Alice A. Bailey- Ezotericno Zdravljenje

Transcription

Ezoterično
zdravljenje
Alice A. Bailey
EZOTERIČNO ZDRAVLJENJE
KNJIGE ALICE A. BAILEY
Posvečenje, človeško in sončno
Letters on Occult Meditation
The Consciousness of the Atom
A Treatise on Cosmic Fire
The Light of the Soul
The Soul and Its Mechanism
From Intellect to Intuition
A Treatise on White Magic
From Betlehem to Calvary
Discipleship in the New Age – Vol. I
Discipleship in the New Age – Vol. II
Problem of Humanity
The Reapperance of the Christ
The Destiny of the Nations
Glamour: A World Problem
Telepathy and the Etheric Vehicle
Nedokončana avtobiografija
Education in the New Age
The Externalisation of the Hierarchy
A Treatise on the Seven Rays:
Vol I – Esoteric Psychology
Vol. II – Esoteric Psychology
Vol. III – Ezoterična astrologija
Vol. IV – Esoteric Healing
Vol. V – Rays and Initiations
EZOTERIČNO ZDRAVLJENJE
ČETRTA KNJIGA
RAZPRAVA O SEDMIH ŽARKIH
ALICE A. BAILEY
LUCIS PUBLISHING COMPANY
113 University Place, 11th Floor
P. O. Box 722, Cooper Station
New York, N.Y. 10276
LUCIS PRESS LTD.
3 Whitehall Court
Suite 54
London S W 1 A 2EF
England
COPYRIGHT 1953 © BY LUCIS TRUST
COPYRIGHT © RENEWED 1981 BY LUCIS TRUST
Prva izdaja 1953
Šesta izdaja 1971(prva v mehkih platnicah)
Štirinajsta izdaja 1998
ISBN 0-85330-121-2
Prevedel: Pavel Loc
Lektoriral:
Delovna Verzija_01
ODLOMEK IZ TIBETANČEVE IZJAVE
OBJAVLJENO AVGUSTA 1934
Naj bo dovolj, če povem, da sem tibetanski učenec določene stopnje, in to vam ne pove veliko,
saj smo učenci vsi, od preprostega aspiranta pa do Kristusa samega in še višje. Živim v fizičnem
telesu kot drugi ljudje, na obronkih Tibeta in občasno, (z eksoteričnega stališča) kadar mi to
dopuščajo druge obveznosti, predsedujem veliki skupini tibetanskih lam. To dejstvo je botrovalo
poročanju, da sem predstojnik te lamaserije. Tisti, ki so povezani z menoj pri delu za Hierarhijo
(in vsi resnični učenci so povezani s tem delom) me poznajo tudi pod drugim imenom in
nazivom. A.A.B. ve kdo sem in me pozna pod obema imenoma.
Sem vaš brat, ki je prehodil nekaj več Poti kot povprečen študent, in je torej vzel nase večje
odgovornosti. Sem eden od tistih, ki so si izborili in se prebili do večje mere luči kot aspirant, ki
bo prebiral te sestavke in moram potemtakem, ne glede na ceno, delovati kot prevodnik luči.
Nisem star mož, kot se pri učiteljih čisla starost, pa tudi ne mlad in neizkušen. Moje delo je
podajati in širiti znanje Večne modrosti, kjerkoli naletim na odziv in to delam že vrsto let.
Pomagati skušam tudi Mojstru M.-u in Mojstru K.H.-ju, kadarkoli se ponudi priložnost, saj sem z
njima in njunim delom že dolgo povezan. S tem zgornjim sem vam veliko povedal; a obenem nič
takega, kar bi vas napeljevalo, da bi mi izkazovali tisto slepo pokorščino in smešno predanost, ki
jo čustveni aspiranti izkazujejo guruju ali Mojstru, s katerim še ne morejo vzpostaviti stika. Tega
želenega stika ne bodo mogli vzpostavili, dokler čustvene predanosti ne bodo preobrazili v
nesebično služenje človeštvu - ne Mojstru.
Knjige, ki sem jih spisal, so izdane brez zahteve po sprejetju. Lahko so pravilne, resnične,
uporabne, ali pa tudi ne. Vi sami morate ugotoviti njihovo resničnost, s pravilno prakso in
uporabo intuicije. Ne jaz, ne A.A.B. nimava niti najmanjšega interesa, da se jih prizna kot
inspirativne spise, ali da bi morali o njih govoriti (vzhičeno) kot o delu enega od Mojstrov. Če
podajajo resnico na način, da so nadaljevanje že podanih svetovnih naukov, če podane
informacije dvigajo aspiracijo in voljo do služenja, s čustvene ravni na raven razuma (raven, na
kateri se lahko najde Mojstre), potem bodo služili svojemu namenu. Če podani nauk prikliče
odziv iz razsvetljenega uma svetovnega delavca in vzbuja prebliske njegove intuicije, potem naj
bo nauk sprejet. Drugače ne. Če se bodo trditve s časom potrdile, ali jih boste ocenili kot
resnične, če jih preverite po Zakonu o ustreznosti, potem je prav. Če pa temu ne bo tako, naj
študent ne sprejme povedanega.
VELIKA INVOKACIJA
Iz točke Luči v Umu Boga,
naj Luč razsvetli umove ljudi,
naj svetloba oblije zemljo.
Iz točke Ljubezni v srcu Boga,
naj se Ljubezen prelije v srca ljudi,
naj se Kristus vrne na Zemljo.
Iz središča, kjer je poznana Volja Boga,
naj namen vodi majhne volje ljudi,
Namen, ki ga poznajo in mu služijo Mojstri Modrosti.
Iz središča, ki se imenuje človeški rod,
naj se izvrši Načrt Ljubezni in Luči
in naj zapečati duri, za katerimi prebiva zlo.
Naj Luč in Ljubezen in Moč, obnovijo Načrt na Zemlji.
»Zgornja invokacija ali molitev ne pripada nobeni osebi ali skupini, pač pa vsemu človeštvu.
Lepota in moč te invokacije je v njeni preprostosti in v njenem izrazu določenih osrednjih
resnic, ki jih vsi ljudje, normalno in prirojeno sprejemajo – resnico o obstoju temeljne
inteligence, ki jo nedoločeno imenujemo Bog; resnico, da je gibalna moč v ozadju vseh
zunanjih videzov vesolja ljubezen; resnico, da je prišla na Zemljo velika osebnost, z imenom
Kristus in utelesila to ljubezen, da bi jo lahko razumeli; resnico da sta ljubezen in inteligenca
posledica tega, čemur rečemo Božja volja; in na koncu očitno resnico, da se Božji načrt lahko
uresniči samo skozi človeštvo samo.
ALICE A.BAILEY
Uvodne opombe
Uvodne opombe
CELOTNA TEMA ZDRAVLJENJA je stara toliko kot zgodovina sama in je bila vedno
predmet raziskovanj in eksperimentov. Vendar pa je znanje o pravilni rabi zdravilnih sposobnosti
in moči še v povojih. Šele v tej dobi in v tej generaciji je naposled le možno podati zakone
magnetnega zdravljenja in pokazati na vzroke tistih bolezni – ki imajo izvor v treh notranjih
telesih – ki danes pustošijo po človeštvu, povzročajo neskončno trpljenje in bolečino ter človeka
pospremijo skozi vrata, ki vodijo v svet breztelesnega bivanja. Človek se šele danes nahaja v
točki evolucije svoje zavesti, ko lahko začne spoznavati moč subjektivnih svetov, odgovor na vse
večje zanimanje za to pa je nova in obširna psihološka znanost. Procesi prilagajanja, eliminacije
in zdravljenja zaposlujejo umove vseh razmišljujočih, pa tudi vseh trpečih ljudi. Pred nami je
veliko dela, zato vas prosim za potrpljenje.
Ko se podamo na področje zdravljenja, vstopimo v svet precej ezoteričnega znanja,
brezštevilnih zaključkov in srečamo se s formulacijami številnih umov, ki so tekom vekov skušali
zdraviti in pomagati. Odkod in zakaj bolezen je bila tema neštetih raziskovanj in razmišljanj,
nastalo je veliko določenih sklepov glede zdravljenja takih nadlog; izoblikovanih je bilo tudi
veliko metod, tehnik, formul, receptov, raznovrstnih postopkov in [2] teorij. Vse to napolnjuje
razum s številnimi predstavami – nekaterimi pravilnimi, drugimi napačnimi – to pa nadvse
otežkoča prihod novih idej, študentom pa osvojiti doslej neznano.
Aspiranti veliko izgubljajo, ko se ne morejo odreči temu, kar ceni nižji um. Ko uspejo odpreti
um in so pripravljeni sprejeti nove teorije in hipoteze ugotovijo, da stare in čislane resnice v
resnici niso izgubljene, temveč samo postavljene na njihovo pravo mesto v večji sliki.
Vsi posvečeni v Večno modrost so nujno tudi zdravilci, čeprav morda vsi ne zdravijo fizičnega
telesa. Razlog je ta, da so vse duše, ki so dosegle neko stopnjo resnične osvoboditve, prevodniki
duhovne energije. To avtomatično vpliva na nekatere vidike mehanizmov, ki jih uporabljajo duše,
s katerimi stopijo v stik. Ko v teh navodilih uporabljam besedo »mehanizem«, mislim na različne
vidike instrumenta, telesa ali oblikovne narave, skozi katerega se duša skuša manifestirati.
Sklicujem se torej na:
1.
2.
3.
Gosto fizično telo, ki je vsota vseh organizmov, ki ga sestavljajo; ti imajo različne funkcije,
ki duši omogočijo, da se izrazi na fizični ali objektivni ravni, kot del večjega in bolj
vključujočega organizma. Fizično telo je odzivni aparat notranjega, duhovnega človeka in
služi temu, da to duhovno bitje postavi v odnos z odzivnim sistemom planetarnega Logosa,
življenja v katerem živimo, se gibljemo in smo.
Etrsko telo, ki ima en glavni cilj. Ta je, vitalizirati (oživljati) in energizirati fizično telo in
ga tako integrirati v energetsko telo Zemlje in sončnega sistema. To je splet energijskih
tokov, silnic in svetlobe. Predstavlja del obširne mreže [3] energij, ki je podstat vsem
oblikam, bodisi velikim ali majhnim (mikrokozmičnim ali makrokozmičnim). Vzdolž teh
energijskih linij tečejo kozmični tokovi, tako kot teče kri skozi vene in arterije. To stalno,
individualno – človeško, planetarno in sončno – kroženje življenjskih sil skozi etrska telesa
vseh oblik, je osnova vsega manifestiranega življenja in izraz temeljne nedeljenosti vsega
življenja.
Astralno ali željno telo (včasih imenovano tudi emocionalno telo) je rezultat medsebojnega
vpliva želje in čutnega odziva ter sebstva v središču, rezultirajoči učinek – v tem telesu –
pa se izkusi kot čustvo, kot bolečina in užitek, ter drugi pari nasprotij. V teh dveh telesih,
1
Ezoterično zdravljenje
4.
etrskem in astralnem, najdemo devetdeset odstotkov vseh vzrokov fizičnih bolezni in
težav.
Mentalno telo ali tista količina čite oz. mentalne snovi, ki jo posamezna človeška enota
lahko uporablja in z njo dojema, predstavlja četrtega od vrste mehanizmov, ki jih ima duša
na razpolago. Obenem ne smemo pozabiti, da ti štirje tvorijo en mehanizem. Pet odstotkov
vseh sodobnih bolezni izvira iz tega telesa oz. stanja zavedanja in tu bi želel povedati
resnico, da stalno ponavljanje nekaterih šol zdravilcev, da je vzrok vseh bolezni um,
zaenkrat še ni dejstvo. Čez milijon let, ko se bo fokus človekovega zavedanja premaknil od
emocionalne narave k umu in ko bodo ljudje v bistvu mentalni, tako kot so danes v bistvu
čustveni, takrat bo treba vzroke bolezni iskati v področju uma. Danes jih najdemo (razen v
redkih slučajih) v pomanjkanju vitalnosti ali v prekomerni stimulaciji in na področju
čustev, želja (onemogočenih ali pa se jim preveč prepušča) in v razpoloženjih, potlačitvah,
ali izrazih globoko [4] ukoreninjenih hrepenenj, vznemirjenjih, skritih nasladah in številnih
skritih impulzih, ki izvirajo iz željnega življenja osebka.
Ta gon po bivanju in imetju je najprej izgradil in še gradi, zunanji odzivni aparat, danes pa
mehanizem, ki je bil v bistvu grajen za fizične cilje, sili v služenje bolj subjektivnim namenom.
Tudi to povzroča težave in šele, ko bo človek spoznal, da znotraj fizične lupine obstajajo še
druga telesa, ki služijo bolj subtilnim odzivnim namenom, bomo priče postopnemu preurejanju in
zdravju fizičnega telesa. S temi subtilnejšimi lupinami se bomo ukvarjali kasneje.
Naravno se vam tu ponuja vprašanje: kakšen bo splošni načrt, ki se ga bom skušal držati pri
poučevanju o zakonih zdravljenja, tistih zakonih, ki vodijo posvečence, in morajo počasi preseči
bolj fizične metode sedanje umetnosti zdravljenja? Naravno skušate tudi zvedeti, katere posebne
tehnike se morate – kot zdravilci – naučiti uporabljati, vi in tisti, ki jih skušate zdraviti. Na hitro
bom orisal nauk, ki ga bom skušal podati in pokazal čemu morate dati poudarek, ko začenjate
študirati to tvarino.
Najprej se bom skušal dotakniti vzrokov bolezni, kajti okultni študent mora vedno izhajati iz
sveta izvorov in ne iz sveta učinkov.
Kot drugo bom obdelal sedem metod zdravljenja, ki vladajo pri »delu obnove« (kakor se mu
reče v okultni terminologiji), kakor ga prakticirajo posvečenci sveta. Te določajo tehnike, ki jih je
treba uporabiti. Opazili boste, da te metode in tehnike pogojujejo žarki (o katerih sem pisal
drugje)* _ Razprava o sedmih žarkih I in II in da mora torej zdravilec upoštevati [5] ne samo lastni
žarek, temveč tudi pacientovega. Obstaja torej sedem žarkovnih tehnik, ki zahtevajo razjasnitev,
preden jih lahko inteligentno uporabimo.
Kot tretje bom položil temelje psihološkega zdravljenja in potrebe obravnavati pacientovo
notranje življenje, saj lahko osnovni zakon, ki je podlaga vsega okultnega zdravljenja, postavimo
takole:
I. ZAKON
Bolezen je rezultat oviranega življenja duše in to velja za vse oblike v vseh kraljestvih. Umetnost
zdravilca je v tem, da osvobodi dušo, da lahko njeno življenje teče skozi skupek organizmov, ki
tvorijo neko določeno obliko.
Zanimivo je zapaziti, da je znanstvenikovo prizadevanje osvoboditi energijo atoma istega
splošnega značaja, kot je delo ezoterika, ko skuša osvoboditi energijo duše. V tej osvoboditvi je
skrit značaj prave umetnosti zdravljenja. V tem se skriva okultni namig.
2
Uvodne opombe
Kot četrto bomo obravnavali fizično telo, njegove bolezni in tegobe, ampak šele potem, ko
bomo preučili tisti del človeka, ki je v ozadju in obdaja gosto fizično telo. Na ta način bomo
delali iz sveta notranjih vzrokov proti svetu zunanjega dogajanja. Videli bomo, da vse kar zadeva
človekovo zdravje, izvira iz:
1. Vsote moči, čustev, želja in priložnostnih mentalnih procesov, ki so značilna za tri
subtilnejša telesa in določa življenje in izkušnje fizičnega telesa.
2. Vpliva stanja človeštva kot celote na fizično telo. Človeško bitje je integralni del človeštva,
organizem v večjem organizmu. Stanja, ki obstajajo v celoti se bodo odrazila na [6] osebku
in številne težave, ki danes pestijo človeka, so posledica stanj, ki obstajajo v četrtem
kraljestvu narave kot celoti. Za ta stanja ni sam odgovoren.
3. Učinka planetarnega življenja, ki je izraz življenja planetarnega Logosa, ki je razvijajoče se
Bitje, na njegovo fizično telo. Nadaljnji pomeni tega povečini presegajo naše obzorje, toda
učinki so opazni.
Moj prvenstveni namen ni usposabljanje posameznikov, da bi postali bolj učinkoviti zdravilci.
Tokrat merim na skupinsko zdravljenje in zanima me delo, ki se opravi v formaciji. Nobena
skupina ljudi pa ne more delovati kot enota, če med njimi ne vlada ljubezen in ne služijo drug
drugemu. Zdravilna energija Hierarhije ne more teči skozi skupino, če v njej obstajata nesoglasje
in kriticizem. Prva naloga vsake skupine zdravilcev je, da se povežejo v ljubezni in da delajo za
enotnost skupine in razumevanje.
Tu bi rad izpostavil, da je ob tem, ko se zdravilska skupina integrira in se aure članov skupine
zlivajo, potrebno potrpljenje. Potrebno je nekaj časa, da se ljudje naučijo delati skupaj, v
popolnem razumevanju in neosebno, obenem pa tekom dela dosežejo usmerjenost, ki bo ustvarila
potrebni skupinski ritem – ritem, ki bo tako enoten in intenziven, da se bo lahko delo interno
sinhroniziralo. Aspiranti in študentje se morajo pri delu po teh smernicah naučiti misliti kot
skupina in skupini dati (brez duha skoposti in zadržanosti) najboljše kar imajo v sebi in tudi
sadove svoje meditacije na te stvari.
Morda bi še dodal, da morajo biti ta navodila kar se da jedrnata. Moral bom spraviti veliko
resnic [7] in informacij na malo prostora, tako da bo vsak stavek prevajal neko resnično idejo in
osvetlil z neko resnično lučjo probleme, s katero se sooča zdravilska skupina. To kar imam za
povedati se bo delilo na dva dela: najprej bomo obravnavali splošni del zdravljenja in učenje in to
bo vključevalo moje podajanje zakonov, tehnik in metod. Drugič, bomo obravnavali zdravilca in
kako se le-ta lahko izpopolni v umetnosti zdravljenja.
Ali ni res, da je primarno orodje vseh zdravilcev sočuten odnos s pacientom, da lahko zdravilec
pride do vpogleda v težavo in s pacientom vzpostavi zaupanje?
Podajam vam dve besedi, ki utelešata zahteve za vse prave zdravilce in proti čemur morate
delati. To sta magnetizem in izžarevanje. Zdravilec mora biti pred vsem magneten in mora k sebi
pritegniti:
a. Moč lastne duše; to vključuje naravnanost s pomočjo individualne meditacije.
b. Tiste, katerim lahko pomaga; to vključuje decentralizirano držo.
c. Tiste energije, po potrebi, ki bodo pacienta stimulirale k želeni aktivnosti. To vključuje
okultno znanje in usposobljen razum.
Zdravilec mora znati tudi izžarevati, saj bo radiacija ali žarenje duše stimuliralo dušo
zdravljenca in se bo začel proces zdravljenja: žarenje njegovega uma bo razsvetlilo um drugega
3
in polariziralo pacientovo voljo; žarenje njegovega astralnega telesa, nadzorovano in nesebično,
bo vzpostavilo ritem v utripanju pacientovega astralnega telesa in tako pacientu omogočilo, da
deluje pravilno, medtem ko bo radiacija vitalnega telesa, delujoč preko vraničnega centra,
pomagala [8] pri organizaciji pacientovega telesa-moči in tako pospešila zdravljenje. Zdravilec
ima torej dolžnost postati učinkovit, in kakršen je, bo temu ustrezen tudi učinek na pacienta. Ko
zdravilec dela magnetno in izžareva ali seva moč svoje duše na pacienta, bo temu pacientu lažje
doseči želeni cilj – ki je morda popolno ozdravljenje ali pa je lahko vzpostavitev takšnega stanja
uma, ki bo pacientu omogočilo sprejetje samega sebe in svojo težavo, neprizadet zaradi
karmičnih omejitev telesa. Ali pa pacienta usposobi, da doseže (radostno in z lahko) pravilno
osvoboditev iz telesa in da skozi vrata smrti preide v popolno zdravje.
4
Temeljni vzroki bolezni
PRVI DEL
TEMELJNI VZROKI BOLEZNI
S TEM VPRAŠANJEM si je celotna medicinska praksa belila glavo skozi vse čase. V naši
sedanji mehanicistični dobi smo odtavali daleč na površje stvari in vstran od delno pravilnega
gledišča prejšnjih časov, ki so bolezni povezovala s »slabimi razpoloženji«, ki se redijo in
zagnojijo v notranjem subjektivnem življenju pacienta. Z razvojem znanja na vseh področjih smo
sedaj na površini stvari (zapazite, da nisem uporabil besede »površinsko«) in napočil je čas, ko
se znanje lahko vrne v svet subjektivnega in se preobrazi v modrost. V najodličnejših umovih
medicinskega in spremljajočih poklicev se danes svita spoznanje, da je treba vzroke vseh bolezni
iskati v subjektivnih in skritih stanjih duha, čustveni naravi in v življenju zavrte ali pa pretirane
seksualne dejavnosti.
Že na začetku našega študija bi rad izpostavil, da končnega vzroka bolezni, čeprav meni
znanega, vi ne bi zmogli razumeti. Vzrok leži daleč nazaj, v zgodovini našega planeta, v
preteklosti (okultno razumljeno) planetarnega življenja in ima korenine v tem, kar povečini
imenujemo kot »kozmično zlo«. Ta fraza je povsem brez pomena, vseeno pa simbolično opisuje
stanje zavesti, v katerem se nahaja [10] »nepopolni Bog«. Ob začetni predpostavki, da se tudi
Bog sam izpopolnjuje in da to presega naše razumevanje, lahko sklepamo, da morda tudi za
Bogove same in za BOGA (kot ŽIVLJENJE sončnega sistema) obstajajo določene omejitve in
določena področja ali stanja zavesti, ki še vedno čakajo na izpopolnitev. Te omejitve in relativne
nepopolnosti lahko povzročijo določene učinke v njihovih manifestiranih telesih – raznih
planetih, kot izrazih Življenj in sončnem sistemu kot izrazu ŽIVLJENJA. Še pod hipotezo, da so
ta zunanja telesa božanstev, planeti, oblike skozi katere se izražajo določena božanstva, je lahko
pravilno in logično sklepati, da so vsa življenja in oblike znotraj teh življenj tudi nujno podvrženi
tem omenitvam in nepopolnostim, ki izhajajo iz teh neosvojenih področij zavesti in stanj
zavedanja, ki jih doslej Bogovi, inkarnirani v planetarni in sončni obliki, še niso spoznali. Ob
postavki, da je vsaka oblika del še večje oblike in da mi dejansko »živimo, se gibljemo in smo« v
Božjem telesu (kakor to ubesedi sv. Pavel), smo mi, kot integralni deli četrtega kraljestva narave,
tudi deležni teh splošnih omejitev in nepopolnosti.
Vse, kar je več od te splošne predpostavke, presega naše sposobnosti umevanja in izražanja, saj
obča mentalna opremljenost povprečnega aspiranta in učenca ni kos tej nalogi. Besede kot so
»kozmično zlo, božja nepopolnost, področja omejenega zavedanja, svoboda čistega duha, božji
um«, s katerimi sodobni mistiki in okultni misleci tako lahkotno žonglirajo: kaj v resnici
pomenijo? Zatrjevanja številnih zdravilskih šol glede končne božje popolnosti in izražanje
njihovih prepričanj v resnično osvoboditev človeštva od običajnih telesnih bolezni, ali niso to
pogosto samo lepo zveneče besede, ki predstavljajo ideal, osnovo imajo pa pogosto v sebični
želji? Ali ne predstavljajo [11] skrajno praznih stavkov v svojih globljih mističnih pomenih? A
kako naj bo drugače, če ima lahko samo popoln človek resnično predstavo o tem, kakšen je Bog?
Gotovo je bolje, da priznamo, da človeku ni možno razumeti globoko ukoreninjenih vzrokov
tega, kar lahko vidimo, da se pojavlja v evoluciji oblikovnega življenja. Ali se ni pametno soočiti
s problemom in dejstvi, kakšni obstajajo z našim sedanjim spoznavanjem in razumevanjem in da
tako kot lahko človek bolj inteligentno vstopi v Božji um kakor pa manjši um živali, tako lahko
obstajajo drugi in večji umovi, ki delujejo v drugih, višjih kraljestvih, ki zagotovo vidijo
življenje bolj verno in točno kot človeštvo? Možno je, kajne, da je cilj evolucije (kakor ga orisuje
in poudarja človek) morda (na koncu koncev) samo tisti delni fragment večjega cilja, ki ga lahko
5
dojame s svojim omejenim razumevanjem. Celotna namera, ki je skrita v Božjem umu, utegne
biti precej drugačna od tistega, kar si lahko človek danes predstavlja, kozmično zlo in kozmično
dobro, skrčeno na besede, lahko povsem zgubita svoj pomen in ju je videti samo skozi slepilo in
iluzijo, s katerima človek vse obda. Najodličnejši umovi tega časa šele začenjajo videti prve
medle žarke luči, ki predirajo to slepilo in služijo predvsem temu, da razkrijejo dejstvo iluzije. S
pomočjo te osvetlitve se lahko razkrije naslednja resnica tistim, s pričakujočo držo in so odprtega
uma: Bog sam je na poti k popolnosti. Nadaljnji in globlji pomeni te trditve so številni.
Pri obravnavanju vzrokov bolezni bomo zavzeli stališče, da se temeljni in končni kozmični
vzrok nahaja preko našega razumevanja in šele, ko se bo na zemlji razodelo božje kraljestvo,
bomo prišli do nekega pravega razumevanja splošno razširjenih bolezni, ki jih najdemo na našem
planetu, v vseh štirih kraljestvih narave. Nekaj [12] osnovnih trditev pa vseeno lahko podamo, za
te se bo s časom ugotovilo, da so resnične v makrokozmičnem smislu, da so resnične pa lahko
pokažemo že danes, če inteligentno preučimo mikrokozmos.
1.
Vzrok vseh bolezni (in to so le puhle besede) je pomanjkanje harmonije – neskladje, ki
obstaja med oblikovnim vidikom in življenjem. Tisto, kar spravi skupaj obliko in
življenje, ali bolje, tisto kar je rezultat te nameravane zveze, imenujemo duša, pri
človeštvu je to sebstvo, pri kraljestvih nižjih od človeškega pa integralni princip. Bolezen
se pojavi tam, kjer je pomanjkanje poravnanosti med temi različnimi dejavniki, dušo in
obliko, življenjem in njegovim izrazom, subjektivno in objektivno stvarnostjo. Iz tega
sledi, da duh in materija nista prosto povezana drug z drugim. To je en način
interpretacije prvega zakona in cela teza je mišljena kot razlaga tega zakona.
2.
To pomanjkanje harmonije, ki ustvarja to kar imenujemo bolezen, najdemo v vseh štirih
kraljestvih narave in povzroča tista stanja, ki povzročajo bolečino (tam kjer je občutenje
ostro in razvito) in vsepovsod zastoje oz. mašenje (congestion), razkroj in smrt.
Razmislite o teh besedah: neskladje (inharmony), bolezen, bolečina, mašenje, razkroj,
smrt, ker opisuje splošna stanja, ki vladajo zavestnemu življenju vseh oblik,
makrokozmičnih in mikrokozmičnih. To niso vzroki.
3.
Za vsa ta stanja, pa vseeno lahko smatramo, da imajo očiščujoč učinek in jih mora
človeštvo kot take tudi vzeti, če naj zavzame pravilen odnos do bolezni. To pogosto
pozabljata fanatični zdravilec in radikalni zastopnik ideje, ki jo razumeva omejeno in je v
večini slučajev le del večje ideje. [13]
4.
Metode zdravljenja in tehnike lajšanja so za človeštvu svojske in so rezultat človekove
mentalne dejavnosti. Kažejo na njegovo latentno moč stvaritelja in tistega, ki napreduje
proti svobodi. Kažejo na njegovo razlikovalno sposobnost, da začuti popolnost, da vidi
cilj in dela tako proti tej končni osvoboditvi. Njegove napake danes predstavlja:
a.
b.
c.
d.
e.
Njegova nesposobnost videti pravi namen bolečine.
Njegovo negodovanje oz. zamera ob trpljenju.
Njegovo napačno razumevanje zakona o ne-upiranju.
Njegov prevelik poudarek na oblikovni naravi.
Njegov odnos do smrti in njegov občutek, da izginotje življenja iz vizualne
percepcije, ki jo posreduje oblika, in razpad te oblike, ki temu sledi, pomeni
katastrofo.
6
5.
Ko bo človek spremenil običajne predstave o bolezni in bo sprejel bolezen kot naravno
dejstvo, bo s pravilnim razmišljanjem začel delati z zakonom osvoboditve, kar bo vodilo
v ne-upiranje. Sedaj moč njegove usmerjene misli in njegovo intenzivno nasprotovanje
bolezni služi le temu, da še ojača težavo. Ko bo svojo misel preusmeril k resnici in duši,
bodo začele bolezni fizične ravni izginjati. To bo postalo očitno kasneje, ko bomo
preučevali metodo izkoreninjanja. Bolezen obstaja. Oblike v vseh kraljestvih so polne
neskladij in so ne-poravnane z notranjim življenjem. Bolezen, kvarjenje in težnjo k
razkroju najdemo povsod. Svoje besede izbiram skrbno.
6.
Bolezen potemtakem ni rezultat človekovega napačnega mišljenja. Obstajala je že davno
pred prihodom človeške družine na zemljo, med številnimi oblikami življenja. Če iščete
besede s katerimi bi izrazili in če hočete govoriti v mejah človeškega uma, lahko rečete,
do neke mere točno: Bog, [14] planetarno božanstvo je krivo napačnega mišljenja. Vendar
pa ne boste izrekli resnice, temveč le droben delček vzroka, kakor se kaže vašemu
šibkemu, končnemu umu, skozi sredstvo splošnega, svetovnega slepila in iluzije.
7.
Z nekega zornega kota je bolezen proces osvobajanja in sovražnik statičnega in
kristaliziranega. Zaradi tega kar govorim pa ne smete misliti, da je bolezen dobrodošla in
da bi morali čislati proces smrti. Če bi bil to slučaj, bi bolezen negovali in samomor
nagrajevali. Na srečo za človeštvo, vsa težnja življenja nasprotuje bolezni in oblikovno
življenje reagira na človekovo misel s povečanim strahom pred smrtjo. Prav je, da je tako,
saj je princip samoohranitve in ohranitev integritete oblike vitalni princip v materiji in
tendenca po nadaljevanju življenja v obliki je ena od naših največjih od Boga danih
sposobnosti in bo tudi ostala. Vendar pa mora to v človeški družini nadomestiti raba smrti
kot organiziranega, osvobajajočega procesa, da bi se prihranilo moči in dalo duši boljši
instrument za manifestacijo. Za to svobodno dejanje človeštvo kot celota še ni
pripravljeno. Učenci in aspiranti sveta bi morali sedaj vseeno začenjati razumevati te nove
principe bivanja. Odnosu med duhom in materijo, življenjem in obliko, vlada
samoohranitveni instinkt dokler se hoče Bog sam inkarnirati v svojem telesu
manifestacije – planetu ali sončnem sistemu. S to izjavo sem vam podal namig na enega
od osnovnih vzrokov bolezni in na nenehni boj med ujetim duhom in ječo materijo. Ta
boj za svoje metode uporablja tisto vrojeno kvaliteto, ki se izraža kot gon po ohranitvi in
gon po nadaljevanju – obstoječe oblike in vrste. [15]
8.
Vsemu temu vlada zakon vzroka in posledice, na vzhodu imenovanem Karma. Karmo je
treba v resnici smatrati kot učinek (v oblikovnem življenju našega planeta) vzrokov, ki so
globoko ukoreninjeni in skriti v umu Boga. Vzroki, ki jih lahko zasledimo v zvezi z
boleznijo in smrtjo, so v resnici le izpeljava določenih osnovnih principov, ki vladajo –
prav ali narobe, kdo lahko reče? – Božjemu življenju v obliki in ti morajo človeku ostati
ves čas nedoumljivi, do tedaj, ko prejme veliko posvečenje, katerega simbol imamo v
transfiguraciji (Jezusovo spremenjenje na gori). Skozi ves naš študij se bomo ukvarjali s
sekundarnimi vzroki in njihovimi posledicami, s pojavnimi rezultati teh subjektivnih
učinkov, ki izhajajo iz vzrokov, ki so predaleč, da bi jih razumeli. Te je treba dopustiti in
razumeti. To je najbolje, kar lahko človek, s tem mentalnim aparatom, sedaj naredi. Če
intuicija deluje tako poredko in je um malokdaj razsvetljen, zakaj bi človek arogantno
pričakoval, da vse razume? Naj dela na razvoju svoje intuicije in na dosežku razsvetljenja.
7
Razumevanje tedaj lahko pride po svoji poti. Zaslužil si bo pravico do božanskega znanja.
Ampak zgornje priznanje bo zadoščalo za naše delo in nam bo omogočilo položiti zakone
in principe, ki bodo človeštvu pokazali način, s katerim lahko doseže osvoboditev iz
zavesti oblike in temu sledečo imunost pred zmagoslavjem smrti in tistih bolezenskih
stanj, ki danes vladajo v naši planetarni manifestaciji.
Naš študij vzrokov bolezni bomo razdelili na tri dele, pri našem iskanju resnice pa
izpustili čisto razumljivo, toda enako brezplodno željo razumeti Božji um.
I.
II.
III.
Psihološki vzroki.
Vzroki, ki izhajajo iz skupinskega življenja.
Naše karmične obveze, karmični vzroki. [16]
Pri vsem tem ne bomo dobili več kot splošno predstavo (to je vse, kar je zaenkrat možno) o
prisotnosti bolezni v človeški družini in o tem kar lahko deloma najdemo tudi v živalskem
kraljestvu. Ko bomo razumeli splošno sliko, bomo imeli jasnejše razumevanje našega problema
in bomo lahko nadaljevali z našim preučevanjem metod, ki nam bodo omogočile, da lažje
obravnavamo nezaželene učinke. Študentje umetnosti zdravljenja morajo tudi pomniti, da
obstajajo trije načini zdravljenja in da imajo vsi trije načini svoje mesto in vrednost, odvisno od
evolucijske točke osebka na zdravljenju.
Prvič je tu uporaba tistih blažil in metod za izboljšanje, ki bolezen postopoma zdravijo in
odpravijo neželena stanja; gradijo oblikovno življenje in povečujejo vitalnost, tako, da se lahko
bolezen odstrani. Dobri predstavniki so alopatske, homeopatske, razne osteopatske in
kiropraktične šole. Opravile so veliko dobrega in konstruktivnega dela in človeštvo jim veliko
dolguje za zdravniško modrost, spretnost in nesebično skrb. Ves čas se ukvarjajo z nujnimi
primeri in nevarnimi vzroki bolezni, ki na prvi pogled niso vidni. Pri teh metodah je pacient v
rokah zunanje strani in mora biti pasiven, mirujoč in negativen.
Drugič, nastaja delo in metode sodobnih psihologov, ki skušajo obravnavati subjektivna stanja
in izravnati tista napačna razpoloženja, zavore, psihoze in komplekse, ki pripeljejo do stanja
zunanje bolezni, v bolestna stanja in nevrotične ter mentalne katastrofe. Pri teh metodah se
pacienta uči čim boljšega sodelovanja s psihologom, da lahko pride do pravega [17] razumevanja
samega sebe in se nauči izkoreniniti tista notranja prisilna stanja, ki so odgovorna za zunanje
posledice. Nauči se ga, da je pozitiven in aktiven in to je velik korak v pravo smer. Težnja po
kombiniranju psihologije in fizičnih tretmajev je zdrava in pravilna.
Tretjič, najvišja in najnovejša metoda je priklic človekove lastne duše v pozitivno aktivnost.
Prava in prihodnja ozdravitev nastopi, ko lahko življenje duše teče brez vsakih ovir in motenj
skozi vsak vidik oblikovne narave. Takrat lahko vitalizira z lastno močjo in tudi odstrani tiste
zamaške in ovire, ki so tako ploden vir bolezni.
To vam daje veliko za razmisliti. Če gremo proti praktični uporabi tehnik in metod počasi, je to
zato, ker skušam položiti zdrave temelje temu, kar bom povedal kasneje.
USPOSABLJANJE ZDRAVILCA
Kar se tiče usposabljanja zdravilca vam bom v presledkih podal šest pravil, ki vladajo (oz. bi
morala vladati) njegovi dejavnosti. Imejte v umu dve besedi, ki sem ju podal preje. Te
povzemajo zdravilčevo zgodbo: MAGNETIZEM in IZŽAREVANJE. Njuna učinka se, kot
bomo videli kasneje, razlikujeta.
8
PRVO PRAVILO
Zdravilec mora povezati svojo dušo, svoje srce, svoje možgane in svoje roke. Tako lahko izliva
vitalno zdravilno silo na pacienta. To je magnetno delo. Zdravi bolezen ali pa poslabša t.i.m škodljivo
stanje, odvisno od znanja zdravilca.
Zdravilec mora povezati svojo dušo, svoje možgane in svoje srce in aurično žarenje. Tako lahko
njegova prisotnost hrani [18] dušno življenje pacienta. To je delo izžarevanja. Roke niso potrebne.
Svojo moč izkazuje duša. Pacientova duša se na žarenje zdravilčeve aure, preplavljene z energijo duše,
odzove v svoji auri.
Pri preučevanju vzrokov bolezni smatram za potrebno, da spregovorim besedo ali dve v zvezi s
stanji – zunanjimi in notranjimi. Vsakdanjemu mislecu bo jasno, da ima veliko bolezni vzrok v
pogojih okolja, za katera človek sam nikakor ni odgovoren. To sega vse od čisto zunanjih
dogodkov pa do dednih nagnjenosti. Naštejemo jih lahko takole:
1. nesreče, do katerih pride zaradi osebne malomarnosti, skupinskih dogodkov,
neprevidnosti drugih ljudi in kot posledica bojev, kot na primer delavske stavke ali vojna.
Lahko jih povzročijo tudi napadi živali ali kačji svet, slučajne zastrupitve in še veliko
drugih vzrokov.
2. infekcije, ki v človeka pridejo od zunaj in niso posledica njegovega posebnega stanja
krvi. Take infekcije so razne tako imenovane nalezljive in kužne bolezni ter epidemije.
Do človeka lahko pridejo na delovnem mestu, pri vsakodnevnih stikih ali preko
razširjenih bolezni v njegovem okolju.
3. bolezni zaradi slabe prehrane, še posebej pri mladostnikih. Stanje podhranjenosti telo
izpostavi bolezni, zniža odpornost in vitalnost, ter izčrpa »življenjsko moč«, ki vodi v
prezgodnjo smrt.
4. dednost – kot dobro veste obstajajo določene oblike dednih šibkosti, ki osebo ali nagibajo
k določeni bolezni in posledično v smrt, ali pa v njem ustvari taka stanja, da se vedno
[19] težje drži pri življenju; obstajajo tudi težnje, ki predstavljajo neko obliko nevarnega
apetita, ki vodi v nezaželene navade in upad morale ter oslabijo voljo osebe, zaradi česar
se ni sposoben spopasti s temi nagnjenji. Postane jim podložen in plača ceno teh navad,
ki je bolezen in smrt.
Tem štirim tipom bolezni in vzrokom smrti lahko pripišemo veliko tega, kar vidimo okoli sebe
v življenjih ljudi, ki pa jih nikakor ne moremo uvrstiti pod katerokoli od psiholoških vzrokov
bolezni, obravnavali jih bomo le na kratko, v poglavju, ki bo obravnavalo skupinsko življenje in
njegove vnaprej določujoče vzroke bolezni. Tam se obravnava nalezljive bolezni, takšne
situacije, kakršne pa nastanejo na primer pri avtomobilskih ali železniških nesrečah ne smemo
uvrščati v poglavje vzrokov, ki povzročajo bolezen. Da se zdravilec tudi tu lahko vključi v
zdravljenje je seveda res, vendar pa je delo, ki ga je treba opraviti nekoliko drugačno od onega,
ko imamo opravka z boleznimi, ki imajo korenine v katerem od subtilnih teles ali pa so posledica
skupinske bolezni itd. Bolezni, ki nastajajo zaradi nezadostne prehrane in napačnega načina
prehranjevanja našega sodobnega življenja in civilizacije, tu ne bomo obravnavali. Za te ni
noben otrok osebno odgovoren. Ukvarjam se z boleznimi, ki nastanejo zaradi napačnih notranjih
stanj.
Otrokova odgovornost za njegove življenjske okoliščine je praktično nična, razen če
dopuščate karmo kot vnaprej določujoči dejavnik in njeno moč, da povzroči tiste preureditve, ki
9
prihajajo iz preteklosti in vplivajo na sedanjost. To bom obširneje obdelal pri tretji točki, ki
obravnava naše karmične obveze. Tu vam samo predlagam, da bi lahko celotno tematiko bolezni
obravnavali s stališča karme, kar bi lahko imelo določeno odločilno vrednost [20], če bi kdajkoli
od časa, ko je prišlo na zahod, obstajalo pravilno učenje o tej težko razumljivi temi. Toda
resnico, ki je k nam prišla z vzhoda, je vzhodna teologija popačila toliko kot so zahodni teologi
napačno interpretirali in poučevali nauk o pokori in deviškem spočetju. Prava resnica ima malo
skupnega z našimi sodobnimi formulacijami. Zato sem resno oviran pri obravnavanju teme
bolezni s stališča karme. Zaradi predhodnih predstav o starem zakonu vzroka in posledice, ki
hočeš-nočeš obstajajo v vaših umih vam je težko prenesti kaj resnice, kakršna je. Če vam rečem,
da nauk o pojavni evoluciji in moderna teorija o vlogi katalizatorja med dvema substancama, ki
dani skupaj ob pomoči vpliva katalizatorja ustvarita tretjo, drugačno substanco – vsebujeta
veliko resnice o karmi, ali boste razumeli? Dvomim. Ko z zakonom karme razlagajo vidne
krivice vselej poudarjajo pojav bolečine, bolezni in trpljenja, jaz pa rečem, da je to podajanje le
delna predstavitev temeljne kozmične resnice, ali je vaš um kaj bolj jasen? Ko poudarjam, da
zakon karme, pravilno razumljen in pravilno izpeljan, lažje da tisto, kar prinese srečo, dobro in
osvoboditev od bolečine, kakor pa bolečino z verigo posledic, se čutite sposobne doumeti pomen
tega kar vam govorim?
Svet slepil je v tem času tako močan, iluzorni pomen pa tako prevladujoč in trdoživ, da ne
uspemo videti pravega pomena teh osnovnih zakonov.
Zakon karme ni zakon o vračilu, kakor morda nekdo domneva ob branju sedanjih knjig o tej
temi; to je le eden izmed vidikov delovanja zakona [21] karme. Zakona vzroka in posledice se ne
bi smel razumevati tako, kakor se sedaj interpretira. Za ilustracijo, obstaja zakon gravitacije, ki
se je dolgo vsiljeval človeškim umom; ta zakon obstaja, vendar pa je le en vidik večjega zakona
in njegovo moč lahko, kot vemo, sorazmerno nevtraliziramo, saj vsakič, ko vidimo nad seboj
leteti letalo, vidimo prikaz nevtralizacije tega zakona z mehanskimi sredstvi, kar simbolizira
lahkoto s katero ga človeško bitje premaga. Ko bi le vedeli, da se učijo starodavne tehnike, pri
kateri je moč levitacije ena od najlažjih in najenostavnejših začetnih vaj.
Zakon o posledicah ni neizogibna in gotova stvar, kakor domneva sodobna miselnost, pač pa je
veliko tesneje povezana z zakoni mišljenja kot vlada prepričanje; mentalna znanost je začela
tipati v smer proti razumevanju tega. Njena usmeritev in nameni so pravilni in dobri in dajejo
upanje na rezultate; njeni zaključki in načini dela so v današnjem času na žalost napačni in
nadvse zavajajoči.
To napačno razumevanje zakona karme sem omenil zato, ker bi vas rad na ta študij zakonov
zdravljenja odpravil svobodnih in odprtih umov, kolikor se le da, vidim pa, da je vaše
razumevanje teh zakonov omejeno s:
1.
2.
3.
starimi teologijami, z njihovimi statičnimi, popačenimi in zgrešenimi pogledi. Teološki
nauk je zelo zavajajoč, a na žalost splošno sprejet.
svetovno miselnostjo, močno obarvano z elementom želje in z malo resničnega
razmišljanja. Človek te megleno slutene zakone interpretira v smislu končnega in s
svojega majhnega stališča. Ideja povračila se na primer prepleta skozi večino nauka o
karmi, ker človek išče verjetno razlago stvari, kakšne so [22] le-te videti in ker tudi sam
rad vrača. Vendar pa obstaja veliko več splošne dobre karme kot slabe, kar pa si težko
mislite, če ste pogreznjeni v čas, kakršen je sedanji.
Svetovna iluzija in slepilo, ki povprečnemu, nevednemu človeku preprečuje videti
življenje, kakršno v resnici je. Celo napredni človek in učenci šele začenjajo dobivati prvi
bežen in nezadosten vpogled v veličastno resničnost.
10
4.
5.
Nenadzorovani umovi in nesproščene ter neprebujene možganske celice tudi preprečujejo
človeku pravilno spoznavanje. To dejstvo se pogosto ne prepozna. Spoznavni aparat je
zaenkrat še neustrezen. To točko je treba poudariti.
Nacionalni in rasni temperamenti, s svojimi vnaprej nagibajočimi temperamenti in
predsodki. Tudi ti dejavniki preprečujejo pravilno vrednotenje teh resnic.
S tem sem podal dovolj, da vam pokažem, da je nespametno, če bi hoteli trditi, da razumete te
zakone, proti katerim tipate in jih skušate razumeti. Nikjer v človeškem mišljenju ni tema tako
gosta kot pri zakonih, povezanih z boleznijo in smrtjo.
Potemtakem se je potrebno že od začetka zavedati, da pri vsem, kar imam za povedati pod
naslovom Psihološki vzroki bolezni, ne obravnavam tistih težav, ki izhajajo iz okolja in tistih
definitivno fizičnih okvar, podedovanih od staršev, ki so v svojih telesih nosili in prenesli na
svoje otroke sledi okvar, ki so jih tudi sami podedovali od svojih staršev. Poudaril bi rad, da je
teh podedovanih boleznih precej manj, kot se danes domneva; od teh je za današnje človeštvo
najbolj pomembna nagnjenost [23] k tuberkulozi, sifilisu in raku; so podedovane in se tudi lahko
prenesejo s stikom. S tem se bom ukvarjal v drugem večjem poglavju o boleznih, ki nastajajo v
skupini.
11
POGLAVJE I
Psihološki vzroki bolezni
KAR BI RAD TUKAJ IZPOSTAVIL, preden gremo naprej je to, da se bom skušal, kolikor se
le da, izogibati vsem tehničnim izrazom. Naša tema je ezoterično razmišljanje o boleznih in
njenih oblikah; osvetliti skuša tematiko in vitalne vzroke bolezni in pokazati splošne zakone, v
skladu s katerimi mora zdravilec delati in šest pravil, ki se jih mora držati – in se jim podrediti,
disciplinirano in z razumevanjem.
Opazili boste, da sem psihološke vzroke nanizal pod štirimi poglavji:
1.
2.
3.
4.
Tisti, ki izvirajo iz čustveno-čutne narave.
Tisti, ki imajo izvor v etrskem telesu.
Tisti, ki imajo osnovo v napačnem mišljenju.
Posebne bolezni in psihološki problemi učencev.
Morda vam je vzbudilo zanimanje to, da sem bolezni etrskega telesa postavil na drugo mesto in
ne na prvo. Razlog je ta, da skupinske tegobe in bolezni, ki so se pričvrstile na raso, delujejo
predvsem skozi etrsko telo in najdejo pot v manifestacijo prek etrskih teles vseh oblik. Vendar pa
sem jih postavil na drugo mesto, čeprav so konec koncev najštevilnejše, zaradi dejstva, da se
človeštvo z njimi zaenkrat še ne zna spoprijeti [25] na masovni ravni. Ubrati je treba pot prek
posameznikov, ljudje morajo očistiti svoja astralna ali čustvena telesa tistih stanj, ki jih kot
posameznike nagibajo k bolezni. V današnjem času je rasa astralno polarizirana. Emocionalno
čutna narava pri množicah je vsemočna. Posledica tega je razmeroma negativno etrsko telo, ki je
uglašeno s celotno etrsko substanco planeta. Ta substanca, ki je podstat vsem oblikam, je
preprosto prehodni in prevodni posrednik vitalne energije do zunanjega, gostega fizičnega telesa.
Energija veje skozi to etrsko substanco prosta vsakršnega nadzora človeškega bitja in je več ali
manj neopažena, ker se njegova pozornost nahaja na astralu. Iz astralnega ali čustvenega stanja
zavesti, se da veliko sklepati o posameznikovih fizičnih stanjih. Vseeno pa moramo izločiti tiste
tegobe, ki so skupinske in so prišle v in skozi celo človeštvo iz sveta etrskih sil, ga na nek način
osiromašile ali prekomerno stimulirale ali pa ga spravile v tako stanje, da naravno zmaga smrt.
Kot osnovno posplošitev lahko postavimo, da ima sedaj osebna fizična težava svoj sedež v
čustvenem telesu in da je to izrazno telo prevladujoči predispozicijski dejavnik slabega zdravja
posameznika, tako kot imajo skupinske tegobe in valovi kakršnihkoli epidemij v množicah
osnovo v nekem stanju v etrski substanci planeta. Tiste bolezni, ki so splošne, nacionalne, rasne
in planetarne, najdejo pot do posameznika prek njegovega etrskega telesa, in niso tako osebnega
pomena. Več o tem kasneje. Danes ne polagam nič drugega kot splošni načrt.
Rad bi tudi poudaril, da se bolezni množic, povprečnih državljanov, inteligence in svetovnih
učencev lahko in tudi se, močno razlikujejo – ne toliko v izrazu, kot v področju izraza. [26] To je
stvar, ki jo povprečni zdravilec nadvse težko prepozna; ni mu lahko, oz. ne more dojeti teh razlik
in izmeriti razvojno stopnjo, ki jo je človek nemara dosegel. Nekatere bolezni je potrebno
obravnavati z mentalne ravni in bo treba vključiti zdravilčev um; druge zahtevajo koncentracijo
12
čustvene energije zdravilnega posrednika; in še v drugih primerih mora biti zdravilec le
prevodnik pranske energije do pacientovega etrskega telesa, prek svojega. Koliko zdravilcev se
res zaveda fokusa zavesti ali življenjske moči v pacientu, s katerim imajo opravka? Koliko jih
kaj razume tip zdravljenja, ki ga je možno in potrebno uporabiti pri učencu? Kako malo jih na
primer ve, da se noben učenec ne sme prepustiti povprečnemu magnetnemu zdravilcu ali
žarilnemu delavcu ali kar nekemu psihološkemu strokovnjaku ! Učenec se ne sme prepustiti
auričnemu žarenju nekega priložnostnega zdravilca, niti se ne sme prepustiti neizkušenemu
akademskemu psihologu, ne glede na to koliko priznan je. Lahko pa se prepusti izkušenemu in
veščemu splošnemu zdravniku ali kirurgu za fizično raven, saj ni zanj fizično telo nič drugega
kot avtomat. Lahko mu torej koristijo fizična sredstva. Večino sedanje neuspešnosti uporabljanih
zdravilskih metod, lahko pripišemo zdravilčevi nezmožnosti, da:
1. oceni obseg težave, kje naj bi bila njena osnovna lokacija in v katerem od teles v principu
nastaja in se v njem nahaja.
2. bi ugotovil kje na evolucijski lestvici se pacient nahaja in kje mora torej najprej iskati vir
težav.
3. razlikuje med boleznimi, ki so nastale zaradi notranjih osebnostnih stanj, podedovanih
nagnjenj, ali pa zaradi širjenja v skupini. [27]
4. ugotovi, ali je treba bolezen zdraviti:
a. alopatsko ali homeopatsko, kajti oba načina lahko odigrata svoj del ob svojem
času, ali s kakšno drugo od modernih veščin in znanosti.
b. z izžarevanjem ali z magnetiziranjem, ali z obema.
c. s pravilno notranjo psihološko preureditvijo, h kateri pripomore resnični vpogled
s strani zdravilskega predstavnika.
d. s priklicem moči človekove lastne duše, stvar, ki razen pri naprednih ljudeh, ni
možna.
e. Z določenim okultnim sredstvom, kot je vzpostavitev zdravilnega trikotnika:
Mojster
Pacient
Zdravilec
Ta metoda zahteva veliko znanja in visoko točko duhovnega dosežka na strani
zdravilca; - pri tem tudi predpostavlja zdravilčeva povezanost z Mojstrom in
mojstrovo skupino, in še prislužena pravica za priklic energije te skupine v imenu
pacienta – stvar, ki je zaenkrat redko odobrena.
Najprej bi rad izpostavil, da nimam namena pisati medicinske razprave. Torej ne bom
obravnaval anatomije telesa, niti ne bom razpravljal o simptomih bolezni, razen morda slučajno.
Ne nameravam obravnavati simptomov ali preučevati številnih [28] bolezni z dolgimi imeni, ki
so značilne za raso v današnjem času; take informacije lahko dobite v navadnih knjigah, če
hočete in jih lahko preučujete, če tako hočete. Meni osebno se ne zdijo posebej zadovoljive.
Začeli bomo s predpostavko, da bolezen obstaja; da je bolezen posledica notranjih vzrokov; da je
13
človek naredil velike korake pri razumevanju teh vzrokov, ko ustvarjajo spremembe v
človekovem zunanjem videzu, tako kot jih je znanost naredila pri razumevanju zunanje podobe
Boga, sveta pojavne narave.
Delo medicine in kirurgije pri izboljšanju, lajšanju in zdravljenju je nesporno dokazano.
Takšne metode, kot je vivisekcija živali, ki jo uporablja, lahko upravičeno žalostijo. Navzlic
vsemu temu pa človeštvo veliko dolguje medicinskemu poklicu in služenje, ki ga ta poklic nudi
človeštvu močno presega hudo. Da ne vedo vsega je res; da obstaja manjši odstotek zdravnikov
in kirurgov (manj kot v drugih poklicih), ki so tam zaradi sebe in niso v čast svojemu poklicu je
enako res; da že vedo toliko, da so pripravljeni priznati, kako veliko več se je treba še naučiti je
tudi res. Vendar je pa res tudi to, da je to velika, dobra in požrtvovalna skupina v človeški
družini. Ne pozabite tega.
Obravnavam subjektivni vidik človeka in sekundarne vzroke, ki imajo svoje korenine v
človekovih notranjih telesih in subjektivni plati narave same. Poglavitnih, prvotnih vzrokov vam
ni možno dojeti, kot sem vam preje razložil. Presegajo zmožnost konkretnega uma. Pojasniti
skušam, kaj bi človek lahko naredil, da bi se bolj osvobodil nakopičenega iz preteklosti, tako
individualno kot skupina in se na ta način očistil klic bolezni. Pomniti pa morate, da je veliko
bolezni skupinskega [29] značaja in zato inherentne človeštvu samemu. Tako kot insekti
pustošijo in uničujejo rastlinsko kraljestvo, kar lahko opazi vsak slučajni sprehajalec po gozdu,
tako kali – posamezne in skupinske – danes uničujejo in pustošijo po človeškem kraljestvu. So
uničevalni dejavniki in danes opravljajo določeno službo in dolžnost v večji shemi stvari.
Namera za človeka je, da bo umrl, kakor mora vsak, na zahtevo svoje lastne duše. Ko bo
človek dosegel višjo stopnjo razvoja, se bo namerno in ob določenem izbranem času umaknil iz
fizičnega telesa. Telo bo ostalo tiho in brez duše; brez luči, čeprav zdravo in celo; potem se bo
razkrojilo po naravnem procesu, njegovi sestavni atomi pa se bodo vrnili v »zbiralnik čakajočih
enot«, dokler ne bodo znova potrebni za rabo inkarnirajočim dušam. Proces se na subjektivni
ravni ponovi, vendar pa so se že mnogi naučili umakniti iz astralnega telesa, brez da bi bili
izpostavljeni »udarcu v megli«, kar je simboličen opis smrti človeka na astralni ravni. Po tem se
umakne na mentalno raven in zapusti svoje astralno truplo, da poveča meglo in poveča njeno
gostoto.
Skušam torej poudariti, da se bom namenoma izogibal medicinskim tehničnim izrazom;
čeravno bomo pogosto omenjali fizično telo in bolezni, katerih plen je.
Drugič, danes vam bom skušal podati naslednjega od zakonov zdravljenja, prav tako pa tudi
eno od pravil za zdravilca. Preučite ju pazljivo.
II. ZAKON
Bolezen je produkt in je odvisna od treh vplivov. Prvič, od človekove preteklosti, pri čemer plača ceno
[30] za stare napake. Drugič od njegove dediščine, pri čemer s celim človeštvom deli tiste okvarjene
tokove energij, ki imajo skupinski izvor. Tretjič, deli z vsemi naravnimi oblikami tisto, kar je Gospod
življenja naložil svojemu telesu. Te tri vplive imenujemo »Stari zakon delitve hudega.« Ta mora nekega
dne odstopiti mesto tistemu novemu zakonu, zakonu Starega prevladujočega dobrega, ki je v ozadju
vsega, kar je ustvaril Bog. Ta zakon mora aktivirati človekova duhovna volja.
Kaj je zakon, brat moj? To je uveljavitev (pri obojih, manj in bolj pomembnih) volje in namena
tistega, kar je nepredstavljivo večje. Je torej izven človekovega spoznanja. Človek bo moral
nekega dne spoznati, da imajo vsi naravni zakoni svoje višje duhovne ustreznike in te bomo v
14
kratkem začeli iskati. Naši današnji zakoni so le sekundarni. So zakoni skupinskega življenja in
vladajo kraljestvom narave in najdejo svoj izraz (pri človeškem kraljestvu) prek medija razuma,
čustvene narave in prek zastopnika na fizični ravni. Ni moj namen, da bi v tej kratki razpravi
pojasnjeval primarne zakone. Jih pač samo navajam, v prihodnosti (odvisno od določenih
dejavnikov, zaenkrat še nerazvitih) jih bom pa morda obdelal.
V tej razpravi naj bi tretji del obravnaval osnovne zakone zdravljenja. Ne obravnava zgoraj
omenjenih zakonov, pač pa praktične vidike umetnosti zdravljenja.
Drugo pravilo za zdravilca je naslednje:
DRUGO PRAVILO
Zdravilec mora doseči magnetno čistost, s čistim življenjem. Doseči mora tisto razpršujoče
izžarevanje, ki se kaže pri vsakem človeku, ko je povezal centre v glavi. Ko se vzpostavi to magnetno
polje, se širi tudi žarenje. [31]
Pomen tega bo naprednim študentom ezoterike do neke mere jasen. Kot veste se magnetno
polje vzpostavi, ko močne vibracije centra pred hipofizo in centra okrog in nad epifizo, zanihajo
v polje druga druge. Edina polemična točka v zvezi z zgornjim pravilom (ki si ga bomo morali
kasneje obdelati) je, kako in na kakšen način doseči magnetno čistost in kako lahko dva centra v
glavi skupaj oblikujeta eno magnetno polje. Kasneje, v našem zaključku, ki ima intenzivno
praktičen namen, se bom dotaknil teh dveh točk.
Ena od stvari, ki bi vsekakor morala biti rezultat našega študija, je dejstvo, da ima bolezen
redko individualni izvir, razen če človek ne trati svojega življenja in na določen način ne
zlorablja svojega telesa (s pitjem ali seksualno razuzdanostjo) in da ima skoraj večina bolezni, ki
jih danes najdemo po svetu, skupinski izvor, je podedovanih, je rezultat okužbe ali pa je
posledica podhranjenosti. Zadnje imenovani vzrok je predvsem zlo civilizacije; je posledica
napačne gospodarske razporeditve ali pa pokvarjenosti hrane. Kot sem že preje poudaril, ti zadnji
vzroki bolezni niso rezultat notranjih subtilnih sil, temveč pritoka energij s fizične ravni same in
iz zunanjega sveta sil gor v etrsko telo.
Okultni učitelji so posvetili malo pozornosti tem silam, ki prihajajo od zunaj, izhajajo s fizične
ravni in prizadenejo notranja telesa. Obstajajo fizične energije in tokovi sil, ki vstopajo v etrska
telesa vseh oblik, kakor imajo pogosto tudi svetovne iluzije in okužbe astralne ravni svoj vzrok v
stanjih fizične ravni. Energije, ki v človekove centre vstopajo s finejših ravni, so v okultnih
knjigah obravnavali pogosto, sile, ki najdejo pot v centre iz sveta življenja fizične ravni [32] pa
redko vidijo ali o njih razpravljajo. To kar vam ponujam v razmislek je nekaj novega. A.A.B sem
naprosil, da vstavi zelo kratek povzetek nekaterih točk, ki sem jih podal v poglavju, Kaj je
bolezen? Predlagam naslednje:
1. Vse bolezni so neskladje in pomanjkanje naravnanosti in nadzora.
a. Bolezen najdemo v vseh štirih kraljestvih narave.
b. Bolezen ima očiščevalni učinek.
c. Določene metode zdravljenja so človeštvu svojske in so mentalnega izvora.
2. Bolezen je v naravi dejstvo.
a. Nasprotovanje bolezen jo samo krepi.
b. Bolezen ni rezultat napačnega človeškega razmišljanja.
15
3. Bolezen je proces osvobajanja in sovražnik vsega statičnega.
4. Bolezni vlada zakon vzroka in posledice, kakor vsemu drugemu v manifestaciji.
Videli smo tudi, da se zdravljenje izvaja na tri načine:
1. Z uporabo metod številnih medicinskih in kirurških šol ter pridruženih skupin.
2. Z uporabo psihologije.
3. Z aktivnostjo duše.
Navedel sem tudi, da obstajajo trije glavni vzroki bolezni: psihološke narave; preneseni s stiki
v skupini; karmični. Vseeno pomnite, da so ti vzroki sekundarni in sedaj bomo obdelali prvega
od njih. [33]
1. VZROKI, KI IZHAJAJO IZ ČUSTVENE – ŽELJNE NARAVE.
V Razpravi o beli magiji sem svetu prvič dal informacijo o naravi in nadzoru astralnega telesa.
Ta knjiga je praktično prva, ki je bila kdajkoli objavljena na to temo. Obe vedi, ezoterična in
eksoterična, sta v preteklosti veliko objavili na temo fizičnega telesa in skrbi zanj. Veliko od tega
je res, nekaj od tega je pa iluzija. Iluzija je zato, ker temelji na napačnih predpostavkah. Sodobni
ezoteriki so obravnavali temo etrskega telesa in tudi to je deloma resnično deloma pa ne, je pa v
splošnem bolj resnično z okultnega stališča, kot pa z eksoteričnega. Morda vas bom tule malo
presenetil, če vam povem, da je Razprava o beli magiji tudi resnična do kamor sega, vendar pa je
nujno omejena in zaradi teh omejitev tudi deloma netočna. Vas ta izjava osuplja? Spomnite se,
kako je lahko popolnoma resnična, če upoštevamo vašo omejeno zmožnosti razumevanja?
Resnice vam ne morem prenesti, ker ne obstajata niti prava terminologija niti ustrezna podlaga
znanja na vaši strani. To mi otežuje nalogo. Ta nauk o zdravljenju je tudi najtežje česar sem se
do sedaj lotil, in to iz dveh razlogov. Najprej, (prava narava) izraz »subtilnejša telesa« nekako
nima pravega pomena, kajne? To niso telesa kakršno je fizično telo. Lahko jih smatramo kot
centre ali rezervoarje določenega tipa moči ali sile, ki so pritrjeni na vsakega posameznika in
imajo dovode in izvode. So zbirka atomov, ki utripajo z veliko hitrostjo in so obarvani (po
navedbah nekaterih okultističnih šol) z nekaterimi določenimi odtenki; oddajajo določen ton in
so na različnih evolucijskih stopnjah. Drugi pravijo, da so to stanja zavesti in nekateri smatrajo,
da so narejeni po človekovi podobi. Kakšna pa je tvoja definicija, brat moj? [34] je Pri večini
človeštva je treba smatrati astralno telo kot poglavitni določujoči dejavnik. Izstopa kot vzrok
slabega zdravja. Razlog je ta, da ima močan in vnaprej določujoč učinek na vitalno in etrsko telo.
Fizično telo je avtomat najmočnejšega notranjega telesa. Če se spomnite, da je vitalno telo
sprejemnik energijskih tokov in da je v resnici sestavljeno in ga oblikujejo taki tokovi in da ti
tokovi fizično telo ženejo v aktivnost, je jasno, da bo najmočnejši tok tisti, ki bo nadziral
dejavnost fizičnega telesa na fizični ravni. Kakorkoli že, pri študiju dejavnikov, ki vodijo v
dejavnosti na fizični ravni je treba obravnavati dva tokova. S tem v zvezi bi vas spomnil, da je
bolezen dejavnost fizične ravni.
1. Tok življenja samega, ki je zasidran v srcu in določa vitalnost človeka, njegovo
sposobnost delovanja in dobo njegovega obstajanja.
2. Prevladujoči tok energije, ki prihaja iz astrala, mentala ali telesa duše. Ti nadzirajo
človekovo izražanje na fizični ravni.
16
Pri množicah ljudi povsod po svetu in tistih, ki jim rečemo široke, nerazmišljajoče plasti
ljudstva, sta dominantna dejavnika tok življenja in tok astralne ali željne energije. Ta je lahko ali
nizke ali srednje kakovosti.
Pri mislečih ljudeh, sta dominantna dejavnika ta dva energijska tokova, dodatno pa še stalen
dotok in vse večji val mentalne energije.
Pri svetovni inteligenci in aspirantih (tistih, ki so nared ali pa že na preizkusni poti) [35]
vidimo, da zgornji trije tokovi dosegajo točko ravnovesja in tako tvorijo integrirano oz.
koordinirano osebnost. Sem prištevamo tudi mistike sveta in ustvarjalne delavce, ki se zavedajo
inspiracije in duhovnega stika, kar je pokazatelj začetka dotoka dušine energije.
Pri učencih sveta najdemo skupino mož in žena, ki prihajajo pod nadzor dušine energije,
medtem ko so ostale tri energije vse bolj podrejene temu višjemu tipu nadzora.
V mislih je treba imeti, da obstajata še dva druga tipa energije, s katerima je treba računati, ko
obravnavamo inteligentnega človeka.
1. Energija, ki je sestavljena iz spojenih in združenih energij koordinirane osebnosti.
2. Energija fizične ravni same, ki jo aspirant ali učenec končno prepozna, in jo do te mere
popolnoma negira, da koncu predstavlja enega od glavnih dejavnikov pri osvoboditvi
centrov.
Končno napoči čas, ko posvečenec preprosto dela s temi tremi tipi energij, ko se izraža v
inkarnaciji: energijo življenja samega, negativno energijo osebnosti in pozitivno energijo duše.
Na ta način je izraz treh vidikov Trojice, v zavestni manifestaciji.
Preden lahko začne konstruktivno delati, je potrebno določene stvari je v zavesti zdravilca
postaviti kot okultna dejstva.
1. Najprej, vse je energija in ta se manifestira kot številne različne in spreminjajoče se [36]
energije. Vesolje je sestavljeno iz teh mnogih energij. Na podoben način so, brez izjem,
tudi človekova telesa oz. sredstva manifestacije sestavljena iz energijskih enot. Te
imenujemo atomi in te atomske enote drži skupaj v telesno obliko koherentna sila več
močnih energij.
2. Glavna goriščna točka energije v človeških bitjih je energija duše, toda njena moč kot
kohezijskega in integracijskega dejavnika je zaenkrat močnejša od njene moči kvalitete.
V zgodnjih fazah človeške evolucije se izkazuje vidik koherence. Kasneje, ko se
človekovi odzivni aparati bolje razvijejo, se pa začne vse bolje kazati kvalitativni vidik
duše.
3. Gledano z notranje strani, kjer čas ne obstaja, se človeško bitje kaže kot čudovit,
kalejdoskopsko spremenljiv pojav. Tako imenovana telesa, ali bolje skupki atomskih
enot, bledijo in izginevajo, ali pa ponovno poblisnejo v manifestacijo. Barvni tokovi
preidejo in se vračajo; se sučejo in prepletajo. Določena področja potem nenadoma
postanejo svetlejša in zasijejo v lepoti; ali pa jih vidimo kako umirajo in bo videz
določenih področij brezbarven in se zdi kot da ne obstaja. Toda vseskozi obstaja stalna,
presvetljujoča luč, iz katere se tok luči izliva dol v pojavnega človeka; to se vidi pritrjeno
na dveh večjih lokacijah gostega notranjega jedra fizičnega človeka. Ti dve točki
pritrditve sta v glavi in v srcu. Vidimo lahko tudi, sprva kot nejasno, potem pa vse bolj
svetlo, sedem drugih bledih svetlobnih diskov, ki so začetki sedmih centrov.
17
