,
na katerega so se obrnili (starši, šola …) zaradi otrokovih težav – in ne zaradi družinskih težav.
Ker menim, da gre tu za tako pomembne etične dileme, ki zahtevajo sistematične opredelitve,
se zavestno odpovedujem predstavljanju svojih lastnih izkušenj in razreševanju svojih dilem.
Ob prej opisanih dilemah v praksi pogosto zaznam stališča, ki se ponujajo kot »strokovna«. Gre
za stališča, da so to problemi, ki terjajo družinsko ali celo partnersko terapijo, in da tu psihoterapija otroka ali mladostnika ne pride v poštev. No, predstavil bom svoje stališče, ki pa spet ni
strokovno, ampak etično. Seveda se strinjam, da gre za potrebo po družinski oziroma partnerski
terapiji. Vendar, za tako terapijo se lahko odločita le oba starša – če eden od njiju terapije ne
sprejema, potem te ni. Ali smemo v takem primeru kar odkloniti pomoč otroku, ki je žrtev te
odločitve? Jaz takšne drže ne morem sprejeti! In še drugo vprašanje! Tudi če se starša odločita za
partnersko terapijo, je slednja praviloma dolgotrajna. Otrok pa je v stiski tu in zdaj ter potrebuje
pomoč takoj. V svoji praksi velikokrat rečem: ne moremo otroka »zamrzniti«, da bo počakal, da
starša razrešita svoj partnerski odnos!
Psihoterapevt – pristojna javnost
Z izrazom »pristojna javnost« mislim tiste ustanove, organe in posameznike, ki imajo po naših
ustreznih predpisih pravico do informacij v zvezi z otrokom. Javnost, glede katere že obstoječi
predpisi (da etičnih načel niti ne omenjam) jasno določajo varstvo podatkov o otroku, na tem mestu izključujem, ker menim, da tu ni posebnih etičnih dilem. Obstajajo pa številne organizacije,
ustanove in službe, ki jim zakonodaja podeljuje pravice do nekaterih informacij: od socialnih in
zdravstvenih služb do policije, sodišč, šol in drugih. Sem vsaj v določenih pogledih uvrščam tudi
otrokove starše, skrbnike, rejnike ali tudi sorodnike, ki sicer skrbijo za otroka (npr. stare starše).
Izraz »javnost« uporabljam izhajajoč iz odnosa psihoterapevt – otrok kot klient.
No, začel bom prav pri starših. Starši so tisti, ki so za otroka odgovorni (če jim ta odgovornost
ni bila pravnomočno odvzeta). Toda, starši lahko s svojim ravnanjem povzročajo otroku škodo,
stiske, travme … Včasih to psihoterapevt odkrije v zaupnem pogovoru z otrokom, še pogoste-
Etične dileme psihoterapije otroka in mladostnika
231
je, če gre za mladostnika. Včasih pride psihoterapevt, ki je tudi psiholog, do teh ugotovitev s
pomočjo psihodiagnostičnih sredstev. Včasih so to le domneve, za katere psihoterapevt nima
pravih »dokazov«. In ob tem se mu nujno postavi vprašanje, ki je zame bolj etične kot strokovne
narave: koliko, kdaj, predvsem pa, kako to povedati staršem. Ključno vprašanje je, seveda, kako
bodo starši to informacijo uporabili: v otrokovo korist ali tako, da se bodo razmere za otroka še
poslabšale (otrok bo dodatno kaznovan, ustrahovan …, ker je to, kar naj bi bila njuna skrivnost,
nekomu »izdal« …). Z izjemo splošnega etičnega načela – naj se psihoterapevt odloča tako, da
bo najbolj v otrokovo korist – je vse prepuščeno psihoterapevtovi presoji in vesti, torej njegovi
osebni etiki.
Starejši kot je otrok, težje je to vprašanje, več je tem, ki sodijo na to občutljivo področje. Mladostnik mi včasih zaupa določene probleme, ki imajo izvore izven družine – in ni pripravljen tega
zaupati staršem, pa čeprav bi bilo to po nekih občih merilih koristno. Ali smem kot psihoterapevt
ignorirati tako mladostnikovo stališče?
Tudi sam se v takih primerih odločam v skladu s svojo osebno etiko in si pomagam s tem, da postavim na prvo mesto, ne le imaginarno in nejasno »otrokovo korist«, ampak otroka kot subjekt
v terapevtskem procesu – in staršem ne povem ničesar, s čimer vnaprej ne soglaša otrok sam.
Če to pomeni, da je še naprej prisotna nevarnost ponavljanja ali nadaljevanja njegovih bolečih
izkušenj, mu poskušam pomagati, da se temu izogne, da se sam okrepi. Če se mi kljub temu zdi
pomembno, da bi to izvedeli starši, otroka počasi pripravljam na to, da sam z njimi spregovori.
Le če tega ne zmore, mu lahko pri tem pomagam.
Ko gre za sodelovanje z raznimi pristojnimi institucijami, je to vprašanje lahko še zahtevnejše.
Gre za sodelovanje na dva načina: ali je to v interesu otroka oziroma njegovih staršev ali za tako
sodelovanje zaprosi institucija.
O sodelovanju »v interesu otroka« še najpogosteje govorimo v povezavi s šolami, včasih tudi
z zdravniki. Običajno za tako sodelovanje zaprosijo starši ali celo sam otrok. In tu se postavi
pomembno etično vprašanje: ali ta očitno izraženi interes otroka že daje psihoterapevtu »prosto
pot«, da daje kakršne koli podatke? V svoji praksi ne ravnam tako; s podatki ravnam zelo previdno, tudi ko je tak interes očitno izražen in v soglasju s starši in otrokom. Kaj pa sploh pomeni
ravnati zelo previdno? Ali bi lahko to določneje opredelili, da bi imeli tudi začetniki jasnejša
merila?
Sodelovanje z drugimi institucijami poteka običajno na podlagi njihovih zahtevkov ali zaprosil,
v katerih je (naj bi bila) utemeljena tudi pristojnost za pridobitev teh podatkov. Ali to že pomeni,
da mora tem institucijam psihoterapevt ponuditi vse informacije o otroku in družini, ki jih ima?
Ne gre za strokovno niti ne pravno, ampak za etično vprašanje. Tudi za to področje imam že dolgo izdelane osebne kriterije. Pravzaprav sem si jih izoblikoval že pred davnimi leti, ko še nisem
bil psihoterapevt, ampak psiholog na centru za socialno delo: sodišču ali drugi instituciji sem
oddal le poročilo, ki ga je predhodno videl, prebral sam otrok, pri mlajših tudi njegovi starši – in
z vsem, kar je bilo napisano v poročilu, so se strinjali!
Še posebej občutljivo postane to vprašanje, ko sumimo na nasilje, zlorabe, zanemarjanje otroka.
Tudi v svoji praksi se kar pogosto srečujem z otroki in mladostniki, ko povod za obravnavo niso
nasilje, zloraba, zanemarjanje …, ampak se ta sum pojavi kasneje, v samem psihoterapevtskem
procesu. Tu je psihoterapevt razdvojen med dolžnost prijavljanja suma kaznivega dejanja, ki mu
jo nalaga zakonodaja, med delom »v korist otroka« (če bi prijava pomenila, da se otroka reši
pred nasiljem, bi bila to očitna korist) in med varovanjem zasebnosti, zaupanja. Moje izkušnje
232
BogdanŽORŽ
na področju nasilja in zlorab (še posebej spolnih zlorab) so zelo boleče: s prijavo suma takega
dejanja organom pregona se za otroka-žrtev začne novo obdobje travm, pritiskov, izpostavljanja …, ki traja več let! In prav na tem tako zelo občutljivem področju nimamo izdelanih jasnih
etičnih načel!
Zaključek
Zavedam se, da nisem obravnaval vseh etičnih dilem pri delu z otroki in mladostniki, še manj
pa sem te dileme pojasnil; teh namenov niti nisem imel. Za zaključek bi rad zapisal le še nekaj
splošnih misli, ki se tičejo etike v širšem smislu, a se pri delu z otroki in mladostniki pokažejo
v ostrejši luči.
Od takrat, ko sem se srečal s prvim etičnim kodeksom za delo v psihoterapiji, se je marsikaj
spremenilo. Prvi etični kodeks Evropske zveze za gestalt psihoterapijo ni bil daljši od ene strani
– in meni se je zdel zelo dober. Tudi prvi etični kodeks, ki smo ga zapisali v Slovenskem društvu za gestalt terapijo, ni presegal ene strani. Sedaj veljavni etični kodeks Evropske zveze za
psihoterapijo (EAP) je besedilo, ki skorajda zahteva pravno izobrazbo, da ga razumemo. Zdi se,
da se etični kodeks iz nekega zbira etičnih načel spreminja v nekakšen pravni predpis. In tudi
obravnava kršitev etičnih kodeksov se vse bolj spreminja v vprašanje pravnih procedur. Tudi
naše izkušnje nam že to potrjujejo: ali niso bila pri dosedanjih primerih suma kršitve etičnih
načel pomembnejša vprašanja pravnih procedur od vsebine etičnih načel?
In če se sedaj vrnem k razmišljanjem, dilemam, ki sem jih nanizal v tem sestavku, se zelo hitro
oblikuje vtis, da bi potrebovali zelo precizen, natančen (in zato tudi dolg in najbrž težko razumljiv) etični kodeks.
Toda sam si tega ne želim, še več – tega se celo bojim. Če postane etični kodeks zgolj nekakšen
pravni predpis – potem bo tudi odnos do tega predpisa tak, kot je odnos do drugih predpisov.
Vemo: vsak predpis ima »luknjo«, vsakega se da izigrati, dober odvetnik lahko vsak predpis
zaobrne v svoj prid …
Ob tem se mi zastavlja vprašanje, kaj je etika: ali je to filozofska znanstvena disciplina, kot jo
opredeljujejo filozofski učbeniki, ali gre za nek jasneje opredeljen vrednostni sistem. Vsekakor
je oboje, ko govorimo o etičnih kodeksih, pa je zame to predvsem vprašanje vrednot. Tu pa
pravni red ni več najpomembnejši, ta lahko postane celo ovira in zamegli vsebino. Ko govorimo
o vrednotah, se zastavi tudi vprašanje, za katere vrednote gre, na čem temeljijo in katera prepričanja, verovanja, nazori itd. so v njihovem ozadju. Torej gre za vprašanja duhovnosti.
233
234
235
INFORMACIJE
236
Kairos 4/1-2/2010
Informacije
237
Slovenska krovna zveza za psihoterapijo
8. ŠTUDIJSKI DNEVI SKZP – ZREČE 2010
z naslovom Psihoterapija otrok in mladostnikov
od četrtka, 3. junija do sobote, 5. junija 2010, Zreče, Slovenija
Bogdan Žorž o temi letošnjega srečanja
Ob razmišljanju o letošnji temi za študijske dneve SKZP sem imel kar nekaj zadreg že ob izbiri
naslova: ali naj bo to Psihoterapija otroka in mladostnika, Otroška in mladinska psihoterapija
ali sploh kaj tretjega. Ali lahko sploh govorimo o pravi psihoterapiji, ko gre za otroka? Od kdaj
naprej, od katere starosti naprej lahko govorimo o psihoterapiji? Od katere starosti naprej lahko
otrok sploh lahko zavestno vstopi v psihoterapevtski proces in v njem sodeluje? Kaj je »motnja«
ali psihoterapevtski problem – to, kar kot »motnjo« zaznavajo starši oziroma učitelji ali kar kot
neko resno, (pre)hudo stisko doživlja otrok?
238
Psihologija otrok in mladostnikov
Pravega odgovora na prej zastavljena vprašanja v strokovni literaturi ni – so le različni pogledi,
različne izkušnje, različna stališča; tako je razlog več, da tej temi namenimo letošnje študijske
dneve!
V slovenskem prostoru je te nejasnosti še več. Najprej – nihče nima pravega pregleda nad tem,
kdo se sploh ukvarja s psihoterapijo otroka in mladostnika. Potem, če izhajam samo iz lastnih
izkušenj in jih dopolnjujem z nekaterimi raziskavami (denimo ESPAD) – si moramo priznati, da
je potreb po tovrstni pomoči otrokom, mladostnikom in njihovim staršem vse več. Pa tudi vprašanje, kdo lahko sploh izvaja psihoterapijo otroka in mladostnika, je brez jasnega odgovora: ali
je to posebna »podstroka« v psihoterapiji, ali je potrebno dodatno usposabljanje za psihoterapevte, ali je to sploh nekaj samostojnega, ali pa (kar se mi zdi še najbolj problematično) je to nekaj
»manj« od »prave« psihoterapije in so potrebna le neka posebna znanja, ne pa psihoterapevtska
edukacija.
Moja želja je, da se na teh študijskih dnevih ne bi učili novih tehnik – ampak da bi se tisti, ki
verjamemo v to, da je mogoča tudi psihoterapevtska pomoč otroku in mladostniku, med seboj
spoznali, se povezali in izmenjali izkušnje!
Poleg slovenskih strokovnjakov s področja psihoterapije bosta srečanje obogatila
dva tuja gosta, mag. Lynn Stadler (ZDA) in prof. dr. (multi) Hilarion Petzold
(Nemčija).
