Jezik oslovni zapiski 19 • 1 - Slovarske in besedilne zbirke

Transcription

Slovensko in slovansko
Alenka Šivic-Dular, Slovenska slavistika in mednarodni slavistični kongresi
Alenka Šivic-Dular, Bibliografija slovenskih udeležencev mednarodnih
slavističnih kongresov (referati, komunikati, tematski bloki)
ISSN 0354-0448
•
19
Je z ikoslovni z a p iski
Аленка Шивиц-Дулар, K типологии внутриязыковых факторов развития
(на примере славянских языков)
Metka Furlan, K identifikaciji zgodnjepraslovanske akrostatične deklinacije
ijevskih samostalnikov
Matej Šekli, Genetolingvistična klasifikacija južnoslovanskih jezikov
Petra Stankovska, Patristické texty v sanktorálu chorvatskohlaholských
breviářů vzniklých do 15. století
Silvo Torkar, Dvočlenski slovanski antroponimi v slovenski toponimiji
Irena Orel, Znotrajjezikovni in/ali medjezikovni dejavniki oblikotvornih
sprememb v slovenskem zgodovinskem oblikoslovju
Andreja Legan Ravnikar, Prevzete besede neslovanskega in slovanskega
izvora v knjižni slovenščini 16. stoletja
Андрея Желе, Лексико-синтаксические изменения в современном
словенском языке
Mira Krajnc Ivič, Implikativno komuniciranje in oblikovanje soslednih
parov (na gradivu v slovenskem jeziku in o njem)
Irena Stramljič Breznik, Motivacijska moč slovenskih medmetov
2013 • 1
Razprave in članki
SLOVENSKO IN SLOVANSKO
Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Jezikoslovni zapiski 19•1
Jezikoslovni zapiski 19 • 2013 • 1
JEZIKOSLOVNI ZAPISKI
ISSN 0354-0448
Uredniški odbor
Kozma Ahačič, Hubert Bergmann, Metka Furlan, Mateja Jemec Tomazin,
Karmen Kenda-Jež, Valerij M. Mokijenko, Alenka Šivic-Dular, Andreja Žele
Urednik
Peter Weiss
Tehnična urednica
Alenka Jelovšek
Prevod izvlečkov in povzetkov v angleščino
Donald Reindl, DEKS, d. o. o.
Prelom
Simon Atelšek
Oblikovanje
Milojka Žalik Huzjan
Naslov uredništva
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Novi trg 4, 1000 Ljubljana, Slovenija
Telefon: 01 4706 160
Peter.Weiss@guest.arnes.si ali isj@zrc-sazu.si
http://bos.zrc-sazu.si/knjige/index.html
Letna naročnina 10 €, za študente 8 €
Cena posamezne številke 7 €, cena dvojne številke 12 €
Naročila sprejema
Založba ZRC, p. p. 306, 1001 Ljubljana, Slovenija
Telefon: 01 4706 464
zalozba@zrc-sazu.si
Navodila avtorjem
Jezikoslovni zapiski so periodično glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana
Ramovša ZRC SAZU in slovenska znanstvena jezikoslovna revija, ki izhaja
dvakrat na leto. Uredništvo sprejema prispevke praviloma do konca aprila za
prvo in do konca avgusta za drugo številko v tekočem letu, glasilo pa izide
predvidoma julija in novembra. Poleg delavcev inštituta so k sodelovanju vabljeni
tudi drugi domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slovanskih jezikov.
Uredništvo k pisanju posebej spodbuja mlade raziskovalce in raziskovalke.
Največji obseg člankov je ena avtorska pola, tj. 16 strani s po 30
vrsticami, za razprave po dogovoru z uredništvom tudi več. Poročila naj bi
obsegala do 5, recenzije, predstavitve ali kritike jezikoslovnih del pa do 10
strani. Izvirna besedila je treba oddati uredništvu v programu Word in v
pisavi Times New Roman ali 00 ZRCola (velikost 10 pik); ta je priporočena
za posebne jezikoslovne znake, dobiti pa jo je mogoče v okviru zastonjskega
vnašalnega sistema ZRCola na spletni strani http://ZRCola.zrc-sazu.si. ali na
e-naslovu Peter.Weiss@guest-arnes.si. Besedila naj bodo oddana v elektronski
obliki praviloma po e-pošti. Besedilu s posebnimi jezikoslovnimi znaki naj
bo priložena tudi datoteka v obliki PDF, poslana prav tako po e-pošti, ali
odtisnjena na papir in oddana uredništvu.
Vsi prispevki imajo na začetku slovenski in angleški izvleček s po do 5
vrsticami in do 5 ključnimi besedami. Povzetek pri razpravah in člankih naj bo
preveden v angleščino in naj obsega do 15 vrstic. Pri navajanju objav v literaturi
naj se avtorji po možnosti ravnajo po zadnjem letniku Jezikoslovnih zapiskov.
Prispevke preberejo člani uredniškega odbora, ki članke in razprave
praviloma tudi recenzirajo. Pri dvojnem slepem recenziranju sodelujejo tudi
zunanji recenzenti. Priporočila in popravki članov uredniškega odbora oziroma
recenzentov so posredovani avtorjem, da jih upoštevajo.
Uredniški odbor Jezikoslovnih zapiskov si pri pripravljanju revije
želi čim širšega sodelovanja. Zato poziva sodelavce in bralce revije ter vse
zainteresirane, da pošiljajo svoje predloge in mnenja v zvezi z obliko in vsebino
revije ter delom uredniškega odbora. Objavljeni bodo v razdelku Odmevi.
Jezikoslovni zapiski so glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in
slovenska znanstvena jezikoslovna revija. Izhajajo dvakrat letno. V njih domači in tuji raziskovalci
slovenskega in drugih slovanskih jezikov objavljajo svoje izsledke ter ocene in poročila o
najnovejših slovenskih in tujih jezikoslovnih delih.
Jezikoslovni zapiski so uvrščeni v mednarodne zbirke podatkov MLA International Bibliography
of Books and Articles on the Modern Languages and Literatures, New York, ZDA; Bibliographie
linguistique / Linguistic bibliography, The Hague, Nizozemska; IBZ, K. G. Saur Verlag, Osnabrück,
Nemčija; New Contents Slavistics, Staatsbibliothek zu Berlin, Nemčija.
Jezikoslovni zapiski izhajajo s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.
Tisk: Collegium graphicum, d. o. o.
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5, ki ob priznavanju
avtorstva dopušča nekomercialno uporabo, ne dovoljuje pa nobene predelave.
Nekaj besedil je bilo pripravljenih z vnašalnim sistemom ZRCola (http://ZRCola.zrc-sazu.si),
ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si)
razvil Peter Weiss.
Glasilo
Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša
19 • 1
2013
Uredil
Peter Weiss
Ljubljana 2013
Razprave in članki
(на примере славянских языков) ............................................................ 29
ijevskih samostalnikov ............................................................................... 51
Matej Šekli, Genetolingvistična klasifikacija južnoslovanskih jezikov ............... 71
breviářů vzniklých do 15. století ............................................................. 101
Silvo Torkar, Dvočlenski slovanski antroponimi v slovenski toponimiji .......... 111
izvora v knjižni slovenščini 16. stoletja ................................................... 129
sprememb v slovenskem zgodovinskem oblikoslovju ............................ 143
словенском языке ................................................................................... 161
Irena Stramljič Breznik, Motivacijska moč slovenskih medmetov ................... 173
parov (na gradivu v slovenskem jeziku in o njem) .................................. 187
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Alenka Šivic-Dular, Slovenska slavistika in mednarodni slavistični kongresi ...... 5
slavističnih kongresov (referati, komunikati, tematski bloki) ................... 15
J E Z I K O S L O V N I
Kazalo
3
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
811.16“2013“(082)
SLOVENSKO in slovansko / uredil Peter Weiss ; [prevod izvlečkov
in povzetkov v angleščino Donald Reindl]. - Ljub
ljana : Inšti
tut
za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2013. - (Jeziko
slovni
zapiski, ISSN 0354-0448 ; 19, št. 1)
ISBN 978-961-254-459-1
268035072
Cobiss: 1.04
1.0 Slavistični kongresi
Doslej se je zvrstilo 14 mednarodnih slavističnih kongresov (MSK):1 prvi je bil v
Pragi (1929), drugi v Varšavi (1934), [tretji v Beogradu (1939)], četrti v Moskvi
(1958), peti v Sofiji (1963), šesti v Pragi (1968), sedmi v Varšavi (1973), osmi v
Zagrebu in Ljubljani (1978), deveti v Kijevu (1983), deseti v Sofiji (1988), enajsti v Bratislavi (1993), dvanajsti v Krakovu (1998), trinajsti v Ljubljani (2003),
štirinajsti na Ohridu (2008), letošnji, petnajsti, pa v Minsku (avgusta 2013).
1.1 Zgodovina kongresne ideje
Ideja o institucionalizirani obliki znanstvenega sodelovanja na področju slovanskih
študijev je stara poldrugo stoletje. Prvi jo je po zgledu na Nemško filološko društvo
predlagal Čeh Jan Kollár (1836), drugič pa so češki udeleženci podali enak predlog
na arheološkem kongresu v Kijevu (1899). Organizacijsko podlago za kongres slovanskih filologov naj bi oblikoval Pripravljalni shod slovanskih filologov v Sankt
Peterburgu (1901) (PS). V času do izbruha prve svetovne vojne je nastal tudi samo
deloma uresničeni načrt o izdaji temeljnih filoloških del, v katerih naj bi bil povzet
rezultat filološkega raziskovanja 19. stoletja. Politične razmere v Rusiji so njegovo
organizacijo tedaj preprečile, tako da se je ideja uresničila šele v Pragi (1929). A že
kmalu je moral biti zaradi nemškega napada na Poljsko odpovedan tretji slavistični kongres v Beogradu (1939), po drugi svetovni vojni pa je zaostrena blokovska
delitev povzročila desetletni zamik pri obnavljanju kongresnega gibanja. Ključno organizacijsko in vsebinsko vlogo pri tem je odigralo mednarodno slavistično
srečanje v Beogradu (15.–21. 9. 1955), ki je zaradi svojega pomena in množične
udeležbe tedaj vodilnih slavistov bilo pravzaprav pravi kongres, čeprav formalno
nima te oznake. V skladu s tradicionalnimi slavističnimi načeli je bila na srečanju
poudarjena nujnost mednarodnega sodelovanja na področju preučevanja jezikov,
literature in kulturne zgodovine slovanskih narodov. V tem smislu se je zavzelo za
sprejetje meddržavnih konvencij o (vzajemnem) izmenjevanju strokovnjakov, za
1
Pričujoči prikaz v naslovu napovedane problematike je na žalost ne samo priložnosten,
ampak tudi fragmentaren in neuravnotežen, kar je povezano s tem, da tovrstnih študij ni,
da arhivska in druga dokumentacija v slovenskih javnih knjižnicah ni dostopna (tj. sploh
ni ohranjena ali je ohranjena samo fragmentarno) oziroma da bi razpršenost podatkov
zahtevala temeljito raziskovalno delo.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Alenka Šivic-Dular
Slovenska slavistika in mednarodni
slavistični kongresi
5
ustanovitev bibliografskih središč v Krakovu in Leidnu ter mednarodnega slavističnega komiteja kot izvršilnega organa mednarodnega združenja slavistov, ki naj
ga sestavljajo članice (tj. nacionalni slavistični komiteji ali organizacije). Sprejet je
bil tudi statut, nazadnje prenovljen na plenarnem zasedanju v Urbinu (1994), ki je
določal splošna načela in organizacijske ter funkcijske pristojnosti komiteja (npr.
članstvo v komiteju, organizacijo komiteja in njegove organe, način sodelovanja
z znanstvenimi in raziskovalnimi ustanovami, uradne jezike); med najvažnejšimi
pristojnostmi sta bila krovno sodelovanje pri organizaciji mednarodnih slavističnih
kongresov in ustanovitev komisij, ki naj bi delovale na skupnih raziskovalnih projektih (Smolej 1955/56: 91; Statut MSK).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
2.1 Publicistika
Sestavni del organizacije vsakega kongresa je že od začetka priprava kongresnega
gradiva (npr. zbornika povzetkov, programa, občasno tudi knjige z diskusijskimi
prispevki) in drugih priložnostnih vsebin. Na začetnih dveh kongresih (1929, 1934)
je bilo gradivo izdano pozneje, ob tretjem (1939) pa je bilo natisnjeno prej. Kongresno dejavnost spremljajo razstave, npr. razstava posebnih (knjižnih, rokopisnih
ipd.) zbirk in razstava slavističnega tiska (periodike, monografij, zbornikov itd.) iz
obdobja med dvema kongresoma, ki jih nacionalni slavistični komiteji po uveljavljenem običaju darujejo vsakokratnemu organizatorju, prav tako pa darujejo tudi
nacionalne zbornike s kongresnimi referati ne samo organizatorju, ampak tudi vsem
nacionalnim komitejem. Slovenski referati od 4. do 14. mednarodnega slavističnega
kongresa (1958–2008)2 so razen redkih izjem izhajali v rednih ali kongresnih številkah Slavistične revije, za 15. mednarodni slavistični kongres v Minsku pa jih objav
ljajo Jezikoslovni zapiski Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
2.2 Oblike dela
Kongres se po tradiciji organizira vsako peto leto v enem izmed slovanskih slavističnih središč3 in poteka v stalnih (nespremenljivih) organizacijskih oblikah (plenarnih
zasedanjih, sekcijah, podsekcijah, na zadnjih kongresih tudi v tematskih blokih in na
okroglih mizah, delovnih zasedanjih komisij mednarodnega slavističnega komiteja)
ter v priložnostnih (spremenljivih) oblikah (kot so promocije izjemnih slavističnih
publikacij, ki jih predlagajo nacionalni komiteji, spominske prireditve itd.).
Slavistična revija 11 (1958), št. 1–2: passim. – Slavistična revija 14 (1963), 1–180. – Slavistična revija 16 (1968), 1–588. – Slavistična revija 21 (1973), št. 2, 133–280. – Slavistična revija 25 (1977), kongresna št., 5–216. – Slavistična revija 31 (1988), št. 2, 77–152.
– Slavistična revija 36 (1988), št. 2, 133–238. – Slavistična revija 41 (1993), št. 1, 1–220.
– Slavistična revija 46 (1998), št. 1–2, 1–152. – Slavistična revija 52 (2003), posebna št.,
1–373. – Slavistična revija 56 (2008), št. 2, 1–205.
3
Tak časovni ritem organizacije kongresov je bil sprejet že v Pragi (1929). Prav tako je bilo
v smislu takratnega razumevanja demokratičnih vrednot (enakopravnosti), ki jim je bil
zavezan tudi predsednik prvega kongresa Matija Murko, odločeno, da so uradni jeziki
kongresa vsi slovanski jeziki, poleg njih pa tudi nemščina, francoščina in angleščina; to
je ostalo v veljavi do danes.
2
6
2.2.1 Krovna tematika
Krovno tematiko oziroma tematsko usmeritev potrjuje mednarodni slavistični komite na predlog organizatorja kongresa in vsakokrat posebej; pri tem ima organizator pravico in možnost do predlaganja in vključitve specifične problematike svojega
okolja v skladu z lastno znanstveno tradicijo ali razvojem, vendar pa v obliki, ki ne
ovira predstavitve razvejenosti in usmeritve tekočih raziskav v celotnem spektru
aktualnih slavističnih področij in v vseh okoljih, kjer se gojijo slavistični študiji.
Priporoča pa se, da se pri obravnavi problematike kar čim bolj uveljavljajo primerjalni, kontrastivni, tipološki ipd. vidiki, ki so za širši krog občinstva zanimivejši
kot pa obravnava vprašanj, aktualnih za en sam slovanski jezik ali literaturo. Naj
ponazorim z nekaj primeri:
Na prvem kongresu slovanskih filologov (1929), ki je bil sicer posvečen 100.
obletnici smrti Josefa Dobrovskega, je stare tradicionalne filološke teme in tudi
predvideno aktualno razpravo o sistemski ureditvi organizacijskih in didaktičnih
vprašanj o slavistiki na visokih in srednjih šolah, v slovanskih in neslovanskih državah (MSK-12 [Uvod]) skoraj zasenčila vključitev Praškega lingvističnega krožka4 in
predstavitev teoretično-metodoloških pogledov njegovih članov, ki so daljnosežno
in globinsko vplivali na nadaljnji razvoj svetovne lingvistike. Ti so kongres počastili s tematsko publikacijo Mélanges linguistiques, v kateri so svoje teze deklarativno
predstavili v uvodnem prispevku Metodološka problematika, kakor izhaja iz ideje
jezika kot sistema, in pomen te ideje za slovanske jezike (ML: 7–29), temu pa sledi
še enajst tematskih razprav (ML: 33–242). Tretji (neizvedeni) kongres slavistov (filologov) je z obsežnim in pred kongresom razposlanim vprašalnikom, na katerega
naj bi se slavisti odzvali z odgovori, seznam perečih problemov pa po svoji presoji tudi dopolnjevali, skušal definirati odprta znanstvena vprašanja in spodbuditi
znanstveno razpravo o njih. Deveti slavistični kongres (1988) se je osredotočil na
začetne faze oblikovanja slovanskih jezikov in pismenstva v povezavi s Kijevsko
Rusijo. Enajsti slavistični kongres (1993) se je osredotočil na etnogenetična in kulturološka vprašanja v slovanski srednji Evropi v času Velike Morave in na nastanek
slovanskega pismenstva ter na problematiko renesanse, humanizma in baroka. Trinajsti slavistični kongres (2003) je položaj slovanskih jezikov, literature in kulture
postavil v kontekst novodobnih globalizacijskih procesov.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
2.3.1 Sekcije
Kongresno delo poteka po sekcijah, razčlenjenih v več tematsko jasneje opredeljenih podsekcij; na posameznih kongresih se njihovo število giblje5 med tremi (1929,
1958, 1998, 2003, 2008), štirimi (1934) in petimi sekcijami (1939, 1968, 1973,
1979). V programih se navajajo naslednje sekcije: jezikoslovna (na vseh kongresih),
Formalno je bil krožek ustanovljen na pobudo V. Mathesiusa (1926), prvič pa so R.
Jakobson, S. J. Karcevski, N. Trubeckoj in V. Mathesius svoje poglede predstavili na
prvem mednarodnem kongresu lingvistov (Haag, 1928) v svojih odgovorih na načelno
vprašanje pripravljalnega odbora kongresa: katera je najprimernejša metoda za popoln
opis jezika?
5
Tovrstni podatki mi niso bili dostopni za kongrese v Sofiji (1963, 1988) in Bratislavi (1993).
4
7
literarnozgodovinska (na vseh kongresih), fonološka (1939), literarno-lingvistična
(1958, 1973, 1978, 1983),6 različno so poimenovane sekcije, v katerih se obravnava
didaktična in organizacijska problematika poučevanja slovanskih jezikov v visokem in srednjem šolstvu (npr. pedagoška didaktika (1929), didaktika (1934), slavistika v srednjih šolah (1939)), folkloristika (1973, 1978, 1983, 1998, 2003, 2008),
slovansko ljudsko slovstvo (1968), družbeno-pravna in kulturna zgodovina (1934),
slovanska zgodovina (1968, 1978), zgodovina slavistike (1968, 1973, 1978, 1983,
2003, 2008). Vsekakor pa prijetno preseneča zgodnost vključitve jezikoslovne podsekcije Strojno prevajanje v slovanskih jezikih (1958) v kongresni program, ali referatov, kot je Računalniški model transformacijske slovnice slovenskega jezika, ki
ga je prispeval Peter Tancig (1978), medtem ko je na zadnjih kongresih problematika digitalizacije starejših tiskov in korpusno jezikoslovje deležna trajne pozornosti.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
2.3.2 Tematski bloki
Tematski bloki so bili vpeljani v program na kongresu v Krakovu (1998), njihova organizacija pa določena s posebnimi pravili (tj. poimensko določeni organizator bloka,
aktivno sodelovanje 3–5 referentov, strokovnjakov iz vsaj treh držav, obravnava aktualnih in problemsko osredotočenih znanstvenih vprašanj, predlagajo jih ali komisije
mednarodnega slavističnega komiteja ali posamezniki, prispevki morajo biti objavljeni pred začetkom kongresa). O številu in izbiri tematskih blokov se odloča mednarodni slavistični kongres na pripravljalnih zasedanjih. Doslej je bilo predstavljenih že
okrog 70 tematskih blokov, med njimi dva v organizaciji Slovencev, in sicer Corpus
Linguistics for Slavic Languages (Korpusna lingvistika za slovanske jezike) (Tomaž
Erjavec) in Slovanski jeziki in književnosti v izobraževanju (Boža Krakar Vogel),
kakih 35 pa je bilo jezikoslovnih ali povezanih z računalniškimi tehnologijami (MSK121: 299–353; MSK-132: 269–342; MSK-142: 287–383).
2.3.3 Okrogle mize
Od kongresa v Krakovu se v program uvrščajo okrogle mize (zanje ni potrebna
vnaprejšnja objava debatnih prispevkov oziroma tez), na katerih se obravnavajo
aktualna vprašanja o položaju slavističnih disciplin v družbenem, političnem, okoljskem ipd. kontekstu (prim. Slovanski jeziki v ekolingvistični perspektivi: delovanje, stiki, jezikovna politika; Položaj slovanskih jezikov in stanje slavistike v svetu;
Univerzitetna slavistika v slovanskih in neslovanskih deželah; Univerze in prihod
nost slavistike).
2.3.4 Predstavitve publikacij
Splošno informativni značaj imajo tudi dobro obiskane predstavitve (promocije)
tematsko, teoretično, metodološko ali kulturološko izstopajočih (tudi serijskih)
publikacij. Na kongresu v Ljubljani je bilo npr. predstavljeno 22 del, med njimi
naj posebej omenimo vsaj dve, in sicer knjižno zbirko Biblia Slavica, v kateri je
6
8
Ta vključuje vrsto vsebin od stilistike, verzologije, umetnostnega prevajanja, tekstologije
in celo novejše usmeritve v slovanskih literaturah: semiotiko, teorijo komunikacije, sistemsko, kvantitativno in algebraično analizo itd. (1973, 1983).
2.4 Komisije MSK
Prve komisije mednarodnega slavističnega so bile ustanovljene po letu 1955, tako
da jih je na kongresu v Moskvi (1958) sodelovalo šest, in sicer Terminološka komisija (s podkomisijama za literarne vede in jezikoslovje),7 Transkripcijska komisija,
Informacijsko-bibliografska komisija (s sedežem v Krakovu in Leidnu), Edicijsko-tekstološka komisija, Komisija za zgodovino slavistike, Komisija za mednarodne
slavistične projekte.8 Število in vrsta komisij se glede na aktualne potrebe lahko
spreminja po vsakem kongresu, tj. nekatere se ukinjajo, druge se ustanavljajo; nekatere med njimi delajo na dolgoročnih, druge na kratkoročnih projektih. V programskem smislu so popolnoma samostojne, formalna regulacija in okvirni nadzor nad
njihovim delovanjem s strani mednarodnega slavističnega komiteja pa poteka na
podlagi pravilnika Okvirne osnove delovanja komisij, afiliiranih pri mednarodnem
slavističnem komiteju iz leta 2003. V obdobju 2008–2013 je delovalo 35 komisij, in
sicer Komisija za slovansko onomastiko, Komisija za cerkvenoslovanske slovarje,
Arheološka komisija, Komisija za lingvistično bibliografijo, Prevodoslovna komisija, Komisija za terminologijo, Komisija za besedotvorje, Komisija za primerjalno
preučevanje slovanskih literatur, Komisija za frazeologijo, Komisija za slovansko
poetiko, Dialektološka komisija, Komisija za slovansko leksikologijo in leksikografijo, Komisija za sodobno zgodovino Slovanov, Komisija za ibersko-slovanske
primerjave, Komisija za baltoslovanske zveze, Balkanološka komisija, Komisija za
Predlagana je bila ustanovitev nacionalnih terminoloških komisij s koordinativnim središčem v Pragi. Njihova naloga naj bi bilo evidentiranje terminoloških slovarjev, obravnava metodoloških in teoretičnih vprašanj s področja terminologije na rednih zasedanjih, namen pa izdaja slovarjev slovanske znanstvene terminologije. Slovenski član
jezikoslovne podkomisije je bil Tine Logar, ki je organiziral četrto zasedanje te komisije
v Ljubljani, nato ga je nasledil Jože Toporišič, tega pa Janez Dular. Izid slovarja jezikoslovne terminologije, ki naj bi poleg slovanskih vseboval tudi nemške, angleške in francoske ustreznice, je bil načrtovan do praškega kongresa (Toporišič 1966: 235), vendar pa
je Slovník slovanské lingvistické terminologie 1–2 izšel šele v letih 1977–1979 v Pragi.
8
Omenja se predlog priprave Enciklopedije slovanske filologije, Slovanskega lingvističnega atlasa in Slovanskega etnografskega atlasa, podprla je izdajo slovarja cerkvenoslovanskega jezika različnih redakcij. Največje pozornosti je bil deležen načrt slovanskega
lingvističnega atlasa (tj. atlasa skupine bližnjesorodnih jezikov), ki naj bi spodbudil tudi
izdelavo nacionalnih lingvističnih atlasov; predlagana je bila ustanovitev posebne Komisije za slovanski lingvistični atlas, ki naj bi na podlagi metodoloških izkušenj slovanskih
dialektologov in dostopnega primerjalnojezikoslovnega in leksikološkega gradiva izdelala teoretično podlago zanj, tj. vprašalnik, sistem transkripcije, ozemeljski obseg z mrežo
točk, metodologijo zbiranja gradiva in postopke kartografiranja (MSK-42: 86–89).
bilo od leta 1988 natisnjenih 38 faksimilov najstarejših prevodov Svetega pisma v
slovanske jezike in litovščino (s komentarji) in so jo zaključila dela slovenskih protestantov (zbirko je njen pobudnik Hans Rothe podaril biblioteki Slovenske akademije znanosti in umetnosti), in mednarodnemu slavističnemu kongresu v Ljubljani
posvečeno številko revije Sprachtypologie und Universalienforschung (56 (2003),
št. 3) s podnaslovom Language Typology and Universals: focus on Slovenian from
a typological perspective (ur. Janez Orešnik in Donald F. Reindl).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
7
9
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
etnolingvistiko, Komisija za sociolingvistiko, Komisija za slovanske knjižne jezike, Komisija za slovanske mikrojezike, Komisija za poučevanje slovanskih jezikov in literature, Komisija za folkloristiko, Komisija za medslovanske jezikovne
stike, Komisija za slovnično strukturo slovanskih jezikov, Komisija za zgodovino
slavistike, Fonetično-fonološka komisija, Komisija za slovanski lingvistični atlas,
Komisija za računalniško obdelavo slovanskih rokopisov in prvotiskov, Biblična
komisija, Etimološka komisija, Komisija za slovansko aspektologijo, Komisija za
raziskovanje staroverstva, Komisija za komparativistično in literarnozgodovinsko bibliografijo, Korpusna komisija ter Komisija za zgodovinsko in kulturološko
balkanistiko. Vsaka članica mednarodnega slavističnega komiteja ima pravico do
svojega članstva v komisiji s svojim predstavnikom, če je zanimanje večje, pa
tudi z več člani.
Kongres je pristojen tudi za sprejetje priložnostnih resolucij; tako je bila npr.
na pobudo udeležencev iz neslovanskih držav na kongresu v Ljubljani sprejeta resolucija z odločnim protestom zaradi skrčenja zgodovinskih in kulturoloških vsebin
v visokošolskih študijskih programih pri uvajanju Bolonjske reforme, kajti »v kontekstu širitve Evropske zveze je bistveno, da bi v vsaki državi članici obstajali pravi
pogoji za študij jezikov in tudi zgodovine ter kulture novih držav članic, brez česar
bo resnična integracija nemogoča«, predvsem pa je to v nasprotju z deklarativnim
zagotavljanjem o ohranjanju jezikovne in kulturne identitete vseh članic.
3.0 V imenu slovenskih udeležencev 15. mednarodnega slavističnega kongresa
v Minsku (19.–26. avgusta 2013) se zahvaljujem red. prof. dr. Marku Snoju, upravniku Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, za ponujeno možnost
natisa kongresnih prispevkov v inštitutski reviji Jezikoslovni zapiski, in uredniku
revije dr. Petru Weissu za izkazano potrpežljivost in razumevanje ob pripravi te številke in za njegovo dosledno natančnost, s katero je (s pomočjo sourednice Alenke
Jelovšek) prispevke tehnično uredil.
Viri
10
ML = Mélanges linguistique dédiés au premier congrès des philologues slaves,
Prague: Jednota československých matematiků a fysiků, 1929 (Travaux du
Cercle linguistique de Prague 1).
MSK-12 = Sborník prací I. sjezdu slovanských filologů v Praze 1929 II: přednášky,
uspořádali Jiří Horák – Matyáš Murko – Miloš Weingart – Stanislav Petíra,
Praha, 1932.
MSK-2 = II. mezinárodní sjezd slavistů Warszawa 1934: bibliografie, sestavila Eva
Velinská a kolektiv, věnováno VII. Mezinárodnímu sjezdu slavistů ve Varšavě 1973, Praha: Statní knihovna České socialistické republiky – Slovanská
knihovna, 1972.
MSK-3 = III. mezinárodní sjezd slavistů (slovanských filologů) Ljubljana – Beograd – Zagreb 18.–25. 9. 1939: bibliografie, sestavila Eva Velinská, Praha:
Statní knihovna České socialistické republiky – Slovanská knihovna, 1978.
MSK-31–5 = III međunarodni kongres slavista (slovenskih filologa): Beograd, 18–
25 IX 1939, Beograd: Izdanja izvršnog odbora, 1939. Vsebuje: Zbirka odgovora na pitanja = Réponses aux questions (No 1), Saopštenja i referati =
Communications et rapports (No 2), Dopune = Supplément (No 3), Govori
i predavanja = Discours et conférences (No 4), Organizacija = Organisation
(No 5). (Ponatis: III međunarodni kongres slavista (slovenskih filologa): Beograd, 18–25 IX 1939, reprint-izdanje materijala neodržanog kongresa, Beograd: Slavističko društvo Srbije, 2008.)
MSK-41 = IV Международный съезд славистов: oтчет, Moсква: Aкaдeмия
наук СССР – Советский комитет славистов, 1960.
MSK-42 = IV. mezinárodní sjezd slavistů (slovanských filologů): Moskva (1.–10. 9.
1958): bibliografie, zpracovala Eva Velinská, Praha: Statní knihovna ČSR –
Slovanská knihovna, 1982.
MSK-61 = VI. mezinárodní sjezd slavistů v Praze 1968: resumé přednášek, přispěvků a sdělení, Mezinárodní komitet slavistů, Praha: Academia – Nakladatelství Československé akademie věd, 1968.
MSK-62 = Program VI mezinárodího sjezdu slavistů: 7.–13. VIII. 1968, Praha, 1968.
MSK-7 = VII Międzynarodowy kongres slawistów: Warszawa 21–27 VIII 1973:
streszczenia referatów i komunikatów, Międzynarodowy Komitet Slawistów – Polska Akademia Nauk – Polski Komitet Slawistów, Warszawa: Pań
stwowe Wydawnictwo Naukowe, 1972.
MSK-81, 2 = VIII međunarodni slavistički kongres: Zagreb – Ljubljana 3–9. IX 1978
I–II: sažeci, Zagreb: Međunarodni slavistički centar SR Hrvatske, 1978.
MSK-83 = Program VIII međunarodnog slavističkog kongresa: Zagreb – Ljubljana
3–9. IX 1978, Međunarodni slavistički komitet, Karlovac: Ognjen Prica, 1978.
MSK-91 = Резюме докладов и письменных сообщений: IX Международный
съезд славистов: Kиев сентябрь 1983, Aкaдeмия наук СССР – Между
народный комитет славистов – Советский комитет славистов, Moсква:
Издательство »Наука«, 1983.
MSK-92 = IX Международный съезд славистов: Kиев 6–14 сентября 1983:
программa, Kиев: »Наукoвa думка«, 1983.
MSK-121 = XII Międzynarodowy kongres slawistów: Kraków 27 VIII – 2 IX 1998: streszczenia referatów i komunikatów: językoznawstwo, opracowanie Jerzy Rusek
– Janusz Siatkowski – Zbigniew Rusek, Międzynarodowy Komitet Slawistów
– Polski Komitet Slawistów, Warszawa: Wydawnictwo Energeia, 1998.
MSK-122 = XII Międzynarodowy kongres slawistów: Kraków 27 VIII – 2 IX 1998:
streszczenia referatów i komunikatów: literaturoznawswo, folklorystyka,
nauka o kulturze, opracowanie Lucjan Suchanek – Lidia Macheta, Mię
dzynarodowy Komitet Slawistów – Polski Komitet Slawistów, Warszawa:
Wydawnictwo Energeia, 1998.
MSK-131 = 13. mednarodni slavistični kongres: Ljubljana, 15.–21. avgust 2003: zbornik povzetkov 1: jezikoslovje, ur. France Novak, izd. Mednarodni slavistični komite – Slovenski slavistični komite, Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 2003.
MSK-132 = 13. mednarodni slavistični kongres: Ljubljana, 15.–21. avgust 2003:
zbornik povzetkov 2: književnost, kulturologija, folkloristika, zgodovina
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
11
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
slavistike – tematski bloki, ur. France Novak – Andreja Žele (tematski bloki),
izd. Mednarodni slavistični komite – Slovenski slavistični komite, Ljubljana:
ZRC SAZU, Založba ZRC, 2003.
program, ur. Vanda Babič – Matej Šekli – Silvo Torkar, Ljubljana: Slovenski
slavistični komite, 2003.
MSK-141 = XIV меѓународен славистички конгрес: Охрид, 10–16 септември
2008: сборник на резимеа I: лингвистика, ур. Снежана Велкoвскa, Скоп
je: Македонски славистички комитет, 2008.
MSK-142 = XIV меѓународен славистички конгрес. Охрид, 10–16 септември
2008: сборник на резимеа II: книжевност, култура, фолклор, история
на славистика – тематски блокови, ур. Нaуме Радически – Снежана
Венкoвскa-Антевска (тематски блокови), Скопje: Македонски слави
стички комитет, 2008.
2008: програма, Скопje: Македонски славистички комитет, 2008.
PS = Первый съезд славянских филологов и историков: материалы по oрга
низации съездa, Санктпетербург, 1904.
Literatura
Bajec 1957 = Anton Bajec, Slovansko jezikoslovje v Sloveniji od osvoboditve do
današnjega dne, Beogradski međunarodni slavistički sastanak (15–21. 9.
1955), Beograd, 1957, 47–57.
Boršnik 1958/59 = Marja Boršnik, Slavisti v Moskvi, Jezik in slovstvo 4 (1958/59),
št. 2, 58–62.
Kreft 1970/71 = Bratko Kreft, Plenum Mednarodnega slavističnega komiteja v Helsinkih, Jezik in slovstvo 16 (1970/71), št. 4, 123–126.
Orožen 1957/58 = Tinka Orožen, Beograjski kongres, Jezik in slovstvo 3 (1957/58),
št. 2, 93–96.
Smolej 1955/56 = S. V. [= Viktor Smolej], Mednarodni slavistični sestanek v Beogradu, Jezik in slovstvo 1 (1955/56), št. 3, 88–91.
Šivic-Dular 2003 = Alenka Šivic-Dular, 13. mednarodni slavistični kongres (v podatkovno-statistični luči), Jezikoslovni zapiski 9 (2003), št. 2, 177–185.
Toporišič 1966 = Jože Toporišič, Šesto posvetovanje mednarodne terminološke
komisije (Budišin, 13.–18. VI. 1966), Jezik in slovstvo 11 (1966), št. 7, 235.
Zapisnik zasedanja zoženega predsedstva Mednarodnega slavističnega komiteja
(Brno – Praga, 10.–12. 9. 1999), Slavia (Praha) 69 (2000), št. 1, 133–136. –
Vse tu navedene zapisnike je v slovenščino po potrebi prevedla in priredila
Alenka Šivic-Dular.
Zapisnik zasedanja predsedstva Mednarodnega slavističnega komiteja: Zagreb,
16.–18. oktobra 2000, Slavistična revija 48 (2000), št. 4, 473–477.
12
Zapisnik zasedanja predsedstva Mednarodnega slavističnega komiteja: Ružomberok, 5.–7. decembra 2001, Slavistična revija 50 (2002), št. 2, 291–294.
Zapisnik zasedanja predsedstva Mednarodnega slavističnega komiteja: Maribor,
3.–5. oktober 2002, Slavistična revija 51 (2003), št. 1, 105–112.
Zapisnik plenarnega zasedanja predsedstva Mednarodnega slavističnega komiteja:
Otočec, 18. avgust 2003, Slavistična revija 52 (2004), št. 2, 251–255.
Протокол заседания Президиума Международного комитета славистов
(Камень Шленски, 9–11 сентября 2004 г.), Slavia (Praha) 74 (2005), št.
1, 125–130.
Zapisnik drugega zasedanja predsedstva Mednarodnega slavističnega komiteja: Beograd, 23.–25. junij 2005, Slavistična revija 54 (2006), št. 1, 115–117.
Zapisnik 3. zasedanja predsedstva Mednarodnega slavističnega komiteja: Videm,
22.–23. september 2006, Slavistična revija 54 (2006), št. 4, 897–900.
Zapisnik četrtega zasedanja predsedstva Mednarodnega slavističnega komiteja:
Ohrid, 14.–17. septembra 2007, Slavistična revija 55 (2007), št. 4, 713–717.
Zapisnik plenarnega zasedanja predsedstva Mednarodnega slavističnega komiteja:
Ohrid, 13. septembra 2008, Slavistična revija 57 (2009), št. 2, 373–375.
Zapisnik razširjenega zasedanja predsedstva MSK, 26.–27. avgusta 2009, Stará Lesná (Slovaška), Slavistična revija 58 (2010), št. 2, 300–305.
Zapisnik delovnega zasedanja MSK v Velikem Novgorodu: 14.–16. avgust 2010,
Slavistična revija 59 (2011), št. 1, 107–113.
Zapisnik zasedanja razširjenega predsedstva Mednarodnega slavističnega komiteja,
Bautzen/Budyšin (ZR Nemčija), 20.–21. avgusta 2011, Slavistična revija 60
(2012), št. 1, 122–127.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
13
Cobiss: 1.24
Bibliografija, ki zajema mednarodne slavistične kongrese do vključno štirinajstega
leta 2008 na Ohridu, je urejena abecedno po priimkih avtorjev ne glede na raziskovalno področje. Vanjo niso vključeni v Ljubljani nedostopni povzetki s kongresov
v Sofiji (1963, 1988) in Bratislavi (1993). – Za dolgim pomišljajem (—) je naveden
bibliografski podatek o sočasni ponovni objavi (povzetku, prevodu ipd.) prej navedenega prispevka istega avtorja ali soavtorjev. – Pri posameznem avtorju si (tudi
soavtorske) enote sledijo v časovnem zaporedju. – MSK = mednarodni slavistični
kongres.
Vanda Babič, Matej Sovič in ohranjeni rokopis njegovega latinskega prevoda slovnice Meletija Smotrickega (1619) iz leta 1773 v rokopisni zbirki NUK Ljub
ljana, Slavistična revija 56 (2008), št. 2, 31–47. — Vanda Babič – Aleksandra Derganc, Matej Sovič i sačuvan rukopis njegovog latinskog prijevoda
gramatike Meletija Smotrickog (1619.) iz 1773. godine u rukopisnoj zbirci
NUK Ljubljana, MSK-141, 198–199.
Štefan Barbarič, Herder in začetki slovenske romantike, Slavistična revija 16
(1968), 231–256.
Štefan Barbarič, Pojmovanje romantike v starejši slovenski literarni zgodovini,
MSK-7, 671–672.
Štefan Barbarič, Tipi slovenskega romana v dvajsetletju 1866–1885, Slavistična
revija (1977), kongresna št., 117–133. — Tipološka oznaka slovenskega romana v dvajsetletju 1866–1885, MSK-81, 46.
Štefan Barbarič, Turgenjev in slovenska varianta »poetičnega realizma«, Slavistična revija 31 (1983), št. 2, 77–87. — L’influence de Tourguéniev sur la
formation de la doctrine du réalisme slovène, MSK-91, 288–289.
France Bernik, Problem Cankarjeve lirike, Slavistična revija 16 (1968), 169–202.
— Problematika literarnih zvrsti v razvoju slovenske književnosti v XIX.
stoletju, MSK-62, 27.
France Bernik, Roman Ivana Cankarja v luči impresionistične in simbolistične
poetike, Slavistična revija (1977), kongresna št., 135–159. — Roman Ivana
Cankarja v luči impresionistične in simbolistične poetike, MSK-81, 71.
France Bernik, Književnost slovenske moderne v evropskem kontekstu, Slavistična revija 41 (1993), št. 1, 13–24.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Alenka Šivic-Dular
Bibliografija slovenskih udeležencev dosedanjih
mednarodnih slavističnih kongresov
(referati, komunikati, tematski bloki)
15
Alenka Šivic-Dular, Bibliografija slovenskih udeležencev dosedanjih mednarodnih ...
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
16
France Bernik, Kulturna identiteta v obdobju globalizacije: nevarnosti in perspektive, MSK-133, 27 (plenarno predavanje). — Kulturna identiteta v obdobju
globalizacije: nevarnosti in perspektive, MSK-132, 192.
France Bezlaj, Stratigrafija Slovanov v luči onomastike, Slavistična revija 11
(1958), št. 1–2, 35–56. — Stratigrafija Slovanov v luči onomastike, Južnoslovenski filolog 23 (1958), št. 1–4, 83–95.
Milena Mileva Blažić, Primerjalna analiza germanskih, romanskih in slovanskih ljudskih pravljic na primeru motiva živalskega ženina oz. živalske neveste, Slavistična revija 56 (2008), št. 2, 191–201. — Comparative analysis between
German, Romanic, and Slavic models of of folk and fairy tales, MSK-142, 187.
Marja Boršnik, Književna gibanja kot odsev družbenega razvoja slovenskega naroda, Slavistična revija 11 (1958), št. 1–2, 57–68.
Marja Boršnik, Stilni premiki v slovenski književnosti med klasičnim in modernim
realizmom, Slavistična revija 14 (1963), 79–110.
Marja Boršnik, Problem ustvarjalnega ritma v slovenski literarni zgodovini,
MSK-81, 110.
Robert Cazinkić, Nepravi oziralni stavki in oziralna zveza v sodobnem slovenskem
knjižnem jeziku, MSK-131, 231.
Rada Cossutta, Romanski vplivi v govorih slovenske Istre, Slavistična revija 46
(1998), št. 1–2, 73–81. — Romanski vplivi v govorih slovenske Istre, MSK121, 245–246.
Rada Cossutta, Slovenski dialektološki leksikalni atlas koprske pokrajine, Slavistična revija 51 (2003), posebna št., 27–35. — Atlante lessicale dei dialetti sloveni
dei Capodistriano (SDLA-Kp): tradizione e innovazione, MSK-131, 231–232.
Varja Cvetko Orešnik, On the Significant Contribution of O. N. Trubatchev to the
Study of Language Relationships between Balto-Slavic and Indo-Iranian: in
Memory to the Great Linguist, MSK-131, 232–233.
Jožica Čeh, Folklorni svet v liriki slovenske moderne, Slavistična revija 51 (2003), posebna št., 211–223. — Folklorni svet v liriki slovenske moderne, MSK-132, 193.
Aleksandra Derganc, The Language of Russian and Bulgarian Hagiographers in
the Time of the Second South Slavic, MSK-91, 41–42.
Aleksandra Derganc, Spremembe nekaterih dvojinskih oblik in zvez v slovenščini
in ruščini, Slavistična revija 41 (1993), št. 1, 209–218.
Aleksandra Derganc, Nekatere paralele v razvoju dvojine v slovenščini in lužiški
srbščini, Slavistična revija 46 (1998), št. 1–2, 45–54. — Some parallels in the
development of the dual in Slovene and Sorbian, MSK-121, 245–246.
Aleksandra Derganc, Nekatere razlike v rabi dovršnega oz. nedovršnega vida
v ruščini in slovenščini, Slavistična revija 51 (2003), posebna št., 67–79.
— Nekatere razlike v rabi perfektivnega prezenta v slovenščini in ruščini,
MSK-131, 233.
Aleksandra Derganc – Ada Vidovič Muha, Глагольные способы выражения
посессивности в словенском и русском языках, Slavistična revija 56
(2008), št. 2, 133–147. — Выражение отношения посессивности глаголом
в словенском и русском языках, MSK-141, 197–198.
Aleksandra Derganc – Vanda Babič, Matej Sovič i sačuvan rukopis njegovog latinskog prijevoda gramatike Meletija Smotrickog (1619.) iz 1773. godine u
rukopisnoj zbirci NUK Ljubljana, MSK-141, 198–199.
Janez Dular, Poročani govor v slovenskem knjižnem jeziku, MSK-81, 196.
Tomaž Erjavec, Making Corpora Available, MSK-132, 288–289 (organizator in
sodelujoči v tematskem bloku 7: Corpus Linguistics for Slavic Languages).
Metka Furlan, Podaljšava – praslovanski izpridevniški vzorec, Slavistična revija
51 (2003), posebna št., 13–26. — Vokaldehnung – das urslawische deadjektivische Wortbildungsmuster, MSK-131, 234.
Metka Furlan, Interna in eksterna rekonstrukcija v slovanski etimologiji, Slavistična revija 56 (2008), št. 2, 3–16. — Metka Furlan – Alenka Šivic-Dular,
Interna rekonstrukcija v slovanski etimologiji, MSK-142, 310–311 (tematski
blok 1.7: Аспекты типологических исследований).
Alenka Glaser, Iz poetike slovenske moderne: sestavine ljudske poetike v poeziji
slovenske moderne in njihova funkcija v njej, MSK-81, 270.
Helga Glušič, Sodobna slovenska književnost v Ameriki, Slavistična revija 36
(1988), št. 2, 233–237.
Marjetka Golež Kaučič, Teorija in intertekstualnosti in njena uporaba v folklorističnih raziskavah, Slavistična revija 51 (2003), posebna št., 311–328. — Teorija intertekstualnosti in njena uporaba v folklorističnih raziskavah, MSK132, 193–194.
Igor Grdina, Začetki slovenske književnosti med protestantsko in katoliško reformacijo, Slavistična revija 41 (1993), št. 1, 77–129.
Miran Hladnik, Preštevna določila slovenske povesti, Slavistična revija 41 (1993),
št. 1, 65–75.
Miran Hladnik, Ideja slovanstva v slovenski zgodovinski povesti, Slavistična revija 46 (1998), št. 1–2, 117–131. — The Slavic Idea in the Slovene Historical
Novel, MSK-122, 232.
Jasna Honzak Jahić, Pohlinov in Metelkov opis slovenskega knjižnega jezika v
luči časa njunega nastanka, Slavistična revija 51 (2003), posebna št., 331–
350. — Pohlinov in Metelkov opis knjižnega jezika v luči časa njunega nastanka, MSK-132, 194.
Marjeta Humar, Contemporary Process in the Field of Slavic Terminology and
Terminography, MSK-131, 234–235.
Aleksander Isačenko, Потеря глагольных форм в русском языке, MSK-34, 56–64.
Barbara Ivančič Kutin, Neslovanske besede v bovškem narečnem besedišču, Slavistična revija 56 (2008), št. 2, 87–101. — Non-slavic words in Bovec dialectal
vocabulary, MSK-141, 200.
Franc Jakopin, O deležu ruskih elementov v razvoju slovenskega knjižnega jezika,
Slavistična revija 16 (1968), 65–90. — Delež ruskih jezikovnih elementov v
razvoju slovenskega knjižnega jezika, MSK-61, 97.
Franc Jakopin, K vprašanju substantivizacije pridevniških besed v slovanskih jezikih, Slavistična revija 21 (1973), št. 2, 265–277. — Substantivizacija pridevnikov in drugih besednih vrst v slovanskih jezikih, MSK-7, 227–228.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
17
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
18
Franc Jakopin, Struktura slovenskih priimkov v statistični osvetlitvi, Slavistična
revija (1977), kongresna št., 5–25. — Struktura slovenskih priimkov v statistični osvetlitvi, MSK-81, 373.
Franc Jakopin, The Specifics of the Slovene Formation of Personal Names within
the Frame of Slavic Languages, MSK-91, 110.
Franc Jakopin, Sledovi jezikovnih stikov v slovenski antroponimiji, MSK-121, 246.
Primož Jakopin, The Possible and Actual Size of Slovenian Wordform Vocabulary, MSK-131, 235–236.
Miha Javornik, Internet – začetek novega ali ponavljanje znanega? (Kaj pri tem
počne Mihail Bahtin?), Slavistična revija 46 (1998), št. 1–2, 141–152. —
Aspects of Communication in Internet Era, MSK-122, 232–233.
Miha Javornik, Ogroženost meje: način rušenja nacionalnega kulturnega modela,
MSK-132, 194–195.
Marko Jesenšek, Prekmurska publicistika 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja –
med knjižno normo in tradicijo, Slavistična revija 56 (2008), št. 2, 103–113. —
Schriftsprache in publizistischen Texten in Prekmurje im 19. und in der ersten
Hälfte des 20. Jh.: Sprache zwischen Standard und Dialekt, MSK-141, 200–201.
Niko Jež, Walenrodizem in črtomirstvo: idejne preobrazbe dveh literarnih mitov,
MSK-132, 195.
Janko Jurančič, O priimkih pri južnih Slovanih, Slavistična revija (1977), kongresna št., 27–39. — O priimkih pri južnih Slovanih, MSK-81, 394.
Marko Juvan, Heideggerjanski kod slovenskega modernizma, MSK-122, 233.
Marko Juvan, Stil in identiteta literarnega besedila, MSK-132, 195–196.
Majda Kaučič Baša, The Maintenance and Shift of Slovenian: The Case of the Autochtonous Slovenian Minorities in Italy, Austria and Hungary, MSK-131, 236.
France Kidrič, Dobrovský et la renaissance littéraire slovène de son temps, MSK12, 851–852. — Dobrovský in slovenski preporod njegove dobe, Ljubljana,
1930 (Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani 7: historični odsek 1).
Matjaž Kmecl, Slovenska partizanska spominska proza, MSK-81, 431.
Gregor Kocijan, Značilnosti Prešernove, Puškinove in Mickiewiczeve balade –
razhajanja in podobnosti (problemska skica), Slavistična revija 51 (2003),
posebna št., 193–210. — Značilnost Prešernove, Puškinove in Mickiewiczeve balade – razhajanje in podobnosti, MSK-132, 196.
Rudolf Kolarič, Jezikovni pouk materinega jezika v osnovni in srednji šoli glede na
naše učne načrte, MSK-34, 133–139.
Rudolf Kolarič, [odgovor na vprašanje] Cilj predavanja narodnog jezika (vladanje
književnim jezikom, poznavanje jezičke građe, poznavanje jezika uopšte),
MSK-31, 175–176.
Rudolf Kolarič, Periodizacija razvoja slovenskega jezika, Slavistična revija 11
(1958), št. 1–2, 69–77. — Periodizacija razvoja slovenskega jezika, Južnoslovenski filolog 23 (1958), št. 1–4, 17–21.
Mihaela Koletnik, Glasoslovni razvoj v slovenskogoriškem narečju, Slavistična
revija 51 (2003), posebna št., 37–50. — Glasoslovni razvoj v slovenskogoriškem narečju, MSK-131, 236–237.
Mihaela Koletnik, O prekmurskih mikrotoponimih, Slavistična revija 56 (2008),
št. 2:75–86. — Zu den Mikrotoponyme aus dem Übermurgebiet/Prekmurje,
MSK-141, 201–202.
Jože Koruza, Razmerja med slovenskim ustnim, zapisanim in tiskanim slovstvom
v starejših obdobjih, MSK-81, 449.
Jože Koruza, Проблемы периодизации древней словенской литературы в
типологическом сопоставлении с другими славянскими литературамы,
MSK-91, 266–267.
Boža Krakar Vogel, Nekatere značilnosti pouka literature v slovenski šoli – vsebine, cilji in vplivi nanje, MSK-132, 326–327 (organizatorica in sodelujoča v
tematskem bloku 17: Slovanski jeziki in književnosti v izobraževanju).
Simona Kranjc, Izražanje prostora v govorjenih besedilih otrok, Slavistična revija
51 (2003), posebna št., 181–190. — Izražanje prostora v govorjenih besedilih, MSK-131, 237.
Bratko Kreft, Fragmenti o slovensko-ruskih stikih, Slavistična revija 11 (1958), št.
1–2, 90–108.
Bratko Kreft, Dostojevski in utopični socializem, Slavistična revija 14 (1963), 1–24.
Bratko Kreft, Tradicija in avantgarda, Slavistična revija 16 (1968), 91–158. —
Aвантгардизм и традиционализм, MSK-61, 259.
Bratko Kreft, Kafka in ruska književnost, MSK-7, 726–727.
Bratko Kreft, Turgenew und Marko Wowtschok, MSK-91, 302–303.
Martina Križaj Ortar, Predmet slovenščina z novimi učnimi načrti, MSK-132, 328
(tematski blok 17: Slovanski jeziki in književnosti v izobraževanju).
Tine Logar, O izgubi nominalnih končnic v nekaterih slovenskih primorskih govorih, Slavistična revija 11 (1958), št. 1–2, 109–112. — O izgubi nominalnih
končnic v nekaterih slovenskih primorskih govorih, Južnoslovenski filolog
23 (1958), št. 1–4, 35–37.
Tine Logar, Sistemi dolgih vokalnih fonemov v slovenskih narečjih, Slavistična
revija 14 (1963), 111–132.
Tine Logar, Glasoslovne in morfološke posebnosti v govorici sloveniziranih Nemcev, Slavistična revija 16 (1968), 159–168. — Glasoslovne in morfološke
posebnosti v govorici sloveniziranih Nemcev, MSK-61, 111.
Tine Logar, Slovenska dialektična metatonija, Slavistična revija (1977), kongresna
št., 41–45 (sekcijski referat in častno predavanje na zasedanju v Ljubljani).
— Slovenska dialektična metatonija, MSK-82, 512.
Milko Matičetov, Pregled ustnega slovstva Slovencev v Reziji (Italija), Slavistična
revija 16 (1968), 203–229. — Folklora Slovencev v Reziji (Italija) – preizkusni kamen slovenske folkloristike, MSK-61, 363.
Majda Merše, Vrste glagolskega dejanja v delih slovenskih protestantskih piscev
16. stoletja in tuje prevodne predloge, Slavistična revija 46 (1998), št. 1–2,
55–71. — Vrste glagolskega dejanja v delih slovenskih protestantskih piscev
16. stoletja in tuje prevodne predloge, MSK-121, 247.
Majda Merše, Glagolski kalki v zgodovini slovenskega knjižnega jezika (prevzemanje, raba in primerjava s stanjem v slovanskih jezikih), Slavistična revija
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
19
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
20
51 (2003), posebna št., 81–103. — Verbale Lehnübersetzungen in der Geschichte der slowenischen Standardsprache (Übernehmen, Gebrauch und
Vergleich mit der Situation in den anderen slawischen Sprachen), MSK-131,
238–239.
Janko Moder, Tolstojeva povest v treh slovenskih prevodih, Slavistična revija
(1977), kongresna št., 47–81. — Lev N. Tolstoj v zgodnjih slovenskih prevodih, MSK-82, 605.
France Novak, Samostalniška večpomenskost v knjižni slovenščini 16. stoletja glede na prevodne zglede, Slavistična revija 46 (1998), št. 1–2, 83–94. — Samostalniška večpomenskost v knjižni slovenščini 16. stoletja in v prevodnih
zgledih, MSK-121, 247–248.
France Novak, Terminologija v odvisnosti od jezikoslovnih in družbeno-političnih
dejstev, MSK-131, 239.
Irena Orel, Josef Dobrovský in slovenski slovničarji – vzporednosti in različnosti
v oblikoslovnih prikazih, Slavistična revija 51 (2003), posebna št., 351–373.
— Josef Dobrovský in slovenski slovničarji – vzporednosti in različnosti v
oblikoslovnih prikazih, MSK-132, 196–197.
Irena Orel, Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark
(1808) Jerneja Kopitarja in Primož Trubar, Slavistična revija 56 (2008), št.
2, 115–132.
Martina Orožen, Adverbializacija (morfologizacija) odvisnikov v slovenskem diahroničnem jezikovnem razvoju, MSK-82, 655.
Martina Orožen, Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedišča v slovenskem
jeziku, Slavistična revija 41 (1993), št. 1, 143–160.
Vladimir Osolnik, Romantičarski nacionalni epovi i nacionalni identitet Južnih
Slovena, Slavistična revija 56 (2008), št. 2, 179–190. — Romantične pesnitve in nacionalna identiteta pri Južnih Slovanih, MSK-142, 187–188.
Boris Paternu, Nastanek teorije realizma v slovenski književnosti, Slavistična revija 14 (1963), 153–180.
Boris Paternu, Struktura in funkcija Jenkove parodije v razvoju slovenske romantične epike, Slavistična revija 16 (1968), 7–64. — Структура и
функция пародии Симона Йенко в процессе разлoжения словенской
романтической эпики, MSK-61, 236. — Funkcije parodije v razvoju slovenske romantične poezije, MSK-62, 92.
Boris Paternu, Recepcija romantike v slovenski poeziji, Slavistična revija 21
(1973), št. 2, 113–148. — Recepcija romantike v slovenski književnosti,
MSK-7, 511–512.
Boris Paternu, Poetika slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva 1941–1945,
Slavistična revija (1977), kongresna št., 161–193 (sekcijski referat in častno
predavanje na zasedanju v Ljubljani). — Poetika slovenskega NOB pesništva
1941 do 1945, MSK-82, 675.
Boris Paternu, Problem realizma in modernizma v povojni slovenski liriki (1945–
1980), Slavistična revija 31 (1983), št. 2, 89–106. — Проблема реализма
и модернизма в послевоенной словенской лирике 1945–1975, MSK-91,
274–275.
Boris Paternu, Poskus tipološkega modeliranja literarne evolucije (Ob slovenskem
primeru), Slavistična revija 41 (1993), št. 1, 5–11.
Boris Paternu, Herezija kot vir nadrealizma v poeziji Edvarda Kocbeka, MSK-122,
234.
Boris Paternu, Prešeren na stičišču nemške, italijanske in poljske literature, MSK132, 197.
Dušan Pirjevec, Strukturalna poetika in literarna znanost, Slavistična revija 21
(1973), št. 2, 187–215.
Dušan Pirjevec, F. M. Dostojevski in evropska romaneskna tradicija, MSK-82, 698.
Marija Pirjevec, Problem etnocentrizma in univerzalizma na začetku slovenske
književnosti, MSK-122, 234.
Janko Pleterski, Nacionalni problem Slovencev in delavsko gibanje, MSK-82, 702.
Jože Pogačnik, Pojem književne tradicije v znanosti o književnosti, Slavistična revija 41 (1993), št. 1, 55–64.
Breda Pogorelec, Razvoj slovenskega prostega stavka, MSK-61, 54.
Breda Pogorelec, Slogovni razvoj slovenske besedne umetnosti XX. stoletja, MSK82, 704.
Breda Pogorelec, Directing Factors in the History of Slovene and Other Slavic
Literary Languages, MSK-91, 219–220.
Breda Pogorelec, Kriterij knjižnosti slovenskega jezika, MSK-131, 239.
Vesna Požgaj Hadži – Marija Smolič, Hrvaško-slovenska leksična homonimija,
MSK-121, 248.
Vesna Požgaj Hadži, Hrvatski kao izborni predmet u slovenskoj devetogodišnjoj
osnovnoj školi, MSK-132, 328–329 (tematski blok 17: Slovanski jeziki in
književnosti v izobraževanju).
Nikolaj F. Preobraženskij, Русские и словенские односoставные предложения,
Slavistična revija 11 (1958), št. 1–2, 113–121.
Fran Ramovš, Obči momenti iz razvoja slovenskega jezika, MSK-34, 37–44.
Fran Ramovš, [odgovor na vprašanje] Kako bi se mogla epoha praslovenskog jezika vremenski odrediti?, MSK-31, 15–17.
Fran Ramovš, [odgovor na vprašanje] Da li etimološki rečnik praslovenskog jezika
treba da obuhvati semantičku stranu reči u istoriskom razvitku?, MSK-31, 15–17.
Jakob Rigler, Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu, Slavistična revija 14 (1963), 25–78.
Jakob Rigler, K problematiki daljšanja starega akuta, Slavistična revija (1977),
kongresna št., 83–99.
Janez Rotar, Historična projekcija v sodobnem jugoslovanskem romanu, Slavistična revija 31 (1983), št. 2, 107–115. — Историческая проекция в
современном югославском романе, MSK-91, 278–279.
Mirko Rupel, [odgovor na vprašanje] Da li udžbenici za osnovne i srednje škole treba
da budu dvojaki: jedni za učenike, drugi za nastavnike?, MSK-31, 201–203.
Tomaž Sajovic, Slog je pomen, pomen je slog, Ivan Cankar: Edina beseda, Ciril
Kosmač: Pomladni dan, Slavistična revija 51 (2003), posebna št., 165–180.
— Slog je pomen – pomen je slog, MSK-131, 240.
Aleksander Skaza, Динамическая модель литературной эволюци, MSK-91, 281.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
21
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
22
Aleksander Skaza, Literarni subjekt v pripovedni prozi ruskega simbolizma (na primerih iz romanov Andreja Belega), Slavistična revija 36 (1988), št. 2, 217–231.
Aleksander Skaza, »Pesniška gramatika« Andreja Belega in problemi poetike romana Peterburg, MSK-122, 235.
Aleksander Skaza, Avtor, siže in dekanonizacija žanra romana Peterburg Andreja
Belega in poema Bronasti jezdec A. S. Puškina, MSK-132, 197–199.
Anton Slodnjak, Slovenska romantična poezija (1830–1848) v odnosu do slovanskih in neslovanskih literatur, Slavistična revija 11 (1958), št. 1–2, 1–18.
Vera Smole – Melita Zemljak, Pogostnost in trajanje nenaglašenih in izvorno o-jevskih samoglasnikov v nekaterih slovenskih akajočih in ukajočih govorih
(Instrumentalno-slušna analiza), Slavistična revija 51 (2003), posebna št.,
51–65. — Pogostnost in trajanje nenaglašenih in izvorno o-jevskih samoglasnikov v nekaterih slovenskih akajočih in ukajočih govorih (Instrumentalno-slušna analiza), MSK-131, 243–244.
Vera Smole, Geolingvistična predstavitev izbranih frazemov s sestavino roka v slovenskih narečjih, Slavistična revija 56 (2008), št. 2, 49–73. — Geolingvistički
prikaz izabranih frazema sa sastavnicom »ruka« u slovenskim dijalektima i njihova potvrđenost u slavenskim i njima bliskim jezicima, MSK-141, 203–204.
Marija Smolič – Vesna Požgaj Hadži, Hrvaško-slovenska leksična homonimija,
MSK-121, 248.
Vid Snoj, Razsvetljeni Juda: novozavezni ciklus Vodnika, MSK-132, 199–200.
Marko Stabej, Slovenian: Small is Beautiful, MSK-142, 283 (tematski blok 5:
Inter-Slavica).
Marija Stanonik, Mythology and Literary Folklore, MSK-122, 235.
Marija Stanonik, Slavistična folkloristika (po slovensko), MSK-132, 334–335 (tematski blok 17: Folklór a folkloristika na prelome milénia).
Marija Stanonik, Svetopisemska motivika v slovenskem leposlovju 19. in 20. stoletja, Slavistična revija 51 (2003), posebna št., 261–307. — Svetopisemska
motivika v slovenskem leposlovju, MSK-132, 201.
Marija Stanonik, The religious aspect of Slavic literary folklore, MSK-141, 204.
Dragi Stefanija, Эволюционные процессы в развитии македонского литератур
ного языка и других славянских языков, Slavistična revija 31 (1983), št. 2,
117–122. — The Developmental Processes of Literary Macedonian in Relation to Other Slavic Languages, MSK-91, 221–222.
France Stele, Okras staroslovenskih iluminiranih rokopisov Državne študijske v
Ljubljani [registrirano samo v kongresnem programu], MSK-2.
Aleksandar Stojičević, Za uvaženje Kašićeve i Bohoričeve gramatike, MSK-33, 62–64.
Irena Stramljič Breznik, Besedotvorna tipologija novonastalega besedja s področ
ja mobilne telefonije, Slavistična revija 51 (2003), posebna št., 105–118. —
Besedotvorna tipologija novonastalega besedja s področja mobilne telefonije, MSK-131, 240.
Irena Stramljič Breznik, Prevzete leksemske prvine in njihova besedotvorna zmož
nost v slovenščini, Slavistična revija 56 (2008), št. 2, 149–160. — Fremde
lexikalische Elemente und ihre Wortbildungspotenz im Slowenischen, MSK141, 204–205.
Alenka Šivic-Dular, Iz problematike glagolov rekanja v slovanskih jezikih, MSK82, 866.
Alenka Šivic-Dular, To the Origine of some Slavic Declensional Types, MSK-91, 74.
Alenka Šivic-Dular, Kontrakcija v slovanskih jezikih, Slavistična revija 46 (1998),
št. 1–2, 5–43. — Kontrakcija v slovanskih jezikih, MSK-121, 248.
Alenka Šivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih in arealnih vidikov, Jezikoslovni zapiski 9 (2003), št. 2, 7–28. — The Evolution of Adjectival Declension in the Light of Historical and Areal Aspects, MSK-131, 241.
Božo K. Škerlj, Rasni tipi Slovencev, Księga referatów: sekcja III: kulturalno-społeczna – sekcja I: dydakticzna, Warszawa, 1934, 84–88.
Emil Štampar, Odjek ruske revolucije 1905 na Kranjčevića, Slavistična revija 11
(1958), št. 1–2, 78–89.
Emil Štampar, Radnik u djelima hrvatskih realista, Slavistična revija 14 (1963),
133–152.
Miran Štuhec, Motivno-tematska raven pripovedne proze slovenskih izseljencev v
Avstraliji (razvojni premiki), Slavistična revija 46 (1998), št. 1–2, 133–140.
— Motivačně-tématická úroveň výpravné prozy slovinských vystěhovalců v
Australii, MSK-122, 236.
Nace Šumi, Slovenska likovna kultura in zgodovinopisje v dvajsetem stoletju,
MSK-82, 874.
Peter Tancig, Računalniški model transformacijske slovnice slovenskega jezika
= A Computer Model of transformational Grammar of Slovene language,
MSK-82, 878.
Marko Terseglav, Folkloristika v sožitju in v nasprotju z literarno zgodovino,
MSK-132, 201–202.
France Tomšič, [odgovor na vprašanje] Staroslovenski jezik i istoriski razvitak narodnog jezika u srednjoškolskoj nastavi, MSK-31, 197–198.
France Tomšič, Podoba najstarejše pisne slovenščine, Slavistična revija 11 (1958),
št. 1–2, 19–34.
Jože Toporišič, Stilna vrednost glasoslovnih, prozodijskih, (pravo)pisnih, morfemskih in naglasnih variant slovenskega knjižnega jezika, Slavistična revija 21
(1973), št. 2, 217–263. — Stilno zaznamovana glasovna, pisna, naglasna in
oblikoslovna sredstva slovenskega knjižnega jezika, MSK-7, 292–293.
Jože Toporišič, Mali jezik v večjezikovni državni skupnosti s stališča zgodovine
slovenskega knjižnega jezika, Slavistična revija (1977), kongresna št., 101–
114. — Problemi malega jezika v večjezikovni državi, MSK-82, 899.
Jože Toporišič, Zveneči ustnični nenosni nezaporniški soglasniki v slovanskih jezikih, Slavistična revija 31 (1983), št. 2, 123–143. — The Phoneme [v] in the
Consonant Systems of Slavic Standard Languages, MSK-91, 194–195.
Jože Toporišič, Tvorbeni model slovenskega knjižnega naglasa, Slavistična revija
36 (1988), št. 2, 133–180.
Jože Toporišič, Periodizacija slovenskega knjižnega jezika, Slavistična revija 41
(1993), št. 1, 131–141.
Jože Toporišič, Eksperimentalnofonetične raziskave slovenskega knjižnojezikovnega glasovja in tonemskosti, Slavistična revija 51 (2003), posebna št.,
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
23
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
24
119–140. — Eksperimentalnofonetične raziskave slovenskega knjižnojezikovnega glasovja in fonemskosti, MSK-131, 241–242.
Silvo Torkar, Slovenska zemljepisna imena, nastala iz slovanskih antroponimov,
Slavistična revija 56 (2008), št. 2, 17–29. — Словенские географические
названия, возникшие из славянских антропонимов: состояние исследо
ваний и проблемы идентификации, MSK-141, 205–206.
Silva Trdina, [odgovor na vprašanje] Posebni cilji nastave jezika i književnosti u
nižim razredima srednjih škola, MSK-31, 181–184.
Ada Vidovič Muha, Slovene Compounds and their Counterparts in Other Languages, MSK-91, 146.
Ada Vidovič Muha, Skladenjska tipologija zloženk slovenskega knjižnega jezika (Ob kontrastivni naslonitvi na nemške zloženke), Slavistična revija 36
(1988), št. 2, 181–193.
Ada Vidovič Muha, Glagolske sestavljenke – njihova skladenjska podstava in vez
ljivostne lastnosti (Z normativnim slovensko-nemškim vidikom), Slavistična
revija 41 (1993), št. 1, 161–192.
Ada Vidovič Muha, Družbeno-politični vidik normativnosti v slovanskih knjiž
nih jezikih, Slavistična revija 46 (1998), št. 1–2, 95–116. — Динамика
нормативных критериев в современных славянских языках на опыте
словенского языка, MSK-121, 352–353 (tematski blok 15: Zmeny v súčasných slovanských jazykoch 1945–1995).
Ada Vidovič Muha – Aleksandra Derganc, Глагольные способы выражения
посессивности в словенском и русском языках, Slavistična revija 56
(2008), št. 2, 133–147. — Выражение отношения посессивности глаголом
в словенском и русском языках, MSK-141, 197–198.
Valens Vodušek, Folklora Slovencev v Reziji (Italija) – preizkusni kamen slovenske folkloristike, MSK-61, 364.
Janez Vrečko, Kosovel in ruski literarni center konstruktivistov, Slavistična revija
51 (2003), posebna št., 225–240. — Ruski literarni konstruktivizem in Kosovelovi konsi, MSK-132, 202–203.
Franc Zadravec, Slovenska satira v dvajsetem stoletju, Slavistična revija 21 (1973),
št. 2, 149–185. — Slovenska slovstvena satira XX. stoletja, MSK-7, 787–788.
Franc Zadravec, Simbolizem v literaturi Ivana Cankarja, Slavistična revija (1977),
kongresna št., 195–215. — Simbolizem in slovenska literatura, MSK-82, 968.
Franc Zadravec, »Socialistični realizem« – zares že leta 1897?, Slavistična revija
31 (1983), št. 2, 145–151. — Социалистический реализм и словенская
литература, MSK-91, 284–285.
Franc Zadravec, Srečko Kosovel (1904–1926) in ruski pesniški konstruktivizem –
podobnosti in razločki, Slavistična revija 36 (1988), št. 2, 195–216.
Franc Zadravec, Recepcija vzhodno- in zahodnoslovanskih literatur na Slovenskem od 1918 do 1940 – soglasja in nasprotja, Slavistična revija 41 (1993),
št. 1, 25–54.
Franc Zadravec, Slovenski roman ob koncu XX. stoletja, MSK-122, 236.
Krajšave
Franc Zadravec, Hudodelec v slovenskem romanu XX. stoletja, Slavistična revija
51 (2003), posebna št., 241–249. — Slovenski roman v drugi polovici 20.
stoletja, MSK-132, 203.
Melita Zemljak – Vera Smole, Pogostnost in trajanje nenaglašenih izvorno o-jev
skih samoglasnikov v nekaterih slovenskih akajočih in ukajočih govorih
(Instrumentalno-slušna analiza), Slavistična revija 51 (2003), posebna št.,
51–65. — Pogostnost in trajanje nenaglašenih in izvorno o-jevskih samoglasnikov v nekaterih slovenskih akajočih in ukajočih govorih (Instrumentalno-slušna analiza), MSK-131, 243–244.
Zinka Zorko, Daljšanje akuta v severovzhodnih slovenskih narečjih, Slavistična
revija 41 (1993), št. 1, 193–207.
Alojzija Zupan Sosič, Žanrski sinkretizem sodobnega slovenskega romana, Slavistična revija 51 (2003), posebna št., 251–260. — Genre Syncretism of Contemporary Slovenian Novel, MSK-132, 203–204.
Andreja Žele, Slovenska skladnja z vidika skladenjskih teorij, Slavistična revija 51
(2003), posebna št., 141–163. — Slovenska skladnja z vidika skladenjskih
teorij, MSK-131, 244.
Andreja Žele, Reševanje nekaterih skladenjskih vprašanj v slovenščini glede na
razpoložljive teorije in metode, Slavistična revija 56 (2008), št. 2, 161–176.
— Solving some Syntactic Questions in Slovene in Light of Available Theories and Methods, MSK-141, 199–200.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
MSK-12 = Sborník prací I. sjezdu slovanských filologů v Praze 1929 II: přednášky,
uspořádali Jiří Horák – Matyáš Murko – Miloš Weingart – Stanislav Petíra,
Praha, 1932.
MSK-2 = II. mezinárodní sjezd slavistů Warszawa 1934: bibliografie, sestavila Eva
Velinská a kolektiv, věnováno VII. Mezinárodnímu sjezdu slavistů ve Varšavě 1973, Praha: Statní knihovna České socialistické republiky – Slovanská
knihovna, 1972.
MSK-3 = III. mezinárodní sjezd slavistů (slovanských filologů) Ljubljana – Beograd – Zagreb 18.–25. 9. 1939: bibliografie, sestavila Eva Velinská, Praha:
Statní knihovna České socialistické republiky – Slovanská knihovna, 1978.
MSK-31–5 = III međunarodni kongres slavista (slovenskih filologa): Beograd, 18–
25 IX 1939, Beograd: Izdanja izvršnog odbora, 1939. Vsebuje: Zbirka odgovora na pitanja = Réponses aux questions (No 1), Saopštenja i referati =
Communications et rapports (No 2), Dopune = Supplément (No 3), Govori
i predavanja = Discours et conférences (No 4), Organizacija = Organisation
(No 5). (Ponatis: III međunarodni kongres slavista (slovenskih filologa): Beograd, 18–25 IX 1939, reprint-izdanje materijala neodržanog kongresa, Beograd: Slavističko društvo Srbije, 2008.)
25
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
26
MSK-61 = VI. mezinárodní sjezd slavistů v Praze 1968: resumé přednášek, přispěvků a sdělení, Mezinárodní komitet slavistů, Praha: Academia – Nakladatelství Československé akademie věd, 1968.
MSK-62 = Program VI mezinárodího sjezdu slavistů: 7.–13. VIII. 1968, Praha,
1968.
MSK-7 = VII Międzynarodowy kongres slawistów: Warszawa 21–27 VIII 1973:
streszczenia referatów i komunikatów, Międzynarodowy Komitet Slawistów – Polska Akademia Nauk – Polski Komitet Slawistów, Warszawa: Pań
stwowe Wydawnictwo Naukowe, 1972.
MSK-81, 2 = VIII međunarodni slavistički kongres: Zagreb – Ljubljana 3–9. IX 1978
I–II: sažeci, Zagreb: Međunarodni slavistički centar SR Hrvatske, 1978.
MSK-91 = Резюме докладов и письменных сообщений: IX Международный
съезд славистов: Kиев сентябрь 1983, Aкaдeмия наук СССР – Между
народный комитет славистов – Советский комитет славистов, Moсква:
Издательство »Наука«, 1983.
MSK-121 = XII Międzynarodowy kongres slawistów: Kraków 27 VIII – 2 IX 1998: streszczenia referatów i komunikatów: językoznawstwo, opracowanie Jerzy Rusek
– Janusz Siatkowski – Zbigniew Rusek, Międzynarodowy Komitet Slawistów
– Polski Komitet Slawistów, Warszawa: Wydawnictwo Energeia, 1998.
MSK-122 = XII Międzynarodowy kongres slawistów: Kraków 27 VIII – 2 IX 1998:
streszczenia referatów i komunikatów: literaturoznawswo, folklorystyka,
nauka o kulturze, opracowanie Lucjan Suchanek – Lidia Macheta, Mię
dzynarodowy Komitet Slawistów – Polski Komitet Slawistów, Warszawa:
Wydawnictwo Energeia, 1998.
zbornik povzetkov 1: jezikoslovje, ur. France Novak, izd. Mednarodni slavistični komite – Slovenski slavistični komite, Ljubljana: ZRC SAZU, Založba
ZRC, 2003.
zbornik povzetkov 2: književnost, kulturologija, folkloristika, zgodovina slavistike – tematski bloki, ur. France Novak – Andreja Žele (tematski bloki),
izd. Mednarodni slavistični komite – Slovenski slavistični komite, Ljubljana:
ZRC SAZU, Založba ZRC, 2003.
program, ur. Vanda Babič – Matej Šekli – Silvo Torkar, Ljubljana: Slovenski
slavistični komite, 2003.
2008: сборник на резимеа I: лингвистика, ур. Снежана Велкoвскa, Скоп
je: Македонски славистички комитет, 2008.
2008: сборник на резимеа II: книжевност, култура, фолклор, история
на славистика – тематски блокови, ур. Нaуме Радически – Снежана
Венкoвскa-Антевска (тематски блокови), Скопje: Македонски слави
стички комитет, 2008.
Razprave in članki
Cobiss: 1.01
K tipologiji znotrajjezikovnih dejavnikov razvoja
(na primeru slovanskih jezikov)
Članek obravnava besedotvorno prenovo jezikovnih elementov (leksemov, paradigmatskih oblik) kot pomemben način za ohranjanje kategorialnih pomenov v paradigmatskih oblikah. Transsufiksalna derivacija kot najpomembnejši
besedotvorni postopek je predstavljena v kontekstu produktivnih jezikovnih
vzorcev oz. modelov ter njihovega analognega prenosa.
Ključne besede: analogija, transsufiksacija, glagol, kategorialni pomeni
A Typology of Internal Linguistic Development Factors
(Based on the Slavic Languages)
This article examines word-formational restructuring of lexical elements (lexemes, paradigmatic forms) as an important method for preserving categorical
meanings in paradigmatic forms. Resuffixation derivation as the most important word-formational process is presented in the context of productive linguistic patterns or models and their analogical transfer.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Аленка Шивиц-Дулар
K типологии внутриязыковых
факторов развития
Keywords: analogy, resuffixation, verb, categorical meanings
1.0 Младограмматики обратили внимание на два явления, связанные с развитием языка: (a) обусловленные физиологией (т.е. независящие от человеческой воли), обязательные правила исторического развития звуков, которые
индуктивно определены для каждого языка, но имеющие особоe значение, так
как их можно дедуктивно апплицировать; (б) психологически обусловленная
аналогия, т.е. взаимное влияние между лексемами или формами, образующими какое-либо взаимное соотношение на звуковом, морфологическом, словообразовательном, лексическом и др. уровнях, что можно считать пропорциональной группой, включенной в пропорциональное уравнение; о концепции
аналогии писал Г. Пауль (Paul 1920: 106–120).1 Для развития (изменения)
Понятие «аналогия» относится к философскому (и лингвистическому) дискурсу
между аналогистами и аномалистами; первые подчеркивали соответствие между формами слова отдельных категорий (аналогия) и выявили словообразовательные образцы (парадигмы), а вторые подчеркивали неправильность (отклонения)
1
29
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
30
языка важными являются пропорциональные группы (образцы), которые связаны с интенсивностью пропорциональных членов (т.е. их частотой и численностью) (Paul 1920: 110).2
1.1 Аналогия и сегодня понимается как ключевой нефонологический фактор изменения языка на морфологическом, синтаксическом и семантическом
уровнях, потому что она изменяет фонетически обусловленное неравновесие между фонологической формой и грамматической структурой (Steinberg
2003: 30; Hock 1986: 167 и далее, 179). Выглядит парадоксально, что обязательное историческое изменение звуков приводит к возникновению морфологически «неправильных» форм, в то время как необязательная аналогия создает новые системно «правильные» морфологические формы (Hock 1986: 171).
Точки появления аналогического выравнивания невозможно предусмотреть
дедуктивно, но можно определить типологию аналогических изменений.
Процесс выравнивания форм длительный, он связан с наличием вариантных
форм (т. н. «этимологических» архаизмов, аналогических инноваций). Существуют несистематические (т.е. случайные, непрогнозируемые) виды аналогии, напр. смешивание старых и новых грамматических форм типа словен.
3 л. мн. ч. vedo → vejo, производные portmanteaux, эллипсис, контаминация,
перинтеграция, народная этимология, возвратная деривация и т.д. (Hock 1986:
189–204). Также существуют более систематические виды аналогии, которые
основаны на языковых образцах и моделях и являются важными для развития
языка, потому что благодаря большей предсказуемости они приближаются к
в морфологии и словообразовании (аномалия). Определения основных категорий
и понятий можно найти в грамматике De lingua latina (ок. 47–43 гг. до н. э.) Марка Теренция Варона (Ahačič 2003: 97–111). Он представляет аналогию как симметричное соотношение (ratio pro portio) между четырьмя формами (аналогоны),
распределенными по две пары лексем, которые в свою очередь состоят из двух
(частично не совпадающих) лексемных форм с определенным соотношением. Варон говорит о нескольких видах аналогий, т.е. о различном числе аналогонов с
горизонтальным (перекрестным) соотношением (напр. склонение прилагательного: albus – albo – albi, alba – albae – albae, album – albo – albi) или вертикальным
(перекрестным) соотношением (напр. род прилагательного: albus – alba – album).
Аналогия должна опираться на неиспорченную и независимую природу слова, а
не на неумелое употребление (usus), которое проистекает из человеческой воли
(т.е. «придания вещам названий»), природы слов (т.е. словоизменение) и из того и
другого вместе; аналогия невозможна в словах без эквивалентов, в словах, где «соотношение (ratio) не такое, каким бы должно было быть», но она возможна, если
вещи существуют, используются и изменяются в соответствии с природой (Ahačič 2003: 97–108). Варон приводит четыре типа употребления слов: (a) устаревшее
употребление (т.е. слова больше не употребляются или же звучат несовременно),
(б) современное употребление, (в) отсутствие употребления (т.е. слова могли бы
существовать согласно принципу аналогии, но не употребляются), (г) смешанное
употребление (Ahačič 2003: 108–111).
2
Искренняя благодарность проф. д-р. Варе Цветко-Орешник за помощь при написании статьи.
1.2 Для нашего анализа можно воспользоваться актуальными теоретическими понятиями, о которых говорилось выше, дополнив их: (a) (не)продуктивность прямо пропорциональна численности; (б) морфологическое соотношение состоит из членов с различной продуктивностью; (в) прохождение
аналогического изменения в направлении основная форма → производная
системным изменениям; среди них мы наблюдаем выравнивание и четырехчастную аналогию (Hock 1986: 167–171, 171–178) с понятиями ‘образец морфологического соотношения’, ‘пропорциональная модель’, ‘продуктивность и
численность’, соотношение ‘основная форма → производная форма’, категориально установленное понятие ‘основная форма’, интерпарадигматическое
выравниe форм (т.е. влияние формы из продуктивного образца на форму непродуктивного образца) (Hock 1986: 175–176), интерпарадигматическое выравнивание (т.е. устранение морфонемных альтернаций по принципу «одно
понятие – одна форма») (Hock 1986: 171); устранение парадигматических
форм с суплетивным корнем или развитие (семантически, функционально)
параллельных парадигм, удаление изофункциональных флективных аффиксов в парадигмах (напр. глагольных окончаний по одному и тому же лицу
и числу или вариантных грамматических суффиксов) (Hock 1986: 182–183).
Понятие системной природы и функции морфологической аналогии углубил
Е. Курилович, сформулировав шесть законов аналогии (по: Hock 1986: 210–
229). С их помощью невозможно предсказать аналогию в конкретной позиции, но можно предусмотреть направление аналогического процесса, напр.,
что (a) морфологически комплексный маркер замещает некомплексный, т.е.
