Več o psihoanalizi in specialističnem študiju
Transcription
Več o psihoanalizi in specialističnem študiju
Psihoterapija kot akademska in znanstvena disciplina Študij psihoterapevtske znanosti na Univerzi Sigmunda Freuda (v nadaljevanju SFU) je postal mogoč, ker se je psihoterapija razvila v samostojen poklic, ki služi kot postopek zdravljenja za duševne motnje, poleg tega pa zmore podajati utemeljene izjave o človeški eksistenci v današnjem času. Vzpostavitev psihoterapije kot akademske znanstvene discipline je postala potrebna, da bi lahko študirali in raziskovali mnoštvo spoznanj, metod, tehnik in uporabnih možnosti psihoterapije. Študij psihoterapevtske znanosti omogoča študentom po eni strani spoznavanje različnih zgodovinskih korenin psihoterapije, po drugi strani pa seznanjanje s številnimi oblikami, v katerih se psihoterapija razvija danes. Študijski načrt SFU razmejuje psihoterapevtske pristope in zahteva od študentov, da se odločijo za enega od njih, ki ga bodo študirali kot izbirni obvezni predmet. SFU pa hkrati vzpostavlja s skupnimi predmeti, z raziskovalnimi projekti in v sodelovanju predstavnikov različnih pristopov v ambulanti dialog med različnimi pristopi v okviru transdisciplinarnega okvirja psihoterapevtske znanosti. Vodila za študij psihoanalize Študij psihoanalize se navezuje na spoznanje, da psihoanaliza ni niti naravoslovna niti humanistična ali socialno znanstvena poddisciplina, marveč je znanstvena disciplina s samostojnim predmetom, z dinamičnim nezavednim. Psihoanaliza je prvič metoda raziskovanja tega nezavednega, drugič obsega teorije o delovanju človeške duše in človeškega duha, ki temeljijo na spoznanjih, pridobljenih s to metodo. Tretjič je psihoanaliza uporaba teh teorij in spoznanj v obravnavi bolnikov, v socialnih, kulturnih in literarnih znanostih. Freud je pisal v sklepu svojega dela o »Vprašanju laične analize« o univerzitetnem študiju psihoanalize: »Učni načrt za analitika moramo šele ustvariti; obsegati mora tako humanistično, psihološko, kulturnozgodovinsko, sociološko snov kot tudi anatomsko, biološko in razvojno zgodovinsko. Pri tem bi se naj toliko naučili, da bodo upravičeni iz poučevanja izpustiti vse, kar ni neposredno povezano z analitično dejavnostjo in lahko le posredno, kot vsak drug študij, prispeva k šolanju intelekta in čutnega opazovanja.« Katalog predmetov študija psihoanalize se meri ob tem idealu: Splošni predmeti študija psihoterapije nudijo potrebne znanstvene osnove, na katerih lahko gradi specifično soočenje s psihoanalizo. Učni cilj študentov je po eni strani v tem, da si pridobijo sposobnost spoznavanja samega sebe in uporabe psihoanalize kot terapevtske metode. Po drugi strani pa se hkrati naučijo uporabljati in se znanstveno soočati s psihoanalizo kot metodo zdravljenja – tudi v primerjavi in v razmejevanju od drugih psihoterapevtskih pristopov – ter se je posluževati kot instrument spoznavanja v humanističnih znanostih. SFU daje veliko vrednost povezanosti spoznavanja sebe – izkustvu lastnega nezavednega v osebni analizi – s teoretičnimi spoznanji in praktično terapevtskimi spretnostmi. Uporaba psihoanalitske metode kot metode zdravljenja temelji na teh stebrih: Po eni strani je soudeleženo opazovanje (on-line-raziskovalna metoda) na živem človeškem subjektu, po drugi strani pa je uporaba že pridobljenega znanja iz dosedanjih raziskav in teorij (off-line). Učenje psihoanalitskega raziskovanja in mišljenja se dogaja v povezavi teh dveh polj v procesu, ki se za psihoanalitika nikoli ne konča. Študij na SFU je inicialni vžig tega procesa, s tem ko študente opremi z osnovno opremo, s katero bodo proces nadaljevali v lastni odgovornosti in samokritično. Psihoanalitski pristop Da bi se izognili osnovnim terminološkim nesporazumom, naj na kratko opredelimo nekaj izrazov. Izraza »psihoanaliza, psihoanalitičen« se nanašata na teorijo S. Freuda in metodo psihoanalitske psihoterapije. Za šolo Freudovega učenca A. Adlerja se je uveljavil naziv »individualna psihologija«, za šolo C. G. Junga pa naziv »analitična psihologija«. Z izrazom »analitičen« označujemo vse metode psihoterapije, ki ne temeljijo na sugestiji, ampak na raziskovanju in ozaveščanju nezavednih vsebin. Izraz »psihodinamika« pomeni delovanje sil v duševnosti in konflikte med različnimi silami oz. med posameznimi deli Freudovega strukturnega modela psihe. »Globinska psihologija« (Tiefenpsychologie) je zbirni termin za psihoanalizo in za psihoanalitsko usmerjene pristope. Osnovna načela psihoanalitske teorije Osnovna načela in predpostavke Freudove psihoanalize so: psihični determinizem, osrednji pomen nezavednega, intencionalna (namenska) narava vedenja, razvojnozgodovinski pristop. Psihični determinizem Človeška duševnost je funkcija organizma, možganov, je del narave, podvržen naravnim zakonom. Dogajanje v duševnosti ni naključno, ampak vzročno-zakonito. Freudovi predhodniki so menili, da vedenje določajo racionalni motivi, instinkti in mehanične, naključne asociacije (povezave, spoji) med idejami, zveze po podobnosti in stičnosti v prostoru in času. Freud pa je v svojih zgodnjih študijah histeričnih bolnic ugotovil, da so na videz iracionalni simptomi smiselni, če jih pojasnimo kot izraz bolečih spominov, ki jih je bolnica potlačila v nezavedno in se zato izražajo preko simptoma. V duševnem življenju posameznika je logična kontinuiteta. Simptomi so izraz procesov, ki delujejo v vsakem človeku, pri pacientih pa so pretirani zaradi posebnih obremenitev, ki so jim bili izpostavljeni, ali zaradi prirojene senzibilnosti oz. šibke osebnostne organizacije. Simptomi niso nekaj naključnega, ampak so proizvod človekove duševnosti in jih je mogoče z analizo pojasniti in odpraviti. Celo na videz tako postranske in nepomembne reči, kot so govorni spodrsljaji, napake in pozabljanje, kažejo na pomembne napetosti in konflikte v duševnosti, in je mogoče pojasniti njihov nastanek in pomen. V tem je jedro psihičnega determinzma. Nezavedno Po tradicionalnih pojmovanjih je bil človek zavestno bitje s svobodno voljo, zmožnostjo svobodnega odločanja, avtonomno bitje in odgovorno za svoje ravnanje. Freud pa je razvil pojmovanje, po katerem se človek zaveda samo majhnega dela dogajanja v svoji duševnosti in svojih motivov, večji del pa je nezaveden. In ker človekovo nezavedno neredko deluje mimo ali proti njegovi volji in zavestnim namenom, človek ni nikdar povsem gospodar v svoji lastni hiši, kot se je slikovito izrazil. Freud ni odkril nezavednega in ni bil prvi, ki bi nezavedno omenjal, opisoval in pojasnjeval. Pojem nezavednega je bil znan od Platona dalje in več Freudovih predhodnikov je omenjalo, da so nezavedni duševni procesi sestavni del človekove duševnosti. Vendar je bil Freud prvi, ki je nezavednemu pripisal osrednji pomen v človeški duševnosti. S tem ko je trdil, da je človekovo odločanje pod vplivom