Revija Virtuti et musis št. 3/2012

Letnik XLVIII, številka 3/2012
Virtuti et Musis
1
Virtuti Et Musis
Virtuti Et Musis
Abraham je verjel Gospodu
msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof
Gabriel Kavčič
Dragi duhovniki in bogoslovci!
»Enostavno moraš imeti rad Cerkev«, mi je pred kratkim rekel nek mlad duhovnik, potem ko sva v najinem
pogovoru o težavah Cerkve prišla do tiste globine, ko razumsko težko še utemeljuješ, zakaj si sploh še duhovnik,
bogoslovec ali običajni vernik. Saj ni povedal nič novega,
mi je pa dal misliti – morda včasih podležemo medijskemu prepričanju, ki nas vsak dan radodarno pita s samimi
slabimi novicami? Ko sem sprejel nalogo, da bdim nad
oblikovanjem semeniškega glasila, sem imel pred očmi
cilj, da bi bil Virtuti et Musis naše skupno delo, ki nas bo
povezalo in opozorilo predvsem na lepote naše Cerkve.
Glasilo, ki ga držite v rokah, naj bi bilo torej odslikava
tega, kar je škof Jurij v sosednjem prispevku duhovito
poimenoval »ponovno združeno kraljestvo mariborskega in ljubljanskega semenišča«. Stavba na Dolničarjevi 4
je kraj, ki nas, posebej po Marijini kongregaciji, vse bogoslovce in duhovnike združuje v neko posebno celoto.
Zato naj bo združitev obeh bogoslovij močno znamenje
za slovensko Cerkev – da vsi slonimo na enem vogelnem kamnu, »v katerem se zedinja celotna zgradba, tako
da raste v svet tempelj v Gospodu« (Ef 2,21). Tako za
bogoslovce kot duhovnike naj posebej zazveni Pavlovo
vprašanje: »Je Kristus razdeljen?« (1Kor 1,13). Glasilo v
vaših rokah kaže, da ni, saj je sad dela več kot tridesetih
bogoslovcev obeh metropolij. En velik »boglonej« vsem,
ki ste sodelovali pri nastajanju ali nas kako drugače podpirate!
Prijetno branje želim!
Vaš urednik
Virtuti et Musis – glasilo Marijine kongregacije
slovenskih bogoslovcev in duhovnikov
Dolničarjeva 4, 1000 Ljubljana; gabriel.kavcic@rkc.si
Glavni in odgovorni urednik:
Tehnični urednik:
Jezikovni pregled:
Slikovno gradivo:
Gabriel Kavčič
Matej Vinojčić
Roman Ivanetič,
Tine Povirk,
Mohor Rihtaršič
Janez Jurij Arnež,
Denis Törnar
Tisk
Kotis d.n.o., Bodrež 42, Šentvid pri Grobelnem,
3231 Grobelno; kozjanski.tisk@siol.net
Na naslovnici: p. Marko Ivan Rupnik in Centro Aletti:
Deisis; kapela bogoslovnega semenišča v Mariboru; 2001
D
ragi Abrahamovi sinovi!
V letu vere je vsekakor primerno, da vas, dragi
ustvarjalci in bralci glasila, ki je posvečeno
»virtuti - krepostim«, torej tudi kreposti
»vere«, nagovorim z imenom očaka Abrahama, ki se imenuje tudi »oče vseh vernih«. Mojzes namreč piše o njem: »Verjel je Gospodu in
ta mu je štel to v pravičnost!« (1 Mz 15,6).
In Gospod do današnjega dne izpolnjuje na
njem svojo obljubo, da bo oče množici narodov (1 Mz 17,4): množici verujočih judov,
kristjanov in muslimanov, pa tudi množici
bogoslovcev v ponovno združenem kraljestvu
mariborskega in ljubljanskega semenišča.
Apostol Jakob sicer piše, da je vera
brez del mrtva ( Jak 2,17) in da je tudi Abraham dosegel pravičnost s tem, da je položil
na oltar svojega sina Izaka ( Jak 2,21). Toda
apostol Pavel piše, da brez vere Bogu ni
mogoče ugajati (Heb 11,6) in da so torej tudi
dela brez vere v Boga mrtva (Gal 2,16). Tako
nas opominja tudi Kristus: »Kadar torej daješ
miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo
hinavci po shodnicah in po ulicah, da bi jih
ljudje hvalili. Resnično, povem vam, prejeli so
svoje plačilo!« (Mt 6,2).
Dela brez vere so mrtva, ker so samoljubna in samozadostna. Celo judom, ki
so se imeli za Abrahamove in Božje sinove
( Jn 8,39-41) in so tudi Kristusu verjeli ( Jn
8,31), a so hkrati zavračali potrebnost lastne
osvoboditve in Kristusa kot rešitelja, je Kristus očital, da niso niti Abrahamovi, niti Božji
sinovi, temveč so sinovi hudiča in oprav-
ljajo njegova dela ( Jn 8,39-47). Pozabljali
so namreč temeljno resnico, da človek nima
življenja sam od sebe in tudi reševati se ne
more sam od sebe: »Če vas torej Sin osvobodi,
boste resnično svobodni« ( Jn 8,36).
Tako stara kakor nova 'zaveza' jasno
razodevata, da se zgodovina človeštva odvija v
sodelovanju Boga in človeka - da Bog deluje
po ljudeh, ki mu verjamejo in verujejo vanj,
in da ljudje po veri delujejo z Božjo močjo in
v Božjem imenu. V obeh zavezah enako, le
s to razliko, da stara zaveza z očakom Abrahamom in njegovo daritvijo lastnega sina
Izaka razodeva predvsem, kaj naj bo človek
pripravljen narediti in ostati Bogu zvest, nova
zaveza pa z nebeškim Očetom in njegovo
daritvijo lastnega Sina Jezusa razodeva predvsem, kaj je Bog pripravljen narediti in ostati
zvest človeku. Dva očeta torej: eden z malo in
eden z veliko začetnico.
Ker je Abraham Bogu dal svojega sina,
je tudi Bog njemu dal svojega Sina. Oboje je
bilo uresničljivo samo na temelju Abrahamove vere: samo z vero je Abraham lahko dal
svojega sina (1 Mz 22,10) in samo z vero je
Abraham lahko sprejel Božjega Sina ( Jn
8,56). O čudovita vera, po kateri se pretakajo
reke življenja: »Zadnji, veliki dan praznika,
pa je Jezus stal in klical in govoril: Če je kdo
žejen, naj pride k meni in naj pije, kdor veruje
vame. Kakor pravi Pismo: Iz njegovega osrčja
bodo tekle reke žive vode!« ( Jn 7,37-38).
O veličastno Božje in človeško delo!
Apostolu Pavlu se je ob tej resnici zavrtelo:
»Želel bi namreč, da bi bil sam zavržen, ločen
od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji
rojaki po mesu: Oni so Izraelci, njim pripada
posinovljenje in slava in zaveze in zakonodaja
in bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz
njih po mesu izhaja Kristus, ki je nad vsem,
Bog, slavljen na veke. Amen!« (Rim 9,3-5). In
apostol Janez nam razlaga, kje so vrata vere:
»Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo moj
glas sliši in vrata odpre, vstopim k njemu in
večerjam z njim in on z menoj« (Raz 3,20).
Dragi brat in sosed, mir s teboj: »Mir,
mir daljnemu in bližnjemu, govori Gospod!«
(Iz 57,19). Zato: »Ne boj se, samo veruj!«
(Mr 5,36).
Obrazec vere
mag. Andrej Naglič
I
skreno rečeno (in morda nekoliko ponižno …) mi je do nedavnega beseda »vera« zvenela
zelo abstraktno. Ne vem, če bi jo odnesel vsaj približno inteligentno pri poskusu razlage
naključnemu sogovorniku. Osebno se mi je to zdel nekoliko odvečen pojem, ki se ga pač
spodobi tolerirati že zaradi spoštovanja do verske tradicije. Posledično sem odločitev papeža,
da razglasi leto vere, dojemal kot dolgočasno in nepovezano z življenjem.
V naključnem pogovoru v New Yorku o svetem zakonu oziroma naravi zakramentov, ki po mnenju sogovornika nikakor niso bistvenega pomena za blagostanje življenjskih
skupnosti človeka, pa mi je postalo jasno, da ima beseda lahko zelo konkretno in pomembno
vsebino. »Verovati« namreč lahko dojemamo kot sprejemanje resničnosti z razumom in vol-
2
Sprejmi dar!
Aljaž Kraševec, prefekt
N
ihče naj ne misli, da Bog ni želel, da bi Adam in Eva postala »kakor
Bog«. Ta želja sama v sebi ni grešna, saj so že stari govorili: »Bog je
postal človek, da bi človek postal Bog«. Temu lahko rečemo skrb zase ali egoizem - v pozitivnem smislu. Greh je bil v načinu približevanja. Svojo željo sta
hotela izpolniti iz lastne moči, na svojo pest, ker sta imela napačno predstavo
o Bogu. Satan jima je predstavil Boga kot konkurenco, kot bitje, ki je samo
v sebi zadostno, neodvisno, avtonomno; kot nekoga, pred katerega moramo
priti z izpiskom svojih dobrih del. Da bi mu bil enak, se je Adam uprl in
pokazal nepokorščino Bogu, ki je kasneje razodel sebe kot križanega za nas.
To »božjost« sta si torej prva človeka želela polastiti, kar je ravno
v nasprotju s potjo Marije in drugih svetnikov. Marija je pot Cerkve, podoba verujočega človeka, ki ne more ne do odrešenja, ne do samega sebe
priti drugače kot po milosti. »Božjosti« je bila deležna po ljubezni in milosti
Troedinega Boga. Marijino pot lahko hodimo samo v sprejemanju te zastonjskosti, v premagovanju svojega, z dobrimi deli in duhovnostjo pomaziljenega nakičenega svetostnega egoizma, ki misli, da hodi po poti svetosti.
