KDAJ POMISLIMO NA REVMATIZEM

OSTVAR, MEDICINA, DIALIZA
Marijan MOČIVNIK
HemoDial Vojnik
3
Kobarid, 26.10.2013
Bilten DLB Posočja
Oktober 2013
OSTVAR, MEDICINA, DIALIZA
Uvod
Najprej se spodobi malo zgodovine. Kmalu bo minilo 30 let, ko mi je takratni predstojnik
Nefrološke klinike v Ljubljani prof. Jože Drinovec zaupal nalogo, da pomagam Nadi Irgolič
specialistki farmacije, pri poskusih izpeljave LAL testa v dializnem centru Nefrološke klinike.
O tem najprej seveda nisem vedel nič. Nekaj osnovnih podatkov sem pobral iz prospekta,
druge strokovne literature pa nisem našel. Torej, LAL test je kratica za limulus amebocitni
lizat. Z njim naj bi ugotavljali ali je voda za dializo dovolj čista. Ne samo, da je brez bakterij
ampak, da ne vsebuje niti delcev celične membrane preminule bakterije, ki sicer utegne
zastrupljati našo kri. No, za začetek je bilo znanja o LAL testu dovolj.
Ostvar (Limulus polyphemus, Horsheshoe crab, Kraljevi rakovec)
Ostvar je slovensko ime za žival, ki živi na dnu priobalnega morja in se razmnožuje na
kopnem. Raziskovalci, paleobiologi to morsko žival radi imenujejo čudež narave. Današnji
ostvarji so namreč še vedno takšni kot v starem veku planeta Zemlje.
Bilo je v kambriju, v obdobju starega zemeljskega veka, ko so našli fosile stare okrog 450
milijonov let. Starost so zanesljivo določili tudi s pomočjo radiokarbonskega testa. Ostvar
nima srčnožilnega sistema, nima ust, nima zob, ima pa pet parov oči in pet parov nog. Kri je
prozorna in postane modra, če je ostvar ranjen. Modra je zato, ker ima v prenosniku kisika,
kot je naš hemoglobin, namesto železa baker (sl. 1).
Bilten DLB Posočja
Oktober 2013
4
-1-
Slika 1: Modra kri
Od leta 1950 ostvarja proučuje pomembem del znanstvenih laboratorijev po svetu. Postal je
zelo zanimiv za medicino ko sta Bang in Levin ugotovila, da so organi in tkiva ostvarja odličen
material za raznotere podvige v sodobni medicini. Od očesnih leč do umetnih aortnih
zaklopk. 1967. leta je bila podeljena Nobelova nagrada za fiziologijo vida pri človeku
(proučevanje omatidijev, paličic in čepkov v našem očesu), pomagal je ostvar.
5
Dializa in ostvar
Kot že povedano, ostvar nima srčnožilnega sistema. V telesu ima nekakšne kamrice v katerih
je njegova kri. Če v njegovo telo vdre bakterija ali samo delci njene membrane, jo takoj
prepozna s posebnimi celicami, imenovali so jih amebociti. Te celice, ki vsebujejo drobna
zrnca, takoj strdijo kri in zaprejo kamrico. Do sepse in smrti ostvarja tako ne more priti.
LAL (Limulus amebocitni lizat) test
Sta dve vrsti ostvarjev. V azijskih kuhinjah ga štejejo med morske sadeže. Se z njim tudi
zastrupljajo. Zastrupitev je največkrat smrtna. Na Tajskem so v enem letu v eni bolnici
zdravili več kot 220 zastrupljenih uživalcev morskih sadežev (vzrok: saksotoksin v ostvarju).
Na Japonskem je skoraj že izginil. Najbolj znan je ostvar na atlantskih obalah države
Delaware v Združenih državah Amerike. Največji povpraševalci so v času zadnjih desetletij
medicinske družbe. Povpraševanje je takšno, da menda grozi izumrtje ostvarja. Številni
laboratoriji, tudi v Ljubljani (Lek Sadoz) rabijo izvleček ostvarjeve krvi. Vse ampulirane
raztopine zdravil, infuzijske tekočine, razne druge materiale, vsadke v človeško telo morajo
preverjati na vsebnost endotoksinov. Zato so ostvarji kot "prisilni krvodajalci" hudo ogroženi.
15% postopka ne preživi, 85% jih vrnejo v naravo (sl. 2). Paleobiologi se bojijo, da bodo
ostvarji izumrli. V zgodovini planeta Zemlje je izumrlo 99% vseh živih bitji, ki so nekoč
naseljevali planet.