bistveno pomembnih nezavednih dogajanj, ki se le delno odražajo v zavesti in niso podrejena avtonomni volji posameznika, je izzval tradicionalno predpostavko o človeku kot avtonomnem subjektu svobodne volje. Človek se zaveda samo izidov zelo zapletenih notranjih procesov, ki niso podvrženi hotenemu usmerjanju in kontroli, ampak delujejo po svojih lastnih zakonih. Je torej orodje ali plen svojih lastnih notranjih procesov. To pomeni, da ni avtonomen, da ne odloča svobodno, saj mu vladajo naravni zakoni psihodinamike, ki ga v veliki meri determinirajo. Po Freudu je nezavedno sila, gibalo duševnega življenja in ne le nekakšen koš za odpadke: za občutke, spomine in misli, ki so pod pragom zavesti, ker so sorazmerno nepomembni za človeka. Res ravno nasprotno: nezavedno ima bistveno vlogo v duševnem življenju. Svojo energijo črpa iz nagonov, njihova vsebina pa je zunaj zavesti ne zato, ker ne bi bila pomembna, ampak zato, ker je tako pomembna, da predstavlja grožnjo zavestnemu delu osebnosti. Kadar se v duševnosti pojavijo misli in čustva, ki ogrožajo jaz, jih človek potlači v nezavedno. Od tam pa se spet skušajo prebiti v zavest, kar se zgodi na indirekten način v obliki bolezenskih simptomov, sanj in drugih izrazov (spodrsljaji ipd.) ali osebnostnih potez. Ti simptomi so kompromisna rešitev konflikta med primitivnimi nagoni, ki terjajo zadovoljitev, in ozaveščenim jazom, ki se zaveda realnih omejitev, ter nadjazom, ki pozna družbene zapovedi in prepovedi. Namenskost (bolezenskega) vedenja Pri svojem zgodnjem ukvarjanju s histerijo je Freud spoznal, da bolezenski simptomi niso zgolj nepotrebna in odvečna nadloga, ki se je bolnica želi znebiti, pri čemer naj bi ji zdravnik pomagal. Simptomi so imeli svoj pomen in namen, so nečemu služili. Bolnica s histerijo je pozabila dogodke, ki jih je hotela pozabiti, ker so bili zanjo boleči in ker se jih je sramovala. Pozabljena in potlačena čustva in želje pa so se izrazili v obliki simptoma, ki je pomenil za bolnico bolečino in trpljenje, hkrati pa je z njim po ovinkih dosegla svoj namen. Freud je tudi menil, da ni bistvene kvalitativne razlike med nevrotičnim in normalnim vedenjem in da gre le za razliko v intenziteti ali kvantiteti simptomatike. Razvojni in zgodovinski pristop Ker je psihoanaliza skušala pojasniti nastanek simptomov in ker so bili sedanji simptomi povezani s preteklim doganjem, se je raziskovanju pokazal kot najprimernejši razvojno-zgodovinski pristop. Da bi odkril mehanizem pacientovih težav, je v postopku psihoanalize Freud raziskoval dogajanja v pacientovem otroštvu, s predpostavko, da so v dogajanjih tega obdobja korenine kasnejših težav. Čeprav je bil Freud nevrolog in se je zavedal odvisnosti duševnih dogajanj od živčnega sistema kot materialnega substrata duševnosti, njegova teorija v bistvu ni fiziološka (nevrološka), ampak psihološka – psiholoških dejstev ni pojasnjeval z nevrofiziološkimi, ampak s psihološkimi dejstvi. Osebnost Freud je svoje pojmovanje osebnosti razvil v dveh etapah: najprej kot topografski model osebnosti in nato kot strukturni model. Prvi model psihe (1900; topografija osebnosti) sestoji iz treh instanc: nezavedno, predzavestno, zavestno a. Nezavedno: V človekovi duševnosti obstaja poleg zavesti obsežno področje nezavednega. Področje nezavednega v človekovi zavesti je večje od področja zavesti; kot ledena gora, ki jo samo desetina gleda iz vode. Človek je za Freuda predvsem nezavedno bitje; je tujec samemu sebi. Ne zaveda se svojih motivov in pravih razlogov svojih dejanj. Sebe ne pozna in se tudi ne more spoznati, če mu pri tem ne pomaga drugi: »Jaz postaja jaz preko tebe«, ugotavlja judovski filozof martin Buber. Zato je spoznavanje samega sebe s pomočjo drugega ena najpomembnejših nalog vsakega človeka. Nezavedne vsebine lahko ogrožajo osebnost. Če bi se v trenutku zavedli vseh svojih nezavednih vsebin, bi to utegnilo dezintegrirati našo osebnost. Velik del nezavednega je nastal prav zaradi tega, da se osebnost ubrani pred dotokom ogrožajočih nezavednih vsebin. Pojem nezavednega je osnova psihoanalitičnega pojmovanja osebnosti in osnova psihoanalitske prakse. Freud: »Cilji psihoanalize niso nič drugega kot odkrivanje nezavednega mentalnega življenja«. Vsebina nezavednega po Freudu: 1. nagonski impulzi, 2. potlačene misli, spomini, čustva, 3. nezavedno znanje, vednost, informacije, 4. neverbalizirane izkušnje. Kako se nezavedno izraža, kaže? Po čem sklepamo, da obstaja? Izrazi nezavednega so: sanje, napake, spodrsljaji, šale; odpor pri psihoanalizi, asociacije, umetniška dela, nevrotski simptomi. (glej Freud, Psihopatologija vsakdanjega življenja.) Sanje najbolje ilustrirajo delovanje nezavednega. V njih nastopajo simboli; deli predstavljajo celote; en predmet predstavlja drugega, če imata le nekaj skupnega. Nezavedno deluje po načelih zgoščanja časa in prostora, premeščanja, zamenjave. V splošnem pa velja, da je nezavedno strukturirano kot »govorica« (Lacan), to pomeni, da ni nedostopna zmešnjava, ampak urejena govorica, ki jo je možno dešifrirati. b. Predzavedno tudi obstaja zunaj zavesti, zavedanja, vendar so v njem vzpostavljene povezave z govorico, jezikom, in je zavednemu laže dostopno. Tisti sloj osebnosti, ki v danem trenutku ni dostopen zavesti, spominu, ki pa kdaj kasneje lahko postane dostopen – imenujemo »dostopen spomin«. Med terapijo pridejo nezavedne vsebine v predzavedno in nato v zavedno. Da bi nezavedno postalo zavedno, mora najprej postati predzavedno. c. Zavedno: izbora iz predzavestnega gradiva se v določenem času zavemo. Zavest predstavlja popačeno sliko realnosti samega sebe in zunanje realnosti, ker v zavest pridejo vsebine po postopku obrambe in selekcije. Zavest je kratkotrajna, prehodna in spremenljiva. Zavest je proces; deli zavesti hitro poniknejo v globine nezavednega zaradi procesa potlačevanja ali premika pozornosti na druge vsebine. Nekatere nezavedne misli pa ostanejo trajno nedostopne. Nedostopne so zato, ker bi jih, če bi se jih zavedli, to povzročilo v nas močno neugodje in stisko. Proces, s katerim obdržimo misli v nezavednem, zunaj predzavestnega, je cenzura ali obramba, ki za svoje funkcioniranje porabi večji ali manjši del psihične energije, odvisno od vsebin, ki jih mora zadrževati v nezavednem. Čeprav so te misli in občutki zunaj zavesti, vplivajo na nas indirektno s svojimi »poganjki« ali derivati. Nezavedne misli se skušajo izraziti: oblikujejo asociativne povezave z drugimi mislimi, ki so neškodljive, nedolžne in zato lahko stopijo v zavest. Človek z nezavedno željo, da bi škodoval svojemu očetu ali ga prizadel, to izrazi v obliki sovraštva do moških avtoritet. Drugi moški so »nadomestek« njegovega očeta. Potlačimo misli, reakcije, čustva, ki so hkrati zelo vznemirljive in povezane s čustvi krivde ali sramu. To so predvsem spolni in agresivni impulzi. Pritiski socializacije nas silijo, da skrivamo značilnosti svoje spolnosti, ki so v nasprotju z družbenimi običaji in da potlačimo svojo težnjo, da bi doživeli ugodje z mučenjem drugih. Vsi imamo v nezavednem skladišče močnih spolnih in agresivnih fantazij. To pomeni; v nas so misli in čustva, do katerih nimamo dostopa: človeška bitja so sama v sebi razcepljena in sama sebi odtujena. 