4. Ti centri, ki predstavljajo vidike kvalitete in zavesti, katerih naloga je obarvati videz ali
zunanji izraz človeka in ga uporabljati kot odzivni aparat, so (tekom evolucijskega
procesa) pogojeni s tremi tipi razvoja.
a. Razvoj, ki se odvija, ko otrok na fizični ravni odrašča od dojenčka do človeka. Do
enaindvajsetega leta centri normalno dosežejo isto kvaliteto izraza, ki so jo imeli,
ko je v prejšnjem življenju umrl. Človek takrat nadaljuje življenje tam, kjer ga je
preje zapustil.
b. Prebujanje centrov skozi življenjske izkušnje. Priložnostno se lahko dela le na
enem centru v kateremkoli življenju; včasih se jih več spravi v večjo delujočo
zavest.
c. Na koncu obstaja tudi prebujenje teh centrov s pomočjo procesa posvečenja. To
pa se zgodi le, ko je človek zavestno na Poti.
5. Centri določajo človekovo razvojno točko, kar zadeva njegov pojavni izraz; na fizično
telo delujejo neposredno preko [38] medija endokrinega sistema oz. žlez. To točko si je
treba zapomniti, saj bo prihodnji okultni zdravilec pacientu pristopal s tem znanjem.
Deloval bo preko tistih centrov in žlez, ki vladajo določenemu predelu telesa, kjer se
nahaja bolezen ali težava. Čas za to pa še ni prišel, kajti človeška nevednost je velika.
Preveliko stimulacijo centrov in posledično žlez se da zlahka doseči in se bo morda
okrepilo tudi bolezensko stanje, namesto izginilo ali pozdravilo.
A.
Nenadzorovana in bolestno-uravnavana čustva.
Ob predpostavki teh osnovnih dejstvih lahko vidimo, kako je napačna čustvena drža in splošno
nezdravo stanje astralnega telesa nujno močan dejavnik pri ustvarjanju slabega počutja in
bolezni. To je zaradi dejstva, da vitalna ali etrska telesa človeških množic vodi in potegne v
akcijo predvsem dejavnost astralnega telesa. Vznemirjenje v tem telesu, vsaka silovita aktivnost
pod pritiskom razburjenja, huda skrb ali trajajoča razdraženost, bo zlila tok astralne energije v in
skozi center sončnega pleksusa (sončnega pleteža), in bo ta center vzbudila v stanje intenzivnega
nemira. To potem deluje na želodec, trebušno slinavko, žolčni kanal in mehur. Le peščici ljudi
(lahko bi vas vprašal, komu ravno v tem zgodovinskem času) je prizaneseno s slabo prebavo in
želodčnimi težavami?
Nagnjenost h kritiziranju, nebrzdani nestrpnosti in sovraštvu z osnovo na kritizerstvu ali
kompleksu več vrednosti, povzroča večino kislosti, oz. želodčne kisline, zaradi katere trpi večina
ljudi. Mimogrede bi rad dodal, da tukaj posplošujem. Veliko ljudi je nagnjeno k
18
manjvrednostnemu kompleksu [39] v odnosu do sebe, toda k več vrednostnemu kompleksu v
odnosu do drugih ljudi! Posledice na želodčni fizični ravni, so tesno povezane z željnim vidikom
fizičnega telesa, ki najdejo svoj izraz v hranjenju in pitju zaželenega, kar pa potem vodi k
izbruhom slabe volje in žolčnosti, h kateri je nagnjeno veliko ljudi.
Te zgornje ilustracije navajam za prikaz učinkov močno razširjenih napačnih odnosov do
življenja, ki so danes značilni za človeštvo in ustvarjajo zgoraj omenjena stanja.
Bolezni, ki imajo osnovo v kritiziranju, sovraštvu in lastnosti, da drug drugega sodimo
(ponavadi neprijazno), delujejo iz grlenega centra k sončnemu pleksusu. S to notranjo povezavo,
ki obstaja med tema dvema centroma se do sedaj ni ukvarjal še nihče. Centri v etrskem telesu si
med seboj izmenjujejo različne vrste energij in večina energije, ki prehaja iz enega centra v
drugega, ko teče iz centrov pod diafragmo, v centre nad diafragmo, je nezaželene.
Fizično telo - etrsko in gosto – lahko narišemo kot hišo z dvema telefonskima napeljavama –
ena, ki dovaja energije od zunaj, in druga, ki ima značaj hišne telefonije, med sobami. Analogija
je veliko bolj verna kot si lahko priložnostni mislec predstavlja. V vsak moderni dom je speljana
napeljava za luč, vodo, plin in telefon. Luč je simbol duše; voda je simbol čustvovanja;
telefonska izmenjava simbolizira um, z njegovo notranjo izmenjavo sporočil in znanja; plin pa je
simbol etrske narave.
Zanimivo in žalostno je zapažanje, da v sedanjem času ven iz povprečne hiše prihaja tisto
zavrnjeno, nezaželeno, to pa je ustreznik [40] sebičnosti in zahtevi po zadovoljevanju osebnih
potreb in želja in je žalostno.
Tako lahko vidite, zakaj sem vam tako izrazito vcepljal potrebo po neškodljivosti, kajti to je
odlična in ezoterično rečeno znanstvena metoda čiščenja hiše in prečiščevanja centrov. Njeno
prakticiranje čisti zamašene kanale in dovoljuje vstop višjim energijam.
V sedanjem času prevladujejo čustveni vzroki bolezni ter mentalna razpoloženja in ta
povzročajo največ fizičnih nevšečnosti. Če trajajo daljše časovno obdobje in se prenašajo iz
življenja v življenje, povzročijo hujše oblike zgoraj omenjenih stanj, iz njih lahko nastanejo
resne in uničevalne bolezni, ki zahtevajo npr. odstranitev žolčnika ali pa operacije kroničnih ran
na želodcu. Druge bolezni izvirajo iz stalnega zadovoljevanja željne narave, čeprav spadajo
spolne bolezni pod drugo kategorijo. Iz zgornjega je razvidno, kako zaželeno je, da bi pravi
zdravilec v sebi skombiniral ne samo nek obseg ezoteričnega znanja, pač pa – dokler ni
posvečenec – še nekaj psihologije, nekaj delovanja magnetnega zdravilca in da je tudi šolan
zdravnik ali kirurg.
Veliko sedaj opravljenega zdravljenja je slabše kot zanič, ker manjkajo trije zgoraj omenjeni
pogoji. Večina zdravnikov, še posebej splošnih, je dobrih psihologov in imajo tudi dobro znanje
o simptomih, anatomiji in kurativnih ukrepih, ki ponavadi manjka povprečnemu metafizičnemu
zdravilcu. Vendar pa ne vedo čisto nič o enem velikem področju znanja – tistem, ki zadeva
energije, ki se srečajo in bijejo znotraj človekovega okvira in o [41] močeh, ki se jih da aktivirati,
če se priznajo določene ezoterične resnice. Dokler ne bodo začeli delati z etrskim telesom in
preučevati znanosti o centrih, ne bodo mogli veliko napredovati. Ezoterični zdravilec veliko ve o
notranjih silah in energijah in razume osnovne vzroke eksoteričnih bolezni, vendar pa je njegovo
znanje o človeškem mehanizmu porazno in ne uspe prepoznati dveh stvari:
Prvič, da je bolezen včasih izpeljava nezaželenih subjektivnih stanj v manifestacijo. Ko se ta
pozunanjijo in se pojavijo na površju, na človeškem telesu, jih lahko prepoznamo,
obravnavamo in odstranimo. Dobro se je tudi spomniti, da ta izpeljava in odstranitev lahko
včasih povzroči smrt tega določenega telesa. Toda duša gre naprej. Eno kratko življenje zelo
19
malo pomeni v dolgem ciklu duše in se šteje za veliko vredno, če obdobje bolezni (tudi, če se
konča s smrtjo) povzroči odstranitev napačnih čustvenih in mentalnih stanj.
Drugič, bolezen včasih spremlja in je del procesa umika duše iz njenega domovanja. To
imenujemo smrt, ki lahko nastopi hitro in nepričakovano, če se duša na hitro umakne iz telesa.
Ali pa se smrt razvleče čez dolgo časovno obdobje in duša rabi več mesecev ali let, da počasi
in postopno izstopi iz telesa, telo pa umira po obrokih.
Zaenkrat pri zdravilcih še ni dovolj znanja, ki bi jim omogočilo modro obravnavanje teh zadev.
Lahko bi torej zaključili da: [42]
1. Je bolezen očiščevalni proces, ki se izvede, bi ustvaril čistejši izraz, življenjsko aromo,
vpliv in dušno uporabnost. Če je slučaj takšen, potem je ozdravitev možna.
2. Je bolezen lahko tudi počasen in postopen proces umiranja in s tem osvoboditve duše.
Ozdravitev takrat ne bo možna, so pa potrebni blažilni in izboljševalni ukrepi, ki jih je
vsekakor treba uporabiti. Življenje se da podaljšati, a ozdravitev ni možna. Tega
povprečni mentalni zdravilec ne uspe prepoznati. Iz smrti dela grozljivko, medtem ko je
smrt pravzaprav dobrohotna prijateljica.
3. Je bolezen lahko nenaden in končni poziv telesu, da spusti dušo in jo sprosti za drugo
službo.
V vseh teh slučajih je potrebno narediti vse kar je možno s stališča sodobne medicinske,
kirurške in spremljajočih znanosti, ki jih je dandanes veliko. Veliko se da narediti tudi s stališča
mentalnega in duhovnega zdravljenja, ob pomoči psihološke znanosti. Nekega dne mora priti do
sodelovanja na teh različnih področij in združenja njihovih naporov.
Preje sem omenil, da je astralno telo primarni motivativni dejavnik v življenjih večine ljudi. To
je posledica dejstva da:
1. Je to telo, v katerem ima svoje središče zavedanja večina ljudi.
2. Je to v tem času najbolj razvito telo in zato prejema večino življenjske energije, ki priteka
iz duše po življenjskem toku in prav tako prejema energijo toka zavesti. [43]
3. Je usmerjen, če se smem tako izraziti, navzven ali proti ravni fizične izkušnje. Ta
usmerjenost pa se včasih spremeni in se začasno, v primeru aspiranta, obrne navznoter.
Tako kot so centri v človeku, »lotosi življenja«, pri nerazvitem človeku skicirani obrnjeni
navzdol in s steblom navzgor, pa so pri razvitem človeku obrnjeni navzgor, takšna so
analogno temu stanja v astralnem telesu. Pri visoko razvitem človeku, posvečencu ali
Mojstru je astralno telo stalno usmerjeno proti duši. Pri mistikih, aspirantih in učencih se
odvija proces spreminjanja smeri sil in torej povzroča začasen kaos.
4. Človekovo astralno telo, ki se je razvilo zadnje (fizično in etrsko sta prva po časovnem
zaporedju), je še vedno najbolj živo in močno. Svoj vrhunec razvoja je doseglo v obdobju
Atlantide, njegova moč pa je še vedno velika, predstavlja masovno moč, poudarek in
polarizacijo množic. To še povečujejo energije, ki prihajajo iz živalskega kraljestva,
katerih doseg je zgolj astralen.
Tu bi vas spomnil, da je raba besede »telo« nadvse zavajajoča in neposrečena. V zavesti ustvari
predstavo o določeni formi in značilni obliki. Astralno telo je agregat sil, ki deluje in vstopa v
zavest v obliki želja, impulzov, hrepenenj, želja, odločitev, spodbud in projekcij, in s tem
20
predstavlja osnovo za večino resnic, ki jih uči moderna psihologija. Psihologi so odkrili (ali bolje
razkrili) naravo nekaterih od teh sil in s tem v zvezi je njihova terminologija pogosto bolj
resnično okultna in točna [44], kakor pa terminologija ortodoksnih ezoterikov in teozofov.
Morda vas bosta zanimali dve stvari. Najprej bi vam rad dal nekaj tehničnih informacij v zvezi
z delovanjem sil od astralne ravni skozi v fizično telo in vam potem navedel učinke tega
delovanja, ko dobi obliko – zaradi človekove napačne rabe - bolezni in številnih drugih motenj h
katerim je človek nagnjen. Z njihovim zdravljenjem se sedaj ne bomo ukvarjali. Tu samo
postavljam strukturo dejstva, na katerem bomo lahko utemeljili naše zaključke. Pri tem bomo
proučevali samo povprečnega človeka. Probleme učenca bomo obravnavali v kasnejšem
poglavju I. 4.
Preje sem izpostavil, da za množice obstajajo tri glavne skupine bolezni:
1. Tuberkuloza.
2. Spolne bolezni, tako imenovane venerične bolezni in sifilis.
3. Rak.
Tem je treba dodati še dve skupini bolezni, ki prizadevajo predvsem tiste, ki so malo nad
povprečjem in katerih inteligenca je višja od inteligence množic; sem spadajo tudi aspiranti
sveta.
4. Srčne bolezni, toda ne tiste pod imenom odpoved srca.
5. Živčne bolezni, ki so v tem času zelo razširjene.
Tem petim skupinam bolezni in njihovim različnim podvrstam, lahko pripišemo odgovornost za
večino fizičnih tegob, ki napadajo človeštvo. Pravilno razumevanje njihovih prevesnih vzrokov,
bo zagotovo v pomoč bodoči medicini. Koliko bo sprejeto, je v tem času vprašanje.
Tu bi rad opozoril da, kot dobro veste, obstajajo fizični ustrezniki sedmih [45] centrov sil, ki so
locirani v etrskem telesu in se hranijo iz astralnega telesa. Te imenujemo endokrine žleze. Te
žleze so učinek oz. pričujoč dokaz centrov in na svoji strani začetni vzroki učinkov v fizičnem
telesu. Tu bo koristilo, če naredimo tabelo stvari, ki jih poznamo, v pomoč pri razumevanju.
21
Center
Žleza
Fizični organi
Tip sile
Izvor
Epifiza
Gornji možgani
Desno oko
Duhovna volja
Sintetična
Dinamična
Atma.
Kavzalno telo
Monada
Dragulj v
preko duše. lotosu
Posvečenec.
Mojster.
Dominanten po tretjem posvečenju
2. Center
med očmi.
Ajna center
Hipofiza
Spodnji
možgani.
Nos.
Živčni sistem
Sila duše.
Ljubezen.
Magnetna
svetloba.
Intuicija.
Vizija.
Aspirant.
Učenec.
Mistik.
Dominanten po drugem posvečenju
3. Srce
Anahata
Thymus.
(Priželjc)
Višji mental.
Srce.
Življenjska sila. Lističi
ljubezni.
Kavzalno
Krvni obtok.
Skupinska
telo.
Kri.
zavest.
Tudi vagus
živec
Dominanten po prvem posvečenju.
1. Glava
Brahmarandra
1000-listni lotus
Okultist.
Vsi tipi duhovnih ljudi.
4. Grleni center.
Ščitnica
Ustvarjalni umetniki.
5. Sončni pletež.
Kreativna
Lističi
energija. Glas. znanja.
Samozavedanje
Vse napredno človeštvo.
Inteligenca.
Trebušna
slinavka.
Dihalni aparat
Prebavni trakt
Želodec. Jetra.
Žolčnik. Živčni
sistem.
Povprečno človeštvo.
6. Sakralni center.
Lističi
egoičnega
lotosa, kot
celote.
Astralna sila.
Čustvo. Želja.
Dotik.
Navadni ljudje.
Spolne žleze. Spolni organi.
Astralni
centri.
Življenjska sila. Fizična
raven.
Sila fizična
ravni. Vitalna
energija.
Živalsko
življenje.
Telo
Buddhijsko
telo.
Kavzalno
telo.
Višji mental.
Mentalno
telo.
Astralno telo.
Etrsko telo.
Živalski tip človeka na nizki stopnji
7. Dno hrbtenice.
Muladhara.
Nadledvične
žleze.
Ledvica.
Hrbtenični
kanal.
Energija volje.
Univerzalno
življenje.
Kundalini.
Mati sveta.
[46] Ta tabela je enostavno preglednica, ki jo je, tako kot tabelo principov in njih ustreznikov,
podala H.P.B. v tretji knjigi Skrivnega nauka, njena interpretacija bo pa odvisna od študentovega
stališča. Mi jo bomo uporabili kasneje in dodali še druge stolpce in ustreznosti. Pri vseh naših
razmišljanjih bo v ozadju tega, kar imamo za povedati, naslednja sinteza strukture:
1. Duša.
2. Finejša telesa uma in čustev, ki so enostavno energijski centri s kvaliteto.
3. Vitalno telo s sedmimi glavnimi centri sile.
22
4. Endokrini sistem, ki je učinek sedmih centrov in je določilni nadzorni dejavnik v
fizičnem telesu človeka.
5. Živčni sistem v treh delih.
6. Krvni obtok.
Vsi človekovi pomožni organi so posledica; in ne vnaprej določujoči vzroki. Določujoči vzroki v
človeku in tisto kar ga naredi takšnega kakršen je, so žleze. So eksternalizacija tipov sil, ki se iz
subtilnejših svetov bitja izlivajo skozi etrske centre. Opisujejo razvojno točko, ki jo je človek
dosegel; so vitalne in aktivne ali ne-vitalne in neaktivne, skladno s stanjem centrov. Izkazujejo
sposobnost, prekomerno ali nezadostno, skladno s stanjem etrskih vrtincev.
Še enkrat, za proces nadzora lahko trdimo, da poteka preko živčnega sistema; medsebojno
tesno prepleten direktorat živčnega sistema, možganov in krvnega obtoka (kot nosilca
življenjskega principa), upravlja aktivnost človeka-zavestnega, pod-zavestnega, samo-zavednega
in na koncu [47] nad-zavednega. Trije centri, ki imajo danes pri večini človeštva vrhovni nadzor,
so:
1. Ajna center, center med obrvmi.
2. Sončni pletež.
3. Sakralni center.
S časom, ko bo človek »postal tisto, kar je« (ta paradoksalni ezoterični stavek), bodo nadzorni
centri:
1. Center na glavi, brahmarandra.
2. Srčni center.
3. Center na dnu hrbtenice.
Med sedanjostjo in prihodnostjo bo poudarek na stalno premikajoči se trojnosti in vsak človek bo
drugačen od drugega z ozirom na poudarek, stanje centrov, ustreznike v žlezah v fizičnem telesu
in torej glede bolezni in tegob, inhibicij in težav, katere bo nasledil. Prav v tej zvezi postane
jasno, da bosta morala zdravnik in psiholog sčasoma delati z roko v roki. Trije najbolj pomembni
vidiki vseh diagnoz so:
1. Psihološki, ali ocena človekovih notranjih teles, s stališča njihovega razvoja, njihove
integriranosti in skupne koordinacije osebnosti, ko se ti finejši vidiki človeškega bitja
izrazijo v zavesti.
2. Delo endokrinologa, ko obravnava endokrine žleze in na njih gleda kot na močnostne
postaje skozi katere lahko energija – dinamična in razsvetljujoča – teče iz centrov.
3. Zdravnika, ki upoštevaje zaključke zgornjih dveh specialistov diagnosticira [48] bolezen
in jo zdravi v sodelovanju z ostalima dvema.
Ti trije bodo morda vključili še druge eksperte in specialiste za elektro-terapijo, osteopatijo in
kiropraktike, ampak prav v tej kombinaciji znanja zdravnika, psihologa in endokrinologa lahko
medicinski poklic dobi novo uporabnost in v novo dobo vstopi usposobljena, da dela z ljudmi, ki
bodo postopoma dobivali nove tipe in spreminjajoč se fizični organizem. Elektrika je v povezavi
s človekovimi težavami zaenkrat še znanost v povojih, vendar ima v sebi zametek novih tehnik
in metod zdravljenja. Delo, ki ga opravljajo kiropraktiki je dobro in potrebno, vendar bi morali
skupaj z osteopatijo osnovati določeno, ostalim trem pomožno tehniko. Deli kiropraktikov in
23
osteopatov sta dve polovici ene celote, njunim izvajalcem pa ni dosti mar za to. Prva skupina
potrebuje boljše in daljše usposabljanje, potrebno je zahtevati višje standarde tehničnega znanja.
Medicina počasi dobiva novo uporabnost. Ko bodo enkrat vzrok bolezni prenesli iz organa ali
telesnega sistema v finejšo, vitalno področje, bomo videli radikalne in potrebne spremembe, kar
pa bo vodilo v poenostavitev in ne večjo kompleksnost in težavnost.
Iz zgornjih pripomb bomo videli, da bolezen vstopi v fizično telo iz nevidnega sveta in zaradi
rabe ali zlorabe finejših sil na notranjih ravneh. Vseeno pa je treba pomniti, da lahko v splošnem
smatramo – kot se pokaže v človeku – da bolezen nastane zaradi naslednjih vzrokov in dobro bi
bilo, da imajo to študentje nadvse skrbno v mislih, ko premišljujejo naslednje stvari:
1. Individualne bolezni zaradi notranjih stanj v človekovi lastni opremljenosti, zaradi
mentalnega ali čustvenega [49] stanja, ki lahko povzroči resne bolezni. To je podedovano
iz preteklosti.
2. Bolezni, ki so inherentne v človeštvu kot celoti. Obstajajo določene bolezni h katerim
smo nagnjeni vsi; kali teh bolezni so latentne v fizičnih telesih večine ljudi, čakajo le na
predpogojna stanja, da se manifestirajo. Te lahko smatramo za skupinske bolezni.
3. Bolezni, ki so, zanimivo, naključne. Te človek dobi, ko se naleze ali okuži z neko
nalezljivo boleznijo.
4. Bolezni, ki so inherentne v zemlji oz. prsti. O teh se zaenkrat še malo ve. Prst naše
zemlje, je kakorkoli že, zelo stara in prežeta s klicami bolezni, ki terjajo svoj davek v
rastlinskem, živalskem in človeškem kraljestvu, v vsakem se manifestira drugače, vseeno
pa imajo isti temeljni vzrok.
5. Bolezni, ki so težave misticizma. To so posebne bolezni in težave, ki napadajo učence in
aspirante sveta. Te lahko vedno zasledimo ob pretoku energij skozi centre, ki niso
primerno izgrajeni, ali primerno razviti, da bi zdržali silo.
To zgornje je posploševanje, ki bo pa morda uporabno.
Način potom katerega se te astralne sile (ki so kot vemo, glavne določilne življenjske sile pri
večini človeštva v tem času) prevedejo v manifestacijo je razmeroma enostaven. V astralnem
izraznem sredstvu obstajajo, kot najbrž veste, ustrezniki sedmih centrov v etrskem telesu. Ti so v
bistvu sedem glavnih goriščnih točk sile in vsaka od njih izraža eno od sedmih žarkovnih energij.
Naj najprej razčistim, kateri centri izražajo teh sedem žarkovnih tipov: [50]
Center
Žarek
1. Temenski center
2. Ajna center
1.
7.
3. Srčni center
2.
4. Grleni center
5. Sončni pletež
6. Sakralni center
7. Dno hrbtenice
5.
6.
3.
4.
Kvaliteta
Izvor
Božanska volja
Organizacija,
Smer.
Ljubezen-modrost.
Skupinska ljubezen.
Ustvarjalnost
Čustva. Želje.
Reprodukcija
Harmoničnost.
Enost prek konflikta
Monada
Atmičen
Budični
Mental
Astral
Etrski
Fizičen
Opomba: V četrtem, človeškem kraljestvu, je energija četrtega žarka tista, ki v sodelovanju s
prvim žarkom sčasoma prinese sintezo. Med najvišjim centrom (temenskim centrom) in centrom
na dnu hrbtenice obstaja tesna povezava. Ta četrti tip energije se torej izraža v sodelovanju s
24
prvim tipom, ker je naša polarizacija še vedno atlantska, ta civilizacija pa je bila četrta po vrsti.
Delo, ki ga bo povečini opravila naša sedanja, arijska rasa, v naši peti civilizaciji, bo v
sodelovanju s petim principom, principom uma, prinesla premik zavesti na višjo raven
zavedanja. To bo z dejanjem volje, uporabljene intelektualno in inteligentno, s ciljem
vzpostavitve harmonije, ustvarilo harmonizacijo vseh centrov. Ta točka zasluži razmislek.
Na astralni ravni se bo v vsakem astralnem telesu našlo sedem ustreznih goriščnih točk, skozi
katere lahko energija vstopa in žari naprej v življenjske centre v etrskem fizičnem telesu, kot
sedem diferenciranih tipov sile. Ti tipi sil ustvarijo tako dobre kot slabe učinke, v odvisnosti od
kvalitete negativnega gostega fizičnega telesa. Ta se razlikujejo glede na tip žarka ali sile in
morda vam bo zanimivo, če vam tu nakažem dobre in slabe učinke ter ustrezne bolezni [51].
Astralna sila
center
slab vidik
bolezen
dober vidik
Prvi žarek.
Volja ali moč.
Glava
Samo-pomilovanje.
Dramatični jaz.
Rak
Žrtvovanje. Vdanost
jaza.
Drugi žarek.
Ljubezen-modrost.
Srce.
Samoljubje.
Osebnost.
Srčne težave.
Želodčne težave.
Dušna ljubezen.
Skupinska ljubezen.
Tretji žarek.
Aktivnost.
Sakralni.
Spolnost.
Pretirana aktivnost
Venerične bolezni.
Starševska ljubezen.
Skupinsko življenje.
Četrti žarek.
Harmonija.
Ajna.
Sebičnost.
Dogmatizem.
Norost.
Misticizem.
Peti žarek.
Znanje.
Grlo.
Nižji psihizem.
Napačen
metabolizem.
Določene vrste raka.
Ustvarjalnost.
Rahločutnost.
Navdih.
Šesti žarek.
Predanost.
Sončni pletež.
Emocionalizem.
Živčne bolezni.
Gastritis.
Težave z jetri.
Aspiracija.
Prava usmeritev.
Sedmi žarek.
Organizacija.
Dno hrbtenice.
Samoljubje.
Čista sebičnost.
Črna magija.
Bolezni srca.
Tumorji.
Bela magija.
[52] Prosim, da pri študiju te tabele pomnite, da je to posploševanje in samo delna lista tipov
bolezni, ki je lahko rezultat dotoka energije. Mišljena je le kot predlog; kompleksnost človeške
opremljenosti in zapletenost energij žarkov je tolikšna, da ni moč postaviti nobenih enostavnih in
trdnih zakonitosti. Žarkovne sile se manifestirajo različno glede na žarkovni tip in razvojno
točko. Zato ta tabela tukaj ni v nasprotju s prejšnjimi. Če imamo v mislih, da je vsako človeško
bitje v osnovi izraz petih žarkovnih sil:
1.
2.
3.
4.
5.
Žarek duše.
Žarek osebnosti.
Žarek, ki vlada mentalnemu telesu.
Žarek, ki vlada astralni naravi.
Žarek fizičnega telesa,
25
bo postalo jasno, da bi bilo treba za povprečno osebo narediti dve taki tabeli.
1. Potrebna bi bila pozitivna analiza astralnih sil, ki opisujejo osebnost.
2. Analiza sil duše, ki se komajda kaj kažejo. Negativna analiza tega, kar ni prisotno v
opremljenosti, tukaj ne bi veliko koristila.
Spet bo treba imeti analizo sil, ki delujejo z astralne ravni v fizično telo, ki se sprejmejo
neposredno od duše in so torej kombinacija sile duše in najvišjega tipa astralne energije. To bi
bila po značaju sintezna analiza, in bi bila možna samo v primeru učenca ali posvečenca. Tako
boste sčasoma za vsako osebo imeli: [53]
1. pozitivno analizo sil osebnosti, predvsem astralne sile, saj je to prevladujoča sila, ki
priteka v etrske centre.
2. Negativno analizo tistih vidikov energije duše, ki niso prisotni.
3. Sintetično analizo, osnovano na zgornjih dveh, tudi z upoštevanjem registriranja
pozitivnega izraza duše.
V teh tabelah in s temi trditvami sem vam dal precej hrane za razmišljanje.
B. Želje, zavrte ali razbohotene.
Tu bi bilo koristno, če razjasnim, da je ena od prvih stvari, ki si jo mora učenec zapomniti to,
da so – za večino človeških bitij, za veliko večino – vplivi in impulzi, ki izvirajo z astralne ravni,
vnaprej določujoči dejavnik v vseh zadevah s katerimi se človek ukvarja, razen tistih okoliščin,
(ki mu jih vsiljuje njegovo okolje in doba v kateri živi), ki so zanj neizogibne. Astralna raven je
center dinamične izžarevajoče sile, ki ima temeljno pogojevalen učinek, zaradi stopnje
individualne zavesti na kateri se nahaja večina ljudi. Ljudi potegne za seboj željni impulz
majhnega ali velikega obsega. To je seveda široka posplošitev, saj to stanje nenehno spreminjajo
vplivi, ki prihajajo z mentalne ravni. To nujno zaplete problem. Vplivi, ki jih izžareva duša, tudi
počasi in vztrajno postajajo upoštevanja vredno navzoči in še bolj zakomplicirajo problem
naprednega človeškega bitja. Ta »problem kompliciranja« (če ga smem tako poimenovati)
predstavlja »trd oreh« za študenta, da ga razume v povezavi s svojim lastnim fizičnim stanjem ali
pa stanjem nekoga drugega, ki mu hoče pomagati. [54] V zvezi s tem vam bom podal tretjega od
zakonov, ki vladajo sveti umetnosti zdravljenja.
II. Z A K O N
Bolezni so učinek temeljne centralizacije človekove življenjske energije. Z ravni, na kateri so te
energije fokusirane, izhajajo pogojevalna stanja, ki povzročijo slabo zdravje in se torej razvijejo v
bolezen ali pa v osvoboditev od bolezni.
Jasno vam torej bo, da premik notranje pozornosti (mentalna drža) pacienta, lahko in tudi bo
povzročil bodisi resnično osvoboditev od fizičnih bolezni ali pa bo intenziviral tiste reakcije, ki
povzročajo nevšečnosti, bolezen ali smrt.
Iz treh zakonov, ki sem vam jih podal in jih imate pred seboj v razmislek, je jasno, da izidejo
naslednja dejstva. Ta naj bi predstavljala osnovo vašega razmisleka:
26
1. Bolezen je posledica blokade prostega pretoka življenja DUŠE.
2. To pa je produkt oz. rezultat treh vplivov:
a. starodavne napake, ki izhaja iz preteklosti dotičnega človeka.
b. človeških okvar (taints), podedovanih zato, ker je posameznik član človeške
družine.
c. planetarnega zla, ki ga vsem oblikam na zemlji nalagajo osnovne okoliščine in
čas.
3. Pogojujejo jih sile, ki izvirajo z ravni, kjer ima človekova zavest glavno središče.
Zgornjim ugotovitvam je treba dodati še nadaljnja, že omenjena dejstva, da: [55]
4. obstaja pet glavnih skupin bolezni, s svojimi pridruženimi težavami in stranskimi
boleznimi.
a. Tuberkuloza.
b. Sifilitične bolezni.
c. Rak.
d. Srčne težave.
e. Živčne bolezni.
Kar imam za povedati ne delim na organske in funkcionalne težave, niti tu ne mislim na
bolezni, ki se jih dobi ob epidemijah ali nesrečah. Mislim na tiste temeljne okvare ali nagnjenja,
ki so neljuba dediščina človeštva kot celote, in na težave, ki spremljajo tiste stopnje
evolucijskega razvoja, ki so značilne za ljudi na bolj naprednih stopnjah Poti. Videli bomo torej,
da človek pride v inkarnacijo s podedovanimi nagnjenji k boleznim, ki prihajajo:
1. Iz njegove lastne preteklosti; npr. učinki, ki so posledica vzrokov, nastalih v prejšnjih
inkarnacijah.
2. Iz splošne rasne dediščine človeštva.
3. Iz stanja v planetarnem življenju. Ti slednji vzroki dvignejo problem izven običajnega
razumevanja povprečnega človeka.
Človek je tudi predisponiran za težave, če mu je na nek način uspelo (kot rezultat dolge
evolucijske zgodovine) prebuditi, čeprav le malo, centre nad diafragmo. Od trenutka, ko se to
zgodi, je podvržen dolgemu ciklu življenj s srčnimi težavami, ali živčnim sistemom v raznih
različicah. Pogosto se zgodi, da se napreden človek, aspirant ali učenec, reši podedovanih okvar,
postane pa žrtev srčnih težav, živčnih bolezni, mentalne neuravnovešenosti in prekomerne
stimulacije. Včasih jih [56] uvrstijo pod »bolezni mistikov«.
Rad bi pojasnil, da moj namen ni spuščati se na področje fiziološke diskusije, obravnavati
simptome bolezni, ali se ukvarjati s poškodbami, patološkimi stanji in z mučnimi detajli, ki
spremljajo zlom nekega človeškega organizma. Ne bom pisal razprave o anatomiji ali različnih
znanosti, ki so zrasle iz študija mehanizmov človeškega bitja, ki so povezani z ustrojem in
strukturo, z organi, živci, možgansko ovojnico in med seboj povezanimi sistemi, ki sestavljajo ta
zapleteni stroj, človeško telo. Kar se tiče eksoterične znanosti, bi me dve stvari uspešno odvrnile:
1.
celotna tema je čudovito obdelana v številnih knjigah, ki so del medicinske in kirurške
literature. Temu ne bi mogel dodati veliko, kar bi lahko koristilo v debati kakršna je tale.
27
2.
Bralci mojih knjig, razen nekaj izjem, niso podkovani v zgradbi in konstituciji človeškega
telesa; poleg tega so patološki detajli, opisi bolezni, različni neprijetni simptomi človekove
degeneracije nezdravo branje za povprečnega moškega ali žensko. Malo znanja te vrste je
lahko nadvse nevarna stvar.
Predvsem skušam obdelati vzroke, notranje izvore bolezni in obravnavati tista stanja zavesti
(nisem rekel samo stanja uma), ki povzročijo napačno funkcioniranje in sčasoma škodljiva
stanja.
Problem zdravilca je potemtakem dvojen: prvič, vedeti mora ali je težava pod ali nad
diafragmo; to ga vsekakor popelje na področje okultnega, pa tudi psihološkega znanja. Drugič,
imeti [57] mora jasen vpogled, kje je pacientov notranji poudarek; slednje mu pomaga pri
diagnozi prvega.
Ta stavek me je pripeljal do formulacije tretjega pravila za zdravilce.
TRETJE PRAVILO
Zdravilec naj se izuri v spoznavanju notranjih faz razmišljanja ali želenja osebe, ki išče njegovo
pomoč. S tem bo spoznal kje je izvor odkoder izvira težava. Poveže naj vzrok in posledico, ter nato
ugotovi točko, prek katere mora priti pomoč.
Vašo pozornost bi rad pritegnil k zadnjim nekaj besedam in poudaril dejstvo, da je bolezen
primarno trud na strani naravnega fizičnega telesa, da olajša in se reši notranjih pritiskov,
subjektivnih inhibicij in prikritih zastojev. Primarno, s stališča ezoterike, je vsaka fizična bolezen
rezultat:
1. Napačne, ali prekomerne stimulacije, ali napačno usmerjene stimulacije in notranjih
napetosti v nekem delu mehanizma.
2. Inhibicij, psihičnega stradanja in tistih akumuliranih subjektivnih sil, ki zajezijo tok
življenjskih sil.
Ponovno boste torej videli, da se (na področju zdravja) vsi problemi razrešijo v pravilno rabo in
ravnanje s silami, da bi se vzpostavil neoviran pretok energije.
Hočeš nočeš se bodo pojavila naslednja vprašanja: od kdaj prihajajo te podedovane okvare? Ali
se je možno dokopati do njihovega izvora? Problem preteklosti in sedanjih učinkov te preteklosti
je prevelik da bi ga obdelali, niti ne morejo človeštvu pomagati kakšne ugotovitve glede te
situacije. [58] Nekaj splošnega pa vseeno lahko navedem in še to vam pri vašem razumevanju
najbrž ne bo povedalo veliko.
Od treh večjih bolezni, ki so se nasledile iz preteklosti, lahko rečemo, da so sifilitične ali tako
imenovane venerične bolezni, preostanki ekscesov, katerim so se vdajali za časa Lemurije; so
tako davnega izvora, da je sama prst prepojena s klicami teh bolezni – dejstvo, ki je moderni
znanosti dokaj neznano. Človek je zaradi teh skupin okužb trpel skozi cele dobe; milijoni so
umrli in bili pokopani ter prispevali kvoto infekcije zemlji. V lemurijskih časih je bil poudarek
življenjske sile na fizičnem telesu, njegovem razvoju, njegovi rabi in nadzoru, pa tudi njegovi
ohranitvi oz. reprodukciji. Prav v lemurijskih časih so se pričele težave povezane z zlorabo
spolnega življenja; to je bilo na svojski način glavno prvotno zlo in med najzgodnejšimi zapisi
najdemo starodavne legende in namige povezane s tem dejstvom. Obstaja veliko napačno
28
interpretiranih pričanj glede tega učinka, in ko bodo ljudje te zapise lahko brali bolj pravilno in
pravilno interpretirali, bodo razumeli kako ven iz tega, ker bodo jasneje videli ozadne vzroke.
Rak je nadarbina atlantskega človeštva modernemu človeku in nadloga te bolezni je bila glavni
dejavnik, ki je pustošil po prebivalstvu stare Atlantide. Korenine te grozne bolezni so globoko
usidrane v čustveni ali željni naravi in poganjajo iz astralnega telesa. Rak je deloma posledica
reakcije na bolezni povezanimi s seksualnim življenjem, ki je v pozni Lemuriji in zgodnji
Atlantidi postalo tako razuzdano. Ljudje tistega časa, ki so videli strašno nesrečo in obseg
bolezni, ki je zrasla iz plodnega lemurijskega življenja, in je bila posledica promiskuitetnega
seksualnega življenja za vsakim vogalom, so zavoljo samoohranitve zajezili naravni tok
poželenja [59] (tok življenjske energije, ko teče skozi centre reprodukcije in oploditve), kar pa je
s časom povzročilo drugo težavo. Rak je predvsem posledica zadrževanja, tako kot je sifilis
bolezen pretiranega izraza in pretirane uporabe nekega vidika človekovega mehanizma.
Danes lahko po zaslugi ogromno pretečenega časa in brezštevilnih generacij tistih, ki so umrli
na zemlji, najdemo »klice« (tako jih imenujejo nepoučeni misleci) te strašne rakove nadloge prav
v tleh, na katerih živimo, kužijo rastlinsko kraljestvo in tudi človeško družino. Ustreznike
človekovim sifilitičnim nadlogam najdemo v mineralnem kraljestvu.
Tuberkuloza, ki se je uničujoče razpasla v določenem obdobju Atlantide, pa je vseeno bolezen,
ki jo je ustvarila predvsem naša, arijska rasa in je tista, ki jo zapuščamo živalskemu kraljestvu in
jo delimo z njim. To se začenja spoznavati. Kakorkoli že, povezava med ljudmi in živalmi, še
posebej domačimi, je tako blizka, da danes delijo s človeškim kraljestvom praktično vse njegove
težave v eni ali drugi obliki, včasih prepoznavno, včasih ne. Presenetljivo pa najdemo vzrok za
jetiko v dejstvu, da se poudarek življenja umika od čustvene k mentalni naravi, kar povzroča
začasno izstradanost čustvene narave. Ta bolezen je v glavnem bolezen siromašenja. Rak je imel
na svoji strani osnovo v predhodnem premiku življenjske sile od fizičnega telesa k čustveni
naravi, kar je s prekomerno stimulacijo povzročilo prevelik razvoj celičnega življenja. Zavedam
se težavnosti razumevanja teh trditev. Podam vam lahko le te namige, brez utemeljitve. Le
kasnejša odkritja lahko dokažejo resničnost mojih predlogov. Naredimo tukaj tabelo naših
zaključkov:
Bolezen
Rasa
Telo
Kraljestvo
Organ
1. Sifilitična…...Lemurija…..Fizično…...Mineralno……..Seksual.organi.
Sakralni center.
2. Rak…………Atlantska…..Astralno…..Rastlinsko……..Sončni pleksus.
3. Tuberkuloza..Arijska……..Mentalno….Živalsko………Dihala.
Grleni center
Pri omembi zgornjih centrov mislim na centre za distribucijo življenjske sile, na katerih se bo
ugotovilo, da je poudarek pri množicah. Iz zgornjega je tudi razvidno kam bo treba dati poudarek
pri morebitnem zdravljenju. Ker je tuberkuloza zadnja in torej najmanj globoko vsajena od treh
glavnih bolezni, kar jih človek nasledil, smo se jo že naučili zdraviti. Odkrili so, (z inteligentnim
lotevanjem problema, z razumom) da sončni žarki in dobra hrana lahko zdravita, v vsakem
primeru pa zavreta bolezen. To je zanimiva stvar na področju ezoteričnih ustreznikov, kakor se
lahko zanesemo na luč duše, ki posije v um, da lahko reši vsak problem, tako lahko sončna
svetloba in njeni preventivni žarki razblinijo strašne simptome tuberkuloze.
Podobno, ko bo rasa razvila pravilen nadzor čustev, bomo priče postopnemu izginotju pojava
raka. Rekel sem pravilen nadzor čustev; inhibicija in potlačitev željnih impulzov z močjo volje
29
ni pravilen nadzor. Zanimivo je tudi zapaziti, da čeprav obolevajo za rakom tako moški kot
ženske, pa splošni vzrok ni isti, čeprav je osnovni vzrok (reakcija na prekomerno izražano
seksualno življenje s kultivacijo željne narave) isti. Ženske so se zaradi tveganj pri porodih, pri
usmeritvi poudarka življenja k spolnemu vidiku le-tega, množično uprle (tako kot so se Atlanti)
tej obliki izraza življenja, in na tej liniji – seksualni – [61] najdemo njihove glavne inhibicije. Ne
trpijo toliko zaradi splošne inhibicije čustveno-željnega-čutnega izražanja. Moški pa trpijo zaradi
teh slednjih zadrževanj in imajo navado oz. značilno nagnjenje k večjemu nadzoru čustev v
življenju kakor pa ženske. Za moške ni značilno, da bi hoteli ali vzpostavili nadzor nad
spolnostjo. Potemtakem je v splošnem področje njihove inhibirane tendence življenja širšega
obsega, in posledično (če smemo verjeti statistiki) več moških oboleva za rakom, kakor pa
ženske, čeprav se te strašne bolezni bojijo vsi.
Zdravilo za raka je v skrivnosti pravilne pretvorbe (transmutation), in to bodo sčasoma
spoznalo. To frazo uporabljam ne samo simbolično, temveč tudi tehnično in znanstveno. Tudi to
se bo pokazalo kasneje. Iz skrivnosti pravilnega ritmičnega življenja in pravilnega
proporcionalnega poudarka na vseh fazah življenja, bo prišla (in tudi hitro prihaja) popolna
imunost pred tuberkulozo. S skrivnostjo pravilnega razumevanja časa in ciklov in periodične
reproduktivne kreacije, se bo rasa rešila zla veneričnih bolezni.
Jasno vam torej bo, da bodo sifilitične bolezni izginile zadnje, kakor so bile prve, ki so
pustošile po rasi. Tuberkuloza izginja. Pozornost izvedencev je sedaj namenjena zdravljenju
raka.
Rad bi dodal še par komentarjev, ki bodo zanimivi v splošnem in bolj sodobnem smislu. Rekel
sem, da te okvare, h katerim je človeštvo nagnjeno, najdemo v prsti, in da so tam v glavnem
zaradi pokopa milijonov ljudi tekom dob. S povečano rabo kremacije se bo to stanje zlagoma
izboljševalo. Ta okvara bo izginila postopoma, zelo počasi. Zato je zelo zaželeno, da se kar
najbolj propagira uporaba tega načina [62] odstranjevanja odvrženih fizičnih sredstev duš, ki
odhajajo iz inkarnacije. Ob tem, ko bo zemlja postajala manj okvarjena in bo vzpostavljen stik z
dušo, lahko upamo na stalno zmanjševanje števila tistih, ki podležejo nasledstvenim okvaram.
Zanimivo je, da ima kopanje v slanem morju dejanski učinek na zdravje fizičnega telesa. Voda,
ki jo koža ob tem vsrka in ki vstopi skozi usta, ima življenjsko pomemben preventivni učinek.
Danes je eno od velikih vprašanj, za psihologe in v manjši meri za zdravnike, naraščanje
homoseksualnosti, tako moške kot ženske. Na dan prihajajo s slepilnimi argumenti, s katerimi
hočejo dokazati, da je ta nenormalni razvoj (in posledično zanimanje za to bolestno težnjo)
pripisati dejstvu, da rasa počasi postaja androgina in da se počasi pojavljata androgina moški in
ženska. To, še enkrat, ni res. Homoseksualnost je »preostanek« seksualnih ekscesov v
lemurijskih časih, nasledstvena okvara, če hočete. Egi, ki so se individualizirali in inkarnirali v
tem velikem časovnem obdobju so tisti, ki danes izkazujejo homoseksualne težnje. V tistih časih
je seksualni apetit tako pritiskal, da normalni procesi v človeških spolnih odnosih niso potešili
nenasitne želje naprednega človeka tiste dobe. Sila duše, ki je dotekala pri procesih
individualizacije, je služila za stimulacijo najnižjih centrov. Zato so prakticirali prepovedane
oblike. Danes je v inkarnaciji veliko število tistih, ki so jih prakticirali, in starodavne navade so
za njih premočne. Do danes pa so dovolj napredovali na evolucijski poti, tako da je zdravilo v
tem času nared – če se le odločijo za njegovo uporabo. Brez večjih težav lahko prenesejo
seksualni impulz v grleni center in tako postanejo kreativni v višjem smislu, energijo, [63] ki
kroži in jo čutijo, lahko uporabijo na pravilen in konstruktiven način. Številni med njimi so to
začeli delati samodejno. Kakorkoli že, je dobro znano, da je med tako imenovanimi umetniškimi
tipi, homoseksualnost zelo razširjena. Pravim »tako imenovanimi«, ker resnično kreativen
umetnik ni žrtev teh davnih, bolestnih nagnjenjskih navad.
30
Izpostavimo lahko, da je homoseksualnosti treh vrst:
1. Tista, ki je rezultat davnih bolestnih navad. To je danes glavni vzrok in kaže na:
a. Individualizacijo na tem planetu; saj tisti, ki so se individualizirali na lunini
verigi, niso dovzetni za te nevarne značilnosti.
b. Na sorazmerno napredno stopnjo na evolucijski poti, ki so jo dosegli lemurijski
egi, ki so podlegli temu zadovoljevanju želje.
c. Temu sledeči študij magije seksa in še stalen, nenasiten fizični seksualni gon.
2. Posnemovalna homoseksualnost. Določeno število oseb iz vseh družbenih razredov je
posnemalo boljše od sebe (če smem uporabiti tako paradoksen izraz) in tako razvilo bolestne
navade v spolnih odnosih, katerih drugače morda ne bi imeli. To je danes eden od
prevladujočih razlogov pri številnih moških in ženskah in temelji na preveč aktivni
domišljiji ter na močni fizični ali seksualni naravi in na polteni radovednosti. To govorim s
premislekom. Veliko homoseksualcev in lezbijk spada v to kategorijo.
3. Redki, zelo redki, maloštevilni primeri hermafroditizma. Ti ljudje, ki v sebi združujejo oba
vidika spolnega življenja, se soočajo z resničnim problemom. Ta problem še močno
povečuje človeška nevednost, človeška nepripravljenost soočiti se z dejstvi, napačna
zgodnja vzgoja in izobraževanje, [64] in zelo razširjeno napačno razumevanje. Te primere
lahko v majhnem številu srečamo vsepovsod, čeprav je njihovo število glede na svetovno
populacijo še vedno zanemarljivo. Da pa obstajajo je resnično zanimivo za medicinski
poklic in so deležni globokega pomilovanja in sočustvovanja človekoljubnega in
razumevajočega psihologa. Res jim ni lahko.
Nekoliko sem obdelal to temo, ker je koristno, da poznate taka dejstva, informacija ima
vrednost. Pomaga osvetliti problem, s katerim se mora soočati vse več ljudi. Psihologi, socialni
delavci, splošni zdravniki in vsi tisti, ki se ukvarjajo s skupinskim usposabljanjem, se stalno
srečujejo s tem problemom, in je dobro, da tudi razlikujejo med tipi, ki jih je treba obravnavati in
tako razjasnijo problem. * The problem of Sex str. 268-307 Razprava o sedmih žarkih I. knjiga.
V teh navodilih boste našli veliko namigov, ki jih ne moremo uvrstiti med navodila za
zdravljenje, pa vseeno padejo v to kategorijo, ker bodo bralcem omogočili boljše razumevanje.
V zgornjem boste tudi opazili, kako ima ta okvara, kot morda pričakovano, svoje korenine v
astralnem ali čutnem telesu, telesu občutkov. Iz tega razloga sem to vključil. Zanimiva bi bila
eksperimentalna analiza, če bi se dalo te razne, dobro znane težave, bolezni in tegobe razvrstiti
glede na izvorne impulze. Zelo malo jih je mentalnega izvora, navzlic vsemu, kar morda
Krščanska Znanost ali mentalna znanost porečeta nasprotno. Morda bi moral raje reči, da nimajo
osnove v napačnem človeškem razmišljanju, čeprav lahko napačno razmišljanje poslabša in
intenzivira vse zlo. Številne, ali morda večina [65] tegob, za katerimi trpi povprečni človek,
imajo osnovo v astralnih vzrokih ali na neki jasno razločni želji. Izoblikovana želja najde izraz v
neki dejavnosti. Homoseksualnost je ena od tistih, ki se jo da najjasneje določiti. Drugih bolezni,
ki jih je človeštvo nasledilo, včasih ni tako lahko razjasniti ali določiti. Žrtev je moški ali ženska,
toda vzrok, ki povzroča bolezen ali težavo – fizično ali psihično – je skrit v dolgi zgodovini, ki jo
žrtev (s svojim omejenim vedenjem) ni zmožna raziskati, niti ne dokopati do vzroka, ki povzroča
učinek. Vse kar lahko zatrdi je to, da je bil začetni impulz po vsej verjetnosti želja. To kar ljudje
danes so in za čemer trpijo, je rezultat njihove dolge preteklosti, preteklost pa predpostavlja
dolgo trajajoče in dobro utrjene navade. Take navade so neizogibno rezultat enega ali dveh
dejavnikov:
31
1. želje, dominantne in nadzorne akcije,
ali
2. mentalnega nadzora, ki željo nadomesti z načrtno akcijo, ki bo v številnih primerih potekala
v nasprotju z normalno čuteno, izoblikovano željo.
V zgornjem boste opazili, da je moja želja, da dojamete pomembnost emocionalnega čutnega
telesa in njegove moči, da pokrene tiste sekundarne vzroke, ki se v tem življenju, pokažejo kot
bolezni.
Za tem boste opazili poudarek, ki sem ga dal astralnemu telesu, kot pospeševalcu napačnih
fizičnih stanj in potrebe po razumevanju in nadzoru astrala na strani pacienta, če naj zares
premaga bolezen. Me boste razumeli, če rečem, da resnična zmaga lahko pomeni sprejetje smrti
kot poti izhoda, pa naj pride po normalni poti ali z zdravljenjem, če bodo tako vzroki [66],
začetni impulzi, izčrpani? Razmislite o tem.
Pri vsem zgoraj, celo v zvezi s tem, kar sem rekel glede homoseksualnosti, sem obravnaval
bodisi nebrzdane ali pa potlačene želje, vendar sem jih upošteval samo v splošnem smislu in v
širših obrisih. Me ne boste napačno razumeli, če vam poudarim, da kjer obstaja zavrta želja (kar
je danes slučaj pri številnih aspirantih) postanejo možne vse vrste bolezni – rak, mašenje pljuč in
določene težave z jetri – kakor tudi strašna bolezen tuberkuloza? Bolezni zadrževanja so številne
in resne, kot boste opazili v zgornjem naštevanju. Zapaziti je treba, da se tam kjer obstaja
neobrzdana in nenadzorovana želja zadrževanja pa ni, pojavijo bolezni kot so sifilitične motnje,
homoseksualnost, vnetja in vročine. Kakršen je temperament, takšne bodo tudi vrste bolezni,
temperament pa je odvisen od kvalitete žarka. Ljudje na različnih žarkih so nagnjeni k različnim
motnjam. Psihologi imajo prav pri osnovni razdelitvi ljudi na dva osnovna tipa – ekstrovertirane
in introvertirane. Ta dva tipa ustvarita svoje značilnosti bolezni, ki se kažejo kot bolezen zaradi
pretiranega izražanja ali zaviranja.
Ogledali smo si drugo točko pri zdravljenjem bolezni, ki nastanejo v čustveni ali željni naravi.
Naša prva točka obravnava nenadzorovana čustva. Spomnil bi vas na našo predpostavko, da
bomo obravnavali le bolezni, h katerim je nagnjeno napredno človeštvo, aspiranti in učenci vseh
stopenj. Ne bomo obravnavali (v tej kratki razpravi) celega obsega bolezni, ki prizadevajo
človeštvo kot celoto, ali skozi zgodovino. Bolj ko je aspirant napredoval, večja je možnost, da
bodo bolezni za katerimi trpi izrazite in se bodo močno kazale, na račun večjega ali manjšega
[67] dotoka stimulativne sile duše. Stranske bolezni, od petih preje omenjenih glavnih skupin
bolezni, ki se pojavljajo povezane z njimi, v okviru človeka, so skupina simptomov, ki jih
ohlapno pokrivamo z izrazi: vročine, tumorji, področja slabe pretočnosti in še splošna izčrpanost
in samo-zastrupitev, ki je v ozadju številnih simptomov. Dobro si tudi zapomnite in imejte stalno
v mislih, da tukaj posplošujem, da pa je to posploševanje temeljno in zato pomembno.
C. Bolezni zaradi zaskrbljenosti in vznemirjenja.
Tretja kategorija bolezni, ki nastanejo v čustvenem oz. astralnem telesu, je ezoterično združena
v izraz: bolezni zaradi vznemirjenja. Te so zahrbtni strupi, ki se skrivajo za pojavom bolezni.
Z okultnega stališča lahko vse bolezni pokrijemo z dvema definicijama:
1. Bolezni, ki so rezultat samo-zastrupitve. Teh je največ.
32
2. Bolezni, ki so rezultat vznemirjenja. Te so zelo pogoste pri učencih.
Danes veliko slišimo o samo-zastrupljanju in vlagajo se veliki napori, da bi to zdravili z dietami
in uravnavanjem življa v smislu ritmičnega življenja. Vse to je dobro in koristno, vendar pa ne
predstavlja temeljnega zdravila, kar bi protagonisti želeli, da verjamemo. Vznemirjenje je
osnovna psihološka nadloga, ki ima svoje korenine v povečani aktivnosti astralnega telesa, ki
ima določen, nenormalen učinek na živčni sistem. To je bolezen zanimanja za-samega-sebe,
samo-zadostnosti in samo-zadovoljstva. Še enkrat bi dejal, razmislite o teh stvareh, ker te tri
vidike vznemirjenja najdemo povsod. Obravnavali bomo torej [68] vznemirjenje, »ogrožanje«,
kakor ga imenuje predstavnik prvega žarka, kot je Mojster M.
Skoraj smo že končali prvi del poglavja psihološki vzroki bolezni in smo zelo na kratko, a
vseeno verjamem poučno, obravnavali probleme, ki nastanejo zaradi pretirane aktivnosti in
napačnih stanj astralnega telesa. V tej kratki razpravi ne morem več kot posploševati, ker je
večina trditev tako novih in revolucionarnih (s stališča ortodoksne medicine), da bo celo ta prva
notranja struktura idej in te do neke mere nove formulacije resnice rabile čas, da bodo pustile vtis
na mislece rase. Po tem, če jih bodo tisti med njimi, ki so odprtega uma sprejeli kot hipotetične
možnosti, mora preteči precej časa, preden bo dovolj raziskav, ki bodo dale jasno izoblikovane
zaključke, kar bo ideje naredilo širše prepoznavne in uporabne. Ko to govorim, ne gledam
kritično na zdravniški poklic. Na denar pohlepni specialisti in šarlatani so redki; seveda
obstajajo, kakor obstajajo pokvarjeni in nezaželeni v vsakem poklicu. Še enkrat, le kje jih ne
najdemo? Ozkogledih je mnogo; ampak ponovno, kje jih pa ni? Pionirji novih miselnih
usmeritev in človek, ki je doumel nekaj od new age konceptov, so pogosto enako ozkogledi in ne
vidijo nič drugega razen novih poti, načinov in metod, vse staro zavržejo in s tem marsikaj
izgubijo. Medicinski poklic ima ene od najodličnejših in najlepših zapisov o svojih namenih in
področjih dejavnosti v svetu in je razvil ene od največjih kvalitet duše – požrtvovalnost, sočutje
in služenje. Toda načine in tehnike nove dobe je težko razumeti. Veliko starih načinov je treba
opustiti in veliko žrtvovati, preden bo postal možen nov način zdravljenja. [69]
Dokler svetovni misleci ne bodo primerno spoznali dejstva finejših teles in njihovega obstoja
ne ugotovi prava in resnična psihološka znanost z razvito sposobnostjo jasnovidnosti, je iskanje
vzrokov bolezni v finejših telesih razmeroma nesmiselno. Najboljši odziv, ki jo je od zdravnika
odprtega uma možno (pravim možno, ne da bo) dobiti je pripoznanje, da psihološka drža ter
mentalno in čustveno stanje pacienta, dejansko pomagajo ali pa ovirajo. Mnogi to že priznavajo.
To je že kar veliko.
Ko torej pravim, da ima na primer rak svoje korenine v astralnem stanju in je začel svoj razvoj
v atlantskih časih, danes to povprečnemu človeku ne pomeni veliko. Ne vidi, da ima danes
veliko število ljudi atlantsko zavest.
Na kratko bi se dotaknil najbolj pogostih vzrokov težav: zaskrbljenosti in vznemirjenja. V
današnjem času so razširjene bolj kot kdajkoli, in to iz naslednjih razlogov:
1. Situacija v svetu je taka, problemi in negotovost pa tolikšni, da je komajda kdo na svetu
izvzet. Vsakdo je bolj ali manj vpleten v planetarno situacijo.
2. Komunikacija med ljudmi se je tako povečala, ljudje živijo v masovnih skupinah –
majhnih ali velikih, - da neizogibno učinkujejo drug na drugega, kot še nikoli preje. »Če
trpi en član, trpijo vsi« je stara in resnična ugotovitev in danes tudi prvič prepoznana.
33
3. Občutljivost človeškega mehanizma se je tudi toliko povečala, da se ljudje hitro
»uglasijo« v čustvena stanja in mentalne drže drugih, na nov in [70] močnejši način.
Njihovim lastnim dvomom in skrbem, ki se jih polaščajo, se dodajajo še skrbi od soljudi s
katerimi živi.
4. Telepatsko, pa tudi z razvitim s smislom za predvidevanje, ljudje dodajajo težave nekoga
drugega ali pa neke druge skupine razmišljajočih ljudi težavam, ki bi lahko bile. Ni
gotovo da bodo.
Ti problemi vam bodo pokazali, kako zelo težko je človeku soočati se z življenjem. Jasno bo,
da so problemi zaskrbljenosti in razdraženosti (Mojster Morya jih imenuje »grožnje«) številni in
jih je treba upoštevati.
Zakaj so težave astralnega telesa tako »ogrožajoče« in resne? Skrbi in vznemirjenja so nevarni,
ker:
1. Človekovo vitalnost znižajo do točke, ko postane dovzeten za bolezni. Nadloga gripe ima
svoje korenine v strahu in skrbeh, ko se bodo ljudje umirili in se jih rešili, bomo priče
izumrtju bolezni.
2. Z astralnega stališča so tako hudo nalezljive, da na poseben način znižujejo astralno
atmosfero in s tem ljudem otežujejo - v astralnem smislu - prosto dihanje.
3. Ker so astralna stanja strahu, skrbi in vznemirjenj danes tako razširjena, jih lahko
smatramo za epidemije, v planetarnem smislu.
4. Ker vznemirjenje (ne govorim o skrbeh) povzroča vnetja - in vnetja je težko prenašati –
ter povzroči veliko težav. Zanimivo je zapaziti, da določene težave z očmi povzroča prav
to. [71]
5. Ker skrbi in vznemirjanje preprečujejo pravilno videnje. Izključijo videnje. Človek, ki je
žrtev teh stanj, ne vidi drugega razen vzroka svojih težav in je tako pogreznjen v
smiljenje samemu sebi, ukvarjanje s samim seboj, ali v fokusirana negativna stanja, da je
njegov pogled zožen, njegova skupina pa ovirana. Pomnite, da obstaja skupinska
sebičnost, tako kot individualna.
Naštel sem dovolj vzrokov učinkov skrbi in vznemirjenja, da vam prikažem obseg težave.
Sedaj se ne splača veliko govoriti o zdravilu. Gripoznemu pacientu ne rečemo (v trenutku
najhujše bolezni), »ah, to ni nič. Ne meni se za to. Vstani in se loti dela.« Ljudem danes nima
smisla govoriti, »Ne bojte se. Opustite zaskrbljenost. Vse bo dobro.« Ne bodo vam verjeli, iz
preprostega razloga – in to k sreči, ker ni res. Stvari niso v redu in človeštvo ter planetarno
življenje ni v redu. To Hierarhija ve in se trudi za izboljšanje stanja. Ko bodo muke »planetarne
gripe« mimo (in pacient ne bo umrl), se bo lahko raziskalo in se potrudilo, da se prepreči
ponovitev. Danes je vse, kar se da narediti to, da se pacienta miri in zbija vročino. To je delo
nove skupine svetovnih služiteljev in inteligentnih ljudi dobre volje. Cela plejada jih je.
3. VZROKI, KI NASTANEJO V ETRSKEM TELESU
Pametno bi bilo, da pomnite, da ne tu bom obravnaval vzrokov, ki ustvarjajo učinke v fizičnem
telesu, nastanejo pa v umu ali astralnem telesu. Nujno morajo iti skozi etrsko telo. Etrsko telo je
prenašalec vseh energij do fizičnega telesa [72], in vsi tipi sile prehajajo skozenj do raznih delov
fizične oblike, ustvarjajoč dobre in slabe učinke, negativne ali pozitivne rezultate, kakor kdaj. To
34
je dejstvo, ki ga sprejemamo. Tu se ukvarjam z boleznimi, problemi in fizičnimi težavami, ki
nastanejo v samem etrskem telesu in se pokažejo v povezavi s fizičnim telesom. Te so precej
razširjene in pogoste. Bistveno je, da v umu jasno razlikujete ti dve liniji delovanja sil. Obe
prehajata skozi in iz etrskega telesa v fizično telo, toda samo ena izvira iz, oz. se tiče težav, ki
imajo etrski izvor.
Etrsko telo je telo, ki je v celoti sestavljeno iz linij sil in točk, kjer se te linije sil križajo in tako
oblikujejo (na križišču) energijske centre (čakre). Kjer se križa več takih linij sil, imate večji
energijski center in tam kjer se srečajo veliki tokovi energij in se križajo, kot na primer v glavi in
vzdolž hrbtenice, imate sedem glavnih centrov. Obstaja sedem takih glavnih, poleg tega pa še 21
manjših centrov in še 49 malih centrov, ki jih poznajo ezoteriki. Mi se bomo tokrat vseeno
omejili na etrsko telo kot na celoto in na sedem glavnih centrov.
Lahko da vas bo zanimalo kje najdete enaindvajset manjših centrov. Njihova lokacija je v
naslednjih točkah:
Dva sta spredaj pred ušesi, blizu tam, kjer se stikata čeljustni kosti.
Dva sta tik nad dojkama.
Eden je tam, kjer se stikata kosti grodnice, blizu žleze ščitnice. Ta z onima dvema prsnima
centroma tvori trikotnik sile.
Dva sta na dlaneh, na vsaki roki eden. [73]
Dva sta na podplatih, na vsaki nogi eden.
Dva sta takoj za očmi.
Dva sta povezana tudi s spolnima žlezama.
Eden je blizu jeter.
Eden je povezan z želodcem; je torej povezan s sončnim pleksusom, ni pa identičen z njim.
Dva sta povezana z vranico. V bistvu sestavljata en center, toda takšen, ki ga tvorita dva
centra, položena drug čez drugega.
Dva sta – po eden za vsakim kolenom.
Obstaja en močan center, ki je tesno povezan z vagus živcem. Je zelo močan in nekatere
okultne šole ga smatrajo za glavnega; ni v hrbtenici, ni pa daleč od priželjca.
Eden je blizu sončnega pleksusa in le-tega povezuje s centrom na dnu hrbtenice, na ta način
tvori trikotnik sakralnega centra, sončnega pleksusa in centra na dnu hrbtenice.
Dva zgoraj omenjena trikotnika sta res pomembna. Eden je nad in drugi je pod diafragmo.
Seveda je jasno, da bo tam, kjer energija neovirano teče skozi etrsko v fizično telo, manjša
verjetnost za bolezni in težave. Lahko pa obstaja povečano nagnjenje k težavam, ki izhajajo iz
prekomerne stimulacije in njenih posledičnih rezultatov prevelike aktivnosti živčnega sistema, z
vsemi spremljajočimi problemi. Te sile, ki iščejo vstop v fizično telo, prihajajo iz treh smeri (če
smem uporabiti te besede): [74]
1. Iz teles osebnosti – astralnega in mentalnega telesa.
2. Iz duše, če je bil vzpostavljen stik, vede ali nevede.
3. Iz okoliškega sveta, do katerega je telo duše in osebnosti delovalo kot »vhodna vrata«.
Spotoma bi vas v zvezi s to frazo opozoril na možno povezavo med frazama »vhodna
vrata« in fraze »vrata posvečenja«.
V primeru, ko so centri skozi katerega teče energija mirni, neprebujeni, ali delujejo samo delno
ali prepočasi (kar se tiče vibracijskega ritma), potem imate stanje blokade. To bo v etrskem
35
telesu povzročilo zastoj in temu bodo sledile težave v delovanju fizičnega telesa. Eno najbolj
pogostih, je mašenje pljuč, do katerega – čeprav ga lahko eksoterično povežemo s čisto
določenimi fizičnimi vzroki – v resnici pride zaradi teh vzrokov in še zaradi notranjih stanj
etrskega zastoja. Sovpadanje zunanjih, očitnih in notranjih, pravih vzrokov, je odgovorno za
izbruh težave. Ko se ta dva pogoja srečata in imate fizični hendikep ter nezaželeno etrsko
situacijo, boste imeli neke vrste bolezen ali slabost. Vsako zunanjo zamašenost lahko vedno
povežemo s tema dvema vzrokoma – notranjim in zunanjim. V teh primerih zunanji vzrok ni
učinek posamičnega notranjega vzroka, kar je zanimivo. Opazili boste torej, da vse bolezni pri
posamezniku niso čisto subjektivnega ali psihološkega izvora, [75] temveč so včasih oboje,
eksoterične in ezoterične. Zato se problem zakomplicira.
Zgornja ugotovitev odpre celotno vprašanje aktivnostih sedmih centrov sil v etrskem telesu. Ti
so lahko še speči ali neprebujeni, v prebujanju vendar še počasi delujoči, ali pa delujejo
normalno, kar pomeni, da se nekatere energije, ki oblikujejo center, gibljejo ritmično in so torej
sprejemljive za pritok, medtem ko so druge še povsem neaktivne in neodzivne. Nekateri centri
bodo polno aktivni in torej pretežno privlačni za katerokoli dotekajočo silo; spet drugi bodo
samo delno takšni. Pri večini ljudi so centri pod trebušno prepono bolj aktivni od centrov nad
trebušno prepono (tu mislim na sedem glavnih centrov in ne na enaindvajset manjših centrov).
Pri aspirantih so centri pod diafragmo aktivni, počasi pa postajata aktivna srčni in grleni center,
medtem ko se pri učencih hitro prebujajo ajna center in še centri pod njo v telesu. Pri posvečencu
postaja vibracijsko aktiven temenski center, ki požene vse centre v pravilen in koordiniran ritem.
Vsak pacient ali človeško bitje, ki se nahaja na nekem žarku, se odziva različno; razlikuje se tudi
časovni faktor, razlikuje se vzorec razvijanja, pa tudi odziv na dotekajoče sile je nekoliko
različen.
Vse to bomo s potrebno skrbjo preučevali v IX. poglavju, ki se ukvarja s sedmimi načini
zdravljenja. Tukaj to samo omenjam, da bi položil temelje temu, kar bo treba kasneje preučiti in
vam tako pokazati, kako je celo vprašanje zdravljenja povezano z odnosom med etrskim in
fizičnim telesom. Torej bo jasno, kako pomembno je – preden se lahko začne pravo zdravljenje –
da zdravilec pozna razvojno stopnjo [76] pacienta, in da pozna tudi njegov žarek osebnosti in
duše. Če temu dodaste še poznavanje njegovih astroloških nagnjenj in kazalcev, se da postaviti
precej bolj točno diagnozo. Ključ vseh osvoboditev (bodisi s fizičnim ozdravljenjem ali smrtjo)
leži v razumevanju stanja centrov v etrskem telesu. Ta določajo stopnjo vibracijske aktivnosti
telesa in splošno odzivnost fizičnega telesa. Celo aktivnost in natančnost instinktivne narave
pogojujejo ti centri ter njeno povezavo z življenjem na zunanji ravni in »celostnost«, ter splošno
zdravje simpatičnega živčnega sistema.
A. Mašenje, zastoj, zatrpanost (congestion).
Veliko resnih težav lahko povežemo z zamašenostjo ali pomanjkanjem prostega delovanja sil
ali moči. S tem v zvezi lahko izpostavimo, da je etrsko telo mehanizem za vstop in izstop. Iz tega
sledi, da obstaja posebna, intimna povezava med njim in organi kot so: pljuča, želodec in
ledvica. Če boste pravilno razumeli tu predstavljeno simboliko, vam bo pokazala, da je v ozadju
globoka ezoterična povezava med:
1. Med umom in pljuči. Proces dihanja, s fazami vdiha, premora in izdiha, deluje v