форма с двумя маркерами замещает форму с одним маркером, но обратно –
редко; (б) аналогия протекает в направлении основная форма → производная
форма, т.е. продуктивные образцы упрощаются скорее, чем непродуктивные,
более редкая аналогия в основной лексике (ср. функциональные слова: союзы, местоимения, глаголы для обозначения основных действий или состояний) и немаркированных формах (напр. им. п. ед. ч. – им. п. мн. ч. и косвенные
падежи, настоящее время – претеритальное время, индикатив – остальные наклонения); (в) форма, состоящая из основной и подчиненной составляющих,
имеет функцию основной и может замещать изолированную составляющую
с той же самой функцией (напр. 1 л. ед. ч. словен. hodim < *choďǫ : hodiš <
*chodišь); (г) если первичная и вторичная формы сосуществуют, то (семантически, функционально и формально) они различаются так, что новейшая
форма принимает старое значение, а более старая форма принимает значение более новое; (д) из-за установления языковой дистинкции, которая имеет
центральное значение, выходят из употребления неосновные (маргинальные)
дистинкции; (е) в пропорциональном образце с составляющими, принадлежащими к различным системам (напр. престижной : непрестижной), происходит
обратная гиперкоррекция. В ответ на законы аналогии Куриловича В. Манчак
выступил с девятью тенденциями аналогии, которые подчеркивают статистические характеристики (аспекты) аналогических изменений и их зависимость
от фонологической природы слов (морфем) и их длины (Hock 1986: 229–234).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
31
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
32
форма, что можно перенести и на соотношение между изофункциональными формантами при транссуффиксации; (г) результат словообразовательной
процедуры (т.е. замещающей деривации), в которой продуктивный формант
замещает непродуктивный (изофункциональный), является морфемно преобразованным дериватом с неизмененными лексическими или грамматическими значениями; (д) замещающая деривация с изофункциональными формантами (суффиксами) обеспечивает диахронную передачу категориальных
(грамматических) значений (т. е. по Ф. де Соссюру signifié – означаемое) из
непродуктивных форм в продуктивные (т. е. по Ф. де Соссюру signifiant – означающее); (e) представляется полезным проследить категориальные значения по диахронным формам, это могло бы помочь при реконструкции грамматических значений в праформах; (ж) выбор изофункционального формантa
при замещающей деривации может указывать на изменение иерархического
соотношения между категориальными значениями в формантах, являющихся
одновременно носителями нескольких категориальных значений; а усиление
одного из значений свидетельствует о системном ослаблении других.
1.3 В славистической сравнительно-исторической литературе объяснения
за счет принципа аналогии не редкость, но иногда это делается слишком поверхностно. Уже Ф. Миклошич задачу славянской сравнительной грамматики
видел в поиске ответов на вопрос о природе и обстоятельствах развития от (и.e.) праязыка до славянских языков, поэтому концентрация на аналогических
явлениях в праславянской и/или в исторической морфологии не должна нас
удивлять. З. Штибер считает аналогические выравнивания четырьмя причинами морфологических изменений, которые в своем большинстве «powodują
uproszczenie systemu» и в редких случаях – наоборот (Stieber 1979: 96–97), затем представляет выравнивание фонетически обусловленных маркеров в морфемах основы, а также интра- и интерпарадигматическое выравнивание окончаний и основ у существительного, прилагательного, местоимения (Stieber
1979: passim), а у глагола – десуффиксацию или/и суффиксацию в инфинитиве, выравнивание окончаний и основ настоящего времени, повелительного
наклонения и т.д. (Stieber 1979: 192, 194–197, 198–210, 212–214, 220–221). На
аналогические выравнивания довольно много обращали внимание A. Вайян
(Vaillant V: passim) и П. Арумаа (Arumaa III: passim).
1.3.1 Морфонологическое выравнивание корневых морфем. Выравнивание корневого вокализма в славянском глаголе не редкое явление (уже в
исторический период). Как правило, оно проходит в направлении настоящее
время (= основная форма) → инфинитив (= производная форма): праслав.
*mьlze‑ (melzti) → (*mьlze‑) mьlzti: словен. mólsti, сербск./хорв. mȕsti, чеш.
диал. mľst (> mlzat); праслав. *pьlze‑ (pelzti) → (*pьlze‑) pьlzti: русск. ползти/
ползть, укр. ползти, блр. паўзци; праслав. *žęd‑e‑ → žędati: ст.-слав. žędati
‘avoir soif, désirer’, лит. pa‑si‑gendù (gesti) < *ge‑n‑de‑ < и.-е. *ghedh‑ (Vaillant
III: 325–326); праслав. *žьnje‑ (žęti) ‘moissonner’ (проникновение носового инфиксa в инфинитив) < *žьn‑ (ži‑) < *gī‑ ‘vivre’ (Vaillant III: 306) (и его
1.3.2 Словообразовательная аналогия может включать также некорневые
морфемы основы и может быть спорадической или же свойственной группе лексем. В число спорадических, например, входит праславянское прилагательное *mьrtъ, lat. mortuus из и.-e. *m‑to‑s, которое содержит ‑‑ по
причине аналогического влияния и.-e. антонима *gī‑o‑s (праслав. živъ, лат.
vīvus) вместо *mьrtъ < *m‑tó‑s (и.-e. *mer(ə)‑ ‘sterben’; Pokorny: 735).
2.0 Синхронное словообразование из-за обширной материальной базы и
сложности методологических процедур целостно подошло к проблематике
образования лексемы, как к особому языковому процессу, протекающему в
определенном языковом пространстве и в то же время включенному во внеязыковые контексты. Помимо словообразовательного содержания (синтаксическая основа словообразования, виды словообразования, структура словообразовательной основы и семантико-функциональная нагрузка на форманты, влияние синтаксических и семантических факторов на развитие лексем,
словообразовательный алгоритм и т.д.) в центре внимания находятся также
процессы перцепции (восприятия) и репродукции словообразовательно мотивированных лексем, вопрос матриц словообразовательных моделей, продуктивность и непродуктивность словообразовательных средств, словообразовательный центр и периферия и т.д.). Смысловой контекст данного комплексного интереса функционален не только теоретически, он отражается также
в развитии методологических подходов для диахронического словообразования или помогает при идентификации продуктивных словообразовательных
моделей и незначительных сдвигов в использовании отдельного словообразовательного средства.
2.1 К продуктивным словообразовательным типам в славянских языках
относятся следующие: суффиксальная деривация, префиксация, сложение
(compositio), соположение (iuxtapositum), конверсия (Toporišič 2000: 148–
160). В число случайных и периферийных (в т.ч. стилистически окрашенных)
деривационных способов входят также: (a) обратная деривация (чеш. derivace
zpětná), которая включает депрефиксацию (т.е. утрата префикса: чеш. slát
< poslat) а также десуффиксацию (т.е. утрата суффикса: чеш. vak < váček,
slunit < slunce), и (б) замещающая деривация (чеш. derivace zámenná), которая
включает транспрефиксацию (т.е. замещение префикса изофункциональным
префиксом: чеш. přibledlý вместо pobledlý) и транссуффиксацию (т.е. замещение суффикса изофункциональным суффиксом: чеш. zubák вместо zubář) (ČM
1: 200). При изменении словообразовательной основы лексическое значение
переинтерпретация в составную часть корня). Ср. также одинаковое направление выравнивания корней по образцу глаголов на ‑nǫ‑: праслав. *pьne‑ (pęti)
→ типа (*pьne‑) **pьnǫti: чеш. pnouti ‘tendre’, tnouti ‘frapper’, mnouti ‘frotter’,
русск. пнуть или семантико-морфологическое расщепление на две парадигмы: чеш. klnouti ‘maudire’ < *klьnǫti и klíti ‘jurer’ < *klęti (Vaillant III: 192).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
33
модифицируется, в то время как грамматическое значение изменяется только
лишь в результате изменения форманта – носителя (маркера) грамматических
значений (напр. вида глагола, парадигмы).
2.1.1 Суффиксальная деривация: Из сравнительной грамматики нам известно, что морфологические свойства лексем могут изменяться и что лексемы из непродуктивных парадигм переходят в разряд продуктивных. При этом
изменяются только непродуктивные морфологические характеристики (напр.
парадигма), но не продуктивные категориальные характеристики (напр. часть
речи, род, число) и лексическое значение. Существительные из непродуктивных парадигм переходят (переводятся) в продуктивные со структурными
или/и модификационными суффиксами, у которых, предположительно, еще
не было специализированного модификационного значения:
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
(a) Перевод и.-е. корневых существительных через фонетически обусловленное развитие окончаний i‑основ: вин. п. ед. ч. *‑ > балт.-слав. ‑ĭn; вин. п.
мн. ч. ‑s > балт.-слав. ‑ĭns) → i-парадигму (аналогия) → продуктивную парадигму (суффиксальная деривация): ср. и.-е. *d‑ > балт.-слав. [*šird-] *sirdi‑ >
протослав. *sirdi-ko‑ (sьrdь‑ce); и.-е. *mori‑ > протослав. *mar‑*o‑ (moŕe); и.-е.
*i‑s > протослав. *isi‑ (vьsь); и.-е. местн. п. ед. ч. *dhh’émi (ESSJ IV: 405;
Rejzek 2001: 737–738) > балт.-лит. *žemi, протослав. *zemi → *zem‑a (zemľa),
лит. žẽmė; и.-е. *hēr > балт.-слав. *žvēri‑, протослав. *zvěri‑ (zvěrь). Можно
видеть, что структурные суффиксы как носители категориальных значений
изменяют какое-либо грамматическое значение (напр. образец парадигмы), а
модификационые суффиксы модифицируют значение лексемы и/или изменяют грамматические значения (напр. суффикс ‑ko‑ < ‑k‑o‑).
(б) Перевод праславянских именных форм прилагательных из непродуктивных i- и u- парадигм → продуктивные о‑ или а‑ парадигмы: праслав.
*eli‑/eli‑ > *eli‑o‑ или *eli‑o‑ (velьjь)3 > *elī‑ko‑ (velikъ). В балтийских
языках формы i-основ прилагательных (кроме io-oснoв) сохранились как реликты, а в славянских языках как наречие (напр. ст.-слав. svobodь ‘liber’, pravь
‘vere’) или как дериваты с суффиксом ‑no‑: праслав. *svobodьnъ, праслав.
*bolь прил. (?) > слав. bolьnъ (< ‑i‑no‑). – Систематически с суффиксами ‑ko‑,
‑no‑ и ‑ьno‑ переводятся прилагательные u‑основы. Литовскую и славянскую
Так как концевую группу -ьjь можно интерпретировать как форму определенного и неопределенного прилагательного (т.е. -ь-jь и -ьj-ь), основа прилагательного
velьjь реконструируется двумя основами (т.е. *eli‑ и *eli‑). Из-за неясного происхождения лексемы реконструкции могут быть только системными по i‑основам.
Форму *eli‑ косвенно доказывает праслав. прил. *vel-kъ (но не **vel-сь), так как
ī < i не допускает бодуэновской палатализации (т.е. ее вызывают только праслав.
ь, i, ę < этимологических i, ī, į). Деривация прил. *vel-kъ из основы опред. прил.
(т.е. путем перинтеграции анафорического местоимения) не представляется вероятной. Поэтому возможно, что структурные суффиксы ‑o‑ или ‑o‑ только переводят не совсем ясную форму *eli‑ в группу продуктивных прилагательных.
3
34
(в) Перевод большинства непродуктивных (a) атематических глaголов настоящего времени (ср. --суффикс) → продуктивные тематические глaголы
c суффиксами ‑o/e‑ или ‑o/e‑: праслав. *teč‑e‑ (tek‑ti) < и.-е. *tek‑ti, др.-инд.
tákti; праслав. *ber‑e- (bьra‑ti), < *bhér-ti, вед. bhárti ‘trägt’; праслав. *žen‑e‑
(gъna‑ti), лит. ženù (giñti) < *ghen‑ti, др.-инд. hánti ‘schlägt’ (Arumaa III: 206–
207; Pokorny: 491); (б) редуплицированное настоящее время: ст.-слав. kolǫ
(klati) ‘schlachte’ → вторичное *kol-o‑: праслав. koľǫ, лит. kalu (kálti) ‘schlagen,
schmieden’ < и.-е. редуплицированной oснoвы настоящего времени ?*ké‑kolh2/
klh2‑ (LIV 313); ст.-слав. vrьšte‑ (vrьtěti) < *t‑o/e‑, лит. verčiù (vesti), вед.
vártti/vṛt- (Arumaa III: 207).
суффиксальную деривацию, при которой лексическое значение деривата не
изменяется, заметил С. Темчинас и назвал ее «the addition», а суффиксы, которые служат для перевода в продуктивные образцы (напр. ‑ъk‑, ‑n‑, ‑ьn‑) называются «suffixes with zero meaning» (Temčinas 1995: 445, 447), что идентично
используемому здесь термину структурный суффикс (т.е. в смысле суффиксa
без модификационoго значения). Темчинас делает вывод, что девербативные
прилагательные u‑основы с партиципиальным значением («disposed to an
action») в славянских языках чаще всего деривируются суффиксами ‑ъk‑4, ‑(ь)
n‑ < *‑u‑ko‑, *‑(i)‑no‑: праслав. *blizъ → *blizъkъ; балт.-слав. *glādu‑s > праслав. gladъ → *gladъkъ, лит. glodùs; балт.-слав. *bruz(d)us > праслав. *bъrzъ →
bъrzъkъ, bъrzьnъ. Он заметил также транссуффиксацию -u‑ → ‑no‑ (ср. балт.слав. *aisku‑s: лит. áiškus, протослав. [*aisk-no-] > праслав. *ěsknъ (jasnъ);
балт.-слав. *raišku‑s: лит. ráiškus, протослав. [*raisk‑no‑] > праслав. *rěsknъ
(словен. resen)) наряду с более молодой транссуффиксациeй ‑u‑ → ‑ьnъ‑ (ср.
лит. *gražu-s, праслав. *groz‑ьn‑ъ).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
2.1.2 Обратная и замещающая деривация в диахроническом словообразовании нередкие явления, но они не являются одинаково важными в процессе
развития языковых моделей.
2.1.2.1 Депрефиксация (франц. déprevérbation) в славянских языках встречается часто и ее можно рассматривать с различных позиций (значение, частота). Это явление отмечается также и A. Вайяном, который утверждает, что
возникшие таким способом несовершенные итеративы имеют значение «de sa
forme ou de ses formes à préverbe usuelles» (напр. русск. звать1 импф. ‘appeler’
помимо звать2 импф. ‘nommer’ < назвать пф.; ст.-слав. lǫčiti1 ‘séparer’ помимо
польск. łączyć2 ‘joindre’ < złączyć (Vaillant IV: 732–735); семантическое расширение (уже) существующих имперфективных глаголов можно было бы объяснить также и как совпадение (первичных1 и вторичных2) гомонимических
Суффикс ‑ъk‑, который расширяет прил. в славянских языках (без семантического
изменения лексемы), распространился на все прил.: русск. густoй – гуский
(*gǫst‑ъkъ) ‘thick’; укр. слабий – слабкий ‘weak’; болг. гъст – гъстък ‘thick’; чеш.
bosý – boský ‘barefooted’ (Temčinas 1995: 446).
4
35
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
итеративов, причем возникновение вторичных должно было привести к системному воздействию на член аспектной оппозиции, чтобы взаимно-семантическая разница свелась всего лишь к оппозиции совершенный вид – несовершенный вид. Депрефиксацию префиксальных итеративов с суффиксом
‑nǫ‑ выявил также A. Досталь. В праславянском языке к несовершенным относятся только пять ст.-слав. глаголов (т.е. gybnǫti, kanǫti, sъchnǫti, vyknǫti,
vlъsnǫti), или из-за их неполной интеграции в систему ст.-слав. глаголов совершенного вида (напр. kanǫti) или же из-за эквивалентов несовершенного
вида в славянских языках (напр. gybnǫti, sъchnǫti, vlъsnǫti)5 (Dostál 1954: 166–
167). А что касается глагола vyknǫti6, Досталь даже подозревает, что из-за общего преобладания категориального значения совершенного вида он сначала
выпал из системы, а затем вновь появился в виде «dekomposicí ze složeného
navyknǫti» или «bylo obnovéno depreverbisací z navyknǫti» (Dostál 1954: 166–
167, 305). Кроме того, Досталь приходит к выводу, что число непрефиксальных итеративов в славянских языках со временем увеличивалось (Dostál 1954:
377–394) и что такая же тенденция существовала и в молодых церковнославянских текстах: běgnǫti (Dostál: 382), čeznǫti (сербск.; ст.-слав.?; Dostál: 382);
gasnǫti (вторично по отношению к gasiti; Dostál: 383); gręznǫti (сербск.XIV в.
помимо gręzěti gręžǫ, ст.-чеш. hřaznúti наряду с hřiezti hřiežu; Dostál: 383–384);
krьsnǫti (сербск.XVII в.; Dostál: 384); kysnǫti (др.-русск.XV в.; сербск. синоним
‑syriti, ‑syrěti; Dostál: 384); lьnǫti (ст.-чеш. lnúti; ц.-слав. только lьpěti lьpljǫ;
Dostál: 384–385); mrьznǫti (болг. мрьзнъ; чеш. mrznout; Dostál: 386); mъknǫti
(ц.-слав. тексты; болг.; Dostál: 386); męknǫti (ст.-слав.?; др.-русск.; сербск.; ст.чеш. měknúti; Dostál: 386); nьznǫti (Dostál: 387); sęknǫti (ц.-слав.; др.-русск.;
чеш. диал.; Dostál: 389); tęgnǫti (ст.-слав.; др.-русск.; ст.-чеш.; ст.-польск.
ciągnąć; Dostál: 390); tonǫti (ц.-слав.; др.-русск.; сербск. tónuti; ст.-чеш. tonúti;
Dostál: 391); vęnǫti (сербск. venuti; ст.-чеш. vadnúti; ст.-слав.?; Dostál: 387);
vęznǫti (др.-русск. вязнути; ст.-чеш. váznuti; ст.-слав.?; Dostál: 387); zębnǫti
(ц.-слав.; Dostál: 387); žasnǫti (ст.-слав., сербск.-цслав. žasnǫti; ст.-чеш. žasnút;
Dostál: 387).
Депрефиксальные глаголы несовершенного вида только лишь по форме
(т.е. без дополнительных характеристик) невозможно четко отличить от первичных глаголов несовершенного вида, так как оба вида включены в одни и
те же словообразовательные модели, следовательно, эта проблематика заслуживает основательного обсуждения.
2.1.2.2 Частичная депрефиксация означает уменьшение (сокращение) только части префикса, в то время как оставшаяся часть (усечение) интегрируется
Ср. gybnǫti импф. (др.-русск., ст.-чеш., ст.-польск., сербск. gȉnuti), sъxnǫti импф. (ст.чеш. schnúti, др.-русск., болг.), vlъsnǫti импф. (др.-русск.). При этом в др.-русск. у
префиксальных глаг. сов. вида типа *u-sъchnǫti и *sъ-sъchnǫti sę еще нет итератива
типа *‑sychati.
6
Из ст.-слав. префиксальных глаголов сов. вида izvyknǫti, obvyknǫti и navyknǫti самым старым являeтся третий глагол, если принять во внимание его распространенность и префиксальный имперфектив navycati.
5
36
2.1.2.3 Десуффиксация -nǫ‑ → ‑‑ проявляется, например, в хорв./сербск. глаголах совершенного вида, корень которых заканчивается на ‑k‑/‑g‑ и он генерирует формы инфинитива глагола, идентичные праслав. типу *rek‑ti > хорв./
сербск. reći: ср. cići помимо cȉknuti (cȉknēm); dȉći помимо dȉgnuti (dȉgnēm);
kleći помимо klȅknuti (klȅknem); klići помимо klȉknuti (klȉknēm); maći помимо
màknuti (mȁknēm); tȁći помимо tàknuti (tȁknēm) (Stieber 1979: 196).
2.1.2.4.1 Трансуффиксация означает замещение суффикса другим (структурным, изофункциональным) суффиксом, и служит она для перевода непродуктивных парадигматических форм в продуктивные; категориальные значения
сохраняются, если деривация выполняется посредством изофункциональных
суффиксов. Напр. суффикс ‑e/o‑7 переводит: (a) редуплицированные атематические глаголы настоящего времени в тематические: балт.-слав. *ded‑mi, лит.
demì наряду с праслав. *de‑d‑e‑ (děti), ст.-слав. dežde (Vaillant III: 453); (б) глаголы настоящего времени с носовым инфиксом: праслав. *obręt‑e‑ (ob-rěsti),
ст.-слав. obręštǫ помимо др.-русск. обряту < *ob‑ręt‑e‑ (obrestí);8 др.-русск.
*krьn(j)e- (kriti) пф. ‘acheter’ < праслав. *kri-ne‑ < и.-е. *kri‑né/n‑h2-: вед. krīṇti
‘il achète’ < и.-е. *kreh2 ‘eintauschen, durch Tausch erwerben’ (LIV 354–355;
Vaillant III: 304); ст.-слав. žęžde- < *žęd‑e‑; ц.-слав. pogręžu < *pogręz‑o/e‑ наряду с pogręzu < *pogręz‑o/e‑ (pogręzti) (Arumaa III: 233); (в) образует вторичные глаголы настоящего времени: праслав. *chot‑e‑ (chъt‑ě‑ti). О замещении
более старого суффикса ‑e‑ суффиксом ‑ne‑ см. П. Тедеско (Tedesco 1948:
345–387) или суффикса ‑e‑ суффиксом ‑o/e‑: ст.-слав. u-mьrjetъ ‘wird sterben’,
словен. umrje < наст. вр. *m-é- помимо транссуфиксального *mьrǫ (merti)
(LIV 395–396).
в словообразовательную основу и как (словообразовательно, функционально)
немотивированная звуковая составляющая только лишь расширяет корень.
Усечение не изменяет ни лексических, ни грамматических значений лексемы, ср. праслав. *ob-adati ‘examiner, chercher’ > [*bad‑a‑ti]: чеш. bádati помимо
ст.-чеш. jadat < балт.-слав. *ōd‑, лит. úosti úodžiu (Vaillant III: 79); праслав.
*ot‑jutiti > [*tjutiti]: ст.-слав. štutit, чеш. cítit (Vaillant III: 420).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
2.1.2.4.2 Транссуффиксация систематически используется для образования
членов аспектной оппозиции. Так, напр., суффикс ‑nǫ‑, который вообще-то
является продуктивным маркером значения совершенного вида, замещает
суффиксы -a‑, ‑ě‑, которые являются маркерами несовершенного вида (напр.
Функциональное различие между и.-е. презенсными формантами -o/e- и -o/e- до
сих пор не установлено, поэтому неясно, почему по крайней мере в 25 глаголах
формы в и.-е. языках неодинаковы (напр. праслав. *pekǫ, др.-инд. pácati ‘kocht, brät’
< ‑o/e‑ наряду с греч. pessō < ‑o/e‑; праслав. *padǫ наряду с др.-инд. pádyate ‘geht,
fällt’; ст.-слав. otъvrzetъ (otъvrěsti) ‘losbinden’ наряду с лит. veržiù (vežti) (Arumaa
III: 232–233).
8
Эта вариантность структуральных суффиксов -e- и -e- нам представляется необычной (Arumaa III: 221).
7
37
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
38
*ryg‑a‑ti импф. → **ryg-nǫ‑ti пф.; *klik‑a‑ti импф. → *klik-nǫ-ti пф.; *klęč‑a‑ti
импф. → *klęk‑nǫ‑ti пф.; *vъrt‑ě‑ti импф. → *vьr(t)‑nǫ‑ti пф.). Перфективизация суффксом ‑nǫ‑ может сопровождаться также префиксацией в виде дополнительного маркера значения совершенного вида (*po‑gyb‑nǫ‑ti, *po‑běg‑nǫ‑ti,
*vъz‑bъ(d)‑nǫ‑ti). И наоборот, продуктивный маркер значения несовершенного вида *‑a‑, который обычно сопровождается также дополнительными
маркерами значения несовершенного вида (напр. удлиннением коренного
вокала, изменением тонемы), замещает суффикс ‑nǫ‑ в префиксальных итеративах (напр. *po‑gyb‑nǫ-ti пф. → *po‑gyb-a-ti импф.; ст.-слав. po‑min‑nǫ‑ti
→ pomin‑a‑ti; ст.-слав. na-zьrěti → na-zir-a-ti) (Šekli 2012: 10–24). Уже в ранней стадии у этих глаголов начал проявляться изофункциональный ‑va‑ (по
переинтерпретации из *‑u‑ā‑), который дополнительно усиливает значение
несовершенного вида: ст.-слав. za‑kopa‑ti → za‑kopa‑va-ti, ст.-слав. o-grě‑ti
→ o-grě‑va-ti; в славянских языках со временем развились особые суффиксы
для образования префиксальных итеративов типа ‑ava‑, ‑ěva‑, ‑iva‑ > ‑íváva‑
(‑yva‑) и т.д. или/и употребление суффикса -(o/i/y)va‑ расширилось также и
на эту функцию: словен. pošepati → pošepavati, ‑drhteti → podrhtevati; хорв.
kázati → kazívati, sagòrjeti → sagorijèvati, pòsjetiti → posjećívati, daròvati →
darívati (PG 1979: 292); чеш. hrabat → zahrabávat помимо zahrabovati; chodit
→ chodívat помимо chodívávat (MČ 1: 419–420); русск. отработать → отрабатывать, наболеть → наболевать). Транссуффиксация в формах инфинитива
систематически изменяет категориальное значение глагольного вида в обоих
направлениях: дуративы → глаг. сов. вида или префиксальные глаголы сов.
вида → префиксальные итеративы.
2.1.2.4.3.1 При частичной транссуффиксации остаток первичного суффикса
(усечение) перинтегрируется в основу как (словообразовательно, функционально) немотивированная звуковая составляющая; к этой основе добавляется (структуральный, изофункциональный) суффикс. Перинтеграция в диахронической морфологии наблюдается очень часто, ведь так можно объяснить
и корневые варианты. Напр. В. Смочинский объясняет корни со структурой
-Hj‑ как вторичные, возникшие путем перинтеграции ‑‑ (суффикса наст. вр.
‑o/e‑) и реинтерпретации остатка -()o/e‑ как суффикса -o/e‑ (напр. наст. вр.
*dheh1-e-: лтш. dêju ‘saugen’ при каузативном *dho‑ée: праслав. *doji‑). Реальность этого процесса доказывается корневыми параллелями типа zějǫ, sějǫ
(лит. ‑‑) и zinǫ, sinǫ (лит. íe‑) (Smoczyński 2001: 149–152).
Уже A. Вайян обратил внимание на (предположительно редкую) деривацию (непрефиксального, префиксального) итератива как пары глаголов несовершенного вида на ‑nǫ‑: сербск. svànuti пф. ‘commencer à faire jour’
(*svьt‑nǫ‑) → svan‑j‑íva‑ti импф. (Vaillant III: 256). В хорв./сербск. такая деривация для образования импф. аспектных членов встречается часто: сербск./
хорв. gȁnuti пф. ‘rühren, bewegen’ (*gъb-nǫ‑) → ganjívatiXVII в. импф. (Skok 1:
476–577); хорв./сербск. brȉnuti se импф. (*brig‑nǫ‑ sę) → (z)brȉnuti пф. → (z)
brinjávati импф. (Skok 1: 210–211); сербск./хорв. gȉnuti/-ginuti (*gybnǫ‑)
→ -ginjívati (Skok 1: 577); во всех случаях словообразовательная основа
2.1.2.4.3.2 Явление перинтеграции было обнаруженно у (15) словенских
глаголов на -n‑é‑ti (наст. вр. ‑í‑m), основа которых заканчивается на (семантически, функционально) неясную составляющую ‑n‑: brznéti ‑ím ‘modern,
faulen’, dehnéti dehním, ‑krepnéti ‑ím ‘erstarren’, prhnéti ‑ím ‘modern’, plahneti
-ím ‘abschwellen’, rohnéti -ím ‘grunzen, knurren, murren; toben, wüthen’, səhnéti
-ím/sahnéti -ím ‘welken’, tuhnéti ‑ím ‘modern’, ‑tuhnéti ‑ím ‘verlöschen’, təhnéti
‑ím ‘muffeln; schwinden, zugrunde gehen, absterben’, tohnéti -ím ‘modern; muffig
werden; dumpfig riechen’, tohnéti -ím ‘schlecht brennen, glimmen, im Verlöschen
begriffen sein’, trohnéti -ím ‘modern, morsch werden’, trpnéti -ím, venéti ‑ím
‘welken, trocken werden’ (Šivic-Dular 2011: 441–482). Семантически группа не
едина, в ней преобладает обозначение явлений, связанных с распадом вещества (т.е. распадение, горение, порча (запах)), потерей влаги/свежести или подачей звуков (животными, человеком). Унаследованые и архаичные глаголы
внутри группы связаны категориальными грамматическими характеристиками, такими как несовершенный вид, инхоативность (т.е. типичная модификация несовершенного вида)10 и непереходность. У всех них есть параллельные
9
Ср. о чешских глаголах типа -na‑ti (Vajdlová 2012: passim).
В славистике термин инхоатив (реже ингрессив) чаще всего употребляется для
обозначения глаголов совершенного вида, которые с глаголами несовершенного
вида (того же корня) представляют члены аспектной оппозици. А специфически
этот термин используется также для обозначения действия интранзитивных гла-
заканчивается на -n‑ < ‑t‑n[ǫ]‑, ‑b‑n[ǫ]‑, ‑g‑n[ǫ]‑. Также и чеш. диал. итеративы типа łepýňat ‘беспрестанно, не вовремя говорить’ (Bartoš), lepýňať ‑ám
‘болтать’ (Svěrák) объясняют как «производные от глагола с основой на ‑nǫ‑»
(*lepet‑nǫ‑ti; ЭССЯ 14: 127]).9 Все вышеуказанные глаголы в основе содержат
‑ń‑ (‑nj‑íva‑, -ň‑a‑), однако его происхождение синхронно не выяснено и нельзя исключить какой-либо (промежуточной) деривации. Такой же тип основы
появляется в чешских глаголах состояния, деривированных суффиксом ‑ě‑ и
наряду с ними есть глаголы с суффиксами ‑a‑, ‑ě‑, ‑nǫ‑ ономатопоэтического
происхождения: чеш. funěti -ím импф. ‘сопеть, пыхтеть, отдуваться’ наряду с
foukat импф., fučet импф. ‘дуть, свистеть’ и ‑fouknout пф. Форма funěti объясняется посредством ономатопеи fuk1, но без словообразовательного пояснения (Rejzek 2001: 177, 180), или же вместе с вариантными чеш. founěti, слвц.
fuňať, funieť из ономатопоэтического корня fu, а составляющая ‑ňa‑ относится
к ‑něti в чеш. chr‑něti (Machek 1971: 147); в то время как составляющую -ně‑ в
глаголах (чеш. chrněti с вариантами чеш. диал. chŕňať, frňať, krněti, слвц. krnút
и вост.-чеш. chruněti с вариантами chrúňat, chrounět < глаг. chrup‑ati/chráp‑ati
‘спать’) В. Махек связывает с окончанием ‑hněti, ‑gněti (Machek 1971: 206).
Исходя из ясной словообразовательной и аспектной разницы между глаголами ‑nouti < ‑nǫti (‑fouknout пф.) и ‑ati, ‑ěti (foukat, fučet), можно с большой
долей вероятности утверждать, что основы fun‑, chrn‑, chrun‑ и т.д. содержат
перинтергрированный -n‑, который образовался путем упрощения консонантных групп ‑k‑nǫ‑, ‑p-nǫ‑ > ‑n‑.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
10
39
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
40
глаголы на ‑nǫ‑ti с одинаковыми грамматическими характеристиками. При
этом словенские материалы показывают пока еще не описанное явление:
частичную транссуффиксацию сопровождает акцентный дисконтинуитет,
т.е. отмечается преобладание морфонологического акцента деноминативов
III/1 (праслав. *zelen‑‑ti zelen‑je-tь > словен. zelenéti *zelenȇm → zelením),
над фонологическим акцентом, сопровождающим деривацию. Это явление
было замечено также и в других славянских языках, однако по доступным
материалам не везде имеет место одинаковая частота: ст.-слав. prachněti; чеш.
práchn(iv)ěti, trouchněti; слвц. práchn(iv)ěti, trouchněti; укр. лиснти/лоснти11
< *lъsk‑, трухнти; русск. лоснть < *lъsk‑, тускнть; польск. gęstnieć,
krótnieć (ст.-польск. krotnieć/krotnąć), kzrepnieć, pachnieć, rzednieć, tarnieć,
twardnieć, więdnieć.12 Интересна также польская транссуфиксация из такой
основы в двух направлениях: польск. o-lśnieć импф.-инхоатив < *‑slь(p)něti
-ěje‑ и o-lśnić пф.-фактитив < *‑slь(p)niti ‑i‑ на основе *slěp‑nǫ-ti (Šivic-Dular
2011: 477–480).
2.2 Морфологическая аналогия и усиление категориального значения.
Уже П. Арумаа заметил, что у интразитивов, содержащих старый носовой инфикс, нередко именно суффикс ‑nǫ- служит «zur Verstärkung ihrer
Funktion», напр. ст.-слав. i‑sęk‑nǫ‑ti ‘austrocknen, versiegen’, лит. señka sèkti
голов несовершенного вида, значениe которых можно описать польск. ‘sta(wa)ć się,
naby(wa)ć cechę’; то же обозначение относится также к глаголам типа *bělěti как
«formacje procesualne», чеш. ‘stávat se, stat se tím, co vyjadřuje základové podstatné
jméno’ (MČ 1: 409), «inchoativa, oznaczające stopniowe albo momentalne przechodzenie do jakiegoś stanu czy też zapoczątkowanie jakiejś czynności» (SP I: 45), литовские
инхоативы – это глаголы настоящего времени с носовым инфиксом и глаголы
настоящего времени с суффиксом -sta, означающие ‘вступление’ в действие вместе
с его продолжением (Otrębski II: 321). Для этого особого значения слав. глаголов
типа *mьrznǫti используется также взятый из новейшей индоевропеистики термин
фиэнтив (Šekli 2012: 18). Поскольку я не могу решить, какой из этих терминов является более точным, я остаюсь при термине инхоатив. В частности потому, что
кое-где инхоативы определены как глаголы, которые имеют значение ‘(плавного)
вступления’ в действие глагола, которое продолжается (lat. incohō ‘начать’) в отличие от ингресивов, имеющих значение ‘резкого, подчеркнутого вступления’ в действие глагола (лат. ingressiō ‘начало, вход’).
11
B. Maхек сопоставляет эти глаголы с польск. łysnąć и обращает внимание на ст.чеш. lsknúti se и lesknúti sě, польск. ls(k)nąć się, словен. lesniti, сербск. lasnut. Ср.
также ст.-чеш. lščieti sě, что объясняет как *lъsk-j-ati к интенсиву *lъskati < и.-е.
*luk-sk‑ (Machek 1971: 327).
12
В польской этимологической литературе составляющая -n‑ в глаголах типа twardnieć импф. объясняется перинтеграцией суффикса прилагательного ‑ьn‑ (SEJP 3:
161, 224–225). В статье о польских инхоативах типа ‑nąć и соотношениях их вида
и семантики с однокоренными глаголами ‑eć, ‑ić и -ać упоминаются также формы
типа gęstnieć, gorzknieć как «poprawn[e]» наряду с формами типа gęstnąć, gorzknąć,
rzednąć, twardnąć, которые (семантически?) напоминают тип brzydnąć, chudnąć
(Kreja 1956: 285–289).
Восточная граница этого явления простирается «от Адриатического моря где-то
недалеко от Стона на полуострове Пельешац – устье реки Неретва – вдоль Неретвы, к северу от Мостара – Сараево – Жепче на реке Босна; и оттуда по прямой
линии западнее Банья Луки – вдоль Врбаса до реки Сава на восток, до устья реки
Дрина. Оттуда она должна была бы проходить на север через западную часть Срема и через реку Дунай и несколько западнее Нового Сада и далее в Воеводину
(прохождение изоглоссы здесь не совсем ясно), через северо-западную и северную
Бачку (центр -ni- : ‑ne- находится в Суботице), включая Баранью между Дунаем и
Дравой до Печа в Венгрии, а затем через Тиссу на восток в северный и северо-восточный Банат (с центром ‑ni- : ‑ne– в Кикинде)» (Lenček 1996: 145–153).
14
Р. Ленчек объясняет его морфологическими и морфонологическими факторами и
системным согласованием между парадигматическими формами, в то время как
Г. Андерсен – фонетически из праслав. вариантной морфемы *‑nū‑ (Andersen 1999:
54–57).
(Arumaa III: 222–223), причем он скорее всего имел в виду усиление значения
интранзитивности.
Арумаа также обнаружил раннее стремление к переходу (транссуффиксации) глаголов ‑nǫ‑ti > ‑i‑ti, напр. ст.-слав. po-vinǫti ‘unterwerfen’ → povinitь sja
‘gehorchen’; po-manǫti ‘zuwinken, aufwiegeln’ (← *manǫti) наряду с др.-русск.,
русск.-цслав. maniti ‘täuschen’ (ср. словен. míniti ← minǫti ‘vorbeigehen’). В этом
он видел признак распада парадигмы глагола ‑nǫ- (Arumaa III: 223), хотя из
предложенного материала причина перехода не ясна, поэтому нельзя исключать аналогического влияния повелительного наклонения (повинися, повини
ми ся; Sreznevski II: 998). Безусловно аналогическим, но с функцией усиления
значения инфинитива, является зап.-слвц. тип pécit, mocit, técit < *péci-t, mo
ci-t, téci-t (Stieber 1979: 194): деривацию из более старого инфинитива типа ‑ci
(*‑kti) путем добавления продуктивного маркера инфинитива ‑t сопровождает
преинтерпретация звукового ряда ‑ci-t – как формы инфинитива типа *‑iti.
А словацкие глаголы типа piecť содержат маркер инфинитива -ť с такой же
функцией, добавленный к усеченной инфинитивной морфеме -c(i). К числу
аналогических (морфологических) выравниваний инфинитива под влиянием
глаголов hraniti относится также изменение -nǫ‑ti > ‑ni‑ti (словен.)13 и изменение ‑nu‑ć > ‑ny‑ć (в.-луж.)14 из-за акцентно обусловленной редукции гласного
(Stieber 1979: 196). Морфологическую аналогию З. Штибер видит также в замещении суффикса в инфинитиве типа --ti → ‑nǫ‑ti (сравн. слвц. диал. bŕsť
→ bŕd‑nú‑ť пф., *vlásti импф. → слвц. vládnuť импф.) и в его десуффиксации
-nǫ‑ti → ‑‑ti (ср. сербск./хорв. klik‑nu‑ti → klići (< klik‑), maknuti → maći (<
mъk‑); блр. типа *sъchnǫti → soxci), в то время как Арумаа в десуффиксации типа ‑nǫ‑ti → --ti (русск. стыть (стыну) ← *sty(d)nǫti, сербск.-цслав.
ustynuti, польск. stydnąć; сербск./хорв. vrći (vrgnem), русск.-цслав. rozvrьgnuti
при ст.-слав. vrьgǫ vrěšti ‘werfen’) видит признаки разрушения этой парадигмы
(Аrumaa III: 223).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
13
41
3.0
(а) Праслав. атематический глагол типа праслав. *damь < *dad-mь (dati). В
хорв./сербск.: образцы I, I/a, IIa: dȃm/dádem/dȁdnēm (dȁti).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
(б) Праслав. глаголы с носовым суффиксом в настоящем времени типа
*dě‑ne‑ (dě-ti), *sta‑ne‑ (sta-ti). В хорв./сербск.: образец I djȅnēm (djȅ‑ti) пф.
→ образец IIb: djȅnēm (djȅnuti/djènuti) пф.; по образцу I stȁnēm (stȁ‑ti) пф. – В
словен. образец I denem (déti) пф.; образец I stȃnem (státi) пф. – В болг. диал.
дяна денеш пф. (аор. дянах помимо денах). – В мак. дене импф./пф. и станe
пф. – В чеш. образец I ст.-чеш. stane‑ (státi) пф. → II/b чеш. stane‑ stanouti пф.
с префиксальными глаголами типа dostane- (dostati) пф. – В слвц. образец
I stane‑ sa/si (stať sa/si) с префиксальными глаголами типа nastane- (nastať)
пф. (Stanislav II: 445). – В польск. образец I stanie‑ się (stać się) → II/b stanie‑
(stanąć) пф. с префиксальными глаголами образца II/a dostanie‑ (dostać) пф. –
В в.-луж. образец I stanu so (stać so) пф.; образец II/b stanu (stanyć). – В н.-луж.
образец II/b stanu помимо stanjom (stanuś) пф. (Schuster-Šewc 18: 1354). – В
русск. образец I déne‑ (detь) пф. – В укр. образец I діне‑ (діти) → образец II/b
діне‑ (дінути). – В блр. образец I дзену (дзець) пф.
(в) Праслав. тематические глаголы с носовым инфиксом типа *lęgǫ (leg‑ti),
*sędǫ (sěd‑ti), *sъrętǫ (sъ‑rět‑ti). В хорв./сербск. образец I lȅžēm (lȇći) пф. →
II/a lȅgnēm (lȇći) пф.; sjȅdēm (sjȅsti) пф. → образец II/b sjȅdnēm (sjȅsti) пф.;
srȅtēm (srȅsti) пф. → srȅtnēm (srȅsti) пф. (Babić 1986: 457). – В мак. легне пф.
и седне пф. – В болг. диал. легне‑, аор. легнa, и седне‑, аор. седнa. – В чеш.
образец II/b lehne‑ (lehnouti) пф. с префиксальными глаголами типа ulehne‑
(ulehnouti) пф.; образец II/b sedne‑ (sednouti) пф. с префиксальными глаголами
типа přisedne‑ (přisednouti) пф. – В слвц. образец II/b ľahnu (ľahnúť) пф. с префиксальными глаголами типа zaľahnu (zaľahnúť) пф.; образец II/b sadnu si/sa
(sadnúť si/sa) пф. с префиксальными глаголами типа prisadnu (prisadnúť) пф.
(Stanislav II: 430, 421). – В польск. в позиции праслав. *lęgǫ (leg‑ti) происходит семантическое и парадигматическое расщепление на два глагола, каждый
из которых образован от своего корневого варианта (т.е. *leg‑ ‘лечь, упасть’
и *lęg‑ ‘высиживать (яйца), нестись’), однако оба представляют образцы II/a
legnie‑ (lec) пф. и lęgnie‑ (ląc) пф. → образец II/b legnie‑ (legnąć) пф. с префиксальными глаголами типа ulegnie‑ (ulec/ulegnąć) пф. II/b lęgnie‑ się (lęgnąć
się/ląć się) пф. с префиксальными глаголами типа wylęgnie‑ się (wylęgnąć się/
wyląc się); образец I, II/b siądzie‑ (siąść, ст.-польск. sieść/siednąć) пф. с префиксальными глаголами типа przesiądzie‑ (przesiąść). – В в.-луж. образец II/b
Легенда инновативных славянских парадигм: I = морфемно неизмененная праслав. парадигма; I/a = упрощение более редкой праслав. парадигматической формы; II/a = носовой суффикс -ne‑ в настоящем времени, II/b = носовой суффикс -ne‑
в настоящем времени и суффикс -nǫ‑ в инфинитиве.
15
42
Развитие праславянских глаголов совершенного вида
в славянских языках15
(г) Праслав. тематические глаголы совершенного вида I классa типа *pade‑
(pasti), *reče‑ (rek-ti), *vьrže‑ (*verg‑ti), *sęže‑ (sęg‑ti). В словен.-прекмур.
образец II/b spádnem (spádnoti) пф.; образец II/b ségnem (ségnoti) пф. – В
хорв./сербск. образец I rečēm (reći) пф. → образец II/b rȅknēm (reći) пф.;
образец II/a pȁdnēm (pȁsti) пф.; образец типа IIa vȑgnē‑ (vȑći) пф. → образец
II/b vȑgnē‑ (vȑgnuti) пф.; образец II/a sȇgnē‑ (seći) пф. → образец II/b sȇgnē‑
(ségnuti) пф. – В болг. паднa пф. – В мак. падне. – В чеш. образец II/a řeknu
(říci) пф. с префиксальными глаголами типа nařknu (nařknouti) пф., образец
II/a odřeknu (odříci) пф. и образец II/b odřeknu (odřeknouti) пф.; образец II/b
padne‑ (padnouti) пф.; образец II/b vrhne‑ (vrhnouti) пф. с префиксальным глаголoм navrhne‑ (navrhnouti) пф.; образец II/b sáhne‑ (sáhnout) пф. с префиксальным глаголoм dosáhne‑ (dosáhnout) пф. – В слвц. образец I rečie‑ (riecť)
пф. → образец II/b riekne‑ (rieknúť) пф. с префиксальными глаголами типа
odriekne‑ (odriecť/odrieknúť) пф.; образец II/b padne‑ (padnúť) пф. с префиксальными глаголами типа napadne‑ (napadnúť); образец II/b vrhne‑ (vrhnúť) пф.
с префиксальными глаголами типа prevrhne‑ (prevrhnúť); образец II/b siahne‑
(siahnúť) пф. с префиксальным глаголoм zasiahne‑ (zasiahnúť) пф. (Stanislav
II: 451, 430). – В польск. образец I rzecze‑ (rzec) пф. → образец II/a rzeknie‑
(rzec) пф. → образец II/b rzeknie‑ (rzeknąć) пф. с префиксальными глаголами
типа zarzecze‑ (zarzec) и wyrzeknie‑ (wyrzec); образец II/a padnie‑ (paść) пф. с
префиксальными глаголами типа wypadnie‑ (wypaść) пф.; образец II/b sięgnie‑
(sięgnąć) пф. с префиксальными глаголами типа dosięgnie‑ (dosięgnąć). – В
в.-луж. образец II/a rjeknu (rjec) пф. и II/b rjeknu (rjeknyć) пф. с префиксальными глаголами типа zarjeknu so (zarjec so); образец II/b padnu (padnyć) пф. с
префиксальными глаголами типа zapadnu (zapadnyć) пф.; образец II/b wjerhnu
(wjerhnyć) пф.; образец II/b sahnu (sahnyć) пф. с префиксальными глаголами
типа dosahnu (dosahnyć) пф. – В н.-луж. образец II/a rjaknu (rjac) и образец II/b
rjaknu (rjaknuś); образец II/b padnuś.
lehnu (lehnyć so) пф.; образец II/b sydnu so (sydnyć so) пф. с префиксальными
глаголами типа přesydnu so (přesydnyć so) пф. – В н.-луж. образец II/b lagnu
(lagnuś) (Schuster-Šewc 11: 811–812); образец II/b se(d)nuś se. – В полаб. langne
< lęg‑ne‑.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
(д) Праслав. (модальные) глаголы *može‑ (*mog‑ti), *choťe‑ (chъtěti). Хорв./
сербск. глаголы (функционально) двувидовые, а именно: для настоящего времени образца I mȍžeš (mȍći) пф./импф. «za predbuduću radnju» возник также
образец II/a mȍgnē‑ (Anić 1998: 546). Подобным образом наряду с формой настоящего времени hȍćeš (htjȅti) импф. развился формальный «prez.[ent] svrš.
[eni] u službi futura II» с образцом II/a htjȅdnēm (PG 1979: 193). Формы mȍgnē‑
и htjȅdnē- нам представляются функционально связанными с совершенным
видом глаголов.
(е) Праслав. глаголы несовершенного вида с тематическим суффиксом -o/e‑
типа *klade‑ (klasti), *krade‑ (krasti), *nese- (nesti), *može‑ (mogti), *vede‑ (vesti),
43
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
*veze‑ (vesti), *orste‑ (*orsti), *grebe‑ (*greb‑ti). В словен.-прекмурск. образец
II/b krádnem (krádnoti) импф. – В чеш. образец I klade‑ (klásti) импф.; образец
I krad‑e (krást) импф. с префиксальными глаголами типа nakrade‑ (nakrásti)
пф.; образец I nese‑ (nésti) с префиксальными глаголами типа přinesu (přinésti)
пф.; образец I mohe‑ (moci) импф. с префиксальными глаголами типа pomože‑
(pomoci) пф.; образец I vede‑ (vésti) импф. с префиксальными глаголами типа
dovede‑ (dovésti) пф.16 – В слвц. глаголы в своем большинстве представляют
образец I kladie‑ (klásť) импф.; образец I nesie (niesť) с префиксальными глаголами типа nanesie (naniesť) пф.; образец I môže‑ (môcť) импф. с префиксальным глаголом pomôže‑ (pomôcť) пф.; образец I vedie‑ (viesť) импф. с префиксальными глаголами типа dovedie- (doviesť) пф.; образец I vezie‑ (viezť)
импф. с префиксальными глаголами типа dovezie‑ (dovézti) пф. Ср. только у
некоторых импф. глаголов также образец II/a kradne‑ (krást) импф. с префиксальным глаголом ukradne‑ (ukradnúť) пф. – В польск. глаголы, как правило,
дают образец I kładzie‑ (kłаść) импф.; образец I nesie‑ (nieść) с префиксальными глаголами типа naniesie‑ (nanieść) пф.; образец I może‑ (móc) импф. с префиксальным глаголом типа pomoże‑ (pomóc) пф.; образец I wiedzie‑ (dowieść)
импф. с префиксальными глаголами типа dowiedzie‑ (dowieść) пф.; образец
I wiezie‑ (wieźć) с префиксальными глаголами типа dowiezie‑ (dowieźć) пф.;
образец I ciecze‑ (ciec) импф. и образец II/a cieknie‑ (cieknąć) импф. с префиксальными глаголами типа wyciecze- (wyciec). Ср. только у некоторых импф.
глаголов наряду с образцом I bodzie‑ (bóść) также есть образец II/b bodnie‑
(bodnąć) с префиксальными глаголами типа ubodzie‑ (ubóść) пф.; образец II/a
kradnie‑ (kraść)17 импф. с префиксальными глаголами типа ukradnie‑ (ukraść)
пф.; образец II/a rośnie‑ (róść) импф. с префиксальными глаголами типа
wyrośnie‑ (wyrosnąć/wyróść) пф.; форму rosne‑ (rosnąć) импф. упоминает A.
Брюкнер (Brückner II: 463). – В в.-луж. образец I wjedu (wjesć) импф. с префиксальными глаголами zawjedu (zawjesć) пф.; образец I wjezu (wjezć) импф.
с префиксальными глаголами zawjezu (zawjezć) пф. Ср. у некоторых импф.
глаголов образец I kradźu наряду с образцом II/b kradnu (kradnyć) импф. с
префиксальными глаголами типа nakradnu (nakradnyć) пф. (Schuster-Šewc 9:
659). – В н.-луж. образец II/b kšadnuś; в н.-луж. также имеет место редкий
наречный пример носовой суффиксации у глаголов с корнем на ‑p/‑b: grebnu
и zagrebnu ‘verscharre’, hogrebnu ‘werfe herunter’ (Schuster-Šewc 5: 346).
(ж) Продуктивные перфективы с праслав. суффиксом *‑nǫ‑ представляют
собой видовую пару имперфективным глаголам с префиксами или без и суффиксами ‑a‑, ‑ě‑, ‑‑. Хорв./сербск. gȕrnēm (gȕrnuti) пф. ← gúrati импф.; vȋknēm
Однако чеш. dovedu (dovést) импф. в конструкциях с инфинитивом (напр. dovede mluvit rusky) с измененным значением ‘суметь’ и пф. в значении ‘мочь, быть в
состоянии’ (ЧРС 1: 150).
17
В числе примеров для перехода «z jednej konjugacyjnej kategorii do innej»
упоминаются также польск. kradę > kradnę, rostę > rostnę (Klemensiewicz 1974: 114;
Malcówna 1956: 325–346).
16
44
(з) Праслав. имперфективы типа *sъchne‑ (sъchnǫti). Хорв./сербск. глаголы несовершенного вида на ‑nǫ‑ из-зa преодоления значения совершенного вида здесь не очень продуктивны: sȁhnē‑ (sàhnuti) импф.; gusnuti импф.;
meknuti импф. (PG 1979: 177–187; Babić 1986: 275); но они могуть стать двувидовыми: mȑknēm (mȑknuti) пф./импф. (Anić 1998: 556). – Чеш. глаголы несов.
вида на *‑nǫ‑ не редки: hyne‑ (hynout), kane‑ (kanout), klene‑ (klenout se), klne‑
(klnout), kyne‑ (kynout), line‑ (linout), lne‑ (lnout), mne‑ (mnout), plane‑ (planout),
plyne‑ (plynout), řine‑ (řinout), slyne‑ (slynout), sune‑ (sunout), šine‑ (šinout),
vane‑ (vanout), vine‑ (vinout), tone‑ (tonout), hrne‑ (hrnout), trne‑ (trnout) (PMČ
1995: 187); деадъективы указывают на альтернацию гласных в корне и означают инхоативность («získávání vlastnosti, vedle toho ojediněle i manifestaci
vlastnosti»): blbnout (blbý), vlhnout (vlhký), slábnout (slabý), houstnout (hustý),
tloustnout (tlustý), žloutnout (žlutý) (PMČ 1995: 187–189). – Слвц. глаголы несов. вида на ‑nǫ‑ не редки: hynie‑ (hynúť), klenie‑ sa (klenúť se), kynie‑ (kynúť),
lipne- (lipnúť), plynie- (plynúť), rinie‑ sa (rinúť), šinie (šinúť), vadne‑ (vädnúť),
vanie‑ (vanúť), vinie‑ sa (vinúť sa), tonie‑ (tonúť), hrnie‑ (hrnúť); деадъективы
несов. вида означают «stávať sa takým, akú vlastnosť označuje základné pridavné
meno», ср. mladnúť (mladý), blednúť (bledý)18 (SG 1968: 249–252). – Польск.
импф. глаголы встречаются часто: grzęźnie‑ (grzęznąć), rośnie‑ (rosnąć), tonie‑
(tonąć), schnie‑ (schnąć), chudnie‑ (chudnąć).
(víknuti) пф. ← vikati имперф; dȉg‑nē‑m (dȉ‑ći/dȉg‑nu‑ti) пф. ← dizati, *dvigati
импф.; семантически модифицированные grȉz‑nē‑m (grȉznuti) пф. ← grȉs‑ti
импф. – Чеш. podmázne‑ (podmáznout) пф. ← (pod)mazat импф.; podřízne‑
(podříznout) пф. ← podřezat импф.; bodne‑ (bodnouti) пф. ← bodati импф.
(ст.-чеш. bode‑ (*bósti)); letne‑ (létnout) пф. ← letět импф. – Слвц. ponúkne‑
(ponúknuť) пф. ← núkať импф.; pukne‑ (puknúť) пф. ← pukať импф. – Польск.
kłapnąć пф. ← kłapać имперф; błysnąć пф. ← błyskać импф.; zamarznąć пф. ←
zamarzać импф.; kwiknąć пф. ← kwiczeć импф.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
3.1 Выводы. По результатам настоящего обзора можно сделать следующие
выводы: (a) праслав. глаголы совершенного вида независимо от типа словообразования (т.е. с носовым инфиксом, корнями на долгий гласный, корнями
с суффиксом ‑ne‑, семантическиe перфективы) или даже только футуральные
функции глаголoв (хорв./сербск. mognem, htjednem) усиливают значение совершенного вида с носовым суффиксом ‑ne‑ (‑nǫ‑) в качестве маркера значения совершенного вида; (б) с носовым суффиксом ‑ne‑ (‑nǫ‑) как единым маркером значения совершенного вида или же совместно с префиксом как вторым маркером значения совершенного вида образуются славянские глаголы
совершенного вида как аспектные пары к глаголам несов. вида на ‑ati, ‑ěti, ‑ti;
в эту группу глаголов входят также префиксальныe глаголы совершенного
вида типа *ot(ъ)pad‑nǫ-ti пф. ← *padnǫti пф.; (в) вопреки ожиданиям, глаголы
18
В этой же функции появляются также деадъективы на праслав. ‑ěti: červenieť (červený), drevenieť (drevený).
45
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
несовершенного вида I класса с корнем на -s/z‑ носового суффикса вooбще не
имеют (напр. праслав. *nesǫ (nesti) импф.→ ‑nesti пф.), в глаголах с корнем на
‑p/b‑ встречается только в исключительных случаях (напр. н.-луж. greb‑nu), а
в глаголах на ‑t/d‑ появляется в нескольких языках и в нескольких глаголах
(*krasti, *bosti, **orsti); причины этого явления не ясны, но они могут быть самыми разными; (г) появление носовой суффиксации у глаголов совершенного
вида характерно для западно-славянских и южно-славянских языков, кроме
словенского (исключение – прекмурская языковая территория), который сохраняет архаичное морфологическое состояние, сравнимое с состоянием в
восточно-славянских языках; (д) очерченный ареал свидетельствует о том,
что это явление должно было начать развиваться уже в (поздний) доисторический период и что оно относится к области позднепраслaвянской диалектологии. На основе вышеупомянутых выводов нельзя также согласиться с мнением П. Aрумaa «in der historischen Zeit zeigen sich eindeutliche Zeichen eines
Verfallzustandes» (Arumaa III: 223). В принципе, носовой суффикс ‑ne‑ (‑nǫ‑) я
считаю основным маркером значения совершенного вида (= M1) в славянских
языках, потому что он связан, прежде всего, с категориальными значениями
(напр. видом глагола, переходностью, способом глагольного действия). Но с
другой стороны, я полагаю, что префиксы – менее грамматикализированные
маркеры значения совершенного вида (M2), так как они все еще существенно
привязаны к своим лексическим значениям, благодаря чему они еще могут в
определенной степени модифицировать и лексическое значение глагола; префиксы берут на себя функцию первого маркера (т.е. M2 → M1) у глаголов, не
имеющих суффикса ‑ne‑ (-nǫ‑).
4.0
46
Заключительные обобщения
(1) С синхронной точки зрения aналогия стремится к системному нивелированию языкового «материального» тела (уровня), т.е. нивелированию (a)
звуковой структуры морфем, (б) интерпарадигматических различий между
изофункциональными грамматическими морфемами (падеж, род, число и
т.д.), (в) интрапарадигматических характеристик между грамматическими
морфемами и т.д.
(2) С диахронической точки зрения аналогия представляется нам важной
центрипетальной силой, которая обеспечивает такое изменение словообразовательной структуры парадигматических форм, при котором категориальные
значения парадигматических форм сохраняются; при этом важную роль играют продуктивные языковые образцы и модели, которые формируются из-за
не всегда легко определяемых сдвигов в переплетении многослойных и многовекторных структурных соотношений и соединений, в которые включен
каждый элемент языка.
(3) Изменение словообразовательной структуры с помощью продуктивных языковых средств, при котором лексическое значение не меняется, можно назвать также обновлением функциональной и словообразовательной
Литература
РМЈ 1–3 = Речник на македонскиот јазик 1–3, Скопје: Институт на македонски јазик, 1961–1966.
ЧРС 1–2 = Чешско-русский словарь = Česko-ruský slovník 1–2, Москва: Издательство «Русский язык» – Praha: Státní pedagogické nakladatelství, 1976.
ЭССЯ 1974–[2011] = Этимологический словарь славянских языков: праславянский лексический фонд 1–[37], Москва: Издательство «Наука».
Anić 1998 = Vladimir Anić, Rječnik hrvatskoga jezika, Zagreb: Novi Liber, 31998.
Ahačič 2003 = Kozma Ahačič, O analogiji in njeni rabi v slovnici De lingua Latina
Marka Terencija Varona, Jezikoslovni zapiski 9 (2003), št. 1, 97–111.
Andersen 1999 = Henning Andersen, The Western South Slavic Contrast Sn. sahni-ti // SC sah‑nu‑ti, Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies (Ljubljana
– Kansas) 2 (1999): 47–62.
Arumaa III = Peeter Arumaa, Urslavische Grammatik: Einführung in das
vergleichende Studium der slavischen Sprachen III: Formenlehre, Heidelberg:
Carl Winter Universitätsverlag, 1985.
Brückner 1957 = Aleksander Brückner, Słownik etymologiczny języka polskiego
1–2, ze wstępem prof. dr. Zenona Klemensiewicza, Warszawa: Wiedza
powszechna, 1957.
Dostál 1954 = Antonín Dostál, Studie o vidovém systému v staroslověnštině, Praha:
Státní Pedagogické nakladatelství, 1954.
Erhart 1989 = Adolf Erhart, Das indoeuropäische Verbalsystem, Brno: Univerzita
J. E. Purkyňe, 1989.
ESSJ 4 = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika 4: Š–Ž, авторы статей France Bezlaj – Marko Snoj – Metka Furlan, под ред. Marko Snoj –
Metka Furlan, Ljubljana: SAZU – ZRC SAZU – Založba ZRC, 2005.
Fraenkel 1962 = Ernst Fraenkel, Litauisches etymologisches Wörterbuch I–II,
Heidelberg: Carl Winter Universitätsverlag, 1962.
структуры лексемы; основным средством словообразовательного обновления
лексемы (формы) является транссуффиксация, которая потенциально может
включать в себя и перинтеграцию.
(4) Так как перинтегрированная составляющая, как правило, ни семантически, ни функционально не мотивирована, она не изменяет ни семантических,
ни функциональных характеристик морфемы (напр. корня), к которой она
присоединяется, а только расширяет ее.
(5) Благодаря возможности обновления словообразовательной структуры
лексем (форм) при одновременном сохранении категориальных значений,
транссуффиксацию можно считать незаменимым показателем тенденций развития на отдельных диахронических уровнях и, посредством этого, полезным
дополнительным методом в сравнительно-исторической реконструкции развития языка.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
47
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
48
Hock 1986 = Hans Heinrich Hock, Principles of Historical Linguistics, под ред.
Werner Winter, Berlin – New York – Amsterdam: Mouton de Gruyter, 1986
(Trends in Linguistics – Studies and Monographs).
Kreja 1956 = Bogusław Kreja, Czasowniki z sufiksem ‑ną‑ we współczesnym
języku polskim, Język Polski 36 (1956), 285–289.
Klemensiewicz 1974 = Zenon Klemensiewicz, Historia języka polskiego,
Warszawa: PWN, 1974.
Kuryłowicz 1947 = Jerzy Kuryłowicz, La nature des procès dits «analogiques»,
Acta linguistica 5 (1947), 17–34. (Репринт: Readings in Linguistics 2, под
ред. Eric P. Hamp – F. W. Householder – R. Austerlitz, Chicago – London:
The University of Chicago, 1966, 158–174.)
Lenček 1996 = Rado L. Lenček, O izoglosi -ni- : -ne- na južnoslovanskem govornem
področju, в: Rado Lenček, Izbrane razprave in eseji, под ред. Marta PirnatGreenberg, Ljubljana: Slovenska matica, 1996, 145–153.
LIV = Lexikon der indogermanischen Verben: die Wurzeln und ihre
Primärstammbildung, unter Leitung von Helmut Rix, Wiesbaden: Dr.
Ludwig Reichert Verlag, 1998.
Machek 1971 = Václav Machek, Etymologický slovník jazyka českého, Praha:
Academia, 31971.
Malcówna 1956 = Maria Malcówna, Archaizmy I koniugacji 1 kl. w języku polskim,
Język Polski 36 (1956), 325–346.
Mańczak 1958 = Witold Mańczak, Tendences générales des changements
analogiques, Lingua 7 (1958), 298–325, 387–420.
Mańczak 1978 = Witold Mańczak, Les lois du développement analogique,
Linguistics 205 (1978), 53–60.
Meillet 1965 = Antoan Meje, Uvod u proučavanje indoevropskih jezika, Beograd:
Naučna knjiga, 1965.
MČ 1 = Mluvnice češtiny 1: fonetika – fonologie – morfonologie a morfemika –
tvoření slov, Praha: Akademia, 1986.
Novak 2006 = Vilko Novak, Slovar stare knjižne prekmurščine, Ljubljana: Založba
ZRC, ZRC SAZU, 2006 (Slovarji).
Otrębski 1965 = Jan Otrębski, Gramatyka języka litewskiego II: nauka o wyrazach,
Paul 1920 = Hermann Paul, Prinzipien der Sprachgeschichte, Halle: Max Niemayer,
5
1920.
PG 1979 = Eugenija Barić и др., Priručna gramatika hrvatskoga književnog jezika,
Zagreb: Školska knjiga, 1979.
PMČ 1995 = Příruční mluvnice češtiny, Praha: Nakladatelství Lidové noviny, 1995.
Pokorny = Julius Pokorny, Indogermanisches etymologisches Wörterbuch 1–3,
Bern – München: Francke, 1948–1959.
Pomianowska 1970 = Wanda Pomianowska, Zróżnicowanie gwar południowo
słowiańskich w świetle faktów słowotwórczych, Wrocław – Warszawa –
Kraków: Wydawnictwo PAN, 1970.
Rejzek 2001 = Jiří Rejzek, Český etymologický slovník, Voznice: Leda, 2001.
Rospond 1979 = Stanisław Rospond, Gramatyka historyczna języka polskiego,
de Saussure 1967 = Ferdinand de Saussure, Grundfragen der allgemeinen
Sprachwissenschaft, herausgegeben von Charles Bally – Albert Sechehaye,
Berlin: Walter de Gruyter, 1967.
Schuster-Šewc 1978–1989 = Heinz Schuster-Šewc, Historisch-etymologisches
Wörterbuch der ober- und niedersorbischen Sprache 1–24, Bautzen: VEB
DomowinaVerlag, 1978–1989.
SEJP 3 = Franciszek Sławski, Słownik etymologiczny języka polskiego 3: kotar–
kysz, Kraków: Towarzystwo Miłośników Języka Polskiego, 1966–1969.
SG 1968 = Eugen Pauliny – Jozef Ružička – Jozef Štolc, Slovenská gramatika,
Bratislava: Slovenské pedagogické nakladateľstvo, 51968.
Smoczyński 2001 = Wojciech Smoczyński, Argument laryngalistyczny w
etymologii bałto-słowiańskiej, GRAMMATICVS: studia linguistica Adolfo
Erharto quinque et septuagenario oblata, под ред. Ondřej Šefčík – Bohumil
Vykypěl, Masarykova universita v Brně, 2001, 149–155.
SP 1974–[1991] = Słownik prasłowiański 1–[6], Wrocław – Warszawa – Kraków –
Gdańsk: Wydawnictwo PAN, 1974–[1991].
Stanislav II = Ján Stanislav, Dejiny slovenského jazyka II: tvaroslovie, Bratislava:
Vydavateľstvo Slovenskej akadémie vied, 1958.
Steinberg 2003 = Maren Steinberg, Sprachwandelmodelle in der historischen
Sprachwissenschaft von den Junggrammatikern bis zu den Generativisten,
Konstanz: Universität, 2003.
Stieber 1979 = Zdzisław Stieber, Zarys gramatyki języków słowiańskich, Warszawa:
PWN, 1979.
Szemerényi 1970 = Oswald Szemerényi, Einführung in die vergleichende
Sprachwissenschaft, Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 1970.
Szober 1967 = Stanisław Szober, Gramatyka języka polskiego, opracował Witold
Doroszewski, Warszawa: PWN, 81967.
Šekli 2012 = Matej Šekli, Praslovanski besedotvorni vzorci izpeljave drugotnih
nedovršnih glagolov, Jezikoslovni zapiski (Ljubljana) 18 (2012), 7–25.
Šivic-Dular 2011 = Alenka Šivic-Dular, Sekundarni glagoli na ‑n‑ěti v slovenščini, в:
Izzivi sodobnega slovenskega slovaropisja, под ред. Marko Jesenšek, BielskoBiała – Budapest – Kansas – Maribor – Praha: Mednarodna založba Oddelka za
slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, 2011 (Zora 75), 441–487.
Tedesco 1948 = Paul Tedesco, Slavic ne-Presents from Older je-Presents, Language:
Journal of the Linguistic Society of America 24 (1948), No 4, 346–387.
Temčinas 1995 = Sergejus Temčinas, Typological parallelism of *u-stem adjective
transformation in Lithuanian and Slavic, в: Analecta Indoeuropaea
Cracoviensia: Ioannis Safarewicz memoriae dicata, edenda curavit Wojciech
Smoczyński, Cracoviae: in officina cuius nomen Universitas, 1995, 443–447.
Toporišič 2000 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja, 42000.
Vaillant III = André Vaillant, Grammaire comparée des langues slaves III: le verbe,
Paris, 1966.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
49
Vaillant IV = André Vaillant, Grammaire comparée des langues slaves IV: la
formation des noms, Paris, 1974.
Vajdlová 2012 = Miloslava Vajdlová, Zu den gegenseitigen Beziehungen der
Verben doutnati, tutlati, tutnati, Theory and Empiricism in Slavonic
Diachronic Linguistics, под ред. Ilona Janyšková – Helena Karlíková, Praha:
Nakladatelství Lidové noviny, 2012, 89–96.
Vidovič Muha 2000 = Ada Vidovič Muha, Slovensko leksikalno pomenoslovje:
govorica slovarja, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000
(Razprave FF) (22012).
Vidovič Muha 2011 = Ada Vidovič Muha, Slovensko skladenjsko besedotvorje,
Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete (Razprave FF), 22011.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Перевод на русский язык
Александр Садиков
50
K tipologiji znotrajjezikovnih dejavnikov razvoja
(na primeru slovanskih jezikov)
Povzetek
V članku so sistematično predstavljeni predvsem jezikovni dejavniki, ki vplivajo na
spreminjanje v smislu prenavljanja besednih oblik pri samostalnikih, pridevnikih in
glagolih na besedotvorni in morfološki jezikovni ravnini. Znano je, da v diahronem
razvoju jezikov na fonološki ravni prevladujejo regularne glasovne spremembe,
ki vsekakor spreminjajo ne le glasovno strukturo in razmerja v fonološkem
sistemu, ampak se odražajo tudi na morfološki ravnini, posledično pa na pojav
analogije kot centripetalne težnje, ki s postopki nivelizacije preprečuje oz. zavira
rahljanje sistemskih vezi med elementi jezikovnega sistema. Osrednja ideja, ki
je v članku ponazorjena na samostalnikih, pridevnikih in glagolih, pa je v tem,
da v besednih oblikah produktivni morfemi lahko nadomeščajo izofunkcionalne
neproduktivne, če oz. kadar to zagotavlja kontinuirani (diahroni) prenos slovničnih
in semantičnih kategorialnih pomenov. Ker šibitev kategorialnega pomena (ali
enega izmed kategorialnih pomenov) v morfemu povzroča zmanjševanje njegove
produktivnosti, se lahko jezik odzove tudi tako, da ga v besedni obliki krepi s
pomočjo izofunkcionalnih jezikovnih sredstev. Transsufiksalna derivacija kot
najpomembnejši besedotvorni postopek je predstavljena v kontekstu produktivnih
jezikovnih vzorcev oz. modelov in njihovega analognega prenosa.
Cobiss: 1.01
V prispevku se na podlagi analize členov besedne družine *kostь f ‘os’ s fonemskim zaporedjem *-st’- in tipološko primerljivega gradiva drugih slovanskih besednih družin ugotavlja, da je bil v zgodnjem praslovanskem obdobju
t. i. akrostatični deklinacijski vzorec ijevskih samostalnikov tipa sti. ávi-ḥ, Gsg
ávy-aḥ oblikotvorno verjetno vsaj delno še aktiven in da ga je šele kasneje (in
že v slovanskem jezikovnem sistemu) izpodrinil in nad njim prevladal dominirajoči proterokinetični tip *kȍstь < *-i-s, Gsg *kȍsti < *-e-s.
Ključne besede: slovanska ijevska deklinacija, praslovanska akrostatična deklinacija ijevskih samostalnikov, slovansko oblikotvorje, slovansko besedotvorje, slovanska leksika
Identifying the Early Proto-Slavic Acrostatic Declension of i-Stem Nouns
This article uses the analysis of lexemes from the word family *kostь f. ‘bone’
with the phonemic sequence *-st’- and typologically comparable material from
other Slavic word families to establish that during the early Proto-Slavic period the acrostatic declension pattern of i-stem nouns of the type Skt. ávi-ḥ,
Gsg ávy-aḥ was at least still partially active in inflectional morphology and
that it was only later (and in the Slavic linguistic system) that it was supplanted and the dominant proterokinetic type *kȍstь < *-i-s, Gsg *kȍsti < *-e-s
prevailed over it.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Metka Furlan
K identifikaciji zgodnjepraslovanske
akrostatične deklinacije ijevskih samostalnikov
Keywords: Slavic i-stem declension, Proto-Slavic acrostatic declension of i-stem
nouns, Slavic inflectional morphology, Slavic word formation, Slavic lexicon
1
Praslovanski1 sklanjatveni vzorec ijevskih in ujevskih samostalnikov je v
primerjalnih slovnicah predstavljen z alternacijo NAsg *kostь/synъ : Gsg *kosti/
synu kot odrazom pide. izglasij Nsg *-i-s/-u-s, Asg *-i-m/-u-m : Gsg *-e-s/-e-s,
kar ponazarja, da so se ti samostalniki v slovanskem sistemu prvotno sklanjali po
enem sklanjatvenem vzorcu, ki ga zaradi podedovanega prevojnega alterniranja
*-i-/-e- oz. *-u-/-e- smemo označiti s proterokinetičnim deklinativnim tipom. Iz
tega sledi, da se je v slovanski sistem prestrukturirani pide. deklinacijski sistem
pri ijevskih in ujevskih samostalnikih poenostavil, saj je znano, da so se v praindoevropščini ti samostalniki sklanjali po dveh akcentsko-prevojnih tipih, tj. po
Prispevek predstavlja aktualizirano sintezo objav Furlan 2008 in 2010: 27 z op. 9.
1
51
Metka Furlan, K identifikaciji zgodnjepraslovanske akrostatične deklinacije ...
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
starejšem akrostatičnem tipu z Nsg *-i/u-s, Asg *-i/u-m, Gsg *-/-es in po mlajšem
proterokinetičnem z Nsg *-i/u-s, Asg *-i/u-m, Gsg*-e/e-s.
Starejši akrostatični tip je najbolje ohranjen v vedski stari indijščini (npr.
Nsg ávi-ḥ ‘ovca’, Asg ávi-m, Gsg ávy-aḥ) in hetitščini (npr. Nsg ḫalki-š c ‘žito’,
Asg ḫalki-n, Gsg ḫalki-aš), njegovi sklonski ostanki pa so še prepoznani tudi v
avestiščini, grščini, stari latinščini in germanskih jezikih (Vaillant 1958: 114 sl.;
Szemerényi 1970: 163).
Medtem ko se npr. v vedski stari indijščini s psl. *mȅdъ ‘mel’ sorodno má
dhu- n ‘sladka pijača, med’ sklanja še akrostatično (npr. Gsg mádhv-aḥ) in se enak
deklinativni vzorec ohranja še v grščini (npr. μέθυ n, Gsg μέθυ-ος ‘opojna pijača,
vino’), se slovanski odraz pide. *medhu- n sklanja proterokinetično (npr. Gsg *mȅdu
> sln. medȗ). Kot besedotvorno živa predloga pa samostalnik s členi tipa adj *medvěnъ2 še v slovanskem svetu ohranja v deklinativnem oziru izgubljeni podatek o prvotno akrostatično dekliniranem samostalniku (Vaillant 1958: 115). Ob tvorjenkah
iz *medъ ‘mel’ tipa *medv-ěnъ pa v slovanskem svetu obstajajo tudi tvorjenke tipa
adj *medovъ,3 ki so v primerjavi s tipom *mȅdv-ěnъ mlajše,4 saj s polnostopenjskim
ujevskim elementom *-ov- < pide. *-e- tako kot adj *synovъ ← *synъ m, Gsg
*synu ‘filius’ posredno lahko kažejo na njegov sicer sekundarni, a splošnoslovanski
proterokinetični deklinativni vzorec.
1.1 Tvorjenke kot vir za oblikotvorne značilnosti samostalniške predloge
Tvorjenke so lahko posredni pokazatelji prvotne fonemske podobe podstavnih predlog, ki se je zaradi nadaljnjega fonetičnega razvoja v njih lahko že izgubila.
Najbolj verjetna etimologija psl. meteorološkega neologizma *dъžd’ь m ‘pluvia’ iz *dus-du-s *‘slabo nebo’ nakazuje prvotno ujevsko osnovo samostalnika, ki
od delovanja praslovanskega preglasa dalje v slovanskem sistemu ni več razvidna,
saj se je samostalnik pod vplivom Nsg *dъžd’ь uvrstil med *-o-osnove, prim. sln.
dȅž m, Gsg dežjȁ ‘pluvia’, hrv. čak. dãš, Gsg dažjȁ ‘isto’ (Orbanići v Istri – Kalsbeek
1998). Izgubljeni podatek o ujevski osnovi pa se še ohranja v adj *dъžd’-ev-ъ, ki je
istega tipa kot *medovъ, *synovъ itd. Podatek, da se je psl. *dъžd’ь prvotno sklanjal
po aktivnem proterokinetičnem tipu, ki taki izpeljavi pridevnika ustreza, pa nakazujejo še redki slovanski znaki, kot so poljski Gsg deszczu, Npl v stcsl. dъždževe, blg.
dъždové (ESJS: 3, 161; SP: 5, 194sl.).
So pa tvorjenke – ob drugih znakih komparativne provenience – lahko tudi
posredni vir za oblikotvorne podatke podstavnega samostalnika.
Tako npr. psl. kol *govdo n ‘bos’ v zaporedju s staroakutiranim tonemom
*gov- ohranja podatek, da se je pide. konzonantni samostalnik kategorije živosti
*go- ‘bos’ v slovanski jezikovni sistem prestrukturiral v nazalno osnovo moškega
spola tipa *kor m, Asg *kȍrenь ‘radix’, ki se v spolu spremenjena še ohranja v sln.
dial. góvo n ‘govedo’, br. dial. gaŭjá n ‘rogata živina’ < *gov (Furlan 2007).
Za areal slov. refleksov tega pridevnika prim. ÈSSJa: 18, 67.
Za areal slov. refleksov tega pridevnika prim. ÈSSJa: 18, 58sl.
4
Z besedotvornega vidika pridevniki tipa *synovъ < pide. *suHne-o-s odražajo pide.
adjektivizacijo tipa sti. tamasá- adj ‘temen’ ← támas- n ‘tema’.
2
3
52
2
Slovansko dialektično razmerje *kostь : *koščica
V slovenščini in tudi v drugih slovanskih jezikih se ob proterokinetično sklanjanem
ijevskem samostalniku slovanskega ženskega spola *kȍstь, Gsg *kȍsti ‘os’ pojavljajo tvorjenke, pri katerih je soglasniško zaporedje *-st- jotirano, jotacije pa glede
na besedotvorni vzorec – v večini primerov – ni mogla povzročiti pridana pripona,
ampak je *-- del samostalniške predloge *kȍstь, zaradi česar bi bilo treba predpostaviti obstoj variantnih slovanskih osnov, tj. ob *kost- tudi *kost’-.
Slovansko razmerje *medv-ěnъ : *medovъ z variantno osnovo *medv- : *medov- obstoj proterokinetično dekliniranega slovanskega ujevskega samostalnika *mȅdъ
m, Gsg *mȅdu ob potrjenem akrostatičnem deklinativnem vzorcu v nekaterih drugih
indoevropskih jezikih in neobstoj istopomenskega slovanskega tematskega samostalnika **medvъ m *‘mel’ ali **medvo n *‘mel’ zato vodijo k razlagi, da je bil pridevnik
*medv-ěnъ tvorjen še iz akrostatično, *medovъ pa že iz proterokinetično dekliniranega
samostalnika. Pridevnik *medv-ěnъ je v slovanskem svetu torej edini, sicer posredni
pokazatelj prvotnega akrostatičnega deklinacijskega vzorca samostalnika *medhu-.
Svojčas je Bošković (1975) podobne posredne znake, kot ga za ujevsko deklinacijo predstavlja pridevnik *medv-ěnъ, poskušal prepoznati za ijevsko deklinacijo, ko je vrbniški pridevnik oraćī ‘oren (o zemlji)’ z že leta 1468 izpričanim
fonemom ć (prim. zemlje oraće) primerjal s češkimi pridevniki tipa picí ‘piten’, vse
pa prek adjektivizacije izvajal iz akrostatično dekliniranih ijevskih samostalnikov
*oratь/orat’- ‘oranje’ oz. *pitь/pit’- ‘pitje’. Čeprav se v vseh detajlih z Boškovićevo
razlago ne bi mogla strinjati,5 se domneva o obstoju alternativnih samostalniških
osnov tipa *oratь/orat’- ‘oranje’ kot ostankih akrostatičnega deklinativnega vzorca
ijevskih osnov zdi verjetna, saj lahko enako alternacijo prepoznamo tudi pri drugih
slovanskih prvotno ijevskih samostalnikih.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
2.1 Tvorjenke iz psl. *kȍstь f, Gsg *kȍsti ‘os’
2.1.1 Slovensko gradivo
V slovenščini spadajo v besedno družino kst f, Gsg kostȋ ‘os’ tile členi:
1.
Samostalnika na -ica (s pretežno deminutivno funkcijo, ker tvorba na -ica
označuje tudi osrednji oleseneli del sadnega plodu, tj. pečko):
(a) koščíca:
Samostalnik koščíca je potrjen v 18. stoletju v Kastelec-Vorenčevem (npr. ena otrozhka ygra s’koszhizami; od olike koszhiza, ali sarnu), Pohlinovem (koshiza ‘Beinlein, oſſiculum’) in Gutsmanovem slovarju (koſhiza ‘Beinlein, Obſtkern’), v 19. stoletju pri Jarniku (koſhzhiza ‘Fiſchgräte, Kern vom Steinobſt’), Murku (npr. koſhíza
‘Beinchen’). V narečjih: dol. kuščca (Mokronog – Šmarjeta – Ramovš 1997: 56sl.),
Adjektivizacijo iz samostalniških predlog izvaja Bošković (1975) iz dajalniških oblik
*-t-e-o-s > psl. *-t’ьjь, kar ne prepričuje, ker ima izglasni *-jь v tipu oraćī oz. tipu picī
funkcijo označevalca določne oblike. Ti pridevniki so strukturno enaki psl. *kost’ь ‘suh,
mršav’ (gl. spodaj).
5
53
kor. obir. quší:ca ‘Obststein’ (Karničar 1990), kor. podj. kušíca (Zdovc 1972: 100),
rez. koš’ćca ‘kost (ljubkovalno), majhna kost’ (Solbica), ter. koščíca ‘ossicino’
(Merkù 2007), črnovr. kušȋcḁ (Tominec 1964), kraš. košćíca ‘Knochen’ (Štrekelj
1887: 435), pkm. koščíca ‘seme’ ob koškíca ‘isto’ (Mukič 2005), kar je po narečnem
fonetičnem razvoju nastalo iz koščica.
(b) kostica:
Samostalnik kostica je potrjen v 18. stoletju pri Gutsmanu (ribja koſtiza ‘Fiſchgräte,
ſhpiza v’ribah, ribni tern’, koſtiza ‘Gräte’), ki navaja tudi variantni obliki kostič =
koſtizh ‘Gräte’ in njen dem kostičica = koſtizhiza ‘Grätlein’.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
2.
Pridevnik na -en, f a:
(a) koščen, f a (z izpridevniškimi samostalniki koščenják m ‘zelo suh, koščen
človek’, koščnka f ‘zelo suha, koščena ženska’, koščnost f, Gsg i – SSKJ);
(b) kosten, f a:
Pridevnik koščn je potrjen v 18. stoletju v Kastelec-Vorenčevem (koszhèn ‘oſseus’)
in v Pohlinovem slovarju (koshęn : koſtęn ‘Beinern, oſſeus’ ([košen] : [kosten]) s
tvorjenko koshęnk ‘Märke, Würfel; abaculus, aleæ’), medtem ko ima Gutsman le
pridevnik koſten, ena, enu ‘beinern’ in tvorjenki koſhenk ‘Würfel’ z manjšalnico
koſhenkize ‘Würflein; koberz’ [košenkice]. V 19. stoletju je enako dvojnost koščen :
kosten zaslediti pri Jarniku, ki ob pridevniku koſtèn ‘beinern’ in iz njega tvorjenem
koſtenak ‘Beinhaus’ navaja samostalnik koſhénk ‘Würfel’, in tudi pri Murku, ki piše,
da ob pridevniku koſtén obstaja tudi koſhén, koſhzhén ‘beinern’. V narečjih: kor.
obir. qustè:n (Karničar 1990), kor. podj. kustìǝn (Zdovc 1972: 87), kor. rož. qostén
(npr. qosténa míza) (Šašel 1957: 61), toda dol. kuščìẹn (Smole 1994: 220), nad.
koščèn ‘osseo’, tudi hiperkorigirano kostčèn ‘isto’ (Špehonja 2003).
V slovenščini je pridevnik koščen pogostejši kot kosten.
Arealna razporeditev pridevnikov koščen in kosten ter njunih tvorjenk pa je
takšna, da isto narečje ali govor ob pridevniku koščen lahko vsebuje tudi tvorjenko iz
kosten (prim. cerkljansko kaˈš(č)iẹn ‘koščen’ (Kenda-Jež 1994: 342), kašíen ‘koščen’,
toda kastenc ‘zelo, kot kost trd oreh’ (Razpet 2006)). Na bovškem območju pridevnik
ni bil zabeležen, a kaže samostalnik kuščnjà:k m ‘koščak, oreh s trdo lupino in piškavim ali težko izluščljivim jedrom’ (Ivančič Kutin 2007) < sln. *koščen-jak na tvorbo
iz variante koščen, kustnì:čje n ‘liguster’ (Ivančič Kutin 2007) < sln. *kosten-ič-je pa
iz kosten. Enako dvojnost ponazarjata gorenjska samostalnika košˈnḁk ‘vrsta oreha’
(Kropa – Škofic 1996: 309) < *koščen-jakъ in v Pleteršnikovem slovarju na Bled
locirano kosteníce fpl ‘neke majhne, deloma iz kosti narejene sani’.
Iz arealne razvrstitve tvorjenk s slovenskima osnovama kost- in košč- je razvidno, da ena osnova ni vezana na konkretno območje, iz česar je mogoče sklepati,
da variantnost osnov kost- : košč- ni rezultat internoslovenskih jezikovnih dejavnikov, ampak je razmerje kost- : košč- odraz starejših jezikovnih dogajanj v besedni
družini *kȍstь ‘os’.