2. Strukturni model psihe: ono, jaz, nadjaz (1923). To niso posebni deli osebnosti, ki bi obstajali neodvisno drug od drugega in bi jim ustrezale določene anatomske nevrološke strukture. So bolj imena za procese in sile, ki delujejo v osebnosti. Ono je v celoti nezavedno, nadjaz in jaz pa segata v vse tri sloje. Ono (Id, Es) je najstarejša od treh plasti osebnosti. Vsebina te plasti je najprej vse, kar je podedovano, prirojeno, konstitucionalno. Ta najstarejši del psihičnega aparata ostaja vse življenje najpomembnejši. Ono je sedež nagonov, rezervoar psihične energije. Je vir energije za vse ostale dejavnosti in procese v osebnosti, tudi vir energije, ki je potrebna za delovanje jaza in nadjaza. Je središče animalnega in neorganiziranega, divjega; ne pozna zakonov, pravil. Je biološki sedež motivacije – v njem so grobi spolni in agresivni impulzi. Ono je brezbrižno do zunanje realnosti in se skuša slepo zadovoljiti. Deluje ne glede na posledice za samoohranitev ali ohranitev drugih. Ne pozna tesnobe in strahu. Če bi nam vladalo samo ono, ne bi preživeli, ker bi samo sledili svojim nagonom in se ne bi ozirali na dogajanja v zunanjem svetu. Ne bi premišljeno usmerjali svojih želja. Ono deluje po načelu ugodja – išče ugodje in se izogiba neugodju in bolečini. Pri tem išče neposredno, takojšnjo in popolno zadovoljitev nagona. Takoj ko pojav nagona povzroči porast psihične energije, skuša ono zadovoljiti nagon in tako zmanjšati pritisk energije, napetosti in izzvati ugodje. Je kot razvajen otrok, ki hoče, kar hoče, takoj, brez odloga. Ne prenese frustracije in zavor. Je brez razuma, logike, vrednot, morale. Je zahtevno, impulzivno, slo, sebično. Ne upošteva realnosti, zadovoljitev pa išče z delovanjem ali v fantaziji. Fantazijska zadovoljitev je zanj prav tako dobra kot realna zadovoljitev. Ono deluje preko refleksnih dejanj (refleksnih sproščanj napetosti in zadovoljitev) in preko 'primarnega procesa' – ki je psihološko delovanje. V primarnem procesu človek zadovolji svojo željo na imaginaren način – človek ustvari predstavo objekta, ki bi zadovoljil nagon in zmanjšal napetost (hrana, spolni objekt). Te predstave so izpolnitev želje. Primeri: sanje, halucinacije, avtistično mišljenje, nezrelo, nelogično, otročje mišljenje, ki ga vodijo želje - 'wishful thinking'. Ono ne pozna realnosti, ne razlikuje subjektivnega od objektivnega, njegova realnost so le predstave, ki izpolnjujejo želje. Ono se hrani s predstavami. Primarni proces pa ne more v resnici zmanjšati napetosti. Predstava hrane ni dovolj za telo. Ono samo torej ne more zadovoljiti organizma in ga ne more ohraniti pri življenju. Resnična zadovoljitev nagona je možna le v stiku z realnostjo. Da bi človek dosegel tako zadovoljitev, mora biti sposoben odložiti primarni proces fiktivne zadovoljitve, to pa pomeni, da mora omejiti delovanje onega in razlikovati realni svet od fiktivnega, imaginarnega sveta svojih želja. Ono samo tega ni sposobno, zato se v psihi razvije druga struktura, to je jaz. Jaz (Ego, Ich) je del osebnosti, odgovoren za usklajevanje notranje in zunanje realnosti. Ono je prirojeno in prisotno od začetka človekovega življenja; jaz pa se oblikuje v prvih letih življenja iz onega, najprej kot tisti del živčnega sistema, ki obvladuje hotene gibe, nato pa postopno prevzema funkcije spoznavanja zunanjega sveta (kognitivne funkcije: zaznavanje, pomnjenje, mišljenje), aktivnega poseganja v zunanji svet in njegovega prilagajanja svojim potrebam. Navznotraj se jaz uveljavlja proti onemu s tem, da si izbori oblast nad goni, ki hočejo zadovoljitev, tako da se odloči, ali in kdaj naj se zadovoljitev dopusti ali se ji odpove. Od časa do časa prekine jaz svoj stik z zunanjim svetom in se umakne v spanje, s tem pa tudi bistveno spremeni svojo organizacijo. Če se hoče organizem ohraniti, mora stopiti v neposreden stik z zunanjim svetom. Lačen človek mora najti hrano. Zato mora razlikovati med mentalno predstavo hrane in realnim objektom; primerjati mora predstavo željnega objekta z zaznavami realnosti – to se dogaja v jazu. Jaz deluje po načelu realnosti. Ne deluje po primarnem procesu imaginarnega izpolnjevanja želja (izpolnjevanja želja s fantazijami želenih objektov) ampak skozi sekundarni proces. Zadovoljitev nagonov se odloži do tedaj, ko je mogoče priti do realne zadovoljitve, to je do največjega zadovoljstva z najmanj stroški, bolečine ali negativnih posledic. Jaz torej začasno blokira načelo ugodja, odloži ugodje, dokler ne doseže realne zadovoljitve. Zadovoljitev spolnega nagona, na primer, se začasno odloži, dokler človek ne najde ustreznega »objekta«, in ne nastopijo ugodne okoliščine za varno zadovoljitev. Jaz torej razlikuje realnost in fikcijo in je sposoben prenesti določeno napetost, ne da bi težil k neposredni zadovoljitvi. Sposoben se je spreminjati pod vplivom novih izkušenj. Namesto mišljenja, ki temelji na željah, in ki je značilno za ono, je za jaz značilno realistično mišljenje. Jaz razpolaga s kognitivnimi sposobnostmi, sposoben je spoznavati realnost. Sekundarni proces je pravzaprav kognitivni proces, v katerem človek predvideva, načrtuje zadovoljitve na varen način. Jaz je sedež intelektualnih funkcij, intelekta; je racionalen, preverja realnost. Jaz je izvršilni organ osebnosti, ker nadzoruje poti do dejanj, izbira in odloča o zadovoljitvi nagonov. Preko jaza ono zadovoljuje svoje težnje, zato jaz ni samostojen in neodvisen od onega. Je trojno vezan: na ono, na realnost in na zahteve nadjaza. (Freud to pove z znano, slikovito podobo, da mora ‘jaz služiti trem gospodom’.) Da bi lahko opravljal to svojo posredniško vlogo, mora biti močan, mora biti koherenten in integriran. Včasih so zahteve onega močnenjše od jaza; zato mora jaz del energije, ki jo dobi od onega, porabiti za svoje lastno ohranjanje in utrjevanje. Jaz lahko v skladu s tem načelom blokira energijo onega, jo preusmeri ali postopoma sprošča, kakor pač zahteva usklajevanje zahtev realnosti in vesti (nadjaza). Njegova glavna funkcija je zagotavljati zadovoljevanje nagonov onega na varen način in pri tem spoštovati zahteve nadjaza. Jaz pozna zunanjo realnost, zato mora včasih potlačiti zahteve onega; George Bernard Shaw: Jaz »izbira linijo največje koristi, namesto da bi popustil liniji najmanjšega odpora.