Lynn Stadler, mag. klinične psihologije, spec. družinske in zakonske terapije
V plenarnem predavanju se bo Lynn Stadler poglobila v nekaj ključnih pojmov iz najnovejše
knjige dr. Oaklanderjeve Hidden Treasure: A Map to the Child’s Inner Self. Spregovorila bo o
razvojni teoriji, kot jo razlaga Oaklanderjeva, in o tem, kako zlahka dojenčki in otroci zaidejo s
svojih naravno zdravih poti, izgubijo smer in končajo na terapiji. Travme, problemi v sistemih
in inštitucijah ter neizogibne razvojne težave lahko otroka vodijo do slabo prilagojenega načina
oblikovanja odnosov z družinskimi člani, drugimi otroki, okoljem in samim seboj. Kadar otrok
ne more docela izražati nekaterih svojih vidikov, ne more vzpostavljati trdnega kontakta in zato
ne pozna niti ne doživlja polnega občutenja selfa. Model gestalt terapije, ki ga je razvila Violet
Oaklander, je celosten terapevtski proces, kjer se odnos tukaj in zdaj oblikuje s pomočjo kreativnih projekcijskih tehnik (risanje, delo z glino, glasbo, lutkami, peskovnikom, igrami in kreativnim gledališčem). Te tehnike so več kot otroška igra in več kot umetnost – so poti do večjega
zavedanja, boljšega kontakta, zadovoljujočega čustvenega izražanja in urjenja novih spretnosti,
ki vodijo do pomembnih sprememb v terapevtskem okolju in zunaj njega.
8. Študijski dnevi SKZP – Zreče 2010
239
Lynn Stadler je gestalt terapevtka. Živi v Santi Barbari (ZDA), kjer v zasebni praksi dela z
otroki, mladostniki, odraslimi, pari, družinami in osebami z motnjami v razvoju. Je ustanovna članica fundacije Violet Solomon Oaklander Foundation (www.vsof.org), dolgoletna članica
združenja AAGT (Association for the Advancement of Gestalt Therapy). Kot predavateljica je
sodelovala na inštitutu GATLA (Gestalt Training Associates of Los Angeles). Vodila je že več
delavnic v ZDA in v tujini. Lynn je navdušena nad gestalt terapijo, poučevanjem, otroki, okoljevarstvenimi vprašanji, vzpostavljanjem pristnega kontakta in predvsem nad svojo štiriletno
hčerko Pearl.
Hilarion Petzold
Prof. dr. (multi) Hilarion Petzold je študiral psihologijo, filozofijo, medicino in ortodoksno rusko
religijo v Parizu, Düsseldorfu in Frankfurtu. Trenutno poučuje psihologijo in klinično gibalno
terapijo na Fakulteti v Amsterdamu. Je gostujoči profesor na Univerzi v Bernu, na Oddelku za
klinično psihologijo, in predavatelj na univerzitetnem Inštitutu za psihologijo v Moskvi. Od leta
2001 je znanstveni vodja podiplomskega študija klinične supervizije in coachinga na Univerzi v Kremsu (www.donau-uni.ac.at). Dolga leta je znanstveni direktor Evropske akademije za
psihosocialno zdravje in Fritz Perlsovega Inštituta (www.eag-fpi.com), ki izvajata akreditirane
programe izobraževanja s področja psihoterapije, tudi posebni izobraževalni program terapije
otrok in mladostnikov. Podružnica deluje tudi v Sloveniji. Petzold je poznan kot utemeljitelj
integrativne terapije in tisti, ki vztrajno zagovarja posebno terapevtsko edukacijo za otroke in
mladostnike. Je avtor več kot 1.000 znanstvenih publikacij, vključno s 76 knjigami.
Hilarion Petzold ima 40-letne izkušnje dela z mladostniki. Kot pravi, je delo z mladostniki
in otroki še vedno preveč zapostavljeno področje psihoterapije. Mladostništvo je zelo ranljivo
razvojno obdobje, v katerem se lahko hitro razvijejo različne oblike zasvojenosti in deviantnega
osebnostnega razvoja. Po drugi strani je mladostništvo obdobje intenzivnega razvoja, zato je
potrebno znati mladim ponuditi dovolj pravilnih, kakovostnih izzivov za razcvet njihovih neverjetnih intelektualnih sposobnosti in za zdrav čustveni, socialni in duhovni razvoj. Novejša
spoznanja nevroznanosti izpostavljajo v tem obdobju izredno pomembno vprašanje oblikovanja
volje. Psihoterapija mora temeljiti tudi na dobrem poznavanju nevrobiološkega razvoja otrok in
mladostnikov ter ni dovolj samo klasični »verbalni« pristop, temveč mora vsebovati kompleksne
metode dela z veliko igre in kreativnosti. Celosten program pomoči otrokom in mladostnikom,
ki so se znašli v težavah, praviloma vsebuje individualno, športno, družinsko terapijo ali svetovanje, prostovoljno delo in stik z naravo.
240
Psihologija otrok in mladostnikov
Kriteriji in postopek za prijavo
delavnice na študijskih dnevih SKZP
»Psihoterapija otrok in mladostnikov«
Programski odbor študijskih dni SKZP vabi, da sodelujete s svojimi aktivnimi prispevki.
Prosimo, da ob prijavi upoštevate naslednje kriterije:
1. Prispevki so lahko v obliki predavanja, predstavitve primera, video predstavitve,
demonstracije dela v živo, izkustvene delavnice, diskusijske delavnice.
2. Prispevki naj bodo iz psihoterapevtskega področja čim bolj vezani na temo srečanja
»Psihoterapija otrok in mladostnikov«.
3. Prispevki naj izhajajo iz strokovno priznanega psihoterapevtskega pristopa in naj
doprinesejo k že uveljavljenemu znanju.
4. Ob prijavi navedite svojo stopnjo in vrsto izobrazbe, specializacijo s področja psihoterapije ter na kratko opišite svoje izkušnje s psihoterapevtskim delom.
5. Če izvajalec delavnice še nima končanega ustreznega izobraževanja in nima dovolj
izkušenj, mora ob prijavi priložiti priporočilo profesorja, mentorja ali supervizorja.
Izvajalci delavnic in drugih prispevkov pošljite prijavo s kratkim vsebinskim povzetkom
in osebnimi podatki (ime in priimek, rojstni datum, izobrazba, e-mail, telefon) na elektronski naslov:
milena.vidmar@guest.arnes.si
Izbor delavnic in drugih prispevkov bo izvedel programski odbor, v katerem so predstavniki vseh modalitet, članic SKZP. Programski odbor prispevek odobri, ga zavrne ali
predlaga dopolnitev.
SKZP na novo ureja spletno stran, zato je trenutno nedostopna. Predvidoma bo zopet
dostopna sredi decembra. Na spletni strani bodo objavljeni tudi vsi podatki in obvestila
o pripravah in izvedbi 8. študijskih dnevov SKZP.
Za programski odbor
Milena Vidmar
8. Študijski dnevi SKZP – Zreče 2010
241
PROGRAM 8. ŠTUDIJSKIH DNEVOV SKZP
»Psihoterapija otrok in mladostnikov«
3. - 5. junij 2010, Zreče, Slovenija
3. junij 2010
09:00
10:30
10:30
11:15
11:15
12:30
14:30
16:30
17:00
12:30
14:30
16:30
17:00
19:00
19:00
21:00
21:00
Registracija
POZDRAVNA GOVORA:
Milena Vidmar (predsednica SKZP)
Bogdan Žorž
PLENARNO PREDAVANJE: mag. Lynn Stadler
Kosilo
DELAVNICE
Odmor s kavo in čajem
PLENARNO PREDAVANJE: prof. dr. (multi)
Hilarion Petzold
Večerja
KULTURNI VEČER:
PETER TERNOVŠEK – Sokratov zagovor
4. junij 2010
07:15
09:00
07:45
11:00
Meditacija z gongom – Lučka Šantl
PLENARNO PREDAVANJE in OKROGLA MIZA:
Etične dileme psihoterapije otroka in mladostnika:
izr. prof. dr. Rudi Kotnik
izr. prof. dr. Robi Kroflič
prof. dr. (multi) Hilarion Petzold
dr. Anica Mikuž - Kos
Bogdan Žorž
242
11:00
11:30
13:30
15:30
17:30
18:00
19:00
21:00
Psihologija otrok in mladostnikov
11:30
13:30
15:30
17:30
18:00
19:00
21:00
Odmor s kavo in čajem
DELAVNICE
Kosilo
DELAVNICE
Odmor s kavo in čajem
PLENARNO PREDAVANJE: dr. Anica Mikuž Kos
Večerja
Družabni večer z glasbo
5. junij 2010
07:15
09:00
07:45
10:00
10:00
11:00
11:30
13:30
15:00
11:00
11:30
13:30
15:00
17:00
17:00
17:30
Meditacija z gongom – Lučka Šantl
SVEČANA PODELITEV:
Evropska diploma iz psihoterapije
Slovenska diploma iz psihoterapije
PLENARNO PREDAVANJE: Zdenka Pantić
Odmor s kavo in čajem
DELAVNICE
Kosilo
ZAKLJUČNO PREDAVANJE: prof. dr. (multi)
Hilarion Petzold
SKLEP, plenarni zaključek
Programski odbor:
Milena Vidmar, predsednica
Bogdan Žorž, Judita Bucik, Tanja Šraj, Nevenka Breznik, Zlatko Vršič, Herman Vernik,
Vita Rozman Organizacijski odbor:
Irena Poštrak, predsednica
Manuela Mežič, Karolina Radovanovič, Eva Žnidar
Dodatne informacije:
Irena Poštrak, tajnica SKZP
Tel: 031 410 919
fax: 02/429 65 61
E-mail: irena.skzp@gmail.com
243
8. Študijski dnevi SKZP – Zreče 2010
URNIK DELAVNIC
Zreče 2010
ČETRTEK 14.30 – 16.30
1. LEJLA JECELJ HABIČ
2. SIMONA LENASSI,
KATARINA MOŽINA,
MIRAN MOŽINA
3. MODRIN ŠVAB
max. št.
udeležencev
Otroški jok kot ozdravitelj stresa in travme
neomejeno
Delo z otroki in mladostniki:
neomejeno
Med socialnim delom in sistemsko
psihoterapijo
Prekinitve kontakta pri motnjah hranjenja
neomejeno
Pozitivni vidiki skupinske obravnave otrok s
20
težavami na socialnem in čustvenem področju
Osebna terapevtska izkušnja otrok
Iz tesnobe do zaupanja vase
15
20
ANDREJA
in ŠOLAR VESNA
4. IRENA ANDOLJŠEK
5. BOGDAN ŽORŽ
6. ANITA PREZELJ
PETEK 11.30 – 13.30
max. št.
udeležencev
7. HILARION PETZOLD
Integrativna terapija s težavnimi najstniki
30
8. BERNARDA DOBNIK
Prikaz vedenjsko – kognitivne terapije
neomejeno
12-letnega fanta z depresijo
Anima in animus
Samospoznavanje mladostnika skozi gib
11
20
Hipnoterapija mladostnikov
Odrasli otroci odvisnikov in Imago
20
neomejeno
RENKO
9. ROMANA KEBE
10.SAŠA RIBIČ in
POLONA ŠTULE
11. SREČKO SORŠAK
12. LIDIJA KOCIPER in
JOŽE KOCIPER
244
Psihologija otrok in mladostnikov
PETEK 15.30 – 17.30
13. LYNN STADLER
14. MELITA KRAMAR,
ANICA PREPELUH
KOPRIVC in
LUCIJA SMERDEL
15. HELIODOR CVETKO
16. BRANKA JURIŠIĆ in
TOMAŽ FLAJS
17. NIVES VREČIČ
18. BOŽIDAR POPOVIĆ
max. št.
udeležencev
Gestalt terapija z otroki
25
Psihoterapija staršev kot pomoč otroku
neomejeno
oziroma mladostniku v relacijskem
družinskem modelu
Svetovanje in psihoterapija v šolski praksi
Kaj potrebujejo družine otrok z avtizmom
18
neomejeno
Kreatvni mediji pri psihoterapevtskem delu z
12
mladostniki s perspektive geštalt terapije
Prikaz multisistemskog rada sa obiteljskim
20
sistemom
SOBOTA 11.30 – 12.30
19.ŠPELA LOTI KNOL in Glasbena terapija – praktična predstavitev in
CLAUDIA KNOL
20. JULIJA PELC
21. HERMAN VERNIK
22. LUČKA ŠANTL
23. ALENKA FIFOLT
max. št.
udeležencev
12 aktivnih,
metode prost improvizacije
lahko še
»Nebodigatreba«
pasivnih
neomejeno
Prikaz dela z adolescentko, ki ima diagnozo
neomejeno
anoreksija
Sproščanje in urjenje pozornosti pri
15
mladostnikih s pomočjo zvokov gonga
Gibalno izrazna terapija v programu
15
reintegracije in rehabilitacije mladih s
čustvenimi motnjami in motnjami hranjenja v
24. BERNARD STRITIH
mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna
Miljejska terapija - prostor bistveno
MARINO KAČIČ
drugačnih izkušenj za mladostnike
neomejeno
8. Študijski dnevi SKZP – Zreče 2010
245
PREGLED PRISPEVKOV
Plenarna predavanja
mag. LYNN STADLER
Že več kot 32 let: razširjanje gestalt terapije z otroki in mladostniki v 21. stoletje
Povzetek:
Knjiga Windows to Our Children (1978) avtorice Violet Oaklander je močno vplivala na terapevtsko delo z otroki po vsem svetu. S prevodi v 13 jezikov in več kot 200.000 prodanimi izvodi je
ta izvirna knjiga postala svetovni priročnik za kreativno projekcijsko, k procesu usmerjeno delo
z otroki in mladostniki.
