Dopolnilno gradivo - Medicinska fakulteta

Transcription

KATEDRA ZA JAVNO ZDRAVJE
ZDRAVJE IN OKOLJE
IZBRANA POGLAVJA
DOPOLNILNO GRADIVO
(ZA INTERNO UPORABO)
Ljubljana 2012
I. del
DETERMINANTE DRUŽBENEGA OKOLJA
1
Družbene vrednote in prepričanja
2
SPOL KOT DRUŽBENA DETERMINANTA ZDRAVJA
Janet Klara Djomba
1 UVOD
»Ženska se ne rodi kot ženska: ženska to postane.« (Simone de Beauvoir)
Izrek znane feministke, če ga razširimo na oba spola, zelo jasno in enostavno razloži pomen spola kot
družbene determinante ali družbenega spola, kot ga imenujemo krajše. Medtem ko je biološki spol lastnost, ki
je (praviloma) nespremenljiva in je določena z biološkimi dejavniki kot so genetski zapis anatomija in fiziološki
procesi, je družbeni spol lastnost, ki nastane kot produkt vplivov družbenega okolja, v katerem živimo (1).
2 OPREDELITEV POJMOV
Terminologija na področju družbenega spola je zapletena, saj za nekatere pojme nimamo ustreznega
slovenskega izraza. V nadaljevanju so zato pri pojmih, ki jih je težko prevesti v slovenski jezik, dodani izrazi v
angleškem jeziku.
Včasih je težko razumeti, kaj natančno pomeni pojem družbeni spol in kako se razlikuje od biološkega
spola (2). Ženske in moški se razlikujejo v bioloških značilnostih, vlogah in dolžnostih, ki jih jim določa družba
in njihovih vlogah v družini in skupnosti. Te razlike vplivajo na tveganja, ki jih sprejemajo ali so jim
izpostavljeni, na napore za izboljšanje zdravja ter na odziv zdravstvenega sistema na njihove potrebe. Od
razlik so lahko odvisni vzroki, posledice in obravnava bolezni in zdravstvenih težav (3).
2.1 BIOLOŠKI IN DRUŽBENI SPOL
Biološki spol se nanaša na biološke in fiziološke značilnosti, ki opredeljujejo moškega in žensko. Družbeni spol
pa se nanaša na v družbi ustvarjene vloge, obnašanje, dejavnosti in lastnosti, ki jih določena družba smatra kot
primerne za moške in ženske. Vidiki biološkega spola se v različnih družbah ne razlikujejo bistveno, vidiki
družbenega spola pa se lahko pomembno razlikujejo (2).
Lastnosti »moški« in »ženski« sta kategoriji biološkega spola, medtem ko sta »možatost« in »ženskost«
kategoriji družbenega spola (2).
Lastnosti , ki so vezane na biološki spol, so na primer (2):

ženske imajo menstruacijo, moški je nimajo

moški imajo testise, ženske jih nimajo

pri ženskah so prsi razvite in običajno sposobne za dojenje, pri moških niso

moški imajo običajno težje in močnejše kosti kot ženske.
Med lastnosti , ki se nanašajo na družbeni spol, pa spadajo med drugimi tudi naslednji dejavniki (2):

ženske za podobno delo v ZDA in večini ostalih držav zaslužijo manj kot moški

v Vietnamu kadi manj žensk kot moških, ker po tradiciji kajenje pri ženskah ni sprejemljivo

v Savdski Arabiji ženske ne smejo voziti avtomobila

v večjem delu sveta ženske opravijo več dela v gospodinjstvu kot moški.
3
2.2 ENAKOST IN ENAKOPRAVNOST BIOLOŠKIH SPOLOV IN VKLJUČEVANJE BIOLOŠKIH SPOLOV
Enakost spolov (gender equality) pomeni odsotnost diskriminacije zaradi spola pri priložnostih, porazdelitvi
virov in ugodnosti ter dostopu do storitev (1,4).
Enakopravnost spolov (gender equity) pomeni nepristranost in upravičenostjo pri porazdelitvi ugodnosti in
dolžnosti med ženskami in moškimi. Koncept pravičnosti upošteva dejstvo, da imajo ženske in moški različne
potrebe in zmožnosti. Te razlike morajo biti prepoznane in upoštevane z namenom uravnavanja neravnovesja
med spoloma (1,4).
Vključevanje spolov (gender mainstreaming) je proces ocenjevanja vpliva, ki ga imajo na ženske in moške
katere koli načrtovane aktivnosti, vključno z zakonodajo, politikami ali programi, na vseh ravneh in na vseh
področjih. Je strategija za obravnavo tako ženskih kot moških zadev in izkušenj kot celostno dimenzijo in
zahteva spremembe na različnih ravneh znotraj inštitucij, ustvarjanja politik, načrtovanja, izvajanja in
vrednotenja. Glavni cilj je doseči enakost med spoloma (1,5).
Vključevanje spolov je tehnični in politični proces, ki zahteva premike ne samo pri organizaciji, v kulturi
in načinu mišljenja, ampak tudi v ciljih, strukturah in porazdelitvi virov. Prizadeva si za doseganje večjega
vpliva na zdravje in zmanjševanje neenakosti z naslednjimi ukrepi (5):

zbiranje in uporaba kvantitativnih in kvalitativnih podatkov ločenih po spolu,

razumevanje in analiziranje razlik (analiza spolov),

razvoj politik in intervencij dovzetnih za družbeni spol.
3 NEENAKOST IN NEENAKOPRAVNOST DRUŽBENIH SPOLOV
Pravila in vrednote, vezane na družbeni spol, lahko vodijo v neenakost med spoloma. Neenakost so razlike med
ženskami in moškimi, ki sistematično dajejo prednost enemu spolu na račun drugega (6).
Razlike med družbenima spoloma nastajajo zaradi različnih vlog in vedenja v določeni družbi, ki jih
določajo norme in vrednote te družbe. Vendar vse razlike med moškimi in ženskami ne vodijo v neenakost ali
nepravičnost. Dejstvo, da v mnogih zahodnih družbah moški praviloma nosijo hlače, ženske pa pogosto krila in
obleke, je razlika med družbenima spoloma, vendar samo po sebi ne daje prednosti nobenemu spolu (6).
Razlike in neenakosti med spoloma pa lahko povzročajo neenakopravnost med ženskami in moškimi v
zdravju in pri dostopu do zdravstvene oskrbe. Zaradi načina, kako je moč porazdeljena v večini družbenih
sistemov, imajo ženske lahko manj dostopa do- in nadzora nad viri za zaščito njihovega zdravja in so redkeje
vključene v odločanje (1). Primeri posledic razlik med moškimi in ženskami vključujejo naslednje(6):

ženska ne more prejeti potrebne zdravstvene oskrbe, ker ji pravila njene skupnosti preprečujejo, da
bi sama potovala do bolnišnice,

mlad fant umre v nesreči, ker je poskušal zadovoljiti pričakovanja vrstnikov, da se mora mlad moški
obnašati tvegano,

poročena ženska se okuži s HIV, ker družba v kateri živi, spodbuja promiskuiteto pri moškim, hkrati pa
ji prepoveduje vztrajanje pri uporabi kondoma,

umrljivost zaradi raka pljuč je veliko višja pri moških kot pri ženskah, ker se kajenje pri moških še
vedno smatra kot privlačen znak možatosti, medtem ko je pri ženskah pogosto zaničevano.
Analiza družbenega spola identificira, analizira in ozavešča in spodbuja aktivnosti, ki obravnavajo
neenakost med ženskami in moškimi oziroma neenake relacije moči med njimi in posledice teh neenakosti na
4
njihova življenja, zdravje in dobro počutje. V zdravstvu analiza spolov pogosto prikaže kako je zaradi
neenakosti prikrajšano zdravje žensk, s kakšnimi ovirami se ženske srečujejo pri prizadevanjih za ohranjanje
zdravje ter načine, kako obvladujejo te ovire. Prav tako razkriva dejavnike tveganja za zdravje in probleme, s
katerimi se srečujejo moški zaradi družbene konstrukcije njihove vloge (1).
Pozitivni vidik razlik med družbenima spoloma je, da pravila in vrednote družbenega spola niso trdno
določeni, ampak se razvijajo skozi čas, se razlikujejo v različnih krajih in so spremenljivi. Negativne posledice
na zdravje, ki so posledica razlik in neenakosti med spoloma, zato niso dokončne, ampak na njih lahko
vplivamo (6).
4 RAZLIKE MED DRUŽBENIMA SPOLOMA IN ZDRAVJE
4.1 VPLIV RAZLIK MED DRUŽBENIMA SPOLOMA NA ZDRAVJE ŽENSK IN MOŠKIH
Na področju zdravja je razlika med pojmoma enakost in enakopravnost družbenih spolov zelo pomembna.
Razlike v zdravju pri ženskah in moških so posledica bioloških dejavnikov, ki so nespremenljivi, in razlik med
družbenima spoloma, ki so ustvarjene v družbi in nanje lahko vplivamo. Politike na področju zdravja kot cilj
navajajo enakopravnost družbenih spolov namesto enakosti družbenih spolov. Politike na primer ne bi smele
težiti k enakim stopnjam umrljivosti ali zbolevnosti pri moških in ženskah, saj so le-te pogosto pogojene z
biološkimi vplivi na zdravje (4).
Dejavniki okolja na ženske in moške vplivajo različno zaradi bioloških in družbeno-kulturnih razlik med
spoloma, ki pogojujejo njihovo občutljivost. Družbeni spol in njegova pravila in vrednote na različne načine
vplivajo na izpostavljenost okoljskim dejavnikom tveganja, vključno z načinom vedenja, ki ga imajo ženske in
moški v določenem okolju. Družba moškim pogosto določa vloge in delitev dela, ki spodbujajo tvegano vedenje
in slabšo skrb za zdravje. V mnogih družbah imajo ženske še vedno slabši dostop do zdravstvenih informacij,
oskrbe, storitev in virov za zaščito njihovega zdravja (7).
Težko je opredeliti, kolikšen delež razlik v zdravju med ženskami in moškimi je posledica bioloških in
koliko posledica družbenih razlik med spoloma (4). Družbeni spol se prepleta tudi z drugimi dejavniki, kot so
rasa, etnična pripadnost in družbeni sloj, kar posledično vodi do neenakih možnosti znotraj različnih družbenih
skupin in med moškimi in ženskami (7).
V nekaterih delih sveta je še vedno prisotna takšna delitev dela v gospodinjstvu, ki ženskam in dekletom
nalaga tolikšno obremenitev (npr. oskrba s pitno vodo), da jim je onemogočeno obiskovanje šole. Izobražene
ženske imajo pogosteje manjše in bolj zdrave družine, njihovi otroci umirajo redkeje in nimajo več možnosti za
pridobitev izobrazbe kot otroci manj izobraženih žensk (7).
Zaradi razlik med družbenima spoloma niso prizadete samo ženske. Zdravje mladih moških in fantov je
ogroženo zaradi izpostavljenosti poškodbam in tveganega vedenja, ki je pogostejše pri moških, kot pri ženskah,
delno pa je večja izpostavljenost poškodbam pogojena tudi večjo stopnjo telesne dejavnosti pri moških (7).
4.2 JAVNOZDRAVSTVENI VIDIK RAZLIK MED DRUŽBENIMA SPOLOMA
Enakopravnost družbenih spolov v povezavi z zdravjem ne pomeni ustvarjanja enakih izidov za ženske in
moške, ampak mora obravnavati neenakosti med ženskami in moškimi, ki zadevajo njihove možnosti za
zdravje, vključno s sposobnostjo zdravstvenih sistemov za prepoznavanje njihovih specifičnih potreb (4).
Vključevanje vidika družbenega spola v javno zdravje pomeni, da se različne potrebe žensk in moških
upoštevajo na vseh ravneh razvoja politik in programov. Vključevanje družbenega spola pomeni upoštevanje
5
vloge družbenih, kulturnih in bioloških dejavnikov, ki vplivajo na zdravstvene izide ter izboljšanje učinkovitosti,
enakopravnosti in pokritosti programov (5).
Na družbenem spolu temelječ pristop k javnemu zdravju se prične s prepoznavanjem razlik med ženskami
in moškimi. Pomaga opredeliti dejavnike, zaradi katerih so zdravstvena tveganja, izkušnje in izidi različni za
moške in ženske, in nato temu ustrezno ukrepati (5).
5. VIRI
1. WHO Regional office for Europe. Gender. Gender:definions. Dostop 9.3.2011 na: http://www.euro.who.int/en/whatwe-do/health-topics/health-determinants/gender/gender-definitions
2. World Health Organisation. Gender, women and health. What do we mean by »sex« and »gender«? Dostop 9.3.2011
na: http://www.who.int/gender/whatisgender/en/index.html
3. WHO
Regional
office
for
Europe.
Gender.
Gender
and
health.
Dostop
9.3.2011
na:
http://www.euro.who.int/en/what-we-do/health-topics/health-determinants/gender
4. Payne S. Policy brief 12. How can gender equity be addressed through health systems? Copenhagen, 2009. Dostop
9.3.2011 na: http://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0006/64941/E92846.pdf
5. World Health Organisation. What is a gender-based approach to public health? Dostop 9.3.2011 na:
http://www.who.int/features/qa/56/en/
6. World Health Organisation. Gender, women and health. Why gender and health? Dostop 9.3.2011 na.
http://www.who.int/gender/genderandhealth/en/index.html
7. WHO Regional office for Europe. Social and gender inequalities in environment and health. Copenhagen, 2010. Dostop
9.3.2011 na: http://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0010/76519/Parma_EH_Conf_pb1.pdf
6
Socialna omrežja, socialna izključenost in
neenakost do zdravja
7
SOCIALNA OMREŽJA IN SOCIALNA IZKLJUČENOST
Janet Klara Djomba
1 UVOD
Pregovor ljudstva Zulu pravi:»Oseba je oseba zaradi drugih ljudi« (A person is a person because of other people).
Posameznik je neločljivo povezan z okoljem, v katerem živi, še zlasti to velja za njegovo družbeno okolje.
Veliko dobrin, ki jih potrebujemo za življenje, ne dobimo iz naravnega okolja, ampak iz svojega socialnega okolja
(1). Socialno omrežje posameznika je mreža ljudi, s katerimi komunicira v vsakdanjem življenju. Običajno je
socialno omrežje posameznika sestavljeno iz primarnih skupnosti (družina, prijatelji, sosedje, ipd.) in sekundarnih
skupnosti (delovni kolektivi in ostale skupnosti, ki temeljijo na skupnem delovanju ali interesih) (2). Socialne vezi in
podporna okolja omogočajo ljudem, da se počutijo varni, ljubljeni, spoštovani in cenjeni. Podporne vezi v socialnih
omrežjih imajo lahko močan zaščitni učinek na zdravje, lahko pa spodbujajo tudi zdrave življenjske navade (3).
Družbeno okolje ni vedno podporno. Kadar so posamezniki ali skupine ljudi zaradi različnih razlogov izključeni
iz priložnosti, ki so na voljo ostalim ljudem, govorimo o socialni izključenosti. Socialna izključenost posameznika
prizadene na več ravneh in vpliva na vsa področja življenja (zdravje, izobrazba, delo, materialni pogoji, ipd.)
2 SOCIALNA OMREŽJA
2.1 TEORETIČNE OSNOVE SOCIALNIH OMREŽIJ
Socialno omrežje je sestavljeno iz udeležencev, ki so lahko posamezniki, organizacije, programi ali druge entitete.
Omrežje je lahko ena od naslednjih struktur: konceptualni model, opis realne strukture ali modela, matematični model
ali simulacija (4). Socialno omrežje določajo množice enot ter ena ali več relacij. Ločimo simetrične in nesimetrične
relacije. O simetrični relaciji govorimo, ko je odnos med enotami, ki ga opisujemo z relacijo, po naravi vzajemen ali
dvosmeren, z nesimetrično relacijo pa opisujemo odnose, ki so po svoji naravi nevzajemni ali enosmerni (5).
Pri opisovanju relacij ločujemo dva sestavna dela relacij, in sicer obliko in vsebino relacije. Formalna vidika
relacije sta moč (intenzivnost) in frekvenca (raven) stikov. Po vsebini je relacije težje razlikovati, saj ni enotne
klasifikacije vsebin. Ena od možnih delitev, ki je tudi najbolj dosledna in izčrpna, je delitev relacij na:

relacije izmenjave,

čustvene relacije,

normativne ali funkcionalne relacije.
Relacija izmenjave je opredeljena kot medsebojna odvisnost med udeležencema, kjer dejavnost enega
udeleženca vpliva na rezultate pri drugem. Predmet izmenjave je lahko denar, informacija, fizična pomoč, mnenje,
materialna pomoč in podobno. Pri relacijah s čustveno vsebino gre za subjektivno naravnanost ali čustvo. Pri relaciji
z normativno ali funkcionalno vsebino gre za vrsto specifičnih, kulturno pogojenih pričakovanj, dolžnosti in pravic
med pripadnikoma dveh recipročnih družbenih pozicij ali socialnih vlog (5).
Glede na to, ali v socialnem omrežju opazujemo posameznika ali celotno omrežje, omrežja ločimo na popolna
in egocentrična. Popolna omrežja so skupina enot, ki je običajno določena vnaprej (šolski razred, lokalna skupnost,
zaposleni enega podjetja, ipd.) Predmet opazovanja so vse enote omrežja s pripadajočimi relacijami. Egocentrično
omrežje predstavlja opazovana enota- posameznik (ego) in njegove povezave z drugimi enotami (alterji), ki jih ego
navede kot člane svojega omrežja. Osredotočimo se na število in druge značilnosti povezav, ki jih imajo egi (5).
8
2.2 SOCIALNA OMREŽJA V JAVNEM ZDRAVJU
Javnozdravstvena stroka je že dolgo nazaj prepoznala pomen razumevanja značilnosti relacij v razumevanju bolezni
in zdravja. Številni dejavniki, ki jih raziskujemo v javnem zdravju so že sami po sebi relacija, na primer prenos
bolezni, širjenje inovacij, vpliv vrstnikov na tvegano vedenje, ipd.. Omrežja, ki jih obravnavamo v javnem zdravju,
lahko razdelimo v tri kategorije: omrežja prenosa, organizacijska omrežja in socialna omrežja(4).
2.2.1 Omrežja prenosa
Omrežja prenosa so pogosta v javnem zdravju. So socialni sistemi, ki strukturirajo prenos določenih elementov.
Poudarek je na elementu, ki se prenaša med udeleženci omrežja. V javnem zdravju se raziskujeta predvsem dva tipa
omrežja prenosa(4):

Omrežje prenosa bolezni. Definirano je kot omrežje potencialnega tveganja. Tvorijo ga posamezniki,
povezani z vezmi, ki lahko širijo okužbo. Analize omrežij prenosa bolezni se pogosto uporabljajo pri
proučevanju širjenja nalezljivih bolezni, v današnjem času predvsem spolno prenosljivih bolezni.

Omrežje prenosa informacij. Podobno kot na ostalih področjih tudi v javnem zdravju socialna omrežja
spodbujajo širjenje informacij. Eden glavnih ciljev komunikacije in izobraževanja v zdravstvu je zagotavljanje
zmogljivih in učinkovitih poti za prenos in širjenje zdravstvenih informacij do izvajalcev, skupnosti in
uporabnikov, kar lahko zmanjšuje tveganje za pojav bolezni in spodbuja zdravje. Analiza omrežij lahko
pomaga izboljšati proces širjenja informacij do uporabnikov zdravstvenih storitev in med njimi.
2.2.2 Organizacijska omrežja
Organizacijska omrežja se od socialnih omrežij in omrežij prenosa razlikujejo v tem, da so sestavljena iz organizacij
namesto posameznikov. Analiza organizacijskih omrežij se obsežno uporablja v poslovnih in političnih vedah, šele
nedavno pa se pojavlja tudi v javnozdravstvenih raziskavah. Analiza organizacijskih omrežij omogoča vpogled v
celotno strukturo in vrste razmerij, ki obstajajo v različnih sistemih zdravstvenega varstva. Rezultati predstavljajo
osnovo za nadaljnje raziskovanje na tem področju, ki bi lahko vključevalo evalvacijo strukture sistemov v javnem
zdravju in s tem z dokazi podprta priporočila za razvoj učinkovitih razmerij znotraj teh sistemov (4).
2.2.3 Socialna omrežja
Socialna omrežja se bolj kot na prenos določenih elementov osredotočajo na to, kako socialne strukture in povezave
vplivajo na zdravje in vedenje, povezano z zdravjem (4). Predstavljajo mrežo socialnih vezi, ki obkrožajo
posameznike. Socialna omrežja vključujejo družino, sorodnike, prijatelje, sodelavce, poslovne partnerje ipd. Vezi
med posamezniki so lahko različne. Lahko so enostavne in vsebujejo samo eno relacijo (npr. zaposlitev v isti
organizaciji), ali pa po multiple in vsebujejo več relacij (prenos informacij, finančna pomoč, sodelovanje pri istih
aktivnostih, ipd.). Ženska socialna omrežja vsebujejo več družinskih članov in prijateljev, moška pa več sodelavcev
in sosedov. Socialne vezi lahko obravnavamo na ravni posameznika (socialna opora) ali ravni skupnosti (socialni
kapital) (3). Socialna opora in socialni kapital sta sicer povezana, vendar različna pojma.
Socialna opora
Socialna opora je ena od vsebin socialne vezi in predstavlja dodano vrednost socialnega omrežja (3). Opredeljena je
kot dejanski in zaznan vir, ki ga ima posameznik na razpolago s strani prijateljev, družine in znancev (4).
V literaturi obstaja več različnih opredelitev oblik socialne opore. Razdelimo jih lahko v štiri večje skupine(5):
9

instrumentalna (tudi materialna) opora se nanaša na pomoč v materialnem smislu (posojanje denarja,
orodja, pomoč pri hišnih opravilih ipd.),

informacijska opora se nanaša na informacije, ki jih anketiranec ponavadi potrebuje ob kakšni večji
življenjski spremembi (npr. ob selitvi, iskanju nove službe),

emocionalna opora je pomoč ob večjih ali manjših življenjskih krizah (smrti bližnjega, ločitvi, težavah v
družini ali na delovnem mestu ipd.) in

druženje, ki prestavlja socialno oporo v obliki neformalnega občasnega druženja (izleti, obiskovanje, kino ipd.).
Socialni kapital
Socialni kapital je značilnost določene skupnosti. Opredeljen kot članstvo v socialnem omrežju, ki olajša dostop do
virov in omogoča delovanje za skupno dobro. Socialni kapital je opredeljen tudi kot vir znotraj socialnih vezi med
ljudmi in organizacijami, ki olajša kooperacijo in kolaboracijo v skupnostih. Druga opredelitev je tesno povezana z
razvojem civilnih družb, v katerih se cenijo solidarnost, sodelovanje in integriteta. V civilnih družbah so socialne,
politične, izobraževalne in zdravstvene ustanove povezane horizontalno, ne vertikalno (3. Medtem ko se socialna
opora večinoma opredeljuje in meri na ravni posameznika, socialni kapital vključuje strukture na višji ravni, kot so
soseska, skupina ali država (4).
Socialna povezanost (social cohesion) je prisotnost vzajemnega zaupanja in spoštovanja v lokalni skupnosti in
družbi kot celoti (3.
2.3 SOCIALNA OMREŽJA IN ZDRAVJE
Kvalitetno socialno omrežje je povezano z boljšim zdravjem tako posameznika, kot tudi skupnosti. Socialna opora in
socialni kapital sta pomembna dejavnika za zdravje in dobro počutje posameznika.
Socialna omrežja na zdravje vplivajo z ustvarjanjem pravil in vedenj, povezanih z zdravjem, pogojev za
socialno udejstvovanje ali pa kot psihosocialni dejavnik tveganja, kadar socialne vezi nimajo podporne funkcije (6).
Socialna omrežja in stopnja, do katere so posamezniki vpeti v podporne socialne vezi, so povezani z različnimi izidi,
verjetno iz različnih razlogov. Socialna omrežja tako lahko vplivajo na udeležbo žensk v presejalnih programih za rak
dojke in različne vedenjske dejavnike tveganja (kajenje, pitja alkohola, ipd.) (7).
Telesno in duševno zdravje ter splošno počutje se izboljšujejo z večjo socialno oporo in socialnim kapitalom.
Številne študije so pokazale, da je umrljivost nižja in zdravje boljše pri tistih, ki imajo velika socialna omrežja ter da
imajo posamezniki z duševnimi in telesnimi zdravstvenimi težavami manjša in manj gosta ter pomanjkljiva omrežja
socialne opore (4). Tudi izključenost iz družbenega življenja in obravnava posameznika kot neenakega ima lahko za
posledico slabše zdravje in prezgodnjo umrljivost (8).
Poznavanje socialnih mrež in njihovo izkoriščanje ima pomembno mesto tudi v promociji zdravja, saj omogoča
intervencije, ki so prilagojene značilnostim in potrebam ciljne populacije (9.
3 SOCIALNA IZKLJUČENOST
3.1 REVŠČINA IN SOCIALNA IZKLJUČENOST
Revščina in socialna izključenost sta tesno povezani. Pogosto je težko opredeliti, ali je revščina kriva za socialno
izključenost, ali pa ima posameznik zaradi socialne izključenosti težave pri zagotavljanju sredstev za preživetje.
Revščina lahko vodi v socialno izključenost ker imajo ljudje, ki živijo v revščini, običajno manjši krog poznanstev in
vezi. Za družbeno udejstvovanje so potrebna finančna sredstva, ki omogočajo udeležbo v različnih dejavnostih,
plačilo članarin, kupovanje daril ipd. Zaradi občutka sramu in bojazni pred neprijetnimi situacijami se izločijo iz širše
10
skupnosti in imajo močnejše vezi z družino, sorodniki in sosedi (6. Socialna izključenost se ne nanaša samo na
materialno stisko, ampak vključuje tudi proces marginalizacije, to je izključevanje posameznikov in odrivanje iz
družbenega okolja (8). Ljudje, ki živijo na robu družbe, imajo pogosto težave pri iskanju zaposlitve, kar posledično
spet vodi do revščine. Gre za sklenjen krog, ki ga posameznik pogosto ne more prekiniti.
Socialna izključenost se tako kot revščina pogosto uporablja kot kazalnik socio-ekonomskega stanja. Medtem ko
se revščina nanaša na pomanjkanje materialnih sredstev v vsakdanjem življenju, socialna izključenost pomeni
skupen vpliv prikrajšanosti na več področjih, ki posameznika ali skupino izključi iz možnosti za socialni in fizični
razvoj 8).
3.2 DIMENZIJE SOCIALNE IZKLJUČENOSTI
Koncept socialne izključenosti ima tri osnovne značilnosti: dinamični in relacijski vidik, večdimenzionalnost socialne
izključenosti ter dolgoročni vidik socialne izključenosti (10,11).
3.2.1 Dinamični in relacijski vidik
Socialna izključenost je dinamičen proces, kar pomeni, da se posameznik ali skupnost nahaja v kontinuumu
vključenosti/izključenosti. Relacije tega procesa so določene znotraj političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih
inštitucij. Dinamični in relacijski vidik zahteva poleg identifikacije izključenih skupin tudi identifikacijo dejavnikov,
ki povzročajo izključenost. Ugotovitev kdo ali kaj v družbi vpliva na izključenost pomeni korak bližje k zmanjševanju
izključenosti in njenega slabega vpliva na zdravje (10,11).
3.2.2 Večdimenzionalnost
Socialna izključenost prizadene več dimenzij posameznikovega družbenega udejstvovanja. Dimenzije, ki so zaradi
izključenosti lahko prizadete, so socialne, kulturne, politične ali ekonomske. Za uspešno zmanjševanje socialne
izključenosti je potrebno natančno poznavanje vseh dimenzij prikrajšanosti oziroma zapostavljenosti. (10,11):

Ekonomska dimenzija predstavlja dostop do materialnih dobrin, potrebnih za preživetje (dohodek,
zaposlitev, dom, delovne razmere, ipd.). Ekonomska izključenost pomeni izključenost iz trga delovne sile,
zaposlitve, podjetniških priložnosti in širokega spektra strategij za preživetje.

Socialna dimenzija je sestavljena iz vezi podpore in solidarnosti (prijateljstvo, sorodstvo, družina, klan,
soseska, ipd.), ki dajejo občutek pripadnosti znotraj družbenega sistema. Socialna izključenost povzroča
slabitev teh vezi. Socialna izključenost pomeni izključenost od dostopa do infrastrukture in storitev,
socialne varnosti in zaščite, varnosti znotraj skupnosti in socialne povezanosti.

Politična dimenzija je sestavljena iz dinamike in relacij moči, ki vodijo v neenakost tako v ustavnih pravicah
(zapisane v zakonih, ustavi in politikah) kot tudi v razmerah, ki izhajajo iz teh pravic: dostop do pitne vode,
zatočišče, transport, moč, dostop do zdravstvenih storitev, izobrazbe in socialne varnosti. Politična
izključenost pomeni omejen dostop do organizacije in odločanja ter državljanskih dolžnosti in pravic.

Kulturna dimenzija pomeni obseg, do katerega so sprejete in spoštovane različne vrednote, družbene
norme in način življenja. Kulturna izključenost pomeni diskriminacijo in stigmatiziranje zaradi določenih
kulturnih značilnosti.
3.2.3 Dolgoročni vidik
Socialna izključenost ni samo trenutno stanje, ampak ima tudi dolgoročni vidik. Poudarek je na dinamiki oziroma
možnosti prehoda posameznikov in skupin iz stanja izključenosti tekom njihovega življenja ali medgeneracijskih
procesov (10).
11
4 SOCIALNA IZOLACIJA
Socialna izolacija se od socialne izključenosti pomembno razlikuje. Za razliko od prikrajšanosti na več ravneh družbenega
življenja gre pri socialni izolaciji za prekinitev vezi v ožjem socialnem okolju in ima lahko za posledico osamljenost.
Socialna izolacija v smislu pretrganja vezi s socialnim okoljem in zaznana socialna izolacija sta povezana,
vendar različna pojma. Posamezniki, ki imajo majhna socialna omrežja ali redko sodelujejo v družbenih dejavnostih,
niso nujno osamljeni. Po drugi strani je posameznik lahko obkrožen s prijatelji in družino, vendar ne prejema
zadostne socialne opore in se počuti izključenega (12).
Socialna izolacija je pogostejša pri starejših, zlasti pri tistih, ki živijo sami ali v varstvenih ustanovah, saj imajo
njihovi družinski člani zaradi sedanjega načina življenja in velikih delovnih obremenitev čedalje manj časa. Ravno
hiter način življenja, ki je bolj kot v zasebno življenje usmerjen v delovno storilnost in uspešnost, pa čedalje
pogosteje vodi v socialno izolacijo tudi pri mlajših ljudeh.
Socialna izolacija lahko predstavlja dejavnik tveganja za telesne in duševne bolezni. Pri osamljenih in socialno
izoliranih so prisotne višje stopnje zbolevnosti in umrljivosti, pogostejše so tudi infekcije, depresija in upad
kognitivnih sposobnosti. Občutek osamljenosti lahko ojača fiziološke učinke stresa (povišana raven kortizola, povišan
krvni tlak), medtem ko prisotnost druge osebe občutek stresa zmanjša. Povezava med socialno izoliranostjo in
povečanim tveganjem za pojav naštetih bolezni je zelo izrazita pri starejših, zato je obravnava socialne izoliranosti
pri njih velikega pomena (12).
5 VIRI
1.
Stillman TF, Baumeister RF, Lambert NM, Crescioni AW, DeWall N, Fincham FD. Alone and without purpose:Life loses
2.
Zaletel-Kragelj L, Eržen I, Premik M, uredniki. Uvod v javno zdravje. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Katedra za javno
3.
Donev D. Social networks and social support as determinants of health. V: Georgieva L, Burazeri G, urednika. Health
meaning following social exclusion. J Exp Soc Psychol 2009;45(4):686-694.
zdravje, 2007. p. 83-86.
determinants in the scope of new public health. A handbook for teachers, researchers and health professionals. Germany:
Hans Jacobs Publishing Company, 2005. p. 529-548.
4.
Luke DA, Harris JK. Network analysis in public health: history, methods, and applications. Annu.Rev.Public Health
2007;28:69-93.
5.
Hlebec V, Kogovšek T. Merjenje socialnih omrežij. Ljubljana: Študentska založba, 2006.
6.
Weyers S, Dragano N, Möbus S, Beck EM, Stang A, Möhlenkamp S et al. Low socio-economic position is associated with
poor social networks and social support: results from the Heinz Nixdorf Recall Study. International Journal for Equity in
health 2008;7:13. Dostop 7.3.2011 na: http://www.equityhealthj.com/content/7/1/13.
7.
Berkman LF. The role of social relations in health promotion. Psychosomatic Medicine 1995;57:245-254.
8.
Delgado-Angulo EK, Hobdell MH, Bernabe E. Poverty, social exclusion and dental caries of 12-years-old children: a cross-sectional
study in Lima, Peru. BMC Oral health 2009;9:16. Dostop 7.3.2011 na: http://www.biomedcentral.com/1472-6831/9/16.
9.
Llewellyn-Jones L. Sharing power: Principles for community participation in health promotion. Australian Journal of
Primary Health 2001;7(1):97-100.
10. Johnston HB. Relationships of exclusions and cohesion with health: the case of Bangladesh. J Health Popul Nutr
2009:27(4):426-440.
11. WHO Social Exclusion Knowledge Network: Understanding and tackling social exclusion. Final Report to the WHO
Commission on Social Determinants of Health From the Social Exclusion Knowledge Network. Dostop 7.3.2011 na:
http://www.who.int/social_determinants/knowledge_networks/final_reports/sekn_final%20report_042008.pdf
12. Cornwell EY, Waite LJ. Measuring social isolation among older adults using multiple indicators from the NSHAP study.
Journal of Gerontology:Social Sciences 2009;64:38-46.
12
Razvojna obdobja človeka
13
STAROSTNA OBDOBJA IN BOLEZNI
Lijana Zaletel-Kragelj
1 STAROSTNA OBDOBJA
Različna obdobja razvoja oziroma življenja človeka so lahko izredno pomembna determinanta zdravja. Delitev
razvoja človeka na razvojna obdobja so različna, glede na to, ali je upoštevana pri razvrščanju predvsem
biološko starost, ali pa je upoštevan tudi psihološki razvoj človeka, razmere v posamezni populaciji, itd..
1.
Pri psihologih, ki upoštevajo predvsem duševni razvoj človeka, najdemo v našem okolju naslednjo
delitev (1):
2.

prednatalno obdobje – obdobje od spočetja do rojstva;

obdobje dojenčka in malčka – od rojstva do treh let;

zgodnje otroštvo – od treh do šestih let;

srednje in pozno otroštvo – od šestega leta do pubertete;

mladostništvo – med začetkom pubertete in 22.-24. letom starosti;

zgodnja odraslost – med 22.-24. letom in 40.-45. letom starosti;

srednja odraslost – med 40.-45. letom in 65. letom starosti;

pozna odraslost – od 65. leta starosti do smrti.
V zdravstvu, kjer so bolj upoštevane značilnosti telesnega razvoja človeka kot duševnega, imamo
okvirno nekoliko drugačno delitev. Ena izmed možnih je naslednja:

Obdobje od spočetja do rojstva

Otroštvo, ki ga lahko razdelimo na več podobdobij:

obdobje dojenčka (od rojstva do dopolnjenega prvega leta starosti),

rano otroštvo (od 1. do 2. leta starosti),

predšolsko obdobje (od 3. do 6. leta starosti) ter

mlajše šolsko obdobje (od 7. do okoli 10. leta starosti za deklice in od 7. do okoli 12.
leta starosti za dečke).

Adolescenca obdobje od okoli 11. do okoli 20. leta starosti

Odraslo obdobje

Obdobje starosti – obdobje od okoli 65 let dalje
2 BOLEZNI V POSAMEZNIH STAROSTNIH OBDOBJIH
Bolezni, ki se pojavljajo v različnih starostnih obdobjih so različne. Odvisne so tako od biološke starosti kot od
razmer v posameznem družbenem in naravnem okolju. Grobo sliko nam dajo podatki o globalnem bremenu
bolezni, ki jih nudi Svetovna zdravstvena organizacija (SZO). V preglednicah 1-4 je prikazano, v kolikšnem
odstotku posamezna skupina bolezni prispeva k celotnemu bremenu bolezni v posamezni starostni skupini
v Evropski regiji SZO. Zadnji podatki so objavljeni za leto 2004. V preglednicah 1 in 2 je breme izraženo v
smislu umiranja, v Preglednicah 3 in 4 pa v smislu nezmožnosti (disability) izraženo z mero DALY (Disability
14
Preglednica 1. Prispevek različnih skupin bolezni k smrtim v posamezni starostni skupini moških kot odstotek od vseh smrti
v posamezni starostni skupini za Evropsko regijo Svetovne zdravstvene organizacije za leto 2004.
Starost
Skupina bolezni
0-4
5-14
15-29
30-44
45-59
60-69
70-79
80+
Nalezljive bolezni ter maternalna,
74,6
12,9
8,5
11,2
6,2
2,7
2,6
4,9
perinatalna in prehranska stanja
Nalezljive in parazitske bolezni
19,7
5,5
7,2
9,4
3,7
1,2
0,9
0,9
Okužbe dihal
15,9
6,7
1,1
1,7
2,4
1,4
1,7
3,8
Maternalna stanja
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
Perinatalna stanja
38,6
0,1
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
Prehranski deficiti
0,5
0,6
0,2
0,1
0,1
0,0
0,1
0,2
Nenalezljive bolezni
19,4
41,4
26,8
49,0
75,7
91,3
94,5
92,5
Maligne neoplazme
1,3
13,3
5,7
8,4
22,2
29,8
26,0
17,9
Ostale neoplazme
0,1
0,6
0,2
0,2
0,3
0,4
0,5
0,7
Diabetes mellitus
0,1
0,4
0,4
0,6
0,9
1,5
1,7
1,7
Endokrine motnje
0,7
1,7
0,5
0,5
0,3
0,2
0,3
0,4
Neuropsichiatrična stanja
2,1
8,4
4,1
4,1
2,7
1,7
2,1
3,9
Bolezni čutil
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
Bolezni srca in žilja
1,1
7,5
9,0
24,5
38,4
47,1
52,5
55,2
Bolezni dihal
1,8
2,0
1,1
1,4
2,2
4,6
6,5
7,1
Bolezni prebavil
0,8
2,0
3,7
8,0
7,6
5,0
3,5
3,0
Bolezni rodil in sečil
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
Kožne bolezni
0,0
0,1
0,1
0,1
0,1
0,0
0,1
0,2
Bolezni gibal
0,1
0,4
0,1
0,1
0,1
0,1
0,2
0,3
Prirojene anomalije
11,0
3,7
0,8
0,2
0,1
0,1
0,0
0,0
Bolezni ustne votline
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
Poškodbe
6,0
45,7
64,8
39,8
18,1
6,0
2,9
2,6
Nenamerne poškodbe
5,7
38,3
42,0
26,6
12,9
4,3
2,0
2,1
Namerne poškodbe
0,3
7,3
22,8
13,2
5,2
1,7
0,9
0,5
Preglednica 2. Prispevek različnih skupin bolezni k smrtim v posamezni starostni skupini žensk kot odstotek od vseh
smrti v posamezni starostni skupini za Evropsko regijo Svetovne zdravstvene organizacije za leto 2004.
Starost
Skupina bolezni
0-4
5-14
15-29
30-44
45-59
60-69
70-79
80+
75,5
15,4
14,2
9,4
3,7
2,0
2,1
4,2
21,5
6,2
8,4
6,1
2,0
0,9
0,7
0,8
Okužbe dihal
16,7
8,2
2,2
1,9
1,6
1,0
1,3
3,2
Maternalna stanja
0,0
0,0
2,9
1,0
0,0
0,0
0,0
0,0
Perinatalna stanja
36,9
0,1
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
Prehranski deficiti
0,5
0,8
0,7
0,4
0,1
0,1
0,1
0,2
19,2
48,0
42,6
67,7
85,6
94,0
95,7
93,6
Maligne neoplazme
1,2
15,9
12,2
26,1
34,6
29,4
19,5
10,6
Ostale neoplazme
0,1
1,0
0,4
0,5
0,5
0,4
0,4
0,5
Diabetes mellitus
0,1
0,5
1,4
1,0
1,6
2,4
2,2
2,0
Endokrine motnje
0,7
2,0
1,2
0,8
0,5
0,4
0,3
0,5
1,8
9,2
5,5
4,2
2,5
1,6
2,1
4,5
Bolezni čutil
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
1,0
7,3
10,4
21,6
33,3
50,2
62,8
66,7
Bolezni dihal
1,8
2,3
2,2
1,9
2,1
2,8
3,4
3,6
Bolezni prebavil
0,7
2,2
4,7
8,7
8,4
5,1
3,4
3,1
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
Kožne bolezni
0,0
0,0
0,2
0,1
0,1
0,1
0,1
0,2
Bolezni gibal
0,0
0,6
0,7
0,5
0,4
0,3
0,3
0,5
Prirojene anomalije
11,3
5,0
1,4
0,5
0,3
0,1
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
Poškodbe
5,3
36,6
43,2
22,9
10,7
4,0
2,1
2,2
Nenamerne poškodbe
5,1
29,3
28,5
15,0
7,8
3,0
1,7
2,0
Namerne poškodbe
0,2
7,3
14,7
7,9
3,0
1,0
0,5
0,2
15
Preglednica 3. Prispevek različnih skupin bolezni k nezmožnosti v posamezni starostni skupini moških kot odstotek od vseh
DALY-jev v posamezni starostni skupini za Evropsko regijo SZO za leto 2004.
Starost
Skupina bolezni
0-4
5-14
15-29
30-44
45-59
60-69
70-79
80+
61,2
11,8
6,0
8,9
5,3
2,4
2,4
3,9
14,8
3,1
5,1
7,6
3,3
1,1
0,8
0,8
Okužbe dihal
11,0
3,9
0,6
1,2
1,9
1,1
1,3
2,8
Maternalna stanja
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
Perinatalna stanja
31,3
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
Prehranski deficiti
4,0
4,8
0,3
0,1
0,1
0,2
0,2
0,3
32,4
51,6
48,3
58,7
78,8
92,3
94,9
93,6
Maligne neoplazme
0,9
5,1
3,3
5,9
17,2
23,9
21,8
16,4
Ostale neoplazme
0,1
0,2
0,1
0,1
0,2
0,3
0,4
0,5
Diabetes mellitus
0,1
0,3
0,5
1,2
1,8
2,1
2,1
1,9
Endokrine motnje
2,8
1,4
0,6
0,6
0,4
0,3
0,4
0,5
7,9
26,4
27,8
12,9
6,5
5,1
6,8
11,1
Bolezni čutil
0,1
3,4
1,8
4,5
4,9
7,1
5,4
2,5
0,9
3,8
5,9
19,3
32,8
39,9
44,8
47,7
Bolezni dihal
5,1
4,9
2,3
2,4
3,4
4,9
6,3
6,6
Bolezni prebavil
1,9
1,4
2,9
7,0
7,0
4,5
3,2
2,8
0,3
0,7
0,7
0,6
1,1
1,1
1,3
1,9
Kožne bolezni
0,1
0,1
0,1
0,2
0,1
0,1
0,1
0,3
Bolezni gibal
0,1
1,0
1,4
3,5
2,9
2,6
2,2
1,3
Prirojene anomalije
11,9
1,4
0,4
0,2
0,1
0,0
0,0
0,0
0,4
1,5
0,5
0,3
0,4
0,4
0,1
0,1
Poškodbe
6,4
36,6
45,7
32,4
15,9
5,3
2,8
2,4
Nenamerne poškodbe
6,2
32,2
31,0
21,9
11,5
4,0
2,0
2,0
Namerne poškodbe
0,2
4,3
14,6
10,5
4,4
1,3
0,7
0,4
Preglednica 3. Prispevek različnih skupin bolezni k nezmožnosti v posamezni starostni skupini žensk kot odstotek od
vseh DALY-jev v posamezni starostni skupini za Evropsko regijo SZO za leto 2004.
Starost
Skupina bolezni
0-4
5-14
15-29
30-44
45-59
60-69
70-79
80+
62,0
14,6
13,4
7,9
3,0
1,7
1,9
3,0
15,5
3,4
5,0
3,9
1,4
0,7
0,6
0,6
Okužbe dihal
11,0
4,2
0,7
0,9
1,0
0,7
1,0
2,1
Maternalna stanja
0,0
0,0
6,4
2,0
0,0
0,0
0,0
0,0
Perinatalna stanja
30,3
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
Prehranski deficiti
5,3
6,9
1,3
1,0
0,5
0,3
0,2
0,3
33,3
63,0
68,3
78,8
89,4
95,0
96,1
94,9
Maligne neoplazme
0,8
5,0
3,9
13,3
21,8
20,5
15,4
9,4
Ostale neoplazme
0,1
0,3
0,1
0,2
0,3
0,3
0,3
0,4
Diabetes mellitus
0,1
0,3
0,7
2,2
3,3
3,4
2,8
2,2
Endokrine motnje
3,3
1,4
1,0
1,0
0,9
0,5
0,4
0,6
8,5
32,1
44,7
20,5
10,1
8,0
9,5
15,9
Bolezni čutil
0,1
4,0
2,6
8,8
9,2
11,1
6,9
2,8
0,8
4,2
4,1
12,3
22,9
36,1
49,3
53,9
Bolezni dihal
4,8
7,5
3,6
5,8
4,3
3,2
3,1
3,2
Bolezni prebavil
1,8
1,3
2,4
5,9
6,8
4,3
3,1
2,7
0,3
1,0
0,9
0,9
0,9
0,9
0,9
1,1
Kožne bolezni
0,1
0,2
0,2
0,2
0,2
0,2
0,2
0,4
Bolezni gibal
0,1
2,2
2,7
6,9
7,7
6,1
4,1
2,2
Prirojene anomalije
12,3
1,6
0,4
0,2
0,2
0,1
0,0
0,0
0,5
1,8
0,8
0,5
0,8
0,6
0,2
0,1
Poškodbe
4,7
22,4
18,3
13,3
7,6
3,2
2,0
2,0
Nenamerne poškodbe
4,5
19,0
13,1
9,1
5,7
2,5
1,7
1,9
Namerne poškodbe
0,2
3,4
5,2
4,2
1,9
0,7
0,4
0,2
16
Adjusted Life Years). Glede na to, da so razlike pogojene tudi s spolom, je breme prikazano za oba spola
ločeno. Preglednici 1 in 3 prikazujeta breme pri moških, Preglednici 2 in 4 pa pri ženskah.
Že prvi pogled na štiri preglednice pove, da so bolezni v različnih starostnih skupinah različne. To je
pogojeno s staranjem človeškega organizma, ki se začne takoj po rojstvu. Vendar pa bolezni, ki jih
doživljamo ljudje tekom staranja, niso samo odraz telesnih sprememb, ki jim je podvrženo telo prav vsakega
človeka, temveč tudi okolja, v katerem posameznik živi. Pri tem mislimo na okolje v širšem pomenu –
vključujoč tako naravno in grajeno okolje kot tudi družbeno.
Nekoliko bolj poglobljen pogled pove, da so med večjimi problemi v bremenu umiranja na splošno
bolezni srca in žilja, maligne neoplazme in nenamerne poškodbe, medtem, ko se v bremenu nezmožnosti
tem trem skupinam pridružijo še neuropsihiatrična stanja. V posameznih starostnih skupinah predstavljajo v
bremenu umiranja tudi nalezljive in parazitske bolezni ter okužbe dihal, perinatalna stanja, namerne
poškodbe, bolezni prebavil in bolezni dihal, v bremenu nezmožnosti pa perinatalna stanja, prirojene
anomalije, nalezljive in parazitske bolezni, maternalna stanja ter bolezni čutil.
1.
Na splošno (ne glede na starostno skupino) velja, da so bolezni srca in žilja največji
javnozdravstveni problem. Vendar pa to ne velja, če opazujemo posamezno starostno skupino in to
tako v bremenu smrti kot tudi v bremenu nezmožnosti.
V bremenu umiranja začnejo bolezni srca in žilja naraščati kot problem v starostni skupini 1529 let, največji problem pa postanejo pri moških v starostni skupini 45-59 let, pri ženskah pa v
starostni skupini 60-69 let. Pri obeh spolih nato ostajajo na tem mestu pri vseh nadaljnjih starostnih
skupinah. Tak desetletni starostni zamik med spoloma je pri boleznih srca in žilja pričakovan, saj
ženske pred hujšimi oblikami te skupine bolezni ščitijo ženski hormoni.
V bremenu nezmožnosti so bolezni srca in žilja vodilna skupina bolezni od starostnega obdobja
45-59 let dalje pri obeh spolih.
2.
Maligne neoplazme
Maligne neoplazme gotovo predstavljajo splošno velik problem, še posebej v starajočih se
populacijah, kakršna je tudi slovenska. Na splošno bi jih lahko postavili na drugo mesto za boleznimi
srca in žilja.
V bremenu umiranja predstavlja ta skupina bolezni največji problem v starosti 30-44 in 45-59
pri ženskah. Sicer so pri obeh spolih največkrat na drugem mestu za boleznimi srca in žilja v
starejših starostnih skupinah in nenamernimi poškodbami v starostni skupini 5-14 let.
Tudi v bremenu nezmožnosti so maligne neoplazme na drugem mestu za boleznimi srca in žilja
v srednjih starejših starostnih skupinah – od starostne skupine 45-59 dalje.
3.
Nenamerne in namerne poškodbe
Tako nenamerne kot namerne poškodbe največ prispevajo k skupnemu bremenu bolezni v otroštvu,
dobi odraščanja in pri mladih odraslih, še posebej pri moških.
Nenamerne poškodbe so pri moških vodilni vzrok umiranja vse od starosti 5 pa do starosti 44
let. V starostni skupini 15-29 let pa skupaj z namernimi poškodbami predstavljajo glavni vzrok
umiranja. Pri ženskah so glavni vzrok nekoliko krajše obdobje, vendar ponovno v mlajših starostnih
skupinah.
V bremenu nezmožnosti je pri moških slika podobna kot v bremenu umiranja, medtem ko pri
ženskah nenamerne poškodbe predstavljajo manjši problem, namerne pa sploh nobenega.
17
4.
Neuropsihiatrična stanja.
Neuropsihiatrična stanja na splošno ne predstavljajo velikega problema v bremenu umiranja, razen
v starostni skupini 5-14 let. Glavni razlog je epilepsija.
Veliko večji problem so nevropsihiatrična stanja v bremenu nezmožnosti. Pri moških so na
drugem mestu tik za nenamernimi poškodbami v starostnih skupinah 5-14 in 15-29 let, medtem, ko
so pri ženskah vodilni problem vse od starosti 5-44 let. Pri tem je v mlajših letih glavni vzrok
epilepsija, medtem ko je v nekoliko starejših letih glavni vzrok unipolarna depresija. Večji problem
so nevropsihiatrična stanja v bremenu nezmožnosti ponovno v dveh najstarejših starostnih skupinah,
kjer pa sta glavna vzroka starostna demenca in Alzheimerjeva bolezen.
5.
Nalezljive in parazitske bolezni in okužbe dihal.
Nalezljive in parazitske bolezni so večji problem tako v bremenu umiranja kot v bremenu
nezmožnosti le v najmlajši starostni skupini.
6.
Perinatalna stanja in prirojene anomalije ter maternalna stanja.
Podobno kot pri nalezljivih in parazitskih boleznih je tudi pri perinatalnih stanjih in prirojenih
anomalijah – velik problem so tako v bremenu umiranja kot v bremenu nezmožnosti le v najmlajši
starostni skupini.
Po drugi strani so maternalna stanja, med katera prištevamo maternalno krvavitev,
maternalno sepso, hipertenzivne motnje v mesecih po porodu, zastoj pri porodu, splav, ipd., tretji
največji problem v bremenu nezmožnosti pri ženskah v starosti 15-29 let.
7.
Bolezni dihal in bolezni prebavil.
Tako bolezni dihal kot bolezni prebavil so nekoliko večji problem v bremenu umiranja v najstarejših
starostnih skupinah. Med boleznimi dihal največji delež prispeva kronična obstruktivna pljučna
bolezen, ki je največkrat posledica dolgotrajnega kajenja.
8.
Bolezni čutil.
Bolezni čutil predstavljajo enega večjih problemov v bremenu nezmožnosti v starostni skupini 60-69
let tako pri moških kot pri ženskah (Preglednici 3 in 4). To je razumljivo, saj pešanje vida in sluha
ljudi zelo ovira v njihovih vsakodnevnih aktivnostih. V prihodnjih letih je pričakovati postopno
nižanje starostne meje za te bolezni, saj se bodo začele kazati posledice dela za računalniškimi
zasloni in hrupa neposredno na uho.
V preglednicah 5-12 je prikazan prispevek različnih skupin bolezni k smrtim in nezmožnosti po starostnih skupinah za
oba spola.
7 VIRI
1.
Marjanovič Umek L, Zupančič M (urednici). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske
fakultete, 2004.
2.
World
Health
Organization.
Disease
and
injury
regional
estimates
for
2004.
Dostopno
na
http://www.who.int/healthinfo/global_burden_disease/estimates_regional/en/index.html. Pristop: 12.2.2011.
18
URL:
Preglednica 5. Prispevek različnih skupin bolezni k smrtim in nezmožnosti v starostni skupini 0-4 leta za Evropsko regijo
SZO za leto 2004.
Smrti
Nezmožnost
Skupina bolezni
M
Ž
M
Ž
74,6
75,5
61,2
62,0
19,7
21,5
14,8
15,5
Okužbe dihal
15,9
16,7
11,0
11,0
Maternal na stanja
0,0
0,0
0,0
0,0
Perinatalna stanja
38,6
36,9
31,3
30,3
Prehranski deficiti
0,5
0,5
4,0
5,3
19,4
19,2
32,4
33,3
Maligne neoplazme
1,3
1,2
0,9
0,8
Ostale neoplazme
0,1
0,1
0,1
0,1
Diabetes mellitus
0,1
0,1
0,1
0,1
Endokrine motnje
0,7
0,7
2,8
3,3
2,1
1,8
7,9
8,5
Bolezni čutil
0,0
0,0
0,1
0,1
1,1
1,0
0,9
0,8
Bolezni dihal
1,8
1,8
5,1
4,8
Bolezni prebavil
0,8
0,7
1,9
1,8
0,0
0,0
0,3
0,3
Kožne bolezni
0,0
0,0
0,1
0,1
Bolezni gibal
0,1
0,0
0,1
0,1
Prirojene anomalije
11,0
11,3
11,9
12,3
0,0
0,0
0,4
0,5
Poškodbe
6,0
5,3
6,4
4,7
Nenamerne poškodbe
5,7
5,1
6,2
4,5
Namerne poškodbe
0,3
0,2
0,2
0,2
Preglednica 6. Prispevek različnih skupin bolezni k smrtim in nezmožnosti v starostni skupini 5-14 let za Evropsko regijo
SZO za leto 2004.
Smrti
Nezmožnost
Skupina bolezni
M
Ž
M
Ž
12,9
15,4
11,8
14,6
5,5
6,2
3,1
3,4
Okužbe dihal
6,7
8,2
3,9
4,2
Maternal na stanja
0,0
0,0
0,0
0,0
Perinatalna stanja
0,1
0,1
0,0
0,0
Prehranski deficiti
0,6
0,8
4,8
6,9
41,4
48,0
51,6
63,0
Maligne neoplazme
13,3
15,9
5,1
5,0
Ostale neoplazme
0,6
1,0
0,2
0,3
Diabetes mellitus
0,4
0,5
0,3
0,3
Endokrine motnje
1,7
2,0
1,4
1,4
8,4
9,2
26,4
32,1
Bolezni čutil
0,0
0,0
3,4
4,0
7,5
7,3
3,8
4,2
Bolezni dihal
2,0
2,3
4,9
7,5
Bolezni prebavil
2,0
2,2
1,4
1,3
0,0
0,0
0,7
1,0
Kožne bolezni
0,1
0,0
0,1
0,2
Bolezni gibal
0,4
0,6
1,0
2,2
Prirojene anomalije
3,7
5,0
1,4
1,6
0,0
0,0
1,5
1,8
Poškodbe
45,7
36,6
36,6
22,4
Nenamerne poškodbe
38,3
29,3
32,2
19,0
Namerne poškodbe
7,3
7,3
4,3
3,4
19
Preglednica 7. Prispevek različnih skupin bolezni k smrtim in nezmožnosti v starostni skupini 15-29 let za Evropsko
regijo SZO za leto 2004.
Smrti
Nezmožnost
Skupina bolezni
M
Ž
M
Ž
8,5
14,2
6,0
13,4
7,2
8,4
5,1
5,0
Okužbe dihal
1,1
2,2
0,6
0,7
Maternal na stanja
0,0
2,9
0,0
6,4
Perinatalna stanja
0,0
0,0
0,0
0,0
Prehranski deficiti
0,2
0,7
0,3
1,3
26,8
42,6
48,3
68,3
Maligne neoplazme
5,7
12,2
3,3
3,9
Ostale neoplazme
0,2
0,4
0,1
0,1
Diabetes mellitus
0,4
1,4
0,5
0,7
Endokrine motnje
0,5
1,2
0,6
1,0
4,1
5,5
27,8
44,7
Bolezni čutil
0,0
0,0
1,8
2,6
9,0
10,4
5,9
4,1
Bolezni dihal
1,1
2,2
2,3
3,6
Bolezni prebavil
3,7
4,7
2,9
2,4
0,0
0,0
0,7
0,9
Kožne bolezni
0,1
0,2
0,1
0,2
Bolezni gibal
0,1
0,7
1,4
2,7
Prirojene anomalije
0,8
1,4
0,4
0,4
0,0
0,0
0,5
0,8
Poškodbe
64,8
43,2
45,7
18,3
Nenamerne poškodbe
42,0
28,5
31,0
13,1
Namerne poškodbe
22,8
14,7
14,6
5,2
Smrti
Nezmožnost
Skupina bolezni
M
Ž
M
Ž
11,2
9,4
8,9
7,9
9,4
6,1
7,6
3,9
Okužbe dihal
1,7
1,9
1,2
0,9
Maternal na stanja
0,0
1,0
0,0
2,0
Perinatalna stanja
0,0
0,0
0,0
0,0
Prehranski deficiti
0,1
0,4
0,1
1,0
49,0
67,7
58,7
78,8
Maligne neoplazme
8,4
26,1
5,9
13,3
Ostale neoplazme
0,2
0,5
0,1
0,2
Diabetes mellitus
0,6
1,0
1,2
2,2
Endokrine motnje
0,5
0,8
0,6
1,0
4,1
4,2
12,9
20,5
Bolezni čutil
0,0
0,0
4,5
8,8
24,5
21,6
19,3
12,3
Bolezni dihal
1,4
1,9
2,4
5,8
Bolezni prebavil
8,0
8,7
7,0
5,9
0,0
0,0
0,6
0,9
Kožne bolezni
0,1
0,1
0,2
0,2
Bolezni gibal
0,1
0,5
3,5
6,9
Prirojene anomalije
0,2
0,5
0,2
0,2
0,0
0,0
0,3
0,5
Poškodbe
39,8
22,9
32,4
13,3
Nenamerne poškodbe
26,6
15,0
21,9
9,1
Namerne poškodbe
13,2
7,9
10,5
4,2
20
Smrti
Nezmožnost
Skupina bolezni
M
Ž
M
Ž
6,2
3,7
5,3
3,0
3,7
2,0
3,3
1,4
Okužbe dihal
2,4
1,6
1,9
1,0
Maternal na stanja
0,0
0,0
0,0
0,0
Perinatalna stanja
0,0
0,0
0,0
0,0
Prehranski deficiti
0,1
0,1
0,1
0,5
75,7
85,6
78,8
89,4
Maligne neoplazme
22,2
34,6
17,2
21,8
Ostale neoplazme
0,3
0,5
0,2
0,3
Diabetes mellitus
0,9
1,6
1,8
3,3
Endokrine motnje
0,3
0,5
0,4
0,9
2,7
2,5
6,5
10,1
Bolezni čutil
0,0
0,0
4,9
9,2
38,4
33,3
32,8
22,9
Bolezni dihal
2,2
2,1
3,4
4,3
Bolezni prebavil
7,6
8,4
7,0
6,8
0,0
0,0
1,1
0,9
Kožne bolezni
0,1
0,1
0,1
0,2
Bolezni gibal
0,1
0,4
2,9
7,7
Prirojene anomalije
0,1
0,3
0,1
0,2
0,0
0,0
0,4
0,8
Poškodbe
18,1
10,7
15,9
7,6
Nenamerne poškodbe
12,9
7,8
11,5
5,7
Namerne poškodbe
5,2
3,0
4,4
1,9
Smrti
Nezmožnost
Skupina bolezni
M
Ž
M
Ž
2,7
2,0
2,4
1,7
1,2
0,9
1,1
0,7
Okužbe dihal
1,4
1,0
1,1
0,7
Maternal na stanja
0,0
0,0
0,0
0,0
Perinatalna stanja
0,0
0,0
0,0
0,0
Prehranski deficiti
0,0
0,1
0,2
0,3
91,3
94,0
92,3
95,0
Maligne neoplazme
29,8
29,4
23,9
20,5
Ostale neoplazme
0,4
0,4
0,3
0,3
Diabetes mellitus
1,5
2,4
2,1
3,4
Endokrine motnje
0,2
0,4
0,3
0,5
1,7
1,6
5,1
8,0
Bolezni čutil
0,0
0,0
7,1
11,1
47,1
50,2
39,9
36,1
Bolezni dihal
4,6
2,8
4,9
3,2
Bolezni prebavil
5,0
5,1
4,5
4,3
0,0
0,0
1,1
0,9
Kožne bolezni
0,0
0,1
0,1
0,2
Bolezni gibal
0,1
0,3
2,6
6,1
Prirojene anomalije
0,1
0,1
0,0
0,1
0,0
0,0
0,4
0,6
Poškodbe
6,0
4,0
5,3
3,2
Nenamerne poškodbe
4,3
3,0
4,0
2,5
Namerne poškodbe
1,7
1,0
1,3
0,7
21
Smrti
Nezmožnost
Skupina bolezni
M
Ž
M
Ž
2,6
2,1
2,4
1,9
0,9
0,7
0,8
0,6
Okužbe dihal
1,7
1,3
1,3
1,0
Maternal na stanja
0,0
0,0
0,0
0,0
Perinatalna stanja
0,0
0,0
0,0
0,0
Prehranski deficiti
0,1
0,1
0,2
0,2
94,5
95,7
94,9
96,1
Maligne neoplazme
26,0
19,5
21,8
15,4
Ostale neoplazme
0,5
0,4
0,4
0,3
Diabetes mellitus
1,7
2,2
2,1
2,8
Endokrine motnje
0,3
0,3
0,4
0,4
2,1
2,1
6,8
9,5
Bolezni čutil
0,0
0,0
5,4
6,9
52,5
62,8
44,8
49,3
Bolezni dihal
6,5
3,4
6,3
3,1
Bolezni prebavil
3,5
3,4
3,2
3,1
0,0
0,0
1,3
0,9
Kožne bolezni
0,1
0,1
0,1
0,2
Bolezni gibal
0,2
0,3
2,2
4,1
Prirojene anomalije
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,1
0,2
Poškodbe
2,9
2,1
2,8
2,0
Nenamerne poškodbe
2,0
1,7
2,0
1,7
Namerne poškodbe
0,9
0,5
0,7
0,4
Preglednica 12. Prispevek različnih skupin bolezni k smrtim in nezmožnosti v starostni skupini 80+ let za Evropsko regijo
SZO za leto 2004.
Smrti
Nezmožnost
Skupina bolezni
M
Ž
M
Ž
4,9
4,2
3,9
3,0
0,9
0,8
0,8
0,6
Okužbe dihal
3,8
3,2
2,8
2,1
Maternal na stanja
0,0
0,0
0,0
0,0
Perinatalna stanja
0,0
0,0
0,0
0,0
Prehranski deficiti
0,2
0,2
0,3
0,3
92,5
93,6
93,6
94,9
Maligne neoplazme
17,9
10,6
16,4
9,4
Ostale neoplazme
0,7
0,5
0,5
0,4
Diabetes mellitus
1,7
2,0
1,9
2,2
Endokrine motnje
0,4
0,5
0,5
0,6
3,9
4,5
11,1
15,9
Bolezni čutil
0,0
0,0
2,5
2,8
55,2
66,7
47,7
53,9
Bolezni dihal
7,1
3,6
6,6
3,2
Bolezni prebavil
3,0
3,1
2,8
2,7
0,0
0,0
1,9
1,1
Kožne bolezni
0,2
0,2
0,3
0,4
Bolezni gibal
0,3
0,5
1,3
2,2
Prirojene anomalije
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,0
0,1
0,1
Poškodbe
2,6
2,2
2,4
2,0
Nenamerne poškodbe
2,1
2,0
2,0
1,9
Namerne poškodbe
0,5
0,2
0,4
0,2
22
Vedenja, povezana z zdravjem in stres
23
KAJENJE
Lijana Zaletel-Kragelj, Tomaž Čakš, Dominika Novak-Mlakar, Janet Klara Djomba
1 UVOD
Kajenje sodi med najbolj znane dejavnike tveganja za nastanek številnih motenj in bolezni. Poleg tega sodi med
tistimi dejavniki, ki jih je mogoče popolnoma odpraviti, na prvo mesto (1).
Prvi ljudje, ki so kadili, so bili najbrž ameriški Indijanci, ki naj bi se po vdihavanju dima iz posušenih listov
tobakovca počutili bolj sproščene in pomirjene. Svetovni pohod se je pričel v času Krištofa Kolumba, ko se je njegova
odprava vrnila v Evropo in s sebej prinesla tobakovec. Proti vzhodu se je tobak širil predvsem po zaslugi Jeana
Nicota, francoskega poslanika na portugalskem dvoru. Po njem je tobačna rastlina dobila ime Herba Nicotiana, njen
glavni alkaloid pa nikotin. Nicot je okrog leta 1560 poslal nekaj primerkov te rastline Katarini Medičejski, materi
takratnega francoskega kralja. Ob tem ji je tudi poročal o veliki zdravilni moči te rastline in ji priporočil njuhanje v
prah zdrobljenih tobačnih listov (2).
Tobakovo zelišče so v času njegove nagle širitve imeli za rastlino, ki zdravi vse bolezni, v prejšnjem stoletju pa
so številne raziskave, med katerimi je gotovo najbolj znana 40-letna longitudinalna raziskava o umrljivosti med
34.000 angleškimi zdravniki, ki jo je vodil Sir Richard Doll (3), potrdile močan negativen vpliv kajenja na zdravje.
V tobačnem dimu je več tisoč (okoli 4000) različnih kemičnih spojin v plinastem ter tekočem stanju ali pa v
obliki mikroskopskih delcev. Tri najpomembnejše sestavine tobaka so nikotin, katran ter ogljikov monoksid. V
cigaretnem dimu poleg teh treh sestavin najdemo med drugim še aldehide, ketone, piridine, fenole, amoniak,
metanol ter žveplov dioksid.
2 UČINKI KAJENJA NA ČLOVEKA
Najpomembnejša droga v tobaku je nikotin, ki se izredno hitro absorbira v telo skozi pljuča, kožo, ustno in nosno
sluznico ter prebavni trakt (4) in vpliva na številne organske sisteme (5).
1.
Centralni živčni sistem.
V centralnem živčnem sistemu nikotin stimulira specifične acetilholinske receptorje (“nikotinski”
receptorji) in povzroči povečanje psihomotorne aktivnosti (6), kognitivne funkcije (7), senzoričnomotorni
učinek, pozornost in ojača spomin (8).
2.
Srčno-žilni sistem.
Normalne doze nikotina povečajo srčno frekvenco, krvni tlak in kontraktilnost srca. V koronarnih arterijah
brez aterosklerotičnih sprememb nikotin povzroči vazodilatacijo in s tem povečan pretok krvi, da bi se
zadovoljila povečana potreba srčne mišice po kisiku, v aterosklerotičnih, ki se ne morejo razširiti, pa lahko
pride do srčne ishemije, zaradi katere potrebam po kisiku ni zadoščeno, kar lahko pripelje do angine
pektoris ali srčnega infarkta (5).
3.
Kajenje kot zasvojenost.
Znanstveni dokazi potrjujejo, da je nikotin v tobaku droga, ki povzroča zasvojenost (5, 9-12) in ne zgolj
razvada, kot še vedno meni večina ljudi. Za opustitev kajenja je značilen abstinenčni sindrom, ki ga
zaznamuje želja po kajenju, razdražljivost, anksioznost, jeza, težave s koncentracijo, nemir,
nepotrpežljivost, povečan apetit in nespečnost (13).
24
3 DEJAVNIKI, POVEZANI S POJAVOM KAJENJA
Med dejavniki tveganja za pojav kajenja so pomembni (14-16):
1.
Nikotin sam kot snov, ki povzroča določene zaželene in pričakovane psihotropne učinke (5,6-8).
2.
Posamezniki s svojimi bio-psiho-socialnimi lastnostmi med katerimi postaja vedno pomembnejša tudi
dednost - potrjen je namreč obstoj skupine genov, ki povzročajo večjo nagnjenost k nastanku zasvojenosti.
Gre za obstoj velikega števila podskupin nikotinskih holinergičnih receptorjev. Zadnje raziskave pa kažejo
tudi prisotnost ali odsotnost določenih encimov, pomembnih pri razgradnji nikotina.
3.
Mikro- in makrookolje, v katerem posameznik biva:

pod mikrookoljem razumemo družino in medsebojne odnose v njej ter njena pravila in rituale, ki so
povezani s kajenjem,

pod makrookoljem razumemo širšo družbo (raven lokalnega okolja ali raven celotnega naroda), ki s
svojimi stališči in prepričanji bolj ali manj spodbuja rabo tobaka. Kajenje je namreč že stoletja
legalno in socialno sprejemljivo v številnih državah. Zaradi tega so ga dolgo pojmovali kot razvado in
ne kot druge oblike odvisnosti od psihoaktivnih snovi. Med dejavniki makrookolja, ki imajo močan
pospeševalni učinek, so tudi mediji. Tobačni industriji je jasno, da je zelo pomembno, da pride do
začetka kajenja in s tem tudi do zasvojenosti z nikotinom čim prej, zato uporablja oglaševanje, ki je
usmerjeno v mlado ciljno populacijo.
4 KAJENJE KOT DEJAVNIK TVEGANJA ZA MOTNJE IN BOLEZNI
Raba tobaka je dejavnik tveganja za nastanek in razvoj vrste kroničnih nenalezljivih bolezni, ki so pogosto
neposredni vzrok smrti kadilcev. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je v svoji publikaciji “Lifestyles and
behaviour change” na seznam bolezni, za katere obstajajo jasni in nesporni dokazi, da so povezane s kajenjem,
uvrstila številne bolezni in motnje (17), dodatne pa navajajo še drugi avtorji (18). Večino teh povezav so pojasnili v
kohortnih študijah (3,19-24).
1.
Bolezni srca in ožilja: ishemična bolezen srca, možganska kap, periferna žilna bolezen, kronično pljučno
srce idr..
V povezavi s to skupino bolezni kajenje prispeva k razvoju ateroskleroze in k zvečani tvorbi krvnih strdkov.
2.
Maligne neoplazme: pljučni rak, rak ustne votline, žrela, grla, požiralnika, trebušne slinavke, sečnega
mehurja ter mieloidna levkemija, dodatno pa še rak materničnega vratu, želodca in ledvic.
Najpomembnejši je zagotovo rak pljuč, ki je med najpogostejšimi raki tako v svetu (25), kot tudi v Sloveniji
(26,27).
3.
Bolezni dihal: poleg raka pljuč zlasti še kronična obstruktivna pljučna bolezen pri odraslih, pri otrocih, ki so
izpostavljeni pasivnemu kajenju pa bronhitis, astma in pljučnica.
4.
Bolezni prebavil: ulkusna bolezen želodca in dvanajstnika.
5.
Bolezni ustne votline: periodontalna bolezen.
6.
Reproduktivne motnje in bolezni: impotenca in motnje zanositve pri ženskah (zmanjšanje plodnosti,
ovulatorna disfunkcija, ektopična nosečnost idr.).
7.
Zelo nevaren pa je vpliv na še nerojenega otroka (spontani splav, nizka porodna teža), pa tudi po rojstvu
(nenadna smrt dojenčkov).
V razvitem svetu se pripisuje kajenju približno 20% vseh smrti (pri ženskah 7%, pri moških pa celo 24%) (28).
Glavni vzrok smrti kadilcev so bolezni srca in ožilja. Obolevnost in umrljivost zaradi bolezni, ki so posledica kajenja
25
tobaka, sta med rednimi kadilci, v primerjavi z nekadilci, močno povečana. Redni kadilci umirajo zaradi tobaka
povzročenih bolezni tudi precej prezgodaj - v svojih aktivnih srednjih letih, med 35 in 69 letom starosti, kot
posledica 25-30-letnega latentnega obdobja med kajenjem in razvojem bolezni (29). V večini evropskih mest kajenje
tobaka umori več ljudi kot prometne nesreče, alkohol, požari, samomori, droge in AIDS skupaj (30).
Ekonomske posledice bolezni, ki jih povezujemo s kajenjem, so zelo velike, saj povzročajo dolgotrajno
obolevnost povezano z visokimi stroški zdravstvene oskrbe, hkrati pa pomenijo tudi pogostejše izostanke z dela in
zgodnejšo invalidnost (1,31). Problem pa je tudi delanezmožnost - vsak četrti, ki je začel s kajenjem pred 16 letom,
je dela nezmožen še preden se upokoji (32).
5 RAZŠIRJENOST POJAVA V SVETU IN V SLOVENIJI
5.1 RAZŠIRJENOST V SVETU
Problem kajenja je v različnih državah po svetu različno velik. Za primerjavo z rezultati naše raziskave smo poskusili
dobiti čim več čim bolj natančnih in primerljivih podatkov in čim bližje obdobja, v katerem smo zbirali podatke pri
nas. Našli smo jih za nekatere evropske države, poleg tega pa še za ZDA, Kanado in Avstralijo.
Ker je problem kajenja v odraslem obdobju tesno povezan s problemom kajenja med mladostnika, navajamo na
tem mestu tudi nekatere podatke za to starostno obdobje.
5.1.1 Podatki za odrasle
Pri zbiranju podatkov med odraslimi prebivalci so se pojavili določeni problemi, ki so povezani z različno
metodologijo zbiranja podatkov:

največkrat je različen starostni okvir odraslih anketirancev, ki se lahko giblje vse od starosti 12 let navzgor,
poleg tega pa je zgornja meja lahko zaprta (največkrat je v takem primeru 64 let) ali odprta,

drug problem je definicija “kadilca”, saj nekatere države poročajo o “dnevnih kadilcih”, druge pa o
“sedanjih kadilcih”, med katere so vključeni poleg “rednih kadilcev” tudi “občasni kadilci”.
Kljub tem omejitvam so podatki naslednji:
1.
Podatki za Finsko in pribaltske države.
Podatkom za Slovenijo so najbližje raziskave z zdravjem povezanega vedenjskega sloga na Finskem in v treh
pribaltskih državah (FINBALT) (33). Podatki za Finsko za leto 2001 (34) in za dve pribaltski državi, Litvo in
Latvijo (35,36), za leto 2000 so prikazani v Preglednici 1.
Preglednica 1. Odstotek rednih (dnevnih) in občasnih sedanjih kadilcev na Finskem, v Latviji in Litvi v letih 20002001 (34-36).
Država
Finska
Latvija
Litva
Vrsta
kadilcev
Redni
Občasni
Skupaj
Redni
Občasni
Skupaj
Redni
Občasni
Skupaj
% kadilcev
Skupaj
23,8
5,9
29,7
32,6
5,1
37,7
32,0
6,5
38,5
Moški
28,8
6,5
35,3
51,3
4,9
56,2
51,5
7,1
58,6
Ženske
19,7
5,3
25,0
18,2
5,2
23,4
15,8
6,0
21,8
26
Leto
Starost
2001
15-64
2000
15-64
2000
20-64
2.
Podatki za nekatere druge evropske države.
SZO je v letu 2003 izdala publikacijo z naslovom “European Country Profiles on Tobacco Control” (37). Iz nje
navajamo podatke še za nekatere druge evropske države, razen Finske, Latvije in Litve, za katere smo uspeli
dobiti natančne podatke. Prikazani so v Preglednici 2.
Preglednica 2. Razvrstitev izbranih evropskih držav glede na odstotek odraslih kadilcev ne glede na spol (37).
Država
% kadilcev
Moški Ženske
40
32
Leto
Starost
2000
20-54
Definicija
kadilca
/
Nemčija
Skupaj
36
Bolgaria
33
44
23
2001
15+
Poljska
32
40
25
20002002
15+
Madžarsk
a
31
38
23
2000
18+
Dnevni kadilec
Hrvaška
30
34
27
2000
18-65
Kadilec
Norveška
30
30
30
16–74
Dnevni kadilec
Avstrija
29
/
/
20012002
2000
/
/
Estonija
29
45
18
2002
16-64
Dnevni kadilec
Francija
27
33
21
2000
18+
Dnevni kadilec
Velika
Britanija
27
28
26
2001
16+
Sedanji kadilec
Italija
25
32
17
1999
14-65
Dnevni kadilec
Češka
20
27
13
2000
16+
Dnevni kadilec
Švedska
19
17
21
20002001
16-84
Dnevni kadilec
Redni ali občasni
kadilec
Dnevni kadilec
(najmanj 1
cigareto ali dr.)
dlje kot 6 mes.)
27
Vir poročanja SZO
Kraus L, Augustin R.
Repräsentativerhebung zum
Gebrauch psychoaktiver
Substanzen bei Erwachsenen in
Deutschland 2000. Sucht 2001, 47
(Sonderheft 1)
Health Interview Survey,
National Statistical Institute.
Nationwide survey on smoking
behaviours and attitudes in
Poland, 2000-2002. Annual
national randomized surveys of
adults.
Health Promotion Research
Institute, Hungarian Gallup
Institute, National Health
Monitoring Program, 2000.
First Croatian Health Project,
Sub-project on health promotion,
the magnitude and context of
problems – Baseline parameters.
Report, Zagreb.
Interview survey, Statistics
Norway.
Groman, E. et al. Wiener
medizinische wochenschrift, 150:
109–114 (2000).
Health behaviour among the
Estonian adult population (part
of the international FinBalt
Health Monitor survey – Finland,
Estonia, Latvia, Lithuania).
Enquêtes permanentes sur les
conditions de vie, 2000 –
indicateurs sociaux. INSEE, 2000.
Living in Britain: Results from the
2001 General Household Survey.
London, Office for National
Statistics
Istituto Nazionale de Statistica,
April 2001.
Sovinova H, Sadilek P, Csemy L.
Trends of smoking prevalence in
the Czech adult population in
1997 – 2002. National Institute of
Public Health
Swedish National Bureau of
Statistics National Institute of
Public Health, 2001
3.
Podatki za Združene države Amerike.
Po podatkih, ki jih navaja publikacija “Zdravje v ZDA 2002” (38) (podatki “National Center for Health
statistics” iz raziskave “National Health Interview Survey”), je bilo v letu 2000 v ZDA med anketiranci, starimi
18 let ali več, 23,3% kadilcev (med moškimi 25,7%, med ženskami 21,0%).
4.
Podatki za Kanado.
Po podatkih, ki jih navaja publikacija “Health Reports. How healthy are Canadians” (39) (podatki “Canadian
Institute for Health Information” iz raziskave “National Population Health Survey”), je bilo v raziskavi
1998/1999 med anketiranci, starimi 12 let ali več, 23% kadilcev (med moškimi 24%, med ženskami 21%).
5.
Podatki za Avstralijo.
Po podatkih, ki jih navaja publikacija “Australia's Health 2002” (40) (podatki “Australian Institute of Health
and Welfare” iz raziskave “National Drug Strategy Household Survey, 2001”), je bilo v letu 2001 med
anketiranci, starimi 14 let ali več, 19,5% dnevnih kadilcev (med moškimi 24%, med ženskami 21%), občasnih
kadilcev pa 3,6% (skupaj 23,1% kadilcev v času raziskave).
5.1.2 Podatki za mladostnike
Podatke za mladostnike smo povzeli po publikaciji SZO z naslovom “European Country Profiles on Tobacco
Control” (37), v kakteri so navedeni podatki iz neobjavljenega poročila raziskave “Health Behaviour in Schoolaged Children: a WHO cross-national study (HSBC), 2002”, ki je potekala v številnih evropskih državah v letih 2001
in 2002, tudi v Sloveniji. Prikazani so v Preglednicah 3 (podatki za kajenje pri 13 letih starosti) in 4 (podatki za
kajenje pri 15. letu starosti).
Preglednica 3. Razvrstitev izbranih evropskih držav glede na odstotek kadilcev pri 13. letu starosti ne glede na
spol - rezultati raziskave “Health Behaviour in School-aged Children: a WHO cross-national study
(HSBC), 2002” (37).
Država
Nemčija
Velika
Britanija
Finska
Latvija
Češka
Estonija
Poljska
Litva
Madžarska
Italija
Avstrija
Francija
Norveška
Švedska
Hrvaška
* Definicija kadilca:
Skupaj
14,1
11,8
% kadilcev*
Fantje
13,6
9,7
11,3
11,2
11,0
10,3
9,6
8,7
7,8
7,6
6,9
6,5
6,3
5,6
4,7
kajenje tobaka
Dekleta
14,6
14,0
10,1
12,4
16,6
6,0
13,7
8,6
12,8
8,0
11,8
7,4
10,7
6,6
9,9
6,1
8,5
6,7
6,4
7,4
6,6
6,4
5,8
6,7
5,2
6,0
5,5
3,9
vsaj 1-krat na teden.
28
Preglednica 4. Razvrstitev izbranih evropskih držav glede na odstotek kadilcev pri 15. letu starosti ne glede na
spol - rezultati raziskave “Health Behaviour in School-aged Children: a WHO cross-national study
(HSBC), 2002” (37).
Država
Nemčija
Avstrija
Finska
Češka
Litva
Madžarska
Francija
Latvija
Estonija
Velika
Britanija
Hrvaška
Italija
Norveška
Poljska
Švedska
* Definicija kadilca:
Skupaj
33,0
31,5
30,2
29,7
26,7
26,7
26,3
24,5
24,2
24,1
% kadilcev*
Fantje
32,2
26,1
28,3
28,7
34,9
28,2
26,0
28,9
30,4
20,3
24,1
23,5
23,4
21,5
15,1
kajenje tobaka
Dekleta
33,7
37,1
32,2
30,6
17,9
25,8
26,7
21,1
18,2
27,4
23,2
24,9
21,8
24,9
20,1
26,6
26,3
17,0
11,1
19,0
vsaj 1-krat na teden.
5.1.3 Podatki o umrljivosti
Natančne podatke o smrtih, ki jih lahko pripišemo kajenju, objavlja v ZDA “State Tobacco Activities Tracking &
Evaluation System” na spletnih straneh “Centra za nadzor bolezni” (41). Podatki za leto 1999 kažejo, da je bilo v
tem letu zaradi kajenja v ZDA v povprečju 288 smrti na 100.000 prebivalcev. Številka je od države do države
različna, pri čemer je bila najnižja v Utahu (157 na 100.000), najvišja pa v Nevadi (408 na 100.000).
5.2 RAZŠIRJENOST V SLOVENIJI
5.2.1 Podatki za odrasle
Za primerjavo z rezultati naše raziskave smo poskusili dobiti čim več čim bolj primerljivih podatkov tudi za Slovenijo.
Med njimi so raziskave, ki jih izvaja CINDI Slovenije in raziskave v okviru program a raziskav “Slovensko javno
mnenje” (SJM) (42-52).
1.
Raziskave “CINDI-Slovenija”.
Omejitev teh raziskav je, da so do zadnje, ki je bila izvedena v letih 2002/2003, potekale na odraslih
prebivalcih Ljubljane, ki le omejeno predstavljajo odrasle prebivalce Slovenije v celoti. Kljub temu nam
posredujejo orientacijske vrednosti.
V raziskavi CINDI 1990/91 je bilo med anketiranimi odraslimi prebivalci Ljubljane 42% kadilcev (42).
V posebni raziskavi 1994/95, ki je bila namenjena samo opazovanju kajenja, je bilo kadilcev že bistveno
manj - le še 37,8%, vendar ta padec od raziskave 1990/1991 še ni bil statistično različno pomemben (44), delež
kadilcev pa je bil še vedno visok. Pomenil je kar okoli 125.000 prebivalcev Ljubljane (43).
Velik padec je zaznala raziskava 1996/97 – odstotek je padel na 28,5% (neobjavljeni podatki).
V okviru CINDI Slovenija se je izvajala tudi raziskava »Dejavniki tveganja za nenalezljive bolezni pri
odrasliv prebivalcih Slovenije, ki se je izvajala v letih 2001, 2004 in 2008 (45-47). Rezultati kažejo, da se je
delež kadilcev od leta 2001 do leta 2008 zmanjšal s 23,7% na 19,4%
2.
Raziskave “Slovensko javno mnenje” (SJM).

v raziskavi SJM 1994/1 (48) je odgovorilo, da kadi, 28,2% vprašanih (34,7% moških in 22,7% žensk),
29



v raziskavi SJM 2001/3 (52) je odgovorilo, da kadi, 25,3% vprašanih.
Omejitev primerjave naše raziskave z raziskavami v okviru raziskav SJM je, da je v teh raziskavah starostni
okvir drugačen (18 let in več).
5.2.2 Podatki za mladostnike
Ker je problem kajenja pri mladostnikih tudi v Sloveniji velik, navajamo nekatere podatke za to starostno obdobje
tudi za našo državo. Natančne podatke o razširjenosti kajenja v tem obdobju nam za Slovenijo posredujeta med
drugimi raziskavami tudi raziskavi “Evropska raziskava o alkoholu in preostalih drogah med šolsko mladino” (“The
European School Survey Project on Alcohol and Other Drugs” (ESPAD)) in raziskava “Health Behaviour in School-aged
Children: a WHO cross-national study (HSBC)” (37,53,54).
1.
Raziskava ESPAD.
Slovenija je to raziskavo izvedla v letih 1995 in 1999 (53,54). Naključno izbrani slovenski srednješolci,
vpisani v prvi letnik različnih srednjih šol (starost 15-16 let). Podatki so prikazani v Preglednici 5.
Preglednica 5. Pogostost kajenja v celem življenju pri 15-16 let starih srednješolcih v Sloveniji v letih 1999 in 1995 - rezultati
raziskave “Evropska raziskava o alkoholu in preostalih drogah med šolsko mladino” (ESPAD) (53,54).
Leto
raziskave
95
99
2.
Spol
Fantje
Dekleta
Vsi
Fantje
Dekleta
Vsi
1-2
21,0
19,5
20,3
14,6
17,8
16,4
3-5
9,4
7,9
8,7
7,6
6,7
7,1
Število priložnosti kajenja
6-9
10-19
20-39
4,7
5,1
3,7
4,6
5,2
3,6
4,7
5,2
3,7
4,0
5,6
4,7
4,9
6,3
4,6
4,5
6,0
4,6
40+
16,3
16,5
16,4
26,2
25,3
25,7
Skupaj 1+
60,2
57,3
59
62,7
65,6
64,3
Raziskava HSBC.
Podatke o tej raziskavi smo povzeli po publikaciji SZO z naslovom “European Country Profiles on Tobacco Control”
(37), v kateri so navedeni podatki iz neobjavljenega poročila raziskave, ki je potekala v številnih evropskih državah
v letih 2001 in 2002, tudi v Sloveniji. Podatki za kajenje v Sloveniji pri 13. in 15. letu starosti so prikazani v
Preglednici 6.
Preglednica 6. Odstotek kadilcev pri 13. in 15. letu starosti v Sloveniji v letih 2001-2002 - rezultati raziskave
“Health Behaviour in School-aged Children: a WHO cross-national study (HSBC), 2002” (37).
% kadilcev*
Skupaj
Fantje
Dekleta
13 let
5,1
6,2
4,1
15 let
29,6
29,5
29,7
* Definicija kadilca: kajenje tobaka vsaj 1-krat na teden.
Starost
5.2.3 Podatki o umrljivosti
Na Inštitutu za varovanje zdravja RS so ocenili, kolikšen delež umrljivosti Slovencev zaradi različnih vzrokov lahko
pripišemo kajenju (55,56). Pri tem pri ocenjevanju populacijskega pripisljivega tveganja upoštevajo samo primere smrti
30
pri prebivalcih, starih 35 let in več, zaradi tistih bolezni srca in ožilja ter raka in bolezni dihal, ki jih vzročno
povezujemo s kajenjem, med njimi pa samo tiste, za katere so uspeli dobiti podatke o relativnem tveganju za primer
smrti, povezane s kajenjem (52,53). Ocena za leto 1999 kaže, da je v tem letu zaradi kajenja v Sloveniji umrlo 19,0%
prebivalcev (pri moških 25,4%, pri ženskah 12,3%) (54).
6 VIRI
1. WHO. Tobacco. Prevention in primary care. Recommendations for promoting good practice. Cophenhagen: WHO,
Regional Office for Europe, CINDI, 1994. pp. 7-15.
2. Mackay
J,
Eriksen
M.
The
tobacco.
Geneva:
World
Health
Organization,
2002.
Dostopno
na:
URL:
http://whqlibdoc.who.int/publications/2002/9241562099.pdf
3. Doll R, Peto R, Wheatly K et al. Mortality in relation to smoking: 40 years observations on male British doctors. BMJ
1994; 309: 901-911.
4. Jarvik ME, Schneider NG. Nicotine. V: Lowinson JH, Ruiz P, Millman RB, Langrod JG, eds. Substance abuse: a
comprehensive textbook. Baltimore: Williams and Wilkins, 1992. pp. 339-340.
5. Julien RM. Psychostimulants: caffeine and nicotine. V: Julien RM. A primer of drug action. A concise, nontechnical
guide to the actions, uses, and side effects of psychoactive drugs. New York: W.H. Freeman and Company, 1995.
pp.158-185.
6. Sherwood N, Kerr JS, Hindmarch I. Psychomotor performance in smokers following single and repeated doses of
nicotine gum. Psychopharmacology, 1992; 108: 432-436.
7. Levin ED. Nicotine systems and cognitive function. Psychopharmacology, 1992; 108: 417-431.
8. Warburton DM, Rusted JM, Fowler J. A comparison of the attentional and consolidation hypothesis for the facilitation
of memory by nicotine. Psychopharmacology, 1992; 108: 443-447.
9. Tobacco Advisory Group of Royal College of Physicians. Nicotine addiction in Britain. London: Royal College of
Physicians, 2000.
10. Leshner AL. Addiction is a brain disease, and it matters. Science 1997; 278: 45-47.
11. Brigham J. The addiction model. V: Samet JM, Soon-Young Y. Women and the tobacco epidemic. Geneva: WHO, 2001.
pp. 99-118.
12. Leonard S, Bertrand D. Neuronal nicotinic receptors from structure to function. Nicotine & Tobacco Res 2001; 3: 203223.
13. Hughes RJ, Gust SW, Skoog K, Keenan RM, Fenwick JW. Symptoms of tobacco withdrawal: a replication and
extension. Archives of General Psychiatry, 1991, 48: 52-59.
14. Orleans CT, Slade J. Nicotine addiction: principles and management. Oxford: Oxford University Press, 1993.
15. Abrams DB, Emmons KM, Niaura RD, et al. Tobacco dependence: an integration of individual and public health
perspectives. V: Nathan PE, Langenbucher JW, McCrady BS, et al, eds. The annual review of addiction treatment and
research. Elmsford: Pergamon Press, 1991. pp. 391-436.
16. Emmons KM. Smoking cessation and tobacco control. An overview. Chest, 1999; 116 (Suppl), 490S-492S.
17. WHO. Lifestyles and behaviour change. Copenhagen: WHO, Regional Office for Europe, 1999.
18. Wald NJ, Hackshaw AK. Cigarette smoking: an epidemiological overview. Br Med Bull, 1996; 52: 3-11.
19. Best EWR et al. A Canadian study of mortality in relation to smoking habits. A preliminary report. Canadian Journal of
Public Health, 52: 99–106 (1961).
20. Cederlöf R et al. The relationship of smoking and some social covariables to mortality and cancer morbidity.
Stockholm: Karolinska Institute, 1975.
21. Lund E, Zeiner-Henriksen T. Smoking as a risk factor for cancer among 26,000 Norwegian males and females
(Norwegian). Tidsskrift norske lægeforening, 101: 1937–1940 (1981).
22. Akiba S, Hirayama T. Cigarette smoking and mortality: risk in Japanese men and women – results from reanalyses of
the sixprefecture cohort study data. Environmental health perspectives, 87: 19–26 (1990).
31
23. Chen Z et al. The early effects of the emerging tobacco epidemic in China: 16-year prospective study. Journal of the
American Medical Association, 1997; 278: 1500–1504.
24. Thun MJ et al. Excess mortality among cigarette smokers: changes in a 20-year interval. American journal of public
health, 1995; 85: 1223–1230.
25. Masironi R., Rothwell K. Tendances et effets du tabagisme dans le mond. Rapp. trimest. statist. mond.; Smoking
trends and effects worldwide. Wld hlth statist. quart. Geneve: WHO, 1988: 228-40.
26. Pompe-Kirn V, Japelj B, Primic-Žakelj M. Rak v Sloveniji - kaj nas čaka v naslednjem desetletju? Onkologija 1998; 2:
34-6.
27. Pompe-Kirn V, Japelj B, Primic-Žakelj M. Trend incidence pljučnega raka in kadilskih navad pri moških v Sloveniji.
Zdrav Vestn 2000; 69: 97-9.
28. Peto R, Lopez AD, Boreham J et al. Mortality from smoking worldwide. Br Med Bull, 1996; 52: 12-21.
29. World Health Organisation, Regional Office for Europe. Introduction. V: WHO European Strategy for Smoking
Cessation Policy. Copenhagen: World Health Organisation, Regional Office for Europe, 2003. pp. 4-6.
30. WHO Healthy Cities Project Phase II 1993-1997, Briefings on Multi action Plans. Copenhagen: WHO, 1994.
31. The World Bank. Curbing the Epidemic. Washington, DC: The World Bank, 1999.
32. Finnish Ministry of social affairs and health. Finnish strategy to promote health and non-smoking among young
people. Helsinki: Ministry of social affairs and health, Department for Promotion and Prevention, 1997.
33. Finbalt Health Monitor. Feasibility of a Collaborative System for Monitoring Health Behaviour in Finland and the Baltic Countries.
Helsinki: Publications of the National Public Health Institute, 1999.
34. Helakorpi S, Patja K, Prättälä R, Uutela A. Health behaviour and health among Finnish adult population, spring 2001. Helsinki:
Publications of the National Public Health Institute, 2001. Dostopno na: URL: http://www.ktl.fi/eteo/avtk/
35. Pudule I, Grinberga D, Rituma A, Villeruša A, Zile S, Prättälä R, Helasoja V, Puska P. Health behaviour among Latvian adult
population, 2000. Helsinki: Publications of the National Public Health Institute, 2001.
36. Garbauskas V, Klumbiene J, Petkevičiene J, Dregval L, Šaferis V, Prättälä R, Helasoja V, Puska P. Health behaviour among
Lithuanian adult population, 2000. Helsinki: Publications of the National Public Health Institute, 2001.
37. WHO. WHO European Country Profiles on Tobacco Control. Copenhagen: WHO, Regional Office for Europe, 2003.
38. Pastor PN, Makuc DM, Reuben C, Xia H. Chartbook on trends in the health of Americans. Health, United States, 2002.
Hyattsville, Maryland: National Center for Health Statistics, 2002.
39. Canadian Institute for Health Information. Health reports. How healthy are Canadians?. Ottawa: Statistics Canada,
Canadian Institute for Health Information, 2001.
40. Australian Institute of Health and Welfare. Australia’s health 2002. Canberra: Australian Institute of Health and
Welfare, 2002.
41. State Tobacco Activities Tracking & Evaluation System. Dostopno na: URL: http://www2.cdc.gov/nccdphp/osh/state/
42. Gradišek A, Šoln D, Tršan V, Zakotnik-Maučec J, Prešeren N, Kovač M, Čakš T, Bulc M, Gabrovšek S, Milohnoja M.
Študija dejavnikov tveganja za nastanek kroničnih nalezljivih bolezni v Ljubljani. Zdrav Vars 1992; 31:71-7.
43. Čakš T. Kajenje.V: Kraševec Ravnik E et al. Zdravstvene razmere v Ljubljani. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja,
Mestna občina Ljubljana, 1996. pp. 81-5.
44. Čakš T. Povezanost pušenja s drugim čimbenicima rizika nastanka kroničnih nezaraznih bolesti u stanovnika
Ljubljane. Magistrsko delo, Zagreb 2000.
45. Zaletel-Kragelj L, Fras Z, Maučec-Zakotnik J. Tvegana vedenja, povezana z zdravjem in nekatera zdravstvena stanja
pri odraslih prebivalcih Slovenije II. Tvegana vedenja. Ljubljana: Katedra za javno zdravje Medicinske fakultete,
2004.
46. Djomba JK, Zaletel-Kragelj L, Maučec-Zakotnik J, Fras Z, uredniki. Tvegana vedenja, povezana z zdravjem in
nekatera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije- Rezultati raziskave Dejavniki tveganja za nenalezljive
bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije 2008. Ljubljana, Inštitut za varovanje zdravja, 2010. Elektronska
publikacija. Dostop 1.3.2011 na: http://cindi-slovenija.net/images/stories/cindi/raziskave/CHMS2004.pdf.
47. Hlastan-Ribič C, Djomba JK, Zaletel-Kragelj L, Maučec-Zakotnik J, Fras Z, uredniki. Tvegana vedenja, povezana z
zdravjem in nekatera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije- Rezultati raziskave Dejavniki tveganja za
nenalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije 2008. Ljubljana, Inštitut za varovanje zdravja, 2010.
32
Elektronska
publikacija.
Dostop
1.3.2011
na:
http://cindi-
slovenija.net/images/stories/cindi/raziskave/CHMS2008.pdf.
48. Toš N, Mlinar Z in skupina. Slovensko javno mnenje 1994/1. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Center za
raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, 1994.
49. Toš N in skupina. Slovensko javno mnenje 1996/2. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Center za raziskovanje
javnega mnenja in množičnih komunikacij, 1996.
51. Rehar V. Kajenje v svetu in pri nas. V: Štabuc B. Kajenje in rak pri ženskah. IX. seminar “In memoriam dr. Dušana
Reje”. Ljubljana: Zveza slovenskih društev za boj proti raku, 2001. pp. 5-10.
52. Toš N, Malnar B. Stališča o zdravju in zdravstvu. Analiza rezultatov raziskav iz obdobja 1994-2001. V: Toš N, Malnar B
(ured). Družbeni vidiki zdravja. Sociološka raziskovanja odnosa do zdravja in zdravstva. Ljubljana: Dokumenti SJM
FDV – IDV, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, 2002. pp. 87-161.
53. Stergar E. Evropska raziskava o alkoholu in preostalih drogah med šolsko mladino: poročilo ESPAD za Republiko
Slovenijo: 1995. Zdrav Var, 1999; 38 (Supl): 63.
54. Stergar E, Hafner A, Stanojevič Jerkovič O, Valič S. Evropska raziskava o alkoholu in preostalih drogah med šolsko
mladino: poročilo ESPAD za Republiko Slovenijo: 1999. Zdrav Var, 2001; 40 (Supl): 131.
55. Grobovšek Opara S, Šelb J. Umrljivost in hospitalizacije, ki jih pripisujemo kajenju Slovencev. Zdrav Var 1995; 34:
293-6. Grobovšek Opara S, Švab I,Šelb J. Koliko smrti zaradi kajenja v Sloveniji? Zdrav Vestn 1996; 65: 393-7.
56. Grobovšek Opara S. Škodljivi vplivi kajenja na zdravje žensk. V: Štabuc B. Kajenje in rak pri ženskah. IX. seminar “In
memoriam dr. Dušana Reje”. Ljubljana: Zveza slovenskih društev za boj proti raku, 2001. pp. 11-5.
33
ČEZMERNO PITJE ALKOHOLNIH PIJAČ
Lijana Zaletel-Kragelj, Zdenka Čebašek-Travnik, Marjetka Hovnik-Keršmanc, Janet
Klara Djomba
1 UVOD
Vedno več je dokazov o tem, da alkohol povzroča številne težave. Te so signifikantno povezane s stopnjo (splošno
ravnijo) uživanja alkoholnih pijač v izbrani populaciji (1) - večja je poraba alkohola, več je z alkoholom povezanih
težav. To velja tako na individualni ravni kot za družbo v celoti, kar so dokazale številne epidemiološke študije (2).
Po drugi strani pa nekateri avtorji opisujejo tudi pozitivne učinke pitja alkohola na razpoloženje ter na
preprečevanje ishemične bolezni srca in ishemične oblike možganske kapi (3-5), vendar vedno le v zmernih količinah.
Kljub temu pa so, globalno gledano, učinki alkohola na zdravje ljudi negativni. Ti so tako veliki, da je Svetovna
zdravstvena organizacija (SZO) že leta 1983 razglasila uživanje alkohola kot enega izmed največjih javnozdravstvenih
problemov na svetu (6).
Alkohol se za tobakom, nepravilno prehrano in telesno neaktivnostjo uvršča med dejavnike, ki največ prispevajo
k umrljivosti (7).
Če opazujemo pojav kot globalen svetovni problem s strani porabnikov, poraba alkohola v razvitih državah
upada, v državah v razvoju in v državah Srednje in Vzhodne Evrope, kamor sodi tudi Slovenija, pa narašča. V teh
državah so pivci predvsem moški, razpoložljivi podatki o vzorcih pitja pa kažejo, da je v teh deželah tudi veliko
čezmernega pitja. Če opazujemo problem s strani oskrbe z alkoholom, je pridelava alkohola za domačo uporabo
splošno razširjena, pridelava za izvoz pa je skoncentrirana na nekaj najbolj razvitih držav in v primeru piva in žganih
pijač v rokah peščice velikih globalnih korporacij.Te porabijo velike vsote denarja za oglaševanje in stimulacijo
porabe alkoholnih pijač na novih trgih. Slednji ga velikokrat vzamejo kot potencialni vir zaslužka, pri tem pa ne
vštejejo stroškov škode, ki jo povzroča alkohol (8).
V zvezi s pitjem alkoholnih pijač, s katerim so povezane negativne posledice, ločimo tvegano in škodljivo rabo
alkohola. Pod tvegano rabo alkohola pojmujemo način pitja alkohola, pri katerem uživalci tvegajo, da bo prišlo do
posledic, pod škodljivo rabo alkohola pa način pitja, pri katerem dejansko pride do posledic. Ta je lahko škodljiva
zaradi količine zaužite alkoholne pijače ali pa zaradi načina pitja. Zato kot škodljivo rabo alkohola pojmujemo tako
stalno uživanje alkoholnih pijač v velikih količinah (čezmerno uživanje alkohola), kot tudi pitje večje količine
alkoholnih pijač ob posamezni priložnosti (opijanje z alkoholnimi pijačami), pri čemer je potrebno upoštevati tudi
subjektivne spremembe pri pivcu, zaradi česar je pojav opijanja nemogoče popolnoma natančno opredeliti. Najbolj
rizični so prav gotovo prebivalci, ki stalno pijejo alkoholne pijače v čezmernih količinah, ob tem pa se tudi opijajo.
Pri določanju mej čezmernega uživanja alkohola in alkoholnega opijanja gre za arbitrarno določanje. V tem
poglavju bomo v nadaljevanju obravnavali čezmerno uživanje alkohola, opijanje pa je natančneje opredeljeno v
naslednjem poglavju.
2 OPREDELITEV ČEZMERNEGA PITJA
Čezmerno uživanje alkohola je ena izmed stopenj pitja alkohola. Običajno ločimo tri stopnje: nič (abstinenca),
zmerno in čezmerno pitje. Opredelimo ga kot stalno uživanje velikih količin alkoholnih pijač. Določitev mej med
34
zmernim in čezmernim uživanjem alkohola je arbitrarna, postavljena na podlagi rezultatov velikih epidemioloških
študij.
V zadnjih letih se je uveljavilo, da je čezmerno uživanje alkohola tisto uživanje, ki presega (9):

pri odraslih moških 20 g čistega alkohola na dan oziroma 140 g na teden,

pri odraslih ženskah pa 10 g čistega alkohola na dan oziroma 70 g na teden.
Pri tem pri nas upoštevamo, da se 10 g čistega alkohola nahaja v približno 1 dcl vina ali 2,5 dcl piva ali 1“šilcu” žgane
pijače (10-13) 1 , kar označimo kot eno merico oziroma enoto alkoholne pijače (v pogovornem jeziku tudi kot “ena
pijača”).
3 DEJAVNIKI TVEGANJA ZA ČEZMERNO PITJE
Med dejavniki tveganja za pojav so pomembni:
1.
alkohol sam kot snov, ki povzroča določene zaželene in pričakovane psihotropne učinke, ki so na primer, da
pomirja, sprošča, povzroča brezskrbnost ter pripomore k veselju in živahnosti v družbi (16),
2.
posamezniki s svojimi bio-psiho-socialnimi lastnostmi, med katerimi so pomembne dednost (17), energijska
opremljenost, sposobnost za obvladovanje težav, občutljivost, prilagodljivost, vključenost v socialno okolje
in kognitivne sposobnosti,
3.
mikro- in makrookolje, v katerem posameznik biva:

pod mikrookoljem razumemo družino in medsebojne odnose v njej, njihova pravila in rituale, ki so
povezani z uživanjem alkohola, ravnanje s posamezniki, ki ta pravila kršijo in tudi način, kako se
družina vključuje v okolje,

pod makrookoljem razumemo širšo družbo (raven lokalnega okolja ali celo raven celotnega
naroda), ki s svojimi stališči in prepričanji bolj ali manj spodbuja rabo alkohola (18,19).
4 ČEZMERNO PITJE KOT DEJAVNIK TVEGANJA ZA MOTNJE IN BOLEZNI
Posledice čezmernega pitja alkoholnih pijač se kažejo na različne načine – v zdravju ljudi (telesnem in duševnem),
na socialnem in na ekonomskem področju (20-29). Verjetnost, da se bodo pojavili zdravstveni in tudi drugi problemi,
ki so povezani s pitjem alkohola, raste z rastjo porabe alkohola (2,30).
1.
Posledice za zdravje ljudi.
Zaradi dolgotrajnega čezmernega uživanja alkoholnih pijač se pojavijo tako duševne kot tudi telesne
posledice na zdravju. Bolezni in stanja, v katerih nastanek je vpleteno čezmerno pitje alkohola, so eden
pomembnejših vzrokov obolevnosti in umrljivosti prebivalstva ter ekonomskih izgub v državah z visoko
porabo alkohola (31,32). Po podatkih iz literature je s škodljivo rabo alkohola povezanih približno devet
odstotkov vseh bolezni (31) in tri do deset odstotkov vseh smrti med prebivalci (7,33).
1
Volumski odstotek etanola v alkoholnih pijačah se razlikuje od države do države. V naši raziskavi uporabljamo enake
volumske odstotke, kot jih uporablja Inštitut za varovanje zdravja RS. Sicer pa je po podatkih študije SZO [14] lahko v pivu
2 - 5%, v vinu 10,5 – 18,9% in v žganih pijačah 24,3 – 90% etanola, na splošno pa se upošteva, da je v pivu 4 – 5%, v vinu 12%
in v žganih pijačah 40% etanola [15]. Tako lahko izračunamo, da je v 2,5 dl piva 12,5 ml etanola (250 ml  0,05).
Pri preračunavanju ml etanola v grame SZO priporoča uporabo konverzijskega faktorja: 1 ml etanola = 0,79 g etanola [15],
v naši raziskavi pa uporabljamo zaradi primerljivosti z že narejenimi raziskavami v našem okolju enako preračunavanje kot
ga uporablja Inštitut za varovanje zdravja RS [13].
35
Najpomembnejši indikator za breme, ki ga predstavlja škodljiva raba alkohola, je alkoholu pripisljiva
umrljivost (34), ki smo jo delno ocenili tudi za Slovenijo (35). Po podatkih redne nacionalne statistike v
Sloveniji v povprečju namreč vsako leto samo zaradi bolezni, poškodb in zastrupitev, ki jih neposredno
pripišemo alkoholu, umre okoli 520 prebivalcev, starih 15 let in več (36). V Sloveniji lahko 52% vseh smrti zaradi
bolezni jeter povežemo z uživanjem alkohola, deležev le-teh pri drugih boleznih pa zaradi pomanjkanja
podatkov ni bilo moč natančno izračunati. Nedvomno pa so podobno veliki tudi pri smrtih zaradi samomora, pri
katerih je Slovenija v evropskem vrhu. Čezmerno pitje alkoholnih pijač vodi tudi do prezgodnjih smrti, kajti
taki pivci umirajo mlajši (37). Ljudje zaradi posledic uživanja alkoholnih pijač v povprečju izgubijo 26 let
svojega pričakovanega trajanja življenja (38). Ocenjujejo, da posamezni vzroki smrti, ki so povezani s pitjem
alkohola (ciroza, smrtne prometne nezgode), znatno več prispevajo k potencialno izgubljenim letom življenja
pred starostjo 65 let kot rakasta obolenja ter bolezni srca in ožilja (33).
Bolezni, ki jih pripisujemo dolgotrajnemu čezmernemu uživanju alkoholnih pijač, so naslednje (26,27):

na področju duševnega zdravja je čezmerno uživanje alkohola vzrok za odvisnost od alkohola in
alkoholne psihoze, poseben problem pa so tudi samomori. Ti se pripisujejo tako alkoholnemu
opijanju, kot tudi dolgotrajnemu čezmernemu pitju alkohola (39),

na področju telesnega zdravja je čezmerno uživanje alkoholnih pijač vzrok za alkoholno
polinevropatijo, alkoholno kardiomiopatijo, alkoholni gastritis, alkoholna obolenja jeter, pankreatitis,
različne vrste rakov (močna povezanost je z raki ustne votline, žrela, grla, požiralnika in jeter,
nekoliko manjša z raki dojke, debelega črevesa in želodca, možna pa z rakom mehurja), specifičnimi
srčnimi aritmijami, varicami požiralnika, hipertenzijo, koronarno srčno boleznijo, možganskim
infarktom in še nekaterimi drugimi boleznimi, kot so diabetes, rana na želodcu in epilepsija. Pri
dolgotrajnih uživalcih pa lahko izbruhnejo tudi nalezljive bolezni, kot so tuberkuloza, pljučnice,
influenca in druge,