54
Iz prikazanega je razvidno, da je v slovenščini samostalnik koščíca pogostejši kot
kostica.
2.
Pridevnik na *-ěnъ:
(a) Tip sln. koščen:
srb./hrv. kȍštan, f a ‘ki je iz kosti’ (Karadžić), kȍščan (ARj), mak. dial. koštan ‘koščen’, blg. kòšten ‘koščen’ (BER: 2, 698), č. koštěný, r. *koščanyj v ihtn koščánka
‘Cyprinus vimba’.6
(b) Tip sln. kosten:
srb./hrv. kȍsten, f a ‘ki je iz kosti’ (Karadžić), kostěnь ‘osseus’ (Daničić), r. kostjanój
‘iz kosti narejen’, ukr. kostjanýj/kistjanýj ‘isto’, č. kostěný ‘koščen’, p. kościany ‘isto’.
3.
Druge tvorjenke:
(a) Pridevnik na *-atъ:
*kost’atъ: hrv. koštat ‘z velikimi kostmi, suh’, kòščat ‘koščen’ (ARj); *kostatъ: hrv.
kòstat ‘koščen’.
(b) Pridevnik na *-avъ:
*kost’avъ: hrv./srb. kȍštav ‘koščen, mršav’, r. dial. koščávyj ‘suh, mršav’, ukr. koščávyj ‘koščen’, br. dial. kaščávy ‘isto’, slš. dial. košt’avý ‘mršav, suh; oguljen’,7 tudi
blg. dial. kòščav ‘čvrst, trden’ (Bansko – BER: 2, 697).
(c) Pridevnik na *-jь:
*kost’ь: csl. koštь ‘gracilis’ itd.8
(d) Samostalnik na *-ina:
Tip sln. koščina: hrv. kòština avgm (Lika – ARj), čak. košćȉna avgm (Bejska Tramuntana – Velčić 2003), srb. koščína ‘kost’ (Pirot – Živković 1987), kȍčina avgm <
*kȍščina (južna Srbija – Miletić 1940: 381), blg. dial. koščìna ‘kost’ (BER: 2, 697).
(e) Samostalnik na *-yl’ь:
*kost’-yl’ь: srb. koštílj m ‘trd oreh, iz katerega je jedro težko dobiti’ (Pirot – Živković 1987); *kost-yl’ь: r. kostýlь m ‘bergla’.9
(f) Samostalnik na *-urъ/a:
*kost’ur-: hrv. kòštura, kòšćura (ARj), čak. košćurĩnje kol n ‘kosti’ (ČDL); *kostur-: hrv. kȍstūr ‘skelet’ itd.
Prim. ÈSSJa: 11, 186.
ÈSSJa: 11, 186.
8
ÈSSJa: 11, 187.
9
SP: 1, 112.
2.1.2 Drugo slovansko gradivo z indikacijo o osnovi *kost’- ob *kost1.
Samostalnika na *-ica:
(a) Tip sln. koščica:
srb./hrv. kòščica (Karadžić), hrv. čak. košćȉca ‘koščica (pri sadju)’ (Orlec na Cresu –
Houtzagers 1985), košćȉca dem (Bejska Tramuntana – Velčić 2003), kòščica ‘kost,
koščica (pri sadju)’ (Split – Magner-Jutronić 2006), blg. dial. koštyca (Banat – BER:
2, 695), koščìca (Stanьovci, Brezniško; Boboševo; Šijakovci, Sofijsko – BER: 2, 697).
(b) Tip sln. kostica:
hrv. kòstica ‘majhna kost’ (Della Bella, Voltić, Stulić), blg. kostìca dem, č. kostice
‘ribja kost’, slš. kostica ‘isto’, gl. kosćica.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
6
7
55
(g) Samostalnik na *-al’ь:
*kost’al’ь: slš. koštial’ ‘velika kost’.
(h) Samostalnik na *-ъka:
*kostъka: hrv./srb. kȍska, kȍcka, mak. koska ‘kost, sadna koščica, ribja kost’, blg.
kòska ‘kost’, r. kóstka ‘majhna kost’, ukr. kístka ‘kost’, p. kostka ‘koščica, gleženj;
igralna kocka’, č. kostka, kůstka ‘koščica, sadna koščica’, slš. kôstka ‘sadna koščica’,
gl. kóstka ‘koščica’, dl. kostka ‘isto’.10
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
2.1.3 Dosedanje razlage gradiva
Jezikovno gradivo, ki ob samostalniku *kostь izkazuje nepričakovano soglasniško
zaporedje *-šč-, je bilo do sedaj pretežno obravnavano in razlagano le znotraj posameznih slovanskih jezikov, kjer se pojavlja, v širšem slovanskem kontekstu pa ne.
V slovenščini razmerje kost : koščica/koščen fonetično ni pričakovano, saj
se pričakuje, da bi se tvorba na -ica iz kost odražala kot kostíca in ne koščíca, ker
samoglasnik -i- v priponi -ica < *-ica v slovenščini in njenih predzgodovinskih
razvojnih stopnjah ne povzroča jotacije oz. mehčanja konzonantne skupine -st-, kot
ponazarja sln. dem krástica iz krásta f ‘scabies’ in vrsta drugih primerov z zaporedjem -st-i- < *-st-i-, prim. pustíti, bósti, blésti, brstȉč ... V dosedanjih slovenskih zgodovinsko-primerjalnih delih vključno z ESSJ nastanku glasovnega zaporedja -šč- v
koščíca pozornost ni bila posvečena, le Ramovš je samostalnika koščíca (← kst f)
in peščíca (← pst f) uvrstil med slovenske primere z refleksom jotiranega psl. *st
(Ramovš 1924: 277), a vzroka zanj ni razložil.
Skok: 2, 163 je menil, da hrvaške/srbske oblike tipa kòštica : košćȉca : kòščica
niso izvedene iz *kȍstь, ampak iz manjšalnice *kòstъka, v ÈSSJa: 11, 155sl. pa
se s.v. *kostica navedeno hrv. čak. košćȉca pušča nerazloženo, sln. koščíca pa ni
omenjeno.
Enako se v BER: 2, 697, razlaga bolgarsko narečno obliko koščìca in koščìna
iz *kostъk-ica/ina, medtem ko je koštyca iz *kostica razloženo z razvojem soglasniške skupine -st- > -št- (BER: 2, 695).
Variantnost izsamostalniškega pridevnika *kostěnъ : *koščanъ se v ÈSSJa:
11, 155, 186 razlaga z dvema različnima pridevniškima priponama, tj. iz *kost-ěnъ
in *kost-janъ, prav tako se v ÈSSJa: 11, 186 za pridevnike tipa hrv./srb. kȍštav
predpostavlja tvorjenost *kost-javъ, tj. z variantno pripono *-javъ ob *-avъ.
2.1.4 Drugačna razlaga razmerja *kost- : *kost’Poizkus izvajanja fonetično nepričakovanih južnoslovanskih oblik na -ica iz
*kostъčca je razumljivo, sprejemljivo pa samo za tiste slovanske (mikro)sisteme,
kjer sta rezultata drugega dela psl. konzonantnega zaporedja *-šč- in velara v zaporedju -ъ-k- (tudi -ь-c-) pred i enaka, in sicer -č-, kot npr. v slovenskih narečnih razmerjih púščati (< *pust-ja-ti) : peščína (< *pěsъk-ina) : praščíč (< *porsьc-it’ь). Pričakovana različna realizacija psl. konzonantnega zaporedja *šč in *-s(t)-ъk/-ьc-i- kontroli ni dostopna tudi v tistih (mikro)sistemih, kjer se je pričakovani
10
56
Iz tega samostalnika so po premetu -st- → -ts- v posameznih slov. jezikih nastali
samostalniki tipa slš. kocka ‘kocka’.
O priponah s sekundarnim vzglasnim *-j- Varbot 1984: 215sl.
11
rezultat -s(t)-ъk/-ьc-i- > -šč- (verjetno zaradi jezikovne ekonomičnosti) fonetično
približal in izenačil z rezultatom iz psl. *šč, kot se je zgodilo npr. v slovenski rezijanščini, kjer ima košˈćca enako zaporedje šć kot prášćić ‘prašiček’ (Steenwijk
1992), ali v Porabju, kjer se sistemski refleks psl. *šč pretežno glasi šk: koškíca/
koščíca : paršˈki:ček ‘prašiček’ (SLA) < *porsьčit’ьkъ.
V (mikro)sistemih, kot je npr. slovenski kraški, pa se sistemski refleks psl.
*šč glasi šć, manjšalnica praščíč pa préščić (Štrekelj 1887: 404), kar pomeni, da
kraškega košćíca ne moremo izvajati iz *kostъčca. Enako velja za hrvaški čakavski
sistem. Čakavski refleks psl. *šč je šć, toda manjšalnica *porsьc-it’ь se v Orlecu
glasi praščȉć, v Dračevici na Braču prajčȉć, na Vrgadi pa prȁčić < *praščić. Torej
različno od tam znane manjšalnice košćȉca.
V Splitu, kjer se refleks psl. *šč glasi šč in kjer bi se tudi refleks *porsьcit’ь glasil *praščȉč, je oblika kòščica dvoumna, saj bi jo bilo mogoče izvesti iz
*kostъčca ali pa tako kot sln. kraško in hrvaško čakavsko iz *kost’-ca, torej iz
jotirane konzonantne skupine *st, o kateri je na podlagi slovenščine govoril že
Ramovš.
V jugovzhodnem srbskem pirotskem govoru se sistemski refleks iz psl. *šč
glasi št (npr. žénština ‘ženska’ < *žen-ьšč-ina < *žen-ьsk-ina, pùtišta (kol) ‘(slabe)
poti’ ← *pǫt-išče, lešták ‘leskov gozd’ < *lěšč-jakъ < *lěsk-jakъ), toda najde se tudi
primer s šč, kot je d’ščíca ‘deščica’ < *dъšč-ica < *dъsk-ica (← *dъska), ki je glede
refleksa enak šč v v’ščíca ‘uš’ < *vъšьč-ica < *vъšьk-ica/vъšьc-ica ← *vъšьka/
vъšьca ‘pediculus’. V tem govoru znano koščína ‘kost’ je torej lahko iz *kostъč-ina
< *kostъk-ina/kostьc-ina (← *kostъka/kostьcь) ali pa iz *kost’-ina.
Bolgarsko narečno koštyca ni nujno nastalo iz *kostica, ampak je lahko refleks *kost’-ca. Dvoumno je tudi z zahodnega bolgarskega območja izvirajoče
koščìca, ker se tam refleks psl. *šč glasi šč (BDA: 212), zato je tudi ta oblika lahko
nastala iz *kost’-ca.
Iz predstavljenega sledi, da vseh samostalnikov tipa sln. koščica, ki se pojavljajo v južnoslovanskih jezikih, ni mogoče izvajati po Skokovem vzorcu iz
*kostъk-ica, ampak da vsaj dva mikrosistema, tj. slovenski kraški in hrvaški čakavski, kažeta v prid izvajanja iz jotirane osnove *kost’-. Razlagi, ki jo je le za slovenščino predpostavil že Ramovš (1924: 277), pa ostali južnoslovanski primeri na *-ica
in *-ina tudi ne nasprotujejo, čeprav bi jih bilo mogoče izvajati tudi iz *kostъk-ica
oz. *kostъk-ina. Ker razlaga z jotirano osnovo *kost’- ustreza vsem jslov. primerom
tipa sln. koščica, razlaga iz *kostъk-ica/-ina oz. *kostьc-ica/-ina pa ne, menim, da
bi bilo pri ugotavljanju, katera je bolj verjetna, treba dati prednost prvi, tj. razlagi z
jotirano osnovo *kost’-: *kost’-ica, *kost’-ina.
Če se z zornega kota jotirane jslov. osnove *kost’- ocenjujejo razlage slov.
tvorjenk tipa hrv./srb. kȍštan, tipa hrv./srb. kȍštav ‘koščen, mršav’ in tipa hrv. čak.
košćurĩnje, pri katerih bi jotiranje in zato variantnost tipa č. koštěný : kostěný lahko
povzročil obstoj vzglasno alternirajočih slov. pripon *-ěnъ/-janъ, *-avъ/-javъ in
*-urъ/-jurъ,11 je mogoče vsaj ugotoviti, da so sicer verjetne, a ne edine možne še
zlasti, ker druge tvorjenke tipa hrv. koštat, tipa srb. koštílj in tipa slš. koštial’ razlage
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
57
s predpostavko o variantni vzglasni priponi ne dopuščajo, ker strukturno enake alternacije, tj. *-atъ : **-jatъ, *-yl’ь : **-jil’ь, *-al’ь : **-jal’ь, vsaj do sedaj niso bile
evidentirane. Machek (1968: 282) je sicer pri slš. koštial’ tako kot pri formalno
enakem č. košt’ál ‘štor’ problem skušal reševati z ad hoc predpostavko o ekspresivnosti tvorbe in obstojem ekspresivne pripone »-'ál«, ki pa je npr. č. nosál ‘človek z
velikim nosom’ (← *nosъ ‘nasus’ – SP: 1, 108), pri katerem bi jo zaradi pomena tudi
pričakovali, ne potrjuje. V kontekstu prepoznane jotirane osnove *kost’- ob *kostbi bilo razmerja tipa č. koštěný : kostěný mogoče razložiti, da so nastali s tvorbo z
isto pripono, a variantno osnovo:
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Prav razmerja tipa č. koštěný : kostěný so namreč v slovanskih jezikih lahko povzročila reinterpretacijo prvotnih vokalno vzglasnih pripon *-ěnъ, *-avъ, *-urъ ... v
*-janъ, *-javъ, *-jurъ ...
č. koštěný < *kost’-ěnъ
č. kostěný < *kost-ěnъ
2.1.5 Pridevnik *kost’ь(jь)
Del besedne družine *kostь f ‘os’ je tudi pridevnik *kost’ь(jь) ‘suh, mršav’ < *‘takšen kot kost’, prim. csl. koštь ‘gracilis’, str. koščь ‘isto’ (ÈSSJa: 11, 187),12 zato bi
bilo pri tvorjenkah z osnovo kost’- možno celo podvomiti, da bi bile izsamostalniške. Vendar pa razlagi o izpridevniškosti tvorjenk z osnovo *kost’- nasprotuje
dvojničnost variant, ki se potrjuje v večini primerov in tudi pri tvorbah, pri katerih
je izpridevniškost popolnoma izključena, kot npr. pri pridevnikih na *-ěnъ in na
*-atъ ter samostalnikih na *-urъ in na *-yl’ь.
Vzrok za različen rezultat pri istem besedotvornem vzorcu je po mojem mnenju zato treba iskati v variantnosti samostalniške osnove, ki ji je bila dodana pripona. Pri tvorjenkah *kost-ca, *kost-yl’ь, *kost-urъ, *kost-atъ, *kost-ěnъ je bila tako
kot npr. pri nomenu loci *kost-šče osnova samostalnika razumljena kot *kost-, tj.
brez ijevskega elementa samostalnika, pri kost’-ca, *kost’-na, *kost’-yl’ь, *kost’urъ, *kost’-al’ь, *kost’-atъ, *kost’-anъ, *kost’-avъ pa kot *kost’-, tj. z alofono varianto -j- ijevskega elementa kot dela samostalniške osnove (tip *medv-ěnъ).
2.1.6 Samostalnika *kost’ьka in *kost’ьcь
Samostalnik *kost-ъka ima v besedni družini *kostь poseben položaj, ker je lahko
neologistična tvorba iz *kostca po vzoru parov tipa *dělavica : dělavъka oz. *babica : babъka, kjer je drugi člen v primerjavi s prvim mlajši.
12
58
V ÈSSJa: 11, 187, se psl. pridevnik *kost’ь(jь) iz samostalnika *kostь izvaja s pripono
*-jь(jь). Zaradi konzonantnega zaporedja *st’ pridevnik ne more biti tipa *zvěrьjь ←
*zvěrь, saj bi se realiziral v **kostьjь. Možno bi bilo predpostaviti, da je bil samostalnik
adjektiviziran s tematskim vokalom in da *kost’ь(jь) odraža indoevropski tip adjektivizacije, ki jo ponazarja sti. tip nabhas-á- ‘vlažen’ ← nábhas- n ‘vlažnost’, tamasá- ‘temen’
← támas- n ‘tema’, tj. *kost’-ь, čeprav se ne more izključiti, da ne bi bil tvorjen s pripono
*-jь iz osnove *kost-.
3
Vir za nastanek razmerja *kost- : *kost’-
Dvojnost osnov tipa *kost-/kost’- na južnoslovanskem območju izkazuje vsaj še
*pęst-/pęst’- ‘pugnus’,14 verjetno tudi *gъrst-/gъrst’- ‘dlan = notranji del roke, s ka Drugače o glagolu Skok: I, 161 in Vlajić-Popović 2002: 89 z op. 41.
Ob sln. pst f, Gsg pestȋ ‘pugnus’ peščíca nima le vloge manjšalnice od pst, ampak označuje tudi majhno skupino ljudi ali stvari nasploh (SSKJ). Tako kot koščíca je tudi peščíca
sestavni del osrednjega slovenskega leksikona. Samostalnik je bil na prelomu iz 17. v 18.
stoletje zabeležen pri Svetokriškem (eno peshizo [pešico] s sln. -š- < -šč-), v 18. stoletju
v Kastelec-Vorenčevem slovarju (ena peszhiza ‘pugillus’ [pešica] s sln. -š- < -šč-), nato
v 19. stoletju pri Murku, kjer nima vloge manjšalnice, ampak je sinonimen s knjiž. pst
(peſhíza ‘Faust’ s sln. -š- < -šč-). Beseda je razmeroma dobro znana v narečjih, kjer se
pojavlja v pomenu ‘ščepec’ (SLA) ali ‘prgišče’ (SLA), tu pa naj zaradi že znanih dejstev,
predstavljenih pri obravnavi koščíca, navedem samo primer iz kraškega narečja z zaporedjem šć: pεšćíca ‘prgišče’ (Štrekelj 1887: 436).
Ob peščíca je znana tudi varianta pestica, ki jo tako kot sln. kostíca v 18. stoletju navaja
Gutsman: peſtiza ‘Fäuſtlein’.
Gutsmanov slovar prinaša tudi samostalnik peſhzhai ‘Ball an der Hand oder Fuß, dlan’,
‘Flache Hand, dlan’, ki je bil kasneje v 19. stoletju zapisan pri Murku in Janežiču, v
sodobnem knjižnem jeziku pa peščȃj m nastopa le kot anatomski termin, ki označuje
mišično blazinico na palčni in mezinčni strani dlani (SSKJ). Tako kot peščíca ima tudi
peščȃj fonetično nepričakovan refleks -šč-, saj je to lahko izsamostalniška tvorba na
*-ějь, ki bi se, če bi bila iz pst tvorjena po enakem algoritmu kot pestica, v slovenščini
glasila **pestej. V kontekstu tu obravnavane problematike pa je možno, da v izhodiščni
obliki *pst’ějь > *pst’ajь soglasnik -j- pripada samostalniški osnovi in da zato primer
spada med tiste, ki so v slovanskih jezikih povzročili reinterpretacijo prvotne pripone
*-ějь v *-j-ějь > *-jajь (prim. SP: 1, 86).
Slovenski peščíca primerljiva fonetična realizacija je znana v hrv. čak. pešćȉca ‘pest’
(Cres – Tentor 1909: 197), pešćȉcu (Asg) ‘majhna pest’ (Orlec na Cresu – Houtzagers
1985). Skok: II, 645, ki navaja tudi istrsko pešćica ‘ščepec’ in pešćìna ‘manipulus’,
pa za razliko od hrv. kòštica : košćȉca : kòščica teh primerov v odnosu do hrv. pȇst f
‘pugnum’ ne razlaga in k tej besedni družini ne prišteje slovenskemu peščȃj enako hrv.
pȅšćāj m ‘dlan, kosti dlani’. V ARj je hrv. manjšalniška oblika pešćȉca sicer razložena iz
*pestčica, za kar pa bi upravičeno pričakovali refleks *peščȉca oz. *pejčȉca ipd. Tudi ta
južnoslovanski samostalnik torej lahko kaže na enako izpeljavo kot *kost’ca: *pstь →
*pęst’-ca. Konzonantno zaporedje šć v hrv. pȅšćāj pa dopušča oceno o enaki izpeljavi:
*pst’ajь = hrv. pȅšćāj, sln. peščȃj.
13
14
Pri *kost’-ca pričakovan samostalniški neologizem *kost’-ьka neposredno
ni potrjen. Lahko pa ga prepoznamo v hrv. in srb. denominativnem glagolu kȍškati
se ‘prepirati se, zbadati se, rahlo se medsebojno udarjati, izmenjevati rahle udarce
v kost ali kosti’ (HER) < *kost’ьkati sę,13 ki je pomensko blizu uhvatiti se u kòštac
‘spoprijeti se s kom’ in kjer kòštac < *kost’cь verjetno označuje kost, kar nakazuje
hrv. sinonimna fraza rvati se u kosti (Skok: II, 163sl.). Za razliko od *kostcь (= p.
kościec, Gsg ćca ‘skelet’) pa hrv. kòštac vsebuje isto osnovo kot *kost’-ca, *kost’na, *kost’-yl’ь ...
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
59
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
60
terim se zajema, grabi; pest’15 in *ǫz-/ǫz’- ‘vez, jermen’,16,17 posamezne znake za
jotiranost osnov pa najdemo tudi izven te skupine (npr. vsaj v č. koštěný, slš. koštial’,
r. koščánka). Pojavlja pa se ob ijevskih samostalnikih slovanskega proterokinetičnega
tipa in je primerljiva z dvojnostjo nekaterih slovanskih ujevskih osnov, npr.
psl. *mȅdъ n, Gsg *mȅdu ‘mel’:
adj *mȅdv-ěnъ,
adj *mȅd-ěnъ (ÈSSJa: 18, 67, 44);
psl. *lȅdъ n, Gsg *lȅdu ‘glacies’:
adj *ledv-ěnъ (v hrv. ledven ‘glacialis’ – Habdelić),
adj *led-ěnъ (ÈSSJa: 14, 84).
Ker je razmerje tipa *mȅdv-ěnъ : *mȅd-ěnъ tipološko primerljivo z razmerjem tipa
*kost’-ěnъ : *kost-ěnъ, je verjetno, da so členi tipa *mȅdv-ěnъ in tipa *kost’-ěnъ
odraz istega jezikovnega pojava.
Če se variantnost *mȅdv-ěnъ : *mȅd-ěnъ ocenjuje tudi z zornega kota zloženke *medv-ědь m ‘ursus’ s paralelo v sti. madh(u)v-ád- m ‘isto’ in v kontekstu znanja
Na širši areal slov. *pęst’ca lahko kaže srbsko pirotsko peščíca, ki ima v tem mikrosistemu
sicer vlogo manjšalnice k peská f ‘nekaj prgišč požetega žita, iz katerih se naredi snop’
< *pęstъk. Taka sinhrona medparadigmatska vez pa je lahko nastala sekundarno, ker
izvorni samostalnik *pstь v govoru ni ohranjen. Konzonantno zaporedje šč je namreč v
tem govoru lahko refleks psl. *šč kot tudi *-stъk- pred i (gl. zgoraj).
V Splitu peščùrina pomeni ‘močna klofuta’ in ima vlogo avgmentativa k pest m ‘klofuta’
(Magner – Jutronić 2006). Pomen ‘klofuta’ se je tu iz prvotnega ‘pest’ razvil po metafori
pest = klofuta. Čeprav iz predstavitve v Magner – Jutronić 2006 ni razvidno, ali je splitsko
pest še ijevski ali že sekundarni ojevski samostalnik, avgmentativ peščùrina izkazuje
enako izpeljavo kot hrv. čak. košćurĩnje kol n ‘kosti’ (Dračevica na Braču): *pęst’-ur-ina.
Znana pa je tudi paralelna tvorba v hrv. pešćunȉca ‘ščepec’ (Bakar – ARj) < *pęst’-un-ca.
V tej besedni družini predstavlja jedrni člen *pstь f staro pide. zloženko *penk-stH2-i‘petprstje = območje, kjer je/stoji pet (prstov)’ (Klingenschmitt 1980: 214, op. 14).
15
Tako možnost nakazuje sln. tvorjenka prgíšče n << *pri/per-gъrst’-ьje, ker sln. izglasja
-šče ne moremo izvajati iz zaporedja *-st-ьje (Furlan 2010: 27 z op. 9). Prim. še hrv. čak.
prègršć f, Gsg prègršći (Nemanić 1884: 67) ob sln. dial. gȓst f, Gsg grstȋ ‘kar se enkrat
prime s stisnjeno dlanjo, prgišče’, stcsl. grъstь f ‘prgišče’, hrv. gȓst f ‘prgišče’, srb. gȓst
f ‘notranji del pesti’, blg. grъst f ‘pest’, r. górstь f ‘prgišče’, ukr. hórstь f ‘isto’, br. dial.
hors’c’, p. garść f ‘prgišče, peščica, polna pest’, č. hrst f ‘pest, peščica, prgišče’, slš. hrst’
f, Gsg hrsti ‘prgišče, pest, dlan, roka’, gl. horšć ‘prgišče; šop’, dl. gjarsć ‘dlan’.
16
Etimološka povezanost s psl. *ęz-ti ‘ligare’ nakazuje, da je v rekonstruirani variantnosti
*/gǫz-//gǫz’- ‘vez, jermen’ z primaren. Ob sln. dial. ijevskem samostalniku vz f, Gsg vozȋ
‘Band’ (Pleteršnik po Miklošiču) obstaja tudi vzhodnoštajersko vž f, Gsg vožȋ ‘vrv; vez, ki
veže oba dela cepca’ (Pleteršnik) in ob njem z variantnim vzglasjem gž f, Gsg gožȋ ‘vez, ki
spaja oba dela cepca; obroč, zanka na jarmu za oje’ (SSKJ), ‘jermen, ki cepca veže z ročajem’, ‘jermen pri jarmu, s katerim se oje pritrdi na jarem’, ‘trak, ki pri plugu gredelj povezuje
s kolesi’ (Pleteršnik), rožansko koroško hž f, Gsg hoží ‘gož’ (Šašel 1957).
17
Samo v tem primeru je rekonstrukcija vzglasja podana fonetično, tj. z *- in ne z *v-, ker
se vzglasni fonem v nemaloštevilnih slovanskih primerih pojavlja kot refleks psl. *g- <
*- (verjetno prek spirantičnega *γ-).
o prvotni akrostatični dekliniranosti pide. *médhu > psl. *mȅdъ, predstavljajo členi
tipa *mȅdv-ěnъ najstarejšo slovansko plast, členi tipa *mȅd-ěnъ pa najmlajšo.
Spremenjeno razumevanje samostalniške osnove prvotnih ujevskih osnov je
bilo verjetno sproženo v deklinaciji samostalnikov tipa *medъ, kjer se je izglasje nekaterih sklonskih oblik proterokinetičnega vzorca izenačilo z izglasjem istih sklonskih oblik ojevske deklinacije. Po izpadu izglasnega pide. spiranta *s oz. nazala *m
in zvišanju artikulacije pide. *o v zgodnjepsl. *u se je izglasje tematskih osnov v
imenovalniku in tožilniku ednine fonetično izenačilo z izglasjem istih sklonskih oblik
ujevskih osnov, npr. N/Asg *vilku : *medu/sūnu ... To pa je sprožilo prehajanje ujevskih samostalnikov med ojevske (npr. sln. sȋn m, Gsg sȋna ‘sunus’ ← psl. *snъ m,
Gsg *-u) in ob obstoječih besedotvornih členih tipa *mȅdv-ěnъ verjetno nastajanje
tudi neologističnih tipa *mȅd-ěnъ, *medca (= sln. medíca ‘medeni napitek’, hrv./srb.
mèdica ‘isto’), *medišče (= č. mediště ‘vrhnji del panja, kjer čebele odlagajo med’) ...,
ki so sledili besedotvornemu postopku ojevskih osnov, za katerega je značilna zamenjava tematskega vokala z novo pripono, npr. *vьlk-ъ m → dem *vьlč-ьcь.
Enako relativno kronologijo kot pri nastanku razmerja *mȅdv-ěnъ : *mȅděnъ bi bilo možno prepoznati tudi pri razmerju *kost’-ěnъ : *kost-ěnъ ijevskih samostalnikov, saj tudi ti odražajo prevedbo v ojevsko deklinacijo (npr. sln. pt m,
Gsg pta ‘via’ ← psl. *ptь m).
Ijevski in ujevski samostalniki z alternacijo -ь : -i-/-ьj- oz. -ъ : -u-/-ov- odražajo slovansko deklinacijo proterokinetičnega tipa, pri kateri pričakujemo, da bodo
njihove izpeljanke z vokalno vzglasno pripono tvorjene iz stranskosklonskih osnov
na -ьj- < *-e-(V-) oz. *-ov- < *-e-(V-). Taka tvorjenost se pri ujevskih osnovah potrjuje (npr. csl. medovina ‘sicera’, blg. medovìna ‘medeni napitek’ ...), pri ijevskih pa
(še?) ni znana, predstavlja pa v odnosu do tipa *mȅdv-ěnъ in tipa *mȅd-ěnъ vmesno
stopnjo, ki odraža proterokinetičnost slovanskega deklinativnega vzorca:
(a) najstarejša plast kot znak akrostatične dekliniranosti: *mȅdv-ěnъ;
(b) mlajša plast kot znak proterokinetične dekliniranosti: **medovъ (prim. *synovъ);
(c) najmlajša plast kot znak tematske dekliniranosti: *med-ěnъ.
Možnost, da bi oblike tipa *koščica nastale iz **kostьjica > **kost’ica in
da bi bile tipa medovina, ni verjetna. V čakavskem Orlecu na Cresu in Bejski Tramuntani so znani refleksi tipa košćȉca, a fonetično zaporedje *-tьj- se tam realizira
v -tj-, npr. netjãk ‘nečak’ (Orlec na Cresu – Houtzagers 1985), netjk ‘isto’ (Bejska
Tramuntana – Velčić 2003) < *netьj-akъ.
Medtem ko pri slovanskih ujevskih samostalnikih ni sporno, da so bili ujev
ski že na prajezični stopnji in se je ta priponska karakteristika jasno ohranjala vsaj
še v zgodnji praslovanščini, tega za slovanske ijevske samostalnike ni mogoče trditi, ker se med njimi ohranjajo tudi stari konzonantni (npr. *zvrь : gr. θήρ m,
Gsg θηρός), ki s posameznimi členi odražajo tvorbo tudi še iz konzonantnih osnov,
kot je razvidno iz samostalnika *sȍlь f, Gsg *i ‘sal’ (prim. gr. ἅλς m, Gsg ἁλός),
pri katerem ob starejšem pridevniku iz konzonantne osnove *sol-nъ soobstaja tudi
neologistični *solьnъ iz ijevske. Znak starega konzonantnega samostalnika lahko
pri slov. abstraktnem samostalniku *strostь f ‘vetustas’ ponazarja samostalnik
*strosta m ‘vodja’ (sln., p., č., slš.), ki ni izpeljanka iz omenjenega slov. ijevskega samostalnika, ampak njegovega konzonantnega predhodnika. Tudi sinonimna
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
61
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
razmerja tipa *mokrota : *mokrot’a (← adj *mòkrъ ‘humidus’) so združljiva v prvot
ni konzonantni osnovi z dentalno pripono *mokro-t-.
Samostalnik *kȍstь še nima konsenzualno sprejetega izvenslovanskega sorodnika. Če izbiramo med najbolj verjetnima možnostma, da je psl. *kȍstь sorodno
z lat. costa f ‘rebro’ < *kost-eH2 ali pa s het. ḫaštā/ḫašti- n ‘kost’ in ob tem tudi z
lat. konzonantnim samostalnikom os n, Gsg ossis ‘isto’,18 je razvidno, da imamo v
vsakem primeru opraviti s staro pide. konzonantno osnovo srednjega spola, ki jo v
slovanskem sistemu posredno lahko nakazuje ukrajinski narečni samostalnik kostá f ‘os’, tudi kósta f ‘isto’19 < *kost/kòsta, saj verjetno predstavlja leksikalizirani
NApl n *kost-eH2 pide. konzonantne osnove tipa *nebes/nebèsa.
Ne glede na to, ali je bila konkretna slovanska samostalniška ijevska osnova
na starejših jezikovnih stopnjah tudi ali le konzonantna, je pri iskanju odgovora, kateri jezikovni pojav se odraža v variantnosti osnov *kost’-/kost, pomembno, da se ta
variantnost pojavlja v besednih družinah, kjer jedrni del predstavlja slovanski
ijevski samostalnik. Prav v njem kot osrednjem členu besedne družine pa verjetno
tudi obstaja vzrok za variantnost osnov *kost’-/kost-. Če bi v slovanskih sistemih
obstajale le variantne tvorbe tipa *kostica : *kost’ica brez ijevskih samostalnikov,
bi bilo v razmerjih tipa *kost(ca) : *kost’(ca) mogoče prepoznati tvorbe dev tipa,
npr. *bog-yn’i ← *bogyni, *tysǫt’i ← *tysǫti.
3.1 Slovanski samostalnik *kostь in njegov zgodnji praslovanski akrostatični
deklinativni vzorec
Komparativna evidenca kaže, da se ijevski in ujevski samostalniki, ki so se prajezično deklinirali akrostatično, v slovanskem svetu pojavljajo:
(a) s tematskim vokalom prestrukturirani v ojevsko deklinacijo: psl. *dȇrvo n ←
pide. *dóru NAsg, Gsg *déru-s;
(b) s pripono *-ko-/keH2 prestrukturirani v ojevsko oz. ajevsko deklinacijo: ob
psl. *ovьc f ← pide. *H2ói-s, Gsg *H2é-es tudi *ovcь m (Furlan 2000);
(c) brezpriponsko prestrukturirani v proterokinetični deklinativni vzorec: psl.
*mȅdъ n, Gsg *mȅdu.
Proterokinetično deklinirani *mȅdъ pa v besedotvornem pogledu s členi tipa
*mȅdv-ěnъ še v slovanskem svetu ohranja svojo izgubljeno značilnost prvotno
akrostatično dekliniranega samostalnika.
Ker smemo enake razmere kot v besedni družini *mȅdъ pričakovati pri paralelnih slovanskih ijevskih samostalnikih, lahko členi tipa *kost’-ěnъ tako kot tipa
*mȅdv-ěnъ predstavljajo posredni znak, da je slovanski proterokinetični deklinativni vzorec ijevskih ali ujevskih samostalnikov izpodrinil starejšega akrostatičnega,
ki je v zgodnjem praslovanskem obdobju vsaj deloma še soobstajal s proterokinetičnim, a ga je slednji mlajši kot dominanten izpodrinil. Sled prvotne akrostatičnosti
pa se je ohranila v besedotvornih produktih tipa *mȅdv-ěnъ oz. tipa *kost’-ěnъ:
O laringalni interpretaciji vzglasja v psl. *kostь in lat. costa ter povezavi s het. ḫaštā/
ḫašti- n ‘kost’, lat. os n, Gsg ossis ‘isto’, sti. ásthi (NAsg n), Gsg asthnáḥ gl. Lindeman
1997: 153. O problemu vzglasja pri tovrstnih ide. besedah tudi Rousseau 1990.
19
Citirano po ÈSSJa: 11, 168.
18
62
Nsg *medъ
Gsg *medve (< *--es) : *medu (< *-e-s)
Dsg *medvi (< *--e) : *medovi (< *-e-e)
Nsg *kostь
Gsg *kost’e (< *--es) : *kosti (< *-e-s)
Dsg *kost’i (< *--e) : *kosti (< *-ē ← *-e-e)
Medtem ko so variantne tvorjenke tipa *mȅdv-ěnъ : *mȅd-ěnъ pri ujevskih osnovah
zaradi fonetičnega približanja ojevskim osnovam lahko nastale v različnem času in
je tip *mȅdv-ěnъ zato starejši od tipa *mȅd-ěnъ,20 iste razlage zaradi drugačnih fonetičnih razmer v ijevskih samostalnikih ni mogoče aplicirati na variantnih tvorjenkah *kost’ica : *kostica ..., saj so lahko nastale sočasno in je bil tip *kost’ica tvorjen
iz akrostatično dekliniranega samostalnika, tip *kostica pa iz proterokinetično, ko
je bila v zadnjem deklinativnem vzorcu morfemska meja stranskosklonskih oblik
na podlagi imenovalniških in tožilniških premaknjena in so se ijevski samostalniki
proterokinetičnega tipa v besedotvornem pogledu začeli obnašati kot ojevski:21
NAsg*kost-ь
Gsg *kost-i
Dsg *kost-i
Iz tako interpretiranih samostalniških osnov proterokinetičnega tipa so lahko nastajale tvorbe tipa *kost-ica ..., v katerih se je znak ijevske osnove izgubil. Tudi
tvorjenke tipa *kost-ьnь so rezultat proterokinetičnega vzorca, kjer se je na osnovo
*kost- pritaknila samostojna pripona *-ьnъ. O takem statusu pripone *-ьnъ priča
npr. csl. pridevnik medv-ьnъ ‘mellis’.
Zgodnje praslovansko stanje z znaki obeh deklinacij
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
3.2 Slovanski samostalniki tipa sln. rȃšč f, Gsg raščȋ kot posredni odraz
prvotne akrostatične paradigme ijevskih samostalnikov
Dodatni znak, da so se v zgodnjem praslovanskem obdobju ijevski samostalniki
verjetno še vedno vsaj delno sklanjali tudi po arhaičnem akrostatičnem deklinativnem vzorcu, se lahko vidi v slovanskih samostalnikih, ki jih ponazarja sln. rȃšč f,
Gsg raščȋ ‘rast’ (Pleteršnik). Ta v slovenščini soobstaja s proterokinetično dekliniranim rȃst f, Gsg rastȋ ‘isto’ in tako kot njegova ukr. sinonimna paralela róšč f, Gsg i
‘rastje’ (Grynčenko) z glasovnim zaporedjem -šč- in -o- tudi v imenovalniku ednine
odraža stranskosklonsko osnovo *orst’- akrostatičnega deklinativnega vzorca, ki se
je po analogiji prenesla celo v imenovalnik proterokinetičnega vzorca:
Ni verjetno, da bi pridevniški tip *mȅd-ěnъ nastal fonetično po delabializaciji iz *mȅdv-ěnъ.
Ta značilnost se odraža tudi v zloženkah, kjer ijevski samostalnik kot prvi člen nastopa
kot tematski samostalnik, npr. stcsl. sъmrъto-nosьnъ ‘morifer’ ← sъmrъtь ‘mors’
(Vaillant 1974: 750).
20
21
63
Nsg *orstь >> *orst’ь = sln. rȃšč, ukr. róšč
Gsg *orst’e >> *orst’-i = sln. raščȋ/*orst’-ě = ukr. róšči
Medtem ko sklanjatveni vzorec sln. rȃšč kaže, da je prvotno akrostatično deklinirani samostalnik s posplošeno osnovo *orst’- prešel v proterokinetično deklinacijo
(prim. sln. Gsg raščȋ), je ukr. samostalnik začel pridobivati značilnosti ajevsko dekliniranega samostalnika (prim. ukr. Gsg róšči < *orst’-ě). Ker je ob tem gradivu
znan tudi ajevski samostalnik *órst’a ‘incrementum’ (= sln. rášča f ‘rast’, ukr. dial.
róšča ‘isto’ ...), je verjetno, da je samostalniški tip *órst’a lahko zadnji rezultat22
nekdaj akrostatično dekliniranih praslovanskih ijevskih samostalnikov.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
3.2.1 Psl. *žędь/žęd’- ‘žeja’ : *žd’a
Enake razmere je mogoče opaziti v besedni družini *žęděti ‘cupere’, kjer je ijevski
samostalnik proterokinetičnega tipa *žędь f, Gsg *žędi znan v hrv. žȇd f, Gsg žȇdi
‘žeja’ (ARj), toda srb. žeđ f z Gsg žeđi in Asg žeđ/žeđu (ARj) odraža akrostatični
tip z delnim prehodom v proterokinetičnega (gen. žeđi), delnim pa med ajevske
samostalnike (Asg žeđu), tako da je *žd’a ‘sitis’ (= hrv. žȇđa, blg. žážda ...) končni
rezultat prvotnega akrostatično dekliniranega samostalnika *žędь/žęd’- f ‘žeja’.
3.2.2 Psl. *ǫzь/ǫz’- ‘vez’ : *z’a
Podobno stanje najdemo tudi v besedni družini *ęz-ti ‘ligare’. V slovenščini ob
ijevskem samostalniku vz f, Gsg vozȋ ‘Band’ (Pleteršnik po Miklošiču) < *zь
obstaja tudi samostalnik tipa sln. rȃšč v vzhodnoštajerskem vž f, Gsg vožȋ ‘vrv;
vez, ki veže oba dela cepca’ (Pleteršnik) in z variantnim vzglasjem gž f, Gsg gožȋ
‘vez, ki spaja oba dela cepca; obroč, zanka na jarmu za oje’ (SSKJ). Toda v spolu
in imenovalniku enako slovin. gǫž f, Gsg gąže ‘jermen, ki cepca veže z ročajem’
(Lorentz PW) in č. dial. houž ‘vrv pri plužnem kolesu’ (ČJA: 3, 142–143), stč. húž
f, Gsg ě ‘vrv’ (MSS) < *gz’ě kažeta na prehod v ajevsko deklinacijo, katere končni
rezultat je sln. gža f, stč. húže f (MSS) < *gz’a < *z’a.
3.2.3 Psl. *rъdь/rъd’- ‘rja’ : *rъd’a
Ob arealno širokem *rъd’ f ‘rja’ ijevski samostalnik proterokinetičnega tipa **rъdь
f, Gsg **rъdi ni znan, toda č. rez f, Gsg rzi ‘rja’ (ob rez m, Gsg u ‘isto’), ki se navadno razlaga kot sekundarni produkt iz *rъd’ = stč. rzě (prim. Machek 1968: 513),
ima enake značilnosti kot sln. rȃšč, Gsg raščȋ oz. srb. žeđ f, Gsg žeđi in zato lahko
odraža razvojno stopnjo *rъd’ь f, Gsg *rъd’-i iz prvotno akrostatično dekliniranega
samostalnika *rъdь/rъd’- f ‘rja’.
3.2.4 Psl. *sušь/sus’- ‘suša’ : *sús’a
V besedni družini pridevnika *suhъ ‘siccus’ obstaja ijevski abstraktni samostalnik
proterokinetičnega tipa *sušь f, Gsg *suš-i ‘siccitas’ (= dl. suš f, Gsg y ‘suša’) pa tudi
22
64
V zvezi z novoakutiranim korenskim tonemom pri večini tu prepoznanih slovanskih
neologističnih tvorbah na *-ja naj opozorim na Kapović 2007, kjer je postavljena teza, da
so slov. samostalniki na *-ja s tovrstno korensko intonacijo mladi.
3.2.5 Psl. tip *dobrotь/dobrot’- ‘dobrota’ : *dobrot’a
Tudi pri sinonimnih razmerjih *dobrotь : *dobrot’a (npr. p. dobroć : hrv. dobroća) bi
bilo v členu *dobrot’a prav tako mogoče prepoznati sled stare akrostatičnosti ijev
skih samostalnikov. Samostalniki tipa *mokrot’ : *mokròt’a (prim. hrv. mokròća
(Lika – ARj) : kajk. mokrȏča (Lipljin 2002) = sln. pkm. mokróuča23) zato niso samo
posredni znaki za obstoj ijevskega abstraktnega samostalnika, ampak da so se ti v
zgodnji praslovanščini verjetno deklinirali tudi po akrostatičnem vzorcu *mokrotь/
mokrot’- f.
4
Za zaključek
Čeprav slovanski deklinacijski sistem ijevskih in ujevskih samostalnikov potrjuje le obstoj proterokinetičnega deklinativnega tipa NAsg *kostь/synъ, Gsg *kosti/
synu ..., starejšega akrostatičnega, ki se v nekaterih drugih indoevropskih jezikih še
ohranja (npr. v vedski stari indijščini, hetitščini, grščini ...), pa ne, nekatere slovanske tvorjenke iz ijevskih samostalnikov nakazujejo, da so bile izpeljane iz samostalniških predlog z jotiranim izglasjem osnov, ki lahko izvirajo iz akrostatičnega
deklinativnega tipa. V slovanskih razmerjih tipa *kostь : *kost’ica/kost’ina/kost’-ěnъ ... (tudi *pęstь : *pęst’ica/pęst’ina, *gъrstь : *pri/per-gьrst’ьje v sln. prgišče ...), ki so glede variantnega zaporedja -st- : -st’- primerljivi z zaporedjem -d- :
-dv- v razmerju *medъ : *medvěnъ, pri katerem na staro akrostatično paradigmo
ob zloženki *medv-ěd-ь in pridevniku *medvěnъ kaže tudi sorodno gradivo v sti.
mádhu n, Gsg mádhvaḥ oz. gr. μέθυ n, Gsg υος, je glasovno zaporedje *-st’- zato
lahko posredni znak, da so se ti ijevski samostalniki v zgodnji praslovanščini vsaj
deloma še deklinirali tudi po akrostatičnem tipu, ki ga je kasneje izpodrinil mlajši,
a dominanten proterokinetični tip *kostь f, Gsg *kosti.
Sledove zgodnjepraslovanske akrostatične deklinacije ijevskih samostalnikov je mogoče prepoznati tudi v samostalnikih tipa sln. rȃšč f, Gsg raščȋ (ob ukr.
róšč f, Gsg i ‘rastje’), ki z glasovnim zaporedjem -šč- < *-st’- predstavljajo vmesno
stopnjo pri prehajanju akrostatično dekliniranih samostalnikov med slovanske ja-samostalnike tipa *órst’a ‘incrementum’ = sln. rášča f ‘isto’, ukr. dial. róšča. V to
skupino je mogoče prišteti psl. *žędь/žęd’- ‘žeja’ : *žd’a, *ǫzь/ǫz’- ‘vez’ : *z’a,
*rъdь/rъd’- ‘rja’ : *rъd’, *sušь/sus’- ‘suša’ : *sús’a, psl. tip *dobrotь/dobrot’- ‘dobrota’ : *dobrot’a.
23
Sln. pkm. oblika odraža refleks zgodaj podaljšanega novoakutiranega o tipa kóuža <
*kòža (Ramovš 1935: 185).
končni rezultat prvotno akrostatično dekliniranega ijevskega samostalnika *sús’a
‘siccitas’ (= hrv. sȗša, čak. sũša, r. súša ...). Da je vmesna stopnja *sušь/sus’- pridobivala značilnosti ajevsko dekliniranega samostalnika, pa ponazarjata č. souš f, Gsg
souše < *sús’ě in slš. súš f, Gsg e.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
65
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
66
Viri in literatura
ARj = Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, Zagreb: JAZU, 1880–1976.
BDA = B”lgarski dialekten atlas I–III: fonetika, akcentologija, leksika, Sofija: Knigoizdatelska k”šta Trud, 2001.
BER = B”lgarski etimologičen rečnik I–, Sofija: B”lgarska akademija na naukite,
1971–.
Bošković 1975 = Radosav Bošković, Tragovi praslovenske deklinacije osnova na ĭ
s redukovanim osnovinskim suffiksom u casus obliqui, v: Radosav Bošković,
Odabrani članci i razprave, Titograd: Crnogorska akademija nauka i umjetnosti, 1978, 410–412.
ČJA = Český jazykový atlas 3, Praha: Akademia, 1999.
ESJS = Etymologický slovník jazyka staroslověnského I–, Praha: Akademia, 1989–.
ESSJ = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I–V, avtorji gesel France Bezlaj – Marko Snoj – Metka Furlan, Ljubljana: SAZU oz. ZRC SAZU
(izd.) – Mladinska knjiga (zal.), 1976–2007.
ÈSSJa = Ètimologičeskij slovar’ slavjanskih jazykov: praslavjanskij leksičeskij fond
1–, Moskva: Nauka, 1974–.
Furlan 2000 = Metka Furlan, Praslovansko *ovcь (m.) : *ovьc (f.), v: Studia
etymologica Brunensia 1, ur. Ilona Janyšková – Helena Karlíková, Praha:
Euroslavica, 2000, 163–171.
Furlan 2007 = Metka Furlan, Besedna družina kot metoda etimološkega raziskovanja slovanskega leksikalnega fonda, v: Slovenska etimologija danas: zbornik
simpozijuma održanog od 5. do 10. septembra 2006. godine, ur. Aleksandar
Loma, Beograd: Institut za srpski jezik SANU, 2007, 428–429.
Furlan 2008 = Metka Furlan, O slovenskih parih tipa kost : koščica ali o nastanku
razmerja -st- : -šč-i- (K identifikaciji zgodnjepraslovanske deklinacije ijevskih samostalnikov), Jezikoslovni zapiski 14 (2008), št. 1, 7–27.
Furlan 2010 = Metka Furlan, Posebna tvorba kolektivnih samostalnikov na -ajne v
cerkljanskem narečju, Jezikoslovni zapiski 16 (2010), št. 2, 35–43.
Grynčenko = Borys Grynčenko, Slovar’ ukrajins’koji movy I–IV, u Kyjivi, 1907–1909.
Gutsman = [Ožbalt Gutsman =] Oswald Gutsmann, Deutsch-windisches Wörterbuch mit einer Sammlung der verdeutschten windischen Stammwörter, und einiger vorzüglichern abstammenden Wörter, Klagenfurt, 1789. (Obrnjena izdaja tega slovarja: Ludwig Karničar, Deutsch-windisches Wörterbuch ..., auf
Slowenisch-Deutsch umgekehrt und bearbeitet von Ludwig Karničar, Graz:
Institut für Slawistik der Universität, 1999 (Slowenistische Forschungsbe
richte 3).)
HER = Hrvatski enciklopedijski rječnik, ur. Ljiljana Jojić – Ranko Matasović, Zagreb: Novi Liber, 2003.
Houtzagers 1985 = H. Peter Houtzagers, The Čakavian Dialect of Orlec on the
Island of Cres, Amsterdam: Rodopi, 1985 (Studies in Slavic and General
Linguistics 5).
Ivančič Kutin 2007 = Barbara Ivančič Kutin, Slovar bovškega govora, Ljubljana:
Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007.
Janežič 1851 = Anton Janežič, Popólni ročni slovár slovénskega in němškega jezika, U Cělovcu: V zalóžbi J. Sigmundove knjigárnice, 1851.
Kalsbeek 1998 = Janneke Kalsbeek, The Čakavian Dialect of Orbanići near Žminj
in Istria, Amsterdam – Atlanta: Rodopi, 1998 (Studies in Slavic and General
Linguistics 25).
Kapović 2007 = Mate Kapović, The *vòl'ā-Type Accent in Slavic, v: Tones and
Theories: Proceedings of the International Workshop on Balto-Slavic Accentology, ur. Mate Kapović – Ranko Matasović, Zagreb: Institut za hrvatski
jezik i jezikoslovlje, 2007, 89–104.
Karničar 1990 = Ludvik Karničar, Der Obir-Dialekt in Kärnten: die Mundart von Ebriach/Obirsko im Vergleich mit den Nachbarmundarten von Zell/Sele und Trögern/
Korte (Phonologie, Morphologie, Mikrotoponymie, Vulgonamen, Lexik, Texte),
Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1990.
Kastelec – Vorenc = Jože Stabej, Slovensko-latinski slovar, po: Matija Kastelec –
Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1680–1710), Ljubljana:
Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC, 1997 (Slovarji).
Kenda-Jež 1994 = Karmen Kenda-Jež, Besedišče cerkljanskega narečja: zasnova
narečnega slovarja (A–K): magistrska naloga, Ljubljana, 1994. (Tipkopis.)
Klingenschmitt 1980 = Gert Klingenschmitt, Zur Etymologie des Lateinischen, v:
Lautgeschichte und Etymologie: Akten der VI. Fachtagung der Indogermanischen Gesellschaft Wien, 24.–29. September 1978, ur. Manfred Mayrhofer
– Martin Peters – Oskar E. Pfeiffer, Wiesbaden: Dr. Ludwig Reichert Verlag,
1980, 208–222.
LiAKZ = Datoteka ledinskih imen Agencije Republike Sovenije za kmetijske trge in
razvoj podeželja (stanje 2003), hrani Etimološko-onomastična sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.
Lindeman 1997 = Fredrik Otto Lindeman, Introduction to the »Laryngeal Theory«,
Innsbruck: Innsbrucker Beiträge zur Sprachwissenschaft, 1997.
Lipljin 2002 = Tomislav Lipljin, Rječnik varaždinskoga kajkavskog govora, Varaž
din: Garestin, 2002.
Lorentz PW = Friedrich Lorentz, Pomoranisches Wörterbuch I–III, Berlin: Akademie Verlag, 1958–1971.
Machek 1968 = Václav Machek, Etymologický slovník jazyka českého, druhé, opravené a doplněné vydaní, Praha: Nakladatelství Československé akademie
věd, 1968.
Magner – Jutronić 2006 = Thomas F. Magner – Dunja Jutronić, Rječnik splitskog
govora = A Dictionary of Split Dialect, Zagreb: Durieux – Dubrovnik University Press, 2006.
Merkù 2007 = Pavle Merkù, Materiali per un dizionario del dialetto sloveno del
Torre = Gradivo za slovar terskega narečja, hrani Etimološko-onomastična
sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.
MSS = Jaromír Bělič – Adolf Kamiš – Karel Kučera, Malý staročeský slovník, Praha: Státní pedagogické nakladatelství, 1978.
Mukič 2005 = Franček Mukič, Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar, Szombathely: Zveza Slovencev na Madžarskem, 2005.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
67
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
68
Miletić 1940 = Branko Miletić, Crmnički govor, v: Srpski dijalektološki zbornik
(Beograd) 9 (1940), 209–663.
Murko 1833 = Anton Janez Murko, Slovénſko-Némſhki in Némſhko-Slovénski rózhni beſédnik: Slovénſko-Némſhki Dél, V’ Grádzi: Janes Lavre Greiner, 1833.
Nemanić 1884 = David Nemanić, Čakavisch-Kroatische Studien, Wien: In Commission bei Carl Gerold’s Sohn, 1884.
Novak 1996 = Franc Novak, Slovar beltinskega prekmurskega govora, priredil in
uredil Vilko Novak, Murska Sobota: Pomurska založba, 21996 (32009).
Pleteršnik = Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar 1894–1895: elektronska
izdaja, ur. Metka Furlan – Helena Dobrovoljc – Helena Jazbec, Ljubljana:
Založba ZRC, ZRC SAZU – Kamnik: Amebis, 2006.
Pohlin = Marko Pohlin, Tu malu besedishe treh jesikov. = Das ist: das kleine Wörterbuch in dreyen Sprachen. = Quod est: parvum dictionarium trilingue, Lai
bach: gedruckt und zu haben bey Johann Friedrich Eger, 1781. (Faksimile:
Tu malu besedishe treh jesikov = Das kleine Wörterbuch in dreyen Sprachen:
1781, München: Dr. Dr. Rudolf Trofenik, 1972 (Geschichte, Kultur und Gei
steswelt der Slowenen 9).)
Ramovš 1924 = Franc Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika II: konzonantizem, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1924.
Ramovš 1935 = Historična gramatika slovenskega jezika VII: dialekti, Ljubljana:
Učiteljska tiskarna, 1935.
Ramovš 1997 = Zbrano delo 2, ur. Jože Toporišič, Ljubljana: Slovenska akademija
znanosti in umetnosti, 1997 (Razred za filološke in literarne vede, Dela 23/II).
Razpet 2007 = Marko Razpet, Kako se reče po cerkljansko, Cerkno: Založništvo
Jutro, 2007.
Rousseau 1990 = André Rousseau, L’alternance *k-/- à l’initiale des mots en indo-européen, v: La reconstruction des laryngales, Paris: Société d’Edition Les
Belles Lettres, 1990, 149–180.
Skok = Petar Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I–IV, Zagreb: JAZU, 1971–1974.
SLA = Gradivo za Slovenski lingvistični atlas, hrani Dialektološka sekcija Inštituta
za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.
Smole 1994 = Vera Smole, Oblikoglasje in oblikoslovje šentruperskega govora:
doktorsko delo, Ljubljana, 1994. (Tipkopis.)
SP = Słownik prasłowiański I–, Wrocław idr.: Wydawnictwo Polskiej Akademii
Nauk, 1974–.
SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika I–V, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970–1991.
Steenwijk 1992 = Hans Steenwijk, The Slovene Dialect of Resia: San Giorgio, Amsterdam – Atlanta: Rodopi, 1992 (Studies in Slavic and General Linguistics 18).
Szemerényi 1970 = Oswald Szemerényi, Einführung in die vergleichende Sprach
wissenschaft, Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 1970.
Šašel 1957 = Jaroslav Šašel, Rožanski narečni besednjak, rokopis, hrani Inštitut za
slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.
Škofic 1996 = Jožica Škofic, Glasoslovje, oblikoslovje in besedišče govora Krope
na Gorenjskem: doktorska disertacija, Ljubljana, 1996. (Tipkopis.)
Špehonja 2003 = Nino Špehonja, Besednjak Nediško-Taljansko, Cividale, 2003.
Štrekelj 1887 = Karl Štrekelj, Morphologie des Görzer Mittelkarstdialektes mit besonderer Berücksichtigung der Betonungsverhältnisse,Wien: In Commission
bei Carl Gerold’s Sohn, 1887.
Tentor 1909 = Mate Tentor, Der čakavische Dialekt der Stadt Cres (Cherso), JA 30
(1909), 146–204.
Težak 1981 = Stjepko Težak, Ozaljski govor, v: Hrvatski dijalektološki zbornik
V, Zagreb: Jugoslavenska akademija nauka i umjetnosti, Razred za filološke
znanosti, 1981.
Tominec 1964 = Ivan Tominec, Črnovrški dialekt: kratka monografija in slovar,
Ljubljana: SAZU, 1964.
Tornow 1989 = Siegfrid Tornow, Burgenlandkroatisches Dialektwörterbuch, Berlin: Otto Harrassowitz, 1989.
Vaillant 1958 = André Vaillant, Grammaire comparée des langues slaves II:
morphologie, Paris: IAC, 1958.
Vaillant 1974 = Grammaire comparée des langues slaves IV: la formation des
noms, Paris: Éditions Klincksieck, 1974.
Vasmer = Max Vasmer, Ètimologičeskij slovar’ russkogo jazyka I–IV: perevod s
nemeckogo i dopolnenija člena-korrespondenta AN SSSR O. N. Trubačeva,
Moskva: Progress, 21986–1987 (11964–1973).
Varbot 1984 = Žanna Ž. Varbot, Praslavjanskaja morfonologija, slovoobrazovanije
i ètimologija, Moskva: Nauka, 1984.
Velčić 2003 = Nikola Velčić, Besedar Bejske Tramuntane, Mali Lošinj – Beli – Rijeka: Adamić, 2003 (Čakavska biblioteka 11).
Vlajić-Popović = Jasna Vlajić-Popović, Istorijska semantika glagola udaranja u
srpskom jeziku: preko etimologije do modela semasiološkog rečnika, Beograd: Institut za srpski jezik SANU, 2002.
Zdovc 1972 = Paul Zdovc, Die Mundart des Südöstlichen Jauntales in Kärnten:
Lautlehre und Akzent der Mundart der »Poljanci«, Wien: Kommissionsverlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1972.
Živković 1987 = Novica Živković, Rečnik pirotskog govora, Niš: Prosveta, 1987.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
69
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
70
Identifying the Early Proto-Slavic Acrostatic Declension of i-Stem Nouns
Summary
Although the Slavic declension system of i-stem and u-stem nouns only confirms
the existence of the proterokinetic declension type NAsg *kostь/synъ, Gsg *kosti/
synu, etc. ‘bone/son’, but not the older acrostatic type, which is still preserved in
some other Indo-European languages (e.g., in Vedic Sanskrit, Hittite, Greek, etc.),
some Slavic derivatives from i-stem nouns show that they were derived from nominal forms with stems with final jotation, which may have developed from the acrostatic declension type. In Slavic relations of the type *kostь : *kost’ica/kost’ina/
kost’-ěnъ etc. (also *pęstь ‘fist’: *pęst’ica/pęst’ina, *gъrstь ‘fist’: *pri/per-gьrst’ьje
>> Sln. prgišče ‘handful’ etc.)—which with regard to the variant sequence -st- :
-st’- are comparable to the sequences -d- : -dv- in the relationship *medъ ‘honey’ :
*medvěnъ, in which the old acrostatic pattern, alongside the compound *medv-ěd-ь
‘bear’ and the adjective *medvěnъ, is also indicated by related material in Skt. mádhu n, Gsg mádhvaḥ ‘honey’ and Gk. μέθυ n, Gsg -υος ‘intoxicating drink’—the phonological sequence *-st’- may therefore be an indirect sign that in early Proto-Slavic
these i-stem nouns continued to be at least partly declined following the acrostatic
pattern, which was latter supplanted by the younger and dominant proterokinetic
type *kostь f, Gsg *kosti.
Traces of the early Proto-Slavic acrostatic declension of i-stem nouns can
also be identified in nouns of the type Sln. rȃšč f, Gsg raščȋ ‘vegetation’ (alongside
Ukr. róšč f, Gsg -i ‘vegetation’) that, with the phonological sequence -šč- < *-st’-,
represent an intermediate stage in the transition of acrostatically declined nouns
among ja-stem nouns of the type *órst’a ‘vegetation’ = Sln. rášča f ‘idem’, Ukr.
dial. róšča. To this group may be added PSl. *žędь/žęd’- ‘thirst’ : *žd’a, *ǫzь/ǫz’‘bond’ : *z’a, *rъdь/rъd’- ‘rust’ : *rъd’, *sušь/sus’- ‘drought’ : *sús’a, and the
PSl. type *dobrotь/dobrot’- ‘goodness’ : *dobrot’a.
Cobiss: 1.01
V prispevku je obravnavana genetolingvistična klasifikacija južnoslovanskih
jezikov. Prikazano je oblikovanje posameznih južnoslovanskih geolektov hierarhične stopnje jezika iz prvotne južne slovanščine. Južna slovanščina se je
najprej razcepila na zahodno in vzhodno južno slovanščino; iz zahodne južne
slovanščine sta se nato oblikovali slovenščina in osrednja južna slovanščina,
iz vzhodne južne slovanščine pa makedonščina in bolgarščina. Za vsak jezik
so prikazane njegove definicijske lastnosti, ki ga razmejujejo v razmerju do
sosednjega jezika in znotraj širšega areala, ter model njegove lingvogeneze.
Ključne besede: genetolingistika, geolingvistika, geolekt, genetolingvistična klasifikacija, primerjalno jezikoslovje, zgodovinsko jezikoslovje, južnoslovanski jeziki
Genetic Linguistic Classification of the South Slavic Languages
This article discusses the genetic linguistic classification of the South Slavic
languages. It presents the formation of individual South Slavic geolects corresponding to language hierarchical gradation from original South Slavic. At
an early stage, South Slavic split into West and East South Slavic; Slovenian
and Central South Slavic developed from West South Slavic, and Macedonian
and Bulgarian developed from East South Slavic. For each language, the article
presents its defining characteristics that delimit it in relation to the neighboring languages and within the area, as well as the model of its linguogenesis.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Matej Šekli
Genetolingvistična klasifikacija
južnoslovanskih jezikov
Keywords: genetic linguistics, geolinguistics, geolect, genetic linguistic classification, comparative linguistics, historical linguistics, South Slavic languages
1
Genetolingvistična klasifikacija geolektov
Genetolingvistika (genetsko jezikoslovje) preučuje sorodstvena (genetska) razmerja
med idiomi (idiomi so jezikovni sistemi in jezikovni diasistemi; diasistem je množica sistemov ali diasistemov nižje hierarhične stopnje) ter izdeluje njihovo genetolingvistično klasifikacijo. Vodoravno sorodne organske (nestandardizirane) idiome
nižje hierarhične stopnje kakega zemljepisnega kontinuuma združuje v idiome višje
hierarhične stopnje glede na stopnjo njihove medsebojne jezikovne sorodnosti (od
najnižje do najvišje hierarhične stopnje so to: krajevni govor (jezikovni sistem) >
narečje > narečna ploskev > jezik > jezikovna veja > jezikovna družina (jezikovni
71
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
diasistemi)) (to so geolekti ali zemljepisne jezikovne pojavnosti), medtem ko pri
neorganskih (standardiziranih) idiomih (tj. pisnih, knjižnih, standardnih jezikih) (to
so sociolekti ali družbene jezikovne pojavnosti) ugotavlja način njihovega oblikovanja in standardizacije (avtohtonost : alohtonost knjižnega jezika, tj. neorganskega
idioma, glede na ljudski jezik, tj. organski idiom; organskoidiomska osnova, kulturno-civilizacijska nadgradnja, standardizacijski posegi pri oblikovanju knjižnega
jezika).1 V središču genetolingvističnega preučevanja je torej jezikovna sorodnost,
za določanje katere ima genetolingvistika natančno izdelana jezikoslovna merila.
Za vpogled v sorodstvena razmerja med idiomi je nujno potreben vpogled v njihovo jezikovno preteklost, zato je genetolingvistika del diahron(ičn)ega teoretičnega
jezikoslovja ter uporablja teoretični in metodološki aparat primerjalnega in zgodovinskega jezikoslovja.
V sedemdesetih letih 19. stoletja je leipziška »mladogramatična« jezikoslovna šola prišla do spoznanja, da se jezik najbolj regularno spreminja na glasovni
(izrazni) ravnini.2 Ker se glasovna ravnina jezika spreminja najbolj sistemsko in
je glasovne spremembe mogoče opisati z natančnimi glasovnimi pravili, je najpomembnejše merilo določanja jezikovne sorodnosti in genetolingvistične klasifikacije (zgodovinsko)glasoslovno. Glasoslovnim merilom se lahko pridružujejo
oblikoslovna merila (če se areali oblikovnih značilnosti ujemajo z areali glasovnih
značilnosti), najmanj pa so kot genetolingvistično merilo relevantne skladenjske in
besedijske značilnosti. Slednje so namreč najbolj odvisne od zunajjezikovnih dejavnikov (pojavljanje oz. izginjanje denotatov v zunajjezikovni stvarnosti, vpliv ozemeljsko stičnih in nestičnih idiomov v stiku). V nadaljevanju so najprej predstav
ljena merila razmejevanja geolekta na osnovi njegovih definicijskih lastnosti tako
v razmerju do sosednjega geolekta kot znotraj širšega areala (inovacije : arhaizem,
središče : obrobje; prehodni, mešani, drugotni idiomi) ter modeli lingvogeneze geolekta (enotno : neenotno izhodišče, divergentno : konvergentno spreminjanje).
1.1 Inovacija in arhaizem, središče in obrobje
Geolekt je v razmerju do sosednjega geolekta in znotraj širšega areala mogoče razmejiti na osnovi njegovih definicijskih lastnosti. Definicijska lastnost geolekta je
tista njegova lastnost, prisotnost katere ga znotraj areala razmejuje v razmerju do
vseh sosednjih geolektov. Pri določanju definicijskih lastnosti geolekta so pomembne njegove jezikovne inovacije, kar pomeni, da je geolekt mogoče definirati s prisotnostjo jezikovne inovacije, sosednji geolekt pa posledično z njeno odsotnostjo.
Inovacije, ki so iz večjega areala izoblikovale manjše areale, je mogoče natančneje
Teorija genetolingvistične klasifikacije idiomov na osnovi meril organskost/neorganskost, konkretnost/nekonkretnost (sistemskost, diasistemskost, nesistemskost), višja/nižja hierarhična stopnja je v celoti povzeta po Brozović 1970: 10–14. Členjenje zemljepisne
in družbene jezikovne stvarnosti je natančneje prikazano v Šekli 2004.
2
Naslov »manifesta« lepziške »mladogramatične« jezikoslovne šole, katerega avtor je August Leskien, se glasi »Die Lautgesetze kennen keine Ausnahmen« (1876). Pomen leip
ziške šole za razvoj primerjalnega jezikoslovja je prikazan na primer v Pedersen 1931:
283–294. Pregled teorij in metod sodobnega primerjalnega in zgodovinskega jezikoslovja prinaša na primer Hock 1991.
1
72
določiti kot: (1) enostranske (unilateralne) inovacije: areal A izkazuje inovacijo
x (prisotnost spremembe), sosednji areal B izkazuje arhaizem (odsotnost spremembe); (2) dvostranske (bilateralne), večstranske (multilateralne) inovacije: areal
A izkazuje inovacijo x, areal B izkazuje inovacijo y, areal C izkazuje inovacijo
z, ...; (3) kombinacijo obojega: pojavljanje dvostranskih, večstranskih inovacij in
ohranjanje arhaizmov.3
Če se poleg prisotnosti/odsotnosti jezikovnih inovacij upošteva še položaj
geolekta v znotraj areala (središče : obrobje; središčni geolekt : obrobni geolekt),
je mogoče definirati naslednja merila razmejevanja geolektov: (1) inovacija na
obrobju areala kot definicijska lastnost geolekta na obrobju tega areala (prisot
nost slovenskih inovacij na obrobju zahodnojužnoslovanskega areala definira slovenščino v razmerju do osredje južne slovanščine); (2) odsotnost inovacije v središču areala kot definicijska lastnost geolekta v središču tega areala (odsotnost
slovenskih inovacij v središču zahodnojužnoslovanskega areala definira osrednjo
južno slovanščino v razmerju do slovenščine); (3) inovacija v središču areala kot
definicijska lastnost geolekta v središču tega areala (prisotnost štokavskih inovacij v središču osrednjejužnoslovanskega areala definira štokavščino v razmerju do
čakavščine); (4) odsotnost inovacije na obrobju areala kot definicijska lastnost
geolekta na obrobju tega areala (odsotnost štokavskih inovacij na obrobju osrednjejužnoslovanskega areala definira čakavščino v razmerju do štokavščine).4
Odsotnost inovacije na zelo majhnem delu obrobja areala kot definicijska
lastnost tega dela obrobja areala kot posebnega geolekta je kot genetolingvistično
merilo manj primerna, saj arhaizem načeloma ne more biti definicijska lastnost ozemeljsko zelo majhnega geolekta na obrobju areala; predstavlja pa teoretični prob
lem, saj jezikovno ozemlje z izostankom inovacije ne more biti del geolekta, definiranega z inovacijo. Rešitev iz te zagate je za zdaj mogoča z definiranjem posebne
zemljepisnojezikovne (geolingvistične) pojavnosti – narečnega otoka. Narečni
otok je torej skupina govorov središčnega geolekta, ki izkazuje odsotnost inovacije/
inovacij na obrobju središčnega geolekta in je hkrati ozemeljsko premajhen, da bi
bil lahko definiran kot samostojen geolekt.5
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
1.2 Prehodni, mešani, drugotni geolekti
Poleg »čistih« geolektov (podobno velja za sociolekte) in narečnih otokov se v nekem
arealu lahko pojavljajo še naslednje vrste geolekti: (1) prehodni geolekt, če izkazuje
Delitev inovacij na enostranske, dvostranske, večstranske se pojavlja na primer v makedonistični narečjeslovni literaturi (Markoviḱ 2001: 16).
4
Merili inovacija na obrobju areala in odsotnost inovacije v središču areala sta bili uporab
ljeni za členitev slovenščine na narečja in podnarečja (Šekli 2009: 296–297). Merili inovacija v središču areala in odsotnost inovacije na obrobju areala v pričujočem prispevku
predstavljata nadgradnjo meril razmejevanja geolektov.
5
V narečjeslovju hrvaškega/srbskega jezika je slovenskemu terminu narečni otok najbližji hrvaški/srbski termin dijalekatska oaza, definiran kot pojav, ki je prostorsko nesorazmerno
manjši od svojega ustreznika na isti hierarhični stopnji, od katerega je ločen bodisi zemljepisno (diaspora znotraj jezikovnega ozemlja ali zunaj njega) bodisi politično ali konfesionalno,
in izkazuje (genetske, strukturne; arhaične, inovativne) posebnosti (Brozović 1960: 78).
3
73
del definicijskih lastnosti geolekta A in del definicijskih lastnosti sosednjega geolekta
B ter če so odrazi posameznih značilnosti sistemski (tj. avtohtoni in niso posledica mešanja); (2) mešani geolekt, če ima odraze geolekta A in odraze sosednjega geolekta B
ter če so odrazi nesistemski, tj. posledica mešanja; (3) drugotni (sekundarni) geolekt,
če izkazuje starejše inovacije geolekta A in mlajše inovacije sosednjega geolekta B, kar
pomeni, da je nastal drugotno, tj. z naplastitvijo inovacij geolekta B na geolekt A.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
1.3 Enotno in neenotno izhodišče, divergentno in konvergentno spreminjanje
Pri lingvogenezi oz. oblikovanju posameznih geolektov sta pomembni izhodišče, tj.
stanje pred začetkom oblikovanja poznejšega geolekta (enotno : neenotno izhodišče),
ter težnja v spreminjanju geolekta (divergentno : konvergentno spreminjanje). Geolekti
imajo namreč lahko več modelov lingvogeneze: (1) enotno izhodišče, tj. en prvotni
geolekt, ki je nastal po starejših konvergentnih inovacijah, ki so zajele več poznejših
geolektov, ter divergentno spreminjanje, tj. mlajše divergentne inovacije, ki so zajele
del areala prvotnega geolekta in ga tako razcepile na manjše geolekte (po tovrstnem modelu lingvogeneze sta se na primer iz prvotne vzhodne južne slovanščine izoblikovali
makedonščina in bolgarščina); (2) neenotno izhodišče, tj. več prvotnih geolektov, ki so
nastali po starejših divergentnih inovacijah, ki niso zajele celotnega areala poznejšega
geolekta, ter konvergentno spreminjanje, tj. mlajše konvergentne inovacije, ki so zajele celoten areal poznejšega geolekta in ga tako izoblikovale v enoten geolekt (tovrsten
model lingvogeneze poznajo na primer slovenščina, kajkavščina, štokavščina).
2
Oblikovanje južnoslovanskih jezikov
Južnoslovanski geolekti hierarhične stopnje jezika, tj. južnoslovanski jeziki v genetolingvističnem pomenu, so se izoblikovali po starejših popraslovanskih inovacijah,
ki so izoblikovale tri slovanske makroareale/makrogeolekte (južna, vzhodna, zahodna slovanščina), ter po mlajših južnoslovanskih inovacijah, ki so prvotno južno
slovanščino razcepile na manjše geolekte.
2.1 Oblikovanje slovanskih makroarealov
Slovanski makroareali so se iz praslovanščine postopoma izoblikovali s popraslovanskimi inovacijami (predvsem glasovnimi spremembami) različnega zemljepisnega obsega, ki jih je na osnovi njihove večje ali manjše zemljepisne razširjenosti
na slovanskem jezikovnem ozemlju (kar je najverjetneje posledica njihove relativne
kronologije) mogoče razdeliti na več plasti. Popraslovanske inovacije so zajele vse
slovansko jezikovno ozemlje (to so splošnoslovanske inovacije) ali samo njegov
del (to so nesplošnoslovanske inovacije), posledica česar je bil razpad slovanskega
jezikovnega ozemlja na več manjših geolektov. Popraslovanske inovacije so predstavljene glede na to, kateri geolekti so z njihovo prisotnostjo/odsotnostjo nastali:6
Najprej je navedena inovacija in nato arhaizem. Pri navajanju inovacij, ki so zajele vsaj en
makroareal in manj kot en makroareal, je za zgled v razdelku navedeno samo praslovansko izhodišče, zgledi za stanje v posameznih geolektih so navedeni v razdelkih, v katerih
so le-ti obravnavani.
6
74
Teoretično bi glasovno spremembo psl. *őRC > *RC lahko označili tudi kot praslovansko, saj je zaporedje *RaC skupno izhodišče vsem slovanskim jezikom. Zaradi koherent
nosti tipološkega značaja rekonstrukcije praslovanskega glasovnega sistema (prisotnost
odprtih zlogov z izjemo dvoglasniških zvez tipa *(C)oRC, *CeRC, *CьRC, *CъRC) se je
smiselno držati tradicije in imeti zaporedje *RaC za popraslovansko.
8
Praslovanski polglasniki so v vseh položajih izpričani še v stari cerkveni slovanščini,
najstarejše stopnje posameznih slovanskih jezikov v zgodovinski dobi pa že kažejo na
to, da so polglasniki v šibkih položajih splošnoslovansko onemeli. To dejstvo nekoliko
relativizira načelo valovne teorije o premem sorazmerju med zemljepisnim obsegom jezikovne inovacije in njeno starostjo.
1. splošnoslovansko: (1) psl. *őRC > sl. *RC (psl. *őrdlo ‘ralo’, *őlkom(ьn)
ъ(jь) ‘lakomen’ > sl. *rdlo, *lkom(ьn)ъ(jь));7 (2) psl. *, * > sl. * (psl. *němьc
‘kdor je nem’, Npl *němci > sl. *němьc, Npl *němci);8
2. vzhodna in južna : zahodna slovanščina: (1) psl. *ś > jsl., vsl. *s : zsl.
*š (psl. *śědъ ‘siv’, *vьśe ‘vse’ > jsl., vsl. *sědъ, *vьse : zsl. *šědъ, *vьše); (2) psl.
*kvě2, *gvě2 > jsl., vsl. *cvě2, *ʒvě2 : zsl. *kvě2, *gvě2 (psl. *květъ ‘cvet’, *gvězda
‘zvezda’ > jsl., vsl. *cvětъ, *ʒvězda : zsl. *květъ, *gvězda); (3) psl. *tl, *dl > jsl., vsl.
*l : SZ sln., zsl. *dl (psl. *šidlo ‘šilo’ > jsl., vsl. *šilo : SZ sln., zsl. *šidlo);
3. vzhodna in zahodna : južna slovanščina: (1) psl. *ȏRC/*oRC > jsl., srslš.
*RaC : vsl., zsl. *RoC (psl. *orst ‘rasti’, *ȏlkъtь ‘laket’ > jsl., srslš. *rast, *lȃkъtь :
vsl., zsl. *rost, *lȏkъtь); (2) psl. *CO : *CE > jsl. *C : vsl., zsl. *C : *C’ (psl. *duša
‘duša’, *dědъ ‘ded’ > jsl. *duša, *dědъ : vsl., zsl. *duša : *d’ědъ); (3) psl. *ĺ, *ŕ, *ń :
*lE, *rE, *nE > jsl. *ĺ, *ŕ, *ń : *l, *r, *n : vsl., zsl. *l’, *r’, *n’ (psl. *poĺe ‘polje’ : *lipa
‘lipa’ > jsl. *poĺe : *lipa : V blg., vsl., zsl. *pol’e : *l’ipa (prim. 4.1.2)); (4) psl. *i :
*y > vsl., zsl. *i : *y : jsl. *i (psl. *tixъ ‘tih’ : *ty ‘ti’ > jsl. *tixъ, *ti : vsl., zsl. *t’ixъ :
*ty);
4. vsaj en makroareal: (1) psl. *CoRC > jsl., češ.-slš. *CRaC : vsl. *CoRoC :
polj., luž. *CRoC : pomor., plb. *CaRC/*CRoC (psl. *vorna ‘vrana’, *golsъ ‘glas’);
psl. *CeRC > jsl., češ.-slš. *CRěC : vsl. *CereC, *ColoC : polj., pomor., plb., luž.
*CReC (psl. *berza ‘breza’, *melko ‘mleko’); (2) psl. *CьRC : *CRьC : *CъRC :
*CRъC > jsl. *CC : vsl. *CerC, *ColC : *CReC : *CoRC : *CRoC (psl. *zьrno
‘zrno’, *krьstъ ‘krst, križ’, *kъrmiti ‘krmiti’, *drъva ‘drva’; *vьlkъ ‘volk’, *slьza ‘solza’, *dъlgъ ‘dolg’, *blъxa ‘bolha’); (3) psl. *, * > Z jsl. *, */*j : V jsl. *št, *žd :
vsl. *č, *ž : zsl. *c, *ʒ (psl. *svěa ‘sveča’, *mea ‘meja’); (4) psl. *ę, *ǫ > JV sln.,
osr. jsl., češ.-slš., luž. *ä/*e, *å/*o/*u : leh., mak.-blg., SZ sln. *ę, *ǫ (psl. *pętь
‘pet’, *mǫžь ‘mož’); (5) psl. *ě [ä] > JV sln., osr. jsl., češ.-slš., luž. *ẹ : SZ sln., mak.-blg., leh. *ä; (6) psl. * : * > Z jsl. *ə : V jsl., vsl., zsl. * : * (psl. *dьnь ‘dan’,
*pьsъ ‘pes’, *mъxъ ‘mah’, *sъnъ ‘sen, sanje’);
5. manj kot en makroareal: (1) psl. *eCʹ/*eCE : *eCO > rus., brus., leh., luž.
*’e : *o : jsl., ukr., češ., slš. *e (psl. *peь ‘peč’, *medъ ‘med’); (2) psl. *g > nespl.
sln., nespl. čak., J rus., brus., ukr., gluž., češ., slš. *γ > *h (psl. *noga ‘noga’, *gorxъ
‘grah’); (3) psl. *šč, *žǯ > V štok., V jsl. *št, *žd : sln., kajk., čak., Z štok., vsl., zsl.
*šč, *žǯ (psl. *puščati ‘puščati’, *drožǯьje ‘droži’).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
7
75
Praslovanščina je na tri makroareale ter znotraj le-teh hkrati že na še manjše geolekte, večje od geolekta hierarhične stopnje jezika (južna slovanščina > zahodna
južna slovanščina : vzhodna južna slovanščina; zahodna slovanščina > lehitščina :
lužiščina : češčina-slovaščina; vzhodna slovanščina > severovzhodna vzhodna slovanščina : jugozahodna vzhodna slovanščina) razpadla po starejših nesplošnoslovanskih inovacijah:
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
psl.
zložniški sistem
*, *
*őrC, *őlC
*orC, *olC
*CorC, *ColC
*CerC, *CelC
*CьrC, *CrьC
*CъrC, *CrъC
*CьlC, *ClьC
*CъlC, *ClъC
*i : *y
* : *
nezložniški sistem
*CE : *CO
*ś
*kvě2, *gvě2
*tl, *dl
*, *
jsl.
*
*rC, *lC
*raC, *laC (+ srslš.)
*CraC, *ClaC
*CrěC, *ClěC
*CC
*CC
*i
Z *ǝ : V * : *
*C
*s
*cvě2, *ʒvě2
*l
*, */*j : *št, *žd
vsl.
*roC, *loC
*CoroC, *ColoC
*CereC, *ColoC
*CerC, *CreC
*CorC, *CroC
*ColC, *CleC
*ColC, *CloC
*i, *y
*’e : *o
zsl.
*Cro/raC, *Clo/laC
*Cre/rěC, *Cle/lěC
*CC, ...
*CC, ...
*’e : *e (slš!)
*C’ : *C
*č, *ž
*š
*kvě2, *gvě2
*tl, *dl
*c, *ʒ
Oblikovanje treh slovanskih makroarealov
2.2 Oblikovanje južnoslovanskih geolektov
Južna slovanščina je na manjše geolekte razpadla po mlajših nesplošnoslovanskih
inovacijah, ki se delijo na splošnojužnoslovanske in nesplošnojužnoslovanske. Južna slovanščina se je najprej razcepila na zahodno in vzhodno južno slovanščino.
2.2.1 Splošnojužnoslovanske inovacije
Splošnojužnoslovanske inovacije so zajele celotno južno slovanščino. Večina od
njih je prisotna na širšem ozemlju, kot je južnoslovansko (prim. 2.1):9 1. splošnoslovansko: (1) psl. *őRC > sl. *RC (sln. rálo, štok. rȁlo, mak. рало, blg. рало;
sln. lakomən, štok. lakom(an), mak. лаком, blg. лаком); (2) psl. *, * > sl. * (sln.
Neməc, štok. Nijemac, Nemac, mak. немец, blg. немец; Npl sln. Nemci, štok. Nijemci, Nemci, mak. Немци, blg. немци); 2. vzhodna in južna : zahodna slovanščina:
Kjer to ni posebej navedeno, so za ponazoritev stanja v posameznih geolektih navedeni
zgledi iz krovnih knjižnih jezikov.
9
76
(1) psl. *ś > jsl. *s (sln. sed star., štok. sijed, sed, mak. сед; sln. vse, štok. sve,10
mak. се, blg. всичко); (2) psl. *kvě2, *gvě2 > jsl. *cvě2, *ʒvě2 (sln. cvet, štok. cvijet,
cvet, mak. цвет, blg. цвят; sln. zvezda, štok. zvijezda, zvezda, stmak. звезда, mak.
ѕвезда,11 blg. звезда); (3) psl. *tl, *dl > jsl. *l (sln. šilo, štok. šilo, mak. шило, blg.
шило); 3. vzhodna in zahodna : južna slovanščina: (1) psl. *ȏRC/*oRC > jsl. *RaC
(sln. rasti, štok. rasti, mak. сум растел, blg. съм расъл; sln. lakət, štok. lakat, mak.
лакот, blg. лакът); (2) psl. *CO : *CE > jsl. *C (sln. duša, štok. duša, mak. душа, blg.