« Freud je jazu posvetil sorazmerno malo pozornosti in ga je imel za sorazmerno šibkega posrednika med tremi gospodarji: Onim, nadjazom in zunanjo realnostjo. Kasneje so posebno ameriški psihoanalitiki funkcije jaza bolj poudarili in razvili »psihologijo jaza«, ki pa enostransko poudarja zavestne sile gospodujočega subjekta. - Nadjaz (Superego, Überich) je tisti del osebnosti, ki se razvije najkasneje. Razvije se, ko se otrok pod vplivom staršev postopno uči, kaj sme in česa ne sme. Nastane torej pod vplivom družbenega okolja in vzgoje, ko se otrok socializira in internalizira družbene vrednote, zapovedi in prepovedi: pravila vedenja, pravila igre, norme, vrednote, moralo, stališča. Nadjaz je notranji predstavnik družbe, agent družbe, njenih norm, vrednot, prepričanj itd. Je moralni čuvaj osebnosti. Presoja, kaj je v moralnem smislu prav in kaj ne in skrbi za to, da bi bilo človekovo vedenje v skladu z moralnimi normami družbe. Nadjaz sestavljata dva dela: vest in jaz-ideal. Vest je struktura, ki se je razvila pod vplivom kazni s strani staršev in drugih predstavnikov družbe. Jaz-ideal se razvije pod vplivom nagrad in pohval. Vest se oglasi, kadar človekovo ravnanje ni v skladu z družbenimi normami. Posameznika z občutki krivde kaznuje za ravnanja, ki niso v skladu z normami; vrednoti dejanja, prepoveduje, zbuja občutke krivde in greha. Jazideal regulira obnašanje tako, da postavlja cilje, aspiracije; če jih realiziramo, zbujajo občutek ponosa in lastne vrednosti. Nadjaz ne teži k realnemu, ampak k idealnemu, zato je v konfliktu z onim, jazom in realnostjo. Deluje lahko na zelo primitiven način, togo, brez upoštevanja realnosti in prilagajanja svojih zahtev. V takih primerih človek ne razlikuje med mislijo in dejanjem in se čuti krivega za reči, ki jih ni storil, je pa mislil nanje. Omejuje ga črno-belo presojanje, presojanje vse-ali-nič in perfekcionizem. Nadjaz je lahko tudi bolj razumevajoč in odpuščajoč. Nadjaz je samo delno zavesten. To pojasnjuje, zakaj se človek čuti krivega zaradi dejanja, ki po njegovi zavestni oceni ni nemoralno. Ta diskrepanca se ukinja z ozaveščanjem nadjaza, ki se tako integrira v jaz: »Kjer je bil nadjaz, naj postane jaz!« Ta postulat je v psihoanalitski obravnavi neredko premalo upoštevan. Te tri sestavine osebnosti predstavljajo biološko sestavino (ono), psihološko sestavino (jaz) in socialno sestavino (nadjaz) osebnosti. Nadaljnji razvoj psihoanalize in povezovanje s sorodnimi znanostmi Psihoanaliza se je – kot smo videli – začela s Sigmundom Freudom, kar pa ne pomeni, da se je njen razvoj s Freudom tudi zaključil; že Freud je v desetletjih svojega ustvarjanja mnogokrat revidiral njegove lastne ugotovitve in je tudi sam poudarjal, da te niso dokončne. Tako Caruso (1996) ugotavlja odprtost Freudovih konceptov za nadaljnji razvoj in zapiše: »Freud je bil briljanten opazovalec. Njegove eksplicitne hipoteze – nekatere sicer precej mehanicistične narave – vsebujejo možnost dialektične nadgradnje, saj temeljijo na živem opazovanju in niso nikoli izgubile stika s konkretnim življenjem« (str. 72). Karen Horney (1965) pa opozarja na Freudovo pionirsko delo: »Seveda je Freudove ugotovitve lahko modificirati, vendar je genij tisti, kateremu gre priznanje za odkritje določenih možnosti« (str.111). Nancy McWilliams (1994), priznana ameriška psihoanalitičarka, navaja troje Freudovih temeljnih ugotovitev, ki kljub nadaljnjemu bogatemu kliničnemu in teoretskemu razvoju veljajo še danes: 1. Psihološki razvoj posameznika in njegova trenutna struktura je posledica nastavkov, ki so bili izgrajeni v njegovem otroštvu. 2. Interakcije v naših najzgodnejših letih oblikujejo vzorce, po katerih nezavedno doživljamo in oblikujemo naše življenjske izkušnje v poznejših letih. 3. Identificiranje posameznikove razvojne stopnje je ključno za pravilno razumevanje tega posameznika. McWilliamsova prav tako opozarja na tri faze (oralno, analno in falično-genitalno) infantilne psihološke organizacije, ki se vedno znova pojavljajo v psihoanalitični razvojni psihologiji. Danes vemo, da moramo psihoanalitiki razumeti človeka - poleg Freudove gonske teorije - še skozi vidike štirih psihoanalitičnih paradigem. Te so nastale na temeljih, ki jih je zastavil Freud. Tako Freudov nauk še vedno ostaja referenčna točka, pri kateri se začne in na katero se pri potovanju skozi psihoanalizo nenehno vračamo. Wöller in Kruse (2001) tako ugotavljata: » Med praktiki se je oblikovalo soglasje, da je glede na klinično zastavljen problem enkrat ena, enkrat druga paradigma uspešnejša za razumevanje vsakokratne pacientove problematike« (str. 19). To pomeni, da se psihoanalitične paradigme, ki se med seboj po svojih osnovnih potezah razlikujejo, ne izključujejo, pač nam omogočajo videti pacienta iz več različnih zornih kotov. Wöller in Kruse (2001) in Fäh (2008) navajajo naslednje paradigme: Gonsko psihološka paradigma: motivacijske sile psihičnega življenja temeljijo na gonskem dualizmu libidinoznih in agresivnih energij. Čeprav je marsikateri element z dognanji razvojne psihologije že presežen, je ta paradigma dragocena za klinično razumevanje nevrotičnih patologij, se pravi patologij, pri katerih je v ospredju intrapsihični konflikt. Prav tako predstavlja gonska paradigma podlago za razumevanje Freudovega strukturnega modela, ki še vedno niizgubil svoje aktualnosti. Ego-psihološka paradigma: z ugotovitvijo, da je del ega nezaveden, je Freud položil temelje ego psihologiji. Njegovo misel je razvijala njegova hči Anna Frud, ki se je ukvarjala z obrambnimi mehanizmi, ki so funkcija nezavednega dela ega. Za očeta ego psihologij štejemo Heinza Hartmanna. Klinični fokus se iz raziskovanja in tolmačenja nezavednega usmeri na obrambne mehanizme in funcije ega, ki niso neposredno udeležene pri gonskih konfliktih. Psihoanaliza je tako lahko dosegla paciente s težjimi osebnostnimi motnjami, katerih ego je prešibak, da bi zmogli potlačevanje ter tako omogoči naknadni razvoj pomanjkljivih ego funkcij in s tem kreepitev ega. Paradigma psihologije objektnih odnosov: izhodišče te paradigme predstavlja teza, da najzgodnejši odnosi s starši ali skrbniki tvorijo podlago, zorec, po katerem bomo oblikovali vse kasnejše odnose. Tudi duševne strukture posameznika so rezultat zgodnjih objektnih izkušenj. Tako bomo prisilno (v smislu nezavednega) neprenehoma ponavljali odnosne vzorce iz primarnega odnosnega okolja, četudi bodo ti še tako boleči. Tudi ta paradigma nam omogoča obravnavo pacientov s težjimi osebnostnimi motnjami ter postaja ena najpomebnejših paradigem v moderni psihoanalizi. Najvidnejši predstavniki te paradigme so Donald Winnicott, Hary Guntrip, Ronqald Fairbairn ter Otto Kernberg. Paradigma Selfa: je obogatila psihoanalitično teorijo in prakso s poudarjanjem pomena empatičnega odnosa, ki je ključen za spremembo v psihoterapiji. Terapevtski fokus je usmerjen v poškodbe selfa (t.j. doživljanje samega sebe, svojih sposobnosti ter občutka lastne vrednosti.) Ta paradigma je odprla pot do obravnave pacientov z narcisistično patologijo. Prav tako predstavlja stičišče psihoanalize