oktober 2011

REVIJA ZA SLOVENCE ZUNAJ
REPUBLIKE SLOVENIJE
SLOVENCI.SI
oktober 2011
Slovenija danes, Slovenci.si, Leto 1, Ševilka 7
Menjavajo se
odri, Slovenski
oktet ostaja
Alfred Brežnik
»Slovenija je
domovina«
Slovenski podjetnik v Kanadi
S trdim delom do
mednarodnega ugleda
Juan Vasle
Med opero in
nogometom
HOMECOMING
SLOVENIA 2011
Republika Slovenija v letu 2011 praznuje
20 let od razglasitve samostojnosti lastne
države. Ponos nad dosežki samostojne
Slovenije bo v letu 2011 zaznamoval tudi
turistična dogajanja.
In 2011 the Republic of Slovenia will be
celebrating 20 years since its declaration
of national independence. Pride in the
achievements of independent Slovenia will also
be reflected during 2011 in the tourism sector.
Come and take a closer look: Ljubljana.
www.slovenia.info/homecoming
PRVA STRAN
VSEBINA
Panorama
4
5
Kardinalu Ambrožiču v slovo
Medijski projekt Slovenija danes naletel na dober odziv
V žarišču
6
Menjavajo se odri, Slovenski oktet ostaja
8
10
12
15
19
20
22
26
29
30
35
38
Poslovne strani
8
10
11
Aleš Kotar: Med Ptujem in Frankfurtom
Kristal nad Ljubljano
Igor Kodarin: S trdim delom do mednarodnega ugleda
Kultura
12
14
15
Slovenska poezija osvaja francosko občinstvo
Milan Šelj: Vipavski pesnik iz Združenega kraljestva
Juan Vasle: Med opero in nogometom
Spoznajmo se
19
20
20 let uradnega ‘Prijateljstva’
Alfred Brežnik: Slovenija je domovina, Avstralija dom
Izobraževanje in znanost
22
24
Slovenščina za vse in vsakogar
Učitelji, ki so več kot to
Mladi
26
Alenka Slavinec: Razpeta med Slovenijo in New Yorkom
Med nami
28
29
30
31
Slovenski oktet – slovenski pojoči ambasadorji
Slovenski otroci iz tujine spet doma
Beneška Slovenija
Fantje iz Clevelanda navdušili slovensko občinstvo
Zamejski dnevnik
32
33
34
35
36
SKD Istra v Pulju vnovič gostitelj vseslovenskega srečanja
Srebrna kraška ohcet na Repentabru
Likovna kolonija – edinstveno sodelovanje mladih
Povezovanje v širši kulturni prostor je stalnica
Novi šolski zakon ne prinaša bistvenih novosti
Doživimo Slovenijo
37
38
Kozjanska domačija – skriti briljant Kozjanskega
Biser turizma sprejel 34-milijontega obiskovalca
Šport
40
41
Poljska je dežela prihodnosti
Tim Matavž, najdražji slovenski nogometaš
Slovenija danes
Slovenci.si
Vodja projekta
Marko Stijepić
marko.stijepic@sloveniatimes.com
Slovenija danes izhaja vsak mesec
Posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja
Naklada: 3000 izvodov
Tisk: Littera picta, Medvode, Slovenija
Izdajatelj: Domus, založba in trgovina d.o.o.
Glavna in odgovorna urednica
Blanka Markovič Kocen
blanka@slovenija-danes.com
Medij Slovenija danes je vpisan v razvid medijev pri
Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko: 1603.
Lektura
Blanka Markovič Kocen
Revijo financira Urad Vlade Republike Slovenije za
Slovence v zamejstvu in po svetu
Uredništvo
Trg MDB 12
1000 Ljubljana
Slovenija
Tel: +386 (0)1 520 50 84
E-pošta: slovenija.danes@sloveniatimes.net
Spletna stran: www.slovenci.si
Oblikovanje in prelom
Maja Kaplan
maja@sloveniatimes.net
ISSN 2232-3473

REPUBLIKA SLOVENIJA
URAD VLADE RS ZA SLOVENCE
V ZAMEJSTVU IN PO SVETU
40
3
PANORAMA
Kardinalu
Ambrožiču
v slovo
Po dolgotrajni bolezni je v Torontu
v 81. letu starosti 26. avgusta umrl
kardinal Alojzij Ambrožič, ki se ga
bodo katoliška cerkev in državljani
Slovenije spominjali zaradi njegove
neomajne narodne zavednosti.
Poleg ljubezni do domovine sta v
poslanicah ob Ambrožičevi smrti
tako ljubljanski nadškof in metropolit
Anton Stres kot tudi kardinal Franc
Rode izpostavila njegovo podporo
ob osamosvajanju Slovenije. »Da nas
je Kanada priznala že 15. januarja,
veliko prej kot Združene države
Amerike, je gotovo tudi njegova
zasluga,« je med drugim zapisal
Rode.
Ambrožič je moral že kot 15-letnik
pred totalitarnim komunizmom
zapustiti domovino, saj je, kot
je zapisal Stres, ostal brez doma
in domače hiše. Po vključitvi v
kanadsko versko življenje je užival
popolno zaupanje papeža Janeza
Pavla II., ki je Ambrožiča izbral za
nadškofa zaradi njegove zvestobe
katoliškemu nauku, zavzemanju
za ohranitev katoliških šol in sploh
za vidnejšo navzočnost Cerkve v
kanadski javnosti.
Po Rodetovih besedah Ambrožič
ni nikoli pozabil na svoje slovenske
korenine, temveč je »z zanimanjem
in ljubeznijo spremljal slovensko
pot v samostojnost in jo z vsem
srcem podpiral.« Ob slovenski
osamosvojitvi je nekdanji kardinal
uporabil ves svoj vpliv ter javno
in odmevno nastopal v podporo
slovenski samostojnosti.
Ambrožič je bil prvi slovenski
kardinal, ki je sodeloval pri kakšnem
konklavu, in sicer je bilo to po smrti
papeža Janeza Pavla II., na konklavu,
na katerem so izvolili njegovega
naslednika Benedikta XVI.
(STA in B. M. K.)
4
42. srečanje vzgojiteljev iz zamejstva
Obeti za prihodnost so pozitivni
V Mariboru so se na 42. srečanju pred začetkom novega šolskega leta zbrali vzgojitelji dijaških domov v
zamejstvu, ki so glede svoje prihodnosti na okrogli mizi v neposrednem prenosu za Radio Maribor izrazili
toliko optimizma, kot ga že dolgo ni bilo slišati. »Prihodnost je večinoma odvisna od nas samih,« so med
drugim poudarjali udeleženci.
Da število prijav
k dvojezičnemu
pouku v porastu,
raven znanja
slovenščine
pa upada, je
ugotavljala Eda
Vernik, vzgojiteljica
iz dijaškega
doma v Celovcu,
kjer prebivajo
predvsem dijaki iz
slovenske gimnazije
in dvojezične trgovske akademije, obenem pa se
je strinjala, da so obeti skupnosti dijaških domov
nadvse dobri. Gorazd Pučnik, ravnatelj Dijaškega
doma Srečko Kosovel, je med drugim poudaril,
da ustanova, ki jo vodi, ni več trdnjava slovenstva
v Italiji, ampak most med dvema kulturama.
Slovenski dijaški domovi v Italiji nasploh pa so,
tako Pučnik, slovenske in ne manjšinske ustanove.
V nadaljevanju je opozoril na posebno dimenzijo
tržaškega doma, ki poleg dijakov sprejema tudi
šolske in predšolske
otroke in ima celo
jasli, prehodni dom
in poletne centre
za varstvo otrok
med poletnimi
počitnicami.
Nad zgodbami,
ki obetajo, je bil
navdušen tudi dr.
Boris Jesih, državni
sekretar na Uradu
Vlade RS za Slovence
v zamejstvu in po svetu. »Življenje in realnost sta
danes drugačna – manjšino je treba premisliti in
nekateri udeleženci okrogle so to že storili,« je dejal.
Kaj bo v prihodnosti, je odvisno predvsem od nas
samih. Prihodnost bo lepša, če si bomo tako želeli
in k temu tudi prispevali. Tisto, kar pride od države,
je premalo za lepo prihodnost, so menili udeleženci
okrogle mize. Olga Dečman Dobrnjič z Zavoda RS
za šolstvo pa je dodala: »Čez 20 let bomo vnovič
skupaj.« (B.M.K.)
SGZ s turističnim projektom
Tu smo doma
Turizem je tista panoga, ki združuje in povezuje
ljudi – to je temelj in izhodišče projekta Alpen Adria
Tourism/Turismo Alpe-Adria, ki ga je na novinarski
konferenci v Ljubljani predstavila Slovenska
gospodarska zveza iz Celovca skupaj s partnerjema,
Slovenskim deželno gospodarskim združenjem iz
Trsta in Confcommercio iz Gorice. S tem projektom
bodo v prihodnosti poskušali Slovencem v matični
domovini približati življenje zamejskih Slovencev
na avstrijskem Koroškem in v Furlaniji - Julijski
krajini. Zamejci namreč ugotavljajo, da se Slovenci
iz matične domovine v zamejstvu zadržijo večinoma
zgolj po nakupih, pozimi pa, vsaj kar zadeva
Koroško, na smučanju. Cilj projekta pa je pobliže
spoznati zamejstvo, njegovo kulturo, dediščino,
naravne lepote in kulinariko. Velik poudarek nosilci
projekta namenjajo uporabi slovenskega jezika tudi
v turizmu, to je v hotelih, gostilnah, penzionih…
»Koroška želi uvajati celoletni turizem,« je na
novinarski konferenci med drugim dejala Marina
Einspieler Siegert, direktorica SGZ v Celovcu, saj
je po njenem mnenju le na tak način mogoče
učinkoviteje izkoristiti razpoložljive turistične
zmogljivosti.
Na predstavitvi so prikazali tudi promocijski film o
Koroški in Furlaniji Julijski krajini, delo našega rojaka,
koroškega Slovenca Ivana Klariča. Projekt, ki je prvič
združil Korošce in Primorce in za katerega so črpali
evropske vire, je dostopen tudi na spletni strani
www.tusmodoma.eu. (tekst B.M.K., foto M.K.)
PANORAMA
Novinarska konferenca
Medijski projekt Slovenija danes
naletel na dober odziv
Revija Slovenija danes je pred kratkim dobila
svojo spletno različico, razširjeno v spletni
portal, ki vključuje tudi spletno skupnost
Slovencev po svetu.
Ob tej priložnosti so ustvarjalci revije in spleta
skupaj s predstavniki Urada Vlade RS za Slovence
v zamejstvu in po svetu na dobro obiskani
novinarski konferenci v zadnjem avgustovskem
tednu predstavili svoje dosedanje delo pri
projektu in prihodnje načrte.
Državni sekretar na Uradu dr. Boris Jesih je
uvodoma poudaril, da ima obveščanje Slovencev
po svetu že dolgo tradicijo, dobro delo na tem
področju pa tudi v prihodnje ostaja vizija Urada
in ustvarjalcev revije. Z novim medijem so
Slovenci po svetu dobili zanesljiv vir obveščanja
in sredstvo povezovanja. Osrednje pozornosti
v tem projektu so deležne slovenske skupnosti
in posamezniki preko meja evropske celine, saj
imajo zamejci v primerjavi z njimi boljši dostop
so slovenskega medijskega prostora. Mitja
Meršol, predsednik izdajateljskega sveta, je v
značilnem slikovitem slogu kot cilj revije označil
to, da se Slovenci povsod počutimo Slovence in
to tudi povemo po slovensko.
Sodeč po odličnih odzivih bralcev je revija med
slovenskimi rojaki dobro sprejeta, naslednji
korak pa je ustvarjanje spletne skupnosti
Na sliki z leve: Marko Stijepić, vodja projekta, Mitja
Meršol, predsednik izdajateljskega sveta, Blanka
Markovič Kocen, glavna in odgovorna urednica revije,
dr. Boris Jesih, državni sekretar
Slovencev po svetu oziroma njihovo združevanje
na skupni platformi, ki je deloma povezana prek
Facebooka. (tekst B.M.K., foto M.K.)
Lendava
Nov slovenski Guinnessov rekord
Svetovna prestolnica bograča
Harmonika
ostaja naša
kraljica
Zadnji petek v avgustu je predsednik Slovenije
dr. Danilo Türk razglasil Lendavo za svetovno
prestolnico bograča, znane in priljubljene
jedi, za katero je marsikdo prepričan, da
prihaja z Madžarske, vendar temu ni tako.
Je namreč tipična prekmurska specialiteta.
Pobudo za to je dal prav predsednik države
pred štirimi leti, ko je obiskal mladinsko
prireditev Bogračfest.
Po tem, ko sta z županom Antonom
Balažekom na mestni hiši odkrila spominsko
obeležje, posvečeno prestolnici, ko so
zadoneli bobni in se je z močnim pokom
oglasil možnar, je zbrane domačine in goste s
Hrvaške in z Madžarske nagovoril predsednik
dr. Danilo Türk. Povedal je, da gre tudi za
dejanje ponosa na tradicijo in kulturo teh
krajev in kulturo celotne Slovenije. Obenem
gre po njegovih besedah tudi za izraz
povezovanja kultur in narodov tega območja
ter povezovanja s celim svetom. Predsednik je
izpostavil: „Lendava ima izjemno pomembno
in perspektivno lokacijo na zemljevidu
Evrope. Leži na slovenskem ozemlju blizu
Hrvaške, Madžarske in Avstrije in že opravlja
pomembno povezovalno funkcijo kot križišče
poti in stičišče kultur.“
Predsednik je opozoril, da smo pogosto
preveč zazrti vase, premalo ambiciozni,
premalo odprti v svet in nenazadnje tudi
Predsednik Slovenije dr. Danilo Türk se je prvi vpisal
v knjigo svetovne prestolnice bograča. Podpis so
spremljali častna grofica in grof bograča Marija in
Ludvik Király, grofica bograča Magdalena Rudaš in
župan Anton Balažek.
premalo ponosni na to, kar že imamo.
Zato je razglasitev Lendave za svetovno
prestolnico bograča opomin, da lahko storimo
več pri povezovanju našega izročila z našo
prihodnostjo ter pri povezovanju s sosedi
in celotnim svetom. Slednje ni nikakršno
pretiravanje, saj je župan Anton Balažek
povedal, da so že dobili čestitke iz Slovenije,
sosednjih držav in z različnih koncev sveta
od izseljencev, denimo iz Clevelanda,Tokia in
Bruslja.
Razglasitev za svetovno prestolnico bograča je
tudi uvod v praznovanje 820-letnice Lendave
prihodnje leto. (Ernest Ružič)
Na mednarodnem festivalu Panonika harmonika
– festivalu harmonike, etno glasbe, vina,
kulinarike in smeha, ki se je letos konec avgusta
odvijal v Gaju ob letališču Cerklje ob Krki v bližini
Brežic, so slovenski harmonikarji vseh starosti
in tudi iz zamejstva postavili nov Guinnessov
rekord. Kar 1.137 harmonikarjev je pod eno
taktirko odigralo dve skladbi, Avsenikovo »Na
Golici« in Slakovo »V dolini tihi«. S tem so podrli
že nekaj let star kanadski rekord, ko je pod eno
dirigentsko palico zaigralo 990 harmonikarjev.
Letošnji festival Panonika harmonika je v treh
dneh obiskalo več kot 10.000 ljubiteljev glasbe,
na odru pa so se zvrstili nastopajoči iz mnogih
držav ter vrhunski domači in tuji harmonikarski
mojstri. Namen festivala je druženje ljudi
iz različnih dežel panonske nižine, ki jim je
skupna ljubezen do harmonike, domače glasbe,
pozitivne energije ter pristne kulinarike in
vrhunskih vin iz različnih regij držav, ki obkrožajo
Slovenijo. »Želimo poudariti pomen harmonike
v različnih kulturah panonske nižine in pri tem
spodbujati druženje ter povezovanje njenih
prebivalcev,« pravijo na Zavodu Euforija, ki je
organizator projekta.
»Festival je priča močni tradiciji igranja
harmonike pri nas in veselja, ki se ob tem
poraja.« (Ana Mrzlikar)
5
V ŽARIŠČU
Menjavajo se odri,
Širjenje slovenske besede in
pesmi, misijo, zaradi katere je
bil ustanovljen, je Slovenski
oktet zvesto izpolnjeval vseh
6o let svojega obstoja. Danes
bolj razigran, čeprav zavezan
tradiciji, še vedno navdušuje
domače in tuje občinstvo,
predvsem pa slovenske rojake po
svetu.
6
Blanka Markovič Kocen
0 let Slovenskega okteta je
jubilej, s katerim se lahko
pohvali le malo glasbenih,
še posebej pevskih ansamblov v Sloveniji in tudi po svetu.
Pevci, ki so zaslužni predvsem za
širjenje slovenstva med našimi rojaki po svetu, so neomajno prepričani
v kakovost slovenske ljudske glasbe,
kar so dokazali in vnovič potrdili
tudi na veličastnem koncertu od
60-letnici v ljubljanskih Križankah.
O prehojeni poti, mejnikih na njej in
prazničnem koncertu smo se pogovarjali z umetniškim vodjo Jožetom
Vidicem.
Domače občinstvo
je bolj zahtevno,
neusmiljeno do
Slovenskega okteta.
6
Čemu pripisujete dejstvo, da Slovenski oktet brez prekinitev deluje
že 60 let?
Vsi občutimo zares veliko pripadnost do slovenske vokalne glasbe,
slovenske besede in navsezadnje
ponos, da je bil ansambel izbran za
neko posebno misijo, širjenje slovenstva po svetu, ki je navznotraj
okteta pripomogla k temu, da je
ansambel obstal in se nadgrajeval.
Vse generacije pevcev so čutile v
sebi isto pripadnost narodu, iz katerega smo izšli. Ob uspehih, ki jih je
doživljal po odrih sveta, je ansambel
rasel in z leti postal prvo ime slovenske komorne vokalne glasbe.
Kako se kot član in umetniški vodja
počutite ob nastopih med našimi
rojaki v tujini?
To so posebno čustvena doživetja!
Srečanja z rojaki po svetu so vedno
trenutki, ki so drugačni. Vedno gre
za čustveni naboj, za neko emocionalnost, ki je skupna vsem Slovencem doma in v tujini. Naši rojaki
domovino dojemajo na poseben
način. Nanjo so močno navezani,
jo globoko spoštujejo in s ponosom
govore o njej. Živijo za slovenstvo in
zvesto negujejo slovenske običaje.
V domovini se je marsikateri običaj
izgubil, pri njih pa ostajajo. Lani
smo se vrnili s turneje v Argentini z
nepozabnimi vtisi. Mladi ljudje, tudi
otroci, stari štiri, pet let, so govorili
slovensko. Bili smo navdušeni!
Katere so vaše pesmi, ki vzbudijo
največ čustev, tudi orosijo kakšno
oko?
To so domovinske pesmi, ki so
ljudem blizu. Takšne so tudi ljudske
pesmi, predvsem tiste, ki so najbolj
ganljive, melanholične. Med njimi
sta Nocoj pa, oh, nocoj in N’ mau
čez izaro. Zlasti slednja se zelo globoko dotakne vsakega Slovenca, ki
živi v tujini. Pesmi, ki jih pojemo,
imajo iskrena besedila, lepo melodijo... Slovenski oktet je vedno bil in
bo ansambel, ki je imel do ljudske
pesmi poseben odnos in tega so negovale vse generacije okteta.
Koliko časa nastopate v sedanji
zasedbi?
Dobro leto. To je najnovejša
zasedba Slovenskega okteta, katerega član sem 15 let. Generacija
pred nami se je v celoti odločila za
slovo od aktivnega prepevanja v
oktetu in tako smo pod vodstvom
takratnega umetniškega vodje Antona Nanuta začeli novo obdobje
tega ansambla. Oktet ima intenziven tempo vaj in nastopov. Letno
izvedemo preko 70 koncertov, kar je
več, kot jih ima marsikateri poklicni
ansambel.
Znano je, da ima oziroma je imel
Slovenski oktet več nastopov v tujini kot doma. Zakaj?
V zadnjih letih se tudi v Sloveniji
vse bolj prebuja ljubezen do glasbe,
ki jo izvajamo. Zato smo zopet več
doma kot v tujini. Pred leti pa je bil
oktet res več po tujih kot domačih
odrih. V tujini je bil tudi bolje sprejet. Občinstvo je očaral zvok ansambla, ki je barvno zelo bogat. Pa tudi
raznolikost repertoarja je nekaj, kar
je bila vedno oktetova prednost.
Domače občinstvo je bolj zahtevno,
»neusmiljeno« do Slovenskega okteta. Ve, kakšen je oktet nekoč bil,
V ŽARIŠČU
Slovenski oktet ostaja
pozna njegove kvalitete in zato je
tudi kritika neizprosna.
Kljub profesionalnosti članov še
vedno delujete na amaterski ravni.
Kako se financirate?
Oktet ogromno koncertira in s
tem vsaj delno pokriva stroške, ki
so povezani z obstojem ansambla.
Pred desetljetjem je bil ansambel
na tem, da bi morebiti prešel pod
finančno okrilje države, vendar se
naši predhodniki niso odločili za to
možnost. Morali bi opustiti svoje
poklice. Sicer bi bilo za obstanek
ansambla takrat to dobrodošlo,
vendar bi bili s tem prikrajšani za
avtonomnost in vizijo. Takrat je
bila prisotna bojazen pred vplivom
politike na poslanstvo ansambla.
Enostavno se niso odločili za to
možnost in še danes je tako. Sicer
pa marsikdo oktetu pripisuje status
kulturnega ambasadorja Slovenije,
kljub temu da nimamo nikakršne
pogodbe z državo. Ko pridemo v
tujino, nas tudi tuji državniki prepoznajo kot najvišjo slovensko vokalno avtoriteto.To veliko pove o
profesionalnosti ansambla. Biti
član Slovenskega okteta je način
življenja, je poslanstvo in dokler
človek čuti to, potem mu nič ni
težko.
Kateri so bili vaši najpomembnejši
tuji odri?
Veliko
je
bilo
pomembnih odrov. Prav gotovo je eden
najpomembnejših festival v Dubrovniku, kamor se bomo v prihod-
nosti zagotovo še vračali. Slovenski
oktet je bil dolga leta stalni gost letnih iger v Dubrovniku, kjer je gostoval tudi v času zadnje vojne, ko si
ni upal tam nastopiti skoraj nihče.
Dubrovnik je bil tedaj praktično izpraznjen, nikjer žive duše, okna zaprta… Ko je oktet prišel v Dubrovnik,
so ga ljudje z glasnim ploskanjem
pospremili na poti do Knežjega dvora, kjer je imel koncert. Dubrovnik je
gotovo eden od pomembnih odrov
ki jo oktet do tedaj ni gojil. Prikazali
smo obvladovanje drugačnih stilov.
Skladbe je na našo željo prepesnil in
jim dal lepo slovensko podobo Jože
Humer. Sicer pa gre za aranžmaje,
ki so bili narejeni že pred desetletji
za nemško skupino Comedian Harmonists. V družbi s pianistko Urško
Vidic oktet zaživi v drugačni zvočni
podobi.
Občinstvo vas po slavnostnem
koncertu v Križankah praktično ni
Ko pridemo v tujino, nas tudi državniki prepoznajo
kot najvišjo slovensko vokalno avtoriteto.
Slovenskega okteta.Težko je govoriti
o tem, kateri oder je največji in kateri je oktet najlepše sprejel. V zadnjem obdobju bi lahko kot pomembne
odre prepoznali tudi odre Buenos
Airesa. Mi se dobro počutimo tam,
kjer so dobri ljudje, tam, kjer si želijo
našega petja in tja radi gremo ter se
z veseljem vračamo.
Koliko plošč ste doslej posneli?
Samostojnih plošč okteta je bilo
do sedaj izdanih skoraj 40. To je lepo
število in mislim, da ima malokatera
vokalna skupina v Sloveniji takšno
diskografijo.
Nova plošča, Kaktus, nekoliko
preseneti…
Izdana je bila konec lanskega leta,
z namenom pokazati, da je oktet lahko tudi drugačen. Z njo smo naredili izlet v drugačno zvrst glasbe,
spustilo z odra. Ste to pričakovali?
Lagal bi, če bi rekel, da ne. Nismo
navajeni, da nas spustijo takoj z
odra. Občinstvo nas je v Križankah
odlično sprejelo. V prvem delu smo
izvajali skladbe, ki so del tradicije
Slovenskega okteta, v drugem delu
svoji tradiciji, ki jo goji že desetletja,
ob tem pa jo nadgrajuje z novimi
deli, s katerimi si širi nova obzorja.
Kakšno je bilo občinstvo na
koncertu?
Občinstvo je bilo raznoliko. Od
najmlajših, otrok, do tistih, ki so
oktet poslušali že pred šestdestimi
leti. Vesel sem, da je bilo tokrat v
Križankah toliko mladih ljudi. To
je dober obet za tovrstno glasbo.
Srečali smo ljudi, ki so pred kratkim postali naša publika. Nekaj zahvale ob tem gre tudi novemu projektu »Kaktus«, ki jih je nagovoril
s svojo drugačnostjo. Z njim smo
pridobili tudi najmlajšo publiko.
Ob sproščenosti »Kaktusa« so lahko slišali tudi slovensko ljudsko
glasbo.
To, da so bile tokrat Križanke nabito polne, da je prišel predsednik
države in bil celo častni pokrovitelj
koncerta, da je prišlo toliko mladih
Biti član Slovenskega okteta je način življenja, je
poslanstvo in dokler človek čuti to kot tako, potem
mu nič ni težko.
pa smo predstavili Kaktus, ki je
drugačen, bolj razposajen, razgiban.
Kakor je bilo v prvem delu koncerta s strani občinstva čutiti neko
spoštljivo zadovoljstvo, je bilo v
drugem zelo razgibano, sproščeno,
ljudje so se smejali, zabavali in tudi
aplavzi so pokazali, da jim je tovrstna hudomušnost in iskrivost všeč. A
Slovenski oktet kljub temu ostaja v
ljudi, je veliko priznanje Slovenskemu oktetu, ki nam govori o tem, da
smo na pravi poti, da delamo prave
premike… S koncertom v Križankah
smo nagovorili tudi vse tiste, ki so
mogoče dvomili o Slovenskem oktetu in o njegovem poslanstvu v
današnjem času.
(Več o zgodovini ansambla na
strani 28)
7
POSLOVNE STRANI
Aleš Kotar
Med Ptujem
in Frankfurtom
Slovenske banke si morajo
vnovič pridobiti zaupanje, mlade
strokovnjake pa je treba zadržati
doma, pravi slovenski finančni
strokovnjak iz Frankfurta.
A
Alenka Slavinec
leš Kotar je 34-letni univerzitetni
diplomirani
ekonomist ter magister
davčnega prava, ki je že
tretje leto uspešen zakladnik na LHB
banki v Frankfurtu, katere lastnica
je Nova Ljubljanska banka. Delo v
tej ustanovi je široko usmerjeno v
primerjavi z zelo velikimi bankami in
od posameznika zahteva nenehna
dodatna izobraževanja. Tudi Aleš je
opravil mednarodno priznana izpita
s področja zakladništva ACI Dealing
Certificate in ACI Diploma.
Njegova pot se je začela v
Probanki v Mariboru, takoj po
končanem študiju leta 2002. Po
uspešnih šestih letih se je zaradi
napredovanja v karieri, pridobivanja življenjskih izkušenj in izpopolnjevanja znanja tujega jezika in da
se vsaj za kratek čas izogne slovenskemu pesimizmu na vseh področjih
življenja odločil za korenito spremembo delovnega okolja.