Ob tem pa seveda s prstom kaže na grešnike, ki bodo verjetno kaj kmalu
okusili Božjo jezo ... Marijina pot je pot »brezvezneža«, ki se ne more kazati
s svojimi zaslugami, znanjem ali ugledom, hkrati pa živi polnost življenja
v izpolnjenosti ljubezni. Izrek »vse je milost« je postal resnični dogodek v
Mariji. Odrešenje prihaja izključno po milosti Jezusa Kristusa, ki pa govori
tudi o poslednji sodbi in resnosti ali celo dramatičnosti naše svobodne volje.
Tako naj se nihče ne smeje, sedeč križem rok in nog, češ da je na boljšem kot
tisti, ki si prizadeva za pravo pobožnost.
Bog ne želi od nas krvi kozlov in mesa bikov. Le naš iskreni »da« oz.
Marijin »fiat«, kar pa je veliko težje. Naša pritrditev Bogu je njemu najljubša
daritev. Vse ostale človeške daritve Bogu so že same v sebi nesmiselne, saj je
vse Božje - vsaka celica našega telesa - in mi sami v tem kar smo. Pri Jeremiji
beremo: »Jaz ga bom pritegnil in se mi bo približal, kajti kdo bi se mi drznil
sam približati?« ( Jer 30,21). Pustimo se torej pritegniti in osvojiti njemu, brez
ka-terega ni polnosti življenja.
Iz tega jasno sledi, da je bistvena oblika krščanskega bogočastja v prvi
vrsti zahvaljevanje. Zato je tudi evharistija zahvala, ko ne prinašamo mi Bogu
darov, ampak se On spušča k nam in nas obdarja z milostjo, če mu to seveda
dopustimo. Le če se pustim obdarovati in ga priznam za Gospoda, le tako
ostane On Bog, jaz pa »brezveznež«, ki tiči v Njegovih rokah in nima ničesar
razen Njega, saj je vse ostalo izgubil z besedico »fiat«.
Bratje bogoslovci! »Naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti
vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti,
proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih« (Ef 6,12). Te
mračnosti nas silijo, da postanemo »kakor Bog« iz lastne moči, kakor sta
hotela Adam in Eva. Trudimo se biti podobni Mariji, ki se je vsa predala
Bogu in s tem postala Božja oz. »kakor Bog« po njegovi milosti in zastonjski
ljubezni.
Ob združevanju semenišč
Z
Matjaž Muršič, podprefekt
novim akademskim letom smo bogoslovci Bogoslovnega semenišča v
Mariboru kot gostje pričeli z bivanjem v Bogoslovnem semenišču v
Ljubljani. Glavni razlog, ki je temu botroval, je bilo premajhno število bogoslovcev v našem bogoslovju. Prvi vtisi so morda bili malo slabši, saj smo
imeli v Mariboru boljše bivanjske razmere; bolj pomembno pa je, kako smo
se kot posamezniki vključili v novo skupnost.
Opaziti je bilo razlike v načinu razmišljanja bogoslovcev obeh
metropolij, kar je bilo značilno tudi v preteklosti, ko so bogoslovci še bivali
skupaj v Ljubljani. Prav tako so bili ob našem prihodu zelo različni odzivi
z obeh strani. Nekateri so nas takoj sprejeli, pri drugih pa je bilo čutiti
tudi zadržke. Ne glede na to se razlike počasi gladijo in mislim, da se bodo
zgladile. Zdi pa se mi, da bomo vsi bogoslovci mariborske metropolije še
vedno v srcu čutili posebno identiteto, ki je vezana na našo nadškofijo in
na Maribor, v katerem smo bivali, nekateri manj, drugi več let. V prihodnje
pričakujem, da bomo resnično zaživeli kot prava skupnost - kljub vsem
razlikam, ki jih je bilo opaziti v prvem mesecu. Pomembno bo, da nas različnost ne bo ovirala pri našem skupnem
bivanju, ampak da nas bo bogatila. Vsak mora v novo, večjo semeniško skupnost prinesti svoj pečat - le tako se bomo lahko dobro pripravili na življenje
v svetu, kjer je vedno več različnosti. Pomembno je, da se bogoslovci tega
učimo že v času oblikovanja v bogoslovju.
jo ter z dejanji slediti vsebini obrazca nicejsko - carigrajske (apostolske)
veroizpovedi. To pomeni razumeti in udejanjati deset Božjih zapovedi,
telesna in duhovna dela usmiljenja in blagre, razodete na gori. Gre za
sveta navodila človeku, da nam bo dobro na zemlji in bomo slavili Očeta
v nebesih.
Vendar vere ne oblikuje niti materialna gotovost znanstvenega
empiričnega dokaza niti emocionalna uravnoteženost subjektivnega
psihološkega stanja. Pri razlaganju pojava vere se je potrebno zateči k
moralni gotovosti (za)upanja in ljubezni do avtoritete Cerkve, z vsem
hierarhičnim učiteljstvom kot medijem svetih navodil. Samo v Božji milosti dane pozitivnosti tega odnosa se lahko oblikuje nezaslužena vera v
veroizpovedni obrazec. Zasluženje človeka nastopi kvečjemu v naslednji
fazi, ko/če človek prisluhne avtoriteti Cerkve kot Sinovega mističnega
telesa (»pavlinsko« povedano…). Semeniško vodstvo bi reklo (v uvodu
Po dolgem času vsi bogoslovci zopet združeni v enem liturgičnem slavju
- diakonsko posvečenje v Turnišču.
v sveto mašo), da se je potrebno odpreti in položiti na darovanjski oltar.
Tovrstno poslušanje vodi v oživitev vere, ki preko upanja in ljubezni do
Boga kot vira vsebine veroizpovedi, rodi dobra dela do bližnjega in sveta
(kot bi zapisal sveti Jakob).
Nezainteresiranost oziroma mlačna ravnodušnost je velika ovira
veri v sodobnem svetu. Razum in voljo človeka ohromi in zakrkne pred
miselnim in življenjskim izzivom svetih navodil, ki jih vsebuje navidezno
dolgočasen obrazec veroizpovedi. Pa vendar, kot je vsak dober državljan
z glavo in srcem zvest ustavi, tako bi moral biti vsak dober vernik zvest
nicejsko - carigrajski veroizpovedi. Mlačna ravnodušnost je eden izmed
realnih izzivov nove evangelizacije in njenega pastoralnega načrtovanja,
ki se bo v naslednjih letih intenzivno odvijalo v Cerkvi na Slovenskem.
Prepričan sem, da je cilj nedvoumno razviden: sodelovati s Svetim Duhom
pri približevanju vsebine obrazca veroizpovedi sodobnemu človeku.
3
Novi Člani Mksbd
Prvi letnik se predstavi
Marko Mrlak (LJ)
Bistrica sem zaključil prvi letnik univerzitetnega
programa teološke in religijske študije na mariborski
enoti Teološke fakultete. Ne spominjam se povsem
natančno, kdaj sem prvič doživel klic, močno pa sem
ga prepoznal šele na začetku lanskega poletja.
Gregor Šijanec (LJ)
Primož Meglič (LJ)
Sem Marko Mrlak in prihajam iz župnije Žiri, ljubljanske nadškofije. Star sem šestinštirideset let in
imam že sedemindvajset let delovne dobe. Osnovno šolo sem končal v Žireh, srednjo šolo v lesarski
šoli Škofja Loka in se izučil za lesarskega tehnika.
Štirinajst let sem bil zaposlen kot tehnolog – merilec stavbnega pohištva, nato sem dvanajst let opravljal svojo obrtno dejavnost menjave in montaže
stavbnega pohištva, senčil, vrat. Vmes sem bil
štirinajst let občinski svetnik ter osem let podžupan
občine Žiri. V cerkvi že petindvajset let opravljam
nalogi bralca in izrednega delivca svetega obhajila.
V prostem času sem se zadnjih osemnajst let ukvarjal tudi z amaterskim igralstvom. Odločitev za
vstop v semenišče je zorela kar dvajset let od prvega
klica za duhovniško pot, dozorela pa v letošnjem
letu.
Gašper Naglost (KP)
Sem Primož Meglič in prihajam iz župnije Ivančna
Gorica. Rodil sem se 13. avgusta 1993. Svoje prvo
znanje sem nabiral v Osnovni šoli Stična, potem
pa sem obiskoval gimnazijo na Srednji šoli Josipa
Jurčiča in jo letos z maturo tudi uspešno zaključil.
Želja po duhovniškem poklicu je rasla v meni več
let. Že v osnovni šoli so mi govorili, da bom »šel
za župnika«. Nekaj časa sem si tudi sam to iskreno želel, potem pa je želja v meni utihnila. Pojavila se je zopet ob koncu osnovne šole, ko se je
bilo treba odločiti za nadaljnjo pot, skozi gimnazijo pa je v meni le še bolj rasla. Tako sem se letos
vpisal na teološko fakulteto in vstopil v bogoslovno
semenišče.
Sem Gregor Šijanec, star sem devetnajst let in prihajam iz župnije Presvetega Odrešenika v ljubljanskih Kosezah. Obiskoval sem Škofijsko klasično
gimnazijo v Ljubljani. Pred vstopom v semenišče
sem v župniji že dolgo ministriral in sodeloval pri
drugih dejavnostih. Rad imam glasbo, nekaj časa
tudi že igram orgle. O duhovniškem poklicu sem
začel razmišljati proti koncu drugega letnika, ko
sem začutil klic, ki se od takrat le še krepi. Ob
začetku poti priprave na duhovništvo si želim, da bi
zvesto sledil Gospodu in imel vedno odprta ušesa
za Njegove besede.