Bilten DLB Posočja
Oktober 2013
-2-
Slika 2: Ostvarji krvodajalci
Če si predstavljamo rojstvo planeta Zemlje pred 4,6 miljarde let in si ta čas predstavimo na
uri, ki kaže 24 ur, se je človek pojavil v zadnjih 7 sekundah. Tako obstaja upanje, da ostvar ne
bo izumrl in bo preživel človeško vrsto. Ali kot pravi znani letalec Lenarčič, da smo edina
vrste živih bitji na planetu Zemlja, ki bo izumrla samo sebe. Do takrat pa hvala ostvarju.
Zahvala
Zahvaljujem se gospe Kseniji Skarlovnik za osnovne dragocene informacije in delo z LAL testi
v laboratoriju Lek Sandoz v Ljubljani (razgovor 17. maj 2013). Ustrezni rezultati pomenijo
veliko varnost za naše paciente.
Literatura
1. Richard Fortey. Horseshoe crabs and velvet worms. The story of the animals and
plants that time has left behind. Alfred A. Knopf, New York, 2012.
2. Piotr Naskrecki. The Great Ocean Escape. V: Relics, travels in nature's time
machine. The University of Chicago press, Chicago and London, 2011.
3. Richard Fortey. Old Horseshoes. V: Survivors. The Animals and Plants That time Has
left Behind. HarperPress, London, 2011.
4. Škorpijoni iz globin. Science Illustrated. Št.2/2009
5. Miha Jeršek. Evolucija Zemlje. V: Gea. Let. XXIII, sept., 2013.
6. Todd S. Ing, Mohamed A. Rahman, Carl M. Kjellstrand. Dialysis. History,
Development and Promise. World Scientific, 2012.
Bilten DLB Posočja
Oktober 2013
6
7. Takeshi Hasegawa et al. Dialysate Endotoxin Level and Mortality of Hemodialysis
Patients in the United States. V: Hemodialysis Abstracts from the Annual Dialysis
Conference, Revised Version. Str. 122. Orlando, Florida. March 2-4 ,2008.
8. Hiroyuki Terawaki et al. Low-Grade Endotoxemia Contributes to Chronic
Inflammation in Hemodialysis Patients: Examination With a Novel Lipopolysaccharide
Detection Method. V: Therapeutic Apheresis and Dialysis, Vol 14, Number 5, October 2010.
7
Bilten DLB Posočja
Oktober 2013
KDAJ POMISLIMO
NA REVMATIZEM?
Urška Komel, dr.med., specializantka interne medicine
Splošna bolnišnica Franca Derganca Nova Gorica
8
UVOD
Veliko je zmot o tem, kaj je revmatizem. Ljudje imamo lahko revmatične težave, kar pa še ne
pomeni, da imamo revmatično bolezen. Izraz revmatizem izhaja iz latinske besede
»rheumatismus«, ki pomeni otekati, oteklina, vnetje. Z revmatizmom ljudje povezujejo
predvsem težave z gibali. Veliko jih namreč misli, da je revmatizem vsako zbadanje in trganje
po sklepih, mišicah in drugih delih telesa, ki nastane npr. zaradi neugodnih vremenskih
pogojev. Revmatične bolezni so bistveno širše področje, ki poleg gibal prizadenejo tudi druge
organe.
Bilten DLB Posočja
Oktober 2013
2.KAKO JE ZGRAJEN NAŠ GIBALNI SISTEM in KAJ SO REVMATIČNE TEŽAVE?
Sestavljajo ga kosti, mišice, sklepi, hrustanci, kite, kitne ovojnice, vezivna in podporna tkiva.
Pomemben del je hrbtenica, ki omogoča pokončno držo in številne telesne gibe.Vsaka
bolečina v sklepih, mišicah ali hrbtenici še ne pomeni, da je nekdo zbolel za revmatično
boleznijo, temveč gre pogosto le za »revmatične težave«. Pogosto so povezane z nezdravim
načinom življenja (sedeče delo, nepravilni telesni položaji, prevelike obremenitve na delu,
telesna nedejavnost/pretirana športna dejavnost, nepravilna prehrana, psihične
obremenitve in stresi). Za odpravo težav večinoma zadostuje sprememba načina življenja.
3. KDO SODELUJE PRI OBRAVNAVI REVMATIKOV?
Obravnava je »multidisciplinarna«. Poleg revmatologa sodelujejo še izbrani družinski
zdravnik, ortoped, kirurg plastik, fiziater, psihiater, fizioterapevt, delovni terapevt,
medicinska sestra in socialni delavec. Revmatik ima vedno na voljo drugo mnenje ali second
opinion, v kolikor bolnik svojemu revmatologu ne zaupa ali želi posvet z drugim specialistom.