Izguba zaupanja v
slovensko bančništvo
Frankfurt - finančni del
8
Zaupanje je pomembno v vseh
porah življenja in brez njega ne funkcionira dolgo noben odnos, naj bo
posloven, prijateljski ali družinski.
Zelo težko ga je zgraditi, z lahkoto
izgubiti, še težje ponovno pridobiti,
zato ga je treba spoštovati in ceniti,
ko ga imaš. In tu tiči vzrok slovenskega pat položaja v bančništvu, saj
so slovenske banke v očeh večjih
izgubile zaupanje in s tem ugled, je
povedal Aleš.
Vzroki gospodarske
krize v Sloveniji
Gospodarska rast Slovenije v
preteklosti ni temeljila v celoti na
realni osnovi; slovenske banke so
v nenehnem medsebojnem tekmovanju po uspešni rasti oziroma
povečevanju bilančne vsote najemale in dajale kredite tudi za vsako ceno, veliko od tega za gradnjo
nepremičnin. Dokler so tuje banke
dajale kredite našim bankam, je ta
zgodba pila vodo. Regulator bi absolutno moral takrat nekoliko omejiti
kreditno aktivnost bank. Seveda
druga skrajnost, da so banke preveč
Rešitev Slovenije je
v dokapitaliziranju
bančnega sektorja ter
vlaganju v razvoj in
turizem
»Slovenija bi se iz trenutnega
slabšega gospodarskega stanja
kratkoročno teoretično lahko rešila
z dodatnim zadolževanjem na tujih trgih, praktično pa ta rešitev v
finančnih krogih zaradi prevelikega nezaupanja finančnih trgov do
zadolževanja držav ne pride več v
poštev. Hitre rešitve iz krize ni na
vidiku, je pa pomembno, da Slovenija res začne temeljito delati v
smeri razvoja visoke tehnologije, če
želimo priti tja, kamor hočemo, in
imeti standard, kakršnega želimo.
Še prej pa postaviti nazaj zdrave
temelje bančnega sektorja z dokapitaliziranjem le-tega,« nam je
povedal Aleš.
Življenje v Sloveniji je v primerjavi z Nemčijo
precej drago, čeprav so nominalni zaslužki v
slednji dvakrat večji.
previdne pri dajanju kreditov, kot se
v Sloveniji trenutno dogaja, za izhod
iz krize seveda ni rešitev.
Ko je svetovne borze zajela kriza,
se je izkazalo, da so pri nas dobivali
kredite tudi nedonosni posli, ki so
se financirali iz novih kreditov in
prikazovali našo višjo pozitivno gospodarsko rast, kot pa je dejansko
bila. V Nemčiji so banke zdrave in
uspešne, kljub temu da ni več tistih
velikih dobičkov, ki so jih bile vajene
zadnja desetletja.
Slovenija ima še velik potencial v
turizmu in to vedno znova potrjujejo moji prijatelji kot poslovni
partnerji, ki obiščejo Slovenijo. Ne
morejo se načuditi naši razvitosti,
infrastrukturi in naravnim danostim. Razočarani pa so nad storitvami in neprijaznostjo ljudi. V Nemčiji
so ljudje na vseh delovnih mestih zelo prijazni in predvsem zelo
spoštljivi, kar se odraža v dobrem
vzdušju in odseva filozofijo »stran-
POSLOVNE STRANI
Gorenje v Berlinu
Za gospodinje
in gospodinjce
Slovenski proizvajalec bele tehnike je na
mednarodnem sejmu sodobne elektronike
v Berlinu predstavil svoje novosti s
področja senzorske tehnologije.
Klemen Prešeren, vodja predstavništva Gorenja
v Münchnu
ka mora biti vedno zadovoljna, če že ne pozitivno
presenečena«. Sicer je to verjetno tudi nekoliko
povezano s plačilom dela, saj je življenje v Sloveniji v primerjavi z Nemčijo precej drago, čeprav
so nominalni zaslužki v slednji dvakrat večji.
Po duši roker in dolgoletni
kitarist skupine Hudobni volk
Glasba oziroma električna kitara ga spremljata celo življenje. Nazadnje je »njegova« skupina
Hudobni volk igrala na njegovi poroki leta 2008,
kar pa ni realen odsev njihovih aktivnosti, saj se
pripravljajo na izid drugega albuma, katerega se
Aleš zelo veseli.
Šport in kulinarika v Nemčiji z
roko v roki
Aleš se aktivno ukvarja z rokometom in
fitnesom. Pravi, da je šport najhitrejši in
najučinkovitejši način vzpostavljanja novih prijateljstev in druženja v Nemčiji. Vendar nogomet
ostaja številka ena.
Drugi najbolj popularen »šport« pa je grilanje
nešteto vrst nemških klobasic s prijatelji ob dobrem nemškem pivu.
V Nemčiji Aleš pogreša okus po hrani, saj pravi,
da ga slovenska hrana še vedno ima, v Nemčiji pa
je vse brez okusa. Zanimivo pa je, da ima Frankfurt s 700.000 prebivalci zelo malo nakupovalnih
trgovin s hrano v primerjavi s Slovenijo, kjer ima
že vsaka vas svoj trgovski center.
Domotožje in prihodnost
Po Aleševem mnenju je vse globlja gospodarska kriza delni krivec za beg sposobnih mladih ljudi iz Slovenije. »Poskrbeti moramo, da se bo ta
trend zaustavil. Ni vse v denarju, je pa veliko, in če
ne bo priložnosti za sposobne ljudi, se izseljevanje ne bo zmanjšalo, kar pa je zelo slabo za državo
na vseh področjih,« nam je zaskrbljeno, vendar z
optimizmom povedal Aleš.
Sam si še želi določenih kariernih izkušenj v
tujini, dolgoročno ostati v bančništvu, vendar
se vrniti v Slovenijo ter napredovati do samega
vrha. Kljub odličnim pogojem v razviti in stabilni
Nemčiji se dolgoročno tja ne bi preselil.
»Po določenem času se želim vrniti v Slovenijo
in si z ženo Heleno ustvariti družino, do takrat pa
se bom vsak vikend z letalom vračal domov na
Ptuj,« nam je z zadovoljstvom povedal Aleš.
Kljub krizi na gospodarskem trgu je
slovensko Gorenje eno redkih podjetij, ki se
lahko pohvali z uspešnostjo. V Nemčiji so po
prodaji na prvem mestu med ne-nemškimi
proizvajalci gospodinjskih aparatov. Zato
ne preseneča, da so na 51. mednarodnem
sejmu sodobne elektronike, ki je v začetku
septembra potekal v Berlinu, svoje
dosežke predstavili med mnogimi svetovno
uveljavljenimi imeni.
Gorenje letos stavi na inovativno senzorsko
tehnologijo, na primer indukcijska kuhališča.
»Na tem kuhališču se hrana nikakor ne
more zažgati, zato ga brez strahu lahko
uporabljajo tudi tisti za kuhanje manj
nadarjeni. Pomembni sta še kakovost
skuhane hrane in varčnost,« je prednosti
inovacije opisal Klemen Prešeren, vodja
predstavništva Gorenja v Münchnu. Enako
velja za pečice z edinstvenim elektronskim
upravljanjem na dotik. Da pa gospodinjska
dela v prihodnje ne bodo (v večini)
prepuščena samo ženskam, bo čez dobro
leto na trgu še pralni stroj, ki je enostaven
tudi za moške, je prepričan Prešeren.
Izbiro načina pranja bosta namreč olajšala
LCD prikazovalnik in upravljanje na dotik.
Prednost vseh naprav je poleg enostavnosti
predvsem varčnost. Ob vseh novostih pa
so v Gorenju, ki letos slavi že 40-letnico
prisotnosti na nemškem trgu, prav posebej
ponosni na svoj hišni oblikovalski studio
– Gorenje Design Studio, ki je zaslužen za
privlačno obliko aparatov in celotne podobe
razstavnega prostora. (J.L.A.)
9
POSLOVNE STRANI
Nepremičnine
Kristal nad
Ljubljano
1. septembra so v ljubljanskem
Blagovno-trgovskem centru (BTC)
uradno odprli Kristalno, palačo,
ki je z 89 metri najvišja poslovna
stavba v Sloveniji.
Kristalna palača kot
simbol popolnosti
Svet prestiža in udobja
za 50 milijonov evrov
15. maja 2009 sta Jože Mermal,
predsednik uprave BTC, in Zoran
Janković, župan Mestne občine
Ljubljana, položila temeljni kamen za izgradnjo 20-nadstropnega
nebotičnika, imenovanega Kristalna
Prostori Kristalne palače so namenjeni tako prodaji kot najemu.
palača. Vrednost investicije je bila
nekaj več kot 50 milijonov evrov.
Kristalna palača je z 89 metri
najvišja stavba v Sloveniji. V Nakupovalni galeriji so kupcem na voljo
izdelki prestižnih in uveljavljenih blagovnih znamk, restavracija, banka,
wellness center, posebni arhitekturni zanimivosti pa sta galerija v osrednjem delu med pritličjem in nadstropjem ter velika zelena terasa na
strehi trgovinskega dela. Posebnost
palače je panoramska slaščičarna,
umeščena v najvišje, 20. nadstropje
z dvema panoramskima dvigaloma. »Pri gradnji Kristalne palače
so bili upoštevani najvišji varnostni, konstrukcijski, instalacijski in
okoljevarstveni standardi, ki bodo
Foto: Aljoša Rebolj
»Unikaten prostor bo vsem tistim, ki bodo preživljali čas v njem,
ponudil
popolnost
bivanja,«
poudarja Ovnova in dodaja, da
je Kristalna palača prav zato zasnovana kot preplet pestre in raznolike programske ponudbe, v kateri
sta vrhunska poslovna in trgovska
dejavnost nadgrajeni z izpopolnjenim ekskluzivnim storitvenim
programom. »Kot kristal, ki nam
s svojimi svetlečimi površinami in
odsevi izrisuje različne podobe, ima
tudi Kristalna palača več obrazov. Za
tiste, ki bodo v njej bivali ali preživeli
del dneva, bo simbol popolnosti in
dokaz njene osrednje vloge v mestni
četrti BTC City, za prebivalce globalnih metropol bleščeč simbol sodobnega, dinamičnega in uspešnega
mesta ter znamenje napredka vsega
sveta,« so v BTC-ju ponosni na novo
pridobitev.
Foto: BOBO
»
Zamisel zanjo je del projekta
Partnerstvo Šmartinka, ki
zajema ureditev 200 hektarjev velikega območja med
Šmartinsko cesto in BTC Cityjem in
je prvi realizirani projekt v sklopu
mednarodnega natečaja, na katerem je zmagala urbanističnoarhitekturna
pisarna
HosoyaSchaefer s sedežem v Zürichu,«
nam je pojasnila Maja Oven, direktorica sektorja za odnose z javnostmi. »Značilnosti njihovega
predloga so nov osrednji park z mini
Manhattnom in fazna zapolnitev
območja med središčem mesta in
BTC-jem. Natečaj s takšnim obsegom je vsekakor velik podvig tudi
na evropski ravni.«
Ideja sledi novejšim smernicam v
urbanizmu, kjer posamezne stavbe
na strateških položajih v mestu prevzamejo aktivno vlogo pri oživljanju
mesta in služijo kot torišča razvoja
novih mestnih predelov.
Blanka Markovič Kocen
Otvoritvi Kristalne palače sta med drugimi prisostvovala tudi sedanji (desno) in bivši predsednik Slovenije dr. Danilo Türk in
Milan Kučan.
10
omogočali najboljše delovne in bivanjske pogoje. Poleg tega v njej ni
arhitektonskih ovir in je torej brez
težav dostopna tudi invalidom,«
poudarja Ovnova.
Energetsko varčna palača je hkrati
tudi sončna elektrarna. V njeno južno
pročelje so vgrajeni sistemi za proizvodnjo elektrike iz sončne energije,
objekt je priključen na daljinski sistem
oskrbe s toploto, hlajenju pa so namenjeni ledni akumulatorji, v katerih
se ponoči, ko je proste več električne
energije, shranjuje led, ki se podnevi
uporablja za hlajenje objekta.
Sogovornica pojasnjuje, da so
prostori namenjeni tako prodaji kot
tudi najemu, cene pa so odvisne od
povpraševanj, kvadrature, dolžine
najema… Trenutno imajo zapolnjenih okoli 70 odstotkov poslovnega
dela (nebotičnika) in skoraj vse lokale v Nakupovalni galeriji.
S parkiranjem
ne bo zadreg
“V dveh kletnih etažah je 570
parkirnih mest, na območju
BTC Cityja imamo skupno 8500
brezplačnih parkirnih mest,« Maja
Oven odgovarja na večno vprašanje
v Ljubljani: kje bomo parkirali?
Kristalna palača pa ni edina
stolpnica, ki jo namerava družba
BTC graditi na tem območju. 1. maja
2012 naj bi namreč tu odprli hotel
z 250 sobami, katerega investitor je
Zlatarna Celje.
POSLOVNE STRANI
Slovenski podjetnik v Kanadi
S trdim delom do
mednarodnega ugleda
Kodarin Industries Limited je mednarodno uveljavljeno podjetje, ki
ga v Kanadi že desetletja vodi Slovenec Igor Kodarin.
Blanka Markovič Kocen
I
gor Kodarin se je leta 1970
zaradi stanovanjske krize in
negativnih obetov za prihodnost v Sloveniji, sicer pa brez
kakih posebnih načrtov, izselil v Kanado, kjer je kmalu ustanovil podjetje Kodarin Industries Limited, ki se
danes lahko kosa z najuspešnejšimi
svetovnimi podjetji na področju
kovinske industrije. »Ukvarjamo se s
splošno obdelavo kovin – konstrukcijo različnih strojnih delov cevnih
sklopov za cevovode, rafinerije in
črpalke ter varovalk. Prisotni smo v
številnih panogah, od železarske industrije in energetike do rudarstva
in drugih,« pojasnjuje lastnik mednarodno uveljavljenega podjetja in
dodaja, da poslujejo tako z ZDA in
Južno Ameriko kot tudi z Avstralijo,
Malezijo, Singapurjem in Bližnjim
vzhodom.
Prvo načelo: kakovost
in točnost
»Pri poslovanju v Kanadi sta
najbolj pomembni kakovost izdelkov in dobava v dogovorjenih
terminih,« Kodarin odgovarja na
vprašanje, čemu pripisuje ugled
svojega podjetja, ki ga je, seveda,
zgradil s trdim delom. »Vsega se je
bilo treba naučiti,« poudarja. Podjetje Kodarin Industries Limited zaposluje 60 do 70 ljudi z vseh celin,
med njimi tudi Slovence, lansko leto
so zaključili z odličnim poslovnim
Na sliki (od leve proti desni): dr. Boris Jesih, državni sekretar na USZS, Jože Slobodnik, častni konzul RS v Torontu, g. Igor
Kodarin, Kodarin Industries, Tomaž Kunstelj, nekdanji veleposlanik RS v Kanadi, in Anton Marincic, BlueSky Process Solutions
rezultatom. Kodarin pravi, da ima
v svetu močno konkurenco, vendar je ta dobrodošla, saj jih sili k še
boljšemu poslovanju.
Tudi sinovi vpeti
v posel
Seveda me je zanimalo, kaj
počnejo družinski člani. »Starejši
sin Igor dela v družinskem podjetju, Aleš je podpredsednik podjetja Cominco, atomska energija in rudnik urana, Andrej pa
predstavnik nemškega podjetja
Rohde&Schward elektronika,« pojasnjuje sogovornik in dodaja, da
poslovno sodeluje tudi s Slovenijo.
»Smo zastopniki podjetja Ferkar iz
Velenja.«
Slovenski podjetniki
so preobremenjeni
Uspešni slovenski podjetniki v
tujini bi po Kodarinovem mnenju
lahko utirali pot slovenskemu gospodarstvu po svetu, vendar je to,
zlasti pa podjetniki v Sloveniji, preobremenjeno s svojimi težavami.
Gospodarsko sodelovanje bi lahko
izboljšali, meni sogovornik, vložiti pa
bi morali veliko truda in znanja ter dobre volje. »Šele tako bi ideje obrodile
pozitivne rezultate,« poudarja Kodarin in pove, da se podjetniki iz Slovenije nanj samo občasno obračajo.
Priložnost mladim
Česa si v svoji poslovni karieri Igor
Kodarin še želi, kakšni so njegovi
cilji? »V kovinsko stroko sem stopili
1957. in zdaj je čas, da izprežem ter
dam priložnost mlajšim,« odgovarja.
Obiščite nas na novi spletni strani
www.slovenci.si
in na Facebook profilu Slovenija danes
11
kultura
Hiša slovenske poezije
Slovenska poezija
osvaja francosko
občinstvo
Branje slovenskih pesmi v obeh jezikih deležno navdušenja, na
poseben odziv naletel tudi izbor avtorjev
Patricija Virtič
Ob odprtju Hiše slovenske poezije
v Franciji so prebirali pesmi v obeh
jezikih – slovenščini in francoščini.
Ob splošnem navdušenju, ki ga je
sprožil vsak posamezni pesnik, je
poseben odziv doživel tudi celoten
izbor izbranih avtorjev. Predstavilo
se je sedem različnih glasov slovenske poetične pokrajine, kar priča
o bogati ustvarjalnosti slovenskih
pesnikov. Na uradnem odprtju Hiše
slovenske poezije v Franciji so bili
prisotni Oliver Đajić, drugi sekretar na slovenskem veleposlaništvu
v Parizu, podžupan mesta Tinqueux, Christian Lefèvre, pristojen za področje kulture, Ana Vičič,
predsednica Društva Slovencev v
Parizu in več članov tega društva,
predvsem pa je bila dvorana polna
navdušencev kulture, poezije in
slovenske umetnosti. Hiša slovenske poezije ne bo namenjena samo
poeziji, saj bo knjižnično gradivo
v izvirniku in prevodu postopno
zajelo tudi slovenska prozna dela.
Hiša bo tako postala prostor za
srečanja, branja in gostovanja slovenskih avtorjev.
Mateja Bizjak Petit
12
K
onec junija je v Tinqueuxu pri Reimsu v
Franciji svoja vrata
odprla Hiša slovenske
poezije v Franciji. Ustanovljena je
bila ob 20. obletnici samostojnosti
Slovenije v sodelovanju z Društvom
slovenskih pisateljev in s podporo
Veleposlaništva RS v Parizu, Društva
Slovencev v Parizu in Urada Vlade
RS za Slovence v zamejstvu in po
svetu, pa tudi Mednarodne federacije Hiš poezije. O Hiši slovenske
poezije v Franciji je spregovorila
Mateja Bizjak Petit, direktorica kulturnega centra v Tinqueuxu, v okviru katerega Hiša deluje.
Kdaj in na kakšen način so slovenski in francoski pesniki začeli
sodelovati?
V Franciji živim od leta 1992.
Pred nekaj leti sem se preselila v
Reims, natančno v predmestje Tinqueux, kjer sem začela delati v kulturnem centru Centre de Création
pour l’enfance - Ustvarjalni center
za mlade. Tu sem posebej aktivno
začela sodelovati v Hiši poezije, ki
je ena od aktivnosti te ustanove.
To je bila odlična priložnost, da se
kot pesnica še bolj konkretno seznanim s sodobno francosko poezijo. Program branj in srečanj je tedaj
vodila Valérie Rouzeau. Med povabljene goste je uvrstila tudi Tomaža
Šalamuna. Zdelo se mi je odlično, da
sem slovenskega pesnika, ki ga že
dolga leta berem, zdaj lahko prvič in
v živo slišala kar v Franciji. Nekako
v tem času sem se začela posvečati
tudi prevajanju francoskih pesnikov, s katerimi sem se tu srečala,
v slovenščino in obratno. Prvi prevodi so bili objavljeni v slovenski
reviji Lirikon/21, kar je spodbudilo
prvo tukajšnjo slovensko-francosko
izmenjavo. Nekaj slovenskih avtorjev (Ivo Stropnik, Meta Kušar, Milan
Dekleva, Peter Kuhar, Zoran Pevec,
Tanja Ahlin, Mateja Bizjak Petit) je
februarja 2008 prišlo na gostovanje
v Tinqueux/Reims, naši francoski
pesniki (Valérie Rouzeau, Jean Pascal Dubost, Eric Sautou) pa so se
nato še isto pomlad udeležili Lirikonovega festivala. Izmenjava se je res
lepo obnesla in zaslutila sem, da bi
se to povezovanje med slovensko
in francosko pesniško sceno lahko
še razvijalo. Francosko občinstvo je
bilo zainteresirano in navdušeno.
Kaj vas je spodbudilo k odprtju
Hiše slovenske poezije v Franciji?
Odkar sem prišla v Francijo,
sem iskala kulturno ustanovo, ki bi
kultura
da v oči. Izbor in večji del prevodov
je opravila Barbara Pogačnik, za
objavo pa je poskrbelo Društvo slovenskih pisateljev. Antologijo smo
do sedaj predali mnogim francoskim avtorjem in založnikom, nekaj
izvodov je ostalo na razpolago na
veleposlaništvu v Parizu, začeli pa
smo tudi z distribucijo po knjižnicah
in knjigarnah.
Tone Skrjanec, Barbara Pogacnik, Mateja Bizjak Petit, Ivo Svetina
združila v Franciji živeče Slovence, ki
jih zanima kulturno druženje in stik
s sodobno slovensko umetnostjo
in umetniki, hkrati pa naj bi bila to
tudi slovenski kulturno-informativni center za Francoze, ki iščejo informacije o kulturnem dogajanju v
Sloveniji. Pred nekaj meseci se mi
je ponudila priložnost, da prevzamem vodstvo ustanove Centre de
Création pour l’enfance. Center se
globalno sicer posveča sodobnemu
ustvarjanju za mlade in z mladimi, a
sem takoj po prevzemu funkcije in
glede na predhodne izkušnje predlagala ustanovitev dodatne aktivnosti
- slovenske poezije, ki smo jo poimenovali Hiša slovenske poezije v
Franciji (Antenne Slovène). Predlog
je bil soglasno sprejet in tako smo
8. februarja 2011 napovedali ustanovitev Hiše, 19. junija letos pa smo
jo tudi uradno odprli.
Ustanovitev Hiše so pozdravili tako
v Sloveniji kot v Franciji …
Odprtje Hiše slovenske poezije v Franciji so takoj moralno ali
finančno podprli mesto Tinqueux,
regija Champagne Ardenne, francosko ministrstvo za kulturo, La
Fédération européenne des Maisons de Poésie, Društvo slovenskih
Otvoritev Hise slovenske poezije
pisateljev, Veleposlaništvo republike Slovenije v Parizu, Urad Vlade
Republike Slovenije za Slovence
v zamejstvu in po svetu, Društvo
Slovencev v Parizu in mnogi drugi.
Ob otvoritvi smo skupaj z Društvom
slovenskih pisateljev organizirali
gostovanje sedmih slovenskih pesnikov: Mete Kušar, Barbare
Pogačnik, Iva Svetine, Borisa A.
Novaka, Braneta Mozetiča, Toneta
Škrjanca in Ivana Dobnika.
Kakšno je osnovno poslanstvo?
Hiša slovenske poezije v Franciji želi spodbujati in razvijati slovensko-francosko izmenjavo na
literarnem področju. Zavzema se
za prevode slovenskih avtorjev v
francoščino in obratno. Povezuje
francoske in slovenske avtorje, prevajalce in založnike. Organizirati želi
redna gostovanja slovenskih literarnih ustvarjalcev v svojih prostorih kot drugod po Franciji, predvsem v sklopu mednarodne evropske federacije hiš poezije, katere
članica je. Ravno tako pa želi slovenskemu občinstvu približati francoske avtorje. Letos poleti je tako
v Ljubljani v organizaciji Hiše in na
povabilo Mladih rim gostovala Fabienne Swiatly.
Tudi v Hiši bodo na voljo knjižni prevodi – nastaja nekakšna
knjižnica ...
V prostorih Hiše je na voljo tudi
knjižnica, v kateri so zbrani prevodi
slovenske literature v francoščino
ali angleščino in nekaj drugih dokumentov. Večino gradiva sta nam podarila Veleposlaništvo RS v Parizu in
Društvo slovenskih pisateljev. Vabimo pa tudi druge založbe ali avtorje,
da nam posredujejo njihove izvode,
oziroma nas o prevodih obvestijo,
da jih lahko uvrstimo v knjižnico.
Kako so Hišo slovenske poezije
sprejeli Francozi? Se je zanimanje
za slovensko poezijo povečalo?
Slovenska poezija, predvsem
sodobna, zaenkrat v Franciji še ni
dovolj prepoznavna. Da bi jo lahko
vpeljali bolj sistematično in globalno, se bomo skupaj trudili, da bi bila
naša dogajanja redna, krog predstavljenih pesnikov širok in bogat,
da bodo srečanja in izmenjave med
francoskimi in slovenskimi pesniki
kakovostne in številne, kajti le tako
si bo mogoče ustvariti dejansko
sliko in iz nje izluščiti, kar bo lahko
v prihodnje vzajemno obogatilo oba
kulturna prostora.
Naslednje gostovanje, ki ga prireja Hiša slovenske poezije v Franciji,
je predvideno decembra 2011, ko
bo v sodelovanju z Evropsko zvezo
hiš poezije (MAIPO) in z organizacijo
Printemps des poetes, za izbranega
pesnika organizirano gostovanje po
več francoskih mestih.
Hiša bo postala prostor
za srečanja, branja in
gostovanja slovenskih
avtorjev.
Hiša slovenske
poezije v Franciji
želi spodbujati in
razvijati slovenskofrancosko izmenjavo na
literarnem področju.
Povezuje francoske
in slovenske avtorje,
prevajalce in založnike.
Mateja Bizjak Petit, Meta Klinar
in Jerca Pavli
Katere slovenske pesnike bo Hiša
poezije gostila in kdo se je že
predstavil?
Prva, »majska skupina« pesnikov
(Meta Kušar, Barbara Pogačnik,
Ivo Svetina in Tone Škrjanec) se je
z več branji udeležila priznanega
pariškega knjižnega sejma poezije
Marché de la poésie. Druga skupina pesnikov (Boris A. Novak,
Brane Mozetič in Ivan Dobnik) pa
je poslušalce obogatila v prostorih
rezidence slovenske veleposlanice
Veronike Stabej v pariškem PEN
Clubu in na slavnostni otvoritvi v
Tinqueux/Reimsu. Gostovanje je
pospremil izbor v francoščino prevedenih tekstov, objavljenih v
priložnostni antologiji Reka jim gle-
13
kultura
Milan Šelj
Vipavski pesnik iz
Združenega kraljestva
Slovenski pesnik, ki že dvajset let živi v Londonu, se rad vrača v
Slovenijo, svoj »drugi« dom pa je našel na Krasu, blizu Štanjela.
Foto: Peter Uhan
Primož Troha
Že v osnovi šoli. S prijateljico
Erno sva prav tekmovala. Pisala sva
šolske spise in učiteljica naju je pri
tem spodbujala. Nadaljevala sva v
srednji šoli, kjer sva sama tipkala in
tiskala glasilo Izvir, za grafično podobo je poskrbel sošolec. Praktično
smo trije pripravili celotno glasilo.
Lani ste izdali že svoje tretje delo,
Kristale soli, ki so sledili Darilu.
Obe zbirki poezij ste predstavili
tudi doma in sta bili izjmeno dobro sprejeti. Ste si zamišljali, da bo
pisanje postalo vodilo skozi vaše
življenje?
Ne, seveda ne. Po gimnaziji me
je zanimalo gledališče in sodeoval
sem v gimnazijski skupini, kjer nas
je spodbujala in učila profesorica
Ivana Slamič. Takrat smo sodelovali
tudi z novogoriškim gledališčem. A
namesto gledališke akademije sem
izbral študij primerjalne književnosti
in sociologije.