Matej Vinojčić (CE)
br. Jona Vene
Sem bogoslovec Gašper Naglost, star devetnajst
let. Moj dom je v Vipavi, kjer sem se tudi šolal.
Naj-prej v Osnovni šoli Draga Bajca, maturiral na
Škofijski gimnaziji Vipava, zdaj pa sem se vpisal v
bogoslovno semenišče. V družini nas je pet, brat
študira medicino v Mariboru, sestra pa je še v osnovni šoli.
Jan Ferk (MB)
Moje ime je Jan Ferk, star dvajset let, prihajam iz
župnije Slovenska Bistrica. Po opravljeni maturi
gimnazijskega programa Srednje šole Slovenska
Moje ime je brat Jona Vene in že po obleki je jasno,
da nisem običajen bogoslovec. Sem pripadnik cistercijanskega reda in moj domači habitat je Stiška
opatija. Tudi moje ime je sedaj drugačno, kot tisto,
ki so mi ga dali pri rojstvu ( Janez), to pa zaradi tega,
ker bi drugače bil že tretji Janez v stiški skupnosti.
Drugače pa originalno prihajam iz Ljubljane, bolj
natančno iz župnije Sveti Peter. Tudi moj EMŠO
(1004981500564) je nekaj starejši - pred prihodom
v semenišče sem delal kar nekaj stvari - v glavnem
povezanih z informatiko in oblikovanjem, pred tem
pa sem zaključil tudi študij na Fakulteti za družabne
vede. Skupnost, v kateri živim, je trenutno sestavljena iz štirinajst sobratov. Ko pa mi ti bratje ne zadostujejo, imam doma v Ljubljani še dva mlajša brata,
mamo in staro mamo, oče je žal že nekaj let pokojni.
Če pa bi vas zanimala še kakšna stvar o meni, pa
me lahko dobite nekje po hodnikih semenišča - le
vprašati morate po »monokromatskem bratu«.
Sem Matej Vinojčić, prihajam iz župnije Velenje
– blaženi Anton Martin Slomšek, star sem osemnajst let. Prihajam iz petčlanske družine skupaj s
starejšim in mlajšim bratom. Po birmi sem začel
bolj aktivno sodelovati v župniji in tako ob treh
različnih župnikih počasi odraščal skozi srednjo
šolo, sprejemal nove obveznosti v župniji in spoznaval poklic duhovnika. Tako sem se po končani
gimnaziji v Velenju odločil stopiti v Bogoslovno
semenišče.
Denis Törnar (MS)
Sem Denis Törnar, prihajam iz stolne župnije svetega Nikolaja v Murski Soboti. Izhajam iz tradicionalne katoliške družine in imam mlajšega brata
in sestro. Za duhovniški poklic sem se začel za-
4
Novi Člani Mksbd
nimati že zelo zgodaj, ko sem opazoval strica, ki
je duhovnik, bil večkrat na počitnicah pri njem in
tako spoznaval duhovniško poslanstvo in služenje.
V času srednje šole in odraščanja pa začne človek
razmišljati o raznih stvareh - sam sem razmišljal
tudi o družini in otrocih ... Vendar na koncu vselej
prevlada tiha želja in veselje do poklica duhovnika,
ki je postajalo čedalje močnejše in jasnejše. K temu
so pripomogli domači župniki in kaplani, ki so bili
vedno dober zgled. Čeprav se jih je v zadnjem času
veliko zamenjalo, sem pri vsakem lahko prepoznal
predanost duhovniškemu poklicu. Prav to mi je še
bolj pomagalo pri odločitvi za vstop v bogoslovje.
Sedaj, po enem mesecu bivanja v bogoslovju, ko
smo se že spoznali, si želim, da bi se v skupnosti razumeli, kar bo tudi zelo pomembno za pozneje, ko
bomo, če bo Bog dal, duhovniki. Zaupam v vodstvo,
da nas bo dobro pripravilo na ta poklic in nam dalo
prave smernice v teh težkih časih.
Tadej Strniša (NM)
Sem Tadej Strniša, doma iz župnije Marije Vnebovzete v Trebnjem, star devetnajst let. Srednjo šolo sem obiskoval na Kmetijski šoli Grm v
Novem mestu, program naravovarstveni tehnik.
Duhovniški poklic mi je bil zanimiv že od nekdaj,
vendar mi je Gospod svojo namero razkril šele pred
dvema letoma. Tedaj sem postal še bolj dejaven v
domači župniji, začel sem ministrirati, že prej pa
sem bil nekaj let bralec božje besede. Na domači
podružnici svetega Petra v Jezeru pa sem bil tudi
pritrkovalec samouk.
Aljaž Baša (MS)
Sem Aljaž Baša, star devetnajst let. Prihajam iz
župnije svetega Ladislava Beltinci, ki je dala Cerkvi
na slovenskem veliko duhovniških in redovniških
poklicev. Živim z očetom, materjo in starejšo sestro. Osnovno šolo sem obiskoval v Beltincih, srednjo pa na Ekonomski šoli Murska Sobota – program logistični tehnik. Po opravljeni maturi sem
se vpisal na Teološko fakulteto in v Bogoslovno
semenišče. Želja, da bi postal duhovnik, v meni tli
že od otroštva. Pri petih letih, ko sem začel ministrirati in opazovati dogajanje v cerkvi, me je to tako
razveselilo in nagovorilo, da sem rekel: »To pa je
zame!« In od takrat naprej sem začel premišljevati
in poizvedovati o tem poklicu. Sedaj lahko rečem,
da sem srečen, da že stopam po poteh, ki vodijo
proti duhovniškemu poklicu. Hvaležen sem, da se
nas je letos veliko odločilo stopiti v semenišče in
se vsi zelo dobro razumemo. Še naprej molímo za
duhovniške poklice in za stanovitnost nas, ki smo
poklicani. Bogu, ki me je na to pot poklical, pa
kličem z besedami Device Marije: »Zgodi se mi po
tvoji besedi!«
Rok Pogačnik (LJ)
Osnovno šolo sem obiskoval v Podzemlju, srednjo
šolo pa zaključil v Novem mestu kot gostinskoturistični tehnik. Nato me je pot vodila v Maribor,
kjer sem diplomiral iz gostinstva. Od leta 2010 sem
bil tudi član župnijskega pastoralnega sveta ter bralec beril. Odločitev za duhovniški poklic je zorela v
meni kar nekaj let, vendar sem to odločitev venomer
prestavljal v prihodnost. Sedaj vidim, da so bila ta
leta tudi dobra, saj sem se lahko znebil nekaterih
predsodkov glede duhovniškega poklica. Upam, da
se bo v naši skupnosti čutila enotnost in povezanost
med vsemi bogoslovci, saj je pestrost tista, ki nas najbolj bogati.
Andrej Penko (KP)
Moje ime je Rok Pogačnik in prihajam iz župnije
svetega Petra v Radovljici. Že kot otroka me je
duhovništvo navduševalo; ob zgledu takratnega
župnika sem odkrival, da je duhovnik nekako
»drugačen« človek. V času osnovne šole sem že
jasno vedel, kaj želim postati, to pa je oplemenitila milost vere, ki sem jo poglabljal med šolanjem
v Zavodu svetega Stanislava. Ker je hrepenenje po
Bogu in služenju Cerkvi prevladalo nad drugimi
hrepenenji in željami, sem danes tukaj, da izpolnim
voljo tistega, ki me je poslal.
Matic Lesjak (CE)
Sem Matic Lesjak, prihajam iz spodnje savinjske
doline, iz župnije sveti Jurij ob Taboru, torej iz
celjske škofije. Odraščal sem na kmetiji, po končani
osnovni šoli pa sem šolanje nadaljeval na Škofijski
klasični gimnaziji v Šentvidu. Da me Gospod kliče,
sem bolj intenzivno začel spoznavati na začetku
gimnazije, a si tega dolgo nisem mogel priznati.
Obiskal pa sem tudi že nekaj misijonov, ki so na
meni pustili poseben pečat, najlepšo izkušnjo misijona pa sem doživel to poletje, ko sem nekaj časa
preživel med Malgaši.
Branko Jurejevčič (NM)
Sem Branko Jurejevčič, star sem sedemindvajset let.
Doma sem iz župnije svetega Martina v Podzemlju.
Sem Andrej Penko, star triindvajset let, prihajam
iz župnije Ubeljsko v koprski škofiji. Od mojega
osmega leta me Gospod kliče za duhovnika. Vedno
sem imel veliko veselje do dela na kmetiji, kjer sem
rasel, nato pa zaključil srednjo kmetijsko šolo v
Šempetru pri Gorici, nadaljeval pa z gozdarstvom
na višji strokovni šoli v Postojni, kjer sem diplomiral. A Gospod kliče, zato sem letos vstopil v
prvi letnik bogoslovja. Kakor sem iz leta v leto rasel, sem rasel tudi ob Božjem klicu in v življenjskih
izkušnjah. Nadgrajujem moje življenje in ga želim
preplesti v venec molitve, dela in služenja Gospodu.
Dominik Herle (LJ)
Sem Dominik Janez Herle ter prihajam iz župnije
Zgornji Tuhinj. Veliko let sem preživel v Domžalah,
kjer sem med drugim ministriral ter deloval kot aktiven skavt. Leta 1999 sem se podal »na drugo stran
luže« (v Združene države Amerike, bolj natančno v
državo Michigan) kjer sem študiral filozofijo. Magisterij (iz ameriških študij) sem zaključil v Sloveniji, leta 2010 pa odšel na delo v Evropski parlament.
Božji klic v duhovništvo sem jasno začutil v pozni
puberteti in sem vesel, da nanj odgovarjam.