4. REVMATIČNE TEŽAVE in ZNAKI REVMATIČNIH BOLEZNI
a) Boleči sklepi (artralgije)
Zdrava gibala med mirovanjem in gibanjem ne smejo povzročati bolečin ali drugih
nevšečnosti ter motenj gibanja, so tako rekoč »nema«. Pogosto jih povzroča nezdrav način
življenja. Bolečina je obvezna spremljevalka številnih revmatični bolezni in je lahko
prehodna, občasna ali trajna.
b) Sklepno vnetje (artritis)
Znaki so bolečina, oteklina, okorelost, slabša gibljivost, pordela in toplejša koža, razobličenje
sklepa. Artritis je prisoten pri revmatoidnem artritisu, seronegativnih spondiloartritisih, s
kristali povzročenih artritisih, sistemskih boleznih vezivnega tkiva, redko pri osteoartrozi.
Glede na število prizadetih sklepov ločimo monoartritis (1), oligoartritis (2-3), poliartritis (4
ali več); glede na razporeditev asimetrični in simetrični; glede na trajanje akutni in kronični.
Čimprej ga je potrebno zdraviti, da ne privede do deformacij in posledične invalidnosti.
c) Bolečina v hrbtenici
Hrbtenica je steber našega telesa in je zapleteno zgrajena. Bolečine v hrbtenici so zelo
pogoste, največkrat bolita vratni in ledveni predel, ki sta tudi najbolj gibljiva. Najpogostejši
vzrok je nezdrav način življenja. Kronične bolečine v hrbtenici se lahko pojavljajo tudi pri
osteoporozi in številnih revmatičnih boleznih, kamor spadajo spondiloartroza in serološko
negativni spondiloartritisi (ankilozirajoči spondilitis, ob luskavici, po preboleli okužbi, ob
kronični vnetni črevesni bolezni). Posebna oblika je bolečina v križu (lumbago, lumbalgija).
Vzrok bolečini so lahko tudi bolezni živcev, trebušnih organov, rodil, sečil, novotvorbe,
zasevki, okužbe hrbtenice. Pregled pri zdravniku je potreben, če je bolečina dolgotrajna,
prisotna ponoči z jutranjo okorelostjo, če se širi v noge, ob mravljinčenju in oslabelosti nog,
če so prisotne težave pri hoji, motnje pri odvajanju seča in blata, bolečine v trebuhu,
povišana telesna temperatura, slabo počutje in obvezno po poškodbi. Zdravimo jo predvsem
z fizioterapijo in protibolečinskimi zdravili, redkeje operacijo.
č) Obsklepne bolečine
Zunajsklepni revmatizem zajema različna bolezenska stanja, pri katerih se pojavljajo
spremembe na obsklepnih strukturah kot so kite (tendinitis), kitne ovojnice (tendovaginitis),
mišične ovojnice (fascitis), sluzne vrečke (bursitis), kitna in mišična narastišča (entezitis),
Bilten DLB Posočja
Oktober 2013
9
podkožno maščevje (celulitis). Največkrat nastane zaradi poškodb, čezmerne ali nepravilne
obremenitve, degenerativnih in vnetnih sprememb. Sem sodijo npr. sindrom fibromialgije,
teniški komolec (epikondilitis) in vnetje Ahilove tetive. Zdravljenje je praviloma lokalno,
redkeje operativno, potrebno je odpraviti sprožilne dejavnike.
d) Mišične bolečine (mialgije)
Večinoma nastanejo zaradi nezdravega načina življenje. Skupaj z mišično nemočjo so glavni
znaki mišičnega vnetja ali vnetnih miopatij, kamor spadajo polimiozitis in
dermatomiozitis.Pogosteje zbolevajo ženske. Vzrok nastanka je avtoimunsko dogajanje,
lahko so pridružene različnim revmatičnim boleznim kot so revmatoidni artritis in sistemske
vezivnotkivne bolezni, do 30% ima pridruženo rakavo bolezen. Znaki polimiozitisa so počasi
napredujoča, obojestranska slabost mišic vratu, ramenskega in medeničnega obroča ter
stegen, posameznik težko upogne vrat, ne more dvigniti rok, težko vstane iz stola in težko
hodi po stopnicah, prizadete mišice so ponavadi občutljive na gnetenje, pri napredovali
bolezni pride do mišičnega propadanja (atrofija) ter krčenja zaradi brazgotinjenja. Pri
dermatomiozitisu pa poleg mišične prizadetosti opažamo še kožne spremembe. Redko so
prizadeti notranji organi (srce, pljuča, požiralnik). Pomembni sta zgodnja diagnoza in
zdravljenje. Mišične bolečine se pojavljajo tudi pri revmatični polimialgiji.