in nekaterih humanističnih psihoterapevtskih pristopov, predvsem na osebo usmerjeno terapijo Carla Rogersa. Pionir paradigme selfa je Heinz Kohut z znamenito knjigo »Das Selbst«. K štirim paradigmam dodajamo še najnovejšo, ki si v psihoanalizi počasi pridobiva vedno večjo veljavo: Paradigma intersubjektivnosti: empirično podlago za to najnovejšo paradigmo predstavljajo raziskave neverbalnega sporazumevanja dojenčkov, ki so zrušile mit »izoliranega uma«. Pacientova patologija nima intrapsihičnega izvora, ampak lahko nastane v zgolj intersubjektivnem, relacijskem prostoru. V terapiji je psihoanalitična situacija sestavljena iz dveh subjektivnosti, ki se v srečujeta in s tem tvorita edinstveno psihološko polje (Atwood in Stolorow, 1984). V tem prostoru se srečata terapevt in pacient, vsak s svojim svetom izkušenj. Edina »objektivna« resnica, ki se upošteva v intersubjektivnostNi paradigmi, je intersubjektivno polje, ki se nastaja v terapevtski situaciji. Najvažnejši predstavniki so George E. Atwood, Robert Stolorow in Bernard Brandchaft. Odnos psihoanalize do sorodnih znanosti – medsebojno vplivanje in integracija različnih konceptov Psihoanaliza je danes – za razliko od njenega začetnega obdobja - povezana z različnimi znanstvenimi paradigmami tako na teoretski kot tudi na klinični ravni. Tako psihoanalitično misel in delo bogatijo tri znanstvene paradigme (Wöller in Kruse, 2001), ki pa marsikatero vzpodbudo ali celo svoj izvor dolgujejo prav psihoanalizi. Tako lahko govorimo o krožnem vplivanju, pri katerem prihaja do zanimivih zbliževanj različnih konceptov, ki omogočajo integracijo psihoanalize s koncepti drugih znanstevnih paradigem. Pravimo, da je ena od pomembnih paradigem sodobne psihoterapije prav integrativna paradigma. Danes si psihoanalitskega kliničnega dela in teoretskega razmišljanja ne moremo predstavljati brez upoštevanja naslednjih znanstvenih paradigem: Teorija navezanosti: Je neločljivo povezana z imenom njenega ustanovitelja Johna Bowlbya, ki se je psihoanalitsko izobraževal pri Melanie Klein. Kmalu je spoznal, da se ne more strinjati s temeljno predpostavko Kleinove, da so čustveni problemi otrok rezultat zgolj intrapsihičnih konfliktov med libidinalnimi in agresivnimi goni. Bowlby je trdil, da so otrokovi problemi posledica dogodkov v interpersonalnem okolju, t.j. odnosov med njim in starši. Odkril je, da otrok z odnosnimi osebami že v preverbalnem obdobju oblikuje notranje modele navezanosti, ki vplivajo na oblikovanje odnosov s pomembnimi osebami skozi vse življenje. Bil je prepričan, da lahko otrokom nabolje pomagamo tako, da pomagamo njihovim staršem. K razvoju teorije navezanosti je poleg Bowlbya pomebno vplivala še Mary Ainsworth, ameriška razvojna psihologinja, znana predvsem po postopku tuje situacije, laboratorijskem postopku, s pomočjo katerega ugotavljamo stopnjo otrokove navezanosti na mater. Opazovanje majhnih otrok in dojenčkov: predvsem opazovanje dojenčkov je razkrilo presenetljivo dejstvo, da tudi nekaj dni ali tednov stari dojenčki stopajo v interakcijo s pomembnimi odnosnimi osebami. Dojenčki prav tako še kako vplivajo na svoje okolje in ga preoblikujejo in to prilagojeno okolje nato ponovno vpliva na njih, tako da lahko govorimo o krožnem vplivu okolja na otroka in obratno. Na ta način pride do čustvenega uglaševanja med materjo in otrokom. Kvaliteta čustvene uglašenosti je eden ključnih dejavnikov za otrokov čustven razvoj. Rezultati opazovanj majhnih otrok in dojenčkov so prispevali tako teoretskemu kot v zadnjem času tudi kliničnemu delu psihoanalize. Nevrobiološke raziskave: Na podlagi nevrobioloških raziskkovanj danes vemo, kakšen vpliv imajo zgodnje interakcije med materjo in otrokom na možganske regulacijske procese čustev. Prav tako poznamo nevrobiološki mehanizem travme in lahko dokažemo, da psihoterapija dejansko deluje. Tako npr. vemo (Schwartz in dr. 1996; v Wöller in Kruse, 2001), da se pri pacientih po uspešni psihoterapevtski obravnavi kažejo pomembne spremembe v metabolizmu v desnem orbitofrontalnem korteksu in njegovih subkortikalnih povezavah. Prišli smo do dragocenega spoznanja, da manj zreli otrokovi možgani za uravnavanje svojih čustvenih stanj »uporabijo« materine zrelejše možgane in tako uravnajo stanja, ki jih sami še ne bi zmogli. Zaključek: danes je psihoanaliza po dolgi prehojeni poti eden temeljnih psihoterapevtskih pristopov, ki s pojavom teorije navezanosti, zgodnjim opazovanjem otrok in predvsem z razvojem nevroznanosti doživlja svojo renesanso. Obogatena s spoznanji, ki so prišla iz lastnih virov in iz virov sorodnih znanosti je postala način zdravljenja pacientov, ki trpijo tako za nevrozo kot tudi za ljudi s težjimi osebnostnimi motnjami. V svojem razvoju je presegla omejenosti njenega zgodnjega obdobja in meje začetne gonske paradigme. Tukaj velja omeniti izjavo Nobelovega nagrajenca za področje nevroznanosti iz leta 2000 Erica Kandela(Kandell, 1999; Wöller in Kruse, 2001), ki psihoanalizo označi za »še vedno najbolj koherenten in intelektualno najbolj zadovoljiv pogled na duševnost.« Danes je tudi psihoanalitikov klinični maneverski prostor širši, saj je že pred desetletji v ospredje stopil pomen terapevtskega odnosa in empatičnega vživljanja v pacientovo psiho. Tudi psihoanalitski odnos se je spremenil. Nekoč odmaknjen in čustveno nevtralen terapevt je postal enakovreden partnerj v medčloveškem odnosu psihoterapevtskega srečanja. Na naši fakulteti poučujemo sodobno psihoanalizo, se pravi temelje, ki jih je postavil Freud in prva generacija psihoanalitikov, kot vse pomembne dosežke stoletnega razvoja psihoanalitske teorije in klinične prakse. Specialistični študij psihoanalize 1. letnik – učna vsebina 1. Paradigme v psihoanalizi ter povezave s sorodnimi znanostmi Študenti se seznanijo s štirimi osnovnimi paradigmami v sodobni psihoanalitični teoriji in klinični praksi: - gonska paradigma - ego-psihološka paradigma - teorija objektnih odnosov - self-psihološka paradigma. Seznanijo se z nekaterimi psihoanalizi sorodnimi znanstvenimi paradigmami: - opazovanje dojenčkov in malih otrok - teorija navezanosti - nevrobiološke raziskave Osnovni psihoanalitični pojmi Skozi delo S. Freuda se predstavijo temeljni teoretski koncepti psihoanalize, ki se v naslednjih letih študija poglobijo: - nauk o gonih - topografski model človeške psihe - nastanek in mehanizem nevroze - faze psihoseksualnega razvoja - ojdipov kompleks - odpor - transfer in kontratransfer - strukturni model človeške psihe. Pojmovanje in obravnava sanj pri Sigmundu Freudu Seminar predstavlja uvod v razumevanje psihoanalitičnega pojmovanja in uporabe sanj v psihoanalitični obravnavi. Pri delu izhajamo iz poglavij o sanjah iz S. Freud: Predavanja za uvod v psihoanalizo. Namen seminarja je, da študenti pridobijo osnovne informacije in predstavo o psihoanalitični obravanavi sanj, ki jo