5
Leto Vere
Leto Vere
Pogovor s spiritualom dr. Primožem Krečičem
Pogovarjal se je Blaž Kernel
Vaša razmišljanja, ki ste jih bogoslovcem predstavili na duhovni obnovi v
oktobru, nameravate izdati v knjižici. Prosim, predstavite nam poudarke
in vsebino.
Na začetku leta smo imeli duhovno obnovo ob osebah Janezovega
evangelija, ki so prehodile svojo pot vere do Jezusa: Nikodem, Samarijanka in kraljevi uradnik. To so trije predstavniki različnih duhovnih izhodišč
in kultur, ki si bili pritegnjeni od Jezusove osebe in njegovega oznanila.
Različno so se odzvali. Še najbolj hladno in previdno je pristopil Nikodem,
ki je iz strahu pred javnostjo prišel k Jezusu ponoči, priznal njegovo duhovno spoznanje, ni pa našel poguma, da bi stopil z njim v globlji odnos in spremenil svoje mišljenje. Preveč je bil zavarovan z izpolnjevanjem zapovedi postave, različnih izročil in s svojim družbenim statusom. Predvsem mu je bilo
težko stopiti v skrivnost umiranja svoji varnosti in predati svoje zaupanje
Gospodu. Nikodem predstavlja kristjane, ki sicer z naklonjenostjo poslušajo
evangelij in spoštujejo krščansko tradicijo, vendar se nočejo premakniti v
smer dejavnega zaupanja in osebne vere.
Žena iz Samarije, ki jo je Jezus srečal pri vodnjaku, je bila ranjena
v svojem moralnem življenju, prav tako pa je živela neko površinsko vero v
svoji napol pravoverni samarijanski skupnosti. Ni se zanimala za Jezusa in
njegovo oznanilo. Ko pa jo je Jezus nagovoril v njenem bednem življenju, je
zahrepenela po rešitvi in se spreobrnila. Priznala ga je za Mesija in hitro šla
med vaščane, da bi jim povedala, kaj se je zgodilo z njo. Samarijanka predstavlja vernike in druge ljudi, ki živijo ob robu družbe, obteženi z mnogimi
težavami in površinskostjo, ki pa v sebi bojujejo boje za upanje in rešitev.
Tretji človek, ki se približa Jezusu, je kraljevi uradnik, pogan, ki se
znajde v hudi stiski. Ko sliši za Jezusa, se mu brez pomišljanja v izroči v veri
in ga prosti, da ozdravi njegovega bolnega otroka. Jezus je odrešenik vseh
ljudi, tudi poganov in oddaljenih, ki se ob svojih težavah srečajo z njim in
doživijo dar njegovega odrešenja. Ljudje prihajamo do Jezusa po različnih
poteh, potem, ko nas na različne načine nagovori in privlači. Ko stopi v
naše življenje, pa je pomembno, da mu zaupamo in se mu predano. Od
tega je odvisno naše spremenjeno življenje. Srečanja z njim nas nagovorijo
in navdušijo, da gremo do drugih in jim posredujemo veselo izkušnjo vere.
Taka vera je resnična, vztrajna in zvesta, da zdrži v še tako težkih okoliščinah.
Poleg glasila Virtuti et Musis in knjige kardinala Walterja Kasperja
»Usmiljenje« bo izšla tudi devetdnevnica z vašimi premišljevanji pred
Brezmadežno. Od kje ste črpali gradivo zanjo in kaj vas je usmerilo ravno na tematiko Marijine lepote?
Te dni bo izšla knjižica premišljevanj v devetdnevnici pred
Brezmadežno, ki nosi naslov Lepa, ker ljubi. Misel izhaja iz poročila vidcev
iz Međugorja, ki so vprašali Marijo, »zakaj je tako lepa?« Odgovorila jim je,
da je lepa, ker ljubi. V duhovnosti in teološki misli je vedno bolj prisotna
povezava lepote in Marije. Papež Pavel VI. je imel leta 1975 odmeven govor,
ko je spregovoril o estetski razsežnosti krščanstva in o Mariji kot poti lepote.
Ta pot je zelo neposredna in sprejemljiva za vse, tudi za najbolj preproste in
preizkušene ljudi. Pri sestavi knjižice so mi pomagali nekateri avtorji: Masciarelli, Manzi, don Tonino Bello, p. Cantalamessa, Bulgakov. Predvsem pa
sem želel predstaviti življenjsko pot Marije kot model za življenje – za polno
uresničeno krščansko življenje. Marija je bila od začetkov do smrti prežeta
z milostjo in lepoto. Ta se je prekalila in okrepila v trpljenju in velikonočni
skrivnosti, sedaj pa sije v svojem poveličanju pri Sinu v nebesih. Marija je
Marija - lepa ker ljubi (kapela bogoslovnega semenišča ob prazniku
Brezmadežne)
tako človek na cilju, ona je polno to, kar je. V času, ko doživljamo porast
zla, nasilja in grdega, je pomembno poglabljanje v pristno lepoto Marije,
ki se kot žena iz Apokalipse bori s temnimi silami zmaja. Marijina lepota
je klic po veri in spreobrnjenju, po pristnemu življenju. Naši predniki so se
že davno zavedli Marijine lepote in ji zapeli: »Lepa si, lepa si, roža Marija!«
Tudi sedanja generacija vernikov ji lahko zapoje na podoben način in jo tako
približa mnogim iskalcem, še posebno mladim.
Papež je razglasil leto vere. Kje vidite največji potencial papeževih prizadevanj na tem področju?
Zelo pomenljivo in koristno se mi zdi, da je papež Benedikt XVI.
povabil k novi evangelizaciji in razglasil leto vere. Ob napredujoči sekularizaciji in mnogih moralnih ter bivanjskih vprašanjih je vera tisti temelj, ki
drži klenost življenja. Papež pravi, da se mora podati Cerkev na pot, ki bo
izpeljala ljudi iz puščave v kraje življenja. Gospod nas postavlja v ta čas in
razmere, da bi bili luč in sol. To vlogo moramo uresničiti in prižgati upanje
mnogim ljudem, ki iščejo smisel in srečo. Človeštvo je pred preobratom in
novimi časi, zato je potrebna živa in prebujena vera med posamezniki in
vsaj v nekaterih majhnih skupinah. Te bodo omogočile prehod v drugačno
prihodnost, ki jo bo pokazala Božja previdnost. Tudi sama Cerkev potrebuje prenove, od zunaj in znotraj, da bi v njej bolj jasno in pristno zaživel
vstali in križani Kristus. Njegova ljubezen nas preganja, da bi živeli in naprej
sporočili novico o rešitvi v Kristusu. Predvsem pa se je treba zavedati, da
vera ni igrica, neka varnost za vsak slučaj in tisto, kar sami hočemo, ampak
celovita predanost Kristusu, skok v njegove roke, v zaupanju, da nas bo varno
sprejel in okrepil. Vera je tudi pritrditev njegovi besedi in njeno uresničenje v
vsakdanjem življenju. Pri tem je potrebna javna izpoved tega, kar smo in kar
je naša najgloblja sreča. Če nas je Kristus nagovoril do globin, zakaj ga ne bi
priznali in izpričali pred svetom?
Zahajajoča civilizacija kliče po soncu, ki bo sijalo sredi teme in
strahu. Verujemo, da je le v Kristusu upanje in pot naprej, kot je povedal
in izpričal pokojni blaženi papež Janez Pavel II. Na poti vere nam prihaja
naproti njegova Mati, ki je žena vere in nas vabi, da storimo, kar nam bo
on naročil. Bolj, kot se bomo v vsej človeški krhkosti, grehih in ranah nanj
obračali, bolj bo postal resnično središče našega življenja in temelj upanja za
prenovo sveta. Ta se seveda lahko začne pri nas samih in v naši skupnosti.
da je tako, kajti človeku se lahko zgodi, da bi pozabil, da se na tak način tudi
oznanja. Bog pa pravi: »Če bi te Oče in mati zapustila, bi me Gospod vzel
za svojega.« (prim. Ps 27,10).
Vsak bi se lahko zdrznil nad tem stavkom Svetega pisma, ko opazujemo svet okoli sebe. Vsi namreč lahko samo na svetovni ravni opazimo vojne
morije na bližnjem vzhodu in v Afriki, vladavino močnejšega v kriminalnih
združbah srednje in južne Amerike, zatiranje človeka in njegovega dostojanstva v mnogih režimih. Opazimo lahko neštete splave v razvitem svetu in
umiranje ubogih otrok v tretjem svetu v naročjih lačnih mater. Vidimo lahko
tudi brezsrčna srca tistih, ki bi lahko pomagali, če pa že pomagajo, to počno
predvsem zaradi lepših statistik in da se njihov račun lepše izide - pri tem pa
prezrejo konkretnega trpečega človeka, ki živi tam nekje daleč in do njega ne
čuti(mo) niti najmanjše empatije. Vidimo lahko tudi vladavino reklam, kjer
resnica skoraj nima več besede …
Vidimo tudi, da je svetovna javnost s pomočjo medijev močno popljuvala duhovnike, glasnike in varuhe vere v odrešenje in zmage nad svetom.
Opazimo, da so sami prispevali k temu, da je luč svete vere nekoliko pojenjala v svoji svetlobi. Javno mnenje je duhovnike napravilo za slabe duhovnike (v mislih imam zadnje statistike o tem, komu ljudje najbolj zaupajo)
in star pregovor pravi, da po slabih duhovnikih vera pada. Opazimo tudi
teptanje Kristusovega telesa - Cerkve in cefranje samega Boga v neskončnih
teoloških razpravah, ki žrejo papir, človeka s križem na plečih pa ne dosežejo
niti fizično, kaj šele v globini njegovega duha. Redko kdo namreč kliče, kot
je zaklical apostol Andrej apostolu Petru: »Našli smo Mesija!« ( Jn 1,41) In
ga je potem tudi peljal k njemu – Odrešeniku.