Milana Šelja pesmi na eni strani
razgaljajo bralcu, na drugi pa skrivajo
med »ljudmi na robu, brez obrazov«.
M
ilana Šelja sem prvič
srečal v knjižnici na
predstavitvi pesniške
zbirke. Pesmi, ki ga na
eni strani razgaljajo bralcu, na drugi
pa skrivajo med »ljudmi na robu,
brez obrazov«. Rodil se je v Budanjah blizu Ajdovščine. Rad je pisal in
ustvarjal, v svet pa ga je popeljala
služba v turizmu.
Literarni prvenec ste izdali že med
študijem, satirični roman v pismih
»Spolitika«...
Vida Morkin Pauer je moja prijateljica še iz gimnazije in je pred
tem že izdala nekaj podobnega.
Tako je padla ideja, da bi si dopisovala. Moj lik je živel v Londonu, njen
v Sloveniji in poskusila sva opisati ti
paralelni življenji, kjer se stikata in
kje ločujeta.
Kdaj je nastala ta ljubezen do
pisanja?
14
V tujino pa vas je pognal turizem...
V življenju se pač stvari obrnejo po svoje. Po diplomi sem iskal
službo, a konec osemdesetih je
bilo skoraj nemogoče najti mesto
v kulturi. Ker sem znal francosko in
angleško, sem začel v turizmu. Čutil
sem, da mi bo to pomagalo na poti
Sloveniji. Stare prijatelje je sčasoma
lahko izgubiti, veliko težje pa je najti
nove. Za druženje Slovencev v Londonu skrbi zlasti slovenska ambasada, ki ob pomembnih dogodkih
in datumih organizira sprejeme za
Slovence, ki živijo tukaj, in prijatelje
Slovenije iz Velike Britanije. Prav
tako skrbi za druženje in organizira
različne dogodke obeh skupnosti
tudi British Slovene Society.
Kakšna je slovenska populacija v
prestolnici?
Starejša generacija je prišla v
London pred več kot tridesetimi,
stiridesetimi leti, mlajša pa po osamosvojitvi Slovenije in - iz povsem
praktičnih razlogov - še zlasti po vstopu Slovenije v Evropsko skupnost.
Kje je mogoče Slovence v Londonu
najpogosteje srečati?
London je izredno privlačna
destinacija. Kadar se pogovarjam
z obiskovalci, mi veliko ljudi reče,
da jim britanska prestolnica ni všeč
ali pa so nad njo čisto navdušeni.
London je nedvomno eden izmed
svetovnih političnih, kulturnih in
finančnih centrov, to je velemesto,
ki živi 24 ur na dan. Je veliko manj
“evropska” prestolnica, če jo primerjamo z drugimi, in zaradi ljudi z
Stare prijatelje je sčasoma lahko izgubiti, veliko
težje pa je najti nove.
»ven«. Vedno sem želel »ven«, kamorkoli. Naneslo je, da sem šel v
London, kjer so mi ponudili službo.
Slovence pravzaprav najdemo povsod po svetu. Kako živijo naši rojaki
v Londonu?
Priznati moram, da sem po naravi
bolj samotarske vrste in v Londonu
nisem nikoli namenoma iskal stikov s
Slovenci iz nekih sentimentalnih razlogov. Vedno iščem pač stike z ljudmi, ki so mi iz kakršnegakoli razloga
blizu. Zdi se mi, da se bolj trudim
obdržati stike s prijatelji in znanci v
vsega sveta, ki živijo tukaj, je izredno kozmopolitska. Pravijo, da se v
Londonu govori več kot 200 jezikov.
Mislim, da to mesto privlači ljudi, ki
si želijo svobode, širokih pogledov,
odprtosti.
Zakaj je London tako priljubljen
med mladimi?
Zaradi velike pisanosti, odprtosti, svobode. Kar London ponuja,
je tako raznovrstno in obilno, da
je vsemu nemogoče slediti. Raven
ponudbe pa je na svetovni ravni.
Poskrbljeno je za vse okuse.
KULTURA
Juan Vasle
Med opero in
nogometom
Juan Vasle, »pevec dveh domovin«, še s posebnim veseljem in
naklonjenostjo zapoje Slovencem po svetu.
Jože Galič
P
erujski časopis El Peruano je leta 2008 vpraševal
svoje bralce: »Ste kdaj
slišali narodno pesem iz
Slovenije? Še ne? Nocoj imate za
to priložnost na koncertu bas baritonista Juana Vasleta v Kulturnem
središču Inca Garcilaso v Limi!« Na
božični dan istega leta je slovenske
božične pesmi v interpretaciji Juana
Vasleta prvič predvajal tudi Radio Filarmonica v Limi. Toda to je le drobec
iz kariere »pevca dveh domovin«…
Juan Vasle, ki že dobri dve desetletji živi in dela v Ljubljani, se je
rodil v argentinskem Buenos Airesu.
Študij petja je končal z diplomo na
Visokem inštitutu za umetnost v
tamkajšnjem Teatru Colon; kasneje
se je izpopolnjeval še v Münchnu
pri Ernstu Haeflingerju, v Londonu
pri Heather Harper in na Dunaju pri
slovenskem rojaku Antonu Dermoti.
Bogat ustvarjalni opus
Od leta 1990 je član ansambla ljubljanske Opere, kjer je odpel vrsto pomembnih basovskih
vlog. Gostoval je v Avstraliji, Bra-
ziliji, Paragvaju, Urugvaju, Peruju,
Kanadi, Avstriji, Italiji, Nemčiji, na
Hrvaškem, Češkem… Zdi se, da so
Juanova zelo priljubljena glasbena
zvrst slovenski samospevi in narodne pesmi, saj se je njihovih posnetkov nabralo že blizu sto! Leta
1992 je izšla njegova zgoščenka
Slovenske pesmi, na kateri je bilo kar
dva ducata narodnih in romantičnih
pesmi. Leta 1994 ji je sledila dvojna zgoščenka Slovenski samospevi
XX. stoletja, na kateri so bila prvič
zbrana tovrstna glasbena dela vseh
slovenskih skladateljev, ki so ustvarjali po svetu, 2009. pa še ena,
posvečena slovenski glasbi, Ljuba
si, pomlad zelena, s sedemnajstimi narodnimi pesmimi v priredbah znanih slovenskih skladateljev.
Vmes je izdal še dve tematsko naravnani zgoščenki: Sudamerica s samospevi in narodnimi pesmimi iz vseh
južnoameriških držav ter Raduj,
človek moj z božičnimi pesmimi.
Težko bi prešteli vse Juanove samostojne recitale in druge nastope
po vsej Sloveniji. Kot operni solist
se z veseljem spominja svojih nastopov v praizvedbah treh slovenskih
oper: Krst pri Savici Matije Tomca
na besedilo Zorka Simčiča (vloga
Črtomirja), Krpanova kobila Janija
Goloba (vloga Martina Krpana) in
Brata Alojza Ajdiča (vloga Frana).
Sodeloval je še v operah Marjana
Kozine, Danila Švare, Pavla Šivica,
Marija Kogoja…
Slovensko glasbo
ponesel v tujino
Vseskozi je ob glasbi velika Vasletova
ljubezen – nogomet
Juan Vasle še s posebnim
veseljem in naklonjenostjo zapoje
tudi Slovencem po svetu, pa naj bo
to v Slovenskem domu San Martin
ali v Slovenski hiši v Buenos Airesu, pri Slovenskem društvu Lipa v
predmestju Münchna, za Kanadski
slovenski kongres v Torontu… Tujcem, ki ne poznajo prav veliko naše
glasbene literature, je le-to začel
predstavljati zelo zgodaj, že v času,
ko je še živel v Argentini. Si lahko
predstavljate Zlato dvorano Teatra
Colon in drugi del Vasletovega recitala, v celoti posvečen slovenski
narodni pesmi!? V posebnih oddajah je našo pesem predstavil tudi na
argentinski televizijski postaji Cablevision in na Radiu Nacional.
Po diplomi na Visoki novinarski
šoli v Buenos Airesu je bil Vasle sicer
pet let redno zaposlen pri tedniku
Mercado, vodilnem časopisu na poslovnem in gospodarskem področju
v Argentini, bil pa je tudi soustanovitelj in glavni urednik glasbene revije
ProMusica. Kot strokovni komentator resne glasbe je sodeloval v oddaji
Matutino 103, ki je v Barceloni prejela nagrado Ondas, najvišje odličje za
oddaje v španskem jeziku. Leta 1993
je izdal knjigo Pevci so tudi ljudje, ki
predstavlja 24 pogovorov z znamenitimi opernimi pevci svetovnega
slovesa, kot so Jose Carreras, Placido
Domingo, Luciano Pavarotti…
Nogomet kot velika
ljubezen
Vseskozi pa je ob glasbi njegova
velika ljubezen – nogomet! V svo-
jem argentinskem obdobju je pisal
nogometne komentarje za časopis
Cronica, v slovenskem za Delo,
Dnevnik in Ekipo. Za slovenske elektronske medije je »pokrival« več
mednarodnih dogodkov, povečini
južnoameriških prvenstev v nogometu. Tudi pravkar minulega.
Na svojih nogometnih poteh je,
podobno kot na glasbenih, srečal
veliko pomembnih ljudi in spoznal
toliko zanimivih zgodb, da je leta
2002 napisal knjigo še s tega
področja. Fuzbal, tango in polka
je njen naslov, že čez tri leta pa ji
je dodal še knjigo Ustavite svet –
mundial je tu! Gre za prvi popis
zgodovine svetovnih nogometnih
prvenstev v slovenskem jeziku.
Ob vseh »velikih« temah Juan
Vasle ni nikoli pozabil svojih argentinsko-slovenskih korenin. Kar
deset let se je na primer kot dopisnik iz Ljubljane v živo oglašal v
oddajo Okence v Slovenijo na Radiu Splendid v Buenos Airesu! Sin
dveh domovin ter človek neštetih
talentov in znanj, bi lahko rekli
zanj.
15
KULTURA
Kulturni kažipot
Predstava
Urška in Povodni mož
9. 10., Ljubljana
kavčina z mariborskega Lenta. Avtohtone stare
sorte. Trgatev poteka s tehtanjem vsake sorte
posebej in merjenjem sladkorja, nakar se skupno
stehta in preša.
Živa zgodovina na Starem
gradu Celje
do 30. 10., Celjski grad
Po mestnem središču se bosta na hoduljah
sprehajala igralca v kostumih Urške in Povodnega
moža. Motiv ošabne Urške in Povodnega moža,
ki, preoblečen v lepega mladeniča, z njo odpleše
v valove Ljubljanice, izhaja iz ljudskega izročila,
v kulturni zavesti Slovencev pa ga je ovekovečil
največji slovenski pesnik France Prešeren.
Festivali
Zlata palčica
od 3. 10. do 9. 10., Ljubljana
14. bienalni mednarodni festival igranih
predstav za otroke in mlade poklicnih gledališč,
poklicnih gledaliških skupin in posameznikov
Poster Festival Ljubljana 2011
Animacijska ekipa bo vsako soboto in nedeljo
obiskovalcem gradu predstavljala grajski
način življenja. V avtentičnem okolju enega
najmogočnejših slovenskih gradov se bodo
obiskovalci lahko mečevali z vitezi, streljali z
lokom, se spogledovali z grajskimi princesami,
kramljali z grajskimi prebivalci, ustvarjali v
srednjeveških delavnicah …
Koncerti
Paco de Lucia
8. 10., Dvorana Tabor, Maribor
Flamenko je kot blues, s katerim ga pogosto
primerjajo, glasba revne in ponosne manjšine.
Je pa tudi kompleksna umetnost, ki spaja igranje
kitare, petje, ples ter mirne in eksplozivne ritme.
Paco de Lucia je že v rani mladosti znal združiti
vse svoje odlike.
Percossa - vrhunski bobnarski
spektakel
12. 10., Hala Tivoli, Ljubljana
od 19. 9. do 14. 10., Narodna galerija, Ljubljana
Na razstavah Mojstrovine; Mladi, študentska
dela in Otroci so razstavljeni plakati na temo
»Razkriti obrazi rasizma«. Temo so obravnavali
mojstri plakata z vsega sveta, študenti
oblikovanja partnerskih akademij iz Francije,
Nizozemske in Poljske in študenti ljubljanske
Akademije za likovno umetnost. Predstavijo se
tudi otroci slovenskih osnovnih in srednjih šol.
International foam
festival 2011
15. 10., Gospodarsko razstavišče, Ljubljana
Spektakel z edinstvenimi vizualnimi efekti, peno,
ognjem, plesnimi točkami in laserskim showom.
8. društvena trgatev v
vinogradu Vitis Vitae
15. 10., Filovci, Bogojina
Trgatev vinogradu Vitis Vitae, kjer je zasajenih
92 trt, več kot 40 različnih sort, posebnost je
trta mladike najstarejše trte na svetu – modra
16
izbrala Maja Kaplan
domovine. Posebnost zbora je predvsem v načinu
izvajanja, saj člani zbora vse glasbene elemente
ustvarjajo vokalno, v živo, brez efektov in dodatnih
elektronskih pomagal. Tudi bobni, bas in razni
posebni efekti so povzročeni izključno z usti in
izjemoma z drugimi deli anatomije članov zbora.
Tako se je zbor približal tradicionalnemu izvajanju
afriške in afro-ameriške čaščenjske glasbe.
Veselo v Kranjsko Goro
15. 10., Dvorana Vitranc, Kranjska Gora
Nastopajoči: Alpski kvintet, Ansambel Dori,
Doganirs, Ansambel Franceta Miheliča,
Polka punce, Steirische Blas, Die Rosentaler,
Harmonikarja Matjaž in Tina Poljanšek. Program
povezujeta Sepp Reich in Maruša Kobal.
Humorist Klemen Košir
Razstave
29. grafični bienale
od 23. 9. do 20. 11., Cankarjev dom,
Mednarodni grafični likovni center, Moderna
galerija in Galerija Jakopič, Ljubljana
Ljubljanski bienale je največja, hkrati pa ena
najbolj odmevnih grafičnih prireditev na svetu,
ki poteka že od leta 1955. V svoji več kot
petdesetletni zgodovini je požel izjemen odziv
tako s strani umetnikov in strokovne javnosti
kot tudi občinstva. Nosilna tema 29. bienala
je umetniški dogodek kot najbolj privilegiran
medij sodobne vizualne umetnosti. Institucije za
sodobno umetnost, ki so bile nekoč namenjene
predstavljanju statičnih likovnih del, danes
množično gostijo dogodke različnih vrst in oblik.
Risba v stripu
do 16. 10., Mestna galerija - MGML, Ljubljana
Skupino Percossa sestavljajo štirje člani, René
Sjeno Pierings, Janwillem van derPoll, Neils van
Hoorn in Eric Robillard. Vsi so šolani glasbeniki,
pravi virtuozi na tolkalih. Smisel za ritem imajo v
krvi, prav tako občutek za teater. To pa je nekaj,
zaradi česar je Percossa tako unikatna: ples,
akrobacije, pantomima, igra senc, čarovnija vse spremljajo tolkalski vložki. Ščepec cirkusa in
kanček rock koncerta. Polna pozitivne energije,
univerzalnega humorja in vedno originalna.
Bee Geesus
15. 10., Zlati zob, Ljubljana
Bee Geesus je a cappella gospel zbor, ki v Ljubljani
druži mlade pevke in pevce iz vseh koncev
Razstava prikazuje vlogo risbe v stripu pri nas
od njegovih začetkov do danes. Predstavljen je
izbor skoraj vseh stripovskih avtorjev (84), ki so
v Sloveniji zaznamovali strip in ga uveljavili kot
enakovreden estetski likovni segment znotraj
naše kulturne preteklosti in sedanjosti.
Muzejska razstava
do 30. 10., Muzej Kraška hisa, Repen,
Repentabor, Trst
Kraška hiša v Repnu je dobro ohranjen primer
značilne kraške ljudske arhitekture, ki znotraj
zaključenega borjača – dvorišča združuje bivalne
in gospodarske prostore. Hišo na številki 31 so leta
1968 odkupili člani Zadruge Naš Kras z namenom,
da domačijo ohranijo v svoji arhitekturni
prvobitnosti in jo odprejo javnosti kot muzej
nekdanjega načina življenja prebivalcev Krasa.
KNJIŽNA POLICA
Mednarodni literarni festival
V dneh od 6. do 11. septembra je v
Sloveniji že 26. leto zapovrstjo
potekal festival za vse tiste,
ki jih zanima svet literature.
In teh ni malo, saj se je v četrt
stoletja festivala udeležilo več
kot 60.000 obiskovalcev, če tistih,
ki Vilenico spremljajo le preko
medijev, sploh ne štejemo.
Foto: BOBO
Vilenica –paradni konj
slovenske kulture
Tomaž Štefe
Od slovenskih avtorjev je bil letos v središču Drago Jančar, eden najbolj
uveljavljenih in prevajanih slovenskih piscev nasploh.
F
estival je kot srednjeevropsko prireditev zasnoval znani slovenski
pesnik in prevajalec Veno
Taufer in osnovni koncept se v vseh
letih ni bistveno spremenil. Dobiva
le vedno večje dimenzije, tako po
številu udeležencev kakor tudi po
številu prireditev.
Na letošnjem festivalu je nastopilo 44 avtorjev iz 23 držav in vsi so na
kratko in dvojezično v posebni publikaciji tudi predstavljeni. Svoja dela
so na festivalu predstavili pod sloganom Beri me v živo. Branje v živo
je seveda nekaj drugega kot tiho
branje, ki je sicer najbolj običajen
način branja. O tem so razpravljali
tudi strokovnjaki s tega področja,
kakršen je v Argentini rojeni Alberto
Manguel, sicer kanadski državljan.
Na okrogli mizi v lipiškem hotelu
Maestozo sta o tej temi razpravljala
tudi Lilijana Jakić Kaspar iz Srbije in
češki pisatelj Pavel Brycz, ki sta sicer
zastopala Srednjeevropsko pobudo
– združenje 18 držav s sedežem v
Trstu.
Osrednji dogodek festivala je
vsakokratna podelitev nagrade
Vilenica, edine mednarodne literarne nagrade, ki jo podeljujemo
v Sloveniji. V vileniški „podzemni
katedrali“ jo je letos prejel v Romuniji in v svetu uveljavljeni pisatelj
Mircea Cărtărescu, avtor epohalnega romana v treh delih Orbitor.
Od slovenskih avtorjev je bil letos v
središču Drago Jančar, eden najbolj
uveljavljenih in prevajanih slovenskih piscev nasploh. Za to priložnost
je bil v angleščino preveden njegov
roman Galjot, ki je izšel pri ameriški
založbi v zbirki Slovenian Literature
Series.
Posebne pozornosti je bila na
letošnjem festivalu deležna turška
literatura; v zbirki Antologije Vile-
nice je namreč izšel izbor turške
literature 20. in 21. stoletja. Trije
turški avtorji so se festivala tudi osebno udeležili. Festivalski dogodki
so se odvijali kar na 30 različnih
prizoriščih po vsej Sloveniji in zato ni
čudno, da je tedaj začasni slovenski
minister za kulturo dr Boštjan Žekš
ob zaključku festivala poudaril, da
je vileniški paradni konj slovenske
kulture.
Vileniški festival dobiva vedno večje
dimenzije, tako po številu udeležencev
kakor tudi po številu prireditev.
17
NE pREZRITE
Rodoslovje
Kako drago je
rodoslovje?
Na kratko: rodovnik stane od nič do neskončno
Peter Hawlina, Slovensko rodoslovno društvo
K
dor je bral dosedanja
nadaljevanja
rodoslovne rubrike, se je
lahko prepričal, da je
začetna izdelava rodovnika za dve,
tri ali štiri generacije skorajda zastonj. Podatki o starših in starih
starših so nam večinoma znani. Če
so starši še živi ali so morda živi tudi
stari starši, nam oni posredujejo
osnovne podatke. S tem zares ni
stroškov. Nič drugega ni treba kot
papir in svinčnik ter nekaj dobre
volje. Tako nastane ali pa je vsaj zastavljen rodovnik prednikov.
Če rodovnik prednikov razširimo
še z vsemi drugimi znanimi sorodniki, to so strici, tete, bratranci,
sestrične, bratje sestre, nečaki,
nečakinje, svaki in svakinje …, bo s
tem dokumentiranih sto do dvesto
oseb. Za to je družinski prostovoljec
Če rodovnik
prednikov
razširimo še z
vsemi drugimi
znanimi
sorodniki, to
so strici, tete,
bratranci,
sestrične, bratje
sestre, nečaki,
nečakinje, svaki
in svakinje ...,
bo s tem
dokumentiranih
sto do dvesto
oseb.
18
porabil nekaj ur, stroški pa so bili
zanemarljivi. Rekel sem družinski
prostovoljec. To je tisti, ki delo
začne in ga ostali sorodniki takoj
privzamejo za družinskega kronista.
Velikodušno mu prepustijo veselje
do rodoslovnega dela in samo
občasno pokažejo zanimanje za rezultate njegovega dela.
Od sorodstvenih
podatkov do cerkvenih
arhivov
Za dokumentiranje znanih sorodstvenih podatkov torej ni treba več
kot nekaj ur. Ko je to opravljeno,
se resno delo šele začne. Zastavljeni rodovnik kaže mnoge možne
smeri za nadaljevanje in začetno
zanimanje z narejenim ni potešeno.
Nasprotno, vse večje je. Če je to zanimanje dovolj veliko, bo treba po
dodatne podatke na matično službo,
kjer imajo evidence za približno zadnjih sto let, za naprej pa v cerkvene
arhive, kjer hranijo matične knjige
za nekaj sto let.
Za pridobitev podatkov pri
matični službi na ustrezni upravni enoti je treba plačati določeno
pristojbino, ki pa ni velika. Če
hočemo sami raziskovati v civilnih in cerkvenih arhivih, pa spet ni
posebnih stroškov, le čas si je treba
vzeti. Hitro bomo spoznali, da se z
vsakim odkritjem odpre ena ali več
poti. Konca ni.
Strošek najema
specialista
in predstavitve
Zdaj šele smo se približali draginji.
Stroški so lahko povezani najprej s
porabljenim časom. Ta je merjen v
tednih, oziroma se ga sploh ne meri.
Meri se ga, če za take raziskave najamemo specialista, ki nam bo v
najboljšem primeru računal okrog
25 evrov na uro. Lahko pa naletimo
tudi na take, ki računajo 50, 100 ali
več.
Še bi lahko razpredali možnosti za
drago rodoslovje. Do tega pride, če
želimo rezultate raziskav še imenitno predstaviti. Take predstavitve
so na primer slikarske ali oblikovne
mojstrovine, družinske kronike,
monografije, celo spominske sobe.
In če se pri ceni rodoslovja
vprašamo še po vrednosti rodovnika, bomo morda razočarani. Če se
strinjamo s trditvijo, da je dobrina
vredna toliko, kolikor zanjo dobimo
na trgu, se bomo morali sprijazniti z dejstvom, da rodovnik nima
vrednosti.
SPOZNAJMO SE
Po priznanju sedaj za prepoznavnost Slovenije
20 let uradnega
‘Prijateljstva’
Ni naključje, da s Slovenijo tudi ‘Združenje’ njenih prijateljev
na Nizozemskem praznuje svojo 20. obletnico. Nastalo je prav ob
osamosvojitvi.
Metka Dijkstra - Murko
T
Foto: K. Dijkstra
ukajšnji Slovenci, njihovi
nizozemski sorodniki in
prijatelji so si dejavno na
vse mogoče načine prizadevali za politično priznanje mlade
države. In četudi so lahko veseli
napredka domovine, je sedaj njihova glavna naloga povečati prepoznavnost Slovenije v tej sicer vase
zazrti družbi.
Od Komiteja do
Združenja
Leta 1991 je skupina Slovencev
s sorodniki in s prijatelji ustanovila
‘Komite za priznanje Slovenije’. V za
domovino odločilnih časih so njegovi člani pozorno sledili dogodkom
v Sloveniji in Jugoslaviji. Od julija
1991 so se skoraj tedensko zbirali
k načrtovanju številnih akcij. Več o
delovanju Komiteja je moč prebrati
na spletni strani veleposlaništva
http://hague.embassy.si/index.
php?id=3343, kjer ustanovni člani
Berda Sikkens-Tursic, zakonca Oosting in drugi obujajo spomine na osamosvojitev. Tako so z informativnimi bilteni, prek tiska in s peticijami
tukajšnjim oblastem močno pripomogli, da je Kraljevina Nizozemska 23. januarja 1992 diplomatsko
priznala Republiko Slovenijo. S tem
je bil glavni cilj Komiteja dosežen,
da pa se pozitivna energija ne bi
porazgubila, so dan kasneje uradno ustanovili ‘Združenje prijateljev
Slovenije’.
Kje je Slovenija?
Od takrat se je v odboru zamenjalo kar nekaj Slovencev in Nizozemcev. Združenje, ki ga sedaj vodi Mojca Nodelijk Gustin, si prizadeva „za
navezovanje in vzdrževanje stikov
med obema državama na kulturnem, ekonomskem in na številnih
drugih področjih“. Med drugim njegovi člani skrbijo za redno izmenjavo informacij in novic. Na dobro
obiskanih kulturnih prireditvah
gostijo umetnike iz domovine, ki
Na fotografiji z leve: tTajnica Tanja Mlaker, veleposlanik Leon Marc in predsednica Združenja Mojca Nodelijk-Gustin
jim radi prisluhnejo tudi domačini.
Čeprav ne govorijo slovensko, se
odlično počutijo v slovenski družbi
in so navdušeni nad slovensko gostoljubnostjo. Ob takih priložnostih
nastopajo tudi slovenski študenti
glasbe na haaškem in amsterdamskem konzervatoriju. Člani
Združenja se srečujejo na predavanjih, prijateljskih srečanjih in na
vsakoletnem pikniku. Na njem se
srečajo tako potomci Slovencev, ki
so delo v dvajsetih letih prejšnjega
stoletja našli v limburskih rudnikih, kot posamezniki, ki so se na
ta konec zadnja desetletja preselili zaradi dela ali jih je sem pripeljala kakšna druga življenjska
usoda. Prav na pikniku se jim radi
pridružijo vse številnejši slovenski
študenti. Povsem ‘novo generacijo’
priseljencev, tako imenovane ‘ex-
pats’, ki začasno delajo v številnih
mednarodnih organizacijah, pa je
mogoče srečati na kateri od kulturnih prireditev.
Nekajkrat letno izhaja društveno
glasilo ‘Lipa’, v katerem v obeh
jezikih objavljajo poročila o dogodkih, pa tudi veliko zanimivosti o
Sloveniji. Najbolj neposredna promocija domovine pa je sodelovanje
na raznih sejmih, kjer se Slovenija
predstavlja kot turistična dežela.
Ob takih priložnostih Združenje prijateljev Slovenije mobilizira svoje
člane, da tukajšnjim pohodnikom,
kolesarjem in drugim dopustnikom
predstavijo možnosti za počitnice
na sončni strani Alp. Ob takih
priložnostih imajo največ ‘teže’
priporočila nizozemskih članov, ki
veljajo za bolj nepristranske, kot so
‘ta pravi’ Slovenci.
Priznanje iz domovine
Dolgoletno zavzeto delo ni ostalo neopaženo: v imenu Vlade Republike Slovenije je takratna veleposlanica Tea Petrin leta 2006 ob
15. obletnici delovanja Združenju
prijateljev Slovenije na Nizozemskem izročila državno priznanje.