душа; sln. ded, štok. djed, ded, mak. дедо, blg. дядо);12 (3) psl. *ĺ, *ŕ, *ń : *lE, *rE, *nE
> jsl. *ĺ, *ŕ, *ń : *l, *r, *n (sln. polje, štok. polje, mak. поле, blg. поле; sln. lipa, štok.
lipa, mak. липа, blg. липа); (4) psl. *i : *y > jsl. *i (sln. ti, štok. ti, mak. ти, blg. ти;
sln. tih, štok. tih, mak. тих, blg. тих); 4. južna slovanščina in širše: psl. *CoRC >
jsl. *CRaC (sln. vrana, štok. vrana, mak. врана, blg. врана; sln. glas, štok. glas, mak.
глас, blg. глас); psl. *CeRC > jsl. *CRěC (sln. breza, štok. breza, mak. бреза, blg.
бреза; sln. mleko, štok. mlijeko, mleko, mak. млеко, blg. мляко).
Poleg teh starejših popraslovanskih inovacij sta za južno slovanščino značilna še: (1) nastanek zlogotvornih zvočnikov (do katerega je deloma prišlo že v predzgodovinski dobi, deloma je namreč izpričan že v stari cerkveni slovanščini): psl.
*CьRC : *CRьC : *CъRC : *CRъC > jsl. *CC (psl. *zьrno : *krьstъ : *kъrmiti :
*drъva (> stcsl. phmzj, rhmcn+ : rh+vbnb, lh+df) > jsl. *zno = *kst = *kmiti =
*dva > sln. zərno, kərst, kərmiti, dərva, štok. zrno, krst, krmiti, drvo, mak. зрно,
крст, сум крмил, дрво, blg. зърно, кръст, съм кърмил, дърво; psl. *vьlkъ : *slьza :
*dъlgъ : *blъxa (> stcsl. dkmr+, ckmpf : lk+u+, ,k+üf) > *vk = *sza = *dg = *bxa
> sln. volk, solza, dolg, bolha, štok. vuk, suza, dug, buha, buva, mak. волк, солза,
долг, болва, blg. вълк, сълза, дълг, бълха);13 (2) sovpad praslovanskih *i, *y (ki se
je zgodil v zgodovinski dobi, v stari cerkveni slovanščini ni še izpričan): psl. *i, *y
> jsl. *i (psl. *tixъ ‘tih’ : *ty ‘ti’ (> stcsl. nbü+ : ns) > jsl. *tix = *ti > sln. tih, ti, štok.
tih, ti, mak. тих, ти, blg. тих, ти).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
2.2.2 Nesplošnojužnoslovanske inovacije
Nesplošnojužnoslovanske inovacije so zajele samo del južne slovanščine in posledično povzročile njen razpad na več geolektov: (1) psl. *šč, *žǯ > sln., kajk., čak., Z
V štokavščini je prišlo do metateze ali premeta *vs ≥ sv (štok. *vas *vsa *vse ≥ sav sva
sve). Prvotne oblike se ohranjajo v kajkavščini in ponekod v čakavščini (kajk. ves vsa vse,
čak. vas vsa vse).
11
V makedonščini je prišlo do drugotne sporadične glasovne spremembe *zv ≥ ʒv, kar
potrjuje starejše makedonsko gradivo (stmak. звезда). Zlitnik ʒ v ѕвезда torej ni neposredno ohranjen iz praslovanščine, temveč je nastal drugotno preko vmesnega z (psl.
*ʒvězda > stmak. звезда ≥ mak. ѕвезда).
12
Vzhodna bolgarščina deloma izkazuje drugačno stanje (prim. 4.1.2).
13
Dvoglasniške zveze stcsl. hm, km : h+, k+ (< psl. *CьRC/*CRьC : *CъRC/*CRъC), ki kažejo
na delni sovpad praslovanskih dvoglasniških zvez ter na razlikovanje med sprednjimi in
nesprednjimi dvoglasniškimi zvezami, v stari cerkveni slovanščini predstavljajo starejše
stanje, medtem ko dvoglasniški zvezi stcsl. h+, k+ (< jsl. *CC), ki kažeta na popolni
sovpad praslovanskih dvoglasniških zvez v nesprednji dvoglasniški zvezi (pri čemer je
torej prišlo je do »otrditve« sprednjih dvoglasniških zvez), predstavljata mlajše stanje.
10
77
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
štok. *š, *žj/*ž : V štok., mak., blg. *št, *žd (psl. *puščati, *drožǯьje > sln., kajk.,
čak., Z štok. *pušati, *drožjьje/*drožьje : V štok., mak., blg. *puštati, *droždьje);
(2) psl. *VžV > sln., kajk., čak., Z štok. *VrV : V štok., mak., blg. *VžV (psl. *možeši
‘moreš’ > sln., kajk., čak., Z štok. moreš : V štok., mak.. blg. možeš);14 (3) psl. *, *
> Z jsl. *, *j/* : V jsl. *št, *žd (psl. *svěa, *mea > Z jsl. *svěa, *meja/*mea :
V jsl. *svěšta, *mežda); (4) psl. *, * > Z jsl. *ə : V jsl. *, * (psl. *dьnь, *pьsъ :
*mъxъ, *sъnъ > Z jsl. *dǝn, *pǝs = *mǝx, *sǝn : V jsl. *dьn, *pьs : *mъx, *sъn); (5)
psl. *pĺ, *bĺ, *mĺ, *vĺ > Z jsl. *pĺ, *bĺ, *mĺ, *vĺ : V jsl. *pj, *bj, *mj, *vj (psl. *zemĺa
‘zemlja’ > Z jsl. *zemĺa : V jsl. *zemja); (6) psl. *ĺЕ, *ńЕ > Z jsl. *ĺЕ, *ńЕ : V jsl. *lE,
*nE (psl. *poĺe ‘polje’, Gsg m/n *ńego ‘njega’ > Z jsl. *poĺe, *ńego : V jsl. *pole,
*nego); (7) psl. *ę, *ǫ > SZ sln., mak., blg. *ę, *ǫ : JV sln. *ä, *å, kajk. *e, *ọ, čak.,
štok. *e, *u (psl. *pętь, *mǫžь > SZ sln., mak., blg. *pęt, *mǫž : JV sln. *pät, *måž,
kajk. *pet, *mọž, čak., štok. *pet, *muž); (8) psl. *ě [ä] > SZ sln., mak., blg. *ä : JV
sln., kajk., čak., štok. *ẹ (psl. *lěsъ ‘les’, *město ‘mesto, prostor’ > SZ sln., mak.,
blg. *läs, *mästo : JV sln., kajk., čak., štok. *lẹs, *mẹsto).
2.2.3 Zahodna in vzhodna južna slovanščina
Inovacije, ki so južno slovanščino razcepile na zahodno in vzhodno južno slovanščino, so torej: (1) zahodnojužnoslovansko-vzhodnojužnoslovanska dvostranska
inovacija: psl. *, * > Z jsl. *, *j/* : V jsl. *št, *žd; (2) zahodnojužnoslovanska
enostranska inovacija: psl. *, * > Z jsl. *ə : V jsl. *, *; (3) vzhodnojužnoslovanske enostranske inovacije: (a) psl. *pĺ, *bĺ, *mĺ, *vĺ > V jsl. *pj, *bj, *mj, *vj :
Z jsl. *pĺ, *bĺ, *mĺ, *vĺ; (b) psl. *ĺЕ, *ńЕ > V jsl. *ĺЕ, *ńЕ : Z jsl. *ĺЕ, *ńЕ; (c) izguba
kolikostnih nasprotij; (č) pregibalno-oblikoskladenjski balkanizmi.
Med zahodno in vzhodno južno slovanščino se nahajata prehodna geolekta,
ki izkazujeta del inovacij zahodne in del inovacij vzhodne južne slovanščine: (1)
torlaščina (prizrensko-timoška narečna ploskev štokavščine), ki je del zahodne južne slovanščine (tj. štokavščine), ima naslednje vzhodnojužnoslovanske inovacije:
(a) psl. *, * > torl. *št, *žd (≥ *, *), pri čemer sta bila prvotna odraza *št, *žd,
izpričana v zemljepisnih imenih (Prizren: Небрегоште, Селогражде), podobno
kot v makedonščini pod vplivom štokavščine zamenjana z drugotnima odrazoma ,
 (Koneski 1965: 71–72; 2001: 59); (b) izguba kolikostnih nasprotij; (c) pregibalno-oblikoskladenjski balkanizmi; (2) severna makedonščina (severnomakedonska
narečna ploskev makedonščine), ki je del vzhodne južne slovanščine (tj. makedonščine), je izvedla naslednjo zahodnojužnoslovansko inovacijo: psl. * = * > S mak.
ǝ (psl. *dьnь, *sъnъ > S mak. dǝn, sǝn).
Rotacizem, tj. glasovna sprememba psl. *VžV > *VrV, pri kateri gre za poseben tip lenizacije (šibitve), in sicer za sonantizacijo (tj. spremembo nezvočnika v zvočnik) (Hock 1991:
81–82), je sporadično izpričana na celotnem južnoslovanskem jezikovnem ozemlju (Cvetko
Orešnik 1987–1988). Zelo verjetno je, da gre pri tem prvotno za glasovno spremembo, ki je
bila kasneje na vzhodu južne slovanščine odstranjena z izravnavami v t. i. premenjujočih
se okoljih (psl. *ženetь : *doženetь > jsl. *žene : *dorene), toda se sporadično ohranila v t. i.
nepremenjujočih se okoljih (psl. *ježe, *dože > jsl. *jere : *dore) (Greenberg 1999). Izgolosa more : može poteka po štokavskem jezikovnem ozemlju (Ivić 2001: 22).
14
78
Zahodna južna slovanščina
Zahodnojužnoslovanski geolekti so nastali po zahodnojužnoslovanskih inovacijah.
3.1 Zahodnojužnoslovanske inovacije
Zahodnojužnoslovanske inovacije se delijo na splošnozahodnojužnoslovanske in
nesplošnozahodnojužnoslovanske.
3.1.1 Splošnozahodnojužnoslovanske inovacije
Zahodno južno slovanščino v razmerju do vzhodne južne slovanščine določajo: (1)
psl. *, * > Z jsl. *, *j/*; (2) psl. *, * > Z jsl. *ə; (3) psl. *pĺ, *bĺ, *mĺ, *vĺ > Z
jsl. *pĺ, *bĺ, *mĺ, *vĺ; (4) psl. *ĺЕ, *ńЕ > Z jsl. *ĺЕ, *ńЕ; (5) ohranitev kolikostnih nasprotij; (6) odsotnost pregibalno-oblikoskladenjskih balkanizmov. Zahodna južna
slovanščina je po splošnozahodnojužnoslovanskih glasovnih spremembah (absolutnokronološko ok. 1000) imela naslednje zložnike:
*i
*e
*ę
*ə
*ě
*a
*ǫ
*o
*u
*, *
3.1.2 Nesplošnozahodnojužnoslovanske inovacije
Ozemeljsko bolj razširjene nesplošnozahodnojužnoslovanske inovacije, pomembne za členitev zahodne južne slovanščine na posamezne geolekte, razvrščene glede na zemljepisni obseg in relativno kronologijo, so: (1) psl. *VžV >
sln., kajk., čak., Z štok. *VrV : V štok. *VžV; (2) psl. *, * > sln., SZ kajk. ć,
j > č, j : JZ kajk., čak. ć, j : V kajk., štok. ć,  > č, ǯ (psl. *svěa, *mea > sln.
sveča, meja, nar. sveća, SZ kajk. svẹča, meja, JZ kajk. svẹća, meja, čak. svića,
meja : V kajk. svẹča, meǯa, štok. svijeća/sveća, međa); (3) psl. *šč, *žǯ > sln.,
kajk., čak., Z štok. š, ž (> š, ž : *š, *žj : *šč, *žǯ : *š, *ž) : V štok. *št, *žd
(psl. *puščati, *drožǯьje > sln. puščati, drožje, nar. pušćati, drože, kajk. puščati, drožje/drožǯe, čak. pušćati, drožje, Z štok. pušćati, drožđe : V štok. puštati,
drožde); (4) psl. *ę, *ǫ > SZ sln., mak., blg. *ę, *ǫ : JV sln. *ä, *å, kajk. *e, *ọ,
čak., štok. *e, *u (psl. *pętь, *mǫžь > SZ sln. *pęt, *mǫž : JV sln. *pät, *måž,
kajk. *pet, *mọž, čak., štok. *pet, *muž); (5) psl. *ě [ä] > SZ sln. *ä : JV sln.,
kajk., čak., štok. *ẹ (psl. *lěsъ, *město > SZ sln. *läs, *mästo : JV sln., kajk.,
čak., štok. *lẹs, *mẹsto). Po teh spremembah so se v (zahodni) južni slovanščini
izoblikovali manjši geolekti.
Te inovacije pa niso izoblikovale samo posameznih zahodnojužnoslovanskih
geolektov, ampak so jih tudi notranje razčlenile (severozahodna : jugovzhodna slovenščina; severozahodna : jugozahodna : vzhodna kajkavščina; zahodna : vzhodna
štokavščina). Kljub neenotnim izhodiščem nekaterih od teh geolektov pa je nadaljnje konvergentno spreminjanje povezalo nekatere v izhodišču genetolingvistično
heterogene areale in jih izoblikovalo v kompaktne geolekte.
3
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
79
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
80
3.2 Zahodnojužnoslovanska jezika
Zahodna južna slovanščina se notranje deli na slovenščino in osrednjo južno slovanščino (hr. srednjojužnoslavenski jezik).
3.2.1 Slovenščina
Slovenščina ima naslednji model lingvogeneze: divergentno izhodišče (severozahodna : jugovzhodna slovenščina) in konvergentno spreminjanje.
Divergentno izhodišče slovenščine predstavljata prvotno dva slovenska makroarela, tj. severozahodna in jugovzhodna slovenščina, ki sta bila posledica različnih
smeri naselitve Slovanov na poznejši alpskoslovanski prostor (zgodnejši naselitveni
val s severovzhoda okrog leta 550, poznejši naselitveni val okrog leta 585 z jugovzhoda) ter se kaže v prvotnih nesplošnoslovanskih razlikah, ki vsaj v začetku severozahodno slovenščino vežejo na zahodnoslovanski, jugovzhodno slovenščino pa na
južnoslovanski jezikovni prostor. Prvotne razlike v slovenščini so naslednje: (a) psl.
*tl/*dl > SZ sln. *tl/*dl : JV sln. *l (psl. *pletlъ/*pletla ‘pletel/pletla’, *kradlъ/*kradla
‘kradel/kradla’, *šidlo > SZ sln. *pletǝl/*pletla, *kradǝl/*kradla, *šidlo : JV sln.
*plel/*plela, *kral/*krala, *šilo); (b) psl. *vy‑, *jьz‑ ‘iz‑’ > SZ sln. *vy‑ : JV sln. *jьz‑
(psl. *vybьrati/*jьzbьrati ‘izbrati’ > SZ sln. *vybrati : JV sln. *jьzbrati); (c) psl. *ę,
*ǫ > SZ sln. *ę, *ǫ : JV sln. *e, *o (psl. *pętь, *mǫžь > SZ sln. *pęt, *mǫž : JV sln.
*pät, *måž); (č) psl. *ě [ä] > SZ sln. *ä : JV sln. *ẹ (psl. *lěsъ, *město > SZ sln. *läs,
*mästo : JV sln. *lẹs, *mẹsto) (Rigler 1963: 28–31; Logar 1974).
Konvergentno spreminjanje slovenščine je potekalo v okviru splošnoslovenskih inovacij, do katerih je prišlo v obdobju od konca 10. do konca 12. stoletja
in ki so genetolingvistično različna geolekta povezale v celoto. Splošnoslovenske
inovacije, ki so slovenščino zamejile znotraj zahodne južne slovanščine in so zato
definicijske lastnosti slovenščine, so: (a) naglasni pomik tipa psl. *ȍko > sln. *okȏ,
tj. splošnoslovenski pomik naglasa s praslovanskega dolgega in kratkega starocirkumflektiranega zložnika v popraslovanskih dvoin večzložnicah (10./11. stoletje)
(psl. *mso ‘meso’, *prȍso ‘proso’, *kȍkošь ‘kokoš’ > sln. *męsȏ, *prosȏ, *kokȏš :
osr. jsl. *mso, *prȍso, *kȍkoš); (b) naglasni umik tipa psl. *duš > sln. *dúša, tj.
splošnoslovenski umik naglasa s popraslovanskega odprtega in zaprtega kratkega
(akutiranega) končnega (tj. praslovanskega kratkega ali popraslovanskega skrajšanega praslovanskega dolgega) zložnika na popraslovansko (neskrajšano) prednaglasno dolžino (12. stoletje) (psl. *duš ‘duša’, *vin ‘vino’, *zakònъ ‘zakon’ >
sln. *dúša, *víno, *zákon : osr. jsl. *dūšȁ, *vīnȍ, *zākȍn); (c) vpliv samoglasniške
kolikosti na samoglasniško kakovost ter vpliv naglasnega mesta na samoglasniško
kolikost (Ramovševa »glavna črta v oblikovanju slovenskega vokalizma«), katerega posledici sta: (č) udvoglašenje praslovanskih *ě, *o v slovenskih dolgih zlogih:
sln. *, *ō > SZ sln. *ie, *uo : JV sln. *e, *o (sln. *svt ‘svetloba, svet’, *bōs ‘bos’
> SZ sln. *sviet, *buos : JV sln. *svet, *bos) (12./13. stoletje); (d) skrajšava nenaglašenih dolgih zložnikov (po naglasnem umiku tipa psl. *duš > sln. *dúša) (psl.
*zakòni ‘zakoni’, *moltti ‘mlatiti’, *pisti ‘pisati’ > sln. *zakòni, *mlatìti, *pisàti :
osr. jsl. *zākȍni, *mlātȉti, *pīsȁti) (Ramovš 1950, 1951).
Naštete splošnoslovenske inovacije so slovenščino od preostalega dela
zahodne južne slovanščine zamejile kot kompakten geolekt, kar pomeni, da je
3.2.2 Osrednja južna slovanščina
Za razliko od slovenščine pa osrednja južna slovanščina skupnih inovacij, ki bi jo
povezale v enoten geolekt, ne pozna, kar pomeni, da jo je potrebno v odnosu do slovenščine genetolingvistično opredeliti po naslednjem načelu: izostanek slovenskih
inovacij v središču zahodnojužnoslovanskega areala kot definicijska lastnost
geolekta v središču tega areala.15 Osrednjo južno slovanščino kot celoto torej lahko definirano samo kot zahodnojužnoslovanski geolekt, ki ne izkazuje splošnoslovenskih inovacij. Edina inovacija, ki bi lahko bila splošnoosrednjejužnoslovanska
in hkrati nesplošnoslovenska, je sovpad odrazov praslovanskih *ę, *e v položaju ne
za trdonebnikom (prim. 3.2.2.2.1): psl. *ę = *e > osr. jsl. *e (psl. *pętь, *ględati
‘gledati’, *ledъ ‘led’, *žena ‘žena’ > osr. jsl. pet, gledati, led, žena).
Nadaljnje inovacije na osrednjejužnoslovanskem ozemlju so izoblikovale
posamezne geolekte in njihove podgeolekte. Nesplošnoosrednjejužnoslovanske
spremembe (v večini po ok. 1200) so: (a) psl. * > čak., SZ in JZ kajk. *j : V kajk.,
štok. * (psl. *mea > čak., SZ in JZ kajk. meja, V kajk., štok. mea); (b) jsl. *ǫ = *
> kajk. *ọ : čak.-štok. *u (psl. *mǫžь, *vьlkъ > kajk. mọž, vọk : čak.-štok. muž, vuk);
15
»Kako srednjojužnoslavenski nema kakvih zajedničkih inovacija, a od slovenskoga ga
odvajaju arhaizmi (npr. slovenski ima progresivnu metataksu starih inicijalnih silaznih
akcenata, a hrvatski nema), sljedio bi zaključak da termin srednjojužnoslavenski nema
genetolingvistički smisao« (Lisac 2009b: 261).
slovenščino v razmerju do osrednje južne slovanščine genetolingvistično mogoče
definirati po naslednjem načelu: slovenske inovacije na obrobju zahodnojužnoslovanskega areala kot definicijska lastnost geolekta na obrobju tega areala.
Hkrati pa je različna intenzivnost ene od splošnoslovenskih inovacij, in sicer težnja
vpliva naglasnega mesta na samoglasniško kolikost in vpliva samoglasniške kolikosti na samoglasniško kakovost, povzročila tudi njegovo notranjo cepitev na manjše
areale. Prisotnost oz. odsotnost in čas daljšanja tipa sln. *kràva ‘krava’ > *kráva,
tj. daljšanja izhodiščnoslovenskih kratkih akutiranih zložnikov v nezadnjem besednem zlogu (psl. *brtъ ‘brat’, Gsg *brta, *csta ‘cesta, pot’, *kòža ‘koža’, *dolna
‘dolina’, *vděti ‘vedeti’ > sln. *bràt, Gsg *bràta, *csta, *kòža, *dolìna, *vděti),
ter a‑jevska oz. e‑jevska vokalizacija zahodnojužnoslovanskega polglasnika v slovenskih dolgih zlogih (psl. *dnь, *mxъ > sln. *dn, *mx) ter (v zahodni in južni
slovenščini zgodaj, v severni slovenščini pozno podaljšanega) kratkega polglasnika
v nezadnjih besednih zlogih (psl. *psьjьjь ‘pasji’ > sln. *psji) sta slovenščino nadalje razdelili na štiri makroareale: (a) zahodna in južna slovenščina pozna zgodnje
daljšanje (13.–14. stoletje) (Z in J sln. *brȁt *bráta, *csta, *kóža, *dolína, *vděti)
ter a‑jevsko vokalizacijo dolgega in zgodaj podaljšanega polglasnika (Z in J sln.
*dān, *māx, *pāsji); (b) severna slovenščina izkazuje pozno daljšanje samo v predzadnjih zlogih (16. stoletje) (S sln. *brȁt *bráta, *csta, *kóža, *dolína, *vděti)
ter e‑jevsko vokalizacijo dolgega in pozno podaljšanega polglasnika (S sln. *dēn,
*mēx, *pēsji); (c) vzhodna slovenščina daljšanja nima (V sln. *bràt *bràta, *csta,
*kòža, *dolìna, *vděti) in pozna e‑jevsko vokalizacijo dolgega polglasnika (V sln.
*dēn, *mēx, *psji) (Ramovš 1950; Rigler 1963).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
81
(c) Z jsl. *ə > kajk. *ẹ : čak.-štok. *a (psl. *dьnъ, *pьsъ, *mъxъ, *sъnъ > kajk. dẹn,
pẹs, mẹh, sẹn : čak.-štok. dan, pas, mah, san);16 (č) psl. *ě > kajk., čak., štok. *ẹ (od
ok. 1300) (a v posameznih primerih: psl. *orěxъ ‘oreh’ > štok. orah, psl. *gnězdo
‘gnezdo’ > čak. njazlo).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
3.2.2.1 Kajkavščina
Kajkavščina ima naslednji model lingvogeneze: divergentno izhodišče (severozahodna : jugozahodna : vzhodna kajkavščina) in konvergentno spreminjanje.
Divergentno izhodišče kajkavščine se kaže v prvotnih treh makroarealih, tj.
severozahodna, jugozahodna in vzhodna kajkavščina, ki so najverjetneje posledica
širjenja inovacij na kajkavsko območje z različnih arealov zahodne južne slovanščine, pri čemer kaže severozahodna kajkavščina večjo povezanost s slovenščino,
jugozahodna kajkavščina s čakavščino ter vzhodna kajkavščina s štokavščino. Prvotna razlika se kaže v odrazih praslovanskih trdonebnikov *, *: psl. *, * > SZ
kajk. č, j : JZ kajk. ć, j : V kajk. č, ǯ (psl. *noь, *mea > SZ kajk. noč, meja, JZ
kajk. noć, meja, V kajk. noč, meǯa) (Belić 1929).
Konvergentno spreminjanje kajkavščine je potekalo v okviru splošnokajkavskih inovacij. V kroatistični zgodovinskojezikoslovni in narečjeslovni literaturi se kot splošnokajkavske inovacije, ki kajkavščino razmejujejo od slovenskega
in od ostalega dela osrednjejužnoslovanskega jezika ter so torej njene definicijske lastnosti, navajajo naslednji pojavi (Lončarić 1996: 32): (1) »osnovna kajkavska akcentuacija«, tj. izhodiščni splošnokajkavski naglasni sistem, za katero
sta značilni dve inovaciji: (a) nastanek popraslovanskega novega cirkumfleksa iz
praslovanskega starega akuta, in sicer predvsem v značilnih oblikotvornih in besedotvornih oblikah znotraj praslovanskega naglasnega tipa a, ter posledično; (b)
analoške podaljšave praslovanskih kratkih novoakutiranih zložnikov v pregibalnih
in besedotvornih oblikah, ki v praslovanskem naglasnem tipu a izkazujejo odraz
popraslovanskega novega cirkumfleksa; opisani inovaciji kajkavščino razmejujeta
predvsem v razmerju do čakavščine in štokavščine ter manj v razmerju do slovenščine, saj se diasistema razlikujeta v številu oblikotvornih in besedotvornih oblik z
analoškimi podaljšavami praslovanskih kratkih novoakutiranih zložnikov: samokajkavski naglasni spremembi, ki zajameta samo kajkavščino, ne pa tudi slovenščine, ter kajkavščino tako razmejujeta od slovenščine, sta: (a) analoška podaljšava
praslovanskih kratkih novoakutiranih zložnikov v nekaterih besedotvornih kategorijah brez metatonije (psl. *dòbrъjь ‘(ta) dobri’, *sèdmъjь ‘sedmi’, *zelènъjь ‘(ta)
zeleni’, *visòkъjь ‘(ta) visoki’; *zèlьje ‘zelje’, *snòpьje ‘snopje’, *žènьskъjь ‘ženski’,
*kòzьjьjь ‘kozji’ > popsl. *dòbri, *sèdmi, *zelèni, *visòki; *zèlje, *snòpje, *žènski,
*kòzji > kajk. *dõbri, *sẽdmi, *zelẽni, *visõki; *zẽlje, *snõpje, *žẽnski, *kõzji :
16
82
Na čakavsko-štokavskem jezikovnem ozemlju se glede odraza Z jsl. *ə > čak.-štok. *a
pojavljajo trije narečni otoki z izostankom inovacije, in sicer: (1) Z jsl. *ə > ponekod čakavsko e, o; (2) Z jsl. *ə > zetsko-južnosandžaško (tudi zetsko-sjeniško, zetsko-lovčeško)
ä; (3) Z jsl. *ə > torlaško (prizrensko-timoško) ǝ (Oblak 1894: 174–175, 170–172; Ivić
2001: 213, 147–148; 1958: 10; Finka 1971: 18; Greenberg 1998: 102–103).
*i
*ẹ
*e
*a
*o
*ọ
*u
*
Prikazane inovacije kajkavščino nedvomno razmejujejo kot enega od samostojnih
geolektov zahodne oz. osrednje južne slovanščine. V razmerju do osrednje južne
slovanščine jo je genetolingvistično mogoče definirati po naslednjem načelu: kajkavske inovacije na obrobju osrednjejužnoslovanskega areala kot definicijska
lastnost geolekta na obrobju tega areala. Dejstvo, da jo predvsem ena od definicijskih lastnosti, tj. »osnovna kajkavska akcentuacija«, tesno povezuje s slovenščino, je zemljepisnojezikoslovno gledano prehodni geolekt med slovenščino na eni
ter čakavščino in štokavščino na drugi strani.
sln. *dòbri, *sèdmi, *zelèni, *visòki; *zèlje, *snòpje, *žènski, *kòzji) oz. z metatonijo (psl. *kòža ‘koža’, Npl *tъrgvьci ‘trgovci’, Lsg *na potòku ‘na potoku’ > kajk.
*kȏža, Npl *tgȏvci, Lsg *na potȏku : sln. *kòža, Npl *tgòvci, Lsg *na potòku; (b)
umik naglasa v tipu psl. *nest ‘nesti’ > kajk. *nẽsti : sln. *nestì);17 (2) sovpad zahodnojužnoslovanskih *ě in *ǝ v vseh položajih ne glede na kolikost: Z jsl. *ě = *ə >
kajk. *ẹ (≠ psl. *e = *ę > kajk. *e); ta inovacija kajkavščino razmejuje v razmerju
do slovenščine ter čakavščine in štokavščine; (3) sovpad zahodnojužnoslovanskih
*ǫ in * v vseh položajih ne glede na kolikost ter poseben fonološki status njunega
odraza: Z jsl. *ǫ = * > kajk. *ọ (≠ psl. *o, *u > kajk. *o, *u); pozneje lahko na
posameznih območjih prihaja do fonemskih sovpadov Z jsl. *ǫ = * = *o ali Z jsl.
*ǫ = * = *u; ta inovacija kajkavščino razmejuje v razmerju do slovenščine ter čakavščine in štokavščine. Naštete značilnosti veljajo za večino sodobnih kajkavskih
govorov.18
Izhodiščni kajkavski zložniški sistem se je po splošnokajkavskih samoglasniških inovacijah glasil takole (Ivić 1958: 8; Lukežić 2012: 184–186):
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
3.2.2.2 Čakavščina in štokavščina
Čakavščino in štokavščino ločita od kajkavščine tile dve značilnosti: (1) čakavsko-štokavski naglasni sistem, ki je za razliko od slovenskega in kajkavskega bolj
arhaičen, saj ne pozna popraslovanskega novega cirkumfleksa in analoško podaljšanega praslovanskega novega akuta na kračini v tolikšnem številu pregibalnih
Na pomembnost izoglose psl. *nest > sln. *nestì : kajk. *nẽsti pri zamejevanju slovenščine od kajkavščine me je opozoril Mate Kapović, za kar se mu iskreno zahvaljujem.
18
Obstajajo pa tudi govori, ki ene ali več teh značilnosti ne izkazujejo (naglasne posebnosti imajo spodnjesotelski in prigorski govori; sovpada Z jsl. *ě = *ə in Z jsl. *ǫ = * pa
izostajata v nekaterih zahodnih medmurskih ter nekaterih zagorskih in goranskih govorih). Genetolingvistično razmerje med slovenščino in kajkavščino ter genetolingvistična
klasifikacija »kajkavskih« govorov z izostankom definicijskih lastnosti kajkavščine sta
natančneje obravnavana v Šekli 2013.
17
83
in besedotvornih oblik kot ostala zahodnojužnoslovanska geolekta; (2) ohranitev
posebnega fonološkega statusa odraza praslovanskega *ě ne glede na njegovo kolikost: psl. *ě > čak.-štok. *ẹ (≠ psl. *e = *ę > čak.-štok. *e); (3) sovpad zahodnojužnoslovanskega *ǝ z odrazom praslovanskega *a v vseh položajih ne glede na
njegovo kolikost: Z jsl. *ə = *a > štok.-kajk. *a; (4) Z jsl. *ǫ = * = *u > čak.-štok.
*u, tj. sovpad zahodnojužnoslovanskih *ǫ in * z odrazom praslovanskega *u v
vseh položajih ne glede na njegovo kolikost, pri čemer torlaščina izkazuje izostanek
te inovacije.
Izhodiščni čakavsko-štokavski zložniški sistem se je po čakavsko-štokavskih
samoglasniških inovacijah glasil takole (psl. *ě > čak.-štok. *ẹ; psl. *a, Z jsl. *ǝ
> čak.-štok. *a; Z jsl. *u, *ǫ, * = > čak.-štok. *u) (Ivić 1958: 8; Lukežić 2012:
181–182):
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
*i
*ẹ
*u
*e
*a
*o
*
3.2.2.2.1 Čakavščina
Čakavščina po večini pozna samo inovacije, ki jo povezujejo bodisi s kajkavščino
bodisi z (zahodno) štokavščino (Ivić 1963: 31). Značilnosti čakavščine so: (1) psl.
*šč, *žǯ > čak. š, ž, psl. *VžV > čak. VrV, kar jo povezuje z zahodno štokavščino ter s kajkavščino in slovenščino; (2) psl. *, * > čak. ć, j, kar jo povezuje s
kajkavščino in slovenščino; (3) Z jsl. *ǝ > čak. a, Z jsl. *ǫ = * = *u > čak. u, kar
jo povezuje s štokavščino; (4) psl. *ě > čak. *ẹ > SZ čak. e (psl. *světъ ‘svetloba,
svet’, *grěxъ ‘greh’ > SZ čak. svet, greh), sr. čak. e/i po pravilu Jakubinskega in
Meyerja (svet, grih), JV čak. i (svit, grih), lastovsko čak. je (svjet, grjeh). Edina
samočakavska in hkrati nekajkavska in neštokavska značilnost je a‑jevski odraz praslovanskega *ę v položaju za (čakavskimi) trdonebniki: psl. *Cʹę > čak.
*Cʹa (psl. *počęti ‘začeti’, *žęa ‘žeja’, *językъ ‘jezik’, *klęti ‘kleti, prisegati’ >
čak. počati, žaja, jazik, kĺati) (Finka 1971: 17; Moguš 1977: 35–36). V razmerju
do osrednje južne slovanščine je čakavščino genetolingvistično mogoče definirati predvsem po temle načelu: izostanek kajkavskih in štokavskih inovacij na
obrobju osrednjejužnoslovanskega areala kot definicijska lastnost geolekta na
obrobju tega areala.
3.2.2.2.2 Štokavščina
Štokavščina ima naslednji model lingvogeneze: divergentno izhodišče, skupne inovacije, ki so širše od štokavskih, ter težnje konvergentnega spreminjanja.
Divergentno izhodišče štokavščine je vidno v prvotnih dveh makroarealih,
to sta zahodna in vzhodna štokavščina, s tem da kaže zahodna štokavščina večjo
povezanost s slovenščino, kajkavščino in čakavščino ter vzhodna štokavščina z
84
19
vzhodno južno slovanščino. Razliki med obema geolektoma sta: (1) psl. *šč, *žǯ >
Z štok. š, ž : V štok. št, žd; (2) psl. *VžV > Z štok. VrV : V štok. VžV.
Splošnoštokavske inovacije, ki zajemajo ozemlje, širše od štokavskega, so:
(1) psl. *, * > štok. ć, đ, kar je značilno tudi za vzhodno kajkavščino; (2) Z jsl. *ǝ
> štok. a, Z jsl. *ǫ = * = *u > štok u, kar je značilno tudi za čakavščino; (3) psl.
*ě > štok. *ẹ > ẹ sporadično (»govori s nezamjenjenim jatom«: svẹt, dẹd), Z štok. i
(mlajše ikavsko narečje: svit, did), ije/je (vzhodnobosensko narečje: svijet, djed), e
(slavonsko narečje: svet, ded), V štok. ije/je v južnem delu (vzhodnohercegovsko,
zetsko-južnosandžaško narečje: svijet, djed/đed), e v vzhodnem delu (šumadijsko-vojvodinsko, smederevsko-vršaško, kosovsko-resavsko narečje: svet, ded).
Težnje konvergentnega spreminjanja štokavščine niso zajele vsega štokavskega jezikovnega ozemlja, ampak le njegov središčni del (Brozović 1987: 11–
12). Tovrstne težnje so: (1) sovpad odraza praslovanskga novega akuta na dolžini z
odrazom praslovanskega starega cirkumfleksa na dolžini (psl. *Ṽ > nespl. štok. :
psl. *kĺúčь ‘ključ’, *junákъ ‘mlad mož, junak’ > štok. kljũč, junãk > kljȗč, junȃk);
(2) »novoštokavski« umik naglasa s štokavskega kratkega ali dolgega cirkumflektiranega zloga (psl. *golv ‘glava’, *sestr ‘sestra’, *naròdъ ‘ljudstvo’, *potòkъ ‘potok’, *jęzkъ ‘jezik’; *junákъ; *pytla ‘(je) vprašala’, *lopta ‘lopata’; *neprvьda
‘neresnica’, *děvjьka ‘deklica’ > stštok. glāvȁ, sestrȁ, nārȍd, potȍk, jezȉk; junȃk;
pītȁla, lopȁta; neprȃvda, d(j)evȏjka > nštok. gláva, sèstra, pòtok, národ, jèzik;
jùnāk; pítala, lòpata; nèprāvda, d(j)èvōjka); (3) sinkretizem, tj. oblikovno poenostavljanje sklanjatve (psl. Dpl *ženamъ, Lpl *ženaxъ, Ipl *ženami (DIdu *ženama)
> stštok. ženam, Lpl ženah, Ipl ženami → nštok. Dpl ženama, Lpl ženama, Ipl
ženama), ki je ozemeljsko povezan z novoštokavskim naglasnim umikom.
Štokavska narečja je glede na naglasne značilnosti mogoče razdeliti v naslednje skupine (od najbolj arhaične do najbolj inovativne):19 (1) prisotnost posebnega
odraza praslovanskega novega akuta na dolžini in neizvedenost novoštokavskega
naglasnega umika: slavonsko narečje (krajevni govori zahodno od Osijeka: glāvȁ,
sestrȁ, nārȍd, potȍk, jezȉk; Gsg glāvẽ, sestrẽ; Isg glāvõm, sestrõm; kljũč, junãk;
pītȁla, lopȁta; neprãvda, devõjka, žīvĩmo (Ivić 1994: 269–271); (2) odsotnost posebnega odraza praslovanskega novega akuta na dolžini in neizvedenost novoštokavskega naglasnega umika: zetsko-južnosandžaško narečje (govor kraja Piperi:
glāvȁ, sestrȁ, nārȍd, potȍk, jezȉk; Gsg glāvȇ, sestrȇ; Isg glāvȏm, sestrȏm; kljȗč,
junȃk; pītȁla, lopȁta; neprȃvda, đevȏjka, žīvȋmo (Ivić 1994: 191–192); (3) delna izvedenost novoštokavskega naglasnega umika: (a) kosovsko-resavsko narečje izkazuje umik naglasa z odprtega in zaprtega zadnjega kratkega cirkumflektiranega zloga na dolgi prednaglasni samoglasnik z metatonijo in na kratki prednaglasni samo-
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Za vsako štokavko narečje je prikazan genetsko in posledično tipološko najbolj reprezentativen naglasni sistem, kar pa še ne pomeni, da obravnavano narečje ne pozna govorov z
drugačnimi naglasnimi sistemi. Zgledi iz posameznih govorov so v korist njihove medsebojne primerljivosti »standardizirani«, tj. narejeni na osnovi v narečjeslovni literaturi
dostopnih naglasoslovnih opisov in leksikalno poenoteni.
85
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
glasnik z metatakso (govor kraja Kasidol pri Požarevcu: gláva, sstra, národ, pȍtok,
jzik; Gsg glāvȇ, sestrȇ; Isg glāvȏm, sestrȏm; kljȗč, junȃk; pītȁla, lopȁta; neprȃvda,
đevȏjka, žīvȋmo (Ivić 1994: 214–215)); (b) smederevsko-vršaško narečje ima umik
naglasa z odprtega in zaprtega zadnjega kratkega cirkumflektiranega zloga na dolgi prednaglasni samoglasnik z metatonijo in na kratki prednaglasni samoglasnik z
metatakso ali metatonijo: gláva, sstra/sèstra, národ, pȍtok/pòtok, jzik/jèzik; Gsg
glāvȇ, sestrȇ; Isg glāvȏm, sestrȏm; kljȗč, junȃk; pītȁla, lopȁta; neprȃvda, đevȏjka,
žīvȋmo; (c) vzhodnobosensko narečje pozna umik naglasa z zadnjega in nezadnjega
kratkega cirkumflektiranega zloga na dolgi in kratki prednaglasni samoglasnik z
metatonijo (govor kraja Kreševo: gláva, sèstra, národ, jèzik; Sāvȇ Gsg, djecȇ Gsg,
glāvȏm Isg, djecȏm; pítala, lòpata, tpȋmo, djevȏjka); (4) popolna izvedenost novoštokavskega naglasnega umika: vzhodnohercegovsko narečje (osnova ijekavske
knjižne štokavščine), šumadijsko-vojvodinsko narečje (osnova ekavske knjiž
ne štokavščine), mlajše ikavsko narečje (gláva, sèstra, národ, pòtok, jèzik; Gsg
glávē, sèstrē, Isg glávōm, sèstrōm; kljȗč, jùnāk; pítala, lòpata; nèprāvda, djèvōjka/
dèvōjka/dìvōjka, žívīmo (Ivić 1994: 129–130, 159–161, 178)).
Posledično se tako znotraj zahodne kot vzhodne štokavščine pojavljata skupno inovativno središče (zahodna štokavščina: mlajše ikavsko narečje, vzhodnobosensko; vzhodna štokavščina: vzhodnohercegovsko, šumadijsko-vojvodinsko,
kosovsko-resavsko, smederevsko-vršaško narečje) ter arhaično obrobje (zahodna
štokavščina: slavonsko narečje; vzhodna štokavščina: zetsko-južnosandžaško narečje; torlaščina). V razmerju do ostalih geolektov osrednje južne slovanščine je
štokavščino genetolingvistično pogojno mogoče definirati po naslednjem načelu:
štokavske inovacije v središču osrednjejužnoslovanskega areala kot definicijske
lastnosti geolekta v središču tega areala, pri čemer je potrebno računati z ozemljsko
precej obsežnimi arhaičnimi narečnimi otoki s popolnim oz. delnim izostankom
novoštokavskih inovacij na obrobjih tako zahodne kot vzhodne štokavščine.
Torlaščina (prizrensko-timoška narečna ploskev štokavščine) izkazuje izostanek ene stare zahodnojužnoslovanske (psl. *, * > Z jsl. *, */*j) in nekaterih
starejših štokavskih (Z jsl. *ǝ > štok. a; Z jsl. *ǫ = * = *u > štok. *u) ter prisotnost
nekaterih mlajših vzhodnojužnoslovanskih inovacij. Značilnosti torlaščine torej so:
(1) (vzhodno)štokavske: (a) psl. *šč, *žǯ > torl. *št, *žd ≥ ć, đ (prim. 2.2.3); (b) psl.
*VžV > torl. VžV; (c) Z jsl. *ǝ > torl. a; (č) psl. *ǫ = *u > torl. u; (d) psl. *ě > štok. *ẹ
> torl. e; (2) odsotnost štokavskih značilnosti: Z jsl. *ǝ > torl. ǝ; jsl. * > tor. * > /ǝl/
lu;20 (3) vzhodnojužnoslovanske inovacije: (a) izguba kolikostnih nasprotij; (b) pregibalno-oblikoskladenjski balkanizmi. Torlaščina je torej podobno kot severna makedonščina prehodni geolekt med vzhodno štokavščino in vzhodno južno slovanščino.
20
86
Odrazi južnoslovanskega * v torlaščini se v smeri od zahoda proti vzhod spreminjajo od
»bolj štokavskih« do »bolj vzhodnojužnoslovanskih«, pri čemer nobeno torlaško narečje
ne pozna doslednega štokavskega odraza (jsl. * > štok. u): (1) prizrensko-južnomoravsko
narečje (zahodna torlaščina): jsl. * > u običajno, ul v položaju za zobnikoma d, s (dlug,
sluza, slunce); (2) svrljiško-zaplanjsko narečje (osrednja torlaščina): jsl. * > lǝ običajno,
lu v položaju za ustničniki (bua, vuk, muzem, puni); (3) timoško-lužniško narečje (vzhod
na torlaščina): lužniški govori: jsl. * > lǝ/ (slǝnce/snce); timoški govori: jsl. * >  (vk,
jabka, pn, sza) (Ivić 2001: 148).
Vzhodna južna slovanščina
Vzhodnojužnoslovanski geolekti so nastali po vzhodnojužnoslovanskih inovacijah.
4.1 Vzhodnojužnoslovanske inovacije
Vzhodnojužnoslovanske inovacije se delijo na splošnovzhodnojužnoslovanske in
nesplošnovzhodnojužnoslovanske.
4.1.1 Splošnovzhodnojužnoslovanske inovacije
Vzhodno južno slovanščino v razmerju do zahodne južne slovanščine določajo: (1)
psl. *, * > V jsl. *št, *žd : Z jsl. *, */*j; (2) psl. *pĺ, *bĺ, *mĺ, *vĺ > V jsl. *pj,
*bj, *mj, *vj; (3) psl. *ĺЕ, *ńЕ > V jsl. *lE, *nE; (4) psl. *, * > V jsl. *, *, in
sicer psl. * > V jsl. e (psl. *dьnь > V jsl. den); (5) izguba kolikostnih nasprotij;
(6) pregibalno-oblikoskladenjski balkanizmi.21 Vzhodna južna slovanščina je po
splošnovzhodnojužnoslovanskih glasovnih spremembah (absolutnokronološko ok.
1000) imela naslednje zložnike:
*i
*e
*
*ę
*ě
*a
*
*ǫ
*o
*u
*, *
Dvofonemski odrazi praslovanskih trdonebnikov *, * so bili prvotno najverjetneje
značilni za torlaško in celotno vzhodnojužnoslovansko jezikovno ozemlje, o čemer pričajo zemljepisna imena v torlaškem (prim. 2.2.3) in osrednjemakedonskem
(*Krivogaane > Prilep Кривогаштани, *Bьrane > Kičevo Брждани) prostoru
(Koneski 1965: 71–72; 2001: 59). V makedonskih in bolgarskih krajevnih govorih
se sicer pojavljajo različni dvofonemski in enofonemski odrazi (psl. */* > šč/žǯ,
št/žd, šḱ/žǵ, ḱ/ǵ, /, č/ǯ, š/ž), pri čemer naj bi bili enofonemski odrazi tipa ḱ/č, ǵ/ǯ
drugotni, na večji del makedonskega jezikovnega ozemlja naj bi se razširili iz štokavščine, na kar posredno kažejo: (1) dvojni odrazi praslovanskih trdonebnikov v
makedonščini (psl. *moь ‘moč’, *pomoь ‘pomoč’, *pręa ‘preja’, *kraьba ‘kraja’
> knj. mak. моќ : помош, преѓа : кражба); (2) zemljepisna razširjenost odrazov:
enofonemski odrazi so značilni za večji del, dvofonemski odrazi pa le za jugozahodno in jugovzhodno obrobje (Ohrid, Korča/Korçë, Kostur/Καστοριά; Solun/Θεσσαλονίκη) makedonskega jezikovnega ozemlja (Mirčev 1978: 155–156; Koneski
1965: 69–74; 2001: 58–62; Haralampiev 2001: 81–83; BDA 2001: 211–218).
Izguba praslovanskega epentetičnega l je sporadično dokumentirana v že
starocerkvenoslovanskih spomenikih (stcsl. rjhf,k¯m, ædk-zb- > rjhf,m, ædtzb-),
Stara cerkvena slovanščina ciril-metodovskega obdobja (863–885) od značilnih vzhod
nojužnoslovanskih inovacij izkazuje samo glasovno spremembo psl. *, * > V jsl. *št,
*žd (= psl. *šč, *žǯ > V štok., V jsl. *št, *žd) ter je genetolingvistično gledano zgodnja
vzhodna južna slovanščina.
4
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
21
87
manj pogosta je v spomenikih ohridske in bolj pogosta v spomenikih preslavske
književne šole (Mirčev 1958: 152–153; Koneski 1965: 55; 2001: 55; Haralampiev
2001: 84). Na torlaško-makedonsko-bolgarskem jezikovnem ozemlju se od zahoda
proti vzhodu pojavljajo naslednji odrazi: psl. *zemĺa > zeml’a, zemn’a, zemja, zem’a
(BDA 2001: 172)22 (knj. mak. земја [zemja], knj. blg. земя [zem’a]).
V večini vzhodne južne slovanščine je prišlo tudi do raznosnjenja praslovanskih nosnih samoglasnikov *ę, *ǫ, pri čemer se na njenem obrobju pojavljajo
narečni otoki z ohranjeno nosnostjo (Korča/Korçë, Kostur/Καστοριά; Suho/Σοχός,
Visoka/Όσσα) (BDA 2001: 83, 79). Enoten odraz ima v govorih z raznosnjenjem
praslovanski sprednji nosnik: psl. *ę > e (psl. *pętь > V jsl. pet).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
4.1.2 Nesplošnovzhodnojužnoslovanske inovacije
Najznačilnejše nesplošnovzhodnojužnoslovanske inovacije poleg drugotnih odrazov praslovanskih *, * so (prikazani so samo najbolj razširjeni odrazi): (1) psl.
*C > e : ’ä, ’a (psl. *xlěbъ ‘kruh’ > xleb : xl’äb, xl’ab); (2) psl. * > o : ǝ (psl. *sъnъ
> son, sǝn); (3) psl. *ǫ > u : a : ǝ (psl. *zǫbъ ‘zob’ > zub, zab, zǝb); (4) jsl. * >  :
rǝ : ǝr (psl. *zьrno > zno, zrǝno, zǝrno), jsl. * > u : ol : , lǝ, ǝl (psl. *vьlkъ > vuk,
volk, vk, vlǝk, vǝlk); (5) jsl. *č > c, cǝr, crǝ : čer, čǝr, črǝ (psl. *čьrnъ ‘črn’ > cn,
cǝren, crǝn, čeren, čǝren, črǝn); (6) psl. *x > , v : x (psl. *xytrъ ‘hiter’ > itǝr, xitǝr;
psl. *suxa ‘suha’ > suva, suxa; psl. *straxъ ‘strah’ > strav, strax); (7) psl. *‑ń > ‑ń
: ‑n (psl. *końь ‘konj’ > koń, kon); (8) fonologizacija trdo : mehko v soglasniškem
sistemu (nastanek mehkostne korelacije): psl. *CE > *CE : *C’E (psl. *dьnь > den,
d’en’) (BDA 2001: 92, 59, 79, 190–199, 200–203, 219, 204–210, 156, 155); (9) praslovansko prosto naglasno mesto > stalno : prosto naglasno mesto. Iz vzhodne južne
slovanščine so po naštetih inovacijah nastali manjši geolekti, pri čemer pozneje ni
opaziti izrazitejših teženj konvergentnega spreminjanja.
4.2 Vzhodnojužnoslovanska jezika
Genetolingvistično gledano je ostro mejo med makedonščino in bolgarščino zelo
težko potegniti, saj izoglose najznačilnejših nesplošnovzhodnojužnoslovanskih
inovacij ne potekajo v snopu,23 med zahodno makedonščino in vzhodno bolgarščino
namreč obstajajo prehodni geolekti. To dejstvo onemogoča jasno notranjo delitev
vzhodne južne slovanščine na geolekte hierarhične stopnje jezika. Kljub povedanemu pa je dejstvo, da »makedonski« del vzhodne južne slovanščine izkazuje inovacije, ki v »bolgarskem« delu vzhodne južne slovanščine niso znane. Te inovacije
so avtohtone in alohtone, tj. razširile so se s sosednjega (vzhodno)štokavskega jezikovnega ozemlja. Prav te inovacije bi torej lahko bile osnova za notranjo členitev
vzhodne južne slovanščine. Navadno se navaja, da je najbolj razširjena makedonska
Odrazi tipa V jsl. zemn’a so najverjetneje drugotni (*zemja > zemn’a) (tipološka vzpored
nica je znana iz češčine: psl. *město > češ. *mjesto > mńesto), areal zemn’a pa predstavlja
prehod med arealom zeml’a in arealom zemja/zem’a.
23
»[М]ак. говори за сето време представувале еден таков континуум со буг. и срп.
говори што денеска не е можно да се посочи никаква поизразита граница меѓу овие
јазици од јужнослов. група« (Koneski 2001: 2).
22
88
4.2.1 Makedonščina
Makedonščina bi torej lahko bila vzhodna južna slovanščina z o-jevskim odrazom
praslovanskega * ter drugotnim razlikovanjem *, * : *šč, *žǯ, pri čemer sta glede
na slednjo značilnost zanjo značilna narečna otoka na jugozahodu in jugovzhodu
(Ohrid, Korča/Korçë, Kostur/Καστοριά; Solun/Θεσσαλονίκη). Makedonšina torej
znotraj vzhodne južne slovanščine izkazuje predvsem naslednji inovaciji: (1) psl.
* > mak. o (psl. *sъnъ > mak. сон); (2) psl. *, * > V jsl. *št, *žd ≥ mak. /ḱ/
š(t), /ǵ/ž(d) (psl. *moь, *pomoь, *pręa, *kraьba > mak. моќ, помош, преѓа,
кражба) : psl. *šč, *žǯ > mak. št, žd (psl. *puščalъ > mak. пуштал). V razmerju do
bolgarščine bi jo zato pogojno lahko opredelili po naslednjem načelu: makedonske
inovacije na obrobju vzhodnojužnoslovanskega areala kot definicijske lastnosti
geolekta na obrobju tega areala.
Severna makedonščina (severnomakedonska narečna ploskev makedonščine) izkazuje prisotnost zahodnojužnoslovanskih in (vzhodno)štokavskih inovacij:
(1) zahodnojužnoslovanska inovacija: psl. * = * > Z jsl. *ǝ > S mak. ǝ (psl. *dьnь,
*sъnъ > S mak. dǝn, sǝn): (2) (vzhodno)štokavska inovacija: psl. *ǫ > S mak. u (psl.
*zǫbi ‘zobje’, *rǫka ‘roka’ > S mak. zubi, ruka); (3) odsotnost vzhodnojužnoslovanskih inovacij: (a) jsl. * > S mak. u (psl. *vьlkъ, *kъlkъ ‘kolk’ > S mak. vuk, kuk), lu
v položaju za zobniki (psl. *dьlgo ‘dolgo’, *slьza ‘solza’, *tьlče(tь) ‘(on/ona) tolče’
> S mak. dlugo, sluza, tluče); (b) psl. *ĺE > S mak. ĺ (psl. *poĺe > S mak. poĺe); (4)
vzhodnojužnoslovanski inovaciji: (a) izguba kolikostnih nasprotij; (b) pregibalno-oblikoskladenjski balkanizmi (Vidoeski 1999: 160; Markoviḱ 2001: 26). Severna
makedonščina je podobno kot torlaščina torej prehodni geolekt med vzhodno štokavščino in vzhodno južno slovanščino.
inovacija psl. * > o (Koneski 1965: 31; 2001: 30; Vidoeski 1974: 33; Markoviḱ
2001: 13). Manjši ozemeljski obseg imajo drugotni enofonemski odrazi praslovanskih *, *, ki imajo za posledico drugotno razločevanje med odrazi praslovanskih
*, * na eni strani in praslovanskih *šč, *žǯ na drugi. Inovacija sega v »staromakedonsko« oz. »starobolgarsko« obdobje (do 15. stoletja) in je ozemeljsko strnjena,
zato bi tudi lahko bila merilo za razmejevanje makedonščine od bolgarščine.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
4.2.2 Bolgarščina
Bolgarščina bi torej lahko bila vzhodna južna slovanščina brez o-jevskega odraza
praslovanskega * (psl. *sъnъ > blg. сън) ter brez razlikovanja med odrazi praslovanskih *, * : *šč, *žǯ (psl. *moь, *pomoь, *pręa, *kraьba > blg. мощ,
помощ, прежда, кражба = psl. *šč, *žǯ > blg. št, žd (psl. *puščalъ, *drožǯьje
> blg. пуштал, дрожди). V razmerju do makedonščine bi jo lahko opredelili po
naslednjem načelu: izostanek makedonskih inovacij v središču vzhodnojužnoslovanskega areala kot definicijska lastnost geolekta v središču tega areala.
4.2.3 Knjižna makedonščina in knjižna bolgarščina
Vzhodnojužnoslovanska knjižna jezika izkazujeta tako rekoč maksimalno stopnjo diferenciacije, saj je ogranskoidiomska osnova knjižne makedonščine zahodna makedonščina, knjižne bolgarščine pa severovzhodna bolgarščina. Knjižna
89
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
makedonščina in knjižna bolgarščina izkazujeta naslednje genetolingvistično relevantne značilnosti: 1. skupne značilnosti: (1) psl. *šč, *žǯ > št, žd (knj. mak. сум
пуштал, knj. blg. съм пущал); (2) psl. *pĺ, *bĺ, *mĺ, *vĺ > knj. mak. pj, bj, mj, vj,
knj. blg. p’, b’, m’, v’ (knj. mak. земја, knj. blg. земя); (3) psl. *ĺЕ, *ńЕ > lE, nE (knj.
mak. поле, него, knj. blg. поле, него); (4) psl. * > e (knj. mak. ден, knj. blg. ден);
(5) psl. *ę > e (knj. mak. пет, knj. blg. пет); (6) izguba kolikostnih nasprotij; (7)
pregibalno-oblikoskladenjski balkanizmi; 2. razlikovalne značilnosti: (1) psl. * >
knj. mak. o : knj. blg. ǝ (knj. mak. сон : knj. blg. сън); (2) psl. *ǫ > knj. mak. a :
knj. blg. ǝ (knj. mak. заб : knj. blg. зъб); (3) psl. *ě > knj. mak. e : knj. blg. ’a, e
(knj. mak. пена, недела : knj. blg. пяна, неделя); (4) jsl. * > knj. mak.  : knj. blg.
ǝrC, rǝCC (knj. mak. зрно, прст : knj. blg. зърно, пръст), jsl. * > knj. mak. ol :
knj. blg. ǝlC, lǝCC (knj. mak. волк, сонце : knj. blg. вълк, слънце); (5) jsl. *č >
knj. mak. c : knj. blg. čer (knj. mak. црн : knj. blg. черен); (6) psl. *ję > Z mak. *jǫ
> knj. mak. ja : knj. blg. e (knj. mak. јазик : knj. blg. език); (7) psl. *, * > knj. mak.
ḱ/š(t), ǵ/ž(d) : knj. blg. š(t), ž(d) (knj. mak. ноќ : помош, меѓа : кражба : knj. blg.
нощ, помощ, межда, кражба); (8) psl. *x > knj. mak. , v, x : knj. blg. x (knj. mak.
итар, мува, тих : knj. blg. хитър, муха, тих); (9) psl. *‑ń > knj. mak. ‑ń : knj. blg. ‑n
(psl. *końь > knj. mak. коњ : knj. blg. кон); (10) stalno naglasno mesto na predpredzadnjem zlogu v knjižni makedonščini : prosto naglasno mesto v knjižni bolgarščini.
Zložniški sistem zahodne (in posledično knjižne) makedonščine vsebuje naslednje zložnike (psl. *e, *, *ę, *ě > Z mak. e; psl. *a, *ǫ > Z mak. a; psl. *o, *,
jsl. * > Z mak. o (+ l)):
i
e
a
o
u
*
Zložniški sistem vzhodne (in posledično knjižne) bolgarščine v naglašenih zlogih
vsebuje naslednje zložnike (psl. *e, *, *ę, *ě/*Cʹ/*CE > V blg. e; psl. *a, *C >
V blg. (’)a; psl. *, *ǫ, jsl. *, * > V blg. (r, l +) ǝ (+ r, l)):
i
5
90
e
ǝ
a
o
u
Sklep
Južna slovanščina se je iz praslovanščine izoblikovala po popraslovanskih inovacijah, ki se glede na zemljepisni obseg (in relativno kronologijo) delijo na: (1)
splošnoslovanski inovaciji: (a) psl. *őRC > sl. *RC; (b) psl. *, * > sl. *; (2)
južnoslovansko-vzhodnoslovanske inovacije: (a) psl. *ś > jsl., vsl. *s; (b) psl. *kvě2,
*gvě2 > jsl., vsl. *cvě2, *ʒvě2; (c) psl. *tl, *dl > jsl., vsl. *l; (3) južnoslovanske (in
širše) inovacije: (a) psl. *ȏRC/*oRC > jsl., srslš. *RȃC/*RaC; (b) psl. *CoRC >
jsl., češ.-slš. *CRaC; psl. *CeRC > jsl., češ.-slš. *CRěC; (c) psl. *CьRC : *CRьC
: *CъRC : *CRъC > jsl. *CC; (č) psl. *i : *y > jsl. *i. Z naštetimi inovacijami
nastalo južno slovanščino so na zahodno in vzhodno južno slovanščino razcepile tele inovacije: (1) zahodnojužnoslovansko-vzhodnojužnoslovanska dvostranska
inovacija: psl. *, * > Z jsl. *, *j/* : V jsl. *št, *žd; (2) zahodnojužnoslovanska
enostranska inovacija: psl. *, * > Z jsl. *ə : V jsl. *, *; (3) vzhodnojužnoslovanske enostranske inovacije: (a) psl. *pĺ, *bĺ, *mĺ, *vĺ > V jsl. *pj, *bj, *mj, *vj :
Z jsl. *pĺ, *bĺ, *mĺ, *vĺ; (b) psl. *ĺЕ, *ńЕ > V jsl. *lE, *nЕ : Z jsl. *ĺЕ, *ńЕ; (c) izguba
kolikostnih nasprotij; (č) pregibalno-oblikoskladenjski balkanizmi. Med zahodno
in vzhodno južno slovanščino se nahajata prehodna geolekta, ki izkazujeta del inovacij zahodne in del inovacij vzhodne južne slovanščine: (1) torlaščina, ki je del
zahodne južne slovanščine (tj. štokavščine), ima naslednje vzhodnojužnoslovanske
inovacije: psl. *, * > torl. *št, *žd (≥ , ), izguba kolikostnih nasprotij, pregibalno-oblikoskladenjski balkanizmi; (2) severna makedonščina, ki je del vzhodne
južne slovanščine (tj. makedonščine), je izvedla naslednjo zahodnojužnoslovansko
inovacijo: psl. * = * > S mak. ǝ.
Iz zahodne južne slovanščine so po starejših nesplošnozahodnojužnoslovanskih inovacijah nastali manjši geolekti (severozahodna in jugovzhodna slovenščina; severozahodna, jugozahodna in vzhodna kajkavščina; čakavščina; zahodna in
vzhodna štokavščina; torlaščina). To so bila divergentna izhodišča, iz katerih sta se
pozneje v okviru konvergentnega spreminjanja oblikovali slovenščina in osrednja
južna slovanščine, jezikovno mejo med katerima je mogoče potegniti na osnovi
inovacij v slovenščini.
Slovenščina ima v razmerju do osrednje južne slovanščine naslednje inovacije (definicijske lastnosti): (1) naglasni pomik tipa psl. *mso, *prȍso, *kȍkošь >
sln. *męsȏ, *prosȏ, *kokȏš (10./11. stoletje) : osr. jsl. *mso, *prȍso, *kȍkoš; (2)
naglasni umik tipa psl. *duš, *vin, *zakònъ > sln. *dúša, *víno, *zákon (12. stoletje) : osr. jsl. *dūšȁ, *vīnȍ, *zākȍn; (3) vpliv samoglasniške kolikosti na samoglasniško kakovost ter vpliv naglasnega mesta na samoglasniško kolikost (Ramovševa
»glavna črta v oblikovanju slovenskega vokalizma«), katerega posledici sta: (4)
udvoglašanje tipa sln. *ls, *bōs > SZ sln. *lies, *buos : JV sln. *les, *bos (12./13.
stoletje); (5) skrajšava nenaglašenih dolgih zložnikov: psl. *zakòni, *moltti, *pisti
> sln. *zakòni,*mlatìti, *pisàti : osr. jsl. *zakȍni, *mlātȉti, *pīsȁti. Slovenščino je
znotraj zahodne južne slovanščine mogoče definirati po naslednjem načelu: slovenske inovacije na obrobju zahodnojužnoslovanskega areala kot definicijske lastnosti
geolekta na obrobju tega areala.
Osrednja južna slovanščina v razmerju do slovenščine izkazuje samo eno
inovacijo (definicijsko lastnost), in sicer psl. *ę = *e > osr. jsl. *e (psl. *pętь, *ględati, *ledъ, *žena > osr. jsl. pet, gledati, led, žena), zato jo je znotraj zahodne južne
slovanščine mogoče opredeliti predvsem po naslednjem načelu: izostanek slovenskih inovacij v središču zahodnojužnoslovanskega areala kot definicijska lastnost
geolekta v središču tega areala. Osrednja južna slovanščina se notranje deli na kajkavščino ter čakavščino-štokavščino.
Kajkavščina je prehodni geolekt med slovenščino in osrednjo južno slovanščino (skupni slovensko-kajkavski inovaciji sta popraslovanski novi cirkumfleks
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
91
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
92
in posledično analoške podaljšave nekaterih praslovanskih kratkih novoakutiranih
zložnikov) ter pozna v razmerju do slovenščine in osrednje južne slovanščine naslednje inovacije (definicijske lastnosti): (1) analoške podaljšave tipa psl. *dòbrъjь,
*zèlьje; *kòža, Npl *tъrgvьci, Lsg *na potòku; *nest > kajk. *dõbri, *zẽlje; *kȏža,
Npl *tgȏvci, Lsg *na potȏku; *nẽsti : sln. *dòbri, *zèlje; *kòža, Npl *tgòvci, Lsg
*na potòku; *nestì; (2) Z jsl. *ě = *ǝ > kajk. *ẹ (≠ psl. *e = *ę > kajk. *e); (3) Z jsl. *ǫ
= * > kajk. *ọ (≠ psl. *o, *u > kajk. *o, *u). Znotraj osrednje južne slovanščine jo je
mogoče razmejiti po naslednjem načelu: kajkavske inovacije na obrobju osrednjejužnoslovanskega areala kot definicijske lastnosti geolekta na obrobju tega areala.
Čakavščina-štokavščina se v razmerju do kajkavščine razmejujeta z naslednjimi inovacijami: (1) psl. *ě > čak.-štok. *ẹ (≠ psl. *e = *ę > čak.-štok. *e); (2)
Z jsl. *ǝ = *a > čak.-štok. *a; (3) Z jsl. *ǫ = * = *u > čak.-štok. *u. Čakavščina
v razmerju do kajkavščine in štokavščine pozna samo eno inovacijo (definicijsko
lastnost), in sicer psl. *Cʹę > čak. *Cʹa (psl. *počęti, *žęa, *językъ, *klęti > čak.
počati, žaja, jazik, kĺati), zato jo znotraj osrednje južne slovanščine mogoče definirati predvsem po naslednjem načelu: izostanek kajkavskih in štokavskih inovacij na
obrobju osrednjejužnoslovanskega areala kot definicijska lastnost geolekta na obrobju tega areala. Štokavščina je izvedla nekatere ozemeljsko zelo široko razširjene
inovacije, ki pa kljub temu niso zajele celotnega štokavskega jezikovnega ozemlja:
(1) psl. *kĺúčь, *junákъ > štok. kljũč, junãk > kljȗč, junȃk; (2) »novoštokavski« naglasni umik tipa psl. *golv, *sestr, *naròdъ, *potòkъ, *jęzkъ; *junákъ; *pytla,
*lopta; *neprvьda, *děvjьka > stštok. glāvȁ, sestrȁ, nārȍd, potȍk, jezȉk; junȃk;
pītȁla, lopȁta; neprȃvda, d(j)evȏjka > nštok. gláva, sèstra, pòtok, národ, jèzik;
jùnāk; pítala, lòpata; nèprāvda, d(j)èvōjka; (3) sinkretizem, tj. oblikovno poenostavljanje sklanjatve: psl. Dpl *ženamъ, Lpl *ženaxъ, Ipl *ženami, DIdu *ženama >
stštok. ženam, Lpl ženah, Ipl ženami → nštok. Dpl ženama, Lpl ženama, Ipl ženama. Štokavščina ima posledično inovativno »novoštokavsko« središče in arhaično
»staroštokavsko« obrobje, ki ga sestavlja več narečnih otokov. V odnosu do ostalih
geolektov osrednje južne slovanščine je štokavščino pogojno mogoče opredeliti po
naslednjem načelu: štokavske inovacije v središču osrednjejužnoslovanskega areala
kot definicijske lastnosti geolekta v središču tega areala.
Iz vzhodne južne slovanščine so po nesplošnovzhodnojužnoslovanskih inovacijah nastali manjši geolekti, pri čemer pozneje ni opaziti izrazitejših teženj konvergentnega spreminjanja. Jezikovno mejo med makedonščino in bolgarščino je
zato težko določiti, saj se izoglose najznačilnejših nesplošnovzhodnojužnoslovanskih inovacij (odrazi psl./jsl. *ě, *, *ǫ, *, *, *č, *x, *‑ń, *CE; naglasno mesto) ne
pokrivajo. Kljub temu dejstvu pa se zdi, da je bilo inovativno središče, na katerem
se pojavljajo inovacije večjega zemljepisnega obsega, na (zahodno)makedonskem
jezikovnem ozemlju.
Makedonščina v razmerju do bolgarščine izkazuje naslednji inovaciji: (1)
psl. * > mak. o (psl. *sъnъ > mak. сон); (2) psl. *, * > V jsl. *št, *žd ≥ mak.
/ḱ/š(t), /ǵ/ž(d) (psl. *moь, *pomoь, *pręa, *kraьba > mak. моќ, помош, преѓа,
кражба) (do zamenjave prvotnih odrazov *št, *žd z drugotnimi odrazi /ḱ, /ǵ je
najverjetneje prišlo s širitvijo inovacije z (vzhodno)štokavskega jezikovnega ozemlja) : psl. *šč, *žǯ > mak. št, žd (psl. *puščalъ > mak. пуштал). Medtem ko je
prva inovacija zajela vse makedonsko jezikovno ozemlje, druga inovacija ni dosegla njegovega jugozahodnega in jugovzhodnega obrobja. Makedonščino bi znotraj
vzhodne južne slovanščine pogojno lahko opredelili po naslednjem načelu: makedonske inovacije na obrobju vzhodnojužnoslovanskega areala kot definicijske lastnosti geolekta na obrobju tega areala.
Bolgarščina nima lastnih inovacij, ki bi zajele celotno bolgarsko jezikovno
ozemlje, zato bi jo posledično znotraj vzhodne južne slovanščine lahko definirali po
naslednjem načelu: izostanek makedonskih inovacij v središču vzhodnojužnoslovanskega areala kot definicijska lastnost geolekta v središču tega areala (psl. *sъnъ
> blg. сън; psl. *moь, *pomoь, *pręa, *kraьba > blg. мощ, помощ, прежда,
кражба = psl. *puščalъ, *drožǯьje > blg. пущал, дрожди).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Literatura
BDA 2001 = Български диалектен атлас: обобщаващ том I–III: фонетика,
акцентология, лексика, София, 2001.
Brozović 1960 = Dalibor Brozović, O strukturalnim i genetskim kriterijima u klasifikaciji hrvatskosrpskih dijalekata, Zbornik za filologiju i lingvistiku (Zagreb)
3 (1960), 68–88.
Brozović 1963 = Dalibor Brozović, O rekonstrukciji predmigracionog mazaika hrvatskosrpskih dijalekata, Filologija (Zagreb) 4 (1963), 45–56.
Brozović 1963/64 = Dalibor Brozović, O aktualnim znanstvenim i nastavnim problemima hrvatskosrpske dialektologije, osobito o klasifikaciji dijalekata, Jezik (Zagreb) 11 (1963/64), 53–60.
Brozović 1970 = Dalibor Brozović, Standardni jezik: teorija, usporedbe, geneza,
povijest, suvremena zbilja, Zagreb: Matica hrvatska, 1970.
Brozović 1978 = Dalibor Brozović, Hrvatski jezik, njegovo mjesto unutar južnoslavenskih i drugih slavenskih jezika, njegove povijesne mijene kao jezika
hrvatske književnosti, Hrvatska književnost u evropskom kontekstu, Zagreb,
1978, 9–83.
Brozović 1984–1985 = Dalibor Brozović, Srpskohrvatski jezik kao genetolingvistički, tipološki i sociolingvistički fenomen, Zbornik za filologiju i lingvistiku
(Zagreb) 27–28 (1984–1985), 99–105.
Brozović 2005 = Dalibor Brozović, O odnosu jezikoslovne teorije i jezikoslovne
terminologije, 4. međunarodni leksikološko-leksikografski skup: jezikoslovno
nazivlje – dijalekatna leksikografija, Zagreb, 2005, 23. (Zbornik povzetkov.)
Brozović – Ivić 1988 = Dalibor Brozović – Pavle Ivić, Jezik, srpskohrvatski/hrvatskosrpski, hrvatski ili srpski, Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod
»Miroslav Krleža«, 1988.
Cvetko Orešnik 1987–1988 = Varja Cvetko Orešnik, Zum Rhotacismus im Südslawischen, Klagenfurter Beiträge zur Sprachwissenschaft 13–14 (1987–
1988), 433–446.
Finka 1971 = Božidar Finka, Čakavsko narječje, Čakavska rič (Split) 1 (1971),
11–71.
93
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
94
FO 1981 = Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvaćenih opšteslovenskim lingvističkim atlasom, ur. Pav
le Ivić idr., Sarajevo: ANUBiH, 1981.
Greenberg 1998 = Marc L. Greenberg, Vatroslav Oblak and Early Innovations
in the South Slavic Vocalic Systems, v: Vatroslav Oblak: mednarodni simpozij Obdobja, Ljubljana, 12. in 13. december 1996, Ljubljana: Filozofska
fakulteta, 1998 (Obdobja 17), 101–110.
Greenberg 1999 = Marc L. Greenberg, Multiple Causation in the Spread and Reversal of a Sound Change: Rhotacism in South Slavic. Slovenski jezik – Slovene
Linguistic Studies 2 (1999), 63–76.
Greenberg 2000 = Marc L. Greenberg, A Historical Phonology of the Slovene Language, Heidelberg: Universtitätsverlag C. Winter, 2000.
Greenberg 2002 = Marc L. Greenberg, Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika,
Maribor: Aristej, 2002.
Haralampiev 2001 = Иван Харалампиев Haralampiev, Историческа граматика
на българския език, Велико Търново: Фабер.
Hock 1991 = Hans Henrich Hock, Principles of historical linguistics, Berlin – New
York: Mouton de Gruyter, 21991.
Ivanov 1994 = Йордан Иванов, Българска диалектология, Пловдив, 1994.
Ivić 1958 = Павле Ивић, Основные пути развития сербохорватского вокализма, Вопросы языкознания 7 (1958), št. 1, 3–20.
Ivić 1961–1962 = Pavle Ivić, Prilog rekonstrukciji predmigracione dijalekatske
slike srpskohrvatske jezične oblasti, Zbornik za filologiju i lingvistiku 4–5
(1961–1962), 117–130.
Ivić 1963 = Pavle Ivić, O klasifikaciji srpskohrvatskih dijalekata, Књижевност и
језик 10 (1963), 25–37.
Ivić 1966 = Pavle Ivić, Fonološki aspekt genetičkog odnosa izmedju štokavske,
čakavske i kajkavske dijalekatske grupe, Orbis scriptus: Dmitrij Tschižewskij
zum 70. Geburtstag, München, 1966, 375–383.
Ivić 1968 = Pavle Ivić, Procesi rasterećenja vokalskog sistema u kajkavskim govorima, Zeitschrift für Linguistik 11 (1968), 57–69.
Ivić 1994 = Павле Ивић, Српскохрватски дијалекти: њихова структура и
развој 1: општа разматрањ и штокавско наречје, с немачког превела
Павица Мразовић, v: Павле Ивић, Целокупна дела III, редактор издања
Милорад Радовановић, Сремски Карловци – Нови Сад: Издавачка књижарница Зорана Стојановића, 1994. (Ponatis dela: Pavle Ivić, Die serbokroatischen Dialekte, Haag, 1958.)
Ivić 2001 = Павле Ивић, Дијалектологија српскохрватског језика: увод и
штокавско наречје, приредио Драгољуб Петровић, v: Павле Ивић, Целокупна дела II, редактор издања Милорад Радовановић, Сремски Карловци – Нови Сад: Издавачка књижарница Зорана Стојановића, 2001.
(Ponatis dela Pavle Ivić, Dijalektologija srpskohrvatskog jezika, Novi Sad,
1956.)
Ivšić 1936 = Stjepan Ivšić, Jezik Hrvata kajkavaca, Ljetopis Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti 48 (1936), 47–88. (Ponatisа: 1996, 2012)
Ivšić 1937 = Stjepan Ivšić, Osnovna kajkavska akcentuacija u Pergošića (1574), v:
Zbornik u čast A. Belića, Beograd, 1937, 183–195.
Koneski 1965 = Блаже Конески, Историја на македонскиот јазик, Скопје:
Кочо Рацин, 1965 (21967, 31981).
Koneski 2001 = Блаже Конески, Историска фонологија на македонскиот
јазик, ред. Људмил Спасов, Скопје: Македонска академија на науките
и уметностите, 2001.
Lisac 2003 = Josip Lisac, 2003: Hrvatska dijalektologija 1: hrvatski dijalekti i govori štokavskog narječja i hrvatski govori torlačkog narječja, Zagreb, 2003,
Lisac 2009a = Josip Lisac, Hrvatska dijalektologija 2: čakavsko narječje. Zagreb, 2009.
Lisac 2009b = Josip Lisac, 2009: Hrvatska narječja u srednjem vijeku, Povijest
hrvatskoga jezika 1: srednji vijek. Zagreb, 2009, 261–281.
Logar 1974 = Tine Logar, Pregled zgodovine slovenskega jezika, Seminar slo
venskega jezika, literature in kulture: zbornik predavanj 9 (1974), 103–113.
(Ponatis v: Logar 1996: 331–336.)
Logar 1993 = Tine Logar, Slovenska narečja: besedila, Ljubljana: Mladinska knjiga, 21993 (Cicero).
Logar 1996 = Tine Logar, Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave, ur.
Karmen Kenda-Jež, Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana
Ramovša, 1996.
Lončarić 1996 = Mijo Lončarić, Kajkavsko narječje, Zagreb: Školska knjiga, 1996.
Lukežić 2012 = Iva Lukežić, Zajednička povijest hrvatskih narječja 1: fonologija,
Zagreb: Hrvatska sveučilišna naklada – Rijeka: Filozofski fakultet – Čavle:
Katedra Čakavskog sabora Grobnišćine, 2012:
Markoviḱ 2001 = Марјан Марковиќ, Дијалектологија на македонскиот јазик 1,
Скопје: Филолошки факултет »Блаже Конески«, 2001.
Menac-Mihalić – Celinić 2012 = Mira Menac-Mihalić – Anita Celinić, Ozvučena
čitanka iz hrvatske dijalektologije, Zagreb: Knjigra, 2012.
Mirčev 1978 = Кирил Мирчев, Историческа граматика на българския език,
София: Хаука и изкуство, 31978 (11958, 21963).
Moguš 1977 = Milan Moguš, Čakavsko narječje: fonologija, Zagreb: Školska knjiga, 1977.
Moguš 1993 = Milan Moguš, Povijest hrvatskoga književnoga jezika, Zagreb: Globus, 1993 (22005).
Moguš 2010 = Milan Moguš, Povijesna fonologija hrvatskoga jezika, Zagreb: Školska knjiga, 2010.
Oblak 1894 = Vatroslav Oblak, Die Halbvokale und ihre Schicksale in den südslavischen Sprachen, Archiv für slavische Philologie 16 (1894), 153–197.
Pedersen 1931 = Holger Pedersen, Linguistic Science in the nineteenth Century:
Methods and Results, Cambridge, 1931. (Ponatis: The Discovery of the Language: Linguistic Science in the nineteenth Century, Cambridge, 1952.)
Peco 1985a = Asim Peco, Osnovi akcentologije srpskohrvatskog jezika, Beograd:
Naučna knjiga, 31985.
Peco 1985b = Asim Peco, Pregled srpskohrvatskih dijalekata, Beograd: Naučna
knjiga, 31985.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
95
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
96
Ramovš 1932 = Fran Ramovš, Über die Stellung des Slovenischen im Kreise der
slavischen Sprachen, Mélanges de Philologie offerts à M. J. J. Mikkola =
Annales Academiae Scientiarum Fennicae, Ser. B XXVII, Helsinki, 1932,
218–238.
Ramovš 1936 = Fran Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jezika I, Ljubljana,
1936 (21995).
Ramovš 1950 = Fran Ramovš, Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov, Slavistična revija 3 (1950), št. 1–2, 16–23.
Ramovš 1951 = Fran Ramovš, Osnovna črta v oblikovanju slovenskega vokalizma,
Slavistična revija 4 (1951), št. 1–2, 1–9.
Rigler 1963 = Jakob Rigler, Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu, Slavistična revija 14 (1963), št. 1–4, 25–78.
Rigler 2001 = Jakob Rigler, Zbrani spisi 1: jezikovnozgodovinske in dialektološke
razprave, ur. Vera Smole, Ljubljana: ZRC SAZU.
Smole 2000 = Vera Smole, 2000: Zgodovinska slovnica in dialektologija II: narečne skupine, Ljubljana. (Rokopis.)
Stojkov 1962 = Стойко Стойков, Българска диалектология, София, 1962 (21968,
3
1993).
Šekli 2004 = Matej Šekli, Jezik, knjižni jezik, pokrajinski oz. krajevni knjižni jezik:
genetskojezikoslovni in družbenostnojezikoslovni pristop k členjenju jezikovne stvarnosti (na primeru slovenščine), v: Aktualizacija jezikovnozvrstne
teorije na Slovenskem: členitev jezikovne resničnosti, ur. Erika Kržišnik,
Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2004 (Obdobja 22), 41–58.
Šekli 2009 = Matej Šekli, Merila določanja mej med slovenskimi narečji in podnarečji, v: Slovenska narečja med sistemom in rabo, ur. Vera Smole, Ljubljana:
Filozofska fakulteta, 2009 (Obdobja 26), 291–318.
Šekli 2013 = Matej Šekli, Zemljepisnojezikoskovna členitev kajkavščine ter sloven
sko-kajkavska jezikovna meja, Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 9
(2013), 3–53.
Vidoeski 1974 = Божидар Видоески, Етапи во дијалектната диференцијација
на македонскиот јазик, Предавања, VII семинар (1974), 18–25. Ponatis v:
Видоески 1998: 33–38.
Vidoeski 1998 = Божидар Видоески, Диалектите на македонскиот јазик 1,
Скопје: Македонска академија на науките и уметностите, 1998.
Vidoeski 1999a = Божидар Видоески, Диалектите на македонскиот јазик 2,
Vidoeski 1999b = Божидар Видоески, Диалектите на македонскиот јазик 3,
Vidoeski 2000 = Божидар Видоески, Фонолошки бази на говорите на
македонскиот јазик, Скопје: Македонска академија на науките и
уметностите, 2000.
Summary
South Slavic (SSl.) developed from Proto-Slavic (PSl.) through post-Proto-Slavic
innovations, which are divided as follows according to their geographical spread
(and relative chronology): (1) Common-Slavic (Sl.) innovations: (a) PSl. *őRC > Sl.
*RC; (b) PSl. *, * > Sl. *; (2) South Slavic and East Slavic (ESl.) innovations:
(a) PSl. *ś > SSl.-ESl. *s; (b) PSl. *kvě2, *gvě2 > SSl.-ESl. *cvě2, *ʒvě2; (c) PSl. *tl,
*dl > SSl.-ESl. *l; (3) South Slavic (and wider) innovations: (a) PSl. *ȏRC/*oRC
> SSl., Central Slovak *RȃC/*RaC; (b) PSl. *CoRC > SSl., Czech-Slovak *CRaC;
PSl. *CeRC > SSl., Czech-Slovak *CRěC; (c) PSl. *CьRC vs. *CRьC vs. *CъRC
vs. *CRъC > SSl. *CC; (d) PSl. *i vs. *y > SSl. *i. South Slavic, formed by
these innovations, was further fragmented into West South Slavic (W SSl.) and
East South Slavic (E SSl.) by the following innovations: (1) West South Slavic and
East South Slavic bilateral innovation: PSl. *, * > W SSl. *, *j/* : E SSl. *št,
*žd; (2) West South Slavic unilateral innovation: PSl. *, * > W SSl. *ə : E SSl.
*, *; (3) East South Slavic unilateral innovations: (a) PSl. *pĺ, *bĺ, *mĺ, *vĺ > E
SSl. *pj, *bj, *mj, *vj : W SSl. *pĺ, *bĺ, *mĺ, *vĺ; (b) PSl. *ĺЕ > E SSl. *lE : W SSl.
*ĺЕ; (c) loss of quantitative oppositions; (d) flexional-morphosyntactic Balkanisms.
Between West and East South Slavic there are two transitional geolects that display
partially West South Slavic and partially East South Slavic innovations: (1) Torlak
Štokavian (Serbian торлачки дијалекат), which is part of West South Slavic (i.e.,
Štokavian), has the following East South Slavic innovations: PSl. *, * > Torlak
*št, *žd (≥ , ), loss of quantitative oppositions, and flexional-morphosyntactic
Balkanisms; (2) North Macedonian (Macedonian северни говори), which is part
of East South Slavic (i.e., Macedonian), carried out the following West South Slavic innovation: PSl. * = * > North Mac. ǝ.
From West South Slavic, smaller geolects (i.e., Northwest and Southeast Slovenian, Northwest, Southwest, and East Kajkavian, West and East Štokavian, and
Torlak Štokavian) arose after innovations not part of Common West South Slavic.
These were divergent starting points, from which later, through convergent development, Slovenian (Sln.) and Central South Slavic (CSSl.) formed. The language
border between the two can be drawn on the basis of innovations in Slovenian.
In relation to Central South Slavic, Slovenian displays the following set of
innovations (i.e., its defining characteristics): (1) accent advancement of the type
PSl. *mso ‘meat’, *prȍso ‘millet’, *kȍkošь ‘hen’ > Sln. *męsȏ, *prosȏ, *kokȏš
(10th/11th century) vs. CSSl. *mso, *prȍso, *kȍkoš; (2) accent retraction of the
type PSl. *duš ‘soul’, *vin ‘wine’, *zakònъ ‘law’ > Sln. *dúša, *víno, *zákon (12th
century) vs. CSSl. *dūšȁ, *vīnȍ, *zākȍn; (3) vowel quantity conditioning vowel
quality as well as place of the accent conditioning vowel quantity (Ramovš’ “main
trend in the development of the Slovenian vowel system”), the consequences of
which are: (4) diphthongization of the type Sln. *ls ‘wood’, *bōs ‘barefoot’ > NW
Sln. *lies, *buos : SE Sln. *les, *bos (12th/13th century); (5) shortening of unaccented long vowels: PSl. *zakòni ‘laws’, *moltti ‘to hit’, *pisti ‘to write’ > Sln.