Križi, križi in križi. »Kaj nam bo torej vera?« bi se kdo vprašal. Ali
vera v tem konkretnem krutem svetu ni nekaj preveč abstraktnega, nekaj
preveč neoprijemljivega za tega ubogega človeka? Normalna posledica je, da
človek kriči po vstajenju. Ko človek ničesar več ne razume, kriči po Bogu.
Potrošništvo pa ta klic pretaplja v denar. Kako podlo. Nihče ne odgovori na
vprašanje: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (prim. Mt
11,3)
Vendar se sliši na to vprašanje tudi tih in lep odgovor, »glas rahlega
šepeta« (1Kr 19,12), kakor šumenje lahnega vetra: »Bodite pogumni! Jaz
sem. Ne bojte se!« (Mt 14,27) Ta glas je utišan s kriki: »Poglej na križe.
Ali mu verjameš? V tem krutem svetu ni prostora za vero!« Na tem mestu
pa vernik odgovarja vsemu svetu in ga premaguje v Kristusu, ki je svet že
premagal ( Jn 16,33). »Mar bodo ljudje blaženi in srečni, če jim kdo vzame
vero? Ali se bo ta solzna dolina spremenila v raj, če ljudje ne bodo več verovali v Boga? Ne, tisočkrat ne, kajti brez Boga bi svet postal pekel.« (Sakovič
1907, 208)
Prav tako tudi papež piše v svojem pismu, s katerim je razglasil leto
vere, da se ne moremo sprijazniti s tem, da bi se sol pokvarila in luč ostala skrita. Tudi današnji človek lahko znova doživi potrebo po poslušanju
Božje besede in hranjenju s Kruhom življenja (Vrata vere, 3), da bo lahko, ko
sliši besede »Pojdite v miru!« ponesel evangelij do skrajnih mej sveta (Apd
13,47).
Gospod spiritual, hvala za vaš čas in sodelovanje.
Vrata Vere
Andrej Lažeta
S
veti oče Benedikt XVI. nas od 11. oktobra 2012, ko je razglasil leto
vere, še vztrajneje kliče, naj gledamo Kristusa in hodimo za njim. Sam
Odrešenik pa nam pravi, da mora vsakdo sprejeti svoj križ, če resnično želi
hoditi za njim (prim. Mt 10,38). Križe, ki jih imamo, moramo prinesti na
Golgoto in biti tam križani z Gospodom. In po križanju vedno pride vstajenje od mrtvih, če je križana oseba dovolila, da je Bog vanjo vsadil Božje
- večno življenje. To življenje se v človeka vsadi po veri v Boga. »S srcem
namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo
vero, in tako smo deležni odrešenja.« (Rim 10,10) Takšnih druga smrt ne
doseže. (prim. Raz 20,6). Seme mora umreti, če želi obroditi sad, ni pa nujno, da po smrti semena vzklije življenje in rodi sad. Človek je tisti, ki sadi in
zaliva, Bog pa daje rast (prim. 1 Kor 3,7), in po rasti se rodi sad. Bogu hvala,
Vsi v kruti realnosti vidimo, da križi so. In kaj naj z njimi počnemo?
Naj jih vržemo proč? Bog nam pravi drugače: »Če hoče kdo iti za menoj, naj
se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Mt 16,24) Potrebujemo ob veri še ljubezen in upanje? Da - še prej pa vero v ljubezen in upanje
- da sploh verjamemo, da sta. Tukaj ni več mogoče uporabljati »koščenega
nosu razuma«, saj je vera nad razumom, kakor pravi prvi vatikanski koncil;
ne moreta pa si biti v nasprotju (Vera Cerkve, 39). Bogu hvala, da je tako
- kako bi le z razumom živeli, kakor pravi apostol Pavel: »Če je torej kdo v
Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (2 Kor
5,17) Nihče še ni z razumom vstopil v to skrivnost, ker je šivankino uho
zanj preozko (prim. Mt 19,24). Kdor pa stopi skozi ozka vrata (prim. Mt
7,13) v Božje kraljestvo, je srečen, ker pride h Kristusu. In kamor je prišel
Kristus, so bolniki ozdraveli in mnogi verovali vanj (prim. Mr 6,56; Mt
4,24). Kdo bi to razumel? Nihče. Vera pa to enostavno ve in nikoli ne pojasni.
Papež nas torej kliče v letu vere: »Vrata vere (Apd 14,27), ki vodijo
v življenje v sožitju z Bogom in omogočajo vstop v njegovo Cerkev, so nam
vedno odprta. Čez njihov prag lahko stopimo, ko nam je oznanjena Božja
beseda, srce pa se prepusti oblikovati preobražajoči milosti. Stopiti skozi ta
vrata pomeni stopiti na pot, ki pelje skozi vse življenje. Začne se s krstom
(prim. Rim 6,4), po katerem lahko Boga kličemo z imenom Oče, in se
konča s prehodom skozi smrt v večno življenje, ki je sad vstajenja Gospoda Jezusa, ki je želel po daru Svetega Duha vse, ki verujejo Vanj (prim. Jn
17,22), vključiti v svojo slavo.« (Vrata vere, 1)
Papež kot naslednik apostola Petra oznanja, »da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas.« (Rim 8,18) Vernim
je to smisel življenja, nevernim pa večna spotika. Vera je iz poslušanja (prim.
Rim 10,17) že od Adama naprej in ne iz razmišljanja. Mora pa biti utemeljena - kakor drevo raste iz zemlje in se mu potem za plemenitejšo rast
obrežejo veje. Ne režejo se mu najprej veje, ker potem ne bi moglo rasti.
Zato papež v letu vere posebej kliče k »poslušanju« Katekizma katoliške
Cerkve in Koncilskih odlokov. Tukaj so namreč suhe veje že odrezane in je
še vedno dovolj prostora za nove zdrave zelene poganjke. Suhe veje pa bodo
zopet odrezane.
Življenje je torej z vero polnejše. Vera da življenju poseben okus, ki
ga neverni žal ne okusi, verni pa brez njega ne more živeti. Papež nam zato
citira svetega Avguština: »Izpoved svete skrivnosti, ki ste jo prejeli vsi skupaj in ste jo danes eden za drugim izrekli, so besede, na katerih se gradi vera
matere Cerkve, ki sloni na trdnem temelju, ki je Kristus Gospod ... Vi ste
jo torej prejeli in izpovedali, toda v mislih in v srcu jo morate imeti vedno
pred očmi, ponavljati jo morate na svojih ležiščih, razmišljati o njej na trgih
in je ne pozabljati med obroki: pa tudi kadar s telesom spite, morate bedeti
v njej s srcem.« (Vrata vere, 16) In apostol Jakob je že pred tem povedal:
»Vera brez del je mrtva.« (prim. Jak 2,17). Če te nekaj tako prevzame, kakor
nam želi sveti Avguštin, da bi nas prevzela vera, ne moreš živeti, ne da bi to
uresničeval. To pa je tudi želja Boga - da bi vsi verovali (prim. Apd 1,8).
Papež nam jasno kliče, da moramo v svoji veri veliko bolj goreti, če
želimo tudi druge vneti v novi evangelizaciji - sami naj se zato vnamemo ob
ognjih apostolov, mučencev in drugih svetnikov. Predvsem ob Božji Materi,
ki je vero izpovedala loco totius generis humani. Torej je potrebno moliti z vso
poveličano Cerkvijo, da bo naša vera večja.
Na nek način torej papež z letom vere daje človeštvu zdravilo za
njegove rane ali vsaj kaže na pot k zdravilu. Papež tako pokaže preko velikega petka na velikonočno jutro. In svet je v tej zarji že odrešen, in vsak
posameznik je odrešen v svojem srečanju z Vstalim. Slepi pater kartuzijan
Reginald v knjigi Alojza Rebule »Pričevalci vstajenja« odgovori na vprašanje
slikarja »Kaj se je po vstajenju spremenilo?« zelo presunljivo: »Nič za naše
oči, za naša ušesa, za naš otip, a vse za našo vero!« (Rebula, 1999, 114)
Kristus sam pravi: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹ in se bo prestavila in nič vam ne bo
nemogoče.« (Mt 17,20) In Marija nam kliče: »Kar koli vam reče, storite«
( Jn 2,5). Sprejmimo to vabilo. Vera je skrivnost, ker nas pelje k Bogu, ki je
po svetem Azelmu semper maior. Zato je vera vedno odgovor na povabilo
Boga vsakemu posamezniku: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam
veselje.« (Mt 3,17) In naš odgovor je lahko: »Oče naš, ki si … Pojdimo za
papežem, on nas bo peljal skozi vrata leta vere.
Viri in literatura
Rebula, Alojz, 1999. Pričevalci vstajenja. Celje: Mohorjeva družba.
Sakovič, Jožef, 1907. Kaj je social demokracija? Nevtepeno poprijéta devica Marija.
Strle, Anton, 1997. Vera Cerkve. Celje: Mohorjeva družba.
Papež Benedikt XVI. na začetku svete maše 11. oktobra, s katero se je začelo leto
vere
6
7
Liturgija
Z
O poslanstvu Cerkve
Zoran Car
veliko spodbudami si je drugi vatikanski
koncil prizadeval, da bi verniki začutili,
da je bogoslužje »vir in višek« duhovnega
življenja. Obenem je vernike opomnil, da je
liturgija prva šola, uvajanje v skrivnost in izkustvo skrivnosti ter slavljenje duhovnega
življenja. Naše razmišljanje o liturgiji moramo začeti z mislijo Dogmatične konstitucije o bogoslužju, ki nam zelo jasno predstavi
njen smisel in namen: »Liturgija, posebno z
evharistično daritvijo, kar najbolj pomaga, da
življenje vernikov izraža in drugim razodeva
Kristusovo skrivnost, ter pristno naravo prave
Cerkve (B 2).« Vsak vernik bi moral svoje
življenje oblikovati po tem, kar pri liturgiji
doživi; poklican je k svetosti in podarjanju samega sebe bratom in sestram, saj je - združen
s Kristusom - kruh za življenje sveta.