e) Prizadetost čutil (oči, ušesa in nos)
Najpogosteje so pri revmatičnih boleznih prizadete oči. Poznamo vnetje očesne veznice
(konjunktivitis), roženice (keratitis), beločnice (skleritis), vnetje srednjega sloja očesa ali uvee
(uveitis), vnetje šarenice (iritis), vnetje ciliarnika (ciklitis), vnetje žilnice (horioiditis). Na očeh
se lahko pojavijo tudi spremembe, ki so posledica jemanja zdravil (glukokortikoidi in
antimalariki), in sicer siva mrena (katarakta), zelena mrena (glavkom), okvare mrežnice.
Včasih je oko prizadeto tudi v sklopu vaskulitisa (temporalni arteritis). Potrebni sta
čimprejšnja prepoznava in zdravljenje zaradi nevarnosti slepote. Ušesa so redkeje prizadeta,
večinoma v sklopu vaskulitisov in putike. Še redkejša je prizadetost nosu, največkrat v sklopu
Sjögrenovega sindroma in vaskulitisov. Pomembno je tesno sodelovanje z okulistom in
otorinolaringologom.
f) Prizadetost kože
Koža je velikokrat ogledalo različnih bolezni, tudi revmatičnih, ker je zelo izpostavljen del
telesa. Pojavljajo se različni kožni izpuščaji, brazgotinam podobne spremembe, kožne
razjede, otrdela koža, preobčutljivost na sončne žarke, Raynaudov fenomen. Poznamo npr.
metuljast eritem ali metuljasto rdečino lic pri sistemskem eritematoznem lupusu, kožne
razjede in mrežast izpuščaj (livedo retikularis), pikčaste kožne krvavitve (purpura) pri
vaskulitisih, zadebeljeno kožo pri sistemski sklerozi. Pomembno je sodelovanje z
dermatologom, zdravljenje kožnih sprememb je večinoma uspešno.
g) Prizadetost živčevja
Zlasti pri sistemskih vezivnotkivnih boleznih in vaskulitisih so lahko pizadeti periferni živci in
možgani. Lahko pride do možganske kapi, utesnitvenih sindromov, glavobola, motenj
spomina, psihičnih težav (psihoz), krčev in kome. Nemalokrat lahko psihozo povzročajo
zdravila kot so glukokortikoidi. Potrebno je sodelovanje z nevrologom in psihiatrom.
h) Prizadetost notranjih organov
Notranji organi so največkrat prizadeti v sklopu sistemskih bolezni veziva in pri vaskulitisih.
Prizadeti so lahko srce, pljuča, ledvice, jetra, prebavila. Pozorni moramo biti tudi na zaplete,
ki jih lahko povzročajo zdravila v področju zgornjega prebavnega trakta, jeter in ledvic.
5. PREISKAVE ZA OPREDELITEV REVMATIČNIH BOLEZNI
a) Laboratorijske preiskave
Bilten DLB Posočja
Oktober 2013
10
Med osnovne sodijo kompletna krvna slika, testi ledvične in jetrne funkcije, elektroliti,
mišični encimi, parametri vnetja (SR in CRP), sečna kislina, revmatoidni faktor, seč; poznamo
pa tudi posebne kamor sodijo avtoprotitelesa. Kontrolne laboratorijske preiskave so
pomembne zaradi ocene resnosti bolezni, sledenja njenega poteka in učinkovitosti
zdravljenja ter ugotavljanja morebitnih neželenih učinkov zdravil.
b) Slikovne preiskave sklepov in hrbtenice
V revmatologiji so nepogrešlijve. Pomagamo si z klasičnim rentgenskim slikanjem,
ultrazvokom, računalniško tomografijo (CT) in magnetno resonanco (MRI).
c) Druge diagnostične preiskave
Ob sumu na prizadetost notranjih organov pridejo v poštev še dodatne preiskave, in sicer
rentgensko slikanje pljuč in srca, elektrokardiogram, ultrazvočna preiskava trebuha, srca,
pljuč in podobno. Včasih sta potrebni tudi biopsija različnih organov in tkiv (koža, mišica,
žleze slinavke, živci, žile, ledvice, jetra, pljuča in pljučna ovojnica) ter pregled sklepne
tekočine. Izvajamo tudi t.i. funkcionalne preiskave, ki nam povedo, kako posamezni organi
delujejo (elektromiografija rok in nog, meritev izločanja sline in solz, scintigrafija žlez slinavk).