Genetic Linguistic Classification of the Slavic Languages
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
97
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
98
*zakòni, *mlatìti, *pisàti vs. CSSl. *zakȍni, *mlātȉti, *pīsȁti. Within West South
Slavic, Slovenian can be defined according to the following principle: Slovenian
innovations on the margins of the West South Slavic area as defining characteristics
of the geolect on the margins of the area.
In relation to Slovenian, Central South Slavic displays just one innovation
(i.e., its defining characteristic); namely, PSl. *ę = *e > CSSl. *e (PSl. *pętь ‘five’,
*ględati ‘to watch’, *ledъ ‘ice’, *žena ‘woman’ > CSSl. pet, gledati, led, žena), and
therefore within West South Slavic it can be defined, first of all, according to the
following principle: absence of Slovenian innovations in the center of the West
South Slavic area as defining characteristics of the geolect in the center of the area.
Central South Slavic is internally divided into Kajkavian (Kajk.) and ČakavianŠtokavian (Čak., Štok.).
Kajkavian is a transitional geolect between Slovenian and Central South
Slavic (common Slovenian-Kajkavian innovations are post-Proto-Slavic neo-circumflex and, consequently, analogical lengthening of some Proto-Slavic short neoacute syllabemes) and, in relation to Slovenian and Central South Slavic, displays
the following set of innovations (i.e., its defining characteristics): (1) analogical
lengthening of the type PSl. *dòbrъjь ‘good’, *zèlьje ‘cabbage’; *kòža ‘skin’, Npl
*tъrgvьci ‘merchants’, Lsg *na potòku ‘on the stream’; *nest ‘to take’ > Kajk. *dõbri, *zẽlje; *kȏža, *tgȏvci, Lsg *na potȏku; *nẽsti vs. Sln. *dòbri, *zèlje; *kòža,
*tgòvci, Lsg *na potòku; *nestì; (2) W SSl. *ě = *ǝ > Kajk. *ẹ (≠ PSl. *e = *ę >
Kajk. *e); (3) W SSl. *ǫ = * > Kajk. *ọ (≠ PSl. *o, *u > Kajk. *o, *u). Within Central South Slavic, Kajkavian can be defined according to the following principle:
Kajkavian innovations on the margins of the Central South Slavic area as defining
characteristics of the geolect on the margins of the area.
Čakavian-Štokavian is delimited by the following set of innovations in relation to Kajkavian: (1) PSl. *ě > Čak.-Štok. *ẹ (≠ PSl. *e = *ę > Čak.-Štok. *e);
(2) W SSl. *ǝ = *a > Čak.-Štok. *a; (3) W SSl. *ǫ = * = *u > Čak.-Štok. *u. In
relation to Kajkavian and Štokavian, Čakavian displays just one own innovation
(i.e., its defining characteristic); namely, PSl. *Cʹę > Čak. *Cʹa (PSl. *počęti ‘to begin’, *žęa ‘thurst’, *językъ ‘tongue’, *klęti ‘to swear’ > Čak. počati, žaja, jazik, kĺati), and therefore within Central South Slavic it can be defined, first of all, according
to the following principle: absence of Kajkavian and Štokavian innovations on the
margins of the Central South Slavic area as definig characteristics of the geolect on
the margins of the area. Štokavian underwent some territorially extensively widespread innovations, which nevertheless did not encompass the entire Štokavian
linguistic territory: (1) PSl. *kĺúčь ‘key’, *junákъ ‘young man, hero’ > Štok.
kljũč, junãk > kljȗč, junȃk; (2) “Neo-Štokavian” accent retraction of the type PSl.
*golv ‘head’, *sestr ‘sister’, *naròdъ ‘people’, *potòkъ ‘stream’, *jęzkъ ‘tongue’;
*junákъ ‘young man, hero’; *pytla ‘(she) asked’, *lopta ‘shovel’; *neprvьda ‘untruth’, *děvjьka ‘girl’ > Old Štok. glāvȁ, sestrȁ, nārȍd, potȍk, jezȉk; junȃk; pītȁla,
lopȁta; neprȃvda, d(j)evȏjka > New Štok. gláva, sèstra, pòtok, národ, jèzik; jùnāk;
pítala, lòpata; nèprāvda, d(j)èvōjka; (3) syncretism; that is, formal simplification
of declension: PSl. Dpl *ženamъ ‘to the women’, Lpl *ženaxъ ‘by the women’, Ipl
*ženami ‘with the women’ (DIdu Dpl *ženamъ ‘to/with the two women’) > Old Štok.
ženam, Lpl ženah, Ipl ženami → New Štok. Dpl ženama, Lpl ženama, Ipl ženama.
Štokavian is consequently characterized by an innovational “Neo-Štokavian” center
and archaic “Old-Štokavian” margins, which form some dialect islands. Štokavian
can conditionally be defined according to the following principle in relation to other
geolects of Central South Slavic: Štokavian innovations in the center of the Central
South Slavic area as defining characteristics of the geolect in the center of the area.
From East South Slavic smaller dialects arose after innovations not found in Common East South Slavic, whereby later no noteworthy tendencies of convergent evolution can be observed. The language border between Macedonian and Bulgarian
is therefore difficult to draw seeing that the isoglosses of typical phonetic changes
(i.e., the reflexes of PSl./SSl. *ě, *, *ǫ, *, *, *č, *x, *‑ń, *CE; accent position) do not overlap. Nevertheless, it seems that the innovative center, from which
the innovations of a larger geographical range spread, was on (West) Macedonian
territory.
Macedonian (Mac.) displays the following set of innovations in relation to
Bulgarian: (1) PSl. * > Mac. o (PSl. *sъnъ ‘dream’ > Mac. сон); (2) PSl. *, *
> W SSl. *št, *žd ≥ Mac. /ḱ/š(t), /ǵ/ž(d) (PSl. *moь ‘strength’, *pomoь ‘help’,
*pręa ‘spinning’, *kraьba ‘stealing’ > Mac. моќ, помош, преѓа, кражба) (the replacement of the original reflexes *št, *žd with the secondary reflexes /ḱ, /ǵ most
probably occurred because of the spread of the innovation from (East) Štokavian
language territory) vs. PSl. *šč, *žǯ > Mac. št, žd (PSl. *puščalъ ‘(he was) leaving’
> Mac. пуштал). Whereas the first innovation extended to the entire Macedonian
language territory, the second one did not reach its southwestern and southeastern
margins. Within East South Slavic, Macedonian can conditionally be defined according to the following principle: Macedonian innovations on the margins of the
East South Slavic area as defining characteristics of the geolect on the margins of
the area.
Bulgarian has no own innovations that encompass the entire Bulgarian language territory, and therefore within East South Slavic it can be defined according
to the following principle: absence of Macedonian innovations in the center of the
East South Slavic area as defining characteristics of the geolect in the center of
the area (PSl. *sъnъ > Blg. сън; PSl. *moь, *pomoь, *pręa, *kraьba > Blg.
мощ, помощ, прежда, кражба = PSl. *puščalъ, *drožǯьje ‘yeast’ > Blg. пущал,
дрожди).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
99
Cobiss: 1.01
Članek obravnava homilije cerkvenih očetov v sanktoralu hrvaškoglagolskih
brevirjev. Na osnovi strukture Propria sanctorum in tekstoloških razlik med
patristističnimi besedili skušamo ugotoviti razlike med posameznimi primerki
hrvaškoglagolskih brevirjev v njihovem sanktoralnem delu in obenem obraz
ložiti njihov možni nastanek in povezanost z latinskimi predlogami.
Ključne besede: Proprium sanctorum, brevir, hrvaškoglagolski, homilije,
koledar
Patristic Texts in the Proprium Sanctorum of Croatian Glagolitic
Breviaries up to the Fifteenth Century
The article deals with homilies of the Church Fathers in the Proprium Sanctorum of Croatian Glagolitic breviaries. Based on structural characteristics
of the Proprium Sanctorum and textological variants in patristic texts, differences are sought in particular codices of Croatian Glagolitic breviaries. An
explanation is sought for the possible origin of these differences and their relation to the Latin originals.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Petra Stankovska
Patristické texty v sanktorálu
chorvatskohlaholských breviářů vzniklých
do 15. století
Keywords: Proprium Sanctorum, breviary, Croatian Glagolitic, homily, calendar
0
Úvod
Dochované chorvatskohlaholské (= chhlah.) breviáře vzniklé do 15. stol. můžeme
podle výsledků textologických studií různých druhů textů v nich obsažených, biblických i nebiblických, rozdělit do dvou hlavních skupin textové tradice – severní:
krčsko-istrijské a jižní: zadarsko-krbavské.1
Strukturou a složením textů jsou chhlah. breviáře poměrně jednotné, až na
některé případy výběru starozákonních (Vajs 1910: 35–38; Tandarić 1993: 188),
evangelních a jiných novozákonních lekcí, popřípadě s nimi souvisejících homiletických textů (Pantelić 1993: 74; Tandarić 1993: 184) v Propriu de tempore.
1
Na základě zkoumání breviářů bylo toto rozdělení stanoveno pro starozákonní lekce již
J. Vajsem (Vajs 1910: 9–11) a potvrzeno i dalšími konkrétními výzkumy biblických textů
(např. Ribarova 1987: 123–159; Bauerová 1989: 353–364; Taseva 1997: 12–30; Jurić-Kappel 2004: 183–190; Badurina-Stipčević 2006: 5–126 aj.). Toto textologické rozdělení bylo
v podstatě potvrzeno i u homiletických textů (Stankovska 2001).
101
Petra Stankovska, Patristické texty v sanktorálu chorvatskohlaholských breviářů ...
Zvláštnosti ve výběru textů oproti ostatním chorvatskohlaholským breviářům se
vztahují na kodexy příslušející severní textologické skupině a dosvědčují větší liturgickou starobylost respektive její znaky v breviářích této skupiny, přičemž svědčí o
nutné existenci liturgicky staršího typu breviáře v chorvatskohlaholské verzi, jehož
stopy nalézáme ve starobylých zlomcích a v některých kodexech »severní« textologické skupiny (Vajs 1910; Pantelić 1993: 71–74).
1
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Texty mnoha lekcí nacházejících se v Propriu de tempore, tedy části breviáře uvádějící služby o pohyblivých svátcích roku v tzv. vánočním a velikonočním cyklu,
byly z obsahového a textologického hlediska poměrně hojně zkoumány. To však
platí v mnohem menší míře o lekcích nacházejících se v části breviáře obsahující
liturgii na pevné svátky liturgického roku, v Propriu sanctorum – sanktorálu (služby o svátcích významnějších světců) i v Commune sanctorum – komunálu (předpis
služeb na svátky méně významných světců, kteří nemají vlastní oficium a pro něž
se užívá společných oficií podle typu světce, např. »panna mučednice«, »skupina mučedníků« apod.). Kromě některých studií o jednotlivých, zejména hagiografických textech (nověji např. Badurina-Stipčević 2008, 2010; Petrović 2008), či
obecnějších syntetických studií (Pantelić – Nazor 1977; Grabar – Nazor – Pantelić
1973; Pantelić 2000), nebyly další texty z této části breviáře prakticky zkoumány.
Příčinou menší pozornosti věnované této části breviáře byl zřejmě jednak fakt, že se
v ní nenacházejí biblické texty v tak hojné míře jako v části temporální,2 jednak asi
to, že je sama skladba Propria sanctorum do jisté míry závislá na místě používání
breviáře, popřípadě na osobě jeho objednavatele či aktuálního vládce území, kde se
kodex používal. Proto se může jeho obsah pozměňovat nejen v souvislosti se stářím
a typem breviáře, ale i v souvislosti s dalšími okolnostmi, které se často odrážejí
i v Propriu sanctorum chorvatskohlaholských breviářů (Pantelić 2000: 349–352;
Pantelić – Nazor 1977: 25).
Většina prací věnovaných starozákonním breviářním textům byla inspirována myšlenkou vyslovenou J. Vajsem o velké starobylosti některých starozákonních textů vyskytujících se především ve vrbnických breviářích a o jejich možné spojitosti s tzv. Metodějovým překladem celé Bible kromě Knih Makabejských, o němž se hovoří v Metodějově
životě. Pokud by breviářní texty v chorvatskohlaholských breviářích skutečně představovaly nejstarší slovanskou verzi biblického textu, staly by se dokladem Metodějova překladu Bible do slovanského jazyka. Takováto možnost byla jistě silnou inspirací právě pro důkladnou filologickou práci se starozákoními breviářními texty, ačkoliv sám
Vajs vyjádřil jistou, velmi konkrétní skepsi ohledně možnosti rekonstrukce Metodějova
překladu Bible na základě chorvatskohlaholských liturgických knih (Vajs 1910: CVII–
CVIII). A i podle nejnovějších výzkumů biblické texty v chorvatskohlaholských breviářích nesou spíše stopy tzv. preslavské, tedy bulharské, redakce (pro evangelní text: Aleksejev 2008; Stankovska 2012; pro některé starozákonní lekce Petkov – Dimitrova 2004
a podle ústního sdělení M. Mihaljeviće to platí i pro mnohé další starozákonní lekce ve
vrbnických kodexech).
2
102
Jednotlivé části chorvatskohlaholského breviáře
Proprium sanctorum v chorvatskohlaholských breviářích
Podobně jako u Propria de tempore je do určité míry možné u hagiografických
textů vysledovat dvě textologické (a částečně i typologické3) skupiny i v sanktorální
části breviáře (Pantelić 2000: 353–354; Badurina-Stipčević 2010: 47), ačkoliv stáří
dochovaných památek není tak velké jako u temporální části, kde máme doloženy
i kodexy severní skupiny z počátku 14. stol. a snad i z konce 13. stol. (zejm. první
Vrbnický breviář a několik zlomků). Z dodnes kompletně dochovaných 27 rukopisných a dvou tištěných chorvatskohlaholských breviářů vzniklých do konce 15.
stol. (Pantelić 2000: 349) jich má sanktorální část dochovanou v různém rozsahu
devatenáct; pět z druhé poloviny 14. stol.: Vrbnický 4 (VB4), Lublaňský C161a/2
(LUB) chovaný v Národní a univerzitní knihovně v Lublani, Illirico6 (Vat6) z pol.
14. stol. chovaný v Římě ve Vatikánské knihově (Biblioteca Apostolica Vaticana)
pod signaturou Borg. Illir. 6, Oxfordský (Oxf) chovaný v Bodleyově knihovně v
Oxfordu a Pašmanský breviář (PM) z 14.–15. stol. chovaný v Záhřebu v Arhivu
HAZU pod signaturou IIIb10; ostatní byly pořízeny v 15. století.
2.1 Typ a obsah Propria sanctorum chorvatskohlaholských breviářů 13.–15.
století
Proprium sanctorum chorvatskohlaholských breviářů odpovídá obecně principem
své struktury latinským sanktorálům dané doby užívaným většinou řeholních řádů.
Sanktorály se vyvinuly z původního soupisu služeb na svátky několika nejvýznamnějších světců (Jana Křtitele, prvomučedníka sv. Štěpána aj.). Postupem času se k
nim přidávaly další, přičemž se právě významné svátky vánočního cyklu začaly pro
větší pohodlí zařazovat do temporální části breviáře (pouze cisterciácký a dominikánský řád dával přednost původnímu řazení všech svátků světců do sanktorálu)
(Hughes 1982: 9), takže i v chorvatskohlaholských breviářích nacházíme svátky
sv. Štěpána (26. 12.), Jana Křtitele (27. 12.), sv. Neviňátek (28. 12.), sv. Tomáše
(29. 12.) či sv. Silvestra (31. 12.) v Propriu de tempore, a tudíž nebudou ani texty
určené ke službě na tyto dny předmětem tohoto výkladu.
S bouřlivým rozšiřováním Propria sanctorum v 13.–14. století došlo k jeho
základnímu rozrůznění ve smyslu výběru svátků světců a stupně jejich důležitosti.
Při této diferenciaci hrálo roli zejména místo vzniku a užívání breviáře, neboť význam některých světců (prakticky všech, kteří nepožívali nejvyšší úcty na celém
území papežské obedience jako např. Panna Marie, sv. Petr a Pavel, evangelisté,
archanděl Michael aj.) se místně mohl lišit a světec, který byl uctíván např. v Německu velkým svátkem (třeba sv. Anna či sv. Markéta), nemusel mít v sanktorálu
3
Typ breviáře vývojově staršího či mladšího, jak jej identifikujeme na základě obsahu
Propria de tempore, je na základě Propria sanctorum možné jen stěží určit. Je to dáno
především tím, že se sanktorální část vyvíjela jinak než část temporální. Nejdříve byly
totiž až do 11.–12. stol. do breviářů zařazovány zvláštní služby pouze na svátky několika nejvýznačnějších světců, teprve 13.–14. stol. přináší velké množství svátků světců do
breviáře respektive do Propria sanctorum (Ušeničnik 1945: 402) a jejich výběr se lišil
hlavně podle toho, kde knihy vznikly a byly užívány. Takže spíše než časové hledisko je
u sanktorální části breviáře v popředí hledisko územní.
2
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
103
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
z jiné části Evropy ani komemoraci, natož službu (např. v akvilejských, a tedy i v
chorvatskohlaholských breviářích). Svátky byly mnohdy dodávány podle patronů
místa, města či kostela, popřípadě na počest rodu světského vladaře, krále či císaře
(srov. např. Waddell 2007: 72). Kromě těchto vlivů působily na obsah sanktorálu i
další vlivy, které lze bez znalosti přímých písemných předloh jen těžko určit.
Skladbu sanktorální části chorvatskohlaholských breviářů (a tím i misálů) je
tedy možné spolu s M. Pantelić charakterizovat jako římskou s dodatky mnohých
svátků světců z nejrůznějších tradic: »Kalendar predstavlja vječni rimski kalendar
uz veliko šarenilo samostanskih, regionalnih i domaćih svetkovina. U njemu se miješaju benediktinske, franjevačke i pavlinske svetkovine, svetački datumi mađarske
krune i domaći svetački praznici.« Novljanský II. breviář uvádí svátek světců skoro
na každý den a pouze 33 dnů v roce nemá liturgii k uctění žádného světce (Pantelić
– Nazor 1977: 25). Podobně, vycházeje ze sanktorálu prvotisku chorvatskohlaholského breviáře, charakterizuje jeho obsah Tandarić: »[S]anktoral prvotiska brevijara iz 1491. uzet u cjelini slaže se s rimskim (vatikanskim i lateranskim) sanktoralom
kakav je oblikovan krajem 13. st. Takvo je stanje i u drugim hrvatskoglagoljskim
brevijarima, uz jedan ili drugi dodatak.« (Tandarić 1993: 188).4 Tato situace v chorvatskohlaholských breviářích zcela odpovídá i obecně evropskému vývoji sanktorální části breviářů užívaných i v jiných částech Evropy (Hughes 1982: XXXVIII).
Přesněji lze obsah chorvatskohlaholského sanktorálu spojit zvláště se severoitalskými liturgickými příručkami: »[S]anktoral je sinteza najstarijih blagdanara rimsko-mediteranske provenijencije sa benediktinsko-franjevačkim svetkovinama; za
glagoljske sanktorale karakteristična je infiltracija patrona grada Ankone: sv. Kirijaka biskupa (4. 5.) i sv. Liberija benediktinca (26. 5.).« (Grabar – Nazor – Pantelić
1973: 492). Takže i chorvatskohlaholská Propria sanctorum jsou typem sanktorálu
běžně užívaného na území akvilejského patriarchátu, některé chorvatskohlaholské
kodexy jsou pak doplněny o služby na svátky slovanských, východních i místních
dalmatských světců, i když mnohé z nich nalézáme i v latinských breviářích užívaných na daném území.
2.1.1 Patristické, zvláště homiletické texty v Propriu sanctorum
chorvatskohlaholských breviářů
Obsah Propria sanctorum je těsně svázán s kalendářem zachycujícím rozdělení nepohyblivých svátků během roku a uvádí služby na svátky významnějších světců,
jejichž kult byl ctěn v místě užívání breviáře. Podle významu daného světce se liší
i struktura a obsah služby k uctění jeho památky. Liturgie o svátku prvního řádu
tak obsahovala kromě delšího (9 či 6 lekcí) hagiografického čtení i vlastní oficium
– hymny, slovo většinou církevního otce, evangelní čtení a příslušnou homilii některého z církevních otců. U méně významných světců se uvádí kratší hagiografické
čtení (o rozsahu 3 lekcí až 1 lekce), s doprovodným patristickým textem a hymnem
Zcela paralelně je stejná situace i v chorvatskohlaholských misálech: »Hrvojev misal ima
veliko šarenilo svetkovina različita podrijetla i od francuskih, južnoitalijanskih, afričkih,
carigradskih do dalmatinskih, mađarskih pa i čeških svetaca.« (Grabar – Nazor – Pantelić 1973: 492).
4
104
sv. Ondřej – 30. 11. (hom. Řehoře Velikého na čtení začínající Mt 4,18);5
Neposkvrněné početí Panny Marie – 8. 12. (hom. sv. Jeronýma na Mt 1,1, ve Vat6
uvedena jako homilie Origenova);
sv. apoštol Tomáš – 21. 12. (hom. sv. Řehoře Velikého na J 20,24);
Obrácení sv. Pavla – 25. 1. (slovo sv. Augustina, hom. sv. Jeronýma na Mt 19,2);
Očištění Panny Marie – 2. 2. (slovo sv. Augustina, hom. sv. Ambrože, Vat6 chybně
uvádí hom. sv. Augustina na L 2,22);
sv. Cyrila a Metoděje – 14. 2. – komentář uveden zvlášť;
Stolec sv. Petra – 22. 2. (slovo sv. Augustina, hom. sv. Jeronýma na Mt 16,13 – odkazuje na Commune sanctorum);
sv. Benedikt z Nursie – 21. 3. (hom. Řehoře Vel. na Mk 10,15);
Zvěstování Panny Marie – 25. 3. (slovo sv. Augustina, nemá vlastní homilii a odkazuje na homilii z temporálu na středu posledního adventního týdne);
sv. Marek evangelista – 25. 4. (odkaz na homilii Řehoře Velikého);
sv. Filip a Jakub – 1. 5. (hom. sv. Augustina na J 14,1);
Nalezení sv. Kříže – 3. 5. (hom. bisk. Jana na J 3,1, N26 ovhlašuje homilii sv.
Augustina);
Jan evangelista před Latinskou branou – 6. 5. (hom. sv. Jeronýma na Mt 20,20);
Archanděl Michael – 8. 5. (hom. sv. Jeronýma na Mt 18,1, LUB Vat6 mají jen odkaz
na homilii jiného dne);
sv. Víta, Modesta a Krescencie – 15. 6. – komentář uveden zvlášť;
Vigilie sv. Jana – 23. 6. (slovo sv. Augustina, hom. sv. Ambrože na L 1,57, N2 chybně ohlašuje Augustinovu homilii);
Vigilie sv. Petra a Pavla – 29. 6. (slovo sv. Lva, hom. sv. Jeronýma na Mt 16,13);
Připomínka sv. Pavla – 30. 6. (slovo sv. Augustina);
Oktáv apoštolů Petra a Pavla (slovo sv. Augustina, slovo Maksima, hom. bisk.
Jana);
sv. Sedm bratří a Rufina – 10. 7. (slovo sv. Augustina, pouze v některých brev.:
Vat6, LJ, LUB);
sv. Eliáš – 19. 7. – komentář uveden zvlášť;
Vigilie sv. Marie Magdalény – 22. 7. (slovo sv. Augustina, čte se homilie z období
velkého půstu);
sv. Jakub, apoštol – 25. 7. (slovo Jana Zlatoústého);
sv. Petr v okovech – 1. 8. (slovo sv. Ambrože, odkaz na homilii sv. Jeronýma);
Vigilie Panny Marie sněžné – 5. 8. (homilie sv. Augustina na L 11,27, KOS7 označuje jako hom. Ivana Presbytera),
Vigilie sv. Vavřince – 9. 8. (slovo sv. Augustina, hom. sv. Augustina na J 12,14);
Dále se uvádějí pouze incipitní verše jednotlivých novozákonních perikop.
Druhý novljanský breviář z r. 1495 z Nového Vinodolského.
7
Zkratkou KOS označujeme prvotisk chhlah. breviáře z r. 1491.
či bez těchto dalších liturgických textů, které se v takovém případě berou z Commune sanctorum – komunálu (Pantelić – Nazor 1977: 28). Středem naší pozornosti
budou tedy významnější svátky, které mají v liturgii předepsánu vlastní homilii,
popřípadě jiný patristický text. U níže uvedených svátků jsou patristické texty většinou ve všech zkoumaných breviářích, pokud tomu tak není, je datum opatřeno poznámkou. Některé svátky s jakkoli zvláštní službou jsou uvedeny na konci seznamu
a samostatně rozebrány:
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
5
6
105
Vigilie Nanebevzetí Panny Marie – 14. 8. (slovo sv. Jeronýma, hom. sv. Augustina
na L 10,38);
sv. Augustin – 28. 8. (slovo sv. Augustina);
Vigilie Stětí Jana Křtitele – 29. 8. (slovo Jana Zlatoústého, hom. sv. Augustina na
Mk 6,17);
sv. Sabina – 29. 8. (hom. sv. Augustina je pouze ve Vat6, ostatní breviáře mají jen
vzpomínku bez homilie);
Vigilie narození Panny Marie – 7. 9. (slovo sv. Augustina, hom. sv. Jeronýma na
Mt 1,1–2);
sv. Kornelia a Cypriána – 16. 9. (hom. sv. Augustina na J 12,31);
sv. Matouš, apoštol – 21. 9. (hom. sv. Ambrože na Mt 9,9);
sv. Archanděla Michaela – 29. 9. (slovo Řehoře Velikého, hom. sv. Jeronýma na Mt
18,1, jen v některých breviářích, chybí např. v N2);
sv. Jeroným – 30. 9. (slovo sv. Jeronýma pouze v LJ8);
Vzpomínka na sv. Cesara – 2. 11. (hom. Řehoře Velikého jen ve Vat6).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
2.1.2 Zajímavá oficia Propria sanctorum chhlah. breviářů z hlediska distribuce
patristických textů
Skladba Propria sanctorum je tedy ve zkoumaných breviářích málo variabilní
jak co do výběru svátků světců, tak i co do jejich důležitosti, a proto se zřídka
projevují mezi breviáři rozdíly v množství či výběru homiletických čtení. Nejčastěji nacházíme rozdíly v rubrikách, kde je uvedeno chybně jméno autora textu
(např. o svátku Očištění Panny Marie) či místo vlastního textu je pouze odkaz na
lekci z Commune sanctorum či Propria de tempore (Stolec sv. Petra, Zvěstování
Panny Marie). Struktura chorvatskohlaholského sanktorálu zcela jistě vychází z
latinských příruček užívaných na tomto území, neboť velmi podobnou základní
strukturu nalézáme např. v latinském breviáři z 15. stol. chovaném v Národní a
univerzitní knihovně v Lublani pod signaturou Ms 37, který připomíná např. dokonce i památku sv. Václava, která je v jihoevropském prostředí hlaholitů přičítána pouze vlivu ze severu, snad z Čech, přičemž byl tento závěr utvořen na základě
srovnání s misálem, který byl na chorvatské území přivezen rodinou Zrinských ze
severu (Pantelić 1965: 113). Oproti tomu u breviáře Ms 37 nic nenasvědčuje jeho
přímému severnějšímu původu. Kromě tohoto latinského breviáře bylo nalezeno
i několik latinských liturgických příruček ze záhřebské provincie, v sanktorální části podobných zkoumaným chorvatskohlaholským knihám (Pantelić 2000:
127–128). V některých chorvatskohlaholských sanktorálech se však nacházejí i
služby světcům, které jsou svým původem i skladbou zajímavější než ostatní.
Jde např. o svátek sv. Cyrila a Metoděje (14. 2.), sv. Víta, Modesta a Krescencie
(15. 6.) a sv. Eliáše (20. 7., resp. vigilie 19. 7.).
Sv. Cyril a Metoděj (v chhlah. breviáři: Kurila i Metodija, případně Ćurila i Valentina) – připomínka respektive služba na počest Cyrila a Metoděje se
vyskytuje pouze v několika chorvatskohlaholských kodexech (celkem 9), přičemž
jsou i mezi nimi rozdíly. V některých kodexech (např. LUB) je dodáno i čtení z
8
106
Zkratkou LJ označujeme Lublanský breviář z 15. stol. chovaný v Národní a univerzitní
knihovně v Lublani pod signaturou Ms 163.
Doložena je v nejstarším dochovaném latinském breviáři záhřebské diecéze z r. 1290
chovaném v záhřebské Národní a univerzitní knihovně Metropolitana pod signaturou
MR 67 i v mladším záhřebském breviáři z 14.–15. stol. MR 104 (Matějka 1973: 91).
10
Doložena např. v latinském rukopisném breviáři Ms 37 chovaném v Národní a univerzitní knihovně v Lublani.
homilie sv. Jeronýma na evangelní perikopu Mt 10,34–40, které je v některých
latinských breviářích spojováno se svátkem sv. Valentina a zřejmě tak došlo k
mechanickému převzetí této evangelní perikopy s homilií i na sv. Cyrila, který
umřel 14. 2. – tedy ve stejný den, na nějž připadá svátek sv. Valentina. O jakémsi
polomechanickém přejímání svědčí i označení v Novljanském II. breviáři, který
přímo uvádí »svátek sv. Ćurila i Valentina«, zatímco LUB označuje »Kurila i
Metodija« a podobně i Vat6, ačkoliv ten tento svátek uvádí až v doplňku za vlastním sanktorálem. Otázkou je, jak si vysvětlit určení stejné evangelní perikopy
(Mt 10,34–40) na svátek soluňských bratří v Remešském evangeliáři (Pantelić
1965: 112) – bylo by snad možné, že je toto označení v Remešském evangeliáři
výsledkem dřívějšího spojení svátku sv. Valentina a soluňských bratří v chorvatskohlaholských sanktorálech?
Sv. Vít, Modest a Krescencie (v chhlah. breviáři: Vid, Mendost i Krstencija) – dochované chorvatskohlaholské breviáře nemají na svátek těchto mučedníků
(15. 6.) zvláštní službu, nachází se zde pouze tři až šest lekcí textu o mučení svatých, označovaného jako druhá církevněslovanská legenda, a zvláštní orace. Hagiografické lekce mají svůj základ v legendě o sv. Vítovi, která je hojně doložena i v
latinských breviářích a pasionálech rozšířených na území severní Itálie i širšího dalmatského území (Záhřeb,9 východní části dnešního Slovinska10 a zřejmě i jinde.).
V této souvislosti je zajímavý tzv. Svatotomášský zlomek (Vajs 1901), který uvádí
jinou legendu o sv. Vítovi, tzv. první církevněslovanskou svatovítskou legendu (její
plná verze je doložena v ruskocírkevněslovanském Uspenském sborníku), spolu s
orací, zvláštní evangelní perikopou a homilií. Je velmi pravděpodobné, že jde o výsledek úpravy služby podle zvyklostí na českém území, která je i příčinou záměny
tzv. druhé csl. svatovítské legendy legendou první (Matějka 1973: 86) i doplnění
zvláštním evangelním čtením s homilií Řehoře Velikého, která provázejí služby na
významné svátky, jakým v Čechách svátek sv. Víta nepochybně byl.
Sv. Eliáš (v chhlah. breviáři: Ilija) – v sanktorálu breviáře MR 161 ze záhřebské Národní a univerzitní knihovny (Metropolitana), breviáře JAZU IIIc 21 a
na konci Propria sanctorum breviáře popa Mavra z r. 1460 se jako doplnění psané
písařem tohoto kodexu nachází na 19. 7. určená služba na svátek sv. Eliáše s vlastními liturgickými texty, evangelní perikopou i homilií připsanou Bedovi Ctihodnému (hom. Bedy Ct. na L 4,24), jejímž skutečným autorem byl Héric z Auxerre.
Celá služba je sestavena podle latinské předlohy, již lze nalézt např. v breviářích
východofranského původu (Pantelić 1965: 124–126) a s velkou pravděpodobností
pronikla do chorvatskohlaholských breviářů až v 15. stol., i když nelze vyloučit ani
starší tradici.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
9
107
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
108
3
Závěr
Samotné texty homilií byly do chorvatskohlaholského sanktorálu přeloženy přímo
z latinského breviáře (podobně jako je tomu u homiletických textů v Propriu de
tempore (Stankovska 2003: 153), vykazují však mnohem méně různočtení než patristické texty v temporálu, což může být dáno jednak jejich relativně pozdními a
dobou vzniku blízkými doklady, jednak malou variabilitou jejich skladby. Pokud
je v nich patrná nějaká úprava, pak to byla spíše spontánní redakce jazyková bez
zřejmé závislosti na neslovanské předloze. Pouze v případech dodávaných služeb
můžeme uvažovat o rozdílných latinských předlohách, v takovém případě však byly
zřejmě pouze izolovaně dopřeloženy jednotlivé služby, ostatní text však revidován
nebyl. Přes přítomnost některých lokálních vlivů ve skladbě jednotlivých sanktorálů (máme na mysli drobné rozdíly typu dodané služby např. na svátek sv. Eliáše
apod.), neshledáváme u homiletických textů v sanktorálu žádnou výraznější revizi.
Literatura
Aleksejev 2008 = Anatolij A. Aleksejev, O vzaimosvjazi pravoslavnoj i katoličeskoj tradicii novogo zaveta v rukopisnuju epochu, Slovo 56–57 (2008), 57–65.
Badurina-Stipčević 2006 = Vesna Badurina-Stipčević, Knjige o Makabejcima u
hrvatskoglagoljskoj književnosti: Prva knjiga o Makabejcima u hrvatskoglagoljskim brevijarima, Slovo 54–55 (2006), 5–126.
Badurina-Stipčević 2008 = Vesna Badurina-Stipčević, Translacija sv. Pavla Pusti
njaka u hrvatskoglagoljskom II. Novljanskom brevijaru iz 1495. godine, Slovo 58 (2008), 285–312.
Badurina-Stipčević, 2010 = Vesna Badurina-Stipčević, Hrvatskoglagoljska Muka
svetoga Andrije apostola, Slovo 60 (2010), 41–71.
Bauerová 1989 = Helena Bauerová, K problematice předloh textu proroka Jonáše v
charvátskohlaholských breviářích, Slavia 58, 1989, 353–364.
Grabar – Nazor – Pantelić 1973 = Biserka Grabar – Anica Nazor – Marija Pantelić,
Hrvatskoglagoljski misal Hrvoja Vukčića Hrvatinića: transkripcija i komentar, ur. Vjekoslav Štefanić, Ljubljana: Mladinska knjiga – Zagreb: Staroslavenski institut – Graz: Akademische Druck- und Verlagsanstalt, 1973.
Hughes 1982 = Andrew Hughes, Medieval Manuscripts for Mass and Office: a
Guide to their Organization and Terminology, Toronto: University of Toronto Press, 1982 (11937).
Jurić-Kappel 2004 = Jagoda Jurić-Kappel, Hrvatskoglagoljske apokalipse, v: Glagoljica i hrvatski glagolizam: zbornik radova s međunarodnoga znanstvenog
skupa povodom 100. obljetnice Staroslavenske akademije i 50. obljetnice Staroslavenskog instituta (Zagreb – Krk, 2.–6. listopada 2002.), ur. Marija-Ana
Dürrigl – Milan Mihaljević – Franjo Velčić, Zagreb: Staroslavenski institut
– Krk: Krčka biskupija, 2004, 183–190.
Matějka 1973 = Ladislav Matějka, Dvije crkvenoslavenske legende o svetom Vidu,
Slovo 23 (1973), 73–96.
Pantelić 1965 = Marija Pantelić, Glagoljski brevijar popa Mavra iz godine 1460.,
Slovo 15–16 (1965), 94–149.
Pantelić 1993 = Marija Pantelić, Fragmenti hrvatskoglagoljskoga brevijara starije
redakcije iz 13. stoljeća, Slovo 41–43 (1993), 61–146.
Pantelić 2000 = Marija Agnezija Pantelić, Sastav sanktorala i kalendara hrvatskoglagoljskih misala i brevijara (s kulturološkog i liturgijskopovijesnog motrišta), v:
Hrvatska i Europa: kultura, znanost i umjetnost II: srednji vijek i renesansa (XIII–
XVI. stoljeće), ur. Eduard Hercigonja, Zagreb: Školska knjiga, 2000, 349–366.
Pantelić – Nazor 1977 = Marija Pantelić – Anica Nazor, II. Novljanski brevijar: hrvatskoglagoljski rukopis iz 1495. godine: župni arhiv Novi Vinodolski: fototipsko
izdanje, Zagreb: Staroslavenski institut »Svetozar Ritig« – Turistkomerc, 1977.
Petkov – Dimitrova 2004 = Petko Petkov – Margaret Dimitrova, Perikopi ot Knigata na prorok Daniil v harvatskata glagoličeska knižnina, Glagoljica i hrvatski
glagolizam: zbornik radova s međunarodnoga znanstvenog skupa povodom
100. obljetnice Staroslavenske akademije i 50. obljetnice Staroslavenskog instituta (Zagreb – Krk, 2.–6. listopada 2002.), ur. Marija-Ana Dürrigl – Milan
Mihaljević – Franjo Velčić, Zagreb – Krk: Staroslavenski institut – Krčka
biskupija, 2004, 167–182.
Petrović 2008 = Ivanka Petrović, Latinska i glagoljska tradicija sv. Krizogona (Krše
vana) i sv. Anastazije u hrvatskoj hagiografiji, Slovo 56–57 (2008), 451–475.
Ribarova 1987 = Zdenka Ribarova, Knjiga proroka Jone, Slovo 37 (1987), 123–159.
Stankovska 2001 = Petra Stankovska, Homilie v Propriu de tempore charvátskohlaholských breviářů, v: Drugi hrvatski slavistički kongres: zbornik radova
1, ur. Dubravka Sesar, Zagreb: Hrvatsko filološko društvo, 2001, 269–274.
Stankovska 2003 = Petra Stankovska, O kolika revizích svědčí homiletické texty
v chorvatskohlaholských breviářích?, v: Česká slavistika: české přednášky
pro XIII. mezinárodní kongres slavistů, Ljubljana, 15.–21. 8. 2003, ur. Ivo
Pospíšil, Praha: Academia, 2003, 147–154.
Stankovska 2012 = Petra Stankovska, Odkaz prěslavské školy v chorvatskocírkevněslovanských liturgických památkách, v: Preslavska knižovna škola 12, Šumen: Šumenski universitet, 2012, 76–89.
Tandarić 1993 = Josip Leonard Tandarić, Hrvatsko-glagoljska liturgijska književnost: rasprave i prinosi, Zagreb: Kršćanska sadašnjost, 1993.
Taseva 1997 = Lora Taseva, Knigata na prorok Iezekiil v srednovekovnata bălgarska i chărvatska knižnina, Palaeobulgarica 21 (1997), № 3, 12–30.
Ušeničnik 1945 = Franc Ušeničnik, Katoliška liturgika, Ljubljana: Škofijski ordinariat, 1945.
Vajs 1901 = Josef Vajs, Hlaholský zlomek nalezený v Augustiniánském klášteře
v Praze, Časopis českého muzea 75 (1901), 21–35.
Vajs 1910 = Josef Vajs, Nejstarší breviář chrvatsko-hlaholský (Prvý breviář Vrbnický), Praha: Královská česká společnost náuk, 1910.
Waddell 2007 = Chrysogonus Waddell, The Primitive Cistercian Breviary (Staats
bibliothek zu Berlin, Preußischer Kulturbesitz, Ms. Lat. Oct. 402): with Variants from The »Bernardine« Cistercian Breviary, Fribourg: Academic Press
Fribourg, 2007 (Spicilegium Friburgense 44).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
109
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
110
Patristična besedila v Proprium sanctorum hrvaškoglagolskih brevirjev,
nastalih do 15. stoletja
Povzetek
Vsebina in struktura hrvaškoglagolskega brevirja je v do danes ohranjenih kodeksih, nastalih do 15. stoletja, v veliki meri enotna. Brevirji kažejo drobne vsebinske
in tekstološke razlike, katerih preučevanje prispeva k spoznavanju tekstološke tradicije te liturgične knjige. Pri tem zavzemajo posebej pomembno mesto patristična
besedila, ker niso bibličnega izvora in zato v njih ne nahajamo plasti prevzetega
starocerkvenoslovanskega prevoda tako, kot ga nahajamo v bibličnih lekcijah; posledično je iz patrističnih besedil jasneje razvidna tekstološka linija. Hrvaškoglagolski brevir je bil sestavljen po vzoru in kot prevod latinskega brevirja (razen delov
bibličnega besedila), ki pa kot liturgični priročnik kaže nekatere vsebinske razlike
predvsem v sanktoralnem delu, ki vsebuje predpise molitev na dneve, povezane s
čaščenjem posameznih svetnikov ali skupin svetnikov, tako da je na njegovo vsebino vplivalo npr. čaščenje lokalnih svetnikov, zaščitnikov cerkve ipd. To sicer
razmeroma majhno nihanje v hrvaškoglagolskih brevirjih se odraža tudi v naboru
patrističnih besedil. Besedila iz ohranjenih brevirjev bomo primerjali tudi s fragmentarno ohranjenimi patrističnimi besedili iz hrvaškoglagolskih brevirjev.
Cobiss: 1.01
V slovenskih izantroponimnih toponimih je bilo ugotovljenih 162 dvočlenskih
slovanskih antroponimov (vštevši 7 kolektivnih vzdevkov tipa Mokronog, vendar brez predponskih imen tipa *Postoj ali imen z zanikanjem tipa *Nerad),
od tega 118 v krajevnih imenih (102 v Sloveniji, 14 v Avstriji, 2 v Italiji), še 6
v gorskih imenih, še 2 v vodnih imenih, še 18 v imenih zaselkov, še 16 v imenih izginulih ali preimenovanih naselij in še 2 v hišnih imenih.
Ključne besede: dvočlenski slovanski antroponimi, slovenska zemljepisna
imena, onomastika, etimologija
Two-Element Slavic Anthroponyms in Slovenian Toponymy
Among Slovenian toponyms formed from anthroponyms, 162 two-element
Slavic anthroponyms have been found (including seven epithets of the type
Mokronog, but without prefixed names of the type *Postoj or names with negation of the type *Nerad), of which 118 are in place names (102 in Slovenia,
fourteen in Austria, two in Italy), as well as six in oronyms, two in hydronyms,
eighteen in names of hamlets, eighteen in names of former or renamed settlements, and two in oeconyms.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Silvo Torkar
Dvočlenski slovanski antroponimi
v slovenski toponimiji
Keywords: two-element Slavic anthroponyms, Slovenian geographical names,
onomastics, etymology
1.0 Raziskave slovenskega toponimičnega fonda so pokazale, da je na slovenskem etničnem ozemlju (zunaj Republike Slovenije predvsem na avstrijskem Koroškem in Štajerskem ter v Italiji) mogoče prepoznati nad tisoč zemljepisnih imen,
nastalih iz slovanskih antroponimov (Torkar 2010: 255). V pretežni meri gre za
krajevna imena, vendar tudi za okrog 70 vodnih in okrog 40 gorskih imen. Številna
tovrstna zemljepisna imena so izpričana samo v historičnih virih, pozneje pa so bila
bodisi zamenjana s svetniškimi in izapelativnimi imeni, bodisi so izginila skupaj
s krajem samim. Če k naštetim imenom prištejemo še več stotin mikrotoponimov
(LiAKZ), ki izkazujejo svojo slovansko antroponimsko podstavo, naraste skupno
število na več kot 1400 enot.
1.1 Znotraj korpusa slovanskih oz. staroslovenskih antroponimov, ki so vsebovani v slovenskih toponimih, vzbujajo posebno zanimanje dvočlenski antroponimi.
111
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
112
Da bi lahko rekonstruirali praslovanski antroponimični sistem, je najprej treba zbrati
gradivo in opraviti ustrezno rekonstrukcijo za vsak posamezni slovanski jezik posebej. Idealno je, kadar so stari antroponimi izpričani neposredno v starih listinah, ker
iz njih izvemo še marsikaj koristnega tako o času in kraju zapisa kot o nosilcu imena
in naslovniku zapisa. Utemeljitelj slovanskega imenoslovja F. Miklošič v svojih
treh razpravah (1860, 1864, 1872–1874) še ni mogel v zadovoljivi meri upoštevati
slovenskega historičnega gradiva, ker takrat še ni bilo objavljeno. Staroslovenska
osebna imena je zato iz starih listin prvi sistematično zbral šele zgodovinar F. Kos
(1886), sledil pa mu je jezikoslovec J. Scheinigg (1893). Najdlje so v raziskavah
svojega starega antroponimičnega fonda prišli poljski (Taszycki 1925; Karaś 1956;
Karpluk 1960; Malec 1971, 1974; Rymut 1993) in češki jezikoslovci (Svoboda
1964; Pleskalová 1998), s tem vprašanjem pa so se ukvarjali tudi ruski (Trubačov 1988; Toporov 1993; Vasiljev 2005), bolgarski (Zaimov 1967, 1973, 1975), za
starolužiška in polabska imena nemški (Schlimpert 1978), srbski (Grković 1983,
1986), ukrajinski (Hudaš – Demčuk 1991), makedonski (Stankovska 1995–1997,
2002) in slovaški jezikoslovci (Majtán 1997). Slovensko gradivo (tako na podlagi
zapisov osebnih imen v listinah kot na podlagi študija toponimov) so raziskovali
zlasti Scheinigg (1892), Štrekelj (1906), Ramovš (1924), Kelemina (1926), Skok
(1929, 1934), Kranzmayer (1956–1958), Bezlaj (1956–1961, 1965, 1967, 1976),
Mertelj (1960/61), M. Košmrlj (1970), Rospond (1970, 1983), Šimundić (1973),
Kronsteiner (1975, 1982), Merkù (1996), Pohl (2000) in Snoj (2009).
1.2 Rymut je opredelil slovansko zloženo ime kot ime, ki je sestavljeno iz dveh lek
semov, od katerih vsaj eden nastopa v funkciji sestavnega dela imena v več slovanskih
jezikih. K praslovanski dobi lahko po njegovem uvrstimo tista zložena imena, od katerih sta oba člena nastopala v različnih osebnih imenih v več slovanskih jezikih, tista
dvočlenska imena, ki se v celoti ponavljajo v več (vsaj v dveh) slovanskih jezikih, pa
tudi takšna imena, ki lahko nastopajo samo v enem od slovanskih jezikov, vendar se oba
njihova člena pojavljata v različnih imenih v različnih slovanskih jezikih, npr. Boleslavъ
(nastopa v več jezikih), Boleradъ (znan le v staročeški antroponimiji, vendar sta leksema Bole- in -radъ znana iz različnih imen iz različnih jezikov) (Rymut 1993: 5). V dosedanjih raziskavah je bilo že večkrat ugotovljeno, da se dvočlenski antroponimi glede
na čas nastanka in glede na tvorjenost delijo na plast imen, ki nadaljuje praindoevropsko
dediščino, na plast, ki je nastala v praslovanski dobi in na imena, ki so nastala šele v
okviru razvoja posameznih slovanskih jezikov (Rymut 1981: 472).
V okviru tretje plasti so se postopoma začeli pojavljati t. i. strukturni neologizmi, ko so se posamezni drugi členi (zlasti -mir in -slav, pri nas pa tudi -goj) začeli
mehanično pritikati k prvim in s tem pridobili vlogo priponskih obrazil. Nekateri
tovrstni neologizmi so očitni, vendar to ne pomeni, da je vselej mogoče ločiti plast
nekdaj pomenonosnih imen od novih tvorjenk, ki nikoli niso bile pomenonosne
(Malec 1971: 62).
1.3 Pričujoči prispevek zasleduje v prvi vrsti namen karseda izčrpno evidentirati sedanja in nekdanja slovenska zemljepisna imena, ki vsebujejo staroslovenske dvočlenske antroponime, in podati besedotvorno rekonstrukcijo tako enih kot
2.0
Gradivo z rekonstrukcijami
Baríslovci, 1450 Werislabetsch, *Berislav-ьci, prek tpn *Berislavlja ves iz atn *Berislavъ
(Štrekelj 1906: 43).
Bezgovníce, Spodnje, Zgornje, 1265–1267 Zwigenitz, *Jьzbygoj-ьnica iz atn *Jьzbygojь
(Torkar 2010: 228)
Bitgóvec, potok, 1826 Bidgoutz, *Bytogoj-ьcь iz atn *Bytogojь (Torkar 2008: 26).
Bitagójnik, hrib, 1819 Bittahonig, *Bytogoj-ьnikъ iz atn *Bytogojь (Merkù 2006: 44).
Bódislavci, 1445 Wodischlawczen, *Bǫdislav-ьci iz atn *Bǫdislavъ (prek tpn *Bodislavlja
ves), prim. atn Wodizlaw 1280–1295 (Miklošič 1864: 20).
Bódrež (1), 1367 Modraz, *Mojьdrag-jь iz atn *Mojьdorgъ (Torkar 2010: 34).
Bódrež (2), 1359 Boligras, 1457 Woldrosch, *Bol’edrag-jь iz atn *Bol’edorgъ (Torkar 2010: 34).
Bóldraž, 1406 Wuldres, *Bol’edrag-jь iz atn *Bol’edorgъ (Snoj 2009: 70).
Bránoslavci, lok. Pŕnožlavci, 1445 Pruenygen, *Branislav-ьci iz atn *Branislavъ (prek tpn
*Branislavlja ves), prim. atn Branizla 1291 (Košmrlj 1970: 105).
Bráslovče, 1140 Frazlov, 1262 Vrazlaucz, *Braslavьc-je iz atn *Braslavьcь iz *Braslavъ.
Rospond (1970: 43) Braslovče izvaja iz atn *Braslavъ, tega pa, enako kot Taszycki (1958:
49), iz nedoločniške osnove glagola *borti (cksl. brati). Prim. atn Frazlau 1091.
Brátislavci, 1248 Brattuzlausdorf, 1286 Bratizlausdorf, *Bratislav-ьci, prek tpn *Bratislav
lja ves iz atn *Bratislavъ (Štrekelj 1906: 44).
Bratonéčice, 1780 Bratoniczicze, *Bratoněž-itji iz atn *Bratonĕgъ, prim. atn Bratrong 1200
Brégovnice, 1421 Dobregonitz, *Dobrogoj-ьn-ica iz atn *Dobrogojь, atn Tobrogoy 1065
(Torkar 2010: 229).
Bréngova, 1265–1267 Vramgoy, *Branigoj-eva (vьsь) iz atn *Branigojь (Kelemina 1926: 72).
Budgánja vas, 1324 Bodigoysdorf, *Bǫdigoj-ьna vьsь iz atn *Bǫdigojь, prim. atn Bondigoiz
1075–1090 (Bezlaj 1956: 71).
drugih. S tem bo omogočen študij kar najbolj celovitega korpusa staroslovenskih
dvočlenskih imen, ki so v večjem obsegu znana na podlagi izpisov iz starih listin, v
manjši meri pa ohranjena tudi v sodobnih ali že izumrlih priimkih.
V monografiji o staropoljskih zloženih osebnih imenih (Malec 1971: 133) zasledimo podatek, da je bilo 109 staropoljskih antroponimov rekonstruiranih na podlagi krajevnih imen. Med zložena imena je avtorica uvrstila tudi predponska imena
in imena z negacijo, ne pa tudi zelo številnih vzdevkov tipa Trzęsybroda, Mokronos,
ki jih je obravnavala v posebni razpravi (Malec 1974). V naši raziskavi je bilo na
podlagi zemljepisnih imen rekonstruiranih kar 163 zloženih staroslovenskih imen,
med katere smo uvrstili tudi sedem t. i. kolektivnih vzdevkov (Mokronog, Krivoglavice, Lipoglav, Grabonoš, Lomanoše, Muhabran in Muhober), ne pa tudi okrog 40
predponskih imen in imen z zanikanjem (npr. *Postoj v tpn Postojna, *Negoj v tpn
Negova, *Zgost v hdn in tpn Zgoša) ki jih nekateri jezikoslovci sicer uvrščajo med
dvočlenske antroponime. Zaradi omejenosti prostora so v prispevku opuščeni številni koristni podatki o pridevniških in stanovniških izpeljankah, zemljepisni legi in
primerjalnem slovanskem gradivu, od historičnih zapisov pa so praviloma navedeni
samo najstarejši ali samo najbolj povedni. Pričujoči prispevek je nastal v pretežni
meri na podlagi izsledkov še neobjavljene disertacije (Torkar 2010).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
113
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
114
Búdgoji, it. Bodigoi, 1805 Podigoi, iz atn *Bǫdigojь v imenovalniku množine (Merkù 1982: 11).
Butóraj, 1499 Bitorai, *Bytorad-jь iz atn *Bytoradъ (Košmrlj 1970: 111; Torkar 2010: 47).
Celestrina, 1432 Selestrin, *Želistryj-ьna, iz atn *Želistryjь (Torkar 2012a: 698).
Čábrače, 1291 Schabrattssch, 1501 Tschabratzi, *Čabrat-ja (vьsь) iz atn *Čabratъ (Bezlaj
1976: 71).
Čádram, 1253 Shabratin, 1780 Tschedram, *Čabrat-ina iz atn *Čabratъ (Torkar 2010: 52)
Čádramska vas, 1253 Shabratin, 1527 Schabers Darff, *Čabrat-ina iz atn *Čabratъ (Torkar 2010: 52).
Čádraže, 1360 Sadras, *Čadrag-jь + -jane iz atn *Čadragъ (Bezlaj 1956: 109).
Čádrg, 1300 Zadroc, 1377 Çadrach, 1515 Tschadrach, *Čadragъ (lěsъ) iz atn *Čadragъ
(Torkar 2007: 259).
Čágona, 1399 Tschagaw, 1425 Zaga, *Čagoj-ьna iz atn *Čagojь (Štrekelj 1906: 47)
Čágošče, 1350 Tragotsch, Tzagotz, *Čagost-jь + -jane iz atn *Čagostь (Bezlaj 1976: 72).
Čelíguje, iz atn *Čeligojь v tožilniku množine, ki se ohranja v priimku Čeligoj (Snoj 2009: 262).
Čépiče, nem. Zapfendorf, tudi Málčape in Male Čape, *Čęp-itji iz ptn *Čępitjь k atn *Čępъ.
Imenska različica Malčape (iz atn *Maločępъ iz *Mali Čępъ) je opisno izraženi ptn Čepiče
(Bezlaj 1956: 113).
Čížguj, it. Cicigoi, 1707 Cicigoi, iz atn *Čičigojь, ki se ohranja v priimku Čičigoj (Torkar
2010: 64)
Črnômelj, 1228 Schirnomel, *Čьrnomъl-jь, iz hpk *Čьrnomъlь k atn *Čьrnomirъ (Skok
1926: 3; Bezlaj 1965: 115).
Désenci, 1322 in villa Zdestanczen, *Sьděstanьci iz tpn *Sьděstan-ja vьsь iz atn *Sьděstanъ,
prim. atn Zdestan 1181 v Furlaniji (Torkar 2010: 68).
Dobríša vas, 1351 Dobrutesdorff, *Dobrotěh-ja vьsь iz atn *Dobrotěhъ, pozneje *Dobryh-ja
vьsь iz hpk *Dobryha (Bezlaj 1976: 106).
Dóbrnež, 1324 Dobruenestorf, *Dobroněg-jь iz atn *Dobroněgъ, prim. atn Dobronega 945
(Bezlaj 1956: 142).
*Dobromisel, staro ime za Velovlek, 1248 Dobromuezzel, *Dobromyslъ iz atn *Dobromyslъ,
prim. atn Dabramuzli v 9. st. (Kos 1939: 102).
Dobrtéša vas, ok. 1480 Dobretesch, *Dobrotěh-ja vьsь iz atn *Dobrotěhъ (Bezlaj 1956: 142).
*Domamer, staro ime Nove vasi, ok. 1220–1230 aput Domamer, atn *Domamirъ, prim. atn
Domamer 1220 (Blaznik 1988: 16).
*Domaslavlje, staro ime za Šmihel pri Žužemberku, 1136 domus Lausdorff ad sanctum
Michaelem, *Domaslav-je (selo) iz atn *Domaslavъ, prim. atn Domeszlau 1085–1097
(Kos 1915: 80).
Domžále, 1230 Dommselsdorf, 1493 Dwmsall, *Domažal-je (selo) iz atn *Domažalъ (Snoj
2009: 119).
Dóslovče, 1247 Vedozlawich, *Vidoslavitji iz atn *Vidoslavъ (Finžgar 1956: 289).
Drabóslovica, 1485-90 Dobraslabicy, *Dobroslav-a (vьsь) + -ica iz atn *Dobroslavъ (Bez
laj 1976: 106).
Drabósnje, nem. Drabosenig, *Dobrosěm-ьn-jь iz atn *Dobrosěmъ (Torkar 2010: 86).
Drabúnaže, 1394 Drabnitzen, *Dobroněg-jь + -jane iz atn *Dobroněga (Torkar 2010: 86).
Dragatúš, 1359 Dragotusch, *Dragotuh-jь iz atn *Dragotuhъ (Štrekelj 1906: 99).
Dragobáček, 1291 Dragobratsch, 1501 Dragobratschitzi, *Dragobrat-jь iz atn *Dragobratъ
(Skok 1934: 193).
Dragočájna, 1455 Dragotschein, *Dragočaj-ьna iz atn *Dragočajь (Bezlaj 1965: 290).
Drágomer, 1598 Dragomeria, *Dragomir-je (selo) iz atn *Dragomirъ iz *Dorgomirъ, prim.
atn Dragmer 1050–1065 (Kos 1886: 117).
Dragomeríče, 1428 Dragomerisch, *Dragomiritji iz atn *Dragomirъ (prozorno).
Drágomilo, 1436 Dragomeil, *Dorgomilъ (potokъ) iz atn *Dorgomilъ (Kos 1886: 117).
Dragomírje, 1404 in villa Dragomet, 1451 Dragormer, *Dragomir-je iz atn *Dragomirъ
(prozorno).
Dragónja vas, 1527 Drassiganawess, *Dražigoj-ьna vьsь iz *Dražigojь (Torkar 2010: 76).
*Dragoteš, staro ime za Dolenje Brdo, 1291 Dragothes, *Dragotěh-jь iz atn *Dragotěhъ
(Torkar 2010: 239).
Dragovíč, 1492 Dragowitz, *Dragovit-jь iz atn *Dragovitъ, prim. atn Dragouit 1181 (Košmrlj 1970: 113).
Drášče, nem. Draschitz, 1238 Costidrach, *Draž-itji iz okr. i. *Dragъ k atn *Gostidragъ,
prim. atn Gostidrago 850–950 (Kronsteiner 1982: 64).
Dragožíče, 1268 Dragozisach, *Dragožit-je + -jane iz atn *Dragožitъ, atn Dragosid 990
(Mertelj – Bezlaj 1960/61: 202).
Dráža vas, 1365 Gaedersdorf, *Drag-ja vьsь iz hpk *Dragъ k atn *Gьrdodragъ (etim. tu).
Drážgoše, 1291 Drasigos, *Dražigost-jь iz atn *Dražigostь (Skok 1934: 193).
Drbógovje, *Dobrogoj-evo iz atn *Dobrogojь, prim. atn Dourogoy 1181 v Furlaniji (Košmrlj
1970: 104).
Družmírje, 1309 Tresimir, 1424 Smersdorf, *Družimir-je (selo) iz atn *Družimirъ, prim. atn
Drusemer ok. 1200 (Bezlaj 1956: 159).
Gastabíl, hrib, *Gostobyl-jь (vьrhъ) iz atn *Gostobylъ, prim. atn Goztibil 957–993 (Torkar
2010: 251).
Gasteráj, Spodnji, Srednji, Zgornji, 1265–1267 Goztyray, *Gostirad-jь (dolъ, vьrhъ) iz
atn *Gostiradъ (Bezlaj 1956: 172).
Gladomés, 1220–1230 Gladomouz, *Vladomysl-jь, iz atn *Vladomyslъ (etim. tu).
Godémarci, 1445 Godimerzen, *Godimir-ьci iz atn *Godimirъ (prek tpn *Godimirja ves),
prim. atn Godemir 957–993 (Miklošič 1860: 49, 1864: 26).
Godimer, tpn, izpričan 1316 nekje na tržaškem Krasu,*Godimirъ iz atn *Godimirъ (Merkù
2006: 79).
Godóvič, 1450 Godawitz, 1689 Godouiz, *Godovit-jь iz atn *Godovitъ (Torkar 2010: 91).
*Gojmirje, 1460 Gomeriach, tpn nekje pri Kokarjah, *Gojьmir-je + -jane iz atn *Gojьmirъ,
prim. atn Goimer 850 (Miklošič 1864: 50).
Góselna vas, nem. Gösselsdorf, ok. 1000 Gozlindorf, 1050 Goslauuis, 1193 Gozzelndorf,
*Gojьslav-a vьsь iz atn *Gojьslavъ oz. *Gojьsьl-ina iz hpk *Gojьsьlъ, atn Goyzlav 1200
(Kronsteiner 1982: 64).
Grdoslovec, kraško brezno, *Gьrdoslav-ьcь iz atn *Gьrdoslavъ (etim. tu).
Grosúplje, 1136 Groslupp, Graslab na avstr. Štajerskem 860 ad Crazulpam, 927 ad Grazluppa, *Gradil’ub-je (selo) iz atn *Gradil’ubъ (Rospond 1983: 74).
Hobóvše pri Stari Oselici, 1291 Chotwusse, *Hotěbǫd-ja-vьs-jane iz atn *Hotěbǫdъ (Bezlaj
1965: 115).
Hotédršica, 1421 Kathedresicz, *Hotědrag-ja vьsь + -ica (*Hotedražica) iz atn *Hotědragъ
(Bezlaj 1956: 293).
Hotémaže, 1207 Chotmosach, 1436 Chathemesach, *Hotěmǫž-jь + -jane iz atn *Hotěmǫžъ
(Košmrlj 1970: 108).
Hotémež, 1689 Hotemesch, *Hotěmǫž-jь + -jane iz atn *Hotěmǫžъ (Košmrlj 1970: 108).
Hranjígovci, 1433 Kranestorff, *Hranigoj-ьci, prek tpn *Hranigoja ves iz atn *Hranigojь
Hudímarje, *Hodimir-je iz atn *Hodimirь, prim. atn Hademar 1075 (etim. tu).
Jereslávec, 1780 Jeroszlavcze, *Jaroslav-ьci iz atn *Jaroslavъ (prek tpn *Jaroslavlja ves),
prim. atn Ierazlawa in Gerozla v 12. stol. (Miklošič 1860: 115).
Kándrše, 1350 Kandres, *Kanidrag-jь + -jane iz atn *Kanidragъ (Ramovš pri Ilešiču 1933: 88).
Kosímerni Dol, 1309 Cressimerstal, *Krěsimir-ьnьjь dolъ iz atn *Krěsimirъ (Torkar
2008: 25).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
115
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
116
Kotmára vas, nem. Köttmannsdorf, 1142 Kotmansdorf, 1147 Chotmarsdorf, *Hotěmir-ja
vьsь iz atn *Hotěmirъ, prim. Chotemir 850, knez *Hotimir 752–769 (Cheitmarus, zapis
870) (Lessiak 1922: 94).
Kotrédež, 1581 Quotredessac, *Hotědrag-jь + -jane iz atn *Hotědragъ (Bezlaj 1956: 293).
Kozmeríce, 1377 Costameriça, *Gostimir-ja (vьsь) + -ica iz atn *Gostimirъ, prim. atn Gozmer 1253 (Košmrlj 1970: 107).
Ladigoj, mtn, *Vladigojъ, iz atn *Vladigojь (prozorno).
*Ladislav, staro ime zas. Benetek, 1448 Ladissla, 1451 Ladislauc, iz atn *Vladislav-ьcь ali
*Vladislavъ, prim. atn Ladislaus 1444 (prozorno).
Lásigovci, 1320 Lazzigoicz, *Vlastigoj-ьci, iz atn *Vlastigojь, psl. *Volstigojь, prim. atn Lastigoy 1181 v Furlaniji (Štrekelj 1906: 53).
Lastomérci, ok. 1280–1295 Lazmerstorf, *Vlastimir-ьci, iz atn *Vlastimirъ, psl. *Volstimirъ,
prim. atn Lazdimir 957–993 (Štrekelj 1906: 53).
Legóje, tudi Ledgonje, 1364 zu Lodguin, *L’utigoj-ьna iz atn *L’utigojь (Torkar 2010: 232).
Lékmarje, 1404 in Nekmer, *Něgomir-je iz atn *Nekmir iz *Něgmir iz *Něgomirъ, prim. atn
Negomir 965 (Torkar 2010: 114).
Lémerje, 1366 Lyhomer, 1784 Lehomerje, *Lihomir-je (selo) iz atn *Lihomirъ (Košmrlj
1970: 107).
Libóvija, potok, 1232 inter aquam Lyboam et Muram, *L’ubovid-ja (voda) iz atn *L’ubovidъ
(Torkar 2007: 261).
Ligójna, 1526 Oberludigoni in Vunderludigoni, *L’utigoj-ьna vьsь iz atn *L’utigojь (Torkar
2010: 117).
Límače, tudi Límarče, 1488 Fritzendorf, *L’utomiritji ali *L’utomirtjitji iz atn *L’utomirъ
ali ptn *L’utomirьcь (etim. tu).
Límarče, nem. Limmersach, 1265 Ludmeriz, 1380 Lüdmertzschtzig, *L’utomiritji ali
*L’utomirtjitji iz atn *L’utomirъ ali ptn *L’utomirьcь (Torkar 2010: 124).
Limárja vas, nem. Limmersdorf, 1267 Lendmerstorf, *L’utomir-ja vьsь iz atn *L’utomirъ
(Torkar 2010: 125).
Límbarje, 1265–1267 Lubomeriach, *L’ubomir-je (bьrdo) + -jane iz atn *L’ubomirъ, prim.
atn Lubumer 1220 (Košmrlj 1970: 108).
Lipsénj, 1425 Lubssem, 1438 Lubsen, 1581 Lupsen, *L’ubisěmъ-jь iz atn *L’ubisěmъ, prim.
atn Luzem v 12. stol. (Torkar 2010: 118).
Litíja, 1256 Lutigiam, Lvtyam, 1689 Lutija, Uletye, *L’utid-ja iz atn *L’ut(ov)idъ (Torkar
2007: 261).
Ljubgôjna, lok. Ligôjna, 1303 Lvblogoyn, *L’ubъligoj-ьna iz atn *L’ubъligojь, prim. atn
Lubigoy 1342 (Pintar 1909: 47).
Ljubíja, 1350 Lufey, *L’ubid-ja (voda) iz atn *L’ub(ov)idъ (Torkar 2007: 261).
Ljubljána, 1146 Luwigana, 1327 Glublana, 1328 Glubliana, *L’ubid-ja (voda) + -jane iz
atn *L’ub(ov)idъ (Torkar 2007: 267).
Lokmírce, 1527 Luttunsthtarff, *L’utomirьci iz atn *L’utomirъ, prim. atn Lutomer 850–950
(Torkar 2010: 232).
Lubozlaw, 1265–1267 in Chreinen aput Lubozlaw, atn *L’uboslavъ (prozorno).
Ludmerska graba, mtn, 1385 im Ludmer, *L’utomir-ьski potokъ iz atn *L’utomirъ (etim. tu).
Mágozd, 1570 Domagost, *Domagostъ iz atn *Domagostь (Torkar 2012a: 696).
Mákovce, 1316 Makozlausdorf, *Makov-ьci iz hpk *Makъ k atn *Makoslavъ (Torkar 2010: 232).
*Maločepiče, staro ime za Pristavo, 1270 Malscip, ok. 1400 Malozepitsch, *Maločęp-itji iz
ptn *Maločępitjь k atn *Maločępъ iz *Mali Čępъ (Bezlaj 1956: 113).
Merigojca, mtn, *Mirigoj-a (niva) + -ica iz atn *Mirigojь, prim. atn Myrugoy 1239 (Torkar
2010: 232).
*Məstomira, danes kraj Marinčki, 1335 Mystomira, *Mьstomir-a (vьsь) iz atn *Mьstomirъ,
prim. atn Mistibor 1181 v Furlaniji (Torkar 2010: 239).
Migójnice, 1265–1267 Makoyn, *Mojьgoj-ьn-ica iz atn *Mojьgojь, prim. atn Mogoy 1185
(Torkar 2010: 130).
Míšlje, nem. Annamischl, 1399 Elemischl, *Velemysl-jь + -jane iz atn *Velemyslъ (Košmrlj
1970: 109).
Modráže, 1822 Minotrasch, windisch Motrasche, *Ninodrag-jь + -jane iz atn *Ninodragъ
(Torkar 2010: 132).
Mrzláva vas, lok. Mrslávlja vas, 1780 Merzlava Vasz, *Miroslav-ja vьsь iz atn *Miroslavъ,
prim. atn Mirzlav v 12. stol. (Torkar 2010: 135).
Négastrn, 1348 ze Ober Nogostrinne, *Něgostryj-nъ (vьrhъ) iz atn *Něgostryjь (Torkar
2012a: 697).
Nômenj, 1253 Numin, 1330 Nemiingen, *(Čьr)nom-yn’ь (dolъ) iz atn *Čьrnomirъ (Bezlaj
1965: 115).
Očéslavci, 1780 Sultzdorf oder Zhesnavas, *Volčeslavci, iz atn *Volčeslav (*Vьlkoslavъ)
(Torkar 2010: 141).
Okóslavci, 1445 Wusskoslawecz, ok. 1500 Wolcoflautzn, *Vьlkoslavьci, iz atn *Vьlkoslavъ
Parížlje, 1385 Parislach, *Borisъl-je + -jane iz hpk *Borisъlь k atn *Borislavъ (Snoj 2009: 302).
Perdislovce, 1309 Pribislasdorf, 1471 Priedislawitz, *Pribyslav-ьci iz atn *Pribyslavъ,
prim. atn Pribizlauuus 989 (Košmrlj 1970: 105).
Počehóva, 1120 Pozengazelo, ok. 1220 Potzegowe, *Počęgojeva (vьsь) iz atn *Počęgojь
(Torkar 2010: 145).
Prébkovje, 1343 Prybikoy, *Pribygoj-evo iz atn *Pribygojь, prim. atn Pribgoy 1134 (Torkar
2010: 233).
Prídova, nem. Pridahof, 1362 Prybigoy, 1527 Pridiga, *Pribygojъ iz atn *Pribygojь (Mader
1986: 77).
Rádgona, Gornja, 1211 Rategoyspurch, 1213 Ratigoyspurch, *Radigoj-ьna iz atn *Radigojь,
prim. atn Radegoi 1075–1090 (Kos 1886: 132).
Rádgonica, lok. Rádvanjca, ok. 1400 Radegonicz, *Radigoj-ьn-ica iz atn *Radigojь (Torkar
2010: 158).
Radigaj (tudi Radigoj, Radigaja), potok, *Radigojъ iz atn *Radigojь (prozorno).
Rádizel, 1463 Radess(e)l, *Radisъl-jь iz hpk *Radisъlь k atn *Radislavь (Štrekelj 1906: 56).
*Radmilje, staro ime za Lovrenc na Pohorju, 1191 capellam Sancti Laurentii de Radmil,
1256 ecclesia Sancti Laurentii in Radmilach, *Radomil-jь + -jane iz atn *Radomilъ (Torkar
2010: 240).
Radmírje, lok. Ratmírje, 1426 Fretmansdorf Wratymyeri, *Bratimir-je iz atn *Bratimirъ
(Torkar 2010: 158).
Rádmožanci, 1322 Radamos, *Radomǫž-jan-ьci iz *Radomǫž-jane iz atn *Radomǫžъ (Torkar
2008: 158).
Radómažna, hrib, *Radomǫž-ьna (gora) iz atn *Radomǫžъ (Torkar 2010: 252)
Rádomerje, 1432 zu Puchlarn, 1780 Radomirie, *Radomir-je iz atn *Radomirъ (Miklošič
1860: 91).
Rádomerščak, 1500 Puchlerperg, 1780 Radomirstiak, *Radomir-ьsk-jakъ iz atn *Radomirъ
(Miklošič 1860: 91).
Rádoslavci, 1265–1267 Radozlausdorf, *Radoslav-ьci iz atn *Radoslаvъ (Miklošič 1860: 91).
Radoslawsdarf, staro ime zas. Mirni Dol, 1322 in villa Radoslawsdarf, iz atn *Radoslavъ
(prozorno).
Radoslovnik, hišno ime, *Radoslav-ьnikъ atn *Radoslavъ, tudi priimek Radoslovnik (prozorno).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
117
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
118
Rádvenci, 1420 Radigesdorff, 1527 Radouantze, *Radovanьci iz atn *Radovanъ, prvotna podstava je bila *Radigojь (Štrekelj 1906: 55).
Rátež, 1284 Rattesch, 1337 Rades, 1439 Radotesch, *Radotěh-jь iz atn *Radotěhъ (Bezlaj
1961: 143).
Ratíbovec, potok in mtn, 1826 Rakiboutz, *Ratibǫd-j-evьcь iz atn *Ratibǫdъ (Torkar 2010: 246).
Ródmošci, ok. 1280 ze Ruedmoten, *Radomǫž-ьci iz *Radomǫž-a vьsь iz atn *Radomǫžъ (Torkar 2008: 166).
Samotéšnik, 1377 Somotesina, *Sěmitěš-ina iz atn *Sěmitěhъ, prim. atn Scemitech v 12.
stol. (Košmrlj 1970: 111).
Samotórica, 1340 Samaturnicz, *Samotvor-ja vьsь + -ica iz atn *Samotvorъ (Snoj 2009: 366).
Samatórca, 1327 in villa Samotoriçe, gl. zgoraj.
Sanábor, lok. Snóbər, 1499 in 1780 Samobor, *Samoborъ iz atn *Samoborъ (Košmrlj
1970: 114).
Sebéborci, 1365 Zebepurch, 1499 Zebyborcz,¸*Seběbor-ьci iz atn *Seběborъ, prim. atn Zebebor 1060 (Lubaś 1971: 88).
Sebébrje, mtn, *Seběbor-je (pol’e) iz atn *Seběborъ, gl. zgoraj.
Sebétih in *Sebétiš, staro ime za Daljne Njive, 1780 Dolnye Nywe oder Sabetitsch,
*Sebětěhъ (vьrhъ) in *Sebětěh-jь (vьrhъ) iz atn *Sebětěhъ, prim. atn Sebetech 850–950
(Torkar 2010: 253).
Sédraž, 1265–1267 Zedraz, *Sedrag-jь iz atn *Sedragъ iz *Sebědragъ, atn Sebedrach 864
Ségonje, 1780 Szegoni, *Segoj-ьno iz atn *Segojь, različica k *Seběgojь, atn Zebegoi 993
Ségovci, 1120–1124 Zegonewoz, 1445 Stegersbach, *Segoj-ьci iz atn *Segojь (Torkar 2010: 172).
Semislávče, 1201 Semislau, 1488 Zimislawigk, *Sěmislavitji iz ptn *Sěmislavitjь k atn
Sěmislavъ, prim. atn Zemizlaua v 12. stol. (Scheinigg 1892: 108).
Sídraž, 1421 Schydrachs, *S(eb)idrag-jь iz atn *Sebědragъ (Kronsteiner 1975: 61).
Skómarje, 1313 Scomer, *Skoromir-je iz atn *Skoromirъ (Torkar 2010: 173).
Slagómerje, staro ime za Žahenberc 1269 Logomer, 1436 Slagamer, *Slavomir-je (selo) iz
atn *Slavomirъ (etim. tu).
Slávisla vas, 1780 Slavisla vas, *Slavislja vas iz hpk *Slavisel k atn *Slavoslav (Torkar
2010: 234).
Smérče, nem. Emmersdorf, 1253 Edmarsdorf, *Semirьc-jь + -jane iz hpk *Semirьcь k atn
*Semirъ iz *Seběmirъ (Kranzmayer 1958: 62).
Smeríče, nem. Stemeritsch, 1265 Zmeritsche, *Stojьmiritji, iz ptn *Stojьmiritjь k atn
*Stojьmirъ (Torkar 2010: 188).
Snéberje, 1359 Zzomebryach, 1363 Sewemriach, *Seběmir-je (pol’e) + -jane iz atn
*Seběmirъ, prim. atn Zebemir 864 (etim. tu).
Sódraž, lok. Sódrež, 1823 Sodreschberg, *Stojьdrag-jь (vrьhъ) iz atn *Stojьdragъ, prim. atn
Stoidrag 1002–1018 (Bezlaj 1961: 204).
Sodráževa, nem. Zedras, 1384 Cedrasen, *Sedrag-jь + -jane iz atn *Sedragъ iz Sebědragъ
(Torkar 2010: 188).
Sódražica, lok. Sedŕšca, 1220 Stoidrasicz, *Stojьdrag-jь + -ica iz atn *Stojьdragъ (Bezlaj
1961: 204).
Srómlje, 1268 Zwaromes, 1315 Swaromel, *Svarom-je iz hpk *Svaromъ k atn *Svaromyslъ
(Bezlaj 1956: 216).
Stágonce, 1780 Stagonza, *Stojьgoj-ьn-ica iz atn *Stojьgojь (Košmrlj 1970: 114).
Stainganik, staro ime za Brdo pri Slovenskih Konjicah, 1387 zu Stainganik, 1497 Na
Werdo bey Steyngoynikh, *Stanigoj-ьnikъ iz atn *Stanigojь, prim. atn Ztanagoi 1085–1097
(prozorno).
Stanomerichribu, staro ime za Vrh Sv. Treh Kraljev, 1501 Stanomerichribu, *Stanimir-jь
hribъ iz atn *Stanimirъ, prim. atn Stanumer 1304 (prozorno).
Stódrež, potok pri Makolah,*Stojьdrag-jь (potokъ) iz atn *Stojьdragъ iz *Stojьdorgъ (etim. tu)
Stógovci (1), 1307 Mietsdorf, *Stojьgoj-ьci iz atn *Stojьgojь, prim. atn Stoigei v 12. stol.
(Kos 1886: 136).
Stógovci (2), lok. Stógovce, 1438 Stegestorff, gl. zgoraj.
Strahomêr, 1451 Strachamerie, *Strahomir-je (selo) iz atn *Strahomirъ (Miklošič 1860: 102).
Stražgónjca, lok. Strgójnca, 1237 Drascoy, 1527 Strassigonaves, *Strašigoj-ьna vьsь, univerbizirano v *Strašigoj-ьnica iz atn *Strašigojь (Torkar 2010: 185).
Svetógej, hišno ime v Hlebcah, iz atn *Svętogojь, atn Zwetogoy 1291 na Luši pri Škofji Loki
(Skok 1929: 194).
Šáligoji, it. Saligoj, nar. ta par Šálgujih, iz atn *Šaligojь, ki se ohranja v priimku Saligoi
Štagina, pritok Save pri Blanci, 1689 Stanigai, *Stanigojъ iz atn *Stanigojь (Torkar 2010: 247).
Štémarje, mtn, 1590 en uort na Stemary, *Stojьmir-je iz atn *Stojьmirъ, prim. atn Ztoimar
v 9. stol. (Torkar 2010: 242).
Štímarji, ok. 1112 Sitimer, *Žitimir-je, iz atn *Žitimirъ, prim. atn Sitmer v 12. stol. (Kos
1915: 21).
Tégoška gora, gora, 1843 Tegoshze, *Hotěgost-je (slemę, bьrdo) iz atn *Hotěgostь (Torkar
2010: 254).
Terbégovci, 1265–1267 Trebkoysdorf, 1445 Tribegoyczen, *Trěběgoj-ьci iz atn *Trěběgojь
Tíhaboj, 1136 Tehaboi, *Těhobǫd-jь (potokъ) iz atn *Těhobǫdъ (Bezlaj 1961: 259).
Tmára vas, nem. Emmersdorf, 1175 Thuomersdorf, *Tvojьmir -ja vьsь iz atn *Tvojьmirъ
(etim. tu).
Tódraž, 1291 Witodras, 1560 Bitodrosi, *Bytodrag-jь iz atn *Bytodragъ (Torkar 2010: 194).
Tomíšelj, 1397 Domischel, 1689 Tomiſchle, *L’utomysl-jь iz atn *L’utomyslъ (Ramovš 1924:
304).
Trdobójci, 1440 Terdowoycz, *Tvьrdobǫd-j-ьci iz atn *Tvьrdobǫdъ (prek tpn *Tvьrdobǫd-je
(selo) (Košmrlj 1970: 112).
Trdogej, hišno ime na Lepi Njivi, 1500 Tordogoynickh, iz atn *Tvьrdogojь, prim. atn Dridogoi 1030, v 17. stol. še priimek *Trdogoj (Kos 1911: 15).
Trebíja, 1291 in der Trebei, *Trěb(ov)id-ja (voda) iz atn *Trebid (< *Trěbovidъ), prim. atn
Trebwit v 12. stol. (Torkar 2007: 261).
Trebúška vas, 1411 Trebegotschach, 1780 Trebuscha, *Trěbuh-ja vьsь iz hpk *Trěbuhъ k atn
*Trěběgostь (Bezlaj 1961: 271).
Trémerje, 1380 Tremesueld, *Trěběmir-je (pol’e) iz atn *Trěběmirъ, atn Trebemer 1160 (Torkar 2010: 200).
Večéslavci, 1365 Wenchezlaufolua, 1499 Wecheslawcz, *Vętjeslav-ьci iz atn *Vętjeslavъ,
prim. atn Weschezlau 1200 (Miklošič 1860: 47).
Víšprije, nem. Weißbriach, 1374 Weizpriach, *Vyšeprid-jь + -jane, iz atn *Vyšepridъ (Torkar
2012b: 96).
Vítomarci, 1297 Witmarsdorf, 1307 Witomersdorf, *Vitomir-ьci, iz atn *Vitomirъ, prim. atn
Witemir 850 (Štrekelj 1906: 62).
Vížmarje, 1283 Geiselmannsdorf, 1421 Geysmerstorf, *Vyšemir-je + -jane, iz atn *Vyšemirъ,
prim. atn Vvizzemir v 9. stol. (etim. tu).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
119
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Vodeníce, ok. 1340 Wodenitz, 1498 Wodidraß, *Bǫden-ja (vьsь) + -ica iz hpk *Bǫdenъ k atn
*Bǫdidragъ iz *Bǫdidorgъ (Torkar 2010: 210).
Vodíča vas, nem. Gödersdorf, 1174 Godewicedorf, *Goděvit-ja vьsь iz atn *Goděvitъ
Vukomorje, 1780 Vukomorie, *Vъlkomir-je, iz atn *Vъlkomirъ, prim. atn Wolkomer 1265
(Miklošič 1860: 43).
Welygoy, staro ime za Dobrovce, ok. 1220 aput Welygoy; atn *Veligojь, prim. atn Welgoy v
12. stol. (prozorno).
Wenizlausdorf, staro ime zas. Gerinci, 1286 Wenizlausdorf, *Benislavci, iz atn *Benislav
(neologizem iz Benedictus in -slav?) (etim. tu).
Witgamberg, mtn, 1265–1267 Widigoy, *Vidigoj-ьna (gora), iz atn *Vidigojь, prim. atn Vidigoy 1448 (prozorno).
Zbígovci, 1265–1267 Spisaersdorf, ok. 1280–1295 Weickerestorf, *Jьzbygoj-ьci iz atn
*Jьzbygojь (prek tpn *Jьzbygoja vьsь) (Kelemina 1926: 72).
Zelislausdorf, staro ime zas. Čevca, 1322 in villa Zelislausdorf, iz atn *Želislavъ (prozorno).
Zlódržek, hrib, 1324 Zlodriol, 1780 Zlodershe, *Zělodrag-je, iz atn *Zělodragъ (Torkar
2010: 254).
Želébej, 1490 Salabey, *Želebǫd-jь, iz atn *Želebǫdъ (Bezlaj 1967: 162).
Ženčáj, ok. 1400 Syemtsche, *Sěmičajь iz atn *Sěmičajь (Torkar 2010: 236).
Žíganja vas, 1350 Sidigoystorf, 1689 Shigainauas, *Židigojьna vьsь iz atn *Židigojь (Torkar 2010: 225).
Žímarice, 1436 Sygmaricz, 1689 Sigmarze, *Živomir-ja (vьsь) + -ica, iz atn *Živomirъ
(etim. tu).
Žitára vas, nem. Sittersdorf, 1430 Sittersdorf, *Žitorad-ja vьsь, iz atn *Žitoradъ, prim. atn
Situvradus 1190 (Pohl 2000: 51).
*Župislavci, danes Spodnje Ravno, 1448 Supisslawetz, *Župislav-ьci, iz atn *Župislavъ
(prozorno).
2.0.1 Če pri drugih Slovanih, zlasti zahodnih, zasledimo veliko število toponimov,
ki so nastali kot kolektivni vzdevki ali pa s pluralizacijo priimkov (Górnowicz
1970), je pri Slovencih tovrstnih toponimov komaj za peščico.