Liturgija mora zavzemati posebno
mesto v življenju duhovnika in bogoslovca.
Blaženi škof Anton Martin Slomšek je bogoslovce pogosto svaril takole: »Prijatelji
moji, kdo izmed vas ne čuti navzočnosti
Najsvetejšega pri najsvetejšem dejanju (svete
maše) in ne gre okrepljen iz Božje hiše? Koga
ne vleče srce vsak dan k sveti maši? Ta je mrtev
za pravo duhovno življenje. Le kdor se vsak
dan z živo ljubeznijo in pobožnostjo udeleži
te najsvetejše daritve, bo nekoč tudi sam vredno stal pri Božjem oltarju in jo sam daroval
Najsvetejšemu.« Čas v bogoslovju je čas rasti
v vseh pogledih. Prav posebej je pomembno,
da si bogoslovci privzgojijo liturgični čut, ki
jim pomaga pri njihovem poslanstvu. Zakonik
cerkvenega prava v 246. kanonu celo predpiše,
da naj bo evharistično bogoslužje središče vsega semeniškega življenja, tako, da bodo bogoslovci vsak dan deležni Kristusove ljubezni,
črpali duhovno moč za apostolsko delo in
za svoje duhovno življenje predvsem iz tega
prebogatega vira.
Razveseljivo je dejstvo, da se bogoslovci radi zanimajo za liturgijo, jo z veseljem preučujejo in vedno znova spoznavajo.
Prav je, da tudi na tak način preko dialoga
prihaja do novih idej, kako bi svete obrede še
bolj približali ljudem, ki pogosto ostajajo na
»površju«, da bi resnično začutili pra-
Oznanjevanje
vi vir in višek krščanskega življenja. Ob tem
tudi ne smemo pozabiti, da mora evharistija
v srcih vernikov »prebuditi čudenje, saj v oltarnem zakramentu Gospod prihaja naproti
človeku, ustvarjenem po Božji podobi in postane njegov sopotnik. V tem zakramentu Gospod postane hrana človeku, lačnemu resnice in
svobode (papež Benedikt XVI.)«.
Zelo pomembno je, kako obhajamo
liturgijo. Ob upoštevanju smernic dogmatične
konstitucije o bogoslužju, si moramo zelo prizadevati za dejavno sodelovanje vseh, ker so
bogoslužna dejanja, dejanja celotne Cerkve.
Nikakor pa ni prav, da bi samovoljno prilagajali in preoblikovali bogoslužna dejanja.
Liturgija ni naša lastnina, zato nimamo te
pravice. Nujno in obvezno je, da upoštevamo
navodila in napotke, s katerimi Cerkev ureja
bogoslužje. Vse to vodi k temu, da začutimo,
da je bogoslužje sredstvo za bistveni korak,
kakršen obstoji v prehodu od starega k novemu
človeku, od sebičnosti k ljubezni.
Škof dr. Jože Smej je še kot bogoslovec
zapisal verze, ki opišejo njegov odnos do liturgije:
»Če zmolil bi neštete rožne vence,
do kraja onemogel od klečanja,
razbičal do kosti se v znak kesanja (…),
po vrednosti neskončno vse prekaša
četudi ena sama tiha maša.«
Obudimo tudi mi v svojih srcih vedno večjo ljubezen do liturgije. Naj nam postane resnično vir
in vrhunec, iz katerega bomo
črpali moč za svoje življenje
in kraj vedno bolj intimnega
srečanja z našim Gospodom.
8
Dejavnosti v Semenišču
Dejavnosti v Semenišču
Marko Rakun
N
a različne načine smo poklicani k oznanjevanju: v družini, v poklicu, na delovnem
mestu, v svojem kraju – sploh med ljudmi.
Poklicani smo, da širimo dobroto, poštenje in
zdrave poglede na življenje. Poklicani smo, da
bi bila po teh načelih oblikovana naša vest in
da bi jo tako oblikovali tudi pri mlajših rodovih. Poklicani smo tudi zato, da prenesemo
sporočilo o tem, da vse to izhaja iz vere v Boga,
ki je spregovoril po Jezusu. A ko govorimo o
širjenju Jezusovega oznanila, se spomnimo, da
je glavni oznanjevalec sam Jezus.
Jezus svari svoje učence, naj se ne zadovoljijo zgolj s tem, da bi govorili, da so njegovi učenci in da so med tistimi, ki hodijo za
njim (prim. Mt 7,21-27). Njihova vera vanj kot
Božjega sina naj ne bo samo v besedah, ampak
mora odsevati predvsem iz njihovih dejanj, iz
njihovega življenja.
Vendar to opozorilo ne velja kar na
splošno, ampak v prvi vrsti za vse tiste, ki
jih je posebej poklical v svojo službo. Zato je
oznanjevanje prvenstveno poslanstvo najprej
Bogu posvečenih oseb in po njih vsem kristjanom. Bog nam je vsem dal posebne darove,
karizme, ki jih lahko uporabljamo, ko gradimo
Božje kraljestvo na zemlji. Čeprav imajo nekateri ljudje določene posebne sposobnosti, ki jih
nekako ločujejo od drugih – morda darove prerokovanja, ozdravljanja, učenja ali kakšno drugo karizmo, pa nas Jezus svari, da ti darovi sami
po sebi še niso garancija svetosti takega človeka.
Tudi ti ljudje se morajo truditi, da uresničujejo
Jezusovo veselo sporočilo, ki nam ga posredujejo evangeliji; truditi se morajo, da so prijazni, prizanesljivi, da v duhu ljubezni sprejemajo druge, kot to Jezus pričakuje od vseh
nas. Te Jezusove besede lahko dobesedno
obrnemo na vse ljudi, posebej še na tiste,
ki uživajo določeno avtoriteto znotraj
Cerkve. Če je mogoče včasih zaslediti pri
nekaterih ljudeh prepričanje, da so tisti,
ki imajo v Cerkvi vodstvene službe, že
zaradi tega bolj sveti in pobožni kot
drugi ljudje, potem pozabljajo,
da so prav tako kot vsi drugi
nagnjeni k določenim
skušnjavam. Kot za nikogar ni
dovolj, da je njegovo ime
zapisano v krstni, birmanski, poročni ali
kakšni drugi knjigi, živi pa po svoje in se ne meni
za Božje zapovedi in uresničevanje Gospodovih
blagrov – tako ni dovolj, da se kdo sklicuje na svojo
posebno poklicanost. Tako si moramo vsi prizadevati, da smo podobni apostolom v besedah in dejanjih ter oznanjevanju vesele blagovesti. Oznanjevati in delati v Jezusovem imenu res ni preprosto
in enostavno, zato je toliko bolj potrebna naša
molitev in naša podpora tistim, ki se odločajo za
to pot; da ne bi izgubljali poguma, ampak bi z
vsem zaupanjem stopili na pot oznanjevanja vesele
blagovesti sodobnemu svetu, saj vedno bolj čutimo
težo Jezusovih besed, da je žetev velika, delavcev
pa malo (Lk 10,2). Oznanjevanje je delo občestva
- brez le-tega ne gre. Samo Cerkev kot skupnost
Božjih otrok bo lahko složno in resnično oznanjevala veselo novico. Nekateri žal prenašajo drugačna
oznanila, kot so: »Vsi kradejo«, »Vsi lažejo«, »Znajdi se«, »Izkoristi užitke, ki se ti ponujajo«, »Vsak
naj se briga za sebe« … Zamislimo si, kakšno je
življenje tam, kjer so se uveljavili takšni pogledi. In
nekateri jih celo širijo v imenu svobode in enako-
pravnosti … A vendar Bog išče pot do vsakega
človeka. Ni tako poredko, da spregovori tudi nekomu, ki je odraščal brez vere. Na žalost pa kdaj
tudi v vernem človeku pristnavera zaspi.
Naj bo leto vere priložnost, da pogledamo svojo osebno vero in jo z Božjo pomočjo
okrepimo najprej pri oltarju in potem v našem
okolju z oznanjevanjem, zgledom in delom.
Dobrodelnost
K
Blaž Dobravec
ako visoko naj uvrstimo sočutje, dobra dela,
karitativnost? Je to bistveno, nas to identificira, kot prave in pristne Kristusove priče v svetu?
Zagotovo lahko rečemo, da je Jezus v evangeljskih poročilih v odnosu do ljudi najprej usmiljen.
Vendar se pri tem ne ustavi - sočutju in ljubezni,
ki ju nudi, vedno sledi, včasih pa celo prehiteva vprašanje vere … Papež Benedikt v drugem
delu Jezusa in Nazareta nekje zanimivo piše:
»Karitas, skrb za drugega, ni drugo področje
krščanstva poleg bogočastja, ampak je zasidrano v bogočastju samem in spada k njemu.« Če
papež ob razmišljanjih o zgodovinskem Jezusu
dobrodelnost vidi na isti ravni kot bogočastje
- neposredno čaščenje Boga, potem ji da resnično vzvišeno mesto. Dobrodelnost je torej
v življenju kristjana in kot poslanstvo Cerkve
bistvena. Zagotovo moramo biti po Jezusovem
zgledu sočutni in veliko ter neprenehoma karitativno delovati, vendar ne in nikakor samo
zaradi karitativnosti same. Ta, po papežu, mora
rasti iz bogočastja, iz vere, voditi mora vanj, ga
razodevati. Voditi mora do oznanila. Cerkev je
v določenih deželah nedaleč od nas velikokrat
postajala le karitas - socialna ustanova. Bolje
kot nič, vendar je bilo to delovanje osiromašeno bistva, ki je tudi humano izkazovanje
ljubezni v bogočastju in oznanilu Kristusa. Naj
bo naša dobrodelnost torej katoliška, naj črpa
iz evharistije in po izkazani ljubezni bližnjemu
vodi nazaj do nje.