V plenarnem predavanju se bo Lynn Stadler, ustanovna članica fundacije Violet Solomon Oaklander Foundation (www.vsof.org), poglobila v nekaj ključnih pojmov iz najnovejše knjige dr.
Oaklanderjeve Hidden Treasure: A Map to the Child’s Inner Self.
Spregovorila bo o razvojni teoriji, kot jo razlaga Oaklanderjeva, in o tem, kako zlahka dojenčki
in otroci zaidejo s svojih naravno zdravih poti, izgubijo smer in končajo v terapiji. Travme,
problemi v sistemih in inštitucijah ter neizogibne razvojne težave lahko otroka vodijo do slabo
prilagojenega načina oblikovanja odnosov z družinskimi člani, drugimi otroki, okoljem in samim seboj. Kadar otrok ne more docela izražati nekaterih svojih vidikov, ne more vzpostavljati
trdnega kontakta in zato ne pozna niti ne doživlja polnega občutenja selfa.
Model gestalt terapije, ki ga je razvila Violet Oaklander, je celosten terapevtski proces, kjer se
odnos tukaj in zdaj oblikuje s pomočjo kreativnih projekcijskih tehnik (risanje, delo z glino, glasbo, lutkami, peskovnikom, igrami in kreativnim gledališčem). Te tehnike so več kot otroška igra
in več kot umetnost; so poti do večjega zavedanja, boljšega kontakta, zadovoljujočega čustvenega izražanja in urjenja novih spretnosti, ki vodijo do pomembnih sprememb v terapevtskem
okolju in zunaj njega.
Prof. dr. (multi) HILARION PETZOLD
Psihoterapija z mladostniki – izzivi integrativnega pristopa/ (Psycho)therapy with Adolescents – a Challenge to Practice an Integrative Approach
Povzetek:
Adolescence is a complex biopsychosocial condition of a teenage girl/woman or boy/man – gender specifity is here a must – which is heavily impregnated by sociocultural values and norms.
There are biophysiological changes (soma) intertwinned with emotional, motivational, volitional and cognitive changes (psyche) and sociocultural passages. New processes of mentalization
(Vygotskij, Moscovici, Petzold) are emerging, together with new chances (developmet of gifts
and talents), but also of problems (addiction, violence, juvenile delinquency). Purely psychotherapeutic approaches are very often falling short when they are focussing only the psychological
side. Pubescence and adolescence have to be understood in a broad way, drawing from knowledge from evolutionary biology, neurosciences, empirical developmental psychology and social
scientific findings on youth and youth culture. Only with such a multiperspective view we can
provide integrative interventions that can meet the mental and motivational states and psychosocial situations of the adolescent, interventions which have chances to be efficent for them, their
246
families and the community.
Psihologija otrok in mladostnikov
dr. ANICA MIKUŽ - KOS
Zaščita duševnega zdravja otrok in mladostnikov, ki živijo v skrajno neugodnih okoliščinah, ter otrok, izpostavljenih travmatskim dogodkom
Povzetek:
V skladu s spoznanji o vplivih dejavnikov tveganja na psihosocialni razvoj in duševno zdravje so
otroci in mladostniki, ki živijo v skrajno neugodnih okoliščinah, ter otroci, izpostavljeni travmatskim dogodkom, posebno ogroženi in bi morali biti na prioritetnem mestu glede zagotavljanja
strokovne pomoči.
To stališče se do neke mere udejanja ali poskuša udejaniti, ko gre za otroke, ki so doživeli množične travmatske dogodke, kot so naravne ali tehnične nesreče, oboroženi konflikti in terorizem.
Praviloma se aktivirajo znatna sredstva – denar, strokovnjaki itd. za pomoč tem otrokom. Vendar
kljub dobrim namenom pomoč doseže le manjšino prizadetih otrok, pojavljajo pa se tudi problemi vsebinske in logistične narave, ki znatno zmanjšujejo učinke psiholoških ali psihosocialnih
intervencij.
Drugo skupino tvorijo otroci, ki individualno doživljajo travmatske situacije v okviru normalnih
življenjskih okoliščin, npr. prometne ali druge nesreče, težka obolenja in zdravniški posegi. Tudi
v tej skupini je odstotek porabnikov psihološke pomoči začuda majhen.
Tretjo skupino tvorijo otroci, katerih družinske okoliščine so ekstremno težke in ogrožajoče
zaradi patologije družine, trpinčenja itd. Številne ovire so vzrok za relativno majhno koriščenje
strokovne pomoči.
Zadnja skupina, ob kateri se pojavlja vprašanje porabe koriščenja strokovnih služb, so otroci,
ki živijo v skrajno neugodnih širših socialnih okoliščinah, kot so na primer revščina in etnično
preganjanje.
Navedena klasifikacija je seveda nekoliko umetna, saj se skupine med seboj prekrivajo, odnosno
ogrožajoči dejavniki kombinirajo in nadgrajujejo.
V okviru predavanja bo avtorica predstavila:
•
potrebe, možnosti in ovire za zaščito duševnega zdravja naštetih skupin otrok;
•
koncepte in prakse zaščite duševnega zdravja v obravnavanih okoliščinah;
•
razmišljanja o možnostih večjega angažiranja strokovnih služb pri varovanju duševnega zdravja otrok iz navedenih skupin.
ZDENKA PANTIĆ, psihologinja, psihoterapevtka: IRCT Zagreb
Mentalno zdravlje djece i zajednice u poslijeratnom društvu
U izlaganju će biti prikazani neki rezultati o dugotrajnim posljedicama ratne traume na mentalno
zdravlje u Hrvatskoj. Posebno će biti istaknuti problemi zaštite općeg i mentalnog zdravlja djece
u područjima pogođenim ratom.
Oslabljene institucije, nedostatak prevencije, u nekim krajevima depopulacija i siromaštvo te
8. Študijski dnevi SKZP – Zreče 2010
247
nepovjerenje, neki su od problema koji negativno utječu na mentalno zdravlje i kvalitetu žiota.
Bit će prikazan jedan model psihosocijalnog rada u zajednici kojim se od strane civilnog društva pokušava djelovati na unapređenju mentalnog zdravlja djece kao osjetljive grupe, putem
direktne pomoći djeci ali i ojačavanjem njihove okoline i povezivanja profesionalaca u lokalnoj
zajednici.
Delavnice, referati
1. IRENA ANDOLJŠEK, univ. dipl. soc. delavka
Pozitivni vidiki skupinske obravnave otrok s težavami na socialnem in čustvenem področju
Oblika prispevka: delavnica
Maksimalno št. udeležencev: 20
Ključne besede: skupinsko terapevtsko delo, socialne veščine, socialne igre, terapevtske tehnike,
komunikacija, asertivnost.
Sproščena in odprta medosebna komunikacija je ena najpomembnejših sposobnosti za kakovostno življenje. Otroci se lahko z vrstniki znajdejo v situacijah, ki jih ne zmorejo oziroma ne znajo
uspešno obvladovati. Vzroki za to so lahko različni. Če otroke s težavami na področju socialnih
veščin vključimo v skupinske oblike dela, jim omogočimo, da se lahko v varnem in terapevtsko
naravnanem – vodenem – okolju učijo in razvijajo nove vzorce vedenja, komunikacije in izražanja sebe. To dosežemo z uporabo različnih kreativnih medijev (risanja, oblikovanja gline, igranja
z lutkami, terapevtskimi kartami ipd.), izkustvenih tehnik (socialnih iger, iger vlog, interaktivnih
vaj) in razreševanjem konfliktnih situacij. Učinki skupinskega dela so opazni predvsem v izboljšanju samopodobe, tolerantnosti za medsebojne razlike in v povečani asertivnosti. Na delavnici
bodo predstavljeni teoretični in praktični vidiki skupinskega dela, namenjenega otrokom od 10.
do 14. leta.
2. mag. BERNARDA DOBNIK - RENKO, spec. klin. psih.
Prikaz vedenjsko-kognitivne terapije 12-letnega dečka z depresijo
Oblika prispevka: prikaz primera
Maksimalno št. udeležencev: neomejeno
V prispevku je prikazana psihoterapija pri 12-letnem dečku, ki ima depresivno motnjo. Terapevtski pristop je kognitivno-vedenjski: prikazan je kognitivni model depresije, ki pojasnjuje povezanost kognicij, čustev in vedenja v odvisnosti od sprožilnih dejavnikov in preteklih izkušenj.
Opisane so uporabljene vedenjske in kognitivne tehnike, s katerimi smo poskušati zmanjšati
moteče simptome ter izboljšati dečkovo počutje.
3. HELIODOR CVETKO, univ. dipl. psih., psihoterapevt, supervizor, učni terapevt
Svetovanje in psihoterapija v šolski praksi
Oblika prispevka: delavnica
Maksimalno št. udeležencev: 18
Ključne besede: svetovanje, psihoterapija, svetovalni odnos, vzgoja in izobraževanje.
248
Psihologija otrok in mladostnikov
Cilj delavnice je prikazati lažnost dilem »ali psihoterapija ali svetovanje« ter »svetovanje in psihoterapija v šoli – da ali ne«. Glede na današnje razumevanje bolezni in zdravja je potrebno korigirati tudi okostenele definicije psihoterapije ter zavreči prepričanje o kvalitativni drugačnosti
procesa svetovanja. Glede na osrednje mesto svetovalnega odnosa in odnosa pedagog – učenec
pri doseganju večine vzgojno-izobraževalnih ciljev pa je nujno preseči tudi onemogočanje vstopa »vsega terapevtskega« na šolsko in vzgojno področje. Spoznanje vseh kvalitativnih oziroma
odnosnih dimenzij dela šolskih svetovalnih in pedagoških delavcev bo obojim omogočilo zavedanje in dostop do prepotrebnega znanja in veščin dela v odnosu, pa kakor koli mu že rečemo.
4. ALENKA FIFOLT, univ. dipl. psih., spec. pomoči z umetnostjo (smer gibalno-plesna terapija)
Gibalno izrazna terapija v programu reintegracije in rehabilitacije mladih s čustvenimi
motnjami in motnjami hranjenja v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna
Oblika prispevka: delavnica
Maksimalno št. udeležencev: 15
Ključne besede: gibalno-plesna terapija, mladostniki, čustvene motnje, motnje hranjenja.
Namen delavnice je izkustveno predstaviti nekaj osnovnih principov gibalno-plesne terapije pri
delu z mladostniki, ki so vključeni v program reintegracije in rehabilitacije oseb s čustvenimi
motnjami in motnjami hranjenja v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna.
Program reintegracije je namenjen mladim, ki so zaključili bolnišnično ali ambulantno specialistično psihiatrično obravnavo in potrebujejo dodatne spodbude in podporo pri vključevanju v
vsakdanje življenje in pri soočanju z izzivi, značilnimi za razvojno obdobje mladostništva. Namen programa je utrditi zdrave vzorce funkcioniranja in preprečiti ponovitev bolezni.
V okviru programa poteka gibalno izrazna terapija, ki jo lahko preprosto opredelimo kot uporabo
kreativnega plesa in gibanja v terapevtskem odnosu. Temelji na osnovni predpostavki o povezanosti duševnih procesov in osebnosti s človeškim telesom, njegovim vedenjem oziroma gibanjem. Gibalno-plesna terapija je v svetu in v zadnjem obdobju tudi pri nas vse bolj uveljavljen
pristop pri delu z otroki in mladostniki z različnimi težavami psihosocialne narave. V programu
reintegracije so cilji gibalno-plesne terapije usmerjeni v utrjevanje povezanosti različnih vidikov posameznika (tj. čustvene, socialne, kognitivne in fizične ravni), utrjevanje bolj realistične
telesne podobe in krepitev samozavesti preko razvijanja posameznikovih potencialov in novih
izkušenj.
Na delavnici bodo na kratko predstavljeni osnovni principi gibalno-plesne terapije in njena vloga
v programu reintegracije mladih s čustvenimi motnjami in motnjami hranjenja. V nadaljevanju
se bodo udeleženci izkustveno seznanili z nekaterimi tehnikami gibalno-plesne terapije. Delavnica se bo zaključila z refleksijo doživetega in predstavitvijo nekaterih dosedanjih izkušenj
avtorice in pomena gibalno-plesne terapije pri rehabilitaciji mladih s čustvenimi motnjami in
motnjami hranjenja.
5. LEJA JECELJ - HABIČ, univ. dipl. prof. angleškega jezika
Otroški jok kot ozdravitev stresa in travme
Oblika prispevka: referat
Maksimalno št. udeležencev: 20
Ključne besede: otroški jok in besnenje, stres in travma, spontani mehanizem za sproščanje
stresa, odzivanje na jok.
