Slovenka na vrhu Alp

Ozadja
12
ponedeljek, 20. januarja 2014
ozadja@delo.si
Slovenka na vrhu Alp
Kajzerce
Kje je Erik?
T
Osebno
s Simono Vrevc
Diplomirani inženirki
kmetijstva je »klic
gora«, ki ga čuti
že od malega,
prišepnil, naj zapusti
vodenje Službe za
EU koordinacijo in
mednarodne zadeve
ter se z gorami
začne ukvarjati tudi
službeno.
o, da je Slovenija banana
država, zdaj najbrž že veste.
Da politiki od A do Ž ne delajo
več drugega, kot da guncajo
afne, prav tako že veste. V vas je
bržkone dozorelo še spoznanje, da ste
za državo tudi vi ena sama velika lepa
zrela banana. Ničesar drugega namreč
oblast noče več od vas kakor to, da
vas olupi. Da bodo tisti, ki imajo na
Rok Kajzer
tem mikroplanetu opic moč, še naprej
o južnem sadju
skakali z ene palme na drugo in na tla
metali bananine olupke. Nalašč, posebej
za vas. Vi pa hop na olupek.
Spletni viri poročajo, da bananske države že dolgo niso več
tiste iz srede Amerike, ki so izvažale banane. Med države, ki jih
imenujemo banana republike, se danes uvrščajo tiste, v katerih
imajo moč korumpirane osebe, v katerih so velike socialne razlike,
ki imajo slabo infrastrukturo, ki se naslanjajo na tuj kapital (ki je
običajno močnejši od vlade) in kjer cvetijo korupcija, kriminal in
nepotizem. Bogati se na račun državnih odhodkov. Na splošno se
danes ta pojem uporablja za države, v katerih se politična kultura
postavlja v kontekst s korupcijo. Zveni znano?
Najnovejši bananski škandal v Luki Koper je le še eno zelo
ilustrativno nadaljevanje zgodbe o bananskem uspehu. Potem ko
direktor enega najpomembnejših državnih podjetij vse od zasedbe
položaja gunca afne na koprskih palmah, pa beži pred policisti
in nazadnje trdi, da je bil pod vplivom zdravil (najbrž refoškadola
in rizlingpirina), in ko bi ga morali lastniki z vsemi pristojnimi
luškimi organi dvigniti s pristaniškim žerjavom in mu prepovedati
približevanje pristaniškim
dokom, smo končno prišli
Če poje banano,
tudi do banan. Ja, do
se spremeni in
banan.
A preden preidemo
postane Banananjam,
k rumenim sadnim
ki rešuje svet
zadevam, se za
in pomaga ljudem.
trenutek pomudimo
še pri tem, kako je
bil Gašpar Gašpar kaznovan za prometno-policijski škandal.
Ga je nadzorni svet odstavil? So lastniki stopili skupaj in ga
pometli iz družbe? Prosimo, počakajte trenutek, da pogledamo
v uradne papirje nadzornega sveta ... Aha, našli smo. Ukrepi:
1. Pozvali so ga k častnemu odstopu. 2. Odpovedali so mu
pogodbo o uporabi službenega vozila. GGM lahko seveda samo
čestitamo. V tem primeru on ni opica. Naj nam te živali oprostijo,
da jih uporabljamo v negativni luči, ampak šimpanzi sedijo v
nadzornem svetu in na sedežih, rezerviranih za lastnike.
Preden nadaljujemo v tej neprijetni smeri, se vrnimo k
bananam. Najbrž ste slišali, da je neki človek, menda je celo
predsednik NK Olimpija in v prostem času trgovec z bananami,
Izet Rastoder, Luki zagrozil, da banan v Koper ne bo, če ne bo
dala četrt milijona evrov Olimpiji. Vredno obsojanja? Niti ne.
Rastoder ve, kako gredo posli v banana republikah. Pa še Zoranu
Jankoviću, ki bo na zastavi zmaja lahko kmalu nadomestil s
kakšnim orangutanom, se to ne zdi izsiljevanje, »ampak čisto
normalen (pred)pogoj«.
»Če ste brali moj
življenjepis, ste
v njem videli luknje,
ko nisem delala, ker
sem spremljala moža,
ki dela na zunanjem
ministrstvu.«
Maja Prijatelj
Ilustracija Miša Arko
Alpska konvencija je ...
Res, vse je normalno. Če je lahko GGM nakazal milijone koprskim
nogometašem – mimo nadzornikov – zakaj jih ne bi še ljubljanskim?