bodo lahko v teku nadaljnega študija razširili in poglobili. Harald Schultz-Hencke in neopsihoanaliza Študenti se seznanijo z osnovnimi postulati neopsihoanalitične smeri Haralda SchultzHenckeja, ki jo je v slovenski prostor prinesel Leopold Bregant kot prvo psihoterapevtsko smer prinesel in jo preko prve psihoterapevtske edukacije predal prvi generaciji slovenskih psihoterapevtov: - nastanek nevroz - sistem motivov - zavrtosti: mehanizem nastajanja, dejavniki, opis, vrste, posledice. Način dela je seminarski – snov podajajo študenti z referati. Na seminarjih se pričakuje in vzpodbuja aktivna udeležba vseh, tako mentorja kot študentov, ki so na referate ustrezno pripravljeni. Le tako se lahko tvorno vključujejo v razpravo z vprašanji in dopolnitvami. Vsak študent pripravi referat, ki ga teden dni pred predstavitvijo pošlje sošolcem in mentorju. Štrudenti prav tako opravijo skupinsko učno analizo v obsegu 80 ur, in sicer v štirih 20 urnih vikend terminih, ki se v celoti opravijo v I. letniku. V primeru, da se študent ne udeleži katerega od terminov, se mu skupinska učna analiza ne prizna. V primeru resnejših zdravstevnih težev se izostanek upošteva le na podlagi preverljivega zdravniškega opravičila. Poleg tega študenti napišejo poročilo o skupinski analizi, v katerem se fokusirajo na proces in osebno doživljanje. Povežejo ga s teorijo skupinske analize; psihodinamiko posameznih faz razvoja skupine od odvisnosti do avtonomnosti. Ob koncu študijskega leta študenti opravijo izpit iz vsebin, ki so bile podane na seminarjih. Med počitnicami preštudirajo delo Sigmund Freud: Psihopatologija vsakdanjega življenja. Jeseni, ob začetku 2.letnika opravijo iz tega dela izpit. Literatura: Freud, S. (2000). Očrt psihoanlize. Ljubljana: Analecta. Freud, S. (1977). Predavanja za uvod v psihoanalizo. Ljubljana: DZS. Freud, S. (2009). Psihopatologija vsakdanjega življenja. Ljubljana: Mladinska knjiga. Klain, E. i sur. (1996). Grupna analiza: grupna analitička psihoterapija. Zagreb: Medicinska naklada. Psihoterapija (1986). Ljubljana: Katedra za psihiatrijo medicinske fakultete v Ljubljani in Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana. Wöller, W. in Kruse, J. (2005) . Globinskopsihološka psihoterapija. Prevedeno neobjavljeno delo. Specialistični študij psihoanalize 2. letnik - učna vsebina 1. Psihoanalitski odnos 1.1.Zgodovina psihoanalitskega odnosa 1.2.Odkritje prenosa 1.3.Vpliv humanistične psihologije 1.4.Terapija podoživljanja 1.5.Srečanje psihoanalize in humanizma 1.6.Protiprenos ali osvobojeni terapevt 1.7.Terapevtove dileme 1.8.Novi psihoanalitski odnos 2. Zgodovina psihoanalitičnega gibanja 2.1.Nastanek psihoanalize – Freudov model psihoseksualnega razvoja in nastanek nevroze 2.2. Nastajanje teorije objektnih odnosov 2.3. Dimenzije in poddimenzije objektnih odnosov 2.4. Od interpersonalne psihoanalize k psihologiji selfa 2.5. Sodobne relacijske teorije v psihoanalizi 2.6. Teorija navezanosti v otroštvu in v odraslosti 2.7. Nevroznanost in medosebni odnosi 2.8. Prispevek Analitične psihologije C. G. Junga k zgodovini psihoanalitičnega gibanja Psihopatologija 3.1.Razvojni deficiti ega in osebe z mejno organizacijo 3.2.Self patologija in narcistične motnje osebnosti 3.3.Shizoidna motnja 3.4.Psihoanalitična psihosomatika 3.5.Psihoanalitska teorija travme 1. 4. Osnovni psihoanalitski koncepti 4.1.Transfer in prepoznavanje transfera med obravnavo 4.2.Odpori in prepoznavanje odporov v psihoanalitskem settingu 4.3.Obrambni mehanizmi 4.4. Zgodovina sanj in pojmovanje sanj pri Freudu 4.5.Mesto in obravnava sanj v psihoanalitski obravnavi Teorija se podaja z referati, ki jih pripravijo študenti. Vsak dan (10 ur) obravnavamo dva referata. Tako je dovolj časa za poglobljeno interaktivno razpravo med podajanjem. Sprašujejo in odgovarjajo tako študenti kot mentor. Obveznost študentov: Vsak študent pripravi referat iz vsakega predmeta. Na koncu je iz predmeta pismen izpit z oceno. Nič manjši poudarek ni na lastnem študiju teorije, in sicer: Priprava študentov na vikend referate, ki jih dobijo teden prej po elektronski pošti. Med počitnicami po drugem letniku preštudirajo Freudove spise o psihoanalitski tehniki. Jeseni ob začetku predavanj 3.letnika opravijo iz njih pismen izpit, ki še šteje za drugi letnik specializacije. Seznam obvezne in priporočene literature dobijo študenti na začetku letnika. Specialistični študij psihoanalize 3. letnik - učna vsebina V tretjem letniku se nadaljuje obravnava (v obliki referatov študentov) osnovnih psihoanalitskih konceptov in psihopatologije, kolikor je ostalo nepredelanih tem iz prvega letnika. Sledijo seminarji psihoanalitskih tem, ki jih predlagajo študenti, v katerih je razvidna aplikacija psihoanalitskega razmišljanja na posamezne družbeno in individualno relevantne teme. Tako se študenti učijo transfera psihoanalitske teorije na posamezna področja, pomembna za razumevanje posameznika v večjih in manjših družbenih skupinah oz. pojavih. Razvojni nivoji osebnostne organizacije in klinični pomen razvojnih stopenj organizacije osebnosti Vrste organizacij osebnosti a) Narcistične osebnosti Značilnosti narcistično strukturiranih oseb − gon, afekt in temperament − obrambni in prilagoditveni procesi − objektni odnosi − narcistični self − transfer in kontratransfer z narcističnimi osebami Stopnja patologije Terapevtske implikacije narcistično strukturiranih oseb Diferencialne diagnoze: − narcistična osebnost in narcistične reakcije − narcistična in psihopatska osebnost − narcistična in depresivna osebnosti − narcistična in obsesivno kompulzivna osebnost − narcistična in histerična osebnosti b) Psihopatske (antisocialne) osebnosti Značilnosti psihopatske (antisocialne) osebnosti − gon, afekt in temperament − obrambni in prilagoditveni procesi − objektni odnosi − psihopatski self − transfer in kontratransfer s psihopatskimi osebami Terapevtske implikacije psihopatsko (antisocialno) strukturiranih oseb Diferencialne diagnoze − psihopatska in paranoidna osebnost − psihopatska in disociativna osebnost − psihopatska in narcisistična osebnost Stopnja patologije c) Shizoidna osebnost Značilnosti shizoidne osebnosti − gon, afekt in temperament − obrambni in prilagoditveni procesi − objektni odnosi − shizoidni self − transfer in kontratransfer s shizoidnimi osebami Terapevtske implikacije shizoidno strukturiranih oseb Diferencialna diagnoza − shizoidna in obsesivno-kompulzivna osebnost − shizoidna in sindrom mrtve matere Stopnja patologije d) Paranoidna osebnost Značilnosti paranoidne osebnosti − gon, afekt in temperament − obrambni in prilagoditveni procesi − objektni odnos − paranoidni self − transfer in kontratransfer z paranoidnimi osebami Terapevtske implikacije diagnoze paranoidne osebnosti Diferencialna diagnoza − paranoidna in psihopatska osebnost − paranoidna in obsesivno kompulzivna osebnost