povezavi z obema vidikoma sil, mentalnim in fizičnim.
2. Željno naravo in želodcem. Tudi tu obstaja proces sprejema, asimilacije in izločanja.
36
3. Samim etrskim telesom in ledvicami, z jasno določenimi procesi absorpcije, kemične
predelave in prenosa.
Nikjer drugje ni simbolika celotnega [77] kreativnega procesa tako sorazmerno točna, kot je v
človeškem okviru.
Zastoj v etrskem telesu, ki povzroči veliko težav v fizičnem telesu, lahko torej obstaja na točki
sprejema iz astralnega telesa in z astralne ravni (zapazite besede in razliko), ali pa na točki
izhoda, z ozirom na center, do katerega ta določeni tip etrske sile najlaže steče in skozi katerega
najlaže prehaja. Tam kjer ni prostega delovanja med etrskim in astralnim telesom bodo težave.
Kjer ni prostega delovanja med etrskim in fizičnim telesom, vključno z živčnimi vozlišči (nerve
ganglia) in endokrinim sistemom, bodo tudi težave. Na tesen odnos med sedmimi glavnimi centri
in sedmimi glavnimi žlezami v fizičnem telesu ne smete nikoli pozabiti. Ta dva sistema tvorita
eno, tesno prepleteno upravo, z žlezami in njihovimi funkcijami, ki jih določajo oz. pogojujejo
etrski centri. Ti pa so na svoji strani pogojeni z doseženo razvojno stopnjo in pridobljenimi
izkušnjami inkarnirane duše, s specifično polarizacijo duše v inkarnaciji in človekovimi žarki
(duše in osebnosti). Ne pozabite, da je teh pet vidikov človeka (ko deluje v treh svetovih)
pogojenih z določenimi žarkovnimi silami; imamo žarek duše, osebnosti, mentala, astrala in
fizičnega telesa. Vse to se bo v prihajajoči novi dobi vsekakor upoštevalo in odkrilo in to znanje
bo zdravilcu razkrilo najverjetnejše stanje centrov, vrstni red njihovega prebujanja in njihovo
posamezno in temeljno noto ali note. Nova medicinska znanost bo izrazito zgrajena na znanosti o
centrih in na tej osnovi bodo temeljile vse diagnoze in možno zdravljenje. Endokrinolog šele
začenja dobivati bežne vpoglede v možnosti in veliko tega, kar sedaj proučuje, ima v sebi
semena prihodnje resnice. »Uravnoteženje sistema žlez« [78] in povezanost žlez s krvnim
obtokom in tudi z značajem in raznoraznimi predispozicijami je res vredno premisliti in se splača
nadaljevati. Vseeno pa je potrebno odkriti še veliko tega, preden bo zares varno delati z žlezami,
zaradi česar bodo postale glavni predmet pozornosti (kar bo nekega dne bo, pri vseh oblikah
bolezni).
Skozi to celo kratko razpravo bom podal številne namige, ki bodo raziskovalce odprtega uma
vodili v pravo smer. Preden gremo naprej na obravnavanje povezave etrskega telesa, kot celote, s
fizičnim telesom, bi rad izpostavil, da postavljam komplikacije zaradi mašenja na prvo mesto
seznama bolezni, ki nastanejo v etrskem telesu, ker je v tem času – in bo še par stoletij –
pomembnejši vzrok težav pri večini človeštva ali pri tistih ljudeh, ki jim ezoterično rečemo
»sončno-sakralni« ljudje. To je delno zaradi navad potlačenja in zaviranja, ki jih je rasa kot
celota razvila tekom celih dob. Prav to mašenje v točkah vstopa in izstopa v etrskem telesu, je
odgovorno za oviranje prostega pretoka življenjske sile, s posledicami skorajšnjega obolevanja.
Zato boste tudi videli, kako bodo skrbno predpisane dihalne vaje s svojimi subtilnimi učinki
reorganizacije in preureditve subtilnejših teles (še posebej etrskega in astralnega) postajale vse
bolj splošno uporabljane. Široko zanimanje za dihanje danes priča o subjektivnem prepoznanju
tega dejstva, čeprav zaenkrat še ni dovolj znanega o metodah in učinkih.
Še na nekaj bi vas rad opozoril, da zastoji lahko obstajajo tako v centru v astralnem telesu,
kakor tudi v etrskem telesu, to situacijo bo moral zdravilec raziskati. [79]
B.
Pomanjkanje koordinacije in integriranosti.
Prišli smo do kratkega premišljevanja o naši drugi težavi, ki jo srečamo v etrskem telesu, kar
smo v naši tabeli poimenovali pomanjkanje koordinacije ali integriranosti. To je danes močno
razširjeno in je odgovorno za velik del težav. Etrsko telo je notranja »snovna« oblika na kateri je
37
zgrajeno fizično telo. Je notranja konstrukcija, ki je skrita podstat vsakega dela zunanjega
človeka; je ogrodje, ki vse podpira; je tisto, na katerega vzorcu je zgrajena zunanja oblika; in je
mreža nadijev (neskončno zapletena), ki predstavlja nasprotek ali dvojnik celotnega živčnega
sistema, ki je tako pomemben del človeškega mehanizma. Skupaj s krvnim obtokom je to res
instrument življenjske sile. Če torej obstaja šibkost v povezavi med to notranjo strukturo in
zunanjo obliko, vam bo takoj jasno, da se bo pojavila resna težava. Ta težava pa bo treh oblik:
1. Gosti vidik fizične oblike je preveč ohlapno povezan z etrsko obliko ali dvojnikom. To
vodi k zmanjšanju življenjske moči in oslabelost, kar pa vodi v dovzetnost za bolezni ali
v slabo zdravje.
2. Obstaja slaba povezanost z nekaterimi vidiki telesa oz. v nekaterih smereh. Skozi
določene goriščne točke, oz. centre, življenjska sila ne more teči v zadostni meri in tako
pride do določenih slabosti v nekaterih delih fizičnega telesa. Impotenca je na primer
takšna težava, nagnjenost k vnetju grla pa druga takšna – če omenim dve popolnoma
različni težavi.
3. Povezava je lahko v osnovi toliko zrahljana in slaba, da ima duša bore malo vpliva na
svoj aparat [80] zunanje manifestacije in tako lahko zlahka pride do obsedenosti ali
prilastitve. To je ekstremen primer težav, ki spremlja to stanje. Druge težave so še
določene oblike omedlevice ali izguba zavesti in »petit mal«.
Obstajajo tudi, kot bo jasno, ravno obratna stanja, ko je etrsko telo zelo tesno speto ali
integrirano z osebnostjo – najsi je ta visoko razvita ali pa je preprosto primer navadnega etrskega
telesa – da je vsak del fizičnega telesa v nenehnem spodbujenem stanju, prisilnem naporu, s
posledično aktivnostjo v živčnem sistemu, ki lahko – nepravilno uravnana – vodi v velike težave.
Na to se nanašam v tretjem poglavju, »Čezmerna stimulacija centrov«. Preveč ohlapna ali
pretesna povezava vodi v težave, čeprav je prvi primer težav ponavadi resnejši od drugega. Tu
sem vam navedel dovolj, da vam pokažem, kako zanimiv in pomemben zna biti študij etrskega
telesa. Celotna tema zdravljenja je »zvezana« (če uporabim sodoben izraz, kar se mi zdi težko) z
razvojem, razpiranjem in nadzorom sedmih glavnih centrov.
C. Čezmerna stimulacija centrov.
Veliko bi še lahko dodal k temu, kar sem povedal o vzroku bolezni, ki nastane v etrskem telesu,
vendar bom v drugem delu (pri poglavju o določenih osnovnih zahtevah) tematiko obdelal precej
dlje. Zastoj, pomanjkanje integriranosti in čezmerna stimulacija centrov so očitni osnovni razlogi
za bolezni, kar se tiče gostega fizičnega telesa, ampak ti sami so pa pogosto posledica bolj
subtilnih vzrokov, skritih v življenju astralnih in mentalnih teles, in v primeru prekomerne [81]
spodbujenosti je to včasih rezultat stikov z dušo. Etrsko telo se normalno, tako kot je predvideno,
odziva na vse vzorce in vsa stanja, ki se nahajajo v subtilnejših sredstvih. V bistvu je samo
prenašalec in ne izvor in le omejitve opazovalca le-tega navajajo k temu, da vzroke za bolezni
telesa pripisuje etrskemu telesu. Je izmenjevalnik vseh sil, ki pridejo do fizičnega telesa, ob
pogoju, da so na določeni razvojni stopnji centri sil v stanju, v katerem so dovzetni za nek
38
določen tip sile. Ezoterično rečeno, so lahko centri v enem od petih stanj, ki jih lahko opišemo z
naslednjimi besedami:
1.
2.
3.
4.
5.
Stisnjeni, mirni in zaprti, a vendarle z znaki življenja, mirni in polni globoke inercije.
V odpiranju, ne-odpečateni in rahlo obarvani; življenje pulzira.
Živahni, živi, budni v dveh smereh; dvoje manjših vrat je široko odprtih.
Žareči in segajoč naprej, z zvenečim tonom proti vsem povezanim centrom.
So pomešani in vsak z vsakim deluje ritmično. Življenjska sila se pretaka skozi, z vseh
ravni. Svet je široko odprt.
S temi petimi fazami, v katerih se etrsko telo širi in postaja vitalna živost vsega izraza na fizični
ravni, je povezanih pet človeških ras, začenši z lemurijsko raso, pet ravni človeškega in
nadčloveškega izraza, pet stopenj zavesti in različna druga grupiranja po pet, ki jih srečate v
ezoterični filozofiji. Spotoma bo morda koristno in zanimivo izpostaviti, da petero kraka zvezda
ni le simbol posvečenja in na koncu izpopolnjenega človeka, pač pa je tudi osnovni simbol
etrskega [82] telesa in petih centrov, ki nadzirajo popolnega človeka – dva centra na glavi, srčni
center, grleni center in center na dnu hrbtenice. Ko je vseh teh pet centrov polno prebujenih in
delujejo v pravilnem medsebojnem ritmu, potem razne peterke, ki sem jih preje omenil,
predstavljajo integralni del zavesti izpopolnjenega človeka.
Čeprav ta posebna informacija ni na določen način povezana z znanostjo zdravljenja, pa je
celotna tema povezana z energijo, energija pa je v eni ali drugi obliki povezana z vzroki in učinki
bolezni, ker je bolezen ne-zaželeni učinek energije na energijsko enoto, ki ji pravimo atom.
Treba je pomniti, da je etrsko telo človeka sestavni del etrskega telesa planetarnega Logosa in
je torej povezano z vsemi oblikami znotraj tega telesa v vsakem in vseh kraljestvih narave. Je del
substance vesolja, ki je usklajena s planetarno substanco in tako preskrbi znanstveno osnovo za
enost.
Če bi me vprašali, kaj je v resnici v ozadju vseh bolezni, vseh frustracij, napak in pomanjkanja
božanskega izražanja v treh svetovih, bi vam rekel, da je ločevalnost tista, ki ustvarja velike
probleme, ki nastajajo v etrskem telesu, in še nesposobnost otipljive oblike, da se ustrezno
odzove na notranje, bolj subtilne impulze. Tu najdemo vzrok (sekundarni vzrok, kot sem
poudaril zgoraj) za večino težav. Etrsko telo planeta še ne prenaša neovirano in razpošilja sil, ki
skušajo vstopiti v zavest in izraz človeka na fizični ravni. Te sile izvirajo iz njega samega, ko
deluje na subtilni ravni zavesti in iz duše; prihajajo tudi iz povezanih skupin in skupin s katerimi
pride v stik, iz planetarnega življenja [83] in na koncu koncev, iz celotnega vesolja. Vsak od
centrov lahko, ko je popolnoma prebujen ter zavestno in znanstveno uporabljen, služi kot odprta
vrata, skozi katera lahko vstopa zavest, ki presega tisto, v katero lahko vstopi posamezno
človeško življenje. Etrsko telo je v osnovi najpomembnejši odzivni aparat, kar jih poseduje
človek, ki ne omogoča samo pravilnega delovanja petih čutov – in posledično priskrbi pet
glavnih stičnih točk z otipljivim svetom, ampak človeku omogoča tudi, da senzitivno zaznava
subtilnejše svetove, in ko ga z energijo napaja in nadzira duša, so tudi duhovne sfere na široko
odprte.
Etrsko telo je močan sprejemnik vtisov, ki se v človekovo zavest prenesejo preko posredništva
prebujenih centrov. Prave jasnovidnosti na primer ni, dokler nista prebujena ali sončni pletež ali
ajna center. Ti preneseni vtisi in informacije postanejo spodbuda s katero se inicira zavestna
aktivnost. Veliko besed rabimo, da opišemo te sile in njihove aktivacijske učinke: kot na primer
impulzi, spodbude, vplivi, moči, želje, aspiracije, in številne take besede, ki so le sinonimi za silo
ali energijo in tako prenašajo isto splošno idejo. Vse te besede se nanašajo na oblike dejavnosti
39
etrskega telesa, a samo tako, kakor jih registrira fizično telo in deluje pod njihovim vtisom. Cela
tema motivacijske sile je sila zanimiva.
Obširnost te teme je vseeno res tako velika, da more človeštvo le po malem dojemati situacijo
in priti do spoznanja, da je človek v bistvu (prek etrskega telesa) integralni del večje in utripajoče
celote; le s časom, skozi procese evolucije, lahko upa da bo zaznal vsa različna področja Božjega
izraza. Šele, ko se etrsko telo potegne v [84] aktivnost pod vplivom in s pomočjo »vtisnjenih sil«
duše, uma, in začasno astralnega telesa, se človek lahko zave vseh svetov, vseh pojavov in vseh
stanj zavesti, in tako doseže tisto vsevednost, ki je z rojstvom dana pravica vseh Božjih sinov.
Toda tekom obdobja, ko je to stanje bivanja v procesu doseganja, veliko težav povzroča
pomanjkljiva razvitost, nesposobnost registriranja, vseživljenjsko delo prebujanja in
organiziranja raznih centrov in potem še njihovo medsebojno pravilno povezovanje. Prav to
stanje je bogat vir tistih težav, ki prenesene dol v fizično telo ustvarijo bolezni raznih vrst,
številne napetosti in zastoje, prekomerno stimulacijo centrov v enem delu etrskega telesa in
premajhno razvitost v drugem, pa še neenakomeren razvoj in napačno ravnovesje centrov.
Danes se v modernih medicinskih raziskavah dosti govori o »neravnovesju« endokrinih žlez in
tem pogostim neravnovesjem pripisujejo številne težave. Toda v ozadju tega stanja endokrinega
sistema obstaja temeljno neravnovesje centrov samih. Samo s pravilnim razumevanjem sile,
njenega sprejema in temu sledeče uporabe, se bo doseglo pravilno ravnovesje in človekov nadzor
endokrinega sistema fizičnega človeka na način, kot je predviden.
Danes je precej potrebno preučiti naslednje probleme:
1. Problem pravilnega sprejema sile ustreznega centra. Primer tega lahko najdemo v
pravilnem nadzoru sončnega pleksusa kot tistega centra, v katerem se da zabeležiti
astralno senzitivnost in se z njo ustrezno ravna. [85]
2. Problem pravilne povezanosti med določenim centrom in njemu ustrezno žlezo, ki
omogoča neovirano delovanje sile, ki teče skozi center v njemu pridružen žlezni
ustreznik, na ta način pogojuje njegov poseben hormon in na koncu pogojuje krvni obtok.
Če razumete zaporedje stikov, boste jasneje razumeli okultni pomen besed v stari zavezi,
ki pravi da »je kri življenje«. Vitalnost, ki prihaja iz etrskega telesa je tista, ki deluje
skozi, v krvni obtok, prek centra, ki se odziva na enega od sedmih posebnih tipov sile, in
njegove pridružene žleze. Jasno bo torej, da obstaja tesna zveza med:
a. Etrskim telesom kot prenosnikom obsežnega skupka energij in moči.
b. Endokrinim sistemom, katerega različne žleze so v resnici eksternalizacija ali
materializacija centrov, večjih in manjših.
c. Srcem, ki je center življenja, kakor so možgani center zavedanja. Srce poganja in
nadzira krvni obtok. Na ta način so ti trije veliki sistemi povezani med seboj.
d. Celotnim sistemom žlez in živčnim sistemom, prek medija mreže živcev in
»nadijev«, ki so podstat tej mreži. Ti nadiji so niti življenjske sile, ki je v ozadju
vsakega dela telesa, še posebej pa živčnega sistema v vseh njegovih vidikih.
Tem problemom in povezavam lahko dodamo še enega. Med vsemi centri je treba vzpostaviti
medsebojne povezave, ki dovoljujejo nemoten vpliv sile, v pravilnem ritmu, skozi celo fizično
sredstvo ali telo. [86]
Tako imamo torej določene velike medsebojno povezane uprave, ki nadzirajo ali pa ne uspejo
nadzirati fizičnega telesa. Kjer obstaja pomanjkljiv nadzor, obstaja zaradi neuspeha vzpostaviti
40
pravilne povezave znotraj telesa, ali pa zaradi pomanjkljive razvitosti. Te medsebojno prepletene
skupine so:
1. Etrsko telo, ki deluje predvsem skozi svojih sedem glavnih centrov pa tudi skozi mnoge
druge centre.
2. Endokrini sistem, ki deluje predvsem prek sedmero glavnih žleznih skupin, pa tudi prek
mnogih drugih, manj pomembnih žlez.
3. Živčni sistem, (simpatični in možgansko-hrbtenični (cerebro-spinal)) s svojskim
poudarkom na živcu vagus in njegovim učinkom na srce ter posledično na krvni obtok.
Vse te točke je potrebno upoštevati in vzporejati pri kateremkoli sistemu okultnega zdravljenja,
tehnična tvarina, ki jo je treba pokriti, pa je na koncu koncev manj zapletena kakor ogromen
sistem, ki je zgrajen na ortodoksni medicini in kirurgiji. Zaradi pomanjkanja koordinacije teh
treh sistemov sedaj zdravilska umetnost ne uspeva doseči vsega kar želi. Naredila je veliko,
vendar mora stopiti korak naprej, na etrsko raven, preden lahko dožene pravi ključ do bolezni in
zdravil zanje.
Na primer, pomanjkanje vitalnosti in navadna pod-normalna stanja telesa, ki so nam vsem
dobro znana, kažejo na inertnost etrskega telesa in njegovo pomanjkanje vitalnosti. Rezultati te
inertnosti vitalnega telesa so lahko fizični pa tudi psihološki, ker žleze v fizičnem telesu ne bodo
delovale normalno – in kot vemo, pogojujejo žleze fizični izraz človeka, pa tudi njegova
čustvena in mentalna stanja, v toliko, kolikor morejo ali pa ne [87] najti izraz prek medija
fizičnega telesa. Žleze ne pogojujejo notranjega človeka ali njegovih stanj zavesti, lahko pa
preprečijo, da se ta notranja stanja manifestirajo navzven. V obrnjeni situaciji, ko je etrsko telo
premočno in so centri preveč spodbujeni, se lahko ustvari hud pritisk na živčni sistem in
posledično ustvari živčne težave, migrene, umsko in čustveno neuravnovešenost, v določenih
primerih pa vodi v norost.
Nekoliko sem obdelal to snov, ker povezava med etrskim in fizičnim telesom in njegova
dovzetnost za notranje energije nadvse odločilno pogojuje človeka. To bomo morali imeti v
mislih ves čas, ko preučujemo vzroke bolezni, ki nastanejo v mentalnem telesu, ali zaradi dušine
aktivnosti v življenju učenca, ali ko preučujemo procese, ki človeka pripravljajo na posvečenje.
Etrsko telo mora, in res vedno deluje kot prenašalec notranjih energij na zunanjo raven, fizično
telo pa se mora naučiti odzvati na to in prepoznati, kar prenesel. Uspešnost prenosa in posledična
fizična aktivnost, je vedno odvisna od centrov, ki s svoje strani pogojujejo žleze; te zadnje pa
določajo naravo in izraženo zavest človeka. Če so centri prebujeni in sprejemljivi, bomo videli
fizični aparat, ki je odziven na sile, ki tečejo skozenj. Če so centri speči in lahko prenesejo le
malo energije, boste videli telo, ki je temu primerno počasno in neodzivno. Če so centri pod
trebušno prepono prebujeni, nad njo pa ne, boste imeli človeka, katerega zavest bo fokusirana v
živalski in čustveni naravi in tudi večina njegovih fizičnih bolezni bo pod trebušno prepono.
Videli boste torej, kako zapletena in kompleksna [88] je celotna snov – tako kompleksna, da bo
zares razumljena šele, ko si bodo ljudje povrnili izgubljeno sposobnost »videti luč« etrskega
telesa in njegovih sedmih centrov in s pomočjo razvitega občutka dotika v rokah in prstih
ugotoviti stopnjo vibracije v raznih centrih. Ko bosta ta dva spoznavna sredstva na voljo, bo
celotna tema etrskega telesa dobila nov pomen in bo pravilno razumljena.
41
4. VZROKI, KI NASTANEJO V MENTALNEM TELESU
To poglavje študija sem začel z vzroki, ki nastanejo v astralnem in etrskem telesu, ker sta
glavni vir težav, zaradi dejstva, da je večina človeštva astralno polarizirana, kakor je večina oblik
v živalskem kraljestvu etrsko fokusirana. Sila, ki teče v živalsko kraljestvo prihaja pretežno z
etrskih in z gostih fizičnih ravni življenja. Višje živali pa vseeno, po zaslugi razvoja, ki so ga
dosegle zaradi stika s človekom, postajajo dovzetne za sile, ki prihajajo z astralne ravni in na ta
način razvijajo akcije in reakcije, ki niso čisto instinktivne.
Danes lahko zaradi razvoja razuma v arijski rasi v fizičnem telesu nastanejo določene težave.
Njihov izvor v bistvu ni mentalen, marveč je predvsem zaradi dejstva, da je mentalno telo
prenosnik dušine energije, (ko je aktivno in pravilno naravnano) in ta energija duše, ko teče v
fizično telo, lahko ustvari določena stanja prekomerne stimulacije in težave, ki so povezane z
živčnim sistemom. Toda težave povzroča prenesena energija, in ne nek dejavnik, ki nastane v
razumu samemu. To bom obdelal kasneje. [89]
A. Napačne mentalne drže
Najprej bi rad obdelal osnovno predpostavko, da bolezni in fizične nagnjenosti niso rezultat
napačnega razmišljanja. Prej bi lahko rekli, da so rezultat ne-razmišljanja ali pa da jih povzroči
nezmožnost slediti tistim temeljnim zakonom, ki vladajo v umu Boga. En zanimiv primer te
nezmožnosti je dejstvo, da človek ne sledi osnovnemu zakonu ritma, ki vlada vsem procesom v
naravi, in človek je del nje. Prav temu neuspehu delovati skladno z zakonom periodičnosti lahko
pripišemo veliko svojskih težav pri uporabi in zlorabi seksualnega gona. Namesto, da človeku
vlada ciklična manifestacija seksualnega impulza in da torej njegovemu življenju vlada določen
ritem, pa v tem času kaj takega ne obstaja, razen pri ciklih skozi katere gredo ženske, temu se
namenja malo pozornosti. Moškemu pa ne vladajo nobeni taki cikli in se je tudi ujel v ritem,
kateremu se mora podrejati žensko telo, ki bi moral, pravilno razumljen, določati rabo spolnega
odnosa, vključujoč naravno tudi moški impulz. Ta neuspeh živeti po zakonu o periodičnosti in
podrediti apetite cikličnemu nadzoru, je eden od glavnih vzrokov za bolezen; in ker je tem
zakonom dana oblika na mentalni ravni, bi morda nekdo upravičeno rekel, da ima njihova kršitev
mentalno osnovo. To bi lahko bil slučaj, če bi rasa delovala mentalno, kar pa ne. Danes, v
sodobnem svetu, se začenja močno širiti kršenje teh mentalnih zakonov, še posebej zakona
ciklov, ki pogojuje plimovanja, nadzira svetovne dogodke in bi morala pogojevati tudi
posameznika in na ta način vzpostaviti ritmične življenjske navade – enega od glavnih
spodbudnih predpogojev za dobro zdravje. [90]
S kršenjem tega zakona o ritmu je človek dezorganiziral sile, ki pravilno uporabljane nagibajo
telo v zdravo stanje; na ta način je položil temelje za splošno oslabelost in tiste inherentne
organske težnje, ki človeka predisponirajo za šibko zdravje in dovolijo vstop tistim klicam in
bakterijam v sistem, ki povzročajo zunanje oblike malignih bolezni. Ko bo človeštvo obnovilo
razumevanje pravilne izrabe časa (ki jo določa zakon ritma na fizični ravni) in bo znal določiti
ustrezne cikle za razne manifestacije življenjske sile na fizični ravni, potem bo tisto, kar je bilo
preje instinktivna navada, v prihodnosti postalo inteligentna raba. To bo predstavljalo popolnoma
novo znanost, vzpostavitev pravilnih ciklov fizičnega delovanja, kot navad, bo vpeljala novo
dobo zdravih fizičnih stanj celotne rase. Uporabljam besedo vzpostavitev, saj ko se fokus
pozornosti rase premika v področje višjih vrednot, bo fizično telo ogromno pridobilo, dobro
zdravje – prek pravilnega, ritmičnega življenja in še pravilnega mišljenja in stika z dušo – bo
postalo trajna stvar.
42
Torej obstaja zelo malo bolezni mentalnega izvora, katerih je deležno meso. Nadvse težko je
ugotoviti, kaj so. Za to statistično napako obstajata dva razloga:
1. Dejstvo, da je v rasi razmeroma zelo malo ljudi, ki so mentalno polarizirani in torej
razmišljajo.
2. Dejstvo, da je večina bolezni etrskih ali astralnih.
Naslednji dejavnik, ki povzroča to težavo je ta, da so miselne in čustvene reakcije človeka tako
tesno povezane, da je na tej evolucijski stopnji težko [91] ločiti čustva od misli, ali reči, da ta ali
ona bolezen nastane v astralnem ali mentalnem telesu, ali da so določene bolezni zaradi
napačnega čustvovanja, druge pa zaradi napačnega mišljenja. Če govorimo za celotno človeško
družino, jih dandanes v svetu razmišlja le peščica. Ostali so zaposleni s čustvi, čutnim
zaznavanjem in številnimi konfliktnimi vidiki čustvovanja, kot so razdražljivost, zaskrbljenost,
akutna tesnoba, aspiracija k nekim želenim ciljem, depresija, poleg tega pa še dramatično
življenje čutov in zavest »jaz v središču«. Malo jih živi v svetu misli in še manj v svetu realnosti.
Ko jim to uspe, je rezultat obvezno boljše povprečno zdravje, ker obstaja boljša integracija,
posledica tega pa je bolj neovirano delovanje življenjskih sil skozi izrazna telesa.
B. Mentalni fanatizem. Prevlada miselnih oblik.
Tu bi poudaril, da težave in bolezni, ki izhajajo iz tega, kar sem imenoval napačne mentalne
drže, fanatizmi, frustrirani idealizmi in propadla upanja, spadajo v tri kategorije, študij le teh pa
vam bo na koncu razkril, da te bolezni sploh niso mentalnega izvora, pač pa so predvsem rezultat
vmešavanja čustvenosti.
1. Tiste, ki spremljajo prisilno aktivnost in delo na fizični ravni, ki najdejo spodbudo v teh
mentalnih držah. Vodijo na primer v mrzlično aktivnost in pretirano delo zaradi
odločenosti, da ne bo frustriran, ampak bo načrt izpolnil. Pogosta posledica je zlom
živčnega sistema, ki pa bi se mu dalo izogniti, če bi spremenili mentalno stanje in bi na
fizični ravni vzpostavili pravilen ritem. Toda težavo je povzročilo delo fizične narave,
veliko bolj kot mentalno stanje. [92]
2. Tiste, ki jih prinese stanje upiranja, ki obarva vse življenje in beleženje burnih čustvenih
reakcij. Te imajo lahko na primer osnovo v mentalnem prepoznavanju Načrta, poleg tega
pa še spoznanju, da se ti načrti ne uresničujejo, za kar ima pogosto zasluge neprimernost
fizičnega telesa; toda temeljni vzrok za bolezen je čustveni upor in ne stanje uma.
Zagrenjenost, gnus, sovraštvo in občutek frustracije lahko in tudi dejansko ustvarijo
številna od prevladujočih toksičnih stanj in stanje splošne zastrupitve in slabega zdravja,
za katerim kronično trpi veliko ljudi. Njihova vizija je večja od njihove sposobnosti
dosežka in to povzroča čustveno trpljenje. Zdravilo za to stanje pa najdemo v preprosti
besedi sprejetje. To ni negativno stanje sprijaznjenja s podložnim življenjem, pač pa je
pozitivno sprejetje (v mislih in praktičnem izrazu) okoliščin, ki so zaenkrat videti
neizogibne. To vodi v izogib izgubi časa in poskušanjem nemogočega, ter v pravilen trud
nadaljevati tisto, kar je možno.
3. Težave, ki jih povzroči to, da telo ni bilo kos zahtevam miselnega življenja posameznika.
Te so naravno in običajno del fizične dediščine in v takem slučaju se ponavadi ne da kaj
43
dosti storiti, čeprav se tam, kjer je aspiracija resnična in vztrajna, da doseči veliko
izboljšanje in položiti temelje za boljše delovanje v naslednjem življenjskem ciklu.
Tu moram, kar se da na kratko, obdelati vprašanje mentalnega zdravljenja in nauka, da so vse
bolezni rezultat napačnega mišljenja. Začeli boste z delom in hotel bi, da imate jasno mišljenje o
tej stvari. Problema, ki sem ju predpostavil [93] sta tesno povezana. Izrazimo ju lahko z dvema
vprašanjema:
1. Ali je bolezen rezultat razmišljanja?
2. Ali moč misli lahko ustvari zdravilne učinke, če jo uporabi oseba ali skupina?
Gledano skozi dejstvo, da so številne bolezni, kot sem vam povedal, latentne prav v materialu
planeta samega, je očitno, da človeško mišljenje ni odgovorno za bolezen. Je starejšega datuma
kot prihod človeštva na planet. Bolezen obstaja v mineralnem svetu, v rastlinskem kraljestvu in
tudi pri živalih, celo v divjini in njihovih naravnih habitatih, ki jih človek še ni onesnažil. Zato
človeka ne moremo smatrati odgovornega za to, niti ne more biti rezultat človeškega napačnega
mišljenja. Tudi ni odgovor na vprašanje, da morajo torej obstajati zaradi napačnega mišljenja
planetarnega ali sončnega Logosa. To je le ponavljanje vprašanja in ogibanje problemu.
Tu bi vas spomnil na dve definiciji vzrokov bolezni, ki sem ju podal preje. Naj še enkrat vašo
pazljivo pozornost obrnem k njima.
»Vse bolezni so posledica oviranega življenja duše. To je res za vse oblike v vseh
kraljestvih.«
»Bolezen je posledica treh vplivov, ki jim je tudi podvržena. Prvič, človekove
preteklosti, z njo človek plača ceno za stare napake. Drugič, njegove dediščine, potom nje
je skupaj z vsem človeštvom deležen tistih okvarjenih tokov energij, ki imajo skupinski
izvor. Tretjič, je skupaj z vsemi oblikami narave deležen tistega, kar Gospod življenja
nalaga tem oblikam. Ti trije vplivi se imenujejo starodavni zakon delitve zlega. Nekoč
mora ta zakon nadomestiti starodavni zakon prevladujočega dobrega. Ta zakon bo
aktivirala človekova duhovna volja.« [94]
Z analizo tu navedenih štirih vzrokov boste ugotovili, da bo bolezen na koncu pod nadzorom,
ko bo osvobojena duša v vseh oblikah in to bo opravljeno s človekovo aktivno rabo duhovne
volje. To bi lahko ubesedili drugače in rekli, da bo bolezen možno obvladati in jo sčasoma
končati takrat, ko bo sproščeno dušino energijo in vpeljano pravilno rabo volje (ki je v
posamezniku odsev in zastopnik energije volje duše), pravilno usmerjal razum. Bolezen se torej
lahko nadzira s prevlado višje energije in višjega ritma nad nižjimi silami. Bolezen je torej
rezultat neuspeha vpeljave višjih energij in ritmov v fizično telo, kar je po svoje odvisno od
razvojne stopnje.
Nejasno čutenje tega neuspeha in spoznanje teh dejstev je tisto, kar je številne skupine navedlo
k temu, da verjamejo v zdravljenje bolezni z močjo misli in da pripisujejo nastanek bolezni
napačnemu mišljenju. V resnici pa mora človeštvo nekoč spoznati, da ta težak problem lahko
končno razreši le višja dušina zavest, delujoča skozi razum.
Iz tega sledi, da ne moremo trditi, da ima bolezen, po splošnem pravilu, kakršno koli povezavo
z mišljenjem. Je enostavno zloraba etrskih sil, astralnih sil in sil gostih fizičnih ravni. Večina
ljudi ni zmožna ničesar ukreniti, ko so na primer sile, ki sestavljajo fizično telo, skozenj
prehajajo in nanj delujejo, podedovane iz daljne preteklosti, so sestavni del okolja in skupinskega
44
življenja v katerega so vključeni in katerega delijo s soljudmi. Takšna sila-materija je obarvana z
rezultati davnih napačnih ritmov, zlorabljenih sil in podedovanih kvalitet. Dušina energija,
izražena skozi pravilno mišljenje lahko pozdravi bolezni, h katerim je človek nagnjen.
Nezmožnost misliti, zaznati [95] in izraziti višja stanja zavesti je tisto, kar vodi v napačne ritme.
Iz tega sledi, ponavljam, da bolezen ni rezultat mišljenja.
C. Frustrirani idealizem
Vseeno pa obstajajo določene bolezni, ki se pojavijo v fizičnem mehanizmu in imajo na
določen način korenine v dejstvu, da je bila aktivnost (ki je specifični rezultat mišljenja)
obarvana in pogojena s čustvenim življenjem posameznika, čustveno življenje pa je bogat vir
bolezni in ustvarjanja napačnih ritmov. Torej je prevlada astralne in ne mentalne sile tista, ki v
resnici ustvari fizične težave. S tem ne mislim na bolezni živčnega sistema in možganov, ki so
posledica prekomerne stimulacije in učinka energije (pogosto uma in duše) na instrument, ki je
nesposoben ravnati z njo. To si bomo ogledali kasneje. Le navezujem se na naslednje zaporedje
dogodkov v psihološkem življenju in na posledične dejavnosti:
Bolezen je oblika aktivnosti.
1.
2.
3.
Mentalna aktivnost in energija ustvarita (prek moči misli) določeno zaznavo načrtov,
idealizmov in ambicij.
To energijo, ki je pomešana z astralno, začnejo obvladovati in nadzorovati astralne
reakcije nezaželene vrste, kot so zaskrbljenost, ker nekaj nismo dosegli, neuspeh
uresničiti načrte, itd. Življenje potem postane zagrenjeno.
Bolezen se potem pojavi v fizičnem telesu glede na predispozicijske težnje telesa in
njegove inherentne, podedovane slabosti. [96]
Opazili boste, da mentalno telo in moč misli v resnici v nobenem slučaju nista bila vzrok težav.
Povzročilo jih je zatrtje prvotne misli, in njen spust navzdol na raven čustvenosti. Če se ta spust
in končni nadzor astralnih sil ne zgodi in ostane misel jasna in nedotaknjena na mentalni ravni, je
lahko težava druge vrste, zaradi neuspeha »izpeljati« misli v učinkovito akcijo na fizični ravni.
Ta neuspeh ne povzroči le psihologom dobro znanega razkola osebnosti, pač pa človeka tudi
odreže od zelo potrebnega toka energije. Posledica je devitalizirano telo, ki postane slabega
zdravja. Če se misel da izpeljati do fizičnih možganov, kjer postane usmerjevalec življenjske
sile, boste ponavadi imeli stanje dobrega zdravja in to se je izkazalo za resnično, bodisi da je bila
posameznikova misel dobra ali slaba, pravilno motivirana ali pa napačno usmerjena. Je
enostavno učinek integracije, ker integracijo in življenje, ki ga vodi misel, lahko dosežejo
svetniki ali grešniki, sebični ali nesebični ljudje in ljudje vseh vrst.
Drugo vprašanje je, ali lahko posameznik ali skupina zdravi z močjo misli.
Zagotovo lahko v splošnem rečemo, da posameznik in skupina lahko zdravi in da misel lahko
odigra svojo močno vlogo v procesu zdravljenja, toda ne misel sama in brez pomoči. Misel je
lahko usmerjevalni dejavnik sil in energij, ki lahko prekine in razblini bolezen, vendar mora
procesu pomagati moč vizualizacije in zmožnost delati z določenimi silami, kot se smatra za
priporočljivo, z razumevanjem žarkov in njihovih tipov energij, in tudi z zmožnostjo delati s
svetlobno substanco, kakor se temu reče. Tem močem je treba dodati še sposobnost biti v odnosu
z zdravljencem in še ljubeče srce. [97] Dejansko pa lahko, ko so ti pogoji izpolnjeni, prevelika
raba miselne sposobnosti in premočna raba umskih procesov zaustavi in ovira zdravljenje. Misel
mora pogojiti začetno spodbudo, da se človek inteligentno loti problema zdravljenja in
45
razumevanja narave zdravljenca; ko pa je enkrat pomagala pri fokusiranju pozornosti zdravilca
in zdravilne skupine, mora postati stalni, a podzavestni usmerjevalni dejavnik in nič več kot to.
Zdravljenje je opravljeno, če je možno, z rabo pravilno usmerjene energije in z detajlno
vizualizacijo; ljubezen tudi igra veliko vlogo, tako kot v začetni fazi razum. Lahko vam rečem,
da je ljubeče srce od vseh uporabljenih energij najmočnejša.
K tema dvema vprašanjema sem vam pritegnil pozornost zato, ker si prizadevam, da bo v vaših
razumih jasno glede teh problemov preden začnete s kakšnim skupinskim zdravilskim delom.
Misel niti ne zdravi, niti ne povzroči bolezni. Misel je potrebno uporabiti v procesih, vendar ni
edini ali najpomembnejši dejavnik. Prav na tej točki številne skupine skrenejo vstran. Um lahko
usmeri energijo, ta energija pa lahko s svoje strani povzroči prekomerno spodbudo možganov in
celic v telesu in tako povzroči živčne težave in včasih možganske bolezni, toda um sam in
razmišljanje samo po sebi ne moreta povzročiti bolezni in težav v fizičnem telesu. Ko se bo rasa
naučila misliti jasno in razločno, in bodo rasno zavest začeli nadzirati zakoni misli, bo bolezni –
kot jih poznamo danes - precej manj in vse več ljudi bo doseglo integracijo. Kjer obstaja
integracija, obstaja neovirano delovanje sil in energij skozi celotno materialno telo. Problemi
stimulacije se bodo vseeno stalno povečevali z naraščajočo senzitivnostjo fizičnega človeka in
razvojnim fokusom njegove zavesti v razumski naravi. To se bo nadaljevalo dokler [98] se
človek ne bo naučil ravnati z višjimi energijami in bo prepoznal potrebo po ritmičnem življenju,
s pozornostjo na zakonu o periodičnosti.
Pri zdravilskem delu mora zdravitelj slediti in upoštevati določena pravila. Tri pomembna
pravila sem vam že podal. Na kratko se glasijo takole, prvega sem zavoljo jasnosti razdelil na
sestavne dele.
1. a. Zdravilec mora skušati povezati svojo dušo, srce, možgane in roke. Tako lahko izliva
vitalno silo z zdravilno močjo na svojega pacienta. To je magnetno delo.
b. Zdravilec mora skušati povezati svojo dušo, možgane, srce in avrično izžarevanje. Na
ta način lahko njegova prisotnost hrani dušno življenje pacienta. To je delo
izžarevanja. Roke niso potrebne. Svojo moč razodeva duša.
2. Zdravilec mora doseči magnetno čistost s čistim življenjem. Doseči mora tisto
razblinjajoče izžarevanje, ki se kaže v vsakem človeku, ko je enkrat povezal centre na
glavi. Ko je to magnetno polje vzpostavljeno in stabilizirano, se začne širiti žarenje.
3. Zdravilec naj se uri v tem, da prepozna notranje stanje misli ali želja osebe, ki išče
pomoč. Na ta način bo odkril odkod izvirajo težave. Naj poveže vzrok in posledico in
spozna, preko katere točke mora priti rešitev.
Tu bi vam, kot skupini, podal še eno pravilo, tako da imamo že štiri glavna pravila.
ČETRTO PRAVILO
Zdravilec in zdravilska skupina, morajo imeti voljo na vajetih. Ni volja tista, ki jo je potrebno
uporabiti, ampak ljubezen.
Tole zadnje pravilo je zelo pomembno. Koncentrirana volja kateregakoli posameznika in
usmerjena volja združene skupine [99] se nikoli ne bi smela uporabiti. Svobodne volje osebe se
ne sme nikoli podrediti vplivu močno osredotočene skupine ali posameznika; to je veliko
prenevaren postopek, da bi bil dovoljen. Energija volje (še posebej večih ljudi, ki sočasno
delujejo na subtilna telesa in fizično telo zdravljene osebe) lahko močno poslabša težavo
46
namesto, da bi jo pozdravila. Bolezen lahko stimulira do nevarnih razsežnosti in pretrga,
namesto vzpostavi sodelovanje z naravnimi zdravilnimi silami ter lahko dotično osebo na koncu
tudi ubije, tako da bolezen okrepi do takih razsežnosti, da je pacientov normalen odpor jalov.
Zato bi vas prosil, da pri kakršnem koli skupinskem zdravljenju držite voljo (in celo gorečo
željo) ob strani. Samo posvečencem visoke stopnje je dovoljeno zdraviti z močjo volje,
fokusirane v BESEDI MOČI in še to samo zato, ker lahko preizkusijo sposobnost pacienta,
napetost bolezni in to, ali je volja duše, da se bolezen pozdravi.
S tem poglavjem smo pokrili veliko pomembnih stvari, ki zaslužijo vaš skrben študij. V
naslednjem se bomo lotili svojskih problemov učenca; kot priprave na to bi vas prosil, da
pozorno preštudirate učenje, ki sem ga podal predhodno o boleznih mistikov.* (Razprava o sedmih
žarkih, II knjiga, str. 520-625.). Veliko tam povedanega mi ni potrebno ponoviti, je pa treba vključiti
v naše učenje o zdravljenju. Predlagam, da preberete in sami nekaj spoznate o problemih,
teoretsko in z lastnim razumevanjem. Nekaj od teh težav morate poznati tudi sami iz lastnih
izkušenj, vsaj do neke mere.
Sveta umetnost zdravljenja
V tej razpravi nimam namena obravnavati patologije bolezni, z njenimi sistemi in kvarnimi
[100] pokazatelji. Ti so v polni meri obdelani v običajnih medicinskih razpravah in knjigah, jaz
pa, bratje moji, nisem šolan zdravnik ali medicinska avtoriteta, pa tudi nimam časa poglobiti se v
tehnične stvari. Prizadevam si, da bi svetu podal neko predstavo o resničnih in okultnih vzrokih
bolezni in o njihovih skritih virih ter o zdravilskem delu, kakršnega izvaja in ga odobrava Velika
Bela Loža.
To delo je v resnici razsodna uporaba energije, uporabljena z ljubeznijo in znanstveno. Vse kar
vam govorim je rezultat eksperimenta. Tako zdravljenje se deli na dve kategoriji:
1. Magnetno zdravljenje, zdravilec ali skupina zdravilcev dela dve stvari:
a. v zdravilni center pritegne tisto vrsto energije, ki bo nevtralizirala bolezen.
Ta tema je nujno obsežna in ima tudi globok znanstven pomen. Določeni tipi žarkovnih
sil se lahko uporabijo za določen tip bolezni, pri tem je potrebno uporabiti določene
distribucijske centre. S temi se bomo ukvarjali in jih orisali, ko pridemo do poglavja
sedem načinov zdravljenja.
b. k sebi pritegne in absorbira tiste sile, ki povzročajo bolezen in jih potegne stran od
pacienta.
Ta zadnji proces zahteva pazljivo zaščito zdravilca pred bolezenskimi okužbami, tako, da se
te sile ne morejo naseliti v njegovem telesu. Pacienta je potrebno tudi preskrbeti s svežo
energijo, da se nadomesti odstranjena. Ta proces vzpostavi določeno medsebojno delovanje
med zdravilcem in pacientom. Zaradi tega obstaja nekaj [101] resnih nevarnosti pri delu
okultnega zdravljenja in iz tega razloga morajo zdravilci na usposabljanju imeti v mislih, da
bodo delali kot skupina in ne kot posamezniki. Neoviran pretok sile med zdravilcem ali
zdravilsko skupino in zdravljeno osebo, lahko povzroči ozdravljenje, ob pogoju, da je
človekova usoda, da je ozdravljen v nekem določenem trenutku, in če je možno, da sodeluje,
čeprav to ni čisto nujno. V številnih primerih omogoči hitrejši uspeh. V drugih primerih,
lahko pacientov strah izniči želene učinke.
47
2. Pri žarilnem zdravljenju je proces bolj enostaven in bolj varen, saj zdravilec enostavno zbere
energijo vase in jo nato izžareva v pacienta v obliki stalnega izhodnega toka žarilne energije s
tem, ko dopušča nenehno izžarevanje v pacienta. Ta tok energije mora biti usmerjen v center,
ki je najbližje mestu bolezni.
Pri tem delu ni nevarnosti za zdravilca, če pa v njegovo misel vstopi volja, ali če je usmerjena
energija premočna, je lahko nevarno za pacienta. Učinek sile, ki ga obžareva, ne samo da
ustvari živčno napetost, ampak lahko bolezen okrepi in intenzivira s stimulacijo atomov in
celic, ki so vpletene pri dejavnosti sile, ki je odgovorna za težavo. Zaradi tega naj se začetniki
izogibajo vsaki koncentraciji na samo bolezen, ali na del telesa, ki je vpleten in pri tem
pazljivo držijo vsako misel ob strani, po tem, ko so bile opravljene priprave, ker energija
vedno sledi misli in gre tja kamor je misel usmerjena. [102] Zdravilci morajo ugotavljati
uspešnost tega, kar skušajo doseči in moč njihovega združenega dela in sile, ki jo lahko
uporabljajo. Morajo biti tudi sposobni, da voljo zadržijo v ozadju in da pošiljajo zdravilno
žarenje oz. sevanje na toku energije ljubezni. Imejte vselej v mislih, da je ljubezen energija,
pa tudi substanca, tako resnična, kot je resnična gosta materija. Ta substanca se lahko uporabi,
da odstrani obolelo tkivo in na mesto, kjer je bilo odstranjeno obolelo tkivo, dostavi zdrav
nadomestek.
Zdravilci bodo torej v prvem ciklu dela poizkusili z žarilno metodo. Je bolj enostavna in se jo
da veliko lažje naučiti. Kasneje lahko poizkušajo tudi z metodo magnetnega zdravljenja.
Sedaj boste videli namen pravil o načinih zdravljenja, ki sem jih podal predhodno v tem nizu
navodil. Spoznali boste zakaj pri tem žarilnem delu povezovalni proces vključuje dušo, možgane
in celotno auro ali magnetno polje posamezne ali skupinske dejavnosti. Um ni omenjen oz
vpleten in možgani delujejo le kot točka za fokusiranje zdravilnih sil in sile ljubezni, da se jih
usmeri v tok energije, ki izhaja iz ajna centra.
Zdravilec bo torej imel vse sile koncentrirane v glavi in tudi njegova pozornost mora biti
zbrana tu. Srce bo vključeno avtomatično, saj bo zdravilec uporabljal energijo ljubezni – v
začetku povsem.
Naj sedaj naštejemo vsa pravila, po katerih morajo delati vse zdravilske skupine. Tu bi rad še
dodal, da se ni vedno potrebno ali možno sestati in delati skupaj v skupinski formaciji. To delo
se lahko izvaja učinkovito in potentno, če člani delajo kot subjektivna skupina; vsak mora tedaj
slediti navodilom, vsak dan [103], in kakor da dela v svoji skupini v fizični obliki. To resnično
povezovanje se naredi tako, da se sebe predstavlja v prisotnosti svojih bratov. Če bi se srečavali
kot skupina na fizični ravni, bi bilo težko preprečiti izgubljanje moči zaradi razprav, običajnih
prijetnosti druženja in fizičnega medsebojnega vpliva med osebnostmi. Ne bi se dalo izogniti
prekomernemu klepetanju, opravljeno delo pa ne bi bilo dovolj učinkovito. S fizičnega stališča
delajo sami; z resničnega, notranjega stališča pa delajo v najtesnejšem sodelovanju.
Tu so prva pravila, katera smatram, da jih morajo študentje osvojiti:
Pripravljalna pravila za žarilno zdravljenje
1. Z dejanjem volje, po tem ko ste se hitro in zavestno naravnali, se kot duša povežete z
dušami bratov v vaši skupini. Nato se povežite z njihovimi umovi in nato z njihovimi
čustvenimi naravami. To naredite s predstavljanjem, saj veste, da energija sledi misli in je
povezava neizogibna, če je pravilno izvedeno. Nato lahko delujete kot skupina. Potem pozabite
na skupinsko povezanost in se osredotočite na delo, ki ga je treba opraviti.
48
2. Nato povežite v sebi dušo in možgane, zberite sile ljubezni, ki jih lahko najdete v vaši
auri in se osredotočite, ter vse kar lahko ponudite znotraj glave, pri tem pa sebe vidite kot
izžarevajoči center energije ali kot točko žive luči. To luč usmerite skozi ajna center na
pacienta.
3. Nato izrecite naslednjo skupinsko mantro: »S čistim motivom, po navdihu ljubečega srca,
se nudimo za delo zdravljenja. Nudimo se kot skupina tistemu, ki ga hočemo zdraviti«. [104] Ko
ste to storili, vizualizirajte, da se odvija povezovalni proces. Glejte ga kot gibljive linije žive
svetlobne substance, ki vas na eni strani povezuje z vašimi brati, na drugi pa s pacientom. Te
linije vidite, kako gredo iz vas do srčnega centra skupine in do pacienta. Ampak vselej delajte iz
ajna centra, dokler ne dobite drugačnega navodila. Na ta način bosta ajna in srčni center vseh
vključenih oseb med seboj tesno povezana. Tu lahko vidite kje dobi veljavo vizualizacija. V
resnici je to etrska eksternalizacija ustvarjalne domišljije. Dobro premislite ta stavek.
4. Nato za kratek trenutek uporabite misel, usmerjeno misel, in pomislite na tistega, ki ga
hočete zdraviti, povežite se z njim in usmerite pozornost nanj, tako da postane v vaši zavesti
resničnost in vam postane blizu. Ko se zaveste kakšna je njegova fizična težava, si jo enostavno
prikličite v um in nato spustite. Sedaj pozabite na podrobnosti dela, na skupino, nase in na
pacientovo težavo in se koncentrirajte na tip sile s katero boste delali, ki je v tem primeru in za
sedaj, sila drugega žarka, sila ljubezni. To kar tu podajam, je priredba drugožarkovne zdravilske
metode za začetnike.
5. Občutite kako v vas teče globoka ljubezen. Smatrajte jo kot snovno svetlobo s katero
lahko in tudi boste ravnali. Nato jo iz ajne pošljete ven kot tok žareče luči in jo skozi vaše roke
usmerite v pacienta. Pri tem držite roke pred očmi, z dlanmi obrnjenimi naprej in s hrbtnima
deloma rok oddaljenima približno 15,24 cm (6 palcev) od vašega obraza. Na ta način se tok, ki
izhaja iz ajne, razdeli na dva dela in teče skozi obe roki. Tako je usmerjen na pacienta.
Vizualizirajte ga kako teče ven [105] in čutite, kako ga pacient sprejema. Ob tem recite glasno in
z globokim glasom:
»Naj ljubezen Ene Duše, osredotočena v tej skupini, žari nate brat moj, in prežame vsak del
tvojega telesa – zdravje, olajšanje in krepitev; in naj razblini vse, kar ovira služenje in dobro
zdravje.«
To izrecite počasi, z namenom in z vero v uspeh. Glejte, da v tok zdravilne energije ne vstopi
nobena moč misli ali moč volje, le zbrana žareča ljubezen. Uporaba sposobnosti vizualizacije in
ustvarjalne domišljije in še občutek globoke in neomajne ljubezni, bo držala razum in voljo ob
strani.
Poudaril bi nujnost popolne tišine in molčečnosti pri vsem zdravilskem delu. Naj nikoli nihče
ne izve, da delate na tak način in nikoli ne omenjajte imena tistih, ki jim skušate pomagati. O
pacientu, ki ga zdravite, ne razpravljajte niti med seboj. Če se ne držite tega osnovnega pravila
pomeni, da še niste pripravljeni za to delo in ga morate prekiniti. Ta prepoved je veliko bolj
pomembna kot si lahko mislite; kajti govorjenje in razpravljanje ne samo da preusmeri in razprši
moč, temveč tudi krši osnovno pravilo, ki se ga morajo držati vsi zdravilci, celo medicinski
poklic na fizični ravni sledi isti splošni postopek.
49
Trije glavni zakoni zdravja
Obstajajo trije glavni in sedem pomožnih zakonov zdravja. Ti veljajo v treh svetovih, to je vse
kar se vas tiče v tem času. Pri vsem učenju, ki bo podano v bližnji prihodnosti, bo na koncu
glavni poudarek na tehniki etrskega telesa, saj je to naslednji korak. Trije glavni zakoni so: [106]
1. Zakon, ki nadzira voljo do življenja, manifestacija Logosovega prvega vidika, volje ali
moči.
2. Zakon, ki nadzira enakost ritma, manifestacija Logosovega drugega vidika, ljubezni ali
modrosti.
3. Zakon, ki nadzira kristalizacijo, manifestacija tretjega vidika Boga, aktivnosti ali
tvornega vidika.
Ti trije vladajoči dejavniki se manifestirajo skozi tri glavne oddelke človeškega bitja.
1. Vidik volje se manifestira skozi dihalne organe. Njegov drugi izraz je zmožnost spanja. V
obeh primerih imate ponovitev ali analogijo Logosove manifestacije in Logosove pralaye v
mikro-kozmosu.
2. Vidik ljubezni se kaže skozi srce, sistem krvnega obtoka in živčni sistem. To je z večih
strani najbolj pomembno, kar morate razumeti, ker ima vrhovni nadzor nad etrskim telesom
in njegovim asimiliranjem prane, oz. vitalne sile. Prana deluje hkrati skozi kri in živce, kajti
življenjska sila uporablja krvni obtok, psihična sila pa deluje prek živčnega sistema. Ta dva
oddelka človeškega organizma povzročata največ težav v tem času in še več jih bosta v
prihodnje. Rasa se uči skozi trpljenje in le velika stiska požene človeka k iskanju rešitve in
olajšanja. S sedanjega stališča zdravljenja, človek tvori trojico manjše pomembnosti:
a.
b.
c.
Gosto fizično telo o katerem znanost in medicina veliko vesta. [107]
Etrsko telo, ki je naslednje področje dela, eksperimentov in odkritij.
Astralno telo, ki je hkrati z etrskim naslednji cilj znanstvenega nadzora. Tukaj bo
delala psihološka znanost.
3. Vidik aktivnosti, ki se manifestira predvsem skozi organe presnove in izločanja. Tu
hočem poudariti eno stvar. Kakor naš sončni sistem razvija vidik ljubezni, ki je drugi in
kakor je človeško bitje polarizirano v astralnem telesu, ki je odsev tega drugega vidika, tako
je drugi od zgoraj omenjenih oddelkov človeškega organizma, etrski, tisti, ki je
najpomembnejši. Do sedaj je fizičnemu telesu prenašal predvsem astralno energijo. Ta stvar
je sedaj na tem, da se spremeni.
Celotni trend medicinske znanosti bi se sedaj že moral zavedati konkretnih dejstev o fizičnem
telesu in se gibati proti študiju vitalizacije in cirkulacije, ker sta ti dve med seboj tesno povezani.
Živčni sistem danes načeloma nadzira astralno telo, prek etrskega, in temelj vseh živčnih težav
se skriva v čustvenem telesu, kjer je danes polarizirano človeštvo. Obtočilni sistem fizičnega
telesa pa se načeloma nadzira iz etrskega telesa. Če imate etrsko telo, ki ne deluje pravilno in ne
prenaša dovolj prane, in če imate astralno ali čustveno telo, ki ni primerno nadzorovano, imate
dva vira večine bolezni, živčnih in mentalnih stanj, ki jih je iz leta v leto več. Refleksna akcija
nezadostnega kroženja na fizične možgane (ponovno zaradi etrskega telesa) povzroči mentalno
napetost in na koncu zlom. Iz tega lahko vidite, kako pomembno je etrsko telo. [108]
50
Prvi vidik – ki ima svoj izraz in polje nadzora v dihalnih organih in sposobnosti spanja, ob
nepravilnem delovanju povzroči smrt, norost in nekatere bolezni možganov.
Tretji vidik – ob nepravilnem delovanju povzroča želodčne in črevesne težave ter različne
bolezni, ki so locirane pod sončnim pletežem, v spodnjem delu trebuha (abdomen).
Tako torej vidite, kako mora medicinska znanost sčasoma začeti iskati rešitve v poenostavitvi
metod in se od zapletene farmakologije in operacij vrniti k razumevanju pravilne rabe energij, ki
vejejo iz notranjega človeka, prek etrskega v fizično telo.
Naslednji namigi so lahko v pomoč:
1. Z razvojem dobre volje, ki je volja do dobrih namenov in motivov, bo prišlo do
ozdravitve dihalnega predela, pljuč in grla, do stabilizacije možganskih celic, ozdravitve od
norosti in obsedenosti, in doseženo bo ravnovesje in ritem. Sledilo bo dolgo življenje, saj bi
morala biti smrt spoznanje duše, da je dokončala svoje delo in si zaslužila pralayo. Nastopala
bo kasneje, na daljša, ločena obdobja in bo pod nadzorom človekove volje. Ko bo opravil
svoje delo, bo enostavno prenehal dihati in atome svojega telesa poslal v pralayo. To je spanje
fizičnega, konec manifestacije, okultni pomen tega se še ne razume.
2. Z razumevanjem zakonov vitalnosti – ta fraza zaobjema razumevanje zakonov, ki vladajo
prani, žarenju in magnetizmu - bo prišlo do ozdravitve bolezni krvi, arterij in ven, določenih
težav z živci, pomanjkanja vitalnosti, senilnega razkroja, slabega pretoka in podobnih bolezni.
Tudi to bo imelo za posledico [109] daljše življenje. Tudi zakoni električne energije bodo v
tej povezavi bolje razumljeni.
3. Z razumevanjem pravilnih metod presnove in izločanja, bo prišlo do ozdravljenja bolezni,
povezanimi s telesnimi tkivi, želodcem in črevesjem, ter moškimi in ženskimi
reprodukcijskimi organi. Nekega dne bo prišlo do razumevanja, da so ti slednji le še dodaten
sistem asimilacije in eliminacije, ki je tokrat osrediščen v ženskem vidiku ali ženski, saj če
vas ponovno spomnim, je ta sistem drugi oz. sistem ljubezni. Vrstni red je takšen:
a. Prvi sistem je bil moški.
b. Sedanji, drugi sistem, je ženski.
c. Tretji sistem bo hermafroditski.
Čeprav je sedanja razvijajoča se človeška hierarhija moška ali pozitivna, to še ni zagotovilo, da
je tudi vse kar najdemo v sedanjem sistemu moško. Dejstvo je, da prevladuje negativna
zmogljivost ali ženski vidik, tudi če tega morda ne prepoznavate. Naj vam pokažem in podam
nekatere pokazatelje teh hipotez, v številkah:
1. V prvem sončnem sistemu je bila ena prevladujoča evolucija, ki je bila sestavljena iz 100
milijard monad.
2. V sedanjem sončnem sistemu, drugem prevladujeta dve evoluciji, človeška in devska;
obstaja - kot preje navedeno - 60 milijard človeških monad. K temu dodajte še žensko
evolucijo dev, ki jo sestavlja 140 milijard dev in dobite potrebnih 200 milijard. To
pojasnjuje mojo trditev, da je ta sistem ženski. [110]
3. V tretjem sončnem sistemu bo potrebno število v evoluciji 300 milijard, ker to zahteva
perfekcija trojnega Logosa.
51
Naša diskusija je morala biti bolj skiciranje, kajti tu hočem le nakazati smernice, po katerih
mora nova umetnost zdravljenja sčasoma potekati, in podati določene namige, ki bodo kazali pot
do vzrokov prevladujočih bolezni in tako omogočili negacijo učinkov. Ta zgoščenost in sistem
podajanja znanja s pomočjo namigov, je pravzaprav okulten in edino na ta način se bo
obravnavala ta sorazmerno nevarna tema, dokler ne nastopi čas, ko bo temeljita medicinska,
kirurška in nevrološka izobrazba tehničnega značaja, združena z enako temeljitim psihološkim
razumevanjem in še z mero duhovne vizije. Idealni zdravnik in kirurg je človek, ki je tudi
metafizik; pomanjkanju te kombinacije lahko pripišemo veliko sedanjih težav in zmede.
Metafizični zdravilec je danes tako zatopljen v tisto, kar ni telo, da je veliko manj koristen
bolnemu in poškodovanemu človeku od praktičnega zdravnika. Povprečni metafizik, ne glede na
to s kakšnim nazivom se predstavlja, ima zaprt um; preveč poudarja božanske možnosti na račun
materialnih ali fizičnih verjetnosti. Popolno duhovno zdravljenje bo na koncu božansko možno;
vendar pa to v določenih momentih v času in prostoru, materialno, in pri ljudeh na zelo različnih
mestih na evolucijski lestvici, ni možno. Za visoko umetnost duhovnega zdravljenja so bistveni
pravočasnost in temeljito poznavanje delovanja zakona karme in še velika mera intuitivne
percepcije. Temu je treba dodati še zavedanje, da oblikovna narava in fizično [111] telo v bistvu
nista glavna skrb oz. tako hudo pomembna, kot bi morda kdo mislil.
Razni okultisti in zdravilci ponavadi zavzemajo stališče, da je najbolj pomembno to, da se
fizično telo osvobodi bolezni in da se ga odklopi od procesov smrti. Vseeno pa je lahko zaželeno
(in tudi pogosto je), da je bolezni dovoljeno opraviti njeno delo in da smrt odpre odrešilna vrata
duši iz ujetništva. Za vsa inkarnirana bitja neizogibno pride ura, ko duša terja osvoboditev iz
telesa in bivanja v obliki, narava pa ima svoje načine za to. Bolezen in smrt je treba priznati kot
dejavnika osvoboditve, če prideta ob pravem času, od duše. Študenti morajo vedeti, da je fizična
oblika skupek atomov, sestavljenih v organizme in na koncu v koherentno telo in da to telo drži
skupaj volja duše. Če to voljo umaknete na njeno raven ali (okultno rečeno) »naj se oko duše
obrne v drugo smer«, bosta v tem, sedanjem ciklu, bolezen in smrt neogibno prevladali. To ni
mentalna napaka, ali neuspeh prepoznati božansko ali podleganje zlu. To je v resnici razpustitev
oblikovne narave na njene sestavne dele in osnovne esence. Bolezen je v bistvu nek vidik smrti.
Je proces s katerim se materialna narava in telesna oblika pripravljata na ločitev od duše.
Vseeno pa je treba imeti v mislih, da kjer obstaja bolezen, težava ali nevšečnost, ki niso
povezane s končno razpustitvijo, lahko vzroke zanje najdete v mnogih dejavnikih; lahko jih
najdete v okolju, kajti številne bolezni izhajajo iz okolja in epidemij; v naravnanosti
posameznika na strupene tokove, ki izvirajo iz svetovnega sovraštva, ali iz psiholoških
kompleksov, od katerih smo nekatere že obravnavali, in iz bolezni [112] (če jih smem tako
imenovati), ki domujejo v materiji, katero si je človek izbral za izgradnjo svojega fizičnega
telesa, jo izoliral in ločil iz obče substance manifestacije in tako ustvaril tip materije, ki je
posvečena nalogi oblikovanja zunanjega izraza notranje resničnosti. To torej predstavlja
edinstven in poseben vidik univerzalne substance, izpopolnjene do točke v zadnjem sončnem
sistemu in ki je nujno višjega reda, kakor substanca, ki kreativno vibrira na klic treh nižjih
kraljestev narave od človeškega.
Povzetek vzrokov bolezni
Pri vsakem okultnem obravnavanju bolezni je treba kot osnovno predpostavko sprejeti, da so
vse bolezni rezultat napačne rabe sile ali moči v nekem prejšnjem življenju ali tem. To je
osnovno. S tem v zvezi bi vas spomnil na neke trditve, ki sem jih na to temo podal preje.
52
1. Devetdeset odstotkov vzrokov bolezni najdemo v etrskih in astralnih telesih.
Najmočnejša dejavnika sta napačna raba mentalne energije in napačno rabljene želje,
ker pa je večina človeštva še vedno na atlantski stopnji zavesti, ima samo pet odstotkov
bolezni mentalni vzrok. Odstotek se spreminja z razvijanjem rase in njeno evolucijo.
Bolezen je torej izpeljava nezaželenih, subjektivnih – vitalnih, čustvenih in mentalnih
stanj v manifestacijo.
2. Vsemu v zvezi s človekovim zdravjem, lahko pristopimo s treh stališč:
a. S stališča osebnega življenja …. o tem veliko spoznavamo. [113]
b. S stališča človeštva kot celote ... to se začenja upoštevati.
c. S stališča planetarnega življenja … o tem ne moremo veliko vedeti.
3. Vse bolezni povzroča pomanjkanje skladnosti med obliko in življenjem, med dušo in
osebnostjo; to pomanjkanje skladnosti najdemo v vseh kraljestvih narave.
4. Večina bolezni je:
a.
b.
c.
Skupinskega izvora
Posledica infekcije.
Zaradi podhranjenosti, razumljene fizično, subjektivno in okultno.
5. Bolezni množic, povprečnih ljudi, inteligence in učencev se precej razlikujejo in imajo
različna polja izraza.
a.
Tri večje skupine za prva dva razreda so:
Tuberkuloza
Spolne bolezni
Rak
b. Dve glavni bolezni pri inteligenci in učencih sta:
Srčne težave.
Živčne bolezni.
6. Bolezen je v naravi dejstvo. Ko bo to sprejeto, bo človek začel delati z zakonom
osvoboditve in pravilno razmišljati, kar bo vodilo v pravilne drže in usmeritve, ter z
načelom neupiranja. Najnižji izraz tega neupiranja je zmagovalna voljnost umreti, ki je
pogosto značilna za zadnjo fazo tik pred smrtjo. Neupiranje je tisto, ki psihološko vlada
komi.
7. Vsem boleznim vlada zakon vzroka in posledice. To vključuje skupinsko, narodno in
karmo celotnega človeštva.
Če se boste v tej točki ustavili in pregledali, kar sem ponovno povedal in če boste še enkrat
prebrali in razmislili o štirih zakonih in pravilih, boste imeli potreben temelj, s katerim boste
lahko nadaljevali z našim nadaljnjim študijem, začenši z boleznimi, ki spremljajo življenje
učenstva. Nekatere od teh sem že obravnaval v drugi knjigi Razprave o sedmih žarkih (strani
520-625). Tam je bil pristop povečini z zornega kota mistika, medtem ko se bom tu dotaknil
problemov sprejetega učenca.
53
4. BOLEZNI ZARADI UČENSKEGA ŽIVLJENJA
Preje sem vam povedal, da je bolezen imela vir v naslednjih štirih vzrokih:
1. Je rezultat blokiranja svobodnega življenja duše.
2. Jo povzročijo trije vplivi ali viri okužb:
a. Starodavne napake, tako imenovani grehi in zmote osebe, zagrešeni v tem
življenju ali kakšni drugi, prejšnji inkarnaciji.
b. Človeških okvar in nagnjenj, podedovanih skupaj z ostalim človeštvom.
c. Planetarno zlo, ki spremlja točko, ki jo je dosegel planetarni Logos in ga pogojuje