Tudi sedanji veleposlanik Leon
Marc izredno visoko ocenjuje
sodelovanje z Združenjem: „V
času, ki ga v Zahodnem svetu zaznamuje vse večja individualizacija, je takšno združevanje vredno
posebnega priznanja, saj zahteva
veliko napora pogosto le nekaj
posameznikov“. Njihovo ‘Lipo’ pa
je pohvalil kot obliko ‘prvovrstne
javne diplomacije, saj se v tem okviru Nizozemci na nevsiljiv in prijeten način spoznajo s Slovenijo in
Slovenci’.
19
SPOZNAJMO SE
Alfred Brežnik, častni generalni konzul v Avstraliji
»Slovenija je domovina,
Avstralija dom«
Zaveden Slovenec, vedno znova očaran nad lepoto Slovenije, se
s ponosom spominja časa osamosvajanja Slovenije, h kateri so
avstralski Slovenci veliko pripomogli. Boli ga predvsem socialna
neenakost v Sloveniji, motijo pa grafiti.
Blanka Markovič Kocen
teri so po vojni preprosto morali
iti. V Ameriki, Avstraliji, Argentini
in drugod so si na novo ustvarjali
življenje, se povezovali in družili, ker
so potrebovali medsebojno pomoč.
»Bili smo zelo ustvarjalni,« pravi
Brežnik. »Gradili smo svoje, vzporedno pa še skupne domove, vse
s prostovoljnim delom in prispevki. To so danes velika premoženja.«
Avstralski Slovenci pa so ob tem
ohranjali slovenstvo, pošiljali svoje
otroke v slovenske šole, ohranjali
slovensko kulturo in navade.
Podpora demokraciji
in pomoč Demosu
Alfred Brežnik, častni generalni
konzul v Avstraliji : »Izgubili smo
ikone slovenskega gospodarstva,
številna podjetja gredo v stečaj in
ljudje ostanejo na cesti. Slovenija bi
morala imeti več občutka za socialno
problematiko!«
»Gradili smo svoje,
vzporedno pa še
skupne domove, vse s
prostovoljnim delom in
prispevki. To so danes
velika premoženja.«
20
A
lfreda Brežnika, častnega
generalnega konzula Slovenije v Avstraliji, smo
zadnje avgustovske dni
prestregli v Ljubljani, ko sta skupaj
z ženo Jeleno delovno zaključevala
podaljšane poletne počitnice.
»V proces osamosvajanja Slovenije se avstralski Slovenci nismo
vključili šele v letih tik pred tem
veličastnim dogodkom, ampak že
mnogo prej,« pripoveduje Brežnik
in dodaja, da so bili o dogajanju v
Sloveniji dobro obveščeni. »Bili smo
kamenček v tem mozaiku, del 88,5
odstotka Slovencev, ki so se na
plebiscitu izrekli za samostojno pot
v prihodnost,« pove s posebnim leskom v očeh.
Spomni, da so Slovenci z različnimi nameni odhajali v svet, neka-
»Ob aretaciji četverice smo ustanovili Društvo za človekove pravice
v Canberri, zbirali podpise in denar
za pomoč. To je bil začetek,« pravi
sogovornik, ki se spominja tudi
ustanovitve Društva za podporo
demokraciji v Sloveniji, neposredno
po predavanju Erika Modica, osebnega tajnika dr. Jožeta Pučnika, ki
je imel tedaj pisarno v Münchnu,
o Demosu. »Že tisti večer, decembra 1889, smo zbrali nekaj denarja,
med drugim tudi za nakup telefaksa
in telefonov, da bi lahko s stranko
komunicirali,« pravi Brežnik, ki je
bil po zmagi Demosa na volitvah
imenovan za delegata stranke.
Alfred Brežnik pravi, da je 88,5
odstotka Slovencev, med katerimi
je bil tudi sam, skupaj z drugimi
avstralskimi rojaki, pred dvajsetimi
leti doživel to, o čemer so stoletja sanjali naši predniki. In najbolj
ponosen je na to, da je tudi sam
doživel trenutke osamosvojitve in
bil del osamosvojitvenega procesa.
Nekaj tega je opisanega tudi v knjigi Od sanj do resničnosti avtorice
in urednice Drage Gelt, h kateri je
Brežnik prispeval uvodnik.
Do danes Brežnik z družino že 52
let živi v Avstraliji. Kot pravi, mu je
bilo ob priselitvi nekoliko lažje kot
številnim drugim Slovencem, saj se
je angleškega jezika učil že v srednji tehnični šoli. O svojih vtisih pa:
»Doživeli smo državo, kjer je svoboda v pravem pomenu besede in
smo si tudi želeli, da bi tako bilo
doma.« Življenje v Avstraliji ocenjuje kot lepo in dodaja: »Zame je
Slovenija domovina, Avstralija pa
dom.«
Avstralsko družinsko
podjetje
Alfred Brežnik se v svojem avstralskem podjetju ukvarja z elektroniko, večinoma z merilnimi napravami ter tehnično in izobraževalno
tehniko. »To je družinsko podjetje,
ki sva ga z ženo ustanovila pred 33
leti, sama, v majhnem prostoru…«
Brežnik je na tem področju v Avstraliji nadaljeval študij, tudi učil na
tamkajšnji tehnični šoli. Danes v
podjetju poleg omenjenega izdelujejo tudi tehnične naprave za
učenje telekomunikacij za univerze. »Na to sem ponosen, ker naše
izdelke uporabljajo po vsem svetu,
tudi na ljubljanski univerzi,« pravi.
Poslovno med drugimi sodelujejo s
podjetjem Metrel v Horjulu, delom
nekdanje Iskre, kjer za njihovo podjetje izdelujejo naprave po avstralskih standardih.
V Slovenijo častni generalni konzul prihaja vsako leto, največkrat so
obiski delovne narave. Letošnjega
sta si z ženo zamislila kot križarjenje
po Sredozemlju, a sta ga podaljšala
z desetdnevnim bivanjem v Sloveniji. Med drugim se je srečal z
dr. Boštjanom Žekšem, ministrom
za Slovence po svetu, s katerim sta
se pogovarjala tudi o digitalizaciji
zgodovinskega arhiva Slovencev v
Avstraliji, ki ga je ustanovila SAZU,
sprejel pa ga je tudi predsednik
države dr. Danilo Türk, ki so ga med
drugim zanimali današnji priseljenci
iz Slovenije v Avstralijo.
SPOZNAJMO SE
V vsej lepoti Slovenije, ki jo
večkrat omeni, so Alfreda Brežnika
močno zmotili številni grafiti po Ljubljani, največ po najbolj turističnem
delu mesta. »Naj župan ali kdorkoli
je za to odgovoren, tudi na to pogleda,« pravi. Ko ga Avstralci kličejo,
telefonirajo za turistične prospekte,
informacije in podobno, jim jih z
veseljem pošlje. In najbolj srečen je,
ko mu pišejo iz Slovenije ali telefonirajo ob vrnitvi, češ, kako čudovita
dežela je Slovenija… »Ampak zadnje čase se spotikajo ob grafite.
Le-ti prvi udarijo v oči!« opozarja.
Obenem pa si želi, da bi delavci, tudi
neslovenski, imeli enake pravice,
kot je to urejeno drugod po svetu.
Avstralski Slovenci so po
Brežnikovem prepričanju ponosni
na Slovenijo, jo obiskujejo, imajo
slovenske potne liste, ne more
pa natančno povedati, koliko
Slovencev danes živi v Avstraliji.
»Rekel bi, da kakih 25 tisoč, plus minus pet tisoč.«
Ideološka razdeljenost
pred osamosvojitvijo
»Pred 20 leti, ko je šlo za slovensko osamosvojitev, smo bili
ideološko razdeljeni. S tem ne mislim nič slabega, a tako je bilo. Ko
pa je prišlo do osamosvojitve, smo
vsi sodelovali in zdaj po 20 letih
smo hoteli dokazati, da praznujemo
vsi. »Imeli smo štiri proslave, ne
zato, ker bi bili razdeljeni, ampak da
Foto: Maja Kaplan
Grafiti kot kamen
spotike
»Doživeli smo državo,
kjer je svoboda v
pravem pomenu
besede in smo si tudi
želeli, da bi tako bilo
doma.«
Brežmika so močno zmotili števfilni grafiti po Ljubljani.
pokrijemo vse območje, kjer živimo
Slovenci,« pojasnjuje sogovornik,
ki v okviru praznovanja 20-letnice
osamosvojitve opozarja še na eno
slovensko knjigo, Slovensko pismo,
ki ga je iz tedenske publikacije o dogodkih, povezanih s Slovenijo, uredila Stanka Gregorič, izdal pa Alfred
Brežnik. »Stanka Gregorič zdaj živi v
Sloveniji, a je bila med tistimi, ki so
bili tedaj v Avstraliji najbolj aktivni,«
pove Brežnik.
Danes v Avstralijo
mladi slovenski
izobraženci
Po njegovih besedah je večina
sedanjih slovenskih priseljencev
v Avstralijo mladih izobražencev,
o katerih se je pogovarjal tudi s
predsednikom Türkom. Točnega
podatka o tem, koliko jih je, nimajo niti na veleposlaništvih, po
Brežnikovem mnenju pa se to
število giblje okoli 200 v zadnjih
petih letih. Sogovornik pove, da gre
za sposobne, samozavestne ljudi, ki
vedo, kaj znajo in dobijo službo celo
na tamkajšnjih univerzah.
In kaj je na častnega generalnega
konzula naredilo največji vtis? »Ko
sem se vozil po Dolenjski, Gorenjski, Primorski, sem spoznal, kako je
Slovenija napredovala. Ko smo pred
30 leti prestopili avstrijsko mejo, je
bila razlika med državama, kar zadeva urejenost, izredno velika, danes
je ni več. Urejene so ceste, kmetije,
hiše, ta lepota Slovenije je naredila
na mene največji vtis. Rad bi še enkrat prišel neopazno….« V prihodnjih letih bi Brežnik Sloveniji zaželel,
da bi si gospodarsko opomogla.
»Izgubili smo ikone slovenskega
gospodarstva, številna podjetja
gredo v stečaj in ljudje ostanejo na
cesti. Slovenija bi morala imeti več
občutka za socialno problematiko!
V Avstraliji, kjer naj bi vladal kapitalizem, ki se ga tako bojimo, smo
socialno na veliko višjem nivoju kot
tukaj. Poleg tega je zasebna iniciativa tista, ki daje zagon ekonomiji.
A to je treba urediti z zakonodajo.«
Okoli 200 Slovencev se
je v zadnjih petih letih
priselilo v Avstralijo.
Gre za sposobne,
samozavestne ljudi,
ki vedo, kaj znajo in
dobijo službo celo na
tamkajšnjih univerzah.
Na spleni strani
www.slovenci.si
smo ustvarili spletno
skupnost, v kateri bomo
lahko izmenjali številne
uporabne informacije in
nasvete.
Prijava je preprosta,
zato se nam pridružite v
čim večjem številu.
www.slovenci.si
21
IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST
Slovenščina kot drugi/tuji jezik
Slovenščina za vse
in vsakogar
Vse več ljudi se želi v krajšem ali daljšem obdobju naučiti
slovenskega jezika, čemur se je moral prilagoditi tudi Center za
slovenščino kot drugi/tuji jezik.
Foto: Maja Kaplan
Blanka Markovič Kocen
njati. Vse več ljudi je namreč želelo
v krajšem ali daljšem času praktično
obvladati slovenščino,« ugotavlja
sogovornik. »Temu smo se morali začeti prilagajati. Zgradili smo
možnosti za učinkovito poučevanje
in se pri tem marsičesa sami naučili,
tudi po tujih izkušnjah.
Iz poletne šole v
jesensko in zimsko
P
o besedah predstojnika
centra, ki deluje v okviru
Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Marka Stabeja, so oblike poučevanja
slovenščine vse bolj raznolike. »V
zadnjih 20 letih se je poučevanje
slovenščine specializiralo in prilagodilo najrazličnejšim publikam, ker je
teh vse več,« pravi Stabej. Pred 30
leti so se slovenščine bolj ali manj
učili tisti, ki so na tak ali drugačen
način študirali slovenski jezik,
slavistiko in podobno, in potomci
izseljencev, za katere je bila Republika Slovenija že takrat zainteresirana in je do neke mere še danes.
»Na teh temeljih je v resnici zrasel
naš program, ki se je potem, pred
devetdesetimi in še zlasti v devetdesetih letih, začel bistveno spremi-
22
»Poleg poletne šole tečaji potekajo vse leto. Jesenska šola se začne
s študijskim letom oktobra, pripravljamo vsakodnevne tečaje, ki trajajo
tri mesece, jutranje in popoldanske dvakrat na teden. Imeli smo še
krajše tečaje, na primer intenzivne
jutranje dva tedna v novembru.
Konec januarja in začetek februarja poteka zimska šola, ki je podobna poletni in traja samo dva tedna,«
pojasnjuje Branka Gradišar, vodja
programa Tečaji slovenščine. »Letos spomladi smo uvedli nov tečaj,
Okusimo slovenščino, nova sta tudi
trimesečni in 30-urni tečaj, enkrat
na teden, primeren za, denimo, zaposlene na ambasadah, ki nimajo
časa hoditi pogosteje.«
Po besedah Gradišnikove so
tečaji, ki jih prireja center, namenjeni starejšim od 18 let. »Veliko imamo
študentov, zaposlenih v tujih podjetjih, številni se učijo slovenščine,
ker imajo slovenskega partnerja...« Stopnja znanja kandidata ni
pomembna, lahko začnejo povsem
iz nič. Stabej ob tem opozarja še na
eno, zelo veliko in aktualno publiko,
to so izmenjavni študentje, ki jih je
letos celo 117. Prihajajo iz Evrope,
največ iz Nemčije, s Češke, Slovaške,
iz Francije, letos tudi s Hrvaške. Na
klasičnih, plačljivih tečajih je 8 do 12
slušateljev, pri Erasmusih (izmenjavnih) pa je po standardih Evropske
komisije najmanj 15 slušateljev.
Mladinski tečaji
V zadnjem času posebno pozornost namenjajo mladinski publiki, ki
prihaja tako iz zdomstva kot iz zame-
jstva. »Pred šestimi leti smo začeli s
prvim mladinskim programom, to
je bila mladinska poletna šola, ki je
nastala predvsem zaradi dijakov, ki
v Argentini in Kanadi zaključujejo
sobotno izobraževanje v slovenščini
in je bil tečaj neka nadgradnja tega
šolanja,« pravi Gradišnikova. Letos
so imeli na mladinskih tečajih kar
155 udeležencev iz različnih koncev sveta, največ iz Italije, Argentine, Avstrije in, kar jih veseli, vedno
več iz Porabja. »Mladinska šola je
zasnovana podobno kot poletna, a
še vedno gre za neko resno obliko
učenja,« dodaja sogovornica.
Razvejano
izobraževanje
predavateljev
Zaradi različnih ciljnih skupin je precej razvejano o tudi
izobraževanje
predavateljev,
poudarja Mihaela Knez, vodja Mladinskega programa. »Sprva smo
imeli izobraževanje predvsem za
ožje sodelavce centra, se pravi za
lektorje, ki poučujejo slovenščino
na lektoratih, centrovih tečajih in
za učitelje dopolnilnega pouka v
tujini. Zaradi vedno večjih potreb
po poučevanju slovenščine kot
drugega jezika pa smo uvedli tudi
posebne tečaje oziroma 40-urne
seminarje za študente slovenistike, ki jih to področje posebej zanima,« dodaja Knezova. »Seveda
gre tu deloma tudi za vzgojo novih
kadrov, saj iz skupine vsako leto
izberemo nekaj naših bodočih lektorjev, ki imajo poleg izobraževanja
možnost izvajati tudi hospitacije
pri pouku oziroma imeti tudi prvi
nastop.«
Z izpitom na FF do
veljavnega potrdila
Slušatelji po zaključenem tečaju
ali šoli slovenskega jezika dobijo
potrdilo o udeležbi, za pridobitev
veljavnega potrdila o znanju jezika
pa morajo na filozofski fakulteti
opraviti izpit.
Foto: Maja Kaplan
IZOBRAŽEVANJE in znanost
Poletna šola slovenščine 2011
Da bodo ostali
Slovenci…
Poletne šole slovenščine se je v dvajsetih letih
udeležilo več kot 1300 slovenskih otrok iz tujine.
Dragica Motik, Zavod RS za šolstvo
Foto: Maja Kaplan
Branka Gradišar, vodja programa
Tečaji slovenščine
Mihaela Knez, vodja
Mladinskega programa
Po Stabejevih besedah sicer prihaja do najrazličnejših pritiskov,
da bi se znanje slovenščine priznalo bolj zlahka, vendar si na Centru
za slovenščino kot drugi/tuji jezik
takšnih sprememb ne želijo. »Zapleta se predvsem pri zdravnikih
in zaradi zakonodaje EU, po kateri
spričo prostega pretoka blaga, storitev in ljudi od prišlekov ne moreš
zahtevati znanja jezika, temveč le
to, da jezik govorijo,« pravi Stabej,
ki pa obenem opaža vse večjo
ozaveščenost prostora glede jezika. »Zato se za posebne tečaje za
zdravnike, ki to potrebujejo, dogovarjamo z zdravniško zbornico.«
Predstojnik Centra za slovenščino
kot drugi/tuji jezik še napoveduje,
da bodo v prihodnje razvili ponudbo slovenščine prek interneta. »Ponudbo moramo sooblikovati v sodelovanju z določenimi ustanovami in
vsebino narediti funkcionalno.«
Tečajev slovenskega jezika se
je, denimo, udeleževala tudi
športnica Britta Bilač in Erwan
Fouere, veleposlanik EU pred
slovensko priključitvijo, ki se
je udeleževal tudi številnih
centrovih prireditev.
Z
avod RS za šolstvo že polni
dve desetletji organizira
Poletno šolo slovenščine
v Sloveniji, namenjeno
otrokom in mladostnikom slovenskega rodu, ki živijo v tujini, pokrovitelj pa je vseskozi Ministrstvo RS
za šolstvo in šport. Do sedaj se je
poletne šole udeležilo že več kot
1300 mladih iz različnih evropskih
držav ter drugih celin, na katerih
živijo Slovenci in njihovi potomci.
Letošnja Poletna šola je potekala v Zgornji Savinjski dolini,
kjer so otroci spoznavali geografsko okolje, kulturne, zgodovinske, etnološke in druge znamenitosti, seveda pa ni manjkalo
športnih, družabnih in razvedrilnih
dejavnosti.
Kdo so bili udeleženci
Udeleženci, 56 otrok in
mladostnikov v starosti od sedem do sedemnajst let, so prišli iz
Avstrije, Belgije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Italije, Nizozemske, Makedonije, Nemčije in Srbije in 14 dni bivali pri družinah, ki
imajo enako stare otroke oziroma
mladostnike, zato so imeli veliko
priložnosti govoriti slovensko ter
utrjevati pri pouku pridobljeno
besedišče.
Osrednji cilji poletne
šole - identifikacija
z okoljem in državo
porekla
Udeleženci in udeleženke Poletne šole slovenščine so prinesli
v skupino tudi posebnosti svojega
življenjskega okolja.
Pridobljene informacije so lahko vodeno in neformalno primerjali, dopolnjevali in oblikovali
svoja stičišča do Slovenije in drugih držav, njihovih pripadnikov oziroma svojih vrstnikov. Prvine slovenske kulture so lahko primerjali
z drugimi in v interakciji z vrstniki
objektivizirali svoje sodbe do drugih in drugačnih ter do sebe.
Udeleženci in udeleženke Poletne šole slovenščine so prinesli v skupino tudi
posebnosti svojega življenjskega okolja.
Doživetja močno vplivajo na
zbrane informacije o Sloveniji in
slika o naši državi se pri mladem
človeku izostri, postaja bolj objektivna, mnogo stvari mlad človek
sam prevrednoti.
To je bila tudi priložnost za
razmišljanje o lastni identiteti, ki je
močno povezana z družino, njeno
vzgojo in s šolo, ki je opora družini.
Otrok vsa sporočila, v našem primeru kulturna oz. prvine slovenske
kulture, vsrkava ter jih bolj ali manj
ponotranja.
Vloga strokovnega
osebja
Učitelji in vzgojitelji, ki delajo z
otroki in mladostniki, imajo izjemno pomembno vlogo. Ničesar jim
ne smejo vsiljevati, ne pri pouku ne
pri drugih dejavnostih. Pomembno
je, da so dobri pedagogi in dida-
ktiki, znajo prisluhniti mladim,
zaznavajo njihove potrebe in jih
primerno usmerjajo pri učenju,
spoznavanju slovenske kulture in
ohranjanju slovenstva.
Cilji so doseženi
Program
Poletne
šole
slovenščine smo zaključili s tradicionalno kulturno prireditvijo,
na kateri so nastopali vsi otroci,
udeleženci poletne šole. Na izviren, zanimiv, igriv in zabaven način
so staršem v slovenščini predstavili, kaj vse so se učili, spoznavali oziroma doživljali.
Cilji Poletne šole slovenščine,
zaradi katerih Slovenija oziroma
ministrstvo za šolstvo v celoti poravnava vse stroške organizacije,
priprave in izvedbe programa, so
bili u celoti doseženi, v veliko zadovoljstvo otrok in staršev.
23
IZOBRAŽEVANJE in znanost
Poučevanje slovenščine
Učitelji, ki so več kot to
Učitelje dopolnilnega pouka slovenščine napoti na delo v tujino
ministrstvo za šolstvo in šport. V šolskem letu2010/11 je v tujini
poučevalo 33 učiteljev, v Sloveniji pa učence v tujini 3 učiteljice na
daljavo.
Foto: Jože Pahič
Blanka Markovič Kocen
šol so ustreznejši učitelji razrednega
pouka, za starejše otroke in odrasle
pa slovenisti, še posebej, če gre za
dopolnilni pouk slovenščine kot
jezika I. To so učitelji, pravi sogovornica, ki so začasno razporejeni na
delo v tujino in tudi med bivanjem v
tujini ostanejo v delovnem razmerju
na svoji šoli v Sloveniji. Steinerjeva:
»S takšnim statusom je v šolskem
letu 2010/2011 v tujini poučevalo
16 učiteljev.«
Slovenska društva
lahko predlagajo
svoje učitelje
Največ, šest učiteljev je
v Nemčiji
24
Dopolnilni pouk slovenščine
v tujini obiskuje 1260
udeležencev.
Zanimanje
ponekod narašča, drugod
upada,« pravi Melita Steiner, sekretarka na ministrstvu za šolstvo
in šport, kjer učitelje napotijo na
delo v tujino. Izbira jih Komisija za
učitelje slovenščine, ki je locirana
na MŠŠ.
»Kandidati za učitelje s polno učno
obveznostjo (22 ur pouka tedensko), ki jih MŠŠ napoti na delo v tujino, se prijavijo na razpis,« pojasnjuje Steinerjeva. »Komisija za učitelje
v tujini se izčrpno pogovori z vsakim
kandidatom, ki izpolnjuje razpisne
pogoje, nato pa odloči o izboru.«
Prvi izbor so učitelji slovenščine in
učitelji razrednega pouka, ki morajo
imeti tudi izkušnje in sposobnosti za
delo s Slovenci in njihovimi potomci
v društvih, pripravljati morajo znati
kulturne prireditve, voditi ekskurzije in podobne dejavnosti ob pouku. Komisija odloči, kam bo izbrani
učitelj razporejen. Pri tem upošteva
značilnosti območja, kjer bo učitelj
deloval med Slovenci in njihovimi
potomci oziroma ciljne skupine, ki jih
bo poučeval. Za predšolske otroke
in otroke iz nižjih razredov osnovnih
Največ učiteljev
je v Nemčiji
Število učiteljev je odvisno
od števila udeležencev pouka in
posledično od števila ur pouka.
Največ, šest učiteljev je v Nemčiji.
Tam poučuje dopolnilni pouk
slovenščine tudi sedmi učitelj, ki pa
je v delovnem razmerju pri nemških
šolskih oblasteh. »V šolskem letu
2010/11 je torej v tujini poučevalo
33 učiteljev, v Sloveniji pa učence v
tujini 3 učiteljice na daljavo,« pravi
sekretarka na MŠŠ.
Foto: Dreamstime
»
Posvet učiteljev dopolnilnega pouka slovenščine marca letos v Baasmu, Nemčija
Kjer ni dovolj kandidatov za
učenje slovenščine in spoznavanje
Slovenije, da bi tja napotili učitelja iz
Slovenije, pa MŠŠ angažira učitelje,
ki že sicer živijo na območju, kjer
poučujejo. Ti učitelji poučujejo enkrat ali dvakrat tedensko na podlagi podjemnih pogodb z MŠŠ, izbere pa jih komisija. Za poučevanje
dopolnilnega pouka slovenščine
jih največkrat predlagajo slovenska društva. »Kandidatov, ki že
bivajo v tujini, ni veliko, zato izobrazba teh učiteljev velikokrat ni
najustreznejša. V šolskem letu
2010/2011 je na podlagi podjemnih pogodb v tujini poučevalo 16
učiteljev,« pravi sogovornica.
Poleg navedenega pa MŠŠ organizira tudi dopolnilni pouk
slovenščine na daljavo za tiste
učence, ki živijo na območjih, kjer
ni možnosti za klasičen pouk, ker ni
učitelja. V šolskem letu 2010/2011
so iz Slovenije vodile pouk v spletnih
učilnicah tri učiteljice.
Učitelji, napoteni iz Slovenije v tujino, so v rednem delovnem razmerju na šolah v Sloveniji. 22 ur pouka
tedensko, priprave na pouk in delo
v slovenskih skupnostih dodatnega
dela ne dopuščajo. Učitelji, izbrani
v tujini, so upokojenci ali zaposleni
drugod, učiteljice »spletnega pouka« pa so redno zaposlene na šolah
v Sloveniji; v spletnih učilnicah
poučujejo dodatno (honorarno).
Število učiteljev je odvisno od števila udeležencev pouka in posledično od števila ur pouka.
MLADI
Oktet 9
Celjski dijaki
navdušili ameriško
občinstvo in rojake
V začetku septembra so s koncertom v Lemontu v zvezni državi
Illinois člani celjske zasedbe Oktet 9 Gimnazije Celje – Center
zaključili nadvse uspešno enomesečno turnejo.
Patricija Virtič
Dober glas seže
v deveto vas
Namen turneje
dosela izpolnjen
Gostovali so v Washingtonu DC,
New Yorku, Clevelandu, Milwaukeeju in St. Louisu, kjer je Oktet 9
koncertiral za slovenske zdomce,
koncerti v Key Largu, Clearwaterju,
Bostonu, Rochestru, Indianapolisu,
St. Louisu in Rock Cityju pa so bili
namenjeni ameriški javnosti. Z več
kot 2000 navdušenimi poslušalci
je zasedba, v kateri pod vodstvom
prof. Gregorja Deleje prepeva devet
sedanjih in nekdanjih dijakov Gimnazije Celje – Center, izpolnila namen
obsežne turneje. »Odzivi poslušalcev
na koncertih so fenomenalni! Ljudje
navdušeno ploskajo po vsaki pesmi,
vzklikajo, med samimi pesmimi pa
pojejo z nami, na njihovih obrazih
vidiš nasmeške, kar je za ustvarjal-
ca seveda izjemnega pomena, saj
pomaga pregnati tremo, Oktetovci
se sprostimo, “pademo not” in komaj čakamo, da lahko nadaljujemo z
repertoarjem in poskrbimo za še več
veselja. Tudi na ulicah in na podzemni železnici, ko se postavimo skupaj
in zapojemo, se ljudje v trenutku
zberejo okoli nas, kar naenkrat je v
zraku prenekatera kamera, telefon,
fotoaparat, poslušalci snemajo, prepevajo ... Občutek, ko ljudje čutijo
glasbo s tabo, je res nepozaben,« je
vtise o turneji sklenil član zasedbe
Jan Šilec.