6. KATERA SO NUJNA STANJA V REVMATOLOGIJI?
Življenjsko ogrožujoča stanja so najpogosteje prisotna pri sistemskih boleznih veziva in
vaskulitisih, kadar so prizadeti življenjsko pomembni organi (srce, pljuča, ledvice in možgani).
Prizadetost žilja lahko ogroža posamezen ud ali njegove dele, vnetje sečne arterije in
različnih delov očesa lahko povzroči slepoto. Nujno stanje so tudi gnojno vnetje sklepa,
okvare živcev, možganov in psihiatrične motnje ter neželeni učinki zdravil kot so zapleti na
zgornjih prebavilih zaradi jemanja nesteroidnih antirevmatikov in hujše sistemske okužbe
zaradi zmanjšane imunske odpornosti.
7. ZDRAVLJENJE REVMATIČNIH TEŽAV in BOLEZNI
Zdravljenje sklepnih bolečin
Zdravimo jih s protibolečinskimi zdravili (analgetiki). Najpogosteje se uporablja paracetamol,
redkeje tramadol in opioidi pri zelo hudih bolečinah.
Zdravljenje sklepnega vnetja
Sestoji iz splošnih ukrepov (zdrav način življenja), fizikalnega zdravljenja in zdravljenja z
zdravili. Cilji zdravljenja so lajšanje bolečin, umirjanje vnetja, izboljšanje gibljivosti,
upočasnitev napredovanja bolezni ter izboljšanje kakovosti življenja.
a) Zdravljenje z zdravili
Zelo pomembni sta zgodnja diagnoza in čimprejšnje zdravljenje. Le-to je prilagojeno
posamezniku, njegovim željam, vrsti in resnosti bolezni ter morebitnim pridruženim
simptomom in boleznim. Uporabljamo analgetike v kombinaciji z nesteroidnimi antirevmatiki
(simptomatsko zdravljenje) in zdravila, ki vplivajo na imunski sistem in spreminjajo potek
bolezni (imunomodulirajoča zdravila in biološka zdravila). Glede zdravljenja z nesteroidnimi
antirevmatiki velja pravilo, da je čas zdravljenja čim krajši, odmerek pa čim manjši in še
učinkovit (zaradi neželenih učinkov na prebavila in srčno žilni sistem). Glukokortikoidi so
močna protivnetna zdravila, ki vplivajo na imunsko dogajanje. Imajo številne neželene
učinke, zato tudi za njih velja, da jih uporabljamo čim krajši čas in v čim nižjem odmerku,
včasih jih vbrizgamo v sklep. Imunomodulirajočim zdravilom pravimo tudi temeljna zdravila.
Zdravljenje z njimi je dolgotrajno in individualno, pričeti se mora čimprej, potreben je skrben
klinični in laboratorijski nadzor. Mednje spadajo metotreksat (Methotrexate), leflunomid
(Arava), sulfasalazin (Sulfasalazin), antimalariki (Resochin), injekcije soli zlata (Tauredon),
ciklosporin (Sandimmun) in azatioprin (Imuran). Najnovejša zdravila so biološka zdravila, ki
jim pravimo tudi selektivna imunomodulirajoča zdravila, saj zavirajo imunske procese in
Bilten DLB Posočja
Oktober 2013
11
tvorbo določenih posrednikov imunskega vnetja. Poznamo zaviralce TNF alfa (Enbrel,
Remicade, Humira, Simponi, Cimzia), zaviralce receptorja IL-1(Anakinra) in IL-6 (RoActemra)
ter zaviralec CD20 (Mabthera). Aplicirajo se v obliki podkožne injekcije ali infuzije.
Najpogostejši neželeni učinki so okužbe (tuberkuloza), reakcije na vbodnem mestu ali
infuzijske reakcije, maligne bolezni, krvni odkloni, sindromi podobni avtoimunskim boleznim.
b) Operativno zdravljenje
Bolnike z revmatičnimi boleznimi operirajo ortopedi in plastični kirurgi. Z opearcijo
odstranimo bolečino, izboljšamo delovanje prizadetega sklepa in preprečimo ali zmanjšamo
invalidnost. Operacije so nujne, ko grozi raztrganje kite ali le-to že nastane, pri utesnitvi
živca, premaknitvi vratne hrbtenice z nevrološkimi težavami, pri hudo okvarjenih sklepih, ki
povzročajo hude bolečine in onemogočajo najosnovnejše delovanje in nego. Ločimo različne
operativne tehnike, najpogostejše so sinovektomija, vstavitev delne ali popolne sklepne
proteze) in zatrditev sklepa (artrodeza). Operacije na hrbtenici so redkejše.