8. Študijski dnevi SKZP – Zreče 2010
249
Na podlagi številnih raziskav in dolgoletnega ukvarjanja s tematiko otroškega joka so v knjigi Tearsand Tantrums Alethe Solter zbrana zanimiva spoznanja. Avtorica osvetli eno od manj
razumljenih funkcij otroškega joka. Poleg igre in smeha sta namreč jok in besnenje spontana
in naravna mehanizma za sproščanje stresa in ozdravitev travme. Predavanje bo temeljilo na
omenjeni knjigi, osebnih izkušnjah in povezavi teorije o joku s pojmi iz gestalt psihoterapije.
Omenili bomo glavne vire in simptome stresa ter travme v zgodnjem otroštvu in se osredotočili
na ustvarjanje čustvene varnosti ter spodbujanje otrokovega čustvenega izražanja. Pogledali si
bomo, kako pomembno je zavedanje lastnega procesa med otroškim jokom, naše običajno in
možno odzivanje nanj in zakaj sta lahko prav jok in besnenje ena od poti do čustvenega zdravja.
Udeleženci bodo lahko sodelovali s svojimi mnenji, vpogledi in izkušnjami.
6. dr. BRANKA JURIŠIČ, spec. ped. in
TOMAŽ FLAJS, univ. dipl. prof., spec. gestalt terapije
Kaj potrebujejo družine otrok z avtizmom
Oblika prispevka: delavnica
Maksimalno št. udeležencev: neomejeno
Ključne besede: avtizem, starši, podpora, pomoč, celostna obravnava.
Avtizem je biološka razvojna motnja z raznoterim organskim vzrokom in ne čustvena motnja,
ki bi jo povzročil odnos staršev do otroka. Izsledki raziskav vedno znova potrjujejo, da se starši
otrok z avtizmom soočajo z večjim stresom kot starši otrok z značilnim razvojem; njihov stres
je dokazano večji tudi, ko ga primerjajo s starši otrok z motnjo v duševnem razvoju (Downovim sindromom) ali različnimi dolgotrajnimi boleznimi. Po zaključeni diagnostiki starši poleg
same diagnoze velikokrat ne dobijo jasnih odgovorov na svoja vprašanja v zvezi z otrokovimi
težavami, ravnanjem in potrebami. Družina otroka z avtizmom in drugi v okolju se vsakodnevno
soočajo z dilemo, ali otrok nečesa »ne zmore« ali »samo noče«. Morda so si starši oddahnili, da
niso sami krivi, da ima otrok avtizem, a zdi se, da si težko odpočijejo od vsakodnevnega stresa
in vprašanja, ali so sami krivi, da njihov otrok z avtizmom ni dosegel več. Družine otrok z avtizmom potrebujejo izobraževanje (o sami motnji, postopkih poučevanja, postopkih obvladovanja
težavnega vedenja) in podporo (čustveno, finančno, organizacijsko). Eden od pristopov, ki lahko
prispeva k dvigu ravni kakovosti življenja družin, so skupine za starše (izmenjava izkušenj,
praktične informacije in čustvena podpora), ki bo predstavljena v prispevku.
7. ROMANA KEBE, univ. dipl. psih., psihoterapevt transpersonalne psihoterapije
Anima in animus
Oblika prispevka: delavnica
Maksimalno št. udeležencev: 11
Ključne besede: nezavedno, ženski princip, moški princip, aktivna imaginacija, transpersonalna
psihoterapija.
Po C. G. Jungu razumemo animo kot žensko notranjo podobo v moški psihi in animus kot moško
notranjo podobo v ženski psihi. Oba principa imata arhetipske osnove in sta v večji meri nezavedna. S pomočjo sanj in aktivne imaginacije pa ju lahko začnemo spoznavati in s tem ozaveščanjti
njun pomen v našem življenju.
Anima oziroma ženski princip spoštuje sodelovanje in sprejemanje, senzitivnost, inspiracijo,
250
Psihologija otrok in mladostnikov
intuicijo, kreativnost, sintezo, vizije in duhovno rast. Njen poudarek je na »biti« (being). Animus
pa je usmerjen v akcijo, logiko, dominantnost, razum, znanost, analizo, materializem, avtoriteto
in tekmovalnost. Njegov poudarek je na »delovati« (doing). Če želimo živeti v harmoniji s seboj, drugimi ljudmi in s planetom, na katerem bivamo, moramo njune kakovosti uravnovesiti in
spoznati, kako vplivajo na nas.
Delavnica bo predvsem izkustvena in bo potekala v obliki kratkega predavanja, aktivne imaginacije, konsolidacije in pogovora v skupini. Zaželeno je, da udeleženci prinesejo s seboj odejo.
8. ŠPELA LOTTI - KNOLL, mag. glasbene terapije, akad. glas. oboistka in
CLAUDIA KNOLL, dipl. glasbena terapevtka
Glasbena terapija – praktična predstavitev stroke in metode proste improvizacije
Oblika prispevka: delavnica
Maksimalno št. udeležencev: 12 aktivnih, več pasivnih
Ključne besede: glasbena terapija, prosta improvizacija, neverbalna komunikacija, emocionalno
izražanje, ustvarjanje.
Glasbena terapija je strokovna praksa, v kateri ima osrednjo vlogo dvosmerni proces med terapevtom in klientom. Uporaba glasbe nudi klientom varen komunikacijski prostor, kjer se lahko
srečajo s svojo stisko, jo izrazijo, preoblikujejo in ozdravijo.
Po svetu je glasbena terapija že več kot 30 let strokovna praksa, v Sloveniji pa jo šele uvajamo,
število izobraževanih glasbenih terapevtov je zelo majhno. Teoretične osnove dela temeljijo na
teoriji razvojne psihologije (Winnicott, Stern, Bowlby), psihologije glasbe in glasbene teorije.
Predstavljena bo aktivna smer glasbene terapije, v kateri je glavna metoda dela prosta glasbena
improvizacija. Tovrstno glasbeno izražanje klientov skupaj s terapevtom omogoča hiter in pristen dostop do čustvenega in vedenjskega sveta klientov, njihovih vzorcev obnašanja in povezovanja z drugimi. Neverbalno glasbeno izražanje je predvsem pri delu z otroki in mladostniki zelo
učinkovito, saj na nevsiljiv način omogoča komunikacijo na globjih ravneh. Istočano je tak način
dela sproščen prav zaradi povezanosti vsakega posameznika z glasbo kot enim izmed najbolj
prvinskih načinov izražanja. Glede na problematike klientov se znotraj proste improvizacije dodaja smiselno strukturo, ki natančneje določa smernice terapevtskega procesa in lahko usmerja
kliente k doseganju določenih ciljev oziroma sprememb. Zelo pogosto sama motivacija, ki jo
imajo otroci in mladostniki v povezavi z glasbo, in posledično aktivno sodelovanje omogočata
terapevtu vpogled v delčke osebnosti, ki so sicer zelo težko dostopni.
Špela Loti - Knoll – izkušnje na področjih dela:
Anglija: Child Croft Unit, Cambridge, center za otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami; Anglija, BIH, Slovenija: šole in centri za otroke s posebnimi potrebami; BIH: sirotišnice;
Anglija, Slovenija: psihiatrične bolnišnice in centri za ljudi z duševnimi boleznimi; Slovenija:
»Projekt Človek« za mladostnike z odvisnostjo od drog; MKZ Rakitna, program za reintegracijo
otrok in mladostnikov s čustvenimi motnjami in motnjami hranjenja; Varna hiša Gorenjske.
Claudia Knoll – izkušnje na področjih dela:
Nemčija, Anglija, Slovenija: psihiatrične bolnišnice in centri za ljudi z duševnimi boleznimi; Anglija: Birmingham, Center for Arts Therapists; Anglija, BIH: šole in centri za otroke s posebnimi
potrebami; BIH: sirotišnice; Slovenija: »Projekt Človek« za mladostnike z odvisnostjo od drog;
8. Študijski dnevi SKZP – Zreče 2010
251
MKZ Rakitna, program zgodnje obravnave otrok in mladostnikov, rizičnih za razvoj motenj
čustvovanja in motenj hranjenja ter Reintegracija otrok in mladostnikov s čustvenimi motnjami
in motnjami hranjenja; Varna hiša Gorenjske.
9. LIDIJA KOCIPER, dipl. psih., psihoterapevtka in
JOŽE KOCIPER, dr. med., spec. psih., psihoterapevt
Odrasli otroci odvisnikov in IMAGO
Oblika prispevka: delavnica
Maksimalno št. udeležencev: neomejeno
Ključne besede: odvisnost, imago, vpliv otroštva na partnerski odnos.
Vzorce in izkušnje iz svoje primarne družine pogosto ponavljamo v svojih partnerskih odnosih.
Ob tem si vsi postavljamo številna vprašanja, na katera pogosto ne najdemo odgovora. Vendar
odgovori in rešitve obstajajo.
Na delavnici bomo iskali odgovore na vprašanja:
• V čem se odnos para, kjer je prisotna odvisnost od alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi,
razlikuje od drugih?
• Kaj doživljajo otroci ob odvisnih starših?
• Katere izkušnje iz otroštva prenašamo v partnerske odnose?
Za odrasle otroke alkoholikov oziroma odvisnikov je značilno:
• pretirana skrb za druge (občutek odgovornosti za vedenja, odločitve, nezadovoljstvo, želje
… drugih);
• zanemarjanje sebe, svojih potreb, želja, čustev;
• težave s postavljanjem mej in reči »Ne« brez občutka krivde;
• nezadovoljstvo s seboj;
• doživljanje občutkov krivde;
• depresija in tesnoba;
• pogosto se poročijo z odvisnikom ali sami postanejo odvisni.
Delavnica je namenjena terapevtom, odraslim otrokom odvisnikov, ki želijo dobiti dodaten uvid
v proces spoznavanja sebe in svojih sedanjih odnosov.
10. SIMONA LENASSI, univ. dipl. pedagog
dr. KATARINA MOŽINA, univ. dipl. soc. delavka
mag. MIRAN MOŽNA, dr. med., spec. psih., terapevt družinske sistemske psihoterapije
Delo z otroki in mladostniki: med socialnim delom in sistemsko psihoterapijo
Oblika prispevka: delavnica
Maksimalno št. udeležencev: neomejeno
Ključne besede: delo z otroki in mladostniki, socialno delo, center za socialno delo, sistemska
družinska psihoterapija.
Na delavnici želimo predstaviti, kako se lahko strokovno delo na centrih za socialno delo (CSD)
in psihoterapija na področju dela z otroki in mladostniki dopolnjujeta. Strokovni delavci na področju zaščite otrok in mladostnikov na CSD se vsakodnevno srečujejo z mladimi, ki prihajajo
252
Psihologija otrok in mladostnikov
po pomoč zaradi različnih stisk. Gre za delo z mladostniki in njihovimi družinami, ki pomoč na
CSD poiščejo iz različnih vzrokov in na podlagi različnih napotitev. Med vzroki je v ospredju
vedenjska in učna problematika, vzgojna nemoč staršev, zasvojenosti in osebne stiske mladostnikov. Na CSD jih napotujejo različne institucije, večinoma šole in policija, včasih pa poiščejo
pomoč starši sami. Pogosto se srečamo z mladostniki, ki so se znašli v osebni stiski zaradi razveze staršev, saj starša nista zmogla ločiti svoje partnerske funkcije od starševske. Mladostnik
se tako znajde v središču njunih obračunavanj. Starša si ga prilaščata/ga podkupujeta v želji, da
prizadeneta drug drugega. Po drugi strani se srečujemo z mladostniki, ki se vedejo nesprejemljivo za okolico, v kateri odraščajo. Opažamo, da vzgojna nemoč vseh segmentov družbe (tako
staršev kot šole) narašča. Delo s temi družinami v okviru strokovnih nalog CSD je dolgotrajno,
saj je potrebno družino in njeno funkcioniranje dobro poznati, šele potem lahko oblikujemo načrt
pomoči družini.
Na delavnici bomo predstavili, kako lahko pri strokovnem delu uporabljamo znanje sistemske
psihoterapije in njene elemente kot dopolnjujoče orodje z namenom, da ustvarimo ustrezen delovni odnos ter tako ustvarimo pogoje, da začne družina spreminjati svoje utečene vzorce. Na
tak način se družina lažje in bolj motivirano vključi v psihoterapevtsko obravnavo, ki jo izvajajo
zunanje institucije. Na delavnici želimo prikazati študijo primera strokovne obravnave mladostnika na CSD in značilnosti dela z mladostniki v sistemski družinski psihoterapiji.
11. ANDREJA MODRIN ŠVAB, univ. dipl. psih., gestalt psihoterapevtka in
VESNA ŠOLAR, univ. dipl. soc. delavka, gestalt psihoterapevtka
Prekinitve kontakta pri motnjah hranjenja
Oblika prispevka: predstavitev primera
Maksimalno št. udeležencev: neomejeno
Ključne besede: motnje hranjenja, prekinitve kontakta, kontakt, kontaktna meja, gestalt terapija.