Grabonóš, lok. Krabonóš, 1361 Grabanischen, 1780 Kronoschendorf (Ven.) Kravanosch,
*Krabonoše, iz apel. *krabonosъ, ta pa iz *kraba ‘maska’ + nositi, prim. češ. tpn Krabonoš
(Bezlaj 1956: 193).
Krivoglávice, 1593 Lwke Krywoglawacz, atn *Krivoglavьcь (iz apel. *krivogolvъ), prim.
srb. tpn Krivoglavci v Bosni (Miklošič 1874: 188).
Lípoglav (1), 1780 Lepoglava, Lipoglava, (Mali, Veliki) Lipoglav (2), 1169 Luppoglau,
*Lupoglavъ, iz apel. *lupoglavъ (< *lupogolvъ). Prim. hdn Tunglav, orn Trupoglav, priimke Naraglav, Kozoglav (Bezlaj 1961: 279, Górnowicz 1970: 48).
Lománoše, 1527 Räderstorf, 1845 Lumanoše, *Lomonoše, iz apel. *lomonosъ. Naselje je
imelo dve imeni: eno iz atn na *Rad-, drugo iz vzdevka, ki je prevladal (Bezlaj 1967: 159).
Mokrónog, 1158–1173 Nazzenzzen, 1689 Mokronah, *Mokronogъ, rod. mn. od kol. vzdevka *Mokronozi (iz apel. *mokronogъ). Prim. tpn Mokronoge v Bosni in Hercegovini (4)
in tpn Mokronozi v srbskih srednjeveških virih (Miklošič 1874: 202, Torkar 2009: 415).
Múhabran, 1780 Muhaber, 1825 Muchabran, in Múhaber, 1780 Muhober, Muhoberi. Gre
za pozno toponimizacijo šaljivih vzdevkov *Muhobrani in *Muhoberi, nastalih iz sintagem ‘braniti se muh’, ‘muhe brati’ (Košmrlj 1970: 114).
120
2.2 Izkazalo se je, da so v slovenski toponimiji zakodirani številni antroponimi,
ki jih v drugih slovanskih jezikih ne srečamo. Največ je takšnih s členom -gojь na
drugem mestu: *Bitogoj, *Bodigoj, *Branigoj, *Čagoj, *Čeligoj, *Čičigoj, *Dobrogoj, *Dražigoj, *Hranigoj, *L’utigoj, *Mojgoj, *Počegoj, *Sebegoj, *Stanigoj,
*Stojgoj, *Strašigoj, *Svetogoj, *Šaligoj, *Trdogoj, *Trebegoj, *Veligoj, *Vidigoj,
*Vladigoj, *Vlastigoj, *Zbigoj, *Židigoj. Nekaj je tudi takšnih s členom -dragъ:
*Bitodrag, *Bodidrag, *Čadrag, *Grdodrag, *Hotedrag, *Kanidrag, *Mojdrag,
*Ninodrag, s členom -slavъ so: *Grdoslav, *Makoslav, *Župislav, s členom -bǫdъ
sta *Ratibod in *Trdobod, s členom -čajь sta *Dragočaj in *Semičaj, s členom -mirъ
sta *Məstomir in *Tvojmir, s členom -sěmъ sta *Dobrosem in *L’ubisem, s členom
-myslъ sta *Svaromisl in *Vladomisl, drugi pa so še: *Čabrat, *Domažal, *Dragožit, *Dražigost, *Godovit, *Gostobil, *Hotemož, *L’utovid, *Maločep, *Negostrij,
*Samotvor, *Višeprid, *Zdestan.
3
Pregled korenov v oblikah prvega in drugega člena antroponima
2.1 V slovenskih izantroponimnih toponimih je bilo ugotovljenih 162 dvočlenskih slovanskih antroponimov, od tega 118 v krajevnih imenih (102 v Republiki
Sloveniji v 122 naseljih, 14 v Avstriji v 22 naseljih, 2 v Italiji v 4 naseljih), še 6 v
gorskih imenih osmih gora, še 2 v vodnih imenih devetih voda, še 18 v imenih 31
zaselkov in drugih manjših lokacij, še 16 v imenih 19 izginulih ali preimenovanih
naselij in še 2 v hišnih imenih. Skupno število poimenovanih zemljepisnih objektov
je 216. Pri Kronsteinerju (1975) zasledimo 42 od teh 162 imen.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
3.1 Kot prvi in drugi člen nastopajo (18 korenov):
bori- (1) in bra- (1) : -bor (2), bǫdi- (3) : -bǫd (5), brato- (3) : -brat (2), ča- (4) :
-čaj (2), drago- (8) in draži- (2): -drag (13), goj- (2) : -goj (28), gosti- (4) : -gost (4),
l’ubo- (5) : -l’ub (1), miro- (2) : -mir (31), něgo- (2) : -něg (2), rad- (6) : -rad (3),
sěmi- (3) : -sěm (2), slavo- (2) : -slav (26), stani- (2) : -stan (1), těho- (1) : -těh (5),
vid- (2) : -vid (3), vito- (1) : -vit (2), žit- (2) : -žit (1).
3.2 Samo kot prvi člen nastopajo (53 korenov):
Beni- (1), beri- (1), bole- (1), brani- (2), byto- (3), čьsti- (1), čьrno- (1), dobro- (6),
doma- (4), druži- (1), god- (3), gradi- (1), grdo- (2), hodi- (1), hotě- (5), hrani- (1),
jaro- (1), jьzby- (1), kani- (1), krěsi- (1), liho- (1), l’ut- (4), mak- (1), malo- (2), moj(2), mьst- (1), nin- (1), počę- (1), priby- (2), rati- (1), samo- (2), sebě- (6), skor- (1),
stoj- (3), straho- (1) in straši- (1), svaro- (1), svęt- (1), sъdě- (1), šali- (1), trěb- (4),
tvoj- (1), tvrd- (2), vęče- (1), vele- (2), vlad- (3), vlasti- (2), volko- (2) in volče- (1),
vyše- (2), zělo- (1), želi- (3), žьdi- (1), živo- (1), župi- (1).
3.3 Samo kot drugi člen nastopajo (9 korenov):
-byl (1), -čęp (2), -mil (2), -mǫž (2), -mysl (5), -stryj (2), -tuh (1), -tvor (1), -žal (1).
121
4.0 Obravnavana krajevna imena delimo glede na način nastanka na stanovniška,
patronimična in svojilna imena.
4.1
(a)
(b)
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
(c)
4.2 Zelo redka so patronimična imena (na -iči): Bratonečice, Doslovče, Dragomeriče, Limarče, *Maločepiče, Semislavče.
4.3
(a)
(b)
(c)
(č)
(d)
122
Stanovniška imena so:
na -ci: Barislovci, *Benislavci, Bodislavci, Branoslavci, Bratislavci, Desenci, Godemarci, Hranjigovci, Jereslavec, Lasigovci, Lastomerci, Lokmirce,
Makovce, Očeslavci, Okoslavci, Perdislovce, Radmožanci, Radoslavci, Rodmošci, Sebeborci, Segovci, Stogovci (2×), Terbegovci, Večeslavci, Vitomarci,
Zbigovci, *Župislavci;
na -jane: Čadraže, Čagošče, Drabunaže, Dragožiče, Hobovše, Hotemaže,
Hotemež, Hudimarje, Kandrše, Kotredež, Limbarje, Ljubljana, Mišlje, Modraže, Parižlje, *Radmilje, Smerče, Smeriče, Sneberje, Sodraževa (< *Sedražane), Višprije, Vižmarje;
toponimi, ki so nastali kot kolektivni vzdevki ali pa s pluralizacijo priimkov,
nastalih iz vzdevkov: Grabonoš (*Krabonoše), Krivoglavice (*Krivoglavci),
Lipoglav (*Lupoglavi), Lomanoše (*Lomonoše), Mokronog (*Mokronozi),
Muhabran (*Muhobrani), Muhaber (*Muhoberi).
Najbolj produktivno skupino predstavljajo svojilni izantroponimski toponimi:
priponsko obrazilo -jь: Bodrež (2×), Boldraž, Braslovče, Butoraj, Čabrače,
Črnomelj, Dobriša vas, Dobrnež, Dobrteša vas, *Domaslavlje, Domžale,
Drabosnje, Dragatuš, Dragobaček, Dragomer, Dragomirje, Dragovič, Draža vas, Dražgoše, Družmirje, Gastabil (orn), Gasteraj, Godovič, Grosuplje,
Kotmara vas, Lekmarje, Lemerje, Limarja vas, Lipsenj, Litija, Ljubija, Mrzlava vas, Radizel, Radmirje, Radomerje, Ratež, Sebebrje (mtn), Sedraž, Sidraž, Skomarje, Slagomerje, Sromlje, Strahomer, Štemarje (mtn), Tihaboj,
Tmara vas, Todraž, Tomišelj, Trebija, Tremerje, Vodiča vas, Vukomorje, Želebej, Žitara vas;
priponsko obrazilo -ov/-ev: Brengova, Drbogovje (< *Dobrogojevo), Počehova, Prebkovje (< *Pribygojevo);
priponsko obrazilo -ьn-: Budganja vas, Celestrina, Čagona, Dobrna, Dragočajna, Dragonja vas (< *Dražigojna vas), Goselna vas, Kosimerni dol,
Ligojna, Ljubgojna, Negastrn, Radgona, Segonje, *Vidgojna, Žiganja vas
(< *Židigojna vas);
priponsko obrazilo -ъ: Čadrg, *Dobromysl, *Domamir, Dragomilo, Gladomes, *Godimir, Ladigoj, *Ladislav, Magozd, *Mьstomir, Sanabor, Sebetih
(orn), Slavisla vas, Ženčaj;
priponsko obrazilo -yn’i: Nomenj.
(b)
(c)
(č)
Nekateri toponimi so nastali iz dvobesednih svojilnih imen s poenobesedenjem:
priponsko obrazilo -ica: Bezgovnice, Bregovnice, Draboslovica, Hotedršica,
Kozmerice, Merigojca, Radgonica, Samotorica (2×), Sodražica, Stagonce,
Stražgonjca, Vodenice, Žimarice;
priponsko obrazilo -ikъ: Bitagojnik (orn), Čegovnik, Radoslovnik (imeni domačij), Samotešnik (mtn);
priponsko obrazilo -ьcь: Bitgovec (hdn), Grdoslovec (ime kraške jame), Ratibovec (hdn);
priponsko obrazilo -akъ: Radomerščak.
Krajšave
atn – antroponim, antroponimski -a -o
hdn – hidronim
hpk – hipokoristik, hipokoristični -a -o
mtn – mikrotoponim
orn – oronim
ptn – patronimik, patronimični -a -o
tpn – toponim
apel. – apelativ
it. – italijanski -a -o
lok. – lokalno
nem. – nemški -a -o
ok. – okoli
okr. i. – okrajšano ime
psl. – praslovanski -a -o
srb. – srbski -a -o
zas. – zaselek
4.4
(a)
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Viri
Blaznik 1986–1989 = Pavle Blaznik, Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500 1–3, Maribor: Obzorja, 1986–1989 (Historična topografija
Slovenije II).
Finžgar 1955/56 = Franc Saleški Finžgar, Vasi pišejo, Jezik in slovstvo 1 (1955/56),
št. 10, 289–291.
Höfler 1986 = Janez Höfler, Trije popisi cerkva in kapel na Kranjskem in Slovenskem Štajerskem s konca 16. stoletja, Ljubljana: SAZU, 1986.
Kos 1911 = Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (do leta
1246) 3: 1001–1100, Ljubljana: Leonova družba, 1911.
Kos 1915 = Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (do leta
1246) 4: 1101–1200, Ljubljana: Leonova družba, 1915.
123
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
124
Kos 1939 = Milko Kos, Urbarji salzburške nadškofije, Ljubljana: Akademija znanosti in umetnosti, 1939 (Srednjeveški urbarji za Slovenijo 1).
Kos 1948–1954 = Milko Kos, Urbarji Slovenskega Primorja 1–2, Ljubljana:
SAZU, 1948–1954 (Srednjeveški urbarji za Slovenijo 2–3).
Kos 1975 = Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do
leta 1500) 1–3, Ljubljana: SAZU, 1975.
Kos 1991 = Dušan Kos, Urbarji za Belo krajino in Žumberk 1–2, Ljubljana: SAZU
– ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1991.
LiAKZ = Datoteka ledinskih imen Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja
(stanje 2003; elektronski vir).
Merkù 1999 = Pavle Merkù, Slovenska krajevna imena v Italiji: priročnik =
Toponimi sloveni in Italia: manuale, Trst: Mladika, 1999.
SKI 1985 = Franc Jakopin idr., Slovenska krajevna imena, Ljubljana: Cankarjeva
založba, 1985 (Leksikoni Cankarjeve založbe).
Zdovc 1993 = Pavel Zdovc, Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem
= Die slowenischenOrtsnamen in Kärnten: pisava, izgovarjava in naglas,
vezava in sklanjatev ter izpeljava slovenskih koroških krajevnih imen, gradivo
zbral, izbral in uredil Pavel Zdovc, Dunaj: Slovenski znanstveni inštitut v
Celovcu, 1993.
Zelko 1982 = Ivan Zelko, Historična topografija Slovenije: Prekmurje do leta 1500,
Murska Sobota: Pomurska založba, 1982 (Historična topografija Slovenije I).
Literatura
Bezlaj 1956–1961 = France Bezlaj, Slovenska vodna imena 1–2, Ljubljana: SAZU,
1956–1961 (Dela razreda za filološke in literarne vede 9).
Bezlaj 1965 = France Bezlaj, Slovenski imenotvorni proces, Jezik in slovstvo 10
(1965), št. 3–4, 113–118. (Ponatis v: France Bezlaj, Zbrani jezikoslovni spisi
1, ur. Metka Furlan, Ljubljana: Založba ZRC, 2003 (Linguistica et philologica 6), 289–294.)
Bezlaj 1967 = France Bezlaj, Eseji o slovenskem jeziku, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1967.
Bezlaj 1976 = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika 1: A–J, Ljubljana: SAZU, Inštitut za slovenski jezik (izd.) – Mladinska knjiga (zal.), 1976.
Górnowicz 1970 = Henryk Górnowicz, Slawische zweigliedrige Bewohnernamen
in ihrer Beziehung zu Apellativen und Personennamen, Onomastica Slavogermanica (Berlin) 5 (1970), 45–50.
Grković 1983 = Милица Грковић, Имена у Дечанским хрисовуљама, Нови Сад:
Филозофски факултет у Новом Саду, 1983.
Grković 1986 = Милица Грковић, Речник имена Бањског, Дечанског и
Призренског властелинства у XIV веку, Београд: Народна књига, 1986.
Hudaš – Demčuk 1991 = Михайло Л. Худаш – Марiя О. Демчук, Походження
українських карпатських i прикарпатських назв населених пунктiв
(вiдантропонiмнi утворення), Київ: Наукова думка, 1991.
Ilešič 1933 = Svetozar Ilešič, Kmetska naselja na vzhodnem Gorenjskem, Geografski vestnik (Ljubljana) 9 (1933), 3–94.
Karaś 1956 = Mieczysław Karaś, O staropolskich imionach dwuczłonowych
zachowanych w nazwach miejscowych, Onomastica (Kraków) 2 (1956),
260–281.
Karpluk 1960 = Maria Karpluk, Słowiańskie imiona kobiece, Wrocław – Warszawa
– Kraków: Zakład narodowy imienia Ossolińskich – Wydawnictwo Polskiej
Akademii Nauk, 1960.
Kelemina 1926 = Jakob Kelemina, Nove dulebske študije, Časopis za zgodovino in
narodopisje (Maribor) 21 (1926), 57–75.
Kos 1886 = Franc Kos, Ob osebnih imenih pri starih Slovencih, Letopis Matice
slovenske 1886, 107–151.
Košmrlj 1970 = Maja Košmrlj, Dvočlenska antroponima v slovenskih krajevnih
imenih, v: Onomastica Jugoslavica (Ljubljana) 2,102–117.
Kranzmayer 1956–1958 = Eberhard Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Kärnten
1–2, Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1956–1958.
Kronsteiner 1975 = Otto Kronsteiner, Die alpenslawischen Personennamen, Wien:
Österreichische Gesellschaft für Namenforschung, 1975.
Kronsteiner 1982 = Otto Kronsteiner, Die slowenischen Namen Kärntens, mit einer
Einleitung von Heinz Dieter Pohl), Wien, 31982.
Lubaś 1971 = Władysław Lubaś, Słowotwórstwo południowosłowiańskich nazw miej
scowych z sufiksami -ci, -ovci, -inci itp., Katowice: Uniwersytet Śląski, 1971.
Mader 1986 = Brigitta Mader, Die Alpenslawen in der Steiermark, Wien: Verlag der
Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1986.
Majtán 1997 = Milan Majtán, Zložené slovanské osobné mená v slovenskej toponymii, Onomastica (Kraków) 42 (1997), 95–128.
Malec 1971 = Maria Malec, Budowa morfologiczna staropolskich złożonych imion
osobowych, Wrocław idr.: Zakład narodowy im. Ossolińskich – Wydawnic
two Polskiej Akademii Nauk, 1971.
Malec 1974 = Maria Malec, Dwuczłonowe przezwiska i przydomki staropolskie,
Onomastica (Kraków) 19 (1974), 191–229.
Merkù 1982 = Pavle Merkù, Slovenski priimki na zahodni meji, Trst: Mladika, 1982.
Merkù 1996 = Pavle Merkù, Predkrščanska slovenska osebna imena v Trstu (1307–
1406), v: Zbornik Brižinski spomeniki, Ljubljana: SAZU – Založba ZRC –
Trst: Mladika, 1996, 451–455.
Merkù 2006 = Pavle Merkù, Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu, ur. Metka Furlan – Silvo Torkar, Ljubljana: Založba ZRC, 2006 (Linguistica et philologica 15).
Mertelj – Bezlaj 1960/61 = Drago Mertelj – France Bezlaj, Slovenska krajevna
imena na -jane: po seminarski nalogi Draga Mertlja priredil za tisk France
Bezlaj, Jezik in slovstvo 6 (1960/61), št. 6, 187–192; št. 7, 220–225.
Miklošič 1860 = Franz Miklosich, Die Bildung der slavischen Personennamen,
Wien, 1860.
Miklošič 1864 = Franz Miklosich, Die Bildung der Ortsnamen aus Personennamen
im Slavischen, Wien, 1864.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
125
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
126
Miklošič 1872 = Franz Miklosich, Die slavischen Ortsnamen aus Appellativen 1,
Wien, 1872.
Miklošič 1874 = Franz Miklosich, Die slavischen Ortsnamen aus Appellativen 2,
Wien, 1874.
Pleskalová 1998 = Jana Pleskalová, Tvoření nejstarších českých osobních jmen,
Brno: Vydavatelství Masarykovy univerzity, 1998.
Pohl 2000 = Heinz Dieter Pohl, Kärnten: deutsche und slowenische Namen = Koroška: slovenska in nemška imena: kommentiertes zweisprachiges Verzeichnis
der Siedlungs-, Berg- und Gewässernamen = Österreichische Namenforschung
28 (2000), zv. 2–3, Wien: Praesens – Klagenfurt/Celovec – Ljubljana/Laibach
–Wien/Dunaj: Hermagoras/Mohorjeva, 2000 (Studia Carinthiaca XIX).
Ramovš 1924 = Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika 2: konzonantizem, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1924.
Rospond 1970 = Stanisław Rospond, O derywacji fleksyjnej w nazewnictwie miejscowym słoweńskim, v: Onomastica Jugoslavica (Ljubljana) 2, 30–63.
Rospond 1983 = Stanisław Rospond, Słowiańskie nazwy miejscowe z sufiksem -jь,
Wrocław: Wydawnictwo Uniwersytetu Wrocławskiego, 1983.
Rymut 1981 = Kazimierz Rymut, Warstwy chronologiczne w słowiańskich dwuczlonowych nazwach osobowych, Četrta jugoslovanska onomastična konferenca, Ljubljana: SAZU, 1981, 471–477.
Rymut 1993 = Kazimierz Rymut, Zasób leksemów w prasłowiańskich imionach
złożonych, Onomastica (Kraków) 38 (1993), 5–19.
Scheinigg 1892–1893 = Johann Scheinigg, Slovenische Ortsnamen aus Personennamen, Carinthia I (Klagenfurt) 82 (1892), 106–115, 150–157, 179–187; 83
(1893), 104–111, 154–159, 185–190.
Scheinigg 1893 = Johann Scheinigg, Slovenska osebna imena v starih listinah,
Izvestje Muzejskega društva za Kranjsko 3 (1893), 8–13, 47–53, 94–101,
140–148.
Scheinigg 1893b = Johann Scheinigg, Slovenische Ortsnamen aus Personennamen,
Carinthia I (Klagenfurt) 83 (1893), 83–91, 154–161, 185–191 (nadaljevanje
enote Scheinigg 1892).
Schlimpert 1978 = Gerhard Schlimpert, Slawische Personennamen in mittelalterlichen Quellen zur deutschen Geschichte, Berlin: Akademie-Verlag, 1978.
Skok 1926 = Petar Skok, Toponomastički prilozi, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino (Ljubljana) 5 (1926), 1–14.
Skok 1929 = Petar Skok, Iz slovenačke toponomastike, Etnolog (Ljubljana) 3
(1929), 179–195.
Skok 1934 = Petar Skok, Iz slovenačke toponomastike II, Etnolog (Ljubljana) 7
(1934), 51–87.
Snoj 2009 = Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, Ljubljana: Modrijan – Založba ZRC, 2009.
Svoboda 1964 = Jan Svoboda, Staročeská osobní jména a naše příjmení, Praha:
Nakladatelství Československé akademie věd, 1964.
Stankovska 1995–1997 = Љубица Станковска, Македонска ојконимија I–II,
Скопје: Метаморфоза, 1995–1997.
Stankovska 2002 = Љубица Станковска, Суфиксите -jь, -ьjь, -ъ во македонската
топонимија, Прилеп: Институт за старословенска култура, 2002.
Šimundić 1973 = Mate Šimundić, Značenje najstarijih slovenskih osobnih imena,
Časopis za zgodovino in narodopisje (Maribor) n. v. 5 (1973), 14–46.
Štrekelj 1906 = Karel Štrekelj, Razlaga nekterih krajevnih imen po slovenskem
Štajerju 1, Časopis za zgodovino in narodopisje (Maribor) 3 (1906), 41–64.
Taszycki 1925 = Witold Taszycki, Najdawniejsze polskie imiona osobowe, Kraków, 1925, ponatis v: Witold Taszycki, Rozprawy i studia polonistyczne I:
onomastyka, Wrocław – Kraków: Zakład narodowy im. Ossolińskich – Wydawnictwo Polskiej Akademii Nauk, 1958.
Toporov 1993 = Владимир Н. Топоров, Праславянская культура в зеркале
собственных имен (элемент *mir-), v: История, культура, этнография
и фольклор славянских народов: XI Mеждународный съeзд славистов,
Москва: Наука, 1993, 3–118.
Torkar 2007 = Silvo Torkar, O neprepoznanih ali napačno prepoznanih slovanskih
antroponimih v slovenskih zemljepisnih imenih: Čadrg, Litija, Trebija, Ljubija,
Ljubljana, Biljana, Folia onomastica Croatica (Zagreb) 16 (2007), 257–273.
Torkar 2008 = Silvo Torkar, Slovenska zemljepisna imena, nastala iz slovanskih
antroponimov, Slavistična revija 56 (2008), kongresna številka, 17–29.
Torkar 2009 = Silvo Torkar, Flektivna derivacija v slovenskih krajevnih imenih
(jezikovnozgodovinski vidik), Slavistična revija 56–57 (2009) = Trubarjeva
številka, 411–419.
Torkar 2010 = Silvo Torkar, Tvorba slovenskih zemljepisnih imen iz slovanskih
antroponimov: identifikacija, rekonstrukcija in standardizacija, Ljubljana,
2010. (Tipkopis.)
Torkar 2012a = Silvo Torkar, Razpoznavanje slovenskih zemljepisnih imen, Slavistična revija 60 (2012), 693–707.
Torkar 2012b = Silvo Torkar, Kontinuiteta slovenstva v luči onomastike, v: Slovenci v zgodnjem srednjem veku: zbornik člankov, Ljubljana: Svetovni slovenski
kongres, 2012, 93–104.
Trubačov 1988 = Олег Н. Трубачев, Праславянская ономастика в этимологическом словаре славянских языков, выпуски 1–13, Этимология: сборник
научных трудов 1985, отв. ред. член-корреспондент АН СССР О. Н.
Трубачев, Москва: Наука, 1988, 3–16 .
Vasiljev 2005 = Валерий Л. Васильев, Архаическая топонимия Hовгородской
земли, Великий Новгород: Новгородский государственный университет
– Новгородский межрегиональный институт общественных наук, 2005.
Zaimov 1967 = Йордан Заимов, Заселване на българските славяни на Балканския
полуостров: проучване на жителските имена в българската топонимия,
София: Издателство на Българската Академия на Науките, 1967.
Zaimov 1973 = Йордан Заимов, Български географски имена с -јь, София:
Издателство на Българската Академия на Науките, 1973.
Zaimov 1975 = Йордан Заимов, Двучленни лични имена в българската
топонимия (принос към Славянския ономастичен атлас), Onomastica
(Kraków) 20 (1975), 169–230.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
127
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
128
Two-Element Slavic Anthroponyms in Slovenian Toponymy
Summary
Among Slovenian toponyms formed from anthroponyms, 162 two-element Slavic
anthroponyms have been found (including seven epithets of the type Mokronog,
but without prefixed names of the type *Postoj or names with negation of the type
*Nerad), of which 118 are place names (102 in Slovenia, fourteen in Austria, two
in Italy), as well as six oronyms, two hydronyms, eighteen hamlets, sixteen in the
names of former or renamed settlements, and two in oeconyms.
Among these geographical names, there appear anthroponyms with the following roots: -mir/mir- (33), -goj/goj- (30), -slav/slav- (28), -drag/drago-/draži- (23), -rad/
rad- (9), -bd/bd- (8), -gost/gost- (8), -těh/těh- (6), -čaj/ča- (6), dobro- (6), -l’ub/l’ub(6), sebě- (6), -brat/brato- (5), hotě- (5), mysl’/mysl’- (5), -sěm/sěmi- (5), -vid/vid- (5),
doma- (4), l’ut- (4), -něg/něg- (4), trěb- (4), -bor/bori-/bra- (4), byto- (3), -stan/stani(3), stoj- (3), vlad- (3), vьlk-/volče- (3), želi- (3), -žit/žit- (3), brani- (2), -čęp (2), god- (2),
grdo- (2), -glav (2), malo- (2), -mil (2), moj- (2), -mǫž (2), priby- (2), samo- (2), -stryj
(2), tvrd- (2), vele- (2), vlasti- (2), vyše- (2), and with a frequency of one Beni-, beri-,
bol’e-, -byl, čьsti-, druži-, gradi-, hodi-, hrani-, jaro-, jьzby-, kani-, krěsi-, krivo-, liho-,
lomo-, lupo-, mak-, mokro-, mьst-, nino-, -nog, -nos, počę-, rati-, skor-, straho-/straši-,
svaro-, svęt-, sъdě-, šali-, -tuh, tvoj-, -tvor, vęče-, zělo-, -žal, žьdi-, živo-, župi-.
These place names are divided with regard to how they were formed into
demonymic, patronymic, and possessive names.
The demonymic names are:
(a) in -ci: Barislovci, Bodislavci, Bratislavci, etc. (27 names);
(b) in -jane: Čadraže, Čagošče, Dragožiče, etc. (22 names);
(c) toponyms that were formed as collective epithets or through pluralization of
surnames formed from epithets are: Grabonoš (*Krabonoše), Krivoglavice (*Krivoglavci), Lipoglav (*Lupoglavi), Lomanoše (*Lomonoše), Mokronog (*Mokronozi),
Muhabran (*Muhobrani), Muhaber (*Muhoberi).
Patronymic names (in -iči) are very rare: Doslovče, Semislavče, etc. (6 names).
The most productive group is possessive toponyms formed from anthroponyms:
(a) suffix -jь: Bodrež (2), Braslovče, Butoraj, etc. (55 names);
(b) suffix -ov/-ev: Brengova, Drbogovje (< *Dobrogojevo), etc. (4 names);
(c) suffix -ьn-: Budganja vas, Celestrina, Čagona, etc. (15 names);
(d) suffix -ъ: Čadrg, Dragomilo, Magozd, etc. (14 names);
(e) suffix -yn’i: Nomenj.
Some toponyms were created from two-word possessive names through
univerbation:
(a) suffix -ica: Draboslovica, Hotedršica, Sodražica, etc. (13 names);
(b) suffix -ikъ: Bitagojnik (oronym), Samotešnik (microtoponym), etc. (4 names);
(c) suffix -ьcь: Bitgovec (hydronym), Grdoslovec (karst speleonym), Ratibovec
(hydronym);
(d) suffix -akъ: Radomerščak.
Cobiss: 1.01
Pomanjkanje izrazov je predstavljalo najmočnejšo motivacijo za sprejemanje
besed iz inventarja drugih jezikov v knjižno slovenščino 16. stoletja. Primerjava med pisci, predvsem med Trubarjem in Dalmatinom v odnosu do Krelja
in Juričiča, je glede na razlikovalne jezikovne koncepte in sociolingvistične
okoliščine pokazala med posameznimi avtorji različne deleže prevzetih besed iz nemščine, klasičnih in svetopisemskih ter romanskih in slovanskih jezikov. Razčlenjevali smo pomensko podobo oz. pomenske razvoje mlajših in
starejših prevzetih besed.
Ključne besede: knjižna slovenščina 16. stoletja, prevzemanje, nemščina, latinščina, italijanščina, hrvaščina, cerkvena slovanščina
Borrowed Words of Non-Slavic and Slavic Origin in Sixteenth-Century
Standard Slovenian
A lack of expressions represents the strongest motivation for borrowing words
from the inventory of other languages into sixteenth-century standard Slovenian. A comparison among writers, primarily between Trubar and Dalmatin
versus Krelj and Juričič, with regard to distinguishing linguistic concepts and
sociolinguistic circumstances reveals a differing share of words in their works
borrowed from German, classical languages and Biblical languages, Romance
languages, and Slavic languages. This article analyzes the semantic character
or semantic development of more recent and older borrowed words.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Andreja Legan Ravnikar
Prevzete besede neslovanskega in slovanskega
Keywords: sixteenth-century standard Slovenian, borrowing, German, Latin,
Italian, Croatian, Church Slavic
0
Pomanjkanje izrazov je predstavljalo najmočnejšo motivacijo za sprejemanje
besed iz inventarja drugih jezikov v najstarejšo knjižno slovenščino.1 V 16. stoletju se je izrazni primanjkljaj pokazal pri prevajanju del nemških protestantov in
1
Integracija tujih besed gre lahko skozi različne stopnje, od sprejemanja citatnih besed, tj.
besed brez vidnih znakov podomačitve, v slovensko besedilo (pisava, izgovor in naglas
kot v tujem jeziku) prek tujk, ki so se glasoslovno, pisno in/ali oblikoslovno poslovenile,
do izposojenk, ki so se povsem prilagodile zakonitostim slovenskega jezika (Toporišič
1992: 14, 299–300, 334). Poimenovanje prevzeta beseda za slovensko besedo tujega izvora za naše potrebe povsem zadostuje.
129
Andreja Legan Ravnikar, Prevzete besede neslovanskega in slovanskega izvora ...
pri oblikovanju samostojnejših besedil. Največja je bila potreba pri poimenovanju
novih verskih pojmov (protestantska teologija in sprememba verskega življenja)
ter prevajanju tujih materialnih in kulturnih pojmov v slovenščino (Orožen 1996:
114–288; Legan Ravnikar 2008: 15–33). Prihod novih ali na novo prevzetih besed,
čeprav so za poimenovane pojme že obstajali izrazi v jeziku, je sprožil pojav novih
besedilnih zvrsti (nastali so abecedniki, slovnica, dva slovarja in dva koledarja).
V delih posvetnega značaja se je oblikovalo tudi strokovno izrazje, npr. jezikoslovno, šolsko, upravno, in zametki strokovnega izrazja drugih strok (Novak 2004:
142–156; 2007: 266–276). Razlog za sprejemanje besed je bila tudi želja po večji
prestižnosti besedila, kar je primerljivo z rabo latinskega izrazja v drugih evropskih
jezikih (Ahačič 2011: 114).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
1
V geselskih in kazalčnih iztočnicah Besedja2 se potrjuje raba različnih stopenj podomačitve prevzetih besed, kar razkriva dinamiko sprejemanja tujejezičnih
besed (pot, čas prevzema) in njihove spremembe do popolne integracije v slovenski
knjižni jezik. Na podlagi primerjalnih analiz s prevodno predlogo lahko ugotavljamo večjo ali manjšo naslonitev nanjo, sprejemanje tujih besedotvornih modelov in
oblikovanje pomenske podobe prevzetih besed v slovenskem knjižnem jeziku 16.
stoletja. Ker je problematika zelo obsežna in kompleksna, smo se osredotočili na
glavne značilnosti sprejemanja prevzetih besed glede na izvor.
1.1 Besede, prevzete iz nemščine
Zaradi dolgotrajnega in neposrednega stika ter znanih okoliščin naslonitve na nemške reformatorske tokove je večina tujejezičnih besed v najstarejši slovenski knjižni
jezik prišla iz nemščine ali z njenim posredovanjem.3 Poleg glasoslovne in pisne
raznolikosti ter manjše oblikoslovne in večje besedotvorne variantnosti je zanje
značilna pomenska razčlenjenost (večpomenskost).4 V postopku jezikovne izposoje
Besedje (2011) je okrajšano poimenovanje za znanstveno monografijo Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki smo jo pripravili Kozma Ahačič, Andreja Legan Ravnikar, Majda Merše, Jožica Narat in France Novak. Kot nas seznanja Uvod (Merše 2011:
7–16), so bile pri zbiranju in pripravi jezikovnega gradiva upoštevane vse knjižne izdaje
s slovenskim besedilom iz druge polovice 16. stoletja, tudi slovenske ustreznice v Megiserjevih slovarjih, skupno torej 53 knjig (1550–1603). Na podlagi popolnega izpisa vseh
občnoimenskih besed v vsakokratni rabi je bilo potrjenih več kot 22.000 različnih besed,
vključujoč tudi citatne besede in besedne zveze, ki se smiselno vključujejo v slovensko
besedilo. V slovarski obliki predstavljenemu besedju so pripisane besednovrstne in druge slovnične oznake ter podatki, v katerih delih se pojavljajo, kar kaže na prvo pojavitev
v knjigi, besedilno zvrst pojavljanja določene besede in obseg rabe v 16. stoletju.
3
Prim. t. i. ljudske izposojenke v Kranzmayer (1944), Striedter-Temps (1963); podobno v
drugih slovanskih jezikih (Štebih Golub 2010 za kajkavščino, Kočeva-Lefedžieva 2004
za bolgarščino). Za češčino in slovaščino obstaja obširna monografija Stefana M. Newerkle (Newerkla 2011), ki pa mi je ni uspelo pregledati.
4
Za nazornejšo predstavo, kako so iz nemščine prevzete besede in tvorjenke iz njih v razmerju do domačega izrazja zaznamovale knjižno slovenščino 16. stoletja, zlasti pri črkah
f, š, ž, naj navedem abecedni seznam iz Besedja – od štift do švoh: štift 1 m, štift 2 ž, štift
2
130
3 m/ž, štifta, štiftan, štiftanje, štiftar, štiftati, štiglic, štih, štihtan, štil 1 [pisalo], štil 2 [ročaj], štima, štimajoč, štiman, štimanje, štimati, štimati se, štimica, štimovec, štipendija,
štiresto, štiri, štirideset, štirideseter, štirideseti, štiridesetkrat, štiridesetni, štirikrat, štirinajst, štirinajsti, štirinogat, štirinogav, štirired, štiristo, štiristokrat, štirivoglast, štirivoglat, štirje, štivra, štivrati, što zlog, štok 1 [deblo], štok 2 [ječa], štok 3 [skrinja], štokfiš,
štolc 1 m, štolc 2 prid. nepregib., štor, štorklja, štorkljin, štorovje, štos, štrafan, štrafati,
štrafinga, štraje sam. ž mn., štrajfan, štrajfani, štrajfanje, štrajfati, štrajfen prid., štrajfinga, štrajfovati, štrama, štramljan del., štramljati, štranga, štravbi*, štravs, štravsov,
štreng, štrifan, štrifati, štrigel, štriglati, štrih, štrik, štrikan, štrikar, štrikati, štrit, štritan, štritanje, štritar, štritati, štritati se, štruc, štrukelj, štu zlog, štučast, študent, študera
sam. ž, študiranje, študirati, študirati se, štueta, štuk, štuka*, štukanje, štukek, štumati
se, štumf, štumpf, štup, štupa, štupan, štupati, šturan, šturanje, šturati, šturema, šturm,
šturma, šturman, šturmanje, šturmati, šturmavba, šu zlog, šudnik, šula, šular, šularec,
šularica, šularski, šulmajster, šulmaster, šulmašter, šulmejster, šulmester, šulmešter, šulmojster, šulmojstrica, šulmojšter, šulmoster, šulmostrica, šulmošter, šultes*, šum, šumeč,
šumečen, šumejoč, šumenje, šumeti, šumljati, šumošter, šupa 1 [luska], šupa 2 [skedenj],
šupna, šurc, šustar, šuster, šustvati, šustvo, šuštar, šuštarski, šuštvo, šuštvati, šuta, šutina, švabiški, švabski, švah prid., švendenski, švermar, švermer, švermeriški, švoh prid.
nepregib. Podrobneje o značilnostih sprejemanja besed iz nemščine v knjižno slovenščino 16. stoletja Legan Ravnikar (2012). Ob strani bomo pustili dobesedno prevajanje besed iz nemščine, ki je bodisi besedotvorno ali pomensko motivirano. Kalkiranje kot enega od osnovnih načinov širitve slovenskega glagolskega besedja v 16. stoletju je natančno
raziskala in popisala Majda Merše (2009: 129–146).
5
France Novak (2004: 73–241) je na konkretnih zgledih besed iz besedil slovenskih protestantov 16. stoletja predstavil veliko poimenovalnih vrst za bogatenje besednega zaklada. Najbolj tipične so bile: metaforizacija, metonimizacija, terminologizacija, natančnejše določanje pomenov z opisovanjem (oblikovanje ustaljenih besednih zvez, ki niso
termini niti frazemi), približevanje (pri prevodih gre za iskanje najprimernejše ustreznice za besedo v izvirniku), poosebitev, frazeologizacija, simbolizacija.
6
Taka so besedila: TIGA NOVIGA TESTAMENTA ENA DOLGA PREDGVVOR (TT
1557), ANTITHESIS INV RASLOZHENIE. PRAVE CHRISTIANSKE INU ANTIChriſtianſ ke krive Vere (KB 1566) in GMAIN PREDGVVOR ZHES VSO SVETO BIBLIO (DB 1584) ter Trubarjeve razlage v TR 1558, TAr 1562, TO 1564, TC 1575 in še kje.
se zgodita dve vrsti semantičnih sprememb: semantična prilagoditev prevzete besede in sprememba v pomenskem polju jezika sprejemnika (Štebih Golub 2010:
177). V pomenski strukturi prevzetih besed tako prepoznavamo izhodiščni pomen
(za obravnavani čas), razvitost drugotnih pomenov, podpomenov in pomenskih
odtenkov;5 njihov pomen je ožji kot v izvornem jeziku ali pa se ob splošni sprejetosti v slovenščino širi. Če je poimenovanje predhodno že obstajalo, iz nemščine
sprejete besede povzročajo pomenske spremembe domačih besed ali jih potiskajo
na obrobje rabe. Pomenski odmik v smer pejorativnosti (slabšalno) se kaže pri prevzetih besedah iz uvodov, komentarjev ali polemičnih odlomkov Trubarjevih, Kreljevih in Dalmatinovih del, kjer se soočajo teološka in povsem praktična vprašanja
liturgije itd. pri katolikih in protestantih.6
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
131
1.1.1 Novi pomeni v slovenščini, pri prevzetih besedah velikokrat spodbujeni z
nemško predlogo, se pogosto oblikujejo po metafori, kjer izbrana podobnost predstavlja motivacijo za poimenovanje novega predmeta, pojava ali pojma, npr. pri
cehati:7
cehati (< nem. zechen) 1. kdo veselo popivati, lahkotno se zabavati v družbi; veseljačiti: tu, kateru je nym porozhenu puſte ſtati, inu nekaj drusiga ſture, Gredo ta zhaſs
ſe prehajat [!], ygrat, zehat, kadar bi vhiſhi imejli dellati, enu inu drugu opraviti TPo
1595, II, 176; prim. Gehen .. ſpacieren/ ſpielen/ zechen/ da ſie im hauſe arbeyten LH
1566, II, CV.
2. živeti brezskrbno, grešno, ne misleč na posledice lahkomiselnih dejanj: Lubi drug,
ſi li ti snal poprej lakomnovati, offerten inu ſvojevoln biti, inu mojo beſsédo ferrahtati
[...] ti ſi dolgu zehal, lubi muj, plazhaj tudi enkrat TPo 1595, II, 261; prim. Du haſt
lang gezecht/ lieber bezale auch ein mal LH 1566, II, CLV.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
1.1.2 Beseda dostikrat vsebinsko ostane zelo blizu izhodiščnemu pomenu, le
premaknjena je v drugo besedilno okolje. Ima pomenski označevalnik preneseno
(pren.), npr. pri ceha:8
ceha (< nem. die Zeche) 1. lahkotna zabava v družbi, povezana s popivanjem; veseljačenje: Zeha, he, ſymbolum, ſympoſium, zech, vrten BH 1584, 60; compotor. Germ. ein
Zechgesell, oder Zutrincker, mittrincker. Sclau. v zehi tovariſch MTh1603, I, 303;
2. pren. račun za pretekla lahkomiselna, grešna dejanja: Ali ony [Iudi] ſo je hoteli
taku imejti, ony ſo dolgu zehali, inu ſi sabſtoin puſtili pridigovati, ali letu ſo morali
to zeho na enkrat plazhati, Bug nyh super vezh nei hotel ſliſhati, pred teim ſe ti varuj
TPo 1595, II, 261.
1.1.3 Pogost je tudi nastanek novih pomenov z zamenjavo oz. metonimičnim pomenskim prenosom in sinekdoho, npr. pri cimper (dejanje – rezultat dejanja: gradnja
– zgradba; del – celota: ostrešje – hiša). Primerjava z Luthrom kaže na samostojno
rabo starejše prevzete besede cimper, ki ni bila spodbujena s prevodno predlogo:
Omenjeni geselski članek, le z izpostavljenimi pomeni in vzorčnimi zgledi zanje, in vsi
naslednji so nastali pri redaktorskem delu avtorice tega prispevka, in sicer za načrtovani zgodovinski slovar najstarejše knjižne slovenščine. Pod naslovom Slovar slovenskega
knjižnega jezika 16. stoletja ga pripravljamo sodelavci Sekcije za zgodovino slovenskega
jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Prvi del (A–D) bo predvidoma 2016 izšel pri Založbi ZRC, ZRC SAZU. Glavna redakcijska načela so teoretično
(Uvod, Splošno o slovarju) in praktično (s poskusnimi geselskimi članki) predstavljena
v PS 2001. V letih 2011–2012 so bila posamezna načela po skupnem dogovoru sodelavcev sekcije na redakcijskih sestankih nekoliko skrajšana, spremenjena in po potrebi dopolnjena z rešitvami problematike, ki do tedaj še ni bila aktualna; nova problematika se
rešuje sproti. Oblikovanje geselskega članka v računalniško obliko omogoča redakcijski
program iLex, vnos se opravlja s pomočjo internega Priročnika za vnašanje gesel za
SSKJ 16 v iLex (delovno gradivo) , ki ga je pripravil Kozma Ahačič (2012).
8
Nemška večpomenka die Zeche je bila v 16. stoletju sprejeta z dvema pomenoma: das
Trinkgelage ‘popivanje, veseljačenje’ in das Zechgeld ‘znesek, ki se plača v gostilni, zlasti
za pijačo; zapitek’; od tod gre pomenski prenos na ‘račun za grešna dejanja’.
7
132
1.1.4 Nekateri prevzeti izrazi s konkretnim pomenom simbolizirajo določen abstrakten pojem (navajamo ga s pomenskim označevalnikom simbolno). Tipičen pomenski kvalifikator v slovarskem opisu besed 16. stoletja je tudi poosebitev (pooseb.): za poimenovanje duhovnih pojavov iz biblijskih besedil, ki so dobili človeške
lastnosti, za ubesedenje duhovnega, abstraktnega sveta, ki je s poosebitvijo konkretno prostorsko predstavljen, za ponazoritev abstraktnih pojmov, npr. pri ceder:
ceder (< nem. die Zeder) 1. veličastno zimzeleno iglasto drevo s trpežnim, dragocenim lesom; cedra: On gre prece mej drevje v’gosd, de Cedre poſſeka, inu vsame
Bukovje inu Hraſtje, ja en Ceder, kateri je saſſajen DB 1584, II, 18a; / pooseb. Hualyte
tiga Goſpudi [...] Gorre inu vſi hrybi, Ta rodouytna driueſſa inu ty cedri TPs 1566,
262b; Inu Smreke ſe tudi nad tabo veſſele, inu Cedri v’Libanu (inu pravio) Od tiga
zhaſſa, kar ti leshiſh, nihzhe ſem gori nehodi de bi nas poſſekal DB 1584, II, 6b; Ioas
pak, Israelſki Krajl, je poſlal k’Amaziu, Iudouſkimu Kralu, inu je puſtil njemu povédati. Ta Glog v’Libani, je poſlal h’Cedru v’Libani, inu je puſtil njemu povédati: Daj tvojo
Hzher mojmu Synu k’Sheni DB 1584, I, 212a;
// simbolno za lepoto, žlahtnost, trpežnost izraelskega (božjega) ljudstva: Ieſt [GOSPVD] hozhem tudi od vèrha tiga viſſokiga Cedra vseti, inu osgoraj od njegovih vej
en mlad c vèrſhizh odtèrgati, inu ga na eno ſilnu viſſoko Gorro saſſaditi [...] de bo
mladice pognal, inu ſad prineſsèl, inu en zhaſtit Ceder poſtal 〈c vèrſhizh) tu je, naſhiga
GOSPVDA Criſtuſa, ta je od viſokiga Cedra, tu je, od Boshyga folka, inu od Davidoviga roda〉 DB 1584, II, 67b.
cimper (< stvn. bav. *zimpar) 1. navadno lesen objekt s stenami in streho, ki nudi
zavetje; stavba, zgradba: Inu on je meril ta zimpèr, kakòr je dolg bil, so vſem tém, kar
ſe ga je dèrshalu, od eniga vogla do drusiga 1584, II, 80b; prim. WND er mas die lenge
des Gebews/ mit allem was dran hieng LB 1545, II, 1482;
// leseno nosilno ogrodje za streho stavbe; ostrešje: Na teiſte ſhtiri (vogle) je on [Salomo] en ſtrop polushil is Cedrovih deſſak [...] Inu osgoraj vèrhu en Zymper od Cedrou
na téhiſtih ſtebreh, katerih je bilu, pet inu ſhtirideſſeti DB 1584, I, 186b; prim. Vnd
oben drauff ein Gezimer von Cedern LB 1545, I, 636;
2. gradnja, zidava: Inu Salomonovi Sydarji, inu Hiranovi Sydarji, inu Giblimi, ſo
ſekali, inu ſo pèrpraulali lejs inu kamenje, h’zympru te Hiſhe DB 1584, I, 186a; prim.
vnd bereiten zu Holz vnd Steine zu bawen das Haus LB 1545, I, 633.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
1.2 Besede, prevzete iz latinščine
1.2.1 Citatne besede znotraj ali ob slovenskem besedilu (robne opombe itd.) so v
delih slovenskih protestantskih piscev po večini latinskega izvora. V Besedju 2011
je opozorjeno na razlike med citatno prevzetimi pojavnimi oblikami in tistimi, ki so
bile v prilagojeni ali neprilagojeni obliki vključene v slovensko sobesedilo.9 Latinizmi so se pod vplivom prevodnih predlog pojavljali predvsem v priročnikih, ki so
jih protestantski pridigarji potrebovali za službovanje v cerkvi (TO 1564, TC 1575,
DAg 1585), nekateri samo v abecedno urejenih seznamih na koncu DB 1578 in DB
1584. Naj naštejemo nekaj zgledov: abortus, acervus, alij, accidens, adplicatio,
Sobesedilno vključenim latinskim besedam v neprilagojeni obliki je lahko pripisan drugačen spol, kot je dejansko v latinščini, npr. symbolum sam. m lat., na izvorni jezik pa je
v obeh primerih opozorjeno z okrajšavo lat. (Merše 2011: 13).
9
133
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
antithesis, apokalypsis, apostolicus, argumentum, aromatikum, batus,10 censura,
collecta, confessio, hymnus, magnificat, symbolum itd. Pregled celotnega občnoimenskega izrazja v Besedju 2011 je potrdil, da se je citatna podoba sprejete latinske
besede (in grške na -on) tudi pri pogosto rabljenih izrazih v imenovalniku ednine
praviloma ohranjala, v odvisnih sklonih pa so se na prevzeto podstavo pripenjale
slovenske končnice, npr. im. ed. evangelium (v 16 delih), evangelion (v 16 delih) in
evangeli (v 38 delih), rod. evangelia (hrvaška različica pri Juričiču: evangelije). Citatnost v imenovalniku se kaže tudi pri prevzemanju latinskih samostalnikov drugih
sklanjatev, npr. im. ed. farao (v 9 delih – pri Trubarju, Dalmatinu, Krelju in Bohoriču), rod. faraona; osnova slovenskih odvisnih sklonov je postopoma prodirala tudi
v prvi sklon: faraon (TAr 1562, JPo 1578).11 V Besedje 2011 so zajete tudi latinske
citatne in polcitatne besedne zveze, ki se smiselno vključujejo v slovensko besedilo:
abominatio desolationis gl. abominatio –, desolationis –; antifone de tempore gl.
antifona, de tempore –; aqua vitae gl. aqua –, vitae –; collecta de tempore gl. de
tempore, kolekta.12 Poglejmo zglede v sobesedilni rabi:
Taku imaio ty Shulary ſazheti pejti, Deus in Adiutorium etc. Sa nim ta Cor tu kar ſa
teim gre, eno Antifono de tempore. Potle en Pſalm, en Cor latinski en Vers, ta drugi
Cor Nembski oli Slouenski [...] Natu imaio ty Otroci ta Catehiſmus poueidati inu
iſuprashouati, inu molyti, koker ie od ſpreda poſtaulenu. Sa teim ſe ima ta Hymnus,
potle ta Magnificat Latinski inu Slouenski peiti TO 1564, 111b.
1.2.2 Večje število različnih, po večini adaptiranih latinskih tujk je zaznati v Kreljevi in Juričičevi postili (KPo 1567, JPo 1578). Juričič je nekatere strokovne izraze
latinskega ali grškega izvora, ki jih je Krelj uvajal, raje opuščal. Toda pregled celotnega gradiva za posamezne iztočnice je pokazal, da je te »nove« besede Krelj na
določenih mestih res enkrat ali dvakrat izpostavil, v nadaljnji rabi pa se je tudi on
držal ustaljenih izrazov, čeprav nemškega izvora, npr. parabola (KPo 1567) : prigliha (KPo 1567, JPo 1578), pedagog (KPo 1567) : šulmojster (v 15 delih, vključno
s Kreljem in Juričičem), predikant (KB 1566, KPo 1567, JPo 1578) : predigar (v 17
delih, vključno s Kreljem in Juričičem) in pridigar (v 31 delih, vključno s Kreljem
in Juričičem). Primerjajmo zglede v sobesedilu:
Izraz brez latinske končnice je postal homonim: batus [votla mera] sam. m (DB 1584),
prim. bat 1 [leseno orodje] sam. m, bat 2 [votla mera] sam. m.
11
Podrobneje o izrazni podobi prevzetih besed iz latinščine Ahačič 2011. Za Trubarjev slovenski cerkveni red (TO 1564) je bilo že ugotovljeno, da so se latinske tujke, torej neposredno v knjižno slovenščino sprejete besede iz latinščine, skoraj dosledno zapisovale po
latinskem pravopisu (celo končnice slovenskih sklonov, npr. -ae namesto -e). Prevzemanje spola je potekalo po enakih modelih kakor pri besedah, prevzetih iz latinščine v sodobni slovenščini, npr. različici levit in levita sta v Besedju 2011 izpričani zaradi ohranjene
latinske ajevske končnice (Ahačič 2011: 114, 116).
12
Z dolgim pomišljajem so v Besedju 2011 označene besednovrstno neopredeljene iztočnice, ki nastopajo kot del besedne zveze.
10
134
1.3 Besede, prevzete iz hebrejščine, aramejščine in grščine
1.3.1 Redko se pojavljajo citatni in podomačeni zapisi besed iz svetopisemskih
jezikov – hebrejščine (ammi, asara, breshith, halleluia, kaph ‘ime hebrejskega
soglasnika’),13 aramejščine (cepha) in stare grščine (anathema, christeleison). Običajno so besede navedene ob robu besedila s pojasnilom o izvoru (gl. DB 1584);
njihova raba je priložnostna in ima pojasnjevalno vlogo. Pričakovano se v knjižni
slovenščini 16. stoletja niso ustalile, iz njih niso nastajale novotvorjenke in tudi
pomenskih razvojev niso doživljale:
Aku gdu GOSPVDA Iesuſa Criſtuſa néma sa lubu, ta bodi b Anatema, Maharam Mota.
〈b Pan ſe rezhe Gèrzhki Anathema, Iudouſki pak Maharam, tu je vſe enu: Moth pak
ſe rezhe Smèrt. Inu hozhe S. Paul tulikajn rezhi: Kateri Criſtuſa nelubi, ta bodi panan
ali saklet k’ſmèrti〉 DB 1584, III, 96a; PERVE MOSESSOVE BVQVE, GENESIS
IMENOVANE, Iudouski, Bresith DB 1584, I, 1a.
1.4 Besede, prevzete iz italijanščine
1.4.1 Vpliv italijanskih narečij (beneška italijanščina) in drugih manjših romanskih jezikov (furlanščina, istrska in dalmatinska romanščina) se zaradi jezikovne
stičnosti kaže v prevzetih besedah, sprva dialektizmih iz primorske narečne skupine. Juričič se je izogibal sprejemanju tistih besed romanskega izvora iz Kreljevega prevoda prvega dela Spangenbergove postile, ki so hkrati zaznamovale
geografsko ožjo rabo, npr. kordavec, mandrija, moneta (Merše 1998: 219). Drugi
izrazi romanskega izvora so bili rabljeni širše, npr. bandero/bandera, barka, barkarol in barkador, bregeše, fortuna, kar dokazuje raba v Trubarjevih in Dalmatinovih delih.14 Ustaljenost dokazujejo razviti drugotni pomeni, prenesena raba,
stalne besedne zveze, frazemi:
Nevodijo ijh v’Cerkou k’predigam, ne poſhleio ijh v’ſhulo, alli ako lih premoreio
doma ijm Pedagoge ne dèrshe KPo 1567, XLVIb; prim. Oni nyh V cerkou kpredigam
neuodio, Nyh V shulo ne poshleio, inu ako lih premoreio, tako nym doma Shulmoiſtra
ne dershe JPo 1578, II, 32a; Tako bi imeli tudi vſi Goſpodarij inu Goſpodine, po Hishah ſuoie Otroke inu poſle examinirati inu ſprashouati [...] Rauno tako Shulmoiſtri
inu Shulmoſtrize ſuoie Shularze inu Shularize JPo 1578, I, 75a; prim. Ravnò tako
ſhulmoiſtri inu Shulmoiſtrice ſvoie ſhularce inu ſhularice KPo 1567, XCVIIIb.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Primerjalno s hebrejskim izvirnikom je Trubarjev (TPs 1566) in Dalmatinov prevod starozaveznih psalmov (DB 1584) raziskovala Francka Premk (1992).
14
Popis vseh uporabljenih besed z vsemi pojavitvami v Besedju 2011 omogoča vpogled v
njihovo rabo in razkriva konkurenčna razmerja med njimi v knjižni slovenščini 16. stoletja. Tako lahko za sopomenke in pomensko sorodne besede, kot so barkador in barkarol
z različicami, brodnik, čolnar in mornar, ugotavljamo, da je bil najbolj frekventen splošno rabljeni izraz čolnar (v 12 delih), sledi barkarol (v 7 delih) z različicami barkorol (DB
1584), barkalor (TC 1575), barkoral (TT 1557) in barkador (KPo 1567). Po štirje knjižni
viri so izkazani pri brodniku in iz hrvaščine sprejetem mornarju.
13
135
bandero (< ital. bandiera) barvna tkanina na drogu, praviloma z znamenji, ki so
simbol pripadnosti; zastava: ſe pelamo ueni Alexandriski barki [..] ta ie imeila enu
Banderu tiga Caſtora inu Poluxa TT 1557, 427; Tvoje Iadru je bilu is piſſanih Shid
is Egypta, de je tvoje Banderu bilu, inu tvoje odeje, is gelih shid inu karmashina, is
teh otokov Eliſa DB 1584, II, 72b; pren. On mene pellá u’vinſki Kelder, inu lubesan je
njegovu banderu zhes me DB 1584, I, 332b;
● slišati pod bandero pripadati kaki skupnosti, katere simbol je: morem per tem merkati, de jeſt v’tvoje Krajleſtvu, inu pod tvoje Banderu ſliſhim, ſicer bi mene ta Svejt
drugazhi dershal TPo 1595, III, 168; Kay ie moyh [Chriſtuſevih] Liudy, inu kateri kuli
pod moyo Bandero ſlishi, ta ſe mora Voiskouati inu biti JPo 1578, III, 43;
// kdor nosi zastavo: Potle ie ſhlu tu Banderu Rubenouiga Kampa, ſuoio Voisko, inu
zhes nega Voisko ie bil Elizur Sedeurou ſyn DB 1578, 122b.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
1.5 Besede, prevzete iz hrvaščine
1.5.1 Znano je, da je bil v slovenskem jezikovnem prostoru do neke mere prisoten
jezik neposrednih sosedov – kajkavski na severovzhodu in čakavski na Kranjskem
– kot posledica priseljevanja zaradi turške nevarnosti v 15. in 16. stoletju (Orožen
1996: 168, 171). V slovenskem prevodu Spangenbergove postile Hrvata iz Vinodola Jurija Juričiča15 se vpliv hrvaščine kljub njegovemu dolgotrajnemu bivanju na
slovenskih tleh in dobremu poznavanju slovenščine izkazuje na vseh jezikovnih
ravninah. Gre za tipološke odmike od knjižne norme 16. stoletja, kar potrjuje tudi
izrazje v Besedju 2011. Med glasoslovnimi posebnostmi izstopa ijevski odraz jata
(ě), npr. brig, cvitje, sviča;16 v oblikoslovnih paradigmah se ujevski odraz nenaglašenega izglasnega u nadomešča z o, npr. im./tož. ed. bandero (Trubar, Dalmatin:
banderu); rabijo se razlikovalni zaimki in zveze, npr. vprašalni in nedoločni zaimek
čij, čim ... s tem/tim. Že opravljena primerjava besedja Kreljeve in Juričičeve postile
je pokazala na Juričičevo načelo prednosti izbire bolj uveljavljenih izrazov, nevtralnejših in pomensko nedvoumnih, kar je vključevalo tudi izvornost besed (Merše
1998: 218). Na ta način je Juričič v svoji postili opravičeval tako izločanje kot
ohranjanje prevzetih besed.
1.5.2 Prekmurske besede se deloma prekrivajo z izrazi v 3. registrskem stolpcu
DB 1584 z opredelitvijo Slovenſki, Besjazhki in v neopredeljenem seznamu besed
na koncu DB 1578.17 Izpričane so tudi v Megiserjevih slovarjih (MD 1592; MTh
Okrog leta 1560 je Jurij Juričič prišel v Ljubljano za pridigarja v cerkvi nemškega viteškega reda in pod vplivom Antuna Dalmate postal protestant. 1561 je bil odstavljen, a
od deželnih stanov postavljen za pridigarja pri protestantski cerkvi sv. Elizabete v ljub
ljanski bolnišnici; služboval je tudi na različnih mestih v Ljubljani in Kamniku. Leta
1571 je končal slovenski prevod 2. in 3. dela Spangenbergove postile, ki je izšel šele 1578
v Ljubljani, obenem s ponatisom Kreljevega prevoda 1. dela iz leta 1567.
16
Gl. preglednico črkovnih znamenj za glasove knjižnega jezika slovenskih protestantov v
Besedju (2011: 29–31).
17
O poreklu besed v 3. registrskem stolpcu iz DB 1584 ni enotnega mnenja. Martina Orožen (1996: 204–206) npr. govori o panonizmih, ki so skupni slovenskim prekmurskim
in hrvaškim kajkavskim govorom, deloma celo čakavščini. Na podlagi glasoslovnih in
oblikoslovnih odrazov Jakob Müller (2005: 133–137) dvomi, da je izrazje v 3. stolpcu
15
136
1.5.3 Kajkavski zgodovinski slovar (Finka 1984–) vsebuje slovarske sestavke za
nekatere besede iz 3. registrskega stolpca ali iz Megiserjevih slovarjev, kot ale veznik, armar, babina, cipeliš. Besedno družino crikva, crikven, crikoven,19 besede
četiri, pristanišče itd. najdemo samo v Juričičevem prevodu postile (JPo 1578).
Redke izmed njih so bile sprejete v knjižni jezik v procesu slavizacije v 2. polovici
19. stoletja, npr. pristanišče. Pomene razkrivajo konkretni zgledi v sobesedilu:
Sakai karſzhanska Criqua ie Sasidana na en takou Kaman, kateriga paklenska Vrata
ali Sila nemore premozhy JPo 1578, II, 34a; Chriſtus ie ſuoio Cerkou bogato oskarbel, sBoshyo beſedo [...] inu pozhtenim Crikounim pouishaniem inu kaſtiganiem JPo
1578, II, 48b; Kzhaſu tiga Potopa, ie le oſam Liudy ohranieno, Vſodomu le zhetiri Liudye JPo 1578, II, 155a; Imamoli vshe ſtakouega pogublienia [..] pres shkode kakraiu
priti vpraui Port ali priſtanishzhe: Tako ie potreba, da imamo edniga, kateri ob onu
ſtran na kraiu ſtoij inu nam Roko poda JPo 1578, II, 62a.
1.6 Besede iz stare cerkvene slovanščine
1.6.1 Jezik hrvaške glagoljaške redakcije se je s »staroslovenskim bogoslužjem«
v koprski in tržaški škofiji vzdrževal v zahodnoslovenskem jezikovnem prostoru,
kar je manjši odmev dobilo tudi v knjižni slovenščini 16. stoletja.20 Starocerkvenoslovanske besede in njihove besedne družine, ki so dostikrat splošnoslovanske, so
zapisovali Krelj, doma iz Vipavske doline, občasno tudi Juričič in Trubar, npr. blagosloviti, čislo,21 glumiti se, kobniti, prinos (prinositi, prinošenje), prorok (prorokinja, prorokovan, prorokovanje, prorokovati), rabota (raboten, rabotiti, rabotnik),
prekmursko, čeprav je nekaj več kot polovica besed etimološko (zgodovinsko) glasovno
in pomensko enakih besedam prekmurskega knjižnega jezika.
18
Izpričan je v DB 1584, BH 1584, MD 1592, MTh 1603 in v kajkavskem zgodovinskem
slovarju (Finka 1984–). Različica betež se pojavlja kar v 30 delih slovenskih protestantov: pri Primožu in Felicijanu Trubarju, Dalmatinu, Tulščaku in Znojilšku; v MD 1592
Megiser besedo označi kot hrvaško. Tudi različici brunc in brunoc nista potrjeni niti v
kajkavskem (Finka 1984–) niti v prekmurskem zgodovinskem slovarju (Novak 2006).
19
Primerjava števila pojavitev je tudi pokazala, da je Juričič praviloma pisal slovenske
ustreznice: cerkev (146×) in cerkva (17×) : crikva (7×); cerkven (11×) in cerkoven (7×) :
crikven (2×) in crikoven (1×).
20
Podrobneje o Krelju in starocerkvenoslovanski tradiciji na naših tleh prim. Orožen 1986,
1993, 1996: 160–187.
21
Števenje ‘število’ se pojavlja le izjemoma: Aku glih tu shtiuene tih Israelskih otruk bode,
koker tiga morskiga peiska, taku vſai le ty oſtanki bodo ohraneni TT 1560, 16a.
1603), posamič z oznako hrv., pri Juričiču pa se ne pojavljajo: agnec, betek/beteg
(iz madžarščine),18 brojiti, različici brunc in brunoc. Zgledi so običajno izpričani v
naštevalnih nizih, npr. Crajnſki Galufia Coróſhki Lajharija Slovénſki oli Besjázhki
zhalárnoſt Hervazki, Dalmatinſki, Iſtrianſhki, Craſhki hinba (DB 1584: III, Cc, Iva);
Shtorkla Zhapla, Zopra Zhara, Zopernik Zharnik (DB 1578: 181b). Z besedami iz
4. stolpca je imela Dalmatinova Biblia (1584) širšo informativno vrednost – da bi jo
lažje razumeli južnoslovanski sosedje; na razvoj slovenskega knjižnega jezika 16.
stoletja pa pričakovano niso imele vpliva.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
137
slovo ‘črka’, ‘ime črke’,22 sodec ‘sodnik’,23 vreme ‘čas’. Nekatere izmed njih izkazujejo omejeno rabo. V besedilih je na primer prevladal verski izraz nemškega izvora
žegen z besedno družino, ki ga je poleg blagoslov in redko prinos zapisoval tudi
Krelj. Z Juričičem sta namreč pogosteje rabila izraze z večstoletno govorjeno tradicijo v cerkvi: ofer, ofran, ofrati, ofrovanje, ofrovati:
Inu [IESVS] vsameijh [pet hlebov inu dvei ribi], inu gledaiozh v’nebeſa, ijh blagoslovi alli shegna, inu raslomi hlebe KPo 1567, CXXVIb; Ako bodete ſtimo Goſpodnö
poſluſhali [...] taku zhe Goſpod ſvoi shegen vam iſkasati, shegnani bodete v’meſtu, na
puli, shegnan bode ſad vaſhiga teleſa, vaſhe Semlie inu shivine. Shegnan bodeſh kar
sazhneſh alli puſtiſh KPo 1567, LXXXIXb; Nevéſteli, da ti kijr prinoſio alli offruio
od offrov ali prinoſov iedo, inu ti kijr Altaru ſtresheio, ſe od Altara shivio? KPo 1567,
XXV; Neuéſteli, da ti kyr offruio od offrov iedo, inu ti kyr Altaru ſtresheio, ſe od
Altara shivio? JPo 1578, I, 14a.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
1.6.2 Drugače je bilo z danes zastarelim izrazom čislo, ki je z več kot štiristo pojavitvami izpričan v 22 knjigah – pri Primožu in Felicijanu Trubarju, Juričiču, Dalmatinu, Bohoriču, Tulščaku, Troštu, Znojilšku in Megiserju. Ima razvejeno pomensko
strukturo in se pogosto rabi v stalnih predložnih zvezah. Pomenska razmerja med
njimi smo razpoznavali iz vseh 426 pojavitev, posamezne pomene in podpomene
smo vsakokrat predstavili s tipičnim zgledom:
1. kar izraža, koliko enot kaj obsega, šteje; število: Vtem Zhiſlu, ſto inu 53. ie edna
lepa skrounoſt JPo 1578, II, 26;
2. s prilastkom količina, izražena s številkami; število: Po tém, kakor je zhiſlu letih offrou,
po tém ima tudi tu zhiſlu téh Shpishnih offrou inu Pytnih offrou biti DB 1584, I, 87a;
// v zvezi prez čisla aa) izraža zelo veliko količino; brez števila, brezštevilen: Kadar ie
pag ena uelika pres zhishla mnoshiza ludi ukupe bila prishla, tako de ſo ſe umei ſebo
gneli, ſazhne on [Jezus] gouoriti TT 1557, 205; ab) izraža zelo visoko stopnjo, mero;
brez konca, neskončen: Nerpoprei, kir ſe ſtem takim klizanem, ta Boshya dobruta inu
Miloſt, kir ie preuelika, pres zhißla, pres mere, pres grunta, Katera ſe ne more obeni
rizhi perglihati, ſamezhuie, ſashpotuie TC 1575, 227;
// v zvezi ni čisla ba) izraža zelo veliko količino; ni števila: Sheſtdeſſet je Krajliz, inu
oſſemdeſſet ravenshen, inu Dézhel nej zhiſla DB 1584, I, 333b; bb) izraža zelo visoko stopnjo, mero; ni konca: Naſh GOSPVD je velik, inu velike mozhy, inu njegove
modruſti nej zhiſla DB 1584, I, 316a;
3. v zvezi pri čisli/čislu: lastnost česa glede na število; natančno: Gdoye Ierusalem
rasualil? Chriſtus lih perzhiſli [!] ne imenuie gdobie imel ſtoriti JPo 1578, II, 133b;
4. kar je sestavljeno iz več ljudi, ki jih povezujejo skupne lastnosti, potrebe, cilji, in
tvori celoto; skupnost: Ta Sludi pag ie bil shal noter utiga Iudesha [...] ta iſti ie bil od
tiga zhisla tih duanaiſt TT 1557, 240.
Domača ustreznica črka je izpričana v 9 delih, tudi pri Krelju in Juričiču, iz nemščine sprejeti puhštab z različico puhštob se pojavlja v 12 delih, tudi pri Juričiču, pri Krelju še tipselj.
23
Sodnik je potrjen le v KPo 1567, splošno razširjen pa je bil iz nemščine sprejeti rihter (v
10 delih) z besedotvorno različico rihtar (v 34 delih). Pojavlja se pri vseh najpomembnejših protestantskih piscih in je »oblikoval« razvejano besedno družino (rihta ‘sodišče’,
rihtarica, rihtarski, rihtarstvo, rihtati, rihten, rihtovati).
22
138
2
Pregled jezikovnega gradiva s stališča prevzetega izrazja je pokazal na zanimiva razmerja prepletenosti z vsemi jeziki, s katerimi je bila knjižna slovenščina
16. stoletja v kakršnem koli neposrednem jezikovnem in posrednem prevodnem
stiku. Dovzetnost za tujejezično besedje v obravnavanem času so zaznamovale tudi
sociolingvistične okoliščine v preteklih stoletjih, vplivi različnojezičnih liturgij na
slovenskem etničnem prostoru, najbolj odločilno pa pojav slovenske protestantske
cerkve s prevodi in priredbami aktualnih verskih knjig, predvsem iz nemščine in
latinščine. Treba se je zavedati, da je tematika prevzetih besed v knjižni slovenščini
16. stoletja kompleksna in še zdaleč ne izčrpana; morda bo ta članek spodbudil še
natančnejše raziskave po avtorjih in njihovih delih, z bolj kvantitativno izmerljivimi
rezultati.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Viri
Belostenec 1740 = [Ivan Belostenec =] Joannis Bėllosztėnëcz, Gazophylacium, seu
Latino-Illyricorum onomatum ærarium, selectioribus synonimis ... 1–2, Zagrabiae: Typis Joannis Baptistæ Weitz, MDCCXL. (Ponatis: Zagreb: Liber
– Mladost, 1972–1973.)
Besedje 2011 = Kozma Ahačič – Andreja Legan Ravnikar – Majda Merše – Jožica Narat – France Novak, Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja,
Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 (Slovarji).
Bezlaj 1976–2007 = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika 1–5, avtorji
gesel France Bezlaj – Marko Snoj – Metka Furlan, Ljubljana: SAZU oz. ZRC
SAZU (izd.) – Mladinska knjiga oz. Založba ZRC, ZRC SAZU, 1976–2007.
BH 1584 = Adam Bohorič, Arcticae horulae ſucciſivae, Wittenberg, 1584. (Ponatis:
Adam Bohorizh, Arcticae horulae succisivae = Zimske urice proste, prevedel
in spremno študijo napisal Jože Toporišič, Maribor: Obzorja, 1987.)
DAg 1585 = Jurij Dalmatin, AGENDA, Wittenberg, 1585.
DB 1578 = Jurij Dalmatin, BIBLIE, TV IE, VSIGA SVETIGA PISMA PERVI DEIL,
Ljubljana, 1578.
DB 1584 = Jurij Dalmatin, BIBLIA, Wittenberg, 1584.
FDW 1989– = Frühneuhochdeutsches Wörterbuch, Berlin – New York: Walter de
Gruyter, 1989–.
Finka 1984– = Rječnik hrvatskoga kajkavskoga književnog jezika, ur. Božidar Finka
– Radoslav Katičić (od 3. knjige), Zagreb: JAZU, 1984–.
Grimm 2004 = Der digitale Grimm: deutsches Wörterbuch von Jakob und Wilhelm
Grimm, Frankfurt am Main: zweitausendeins, 2004 〈http://dwb.uni-trier.de/
de/〉 (dostop aprila 2013).
Jambrešić 1742 = Andrija Jambrešić, Lexicon latinum interpretatione Illyrica,
Germanica et Hungarica locuples: in usum potissimum studiosae juventutis,
Zagrabiae: typis academicis Societatis Jesu, per Adalbertum Wilh. Wesseli,
1742. (Ponatis: Zagreb: Zavod za hrvatski jezik Hrvatskoga filološkog instituta, 1992 (Posebna izdanja Zavoda za hrvatski jezik 1).)
JPo 1578 = Jurij Juričič, POSTILLA, Ljubljana, 1578.
139
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
KB 1566 = Sebastijan Krelj, OTROZHIA BIBLIA, Regensburg, 1566.
KPo 1567 = Sebastijan Krelj, POSTILLA SLOVENSKA, Regensburg, 1567.
LB 1545 (1974) = Martin Luther, Biblia, Das ist: die gantze Heilige Schrifft Deudsch auffs new zugericht, Wittenberg, 1545. (Ponatis: München: Deutscher
Taschenbuch Verlag, 1974 (DTV Text-Bibliothek 6031–6033).)
LH 1566 = Martin Luther, Haußpoſtill I–III, Nürnberg: Vlrich Newber – Dieterich
Gerlatzen, 1566.
MD 1592 = Hieronymus Megiser, DICTIONARIVM QVATVOR LINGVARVM,
Graz, 1592.
MTh 1603 = Hieronymus Megiser, Theſaurus Polyglottus, Frankfurt, 1603.
Novak 2006 = Vilko Novak, Slovar stare knjižne prekmurščine, Ljubljana: Založba
ZRC, ZRC SAZU, 2006 (Slovarji).
Pleteršnik 1894–1895 (2006) = Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar (1894–
1895): transliterirana izdaja, ur. Metka Furlan, Ljubljana: Založba ZRC.
(Elektronska izdaja, verzija 1.0.)
PS 2001 = Majda Merše – France Novak – Francka Premk, Slovar jezika slovenskih
protestantskih piscev 16. stoletja: poskusni snopič, Ljubljana: Založba ZRC,
ZRC SAZU, 2001.
Snoj 2003 = Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana: Modrijan, 22003 (11997).
TAr 1562 = Primož Trubar, ARTICVLI OLI DEILI, TE PRAVE STARE VERE KERSZHANSKE, Tübingen, 1562.
TC 1550 = Primož Trubar, Catechiſmus, Tübingen, 1550.
TC 1575 = Primož Trubar, CATEHISMVS SDVEIMA ISLAGAMA, Tübingen, 1575.
TO 1564 = Primož Trubar, CERKOVNA ORDNINGA, Tübingen, 1564.
TPo 1595 = Primož Trubar, HISHNA POSTILLA, Tübingen, 1595.
TPs 1566 = Primož Trubar, Ta Celi Pſalter Dauidou, Tübingen, 1566.
TR 1558 = Primož Trubar, EN REGISHTER, Tübingen, 1558.
TT 1557 = Primož Trubar, TA PERVI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA, Tübingen, 1557.
TT 1560 = Primož Trubar, TA DRVGI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA, Tübingen, 1560.
Literatura
140
Ahačič 2011 = Kozma Ahačič, Nekaj vidikov umeščanja slovenščine v evropski
jezikovni prostor 16. stoletja: od uporabnosti slovenskega jezika do latinskih
tujk, v: Jeziki, identitete, pripadnosti med središči in obrobji, ur. Kozma Ahačič – Petra Testen, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011, 109–122.
Kočeva-Lefedžieva 2004 = Ana Kočeva-Lefedžieva, Nemski leksikalni elementi v b”lgarskite govori, Sofija: B”lgarska akademija na naukite, Institut za
b”lgarski ezik, 2004.
Kranzmayer 1944 = Eberhard Kranzmayer, Die deutschen Lehnwörter in der
slowenischen Volkssprache, Laibach, 1944 (Veröfentlichung des Instituts für
Kärntner Landesforschung).
Legan Ravnikar 2008 = Andreja Legan Ravnikar, Slovenska krščanska terminologija: od Brižinskih spomenikov do srede 19. stoletja, Ljubljana: Založba ZRC,
ZRC SAZU, 2008 (Lingua Slovenica 4).
Legan Ravnikar 2012 = Andreja Legan Ravnikar, Značilnosti sprejemanja besed iz
nemščine v knjižno slovenščino 16. stoletja, Jezikoslovni zapiski 18 (2012),
št. 2, 131–148.
Merše 1998 = Majda Merše, Primerjava besedja Kreljeve in Juričičeve postile, v:
Vatroslav Oblak, Ur. Alenka Šivic-Dular, Ljubljana: Filozofska fakulteta,
1998 (Obdobja 17), 217–231.
Merše 2009 = Majda Merše, Slovenski knjižni jezik 16. stoletja: razprave o oblikoslovju, besedotvorju, glasoslovju in pravopisu, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2009 (Linguistica et philologica 23).
Merše 2011 = Majda Merše, Uvod, v: Kozma Ahačič idr., Besedje slovenskega knjižnega
jezika 16. stoletja, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 (Slovarji), 7–31.
Müller 2005 = Jakob Müller, Prekmursko besedje v Registru 1584?, v: Prekmurska
narečna slovstvena ustvarjalnost, ur. Jože Vugrinec, Murska Sobota: Ustanova dr. Štiftarjeva fundacija, 2005, 130–139.
Newerkla 2011 = Stefan M. Newerkla, Sprachkontakte Deutsch – Tschechisch –
Slowakisch: Wörterbuch der deutschen Lehnwörter im Tschechischen und
Slowakischen: historische Entwicklung, Beleglage, bisherige und neue Deu
tungen, Frankfurt am Main idr.: Lang, 22011 (Schriften über Sprachen und
Texte 7).
Novak 2004 = France Novak, Samostalniška večpomenskost v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2004
(Linguistica et philologica 10).
Novak 2007 = France Novak, Pomen dela slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja za oblikovanje slovenskega strokovnega izrazja in stilistike strokovnih
besedil, v: Razvoj slovenskega strokovnega jezika, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik,
2007 (Obdobja 24), 263–282.
Orožen 1986 = Martina Orožen, Sledovi starocerkvenoslovanske liturgične terminologije v razvoju slovenskega (knjižnega) jezika, v: Jugoslavenski seminar
za strane slaviste (Novi Sad) 36 (1986), 7–17.
Orožen 1993 = Martina Orožen, Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedišča
v slovenskem jeziku, Slavistična revija 41 (1993), št. 1, 143–160.
Orožen 1996 = Martina Orožen, Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika:
od Brižinskih spomenikov do Kopitarja, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1996.
Premk 1992 = Francka Premk, Korenine slovenskih psalmov, Ljubljana: Trubarjevo
društvo, 1992.
Ramovš 1997 = Fran Ramovš, Zbrano delo 2: razprave in članki, ur. Jože Toporišič,
Ljubljana: SAZU, 1997 (Razred za filološke in literarne vede, Dela 23/II).
Skubic 2007 = Mitja Skubic, Uvod v romansko jezikoslovje, Ljubljana: Filozofska
fakulteta, Oddelek za romanske jezike in književnosti, 42007 (11982).
Striedter-Temps = Hildegard Striedter-Temps, Deutsche Lehnwörter im Slovenischen, Berlin: Osteuropa Institut – Wiesbaden: Otto Harrasowitz, 1963
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
141
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
142
(Veröffentlichungen der Abteilung für slavische Sprachen und Literaturen des
Osteuropa-Instituts (Slavisches Seminar) an der freien Universität Berlin 27).
Štebih Golub 2010 = Barbara Štebih Golub, Germanizmi kajkavskoga književnog
jezika, Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje, 2010.
Toporišič 1992 = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992 (Leksikoni Cankarjeve založbe, zbirka Sopotnik).
(Razprave Filozofske fakultete).
Borrowed Words of Non-Slavic and Slavic Origin in Sixteenth-Century
Standard Slovenian
Summary
The majority of foreign words used in sixteenth-century standard Slovenian were
taken from German or with German as an intermediary. In addition to sociolinguistic circumstances—due to which German words had already existed in the contemporary spoken language for centuries—borrowing was also stimulated by the
integration of Slovenian Protestant writers in the German Reformation movements.
The semantic structure of words borrowed from German can reveal their original
meaning, the development of other meanings, secondary meanings, and shades of
meaning (Jurij Dalmatin, Primož Trubar). Foreign words in or alongside a Slovenian text, which appear under the influence of the original text, are mostly of Latin
origin. Occasionally there are foreign and Slovenized transcriptions of words from
Hebrew, Aramaic, and Ancient Greek (Trubar, Dalmatin) written in the margins
with an explanatory role. Because of language contact between Slovenian and Italian dialects and minor Romance languages on the western edge of Slovenian ethnic
territory, in addition to generally widespread words (Trubar) there are also more
local words of Romance origin (Krelj). In the work of the Croatian writer Jurij
Juričič, despite his good knowledge of Slovenian, the influence of Croatian is seen
typologically at all linguistic levels. The tradition of the Old Slavic liturgy on the
margin of the ethnic territory had an influence on the presence of expressions of
Church Slavic origin in the works of Krelj and Juričič. Their works also often preserve general Slavic words that had more quickly fallen out of use in the territory of
the central Slovenian dialects.
Cobiss: 1.01
Prispevek utemeljuje razmerja med stalnicami in variantami v zgodovini slovenskega (knjižnega) jezika, predstavlja tipologijo dvojnic glede na različne
dejavnike, ki jih povzročajo, ter obravnava posamezne nalikovne spremembe
v pregibalnih vzorcih knjižne in neknjižne zvrsti jezika. Nekatere spremembe,
ki so bile izkazane v posameznih slovanskih jezikih, bi lahko razložili tudi s
sociolingvističnimi medjezikovnimi vplivi.
Ključne besede: zgodovinsko oblikoslovje, nalika, pregibanje, jezikovna variantnost, sociolingvistika
Internal Linguistic and/or External Factors in Inflectional Changes in
Slovenian Historical Morphology
This article substantiates the relationships between fixed and variable elements
in the history of (standard) Slovenian, presents a typology of doublets with
regard to various factors that give rise to them, and examines individual analogical changes in inflectional patterns in the standard and nonstandard form
of the language. Some changes that have been attested in individual Slavic languages can also be explained through sociolinguistic interlinguistic influences.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Irena Orel
Znotrajjezikovni in/ali medjezikovni
dejavniki oblikotvornih sprememb v slovenskem
zgodovinskem oblikoslovju
Keywords: historical morphology, analogy, inflection, language variation,
sociolinguistics
1
Jezikovne spremembe v zgodovini slovenskega oblikoslovja
1.1 Zgodovinsko jezikoslovje, usmerjeno v prepoznavanje tistih sistemskih
razvojnih procesov, ki določene obstoječe glasovne, oblikoglasne, oblikovne,
skladenjske, besedne prvine sopostavljajo in jih zamenjujejo z novimi, vključuje
razvojno perspektivo z ugotavljanjem skupin sprememb v jeziku, nastalih zaradi
različnih jezikovnosistemskih in zunajjezikovnih vzrokov od najstarejše stopnje v
razmerju do mlajših stopenj, in z določanjem skupin inovacij v prostorski in časovni razsežnosti. V starejših obdobjih spremlja razgibano glasovno spremenljivost
živahno nalikovno posploševanje ali razlikovanje. V zgodovinskem oblikoslovju
je nalika ali analogija pojmovana kot neregularen neglasovni dejavnik, pri katerem
ene oblike paradigme vplivajo na druge tako, da se povečuje glasovna in oblikoslovna podobnost med oblikoslovno sorodnimi besedami (Hock 1991: 167). Že od
143
Irena Orel, Znotrajjezikovni in/ali medjezikovni dejavniki oblikotvornih sprememb ...
mladogramatikov je analogija skupaj z regularnimi fonološkimi spremembami in
jezikovnim prevzemanjem ena od treh osnovnih vrst jezikovnih sprememb in po
lastnostih drugo sredstvo, ki nadzoruje jezikovni razvoj, hkrati pa je najbolj heterogena in problematična, kot pravi Ljiljana Subotić (2002: 92); razlaga jo kot težnjo,
da tiste enote, ki so podobne po pomenu, postanejo podobne tudi po obliki, upoštevajoč načelo izomorfizma in načelo jasnosti (transparentnosti).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
1.2 Oblikoslovje je tisti del slovnične zgradbe, ki je najmanj odvisen od tujejezičnih vplivov, saj temelji na lastnem oblikospreminjevalnem in oblikotvornem
sistemu, ki se mu podrejajo tudi prevzete leksikalne jezikovne prvine z oblikovnimi
podomačitvami. Poleg glasovnih in nalikovnih sprememb je treba pri normiranju
knjižnega jezika v starejših obdobjih upoštevati tudi vplive geografsko bližnjih ali
sorodnih slovanskih jezikov, ki so spodbudili nalikovne spremembe ali samostojno
učinkovali na slovensko knjižnojezikovno paradigmatiko, kar je odvisno od družbeno- in kulturnozgodovinskih razmer določenega obdobja in od splošnih silnic
jezikovnega spreminjanja v govorih. Fran Ramovš je med dejavniki, ki povzročajo
glasovne spremembe tudi v oblikoslovju, v svojih predavanjih navedel, da neustaljene družbene razmere vplivajo na bolj sproščeno razvojno jezikovno pot (Ramovš
1952: 6),1 kar vsekakor velja za slovenščino, ki si je kot nedržavni in neuradni neinstitucionalni jezik morala izboriti svoj položaj na različnih družbenih področjih.
