Aljaž Pogačnik - APEIRON

Lučka Šparovec
APEIRON IMPLUZIVNE POTEZE
Zelo preprosto, varljivo preprosto!
Kosova graščina Jesenice
9. maj-14. junij 2013
Besedilo: Aljaž Pogačnik
Likovni zapis v akvarelu je eden izmed najintimnejših zapisov zamisli in idej umetnika, ki
ima v sebi dovolj gradiva, nezamenljivih podob, razmišljanj in videnj, da s čopičem pokrije
papir tudi velikega formata. Tega se zaveda tudi mlada slikarka Lučka Šparovec, ki strmi s
svojo vitalnostjo in željo po ustvarjanju k neprekinjenemu potrjevanju in dokazovanju
likovnega poslanstva in osebnega izraza. Umetnica se v svojem likovnem delovanju giblje na
meji med predmetnim in nepredmetnim ustvarjanjem, ki v svojih slikovitih z barvo
utripajočih celotah izrazno sugerira na podobe krajine. Slikarka se pri tem nikoli ne odpove
strogo osebnemu pogledu, ki je za vse dovzeten, a samosvoj.
Vsaka slika učinkuje kot samostojno zasnovan unikat, ki nosi naboj energije in ekspresivnosti.
Avtorica izhaja iz narave, ne toliko stvarne kot bolj izmišljene lirične podobe sveta, ki ga
dosega s slikarskimi sredstvi ter z upoštevanjem materialnosti podlage. Njeni akvareli izražajo
vtis neomejenega prostora, ki ga učinkovito podpira klasična kompozicija, tradicionalno
kompozicijsko jedro z medsebojno umerjenimi odnosi. Motiv krajine je vsakomur dojemljiva
bližnjica za branje likovnega dela na prvi neposredni stopnji čustvovanja. Zdi se, kot da
slikarko zanima prikazovanje posameznih časovnih izsekov iz narave. S tem avtorica prikaže
naravo kot živ organizem, v katerem ni nič stalnega, vse se spreminja, staro išče sožitje z
novim. Njeno sporočilo o prihajanju vsega ni lahko dojemljivo, se je pa vredno zanj potruditi.
Krajina je v tem primeru kraj oziroma milje, kakor ga vidijo in se ga spominjajo pisci, slikarji,
fotografi in kakor je izražen v njihovih umetninah. Je torej vsebina umetnikovega pogleda z
določenega očišča v določenem času oziroma vizualna in neizvedljivo subjektivna
apropriacija pokrajine oziroma prostora. Nekatere oblike so naslikane tako, kot da bi rasle ali
razpadale pred našimi očmi. Na slikah nam niza lahkotne oblike, ki rastejo in se dvigajo v
višino kot bilke na majskem travniku. Trdna, še vedno prisotna tradicionalna zasnova krajine
se tako razprši v skupek nemirnih, na trenutke tudi transparentnih barvnih delčkov, ki se
poigravajo, migetajo na slikarski površini. Logični del likovne celote so tudi slučajno nastale
likovne oblike, kot sta naključno razlivanje barve po listu papirja in njihovo mešanje. Z
uporabo navedenih likovnih sredstev ji uspeva spregovoriti o strašni resnici, da je vsak korak
naprej k novemu, osvobajajočemu, smiselnejšemu, vrednejšemu največkrat sprva
nerazumljen, težak, brezupen. Takšno razumevanje deluje kot pok, ki terja odmev v
opazovalčevi duševnosti.
Njeno iskanje še neodkritih izraznih možnosti akvarela izdaja raziskovalno strast in veselje
nad raznolikostjo iz istega motiva in enakih elementov zgrajenih likovnih sporočil. Čeprav
delujejo Lučkine slike kot delo spontanega navdiha in mojstrske igre, so precizno izdelane in
skrbno oblikovane, kar dodaja sproščeni domiselnosti trdno racionalno podlago.
Barvna lestvica je močno zožana, največkrat na kontrastni učinek dveh ali treh barvnih enot.