Petje v semenišču
Matej Gnidovec
M
nogi se sprašujejo, kaj je smisel petja v liturgiji. Pa vendar semenišče
brez liturgičnega petja ne more obstajati - liturgično petje je
tako tesno povezano z bogoslužjem in sveto liturgijo, da je vanj vpeto
semeniško življenje in bogoslovec
sam. V glasbi ne smemo videti le
okraska za določene slovesnosti,
ampak se moramo najprej zavedati pomena same liturgije, ko
bomo s srci in duhom dvigali naše
prošnje k Bogu. Pesem Adoro te
devote lahko postane povezana s
človekom samim šele takrat, ko z
njo izražaš vero in pobožnost, ki
človeku segata globoko v srce in ga
tako pripravljata na sprejemanje
Božjega nauka in zbliževanja z
Bogom. Lepo je, ko ob pesmi ob
spremljavi orgel začutiš ubranost
glasov, ki jih povezuje ubranost src. Sam pri sebi pa lahko dvigneš duha
kvišku in tako prodiraš v svete skrivnosti. Konstitucija Sacrosanctum concilium v členu 115 pravi, da se je potrebno truditi za glasbeno vzgojo in vajo
v semeniščih, noviciatih in študijskih domovih redovnikov obeh spolov ter
v drugih zavodih in šolah. Sam koncil poudarja, da smo bogoslovci tisti,
ki moramo gojiti in se priučiti liturgičnega petja. To dosegamo tudi v našem
semenišču. Osrednja dejavnost glasbenega življenja je gotovo semeniški pevski zbor, ki se redno zbira na pevskih vajah, kjer pevci spoznavamo različna
dela iz zgodovine cerkvene glasbe
– od gregorijanskega korala pa vse
do sodobnih gospelov. Pevski zbor
je enkratna priložnost spoznavanja pravil cerkvene glasbe, točnosti,
natančnosti in tudi samega reda
pri vajah. Vsi bogoslovci skupaj
pa imamo ob ponedeljkih vaje za
ljudsko petje in tako utrdimo poznavanje pesmi, ki jih prepevamo
pri svetih mašah v semeniški kapeli. Za izboljšanje vokalne tehnike
pa imamo v semenišču možnost,
da se tudi individualno srečamo
in izboljšujemo veščine pravilnega dihanja, fraziranja, izgovarjave vokalov, … Vsak se lahko pridruži tudi
zboru na Teološki fakulteti. Skratka - možnosti, da se bogoslovec glasbeno
oblikuje v našem semenišču, je veliko. Naj poudarim, da je petje talent in
hkrati izvrstna priložnost, da »napravimo nekaj lepega za Boga«, kot pravi
mati Terezija.
Bogoslovci razmišljajo
Vsakdanja sveta maša naj bi bila središčni dogodek v dnevu bogoslovca.
Koliko to drži za vsakega izmed nas, pa ve vsak sam. Osebno se mi zdi, da
je udeležba pri jutranji sveti maši (tudi iz moje izkušnje) velikokrat le obveza - ker je pač na urniku. To se potem kaže predvsem pri sodelovanju,
ki je vse prej kot aktivno. Tu mislim predvsem na vsakdanje sodelovanje s
petjem, ki je večkrat zelo klavrno. Pa ne zaradi tega, ker večina bogoslovcev
ne bi imela posluha, ampak preprosto zato, ker se marsikomu ne ljubi
odpreti pesmarice na predpisani strani. Tudi odgovarjanje pri sveti maši
naj bo glasno in enotno. Če bomo skupaj pozorni vsaj na ta dva elementa,
bo maša dosti lepše doživeta. Zavzeto sodelovanje pri sveti maši nam bo
gotovo oplemenitilo naš odnos do Boga, navzočega v evharistiji in s tem
tudi odnos do sebe, bližnjega in sveta.
Štefan Hosta
Glede liturgije v našem semenišču bi lahko rekel naslednje: Vesel sem, da
se je zaradi krepko povečanega števila bogoslovcev okrepilo tudi pevsko
sodelovanje pri sveti maši in nadomestilo naše »jamranje« prejšnjih let,
ki je bilo vedno jabolko spora semeniške skupnosti in vir za medsebojno
obtoževanje lenobe in nesodelovanja. Dalje smo lahko bogoslovci kar zadovoljni (sodeč po tem, kaj vse vidiš ali ne vidiš po slovenskih župnijah) tudi
z bogoslužjem samim, saj se vsaj v grobem držimo liturgičnih predpisov.
Kljub temu pa si v prihodnosti želim, da bi bolj prisluhnili papeževim prizadevanjem za uveljavitev interpretacije liturgičnih določil II. vatikanskega
cerkvenega zbora, ki jo je papež Benedikt XVI. uvedel v rimsko liturgijo
tekom svojega pontifikata in jo je tudi odlično teološko utemeljil.
Gašper Mauko
9
Razmišljanja
Razmišljanja
Še je čas …
Edinorojeni!
Branko Setnikar
N
10
Jaslice v kapeli bogoslovnega semenišča v Ljubljani
ovo akademsko, cerkveno in koledarsko leto nas navdaja s
pričakovanjem nečesa novega in neznanega. Adventni čas, ki je
pred nami, nas ravno tako pripravlja na nekaj novega, vendar - znanega. Pripravljamo se na prihod »edinorojenega Sina Božjega«, kot tudi
izpovedujemo v veroizpovedi vsako nedeljo, ko se srečamo z Njim okrog
mize evharističnega kruha. V adventni čas vstopamo praznih rok, toda s
pričakovanjem v srcu. Podobni smo svetim trem kraljem, ki so preučevali
in raziskovali premikanje zvezd, da bi tako lažje dospeli do tiste, ki je kazala na prihod Odrešenika. Morda je naš advent zgolj v odpiranju okenc s
čokoladnimi bomboni na decembrskem koledarju. Morda v nakupovanju
dragih daril in preračunavanju, kaj in koliko bomo zapravili za obdarovanje? Za nas kristjane naj bi bil adventni čas pot iskanja in hrepenenja,
notranja priprava srca, našega »hlevčka« za rojstvo Njega, v katerega verujemo kot v »edinorojenega Sina Božjega«. Dopustiti svojemu srcu, da vanj
pride Gospod, »ki ga oblaki rosijo od zgoraj«, kot pravi znana ljudska
pesem. »Kaj imaš, česar bi ne prejel?« (1 Kor 4,7) Advent me pripravlja,
da stopim predenj z darovi, ki mi jih je On dal. Stopim predenj s svojim
življenjem, človeškostjo in umrljivostjo. Bodimo torej budni, kajti gospodar se bo vrnil. Pripravimo svoja srca, da bomo v veselju sprejeli Dete, ki
bo povito v plenice in položeno v jasli. Pripravimo svoje jasli, svoje srce,
da bo vanj vstopil On, Bog, ki se je ponižal in stopil na zemljo, tudi v našo
bedo in trpljenje. On bo z nami v vsem, kar smo in kar imamo, kajti pozna
nas - On nas je ustvaril in je bil že pred nami. Odprimo svoja srca Božji
milosti, pripravimo svoje jasli, da bo resnično Emanuel, Bog z nami.
Moje diakonsko posvečenje
od priprav do posvečenja
Martin Golob
M
islim, da so priprave na diakonsko posvečenje
in jih izpolnjeval. Sedaj, ko sem diakon, spo-znavam
potekale že od vsega začetka mojega bivanja
naslednje: vesel in ponosen sem, da sem se lahko s
na tem svetu. Skrbno in odgovorno so me doma
to službo približal oltarju, še z večjim zanosom in
učili, kako se moli, kako se pomaga, kako streči
veseljem blagoslavljam in prinašam kot di-akon oskomurkoli in kadarkoli. Domači duhovniki so mi
tarelim sveto obhajilo. V veselje mi je razlagati evanpri verouku in učenju ministriranja postajali tihi
gelij, biti oblečen v dalmatiko in jo lepo in dostojno
zgledi moje sedanje odločitve. Aktivna priprava
nositi v prezbiteriju. Pa vendar, vse to me ni izpolin odločitev se je začela na fakulteti ter s prošnjo
nilo. Tako mi je bilo dano, da sem prišel do bistveza vstop v bogoslovje. Semeniški red in vzgoja ter
nega spoznanja: moj cilj ne sme biti diakonsko ali
znanost svetih teoloških ved so me oblikovali v
mašniško posvečenje, ampak le Bog. On me kliče, kot
življenje bodočega duhovnika. Pridobil sem nov in
vsakega od nas. Služba, ki mi je bila dana po Božji
širok način razmišljanja, delovanja in odločanja, kar
volji, predstavlja zgolj nahrbtnik, ki ga od posvečenja
se od duhovnika poleg prijateljstva z Bogom tudi
nosim. Vse božje ljudstvo hodi na goro, proti Bogu,
pričakuje. Najlepša priprava pa so bile petdnevne
vsak s svojim nahrbtnikom. V svojem nosim nalogo,
duhovne vaje, ki jih je vodil škof Metod Pirih na
da bom lahko pomagal drugim, da bodo lažje prišli
Sveti gori pri Novi Gorici – bile so kot češnja na
do Boga - s to mislijo se je moj poklic osmislil in mi
Diakonsko posvečenje Jureta Sojča iz mariborske
vrhu smetane, nato pa še čudovita slovesnost obreda
dal veliko poguma in moč. Sedaj, ko sem umeščen,
nadškofije v Puščavi na Pohorju
diakonskega posvečenja. Pred obredom priznam, da
vem da nekomu pripadam. Nekomu pripadati pa mi
sem bil zelo nervozen in živčen; med obredom pa sem se prepustil in samo
veliko pomeni - tako dobro vem, komu moram zares služiti in to mi življenje
prosil, naj mi Gospod pomaga, da bom obljube, ki jih izrekam, lahko živel
dela bolj odgovorno in resno.