V svojem prispevku bova predstavili svoje bogate izkušnje terapevtskega dela z mladimi, ki
so na poti svojega odraščanja razvili motnjo hranjenja kot kreativno prilagoditev na nevzdržno
življenjsko situacijo. V zadnjih 15 letih sva imeli v okviru projekta, ki sva ga začeli razvijati leta
1995, možnost soustvarjati pot iz začaranega kroga do okrevanja pri več kot 300 mladih (98 %
deklet in žensk).
Osebe se obrnejo k nam po pomoč, ko so pripravljene tvegati, da izstopijo iz lastnega izoliranega in navideznega sveta ritualov (bruhanje, basanje s hrano, prenajedanje, stradanje, zloraba
odvajal, gibanja, zdrave prehrane in drugih vedenj) v zavedanje lastnih prekinitev kontakta, s
katerimi v sedanjosti omilijo svojo stisko, obenem pa ostajajo na istem mestu (točka obtičanja).
Skozi terapevtski odnos vzpostavljamo fleksibilnejšo kontaktno mejo v sedanjosti z namenom,
da oseba v svoj intimni prostor spusti tudi »drugačnega drugega/drugo« in s tem soustvarja
trenutke kontakta, katerih posledica sta njena sprememba in rast. Posledično začenja dotedanji
pomen hrane izginjati – hrana ni več nadomestilo za odnos.
Na delavnici se bova usmerili v najpogostejše prekinitve kontakta pri motnjah hranjenja, s katerimi si osebe dolga leta vzdržujejo nujno psihološko in tudi telesno ravnovesje. S pomočjo
konkretnih primerov bova predstavili glavne prekinitve kontakta (po gestalt psihoterapiji), s
katerimi se srečujeva pri svojem delu: desenzitizacija, konfluenca, introjekcija, projekcija, retrofleksija, defleksija in egotizem. Pogledali bomo tudi, kako se ti procesi ponovno soustvarijo
v samem terapevtskem odnosu. To omogoča, da se jih oseba holistično zave, kar po gestalt
pristopu že tudi pomeni spremembo. Vključili bova glavne metode in koncepte gestalt psihote-
8. Študijski dnevi SKZP – Zreče 2010
253
rapije: fenomenološko metodo, dialog, teorijo polja, teorijo selfa, kontakt in zavedanje ter delo
s kreativnimi mediji.
Delavnica bo sestavljena iz teoretičnega dela, predstavitve konkretnih primerov in dialoga (diskusije) z udeleženci.
12. JULIJA PELC, univ. dipl. psih., spec. za psihološko svetovane, gestalt družinska terapevtka
»Nebodigatreba!«
Oblika prispevka: referat
Maksimalno št. udeležencev: neomejeno
Ključne besede: otroci in mladostniki, čustve in vedenjske motnje, sekundarna preventiva, ravnanje strokovnih delavcev, gestalt.
Na razvoj čustvenih motenj vplivajo mnogi dejavniki, ki lahko pomembno ovirajo otrokovo
delovanje na različnih področjih. Pogosto se na čustvene težave nacepijo še vedenjski problemi, neprimerno vključevanje med vrstnike, nizko samospoštovanje, pomanjkanje motivacije,
psihosomatska obolenja, nasilništvo, samopoškodbeno vedenje ipd. Neprilagojeno, izzivalno in
nasilno vedenje okrepi negativno čustveno zanko, v katero se ujamejo. Korak k razreševanju
tega problema je lahko tudi vključitev v program sekundarne preventive. Pri delu z otroki in mladostniki, rizičnimi za razvoj čustvenih motenj in motenj hranjenja, smo usmerjeni na proces, ki
odraščajočega krepi na poti zorenja. V 14-dnevnem programu Šola zdravega odraščanja v Mladinskem zdravilišču na Rakitni lahko opazimo dobre lastnosti in sposobnosti posameznika, ki jih
ljudje, s katerimi biva, zaradi ujetosti v občutek: »Glej, že spet ta nebodigatreba!«, ne vidijo več.
Ustrezno ravnanje s čustvi pri delu z otroki in mladimi je predpogoj za ustvarjanje odnosa, na
osnovi katerega se bo otrok pripravljen učiti in poskusiti nove, učinkovitejše vzorce odzivanja.
Negativno čustveno zanko poznajo tako odraščajoči kot odrasli, torej tudi strokovni delavci in
starši. Namesto da bi ustvarjali pot sodelovanja, zaupanja in iskali vire moči, v občutkih ogroženosti pogosto ne prepoznavajo lastnih vzorcev delovanja, ki v medosebne odnose vnašajo
razdaljo ter neučinkovitost. Osebna nemoč botruje težnji, naj se spremeni drugi in težav ne bo
več. Strokovni delavci se znajdemo v položaju, ko od odraščajočih pričakujemo več kot od sebe.
Otrok naj bi zmogel to, česar odrasli ne zmoremo? Zato je refleksija strokovnega dela nujna,
zavedanje lastnih vzorcev odzivanja pa predpogoj, da bi zmogli strokovno pristopiti k ravnanju
s čustvi pri delu z otroki in mladostniki.
Zavedanje in ubesedenje, kaj se otroku dogaja, kaj čuti, občuti in doživlja v sedanjih odnosih,
kar je le eden od temeljnih gestaltističnih pristopov, predstavlja prve korake na poti sprememb,
ki naj bi jih v okolju, kamor se otrok vrača, tudi nadaljevali in nadgradili.
13. prof. dr. (multi) HILARION PETZOLD
Integrativna terapija s težavnimi najstniki
Oblika prispevka: delavnica
Maksimalno št. udeležencev: 30
Delavnica bo potekala v angleščini!
The Biopsychosocial Approach of »Integrative Therapy« – a European Model based in longitudinal developmental psychology, neurobiology, and advanced social sciences – has been working with difficult adolescents since the end of the Sixtieth of the last century, when I founded the
first therapeutic treatment programmes for adolescent drug addicts and Teen violent offenders in
254
Psihologija otrok in mladostnikov
France, Germany, Switzerland. Soon it became clear, that traditional psychotherapy just didn't
work with these groups and this has not changed since then. So we experimented with sport's therapy, outdoor programmes, with creative media and projects, founded therapeutic communities
and institutions that are flourishing and still working. The workshop is providing information on
creating affiliations with difficult teens, generating motivation and cooperation and to operate on
a body-soul-mind level of interventions in social network.
14. BOŽIDAR POPOVIĆ, dr. med., spec. psih., psihoterapevt
Prikaz multisistemskog rada sa obiteljskim sistemom
Oblika prispevka: prikaz primera
Maksimalno št. udeležencev: 20
Ključne besede: Multisistemski pristup, model rijeke života, konstruktivizam, radoznalost.
Kako pristupiti obitelji kada svi u sistemu imaju simptome, ali je na početku samo jedan član
motiviran za rad? Kako uključiti i druge članove u terapijski proces? Kako razviti kontekst znatiželje i radoznalosti, te spremnosti za prihvaćanje novosti u sistemu? Kako dijete može biti
motivator promjena u obiteljskom sustavu? ... Ta i još mnoštvo drugih novih pitanja koja su
nastajala iz susreta u susret su samo poticaji za moguće raznolike puteve koji vode istom: ostvarenju željenog ishoda.
Predavač ima namjeru prezentirati svoj multisistemski rada sa obitelji utemeljen na ko-kreiranju stvarnosti kao član opservirajućeg sistema, naglašavajući kako dolazi do transformacije
dominantne priče pomoću Modela rijeke života oko kojeg se razvija alternativna priča u duhu
narativne paradigme.
15. ANICA PREPELUH KOPRIVC, spec. zakonske in družinske psihoterapije
MELITA KRAMAR, doktorska kandidatka zakonske in družinske psihoterapije in
LUCIJA SMERDEL, doktorska kandidatka zakonske in družinske psihoterapije
Psihoterapija staršev kot pomoč otroku oziroma mladostniku v relacijskem družinskem
modelu
Oblika prispevka: prikaz primera
Maksimalno št. udeležencev: neomejeno
Ključne besede: psihoterapija staršev, pomoč otroku oziroma mladostniku, relacijski družinski
model.
Prispevek je prikaz primera terapevtske podpore staršu, s pomočjo katere ta lažje sprejme otrokove odločitve in njegovo individualnost. Prispevek je hkrati prikaz prenosa preteklega nerazrešenega starševega osebnega konflikta iz njegove primarne družine v sedanji zaplet z njegovim
mladostnikom in njegove razrešitve v terapiji.
Izhodišče predstavitve je: potem ko starš v terapiji ozavesti in predela preteklo lastno negativno
izkušnjo, lažje loči osebno stisko od otrokove/mladostnkove situacije in tako razbremeni otroka
svojih lastnih stisk, mu dovoli živeti njegovo življenje, izbirati letom primerne odločitve ter tako
neposredno vpliva na boljši odnos starš – otrok. Pri terapevtski obravnavi primera smo izhajali
iz relacijsko družinskega modela, ki posameznika obravnava s sistemskega, medosebnega in
intrapsihičnega vidika.
8. Študijski dnevi SKZP – Zreče 2010
255
16. mag. ANITA PREZELJ, spec. klin. psih.
Od tesnobe do zaupanja vase
Oblika prispevka: delavnica
Maksimalno št. udeležencev: 20
Ključne besede: tesnoba, panični napadi, depresivna simptomatika, proces žalovanja, avtonomija, oblikovanje identitete.
DEČEK S PANIČNO MOTNJO
Ob začetku terapije je bil star 13 let, sedaj teče peto leto individualne psihoterapije. Od septembra 2009 dalje prešla s tedenskih srečanj na enkrat na 14 dni. Prvi dve leti in pol je enkrat
mesečno prihajal tudi oče, kasneje le še občasno.
Glavne teme so bile prebolevanje izgube mame (umrla je pri njegovih 12 letih); odnos z očetom
(od pasivnega upiranja do postavljanje zase in izražanja svoje jeze); oblikovanje lastnih interesov in izgrajevanje lastne avtonomije (od izpolnjevanja ukazov do tega, kaj si on v resnici želi
in v kaj je pripravljen vlagati energijo); oblikovanje lastne identitete (sin očeta bosanskega Srba
in matere Makedonke); proces nevtralizacije agresivnih vsebin. Panični napadi in tesnoba so
povsem izginili, a proces še ni zaključen in terapija v tem času še poteka.
17. SAŠA RIBIČ, univ. dipl. pedag., sistemska psihoterapevtka in
POLONA ŠTULE, dipl. vzgojiteljica predšolskih otrok, univ. dipl. soc. ped.
Samospoznavanje mladostnika skozi gib
Oblika prispevka: delavnica
Maksimalno št. udeležencev: 20
Ključne besede: samospoznavanje, gib, čutno zaznavanje, čutenje sebe skozi telo, čutenje drugega in sveta, osebnostna rast, izboljšanje kakovosti življenja.
Na slovenski Obali izvajava gibalne delavnice za samospoznavanje. Prvotno so bile namenjene
mladim od 15. do 23. leta, ker pa imava izkušnjo, da je na Obali težko zbrati skupino mladih, sva
jo na začetku ponudili vsem generacijam. Je projekt v začetnih fazah, osnovna ideja je mlademu
človeku (mladostniku v širokem pogledu) ponuditi varen prostor, kjer lahko spoznava samega
sebe skozi neverbalne telesne gibalne in čutne vaje. Teme delavnic, za katere želiva, da prerastejo v redno skupinsko delo, so: »TELO IN JAZ«: Ozaveščanje telesa v gibanju in mirovanju.
Krepitev notranje moči. Senzibiliteta mojih čutil. »JAZ MED DRUGIMI«: Občutenje in spoštovanje lastnih in tujih meja. Telesna komunikacija, bližina in zaupanje. »MOJA ČUSTVA IN
INTUICIJA«: Telesno doživljanje čustev. Izražanje čustev na varen način. Razvijanje intuicije
(notranji občutek za lastno smer).
Pri delu (načrtovanju in izvajanju) izhajava iz razvojnopsiholoških značilnosti mladostniškega
obdobja in spremljajočih stisk, ki se pojavljajo najpogosteje. Izhajava tudi iz predpostavke, da
je v naši kulturi gibanje omejeno predvsem na učenje tehnik (športnih, plesnih …), manj pa je
gibanje dejavnost, kjer lahko v sproščeni pozornosti prisluhnemo občutkom svojega telesa in
svojega globljega jaza. Pri delu črpava predvsem iz lastnih izkušenj iz izraznega plesa, gledališča ter drugih gibalnih delavnic, iz znanja in izkušenj kot pedagoginji ter iz psihoterapevtskega
znanja ene od vodij.
Samospoznavanje je spoznavanje tega, kdo sem, kaj potrebujem, kaj zmorem in kako sebe konstruktivno izraziti v pripadajočem socialnem okolju, je pot vzpostavitve kakovostnejšega odnosa
256
Psihologija otrok in mladostnikov
do samega sebe (in posledično tudi do drugih). Ta je namreč pogoj za osebno zadovoljstvo in
učinkovito naravnanost do življenja, ki vsekakor pripomore k uresničevanju osebnostnih potencialov. Glavni namen samospoznavanja je torej izboljšanje kakovosti našega življenja.