pri nosečih materah lahko uživanje alkohola privede do spontanega splava, zavrte intrauterine rasti
ploda, prezgodnjega poroda in pri otroku do sindroma, imenovanega “fetalni alkoholni sindrom”.
Za nekatere zgoraj naštete bolezni je potrebno povedati, da je lahko uživanje majhnih količin alkohola tudi
varovalni dejavnik. Mednje štejemo koronarno bolezen srca in možganski infarkt (26):
2.
Socialne posledice.
Uživanje alkohola je pogosto povezano na eni strani z nasiljem v družini, z zlorabo in zanemarjanjem otrok,
z razpadom družin, na drugi strani pa s slabšimi delovnimi uspehi, z večjo odsotnostjo z dela, posledično pa
zaradi tega tudi z nezaposlenostjo in zaradi tega s še večjo socialno ogroženostjo posameznika in njegove
družine (40). Med socialnimi posledicami pitja alkohola pa ne smemo pozabiti navesti tudi kriminalnih
dejanj (33), čeprav so ta tesneje povezana z opijanjem kot s samim čezmernim pitjem alkoholnih pijač.
3.
Ekonomske posledice.
Ekonomske posledice pitja alkohola se odražajo tako na ravni posameznika kot tudi na ravni celotne
družbe.
Škodljiva raba alkohola ima za posameznika lahko negativne vplive na delovnem mestu, saj je pogosto
vzrok nesrečam pri delu, prekinitvi delovnega razmerja in nezaposlenosti zaradi odvisnosti od alkohola
(posledica je kompleksna: odvisniki običajno izgubijo službo zaradi neizpolnjevanja delovnih obveznosti,
neopravičenih izostankov ali sporov s sodelavci – vse troje pa je povezano s čezmernim pitjem in
nesposobnostjo abstiniranja) (41).
36
V družbi kot celoti nastanejo stroški, povezani s pitjem alkohola, zaradi zdravljenja posledic
čezmernega pitja alkohola, manjše produktivnosti, stroškov požarov in drugih posledic nasilnih in
razdiralnih dejanj, povzročenih zaradi čezmernega pitja alkohola, stroškov dela policije ipd. in znašajo po
nekaterih ocenah okoli 1,5-2% BDP, kar je več, kot so ocenjeni stroški zaradi kajenja (ocenjeni na okoli 1,2%
BDP) in uporabe nedovoljenih drog (0,2-1,6% BDP) (25).
5 RAZŠIRJENOST PITJA ALKOHOLA V SVETU IN V SLOVENIJI
Razširjenost pitja alkoholnih pijač je težko natačno ugotoviti, še težje pa je priti do podatkov o stopnji pitja. Za
ocenjevanje porabe alkohola in pivskih vzorcev se uporabljajo različne metode. Na eni strani opazujemo porabo
čistega alkohola na prebivalca, na drugi strani pa vedenje prebivalcev, povezano s pitjem alkohola. Način zbiranja
podatkov kot tudi definicije, so od države do države lahko različne, zato so rezultati raziskav le deloma primerljivi
med seboj.
Kadar navajamo podatke o pitju alkohola, najpogosteje za posamezno državo skupaj navajamo dve vrsti
kazalnikov:

porabo čistega alkohola na prebivalca, starega 15 let ali več (problem pri tem kazalniku je, da zajema le
registrirano porabo alkohola, neregistrirane pa ne) (42). Podatke za prvi kazalnik ponavadi prispevajo
državni statistični uradi, pri čemer je lahko spreminjanje vsebnosti alkohola v alkoholnih pijačah v enote
čistega alkohola od države do države različno (14), zato bi za realnejše primerjave morali za vsako od njih
zelo natančno poznati metodologijo pretvarjanja,

prevalenčne podatke o pitju alkoholnih pijač (tudi o stopnji pitja), med katerimi se pri primerjavah
najzanesljiveje lahko opremo na delež abstinentov. Pri tem ločimo abstinente v zadnjem letu pred anketo
in abstinente, ki še nikoli v življenju niso pili.
Le v redkih raziskavah lahko pridemo do podatkov o stopnji pitja alkoholnih pijač, saj večina od njih navaja
predvsem surove podatke, ločene za pitje različnih vrst alkoholnih pijač (vino, pivo, žgane pijače), za oceno stopnje
pitja pa je potrebno osnovno informacijo združiti.
5.1.1 Podatki o porabi čistega alkohola na prebivalca
Za države Evrope lahko najdemo podatek o porabi čistega alkohola na prebivalca, starega 15 let ali več, v podatkovni
bazi “Zdravje za vse” Evropskega urada SZO (43). Med desetimi registrirano največjimi porabniki alkohola v Evropi so
bile v letih 1996-2000 stalno Češka, Francija, Nemčija, Irska, Luxemburg, Moldavija in Portugalska, občasno pa še
Avstrija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Madžarska, Slovaška in Slovenija. Poraba se je v teh letih med desetimi
največjimi porabniki gibala med 12 in 21 l čistega alkohola na prebivalca (najvišje vrednosti je po podatkih te baze v
glavnem dosegala Moldavija). Za leto 2000 so podatki za tiste evropske države, za katere smo lahko našli tudi
podatke o stopnji pitja alkoholnih pijač, naslednji: Avstrija 12,11 l, Nemčija 12,32 l, Finska 9,84 l, Litva 11,59 l in
Latvija 9,13 l.
Za druge države lahko najdemo podatek v bazi “Podatki o zdravju” organizacije OECD (44). V bazi za leto 2000
najdemo zadnje podatke za leto 1996. Po teh podatkih je bila poraba čistega alkohola na prebivalca, starega 15 let
ali več, v Združenih državah Amerike 8,5 l, v Kanadi 7,2 l, na Japonskem 8,5 l in v Avstraliji 9,7 l. Precej podobne so
številke, ki so navedene v “Poročilu o globalnem stanju problema alkohola”, ki ga je pri SZO izdal Oddelek za zlorabo
substanc (WHO, Substance Abuse Department) (42).
37
5.1.2 Podatki o stopnji pitja alkoholnih pijač
V raziskavi, ki so jo opravili v Avstriji leta 1993/94 na vzorcu 11.150 prebivalcev v starosti od 16 do 99 let, je med
anketiranimi osebami bilo približno 12% abstinentov (6,4% med moškimi in 17,3% med ženskami) (45).
V Nemčiji so raziskavo naredili med 7987 osebami, starimi od 18 do 59 let, v letu 1997. Po podatkih te raziskave
naj bi bilo v omenjenem letu v Nemčiji abstinentov 7,1% (5,5% med moškimi in 8,8% med ženskami) (46). Večje
dnevno zaužite količine imenujejo “Hochkonsum” in naj bi jih uživalo le 0,9% anketiranih oseb. 74,8% anketiranih
štejejo med manj tvegane pivce, problematičnih pivcev (tvegano in nevarno pitje) pa naj bi bilo okrog 14%
anketiranih oseb. Poudariti pa je potrebno, da je ta študija metodološko drugače zastavljena kot slovenske, ki jih
primerjamo z njo, saj v njej raziskovalci opredeljujejo kot manj tvegano pitje za moške v dnevni količini do 30 g (za
ženske do 20 g), tvegano pitje od 31 do 60 g (21-40 g za ženske), nevarno pitje od 61 do 120 g (41-80 g za ženske).
Po podatkih, ki jih navaja publikacija “Zdravje v ZDA 2002” (47) (podatki izvirajo iz “National Health Interview
Survey), je v letu 2000 v ZDA bilo med anketiranci, starimi 18 let ali več, 24,1% abstinentov, ki so v svojem
dotedanjem življenju spili manj kot 12 pijač (17,5% med moškimi in 30,1% med ženskami), dodatnih 14,3%
anketirancev pa ni pilo alkoholnih pijač v zadnjem letu (14,3% med moškimi, prav tako pa tudi med ženskami). Med
anketiranci, ki uživajo alkoholne pijače, je bilo oseb z majhno porabo alkohola (“light drinkers”) - 3 pijače ali manj
na teden, ne glede na spol - 70,8% (60,5% med moškimi in 82,3% med ženskami), zmernih pivcev (“moderate
drinkers”) - 3-14 pijač na teden za moške in 3-7 pijač na teden za ženske - 22,1% (31,8% med moškimi in 11,3% med
ženskami), čezmernih pivcev (“heavier drinkers”) - več kot 14 pijač na teden za moške in več kot 7 pijač na teden za
ženske - pa 7,1% (7,7% med moškimi in 6,4% med ženskami).
Podatkom za Slovenijo so najbližje podatki, zbrani na Finskem in v pribaltskih državah v okviru projekta
FINBALT (48). Iz razpoložljivih publikacij lahko navedemo le podatke o abstinentih v zadnjem letu. Podatki za Finsko
(49) za leto 2001 kažejo, da v zadnjem letu alkoholnih pijač ni pilo 12,1% prebivalcev (9,8% moških in 14,1% žensk),
podatki za Latvijo (50) za leto 2000 pa, da v zadnjem letu alkoholnih pijač ni pilo 13,1% prebivalcev (10,4% moških in
15,2% žensk). V publikaciji, ki so jo na Finskem izdali za Litvo, podatkov o abstinentih ni (51).
5.2.1 Podatki o porabi čistega alkohola na prebivalca
Slovenija se po porabi čistega alkohola na prebivalca uvršča med evropske države z najvišjo porabo. Po podatkih, ki
jih posreduje v bazo podatkov Evropskega urada SZO “Zdravje za vse” (43), se je poraba čistega alkohola na
prebivalca, starega 15 let ali več, v letih 1996-2000 gibala med 10,31 in 14,21 l (glede na te podatke s trendom
upada od 14,21 l v letu 1996 na 10,31 v letu 1999 in ponovnim porastom na 12,6 l v letu 2000). Po podatkih, ki so
navedeni v “Poročilu o globalnem stanju problema alkohola” (42), pa naj bi se Slovenija s 15,15 l čistega alkohola na
prebivalca, starega 15 let ali več, v letu 1996 nahajala celo na samem svetovnem vrhu.
Poudariti moramo, da je v teh podatkih zajeta le registrirana poraba, ne pa tudi neregistrirana, ki jo sestavljajo
doma pridelane alkoholne pijače, alkoholne pijače, prinesene domov iz tujine in drugo (52). Ocene, kolikšna je, so
zelo različne. Po nekaterih ocenah naj bi bila še okoli 5 litrov čistega alkohola na prebivalca na leto (53,36), po
drugih več (42), po tretjih pa manj (52). Ocene za prispevek neregistrirane porabe za Slovenijo za leto 1993 kažejo,
da naj bi bil le-ta okoli 8 l na prebivalca, ne glede na starost, oziroma 9–10 l na odraslega prebivalca (54)
(registrirana poraba 14,90 l, skupaj z neregistrirano 24,19 l) (42). Za leto 2000 (zadnji razpoložljivi podatki v bazi
SZO) bi tako lahko ocenili porabo na okoli 17,5 – 21,5 litrov (12,6 l registrirane in 5-8 l neregistrirane).
38
5.2.2 Podatki o stopnji pitja alkoholnih pijač
V Sloveniji je bilo opravljenih le malo ustreznih epidemioloških raziskav na vzorcu odrasle populacije (55-58), še
redkejše pa so tiste, katerih podatki so intenzivneje izkoriščeni (13).
V letu 1999 je bila opravljena raziskava v okviru projekta Slovensko javno mnenje (13,57) med polnoletnimi
prebivalci Slovenije. Za to raziskavo so bile izbrane meje rabe alkohola, ki so sicer zelo konzervativne, vendar jasno
ločijo med skupinami prebivalstva, ki pije na manj tvegan oziroma bolj tvegan način (59). Iz praktičnih razlogov pa
smo uporabili tudi priporočila iz Združenih držav Amerike (9). Na vprašanje, ali ste kdaj v življenju popili katerokoli
alkoholno pijačo (13,57), je 95% polnoletnih anketirancev odgovorilo pritrdilno in le 5% nikalno. Iz tega ocenjujemo,
da je med odraslimi (polnoletnimi) prebivalci v Sloveniji le 5% oseb, ki še nikoli v življenju niso popile kozarca
alkoholne pijače (popolnih abstinentov). Takih, ki v zadnjem letu niso uživali alkoholnih pijač, pa je bilo 15,1% (9,6%
moških IN 19,4% žensk) (13). Drugi podatki kažejo, da 85% odraslih oseb vsaj občasno pije alkoholne pijače - skoraj
polovica redno, vsaj enkrat na teden. Med anketiranci te raziskave je bilo 63,6% zmernih in 21,4% čezmernih pivcev
(moški: 55,1% zmernih in 35,3% čezmernih pivcev; ženske: 70,1% zmernih in 10,5% čezmernih pivk). 21% moških in 4%
žensk je pritrdilno odgovorilo na vsaj dve vprašanji iz vprašalnika CAGE (presejalnega testa za odkrivanje zgodnjih
znakov težav zaradi pitja alkohola oziroma verjetnosti za odvisnost od alkohola) (60). Glede na rezultate te raziskave
lahko ocenjujemo, da je v Sloveniji vsak deseti odrasli moški in vsaka petindvajseta odrasla ženska verjetno že
odvisna od alkohola. S to raziskavo smo dobili prve osnovne informacije o razširjenosti pitja alkoholnih pijač v našem
okolju.
Podatki o stopnji pitja alkoholnih pijač so na voljo tudi v raziskavi »Dejavniki tveganja za nenalezljive bolezni
pri odraslih prebivalcih Slovenije«, ki je bila izvedena v letih 2001, 2004 in 2008 (61-63). Podatki o vrsti alkoholnih
pijač in pogostosti pitja so bili združeni v spremenljivko »stopnja pitja alkoholnih pijač«. Rezultati omenjene
raziskave kažejo, da se je delež čezmernih pivcev od leta 2001 do leta 2008 zmanjšal s 13,4% na 9,5%. Delež
čezmernih pivcev ostaja višji pri moških (2001:22,6%, 2004:18,8%, 2008:16,9%) kot pri ženskah (2001:5,5%,
2004:4,7%, 2008:3,2%).
5.2.3 Podatki o posledicah uživanja alkoholnih pijač
Slovenija se po posledicah škodljive rabe alkohola uvršča v evropski vrh (36), natančnejši podatki pa kažejo, da je
zaradi bolezni in zastrupitev, ki jih neposredno pripisujemo alkoholu, vsako leto v povprečju:

4652 bolnišničnih zdravljenj (kar je dva odstotka vseh bolnišničnih zdravljenj zaradi bolezni, poškodb in
zastrupitev med prebivalci, starimi 15 let in več),

2983 primerov začasne odsotnosti z dela in s tem v povprečju na leto izgubljenih 154.396 koledarskih dni
ter

522 smrti (kar je tri odstotke vseh smrti prebivalcev, starih 15 let in več). Skoraj tri četrtine teh smrti so
med osebami, mlajšimi od 65 let, kar pomembno prispeva k prezgodnji umrljivosti.
Zaradi nepopolne evidence so te ugotovitve verjetno celo podcenjene. Ker pa zgoraj omenjena bolnišnična
zdravljenja, začasne odsotnosti z dela in smrti ne vključujejo bolezni, poškodb in zastrupitev, ki jih alkoholu
pripisujemo posredno, lahko ocenjujemo, da je škoda, ki jo na zdravstvenem stanju prebivalcev povzroča raba
alkohola, še večja.
Glede obolevnosti in umrljivosti zaradi prej omenjenih bolezni in zastrupitev so moški bolj ogroženi kot ženske,
pomembne razlike pa so tudi med regijami. Obolevnost in umrljivost, zlasti zaradi bolezni srca in ožilja ter raka, je v
vinorodnih predelih višja kot v nevinorodnih, tudi v primerjavi s slovenskim povprečjem (64, 65).
39
6 VIRI
1. Edwards G, Anderson P, Babor TF, Casswell S, Ferrence R, Giesbrecht N, Godfrey C, Holder HD, Lemmens P, Makela K,
Midanik LT, Nostrom T, Osterberg E, Romelsjo A, Room R, Simpura J, Skog OJ. Alcohol Policy and the Public Good. Oxford,
Oxford University Press, 1994.
2. Health effects. V: Global status report on alcohol. Geneva, WHO, Substance Abuse Department, 1999: 37-47. Dostopno na:
URL: http://whqlibdoc.who.int/hq/1999/WHO_HSC_SAB_99.11_pp1-112.pdf
3. Doll R et al. Mortality in relation to consumption of alcohol: 13 years’ observations on male British doctors. BMJ, 1994, 309:
911-18.
4. Poikolainen K. Alcohol and mortality: a review. J Clin Epidem 1995; 488: 445-65.
5. Klatsky AL. Moderate drinking and reduced risk of heart disease. Alcohol Res Health World 1999; 23: 15-22.
6. Jernigan DH, Monteiro M, Room R, Saxena S. Towards global alcohol policy: alcohol, public health and the role of WHO.
Bulletin of the WHO, 2000; 78: 491-99.
7. Mc Ginnis JM, Forge WH. Actual causes of death in the United States. JAMA 1993, 270:2207-12.
8. Global status report on alcohol. Geneva, WHO, Substance Abuse Department, 1999. Dostopno na: URL:
http://whqlibdoc.who.int/hq/1999/WHO_HSC_SAB_99.11_pp1-112.pdf
9. Dietary guidelines for Americans. Departments of Agriculture and Health and Human Service, 2000.
10. Pravilnik o žganih pijačah. Uradni List RS, 2003/50.
11. Pravilnik o kakovosti vina. Uradni List SFRJ, 1981/17.
12. Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o kakovosti vina. Uradni List SFRJ, 1981/14.
13. Hovnik Keršmanc M, Čebašek Travnik Z, Trdič J. Pivsko vedenje odraslih prebivalcev Slovenije leta 1999. Rezultati
raziskave. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2001.
14. WHO. Some additional methodological issues for national monitoring of alcohol consumption. V: International guide for
monitoring alcohol consumption and related harm. Geneva: WHO, Department of Mental Health and Substance Dependence,
2000. pp. 63-74.
15. WHO. Estimating levels and patterns of alcohol consumption from national surveys. V: International guide for monitoring
alcohol consumption and related harm. Geneva: WHO, Department of Mental Health and Substance Dependence, 2000. pp.
37-62.
16. Edwards G. Alcohol. The ambiguous molecule. London: Penguin Books, 2000.
17. Heath AC, Nelson EC. Effects of the interaction between genotype and environment research into the genetic epidemiology
of alcohol dependence. Alcohol Research & Health 2003; 26:193-201.
18. Simpura J. Trends in alcohol consumption and drinking patterns: sociological and economic explanations and alcohol
policies. Nordisk Alkohol & Narkotikatidskrift, 2001; 18: 3-13.
19. Simpura J, Karlsson T. Trends in drinking patterns among adult population in 15 European countries, 1950 to 2000: a review.
Nordisk Alkohol & Narkotikatidskrift, 2001; 18: 31-48.
20. WHO Regional Office for Europe. CINDI 2000. Prevention in primary care. Recommendations for promoting good practice.
Copenhagen: WHO Regional Office for Europe, 1994.
21. SZO – Evropski urad. CINDI 2000. Preventiva v osnovnem zdravstvu. Ljubljana: Zdravstveni dom Ljubljana, 1998.
22. Stanič-Stefan N in skupina. Preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni. Priročnik. WHO – CINDI Slovenija: Zdravstveni dom
Ljubljana, 1996.
23. Anderson P, Lehto J. Evaluation and monitoring of action on alcohol. WHO Copenhagen. Regional Publications, European
Series 59, 1995.
24. Edwards G, Anderson P, Babor TF, Casswell S, Ferrence R, Giesbrecht N, et al. Alcohol policy and the public good. Oxford:
Oxford University Press, 1994. pp. 1-29.
25. WHO. Why monitor alcohol use and related problems. V: International guide for monitoring alcohol consumption and related
harm. Geneva: WHO, Department of Mental Health and Substance Dependence, 2000. pp. 3-18.
40
26. WHO. Indicators of problems mainly attributable to long-term use of alcohol. V: International guide for monitoring alcohol
consumption and related harm. Geneva, WHO, Department of Mental Health and Substance Dependence, 2000. pp. 95-117.
27. Longnecker MP, Enger SM. Epidemiologic data on alcoholic beverage consumption and risk of cancer. Clinica Chimica Acta,
1996; 246: 121-41.
28. Rehn N, Room R, Edwards G. Alcohol in the European region – consumption, harm and policies. Copenhagen: WHO Regional
Office for Europe, 2001.
29. Rehm J, Room R, Graham K, Monteiro M, Gmel G, Sempos CT. The relationship of average volume of alcohol consumption
and patterns of drinking to burden of disease: an overview. Addiction, 2003; 98: 1209-28.
30. WHO, Regional Office for Europe. The health for policy framework for the WHO European Region. Copenhagen: WHO
Regional Office for Europe, European Health for All Series, No.6, 1998.
31. WHO Regional Office for Europe. European alcohol action plan 2000-2005. Copenhagen: WHO Regional Office for Europe,
2000.
32. Lehto.J. Approaches to alcohol control policy. Copenhagen: WHO Regional Office for Europe, 1995.
33. EEI. Epidemiology of alcohol use and alcohol-related consequences. The Secretary of Health and Human Service. Eight
Special Report to the U.S. Congress on Alcohol and Health. Alexandria, Virginia: EEI, 1993.
34. John U, Hanke M. Alcohol-atributable mortality in a high per capita consumption country – Germany. Alcohol and alcoholism
2002; 37: 581-5.
35. Hovnik Keršmanc M, Čebašek-Travnik Z. Najpogostejši osnovni vzroki smrti in poraba alkohola v Sloveniji. Zdrav Vars 1998;
37: 19-25.
36. Hovnik Keršmanc M. Raba alkohola in vpliv na zdravje. Zdrav Vars 2000; 39 (Suppl): 102-7.
37. Institute for Health Policy. Substance abuse: The Nation's Number one Health problem. Key indicators for Policy. Princeton,
New Jersey: Brandeis University, 1993. pp. 36-46.
38. Institute for Health Policy. Substance abuse: The nation's number one health problem. Key indicators for policy. Brandeis
University, 1993. pp. 1-35.
39. Indicators of problems mainly attributable to short-term effects of drinking alcohol. V: International guide for monitoring
alcohol consumption and related harm. Geneva, WHO, Department of Mental Health and Substance Dependence, 2000: 119141.
40. Klingemann H. Alcohol and its social consequences – the forgotten dimension. WHO, Regional Office for Europe, 2001.
41. Vietighoff Schel K, Bilj D. Alcohol and drug prevention in the workplace. Lausanne, Amsterdam: ILO, 1995.
42. Alcohol consumption. V: Global Status Report on Alcohol. Geneva, WHO, Substance Abuse Department, 1999. pp. 9-19.
Dostopno na: URL: http://whqlibdoc.who.int/hq/1999/WHO_HSC_SAB_99.11_pp1-112.pdf
43. WHO, Regional Office for Europe. The Health for all Statistical Database. Copenhagen: WHO, Regional Office for Europe,
2003.
44. OECD. OECD Health Data 2000. Paris: OECD, 2000.
45. Uhl A, Kopf N, Springer A, Eisenbach-Stangl I, Beiglböck W, Preinsperger W, Mader R. Handbuch Alkohol – Ősterreich.
Zahlen, Daten, Fakten, Trends. Wien: Bundesministerium fűr Arbeit , Gesundheit und Soziales, 1999.
46. Bűhringer G et al. Alkoholkonsum und alkoholbezogene Störungen in Deutschland. Baden-Baden: Das Bundesministerium fűr
Gesundheit, 2000.
Hyattsville, Maryland: National Center for Health Statistics 2002. Dostopno na: URL: www.cdc.gov/nchs/hus.htm
48. Finbalt Health Monitor. Feasibility of a Collaborative System for Monitoring Health Behaviour in Finland and the Baltic
Countries. Helsinki: Publications of the National Public Health Institute, 1999.
49. Helakorpi S, Patja K, Prättälä R, Uutela A. Health behaviour and health among Finnish adult population, spring 2001.
Helsinki: Publications of the National Public Health Institute, 2001. Dostopno na: URL: http://www.ktl.fi/eteo/avtk/
52. Leifman H. Estimations of unrecorded alcohol consumption levels and trends in 14 European countries. Nordisk Alkohol &
41
Narkotikatidskrift, 2001; 18: 54-70.
53. Harkin AM, Anderson P, Goos C. Smoking, drinking and drug taking in the European Region. Copenhagen: WHO Regional
Office for Europe, 1997.
54. WHO. European region. V: Global status report on alcohol. Geneva: WHO, Substance Abuse Department, 1999: 191-318.
Dostopno na: URL: http://whqlibdoc.who.int/hq/1999/WHO_HSC_SAB_99.11_pp191-318.pdf
55. Toš N, Mlinar Z in skupina. Slovensko javno mnenje 1994/1. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Center za raziskovanje
56. Toš N in skupina. Slovensko javno mnenje 1996/2. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Center za raziskovanje javnega
mnenja in množičnih komunikacij, 1996.
58. Gradišek A, Šoln D, Tršan V, Zakotnik-Maučec J, Prešeren N, Kovač M, Čakš T, Bulc M, Gabrovšek S, Milohnoja M. Študija
dejavnikov tveganja za nastanek kroničnih nalezljivih bolezni v Ljubljani. Zdrav Var 1992; 31:71-7.
59. English DR, Holman CDJ, Milne E, Winter MJ, Hulse GK, Codde G, Bower CI, Cortu B, de Klerk N, Lewin GF, Knuiman M,
Kurinczuk JJ, Ryan GA. The Quantification of drug caused morbidity and mortality in Australia. Canberra: Commonwealth
Department of Human Services and Health, 1995.
60. Goldberg D, Gask L, Jenkins R, Lewis B, Paton J, Sharp D, Tylee A, eds. WHO Guide to mental health in primary care. A
guide to mental ill health in adults. London: The Royal Society of Medicine Press Ltd, World Health Organization
Collaborating Centre for Research and Training for Mental Health, 2000.
61. Zaletel-Kragelj L, Fras Z, Maučec-Zakotnik J. Tvegana vedenja, povezana z zdravjem in nekatera zdravstvena stanja pri
odraslih prebivalcih Slovenije II. Tvegana vedenja. Ljubljana: Katedra za javno zdravje Medicinske fakultete, 2004.
62. Djomba JK, Zaletel-Kragelj L, Maučec-Zakotnik J, Fras Z, uredniki. Tvegana vedenja, povezana z zdravjem in nekatera
zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije- Rezultati raziskave Dejavniki tveganja za nenalezljive bolezni pri
odraslih prebivalcih Slovenije 2008. Ljubljana, Inštitut za varovanje zdravja, 2010. Elektronska publikacija. Dostop 1.3.2011
na: http://cindi-slovenija.net/images/stories/cindi/raziskave/CHMS2004.pdf.
63. Hlastan-Ribič C, Djomba JK, Zaletel-Kragelj L, Maučec-Zakotnik J, Fras Z, uredniki. Tvegana vedenja, povezana z zdravjem
in nekatera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije- Rezultati raziskave Dejavniki tveganja za nenalezljive
bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije 2008. Ljubljana, Inštitut za varovanje zdravja, 2010. Elektronska publikacija.
Dostop 1.3.2011 na: http://cindi-slovenija.net/images/stories/cindi/raziskave/CHMS2008.pdf.
64. Radešček D. Vzroki smrti povezani z alkoholom na Dolenjskem v primerjavi z ostalo Slovenijo. Diplomska naloga. Ljubljana:
Medicinska fakulteta, Katedra za socialno medicino, higieno in medicino dela, 1998.
65. Radešček D, Šelb-Šemerl J. Ocena škodljivosti posledic pitja alkohola na Dolenjskem in v ostali Sloveniji. Zdravniški vestnik
2002; 71: 77-82.
42
ALKOHOLNO OPIJANJE
Lijana Zaletel-Kragelj, Marjetka Hovnik-Keršmanc, Zdenka Čebašek-Travnik,
Marjan Bilban, Janet Klara Djomba
1 OPREDELITEV ALKOHOLNEGA OPIJANJA
Sam pojav opijanja (angleško “episodic heavy drinking”) je z epidemiološkega stališča dokaj težko opredeliti, saj je
poleg količine popitega alkohola potrebno pri pivcu vključiti tudi opis subjektivne spremembe (telesne in duševne).
Odnos med objektivno (količino) in subjektvno (opitostjo) komponento alkoholnega opoja se močno razlikuje tudi
med relativno podobnimi okolji, kot so na primer nordijske države (1).
Če upoštevamo le objektivno komponento, po mednarodnih priporočilih visoko tvegano opijanje opredelimo kot
pitje (2,32 :

60 g etanola ali več (6 pijač3 ali več) ob eni priložnosti ali katerikoli dan, ko so pili, za moške in

40 g etanola ali več (4 pijač ali več) ob eni priložnosti ali katerikoli dan, ko so pile, za ženske.
V literaturi večkrat zasledimo za alkoholno opijanje tudi izraz “binge drinking”, vendar ga Schuckit, urednik
Journal of Studies on Alcohol, odsvetuje in zanj predlaga, da se ga uporablja le za opisovanje nekajdnevnega
popivanja, ki vodi do pomembnih motenj v izpolnjevanju rednih obveznosti (4).
2 DEJAVNIKI TVEGANJA ZA ALKOHOLNO OPIJANJE
Med dejavniki tveganja za pojav so iz vidika javnega zdravja najpomembnejši:
1.
Dostopnost alkoholnih pijač.
2.
Pivske navade in prepričanja posameznika in skupnosti, v kateri ta posameznik živi.
Opijanje je oblika pivskega vedenja, ki ima svoje ozadje tako v pivskih navadah posameznikov, kot tudi
njihovega kulturnega okolja. Tako je abstinenca le posebna oblika pivskega vedenja, katerega druga
skrajnost je opijanje oziroma zastrupljanje z alkoholom. Pri preučevanju pivskega vedenja je potrebno
dobro poznavanje etnografskih značilnosti določenega okolja (vaško, primestno, mestno), strukture
prebivalcev (starost, spol, religija …), ali se ta struktura hitro spreminja, in če se, kakšne so vsebine teh
2
Meje, ki se uporabljajo pri poročanju o odstotku prebivalcev, pri katerih se pojavlja visoko tvegano pitje (“high risk
drinking”), so v različnih državah različne [2]:
 najpogosteje se uporablja (po severnoameriški tradiciji) meja “5 pijač in več” v enem dnevu, kar je med 49+ in 56+ g
alkohola, odvisno od tega, ali je standardna pijača opredeljena kot 12 g (običajna v ZDA, čeprav je tudi tam včasih
opredeljena kot 14 g) ali 13,6 g (v Kanadi),
 v Avstraliji in Novi Zelandiji uporabljajo mejo več kot 60 g alkohola ali 6 standardnih “pijač” za moške in 40 g alkohola
ali 4 standardne “pijače” za ženske,
 v Veliki Britaniji so v nekaterih študijah uporabili mejo 8 “enot” ali 64 g na dan za moške.
Te razlike niso tako velike, da ne bi dovoljevale skupnega mednarodnega priporočila, ki je opisano v glavnem besedilu.
Za bolj natačno vrednotenje opijanja je možno uporabiti tudi različne ravni porabe alkohola v enem dnevu oziroma ob
eni priložnosti. V ta namen so predlagane naslednje ravni in meje [2]:
 nizko tveganje: 1-40 g za moške in 1-20 g za ženske,
 srednje visoko tveganje: 41-60 g za moške in 21-40 g za ženske,
 visoko tveganje: 61-100 g za moške in 41-60 g za ženske in
 zelo visoko tveganje: 101+ g za moške in 61+ g za ženske.
3
Ena “pijača”, ena merica oziroma ena enota alkoholne pijače se pri nas šteje kot 10 g čistega alkohola, ki se nahaja v 1 dcl
vina ali 2,5 dcl piva ali 1“šilcu” žgane pijače [3].
43
sprememb. Iz zornega kota javnega zdravja je najbolj pomembno poznavanje kulturnih norm glede pitja,
to je podatek o tem, kako pogosto ljudje pijejo in do katere stopnje se opijajo (5). Podatek o deležu
populacije, ki se opija, govori o tem, kako tvegane so pivske navade določenega okolja. Tako je lahko v
dveh različnih okoljih poraba alkohola enaka, vendar bodo pivske navade tistega, v katerem je opijanje
sprejeta in pogosta oblika vedenja, pomenile veliko večje tveganje za nastanek škodljivih posledic. Z
raziskavami so ugotovili, da obstaja povezava med načinom pitja in tveganim vedenjem: občasni pivci so
bolj kot redni zmerni pivci nagnjeni k tveganemu vedenju (6).
V tako imenovanih “mokrih kulturah”, kjer je alkohol lahko dostopen (z majhnimi omejitvami ali celo
brez njih), toleranca do škodljivih posledic pitja pa visoka, je tveganje za opijanje največje. Med takšne
kulture oziroma družbe se uvršča tudi Slovenija (7,8). Posebej ogrožene skupine so v takšnih kulturah mladi
ljudje, ki še nimajo razvitih mehanizmov za nadzorovanje pitja oziroma izogibanje posledičnih težav, še
posebej, če jim je alkohol hitro dosegljiv v neomejenih količinah.
3.
Individualni dejavniki tveganja.
Med individualnimi dejavniki tveganja za alkoholno opijanje se najpogosteje omenja spol (moški), starost
(poleg mladih še skupina od 30-39 let), socialni status in bivalno okolje.
Povsem individualni dejavniki pa so vezani na nagnjenje k opijanju (genetski vpliv), duševne stiske (v
povezavi s prepričanji, da jih alkohol rešuje), določene bolezni (predvsem stanja po poškodbah možganov),
nekatere osebnostne lastnosti in morebitne duševne bolezni.
3 ODGOVOR POSAMEZNIKA NA ALKOHOLNO OPIJANJE
V odgovoru na alkoholno opijanje ima glavno vlogo količina zaužitega alkohola, vendar pa se posameznik na enako
količino alkohola lahko odzove različno. Poleg količine zaužitega alkohola vplivajo na končni odgovor posameznika še
njegove telesne in osebnostne značilnosti, njegova pričakovanja ter okolje, v katerem živi (9).
Odgovor na zaužiti alkohol se s količino le-tega stopnjuje. Obstaja več načinov opredeljevanja stopnje
alkoholiziranosti – glede na koncentracijo alkohola v krvi, glede na vedenjske spremembe, glede na reakcijski čas itd.
Glede na vedenjske spremembe v grobem opredelimo naslednjih 5 stopenj odgovora na zaužiti alkohol (9):
1.
Stopnja minimalnih sprememb vedenja - pojavlja se pri koncentracijah do približno 40 mg alkohola na 100
ml krvi (do 0,4 g/l oz. kg krvi). Vedenjska reakcija, do katere pride pri nizkih dozah, je nepredvidljiva. V
nekaterih razmerah je oseba lahko sproščena in evforična, v drugih pa se osami ali postane nasilna. Pri teh
dozah ljudje mislijo, da še lahko “normalno delujejo”, zaradi česar lahko močno ogrožajo sebe in okolico
(vožnja v alkoholiziranem stanju);
2.
Stopnja zastrupitve - nastopi pri koncentracijah med približno 40 in 120 mg alkohola na 100 ml krvi (0,4-1,2
g/l oz. kg krvi);
Stopnja hude zastrupitve - nastopi pri koncentracijah med približno 120 in 200 mg alkohola na 100 ml krvi
(1,2-2,0 g/l oz. kg krvi);
3.
Stopnja stuporja - nastopi pri koncentracijah med približno 240 in 280 mg alkohola na 100 ml krvi (2,4-2,8
g/l oz. kg krvi);
4.
Stopnja kome - nastopi pri koncentracijah med približno 300 in 320 mg alkohola na 100 ml krvi (3,0-3,2 g/l
oz. kg krvi);
5.
Smrt - Pri koncentracijah med približno 380 in 500 mg alkohola na 100 ml krvi (3,8-5,0 g/l oz. kg krvi)
nastopi smrt.
44
4 POSLEDICE ALKOHOLNEGA OPIJANJA
Alkoholno opijanje povzroča posledice, ki jih pripisujemo kratkoročnim učinkom alkohola (zastrupitvi oziroma
intoksikaciji z alkoholom), ki pa zato niso nič manjše. Nasprotno, to so najštevilčnejše posledice, ki jih utrpi sleherna
družba zaradi škodljive rabe alkohola (10). Z alkoholom opiti ljudje namreč ne ogrožajo le samih sebe, temveč še
mnogo drugih ljudi, tudi take, ki sami nikoli ne posežejo po alkoholnih pijačah (10).
Vse posledice alkoholnega opijanja imajo svoj zdravstveni, socialni, pravni in ekonomski vidik (10-17), med
najhujše pa štejemo naslednje:
1.
Poškodbe in smrti zaradi alkoholiziranosti udeležencev v cestnem prometu.
Med najhujšimi posledicami, ki jih povzroča alkoholno opijanje, so prometne nezgode – vožnja pod vplivom
alkohola je namreč eden od najpomembnejših dejavnikov tveganja za nastanek prometne nezgode in vpliva
tudi na težo poškodbe v prometni nezgodi (18).
Prekomerna količina alkohola v krvi povzroča bolj tvegano vedenje v prometu. Vozniki, ki so pod
vplivom alkohola, vozijo z večjo hitrostjo kot trezni vozniki, v manjšem odstotku uporabljajo varnostne
pasove in večkrat zapeljejo s ceste brez pravega vzroka kot trezni vozniki (19). Najbolj rizični za takšno
obnašanje so vozniki, ki imajo tudi brez učinka (delovanja) alkohola naslednje osebnostne lastnosti:
napadalnost, zamerljivost, depresivnost, impulzivno vedenje, zaprtost vase in negativno samopodobo. Na
to kažejo tudi rezultati raziskav (18).
Pokazalo se je, da imajo vozniki, ki so v času prometne nezgode alkoholizirani, 11-krat večje tveganje,
da bodo povzročili prometno nezgodo in 3,9-krat večje tveganje za smrtno poškodbo kot nealkoholizirani
vozniki v enako težkih prometnih nezgodah (20).
2.
Napake in nezgode na delovnem mestu in v šoli.
Prometne nezgode pa so le ena od predvidljivih posledic alkoholnega opijanja. Druge posledice, ki prav
tako pogostne in za posameznika usodne, so vezane tudi na druga okolja. Tako so z alkoholiziranostjo
povezane napake in nezgode na delovnem mestu (9).
Pri šolajočih se populacijskih skupinah so prisotni izostanki od pouka in slabši uspeh v učnem procesu.
Ta posledica je pogosta predvsem pri študentih (21).
3.
Nasilno vedenje do okolice.
Posebej nevarna posledica pa je nasilno vedenje. Znano je, da je med storilci nasilnih dejanj veliko takih,
ki so dejanja storili v opitem stanju, dostikrat pa so bile opite osebe tudi žrtve nasilja (posebno spolnega).
Številne raziskave še niso dokončno pojasnile povezav med alkoholom in nasiljem, čeprav obstajajo
hipoteze, ki vključujejo tudi nevrotransmitersko raven. Verjetno gre za kompleksno povezavo: alkohol
povzroča nerazumevanje, ki ob pričakovanjih, povezanih s pitjem (da pitje vodi do nasilja ali da ga celo
opravičuje) sproži nasilno vedenje (22), katerega storilec je verjetno nagnjen k takšnemu načinu reševanja
napetosti že v nealkoholiziranem stanju. Dokazano je, da je nasilje bolj povezano s količino alkohola
(opijanjem) kot z rednim pitjem manjših količin alkoholnih pijač (23).
4.
Samomorilno vedenje.
Med najhujše posledice, povezane z opijanjem, štejemo tudi poskuse samomorov in samomore. Čeprav je
samomorilno vedenje posledica različnih dejavnikov, pa je povezava z uživanjem alkohola opazna na več
ravneh. Predvsem pri moških je približno polovica samomorov povezanih z uživanjem večjih količin alkohola
neposredno pred dejanjem (24). Kljub temu, da pripisujemo samomore v tem poglavju alkoholnemu
opijanju, pa ni samo le-to vzrok zanje. Med drugim (in to pogosto) je vzrok lahko tudi dogotrajno čezmerno
pitje alkoholnih pijač (13), o katerem smo govorili v prejšnjem poglavju.
5.
Druge posledice.
45
Druge posledice alkoholnega opijanja sicer niso neposredno življenjsko ogrožajoče, vendar lahko temeljito
spremenijo posameznikovo življenje, pa tudi življenje ljudi, ki živijo z njim. V to skupino spadajo
nepremišljene, nezaželene oziroma nenadzorovane socialne interakcije, ki vodijo do izgube službe ali
položaja, razdora v družini, zanemarjanja in zlorabe otrok, nepremišljenih ali/in nenačrtovanih spolnih
kontaktov ali do nezaželene nosečnosti (16,25). Opisana stanja lahko vodijo do duševnih posledic, kot so
akutna stresna motnja, prilagoditvena motnja, anksiozna in depresivna stanja, ali do poskusov samomora
(glej točko 4).
5.1.1 Podatki o pogostosti opijanja
Podatkom za Slovenijo so najbližje podatki, zbrani na Finskem in v okviru projekta FINBALT (26). Iz razpoložljivih
publikacij navajamo podatke o tem, kolikšen odstotek anketirancev se je opil z alkoholnimi pijačami v zadnjem letu
vsaj enkrat:

podatki za Finsko (27) (podatki izvirajo iz vsakoletnih presečnih preglednih raziskav, ki jih v tej državi
izvajajo že vse od leta 1978) za leto 2001 kažejo, da je v tem letu na Finskem bilo med anketiranci, starimi
od 25 do 64 let, takšnih, ki so ob enkratni priložnosti vsaj 1-krat na leto popili 6 pijač ali več, 63,5%. Med
moškimi je bilo takšnih anketirancev 77,8%, med ženskami pa 51,7%. Kar se tiče starosti, je odstotek pri
moških v tej državi v letu 2001 bil najvišji v starostnih skupinah 25-34 let in 35-44 let (86,1%), nato pa je
začel upadati (45-54 let: 76,7%, 55-64 let: 63,3%), v starostni skupini 20-24 let pa je bil relativno nizek
(76,4%), saj je bil nižji le v njihovi najstarejši opazovani starostni skupini,

podatki za Latvijo (28) (podatki izvirajo iz presečnih preglednih raziskav, ki jih v tej državi izvajajo na dve
leti od leta 1998 dalje) za leto 2000 kažejo, da je v tem letu v Latviji bilo med anketiranci, starimi od 25 do
64 let, takšnih, ki so ob enkratni priložnosti vsaj 1-krat na leto popili 6 pijač ali več, 52,9%. Med moškimi je
bilo takšnih anketirancev 72,3%, med ženskami pa 37,9%. Kar se tiče starosti, je odstotek pri moških v tej
državi v letu 2000 bil najvišji, podobno kot na Finskem, v starostnih skupinah 25-34 let in 35-44 let (78,4%
oziroma 78,3%%), nato pa je začel upadati (45-54 let: 73,7%, 55-64 let: 70,7%). Njihova najmlajša
opazovana starostna skupina je bila 15-24 let, v njej pa je bil odstotek najnižji (58,7%),

podatki za Litvo (29) (podatki izvirajo iz presečnih preglednih raziskav, ki jih v tej državi izvajajo na dve
leti od leta 1994 dalje) za leto 2000 kažejo, da je v tem letu v Litvi bilo med anketiranci, starimi od 25 do
64 let, takšnih, ki so ob enkratni priložnosti vsaj 1-krat na leto popili 6 pijač ali več, 64,4%. Med moškimi je
bilo takšnih anketirancev kar 86,2%, med ženskami pa 46,3%. Kar se tiče starosti, je odstotek pri moških v
tej državi v letu 2000 bil najvišji v starostni skupini 25-34 let (89,4%), nato pa je začel upadati (35-44 let:
86,6%, 45-54 let: 86,7%, 55-64 let: 83,8%), v starostni skupini 20-24 let pa je bil odstotek od vseh starostnih
skupin najnižji (81,0%),
Pri tem je potrebno opozoriti, da je meja 6 pijač v podatkih za vse tri navedene države enaka za oba spola.
Po podatkih, ki jih navaja publikacija “Zdravje v ZDA 2002” (30) (podatki izvirajo iz “National Health Interview
Survey), je bilo v letu 2000 v ZDA bilo med anketiranci, starimi 18 let ali več, ki so v zadnjem letu pili alkoholne
pijače, takšnih, ki so en dan v letu (kar lahko približno enačimo s pitjem ob enkratni priložnosti) popili 5 pijač ali
več, 31,8%. Med moškimi je bilo takšnih anketirancev 43,1%, med ženskami pa 19,4%. Pri tem je potrebno opozoriti,
da je meja 5 pijač v teh podatkih enaka za oba spola. Ti podatki nudijo tudi oceno odstotka alkoholnega opijanja po
46
starostnih skupinah in kažejo na to, da le-ta s starostjo upada. Za leto 2000 so podatki za ZDA za del prebivalstva
španskega porekla za oba spola naslednji: 18-24 let: 52,2%, 25-44 let 37,1%, 45-54 let: 25,5%, 55-64 let: 19,9%, 65-74
let: 11,3% in 75 let in več: 5,8%.
5.1.2 Drugi podatki
O razsežnosti problema po evropi kažejo tudi nekateri podatki, ki se zbirajo v podatkovni zbirki “Health for All
database” Evropskega urada Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) (31). Vrednost kazalnika “število prometnih
nezgod z udeležbo alkohola na 100.000 prebivalcev” je bila na primer v državah Evropske Unije v letu 1999 21,07
(Avstrija: 30,50; Belgija: 41,28; Danska: 22,60; Finska: 19,24; Nemčija: 34,54; Luxemburg: 43,24).
5.2.1 Podatki o pogostosti opijanja
Podatki o pogostosti opijanja so na voljo v raziskavi »Dejavniki tveganja za nenalezljive bolezni pri odraslih
prebivalcih Slovenije«, ki je bila izvedena v letih 2001, 2004 in 2008 (32-34). Rezultati raziskave kažejo, da se je
delež anketirancev, ki se vsaj enkrat letno opijejo, od leta 2001 do leta 2008 zmanjšal s 42,5% na 37%. V raziskavi
leta 2008 je polovica moških (49,9%) navedla, da se opijejo vsaj enkrat letno, pri ženskah je ta delež znašal več kot
četrtino (27,4%). Glede na starost je bil delež najvišji v najmlajši starostni skupini (25-29 let) in je znašal 53,7%.
Za Slovenijo smo našli navedeni raziskavi najbolj primerljive podatke med rezultati raziskave pivskega vedenja
med polnoletnimi prebivalci v letu 1999 (35), ki je potekala v okviru raziskav “Slovensko javno mnenje” (36). V tej
raziskavi se je pokazalo, da je v letu, v katerem je potekala raziskava, med anketiranci, starimi 18 let in več, bilo
takšnih, ki so se ob eni priložnosti opili z alkoholnimi pijačami vsaj 1-krat na leto, 57,1% (med moškimi 63,3%, med
ženskami pa 53,4%). Pri tem je potrebno opozoriti, da je v tej raziskavi za moške veljala meja 5 pijač ali več, za
ženske pa 3 pijače ali več ob eni priložnosti.
5.2.2 Drugi podatki
Veliko razsežnost problema v Sloveniji posredno potrjujejo še nekateri drugi podatki:

vrednost kazalnika “število prometnih nezgod z udeležbo alkohola na 100.000 prebivalcev” je za Slovenijo v
letih 1996-2000 bila med državami, ki so posredovale podatke o tem kazalniku v podatkovno zbirko “Health
for All database” Evropskega urada SZO (31), vedno na vrhu (1996: 79,15; 1997: 89,09; 1998: 63,77; 1999:
65,58; 2000: 77,43),

raziskava, opravljena med povzročitelji cestno-prometnih nezgod v letu 1996 (37), pa je pokazala
naslednje:

poškodovani vozniki so vozili pod vplivom alkohola v 32,9%, nepoškodovani pa v 12,5% primerov,

teža poškodbe in alkoholiziranost sta povezana – težja ko je poškodba, večji je bil ugotovljen
odstotek alkoholiziranosti (alkoholiziranih je bilo 12,5% nepoškodovanih voznikov, 24,3% voznikov s
sledjo poškodbe, 30,8% voznikov z lažjo poškodbo, 43,6% voznikov s hudo poškodbo in 51,7% umrlih
voznikov),

mlajši vozniki so v času povzročitve prometne nezgode bili v primerjavi s starejšimi nekoliko
pogosteje alkoholizirani,

moški so bili v času povzročitve prometne nezgode alkoholizirani 6-krat pogosteje (28,1%
alkoholiziranih) kot ženske (5,9% alkoholiziranih),

alkoholizirani vozniki povzročijo prometno nezgodo pogosteje zaradi neprilagojene hitrosti kot
nealkoholizirani; v prometnih nezgodah, kjer je bil vzrok nezgode neprilagojena hitrost in nepravilna
47
stran/smer vožnje, je bilo alkoholiziranih več voznikov – povzročiteljev kot v prometnih nezgodah
zaradi drugih vzrokov,

tudi pri nas imajo alkoholizirani vozniki – povzročitelji 3,8-krat večje tveganje, da se poškodujejo ali
umrejo v prometni nezgodi kot nealkoholizirani. Tako velikemu tveganju botruje tudi dejstvo, da pri
nas alkoholizirani vozniki kar 4-krat manj pogosto uporabljajo varnostni pas in povzročijo prometno
nezgodo pogosteje tudi zaradi neprilagojene hitrosti.
6 VIRI
1. Mäkelä P, Fonager K, Hibell B, Nordlund S, Sabroe S, Simpura J. Episodic heavy drinking in four Nordic countries: a
comparative study. Addiction 2001; 96: 1575-88.
2. WHO. Estimating levels and patterns of alcohol consumption from national surveys. V: International guide for monitoring alcohol
consumption and related harm. Geneva, WHO, Department of Mental Health and Substance Dependence, 2000. pp. 37-62.
3. Čebašek-Travnik Z. Zloraba in odvisnost od psihoativnih snovi. V: Tomori M, Ziherl S. Psihiatrija. Ljubljana: Litterapicta,
Medicinska fakulteta, 1999.
4. Schuckit MA. The editor`s respond on Wechler H. Binge drinking: The fice/four measure. J Stud Alcohol, 1998; 122-3.
5. Alcohol in developing countries: A public health approach. Summary. Geneva: Einnish Foundation for Alcohol Studies in
collaboration with WHO, 2000: 13-6.
6. Slater MD, Basil MD, Maibach EW. A cluster analysis of alcohol-related attitudes and behaviors in the general population. J
Stud Alcohol, 1999; 667-74.
7. Žlender B. Alkohol v prometu in prometna varnost. Ljubljana: Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu Republike
Slovenije, 2004. Dostopno na: URL: http://www.spv-rs.si/vsebina/pdf/Alkohol%20v%20prometu%20Ujma.pdf
8. Sušanj R, Žlender B. Alkohol v prometu in prometna varnost. V: Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu Republike
Slovenije. Trideset let preventive in vzgoje v cestnem prometu. Ljubljana: Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu
Republike Slovenije, 2002. pp. 30-37.
9. Julien RM. Central nervous system depressants: alcohol. V: Julien RM. A primer of drug action. A concise, nontechnical guide to
the actions, uses, and side effects of psychoactive drugs. New York: W.H. Freeman and Company, 1995. pp. 101-123.
10. The Secretary of Health and Human Service. Eight Special Report to the U.S. Congress on Alcohol and Health. Alexandria,
Virginia: EEI, 1993.
11. World Health Organization. European Alcohol Action Plan 2000-2005. Copenhagen: WHO Regional Office for Europe, 2000.
12. Health effects. V: Global status report on alcohol. Geneva, WHO, Substance Abuse Department, 1999: 37-47. Dostopno na:
URL: http://whqlibdoc.who.int/hq/1999/WHO_HSC_SAB_99.11_pp1-112.pdf
13. Indicators of harm attributable mainly to the short-term effects of drinking alcohol. V: International guide for monitoring
alcohol consumption and related harm. Geneva, WHO, Department of Mental Health and Substance Dependence, 2000. pp.
119-141.
14. Anderson P, Lehto J. Evaluation and monitoring of action on alcohol. Copenhagen: WHO Regional Office for Europe, 1995.
pp. 8-29.
15. Edwards G, Anderson P, Babor TF, Casswell S, Ferrence R, Giesbrecht N, Godfrey C, Holder HD, Lemmens P, Makela K,
Midanik LT, Nostrom T, Osterberg E, Romelsjo A, Room R, Simpura J, Skog OJ. Alcohol Policy and the Public Good. Oxford,
Oxford University Press, 1994.
16. Klingemann H. Alcohol and its social consequences – the forgotten dimension. WHO, Regional Office for Europe, 2001.
17. Nolimal D, Premik M. Nekateri socialno medicinski vidiki pitja alkoholnih pijač. Zdrav Var, 1994; 33: 291-7.
18. Vingilis E, Stoduto G, Macartney-Filgate MS, Liban CB, McLellan BA. Psychosocial characteristics of alcohol-involved and
nonalcohol-involed seriously injured drivers. Accid Anal Prev, 1994;26: 195-206.
19. Stoduto G, Vingilis E, Kapur BM, Sheu WJ, McLellan BA, Liban CB. Alcohol and drug use among motor vehicle collision victims
admitted to a regional trauma unit: demographic, injury and crash characzeristics. Accid Anal Prev, 1993; 25: 411-20.
20. Evans L. Traffic safety and the driver. New York: Van Nostrand Reinhold, 1991.
48
21. OMalley S, Doran M. Preliminary findings from a study of reasons for non-progression among full time students. National
University of Ireland, Galway, 2001.
22. Collins JJ, Schlenger WE. Acute and chronic effects of alcohol use and misuse. J Stud Alcohol, 1988; 49: 516-21.
23. Borges G, Cherpitel CJ, Rosovsky H. Male drinking and violence-related injury in the emergency room (see comments).
Addiction 1998; 93: 103-12. Comment. Addiction, 1998; 93: 1261-2.
24. Virant-Jaklič M, Milčinski L. Samomor in samomorilni poskus v Sloveniji v letu 1994. Ljubljana: Univerzitetna psihiatrična
klinika, 1995.
25. Cunradi CB, Caetano R, Clark CL, Schafer J. Alcohol-related problems and intimate partner violence among white, black,
and hispanic couples in the U.S. Alcoholism: Clinical and Experimental Research, 1999; 23:1492-1501.
Helsinki: Publications of the National Public Health Institute, 2001. Dostopno na: URL: http://www.ktl.fi/eteo/avtk/
Hyattsville, Maryland: National Center for Health Statistics 2002. Dostopno na: URL: www.cdc.gov/nchs/hus.htm
31. WHO, Regional Office for Europe. The Health for all Statistical Database. Copenhagen: WHO, Regional Office for Europe,
2003.
32. Zaletel-Kragelj L, Fras Z, Maučec-Zakotnik J. Tvegana vedenja, povezana z zdravjem in nekatera zdravstvena stanja pri
odraslih prebivalcih Slovenije II. Tvegana vedenja. Ljubljana: Katedra za javno zdravje Medicinske fakultete, 2004.
33. Djomba JK, Zaletel-Kragelj L, Maučec-Zakotnik J, Fras Z, uredniki. Tvegana vedenja, povezana z zdravjem in nekatera
zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije- Rezultati raziskave Dejavniki tveganja za nenalezljive bolezni pri
odraslih prebivalcih Slovenije 2008. Ljubljana, Inštitut za varovanje zdravja, 2010. Elektronska publikacija. Dostop 1.3.2011
na: http://cindi-slovenija.net/images/stories/cindi/raziskave/CHMS2004.pdf.
34. Hlastan-Ribič C, Djomba JK, Zaletel-Kragelj L, Maučec-Zakotnik J, Fras Z, uredniki. Tvegana vedenja, povezana z zdravjem
in nekatera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije- Rezultati raziskave Dejavniki tveganja za nenalezljive
bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije 2008. Ljubljana, Inštitut za varovanje zdravja, 2010. Elektronska publikacija.
Dostop 1.3.2011 na: http://cindi-slovenija.net/images/stories/cindi/raziskave/CHMS2008.pdf.
35. Hovnik Keršmanc M, Čebašek Travnik Z, Trdič J. Pivsko vedenje odraslih prebivalcev Slovenije leta 1999 (rezultati
raziskave). Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2000.
37. Rok-Simon M. Ocena vpliva izbranih dejavnikov tveganja na težo prometne nezgode v Sloveniji, Specialistična naloga UL MF, Ljubljana 1998.
49
NEZADOSTNA TELESNA DEJAVNOST
Lijana Zaletel-Kragelj, Zlatko Fras, Janet Klara Djomba
1 UVOD
Telesno dejavnost zmerne intenzivnosti je kot pomembno za zdravje priporočal že Hipokrat (460-370 p.n.š.), kljub
temu pa je po drugi strani nezadostna telesna dejavnost svoje mesto kot pomemben dejavnik tveganja za zdravje
začela pridobivati šele v zadnjih 20 letih. Dandanes praktično nihče več ne dvomi, da sodi redno gibanje med
temeljne elemente življenjskega sloga usmerjenega v varovanje zdravja. Nezadostna telesna dejavnost oziroma
sedeči življenjski slog je vedenjski dejavnik tveganja, ki ga tesno povezujemo z različnimi motnjami in predvsem
kroničnimi boleznimi, o čemer smo pregledno pisali tudi že pri nas (1). Zadostna telesna dejavnost ima po drugi
strani zelo pozitivne učinke na človeški organizem, kar so pokazale številne raziskave (2-15). Dokončno mednarodno
priznano veljavnost pa je telesni dejavnosti kot pomembni komponenti javnega zdravja in dobrega počutja
opredelilo pregledno celovito poročilo o telesni dejavnosti in zdravju, ki ga je leta 1996 objavil ameriški Center za
nadzor nad boleznimi iz Atlante (CDC) (16).
Redna in zmerna telesna dejavnost ima številne neposredne in posredne pozitivne učinke na zdravje ljudi:

krepi kosti in mišice ter razvija, povečuje in vzdržuje psihofizične oziroma funkcionalne sposobnosti telesa,
kar posledično povečuje tudi sposobnost samostojnega življenja v starosti,

zmanjšuje nevarnost nastanka in preprečuje napredovanje različnih kroničnih nenalezljivih bolezni,

pripomore k zmanjševanju stresa, anksioznosti in depresije,

pomaga pri povečevanju samozaupanja, samospoštovanja in samozavesti,

pomaga pri vzpostavljanju socialnih interakcij in socialni integraciji, pospeševanju ekonomskega in
socialnega razvoja posameznikov, družin, skupnosti in celega naroda.
Tako je jasno, da aktivni življenjski slog ne pomeni le na primer za približno 50% manjše možnosti za zbolevnost
in umrljivost za boleznimi srca in žilja, pač pa pomembno pripomore k splošni kakovosti življenja. Pomembno se je
tudi zavedati, da predstavlja varovalni dejavnik za zdravje le redna telesna dejavnost. Ta ščiti pred večino kroničnih
nenalezljivih bolezni, predvsem pred boleznimi srca in žilja (aterosklerozo z zapleti, zvišanim arterijskim krvnim
tlakom, možgansko kapjo itd.), od insulina neodvisno sladkorno boleznijo, osteoporozo, depresijo in nekaterimi
vrstami rakov (karcinomom debelega črevesa, prostate, pljuč, dojke). Izkazalo se je, da redno gibanje varuje
zdravje ljudi v vseh starostnih skupinah. Občasna, še posebej neustrezno intenzivna telesna dejavnost, pa v
nasprotju z redno predstavlja večje tveganje, kot je pričakovani pozitivni učinek na zdravje (17).
2 OPREDELITEV TELESNE DEJAVNOSTI
Telesna dejavnost je opredeljena kot individualna telesna aktivnost, v katero sodi tako telesna aktivnost pri delu kot
tudi v prostem času (18). Telesne aktivnosti so vse vrste gibanja lastnega telesa s pomočjo skeletnih mišic, ob katerih
se porablja energija. Med zdravju koristne oblike telesnih aktivnosti prištevamo športno rekreacijo, delovno
rekreativne aktivnosti ter transportne oblike gibanja.
Pri opredeljevanju, kaj je zadostna in primerna telesna aktivnost, da bi bila koristna za zdravje, je potrebno
upoštevati več kriterijev - vrsto telesne aktivnosti pa tudi intenzivnost, pogostost in trajanje vadbe (19). Pri tem sta
količina redne telesne aktivnosti in korist za zdravje sorazmerno povezani, vendar pa za prepričljive pozitivne učinke na
zdravje ni potrebna zelo intenzivna telesna dejavnost, ampak zadostuje že zmerno gibanje (20,21). Aktivnosti, ki
50
zahtevajo hitre gibe in eksplozivno reagiranje, ne pripeljejo do izboljšanja funkcionalnih sposobnosti srčno-žilnega in
dihalnega sistema (22). Tradicionalna (23) in novejša priporočila (21) za posamezne izmed navedenih kriterijev so v
grobem naslednja:
1. Vrsta telesne aktivnosti.
Tradicionalna priporočila svetujejo aerobne ritmične aktivnosti, ki zahtevajo uporabo velikih mišičnih skupin
in potekajo kontinuirano (hoja, hitra hoja, plavanje, kolesarjenje, drsanje, tek na smučeh ipd.)
Novejša priporočila svetujejo vključevanje hitre hoje ali katerekoli telesne dejavnosti, ki jo je mogoče
izvajati vsakodnevno z intenzivnostjo, ki je podobna intenzivnosti pri hitri hoji:

zmerna gospodinjska opravila (z dviganjem ali nošenjem hišnih pripomočkov),

zmerno težka vrtnarska dela,

igre z žogo ter ostale igre v hoji ali počasnem teku z otroki,

zmerno hitro plavanje,

počasen tek (okrog 7 km/h).
2. Intenzivnost aktivnosti.
Tradicionalna priporočila svetujejo intenzivnost med 50-85% posameznikove rezerve srčnega utripa (RSU4 ),
kar ustreza 50-85% maksimalne aerobne kapacitete (porabe kisika). Pri večini odraslih pomeni to frekvenco
140-160 utripov srca na minuto.
Novejša priporočila v okviru prve točke naštevajo aktivnosti zmerne intenzivnosti, v območju 3-6 MET 5 ali
4-7 Kcal/min.
3. Pogostost aktivnosti.
Tradicionalna priporočila svetujejo vadbo najmanj 3-krat na teden, v sodobnih smernicah pa vse pogosteje
zasledimo priporočilo za vsakodnevno telesno aktivnost.
4. Trajanje aktivnosti.
Tradicionalna priporočila opredeljujejo trajanje v območju 20-60 minut (povprečno 30-40 minut), novejša
priporočila pa dopuščajo izvajanje aktivnosti v več dnevnih epizodah oziroma z daljšimi ali krajšimi presledki,
v kolikor aktivnosti ni mogoče izvajati kontinuirano. Trajanje posamezne epizode naj ne bi bilo krajše od 1015 minut, skupno priporočeno dnevno trajanje je najmanj 30 minut.
Primer zadovoljive in vsem starostnim skupinam dostopne oblike gibanja je gotovo redna hitra hoja, oblika gibanja,
ki jo posameznik lahko brez dvoma najenostavneje vgradi v svoj življenjski slog in dnevno rutino.
3 DEJAVNIKI TVEGANJA ZA NEZADOSTNO TELESNO DEJAVNOST
Med dejavniki tveganja za pojav nezadostne telesne dejavnosti lahko daleč na prvo mesto uvrstimo družbene
dejavnike. Današnja generacija prebivalstva v razvitejših državah živi namreč v zelo industrializirani družbi, kjer se
zaradi uporabe vrhunskih tehnologij telesna dejavnost vse bolj zmanjšuje, ponekod pa dobesedno izginja (25). Delež
aktivnega prebivalstva, ki svoje delo opravljajo sede, še nikoli ni bil tako velik, svoje pa doda tudi sedeče
preživljanje prostega časa, predvsem za televizijskimi sprejemniki ali računalniškimi ekrani (26).
4
RSU je enaka razliki med posameznikovo maksimalno in srčno frekvenco v mirovanju. Maksimalno srčno
frekvenco je najbolje določiti z obremenitvenim testiranjem [22].
5
Metabolni ekvivalent (MET) je enota, ki se uporablja za ocenjevanje porabe kisika med telesno aktivnostjo 1
MET je opredeljen kot poraba energije pri sedenju, ki za povprečnega odraslega človeka znaša 1 Kcal / kg
teže / uro ali 3,5 ml kisika / kg /min. METi se uporabljajo kot kazalnik intenzivnosti telesne aktivnosti [24].
51
4 UČINKI TELESNE AKTIVNOSTI NA ZDRAVJE
Na podlagi številnih raziskav lahko sklepamo, da je telesna (ne)dejavnost povezana z različnimi zdravstvenimi stanji.
Pri nekaterih od njih je lahko neaktivnost dejavnik, ki privede do njihovega pojava, pri drugih pa lahko povečanje
telesne dejavnosti povzroči izboljšanje stanja. Omejili se bomo le na najpomembnejša med povezanimi stanji.
1. Bolezni srca in žilja.
Najbolj raziskana je povezanost telesne aktivnosti in bolezni srca in žilja, vključno z njihovimi zapleti.
Rezultati številnih raziskav podpirajo obratno sorazmerno povezanost med ravnijo oziroma količino redne
telesne dejavnosti in pojavljanjem bolezni srca in žilja, kakor tudi umrljivosti zaradi njih.
Znanstvena podpora je pravkar opisani povezavi še posebej močna pri ishemični bolezni srca (2-7,9,14,
27,28). Sprememba v aktivnejši življenjski slog pomeni za moške v 11-14 letih za 23-38% zmanjšanje
ogroženosti za pojav manifestne oblike koronarne bolezni (29, 30), za ženske pa do 33% zmanjšanje tveganja
v 6 letih (31). Z upoštevanjem številnih raziskovalnih rezultatov so ocenili, da pomeni telesna neaktivnost
(zasedènost in majhna telesna zmogljivost) najmanj 2-krat večjo relativno ogroženost za nastanek,
napredovanje in zaplete koronarne bolezni (5,6).
Nekoliko manjša je podpora povezanosti telesne nedejavnosti in arterijske hipertenzije, se je pa
pokazalo, da imata tako intenzivna kot tudi zmerna telesna aktivnost pozitivne učinke na vrednost krvnega
tlaka – znižujeta tako sistoličnega kot tudi diastoličnega (11,32-38). Pri tem ima zmerna telesna aktivnost
verjetno celo večji učinek od intenzivne (36,37).
Povezava še ni popolnoma jasna pri možganskožilni bolezni (možganskem infarktu) (16), v splošnem pa
raziskave nakazujejo zmanjševanje tveganja s povečevanjem telesne aktivnosti (39-41).
Ali gre v primeru koristnega učinkovanja redne telesne dejavnosti na pojavnost in zaplete bolezni srca in
žilja za neposredno učinkovanje aktivnosti ali pa gre njeno delovanje pripisati vplivu na nekatere druge
dejavnike tveganja oziroma posrednim mehanizmom, je znanstveno pomembno, le malo pa vpliva na
javnozdravstveni vidik teh povezav. Med tovrstne mehanizme prištevamo pozitivne učinke na zniževanje
krvnega tlaka (38), boljše uravnavanje ravni krvnega sladkorja (42), maščob v krvi (43), količine telesnega
maščevja (27,44) in delovanje endotelija (45). Predlagali so sicer tudi druge možne mehanizme koristnega
učinkovanja oziroma povezanosti telesne dejavnosti/zmogljivosti z boleznimi srca in žilja, vendar pa njihovo
opisovanje presega okvire preglednega uvodnega dela tega poglavja (5). Nekateri celo menijo (ni pa bila do
sedaj ta teza še potrjena), da naj bi nagnjenje k manjšemu ukvarjanju s telesno dejavnostjo predstavljal
konstitucijski dejavnik, ki je istočasno tudi vzrok za koronarno bolezen (46).
Posebej velja izpostaviti, da lahko o ugodnih učinkih telesne aktivnosti na srčno-žilno zdravje sicer res
upravičeno sklepamo tudi na podlagi nekaterih kakovostnih, randomiziranih in dokaj dobro nadzorovanih
raziskav, v katerih pa je bilo v obravnavo običajno vključenih več nefarmakoloških ukrepov hkrati (npr. redna
telesna aktivnost, ustrezna sprememba prehrane - dieta, prenehanje kajenja itd…). Telesna vadba je bila tako
mnogokrat vključena le kot integralen del celovitega, kompleksnejšega programa preprečevanja bolezni srca in
žilja (47-51). V večini teh raziskav so ugotavljali zelo pozitivne učinke sprememb življenjskega sloga na
napredovanje in zaplete ateroskleroze, ki so jih v veliki meri pripisali tudi intenzivni telesni vadbi. V resnici pa
je, objektivno gledano, skoraj nemogoče jasno opredeliti neodvisne učinke telesne vadbe na posamezne
dejavnike tveganja, predvsem pa ne njihovega morebitnega medsebojnega delovanja. Do danes tudi še ni znane
raziskave, v kateri bi bila telesna vadba uporabljena kot edini intervencijski ukrep. Poleg tega je pri zelo
ogroženih bolnikih velikokrat skoraj nerešljiv problem zagotoviti ustrezno sodelovanje in upoštevanje navodil s
strani preiskovancev. Ugotovili so namreč, da je v povprečju po vključitvi v tovrstne intervencijske programe po
6 mesecih telesno aktivnih le še okoli 50% vključenih posameznikov. Ob tem, ko nimamo na voljo podatkov iz
52
formalnih študij, seveda tudi ni mogoče z absolutno gotovostjo trditi, da telesna vadba ščiti pred boleznimi srca
in žilja. Se je pa ob zelo majhni verjetnosti, da bo formalna primarno preventivna raziskava sploh kdaj narejena,
potrebno odločati za ukrepanje (akcijo) na osnovi dokazov, ki jih imamo na voljo iz dokončanih raziskav. Moč
teh dokazov je zelo odvisna od stopnje, s katero je mogoče govoriti o zanesljivih metodah merjenja in izbire
preiskovancev v obstoječih kohortnih raziskavah, in stopnje, do katere je mogoče z gotovostjo zaščitno delovanje
telesne vadbe opredeliti kot vzročno povezanost z zmanjšanjem ogroženosti za bolezni srca in žilja (52).
2. Maligna obolenja.
Glede na dokaze, ki jih nudijo različne raziskave, povečana telesna aktivnost zmanjšuje tveganje za pojav
nekaterih oblik raka.
Številne študije kažejo na varovalni učinek telesne aktivnosti na tveganje za pojav raka kolona (53) in
varovalni učinek na pojav prekanceroznih polipov v debelem črevesu (54,55).
Manj jasna je povezanost telesne aktivnosti z drugimi vrstami raka. Večina študij poroča o zmanjšanem
tveganju za rak dojke med telesno aktivnimi ženskami (56-58), nekatere pa tudi o varovalnem učinku
intenzivne telesne aktivnosti na pojav raka prostate (59). Nedavna raziskava je pokazala obetajoče
zmanjšanje tveganja za rak pljuč pri telesno aktivnih moških (60).
3. Sladkorna bolezen tipa 2 (SB2).
Vedno bolj je očitno, da ima telesna aktivnost varovalno vlogo tako pri pojavu SB2, kot tudi pri njenem
zdravljenju (10,42,61). Ocenjujejo, da bi lahko 30-50% novih primerov SB2 preprečili s primerno ravnijo
telesne aktivnosti (62). Ugotovitve se nanašajo na različne populacije (63,64), dokazano pa je tudi, da pred
nastankom SB2 varuje tako intenzivna kot tudi zmerna telesna aktivnost (65).
Tudi v primeru SB2 velja poudariti, da deluje telesna aktivnost varovalno le v primeru, če jo izvajamo
redno. Fiziološka adaptacija, ki je najverjetneje v ozadju varovalnega učinka telesne aktivnosti pri SB2,
splahni namreč v kratkem času po prenehanju aktivnosti (66,67).
4. Debelost.
Telesna aktivnost igra pomembno vlogo v preprečevanju debelosti in njenem zdravljenju, saj učinkuje
pozitivno na uravnavanje količine telesnega maščevja (27,44). Številne raziskave poročajo o manjši telesni
teži ter nižjem indeksu telesne mase ali drugih indeksih, ki kažejo na prehranjenost opazovancev, v kolikor so
preiskovanci bolj telesno dejavni (samoocenjevanje anketirancev) (68-79).
Za vzdrževanje normalne telesne teže je dovolj že zmerna telesna aktivnost, medtem ko je za njeno
zmanjšanje potrebna dolgotrajnejša in intenzivnejša aktivnost (71). Večinoma prevladuje mnenje, da je
potrebna tedenska poraba najmanj 2000 Kcal, da bi se zmanjšanje telesne teže vzdrževalo, to pa ustreza vsaj
eni uri zmerne ali pol ure intenzivne telesne aktivnosti vsak dan (72).
5. Poškodbe.
Redni in zadostni telesni dejavnosti pripisujemo velik pomen tudi pri preprečevanju in zaviranju osteoporoze in
poškodb kosti (12,73), kar je še posebno pomembno pri starostnikih. Pri ljudeh, ki veliko sedijo, je mišičnoskeletno zdravje dokazano slabše (74). To lahko predvsem v starejšem življenjskem obdobju onemogoča
opravljanje že običajnih dnevnih aktivnosti. Po drugi strani se funkcionalna sposobnost ob redni telesni dejavnosti
okrepi (74,75), zmanjša se tveganje za padce, s tem pa tudi ogroženost za zlom stegnenice ali kolka (76,77).
6. Duševno zdravje.
Rezultati raziskav konzistentno kažejo, da je redna telesna aktivnost pomembna pri zmanjševanju stresa
(stress coping mechanism), anksioznosti in depresije (8,78-80). Pozitiven učinek telesne aktivnosti na duševno
zdravje nastane verjetno zaradi kombiniranega učinka samega izvajanja telesne aktivnosti kot tudi sociokulturnega vidika, ki spremlja telesno aktivnost (24).
53
Podatki o telesni dejavnosti odraslih prebivalcev so zelo raznoliki in pridobljeni na osnovi opazovanj iz različnih
zornih kotov. Iz njihovega pregleda lahko razberemo, da se celostnega pogleda na povezanost telesne dejavnosti z
zdravjem, tako v svetu kot pri nas, pravzaprav šele prav začenjamo lotevati. Telesna aktivnost je namreč lahko za
zdravje po eni strani zelo koristna, po drugi pa celo zelo škodljiva. Ukvarjanje s tekmovalnim športom, ki nosi s seboj
številne poškodbe in preobremenitve celotnega ali posameznih delov telesa, na kar najbolj grobo in očitno kažejo v
zadnjem času celo javnosti vse večkrat nezamolčane smrti vrhunskih športnikov ter obremenitve na delovnem mestu,
ki so često prisilne, gotovo sodijo med manj zdrave, če ne celo med nezdrave telesne aktivnosti. Da je telesna
dejavnost koristna zdravju, mora biti blagodejna tako za telo kot tudi za “duha” (“anima sana in corpore sano”). To
pomeni, da je verjetno najkoristnejša ne pretirano intenzivna redna, pretežno aerobna telesna dejavnost (po
možnosti po nasvetu, predpisu in če je potrebno pod nadzorom usposobljenega strokovnjaka), ki jo posameznik
izvaja prostovoljno in z veseljem in je ne čuti kot prisilo. Tega bi se morali kar najbolj zavedati tudi pri zbiranju
podatkov s tega področja. Ker pa so se tovrstni podatki doslej zbirali večinoma le za potrebe ene ali druge stroke (na
primer ločeno z “medicinskega” ali “športnega” vidika), bolj ali manj ozko usmerjene, lahko na tem mestu podamo
le grobe oziroma dokaj delne poglede na gibalne navade odraslih prebivalcev nekaterih držav.
Korak k poenotenju zbiranja tovrstnih podatkov predstavlja na mednarodni ravni usklajen vprašalnik
“International Physical Activity Questionnnaire” (IPAQ) (81), ki je doslej pokazal veliko dobrih lastnosti, žal pa tudi
nekatere pomanjkljivosti, ki so se zelo očitno odrazile tudi v slovenskih raziskavah.
5.1.1 Podatki o telesni dejavnosti
1. Finska in baltske države.
Slovenskim podatkom so sicer najbolj podobne raziskave o vedenjskih dejavnikih tveganja na Finskem in v
okviru projekta FINBALT (82), vendar pa to ne velja za vprašanja o telesni dejavnosti, saj so v raziskavah tam
doslej še vedno uporabljali prvotna vprašanja iz CHM vprašalnika, torej jih še niso zamenjali z vprašanji IPAQ
(83). Izmed vprašanj, za katere imamo na voljo rezultate FINBALT-a, smo izbrali vprašanje, kolikokrat na
teden so bili anketiranci v prostem času telesno aktivni vsaj pol ure dnevno. Podatki za Finsko za leto 2001
(84) in za dve pribaltski državi, Litvo in Latvijo (85, 86), za leto 2000 so prikazani v Preglednici 1.
2. Združene države Amerike.
Podatki za telesno dejavnost prebivalcev ZDA se zbirajo v okviru Sistema nadzora vedenjskih dejavnikov
tveganja (“Behavioral Risk Factor Surveillance System” – BRFSS) (87). Ti podatki kažejo, da je bilo v letu 2000
med odraslimi prebivalci ZDA, starimi 18 let ali več, za celotne ZDA 27,5% (moški: 24,9%, ženske: 29,8%)
takih, ki so v telefonski anketi navedli, da v prostem času niso telesno aktivni (nobene telesne aktivnosti v
zadnjem mesecu pred anketiranjem, razen na delovnem mestu). Vendar pa obstajajo znotraj zvezne države
velike razlike. Najnižji odstotek so v omenjenem letu zabeležili v državi Utah (vsi 15,5%, moški 13,7%, ženske
17,3%), najvišjo pa v državi Kentucky (vsi 41,4%, moški 40,0%, ženske 42,1%). Znane so tudi razlike glede na
raso prebivalcev (belci 24,6%, črnci 33,5%, španci 40,2%) (87,88).
3. Kanada.
Po podatkih, ki jih navaja publikacija “Health Reports. How healthy are Canadians” (89) (podatki “Canadian
Institute for Health Information” iz raziskave “National Population Health Survey”), je bilo v raziskavi
1998/1999 med anketiranci, starimi 12 let ali več, 22% takšnih, ki so izvajali intenzivno telesno aktivnost v
54
svojem prostem času (hoja eno uro, kolesarjenje vsaj 45 minut ali tek vsaj 20 minut dnevno). V glavnem so
bili moški bolj intenzivno telesno aktivni kot ženske, natančnejših podatkov pa v publikaciji ne navajajo.
Preglednica 1. Pogostost pol-urne telesne aktivnosti v odstotkihna Finskem, v Latviji in Litvi v letih 2000-2001 (84-86).
Spol
Država
Tedenska pogostost
Skupaj
Moški
Ženske
Finska
Najmanj 4-krat na teden
2-3-krat na teden
Manj pogosto kot 2-3-krat na
teden
Ne morem
29,1
33,0
27,6
32,3
30,4
33,5
36,2
1,8
38,2
1,8
34,4
1,7
2-3-krat na teden
teden
Ne morem
17,9
16,3
22,2
16,1
14,6
16,5
58,9
6,9
55,8
5,9
61,2
7,8
2-3-krat na teden
teden
Ne morem
28,5
20,7
30,1
21,7
27,3
19,8
45,2
5,6
43,8
4,4
46,4
6,5
pol-urne telesne aktivnosti
Latvija
Litva
Leto
Starost
2001
15-64
2000
15-64
2000
20-64
4. Avstralija.
Podatki o nezadostni telesni aktivnosti med odraslimi prebivalci Avstralije (18-75 let) so navedeni v publikaciji
“Australia's Health 2002” (90) (podatki “Australian Institute of Health and Welfare” iz raziskave “2000 Active
Australia National Physical Activity Survey”). Nezadostna telesna aktivnost je v teh podatkih opredeljena kot
tista, ki ne doseže priporočenega minimuma (skupno vsaj 30 minut najmanj zmerne telesne aktivnosti večino
dni v tednu (vsaj 5 dni), kar ustreza 150 minutam zmerne telesne aktivnosti na teden). Po teh podatkih je
bilo v Avstraliji v letu 2000 nezadostno telesno aktivnih 43% prebivalcev, 15% prebivalcev sploh ni bilo telesno
aktivnih, 28% pa jih je bilo aktivnih, vendar niso dosegli priporočene ravni aktivnosti. Med moškimi je bilo
nekoliko manj telesno neaktivnih (42%) kot med ženskami (44%).
5.1.2 Podatki o posledicah nezadostne telesne dejavnosti
Telesni neaktivnosti je mogoče po epidemioloških podatkih pripisati približno 6-12% vseh in 20% smrti zaradi bolezni
srca in žilja (5, 9, 24, 90). Zelo prepričljiva je tovrstna konsistentnost dokazov, ne glede na vrsto telesne aktivnosti
(prostočasna v primerjavi z aktivnostjo na delovnem mestu), starost, spol, izhodiščno ogroženost v povezavi z
drugimi dejavniki tveganja, pa tudi na predhodno prisotno manifestno koronarno bolezen (28).
Tudi podatki o telesni dejavnosti odraslih Slovencev so zelo raznoteri in opazovani iz različnih zornih kotov. Iz
njihovega pregleda lahko razberemo, da celostnega pogleda na povezanost telesne dejavnosti z zdravjem tudi v
Sloveniji zaenkrat še nimamo. Prvi resen poskus šele poteka v okviru projekta Ciljnega raziskovalnega prograna (CRP)
“Gibanje za zdravje”, v katerem združujemo raziskovalne strokovne sile tako predstavniki medicinske kot športne
stroke. Do sedaj, vključno z našo raziskavo, v Sloveniji še nismo uspeli pri istih opazovancih opazovati posebej tiste
55
telesne dejavnosti, ki je za zdravje koristna in tiste, ki je škodljiva. V nadaljevanju navajamo rezultate nekaterih
raziskav, izvedenih v Sloveniji od leta 1990 dalje.
1. Raziskave “CINDI-Slovenija”.
Raziskavi “Dejavniki tveganja in učinkovitost procesa” v okviru mednarodnega programa Svetovne
zdravstvene organizacije (SZO), ki se imenuje CINDI (Countrywide Integrated Noncomunicable Diseases
Intervention), sta v populacijah odraslih Ljubljančanov v obdobju od 1990 – 1997 pokazali poslabšanje stanja
na področju telesne aktivnosti. Za zaščito pred boleznimi srca in žilja naj bi bilo primerno telesno aktivnih le
tretjina odraslih Ljubljančanov (3-5-krat tedensko vsaj 30 minut trajajoča zmerno intenzivna telesna
aktivnost, pri kateri se zadihamo ali spotimo). Delež mejno dejavnih se je znižal z 51% na 40%, relativno
najbolj pa se je povečal delež telesno povsem nedejavnih, s 15,5% na 25% (nič ali skoraj nič telesne
dejavnosti). Iz iste raziskave velja omeniti podatek, da je po 45. letu starosti priporočljivo telesno aktivnih
manj kot 30% žensk in le približno 40% moških (91, 92).
V okviru CINDI Slovenija je bila v letih 2001, 2004 in 2008 izvedena tudi raziskava “Dejavniki tveganja za
nenalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije”, ki je za razliko od zgoraj navedene raziskave bila
izvedena na državni ravni (93-95). Rezultati leta 2001 so pokazali, da je 16,4% anketirancev nezadostno
telesno dejavnih.
Primerjava rezultata z rezultati raziskave v letih 2004 in 2008 ni možna, ker se v teh letih uporabila druga
različila vprašalnika, ki onemogoča primerjavo. Možna bi bila le primerjava rezultatov zadnjih dveh let, kar
pa zaradi nizke odzivnosti na vprašanja o telesni dejavnosti otežkoča primerno interpretacijo rezultatov. Zato
so zaenkrat na voljo samo podatki o rekreativni telesni dejavnosti. V letu 2004 je bilo 40,8% anketirancev
neredno rekreativno telesno dejavnih, do leta 2008 pa se je delež zmanjšal na 36,2%.
2. Raziskave “Slovensko javno mnenje”.
Oceno o tem, koliko smo Slovenci telesno aktivni, nam posredujejo tudi raziskave v okviru sklopa raziskav
Slovensko javno mnenje (SJM). Podatke navajamo za leta 1996, 1999,2001 in 2004 (96-100), prikazani so v
Preglednici 2.
Preglednica 2. Pogostost športno-rekreativne aktivnosti v Sloveniji v odstotkih v raziskavah Slovensko javno mnenje
(SJM) v letih 1996-2004 (96-100).
Raziskava SJM
Tedenska pogostost
športno-rekreativne aktivnosti
2-3-krat na teden
Manj pogosto kot 2-3-krat na teden
1-krat mesečno do 1-krat tedensko
1-krat do nekajkrat letno
Se ne ukvarja
Brez odgovora
1996/1
8,2
10,9
80,9
23,7
6,7
50,5
0,0
1999/2
10,6
12,0
77,3
23,6
6,7
47,0
0,0
2001/3
7,8
16,6
75,3
22,6
5,9
46,8
0,4
2004/2
13,5
16,0
70,1
29,3
8,6
32,3
0,3
Kot kažejo podatki raziskav SJM, bi lahko rekli, da se stanje v Sloveniji v splošnem celo izboljšuje. To bi lahko
sklepali na podlagi ugotovitve, da se je med letoma 1996 in 2004 zmanjšal delež anketirancev, ki so telesno
aktivni manj pogosto kot 2-3-krat na teden, kar pa gre predvsem na račun tistih anketirancev, ki niso popolnoma
nič športno-rekreativno aktivni (preglednica.2). Spodbudno je tudi, da se je znatno povečal delež tistih, ki so
športno-rekreativno aktivni 2-3-krat na teden in tistih, ki so aktivni pogosteje.
56
Poleg omejenosti rezultatov zgolj na področje športno-rekreativnih telesnih aktivnosti prispeva k težavnosti
primerjave raziskav CINDI z raziskavami v okviru raziskav SJM med drugim tudi dejstvo, da je v teh raziskavah
starostni okvir drugačen (18 let in več) kot v raziskavah CINDIi (25-64 let).
3. Raziskava “Športnorekreativna dejavnost v Sloveniji 2000”.
Še nekoliko slabše stanje glede redne telesne dejavnosti je pokazala raziskava o športno-rekreativni dejavnosti v
Sloveniji 2000, po kateri je v naši državi skoraj 60% prebivalcev športno neaktivnih, slaba četrtina občasno
aktivnih in precej manj kot petina redno, vsaj dvakrat tedensko aktivnih odraslih Slovencev (101).
4. Longitudinalna analiza gibalno-športne dejavnosti odraslih prebivalcev Slovenije.
Longitudinalna analiza gibalno-športne dejavnosti odraslih prebivalcev Slovenije je leta 2000 pokazala
nadaljnje zmanjševanje ukvarjanja s športno rekreacijo s starostjo (z večjima pragoma pri 50-ih in 60-ih
letih), še vedno je veliko več nedejavnih žensk kot moških (63,2% oziroma 44,1%). Pričakovanja, da se bo
raven ozaveščenosti prebivalstva o pozitivnem delovanju gibalno/športne dejavnosti postopoma povečevala,
se do leta 2000 niso uresničila in avtorji so opozarjali na možnost soodvisnosti socialnih in družbenoekonomskih tokov (102). Leta 2008 so rezultati pokazali povsem drugačno sliko, delež športno nedejavnih se
je namreč zmanjšal na 28,9%. Razlika med moškimi in ženskami je bila tako majhna, da je statistično
neznačilna (103).
5. Rezultati študije “Subjektivna ocena zdravstvenega stanja v povezavi s pogostostnostjo športne aktivnosti”
(104).
Študija je bila narejena na podatkih, zbranih v okviru raziskave SJM 2001/3 (98). Rezultati za celotno
opazovano skupino so skoraj popolnoma enaki, kot pod točko 2, dodatno pa navajamo podatke še posebej po
spolu (preglednica 3). Rezultati študije kažejo, da so bile v Sloveniji v letu 2001 odrasle ženske bistveno manj
športno-rekreativno dejavne kot odrasli moški.
Preglednica 3. Pogostost športno-rekreativne aktivnosti v Sloveniji v raziskavi Slovensko javno mnenje (SJM) v letu 2001
(95,96,99).
Spol
Tedenska pogostost
športno-rekreativne aktivnosti
2-3-krat na teden
Manj pogosto kot 2-3-krat na teden
1-krat mesečno do do 1-krat tedensko
1-krat do nekajkrat letno
Se ne ukvarja
Skupaj
7,8
16,6
75,3
22,6
5,9
47,1
Moški
10,8
17,3
72,0
28,8
6,7
36,5
Ženske
5,3
16,0
78,6
17,1
5,1
56,4
6 VIRI
1. Fras Z. Telesna dejavnost – varovalni dejavnik za zdravje srca in ožilja. Zdrav Var 2002; 41: 20-26.
2. Kannel WB, Sorlie P. Some health benefits of physical activity. The Framingham Study. Arch Int Med, 1979, 139:
857-861.
3. Kannel WB, Abbott RD. Incidence and prognosis of unrecognized myocardial infarction: an update on the
Framingham Study. N Engl J Med 1984; 311: 1144-7.
4. Gordon T, Kannel WB. Premature mortality from coronary heart disease: the Framingham Study. JAMA 1971;
215: 1617-25.
5. Powell KE, Thompson PD, Caspersen CJ, Kendrick JS. Physical activity and the incidence of coronary heart
disease. Ann Rev Public Health 1987; 8: 253-87.
57
6. Berlin JA, Colditz GA. A meta-analysis of physical activity in the prevention of coronary heart disease. Am J
Epidemiol 1990; 132: 612-28.
7. Morris JN, Clayton DG, Everitt MG, Semmence AM, Burgess EH. Exercise in leisure time: coronary attack and
death rates. Br Heart J 1990; 63: 325-34.
8. Camacho TC, Roberts RE, Lazarus NB, Kaplan GA, Cohen RD. Physical activity and depression: evidence from the
Alameda County Study. Am J Epidemiol 1991; 134: 220-31.
9. Chandrashekhar Y, Anand LS. Exercise as a coronary protective factor. Am Heart J 1991, 122: 1723-39.
10. Helmrich SP, Ragland DR, Leung RW et al. Physical activity and reduced occurrence of non-insulin-dependent
diabetes mellitus. N Engl J Med, 1991; 325: 147-52.
11. Kaplan NM. Exercise for the treatment of hypertension. Help or hype. Am J Hypertension, 1992; 5: 574-6.
12. Suominen H. Bone mineral density and long term exercise. Sports Med, 1993; 16: 316-30.
13. Berg A, Frey I, Baumstark MW, Halle M, Keul J. Physical activity and lipoprotein lipid disorders. Sports Med 1994;
17: 6-21.
14. Blair SN, Kohl HW III, Barlow CE, Paffenbarger RS Jr, Gibbons LW, Macera CA. Changes in physical fitness and allcause mortality: a prospective study of healthy and unhealthy men. JAMA 1995; 273: 1093-8.
15. Sherman SE, D'Agostino RB, Silbershatz H, Kannel WB. Exercise: better later than never. Am Heart J 1999; 138:
900-7.
16. United States Department of Health and Human Services. Physical activity and health: a report of the Surgeon
General. Atlanta, GA: U.S. Department of Health and Human Services, Centers for Disease Control and
Prevention, National Center for Chronic Disease Prevention and Health Promotion, 1996.
17. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO), Evropski urad. CINDI 2000. Preventiva v osnovnem zdravstvu.
Ljubljana: Zdravstveni dom Ljubljana, 1998.
18. Mišigoj-Duraković M, Medved R. Razlaga osnovnih izrazov, ki so povezani s telesno dejavnostjo in vadbo. V:
Mišigoj-Duraković M in sodelavci. Telesna vadba in zdravje. Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov
Slovenije, Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani, Kineziološka fakulteta Univerze v Zagrebu in Zavod za šport
Slovenije, 2003. pp. 29-30.
19. Fras Z. Predpisovanje telesne aktivnosti za preprečevanje bolezni srca in ožilja. Zdrav Vars, 2002; 41:27-34.
20. Kohl HW, III. Physical activity and cardiovascular disease; evidence for a dose response. Med Sci Sports Ex 2001;
33 (Suppl): S472-S483.
21. Pate RR, Pratt M, Blair SN. Physical activity and public health: a recommendation from the Centers for Disease
Control and Prevention and the American College of Sports Medicine. JAMA 1995; 273: 402-7.
22. Mišigoj-Duraković M. Sodobna stališča do telesne vadbe in temeljna zdravstvena priporočila. V: Mišigoj-Duraković
M in sodelavci. Telesna vadba in zdravje. Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije, Fakulteta za
šport Univerze v Ljubljani, Kineziološka fakulteta Univerze v Zagrebu in Zavod za šport Slovenije, 2003. pp. 403411.
23. American College of Sports Medicine. The recommended quality and quantity of exercise for developing and
maintaining fitness in healthy adults. Med Sci Sports Exerc 1990; 22: 265-74.
24. Armstrong T,Bauman A, Davies J. Physical activity patterns of Australian adults. Results of the 1999 National
Physical Activity Survey. Canberra: Australian Institute of Health and Welfare, 2000.
25. Mišigoj-Duraković M in sodelavci. Telesna vadba in zdravje. Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov
Slovenije, 2003.
26. Mišigoj-Duraković M, Heimer S, Matković B. Ugotavljanje ravni telesne dejavnosti v zdravstvenih študijah. V:
Mišigoj-Duraković M in sodelavci. Telesna vadba in zdravje. Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov
58
Slovenije, 2003. pp. 22-28.
27. Hsieh SD, Yoshinaga H, Muto T, Sakurai Y. Regular physical activity and coronary risk factors in Japanese men.
Circulation 1997; 97: 661-5.
28. Fagard RH. Physical exercise and coronary heart disease. Acta Cardiol 2002; 57(2): 91-100.
29. Paffenbarger RS, Hyde RT, Wing AL, Lee I-M, Jung DL, Kampert JB. The association of changes in physical
activity level and other lifestyle characteristics with mortality among men. N Engl J Med 1993; 328: 538-45.
30. Wannamethee SG, Shaper AG, Walker M. Changes in physical activity, mortality, and incidence of coronary heart
disease in older men. Lancet 1998; 351: 1603-8.
31. Manson JE, Hu FB, Rich-Edwards JW, et al. A prospective study of walking as compared with vigorous exercise in
the prevention of coronary heart disease in women. N Engl J Med 1999; 341: 650-8.
32. Arroll B, Beaglehole R. Does physical activity lower blood pressure: a critical review of the clinical trials. Journal
of Clinical Epidemiology, 1992; 45(5): 439–447.
33. Kelley G, McClellan P. Anti-hypertensive effects of aerobic exercise: a brief metaanalytic review of randomized
controlled trials. American Journal of Hypertension, 1994; 7(2): 115–119.
34. McMurray RG, Ainsworth BE, Harrell JS, Griggs TR , Williams OD. Is physical activity or aerobic power more
influential on reducing cardiovascular disease risk factors? Medicine and Science in Sports and Exercise, 1998;
30(10): 1521–1529.
35. Mensink GBM, Ziese T , Kok FJ. Benefits of leisure-time physical activity on the cardiovascular risk profile at
older age. International Journal of Epidemiology, 1999; 28(4): 659–666.
36. Marceau M, Douame N, Lacourciere Y , Cleroux J. Effects of different training intensities on 24-hour blood
pressure in hypertensive subjects. Circulation, 1993; 88(6): 2803–2811.
37. Matsusaki M, Ikeda M, Tashiro E, Koga M, Miura S, Ideishi M et al. 1992. Influence of workload on the antihypertensive effect of exercise. Clinical and Experimental Pharmacology and Physiology, ; 19: 471–479.
38. Fagard RH. Exercise characteristics and the blood pressure response to dynamic physical training. Med Sci Sports
Ex 2001; 33(Suppl): S484-S492.
39. Wannamethee SG, Shaper AG. Physical activity and the prevention of stroke. Journal of Cardiovascular Risk,
1999; 6: 213–16.
40. Ellekjaer H, Holmen J, Ellekjaer E, Vatten L. Physical activity and stroke mortality in women—ten year follow up
of the Nord-Trondelag Health Survey 1984-86. Stroke, 2000; 31: 14–18.
41. Hu FB, Stampfer MJ, Colditz GA, Asherio A, Rexrode KM, Willett WC et al.. Physical activity and risk of stroke in
women. Journal of American Medical Association, 2000; 283: 2961– 64.
42. Kelly DE, Goodpaster BH. Effects of exercise on glucose homeostasis in Type 2 diabetes mellitus. Med Sci Sports
Ex 2001; 33 (Suppl): S494-S501.
43. Leon AS, Sanchez OA. Response of blood lipids to exercise training alone or combined with dietary intervention.
Med Sci Sports Ex 2001; 33(Suppl): S502-S515.
44. Kromhout D, Bloemberg B, Seidell JC, Nissinen A, Menotti A, for the Seven Countries Study Group. Physical
activity and dietary fiber determine population body fat levels: the Seven Countries Study. Int J Obesity 2001;
25: 301-6.
45. Hambrecht R, Wolf A, Gielen S et al. Effect of exercise on coronary endothelial function in patients with
coronary artery disease. N Engl J Med 2000; 342: 454-60.
46. Kaprio J, Kujala UM, Koskenvuo M, Sarna S. Physical activity and other risk factors in male twin-pairs discordant
for coronary heart disease. Atherosclerosis 2000; 150: 193-200.
59
47. Gould KL, Ornish D, Kirkeeide R, et al. Improved stenosis geometry by quantitative coronary arteriography after
vigorous risk factor modification. Am J Cardiol 1992; 69: 845-53.
48. Schuler G, Hambrecht R, Schlierf G, et al. Myocardial perfusion and regression of coronary artery disease in
patients on a regimen of intensive physical exercise and low fat diet. J Am Coll Cardiol 1992;19:34-42.
49. Schuler G, Hambrecht R, Schlierf G, et al. Regular physical exercise and low-fat diet: effects on progression of
coronary artery disease. Circulation 1992; 86: 1-11.
50. Haskell WL, Alderman EL, Fair JM, et al. Effects of intensive multiple risk factor reduction on coronary
atherosclerosis and clinical cardiac events in men and women with coronary artery disease: the Stanford
Coronary Risk Intervention Project (SCRIP). Circulation 1994; 89: 975-90.
51. Ornish D, Brown SE, Scherwitz LW, et al. Can lifestyle changes reverse coronary heart disease? The Lifestyle
Heart Trial. Lancet 1990;336:129-33.
52. Curfman GD. The health benefits of exercise – a critical reappraisal. N Engl J Med 1993; 328: 574-6.
53. Colditz G, Cannuscio C, Frazier A. Physical activity and reduced risk of colon cancer: implications for prevention.
Cancer Causes and Control, 1997; 8: 649–667.
54. Neugut A, Terry M, Hocking G, Mosca L, Garbowski G, Forde K. Leisure and occupational physical activity and
risk of colorectal adenomatous polyps. International Journal of Cancer, 1996; 68: 744–748.
55. Slattery M, Potter J, Caan B, Edwards S, Coate A, Ma K et al. Energy balance and colon cancer—beyond physical
activity. Cancer Research, 1997; 57: 75–80.
56. Gammon MD, John EM, Britton JA. Recreational and occupational physical activities and risk of breast cancer.
Journal of the National Cancer Institute, 1998; 90(2): 100–117.
57. Latikka P, Pukkala E, Vihko V. Relationship between the risk of breast cancer and physical activity. Sports
Medicine, 1998; 26(3): 133–143.
58. Verloop J, Rookus M, van der Kooy D, van Leeuwen F. Physical activity and breast cancer risk in women aged 20–
54 years. Journal of the National Cancer Institute, 2000; 92(2): 128–135.
59. Giovannucci E, Leitzmann M, Spiegelman D, Rimm E, Colditz G, Stampfer M et al. A prospective study of physical
activity and prostate cancer in male health professionals. Cancer Research, 1998; 58(22): 5117–5122.
60. Lee I, Paffenbarger R. Associations of light, moderate, and vigorous intensity physical activity with longevity.
American Journal of Epidemiology, 2000; 151 (3): 293–299.
61. Ivy J, Zderic T, Fogt D. Prevention and treatment of non-insulin-dependent diabetes mellitus. V: Holloszy J (ur.)
Exercise and sport sciences reviews. Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins. Vol. 17: 1–36, 1999.
62. Manson J, Spelsberg A. Primary prevention of non-insulin-dependent diabetes mellitus. American Journal of
Preventive Medicine, 1994; 10(3): 172–184.
63. Folsom A, Kushi LH, Hong CP. Physical activity and incident diabetes in postmenopausal women. American
Journal of Public Health, 2000; 90: 134–138.
64. Okada K, Hayashi T, Tsumura K, Suematso C, Endo G, Fujii S. Leisure time physical activity at weekends and risk
of type 2 diabetes in Japanese men—the Osaka Health Survey. Diabetic Medicine, 2000; 17: 53–58.
65. Hu FB, Sigal RJ, Rich-Edwards JW, Colditz GA, Solomon CG, Willett WC et al. Walking compared with vigorous
physical activity and risk of type 2 diabetes in women. The Journal of the American Medical Association, 1999;
282(15): 1433–1439.
66. Dela F, Handberg A, Mikines K, Vinten J & Galbo H 1993. GLUT 4 and insulin receptor binding and kinase activity
in trained human muscle. Journal of Physiology 469: 615–624.
67. Arciero P, Vukovich M, Holloszy J, Racette S, Kohrt W. Comparison of short-term diet and exercise on insulin
action in individuals with abnormal glucose tolerance. Journal of Applied Physiology, 1999; 86(6): 1930–1935.
60
68. DiPietro L. Physical activity, body weight, and adiposity: an epidemiologic perspective. Exercise and Sport
Sciences Reviews 1995;23:275–303.
69. Ching PLYH, Willett WC, Rimm EB, Colditz GA, Gortmaker SL, Stampfer MJ. Activity level and risk of overweight
in male health professionals. American Journal of Public Health 1996;86:25–30.
70. French SA, Jeffery RW, Forster JL, McGovern PG, Kelder SH, Baxter JE. Predictors of weight change over two
years among a population of working adults: the Healthy Worker Project. International Journal of Obesity
1994;18:145–154.
71. Grundy SM, Pasternak R, Greenland P, Smith S, Fuster V. Assessment of cardiovascular risk by use of multiplerisk-factor assessment equations: a statement for health-care professionals from the American Heart Association
and the American College of Cardiology. Circulation, 1999; 100: 1481–1492.
72. Rippe JM, Hess S. The role of physical activity in the prevention and management of obesity. Journal of the
American Dietetic Association, 1998; 98 (Supp 2): S31–8.
73. Drinkwater B. 1994 CH McCloy research lecture: does physical activity play a role in preventing osteoporosis?
Research Quarterly for Exercise and Sport, 1994; 65 (3): 197–206.
74. Brill P, Macera C, Davis D, Blair S, Gordon N. Muscular strength and physical function. Medicine and Science in
Sports and Exercise, 2000: 32: 412–416.
75. Huang Y, Macera C, Blair S, Brill P, Kohl H, Kronenfeld J. Physical fitness, physical activity, and functional
limitation in adults aged 40 and older. Medicine and Science in Sports and Exercise, 1998; 30 (9): 1430–1435.
76. Lord S. The effect of a 12-month exercise trial on balance, strength and falls in older women. Journal of
American Geriatrics Society, 1995; 43: 1198–1206.
77. Grisso J, Kelsey J, O‘Brien L, Miles C, Sidney S, Maislin G et al. Risk factors for hip fracture in men, hip fracture
study group. American Journal of Epidemiology, 1997; 145 (9): 786–793.
78. Paffenbarger RS, Lee I, Leung R. Physical activity and personal characteristics associated with depression and
suicide in American college men. Acta Psychiatrica Scandinavica Supplementum, 1994; 377: 16–22.
79. Glenister D. Exercise and mental health: a review. Journal of the Royal Society of Health, 1996; 116 (1): 7–13.
80. Hassmén P, Koivula N & Uutela A. Physical exercise and psychological well-being: a population study in Finland.
Preventive Medicine, 2000; 30: 17–25.
81. International Physical Activity Questionnaire. http://www.ipaq.ki.se/.
82. Finbalt Health Monitor. Feasibility of a Collaborative System for Monitoring Health Behaviour in Finland and the
Baltic Countries. Helsinki, National Public Health Institute, 1999: 31.
83. Prättälä R, Helasoja V, Laaksonen M, Laatikainen T, Nikander P, Puska P. CINDI Health Monitor. Proposal for
practical guidelines. Helsinki: Publications of the National Public Health Institute, 2001.
84. Helakorpi S, Patja K, Prättälä R, Uutela A. Helath behaviour and health among Finnish adult population, spring
2001. Publications of the National Public Health Institute, Finland, 2001: 202. http://www.ktl.fi/eteo/avtk/
85. Pudule I, Grinberga D, Rituma A, Villeruša A, Zile S, Prättälä R, Helasoja V, Puska P. Helath behaviour among
Latvian adult population, 2000. Publications of the National Public Health Institute, Finland, 2001: 148.
86. Garbauskas V, Klumbiene J, Petkevičiene J, Dregval L, Šaferis V, Prättälä R, Helasoja V, Puska P. Helath
behaviour among Lithuanian adult population, 2000. Publications of the National Public Health Institute, Finland,
2001: 133.
87. Physical Activity. Prevalence Data. Behavioral Risk Factor Surveillance System. National Center for Chronic
Disease Prevention & Health Promotion, 2004: http://apps.nccd.cdc.gov/brfss/
88. Department of Health and Human Services. The burden of chronic diseases and their risk factors. Atlanta:
Centers for Disease Control and Prevention, Departmant of Health and Human services, 2002.
61
89. Canadian Institute for Health Information. Health reports. How healthy are Canadians?. Ottawa: Statistics
Canada, Canadian Institute for Health Information, 2001.
90. Australian Institute of Health and Welfare. Australia’s health 2002. Canberra: Australian Institute of Health and
Welfare, 2002.
91. Gradišek A, Šoln D, Tršan V, Zakotnik-Maučec J, Prešeren N, Kovač M, Čakš T, Bulc M, Gabrovšek S, Milohnoja M.
Študija dejavnikov tveganja za nastanek kroničnih nalezljivih bolezni v Ljubljani. Zdrav Vars 1992; 31(3,4):71-7.
92. Maučec -Zakotnik J, Fras Z. Ogroženost odraslih Slovencev s koronarno boleznijo. ISIS 2000; 8.
93. Zaletel-Kragelj L, Fras Z, Maučec-Zakotnik J. Tvegana vedenja, povezana z zdravjem in nekatera zdravstvena
stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije II. Tvegana vedenja. Ljubljana: Katedra za javno zdravje Medicinske
fakultete, 2004.
nekatera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije- Rezultati raziskave Dejavniki tveganja za
Elektronska
publikacija.
Dostop
1.3.2011
na:
http://cindi-
95. Hlastan-Ribič C, Djomba JK, Zaletel-Kragelj L, Maučec-Zakotnik J, Fras Z, uredniki. Tvegana vedenja, povezana
z zdravjem in nekatera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije- Rezultati raziskave Dejavniki
tveganja za nenalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije 2008. Ljubljana, Inštitut za varovanje zdravja,
2010.
Elektronska
publikacija.
Dostop
1.3.2011
na:
http://cindi-
96. Toš N in skupina. Stališča o zdravju in zdravstvu II. Slovensko javno mnenje 1996/2. Ljubljana, Fakulteta za
družbene vede, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, 1996.
97. Toš N in skupina. Stališča o zdravju in zdravstvu III. Slovensko javno mnenje 1999/2. Ljubljana, Fakulteta za
98. Toš N in skupina. Stališča o zdravju in zdravstvu IV. Slovensko javno mnenje 2001/3. Ljubljana: Fakulteta za
99. Toš N, Malnar B. Stališča o zdravju in zdravstvu. Analiza rezultatov raziskav iz obdobja 1994-2001. V: Toš N,
Malnar B, ured. Družbeni vidiki zdravja. Sociološka raziskovanja odnosa do zdravja in zdravstva. Ljubljana:
Fakulteta za družnebe vede, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, 2002.
100. Malnar B, ured. Evropska družboslovna raziskava. Slovensko javno mnenje 2004/2. Ljubljana, Fakulteta za
101. Petrovič K, Ambrožič F, bednarik J, Berčič H, Sila B, Doupona Topič M. Športnorekreativna dejavnost v Sloveniji
2000. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo, 2001:1-56.
102. Berčič H. nekatere značilnosti gibalno/športne dejavnosti prebivalcev Slovenije. V: promoting health through
physical activity and nutrition- International conference. Radenci, Slovenija, 18-21 april, 2002:pp71-73.
103. Sila B. Športna dejavnost v Sloveniji in nekatere primerjave z evropskimi podatki. V: Berčič H, ured. Zbornik 8.
kongresa športne rekreacije- Prispevki strokovnih predavanj in predstavitev. Ljubljana, Olimpijski komite
Slovenije-Združenje športnih zvez, 2010:45-50.
104. Sila B. Subjektivna ocean zdravstvenega stanja v povezavi s pogostnostjo športne aktivnosti. V promoting health
through physical activity and nutrition- International conference. Radenci, Slovenija, 18-21 april, 2002:pp147152.
62
NAČIN PREHRANJEVANJA
Cirila Hlastan Ribič
1 UVOD
Zdrava prehrana je osnovni pogoj za ohranjanje zdravja, boljše počutje in kvalitetno življenje. Temeljni cilj zdrave
prehrane je ohranjanje in izboljševanje zdravja in s tem kakovosti življenja. Že od otroštva naprej lahko z ustreznim
načinom prehranjevanja in zdravim načinom življenja zmanjšamo tveganje za nastanek s prehrano pogojenih bolezni in
vplivamo na dolgost ter kvaliteto življenja (1). Način prehranjevanja lahko deluje kot dejavnik tveganja, ki ogroža
zdravje posameznika, oziroma kot zaščitni dejavnik, ki krepi zdravje in izboljša kvaliteto življenja. Epidemiološke,
eksperimentalne, biokemijske in molekularno - biološke raziskave kažejo povezavo med pojavnostjo in potekom
določenih kroničnih bolezni in načinom življenja ter prehranjevanja. Dokazano je, da dejavniki nezdravega
življenjskega sloga (prehrana, telesna nedejavnost, alkohol, tobak, stres) spadajo med ključne vzroke za nastanek
najpomembnejših kroničnih nenalezljivih bolezni: bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni tipa 2, nekaterih vrst raka,
nekaterih kroničnih pljučnih obolenj, debelosti in osteoporoze ter drugih mišično-skeletnih bolezni (2).
Kronične nenalezljive bolezni predstavljajo glavni vzrok obolevnosti in umrljivosti tako v Sloveniji kot v svetu. Kar
preko 70 % smrti prebivalcev Slovenije je posledica kroničnih bolezni, med temi pa so vzrok za okoli 40 % celotne
umrljivosti še vedno bolezni srca in ožilja. Delež umrljivosti zaradi rakavih obolenj z leti narašča in ostaja na drugem
mestu vzrokov umrljivosti v Sloveniji (3). V povezavi s tem je pri prebivalcih Slovenije ugotovljena tudi visoka stopnja
pogostosti omenjenih bolezni. V raziskavi Dejavniki tveganja za nenalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije
(CINDI Health Monitor Slovenia) je bila z metodologijo samoporočanja v letu 2001 ugotovljena arterijska hipertenzija pri
18,8 %, v letu 2004 pri 23,2 % in v letu 2008 pri 22,6 % preiskovancih. Prevalenca bolezni srca in ožilja je v letih 2001 in
2005 znašala 7,9 % in 9,2 %, v letu 2008 pa 7,1 %. Pogostost sladkorne bolezni se je od leta 2001 (4,3 %) do leta 2004
najprej povečala (5,9 %), nato pa do leta 2008 zmanjšala na 5,0 %. Debelost je bila ugotovljena pri 15 % preiskovancih v
letih 2001 in 2004, do leta 2008 pa se je povečala na 22,8 %. V teh raziskavah pa ugotavljamo izboljšanje
prehranjevalnih navad pri ljudeh s prisotno kronično nenalezljivo boleznijo in ostalimi boleznimi, kar kaže na dovzetnost
zbolelih za spremembe vedenjskih vzorcev oziroma na uspešno izvedene intervencijske in promocijske pristope (4).
Rezultati številnih izvedenih raziskav dokazujejo neposredno povezavo nezdravih prehranjevalnih navad znotraj
nezdravega življenjskega sloga s pojavom kroničnih nenalezljivih bolezni (5-7). Pogostost splošnega nezdravega
prehranjevanja v populaciji odraslih prebivalcev Slovenije ocenjujemo na približno 52 %, po klinični oceni pa ima
približno 64 % preiskovancev že prisotne dejavnike tveganja za nastanek bolezni nezdravega življenjskega sloga (8).
Prebivalci Slovenije neredno uživamo zajtrk, časovno in količinsko neustrezno si razporejamo obroke preko dneva, prav
tako pa si neustrezno pripravljamo hrano. Uživamo prevelike količine zdravju škodljivih maščob, soli in sladkorja ter
premajhne količine sadja, predvsem pa zelenjave. Slabše se prehranjujejo moški v primerjavi z ženskami, prebivalci
ruralnega v primerjavi s prebivalci urbanega okolja, mlajši v primerjavi s starejšimi prebivalci in prebivalci z nižjo
stopnjo izobrazbe in z nižjim socialno ekonomskim stanjem v primerjavi z višje izobraženimi in z višjim socialno
ekonomskim stanjem (4,8-11). Na prehranjevanje in stanje hranjenosti imajo pomemben vpliv fiziološki, psihološki,
ekonomski in socialni dejavniki (1,2).
Zdrava prehrana vključuje varno, energijsko in hranilno uravnoteženo, varovalno in biološko sprejemljivo hrano, ki
ohranja in krepi človekovo zdravje. Za dosego uravnotežene prehrane se poslužujemo normativov oziroma referenčnih
vrednosti za vnos hranljivih snovi, ki pa so specifični glede na spol, starost, telesno dejavnost in druga stanja (1).
Referenčne vrednosti za vnos hranil navajajo količine hranilnih snovi, za katere domnevamo, da pri skoraj vseh osebah
63
navedene skupine prebivalstva varujejo pred prehransko pogojenimi bolezenskimi stanji ter omogočajo njihovo polno
storilnost (Preglednica 1). Referenčnih vrednosti ni mogoče in ni potrebno dosegati vsak dan, niti ne proporcialno z
vsakim obrokom; priporočljivo pa je doseganje na tedenski ravni. Neustrezno prehranjevanje vodi do pomanjkanja
posameznih hranil, kar pa je lahko posledica neprimerne izbire živil oziroma nepravilne sestave in razporeditve obrokov.
Temelj zdravega prehranjevanja je pestra in raznolika prehrana (1,2).
2 MAKROHRANILA V PREHRANI
Makrohranila so organske spojine, ki jih v telo vnašamo v razmeroma velikih količinah (v gramih) in nam služijo kot vir
energije ter imajo druge pomembne funkcije. Med makrohranila prištevamo beljakovine, maščobe in ogljikove hidrate.
V nasprotju z energijskimi hranili pa vitamini in minerali, ki jih v telo vnašamo v manjših količinah (v miligramih ali
mikrogramih), ne služijo kot vir energije v telesu (12).
Preglednica 1. Prehranska priporočila za osebe starejše od 25 let (1). Vnos energije mora biti skladen z energijsko
porabo.
Hranilo
Delež celotne potrebne energije /
Vrednosti za vnos hranil
Delež celotne potrebne energije
< 30 %
< 10 % 1
> 10 %
7 % (< 10 %) 2
<1%
≥ 50 %
< 10 %
Vrednosti za vnos hranil
0,8 g/kg telesne mase
3,8 g/MJ - ženske
2,9 g/MJ - moški
550 mg/dan
200 μg (nosečnice 230 μg/dan, doječe matere 260 μg/dan) 3
Skupne maščobe
Nasičene maščobne kisline
Mononenasičene maščobne kisline
Polinenasičene maščobne kisline
Trans-maščobne kisline
Ogljikovi hidrati
Mono in disaharidi (sladkorji)
Beljakovine
Prehranska vlaknina
Natrij (v obliki soli)
Jod
1
Novejša priporočila Svetovne zdravstvene organizacije navajajo do 7 % dnevnega energijskega vnosa.
V primeru, da vnos nasičeni maščob presega 10 % dnevnega energijskega vnosa.
3
Priporočila veljajo za državi Nemčija in Avstrija, ki imata podobno stanje na področju vnosa joda kot v Sloveniji. Za starejše od 51 let
velja priporočilo 180 μg/dan.
2
2.1 MAŠČOBE V PREHRANI
Maščobe vsebujejo življenjsko pomembne maščobne kisline, pospešujejo absorpcijo v maščobah topnih vitaminov (A, D,
E in K), povečujejo energijsko gostoto hrane ter izboljšujejo konsistenco, vonj in okus živil. Maščobe se v prehrani
pojavljajo v vidni in nevidni obliki. V vidni obliki so maščobe, ki jih uporabljamo za kuho in zabelo ter kot vidni del mesa
oziroma mesnega izdelka, v nevidni obliki pa kot sestavina živila. Prekomerno uživanje maščob je velik dejavnik
tveganja pri nastanku bolezni srca in ožilja (13), sladkorne bolezni tipa 2 (14), debelosti (15), povišanega krvnega tlaka
(16) ter nekaterih vrst raka; predvsem dojke, debelega črevesa, slinavke in prostate (17-21).
Raziskave so pokazale, da v varovalni prehrani ni pomembna le količina ampak tudi vrsta zaužite maščobe.
Nasičene maščobne kisline (te so pretežno živalskega izvora) so zdravju škodljive (22). Znano je, da je prekomerno
uživanje nasičenih maščob dejavnik tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja (23), pri tveganju za nastanek raka pa so
pomembne predvsem kot vir prekomerne energije (22,24). Delež nasičenih maščobnih kislin naj bi dosegal največ
tretjino vseh dnevno zaužitih maščob (1).
64
Nenasičene maščobne kisline, med katere spadajo večkrat nenasičene (polinenasičene) in enkrat nenasičene
(mononenasičene) maščobne kisline, v optimalni količini zmanjšujejo tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja. Zato
naj bi predstavljale do dve tretjini vseh zaužitih maščob (1). Enkrat nenasičene maščobne kisline imajo pomembno
vlogo pri preprečevanju bolezni srca in ožilja, zato je njihov priporočen vnos 10 ali več odstotkov dnevnega energijskega
vnosa (Preglednica 1). Polinenasičene esencialne maščobne kisline (omega-3 in omega-6) so tiste, ki jih organizem sam
ne more sintetizirati. Esencialne maščobne kisline imajo pomembno vlogo v rasti in razvoju možganov, živčevja, očesne
mrežnice in sintezi tkivnih hormonov. Omega-3 maščobne kisline najdemo predvsem v mastnih ribah hladnih voda,
ribjem olju, oreščkih, algah, oljih iz semen in oreščkov ter v zeleni listnati zelenjavi. Omega-6 maščobne kisline se
nahajajo v sončničnem olju in olju iz koruznih kalčkov (25,26).
Nenasičene maščobne kisline so lahko tudi nevarne za človekovo zdravje (27). To so tako imenovane trans
nenasičene maščobne kisline, ki nastanejo z delno hidrogenacijo rastlinskih olj pri proizvodnji margarine in pri cvrtju
živil, kjer pride do segrevanja nad 120C. Bogati viri škodljivih trans maščobnih kislin so ocvrto meso, čips, ocvrt
krompir, pol pripravljena in pripravljena hrana ter hitra hrana. Rezultati raziskav potrjujejo, da so trans izomere
maščobnih kislin celo škodljivejše od nasičenih maščobnih kislin zaradi negativnega vpliva na razmerje LDL/HDL
holesterola (28). Znano je, da je aterogeni vpliv trans maščobnih kislin celo 10 krat večji kot vpliv nasičenih maščobnih
kislin (29,30). Obstaja domneva, da trans maščobne kisline povečujejo odpornost na inzulin in s tem povečujejo
možnost nastanka sladkorne bolezni tipa 2 (31). Trans maščobne kisline so povezane tudi z nastankom raka dojke in
debelega črevesa (32,33), preeklampsijo pri nosečnicah (34) in alergijami pri otrocih (35). Zaradi neugodnega vpliva
trans maščobnih kislin na zdravje naj njihov vnos ne bi presegal 1 % dnevnega energijskega vnosa (1).
Holesterol v prehrani v povprečju le delno zvišuje koncentracijo holesterola v plazmi, kar pa je odvisno od
metabolizma posameznika. Raziskave kažejo, da vnos holesterola v primerjavi z nasičenimi in trans maščobnimi
kislinami le malo poviša koncentracijo LDL holesterola v krvi, lahko pa okrepi nezaželeno reakcijo serumskega
holesterola na nasičene maščobne kisline (30). Zato naj bi bil največji dnevni vnos holesterola s hrano do 300 mg (1).
2.2 BELJAKOVINE V PREHRANI
Beljakovine oskrbujejo organizem z aminokislinami in drugimi dušikovimi spojinami, ki so potrebne za proizvodnjo
telesu lastnih beljakovin in drugih metabolično aktivnih substanc. Beljakovine so organizmu pomembne za rast, razvoj
in obnavljanje. Potrebe po beljakovinah se s starostjo spreminjajo. Študije navajajo, da pride lahko pri prehrani brez
histidina do zmanjšanja sinteze hemoglobina. Bogat vir beljakovin so živila živalskega izvora: meso, ribe, jajca, mlečni
izdelki in mleko. Med živili rastlinskega izvora pa vsebujejo več beljakovin predvsem zrna stročnic (36). Eksperimentalno
ugotovljene povprečne potrebe odraslih po beljakovinah z visoko biološko vrednostjo, kot so jajca, mleko, meso in ribe,
znašajo 0,6 g beljakovin na kilogram telesne mase na dan. Referenčne vrednosti za otroke in mladostnike priporočajo
minimalen dnevni vnos med 0,9 in 1,0 g beljakovin na kilogram telesne mase dnevno. Vnos beljakovin naj bi predstavljal
od 10 do 15 % dnevnega energijskega vnosa, toda ne več kot 20 % dnevnega energijskega vnosa. Nekatere študije
navajajo, da so potrebe po beljakovinah pri starejših osebah nekoliko višje kot pri mlajših odraslih (37). Ker pa trenutno
še ni potrjenih znanstvenih dokazov, veljajo tudi za starejše osebe enaka priporočila kot za ostale odrasle in sicer 0,8 g
na kilogram telesne mase dnevno (1).
Raziskave kažejo, da dodaten vnos beljakovin, ki presega 2,5 g beljakovin dnevno na kg telesne mase, ne povzroči
povečanja mišične mase ali moči (38). Pomembno je, da se v prehrano vključijo kakovostne beljakovine, ki jih lahko
organizem učinkovito izkoristi. Hranilne vrednosti beljakovinskih živil živalskega in rastlinskega izvora se med seboj
dopolnjujejo in le skupaj v kombinaciji prinašajo visoko biološko vrednost in izkoristljivost. Razgradnja telesnih
beljakovin med naporom se veča, če so zaloge ogljikovih hidratov nizke. Povečan vnos beljakovin lahko obremeni
presnovo, poveča porabo energije, zaradi specifičnega delovanja hranil in pospeši dehidracijo. Prevelike količine
65
zaužitih beljakovin vplivajo na povečanje količine končnih metabolitov presnove beljakovin, kar obremeni delovanje
ledvic, prav tako pa se poveča izločanje kalcija z urinom. Z naraščajočim uživanjem beljakovin prihaja do zmerne
metabolične acidoze, kar lahko oslabi vzdrževanje skeletne mišične mase. Možne pa so tudi povezave med vnosom
beljakovin in inzulinsko rezistenco (39-42).
2.3 OGLJIKOVI HIDRATI V PREHRANI
Ogljikovi hidrati oskrbujejo telo predvsem z energijo, vendar so s svojimi sestavinami vključeni tudi v vsako telesno
celico. Poznamo enostavne in sestavljene ogljikove hidrate. Med enostavne ogljikove hidrate uvrščamo monosaharide
(glukoza, fruktoza, manoza, galaktoza) in disaharide (saharoza, laktoza, maltoza). Slednji se po zaužitju hitro
prebavijo, zagotavljajo hiter vir energije in povzročijo hitro izločanje inzulina. Med sestavljene ogljikove hidrate
spadajo polisaharidi (glikogen, škrob in prehranska vlaknina). Priporočen vnos ogljikovih hidratov v dnevni prehrani je
več kot 50 % dnevnega energijskega vnosa. Priporočljiva so predvsem ogljikohidratna živila, ki vsebujejo esencialne
hranilne snovi in prehransko vlaknino (12,43,44).
Enostavni sladkorji naj ne bi prispevali več kakor 10 % dnevnega energijskega vnosa, saj imajo visok glikemični
indeks (GI). Parameter GI opisuje, kako hitro se ogljikovi hidrati po zaužitju absorbirajo v kri in zvišajo vrednosti
krvnega sladkorja v primerjavi s čisto glukozo. Zaužitje živil z visokim GI (npr. kuhinjski sladkor, sladice, sladke pijače)
hitreje in v večji meri poviša vrednost glukoze v krvi in povzroči povečano izločanje inzulina. Raziskave navajajo, da
uživanje sadnega sladkorja (fruktoze) nad 25 % dnevnega energijskega vnosa poveča tveganje za nastanek dislipidemije,
povečuje odpornost na inzulin in poveča visceralno kopičenje maščob pri osebah s prekomerno telesno maso in pri
debelih (45,46). Ni pa dokazov, ki bi potrjevali, da se je potrebno izogibati naravno prisotni fruktozi v sadju, zelenjavi in
ostalih živilih. Fruktoza ni priporočljiva zamenjava za ostale sladkorje. Ocenjuje se, da le-ta prispeva od 3 do 4 %
dnevne energije (47).
Prednost sestavljenih ogljikovih hidratov je v večji vsebnosti prehranske vlaknine. Prehranska vlaknina je v zdravi in
uravnoteženi prehrani izredno pomembna tudi zato, ker znižuje GI živilu/obroku in ugodno vpliva na prebavo. Pri
ovrednotenju vpliva ogljikohidratnih živil/obrokov na porast glukoze v krvi se je kasneje uvedla vrednost »glikemične
obremenitve«, ki poleg vrednosti GI vključuje tudi količino ogljikovih hidratov v enoti živila oziroma obroku (48).
Raziskave navajajo, da naj bi obroki z nižjo glikemično obremenitvijo zmanjšali tveganja za metabolne bolezni (49).
Prehranska vlaknina sodi med ogljikove hidrate in praviloma nima izkoristljive energijske vrednosti, vpliva pa na
različne pomembne funkcije v prebavnem traktu. Kot orientacijska vrednost za vnos prehranske vlaknine znaša pri
odraslih približno 3,8 g/MJ oziroma 16 g/1000 kcal pri ženskah in 2,9 g/MJ oziroma 12,5 g/1000 kcal pri moških.
Priporočila za vnos prehranske vlaknine pri otrocih navajajo okoli 2,4 g/MJ oziroma 10 g/1000 kcal. Prekomerna količina
zaužite prehranske vlaknine delno zmanjšuje absorpcijo hranil v prebavilih, kar je treba upoštevati pri načrtovanju
prehrane, še zlasti pri otrocih in starostnikih (1). Prehranska vlaknina naj bi zavirala nastanek številnih bolezni in
funkcijskih motenj. Najpomembnejše so zaprtost, divertikuloza debelega črevesa, rak na debelem črevesu, žolčni
kamni, prekomerna telesna masa, povišan holesterol v krvi, sladkorna bolezen in ateroskleroza (50-52).
3 VITAMINI V PREHRANI
Vitamini so snovi, ki jih telo nujno potrebuje za normalno delovanje, saj sodelujejo v številnih telesnih procesih.
Vključeni so v metabolizem ogljikovih hidratov, maščob, beljakovin in nukleinskih kislin. Ker jih človeški organizem ni
sposoben sintetizirati, razen v manjših količinah vitamina D in K ter biotina, jih moramo v končni obliki ali kot
provitamine dobiti s hrano. Nobeno živilo ne vsebuje vseh vitaminov, zato moramo za pokritje vseh potrebnih vitaminov
66
uživati pestro hrano. Le s skrbno načrtovano prehrano, ki vključuje zadostne količine sadja in zelenjave ter optimalen
vnos ostalih živil, lahko pokrijemo potrebe po vitaminih (2,12).
Znani so številni vzroki, ki lahko vodijo do znakov pomanjkanja vitaminov, kljub ustrezni prehrani. Ugotovimo jih
na podlagi subkliničnih ali kliničnih znakov, s prehransko anamnezo in z biokemijskimi analizami (12). Pomanjkanje
vitaminov je lahko posledica enolične prehrane, nizkega energijskega vnosa, nizke hranilne gostote obrokov ter uničenja
vitaminov med kuhanjem, pripravo hrane, transportom in skladiščenjem. Raziskave pa potrjujejo večji zaščitni učinek
vitaminov zaužitih z živili, kot s prehranskimi dopolnili oziroma obogatenimi živili (53-56). Določena bolezenska stanja
(sladkorna bolezen, malabsorpcija) ter kajenje, stres, hormonska kontracepcija in alkohol zahtevajo povečan vnos
določenih vitaminov. V primeru, da pri taki osebi ugotovimo pomanjkanje posameznega vitamina, je v prehrano
priporočljivo dodajati prehranska dopolnila oziroma obogatena živila.
4 MINERALI V PREHRANI
Človeški organizem vsebuje stalne količine mineralov in vzdržuje stabilne koncentracije v plazmi, pogosto znotraj zelo
ozkih meja, kar je nujno za delovanje organizma. Količina posameznega minerala v hrani zelo variira in je odvisna od
številnih dejavnikov, zlasti v hrani rastlinskega izvora (podnebje, letni čas, sestava tal). Dovolj velik vnos pa še ne
pomeni zadostne količine v organizmu. Pomembni so dejavniki, ki se nanašajo na stanje samega organizma, ker so od
njih odvisne absorpcija, distribucija in eliminacija (12).
Minerali so nujni za tvorbo encimov, hormonov, hemoglobina ter strukturnih beljakovin, odgovornih za ekspresijo
genov in vitaminov. Preko njih pa vplivajo na vse sestavine človeškega organizma. Vsak mineral ima specifično funkcijo,
zato njegovo pomanjkanje vpliva na vse procese v organizmu, v katerih sodeluje (57).
Minerale delimo na makroelemente in mikroelemente. Med makroelemente štejemo tiste, ki jih organizem
dnevno potrebuje več kot 50 mg: kalcij, magnezij, natrij, kalij, fosfor, žveplo in klor. Vsi ostali so mikroelementi,
katerih esencialnost je pri človeku eksperimentalno dokazana v količini manj kot 50 mg/dan in katerih funkcija je
biokemično potrjena. Za večino mineralov obstajajo priporočene dnevne količine (Recommended Dietary Allowance RDA), dnevni referenčni vnos (Dietary Reference Intakes - DRI), primerni vnos (Adequate Intake - AI) in prekomeren vnos
(Unacceptable Intake - UI) glede na starost in spol (1,2,57).
5 ŽIVILA V PREHRANI
Uravnotežena prehrana je v veliki meri sestavljena iz ogljikovih hidratov (več kot 50 % energijskih potreb), ki jih
zaužijemo predvsem z žiti, zelenjavo, krompirjem in sadjem, ter iz manjšega deleža maščob (do 30 % energijskih
potreb), predvsem iz rastlinskih maščob in rastlinskega olja. Približno od 10 do 15 % energije bi morali pridobiti iz
živalskih in rastlinskih beljakovin (npr. iz mleka in mlečnih izdelkov, mesa, rib ter žiti, krompirja in stročnic).
S pestrim, uravnoteženim jedilnikom lahko zagotovimo, priporočeno količino energije in hranilnih snovi v prehrani
posameznika. Zato je v dnevno prehrano potrebno vključiti čim več raznovrstnih živil v okviru posameznih skupin živil.
Poleg pestre ponudbe živil v obrokih hrane, so pomembne tudi različne tehnike priprave hrane ter gastronomski vidik
prehranjevanja (12). Glede na priporočila bi moralo biti v prehrani približno 80 % potrebne energije zaužite z živili z
veliko hranilno in hkrati nizko energijsko gostoto (58).
5.1 ŽITA IN ŽITNI IZDELKI
Med živili rastlinskega izvora so pomembna žita, saj vsebujejo veliko pomembnih hranilnih snovi, kot so vitamini,
minerali, nenasičene maščobne kisline in prehranska vlaknina. Slednja se nahaja predvsem v lupini in kalčkih žitnih zrn.
67
Živila iz skupine žit in žitnih izdelkov so bogat vir folata, niacina, riboflavina, tiamina, železa, magnezija in selena.
Zaradi prisotnih zaščitnih snovi se priporoča vključitev v dnevno prehran približno polovico polnovrednih žit in žitnih
izdelkov (polnozrnati kruh in izdelki iz polnozrnate moke, izdelki iz ajde, kaše in kosmiči iz ovsa, rži, pire, ječmena,
naravni (neoluščeni) riž, testenine iz polnozrnate moke). Raziskave kažejo, da ima prehrana, ki vsebuje veliko škrobnih
živil, škodljive posledice za zdravje. Pri osebah, ki zaužijejo veliko krompirja, oluščenega riža in izdelkov iz bele moke,
je pojavnost sladkorne bolezni tipa 2 ter bolezni srca in ožilja večja, v primerjavi z osebami, ki zaužijejo pretežno
polnovredna žita (59).
5.2 SADJE
Sadje ima velik pomen v zdravi prehrani, saj je biološko visoko vredno živilo, z nizko energijsko gostoto. Sadje vsebuje
veliko vitaminov, mineralov, antioksidantov, prehranske vlaknine in še številne druge zaščitne snovi. Zato krepi in
ohranja zdravje, počutje, imunski sistem ter zmanjšuje tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja, različnih vrst raka in
možgansko kap (60, 61). Zaradi nizke energijske gostote pomaga pri zmanjševanju in vzdrževanju telesne mase (2).
V dnevno prehrano je potrebno vključiti tako sadje, kot tudi zelenjavo, kajti vsako izmed njih ima posebne
zaščitne snovi. Zaradi vsebnosti posameznih zaščitnih snovi, ki se nahajajo tipična barvila sadja, priporočamo uživanje
različnih barv sadja (zelene, bele, oranžno-rumene, rdeče in modro-vijolične). Uživanje sadja v uravnoteženi prehrani
ima velik pomen na optimalno delovanje organizma. Po podatkih World Health Report iz leta 2002 naj bi nezadostno
uživanje sadja (in tudi zelenjave) povzročilo 19 % raka na prebavilih, 31 % ishemične bolezni srca in povzročilo 2,7
milijona smrti na leto. Strokovnjaki evropske unije pripisujejo nezadostnemu uživanju sadja in zelenjave kar 4,3 %
skupnih bolezni pri moških in 3,4 % pri ženskah. (62).
5.2.1 Zdravju koristni učinki uživanja sadja
Številne raziskave potrjujejo povezanost uživanja sadja z zmanjšanim tveganjem za nastanek raka pljuč, požiralnika,
žrela, trebušne slinavke, dojke in debelega črevesa. Raziskave pa navajajo tudi sinergistično delovanje posameznih
komponent v sadju, kot so vitamini, minerali, antioksidanti, prehranska vlaknina in sekundarne zaščitne rastlinske snovi,
ki preprečuje nastanek rakavih obolenj ter bolezni srca in ožilja (56).
Pomembna skupina potencialnih antikancerogenih snovi so tudi vitamini z antioksidativno aktivnostjo. Vitamin A je
zelo pomemben pri celičnih procesih, ki so povezani z nastankom raka. Prehranjevanje s hrano, ki vsebuje veliko
vitamina C iz sadja je povezano z manjšim tveganjem raka, zlasti raka na požiralniku, želodcu in debelem črevesu.
Vendar intervencijske študije z vitaminom C v obliki prehranskega dopolnila pa niso uspele dokazati zmanjšanje
pogostosti raka na želodcu in debelem črevesu (63,64).
Preglednica 2. Vsebnost prehranske vlaknine ter prisotnost posameznih vitaminov in mineralov v sadju (65).
Sadje
Jabolko (s kožico)
Suha marelica
Črni ribez
Borovnica
Dateljni
Sveže fige
Pomaranča
Breskva
Hruška (s kožico)
Suhe slive
Rozine
Maline
Jagode
Količina
1 srednje velik
4 polovice
80 g
80 g
3 sadeži
2 sadeža
1 srednje velika
1 srednje velika
1 srednje velika
3 sadeži
1 žlica
80 g
80 g
Vsebnost prehranske vlaknine
(g/100g)
1,8
5,0
2,5
2,0
1,4
1,2
2,7
1,7
3,3
4,6
0,6
2,0
1,0
68
Vitamini/minerali
Fol, C, Vit.K / Ca, K, Mg, Na
Vit.K / Ca, Mg, P
C, Vit.K / Ca, K, Mg, P
Fol, C, Vit.K / Ca, K, Mg, P
Ca, K, Mg
Ca, Mg, P
Fol, C, Vit.K / K
Fol, C / Ca, K, Mg, P
Fol, C, Vit.K, / Ca, K, Mg, P
Vit.K / Ca, Fe, Mg, P
Fol, C / Mg, P
Fol, C, Vit.K / Ca, Mg
C, Vit.K / Ca, Mg, P
5.2.2 Priporočila za uživanje sadja
V dnevno prehrano moramo vključiti od 150 do 250 gramov sadja, odvisno od dnevnih energijskih potreb. Ta količina
predstavlja od 2 do 3 enote na dan (2,66).
Še posebno v zimskem času zaužijemo več suhega sadja, ki zaradi koncentracije hranil vsebuje več le-teh in ima
tudi večjo energijsko vrednost kot svežega sadja. Zaradi zdravju koristnih maščob, rastlinskih beljakovin in prehranske
vlaknine vključimo v dnevni jedilnik tudi do 30 g oreščkov. Orehi, lešniki, pistacije, mandlji, pinjole, arašidi in drugi
oreščki se po hranilni sestavi razlikujejo od svežega sadja. Vsebujejo veliko beljakovin, prehranske vlaknine, zdravju
koristnih maščob ter v maščobi topnih vitaminov in imajo z razliko od sadja precej manj ogljikovih hidratov (67).
Priporočljivo je, da del teh živil zaužijemo kot svežo, presno hrano, drugi del pa v kuhani obliki. Prav tako je
priporočljivo uživanje sezonskega sadja pridelanega na lokalni način, kajti tako se izognemo transportu ter
dolgotrajnemu in nepravilnemu skladiščenju živil, kjer lahko pride do izgub hranljivih snovi.
5.3 ZELENJAVA
Zelenjava vsebuje številne zaščitne snovi, zato je nepogrešljiva v vsakodnevni uravnoteženi prehrani. Zelenjava je
odličen vir beta-karotena, vitaminov C, B 1 , B 6 , folne kisline, kalcija, kalija, drugih antioksidantov, prehranske vlaknine
ter številnih sekundarnih rastlinskih zaščitnih snovi, ki varujejo pred nastankom kroničnih nenalezljivih bolezni, ki so
posledica dejavnikov tveganja v našem okolju. Sekundarne rastlinske snovi so na podlagi kemične strukture in
funkcionalnih lastnosti razdeljene v različne skupine. Glavne skupine so karotenoidi, fitosteroli, glukozinolati,
flavonoidi, fenolne kisline, inhibitorji proteaze, monoterpeni, fitoestrogeni in žveplove spojine (2,68).
5.3.1 Zdravju koristni učinki uživanja zelenjave
Zaščitne snovi v omenjenih živilih lahko zmanjšajo posamezne dejavnike tveganja za prezgodnjo obolevnost in umrljivost.
Prehrana z veliko zelenjave ima zaradi nižje energijske gostote tudi vpliv na regulacijo telesne mase in preprečevanje
prekomerne prehranjenosti in debelosti, ki sta velika dejavnika tveganja za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni. Zaradi
vsebnosti posameznih zaščitnih snovi, ki se nahajajo v tipičnih barvilih zelenjave, priporočamo uživanje zelenjave različnih
barv (2,68).
Preglednica 3. Antikancerogene snovi v zelenjavi (69).
Substance
Antioksidanti
Folati
Glukozinolati
Indoli
Flavonoidi
Fenoli
Inhibitorji proteaz
Izoflavoni
Vir
Vse rastline
Zelena zelenjava
Kapusnice
Kapusnice
Zelenjava
Zelenjava
Semena, stročnice
Soja
Preventivni učinek
Zmanjša oksidativne poškodbe
Zmanjša hipometilacijo DNA
Poveča oksidativno aktivnost
Poveča oksidativno aktivnost
Antioksidanti
Inhibicija nitrozaminov
Inhibicija proteaz
Inhibicija P450 encimov
Posebno pozornost velja nameniti zelenjavi iz družine križnic, kamor sodijo brokoli, ohrovt, brstični ohrovt, zelje,
kitajsko zelje, cvetače repa in koleraba. Rastline iz družine križnic vsebujejo številne fitokemične snovi, ki zaradi
antioksidativnega delovanja ščitijo pred boleznimi srca in ožilja, sladkorno boleznijo ter več vrstami raka, posebno pred
rakom pljuč. Poleg tega so križnice tudi bogat vir beta-karotena, vitaminov B 1 in C, kalcija, železa, kalija in prehranske
vlaknine. Paradižnik je pomemben vir likopena, ki spada med barvila karotenoide in preprečuje nastanek srčno žilnih
bolezni in raka. Likopen je v maščobi topna snov, ki se bolje absorbira kuhana v maščobi (npr. paradižnikova omaka z
69
baziliko in oljčnim oljem). Sulfide, kot npr. alicin, vsebujejo česen in druge čebulnice, ki imajo antimikrobne,
antikancerogene, antioksidativne in protivnetne učinke. Študije kažejo, da imajo tudi ugoden vpliv na krvni tlak in imunski
sistem (68). Korenje vsebuje veliko beta karotena, ki je prekurzor vitamina A. Rezultati epidemioloških študij kažejo, da
karotenoidi, neodvisno od svojih značilnosti kot provitamini A, zmanjšujejo tveganje obolevanja za rakom na pljučih,
požiralniku in želodcu (56).
5.3.2 Priporočila za uživanje zelenjave
Priporočila za zelenjavo so višja kot za sadje, saj so opravljene epidemiološke raziskave v primerjavi s sadjem pokazale
močnejši zaščitni učinek zelenjave. Tako moramo v dnevno prehrano vključiti od 250 do 400 gramov zelenjave, odvisno
od dnevnih energijskih potreb. Ta količina predstavlja od 3 do 5 enot na dan (2,66).
Zelenjava je bogat vir vitaminov in mineralov, ki se hitro uničijo pri neprimerni pripravi in termični obdelavi.
Postopki priprave so pomembni zaradi večjega izkoristka hranil, boljše prebavljivosti in nenazadnje boljših senzoričnih
lastnosti zelenjave. Priporočljivo je, da dnevno zaužijemo tako surovo kot tudi kuhano zelenjavo. Z rezanjem,
sekljanjem, lupljenem zelenjave pospešimo oksidacijske procese, zato to opravimo tik pred nadaljnjo pripravo hrane.
Za čim višjo biološko vrednost zelenjave in ohranitev mikrohranil, zelenjavo vedno kuhamo malo časa in v majhni
količini vode. Priporočljivi postopki priprave zelenjave so poširanje, dušenje in kuhanje nad paro (68,79).
5.4 MLEKO
Mleko zaradi visoke hranilne in biološke vrednosti uvrščamo med pomembna živila v uravnoteženi prehrani. Predstavlja
bogat vir beljakovin, ki vsebujejo življenjsko pomembne esencialne aminokisline. Mleko in mlečni izdelki zagotavljajo
tudi bogat vir kalcija. Kalcij, pridobljen iz mleka in mlečnih izdelkov, se bolje absorbira v telesu, predvsem zaradi
prisotnosti vitamina D. Absorpcija kalcija je zato pri uživanju mleka veliko bolj učinkovita kot pri uživanju drugih s
kalcijem bogatih živil. Uživanje kalcija v obdobju otroštva pomembno vpliva na trdoto kosti v kasnejših življenjskih
obdobjih Mleko vsebuje konjugirano linolensko kislino, masleno kislino in v maščobi topne vitamine A in D, E in K ter
betakaroten. Predstavlja tudi pomemben vir fosforja, natrija, kalija, klora, magnezija, in cinka.
Različne študije navajajo, da zadostno uživanje mleka in mlečnih izdelkov v obdobju otroštva zmanjšajo tveganje za
nastanek osteoporoze, visokega krvnega tlaka in prekomerne prehranjenosti in debelosti ter deleža maščob v telesu v
kasnejšem življenjskem obdobju. V prehrani otrok je glede na raziskave, zadostno uživanje mleka in mlečnih izdelkov
zmanjšalo tveganje za nastanek simptomov astme. Mleko in mlečni izdelki pa so tudi bogat vir maščob, med katerim je
potrebno izpostaviti predvsem nasičene maščobne kisline. Znano je, da je prekomerno uživanje nasičenih maščob dejavnik
tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja, pri tveganju za nastanek raka, pa so pomembne predvsem kot vir prekomerne
energije (2).
5.4.1 Prehranski zaščitni dejavniki v mleku
Številne študije v zadnjih desetletjih navajajo, da zadosten vnos kalcija in ostalih snovi v mleku zmanjšujejo tveganje
za osteoporozo z naraščanjem kostne gostote v obdobju odraščanja in zmanjšanja osteoporotičnih zlomov v kasnejšem
življenjskem obdobju. Kalcijeve soli v telesu stabilizirajo trdne substance (npr. kosti za nosilnost in za zaščito organov,
zobe). Optimiranje maksimalne kostne mase v mladih letih ter zmanjšanje stopnje razgrajevanja kosti v starosti do
najmanjše mere sta pomembna cilja preprečevanja osteoporoze. Poleg tega so klinične študije pokazale tudi zaščitni
učinek kalcija zaužitega z mlekom oziroma mlečnimi izdelki v zmanjšanju telesne mase in telesne maščobe (71).
Raziskave navajajo, da nezadostno uživanje mleka v obdobju otroštva poveča tveganje za debelost v kasnejšem
obdobju. Mleko vsebuje bioaktivne snovi, ki so vključeni v procese regulacije telesne mase in metabolizma glukoze.
70
Prehrana z visoko vsebnostjo kalcija zmanjša lipogenezo in pospeši lipolizo, kar se odraža na zmanjševanju telesne mase
in zmanjševanju deleža maščob v telesu. Učinek je občutno večji, če je kalcij zaužit z manj mastnim mlekom (71,72).
Raziskave navajajo zaščitno vlogo mleka v preventivi pred rakom debelega črevesa in danke (73). In vitro študije
in eksperimentalne raziskave na živalih so delno potrdile, da vnos kalcija, ki se nahaja v mleku lahko zmanjša
proliferacijo celic debelega črevesa in prepreči nastanek neoplazem debelega črevesa. Kalcij se veže z žolčnimi
kislinami in prostimi maščobnimi kislinami in tako zmanjša njihovo toksično delovanje na steno debelega črevesa. Mlečni
sladkor (laktoza) je hranilo za rast mlečnokislinskih bakterij v črevesju, ki imajo protimutagene in protikancerogene
lastnosti. Eksperimentalne raziskave navajajo, da vnos beljakovin sirotke (laktoalbuminov), ne pa kazeina, ki se tudi
nahaja v mleku, lahko zmanjša tveganje za nastanek raka debelega črevesa in danke (74, 75). Mleko vsebuje tudi
nekatere potencialne protikancerogene sestavine, kot so konjugirana linolna kislina, sfingomielin, butirat in nekatere
maščobe kisline (76).
Zaradi naraščajočega trenda debelosti med populacijo otrok, smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO)
priporočajo uživanje delno posnetega mleka in manj mastnih mlečnih izdelkov od tretjega leta starosti dalje. Večje količine
zaužitega mleka in mlečnih izdelkov od priporočenih (Preglednica 4), vplivajo na povečano telesno maso ali višji delež vnosa
maščob (77).
Preglednica 4. Priporočen vnos mleka za otroke, mladostnike in odrasle (77)
Starost (leta)
Mleko, mlečni
izdelki* (ml/dan)
1
2-3
4-6
7-9
10-12
300
330
350
400
420
13-14
deklice/dečki
425/450
15-18 deklice/
dečki
450/500
Odrasli
400-600
Opomba: *100 ml mleka vsebuje podobno količino kalcija kot 15 g trdega sira ali 30 g mehkega
5.4.2 Priporočila za uživanje mleka
Potrebe po zadostnih količinah mleka oziroma mlečnih izdelkov so zaradi intenzivne rasti in razvoja še posebej
pomembne pri otrocih v predšolskem obdobju. V preglednici 4 so navedena priporočila za vnos mleka in mlečnih
izdelkov (77).
5.5 MESO, MESNI IZDELKI IN JAJCA
Meso je bogat vir beljakovin visoke biološke vrednosti, vitaminov (B1, B2, B12), železa, cinka, selena in drugih mineralov.
Železo potrebujemo za rast telesnih celic in mišičnega tkiva, potrebujejo pa ga tudi drugi organi in imunski sistem. V telesu se
železo bolje absorbira iz mesa kot iz zelenjave in žit, vendar pa je treba izbirati manj mastno ali nemastno meso (44). Meso,
ribe, perutnina, jajca in mlečni izdelki vsebujejo večji delež živalskih beljakovin. Stročnice in oreški predstavljajo pomemben
vir rastlinskih beljakovin. Meso in predvsem mesni izdelki lahko vsebujejo velik delež skupnih in nasičenih maščob. Mastni kosi
mesa vsebujejo tudi do 25 % maščob, mesni izdelki pa še več. Priporočamo izbiro manj mastnega mesa oziroma vidno maščobo
odstranimo. Zaradi pestrosti prehrane vključimo rdeče meso (govedino, svinjino, ovčetino, konjsko meso, divjačino in drugo) v
tedenski jedilnik od dva do tri krat, perutnino pa od enkrat do tri krat. Dvakrat na teden priporočamo uživanje rib. Enkrat do
dvakrat na teden priporočamo brezmesni dan, ki vključuje mlečne izdelke, jajca, stročnice ali izdelke iz stročnic (78).
Morske ribe vsebujejo več esencialnih maščobnih kislin (omega 3), vitamina A in D ter joda kot sladkovodne ribe. V
primerjavi z mesom klavnih živali priporočamo uživanje mastnih morskih rib. Zaradi velike vsebnosti holesterola in
nasičenih maščob ne priporočamo uživanja večjih količin drobovine. Priporočamo zmerno in občasno uporabo mesnih
izdelkov. Izberimo take, kjer se vidi struktura mesa (npr. šunka, piščančje prsi ipd.) in ne tistih, kjer je struktura
homogena zaradi mletja. Mesne izdelke rajši zamenjate z ribami. Izbirajmo pusto meso in perutnino brez kože. Iz mesa
71
odstranimo vso vidno maščobo in ga termično obdelamo na način, ki zahteva minimalno prisotnost dodatne maščobe,
hkrati pa pazimo, da ga ne prepečemo preveč.
Jajca so bogata z vitamini, še posebej z vitaminom D, jajčni rumenjak pa hkrati vsebuje velike količine
holesterola, kar lahko povzroči zvišanje vsebnosti maščob v krvi. Na teden lahko zaužijemo največ od tri do pet jajc, v
to količino pa so že všteta tudi jajca, ki jih uporabimo pri kuhi ali v jedeh (78).
5.6 MAŠČOBNA ŽIVILA
Ker lahko dolgoletno uživanje hrane, bogate z maščobami (nad 40 % dnevnega energijskega vnosa), dolgoročno vodi k
nastanku bolezni srca in ožilja in raka, je treba maščobo oziroma živila, ki so bogata z maščobo, uživati omejeno in
skladno s priporočili (1,2).
Pri pripravi obrokov je priporočljivo uporabljati kvalitetna rastlinska olja (oljčno, repično, olje ogrščice, orehovo
olje) in izbirati čim bolj pusta živila živalskega izvora (manj mastno meso, mleko, mlečne izdelke), ki sicer vsebujejo
veliko nasičenih maščob. Najmanj enkrat tedensko je priporočljivo uživati mastne morske ribe (20 dag), ki so
pomemben vir esencilanih maščobnih. Priporočljiva je izbira maščob, ki vsebujejo veliko enkrat nenasičenih maščobnih
kislin in čim manj nasičenih in trans maščobnih kislin (2).
Pretežno nasičene maščobne kisline vsebujejo goveji loj, kokosova mast, palmina mast, rastlinska mast, svinjska
mast, surovo maslo, sladka in kisla smetana, topljeno maslo, pa tudi mastna živila, kot so mesni izdelki, ocvirki,
prekajena slanina in mastni siri in sirni namazi (2). Pretežno enkrat nenasičene maščobne kisline vsebujejo orehovo,
olivno in repično olje ter mastna živila, kot so arašidi, avokado, lešniki, mandlji in olive. Enkrat nenasičene maščobe
vsebujejo v optimalnem razmerju za preprečevanje kroničnih bolezni srca in ožilja. Pretežno večkrat nenasičene
maščobe vsebujejo bučno, koruzno, sojino in sončnično olje, ter oreščki in semena. Olja vsebujejo veliko vitamina E, ki
je pomemben antioksidant. Olja z pretežno večkrat nenasičenimi maščobnimi kislinami so pretežni vir esencialnih
(telesu nujno potrebnih) maščobnih kislin, ki pa jih moramo vnašati s hrano (44).
6 PREHRANSKI DEJAVNIKI ZA RAZVOJ KRONIČNIH NENALEZLJIVIH BOLEZNI
Kronične nenalezljive bolezni, med katere prištevamo bolezni srca in ožilja, sladkorno bolezen tipa 2, bolezni dihal,
bolezni prebavil in rak, predstavljajo glavni vzrok obolevnosti in umrljivosti tako v Sloveniji kot v svetu (3). Preko 70 %
smrti prebivalcev Slovenije je posledica kroničnih bolezni, med temi pa so vzrok za kar okoli 40 % celotne umrljivosti
prebivalstva bolezni srca in ožilja, kljub temu, da se je umrljivost zaradi le-teh v letih od 1990 do 2002 zmanjšala. V
letu 2005 je delež prezgodnjih smrti (tj. smrti pred 65. letom) zaradi bolezni srca in ožilja znašal okoli 21 % (53, 54).
Delež umrljivosti zaradi rakavih obolenj z leti narašča in ostaja na drugem mestu vzrokov umrljivosti v Sloveniji (3).
Pričakovano trajanje življenja se z razvitostjo družbe sicer podaljšuje, še vedno pa zaradi neustreznega načina
življenja veliko ljudi zboli in umre prezgodaj. Pri nastanku posamezne bolezni imajo pomembno vlogo različni dejavniki
tveganja, ki jih delimo na biološke (povišan krvni tlak, zvišana raven krvnega sladkorja in maščob v krvi ter prekomerna
telesna masa) in vedenjske (kajenje, telesna nedejavnost, prehranjevalne navade, uživanje alkohola in stresno vedenje)
dejavnike tveganja.
6.1 PREHRANA IN BOLEZNI SRCA IN OŽILJA
Bolezni srca in ožilja so vodilni vzrok smrti v svetu. 80 % le-teh pripisujejo povišanemu krvnemu tlaku, kajenju in
povišanemu holesterolu. Od naštetih vzrokov je povišan krvni tlak najpomembnejši neposredni vzrok smrti. Visok krvni
tlak in naraščanje krvnega tlaka s starostjo sta direktno odvisna od previsokega vnosa soli, nizkega vnosa kalija,
72
nezadostnega vnosa zelenjave in sadja, prekomernega uživanja alkohola, previsoke telesne mase in nezadostne telesne
dejavnosti (79).
Zdrave prehranjevalne navade z omejenim vnosom nasičenih in trans maščobnih kislin ter z zadostno količino
zaužitih nenasičenih omega-3 maščobnih kislin ter mononenasičenih maščobnih kislin skupaj z veliko sadja in zelenjave
ter zadostno telesno aktivnostjo pomembno vplivajo na preprečevanje bolezni srca in ožilja (80,81). V Preglednici 5 so
navedeni obvladljivi dejavniki tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja. V preventivi bolezni srca in ožilja so
pomembni naslednji prehranski dejavniki: vzdrževanje optimalne telesne mase, znižana količina zaužitih nasičenih in
trans maščobnih kislin ter kuhinjske soli, uporaba nenasičenih maščob za pripravo hrane (predvsem oljčnega in
repičnega olja), uživanje sadja in zelenjave večkrat na dan, uživanje zmernih količin sladkorja, uživanje večjih količin
prehranske vlaknine in rib ter zmerno pitje alkoholnih pijač (81).
Preglednica 5. Obvladljivi dejavniki tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja (2).
Dejavnik
Vrednosti maščob v krvi
Vnetni odziv
Vedenjski dejavniki tveganja
Povezane bolezni/stanja
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
−
LDL holesterol
HDL holesterol
skupni trigliceridi
Fibrinogen
C-reaktivni protein
kajenje
telesna nedejavnost
nezdravo prehranjevanje
stres
alkohol
povišan krvni tlak
sladkorna bolezen
debelost
metabolni sindrom
Oksidativni stres je pomemben dejavnik pri nastanku ateroskleroze. Prehrana z dovolj antioksidantov, ki dospejo
do žilne stene, ima lahko velik zaščitni učinek (82). Vitamin E, topen v maščobah, preprečuje oksidacijo LDL
holesterola. Epidemiološke raziskave kažejo, da različni posamezni in kombinirani prehranski dodatki (vitamin E, C, beta
karoten) v prehrani niso učinkoviti v primarni ali sekundarni preventivi. Večji učinek lahko opazimo pri antioksidantih v
sadju in zelenjavi, zlasti v daljšem časovnem obdobju (83).
Epidemiološke raziskave kažejo zaščitne učinke prehranske vlaknine v sadju, zelenjavi in žitih pred pojavnostjo
bolezni srca in ožilja (84). Vzrok za ta pojav je verjetno v znižanem holesterolu zaradi vezave topnih vlaknin na žolčne
kisline v črevesju. Hrana z veliko prehranske vlaknine lahko poveča inzulinsko občutljivost ter zmanjša agregacijo
trombocitov (85). Rastlinske sterole in stanole dodajajo v živila, ki ob rednem uživanju znižujejo plazemski holesterol z
mehanizmom zaviranja absorpcije holesterola. Pri rednem uživanju lahko znižajo celotni plazemski holesterol in LDL
holesterol za okoli 10 %, ob hkratnem upoštevanju načel zdravega prehranjevanja in zdravega življenjskega sloga (86).
Uživanje mastnih morskih rib zniža incidenco koronarne bolezni (eskimski paradoks). Epidemiološke raziskave so
pokazale obratno sorazmerje med umrljivostjo zaradi koronarne srčne bolezni in uživanjem večjih količin omega-3
polinenasičenih maščobnih kislin v ribah kot tudi v soji in lanenem semenu (87).
6.2 PREHRANA IN RAK
Na razvoj raka z vidika prehrane vpliva na eni strani prisotnost kancerogenih snovi, na drugi strani pa pomanjkanje
prehranskih zaščitnih snovi. Čeprav prehrana neposredno ali posredno vpliva na nastanek številnih rakavih boleznih, pa v
zvezi s prehrano obravnavamo predvsem rake prebavil (požiralnika, želodčnega raka, predvsem pa raka debelega
73
črevesa in danke), rake zgornjih dihal (usta, grlo), ki so povezani s čezmernim pitjem alkoholnih pijač ter nekatere
hormonsko odvisne rake (dojka, prostata, trebušna slinavka). Vpliva na nastanek in razvoj raka nima samo vrsta, temveč
tudi količina in pogostnost uživanja posameznih sestavin hrane. Poleg hranil in energijske vrednosti hrane pa imajo
pomemben vpliv tudi druge snovi hrane, vključno z aditivi in onesnaževali (56).
Epidemiološke raziskave so pokazale, da uživanje rdečega mesa (pečenega, na žaru), še posebej mesnih izdelkov,
lahko predstavlja večje tveganje za nastanek raka na želodcu, debelem črevesu, danki in prostati, v primerjavi s
kuhanim mesom, svežim mesom in ribami. Policiklični aromatski ogljikovi hidrati in heterociklični amini, ki nastanejo pri
pečenju mesa pri visokih temperaturah, so namreč kancerogene snovi (88). Obstaja pa verjetnost, da gre za
sinergistično delovanje maščob v mesu in heterocikličnih aminov.
Številne raziskave so pokazale sinergistično delovanje vitaminov, mineralov, prehranskih vlaknin ter drugih
rastlinskih sekundarnih snovi v živilih v preventivi raka različnih vrst, kar pri prehranskih dopolnilih ni dokazano (56).
Zelenjava in sadje vsebujeta zaščitne snovi (vitamine, minerale, karotenoide, flavonoide, fenole, indole, fitosterole,
elagično kislino, folno kislino, likopene, terpene), ki varujejo pred nastankom raka (89,90). Rastline iz družine križnic,
kot so brokoli, zelje in brstični ohrovt ščitijo pred več vrstami raka, posebno pred rakom pljuč (91). Večja količina
zaužitih izotiocianatov pospeši vezavo in izločanje karcinogenih snovi, kar zmanjša tveganje raka na črevesju. Posebno
zaščitno vlogo pred nastankom in razvojem kolorektalnega raka, raka jeter, raka jajčnikov in prostate se pripisuje
zadostnemu uživanju zelenjave. Paradižnik vsebuje poleg zaščitnega likopena še druge pomembne fitokemikalije (92).
Poseben pomen v prehrani imajo tudi makrohranila, ki lahko z večjim energijskim vnosom povzročijo povečano
telesno maso. Ta je lahko dejavnik tveganja za različne oblike raka, na primer na endometriju, dojkah v
postmenopavzalnem obdobju in ledvicah. Zaščitni učinek imajo predvsem maščobe z veliko polinenasičenih maščobnih
kislin. Mononenasičene maščobne kisline so pokazale zaščitni učinek pred nastankom raka na dojki (93). Trans maščobne
kisline so povezane z večjim tveganjem za nastanek raka na dojki, debelem črevesu in prostati (33,94). Beljakovine
nimajo povezave z nastankom raka. Ogljikovi hidrati, sladkorji, prehranska vlaknina, škrob pa imajo lahko določen vpliv.
Škrob lahko poveča tveganje za nastanek želodčnega raka, a zniža tveganje za raka na debelem črevesu in danki. Večja
količina vlaknine zniža tveganje za nastanek raka na trebušni slinavki, raka na debelem črevesju, danki in dojki (95,96).
Epidemiološke raziskave so pokazale tudi povezavo med pitjem kave in rakom črevesja, danke, želodca, trebušne
slinavke in mehurja. Verjetno so različni vzporedni dejavniki ob pitju kave, kot na primer kajenje, lahko bolj
pomembne kot zaužit kofein ali druge sestavine kave, z izjemo raka na mehurju (97). Epidemiološke raziskave kažejo na
ugoden učinek čaja, še posebno zelenega, v preventivi želodčnega raka in raka na danki ter prostati. Zaščitne snovi čaja
naj bi zavirale tako nastanek raka kot tudi razvoj metastaz (98). Kot zaščitni prehranski dejavnik pred nastankom,
progresijo in metastaziranjem raka na prostati je ugotovljeno pitje zelenega čaja in hkratno uživanje sojinih beljakovin
(99). Znano je, da je skupni energijski vnos pomemben modulator kancerogeneze. Omejitev energijskega vnosa zmanjša
število tako spontanih kot kemijsko povzročenih tumorjev (100).
6.3 PREHRANSKI DEJAVNIKI PRI NASTANKU SLADKORNE BOLEZNI TIPA 2
Dejavniki tveganja za nastanek sladkorne bolezni tipa 2 so prekomerna telesna masa in debelost, debelost
abdominalnega tipa, telesna nedejavnost, prekomerno uživanje skupnih, nasičenih in trans nenasičenih maščobnih kislin
ter tvegano pitje alkohola (47). Debelost je pomemben patogenetski dejavnik pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 ali
z moteno toleranco za glukozo, zato je doseganje in vzdrževanje normalne telesne mase pomemben cilj obvladovanja
sladkorne bolezni (101).
Bolnik s sladkorno boleznijo mora nujno vzdrževati normalno koncentracijo glukoze v krvi. S tem se lahko
preprečijo nadaljnje komplikacije, ki nastanejo ob sladkorni bolezni. Prehrana sladkornega bolnika mora biti pestra in
vsebinsko ustrezna ter preko dneva primerno časovno in količinsko razporejena, kar še posebej velja za bolnike, ki se
74
zdravijo z inzulinom oziroma drugimi antihiperglikemičnimi zdravili (102,103). Bolnik s sladkorno boleznijo ne potrebuje
restriktivne diete, upoštevati pa mora načela zdrave in uravnotežene prehrane (47). Primarna preventiva oseb z visokim
tveganjem za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 temelji na vzdrževanju normalne telesne mase. Priporočljiva je redna
dnevna telesna aktivnost (150 minut/teden) in uravnotežena prehrana, ki naj ne vsebuje več kot 30 % energije iz
skupnih maščob, ne več kot 10 % iz nasičenih maščobnih kislin in do 1 % iz trans maščobnih kislin. Mononenasičene
maščobne kisline imajo pomembno vlogo pri preprečevanju bolezni srca in ožilja, zato je njihov priporočen vnos večji
od 10 % dnevnega energijskega vnosa (1,104).
Priporočen vnos ogljikovih hidratov v dnevni prehrani je nad 50 % dnevnega energijskega vnosa. Priporočljiva so
predvsem ogljikohidratna živila, ki vsebujejo esencialne hranilne snovi in prehranske vlaknine v količini okoli 14 g/1000
kcal. Še vedno pa ni znanstvenih dokazov o zmanjšanem tveganju za nastanek sladkorne bolezni tipa 2 pri uživanju
hrane z nizkim glikemičnim indeksom (105). Hrana z nizkim glikemičnim indeksom vsebuje veliko prehranske vlaknine in
drugih rastlinskih zaščitnih snovi, zato jo priporočamo v preventivni prehrani. Priporočljivo je uživanje živil, ki vsebujejo
sestavljene ogljikove hidrate (črn kruh, polnozrnat kruh, neoluščen riž, testenine iz črne moke, oves, ajda, nekatere
vrsta sadja), ki poleg veliko topnih vlaknin vsebujejo tudi minerale in vitamine. Raziskave navajajo, da dnevna prehrana
z več kot 50 g prehranske vlaknine zmanjša glikemijo in hiperinzulinemijo pri sladkornih bolnikih tipa 2 (106).
Epidemiološke raziskave kažejo, da je tveganje za pojav sladkorne bolezni tipa 2 pri osebah, ki so uživale krompir
štirikrat na teden večje za 14 %, v primerjavi z osebami, ki so uživale krompir le dvakrat krat na mesec (59).
Potrebe po vitaminih, mineralih in elementih v sledovih niso povečane pri sladkornih bolnikih. Z dobro načrtovano
pestro prehrano sladkorni bolniki pokrijejo potrebe po mikrohranilih. Prehranska dopolnila v obliki vitaminov in
mineralov pri sladkornih bolnikih niso priporočena, v kolikor niso ugotovljena pomanjkanja le-teh. Pomanjkanje kroma,
kalija, natrija, magnezija in cinka lahko povzroči motnje v presnovi ogljikovih hidratov, toda še vedno ni prepričljivih
dokazov, ki bi potrjevali njihovo vlogo pri razvoju in obvladovanju sladkorne bolezni (107).
Sladkorni bolniki naj omejijo vnos holesterola na manj kot 200 mg na dan. Zaradi bogatega vira zdravju koristnih
omega-3 maščobnih kislin, vitamina D in joda priporočamo uživanje rib vsaj dvakrat na teden. Priporočen vnos
beljakovin pri sladkornih bolnikih je od 15 do 20 % dnevnega energijskega vnosa, če je delovanje ledvic normalno.
Takšen vnos beljakovin tudi ne pospeši nastanka nefropatije. Prevelike količine zaužitih beljakovin vplivajo na
povečanje količine končnih metabolitov presnove beljakovin, ki obremenijo delovanje ledvic. Prehrana z visoko
vsebnostjo beljakovin (nad 20 %) kot načinom zmanjševanja telesne mase ni priporočljiva. Znano je, da ima visoko
beljakovinska prehrana kratkotrajne učinke na znižanje telesne mase in izboljšanje glikemije. Še vedno ni znanstvenih
dokazov o možnih vplivih dolgotrajne prehrane z deležem beljakovin nad 20 % energijskega vnosa na obvladovanje
sladkorne bolezni (47).
Prospektivna raziskava je pokazala za 38 % povečano tveganje za nastanek sladkorne bolezni tipa 2 pri
preiskovankah, ki so uživale mesne izdelke 5 krat na teden, v primerjavi s preiskovankami, ki niso uživale predelanega
mesa (108). Ugotovljeno je, da nitriti poškodujejo celice pankreasa in zmanjšajo inzulinsko rezistenco.
6.4 PREHRANSKI DEJAVNIKI PRI NASTANKU DEBELOSTI
Debelost je kronična bolezen, za katero je značilno čezmerno kopičenje maščevja v telesu. Debelost zmanjšuje
kakovost življenja, povečuje obolevnost in skrajšuje življenjsko dobo. Prekomerna prehranjenost in debelost sta
posledica neustreznih prehranjevalnih navad in občutnega zmanjšanja telesne aktivnosti. Debelost je povezana s
povečanim tveganjem za nastanek sladkorne bolezni tipa 2, z nastankom hipertenzije in srčno-žilnih bolezni. Debelost
je prav tako dejavnik tveganja za nastanek jetrnih bolezni, žolčnih kamnov, ortopedskih zapletov, dermatoloških
sprememb, nevroloških motenj in hormonskih motenj ter psihosocialnih posledic. (109-115). Epidemiološke in
eksperimentalne raziskave kažejo, da je debelost, v povezavi s preobilno in energijsko gosto hrano in telesno
75
nedejavnostjo, vodilni dejavnik tveganja pri nastanku različnih oblik raka, predvsem raka na maternici, debelemu
črevesju, ledvicah, trebušni slinavki, raku na dojkah v postmenopavzalnem obdobju pri ženskah, na požiralniku,
limfomu in levkemiji (116-123).
Znano je, da ima več kot 80 % ljudi s sladkorno boleznijo povečano telesno maso. Maščobne celice, še posebno
nakopičene na trebuhu in okoli pasu, povečajo nastanek biološko aktivnih snovi, predvsem adipokinov, ki z endokrinim
in parakrinim delovanjem pospešujejo inzulinsko rezistenco. Vzdrževanje normalne telesne mase in obsega trebuha, pri
tem pa ima pomen tudi vsakdanja telesna aktivnost, sta med pomembnimi preventivnimi vplivi pri nastanku sladkorne
bolezni tipa 2 (124). Čezmerno težkim in debelim bolnikom priporočamo zmerno in dolgoročno zmanjšanje telesne
mase za vsaj 5–7 % začetne telesne mase zaradi ugodnih presnovnih učinkov (106). Zmanjšanje telesne mase je
potrebno doseči z uvedbo zdravega življenjskega sloga in zmanjšanja energijskega vnosa od 500 do 1000 kcal manj na
dan. Vzporedno pa je nujno potrebno uvesti redno telesno dejavnost (Slika 1). Tudi v obdobju zniževanja telesne mase
ne priporočamo manj kot 130 g ogljikovih hidratov na dan (125). Prehrana s tako majhno količino ogljikovih hidratov
vsebuje premalo zaščitnih snovi, kot so vitamini, minerali, drugi antioksidanti in prehranske vlaknine, kar lahko v
daljšem časovnem obdobju predstavlja tveganje za zdravje.
7 VIRI
1.
D-A-CH Referenzwerte der DGE, ÖGE, SGE/SVE. Referenzwerte für die Nährstoffzufuhr. 1. Auflage, 3.
korrigierter Nachdruck 2008. Die Deutsche Gesellschaft für Ernährung e.V. (DGE), die Österreichische
Gesellschaft für Ernährung (ÖGE), die Schweizerische Gesellschaft für Ernährungsforschung (SGE) sowie die
Schweizerische Vereinigung für Ernährung (SVE). Frankfurt am Main: Umschau/Braus; 2008.
2.
Mahan K, Escott-Stump S. Krause's Food, Nutrition
Diet Therapy (12th ed). WB Philadelphia: Saunders
3.
WHO. HFA database, World Health Organization, Regional office for Europe, Copenhagen, Denmark.
4.
Djomba JK, Vertnik L, Zaletel-Kragelj L, Maučec Zakotnik J, Hlastan Ribič C. Prehranjevalne navade kot
Company; 2008.
Dosegljivo na: http://data.euro.who.int/hfadb.
dejavnik tveganja za kronične nenalezljive bolezni. V Zbornik 6. letnega srečanja strokovnjakov s področja
javnega zdravja Cvahtetovi dnevi 2010, Zdrava prehrana in javno zdravje, Ljubljana, 1.10. 2010. Medicinska
fakulteta. Katedra za javno zdravje: Ljubljana; 2010.
5.
WHO. Diet, nutrition and the prevention of chronic diseases. Report of joint WHO/FAO Expert Consultation.
6.
Ford ES, Bergmann MM, Kröger J, Schienkiewitz A, Weikert C, Boeing H. Healthy living is the best revenge:
WHO Technical Report Series, No. 916. World Health Organization. Geneva: Switzerland; 2003.
findings from the European Prospective Investigation Into Cancer and Nutrition-Potsdam study. Arch Intern
Med 2009;169(15):1355-62.
7.
Iqbal R, Anand S, Ounpuu S, Islam S, Zhang X, Rangarajan S, Chifamba J, Al-Hinai A, Keltai M, Yusuf S.
Dietary patterns and the risk of acute myocardial infarction in 52 countries: results of the INTERHEART study.
Circulation 2008;118:1929-1937.
8.
Hlastan Ribič C, Djomba JK, Zaletel-Kragelj L, Maučec-Zakotnik J, Fras Z. (eds). Tvegana vedenja, povezana z
zdravjem in nekatera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije: rezultati raziskave Dejavniki
tveganja za nenalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije 2008 - z zdravjem povezan vedenjski slog.
Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 2010. 210 str. http://cindislovenija.net/images/stories/cindi/raziskave/CHMS2008.pdf.
9.
Zaletel Kragelj L, Fras Z, Maučec - Zakotnik J. Tvegana vedenja, povezana z zdravjem, in nekatera
zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije. Rezultati raziskave Dejavniki tveganja za nenalezljive
bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije 2001. CINDI Slovenija: Ljubljana; 2004.
76
10. Gabrijelčič Blenkuš M, Gregorič M, Tivadar B, Koch V, Kostanjevec S, Fajdiga Turk V, Žalar A, Lavtar D, Kuhar
D, Rozman U. Prehrambene navade odraslih prebivalcev Slovenije z vidika varovanja zdravja. Ljubljana:
Pedagoška fakulteta; 2009. 183 str.
11. Maučec Zakotnik J, Zaletel Kragelj L, Vegnuti M, Fras Z, Djomba JK. Dejavniki tveganja in učinkovitosti
procesa. Izsledki raziskav 1990/1991, 1996/1997, 2002/2003. Inštitut za varovanje zdravja: Ljubljana; 2009.
http://cindi-slovenija.net/index.php?option=com_content&task=view&id=249&Itemid=137
12. Rolfes SR, Pinna K, Whitney E. Understanding Normal an Clinical Nutrition. 7th ed. Belmont, C. A.:
Thomson/Wadsworth; 2006.
13. Fletcher B, Berra K, Ades P, Braun LT, Burke LE, Durstine JL et al. Managing Abnormal Blood Lipids: A
Collaborative Approach. Circulation 2005; 112: 3184-3209.
14. Mayer-Davis EJ, Sparks KC, Hirst K, Costacou T, Lovejoy JC, Regensteiner JG et al. Dietary intake in the
diabetes prevention program cohort: baseline and 1-year post randomization. Ann Epidemiol 2004; 14(10):
763-72.
15. Mazlan N, Horgan G, Whybrow S, Stubbs J. Effects of increasing increments of fat- and sugar-rich snacks in
the diet on energy and macronutrient intake in lean and overweight men. Br J Nutr 2006; 96(3): 596-606.
16. Savica V, Bellinghieri G, Kopple JD. The effect of nutrition on blood pressure. Annu Rev Nutr 2010; 30: 365401.
17. Stamler J. Assessing diets to improve world health: nutritional research on disease causation in populations.
Am J Clin Nutr 1994; 59: 146S–56S.
18. Howe GR, Jain M, Miller AB. Dietary factors and risk of pancreatic cancer: results of a Canadian populationbased case–control study. Int J Cancer 1990; 45: 604–8.
19. Thind IS. Diet and cancer - an international study. Int J Epidemiol 1986; 15: 160–3.
20. van’t Veer P, Kok FJ, Brants HA, Ockhuizen T, Sturmans F, Hermus RJ. Dietary fat and the risk of breast
cancer. Int J Epidemiol 1990; 19: 12–18.
21. Carroll KK, Braden.LM, Bell JA, Kalamegham R. 1986. Fat and cancer. Cancer 1986; 58: 1818-25.
22. Siri-Tarino PW, Sun Q, Hu FB, Krauss RM. Saturated Fatty Acids and Risk of Coronary Heart Disease:
Modulation by Replacement Nutrients. Curr Atheroscler Rep 2010; 12(6): 384-90.
23. Scarborough P, Rayner M, van Dis I, Norum K. Meta-analysis of effect of saturated fat intake on
cardiovascular disease: overadjustment obscures true associations. Am J Clin Nutr 2010; 92(2): 458-459.
24. Reddy BS. Dietary fat and colon cancer: animal model studies. Lipids 1992; 27: 807-13.
25. Sardesai VM. The essential fatty acids. Nutr Clin Pract 1992; 7: 179-186.
26. Connor WE. Importance of n-3 fatty acids in health and disease. Am J Clin Nutr 2000; 71: 171-175.
27. Ascherio A, Willett WC. Health effects of trans fatty acids. Am J Clin Nutr 1997; 66: 1006S-1010S.
28. Ip C. Review of the effects of trans fatty acids, oleic acids, n-3 polyunsaturated fatty acids and conjugated
linoleic acid on ammaty carcinogenesisi in animals. Am J Clin Nutrition 1997; 66: 1523S-29S.
29. Willett WC. Trans fatty acids and cardiovascular disease - epidemiological data. Atherosclerosis 2006; 7: 5–8.
30. Jakobsen MU, O'Reilly EJ, Heitmann BL, Pereira MA, Bälter K, Fraser GE et al. Major types of dietary fat and
risk of coronary heart disease: a pooled analysis of 11 cohort studies. Am J Clin Nutr 2009; 89(5): 1425-32.
31. Salmeron J, Hu FB, Manson JE, Stampfer MJ, Colditz GA, Rimm EB, Willet WC. Dietary fat intake and risk of
type 2 diabetes in women. Am J Clin Nutr 2001; 73: 1019-26.
32. Bakker N, van’t Veer P, Zock PL and the Euramic Study Group. Adipose Fatty Acids and Cancers of the Breast,
Prostate and Colon: An Ecological Study. Int J Cancer 1997; 72: 587-97.
33. Kohlmeier L s sod. Adipose Tissue Trans Fatty Acids and Breast Cancer in the European Community
Multicenter Study on Antioxidants, Myocardinal Infarction, and Breast Cancer. Cancer Epidemiol Biomarkers
Prev 1997; 6: 705-10.
34. Williams MA, King IB, Sorensen TK, Zingheim RW, Troyer BL, Zebelman AM, Luthy DA. Risk of preeclampsia in
relation to elaidic acid (trans fatty acid) in maternal erythrocytes. Gynecol Obstet Invest 1998; 46(2): 84-7.
35. von Mutius E, Weiland SK, Fritzsch C, Duhme H, Keil U. Increasing prevalence of hay fever and atopy among
children in Leipzig, East Germany. Lancet 1998; 351: 862.
77
36. Pokorn D. Soja osvaja svet - Mala biblija za zdravo življenje. Ljubljana: Nahrin; 2009.
37. Gaffney-Stomberg E, Insogna KL, Rodriguez NR, Kerstetter JE. Increasing Dietary Protein Requirements in
Elderly People for Optimal Muscle and Bone Health. J Am Geriatr Soc 2009; 57(6): 1073–1079.
38. Carraro F, Hartl WH, Stuart CA, Layman DK, Jahoor F, Wolfe RR. Whole body and plasma protein synthesis in
exercise and recovery in human subjects. Am J Physiol Endocrinol Metab 1990; 258: E821-E831.
39. Brändle E, Sieberth HG, Hautmann RE. Effect of chronic protein intake on the renal function in healthy
subjects. Eur J Clin Nutr 1996; 50,734-740.
40. Itoh R, Nisniyama N, Suyama Y. Dietary protein intake and urinary excretion of calcium: across-sectional
study in healthy Japanese population. Am J Clin Nutr 1998; 67,438-444.
41. Frassetto LA, Tood KM, Morris RC Jr, Sebastian A. Estimation of net endogenous noncarbonic acid production
in humans from diet potassium and protein contents. Am J Clin Nutr 1998; 68, 576-83.
42. Remer T, Pietrzik K, Manz F. A moderate increase in daily protein intake causing an enhanced endogenous
insulin secretion does not alter circulating levels or urinary excretion of dehydroepiandrosterone sulfate.
Metabolism 1996; 45,1483-1486.
43. Wolever TMS. Carbohydrate and the Regulation of Blood Glucose and Metabolism. Nutr Rev 2003; 61(5):
(II)S40 –S48.
44. Referenčne vrednosti za vnos hranil. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije; 2004.
45. Hofmann SM, Tschöp MH. Dietary sugars: a fat difference. J Clin Invest 2009; 119(5): 1089-92.
46. Tappy L, Lê KA, Tran C, Paquot N. Fructose and metabolic diseases: New findings, new questions. Nutrition
2010; 26(11-12): 1044-9.
47. American Diabetes Association. Nutrition Recommendations and Interventions for Diabetes – 2006. A position
statement of the American Diabetes Association. Diabetes care 2006; 29(9): 2140-2157.
48. Liu S, Willett WC. Dietary glycemic load and atherothrombotic risk. Curr Atheroscler Rep 2002; 4(6): 454-461.
49. Roberts CK, Liu S. Effects of Glycemic Load on Metabolic Health and Type 2 Diabetes Mellitus. J Diabetes Sci
Technol 2009; 3(4): 697-704.
50. Lopes AC, Victoria CR. Fiber intake and colonic transit time in functional constipated patients. Aeg
Gastroenterol 2008; 45(1): 58-63.
51. Brand-Miller J, McMillan-Price J, Steinbeck K. Caterson I. Carbohydrates - the good, the bad and the whole
grain. Asia Pac J Clin Nutr 2008; 17 suppl 1: 16-9.
52. Miller AE, Subar AF, Graubard BI, Peters U, Hayes RB, Weissfeld JL, Yokochi LA, Ziegler RG, PLCO Cancer
Screening Trial Project Team. Fruit anf vegetable intake and prevalence of colorectal adenoma in a caner
screening trial. Am J Clin Nutr 2007; 8686: 1754-64.
53. Franceschi S, Favero A, LaVecchia C, Negri E, DalMaso L, Salvini S, Decarli A, Giacosa A. Influence of food
groups and food diversity on breast cancer risk in Italy. Int J Cancer 1995; 63: 785-789.
54. Gillman MW, Cupples LA, Gagnon D, Posner BM, Ellison RC, Castelli WP, Wolf PA. Protective effects of fruits
and vegetables on development of stroke in men. JAMA 1995; 273: 1113-1117.
55. Law MR, Morris JK. By how much does fruit and vegetable consumption reduce the risk of ischaemic heart
disease? Eur J Clin Nutr 1998; 52: 549-556.
56. World Cancer Research Fund/American Institute for Cancer Research. Food, Nutrition, and the Prevention of
Cancer: a Global Perspective. Washington DC; 2007.
57. Medić-Šarić M, Buhač I, Bradamante V. Vitamini in minerali. Ptuj: In obs medicus; 2002.
58. O'dea JA. Why do kids eat healthful food? Perceived benefits of and barriers to healthful eating and physical
activity among children and adolescents. J Am Diet Assoc 2003; 103(4): 497-501.
59. Halton TL, Willett WC, Liu S, Manson JE, Stampfer MJ, Hu FB. Potato and french fry consumption and risk of
type 2 diabetes in women. Am J Clin Nut 2006; 83(2): 284-290.
60. Rimm EB, Ascherio A, Giovannucci E, Spiegelman D, Stampfer MJ, Willett WC. Vegetable, Fruit, and Cereal
Fiber Intake and Risk of Coronary Heart Disease among Men. JAMA 1996; 275: 447-51
61. Block G, Patterson B, Subar A. Fruit, vegetables and cancer prevention: a rewiev of the epidemiological
evidence. Nutr Cancer 1992; 18: 1-22.
78
62. World Health Organization (WHO). Reducing risks, promoting healthy life: The World Health Report 2002.
WHO: Geneva, Switzerland; 2002.
63. Carr AC, Frei B. Toward a new recommended dietary allowance for Vitamin C based on antioxidant and health
effects in humans. Am J Clin Nutr 1999; 69: 1086-107.
64. Reed PI, Johnson BJ, Walters CL. Effect of ascorbic acid on the intragastric environment in patiensts at
increased risk of developing gastric cancer. Gastroeneterol 1989; 96: A411-A413.
65. Hark L, Deen D. Nutriton for life. DK Publishing: New York; 2005.
66. Griffin J. Health and Fitness series 3. Popular dietary fads: how should health professionals respond? J Fam
Health Care 2003; 13(3): 65-7.
67. Gehling RK, Magarey AM, Daniels LA., Food-based recommendations to reduce fat intake: an evidence-based
approach to the development of a family-focused child weight management programme. J Paediatr Child
Health 2005; 41(3): 112-8.
68. Grosvenor MB, Smolin LA. Nutrition Everyday Choices. 1. st.ed., Willey: USA; 2006, pp. 1-547.
69. Campos FG, Logullo Waitzberg AG, Kiss DR, Waitzberg DL, Habr-Gama A. Diet and colorectal cancer: current
evidence for etiology and prevention. Nutr Hosp 2005; XX(1): 8-25.
70. Rodwell Williams S. Nutrition and Physical Fitness. V: Basic Nutrition & Diet Therapy. Modsy: USA; 2001, pp.
293 – 300.
71. McCarron DA, Morris CD, Henry HJ, Stanton JL. Blood pressure and nutrient intake in the United States.
Science 1984; 224: 1392-1398.
72. Layman, DK. The role of leucine in weight loss diets and glucose homeostasis. J Nutr 2002; 133: 261-7S.
73. Hlastan Ribič C, Cerar A, Pokorn D, Perše M, Zebič A. Effects of kefir containing various levels of fat on
chemically induced colorectal epithelial tumors in Wistar rats. Nutr Res 2005; 25: 55-63.
74. Sternhagen LG, Allen JC. Growth rates of a human colon adenocarcinoma cell line are regulated by the milk
protein alpha-lactalbumin. Adv Ecp Biol 2001; 501: 115-20.
75. Hakkak R, Korourian S, Ronis MJ, Johnston JM, Badger TM. Dietary whey protein protects against
azoxymethane-induced colon tumors in male rats. Cancer Epidem Biomar Prev 2001; 10: 555-8.
76. Kritchevsky D. Animutagenic and some other effects of conjugated linoleic acid. Br J Nutr 2000; 83: 459-65.
77. Kersting M, Alexy U, in Rothmund M. Fakten zur Kinderernährung. 1. izdaja. Marseille H. Muenchen; 2003.
78. Pokorn D, Maučec Zakotnik J, Močnik Bolčina U, Koroušić Seljak B. Smernice zdravega prehranjevanja
delavcev v delovnih organizacijah. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje RS; 2008.
79. WHO. Reducing salt intake in populations: Report of a WHO Forum and technical meeting, Paris, France, 5-7
October 2006.
80. Holub DJ, Holub BJ. Omega-3 fatty acids from fish oils and cardiovascular disease. Mol Cell Biochem 2003;
263: 217–225.
81. Krummel DA. Medical Nutrition Therapy for Cardiovascular Disease. V: Mahan K, Escott-Stump S. Krause's
Food, Nutrition
Diet Therapy (12th ed). WB Philadelphia: Saunders Company; 2008.
82. Tandon VR, Verma S, Singh JB, Mahajan A. Antioxidants and Cardiovascular Health. JK Science 2005; 7(2): 6164.
83. Vivekananthan DP, Penn S, Sapp SK, Hsu A, Topol EJ. Use of antioxidant vitamins for the prevention of
cardiovascular disease: meta-analysis of randomised trials. The Lancet 2003; 361(9374): 2017-2023.
84. Liu S, Buring JE, Sesso HD, Rimm EB, Willett WC, Manson JE. A prospective study of dietary fiber intake and
risk of cardiovascular disease among women. J Am Coll Cardiol 2002; 2,39(1): 49-56.
85. Salmerón J, Ascherio A, Rimm EB, Colditz GA, Spiegelman D, Jenkins DJ et al. Dietary fiber, glycemic load,
and risk of NIDDM in men. Diabetes Care 1997; 20(4): 545-550.
86. AbuMweis SS, Barake R, Jones PJH. Plant sterols/stanols as cholesterol lowering agents: A meta-analysis of
randomized controlled trials. Food Nutr Res 2008; 52: 10.3402/fnr.v52i0.1811.
http://www.foodandnutritionresearch.net/index.php/fnr/article/view/1811/1876.
87. Bucher HC, Hengstler P, Schindler C, Meier G. N-3 polyunsaturated fatty acids in coronary heart disease: a
meta-analysis of randomized controlled trials. Am J Med 2002; 112(4): 298-304.
79
88. Larsson SC, Giovannucci E, Wolk A. Processed meat consumption and stomach cancer risk: a meta-analysis. J
Natl Cancer Inst 2006; 2, 98(15): 1078-87.
89. Block G, Patterson B, Subar A. Fruit, vegetables and cancer prevention: a rewiev of the epidemiological
evidence. Nutr Cancer 1992; 18: 1-22.
90. Hennekens H. Antioxidant vitamins and cancer. Am J Med 1994; 97: 2S-4S.
91. Verhoeven DT, Goldbohm RA, van Poppel G, Verhagen H van den Brandt PA. Epidemiological studies on
brassica vegetables and cancer risk. Cancer Epidemiol Biomarkers Prev 1996; 5: 733-48.
92. Giovannucci E, Ascherio A, Rimm EB, Stampfer MJ, Colditz GA, Willett WC. Intake of carotenoids and retinol
in relation to risk of prostate cancer. J Natl Cancer Inst 1995; 6, 87(23): 1767-76.
93. Mamalakis G, Hatzis C, de Bree E, Sanidas E, Tsiftsis DD, Askoxylakis J et al. Adipose tissue fatty acids in
breast cancer patients versus healthy control women from Crete. Ann Nutr Metab 2009; 54(4): 275-82.
94. Astorg P. Dietary fatty acids and colorectal and prostate cancers: epidemiological studies. Bull Cancer 2005;
92(7): 670-84.
95. Martinez ME, Marshall JR, Alberts DS. Dietary fiber, carbohydrates and cancer. In: Herber D, Blackburn GL,
Go LW (eds). Nutritional Oncology. San Diego: Academic Press; 1999, pp. 185-194.
96. Caygill CP, Charlett A, Hill MJ. Relationship between the intake of high-fibre foods and energy and the risk of
cancer of the large bowel and breast. Eur J Cancer Prev 1998; 7, Suppl 2: S11-7.
97. Larsson SC, Giovannucci E, Wolk A. Coffee consumption and stomach cancer risk in a cohort of Swedish
women. Int J Cancer 2006; 119(9): 2186-9.
98. Sonn GA, Aronson W, Litwin MS. Impact of diet on prostate cancer: a review. Prostate Cancer Prostatic Dis
2005; 8(4): 304-10.
99. Zhou JR, Yu L, Mai Z, Blackburn GL. Combined inhibition of estrogen-dependent human breast carcinoma by
soy and tea bioactive components in mice. Int J Cancer 2004; 1, 108(1): 8-14.
100. Slattery M, Potter JD, Duncan DM, Berry TD. Dietary fats and colon cancer: assessment of risk associated with
specific fatty acid. Int J Cancer 1997; 73: 670-7.
101. Astrup A. Healthy lifestyles in Europe: prevention of obesity and type II diabetes by diet and physical
activity. Public Health Nutr 2001; 4(2B): 499-515.
102. Cerovič O, Hren I, Knap B, Kompan L, Lainščak M, Lavrinec J. Priporočila za prehransko obravnavo bolnikov v
bolnišnicah in starostnikov v domovih za starejše občane. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje; 2008.
103. American Diabetes Association. Nutrition Recommendations and Interventions for Diabetes. A position
statement of the American Diabetes Association. Diabetes care 2008; 31 suppl. 1: S61-S78.
104. Grimm JJ. Interaction of physical activity and diet: implications for insulin-glucose dynamics. Public Health
Nutr 1999; 2(3A): 363-8.
105. Sheard NF, Clark NG, Brand-Miller JC, Franz MJ, FX Pi-Sunyer, Mayer-Davis E et al. Dietary Carbohydrate
(Amount and Type) in the Prevention and Management of Diabetes. A statement by the American Diabetes
Association. Diabetes care 2004; 27(9): 2266-2271.
106. Franz MJ, Bantle JP, Beebe CA, Brunzell JD, Chiasson JL, Garg A et al. Evidence-based nutrition principles
and recommendations for the treatment and prevention of diabetes and related complications. Diabetes Care
2003; 26 suppl. 1: S51-61.
107. Yeh GY, Eisenberg DM, Kaptchuk TJ, Phillips RS. Systematic review of herbs and dietary supplements for
glycemic control in diabetes. Diabetes Care 2003; 26(4): 1277-94.
108. Song Y, Manson JE, Buring JE, Liu S. A Prospective Study of Red Meat Consumption and Type 2 Diabetes in
Middle-Aged and Elderly Women. The Women’s Health Study. Diabetes Care September 2004; 27(9): 21082115.
109. Després JP. Intra-abdominal obesity: an untreated risk factor for Type 2 diabetes and cardiovascular disease.
J Endocrinol Invest 2006; 29(3 Suppl): 77-82.
110. Pasumarthy L, Srour J. Nonalcoholic steatohepatitis: a review of the literature and updates in management.
South Med J 2010; 103(6): 547-50.
80
111. Semins MJ, Shore AD, Makary MA, Magnuson T, Johns R, Matlaga BR. The association of increasing body mass
index and kidney stone disease. J Urol 2010; 183(2): 571-5.
112. Gandhi R, Dhotar H, Tsvetkov D, Mahomed NN. The relation between body mass index and waist-hip ratio in
knee osteoarthritis. Can J Surg 2010; 53(3): 151-4.
113. Moran R. Evaluation and treatment of childhood obesity. Am Fam Physician 1999; 59(4): 861-8, 871-3.
114. Baird D, Bode D, Akers T, Deyoung Z. Elephantiasis Nostras Verrucosa (ENV): a complication of congestive
heart failure and obesity. J Am Board Fam Med 2010; 23(3): 413-7.
115. Sonka J. New trends in obesitology. Acta Univ Carol Med Monogr 1988; 126: 9-222.
116. Charneco E, Ortiz AP, Venegas-Ríos HL, Romaguera J, Umpierre S. Clinic-based case-control study of the
association between body mass index and endometrial cancer in Puerto Rican women. P R Health Sci J 2010;
29(3): 272-8.
117. Oxentenko A, Bardia A, Vierkant RA, Wang AH, Anderson KE, Campbell PT et al. Body Size and Incident
Colorectal Cancer: A Prospective Study of Older Women. Cancer Prev Res (Phila Pa) 2010 Aug 18. [Epub
ahead of print
118. Hursting SD, Berger NA. Energy Balance, Host-Related Factors, and Cancer Progression. J Clin Oncol 2010 Aug
9. [Epub ahead of print]
119. Dirat B, Bochet L, Escourrou G, Valet P, Muller C. Unraveling the obesity and breast cancer links: a role for
cancer-associated adipocytes? Endocr Dev 2010; 19: 45-52.
120. Sawada N, Inoue M, Sasazuki S, Iwasaki M, Yamaji T, Shimazu T, Tsugane S. Body mass index and subsequent
risk of kidney cancer: a prospective cohort study in Japan. Ann Epidemiol 2010; 20(6): 466-72.
121. Li D, Abbruzzese JL. New strategies in pancreatic cancer: emerging epidemiologic and therapeutic concepts.
Clin Cancer Res 2010; 16(17): 4313-8.
122. Winzer BM, Paratz JD, Reeves MM, Whiteman DC. Exercise and the Prevention of Oesophageal Cancer (EPOC)
study protocol: a randomized controlled trial of exercise versus stretching in males with Barrett's
oesophagus. BMC Cancer 2010; 10: 292.
123. Key TJ, Spencer EA, Reeves GK. Symposium 1: Overnutrition: consequences and solutions. Obesity and cancer
risk. Proc Nutr Soc 2010; 69(1): 86-90.
124. Alberti KG, Zimmet P, Shaw J. The metabolic syndrome--a new worldwide definition. Lancet 2005; 366(9491):
1059-62.
125. Trumbo P, Schlicker S, Yates AA, Poos M. Dietary reference intakes for energy, carbohydrate, fiber, fat, fatty
acids, cholesterol, protein and amino acids. J Am Diet Assoc 2002; 102(11): 1621-30.
81
NIZKA STOPNJA SKRBI ZA ZOBOVJE
Marjan Premik, Lijana Zaletel-Kragelj
1 UVOD
Zobovje je del nasmeha, in če je zdravo, tudi znamenje moči ter dobrega telesnega zdravja. Potrebujemo ga
zaradi žvečenja hrane, razumljive izgovorjave besed, vplivajo pa tudi na estetski videz in družbeno vlogo
posameznika.
Pod zobovjem najobičajneje razumemo zobna tkiva, ki jih del gleda v ustno votlino –zobne krone, drugi
del - korenine pa so skrite v dlesni in čeljustni kosti. V bistvu pod izrazom zobovje pojmujemo tako trda kot
mehka zobna tkiva - zobe in obzobna tkiva. Vsa ta tkiva so lahko podvržena različnim bolezenskim procesom.
Za celovito oceno zdravstvenega stanja zobovja oziroma še širše – zdravstvenega stanja ustne votline - se
danes uporablja pojem oralno zdravje. Pod tem pojmom razumemo raven zdravstvenega stanja zob in ustne
votline prebivalcev. Najpogostejša bolezen, ki ogroža zdravje ustne votline pri otrocih, je zobna gniloba
(karies), pri odraslih pa so to bolezni obzobnih tkiv (parodontalna bolezen) ter rak ustne votline in ustnic.
Zdravje ustne votline pa ni pomembno samo z vidika posameznika. Ekonomski razvoj družbe skupaj s
spremenjenim življenjskim slogom prinaša tudi zvišanje števila prebivalcev z ustnimi obolenji. Obolevanje
aktivne populacije in stroški zdravljenja omenjenih obolenj predstavljajo zato vedno večji problem tudi z
vidika države. Tako postaja oralno zdravje pomemben javnozdravstveni problem, ki zahteva ustrezne
preventivne programe (1). Stanje oralnega zdravje v določeni populaciji je, poleg izvajanja programa cepljenja
pri otrocih, pomemben pokazatelj razvitosti države, ki ga spremlja tudi Svetovna zdravstvena organizacija
(SZO).
2 DEJAVNIKI, POVEZANI Z ORALNIM ZDRAVJEM
Raven oralnega zdravja prebivalstva se v različnih obdobjih spreminja in je povezana s številnimi dejavniki, ki
vplivajo nanj. Rezultati številnih raziskav (2) so privedli do spoznanja, da imajo zlasti dejavniki socialnega
okolja dominanten vpliv na oralno zdravje. V tem pogledu so zlasti pomembni dejavniki, ki so povezani:

s prakso in veščino izvajanja ustne higiene,

s prehrano in prehrambenimi navadami,

s preskrbo z zaščitnimi snovmi,

z dostopnostjo do organizirane strokovne skrbi za zobe in ustno votlino,

s stopnjo ozaveščenosti prebivalstva in politikov, da je skrb za zobovje velikega pomena za celotno
zdravje.
3 DOBRA SKRB ZA ZOBOVJE
Dobra skrb za zobovje je sestavljena iz več elementov (3,4):
1.
Redno umivanje zob.
82
Umivanje zob sodi med najpomebnejše ukrepe za ohranitev zdravih zob in dlesni. Zobe si lahko
umivamo večkrat na dan, za dobro vzdrževanje ustne higiene pa obvezno vsaj enkrat na dan pred
spanjem (5).
Za umivanje zob kot osnovni higienski pripomoček uporabljamo zobno ščetko, ki nam pomaga
odstranjevati, zobne obloge. Poleg le-te lahko uporabljamo še zobno nitko, zobotrebec, spiralno
krtačko zobne prhe. Z zobno krtačko in drugimi pripomočki za umivanje zob mehansko odstranjujemo
obloge z zoba in dlesni, hkrati pa z masiranjem dlesni vplivamo na njeno odpornost (poživitev krvnega
obtoka in poroženevanje) in zobne obloge. Za dobro čiščenje je pomembno, da je poudarek dan na
čiščenju žlebičev na žvečni ploskvi, medzobnem prostoru in predelu zobne korenine, ki je skrit pod
robom dlesni. Za učinkovito čiščenje zob je potrebno uporabljati kvalitetne zobne ščetke in jih
menjavati najmanj vsake tri mesece. Poleg samih tehničnih pripomočkov je pomembna še veščina
umivanja (krožna ali vertikalna tehnika čiščenja, sistematika čiščenja, tako da so zajeti vsi zobje in
vse zobne površine) ter zadosten čas čiščenja (2-3 minute).
Pri umivanju zob z zobno ščetko je priporočljivo uporabljati zobno pasto. Zobna pasta ima
lastnost, da zniža površinsko napetost in s tem omogoča boljše čiščenje. Zaželeno je tudi, da pasta
vsebuje fluoride, ki zvišujejo odpornost sklenine.
Z zobno ščetko velikokrat ne moremo v celoti doseči medzobnih prostorov zato si za te namene
pomagamo s spiralno (interdentalno) krtačko, z medicinskim zobotrebcem (kadar so medzobni prostori
širši) ali zobno nitko (kadar so medzobni prostori tesni).
2.
Redno obiskovanje zobozdravnika.
Za vzdrževanje zdravja zob je zelo pomembno najmanj enkrat letno preventivno obiskati
zobozdravnika. Namen tega obiska je, da se pregleda zobovje, odkrije morebitne za nestrokovnjaka
neprepoznavne okvare na zobeh ali dlesnih, profesionalno preveri in vzpostavi ustna higiena, lahko pa
se po potrebi tudi kurativno ukrepa. Pomen preventivnega obiska je tudi v tem, da se razjasnijo
morebitne dileme (nasvet, pojasnila, prikazi ipd.) v zvezi s osebno prakso varovanja lastnih zob in
seznanjenje z eventualnimi novostmi na področju vzdrževanja dobrega oralnega zdravja.
3.
Pravilna prehrana.
Tudi pravilna prehrana sodi med pomembne elemente dobre skrbi za zdravje zobovja (6). Ta je
pomembna že v obdobju dojenčka, kajti dojenje prispeva k vzpostavljanju funkcij in estetskemu
oblikovanju zobnega loka. Po obdobju dojenja pa je potrebno dati poudarek uravnoteženi prehrani
(priporočena razmerja beljakovine, maščobe, ogljikovi hidrati) (7), ki vsebuje dovolj mineralov: Ca, P,
F, Mg. in vitaminov: A, B (B1, B2, B6, B12), C, D in K, kar velja za celotno obdobje človekovega
življenja.
V zvezi z varovanjem zdravja zob je potrebno posebej omeniti povezavo z uživanjem rafiniranih
sladkorjev. Sladkarije in številni osvežilni napitki vsebujejo sorazmerno velike količine hitro
razgradljivih ogljikovih hidratov – sladkorjev (saharoza). V dobri skrbi za zobovje se priporoča
izogibanje tem živilom (sladkorjev je v mleku, sadju in zelenjavi dovolj in jih za potrebe rasti in
varovanja človeškega organizma ni potrebno dodatno uživati) (6,8).
Drug pomemben element varovanja zdravja zobovja v zvezi s prehranskimi navadami je povezan š
številom obrokov. Če hočemo varovati zobovje, se moramo izogibati prepogostemu uživanju hrane
(6,8,9). Navaditi se moramo na štiri obroke, ob tem pa se izogibati uživanju sladkih pijač in sladkarij
med obroki (6).
4.
Uporaba varovalnih sredstev.
Med zaščitna sredstva za preprečevanje bolezni zobovja in ohranitve zdravja zob prištevamo:
83

fluoride - prisotnost fluoridov krepi sklenino. Hidroksilapatit v sklenini se ob prisotnosti
fluoridov spremeni v fluoroapatit, ki je odpornejši proti kislinam. Lokalno delujejo fluoridi tudi
bakteriostatično (zavirajo razvoj bakterij in tudi tako pripomorejo k preprečevanju razvoja
kariesa). Tam, kjer primanjkuje fluoridov v prehrani oziroma v okolju (voda, zrak, živila), je
utemeljeno sistemsko dodajanje fluoridov. Lahko se ga predpisuje individualno (tabletke)
oziroma je lahko del klinične obravnave (topikalna aplikacija fluoridov),

ščitnike - konfekcijski ali individualni ščitniki se uporabljajo pri kontaktnih športih za varovanje
zob pred poškodbami,

zalivanje fisur - gre za preventivno zalivanje zobnih žlebičev in jamic (predilekcijska mesta za
nastanek kariesa s kompozitnimi materiali, zlasti na stalnih kočnikih) (10),