Bogoslovci razmišljajo
Šiht in obleka
Prepoznavni simbol ali preživeta stvar?
Duhovnik ni »v službi« le nekaj ur na dan, ko mašuje, uči verouk, na
uradnih urah sprejema ljudi v župnišču, … Če prištejemo počitek, je
»šiht« celodnevni. Celodnevni je tudi »šiht« pričevalca. Ker pa ljudje
lažje preslišijo pridige kot spregledajo nov avto, motor, so pozorni tudi
na duhovnikova oblačila. Talar in kolar srajca danes še predstavljata avtoriteto, vendar opazim, da pri nekaterih prej vzbudita odpor in pomilovalen posmeh. Na praksi, ko sem bil na različnih župnijah in ko so me
videli ljudje v talarju, sem čutil spoštovanje, saj so me vsi vikali. Vendar je
zastonj katerakoli obleka, tudi duhovniška, če je nisem vreden nositi in
se za njo le skrivam. Lahko pričujem z duhovniško obleko, ampak štejejo
dejanja, ki jih delam, ko nisem v talarju.
Nošenje talarja mi pomeni znamenje čudovite poti za Gospodom - je
izredno dostojanstveno oblačilo, ki človeka loči od množice drugih oblek
in kaže na zunanje pričevanje. V Svetem pismu piše: »Ali ni telo več
kot obleka?« (prim. Mt 6,25). Telo je več kot obleka, kar pomeni, da
ni pomembno, kaj vse imaš na sebi, ampak kako to nosiš. Ali je nujno
potrebna ponižnost, skromnost, »sveta pomaziljenost« ali pa prevzetno petelinje šopirjenje pri nošenju talarja? Odgovor najde vsak v svoji
preudarnosti. Sebi pa želim, da bi talar vedno oblekel za služenje Njemu,
s talarjem ali brez pa, da bi bil vedno pristen in ostal to kar sem.
Roman Ivanetič
Boštjan Gorišek
V
Bernard Rožman
Cerkvi ni demokracije, je samo okorna hierarhija. Zato lahko Cerkev
primerjamo z enonadstropno hišo - streha simbolizira papeža, ki varuje
in ohranja Cerkev, se trudi vzpostavljati stik z verniki in drugimi religijami. V
prvem nadstropju se nahajajo kardinali, apostolski nunciji, škofje, kanoniki, duhovniki, diakoni, ki delujejo
v krajevnih Cerkvah in vzdržujejo
edinost z naslednikom svetega Petra.
Odgovorni so za preproste vernike, ki
se nahajajo v pritličju. Ti se vsak dan
borijo in prenašajo težave današnjega
časa. Svojo vero utrjujejo z zakramenti, Svetim pismom, raznimi verskimi gibanji in molitvijo. Mnogo
pa je tudi takih, ki so kristjani le formalno, prejmejo zakramente, nato pa
odidejo svojo pot. Ta zgradba pa ima
tudi kletne prostore, kjer se mešajo
vsi stanovalci hiše. Tam se dogajajo
stvari, ki jih lahko vidimo v filmih ali
v mafijskih družbah, kot so zlorabe na
ekonomskem in moralnem področju.
Glavno besedo ima denar in s tem tudi moč in vpliv, ki mnogokrat zameglita
razum. Mnogokrat se pozabi na človekovo dostojanstvo, saj imajo samo en
cilj in jih ne zanima, kdo jim stoji na poti. S tem pridemo do kritične točke,
ko se iz kleti začne sproščati preveč sumljivih vonjev in jo je nujno potrebno prezračiti. Takrat se pokaže pravi obraz človeške narave. Imamo to srečo,
da nismo ljudje ustanovili Cerkve, temveč je Božja stvaritev - zato je človek
ne more uničiti. Potrebno pa je stalno
opominjanje in očiščevanje, da rešujemo
težave, ki nastanejo v določenem obdobju človeške zgodovine. In rek, ki pravi, da
cerkveni mlini meljejo počasi, je samo
izgovor, za katerim se skrivajo ljudje, ki
hočejo ohraniti svoj položaj in imeti vse
niti v svojih rokah. Napuh je po mojem
mnenju največji greh Cerkve, ki se ga
bo težko rešila. Seveda je spodbudno,
da se veliko govori o novi evangelizaciji,
vendar se je potrebno vprašati, kako najprej opraviti s staro. Dokler bo Cerkev
na Slovenskem svoje težave skrivala in
pometala pod preprogo, ne bo napredka, ampak bo ostala na istem mestu ali
celo nazadovala. Lahko pa smo veseli,
da imamo sredi megle nekaj svetlih luči,
ki nam kažejo pravo pot in nas usmerijo
na sončno stran, kjer bomo jasno videli in odgovarjali na Božji načrt. Vsak
dan se je potrebno truditi, saj imamo kljub naši grešnosti zaupanje v Božje
usmiljenje, ki je neizmerno.
»Gradimo mostove« ali »da bi bili vsi eno«
Tine Povirk
V
Budimpešti je bil »svet v malem«. Na Gefestu 2012 smo se zbrali mladi
iz vseh celin sveta, različni po narodu, verskem prepričanju, okoliščin,
v katerih živimo … Vsi z enim ciljem: »za zedinjen svet«. Ta cilj je naš
Ideal, z veliko začetnico, ker smo prepričani, da je to načrt od Boga.
Kako je to mogoče?
Od kod ideja, pogum, navdih?
Mnogi poznate Chiaro Lubich,
ustanoviteljico Marijinega Dela
ali Gibanja fokolarov. Postala
je ena največjih duhovnih osebnosti sedanjega časa – zaradi
»duhovnosti edinosti« je bila
ena izmed pionirjev ekumenskega in medverskega dialoga.
Njena zgodba se je pričela med
drugo svetovno vojno, kjer je
kljub opustošenju in trpljenju
spoznala, da je Bog Ljubezen. S
svojimi prvimi prijateljicami so
skupaj v zakloniščih brale evangelij, kjer so spoznale, da se je
potrebno truditi izpolniti Jezusovo naročilo »da bi bili vsi eno«
( Jn 17,21). To je namreč močno
in jasno pričevanje, da je Bog res
Ljubezen in Oče vseh.
Mnogo je podobnih dogodkov, projektov in srečanj,
tako na nacionalni kot tudi na
svetovni ravni. Na svetovni je zagotovo najbolj odmeven Genfest. Ko se
ozremo nazaj v zgodovino, opazimo, da so bili pogosto ravno odzivi mladih
tisti, ki so opozarjali na težave v družbi: začetki leta 1973, v času hladne vojne 1980, leta 1990 po podrtju Berlinskega zidu … V ospredju je predvsem
graditev odnosov, pa tudi iskanje rešitev za »boljši in bolj zedinjen svet«.
Zame je bil letošnji Genfest nekaj enkratnega in čudovitega. Iz
Slovenije nas je šlo okoli dvesto mladih, kjer smo se dobesedno zlili v
množico 12.000 mladih iz vseh koncev sveta … Imel sem srečo, da sem
nosil slovensko zastavo - to je
bila pri pogovoru pogosto vstopna točka, saj našega naroda
mnogi ne poznajo. Med programom, ki je bil prepleten z
veliko umetniškimi točkami, se
je že drugi dan sestavila »kolona« zastav, ki so jih med seboj
držali mladi. Prav zares, lepo je
videti na primer Američana in
Afganistanca, ki se nimata za
sovražnika, temveč za brata –
če se že narod ne more spraviti
med seboj, pa so tu posamezniki, ki hočejo »spremeniti tok
zgodovine« na boljše. Trdno
sem prepričan, da nam bodo
mostovi (naslov Genfesta je bil
namreč »Let’s bridge«), ki smo
jih tam »zgradili«, v spodbudo
in oporo.
Seveda mora ob tako
velikem dogodku tudi kaj ostati.
Pred nami je Projekt zedinjenega sveta, ki ima tri cilje (klikni
na: http://www.unitedworldproject.it/). Začeli smo ga na Genfestu, ko smo
darovali eno minuto tišine ter si nato v znak pripravljenosti okoli roke
zavezali majhen vozel, ki nas spominja, da je potrebno zedinjen svet začeti
graditi z majhnimi stvari.
Prvoletniki na uvajalnem tednu
Koprski bogoslovci na duhovnih vajah na Vojskem
Na romanju po Sveti deželi
Bogoslovec Andrej Naglič na
študiju v New Yorku
Romanje po marijanski poti
Bogoslovci pred londonsko katedralo
Koprski bogoslovci pred milansko stolnico
Novomeški bogoslovci na duhovnih
vajah v Portorožu
Diakonsko posvečenje Dejana Pavlina
in Mitje Buliča
Letniška maša petega letnika - somaševanje je vodil p. Ivan Platovnjak
Diakonsko posvečenje Martina Goloba, Branka Setnikarja in Marka Mohorja Stegnarja
Diakonsko posvečenje Borisa Kučka
Diakonsko posvečenje Blaža Bategelja
in Tilna Prinčiča