1.3 Oblikovne spremembe neglasovnega značaja so motivacijska sila jezikovnega razvoja in izraz jezikovne dinamike, živosti, inovativnosti, produktivnosti in kreativnosti, glede na starejše prvine odpravljajo oblikovno kompleksnost, variantnost,
redundantnost in posplošujejo, poenostavljajo, poenotijo razlike z uvajanjem ene
same oblike v paradigmatičnem in sintagmatičnem razmerju ali pa vzpostavljajo
razlikovanje med dvema v glasovnem razvoju sovpadajočima oblikama. Odvisnost
pisnega/knjižnega jezika na starejših stopnjah od zemljepisne oz. pokrajinske glasovno-oblikovne raznovrstnosti je z osmotskim prehajanjem iz govora v pisni kod
sprožala dvojničnost oz. variantnost, normativno neenotnost, neustaljenost, uveljavljanje regionalne sredobežne, na govoru temelječe rabe v nasprotju z narodnopovezovalno vlogo knjižnega jezika. V slovenskem zgodovinskem razvoju so tovrstne
inovacije2 pogosto soobstajale istočasno s starejšo prvino ali drugo spremembo in
ustvarjale (ne)hoteno variantnost.
»[P]olitične in socialne izpremembe vplivajo tako na glasovne kakor na morfološke izpremembe. [...] Dokler je življenje družbe mirno in urejeno, je vse polno ustanov, ki jezik
vežejo: šole, cerkev, gledališče, zlasti pa knjiga; vse te ustanove gojijo določene norme in
jih predajajo družbi. Če se gospodarske ali socialne in politične razmere omajejo, postanejo neurejene tudi družbene institucije, jezik dobi bolj sproščeno pot.« (Ramovš 1952: 6)
2
Martina Orožen je opredelila jezikovne inovacije v razvoju slovenskega jezika »vse od
nastanka alpske in panonske slovenščine (8.−9. stoletje)«, »najbolj prepoznavne, v govorni-dialektalni podobi slovenskega jezika v danem prostoru« (Orožen 2010: 25) in predstavila sistemske poenostavitve v oblikoslovju (Orožen 2010: 28−31).
1
144
1.4.2 Antipod prevladujoči dvojničnosti oz. variantnosti nekaterih jezikovnih prvin predstavljajo stalnice (invariante), ki določajo jezikovno ustaljenost, stabilnost
posameznih jezikovnih prvin skozi čas in jih lahko spremljamo v pisnih/knjižnih
besedilih na vseh jezikovnih ravninah. Ohranitev prvotne, izhodiščne oblike ne pomeni le razvojnozaviralne težnje, temveč je dokaz za ustaljenost, stabilnost, arhaičnost jezika, medgeneracijsko ali medobdobno jezikovno preslikavo kot posledico
vzorovanja in sovplivanja ob neprestani konfrontaciji z živo rabo v vsakdanjem
sporazumevanju, izkazuje pa tudi posnemanje predhodnega jezikovnega vzorca in
prezrcaljanje podobnih struktur pod vplivom predhodnih besedil, piscev, lastnih
jezikovnih pogledov idr.
1.5.1 Za starejši pisni in knjižni jezik se izkazuje, da je dvojničnost oz. variantnost
celo stalnica, ki dobi v 18. stoletju tudi normativno vlogo. Pojavi se že v najstarejših ohranjenih rokopisih iz najzgodnejšega obdobja, v Brižinskih spomenikih
(972–1039), ki so nastali na prehodu iz praslovanskega narečja v alpsko-panonsko
slovenščino kot prepisi po starejši predlogi, z uvajanjem zgodnjeslovenskih inovacij (mlajših oblik) in je prvopisno-prepisnega značaja, diahrona in večavtorska.
Oblikovne dvojnice, nastale po naliki, ki se ohranja v slovenščini do danes (npr.
greh – grehov, grehi – grehe, iego – iega, moiego – mega idr. (Ramovš – Kos 1937:
11, 13),3 prva in druga zaradi medsklonskega razlikovanja – prva z uvajanjem glasovne končnice, druga s posplošitvijo mehke končnice, zaimenski z južnoslovansko
inovacijo po sintagmatskem ujemanju s samostalniško končnico), so (ne)hoteno
nastale inovacije pod vplivom govorjene rabe (na Koroškem) ob prepisu/zapisu besedila. Tudi v poznejših srednjeveških zapisih molitvenih obrazcev (Celovški/Rateški rokopis (1362–1390) in Starogorski rokopis (1492–1498)) so dvojnice lahko
uvedene s prepisovanjem in diatopično, deželnojezikovno razlikovalno: čeprav so
nastali v osrednjem gorenjskem narečnem prostoru, so v njih vidni narečni vplivi
Ramovš govori o jezikovnih dvojnostih: »Vse te razlike se po svojem bistvu skrčijo na
eno samo: poleg oblik, o katerih vemo, da jih je imela praslovanščina in jih je podedovala
tudi prvotna slovenščina, nastopajo tudi že oblike, ki so slovenska jezikovna novost. Pred
seboj imamo tedaj izraz dveh časovno različnih razvojnih stopenj (starejše [...] in mlajše).« (Ramovš – Kos 1937: 11)
1.4.1 V zgodovinskem raziskovanju slovenskega pisnega (10. stoletje) in od 16.
stoletja tudi knjižnega jezika je prepoznavna zakonitost dvojničnost oz. variantnost
jezikovnih prvin, izkazana na vseh jezikovnih ravninah na sinhroni in diahroni ravni. Nastala je kot posledica soobstoja starejše (prednalikovne) oblike in (nalikovne)
inovacije, redko dveh različnih inovacij zaradi strukturnih zakonitosti; omogočajo
jo neustaljenost pisne norme, govorna/narečna raznolikost, posnemanje (jezikovno
zgledovanje) in jezikovnostično ali načrtno zunajjezikovno osmišljeno oživljanje
nekaterih oblik. Dvojnice prepoznavamo v jeziku istega avtorja, istega besedila,
pojavljajo se celo v isti povedi, v razvoju lahko ena prevlada in postane normativna.
Jezikovne spremembe nastajajo s posplošitvijo ene od dvojnic ali variant zaradi
različnih znotraj- in zunajjezikovnih razlogov, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
3
145
prepisovalcev s področja njihove rabe (koroško; beneškoslovensko-notranjsko).
Drugačnega, medjezikovnega izvora so oblikovne spremembe v Stiškem rokopisu;
zaradi neslovenskega porekla zapisovalcev (čeških menihov) lahko nekatere spremembe končniških sklonskih morfemov pripišemo češkim interferencam, npr. v sedanjiku 1. osebe množine glagolov (vpiti, zdihovati): vpyeme, zdvchvgeme (Czestyena body III, V); kjer sovpadejo z dolenjskimi položajnimi glasovnimi premenami
(narečni preglas), so lahko razložene tudi glasovno: rodilnik ednine ſwetega kryſſe
(Mylost yno gnada V), podobno Jeſſyſſe (Czestyena body IX; Toporišič 1992: 17).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
1.5.2 V osrednjem slovenskem knjižnem jeziku od srede 16. stoletja je družbenozvrstna prepletenost spodbudila variantnost, ki se odraža na več ravneh, saj je knjižni (deželni) jezik v stalni interakciji z zemljepisnimi različki, pa tudi bližnjimi in
oddaljenimi slovanskimi slovničnimi vzori, tako zaradi tovrstne pripadnosti piscev,
uglednosti, upoštevanja širše slovensko, ne le deželno, že kar slovansko usmerjenih
naslovnikov. Izkazana je bila glasovno arhaična ali pa dolenjsko spremenjena knjižna norma, ki od Trubarjevega najbolj dolenjsko narečno obarvanega glasovnega
in arhaičnega oblikoslovnega sestava4 dobiva pri jezikoslovno izobraženih piscih
(Sebastijanu Krelju, Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu) vse bolj etimološko glasovno podobo z opuščanjem nekaterih glasovnih narečnih prvin, ki vzdržujejo tudi
nespremenjene oblikovne vzorce (npr. samostalniške končnice -om5 v moškem in
srednjem spolu, ohranjanje nedoločniškega končaja -ti idr.).
1.5.3 Medtem ko je bila v 17. stoletju spremenljivost sprva zamejena zaradi sledenja pisni tradiciji 16. stoletja nasproti drugačni govorjeni rabi kljub ideološki verski
razliki – opazna je v katoliški Hren-Čandkovi priredbi lekcionarja iz leta 1612 ter
deklarativno izražena v 60 let mlajši izdaji Janeza Ludvika Schönlebna (1672) kot
pisanje po šegi rodu (»scribamus more gentis«) nasproti govorjenju po šegi pokrajine (»loquamur more regionis«) –, je v rokopisih gorenjskih piscev (npr. Adama
Skalarja, v prevodu Stapletonovih evangelijev) ponovno zaživela gorenjsko-dolenjska knjižna nadnarečna dvojnost, prepoznana že v kranjskih mestnih prisegah iz
prve polovice 16. stoletja.
1.5.4 Spajanje rodovno opredeljene pisne normiranosti z regionalno govorjeno podobo v zamejenem obsegu lahko spremljamo zlasti v 18. stoletju, ko je pomenila
ustrezni kompromis med obema kodoma ter starejšo in novejšo pisno normo. Pri
jezuitskem pridigarju Jerneju Basarju (1734), ki je sicer upošteval normo »krajnskih Evangeliov«, je izražena in uveljavljena dvojničnost v predgovoru k pridigam kot kompromisna odločitev za srednjo pot, ki bi zadostila potrebam različnih
Nekatere redke zapisane narečne glasovne alternacije nenaglašenih samoglasnikov pri
Trubarju potrjujejo njegovo hoteno ohranjanje prvotne glasovne podobe.
5
Končnica -am za dajalnik možine srednjega spola (deẏlam proti ÿeſikom) je izkazana že
v Stiškem (1440), Starogorskem (dolſchnickham) in Kranjskem rokopisu ( ſduema perſtama) (Mikhailov 2001).
4
146
1.5.5 Regionalizacijski procesi in področno/zemljepisno govorno približevanje so
dosegli vrh v drugi polovici 18. stoletja v vseh treh deželah Notranje Avstrije s
kranjsko, koroško in vzhodnoštajersko različnostjo na vseh jezikovnih ravninah,
medtem ko je prekmurski knjižni jezik pretežno temeljil na lastni (nad)narečni jezikovni podobi s posamičnimi glasovnimi etimološkimi popravki. Dvojnice sociolingvističnega značaja soobstajajo med osrednjim knjižnim in pokrajinskim jezikom (npr. pri Korošcih inu – noj ‘in’), glasovne tudi znotraj narečja (rožanski dvoin enoglasniški odraz za naglašeni jat pri Andreju Šusterju Drabosnjaku (diev, div
‘del’) in Ožbaltu Gutsmanu (griehe, riunost)), med nadnarečnim knjižnim jezikom
in narečjem oz. govorom (npr. osrednjeslovensko kranjsko in vzhodnoslovensko pri
Petru Dajnku in v prekmurskem knjižnem jeziku).
1.5.6 Načrtna odprava dvojničnosti/variantnosti je značilna za izoblikovanje poenotenega splošnoslovenskega knjižnega jezika s premišljeno normativno vlogo.
T. i. »nove oblike«, uvedene sredi 19. stoletja, ki so jih že od srednjega veka v
osrednjem prostoru nadomeščale mlajše, pomenijo zamenjavo mlajše spremenjene oblike in ponovno vzpostavitev etimološko upravičene starejše oz. prvotne, ki
je ostala stalnica v nekaterih zemljepisno obrobnih govorih in narečjih (koroško,
vzhodnoštajersko, prekmursko), kot npr. že omenjena samostalniška končnica -om
namesto glasovne ali nalikovne -am, edninske pridevniške končnice -ega, -emu,
-em namesto iz srednjega veka poznanih nalikovnih -iga, -imu, -im. Do konca 19.
stoletja so bile odpravljene še nekatere ponovno uvedene starejše prvine: npr. arhaična pridevniško-zaimenska končnica v dajalniku in mestniku ženskega spola,
ohranjena v koroškem narečju (-ej), nedoločniška glagolska pripona -no- namesto
-ni- (dvignoti), ki je imela kratek čas tudi ilirsko varianto -nu- (dvignuti), črez je bil
zamenjan s čez, vže z že, kteri, keteri z v 16. stoletju normiranim kateri idr. Nekateri
pisci in jezikoslovci so jih ohranjali še dlje ob drugih starinskih/starejših jezikovnih
prvinah.7
naslovnikov:6 avtor ob pretežno črkopisnih/glasovnih dvojnicah (npr. gorenjsko-dolenjski odraz (toko, toku)) omenja dvojnico za mestnik ednine (u’mejsti, u’mejste),
knjižni in pogovorni končaj nedoločnika (snam piſat, snam piſati), navaja etimološko upravičeno obliko ob nalikovni, ki jo ima za izhodiščno: »u’taiſtim kraju, na
mejſti, u’taiſtimu (neperſtavim u)« (predgovor, točka 9).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
1.5.7 Oblikovne dvojnice obstajajo tudi v sodobnem pravopisnem standardu in
imajo značaj prvotnega, tradicionalnega, knjižnega proti sočasni govorjeni vsakdanji rabi, ki sicer področno variira (npr. dvojnična končnica v rodilniku ednine
»[S]em otel per timo mojmo piſanjo eno ſrejdno pot dershati, katero tebi u’timu predgovoru pokashem« (Basar 1734: predgovor), kjer so dvojnice opazne v mestniku ednine
imenske sklanjatve, tudi glede na navedeno dvojnico v istem sklonu z -i oz. -e.
7
Pater Stanislav Škrabec je leta 1918 v Jezikoslovnih spisih I ohranjal starejšo izrazno podobo iz 16. stoletja, kot npr.: vže ‘že’, keteri ‘kateri’, ptujcem ‘tujcem’, najpopolniši ‘najpopolnejši’ (jezik), terdi ‘trdi’, verstice ‘vrstice’, djanja ‘dejanja’, mej ‘med’, temuč ‘temveč’ ipd.
6
147
moškega spola: medú in méda, mirú in míra, ledú tudi léda, toda sína tudi sinú, -je
proti -i v imenovalniku množine določenih samostalnikov za osebe moškega spola:
gospódje/brátje/fántje tudi gospódi/bráti/fánti, osebnozaimenska oblika tožilnika
množine: njìh in njé, ženski dvojinski obliki: médve tudi mídve, mestniška dvojinska prvotna (stalnica) in nalikovna oblika: náju tudi náma, dvojinska in pluralizirana oblika: njíju tudi njìh itd.).
2
Dejavniki sprememb v zgodovini slovenskega (knjižnega) jezika
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
2.1.0 Kot je bilo prikazano v kratkem jezikovnem pregledu, tipologijo diahrone in
sinhrone variantnosti na starejših jezikovnih stopnjah sooblikujejo različni dejavniki. Razloge za zamenjavo stalnice z inovacijo lahko iščemo v jezikovnih strukturnih razvojnih procesih: poleg glasovnih sprememb so prevladujoče nalikovne
izravnave psihične narave, kot so: odprava razlikovanja, posploševanje in iz njega
izhajajoče poenostavljanje oblikovnih sestavov, vzpostavitev paradigmatskega ali
sintagmatskega ujemanja, uvajanje razlikovanja, kontaminacija, zlitje dveh oblik v
eno (blending) itd. Najvidnejša jezikovnozvrstna dejavnika sta kodno in družbenojezikovno določena: (a) medkodno preklapljanje oz. prehajanje prvin govorjenega v
pisni jezik in z njim povezano (b) socialnozvrstno preklapljanje med zemljepisnimi
različki (idiolekti), jezikom okolja (sociolekti).8 Enopokrajinski/enodeželni večnarečni in s tem nadnarečni usmerjenosti pisnega/knjižnega jezika v vseh obdobjih
(kranjsko : gorenjsko-dolenjsko) je sopostavljena meddeželna mednarečna (kranjsko – koroško – štajersko v okviru politične enote Notranje Avstrije), ki je nato z
izbranimi izvornimi invariantnimi zamenjavami prevladala kot vseslovenski knjižni jezik. V omejenem obsegu pa je jezikovna dihotomija tudi diasistemska (osrednjeslovenski (kranjski) in vzhodnoslovenski prekmurski knjižni jezik): s spremenjenimi družbeno-političnimi razmerami po prvi svetovni vojni zmagajo sredotežni
procesi, diasistemskost pa ostaja na ravni zvrstnosti: knjižno – neknjižno. Poleg teh
dveh družbeno opredeljenih dejavnikov je imel pomembno vlogo pri jezikovnem
spreminjanju tudi jezikovnostični dejavnik, vsi pa so v interakciji s pragmatičnimi
silnicami, ki imajo največjo spreminjevalno moč.
2.1.1 Oblikovno zamenljivost v vseh obdobjih povzroča sovplivanje na ravni prenosniške zvrstnosti oz. medkodnih prehodov med govorjenim in pisnim jezikom, ki
so bili najizrazitejši v predknjižnem obdobju od prvih zapisov v visokem in poznem
srednjem veku (Brižinski spomeniki, molitveni obrazci) in v času neustaljene knjižne norme do poenotenja knjižne norme sredi 19. stoletja (v rokopisnih besedilih
tudi pozneje). Na neupoštevanje normativnih pravil čedalje bolj vplivajo tudi danes.
2.1.2 Dvojničnost/variantnost povzročajo družbenozvrstna preklapljanja: med
nadnarečnim pisnim/knjižnim (deželnim) jezikom kot izrazom kultivirane stopnje v
razmerju do zemljepisnih različkov, tudi namerno zaradi dostopnosti pisnih besedil
148
Prim. Orel 2003: 552; 2009: 3.
8
2.1.3 Slovnično dvojničnost/variantnost so pospeševali tudi jezikovnostični vplivi
(prevzemanje, prevajanje, kalkiranje, medjezikovne interference) zaradi ozemeljske bližine, gospodarsko-političnih in kulturnih stikov, tujejezične politično-upravne nadrejenosti, latinskega cerkvenega jezika, pa tudi zaradi jezikovnega sorodstva
in kulturnega povezovanja, na (ne)posredne tujejezične prenose pa je vplival tudi
izhodiščni jezik prevodnih besedil, piščeva večjezikovna izobrazba, dvojezičnost
ali nezmožnost rabe prvega jezika idr. Zavest o različnosti slovničnih zgradb in
leksemov je širilo primerjanje jezikov vsaj od humanizma dalje,9 ki se je okrepilo v
času preroda z dejavnostjo jezikoslovcev v oživljenem projektu slovnice in slovarjev jezikov sveta in doseglo višek sredi 19. stoletja z ilirističnim in vseslovanskim
gibanjem na književni ter s primerjalnim slovanskim jezikoslovjem na znanstveni
ravni.
vsem slovenskim in (bližnjim) slovanskim bralcem. Medzvrstna prehajanja potekajo v treh koncentričnih krogih: (a) v ožjem (notranjem) med knjižnim jezikom in
narečji, konkretnimi zemljepisnimi različki, primarnim govorom pisca ali okolja,
(b) v širšem deželnem (upravno/cerkveno določenem) in (c) najširšem meddeželnem s funkcijo vplivnosti osrednjedeželnega proti obrobnim (perifernodeželnim).
Pisci so si v različni meri in po lastnih močeh prizadevali za nadnarečnost besedil,
kar so dosegali tudi z uporabo dvojnic (knjižno – narečno) v različnih vrstah besedil. Največjo jezikovno enotnost in normativnost z najmanj variantnosti so imeli
komisijsko nadzorovani prevodi Svetega pisma (tako enoavtorski protestantski prevod Jurija Dalmatina (1584) kot skupinski katoliški (1784–1802)), najmanjšo pa
rokopisi, tudi uradovalni, odvisni od jezikovne zmožnosti piscev oz. pisarjev.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
2.1.4 Dvojničnost podpirajo pragmatični dejavniki: živost, tj. potrjenost v govorjeni rabi, sporočilnost, vplivanjska vloga (argumentacija, prepričevanje) ipd. Neustaljenost pisne norme v starejšem knjižnem jeziku je lahko posledica dajanja prednosti besediloslovnim načelom koherentnosti, posredovanju miselne vsebine pred
jezikovnim izrazom ali upoštevanju družbeno in krajevno različnih naslovnikov.
Variantnost ustvarja izbirnost jezikovnih sredstev iz dveh ali več podsistemov ter
omogoča boljšo recepcijo bralcev in širšo uporabnost besedil.10 Opredelimo jo lahko tudi glede na besediloslovna merila: pojavlja se v istem besedilu ali v različnih
besedilih, pri istem piscu, v času zapisa, v različnem trajanju pojavitve oz. rabe, za
določene naslovnike ipd. Če je merilo besedilo, so dvojnice prepoznavne: na ravni
istega besedila kot prepisovalna variantnost ali v različnih izdajah istega besedila
istega ali drugega avtorja, med besedili istega avtorja ali v primerjavi z različnimi
istočasnimi ali raznočasnimi besedili ipd. Dvojnice rušijo kohezivnost besedila in jo
Npr. primerjava očenašev v Bohoričevi slovnici in pri Hieronimu Megiserju (očenaš v
štiridesetih jezikih, 1593) ter sopostavitev Svetega pisma v šestih jezikih tudi s slovenskim prevodom (Biblia Sacra Eliasa Hutterja (1599)).
10
K vsesplošni rabi dvojnic je gotovo prispevala tudi ustaljena slogovna/retorična besednozvezna prvina, tj. raba dvojničnih prirednih zvez dveh so-, blizu- ali protipomenskih
leksemov, ki je prisotna v slovenskih zapisih že od Brižinskih spomenikov dalje.
9
149
hkrati povečujejo za različne uporabnike. Glede na pisca se pojavljajo pri enem avtorju, sočasno ali raznočasno, ali med različnimi avtorji, tudi posnemovalno, zavračevalno idr. Glede na naslovnike so opredeljene lokalno, regionalno, narodnostno
in jezikovno sorodno, slovansko.
3
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
3.1 Soobstoj stalnic in spremenljivk, izkazanih v starejših slovenskih tiskanih in
rokopisnih besedilih, lahko raziskujemo v okviru (a) sočasne dvojničnosti in (b) raznočasne zamenljivosti. Ena od dvojnic je prvotna, izhodiščna/starejša, tj. stalnica,
ohranitev prvotnega/starejšega stanja, druga je mlajša – inovacija, konkurenčna
dvojnica, sprememba, zamenjava prvotne ali starejše; obe lahko soobstajata kratek
ali daljši čas, iz obeh pa lahko nastane še vmesna nalikovna omejeno (avtorsko,
zemljepisno) rabljena tretja oblika. Npr. izhodiščnoslovenska dvojinska oblika rodilnika in mestnika dveju, obeju izginja ob tekmujoči množinski obliki dveh, obeh;
obe sta lahko osnova za novo vmesno po nesistematični naliki (zmes, zlitje (angl.
blending)) tvorjeno ožjenarečno obliko dvejuh (Trubar) ali koroško obuh, poznano
tudi iz stare češčine, poljščine in ruščine (Ramovš 1952: 110). Po takem vzorcu je
nastala tudi v Bohoričevi slovnici navedena rodilniška dvojinska oblika osebnega
zaimka najh, vaih ‘naju, vaju’ proti njiu (Bohorič 1584: 79, 80), kjer je dvojinski
obliki dodan množinski -h zaimenske sklanjatve, kot je v rabi npr. pri svojilnih zaimkih (npr. mojh, tvoih, ſvoih (Bohorič 1584: 86, 90 (= 88), 89).
3.2 Ob prevladi mlajše dvojnice pa je prvotna/starejša lahko ohranjena na zem
ljepisno obrobnih, izoliranih, odročnih področjih: npr. v mestniku ednine je prvotna
končnica -ě o-sklanjatve, izkazana le v Brižinskih spomenikih, v 16. stoletju pri
Trubarju in Dalmatinu le v oksitoniranih oblikah (Trubar: vtim duhei, listei, moriei
proti vduhi, na moryu (1), muryu (1), mury (1); Dalmatin: morjej, morji, morju,
murji, murju)11 in v obrobnih zahodnoslovenskih narečjih, ohranjena z odrazom nenaglašenega ě v ziljščini, rezijanščini, pri izomorfni dajalniško/mestniški končnici
a-sklanjatve pa na Koroškem, v Reziji, Beneški Sloveniji, Beli krajini, tu vzporedno
z mlajšo končnico -i z odrazom etimološkega i (Logar 1996: 321), medtem ko sta
jo v osrednjem pisnem/knjižnem jeziku zamenjala končniška morfema -i in -u, ki
se vzporedno pojavita že v stiškem spovednem obrazcu (1440): na boſſẏam meẏſtu
(II, LXI), po ʒẏm ſẏwotÿ (II, LV): prvi je značilen za mehki tip o-sklanjatve in za
i-sklanjatev, tvoren na vzhodu in zahodu in je nalikovne narave, ponekod pa tudi
glasovne po višanju prvotnega končniškega fonema (razvoj nenaglašenega jata v
i), ali pa je nastal iz -u po pomiku proti sprednji legi v panonskih govorih. Nevtralni osrednjeknjižni dvojnici tipa na križu/križi,12 ki ju je utrdila knjižna norma
Oblike so preverjene v prevodih Svetega pisma na www.biblija.net (dostop 16. 5. 2013).
V prekmurskem knjižnem jeziku in vzhodnoštajerski različici je -i pri samostalnikih in
zaimensko-pridevniških oblikah po narečnem glasovnem prehodu u > i posplošen tako
v dajalniku kot v mestniku. Obe končnici sta v osrednjih narečjih glasovno oslabeli: -i
11
12
150
Oblikovne spremembe kot dvojnice ali zamenljivke
kvantitetno v polglasnik in intenzitetno v -e, kar se pojavlja tudi v osrednjeslovenskem
knjižnem jeziku od 18. stoletja: -u prehaja intenzitetno v -o v gorenjskem narečju in pri
gorenjskih piscih (npr. v rokopisih pri pridevniških oblikah variantno že v kranjskih prisegah iz začetka 16. stoletja (deželskimu/deželskimo/deželskemo), pri Basarju (1734) v
predgovoru in v pridigah, v nekaterih kranjskih in koroških tiskih druge polovice 18. stoletja ipd.).
13
Redko pa se nasprotno, verjetno po sintagmatski izravnavi, v mestniku ednine posplošuje oblika orodnika: po mojem promožejnem (Kranjski rokopis 2), sicer je zapisan -u (kher
ſe Vpraudj, olli vſuetu rezhe) (Kranjski rokopis 3). Ta nalika se izjemoma pojavlja tudi v
starejšem knjižnem jeziku, npr. pri Trubarju, Svetokriškem idr.
14
Pohlin mestnika še ni prepoznal in navaja namesto njega ablativ z od in samostalnikom v
rodilniku, v besedilih pa v mestniku prevladuje -u: per temu, njemu; tako tudi pri samostalniku samo -u: na/po svejtu, v’ njegovemu poſ helenju (Pohlin 1789: 46) itd.
16. stoletja, sta bili v času preroda ob koncu 18. stoletja v osrednjeslovenskem
knjižnem jeziku načrtno odpravljeni v prid -i zaradi medsklonskega razlikovanja
(dajalnik -u, mestnik -i) ali medsklanjatvenega nalikovanja (izravnava s končnicami ženske a- in i-sklanjatve). V 19. stoletju pa se posploši nalikovna končnica
-u kot ostanek prvotne moške u-sklanjatve po paradigmatični medsklonski izravnavi in uvedbi medsklonskega sinkretizma: dajalnik -u, mestnik -u, ki je obstajal
v drugih sklanjatvenih vzorcih (ženskega spola a- in i-sklanjatve), z naliko pa se
uvaja medsklanjatveno razlikovanje po spolu (-i v mestniku ednine ženskega, -u
pa moškega, srednjega spola);13 Kopitar (1808) in Vodnik (1811) imata v mestniku samo -u, medtem ko je v vzhodnoštajerskih slovnicah -i (u) (Šmigoc (1812),
Dajnko (1824)). V splošnoslovenskem jeziku druge polovice 19. stoletja se dvojnici
etimološko začasno fonetično razporedita glede na trdi/mehki soglasnik osnove (v
mestu : v pisanji). V govorjenem jeziku je tovrstno izenačevanje med dajalnikom in
mestnikom po vzoru samostalnikov prešlo tudi k pridevniško-zaimenski sklanjatvi
(dajalnik ednine njemu, temu, novemu – mestnik ednine pri njem, tem, novem >
mestnik ednine *pri njemu, *temu, *novemu (k temu novemu sosedu – *pri temu
novemu sosedu ‘pri tem novem sosedu’), ki je podprta še z drugo, sintagmatično
istosklonsko izravnavo končniškega morfema samostalniške odnosnice s končnico
pridevniško-zaimenskega levega ujemalnega prilastka in se posploši tudi pri samostalniških zaimkih. To naliko lahko v besedilih sledimo že od začetka knjižnega
jezika, v 16. stoletju redko, pogosta je v 18. stoletju, ko je poleg Basarjeve omembe
(1734) dvojnica v pridevniški in zaimenski sklanjatvi (prvotna oblika in z dajalnikom izravnana oblika) neenotno potrjena tudi v slovnicah 18.14 in prve polovice
19. stoletja; Gutsman (1777) ima medsklonsko razlikovanje kot pri samostalniški
moški sklanjatvi: dajalnik njemu, mestnik per njemi (31), pri pridevniku pa etimološko obliko, ki se glasovno izenači z orodniško: per ſvetem, se ſvetem (20); Kopitar (1808) le z nalikovno obliko v mestniku: lép-imu, njèmu (255, 281), Vodnik
(1811) z nalikovno obliko pri zaimkih in dvojnico pri pridevnikih moškega spola:
per njemu (57), moški spol: per lep-imu (lepim), srednji spol: lep-imu (37); Šmigoc
(1812) z dvojnico in etimološko obliko na prvem mestu: njem (mu) (56), lep-im
(-imu) (37), enako Murko (1832: 27), a kasneje le lep-imu (1843: 31, 1850: 25), pri
osebnem zaimku le z obliko njem (1832: 43) oz. onému, oném (1843: 59, 1850: 49),
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
151
Dajnko (1824) z nalikovno obliko: dajalnik, mestnik lepemi (157), Metelko (1825,
1830) ima že današnje stanje, Muršec (1847) z dvojnico: (per) njemu, njem (26), Janežič (1854) pa ima že današnje sklonske oblike (lepem (30), njem (42)). Nalikovna
medsklonska izravnava se pri določenih zaimkih (vprašalnih in/ali iz njih tvorjenih
oziralnih, nedoločnih in nikalnih) razširi iz dajalnika in mestnika še v orodnik (kar
je značilno za zaimensko-pridevniški vzorec v gorenjskem narečju), v slovnicah
npr. Kopitar (1808): mestnik kómu (kóm) ‘kom’, orodnik kóm : mestnik kómur ‘komer’, orodnik kómur ‘komer’ (295–296), Vodnik (1811): mestnik per komu, kóm,
zhim, zhim, orodnik s’ kom, s’ zhim : per komur, s’ komur, per zhimur, s’ zhimur (61);
celo še v drugi polovici 19. stoletja (Janežič (1854): kdo, mestnik, orodnik kom, kaj:
mestnik čem, čim, orodnik čim (45), kdor: dajalnik, mestnik, orodnik komur; kar:
dajalnik, mestnik, orodnik: čemur, čimur (46).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
3.3 Kljub normativni dvojničnosti v vseh pisnih besedilih imajo stalnice kontinuiteto v obrobnih narečjih (npr. rezijanščini, ziljščini, prekmurskem narečju) in so bile
lahko ponovno uvedene ob kodificiranju splošnoslovenskega knjižnega jezika sredi
19. stoletja (npr. nekatere vzhodnoslovenske narečne in knjižnojezikovne stalnice
(-om/-em pri samostalnikih moškega in srednjega spola v orodniku ednine in dajalniku množine namesto glasovne/nalikovne -am, tu so bili lahko zgled ob stari cerkveni
slovanščini tudi nekateri slovanski jeziki (hrvaški, ruski, češki le v množini), edninske
pridevniške oblike -ega, -emu, -em namesto nalikovnih -iga, -imu, -im idr.).
4
Medjezikovne vzporednosti oblikovnih sprememb
4.0 Medjezikovno vzorovanje oz. oblikovni prenos kot posledica stičnega vpliva
tujega jezika na bližnje govore ali načrtnega uvajanja iz bližnjih in drugih slovanskih
jezikov ali interferenc v knjižnem jeziku zaradi jezikovne bližine se v slovenskem
knjižnem oblikoslovju izkazuje kot možen spreminjevalni dejavnik, predvsem če
v govorih takšne spremembe ne obstajajo. Nekatere nalikovne spremembe, vzporedne v različnih slovanskih jezikih in znane slovenskim piscem in slovničarjem,
ki so soustvarjali novo podobo knjižnega jezika, bi lahko bile posplošene tudi pod
vplivom drugega jezika, ki ima to spremembo v svojem oblikoslovnem sestavu. Z
medjezikovnega ali medkulturnega stališča ali z medsebojnim zgledovanjem (podobna struktura v slovanskih jezikih) bi potencialno lahko obravnavali nekatere
samostalniške (npr. poenotenje nekaterih množinskih končnic v vseh treh spolih),
zaimenske (npr. nove tvorbe svojilnih zaimkov za 3. osebo) in glagolske prvine (deležja v hrvaškem, kajkavskem knjižnem jeziku), čeprav so razložljive s tipološko
sorodnimi spremembami (analogijo, poenostavljenjem, razlikovanjem).
152
4.1 Samostalniška sklanjatev v množinskem vzorcu moškega/srednjega spola v
starejšem knjižnem jeziku izkazuje nekatere spremembe, ki pomenijo odklon od
podedovanih prvotnih historičnih oblik in težnjo k oblikovnemu izenačenju, unifikaciji s samostalniki ženske a-sklanjatve, ki jo je v nadaljnji standardizaciji knjižnega jezika, temelječi na etimološkem načelu, opustila. Tine Logar v Pregledu
15
V dvojinskem vzorcu je izkazana govorna izravnava mestniške in orodniške oblike.
zgodovine slovenskega jezika v obdobju od 17. do 18./19. stoletja omenja »unifikacijo sklanjatve samostalnikov v množini, pri čemer so se lahko v stranskih sklonih
posplošile a-jevske, o-jevske ali i-jevske končnice ali pa je drugod razlika med
moškimi in srednjimi samostalniki na eni strani in ženskimi na drugi strani ostala,
kar je npr. značilno tudi za oblikoslovno arhaični slovenski knjižni jezik« (Logar
1996: 336). Izenačenje treh množinskih sklonskih oblik (npr. dajalnik mestam, mestnik mestah, orodnik mestami) pa je poleg zamejene govorjene rabe pospeševalo
vzorovanje po ženski a-sklanjatvi, podobno kot v ruščini. Gre za posplošitev oblik
ženskega spola -am, -ah, -ami poleg predhodne v dajalniku še v mestniku in orodniku množine samostalnikov moškega in srednjega spola. Lahko jo je spodbudila
glasovna/nalikovna sprememba dajalniške oblike, ki je medsklanjatveno izravnavo
izvedla že prej. Posplošitev ženskih oblik je v množinskih sklonih izvedena v ruščini (dajalnik volkám, mestnik volkáx, orodnik volkámi), delno v poljščini (dajalnik
wilkom, mestnik wilkah, orodnik wilkami) (Matasović 2008: 184; Babič 2003: 93
po Ivanov 1983: 277). Razlaga z medjezikovnim slovanskim vplivom je v primerih,
ko oblikovno spremembo lahko razložimo z glasovno premeno ali vplivom krajevne rabe, neumestna. Zaradi njene izpričanosti v slovenskih vzhodnih in zahodnih
zemljepisnih različkih jo lahko pojmujemo kot tipološko posplošitev ženskih oblik
in posledično spolsko izenačitev oz. sinkretizem (prim. Orr 2000: 88–89). V dajalniku in orodniku je posplošena že v Pohlinovi slovnici: S’ temi Krayl-ami, s’ Fant-ami; s’ Temi Rogami – Rogovami (Pohlin 1768: 23–26), is Serzami, s’ Oblizhjami
(32–33), ki pa jo Pohlin glasovno razločuje od ženske oblike z zamenjavo -i z -e
(s’ teme Krayliz-ame (28)), kar pomeni, da ni predvidel medsklanjatvene izravnave
po spolih, temveč istosklonsko izravnavo (v orodniku) v vseh številih: npr. s’ Fant-am, -ama, s’ Fant-ami (25), podobno kot pri sedanjiških glagolskih oblikah: dam,
dama, damo (62). Da je imel to končnico za prvotno, je pojasnjeno v opombi 2,
kjer opozarja še na govorjene oblike brez te nalike, ki jih razlaga kot redukcijo (»v
govoru pogosto požrejo črko ali dve: s’ Kraylmi ali Krayli, s’ Gospudmi ali Gospudi
namesto s’ Gospudami« (Pohlin 1768: 24/212)). Ali lahko po tem sklepamo, da je
bila živa tudi v ljubljanskem govoru? Enake oblike v vseh treh sklonih navaja Gutsman, ki jo izkazuje tudi v mestniku množine: per Goſpudah (Gutsman 1777: 9),
nalike pa ne upošteva Kopitar (ima le tedanje knjižne -ama v dajalniku in orodniku
dvojine ter -am v orodniku ednine in dajalniku množine, sicer so enake današnjim)
niti Vodnik, ki pa ima le da ima v orodniku množine posplošeno končnico -mi (s’
rak-mi, s’ kraj-mi (Vodnik 1811: 15), v opombi pa pojasni alternacijo z -i »savol
krajſhiga al lepſhiga« (16), zlasti zaradi ujemanja s pridevnikom (s’ lepimi ráki (16),
niti Metelko. Naliko zasledimo pri Dajnku (1824), a le pri samostalnikih srednjega
spola v dvojini in množini (npr. v dajalniku, mestniku in orodniku let-ama;15 let-am,
let-ah, let-ami (108)), kjer je narečno podprta, medtem ko v moški paradigmi nalike
ni. Muršec (1847) ob sodobnih knjižnih kot dvojnice navaja v oklepaju še ženske
končnice (Muršec 1847: 8), enako Murko (1843: 17; 1850: 13) le v dajalniku in
orodniku (rák-om (am), rák-i (omi, ami, mi)), Janežič (1854) pa ne več.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
153
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
4.2 Med prepoznanimi vplivi jezikovne stičnosti so omenjene spremembe v
rabi določenih oblikoslovnih kategorij, npr. izguba dvojinske oblike in zamenjava
z množinsko pri osebnem zaimku nama ob jugozahodni slovenski etnični meji v
Primorju in Beli krajini ter v krajih blizu Hrvaške po Tesnièrju kot posledica kajkavskih in čakavskih narečij (Jakop 2008: 27). Romanski vpliv italijanščine (beneščine ali furlanščine), ki nima srednjega spola, je bil omenjen tudi v sklanjatvi
samostalnikov srednjega spola s končnico -a na skrajnem zahodnem območju v
Nadiških dolinah (Cronia 1950: 324, 326): imenovalnik ednine mièsta, bŕda, a po
Ramovšu navaja tudi možnost poenotenja sklonov v množini med samostalniki ženskega in srednjega spola.16 Kalkirana je raba povratnega svojilnega zaimka namesto
osebnosvojilnega za 3. osebo (sin svoj za ‘njegov’ v Černjejskem rokopisu s področja terskega narečja, podobno navaja tudi Skubic); povzemanje s samostalnikom
ali z naglašeno obliko osebnega zaimka izraženega predmeta z naslonsko obliko
osebnega zaimka v dajalniku ali tožilniku (Danijelo jo pozna puno judi, Mene me
ne boli (Matajur) (Skubic 1997: 84–86)) idr. V zgodovini slovenskega jezika je bila
poudarjena vloga nemškega jezika pri rabi trpnika, že od Brižinskih spomenikov
dalje, pogojena s tovrstnimi starobavarskimi starovisokonemškimi vzorci, ali raba
svojilnega rodilnika namesto svojilnega pridevnika, raba člena itd., kar živi (še danes) tudi v govoru.
4.3.1 Panonski prostor je ohranjal nekatere posebnosti, skladne s hrvaškimi kajkavskimi zaradi skupnega razvoja (npr. posplošitev trdih končnic zaimenske sklanjatve (rodilnik ednine toga, novoga, mestnik ednine toj, novoj). Skupna nalikovna inovacija je značilna za rodilnik ednine zaimenske sklanjatve, izkazana že v
Brižinskih spomenikih, za samostalniški osebni zaimek, ki nastopa tudi v funkciji
svojilnega zaimka za 3. osebo: iego – iega ‘njega; njegov’ (psl. *jegȍ); v nadaljnjih
obdobjih se starejša ne ohranja, v rabi je le mlajša, ki ima povsod še inovacijo z
n- od predlogov (k, s, v). Od začetka 16. stoletja pa zaradi razlikovanja nastane
pridevniška izpeljanka njegov (npr. Černjejski rokopis : niega, niegov – morda zaradi pisca s čakavskega govornega območja Janeza s Krka). V knjižnem jeziku 16.
stoletja nastopa redko pri Trubarju (v Besedju 2011: 285 je navedenih 8 Trubarjevih
ključnih del iz let 1555–1595 od skupno 33, 4 izpisi so dosegljivi tudi v spletnem
Svetem pismu www.biblija.net (1555–1557)),17 tudi iz stilističnih razlogov, da bi se
izognil ponovitvi v obeh funkcijah v istem stavku: »inu postauio na verh nega glave
negoui uržah pissan« (Mt 27,36), »Inu negovi jogri vprašaio nega inu pravio:« (Jn
9,1). Krelj je posplošil rabo oblike njegov, ki jo je vnesel v prevod Biblije (1584)
tudi Jurij Dalmatin, Bohorič (1584: 83) pa jo kot izpeljanko svojilnega pomena
omenja pri osebnem zaimku on z opombo, da se latinsko ne da izraziti. Dvojnici se
ohranjata celo v 20. stoletje z različno stopnjo pogostnosti: njega – njegov. Druge
»Ma essa può essere avvenuta anche qui per l’unificazione di casi al plurale fra sostantivi
femminili e neutri (Ramovš, VII, 167)« (Cronia 1950: 324).
17
Npr.: »Ta Goſpud ie Kral imer inu vekoma, Ty Aydie konez vſameio is negoue ſemle« (Ps
10,16); »Iſrael veſſeliſſe vtim, kateri ga ie ſturil, Ty Sionski Otroci veſſelite ſe vtim negouim Kralu« (Ps 149,2).
16
154
4.3.2 V knjižnem jeziku je opazna povečana raba deležij sedanjega časa na -č in
preteklega časa na -(v)ši namesto podrednega stavka na oblikoskladenjski ravni pod
vplivom čakavske in kajkavske cerkvenoslovanske pisne tradicije, ohranjene v književnih delih 16. stoletja, ki jo lahko zaradi neživosti v govoru obravnavamo kot
medjezikovno dvojnico:18
Trubar 1557: ... inu ta Iskushnauez ſtopi knemu ... (IIII, 7), ... inu on odpre ſuia uuſta,
nee uuzhi inu praui ... (V, 9),
Konzul: ... I pristupivši knemu napastnik ... (4 A, 6), I otvorivši usta svoê učaša nih
govoreći (5 A, 11),
Krelj 1567: On pak odgovori inu ednimu mey nijmi rezhe (Mt 20),
Vramec 1586: A on odgouoriuſi iednomu zmeg nih reche (52),
Küzmič 1771: i priſtoupivſi knyemi te ſzküsavecz (11).
tvorjene oblike so opažene šele v 18. (njihov) oz. v 19. stoletju (njun); ženska oblika
njen je izkazana v Černjejskem rokopisu (jen), dvojinska najin šele v 18. stoletju,
vajin pa že v 16. stoletju v Dalmatinovi Bibliji (1584). Oblika negov je obstajala
tudi v kajkavskem in čakavskem knjižnem jeziku (npr. negov/nega : nih (Konzul
1564)), a ne moremo z gotovostjo zatrditi, da se je uveljavila z medjezikovnim knjižnim vplivom, čeprav je rabo posplošil ravno Krelj, pri katerem so izkazani vplivi
prek učitelja, Istrana Matije Vlačića, saj bi oblika lahko nastala po modelu pridevniških svojilnih zaimkov (za govor je namreč tipična rodilniška raba od njega). V
hrvaščini se pojavlja od 13. stoletja kot inovacija, oblika je razširjena še v slovenščini in bolgarščini (Matasović 2008: 240 po Lani Hudeček 2006); Blaž Jurišić (1992:
156) je razložil tvorbo oblike. Kopitar (1808: 289–290) navaja izpeljanko njegov,
njen, toda v dvojini in množini ima oblike rodilnika osebnega zaimka naju, vaju,
njih, enako kot v grščini.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Pogostejša je pri nekaterih piscih hrvaškega rodu (Jurij Juričić) oz. poznavalcih
njihovega pismenstva (Krelj)19 ter neposrednih uporabnikih kajkavskih obrednih
besedil (prekmurski pisci v 18. stoletju), ki se je razširila po Kopitarjevem priporočilu Küzmičevega prevoda v 19. stoletju tudi v osrednjem knjižnem jeziku (prim.
Jesenšek 1998: 138 po Francetu Kidriču).20
Podobno tudi češka narečja ne poznajo rabe tvornopreteklih deležnikov (HMČ 1986: 243).
Miklošič (1856: 201) navaja primere za pretekle aktivne participe po Krelju, zagrebških
(1730), trnavskih (1694) evangelijih, Küzmičevi izdaji Novega zakona iz leta 1848, Metelku, narodnih pesmih in omenja ustno ljudsko rabo le redkih: oprimši, omedlevši, rekši,
skrivši, ozeravši se (Vraz).
20
Marko Jesenšek ob Tomšičevi razlagi Küzmičevo uvajanje deležij po grški predlogi
razlaga s starocerkvenoslovanskim vplivom (Jesenšek 1998: 137, op. 1), za drugo polovico 19. stoletja pa navaja po Martini Orožen tudi kalkiranje po slovanskih čeških in ruskih
vzorcih (Jesenšek 1998: 139).
18
19
155
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
156
5
Sklep
Oblikovno dvojničnost oz. variantnost lahko pojmujemo kot pomembno komunikacijsko, normodajalno in nekonvencionalno pomenonosno in besedilotvorno
sestavino jezikovnega sistema. Glede na družbenozvrstno stratifikacijo jezika
nastajajo spremembe v starejšem knjižnem oblikoslovnem sestavu pod vplivom
številnejših sprememb v govorjenem kodu, s prehajanjem narečnih oblikospreminjevalnih vzorcev v pisni/knjižni jezik. Nekatere knjižne nalikovne spremembe,
izkazane v posameznih slovanskih jezikih, so potencialno posnemovalno vplivale
na slovenski jezik, medtem ko so druge, izpričane tudi v slovenskih narečjih, tipološko razložljive. Sočasni medjezikovni zgledi (sosednjih) slovanskih jezikov
razen pri neslovenskih piscih (npr. v Stiškem rokopisu) so bili poznani slovenskim avtorjem v celotni zgodovini knjižnega jezika, od prerodnega in narodnega
ozaveščenja v 18. in 19. stoletju pa so bili z razvojem primerjalnega slovanskega
obravnavanja jezika tudi hoteno vneseni v našo jezikovno strukturo, zato so bile
ujemalne knjižne izravnave lahko pospešene po zgledu slovanskih jezikoslovnih
stikov. V oblikotvorju so ob analognih in tipoloških razvojnih težnjah v lastnem
jezikovnem sistemu težje dokazljivi in so omejeni večinoma na nekatere ozko
knjižne zgradbe.
Viri in literatura
Besedje 2011 = Kozma Ahačič idr., Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 (Slovarji).
Babič 2003 = Vanda Babič, Učbenik stare cerkvene slovanščine, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2003.
Basar 1734 = Jernej Basar, Conciones juxta libellum Exercitiorum s. p. Ignatij in
singulas anni Dominicas digestae per P. Bartholomaeum Bassar = PRIDIGE
ISBUKVIZ IMENVANIH EXERCITIA S. OZHETA IGNAZIA, Labaci: Adami
Friderici Reichhardt, 1734 〈http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZXFAJNVP〉 (dostop 16. 5. 2013).
Bohorič 1584 = Adam Bohorizh, Arcticae horulae succisivae = Zimske urice proste,
prevedel in spremno študijo napisal Jože Toporišič, Maribor: Obzorja, 1987.
Comrie 1996 = Bernard Comrie, Language Universals and Linguistic Typology:
Syntax and Morphology, Oxford (UK) – Cambridge (Massachusetts, USA):
Blackwell Publishers, 21996 (11981).
Cronia 1950 = Arturo Cronia, Contributi alla dialettologia slovena (= Prispevki k
slovenski dialektologiji), Slavistična revija 3 (1950), št. 3–4, 321–326.
Dajnko 1824 = Peter Dajnko, Lehrbuch der Windischen Sprache, Grätz: Johann
Andreas Kienreich, 1824.
Gutsman 1777 = Oswald Gutsmann [= Ožbalt Gutsman], Windische Sprachlehre,
Klagenfurt: gedruckt bey Ignaz Aloys Kleinmayer, 1777.
HMČ 1986 = Arnošt Lamprecht – Dušan Šlosar – Jaroslav Bauer, Historická mluvnice češtiny, Praha: Státní pedagogické nakladatelství, 1986.
Hock 1991 = Hans Henrich Hock, Principles of Historical Linguistics, Berlin –
New York: Mouton de Gruyter, 21991 (11986).
Ivanov 1983 = Vjačeslav Vsevolodovič Ivanov, Istoričeskaja grammatika russkogo
jazyka, Moskva: Prosveščenije, 1983.
Janežič 1854 = Anton Janežič, Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega
slovstva ter z malim cirilskim in glagoliškim berilom za Slovence, Celovec:
Eduard Liegel, 1854.
Jesenšek 1998 = Marko Jesenšek, Deležja in deležniki na -č in -ši, Maribor: Slavistično društvo Maribor, 1998 (Zora 5).
Jurišić 1992 = Blaž Jurišić, Nacrt hrvatske slovnice: glasovi i oblici u povijesnom
razvoju 2, Zagreb: Matica hrvatska, 1992 (Znanstvena knjižnica) (11942).
Konzul 1564 = Stipan Konzul Istranin, Katekizam, VTubingi, M.D.LXIIII.
Krelj 1567 = Sebastijan Krelj, POSTILLA SLOVENSKA, Ratisbonae, 1567.
Kopitar 1808 = Jernej Kopitar, Grammatik der Slavischen Sprache in Krain,
Kärnten und Steyermark, Ljubljana: Wilhelm Heinrich Korn, 1808.
Küzmič 1771 = Števan Küzmič, NOUVI ZÁKON ALI TESTAMENTOM GOSZPODNA NASEGA JEZUSA KRISZTUSA / ZDAJ OPRVICS zGRCSKOGA NA
SZTÁRI SZLOVENSZKI JEZIK OBRNYENI PO STEVAN KÜZMICSI SURDÁNSZKOM. F., Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije – Slovensko
protestantsko društvo Primož Trubar, 1999 (11771).
Logar 1996 = Tine Logar, Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave, ur.
Karmen Kenda-Jež, Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana
Ramovša, 1996.
Matasović 2008 = Ranko Matasović, Poredbenopovijesna gramatika hrvatskoga
jezika, Zagreb: Matica hrvatska, 2008.
Metelko 1825 = Franc Serafin Metelko, Lehrgebäude der slowenischen Sprache im
Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen nach dem Lehrgebäude der böhm. Sprache des Hrn. Abbé Dobrowsky, Laibach: Leopold Eger,
1825 〈http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-4V2HLYMI〉 (dostop
16. 5. 2013).
Metelko 1830 = Franc Serafin Metelko, Slowenische Sprachlehre, Ljubljana: im
Verlage der k. k. Volksschulbücher-Verschleissung des Laibacher Gubernial-Gebiethes, 1830.
Mikhailov 2001 = Nikolai Mikhailov, Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine: rokopisna doba slovenskega jezika (od XIV. stol. do leta 1550), Trst: Mladika
– Knjižnica Dušana Černeta, 2001.
Miklošič 1856 = Franz Miklosich [= Franc Miklošič], Grammatik der slavischen
Sprachen: Formenlehre, Wien, 1856.
Murko 1832 = Anton Murko, Theoretisch-praktische Slowenische Sprachleh
re für Deutsche, nach den Volkssprecharten der Slowenen in Steiermark,
Kärnten, Krain und Ungarns westlichen Distrikten, Grätz: Verlag der Franz
Ferstl’schen Buchhandlung, Johann Lorenz Greiner, 1832 〈http://www.dlib.
si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-X3M1PUVN〉 (dostop 16. 5. 2013).
Murko 1843 = Anton Murko, Theoretisch-practische Grammatik der Slowenischen
Sprache in Steiermark, Kärnten, Krain und dem illyrischen Küstenlande, zweite,
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
157
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
158
umgearbeitete und sehr vermehrte Auflage, Grätz: Verlag der Fr. Ferstl’schen Buch
handlung, 21843 〈http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-ZW8FNGJU〉
(dostop 16. 5. 2013).
Murko 1850 = Anton Murko, Theoretisch-practische Grammatik der Slowenischen
Sprache in Steiermark, Kärnten, Krain und dem illyrischen Küstenlande,
zweite, umgearbeitete und sehr vermehrte Auflage, Grätz: Verlag der Fr.
Ferstl’schen Buchhandlung, 31850.
Muršec 1847 = Jožef Muršec, Kratka slovenska slovnica za pervence, v Gradci, 1847.
Orel 2003 = Irena Orel, Slovenski pisni jezik nekdaj in danes – med izročilom in
govorom, v: Slovenski knjižni jezik: aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje, ur. Ada Vidovič Muha, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2003 (Obdobja
20), 551–562.
Orel 2009 = Irena Orel, Starejša besedila kot vir za preučevanje zemljepisnih jezikovnih različkov, v: Slovenska narečja med sistemom in rabo, ur. Vera
Smole, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2009 (Obdobja 26), 3–22.
Orr 2000 = Robert Orr, Common Slavic Nominal Morphology: a New Synthesis,
Bloomington: Slavica, 2000.
Orožen 2010 = Martina Orožen, Slovenski jezikovni razvoj v luči sistemskih inovacij in jezikovne kreativnosti, v: Martina Orožen, Kulturološki pogled na
razvoj slovenskega knjižnega jezika: od sistema k besedilu, Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, 2010 (Zora 74), 25–40.
Pohlin 1789 = Marko Pohlin, KMETAM SA POTREBO INU POMOZH ALI UKA
POLNE VESELE, INU SHALOSTNE PERGODBE TE VASY MILDHAJM, na
Duneju: per Christianu Grosserju, 1789.
Pohlin 2003 = Marko Pohlin, Kraynska grammatika [1768] – Bibliotheca Carnioliae, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003.
Ramovš 1952 = Fran Ramovš, Morfologija slovenskega jezika: skripta, prirejena
po predavanjih prof. dr. Fr. Ramovša v l. 1947/48, 48/49, Ljubljana: Univerzitetna študijska komisija (izd.) – DZS (zal.), 1952.
Ramovš – Kos 1937 = Fran Ramovš – Milko Kos, Brižinski spomeniki, Ljubljana:
Akademska založba, 1937.
Skubic 1997 = Mitja Skubic, Romanske jezikovne prvine na zahodni slovenski jezikovni
meji, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1997 (Razprave FF).
Subotić 2002 = Ljiljana Subotić, Istorijska lingvistika, Novi Sad: Filozofski fakultet, Katedra za srpski jezik i lingvistiku, 2002.
Šmigoc 1812 = Janez Leopold Šmigoc, Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre, Grätz: Aloys Tusch, 1812 〈http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:
DOC-498IC5B5〉 (dostop 16. 5. 2013).
Toporišič 1992 = Jože Toporišič, Jezikoslovna obravnava, v: Stiški rokopis: študije,
ur. Mihael Glavan, Ljubljana: Slovenska knjiga, 1992 (Monumenta Slovenica 2), 17–31.
Vramec 1586 = Antun Vramec, Postilla, Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i
umjetnosti – Kršćanska sadašnjost – Varaždin: Zavod za znanstveni rad, 1990.
www.biblija.net = Sveto pismo na internetu, Svetopisemska družba Slovenije (dostop
16. 5. 2013).
Summary
This article presents the typology of variations and some changes in medieval texts
and in the central Slovene standard language from the sixteenth to the nineteenth
centuries (unification of some plural noun endings in all three genders, and pronominal, adjectival and verbal changes) that occurred in the development of the
inflectional system and may be explained by internal linguistic factors (analogy,
simplification, dissimilation), or as a result of language contact over time (similar
structure in other Slavic languages). These include possessive pronouns for the third
person with the new formation njegov ‘his’ (< Old Slavic *jego, njega ‘of him, his’)
and the frequent use of the present and past participle (both found in Croatian, in
the Kajkavian and Chakavian standard language, as a result of mutual imitation),
but not the generalization of certain feminine plural case forms to all noun declensions in Russian and Polish, which also occurred in Slovene dialects as a result of
the typological changes in different languages.
Internal and/or External Linguistic Factors in Inflectional Changes
in Slovenian Historical Morphology
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
159
Cobiss: 1.01
Leksikalno-skladenjske spremembe v sodobni slovenščini
Pri različnofunkcijski širitvi besedil in besedja pomensko-skladenjske lastnosti
današnje leksike predvsem zaradi visoke stopnje prevzetosti posegajo tudi v
sistemskost slovenščine.
Ključne besede: leksika, skladnja, pomenotvorje, besedotvorje, tvorbenopretvorbene zmožnosti slovenščine
Lexical-Syntactic Changes in Contemporary Slovenian
In the multifunctional expansion of texts and the lexicon, it is especially due
to the high degree of borrowing that the semantic-syntactic features of today’s
lexicon have also extended into the systemic character of Slovenian.
Keywords: lexicon, syntax, meaning creation, word formation, transformational generative capacity of Slovenian
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Андрея Желе
Лексико-синтаксические изменения
в современном словенском языке
0
Лексические, т.е. смыслообразовательные свойства современной лексики главным образом из-за большого числа заимствований затрагивают
системный аспект языка, поэтому с точки зрения идентификации-пояснениянаименования в процессе образования и преобразования слов необходимо
вновь и вновь актуализировать подчеркиваемое Левстиком обращение к словенским мыслительным основам, т.е. необходимость уметь «думать по-словенски» (Vidovič Muha 1988: 47–48).
Синтаксические изменения, развитие семантико-синтаксических изменений рассматривается с точки зрения сочетаемости, которая является
категориальным семантическим компонентом прежде всего глаголов и отглагольных производных, и как системный языковой показатель семантико-синтаксических изменений глаголов действует также на уровне текста.
Основные тенденции развития направлены в сторону образования глаголов,
сужающих поле сочетаемости до наиболее частотной одновалентной сочетаемости с прямым объектом (в винительном падеже). Сообщение чаще всего
сгущается и интенсифицируется во все более частотных предложно-морфемных сложных глаголах, а винительный при них можно рассматривать как
универсальный/немаркированный падеж с семантико-синтаксической ролью
161
Андрея Желе, Лексико-синтаксические изменения в современном словенском языке
конкретизируемого содержания или целеустановки. Активизированное сгущение и интенсификация сообщаемого выражается в субстантивации и пре
образовании действия/события в разряд состояний в сложном сказуемом, что,
как следствие, вызывает более частотное предложно-морфемное употребление отглагольных дериватов и прилагательных в рамках высказывания.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
1
Лексические изменения, т.е. свойства при образовании новых слов
и значений, и возможности современной лексики преимущественно с
точки зрения большого числа заимствований. В связи с более высоким
уровнем заимствования словообразовательных основ (новых) производных,
очевиден рост употребительности суффиксальных аффиксов -ka и -ar, различающихся как социальной, так и стилистической маркировкой (немаркировано используются производные: adutka (козырь – о женщине), anonimka (анонимка), balirka (тюкователь сена), cedejka (CD-диск), ekspertka (женщина-эксперт), сленгизмы или разговорные примеры: fotka (фото), komercialka (коммерческое телевидение), minimalka/minica (минимальная плата), nacionalka
(национальное телевидение), pozitivka (позитивно мыслящая), čajčkar (любитель чая), džipar (шофер джипа), piknikar (тот, кто ходит на пикники), šankar
(бармен), travar (целитель), trimčkar (бегун), zgubar (неудачник) и т.п.). Еще
более тесно связан с заимствованными основами суффикс -er (newager (последователь движения «Нью Эйдж»), biker/bajker (байкер), marker (маркер),
rejver (рейвер), skener (сканер), server (сервер); с новыми словообразовательными основами используются суффиксы -(n)ik и -(v/l)ec (bralnik (сканер),
čitalnik (читалка, ридер), brskalnik (поисковая система), brkljalnik (эксплорер), dlančnik (карманный компьютер), gladovnik (объявивший голодовку),
hostesnik (хост), masažnik (массажный стул), panik (паникёр), potresnik (протестующий), dnevnikovec (сотрудник издания «Dnevnik»), frutarijanec (фруторианец), medijec (представитель прессы), lokalec (местный), mobilec/mobilnik
(мобильник), vedejevec (исполняющий обязанности)).1 В настоящее время
маркированность приведенных выше производных весьма непостоянна и
различна. При использовании всех перечисленных выше аффиксов очевидна
нейтрализация значения одушевленности и лица, напр., balerinka (туфли-балетки) : balirka (тюкователь сена) : govorka (женщина-оратор), disketar (дисковод) : zavarovalničar (страховой агент), skener (сканер) : sklejter (скейтер),
dlančnik (карманный компьютер) : gladovnik (объявивший голодовку), mobilec
(мобильный телефон) : tatarec (бифштекс по-татарски) : medijec (телеведущий); motilnik (источник помех) в контексте Mobilni telefoni so lahko usodni
motilniki občutljivih naprav (Мобильные телефоны могут стать существенными
1
162
Учитывая системное языковое сходство, подобные актуальные производные можно отметить и в чешском языке (ср. NSČ 1998; 2004), напр. bavička (девушка-аниматор), bejvalka (бывшая жена), balíčkář (разносчик пакетов помощи при Красном
Кресте), batůžkář (путешествующий с одним рюкзаком), datař (программист корпусов), roska – roskář (склеротик) и т.п.
помехами для чувствительных аппаратов), а также motilec (передатчик помех)
в močnejši motilci na nizkih frekvencah (мощные передатчики помех на низких частотах). Как одушевленные (лицо) маркированы такие производные,
как bikica (рожденная в созвездии Быка), robotik (робототехник) в противовес
таким неодушевленным значениям, как, напр., у слова tajnica (секретарь >
автоответчик) и т.п.2 Как сленговые или, по крайней мере, как стилистически
маркированные рассматриваются некоторые новые производные на -ica, типа
frendica, starčica, suhica, и на -ič, типа kafič, pornič, krimič, narkič, mobič и т.п.
При интенсивном образовании расширяется употребление вариантов,
напр., prenosni telefon (мобильный телефон) и mobilnik, разг. также mobilec и
mobi, сленг. handy; skinhead (скинхед) – obritoglavec (бритоголовый) и сленг.
skin. Статус окказионализма имеет, напр., fulkulščina (‘нечто очень крутое’, от
англ. full cool).
По данным корпуса (FidaPLUS) образование новых производных может
стать отражением ситуации в обществе, напр., dekan (декан) (SSKJ) – dekanja
(декан-женщина), dojenček (младенец) (SSKJ) – dojenčica (младенец-девочка)
(FidaPLUS),3 может указывать на определенную устойчивость и распространенность объекта или явления, благодаря чему без двусмысленности могут
быть образованы производные варианты, напр., internetar – internetnik –
internetovec (интернетчик).
С другой стороны, узус диктует образование целых словообразова
тельных групп, типа: internet, internetizirati, internetski, internetizacija, internetovec, interpelirati, interpeliranec; klik, klikniti, klikati, poklikati, klikanje и т.п.
Современное словообразование идет также и в позитивном направлении,
допускающем существование дублетов, типа favlirati/favlati igralca (вывести
из игры игрока за нарушение правил), slovenizirati/sloveniti (словенизировать)
pisavo (письмо)/imena (имена), vlogo (роль) и т.п.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
1.1 Расширение или сужение значения уже устоявшихся лексем и потенциальные новообразованные варианты. Типичным и частотным является процесс повторной семантизации или лексикализации слова, напр., afna
(собачка ‘постоянный знак в электронных адресах’), kresnik (‘литературная награда’), fazan/fazanka (‘новичок/новенькая’), ježek (липучка ‘застежка на одежде/обуви, заменяющая пуговицы, молнию, шнурки’), stenica (жучок ‘подслушивающее устройство’), miška/miš (мышка ‘входное устройство компьютера
Также и с точки зрения информартивно-нормативного аспекта необходимы более подробные описания при лексикологической и лексикографической обработке
этих новых производных, наряду со словником новой лексики они представлены
и прокомментированы в монографии Института словенского языка 2009: Novejša
slovenska leksika (v povezavi s spletnimi jezikovnimi viri) (Gložančev и др. 2009); в
качестве основного электронного источника использовался электронный корпус
текстов «Nova beseda» 〈http://bos.zrc-sazu.si/s_beseda.html〉.
3
Указанные в скобках аббревиатуры (SSKJ или FidaPLUS) обозначают, что слово
включено в Словарь словенского литературного языка или в электронный текстовый корпус FidaPLUS.
2
163
для выбора команд на экране’), brisalka, vnašalka, vračalka (удаление, ввод,
возврат ‘клавиши на клавиатуре компьютера’) а также mesečnik (‘продавец месячных проездных билетов на автобус’) и т.п.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
1.2 Стремление к экономичности выражается в тенденции к однословным наименованиям, отдельные ставшие однословными выражения уже
прочно вошли в обиход и стандартизировались, напр., daljinski upravljalec
– daljinec (пульт [дистанционного управления]), pristopna cena (вступительный взнос) – pristopnina, spletna stran (сайт) – spletnica. Как правило,
более новые однословные наименования являются стилистически маркированными, напр., voznik avtobusa (шофер автобуса) – avtobusar, digitalni
fotoaparat (цифровой фотоаппарат) – digitalec, bolšji trg (блошиный рынок)
– bolšjak и т.п.4
У вновь образованных производных глаголов обычно сокращается
число валентностей и поэтому сужается поле сочетаемости, напр., osamiti
se/koga (уединить(ся)), используется также oposamezniti se/koga, skenslati, skipati, slalomirati, strankariti, vinariti, vitalizirati, vkodirati, virtualizirati
(se), udružbiti, ufilmiti, utvariti, užitkariti, zadekati (se), zadevati (se), zaselotejpati, downloadati, zaštekati (se), zatežiti и т.п. В языкознании по модели
ubesediti (‘выразить в словах’) и upovediti (‘выразить в высказывании’)
появляется также ustavčiti (‘выразить в предложении’), uimeniti (‘выразить
в нарицании, имени’) в: Ni treba, da bi pretirano ustavčevali, vendar je dejstvo, da se dandanes pretirano uimenjuje (Нет нужды сыпать предложениями,
но факт остается фактом, в настоящее время в ходу слишком много имен
существительных).
Из-за языковой экономии достаточно быстро закрепляются однословные словенские эквиваленты, типа prenašati для downloadati (скачать), но
в то же время из-за того, что все словенские соответствия являются словосочетаниями, продолжают употребляться заимствованные термины, напр.,
velnes ‘хорошее самочувствие’. Во всяком случае, у новейших производных
глаголов типа: cestniniti, fenati, klikati, mejlati, glisirati, hekati, kofetkati, lisičiti,
paničariti, parčkati (se), piknikirati, pipsati, repati, rejvati, soteskati, šminkirati,
šopingirati, televizirati (se), trimati, vkodirati сокращается и упрощается поле
сочетаемости и сохраняется только субъектная валентность (т.е. это одновалентные глаголы) или, в крайнем случае, еще объект в винительном падеже
(т.е. это двухвалентные глаголы).
1.3 Для предикативно-определительного отношения типично также образование отдельных новых слов, имеющих первоначально семантико-синтаксическое употребление, напр., in, fit, fensi, mega, fora, profi, car, fen, faca, štala,
dejt ‘встреча, свидание’, flet ‘квартира’, akcija, alko ‘алкоголик, пьяный’ в таких
Аналогично в чешском языке (ср. NSČ 1998; 2004), напр., akciovka (< akciová společnost ‘активизированное общество’), bejvalka (< bývalá manželka ‘бывшая жена’) и т.п.
4
164
1.4 В примерах интенсификации при использовании в текстах различного типа возникает больше возможностей актуализации словосочетаний для
достижения сильнейшего выразительного эффекта, напр., особое семантикосинтаксическое использование agresiven (агрессивный) в лексикализированном словосочетании agresivno zdravljenje (агрессивное лечение), drsen (скользящий) в drsno striženje (скользящая стрижка), butičen (бутичный) в butični
hotel (бутик-отель), butična proizvodnja («бутичное производство»), čitalec
(считывающее устройство) в optični čitalec (оптическое считывающее устройство), dekolte (декольте) в nožni dekolte («ножное декольте») и т.п.
1.5 Позитивное направление в словообразовании намечают также процессы образований и преобразований словосочетаний, напр., televoting –
telefonsko glasovanje – teleglasovanje и т.п. Заимствование производных слов,
типа know-how (ноу-хау) (tuja podjetja s svojim uvoženim razvojnim potencialom,
know-howom in izdelki nove generacije – иностранные фирмы со своими импортированным потенциалом развития, ноу-хау и изделиями нового поколения),
несмотря на морфологическую адаптацию, требует постепенного словообразования словенских эквивалентов.
1.5.1 Системная непредсказуемость сложений. Сложения, имеющие в производящей основе заимствованные компоненты, которые впоследствии заменяются словенским эквивалентом, образуются системно более предсказуемо.
Тот факт, что мы имеем дело с действительным сложением, дает возможность лишь замены обеих корневых морфем заимствованного сложения,
и в дальнейшем (как следствие) их использование с различными другими корневыми морфемами (Vidovič Muha 1988: 17, 161, 163; 2011).5
В настоящий момент преобладают сложения с компонентами типа:
akva-, alter-, avdio-, avto-, bio-, eko-, evro-, e-,6 hidro-, impro-, info-, multi-, narko-,
Материал монографии Ирены Страмлич Брезник Besednodružinski slovar slovenskega
jezika: poskusni zvezek za iztočnice na B (Stramljič Breznik 2004), подтверждает это.
6
Производные слова с элементом е- приводятся вместе с другими сложениями, хотя
уже было установлено, что по своей структуре они не относятся к сложениям с
соединительной морфемой, поскольку производящее слово или сочетание в них
усечено (учитывая, что пока только электронный сокращается до е-, остальные
усечения по большей части непредсказуемы), эти усеченные части и используются
в производном слове. Несмотря на то, что из-за дериватов с компонентом е-, мы не
можем говорить о полной системной непредсказуемости, образования такого рода
выходят за рамки деривационных процессов. С точки зрения степени системности
подобных дериватов важно отметить, что образование собственных дериватов с
компонентом е- характерно еще только для чешского и словацкого языков (Logar
2004: 130–131).
контекстах, как: To je zdaj in (Это сейчас в моде), Ta je car (Он крутой чувак),
Blago je/imajo v akciji (На товар у них скидки), Ni pene (Нет проблем / Это не
проблема) и т.п.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
5
165
sam-, turbo- (akvagimnazija, akvakultura, alterscena, alterkultura, avdiokaseta,
avtocitat, biosnov, ekoturizem, evroposlanec, e-knjiga, e-potrošnik, hidroterapija, improvečer, infotočka, multikino, narkoscena, samozaposlitev, turboščetka); и
сложения с компонентами -fil, -holik, -mat, -net (kinofil, pedofil, teveholik, kavomat, infomat, parkomat, zdravkomat, kondomat, telnet, udbanet).7 Компонент
kiber- в kiberprostor, kiberseks, kibertrg и т.п. уже вышел из употребления.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
1.5.2 Актуализированное словообразование
Соотношение между речевой основой и деривационно-выразительными реализациями типа pica datekap (пицца «пальчики оближешь»), bar bikofe (бар
«я бы кофе»), mim’grede kafe (кафе «мимо проходил»), malica k’rneki (закуска
«ерунда на постном масле»), čistomimo/čistbrezveze zabava (дурацкая вечеринка), tvojihpetminut agencija (агенство «твоих пять минут»), nočindan trgovina
(круглосуточный магазин «ночь и день») и т.п. Подобные выражения, используемые в виде атрибутов, из-за непредсказуемости возникновения непосредственно из разговорной речи следует считать окказионализмами.
1.6 Терминологизация и детерминологизация как параллельные процессы. Постоянные ступенчатые взаимные переходы от терминологизации
к детерминологизации и обратно особенно эксплицитно проявляются у глаголов, как главных организаторов высказывания в текстах различного типа:
absorbirati vlago/pline/svetlobo/kisik (абсорбировать влагу/газы/свет/кислород)
(физ.) > Tržišče ni absorbiralo vse industrijske proizvode (Рынок не смог абсорбировать (принять) всех промышленных изделий), Mesta so absorbirala vse
podeželsko prebivalstvo (Города абсорбировали (поглотили) все сельское население), kanalizirati reko (направлять реку) (тех.) > kanalizirati družbene interese
(канализировать, направлять общественные интересы) и т.п.
1.7 При рассмотрении экспрессивности как словообразующего элемента выделяются глагольные модификационные дериваты типа: zvončkljati,
davkovati, telefonariti и т.п.; возрастает употребительность обычных отсубстантивных глаголов с экспрессивными существительными, напр., fotkati,
koketkati, kuhariti, martinčkati se, šminkirati, paničariti, pipniti и т. п., которые в
целом типичны для разговорного словенского, однако в качестве стилистических элементов употребляются также и в письменном языке.
Подобные сложения актуальны в чешском языке (ср. NSČ 1998; 2004), напр., akvacentrum, audioprogram, biobar, biostrava ‘биологическая еда’, ekotaška ‘экологическая
сумка для покупок’, ekoaktivista, euroskeptik, e-žurnalistika, videoreklama; jídloholik,
workoholik, eurofil, kinofil, bankomat; паркомат по-чешски называется parkovník,
работа на дому – заимствованным словом telework.
7
166
2
Глаголы рассматриваются с точки зрения синтаксических или сочетаемостных изменений. Сочетаемость как типичное/ингерентное семантическое
свойство глаголов и как категория развития анализируется главным образом
с точки зрения семантики глаголов (Žele 2001: 238–239), которые сами означают новое явление (специальное: digitalizirati/internetizirati vse, ekologizirati
regionalni sistem, internetizirati vse, piratizirati programe, poračunaliti vsa
opravila, poskenirati sliko, premrežiti s sistemom kanalov, vitaminizirati margarino,
tehnizirati kmetijstvo и т.п. или общественно-политическое: globalizirati svet,
internacionalizirati študij, regionalizirati dejavnost, reprivatizirati lastništvo,
zdemoralizirati družbo и т.п.) или благодаря своим семантико-деривационным возможностям, т.е. новым значениям вводят новое явление abstinirati
glasovanje, balirati železne odpadke/hmelj/krmo/seno, blefirati veselje, (igrati
(se) na računalnik, pognati programska okna, prostituirati se industriji, servisirati
izstope na sisteme, seliti se na strežnik). Преобладание производных (отсубстантивных преимущественно с суффиксом -irati) глаголов действия/поведения/
управления/говорения/движения, среди которых большой процент (62%)
сложных слов с префиксальными морфемами po-, pre-, za-, raz-, z/s, o- и v(filmizirati, lastniniti, kanonizirati, stekleničiti, tračariti; polastniniti, prelastniniti,
zasneževati, razmrežiti, zintrigirati, olastniniti, opomeniti, osrediščiti se, vsajati)
свидетельствует о сужении сочетаемостного поля, которое обычно морфолого-синтаксически ограничивается (автоматизированно/нейтральной) не
маркированной винительной валентностью. Наиболее частотен переход из
разряда одновалентных в двухвалентные или поливалентные глаголы, напр.,
abstinirati glasovanje, blefirati veselje, diplomirati/magistrirati/doktorirati zgodo
vino. Преобладание винительной валентности с наиболее частотным актантом
конкретизируемого содержания и при этом более точная/специализированная
иерархизация семантики внутри глагола свидетельствует об обязательной
двухвалентности глагола, который не зафиксирован в Словаре словенского
литературного языка (SSKJ), напр., foulirati nasprotnika, lastniniti/olastniniti
kapital, onaglasiti izraze, zaimeniti/pozaimeniti sopomenke, praizvesti igro, (pre)
miksati material, preblefirati nastop, sponzorirati dejavnost, stekleniti steno,
vprogramirati v rom, zdogovoriti intervju, specializirati jezikoslovje (наряду с
specializirati se v jezikoslovju (специализироваться в области языкознания)).8
В противовес одновалентности некоторых производных глаголов (образованных преимущественно аффиксальным способом или сложением), напр.,
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
В этих примерах мы имеет дело с пространственно-временным переносом действия на другого участника, поскольку этот иной участник с семантической ролью
содержания действия (Vsd) всего лишь точнее определяет содержание действия в
высказывании. Таким образом, действие сохраняется только в рамках функционирования субъекта, а потому свободноморфемная частица SE, с устойчивым компонентным значением ‘возвратности’, может быть опущена. Однако о возможности
прямого дополнения можно говорить только в случае содержательного участника,
в то время, как одушевленный действующий актант выражается дополнением, в
творительном падеже, напр., solidarizirati z junakom и т.п.
8
167
diskati cel večer (провести на дискотеках целый вечер), lobirati po podjetjih
(лоббировать на предприятиях), raftati po rekah (сплавляться по рекам),
breznariti na krasu (лазить по пропастям на Красе), klošariti po mestu (бродяжничать по городу), razkomotiti se na kavču (удобно разместиться на диване),
dobro se samoohranjati (беречь себя) и т.п. Склонность к немаркированной
валентности прямого дополнения проявляют также и дериваты, образованные
из предложных сочетаний типа prizemljiti plovilo (посадить самолет), ubesediti
dogajanje (описать словами происходящее), uprostorjevati objekte (располагать
объекты в пространстве), ustekleničiti vodo (разливать воду по бутылкам) и т.п.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
2.1 При все возрастающей употребительности производных приставочных глаголов, определенные словенские приставочные аффиксы сохраняют
только фазовость, напр., zaasfaltirati (заасфальтировать), zamoralizirati (начать морализировать), zmasakrirati (начать бойню), другие могут опосредованно выражать общественные изменения, напр., pre-: predefinirati ukaze
(по-новому дефинировать указы), preorganizirati svet (реорганизировать мир),
prestrukturirati gospodarstvo (реструктурировать экономику), preusposabljati
ljudi (переквалифицировать кадры) и т.п. Широко представлен также приставочный аффикс do-, который своей «окончательностью» или «целевой
установкой» вводит абсолютный прямой объект и таким образом актуализирует общественный момент, напр., doformulirati vse (до конца все сформулировать), dokapitalizirati podjetja (докапитализировать предприятие),
dokvalificirati presežne delavce (дополнительно квалифицировать лишних работников) и т.п.9 Этим типизируется также преобладающий вид глагольного
действия – так, напр., дериваты с префиксальным формантом po- polastniniti
(присвоить), poskenirati (посканировать) обычно выражают переход в новое
состояние, дериваты с префиксом pre- – изменение действия, а с префиксом
do- – окончательность/целеустремленность (завершенность) действия.10
У вторичных производных обычно сужается сочетаемостное поле,
напр., prednastaviti digitalni izenačevalnik (сделать предварительные установки
на цифровом эквалайзере), prenamestiti programsko opremo (заново установить
программное обеспечение), preoštevilčiti stavbo (присвоить дому новый
номер). Приставочные морфемы вторичных производных чаще, чем обычно,
имеют только объектное значение, дополнительно сужающее сочетаемостное
поле глагольного деривата.
Сопоставительно za- и z- как потенциальные чистовидовые приставки приводятся
также в чешском (MČ 1: 404–405) и словацком языке (MSJ: 414); приставка poраспространена в чешском (MČ 1: 398), в качестве наиболее частотного выделяется
значение перехода в новое состояние или свойство; для приставки pre- также и в
чешском (MČ 1: 399) выделяется значение изменения; для do- и в словацком (MSJ:
409), и в чешском (MČ 1: 395) выделяются значения законченности и целеустановки.
10
Сочетаемостная типология глагольных дериватов с учетом всех приставочных
аффиксов, вычленяемых на материале Словаря словенского литературного языка
(SSKJ), рассматривается в работе Ады Видович Мухи (Vidovič Muha 1993).
9
168
2.3 Признаком стремления к большей коммуникативной эффективности
или рационализации является переход в разряд состояния и субстантивизация высказывания. Аспект агенса в состояниях при помощи предложноморфемного прилагательного обычно выражает: (a) отношение измерения/меры
(vreden za (стоящий для), znan po (известный чем-л.), priden za (прилежный
к), blazen od (обезумевший от)), (b) сопоставительное отношение (primeren za
(годен к), prikladen za (подходящий для)) и (c) модальное отношение оценки
состояния/свойства (privržen/sovražen komu/čemu (приверженный кому-чему/
враждебный по отношению к кому), zmožen za (способный на)). Здесь также
очевидно преобладает сочетаемость с винительным падежом: Ves divji je nanj
(Он в гневе на него), Je dober za delo (Он хороший работник), Jezen je na vse
(Он зол на всех), Je nor na konje (Он сходит с ума по коням), Udarjen je na
denar (Он думает только о деньгах) и т.п.
Также и в случаях субстантивизации высказывания возможность метонимического перехода из исходного действия (De) в другие словообразующие значения и иерархическое распределение возможных ролей зависят от
семантики выбранного глагола: igranje (игра) (De) nogometa (в футбол) (Vsd)
s prijatelji (с друзьями) (Rad) za nagrado (за награду) (Cd), igralec (играющий)
(Vd) sonate (сонату) (Vsd) na klavir (для фортепьяно) (Rad); igralo (игровое
приспособление) (Pd) s krogi (с кольцами) (Sd) za guganje (для того, чтобы
качаться) (Cd); igrača (игрушка) (Sd) za odrasle (для взрослых) (Cd) и т.п.
2.2 Только левая (неосновная) сочетаемость сохраняется у глагольных
дериватов, семантика которых включает внутреннего участника, напр.,
dopisnikovati (быть корреспондентом)/ministrovati (выполнять функции министра)/predstojnikovati (выполнять функции председателя)/klošariti (просить милостыню); diskati (ходить по дискотекам), vrtičkati (огородничать),
izpitovati (сдавать экзамены), или же выражают только определенный способ
перемещения, напр., razkomotiti se (удобно разместиться).
Учитывая семантику включенного т.н. внутреннего участника, глагольный дериват семантико-синтаксически может уточняться обязательным обстоятельством, напр., piknikirati po obeh dolinah (устраивать пикники в обеих
долинах).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
3
Заключение. Все чаще системно непредсказуемые новообразования –
зачастую простое соединение компонентов из разговорных основ – в настоящее время, к сожалению, приходится трактовать не как стремление к языковой экономии и рациональности, а как более легкие и упрощенные короткие
пути в языке, которые в то же время являются результатом растущего незнания языковой системы.*
* По желанию автора русский текст статьи не был отредактирован. (Редактор)
169
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
170
Источники и литература
Bajec 1952 = Anton Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika 2: izpeljava slovenskih
pridevnikov, 3: Zloženke, Ljubljana: SAZU, 1952 (Razred za filološke in
literarne vede, Dela 6).
Bajec 1959 = Anton Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika 4: predlogi in predpone,
Ljubljana: SAZU, 1959 (Razred za filološke in literarne vede, Dela 14).
FidaPLUS = 〈http://www.fidaplus.net/〉.
Gložančev и др. 2009 = Alenka Gložančev и др., Novejša slovenska leksika (v
povezavi s spletnimi jezikovnimi viri), под ред. Andreja Žele, Ljubljana:
Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009.
Listkovna kartoteka in manjše elektronske zbirke iz obdobja 1990–2004, Inštitut za
slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.
Logar 2004 = Nataša Logar, Nove tehnologije in nekateri nesistemski besedotvorni
postopki, v: Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem: členitev
jezikovne resničnosti, ur. Erika Kržišnik, Ljubljana: FF, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, 2004 (Obdobja 22), 121–132.