planetarna Karma.
3. Jo pogojujejo sile, ki izhajajo z ravni, na kateri je človekova zavest primarno fokusirana.
4. Petih glavnih tipov bolezni, s svojimi spremnimi in stranskimi učinki, lahko in tudi res
ustvarjajo posledice pri učencu; učenec ni imun na te bolezni vse do vključno tretjega
posvečenja.
A. Bolezni mistikov
Vseeno pa učenec redko dobi tuberkulozo, razen, če je to karmično pogojeno, niti ne podlega
spolnim boleznim, razen če se ne okuži fizično, pri svojem požrtvovalnem služiteljskem delu.
Lahko se okuži, a stvar ni tako resna. Lahko je žrtev raka, toda bolj je nagnjen k srčnim in
živčnim težavam takšne ali drugačne vrste. Čisti mistik bolj podlega čisto psihološkim
situacijam, ki so povezane z osebnostno integracijo in so torej spremljevalne njegovemu
pretežnemu fokusu na astralni ravni. Učenec se bolj nagiba k mentalnim težavam in tistim
tegobam, ki so povezane z energijo in obstajajo zaradi zlitja – bodisi popolnega ali pa je še v
procesu – duše in osebnosti.
Prvi vzrok, ki sem ga zapisal predhodno v tej razpravi, je bil povzet v trditvi, da je bolezen
posledica blokiranja svobodnega življenja in dotekajoče energije duše. To blokado ustvari mistik
sam, ko klone pod lastnimi miselnimi oblikami ali tvorbami, ki jih stalno ustvarja v odziv na vse
večjo aspiracijo. Te postanejo pregrade med njim in svobodnim življenjem duše, blokirajo
njegov stik in temu sledeč pritok dušine energije.
Učenec pa obrne celotno situacijo in postane žrtev (pred tretjim posvečenjem) silnega pritoka
dušine energije – energije drugega vidika – ki do njega prihaja od: [116]
a. Njegove lastne duše, s katere energijskim centrom se pospešeno spaja ali zliva.
b. Njegove skupine ali ašrama, katerega je član kot sprejeti učenec.
c. Njegovega Mojstra s katerim ima duhovno povezavo in na katerega vibracijski vpliv je
vselej dovzeten.
d. Hierarhije, katere energija ga lahko doseže preko medija vseh treh zgoraj omenjenih
dejavnikov.
Vsi ti energijski tokovi imajo določen učinek na učenčeve centre, skladno z njegovim žarkom in
njegovo posebno polarizacijo v tej inkarnaciji. Ker je vsak center povezan z eno izmed žlez,
žleze pa s svoje strani pogojujejo krvni obtok in imajo tudi določen učinek na organsko strukturo
znotraj področja njenega vibracijskega vpliva (npr. želodec blizu sončnega pleteža, srce blizu
srčnega centra, itd.) boste videli, kako je mogoče, da so glavne bolezni za katerimi lahko trpi
54
učenec (ki so edinstvene in omejene predvsem na napredno človeštvo) povezane s prekomerno
stimulacijo oz. s pritokom energije v nek določeni center, ki ustvari nenavadno in lokalizirano
težavo.
Mistik ni toliko podvržen tem stanjem, razen če ne postaja praktični mistik ali okultisti. To je
določen prehodni cikel med mistično držo in bolj določenim položajem, ki ga zavzame okultist.
Torej ne bom obravnaval bolezni, katerim so podvrženi mistiki, razen v toliko, da izpostavim
eno zanimivo dejstvo: da se mistik ves čas zaveda dualnosti. Je iskalec luči, duše, ljubljene,
tistega nečesa višjega, kar čuti kot navzoče in tisto, kar se lahko najde. Se peha za spoznanjem
boga in da ga bog spozna; sledi [117] viziji, je Kristusov učenec in to pogojuje njegovo mišljenje
in aspiracijo. Je sledilec (devotee) in tisti, ki ljubi navidez nedosegljivega – Drugega, ne sebe.
Šele, ko postane okultist mistik spozna, da je bil magnet, ki ga je veš čas vlekel k sebi in
dualizem, ki je barval njegovo življenje in misli ter dajal motiv vsemu za čimer si je prizadeval,
njegov resnični jaz, ena Resničnost. Tedaj spozna, da asimilacija v to resničnostjo in
identifikacija z njo, omogoči, da se dualnost spremeni v enost in da se smisel iskanja preobrazi v
trud, da postane to, kar v bistvu je – Božji Sin, eno z vsemi Božjimi Sinovi. Ko je to dosegel,
spozna, da je eno z ENIM, v katerem živimo, se gibljemo in smo.
Naslednje bi rad izpostavil, da je najnižji izraz mističnega stanja katerega vse bolje poznamo to,
čemur pravimo »razcepljena osebnost«; če je tem stanju, se nižji, osebni jaz izraža skozi osnovno
stanje dualnosti, in tako se navidezno izražata dve osebi namesto integrirane osebnosti-duše. To
nujno ustvari nevarno psihološko stanje, ki potrebuje usposobljeno, znanstveno obravnavo. V
tem času tega v glavnem ni, ko tako malo šolanih psihologov in psihiatrov priznava obstoj duše.
To omenjam zaradi tega, ker ima vrednost v tem času, še večjo pa bo imelo v kasnejših letih, ko
bo potrebno izslediti in razumeti analogije, ki obstajajo v človeški osebnosti, z velikimi,
neraziskanimi področji zavedanja. Razcepljena osebnost in mistik sta dva vidika ene celote –
vidik, ki je pravi in je na liniji visokega duhovnega razvoja in vidik, ki je odsev in popačenje te
stopnje razvoja, ki je predhodnik šolanega okultista. V človeštvu je v tem času razširjenih veliko
stanj [118], ki jih lahko uvrstimo pod isto razmišljanje, eden od načinov zdravljenja, ki bo
razdelan pozneje, je odkritje višjih ustreznikov nižjih težav in bolezni ter spoznanje, da niso nič
drugega kot popačenje veličastne resničnosti. To vodi do prenosa pozornosti zdravilčevega
oskrbovanca k tistemu spoznanemu, višjemu vidiku.
V to zadevo je vključena cela znanost o integraciji. Ta znanost, pravilno razumljena, bo odprla
popolnoma novo področje psihološkega pristopa k psihološkim ali živčnim boleznim. Majhen
začetek v to smer so že naredili duhovno razmišljajoči psihologi in vzgojitelji. Sistem psihološke
pomoči ljudem je vsekakor na tej novi liniji in ga lahko opišemo takole: povprečen psiholog
uporablja metodo (ko obravnava živčne primere, ljudi na meji in tiste, ki so nagnjeni k
nevrozam) odkrivanja globoko ukoreninjenih kompleksov, ran, starih šokov ali strahov v ozadju
doživljanja sedanjosti in so iz človeka naredile to, kar je. Tem pogojevalnim dejavnikom
ponavadi lahko sledimo tja zadaj v podzavest, s procesom odgrinjanja preteklosti, upoštevaje
sedanje okoliščine, upoštevanjem dednosti in preučevanjem učinkov vzgoje in izobrazbe – bodisi
akademske ali iz življenja samega. Potem se dejavnika, ki je bil glavna ovira in je človeku
povzročal psihološki problem, potegne na površje (z njegovo pomočjo, če je možno) njegovega
zavedanja, se mu ga inteligentno obrazloži in poveže z obstoječim stanjem, ter tako človeka
pripelje do razumevanja njegove osebnosti, njenih problemov in njene potencialne priložnosti.
Duhovna tehnika pa je povsem drugačna. Osebnostni problem in proces kopanja po [119]
podzavesti se ignorira, ker se nezaželena stanja smatrajo za posledico pomanjkanja stika z dušo
in dušinega nadzora. Pacienta (če ga smem tako imenovati) se nauči, da svoj pogled in
posledično svojo pozornost obrne proč od sebe, svojih čustev, svojih kompleksov in fiksnih idej
55
ter nezaželenih misli in naj se osredotoči na dušo, božansko resničnost znotraj oblike in
Kristusovo zavest. Temu bi po pravici lahko rekli proces znanstvenega nadomeščanja tistega, kar
je dotlej obvladovalo prizorišče, s svežimi dinamičnimi interesi; v funkcionalno dejavnost vpelje
sodelujoč dejavnik, katerega energija preveje nižje življenje osebnosti in odnese napačne
psihološke težnje in nezaželene komplekse, ki vodijo v napačne odnose do življenja. To na
koncu regenerira mentalno oz. miselno življenje, tako da človeka pogojuje pravilno mišljenje po
impulzu ali razsvetljenju duše. To ustvari »dinamično izključevalno moč novega razpoloženja«;
stare fiksne ideje, stare depresije in bridkosti, zadrževalne in obremenjujoče želje – vse izginejo
in človek je prost kot duša ter gospodar svojih življenjskih procesov.
Ta dva stanja sem obdelal malo obširneje, ker je bistvenega pomena, da razumete še en zakon o
zdravljenju, preden gremo naprej. Diskusija o razcepljeni osebnosti, problemih mistika in novih
načinih pristopanja k boleznim (z zornega kota duše in sveta vzrokov, namesto s stališča
osebnosti in sveta posledic) lahko v vaših umih ta zakon razjasni in vsaj nakaže njegovo
upravičenost in vrednost pri rabi za človeka.
IV. Z A K O N
Bolezen, tako fizična kot psihološka, ima svoje korenine v dobrem, lepem in resničnem. Ni
drugega kot izkrivljen [120] odsev božanskih možnosti. Onemogočena duša, ki skuša polno
izraziti neko božansko lastnost ali notranjo duhovno resničnost, v substanci svojih lupin ustvari
torišče. Na to točko se osredotoči pogled osebnosti in to vodi v bolezen.
Umetnost zdravilca pa je v tem, da dvigne navzdol usmerjeni pogled navzgor k duši, zdravilcu
znotraj oblike. Zdravilno silo potem usmerja duhovno ali tretje oko in vse je dobro.
B. Bolezni učencev
Kar imamo za povedati glede bolezni učencev bomo razdelili na dva dela: na specifične
probleme vseh učencev in na težave, ki spremljajo stik z dušo.
Tu se moramo spomniti, da so vsi učenci dovzetni za glavne kategorije bolezni. Skušajo biti
eno z vsem človeštvom, to pa vključuje vse bolezni katerim je podvrženo meso. Ne podlegajo
šibkostim običajnega človeka, pač pa so njihov glavni problem bolezni srca in živcev. S tem v
zvezi lahko izpostavimo, da se učenci delijo na dve skupini: na tiste, ki živijo nad diafragmo in
se zato nagibajo k boleznim srca, ščitnice in grla in na tiste, ki so v procesu prenosa energij iz
centrov pod diafragmo v centre nad njo. Večina teh v tem času prenaša energije iz sončnega
pleteža v srčni center, svetovna agonija pa močno pospešuje ta proces. Ta prenos spremljajo
težave z želodcem, jetri in dihanjem.
1. Specifični problemi učencev.
Ti posebni problemi so, kot veste, svojski tistim, ki so se v zavesti dvignili z življenja osebnosti
v življenje duše. [121] Povezani so predvsem z energijo, njenim dotokom, njeno asimilacijo ali
ne-asimilacijo, in njeno pravilno usmerjeno rabo. Z drugimi boleznimi katerim je podvrženo
meso v tem času človeške evolucije (vedeti namreč moramo, da se bolezni spreminjajo glede na
razvojno točko, pojavljajo se pa tudi ciklično) in katerim lahko podležejo učenci, se tukaj ne
bomo ukvarjali; naj zadošča, če povem, da svoj davek zahtevajo tri glavne preje omenjene
bolezni človeštva, še posebej takrat, ko se duša osvobaja od telesa. Te bolezni so v teh slučajih
56
vseeno - kar morda ni videti – nadzorovane z ravni duše, odhod pa je načrtovan in je posledica
odločitve duše in ne rezultat moči bolezni. Razlog zakaj imajo te tri glavne bolezni, ki domujejo
v planetarnem življenju, moč nad učenci je v tem, da so tudi učenci sestavni del planetarnega
življenja, v zgodnjih fazah prepoznavanja te enosti se nagibajo k temu, da postanejo žrtve
bolezni. To dejstvo je malo znano ali prepoznano, pojasni pa zakaj so učenci in napredni ljudje
dovzetni za te bolezni.
Te probleme bi lahko razdelili v štiri kategorije:
1. Tiste, ki so povezane s krvjo ali vidikom življenja, kajti »kri je življenje«. Te imajo
poseben učinek na srce, toda običajno samo funkcionalnega značaja. Organske bolezni srca se
pojavijo zaradi globlje koreninjenih vzrokov.
2. Tiste, ki so neposreden učinek energije, ki deluje na in skozi živčni sistem, prek
možganov, ki jih usmerjajo.
3. Tiste, ki so povezane z dihalnim sistemom in imajo okultni izvor.
4. Tiste, ki so specifične zaradi dovzetnosti ali nedovzetnosti centrov, zaradi delovanja ali
ne-delovanja [122] in zaradi vpliva centra. Te se nujno delijo na sedem skupin, ki učinkujejo na
sedem glavnih področij telesa. Pri povprečnem učencu, preden obstaja popoln nadzor duše in
usmerjanje monade, je glavni usmerjevalec, prek možganov, vagus živec, vzdolž katerega se
energije (ki vstopijo prek temenskega centra) razdelijo po ostalem telesu. Neka močna
ezoterična šola na vzhodu je zgradila določeno znanost o centrih in njih povezavah s
kundalinijem. Ima veliko prav, veliko pa ima tudi napak.
Razlikoval sem med problemi, fizičnimi reakcijami in boleznijo, ker ni nujno, da pritok,
distribucija in usmerjanje energije prinese bolezen. Vseeno pa tekom noviciata, ki nastopa pred
vsemi posvetitvami, vedno ustvarjajo takšne ali drugačne probleme, bodisi v sami zavesti učenca
ali pa v njegovih odnosih z ljudmi v okolici. Zaradi tega je prizadeta njegova okolica, posledično
pa tudi njegovo lastna povratna akcija.
S tem v zvezi je treba pomniti, da so vsi učenci energijski centri v telesu človeštva in se
nahajajo v procesu, da postanejo točke fokusirane, usmerjene energije. Njihova funkcija in
dejavnost vedno in neizogibno ustvarjata učinke, rezultate, prebujenja, prelome in preusmeritve
v življenjih tistih okrog njega. V zgodnjih fazah to ustvarjajo nezavedno, zato so učinki na tiste,
ki so v stiku z njim, pogosto nezaželeni, niti ni energija modro usmerjena, preusmerjena ali
zadržana. V ozadju vsakega modrega usmerjanja energije mora obstajati inteligentna namera.
Kasneje, ko se zavestno učijo biti in postajajo žarilni centri zdravilne, zavestno usmerjene
energije, se to oblikovalno in nato transmitirano energijo lahko uporabi bolj konstruktivno, tako
v psiholoških kot v fizičnih smereh. Vendar v vsakem primeru učenec postane [123] učinkovit
vpliv in nikoli ne more biti to, kar se ezoterično imenuje »neopažen na svojem mestu in minus
učinek na druge duše«. Njegov vpliv, izžarevanje in močna energija mu neizogibno povzročajo
težave in probleme; osnovo imajo v človeških odnosih, ki jih je vzpostavil karmično, in v
reakcijah tistih, s katerimi stopi v stik, v dobro ali slabo.
V bistvu je vpliv učenca velike Bele Lože dober in duhovno pogojevalen; na površini in v
zunanjih učinkih je – še posebej, ko gre za učenca – povezan s težkimi situacijami, pri tistih, na
katere vpliva se pojavijo očitni razkoli, na dan privrejo napake pa tudi vrline in to pogosto traja
več življenj, dokler se oseba pod tem vplivom, kot se temu reče »okultno ne pomiri z
izžarevajočo energijo«. Razmislite o tem. Prilagoditi se mora stran, ki je pod vplivom, ne učenec.
Sedaj pa obdelajmo te štiri probleme s psihološkega zornega kota, ne fizičnega:
57
a.
Problemi, ki nastanejo zaradi učenčevega prebujenega srčnega centra, so nemara najbolj
pogosti in jih je često najtežje obvladovati. Ti problemi imajo osnovo v živih odnosih in
medsebojnem delovanju med energijami ljubezni in silami želja. V zgodnjih fazah ta dotekajoča
sila ljubezni zgradi osebne stike, ki nihajo med fazo brezumne predanosti in fazo skrajnega
sovraštva na strani osebe pod vplivom energija učenca. To v življenju učenca ustvarja nenehen
nemir, dokler se ne prilagodi glede na učinke distribucije svojih energij, pa tudi pogoste
prekinitve odnosov in sprave. Ko je učenec dovolj pomemben, da postane organizacijski center
skupine, ali da je v položaju, ko začne formirati, ezoterično, svoj lastni ašram (preden prejme eno
od glavnih posvečenj) [124], je težava zelo stvarna in nadvse moteča. Pri vsem tem pa lahko
učenec stori le malo, razen da skuša uravnavati izhodno energijo ljubezni. Osnovni problem pa
ostaja pri onem, na katerega vpliva; prilagoditi se mora, kot sem pripomnil zgoraj, druga stran,
učenec pa mora biti pripravljen na sodelovanje že ob prvem znaku pripravljenosti pripoznati
odnos in namero sodelovati v skupinskem služenju. To točko morata upoštevati obe strani –
učenec in oseba, ki se odziva na njegov vpliv. Učenec stoji pripravljen; odzivajoča se stran pa se
običajno umika ali približuje, v skladu s spodbudo svoje duše ali osebnosti – bolj verjetno
osebnosti v zgodnjih fazah. Kakorkoli že, na koncu z učencem sodeluje polno in z
razumevanjem in preizkusno obdobje težav je končno.
Ne morem se podati v večje podrobnosti pri obravnavi problemov povezanih s srcem in
življenjsko energijo učenca. Pogojuje jih žarek, posvečenje na katerega se pripravlja, kvaliteta in
evolucijski status ter žarek tistih, na katere vpliva.
Obstajajo še problemi in težave bolj subtilnega značaja, ki imajo isti vzrok, niso pa omejene na
nek določen človeški odnos. Učenec služi; piše in govori; njegove besede in vpliv pronicajo v
človeške mase in jih spodbudijo k neki vrsti aktivnosti – pogosto dobrim in duhovnim, včasih
slabim, sovražnim in nevarnim. Torej ne samo, da se mora ukvarjati s svojimi lastnimi
reakcijami na delo, ki ga opravlja, pač pa se mora v splošnem in posebnem smislu ukvarjati tudi
z masami na katere začenja vplivati. To ni lahka stvar, še posebej ne za neizkušenega sodelavca
z Načrtom. Koleba med mentalno ravnjo, kjer se normalno trudi [125] delovati in astralno
ravnjo, kjer so fokusirane človeške mase in to ga popelje v svet slepil in posledično v nevarnost.
Zavestno se približa tistim, ki potrebujejo pomoč, toda včasih kot duša (in takrat ponavadi
preveč razvname svoje poslušalce) in včasih kot osebnost (takrat hrani in krepi njihove
osebnostne reakcije).
Z minevanjem časa se nauči – potom težav, nastalih zaradi potrebnega srčnega približevanja –
trdno stati v svojem centru, pošiljati znamenja, podajati svoja sporočila, razpošiljati usmerjeno
energijo ljubezni in vplivati na ljudi okrog sebe, vendar pa ostaja neoseben, le kot usmerjevalni
dejavnik in razumevajoča duša. Ta neosebnost (ki jo lahko definiramo kot umik energije
osebnosti), pa ustvari svoje probleme, kar vsi učenci dobro poznajo; kakorkoli že, pa ne morejo
narediti nič drugega, kakor počakati na čas, da popeljejo drugo osebo naprej, v jasno
razumevanje in ezoterični pomen pravilnih človeških odnosov. Problem delavcev, ki delajo s
posamezniki in skupinami, je v osnovi povezan s srčno energijo in oživljajočo silo v njem
utelešenega življenja. V zvezi s tem problemom in reakcijami nanj pri učencu, se rade pojavijo
določene fizične težave in te bom v kratkem obdelal.
Izpostaviti je treba tudi to, da se rade pojavijo težave z ritmom in problemi povezani s
cikličnim življenjem učenca. Srce in kri sta ezoterično povezana in simbolično določata
pulziranje življenja duše, ki se na fizični ravni kaže v izhodnem in umikajočem dvojnem
življenju učenstva, vsaka faza predstavlja svoj problem. Ko pa učenec enkrat obvlada ritem
svojega zunanjega in notranjega življenja in svoje odzive organizira tako, da iz obeh potegne
največ in ga ta dva ne pogojujeta, potem [126] vstopi v relativno preprosto življenje posvečenca.
58
Vas ta fraza kaj preseneča? Spomniti se morate, da se je posvečenec po drugem posvečenju rešil
kompleksnosti čustvenega in astralnega nadzora. Slepilo ga ne more več premagati. Lahko
vztraja v drži, vsemu kar dela ali čuti navkljub. Vidi, da je ciklično stanje povezano s pari
nasprotij in je del manifestacije življenja in samega bivanja. V procesu spoznavanja le-tega pa
gre skozi velike težave. Kot duša se podvrže življenju obračanja navzven, magnetnega vpliva in
obrata navzven (ekstraverzije). Temu lahko sledi skorajšnje umikanje iz življenja, vidno
pomanjkanje zanimanja za svoje odnose in okolico in intenzivni, introspektivni, introvertni izraz.
Lahko se – včasih več življenj – mučno opoteka med tema dvema skrajnostma, dokler se ne
nauči spojiti in združiti teh dveh izrazov. Po tem mu postane jasno dvojno življenje sprejetega
učenca v različnih stopnjah in fazah; ve kaj dela. Vztrajno in sistematično, izstopno in
umikajoče, služenje v svetu in življenje v premišljevanju, vse igra svoj koristni del.
Medtem, ko se uči obvladovati ta proces, se pojavijo številne psihološke težave, ki vodijo v
psihološke razkole, tako globinske kakor površinske. Cilj vsega razvoja je integracija integracija kot osebnosti, integracija z dušo, integracija v Hierarhijo, integracija s Celoto, dokler
se ne doseže popolna enost in istovetenje. Da bi obvladal to znanost integracije, katere osnovni
cilj je poistovetenje z eno resničnostjo, napreduje učenec od ene združitve do druge, dela napake,
velikokrat mu popolnoma zmanjka poguma, se istoveti z nezaželenim, dokler kot duša-osebnost
ne negira prejšnjih odnosov; še in še [127] plačuje kazen za napačno vloženo gorečnost,
popačeno aspiracijo, za zmago učinkov slepil in številnih stanj psihološke in fizične neurejenosti,
ki morajo nastati med tem, ko se zdravijo razkoli, se doseže pravilna identifikacija in se
vzpostavi pravilna usmeritev.
Med tem, ko se odvija ta osnovni, neizbežni in potrebni proces, se v etrskem telesu odvija
določeno delo. Učenec se uči dvigniti energijo, zbrano v nižjih centrih, v sončni pletež in od tam
v srčni center in s tem izpelje osredotočenje energij nad diafragmo, namesto poudarka spodaj. To
pa pogosto vodi v globoke komplikacije, kajti – s stališča osebnosti – je sončni pletež
najmočnejši, ker je mesto izmenjave in izravnave osebnostnih sil. Proces decentralizacije in
»dviga« nižje zavesti v višjo je tisti, ki povzroča glavne težave katerim je podvržen učenec. Ta
proces se odvija tudi sedaj v svetu kot celoti, povzroča strašen prelom v človeških zadevah,
kulturi in civilizaciji. Spreminja se celoten fokus človeškega zavedanja; sebično življenje
(značilno za človeka, ki je osrediščen v svojih željah in torej v sončnem pletežu) se umika
decentraliziranemu življenju nesebičnega človeka, (osrediščenega v Jazu ali v duši), ki se zaveda
svojih odnosov in odgovornosti do celote ne do dela. Ta sublimacija nižjega življenja v višje ima
enega od najglobljih pomenov za osebo in raso. Ko bo enkrat posamezni učenec in tudi
človeštvo, izvršilo proces prenosa v tem smislu, bomo videli vzpostavitev nove vrste
posameznega in svetovnega služenja in torej prihod pričakovanega novega reda. [128]
Simbol vseh teh procesov je kroženje krvi in tudi ključ za vzpostavitev svetovne ureditve je
skrit v tej simboliki – prost pretok vsega potrebnega vsem delom velike zgradbe človeštva. Kri je
življenje in značilnost sveta, ki prihaja, bo svobodna izmenjava, prosta delitev in svobodno
kroženje vsega potrebnega za pravo človeško življenje. Danes takšni pogoji ne obstajajo, telo
človeštva je obolelo, njegovo notranje življenje pa razbito. Namesto proste izmenjave med vsemi
vidiki življenja, je obstajalo ločevanje, blokirani kanali, zamaški in zastoji. Potrebna je bila
sedanja strašna kriza {II. svet. vojna}, da se človeštvo zbudi in sprevidi svoje bolno stanje, obseg
zla, ki se je sedaj pokazal za res velikega, in da so bolezni »krvi človeštva« tako hude
(razumljeno simbolično), da so samo najbolj drastični ukrepi – bolečina, agonija, obup in teror –
ustrezno zdravilo.
Dobro bi bilo, da si zdravilci to zapomnijo, in imajo v mislih, da so učenci, vsi dobri ljudje in
aspiranti, udeleženi v tej univerzalni bolezni človeštva, ki terja svoj davek, psihološki, fizični ali
59
oba. Težava izvira iz davnine in dolgotrajne navade ter neizogibno prizadene fizično telo duše.
Izvzetje od učinkov bolezni človeštva ni pokazatelj duhovne večvrednosti. Lahko da kaže samo
na to, kar je eden izmed Mojstrov imenoval »globine duhovne sebičnosti in samo-zadovoljstva.«
Posvečenec tretje stopnje se lahko izvzame, ampak zgolj zato, ker se je povsem osvobodil slepila
in nima noben vidik osebnega življenja več moči nad njim. Vsi žarkovni tipi ljudi so enako
podvrženi tem posebnim problemom. Vseeno pa je sedmi žarek bolj dovzeten za probleme,
težave in bolezni krvnega obtoka, kot pa kakšen drug tip žarka. Razlog je v tem, da ima ta žarek
[129] opraviti z izrazom in manifestacijo življenja na fizični ravni, ter z organizacijo odnosa med
duhom in materijo v obliko. S tem se torej ukvarja danes, ko skuša ustvariti nov red, s prostim
pretokom in osvoboditvijo človeštva bolezni in problemov preteklosti, kar temu sledi. To si je
zanimivo zapomniti, in študentje bodo ugotovili, da bo tu koristno, če zberejo in preučijo vse, kar
sem napisal o sedmem žarku ceremonialnega reda in magije, če hočejo inteligentno sodelovati v
dnevnem dogajanju.
b.
Bolezni živčnega sistema, ki nastanejo zaradi dotoka energije vsem delom telesa, ki ga
usmerja bodisi osebnost, nek vidik nižjega jaza osebnosti ali pa duša prek možganov, so številne
in postajajo akutne, ko se učenec približuje posvetitvi oziroma postane posvečenec. Razen
psiholoških bolezni, kar to povzroči, obstajajo še mnoga druga stanja, ki jih ustvari ta dotok sile.
Učenec na primer postane preveč spodbujen in zato prekomerno aktiven; postane
neuravnovešen, s tem pa ne mislim na umsko neuravnovešenost (čeprav se to lahko zgodi),
temveč na prekomerno razvitost ali pretiran izraz nekega dela njegove narave. Lahko postane
pretirano organiziran prek medija nekega preveč aktivnega centra, ali pa premalo organiziran in
neaktiven. Je torej žrtev neuravnovešenega žleznega sistema, z vsemi spremnimi težavami.
Njegova prekomerna stimuliranost ali nerazvitost, kar zadeva centre, normalno prizadene žleze,
te pa povzročijo karakterne težave, ki nujno ustvarijo probleme v okolici, pa tudi osebnostne
hendikepe.
To je potem začaran krog in to vse zaradi napačno usmerjene sile in pritoka sile iz enega ali
drugega [130] telesa osebnosti do njemu pripadajočega centra (npr. astralna sila in njena
povezava s sončnim pletežem) nato pa pojava problemov z zdravjem, značajem in vplivom.
Prekomerna žarilna aktivnost nekega centra priteguje pozornost in učenec postane žrtev lastnega
dosežka. Te bom obdelal obširneje, ko bom obravnaval bolezni, ki se razvijejo iz štirih kategorij.
Te težave so zelo splošne, prizadenejo pa predvsem učence na drugem in šestem žarku. Eden
zato, ker je drugi žarek žarek gradnje in se torej ukvarja predvsem z zunanjo manifestacijo in z
rabo vseh centrov, drugi pa zato, ker je predvsem žarek napetosti – napetost, ki se izdela v
najslabši fanatizem ali najbolj altruistično predanost. Ni treba govoriti, da je z vsemi žarki isti
problem, toda drugi žarek se ukvarja predvsem z aktivnostjo duše skozi vse centre (tistimi nad in
tistimi pod diafragmo), čeprav s srčnim centrom kot primarnim centrom pozornosti. Šesti žarek
je tesno povezan s sončnim pleksusom, ki je izmenjevalnica (clearing house) in mesto
reorientacije življenjske sile v osebnosti. To imejte stalno v mislih.
c.
Problemi povezani z respiratornim ali dihalnim sistemom so vsi povezani s srcem in se
torej tičejo vzpostavitve pravilnega ritma in pravilnega stika z okoljem. Vdih življenja, zrak, ki
ga delimo z vsemi drugimi ljudmi, označuje oboje, posamično središče življenja pa tudi
soudeležbo v splošnem življenju vsega. S temi problemi individualnega ali ločenega obstoja in
njegovega nasprotja, je intimno povezana sveta beseda OM. Z besedami okultnega zdravilskega
[131] priročnika, ki je dan naprednim učencem, lahko rečemo da:
60
»Tisti, ki živi pod zvokom AUM pozna sebe. Tisti, ki živi zveneč OM pozna svojega brata.
Tisti, ki pozna ZVOK, pozna vse.«
Nato v skrivnostnem in simboličnem jeziku posvečenca priročnik nadaljuje:
»Dih življenja postane vzrok smrti tistega, ki živi v lupini. Obstaja, vendar ni; dih potem
odide in se v spirali odvrtinči v celoto.
»Ta, ki izdihuje OM, ne pozna samo sebe. Ve, da je dih prana, življenje in fluid povezave.
Življenjske tegobe ima zato, ker so le-te usoda človeka – niso ustvarjene v lupini, ker
lupine ni.
»Tisti, ki je ZVOK in zveni naprej, ne pozna ne bolezni ne roke smrti«.
V teh nekaj besedah je zaobjet celoten problem tretje skupine bolezni. Tičejo se kroženja dušine
energije, ki je energija ljubezni, in ne kroženja esence življenja. Ti dve osnovni energiji, ko
delujeta na sile osebnosti, ustvarita večino bolezni, ki jih deduje človeštvo. To so pomanjkanje
ljubezni, pomanjkanje življenja, nezmožnost pravilnega zvočenja dušine note in žarka, ter
nezmožnost transmitiranja. Skrivnost osnovanja čistega kanala (če uporabim mistične, ne
okultne besede) je obravnavana v prvi skupin problemov; vzpostavitev pravilnega odnosa s
pravilno zvočeno privlačno noto duše pa je obravnavana v zadnjih dveh skupinah. [132]
Tretjo skupino težav, problemov in bolezni seveda najdemo pri ljudeh na vseh žarkih, toda
ljudje na prvem žarku imajo določeno predispozicijo za te vrste težav. Hkrati pa lahko ob
pravilni uporabi svojih latentnih moči, s pravilno uporabo OM-a in na koncu ZVOKA, veliko
lažje premagajo spremne težave in probleme, kakor pa oni na drugih žarkih. Tu imate namig na
izgubljeno besedo Prostozidarjev in na ZVOK neizrekljivega imena.
Zvok AUM-a, zvok OM-a in ZVOK sam, so vsi povezani z vibracijo in njenimi različnimi
učinki. Skrivnost zakona o vibraciji se postopoma razkriva ob tem, ko se ljudje učijo izgovarjati
BESEDO v njenih treh vidikih. Za študente bi bilo dobro, da razmislijo o razliki med dihom in
zvokom, med procesom dihanja in procesom stvaritve vibracijske aktivnosti. Sta povezana, a se
razlikujeta med seboj. Eden je povezan s časom in drugi s prostorom in (kot to ubesedi Stari
Komentar) »zvok, končni in vendar začetni zvok, se tiče tega, kar ni ne čas ne prostor; je izven
manifestiranega Vse, Vir vsega kar je, in vendar nič« (ali nobena-stvar A.A.B.)
Iz tega razloga učenci na četrtem žarku z močjo intuicije ponavadi lahko razvijejo razumevanje
OM-a. Ta žarek harmonije skozi konflikt (konflikt med pari nasprotij) se neizogibno ukvarja z
vpeljavo vibracijske aktivnosti, ki bo vodila v enost, harmonijo in pravilne odnose, ter do
sprostitve intuicije.
d.
Problemi, ki spremljajo aktivnost ali ne-aktivnost centrov, so verjetno s stališča bolezni
najbolj pomembni, ker centri vladajo [133] sistemu žlez, žleze so pa neposredno povezane s
krvnim obtokom, pogojujejo pa tudi glavna in najpomembnejša področja v človeškem telesu; na
osebnost in na njene notranje ter zunanje stike in povezave imajo tako fiziološki kot psihološki
učinek. Reakcija je primarno fizična, vendar pa so učinki predvsem psihološki in torej o tej četrti
skupini bom govoril obširneje, ko se bom ukvarjal z boleznimi učencev, ter vam dal določene
napotke za te centre. To vam bo jasneje kot kje drugje pokazalo na vzroke številnih človeških
bolezni in fizičnih težav.
Preden gremo naprej na naslednjo točko, skušajte bolj celovito razumeti zakone zdravljenja in
do sem podana pravila, ki so tu ponovljena, da bi vam bilo lažje.
61
I. ZAKON
Bolezen je rezultat oviranega življenja duše in to velja za vse oblike v vseh kraljestvih. Umetnost
zdravilca je v tem, da osvobodi dušo, da lahko njeno življenje teče skozi skupek organizmov, ki
tvorijo neko določeno obliko.
II. ZAKON
Bolezen je produkt in predmet treh vplivov: prvič, človekove preteklosti, pri čemer plača ceno za
stare napake; drugič, njegove dediščine, pri čemer s celim človeštvom deli tiste okvarjene tokove
energij, ki imajo skupinski izvor; tretjič, deli z vsemi naravnimi oblikami tisto, kar je Gospod življenja
naložil svojemu telesu. Te tri vplive imenujemo »Stari zakon delitve hudega.« Ta mora nekega dne
odstopiti mesto novemu zakonu, zakonu Starega prevladujočega dobrega, ki je v ozadju vsega, kar je
ustvaril Bog. Ta zakon mora aktivirati človekova duhovna volja.
III. Z A K O N
Bolezni so učinek temeljne centralizacije človekove življenjske energije. Z ravni, na kateri so te
energije [134] fokusirane, izhajajo pogojevalna stanja, ki povzročajo slabo zdravje in se torej razvijejo
v bolezen ali pa v osvoboditev od bolezni.
IV. Z A K O N
Bolezen, tako fizična kot psihološka, ima svoje korenine v dobrem, lepem in resničnem. Ni drugega kot
izkrivljen odsev božanskih možnosti. Onemogočena duša, ki skuša polno izraziti neko božansko lastnost
ali notranjo duhovno resničnost, v substanci svojih lupin ustvari torišče. Na to točko se osredotoči
pogled osebnosti in to vodi v bolezen. Umetnost zdravilca pa je v tem, da dvigne navzdol usmerjeni
pogled, navzgor k duši, zdravilcu znotraj oblike. Zdravilno silo potem usmerja duhovno ali tretje oko in
vse je dobro.
PRVO PRAVILO
Zdravilec mora povezati svojo dušo, svoje srce, svoje možgane in svoje roke. Tako lahko izliva vitalno
zdravilno silo na pacienta. To je magnetno delo. Zdravi bolezen ali pa poslabša t.i.m škodljivo stanje, odvisno od
znanja zdravilca.
Zdravilec mora povezati svojo dušo, svoje možgane in svoje srce in aurično žarenje. Tako lahko njegova
prisotnost hrani dušno življenje pacienta. To je delo izžarevanja. Roke niso potrebne. Svojo moč izkazuje duša.
Pacientova duša se na žarenje zdravilčeve aure, preplavljene z energijo duše, odzove v svoji auri.
DRUGO PRAVILO
Zdravilec mora doseči magnetno čistost, s čistim življenjem. Doseči mora tisto razpršujoče izžarevanje, ki se
kaže pri vsakem človeku, ko je povezal centre v glavi. Ko se vzpostavi to magnetno polje, se širi tudi žarenje.
TRETJE PRAVILO
Zdravilec naj se izuri v spoznavanju notranjih faz razmišljanja ali želenja osebe, ki išče njegovo pomoč. [135] S
tem bo spoznal kje je izvor odkoder izvira težava. Poveže naj vzrok in posledico, ter nato ugotovi točko, prek
katere mora priti pomoč.
62
ČETRTO PRAVILO
Zdravilec in zdravilska skupina morajo držati voljo na vajetih. Ne voljo, ljubezen je treba uporabiti.
2. Težave, ki spremljajo stik z dušo.
Danes pričenjamo s študijem težav, bolezni in psiholoških motenj (nevroloških in mentalnih)
aspirantov in učencev sveta. Te bomo preučevali z vidika sedmih centrov, preučevali bomo pa
tudi rezultate sil in energij (premišljeno uporabljam različni besedi), ki tečejo skozi nje. Veliko
tega kar bom povedal bo odprlo vprašanja s stališča ortodoksne medicine, čeprav se je le-ta
istočasno zlagoma obračala proti okultnemu stališču. Ne bom skušal vzporejati ezoteričnega
pristopa k zdravljenju, njegovih podmen in metod z modernimi terapevtskimi šolami. Ta dva se
tako ali tako postopoma zbližujeta. Laični bralec, kateremu so ta učenja namenjena, bo dobil
jasnejše razumevanje mojih tez, če ne bom uporabljal tehničnih izrazov in akademskega pristopa
medicinskih znanosti. Ničemur drugemu ne bi služile kakor zmedi, jaz pa se trudim podati
splošno sliko ozadnih vzrokov zunanjih fizičnih bolezni. Predstaviti skušam določene vidike
okultne terapije, za katero je človeštvo sedaj zrelo, pri tem pa vas spominjam, da je predstavitev
seveda nepopolna in delna, zato je morda na pogled nepravilna in izziva tiste, ki povsod vidijo
izpostavo človeške lahkovernosti. To me vseeno ne skrbi. Čas bo potrdil točnost mojih trditev.
[136] Nova medicina bo obravnavala dejavnike, ki se v sedanjem času šele megleno
prepoznavajo in ki zaenkrat še niso postavljeni v neko pravo ali dejansko povezavo s človekom
in njegovim telesom. Osnovno teorijo na kateri bo temeljilo novo medicinsko učenje, lahko
najbolje povzamemo s trditvijo, da v resnici ni treba upoštevati ničesar drugega razen energij, in
sil, ki se upirajo ali pa asimilirajo višje oz. drugačne tipe energij. Naj torej začnem tako, da štirim
že sporočenim dodam nov zakon. Prejšnji zakoni so bili po značaju abstraktni predlogi in če jih
ne povežemo s petim zakonom, bodo ostali na nek način nejasni in brez pomena.
V. Z A K O N
Vse je energija, kajti Bog je življenje. V človeku se srečata dve energiji, a prisotnih je še pet.
Za vsako obstaja centralna stična točka. Konflikt med tema energijama in silami, ter med
silami samimi povzroči človekovo telesno bolezen. Konflikt med prvo in drugo energijo traja
cele veke, dokler ni dosežen vrh gore – prvi veliki vrh. Boj med silami ustvari vse bolezni, vse
težave in telesne bolečine, ki se skušajo razrešiti s smrtjo. Dvoje, petero in tako sedem, poleg
tega pa še to, kar ustvarijo, ima v sebi skrivnost. To je peti zakon zdravljenja v svetu oblik.
Zakon lahko razdelimo na nekatere osnovne trditve, takole :
1. Živimo v svetu energij in smo njegov sestavni del.
2. Fizično telo je spoj ali zlitje dveh energij in sedmih sil.
3. Prva energija je energija duše, energija žarka. Ta povzroča konflikt, ko energija duše
skuša nadzirati sile. [137]
4. Druga energija je energija trojne osebnosti – žarek osebnosti, ki se upira višji energiji.
5. Sile so druge energije ali moči žarkov, ki nadzirajo sedem centrov, prevladuje pa bodisi
energija osebnosti ali energija duše.
6. Med dvema glavnima energijama in med ostalimi energijami, ki so fokusirane prek
sedmih centrov, torej potekata dva konflikta.
7. Medsebojno učinkovanje teh energij prinaša dobro ali slabo zdravje.
63
O dolgotrajnem boju med osebnostjo in dušo je bilo podanih veliko naukov, vendar so bili
vedno predstavljeni v jeziku duhovnega pristopa, misticizma in religije, ali pa drugače, v smislu
značajskih reakcij, abstraktne aspiracije in čistosti ali ne-čistosti. S tem se ne bom ukvarjal. Moja
tema so učinki tega konflikta v fizičnem telesu. Želim se torej omejiti na spremljevalne
fiziološke in psihološke probleme, ki povečini grenijo usodo učencev. Lahko bi trdili da:
A. Vse bolezni in fizične težave povzroči ena ali več od treh stvari ali stanj:
1. Razvit stik z dušo, kar ustvarja vitalizacijo vseh centrov v zaukazanem ritmu, ki je
skladen z žarkom duše. V fizičnem telesu to nujno ustvari pritisk in obremenitev.
2. Življenje osebnosti in njen fokus, ki skuša negirati ta nadzor duše in se povečini izraža z
aktivnostjo grlenega centra (kar predisponira dejavnost ščitnice) in centrov pod
diafragmo. [138]
3. Cikel v življenju aspiranta, v katerem začenja nadzor osebnosti slabeti in v katerem se
poudarek in temu sledeča dejavnost seli v centre nad diafragmo – kar spet povzroča
težave in preurejanje.
B. Aspirantu se na različnih stopnjah pokažejo neki cilji, vsak pomeni napredek, toda
hkrati vključuje tudi določene spremne težave.
1. Cilj pred posvečencem je, da je vsak center v etrskem telesu odziven na energijo žarka
duše in vseh drugih sedmih, njemu podrejenih, žarkovnih energij. Ta proces stimulacije,
preureditve, dosežka in vzpostavitve nadzora se nadaljuje do vključno tretjega posvečenja. Po
tem, ko je prejel to posvečenje, ima fizično telo popolnoma drugačne sposobnosti in kvalitete,
zanj potem pravila in zakoni zdravja ne veljajo več.
2. Cilj pred učencem je, da vpeljuje nadzor centrov v telesu z dušino pomočjo, s stimulacijo,
eliminacijo in končno s stabilizacijo. To neizogibno povzroča težave, vitalizacija ali
inspiracija (katerakoli od teh dveh besed je primerna), ali njuna odsotnost ali pomanjkanje,
učinkuje na telesne organe okrog centrov in učinkuje na vse substance okrog centrov.
3. Cilj pred aspirantom ali učencem na poti preizkušenj je prenesti sile iz centrov pod
diafragmo, prek sončnega pleteža, v centre nad diafragmo. Energijo centra na dnu hrbtenice je
treba prenesti do glave; energijo sakralnega centra je treba dvigniti do grla, energijo sončnega
pleteža pa je treba prenesti v srce. To se naredi v odgovor na magnetni »vlek« dušinega žarka,
ko začne prevladovati nad žarkom osebnosti. To je dolg in boleč [139] proces, ki traja več
življenj in posledica tega je veliko fizičnih bolezni.
4. Cilj pred povprečnim človekom, (nezavedno učinkovit) je polno se odzvati na silo
osebnosti, ki je fokusirana predvsem v točki na sredini, v sončnem pletežu, in nato stalno in
inteligentno usklajevati te sile tako, da se na koncu duši podari integrirano osebnost za rabo in
nadzor.
5. Cilj pred primitivnim ali nerazvitim človekom (zopet deluje nezavedno) je živeti polno
živalsko in čustveno življenje in ob tem pridobivati izkušnjo rasti, stika in na koncu
razumevanja. Na ta način se izgradi odzivni aparat duše v treh svetovih.
64
Opozoril bi vas rad še na tu vstavljeno misel, da imajo cilji sami v sebi učinek na to, proti
čemur si človek prizadeva. Ta misel zasluži skrben premislek.
Ta posplošitve pa bodo uporabne le, če boste pomnili, da so posplošitve. Noben aspirant na
katerekoli stopnji ni povsem enoumen v svojih prizadevanjih, dokler ne pusti za seboj tretjega
posvečenja, niti ni povsem podrobno opisljiv v njegovem življenju in trudu. Ljudje so na vseh
mogočih stopnjah razvoja, ki si jih lahko mislite in mnoge od teh so vmesne med petimi zgoraj
omenjenimi. Te se združujejo in mešajo med seboj in pogosto predstavljajo ogromno in begajočo
areno razmišljanja in dejavnosti. Le v življenju nerazvitega človeka lahko najdete čisto
preprostost. Vmes - od otroške stopnje rase ali človeka, do faze osvoboditve od osebnostnega
življenja – ni drugega kot zapletenost, prekrivanje stopenj zavedanja, težave, psihološki
problemi, bolezen in smrt. [140]
Jasno je, da ne more biti drugače, ko se ogromno število energij in sil, ki sestavljajo človeško
bitje in oblikujejo njegovo okolje, postavi v medsebojni odnos. Vsako človeško bitje je v resnici
podobno majhnemu vrtincu v tem velikem oceanu Bitja v katerem živi in se giblje – v nenehnem
gibanju, dokler duša ne »zadiha nad vodo« (ali silami) in se Angel Prisotnosti ne spusti v vrtinec.
Po tem je vse mirno. Vode, ki jih je burkal ritem življenja in ki jih kasneje silovito razburka
sestop Angela, se odzovejo na angelove zdravilne moči in se spremenijo »v miren bazen, v
katerega lahko vstopijo majhni in najdejo zdravje, ki ga potrebujejo«. Tako govori Stari
komentar.
Centri in sistem žlez
Jasno vam torej bo, da imajo bolezni (če niso skupinskega izvora, rezultat planetarne karme ali
posledica nesreče) izvor v delovanju ali ne-delovanju centrov. Ta stavek je temeljna resnica,
podana na najbolj enostaven način. Centri, kot veste, vladajo endokrinemu sistemu (žlezam), ta
pa nadzira sedem glavnih področij fizičnega telesa in je odgovoren za pravilno delovanje
celotnega organizma, ustvarja pa tako fizične kakor psihološke učinke.
Pomembnosti sistema žlez ne moremo preceniti. Je miniaturna replika sedmernega ustroja
vesolja in instrument stika s sedmimi žarkovnimi silami, sedmimi Duhovi pred Božjim Tronom.
Okrog te, zasedaj nespoznane resnice, bo zgrajena medicina in zdravilske metode prihodnje
civilizacije.
Žleze predstavljajo veliki povezovalni sistem v telesu; vse dele fizičnega telesa postavijo v
medsebojno povezavo; človeka povezujejo tudi z etrskim [141] telesom – tako individualnim kot
planetarnim – enako tudi s krvnim obtokom, prenašalcem življenjskega principa vsem delom
telesa. Iz tega sledi, da v fizičnem telesu obstajajo štirje glavni distribucijski dejavniki. Vsi so v
sebi popolni, vsi prispevajo k funkcionalnemu in organskemu življenju telesa, vsi med seboj
tesno povezani in vsi ustvarjajo tako fiziološke kot psihološke posledice, v skladu z njihovo
močjo, odzivom centra na višji dotok, doseženo razvojno stopnjo in na svobodo izraza
vstopajočih energij ali nasprotno. Ti štirje distribucijski dejavniki energije so:
1. Etrsko telo samo. Ta je s svojimi neštetimi linijami sil in energij, vstopnimi in izstopnimi
energijami, svojo odzivnostjo na energijske vplive, ki prihajajo iz okolja in tudi iz notranjega
duhovnega človeka in subtilnih teles, osnova celotnega fizičnega telesa. V njem najdemo
sedem centrov, ki so goriščne točke sprejema in distribucije; so prejemniki sedmih tipov
energije, ki jih nato distribuirajo po celotnem majhnem človeškem sistemu.
65
2. Živčni sistem in njegovi razni, med seboj prepletena upravna središča. To je relativno
otipljiva mreža energij in sil, ki so zunanji odraz notranje, vitalne in dinamične mreže
etrskega telesa, ter milijonov nadijev ali prototipov živcev, ki so osnova bolj snovnega telesa.
Ti živci, živčni spleti in njihova velika razvejanost, so negativni vidik pozitivnih energij, ki
pogojujejo ali skušajo pogojevati človeka.
3. Endokrini sistem. To je otipljivi in zunanji izraz aktivnosti vitalnega telesa in njegovih
sedmih centrov. Sedem centrov sil ali moči najdemo na istem mestu kot glavne žleze in [142]
vsak center moči priskrbi, po ezoteričnem nauku, moč in življenje pripadajoči žlezi, ki je
dejansko njegova eksternalizacija.
Centri
Temenski center…………
Center med obrvmi ….…..
Grleni center …………….
Srčni center ……………..
Center sončnega pleteža …
Sakralni center …………..
Center na dnu hrbtenice …
Žleze
epifiza (pineal gland) ali češarika
hipofiza (pituitary body)
ščitnica
priželjc oz. timus
trebušna slinavka oz. pankreas
spolne žleze
nadledvična žleza (adrenal glands)
Ti trije sistemi so tesno povezani med seboj in predstavljajo med seboj prepleten sistem, ki
upravlja z energijami in silami, ki so bistveno vitalne, poživljajoče, dinamične in ustvarjalne. V
osnovi so medsebojno odvisni, od njih pa je odvisno celotno notranje zdravje organizma.
Odzivajo se, najprej na eno ali drugo od teles (čustveno ali mentalno), nato na integrirano
osebnost in njen žarek, tar na koncu na žarek duše, ko začenja prevzemati nadzor. V resnici so
odgovorni za izgradnjo fizičnega telesa in potem – po rojstvu – pogojujejo njegovo psihološko
kvaliteto, s svoje strani oblikujejo razvijajočega se fizičnega človeka. So predstavniki treh božjih
vidikov vse manifestacije: življenja-kvalitete-pojavnosti.
4. Krvni obtok – je prenašalec življenjskega principa, ter kombiniranih energij in sil
zgornjih treh sistemov. Ta ideja bo nekoliko nova za ortodoksne. Odnos med krvnim obtokom
in živčnim sistemom v sodobni medicini zaenkrat še ni primerno obdelan. Vseeno pa so pri
povezovanju sistema žlez s krvjo naredili veliko. [143]
Šele, ko se bo na te štiri medsebojno povezane sisteme gledalo kot na eno, integralno celoto in
kot na štiri vidike enega, vitalnega, krogotočnega sistema, bo prišla na dan resnica. Samo, če se
jih prizna kot štiri glavne distributerje kombiniranih žarkov posameznega človeka, se bo
doumela prava narava materialnega pojava. Tu bi lahko še dodali, da:
1.
2.
3.
4.
Etrskemu telesu, s krogotočnega stališča, vlada Luna, zakrivajoč Vulkana.
Živčnemu sistemu vlada Venera.
Endokrinemu sistemu vlada Saturn.
Krvnemu obtoku vlada Neptun.
66
Ti štirje sistemi so pravzaprav manifestacija štirih vidikov materije v njihovem najnižjem ali
čisto fizičnem izrazu. Obstajajo še drugi vidiki izraza temeljne substance, ampak ti štirje so
najbolj pomembni.
Vsak od teh sistemov je v bistvu dvojen, vsaka dvojnost pa ustreza žarku duše ali žarku
osebnosti. Vsak je torej obenem pozitiven in negativen; vsakega lahko opišemo kot enoto s silo
upora in dinamično energijo; vsak je kombinacija določenih vidikov materije in substance –
materija, ki je relativno statičen vidik, in substanca, ki je relativno fluidna oz. tista, ki opremi s
kvaliteto. Njihovo medsebojno delovanje, odnos in združena funkcija je izraz principa Enega
življenja in ko dosežejo točko popolnega zlitja, oz. sintezo ali koordinirano aktivnost, potem se
pojavi tisto » življenje, ki ga je v obilju« {Nova Zaveza, Janez 10:10. »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje
in ga imeli v obilju.« op.p } o katerem je govoril Kristus in o katerem mi zaenkrat še nič ne vemo.
Štirje vidiki materije ustrezajo tudi štirim božjim atributom, pa tudi trem božjim vidikom. [144]
Tudi analogija osnovnega dualizma vse manifestacije se ohrani, kar nanese devet pri
posvečenjih – tri, štiri in dve. To ustrezanje procesu posvetitve je vseeno v obrnjeni smeri, ker je
to posvečenje v kreativni tretji vidik, vidik materije in v svet inteligentne aktivnosti. To ni
posvečenje v drugi, ali dušin vidik, kot je primer pri hierarhičnih posvečenjih na katera se
pripravlja učenec. Je posvečenje duše v izkušnjo fizične inkarnacije, v obstoj na fizični ravni in v
umetnost delovanja kot človeško bitje. Vrata v to izkušnjo so »Rakova vrata«. Posvečenje v
kraljestvo Boga pa je skozi »Kozorogova vrata«. Ti štirje atributi in trije vidiki materije, in še
njihova dvojna aktivnost, so ustrezniki štirih vidikov osebnosti, duhovne triade in njihove dvojne
aktivne povezanosti. V tej trditvi se skriva ključ do osvoboditve.
Sedem glavnih centrov
Tu bi bilo koristno, da za trenutek razmislimo o značaju centrov samih, in na ta način do neke
mere povzamemo že podani nauk iz mojih drugih knjigah in tako predstavimo jasno sliko
energetskega telesa, ki je osnova gostega fizičnega sredstva.
Veliko goriščnih točk sil obstaja v telesu, toda mi se bomo ukvarjali samo s sedmimi glavnimi,
ki do neke mere nadzirajo vse ostale. Na ta način ne bo prišlo do zmede. Ukvarjali se bomo s
petimi centri, ki jih najdemo vzdolž hrbtenice in dvema, ki ju najdemo v glavi.
1. Temensko središče – se nahaja čisto na vrhu glave. Pogosto ga imenujejo »tisoč-listni
lotus« ali brahmarandra. [145]
a. Ustreza centralnemu duhovnemu Soncu.
b. Funkcijsko dejaven postane po tretjem posvečenju in je organ za distribucijo energije
monade, voljnega vidika božanstva.
c. S trojno osebnostjo je povezan z antahkarano, ki jo gradijo učenci in posvečenci, polno
uporabnost pa doseže šele po uničenju kavzalnega telesa ob četrtem posvečenju.
d. Je Šambalin center v fizičnem telesu in zastopnik Očeta, ali prvega božjega vidika.
e. Zaznava namen, ustreza »električnemu ognju« sončnega sistema in ima dinamično
kvaliteto.
f. Njegova gosto fizična eksternalizacija je epifiza v glavi. Ta je aktivna v otroštvu dokler
ni volja-do-bivanja zadosti trdna, da je inkarnirajoča oseba trdno zasidrana v fizični
inkarnaciji. Ponovno postane aktivna in uporabna v zaključnih fazah božanskega izraza
v človeku, kot zastopnik za dovršitev voljne energije zgrajenega Bitja na zemlji.
g. Je organ sinteze, ker po tretjem posvečenju in pred uničenjem kavzalnega telesa zbere
vase energije vseh treh vidikov manifestiranega življenja. Pri človeku to pomeni
67
energije »duhovne triade«, trojnega dušinega lotosa in trojne osebnosti, kar zopet
nanese devet pri posvečenjih. Tako sinhronizirane in fokusirane energije v, okrog in nad
[146] glavo, so zelo lepe, močno sijoče in še dinamično učinkovite. Služijo temu, da
posvečenca povezujejo z vsemi deli planetarnega življenja, z Velikim zborom v
Šambali, z Gospodom Sveta, končnim posvetiteljem – prek Bude in z enim od treh
Buddh aktivnosti. Buddha v nadvse posebnem smislu poveže posvečenca z drugim
vidikom božanstva – vidikom ljubezni – torej s Hierarhijo; Buddhe aktivnosti ga
povežejo s tretjim vidikom božanstva; vidikom aktivne inteligence. Tako se energije
volje, zavesti in kreativnosti v njem stikajo in poskrbijo za sintezo božjih vidikov.
h. Ta center je edini od sedmih, ki ob času popolne osvoboditve ohrani položaj obrnjenega
lotosa, z lotosovim deblom (v bistvu antahkarano), ki sega v »sedmo Nebo« in tako
povezuje posvečenca s prvim velikim planetarnim centrom Šambalo. Vsi ostali centri
začnejo obrnjeni, z vsemi lističi obrnjenimi navzdol proti dnu hrbtenice; vsi tekom
procesa evolucije postopoma razvijajo svoje lističe in jih potem počasi obrnejo navzgor
»proti vrhu palice«, kot se temu reče v Starem komentarju. Zgornja informacija nima
velike vrednosti, razen v toliko, kolikor predstavlja resnico, dopolnjuje sliko in študentu
daje simbolično predstavo tega, kar v bistvu je distribucijski dejavnik energije Božje
volje.
2. Ajna center – je center med obrvmi in se nahaja v predelu glave tik nad [147] očmi, kjer
»deluje kot zaslon za sijajno lepoto in slavo duhovnega človeka.«
a. Ustreza fizičnemu soncu in je izraz integrirane in funkcionalne osebnosti – najprej
kot učenca in na koncu kot posvečenca. Je resnična persona ali maska.
b. Polno funkcijsko dejavnost doseže do prejetja tretjega posvečenja. Spomnil bi
vas, da Hierarhija to posvečenje smatra za prvo glavno, kar sem vam pravzaprav
že povedal. Je organ za distribucijo energije tretjega vidika – energije aktivne
inteligence.
c. Z osebnostjo je povezan s kreativno nitjo življenja in je torej tesno povezan z
grlenim centrom (center kreativne dejavnosti), ravno tako kot je temenski center
povezan s centrom na dnu hrbtenice. Ko se enkrat vzpostavi aktivno medsebojno
delovanje med ajno in grlenim centrom, se začne ustvarjalno življenje posvečenca
in manifestiran izraz božanske ideje. Na enak način aktivno medsebojno
delovanje med temenskim centrom in centrom na dnu hrbtenice ustvari
manifestacijo božje volje ali namena. S kombiniranjem sil ajne in sil grlenega
centra, se ustvari najvišja manifestacija »ognja trenja«, tako kot energije
temenskega centra in centra na dnu hrbtenice ustvarijo »električni ogenj«, ki ga
polno izraženega imenujemo ogenj kundalini.
d. Je center skozi katerega se na svoji ravni izrazi četrta kreativna hierarhija, [148]
tukaj sta tudi združeni in pomešani ta hierarhija in četrto kraljestvo narave,
človeška družina. Temenski center povezuje monado in osebnost. Ajna center pa
povezuje duhovno triado (izraz monade v brezobličnih svetovih) in osebnost.
Razmislite o tej trditvi, ker imate tukaj – v simboliki temenskega centra, gledano
fizično – odsev duhovne volje, atme, duhovne ljubezni in buddhija. Tukaj vstopi
tudi nauk o vlogi očes pri razvoju zavestnega izraza, ko kreativno izvaja božji
namen.
68
Tretje oko ………temenski center……… Volja. Atma.
Oko očeta, monade
ŠAMBALA.
Prvi vidik volje ali moči in namena.
Povezan je z epifizo.
Desno oko ………ajna center………….. Ljubezen. Buddhi.
Oko sina, duše.
HIERARHIJA.
Drugi vidik ljubezni - modrosti.
Povezan s hipofizo.
Levo oko ……… grleni center…………..Aktivna inteligenca.
Oko matere, osebnosti.
ČLOVEŠTVO.
Tretji vidik inteligence.
Povezan s karotidno žlezo (vratna utripalnica).
e.
f.
g.
h.
Ko vsa ta tri očesa delujejo in »gledajo« istočasno, imate vpogled v božanski
namen (posvečenec), intuitivno vizijo načrta (učenec) in v duhovno smer iz tega
sledeče ustvarjalne aktivnosti (Mojster).
Ajna center zaznava ali fokusira namero ustvarjati. Ni ustvarjalni organ v [149]
istem smislu kot je grleni center, temveč uteleša idejo v ozadju aktivne
ustvarjalnosti, temu sledi dejanje stvarjenja, kar na koncu ustvari idealno obliko
za idejo.
Njegova gosta fizična eksternalizacija je hipofiza; dva režnja te žleze odgovarjata
dvema večkratnima listoma ajna centra. Hipofiza izraža domišljijo in želenje v
njunih najvišjih oblikah in ta dva sta dinamična dejavnika v ozadju vse
ustvarjalnosti.
Je torej organ idealizma in je – presenetljivo - tesno povezan s šestim žarkom,
tako kot je temenski center v bistvu povezan s prvim žarkom. Šesti žarek je na
svojski način povezan s tretjim žarkom in tretjim vidikom božanstva, pa tudi z
drugim žarkom in drugim vidikom. Spaja, sidra in izraža. Tega dejstva doslej v
svojih spisih nisem poudarjal. Ajna center je točka v glavi, ki je simbol dvojne
narave manifestacije v treh svetovih. Spaja kreativne energije grlenega centra in
sublimirane energije želenja ali resnične ljubezni srca.
Ta center, ki ima v resnici samo dva lista, ni pravi lotos v enakem smislu kot
drugi centri. Njegova lista sta sestavljena iz 96 manjših lističev ali enot sile
(48+48=96), toda ti ne zavzamejo oblike cveta kot drugi lotosi. Iztezata se kot
krila letala, levo in desno od glave, in simbolizirata desno in levo pot, pot materije
in pot duha. Simbolično torej predstavljata dva [150] kraka križa na katerem je
križan človek – dva tokova energije ali luči postavljena križem čez tok življenja,
ki se spušča iz monade proti dnu hrbtenice in gre skozi glavo.
Ko študent skuša razumeti centre, ki so povezani znotraj etrskega telesa in obenem povezani s
finejšimi telesi, ki so povezani s stanji zavesti, ki so sinonim za stanje bivanja in izraza, z
žarkovnimi energijami, z okoliščinami, tremi periodičnimi telesi (kakor H.P.B. imenuje
osebnost, trojno dušo ali duhovno triado), s Šambalo in vsemi manifestiranimi življenji, je vselej
treba imeti v mislih idejo o relativnosti. Tema je kompleksna do skrajnosti, toda ko učenec ali
posvečenec deluje v treh svetovih in so različne energije celotnega človeka »prizemljene« v
69
praktičnem človeku, se situacija razjasni. Izraz »prizemljitev« uporabljam v njenem resničnem in
pravem pomenu in ne kot opis človeka, ki je zavrgel svoje fizično telo, kot ta izraz uporabljajo
spiritualisti. Možna postanejo določena prepoznanja v času in prostoru; opazijo se določeni
učinki, določeni žarkovni vplivi se kažejo kot bolj dominantni od drugih; pokažejo se določeni
»vzorci bitja«; jasen postane izraz duhovnega Bitja v določeni točki zavestne izkušnje in se ga da
potem duhovno diagnosticirati. Takrat se lahko določijo njegovi aspekti in atributi ter njegove
sile in energije za nek določen ustvarjen izraz življenja. To je treba imeti v mislih in študentove
misli ne smejo odtavati predaleč stran, marveč se mora osredotočiti na človekovo pojavnost
(njegovo ali nekoga drugega) in na kvaliteto, ki žari iz njega. Če je ta študent učenec ali
posvečenec, bo sposoben preučevati še vidik življenja. [151]
Naš študij pa bo vseeno malo drugačen, ker bomo skušali odkriti bolezni in težave, ki
spremljajo energijsko stimulacijo ali pa pomanjkljivo stimulacijo centrov in bomo tako prišli do
nekaterih učinkov, ki jih ustvari ta dotok energije in konflikt s silami.
3. Grleni center. Se nahaja na hrbtni strani vratu, sega v medulo oblongato (podaljšek
kostnega mozga), vključno s karotidno žlezo (vratno utripalnico) in navzdol proti
ramenskima lopaticama. Je izredno močan in dobro razvit center pri povprečnem
človeku. S tem v zvezi je zanimivo zapaziti da:
a. grlenemu centru vlada Saturn, tako kot dvema centroma na glavi vladata Uran
(vlada temenskemu centru) in Merkur, ki vlada ajna centru. To je le v primeru
učenca; vladavina se spremeni po tretjem posvečenju ali pred prvim. Ti trije
planeti predstavljajo nadvse zanimiv trikotnik sil in v naslednjih trojnostih in
njihovih neizogibnih vzajemnih povezavah imate – ponovno samo v primeru
učencev –čudovito slikanico ali simbol deveternosti posvečenj:
1. Temenski center
Ajna center
Grleni center
2. Tretje oko
Desno oko
Levo oko
3. Epifiza
Hipofiza
Karotidna žleza.
tako predstavljajo mehanizem prek katerega deluje duhovna triada, duša in
osebnost. [152] Ključ do pravilnega razumevanje tega procesa leži v povezanosti
treh planetov: Urana, Merkurja in Saturna, ko ti zlivajo svoje energije skozi teh
devet »točk duhovnega stika« na fizični ravni v »ozemljeno kroglo luči in moči,
kar človek je v času in prostoru«.
b. Ta center je povezan s prvim posvečenjem in postane zelo dejaven, ko se doseže
tista točka izkušenosti, ki jo je dosegla velika večina človeštva, ki so v tem času
aspiranti in poskusni učenci sveta. (Ne pozabite, da je s stališča Hierarhije prvo
glavno posvečenje tretje posvečenje. Na prvo iniciacijo Mojstri gledajo kot na
dovoljenje za Pot. Človeštvo to imenuje posvečenje, ker je bilo to v času Lemurije
70
prvo posvečenje, pomenilo pa je začetek popolnega fizičnega nadzora.) Je organ
za distribucijo kreativne energije, energije tretjega vidika, duš na zgoraj omenjeni
razvojni stopnji. V človeškem bitju obstajajo trije centri, ki so povezani in so
glavni izraz tretjega žarka ali vidika na določenih, različnih stopnjah razvoja na
poti:
1.
2.
3.
Sakralni center pri nerazvitem in povprečnem človeku.
Grleni center pri aspirantu in poizkusnem učencu.
Ajna center pri učencu in posvečencu.
Tu imate ponovno veliko trojico energij, ki imajo danes v sebi velike potence, po
zaslugi dejstva, da je izraz tretjega vidika aktivne [153] inteligence s človeškim
razvojem in zavedanjem dosegel takšne višine.
c. Z osebnostjo je povezan s kreativno nitjo, z dušo z zavestno nitjo, z monado pa s
sutratmo ali življenjsko nitjo. Ni pa povezan z nobenim od božanskih vidikov
prek antahkarane, ker tista nit, ki neposredno povezuje monado in osebnost (in na
koncu neodvisno od duše) enostavno zasidra monadin izraz življenja na glavi, v
temenskem centru. Po tem se vzpostavi direktna zavest med monado in
osebnostjo in tako nastane velika dualnost. Življenje, zavest in oblika, vsi so
takrat kreativno in aktivno osredotočeni v glavi, njihova dejavnost pa se usmerja
iz glave, prek dveh centrov v glavi. Ajna center postane kreativno dejaven šele,
ko je zgrajena antahkarana. V zgodnejših fazah je grleni center tisti, ki je kreativni
dejavnik, v najzgodnejšem obdobju pa je dejaven sakralni center. Vseeno si
morate zapomniti eno zanimivo stvar. Gradnja antahkarane postane resnično
možna šele takrat, ko se kreativno življenje aspiranta premakne iz sakralnega