Oktetovci so s svojim pestrim in
raznovrstnim programom, na katerem so bile med drugimi slovenske ljudske pesmi (Oj, Triglav, moj
dom, Majolka), slovenske zimzelene
uspešnice (Zemlja pleše, Ko boš
prišla na Bled, Ne čakaj na maj), pa
tudi sodobne uspešnice v angleščini
(Angels, Halo, Teenage Dream), uspeli razveseliti tako mlade kot tudi
starejše občinstvo. Na turneji so v
sklopu uradnih koncertov nastopali
predvsem za diplomate, uradne osebe in člane slovenskih klubov ter
društev v Ameriki, je povedal Šilec.
Foto: arhiv GCC
V
sklopu že sedme mednarodne turneje so obiskali 15 zveznih držav na
vzhodni obali in srednjem
vzhodu Združenih držav Amerike.
Štirinajst koncertov so posvetili 20.
obletnici samostojnosti Republike
Slovenije.
Oktet 9 je vedno bolj prepoznavna slovenska moška a cappella
zasedba, ki ima več kot sto nastopov
letno. Zasedba je koncertirala tudi
v tujini (Hrvaška, Avstrija, Velika
Britanija, Malta, Kanalsko otočje,
Avstralija), udeležuje pa se tudi
glasbenih festivalov, na katerih so
osvojili številna priznanja – pohvalijo se lahko z visokimi odličji s festivala popularne vokalne glasbe Sredi
zvezd v Žalcu (2008, 2009) in mednarodnega pevskega tekmovanja na
Malti (2009).
Oktet 9 je tudi pobudnik mednarodnega festivala a cappella in vocal play glasbe Vokalne igre, ki je v
sredini septembra že tretjič potekal
v Narodnem domu Celje. »Festival
pomagamo organizirati Oktetovci,
tudi letos pa se je zbralo osem skupin iz Slovenije in tujine ter skupaj prepevalo. Tokrat smo festival
razširili na dva dni - prvi dan smo z
Oktetom 9 v sodelovanju z A-Kamelo pripravili potopisni koncert naše
turneje po ZDA, na katerem smo
duhovito potopisno predavanje
popestrili z nekaj pesmimi, ki smo
jih prepevali po “obljubljeni deželi”,
drugi dan festivala pa je potekal v
zdaj že znani obliki koncerta osmih
skupin s po tremi predstavitvenimi
pesmimi, za katere je edini pogoj to,
da so vse izvedbe izključno vokalne,« je o največjem tovrstnem festivalu v Sloveniji povedal Jan Šilec.
Oktet 9 pred slovenskim veleposlaništvom v Washingtonu
25
MLADI
Alenka Slavinec
Razpeta med
Slovenijo in
New Yorkom
Mlada slovenska fotografinja, ki je nenehno na
poti, verjame, da se tako dobre kot slabe stvari
zgodijo z namenom. Zlasti slednje vodijo k višjim
ciljem.
Ana Mrzlikar
restavratorstvo in arhitekturo, a
mi je za sprejem na vsako od teh
fakultet manjkala ena točka. Takrat
mi je bilo hudo, a sem kasneje sama
naredila celoten dizajn za hišo, v
kateri zdaj živiva s partnerjem, in
tako nekako potešila svojo željo.
Poleg tega pa verjamem v to, da se
tako dobre kot slabe stvari zgodijo
z namenom. Predvsem pri slabih
se izkaže, da so te vodile k višjim
ciljem, verjetno tistim, ki so bliže
človekovemu bistvu.«
Prav to se je izkazalo tudi pri Alenki. Tisto leto, ko ni bila sprejeta na
noben želen študij, se je odločila, da
odide v Nemčijo in si tam zasluži za
potovanje v Avstralijo.
A se je po maminem nasvetu
najprej vpisala študij komunikologije, smer trženje in tržno komuniciranje. Po diplomi se je ukvarjala
z marketingom, oglaševanjem,
odnosi z javnostmi, moderatorstvom,
organizacijo
prireditev.
Izkušnje je pridobila tudi kot samostojna podjetnica, projektni
vodja, s popotnico Benko Pulko je
sodelovala pri predstavitvi njene
knjige, nekaj časa je bila tudi tiskovna predstavnica pri Nogometnem klubu Drava.
Na službeni poti v New York City,
ko je delala za avstrijsko podjetje, je
slišala za New York Film Academy
(NYFA).In izkazalo se je, da je bila to
zagotovo ena od prelomnic v njenem življenju …
Odločitev za Ameriko
A
lenka Slavinec je mlada slovenska umetnica, rojena leta 1977
v najstarejšem slovenskem mestu Ptuj, kjer je tudi obiskovala osnovno šolo in gimnazijo.
»V srednji šoli me je vedno zanimala narava, biologija, zelo rada
sem imela psihologijo in seveda
umetnost, fotografijo, videografijo
ter slikarstvo in kiparstvo.« Ustvarjalno žilico, za katero pravi, da jo
ima po očetu, je začutila že zelo
zgodaj: »Vsa moja darila prijateljem
za rojstne dneve so bila unikatno
narejena. S slikanjem na svilo sem
si na primer zaslužila potovanje
v Jordanijo. Želela sem študirati
26
8. 8. 2008 se je tako vpisala na
osemmesečni podiplomski študij
na NYFA, smer producentstvo.
»Odločitev je bila intuitivna. Vedno
sem si v življenju mislila, da se bom
na ta dan poročila, tako da sem ob
podpisu izjavila, da sem se očitno
poročila s filmom (smeh). Takrat je
bil tečaj dolarja v primerjavi z evrom
zelo ugoden in študij je bil cenejši.
V nekem trenutku sem se določila
in vzela študijski kredit, nato se je
vse odvijalo s svetlobno hitrostjo.
Leto, ki je bilo glede na začetek
Fotografska razstava SLOVENIA IN US
Fotografska razstava Alenke
Slavinec »Slovenia In Us Lipizzaner
horses« je bila prvič predstavljena
letos v Washingtonu, kjer jo je
odprl premier Republike Slovenije,
nato v New Yorku - Galeriji MC
ter v Ljubljani v okviru Festivala
Ljubljana. Razstava zaznamuje 20
let samostojne Slovenije. Dvajset
razstavljenih fotografij pomeni 20
let naše države in vsaka od dvajsetih
fotografij tako s tekstom, naslovom in
letnico ponazarja eno leto slovenske
samostojnosti in gledalcu sporoči
najpomembnejša dejstva o Sloveniji.
MLADI
Alenka Slavinec
»Junija lani me je slovenska ambasada v Washingtonu povabila, naj
pripravim svojo fotografsko razstavo v njihovi galeriji. Tema je bila
sicer poljubna, ampak sem se zaradi čuta domoljubnosti odločila za
tipičen slovenski motiv. Dobra dva meseca sem razmišljala o motivu
in nazadnje se mi je lipicanec v vseh kategorijah zdel zmagovalec.
Romantične podobe tega konja so živele v moji glavi že iz časov, ko
smo kot družina hodili na izlete v Lipico in jahali ponije ...
Nekega decembrskega dne sem dvignila telefon in se najavila v Lipici.
Rekli so, da je megla in da raje kakšen drug dan, toda jaz sem si meglo
prav želela!
Magija vseh mojih čustev, razmišljanj, umetniških vzgibov, upov,
preteklosti, slovenstva, domotožja, ponosa, borbe, ljubezni, veselja,
odkritosti, strahu, navdušenja, radosti, razočaranj, bolečine, mladosti,
smrti ... vse se je zlilo v teh desetih dneh v zgodnjih temačnih urah,
v mokrih škornjih, umazanih oblačilih. Bilo je nepozabno, bila sem
popolnoma neobremenjena, prepustila sem se emocijam in svojemu
notranjemu glasu in očesu ... Pustila sem konjem, da vstopijo v moj
svet in jaz v njihovega.
Potem sva bila s partnerjem na dopustu v Mehiki, kjer sem naredila
prvi izbor fotografij. Januarja letos je sledil izbor in dodelava koncepta
razstave.«
recesije za mnoge zelo slabo, je
bilo zame eno najbolj aktivnih in
kreativnih.« Alenka pravi, da v New
Yorku ni poznala nikogar, kar ji je
celo ustrezalo. Prvo leto se tudi ni
kaj dosti družila s Slovenci, jih je pa
srečevala, ko so obiskali to velemesto. »Stike z domovino sem
ohranjala redno. Prvo leto sem
bila kar dvakrat doma, pa tudi moji
domači so me obiskali. Na podelitvi
diplome pa sem bila sama.
Že sredi študija na NYFA je ugotovila, da bi jo morda še bolj kot producentstvo privlačil študij režije, saj,
kot pravi, »so v moji glavi celi filmi
in se mi vizualno »odrola« celotna
zgodba«. Ta svoj talent pa spodbuja
in razvija s svojim mentorjem Jasny
Voitekom v New Yorku. On jo je tudi
prepričal, da v filmu in kreativnem
delu še naprej vztraja.
Šok na realno življenje
po koncu študija
Po študiju je imela priložnost delati na celovečernem ameriškem
filmu kot producentka, posnela pa
je tudi dva kratka filma avstrijskega režiserja Aksla Stasnyja, ki sta
se uvrstila v programski del montrealskega svetovnega filmskega
festivala.
»Kljub temu pa moram priznati,
da je po študiju sledil šok prilagajanja na realno življenje v NYC, ki
je izven neke skupnosti dosti bolj
kruto in zahtevnejše. Vendar pa
mi je študij v New Yorku dal bogastvo kultur, doživetij in predvsem
izpolnitev kreativnega ustvarjanja.
Danes samo sebe končno sprejemam kot umetnico, tudi zato, ker
sem za razstavo lipicancev dobila
zelo pozitivne kritike tako profesionalnih fotografov kot filmarjev v
NYC,« pravi Alenka.
Alenkin pravi dom
»Kje je moj dom? Moj dom je
v Orešju 142 na Ptuju, kamor lahko pridem z zaprtimi očmi, ga
vonjam, ga čutim, ga slišim, ga
uživam in ni ga kraja na tem svetu,
kjer bi se počutila tako domače in
izpolnjeno.
Ja, ko sem v Ameriki, imam
domotožje. Osebno sem to zatrla
tako,da sem čim manj komunicirala z domom, saj bi bile drugače
moje misli in to, kar zamujam,
vselej doma. Vem, da je to sicer za
moje domače precej boleče, za kar
mi je žal, vendar vem, da vedo, kaj
mi pomenijo. Moram pa priznati,
da me je zadnje čase popolnoma
negativno presenetilo stanje v
Sloveniji in da resno razmišljam o
izselitvi. Ljudje tukaj so nezadovoljni, nesproščeni in tudi negativni, zato mi tudi optimizem za delo
doma upada. Želim si, da bi ljudje
znali to naše lepo kratko življenje
bolj ceniti in ga živeti »na polno«,
vsak dan znova, tudi v naši lepi Sloveniji ...«
Po eni strani se vsi med seboj
poznamo, z relativno malo denarja
lahko živimo zelo kvalitetno, vendar
se tega ne zavedamo ali pa vsaj premalo. Dihati čisti zrak, živeti v mestu
in čez pet minut bit v popoli naravi
… to je razkošje.
Po drugi strani pa je Slovenija
mlada država in ji manjka samozavesti in ponosa. Moti me tudi slovenski pesimizem, zavist ter vsesplošna
klima, ki sedaj vlada v Sloveniji.«
Moram pa priznati,
da me je zadnje čase
popolnoma negativno
presenetilo stanje v
Sloveniji in da resno
razmišljam o izselitvi.
Načrti za prihodnost
»Ponosna sem na to, da se še
nisem vdala kljub tolikim preprekam in razočaranjem!« poudarja
sogovornica
Ponosna je na svoj filmski
prvenec, umetniško-dokumentarni
film o Stojanu Kerblerju »Svet ni vedel, da je pristal v pesmi« ter razstavo »Slovenia in US«.
Načrti za prihodnost so z MoTA
projektom Artist Talk, pisanje scenarija za film, fotografska razstava
v Jakopičevem nabrežju prihodnje
leto, potovanje razstave »Slovenia
in US« po svetu - v oktobru se razstava pripravlja v Lipici, potem na
Ptuju, v Ljubljani v parlamentu, na
ekonomski fakulteti, potem v Chicagu ...
Kot fotografinja že vrsto let sodeluje z revijo The Slovenia Times, ki
skrbi za informiranje tujcev v Sloveniji. Fotoaparat so njene oči »in
ni lepšega, ko lahko z njim komuniciram z dušami oseb, ki si želijo
spogledovanja z njim in se predajo ogledalu sebe pred mojim
objektivom.«
Želim si, da bi ljudje
znali to naše lepo
kratko življenje bolj
ceniti in ga živeti »na
polno«.
V NYC lahko vsak
dan srečaš ljudi,
ki so v svoji stroki
najvplivnejši, slavni
tako ali drugače, čez
noč se ti res lahko
zgodi marsikaj.
Doživetje New York
Cityja
V NYC najdeš vse, ne glede na
letni čas in uro dneva, pravi Alenka.
Tam nihče ni posebnež, ker je to
mesto posebnežev, seveda pa se giblje v bolj umetniških krogih.
V NYC lahko vsak dan srečaš ljudi,
ki so v svoji stroki najvplivnejši, slavni tako ali drugače, čez noč se ti res
lahko zgodi marsikaj. Manhattan je
unikaten in narekuje prav poseben
slog življenja, še dodaja.
»Slovenija pa je kontrast čudovita zelena dežela z veliko naravnega bogastva in bogate kulture.
Po moje ima Slovenija v svoji majhnosti tako prednosti in slabosti.
Alenka na otvoritvi razstave Slovenia in US v ljubljanskih Križankah s svojo družino
in čisto pravim lipicancem.
27
med nami
Slovenska izseljenska matica
Slovenski oktet –
slovenski pojoči
ambasadorji
Zgodovina ansambla in gostovanj med Slovenci po svetu
Ajda Rogelj
Ž
e šest desetletji aktivno
nastopa in prepeva Slovenski oktet. Decembra 1951
je takratno ministrstvo za
kulturo v Ljubljani na pobudo Slovenske izseljenske matice ustanovilo Slovenski oktet. Takrat izhodiščni
in še danes poglaviten cilj skupine
je, da bi omogočal našim izseljencem po svetu, zlasti v ZDA, poslušati
slovensko in jugoslovansko pesem v
najboljši možni izvedbi. Ena izmed
ključnih točk tega cilja je bila ustanoviti manjši ansambel, ki bo brez
večjih težav potoval daleč po svetu in tako glas Slovenije ponesel k
našim rojakom. V dolgih desetletji
so pevci Slovenskega okteta močno
zaznamovali različne izseljenske
sredine po svetu.
Začetki
Na posebno avdicijo, 17. septembra 1951, je bilo v Malo dvorano
Slovenske filharmonije povabljenih 38 izkušenih pevcev, izmed katerih so jih strokovnjaki izbrali osem
- oktet in ga kot reprezentativni
cilj, nagrada in strastna želja. A pot
do »obljubljene dežele« je bila dolga in naporna – ne le za pevce, ki so
nastopali izjemno pogosto, ampak
tudi za organizatorje (predvsem
predstavnike Slovenske izseljenske
matice), ki so se trudili organizirati
in dogovoriti za gostovanje. Organizatorske priprave na ameriško
gostovanje so bile dolge kar 12 let
in naši rojaki so jih težko čakali. (V
slovenskih naselbinah po ZDA so jih
marsikje čakali z deset let starimi
vstopnicami).
Lokalno in globalno
Nastop Slovenskega okteta v Ljubljani leta 1981 v sestavi: Danilo Čadež, Igor
Zierenfeld, Peter Bedjanič, Tomaž Tozon, Marijan Štefančič, Peter Čare, Jože Banič,
Peter Ambrož.
ansambel slovenskega zborovstva
poimenovali Slovenski oktet. Svojo
pot pojočih ambasadorjev so začeli
z gostovanjem v Trstu, nadaljevali
pa med mnogimi slovenskimi nasel-
Prvi nastop Slovenskega okteta na izseljenski proslavi v Zagrebu.
28
binami blizu in daleč. Turneje so se
hitro vrstile, saj se je glas o njihovi
kvaliteti hitro širil, želje in povabila
na gostovanja pa množile.
Želje in priprave
Med slovenskimi izseljenci se je
že zgodaj pojavila želja, da bi povabili pevsko skupino iz domovine,
ki bi prepevala slovenske pesmi in
tako skušala znova obuditi željo
po združevanju in obujanju pevske tradicije. Slovenski izseljenci
so se namreč najpogosteje zbirali
v slovenskih kulturnih društvih,
predvsem pevskih, zato je element pesmi kot povezujočega dejavnika v slovenskem izseljenstvu
zelo pomemben. Želja o gostovanju
slovenske pevske skupine sega še
pred leto 1949 v okvir Društva progresivnih Slovenk Amerike. Iz vseh
krajev Jugoslavije so tedaj že prihajale različne kulturne skupine in
nastopale na ameriških odrih, samo
slovenske še ni bilo… Gostovanje
čez lužo je bilo tudi za Slovenski oktet že od samega začetka nekakšen
Oktet je v svoji dolgoletni zgodovini nastopanja uspešno gostoval
v številnih deželah sveta, na vseh
petih kontinentih, ter razveseljeval
naše rojake v tujini. Poleg tega je
nastopal v večini krajev po Sloveniji
in tako skupno prepeval na več kot
6000 samostojnih koncertih.
V okviru Slovenske izseljenske
matice je med slovenskimi izseljenci v ZDA gostoval leta 1963, 1966 (v
ZDA in Kanadi) ter leta 1987 in 1989.
Na južnoameriški celini je gostoval
leta 1981, v Avstraliji pa leta 1975.
Tradicija in kvaliteta
Narodne pesmi in plesi so bile v
preteklosti del vsakdanjega življenja
tudi v izseljenstvu. Bogato tradicijo
slovenskega ljudskega zborovskega
petja je oktet povzdignil do najbolj
zahtevnih umetniških kvalitet ter
tako opravil pomembno kulturno
poslanstvo in dosegel ustanovitev
tudi podobnih drugih pevskih zborov med izseljenci.
Ansambel, ki s takim žarom in
zanosom prepeva in s tem prenaša
slovenske besede in jezik, je verjetno eden izmed najprijaznejših
načinov širjenja slovenske besede,
saj jo naredi prijazno in zaželeno
tudi ušesom, ki jim je slovenščina
tuja.
med nami
Svetovni slovenski kongres
Slovenski otroci iz
tujine spet doma
Tabor slovenskih otrok je tudi letos dosegel svoj namen: skozi igro
in druženje spoznati naravne zaklade, kulturo in slovenski jezik
Luka Klopčič
N
a Pohorju, v domu
Miloša Zidanška v
bližini Maribora, je od
6. do 13. avgusta potekal 15. tabor slovenskih otrok po
svetu. Namen tabora je druženje
slovenskih rojakov, ki živijo izven
Slovenije in na ta način spoznavajo njeno kulturno in naravno
dediščino, poleg tega pa ob dopoldnevih izpopolnjujejo svoje znanje
slovenščine. Ob prihodu so izpolnili
teste iz slovenščine, na osnovi rezultatov pa so bili razporejeni v tri
nivojske skupine: začetnike, nadaljevalce in izpopolnjevalce.
Po prihodu in namestitvi v domu
smo se razdelili v skupine. Med animatorji je bilo kar nekaj takih, ki
so bili v preteklih letih udeleženci,
sedaj pa so že davno prerasli starostno mejo 15 let. Prvi dan smo se
vsi skupaj odpravili na krajši sprehod po Rozkini učni poti, se naučili
marsičesa koristnega o zdravilnih
rastlinah, obnašanju v gozdu, izvedeli nekaj o zgodovini Pohorja ter
se seznanili z legendo o Bolfenku.
Po večerji smo pripravili družabni
večer, kjer smo se s pomočjo
zabavnih iger bolje spoznali, prav
tako pa tudi dodobra nasmejali.
V nedeljo dopoldan je že potekal
ustaljeni pouk slovenskega jezika po skupinah. V popoldanskem
času smo zaradi nekoliko nesta-
Večina udeležencev Tabora slovenskih otrok se bo naslednje leto vrnila.
bilnega vremena izpeljali športne
aktivnosti in lokostrelstvo, zvečer
pa smo ob tabornem ognju skupaj zapeli nekaj slovenskih pesmi.
Ponedeljkov popoldan je bil predviden za ogled Maribora, vendar
smo zaradi dežja ogled prestavili in
se z avtobusom odpeljali do term
na Ptuju, kjer so otroci uživali v
toplem vremenu in dričanju po toboganih. V torek smo se po jutranjih delavnicah slovenskega jezika in
dobrem kosilu razdelili v dve večji
skupini. Prva se je pogumno podala na deset metrov visoko plezalno
steno, druga pa odšla v gozd na
spoznavanje rastlin. Skupini sta se
nato zamenjali, vse skupaj pa smo
zaključili z nogometnim turnirjem.
Po večerji smo v jedilnici pripravili
družabne igre ob glasbi. Sredino
popoldne je bilo že lepo toplo in
tako smo ga izkoristili za skupne
zabavne igre na nogometnem
igrišču in spoznavanje taborniških
veščin preživetja v naravi. Večerni
pohod z baklami je prekinil nenadni dež, ki nas je pregnal nazaj v
zavetje doma, kjer smo si ogledali
dokumentarni film o zgodovini Po-
horja. Četrtkov popoldan je bil namenjen senzoričnim delavnicam,
še prej pa smo z akrilnimi barvami poslikali steno pred domom.
Svoja čutila smo nato preizkusili v
gozdu ob različnih igrah; pajkova
mreža, hoja z zavezanimi očmi po
poti občutkov, slepa pot in poišči
drevo. Kulturnemu večeru, ki so ga
pripravili udeleženci sami, je sledil
plesni večer ob glasbi. V petek so se
zaključile dopoldanske delavnice
slovenskega jezika, udeleženci pa
so po skupinah pripravili kratko
predstavitev naučenega. Popoldan smo obiskali Mariborski otok,
kjer smo uživali ob kopanju, igranju
vaterpola in odbojke, nato pa smo
se odpravili na voden sprehod po
mestu Maribor. Spoznali smo dva
velika moža Maribora, Maistra in
Slomška, se sprehodili po ulicah in
izvedeli več o nastanku in zgodovini mesta. Po večerji smo na željo
udeležencev ponovno pripravili
plesni večer, ki je trajal do polnoči.
Sobotno dopoldne smo preživljali
ob poslavljanju, izmenjavi e-naslovov, telefonskih številk in številnih
objemov. Tabor slovenskih otrok
se je za letos končal, večina
udeležencev se naslednje leto spet
vrne – verjamem in upam, da bo
tudi prihodnje leto enako. Do takrat
pa vsem želim obilo lepih in prijetnih doživetij – na svidenje!
SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES VABI NA
VII. KONFERENCO SLOVENSKIH ZNANSTVENIKOV
IN GOSPODARSTVENIKOV IZ SVETA IN SLOVENIJE
12. in 13. oktobra 2011 • prostori gospodarske zbornice slovenije (Dimičeva 13, Ljubljana)
Osrednje prOgramske tOčke
• Vloga in pomen znanstvenih raziskav in
tehnološkega razvoja v gospodarstvu
• Organizacija znanstvene sfere, pomen EU
integracij in strategija RS za vključevanje
• Predstavitev raziskovalnih del slovenskih
strokovnjakov, raziskovalcev in inovatorjev iz sveta
• Predstavitve o kemiji in kemijski industriji ter
Mednarodnem letu kemije
• Kemijsko znanstvena kavarna z izbranim gostom
• Okrogla miza o biorazgradnji odpadkov
PRIJAVE IN INFORmACIJE:
1991 - 2011
svetovni slovenski kongres – Cankarjeva 1/IV – 1000 Ljubljana
tel: +386 1 24 28 550 e-pošta: info@slokongres.com 29
www.slokongres.com
MED NAMI
Rafaelova družba
Beneška Slovenija
Zamejska problematika Janeza Turka zanima skorajda od mladih let,
zadnjih 15 let pa skrbno zbira gradivo, ki se navezuje na Beneško
Slovenijo, Rezijo, Kanalsko dolino, Avstrijsko Koroško, ter tudi
Porabje, Goriško in Tržaško. Objavljamo njegov zapis o Beneški
Sloveniji.
Janez Turk
Č
eprav je moja poklicna
pot drugačna, v prostem
času, če se le da, zavijem
v kraje, vasi, hribe ali planine na obronkih naših jezikovnih
meja, kjer je veliko možnosti za
zbiranje gradiva in spoznavanje
tamkajšnjih ljudi.
Med 4. in 7. avgustom letos sem
izkoristil še nekoliko drugačno
priložnost za obisk dragih mi krajev,
udeležil sem se Višarskih dnevov
mladih, ki jih organizira Rafaelova
družba. Dva dneva smo posvetili
Beneški Sloveniji, kjer sta nas sprejela zanimiva sogovornika, domačina
Marko Koren in Božo Zuanella, oba
aktivna zagovornika slovenske kulture v Beneški Sloveniji.
V prispevku bi rad predstavil
Beneško Slovenijo, ki meji na Soško
dolino in Goriška Brda, obsega Terske in Nadiške doline, njeno zgodovino in razmere, v katerih živijo
tamkajšnji ljudje.
Zgodovina Beneških Slovencev je
zelo drugačna od zgodovine preostalega dela slovenskega naroda.
V letih 1419–1797, ko so spadali
pod Beneško republiko, so imeli
tamkajšnji Slovenci popolno samoupravo. V zameno so stražili mejo
z Avstrijo, njihova glavna naloga je
bila predvsem preprečiti tihotapcem, da bi prek meje nosili različno
blago. Propad Beneške republike
in prihod Francozov ter kasneje
Avstrijcev sta pomenila tudi konec
samouprave za Beneške Slovence.
V letih od 1797 do 1866 so bili
celo otroci tistih staršev, ki so bili
zaradi težkih okoliščin v preteklosti
prikrajšani možnosti, da bi se naučili
maternega jezika, in te težke izkušnje
ne želijo tudi svojim otrokom.
Vez s koreninami je močna in se
ponovno obuja, vendar pa škode, ki
je bila storjena, ljudem ne bo nikoli
mogoče povrniti. Zaradi preganjanja
in skrajne revščine je veliko prebivalcev zapustilo svojo rodno grudo in
se izselilo v večja mesta v Furlaniji in
drugod. Številne vasi so zapuščene,
mladine je malo. Na območju
Nadiških dolin le dva duhovnika
mašujeta slovensko, to sta Božo
Zuanella in Marino Qualizza, vendar
oba vstopata v osmo desetletje svojega življenja, naslednikov pa nimata. Omeniti velja še Renza Calligara,
furlanskega duhovnika, ki je se je
Zgodovina Beneških Slovencev je zelo
drugačna od zgodovine preostalega dela
slovenskega naroda.
prvič združeni v isti državi z drugimi
Slovenci. V upanju, da se bodo dobri stari časi vrnili, so navdušeno
pričakali vrnitev pod italijanski kulturni vpliv. Njihova pričakovanja so
se žal izkazala za zelo naivna – italijanski politični režim jih je želel kulturno, predvsem pa jezikovno spreobrniti. Nastopili so tragični časi za
Beneške Slovence, polni preganjanja in zaničevanja. Svoj vrhunec so
doživeli v času fašizma s prepovedjo uporabe slovenskega jezika ter v
bližnji preteklosti, ko so v Beneški
Sloveniji delovale tajne organizacije, katerih namišljeni cilj je bil obramba Italije pred vplivi komunizma
iz tedanje Jugoslavije, v resnici pa
so preganjale vse zavedne Beneške
Slovence. Tiste, ki so ostali zvesti
slovenskemu jeziku, so razglasili za
državne sovražnike in komuniste.