c) Rehabilitacija
Pomembno je aktivno sodelovanje vsakega posameznika, vzporedno mora potekati vzgoja
bolnikov in svojcev. Poznamo fizioterapijo, delovno terapijo in rehabilitacijo v naravnem
zdravilišču. Cilji fizioterapije so lajšanje bolečin, preprečevanje mišičnega neravnovesja,
izboljševanje in vzdrževanje mišične moči, ohranjanje sklepne in splošne gibljivosti ter
ohranjanje primerne telesne vzdržljivosti in kakovosti življenja. Metode fizioterapije so vse
vrste telesne vadbe (tudi hidroterapija), hlajenje, segrevanje, elektroterapija, ultrazvok,
laser, magnetoterapija, masaže, obloge, sklepna mobilizacija, sprostitvena terapija in dihalne
vaje. Pomembno vlogo pri ohranjanju kakovosti življenja ima delovna terapija, na katero
velikokrat pozabljamo. Brezplačno zdravljenje v naravnem zdravilišču revmatiku pripada
vsaki dve leti, tovrstno zdravljenje je učinkovito in vsestransko koristno.
8.PSIHOLOŠKI VIDIKI REVMATIČNIH BOLEZNI
Ljudje, ki so v stresu, bolečine običajno težje prenašajo. Najpogosteje ugotavljamo
anksiozno-depresivne motnje. Pri nekaterih boleznih, kot so sistemski lupus eritematosus in
vaskulitisi, opažamo tudi psihoze, včasih jih sprožimo celo z zdravljenjem (glukokortikoidi).
9. VPLIV PREHRANE in VREMENA NA REVMATIZEM
Brezpurinska dieta je zelo pomembna pri putiki, priporočljiv je zadosten vnos kalcija in
vitamina D pri osteoporozi, priporočljivo je vzdrževanje normalne telesne teže,odsvetovana
sta tako pitje alkohola kot stradanje. Revmatik mora uživati raznovrstno prehrano, majhno
količino maščob, sladkorja, soli, veliko sadja, zelenjave in žitaric ter hrane, ki vsebuje veliko
vitaminov in mineralov. Spremembe vremenskih razmer lahko poslabšajo nekatere
revmatične bolezni ali določene simptome teh bolezni. Za bolnike z sistemskim
eritematoznim lupusom je nevarno sončenje, pri nekaterih bolnikih s protinom lahko
spremembe vremena sprožijo napad, Raynaudov fenomen se ob spremembi toplote v okolju
poslabša.
10. NOSEČNOST in REVMATIZEM
Večina revmatičnih bolezni ne vpliva na plodnost. Težave z zanositvijo se lahko pojavijo pri
sistemskih boleznih veziva kot so sistemska skleroza in sistemski eritematozni lupus, pri
slednjem obstaja tudi povečano tveganje za spontani splav. Plodnost zmanjšujejo tudi
nekatera zdravila. Včasih se revmatična bolezen v nosečnosti občutno izboljša. Od zdravil
lahko uporabljamo nesteroidne antirevmatike (ne velja za COX-2 selektivne!), ki jih moramo
prekiniti 6 do 8 tednov pred porodom, varna zdravila v nosečnosti so glukokortikoidi v
majhnih odmerkih.
Bilten DLB Posočja
Oktober 2013
12
11. REVMATIČNE BOLEZNI
Skupine najpogostejših revmatičnih bolezni so: osteoartroza, zunajsklepni revmatizem,
vnetne revmatične bolezni, s kristali povzročena sklepna vnetja, sistemske bolezni vezivnega
tkiva in sistemski vaskulitisi.
a) OSTEOARTROZA(SPONDILOARTROZA)
Je najbolj razširjena revmatična bolezen, ki sodi v skupino t.i. degenerativnih bolezni sklepov
in hrbtenice. Značilna je za starejše in je pogostejša pri ženskah. Glavno bolezensko
dogajanje poteka na sklepnem hrustancu, dejavniki tveganja so poleg staranja še dedna
nagnjenost, anatomske nepravilnosti, poškodbe, prevelika obremenitev zaradi debelosti in
pretirane športne aktivnosti. Vnetje je lahko prisotno, vendar je praviloma blago izraženo.