Vrednost skupinskega samospoznavanja je predvsem v tem, da strokovno vodena skupina člane
spodbudi k vpogledu vase, k ozaveščanju lastnih potreb, teženj, vrednot, jim omogoči njihovo
izražanje ter obenem vzpostavljanje pozitivnih odnosov znotraj skupine. Posamezniku omogoča
pridobitev socialnih spretnosti (asertivnih, komunikacijskih); pridobitev spretnosti, vezanih na
soočanje z lastnimi agresivnimi impulzi in ostalimi močnimi čustvi ter spretnost odziva na agresivno vedenje in ostala intenzivna čustva drugih ljudi; preizkušanje različnih novih neobvezujočih vlog ob hkratnem odmiku od vsakodnevnih socialnih vlog; podporo pri ohranjanju in potrjevanju samozavesti, nudi varen prostor izražanja ter izkušnjo skupnega ustvarjanja, sodelovanja
in medsebojne soodvisnosti. Poleg tega daje možnost izkustva enega izmed načinov soočanja
z vsakodnevnimi preizkušnjami. Zaradi tega predstavlja obliko preventive pred oblikovanjem
nefunkcionalnih strategij spoprijemanja z lastnimi duševnimi procesi.
Na delavnici želiva najprej na kratko predstaviti projekt. V osrednjem, daljšem delu bova s pomočjo vodenih vaj udeležencem ponudili izkustvo čutenja sebe skozi telo in zagotovili prostor
za samorefleksijo doživetega. V zadnjem delu želiva vzpostaviti izmenjavo izkušenj in mnenj s
področja dela z mladostniki.
Zaželeno je, da ste oblečeni udobno za gibanje, s seboj prinesite tudi tople nogavice ali copate!
18. dr. SREČKO SORŠAK, univ. dipl. psih.
Hipnoterapija mladostnikov
Oblika prispevka: prikaz primera
Maksimalno št. udeležencev: 20
Ključne besede: hipnoterapija, mladostniki, psihoanaliza, novejše metode.
Danes veliko mladostnikov trpi za duševnimi motnjami pshičnega izvora, ki so odraz zgrešene
vzgoje, kaosa in relativizacije vrednot, adolescentne krize ter vprašljivosti alternativnih oblik
zdravljenja. Pogoste so fobije, prisilna simptomatika, zasvojenost, študijske težave. Kljub temu,
da so lahko uspešne različne metode, je pomembno, da ne trajajo predolgo in da so hkrati uspešne. To omogočajo nekateri (novejši) hipnoterapevtski postopki z analitičnimi izhodišči. Po krajšem teoretičnem uvodu jih želim nekaj predstaviti.
To so:
-
rapidni reintegracijski postopek (RRP),
-
rapidna hipnoanaliza (RH),
-
rapidna indukcija analgezije (RIA),
-
avtomatsko procesiranje besed (AWP) – automatic word processing in
-
hipnoterapija zasvojenosti (s heroinom).
19. mag. LYNN STADLER, psihologinja, gestalt psihoterapevtka
Gestalt terapija z otroki
Oblika prispevka: delavnica
8. Študijski dnevi SKZP – Zreče 2010
257
Maksimalno št. udeležencev: 25
Delavnica bo potekala v angleščini!
20. LUČKA ŠANTL, prof. pedagogike in sociologije
Sproščanje in urjenje pozornosti pri mladostnikih s pomočjo zvokov gonga
Oblika prispevka: delavnica
Maksimalno št. udeležencev: 15
Sodobni svet nas z vsakodnevnim hitenjem, naglico in preobiljem informacij oddaljuje od nas
samih, naše lastne biti. Na vsakem koraku nas obkrožajo »kradljivci pozornosti« in nas odvračajo od ozaveščenega stika s samim seboj.
Ozaveščanje je najvišje stanje budnosti, ki zbudi zavest, da se zave sebe. Ozaveščenost je bistveno stanje človekove zavesti in pomeni zavestno prepoznavanje lastnega neposrednega odzivanja
na dogajanje. Pomembno je, da se urimo v »biti tukaj in zdaj«, da smo pozorni in navzoči.
Da se lahko zavemo sedanjosti, mora biti naš um umirjen in tih. V času intenzivnih sprememb
je pomembno prepoznati in doživeti notranji mir, sicer živimo odtujeno in razpršeno življenje.
Mladostniku lahko damo priložnost urjenja pozornosti, doživljanja tišine, saj mu le osredotočanje v sebi omogoča globlji stik s sabo ter jasnejšo presojo lastnih dilem in odločitev.
Ob poslušanju gongov se možgansko valovanje upočasni in umiri. Preidemo v globok stik s
svojo bitjo, s seboj. Voden stik s seboj pa to doživljanje močno podkrepi.
Izkušnje mladostnikov, ki so se redno udeleževali delavnic Sproščanja in urjenja pozornosti s
pomočjo zvokov gonga, so pozitivne. Povedo, da jim dobri občutki stika s samim seboj pomagajo in obogatijo vsakdan.
21. HERMAN VERNIK, prof. def., psihoterapavt EDP (RT)
Prikaz dela z adolescentko, ki ima diagnosticirano anoreksijo
Oblika prispevka: prikaz primera
Maksimalno št. udeležencev: neomejeno
Ključne besede: adolescent, anoreksija, RT, psihoterapija, vedenje, odnos.
Skozi teoretično razlago poti bom poskušal razložiti celostno vedenje in pomen odnosa z ljudmi,
ki so za nas pomembni. Prikaz terapevtskega pristopa pri adolescentki, ki ima diagnozo anoreksija, in njeni srarši so že resno zaskrbljeni, ker je ogroženo njeno zdravstveno stanje.
22. NIVES VREČIČ, bakalavreus/bakalavrea psihoterapevtske znanosti, gestalt psihoterapevtka
v superviziji
Kreativni mediji pri psihoterapevtskem delu z mladostniki (s perspektive gestalt terapije)
Oblika prispevka: delavnica
Maksimalno št. udeležencev: 12
Ključne besede: kreativni mediji, gestalt terapija, zavedanje, eksperiment, organizmično samouravnavanje.
258
Psihologija otrok in mladostnikov
Kreativni mediji so pripomočki, ki jih največkrat uporabljamo pri psihoterapevtskem delu z
otroki in mladostniki. So orodja, s katerimi eksperimentiramo z namenom višanja zavedanja in
izražanja (verbalno, neverbalno) svojih občutkov, čustev, želja, potreb. Uporaba medijev je v
veliko pomoč pri ozaveščanju zgodnjih travm, ki so velikokrat odcepljene ali pa jih ni moč ubesediti, ker so nastale v predverbalnem obdobju. Pomen, ki ga mladostniki napravijo skozi medij,
proizvede dostop do travmatičnega ozadja in ga pripelje v ospredje.
Mladostniki s pomočjo kreativnih medijev odkrivajo, kdo so, kakšne so njihove potrebe in kako
jih lahko zadovoljujejo na kakovosten način, tudi v odnosu z drugimi. Obenem mediji služijo
tudi eksperimentiranju z novimi oblikami vedenja in izražanja v varnem okolju.
S perspektive gestalt terapije temelji psihoterapevtsko delo z uporabo medijev na principih gestalt terapije in omogoča mladostnikom – v prisotnosti terapevta, vrednega zaupanja, ki aktivno
sodeluje v procesu in spodbuja proces organizmičnega samouravnavanja – vstopiti v njihovo
lastno kreativno zavedanje.
Na delavnici, ki je prvenstveno izkustvene narave, se bomo poleg kratke teoretične predstavitve
spoznavali z različnimi kreativnimi mediji (plastelin, »igra v peskovniku« (sandplay), risanje,
kolaž, projekcijske kartice, kreativna vizualizacija, lutke, risanje) in z nekaterimi tudi izkustveno
eksperimentirali.
23. BOGDAN ŽORŽ, univ. dipl. psih., gestalt psihoterapevt
Osebna terapevtska izkušnja otrok
Oblika prispevka: delavnica
Maksimalno št. udeležencev: 15
Ključne besede: otrok, doživljanje pomoči s strani odraslih, varnost, sprejetost, biti slišan.
Za psihoterapevta je pomembna njegova osebna terapevtska izkušnja. Pomen slednje je dvojen –
predelava lastnih vsebin in zmožnost vživljanja v klientovo doživljanje terapevtske izkušnje. Ko
gre za psihoterapijo otroka, je vživljanje v otrokovo doživljanje še posebej občutljivo. Posebej
so izpostavljena vprašanja otrokovega doživljanja, ki se nanašajo na otrokov občutek varnosti in
sprejetosti, na otrokov občutek, da je slišan in upoštevan. Toplo čustveno vzdušje, ki je potrebno
za to, da se otrok počuti sprejetega in varnega, moramo razumeti z vidika otrokovega doživljanja
in ne nekih predstav odrasle osebe.
Delavnica je namenjena prav soočanju s temi občutki in doživljanji. Namen je s pomočjo podoživljanja lastne otroške izkušnje udeležencem omogočiti lažje vživljanje v doživljanje otrokaklienta.
24. dr. BERNARD STRITIH, univ. dipl. psih. in
MARINO KAČIČ, univ. dipl. psih., sistemski psihoterapevt
Miljejska terapija – prostor bistveno drugačnih izkušenj za mladostnike
Oblika prispevka: delavnica
Maksimalno št. udeležencev: ni omejitve
Ključne besede: srečanje s seboj skozi aktivnosti in odnose, iskanje meja, povezanost, podpora.
Miljejska terapija (fr. milieu – okolje) poskuša zaobjeti tri ključne ravni posameznikovega odnosnega konteksta: diadni odnos, družinske odnose in družbene odnose. S tem je vzpostavljena
8. Študijski dnevi SKZP – Zreče 2010
259
možnost za reorganizacijo in razvoj duševnosti posameznika na različnih ravneh, podobno kot
se je razvijal od rojstva naprej. Bistvo te metode dela je, da ob pomoči strokovnih delavcev
postopoma nastaja skupina (člani zaradi svoje drugačnosti pogosto ne pripadajo v celoti nobeni
socialni organizaciji) in da posamezniki razvijajo zamisel o skupni aktivnosti, ki bo po uresničitvi predstavljala nekaj, kar bo imelo funkcionalni, estetsko-ekološki pomen. Končni izdelek ni
nepomemben, vendar je enako pomemben proces odnosov (reševanja zapletov), skupne izmenjave idej (sodelovanje in sprejemanje) in razvijanja zamisli na vsaki novi stopnji do uresničitve
(kreativnost). Na tej poti se odpirajo tudi posameznikove duševne rane in deficiti, pri katerih
prihaja v toku istega procesa do konstruktivnih sprememb.
Miljejsko metodo in njihove ideje smo spoznali na Inštitutu za dinamično psihiatrijo v Berlinu
in na kliniki Menterschweige v Münchnu (vodil jo je nemški psiholog Günter Ammon) ter jih za
potrebe dela z mladostniki povezali z izkušnjami taborništva. V tabore smo sprejemali najstnike
z zelo raznoliko problematiko. Razvrstili bi jih lahko od nadpovprečno nadarjenih radovednežev
do t. i. otrok s posebnimi potrebami (npr. hude težave v šoli). Naš način dela lahko opišemo kot
proces postopnega nastajanja mrežaste odnosne strukture, v kateri so bili prostovoljni sodelavci
pretežno v vlogah moderatorja, strokovni vodje pa v vlogi psihoterapevtov. Dva- do tritedensko
skupno življenje pod šotori zahteva od vseh udeležencev določene veščine (preživetja, ravnanja
z odnosi, razvijanja nadarjenosti), ki jih taboreči ob medsebojni pomoči postopoma pridobivajo. Oblike dela se namreč po metodi miljejske terapije bistveno razlikujejo od običajnih oblik
izvajanja interesnih dejavnosti, treningov socialne kompetentnosti ali projektov izkustvene pedagogike. Menimo, da se šole srečujejo s tako zapletenimi motnjami doživljanja in vedenja posameznih učencev in dijakov, da je potrebno razvijati nove možnosti oziroma nove oblike pomoči
za razvijanje blokiranih psihičnih funkcij za pridobivanje potrebnih kompetenc in veščin. Na
delavnici želiva predstaviti naše izkušnje, ki smo jih pridobili v tridesetletni uporabi in razvijanju
miljejske metode.
Na delavnice se prijavite z zaporedno številko, ki je navedena v urniku!
260
Kairos 4/1-2/2010Navodila za objavo prispevkov
261
Navodila za objavo prispevkov
Namen in cilji revije Kairosa – Slovenske revije za psihoterapijo
Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo je uradna revija Slovenske krovne zveze za psihoterapijo. Na leto izidejo štiri številke. V njej so objavljeni prispevki z vseh področij psihoterapije in tudi z njenih mejnih interdisciplinarnih področij. Glavni cilji revije je vzpodbujati razvoj
psihoterapije kot samostojnega poklica in kot samostojne znanstvene discipline, ki se bo vedno
bolj vpenjala tudi v akademski svet tako na Slovenskem kot v tujini. Zato želimo z revijo v čim
krajšem času prodreti v mednarodne bibliografske baze in promovirati slovenske psihoterapevte
in psihoterapevtke tudi zunaj naših meja. Prav tako želimo prispevati k odprtosti in dialogu med
različnimi psihoterapevtskimi pristopi. Po eni strani hočemo z revijo vzpodbujati objavo izvirnih
znanstvenih člankov po drugi strani objavo strokovnih prispevkov, ki poročajo o strokovnem
delu in raziskovanju v praksi. In nenazadnje želimo prispevati k izmenjavi stališč, izkušenj,
mnenj ter dilem v zvezi z aktualnimi psihoterapevtskimi temami in izzivi.