Stopnja patologije e) Depresivna osebnost Značilnosti depresivne osebnosti − gon, afekt in temperament − obrambni in prilagoditveni procesi − objektni odnosi − depresivni self − transfer in kontratransfer pri depresivnih osebah Terapevtske implikacije ob diagnozi o depresiji Diferencialna diagnoza − depresivna in narcistična osebnost − depresivna in mazohistična osebnost f) Manična in hipomanična osebnost Značilnosti manične osebnosti − gon, afekt in temperament − obrambni in prilagoditveni procesi − objektni odnosi − manični self − transfer in kontratransfer pri maničnih osebah Terapevtske implikacije ob diagnozi manije ali hipomanije Diferencialna diagnoza − hipomanična in histerična osebnost − hipomanična in kompulzivna osebnost g) Mazohistične (self uničujoče) osebnosti Značilnosti mazohistične osebnosti − goni, afekti in temperament − obrambni in prilagoditveni procesi − objektni odnosi − mazohistični self − transfer in kontratransfer pri mazohističnih osebah Terapevtske implikacije ob diagnozi mazohizma Diferencialna diagnoza − mazohistična in disociativna osebnost h) Obsesivne in kompulzivne osebnosti − gon, afekt in temperament − obrambni in prilagoditveni procesi − objektni odnosi − obsesivno-kompulzivni self − transfer in kontratransfer pri obsesivno-kompulzivnih pacientih Terapevtske implikacije diagnoze obsesivne ali kompulzivne osebnosti Diferencialna diagnostika − obsesivna in narcistična osebnost − obsesivna in shizoidna osebnost − obsesivno-kompulzivna osebnost in organske motnje i) Histerične (histrionične) osebnosti Značilnosti mazohistične osebnosti − gon, afekt in temperament − obrambni in prilagoditveni procesi − objektni odnosi − histerični self − transfer in kontratransfer pri histeričnih pacientih Terapevtske implikacije diagnoze histerične osebnosti Diferencialna diagnoza − histerična in psihopatska osebnost − histerična in narcistična osebnosti − histerična in disociativna osebnosti − histerična osebnost in organske motnje j) Disociativna osebnostna motnja Značilnosti disociativne motnje osebnosti − goni, afekti in temperament − obrambe in prilagoditveni procesi − objektni odnosi − disociativni self − transfer in kontratransfer disociativnih oseb Terapevtska implikacija glede na diagnozo disociativne osebnostne strukture Diferencialna diagnoza − disociativno stanje in funkcionalna psihoza − disociativno stanje in borderline stanje − disociativno stanje in histerično stanje − disociativno stanje in psihopatsko stanje Novejša spoznanja v psihoanalizi Prispevek André Green-a in André Lussier-ja psihoanalizi k) Koncept mrtve matere in sindrom mrtve matere (SMM) − goni, afekti in temperament oseb s SMM − obrambe in prilagoditveni procesi oseb s SMM − objektni odnosi pri SMM − self pri SMM − transfer in kontratransfer pri SMM Terapevtske implikacije diagnoze SMM Diferencialna diagnoza − SMM in shizoidna osebnost − SMM in obsesivno-kompulzivna osebnost Predavanjem sledijo predstavitve kliničnih primerov posameznih organizacij osebnosti. Pomemben del vsebin drugega letnika je tudi predstavitev dolgotrajnih psihoanalitskih obravnav profesorja, pri čemer študenti poglabljajo znanje psihodiagnostike, psihopatologije in tehnične prilagoditve posameznim diagnostičnim kategorijam. Posebni poudarek v obliki seminarjev se posveča zlasti : - Sándor Ferenczi in njegov prispevek k psihoanalizi - Irvin D. Yalom in njegov prispevek k psihoanalizi - Erich Fromm in njegov prispevek k psihoanalizi - Alice Miller in njen prispevek psihoanalizi - Ženski prispevek k psihoanalizi - Vpliv partnerskega odnosa staršev na lasten partnerski odnos Ker gre za bazična psihoanalitska znanja, je preverjanje znanja v obliki pismenega izpita. V poletnih mesecih po 3. letniku študenti v samostojnem študiju predelajo Freudov spis 5 analiz, iz katerega pišejo izpit pred začetkom 4.letnika. Specialistični študij psihoanalize 4. letnik – učna vsebina Glavni učni cilj v 4. letniku študija psihoanalize je integracija pridobljenih teoretičnih znanj in osebnih psihoanalitičnih izkušenj ter njihova uporaba v praktičnem, psihoterapevtskem delu s klienti (pacienti). Učni program je v tem letniku organiziran v obliki seminarjev, na katerih študenti predstavljajo svoje psihoterapevtsko delo v okviru izbranih psihoanalitičnih teoretskih modelov, ki zajemajo tako klasični psihodinamični kot tudi objektno-odnosni in razvojno analitični vidik. V prikazu primera psihoanalitične terapije študenti opišejo vse faze terapevtskega procesa, od zbiranja anamnestičnih podatkov, začetne diagnostične in prognostične ocene, predstavitve značilnosti terapevtskega dogovora, do načrta psihoterapevtske obravnave in analize psihoterapevtskega procesa. Usmerjena anamneza Osnovni model zbiranja podatkov o klientu, na katerih slonita diagnostična in terapevtska ocena predstavljajo razširjena Shultz-Henckejeva usmerjena anamneza, ki ima v Sloveniji bogato tradicijo (Bregant,1986; Rojšek, 2000), z dodatkom razvojno analitične anamneze (Praper, 1992), Kernbergovega strukturalnega intervjuja (Kernberg, 1986) in upoštevanjem smernic razvoja psihoterapevtske diagnostike (Bartuska in dr., 2008; Bohak, 2010). Polstrukturirani intervju omogoča pridobivanje diagnostično pomembnih informacij, ki je prilagojen posamezniku, poleg tega pa že v diagnostični fazi omogoča terapevtske intervence, ki so v funkciji krepitve motivacije za psihoanalitično obravnavo, usmerjanja v psihogenezo, iskanje psihičnih vzrokov za aktualne težave, krepitve zaupanja in terapevtske delovne zveze itd. Študenti se ob navajanju konkretnih pritožb klienta in identifikaciji sprožilnih dogodkov ter situacij učijo prepoznavanja psihoanalitičnega pomena, ozadja in dinamike simptomatike. Skozi razvojno anamnezo študenti iščejo ključne okoliščine in trenutke, ki so lahko prispevali k razvoju nevroze oz. morebitnim oviram v razvoju osebnosti. Razvojni podatki vključujejo informacije o razvoju v zgodnjem otroštvu, primarnem socialnem okolju, odnosih s starši in drugimi pomembnimi osebami, značilnostih šolanja, odnosih z vrstniki, partnerji in avtoritetami, poklicni karieri in druge značilnosti posameznikovega razvoja, na podlagi katerih lahko ocenimo kakšne so bile možnosti zadovoljitve osnovnih psiholoških potreb klienta in kakšen je bil njegov napredek po različnih razvojnih linijah. V anamnezi sledijo informacije o klientovi osebnosti, ki vključujejo informacije o odnosu do sebe, o načinu funkcioniranja v zasebnem in profesionalnem življenju, njegovih pogledih na življenje, vrednotah in ciljih. Študenti raziščejo učinkovitost klienta v socialnih odnosih, npr. kako se zna uveljavljati in zadovoljevati svoje potrebe v socialnem okolju, kakšen je njegov odnos do dela, materialnih dobrin itd. Sklop vprašanj s področja osebnosti se zaključi s t.i. projekcijskimi vprašanji, ki nam prav tako služijo kot pomembni