centra v grlenega ter postaja resničen in izrazit. Simbol tega povezujočega mostu
je vrat sam, ki povezuje glavo – samo in izolirano – z dvojnim torzom, ki se
sestoji iz tega, kar je nad diafragmo in tega, kar je pod njo – simbol združene duše
in osebnosti, zliti in združeni v eno. Glava simbolizira to, kar Patanjali opisuje kot
stanje »izolirane enosti«.
d. Je center, skozi katerega se ustvarjalno fokusira inteligenčni vidik človeštva. Je
torej [154] center skozi katerega teče ustvarjalna energija glavnega planetarnega
centra, ki se imenuje človeštvo. Trije glavni centri so Šambala, Hierarhija in
človeštvo. Ko bo dosežena popolnost, bo Šambalina energija volje, moči in
namena, neovirano tekla skozi temenski center, energije Hierarhije ljubeznimodrosti, bodo tekle skozi srčni center, energija človeštva se bo fokusirala skozi
grleni center, ajna center pa bo deloval kot zastopnik vseh treh. Takrat bo
človeštvo pričelo z novo dejavnostjo. Naloga je povezati tri nad-človeška
kraljestva s tremi pod-človeškimi kraljestvi v odnos in tako osnovati nova nebesa
in novo zemljo. Takrat bo človeštvo doseglo vrhunec svojega evolucijskega cilja
na tej Zemlji.
e. Grleni center je organ, ki je specifičen za ustvarjalno BESEDO. Registrira ali
beleži namero oz. kreativni namen duše, ki mu ga prenaša pritok energije iz ajna
centra; zlitje teh dveh energij, ki se zgodi na ta način, bo vodilo v neko
ustvarjalno dejavnost. To je višji ustreznik ustvarjalnosti sakralnega centra. Ta
center uteleša negativno in pozitivno ustvarjalno energijo v ločenem moškem in
71
ženskem organizmu, v odnos prideta z zavestno pokrenjenim dejanjem kreacije,
čeprav takrat še brez nekega določenega namena.
f. Gosto fizična eksternalizacija tega centra je ščitnica. Ta žleza se danes smatra za
vrhovno pomembno za dobro počutje povprečnega človeškega bitja. Njen namen
je čuvati zdravje, uravnavati ravnovesje telesa v nekaterih pomembnih vidikih
fizične narave in [155] simbolizira tretji vidik inteligence in substance prežete z
umom. V resnici je povezana s svetim Duhom ali tretjim božjim vidikom v
manifestaciji, ki »presvetljuje« (kakor to opisuje Biblija) Mater, Devico Marijo.
Obščitnični žlezi simbolizirata Marijo in Jožefa in njuno povezavo s
presvetljujočim Svetim Duhom. S časom bodo ugotovili, da obstaja tesna
fiziološka povezava med ščitnico in epifizo ter med obščitničnima žlezama in
dvema režnjema hipofize, povezujoč na ta način celotno področje grla in glave v
sistem.
g. Tako kot glava simbolizira temeljno dvojno naravo manifestiranega Boga, tako
grleni center simbolizira trojno naravo božjega izraza. Dualna narava se kaže zlita
in združena v glavi, v povezanosti med dvema centroma in njenima dvema
gostima fizičnima odrazoma. Tri velike energije, ki igrajo vlogo med božansko
kreativno dejavnostjo, se zedinijo v dejavnosti s polnim izrazom energije, ko ta
teče skozi grleni center, skozi organ govora in dva režnja pljuč. S tem v zvezi
imamo: življenje ali dih, besedo ali dušo in grleni center substance v aktivnosti.
h. Grleni lotos je v zgodnjih fazah evolucije obrnjen, njegovi listi segajo proti
ramenom in vključujejo pljuča ali del njih. Tekom življenjskega cikla duše se
počasi obrnejo in potem se njegovi lističi iztezajo proti ušesom in vključijo
medullo oblongato ter karotidno žlezo. Ta žleza je tesneje povezana [156] z žlezo
ščitnico, kot pa z drugima žlezama v glavi.
Tako vam bo jasno, kako se da spraviti v dejavno in pravilno funkcioniranje cela področja
fizičnega organizma, jih vitalizirati in ohranjati v dobrem in pravilnem stanju s takšno ali
drugačno dejavnostjo centra, ki je najbližje področju telesa, ki ga preučujemo. Jasno vam bo
tudi, da je lahko pomanjkljivost ali bolezen posledica nedejavnosti centra.
4 Srčni center. Se nahaja med ramenskima lopaticama in je - v tem času in dobi - center,
kateremu namenjajo največ pozornosti Tisti, ki so odgovorni za razvoj človeške zavesti.
Po pravici bi lahko rekli, brat moj, da je hitro razvijanje tega lotosa eden od razlogov,
zakaj se vojni nismo mogli izogniti (mišljena je 2. svetovni vojni, ker je knjiga izdana leta
1953). V nekem smislu je bil to potreben dogodek (zaradi slepe sebičnosti večine
človeštva), ker je postalo nujno odstraniti vse stare oblike vladavin, religij in
kristalizirane socialne ureditve. Človeštvo je sedaj doseglo točko skupinske zavesti in
skupinskega medsebojnega delovanja, v globoko duhovnem smislu, in zahtevale so se
nove oblike, skozi katere se bo lahko ta nov duh bolje izražal.
a. Srčni center ustreza »srcu Sonca«, torej duhovnemu izvoru luči in ljubezni.
b. Funkcionalno postane dejaven po drugem posvečenju. To posvečenje označuje
zaključek procesa, s katerim se čustvena narava (s svojo izstopajočo kvaliteto želenja)
postavi pod dušin nadzor in se želenje nižjega osebnega jaza pretvori v ljubezen. Je
organ distribucije hierarhične energije, ki se izliva [157] preko duše v srčni center vseh
aspirantov, učencev in posvečencev; na ta način je ta energija na razpolago, ustvari pa
dva rezultata:
72
1. Preporod človeštva s pomočjo ljubezni.
2. Trdno vzpostavljen odnos med naglo razvijajočim se človeštvom in Hierarhijo.
Na ta način prideta dva velika centra - Hierarhija in človeštvo – v tesnejši stik
in odnos.
Kot pravi Biblija: »Je Božja ljubezen izlita…« {NZ pismo Rimljanom 5:5} v človeško srce,
njena preoblikovalna, magnetna in žarilna moč je bistvena za ponovno izgradnjo sveta in
vzpostavitev nove svetovne ureditve. Od vseh učencev se danes zahteva, da razmišljajo o
razvoju srčnega centra, o inteligentnem odnosu med človeštvom in Hierarhijo, z odzivom
človeka na energijo ljubezni, ki temu sledi, kajti »kakor človek misli v svojem srcu,
takšen je«. Razmišljanje v srcu pa postane resnično možno šele, ko je mentalna
sposobnost primerno razvita in je dosegla že kar visoko stopnjo razvoja. Čutenje v srcu se
pogosto zamenjuje z razmišljanjem. Sposobnost razmišljanja v srcu je rezultat procesa
pretvorbe želenja v ljubezen med opravljanjem naloge dviga sil sončnega pleteža v srčni
center. Razmišljanje v srcu je tudi eden od kazalcev, da je točko resnične aktivnosti
dosegel višji vidik srčnega centra, dvanajst-listni lotos, ki ga najdemo v samem središču
tisoč listnega lotosa. Razmišljanje kot rezultat pravilnega čutenja potem zamenja osebno
občutljivost. Prav tako nam da prve medle namige na [158] stanje bivanja, ki je značilno
za monado in ki ga ne moremo imenovati zavest – kakor mi razumemo ta izraz.
c. Srčni center postane na bistven način povezan z osebnostjo, ko se obvlada proces
poravnavanja z dušo. Ta proces danes poučujejo v vseh novejših in bolj zdravih
ezoteričnih šolah, v šoli Arcane pa je bil poudarek na tem od vsega začetka; prav ta
procedura (ki se odlikuje po pravilni usmerjenosti, koncentraciji in meditaciji) je tista, ki
poveže osebnost z dušo in na ta način s Hierarhijo. Ob tem, ko ta poravnanost napreduje,
samodejno nastaja direktna dušna povezanost s Hierarhijo. Zavest osebnosti nadomesti
skupinska zavest, temu pa naravno sledi dotok energije Hierarhije, saj so vse duše le
vidiki Hierarhije. Ta vzpostavljeni odnos, z (magnetnim in žarilnim) medsebojnim
delovanjem, je tisti, ki udejani končno uničenje telesa duše, ali kavzalnega telesa, ko
odnos doseže najvišjo točko intenzivne prepoznave.
d. Je torej tisti center v fizičnem telesu, prek katerega deluje Hierarhija; je tudi zastopnik
duše. Ko tukaj uporabljam besedo »duša«, s tem ne mislim le na posamezno dušo
človeka, marveč tudi na dušo planetarnega Logosa, obe sta rezultat združitve duha in
materije, vidika Očeta in vidika Matere. To je velika skrivnost, ki jo lahko razodene le
posvečenje.
e. Srce zaznava energijo ljubezni. Tu lahko trdimo, da ko bo končno zgrajena antahkarana,
bo vsak od treh vidikov [159] duhovne triade našel stično točko v etrskem mehanizmu
posvečenca, ki deluje na fizični ravni. Posvečenec je tedaj zlitje duše in osebnosti, skozi
katerega lahko teče polno življenje monade.
1. Temenski center postane točka stika z duhovno voljo, Atmo.
2. Srčni center postane zastopnik duhovne ljubezni, Buddhi.
3. Grleni center postane izraz univerzalnega uma, Manasa.
Pri delu posvečenca, ko uresničuje božanski namen v skladu z načrtom, postane ajna
center usmerjevalni dejavnik ali distributer združenih energij božanskega človeka. Srčni
center ustreza »sončnemu ognju« znotraj sončnega sistema, ima magnetno kvaliteto in
je žarilno dejaven. Je organ energije, ki udejani vključujočnost.
73
f. Njena gosta fizična eksternalizacija je žleza timus oz. priželjc. O tej žlezi se danes ne ve
veliko, se bo pa veliko spoznalo, ko bodo raziskovalci sprejeli in eksperimentirali s
hipotezo, ki jo predstavljajo okultne znanosti in ko se bo srčni center razvil in se bo
priželjc povrnil v zrelo funkcijsko dejavnost. Temu zaenkrat še ni tako. Narava
izločanja te žleze še ni dognana, učinki te žleze so bolj znani s psihološkega, kot s
fizičnega zornega kota. Moderna psihologija, ko je povezana z medicino spoznava, da
pretirana aktivnost te žleze ustvari neodgovorno in nemoralno osebo. Ko bo človeška
rasa spoznala značaj odgovornosti, bomo imeli [160] prve znake poravnave z dušo,
decentralizacijo osebnosti in skupinsko zavest, zatem – vzporedno temu razvoju – pa
bomo videli kako timus postaja pravilno dejaven. V sedanjem času splošna
neuravnoteženost endokrinega sistema preprečuje zdravo in polno dejavnost priželjca v
odrasli osebi. Obstaja še zaenkrat neodkrita povezava med epifizo in timusem, kakor
tudi med tema dvema in centrom na dnu hrbtenice. Ko bo duhovna triada postala
aktivna prek medija osebnosti, bodo ti trije centri in njih eksternalizacije delovale v
sintezi, kar bo vladalo in usmerjalo celotnega človeka. Ko se bo epifiza povrnila v polno
zrelo delovanje (kar ni slučaj pri odraslem človeku) se bo dalo začutiti prisotnost
božanske volje-do-dobrega in se bo dosegel božji namen; ko bo, podobno, v odraslem
človeku postal dejaven timus, bo postala vidna dobra volja in se bo začel uresničevati
božji načrt. To je prvi korak proti ljubezni, pravilnim človeškim odnosom in miru.
Navzočnost te dobre volje se že da čutiti v svetu, kar kaže na aktivnost srčnega centra in
dokazuje, da se začenja razvijati srčni center v glavi, kot rezultat vse večje dejavnosti
srčnega centra po hrbtenici navzgor.
g. Je organ spajanja oz. zlivanja, tako kot je temenski center organ sinteze. Ko srčni center
postane dejaven, posamičnega aspiranta počasi povleče v vse tesnejši odnos z njegovo
dušo, temu pa sledita dve širitvi zavesti, ki si ju razlaga kot dogodka ali dogajanje: [161]
1. Povleče ga v Ašram enega od Mojstrov, v skladu z žarkom njegove duše in v
tehničnem smislu postane sprejet učenec. Srčni center ašrama je Mojster sam, ki
lahko sedaj prek duše doseže svojega učenca, zato ker je ta učenec s poravnavo in
stikom povezal srce v tesen odnos z dušo. Tedaj postane odziven na srce vseh stvari,
ki je, kar se danes tiče človeštva, Hierarhija.
2. Kot služitelja ga povleče v tesen odnos s človeštvom. Njegov zaradi srčne dejavnosti
vse večji čut za odgovornost, ga vodi v služenje in delo. Sčasoma tudi on postane
srce skupine ali organizacije – na začetku majhne, ki pa postane razširjena po celem
svetu, ko se razvija njegova duhovna moč in razmišlja v smislu skupine in človeštva.
Ta dva odnosa pri njem sta obojestranska. Na ta način postane dejaven ljubezenski
vidik božanstva v treh svetovih, ljubezen se zasidra na zemljo in nadomesti čustva,
želje in materialne vidike čutenja. Pomnite to frazo.
h. V zgodnjih fazah razvoja, posameznika in rase, se obrnjeni dvanajst listni srčni lotos
izteza navzdol proti sončnemu pletežu. Sončni pletež je od Atlantskih časov naprej
obrnjen in se njegovi listi sedaj iztezajo navzgor po hrbtenici, zaradi počasi
vzpenjajočih se energij iz sončnega pleteža, ki skušajo uiti iz »ječe spodnjih predelov«,
s pomočjo procesa pretvorbe. [162]
Rezultat tega je, da se počasi začenja razvijati srčni center, pa tudi obračati se. Obrat »lotosovih
centrov« se vedno uresniči kot rezultat dvojne dejavnosti – pritiska od spodaj in vleka od zgoraj.
Obrnitev srčnega lotosa in njegovo razvijanje navzgor se zgodi zaradi naslednjih dejavnikov:
1. Naraščajoča moč približevanja Hierarhije.
74
2. Pospešeno vzpostavljanje stika z dušo.
3. Odziv razvijajočega se srčnega lotosa na vlek iz mojstrovega ašrama.
4. Kipenje pretvorjene energije pod diafragmo navzgor, prek sončnega pleteža, kot odziv na
duhovni »vlek«.
5. Človekovo vse večje razumevanje narave ljubezni.
Obstajajo še drugi faktorji, ampak te boste najlažje razumeli, če jih boste smatrali kot
simbolične in ne preveč dobesedno. Do leta 1.400 po Kristusu, lahko povezavo sončnega pleteža
s srčnim centrom slikovno predstavimo tako, kot je nakazano na sliki na strani 715.
S časom, proti koncu šeste rase, bomo videli poln izraz ljubezni, videli se bodo lotosi vzdolž
hrbtenice – vseh pet – ki se bodo med seboj razlikovali samo po številu lističev.
Na koncu, ob zaključku velikega svetovnega cikla, ko bodo obrnjeni vsi lotosi, bodo vsi odprti
in bodo predstavljali neoviran kanal za dotok in prenos (transmisijo) treh glavnih božanskih
energij in štirih manjših sil.
Temu stalnemu gibanju centrov in stalnemu dotoku energij lahko pripišemo veliko nevšečnosti
človeštva v njegovih različnih telesih; nezmožnost centrov, da se odzovejo ali odprejo je tista, ki
v številnih primerih povzroči bolezen in težavo; v drugih primerih povzroča probleme
neenakomerna razvitost centrov, njihov zavrt razvoj in njihova neodzivnost; spet v drugih
primerih povzroča nevarnost prezgodnji razvoj in prekomerna aktivnost centrov; zelo veliko
težav povzroča to, da fizični mehanizem ni kos notranji razvitosti. Tako lahko še enkrat več
vidite, kako kompleksna je tema. Faza teorije je enostavna, razen v toliko, kar pokrene sile, kar s
časom pripelje v težave. Faza reakcije na odziv in uskladitve s teorijo tudi prinese cikel hudih
težav in zapletov, ker vodi v cikel eksperimentiranja in izkušanja v katerem se učenec veliko
nauči in veliko trpi. Ko pa so izkušnje pridobljene zavlada faza duhovnega izraza, reši se
nevarnosti, osvobodi težav, nastopi prostost od vseh bolezni. Povrne se preprostost. [163]
Telo, pojavni videz
O tem ni treba veliko pisati, saj sta bila narava telesa in oblikovni vidik predmet raziskovanj in
tema razmišljanj ter razprav razmišljajočih ljudi skozi mnogo stoletij. Veliko tega, do česar so se
dokopali je v osnovi pravilnega. Moderni raziskovalec bo dopustil zakon o analogiji kot temelj
svojih trditev oz. predpostavk in včasih prepoznava, da hermetična teorija: »tako zgoraj, kot
spodaj«, lahko močno osvetli sedanje probleme. Naslednji postulati lahko služijo razjasnjenju:
1. Človekova telesna narava je skupek, celota.
2. Ta celota je razdeljena na številne dele in organizme.
3. Vendar pa ti številni pododdelki funkcionirajo enotno, telo je vzajemna celota.
4. Vsak od njegovih delov se razlikuje po obliki in funkciji, vsi pa so medsebojno odvisni.
5. Vsak del in vsak organizem je sestavljen iz molekul, celic in atomov, vse dele pa drži
skupaj v obliko organizma življenje skupka, celote.
6. Skupek, ki ga imenujemo človek, v grobem delimo na pet delov, eni so pomembnejši od
drugih, vsi skupaj pa sestavljajo živ organizem, ki ga imenujemo človek.
a.
Glava
b.
Zgornji torzo, ali del nad trebušno prepono.
75
c.
d.
e.
Spodnji torzo, ali del pod trebušno prepono.
Roke
Noge [164]
7. Ti organizmi služijo različnim namenom, od njihovega pravilnega delovanja in primerne
urejenosti je odvisno počutje celote.
8. Vsak od teh ima svoje življenje, ki je skupek življenja njegove atomske strukture, oživlja
pa jo tudi združeno življenje celote, ki ga iz glave usmerja inteligentna volja ali energija
duhovnega človeka.
9. Pomembni deli telesa so trije, glava, višji in nižji torzo. Človek lahko funkcionira in živi
brez rok in nog.
10. Vsak od teh treh delov je s fizičnega vidika tudi trojen, kar je analogija treh delov
človeške narave in devetih delov popolnega monadinega življenja. Obstajajo še drugi
organi, toda ti našteti imajo večji ezoterični pomen od ostalih.
a. V glavi se nahaja:
1. Pet možganskih prekatov, temu lahko rečemo možgani kot enoten organizem.
2. Tri žleze, karotidna, epifiza in hipofiza.
3. Dva očesa.
b. V zgornjem delu telesa so:
1. Grlo.
2. Pljuča.
3. Srce.
c. V spodnjem delu telesa so:
1. Vranica.
2. Želodec.
3. Seksualni organi.
11. Skupek telesa je tudi trojen:
a. Koža in kostna struktura. [165]
b. Ožilje ali krvni sistem.
c. Trojni živčni sistem.
12. Vsaka od teh trojic ustreza trem delom človeške narave:
a. Fizični naravi: koža in kostna struktura sta analogiji gostega in etrskega telesa
človeka.
b. Naravi duše: ožilje in sistem krvnega tokokroga sta analogija vse-prežemajoče duše,
ki prodira v vse dele sončnega sistema, tako kakor kri potuje v vse dele telesa.
c. Duhovni naravi: živčni sistem, ki napaja z energijo in deluje skozi celega fizičnega
človeka, ustreza energiji duha.
13. Glava je analogija duhovnega vidika, usmerjevalne volje, monade, Enega.
a. Možgani s petimi prekati so analogija fizične oblike, ki jo pri človeku oživlja duh,
peteren skupek, ki je medij prek katerega se mora duh izraziti na fizični ravni.
b. Tri žleze v glavi so tesno povezane z dušo ali psihično naravo (višjo in nižjo).
76
c. Dva očesa sta ustreznika monade na fizični ravni, ki je po okultni terminologiji volja
in ljubezen-modrost, ali atma-buddhi.
14. Zgornji del telesa je analogija trojne narave duše:
a. Grlo, ki ustreza tretjemu kreativnemu vidiku ali telesni naravi, aktivni inteligenci
duše.
b. Srce, ljubezen-modrost duše, buddhi ali Kristusov princip. [166]
c. Pljuča, analogija diha življenja, so ustreznik duha.
15. Tudi v spodnjem torzu je izdelan trojni sistem:
a. Spolni organi, ustvarjalni vidik, naredijo telo.
b. Želodec je kot fizična manifestacija sončnega pleteža analogija dušine narave.
c. Vranica, sprejemnik energije in torej izraz centra, ki sprejema to energijo, na fizični
ravni, je analogija duha, ki daje energijo.
Dobro se zavedam težavnosti in navidezno nekoristnih podrobnosti, ki jih tu nizam. Lahko da
kdo vpraša: zakaj je treba biti tako dlakocepski z naštevanjem fizičnih, fizioloških in sistemskih
detajlov čisto akademskega značaja, če se da ozdraviti z dejanjem volje, z božansko močjo in z
uporabo določenih besed moči? Te ideje so načeloma pravilne, vendar imajo osnovo v napačnem
pojmovanju - v času in prostoru. Če bi bili vsi zdravilci Mojstri modrosti, če bi bili vsi
jasnovidni, če bi vsi razumeli zakon karme in njegovo delovanje v življenju pacienta, če bi imeli
polno pacientovo sodelovanje in če bi imeli poleg vsega zgornjega še dodatno sposobnost
uporabljati določene besede in mantre, potem bi bilo akademsko znanje res nepotrebno. Toda te
zahteve niso in ne morejo biti izpolnjene. Zdravilci praviloma nimajo nobene od teh moči. Da
pogosto ozdravijo (čeprav ne tako pogosto kot mislijo) je res, toda ko so uspešni, so uspeli v
enem ali drugem od naslednjega: [167]
Pacienta so ozdravili, če je tako hotela njegova usoda in je torej njegova duša privedla
njegovo telo ˙fizičnega človeka) v žarilno auro zdravilca ali zdravilske skupine. Najbrž bi
pacient ozdravil v vsakem primeru, le proces se je pospešil zaradi vloženega napora,
pozornosti in še vere.
So posegli v trenuten vzorec ali način pacientovega življenja in tako preložili določene
procese duhovnega poduka, ki je potrebno. Na to se rado pozabi. To je tako zamotana zadeva,
da je ne moremo obravnavati tukaj, morda jo bom lahko nekoliko razjasnil v zadnjem
poglavju.
Torej (dokler ni popolnega znanja) je življenjsko pomembno preučevati strukture moči in
vitalnosti ter mrežo energij in sil, ki sestavljajo človeški organizem. Potrebno je mentalno
razumevanje procesov zdravljenja; razlogi, iz katerih se vam zdijo težki in komplicirani,
nepotrebni in časovno potratni, so naslednji:
Celo najbolj napredni od človeških umov niso sposobni zapopasti teme kot celote. Sintezni
element zaenkrat manjka. Danes je potrebno znanje in vpletene procese obvladati korak za
korakom, detajl za detajlom, predpis za predpisom, postopek za postopkom. Obljuba
prihodnosti je jasna, garant bodoče tehnike rase je zmožnost človekovega očesa delovati
sintetično, na primer, hipoma dojeti pokrajino v širokih in glavnih značilnostih, v prešinku.
En pogled razsvetljenega uma, en velik žarek ljubezni in zdravilec ali zdravilna skupina [168]
77
bo vedela ali naj zdravi, pomaga pacientu pri njegovem trudu – veliko počasnejši proces – ali
naj opusti zdravljenje.
Inertnost povprečnega moškega ali ženske se upira naporu, ki je potreben za obvladanje
tehnične plati zdravljenja. Veliko lažje se je nasloniti na Boga (pravzaprav latentnega boga, ne
izraženega) in »naj Bog naredi«. Veliko lažje je prepoznati ljubezen in izliv ljubezni, kot pa
obvladati procese, s katerimi omogočimo njeno učinkovitost – ali naravo tega, na kar je treba
delovati.
Te točke zahtevajo skrbno pozornost in upoštevanje. Zaslužijo premislek. Sintetična moč uma,
ob pomoči resnične ljubezni, bo nekoč instrument vseh pravih zdravilcev. V vmesnem obdobju,
zavoljo prihodnosti in da bi pripomogel k oblikovanju prihajajoče zdravilske umetnosti –
utemeljeni na razumevanju energije, njenega pritoka in kroženja – se bo ta razprava nekoliko
ukvarjala z akademsko platjo. Na koncu koncev podana dejstva res obstajajo in so prisotna, tako
kot tista čustva, ki jih povprečni zdravilec imenuje ljubezen.
Sedem glavnih centrov – (nadaljevanje)
Nadaljujmo sedaj z našim preučevanjem centrov. Obdelali smo štiri nad trebušno prepono – tri
centre, prek katerih mora na koncu delovati duhovna triada in sintetični ajna center, ki na koncu
izraža integrirano osebnost in postane neposreden zastopnik duše. Za preučiti imamo še tri
centre, ki se vsi nahajajo pod diafragmo – sončni pletež, sakralni center [169] in center na dnu
hrbtenice. Najpomembnejši za vse aspirante v tem času je sončni pletež; najbolj aktiven – na
splošno rečeno – pri človeštvu kot celoti je še vedno sakralni center; najbolj miren (iz zornega
kota duhovnega človeka) pa je korenski center.
5. Sončni pletež. Se nahaja v hrbtenici precej nižje od ramenskih lopatic in je izjemno aktiven. V
atlantskih časih se je razvil do visoke stopnje, tako kot se v naši Arijski rasi naglo prebuja
grleni center. Ta center je na poseben način povezan z drugima dvema centroma: srčnim in
ajna centrom in ti v tem času tvorijo zanimiv trikotnik energij v človeškem telesu, ki mu
Hierarhija namenja veliko pozornosti. Iz ajne teče dušina energija v srčni center, a le v toliko,
kolikor je aspirant v stiku s svojo dušo. To vodi do treh stvari:
Stimulacije srčnega centra.
Srce reagira z odzivom, ki evocira stimulacijo ajna centra in sčasoma v osebnosti ustvari
prepoznanje skupinske zavesti.
Evokacijo srčnega centra v glavi.
Vse to pa vseeno omogoči napredno razvit sončni pletež v aspirantu, kar ima svoj učinek na
srčni in recipročnega na ajna center. Iz tega sledi, da je treba upoštevati dva pomembna
trikotnika: [179]
78
Srčni center na glavi.
Ajna center.
Srčni center.
Sončni pletež.
Tako kot obstaja znanost o trikotnikih v astrologiji, tako se bo kasneje razvila znanost o
trikotnikih povezana s človeškim sistemom. A ta čas še ni prišel. Tu in tam dajem smerokaze na
tako znanost s katero se lahko poigra učenčeva intuicija.
a. Sončni pletež je odsev »srca sonca« v osebnosti, tako kot je tudi srčni center. Je osrednji
dejavnik v življenju osebnosti pri človeštvu pod stopnjo poskusnega učenca. V tej točki
zagotovo začne delovati um, četudi slabotno. Sončni pletež je iztok – če smemo uporabiti
tak izraz – iz astralnega telesa v zunanji svet in je instrument skozi katerega teče čustvena
energija. Je organ želenja. Je najpomembnejši pri povprečnem človeku, njegov nadzor pa je
življenjsko važen cilj aspiranta. Želje mora spremeniti v aspiracijo.
b. Sončni pletež je začel polno funkcionirati v času Atlantide, v obdobju, ko se je razvijala
druga velika človeška rasa. Ti nižji centri niso tako določeno povezani s posvečenji kot
centri nad trebušno prepono, ker so centri osebnosti in morajo [171] biti pod polnim
nadzorom duše, ko se prejemajo posvečenja določene stopnje.
c. Sončni pletež je veliki kraj izmenjave in izravnave (clearing house) vseh energij pod
diafragmo. To se nanaša na tri glavne centre in na manjše, naštete na strani 72. Povezava
tega centra z astralno ravnjo je (da uporabim svojsko a nadvse izrazno besedo) akutna. Je
prejemnik vseh čustvenih reakcij, željnih impulzov in energij, ker pa človeštvo danes postaja
dejavno v skupinskem smislu in je bolj vključujoče kot kdajkoli preje v zgodovini, je
situacija akutna in izjemno težka. Človeštvo je preko individualnega pa tudi kolektivnega
sončnega pleteža podvrženo domala nevzdržnemu pritisku. Takšni so iniciacijski preizkusi !
Tu ni moj namen obravnavati procesov privlaka nižjih energij, načina kako jih centralizirati
v sončnem pletežu, jih tam spremeniti in rafinirati do točke, da postane možen prenos v srčni
center. Veliko tega je povezano z usposabljanjem, ki je dano učencem pred drugim
posvečenjem. Diskusija o tem bi bila preveč zapletena, nosi pa tudi določene posebne
nevarnosti za tiste, ki še niso pripravljeni za ta proces; kakorkoli že – ta se z vsakodnevnim
trudom živeti – odvija skoraj samodejno. Sončni pletež je tako od vseh centrov najbolj
ločevalen (razen ajne, v primeru človeka na levi poti), ker je na sredini, med grlenim in
srčnima centroma – nad diafragmo – ter sakralnim in korenskimi centri – pod diafragmo. To
je izredno pomembno upoštevati.
d. Sončni pletež je center v etrskem telesu, skozi katerega človeštvo (povprečno,
nerazsvetljeno človeštvo) [172] živi, se giblje in je. Človeštvo pogojuje želenje – dobre
želje, sebične želje, napačne želje in duhovna želja. Je center skozi katerega teče večina
energij, zaradi katerih gre človek naprej, ker je ambiciozen, sebičen, ker so mu pomembne
njegove osebne želje, in je fluiden, ker je astralno polariziran. Skozenj se izliva »svetla luč,
ustvarjena v Atlantidi« in dotika se astralne svetlobe. Je torej center prek katerega deluje
79
večina medijev in jasnovidcev. Kasneje se bodo ti ljudje naučili delati kot posredniki, ki
bodo zavestno in inteligentno uporabljali svoje moči; imeli bodo jasno percepcijo in ta bo
presegla jasnovidnost. Polarizirani bodo v ajna centru. Iz tega sledi, da je to najbolj motilen
center v telesu in osnovni vzrok za večino želodčnih težav in nadlog povezanih z jetri.
Celotno področje tik pod trebušno prepono je v stanju nenehne razburkanosti, kar se tiče
povprečnega človeka; iz osebnih in kolektivnih razlogov.
Tu je zanimivo zapaziti, da kakor je ajna center (sinteza sil visoko razvite osebnosti) veliki
usmerjevalni in distributivni dejavnik, tako je tudi sončni pletež (sinteza energij povprečno
razvitega človeka, pred procesom integracije) zbirni center za vse nižje energije in je na koncu
goriščna točka za usmerjanje in distribucijo teh zbranih energij – odstopi jih njihovim višjim
sprejemnim centrom:
1. Energije sončnega pleteža samega je treba usmeriti v srčni center.
2. Energije sakralnega centra je treba prenesti v grleni center. [173]
3. Energije centra na dnu hrbtenice je treba prenesti v temenski center. Po tretjem
posvečenju te osnovne energije dvigne, nadzira in z dejanjem volje distribuira duhovna
triada. Potem bosta »luč ustvarjena v Lemuriji« (sakralna svetloba) in »luč ustvarjena v
Atlantidi« (svetloba sončnega pleteža) ugasnila in bosta ta dva centra enostavno
sprejemnika višjih duhovnih energij; ne bosta imela svoje neposredne inherentne luči;
luč, ki jo bosta prenašala, bo prihajala iz kolektivnih virov na etrskih ravneh.
Gosta fizična eksternalizacija tega centra je trebušna slinavka, sekundarna eksternalizacija pa
želodec. V zvezi s trebušnim centrom obstaja nenavadna povezava, ki je simbolična tako po
obliki kot v nadaljnjih pomenih. Imamo
Sončni pletež
Trebušna slinavka
Želodec
Jetra
Tukaj ponovno vidimo temo centra duhovne sile (kajti astralna sila je v bistvu duhovna) v njenih
treh manifestacijah. Vse te tri goste materializacije napajajo in hranijo sile in energije sončnega
pleteža. Tu sem navedel zelo pomembno dejstvo za tiste, ki jih zanima študij medicine z
ezoteričnega zornega kota; pravilno upoštevano, bo vodilo k razumevanju [174] zdravilske
umetnosti. Nadzor sončnega pleteža in pravilno sprejemanje in oddajanje energij, ki so
osredotočene v tem centru, prinesejo veliko očiščenje, temeljito okrepitev in vitalno zaščito treh
življenjsko pomembnih organov, ki se nahajajo v tem področju človeškega fizičnega mehanizma.
Kot sem preje izpostavil je ta center v določeni točki višjega razvoja človeka organ sinteze,
vase zbere vse nižje energije. Tedaj je dejansko instrument (če je pravilno razumljen in pravilno
usmerjan), ki prispeva k integraciji osebnostnega življenja. Glavni problem visoko razvitega
človeka, ki še ni duhovno nagnjen je problem želja. Kakšni so njegovi cilji? Kam so usmerjene
80
njegove nakane? Kakšna je narava njegovih spoznanih ambicij? K čemu hrepeni? Kakršna je
narava sil in energij, s katerimi njegovo razmišljanje pritiska na sončni pletež, takšna bo tudi
njegova odločitev, da gre naprej po poti luči, da ostane statično ego-centričen, ali da ubere nižjo
pot, ki vodi v zastrtje dušine luči.
Kot smo videli se listi sončnega pleteža iztezajo navzgor proti srcu. To dejansko pomeni, da
čustvena energija, želje in ambicije (človeške rase kot celote), težijo navzgor proti višji poti.
Tu je treba zabeležiti, da je sam prenos energij sončnega pleteža po sebi naloga vseh aspirantov
do poti učenstva v tem času, poleg tega pa še postopna prebuditev srčnega centra. Prvi pripadniki
človeške družine, ki bodo postali skupinsko zavedni, so seveda aspiranti in učenci in ti določajo
hitrost napredovanja ostalemu človeštvu. To dosežejo skozi pritisk življenja samega in okoliščin
in ne tako, da sledijo [175] nizu pravil ali posebnim meditacijam. Kasneje, pred določeno veliko
iniciacijo, se sme uporabiti taka pravila in ukrepe, da posvečencu dajo takojšen in zavesten
nadzor nad astralnim telesom in njegovo vstopno goriščno točko, ponovno pa ob času, ko se
zavestno opravijo nekateri večji prenosi. Od teh prenosov so najbolj pomembni trije:
1. Prenos iz treh centrov pod diafragmo v srce, grlo in ajna center.
2. Iz dveh centrov nad diafragmo – srčnega in grlenega – v ajno in tisoč listni lotos na
temenu.
3. Iz ajna centra v temenski center na glavi, kar pomeni popolno združitev vseh energij v
etrskem telesu v eno centralno goriščno distributivno točko – pod neposrednim nadzorom
duhovne triade.
Procesi, ki spremljajo te tri velike izkušnje (pred vsak je veliko preizkušanja in eksperimentov),
seveda močno obremenijo fizično telo in so vzrok veliko bolezni, ki jim podlegajo učenci.
Jasno vam bo na primer, da bo prenos vse energije zbrane v sončnem pletežu v srčni center
povzročil težave, pogosto zelo resne; to je razlog, zakaj danes toliko visoko razvitih ljudi umre
zaradi srčnih bolezni. V dolgem ciklu dušinega življenja to nima velikega pomena; v kratkem
ciklu življenja posamičnega učenca, pa je to velika težava in pogosto tragedija. Podobno bo
prenos energije iz petih centrov na hrbtenici v centra na glavi tudi prinesel svoje probleme.
Stimulacija ajna centra s fokusiranjem teh energij lahko vodi v katastrofalne psihološke
probleme. [176] Človek lahko postane začasno blazen (vse je začasno v dolgem življenju duše!)
in postane takšna človeška pošast kot Hitler in njemu podobni, čeprav v manjši meri; lahko pride
tudi do hudih epileptičnih stanj ali pa do poškodbe vida in človek oslepi. Vse te stvari zaslužijo
skrben premislek.
6. Sakralni center. Leži v spodnjem delu ledvenega področja in je zelo močan center, ki nadzira
seksualno življenje. Pri tem centru je zanimivo, da mora ostati močan, dokler dve tretjini
človeštva ne dosežeta tretjega posvečenja, ker se mora razmnoževalni proces nadaljevati in
ostati aktiven, da se prihajajočim dušam priskrbi telesa. Ko bo rasa napredovala bo ta center
pod nadzorom, njegova dejavnost se bo izvajala inteligentno, kot rezultat znanja, uvida, višjih
in subtilnejših stikov in ne kot rezultat neobrzdane in nenadzorovane želje, kot je sedaj
primer. Ne morem obširneje o tej stvari, ker je tema preobsežna. Lahko vam pa prikličem
pozornost k temu, kar sem že napisal in predlagam, da nekdo, ki ima čas in ga stvar zanima,
zbere vse kar sem povedal v mojih knjigah na temo seksa in se lahko sestavi brošura.
a. Sakralni center ustreza fizičnemu Soncu, viru vitalnosti in dajalcu življenja na našem
planetu.
81
b. Simbolika sakralnega centra je povezana predvsem z obdobjem nosečnosti pred rojstvom in
s pravilnim razumevanju lahko sledite in razvijete koncept cele zgodbe spočetja, gradnje
oblike, bodisi da je to fizična oblika človeka, oblika ideje, organizacije [177] zgrajene okrog
osrednje resnice, oblika planeta ali pa sončnega sistema. Morda je predvsem center, skozi
katerega se morajo na koncu izraziti sile NEOSEBNOSTI in razrešiti celoten problem
dualizma. Ta razrešitev in interpretacija simbola mora priti iz sveta razuma, ob tem je treba
nadzorovati fizično reakcijo in se ukvarjati z nameni in ne z željami. Razmislite o tem. Ko
se bo tako razumelo, bomo dosegli točko, ko se lahko zgodi veliki prenos v višji kreativni
center, grleni center.
c. Sakralni center je torej tesno povezan z materijo, obstaja energijski tok med tremi točkami v
spodnjem delu človeškega telesa:
1. Vranica, organ za prano ali za fizično vitalnost, ki prihaja iz Sonca.
2. Sakralni center, dejavnik nagnjenja k fizični ploditvi.
3. Center na dnu hrbtenice, ki (dokler se v človeku ne prebudi vidik volje) vzdržuje
princip, ki vse dele človeške zgradbe napaja z življenjem, voljo-do-življenja.
Ti tvorijo velik trikotnik moči, ki skrbi za materijo, substanco, gradnjo oblike, kreacijo,
vitalnost in vztrajanje v obliki. Ta trikotnik je odsev veliko višjega trikotnika, ki ga
sestavljajo:
1. Grleni center, ki se sklada s sakralnim centrom.
2. Hipofiza, ki se sklada z vraničnim centrom. [178]
3. Epifiza, ki se sklada s centrom na dnu hrbtenice.
V povezavi med tema dvema trikotnikoma leži ključ samo-ohranitvenega instinkta,
preživetja subtilnejših teles po smrti in principa nesmrtnosti, ki ima sedež v duši in deluje,
ko samo-ohranitev in preživetje nimata več moči. To predstavlja trojnost idej, ki zahtevajo
zelo skrben študij in ki – če se smem tako izraziti - daje ključ do spiritističnega gibanja.
d. Sakralni center je na koncu koncev povezan tudi z ajna centrom; oba skupaj ustvarita
delujočo dualnost, ki ustvarja tisto subtilno kvaliteto, ki jo imenujemo osebnost. Tu je za
raziskati široko področje na temo osebnosti kot integrirane celote in kvalitete osebnosti, ki je
aroma, vpliv, učinek in izžarevanje osebnosti. Te ideje omenjam v upanju, da bo morda
sledilo neko raziskovanje, ki bo povezalo temo centrov z znanimi dejstvi o koordinaciji,
integraciji in njenih učinkov pri ustvarjanju odličnosti.
Tisti, ki študirate Skrivni nauk, si morate bolj razjasniti povezave »lunarnih Gospodov«,
Barhišad pitrijev, s sončnim Gospodom ali angelom. Področje dela prejšnjega je sakralni
center, sončnega angela pa grleni center.
e. Sakralni center registrira energijo tretjega božjega vidika, tako kot sončni pletež drugega
vidika, korenski center pa izraža energijo prvega vidika. Tudi [179] tu vidite, da nižji centri
odražajo grlo, srce in temenski center in tako spopolnjujejo višjo in nižjo manifestacijo
Božje trojice v človeku. Ta center je dosegel polno funkcionalno delovanje v stari Lemuriji,
prvi človeški rasi; njegova energija je energija svetega Duha, ki presvetljuje deviško
substanco. Tu zopet najdemo še en božanski odraz, v naslednjem:
82
Sakralni center.
Nadledvične žleze.
Moški
razmnoževalni
organi.
Ženski
razmnoževalni
organi.
Na koncu bomo v božanskem hermafroditu imeli, (ki se bo pojavil kasneje) še eno
kombinacijo.
Sakralni center.
Nadledvične žleze.
Korenski center.
Spolne žleze. Moške in
ženske združene v eni obliki.
Ponovno boš opazil, brat moj, kako človeški zgradbi v vseh njegovih vidikih vlada »znanost
o trikotnikih« kakor tudi zgradbi sončnega sistema. To je za pričakovati.
f.
Gosto fizično eksternalizacijo tega centra najdemo v spolnih žlezah, človeških
razmnoževalnih [180] organih – gledane kot temeljna enost, čeprav so začasno ločeni v
sedanjem dualističnem izrazu človeškega bitja. Pomnite, da ta ločenost daje močan impulz
proti zlitju in ta nujo po zlitju imenujemo seks. Seks je v bistvu instinkt proti enosti; najprej
proti fizični enosti. Je vrojeni (čeprav precej napačno razumljen) princip misticizma, ki je
ime, ki ga dajemo gonu po združitvi z božjim. Kot vse drugo, česar se je lotil nerazviti
človek, smo spridili in popačili božansko idejo, nematerialno nujo smo zlorabili za
materialno željo. Smer sakralne energije smo obrnili, zato so pri povprečnem človeštvu
živalska narava in funkcije preveč razvite.
Pri zgornjem bi bilo še precej treba dodati, toda tema bi zahtevala kar skrbno analizo,
obrazložitev in besedje, kar pa čas ne dopušča, drugače bi se uravnovešenost te razprave
porušila.
Tudi o centru na dnu hrbtenice ne morem veliko povedati. Vseeno pa bi rad poudaril, preden
začnem z informacijami, ki so koristne ali možne, da slika na strani 715 predstavlja razvojno
točko učenca in ne naprednega posvečenca. Tudi ne odslikava navadnega človeka. Na to kaže
dejstvo, da se odraz srčnega centra na glavi obrača navzgor, v odgovor na povečano aktivnost
srčnega centra samega in da je ajna center jasno definiran, kar izkazuje integrirano, koordinirano
osebnost. To torej ni slika centrov navadne ali nerazvite osebe. Pri takih slikah ni možno narediti
83
več kot podati neko točko dovršitve, treba pa je pomniti [181], da te točke dovršitve niso statični
dosežki, vsaki od njih predhodijo faze in stopnje aktivnosti, ki ustvarjajo nenehno spreminjajoče
rezultate in spreminjajoče vidike centrov; tem sledijo drugi cikli gibanja, spreminjanja in
prenovljenega sproščanja energij. Učinki globoko ležečih vzrokov samih postanejo vzroki, saj ni
v ciklu manifestacije nič statičnega ali fiksnega ali končno določenega. Ta točka je izjemno
pomembna. Naj vas torej ne zavedejo očividni, trenutni dosežki. So le uvod v spremembo, kajti
takšen je zakon Bitja.
7.
Center na dnu hrbtenice – Ta center vodi in nadzira predvsem zgoraj omenjeni zakon Bitja
in se osnuje tam, kjer se stikata duh in materija, kjer se materija, Devica Marija – pod
vplivom Svetega Duha, energije etrskega telesa – vzame »v Nebesa«, in se tam »posedi
poleg svojega Sina v Očetovi hiši«. (povedano s krščanskim izrazoslovjem).
Ta center se nahaja prav na dnu hrbtenice in podpira vse ostale centre. V tem času je
razmeroma miren, saj ga v polno funkcionalno delovanje zbudi le dejanje volje, ki jo usmerja in
nadzira posvečenec. Odziva se na le vidik volje, volja-do-biti v inkarnaciji je sedaj dejavnik, ki
nadzira njegovo življenje in ustvarja učinke, ko hrani in usmerja življenjski princip v materijo in
obliko. Kakor nam je povedano, da je življenjski princip »položen v srce«, tako je volja-do-biti,
položena v center na dnu hrbtenice. Okrog tega centra je bilo veliko praznega in nevarnega
govorjenja, celotna tema »ognja kundalini« se je za psevdo-okultiste v svetu izkazala kot
vznemirljiva in privlačna zgodba. Pravi okultist na usposabljanju nima nobenega opravka s
kundalini ognjem – kot se to ponavadi [182] razumeva. Ne morem vam več kot nekoliko
razjasniti nekatera dejstva, obenem pa se moram zadržati, da bi pokazal na načine in metode
prebuditve aktivnosti tega centra, zaradi izjemne nevarnosti, ki spremlja kakršnokoli prezgodnje
dela na korenskem centru. Največ kar lahko naredim je to, da navedem trditve, ki jih bodo
pravilno razumeli tisti, ki znajo (teh je zaenkrat malo in so redki), ki bodo pomagali pri
razmišljanju tistim, ki so na usposabljanju in jim dali do neke mere bolj popolno sliko, nevedne
pa obvarovali pred nesrečo. Te izjave bom podal kar se da kratko in jasno in praktično brez
pojasnil.
1. Korenski center je točka, kjer se po zakonu evolucije stikata duh in materija in je
življenje povezano z obliko.
2. Je torej center, kjer se stika osnovni dualizem manifestirane božanskosti – človek ali
planetarni Logos – in ustvari obliko.
3. Narava tega božanstva se razodene šele tedaj, ko drugi vidik opravi svoje delo, s
posredovanjem tretjega vidika, toda pod usmerjevalno voljo prvega vidika.
4. To je center kjer gre »Božja kača« skozi dve preobrazbi:
e. kača materije leži zvita.
f. kača se preobrazi v kačo modrosti.
g. Kača modrosti se prevede in postane »zmaj žive luči«.
5. Te tri faze hrani življenje in energija, ki teče navzdol po celi dolžini hrbtenice [183] prek
etrskega ustreznika hrbtenjače – v času in prostoru – in ta tok navzdol (in hkratno
dvigujoče se življenje) ustvari:
84
a. Prebujenje centrov, na postopen in urejen način, v skladu s tipi žarkov.
b. Obrat centrov, tako da je zavest notranjega človeka ustrezna z njegovo okolico.
c. Sintezo življenjskih energij vseh centrov in zadosti potrebam posvečenca in
služenja Hierarhiji in človeštvu.
6. V hrbtenici (s stališča ezoterične znanosti) domuje trojna nit. To je eksternalizacija
antahkarane, ki jo sestavljajo antahkarana sama, sutratma ali življenjska nit in kreativna
nit. Ta trojna nit znotraj hrbtenice je torej sestavljena iz treh energijskih niti, ki so si v
substanco notranjega kanala izdolble »trojno pot dostopa in umika«. V hindujskem
besednjaku se imenujejo poti: ida, pingala in sušumna, vse skupaj tvorijo pot življenja
posameznega človeka, v aktivnost pa se prebudijo zaporedoma, glede na tip žarka in
razvojno stopnjo. Sušumna pot se ne more uporabljati pravilno in varno, dokler ni
zgrajena antahkarana in sta na ta način povezani monada in osebnost, tudi če je le-ta
tanka. Potem lahko monada, oče, voljni vidik, neposredno doseže osebnost in lahko zbudi
korenski center ter z njim združi, poenoti in dvigne tri ognje. [184]
7. Vzdolž ene od teh poti teče energija, ki napaja materijo. Druga je povezana s potjo
zavesti in razvijanjem psihične občutljivosti. Tretja pot je pot čistega duha. Na ta način se
v vsaki fizični obliki nadaljuje delo Očeta, Matere in Sina. Življenje-zavest-oblika in
življenje-kvaliteta-pojavnost so tako združeni in odzivni aparat božanskega človeka je
izpopolnjen, kar mu omogoča stik in prepoznanje glavnih božjih vidikov v kraljestvih
narave, na planetu in na koncu v sončnem sistemu.
Sušumna. Oče.
Monada. Volja.
Ida. Sin. Duša.
Ljubezen - modrost.
Pingala. Mati. Duša.
Materija. Inteligenca.
Naj vas ne zavede postavljanje teh prepletenih krogel žive energije na desno ali levo stran
hrbtenice. Premikanje, medsebojno delovanje in obračanje se dogaja neprestano. Opišem
lahko le naravo tega simbola, ki bo kazal na posebno pot treh energij božje Trojice. Ne
navajam dejstva na mestu ali prostoru, ker je prav ta materializacija in umeščanje
glavnega koncepta povzročilo toliko nevarnosti. Posvečenec-študent skuša dojeti
povezave med tremi osnovnimi energijami, tri poti živega ognja, njihove odnose in
medsebojne povezave ter njihovo zaporedno polarizacijo. Ne skuša zožiti učenja na
točke, linije in mesto, dokler [185] mu te stvari ne postanejo nepomembne in ima več
znanja.
8. Te tri poti življenja so kanali za električni ogenj, sončni ogenj in ogenj trenja, njihova
raba pa je povezana s tremi fazami evolucijske poti: zgodnja, materialna faza evolucijske
poti; poskusna pot in zgodnje faze poti učenstva do tretjega posvečenja; in pot posvečenj
sama.
85
9. Ogenj kundalini, o katerem se na Vzhodu toliko piše in uči, vse več pa tudi na Zahodu, je
v resnici združenje teh treh ognjev, ki se z dejanjem razsvetljene volje in na impulz
ljubezni fokusirajo v korenskem centru. Ta združeni ogenj se nato dvigne z uporabo
besede moči (ki jo pošlje volja monade) in združeno avtoriteto duše ter integrirane in žive
osebnosti. Človeško bitje, ki lahko to naredi pri polni zavesti je potemtakem posvečenec,
ki je že višje od tretjega posvečenja. Le on lahko varno dvigne ta trojni ogenj z dna
hrbtenice v center na glavi.
10. Nepoučeni ezoteriki v raznih okultnih skupinah običajno razlagajo, da je ogenj
kundalinija nekaj, kar je potrebno »dvigniti« in ko se ga dvigne bodo začeli aktivno
delovati vsi centri, kanali po hrbtenici navzgor pa bodo očiščeni vseh ovir. To je nevarno
posploševanje in popačenje resnice. Kundalini ogenj se bo dvignil v nebo, ko so
prebujeni vsi centri in so kanali po hrbtenici navzgor neovirani. Odstranitev vseh ovir je
rezultat živosti posameznih centrov, ki [186] z močjo svojega življenja uspešno uničijo
vse ovire. Sami lahko sežgejo vse kar ovira njihovo izžarevanje. Kar se ponavadi zgodi v
onih nesrečnih slučajih (ki povzročijo veliko škode) je to, da aspirant iz nevedne
radovednosti in z naporom uma (ne duhovne volje, pač pa s čistim izrazom osebne volje)
uspe dvigniti najnižjega od treh ognjev, ogenj materije, ogenj trenja; to povzroči
prezgodnji vžig in uniči etrsko mrežico v etrskem telesu. Te krožne diske ali mrežice
najdemo med vsakim parom centrov vzdolž hrbtenice in tudi v glavi. Normalno izginejo
če se vztraja pri čistem življenju, discipliniranju čustev in razvijanju duhovne volje.
Grleni center
Mrežica
Srčni center
Mrežica
Sončni pletež
Mrežica
Sakralni center
Mrežica
Korenski center
[187] Štiri takšne mrežice obstajajo. Ko je četverna osebnost visoko razvita in se prebuja
ajna center te mrežice počasi, postopno, normalno in samodejno izginjajo. Mrežice v
glavi so precej višje kvalitete in prepolavljajo lobanjo navpično in vodoravno. Tako
simbolizirajo križ na katerem je križan Božji Sin.
86
11. Trije kanali ob hrbtenici navzgor se kot vsota odzivajo na tri glavne centre:
a. Na center sončnega pleteža, s tem dobavljajo impulz želenja, hranijo fizično življenje
in kreativni gon.
b. Na srčni center, s tem dobavljajo impulz ljubiti in se zavestno dotakniti področij
božjega izraza, ki se nenehno širijo.
c. Na center v glavi, s tem dobavljajo dinamični impulz volje do življenja.
Nisem pokazal kateri kanal je odziven na kateri center, razen v primeru kanala sušumne,
ki se odziva le na energijo temenskega centra in usmerjevalno voljo, osrediščeno v tisoč
listnem lotosu. To lahko povem brez skrbi, saj je duhovna volja pri tistih, ki skušajo
prebuditi kundalini, za sedaj še nerazvita. Ko bodo imeli to voljo prebujeno, bodo vedeli
kaj je varno narediti.
12. Trije centri v glavi so tudi povezani s tem trojnim kanalom:
a. Področje medulle oblongate (alta major centra) in karotidna žleza.
b. Ajna center in hipofiza.
c. Tisoč listni lotos in epifiza oz. češarika.
Študentom bo zanimivo te trojnosti povezati s tremi glavnimi žarki: [188]
a. Prvim žarkom volje ali moči,
b. Drugim žarkom ljubezni in modrosti,
c. Tretjim žarkom aktivne inteligence
in tudi s tremi rasami, ki so obdarjene z močjo razviti seme teh božjih vidikov:
lemurijska, atlantska in arijska rasa. Te lahko, kot semena, povežemo z dvema končnima
rasama, ki bosta spojili in sintetizirali vse zgoraj omenjene moči, kvalitete, dosežke in
cilje v eno spopolnjeno planetarno življenje.
Naslednja sinteza je tudi možna in pomembna:
a. Pot evolucije ……………. centri pod trebušno prepono.
b. Pot učenstva …………….. centri nad trebušno prepono.
c. Pot posvečenj……………..centri v glavi.
Te skupine in trojice so v času in prostoru vse povezane s trojno hrbtenjačo.
13. Obstaja tudi – zopet v povezavi z vsemi gornjimi točkami sinteze v telesu - ena dovršna
točka popolnega zlitja. Podal jih bom po vrstnem redu njihovega dela zlivanja.
a.
b.
c.
d.
Sončni pletež, ki zlije vse centre pod trebušno prepono.
Ajna center, ki zlije centre nad in pod trebušno prepono.
Dno hrbtenice, ki zlije vseh šest centrov.
Tisoč listni lotos na glavi, ki zlije vseh sedem energij.
V povezavi z gornjim pomnite, da se ukvarjamo samo s silami in energijami, ki delujejo
skozi etrsko telo; da se ukvarjamo s [189] terciarnim svetom vzrokov, ki je odgovoren za
organski svet goste fizične manifestacije. Ta fizična manifestacija sama pa je predmet
vpliva sekundarnega sveta zavestnega življenja, ki je v času in prostoru odziven na
dinamični svet namena in Bitja.
87
V mojih besedah je skrit ključ do polnega življenja duše, a potrebno je posvečeno življenje in
razsvetljen um, da se izkoristi podano znanje in da bi v ozadju oblike besed videli vodilno misel,
ki ji daje življenje in –okultno rečeno – plodno toploto.
V svojem umu imejte razjasnjene koncepte stimulacije ali pomanjkanje stimulacije,
medsebojnega delovanja ali ločenosti, mirovanja ali aktivnosti, kajti v teh dualnostih najdemo
vzroke za zdravje ali bolezen.
Etrsko telo, živčni in žlezni sistem
Kar imam tu za povedati ima osnovo v določenih pripombah na predhodnih straneh, kjer sem
poudaril da so:
1. etrsko telo samo
2. živčni sistem
3. endokrini sistem
tesno »povezani med seboj in predstavljajo medsebojno prepletene uprave energij in sil, ki so v
svojem bistvu vitalne, oživljajoče, dinamične in kreativne… Od njih je odvisno celotno notranje
zdravje telesa.« Tem trem sem potem dodal še krvni obtok, kot prenašalca:
1. življenjskega principa,
2. kombiniranih energij zgornjih treh sistemov,
po celem telesu, in poudaril, da vzrokom zdravja ali bolezni v ozadju vlada velika kombinacija
sil, ki jih imenujemo pari [190] nasprotij ali velike dualnosti. S temi trditvami se trudim kar
najbolj poenostaviti našo celotno temo. S tem se izgubi nekaj resnice, toda nadvse pomembno je,
da študent zapopade določene splošne stvari preden prične študirati izjeme in podrobnosti ter
detajle telesnih okvar ali njihovih nasprotij.
Vsem študentom okultizma je postalo splošno znano, da etrsko telo pogojuje, nadzira in določa
življenjski izraz inkarniranega človeka. Sekundarna splošno znana resnica je ta, da etrsko telo
prek centrov prevaja sile osebnosti, ob tem pa oživlja fizično telo v aktivnost. Te sile, ki jih
usmerjajo centri, so sile integrirane osebnosti kot celote, ali samo sile astralnega ali čustvenega
ali mentalnega telesa; prevajajo tudi silo žarka osebnostni ali energijo žarka duše, v odvisnosti od
človekove dosežene razvojne točke. Fizično telo torej ni princip. Je pogojeno in ne pogojuje –
kar se često pozablja. Je žrtev življenja osebnosti ali pa je zmagoviti izraz energije duše. Prav iz
tega razloga bo v moderni medicini naslednji dve stoletji prevladovala psihološka znanost, razen
v tisti kategoriji bolezni, ki jih bomo obravnavali v naslednjem poglavju – te, ki izvirajo iz
skupinskega življenja, kot na primer tuberkuloza, spolne bolezni in rak. Dokler rasa ne bo bolj
jasno skupinsko zavedna (to je zaenkrat še daleč), ne bo mogoče široko, psihološko posploševati
pri boleznih, ki so prvobitne na našem planetu. Lahko pa vseeno obdelamo postopanje pri
podobnih težavah pri posamezniku; te imajo osnovo v konfliktu med pari nasprotij in
pomanjkanju harmonije v treh glavnih, med seboj prepletenih, usmerjevalnih sistemih. [191]
Misliti morate torej na tri sisteme in enega nosilca ali prenašalca in še osnovno okultno dejstvo,
da določene velike nasprotne energije delujoč v telesu ustvarijo to, kar imenujemo bolezen.
Zgornjim dejavnikom bi dodal še eno korelacijo. Spomnil bi vas, da obravnavamo oblike
življenja in da so vse te oblike v sebi kreativne in lahko potencialno ustvarijo več oblik ali pa
ustvarijo okolja, v katerih lahko te oblike živijo. Zapazite prosim ta način podajanja temeljne
88
resnice. Osnova vsega okultnega učenja, kar se tiče manifestacije je, da obstajajo sile izgradnje
in ta trditev je resnična, če se ukvarjate z življenjem sončnega sistema ali samo z zavestjo tistega
telesa v katerem živi in se giblje človek – na zdravih ali nezdravih linijah; ukvarjamo se s
posvetnim telesom, v katerem živi človeško bitje. Zahvaljujoč temu, smo se približali
naslednjemu velikemu naravnemu zakonu, ki ga lahko enostavno izrazimo takole:
ZAKON VI.
Ko so v telesu dejavne gradilne energije duše je prisotno zdravje, čisto vzajemno delovanje in
pravilna aktivnost. Če so graditelji lunarni gospodje in tisti, ki delajo pod nadzorom lune in po
nalogu nižjega osebnega jaza, potem imate bolezen, slabo zdravje in smrt.
To je skrajnje preprosto pravilo, ki pa daje vodilo do vzrokov bolezni in razlage vzpostavitve
nesmrtnosti; to se bo v nekaj letih zelo jasno razumelo in preseglo idealistične, dejansko pa
nezdrave in neresnične sisteme z imenom Unity, Mental Science in Christian Science. Ti sistemi
prikazujejo fazo končne osvoboditve [192] od naravnih in materialnih omejitev, ki danes vladajo
vsem oblikam, kot skorajšnjo in lahko dosegljivo možnost, ki se jo da demonstrirati; ignorirajo
časovni dejavnik, se ne menijo za evolucijski proces in tudi za razvojno točko dotične osebe ne;
njihovo stališče ima osnovo v razmišljanju, pomešanem z želenjem in na vrojenem hrepenenju
povprečnega človeka po udobju in fizični harmoniji, vrojeno sebičnost svojega prikazovanja
resnice pa prekrijejo z bleščečim konceptom, da je vse za večno Božjo slavo. Bolezni in
kakršnekoli fizične omejitve bodo nesporno izginile, a to se bo zgodilo šele takrat, ko bo nadzor
imela posameznikova duša in bo nižji osebni jaz postal dušin avtomat, tako kot je fizično telo v
tem času avtomat čustvene narave, razuma in občasno (pri večini ljudi res samo občasno) duše.
Šele, ko bo duša zavestno in v sodelovanju z osebnostjo gradila tempelj telesa in ga potem
ohranjala polnega luči, bodo bolezni izginile; ta gradnja pa je vseeno znanstveni proces in v
zgodnjih fazah učenstva (to je čas, ko začne duša obvladovati svoj instrument, osebnost)
neizogibno pripelje do konflikta, povečanih obremenitev in često v težke bolezni in neharmonijo.
Ta ne-harmonija in bolezen pripeljeta do več ali manj neizogibnih težav in temu sledečih
nezaželenih učinkov. Ti učinki bodo premagani toda vmes, med obdobjem prilagajanja, ko se
učinki zaznavajo in se kažejo, bo veliko nadlog, fizičnih in psiholoških ter vse večje in manjše
težave, ki človeštvu zgleda pripadajo.
Pri nerazvitem človeštvu (s stališča zavesti) je konflikt praktično ničen; za bolj subtilne bolezni,
ki izvirajo iz treh med seboj prepletenih sistemov, je manj dojemljivo, hkrati pa je bolj dovzetno
za tri prvobitne bolezni, infekcije, [193] kužne bolezni in velike epidemije, ki se v valovih širijo
skozi narode in področja planeta. Ko se človeštvo razvija, postajajo bolezni bolj individualne (če
se smem tako izraziti) in niso več toliko povezane s stanjem v čredi oz. masi. Nastanejo v osebah
samih in čeprav so morda povezane z množičnimi boleznimi, imajo osnovo v njihovih
individualnih vzrokih.
Ko človek izstopi iz navadnih množic in stopi na pot preizkušenj ter tako postane kandidat za
učenstvo, potem bolezni mesa in ne-harmonija njegovega celotnega trojnega sistema in še
prenosnega toka, predstavljajo zavesten problem, s katerimi se mora spopasti aspirant sam - tako
se mu razkrije potreba po zavestni in kreativni gradnji.
Prav v tej točki postane nauk o reinkarnaciji največ vreden; učenec začne vpeljevati stanja,
ustvari oblike in gradi telesa, ki se bodo v naslednjem življenju izkazala za bolj primerna za
dušin nadzor in bodo bolj ustrezni instrumenti za nadaljevanje izpopolnitvenega procesa, ki ga
zahteva duša. Naj poudarim, da se učenci nikoli ne osredotočajo na fizično telo, ali da bi pri
89
odstranjevanju bolezni ali neskladja začenjali delati s fizičnim poudarkom. Začne s psihologijo,
ki jo uči duša in pri vzrokih, ki ustvarjajo učinke na fizičnem nivoju. To je sicer počasnejši
proces, vendar zaleže. Veliko nasilnih avto-sugestij sistemov, ki so v sorodu s Christian science
in Unity, delujejo le začasno, temeljijo pa na procesu znanstvene potlačitve in nepriznavanja
obstoječih dejavnikov. Ne temeljijo na resnici. V kasnejšem življenju bo potlačeno stanje
ponovno sililo na dan, z vedno večjim pritiskom, kar se bo nadaljevalo vse do tedaj, ko se bo to
stanje povsem ignoriralo, v življenju se bo poudarek namenil stiku z dušo, [194] življenjski izraz
pa obrnil navzven v služenje drugim.
Tu bi bilo koristno, če bi v povezavi s fizično boleznijo in njeno povezanostjo s centri (ki jih
smatramo kot goriščne točke vstopnih energij iz enega ali drugega vira), potegnemo določene
posplošitve, pri tem pa si zapomnimo, da lahko pri vseh obstajajo izjeme, še posebej, ko gre za
zdravje ali bolezen učencev.
1. Vsak od sedmih centrov vlada ali pogojuje – tako z materialnega vidika, kot tudi iz
zornega kota duše in življenjskega principa – področje fizičnega telesa, kjer se nahaja,
vključno z mnoštvom manjših energetskih centrov in spletom sil, ki se tam nahajajo.
2. V vsakem centru najdemo simbolično prisotne tri velike temeljne in manifestirajoče se
božje oddelke.
a. Princip življenja, prvi vidik, se razkrije, ko je center ezoterično razvit in prebujen. Ves
čas je prisoten latentno, a vse do konca velikega evolucijskega cikla ni dinamični
dejavnik, ki ustvarja monadično spodbudo.
b. Kvaliteta ali dušin vidik se razkriva postopoma, tekom procesa evolutivnega razvoja in
ustvarja v času in prostoru določen učinek, ki ga ima center na svojo okolico. Ta
kvaliteta je odvisna od žarka (bodisi osebnosti ali duše), ki je vir vstopajoče energije, ali
pa v primeru malo razvitih od žarka, ki vlada astralnemu telesu; zavisi tudi od razvojne
točke in od sevalnega vpliva drugih centrov.
c. Videz razvitega ali razvijajočega se centra v etrskem telesu je pokazatelj človekovega
mesta na evolucijski lestvici, njegovo rasno sorodstvo in njegovi zavestni cilj; slednji
ima lahko razpon vse od [195] poudarka na seksualnem življenju in temu sledeči
aktivnosti sakralnega centra, do cilja posvečenca, kar aktivira temenski center. Vse to
ima posledični učinek na obdajajoče tkivo, substanco in organske oblike v vplivnem
območju centra. Področje tega vpliva se spreminja glede na aktivnost tega centra, le-ta
pa je odvisna od posameznikove dosežene razvojne točke in od prevladujočega tipa
energije, na katero posameznik reagira.
3. Vstopajoča energija se v centru spremeni v sile. To vključuje proces diferenciacije
primarne energije v sekundarne energije, to se dogaja samodejno; hitrost procesa
spreminjanja, moč izhodnega skupka sil in temu sledeča sevalna aktivnost (katere
rezultati pogojujejo gosto fizično telo) so odvisni od stopnje razvitja določenega centra in
njegovega prebujenega oz. neprebujenega stanja.
4. Iz centrov izstopajoče sile delujejo na etrski dvojnik celotne zapletene mreže živcev, ki
tvorijo živčni sistem. Ti dvojniki, identični subjektivni ustrezniki, se v hindujski filozofiji
imenujejo »nadiji«; tvorijo zapleteno in zelo obsežno mrežo fluidnih energij, ki so
neotipljivi, notranji, vzporedni sistem telesnih živcev, slednji sistem je v bistvu
eksternalizacija notranjih energijskih vzorcev. Zaenkrat v angleščini ali kateremkoli
drugem evropskem jeziku izraza za starodavno besedo »nadi« še ni, ker obstoja tega
90
subjektivnega sistema še niso odkrili, na zahodu ima veljavo le materialistični koncept
živcev kot sistema, ki se je izgradil [196] v odziv na otipljivo okolico. Ideje, da so živci