Sklepi so boleči, okoreli, debelejši, slabše gibljivi, pri premikanju škripajo, obsklepne mišice
propadajo. Velikokrat je prizadeta tudi hrbtenica (predvsem vratni in ledveni del), pride
lahko do akutnega lumbalnega sindroma ali lumbaga, hernije diskusa z lumboishialgijo,
spinalne stenoze. Osteoartrozo ugotavljamo z anamnezo, kliničnim pregledom in
rentgenskim slikanjem. Zdravljenje je simptomatsko z zdravili, glavni cilji zdravljenja so
lajšanje bolečin, zmanjšanje okorelosti in izboljšanje gibljivosti prizadetega sklepa in s tem
kakovosti življenja. Včasih je potrebno tudi operativno zdravljenje. Je zelo nepredvidljiva,
počasi napredujoča bolezen, ki pa praviloma ne povzroča hujše invalidnosti.
b) SINDROM FIBROMIALGIJE
Spada v skupino zunajsklepnega revmatizma, zanj so značilni močna utrujenost, moten
spanec, razširjena bolečina v mišicah, vezeh in kitah ter psihične težave kot sta tesnobnost
in depresija. Fibromialgija je prisotna pri 2 % prebivalstva in je pogostejša pri ženskah. Vzrok
ni pojasnjen. Diagnozo postavimo na osnovi težav, ki jih bolnik navaja in t.i. fibromialgičnih
točk. Zdravljenje je simptomatsko (protibolečinska zdravila, nesteroidni antirevmatiki,
antidepresivi, anksiolitiki), pomembno je izogibanje dejavnikom, ki bolezen poslabšujejo. Je
kronična bolezen in nikoli ne povzroči gibalne invalidnosti.
c) REVMATOIDNI ARTRITIS
Je kronična vnetna revmatična bolezen, ki lahko prizadene vse sklepe in obsklepne dele.
Sprva so boleči in otečeni predvsem mali sklepi rok, stopal, zapestja in komolci, in to
obojestransko, kasneje pa so lahko prizadeti tudi veliki sklepi. Pojavlja se pri 1% prebivalstva,
pri vseh etničnih skupinah in rasah, vrh pojavljanja je v mlajših do srednjih letih, pogosteje
obolevajo ženske. Vzrok ni jasen, se pa pojavlja pri genetsko dovzetnih. Imunski sistem
deluje nepravilno, napade lastna tkiva, sklepe in tudi druge organe. Značilno je sklepno
vnetje, ki lahko nastane nenadno ali počasi. Prisotni so tudi splošni simptomi, lahko so
prizadeti tudi notranji organi. Zdravljenje je individualno z zdravili iz skupine simptomatskih
in imunomodulirajočih zdravil ter rehabilitacijo. Včasih je potrebno tudi operativno
zdravljenje. Zelo pomembno je poučevanje bolnika.
č) ANKILOZIRAJOČI SPONDILITIS
Je kronična revmatična bolezen, ki prizadene predvsem hrbtenico, lahko so prizadeti tudi
kolki, oči in aortna zaklopka ter prevodni sistem srca. Pogosteje so prizadeti moški, prisoten
je do 1,4% prebivalstva. Vzrok nastanka ni znan, je pa bolezen tesno povezana z genskim
označevalcem HLA B27. Osnovno bolezensko dogajanje poteka na narastiščih vezi, kit in
ovojnic na kost. Najpogosteje sta prisotni vnetna bolečina in okorelost spodnjega dela
hrbtenice ali križa, v kasnejši fazi ugotavljamo slabšo gibljivost hrbtenice. Pri postavljanju
diagnoze si pomagamo s slikovnimi preiskavami, laboratorijske preiskave niso pomembne za
postavitev diagnoze. Bolezen zdravimo z zdravili (nesteroidni antirevmatiki,
Bilten DLB Posočja
Oktober 2013
13
imunomodulirajoča zdravila, glukokortikoidi, biološka zdravila) v kombinaciji s fizikalnim
zdravljenjem. Operativni posegi so pogosti na kolkih, manj na hrbtenici.
d) PSORIATIČNI ARTRITIS
Je s kožno luskavico povezana kronična serološko negativna vnetna sklepna bolezen z
značilnim vnetjem kitnih narastišč in ovojnic, ugotavljamo tudi vnetje hrbtenice in križno
medeničnih sklepov. Lahko poteka kot nesimetrično vnetje večjih sklepov, simetrično vnetje
malih sklepov rok in stopal, izolirano vnetje končnih sklepov prstov rok, kot spondilitis in
sakroileitis. Približno 5% bolnikov s kožno luskavico zboli za psoriatičnim artritisom. Vzroki
niso znani, pomembni so dedna nagnjenost in okoljski dejavniki. Ugotavljamo lahko
klobasaste prste, najhujša oblika je pohabljajoči artritis. Bolezen zdravimo simptomatskimi in
imunomodulirajočimi zdravili, glukokortikoidi in biološkimi zdravili.