Danes v Špetru Slovenov deluje
dvojezična osnovna šola, kjer se otroci iz Beneške Slovenije učijo slovenskega knjižnega jezika, vendar mnogi
slovenščine v vsakdanjem življenju
ne uporabljajo. V šolo se vpisujejo
30
ob prihodu v Zavarh in Bardo naučil
slovenskega narečja ter po več kot
sto letih ponovno uvedel slovensko
bogoslužje v tamkajšnji fari.
Govoriti o prihodnosti Beneške
Slovenije je težko, vendar so stiki z rojaki v samostojni Sloveniji,
predvsem s Posočjem, na katerega
Beneške Slovence vežejo močne sorodstvene vezi, poglobljeni. Prav to
sodelovanje bi lahko v prihodnosti
prineslo tudi več optimizma za kraje
ob Teru in Nadiži.
Spoznavanje zamejske Slovenije
bomo v okviru Višarskih dnevov
mladih še nadaljevali. 24.
septembra bomo organizirali
strokovno voden izlet v Tersko
dolino. Predvidoma bomo
obiskali vasi Bardo in Zavarh,
kjer se bomo srečali z nekaterimi
vidnejšimi osebnostmi, si
ogledali muzej, kraške jame,
film o izseljevanju,…Vodil nas bo
domačin Igor Černo.
Mihela Zaveljcina
MED NAMI
Slovenija v svetu
Fantje iz Clevelanda
navdušili slovensko
pevsko občinstvo
V organizaciji Izseljenskega društva Slovenija v svetu in s podporo
Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je gostujoča
pevska skupina mladih fantov pod imenom Mi smo mi gostovala po
različnih koncih Slovenije in s petjem praznovala 20. obletnico
samostojne Slovenije.
Boštjan Kocmur
P
rvi koncert je bil v polni dvorani Antonovega
doma na Viču, kjer so
mladi s svojo prijaznostjo in ubranim petjem navdušili
občinstvo. Ob odprtju razstave
Slovenci po svetu v času osamosvajanja Slovenije na Vseslovenskem srečanju v Državnem zboru
so nagovorili predstavnike vseh
Slovencev, razpršenih po svetu. Na
skupnem praznovanju Dobrodošli
doma, 1. julija, pa so na Ribjem trgu
in na Magistratu s svojo pesmijo
poslušalce prepričali, da bo slovenska pesem še dolgo družila Slovence
v ZDA. Vokalno kakovost in slovesnost so pokazali v cerkvi sv. Kancijana v Kranju, na Taboru Slovencev
po svetu v Šmarjeških toplicah, v
Šentjoštu in Šentvidu pri Lukovici,
kjer so še pozno v noč prepevali in
pogovarjali z domačini in gosti, pa
tudi svojo mladostno razigranost.
Za prijetno druženje se kot organizatorji zahvaljujemo gostiteljem,
ki so mladim pripravili tako topel
sprejem.
V društvu Slovenija v svetu smo
vedno znova prijetno presenečeni
zlasti nad mladimi Slovenci, ki prihajajo iz izseljenstva – z njimi se lahko v lepi slovenščini pogovarjamo
o tem, kako pomembno je zanje
ohranjanje slovenske tradicije in
vrednot.
Skrivnost dolgoletnega obstoja
vseh pevskih zborov v Clevelandu,
pravijo mladi pevci sami, se skriva v
odpevu Naše pesmi: »Ne umri nam,
pesem«, ki jo vsa leta pojejo in jim
je vodilo v izseljenstvu.
Koncert v Antonovem domu na Viču v Ljubljani, 29.6.2011
Mešani pevski zbor Korotan, ki bo
letos izpolnil šestdeset let obstoja
in katerega del je tudi skupina »Mi
smo mi«, je sestavljen iz pevcev treh
generacij. Iz prve so tisti, ki so bili
rojeni še v Sloveniji. Zbor vodi dirigent Janez Sršen, že rojen v Ameriki,
ki vodi tudi moški pevski zbor druge
generacije Fantje na vasi.
Najmlajša (tretja generacija) je
na letošnjem gostovanju pela kot
samostojna sestava pod imenom
Mi smo mi. Skupino sestavljajo:
Paul Rozman, Stephen Baznik,
Richard Celestina, Andrej Mejak,
Matt Coffelt, Andrew Coffelt, Peter Hauptman, John Sršen, Mark
Sršen, John Žakelj, Niko Perčič in
John Jakomin.
Vsem mladim pevcem želimo obilo uspehov na njihovi pevski poti.
Skrivnost dolgoletnega
obstoja vseh pevskih
zborov v Clevelandu,
pravijo mladi pevci
sami, se skriva v
odpevu Naše pesmi:
»Ne umri nam, pesem«
Pred ljubljanskim Magistratom, 1. julija 2011
31
zamejski dnevnik
Slovenci na Hrvaškem
SKD Istra v Pulju
vnovič gostitelj
vseslovenskega
srečanja
Vseslovensko srečanje Slovencev na Hrvaškem bo 1. oktobra v
Grožnjanu in Pulju
Goran Ivanovič, STA
V Istri pričakujejo okoli
350 rojakov iz vseh
16 društev, ki bodo na
ta način nadaljevali
tradicijo vseslovenskih
letnih srečanj na
Hrvaškem.
32
Z
bliževanju rojakov, izmenjavi izkušenj in dogovorom o sedanjem in
prihod-njem sodelovanju
članov 16 slovenskih društev, ki
delujejo na Hrvaškem, bo namenjeno tudi letošnje Vseslovensko
srečanje Slovencev na Hrvaškem, ki
bo potekalo v Pulju in Grožnjanu, 1.
oktobra, je za Slovenijo danes napovedala predsednica Slovenskega
kulturnega društva Istra iz Pulja,
Klaudija Velimirović.
»Prvo srečanje je bilo pred osmimi
leti v Pulju, nato pa so ga organizirala društva v Splitu, na Reki, v Zagrebu, Varaždinu, Šibeniku in Lovranu.
Letos, ko naše društvo praznuje deseto obletnico delovanja, je organizacijo srečanja ponovno prevzel
Pulj,« je dodala Velimirovićeva. V
Istri pričakujejo okoli 350 rojakov iz
peresa akademskega slikarja Roka
Zelenka, ki jo je tiskalo SKD Istra.
Večerno druženje bo v u puljskem
hotelu Brioni ob glasbi slovenskega
orkestra.
»Na druženje je povabljen veleposlanik RS na Hrvaškem Vojko
Volk in predstavniki vladnega urada za Slovence v zamejstvu in po
svetu. Pričakujemo, da se vabilu
odzovejo tudi predstavniki lokalnih oblasti, saj se je društvo iz
Pulja s svojim delovanjem uveljavilo med svojim someščani kot eno
od najaktivnejših med narodnimi
manjšinami, ki delujejo v Pulju,« je
še poudarila predsednica SKD Istra.
Društvo v Pulju so ustanovili junija 2001, čeprav prve pobude
segajo v leto 1993, ko je približno
sto Slovencev ustanovilo Unijo
Slovencev Istrske županije. Ko je
delovanje Unije zamrlo, je slovenska skupnost v Pulju vnovič kulturno
zaživela z ustanovitvijo SKD „Istra“.
Foto: Dreamstime
SKD Istra na prireditvi Dobrodošli doma
vseh 16 društev, ki bodo na ta način
nadaljevali tradicijo vseslovenskih
letnih srečanj na Hrvaškem, ki ga financira Urad Vlade RS za Slovence v
zamejstvu in po svetu.
Med srečanjem je predviden sestanek predsednikov vseh slovenskih društev, na katerem naj bi obravnavali dosežke slovenskih predstavnikov na julijskih volitvah za
manjšinske svete in predstavnike
manjšin v lokalni samoupravi,
spregovorili pa bodo tudi o pomenu
zastopanosti slovenske manjšine
na bližajočih se hrvaških parlamentarnih volitvah, je napovedal
predsednik Zveze slovenskih društev
na Hrvaškem Darko Šonc.
Velimirovićeva je dodala, da se
bodo rojaki zbrali v Grožnjanu,
slikovitem mestecu, kjer že dolgo
deluje slikarska kolonija, ki so jo utemeljiili slovenski umetniki. Ogledu
Grožnjana bo sledila predstavitev
knjige Grožnjanska kronika izpod
Pulj
ZAMEJSKI DNEVNIK
Prva poroka pa starih običajih
Srebrna kraška ohcet
na Repentabru
Kraška ohcet je od prve izvedbe leta 1968 prerasla v največjo
kulturno-etnografsko in turistično prireditev Slovencev v Furlaniji
Julijski krajini.
Mirjam Muženič, RTV Slovenija
Z
adnjo nedeljo v avgustu
sta si v cerkvici na Tabru
s čudovitim pogledom na
tržaški in slovenski Kras
ter Jadransko morje večno zvestobo obljubila 25-letna Martina Sossi iz Doline in tri leta starejši Aleš
Gregori in tako uresničila svoje
večletne sanje. Poročila sta se v
krajevni narodni noši po več kot sto
let starih navadah in običajih, ki so
v občino z manj kot tisoč prebivalci
tokrat privabili 800 svatov v narodnih nošah in številne obiskovalce iz
Italije, Slovenije in tudi tuje turiste.
Kraška ohcet je od prve izvedbe leta
1968 prerasla v največjo kulturnoetnografsko in turistično prireditev
Slovencev v Furlaniji Julijski krajini. Kdor jo vsaj enkrat spremlja »v
živo«, se nanjo rad vrača.
Zbogom, samski stan!
Štiridnevno praznovanje se je
začelo s slovesom od samskega
stanu, iz katerega sta Martina in
Aleš odplesala v družbi s številnimi
prijatelji in vrstniki. Dan kasneje je
ženin svoji nevesti pred navdušeno
množico zapel podoknico in po
lestvi, kljub posredovanju stroge
bodoče tašče, uspešno priplezal v
njeno spalnico. Na predvečer prave
poroke so neutrudni organizatorji
te priljubljene prireditve poskrbeli
za prevoz nevestine bale in v nedeljo še za pisan program poročnega
slavja, ki je letos minilo v toplem
poletnem soncu brez kaplje dežja.
Vse dni prireditve so obiskovalcem
ponujali domače dobrote, tipične za
poročno dogajanje, pijačo in izdelke
domače obrti.
Priprave na kraško ohcet vsako drugo leto trajajo od štiri do
šest mesecev, je priznal prvi mož
zadruge Naš Kras Egon Kraus in
poudaril, da gre za prostovoljno in
povsem brezplačno delo celotne
krajevne skupnosti in vsakega od
njenih članov. Marljivi domačini
so že teden pred poroko postavili
Kraška ohcet je tokrat
privabila 800 svatov
v narodnih nošah in
številne obiskovalce iz
Italije, Slovenije in tudi
tuje turiste.
slavoloke iz vej borovcev in brinja,
dekleta pa so jih lepo okrasila s papirnatim cvetjem. Dokler bo tako
in dokler bodo organizatorji imeli
kandidate za poročni par, bo ohcet
ostala. Pritrdil mu je tudi župan
Repentabra Marko Pisani, saj gre
za oživljanje tradicije, ki je kraju in
tamkajšnjim ljudem zlezlo pod kožo.
Stroga pravila
Veliko priprav zahtevajo narodne
noše. Ljudje ob prazniku oblečejo
obleke, ki so jih nosili že njihovi
starši in stari starši, take z izvirnimi
vezeninami v beli srajci, ruti oziroma
šalu k ženski noši. Savina Malalan iz
Trbeč jo je podedovala, medtem,
ko jo je svakinja Anica dobila ob 25.
obletnici svoje poroke s soprogom
Lucijanom. Veliko mladih deklet si
je obleke sešilo in izvezlo na tečajih,
ki vsako leto potekajo po številnih
vaseh. Njihova mentorica Marta
Košuta je neutrudna in nadvse
zahtevna. »Pri noši moramo paziti
na vse, saj gre za spoštovanje tradicije, tako v modelih oblek, tkaninah in
vseh dodatkih. Tudi barve na očeh
in rdečila na ustnicah ne sme biti
preveč, odveč sta tudi ves sodobni
nakit in okrasje.« Kljub pravilom
je narodnih noš vsako leto več in
tudi po njihovem številu je mogoče
sklepati, da je zavest o potrebi po
ohranjanju narodne pripadnosti ob
spoštovanju nekdanjih običajev in
navad razveseljivo visoka.
Domačinka Vesna Guštin Grilanc iz Repna je tista organizatorka
praznika, ki poprime za vse: od kuhanja štrukljev in priprave tipičnih
peciv do uresničitve vsake podrobnosti večdnevnega programa. Tudi
marsikateri cvetlični šopek v slovenskih nacionalnih barvah na prsih
svatov je njeno prostovoljno delo.
Z njim je znova razveselila tudi avtorico tega besedila, ki sem s Kraške
ohceti pred leti poročala kar v narodni noši. Bilo mi je nadvse lepo.
Priznam!
Ljudje ob prazniku oblečejo obleke,
ki so jih nosili že njihovi starši in stari
starši.
33
zamejski dnevnik
Slovenci na Koroškem
Likovna kolonija
– edinstveno
sodelovanje mladih
Koroško likovno kolonijo mladih, za katero sta pred
enainštiridesetimi leti dala pobudo Štefan Kresnik in Lojze Gobec,
lahko uvrstimo med najpomembnejše in celo edinstvene oblike
sodelovanja Slovenije z rojaki v Avstriji, Italiji in na Madžarskem, v
prihodnje pa se bodo pridružili še učenci na Hrvaškem.
Ernest Ružič
L
etošnja likovna kolonija
mladih je bila v Šentjanžu
v Rožu, udeležilo se je
je 35 osnovnošolcev, za
zaključek pa so pripravili pregledno razstavo iz dosedanjih kolonij,
na katerih se je družilo, risalo, oblikovalo glino blizu 1500 mladih,
kar je izjemen uspeh pobudnikov s
Koroške. Od začetka do leta 1991
so kolonijo pripravljali v Sloveniji,
po tem letu se mladi srečujejo na
Koroškem (na Radišah, v Šentjakobu
v Rožu, Žitari vasi), na Tržaškem (v
Sesljanu, Špetru, Doberdobu), v
Porabju (Števanovcih, na Verici, v
Monoštru) in na Vuzenici.
»Naša kolonija je edina, ki
združuje mlade iz štirih držav,« je
ob zaključku letošnjega druženja
povedal tajnik Slovenske prosvetne
zveze Janko Malle, o zgodovini
kolonije je govoril njen ustanovitelj Lojze Gobec: »Na kolonijah smo
skupno preživeli 287 dni in ustvarili
na tisoče likovnih del ter s tem pokazali svoje veselje do ustvarjanja,
ateljeja in barve. Številni udeleženci
naših kolonij so postali priznani
likovni umetniki in pedagogi.«
Kolonije niso namenjene zgolj risanju ali kiparjenju, marveč organizatorji pripravljajo pestre programe
in dejavnosti za to, da se mladi
družijo, pogovarjajo, prijateljujejo
in obiskujejo kulturne znamenitosti
v okolici. Mladi imajo prosto pot za
izražanje svoje domišljije, mentorji
prijateljsko svetujejo, vendar jih
ne omejujejo pri svobodni likovni
govorici in ustvarjalnosti. Da ne
gre zgolj za priložnostno leporečje,
kažejo tudi primeri, ko na kolonije
prihajajo otroci, katerih starši so
bili med udeleženci prvih in seveda
34
Eden najlepših posnetkov s 1. kolonije v idiličnem okolju ob Bistrici na Spodnji
Muti. Med udeleženci so bili tudi Andreja Zikulnig, zdaj profesorica na Slovenski
gimnaziji v Celovcu, Eda Velik in mentor Štefan Kresnik. (Fotografijo je prispeval
Atelje Kresnik)
poznejših srečanj, kot pravi Valentina: »Moja mami in mami od Lare
sta se spoznali na likovni koloniji, ko
sta bili stari toliko kot midve zdaj.
Spoprijateljili sta se, si dopisovali in
ohranjali stike.«
Pomembno je poudariti, da imajo udeleženci priložnost spoznati
priznane likovne in druge ustvarjalce, ki obiskujejo kolonije. Tako
je bil, denimo, na kolonijah velik
prijatelj mladih priznani slikar in
grafik Božidar Jakac: »Globoko sem
pretresen ob vsem, kar sem doživel
tu na veličastnem zboru mladih
likovnikov. V izredno čast in veselje
mi je bilo srečanje s to izredno delovno mladino z obeh strani naše
predrage Koroške. To sožitje je zelo
pomembno za razvoj iskrenega in
toplega sožitja in trdnejše povezave
za našo bodočnost in obstoj slovenskega naroda.«
»Koroška likovna kolonija mladih
Vuzenica – 40 let« je naslovljen
ka-talog, ki je izšel ob lanskem jubileju. Urednika Štefan Kresnik in
Lojze Gobec sta na domala 400
straneh zbrala izjemno število podatkov, izjav, informacij in fotografij o druženju mladih, njihovih
mentorjev, gostujočih umetnikov in
gostov iz kulturnega in političnega,
predvsem narodnostno političnega
življenja štirih držav. Uvodna
razmišljanja so prispevali predsednik Slovenije dr. Danilo Türk, premier Borut Pahor, tedanja ministrica za kulturo Majda Širca, minister
za Slovence v zamejstvu in po svetu
akademik dr. Boštjan Žekš, predsednik Komisije za odnose s Slovenci v
zamejstvu in po svetu DZ RS Miro
Petek, vodja Koroške likovne kolonije mladih Vuzenica in ravnatelj osnovne šole Miran Kus, predsednik
Slovenske prosvetne zveze Janko
Malle, predsednik Zveze kulturnih
društev v Italiji Marinsko Maršič
in predsednik Zveze Slovencev na
Madžarskem Jože Hirnök.
ZAMEJSKI DNEVNIK
Slovenci na avstrijskem Štajerskem
Povezovanje v širši
kulturni prostor
je stalnica
Kulturno društvo člen VII. za avstrijsko Štajersko večino dogodkov
pripravi v Pavlovi hiši v Potrni/Laafeldu. Celoletne prireditve so
načrtovane tako, da obiskovalcem ponujajo kar najbolj pestre
dogodke na različnih področjih kulturnega, umetniškega ali
znanstvenega ustvarjanja.
O
Zelo lepo je bil sprejet koncert treh zborov: Szombathelyskih Spominčic, zbora iz Cankove in domačega zbora, ki je edina
kulturna skupina štajerskih Slovencev. Na fotografiji zbor Pavlove hiše, ki ga vse od začetka vodi Bruno Petrischek, profesor
glasbe na Dunaju.
dogodkih v večjih mestih v Avstriji in
Sloveniji.
Foto: Ernest Ružič
b priljubljenih koncertih
domačega in gostujočih
pevskih zborov nastopajo tudi moderne glasbene
skupine; ob razstavah, za katere bi
veljala označba, da spadajo v klasičen
likovni repertoar, prihajajo v Pavlovo
hišo umetniki z najsodobnejšimi izraznimi sredstvi, ki pogosto delujejo
celo izzivalno. Na ta način je Pavlova
hiša uveljavljen kulturni prostor, kamor prihajajo obiskovalci iz Gradca,
Maribora, Murske Sobote, Gornje
Radgone in drugih krajev. Vsi dogodki, bodisi tisti klasični ali najbolj provokativni, zlasti z likovnega področja,
nosijo obeležje dvo- in večjezičnosti,
prave večkulturnosti in tudi poudarke
slovenske prisotnosti na avstrijskem
Štajerskem. In kar je še pomembno,
prireditve so zelo dobro obiskane,
pogosto se zbere več ljudi kakor na
Foto: Ernest Ružič
Ernest Ružič
Lani je graška Štajerska jesen posredovala Pavlovi hiši moderno likovno razstavo,
letošnjo razstavo Med svetovi, s sodelovanjem avtorjev iz Avstrije, Madžarske in
Slovenije, je na ogled od 1. oktobra.
Pavlova hiša je že nekaj let
vključena v program graške
Štajerske jeseni. Zlasti slednja
posreduje prireditve, ki presegajo klasično ponudbo in nudijo
priložnost za obiskovalce, ki se
navdušujejo nad novimi trendi in
iskanji, denimo v likovni umetnosti.
Kaj bo v letošnjem programu, bomo
spoznavali po 1. oktobru, ko se
bodo predstavili umetniki iz Avstrije, Madžarske in Slovenije.
Prvič se je letos Pavlova hiša
vključila v program Dnevov poezije in vina na Ptuju, in sicer v prireditve, ki so pod naslovom Večeri
pred Dnevi bile v Volčah, Ormožu,
Krškem, Vrbi na Gorenjskem in v
Ljubljani. V Pavlovi hiši so literarna
dela predstavili trije avtorji iz Avstrije: Albert Holler, Wolfgang Pollanz
in Ferdinand Schmatz ter Ann Cotten, nemško govoreča pesnica z
ameriškimi koreninami, ki živi na
Dunaju in v Berlinu. Pogovor z av-
torji je vodila Daniela Kocmut, ki
je v slovenščino prevedla večino
njihovih del za predstavitev v Pavlovi hiši, pa tudi sicer je za Literarno
zbirko prevajala poezijo in prozo
različnih avtorjev.
Stalnica skupnih nastopov je
sodelovanje s kulturnimi skupinami, zlasti s pevskimi z avstrijske Koroške, Szombathelya na
Madžarskem, prekmurske Cankove
in drugih mest. Letošnji poudarek je
na prireditvah v počastitev 125-letnice rojstva dr. Avgusta Pavla, čigar
starši so živeli na Potrni/Laafeldu
v hiši številka 30, kjer je zdaj kulturni dom štajerskih Slovencev.
Osrednji dogodek s poimenovanjem osnovne šole po rojaku dr.
Avgustu Pavlu in govorom ministra
dr. Boštjana Žekša bo na Cankovi,
8. oktobra. Na slovesnosti se bodo
ob domačih zbrale tudi kulturne
skupine Slovencev z Madžarske in
avstrijske Štajerske.
35
zamejski dnevnik
Slovenci na Madžarskem
Novi šolski zakon
ne prinaša bistvenih
novosti
Šolsko leto se je v Porabju začelo z malo vsebinskih novosti in nekaj
presenečenji. Po dogovoru na seji mešane manjšinske komisije v
Budimpešti naj ne bi bilo finančnih problemov na Gornjem Seniku in v
Števanovcih.
Ernest Ružič
36
Foto: Ernest Ružič
M
ed
presenečenja,
denimo,
šteje
število prvošolcev v
dvojezični
osnovni
šoli v Števanovcih, kjer lani ni bilo
nobenega, letos pa jih je celo deset. Novi šolski zakon, po katerem
bo država iz proračuna zagotavljala
plače učiteljem, bo začel veljati šele
prihodnje šolsko leto, po dogovoru
na seji mešane manjšinske komisije v Budimpešti pa naj ne bi bilo
finančnih problemov na Gornjem
Seniku in v Števanovcih
Na
največji,
gornjeseniški
dvojezični osnovni šoli imajo osem
prvošolcev in skupaj 63 učencev ali
štiri več kot v minulem šolskem letu,
v Števanovcih deset prvošolcev in
vsega 43 učencev, medtem ko jih je
bilo v lanskem šolskem letu v osmih
razredih le 29. Slovenski jezik se uči
nekaj otrok tudi v Monoštru, kjer
prvošolcev nimajo, ker so se starši
– zaradi različnih vzrokov, predvsem
materialnih ugodnosti, ki jih imajo
narodnostne šole – odločili za prevoz v Števanovce.
Novi šolski zakon bo na
Madžarskem začel veljati prihodnje šolsko leto. V priprave
manjšine skoraj niso bile vključene,
kar so posebej in resno opozorili na pogovoru v Monoštru in na
seji mešane manjšinske komisije
v Budimpešti, ko so ocenjevali
uresničevanje Sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic porabskim Slovencem in prekmurskim Madžarom. Na zasedanju v
Budimpešti je dala madžarska stran
zagotovilo, da bo prispevala denar
za narodnostni in dvojezični osnovni šoli na Gornjem Seniku in v
Števanovcih, ki sta se znašli v resni
finančni krizi. Del denarja za šole
Dvojezični razredi v porabskih šolah, in podobno je v mnogih obrobnih madžarskih razredih, so maloštevilni in drugače ne bo še
lep čas, kažejo demografska gibanja. Tako imajo, denimo, v Števanovcih v sedmem razredu le enega učenca.
morajo prispevati občine, ki so bile
prisiljene najemati premostitvene
kredite, v Števanovcih so celo prodajali občinske nepremičnine in sofinancirali tamkajšnjo šolo.
Problem je tako v sistemu financiranja osnovnih šol in tedaj tudi
narodnostnih oziroma dvojezičnih
kot v nizkem številu učencev, od katerega je odvisna količina denarja.
Znano pa je, da se je število učencev
v osnovnih šolah na Madžarskem
močno zmanjšalo, v porabskih, denimo, v nekaj desetletjih za dva- do
trikrat. Za novi šolski zakon poznavalci razmer tudi pravijo, da ga sedanja oblast spreminja zato, ker
hoče vse drugače, kot je bilo prej.
Med novosti spada tudi uvedba ce-
lodnevne osnovne šole, pri čemer
se zna ponoviti uvedba desetletne
osnovne šole pred leti. Zelo kmalu, po nekaj letih, se je pokazalo,
da sistem desetletne osnovne šole
ne more zaživeti, ker ni usklajen s
celotnim vzgojno izobraževalnim
sistemom.
Po oceni višje svetovalke za narodnostne šole v Porabju mag.
Valerije Perger so se tudi letos
učitelji izpolnjevali na seminarju
v Sloveniji in bili s programom v
termah Olimje in osnovni šoli v
Podčetrtku zelo zadovoljni. Zlasti
zato, ker so veliko pozornosti namenili tako imenovanim jezikovno
osvežitvenim temam. Nadaljujejo pa
se zapleti pri pripravljanju in izdajan-
ju učbenikov za porabske šole. Tak
primer sta učbenik in delovni zvezek
za slovenski jezik v četrtem razredu,
ki bi naj izšel pri založbi Croatica v
Budimpešti. Učbenik so pred štirimi
leti napisale tri porabske avtorice,
ki teksta niso pokazale nikomur,
ampak ga poslale na založbo. Zdaj,
ko je le-ta dobila denar za natis iz
nekega evropskega vira skupaj za
še dve manjšini, ki imata samo nedeljski pouk svojega jezika, se je pokazalo, da je rokopis slab, neuporaben. V porabskih dvojezičnih šolah
je sicer že več novih učbenikov, toda
manjkajoči nastajajo zelo počasi,
z zavlačevanjem založbe, ki bi jo
morali, tako mag. Valerija Perger,
čimprej zamenjati.
Doživimo Slovenijo
Turistična dediščina
Kozjanska domačija
- skriti briljant
Kozjanskega
Kjer se zeleni ocean osrednje slovenske narave umiri v nežno
valovanje gričev med Voglajno, Savinjo, Savo in Sotlo, leži Kozjansko
– pokrajina miru, oaza tradicionalnega načina življenja, relikt
odmaknjenega časa, dežela, ki jo robi zlata čipka čarobnosti…
I
Renata Picej
me Kozjansko se je uveljavilo
šele med 2. svetovno vojno
in po njej, pokrajina pa je bila
najgosteje poseljena v času
fevdalizma. Takrat so mnogi kraji
imeli tržne ali mestne pravice, razviti sta bili obrt in trgovina. Območje
je bilo med 2. svetovno vojno eno
od središč osvobodilnega boja na
Štajerskem. Po vojni je veljalo za
bolj ali manj pozabljeno in mnogi
prebivalci so se odselili v mesta ali
odšli v tujino. V zadnjem času se je
podoba spremenila. Ljudje ostajajo
ali se vračajo. Kozjansko dobesedno
brsti v smislu razvoja, gospodarskih možnosti in vse številnejših
turističnih ponudnikov. Kozjansko je
ohranilo svoj prvobitni videz in vstopa v turizem in življenje kot sveža in
zdrava destinacija.