gosti fizični rezultat notranjega čutnega, odzivnega aparata, zahodna znanost še ni
spoznala in prepoznala. Ko se bo to subtilno substanco (ki je sestavljena iz energijskih
nitk), ki je podlaga otipljivih živcev pripoznalo, se bomo v našem pristopu k celotnemu
problemu zdravja in bolezni pomaknili naprej, svet vzrokov pa bo toliko bližje. Ta mreža
nadijev oblikuje določene življenjske vzorce, ki se razlikujejo glede na tip žarka
osebnosti.
5. Nadiji torej določajo naravo in kvaliteto živčnega sistema, z njegovo obširno mrežo
živcev in spletov, ki se razprostirajo po celem fizičnem telesu. Nadiji in posledično mreža
živcev, so primarno povezani z dvema vidikoma človeške fizične opreme – s sedmimi
glavnimi centri v etrskem telesu (substančno telo, ki je podlaga fizičnemu telesu) in s
hrbtenico skupaj z glavo. Vedno se je treba spomniti, da je etrsko telo fizično telo, čeprav
je zgrajeno iz subtilnejšega materiala kot ta, ki ga lahko vidimo in se ga dotaknemo.
Sestavljeno je iz substance, ali tistega kar »stoji spodaj«, oz. je podstat vsakega dela in
delca gostega fizičnega telesa. Tej točki bodo kasneje namenili pozornost zdravilci in
razsvetljeni ljudje v medicini v Novi dobi. Ko bodo spoznali, da obstaja povezava med
nadiji in živci, in njihova skupna s centri in hrbtenico, bomo priče veliki revoluciji v
medicini in psihiatričnih metodah. Izkušnje bodo pokazale, da tesneje kot se da povezati
nadije in živce, hitreje se bo dalo vzpostaviti nadzor nad boleznijo. [197]
6. Nadiji v fizičnem telesu ustrezajo življenju ali duhovnemu vidiku; živci so ustrezniki
duše ali vidika kvalitete. To kar se izkazuje kot njuna združena eksternalizacija je
endokrini sistem, ki ustreza obliki ali vidiku materije. Ti trije – nadiji, živčni sistem in
žleze – so materialni ustrezniki treh božjih vidikov; so ezoterično odzivni na te tri vidike
in na fizični ravni naredijo človeka kakršen je. Te tri skupine same pa pogojuje (prek
sedmih centrov, kot smo videli preje) ali astralno, ali mentalno telo, ali integrirana
osebnost, ali pa duša, ki pričenja uporabljati osebnost kot transmisijsko in pretvorbeno
izpostavo, – proti zaključku poti učenstva – pa monada prek antahkarane, to pot, ki si jo
je sama izgradila uporablja kot direktni komunikacijski kanal do sedmih centrov in od tod
do trojnega sistema nadijev, živcev in žlez.
7. Ti trije glavni sistemi v človeškem bitju prek sredstva fizičnega telesa izražajo stanja ali
razvojno stopnjo centrov. Življenje, kvaliteta in energija, ki jih predstavljajo, se prek
krvnega toka prenese v vsak del fizičnega telesa. To moderna medicina že spoznava kot
dejstvo, ve da krvni tok prenaša določene elemente, ki jih sproščajo žleze. Za sedaj pa še
ne vidi povezave med žlezami in centri, z vmesnim sistemom nadijev in živcev.
Naslednji velik premik v medicini bo pripoznanje obstoja etrskega telesa, fizične
substance, ki je podstat goste materije.
8. Ko bodo prebujeni vsi centri v telesu, bo živčni sistem zelo električen in hitro odziven na
energijo, ki jo prenašajo [198] nadiji; rezultat tega bo dobro uravnotežen endokrini
sistem. Vitalnost in življenje, ki se bosta pretakala skozi celo telo, bosta tako močna, da
bo fizično telo avtomatsko odporno na bolezni bodisi vrojene, dedne ali skupinskega
izvora. S temi besedami vam opisujem prihodnjo verjetnost in ne skorajšnjo možnost.
Človek bo nekega dne imel tri popolnoma koordinirane sisteme, bo psihično odziven na
91
notranje strukture nadijev in centrov, bo zavestno integriran z dušo in kasneje – prek
antahkarane – z življenjskim principom.
9. Zaradi neenakomerne razvitosti, ko so nekaterimi centri neprebujenimi, drugi
prekomerno stimulirani, tisti pod trebušno prepono pa preveč aktivni, danes obstajajo
cela področja v telesu, kjer so nadiji še v embrionalnem stanju, na drugih področjih pa so
močno napajani z energijo, vendar pa je pretok oviran, ker je nek center vzdolž poti še
neprebujen ali – če je že prebujen – pa še ne seva. Ta neenakomerna stanja imajo močan
učinek na živčni sistem in na žleze, kar pripelje do prekomerne stimulacije v enih
slučajih, podnormalna stanja v drugih, pomanjkanje vitalnosti, prekomerno aktivnost in
druge nezaželene reakcije, ki neizogibno povzročijo bolezen. Take bolezni nastanejo
bodisi v telesu samem, kot rezultat inherentnih (ali pa če rečem prvobitnih, domorodnih)
ali dednih nagnjenj, ki so prisotna v telesnem tkivu; ali pa nastanejo kot posledica
izžarevanja ali ne-izžarevanja centrov, ki delujejo skozi nadije; lahko nastanejo tudi kot
rezultat zunanjih vplivov ali stikov (infekcijske ali kužne bolezni in epidemije). Na te
oseba zaradi nezadostnega razvoja centrov ni odporna.
10. Če povzamemo: bolezni, fizične prizadetosti vseh vrst (razen seveda tistih zaradi nesreč
in do neke [199] mere zaradi planetarnih okoliščin, ki sprožajo še posebej močno
nalezljive epidemije, kakršne pogosto ustvari vojna) in številne različne vidike slabega
zdravja lahko neposredno povežemo s stanji centrov, ki določajo dejavnost ali
nedejavnost nadijev; ti nato prizadenejo živčni sistem, to pa se naprej prenese na
endokrini sistem v posameznem človeku, za stanje pa je odgovoren krvni obtok, ki seže
do vsakega dela telesa.
Učinki, ki nastanejo v določenih področjih
Sedaj si poglejmo nekatere od učinkov zgoraj omenjenih dejstev in njihov učinek na področja,
ki jim vladajo centri, v katerih se pojavijo bolezni.
Jasno vam bo, da energija, ko teče skozi centre prek nadijev in živcev, močno učinkuje na
sistem žlez in krvni obtok, področja telesa pa postanejo vitalno vključena in odzivna. To seveda
obsega glavo, grlo in torzo. Tako razposlana energija prodre v vsak del fizičnega telesa, do
vsakega organizma in do vsake celico in atoma. Delovanje kvalitete energije na telo je tisto, ki
sproži, spodbudi, odstrani ali pa ublaži bolezen. Tukaj ne mislim na tri glavne prvobitne ali
domorodne bolezni (če jim smem tako reči) – rak, sifilis in tuberkuloza. Te bom obravnaval
kasneje, ker imajo planetarno razsežnost in so prisotne v substanci iz katere so sestavljene vse
oblike in so odgovorne za množico manjših bolezni, ki jih včasih prepoznavajo kot pridružene,
vendar pogosto niso znane kot take.
Tiste bolezni, ki jih površno imenujejo umske in so povezane z možgani, so zaenkrat zelo slabo
razumljene. V prejšnji korenski rasi, atlantski, je bilo zelo malo mentalnih težav; umska narava
je bila takrat mirujoča in se je malo stimulacije prevajalo prek mentalnih [200] ravni, prek
temenskega centra do epifize in možganov. Tudi ni bilo veliko težav z očmi in nobenih težav z
nosom, ker je bila ajna neprebujena in je tretje oko pospešeno postajalo nedejavno. Ajna center
je organ integrirane osebnosti, instrument za usmerjanje in je tesno povezan s hipofizo in z
obema očesoma pa tudi s celotnim sprednjim področjem glave. V atlantskih časih je bila
osebnostna integracija v glavnem neznana, razen pri učencih in posvečencih, tedaj je bil
iniciacijski cilj in znamenje njenega dosežka ta trojna integracija. Danes je cilj še višje zlitje –
92
zlitje duše in osebnosti. Če govorimo v energijskem smislu, to vključuje tvorbo, dejavnost in
povezano medsebojno delovanje naslednjih trikotnikov sil:
I.
1. Duša, duhovni človek na svoji ravni.
2. Osebnost, trojni, integrirani človek v treh svetovih.
3. Temenski center.
II. 1. Temenski center, točka drugega zlitja.
2. Ajna center, točka prvega zlitja.
3. Center v medulli oblongati, ki nadzira hrbtenico.
III. 1. Epifiza, eksternalizacija temenskega centra.
2. Hipofiza, povezana z ajna centrom.
3. Karotidna žleza, eksternalizacija tretjega centra v glavi.
Vse te trojnosti, navzoče znotraj kroga glave, tvorijo mehanizem prek katerega:
1. Duša nadzira svoj instrument, osebnost
2. Osebnost usmerja aktivnost fizičnega telesa. [201]
Hrbtenica, (ezoterično ida, pingala in sušumna) dvoje oči in celotno možgansko tkivo so
dovzetni, spodbujeni ali pa nedovzetni za te energije v glavi. V zadnjem primeru je duhovno
rečeno celotno področje v mirujočem stanju, fokus energije je drugje.
Pomanjkanje ali stimulacija, če ni uravnovešena ali je napačno uporabljena, povzroči nek
določen tip težave, pogosto fiziološkega pa tudi psihološkega značaja, v današnjih arijskih časih
bo vse več bolezni možganov (vse večje mentalno neravnovesje) in težav z očmi, dokler se ne
spozna in se začne znanstveno preučevati naravo centrov, tip vstopajoče sile in pravilno
uravnavanje le-teh. Takrat bomo priče razvoju znanosti o uravnavanju energij, ki pogojujejo
človeško bitje. V vmesnem času pa bo vsepovsod veliko težav, vse več je mentalnih bolezni in
duševnih motenj, nemara pa se še bolj širi neuravnovešenost žlez. Do današnjih dni se na zahodu
ni veliko vedelo o teh metodah nadzora in zdravljenja, na vzhodu kjer nekaj znanja obstaja, pa se
zaradi tamkajšnje apatije ne naredi nič.
Hrbtenica je prvenstveno namenjena za kanal, prek katerega se z energijo napaja centre in
razpošilja energije obdajajočim področjem telesa, kar izvaja inteligentna, integrirana osebnost, ki
deluje pod zavestnim vodstvom duše. Tu ne mislim na kostno strukturo hrbtenice, temveč na
hrbtenjačo, njen ezoterični dvojnik in na živce, ki izhajajo iz hrbtenice. Danes tega načrtnega,
ezoteričnega nadzora energije še ni, razen pri tistih s posvečeno zavestjo in pri nekaterih
naprednih učencih. Obstajajo ovire, blokade, neprebujena področja, pomanjkanje vitalnosti,
oviran pretok in posledično [202] pomanjkljiv razvoj v celem človeku; ali pa prekomerna
stimulacija, prehitra vibracijska aktivnost, prezgodnje prebujanje centrov, kar vodi v prekomerno
aktivnost atomov in celic pod nadzorom nekega centra. Vsa ta stanja, skupaj z drugimi
neomenjenimi, vplivajo na živčni sistem, pogojujejo žleze in ustvarjajo psihološke težave in
bolezni ene ali druge vrste. Tu imate naslednji enostavni, a nazorni simbolični diagram hrbtenice
in glave, gledano s stališča centrov in žlez:
93
Temenski center
Epifiza
(možgani)
Alta major center
Karotidna žleza
(hrbtenica)
Grleni center………….
Hipofiza
(oči, ušesa, nos)
Etrska mrežica
Ščitnica
{
Glasilke
Bronhialni sistem
Pljuča
Etrska mrežica
Srčni center……………
Timus
Srce
Trebušna prepona
Etrska mrežica
Sončni pletež………….
Sakralni center…..…….
Korenski center…..…….
Trebušna
slinavka
Etrska mrežica
Spolne
žleze
Etrska mrežica
{
{
Jetra
Želodec
Žolčnik
Moški in ženski
reproduktivni sistem
kot celota
{
Nadledvične
žleze
Celotna hrbtenica:
polarno nasprotje
temenskega centra
[203] Opazili boste, da vranice ni na tej sliki. Njena funkcija je čisto posebna, je center
vitalnosti, ki je povezan s planetarno vitalnostjo in žarčenjem Sonca. Ni na noben način
nadzorovan iz hrbtenice. Pomniti je treba, da je ta skica samo poskus podajanja v slikovni obliki
povezav med centri in žlezami, ki jih le-ti pogojujejo, in organi, na katere oboji vplivajo. Ni
mišljena kot verna slika fizioloških povezav.
Center na dnu hrbtenice ima edinstveno funkcijo. Je vir življenja za substanco telesa, fizično
tkivo in vso materijo, ki ni vključena v zgoraj omenjenih organih. V izpopolnjenem človeku
predstavljata centra (najvišji, temenski in korenski center) veliko dualnost duha in materije, ki
nato v popolnem soglasju nadzorujeta in vladata celotni usmeritvi telesa duše. Na koncu se bo
duhovni vidik človeškega bitja popolno izražal, prek povezanih monade in osebnosti (ki se
uresniči ob tretjem velikem zlitju). Takrat se materialni človek odziva na ta dva, prek
94
temenskega (monada) in korenskega centra (osebnost napolnjena z duhovno energijo). Ta centra
bosta tedaj v popolnem odnosu in bosta izražala polno naravo duhovnega človeka.
Bistveno pomembno je, da duhovni zdravilci dobijo jasno sliko glede področij v telesu, ki jim
vladajo centri v glavi in drugi centri, ker se na teh področjih nahajajo razni organi, ki reagirajo na
bolezni. Zdravje teh organov je v glavnem odvisno od centrov, ko ti pogojujejo žleze in se
njihova energija razpošlje po telesu. Poln in uravnotežen tok energije iz centra v področje, ki ga
nadzira, vodi v odpornost na t.i.m bolezen; [204] kjer je razvitost pomanjkljiva in situacija
neuravnotežena, tam ne bo moči za odpor. Zdravilni proces v Novi dobi se bo začel z določenim
načrtnim delom s centri, splošni trend zdravilske umetnosti pa bo – kar zlahka opazite – bolj
preventivnega značaja kakor kurativnega. Celoten poudarek bo na energetskih centrih,
energijskih tokovih in usmerjanju energije k organom znotraj vplivnega območja nekega
določenega centra. Ob študiju žlez (ta študij je še tako na začetku, da komaj zasluži besedo
»zarodek«) se bo pozneje veliko spoznalo o njihovi povezavi s centri in se bo opravilo veliko
eksperimentalnega dela. Stališče ezoterika, ki priznava dejstvo centrov je, da so žleze glavni
določilni faktor človekovega zdravja. Ne samo, da so veliko boljši pokazatelj psihološke
razvitosti človeka, kot se danes razume, ampak imajo (kakor domneva ortodoksna medicinska
znanost) nadvse močan učinek na celoten sistem organizma; njihov vpliv prek krvnega obtoka
seže do vsakega dela telesa in udov. Žleze so rezultat aktivnosti centrov; so prvi, zadnji in vedno
učinek notranjih vnaprej določujočih vzrokov in prav prek centrov in njim pripadajočih žlez
gradi duša na fizični ravni aparat, ki imenujemo fizični človek.
Zato mora vsak praktični zdravilec skrbno preučiti skupine povezanih faktorjev, ki smo jih
obravnavali in jih razumeti, ker bo moral končno delovati skozi lastne centre, v odnosu s
pacientom, ki se ga trudi pozdraviti. Zato si mora zapomniti tri dejavnike: centre in z njimi
povezane žleze in skupine organov, za katere so odgovorni. V sedmih področjih telesa, ki jim
vlada [205] sedem glavnih centrov in njim ustrezne žleze, spet lahko vidite osnovno manifestno
trojico:
1. Življenje ali duh …………….energijski centri.
2. Duša ali kvaliteta……………žleza.
3. Oblika ali materija ………….organi v nekem področju, ki jim vlada nek center.
Tako smo prispeli do naslednjega zakona, ki ga mora zdravilec imeti venomer v mislih.
VII.
ZAKON
Ko življenje ali energija teče neovirano in po pravi poti do svojega ponora (ustrezne žleze)
se oblika odzove in bolezen izgine.
To je osnovni zakon v zdravilstvu in zadeva resnično umetnost povezovanja duhovne energije z
oblikovnim življenjem, od katerega je odvisno zdravje in vitalnost organov. Tako pridemo do
naslednjega pravila, ki ga mora zdravilec obvladati. Izraženo je na jedrnat način, te fraze, ki
prenašajo navodila je treba razumeti in jih inteligentno uporabiti.
PETO PRAVILO
Zdravilec naj koncentrira potrebno energijo v potrebnem centru.
Naj se ta center ujame s centrom, ki ima potrebo.
Ta dva naj se uskladita in skupaj povečata moč.
95
Tako bo čakajoča oblika delovala uravnoteženo.
Tako bosta dve in ena, pravilno usmerjena, zdravila.
Jasno vam torej bo, da zdravilci današnjega časa (tu ne mislim na medicinski poklic, pač pa na
množico miselnih šol) še niso prišli do temeljnega dejavnika, kljub vsemu govorjenju, da je
ljubezen zdravilna sila. V resnici [206] poudarjajo in se ukvarjajo z motivom, ki zdravilca
spodbuja k temu, da opravlja svojo zdravilsko umetnost. Ukvarjajo se s sredstvi, s katerimi lahko
stopijo v stik s pacienti, ki jih je treba zdraviti. Stik s pacientom je vedno treba vzpostaviti z
LJUBEZNIJO – svežo, nepremagljivo in nesebično. Ko pa je odnos enkrat vzpostavljen, mora
zdravilec razumeti, da mora delati znanstveno; uporabiti mora znanje in – po pravilni diagnozi,
po pravilnih sodobnih terapevtskih metodah, po potrebnem treznem premisleku, ki vključuje
najboljše kar nudi preizkušena medicinska znanost – mora začeti delati skozi lasten center, s
katerim se poveže z ustreznim pacientovim centrom, ki vlada prizadetemu področja ali
obolelemu organu.
Ko dela, energija, ki jo je z ljubečo namero in veščim znanjem vnesel in začel pretakati, ne sme
(tekom zdravilnega procesa) spodbujati ali vplivati na zdraviteljeve lastne ustrezne žleze, ali da
bi delovala na ustrezno področje v njegovem lastnem telesu. Zdravitelj se mora naučiti izolirati
od energije, ki jo rabi za pacienta. Zdravilec jo pomeša z energijo pacientovega centra, ki vlada
obolelemu področju; pridružena žleza se tako napaja z dvojno energijo (ali pa se zmanjša, če je
tak primer in tako zahteva diagnoza), krvni obtok pa obolelemu tkivu pošlje tisto, kar je potrebno
za ozdravitev ali preprečitev razvoja bolezni.
S tem navodilom sem vam dal veliko hrane za razmišljanje. Poudaril sem vidik znanstvenega
ezoteričnega zdravljenja, na katerega pozornost študentov do sedaj še ni bila usmerjena. Rad bi,
da dojamete splošno sliko in da vam bo osnutek procesa jasen; rad bi, da preučujete odnos med
zdravilcem in pacientom, ko preide iz faze samo ljubezni, pošiljanja ljubezni ali videnja pacienta
v luči ljubezni, k znanstvenemu delu povečevanja pacientove lastne duhovne [207] energije.
Tako mu zdravilec omogoči, da se ozdravi sam, zavestno ali nezavedno.
Imamo torej zdravilca, pacienta in rezervoar duhovne energije in še znanstveni proces, ki vse tri
poveže v tesen in zdravilen odnos. To se naredi tako, da se poveže obravnavani center v
pacientovem telesu in ustrezni center v telesu zdravilca, in usmeri (z dejanjem volje zdravilca ali
skupine zdravilcev) združene tokove določenih potrebnih energij na obolelo področje. To se
ponavadi naredi prek ustrezne žleze, čeprav vedno ni tako.
Razmislite o teh stvareh in uvidite, če morete, kako enostaven je proces, ki temelji na ljubeči
nameri, ki osami določeno področje, kjer se nahaja težava, se identificira z duhovnim
energijskim centrom v pacientu in potem uporabi in usmerja zlite in združene energije.
Učinki premalo in preveč stimuliranih centrov
Nekaj časa smo preučevali centre in njihovo povezavo z gostim fizičnim telesom. Omenili smo
tudi področja, ki jih ti centri pogojujejo in posredniško delo endokrinih žlez. Videli smo, da sta
dva glavna, predispozicijska vzroka fizičnih težav, ki nastanejo v fizičnem organizmu, podstimulacija in prekomerna stimulacija centrov. Obstajajo tudi, kot se boste spomnili, tri bolezni,
ki so inherentne v substanci sami in torej ustvarjajo osnovne predispozicije v človeškem telesu:
rak, sifilis in tuberkuloza. S temi se sedaj ne ukvarjamo. Toda vse težave v osnovi ustvarja stanje
centrov, omogoča vdor infekcij in klic, ki drugače ne bi mogle povzročati težav, ustvari tiste
[208] situacije, v katerih lahko uspevajo bolezni, ki so inherentne v oblikovni naravi in ojačajo
nezaželene trende. Zato lahko predpostavimo (kar bo kasneje medicinski poklic sprejel v celoti),
96
da bolezni, ki so samo-povzročene (če smem uporabiti tako nenavadno in neprimerno frazo) in
niso rezultat okužbe, infekcije ali nesreč, povzroči odpoved, omejitev, pomanjkanje ali presežek,
ter pomanjkljiva ali prevelika razvitost endokrinega sistema. Sistem žlez prek hormonov vpliva
na vsak del fizičnega organizma – prek krvnega toka – in zato lahko po pravici trdimo, da ne bo
obolelih delov v telesu, če so žleze popolnoma uravnovešene in delujejo pravilno. Tudi krvni
obtok bo tedaj v odličnem stanju. Ključ do popolnega fizičnega zdravja, kakršnega izkazuje
Mojster modrosti, se lahko neposredno poveže s popolnim nadzorom centrov, ravnotežjem med
sprejeto in oddano energijo in učinkom, ki imajo na celoten sistem endokrinih žlez. Na ta način
se vsako področje v telesu zadostno preskrbi s potrebnimi silami in se tako ohranja v odličnem
stanju.
Sredi med centri in ustreznimi žlezami se nahaja živčni sistem, ki deluje kot distribucijski
dejavnik energij. Tu pa ponavadi naletimo na težave. Bodisi da je dotok ustrezne energije
premajhen; ali pa je energija, poslana telesu prek centrov, razporejena neenakomerno; ali
nekateri centri prejemajo preveč, drugi pa premalo; ali so nekateri centri še neprebujeni in torej
nesposobni za sprejem, drugi pa so se razvili prezgodaj in prenašajo preveč sile na področja, ki
jim vladajo. V ezoterični medicini in njeni filozofski interpretaciji (ki je na koncu koncev
dejanska in praktična uporaba [209] znanih dejstev) je možgansko-hrbtenični (cerebro-spinal)
vidik tisti, ki vlada celotnemu živčnemu sistemu, ker centri prav s pomočjo tega vidika delujejo
na organizem in nanj vplivajo, ter z njegovim posredovanjem telo oskrbujejo z življenjsko
energijo; tako postane živčni sistem sčasoma odziven – prek sedmih centrov - na sedem glavnih
energij oz. na sile sedmero žarkov.
Pri nobenem človeškem bitju, razen pri Mojstrih, niso vsi centri zares prebujeni ali da delujejo
uravnoteženo, in tudi niso primerno medsebojno povezani z intenzivnim izžarevanjem. Za to
obstajata dva razloga, oba pa sta povezana z možgansko-hrbteničnim sistemom:
1. Ko se učenec podvrže usposabljanju temenski center še ni prebujen ali pa se razvija še
zelo počasi,
2. Tok energije skozi glavo do centrov vzdolž hrbtenice je neenakomeren zato, ker je
neenakomeren tudi dotok energije, pa tudi zato, ker etrska mrežica – ki se nahaja med
centri – še ne dopušča močnejšega energijskega dotoka centrom.
Zapomniti si je treba, da življenje centrov na začetku temelji na inherentnem življenju
organizma samega, z goriščem izhajajočega življenja v centru na dnu hrbtenice. Na to stvar
ezoteriki često pozabljajo. Skozi korenski center deluje življenje materije same; je življenje ali
energija svetega Duha, tretjega vidika. Z njegovim življenjem se napaja vsak atom v telesu. Ta
proces oživljanja substance fizičnega telesa se začne v prenatalni dobi; po rojstvu temu tipu sile
pomaga in mu je vzporeden dotok planetarne prane ali vitalne energije planetarnega življenja
samega, čez vranico. [210] Vranica je bistveni povezovalni organ med inherentnim življenjem
materije same, kakršno je navzoče v mikrokozmosu in inherentnim življenjem v planetu.
Ko se evolucija odvija naprej, se tej inherentni sili postopoma dodaja tok »okvalificirane«
energije, ki izraža zavestni vidik boga in ezoterikom kaže stanje človekove zavesti in tudi tip
žarka njegove duše. Ta dotok prihaja iz drugega božjega vidika, iz duše ali notranjega Kristusa.
O dveh centrih v glavi lahko torej trdimo da:
1. Ajna ali osebnostni center, s fokusom med obrvmi pogojuje hipofizo, je povezan s
celotnim življenjem integriranega trojnega organizma. Prek tega organizma se mora
97
hočeš nočeš izraziti zavest sama, svojo razvojno točko pa izkazujejo tudi fizično,
čustveno in mentalno telo.
2. Temenski center (v hindujski filozofiji se imenuje tisoč listni lotos) pogojuje hipofizo in
je povezan z življenjem duše ter – po tretjem posvečenju – z življenjem monade; centrom
dovaja energijo treh glavnih tipov duhovnega bitja, katerega odsev ali fizični dvojnik so
tri sile osebnosti.
Kasneje bo na voljo energija iz duhovnega vidika, prvega ali Očetovega vidika, tekla bo navzdol
skozi temenski v ajna center in združevala energijo osebnosti in duše. Nato se bo z dejanjem
volje projicirala navzdol po hrbteničnem kanalu, prek alta major centra, ki pogojuje karotidno
žlezo. Tekoč navzdol po hrbteničnem kanalu vitalizira dva vidika centrov; ko [211] doseže
korenski center se združi z latentno energijo substance same in tako dobite združenje vseh treh
božanskih energij in manifestacijo treh božjih vidikov v človeku. Te združene energije se potem
dvignejo po centralnem kanalu po hrbtenici navzgor in z energijo napojijo tretji ali najvišji
sprejemni vidik centra. Na ta način se pripelje do polnega izraza vse centre, uničijo se vse
omejitve, vitaliziran je vsak del telesa, ustvari se materialna perfekcija, poleg tega pa še polno
delovanje razsvetljene zavesti in življenjskega vidika.
Živčni sistem potem pride pod popoln nadzor duhovnega človeka, krvni obtok se očisti in
postane neoviran in zadosten kanal za kroženje tega, kar sprostijo z energijo nabite žleze. To je
ezoterični pomen svetopisemskih besed »kri je življenje« {} in izreka »rešen po Kristusovi krvi«
{}. Človek ni rešen po krvi Kristusa, umrlega na križu pred dva tisoč leti v Palestini, temveč po
živosti krvi tistih, v katerih se Kristusovo življenje, zavest in kvaliteta izražajo in izkazujejo
popolno. Ko se narava notranjega Kristusa skozi osebnost izraža polno, spontano in samodejno,
se trije ognji kreativnega procesa – ogenj materije, ogenj duše in električni ogenj duha – spojijo
in potem je tu popolna manifestacija fizičnega, čustvenega in materialnega življenja na Zemlji in
tudi duhovnega življenja inkarniranega božjega Sina, Kristusa.
Prav pri v tej točki razumevanja skrene vstran toliko vrlih ljudi, še posebej v gibanjih mentalne
znanosti, Unity in Christian science. Namesto, da bi svoj trud osredotočili, da bi uspeli živeti
čisto Kristusovo življenje [212] v vsakodnevnem življenju, da bi delovali kot posvečeni
služabniki svojih soljudi, kot kanali ljubezni in se zavedeli le zavesti celote, se osredotočajo na
afirmiranje prihodnje popolnosti – mentalno in glasovno – da bi bili dobrega zdravja in imeli
fizično ugodje. To smatrajo za svojo pravico in dolžnost, nekaj kar se da dobiti z afirmacijo,
pozabljajo pa na trdo delo, ki je potrebno za uresničenje tistih stanj v sebi, ki bodo omogočila
navzočnost božanskega manifestiranega Kristusa. Morali bi vedeti, da bo trdno zdravje normalno
in zagotovljeno, če bo notranja zavest neškodljiva (in večina teh ljudi je kriva izjemnega
kritikantstva), če niso osrediščeni v nižjem jazu v treh svetovih, in če so »osredotočeni v nebesih
in s tem omogočajo nebeškemu sinu človekovemu, ki je Božji sin, da živi nebeško življenje,
čeprav daleč od nebeškega kraljestva« - kakor je dejal nek stari, davno pozabljeni krščanski
mistik. Njegovih besed se je spomnil Mojster M – in me opozoril nanje.
Naslednja miselna šola, ki se neupravičeno označuje za okultistično, se enako moti. Oni delajo,
ali bolje zatrjujejo da delajo s centri, imajo pa srečo, da jih narava pogosto varuje pred njimi
samimi. Zavestno se trudijo vitalizirati centre, sežgati zaščitno mrežico in dvigniti ognje
materije, še preden se je ogenj duha združil z ognjem duše. Potem postanejo žrtve prezgodnje
stimulacije ognjev substance, še preden se lahko sile uravnotežijo. Pride do bolezni, duševne
zmedenosti, številnih nevrotičnih stanj in tudi resnih patoloških stanj. Nekatere od žlez postanejo
preveč aktivne; druge so zanemarjene in celoten sistem žlez ter odvisni živčni sistem je
popolnoma neuravnovešen. [213]
98
Učenci se morajo naučiti usmerjati pozornost na realnost in na dejavnike primarnega
duhovnega pomena. S tem bodo energije v glavi, pravilna raba hrbteničnega področja z
»nanizanimi« centri, prebujanje korenskega centra in temu sledeče zlitje z višjimi energijami,
samodejno in popolnoma varno dogajanje.
Tedaj bo možen pravilen ritem endokrinega sistema in svobodna, varna raba nadzorovanega
živčnega sistema; energije, prek nadijev projicirane iz centra, bodo varno povezane in speljane v
sintetično funkcioniranje v telesu, učenec bo užival ne samo polno prebujeno zavedanje in
intelektualno dovzetne možgane, temveč tudi stalen dotok duhovnega življenja. Takrat bo
obstajalo ravnotežje in popolno zdravje, ki sta značilna za Mojstra modrosti.
Znanje o endokrinem sistemu ali sistemu žlez je še vedno v embrionalnem stanju. Obstaja pa
več znanja o žlezah povezanih s sakralnim centrom in o žlezi ščitnici, vendar pa medicinski
poklic še danes ne dopušča, da so le-te učinek dejavnosti ali nedejavnosti centrov, ali da obstaja
linija najmanjšega odpora med sakralnim in grlenim centrom. Nekaj je znanega (ne veliko) o
hipofizi, toda njene izjemne važnosti, ko vpliva na psihološki odziv osebnosti, ne razumejo
zadostno. Dejansko ni ničesar znanega o epifizi ali priželjcu, to pa zato, ker pri nerazvitem
človeku ali celo pri povprečnem državljanu nista prebujena ne temenski ne srčni center. Precej
znanja o sakralnem centru (kot viru fizične kreacije) in pogojevalnih učinkih ščitnice obstaja
zato, ker sta oba centra pri povprečnemu človeku prebujena in če je delovanje ustrezno [214] in
se vzpostavi potrebno medsebojno delovanje, vidimo zelo seksualnega posameznika, ki je tudi
kreativen v neki umetnosti. To lahko pogosto srečamo in že poznate. Ko sta aktivna ajna center
in njena eksternalizacija hipofiza, ko je prebujena povezava med tremi centri – sakralnim,
grlenim in ajna – in je začela delovati, vzpostavlja pa se določen zavestni odnos med njo in
drugimi centri (odvisno od žarka, zavestnega cilja in usposobljenosti) potem imamo praktičnega
mistika, človekoljuba in okultista.
Študentje naj si zapomnijo, da pri aspirantih in učencih znotraj celotne strukture centrov
obstajata oba, tok energije navzgor in tok energije navzdol:
1. Tok navzgor ……….ustvari popolno spremembo, preobrazbo - transmutacijo.
Iz sakralnega centra v grleni center. Fizična kreacija se spremeni v umetniško
ustvarjalnost.
Iz sončnega pleteža v srčni center. Individualna čustvena zavest se spremeni v skupinsko
zavest.
Iz centra na dnu hrbtenice v temenski center. Materialna sila se spremeni v duhovno
energijo.
Iz kateregakoli ali iz vseh petih hrbteničnih centrov do ajna centra. Neusklajeno življenje
se spremeni v osebnostno integracijo.
Iz šestih povezanih centrov v najvišji temenski center. Osebnostna aktivnost se spremeni
v duhovno življenje.
To je široka posplošitev in proces se ne odvija zaporedno ali gladko in po vrsti, na kar morda
napeljuje zgornja tabela. Ta proces se razteza prek mnogo življenj, v začetnih stanjih so
preobrazbe nezavedne [215] in kot rezultat grenkih izkušenj, v kasnejših fazah pa je trud
zavesten in postaja vse bolj dinamičen in učinkovit, ko aspirant prehodi različne odseke Poti. Pet
žarkov s katerimi mora delati učenec (dva glavna pogojevalna žarka in trije pomožni) ima
določen aktiven učinek; karmične poravnave poskrbijo za ovire ali priložnosti, zapletenost
celotnega procesa je v času potekanja tolikšna (v okvirih relativno omejene izkušnje učenca) in
99
celoten proces tako begajoč, da lahko razume le splošni oris, kot je podan tukaj, neposrednim
dejanskim podrobnostim naj ne namenja veliko pozornosti.
2. Tok navzdol ……………….. ustvarja preoblikovanje - transformacijo.
Ko se prebuja temenski center in je učenec zavestno dejaven pri usmerjanju energij v
centre in ob tem obvladuje svoje osebnostno življenje, takrat nastopi znanstveno delo
napajanja centrov z energijo v določenem urejenem ritmu, ki ga zopet določajo žarki,
okoliščine in karma; na ta način zažene vse telesne energije v pravilno duhovno
aktivnost. S tem procesom se tu ne moremo ukvarjati več od tega, da poudarimo, da
lahko ta navzdolšnji tok v grobem delimo na tri faze:
1. Fazo napajanja kreativnega življenja z energijo, prek grlenega centra, kar postavi:
a. Temenski in grleni center,
b. ta dva ter sakralni center,
c. vse tri, hkrati in zavestno v zavesten odnos.
Ko je ta povezava pravilno nameščena, reši posameznikov problem seksa, tako da se mu
ni treba zatekati v zaviranje ali potlačitev, ampak [216] vpelje pravilno kontrolo, s čimer
je učenec kreativen hkrati tudi v posvetnem smislu in torej koristen za soljudi.
2. Faza napajanja zavestnega življenja odnosa z energijo, prek srčnega centra, kar
postavi:
a. temenski in srčni center,
b. ta dva in sončni pletež,
c. vse tri, hkrati in zavestno, v tesno sodelovanje.
To služi za vzpostavitev pravilnih človeških, skupinskih in duhovnih odnosov v celotnem
človekovem življenjskem izrazu. Kakor ima faza urejanja ustvarjalnega življenja največji
učinek na fizično telo, tako ta faza z veliko močjo vpliva na astralno telo; čustveni odzivi
se pretvorijo v aspiracijo in služenje; sebična osebna ljubezen se pretvori v skupinsko
ljubezen in nato življenju vlada božje.
3. Faza napajanja celotnega človeka z energijo, prek korenskega centra, kar postavi:
d. temenski in korenski center,
e. ta dva in ajna center,
f. Vse tri, hkrati in zavestno v ritmičen, usklajen izraz. To je zaključna,
zelo pomembna faza in v popolnosti nastopi šele ob 3. posvetitvi, to je
ob transfiguraciji, poveličanju.
Tako lahko torej vidite kako tri pomembne besede prevajajo namen znanstvenega razvitja in
pravilne usmeritve centrov:
Transmutacija
Popolna sprememba.
Transformacija
Preoblikovanje.
100
Transfiguracija
Poveličanje
Ta proces se modro in varno izvaja prek dolgega časovnega obdobja in ko se dovrši - če se
vrnemo k naši temi zdravja in bolezni – je rezultat popolno fizično zdravje; vmes med procesom
prilagajanja in spreminjanja, je pogosto obratno. Nevarnosti, ki je prisotna pri velikem številu
fizičnih težav, lahko sledimo nazaj do stanja centrov, njihovim medsebojnim delovanjem ali
pomanjkanjem delovanja, nerazvitim stanjem, neprebujenim in počasnim, in prekomerni
stimulaciji ali neuravnoteženi aktivnosti. Če se nek center prebudi prezgodaj je to pogosto na
račun drugih centrov. Krepko zdravje divjaka ali neizkušenega in neinteligentnega delavca ali
kmeta (stopnja bivanja, ki vse hitreje izginja, ko se s procesom evolucije razvija um) je povečini
zaradi mirujočega stanja praktično vseh centrov, razen sakralnega. Tudi dejstvo, da so lahka
žrtev infekcijskih bolezni, lahko povežemo s tem mirovanjem. Ko se razvije čustvena narava in
začne delovati razum, postanejo centri bolj aktivni. Po tem sledijo določene težave v glavnem
zaradi tega, ker se začnejo pojavljati psihološka stanja. Človek ni več le enostavno žival.
Napetosti in trenja v čustvenem življenju (glavni predispozicijski dejavnik slabega zdravja)
preplavijo nižjo naravo s škodljivo usmerjanimi energijami (ali pa če rečem zgrešeno
usmerjenimi). Takrat po nepotrebnem postane preveč aktiven sončni pletež, ta aktivnost pa se
deli na štiri faze:
1. Faza njegovega prebujanja, ko astralno telo postopoma postaja vse močnejše.
2. Faza njegove moči, ko je več življenj pogojevalni center v etrskem ali vitalnem telesu in
človeka posledično povsem pogojuje čustveno-astralno življenje. [218]
3. Faza, ko sončni pletež postane mesto izmenjave in izravnave za vse centre (glavne in
manjše) pod trebušno prepono.
4. Faza, v kateri se energije sončnega pleteža dvignejo v srce.
Vse te faze prinesejo, začasno, svoje fizične težave.
Opazili boste, da ne povezujem določenih bolezni z določenimi centri bolj, kot v splošnem
smislu. Nakazal sem področja, ki jih pogojujejo centri in pogojujejo jih veliko močneje kot imate
zaenkrat sredstva, da to preverite. Povedal sem, da so endokrine žleze – kot eksternalizacije
centrov – dejavniki, ki odločajo o zdravju telesa in tam kjer je neravnovesje, pretirana ali
premajhna razvitost, bodo težave; omenil sem, da se bo medicinski poklic v Novi dobi vse bolj
ukvarjal s teorijo o usmerjanju energije in povezanostjo te energije z žlezami in da bo dopustil,
vsaj hipotetično in za namen eksperimentiranja, da je teorija o energijskih centrih lahko pravilna,
da so ti centri primarni pogojevalni dejavniki, ki delujejo skozi žleze, ki varujejo telo in skrbijo
za potrebno odpornost, oskrbujejo krvni tok z bistvenimi sestavinami za zdravje – in če so
pravilno medsebojno povezani – ustvarijo uravnotežen izraz duhovnega človeka skozi celo telo –
uravnoteženega tako fiziološko kot psihološko. Telo se ne more upreti infekcijam zaradi
pomanjkljivosti teh centrov, je neprestano v stanju slabega zdravja [219] in se ne more spoprijeti
z boleznimi, ki pridejo od zunaj ali pa so latentne v organizmu samemu; ta slabost pogosto
povzroči smrtno bolezen.
Medicina naslednjega stoletja bo izgrajena okrog nekaterih glavnih predpostavk:
1. Cilj bo preventivna medicina, ki bo telo skušala držati v pravilno uravnoteženem stanju.
2. Kot bistvena se bosta smatrala skrb za zdravje in zagotovitev zdravih pogojev.
3. Proučevali bodo oskrbo fizičnega telesa s snovmi s pravimi kemičnimi lastnostmi –
kemija je zaenkrat še v otroški dobi, čeprav postaja nadebuden otrok.
101
4. Razumevanje zakonov vitalnosti se bo smatralo za najbolj pomembno, obetavni znanilec
tega je današnji poudarek na vitaminih in vplivu sonca.
5. Raba uma se bo smatrala kot najpomembnejši dejavnik; um se bo smatral kot primarni
vpliv kar se tiče centrov, ljudi se bo naučilo delati na centrih s pomočjo mentala, s tem
bodo ustvarili pravilen odziv endokrinega sistema. To pa bo nujno vključevalo pravilno
usmerjanje misli k centru ali pa odtegnitev pozornosti od njega, temu pa sledi učinek na
sistem žlez. Vse to bo temeljilo na okultnem zakonu, da »energija sledi misli«.
Po zaslugi dejstva, da imajo učenci bolj razvito mentalno moč kot povprečni človek in tudi
dejstva, da je pri njih lažje določiti tip žarka, iz česar sledi točnejša ugotovitev stanja sistema
žlez, bodo učenci prvi, ki bodo sodelovali [220] z medicino in prikazali povezavo med centri in
žlezami in torej telesom kot celoto. S koncentracijo in pravilno meditacijo, ki se bo izvajala v
temenskem centru in usmerjala na enega ali drugega od centrov, bodo učenci prikazali tako jasno
spremembo v endokrinem sistemu, da se bo medicina prepričala o pomembnosti in dejanskem
obstoju centrov in njihovi moči, ter možnosti nadziranja fizičnega organizma z močjo misli. Vse
to je v prihodnosti. Nakazujem pot in kažem na prihodnjo tehniko, s katero se bo premagalo
bolezen. Razne miselne šole, Unity in Christian science sta bili čudoviti in nenavadni v svojih
trditvah in definitivno neznanstveni v svojem pristopu. Vendar pa sta obdržali vsaj eno nit v
velikem procesu pravilne prilagoditve življenju in pravilnim odnosom. Imeli sta sanje in vizijo;
manjkala sta jim zaznava in zdrav razum in ignorirali sta evolucijski proces.
Fiziološka znanost in psihološka moč, poleg tega pa še sodelovanje usposobljenega učenca s
šolanim zdravnikom (še posebej z endokrinologom odprtega uma) bodo na koncu uspeli razrešiti
številne bolezni človeštva in bodo prinesla zdravilo za večino bolezni, ki danes pestijo človeštvo.
Tako smo kar uspešno preučevali naše prvo poglavje: Psihološki vzroki bolezni. Idejo smo
ponesli navzdol, od notranjih in bolj subtilnih vzrokov bolezni, do glavnih pogojevalnih fizičnih
dejavnikov, žlez. Sedaj se lahko skrajšano ukvarjamo z določenimi, daleč bolj okultnimi vzroki
in obdelamo tiste, ki izvirajo iz skupinskega življenja človeštva, iz njegovih karmičnih obvez. Tu
bomo vstopili na področje okultnega znanja in ezoteričnih informacij, te pa bodo ortodoksno
razmišljajočim veliko težje sprejemljive. [221]
102
II.
POGLAVJE
Vzroki, ki izvirajo iz skupinskega življenja.
Pri preučevanju bolezni in njenih temeljnih vzrokov, smo se še posebej posvetili tistim, ki
zadevajo našo arijsko raso in moderno človeštvo; te bolezni povečini izvirajo z astrala in jim
lahko pripišemo atlantski značaj. Na kratko smo se dotaknili tudi različnih bolezni, ki izvirajo z
mentalne ravni; te so bolj določno arijske in obsegajo bolezni h katerim so nagnjeni učenci.
Infekcije in bolezni, ki imajo svoj temelj v planetarni substanci imajo močan učinek na
najstarejše rase (ki so še vedno med nami) našega planeta, povezane pa so s hitro izumirajočimi
rasami Lemurijskega tipa; črnci so še posebej dovzetni za infekcijske epidemije.
V tej razpravi nisem skušal nobene od omenjenih bolezni patološko obdelati, niti nisem
namenjal pozornosti fiziologiji pacienta. To je povsem izven mojega področja. Sem pa poizkusil
pokazati na izvor nekaterih bolezni, opozoriti na izredno pomembnost žleznega sistema, in
povezati, kolikor je prav in pametno, nekatere vzhodne teorije o centrih z zahodno modrostjo. V
nadaljevanju bom pokazal na nekatera temeljna človeška stanja, ki jih je potrebno spremeniti, če
hočemo, da je zdravljenje pravilno opravljeno, nato pa upam, da vam bom podal še nekaj metod,
ki jih bodo zdravilci lahko opravljali pri svojem delu in bodo na liniji [222] dejanskih primerov,
v pomoč bodo pa pri procesih obnove.
Dandanes je problem bolezni toliko večji zaradi dejstva, da v tej Arijski rasi, ki sedaj
prevladuje na planetu, prvič zares vidimo, na zunanji, fizični ravni, temeljno sintezo človeštva,
ki bo – v svoji izboljšani obliki – tako zelo značilna za naslednjo, šesto korensko raso. Poročanje
ljudi različnih narodnosti in ras, stoletja trajajoče mešanje krvi – zaradi preseljevanj, potovanj,
izobrazbe in mentalne enovitosti - je pripeljalo do tega, da danes ne moremo več najti čistega
rasnega tipa. To je veliko bolj res, kot si lahko misli tudi najbolj razgledan človek, če
upoštevamo dolgo, zelo dolgo zgodovino človeštva. Za spolni odnos ni nepredirnih ovir, tako da
imajo današnji ljudje v sebi vse primesi in kri vseh ras, to pa bo (kot posledica svetovne vojne
(1914 – 1945) še bolj tako. Ta razvoj dogodkov je vsekakor del božjega načrta, ne glede na to,
kako nezaželeno je to videti tistim, ki idealizirajo čistost zvez, ali kako grobo jo hočejo uveljaviti
v sedanjem trenutku. Nameravano se uresničuje in temu se ne da izogniti. Potreba po parjenju
postane še posebej močna, ko je moški iztrgan iz svojega domačega okolja in doživlja novost
popolne osamljenosti, ko odpadejo običajne zavore in običaji, ki jih vsiljujejo narodni standardi,
ko neprestano zrejo smrti v oči, ko večje vrednote padejo pod raven manjših vrednot in običajno
primernega vedenja, in ko je fizični organizem po strokovnem vodenem treningu in
prehranjevanju na višku fizične moči. Govorim v smislu fizične sposobnosti, ne mentalne, ki
lahko, ali pa ne, spremlja fizično. [223] Živalski instinkti so torej močni; centri pod trebušno
prepono postanejo še posebno močno energijsko nabiti; čustvene potrebe enormno vitalizirajo
sončni pleksus, center na dnu hrbtenice pa okrepi dejavnost adrenalinskih žlez, ko se pri
premagovanju nevarnosti aktivira človekova volja; močno se okrepi tudi volja do življenja, s
svojo pomočnico voljo do ohranitve življenja in živeti naprej v nekogaršnjem otroku. Temu
moramo, kot močno postransko stvar vojne, dodati še voljo Narave same, ki deluje (pod
določenimi božanskimi zakoni), da bi nadomestila izgubo življenja in padlih v vojni, s svežim
prilivom življenja v obliko in s tem, ko preskrbi telesa za naslednji val egov, ohrani človeško
raso za obljudenje zemlje.
S tem samo skušam razložiti fenomen, ki ga lahko opazimo med vsako vojno, med svetovno
vojno pa ga lahko opazimo v velikem obsegu. Armade so po vsem svetu, preplavile so vse
103
dežele; rasna preseljevanja so univerzalni dejavnik, tako zaradi vojaške nuje, kot zaradi bežanja
civilistov, ki se znajdejo na poti vojska. Ti premiki milijonov moških po vsem svetu so eden
izmed glavnih dejavnikov, ki bodo pogojevali novo civilizacijo, pomembno je zaradi dejstva, da
bodo v petindvajsetih letih ljudje hibridna rasa, katerih očetje in matere bodo vseh mogočih
narodov; beli očetje bodo imeli fizični odnos z aziatkami in afričankami, ter tako ustvarili
mešanico krvi, ki bo – če bo prepoznana in pravilno obravnavana s stališča izobrazbe in z
razumevanjem – zametek izraza značilnosti šeste korenske rase, ki bo dejansko ČLOVEŠTVO
brez vsakršnih rasnih in nacionalnih zaprek, ne bo tako imenovane čiste krvi in ekskluzivnih
kast, imela bo nov, močan in zrel smisel za življenje zaradi priliva močnejših rodov v šibkejše
[224] ali izrabljene tipe, ter novejših rasnih primesi v starejšo in bolj razvito raso. Nikakor ne
zagovarjam načina, na katerega so to uresničuje. Do tega bi lahko prišlo brez vojne in skozi
prepričanje, da so vsi ljudje enaki in človeški, ter da mešanje ras lahko reši številne probleme;
kakorkoli že, pa je vojna pospešila proces, vojaki vseh narodov imajo fizične odnose z ženskami
vseh ras, civilizacij in barv. To mora, pa naj bo to s stališča etničnih pravil in meril nekega
opazovalca prav ali narobe, ustvariti povsem novo situacijo, s katero se bo moral prihodnji svet
spoprijeti; neizbežno bo zrušila nacionalne predsodke in rasne pregrade, v začetnih fazah se bo
prvo čutilo bolj kot slednje. V stotih letih se bo neizogibno pojavilo bolj homogeno človeštvo.
Veliko odnosov in reakcij, skladnih z danes prevladujočimi običaji, bo izginilo, v velikem
obsegu pa se bodo pojavili tipi, kvalitete in značilnosti, kakršnih še nismo videli.
Koliko je konzervativnim in tako imenovanim »moralnim« ljudem to všeč, je brez pomena.
Zgodilo se je in še se dogaja, vsak dan in to bo v materialnem smislu uresničilo daljnosežne
spremembe. Medrasne in mešane zveze so se sklepale v vseh časih, toda v manjšem obsegu, bolj
posamično; sedaj se sklepajo v velikem obsegu. Za rezultate je potrebno izvesti ustrezne
priprave.
Kakor že dobro veste, so danes v svetu najbolj številčne naslednje bolezni:
1.
2.
3.
4.
5.
Razne srčne bolezni, ki še posebno prizadevajo napredno človeštvo.
Duševne motnje, zmedenost. [225]
Rak, ki je danes zelo razširjen pri vseh tipih človeka.
Spolne bolezni – sifilitičnega značaja.
Tuberkuloza.
Omenjene bolezni v okultnem in subtilnem smislu nastanejo iz dveh temeljnih vzrokov: eden je
močno vzajemno vplivanje med ljudmi, ki živijo v sodobnih okoljih, ter kopičenje ljudi v mestih;
drugi je starost prsti na kateri človek živi (malo znano in upoštevano dejstvo), ker je globoko
prepojena s klicami in preostanki iz preteklih dob. Ko bi le lahko videli kako izjemen je
človekov imunski sistem; stalno in nenehno se upira in odbija razne vrste bolezni – bolezni, ki so
posledica stika z drugimi ljudmi, bolezni, ki se v nekem trenutku širijo po zraku, bolezni, ki so
latentne v njegovem lastnem organizmu in tiste, ki so podedovane in do katerih ima stalno
nagnjenje. Človekov boj za zdravje je neprestan in brez konca, z razponom vse od navadne
utrujenosti (poleg splošne nagnjenosti h prehladu) do smrtne bolezni, ki se konča s smrtjo.
Izkušenemu okultnemu opazovalcu se zdi, kot da bi en del človeštva - kot celote – hodil v gosti
senci, ki zakriva raso, nek njen del pa pokriva neko področje telesa v vsakem človeku. Eden od
ciljev Nove dobe bo »razsvetliti ta osenčeni del in ljudi rešiti ven iz sence v čilost in resnično
zdravje«. Ista senca se plazi tudi v mineralno kraljestvo, prizadeva rastlinsko kraljestvo, pa tudi
živalsko; predstavlja enega glavnih vzrokov vsega, kar lahko prištevamo pod »greh«, kar vas bo
morda presenetilo. Predstavlja tudi rodovitno seme kriminala. To dejstvo je treba sprejeti, ga
104
Vzroki, ki izvirajo iz skupinskega življenja
pravilno upoštevati in racionalno obravnavati, zdravorazumsko, inteligentno in [226] duhovno;
vsi omenjeni dejavniki bodo potrebni, da se bo človeštvo dvignilo iz teme bolezni v trdno in
žareče zdravje. Nekateri Mojstri se s tem problemom ukvarjajo v povezavi z drugimi kraljestvi
narave, kajti človek se ne bo mogel zares rešiti, dokler bo njegovo okolje ostajalo v senci
bolezni.
Veliko tega, kar bi vam še lahko povedal s tem v zvezi, bi zvenelo domišljavo, iz zakrknjenega
znanstvenika pa bi izvabilo posmeh. Teorije, ki jih ima človeštvo glede izvora bolezni, odkritje
bakterij in klic, ter podobnih vsiljivcev so v veliki meri pravilne, toda temu je tako le, če se
zavedate, da so to v resnici le posledice vzrokov, katerih se raziskovalci še niso dotaknili se pa
skrivajo v daljni zgodovini planeta samega pa tudi v zgodovini rase – o čemer je znanega bore
malo ali nič. Na tem področju vladajo ugibanja in domneve.
1. ČLOVEŠKE BOLEZNI, PODEDOVANE IZ PRETEKLOSTI
Zgodovina, kakršno poznamo danes, ne sega prav daleč nazaj in čeprav so znanstveniki
človekovo zgodbo morda raztegnili na nekaj milijonov let, ni ničesar znanega o človeških rasah,
ki so živele tedaj; ničesar se tudi ne ve o civilizaciji, ki je cvetela v zgodnjem Atlantskem času,
12 milijonov let nazaj; popolnoma ničesar pa ni znanega še starejši, lemurijski civilizaciji, ki
datira več kot 15 milijonov let nazaj; še manj pa je znanega o tistem somračnem času, ki je
obstajal pred več kot 21 milijoni leti, ko je bil človek komaj že podoben človeku, in ko je bil še
tako tesno povezan z živalskim kraljestvom, da ga v grobem imenujemo »živalski človek«.
V tem ogromnem obdobju, ki nas loči od tedaj, je živelo, ljubilo in nabiralo izkušnje
nepreštevno število ljudi; njihova telesa so se spreminjala v prah [227] in vsak od njih je
prispeval nekaj, kar je pridobil z življenjsko izkušnjo – vseeno nekaj drugega, kar je prispevalo k
življenju duše na njeni ravni. To kar je prispeval, je na nek način spremenilo atome in celice
fizičnega telesa, to pridobljeno pa je čez čas zopet poslal nazaj v planetarno prst. Vsaka duša, ki
je zapustila telo, se je vnovič vračala na zemljo, danes bivajo številni milijoni, zlasti tisti, ki so
bili navzoči v kasnejših atlantskih časih, ki so torej cvet oziroma najboljši produkt te visoko
čustvene rase. S seboj pa prinašajo nagnjenja in vrojene težnje, s katerimi jih je obdarila pretekla
zgodovina.
Zato je treba pomniti, da so fizična telesa, v katerih sedaj prebiva človeštvo, zgrajena iz zelo
stare materije, da je uporabljena substanca okvarjena oz. da je zgodovinsko pogojena. Temu
konceptu je potrebno dodati še naslednja dva: prvič, prihajajoče duše pritegnejo k sebi tisti tip
materiala, s katerim morajo zgraditi zunanje plasti, ki bo odziven na nek vidik njihove
subtilnejše narave; če jih denimo pogojujejo želje, bo material njihovega fizičnega telesa v
glavnem odziven na to posebni gon. Drugič, vsako fizično telo nosi v sebi semena neizogibnega
povračila, če so bilo njegove funkcije zlorabljene. Veliki izvirni greh v lemurijskih časih je bil
seksualnega značaja, to pa ne samo zaradi inherentnih teženj, pač pa tudi zaradi izredne gostote
prebivalstva te civilizacije in zaradi tesnega sorodstva z živalskim kraljestvom. Iz teh časov
izvira Sifilis.
V umih nevednih ljudi obstaja lepa predstava, da primitivne rase niso podvržene tem vrstam
okužb in da so spolne bolezni ter njihove posledice predvsem civilizacijske bolezni. Z [228]
okultnega vidika to ni res. Pravo znanje bo to izpodbilo. V otroški dobi rase je bilo veliko
napačnega parjenja, promiskuitete in cela vrsta perverzij, tako da lahko, v jeziku nekaterih
najstarejših knjig v Mojstrovih arhivih, beremo: »zemlja je zahtevala svojo ceno, zemlja se je,
onesnažena in nečista, vračala v zemljo; tako je grešno življenje vstopilo v prvobitno čistost
105
starodavne matere. Globoko v zemlji leži zlo, ki od časa do časa vstopi v obliko, in samo ogenj
ter trpljenje lahko očistita mater zla, ki so ji ga nakopali njeni otroci«.
Lemurijska rasa je dobesedno uničila samo sebe, zaradi zlorabe sakralnega centra, ki je bil v
tistem času najbolj dejaven in dominanten center. V atlantskih časih je bil glavni cilj
»vstopajočega ognja« sončni pletež. Delo Hierarhije v času Lemurije je bilo, kar sem vam
povedal že drugje, poučevanje otroškega človeštva o naravi, smislu in pomenu fizičnega telesa,
tako kot so v naslednji rasi gojili in hranili čustva, ki so bila tedaj njihov glavni cilj, v naši rasi pa
je stimulaciji izpostavljen um. V času Lemurije je bil posvečenec tisti, ki je popolnoma obvladal
in nadzoroval telo, pri čemer je kot duhovna praksa izstopala hatha-joga. To je sčasoma
nadomestila laya-joga, ki je spravila v funkcionalno dejavnost vse centre v etrskem telesu (razen
grlenega in centrov na glavi). Ta tip joge sedaj ni mogoč, spomnite se, da Mojster v tistih časih
ni bil tako razvit oz. ni imel takega razumevanja kot ga imajo sedanji Mojstri, edina izjema so
bili tisti, ki so prišli iz drugih sistemov in sfer, da bi pomagali živalskemu človeku in
primitivnemu človeštvu.
A. Venerične in sifilitične bolezni
Vzporedno vsem dejavnostim velike Bele lože [229] (tako je bilo vedno in je tudi danes) je
obstajala dejavnost temnih sil. Njihov učinek se je moral odraziti skozi sredstvo sakralnega
centra, tako da je nastala nadvse izprijena situacija, ki je oslabila življenjsko moč človeškega
telesa, s tem, ko je Črna loža umetno stimulirala sakralni center, na ta način zelo povečala
potrebo seksualne narave, zaradi česar je nastalo veliko odvratnih zvez in grešni odnosi so se
razširili po celem svetu.
Planetarni Logos je tedaj naložil nov veliki naravni zakon, ki je bil izražen (zelo nepopolno) z
besedami: »duša, ki je grešila, bo umrla«. Zakon bi lahko bolje izrazili z besedami: »tisti, ki bo
zlorabil, kar je zgradil, bo videl to propasti zaradi sil znotraj njega samega«.
Stoletja so minevala, lemurijska rasa se je predajala grešnim impulzom živalske narave in
postopoma je nastal najzgodnejši tip venerične bolezni; nazadnje se je v to ujela celotna rasa in
izumrla, narava je vzela svoj davek in neusmiljeno izterjala svojo ceho. Morda boste vprašali,
kako to, da se je te zgodnje naseljence našega planeta smatralo za odgovorne, saj greha ne more
biti, če ni smisla za odgovornost in zavedanja o napačnem delovanju. Hierarhija je v tistem času
imela svoje metode poučevanja teh otroških ljudstev, podobno kot lahko danes tudi najmanjšega
otroka odvadite določenih fizičnih navad. Človeštvo je v tistih časih dobro vedelo kaj je slabo,
ker so bili dokazi greha fizično očitni in zlahka prepoznavni. Kazen je bila očitna, posledice
takojšnje; učitelji rase so poskrbeli, da sta bila vzrok in posledica kmalu opažena.
Takrat so se pojavile tudi prve težnje k zakonski zvezi, kot drugačnosti od promiskuitete;
predmet pozornosti, [230] razmišljanja in cilj najbolj razvitih, je postal oblikovanje družine. To
je bila ena prvih nalog, ki se je je lotila Hierarhija in prvo prizadevanje proti formiranju neke
skupinske dejavnosti, ki je dalo prvo lekcijo iz odgovornosti. Družina kot enota ni bila tako
stalna kot je lahko danes, a že njen relativno kratek čas trajanja je bil ogromen korak naprej;
družina se je vse bolj izdvajala, smisel za odgovornost pa naraščal, dokler ni dosegel svojega
vrhunca v našem današnjem sistemu zakonske zveze in v našem poudarjanju monogamije na
zahodu; pripeljal je do zahodnega čislanja družinskih rodovnikov, zanimanja zanje in za
družinske vezi, ter do popolnega zgražanja zahodnega misleca nad sifilitičnimi boleznimi, ki
prizadenejo družino in potomstvo.
Vseeno pa se danes dogajata dve nadvse zanimivi stvari. Družine po celem svetu razpadajo,
zaradi vojn in - v manjšem obsegu - zaradi sodobnejših pogledov na zakon in ločitev. Drugič pa
106
odkrivajo vse bolj učinkovita zdravila za spolne bolezni, zaradi česar morda ljudje postajajo bolj
lahkomiselni. Vseeno bodo zdravila, ko bodo izpopolnjena in na dolgi rok, varovala raso, tako da
se bodo telesa po smrti vračala zemlji neokužena, medtem ko so jo prej brezštevilne veke kužila.
Na ta način se bo zemlja postopno očistila. Širjenje prakse sežiganja ljudi bo tudi pomagalo pri
procesu očiščenja. Uničenje z ognjem in velika vročina, ki nastane ob uporabi vojaških sredstev
tudi pomaga, tako da bomo v naslednjem milijonu let priče, kako bo sifilis izkoreninjen tako iz
človeškega telesa kot iz zemlje.
Ko je preteklo določeno število dob, je človeštvo prišlo do atlantske stopnje razvoja. Zavesten
nadzor fizičnega telesa je zdrsnil pod prag zavedanja; zaradi tega je etrsko telo postalo močnejše
(dejstvo, ki se ne upošteva ravno pogosto), fizično telo pa se je venomer bolj avtomatsko
odzivalo na vse vtise in usmeritev zlagoma razvijajoče se željne narave. Želja je postala več kot
le enostaven odziv na živalske fizične potrebe in primitivne instinkte, usmerjena je bila proti
stvarem in ciljem zunaj telesa, proti tistemu, kar (videno in po-hlepeno) si je dalo prisvojiti.
Kakor je bil glavni greh v času Lemurije (če jih zaradi nizke inteligence rase sploh lahko štejemo
za prave grehe) zloraba seksualne narave, tako je bil glavni greh atlantskih ljudi tatvina – splošna
in povsod razširjena. Pojavilo se je seme agresije in osebne grabežljivosti, ki je doseglo vrhunec
v veliki vojni med Gospodi sijočega in Gospodi temnega obraza. Da bi pridobili tisto po čemer
so hlepeli in čutili da potrebujejo, so pričeli najbolj razviti te rase prakticirati magijo. Ne morem
vam orisati značaja in prakse atlantske magije z njenim nadzorovanjem elementalov in oblik
življenja, ki je sedaj potisnjena nazaj in ni več dostopna človeštvu; niti vam ne morem nakazati
posebnih metod, ki so jih uporabljali za pridobitev želenega, uporabljenih besed moči in skrbno
pripravljenih ritualov, ki so jim izvajali tisti, ki so želeli obogateti in si jemali karkoli so si
poželeli, brez obzira na druge. To magijsko delo je bila izkrivljena, napačno uporabljena Bela
magija, ki se je v tistih časih pred veliko vojno med Silami luči in Silami zla dokaj javno
uporabljala. Pravo oz. pravilno magijo so atlantski ljudje dobro poznanli, uporabljali so jo člani
Hierarhije, ki jim je bilo zaupano vodstvo rase, in ki so se bojevali proti razsajajočemu zlu na
visokih mestih. To isto zlo je vnovič na bojnem pohodu, [232] proti njemu pa se borijo ljudje
dobre volje pod vodstvom velike Bele lože. V Atlantidi so dosegli vrhunec razkošja, o katerem
se naši, sicer bahavi civilizaciji, niti ne sanja in ga tudi nikoli ni dosegla. Nekaj bledih sledov
tega je do nas prišlo z legendami iz starega Egipta, arheološkimi najdbami in starimi pravljicami.
Do ponovitve čistega atlantskega zla in pokvarjenosti je prišlo za časa propada rimskega
imperija. Življenje je postalo tako zastrupljeno z izprijenostjo in neponarejeno sebičnostjo, da so
se onesnažili celo viri življenja samega. Človek je živel in dihal samo zato, da bi posedoval neko
skrajno bogastvo ter da bi imel stvari in materialnih dobrin v preobilju. Dušila jih je želja,
zastrupile pa sanje o brezsmrtnosti, da bi živeli še in še, ob tem pa stalno pridobivali vse več
tega, kar so si želeli.
B. Tuberkuloza
Prav iz teh razmer izvira tuberkuloza. Nastala je v organih, kjer se srečujeta dih in življenje,
naložila pa jo je velika Bela loža - kot kazen; Mojstri so atlantskim ljudem razglasili nov zakon,
v trenutku, ko sta lemurijski razvrat in atlantska grabežljivost dosegla neslutene višave. Ta zakon
lahko prevedemo v naslednje besede: »tisti, ki živi le za materialne dobrine, ki žrtvuje vse vrline,
da bi dosegel tisto kar ni trajno, bo umrl živ, ugotovil bo, da mu zmanjkuje zraka, hkrati pa bo
zavračal misel na smrt, dokler ne pride ukaz«.
Danes nam je težko ovrednotiti ali razumeti atlantsko stanje zavesti. Takrat ni bilo nikakršnih
mentalnih procesov, razen pri voditeljih rase; obstajala je samo razbohotena, brezobzirna in
107
nenasitna želja. To dejanje velike Bele lože je vsililo dve zadevi in raso postavila pred dva, do
tedaj nepoznana [233] problema. Prvi je bil ta, da psihološke drže in stanje zavedanja morejo in
tudi dejansko povzročijo fiziološka stanja, ki so lahko tako dobra kot slaba. Drugič, ljudje so se
prvič soočili s spoznanjem pojava smrti, ki so jo povzročili sami, vendar na nov način, ne s
fizičnimi sredstvi. Množicam je bilo treba prikazati na bolj dramatičen, določen in objektiven
način, ker se množice tedaj še niso odzivale na verbalno učenje, marveč samo na vidne dogodke.
Ko so torej videli posebej grabežljivo in lakomno osebo, kako je začela trpeti zaradi strašne
bolezni, ki je očitno izšla iz njih samih – in medtem, ko je trpela – se je oklepala življenja (kakor
se tudi danes tuberkolozni ljudje), so bili soočeni še z enim vidikom ali obliko originalnega
zakona (naloženega v času Lemurije), ki pravi: »duša, ki greši bo umrla«. Smrt so do tedaj
sprejemali kot usodo vseh živih bitij, brez spraševanja, toda tedaj so prvič videli mentalno
povezavo med posameznikovim delovanjem in smrtjo – najprej še megleno in šibko – toda v
zavesti človeka je bil narejen velik koraka naprej. Instinkt ni mogel obvladati te situacije.
Smrt, brat moj, je pomembna in univerzalna dediščina; vse oblike umrejo, ker je takšen zakon