e) PROTIN (PUTIKA ali URIČNI ARTRITIS)
Je presnovna bolezen, spada v skupino bolezni, ki jim pravimo s kristali povzročena sklepna
vnetja. Pogostejša je pri moških, vrh pojavljanja je med 30. in 50. letom, pomemben dejavnik
tveganja sta uživanje alkoholnih pijač in presnovni sindrom (sladkorna bolezen, povišan
krvni tlak, debelost in povišane maščobe v krvi). Vzrok nastanka je preveliko nastajanje in/ali
premajhno izločanje sečne kisline s sečem, redko ugotavljamo encimske okvare. Kristali
sečne kisline se tako odlagajo v sklepe in druga tkiva. Poznamo štiri oblike, in sicer
asimptomatsko hiperurikemijo, akutni urični artritis, intervalni in kronični protin.
Najpogosteje je prizadet osnovni sklep palca na nogi. Diagnozo potrdimo z dokazom uratnih
kristalov v sklepni tekočini. Pri zdravljenju je zelo pomembna dieta, izogibati se je potrebno
sprožilnim dejavnikom. Zdravimo z nesteroidnimi antirevmatiki, kolhicinom, glukokortikoidi
in alopurinolom, redkeje je potrebna operacija. Nezdravljena bolezen lahko povzroči hude
okvare sklepov in posledično invalidnost.
f) SISTEMSKI ERITEMATOZNI LUPUS
Je kronična avtoimunska bolezen vezivnega tkiva, ki najpogosteje prizadene krvne celice,
kožo, sklepe, ledvice, pljuča in srce, prizadeti so lahko tudi možgani in živci. Značilen je
metuljast izpuščaj po koži obraza. Je redka bolezen, zbolevajo večinoma ženske v rodnem
obdobju. Natančnih vzrokov ne poznamo. Opažamo splošne znake in znake prizadetosti
notranjih organov. Diagnozo postavimo na osnovi simptomov in znakov, običajnih in
imunoseroloških laboratorijskih preiskav , dodatnih preiskav za oceno prizadetosti notranjih
organov, nemalokrat sta potrebni tudi biopsija kože in ledvic. Bolezen zdravimo z
glukokortikoidi (tudi lokalno), nesteroidnimi antirevmatiki, antimalariki, imunosupresivi. Zelo
pomembno je poučevanje bolnika. Potek in izid bolezni sta odvisna od prizadetosti notranjih
organov.
g) SJÖGRENOV SINDROM
Je kronična bolezen, ki prizadene predvsem žleze z zunanjim izločanjem. Značilni so suhost
ust in oči, otekanje velikih žlez slinavk, včasih so prisotni tudi splošni simptomi. Za
revmatoidnim artritisom je druga najpogostejša vnetna revmatična bolezen, vrh pojavljanja
je v četrtem in petem desetletju življenja, ženske zbolevajo pogosteje. Vzrok nastanka ni
jasen. Diagnozo postavimo na osnovi simptomov in znakov, laboratorijskih preiskav
(avtoprotitelesa), funkcionalnih preiskav (merjenje izločanja slin in solz), biopsije male žleze
slinavke in ultrazvoka žlez slinavk. Bolezen zdravimo simptomatsko, ko so prizadeti notranji
organi pa z glukokortikoidi. Bolezen je bolj neprijetna kot nevarna, redko prizadene notranje
organe, resen zaplet je limfom.
Bilten DLB Posočja
Oktober 2013
14
12. ZAKLJUČEK
Ljudje si revmatične težave in revmatične bolezni razlagajo zelo po svoje. Različne
revmatične težave še ne pomenijo, da ima bolnik revmatično bolezen. Danes poznamo
številne revmatične bolezni, ki nastanejo zaradi različnih, zaenkrat še ne povsem razjasnjenih
dejavnikov. Poleg gibal so lahko prizadeti tudi notranji organi. Revmatičnih bolezni je več kot
sto in se med seboj se razlikujejo po simptomih in znakih, diagnostičnem opredeljevanju in
zdravljenju. Zdravimo jih z zdravili, operacijami in rehabilitacijo. Napoved bolezni je odvisna
od prizadetosti notranjih organov. Zelo pomembno je poučevanje bolnikov.
15
Bilten DLB Posočja
Oktober 2013