In zakaj se tečna KPK spet nekaj usaja in govoriči o znakih uradno
pregonljivega korupcijskega dejanja nedovoljenega dajanja oziroma
sprejemanja daril pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zaradi
česar so na tožilstvo poslali naznanilo suma kaznivega dejanja?
Halo?
Kakorkoli, prišlo je že tako daleč, da lahko naši državi pomaga
samo še Erik. In ta je tu, med nami. Pomagajte nam ga najti. Erik je
fant, ki živi dvojno življenje. Če poje banano, se spremeni in postane
Banananjam, ki rešuje svet in pomaga ljudem, ki potrebujejo pomoč.
Glede na zadnje dogodke nam res lahko pomagajo samo še takšni
superjunaki. Pa čeprav so iz risank. Znajo pa se spopasti s takimi
kalibri, kot sta general Fuj in doktor Fej.
Priporočamo ogled, premierka. In banano. Morda ste vi Erik.
Čeprav je navdušena planinka, je
tudi ona imela težave, ko je morala družini razložiti, kaj je Alpska
konvencija oziroma kaj bo delala
v novi službi. »Enostavnega odgovora ni, ker so njene naloge tako
mnogoterne.« Opredelitev, da gre
za mednarodno pogodbo med
osmimi alpskimi državami (Avstrijo, Nemčijo, Francijo, Italijo,
Liechtensteinom, Monakom, Švico in Slovenijo) in Evropsko unijo,
katere cilj je spodbujanje varovanja Alp in njihovega trajnostnega
razvoja, je preveč abstraktna. Razložila jim je drugače: »Zadnjič ste
šli na Korošico nad Podljubeljem
in tam videli tablo Via Alpina.« Ta
povezuje pešpoti osmih držav, na
katerih pohodniki odkrivajo kulturno in naravno dediščino Alp.
»Projekt je eden od rezultatov Alpske konvencije.«
Po njenem mnenju je edinstvenost te mednarodne pogodbe, da
zahteva trajnostni razvoj v vseh
komponentah – družbeni, eko-
Foto osebni arhiv
S
edmega januarja je prevzela
funkcijo namestnice generalnega sekretarja pri stalnem
sekretariatu Alpske konvencije, s
čimer je postala Slovenka na najvišjem položaju v katerikoli mednarodni organizaciji.
Na javni razpis se je prijavila na
lastno pobudo, ker je »imela občutek«, da bi lahko z izkušnjami z
evropskega področja – sodelovala
je na pogajanjih Slovenije za vstop
v EU glede kmetijstva, ribištva
in varne hrane, med slovenskim
predsedovanjem svetu EU pa koordinirala pripravo zasedanj sveta
za kmetijstvo in ribištvo ter posebnega odbora za kmetijstvo na stalnem predstavništvu pri EU – in z
ministrstva za kmetijstvo in okolje,
kjer je bila med drugim namestnica vodje direktorata za kmetijstvo,
imela primerjalne prednosti pred
drugimi kandidati. »Stalni sekretariat Alpske konvencije deluje v
mednarodnem okolju, zato je pomembno, da so v njem ljudje, ki se
v Bruslju znajdejo.«
V prihodnosti bo to še pomembneje, saj je sredi lanskega decembra evropski svet sprejel odločitev
o pripravi evropske makroregionalne strategije za Alpe. Njen namen je ob omejenih finančnih
sredstvih doseči boljše sinergijske
učinke pri upravljanju z obstoječimi ukrepi in pobudami. Alpska
konvencija mora biti vsebinska
osnova za pripravo te strategije, je
prepričana Vrevčeva.
nomski in ekološki. »Alpska konvencija ne zagovarja absolutne
zaščite narave, ampak poskuša ob
upoštevanju različnih dejavnikov
najti trajnostne rešitve za razvoj
alpskega območja na lokalni, regionalni in nacionalni ravni.« Čeprav
njeni protokoli spadajo pod »mehko pravo«, ki nima moči izrekanja
sankcij, njen odbor za preverjanje
trenutno obravnava dva primera
poskusov nespametnih posegov;
pri enem gre za nezaželeno širitev
smučišča. »Mi smo podpora lokalnemu prebivalstvu, planinskim
zvezam in drugim, ki dajejo pobude, s katerimi opozarjajo na netrajnostne prakse.«
Generalnega sekretarja Alpske
konvencije Avstrijca Markusa
Reitererja bo nadomeščala pri
protokolarnih nalogah, imela bo
veliko birokratskega dela, saj bo
koordinirala in pripravljala zasedanja delovnih teles konvencije.