Na celotnem območju je vrsta
spomenikov, ki nas opominjajo na
Kozjanska domačija
posamezne zgodovinske dogodke,
povezanih s časom druge svetovne
vojne in narodnoosvobodilnega
boja; številni so partizanski grobovi in grobišča. Del spomenikov
je povezanih s posamezniki, ki so
zaznamovali našo kulturno zgodovino, npr. Maks Pleteršnik, ali povojno zgodovino, Josip Broz Tito.
Med drugo svetovno vojno je bilo
območje Kozjanskega žarišče partizanskega delovanja.
Pokrajina
Bojan Guček, lastnik Kozjanske domačije,
ima posluh za dediščino vseh vrst.
Prepoznavno krajino sestavlja
hribovit in gričevnat svet, ki proti
vzhodu počasi prehaja v ravninskega in je bogato prepreden z
raznoliko rabo tal. Že na majhnih
površinah se izmenjujejo travniki,
gozdovi, sadovnjaki in njive. Biotska
raznolikost je izjemna, zato sta tako
rastlinski kot živalski svet nadvse
zanimiva, kar je posledica pestrosti
geološke podlage, razgibanega reliefa in ekstenzivnega, do življenja
prijaznega kmetijstva v preteklosti.
Poleg tega ima Kozjansko bogato
kulturno dediščino, saj je zaznamovan z dolgo in zanimivo človekovo
zgodovino. Arheološke najdbe
pričajo o prazgodovinskih naseljih
na tem območju. Zaradi geografske odmaknjenosti in zaprtosti
območja pa sta do izraza toliko bolj
prišli samoniklost in navezanost na
lastno kulturo.
Turizem
Turistični prospekt danes prinaša
pogled na zeleni ocean gričev,
številne cerkvice in zaselke, raztresene po vrhovih in dolinah,
ter tipično tradicionalno stavbno
dediščino s še vedno prisotnimi
lesenimi hiškami, kritimi s slamo.
Turistični užitek pa določajo poleg krajine in stavbne arhitekture
še tipična hrana in pijača (vino ali
jabolčni sok), možnosti rekreacije in
športa, nabiranje zdravilnih zelišč in
predvsem ljudje odprte duše.
Kozjanska domačija
Turistična posebnost in poklon
stavbni dediščini predstavlja Koz-
janska domačija, ki leži na razglednem hribčku v Dobju pri Planini.
Njen lastnik Bojan Guček (inženir
elektrotehnike, mojster domače
obrti, in samostojni podjetnik)
je eden tistih Slovencev, ki je od
očeta podedoval spoštovanje do
preteklosti in posluh za dediščino
vseh vrst. Za začetek je s pomočjo
evropskih sredstev obnovil staro
tipično hišo, jo opremil tako zanimivo, da se bo vsak obiskovalec pod
njeno slamnato streho (ki skriva
nenadejano udobje in celo luksuz)
počutil domače in udobno, zdaj pa
v ustaljenem ritmu prireja različne
kulturne in naravoslovne dneve,
predstavlja stare običaje in obrti, v
gostinskem lokalu, ki lahko sprejme
tudi avtobus turistov, pa kuha tudi
tiste jedi, ki so jih včasih pripravljali na tem območju. Guček pravi,
da promovira in trži »nerazvitost«,
predvsem pa, da stavi na ljudi, ki se
še spomnijo preteklosti, in obiskovalce, ki s spoštovanjem zrejo na to,
kar je včasih bilo ter znajo uživati v
posredovanju tega življenja.
Obnovljena eko-etno hiša je
značilna lesena stavba zahodnega
dela Kozjanskega, krita s slamo in
polna ostankov preteklosti (črna
kuhinja, pohištvo in številni drugi elementi in detajli dediščine
preteklosti), ki v funkciji muzejskih eksponatov krasijo moderno
turistično ponudbo: namestitev v
unikatnih sobah z jakuzzijem, gostinski prostor za 50 oseb, kuhinjo,
v kateri pripravljajo stare in moderne jedi ter pester nabor dogodkov; vse od ljudskega petja, plesa in
pripovedništva do gospodinjskega
dne in različnih tematskih večerov
(vse po predhodnem dogovoru z
lastnikom).
37
Doživimo Slovenijo
Postojnska jama – katedrala slovenske zemlje
Biser turizma sprejel
34-milijontega
obiskovalca
V jami, za katero
menijo, da šteje
okoli dva milijona
let, so imeli kapniki
dovolj časa, da
so zrasli, se kot
stalagmiti in
stalaktiti združili
v stebre, okrasili
podzemlje z
zavesami, baldahini,
prevlekami in
ornamenti, ustvarili
stropne freske in
preoblikovali kraško
jamo v osupljivo
lepo podzemeljsko
kiparsko galerijo. V
užitek človeku!
Renata Picej
Milijoni obiskovalcev
V Postojnski jami, kjer beležijo
številčno statistiko obiskovalcev
od 17. avgusta 1819, ko se je kot
prvi uradni obiskovalec v knjigo
podpisal takratni prestolonaslednik Ferdinand I. in s tem postavil temelje sodobnemu turizmu,
so julija praznovali nenavaden in
pomemben jubilej. Sredi poletja
Jama je imela glede na
najdene stare stenske napise
obiskovalce že v 13. stoletju.
Leta 1884 je bila postavljena
električna osvetljava, že 1872.
pa železniški tiri, po katerih so
sprva jamski vodniki potiskali
vozičke z obiskovalci, danes
pa vlak poganjajo manjše
električne lokomotive. Za
turistični obisk je odprto 5,3
km jame.
38
so zabeležili prihod 34-milijontega
obiskovalca. Sreča je bila naklonjena družini iz italijanske Peruggie,
ki je za nagrado prejela luksuzno
križarjenje po Sredozemlju za dve
osebi ter podpis v Zlati knjigi obiskovalcev Postojnske jame. Ob tej
priložnosti so vsem gostom podarili
tudi jubilejne razglednice, ožigosane
s posebnim žigom in odposlane iz
»podzemnega poštnega urada« v
Koncertni dvorani Postojnske jame.
tlej neznani svet njene notranjosti. Do takrat je bila jama odprta,
nezavarovana, nerazsvetljena in
brez rednih vodnikov. Priložnostna
vodniška služba je sicer delovala
že v začetku 19. stoletja, ko so po-
stojnski kočarji vodili premožne tujce do Velike dvorane, ki so jo razsvetljevali z zažiganjem slame. Ko jo
je znova želel obiskati cesar Franc I.,
jo je dal takratni okrožni blagajnik
J. Jeršinovič še posebej osvetliti. V
Postojnska jama med
prvimi v svetu
Med prvimi jamami, ki so
zaslovele po svetu, je bila prav
Postonjska. Njen vzhodni del je bil
poznan že v 13. stoletju, vendar
je pravi turistični razvoj doživela
šele leta 1818, ko je domačin Luka
Čeč preplezal skalovje na desnem
bregu podzemljske Pivke v Veliki
dvorani jame in odkril pot v do-
V Zlato knjigo obiskovalcev Postojnske jame se je vpisala tudi nagrajena družina iz
italijanske Peruggie.
Doživimo Slovenijo
Turistični meeting point
Slovenija na
trasi zelenega
turizma
Ogljični odtis kot žig ozaveščenega pristopa do
turizma
Renata Picej
Ogled Postojnske jame s turističnim vlakom
jamo je poslal tri postojnske kočarje in Luka Čeč
je 14. aprila 1818 nehote odkril notranje dele Postonjske jame. Ves prevzet nad lepoto, ki se mu
je ob tem odkrila, je zavpil: “Tu je nov svet, tu je
paradiž!“ in tako odprl vrata kraškemu turizmu.
Postavil pa je tudi temelje raziskovanja podzemeljskega sveta. Leta 1968, ob 150. obletnici
tega dogodka, so mu v steno Kongresne dvorane
vzidali spominsko ploščo.
Že leto pozneje so jamo uredili za turistični
obisk in poleg naravoslovcev, uglednih politikov
in vladarjev je vanjo vstopalo vse več navadnih
obiskovalcev – turistov. Postonjska jama je postala najstarejši turistični objekt na ozemlju Jugoslavije, njena turistična dokumentacija pa sega
do leta 1819. Takrat so namreč kot prvi uvedli
knjigo podpisov obiskovalcev in postavili temelje
turistične statistike. Leta 1821 je jama dobila
svoj prvi turistični vodnik, prvega slovenskega
pa šele 1863. Raziskave, označitev turistične
poti, jamska železnica (1872), električna razsvetljava (1884) in vsestranska promocija so iz
kraške jame naredili svetovno znano Postojnsko
jamo. Leta 1964 so zgradili dvotirno železniško
progo. V prvi polovici 19. stoletja si jo je na leto
ogledalo tisoč ljudi, v naslednjih desetletjih pa
se je ta številka povzpela že na 25 tisoč. 5. sep-
tembra 1971 so v Postojni počastili 10-milijontega obiskovalca.
Postojnski jamski sistem je delo reke Pivke
in obsega nekdaj ločene Postojnsko, Črno,
Pivko, Magdaleno in Otoško jamo. Večina 21
kilometrov dolgih rovov je precej visokih in
širokih, na “križiščih“ pa se širijo v dvorane,
tudi do 45 metrov visoke, kolikor ima dvorana
Velika gora.
Živi svet podzemlja
V tišini in temi podzemlja pa kot vrhunec
stvarnikove fantazije prebiva nenavadna žival
s še bolj nenavadnim imenom – človeška ribica (Proteus anguinus), bleda dvoživka, ki so
jo sprva imeli za zmajevega mladiča. Čeprav
je dolgo prevladovalo mnenje, da v kraškem
podzemlju zaradi teme, visoke zračne vlage,
pičle količine organskih snovi in nizke konstantne temperature (8,2 stopinje Celzija) ni
življenja, se teorija ni potrdila. Prvi, ki je iz
jame prinesel živo bitje, in sicer hroščka drobnovratnika, je bil prav Luka Čeč, leta 1831.
V biološkem slovstvu je navedenih prek 130
vrst živali, ki žive v postojnsko-planinskem
jamskem sistemu; od teh je 84 pravih jamskih
vrst, kar je svetovni rekord.
Janez V. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske
Ima pa Notranjska izredno čudovite in zares
ogleda vredne, prav redke jame, kakršne
težko najdemo kje v kaki deželi, čeprav ni
mogoče vseh prav opisati. Kdor se na svoje
oči ne prepriča, ne bo verjel... Vendar pa je
nadvse in neverjetno čudna jama pri Postojni,
v kateri se gre silno daleč, a ji še nihče ni
prišel do konca. Sam sem šel z baklami in
svetlikami kaki dve milji v globino. Notri
najdeš povsod veliko hodnikov, tu in tam
jame, dalje silno velike prostornine, kjer bi
mogle stati cele hiše in vasi; ponekod so tudi
prepadi, in to tako globoki, da slišiš padec
kamna šele po dveh očenaših, kar gotovo
kaže grozno globino. Če namreč preleti
orel v eni minuti eno nemško miljo, kakor
Zakon o spodbujanju razvoja slovenskega turizma
v ospredje postavlja trajnostni razvoj, ki govori
o tem, da razvoj branže poteka ob minimalni
obremenitvi okolja in ozaveščeni skrbi zanj.
Slovenija je dežela s čudovito neokrnjeno naravo,
ki jo cenijo prebivalci in turisti. Naravne danosti
pa predstavljajo eno glavnih konkurenčnih
prednosti. Zato je Slovenska turistična
organizacija v začetku septembra pripravila
pilotni projekt ogljično nevtralnega študijskega
potovanja po Sloveniji za slovenske novinarje, z
njim pa skušala v ospredje postaviti dopustovanje
na okolju prijazen način – s čim manjšim ogljičnim
odtisom. Ogljični odtis (Carbon Footprint) je
namreč seštevek vseh emisij toplogrednih
plinov, ki jih neposredno ali posredno povzročajo
človek, organizacija, dogodek ali produkt. Trasa
potovanja je bila zasnovana tako, da so novinarji
na dvodnevnem potovanju spoznali trenutno
vodilne predstavnike turizma v Sloveniji, ki jim
zelena barva predstavlja rdečo nit delovanja
in poslovanja. Obiskali so Thermano Laško
(certifikat EU Marjetica), večnamensko središče
potrjuje izkušnji preslavni gospod Havelius,
in če padec ne premajhnega kremenovca
hitrost orlovih peruti pri padanju prejkone
prekaša in ne zaostaja za njo, je lahko
razumljiv sklep, kako strašno globoko dno
mora zadeti tak kamen. A še grozovitejše je,
da v nekaterih prepadih sploh ni slišati padca.
Domnevam, da je v globini tak prepad, da
zvok, ki ga spodaj povzroči kamen, ne sega
čisto do vrha, čeprav je ponavadi v jamah
najmočnejši. Vendar se v takih prepadih, kjer
od dna ni glasu ali kjer kamen ne da slišnega
znamenja, da je dosegel dno, zvok morda
zažene in izgubi v številne stranske jame in
kotičke…
Thermana Laško
za trajnostni razvoj, Rinka Solčava (prejemnik
nagrade EDEN – evrospka destinacija odličnosti),
Terme Snovik (certifikat EU Marjetica), Bohinj
Park Eko Hotel v Bohinjski Bistrici (certifikat
Green Globe) in Camping Bled (ekološka vasica v
kampu Bled).
Nova romarska pot v Sloveniji
V Kozjanskem parku zaključujejo dveletni
projekt »Marijina romarska« pot v okviru
Čezmejnega programa IPA Slovenija – Hrvaška
2007 – 2013. Sodelujejo projektni partnerji iz
Slovenije in s Hrvaške, vzpostavili pa so kar 800
km dolgo pot, ki povezuje Marijina romarska
središča v obeh sosednjih državah. Sveta gora
nad Bistrico ob Sotli, Stara gora nad Podsredo,
Zagorje pri Lesičnem kot najpomembnejša
romarska središča v parku ter ostala Marijina
svetišča so postali pomemben del mednarodne
kulturne Marijine romarske poti, ki poteka
iz Čenstohove na Poljskem, preko Levoča na
Slovaškem, Mariazella v Avstriji, preko Slovenije
do Marije Bistrice na Hrvaškem. 409 km dolga
pot v Sloveniji in 393 km na Hrvaškem je tako
namenjena romarjem, pohodnikom, ljubiteljem
narave in kulturne dediščine ter vsem tistim, ki
želijo spoznati še neodkrite, zanimive kraje.
39
ŠPORT
Uroš Zorman tudi s Kielcami v ligi prvakov
Poljska je dežela
prihodnosti
Prava drama se je zgodila v finalu turnirja povabljencev (wild card)
v kvalifikacijah za rokometno ligo prvakov. Nemški prvoligaš RheinNeckar Löwen je moral v podaljšku priznati premoč gostiteljem s
Poljske, ekipi Vive Targi Kielce, pri kateri igra tudi kapetan slovenske
reprezentance Uroš Zorman.
Foto: BOBO
Peter Zalokar, Delo
T
Ljubljančan in otrok
Slovana je zares
»enfant terrible«
slovenskega rokometa.
40
o je bila zelo dobra vest,
saj pomeni, da bo glavni
organizator
slovenske
igre imel tudi v tej sezoni
dovolj težkih in kakovostnih tekem,
s čimer bo lahko na visoki ravni
pričakal evropsko prvenstvo v Srbiji,
na katerem bodo Slovenci januarja
lovili zadnji vlak za olimpijske igre v
Londonu.
»V tem je prav gotovo nekaj
resnice. Pričakujem, da bom zavoljo nastopov v elitnem evropskem
tekmovanju močnejši pričakal EP.
Vso jesen bom v vrhunskem ritmu,
ker bom igral proti vrhunskim ekipam. Tako bom bolje vedel, pri čem
sem, saj zgolj v poljski ligi ne bi imel
pravega vpogleda v formo,« je ugotovitvi iz uvoda prikimal Zorman, ki
se nadeja nastopa v četrtfinalu lige
prvakov.
Svetlolasi zvezdnik je potrdil, da
je bila zmaga zares velika stvar: »To
je bil zgodovinski uspeh za poljski
rokomet. Zavladala je prava evforija. Na ta način smo rešili sezono.«
Enaintridesetletni Zorman, ob
Alešu Pajoviču najuspešnejši slovenski rokometaš zadnjega desetletja, je s Celjem Pivovarno Laško
(2004) ter Ciudadom Realom (2008
in 2009) trikrat osvojil naslov evropskega prvaka. Za nameček se lahko
pohvali s srebrom z domačega evropskega prvenstva leta 2004. V ligi
prvakov je prvič nastopil že v sezoni
2002-03, ko je bil še pri Prulah, zatem ga je pot vodila v španski Ademar Leon, Celje Pivovarno Laško,
Ciudad Real in spet v Celje, zdaj pa
je v Kielcah, kamor se je preselil proti koncu minule sezone po burnih
dogodkih v Celju, kjer ga zaradi
domnevnega rušenja harmonije v
ekipi niso več želeli gledati in so se
ga znebili z odpravnino.
Ljubljančan in otrok Slovana je
zares »enfant terrible« slovenskega
rokometa. Njegov izjemen talent in
želja po zmagi sta neizmerljiva, prav
tako nemiren značaj, zaradi katerega pogosto prihaja v spore s soigralci, trenerji in lastniki klubov. Toda v
reprezentanci je zgodba drugačna.
Tam ga je selektor Boris Denič, ki
ima prav tako zelo kratko vžigalno
vrvico, znal ukrotiti in Zorman mu
vrača z obrestmi.
Na življenje na Poljskem se je Zorman v pol leta dobro privadil, v kratkem se mu bo pridružila družina.
Ima sinova, stara pet in dve leti.
»Tukaj je čisto drugačna mentaliteta kot v Španiji. Španci so bolj odprti
in ležerni. Pri Poljakih se vidi, da so
bili obkroženi z imperialisti Nemci
in Rusi. So bolj zaprti in nezaupljivi
do tujcev. Tukajšnji način življenja je
precej podoben slovenskemu. Standard je nekoliko nižji, vendar ljudem
ni hudega. Poljska nima evra, zato
je kriza ni tako prizadela. Dežela se
hitro razvija, gradijo se avtoceste
in razkošne stavbe. Menim, da je
Poljska dežela prihodnosti, ker ima
veliko neizkoriščenega potenciala,«
je nad začasno domovino navdušen
Zorman, ki pa vendarle pogreša
dom in domačo hrano.
Na Poljskem je rokomet v silnem
vzponu. Reprezentanca je že nekaj let med najboljšimi na svetu,
zdaj se je kakovost preselila tudi v
domače prvenstvo. Poljska bo prvič
v zgodovini imela dva predstavnika
v ligi prvakov, saj je v finalu zadnjega poljskega prvenstva Wisla Plock
senzacionalno premagala Kielce in
favorizirane tekmece obsodila na
omenjene dodatne kvalifikacije.
Kielce so daleč najbogatejši klub in
ne skoparijo z denarjem.
Na Poljskem si kruh služi še
nekaj slovenskih športnikov.
Za rokometaše Wisle Plock
nastopata Luka Dobelšek in
Boštjan Kavaš. Nogometni
reprezentant Andraž Kirm je član
Wisle iz Krakova, Rok Elsner igra
za Slask iz Wroclawa in Andrej
Komac za Ruch iz Chorzowa.
Košarkarsko reprezentanco vodi
Aleš Pipan, dolga leta sta tam
aktivna trenerja David Dedek
in Andrej Urlep. Za ekipo Stal
Gorzow Wielkopolski v spidveju
pa nastopa slovenski šampion
Matej Žagar.
ŠPORT
Prestopi
Tim Matavž, najdražji
slovenski nogometaš
Legendarni slovenski nogometni as Zlatko Zahovič, čigar prestop iz
Porta h grškemu Olympiakosu je leta 2000 veljal 13,5 milijona evrov, je
s to bajno vsoto še vedno absolutni slovenski rekorder.
T
oda letošnji poletni prestopni rok ob evropskih
nogometnih arenah je napovedal, da bi se zadeve
kmalu utegnile spremeniti. Mladi,
21-letni Primorec Tim Matavž je za
7 milijonov evrov iz nizozemskega
Groningena prestopil k veliko bolj
uveljavljenemu tekmecu PSV Eindhovnu, za katerega so nekoč igrala
tako slovita imena, kot so Ronaldo,
Romario, Gulit, Cocu, Van Bommel,
Gerets in drugi zvezdniki. Njegova
letna plača je skrivnost, po informacijah menedžerjev pa naj bi bila
blizu milijona evrov.
Kdo da več?
Čeprav so se zanj zanimali številni
evropski klubi, je prestop iz malega
kluba dolgo visel v zraku. Vse je bilo
že dogovorjeno z italijanskim Napolijem, toda na koncu so Italijani
Timu ponudili ponižujočo plačo
600.000 evrov letno. V konkurenco
za enega najbolj nadarjenih evropskih golgeterjev se je nato vključil
največji nizozemski klub Ajax, toda
odtehtal je denar. PSV Eindhoven
je ponudil več. Vseh 7 milijonov evrov je dobil njegov dosedanji klub,
Trenutne ocenjene vrednosti
najboljših slovenskih
nogometašev (v milijonih evrov):
11 Samir Handanovič (Udinese)
8,5 Josip Iličič (Palermo)
7 Tim Matavž (PSV Eindhoven)
5 Armin Bačinovič (Palermo)
3,5 Valter Birsa (Genoa)
3,5 Milivoje Novakovič (Koeln)
3,3 Robert Koren (Hull City)
2,3 Andraž Kirm (Wisla)
2,25 Mišo Brečko (Koeln)
2 Boštjan Cesar (Chievo)
2 Marko Šuler (Gent)
2 Zlatan Ljubijankić (Gent)
ki je pred tremi leti Goričanom zanj
plačal dober milijon evrov.
»Imam trdna zagotovila, da bom
redno igral. To potrjuje tudi cena,
ki so jo bili pripravljeni plačati.
Iz izkušenj vem, da imajo dobro
plačani igralci vselej prednost pred
slabo plačanimi,« je po zgodovinskem prestopu izjavil Tim Matavž.
Mnogi ga že čez leto ali dve že vidijo
v Realu, Chealseaju, Manchester
Unitedu, Milanu, Bayernu…
Foto: BOBO
Franci Božič
Čudežni deček
slovenskega nogometa
Že pri petnajstih letih je
Šempetrčan veljal za čudežnega
dečka slovenskega nogometa, pri
sedemnajstih pa je že igral v moštvu
tedanjega državnega prvaka Hita
Gorice. Šampionski trener Pavel
Pinni mu je napovedoval fantastično
mednarodno kariero, zanimivo pa
je, da sta bila njegova neposredna
soseda v malem kraju še dva bisera
slovenskega nogometa – Valter Birsa
in Etien Velikonja. Njegova skromna
mama, brezposelna samohranilka, je
prav tako kot trener Pinni že v Timovih rosnih letih vedela, da bo družina
živela od nogometa. Tudi ona se ni
zmotila. Seveda je igral za vse slovenske reprezentančne selekcije od
kadetske naprej, pri dvajsetih pa
ga je selektor Matjaž Kek že vključil
v A reprezentanco. Njegova pot v
moštvo, ki je igralo na SP v Južni Afriki, ni bila postlana z rožicami, kajti
njegov konkurent za igralno mesto
je bil in je še prekaljeni strelec Milivoje Novakovič.
Čeprav je s petimi goli Matavž trenutno najboljši strelec v kvalifikacijah za EP 2012, pa se zdi, da ga je
Kek vendarle podcenil v primerjavi z
Novakovičem. Če se Slovenija v razburljivem finišu ne bo uvrstila v dodatne kvalifikacije, se bo to zgodilo
prav zaradi tega, ker je selektor pri
razdelitvi njune minutaže zelo pogosto
ravnal napačno. Tim Matavž bi moral
biti brez dvoma napadalec številka 1.
Matavž pred
fantastično kariero
Kaj odlikuje Matavža, da mu tako
rekoč vsi napovedujejo fantastično
kariero? S 188 cm in elegantno držo
je pravi orjak, njegovo tehnično
znanje – pravijo, da si ga je pridobil
v rosnih letih v uličnih igrah z Valterjem Birso in Etienom Velikonjo – je
glede na višino sijajno, njegov dolg
in prodoren korak se zdi neustavljiv. Odličen je v igri tako z levo kot
desno nogo, njegovo močno orožje
je tudi nebeški skok in strel z glavo.
Močni streli z vseh položajev ga odlikujejo kot izjemnega strelca, vrhunec pa je njegov enkraten smisel
za gol. Ob vseh teh odlikah – šibke
točke v igri skoraj nima – pa premore še nekaj: njegova angažirana
in temperamentna igra je tudi spektakularna za gledalce. V katerem
koli moštvu zaigra, pri priči postane
ljubljenec občinstva. Najprej zaradi
številnih golov, potem zaradi šarma,
ki ga premorejo samo najboljši igralci na svetu.
Tim Matavž bi moral biti
brez dvoma napadalec
številka 1
41
ŠPORT/vaša pošta
ŠPORTNE NOVICE
Kozmus se je
Kekova četa z
vrnil z bronom minimalnimi
možnostmi
Na svetovnem prvenstvu v atletiki je slovensko
športno javnost razveselil metalec kladiva
Primož Kozmus. Potem ko se je po osvojitvi
zlatih kolajn na olimpijskih igrah in svetovnem
prvenstvu za leto dni poslovil od športa,
je v Južni Koreji premagal samega sebe in
osvojil bronasto kolajno, edino odličje, ki
mu je še manjkalo v zbirki. Kozmus je tako
napovedal, da bo treba nanj še kako računati
na olimpijskih igrah 2012 v Londonu, kjer bo
branil zmago iz Pekinga. V Daeguju se je z
uvrstitvijo v finale meta kopja izkazala tudi
Martina Ratej, medtem ko so drugi slovenski
atleti bolj ali manj razočarali.
Slovenska nogometna reprezentanca si je s
slabima tekmama proti Estoniji (domači poraz
z 1:2) in Italiji (v Firencah je bilo 0:1) praktično
zaprla vrata evropskega prvenstva, ki ga bosta
prihodnje leto gostili Poljska in Ukrajina.
Izbrana vrsta pod vodstvom selektorja Matjaža
Keka je bila daleč od forme, ki jo je kazala
pred letom na svetovnem prvenstvu v Južni
Afriki in mnogi že zahtevajo spremembe na
mestu selektorja in tudi v ekipi, kjer nekateri
nosilci igre niso več, kar so bili, med njimi
kapetan Robert Koren. Slovenci sicer še
imajo teoretične možnosti za preboj na Euro
2012, če bodo oktobra v Mariboru premagali
Srbijo in če ji bodo šli na roko tudi drugi izidi v
kvalifikacijski skupini. Sicer pa se bo treba čim
bolje pripraviti na kvalifikacije za nastop na
svetovnem prvenstvu leta 2014 v Braziliji.