Vrste prispevkov in objava
Vsebina prispevka naj bo s področja psihoterapije oz. mejnih interdisciplinarnih področij. V
reviji objavljamo tri vrste prispevkov: znanstvene članke, strokovne članke in druge prispevke.
Čeprav je glavni cilj in namen revije pripomoči k znanstveno strokovni promociji slovenske
psihoterapije s kvalitetnimi znanstvenimi in strokovnimi članki (tudi glede obsega je to večji
del revije), so dobrodošli tudi drugi prispevki (bolj natančno glej spodaj). Članek objavimo po
uskladitvi z recenzentoma (postopek dvojne slepe recenzije) in po lektoriranju. Uredništvo zaupa, da prispevek, poslan za objavo, ni v postopku za objavo v drugi reviji ali drugem mediju.
Objavljamo prispevke napisane v slovenskem ali angleškem jeziku, po dogovoru z uredniškim
odborom tudi v drugem jeziku.
Za prispevke, ki jih ponudite v objavo kot članke, bodisi kot znanstvene ali strokovne, veljajo pra­vila, ki jih bolj obširno navajamo v nadaljevanju. Objavljamo raziskovalne in teoretične
član­ke, pregledne članke ter prevode pomembnih tujih člankov. V raziskovalnem (empiričnem)
članku avtor poroča o raziskavi v skladu z ustaljeno strukturo: uvod, metoda, rezultati, razprava
in lite­ra­tura. Teoretični članek naj preuči in kritično analizira določene modele ali teorije. Pregledni članek kritično ovrednoti na različnih mestih že objavljene prispevke. Metaanalitična študija
predstavlja posebno vrsto članka, v katerem avtor s pomočjo posebne raziskovalne metodologije
pregledno predstavi rezultate številnih empiričnih študij na temo nekega raziskovalnega pro­
blema.
Hkrati so dobrodošli prispevki vseh vrst, ki so namenjeni informiranju o praksi, razvoju stroke, novostih, izmenjavi izkušenj in stališč, saj želimo dati priložnost tudi vsem (strokovnjakom,
klien­tom, študentom psihoterapije), ki niso vešči akademskega pisanja. Pošljete lahko kratka
poro­čila o praksi, projektih, mini raziskavah, kazuistične prikaze, knjižne recenzije, razmisleke,
pole­mike, izkušnje, pisma, ocene prispevkov, strokovne novice, novice o družbenih dogajanjih
pomem­bnih za psihoterapijo, poročila iz različnih psihoterapevtskih kongresov, strokovnih srečanj, usposabljanj, predavanj, seminarjev ipd.
Struktura člankov
Članek mora vsebovati v slovenskem in angleškem jeziku napisane: naslov članka, ključne
besede (najmanj tri, največ šest) in povzetek (10 do 15 vrstic). Priporočamo naslednjo strukturo
za raziskovalne (empirične) članke:
1.V uvodnem delu zgoščeno prikažite glavno teoretično oz. konceptualno ogrodje, iz katerega izhaja raziskovalni problem oz. vprašanje.
262
Navodila za objavo prispevkov
2.Raziskovalni problem oz. vprašanje oblikujte jasno, tako da bo logično nadaljevanje uvodnega dela prispevka. Poudarite, katere nove dileme odpira.
3.Raziskovalne hipoteze in spremenljivke, uporabo kvalititativnih in/ali kvantitativnih metod morate jasno opisati. Kratek, a natančen opis izbire udeležencev, uporabljenih metod raziskovanja in raziskovalnega načrta je nujen.
4.Prav tako morate jasno prikazati rezultate. Tabele morajo vsebovati le nujne informacije.
Če je potrebno, lahko podrobnosti predstavite v dodatku (prilogi).
5.Razprava in interpretacija izsledkov se mora nanašati na znane koncepte in teorije, ne
glede na to, ali jih dobljeni rezultati podpirajo ali ne.
6.Trditve ali dognanja drugih avtorjev so v besedilu potrjena z referenco. Na koncu prispevka je priložen seznam literature, na katero se besedilo sklicuje.
Za strokovne članke to strukturo ustrezno prilagodite! V teoretičnem članku empirične podatke predstavite samo v primeru, če so v neposredni zvezi s teorijo. V preglednem članku upoštevajte to strukturo: opredelitev in razlaga problema, povzetek predhodnih raziskav, pojasnitev
medsebojnih odnosov, protislovij, pomanjkljivosti in na koncu predlogi za nadaljnje raziskovanje.
Za druge prispevke veljajo splošna načela dobrega pisanja, npr. da se izogibamo kopičenju
tem, dolgim uvodom, ki niso povezani s temo, in obnavljanju splošno znanega, temveč čim prej
preidemo k stvari ter jo obdelamo pregledno in zgoščeno. Če pošljete take prispevke, navedite v
prvi vrstici svoje ime (oz. imena avtorjev in avtoric prispevka), v drugi naslov prispevka, v tretji
pa opredelitev vrste prispevka (npr. Poročilo o projektu, Knjižna recenzija itn.). Naslov knjižne
recenzije je naslov recenziranega dela, opremljen s številom strani in ISBN.
Tehnična navodila za oblikovanje prispevkov
Oblikovni izgled, besedilo, tabele, slike, opombe. Članki naj bodo dolgi do ene avtorske
pole (30.000 znakov s presledki; to je 16 strani po 32 vrstic z okoli 60 znaki v vrstici). Kot
navajamo zgoraj, sprejemamo tudi druge prispevke do polovice avtorske pole.
Besedilo naj ima dvojen razmak med vrsticami in enotno velikost črk, tj. 12 pik. Biti mora
neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številčenja odstavkov. Pri alineah na začetku vrstice ne uporabljajte »bulitov«, črnih pik, temveč samo
navadne pomišljaje.
Vmesni naslovi imajo lahko največ dve ravni. Oštevilčimo jih ročno (1., 1.1., 1.2.,2.,2.1 ...).
Ne uporabljajte avtomatičnega številčenja naslovov.
Citate označite z narekovaji in NE z ležečo pisavo. Daljši citati so v posebnem odstavku.
Ležečo pisavo uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, naslove knjig in revij (glej spodaj) in
za tuje besede v besedilu, ne pa za citate, naslove razdelkov ipd. Krepke (bold) pisave ne uporabljamo. Pazimo, da je poudarjeno samo besedilo, ki mora biti poudarjeno, ne pa tudi sosednja ločila.
Vse tuje besede (razen imen) pišite ležeče. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod,
ga postavite v oglati oklepaj, npr.: „... igra [play] ...”; z oglatim oklepajem zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: „... [družina] ima funkcijo ...”, „... [V]se tuje besede [...] in
latinske kratice [...]”.
Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., je pisan z malimi črkami, seveda
pa upoštevamo pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Tega pravila se ni treba držati le, če citiramo besedilo, ki uporablja velike črke.
Za vsako tabelo in sliko mora biti v prispevku nakazano približno mesto, kjer je predvidena
(npr. ‚vstaviti sliko 1’ ali ‚vstaviti tabelo 1’). Tabel in slik ne vstavljate v besedilo, pač pa jih
pripravite v ločeni datoteki, v katero najprej vstavite vse tabele in nato vse slike, vsak prikaz na
svoji strani (če je potrebno, lahko slike shranite tudi v več ločenih datotekah).
Zaporedno številko slike in besedilo, ki sliko opisuje, vstavite v besedilo takoj za mestom,
Navodila za objavo prispevkov
263
kjer je označen predvideni položaj slike (npr. najprej v svoji vrstici podate informacijo:
‚vstaviti sliko 1’, pod njo pa ime in za piko naslov slike: ‚Slika 1. Odnos med X in Y …’). Slike morajo biti izdelane brezhibno in z dovolj velikimi črkami, številkami in ostalimi znaki, ki
omogočajo pomanjševanje brez večje izgube preglednosti. Ne uporabljajte barv, pač pa, če je
potrebno, različne dobro razločljive rastre, sivine in/ali vzorce. Grafe v datoteko s tabelaričnimi
in grafičnimi prikazi prilepite v taki obliki, da jih bo možno urejati v izvornem programu (npr.
Excelov grafikon prilepite kot predmet in ne kot sliko ali metadatoteko). Fotografije z visoko
ločljivostjo (> 300 dpi) naj bodo shranjene v kar najboljši kvaliteti grafičnega formata JPG, TIF
ali PNG. Sheme in diagrami naj bodo iz izvornega programa prilepljene v datoteko kot predmet,
izjemoma kot slike navedenih grafičnih formatov z visoko ločljivostjo. V primeru posebnih zahtev (npr. pri uporabi manj običajnih programov za generiranje slik ali če se določene slike ne da
izdelati računalniško), se o načinu priprave slik predhodno posvetujte s tehničnim urednikom
revije (e-naslov: denis.hilcer@viaq.si).
Tabele naj bodo natipkane z enojnim razmikom. Nad tabelo naj bo (v datoteki s tabelaričnimi
in slikovnimi prikazi) izpisana zaporedna številka tabele in za piko njen naslov (npr. Tabela 1.
Primerjava vedenjskih vzorcev …). Tabela mora biti informativna brez posebnega sklicevanja na
besedilo, torej opremljena s potrebnimi informacijami in po potrebi z opombami. V besedilu se
sklicujte na sliko ali tabelo (npr. z ‚glej sliko 1’, ‚v tabeli 2’ ...), saj prikaz ne bo nujno na mestu,
ki ste ga predvideli.
V poglavju o rezultatih naj bo isti podatek vedno prikazan le enkrat. Izberite najbolj primeren
in informativen način (slika, tabela ali prikaz v vezanem besedilu).
Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila pred seznam literature. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb. V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom, in sicer v pisavi superscript („nadpisano”). V taki pisavi
naj bo tudi številka pred besedilom opombe. Opombo dodajte samo, če je res nujno. Bibliografskih opomb (tj. takih, katerih poglavitna vsebina je navedba vira) ne sme biti. 
Citiranje, literatura. Uporabljene reference drugih avtorjev v besedilu citirajte po temle
zgledu, npr. Berne (1962) ali (Berne, 1962). Vedno navedite tudi strani v viru, kadar je to smiselno, npr. (Berne, 1962: 25). Kadar je citiranih več avtorjev, so navedeni v abecednem redu, npr.
(Lambert, 2003; Stern, 1992; Varga, 1953). Citati posameznih referenc so ločeni s podpičjem,
npr. (Berne, 1970; Freud, 1929). Kadar so citirano delo napisali trije avtorji ali več (do vključno
šest), so pri prvem citiranju vedno navedena imena vseh soavtorjev, npr. (Trstenjak, Ramovš,
Ule in Pečjak, 1967), pri morebitnih naslednjih citatih pa le ime prvega avtorja, za druge pa je
dodano le ‚in dr.’ oz. ‚et al.’; drugi citat bi se tako glasil (Trstenjak in dr., 1967). Kadar je citiranih
več del istega avtorja, napisanih v istem letu, so letnicam dodane male črke po abecednem redu,
npr. (Peklaj, 1968a, 1968b). Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih referencah ne ponavljamo, npr. (Miller, 1992: 121-122; 1997: 26-29). Ko citiramo sekundarni vir, zapišemo takole
(Capra v Burman, 1999: 37) in na seznam virov ne uvrstimo primarnega vira (v našem zgledu
Caprovega dela), temveč samo sekundarni (v našem zgledu Burman). Če prispevek vsebuje gradivo, ki zapade avtorskim pravicam, morate sami zaprositi za dovoljenje za objavo. Tako gradivo
mora biti opremljeno z navedbo vira.
V seznamu literature na koncu prispevka so navedena po abecednem redu avtorjev (in brez
zaporednih številk) vsa v besedilu citirana dela (in samo ta). Pri navedbi vira so vedno izpisana imena vseh avtorjev prispevka, ne glede na to, koliko jih je. Navedki prispevkov v revijah
morajo vsebovati priimek avtorjev, začetnice imena, leto izdaje, naslov prispevka, polno (neokrajšano) ime revije, letnik, če se v vsakem zvezku znotraj istega letnika število strani začne z
1, tudi številko zvezka (v oklepaju), in navedbo strani, na katerih je natisnjen prispevek (pri tem
uporabljamo pomišljaj –, ne vezaj -). Pri tem je potrebno paziti na ločila, ki ločijo posamezne
264
Navodila za objavo prispevkov
enote navedka. Ime revije in letnik izhajanja pri navajanju prispevkov v revijah ter naslov
knjige (tako pri avtorskih kot pri urejenih knjigah) so v poševnem tisku.