»V temelju pa je namestnik odgovoren za delovanje, spremljanje
in nadgradnjo sistema za opazovanje Alp, v okviru katerega se
vsaki dve leti pripravi poročilo o
stanju Alp.« Zadnje, četrto poročilo je obravnavalo trajnostni turizem, zdaj je v pripravi poročilo
o demografskih spremembah v
Alpah.
Upa, da bo dobro sodelovala s
Slovenijo, kjer je za Alpsko konvencijo pristojno ministrstvo za
infrastrukturo in prostor. »Zdaj,
ko dobivam boljši vpogled v ozadje
delovanja stalnega sekretariata, je
razveseljivo videti, kako aktivna
je naša mala država na tem področju.« Navsezadnje se je ta aktivnost
izrazila v tem, da so kandidaturo
Vrevčeve podprle tudi druge države pogodbenice Alpske konvencije. Seveda ni šlo brez političnega
lobiranja. Pri tem so pomagala
ministrstva za zunanje zadeve, infrastrukturo in prostor ter doslej
njeno resorno ministrstvo, za
kmetijstvo in okolje. Koliko kandidatov se je prijavilo za položaj,
ne ve, toda nedvomno jih je bilo
veliko.
Življenje,
kot ga prinesejo izzivi
Poklicno pot je začela na ljubljanski biotehniški fakulteti. Diplomirala je na oddelku za namakanje in
melioracije, v nalogi je poskušala
»modelno pokazati vpliv kakovosti tal na vodni stres pri rastlinah«.
Sodelovala je tudi pri pripravi
takratnega nacionalnega načrta
namakanja za Slovenijo. Kaj jo je
poneslo v državno upravo? »Če ste
brali moj življenjepis, ste v njem
videli luknje, ko nisem delala, ker
sem spremljala moža, ki dela na
zunanjem ministrstvu. Odšla sem
v tujino, postavljena tudi pred dejstvo, da si moram poiskati novo
delovno mesto. Ko smo z otroki
odšli v Celovec, kjer je mož delal
na generalnem konzulatu Republike Slovenije, sem pustila službo
na univerzi in se prijavila na razpis
vladne službe za evropske zadeve.
Po svoje sem v državno administracijo prišla naključno, a sem v
njej ostala. Pri različnih institucijah sem vedno delala na podobnih
področjih.«
Mandat namestnika generalnega sekretarja pri stalnem sekretariatu Alpske konvencije je trileten
z možnostjo podaljšanja za nova
tri leta. Z možem Markom bosta
to obdobje preživela ločeno. »Ni
prvič,« se nasmehne. »Tudi on je
zadnjih nekaj let delal na generalnem konzulatu v Münchnu, kjer je
bil do lani generalni konzul, jaz pa
sem bila doma. Takšno življenje že
poznava, prinesejo ga izzivi.« Trije
otroci so »tudi že precej veliki. To
je prav tako razlog, da sem se sploh
upala prijaviti na razpis«.
Stalni sekretariat Alpske konvencije ima sedeža v Innsbrucku
in Bolzanu. Vrevčeva bo več časa
preživela v slednjem, a »glede
na to, da nista tako oddaljena,
bom redno tudi v pisarni v Innsbrucku. Smo majhna ekipa. Zelo
veliko sestankov poteka po skypu,
zato smo časovno in stroškovno
učinkoviti. Marsikaj se bom še
morala naučiti, ker so drugi člani
ekipe naprednejši kot mi v državni upravi. Ves čas so mobilni, vse
delajo sproti.«
Prva obljuba, ki si jo je dala, je
naučiti se italijansko, saj je Bolzano dvojezično mesto. Angleško, nemško in francosko že zna.
Kljub celodnevnemu delovniku
ima to zimo za seboj že tri turne
smuke, se pohvali. Strast za turno
smučarijo jo drži zadnjih nekaj
let, smučanje na urejenih progah
ji namreč ne ponuja več dovolj
adrenalina. Planinari že zelo dolgo. »Vrhunsko nikoli, intenzivno
pa, preden sem imela otroke.« Za
svoj največji gorniški podvig šteje
odpravo v Bolivijo leta 1991, ko je
osvojila dva šesttisočaka. Ljubiteljsko športno pleza, kot vsi prebivalci Tacna pa »že vse življenje« hodi
na Šmarno goro.
maja.prijatelj@delo.si
povezane vsebine
delo.si/ozadja
҃
Karikatura Boris Jukić
Sprostitev