življenja, če uporabim paradoks. Prišel je čas, ko se je raso lahko poučilo, da je smrt lahko konec
cikla in samodejen odgovor na veliki Zakon o ciklih, ki stalno ustvarja novo in končuje staro, ali
pa jo povzroči zloraba fizičnega telesa, z napačno uporabo energije in namerno dejavnostjo
človeka samega. Človek, ki namerno greši, ki ima napačne psihološke drže in posledično
dejanja, naredi samomor ravno tako kot človek, ki si namerno razstreli možgane. To se redko
prepoznava, toda ta resnica bo postajala vse bolj očitna. [234]
Svarilo v Sv.pismu, ki pravi, da bodo grehi očetov prešli na otroke, je resnična trditev, ki se
nanaša na človeško dedovanje bolezni iz Lemurije in Atlantide. Sifilis in tuberkuloza sta se zelo
razširili v prvi polovici arijske rase, v kateri se sedaj nahajamo, danes pa ne prizadeneta samo
razmnoževalnih organov ali pljuč (tako kot v zgodnjih stadijih njune pojave), sedaj sta vključili
še krvni obtok in posledično celoten organizem človeškega telesa.
V zadnjih petdesetih letih je bilo opravljenega veliko dela, z enostavnim življenjem, čisto in
zadostno prehrano, ter dobrim zrakom, se je tuberkulozo spravilo pod nadzor. Veliko se dela na
tem, da bi končno obvladovali tudi sifilis in nazadnje bosta izkoreninjeni obe bolezni, ne samo z
zdravljenjem in odkritji medicinske znanosti, temveč tudi zato, ker bo rasa – ki postaja mentalno
polarizirana - z zdravim razumom sama rešila problem, ker bo videla, da fizični grehi zahtevajo
prehudo kazen, ter da ni vredno posedovati tisto, česar človek ni zaslužil ali ne potrebuje ter ni
upravičen do njega.
Prav okrog teh temeljnih idej se je bíla svetovna vojna (1914-1945). Nezakonito posedovanje
zemlje, teritorijev, dobrin in premoženja drugih ljudi imenujemo agresija; v principu je to isto
kot kraja, tatvina ali posilstvo. Danes ti grehi niso samo grehi posameznikov, temveč je lahko
narodna značilnost; svetovna vojna je vse skupaj ponesla na površino človekovega zavedanja,
stari atlantski spopad se zagrizeno bije naprej, z verjetnostjo, da bo tokrat zmagala velika Bela
loža. {II. sv. vojna, op.p} V prejšnjem spopadu ni bilo tako. Takrat se je vojna končala z
intervencijo samega Planetarnega logosa, pri čemer je ta starodavna civilizacija potonila v
globino in jo je zalila voda – simbol čistosti, asanacije in univerzalnosti, in je torej primerna za
končanje, kakor jo je nek Mojster imenoval, »tuberkulozno usmerjene rase«. Da bi rešili
človeštvo, se je poskusilo tudi s smrtjo z utopitvijo in smrtjo s skrivnostnim fizičnim sredstvom,
česar vam ne smem opisati. Danes uporabljena tehnika je smrt z ognjem, ki kaže, da bo uspešna.
Kar je danes drugače kakor v veliki lemurijski in atlantski krizi je to, da je človeštvo veliko bolj
mentalno prebujeno, zato se vzroki težav prepoznavajo, motivi so bolj jasno vidni, volja dodobrega in volja do poprave preteklih grešnih stanj pa je močnejša kot kdajkoli preje. Kar se
sedaj pričenja pojavljati v zavesti javnosti je nekaj, kar je popolnoma novo in dobro.
108
Subjektivni razlogi za nastanek teh dveh zelo starih rasnih bolezni so ne-ezoterikom morda še
videti možni, toda preje malo verjetni, izmišljeni in preveč splošni. Tu se ne da veliko pomagati.
Ti dve skupini bolezni imata tako starodaven izvor, da sem ju poimenoval kar inherentne v
planetarnem življenju samem in sta dediščina vsega človeštva, kajti v primeru kršenja določenih
zakonov se pojavita pri vsakem človeku. Lahko bi vas popeljal še dlje nazaj v domeno
kozmičnega zla, ki je razširjeno v našem sončnem sistemu in napada našega Planetarnega logosa,
ki se še vedno prišteva med »nepopolne Bogove«. Zunanja oblika planeta, skozi katero se izraža,
je do določene globine prepojena s semeni in klicami teh dveh bolezni; ko bo dosežena imunost,
ko se bodo razvile metode zdravljenja in preventivna medicina in ko bo človek vzpostavil boljši
mentalni in dušni nadzor nad svojo živalsko in željno naravo, bo ta oblika človeškega trpljenja
izginila, in [236] (ne glede na statistike) v bolj nadzorovanih predelih človeške družine dejansko
že izginjajo. Ko bo Božje življenje (ki se izraža kot individualno pa tudi univerzalno božanstvo)
močneje utripalo skozi kraljestva narave, ti kazni za napačno ravnanje ne bosta več potrebni in
bosta izginili, iz dveh razlogov:
1. Človeštvo se vedno bolj obrača k luči, »luč pa razprši vse zlo«. Luč znanja ter
prepoznavanje vzrokov bo uresničilo skrbno načrtovana stanja, ki bodo sifilitične in
tuberkolozne bolezni naredile za stvar preteklosti.
2. Centri pod trebušno prepono bodo podvrženi očiščevalnemu procesu in procesu dviga;
življenje sončnega pleteža bo nadzorovano, energija, ki je tam običajno zbrana, se bo
porabila za ustvarjalno življenje, skozi medij grlenega centra; sončni pletež bo svojo
energijo dvignil v srce, človeška težnja k sebičnosti pa bo s tem odmrla.
3. Celostna zdravila, ki jih bo izpopolnila znanost, bodo poskrbela za postopno odpravo
kužnosti.
Dodaten razlog, ki bo povzročil opustitev načinov življenja, življenjskih vzorcev in želenja, ki
povzročata ti dve bolezni, je zaenkrat še malo znan; omenil ga je Kristus, ko je govoril o času,
ko ne bo ostala skrita nobena skrivnost, oznanjale se bodo {Luka, 12:3, op.p} na strehah. Širjenje
telepatskega zaznavanja in psihičnih moči, kot sta jasnovidnost in jasnoslišnost, bo služilo temu,
da bo človeštvu odvzeta zasebnost, v kateri lahko greši. Sposobnosti, s katerimi lahko Mojstri in
visoki posvečenci ugotovijo psihično stanje in fizično stanje človeštva, kvaliteto in zavedanje, so
se [237] pri naprednem človeštvu že pričele kazati. Ljudje bodo še grešili, počeli hudobna
dejanja in nezmerno zadovoljevali želje, toda soljudje bodo vedeli za to, in nič kar bodo počeli
ne bo ostalo skritega. Nekdo ali neka skupina bo vedela za ta nagnjenja v človekovem življenju
in še celo za okoliščine, v katerih zadovoljuje neko potrebo svoje nižje narave, dejstvo te
možnosti pa bo delovalo kot močno svarilo – veliko močnejše, kot si lahko mislite. Človek je
dejansko varuh oz. čuvaj svojega brata, varovanje pa bo dobilo obliko vednosti in »bojkota ter
sankcij« - kot se temu danes reče, ko gre za kaznovanje narodov. Razmislite o teh dveh
postopkih obravnavanja hudobnih dejanj. Uporabljala se bosta domala avtomatično, kot stvar
dobrega okusa, pravilnega občutenja in posameznikove ali skupinske pripravljenosti pomagati
drugemu posamezniku in skupini, s tem bodo kriminal in hudodelstva postopoma izkoreninjeni.
Prišlo bo do spoznanja, da vsak kriminal temelji na neke vrste bolezni, oziroma na pomanjkljivi
ali pretirani stimulaciji žlez, ki pa ima s svoje strani osnovo v razvitosti ali nerazvitosti enega ali
drugega od centrov. Osveščeno javno mnenje - poučeno glede človekove zgradbe in velikega
zakona Vzroka in posledice – bo opravilo s kriminalom z medicinskimi sredstvi, primernimi
okoljskimi pogoji, ter kaznijo z bojkotom in sankcijami. Nimam se časa bolj razpisati o teh
stvareh, ampak ti predlogi so vam že dali dovolj snovi za razmišljanje.
109
C. R a k
Prispeli smo do preučevanja vse bolj pogoste bolezni, ki je tipično atlantska, imenujemo pa jo
rak. Eno osnovno, vsepovsod razširjeno bolezen, ki zadeva fizično telo smo že obdelali; poleg te
smo, površinsko, obdelali še eno bolezen, ki jo povzroči željna narava. Rak pa je [238] v
sedanjem, arijskem ciklu, vsekakor posledica dejavnosti nižjega, konkretnega uma in stimulacije
etrskega telesa, ki jo je um zmožen ustvariti. Pri množicah je to najpomembnejša bolezen, ki
nastane kot posledica stimulacije, ravno tako so tudi bolezni srca zaradi stimulacije, ki pa v
širšem obsegu prizadevajo napredne tipe ljudi, ki svoja življenja pogosto povsem posvetijo
poslom in vodenju – in s tem, ko se razvijejo različne oblike akutnih srčnih težav, plačajo kazen
za napačno uporabljene ali preveč koncentrirane energije.
K tem boleznim so nagnjeni tudi učenci in posvečenci, to pa zaradi tega, ker srčni center
prebujajo v silovito dejavnost. V enem primeru je življenjske energije, ki teče skozi srce pri
vodenju človeških zadev, uporabi več kot človek prenese; v drugem primeru se srčni center
odpre, napor, ki ga ob tem srce, kot organ doživi, pa je prevelik, tako da se pojavi bolezen. V
tretjem primeru je vzrok srčnih težav prezgodnji oziroma namerni dvig energije iz sončnega
pleteža v srčni center, s tem pa se srce nepričakovano obremeni.
Obravnavam seveda zelo splošno; kasneje se bo jasno pokazalo, kateri tip dejavnosti pripelje
do katere srčne težave. Ko bomo pričeli vstopati v novo korensko raso, bo težav s srcem vse več,
še posebej v vmesnem obdobju, ko se bo priznalo obstoj centrov, njihovo naravo in kvalitete,
zaradi česar bodo centri postali predmet izvežbane pozornosti. Energija sledi misli, zato bo
mentalno osredotočanje na centre neizogibno ustvarilo prekomerno stimulacijo centrov, kljub
skrbi in pazljivo razvijani znanosti o centrih. Temu se zaradi neenakomernega človekovega
razvoja in stopnje razvitosti človeškega živčevja ne bo dalo izogniti. Kasneje se bo stimulacijo
uravnavalo [239] in nadziralo, srce pa bo obremenjeno samo toliko, kot vsi drugi centri.
Rak je bolezen, ki je s centri povezana na povsem določen način, ugotovilo se bo, da je na
tistem področju kjer se rak nahaja, center preveč dejaven, kar ima za posledico povečan pretok
energije skozi ustrezno telesno substanco. Ta energija in čezmerna stimulacija centra pa ne
nastane samo zaradi dejavnosti centra in njegovega posledičnega izžarevanja, temveč tudi zaradi
preprečevanja neke dejavnosti nekega centra, ki ga vsili um. Ta prepreka energijo zajezi in spet
imamo preveliko koncentracijo energije na nekem določenem področju. Eden pomembnih virov
raka, povezanega s sakralnim centrom in torej s spolnimi organi, je bilo dobronamerno zatiranje
spolnega življenja in vseh misli povezanih z njim, pri zavedenih aspirantih, pri tistih, pri katerih
je srednjeveški nauk – samostanski, celibatni – linija najmanjšega odpora. V tistem času so dobri
ljudje učili, da je seks grešen in pokvarjen, nekaj česar se ne sme omenjati in je hud vir težav.
Normalne reakcije, namesto da bi jih nadzorovali in spremenili v kreativno energijo, so bile
nasilno potlačene, nobeni misli na seks pa niso dovolili izraza. Energija pa vseeno sledi toku
misli, s posledico, da ta še posebej magneten tip energije pritegne nase večje število celic in
atomov; zato tam najdemo tumorje, izrastke in raka, ki je danes tako razširjen. Isto lahko rečemo
tudi za nasilno zadrževanje čustvenih reakcij in občutkov pri aspirantih. Pri svojem trudu, da bi
nadzirali astralno telo, se zatečejo k procesu direktnega zadrževanja in potlačitve. To potiskanje
pa v sončnem pleksusu ustvari velik rezervoar odločno zadržanih energij. Preoblikovanje čustev
v aspiracijo in ljubezen, ter usmerjevalen [240] nadzor še niso prisotni, in prav obstoj te
nakopičene razburkane moči povzroči raka na želodcu, jetrih in včasih celotne trebušne votline.
Te vzroke le omenjam kot (prevelika aktivnost centrov in zadrževanje neizražene energije)
plodne vire za raka.
110
Kot vidite se vedno znova vračamo k dejstvu obstoja centrov in k njihovim fiziološkim
učinkom. Veliko poudarka se je dajalo kvalitetam in značilnostim, ki jih bo človek razvil, ko
bodo centri ustrezno organizirani in usmerjeni, toliko, da se je spregledalo učinke energije, ki jo
prejemajo in razpošiljajo po fizičnem organizmu. Pozorni moramo biti na dva dejavnika,
povezana s centri in krvnim obtokom, zato ju bom ponovil:
1. krvni tok je zastopnik žleznega sistema, ta pa je posledica centrov; krvni tok prinaša
vsakemu delu telesa tiste nujno potrebne elemente, o katerih sicer vemo zelo malo, ki so
odgovorni za to, da je človek psihološko takšen kot je, in na ta način fizično nadzirajo
človekovo opremo-telo.
2. krvni tok je tudi življenje, ker po organizmu prenaša nek vidik energije, shranjene v
centrih, ki ni neposredno povezana z endokrinim sistemom; v krvni obtok, vene, arterije
in kapilare prodre s sevanjem, na področju, ki ga nadzoruje obravnavani center. Ta
pronicajoča energija samega življenja, lokalizirana in kvalificirana, lahko daje življenje,
lahko pa tudi smrt.
Vse bolezni – razen tistih zaradi nesreč, infekcij zaradi ran ter epidemij – lahko na koncu koncev
[241] povežemo z nekim stanjem centrov, torej z energijo, ki se divje razliva, energijo, ki je
preveč dejavna in napačno usmerjena, ali energije enostavno ni dovolj, ali pa se jo zadržuje,
namesto da bi se jo pretvorilo in uporabilo v ustreznem višjem energijskem centru. Skrivnost
krvi še vedno ni razvozlana, s časom ji bodo posvečali vse več pozornosti. Tudi danes tako
razširjene anemije so posledica presežka energije.
Podam lahko le splošne namige, navedem vzroke, inteligentnim raziskovalcem pa prepustim
nalogo preučevanja učinkov potem, ko bodo moje predloge sprejeli kot možne hipoteze.
Primeren študij žlez (in zatem celotne žlezne strukture telesa) bo dokazal, da so le-te glavni vir
fizičnih težav; neizogibno, čeprav počasi in s potrpljenjem, se bodo raziskovalci prisiljeni obrniti
k centrom, in bodo prišli do tega, da bodo v svojih preračunavanjih upoštevali tudi subjektivni
živčni sistem (celoten subjektiven sistem nadijev, ki so podstat živcev v celotnem telesu), ter
demonstrirali, da so ti dejavniki odgovorni za glavne bolezni, številne pridružene bolezni in
nerazložljive težave, ki mučijo človeštvo. Raziskovalec odprtega uma, ki bo že na začetku
sprejel dejstvo obstoja centrov, jih smatral kot možno obstoječe, ter nazadnje tudi možno
dokazljive, bo veliko hitreje napredoval; bolezni se bodo takrat obvladovale s sistemom laya
yoge (znanost o centrih), ki bo prefinjena oblika laya joge iz atlantskih časov. Tedaj bo napreden
študent centre nadziral z močjo misli. Joga prihodnosti bo z meditacijo, naravnanostjo in
pravilno prakso centre spravila pod neposreden nadzor duše – kar je drugačna stvar kot
nadzorovanje centrov s pomočjo misli. Na to jogo človeške množice še niso pripravljene.
Dodatno [242] bo tu še znanost o dihanju – ne takšne dihalne vaje, kakršne poučujejo danes s kar
pogostimi nevarnimi posledicami, ampak enostavno ritmično fizično dihanje, ki ga bo diktiral
um skozi katerega bo lahko delovala duša, ne bodo pa zahtevale več kakor enostavno ritmično
fizično dihanje, ki bo reorganiziralo subtilnejša telesa in spravilo centre v urejeno dejavnost,
skladno z žarkom in razvojno stopnjo.
S patologijo teh bolezni se ne ukvarjam. To je dobro preučila in obdelala navadna medicina. V
tem delu razprave skušam le opozoriti na subjektivne vzroke ter objektivne učinke. To dvoje je
treba povezati. Subjektivni vzrok je – čezmerna ali nezadostna – aktivnost centrov, kar pa
zaenkrat, razen pri ezoterikih, ostaja nespoznano. Vzroke (očitni vzroki, ki so posledica pravih,
subjektivnih vzrokov) inicira fizični človek sam, bodisi v tem ali enem od prejšnjih življenj - o
čemer bomo govorili kasneje.
111
S tem zgoraj sem vam dal veliko za misliti, do spoznanj boste prišli tako, da razmišljate,
študirate primere in tipe ter opazujete značilnosti in kvalitete ljudi, ki jih poznate in imajo neko
vrsto bolezni.
Naslednjo točko sem vključil zgolj zaradi tega, ker je potrebno navesti vse glavne vire bolezni
oziroma nobenega izpustiti, tudi če je snov za povprečno inteligenco preveč ezoterična, da bi jo
razumeli.
2. BOLEZNI, KI IZHAJAJO IZ SKRIVNOSTNIH, NEZNANIH PLANETARNIH STANJ
Jasno vam bo, da ne morem povedati prav veliko o tej temi, ker ne morem podati niti rahlega
namigaa, ki bi se ga v sedanjem času dalo v nekem procese preveriti. Kar bom povedal, boste
morali sprejeti na osnovi zaupanja v mojo integriteto in verodostojnost, v katero ste se, [243]
tako verjamem, sedaj že prepričali. Ne morem vam veliko povedati o tem – le toliko, da nakažem
nek ploden vzrok bolezni, ki je tako star, da je inherenten življenju planeta samega. Te bolezni
nimajo nekega subjektivnega ali komaj opaznega izvora; niso posledica čustvenih stanj ali
nezaželenih mentalnih procesov. Niso psihološke narave in jih zato ne moremo povezati z neko
dejavnostjo centrov. Izvirajo iz notranjosti planetarnega življenja in iz njegovega življenjskega
vidika, imajo pa neposreden žarilni oz. sevalni efekt na posamezne atome, ki sestavljajo gosto
fizično telo. To točko si je pomembno zapomniti. Vir katerekoli bolezni te vrste, ki jo sproži
planet sam, je torej predvsem posledica neke določene vibracije, ki prihaja od zunaj, s površine
planeta, izvira pa v globinah planeta in udarja ob trdno fizično telo. Ta sevanja delujejo na
energijske enote, ki kot skupek sestavljajo atomsko substanco telesa; v nobenem primeru niso
povezana s krvnim obtokom ali živčnim sistemom. Zato teh sevanj ni mogoče izslediti ali
izolirati, kajti človek je danes tako visoko organiziran in integriran, da ti zunanji udarci takoj
izzovejo reakcijo živčnega sistema; sodobni zdravniki pa zaenkrat niso sposobni razlikovati med
boleznimi, ki izvirajo iz pacientovega lastnega notranjega mehanizma – otipljivega ali
neotipljivega – in zunanjimi dražilnimi motnjami, ki puščajo neposredne posledice na
človekovem čutnem mehanizmu. Tu ne mislim na infekcije ali nalezljive bolezni.
Morda vam bo v pomoč, če opozorim, da je prav ta skrivnostni planetarni učinek (skrivnosten
za nas, v tem času) na fizično telo glavni vzrok smrti, če opazujemo čisto živalsko oblikovno
naravo, ali oblike življenja v živalskem in rastlinskem [244] kraljestvu, v manjši meri in
počasneje, pa tudi v mineralnem kraljestvu. Pri človeštvu smrt vse pogosteje nastopa kot
posledica načrtovane namere in načrtovanega umika duše, torej pod pritiskom njene lastne
formulirane namere. To je do neke mere res za vse, ki umrejo, razen za tiste s tako nizko stopnjo
inteligence, da pri njih duša ni veliko več kot le presvetljujoči dejavnik. Pri vseh, ki umrejo, naj
bodo visoko razviti ali ne, kasnejše faze razkrajanja, ki nastopijo po zavestnem umiku duše
(zavestno s strani duše, s strani umirajoče osebe pa že postaja zavestno), prevzame smrtonosna
moč planetarnega življenja samega, s katero je le-to obdarjeno.
V primeru pod-človeških kraljestev narave je smrt neposreden rezultat te neznane in
skrivnostne dejavnosti planeta. Edino predstavo o njenem delovanju, ki vam jo lahko podam je
naslednja; duša vseh ne-človeških oblik življenja je nek inherentni vidik substance iz katere je
zgrajen planet; ta duša se lahko umakne v skladu s cikli, ki jih znanost še ni odkrila so pa fiksni
in zanesljivi – neodvisno od velikih planetarnih nesreč ali pa neposrednega delovanja četrtega
kraljestva narave. Ta inherentna planetarna moč usmrti neko žival – v večjem evolucijskem
zamahu – pa povzroča izumiranje vrst; prav tako s časom prinese smrt oblikam v rastlinskem
kraljestvu in je ena od vzrokov, ki prinese jesenski letni čas, ki povzroči »venenje, rumenenje
112
listov«, izgubo zelenila v travi in tiste ciklične manifestacije, ki ne pomenijo samo začasne,
prehodne smrti, temveč tudi popolno prenehanja življenja znotraj oblik. »Časi propada« so
ciklične manifestacije »uničevalnega aspekta« planeta samega. Te stvari so vam nujno težko
razumljive. [245]
Ta žarilna oz. sevalna dejavnost planetarnega življenja, ki je cikličnega značaja in večno
prisotna, je tesno povezana z vplivom prvega žarka. Prav ta vidik žarka volje ali moči povzroča
razpustitev oblik, razpadanje in razpršitev teles, vse dokler se popolnoma ne reabsorbirajo v
substanco planeta. Osredotočena raba domišljije vam lahko pomaga odkriti, kako bistveno
konstruktiven je lahko ta božji pomočnik. Smrt je na našem planetu prisotna od začetka časa
samega; oblike so prihajale in odhajale; smrt je neštevilne dobe jemala bilke in drevesa, živali in
človeške oblike, pa naš planet vseeno ni mrtvašnica, kot bi kaj lahko bil glede na zgornja dejstva,
ampak je še vedno lepa stvar, še celo človek ga ni pokvaril. {to je najbrž še res za petdeseta leta, ko se je
ta knjiga pisala, danes pa težko. op.p.} Proces umiranja, razkrajanja in razprševanja oblik se odvija
vsak trenutek, brez da bi povzročil škodljivo onesnaženje ali spreminjal obličje zemlje. Učinek
razkroja je dobrodejen. Razmišljajte o dobrodejnosti te dejavnosti in lepoti božanskega načrta na
primeru smrti in izginotja.
Pri človeku ima dejavnost smrti dva vidika; človeška duša se razlikuje od duš nečloveških oblik
v tem, da je sama poln – na svoji ravni - in dejanski izraz treh božanskih vidikov; znotraj
določenih omejitev določa – na podlagi časovnih okoliščin in prostorskih potreb – svoj vstop v
človeško obliko in svoj odhod iz nje. Ko je duša enkrat izstopila in iz možganov umaknila
zavestno nit, iz srca pa življenjsko nit, se še vedno nadaljujejo določeni življenjski procesi; ti
življenjski procesi so odtlej naprej pod vplivom planetarnega življenja, na katerega se odziva
fizični elemental (skupek živih atomov telesne narave). Tu bi vas rad opozoril na okultni
paradoks, da je smrt posledica življenjskih procesov. Smrt, oz. energija, ki povzroči smrt,
izžareva [246] iz planeta, izvrši pa popoln razkroj človeškega organizma, ter njegov razpad na
osnovne elemente – kemične in mineralne, poleg tega pa še na določene anorganske substance,
ki so dovzetne za absorbcijo v zemljo oz. prst planeta samega. Smrt kot rezultat dejavnosti duše
potemtakem umakne »svetlobno telo in subtilna telesa« iz telesa, gosto obliko z njenimi
sestavnimi deli pa prepusti dobrodejnim procesom planetarnega nadzora. Ta dvojna aktivnost s
človeškega vidika povzroči smrt, kakršno poznamo.
Tu je potrebno opozoriti, da sposobnost Planetarnega logosa izvleči življenjsko esenco, ki je
inherentna v vsakem atomu povzroči to, čemur lahko rečemo kvarjenje strukture oblike, od
nekega trenutka naprej, ko ta življenjska esenca izpuhti. To povzroči stanja, ki nazadnje
postanejo vidna in očitna; na ta način postaneta prepoznavni bolezen in »težnja k smrti«.
Ezoterično rečeno se torej venenje rož, smrt zaradi starosti, živali ali drevesa, ter številne
človeških bolezni, zgodijo zaradi vleka močnega planetarnega življenja; to je nek vidik zakona,
ki ga se napačno imenuje »Zakon gravitacije«. Ta zakon je – ponovno ezoterično rečeno – nek
vidik Zakona vračanja, ki vlada povezavi oz. odnosu med enoto življenja v obliki in
izžarevajočim virom tega življenja. Okultni zakon pravi »prah si in v prah se boš povrnil«. {Stara
zaveza Geneza 3:18, op.p.} V vsakem dobrem slovarju najdemo, da se je beseda »prah«, zanimivo,
razvila iz dveh korenov, eden je »veter«, drugi pa »razpasti na koščke«. Pomen je očiten,
zaporedje pomenov pa zanimivo. Ko ni več vetra oziroma diha, nastopi razpad na delčke, ta
ugotovitev pa je tako resnična kakor tudi pomembna. Ko večje življenje vsrka manjše, izgine kar
je življenje izoblikovalo; to je res za vse oblike v [247] pod-človeških kraljestev, ko se odzovejo
na vlek planetarnega življenja; in res je tudi za človeško obliko, ko se odzove na klic duše, da ji
prek sutratme vrne njen življenjski princip in se kot zavest vrne v svoj izvor, ki vse beleži.
113
V tem procesu in interakciji se na obliki kažejo rezultati, ko je oblika bodisi prejemnik vala
življenja iz planeta ali pa to življenje, pod cikličnim zakonom, sprošča nazaj v splošni rezervoar
življenjske energije. Od teh dveh reakcij je odvisno zdravje ali bolezen oblike v različnih fazah
in odzivnih stanjih, ki je pod vplivom še drugih pogojevalnih in prispevnih dejavnikov. V
življenjskem ciklu vseh pod-človeških oblik pa tudi človeških, kjer je duša le presvetlilna sila, ne
pa integrirana energija, obstajajo tri glavne faze:
1. Faza dotekanja, vitalizacije in rasti.
2. Faza upiranja, v njej oblika tekom določenega časovnega cikla, ki ga določa njena vrsta
in okolje, ohranja svojo integriteto in se pri tem uspešno upira »vleku« vse-obdajajočega
življenja in reabsorpciji svoje vitalnosti.
3. Faza oddajanja oz. izpuhtevanja, v kateri vlek večjega planetarnega življenje izvleče in
absorbira manjše in slabeče življenje. Proces slabljenja je del cikličnega zakona, kakor
pravi star pregovor »dolgost človekovega življenja je trikrat plus deset let (70 let –
angleška fraza)«. Ko poteče normalna, povprečna ciklična doba, se postopno in zagotovo
pojavi neka šibka točka v telesnem tkivu. Konča se z boleznijo ali kvarjenjem nekega
dela oblike, ki mu običajno sledi smrt. Dolžina ciklov in vzrok, ki določa te cikle, je
globoka skrivnost, ti so različni za različna kraljestva narave, vrste in tipe oblik znotraj
teh [248] celot življenjskih procesov. Ti cikli so zasedaj znani le Mojstrom in tistim
posvečencem, katerim je zaupana naloga pospeševanja evolucijskega procesa v podčloveških kraljestvih, zraven tega pa še devam, ki imajo nalogo nadzorovati proces.
Kot že veste predstavlja največjo razliko med človeškim kraljestvom v treh svetovih in drugimi
kraljestvi narave prav svobodna volja. Pri zadevah povezanih s smrtjo je svobodna volja na
koncu koncev definitivno povezana z dušo; pri odločitvi glede smrti se zavedno ali nezavedno
sledi volji duše, ta ideja pa nosi v sebi številne nadaljnje pomene, o katerih se študentom splača
razmisliti.
VIII. ZAKON
Bolezen in smrt sta rezultat dveh aktivnih sil. Ena je volja duše, ki svojemu instrumentu
reče: svojo esenco bom potegnila nazaj. Druga je magnetna moč Planetarnega življenja,
ki življenju znotraj atomske strukture naznani: prišla je ura reabsorbcije. Vrni se k meni.
Tako se, po cikličnem zakonu, vedejo vse oblike.
Tu se navezujemo na normalen razkroj oblike ob koncu inkarnacijskega cikla. Kot vemo ta cikel
pri človeku določajo pomembnejši psihološki dejavniki, ki lahko približajo ali oddaljijo »zadnjo
uro«, a le do določene mere. Končna in odločilna dejavnika sta nalog duše in ukaz Planetarnega
življenja, razen v primeru vojne, nesreče, samomora ali epidemije.
Moč absorpcije, s katero je obdarjen planet, je zelo velika, a vseeno omejena; prav ta
omejenost, [249] na primer, botruje epidemijam, ki nastopijo po vojnah. Takšne epidemije imajo
resne posledice za človeško raso, po tem, ko je cikel vojne mimo in se je temu sledeča epidemija
izčrpala. Človeštvo, še posebej v vzhodni Evropi, si še ni dobro opomoglo od epidemije, ki je
sledila prvemu delu svetovne vojne, ko se je že pričel drugi del. Psihološki učinki trajajo; rane in
posledice drugega dela te svetovne vojne se bodo čutile še petdeset let, čeravno bodo – zaradi
človekovo višje ravni znanosti - epidemije presenetljivo dobro obvladali. Vseeno to še ni čisto
114
gotovo. Le čas bo pokazal, kako uspešno je človeštvo pri odstranjevanju posledic kazni, ki jo
sposobna terjati razjarjena narava.
Veliko dobrega bo prinesel vse bolj pogost običaj upepeljevanja oblik, ki jih je notranje
življenje zapustilo; ko bo upepeljevanje postalo univerzalen običaj, bomo opazili definitivno
zmanjšanje obsega bolezni, podaljšano življenje, ter večjo vitalnost. Zelo veliko energije se
porabi tudi zaradi upiranja oziroma procesa, v katerem se oblika upira planetarnemu vleku
oziroma se nanj in na gon po reabsorpciji ne odziva. Ko bo življenje v obliki imelo večjo moč in
bo manj reakcij na povzročitelje bolezni, bo imela duša znotraj oblike polnejši zagon, lepši izraz
in bo bolj uporabna za služenje. To bo nekega dne res pri vseh kraljestvih narave, tako da bomo
priče stalnemu žarenju in naraščajoči slavi Božjega življenja.
3. RASNE IN NACIONALNE BOLEZNI
Sedaj vam že mora biti jasno, da se bom v principu ukvarjal z nakazovanjem dejavnikov, ki so
posledica preteklosti rase, ne pa s posebnimi in podrobnimi vzroki bolezni, ki so povezani [250]
z različnimi narodi. Tega se zaradi prekrivanja in vzporednic, ki se dogajajo na vseh področjih
življenja narave, pravzaprav ne da narediti. Predvsem pa skušam pojasniti, kaj bi bilo potrebno
narediti v smeri preventivnega zdravljenja in kaj bi bilo treba doseči pri težavni nalogi
izboljšanja stanj, ki so že razširjena po zemlji in so nastala zaradi zlorabe naravnih moči v
preteklosti. Zdraviti je torej potrebno tista stanja, ki so na planetu prisotna v masovnem obsegu,
zato moj poudarek ne bo na posebnem in na posameznem. Polagam pa tudi temelje naslednje
teme – povezava med Zakonom karme, boleznijo in smrtjo, ter človeštvom kot celoto.
V premišljevanju o rasnih in narodnih boleznih nimam namena izpostavljati tega, da je
tuberkuloza bolezen, ki je značilna za srednji sloj vsake dežele, da je diabetes velika težava pri
ljudstvih, ki jedo riž, da po Veliki Britaniji razsaja rak in da so najpogostejši vzrok smrti v ZDA
srčne bolezni. Takšna posplošenja so lahko tako pravilna kot napačna, kot je tudi statistika, in
prav nič ne bomo pridobili, če delamo v to smer. Te težave se bodo rešile ob pravem času, z
večjim razumevanjem, intuitivnim diagnosticiranjem bolezni, veličastnim delom znanstvene in
akademske medicine, ter boljšim razumevanjem, kakšni so pravilni pogoji za življenje.
Navedel bom še bolj splošne stvari, ki bodo nakazovale vzroke, ne bodo pa poudarjale posledic
teh vzrokov. Skušam torej opozoriti, da:
1. Je zemlja oz. prst planeta samega eden glavnih vzrokov bolezni in okužb. Nešteta
tisočletja so se človeška in živalska telesa odlagala v zemljo, da je prst zaradi tega
prepojena s klicami [251] in posledicami teh bolezni, in to v veliko bolj subtilni obliki
kot se domneva. Klice starodavnih, znanih in neznanih bolezni so prisotne v zemeljskih
plasteh in spodnjih plasteh; te klice v primernih okoliščinah še vedno lahko povzročijo
okužbo. Naj povem, da Narava ni nikoli predvidela, da bi se telesa pokopavalo v zemljo.
Živali umrejo, toda njihova telesa se povrnejo v prah očiščena zaradi sončnih žarkov in
vetrov, ki pihajo in razpršujejo. Sonce lahko povzroči smrt ali pa da življenje, tudi najbolj
strupene klice in bakterije zgubijo moč, če jih izpostavimo suhi vročini sončnih žarkov.
Vlaga in tema hranita bolezen, ki izhaja iz teles in se ohranja v njih, iz katerih se je
življenjski vidik umaknil. Ko bo v vseh deželah sveta veljalo pravilo, da se mrtve oblike
podvrže »preizkusu z ognjem«, in bo to pravilo postalo splošno in trajno, se bo obseg
bolezni močno zmanjšal, planet pa bo veliko bolj zdrav.
115
2. Psihološko stanje rase ali naroda, kot smo videli, nagiba k bolezni in zmanjšani
odpornosti na vzroke bolezni; škodljiva okužba se veliko lažje prime. O tem ni treba
veliko razpravljati.
3. Življenjski pogoji v mnogih državah tudi pospešujejo bolezni in slabo zdravje. Temna in
prenatrpana bivališča, podzemni domovi, podhranjenost, napačna prehrana, škodljive
življenjske navade in različne poklicne bolezni – vse to prispeva svoj delež k slabemu
zdravju človeštva. Ta stanja so splošno znana, veliko je že bilo narejenega za njihovo
odpravo, veliko je pa treba še narediti. Eden od pozitivnih učinkov vojne bo, da se bo
potrebne spremembe vpeljalo kot obvezne, na novo zgradilo bivališča, podmladek pa bo
deležen strokovne prehrane. H katerim fizičnim boleznim [252] je nagnjen nek narod, je
odvisno tudi od poklicev; bolezni poljedelcev se razlikujejo od bolezni visoko
industrializirane rase; fizične predispozicije mornarjev so precej drugačne kot
predispozicije pisarniških delavcev v nekem velikem mestu. Takih informacij imajo
socialni delavci v številnih mestih in deželah polno. Nekatere bolezni se pojavijo samo
lokalno; druge so univerzalne; nekatere bolezni postopoma izumirajo, pojavljajo se pa
nove; nekatere oblike bolezni nas spremljajo ves čas, druge se pojavljajo ciklično,
nekatere so endemične oz. lokalne, spet druge epidemične.
Kako to, da obstaja tako veliko mnoštvo bolezni in telesnih težav? Kako, da so nekatere rase
nagnjene k obolevanju za neko obliko fizične bolezni, medtem ko je druga rasa nanjo odporna?
Klimatski pogoji ustvarijo določene tipe bolezni, ki ostanejo zgolj lokalne in jih drugje po svetu
ni najti. Rak, tuberkuloza, sifilis, meningitis, pljučnica in srčne bolezni, prav tako pa tudi
škrofuloza (izraz uporabljam v njenem starem pomenu, da pokažem na določene oblike kožne
bolezni) pa so na pohodu po celem svetu in kosijo v milijonih; čeprav sledi teh bolezni vodijo k
določenim velikim rasnim dobam, je danes njihov učinek splošen. Ključ tega študentje najdejo,
če se spomnijo, da je velika večina ljudi v svojem bistvu, v načinu zavedanja, še vedno
Atlantska, čeprav je obdobje te rase že davno minilo, in so zato nagnjeni k boleznim te
civilizacije.
Če bi danes naredili temeljit pregled zdravja po svetu – v normalnem stanju, ne v vojni - in te
rezultate predstavili razmišljajočim ljudem - bi se lahko vprašali, ali bi lahko našli sto tisoč
popolnoma zdravih [253] na eno milijardo Zemljinih prebivalcev? Mislim, da ne. Če ni druge
bolezni, je pa zobovje v slabem stanju, pa tudi sluh in vid bi bila lahko boljša; podedovane
nagnjenosti in dejavne predispozicije povzročajo resne preglavice, vsemu temu pa moramo
dodati še psihološke težave, mentalne bolezni in določene težave z možgani. Vse to sestavlja
strašljivo sliko. Medicina se bori z boleznimi, ki jih sproti še dodatno odkriva; znanstveniki
iščejo blažila in zdravila, ter dobre in trajne metode za izkoreninjenje bolezni; raziskovalci
preučujejo latentne klice, zdravstveni specialisti pa iščejo nove načine, da bi bili kos silovitemu
navalu bolezni. Izboljševanje zdravstvenih razmer, obvezno cepljenje, pogosti pregledi, predpisi
o čistosti hrane, zakonske zahteve ter izboljševanje bivalnih pogojev, vse to uporabljajo
daljnovidni humanitarci v tem boju. Bolezni se pa še kar množijo; potrebnih je vse več bolnišnic,
umrljivost narašča.
Poleg teh praktičnih ukrepov skušajo dati svoj prispevek še Mental Science, New Thought,
Unity in Christian Science, in se čisto iskreno, z močjo uma lotevajo problema. Na sedanji
stopnji pa so te združbe v rokah povečini fanatičnih, predanih in ne prav inteligentnih ljudi, ki
zavračajo kompromise in niso videti sposobni videti, da je znanje, ki ga je pridobila medicina in
tisti, ki na znanstven način delajo s človeškim telesom, prav tako od Boga dano kot je njihov,
116
zaenkrat še nepotrjen ideal. Kasneje bodo resnice, ki jih zastopajo te skupine, vključene v delo
psihologov in zdravnikov; takrat bomo priče velikemu izboljšanju. Ko se bo delo zdravnikov in
kirurgov pri delu s fizičnim telesom priznalo kot bistveno in dobro, ko bodo njihovo delo
dopolnjevale analize in zaključki psihologov, enako pa pomagala še moč pravilnega razmišljanja
[254], takrat, in šele takrat, bo nastopila nova doba blagostanja.
Različnim vrstam težav je treba dodati še tiste, ki imajo bolj določno mentalne posledice –
razcepljenost, norost, obsedenost, živčni zlom, blodnje in halucinacije. Različnim, zgoraj
omenjenim zdravstvenim ukrepom in dejavnikom, bo potrebno dodati delo članov duhovne
Hierarhije in njihovih učencev; da bi ljudem prinesli zdravje, izpraznili sanatorije, rešili
človeštvo osnovnih bolezni, blaznosti in obsedenosti, ter preprečili kriminal, sta poleg modrosti
raznih skupin zdravilcev potrebna še moč in znanje duše. To se končno uresniči s pravilno
integracijo celotnega človeka, pravilnim razumevanjem narave energije in s točno oceno
endokrinega sistema, njegovih žlez in subtilnih povezav med njimi.
Danes je malo skladnega, integriranega dela, ki bi ga enotno opravile naslednje štirimi skupine:
1.
2.
3.
4.
Zdravniki in kirurgi – ortodoksni in akademski.
Psihologi, nevrologi in psihiatri.
Mentalni zdravilci in New Thought delavci, ter Unity in Christian Science misleci.
Usposobljeni učenci in tisti, ki delajo s človeškimi dušami.
Ko se bodo te skupine zmogle tesneje povezati in skupaj delati za rešitev človeštva od bolezni,
bomo prispeli do približnega razumevanja resničnega čuda človeškega bitja. Nekega dne bodo
obstajale bolnišnice, v katerih se bodo ena ob drugi odvijale vse štiri faze medicinskega in
zdravilnega dela, ena za drugo, v popolnem sodelovanju. Nobena od skupin ne more sama
opraviti celotnega dela; vse so medsebojno odvisne. [255]
Prav nesposobnost teh skupin, da prepoznajo dobro v prizadevanjih drugih skupinah za
dobrobit človeštva, mi praktično onemogoča, da bi podal bolj podrobno učenje in bolj
neposredno govorjenje o teh stvareh. Ali imate kakšno predstavo, kakšen je zid nasprotovalnega
mišljenja in govorjenja, ob katerega morajo tolči takšne nove, oziroma pionirske ideje? Ali ste si
kdaj dobro ogledali nakopičene in kristalizirane miselne oblike, s katerimi se morajo spopadati
takšne nove ideje (ali pa naj jih imenujem hierarhični predlogi)? Ali znate oceniti balast starih,
pred-ustvarjenih mnenj in predsodkov, ki jih je potrebno odstraniti, da lahko Hierarhija z novimi
in potrebnimi koncepti prodre v zavest povprečno razmišljajoče (ali pa če še enkrat rečem, nerazmišljajoče) javnosti. Na medicinskem področju je najtežje delati, ker je to področje zelo
intimno in se strah močno zažre v reakcije pomoči potrebnih. Prepad med starim in
uveljavljenim, ter novim in duhovno zahtevanim, zahteva dolgo in pazljivo premoščanje. Pri tem
pa, kakorkoli že čudno, velik del težav povzročajo novejše miselne šole. Ortodoksna medicina je
pri prevzemanju novih tehnik in metod počasna in prav je tako; včasih je prepočasna, toda nove
metode zdravljenja ali diagnosticiranja morajo biti preizkušene in statistično dokazane, preden se
jih lahko vključi v medicinski študij in prakso; tveganje za ljudi je preveliko, res dober in
človekoljuben zdravnik ne bo eksperimentiral s svojimi pacienti. Kakorkoli že, pa je medicina v
zadnjih desetletjih skokovito napredovala, različnim drugim znanostim, s katerimi se opremlja,
je dodala še električno vedo in svetlobno terapijo, ter številne druge sodobne tehnike in metode.
Vse bolje se prepoznavajo tudi neotipljive potrebe, zdravljenje nejasnega ali meglenega – če je
[256] tak nenavaden izraz na mestu – se vse bolj priznava, svoj delež s svojimi novejšimi
pristopi k boleznim prispevajo tudi že v ortodoksni in priznani medicini.
117
Pristop mentalnih šol in kultov, kakor se napačno imenujejo, ni napredoval do takšne
koristnosti, in to v glavnem po lastni krivdi. Miselne šole kot so Mental Science, New Thought,
Unity, Christian Science, kiropraktično združenje, prizadevanja naravnih zdravilcev in številnih
drugih, škodujejo samim sebi, s tem, da se širokoustijo in nenehno napadajo ortodoksno
medicino ter druge, dokazano koristne panoge ter znanje (pridobljeno skozi stoletno
eksperimentiranje) akademske medicine in kirurgije. Pozabljajo, da lahko številne njihove
zdravilske uspehe, s katerimi se hvalijo (ki so pogosto neizpodbitni), uvrstimo v skupino verskih
ozdravljenj, pa še to zdravljenje je včasih opravljeno pravilno, včasih pa ne. Takšne ozdravitve
akademiki poznajo že dolgo in jih priznavajo kot dejstva. Ti kulti, ki so dejansko skrbniki
potrebnih resnic, morajo predvsem spremeniti svoj lasten pristop in spoznati, da ima lahko
sklepanje kompromisov v tej točki evolucijskega razvoja duhoven značaj. Njihove ideje ne
morejo priti v polno in želeno koristnost brez od Boga že danega znanja, ki ga je medicina
nakopičila tekom tisočletij; poleg uspehov, ki jih tako glasno oznanjajo, si morajo zapisovati tudi
številne neuspehe. Tu bi rad opozoril na to, da ti uspehi nikakor niso tako številni, kot uspehi
ortodoksne medicine; dobro delo, ki ga opravijo v klinikah – navkljub neuspehom in včasih
grobim neumnostim – močno lajša bolečine in težave množic ljudi. Ti kulti pozabijo povedati, še
vidijo ne, da v primeru ekstremnih bolezni ali nesreče pacient fizično ni zmožen prositi za
božansko ozdravitev, pri tem pa je še odvisen od dela nekega zdravilca, ki dela ne da bi poznal
[257] pacientovo karmo. Številna od njihovih t.i.m ozdravljenj (to je slučaj tudi pri ortodoksni
medicini) se zgodijo zato, ker pacientova zadnja ura še ni prišla in bi si v vsakem primeru
opomogel, opomore pa si vseeno hitreje zaradi zdravilnih ukrepov šolanega zdravnika.
V primeru hude nesreče, ko poškodovana oseba krvavi, se bo kultist (ne glede na to kako se
imenuje njegov kult) primoran poslužiti metod, ki jih uporablja ortodoksni zdravnik; raje bo na
primer uporabil Esmarkovo povezo in sledil predpisanim medicinskim postopkom, kot pa stal ob
strani in gledal, kako oseba umre. Ko grozi smrt, se pogosto zateče k preizkušenim metodam
pomoči in raje pokliče zdravnika, kakor da ga obtožijo umora.
To zgornje nikakor ni mišljeno kot podcenjevanje, marveč skuša dokazati, da so številne
miselne šole – ortodoksne, akademske, stare, materialne ali duhovne, nove, pionirske ali
mentalne – medsebojno odvisne; da jih je vse treba združiti v eno veliko zdravilno znanost. Ta
znanost bo zdravila celotnega človeka in bo aktivirala vse vire – fizične, čustvene, mentalne in
duhovne – kar jih človek premore. Ortodoksna medicina je bolj odprta za sodelovanje z
novejšimi kulti, kakor začetniki v znanosti mentalnega nadzora bolezni; ampak medicina ne
more dovoliti, da bi njene paciente spremenili v morske prašičke (za tak primer je v rabi ta
beseda, kajne brat moj?) za potrebe pionirskega kultista in za potrditev njegovih teorij – ne glede
na to, koliko so pravilne, in v nekaterih slučajih že preverjene. Srednja pot kompromisa in
vzajemnega sodelovanja je vselej najbolj modra stvar, to pa je lekcija, ki je danes močno
potrebna na vsakem področju človeškega razmišljanja. [258]
Sedaj bomo nadaljevali z našim tretjim in zadnjim poglavjem z razmišljanjem o osnovnih
vzrokih bolezni. Teme karme še nismo veliko obdelali, obravnaval jo bom pa morda malo širše,
kot to zahteva naša izbrana tema.
V.
V.
118
III.
POGLAVJE
Naše karmične obveze
UVODNE OPOMBE
PRISPELI SMO do zaključne faze našega pristopa k vprašanju bolezni. V naslednjem delu se
bomo ukvarjali s pacientovimi držami in temperamenti in pri tem upoštevali njegove žarke, pa
tudi stanje duha zdravilca; vse te stvari so v razmišljanju o plemeniti umetnosti zdravljenja
bistvenega pomena. Kakorkoli že, bistveno je, da v splošni sliki dobijo svoje mesto slabo
zdravje, akutna bolezen in tudi smrt sama. Neka določena inkarnacija ni osamljen dogodek v
življenju duše, ampak le del in nek vidik zaporedja izkušenj, katerih namen je voditi k jasnemu
in določenemu cilju – cilju svobodne izbire in namernemu povratku iz materije k duhu ter končni
osvoboditvi.
Med ezoteriki je bilo veliko govora (še posebej pri vzhodni predstavitvi Poti k resnici) o
osvoboditvi. Novicu se postavi cilj, ki je osvoboditev, svoboda, emancipacija; kar je tudi nasploh
glavno načelo življenja samega. Zasnova je prehod iz sfere zgolj sebične, osebne osvoboditve, k
nečemu veliko širšemu in pomembnejšemu. Koncept osvoboditve se nahaja v ozadju moderne
rabe besede »svoboda«, vendar je njen sopomen veliko modrejši, boljši in globlji. V umih
številnih ljudi svoboda pomeni to, da mu noben drug človek ne vsiljuje nekih [260] pravil, da
sme početi kar želi, misliti kar hoče in živeti, kakor si izbere. Tako bi res moralo biti, toda ob
pogoju, da so slehernikove želje, izbire, misli in hrepenenja nesebična, ter posvečena dobremu za
vse. To je pa zaenkrat redek slučaj.
A osvoboditev je veliko več kot vse to; je prostost od preteklosti, prostost napredovati po neki
vnaprej začrtani poti (ki jo je začrtala duša), prostost izraziti vso božanskost, ki jo nekdo premore
kot posameznik, ali jo lahko nek narod predstavi svetu.
V preteklih dva tisoč letih so se zgodili štirje večji simbolični dogodki, ki so si sledili in
predstavili (tistim, ki imajo oči, da vidijo, ušesa da slišijo in razum, da interpretirajo) temo
osvoboditve – ne le enostavne svobode.
1. Življenje Kristusa samega. On je prvi je predstavil idejo žrtvovanja osebe, ki se zavestno
in namerno ponudi za služenje celoti. Pred njim so bili še drugi Svetovni odrešeniki, toda
omenjena vprašanja niso bili tako jasno predstavljena, ker človekov um še ni bil
sposoben dojeti globljih pomenov. Ključ osvoboditve je služenje. Kristus je bil idealni
služitelj.
2. Podpis Magna karte. Ta dokument je bil podpisan 15. junija 1215 v Runnymede za časa
kralja Johna. V njem je predstavljena ideja osvoboditve izpod avtoritet, s poudarkom na
osebni svobodi in pravicah posameznika. Rast in razvoj te osnovne ideje, razumski
koncept in oblikovano percepcijo delimo na štiri faze ali poglavja:
a. Podpis Magne karte, ki poudarja osebno svobodo. [261]
b. Ustanovitev francoske Republike, s poudarkom na človekovih svoboščinah.
c. Razglasitev neodvisnosti in Bill of Rights (Angleška Ustava iz leta 1689), ki je
določila nacionalno politiko.
119
d. Atlantska listina in štiri svoboščine, ki je celotno vprašanje prenesla na
mednarodno področje, ter ljudem po celem svetu zagotovila svobodo in prostost,
da razvijejo notranjo božansko resničnost.
Ideal se je postopoma izčistil, tako da danes množice po vsem svetu vedo, kaj so temelji
sreče.
3. Osvoboditev sužnjev. Duhovna ideja človekove svobode, ki je postala priznani ideal, je
postalo hrepenenje in zahteva, in dogodil se je velik simbolični dogodek – osvobodili so
sužnje. Toda nobena stvar, ki jo uzakoni človek, ni popolna. Črnec ni svoboden v deželi
svobodnih, Amerika bo morala v tem oziru počistiti pred svojim pragom; naj povem
jasno in glasno, ZDA morajo poskrbeti, da bosta ustava in Bill of Rights dejstvo, ne
sanje. Le tako se bo odvrnilo neizbežno delovanje zakona karme (kar je današnja tema).
Črnci so Američani toliko kot Novo-Angleži in druga ljudstva, ki niso domorodna v tej
deželi, saj je ustava tudi njihova. Pravice, ki jih ustava zagotavlja, jim zasedaj odrekajo
tisti, ki so sužnji sebičnosti in strahu.
4. Osvoboditev človeštva s pomočjo Združenih Narodov. Smo del veličastnega in
simboličnega dogajanja, ki se odvija pred našimi očmi. Osvobajanje posameznika se je
nadaljevalo s simboličnim osvobajanjem segmenta človeštva, (ostankov [262] prvih dveh
ras, lemurijske in atlantske) milijone človeških bitij, ki so jih zasužnjevale sile zla, so
osvobodili milijoni soljudi. Ideal se je uresničil v praktičnem svetovnem prizadevanju na
fizični ravni, pri tem pa je zahteval požrtvovalnost na svetovni ravni. Vključili so se vsi
trije svetovi človeške evolucije in prav zato lahko Kristus sedaj vodi svoje sile in ljudem
pomaga osvoboditi človeštvo.
Kaj se je torej v resnici dogajalo v življenju posameznikov, narodov in človeštva? Priče smo bili
velikanskemu gibanju, da bi popravili starodavno zlo, da bi se zavestno poravnalo po zakonu
vzroka in posledice, s priznanjem vzrokov na osebnem, narodnem in mednarodnem področju, ki
so ustvarili posledice zaradi katerih danes trpi človeštvo.
Zakon karme je danes v zavesti celotnega človeštva, vsepovsod, pomembno in neizpodbitno
dejstvo. Morda ga ne imenujejo s tem imenom, a se narodi dobro zavedajo, da v vseh današnjih
dogodkih žanjejo to, kar so sejali. Ta veliki zakon je – nekoč teorija – danes preverjeno dejstvo,
ki je prepoznaven dejavnik v človeškem razmišljanju. Tako pogosto postavljeno vprašanje
»zakaj« vpeljuje dejavnik vzroka in učinka, stalno in neizogibno. Koncepta dedovanja in
okoliščin sta prizadevanje, da se razloži obstoječa človeška stanja; kvalitete, rasne značilnosti,
narodni značaji in ideali izkazujejo dejstvo nekega začetnega, vzročnega sveta. Zgodovinske
okoliščine, odnosi in povezave med narodi, socialni tabuji, verska prepričanja in težnje, vsem
lahko sledimo po poti vzrokov nazaj k nekim izvirnim vzrokom – nekaterim zelo starodavnim.
Vse kar se danes dogaja v svetu in kar močno gane ali prizadene človeštvo – lepote in strahote,
načini življenja, [263] civilizacija in kultura, predsodki in ugajanja, znanstveni dosežki in
umetniška dela ter številni načini, s katerimi človeštvo obarva življenje stvarstva po celem
planetu – vse to so neki vidiki učinkov, ki so jih nekje na neki stopnji in ob nekem času, z
delovanjem povzročila oz. inicirala človeška bitja, kot posamezniki in kot množica.
Karma torej predstavlja to, kar je človek – Nebeški človek v katerem živimo, človeštvo kot
celota, človeštvo v skupinah kot narodi, in kot posameznik – sprožil, nadaljeval, vpeljal, nosil
dalje, dejanje opustil ali naredil prav, skozi vse dobe, vse do sedanjega trenutka. Žetev je danes
120
Odgovori na nekatera vprašanja
zrela in človeštvo žanje kar je sejalo, kot priprava na sveže oranje spomladi v Novi dobi, s
svežim sejanjem semen, ki (molimo in upajmo) bodo dala boljši pridelek.
Izrazit dokaz delovanja Zakona vzroka in posledice je Židovska rasa. Delovanje tega zakona se
da pokazati na vseh narodih, toda Hebrejska ljudstva sem izbral zato, ker je njihova zgodovina
dobro znana, njihova prihodnost in usoda pa sta predmet svetovne, univerzalne skrbi. Židje so
vedno imeli simbolni pomen; predstavljajo najgloblje človeško zlo, pa tudi višave človeške
božanskosti. Njihova nasilna zgodovina, kakor jo opisuje Stara zaveza, se lahko meri z
današnjim nemškim dosežkom; toda tudi Kristus je bil Žid in ustvarila ga je Hebrejska rasa. Naj
se to nikoli ne pozabi. Židje so bili veliki agresorji; oropali so Egipčane in z mečem osvojili
Obljubljeno deželo, pri tem pa niso prizanesli ne možem, ne ženskam in otrokom {Stara Zaveza,
Sam I 15:1-9, Joz 8:23-26; vir esoteric astrologer}. Njihova religiozna zgodovina se je gradila okrog
materialističnega Jahveja, posedovalnega in pohlepnega, ki je uzakonil agresijo in vzpodbujal k
njej. Njihova zgodovina je simbolična zgodovina vseh agresorjev, ki so izgradili razumsko
prepričanje, da izvršujejo božjo voljo, pri tem pa ljudem nasilno odvzemali njihovo lastnino in to
še v duhu samo-obrambe. Vedno so našli nek njim primeren [264] razlog, da so opravičili
podlost svojih dejanj. Židje so Palestino zavzeli zato, ker je bila to »dežela kjer se cedita mleko
in med« {na primer SZ 2Mz (eksodus) 3:15, op.p} zatrjujoč, da so to storili, ker so sledili božjemu
ukazu. Naprej postane simbolika nadvse zanimiva. Razdelili so se na dve polovici: na Izraelite z
glavnim štabom v Samariji in na Jude (tu sta mišljena dva ali tri plemena izmed dvanajstih), ki
so se naselili okrog Jeruzalema. Njihova verska prepričanja so bila prepletena z dualizmom;
šolali so jih Saduceji ali pa Farizeji, ti dve skupini sta bili pa v stalnem konfliktu. Kristus je bil
član Judovske rase, vendar so se mu odpovedali.
Danes zakon deluje in Judje plačujejo ceno, dejansko in simbolično, za vse kar so storili v
preteklosti. Na njih se kaže daljnosežni učinek Zakona. Dejansko in simbolično predstavljajo
kulturo in civilizacijo; dejansko in simbolično predstavljajo človeštvo; dejansko in simbolično
predstavljajo to, kar je vedno bila njihova izbira, ločenost. Sebe štejejo za izbrano ljudstvo, v
sebi imajo vrojeno zavest o tej visoki usodi, pri tem pozabljajo, da je njihova vloga simbolna, da
je Človeštvo tisto izbrano ljudstvo, ne pa en majhen in nepomemben del rase. Dejansko in
simbolično hrepenijo po združenju in sodelovanju, a sodelovati ne znajo; dejansko in simbolično
so »večni romar«; so človeštvo, ki tava skozi blodnjak treh svetov človeške evolucije in
hrepeneče pogledujejo proti obljubljeni deželi; dejansko in simbolično so podobni množicam
ljudi, ki nočejo razumeti ozadnega duhovnega namena vse materialne pojavnosti, zavračajo
notranjega Kristusa (kot so Kristusa zavrnili stoletja nazaj, v domovini), grabijo materialne
dobrine in stalno zavračajo duhovne stvari. Zahtevajo tako imenovano obnovitev Palestine [265]
in jo hočejo nasilno iztrgati tistim, ki so jo naseljevali številna stoletja; ob svojem nadaljevalnem
poudarku na posedovanju materialnih dobrin so izgubili iz vida pravo rešitev, ta pa je, ponovno
simbolično in dejansko, da se morajo asimilirati v vse narode, zliti z vsemi rasami in s tem
dokazati, da priznavajo Eno človeštvo.
Zanimivo je še zabeležiti, da so Judje, ki so naseljevali Južno Palestino in katerih glavno mesto
je bilo Jeruzalem, pri tem uspeli in se zlili ter asimilirali z Britanci, Holandci in Francozi,
medtem ko Izraelci, z vlado v Samariji, tega niso nikoli storili. Priporočam vam, da o tem
razmislite.
Če bi se Judovska rasa spomnila svoje visoke, simbolične usode, in bi se ostalo človeštvo
videlo v Judovskem narodu, ob tem pa obe skupini dajali poudarek dejstvu človeške rase in bi
nehali razmišljati o sebi kot o nacionalnih in rasnih enotah, bi se človeška karma radikalno
spremenila, iz sedanje povračilne karme v popravno oziroma nadomestilno dobro karmo
prihodnosti.
121
Če na to vprašanje gledamo z dolgoročnega stališča (zroč nazaj v preteklost in z upanjem v
prihodnost) potem morajo pri tem problemu dati večji prispevek Židje. Doslej se (kot rasa) še
nikoli niso iskreno in pošteno soočili s problemom, zakaj jih toliko narodov, od časa Egipčanov
naprej, ni maralo. Vedno je bilo tako, številna stoletja. Menda že mora obstajati nek razlog, če je
reakcija tako splošna in univerzalna, in to vrojena v ljudstvu samem. Njihov pristop do lastnega,
strašnega problema je bil ali ponižna priprošnja ali obupano pritoževanje ali nesrečno
obupavanje. Od drugih-nežidovskih ljudstev (Gentiles) so zahtevali, da uredijo stvari in veliko
ljudstev je to tudi poskušalo. Vendar pa dokler se sami Judje [266] ne bodo soočili s svojim
položajem in dopustili možnost, da morda na njih deluje povračilni vidik Zakona vzroka in
posledice, in dokler ne bodo poizkusili ugotoviti kaj je v njih kot v rasi tisto, kar je iniciralo
njihovo starodavno in strašno usodo, bo ta temeljni svetovni problem ostal takšen, kot od vsega
začetka. Da pa so znotraj rase obstajali veliki, dobri, pravični in duhovni ljudje, je
nespremenljiva resnica. Posplošenje ni nikoli popoln opis resnice. Toda če gledamo židovski
problem v času in prostoru, zgodovinsko in v sedanjosti, zaslužijo zadeve, ki sem jih izpostavil,
skrben razmislek s strani Judov.
Kar sem povedal pa nikakor ne zmanjša krivde tistih, ki so tako obžalovanja vredno zlorabili
Jude. Saj obstaja pregovor, ki pravi, da »dve črni barvi ne ustvarita ene bele«, kajne? Za krivično
ravnanje narodov z Judi, ki je doseglo vrhunec v drugi četrtini dvajsetega stoletja, ni opravičila.
Zakon neizbežno mora delovati. Čeprav veliko tega, kar se je zgodilo Judom izvira iz njihove
lastne preteklosti, iz njihove izrazito separativne drže, nezmožnosti asimilacije ter njihovega
poudarka na materialnih dobrinah, pa si zastopniki, ki so nanje prenesli slabo karmo, vseeno
enako nakopavajo povračilni vidik istega zakona; situacija je sedaj dobila obliko peklenskega
začaranega kroga zgrešenih in napačnih dejanj, vračanja in maščevanja {II. sv vojna, op.p.} in z
ozirom na to mora priti čas, ko se bodo narodi skupno posvetovali o tej temi, ter v sodelovanju
končali te napačne drže na obeh straneh. Vsaka slaba karma se lahko razreši tako, da se pokaže
sprejemajoča volja, sodelujoča ljubezen, odkrito priznanje odgovornosti in vešče vodenje skupne
dejavnosti, da se uresniči dobro za celotno človeštvo, ne samo za posamezen narod, ljudi ali raso.
Problem Judov se ne bo razrešil [267] z zavzetjem Palestine, tožbami, zahtevki in finančnimi
manipulacijami. To bi bilo zgolj podaljševanje starodavne, napačne materialne posesivnosti.
Problem se bo rešil z judovsko pripravljenostjo prilagoditi se civilizaciji, kulturnemu okolju in
življenjskemu standardu naroda s katerim so povezani – po rojstvu in izobrazbi - in v katerega bi
se morali asimilirati. Rešitev bo prišla z opustitvijo rasnega ponosa in koncepta selektivnosti;
prišla bo z opustitvijo dogem in navad, ki so resnično zastarele in ki ustvarjajo točke nenehnega
iritiranja znotraj matrice v kateri se Judje znajdejo; prišla bo, ko bodo Židje svojo sebičnost pri
poslovanju in izredne manipulativne težnje zamenjali za bolj nesebične in poštene oblike
delovanja.
Judje so po zaslugi svojega žarka in razvojne stopnje izjemno ustvarjalni in umetniški. To si
morajo priznati, ne pa iskati prevlado na vseh področjih, odžirati priložnosti drugim ljudem,
kakor to počnejo sedaj, in si na ta način izboljševati svoj položaj na račun drugih. Sedanja
situacija se bo razrešila takrat, ko bodo Judje pozabili, da so Judje in bodo v svoji najbolj notranji
zavesti postali Italijani, Američani, Angleži, Nemci ali Poljaki. Sedaj ni tako. Židovski problem
se bo rešil s mešanimi porokami; črnski problem pa ne. Za ortodoksne Jude bo to pomenilo
popuščanje in kompromis – toda ne popuščanje pri preračunljivosti, temveč popuščanje pri
prepričanju.
Naj še opozorim, da kakor sta Kabala in Talmud sekundarni smeri ezoteričnega pristopa k
resnici in je njuna tehnika materialistična (vsebujeta veliko magičnega dela za povezovanje
materije enega razreda in substance drugega razreda), tako je tudi Stara Zaveza značilno
122
sekundarni spis, ki duhovno ne dosega [268] Bhagavad Gite, starodavnih spisov Vzhoda in Nove
zaveze. Poudarek v Stari zavezi je materialen, njen učinek je tak, da v človekovo zavest vtiska
čisto materialističnega Jahveja. Splošna tema Stare zaveze je restavracija najvišjega izraza
božanske modrosti prvega sončnega sistema; ta sistem je utelešal kreativno delo tretjega
božanskega vidika – vidika aktivne inteligence, ki se izraža skozi materijo. V tem sončnem
sistemu pa je stvarstvu namenjeno izraziti drugi vidik, Božjo ljubezen. Tega niso Judje nikoli
doumeli, ker je ljubezen, izražena v Stari zavezi ločevalna, posedovalna ljubezen Jahveja za
izbrano enoto znotraj četrtega ali človeškega kraljestva. Sveti Pavel je držo, ki naj jo zavzame
človeštvo, povzel z besedami: »Naj bodo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni….« {NZ, prvo pismo
Korinčanom 12:13, op.p}. Današnja slaba karma Judov ima namen končati njihovo izolacijo, jih
prignati do točke, ko bodo opustil materialne cilje, se odpovedali narodnemu značaju, ki ima
nagnjenje, da je na nek način parazitski znotraj meja drugih narodov, in da namesto ločevalne
nesrečnosti izrazi vključujočo ljubezen.
Kaj pa pristop ostalih narodov, oziroma ne-Judov (Gentiles)? Nujno je, da narodi Judom
pridejo nasproti na več kot pol poti, ko bodi ti prispeli do tega da – počasi in postopno –
spremenijo svojo nacionalistično ortodoksnost. Bistveno je, da jih nehajo preganjati in se jih bati,
sovražiti ter postavljati pregrade pri sodelovanju. Pa pri tem ne mislim na ogabne okrutnosti
obsedenega nemškega naroda. V ozadju nje je zgodovina odnosov v Atlantidi, v kar pa se ne
bom spuščal, ker vam ne bi mogel dokazati resničnosti svojih trditev. Navezujem se na pretekla
dva tisoč let in na vsakodnevno obnašanje drugih narodov (Gentiles) vsepovsod. Vsi narodi se
morajo vsekakor potruditi [269] pri asimilaciji Židov, z njimi se je treba poročati, stare miselne
vzorce in slabe odnose pa ne videti kot ovire. Ljudje vsepovsod morajo pojav stare dualnosti –
Židje in ne-Židje - v svoji deželi smatrati kot madež na svoji narodnostni integriteti. Ni ne Žida
ne Pogana; obstaja samo človeštvo. To vojno (1914 – 1945) bi bilo treba smatrati, da je končala
starodavno sovraštvo med Židi in ne-Židi, ter da imata sedaj obe skupini priložnost, da začneta
novo in srečnejše sožitje ter resnično sodelujoč medsebojni odnos. Asimilacijski proces bo
počasen, ker ima situacija korenine globoko v preteklosti, zato so miselni vzorci, običaji in
ločevalne navade močno utrjeni in jih bo težko preseči. Vendar pa je potrebne spremembe
možno izpeljati, če izrečene in pisane besede ter način sobivanja vodi dobra volja. Hierarhija ne
razlikuje. Vodja Hierarhije, čeprav sedaj ni v židovskem telesu, je dosegel najvišji duhovni cilj