Prispevek v reviji vsebuje priimek avtorja, začetnice imena, leto izdaje, naslov prispevka,
polno ime revije, letnik, številko revije, strani. Pazite na ločila in na pokončno in ležečo pisavo
(naslov revije je v ležečem tisku). Primer:
Hettinger, R. in Kächele, A. (2006). A retrospective account of former bulimic patient. International Journal of Psychotherapy, 10 (3), 62-71.
Navedba avtorske knjige vsebuje priimek avtorjev, začetnice imena, leto izdaje, naslov knjige, kraj izdaje in založbo. Naslov knjige je v ležeči pisavi. Primer:
Jung, C. G. (1989). Spomini, sanje, misli. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Navedba poglavja avtorja v knjigi z urednikom vsebuje priimek avtorja, začetnice imena,
leto izdaje, naslov poglavja v knjigi, začetnice imena ter primer urednika, označbo, da gre za
urednike, naslov knjige, stran, na kateri je natisnjeno poglavje, kraj izdaje in založbo. Naslov
knjige je v ležeči pisavi. Primer:
Kociper, J. (2005). Bolezen in zdravje v integrativni terapiji. V J. Bohak in M. Možina (ur.),
Sodobni tokovi v psihoterapiji: od patogeneze k salutogenezi (str. 68-83). Maribor: SKZP.
Vsaka navedba prispevka, katerega naslov ni v enem od pogosto uporabljanih svetovnih
jezikov (npr. angleškem, nemškem, francoskem, italijanskem, španskem) mora imeti v seznamu
referenc v oglatem oklepaju dodan tudi naslov prispevka, preveden v angleški jezik. Primera
navedbe:
Pogačnik, V. (1995). Pojmovanje inteligentnosti [Conceptions of intelligence]. Radovljica:
Didakta.
Tušak, M. (1998). Barvne preference, simbolika barv in osebnost [Colour preferences, colour
symbolism and personality]. Psihološka obzorja, 7 (4), 67–79.
Sledi še nekaj primerov navajanja literature, ko gre za doktorske disertacije, neobjavljen vir,
prispevek iz strokovne konference oz. kongresa, spletni vir, več virov istega avtorja iz istega leta
in vir brez avtorja. Spletni vir opremimo z datumom, ko je bil dostopen. Pri objavah v dnevnem
tisku postavimo za številko časopisa v oklepaj še datum izida. Pri navajanju angleških virov se
držimo pravila, da so samostalniki in glagoli v naslovu pisani z veliko začetnico, vse ostale besedne vrste pa z malo. (Pravopis seveda zahteva, da pišemo z veliko začetnico tudi prvo besedo
v naslovu in podnaslovu, ki ga postavimo za dvopičje.):
Ambrož, M. (2002). Alternative razvoja humane paradigme post-industrijske organizacije.
Univerza v Mariboru: Fakulteta za organizacijske vede (doktorska disertacija).
Bresler, K. (1947). Spašavanje kozaračke djece godine 1942 (neobjavljeno).
Reed-Victor, E. (2001). Child Temperament and Personality. Prispevek, predstavljen na 10.
evropski konferenci o razvojni psihologiji, Upsala, Švedska.
Dienel, C. (2004). Family Policies in European Comparison. Http://www.european-socialwork.net (28. 11. 2004).
Dominelli, L. (1997 a). Anti-racist Social Work. Palgrave: Macmillan (druga izdaja).
Dominelli, L. (1997 b). Sociology for Social Work. Basingstoke, Palgrave: Macmillan.
Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005 (2000). Ur. l. RS, 31/2000: 3777–3787.
Pošiljanje prispevkov. Prispevki morajo biti v elektronski obliki v formatu WORD ali RTF
in jih pošljite na naslov: bojcus@yahoo.com
Za lekturo prispevkov v tujem jeziku mora poskrbeti avtor sam. Ko nam boste prvič posredovali svoj prispevek, ga zaradi postopka slepe recenzije oblikujete v treh datotekah, tako da vanje
razdelite besedilo prispevka, grafični del ter podatke o prispevku in avtorjih:
DATOTEKA 1 (primer: stres-orig.doc)
Navodila za objavo prispevkov
265
To je besedilo, ki vsebuje celoten prispevek, brez podatkov o avtorju. Naslov datoteke naj
vsebuje ključno besedo iz naslova prispevka brez navedbe imena avtorja/avtorice.
DATOTEKA 2 (primer: stres-tabeleslike.doc)
To je datoteka s slikami, tabelami, grafi.
DATOTEKA 3 (primer: stres-prva stran.doc)
To je prvi list prispevka, ki naj vsebuje (če je članek po dogovoru napisan v katerem od drugih jezikov, morajo biti informacije tudi nujno v slovenskem in angleškem jeziku):
- naslov prispevka
- ime in priimek avtorja/avtorice
- ključne besede: naj jih ne bo manj ko tri in – če ni nujno – ne več ko šest;
- prevod ključnih besed v angleški jezik
- povzetek: obsega naj 10―15 vrstic in v njem naj bodo zapisane najpomembnejše ugotovitve (sklepi) prispevka. Ne uporabljajte formulacij tipa „Prispevek predstavlja rezultate raziskave ...” ipd., temveč te rezultate (ali sklepe ipd.) na kratko obnovite.
- prevod povzetka v angleški jezik
- osnovne informacije o avtorici/avtorju: informacija o avtorju ali avtorici naj vsebuje samo
najosnovnejše podatke (npr. „Dr. X Y je docentka za sociologijo na Fakulteti za socialno delo v
Ljubljani, predsednica Društva za realitetno terapijo Slovenije). Avtorji ali avtorice morajo obvezno pripisati svoj naslov, telefonsko številko in elektronski naslov in posebej označiti avtorja
in podatke, kamor želite prejemati informacije o vašem prispevku.
Vaše besedilo bosta recenzirala dva strokovnjaka s področja, s katerim se ukvarja vaše besedilo. Recenziji sta anonimni, ne avtor prispevka in ne recenzenta ne bosta vedela drug za drugega. Po končanem redakcijskem postopku in strokovnih recenzijah bomo izvod prispevka vrnili
avtorjem, skupaj z recenzijama in kratkim mnenjem urednika glede sprejetja besedila v objavo.
V primeru, da je prispevek sprejet v objavo, upoštevajte vse prejete pripombe, popravke in sugestije ter pripravite končno verzijo prispevka. Poslana končna verzija besedila pomeni tudi vašo
potrditev, da prispevka v podobni ali enaki obliki ne boste objavili v drugi reviji brez soglasja
izdajatelja. Uredniški odbor in izdajatelj ne prevzemata odgovornosti za strokovna mnenja in
trditve, ki so jih podali avtorji posameznih besedil.
V končni verziji naj bo prva stran besedila takoj za naslovom prispevka dopolnjena še z imenom in priimkom avtorjev, imenom inštitucije, kontaktnimi podatki in morebitnimi dodatnimi
informacijami o financerju študije, o tem, da je bil prispevek predstavljen na kakšnem od kongresov, ali zahvalo. Končno verzijo v elektronski obliki pošljete na naslov glavnega urednika.
Uredniški odbor revije KAIROS
Naročilnica
266
NAROČILNICA za KAIROS – slovensko revijo za psihoterapijo
KAIROS—Slovenska revija za psihoterapijo je uradna revija Slovenske krovne zveze za psiho­te­ra­pijo. Na leto izidejo štiri številke. V njej so objavljeni prispevki z vseh področij psi­ho­tera­pije in tudi z njenih mejnih interdisciplinarnih področij. Glavni cilji revije je
vzpo­dbu­jati ra­zvoj psihoterapije kot samostojnega poklica in kot samostojne znanstvene discipline, ki se bo vedno bolj vpenjala tudi v akademski svet tako na Slovenskem
kot v tujini. Zato želimo z re­vijo v čim krajšem času prodreti v mednarodne bibliografske
baze in promovirati slovenske psihoterapevte in psihoterapevtke tudi zunaj naših meja.
Prav tako želimo prispevati k odprtosti in dialogu med različnimi psihoterapevtskimi pristopi. Po eni strani hočemo z revijo vzpodbujati objavo izvirnih znanstvenih člankov po
drugi strani objavo strokovnih prispevkov, ki poročajo o strokovnem delu in raziskovanju
v praksi. In nenazadnje želimo prispevati k izmenjavi stališč, izkušenj, mnenj ter dilem
v zvezi z aktualnimi psihoterapevtskimi temami in izzivi. Naročnina velja do preklica.
Naročilnico najdete tudi na spletni strani SKZP: www.skzp.org/kairos
LETNA NAROČNINA za zvezek 1 (letnik 2010) (v ceno je že vračunan 20 % DDV):
- za pravne osebe 44 EUR,
- za fizične osebe in knjižnice 34 EUR,
- za študente fakultetnega študija psihoterapije in za
študente propedevtike SKZP 22 EUR.
Naročam(o) Slovensko revijo za psihoterapijo – KAIROS.
Št. izvodov ______________
Status naročnika (ustrezno podčrtajte):
pravna oseba
fizična oseba
študent/ka
PODATKI O NAROČNIKU:
Ime in priimek: _______________________________________________
Naziv institucije*: ___________________________________________________
Ulica: ____________________________________________________________
Poštna številka ___________________ Kraj ________________________
Matična številka*____________________ Davčna številka*_______________
Davčni zavezanec (ustrezno obkrožite)
DA
NE
Kontaktna oseba*: __________________________________________________
Naročilnico pošljete po e-pošti kairos@skzp.org ali s pismom na naslov:
V.I.A. Agencija d.o.o., Denis Hilčer, Obirska 4, Ljubljana.
Podpis _____________________________
* podatke vpišejo pravne osebe
Žig*
267
Notes for contributors
Slovenian Journal of Psychotherapy welcomes original contributions in Slovenian or English language on the
understanding that their contents have not previously been published nor submitted elsewhere for publication
(occasionally, the Editorial Board might also accept for publication papers in other languages). Articles are published
from all fields of psychotherapy, as well as interdisciplinary articles and articles from neighbouring fields. The main aim
of the journal is to encourage the development of psychotherapy as the autonomous profession on the scientific basis
in Slovenia and abroad.
Manuscripts may be in the form of scientific empirical paper that reports original research, presenting all the standard
elements of scientific investigation (Introduction, method — including participants, instruments and procedure - results,
discussion, references). A theoretical paper is expected to examine in detail and critically analyse selected models and/
or theories, and empirical data are described only if they are directly related to the theory. A review paper is expected to
evaluate previously published work and it is typically composed of the following sections: problem definition, summary
of previous research, explanation of subject matter inter-relations, contradictions, problems, and suggestions for further
research. Meta-analytic study is expected to compare different empirical investigations addressing a common problem.
Other contributions about the psychotherapy practice, development of profession, novelties, sharing of experiences
are also welcome.
The manuscript must contain the title, keywords (about five, defining the contents), and abstract of up to 300 words.
The manuscripts should be prepared in accordance with the APA Publication Manual. Each manuscript, meeting the
technical standards and falling within the aims and scope of the journal, will be subject to double-blind review by two
reviewers.
Technical Instructions of Manuscript Preparation: The manuscript must be typeset in a standard font (Times Roman,
Arial, Helvetica, or Courier, 12 pt size), with left justification and double spacing. Titles and subtitles must be clearly
indicated and pages must be numbered (no other header/footer information is allowed). The paragraphs must not be
indented and they must be separated by a blank line. The paper should normally not exceed 16 standard pages (32 rows
by 60 characters) in length. The main text, without author(s) name(s) and institution(s), should be saved in a .doc or .rtf
file (e.g., in MS Word – if non-Windows software is used, the author must perform the necessary conversion to assure
seamless operation on the Windows platform). Tables and figures should not be included in the text (but their position
should be indicated). They should be added as one or more separate files. Figures should be provided in camera-ready
format without excessively small details. Graphs, schemes, and diagrams should be pasted from the original program
into a .doc file as objects. Photographs should be supplied in high-resolution (> 300 dpi) graphic files as JPG, TIF, or
PNG.
Manuscript Submission: The files containing the text, tables and figures should be named by the first author’s surname
and a short description of the file (e.g. stern-text.doc, stern-tables&figures.doc). In another separate file (e.g. stern-about
authors.doc) the basic information on the paper should be provided – title of the paper, name(s) of the author(s), title(s),
institution(s), and exact address of the author the Editorial Board will contact for further correspondence (including
telephone number, fax number, e-mail address, home page URL if possible etc.). All the files should be sent by e-mail
to miran.mozina@guest.arnes.si After editorial consideration and review process, a copy of the manuscript will be
returned to the author together with the two reviews and editorial opinion on acceptability. In case the manuscript is
accepted for publication, the author must take into account all the suggestions (including language and style changes)
while preparing the final version. The text in the final version should include (after the title of the paper) the authors’
names and institutions, contact information, and potential additional information on funding, congress presentation
and/or acknowledgements. The files should be mailed to the Editor-in-Chief. For any additional correspondence please
make use of e-mail.
Copyright: It is a condition of publication that authors assign copyright of their articles, including abstracts, to the
Publisher: the Slovenian Umbrella Association for Psychotherapy. Further publication of the material is possible with
the permission of the Publisher. Editorial and Advisory Boards assume no responsibility for the expert opinions, claims,
and conclusions stated by the authors in their papers. After publication a complete copy of the relevant issue of the
journal will be sent free of charge to the author.