podatki za ocenjevanje osebnostne strukture in dinamike. Diagnostična in prognostična ocena Po zbranih anamnestičnih podatkih sledi diagnostična ocena klienta, v kateri študenti ocenijo njegovo osebnostno strukturo, značilnosti njegovega razvoja po ego funkcijah, posebnosti v reprezentacijah selfa in objektnih odnosov ter morebitne zavrtosti psiholoških potreb. Ocena predstavlja integracijo psihodinamičnih in razvojnoanalitičnih vidikov osebnosti, v kateri študenti izpostavljajo in opišejo možne psihične konflikte (zavrtosti) in ego oškodovanja (deficite ali popačenja), ki bi lahko predstavljali tudi cilj psihoterapije. V oceni osebnostnih funkcij je potrebno posebno pozornost posvetiti značilnostim obrambno - varovalnih mehanizmov, ki po eni strani določajo raven osebnostne zrelosti klienta, po drugi pa njegov način spoprijemanja s konfliktnimi in stresnimi situacijami. Ko študenti opredelijo strukturne in dinamično-procesne vidike klientove osebnosti lahko pristopijo k začetni psihoanalitični interpretaciji pacientove simptomatike in sprožilnih situacij. Skozi poznavanje klientove strukture in psihodinamike simptomi in pritožbe tako dobijo nov, psihoanalitičen pomen. Na ta način študenti ocenijo tudi klientove razvojne značilnosti, ključne dogodke in druge pomembne anamnestične podatke. Diagnostični oceni sledi prognostična, v kateri skušajo študenti z vidika simptomatike, osebnostne strukture, psihosocialnih in somatsko-bioloških značilnosti predvideti potek in uspešnost psihoterapije. Pri prognostični oceni simptomatike je potrebno poleg samih značilnosti simptomov in sprožilnih situacij pozornost posvetiti tudi značilnostim bolezenskega pritiska in bolezenski koristi, ki sta povezani s problemom motivacije za psihoanalitično delo. Končna prognostična ocena je integracija vseh teh informacij in predstavlja dobro osnovo za izbor in načrt terapevtskega procesa. Načrt psihoterapije V orisu programa psihoterapije študenti predvidijo vrsto in trajanje psihoterapije (psihoanalize), ki bi bila za klienta najbolj primerna, opišejo terapevtski setting, predvidijo osnovne cilje in postopke za dosego teh ciljev. Terapevtski dogovor V naslednji točki predstavitve primera psihoterapije študenti opišejo značilnosti terapevtskega dogovora. V tej zelo pomembni fazi psihoterapije je potrebno doseči jasen delovni dogovor s klientom, predvideti možne (formalne in neformalne) ovire v terapevtskem procesu, saj le to omogoča uspešno sodelovanje. Posebno pozornost posvečamo pacientovim predstavam o terapiji in terapevtu ter ciljem, ki jih klient želi doseči v terapevtskem procesu. Jasna uskladitev ciljev in načina dela med klientom in terapevtom omogoča odpravljanje nesporazumov in zmanjšuje možnost prezgodnjih prekinitev terapevtskega procesa. Potek terapije in končna ocena Naslednja točka je predstavitev poteka terapije. Študenti opišejo značilnosti terapije s formalnega vidika, poleg tega pa podajo dinamično-interpretativno in razvojnodiagnostično oceno procesa terapije. Opišejo problem transfera, kontratransfera in terapevtske delovne zveze. Predstavijo glavne teme psihoterapije in delo z odpori, ki se pojavljajo tekom seans. Ta opis je seveda močno odvisen od faze, v kateri se nahaja posamezna terapija. Glede na to, da je to predstavitev študentov, ki šele začenjajo s psihoanalitično prakso, je pričakovati, da se bo večina prikazov terapije nanašala na začetno fazo terapevtskega procesa. Študenti tako podajo oceno terapije po določenem (večjem ali manjšem) številu opravljenih seans in predstavijo smernice za nadaljevanje psihoanalitičnega procesa. Število ur stika s profesorjem v 3. letniku: 95 Osnovna literatura Bartuska, H. in dr. (2008). Psychotherapeutic diagnostics. Guidelines for the new standard. Vienna, New York: Springer. Blanck, G. & Blanck, R. (1985). Ego psihologija, teorija in praksa. Zagreb: Naprijed (prevod). Bohak, J. (2010). Psihoanaliza in psihoanalitska psihoterapija. Žvelc, Možina, M. Bohak. J.(uredniki): Psihoterapija. IPSA 2011. Ljubljana. Bras, S. (1977). Izbrana poglavja iz psihoterapije, Ljubljana: Mladinska knjiga. Freud, S. (2005). Spisi o psihoanalitični tehniki. Ljubljana: Analecta Greenson, R. R. (1994). The technique and practice of psychoanalysis. London: The Hogarth Press. Kernberg, O. F. (1986). Severe personality disorders. Psychotherapeutic strategies. USA: Yale University Press. Lemma, A. (2003). Introduction to the practice of psychoanalytic psychotherapy. West Sussex: John Wiley & Sons. McWilliams, N. (1994). Psychoanalityic diagnosis: Understanding personality structure in the clinical process. New York: The Guliford Press. Praper, P. (1992). Dinamično interpretativna ali tudi razvojna diagnoza v tretmanu nepsihotičnih pacientov. Psihološka obzorja, 1. Psihoterapija 4. (1976). Ljubljana: Katedra za psihiatrijo Medicinske fakultete. (ur. Katja Dougan). Psihoterapija 14. (1986). Ljubljana: Katedra za psihiatrijo Medicinske fakultete. (ur. Katja Dougan) Rojšek, J. (2000). Sklenitev pakta - Terapevtski dogovor. Ljubljana: Medicinska fakulteta (neobjavljeno). Število specialističnih ur stika s profesorjem v vseh treh letnikih specializacije: 510 Program so pripravili: Blaž Ules, mentor 1.letnika Janko Bohak, mentor 2.letnika in redaktor besedila Alen Latini, mentor 3. Letnika Emil Benedik, mentor 4.letnika Poleg navedenih učiteljev-mentorjev predava še Ingo Klimkus (v angl.) in občasno gostujoči predavatelji. Dogovor z vodjo pristopa psihodinamske psihoterapije Lanom Pečjakom je, da lahko študenti našega pristopa obiskujejo predavanja njihovega pristopa, kadar predava Ingo Klimkus, študenti njihovega pristopa pa obiskujejo predavanja 2. letnika (izjemoma tudi drugih letnikov) našega pristopa, po predhodnem dogovoru s predavateljem. Študenti univerzitetnega programa imajo še dodatne splošne psihoterapevtske vsebine, ki jih študenti specializacije psihoanalize nimajo. Praktični del edukacije: a) Študenti morajo opraviti najmanj 220 ur individualne analize pri pooblaščenih učnih analitikih in supervizorjih: Alen Latini Emil Benedik Janko Bohak Bojan Filipič Jana Pogorevc Blaž Ules Igor Okorn Ingrid Plankar Silke Bercht b) Najmanj 600 ur dela s pacienti, ki ga supervizirajo v najmanj 150. urah supervizije pri dveh supervizorjih, od katerih morajo dobiti pismeno pozitivno oceno svojega dela, in: c) Opraviti vsaj enomesečno prakso v javni ali zasebni psihiatrični ustanovi. d) Na ambulanti Fakultete za psihoterapijo (ali drugi pooblaščeni ustanovi) opraviti zadostno število ur splošne psihoterapevtske in specifične psihoanalitske prakse. Za vse nejasnosti glede študija kot osebnih dilem, povezanih s študijem, ki jih ne morete razrešiti s svojimi učitelji ali na študentskem referatu, se lahko vedno obrnete na vodjo psihoanalitične specializacije Janka Bohaka (mobi: 031 550 406). Ljubljana, 20. 11. 2013