ko je bil v njem. Hierarhija v židovska telesa pošilja določene učence, ki bodo delali s polno paro
za spremembo položaja. Danes obstajajo Judje, resda jih je malo, ki o sebi ne razmišljajo kot o
Judih; ki niso obremenjeni z židovskim problemom do te mere, da bi zaradi tega pozabili na vse
drugo, in si prizadevajo, da bi vsa ljudstva zlili v eno človeštvo ter na ta način premostili vrzel.
Naj še enkrat rečem, da Mojstri modrosti na ljudi ne gledajo kot Jude in ne-Jude, temveč le kot
duše in Božje sinove.
Pri obravnavanju karme kot dejavnika – odločilnega in trajnega tako v bolezni kakor v zdravju
– je moj pristop deležen kritike, da je preveč splošen in da ne navajam določenih in podrobnih
analiz konkretnih bolezni, še posebej glavnih, [270] temeljnih bolezni, ki danes terjajo tako velik
davek od človeštva, in ki jih v bistvu ne obvladujemo. Da se ne ukvarjam z njihovimi simptomi
ali zdravili in ne pokažem tehnik za ravnanje z njimi. Na to kritiko, čutim, bi moral odgovoriti,
da ne bi študij nadaljevali v nesporazumu. Ta trenutek je primeren, da se malo ustavimo in se
posvetimo sporni točki. Tematika karme je nujno splošna in ne specifična; v okultnem smislu je
javnost še ni sprejela. V splošnih okvirih jo je potrebno obravnavati do tedaj, ko bo v človeški
zavesti Zakon vzroka in posledice sprejet kot glavni pogojevalni dejavnik, ne samo v velikem
obsegu temveč tudi v življenju posameznikov. Tega zakona javnost zaenkrat, kot celota, še ne
pozna.
123
Jasno vam bo pa tudi, da je popolnoma odveč, da bi se ukvarjal s simptomatičnim vidikom
bolezni in dejstvi, ki jih je ortodoksna medicina zelo dobro dognala. Nekaj časa smo se ukvarjali
z vzroki teh bolezni, sedaj pa predlagam, da obdelamo okultne metode pridobivanja zdravil –
kadar taka zdravila dovoljuje karmični zakon in je zdravilec pripravljen delati na okulten način.
Skušal sem vam pojasniti, da je osnovni vzrok povezan s presežkom ali pomanjkanjem energije,
ko teče skozi centre. To sta glavna dva povzročitelja bolezni. Za tiste med vami, ki vas zanima
študij bolezni in zdravljenje, je bistveno pomembno, da to pripoznate in dovolite, da predstavlja
temelj vašega pristopa. Namignil sem že, da bo medicina in medicinsko zdravljenje prihodnosti
izhajala prav iz tega dejstva kot primarnega določila. Ne zanikujem resnične pomembnosti
medicinskih odkritij. Zadevo skušam popeljati od te točke naprej in v mojem programu ni tega,
da bi ignoriral bistroumna odkritja sodobne medicinske znanosti, niti nisem [271] na strani tistih
skupin ljudi, ki omalovažujejo oziroma nočejo priznati ugotovitev sodobne medicine. To sem
poudaril že preje. Nakazati hočem trend medicinskih raziskav prihodnosti, ko bodo jedro težav
iskali v domeni vitalnosti (kot bodo to morda poimenovali ortodoksni raziskovalci), to domeno
bomo pa mi šteli kot domeno etrskega telesa. Naj tu navede praktično trditev, ki jo lahko
smatrate kot naslednje pravilo v tej razpravi:
ŠESTO PRAVILO
Skrbna diagnoza bolezni, ki bo imela osnovo v ugotovljenih zunanjih simptomih, bo
poenostavljena do naslednje mere; ko se bo enkrat ugotovilo kateri organ je vpleten ter s tem
določilo center v etrskem telesu, ki je najtesneje povezan z njim, se bo ta center zdravilo z
metodami okultnega zdravljenja, ne da bi se pri tem odrekli običajnim izboljševalnim,
medicinskim ali kirurškim metodam.
Prav tukaj današnji fanatični kultisti ali zdravilci tako pogosto zgrešijo. Stari medicinski pristop s
fizično preiskavo, ter z uspešno ali neuspešno diagnozo, bo še vedno potreben, vse dokler
zdravniki in kirurgi ne bodo imeli jasnovidnih sposobnosti, intuitivne zaznave in duhovnega
vpogleda, ter dokler ne bodo izdelali tehnike dela s pacientovimi energijami. Nekoč bo temu
dodana še pravilna astrološka interpretacija, neposredno prepoznanje tipa žarkov in nato uporaba
primerne zdravilne tehnike, ko jo zahteva žarek, ki pogojuje pacientov življenjski izraz, in
njegova razvojna točka.
Pri tem trudu položiti temelje novega medicinskega pristopa srečujem precej ovir. Ovirajo me
idealistične izjave pionirjev na teh novih področjih naravnega zdravljenja, torej naravnih
zdravilcev [272] in preje omenjene Christian Science in Unity school. Vse kar lahko naredim (če
hočem, da boste imeli korist od mojih predstavitev) je to, da utemeljim splošne predpostavke, po
katerih se bodo ravnali zdravniki v prihodnosti. V vmesnem obdobju med staro in novo dobo bo
človek pač taval v megli teorij; prišlo bo do velikega spora med klasičnimi šolami in misleci ter
raziskovalci novih idej in pri tem se bo na Buddhovo »plemenito srednjo pot« začasno pozabilo.
Danes je položaj v medicinski znanosti podoben tistemu v religiji. Stari pristopi so primerni za
mase in so pogosto kar uspešni, tako pri izboljševanju kot preventivi in diagnozi. To je tudi vse
kar je danes možnega. Podobno so tudi stare religiozne predstavitve dovolj dobre za vodenje nerazmišljajočih množic po nekaterih osnovnih smernicah za nadzorovano življenje in za
vzdrževanje nekaterih nespornih duhovnih dejstev v zavesti povprečnega človeka. Pri vodenju in
varovanju množic, njihove duhovne narave ter njihovih fizičnih teles, lahko zdravnike in
duhovnike delimo na različne skupine – nekateri se držijo starih preizkušenih tehnik, drugi so
tako načelni, da odklanjajo raziskovanje novega in nepreverjenega, tretji so pa tako idealistični,
124
špekulativni in fanatični, da hitijo naprej in se podajajo v svet špekulativnih eksperimentov, ki
bodo lahko dali ključ do medicine prihodnosti, lahko pa tudi ne, ki pa svoje paciente vsekakor
postavljajo v kategorijo, kakor temu rečete, »poizkusnih zajčkov«.
Še najbolj gotovo in najmanj špekulativno področje v medicinski praksi je tisto, ki se ukvarja z
operativnim lajšanjem; temelji na preverjenem znanju anatomije, diagnosticiranje potrebnega se
da inteligentno nadzorovati, [273] njihovo delo (ko ga izvajajo dobri in izkušeni kirurgi) pa
pogosto vodi v ozdravitev ali občutno podaljšanje življenja. Toda še na tem področju ni veliko
znanega o posledicah operacij, kjer lahko pride do poškodb etrskega telesa in (posledično), prek
vmesnega sistema nadijev, oz. etrskih dvojnikov živcev, živčnega sistema. Navedel bom primer
operativne odstranitve nekega organa. Neizogibne so določene posledice in obdobje težavnega
prilagajanja znotraj pacientovega subtilnega mehanizma. Operirani del telesa in še posebej
najbližji center, ki je povezan s tem delom, mora biti prizadet, ker bo energijski krožni tok, ki
izvira iz centra, zvezan v »kratek stik«, če se smem tako izraziti. Tok, ki je doslej tekel skozi
operirano področje, se mora, prek nadijev, prebiti do vseh delov telesa; kot veste so ti nadiji
podlaga živčnega sistema ter ga napajajo s potrebno energijo. Stari kanali, po katerih se je
pretakala energija, so bili med manjšo ali večjo operacijo odstranjeni. Novi kanali ali silnice, ki
premoščajo »pohabljeno« področje, pa se morajo v pacientovem vitalnem telesu šele zgraditi,
zato se morajo znotraj vitalnega mehanizma pacienta izvršiti bistvene prilagoditve. O tem za
sedaj ni znanega praktično še nič. Niti še ni predmet nekih naprednih raziskovanj.
Dokler ne bo dejstvo in obstoj etrskega telesa, kot mehanizma za napajanje z energijo in kot
vitalni vidik zunanje oblike, splošno priznano, nove medicine ne bo možno znanstveno
formulirati ali inteligentno predstaviti. Pozornost medicinskega poklica se bo tedaj preusmerila,
od zunanjih, otipljivih, fizičnih pojavov, k notranjim vzrokom, ki jih najdemo v centrih ter z
njimi povezanih področjih dejavnostih. [274] Znotraj področij, kjer se manifestira bolezen, sem
že postuliral določena splošna ezoterična dejstva:
1. Da lahko neposreden vzrok bolezni izsledimo v posameznikovem etrskem telesu, če je
težava samo lokalne narave, oziroma v planetarnem etrskem telesu (še posebej v etrskem
telesu četrtega kraljestva narave), v primeru epidemij, ali takšnih stanj kot je vojna, ki
prizadene človeške množice.
2. Da ortodoksna medicina doslej še ni obravnavala etrskega telesa kot dejstva, čeprav
obstaja moderni premik k poudarjanju vitalnosti, vitalnih kvalitet hrane in k jemanju
vitaminskih preparatov za povečanje vitalnosti telesa. To je prvi pokazatelj nespoznane
potrebe po tem, da se ojača vitalno telo.
3. Da stanje etrskega telesa ustvari nagnjenost osebe k neki bolezni ali pa jo ščiti pred njo,
ga naredi odpornega na kvarne dejavnike ali epidemije, ali pa to ne uspe zaradi
inherentne šibke točke v etrskem telesu.
4. Da je etrsko telo mehanizem vitalnega, pranskega življenja, in je podstat zunanjemu in
dobro znanemu živčnemu sistemu, ki hrani in premika vse dele fizičnega telesa.
Obstoječe povezave med centri, nadiji in celotnim živčnim sistemom predstavlja za
medicino novo področje ter naznanja novo raziskovalno področje.
5. Da obstajata dva značilna in glavna vzroka bolezni:
a. Najprej je to stimulacija ali ne-stimulacija centrov. To enostavno pomeni čezmerno
ali premajhno dejavnost [275] nekega centra v nekem delu telesa. Kjer energijski
dotok ustreza potrebam fizičnega telesa na neki določeni razvojni stopnji, potem
imamo sorazmerno prostost od bolezni.
125
b.
Drugi vzrok najdemo v karmičnih učinkih treh planetarnih bolezni: raka, tuberkuloze
in sifilitičnih bolezni. Nekega dne bo medicina spoznala, da se v ozadju čisto vsake
bolezni v človeškem telesu (če ne štejemo posledic nesreč ali vojn) nahajajo prav te
tri glavne tendence v človeškem telesu. To je temeljna in pomembna ugotovitev.
6. Da je etrsko telo fokusirna točka vseh notranjih telesnih energij, zato prenesena energija
ne bo zgolj vitalna energija ali enostavno samo planetarna prana, pač pa ji bodo dale
kvaliteto sile, ki prihajajo z astralne ravni oziroma iz čustvenega telesa, iz mentalnega
telesa, ali pa iz telesa duše. To »obarvanje sile s kvalitetami« kaže na posameznikovo
karmo, ki je na koncu koncev glavna pogojevalna sila. Kaže posameznikovo razvojno
stopnjo in nadzorna področja v osebnosti. Skratka, prikazuje njegovo karmično stanje. To
pa celotno medicinsko tematiko dvigne na področje psihologije in postavi celoten
problem karmičnih učinkov in tipov žarkov.
7. Da ti pogojevani dejavniki ustvarijo takšno etrsko telo, kakršno je v neki inkarnaciji; ti
pogojevalni dejavniki so rezultati aktivnosti, ki so se začele in prenesle skozi prejšnje
inkarnacij, ter tako predstavljajo pacientove karmične obveze ali njegove karmične
prostosti.
8. Da obstajata dva glavna tipa osnovne energije, ki teče v etrsko telo ter pogojujejo [276]
fizično telo: energija dušinega in energija osebnostnega žarka, katerima dajejo kvaliteto
tri manjše sile, oziroma žarki mentalne narave, astralnega in fizičnega telesa. To torej
zajame pet energij, ki so prisotne v etrskem telesu in katere bo moral upoštevati zdravnik
prihodnosti.
9. Da diagnoze na podlagi prepoznavanja teh subjektivnih dejavnikov niso tako
komplicirana stvar, kot se danes zdi študentom naprednih okultnih teorij. Medicinci bodo
imeli v novi dobi s časom dovolj znanja, da bodo te različne žarkovne sile znali povezati
z ustreznimi centri; iz tega bodo znali ugotoviti kateri tip sile je odgovoren za stanje dobro ali slabo - v nekem določenem področju telesa. Nekoč, ko bo opravljenih več
raziskav, bo medicinska znanost zgrajena na dejstvu vitalnega telesa in njegovih
sestavnih energij. Tedaj bodo ugotovili, da je ta znanost precej bolj enostavna in od
sedanje medicinske znanosti. Danes je medicina postala tako kompleksna, da so za
obravnavo nekega dela telesa in vpliva tega dela na celoto hočeš-nočeš potrebni
specialisti. Povprečen, splošni zdravnik ni kos obilici podrobnega, do sedaj nakopičenega
znanja o fizičnem telesu, o njegovih raznih sistemih, njihovi medsebojni povezanosti ter
učinku na številne organizme, ki sestavljajo celotnega človeka. Kirurgija se bo še naprej
ukvarjala z anatomskimi nujami človeka; medicina bo pa kmalu preusmerila pozornost k
etrskemu telesu, njegovim pripadajočim krogotočnim energijskim sistemom, medsebojno
prepletenim povezavam ter pretokom med sedmimi centri in samimi centri ter področji,
ki jih le-ti nadzirajo. [277] To bo označevalo velikanski napredek v modrem in
uporabnem pristopu; zadeva se bo temeljito poenostavila; vodila bo k bolj pravilnim
zdravilnim metodam, še posebno takrat, ko se bo razvila jasnovidnost, ki jo bo znanost
spoznala, ter priznala kot normalen čut.
10. Ko se bo razvila prava astrologija in postala priznana znanost, se bo dalo povezati in
vzporediti karto duše in karto osebnosti; tedaj se bo etrsko telo dalo preveriti na podlagi
pravilnih astroloških zaključkov in zdravnik bo lahko veliko bolj siguren kot je sedaj.
Astrologija preteklosti se je ukvarjala z osebnostjo, astrologija prihodnosti pa bo
nakazovala namen duše, ter vnesla pravo revolucijo v medicino (med drugim). Vendar pa
je treba dvigniti raven astrologije, ne sme ostati le v rokah tistih, ki jih zanima
napovedovanje prihodnosti, tisočev, ki dandanes porabijo toliko časa za »izdelavo«
126
horoskopov, (ko skušajo interpretirati svoje ponavadi napačne zaključke) lotiti se je
morajo usposobljeni v matematični znanosti, ki se bodo v astrologiji usposabljali toliko
časa, kot priznani zdravniki, kemiki ali biologi.
11. Astrološke ugotovitve ne bodo povezane samo s karto duše in osebnosti, ampak bodo
vstopile tudi na področje medicine, še posebej v povezavi z etrskim telesom. Danes so
vse astrološka raziskave na medicinskem področju povezane s fizično boleznijo znotraj
fizičnega telesa; v prihodnosti se bodo posvečale stanju etrskega telesa. Ta novi razvoj v
astrološkem raziskovanju je tik pred nami. [278]
Naslednja težava s katero se soočam (ko vam skušam predstaviti medicino prihodnosti) je v
tem, da jaz razmišljam v ciklih, vi pa v časovnem obdobju nekaj kratkih let. V resnici hočem
nakazati splošne smernice trendov medicinskih raziskav v naslednjih dvesto letih. Današnji
pristop skuša zdraviti osebo tukaj in sedaj; to je naravna reakcija, napredni mislec pa hoče danes
to isto opraviti s pomočjo t.i.m ezoteričnih in mentalnih načinov zdravljenja. Toda o podobi
vitalnega telesa je znanega še malo, pa še praktično nobene podlage nima v raziskavah na tem
področju. Začetki moderne medicina so daleč za nami. Rasla in se razvijala se je več stoletij, vse
do danes, ko so moderne veščine, raziskave, tehnike in načini zdravljenja postali izredno uspešni.
Na to pogosto pozabljajo privrženci novih in nepreverjenih šol, ko izpostavljajo neuspehe
medicine, ki jih pripisujejo uporabi napačnih metod zdravljenja, in ne dopuščajo, da so neuspehi
morda zaradi karmičnih omejitev. Moderna medicina je danes tako uspešna, da ohrani pri
življenju na milijone ljudi – če že ne ozdravi – ki bi v prejšnjih časih zaradi manj sposobne
znanosti normalno umrli. Prav ta veščina, znanje in sposobnost ohranjati fizični mehanizem, pa
stoji v ozadju enega od današnjih velikih svetovnih problemov - problema prenaseljenosti
planeta, ki človeštvo vodi v čredno življenje in ima za posledice gospodarske probleme - če
omenim samo eno od spremljevalnih težav tega uspeha. To »nenaravno« ohranjanje življenja
povzroča veliko trpljenja in je ploden vir vojn ter v nasprotju s karmičnim namenom
Planetarnega logosa.
S tem res velikim problemom se tukaj ne morem ukvarjati. Razrešil se bo, ko bo človeštvo
izgubilo strah pred smrtjo in spoznalo pomen [279] časa in ciklov. Zelo se bo poenostavilo, ko
bodo možne pravilne astrološke ugotovitve, ko bo človek poznal uro svojega odhoda z zunanje
ravni, obvladal tehniko »izstopa« ter načine zavestnega umika iz telesne ječe. Toda pred tem bo
potrebno še veliko raziskati. Kakorkoli že, pa že dejstvo, da se problem prepoznava, da obstajajo
splošna razmišljanja in raziskovanje v to smer kaže na to, da je prišel čas – karmično in tudi iz
vidika človeškega razvoja – za proučevanje etrskega telesa, pogojevalnih žarkov, ki vladajo
njegovi manifestaciji v prostoru, in astrologije, ki vlada njegovi manifestaciji v času.
Prav iz tega razloga je danes v svetu polno skupin, ki nasprotujejo ortodoksni medicini –
vendar v tem nasprotovanju nimajo, ker v svojem fanatičnem navdušenju za svoj poseben pristop
k vprašanju zdravljenja nočejo videti dobrodejne plati razvite medicinske znanosti. Na ta način
hočejo počistiti z mize stoletja staro znanje o človeškem organizmu, njegovih notranjih
povezavah ter o njegovi negi in ohranjanju; namesto, da bi imeli korist od znanja iz preteklosti,
se v uporniškem duhu raje podajajo v raziskovanje širnega in neznanega področja, polni
predsodkov, ob tem pa še popolnoma neusposobljeni za praktično delo.
Naravni zdravilci vseh vrst, profesorji zdravilnih metod z elektriko, svetlobo ali barvami,
dietetiki z zanesljivimi zdravili za vse bolezni, številni, ki prakticirajo Abramsov način
diagnosticiranja, številni zagovorniki kiropraktičnih metod, kakor tudi razni zdravilski sistemi, ki
so povsem izven medicine a vseeno hočejo zdraviti, so znanilci novih in obetavnih trendov;
vseeno pa imajo še vedno izrazito eksperimentalni značaj, vpeljujejo jih fanatično, izključujejo
127
vse priznane zdravstvene metode (razen lastnih), divje nasprotujejo vsem ugotovitvam [280] iz
preteklosti, in tako nepripravljeni na vsakršno sodelovanje z ortodoksno medicino, da v številnih
primerih predstavljajo dejansko nevarnost za javnost. Za to je v glavnem odgovoren njihov
lasten napačen pristop; s svojim nespornim nepoznavanjem človeškega telesa, napadanjem
obstoječih medicinskih praks (celo preverjenih) ter svojim enostranskim prepričanjem v
uspešnost eksperimentalnih tehnik, so sprožili napad nase s strani starokopitnih ortodoksnih
zdravnikov in fundamentalistov znotraj medicinskih krogov. Obenem pa obstaja v medicinskih
vrstah veliko prosvetljenih ljudi, ki bi z veseljem sodelovali, če bi se majhni in kričavi kulti
odpovedali svoji ekskluzivnosti in bili pripravljeni sodelovati ter sprejeti to, kar nas je božanski
instinkt v človeku naučil o zdravljenju človeškega telesa. Medicina prihodnosti bo nastala v
sodelovanju novih eksperimentalnih šol s starimi, preverjenimi metodami. Vrednost številnih
skupin – dobrih in različnih – je v tem, da kažejo pot proti novim trendom in k smernicam, s
katerimi se bo medicina prihodnosti obogatila in bo bolje prilagojena človekovim potrebam.
Nove šole so še preveč eksperimentalne, da bi jim že lahko zaupali in še vedno niso znanstveno
potrjene. So pionirske skupine, ki imajo nekaj kar lahko prispevajo, a to bo možno le, če se ne
bodo ograjevali od preteklega in bodo pripravljeni na kompromis v sedanjosti. Akademska
medicina je rezultat od boga danih talentov v človeškemu umu; je preverjen božanski izraz in
nadvse blagodejna moč v svetu, navzlic človeškim slabostim, komercialnemu izkoriščanju in
številnim napakam. Isto je pri religiji. Ti dve znanosti se morata rešiti reakcionarne in
fundamentalistične drže in nato, [281] odprtega uma iti naprej proti novim pristopom k
božanskemu in fizičnemu blagostanju.
Lahko bi torej dejali, da je moj največji prispevek v tem času nakazovanje vzrokov bolezni in
slabega zdravja, ki jih ortodoksna medicina ne prepoznava, ki obravnava učinke subtilnih
vzrokov, ko se ti odrazijo zunanje v fizičnem telesu in živčnem sistemu. S simptomi teh bolezni
(na kar sem opozoril že preje), z medicinsko diagnozo, sistemom zdravljenja ali izboljševanjem
stanja se ne ukvarjam. To področje je vzdržalo korak z rastjo človeške zmožnosti raziskovanja in
pridobivanja znanja.
Naj še enkrat ponovim, da polagam temelje novega pristopa k fizičnemu telesu v zdravju in
bolezni, ki se bo ukvarjal predvsem z etrskim telesom. To bi moralo s časom pripeljati do
akumulacije znanja o energiji, njenih goriščnih točkah in distribuciji po etrskem telesu, ki bo na
ravni že pridobljenega znanja na področju eksaktnega fizičnega znanja, eksaktno znanje pa je
dejstvo.
Proučevanje dednih bolezni kaže na še megleno prepoznavanje človekovih karmičnih dolgov in
karmičnih teženj. Vseeno pa obstaja napačno prepričanje, da je treba te tendence iskati v kali
življenja in substance, ki se je združila v trenutku spočetju in da sta za prenos nagnjenj torej
odgovorna oče in mati. To ni res. Oseba v inkarnaciji si je – s stališča duše - zavestno izbrala
določene starše zaradi tega, kar lahko prispevata k fizičnemu ustroju tekom inkarnacije. Vitalno
telo ima torej takšne značilnosti, da je človek vnaprej nagnjen k določenemu tipu infekcije ali
bolezni; fizično telo je takšne narave, da njegova linija najmanjšega odpora dovoljuje pojavnost
in nadzor tega, kar [282] omogoča vitalno telo; duša, ki se inkarnira, zgradi s svojim
ustvarjalnim delom, v vitalnem telesu, posebno konstitucijo, h kateri določene tendence
prispevajo izbrani starši. Človek skozi to na določene bolezni ni odporen. To določa človekova
karma.
Študentom ezoterike je dobro znano, da je fizično telo enostaven avtomat, ki se odziva na
subtilnejše energijsko telo, ki telo spravlja v gibanje in je verni izraz evolucijske razvojne točke.
Razvojna točka lahko pomeni da je v nadzornem položaju osebnost, prek enega ali drugega od
osebnostnih teles, ali pa nadzoruje duša. To so dejstva, ki jih bo morala dojeti medicina in ko jih
128
bo, bo narejen velik korak naprej. Študenti ezoteriki so pripravljeni priznati, da se fizično telo
avtomatično odziva na čustvene, mentalne ali dušine vtise; etrsko telo pa je tako tesno prepleteno
s fizičnim telesom, da ju je praktično nemogoče zavestno ločiti; te resnice ne bo možno dokazati,
dokler ne bosta tega dokazali znanost o etrski energiji in razvoj jasnovidne percepcije. To
ponavljanje je bilo potrebno.
S proučevanjem živčnega sistema in spoznanjem, da ima misel moč nad fizičnim telesom, bo
medicinska znanost hitro napredovala v pravo smer. Ko bo v zvezi s fizičnim telesom sprejela,
da »energija sledi misli« in potem pričela eksperimentirati s konceptom miselnih tokov (kot jih
napačno imenujejo), ki se usmerjajo k določenim področjem etrskega telesa – kjer ezoteriki
trdijo da obstajajo energijske točke ali centri – po tem se bo veliko odkrilo. Izvorno, osnovno
pojmovanje uma kot trajno prisotnega dejavnika, kot ga je imelo Christian science, je bilo
pravilno; je pa preveč poudarjala um, človeško naravo je predstavljala idealistično, [283] od
človeka je pričakovala zmožnost, da se že danes in takoj manifestira kot Božji sin (brez
vmesnega, nujnega razvoja), s svojim protislovnim uporabljanjem energije uma v glavnem za
fizične potrebe, pa je pomensko negirala svoja osnovna načela. Sicer bi človeka lahko še trajno
zavedla. Če bi Christian science izpolnila izvorni namen skupine posvečencev, ki je skušala
vplivati na človeštvo preko njene ustanove, in če bi pravilno razvila idejo, da energija sledi misli,
bi bila medicinska znanost veliko pridobila.
Njena predstavitev je bila hkrati previsoka in prenizka, in zamujena je bila velika priložnost.
Christian science je s stališča Hierarhije spodletelo, njena koristnost je v glavnem zvodenela.
Zdravilci in skupine zdravilcev zaenkrat delajo v sila neugodnih pogojih; vendar pa sedaj lahko
pričnejo delati, njihovo delo pa je dvojnega značaja:
1. Z močjo usmerjene misli lahko vlijejo energijo v center, ki je odločilni dejavnik na
fizičnem področju telesa, kjer obstaja težava. Če recimo pacient trpi zaradi gastritisa –
(rana na želodcu) lahko stimulacija sončnega pleteža zdravi, a pod pogojem, da se delo
opravlja izključno mentalno, pričakovani rezultat pa je izključno fizičen. V nasprotnem
primeru bo pri (stimulaciji) sodelovala tudi čustvena narava in takrat bo težava še večja.
2. Spodbudijo lahko višji center od tistega, ki nadzira določeno področje in s tem - ko
poživi višji center – zmanjša vitalnost nižjega. Na primer, če je bolezen povezana z
razmnoževalnimi organi [284] (npr. bolezni žleze prostate), potem je pozornost treba
usmeriti v grleni center. To je zato, ker mora ta center nazadnje prejeti energijo
ustreznega nižjega ustvarjalnega vidika. To se imenuje »tehnika odstranitve ognja«; s tem
načinom lahko ustavimo to, kar imenujemo prekomerna stimulacija v enih primerih, ali
vnetje v drugih.
Ta dva načina uporabe energije in miselnega nadzora predstavljata okultno osnovo dveh
osnovnih metod usmerjanja energije na obolelo področje. V enem primeru poživi povezani
center, kar ima za posledico določen učinek na obolelem področju; v drugem primeru pa zmanjša
pritok sile ali moči in s tem oslabi značilnosti bolezni. Očitno je, da bo potrebno veliko vedeti o
učinkih teh dveh osnovnih in različnih tehnik, preden zdravilec sme začeti delati. Drugače lahko
zelo poveča težave na obolelem področju ali celo uspe (kar se pogosto zgodi) ubiti pacienta.
Še neko drugo stvar bi rad poudaril. Pri vseh ezoteričnih zdravilnih metodah je bistveno, da
subtilnejše metode pomoči spremlja dobra ortodoksna medicinska praksa. Najboljše rezultate da
kombinacija obeh pristopov in sodelovanje med ortodoksnim zdravnikom ter okultnim
zdravilcem ali zdravilsko skupino. Za povprečnega študenta zdravilstva ali za zdravilsko skupino
je najvarneje, da sodeluje z nekim priznanim zdravnikom in dela na centru, [285] ki nadzira
129
obolelo področje. Posvečenci pri svojem zdravilskem delu vedno delajo z višjimi ustrezniki
nadzornih centrov, ki vedno delujejo skozi analogne čustvene ali mentalne centre. To ni niti
možno niti dovoljeno običajni zdravilski skupini. Višji ko je vpleteni in obravnavani center,
močnejši so rezultati, zato je potrebna toliko večja previdnost.
Celoten proces je bodisi stimulativna dejavnost ali pa umik energije, povečanje aktivnosti
nekega z njim povezanega centra, tako da se pozornost odmakne od centra, ki upravlja obolelo
področje ali organ, oziroma da se uravnoteži energije, ki tečejo k obema centroma ter na ta način
ustvari enakomerno medsebojno delovanje. Bolj ko bo začetnik preučeval zdravljenje, bolj
kompleksno se mu bo kazalo, do tedaj, ko bo lahko sodeloval z nekim zdravnikom z notranjo
vizijo, ki bo lahko videl centre, ali s pacienti, ki notranje poznajo svojo usodo in lahko sodelujejo
z neko skupino z dobrim okultnim znanjem, ki zna določiti pacientove žarke in spozna vsaj
značaj njegovega položaja oziroma »slabega položaja« s proučitvijo njegove rojstne karte.
Lahko da se z ozirom na vse to vprašate, ali je sploh možno, da opravite neko zdravilno delo, ki
bo učinkovito, dobro, pravilno in dovoljeno. Tveganja zaradi prekomerne ali premajhne
stimulacije so videti prevelika; znanje zdravilca izgleda preskromno, da bi si dovolil
eksperimentirati in še pacientove karme (povprečni zdravilec) se še ne da ugotoviti.
Na to bi odgovoril, da vsako pionirsko in eksperimentalno delo vedno nosi s seboj določeno
tveganje. Žrtev znanosti je bilo veliko, še posebej v zgodnjih dneh moderne medicinske znanosti
in kirurgije. Toda to nikoli ni odvrnilo iskrenega raziskovalca ali upočasnilo pridobivanje znanja;
v teh pionirskih [286] dneh okultnega zdravljenja morate pokazati enak pogum in prevzeti enako
tveganje. Varovalka s čisto pravnega in človeškega vidika bo ta, da bo pacient v rokah
priznanega zdravnika za diagnosticiraje in medicinsko oskrbo, v času, ko si bo okultni zdravilec
trudil biti v nujno potrebno pomoč.
Delo zdravilca in zdravilskih skupin bo torej dopolnilno k ortodoksni oskrbi; rezultate bo treba
skrbno opazovati in beležiti na obeh straneh. Katerakoli skupina, ki se ustanovi za zdravilsko
delo bi morala delovati po določenih pravilih, in tu so nekatera, ki jih predlagam kot bistvene za
uspeh v tem prehodnem obdobju:
1. Pacient, ki se ga bo zdravilo (ali pomagalo, če ozdravljenje ni možno) naj bo vedno v rokah
dobrega in priznanega zdravnika, če ni, ga je potrebno vzpodbuditi k temu.
2. Skupina bi morala poznati značaj bolezni, določiti ga je treba s skrbno medicinsko diagnozo.
3. Znani morajo biti tudi starost pacienta, datum rojstva in nekatere informacije o njegovih
položaju, denimo o njegovih področjih zanimanja, nato je potrebno okrog pacienta ustvariti
magnetno območje, ki bo privlačilo energijo, ki jo skupina usmerja s pomočjo misli.
4. Zdravilec ali zdravilska skupina bi morali imeti splošno razumevanje narave in anatomije
telesa, kje se nahajajo različni organi v telesu, ter pozicije ter narave centrov, ki upravljajo
obolelo področje ali področja. Preučiti je treba ustrezno slikovno gradivo.
5. V zdravilski skupini je potrebno naglašati sposobnost predstavljanja in moč vizualizacije,
poleg tega pa še razvijati [287] sposobnost pošiljanja energijskih tokov pacientu na področje
telesa, kjer obstaja težava.
6. Zdravilec ali zdravilska skupina morajo pomniti, da ne dela samo z mentalno energijo. On
pri sebi,
a. ustvari misel z zdravilno močjo.
b. Ustvarjena goriščna točka koncentrirane pozornosti postane usmerjevalnik zdravilne sile
ali prane.
c. Ta prana ni niti mentalna niti astralna. Je čista planetarna substanca žive esence, torej
tista substanca iz katere je zgrajeno vitalno telo planeta.
130
d. Zdravilec ali zdravilna skupina zberejo toliko substance kolikor je morejo, z močjo
združene misli jo usmerijo k in skozi center, ki ga obravnavajo. Ne smete pozabiti, da je
zdravilno delo krožno. Pranska energija (ki jo usmeri misel) ni poslana v center, da bi se
tam akumulirala. Gre skozi center in najprej k organom, oziroma na področje, kjer
obstaja težava, nato pa se pošlje še v telo kot celoto. Na to lahko gledamo kot na sistem
splakovanja s čistilnim in stimulativnim učinkom.
V tem zgodnjem obdobju eksperimentiranja in dela po teh smernicah je možno podati zgolj te
enostavne metode. Iz dosežkov se bodo pridobile izkušnje, zdravilska skupina pa se bo počasi
naučila kako delati, kdaj zamenjati metode in kaj zapisovati. [288]
Vse od začetka dela po teh smernicah je potrebno voditi zapiske. Pri tem vidiku dela bo pacient
pogosto sodeloval. Skupaj s podatki o pacientovem splošnem stanju je potrebno beležiti datume,
spremne pojave in spremembe na boljše ali na slabše. Iz tega razloga vam priporočam, da v teh
zgodnjih fazah skušate zdraviti samo tiste, ki jih člani skupine dobro poznajo, ali tiste, ki jih v
roke zdravilne skupine preda zdravnik, oziroma tiste, ki so pripravljeni dati vse informacije.
Ljudi, ki so tako bolni, da ni upanja, da bodo preživeli, ali da trpijo za boleznijo, ki izključuje
končno ozdravitev, skupina zdravilcev ne bi smela zdraviti, razen če ni namen samo lajšanje
stanja. Nihče od novicev ne ve dovolj o karmi, da bi lahko delal z gotovostjo, bodisi zdravil ali
osvobodil s smrtjo. Če pa se pacientu stanje poslabša, medtem ko skupina dela na njem, ga ni
treba odpustiti, marveč se lahko uporabi določeno drugo tehniko za olajšanje poti v smrt. V
naslednjem poglavju se nameravam dotakniti karme smrti.
Če se boste spomnili, da je o delu z etrskim telesom (kot instrumentom vitalnosti) danes
znanega toliko, kot je bilo znanega o moderni medicini leta 1200 n.š., boste lahko delali brez
malodušja in brez nepotrebnega pričakovanja, ki danes pesti novica. Zavestno zavzemite stališče,
da se zaenkrat o centrih, energijskih področjih v telesih in usmerjanju z mislijo ne ve še
praktično nič; vedite tudi, da se podajate na področje, kjer je potrebno še veliko raziskati.
Pravzaprav se v zvezi z medicino in znanostjo o centrih ni naredilo praktično še nič, čeprav so
nekatere knjige že poskusiti povezati centre, psihološke ugotovitve ter žlezni ali endokrini [289]
sistema. Področje, ki vam ga predlagam v raziskovanje je popolnoma novo. Nekateri od vas, ki
vstopate vanj, morda ne boste videli rezultatov tega kar skušate narediti. Vaša nestrpnost in
gorečnost da pomagate, vas lahko ovirata; zaradi vaše nevednosti boste morda delali napake. A
le naprej; vztrajajte; skrbno beležite in hranite vso korespondenco. Potem bodo rezultati
zanesljivi.
1. KARMIČNE OBVEZE POSAMEZNIKA
Prvo točko tega poglavja smo že preučevali (morda brez da bi se zavedali globljih pomenov).
Ta obravnava karmične obveze oz. dolgove posameznika, ki pridejo na dan iz subjektivnih teles,
ter osebnosti kot celote.
Ko smo razpravljali o psiholoških vzrokih bolezni, ki nastajajo v subtilnih telesih v treh
svetovih, ali zaradi učenčeve napetosti, ko si prizadeva hoditi po Poti, smo se v resnici ukvarjali
s karmo, oziroma učinkom notranjih vzrokov dogodkov, telesa in okoliščin na fizični ravni.
Videli smo, kako notranja telesa prek etrskega telesa pogojujejo človekovo zunanjo
manifestacijo, in da sta zdravje ali bolezen v glavnem odvisna od tega. To so neposredni
karmični vzroki obstoja na fizični ravni. Če to idejo razširimo še dalje, na pretekle inkarnacije –
čemur se ne moremo izogniti - pridemo do zaključka, da so stanja notranjih teles, njih omejitve,
bogastvo, okvare in prednosti, njihove psihične ter psihološke tendence, podedovane iz preteklih
131
življenj in torej odgovorne za sedanjo pozemeljsko situacijo. Vzroke današnjega stanja smo
enostavno potisnili dlje nazaj, pri tem pa bi – če bi tako želeli – lahko zašli v takšne komplikacije
in podrobnosti, da od tega ne bi imeli nobene koristi. Celoten problem restavracije [290]
preteklih inkarnacij ima neskončno možnosti in ko uporabim besedo »neskončno«, tema takoj
postane neobvladljiva za končni um. Tedaj bi obravnavali nekaj, česar ni možno obravnavati
racionalno.
Karma je bila za otroško človeštvo in nerazvitega človeka skupinska zadeva. Človek je bil član
skupine, vendar ni razmišljal o posledicah in odgovornosti zanje. Kasneje, ko je proces
individualizacije postal učinkovitejši, po značaju in namenu, ter jasno razločen, je tudi karma
postala bolj osebna in določena, s tem se je človek znašel v položaju, da je lahko več povzroči,
lahko pa tudi več razreši. Ko osebnost še ni bila temeljito razvita in integrirana, je bil človek še
vedno vključen v skupinsko življenje, medsebojne vezi pa so postajale vse obsežnejše. Kasneje
je osebnost postala zavestni tvorec svojih vzrokov, ter zavestni udeleženec v posledicah. Na Poti
se prejšnjima kategorijama karmičnih obvez doda še ena, to je karma izbrane skupine,
posameznikov in tistih, s katerimi ga poveže enost duhovnega namena. Še kasneje se sreča
karmo treh svetov, se jo preseže ter izniči; hkrati se karmi, ki jo je oseba dotlej srečala doda še
karma, ki je povezana z iniciranjem vzrokov pri svetovnem služenju, s tem je deležen karmičnih
odgovornosti same Hierarhije. Vse te stopnje:
1.
2.
3.
4.
elementarne skupinske karme primitivnega človeka,
osebne karme samozavednega in razvitega človeka,
karme, ki je povezana z življenjem učenca,
hierarhične karma, [291]
je potrebno dodati dobro znani povračilni karmi, ki jo učenec že dobro pozna; tej je treba dodati
še narodno in rasno karmo, tej pa še učno karmo, ki si jo naložijo vsi učenci, ko si želijo vstopiti
v ašram, da bi se pripravili na posvečenje.
Za razliko od povračilne obstaja tudi nagradna karma; na to karmo se pogosto pozablja, bo pa
postala bolj znana v prihajajočem svetovnem ciklu. Človeštvo je odslužilo veliko slabe karme,
kasneje povzročena karma ne bo ustvarjala tako strašnih učinkov kot karma v preteklosti. Vsa
karma ni slaba, ne glede na to kaj človek misli. Veliko karme je neizogibno kaznovalne in
boleče, to pa zaradi človeške nevednosti in nizke razvojne stopnje. Ko karmično vračanje
postane akutno in strašno, takšno kot danes, to pomeni, da je človeštvo doseglo točko, kjer se
karma lahko odmeri v večjem obsegu in pravično. Karmo spremlja zelo malo trpljenja v primeru
nevednosti, ki vodi v neodgovornost brez razmišljanja, pa tudi resnični občutek krivde ni prav
velik. Lahko da so prisotna nesrečna stanja in boleče okoliščine, toda ni sposobnosti odziva na
takšna stanja z odgovarjajočo bolečino; mentalnih odzivov na proces karmičnega povračila je
bolj malo. To je treba pomniti. Kakorkoli že, je arijska rasa sedaj mentalno že toliko razvita in v
zadosti množičnem obsegu, da je karma zares strašna in mučna, ter da se lahko odrazi na stanju v
svetu. Hkrati današnje, vsepovsod razširjeno gorje kaže na uspešnost človeškega razvoja, ki je
nadvse nadebudno in obetavno znamenje. V tej misli je ključ tega, zakaj dobri, sveti in svetniški
služabniki rase – v tem svetovnem ciklu – nosijo tako težko breme karmičnih tegob. [292]
Zaradi vsega tega je skoraj nemogoče, v okviru te razprave, bolj popolno obdelati to temo
karme, ki povzroča številne tipe človeških težav, vključno z boleznijo – kot le eno izmed njenih
manifestacij. Tema je preobširna, prezapletena in se preširoko razpreda. Kar lahko storite je le to,
da postavite dejstvo, da so minula dejanja in reakcije v preteklih življenjih vzpostavile tak
karmični ritem, da so danes zajeti vsi vidiki nižje narave; in da so danes bolezni med najbolj
132
pogostimi in najbolj običajnimi učinki zakona povračila. To točko morajo zdravilci in t.i.m
metafiziki zelo skrbno upoštevati.
2. KARMIČNI VZROKI SEDMIH ŽARKOV
Žarki prestavijo vzroke vseh človeških težav, vključno s slabim zdravjem in boleznijo –
posameznikovo, narodno, rasno – še dlje nazaj, na sam začetek stvarjenja. Karmo izkazujejo tisti
energijski tokovi in prvobitna substanca, ki tečejo v ustvarjeni svet in skozenj, vključno s tremi
nižjimi svetovi, kjer delujejo lunarni pitriji in esenca elementalov vseh oblik. Ta prvobitna karma
(če jo smem tako imenovati) prispeva k obstoju bolezni. V prastarih knjigah, do katerih imajo
dostop Mojstri, je zapisano, da je svet zgrajen iz substance, ki je že okvarjena oz. okužena s
karmo prejšnjega sončnega sistema.
Jasno vam bo, da so tokovi energij, ki jih izžarevajo Gospodje sedmih žarkov, obarvani
oziroma »okvarjeni« z omejitvami teh istih velikih Bitij; z našega vidika so Bogovi, toda v
resnici bogovi, ki se še izgrajujejo, čeprav so veliko bližje sončnemu božanstvu, kot je najbolj
napreden človek blizu planetarnemu božanstvu. So »nepopolni Bogovi«, o katerih govori Skrivni
nauk, [293] in so Planetarni logosi svetih in ne-svetih planetov. Če so velika oblikovalna
življenja znotraj našega Sončnega sistema nepopolna, potem mora njihova nepopolnost
neizogibno vplivati na njihove planetarne stvaritve, ki so njihova manifestacijska telesa, s tem
vnašajo karmična stanja, nad katerimi nima človeško bitje popolnoma nobenega nadzora, v
katerih pa se giblje in jih je deležen. Jasno je, da vam te teme ne morem bolje razložiti. Vse kar
lahko storim oziroma mi je dovoljeno je to, da vam podam sedmero kitic iz ene najstarejših knjig
na svetu; ukvarja se z vzroki nepopolnosti sedmih žarkov naših planetarnih manifestacij. Tem bi
bilo treba dodati še kitice, ki nam prenašajo pomen okvar, ki izvirajo iz astroloških pogojev in
ustvarjajo učinke planetarnega značaja, kar torej vključi horoskop našega konkretnega
Planetarnega logosa. Toda ta stanja in okoliščine so veliko preveč nejasni, preveč zamotani in
daljnosežni, tako da jih bo jih bo možno preučevati šele, ko bo človeštvo doseglo takšno
razvojno stopnjo intuicije, da bo človek lahko »ovrednotil vzroke in posledice kot celovit proces
in bo lahko videl začetek in konec kot preblisk v časa in prostoru«. S temi besedami je namreč
Mojster Serapis nekoč povzel učno snov, ko je poučeval skupino posvečenih učencev o tem,
kako se lotiti ogromnih tem.
»Knjiga karme« vsebuje naslednje kitice, ki lahko služijo kot uvod tistim, ki se ukvarjajo z
vzroki neharmoničnosti in bolezni sedmih žarkov. V intuitivnem aspirantu se bo pojavil nek
pomen, ampak vselej mora imeti v mislih, da skušam ubesediti – nezadovoljivo in nezadostno –
stihe, ki zadevajo pogojevane dejavnike v telesih tistih velikih Bitij, katerih življenjska sila (ki jo
imenujemo energija) ustvari vse kar obstaja, obarva in izoblikuje vse [294] manifestacije znotraj
svetov, ter prispeva svoj delež sile telesu vsakega posameznega človeka. Vsak človek si vzame
te energije v tolikšni meri, kot jo potrebuje, ta mera pa označuje njegovo razvitost. Kitice, ki sem
jih izbral so iz »Knjige nepopolnosti«. Štirinajsto poglavje:
»Sedem nepopolnosti se je izlilo dalje in okvarilo substanco, od najvišje sfere do najnižje«.
Tem je sledilo sedmero popolnosti in to dvoje - popolno in zdravo, ter tisto, ki je znano kot
podrobnost in nepopolnost v groznem smislu – sta se srečala na ravni fizičnega življenja.
(Etrska raven A.A.B)
In tam sta se spopadali ter zanihali v konflikt vse, kar sta bili in imeli, v vse vidno in
nevidno znotraj trojnega obroča (trije nižji svetovi – A.A.B.).
133
Sedmero nepopolnosti je vstopilo v sedem človeških ras, vsaka na svoje mesto; obarvale so
sedem točk znotraj vsake rase. (Sedem planetarnih centrov, ki oddajajo nepopolno energijo. –
A.A.B.)
Sedmero popolnosti je lebdelo nad vsako raso, nad vsakim človekom znotraj vsake rase in
nad vsako točko znotraj vsakega človeka.
In tako se je konflikt poglabljal od najzunajnejšega do najnotranjejšega, od največjega do
najmanjših. Sedmero nepopolnosti. Sedmero popolnih celot; sedem načinov izganjanja teme
nepopolnosti in izkazovanja čiste hladne luči, bele električne svetlobe popolne celostnosti«.
Vse kar lahko pridobite iz zgornjega, bratje moji, je predstava o dolgotrajnem konfliktu, o
sedmih velikih energijah, ki se manifestirajo kot dualnosti, in ko so zasidrane znotraj telesa
(bodisi planeta, človeka [295] ali atoma) ustvarijo neko področje ali cikel težav, kot se to
imenuje; ta težava povzroči nujo po evoluciji in je sama po sebi vzrok manifestacije, medtem ko
je njen učinek (ki je karma) na koncu koncev osvoboditev popolnega in dobrega. Teh stvari ni
lahko razumeti. Treba je pomniti, da je sedem nepopolnosti povezanih s sedmerno naravo Enega,
v katerem živimo, se gibljemo in smo, in da ima teh sedem nepopolnih energij v sebi popolno
voljo do dobrega, ki je na dolgi rok močnejša od volje-do-škodovati.
Te energije tečejo skozi sedem centrov planetarnega telesa in so – kar zadeva nas - energije
sedmih žarkov. V zvezi z voljo-do-škodovati, ki se lahko in se tudi res kaže kot bolezen v vseh
štirih kraljestvih narave, najdete razlog, zakaj sem študentom ezoterike, za katere se čutim
odgovornega, predpisal razvijanje neškodljivosti. Neškodljivost je poglavitni dejavnik pri
izravnavanju karme. Tu bom navedel IX. zakon, in tako spopolnil skupino zakonov, za katere
boste ugotovili, da so, če jim boste sledili, bistveni pri zdravljenju bolezni in vzdrževanju
dobrega zdravja.
IX.
ZAKON
Popolnost kliče nepopolnost na površje. Dobro vedno prežene slabo iz človeške
oblike v času in prostoru. Metoda, ki jo uporabljata Popolni in Dobro je neškodljivost.
To ni negativnost, temveč popolno ravnotežje, spopolnjeno gledišče in božansko
razumevanje.
Opazili boste, da to kar sem povedal s tem v zvezi, oddalji celotno vprašanje bolezni v daljni
svet začetkov – svet, v katerega človek zaenkrat še ni zmožen prodreti. Prav iz tega razloga sem
toliko časa posvetil razmišljanju o vzrokih bolezni; več kot polovico tega, kar imam za povedati,
predstavlja [296] prvi del naše razprave. Tega smo že skoraj zaključili in že pogledujemo proti
naslednjemu, ki ga bodo številni smatrali za uporabnejši, praktični del učenja o tej zadevi. Nikoli
se nisem imel namena ukvarjati s patologijo bolezni ali simptomi številnih oblik slabega zdravja,
ki pustošijo po človeštvu. V glavnem skušam poudariti subjektivne vzroke za večino bolezni, ki
napadajo človeka. Moj namen pa je vseeno smiseln. Ljudje prepoudarjajo pomen bolezni, kar
dušo preseneča in ji dela zmedo, saj začasno, neprestano spreminjajočo se oblikovno naravo
postavlja na položaj nezaslužene pomembnosti, medtem ko je – z zornega kota duše –
spremenljivo telo pomembno le toliko, kolikor prispeva k obogatitvi dušine izkušnje.
Dejavniki, ki so zares pomembni so vzroki, ki jih človek sproža iz življenja v življenje; ti
vzroki se izdelajo kot pojav bolezni, kot nastanek nekih usodnih posledic v obliki okoliščin ali
dogodka, ter kot splošno stanje v neki določeni inkarnaciji. Človek se mora naučiti spoprijeti s
temi vzroki, jih prepoznati in po sledeh pogojevalne energije najti pripadajoči učinek, potem se
134
pa predvsem ukvarjati z izničenjem vzroka, s pomočjo nasprotujoče izurjene volje. Karma ni
neizogiben, neizbežen in strašen dogodek. Da se jo izravnati; toda ta izravnava, še posebej ko gre
za bolezen, vključuje štiri smeri dejavnosti:
1. Določiti naravo vzroka in področje zavesti od koder je izšel.
2. Razviti tiste kvalitete, ki so polarno nasprotne vzrokom, ki so povzročili učinek.
3. Prakticirati neškodljivost, da se s tem ustavi izražanje vzroka in prepreči nadaljnji razvoj
nesrečnega stanja. [297]
4. Vpeljati potrebne fizične ukrepe, ki bodo ustvarili stanja, ki jih želi duša. Ti koraki bodo
obsegali:
a. Mentalno voljnost in sprejemanje dejstva o učinku – v obravnavanem primeru in v
povezavi s karmo – bolezni.
b. Modro postopanje po ortodoksnih medicinskih postopkih.
c. Pomoč skupine zdravilcev ali zdravilca, da pripomore k notranjemu duhovnemu
ozdravljenju.
d. Jasna vizija izida. Ta lahko vodi v priprave na bolj koristno življenje na fizični ravni
oziroma priprave na velik prehod, ki ga imenujemo smrt.
Toda v ozadju vsega modrega razmišljanja in modre dejavnosti, mora obstajati sprejetje
določenih splošnih stanj, ki se tekom tega svetovnega cikla razvijejo v slabo fizično zdravje, in
sicer ne samo pri človeškem kraljestvu ampak tudi pri vseh treh pod-človeških kraljestvih. Zakon
nepopolnosti obstaja zato, ker se Velike stvarnosti (ki se nahajajo v vsem pojavnem svetu)
podobno kot mi nahajajo v procesu razvoja in evolucijske razgrnitve. Torej, dokler Oni, kot
duhovna bitja, ne bodo razvili »sublimnega nadzora« - kakor se to imenuje – nad substanco
svojih pojavnih oblik, toliko časa bodo te oblike prikrajšane za božansko popolnost. Bolezen je
le prehodna nepopolnost in smrt je le metoda za ponovno osredotočenje energije, pred napredno
dejavnostjo, ki stalno in vselej vodi k izboljšanju.
Razumevanje sedmih kitic, ki vam jih bom sedaj predložil, bo nazadnje pripeljalo do osamitve
sedmih psiholoških vzrokov bolezni, ki so inherentne substanci vseh oblik v tem svetovnem
ciklu, kajti vse oblike prepaja življenjska energija »nepopolnih Bogov«. [298] Za Sedem duhov
svetovni spisi govorijo, da se nahajajo »pred Božjim tronom«; to pomeni, da še niso v položaju,
da bi se – simbolično rečeno – nanj povzpeli, in to zaradi tega, ker še niso dosegli popolnega
božanskega izraza. Ti Gospodje sedmih žarkov so večji in bolj napredni na duhovni lestvi, kot so
velika življenja, ki sestavljajo zbornico Gospodov sveta v Šambali. So predstavniki sedmih
žarkovnih energij, ki oblikujejo sedem svetih planetov, ki zasedaj še niso toliko božansko razviti
kot so oni. Problem človeštva v razmerju do nepopolnosti je zapleten, ne samo zaradi dejstva, da
je sedem oblikovnih in poživljajočih energij »okuženih z nepopolnostjo«, ampak tudi zaradi
dejstva, da je Gospod sveta sam, s stališča Sončnega logosa na primer, še daleč od popolnosti;
prav iz tega razloga naš planet Zemlja še ni svet planet. Rečeno nam je, da je Sanat Kumara
božanski ujetnik našega planeta, ki bo tukaj ostal, dokler »zadnji utrujeni romar ne bo našel poti
domov«. To je njegova težka karma, čeravno je izraz njegove želje in njegove radosti; »utrujeni
romarji« so atomi (človeški ali drugi) v njegovem telesu, ki so okuženi z nepopolnostjo zaradi
njegove lastne nepopolnosti; njihova popolna »ozdravitev« je pogoj za njegovo osvoboditev.
Pomnite torej, da sedem kitic, ki jih bom sedaj podal, kaže na kvaliteto sestopajočih energij in
na okvare, ki jih te energije nosijo in prenašajo vsem oblikam, ki jih oživlja življenje našega
Planetarnega logosa.
135
Vzroki sedmih žarkov za neharmonijo in bolezni
I. »Veliki se je odločil, da bo sam hodil po svoji izbrani poti. Ni trpel nobenega
vmešavanja. Na svoji poti se je utrdil. Z ravni [299] na raven se je utrjevanje nadaljevalo:
utrjenost je rastla in otrdela. Njegova volja je bila podobna kristalu, sijajna, krhka in trda. Imel
je moč kristalizacije. Ni prinesel volje-do-življenja, temveč voljo-do-smrti. Njegovo darilo
življenju je bila smrt. Vlivanje in razpršitev mu nista bila všeč. Ljubil je in si prizadeval k
abstrakciji.«
Kolikor lahko razumemo pomen te kitice v povezavi z našo temo bolezni, nepopolnost te
božanske energije ustvarja posebno držo, ki se izraža kot sposobnost kristalizirati, utrditi, doseči
izčrpanost in povzročiti veliki abstrakcijski proces, ki ga imenujemo smrt. Drugi rezultati so
številni kristalizacijski procesi, ki se odvijajo v fizični obliki, vsi procesi atrofiranja in starost.
II. »Veliki je svoje življenje prelil skozi vse dele in vsak vidik manifestacije. Hitel je iz
centra na obrobje in z obrobja v center, nesoč obilico življenja, z energijo napajal vse oblike
sebe, ustvarjal pretirano gibanje, neskončno širjenje, obilno rast in nepotrebno naglico. Ni
vedel kaj hoče, ker je hotel vse, si želel vse, privlačil vse in vsem dajal preveč.«
Nepopolnost te velike energije, ki ima moč izgrajevanja, oživljanja in spajanja, je bila in je
sposobnost preveč stimulirati, da ustvari rast, kopiči, gradi preveč oblik, pritegne preveč atomov,
kar ustvari stanja, ki vodijo v to, kar je (v ezoteriki) dobilo ime »zadušitev življenja« - druga
oblika smrti, toda tokrat umiranje zaradi pretirane vitalnosti, ki prizadene krvni obtok, ki gradi
znotraj že izgrajene oblike, in pogosto ustvari [300] etrsko telo, ki je premočno za zunanjo
fizično obliko. Druge posledice so pojav tumorjev, raka, izrastkov in prekomerna razvitost
telesnih vidikov, preveliki organi in preveč telesnih delov.
III. »Veliki je zbiral tu in tam. Izbral je in zavrnil. To moč zavrnil je, ono pa sprejel. Ni imel
namena, ki bi bil povezan z nameni njegovih šestih bratov. Obliko je zavzel, a ni je maral;
zavrgel jo, in drugo je izbral. Ni imel stalne točke ali načrta, marveč živel je v slepilu, ki mu
je bilo čisto všeč. Zadušil je oboje, kot dobro tudi slabo, čeprav je uporabljal oboje. Na eni
strani je bilo moč videti preobilje, na drugi pa stradež. Obe skrajnosti sta vladali pri njegovi
izbiri žive substance. Skupaj je nametal tiste, ki niso sodili skupaj, potem pa videl, da je konec
žalosten, varljiv. Ustvarjal je vzorce, toda namen ni ustrezal. Obupan se je vdal«.
Glavni učinek tega nepopolnega »manevriranja« in manipulacije, kakor je bil poimenovan, je
povečini astralne narave, za posledico ima slabo fizično zdravje in nezaželene učinke, ki smo jih
že obravnavali v tej razpravi. Ker je energija tretjega žarka energija substance same, se njegova
nepopolnost obilno izkazuje kot človeška nagnjenost k bolezni. Slepilo je posledica pretirane
rabe energije tretjega žarka za sebične namene in osebne cilje, pri čemer se manifestira predvsem
na šesti oziroma astralni ravni. Kot rezultat te manipulacije želja in divjega manevriranja, da bi
se izpolnil v materialnem smislu, imamo bolezni, kot so želodčne in črevesne težave, ter različne
trebušne probleme, ki pustošijo [301] po civiliziranem človeštvu – veliko bolj kot po primitivnih
rasah. Posledica so tudi določene možganske motnje in šibka vitalnost.
IV. »Veliki se je bojeval in vstopil v bitko. Vsemu, kar je srečal, tako se mu je zdelo, je
moral pokazati svojo moč. Znotraj četrtega je našel bojišče in se pripravil na boj. Videl je kaj
136
je prav in vedel kaj narobe, nihal med obema, se bojeval najprej z enim ter nato še z drugim,
toda vedno zgrešil točko na pol poti, kjer boja ni. Tam bo našel harmonijo, lahkost, počitek in
tišino mirno. Oslabil je vse oblike, ki so uporabljale njegovo silo in moč. In vendar je ves čas
iskal lepoto; iskal milino; in hrepenel po miru. Obup ga je prevzel na njegovih poteh in v
brezupu volja-do-življenja ni mogla preživeti. In vendar je bila milina ves čas tu.«
Ta nam je jasno pokazano na razlog, zakaj človeštvo (četrto kraljestvo narave) tako hitro in tako
zlahka zapade v bolezen. Konflikti, v katere človeštvo stalno zahaja, tako v skupinski obliki kot
tudi posamezno, vodijo – dokler jih ne razumemo in jih ne uporabimo kot sredstvo za triumf in
napredek – v stanje stalne devitalizacije. Kjer je prisoten konflikt, se zmanjša odpornost, tako da
postanejo možne vse oblike telesnih bolezni. Razprševanje energije vodi v stalno in vztrajno
zmanjševanje odpornosti. Posledica je šibkost, hiter in hud odziv na bolezni, ki domujejo v
planetu samem, ter hitro nalezenje kužnih bolezni. V ozadju epidemij se skriva prav ta energija,
njen glavni izraz pa je gripa. [302]
V. »Veliki se razjezil je in v jezi ločil od ostalih. Velike dualnosti je pomedel vstran in videl
le polje mnogoterosti. Na vsakem koraku je povzročal razkol. Z mislijo močno je delal
ločevalno. Z veseljem je postavljal ovire. Ni prenašal nerazumevanja; ni poznal enotnosti,
kajti bil je hladen, resen, asketski in za vedno krut. Stal je med nežnim, ljubečim centrom
vsega življenja in zunanjim dvoriščem trpečih, živih ljudi. Vendar ni stal na sredinski točki, in
nič, kar je naredil, ni zadostovalo, da zazdravi zlom. Vse razkole je le še poglabljal, postavljal
ovire ter razpoke skušal še razširiti«
Naravo nepopolnosti energije Gospoda petega žarka je bilo nadvse težko opisati. V dejavnosti
energije tega žarka bomo nazadnje našli vir številnih psiholoških motenj in umskih težav.
Izstopajoča karakteristika je razcepljenost – znotraj posameznika ali med posameznikom in
njegovo skupino in ta razcepljenost ga naredi asocialnega. To sem obdelal v predhodnem delu te
razprave, zato mi tukaj o teh težavah ni treba obširneje (v Ezoterični psihologiji II. del, Razprava
o sedmih žarkih). Druge posledice so še določene oblike norosti, možganske poškodbe in vrzeli v
povezanosti fizičnega telesa s subtilnimi telesi, ki se kažejo kot slaboumnost in psihološke
težave. Še druga težava, ki nastane kot posledica sile petega žarka, je migrena, ki jo povzroča
pomanjkljiva povezanost med energijo okrog epifize ter energije okrog hipofize.
VI. »Veliki je ljubil sebe v drugih in v vseh oblikah. Na vsakem koraku je videl predmete
[303], ki jih je oboževal in vselej se je izkazalo, da so on. V druge vlil je vselej sebe samega
ter prosil za odziv, in ni nikoli ga dobil. Nesporno in z gotovostjo so se izgubljali obrisi oblik,
ki jih je tako oboževal, začele so temneti in nato izginile. Predmeti njegove ljubezni so počasi
bledeli. Ostal le svet meglen je. In ko se je ozrl k sebi, je dejal: Gospod slepila sem in Angel
zmede. Nič mi jasno ni. Ljubim, toda vse se zdi narobe! Vem, da je ljubezen prava stvar, duh
vesolja. Kaj potem narobe je?«
Kakorkoli že čudno, je prav moč sile šestega žarka (ko hrani želje) odgovorna za toliko tegob in
bolezni človeštva, ki imajo osnovo v zlorabi poslanstva in funkcije spolnosti. Poželenje,
zmedenost, šibkost, perverzije in ozko usmerjeno razvijanje seksualnih in drugih zadovoljitev,
izvirajo iz zlorabe seksualne energije. Zmedenost, ki vzraste iz želja, vodi v nasilno zahtevo po
zadovoljitvi in v postopanja – nekatera pravilna, druga napačna – ki vodijo k zadovoljevanju.
Posledic je za širno polje, vse od sadistične okrutnosti in pohote, do zakonov ki temeljijo samo
137
na fizičnem poželenju in do takšnih stanj, ki vodijo v različne oblike spolnih bolezni. Ključ do
tega vsepovsod prisotnega, svetovnega problema, najdemo v besedah starodavnih spisov, ki
pravijo, da je »nepopolnost Gospoda šestega žarka odprla vrata napačnim porokam med
poloma.«
VII. »Veliki je sklical svoje sile k sebi in potrdil svoj namen, da bo gradil. Gradil je tisto
zunanje, kar je moč videti. Videl je svoje stvaritve, a mu niso bile všeč, zato jim je odtegnil
svojo pozornost; potem so stvaritve, ki jih je ustvaril, umrle [304] in izginile. Ni imel trajnega
uspeha in ko je potoval po zunanji poti življenja ni videval nič drugega kot neuspehe. Ni
razumel potreb oblik. Nekaterim je dal preveč življenja, drugim pa premalo; tako sta obe vrsti
umrli in nista uspeli pokazati lepote Gospoda, ki jim je dal življenje, a jim ni uspel dati
razumevanja. Ni vedel, da hrani in vzdržuje ljubezen.«
Učinki te žarkovne sile so nadvse nenavadni in bodo veliko bolj razširjeni kot doslej, ker moč
tega žarek sedaj raste. Prav ta žarek je povečini odgovoren za infekcije in kužne bolezni. Glavno
vodilo dela sedmega žarka je združevanje življenja in materije na fizični ravni. Če pa to gledamo
z vidika nepopolnosti, to pomeni združevanje Življenja (če lahko razumete nadaljnje in globlje
pomene), življenj in splošne živosti kreativnega procesa. To simbolizira zmešnjava in nenehno
medsebojno vplivanje in delovanje vsega življenja znotraj vseh življenj. Posledica je torej
aktivnost vseh klic in bakterij v sredini, ki jo najbolje hrani.
Ti pojmi so težko razumljivi, vendar je potrebno o njih razmišljati in globok razmislek bo dal
razumevanje. Vse bolezni in slabo zdravje so rezultat delovanja ali ne-delovanja ene od sedmih
žarkovnih energij, ko delujejo na človeško telo. Vse fizične tegobe se pojavijo zaradi vpliva teh
nepopolnih energij, ko učinkujejo, vstopijo v centre v telesu in gredo skoznje. Vse je odvisno od
stanja centrov v človeškem telesu; skozi te centre deluje neosebna energija, prinaša življenje,
bolezen ali smrt, stimulira nepopolnosti v telesu ali pa telesu prinaša ozdravljenje. Kar zadeva
človeka [305] je vse odvisno od stanja fizičnega telesa, starosti duše in karmičnih možnosti.
Prosim vas, da ne razumete narobe pomena »nepopolnosti«, ki sem ga vseskozi uporabljal v
povezavi z Bitji, ki izražajo božanskost, ki je človeštvu, na tem planetu, nikoli ne bo moč doseči.
Pomnite, da je ta sončni sistem drugi po vrsti in da je bil v prvem sončnem sistemu poudarek na
inteligentni materialnosti; cilj najvišjega posvečenca je bil doseči popoln nadzor nad materijo,
razviti umski princip ter izkazati določen materializem. V tistih davnih časih je izkazovanje
materializma označevalo dosežek, medtem ko v tem sončnem sistemu to označuje poraz za
človeštvo. Sedanji sončni sistem, vključujoč vse druge planete in našo Zemljo, ima drugačen cilj,
prek materije kot posrednika mora manifestirati drugi božanski vidik, ki je ljubezen, ta materija
pa je prepojena s kvalitetami, ki so bile razvite v prvem sončnem sistemu. Kar je bila tedaj
popolnost, sedaj ni več. Zato velika bitja, ki so vsota vsega kar obstaja, delujejo na substanco in
skozi njo, ki je okužena oziroma okvarjena s tem, kar je treba pustiti za seboj in se ne sme
razvijati naprej.
S temi nepopolnostmi se ukvarjamo – s sedmimi vidiki inteligentne materialnosti; prav tu imajo
bolezni svoj sedež in svoj izraz. Povedano nam je bilo, da fizično telo ni princip; v prejšnjem
sončnem sistemu je bilo. V tem sončnem sistemu so principi drugačni, v spopadu med tem kar je
in med tem kar bo (kar hoče postati) imamo vzrok, na fizični ravni, bolezni in smrti. Razmislite o
teh stvareh in pomnite, da morate videti kar se da široko sliko, če hočete priti do resničnega
razumevanja nekaterih vzrokov fizičnih težav in bolezni.
138

Alice A. Bailey- Ezotericno Zdravljenje

Transcription

Similar documents

Tehnologija – zvezdni številčni niz STRELCA

Prenesi datoteko - Župnija Lj. Rakovnik

Seminar Športni center, igrišče za vse ljudi

izredna seja glavnega odbora sindikata centrov za

1. PDF dokument

Kahlil Gibran PREROK

Oznanila št. 19 - Župnija Preska

preko povezave

RAZKRITJA Lana Praner, Bohinj, 18. december 2011

kako čistiti samega sebe, osvoboditi staro energijo in se

tukaj - Kozmetični salon Ajna

Sai Vibrionika - Novice  z mize Dr Jit K Aggarwal-a 