MČ 1 = Mluvnice češtiny 1, Praha: Academia, 1986.
MSJ = Morfológia slovenského jazyka, Bratislava: Vydavatel’stvo Slovenskej
akadémie vied, 1966.
NSČ 1998 = Nová slova v češtině: slovník neologizmů 1, под ред. Olga Martincová
и др., Praha: Academia, 1998.
NSČ 2004 = Nová slova v češtině: slovník neologizmů 2, под ред. Olga Martincová
и др., Praha: Academia, 2004.
SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika 1–5, Ljubljana: SAZU – ZRC SAZU
– DZS, 1970–1991.
Stramljič Breznik 2004 = Irena Stramljič Breznik, Besednodružinski slovar
slovenskega jezika: poskusni zvezek za iztočnice na B, Maribor: Slavistično
društvo, 2004 (Zora, Priročniki 1).
Toporišič 1982 = Jože Toporišič, Nova slovenska skladnja, Ljubljana: DZS, 1982.
Toporišič 1992 = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana:
Cankarjeva založba, 1992 (Leksikoni Cankarjeve založbe, zbirka Sopotnik).
Toporišič 2000 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja, 42000.
Vidovič Muha 1988 = Ada Vidovič Muha, Slovensko skladenjsko besedotvorje
ob primerih zloženk, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete –
Partizanska knjiga, 1988.
Vidovič Muha 1988 = Ada Vidovič Muha, Slovensko skladenjsko besedotvorje
ob primerih zloženk, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete,
Partizanska knjiga, 1988.
Vidovič Muha 1993 = Ada Vidovič Muha, Glagolske sestavljenke – njihova
skladenjska podstava in vezljivostne lastnosti (z normativnim slovensko-nemškim vidikom), Slavistična revija 41 (1993), № 1, 161–192.
Перевод на русский язык
Татьяна Филимонова
Leksikalno-skladenjske spremembe v sodobni slovenščini
Povzetek
Leksikalne spremembe oz. besedotvorno-pomenotvorne lastnosti in zmožnosti
današnjega besedja so obravnavane zlasti z vidika visoke stopnje prevzetosti. V
povezavi z višjo prevzetostjo besedotvornih podstav (novo)tvorjenk je opazno naraščanje samo določenih priponskih obrazil. Povečujejo se zlasti zloženke in v zvezi s
prevzetimi sestavinami je poudarjena sistemska nepredvidljivost tvorjenja.
Z vidika skladenjskih oz. vezljivostnih sprememb je najpogostejša sprememba iz enovezljivih glagolov v dvovezljive oz. vezavne glagole, npr. abstinirati glasovanje, blefirati veselje, diplomirati/magistrirati/doktorirati zgodovino. Pri vedno
večji uporabi sestavljenk lahko določena domača predponska obrazila ohranjajo
samo faznost, npr. zaasfaltirati, zamoralizirati, druga lahko posredno izražajo družbene spremembe, npr. pre-: predefinirati ukaze, preorganizirati svet ipd. Večjo individualizacijo poudarja tudi zaimenski del sam- v čedalje bolj razširjenih zloženkah
samoaktualizirati potrebe, samotestirati podjetniške lastnosti.
Samo levo vezljive pa ostajajo glagolske izpeljanke, ki pomensko že vključujejo notranjega udeleženca, npr. dopisnikovati/ministrovati/predstojnikovati/klošariti.
Znak težnje po sporočilni zgoščenosti oz. racionalizaciji sta tudi postanjanje
in posamostaljanje povedja; aktualna je vezljivost povedkovega pridevnika, uvajana s prostim predložnim morfemom.
govorica slovarja, Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000.
Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 22011.
Žele 2001 = Andreja Žele, Vezljivost v slovenskem jeziku (s poudarkom na glagolu),
Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
171
Cobiss: 1.01
Medmeti lahko motivirajo tudi druge besedne vrste in tvorijo obsežnejše besedne družine, zlasti zaradi sistemske tvorbe izmedmetnih glagolov, ki po
predvidljivih vzorcih svoje besedne vrste producirajo nadaljnje višjestopenjske tvorjenke, kot je bilo prikazano z besednimi družinami medmetov kvak,
jav, štop, put, čav.
Ključne besede: besedotvorje, medmeti, izmedmetne tvorjenke
The Motivational Power of Slovenian Interjections
Interjections can serve as a base for the formation of other word categories and
can thus create extensive word families. The most common word-formational
process involved here is the systematic formation of interjectional verbs. This
process follows predictable patterns in the creation of higher-degree formations, as illustrated by the word families of the interjections kvak ‘croak’, jav
‘ouch’, štop ‘stop’, put ‘come’, čav ‘bye’.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Irena Stramljič Breznik
Motivacijska moč slovenskih medmetov
Key words: Word-formation, interjections, words formed from interjections
1
Uvod
1.0 Medmeti ali interjekcije so besedna vrsta z nestavčnočlensko vlogo, saj so
modificirani izraz stavčne povedi, njihov denotat je govorno dejanje (Vidovič Muha
2000: 30–32), oz. imajo konotativni ali fonosimbolični pomen (Klajn 2002: 140).
1.1 V slovenistiki (Toporišič 2000: 450–462) se medmeti delijo na: (a) razpoloženjske, ki izražajo človekovo razpoloženje, (b) posnemovalne, ki posnemajo šume
v zvezi s človekom, živalsko oglašanje, zvoke naprav in slušni vtis kretnje ali giba,
in (c) velelne, s katerimi velevamo ljudem in živalim: z vabnimi klici vabimo živali;
z zvalnicami in pozdravi pa vzpostavljamo medčloveški družbeni stik.
Nekoliko drugačna je delitev pri Adi Vidovič Muha (2000: 87), ki deli
medmete v tri pomenske skupine: (a) razpoloženjske, Toporišičeve velelne preimenuje v (b) namerne, ker z določenimi variantami glasov ali njihovih povezav
izražajo določeno namero v zvezi s človekom (zavrnitev, potrditev, dvom ...) ali
v zvezi z živalmi (vabni klici, ukazi za določeno vedenje ...), in (c) posnemovalne
(onomatopejske).
173
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
174
2
Medmeti kot motivirane in motivirajoče besede v slovanskem
besedotvorju
2.0 Opazovati medmete z besedotvorne perspektive pomeni možnost, opazovati
medmete kot motivirane in motivirajoče besede.
2.1 Besedotvorni obravnavi medmetov je v besedotvorju slovanskih jezikov posvečene manj pozornosti. Ocena je nastala na podlagi pregleda monografij češkega
(Mluvnice češtiny 1 1986), slovaškega (Furdík 2004), ruskega (Zemska 2006), hrvaškega (Babić 2002), srbskega (Klajn 2002, 2003) in makedonskega besedotvorja
(Koneski 2003).
2.1.1 Izmed naštetih je krajše samostojno poglavje o motivaciji medmetov prisotno
le v dveh delih. V češčini (MČ 1 1986: 516) se medmeti delijo na nemotivirane in
motivirane. Motivirani nastajajo: (a) s prehodom iz drugih besednih vrst (npr. bože,
člověče; vida); (b) iz naravnih zvokov (npr. bé, mé); (c) iz samih medmetov z izpeljavo (npr. achich) in podvojevanjem (npr. cinkcink). Klajn (2002: 140) medmetom kot motiviranim besedam nameni pozornost le v okviru zlaganja, a ne v čisto
pravem smislu tega termina, kar se odraža tudi v tipih zapisovanja skupaj, narazen
ali z vezajem. Opazi pa njihovo težnjo k popolni dvo- ali večkratni ponovitvi (npr.
kra-kra, mac-mac, ti-ti-ti) ali variantni ponovitvi s spremembo samoglasnika (npr.
bim-bam) ali večjih enot (npr. hopa-cupa).
2.1.2 Skoraj dosledno pa so medmeti opaženi kot motivirajoče besede za glagole,
in sicer se v glavnem navajajo posnemovalni. Motivirajoči so zlasti medmeti, ki
posnemajo zvoke ljudi, živali in naprav. Tako nastali glagoli so tipični za govorjeni
jezik in vsebujejo veliko mero ekspresije (MČ 1 1986: 421–422). Podobno kot v
češčini so tudi v slovaščini (Furdík 2004: 105) izmedmetni glagoli (jaj-kat’, kikiri-kat’) umeščeni v reprodukcijski tip, za katerega je značilno, da se sprememba besedne vrste in pomena realizira metajezikovno, npr. govoriti jaj, govoriti kikiriki. V
ruščini (Zemska 2006: 306–307) je izpeljava glagolov iz medmetov omenjena med
manj tipičnimi in pomembnimi tipi sufiksacije z opozorilom, da se takim glagolom
pogosto dodaja interfiks -k- (npr. mijavkati). Tudi Babić (2002: 515–516) kot posebno kategorijo navaja tvorbo glagolov iz medmetov in omenja osem obrazil: -ati
(npr. škljocati), -čati (npr. mečati), -etati (npr. regetati), -jati (npr. blejati), -kati
(npr. ukati), -ketati (npr. meketati), -otati (npr. klopotati) in -tati (npr. hihotati).
Enako so v srbščini (Klajn 2003: 322–352) med domačimi obrazili, ki kažejo na
možnost tvorbe iz onomatopej, omenjena naslednja: -kati (mukati), -ekati (šušljekati), -ikati (tralalikati), -ukati (fijukati), -etati (šušljetati), -ketati (bleketati), -otati
(h(u/o)tati se), -utati (cvrkutati), -cati (kvocati), -čati (cvrčati) in -nuti (ahnuti).
Tvorba glagolov iz vzkličnih in onomatopejskih besed je opažena kot manj produktivna tudi v makedonščini (Koneski 2003: 134–135).
2.2 V slovenističnem besedotvorju sta sorazmerno dobro predstavljeni obe izhodišči, tj. medmeti kot motivirane in motivirajoče besede. Tipologija medmetov
3
Medmet kot motivirajoča beseda za druge besedne vrste v slovenščini
3.0 Slovenski pravopis (2001) v primerjavi s Slovarjem slovenskega knjižnega
jezika (1998) prinaša novost in medmete deli na specifične podskupine, in sicer z
besednovrstnimi kvalifikatorji eksplicitno loči razpoloženjske (239 enot, npr.: ájs
razpolož. medm. ~, kako je krompir vroč), posnemovalne (235 enot, npr.: grugrú
posnem. medm. ~, ~, se oglaša golob) in velelne (81 enot, npr.: púci velel. medm.
‘napadi, zgrabi’: ~, ~ ga, je ščuval psa na neznanca) ter osamosvoji pozdravne medmete, ki so v Toporišičevi slovnici (2000: 462) razvrščeni kot podskupina velelnih,
imenovani zvalnice in pozdravi (22 enot, npr.: bájbáj pozdrav. medm. sleng. ‘na
svidenje, zbogom’). Na podlagi tako razvrščenih in prikazanih medmetov in njihovih tvorjenk lahko prepoznamo, da medmet kot motivirajoča beseda uporablja dva
tvorbena načina, tj. konverzijo in izpeljavo.
3.1 Medmet ima možnost konverznega prehoda med glagole, ko v stavku nadomešča povedek. Prikazanih bo nekaj vzorčnih primerov za posamezne skupine
medmetov. Ta lastnost je zelo tipična za posnemovalne medmete, npr: bum1 posnem. medm. (Bum, je zagrmelo) > bum2 povdk. poud. (Spotakne se in bum po tleh
‘pade’); čavs1 posnem. medm. (Čavs, ga kljune goska) > čavs2 povdk. poud. (Lisica
se priplazi in čavs po zajčku ‘čavsne’). Večina posnemovalnih medmetov v taki rabi
nadomešča glagol pasti (bumf, bum, cap, cmok, čof, lop, plosk, tof), drugi lahko nadomeščajo druge glagolske pomene: frr ‘zleteti’, ham ‘ugrizniti’, hap ‘zgrabiti’, luk
‘piti’, šap ‘zgrabiti’, šavs ‘ugrizniti’, šek ‘natepsti’, brr ‘brneti’.
Razpoloženjski lahko pomenijo ‘veliko in nepomembno govoriti’ (bla), ‘sramovati se’ (fej) ali pa kot povedkovniki, tj. deli povedka za glagolom biti, izražajo
veliko mero dejanja (joj, prejoj: Doma je bilo joj, prejoj) ali tudi lastnost (plenk: Ta
je malo plenk ‘čudaški, neumen’).
Pri velelnih je takih konverzij med glagole manj, npr. hop in hopsa ‘skočiti’,
marš ‘izginiti’.
Pri pozdravnih kaže možnost glagolskega pomena medmet adijo (Rekla mu
je adijo ‘odslovila’) in zdravo (To opravi ali pa zdravo ‘pojdi’).
3.2 Za konverzijo medmetov v samostalnike gre nedvomno v primerih naslednjih razpoloženjskih (holadri razpolož. medm. > holadri sam.: Pridružil se je vsakemu holadriju ‘veseljačenju’; larifari razpolož. medm. > larifari sam.: Kar praviš,
je velik larifari ‘prazno govorjenje’) in posnemovalnih medmetov (halali posnem.
medm. > halali sam. lov.: Trobiti halali ‘dati znak z rogom’; hovhov posnem.
medm. > hovhov sam. otr. ‘pes’: Glej, hovhov), ker za njih ni običajna tvorba glagola. Konverzni prehod med samostalnike tega tipa kažejo tudi velelni medmeti hura
glede na njihov nastanek iz drugih in lastne besedne vrste je bila že podrobneje
predstavljena (Toporišič 2000: 457; Stramljič Breznik 2012: 344–347), zato je v
nadaljevanju pozornost namenjena medmetom kot motivirajočim besedam za druge
besedne vrste.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
175
(Sprejeli so ga s trikratnim hura ‘pozdravom’), horuk (Trikratni horuk ‘pozdrav’ za
komandanta delovne brigade) in repete (Prosil je za repete ‘ponovitev’).
Tukaj velja opozoriti, da taki konverzni prehodi medmeta niso značilni le za
prehod med občna imena, kot je navedeno zgoraj, ampak so možni tudi med lastna
imena. V takih primerih gre pogosto za poimenovanje blagovnih znamk ali imen
izdelkov, npr.: mu posnem. medm. > mlečni izdelki Mu; hopla velel. medm. > časopis Hopla; hrsk posnem. medm. > slani prigrizek iz hrustljavih, na pol prerezanih
štručk s pšeničnim drobljencem Hrski ipd.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
3.3 V primerih, ko je medmet lahko podstava glagolski tvorjenki, pa stvari niso
tako enoumne, saj je to možno razložiti na dva načina. Po prvem je mogoče izhajati
iz medmeta, ki tvori glagol kot prvostopenjsko tvorjenko, iz njega pa je izpeljan
samostalnik kot drugostopenjska tvorjenka: brenk medm. > brenkati > brenk sam.
Druga, manj verjetna možnost pa je, da predvidimo tvorbeno pot iz medmeta, ki je
podstava za prvostopenjsko glagolsko izpeljanko in hkrati vzporedno za prvostopenjski konverzni samostalnik: brenk medm. > brenkati; brenk medm. > brenk sam.
Tako možnost kažejo še medmeti hrst, klenk, mijav, plosk, puh, rega, resk, štrbunk,
švist, švrk, saj imajo pogosto še enakoizrazno samostalniško vzporednico.
V slovenščini je izpeljava glagolov iz medmetov produktivni tvorbeni vzorec
(Toporišič 2000: 213) in tako nastali glagoli izražajo naslednje pomene: (1) slušni
vtis, ki ga povzroča predmet,1 z obrazili -ati (bevskati), -niti (čofniti); (2) oglašanje
živega bitja: -tati (hehetati), -ljati (fefljati), -utati (cvrkutati), -ati (gagati), -oleti
(žvrgoleti), -liti (gruliti); (3) glas pri premikanju: -ati (frčati), -ljati (frfljati), -leti
(frleti), -oleti (frfoleti); (4) glas ob kinetičnem dejanju: -ati (bumfati), -kati (hukati);
(5) glas ob govorjenju značilnega medmeta: -ati (ahati), -niti (ahniti); (6) glas, ki
nakazuje množico vršilcev: -oleti (mrgoleti). Glede na sinhrono motivacijo so lahko
problematični nekateri primeri glagolov, pri katerih ne moremo vzpostaviti obstoječega medmeta kot motivirajoče besede, npr. *fef, *žvrg, zato lahko zanje samo
diahrono dokažemo, da so onomatopejskega izvora.2
S stališča tvorbene produktivnosti medmetov je smiselneje izhajati iz pomenskih skupin medmetov in ugotavljati, katera pomenska skupina je za tvorbo glagolov najproduktivnješa. Zdi se, da so to v prvi vrsti posnemovalni (beketati, bevskati,
brbrati, brenkati, brundati, čivkati, drdrati, hrzati, javkati, kikirikati, kokodajsati,
kukati, kvakati, meketati, škrtati ...) in razpoloženjski medmeti (ahati, bogmati se,
dušati se, hudičati, madonati, ohati, primojdušati se, sakramentirati ...). Tovrstno,
a manjšo tvorbeno aktivnost kažejo tudi velelni medmeti (ajati otr. ‘spati’, eksati
‘izpiti do dna’, hopati ‘poskakovati’, hopsati ‘poskakovati’, pardonirati ‘oproščati’,
stopati/štopati ‘ustavljati avtomobile’). Še bolj tvorbeno omejni so pozdravni, pri
katerih smo ugotovili le eno tovrstno tvorjenko (hajlati ‘pozdravljati z nacističnim
pozdravom heil’).
Za zgled je vselej izbran le prvi ali edini primer glede na avtorjevo razvrstitev po obrazilih.
Prim. Snoj 2003: 877.
1
176
2
Vzorčne besedotvorne strukture izmedmetnih tvorjenk
4.0 Tvorba besed je del leksikalnega sistema, grajenega na hierarhičnih razmerjih med motivirajočimi in motiviranimi leksemi v njem. To pomeni, da združevanje
podstav in obrazil rezultira v tvorjenkah, tvorjenke z enakovrstnimi obrazili (npr.
priponskimi, predponskimi, medponskimi) tvorijo ustrezne besedotvorne vrste.
Znotraj tega sistema je mogoče opazovati tudi posamezne besedotvorne
strukture glede na to, ali jih tvorijo isto- ali raznopodstavne tvorjenke. Ker se ukvarjamo z motivacijsko močjo posameznih medmetov, so v ospredju našega zanimanja
istopodstavne tvorjenke, ki lahko ustvarijo tri vrste zanje tipičnih struktur; to so: (a)
veriga tvorjenk, (b) predvidljivi in podstavno pogojeni vzorci sotvorjenk določene
stopnje ter (c) besedna družina.
4.1 V tvorbeni verigi lahko opazujemo stopnjo tvorbe v razponu od 0. tvorbene
stopnje, ki jo predstavlja podstava, do x. stopnje, ki je zadnja možna tvorjenka v tej
verigi.
Tvorbene verige3 medmetov so relativno kratke in se navadno zaključijo z
drugo-, tretje- ali četrtostopenjskimi tvorjenkami. Pri njihovi ponazoritvi je seveda
izmed več možnih izbrana le ena, in to tista tvorbena pot, ki omogoča najvišjo stopenjskost. Po predvidevanjih je verjetnost tretje- ali četrtostopenjskih tvorjenk največja pri posnemovalnih medmetih4 (brenk: brenkati > pobrenkati > pobrenkavati >
pobrenkavanje; bunk > bunkati > prebunkati > prebunkan; štrbunk > štrbunkati >
štrbunkljati > štrbunkljanje; mu > mukati > mukanje; šavs > šavsati > šavsar). Pri
razpoloženjskih je taka veriga manj običajna, vendar možna (sakrament > sakramentirati > posakramentirati > posakramentiran > posakramentiranost; primojduš
> primojdušati se > primojduševec; haha > hahljati se > hahljav > hahljavec; jav
> javkati > javkajoč; uh > uhati > uhajoč; hihi > hihitati se > hihitav > hihitavec
> hihitavčev). Pri velelnih bi bili taki primeri čiračara > čiračarati > čiračaratelj;
eks > eksati > eksar > eksarka; horuk > horukati > horukar > horukarstvo; pardon
> pardonirati > pardoniranje; štop5 > štopati > štopar > štoparček. Pozdravni so
redko tovrstno produktivni: hajl > hajlati > *hajlanje).
Gradivo izhaja iz SSKJ in besedilnega korpusa Gigafida.
Čeprav se zdi na prvi pogled samoumevno izhajati iz posnemovalnega medmeta tlesk tudi
za glagol tleskati, ki ima sicer obsežno besedno družino, je taka motivacija manj verjetna
(Snoj 2003: 768). Mogoče pa je, da je prišlo do reonomatopeizacije (Bezlaj 2005: 187).
Tu se namreč odpira razmerje med sinhrono in diahrono motivacijo, kot je opozorjeno v
razdelku 3.3.
5
Veleni medmet stop lahko tvori glagol stopati ‘ustavljati avtomobile’, vendar je tvorbeno
razvitejša glagolska oblika štopati, ki jo navajata tudi SSKJ in SP, čeprav brez navedbe
medmeta štop. Slovar novejšega besedja slovenskega jezika (2012: 353) že prinaša
samostalniško iztočnico štop, ki pa jo z etimološko sklicevalno razlago poveže s
samostalniško enakopisno iztočnico stop2 iz SSKJ. V korpusu Gigafida je pogostejši
glagol stopati (15354), v katerem se skrivajo glagolski homonimi s pomeni ‘delati
korake’, ‘ločevati trši žitni ovoj’, ‘ustavljati avtomobile’ in ‘meriti čas’; štopati (1093) pa
je specializiran za pomen ‘ustavljati avtomobile’. Pri stopati namreč med prvimi stotimi
4
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
3
4
177
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
4.2 Glede na motivirajočo besedo je mogoče na določeni tvorbeni stopnji predvideti možne besedotvorne pomene tvorjenk. Torej gre za relativno ustaljeno paradigmo predvidljivih sotvorjenk: če npr. iz medmeta tvorimo glagol, lahko kot
drugostopenjske tvorjenke z veliko verjetnostjo pričakujemo tvorjenke s pomenom
vršilca dejanja, dejanja, prostora in vsaj dveh deležnikov.6 V tem primeru gre za
paradigmo besednovrstno različnih tvorjenk iste stopnje, ki se najlepše vidijo znotraj besednodružinskega prikaza. Lahko pa opazujemo tudi istostopenjske tvorjenke
iste besedne vrste, kot bomo prikazali v našem primeru. Izmedmetni glagoli so namreč zelo odprti za samoreprodukcijo, tj. tvorbo glagolskih sestavljenk z različnimi
predponskimi obrazili.
Glagoli iz posnemovalnih medmetov potrjujejo naslednje predponske možnosti: bevskati (iz-, na-, o-, po-, pri-, za-), čivkati (na-, od-, pre-, za-), klikati (do-,
iz-, na-, od-, po-, pri-, pre-, za-), kukati (na-, od-, za-). Razpoloženjski: dušati (pri-,
za-, z-), hahati (na-, od-, pri-), javkati (pri-, za-), primojdušati (pri-, za-). Velelni
imajo to možnost le redko: štopati (od-, pri-, po-, u-), za pozdravne ni najti primerov, o potencialni, a niti korpusno niti slovarsko potrjeni tvorjenki bi lahko govorili
morda v primeru *zahajlati.
4.3 Istopodstavne tvorjenke pa tvorijo besedno družino, ki je hierarhizirana
struktura pomensko in morfemsko pogojenih odvisnostnih razmerij med tvorjenkami različnih stopenj in različnih besednih vrst. S tega vidika besedna družina ni nič
drugega kot povezan sistem večjih ali manjših besednih družin isto- ali različnostopenjskih tvorjenk, ki ga določa skupni koren.
Za prikaz vzorčnih besednih družin so bili izbrani le taki medmeti, ki v SSKJ
ali SP nimajo tudi samostalniške enakopisnice, da bi se tako izognili možnosti dvojne interpretacije. Kot je bilo opozorjeno v razdelku 3.3, v takih primerih obstaja
možnost vzporedne motivacije po poti: hrsk medm. > hrskati > hrsk sam. oz. hrsk
sam. > hrskati. Prva tvorbena pot je primarnejša, pri drugi pa bi v bistvu šlo za malo
verjetno analogno reinterpretacijo, sproženo po tipu izsamostalniških glagolov (delati korake > korakati oz. hrsk medm. > hrsk sam. > delati hrsk sam. > hrskati >
hrsk sam.). Na ta način pa pridemo le do pojava krožne motivacije (Furdík 2004:
27), ki ne prispeva k razrešitvi vprašanja, kaj je v tem primeru motivirajoča oz.
motivirana beseda.
Besedna družina je strukturirana iz tvorjenk, zajetih v SSKJ in korpusu Gigafida, tako, da so presečne označene krepko, zgolj korpusne ležeče, hipotetične s
potrjeno višjestopenjsko tvorjenko pa zapisane v oklepaju.
sopojavnicami desno od glagola ne najdemo samostalnika avtomobil ali avto, pri štopati
se pojavi na oseminštiridesetem mestu tipičnih sopojavnic.
6
Gl. npr. drugostopenjske tvorjenke pri izmedmetnem glagolu štopati.
178
Podstava
-kvak-
1. stopnja
kvak-ati
2. stopnja
K/kvak-a
kvak-ač
kvak-ajoč*
kvak-alica
kvak-anje
kvak-ar
kvak-niti**
kvak-aš
kvak-atorij
kvak-ec
za-kvakati
3. stopnja
K/kvak-in
(kvakavski)
kvak-ast
4. stopnja
kvakavšč-ina
kvakajoč-e
kvakar-ski
kvakar-ija
kvak-ica
* Podstavo izglagolskih tvorjenk dobimo iz nedoločnika, ženske oblike deležnika na -l ali iz sedanjiške oblike z odvzemom obrazila (Toporišič 2006: 133). Deležniki, deležja in glagolniki so hkrati
tudi oblikoslovne kategorije, zato pri njihovi morfemizaciji upoštevamo, da so njihovi oblikotvorni
morfemi hkrati tudi besedotvorni, in sicer: -ajoč, -joč, -oč, -eč za deležnike in -aje, -e za deležja,
tvorjena iz sedanjiških glagolskih oblik (Toporišič 2000: 362), oz. -an, -en, -t za deležnike, -anje,
-enje, -tje za glagolnike in -avši, -evši, -ivši, -vši, -ši za deležja, tvorjena iz nedoločniških glagolskih
oblik (Toporišič 2000: 370).
**Izmedmetni dovršni ali nedovršni glagol sta vzporedni tvorbi, nastali iz nedovršne (delati kvak) ali
dovršne (narediti kvak) variante glagolskega primitiva (Vidovič Muha 2011: 65).
4.3.1 Posnemovalni medmet kvak:
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
4.3.2 Razpoloženjski medmet jav:
Podstava
-jav-
1. stopnja
jav-kati
jav-kniti
2. stopnja
javk-
javk-ač
javk-anje
javk-aje
javk-ajoč
javk-ast
za-javkati
3. stopnja
2. stopnja
štop-ajoč
štop-ališče*
štop-an
3. stopnja
4. stopnja
javkajoč-e
4.3.3 Velelni medmet štop:
Podstava
-štop-
1. stopnja
štop-ati
4. stopnja
179
Podstava
1. stopnja
štop-irati
2. stopnja
štop-anje
štop-ar
od-štopati
pri-štopati
po-štopati
u-štopati
3. stopnja
4. stopnja
štopar-ček
štoparj-ev
štopar-ka
štopar-ski
štoparsk-o
štopir-an
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
* Priponsko obrazilo -išče (Toporišič 2000: 168) je lahko tvorno za glagole na -iti (vozišče) in -ati
(igrišče). Zato se zdi smiselno ločevati tudi razširjeno obliko obrazila -ališče (gledališče) in -ilišče
(zdravilišče), ker tako dobimo hkrati tudi podatek o produktivnosti obrazila za posamezni glagolski
priponski tip, čeprav sta obrazili -(a/i)lišče večinoma izrazno prekrivni z glagolsko pripono.
4.3.4 Veleni medmet put kot primer precej samosvoje zgolj imenske besednodružinske strukture:
Podstava
-put-
1. stopnja
put-a1
put-ka
2. stopnja
putk-ar
putk-ica
putk-in
4.3.5 Pozdravni medmet čav:
Podstava
-čav-
1. stopnja
(čav sam.)
2. stopnja
čav-ček
čav-či
3. stopnja
4. stopnja
4.4 Na podlagi predstavljenih vzorcev se potrjuje, da je utemeljeno raziskati
motivacijsko moč in obseg besednih družin medmetov tudi v slovenščini vsaj
iz treh razlogov: ker nam besedilni korpusi prinašajo vse obsežnejše gradivo raznolike rabe izmedmetnih tvorjenk, ker se besedne družine medmetov strukturirajo po podobnih zakonitostih kot pri drugih besednih vrstah in ker je smiselnost
takega leksikografskega pristopa potrjena tudi v slovanskem besedotvorju (npr.
Skarźyński 2004).
180
Izmedmetne okazionalne tvorjenke
5.0 Besedotvorni okazionalizmi v širšem smislu (Buzássyová – Martincová
2003; Liptáková 2008: 60–83; Stramljič Breznik – Voršič 2009; Stramljič Breznik
2010: 111–113, 142–177) združujejo priložnostnice (tvorjenke, ki so izraz netipične, individualne kombinacije besedotvornih prvin mimo običajnih in sistemsko
predvidljivih tvorbenih vzorcev) in potencialne besede (tvorjenke, ki izkoriščajo
produktivne tvorbene vzorce, a z doslej še nerealiziranimi zapolnitvami podstav
in afiksov). Med bistvenimi lastnostmi okazionalizmov (Liptáková 2000, 2008),
kot so: (1) individualna raba, (2) nesposobnost reprodukcije, (3) fakultativna poimenovalna vloga, (4) nenormativnost, (5) enkratnost rabe in (6) ekspresivnost, se
uvrščata tudi (7) aktivacija leksike, povezane z aktualnim družbenim dogajanjem,
ter (8) pogostost nastanka v govorjenem jeziku.
5.1 Za nastajanje precejšnjega števila priložnostnic glede na zadnji dve izpostavljeni lastnosti nudita dobre okoliščine tudi poročevalski jezik in jezik spletnih
klepetalnic. Pri prvem se pojavljajo t. i. poročevalski aktualizmi, tj. enkratne, za
določeno priložnost narejene besede. Njihov aktualizacijski učinek izhaja tako iz
sobesedila kot iz uporabe besedotvornih vzorcev in sestavin. Pogosteje se pojavljajo v vesteh, reportažah, prigodnih intervjujih ali v sicer močno avtorsko zasnovanih
poročilih (Korošec 1998: 27–28). Pri drugih ima sporazumevanje, strukturno gledano, obliko pogovora. Tako zasebna komunikacija zaradi narave medija postaja javna. Pri tem se namreč uporablja neformalna varianta jezika, ki jo označuje uporaba
afektirane in individualizirane leksike.
Zato se prav analiza spletno dostopnih besedil (neposredno ali zbranih v
ustreznih besedilnih korpusih) kaže kot idealen vir za raziskovanje izmedmetnih
priložnostnih tvorjenk, ki so lahko še en kazalnik tvorbenega naboja medmetov
več. Ker gre zgolj za potrditev teze, se omejujemo na nekaj primerov iz korpusa
Gigafida, ki odpirajo tudi možnost tovrstne raziskovalne perspektive.7
5
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
5.1.1 Primeri okazionalnih izmedmetnih tvorjenk kažejo izrabo naslednjih potencialnih tvorbenih vzorcev:
(1)
(2)
(3)
(4)
7
[...] neprimerno in celo smešno, vendar tega ne dokazuje ne hojladrijast naslov prispevka, ne spopadanje s tezami, ki jih [...]
[...] je uživala slab glas ene najbolj politično sprtih in moralno zahudičanih slovenskih far.
socialistična »dežurna« strogost in zadiranje – z zahudičanostjo so se lahko
seznanili otroci že v nižjih razredih osnovne šole [...]
[...] da je skrb za jezik lahko tudi drugačna, ne puristična, in da mora biti
trajna, ne horukarska.
Več tovrstnih zgledov prinaša diplomsko seminarsko delo prve bolonjske stopnje Tine
Peruš Izmedmetne tvorjenke (2012), ki je nastalo pod mentorstvom Irene Stramljič
Breznik.
181
(5)
(6)
(7)
Te nepresegljive nacionaliste, te vudu čiračaratelje izpadov nasprotnikov,
kurenti niso noben hec [...]
Če ste mislili, da vas nič več ne more presenetiti, se motite. Po naših krajih se
namreč potikajo ... eksarke. To so namreč štiri dekleta, ki jih ni sram priznati, da eksajo.
Pardonči, odneslo me je. Mal sem se postaral.
5.1.2 Najdemo pa lahko popolnoma priložnostno in sistemsko nepredvidljivo kombinacijo medmeta in drugih tvorbenih prvin, najpogosteje sklopne narave:
(1)
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
(2)
(3)
(4)
(5)
(6)
6
[...] bi spominjalo na vaško veselico. Saj veste, »hojladrijamesarija« in
podobno.
[...] neuničljivi Slaki, sledijo jim Slapovi, Modrijani in letošnje horukodkritje Atomik Harmonik.
[...] prideš v adijolescenco.
[...] a tudi tu premagan, z debelo dioptrijo, z adijoptrijo.
Adijopamet! Kdove, ni rečeno, da se bo zaradi tozadevne uporabnosti zadeve lotilo resno [...]
Med bolj plodovitimi ta teden je bila nedvomno Anica Gruden iz Velikih
Lašč, ki je najprej natresla kar nekaj predlogov za ime nove pediatrične klinike: CICIKLINIKA, KUKUKLINIKA in BUCBUCBOLNIŠNICA.
Sklep
Prispevek izpostavlja medmete kot motivirajoče besede za druge besedne vrste.
Ugotovljeno je, da lahko tvorijo tudi obsežnejše besedne družine, zlasti zaradi sistemske tvorbe izmedmetnih glagolov, ki po predvidljivih vzorcih svoje besedne
vrste producirajo nadaljnje višjestopenjske tvorjenke.
Namen prispevka je bil, da na podlagi izbranih primerov razpoloženjskih, posnemovalnih, velelnih in pozdravnih medmetov ugotovi tipologijo njihovega tvorbenega potenciala in ga preveri s stališča uslovarjenosti v enojezičnih slovarskih
delih sodobne slovenščine. Hkrati pa z uporabo korpusnega pristopa zajame tudi
tvorjenke zunaj slovarskega popisa ter pokaže na njihovo časovno in konotacijsko
dimenzijo. Večina neuslovarjenih izmedmetnih tvorjenk je namreč priložnostnih
in posledično ekspresivnih (npr. adijoptrija, čiračaratelj, hojladrijast, blablabliziran). To pa potrjuje, da imajo medmeti v tvorbi leksike opaznejše mesto, kot se
jim je doslej pripisovalo, saj lahko uresničujejo raznolike (ne)sistemske tvorbene
vzorce, z vidika ekspresivne rabe pa predstavljajo čustvene ventile.
182
Bezlaj 2005 = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika 4: Š–Ž, avtorji
gesel France Bezlaj – Marko Snoj – Metka Furlan, ur. Marko Snoj – Metka
Furlan, Ljubljana: SAZU – ZRC SAZU (izd.) – Založba ZRC (zal.), 2005.
Gigafida = Korpus slovenskega jezika Gigafida 〈http://demo.gigafida.net〉 (dostop
februarja 2013).
Gložančev idr. 2009 = Alenka Gložančev idr., Novejša slovenska leksika (v povezavi s spletnimi jezikovnimi viri): zbornik na podlagi istoimenskega projekta
2007–2009, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009.
Skarźyński 2004 = Mirosław Skarźyński, Słownik gniazd słowotwórczych współczesnego języka Ogólnopolskiego 4: gniazda motywowane przez liczebniki, przysłówki, zaimki, przyimki, modulanty, onomatopeje, wykrzykniki, Kraków:
Universitas, 2004.
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika = Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012.
Snoj 2003 = Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana: Modrijan, 22003
(11996).
SP = Jože Toporišič (ur.), Slovenski pravopis, Ljubljana: SAZU – ZRC SAZU,
2001.
SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika na CD-romu z Odzadnjim slovarjem
slovenskega jezika in Besediščem slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU – DZS, 1998.
Stramljič Breznik 2004 = Irena Stramljič Breznik, Besednodružinski slovar slovenskega jezika: poskusni zvezek za iztočnice na B, Maribor: Slavistično društvo
Maribor, 2004 (Zora: priročniki 1).
Viri
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Literatura
Babić 2002 = Stjepan Babić, Tvorba riječi u hrvatskome književnome jeziku, Zagreb: Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti, 32002 (11991: Tvorba riječi
u hrvatskom književnom jeziku).
Buzássyová – Martincová 2003 = Klára Buzássyová – Olga Martincová, Neuzuální
slovotvorba v západoslovanských jazycích, v: Komparacja współczesnych
języków słowiańskich, ur. Ingeborg Ohnheiser, Opole: Uniwersytet Opolski,
2003, 262–275.
Furdík 2004 = Juraj Furdík, Slovenská slovotvorba: teória, opis, cvičenia, ur. Martin Ološtiak, Prešov: Náuka, 2004.
Klajn 2002 = Ivan Klajn, Tvorba reči u savremenom srpskom jeziku 1: slaganje i
prefiksacija, Beograd: Zavod za udžbenike i nastavna sredstva – Institut za
srpski jezik SANU, 2002.
Klajn 2003 = Ivan Klajn, Tvorba reči u savremenom srpskom jeziku 2: sufiksacija
i konverzija, Beograd: Zavod za udžbenike i nastavna sredstva – Institut za
srpski jezik SANU, 2003.
183
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
184
Koneski 2003 = Kiril Koneski, Zboroobrazuvanjeto vo sovremeniot makedonski jazik, Skopje: Filološki fakultet Blaže Koneski, 2003.
Korošec 1998 = Tomo Korošec, Stilistika slovenskega poročevalstva, Ljubljana:
Kmečki glas, 1998.
Liptáková 2000 = L’udmila Liptáková, Okazionalizmy v hovorenej slovenčine, Prešov: Náuka, 2000.
Liptáková 2008 = L’udmila Liptáková, Priležitostná slovotvorba ako súčast’ jazykovej interpretácie sveta, v: Jazykové a kognitívne aspekty okazionalnych výrazov a ich textové funkcie, ur. Ján Sabol – Ladislav Sisak, Prešov: Filozofická
fakulta v Prešove, 2008, 60–83.
MČ 1 1986 = Mluvnice češtiny 1: fonetika, fonologie, morfonologie a morfemika,
tvoření slov, Praga: Češkoslovenská akademie věd, 1986.
Stramljič Breznik – Voršič 2009 = Irena Stramljič Breznik – Ines Voršič, Grafoderivati v tiskanih oglasih, Teorija in praksa 46 (2009), št. 6, 826–838.
Stramljič Breznik 2010 = Irena Stramljič Breznik, Tvorjenke slovenskega jezika
med slovarjem in besedilom, Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, 2010 (Zora 71).
Stramljič Breznik 2012 = Irena Stramljič Breznik, Medmeti kot besedotvorni potencial slovenščine = Interjections as a word-formational potential of the Slovene language, v: Tvorba reči i njeni resursi u slovenskim jezicima: zbornik
radova sa četrnaeste međunarodne naučne konferencije Komisije za tvorbu
reči pri Međunarodnom komitetu slavista, ur. Rajna Dragićević, Beograd:
Filološki fakultet, 2012, 341–352.
Toporišič 1996 = Jože Toporišič, Dvojčiči in podobne frazeološke zgradbe v slovenščini, Slavistična revija 44 (1996), št. 3, 269–278.
Toporišič 2000 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja, 42000
(11976).
(Razprave FF).
Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011 (Razprave FF).
Zemska 2006 = Elena Andreevna Zemskaja, Sovremennyj russkij jazyk: slovoobrazovanie: učebnoe posobie (dlja studentov, aspirantov, prepodavatelej-filologov), Moskva: Flinta – Nauka, 2006.
Резюме
В докладе подчеркивается роль междометий, как мотивирующих слов по отношению к другим частям речи. Автор приходит к выводу, что они могут
создавать целые группы слов, в частности, за счет системного образования
от них глаголов, которые по моделям, характерным для данной части речи,
продуцируют словообразовательные дериваты на других уровнях.
Цель этого доклада на базе отобранных примеров междометий, выражающих настроение, подражание, побуждение и приветствие, описать типологию потенциала их продуктивности, проверив его с точки зрения отображения в статьях одноязычных словарей современного словенского языка. Одновременно, с использованием корпусного подхода, включить в исследование
также не отображенные в словарях образования, показав их характеристики,
связанные с временем их возникновения и коннотацией. Большинство слов,
образованных от междометий, не вошедших в словари, являются оказиональными и, вследствие этого, экспрессивными (напр., adijoptrija, čiračaratelj,
hojladrijast, blablabliziran). Последнее подтверждает, что междометиям принадлежит более существенное место в процессе образования новой лексики,
чем это обычно считалось, поскольку они способны реализовать разнообразные (не) системные словообразовательные модели, являясь при этом, с точки
зрения экспрессивного употребления, клапаном для выброса эмоций.
Мотивационная действенность словенских междометий
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
185
Cobiss: 1.01
Zaporedja v diskurzu se oblikujejo kot posledica realizacije možnih korakov
udeležencev in se odražajo na besedilni ravni – ugotavljamo besedilnost jezikovno realiziranega – in v potekanju komuniciranja. Oboje je v službi enega:
s kar najmanj truda in naprezanja napraviti kar najboljši vtis za ustvarjanje
ugodnih razmer za dosego želenega cilja glede na ustaljeno skladnost med
(besedilno) realiziranim in kontekstom s predvidenimi učinki na delovanje
posameznika v skupini.
Ključne besede: eksplicitno, implicitno, komuniciranje, nanašanjska zaporedja, sosledni pari
Implicative Communication and the Formation of Sequential Pairs (in
Material in and about Slovenian)
Sequences in discourse are shaped as a consequence of realizing possible steps
by participants and are expressed at the textual level—we determine the textuality of what is linguistically realized—and in the process of communication.
Both serve one purpose: to use the least effort and exertion to make the best
impression in order to create favorable conditions for achieving a desired goal
with regard to the established agreement between what is (textually) realized
and context with the anticipated effects on individuals’ behavior in a group.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Mira Krajnc Ivič
Implikativno komuniciranje in oblikovanje
soslednih parov
(na gradivu v slovenskem jeziku in o njem)
Keywords: explicit, implicit, communication, referential orders, sequential pairs
0
Uvod
Kako si? – V redu. / Zadnje čase bolj slabo spim. / ...
Pogosto rabljeno vprašanje po počutju, sestavljeno iz propozicije, ki zaradi svoje
pomenske izpraznjenosti omogoča kar najširše možnosti dopolnjevanja/nanašanja,
običajno interpretiramo ali kot neposredno izražanje tvorčeve namere ali kot posredno, če ga razumemo le kot vljudnostno. Ali sta možni zgolj ti dve interpretaciji?
Mar z odzivom v redu prvotnemu tvorcu ne »naprtimo« odgovornosti za nadaljnje oblikovanje pogovarjanja in le navidezno sodelujemo? Ali je smiselno ločevati
med izrecnim/eksplicitnim in neizrecnim/implicitnim komuniciranjem, če se npr.
187
Mira Krajnc Ivič, Implikativno komuniciranje in oblikovanje soslednih parov
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
že otrok pri svojem osebnem zdravniku na to vprašanje kljub bolezni, zaradi katere
je prišel k zdravniku, odzove z v redu?
Implikativno komuniciranje je neposredno povezano z ustvarjalnostjo, z
igranjem z jezikovnimi možnostmi: dogovorjenimi, še/že sprejemljivimi, deloma
prilagojenimi določeni posamezni situaciji komunikacijskega stika. Namen in smisel implikativnega komuniciranja sta močno odvisna od okoliščin tvorjenja konkretnega diskurza, besedila. Na prvi pogled se zdi, da je implikativno komuniciranje
najbolj značilno za jezik vsakdanjega komuniciranja. Že same opredelitve funkcijskih zvrsti oz. besedilnih vrst / žanrov, značilno tvorjenih na določenem področju,
pa kažejo, da je prikrivnost ilokucijske moči oz. tvorčeve namere sicer res značilna
za jezik vsakdanjega komuniciranja, pa tudi za vse ostale funkcijske zvrsti, kjer
je pomemben neposreden stik med udeležencema (tu ne mislim na vrsto ali tip
prenosnika, medija, ampak v prvi vrsti pogostnost in kakovost razmerja, odnosa
med udeležencema, tudi če je to institucionalno determinirano ali ta institucionalno
determiniran). Tako je vprašanje implicitnosti oz. prikrivnosti smisla in namer nerelevantno le na področju jezika leposlovja, hkrati pa mora že v svojem bistvu dajati
sicer usmerjene, a neskončne možnosti interpretacije.
Pokaže se, da sta integracija in separacija učinka komuniciranja med posameznikoma posledica njunih lahko izraženih mentalnih svetov v danem socialnem in
fizičnem svetu. Ločevanje med eksplicitnim in implicitnim pa na ravni diskurza kot
ustaljene družbene prakse samo odpade.
1
Je besedilo diskurz?
Znana je opredelitev besedila kot komunikacijske pojavitve, ki naj bi izpolnjevala
sedem kriterijev besedilnosti: kohezivnost in koherentnost kot relacijska kriterija
znotraj besedila, namernost in sprejemljivost kot kriterija, ki se nanašata na udeležence komunikacijskega stika, situacijskost kot kriterij, ki opisuje nejezikovne, s
fizičnim svetom pogojene danosti, v katerih poteka komuniciranje, in informativnost ter medbesedilnost kot kriterija, ki se sicer nanašata na besedilo, a ga povezujeta z drugimi besedili, ki glede na besedilno vrsto / žanr omogočajo razporeditev
informacij kot znane ali nove. Že ta opredelitev besedila kaže, da besedilo nastaja
v odvisnosti od nejezikovnih dejavnikov: družbenih, kulturnih dejavnikov zunaj
in znotraj posameznika. Torej besedilo nastaja vstavljeno v diskurz in je predmet
raziskav, kadar je žarišče na določenem dogodku, priložnosti (Wodak – De Cillia
2006: 710). Kadar pa nas zanimajo vzorci, skupnost, razmerja, v katerih nastajajo
različna besedila in priložnosti, lahko govorimo o diskurzu, kot to velja za ta prispevek.1 Diskurz tako pomeni družbeno dejavnost ustvarjanja smisla z jezikom in
drugimi simbolnimi sistemi v določeni vrsti situacije. Diskurz je tudi »specifičen
1
188
Pravzaprav je ločevanje načina raziskovanja na posamezne dogodke in na vzorce popolnoma nesmiselno, saj je dobra analiza možna le, če se raziskovalec zaveda, da lahko iz
svojega mentalnega, socialnega in fizičnega sveta analizira le posamezni dogodek, ki je
neponovljiv in ki hkrati ne more biti oblikovan mimo dogovorjenih konvencij.
1.1 Komunikacijska načela
Komuniciranje kot posledico želja, potreb spodbudi tvorčeva namera in naslovnikova pripravljenost sodelovati pri doseganju namer in ciljev komunikacijskega stika.
Način komuniciranja je odvisen od naše individualne interpretacije posamičnega
družbenega položaja (Van Dijk 2002: 214) in je vedno določen s spreminjajočimi
se družbenimi, civilizacijskimi in kulturnimi danostmi. Izrečeno/sporočeno je posledica individualnega dejanja, pomembnega predvsem v okviru družbene interakcije (Vezovnik 2009: 40), zato Vološinov po Bahtinu vpelje dialog/dvogovor kot
najpomembnejšo obliko medsebojnega vplivanja. Komuniciranje je sodelovanje, ki
upošteva – ali pa tudi ne – Griceove maksime sodelovalnega načela. Grice v članku
Logic and Conversation, prvič objavljenem leta 19753 (Kante 1996: 132; Kotthoff
1998: 55; Krajnc Ivič 2009: 36–42) navaja štiri načine neupoštevanja maksim: (a)
kršenje, (b) odločanje proti, (c) nesoglasje in (č) izkoriščanje.4 Prav izkoriščanje
maksim je temeljno za pogovorne implikature, ki lahko v enaki meri sugerirajo interpretacije v smislu humorja ali vljudnosti (Kotthoff 1998: 61). S samim izkoriščanjem maksim, torej z implikativnim komuniciranjem, tvorec skladno z ustvarjenimi
podobami (angl. face, image) vseh udeležencev izkazuje svoje sodelovanje in kaže
željo pa doseganju lastnih ciljev in namer.
2
način sporočanja o svetu ali razumevanja sveta oz. enega izmed njegovih vidikov«
(Vezovnik 2009: 11), torej je »rab[a] jezika v odnosu do družbenih, političnih in
kulturnih oblik – diskurz je jezik, ki odraža družbeni red, ter hkrati jezik, ki oblikuje
družbeni red in posameznikovo interakcijo z okoljem« (Vezovnik 2009: 11).2 Diskurz je besedilo, saj je odraz prirojenih in pridobljenih jezikovnih sporazumevalnih
zmožnosti v specifičnih danostih in se prilagaja trenutno aktualni komunikacijski
strategiji, ki besedilne enote postavlja v odvisnosti: na ravni sistema v pomenske in
skladenjske ter z vidika jezikovne rabe v koherenčne odvisnosti. Zato besedilo kot
diskurz »deluje oz. tudi mora delovati kot specifična celovita sporočanjska tvorba,
ki ni vnaprej določena kot npr. stavek, ampak vedno znova deluje in učinkuje kot
organska celota« (Žele 2010: 132).
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Teoretični pristopi k analiziranju
Analize diskurza proučujejo jezik izreka oz. besedilno sporočilo v razmerju do
njegove funkcije v medčloveški interakciji, zato je »[j]asno [...], da analiza tako
širokega področja [...] ne more težiti po enciklopedični izčrpnosti in da morajo biti
nekateri vidiki jezika potisnjeni v drugi plan ali kar povsem izpuščeni« (Miščević
1983: 59). Že koherenost kot celotni smisel diskurza (Schiffrin 1995: 406, 416)
Termina besedilo in diskurz tako uporabljam sopomensko.
Paul Grice, Studies in the Way of Words, Cambridge – London: Harvard University Press,
1989.
4
Ang. flouting je v Uvodu v besediloslovje preveden kot posmehovanje (Beaugrande –
Dressler 1992: 90), pri Kantetu (1996: 132) pa kot kršenje.
2
3
189
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
lahko razumemo le, če naša pozornost ni omejena le na jezikovno obliko in pomen,
ampak tudi na družbene in kulturne pomene ter interpretativne okvire. Izrečeno je
tako treba interpretirati le v lokalnih okoliščinah drugega izrečenega do stopnje, ki
je znana tudi udeležencem. Koherentnost se oblikuje interaktivno, pomen rabljenih
jezikovnih fenomenov pa ima izrazito napotovalno naravo (Ducrot 1988). Pri tem
lahko način izrečenega, mišljenega in storjenega pojasnimo z razmerji med tvorčevimi namerami, ustaljenimi diskurzivnimi strategijami, smislom in funkcijami
jezikovnih oblik znotraj nastajajočih danosti. Pri raziskovanju je torej nujna meddisciplinarnost. Prispevek povezuje jezikovno pragmatiko s teorijo govornih dejanj,
konverzacijsko analizo oz. analizo pogovarjanj med interakcijo in nekaterimi sociolingvističnimi vidiki.
Teorija govornih dejanj s Searlovim principom izraznosti (angl. expressibility) se nanaša na prevedljivost izrečenega v kanonično (dobesedno) obliko, torej
na razmerje izrecnega in normiranega izrekanja nasproti neizrecnemu, posrednemu
(Miščević 1983: 82). Razumemo jo lahko kot del jezikovne pragmatike, katere naloga je določiti in analizirati dejanja, ki jih izvajajo ljudje zaradi določenih namer,
ter pojasniti kognitivni prispevek k interpretaciji izreka (Schiffrin 1995: 367). Tako
načelo sodelovanja kot tudi deiktičnost – torej oblikovanje nanašanjskih zaporedij
– predvidevata, da je komuniciranje na določen način strukturirano oz. zgrajeno. V
diskurzu analizirani tipi struktur vodijo k določitvi funkcije, v diskurzu analizirani in jezikovno realizirani tipi funkcij pa ustvarjajo določeno strukturo (Schiffrin
1995: 339), zato je analizo diskurza, besedila smiselno nadgraditi s konverzacijsko
analizo, katere osrednje raziskovalno področje je zgradba oz. struktura. Če naj bo
funkcija izreka določljiva v odvisnosti od okoliščin, potem tudi okoliščine niso tako
statične, kot jih morda prikazuje jezikovna pragmatika, ampak dinamične in je zato
nanje treba gledati širše, tj. kot na spreminjajoče se družbeno-kulturne danosti, ki
jih poleg znanja in besedila, tj. jezikovne realizirane namere, predstavlja posamezen
komunikacijski položaj. To pa zahteva upoštevanje sociolingvističnih vidikov.
3
190
Zgradba dvogovora
Pojem dvogovora je vpeljal že Mihail Bahtin (Morson 2006: 561–562). Pomeni mu
temeljno premiso diskurza, komuniciranja kot vira večini naših čutov za družbeni
red in pokazatelja čuta za strukturo: (besedilno) sporočeno je motivacija za v odzivu
(besedilno) sporočeno ali reakcija na že (besedilno) sporočeno. Termin dvogovor
torej ne pomeni le primarne človekove jezikovne dejavnosti (Korošec 1998: 251),
ampak nakazuje tudi zgradbo komuniciranja kot posledico prevzemanja replik oz.
menjavanja udeležencev v udeleženskih vlogah. Pojem zgradbe, tj. pravil oblikovanja dvogovora, vodi k uspešnemu ali neuspešnemu dvogovoru. Uspeh komuniciranja je odvisen od poti, po katerih uspeva tvorec manipulirati z možnostmi, ki
jih ponujajo komunikacijske okoliščine (kontekst), in zahtevami, kaj in kako komunicirati, zato je zgradbo treba razumeti strateško (Stubbs 1983: 9). Strateškost
pomeni, da se med komuniciranjem preko opravljanja dejanj oblikujejo mesta, ki
naj bi jih soudeleženec zapolnil z ustreznim dejanjem ali pa potek komuniciranja
[1] A1: Se mi je samo sanjalo ali sem te danes res videl v MB? lp
B1: Sanjalo se ti je. lp
A2: Zadnje čase imam pa res žive sanje. LP
Zgled 1 je zapis vseh SMS-sporočil, ki sta si jih ob tej priložnosti izmenjala udeleženca A in B. Vsaka replika je hkrati tudi en izrek oz. eno govorno dejanje. Prvotni
naslovnik je z repliko B1 soudeležencu prepustil odločitev, ali se bo komuniciranje
nadaljevalo.
Korake oz. mesta v diskurzu bi lahko primerjali s koraki po Brinkerju in Sagerju (1996:
57–72), ki pa ne govorita eksplicitno o repliki. Korake (nem. die Gesprächsschritte) opredelita kot sporočanjska dejanja, ki lahko sovpadejo s temeljnimi enotami sporočanja, GD,
ne moremo pa jih poistovetiti z GD, saj so koraki pogosto kompleksneje strukturirani.
Koraki lahko signalizirajo določeno sporočanjsko funkcijo in na tak način predstavljajo
določen tip dejanja (obljuba, nasvet, vprašanje, očitek, grožnja). Pri korakih ni mogoče
razlikovati – tako kot pri GD – med lokucijskim, propozicijskim in ilokucijskim dejanjem, temveč imamo le ilokucijsko dejanje brez propozicije. Sporočanjski smisel ilokucije
je izpolnjevanje stikovne, fatične funkcije v najširšem smislu besede.
6
Odraz tematske, globinske povezanosti besedilnih enot na površini so besedilotvorna,
kohezijska sredstva, ki oblikujejo nanašanjska zaporedja. Ta ustvarjajo dvovrstno vezanje
besedilnih enot: tematsko, jezikovno besedilno in okoliščinsko, nejezikovno, kar na svoj
način kažeta temeljna načina vezanja besedilnih enot znotraj diskurza, to sta endofora in
eksofora.
7
Replika je tako enota pogovarjanja kot enota dvogovora, izrek pa je jezikovna tvorba,
prispevek posameznika k celotni vsebini pogovarjanja (Van Dijk 1980: 245–246).
preoblikoval tako, da se zapolnitvi teh mest oz. opravljanju teh korakov5 lahko izogne (Sacks 1995: 3–12), s čimer je povezana sprejemljivost nekega dogajanja tudi
za soudeleženca.
Temeljni problem zgradbe dvogovora je pokazati, da je dvogovor visoko organiziran, urejen in strukturiran proces (Stubbs 1983: 19). Pri tem ne moremo biti
dokončno prepričani o tem, kaj je tvorec želel doseči (Leech 1991: 30), dokler ne
vidimo soudeleženčeve reakcije, ki pa ni nujno pokazatelj resničnih tvorčevih namer, temveč le soudeleženčeve interpretacije izrečenega.
Poleg vidika prevzemanja replik in s tem oblikovanja zaporedij replik/izrekov, tj. soslednih parov, in posledično tudi oblikovanja nanašanjskih zaporedij,
lahko zgradbo dvogovora opazujemo še z vidika tvorčeve namere, intence in s tematskega vidika, ko tvorec svojo namero izrazi skozi vsebino, temo izreka6 in ga
skladno s tem razporedi v uvod, jedro ali zaključek dvogovora. Vse ravni ločevanja
zgradbe dvogovora so smiselne zgolj v namene analiz, kot je ta. Na težave pri razločevanju dvogovornih enot kažejo njihova poimenovanja: Searle kot temeljno enoto
sporočanja navaja govorno dejanje (v nadaljevanju GD), ki ga Austin enači z izrekom. Ta je lahko tudi že replika (zgled 1),7 ki je sicer tisti del sekvence, v katerem
tvorec neprekinjeno uresničuje svoj jezikovni in/ali nejezikovni prispevek k vsebini
in poteku komuniciranja.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
5
191
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
192
3.1 Govorno dejanje in zaporedja dejanj oz. sekvenca
Govorna dejanja, opravljena z izrekom, lahko kot ilokucijska dejanja razvrstimo v
razrede, ki se med seboj ne izključujejo. V jezikovni rabi, kadar ne gre za izolirane
izreke v hipotetičnem kontekstu, so številna GD hibridi (Verschueren 2000: 44) oz.
z enim izrekom lahko zaradi okoliščin (John Austin) in zaradi znanja, ki ga imamo
o pogojih in pravilih tvorjenja določenega GD (John Searle), opravimo več kot eno
dejanje hkrati, saj »[...] obstaja vrsta analitičnih povezav med smislom GD, tem,
kar govorec misli, tem, kar izrečeni stavek (ali drugi jezikovni element) pomeni,
tem, kar je govorec želel sporočiti, in tem, kar naslovnik razume, ter pravili, ki
vladajo jezikovnim elementom« (Searle 1971: 37). Izreki so torej zaradi razmerij
med pogoji večfunkcijski (Schiffrin 1995: 62). To spoznanje o večfunkcijskosti ali
hibridnosti GD se na prvi pogled zdi močno povezano s posrednim, implicitnim
izražanjem oz. s posrednimi GD, tj. dejanji, pri katerih izrazimo ilokucijo s sredstvi
drugega dejanja. Po Griceu si soudeleženec pri interpretaciji (posrednih) govornih dejanj pomaga s sklepanjem, ki poteka po korakih. Tako oblikovanje smisla
preseže Gilles Deleuze, ki ga navaja Tomaž Erzar (1997: 64, 65 idr.). Za Deleuza
je namreč smisel dimenzija jezika, katere funkcija je tvoriti podlago manifestaciji
(pragmatika) in s svojim krožnim gibanjem vzpostavljati zvezo med manifestacijo
in designacijo (semantika) (Erzar 1997: 68). To razumevanje in oblikovanje smisla
(besedilno) sporočenega implicira, da ne obstaja meja med eksplicitnim in implicitnim. So le prehodi v smislu, da je neko razumevanje običajno, pogostejše, ker
temelji na ustaljeni in razširjeni rabi znakov, ali da je neki smisel zanesljivejši, če je
odjem verjetnejši oz. ga imamo za verjetnejšega (Heringer 2001: 35), saj je »velik
del komuniciranja bolj ali manj mehaničen, rutinski« (Stubbs 1983: 155).
Prav večfunkcijskost, hibridnost GD omogoča različne (ne)zaželene in/ali
(ne)pričakovane odzivne možnosti, ki jih spodbudi tvorčeva motivacijska replika.8
Komuniciranje torej poteka kot zaporedje soslednih parov (angl. adjacency pairs),
tj. v zaporedjih dveh ali več izrekov dveh različnih tvorcev. Pri tem se oblikuje t. i.
prednostna struktura oz. sekvenca. To je celota, enota skupnega dela obeh udeležencev komunikacijskega stika. Prvotni tvorec ima pri tem določeno prednost, saj izbere
prvo enoto, del soslednega para, tj. odpre mesto, ki naj bi bilo zasedeno, oz. sproži
korak, ki naj bi se izvedel, naslovnik pa si mora znati zagotoviti možnost, da se na
vljuden način izogne izpolnjevanju tega mesta, če tako želi (Sacks 1995: 3–12). Za
ponazoritev Sacks (1995: 3–12) navaja zgled, v katerem prvotni tvorec ne ve imena
soudeleženca in po njem posredno poizve s pomočjo samopredstavitve. Če gledamo
z vidika teorije govornih dejanj, s samopredstavitvijo opravimo neko drugo GD, tj.
vprašanje, zato bi to GD lahko razumeli kot posredno izražanje tvorčeve namere, torej
kot implikativno komuniciranje. Odzivna replika je ponovno samopredstavitev, ki pa
je tokrat ne razumemo kot vprašanje in ne gre za posrednost v izražanju. Dresslerjevo in Beaugrandovo merilo sprejemljivosti bi tako morali povezati z opravljanjem
korakov v komunikacijskem stiku oz. s tem, ali se soudeležencu zdi sprejemljivo zapolniti določeno s strani tvorca odprto mesto ali ne. Tako posežemo v samo bistvo
komuniciranja, ki je vedno mogoče le, če sta oba udeleženca pripravljena sodelovati
8
Zato lahko dialog razumemo kot temeljno premiso komuniciranja.
3.2 Kohezivnost znotraj sekvenc
»[S]tabilnost besedila kot sistema se vzpostavlja in ohranja s pomočjo kontinuitete
pojavov [...] vsaka pojavitev pripomore k dostopu (angl. accessing) k najmanj nekaj
nadaljnjim pojavitvam« (Beaugrande – Dressler 1992: 41). Po teoriji konverzacijske analize naj bi tako oblikovana zaporedja nanašanjskih izrazov tvoril isti udeleženec, zato naj bi bila tovrstna spetost med enotami šibkejša kot spetost, ki jo v
dvogovornem besedilu ustvarjajo sosledni pari. S prispevkom skušam prikazati, da
nanašanjska zaporedja, tvorjena med soslednimi pari, delujejo in učinkujejo enako
kot nanašanjska zaporedja, ki jih tvori isti udeleženec, tudi v primerih implicitnega
komuniciranja.
oz. se sodelovanju na vljuden način ogneta, pri tem pa tudi površinska povezanost
besedilnih enot (kohezivnost)9 ne kaže nujno na celotni smisel [1]. V zgledu 1 A
s svojim vprašanjem spodbudi komunikacijski stik, B se odzove, a za nadaljevanje
komuniciranja ne izkazuje več interesa, lahko tudi zato, ker A-jevo drugo repliko
razume kot očitek in ne kot poskus vpeljave teme komuniciranja.
Med komuniciranjem udeleženci velik del zunanjih in notranjih dogajanj ne
ubesedijo, a predvidevajo, da bodo soudeleženci vedeli, kaj se dogaja oz. kaj je bil
smisel besedilno sporočenega v danih okoliščinah. Sacks (1995: 3–12) navaja tudi
vprašanje trgovca stranki Lahko pomagam?, ki predpostavlja, da ima trgovec na
voljo informacije, koristne za stranko, in ki hkrati sporoča pravzaprav prav to. Ali
je tudi to primer implicitnega izražanja tvorčeve namere? Morda manj očiten kot
morebitni strankin odziv Iščem ... / Potrebujem ... / Ali morda imate ..., kjer stranka sporoča, da sprejema trgovca kot kompetentnega pri reševanju težave in hkrati
svojo težavo predstavi. Elipso, izpust replik stranke, v kateri ta izrazi prošnjo za
pomoč, in trgovca, v kateri pozove stranko, naj pove, kako ji lahko pomaga, lahko
pojasnimo z ekonomičnostjo v izražanju, torej težnjo po ubesedenju le najnujnejših
informacij. Še enkrat več pa se potrdi, da ločevanje med posrednim in neposrednim
načinom izražanja tvorčeve namere vsaj na ravni diskurza ni potrebno, morda je
celo neutemeljeno.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
3.2.1 Diskurz, besedilo ustvarja sintagmatske možnosti: to, kar se v nekem trenutku časa pojavi (v delu zaporedja), izsili možnosti (in izbiro možnosti), da se
pojavi še kasneje v času (v kasnejšem delu zaporedja: v drugem izreku, naslednji
repliki, sekvenci). Tako nanašanjski izrazi kažejo na odvisnost med stavki, izreki, ki
jo lahko razumemo podobno kot druge zaporedne odvisnosti v diskurzu, besedilu.
Osredotočenje na nanašanjska zaporedja omogoča razlikovanje med prvo omembo
nanosnika in njegovimi nadaljnjimi omembami. Glavni dejavnik pri tem je status
informacije in njena dostopnost, saj prve omembe ustvarijo pogoje za različne nadaljnje omembe, opravijo prepoznavanje in ugotavljajo, ali imajo udeleženci določeno informacijo še oz. že v zavesti ali še ne. Status informacije tako ni odvisen le
od t. i. svežosti, nedavnosti vnesenega izraza, ampak tudi od t. i. tematskosti: entiteta, ki ima pomembno vlogo v besedilu, ostaja dostopna dalj časa, njen jedrni prostor
Gl. dalje o kohezivnosti znotraj sekvenc.
9
193
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
se zaključi kasneje (Schiffrin 1995: 325). Jezikovne zgradbe se torej uporabljajo
na načine, ki omogočajo udeležencu prepoznavanje nanosnika in tudi opravljanje
drugih nalog, npr. sonanašalnice lahko imajo popravljalno sporočanjsko namero, tj.
tvorec se lahko z njimi vrača na mesto v diskurzu, za katerega sam presodi ali pa mu
soudeleženec nakaže, da so potrebna sprememb v smislu popravkov, dopolnitev itd.
Pri oblikovanju nanašanjskih zaporedij so ključnega pomena vsi izrazi, ki
so lahko paradigma druge besede oz. izraza in v besedilu lahko stojijo namesto te
besede oz. izraza (Korošec 1998: 220). V slovenščini to vlogo najpogosteje oprav
ljajo morfemi in zaimki, ki lahko »abstrahirajo slovarskorazločevalne pomenske
sestavine« (Vidovič Muha 2000: 79) leksemov, na katere se nanašajo, »ohranijo pa
le kategorialne pomenske sestavine« (Vidovič Muha 2000: 79).
Če se vrnemo k Sacksovemu zgledu o samopredstavitvi, vidimo, da je komuniciranje lahko sicer implicitno, a hkrati podprto z besedilotvornimi sredstvi, saj se pojavi isti stavčni vzorec, paralelizem10 Sem KS – Sem ZH, v katerem glagolski končniški
morfem za 1. os. ed. eksoforično kaže na trenutnega tvorca. Če naslovnik predvideva,
da je dejanje zanj nesprejemljivo, ga bo obšel z ustaljenim eliptičnim vprašanjem po
nerazumljeni trditvi Kako(,) prosim?, ne oziraje se na maksimi kakovosti in načina.
Prvotnemu tvorcu bo tako prepustil, da lahko, če želi, spet prevzame repliko in nadaljuje pogovarjanje. Deborah Schiffrin (1995: 196–204) ugotavlja, da je delo maksim
zelo splošno, kadar so aplicirane na nanašanjski problem, saj maksima količine vodi
naslovnika, da išče informacije, tj. količino informacij v besedilu, količino informacij
v opisu samem. Maksima relevantnosti pa ga vodi, da uporabi informacijo na določen
način, tj. najde njeno relevantnost glede na ostalo besedilo in okoliščine. Maksimi
relevantnosti11 in količine sami pri naslovniku ne ustvarjata identitete nanašalnice, kot
si je to zamislil tvorec, temveč usmerjata naslovnika k informaciji in ustvarjata njeno
sredstvo rabe, tako da mu pomagata inferirati tvorčevo nanašanjsko namero. To poleg
Sacksovega zgleda o samopredstavitvi potrjujeta zgleda 2 in 3.
[2]
A: Res se mi ni treba več trudit za odnose več. Dovolj sem se. Res sem se.
Tako kot je, je vse v redu. En naredi en korak nazaj, pa drugi pa še en itd. in
se odnos ohladi, se oddaljujeta drug od drugega.
B: Ne govorim o nama. Res je vse v redu. Nič ni narobe. Nikamor nisem šla.
Rada te imam.
[3]
B: Ne smem pustit, da bo potem, ko bo star 30 let ali koliko pač bo, reševal te
težave, ta problem. Sploh se ne sme razvijati dalje, saj veš, kako težko se je
odučiti česa.
A: A namiguješ name in na Andreja?
B: Ne, sploh ne. Govorim o sebi in na sploh. Sploh pa ne vem, kako se bo
Dominik razvijal.
Beaugrande in Dressler (1992: 50–54) uvrščata paralelizem med kohezivna sredstva.
To na svoj način potrjuje tudi teorija relevantnosti, saj ljudje vedno iščemo razloge za primernost, ustreznost oz. smiselnost sporočenega v danih okoliščinah.
10
11
194
4
Oba zgleda sta pasaži dveh različnih pogovorov med istima udeleženkama, med
taščo in snaho. V prvem zgledu tašča (A) navidezno pojasnjuje svoje ravnanje,
stališče o vlaganju truda v ohranjanje odnosov med ljudmi. Da se njene besede ne
nanašajo na odnos nasploh, ampak konkretno na odnos med udeleženkama, vidimo
iz snahine odzivne replike (ne govorim o nama12). Tašča sama se za njun dober
medsebojni odnos ne bo več trudila, ker se je v svojem življenju na sploh že dovolj
trudila za dobre odnose, snaha pa se je po taščinem mnenju od nje oddaljila (en
naredi korak nazaj, pa drugi pa še en). Ali gre to ugotovitev, trditev razumeti kot
očitek? Tašča trdi ali pa se prepričuje, da je vse v redu. Zdi se, da snaha (B) ugotovi
soudeleženkino namero, a se na očitek ne odzove s protiočitkom, s sprenevedanjem,
ampak skuša taščo prepričati, da so njeni strahovi odveč, saj sama ne vidi, da bi v
njunem odnosu bilo kaj narobe. Z izrekom Nikamor nisem šla – v pomenu ‘tu sem,
s teboj sem, sobivam s tabo’, ki ga lahko interpretiramo kot protipomenskega z
narediti korak nazaj, se udeleženka B pri sicer posrednem izražanju taščine namere
eksplicitno naveže na njene besede in ustvari nanašanjsko zaporedje. Z izrekom
rada te imam pa povsem jasno prikazuje razumevanje taščinih besed in jo skuša
pomiriti. V zgledu je izrečeno večfunkcijsko, udeleženki imata možnost izbiranja
med odzivi, ki se lahko bolj ali manj izrecno nanašajo na izrečeno. Zdi se celo, da
skuša snaha z izrekom nikamor nisem šla sprostiti ozračje.
Tudi v drugem zgledu, v katerem snaha sicer govori o svojem sinu, a se
nanj navezuje le s tretjeosebnim glagolskim morfemom, lahko tašča njene besede
interpretira kot očitek (Ali govoriš o meni in Andreju?), saj sonanašalnico bo star
30 let, bo reševal prepozna kot hote nedoločno in neizrecno rabo jezikovnih sredstev, s katerimi snaha namiguje na taščinega drugega sina Andreja. Tašča svojo
interpretacijo ubesedi in preveri, ali je snaho pravilno razumela, oz. želi snahi celo
dati vedeti, kako je razumela njene besede, ne glede na to, kakšna je bila dejansko
snahina namera. Iz zgledov je očitno, da sta bili obe udeleženki vljudni.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Sklep
Analiza v prispevku predstavljenih zgledov je pokazala, da interpretacija (besedilno) sporočenega poteka hkrati na eksplicitni in implicitni ravni, naslovnik pa po
lastni presoji izbere zase najustreznejšo interpretacijo in skladno z njo vpliva na
potek nadaljnjega komuniciranja.
12
V jeziku vsakdanjega komuniciranja je pogosta raba dajalnika dvojine namesto mestnika.
195
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
196
Literatura
Austin 1990 = John L. Austin, Kako napravimo kaj z besedami, Ljubljana: ŠKUC –
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1990 (Studia humanitatis).
Beaugrande – Dressler 1992 = Robert-Alain de Beaugrande – Wolfgang U. Dressler, Uvod v besediloslovje, prev. Aleksandra Derganc – Tjaša Miklič, Ljubljana: Park, 1992.
Brinker – Sager 1996 = Klaus Brinker – Sven F. Sager, Linguistische Gesprächsanalyse: eine Einführung, Berlin: Erich Schmidt, 21996 (11989).
Erzar 1997 = Tomaž Erzar, Obrat Gillesa Deleuza: teorija subverzije in ideja popolne ontologije v Logiki smisla in Anti-Ojdipu, Ljubljana: ZRC SAZU, Založba
ZRC, 1997 (Zbirka ZRC 17).
Heringer 2001 = Hans Jürgen Heringer, Lesen Lehren Lernen: eine rezeptive Grammatik des Deutschen, Tübingen: Max Niemeyer Verlag, 22001 (11988).
Van Dijk 2002 = Teun A. Van Dijk: Political discourse and political cognition,
v: Politics as Text and Talk: Analytical Approaches to Political Discourse, ur. Paul A. Chilton – Christina Schäffner, Amsterdam: Benjamins, 2002,
203–237 〈http://www.discourses.org/OldArticles/Political%20discourse%20
and%20political%20cognition.pdf〉 (dostop 15. 2. 2012).
Ducrot 1988 = Oswald Ducrot, Izrekanje in izrečeno, Ljubljana: Založba ŠKUC –
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1988 (Studia humanitatis).
Kante 1996 = Božidar Kante, Metafora in kontekst, Ljubljana: Jutro, 1996.
Korošec 1998 = Tomo Korošec, Stilistika slovenskega poročevalstva, Ljubljana:
Kmečki glas, 1998.
Kotthoff 1998 = Helga Kotthoff, Spaß Verstehen: zur Pragmatik von konversationellem Humor, Tübingen: Niemeyer, 1998 (Germanische Linguistik 196).
Krajnc Ivič 2009 = Mira Krajnc Ivič, Razgovor kot vrsta komunikacijskega stika,
Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske
jezike in književnosti, 2009 (Zora 63).
Leech 1991 = Geoffrey Leech, Principles of pragmatics, London – New York:
Longman, 111991 (11983).
Levison 1995 = Stephen C. Levison, Activity types and language, v: Talk at work:
interaction in institutional settings, ur. Paul Drew – John Heritage, Cam
bridge – New York: Cambridge University Press, 1995 (Studies in Interac
tional Sociolinguistics 8), 66-101.
Miščević 1983 = Nenad Miščević, John Langshaw Austin: jezik kot dejavnost,
Ljubljana: Univerzum, 1983.
Morson 2006 = G. S. Morson, Dialogism, Bakhtinian, v: Encyclopedia of Language
and Lingustics 3, ur. Keith Brown, Amsterdam idr.: Elsevier, 22006 (11994),
561–563.
Sacks 1995 = Harvey Sacks, Rules of conversational sequence, v: Harvey Sacks,
Lectures on Conversation I–II, ur. Gail Jefferson, Malden (MA, USA) – Oxford (UK) – Carlton (Victoria, Australia): Blackwell, 3–12.
Schiffrin 1995 = Deborah Schiffrin, Approaches to discourse, Oxford (UK) – Cambridge (USA): Blackwell, 1995 (Blackwell Textbooks in Linguistics).
Implicative Communication and the Formation of Sequential Pairs
(in Material in and about Slovenian)
Summary
Searle 1971 = John R. Searle, Sprechakte: ein sprachphilosophischer Essay, Frank
furt am Main: Suhrkamp, 1971.
Stubbs 1983 = Michael Stubbs, Discourse Analysis: the Sociolinguistic Analysis of
Natural Languarge, Oxford: Basil Blackwell, 1983 (Language in Society 4).
Verschueren 2000 = Jef Verschueren, Razumeti pragmatiko, Ljubljana: Založba *cf,
2000 (Rdeča zbirka).
Vezovnik 2009 = Andreja Vezovnik, Diskurz, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2009 (Psihologija vsakdanjega življenja) 〈http://uni-lj.academia.
edu/AndrejaVezovnik/Papers/820881/Diskurz._monograph〉 (dostop 12. 5.
2012).
(Razprave FF).
Wodak – De Cillia 2006 = Ruth Wodak – Rudolf De Cillia, Politics and Language:
Overview, v: Encyclopedia of Language and Lingustics 9, ur. Keith Brown,
Amsterdam idr.: Elsevier, 22006 (11994).
Žele 2010 = Andreja Žele, Diateza v slovenščini, Riječ 16 (2010), št. 3, 128–152.
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Regardless of the manner of expressing its creators’ intentions and goals, the construction of discourse takes place in dependence on the social and cultural conditions of the (co)participant or his or her realities in a given moment and space, and
thus opens up various possibilities for performing acts in discourse or filling in
blanks. Sequential pairs, like any other discursive textual unit, reflect deep (i.e.,
thematic and metadiscursive) and surface (referential orders) connectivity of the
whole: sequences, passages or extracts, texts, and discourse. The absurdity of distinguishing between deep and surface patterns in the fabric of a text also confirms
the absurdity of distinguishing between explicit and implicit expression of the creators’ intentions, especially if one takes into account that these are only one of the
choices that the creator makes when choosing among all of the given discursive
strategies and that the addressee also performs.
197
Mira Krajnc Ivič
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru
Koroška cesta 160, 2000 Maribor
Mira.Krajnc@um.si
Andreja Legan Ravnikar
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša
ZRC SAZU
Novi trg 4, 1000 Ljubljana
alegan@zrc-sazu.si
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
Metka Furlan
ZRC SAZU
Metka.Furlan@zrc-sazu.si
Seznam sodelujočih
Irena Orel
Oddelek za slovenistiko
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana
Irena.Orel@ff.uni-lj.si
Petra Stankovska
Oddelek za slavistiko
Petra.Stankovska@ff.uni-lj.si
Irena Stramljič Breznik
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru
Koroška cesta 160, 2000 Maribor
Irena.Stramljic@uni-mb.si
199
Z A P I S K I 19 • 2013 • 1
200
Matej Šekli
in
ZRC SAZU
Matej.Sekli@guest.arnes.si
Alenka Šivic-Dular
Alenka.Sivic@guest.arnes.si
Silvo Torkar
ZRC SAZU
Silvo.Torkar@zrc-sazu.si
Andreja Žele
Oddelek za slovenistiko
in
ZRC SAZU
Andreja.Zele@siol.net
ISSN 0354-0448
Uredniški odbor
Kozma Ahačič, Hubert Bergmann, Metka Furlan, Mateja Jemec Tomazin,
Karmen Kenda-Jež, Valerij M. Mokijenko, Alenka Šivic-Dular, Andreja Žele
Urednik
Peter Weiss
Tehnična urednica
Alenka Jelovšek
Prevod izvlečkov in povzetkov v angleščino
Donald Reindl, DEKS, d. o. o.
Prelom
Simon Atelšek
Oblikovanje
Milojka Žalik Huzjan
Naslov uredništva
Novi trg 4, 1000 Ljubljana, Slovenija
Telefon: 01 4706 160
Peter.Weiss@guest.arnes.si ali isj@zrc-sazu.si
http://bos.zrc-sazu.si/knjige/index.html
Letna naročnina 10 €, za študente 8 €
Cena posamezne številke 7 €, cena dvojne številke 12 €
Naročila sprejema
Založba ZRC, p. p. 306, 1001 Ljubljana, Slovenija
Telefon: 01 4706 464
zalozba@zrc-sazu.si
Navodila avtorjem
Jezikoslovni zapiski so periodično glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana
Ramovša ZRC SAZU in slovenska znanstvena jezikoslovna revija, ki izhaja
dvakrat na leto. Uredništvo sprejema prispevke praviloma do konca aprila za
prvo in do konca avgusta za drugo številko v tekočem letu, glasilo pa izide
predvidoma julija in novembra. Poleg delavcev inštituta so k sodelovanju vabljeni
tudi drugi domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slovanskih jezikov.
Uredništvo k pisanju posebej spodbuja mlade raziskovalce in raziskovalke.
Največji obseg člankov je ena avtorska pola, tj. 16 strani s po 30
vrsticami, za razprave po dogovoru z uredništvom tudi več. Poročila naj bi
obsegala do 5, recenzije, predstavitve ali kritike jezikoslovnih del pa do 10
strani. Izvirna besedila je treba oddati uredništvu v programu Word in v
pisavi Times New Roman ali 00 ZRCola (velikost 10 pik); ta je priporočena
za posebne jezikoslovne znake, dobiti pa jo je mogoče v okviru zastonjskega
vnašalnega sistema ZRCola na spletni strani http://ZRCola.zrc-sazu.si. ali na
e-naslovu Peter.Weiss@guest-arnes.si. Besedila naj bodo oddana v elektronski
obliki praviloma po e-pošti. Besedilu s posebnimi jezikoslovnimi znaki naj
bo priložena tudi datoteka v obliki PDF, poslana prav tako po e-pošti, ali
odtisnjena na papir in oddana uredništvu.
Vsi prispevki imajo na začetku slovenski in angleški izvleček s po do 5
vrsticami in do 5 ključnimi besedami. Povzetek pri razpravah in člankih naj bo
preveden v angleščino in naj obsega do 15 vrstic. Pri navajanju objav v literaturi
naj se avtorji po možnosti ravnajo po zadnjem letniku Jezikoslovnih zapiskov.
Prispevke preberejo člani uredniškega odbora, ki članke in razprave
praviloma tudi recenzirajo. Pri dvojnem slepem recenziranju sodelujejo tudi
zunanji recenzenti. Priporočila in popravki članov uredniškega odbora oziroma
recenzentov so posredovani avtorjem, da jih upoštevajo.
Uredniški odbor Jezikoslovnih zapiskov si pri pripravljanju revije
želi čim širšega sodelovanja. Zato poziva sodelavce in bralce revije ter vse
zainteresirane, da pošiljajo svoje predloge in mnenja v zvezi z obliko in vsebino
revije ter delom uredniškega odbora. Objavljeni bodo v razdelku Odmevi.
Jezikoslovni zapiski so glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in
slovenska znanstvena jezikoslovna revija. Izhajajo dvakrat letno. V njih domači in tuji raziskovalci
slovenskega in drugih slovanskih jezikov objavljajo svoje izsledke ter ocene in poročila o
najnovejših slovenskih in tujih jezikoslovnih delih.
Jezikoslovni zapiski so uvrščeni v mednarodne zbirke podatkov MLA International Bibliography
of Books and Articles on the Modern Languages and Literatures, New York, ZDA; Bibliographie
linguistique / Linguistic bibliography, The Hague, Nizozemska; IBZ, K. G. Saur Verlag, Osnabrück,
Nemčija; New Contents Slavistics, Staatsbibliothek zu Berlin, Nemčija.
Jezikoslovni zapiski izhajajo s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.
Tisk: Collegium graphicum, d. o. o.
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5, ki ob priznavanju
avtorstva dopušča nekomercialno uporabo, ne dovoljuje pa nobene predelave.
Nekaj besedil je bilo pripravljenih z vnašalnim sistemom ZRCola (http://ZRCola.zrc-sazu.si),
ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si)
razvil Peter Weiss.
Slovensko in slovansko
slavističnih kongresov (referati, komunikati, tematski bloki)
ISSN 0354-0448
•
19
Je z ikoslovni z a p iski
ijevskih samostalnikov
breviářů vzniklých do 15. století
sprememb v slovenskem zgodovinskem oblikoslovju
словенском языке
parov (na gradivu v slovenskem jeziku in o njem)
2013 • 1
Razprave in članki
Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Jezikoslovni zapiski 19•1
Jezikoslovni zapiski 19 • 2013 • 1

Jezik oslovni zapiski 19 • 1 - Slovarske in besedilne zbirke

Transcription

Similar documents

Leksikalna baza za slovenščino - Slovarske in besedilne zbirke

jezikoslovni zapiski - Slovarske in besedilne zbirke

UDK 821.163.6.09"17/18":82(091) Aleksander Bjelčevič Filozofska

škrabčevi dnevi 8 - Univerza v Novi Gorici

Struktura vmesne potrošnje in prihodkov, za leto 2014

BCS-English Glossary - bcsgrammarandtextbook