Zato je ekspresivnost podob bolj neposredna, ker deluje na percepcijo gledalca z osnovnimi
likovnimi sestavinami brez nepotrebnih razlag. Akvareli so tako ubrani na prevladujočo
monokromnost predvsem hladnih barv. Z nežno, a odločno potezo vrisuje na papir barvne lise
in linije, s katerimi zapisuje svoje nove krajine, v katerih se zrcalijo avtoričine energetske
silnice. V tem valovanju, ritmu razberemo ustvarjalkin nemirni, impulzivni, a tankočutni
karakter. V njenem slikanju se srečujemo dobesedno z akcijskim slikarstvom, saj avtorica
položi slikarsko površino – papir na tla in nato v ustvarjalnem ritmiziranem zanosu nanaša
barvo, ki ne dopušča nobenega popravljanja. Pri tem gre za stopnjevano ekspresijo, pri kateri
se še vedno čuti zadrževanje spontanosti in vključevanje kontrolirane geste kot formalnega
kompozicijskega elementa. Slikarka po vzoru tašizma − moderne slikarske struje − v
samostojnosti barvne lise oziroma pomensko izbranega tona in intenzivnosti vidi dovolj
močan izziv belini prazne papirnate ploskve. Barvni toni tako postanejo samostojni nosilci
ideje sporočila, ki enakovredno odražajo razpoloženje, razmišljanje in filozofijo avtorice v
odnosu do še vedno klasične slikarsko zasnovane kompozicije. Dinamični značaj likovnega
sveta Šparovčeva podkrepi z izborom barvne skale, ki jo včasih stopnjuje z ohranjanjem
posameznih belih točk papirja. Z razkrivanjem materialne osnove slike (papirnate podlage)
vnaša slikarka v podobe liričnega razpoloženja določeno mero napetosti in dramatičnosti.
Šparovčeva ne vdihuje dostojanstva kompletnega in učinkovitega likovnega izrazila samo
velikim, ampak tudi majhnim slikarskim formatom. Akvarelne miniature si ni zamislila kot
skice, priprave za prenos na slikarsko veliko ploskev, temveč kot v sebi zaokroženo likovno
delo, tako po svojem oblikovnem kot izpovednem značaju. Šparovčevi pri gradnji intimnega
prostora akvarelnih miniatur predstavlja prvo izhodišče kompozicija, ki integrira avtoričino
oko v odnosu do slikarske površine. Umetnica mora pri tem na majhni podlagi zasnovati
svojo oblikovno in vsebinsko idejo, ki se največkrat udejanji v strnjeni kompozicijski zasnovi
in gostem vrtincu likovnih sestavin, ki nas silijo k dolgotrajnejšemu opazovanju in
razčlenjevanju njenega formata in idejnega organizma. Slikarka se tudi pri miniaturah
predstavlja kot mojstrica impulzivne poteze čopiča in barve, ki je z inspiracijo vedno
povezana z naravo in izpolnjena z njenimi spodbudami.
Srž njenega zadnjega ustvarjalnega obdobja so torej akvareli malega in velikega formata, ki ni
odločujoč pri presoji kvalitete, vendar v primeru Lučke Šparovec jasno dokazuje ustvarjalkino
velikopoteznost, dinamičnost, sproščenost, mladostno željo po uveljavljanju in najdenju
svojega prostora pod umetnostnim soncem. Poleg pogumno zastavljenega umetnostnega
programa oziroma vizije odlikuje njena dela tudi velika iskrenost, iz katere dobesedno
razberemo ustvarjalko takšno kot je, kot čuti, brez stranskih misli, zadržkov ali popravkov z
ozirom na publiko. Vidni svet narave, njeni pojavi, strukture, barvna razpoloženja in razgibani
elementi so zanjo dovolj vzpodbudni slikarski gradniki, da odkrito brska po njih, jih
razpoznava, sprejema in upodablja. S profesionalno delovno disciplino, natančnim in
vztrajnim iskanjem notranje koherence posameznih form in barv ter strogim izogibanjem
površni dopadljivosti je Lučka Šparovec izoblikovala prepoznaven likovni rokopis, ki ga
opredeljuje sinteza vsebine in barve.