Bled brez
češnje na torti
Zavec izgubil
bitko, ne pa
vojne
Čeprav je slovenski boksarski šampion Dejan
Zavec prikazal še eno vrhunsko predstavo,
se ta ni razpletla po njegovih željah. »Bitko
v Biloxiju« in naslov svetovnega prvaka v
velterski kategoriji po različici IBF je izgubil
zaradi poškodbe nad desnim očesom in pod
njim, ki mu jo je z udarcem z glavo v peti rundi
prizadejal ameriški zvezdnik Andre Berto.
Zavec je s srčnim bojem sicer navdušil tudi
najzahtevnejše ljubitelje te plemenite borilne
veščine v ZDA, kamor naj bi se še vrnil. Po
zadnjih govoricah že prihodnjo pomlad, ko bo
povratna tekma z Bertom.
Svetovno prvenstvo v veslanju, ki ga je gostil
biser slovenskega turizma Bled, je postreglo
z mnogimi presežniki, toda češnje na torti ni
bilo. Paradni slovenski čoln z Iztokom Čopom
in Luko Špikom je v finalu dvojnih dvojcev
zasedel peto mesto. Kaj lahko bi se razpletlo
drugače, če slovenska šampiona, dobitnika
olimpijskega zlata iz Sydneyja in srebra iz Aten,
ne bi zamudila na startu in potem zaman lovila
ubežnike. Ostali slovenski čolni niso prišli do
finala, kar nakazuje krizo v nekoč paradnem
športu in kliče k spremembam, sicer bo kolajna
na OI v Londonu zgolj utopija. Odločitve, ali
bosta tam ponovno nastopila, Čop in Špik še
nista sprejela.
(Peter Zalokar, Delo)
42
Dragi bralke in bralci,
sporočamo vam, da smo izjemno veseli vaše pošte,
ki jo prejemamo v velikih količinah, praktično z
vsega sveta. Zaradi prostorske omejenosti in tudi
zato, ker bi želeli objaviti čim več vaših sporočil,
vas prosimo, da jih omejite na največ 1000 znakov
s presledki, v nasprotnem primeru si uredništvo
pridržuje pravico krajšanja prispevkov. Primerno
sporočilo je tudi fotografija v jpg formatu s kratkim
opisom. Veselimo se sodelovanja z vami!
Uredništvo Slovenije danes
Skupaj po kotičkih naše
skupne domovine
Da bi izpeljali načrtovano dejavnost Skupaj po
kotičkih naše skupne domovine Slovenije, so se
moji učenci, ki poglabljajo znanje slovenščine
v Essnu, Hückelhovnu in Hildnu ter preživljajo
počitnice v matični domovini Sloveniji, sredi
avgusta zbrali v Vrbi na Gorenjskem. Skupaj s
spremljevalci nas je bilo 31.
Pod vodstvom kustodinje Mire Novak smo si
najprej ogledali Prešernovo hišo, doprsni kip
Franceta Prešerna in cerkev svetega Marka.
Učence sta prevzeli zanimiva kmečka arhitektura
in bogata etnografska notranjost hiše.
Pot smo nadaljevali proti Bledu in se po
težavnem iskanju parkirnih prostorov z dvema
pletnama popeljali na skrivnosten in vedno
privlačen Blejski otok, po devetindevetdesetih
stopnicah smo zagledali kaplanijo, proštijo in
baročno cerkev, kjer smo zanihali zvon želja, saj
še danes velja, da se tistemu, ki z njim pozvoni in
si nekaj močno želi, izpolni želja.
Peš smo se povzpeli na grad, si v muzeju
ogledali zbirko iz vseh obdobij zgodovine Bleda,
predvsem pa uživali v razkošnem razgledu na
jezero in vršace, ki ga obkrožajo.
Ekskurzijo smo zaključili z ogledom Iškega
Vintgarja, 1600 metrov dolge in ozke soteske,
ki jo je ustvarila reka Radovna. Sprehodili smo
se ob slikovitem toku divje reke s številnimi
tolmuni, brzicami, slapovi in navpičnimi stenami.
Polni lepih vtisov smo se razšli in pot nas je
vodila v vse kraje Slovenije, ki so drugi dom
rojakov, živečih v Nemčiji.
Najlepše se zahvaljujemo ministrstvu in zavodu
RS za šolstvo in šport, ki sta omogočila, da se bo
ekskurzija v kraj »s podobo raja« trajno zapisala
v spomin vseh udeležencev. (Dragica Gornik)
Z Matjažem Pikalom v
Frankfurtu na Majni
zaznamovali konec šolskega leta
4. junija smo v Frankfurtu izpeljali zaključno
prireditev oddelkov dopolnilnega pouka
vaša pošta
slovenščine z obiskom pisatelja Matjaža Pikala.
Prireditve se je udeležila večina učencev DPS,
pridružili so se nekateri drugi rojaki iz Frankfurta
in okolice.
Med drugim smo uživali v uprizoritvi pravljice
Zakaj teče pes za zajcem učencev Evropske šole
Jakoba in Maksima in dramatizaciji odlomka
iz Pikalove knjige Samsara učenk DPS Galje in
Marie Roula.
Program učencev – letos posvečen 20. obletnici
slovenske samostojnosti – smo zaključili s
pesmijo Zate, Slovenija in podelitvijo potrdil
MŠŠ RS o obiskovanju dopolnilnega pouka
slovenščine in nagrad dobrim bralcem.
Napovedovalci Bianca, Marina in Julian so na
oder povabili Matjaža Pikala, ki je najprej zaigral
na svojo majhno, nato na veliko harmoniko v
programu sodelujoče Metke Hvala in prisotne
spodbudil k petju pesmi Marko skače.
Med predstavitvijo knjige Misli dobro in modro
nas je prepričal, da se bomo naučili angleško,
špansko, kitajsko (jeziki knjige) – res smo
prepevali v štirih jezikih.
Kasneje je pisatelj delil avtograme, se pogovarjal
z učenci in rojaki, prehitro smo se morali
posloviti.
Naslednje dopoldne sva se sprehodila po
središču Frankfurta. Del mesta mu je že
razkazala družina Bajec Paternost, ki ga je
pričakala na letališču in do odhoda na prireditev
ter kasneje odlično poskrbela za njegovo dobro
počutje.
Na visoki razgledni terasi trgovske hiše mi je
izročil darilo za učence DPS, po fotografiranju
sem ga pospremila na vlak in frankfurtsko
letališče.
Hvala Društvu bralna značka Slovenije za pomoč
pri organizaciji pisateljevega obiska in Uradu
vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu za
finančno podporo; Svetu staršev DPS, slovenski
katoliški župniji, UO slovenskega društva Sava se
zahvaljujem za pomoč pri izvedbi prireditve.
(Natalija Robnik, učiteljica dopolnilnega pouka
slovenščine v Frankfurtu)
Prvo srečanje Društva
Slovencev v Parizu tudi v
domovini
Premski grad je 20. avgusta širokosrčno odprl
vrata Slovencem, ki živijo v Parizu in drugod po
Franciji ter številnim kulturnim sodelavcem, ki
so rojake v Parizu obiskali zadnja leta in z njimi
tako ali drugače sodelujejo. Bogate kulturne
prireditve, ki je bila med drugim posvečena
20-letnici samostojnosti Slovenije, so se udeležili
številni francosko-slovenski prijatelji in znanci.
V uvodnem nagovoru je goste pozdravila
pobudnica tega prvega slovensko-francoskega
srečanja na Premu Ana Vičič, predsednica
Društva Slovencev v Parizu, ki “že pet
desetletij vztrajno združuje pariške rojake ter
goji slovensko besedo”. V nagovoru sta se ji
pridružila župan ilirskobistriške občine Emil Rojc
in predstavnik Urada Vlade RS za Slovence v
zamejstvu po svetu, odgovoren za Slovence v
Franciji, Primož Ilešič. »Želim si, da bi se večkrat
srečali in izmenjali bogate izkušnje, ki ste jih
dobili v svetu in bi lahko pomagale tudi pri
razvoju naše občine. Prireditve, kot je današnja,
bi lahko postale stalnica na premskem gradu,«
je dejal župan. Predstavnik Urada pa je dodal,
da se bodo še naprej, tako kot se že dolga leta,
trudili, da bi čim bolj olajšali delo slovenskim
društvom po svetu.
Izkazalo se je, kako naša vodja Milena Pinza,
čeprav že dolga leta živi v Bitoli, dobro pozna
svojo zemljo in kulturo slovenskega naroda. Tudi
po njeni zaslugi smo se v Bitolo vrnili bogatejši
za številna nova spoznanja o Sloveniji. Zlasti
mladi so pokazali veliko željo po ohranjanju
stikov z domovino svojih prednikov tudi v
prihodnje.
Vseslovensko srečanje v Ljubljani je bilo zelo
dobro organizirano in je potekalo po načrtu.
Udeležili so se ga Slovenci z vsega sveta in tudi
sami smo bili srečni za to priložnost.
Po prenočevanju v Kranjski Gori smo obiskali
slap Savico in Tolminska korita, videli pa smo
tudi Bohinj in Bled ter Primorsko, kjer smo
preživeli zadnji dan obiska v Sloveniji. Na poti
nazaj smo si obljubili, da bomo na obisk spet
kmalu prišli.
Slovenija, hvala za gostoljubnost in prijaznost!
(Viktorija Petkovska)
Pevci iz Šentprimoža na
glasbeni delavnici v Portorožu
Sledil je bogat kulturni program v pesmi in
besedi. Častnemu gostu, pesniku in igralcu
Tonetu Kuntnerju, sva se pridružila premski
pesnik Joško Stegu in Mateja Bizjak Petit in
vsak iz svojega zornega kota spregovorila o
hrepenenju, ki se je tokrat izvilo iz negativnega
primeža in se med poslušalce prelilo kot
pozitivno upanje. Hkrati pa sem imela
priložnost, da nekaj besed povem tudi o prvi
Hiši slovenske poezije v Franciji, ki sem jo letos
ustanovila v okviru Kulturnega centra v Reimsu.
(Mateja Bizjak Petit)
Člani Triglava iz Bitole: kmalu
spet pridemo!
Člani slovenskega društvaTriglav iz Bitole smo
nestrpno čakali dan, ko bomo potovali v svojo
deželo. Dogovorili smo se namreč obiskati
Slovenijo in se udeležiti seslovenskega srečanja
v Ljubljani, prvega julija.
Gostoljubnost in prijaznost gostiteljev v Domu
Sv. Jožefa v Celju sta na nas naredili močan vtis.
Med nami so bili tudi člani, ki so prvič potovali
v svojo deželo. Vsi smo bili navdušeni tako nad
lepo naravo kot tudi nad urejenim urbanim
prostorom. Naši najmlajši so bili ponosni na
svoje korenine.
S polno paro se je lotil nove pevske sezone
Mladinski zbor SPD Danica iz Šentprimoža.
Od 30. avgusta do 4. septembra se je 35
pevk in pevcev starih med 11 in 21 let mudilo
v Portorožu, kjer so v glasbeni delavnici
pripravljali nov program.
Kljub vsemu trudu ni primanjkovalo zabave v
prostem času. Mladi pevci in pevke so uživali na
plaži ali pri skupnih igrah.
S posebno vnemo so vadili mladi tenorji,
s katerimi se je posebej pripravljal Stefan
Ouschan. Žensko zasedbo je suvereno vežbala
Doris Wakounig. Po skupno 22 urah vaje je
zbor pri zaključnem koncertu predstavil kar 18
pesmi. Nastopili pa so tako v ženskem kot tudi
v mešanem sestavu. Naučene pesmi se bodo
v naslednjih mesecih pri tedenskih vajah še
posebej vadile in pilile.
Mladinski zbor ima samo jeseni že osem nastopov.
Med drugim bo skupina oktobra sodelovala
pri maši v Krški stolnici, ki jo bo ORF prenašal v
živo, pri Festivalu ljudskih pesmi na Prevaljah in
novembra pri osrednjem koncertu SPZ.
Glasbeno delavnico na morju so lahko
uresničili samo s pomočjo in podporo mnogih
pokroviteljev in pomagačev. Zbor pa se
zahvaljuje za podporo in za zaupanje z marljivim
delom in nastopi. Ponosno bo zapel in ponesel v
javnost slovensko pesem. (Michael Misterbauer)
Mladinski zbor SPD Danica iz Šentprimoža
Vabimo vas k sooblikovanju naše revije. Na naslovu
vasa.posta@sloveniatimes.net
pričakujemo zanimive utrinke iz življenja
Slovencev po svetu. Vašo pošto sprejemamo tudi
na naslovu Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000
Ljubljana, Slovenija.
43
SUMMARIES
The Slovenian Octet
The stages
change,
Slovenian
Octet remains
the same
“To promote Slovenian language and music”
was the thought that inspired the formation of
the Slovenian Octet 60 years ago, and remains
their motto to this day. Today, the Octet may be
more playful but still devoted to the tradition
and continues to enchant domestic and foreign
audiences alike. And, it is particularly popular
with Slovenes abroad. The 60th anniversary is
a jubilee not many musicians, let alone choral
groups, can boast in Slovenia or in the world.
The singers’ merit is in spreading Slovenianness
among Slovenian emigration and they firmly
believe in the value of folk music. They have
proved this yet again giving a magnificent
performance at a celebration of their jubilee
in the famous Ljubljana venue, Križanke. In
this issue we talk to Jože Vidic, the octet’s art
manager, about the path they have trod, their
milestones they have passed and their jubilee
performance.
A Slovenian entrepreneur in Canada
‘Hard-working’
his way to
international
reputation
A world renowned Canadian company, Kodarin
Industries Limited is run by a Slovenian, Igor
Kodarin. Kodarin was led to move to Canada
in 1970 because of the domestic housing crisis
and grim prospect for the future. Before long he
established Kodarin Industries Limited, which
today is one of the state-of-the-art companies
in metal industry worldwide. “We specialise in
custom manufactured machinery – construction
of various machine parts for piping systems,
refineries and pumps, and fuses. We are present
in numerous sectors, from steel to energy
industries to mining and others,” the owner
44
explains adding they do business with the USA
and South America and also with Australia,
Malaysia, Singapore and the Middle East.
Juan Vasle
Between the
opera and
the football
stadium
Juan Vasle, the “singer of two homelands,” sings
to Slovenians around the world with exceptional
fondness and joy. He has been living and
working in Ljubljana for the past two decades,
after moving there from his native Buenos Aires,
Argentina, where he graduated in singing from
the Teater Colon. Later he studied in Munich
with Ernst Haefliger, in London with Heather
Harper and in Vienna with his compatriot Anton
Dermota.
ever, concerned about the social inequality in
Slovenia, and annoyed by graffiti. We met Alfred
Brežnik, the Consul General in Australia, and his
wife, Jelena, late this August in Ljubljana, when
their extended summer holiday were already
drawing to a busy close. “We, the Australian Slovenes were involved in the independence project
many years before this glorious event,” Brežnik
says and explains how well informed they were
about what was going on in Slovenia. “We were
but a small piece of a greater project, a fraction
of the 88.5 % of Slovenians who voted for the independent path to the future,” Brežnik adds with
a sparkle in his eyes.
Postojna Cave – A Slovenian
underground cathedral
Socialising with these great names, Juan Vasle
never forgot about his Argentino-Slovenian
roots. For a decade he was a correspondent
from Ljubljana and hosted a live show “Okence
v Slovenijo” on the Radio Splendid in Buenos
Aires! The son of two countries and a man of
many talents and skills, he is.
Alfred Brežnik, Consulate General of
the Republic of Slovenia in Sydney
“Slovenia is my
homeland and
Australia my
home”
A vigorous Slovenian who is perpetually
charmed by the beauty of his homeland, proudly
remembers the time when Slovenia became an
independent country, which was heartily supported also by Australian Slovenes. He is, how-
The tourist
gem welcomed
its 34 millionth
visitor this year
In the Postojna Cave, which is estimated to be
some 2 million years old, visitor records have
been kept since 17 August 1819. It was then
that Ferdinand I, then the heir to the Austrian
throne, signed in as the first visitor. This laid
the foundations of modern tourism in the area
and is also the reason for this year’s special
celebration. On 28 July the 34 millionth visitor
has been welcomed to the Cave. The luck struck
a family from Peruggia, Italy, who won a luxury
cruise in the Mediterranean for two and were
signed in to the Golden book of visitors of the
Postojna Cave. On the occasion all other guests
received jubilee postcards with a postmark
to mark the occasion. The postcards were
dispatched from the “underground post office”
in the Postojna Cave Concert Hall.
RESÚMENES
El Octeto Esloveno
Los escenarios
cambian,
el Octeto
Esloveno
permanece
Desde hace 60 años, el Octeto Esloveno
(Slovenski Oktet) se mantiene fiel a su misión
de difundir la palabra y la canción eslovena.
Combinando el compromiso con la tradición
y una actuación con toques lúdicos, el Octeto
continúa atrayendo audiencias dentro y fuera
de Eslovenia, sobre todo a los eslovenos
residentes en el exterior. Muy pocos grupos
vocales logran festejar 60 años de actividad; los
integrantes del Octeto, sin embargo, explican su
vigencia como consecuencia de la alta calidad
de la música popular eslovena. Si bien los ocho
cantantes principalmente actúan difundiendo la
cultura eslovena entre los eslovenos residentes
en el exterior, recientemente demostraron
su talento en un magnífico concierto en el
Križanke de Ljubljana. Hablamos con el director
artístico del Octeto, Jože Vidic, sobre el camino
recorrido, los hitos de su carrera, y el concierto
aniversario.
Empresario esloveno en Canadá
Trabajando
duro hacia la
reputación
internacional
Kodarin Industries Limited es una compañía
internacional dirigida desde hace décadas por
un esloveno. Igor Kodarin emigró a Canadá en
la década del 70 del siglo pasado, sin mayores
planes que escaparle a la crisis inmobiliaria y
al futuro incierto de la Eslovenia de entonces.
Poco después de su llegada a Canadá fundó
Kodarin Industries Limited, empresa que hoy
compite con las más exitosas compañías del
mundo en la industria de los metales. “Nos
dedicamos a la manufactura de metales que se
utilizan en la construcción de diversas partes
mecánicas utilizadas en oleoductos, refinerías
y fusibles. Estamos presentes en varios rubros,
como la industria del acero, energía, minería,
y otros”, dijo el director de la empresa, quien
además nos confió que realizan negocios con
EE.UU., América del Sur, Australia, Malasia,
Singapur y Medio Oriente.
Juan Vasle
Entre la ópera
y el fútbol
Juan Vasle, el “cantante de dos patrias”, dedica
especial alegría y cariño cuando actúa para los
eslovenos alrededor del mundo. Si bien ya vive
desde hace más de 20 años en Ljubljana, Juan
Vasle nació en Buenos Aires, Argentina, donde
estudió canto en el Instituto Superior de Arte
del Teatro Colón. Luego estudió en Munich
con Ernst Haeflinger, en London con Heather
Harper y en Viena con el famoso tenor esloveno
Anton Dermota. Sin embargo, Juan Vasle
nunca permitió que los grandes escenarios le
hicieran olvidar sus raíces argentino-eslovenas;
sin ir más lejos, durante diez años salió al aire,
semanalmente y en vivo, como corresponsal
para el programa de radio “Una ventana a
Eslovenia”, por Radio Splendid de Buenos Aires.
Sin temor a equivocarnos, podríamos decir que
Juan Vasle es un hijo de dos patrias y un hombre
de infinitos talentos y habilidades.
Alfred Brežnik, Cónsul General
Honorario en Australia
“Eslovenia
es la patria,
Australia mi
hogar”.
Siempre fascinado por la belleza de Eslovenia,
Alfred Brežnik, Cónsul General Honorario de
Eslovenia en Australia, recuerda con orgullo
la época de la independencia de Eslovenia,
un proceso al cual los eslovenos de Australia
contribuyeron significativamente. Brežnik pasó
los últimos días de agosto en Ljubljana con su
esposa Jelena, y aprovechamos para hacerle una
entrevista. Nos dijo que en Eslovenia le duele
la desigualdad social y le molestan los graffitti.
Volviendo sobre el tema de la independencia,
nos dijo que “los eslovenos de Australia nos
sumamos al proceso que desembocó en la
Independencia muchos años antes del glorioso
evento”, ya que estaban muy bien informados
de lo que sucedía en Eslovenia en esa época.
“Fuimos como una piedrita en el mosaico...
parte de aquel 88,5% que decidió en el
plebiscito abrir un camino independiente hacia
el futuro”, dijo con un especial brillo en los ojos.
La Gruta de Postojna: catedral del
suelo esloveno
El milagro de
la naturaleza
fue visitado por
34 millones de
personas
El 28 de julio de este año se celebró en la Gruta
de Postojna (Postojnska jama) un aniversario
tan importante como inusual: la entrada del
visitante número 34 millones. El libro de visitas
fue firmado por primera vez el 17 de agosto
de 1819 por el por entonces heredero de la
corona austríaca Fernando I. Este año la suerte
le sonrió a una familia italiana de Peruggia,
quienes recibieron como premio un lujoso
crucero por el Mediterráneo para dos personas,
más el honor de firmar el Libro de Oro de los
visitantes a la Gruta. Al resto de los visitantes se
les regalaron postales aniversario —estampadas
con un sello especial proveniente del “Correo
Subterráneo”— en la Sala de Conciertos
ubicada dentro de la Gruta. Postojnska jama
se formó hace unos dos millones de años,
y desde entonces el paso del tiempo y el
capricho del goteo subterráneo fue creando
columnas calcáreas (formadas por estalactitas
y estalagmitas), cortinas, baldaquines,
revestimientos, molduras y frescos, que hacen
de esta cueva cárstica una verdadera y enorme
galería de esculturas de increíble hermosura; un
verdadero placer para los cinco sentidos.
45
zadnja stran
Križanka
Geslo oktoberske nagradne križanke lahko do 12. oktobra pošljete po pošti na naslov Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija ali pa nam ga sporočite po
elektronski pošti slovenija.danes@sloveniatimes.net. V sporočilu navedite tudi svoj točen naslov, da vas bomo lahko obvestili o nagradi.
Geslo septemberske križanke se glasi: ČLOVEŠKA RIBICA
Prenovljen osrednji medij za Slovence izven Republike Slovenije
izhaja mesečno - zadnji petek v mesecu
Želite prejeti brezplačni ogledni izvod?
Would some of your family members like to read
news from Slovenia in English?
Pošljite nam vaš poštni naslov na e-mail: slovenija.danes@sloveniatimes.net
ali po pošti: Slovenija danes, c/o The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija
Send us your e-mail: subscription@sloveniatimes.com or fill in and cut out the enclosed form and
send it to: The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija
IME
NAME
NASLOV
ADRESS
DRŽAVA
You can subscribe to The Slovenia Times, the leading Slovenian monthly in English.
COUNTRY
TELEFON
DATUM
TELEPHONE
E-POŠTA
PODPIS
E-MAIL
Slovenija
Mednarodno
DATE
SIGNATURE
Slovenia
Worlwide
6 številk
15 EUR
22 EUR
6 issues
28,80 EUR
39,60 EUR
12 številk
27 EUR
38 EUR
12 issues
54,72 EUR
75,25 EUR
46
Revija bo poslana z avionsko pošto, tako da jo prejmete 5-7 dni po izidu
30% discount if you subscribe to both magazines - The Slovenia
Times and Slovenija danes
Slovenia
Worlwide
6 issues
43,12 EUR
61,60 EUR
12 issues
79,27 EUR
113,24 EUR
13-14 October 2011
Ljubljana, Slovenia
EXECUTIVE-LEVEL CONFERENCE ON
FOREIGN DIRECT INVESTMENT
GERMANY
Prague
CZECH REPUBLIC
Brno
Stuttgart
400 km Radius
Műnchen
AUSTRIA
Bern
More than 45 mio consumers
SLOVAKIA
Vienna Bratislava
Budapest
SWITZERLAND
HUNGARY
SLOVENIA
11 countries, jointly representing more
than 40% of the total GDP of the EU
Venezia
Ljubljana
Milan
ROMANIA
Zagreb
CROATIA
Belgrade
BIH
Bologna
Sarajevo
ITALY
SERBIA
BULGARIA
MONTENEGRO
Rome
MACEDONIA
ALBANIA
EXPANDING THE POTENTIAL
AS A REGIONAL HUB
The FDI Summit Slovenia 2011 is a great platform to
efficiently explore the opportunities in Slovenia
learn from the experience from existing investors
grow your network of top executives in Slovenia and the region
Organised under the patronage of the President of the Republic of Slovenia, Dr. Danilo Türk
+386 1 520 50 85
info@fdi.si
www.fdi.si
Organised by
Programme Partner
MOJA DEŽELA
IN NJENI LJUDJE
RIH
•okrog8000geselskihčlankov
•okrog2000enotslikovnegagradiva
•okrog1600stranivdvehknjigah
RANIT
E
P
v Sloveniki, slovenski nacionalni enciklopediji
!
P
RE
LU
V
60 €
DNAROČ
I
V letu, ko Slovenija praznuje 20-letnico samostojnosti,
s ponosom pričakujemo SLOVENIKO, slovensko
nacionalno enciklopedijo, v 2 knjigah, z jedrnatimi,
sistematičnimi in slikovno opremljenimi prikazi vsega
pomembnega o slovenskem ozemlju, njegovih prebivalcih
ter o Slovencih na tujem od davnine do zdaj.
1600 strani v dveh knjigah, 21 x 30 cm
prednaročniška cena (do 31. 10.): 189,90
cena po 31. 10.: 249,90 €
€
prihranek: 60 €
Izide novembra 2011.
a
Več n
2 DARILI ob nakupu Slovenike:
a
venik
m/slo
• VELIKA ZASTAVA Republike Slovenije (140 x 70 cm)
z navodili za izobešanje v vrednosti 30 €
ka.co
ladins
m
www.
• VAROVALNI OVITEK za knjigi
Pregledno, sistematično, jedrnato, nazorno, uravnoteženo …
... o tem, kar smo doživeli in preživeli
... o lepotah, ki nam jih je podarila narava
... o tem, kar smo ustvarili in dosegli
... o izjemnih posameznikih med nami
... o naši ustvarjalni vključenosti v svet
Zagotovite si svoj izvod SLOVENIKE, slovenske nacionalne enciklopedije, in izpolnite naročilnico.
Medijski pokrovitelj:
Naročanje in dodatne informacije:
(
00386 1 2413588 (gospa Gregorn)
+ po pošti z naročilnico
NAROČILNICA 11074

˝DA, naročam SLOVENIKO, slovensko nacionalno enciklopedijo, v dveh knjigah.
9
Prosimo, izpolnite podatke: (* obvezni podatki)
V prednaročilu prihranim 60 € in zanjo odštejem 189,90 €.
Ob nakupu prejmem še 2 darili - varovalni ovitek in zastavo RS.
* Ime in priimek:
Prosimo, označite način plačila:
 v enem obroku po predračunu. Predračun vam pošljemo po izidu knjige v novembru.
 v enem obroku s plačilno kartico (Visa, Eurocard, Diners).
Plačilo bomo izvedli po izidu knjige v novembru.
Številka kartice:
Velja do:
CVC-koda:
* Poštna številka:
Način dobave:
Knjigo boste prejeli po pošti v 10 dneh od prejema plačila.
Vaša soudeležba pri stroških dostave v tujino znaša 9,90 €.
UGODNO: enotna poštnina
za tujino - le 9,90 €!
slavica.gregorn@mkz.si
www.mladinska.com/narocilo-slovenika
$
Naročilnico pošljite na naslov: Mladinska knjiga Založba, d. d., Direktno trženje, 1536 Ljubljana, Slovenija.
* Naslov:
* Pošta:
* Država:
E-pošta:
Telefon:
* Datum naročila:
* Podpis:
S podpisom potrjujete, da se strinjate s splošnimi prodajnimi pogoji,
ki so predstavljeni na spletni strani www.mladinska.com/prodajnipogoji