druga sredstva, ki posredno ali neposredno varujejo pred okvarami in poškodbami: zobne paste
(z vsebnostjo protivnetnih in drugih za zdravje zobovja pomembnih substanc), varnostni pasovi,
čelade ipd.
4 POSLEDICE NIZKE STOPNJE SKRBI ZA ZOBOVJE
4.1 BOLEZNI ZOBOVJA
Osnovna posledica nizke stopnje skrbi za zobovje je pojav bolezni zobovja. Najpogostejši tovrstni bolezni sta
zobna gniloba ali karies, ki prizadene trda zobna tkiva in bolezen obzobnih tkiv (parodontalna bolezen). Obe
bolezni sta pri sodobnem človeku zelo pogosti in lahko, če jih ne preprečimo ali zdravimo, pripeljeta do izgube
zob in nastanka oziroma poslabšanja drugih (nalezljivih in nenalezljivih) bolezni.
Glavni krivec za nastanek bolezni zob in dlesni je zobna obloga ali plak. To je zrnata, mehka, brezoblična
snov, ki se nabira na zobnih ploskvah, zobnih nadomestkih, dlesnih in zobnem kamnu in deluje kariogeno
(napad na trda zobna tkiva) in parodontogeno (napad na obzobna tkiva). V zobni oblogi so prisotne bakterije, ki
presnavljajo ostanke hrane (ogljikove hidrate) in s tem večajo kislost sline (organske kisline nižajo pH pod 5,5),
kar vodi v razgradnjo trdih zobnih tkiv - karies. Prisotnost plaka ob zobnem vratu (bakterije izločajo encime in
toksine) pa je vpletena tudi v vnetja obzobnih tkiv, ki lahko v skrajnem primeru pripeljejo do uničenja
obzobnega tkiva, razmajanja zob oziroma njihove izgube.
Nezdravljena zobna gniloba je kroničen napredujoč bolezenski proces, ki najprej uniči trda zobna tkiva
prizadetega zoba. Ko ta proces približa zobni pulpi, to najprej čutimo kot občasno bolečino, ki jo izzovejo
spremembe v ustih (kislo, sladko, mrzlo, vroče ipd.), kasneje, ko proces doseže pulpo, pa tudi kot dalj časa
trajajočo hudo bolečino zaradi vnete pulpe. Če tudi v tej fazi ni zdravljenja, proces preide v kronično vnetje in
odmrtje pulpe (mrtev zob). Bakterije iz ustne votline skupaj s produkti odmrle pulpe (gangrena) po eni strani
povzročajo neprijeten vonj iz prizadetega zoba (slab zadah), na drugi strani pa stalno dražijo tkiva, ki obdajajo
vrh zobne korenine prizadetega zoba in povzročajo obkoreninsko vnetje (pulpogeno periapikalno akutno in
kronično vnetje), ki, če ni zdravljeno, stalno obremenjuje celoten organizem in njegove obrambne mehanizme.
4.2 BOLEZNI DRUGIH ORGANOV/ORGANSKIH SISTEMOV
Velikokrat poleg tega, da pravkar omenjena vnetja uničujejo, kvarno vplivajo na okolna oziroma sosednja tkiva
(negativen učinek na sosednje zobe, sinuse), lahko na infekcijsko-alergični podlagi slabo vplivajo tudi na
splošno zdravje (slabo počutje, glavoboli, potenje, nespečnost) in se kažejo tudi kot bolezenski znaki na drugih
organih (sklepih, koži, očeh, srčno-žilnem sistemu ali kje drugje). Ta povezava je bila aktualna predvsem v
zgodnjih letih 20. stoletja, nato pa je bila potisnjena v ozadje, predvsem zaradi tega, ker so mnogim pretirano
84
odstranjevali zobe, tudi take, ki niso kazali znakov vnetja. Novejše raziskave jo ponovno oživljajo (11-15),
čeprav so nekateri raziskovalci še vedno skeptični (16). Tudi mednarodna zobozdravstvena federacija (FDI –
Federation Dentaire International) je zavzela svoje stališče do tega problema in se, ne glede na to, da poročila
v literaturi še niso enotna, nagiba k podpori teorije, vsekakor pa podpira nadaljevanje raziskav v tej smeri (17).
Žarišča okužbe so predvsem mrtvi neoskrbljeni zobje, zobje s kužnimi periapikalnimi spremembami in
parodontalna bolezen (18). Prvi pogoj za ozdravitev take bolezni je odstranitev žarišča. Seveda pa so nam
danes poznane mnoge preventivne možnosti, ki nastanek žariščnih bolezni preprečijo, kar je mnogo bolje kot
zdravljenje, zlasti če vemo, da je zdravljenje predolgo trajajoče žariščne bolezni lahko tudi neuspešno.
5 RAZŠIRJENOST ELEMENTOV IN POSLEDIC NIZKE STOPNJE SKRBI ZA ZOBOVJE V
SVETU IN V SLOVENIJI
V Evropi so podatki, ki so podobni podatkom, ki jih imamo v Sloveniji, na voljo v projektu FINBALT (19). Raziskave
z zdravjem povezanega vedenjskega sloga na Finskem in v treh pribaltskih državah so predhodnice raziskav, ki se
izvajajo po metodologiji CINDI Health Monitor. Podatki za Finsko (20) izvirajo iz vsakoletnih presečnih preglednih
raziskav, ki jih v tej državi izvajajo že vse od leta 1978, podatki za Latvijo (21) iz presečnih preglednih raziskav, ki
jih v tej državi izvajajo na dve leti od leta 1998 dalje, podatki za Litvo (22) pa iz presečnih preglednih raziskav, ki
jih v tej državi izvajajo na dve leti od leta 1994 dalje. Obstajajo pa tudi nekatere razlike – na primer starostni
okvir. Priporočen je sicer 25-64 let, vendar se po potrebi posamezne države lahko razširi, kar se dogaja v primeru
vseh treh omenjenih držav. Iz razpoložljivih publikacij navajamo podatke o tem, kolikšen odstotek anketirancev si
zobe umiva manj pogosto kot 1-krat na dan, kolikšen odstotek ni bil v zadnjem letu niti 1-krat na obisku pri
zobozdravniku, kolikšen odstotek anketirancev pogosto uživa pecivo in slaščice ter kolikšen odstotek pogosto uživa
sladke pijače. Poleg teh podatkov navajamo še nekatere podatke za ZDA (23,24).
5.1.1 Podatki o pogostosti umivanja zob
Podatki za Finsko (20) za leto 2001 kažejo, da je bilo med anketiranci, starimi od 15 do 64 let, takšnih, ki si
zobe umivajo manj pogosto kot 1-krat na dan ali celo nikoli, 7,4%. Med moškimi je bilo takšnih anketirancev
13,7%, med ženskami pa 2,0%.
Podatki za Latvijo (21) za leto 2000 kažejo, da je bilo med anketiranci, starimi od 15 do 64 let, takšnih, ki
si zobe umivajo manj pogosto kot 1-krat na dan ali celo nikoli, 16,9%. Med moškimi je bilo takšnih anketirancev
28,1%, med ženskami pa 8,5%.
Podatki za Litvo (22) za leto 2000 kažejo, da je bilo med anketiranci, starimi od 20 do 64 let, takšnih, ki si
zobe umivajo manj pogosto kot 1-krat na dan ali celo nikoli, 24,9%. Med moškimi je bilo takšnih anketirancev
kar 38,7%, med ženskami pa 13,6%.
5.1.2 Podatki o obisku zobozdravnika v zadnjem letu
Podatki za Finsko (21) za leto 2001 kažejo, da je bilo med anketiranci, starimi od 15 do 64 let, takšnih, ki niso
v zadnjem letu zobozdravnika obiskali niti enkrat, 35,5%. Med moškimi je bilo takšnih anketirancev 41,6%, med
ženskami pa 30,4%.
niso v zadnjem letu zobozdravnika obiskali niti enkrat, 38,0%. Med moškimi je bilo takšnih anketirancev 47,4%,
med ženskami pa 30,8%.
85
Podatki za Litvo (23) za leto 2000 kažejo, da je bilo med anketiranci, starimi od 20 do 64 let, takšnih, ki
niso v zadnjem letu zobozdravnika obiskali niti enkrat, 40,5%. Med moškimi je bilo takšnih anketirancev 49,5%,
Podatke o obisku zobozdravnika v zadnjem letu smo našli tudi za ZDA (23,24). V letu 2000 je bilo v tej
državi med anketiranci, starimi od 18 do 64 let, takšnih, ki niso v zadnjem letu zobozdravnika obiskali nikoli,
34,7% (moški: 39,0%, ženske: 30,5%), v letu 2002 pa 30,8% (moški: 32,5%, ženske: 28,4%).
5.1.3 Podatki o pogostosti uživanja sladkega peciva in sladkarij v zadnjem tednu pred
anketiranjem
Podatki za Finsko (20) za leto 2001 kažejo, da je bilo med anketiranci, starimi od 15 do 64 let, takšnih, ki so v
zadnjem tednu pred anketiranjem 3 dni ali pogosteje uživali sladko pecivo, 24,6% (moški: 22,9%, ženske:
26,0%), sladkarije pa 23,7% (moški: 21,7%, ženske: 25,4%).
so v zadnjem tednu pred anketiranjem 3 dni ali pogosteje uživali sladko pecivo, 20,5% (moški: 21,6%, ženske:
so v zadnjem tednu pred anketiranjem 3 dni ali pogosteje uživali sladko pecivo, 22,6% (moški: 20,5%, ženske:
5.1.4 Podatki o pogostosti uživanja sladkih pijač v zadnjem tednu pred anketiranjem
Podatki za Finsko (20) za leto 2001 kažejo, da je bilo med anketiranci, starimi od 15 do 64 let, takšnih, ki so v
zadnjem tednu pred anketiranjem 3 dni ali pogosteje uživali sladke pijače, 19,3%. Med moškimi je bilo takšnih
anketirancev 26,5%, med ženskami pa 13,3%.
so v zadnjem tednu pred anketiranjem 3 dni ali pogosteje uživali sladke pijače, 8,6%. Med moškimi je bilo
takšnih anketirancev 12,8%, med ženskami pa 5,7%.
so v zadnjem tednu pred anketiranjem 3 dni ali pogosteje uživali sladke pijače, 48,2%. Med moškimi je bilo
takšnih anketirancev 49,4%, med ženskami pa 47,2%.
Za Slovenijo lahko navedemo nekatere osnovne rezultate iz raziskave CINDI Health Monitor za leto 2001 (25,26)
in nekatere rezultate druge faze raziskave „Perspektive slovenskih zobozdravnikov do leta 2010” - stališča
prebivalstva do oralnega zdravja in zobozdravstvene dejavnosti (27). Slednja raziskava je potekala na skupno
823 anketirancih s pomočjo telefonske ankete (CATI - Computer-assisted Telephone Interviewing).
5.2.1 Podatki o pogostosti umivanja zob
Osnovni podatki raziskave CINDI Health Monitor za leto 2001 kažejo (25), da je bilo med anketiranci, starimi od
25 do 64 let, takšnih, ki si zobe umivajo manj pogosto kot 1-krat na dan ali celo nikoli, 9,0%. Med moškimi je
bilo takšnih anketirancev 15,6%, med ženskami pa 3,5%.
5.2.2 Podatki o obisku zobozdravnika v zadnjem letu
86
Osnovni podatki raziskave CINDI Health Monitor za leto 2001 kažejo (25), da je bilo med anketiranci takšnih, ki
niso v zadnjem letu zobozdravnika obiskali niti 1-krat, 35,3%. Med moškimi je bilo takšnih anketirancev 40,6%,
V raziskavi o stališčih prebivalstva do oralnega zdravja in zobozdravstvene dejavnosti (27), je na
vprašanje, koliko časa je preteklo od zadnjega obiska pri zobozdravniku, od 821 anketiranev, ki so na to
vprašanje odgovorili, 24,5% odgovorilo, da je preteklo več kot eno leto (moški: 24,9%, ženske: 24,0%), kar se od
naše raziskave delno razlikuje.
5.2.3 Podatki o pogostosti uživanja peciva, sladic ali slaščic
uživajo pecivo, sladice ali slaščice v povprečju najmanj 4-krat na teden, 13,9%. Med moškimi je bilo takšnih
anketirancev 13,3%, med ženskami pa 14,5%.
5.2.4 Podatki o pogostosti uživanja aromatiziranih gaziranih in negaziranih brezalkoholnih pijač
uživajo aromatizirane gazirane ali negazirane brezalkoholne pijače v povprečju najmanj 4-krat na teden, 45,6%
(30,4% jih uživa vsak dan). Med moškimi je bilo takšnih anketirancev 52,1% (34,7% jih uživa vsak dan), med
ženskami pa 40,1% (26,8% jih uživa vsak dan).
5.2.5 Podatki o nizki stopnji skrbi za zobovje
V raziskavi CINDI Health Monitor za Slovenijo za leto 2001 so raziskovalci ustvarili kompleksen kazalnik, ki so ga
poimenovali »nizka stopnja skrbi za zobovje« (28,29). Upoštevali so različne kriterije, ki jih je nudil vprašalnik,
ki je bil uporabljen v tej raziskavi. Prikazani so v Preglednici 1.
Preglednica 1. Kriteriji za opredeljevanje stopnje skrbi za zobovje glede na vprašanja v vprašalniku raziskave
CINDI Health Monitor za Slovenijo za leto 2001.
Kriterij
Nezdravo vedenje anketiranca
Umivanje zob
Zobe si umiva manj kot 1-krat na dan ali nikoli
Obiskovanje zobozdravnika
V zadnjem letu ni niti 1-krat obiskal zobozdravnika
Uživanje peciva, sladic, slaščic
Pecivo, sladice, slaščice uživa 4 – 6-krat na teden ali celo vsak dan
Uživanje sladkih pijač
Sladke pijače uživa 4 – 6-krat na teden ali celo vsak dan
Anketiranci so bili najprej razvrščeni v osem kriterijskih skupin, le-te pa so bile združene v večje skupine glede na
stopnjo izraženosti skrbi za zobovje:
1.
visoka stopnja skrbi za zobovje,
2.
zadovoljiva stopnja skrbi za zobovje,
3.
nizka stopnja skrbi za zobovje.
Slika 1 prikazuje porazdelitev anketirancev po stopnjah skrbi za zobovje v celotni opazovani skupini,
Preglednica 2 pa dodatno še po pomembnejših populacijskih skupinah.
87
70,0
61,5
60,0
50,0
40,0
31,6
%
30,0
20,0
6,9
10,0
0,0
VSI ANKETIRANCI
STOPNJA IZRAŽENOSTI SKRBI ZA ZOBOVJE
visoka
zadovoljiva
nizka
Slika 1. Stopnja izraženosti skrbi za zobovje v raziskavi CINDI Health Monitor za Slovenijo za leto 2001.
Preglednica 2. Porazdelitev anketirancev po stopnjah skrbi za zobovje po pomembnejših populacijskih skupinah
v raziskavi CINDI Health Monitor za Slovenijo za leto 2001.
Populacijska
Stopnja izraženosti skrbi za zobovje
skupina
N
Visoka
Zadovoljiva
Nizka
Spol
moški
3 815
53,6
34,0
12,5
ženske
4 577
68,0
29,6
2,4
Starost (leta)
25-29
30-39
40-49
50-59
60-64
887
2 276
2 386
1 943
900
66,2
67,1
60,1
57,7
54,4
29,3
27,4
31,7
34,0
38,9
4,5
5,4
8,2
8,4
6,7
Stopnja izobrazbe nepopolna osnovna
osnovna
poklicna
srednja
višja
visoka
501
1 293
2 561
2 179
748
1 037
44,1
51,4
56,8
67,1
70,6
75,1
38,9
37,4
34,0
29,1
26,6
23,9
17,0
11,2
9,2
3,8
2,8
1,0
Vrsta dela
i
težko delo v kmetijstvu
težko delo v industrij
administrativno/intelektualno/študent
gospodinja
upokojenec/invalidski upokojenec
nezaposlen
418
1 460
3 853
263
1 460
557
47,8
54,7
68,8
61,2
56,8
53,5
34,9
32,9
28,4
31,6
36,3
37,0
17,3
12,3
2,8
7,2
6,9
9,5
Družbeni sloj
(samoocena)
spodnji
delavski
srednji
zgornji srednji
zgornji
192
2 861
3 942
827
101
41,1
53,9
65,8
73,3
75,2
41,7
35,7
29,1
25,9
21,8
17,2
10,4
5,1
0,8
3,0
Bivalno
okolje
mestno
primestno
vaško
2 869
1 924
3,535
64,7
65,0
57,0
31,0
29,7
33,1
4,3
5,3
9,9
Geografsko
območje
zahodno
osrednje
vzhodno
1 914
2 458
4 020
63,0
63,5
59,4
31,1
30,6
32,4
5,9
5,8
8,1
88
V nadaljevanju raziskave so raziskovalci poiskali najpogostejše profile najbolj ogroženih prebivalcev za to vrsto
tveganega vedenja. Prikazuje jih Preglednica 3.
Preglednica 3. Deset najpogostejših profilov anketirancev med 2709 anketiranci, ki se glede na ogroženost za nizko stopnjo skrbi
za zobovje uvrščajo nad splošno ogroženostjo odraslih prebivalcev Slovenije za to vrsto tveganega vedenja.
Profil
1.
moški, v starosti od 40-49 let, z dokončano 2/3-letno poklicno šolo, z aktivno zaposlitvijo, sodi v
delavski družbeni sloj, živi v vaškem bivalnem okolju, v vzhodnem zdravstvenem območju
Slovenije
2.
delavski družbeni sloj, živi v vaškem bivalnem okolju, v vzhodnem zdravstvenem območju
Slovenije
3.
srednji družbeni sloj, živi v vaškem bivalnem okolju, v vzhodnem zdravstvenem območju Slovenije
4.
delavski družbeni sloj, živi v vaškem bivalnem okolju, v zahodnem zdravstvenem območju
Slovenije
5.
srednji družbeni sloj, živi v vaškem bivalnem okolju, v vzhodnem zdravstvenem območju Slovenije
6.
moški, v starosti od 40-49 let, z dokončano 4-letno srednjo šolo ali gimnazijo, z aktivno
zaposlitvijo, sodi v srednji družbeni sloj, živi v vaškem bivalnem okolju, v vzhodnem zdravstvenem
območju Slovenije
7.
moški, v starosti od 40-49 let, z dokončano osnovno šolo, z aktivno zaposlitvijo, sodi v delavski
družbeni sloj, živi v vaškem bivalnem okolju, v vzhodnem zdravstvenem območju Slovenije
8.
9.
moški, v starosti od 30-39 let, z dokončano 4-letno srednjo šolo ali gimnazijo, z aktivno
zaposlitvijo, sodi v srednji družbeni sloj, živi v vaškem bivalnem okolju, v vzhodnem zdravstvenem
območju Slovenije
10.
%
2,58
2,33
1,51
1,22
1,22
1,22
1,11
1,03
1,00
0,96
6 VIRI
1.
WHO, Regional Office for Europe. The health for policy framework for the WHO European Region. Copenhagen:
WHO Regional Office for Europe, European Health for All Series, No.6, 1998.
2.
WHO. Global review on oral health in ageing societies. Ageing and health. Technical report volume 3. Kobe: WHO
Kobe Centre for Health Development: 80.
3.
Greene J.C. Dental Public Health. V: Detels R, Holland WW, McEwen J, Omenn GS. Oxford textbook of public
health. Volume 3 The practice of public health. Third edition, Oxford University Press, New York, Oxford, Tokyo,
1997. pp. 1159-70.
4.
Grošelj D. Smernice za higieno ustne votline. Obzor Zdr Nege 1995; 29: 193-7.
5.
Premik M, Grošelj D. Skrbimo za zobe in dlesni. Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1996. (Slikovno gradivo:
70 diapozitivov).
6.
WHO. Population nutrient intake goals for preventing diet-related chronic diseases. Recommendations for
preventing dental diseases. V: Diet, nutrition and the prevention of chronic diseases. Report of a joint WHO/FAO expert
consultation. Geneva: World Health Organization (WHO Technical Report Series 916), 2003. pp. 105-128.
7.
WHO. Population nutrient intake goals for preventing diet-related chronic diseases. Overall goals. V: Diet, nutrition
and the prevention of chronic diseases. Report of a joint WHO/FAO expert consultation. Geneva: World Health
Organization (WHO Technical Report Series 916), 2003. pp. 54-60.
8.
Pokorn D. Prehrana in zobna gniloba. Zdrav Var 1997; 36: 273-5.
9.
Pokorn D, Premik M. Kariogeni potencial prehrane prebivalcev v R Sloveniji. Zdrav Var 1994; 33: 291-7.
10. Vrbič V. Upadanje zobnega kariesa v Sloveniji v obdobju 1987-1988. Zobozdrav Vestn 1999; 49: 2-4.
89
11. Xiaojing L, Kolltveit KM, Tronstad L, Olsen I. Systemic diseases caused by oral infection. Clim Microbiology Rew, 2000; 13:
547-58.
12. Armitage GC. Periodeontal infections and cardiovascular disease – how strong is association. Oral Dis, 2000; 6: 335-50.
13. Beck J, Elter JR, Heiss G, Couper D, Mauriello SM, Offenbacher S. Relationship of periodontal disease to carotid artery intimamedia wall thickness. Arterioscler Thromb Vasc Biol, 2001; 21: 1816-22.
14. Joshipura KJ, Hung HC, Rimm EB, Willet WC, Ascherio A. Periodontal disease, tooth loss, and incidence of ischemic stroke.
Stroke, 2000; 34: 47-52.
15. Ihan A. Imunska dogajanja v kroničnih vnetnih žariščih. Zobozdr Vest 1997; 52: 47-52.
16. Lavell C. Is periodontal disease a risk factor for coronary artery disease (CAD)? J Clin Dent Assoc 2002; 68: 176-80.
17. FDI General Assembly. FDI statement. Associations between oral, cardiovascular and cerebrovascular health. Vienna, FDI,
2002.
18. Koželj V. Žarišča okužbe v ustni votlini. Zobozdr Vest 1997; 52: 43-5.
Countries. Helsinki: Publications of the National Public Health Institute, 1999: 31.
20. Helakorpi S, Patja K, Prättälä R, Uutela A. Health behaviour and health among Finnish adult population, spring 2001. Helsinki:
Publications of the National Public Health Institute, 2001. Dostopno na: URL: http://www.ktl.fi/eteo/avtk/
23. Pastor PN, Makuc DM, Reuben C, Xia H. Chartbook on trends in the health of Americans. Health, United States,
2002. Hyattsville, Maryland: National Center for Health Statistics 2002. Dostopno na: URL:
www.cdc.gov/nchs/hus.htm
24. Oral Health. Prevalence Data. Behavioral Risk Factor Surveillance System. National Center for Chronic Disease Prevention &
Health Promotion, 2003. Dostopno na: URL: http://apps.nccd.cdc.gov/brfss/
25. Zaletel-Kragelj L in CHMS skupina. Dejavniki tveganja za nenalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije (Z
zdravjem povezan vedenjski slog). Pogostost pojavov. Uporaba zdravstvenih storitev in zdravstveno stanje. 5.del.
Uporaba zobozdravstvenih storitev. Zobozdravstveno stanje. Ljubljana: Informacijski sistem raziskav javnega
zdravja, 2002 [27.9.2002]. Dostopno na: URL: http://www.javnozdravje.net/default.htm
26. Zaletel-Kragelj L in CHMS skupina. Dejavniki tveganja za nenalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije (Z zdravjem
povezan vedenjski slog). Pogostost pojavov. Prehranske navade. 4.del. Pogostost uživanja jedi in pijač. Navade soljenja
hrane. Spreminjanje prehranskih navad. Ljubljana, Ljubljana: Informacijski sistem raziskav javnega zdravja, 2002
[27.9.2002]. Dostopno na: URL: http://www.javnozdravje.net/default.htm
27. Premik M, Zaletel-Kragelj L et al. Perspektive slovenskih zobozdravnikov do leta 2010. Faza II. Stališča prebivalstva
do oralnega zdravja in zobozdravstvene dejavnosti. Končno poročilo. Medicinska fakulteta, Inštitut za socialno
medicino, 2003: 139.
28. Zaletel-Kragelj L, Premik M. Nizka stopnja skrbi za zobovje. V: ZALETEL-KRAGELJ L, FRAS Z, MAUČEC ZAKOTNIK J
(uredniki). Tvegana vedenja, povezana z zdravjem in nekatera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije
: rezultati raziskave Dejavniki tveganja za nenalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije (z zdravjem
povezan vedenjski slog). Ljubljana: CINDI Slovenija; 2004. p.p.475-515.
29. Artnik B, Premik M, Zaletel-Kragelj L. Population groups at high risk for poor oral self care: the basis for oral health
promotion. Int J Public Health. 2008;53:195-203.
90
NEDOVOLJENE DROGE
Milan Krek
1 ZGODOVINSKI POGLED
1.1 PRVE NAJDBE IN PRVI ZAPISI
Danes je nemogoče natančno določiti kdaj je človek v daljni zgodovini začel uporabljati posamezne droge. Na
podlagi arheoloških najdb pa vemo, da je že uporabljal droge v času pred našim štetjem. Prvi zapisi o gojenju maka
in pridobivanju opija segajo več kot 3000 let pred našim časom, v čas Sumercev, ki so tedaj živeli na območju
današnjega Iraka. Kasneje lahko v literaturi stare Grčije najdemo številne opise priprave pijače z opijem in uporabo
opija(1). V stari Grčiji so uporabljali opij na različne načine. Opij so inhalirali, in tudi pili, včasih pomešanega z
vinom. Opij so uporabljali tudi preko analnih vložkov in kot raztopino za zdravljenje težav na očesni roženici. Poleg
uporabe za zdravilne namene so ga uporabljali tudi za izvedbo evtanazije in samomora.(2)
V preteklosti in tudi še danes je bila v plemenskih kulturah uporaba psihoaktivnih snovi tesno povezana z rituali in
z duhovnimi doživetji, ki so nastajala ob tem. Tovrstna uporaba psihoaktvnih snovi seže daleč v zgodovino človeštva vse
do Paleolitika. Arheologi so našli sledi drog na ozemlju Iraka, ki so stare več kot 62 000 let. Arheološke sledi konoplje pa
segajo preko 12 000 let nazaj. V sosednji Italiji so našli najstarejše makove glavice in semena maka, ki so bile stare 7700
let. Arheologi so našli tako semena, kot tudi makove glavice. Našli pa so tudi umetniška dela in posode, ki so opozorila
na prisotnost maka v civilizacijah pred našim štetjem. Makove glavice in semena so našli tudi v Pompejih v eni od
rustikalnih vil. Tu so našli ob semenih maka tudi druga semena rastlin, ki so se tedaj uporabljala za zdravilne pripravke,
zato so raziskovalci zaključili, da so opij verjetno v tem času v Pompejih uporabljali tudi za zdravljenje. Sledi uporabe
opija, ki so segale vse do časa neolitika, bakrene in bronaste dobe so odkrili tudi v Švici. Iz arheološkega vidika je
Mediteransko območje kamor sodimo tudi Slovenci že dokazano pred 7000 leti uporabljalo mak. Tam so arheologi na
številnih arheoloških izkopavanjih našli semena maka. Mak so verjetno uporabljali za hrano, zdravilo in verjetno tudi za
kultne dogodke. Makove glavice so prisotne tudi na kovancih iz grškega in rimskega obdobja.
Raziskovalci menijo, da se je prva uporaba marihuane začela v Aziji in na območju današnje Kitajske. Ljudje so
že zgodaj kultivirali marihuano, ker je bila vsestransko uporabna rastlina. Arheologi so na jugu Kitajske našli vlakna
canabisa izpred 12000 let. Verjeto so tedaj ljudje že poznali tudi psihoaktivne učinke konoplje. Ljudje so uporabljali
canabis tudi v ritualne namene. V starih grobovih so v Izraelu našli tudi hašiš. Canabis se je uporabljal vseskozi tudi v
zdravilne namene, kar se da razbrati iz zapisov, ki so ohranjeni iz starega obdobja kitajske, Indije in Grčije. Iz 13.
stoletja imamo tudi ohranjeno pipo za kajenje marihuane. (3).
1.2 DRUŽBA IN DROGE
V dobi plemenske skupnosti je imel človek dostop do malega števila psihoaktivnih snovi. Njegovo geografsko področje ki
ga je obvladoval je bilo relativno majhno in na tem območju so rasle samo določene rastline, ki so vsebovale tudi
psihoaktivne snovi. Zaradi majhne in ranljive skupnosti, ki je skušala preživeti v lokalnem območju je v skupnosti
vladala velika socialna povezava in kontrola(vsi so se med seboj zelo dobro poznali), ki ni dovoljevala vedenja
posameznika, ki ni bilo v skladu z vrednotami plemena. Če je kdo užival droge in imel težave so bile to hkrati tudi
težave te lokalne skupnosti, ki so jo ogrožale, saj je odvisnost posameznika pomenila ob tako majhni populaciji
pomemben problem skupnosti. Skupnost je hitro odreagirala in v primeru, da problema niso mogli obvladati je prišlo do
izgona konkretne osebe iz plemena. Zato so imela plemena močan interes kontrole nad uporabo drog, za kar sta
prevzela odgovornost vrač in plemenski poglavar. Droge so se v tem času uporabljale predvsem v ritualne in verske
91
namene in pripravo vojščakov na spopad. Indijanska plemena v Severni Ameriki so uporabljala tobak. Vendar pa tobak,
ker so ga uporabljali samo pri ritualih tedaj indijancem ni povzročal zdravstvenih posledic, kot jih je v kasnejših
skupnostih. Šele kasnejši množični pojav cigaret, ki so omogočile množično uporabo tobaka in poseben status tobaka v
družbi(simbol moči), je pokazal tudi vse posledice uporabe tobaka. V sodobnem svetu pa se je sama izdelava drog
posodobila(destilacija alkohola, priprava kokaina iz kokovih listov, heroin kot sintetični narkotik...). S tem pa se je
povečala količina ilegalne droge, ki je bila lahko poslana na globalni običajno ilegalni trg, ki je postal majhna vas
predvsem zaradi hitrega razvoja komunikacijskih sistemov in transportnih sistemov. Večina drog je tako rekoč danes
dostopna v najmanjši vasi. Ravno zaradi globalizacije pa se je povečalo število in količina drog na trgu in hkrati tudi
olajšala dostopnost do drog. Droge so postale tržno blago. Nekatere niso bile nadzorovane (alkohol,tobak), druge pa so
bile striktno nadzorovane (heroin in kokain). Pojavile so se nove droge (morfin, kokain, heroin, sintetične droge) in novi
načini uporabe drog( uporaba drog preko igle). Nekoč ostra plemenska pravila so se omilila in odgovornost za uporabo
drog je prevzel vsak posameznik zase. Posamezniki so vse manj prepoznavni v množici ljudi in socilan kontrola je šibka.
Ljudje so postali bolj tolerantni do uporabe drog(alkohol, tobak, marihuana). Zaradi načina uporabe drog so postale
droge bolj nevarne za človeka kot v preteklosti, tako z vidika nevarne uporabe drog(injiciranje drog) kot tudi z vidika
uporabe več drog hkrati. Droge so postale vse bolj individualni problem, socialna kontrola in rituali iz preteklosti so se
umaknili sodobni družbi, kjer je človek postal bolj sam in manj del lokalne skupnosti, ki je v preteklosti izvajala močno
socialno kontrolo nad uporabo drog v plemenski skupnosti. Če so se droge v starih civilizacijah uporabljale zaradi
ritualov in zdravljenja so se v času globalizacije začele uporabljati predvsem zaradi dosega užitka, ki ga droge dajejo
zaradi neposrednega vpliva na center za ugodje(4). V pred industrijski dobi je veliko ljudi uporabljalo psihoaktivne snovi
zaradi zdravstvenih težav in zaradi dosega posebnega stanja zavesti. V sodobni zahodi družbi pa se je odločitev za
uporabo drog blj usmerila na posameznika, ki uporablja psihoaktivne snovi zaradi vpliva sovrstnikov in želje po posebnih
efektih, ki jih psihoaktivne snovi lahko nudijo posamezniku.(3). Človeški možgani niso naredili velikega razvoja v zadnjih
100 000 letih, zato ima človek vso to obdobje podobne težave z uporabo in zlorabo drog, ter odvisnostjo. Če bi se po
računalniško izrazili so možgani relativno stabilen »hardware«, ki ima določeno stopnjo ranljivosti za razvoj že vgrajen v
svoj sistem. Torej ostaja upanje v spremembi »software-a«, to je operativnih navodil, ki pa jih človek dobi po rojstvu od
kulturne sredine v kateri živi. Kar pomeni da ustvarjanje družbe, ki bo manj pospeševala razvoj uporabe drog je eden
od pravih rešitev, ki nam bo omogočila zmanjševanje uporabe drog v populaciji (4).
1.3 REGULACIJA PODROČJA DROG
1909 se je v Shanghaiu prvič sestala opijska komisija, ki je vpostavila osnovo za regulacijo področja proizvodnje in
prodaje drog v svetu. Leta 1911 se je v Hagu komisija ponovno sestala in dokončala prvi mednarodni dogovor o
regulaciji posameznih psihoaktivnih snovi v svetu. Leta 1912 je prišla v veljavo prva mednarodna konvencija ki je
psihoaktivne snovi razdelila na tiste, ki so bile pod nadzorom in na one, ki niso bile pod nadzorom. Vzpostavila se je
mednarodna lista drog, ki so bile pod nadzorom mednarodnih konvencij. Konvencije so predpisovale, ukrepe, ki so
jih začele države vgrajevati v svoje pravne sisteme in zakonodajo na področju drog. Danes so na tem področju
prisotne tri mednarodne konvencije.
1.
Enotna konvencija o mamilih iz leta 1961 (6),
2.
Konvencija o psyhotropnih snoveh iz leta 1971 (7),
3.
Konvencija zoper nezakoniti promet z mamili in psihotropnimi snovmi iz leta 1988 (8).
Vse tri konvencije so osnovni mednarodni dokumneti, ki jih sprejele članice Združenih narodov. Vse države so dolžne
določila konvencij vključevati v svojo zakonodajo in podzakonske akte in jih izvajati v vsakodnevni praksi. Komisija
za narkotike pri Združenih narodih, ki ima sedež na Dunaju spremlja te aktivnosti in pomaga državam pri realizaciji
projektov vendar pa tudi opozarja države, ki se ne držijo teh določil(5).
92
EU sprejema na določena obdobja strategijo na področju drog in Slovenija ima v skladu s politiko EU izdelano
svojo nacionalno strategijo, ki opredeljuje naloge posameznih sektorjev na področju drog in določa medsebojno
sodelovanje različnih sektorjev in sodelovanje med vladnimi in nevladnimi programi. Tudi Slovenija kot podpisnica
vseh treh mednarodnih konvencij sledi usmeritvam vseh treh mednarodnih konvencij in strategiji na področju drog,
ki jo je izdelala EU. V Slovenski strategiji so opredeljene prioritete, ki zagotavljajo celostni pristop do problematike
drog. Akcijski programi pa podrobneje določajo izvedbeno fazo strategije. V akcijskem programu so naloge iz
nacionalne strategije podrobneje opredeljene s kadri in konkretnimi finančnimi vložki države.
Zakonodaja na področju drog je v Sloveniji združena v dveh krovnih zakonih.
1.
Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (9).
2.
Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in obravnavi uživalcev prepovedanih drog(10).
Vendar pa obravnava to področje tudi Kazenski zakonik Slovenije(11) in posredno tudi zakonodaja s področja socialnega
varstva. Za Slovenjo je značilno, da je uporaba drog nekaznovano. Kot prekršek je opredeljena posest droge za lastne
potrebe. Kazensko pa se preganja gojitev droge, pridelava droge, preprodaja in omogočanje uživanja droge(9, 11).
2 ODVISNOSTI
V strokovnih pogovorih in tudi v javnosti se velikokrat pogovarjamo o odvisnostih od različnih drog. Ta terminologija
je tudi del slovenske zakonodaje. Pod terminom droge razumemo nedovoljene psihoaktivne snovi. Vendar če hočemo
dejansko opredeliti odvisnost od psihoaktivnih snovi v vsej svoji resnosti je potrebno uporabljati tudi izraz
zasvojenost, ki pa opredeli posamezno odvisnost kot sindrom, kot obolenje, kar tudi v resnici je. Tudi sam bom v tem
zapisu uporabljal termin odvisnost, da ne naredim po nepotrebnem zmede na terminološkem nivoju.
Odvisnost nastaja postopoma in ima naslednje faze razvoja, za katero imamo naslednja imena:
1. abstinenca. Oseba sploh ne uporablja drog
2. občasna uporaba droge ali eksperimentalna uporaba droge: Običajno mladostniki eksperimentirajo z drogo, ki
jo občasno uporabijo ob posameznih priložnostih, da bi na ta način doživeli nove občutke in dobili nove
izkušnje. Mladostniki ob tovrstni uporabi še ne razvijejo odvisnosti. Z drogo pa lahko eksperimentirjo tudi
osebe v drugih starostnih skupinah.
3. rekreacijska uporaba droge: S to označbo se opredeljuje uporabo droge na posameznih plesnih prireditvah. V
nočnem času po EU deluje veliko nočnh klubov. V posameznih klubih obiskovalci uporablajo tudi droge, da bi
se na ta način bolje zabavali. Lahko pa se taka vrste uporabe droge izvaja tudi na domačih zabavah.
4. Redna uporaba drog: ta termin se uporablja predvsem v epidemioloških študijah in označuje posameznikovo
vedenje, za katerega je značilno, da uporablja drogo vsaj enkrat tedensko.
5. Nevarna uporaba drog: Ta termin označuje način in vrsto uporabe drog, ki je za človeka nevarna. Inravenozna
uporaba drog je bolj nevarna kot uporaba preko nosu. Uporaba neznane droge je nevarna. Uporaba več drog
hkrati je tudi nevaren način uporabe drog.
6. Škodljiva uporaba drog: Ta način droge že povzroča težave osebi, ki uporablja droge in ima že vpliv na njeno
zdravje in socialno vključenost v družbo.
7. Odvisnost: Ta termin pa določa fazo uporabe drog, ko se razvije odvisnost in mora človek zato, da ne bi imel
krize redno uporabljati določeno količino droge, ki je vedno večja, kot je bila začetna doza droge. Odvisnost
je bolezen in je klasificirana po mednarodni klasifikaciji bolezni ICD-10. Američani pa imajo na tem področju
svojo klasifikacijo bolezni po DSM-IV. (22)
93
Po ICD 10 je človek zbolel za boleznijo odvisnosti tedaj, ko njegovo zdravstveno stanje lahko opredelimo z
naslednjimi značilnostmi:
1. velika želja po drogi,
2. težko obvladuje uporabo drog,
3. pojav odtegnitvenega sindroma ob prenehanju uporabe droge,
4. prisotnost tolerance – potreba po vse večjih količinah droge za pridobitev iste stopnje ugodja,
5. izguba interesa za ostale aktivnosti, ki so človeku povzročale ugodje pred uporabo droge,
6. nadaljevanje z uporabo droge, čeprav vidi, da mu povzroča težave in je seznanjen z posledicami uporabe
droge (22).
2.1 TEORIJE O NASTANKU DVISNOSTI
Končnega odgovora na to, zakaj ljudje postanejo odvisni od drog naša civilizacija še ni uspela v celoti oblikovati.
Zato je še vedno aktualno, da so prisotne različne teorije o nastanku odvisnosti, ki obravnavajo problematiko
uporabe drog iz različnih zornih kotov. Njihovo poznavanje nam omogoči lažje razumevanje samega poteka
odvisnosti in tudi odnosa do same odvisnosti s strani posameznika.
1. Teorija socialnega učenja: Najprej se učimo od rojstva socialne norme, ki določajo kako drugi uporabljajo
droge(npr. alkohol). Učimo se vzorce uporabe droge, kakšne so posledice uporabe droge in učimo se kaj lahko
pričakujemo, ko bomo sami uporabili konkretno drogo. Droga po tej teoriji nima vedno enakega učinka, mi se
moramo tega učinka tudi naučiti skozi učenje socialnih veščin in vsak po svoje občuti učinek droge. V procesu
priprave na uporabo droge in prve uporabe droge se mora človek naučiti vrsto spretnosti(kdaj se droga
uporablja, kako se uporablja, kakšne posledice ima uporaba droge). V naši kulturi si ljudje pridobijo veliko
več informacij o uporabi alkohola, kot pa o uporabi ostalih drog preden sploh začnejo uporabljati droge.
Potem pa tudi že ljudje oblikujejo pričakovanja ob uporabi drog preden uporabijo drogo. Dejanska reakcija
po uporabi drog in počutje ob uporabi drog, lahko naša pričakovanja potrdi ali pa jih zavrže. Ljudje tudi
mislijo, da bodo z uporabo alkohola odgnali ali vsaj zmanjšali negativne vplive žalosti in razočaranja. Če se
na zabavi njihova pričakovanja o učinkih drog uresničijo je to pozitivno izkustvo, ki jih potegne ponovno v
uporabo drog. Ta teorija tudi poudarja, da oseba, ki ima dovolj socialnih veščin in dobro samopodobo sicer
lahko pije alkohol ali uživa droge, vendar tega dejanja ne bo kmalu ponovila, ker ga preprosto zaradi
pozitivne samopodobe ne potrebuje. Taka oseba uživa droge na socialno sprejemljiv način, ki ni škodljiv za
konkretno osebo niti za družbo. Ljudje z slabimi socialnimi veščinami in slabo lastno podobo pa vidijo v
uporabi droge priročen izhod iz težav, zato razvijejo odvisniško obliko uživanja droge, ki pripelje
posameznika v odvisnost. Tak način uporabe pa jih izloči iz družbe na obrobje, in največkrat v družbo
uporabnikov drog, ki samo še pospeši razvoj bolezni odvisnosti(23).
2. Teorija zmanjševanja pritiska na človeka: Ljudje uporabljajo droge, da bi zmanjšali občutek pritiska, ki ga imajo
zaradi dela, pomanjkanja časa itd... Ko je pritisk na osebo neprijeten in visok, se ljudje počutijo slabo, ljudje
uživajo posamezne droge(tobak), da bi zmanjšali neprijetnost pritiska. Od droge, ki so jo zaužili pričakujejo, da
jih bo rešila velikega bremena ali vsaj zmanjšala neznosno breme. Če se pričakovanja osebe uresničijo, so
potem odprta vrata uporabi droge tudi v prihodnosti in zaradi pozitivnega učinka jemanja droge se uporaba
droge celo okrepi (23).
Obstajajo še številne teorije, ki na različne načine skušajo razložiti, zakaj ljudje uživajo droge. Vendar pa do danes
še nismo našli teorije, ki bi zadovoljila v celoti dogodke in procese, ki se dogajajo ob razvoju odvisnosti pri
posamezniku. Že nekaj časa pa se ve, da ima veliko vlogo pri razvoju odvisnosti naš nagrajevalni sistem.
94
2.2 NAGRAJEVALNI SISTEM
V zadnjih letih so raziskovalci namenili veliko časa raziskovanju nagrajevalnega sistema. Nagrajevalni sistem, ki se
odvija v mezencefalonu in diencefalonu je ključen za preživetje posameznika, saj podpira vitalne funkcije, kot je pitje
tekočine, uživanje hrane in razmnoževanje. Sistem se odvija na molekularnem, celularnem, sistemskem in končno se
pokaže tudi na vedenjskem področju. Glavni nevrotransmiter v tem sistemu je dopamin. Nagrajevalni sistem in dopamin
pomembno vplivata pri učenju. Odvisnost od kokaina se razvije ravno zaradi zlorabe tega mehanizma ob uživanju droge,
ki pomembno poseže v sam mehanizem resorbcije dopamina v presinaptični končič. Nekatere droge(npr. kokain)
zavrejo ta mehanizem in povečajo koncentracijo dopamina v sinaptični špranji, kar poveča učinek dopamina in občutek
ugodja. Ugodje pa pogojuje novo jemanje droge. Dolgotrajno uživanje droge spremeni metabolizem na celičnem
nivoju, le ta se prilagodi novim spremembam in zahtevam po dopaminu. Pri sistemu nagrajevanja pa sodelujejo tudi
drugi nevrotransmiterji kot so serotonin in noradrenalin. Vse te spremembe povzročijo dobro počutje, ki pogojuje
ponovno in ponovno uživanje droge, ki ima za posledico dobro počutje(nagrado)(13). Spremembe po dolgotrajnem
uživanju droge se kažejo na zmanjšanju števila postsinaptičnih receptorjev za dopamin in vse manj dopamina v
presinaptičnem vozliču in v sinapsi, ker se zmanjša sinteza dopamina v celicah, ki sintetizirajo dopamin. Tako v
nagrajevalnem centru kot tudi v drugih predelih možganov postaja človek vse manj občutljiv za normalne impulze iz
okolja, ki sicer pri neodvisni osebi sprožijo nagrajevani sistem. Zato odvisna oseba izgubi zanimanje za številne dnevne
aktivnosti, ki sicer dajejo občutek ugodja pri neodvisnih osebah. Uporabnik drog pa mora jemati vse več droge, ker le
več droge sproži ugodje. Nagrajevalni center deluje tudi na druge dele možganov. S tem pa se posledično spreminja
tudi vedenje odvisne osebe od drog, kar opazijo tudi svojci. Pri tem ima veliko vlogo tudi socialno okolje v katerem se
odvisna oseba giblje. Sam proces uporabe drog in prehod v redno uporabo in odvisnost je tudi neke vrste proces učenja,
ki potem posledično privede do tega, da oseba, ki pride na mesto, kjer si je nekoč injicirala drogo dobi željo po
drogi(zaradi učenja ji prijeten občutek ostane v spominu). Ljudje imamo še preden uporabimo drogo različno število
dopaminskih receptorje. Raziskave so pokazale, da primarno visoko število dopaminskih receptorjev učinkuje
preventivno na razvoj odvisnosti. Ljudje z manjšim številom dopaminskih receptorjev imajo večje tveganje za nastanek
odvisnosti (19).
Sodobne raziskave kažejo tudi na možnost prilagajanja dopaminskih sinaps ob uporabi drog, ki povzročajo
odvisnosti (takoimenovana plastičnost sinaps). Ta prilagodljivost sinaps je eden od ključnih razlogov za razvoj
odvisnosti, saj poveča pomembnost posamezne droge za človeka, hkrati pa pomembno vpliva pri oblikovanju želje po
drogah in uporabi droge(12). Trenutne nevrobiološke raziskave so usmerjene predvsem v razumevanje genetske,
celularne, in molekularne osnove za razvoj odvisnosti, ki nastane postopoma od občasne uporabe droge do redne
uporabe droge in odvisnosti ob hkratni izgubi možnosti za kontrolo vnosa droge. Posebno pozornost se daje iskanju
razlogov, zakaj človek kljub daljši abstinenci vseeno ponovno zaide v uporabo drog in razvoj odvisnosti. Bolezen
odvisnosti kaže v obliki prisilnega vedenja, ki je značilno za razvito fazo odvisnosti. Uporaba droge se zgodi zato, ker
droga povzroča ugodje in predstavlja del hedonističnega aspekta človeka. Velikokrat je uporaba droge pogojena tudi z
vplivi vrstniške skupine, ki lahko pomembno vplivajo na prvo uporabo in nadaljevanje uporabe droge. Ljudje lahko
pridejo prvič v stik z drogo tudi zaradi uporabe posameznih psihoaktivnih drog (opiatov) v zdravstvene namene. Razvoj
odvisnosti je odvisen tudi od metabolizma posamezne droge in od načina aplikacije posamezne droge. Tako je
injiciranje posamezne droge bolj nevarno za razvoj odvisnosti kot zaužitje droge preko prebavnega trakta(14). S
spremembami na molekularnem in sinaptičnem nivoju postane to sinaptično mesto manj občutljivo na drogo, zato
zahteva od človeka za isti občutek ugodja bistveno višjo količino droge, kot jo je človek potreboval ob prvi uporabi
droge. Ta pojav imenujemo toleranca na drogo. Zaradi razvoja tolerance mora uporabnik uporabljati bistveno višje
doze droge kot v preteklosti in ker je uporaba droge intravenozno veliko bolj učinkovita kot na druge načine jo začne
vbrizgavati, da s tem zmanjša stroške nabave droge in si zagotovi ugodje. Z vbrizgavanjem droge pa se začne
95
izpostavljati nevarnostim okužbe s HIV, hepatitisi itd.. Ta nevarnost je še toliko večja, ko uporabniki drog izmenjujejo
pribor za injiciranje ali skupaj zajemajo drogo iz iste posode.
Velika motivacija za ponovno uporabo droge je odtegnitvena kriza, ki se razvije po določenem času pogostejše
uporabe droge, ko se osebi droga nenadoma odtegne. Kriza v centru za ugodje je posledica zmanjšane prisotnosti
dopamina v sinapsi(ker ni kokaina, ki vpliva na sinapso) in sprememb na D 2 dopaminskih receptorjih(zmanjšanje števila
receptorjev). Pri daljši abstinenci pa je vidna zmanjšana aktivnost v posameznih delih možganov, ki je nastala, kot
odgovor na pomanjkanje droge. Po odtegnitvi droge se razvije huda želja po drogi, ki je spremljana s stresno reakcijo,
ki sili uporabnika, k ponovni uporabi droge. To stanje se vedno pojavi ob odtegnitvi droge, zato pravimo, da gre za
kronični pojav, ki posameznika ponovno in ponovno sili v uporabo droge. V času odvisnosti je veliko motenj v različnih
predelih možganov. Motnje so različne intenzitete, in odvisne tudi od vrste drog, ki so povzročile odvisnost(14).
Pomembno vlogo pri tem, kako bo nagrajevalni sistem deloval ob stiku z drogo, ima tudi genetika, ki opredeljuje, na
kakšen način bo potekal prenos dopamina iz presinaptičnega končiča na receptorje na postsinaptičnem nevronu (16).
Gledano z genetskega vidika, je možnih veliko različic sprememb na genetskem nivoju. Vsaka od njih pa lahko delno
pripomore k razvoju odvisnosti. Zato velja v znanosti prepričanje, da ne poznamo enega gena, ki bi bil odgovoren za
genetski prenos odvisnosti, pač pa je povečano nagnjenje k odvisnosti z genetskega vidika vezano na številne alele, ki
pripomorejo skupaj k večji sprejemljivosti organizma za razvoj odvisnosti. Te vsebnosti genetskega materiala, se lahko
pri različnih osebah različno izrazijo in nekateri aleli, ki so vezani na razvoj odvisnosti se sploh ne odprejo v toku
življenja posameznika. Ti genetski zapisi lahko pomembno vplivajo na vrsto procesov pri prenosu impulza preko
sinaptične membrane itd. (18). Nagrajevalni sistem se z leti spreminja. Pri starejših osebah se pri aktiviranju
nagrajevalnega sistema aktivira samo en predel možganov medtem, ko se pri mlajših aktivirajo vsaj štirje predeli
možganske skorje. Pri mlajših so tudi opazili višjo bazalno vrednost dopamina in boljšo prekrvavitev tega predela. (15)
Od tod je tudi postavljeno izhodišče, da imajo mlajši ljudje večje tveganje za razvoj odvisnosti, kot starejši. Kar pa
seveda ne pomeni, da odrasli ne morejo razviti bolezen odvisnosti. Verjetno potrebuje starejši človek več časa za razvoj
odvisnosti kot mlajši.
Glavni človeški organ pri razvoju odvisnosti so vsekakor možgani, ki s svojo anatomijo in nagrajevalnim sistemom
zahtevajo uporabo drog. Zahteva po uporabi drog se ustvarja samodejno in ni regulirana z negativnimi učinki, ki jih
odvisnost povzroča človeku. Zato pravijo, da so možgani pri tej bolezni sebični (selfish brain), saj »mislijo« samo nase in
ne upoštevajo človeka kot celote. Tak proces tudi radikalno spremeni možgane, saj uporaba drog radikalno spremni
delovanje možganov. Tak odnos možganov do droge poškoduje tudi ostale dele telesa(Pljuča, srce itd..) in omogoči
okužbo telesa s pomembnimi virusi(HIV, Hepatitis itd..). Odvisnost ne prizadene vseh ljudi enako. Enim naredi večjo
drugim manjšo škodo. Odvisnost bi lahko primerjali z slepo osebo, ki ne vidi ničesar okoli sebe, ravno tako odvisni
možgani ne vidijo nikogar okoli sebe, kot samo svojo zadovoljitev po ugodju. Brez pomoči ostalih ljudi in brez resnega
pristopa k zdravljenju odvisnosti so odvisni ljudje žrtev svojih »selfish« možganov in večina tudi umre od posledic
bolezni(20). Ameriško psihiatrično združenje je odvisnost priznalo kot bolezen šele leta 1965. Od tedaj je bilo odkritih
že veliko novih dejstev, ki to odločitev samo potrjujejo. Vendar pa je odvisnost veliko več kot samo bolezen, saj vpliva
na človeka tudi z vidika njegove socialne vloge v družbi. Zato se je razvil biopsihosocialni model odvisnosti, ki hkratno
upošteva tako genetske predispozicije, kot osebnostne karakteristike posameznika, družinsko in širše socialno okolje pri
razvoju odvisnosti. Uporaba drog je po tej teoriji interakcija bioloških in psiholoških značilnosti posameznikov in
socialnih vplivov okolja. Uporaba drog je posledica motenj na biološkem in psihološkem okolju posameznika ter motenj
v njegovem socialnem okolju. Temu modelu nato sledijo tudi intervencije pri zdravljenju odvisnosti (24).
96
3 EPIDEMIOLOŠKI PREGLED UPORABE DROG V SVETU, EU IN SLOVENIJI
3.1 UPORABA DROG V SVETU
Leta 2008 je živelo na zemlji 4 396 000 000 ljudi v starosti 15–64 let. Po oceni Združenih narodov je bilo leta 2008 na
svetu 11-21 milijonov ljudi v starosti 15 – 64 let, ki so si injicirali droge, 16–38 milijonov je bilo v isti starostni skupini
problematičnih uporabnikov drog, ki so potrebovali zdravljenje odvisnosti, 155–250 milijonov pa je bilo takih oseb, ki
so vsaj enkrat v zadnjem letu dni uživali prepovedano drogo. Med osebami, ki so iskale pomoč zaradi odvisnosti od
prepovedanih drog, jih je bilo v Aziji 67% takih, ki so iskali pomoč zaradi odvisnosti od opiatov v Evropi pa 57%. V ZDA
pa jih je največji delež (31%) iskalo pomoč zaradi posledic uživanja kokaina in v Južni Ameriki je bilo takih 49%.
Ocenjuje se, da na svetu ne prejema ustrezne terapije odvisnosti od 11–38 milijonov oseb, ki bi nujno potrebovale
zdravljenje (17). Največji delež heroina, ki so ga pridelali v letu 2008 je bil razdeljen po območju Evrope, Rusije in
Kitajske (Slika 1).
30
25
25
21
20
15
13
10
7
7
6
6
ZDA in
Kanada
Pakistan
5
5
5
5
Indija
Azija
Iran
0
Evropa
Rusija
Kitajska
Afrika
Ostali
Slika 1. Delež porabe vsega pridelanega heroina po posameznih območjih sveta v letu 2008. Vir: UNDCP (17).
Letno se porabi za nakup heroina in opija 65 milijard US dolarjev. Razporeditev te finančne obremenitve posameznih
regij na svetu je vidna iz Slike 2. V deželah, ki imajo boljše ekonomske pogoje je tudi cena droge dražja in
posledično je tudi večji profit od prodaje droge. Evropa, Kanada in ZDA sodijo med dobro stoječe ekonomije, zato so
tudi profiti od prodaje drog v teh družbah visoki (17).
Azija Iran
3%
Indija 5%
5%
Evropa
26%
ZDA in Kanada
13%
Ostali
8%
Rusija
22%
Afrika
6%
Kitajska
12%
Slika 2. Delež od skupaj 65 milijard dolarjev, ki se porabi za nakup heroina, po posameznih območjih sveta v letu
2008. Vir: UNDCP (17).
97
Droge preprodajajo tako domačini kot tudi tuji državljani. Študiji v sosednji Italiji in Nemčiji sta pokazali,
da so osebe, ki so zaprte zaradi preprodaje droge različnih narodnosti, kar samo kaže na razvejanost
preprodajalske mreže prepovedanih drog, ki je dobro organizirana (Sliki 3 in 4) (17).
Nemci
2%
Ostali
20%
Španci
Portugalci
4%
4%
Američani
5%
Brazilci
5%
Britanci
5%
Nizozemci
20%
Turki
16%
Nigerijci
19%
Slika 3. Delež zaprtih oseb zaradi preprodaje drog v Nemčiji po narodnosti v letu 2008. Vir: UNDCP (17).
ostali
12%
Nigerijci
6%
ostali afričani
6%
Pakistanci
8%
Italijani
10%
Albanci
32%
Turki
13%
Ostali balkanski
narodi
13%
Slika 4. Delež zaprtih oseb zaradi preprodaje drog v Nemčiji po narodnosti v letu 2008. Vir: UNDCP (17).
Preprodaja drog je nabolj dobičkonosna za preprodajalce. Sami proizvajalci droge dobijo vedno skromen
zaslužek, ki jim omogoči skromno preživetje na njihovi zemlji, ves ostali denar pa se razdeli med preprodajalce
in za različne podkupnine, ki omogočajo prevoz ali preprodajo. V naslednji sliki (Slika 5) je prikazana razdelitev
35 miljard ameriških dolarjev med posamezne izvajalce v dobavni verigi kokaina v ZDA (17).
mednarodni trgovci
13%
preprodajalci v Andih
1%
veliki preprodajalci v
ZDA
15%
Kmetje v Andih
1%
mali dilerji
70%
Slika 5. Razdelitev posameznih deležev od 35 milijard vredne vsote preprodaje kokaina v ZDA po posameznih členih
preprodajalske verige v letu 2008. Vir: UNDCP (17).
98
Težave, ki so vezane na posamezno drogo, niso enake po vsem svetu. Težave se razlikujejo od kontinenta do
kontinenta od države do države in od mesta do mesta. Tako ima Južna Amerika, bistveno večje probleme s
kokainom, kot Evropa. Azija in Oceanija pa imata trenutno zelo malo problemov s kokainom, imata pa zato
večje probleme s heroinom. Na Sliki 6 je dobro viden porast deleža bolnikov, ki so v zadnjih treh letih iskali
pomoč zaradi težav, ki jim jih je povzročala uporaba kokaina v Evropi. V južni Ameriki pa se delež teh
pacientov zmanjšuje. Na območju Severne Amerike se je v zadnjih letih tudi zmanjševal delež uporabnikov
kokaina v splošni populaciji. Leta 2002 je v populaciji v starostni skupini 15 – 64 let uživalo vsaj enkrat kokain v
zadnjem letu dni 3% populacije, leta 2010 pa le še 2,6% (17).
70
60
50
65
2008
2009
2010
54
49
41 42
40
31
30
20
10
3
7
10
10 10
0,3 0,5
0
Južna Amerika
Severna
Amerika
6
Evropa
Afrika
Azija
0,2 0,5
Oceanija
Slika 6. Delež oseb, ki so iskale pomoč zaradi težav s kokainom od vseh oseb, ki so iskale pomoč zaradi odvisnosti od
prepovedanih drog v posameznih predelih sveta v letih 2008-2010. Vir: UNDCP (17).
Trend uživanja posamezne droge v populaciji se na dolgi rok razlikuje. Na to vplivajo različni vplivi.
Nekatere poznamo (ekonomska kriza, ponudba na trgu, cena droge, odnos do uživanja posameznih drog v družbi),
veliko pa jih še ne poznamo. Kot primer takega trenda je dolgoletno spremljanje uporabe kokaina vsaj enkrat
letno med študenti visokih šol v ZDA, ki kaže v zadnjih letih izraziti upad glede na predhodna leta (Slika 7).
Uporaba drog na delovnem mestu je lahko nevarna ne samo za delavca ampak tudi za vse ostale, v njegovi
bližini. Strojevodja, ki uporablja droge, izpostavlja nevarnosti vse ljudi, ki jih vozi na vlaku in še tiste ljudi, ki
se peljejo v vlaku s katerim bi lahko ob nepravilnem ravnanju trčil. Zato je veliko truda vloženega v
preprečevanje uporabe drog na delovnem mestu. Podatki iz ZDA kažejo na to, da permanentno aktivno
preventivno delo na tem področju prinaša rezultate. Iz Slike 8 se dobro vidi, da je v ZDA uspelo zmanjšati
delež delavcev ki so bili pozitivni na kokain ob naključnih testiranjih v 6 letih za več kot polovico (Slika 8).
Pomemben ukrep je bil testiranje prisotnosti droge v laseh, kjer lahko najdemo drogo še nekaj mesecev po
uporabi posamezne droge. Pri urinskem testiranju pa lahko najdemo drogo le do tri dni po uporabi droge in se
je tako lažje izogniti redni kontroli. Verjetno pa je na ta padec vplival tudi padec čistosti kokaina na cesti z
68% leta 2006 na 46% leta 2009 ob hkratnem zvišanju cene za gram kokaina na cesti s 95 US dolarjev leta 2006
na 174 US dolarjev leta 2009 (17).
99
14
12,3
13,1
12,7
11,6
11,5
11,4
12,4
12
10,3
10
7,9
8
6,5
6
5,3
4,9
3,5
4
3,1 3,3
3,6
5,5 5,7
6,2
5 4,8 5 4,8
5,3 5,1
5,7
5,2
4,4
4
3,4
2
le
to
1
le 980
to
19
8
le
to 1
1
le 982
to
1
le 983
to
1
le 984
to
1
le 985
to
1
le 986
to
1
le 987
to
1
le 988
to
1
le 989
to
1
le 990
to
1
le 991
to
19
9
le
to 2
1
le 993
to
1
le 994
to
1
le 995
to
1
le 996
to
1
le 997
to
1
le 998
to
1
le 999
to
2
le 000
to
2
le 001
to
2
le 002
to
2
le 003
to
2
le 004
to
20
0
le
to 5
2
le 006
to
2
le 007
to
2
le 008
to
20
09
0
Slika 7. Trend uporabe kokaina (vsaj 1-krat letno) med študenti visokih šol v ZDA v letih 1980-2009. Vir: UNDCP (17).
0,8
0,72
0,7
0,7
0,72
0,58
0,6
0,5
0,41
0,4
0,3
0,3
0,2
0,1
0
leto 2004
leto 2005
leto 2006
leto 2007
leto 2008
leto 2009
Slika 8. Delež delavcev v ZDA v letih 1980-2009, ki so pozitivni bili ob testiranju na kokain. Vir: UNDCP (17).
Pomemben delež aktivnosti na področju obvladovanja prepovedanih drog je tudi delo represivnih organov, ki
odkrivajo transport drog na letališčih, morju in na cestah in zasegajo prepovedane droge, ki jih nato pod
nadzorom uničijo. Količina zasežene droge je tudi pokazatelj prisotnosti droge v državi. V Evropi je količina
zaseženega kokaina rastla vse do leta 2006 in potem padala do leta 2008 . Praviloma vse države EU kaznujejo z
zaporom gojenje droge, preprodajo droge in omogočanje uporabe droge. Dolžina kazni se med državami
razlikuje in je odvisna predvsem od lokalne represivne politike in odnosa do drog. Na področju prekrška pa
štejejo nekatere države za prekršek tudi uporabo droge(kajenje marihuane), druge države pa tolerirajo
uporabo droge, a prekrškovno preganjajo posest majhne količine droge za lastne potrebe (Slika 9) (17).
100
140
121
120
107
100
88
80
63
59
60
47
44
40
79
73
34
29
20
0
leto
1998
leto
1999
leto
2000
leto
2001
leto
2002
leto
2003
leto
2004
leto
2005
leto
2006
leto
2007
leto
2008
Slika 9. Količina zaseženega kokaina v tonah v posameznem letu v Evropi v letih 1998-2008. Vir: UNDCP (17).
Pri zasegih se spremlja tudi kvaliteto droge, določa se njen izvor in koncentracija aktivne snovi. Praviloma se
koncentracija droge znižuje od preprodajalca do preprodajalca. Koncentracija droge je pomembna, ker je od nje
odvisno tudi življenje uporabnika droge. Čim bolj je droga čista in čim manj ima primesi, bolj je nevarna da izzove
nenadno zastrupitev z dogami, ki se lahko konča tudi s smrtjo. Nekatere droge imajo tudi primesi, ki škodijo neposredno
zdravju posameznika. Koncentracijo droge določajo uporabniki drog na podlagi dolgoletnih izkušenj, strokovnjaki pa v
posebej za to opremljenih laboratorijih. Nekatere države so omogočile testiranje vsebnosti drog, ki jih kupijo uporabniki
drog na cesti. S tem se prepoznava značilnosti drog na cesti in se lahko hkrati tudi obvešča ostale uporabnike drog o
nevarnostih, ki jih lahko pričakujejo ob uporabi posamezne droge. Posebno znani so programi testiranja drog na plesnih
prireditvah elektronske glasbe, ki so običajno množično obiskovane (Slika 10) (17).
50
44
45
44
43
42
40
35
35
29
30
25
20
23
24
23
20
21
20
22
24
27
24
33
28
24
15
10
5
0
leto leto leto leto leto leto leto leto leto leto leto leto leto leto leto leto leto leto leto
1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008
Slika 10. Delež čistega kokaina v zaseženem kokainu v letih 1990-2008. Vir: UNDCP (17).
101
Čistost droge se spreminja tudi glede na posamezno celino. Najbolj čisti kokain se prodaja v Aziji in Južni Ameriki.
Največ primesi pa ima kokain v EU in Afriki. Primesi drog na cesti so lahko tudi škodljive zdravju. Še posebej so nevarne
netopne snovi, ki si jih potem uporabniki injicirajo intravenozno in lahko povzročijo žilne zaplete.(17) (Slika 11).
80
73
66
70
56
60
53
48
50
37
40
34
30
20
10
0
Azija
Južna
Amerika
Severna
Amerika
Oceanija
Vzhodna in
južna Evropa
EU
Afrika
Slika 11. Koncentracija kokaina ob ilegalni preprodaji droge v različnih predelih sveta v letu 2008. Vir: UNDCP (17).
3.2 SPREMLJANJE UMRLJIVOSTI UPORABNIKOV DROG
Nekatere droge(heroin, kokain, sintetične droge) povzročajo lahko tudi hude klinične zaplete, ki se lahko končajo tudi s
smrtjo uporabnika droge. Že predhodno je bilo omenjeno, da je eden pomembnih razlogov za nastop smrti »prečista«
droga. Drugi pomemben razlog za smrt je hkratna uporaba drog in njihovo sinergistično delovanje, ki ima za posledico
smrtni izid. Obstajajo pa še drugi razlogi, kot je nepravilno injiciranje droge, injiciranje droge na neobičajnih mestih,
predhodna obolenja posameznika, ki se ob injiciranju droge nenadoma poslabšajo itd... Tudi število umrlih zaradi drog
se med posameznimi državami razlikuje, pri tem igra pomembno vlogo nacionalna politika na področju obvladovanja
problematike drog v posamezni državi. Uvedba varnih sob, kjer si lahko uporabniki drog varno injicirajo drogo
pomembno zniža število umrlih v posamezni deželi(graf 12).
1,2
1
0,96
0,77
0,8
0,74
0,6
0,4
0,4
0,21
0,15
0,2
0,13
0,09
0,08
0,08
0,06
0,06
0,01
0,01
eš
ka
Č
js
ka
Po
l
Fi
ns
ka
Ita
lij
a
ja
Fr
an
ci
ga
l
sk
a
sk
a
Po
rt
u
D
an
Lu
ks
em
bu
Ve
rg
lik
a
B
rit
an
ja
N
iz
oz
em
sk
a
Šp
an
ija
al
ta
M
Irs
ka
N
em
či
ja
0
Slika 12. Število umrlih oseb zaradi nenadne smrti zaradi uporabe drog na 100.000 prebivalcev v posamezni državi v
letu 2008. Vir: UNDCP (17).
102
Uporaba drog je v različnih skupinah zelo različna. Tako je znano da je uporaba drog med osebami, ki so
na prestajanju kazni pogostejša, kot v splošni populaciji. Pogostejša je tudi uporaba drog med obiskovalci
elektronske glasbe (Slika 13).
14
13
12
10
8
6
4
2
1,2
0
populacija 16 - 59 let
zaporniki
Slika 13. Razlika med deležem oseb, ki so uporabljale kokain v zadnjem mesecu v splošni populaciji in med zaporniki
v Veliki Britaniji 2005/2006. Vir: UNDCP (17).
Čeprav si nekateri ne morejo predstavljati, kako lahko pridejo droge v zapor, je nesporno dejstvo, da so danes
droge prisotne v zaporih. Uporaba drog med populacijo zaprtih oseb, je nevarna zaradi nekaterih posebnih pogojev v
katerih se nahajajo zaporniki. Veliko zapornikov živi na relativno majhnem prostoru. V zaporih praviloma ni programa
izmenjave sterilnih igel, zato uporabljajo praviloma zaporniki eno iglo večkrat in si jo tudi med seboj izposojajo. V
zaporih je bistveno večja pogostnost oseb okuženih s HIV in hepatitisom C, zato je tu veliko večja verjetnost prenosa
virusov. V zaporu so zaprte tudi osebe, ki ne govorijo jezika večine, zato so slabo seznanjene s posledicami izmenjave
pribora in kaj hitro lahko prenesejo okužbe. Tveganje za okužbo se tudi zmanjšuje s posameznimi ali sistematičnimi
preventivnimi ukrepi v zaporih. Glede na to, da je po podatkih EMCDDA delež zaprtih oseb, ki so uporabljale droge v
zaporih visok je pomembno spremljati epidemiološke podatke v zaporih in ustrezno ukrepati tako na preventivnem
področju, kot tudi na področju zmanjševanja škode in obravnave ter zdravljenja (Slika 14) (25).
60
56
48
50
46
40
36
35
28
30
20
2008
2008
20
2000
2007
14
2008
2003
10
2008
2008
0
Luksemburg
UK
Grčija
Portugalska
Belgija
Latvija
Poljska
Madžarska
Slika 14. Delež zapornikov, ki so v času priprtja uporabljali prepovedane droge v posameznem letu v posamezni
državi. Vir: EMCDDA (25).
103
3.3 HIV IN INTRAVENSKI UPORABNIKI DROG.
Po podatkih združenih narodov trenutno samo 89 držav nudi tudi programe zniževanja škode(programi nizkega
praga), v katerih se posreduje uporabnikom drog sterilni pribor in potrebne informacije za zmanjšanje okužbe z
virusim HIV. Po oceni Združenih narodov ima samo 5,4 – 11% intravenoznih uporabnikov drog na svetu možnost
dostopa do teh programov(17). V svetu je bilo po podatkih združenih narodov v letu 2009 v svetu okuženih
preko 3 milijone uporabnikov prepovedanih drog. Število AIDS bolnikov se zelo razlikuje od države do države in
ima svoje pomembne vzroke tudi v politiki na področju drog in odnosu do uporabnikov drog (Slika 15).
60
56,2
50
Španija
Slovenija
45,8
39,7
40
32,5
28,9
30
26,8
22,3
18,8
20
16
13,5
8,9
10
0,5
0,5
0
0
0
0,5
0,5
0
0,5
1,3
1,9
leto
1998
leto
1999
leto
2000
leto
2001
leto
2002
leto
2003
leto
2004
leto
2005
leto
2006
leto
2007
leto
2008
0
Slika 15. Število registriranih novih primerov AIDS med uporabniki drog na 1.000.000 prebivalcev Španije in Slovenije
v letih 1998-2008. Vir: EMCDDA (25).
3.4 PRIDRUŽENE DUŠEVNE MOTNJE
Okoli 30–50% psihiatričnih bolnikov v EU ima danes duševne motnje zaradi uživanja psihoaktivnih snovi.
Raziskave kažejo, visoko povezavo med uporabo drog in osebnostno motnjo. Med n uporabniki drog so
najpogosteje prisotne osebnostne motnje(50-90%), sledijo motnje razpoloženja(20%–60%) in psihotične motnje
v 15–20%. Antisocialne motnje pa se pojavljajo v 25% uporabnikov drog. Psihopatologija se je pri uporabnikih
pojavila velikokrat že pred uporabo drog in se je po uporabi drog klinično poslabšala. Komorbidni pacienti
pogosto iščejo pomoč v ustreznih programih in so velikokrat deležni pošiljanja od strokovnjaka do strokovnjaka
in le redki prepoznajo tudi komorbidno motnjo, ker zdravstveno osebje velikokrat ni ustrezno usposobljeno za
diagnosticiranje in zdravljenje komorbidnih motenj. Bolniki imajo velikokrat veliko telesnih, zdravstvenih in
socialnih težav(25).
3.5 NEKATERI POMEMBNEJŠI EPIDEMIOLOŠKI PODATKI ZA SLOVENIJO
Najpogosteje uporabljena prepovedana droga med mladostniki v Sloveniji je marihuana. Vendar pa pri uporabi
marihuane med mladostniki v Sloveniji opažamo upad zanimanja za marihuano, ki se je pokazal v raziskavi iz
leta 2007 (Slika 16).
104
30
28
25
25
22
20
15
12
10
5
0
Leto 1995
leto 1999
leto 2003
leto 2007
Slika 16. Delež mladostnikov v Sloveniji, ki so že uživali marihuano kadarkoli v življenju v letih 1995-2007. Vir: ESPAD
(26).
Kljub temu opažamo v letu 2007 porast deleža mladostnikov, ki so kadarkoli v življenju že uporabljali
prepovedane droge (Slika 17). Ob tem pa se v isti raziskavi (ESPAD) ugotavlja, da slovenski mladostniki
ocenjujejo, da so droge po njihovem mnenju manj nevarne, kot po mnenju mladostnikov večine članic EU (26).
9
8
8
7
7
6
5
5
4
3
3
2
1
0
leto 1995
leto 1999
leto 2003
leto 2007
Slika 17. Delež mladostnikov v Sloveniji, ki so kadarkoli uporabljali droge v letih 1995-2007. Vir: ESPAD (26).
Za Slovenijo je še posebej značilen dokaj visok delež mladostnikov, ki so uporabljali inhalante, ki so
izredno lahko dostopni večini mladostnikov. Ta delež z leti narašča in je eden najvišjih v EU (Slika 18). Tega
pojava do sedaj še nismo podrobneje proučili, zato ne vemo razlogov za tako močno odstopanje od držav EU
(Slika 18) (26).
105
18
16
16
15
14
14
12
12
10
8
6
4
2
0
leto 1995
leto 1999
leto 2003
leto 2007
Slika 18. Delež mladostnikov v Sloveniji, ki so kadarkoli v življenju uporabljali inhalante v letih 1995-2007. Vir: ESPAD
(26).
Po številu umrlih sodimo v EU med države, kjer relativno malo ljudi umre zaradi uporabe drog. Vendar
samo število smrti nikakor ni zanemarljivo in bi nas moralo voditi v sprejem novih oblik pomoči odvisnim od
drog, kot so varne sobe za injiciranje drog, ki bistveno znižajo število smrti med uporabniki drog (Slika 19).
90
85,3
80
72,1 74
70
60
49,9
50
53,5
57,7
38,3 39,6 39,9
40
30,6 30,9
30
22,9
20
10
8,7
6,7 7,3
3,6 4,1 5,3
9
13
24,1 24,9
15,1 16,2 16,2 16,9
M
ad
ža
r
Sl sk
ov a
aš
k
Č a
eš
Fr ka
an
c
Po ija
N
l
iz
oz jska
em
B ska
ol
g
Sl arij
ov a
en
ija
Ita
lij
B a
el
g
Šp ija
an
ija
C
R ipe
om r
u
Šv nija
ed
s
N ka
em
či
ja
Li
tv
A
us a
t
H rija
Po rva
rt šk
ug a
al
sk
Ve
a
F
lik
in
a
B ska
rit
an
ija
Irs
D ka
an
N sk
or
a
ve
šk
E
Lu sto a
ks n i
em ja
bu
rg
0
Slika 19. Število umrlih zaradi zastrupitve z drogami v posamezni državi EU in kandidatki za vstop v EU v letu 2006. Vir:
EMCCDA (25).
Iz Slike 20 je razvidno, da pogosteje umirajo zaradi predoziranja moški kot ženske. Vendar je potrebno pri tem
podatku upoštevati dejstvo da je tudi bistveno več uporabnikov drog(80% kot uporabnic drog(20%). Zaskrbljujoč pa je
počasen pozitivni trend rasti števila umrlih zaradi zastrupitve z psihoaktivnimi snovmi v Sloveniji (Slika 20).
106
50
moški
ženske
47
skupaj
45
40
36
število umrlih
35
36
31
30
26
23
23
25
21
20
19
23
22
29
24
23
20
15
15
15
10
11
7
4
5
26
30
25
6
3
2
7
2
2
1
0
1999
2000
2001
2002
2003
2004
2005
2006
2007
2008
Slika 20. Umrljivost zaradi zastrupitve z drogami v letih 1999-2008 med moškimi in ženskami ter skupaj. Vir: IVZ (27).
Delež ostarelih uporabnikov drog nam v Sloveniji iz leta v leto raste. Z njimi pa prihaja tudi vse več
problemov. Ostarele osebe odvisne od drog imajo še druge zdravstvene težave, so pogosto brezposelne in imajo
velike socialne težave, ki jih velikokrat pripeljejo v brezdomstvo. Zaradi socialnega in higienskega stanja
redkeje obiskujejo svoje zdravnike in velikokrat obiščejo urgentne službe. Velik problem je odpust brezdomnih
uporabnikov drog iz bolnišnice, saj gredo neposredno nazaj na cesto (Slika 21).
6
5,3
5,3
2007
2008
5
delež ostarelih
4,1
4
3,29
3
2,65
3,5
3,47
2,87
2,8
2,46
2
2,08
2
1999
2000
1,6
1,26
1
0,83
0,6
0
1993
1994
1995
1996
1997
1998
2001
2002
2003
2004
2005
2006
Slika 21. Delež ostarelih uporabnikov drog v Sloveniji v programih centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od
prepovedanih drog med vsemi vključenimi v program v letih 1993-2008. Vir: IVZ (27).
Delež oseb, ki so si pred vstopom v programe zdravljenja v Sloveniji tvegano vbrizgavale droge iz leta v
leto pada, kar pomeni, da so preventivni ukrepi začeli delovati. Ker ima Slovenija tudi dobro razvit sistem
zmanjševanja škode, relativno dobro obvladujemo okužbe z hepatitisom C, ki se v teh letih gibljejo med
107
uporabniki drog med 20 in 25%. Zelo dobri pa smo v številu na novo okuženih uporabnikov drog s HIV, kjer že
nekaj zadnjih let ne beležimo več novih primerov okužbe s HIV (Slika 22).
120
96,5
100
91,3
90,6
94,6
84,7
80,5
82,5
72,9
80
72,1
62,4
58,9
53,4
60
57,8
59,1
53,2
48,2
54,3
40
20
0
1992
1993
1994
1995
1996
1997
1998
1999
2000
2001
2002
2003
2004
2005
2006
2007
2008
Slika 22. Delež oseb ob prvem vstopu v program, ki so kadarkoli v življenju vbrizgavale drogo v letih 1992-2008. Vir: IVZ
(27).
4 ZAKLJUČEK
Uporaba drog je zabeležena v pisni obliki okoli 3000 let pred našim štetjem. Arheološke najdbe pa nam govorijo, da
so bile nekatere droge prisotne v družbe že več kot 60000 let nazaj. Če so v plemenskih skupnostih uporabljali droge
predvsem za zdravila in obrede in so bile droge zelo nadzirane, predvsem pa njihova uporaba se je v postindustrijski
dobi zaradi načina življenja in kulture bivanja razmahnila uporaba drog med prebivalstvom. Uporabo drog je
pospešilo odkrivanje novih drog in globalizacija transportnega in informacijskega sistema in filozofija svobodnega
trga. Uporaba prepovedanih drog je ena največjih epidemij v zadnjih sto letih. Uporaba drog se je razširila predvsem
zaradi novega načina živlenja in velike produkcije drog kot tržnega blaga, ki je bilo pri ljudeh zelo zaželjeno
predvsem zaradi tega, ker droge delujejo na nagrajevalni center in ljudem omogočajo hitri dostop do ugodja.
Združeni narodi in posamezne države in regije z različnimi ukrepi skušajo zajeziti epidemijo. V nekaterih državah so
uspešni, drugje so manj uspešni. Združeni narodi so sprejeli konvencije, ki so osnova za zakonodajo na področju drog
v vsaki državi. EU sprejema dolgoročne strategije, ki omogočao planiranje aktivnosti za dajše obdobje. Tudi naša
država ureja to področje preko zakonodaje in dolgoročne strategije na področju drog. Uporaba drog povzroča veliko
težav, med katere lahko štejemo različna obolenja med katerimi se najbolj bojimo AIDSa, čeprav ne smemo
zanemariti posledic drugih obolenj, kot je npr hepatitis C. Slovenija se v zadnjih letih sooča z ostarelimi uporabniki
drog, in posledično z brezposelnostjo in brezdomstvom uporabnikov drog. Uporaba marihuane med mladostniki v
Sloveniji je v upadu, imamo pa porast pri uporabi inhalantov. Z javno zdravstvenega vidika mora Slovenija še naprej
izvajati celostni pristop k problematiki drog, ki z vztrajnim delom daje pozitivne rezultate na dolgi rok.
5 VIRI
1. Michael J. Brownstein. A brief story of opiaes, opioid peptides, and opioid receptors. Proc.Natl. Acad.sci.1993. Vol.90
pp. 5391-5393.
108
2. Kritikos P.G, Papadaki S.P.. The history of poppy and opium and their expansion in antiquity in the eastern
Mediterrianean area. UNODC Bulletin on narcotics 1967. izvod 4.
3. M.D. Merlin.Archaeological evidence for the tradition of psychoactive plant use in the world. Economic botany. 2003.
57(3), 295 – 323.
4. Robert L. Dupont. The selfish Brain, Learning from addiction. Hazelden. Minnesota. 1997.
5.
David F. Musto. International drug control: historical aspects and future challenges.World drug report. United
nations, International drug control programme. Oxford university press. 1997.
6. Enotna konvencija o mamilih iz leta 1961. Dostopno na URL: https://www.unodc.org/unodc/en/treaties/singleconvention.html
7. Konvencija o psyhotropnih snoveh iz leta 1971 Dostopno na URL:
https://www.unodc.org/unodc/en/treaties/psychotropics.html
8. Konvencija zoper nezakoniti promet z mamili in psihotropnimi snovmi iz leta 1988
https://www.unodc.org/unodc/en/treaties/illicit-trafficking.html
9. Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami. UL. RS. 108/99
10. Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in obravnavi uživalcev prepovedanih drog. UL. RS. 89/99
11. Kazenski zakonik Republike Slovenije. UL. RS. 23/1999.
12. Mark J. Thomas, Robert C. Malenka. Synaptic plasticity in the mesolimbic dopamine system. Phil. Trans. R. Soc.
London. 2003. 358; 815-819.
13. Oscar Arias-Carrion, maria Stamelou, Eric Murillo- Rodriguez, Manuel Menendez-Gonzales, Ernst Peppel.
Dopaminergic reward system: a short integrative review. International archives of medicine. 2010, 3:2
14. George F Koob, Nora D Volkow. Neurocircuitry of addiction. Neuropsychopharmacology. 2010; 35(217 – 238).
15. Jean-Claude Dreher, Andreas Meyer-Lindenberg, Philip Kohn, KarenFaith Berman. Age-related changes in midbrain
dopaminergic regulation of the human reward system. PNAS. 2008. Dostopno na URL:
www.pnas.org/cgi/doi/10.1073/pnas.0802127105.
16. Jean-Claude dreher, Philip Kohn, Bhaskar Kolachana, Daniel R. Weinberger, Karen Faith Berman. Variation in
dopamine genes influences responsivity of the human reward system. PNAS. 2009. Dostopno na URL:
www.pnas.org/cgi/doi/10.1073/pnas.0805517106
17. United nations office on drugs and crime. World drug report 2010. United nations New York 2010.
18. George R.Uhl. molecular geetics of addiction vulnerability. Thejournal of the american society for experimental
neurotherapeutics. 2006. 3:295-301.
19. Nora D. Volkow, MD; Joanna S. Fowler, PhD; Gene-Jack Wang, MD; James M. Swanson, PhD; Frank Telang, MD.
Dopamine in Drug Abuse and Addiction Results of imaging Studies and Treatment Implications. Arch neurol 2007.
20. Robert L. Dupont. The selfish Brain. Learning from addiction. American Psychiatric press. Washington. 1997
21. Mirjana Ule. Socialna psihologija. Analitični pristop k življenju v družbi. Ljubljana. Fakulteta za družbene vede.
Založba FDV. 2009
22. Council of Europe. Young people and drugs. Care and treatment. November 2006.
23. John Jung. Psychology of Alcohol and other drugs. A research perspective. Sage publications. London. 2001.
24. Oakley Ray, Charles Ksir. Drugs, society, and humans behaviour. Mosby. Baltimor. 1996.
25. Mats Friedl, Margareta Nilson. Komorbidnost – uporaba drog in duševne motnje. Urad za publikacije Evropske
skupnosti. EMCDDA. 2004
26. Hibell B, Guttormsson U, Ahlström S, Balakireva O, Bjarnason T, Kokkevi A, Kraus L. The 2007 ESPAD report.
Substance use among students in 35 European countries. Stockholm: The Swedish Council for Information on Alcohol
and Other Drugs (CAN); 2009.
27. Inštitut za varovanje zdravja RS. Spletna stran. Dostopno na URL: http://www.ivz.si/.
109
STRES
Lijana Zaletel-Kragelj, Majda Pahor, Marjan Bilban, Janet Klara Djomba
1 OPREDELITEV STRESA
V literaturi zasledimo številne opredelitve tega pojava z vidika različnih strok (psihologije, medicine,
sociologije), med njimi tudi naslednje:

stres je fiziološki, psihološki in vedenjski odgovor posameznika, ko se le-ta poskuša prilagoditi in
privaditi na notranje in zunanje pritiske (1),

stres je doživetje, ki ima za posledico psihično napetost, ta pa za organizem ogrožajoče fiziološke
procese (2),

stres je dogajanje, ki zmoti človekovo notranje ravnovesje in aktivira njegove prilagoditvene procese; ti
se odvijajo na duševni, telesni in socialni ravni (3),

stres je eden od mehanizmov pretvorbe socialnih neenakosti v bolezen (4).
2 DEJAVNIKI, KI POVZROČAJO STRES
Dejavnike, ki povzročajo stres, imenujemo stresorji. Mednje štejemo vse pojave, ki obremenjujejo našo
osebnost in povzročajo stresno reakcijo.
Kot stresor lahko delujejo različni dogodki, situacije, osebe ali predmeti, ki jih posameznik doživlja kot
stresni element (1). Stresorje razvrščamo na različne načine (5-7):
1.
Ena izmed možnih razvrstitev je na biološke, fizikalne, psihološke in socialne dejavnike.
Med biološke štejemo na primer bolezen in lakoto, med fizikalne potrese, požare, visoko temperaturo
okolja ipd., med psihološke strah ali negativna pričakovanja, med socialne pa različne konflikte na
delovnem mestu ali v družini ipd. (5).
2.
Po drugi razvrstitvi jih delimo na zunanje in notranje.
Med zunanje štejemo neugodne fizikalne pogoje, kot so bolečina, velika vročina ali mraz, telesni napad,
ropot, blisk ipd. ali stresne psihološke situacije, kot so slabi delovni pogoji ali zlorabe. Med notranje pa
štejemo fizikalne, kot so vnetja, pomanjkanje kisika ipd., ali pa psihološke, kot je žalost (6,7).
3.
Tretja razvrstitev deli stresorje na akutne in kronične.
Akutni stres je reakcija na trenutno grožnjo, poznamo pa ga kot alarmno reakcijo, ki jo imenujemo tudi
reakcija “boj ali beg” (6,7). Med najpogostejše akutne stresorje uvrščamo hrup, preveliko gnečo,
osamitev od drugih ljudi, različne za življenje nevarne situacije, lakoto ipd. (7). Ko akutna nevarnost
mine, se reakcija “boj ali beg” inaktivira in raven stresnih hormonov, se vrne na normalno vrednost – to
reakcijo poznamo pod imenom “sprostitveni odgovor”. Moderni način življenja pa povzroča stalne
stresne situacije, ki ne minejo, zato mora organizem zatreti reakcijo “boj ali beg”. Stres tako postane
stalen – kroničen. Med najpogostejše kronične stresorje uvrščamo stalne pritiske na delovnem mestu,
dolgotrajne težave v partnerskem odnosu, dolgotrajno osamljenost, stalne finančne težave ipd. (7).
Vsi stresorji niso enako močni v svojem delovanju na človeški organizem. V svetu obstajajo številne lestvice
jakosti stresov. Ena bolj znanih je Holmesova lestvica (8), ki stresne obremenitve ocenjuje od 0 (najnižja
obremenitev) do 100 (najvišja obremenitev). Večina izmed njih jih je povezanih z družino in družinskim
110
življenjem (rojstva, smrti, ločitve, finančne težave...) ter delom in delovnim mestom (izguba delovnega
mesta...). Na tej lestvici je na primer smrt zakonca ocenjena z oceno 100, izguba delovnega mesta z oceno 47,
huda bolezen v družini s 44, finančne težave z 38 itd.. To lestvico povzemajo tudi nekateri naši avtorji (2,5).
Pogled na stresorje pa je lahko tudi s socialnega zornega kota (9). S tega vidika lahko definiramo stresor
kot obstoj groženj, zahteve in omejitev, ki same po sebi ogrožajo integriteto organizma. Grožnje vključujejo
možnost ali pričakovanje potencialne poškodbe. Zahteve pomenijo obliko pritiska, označenega tudi kot
“breme” ali “preobremenitev”, velikokrat označenega kot “da nas življenje premetava”. Omejitve pomenijo
manjšo možnost izbora, manj priložnosti za razvoj, velikokrat kot rezultat socialne depriviligiranosti
(diskriminacije, podcenjenosti v družbeni izmenjavi, ujetosti v družbene vloge). V tem kontekstu kot stresorji
delujejo tudi običajni dogodki – dnevne naloge, ki se kopičijo. Te so do določene mere običajne, obvladljive,
če pa se stopnjujejo, začnejo delovati kot stresor (na primer neprijetni sosedje, pripravljanje hrane, skrb za
domačo žival, delo okoli hiše, transport na delo in domov). Tudi “nedogodki” in pomanjkanje sprememb
(čakanje, nenapredovanje v službi, odsotnost partnerske zveze pri določeni starosti) lahko povzročajo stres.
3 VRSTE STRESOV
Stres delimo glede na to, ali so posledice njegovega delovanja za organizem pozitivne ali negativne (2), v dve
osnovni skupini:
1.
Pozitivni stres (evstres): zahteve okolja predstavljajo izziv.
Poživi naše vedenje in je včasih potreben za normalno delovanje. Pojavi se takrat, kadar so naše
sposobnosti večje od zahtev.
2.
Negativni stres (distres): zahteve okolja predstavljajo grožnjo.
Negativno vpliva na duševno počutje in telesno zdravje. Pojavi se takrat, ko za izpolnjevanje zahtev
nimamo dovolj moči, sposobnosti ali znanja.
Ker so posledice stresa največkrat negativne, je sam izraz dobil negativen vrednostni predznak.
4 NAČIN IN STOPNJA ODGOVORA POSAMEZNIKA NA STRESORJE
Stresna reakcija poteka v več fazah:
1.
Faza alarmne reakcije: šok (upad delovanja) in protišok (priprava organizma na spoprijemanje s
stresom). Imenujemo jo tudi reakcija “boj ali beg”.
2.
Faza odpora: okrepitev delovanja in prizadevanje, da uspešno obvlada učinke stresorjev. Če to uspe, se
delovanje povrne na običajno raven.
3.
Faza izčrpanosti: pojavi se, če organizmu ne uspe obvladati stresorjev. Delovanje organizma začne
pešati, pojavijo se znaki izčrpanosti in motnje v delovanju organizma.
Reakcije na delovanje stresorjev so lahko motnje v čustvovanju, mišljenju, vedenju ali pa fiziološke motnje.
Stres in dejavniki stresa niso za vse ljudi enaki, prav tako pa je tudi stopnja odgovora posameznika na
enak stresor različna. Obvladovanje stresnih situacij je odvisno od posameznikove osebnosti, njegovih izkušenj,
energetske opremljenosti, okoliščin, v katerih se odvija stresna situacija, ter širšega in ožjega okolja, v
katerem živi. Pomembni so tudi življenjska naravnanost posameznika in trdnost ter kakovost mreže človeških
odnosov, ki ga obdajajo (1). Na to lahko vplivajo različna družbena pričakovanja do vlog, ki jih ima
111
posameznik. Izgleda, da je izguba delovnega mesta hujši stres za moške kot za ženske (10). Situacija, ki za
enega človeka predstavlja negativno stresno doživljanje, ker se je boji, lahko za drugega pomeni pozitivno
stresno doživljanje, ker uživa v njej. Ali bo stres za posameznika škodljiv in uničevalen ali pa ga bo obvladal, je
odvisno od razmerja med njegovimi zahtevami in zahtevami okolja, v katerem živi, ter sposobnostjo
obvladovanja stresnih situacij. Določena količina stresa je za normalno življenje nujno potrebna, popolno
prenehanje stresa pa pomeni smrt (1).
5 STRES KOT DEJAVNIK TVEGANJA ZA MOTNJE IN BOLEZNI
Stres sam po sebi ni škodljiv, za učinkovito in ustvarjalno delo pa ga nujno potrebujemo (2). Odziv na
kratkotrajen stres tudi omogoča ohranjanje integritete organizma (v preteklosti tudi preživetje) in pomembno
prispeva k njegovemu razvoju (učenje in prilagajanje izzivom nenehno spreminjajočega se okolja).
Vendar pa enaki mehanizmi, ki pri soočenju s hipno nevarnostjo omogočijo preživetje, pri stalni in
dolgotrajni izpostavljenosti vodijo v bolezni, predvsem, če gre za delovanje neobvladljivih stresorjev (6,7). V
primeru, da je stresno doživljanje stalno, četudi je njegova raven nizka, vsi organi, ki so vključeni v
protistresni obrambni sistem organizma (možgani, srce, pljuča, žilje, mišice), postanejo kronično preveč ali
premalo delujoči, kar lahko povzroči v času manjše ali večje poškodbe. Vendar pa poškodbe lahko povzroči tudi
premočan akutni stres (6,7). Med stresna stanja, ki najmočneje povzročajo negativne učinke na telo, sodijo
(7):

kopičenje nenehnih stresnih situacij, še posebej tistih, ki jih posameznik težko obvladuje – na primer
stalen pritisk na delovnem mestu skupaj z nezadovoljstvom v osebnem partnerskem odnosu,

nenehen stres po hudem akutnem stresnem odgovoru na travmatičen dogodek – na primer po prometni
nesreči,

neučinkovit ali nezadosten “sprostitveni odgovor” na reakcijo “boj ali beg”,

akutne stresne situacije pri hudo bolnih ljudeh – na primer pri srčnih bolnikih.
Delovanje stresorjev lahko privede do različnih motenj in bolezenskih stanj (7,11-16). Nekatere od teh povezav
so že dokazane ali pa so zelo verjetne, pri drugih pa gre zgolj za domneve. Povezanost s stresom je dokazana
pri naslednjih stanjih:
1.
Dovzetnost za nalezljive bolezni – kaže, da kronični stres zmanjšuje imunski odgovor in veča tveganje za
vnetja, lahko pa tudi oslabi odgovor posameznika na imunizacijo.
2.
Prebavne motnje – možgani in prebavni organi so med seboj močno povezani, zato ni nenavadno, da
kronični stres lahko poruši prebavni sistem (driska, zaprtje, črevesni krči, občutek napihnjenosti itd.).
Po dosedanjih spoznanjih obstaja močna povezava med stresom in vzdražnim črevesom ter stresom in
rano na želodcu, čeprav se vedno večji pomen pripisuje tudi bakterijskemu vnetju.
3.
Motnje in bolezni presnove – kronični stres dosedanja spoznanja povezujejo s pojavom inzulinske
rezistence.
4.
Seksualna in reproduktivna disfunkcija – stres lahko pripelje do zmanjšane spolne želje in nezmožnosti
za doživetje orgazma pri ženskah ali začasne impotence pri moških, povezujemo pa ga tudi s
predmenstrualnim sindromom pri ženskah. Vpliv ima tudi na zmanjšanje rodnosti.
5.
Duševne motnje – rezultati raziskav kažejo, da je nezmožnost obvladovanja stresa povezana s pojavom
depresije in anksioznosti.
112
6.
Motnje v zaznavanju bolečine – dosedanja spoznanja kažejo, da je stres močno povezan z nekaterimi
vrstami bolečine, predvsem tenzijskim glavobolom, verjetno pa zniža tudi prag pri drugih bolečinah, kot
je na primer kronična bolečina pri artritisu.
7.
Motnje hranjenja – učinki stresa na način hranjenja so zelo različni. Nekateri ljudje ob stresnih
situacijah prekomerno jedo in pridobivajo na telesni teži, medtem ko drugi popolnoma izgubijo apetit in
s tem telesno težo izgubljajo. Posebni motnji hranjenja, ki ju povezujemo s stresom, sta bulimija in
anoreksija.
8.
Motnje spanja – napetost zaradi nerazrešene stresne situacije zelo pogosto povzroča popolno nespečnost
ali pa zbujanje sredi noči oziroma zgodaj zjutraj.
9.
Motnje spomina, koncentracije in učenja – stres ima močan učinek na možgane, posebno na spomin.
Takojšnji učinek akutnega stresa močno ovira kratkotrajni spomin, še posebej verbalnega, dolgotrajna
izpostavljenost stresu pa je pokazala skrčenje hipokampusa. Pri otrocih lahko fiziološki odgovor na stres
močno ovira sposobnost učenja.
10. Kožne bolezni – stres igra močno vlogo pri poslabšanju številnih kožnih stanj, med katerimi so psoriaza,
akne, rozacea, ekcem itd..
Povezanost pa ni tako jasna pri naslednjih motnjah in boleznih:
11. Bolezni srca in ožilja – stres povezujemo s številnimi boleznimi srca in ožilja kot so na primer miokardni
infarkt, angina pektoris, motnje srčnega ritma, hipertenzija. Vendar pa je pri obravnavanju stresa kot
dejavnika tveganja za bolezni srca in ožilja potrebno veliko previdnosti, saj je glavni efekt lahko
predvsem na račun drugih negativnih vedenjskih navad, kot je kajenje, čezmerno pitje alkohola,
premajhna telesna dejavnost itd., in ne stresa samega po sebi.
12. Imunske motnje – učinki stresa na avtoimune bolezni so si lahko nasprotujoči – ekcem, lupus ali
reumatoidni artritis se lahko ob delovanju stresa ali poslabšajo ali izboljšajo.
13. Rakave bolezni – dosedanja spoznanja ne podpirajo ideje, da stres povzroča rakave bolezni pri ljudeh,
vendar pa so nekatere študije na živalih pokazale, da ima nesposobnost obvladovanja stresnih situacij
(ne pa stres sam) negativne učinke na imunski sistem in prispeva k tumorski rašči.
14. Ostale motnje – s stresom povezujemo tudi različne vrste alergij, nepojasnjeno izgubljanje las in bolezni
obzobnega tkiva, vendar pa povezanost še ni popolnoma jasna.
6 POVEZAVA STRESA Z DRUGIMI ZA ZDRAVJE TVEGANIMI VEDENJI
Ljudje, ki so stalno izpostavljeni stresnim situacijam, ki jih ne uspejo obvladovati, pogosto iščejo lajšanje v
drugih, za zdravje škodljivih vedenjih, kot so čezmerno pitje alkohola, kajenje, nezdravi vzorci hranjenja in
zmanjšana telesna dejavnost. Škodi, ki jo povzročajo ta samouničevalna vedenja že sama po sebi, se v tem
primeru doda še učinek stresa, človek pa se pogosto znajde v začaranem krogu (7).
7 OGROŽENE SKUPINE LJUDI
Med skupine ljudi, ki so bolj ogroženi za stresno vedenje med drugim prištevamo (7,17):

ženske na splošno, med njimi pa izrazito zaposlene matere,

socialnoekonomsko šibkejši (med njimi tudi nezaposleni),

zaposleni

socialno izolirani,
113

invalidi,

prebivalci mest.
Posebno pozornost je potrebno posvetiti aktivno zaposlenemu delu prebivalstva, saj je stres na delovnem
mestu eden najmočnejših stresorjev današnjega časa 7,18,19. Občutenje stresa na splošno ima velikokrat svoj
izvor prav v delovnem okolju.
7.1 STRES NA DELOVNEM MESTU
Ta vrsta stresa se pojavi, kadar zahteve delovnega okolja presegajo sposobnost zaposlenih, da jih izpolnijo ali
obvladajo (17, 20-22). Med dejavnike, ki ga povzročajo, sodijo psihosocialni dejavniki ter trpinčenje in nasilje
na delovnem mestu, prav tako pa tudi fizikalni dejavniki (17,18,21,23-26):

organiziranje delovnega procesa – velike delovne obremenitve, redki počitki, dolg delovni čas in
izmensko delo, hitra in rutinska dela brez vsebine itd.,

način vodenja – vodenje brez udeležbe delavcev, slaba komunikacija med zaposlenimi, pomanjkanje
prijaznih/prijateljskih odnosov med zaposlenimi itd.,

medosebni odnosi – neprimerno socialno okolje in pomanjkanje medsebojne pomoči med sodelavci in
med odgovornimi ter delavci,

delovne vloge – konfliktna in nezanesljiva pričakovanja za opravljanje del na delovnem mestu, preveč
odgovornosti itd., nasprotja med zahtevami in dejanskim izvrševanjem obveznosti na delu, nejasnosti
delovnih mest glede prioritete, pričakovanj in ocenjevanja, preobremenjenost glede na dejanske
možnosti ali pa neprimerna usposobljenost za delo itd.,

skrb zaradi poklicne kariere – negotovost zaposlitve, pomanjkanje možnosti za razvoj, napredovanje,
hitre spremembe, na katere delavci niso pripravljeni itd.,

pogoji delovnega okolja – neprijazni in nevarni fizikalni pogoji kot so prevelika množica ljudi, hrup,
onesnaženost zraka, ergonomski problemi itd..
Med najbolj stresne poklice sodijo tisti, pri katerih se ljudje ukvarjajo s pomočjo drugim ljudem. Pripadniki teh
poklicev so najbolj ogroženi za pojav stanja, ki mu pravimo “izgorelost” (negativna reakcija na stres, odvisna
od posameznikovih sposobnosti za obvladovanje stresa) (27).
1.
Za primerjavo s Slovenskimi podatki so najprimernejši podatki, zbrani v projektu FINBALT (28).
Podatki za Finsko za leto 2001 in za dve pribaltski državi, Litvo in Latvijo, za leto 2000 so naslednji:

podatki za Finsko (29) v opazovanem letu kažejo, da se je pod stresom bolj močno, kot je to
običajno, ali zelo močno, počutilo 18,2% prebivalcev (17,2% moških in 18,9% žensk),

podatki za Litvo (30) v opazovanem letu kažejo, da se je pod stresom bolj močno, kot je to
običajno, ali zelo močno, počutilo 18,1% prebivalcev (15,5% moških in 20,2% žensk),

podatki za Latvijo (31) v opazovanem letu pa kažejo, da se je pod stresom bolj močno, kot je to
običajno, ali zelo močno, počutilo 14,3% prebivalcev (11,7% moških in 16,5% žensk).
114
2.
Drugi podatki, ki kažejo na obremenjenost s stresom v splošni populaciji, so podatki raziskave “Roper
Starch Worldwide” iz Združenih držav Amerike (raziskava je bila narejena na 30000 anketirancih iz 30
različnih držav, starih 13-65 let), ki jih navaja “Stress Knowledge Company” na svoji spletni strani (32).
Po teh podatkih med najbolj stresno obremenjene sodijo ženske, zaposlene za poln delovni čas, ki imajo
otroke, mlajše od 13 let. Rezultati iste raziskave kažejo na to, da se okoli 23% žensk na odgovornih
delovnih mestih (in 19% moških) počuti izredno stresno obremenjene.
3.
Podatke o stresu na delovnem mestu ali zaradi delovnega mesta navajata tudi Center za nadzor nad
boleznimi (Center for Disease Control - CDC) iz Atlante in Državni inštitut za varnost in zdravje pri delu
(National Institute for Occupational Safety and Health - NIOSH) iz Združenih držav Amerike. Med drugim
navajata naslednje podatke o obremenjenosti s stresom na delovnem mestu v njihovi državi (18):

40% zaposlenih Američanov navaja, da je njihovo delo zelo ali skrajno stresno (podatki raziskave
“Northwestern National Life”),

29% zaposlenih Američanov navaja, da čutijo, da je njihovo delo močno ali skrajno stresno
(podatki raziskave “Yale University”).
4.
Tudi rezultati Tretje Evropske presečne pregledne raziskave o razmerah na delovnem mestu, ki je bila
izvedena v letu 2000 (33), so pokazali, da so v državah Evropske Unije ženske na delovnem mestu bolj
stresno obremenjene (29%) kot moški (28%). Po državah so na vrhu Grčija, Švedska, Finska, Italija,
Luksemburg in Francija. Najvišji je odstotek med visoko izobraženimi ženskami (32-40%).
Največ podatkov o razširjenosti pojava v Sloveniji posredujejo raziskave, izvedene v okviru projekta Slovensko
javno mnenje (SJM) (34-36):

v raziskavi SJM 1997/3 (34) je 18,6% vprašanih odgovorilo, da se jim zdi njihovo delo pogosto ali
celo vedno stresno, 25,2% pa, da pridejo domov iz službe izčrpani,

na vprašanje, koliko se čutijo na delovnem mestu izpostavljeni stalnemu časovnemu pritisku, je v
raziskavi SJM 1996/2 (35) 23,4% vprašanih anketirancev odgovorilo, da se tako počutijo močno
oziroma v večji meri, v raziskavi SJM 1999/2 (36) pa se je ta odstotek zvišal že na 32,3%,

na vprašanje, koliko so anketiranci na delovnih mestih izpostavljeni hitrim odločitvam, je v
raziskavi SJM 1996/2 (35), je 24,8% vprašanih anketirancev odgovorilo, da močno oziroma v večji
meri, v raziskavi SJM 1999/2 (36) pa se je ta odstotek zvišal že na 33,2%.
Podatki o razširjenosti tveganega stresnega vedenja so na voljo tudi v raziskavi »Dejavniki tveganja za
nenalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije«, ki je bila izvedena v letih 2001, 2004 in 2008 (37-39).
Podatki o pogostosti občutenja stresa in zmožnosti obvladovanja stresa so bili združeni v spremenljivko
»tvegano stresno vedenje«.
Rezultati omenjene raziskave kažejo, da se je delež anketirancev s tveganim stresnim vedenjem od leta
2001 do leta 2008 povečal s 24,3% na 26,8%, vendar je v drugi polovici prišlo do upada, saj je delež leta 2004
znašal 29,9%.
V raziskavi leta 2008 je bilo tvegano stresno vedenje pogostejše pri ženskah (29,1%) kot pri moških
(23,8%). Glede na zaposlitev je bil delež najvišji pri nezaposlenih (33,5%), glede na družbeni sloj pa pri
pripadnikih spodnjega družbenega sloja (44,9%).
115
9 VIRI
1. Tekavčič-Grad O. Stres in kako ga obvladati. Dostopno na: URL:
http://med.over.net/za_bolnike/bolezni_clanki/stres_clanek_3.htm.
2. Pavlič Rotar D. Družina in stres. V: Švab I, Rotar-Pavlič D, ur. Družinska medicina. Ljubljana, Združenje zdravnikov
družinske medicine; 2002.
3. Tomori M. Knjiga o družini. Ljubljana, EWO, 1994.
4. Malnar B. Sociološki vidiki zdravja. V: Toš N, Malnar B, urednika. Družbeni vidiki zdravja. Sociološka raziskovanja
odnosa do zdravja in zdravstva. Ljubljana: Dokumenti SJM FDV – IDV, Center za raziskovanje javnega mnenja in
množičnih komunikacij; 2002. pp. 3-32.
5. Pečjak V. Vpliv stresa na zdravje in življenje. V: Zdravje in okolje. Kakovost okolja in življenja konec 20.stoletja.
Ljubljana, Svet za varstvo okolja RS: 2000.
6. Sarafino EP. Stress, illness and coping. V: Sarafino EP. Health Psychology – Biopsychosocial interactions. New York:
John Wiley Sons, 1994. pp. 71-100.
7. Anonymous. What is stress? Dostopno na: URL: http://www.cdc.gov/niosh/homepage.html
8. Holmes TH, Rahe RH. The social readjustment rating scale. J Psychosom Res 1967, 11: 213-18.
9. Wheaton B. Social Stress. V: Aneshensel CS, Phelan JC, ur. Handbook of the sociology of mental health. New York:
Kluver Academics, 1999.
10. Hanžek M. Kazalci družbenega razvoja Slovenije II. Sreča. IB Revija 1997; 31: 61-72.
11. Korkeila JJA. Measuring aspects of mental health. Helsinki: National Research and Development Centre for Welfare
and Health, 2000.
12. André-Petersson L, Engström G, Hagberg B, Janzon L, Steen G. Adaptive behavior in stressful situations and stroke
incidence in hypertensive men. Stroke, 2001; 32: 1712-20.
13. Bosma H, Marmot MG, Hemingway H, Nicholson AC, Brunner E, Stansfeld SA. Low job control and risk of coronary
heart disease in Whitehall II (prospective cohort) study. BMJ, 1997; 314: 558-65
14. Harmsen P, Rosengren A, Tsipogianni A, Wilhelmsen L. Risk factors for stroke in middle-aged men in Goteborg,
Sweden. Stroke, 1990; 21: 223-9.
15. Rozanski A, Blumenthal JA, Kaplan J. Impact of psychological factors on the pathogenesis of cardiovascular disease
and implications for therapy. Circulation, 1999; 99: 2192-2217.
16. Kessler RC. The effects of stressful life events on depression. Ann Rev Psychol, 1997; 48: 191-214.
17. European commision. Guidance on work-related stress. Spice of life or kiss of death? Luxembourg: European
commision, 2001.
18. Sauter S, Murphy L, Colligan M, Swanson N, Hurrel J Jr., Scharf F Jr., Sinclair R, Grubb P, Goldenhar L, Alterman T,
Johnston J, Hamilton A, Tisgale J. Stress …at work. U.S. Department of Health and Human Services – Public Health
Service, Centers for Disease Control and Prevention, National Institute for Occupational Safety and Health, 1998.
19. European Agency for Safety and Health at Work. Working on stress. Luxembourg: Office for Official Publications of
the European Communities, European Agency for Safety and Health at Work, 2002. Dostopno na: URL:
http://agency.osha.eu.int
20. European Foundation for the Improvement of Living and Working Conditions. Third European survey on working
conditions 2000. Luxembourg: European Foundation for the Improvement of Living and Working Conditions 2000,
2001. Dostopno na: URL: http://www.eurofound.ie/publications/EFO121.htm
21. Leka S, Griffiths A. Work organisation and stress: systematic problem approaches for employers, managers and trade
union representatives. Protecting Workers’ Health Series No.3. Nottingam: University of Nottingam, Institute of Work,
Health & Organisations and WHO, 2003.
22. European Agency for Safety and Health at Work. Belgium. Facts 22. Work-related stress. Bruxelles: European Agency
for Safety and Health at Work, 2002. Dostopno na: URL: http://agency.osha.eu.int
23. Šadl Z. Uvod: De-racionalizacija organizacij. Teorija in praksa 2002; 39 (1): 5-9.
24. Messner Andolšek D. “Make me whole again”. Čustva v organizaciji. Teorija in praksa 2002; 39 (1): 10-29.
116
25. Kanjuo Mrčela A. Sodobna rekonceptualizacija dela: delo med racionalnim in emocionalnim. Teorija in praksa 2002;
39 (1): 30-48.
26. Luthar B, Šadl Z. Skriti transkripti moči: dominacija in emocije v akademski instituciji. Teorija in praksa 2002; 39 (1):
170-95.
27. Maslach C. A multidimensional theory of burnout. V: Cooper C, urednik. Theory of organisational stress. New York,
Oxford Universitz Press, 1998: 68-86.
Helsinki: Publications of the National Public Health Institute, 2001.
30. Grabauskas V, Klumbiene J, Petkevičiene J, Dregval L, Šaferis V, Prättälä R, Helasoja V, Puska P. Health behaviour
among Lithuanian adult population, 2000. Helsinki: Publications of the National Public Health Institute, 2001.
31. Pudule I, Grinberga D, Rituma A, Villeruša A, Zile S, Prättälä R, Helasoja V, Puska P. Health behaviour among Latvian
adult population, 2000. Helsinki: Publications of the National Public Health Institute, 2001.
32. Anonymous. Personal stress solutions: Stress statistics. Stress Directions: The Stress Knowledge Company. Dostopno
na: URL: http://www.stressdirections.com/personal/about stress/stress statistics.html
33. Paoli P, Merllie D. Third European survey on working conditions 2000. Dublin: European Foundation for the
Improvement of Living and Working Conditions, 2001.
37. Zaletel-Kragelj L, Fras Z, Maučec-Zakotnik J. Tvegana vedenja, povezana z zdravjem in nekatera zdravstvena stanja
pri odraslih prebivalcih Slovenije II. Tvegana vedenja. Ljubljana: Katedra za javno zdravje Medicinske fakultete,
2004.
nekatera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije- Rezultati raziskave Dejavniki tveganja za nenalezljive
bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije 2008. Ljubljana, Inštitut za varovanje zdravja, 2010. Elektronska
publikacija. Dostop 1.3.2011 na: http://cindi-slovenija.net/images/stories/cindi/raziskave/CHMS2004.pdf.
39. Hlastan-Ribič C, Djomba JK, Zaletel-Kragelj L, Maučec-Zakotnik J, Fras Z, uredniki. Tvegana vedenja, povezana z
zdravjem in nekatera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije- Rezultati raziskave Dejavniki tveganja za
Elektronska publikacija. Dostop 1.3.2011 na: http://cindislovenija.net/images/stories/cindi/raziskave/CHMS2008.pdf.
117
Zdravstveno varstvo: zdravstvena dejavnost
118
ZDRAVSTVENA DEJAVNOST V SLOVENIJI
Lijana Zaletel-Kragelj, Ivan Eržen, Marjan Premik
1 UVOD
Zdravstvena dejavnost je eden od dveh jedrnih podsistemov sistemov zdravstvenega varstva. Obsega ukrepe
in aktivnosti, ki jih po medicinski doktrini in ob uporabi medicinske tehnologije opravljajo zdravstveni
delavci in zdravstveni sodelavci pri ohranjanju in krepitvi zdravja, preprečevanju, odkrivanju bolezni ter
zdravljenju bolnikov in poškodovancev – ali na kratko: izvaja aktivnosti varovanja zdravja prebivalstva (1-3).
Delimo jo na dve veji:
1.
prva je veja zdravstvene dejavnosti, ki se ukvarja z ohranjanjem in krepitvijo zdravja. Imenujemo jo
tudi javnozdravstvena dejavnost in
2.
druga je veja zdravstvene dejavnosti, ki se ukvarja z zdravljenjem bolezni, oziroma povračanjem
zdravja ljudem, ki so zboleli, oziroma z zmanjševanjem posledic bolezni pri ljudeh, ki jih ni moč
ozdraviti. Imenujemo jo tudi zdravstvena dejavnost, vendar v ožjem pomenu.
Zdravstvena dejavnost obeh vej tega podsistema zdravstvenega varstva (ohranjanja/krepitve zdravja in
zdravljenja bolezni), se izvaja na treh ravneh, primarni, sekundarni in terciarni ravni.
2 ZDRAVSTVENA DEJAVNOST (ZDRAVLJENJE BOLEZNI)
2.1 USTANOVE, KI OPRAVLJAJO DEJAVNOST ZDRAVLJENJA BOLEZNI
Najpomembnejša tipa javnih zdravstvenih ustanov, ki v Sloveniji vršijo dejavnost zdravljenja bolezni, sta
zdravstveni dom in bolnišnica:
1.
Zdravstveni dom.
Zdravstveni domovi so zdravstvene ustanove/enote, ki opravljajo osnovno zdravstveno varstvo na
območju ene ali več občin s tem, da imajo organizirane naslednje službe:

službo splošne oziroma v novejšem času službo družinske medicine,

službo zdravstvenega varstva žensk, otrok in mladine (ginekološke ambulante in ambulante za
nosečnice ter pediatrične in šolske ambulante),

službo nujne medicinske pomoči,

zobozdravstveno službo in

patronažno službo.
V zdravstvenem domu so lahko tudi službe medicine dela, klinični laboratorij, fizikalna medicina in
rehabilitacija ter rentgenološka služba.
Zdravstveni domovi se lahko povezujejo v zdravstvene centre, ki so združenja več zdravstvenih
organizacij, ki opravljajo storitve na ravni osnovnega zdravstvenega varstva. Primer je Zdravstveni
dom Ljubljana, ki združuje 5 zdravstvenih domov. Trenutno je v Sloveniji 65 zdravstvenih domov, med
katerimi je nekaj takšnih, ki so povezani v zdravstvene centre, tako da je število zdravstvenih domov,
če gledamo na njihovo lokacijo, pravzaprav precej večje.
119
Zdravstveni domovi imajo v Sloveniji že dolgo tradicijo, saj je bil prvi na območju Slovenije
ustanovljen že leta 1926 v Lukovici pri Domžalah.
2.
Bolnišnica.
Bolnišnice so zdravstvene ustanove, namenjene bivanju, diagnostiki, zdravljenju in negi bolnikov.
Poznamo več tipov bolnišnic. Prva delitev je na splošne in specializirane:

splošne bolnišnice (na primer Splošna bolnišnica Izola) so večje bolniške ustanove, ki so
opremljene za oskrbo internih, kirurških, psihiatričnih (ponekod) in ginekoloških bolnikov ter
porode,

specializirane bolnišnice so bolniške ustanove za zdravstveno oskrbo bolnikov s specifičnimi
boleznimi (na primer duševne bolezni, ginekološke bolezni in porodništvo, rak, pljučne bolezni
itd.). med njimi so na primer Psihiatrična bolnišnica Idrija, Ortopedska bolnišnica Valdoltra,
Bolnišnica Golnik – Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo – KOPA in druge.
Na terciarni ravni zdravstvene oskrbe pa imamo še:
1.
Medicinske in klinične centre.
To so osrednje bolniške ustanove za obravnavo relativno redkih in praviloma tehnološko zelo zahtevnih
medicinskih problemov razen za obravnavo rakavih bolezni z radioterapijo in kemoterapijo ter
rehabilitacijsko obravnavo. Vanj je združenih večje število specializiranih bolnišnic oziroma klinik. Pri
tem je klinika opredeljena kot bolnišnica za določeno medicinsko panogo, namenjena pregledovanju,
diagnosticiranju, zdravljenju, pouku in znanstvenoraziskovalnemu delu. Zadnji dve značilnosti sta
tisti, ki ločita kliniko od običajne bolnišnice in s tem tudi klinične centre od medicinskih. Primer je
Univerzitetni klinični center v Ljubljani.
2.
Klinične inštitute.
To so prav tako osrednje ustanove za obravnavo tehnološko zelo zahtevnih medicinskih problemov.
Praviloma so specializirane za celostno obravnavo določene skupine bolezenskih pojavov (Onkološki
inštitut za celostno obravnavo rakavih bolezni) ali vrsto obravnave (Inštitut za rehabilitacijo Republike
Slovenije za celostno rehabilitacijsko obravnavo v smislu fizikalne rehabilitacije), ali pa za celotno
področje. Sočasno z dejavnostjo zdravstvene oskrbe pa ta ustanova izvaja še izobraževalno (praktični
del
pouka
za
izobraževalne
ustanove
na
srednji
in
visoki
ravni
izobraževanja)
in
znanstvenoraziskovalno dejavnost.
Ostale pomembne zdravstvene ustanove, ki jih imamo v Sloveniji, so še lekarne, zdravilišča in ustanove za
preskrbo s krvjo:
1.
Zdravilišča.
Zdravilišča so zdravstvene ustanove, ki z naravnimi zdravilnimi sredstvi in sodobnimi medicinskimi
storitvami preprečujejo določene bolezni, zdravijo in medicinsko rehabilitirajo bolnike.
2.
Lekarne.
Lekarne so zdravstvene ustanove, v katerih se izdelujejo, pripravljajo, hranijo in izdajajo ali
prodajajo zdravila.
3.
Ustanove za preskrbo s krvjo.
Osnovna naloga teh zdravstvenih ustanov je oskrba bolnikov z varno krvjo in vključuje naslednje
dejavnosti: organizacijo krvodajalskih akcij, zbiranje krvi in krvnih komponent, predelavo krvi,
120
testiranje krvi in njeno hranjenje ter izdajo krvi in krvnih komponent. Na najvišji ravni imamo Zavod
za transfuzijo krvi Republike Slovenije.
Zdravstvena dejavnost se opravlja tudi v socialnih in varstvenih zavodih.
2.2 PRIMARNA RAVEN ZDRAVSTVENE DEJAVNOSTI.
Primarna raven obsega vse tiste dejavnosti, ki omogočajo hiter in neposreden stik z zdravstveno službo.
Storitve so dostopne neposredno brez napotnice. Zajema osnovno zdravstveno dejavnost in lekarniško
dejavnost, najpomembnejše naloge na tej ravni pa so:

nujna medicinska pomoč,

zdravljenje in rehabilitacija bolnikov in poškodovancev,

patronažna dejavnost ter skrb za bolnike na domu in v socialno-varstvenih ter drugih zavodih,

ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo.
Osnovno zdravstveno dejavnost opravljajo zdravstveni domovi, zdravstvene postaje in zasebni
zdravstveni delavci (4). Za svoje varovance jo lahko organizirajo tudi socialno-varstveni zavodi, zavodi za
usposabljanje in izobraževanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, ter kazenski
in vzgojni zavodi. Slika 1 prikazuje porazdelitev zdravstvenih domov po Sloveniji. Prikazani so vsi zdravstveni
domovi s seznama Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, na glede, ali so združeni formalno v en
zdravstveni dom oziroma zdravstveni center.
Slika 1. Zdravstveni domovi po Sloveniji.
121
2.3 SEKUNDARNA RAVEN ZDRAVSTVENE DEJAVNOSTI
Sekundarna raven zdravstvene dejavnosti zajema specialistično ambulantno in bolnišnično dejavnost in obsega
poglobljeno diagnostiko bolezni ali drugih zdravstvenih stanj ter izvajanje ambulantne rehabilitacije kot
nadaljevanje oziroma dopolnitev osnovne zdravstvene dejavnosti.
Primarna in sekundarna raven zdravstvene dejavnosti sta komplementarni ravni. Med seboj se ločita po
okolju, v katerem delujeta, odnosu med bolnikom in zdravnikom, boleznih, ki jih obravnavata, zahtevah po
zdravnikovih lastnostih in možnostih ukrepanja, ki jih imata na voljo (5). Bolnik je s primarne ravni napoten na
nadaljnjo obravnavo k ustreznemu specialistu na sekundarni ravni s pomočjo napotnice.
Specialistično dejavnost opravljajo bolnišnice (splošne in specialne), zdravilišča, transfuzijske enote ali
zasebni zdravniki specialisti posameznih strok, ki delujejo v javni mreži, ali pa ne. Slika 2 prikazuje
porazdelitev splošnih in specialnih bolnišnic na sekundarni ravni, Slika 3 porazdelitev zdravilišč, Slika 4 pa
porazdelitev transfuzijskih oddelkov po Sloveniji.
Slika 2. Bolnišnice na sekundarni ravni po Sloveniji.
2.4 TERCIARNA RAVEN ZDRAVSTVENE DEJAVNOSTI.
Zajema specialistično ambulantno in bolnišnično dejavnost klinik in inštitutov in obsega opravljanje
najzahtevnejših zdravstvenih storitev na ambulantni ali bolnišnični način, ki jih zaradi strokovne, kadrovske,
tehnološke in organizacijske zahtevnosti ni možno, niti ni smotrno opravljati na nižjih ravneh ter
znanstvenoraziskovalno in vzgojnoizobraževalno delo skupaj z ustreznimi enotami obeh medicinskih fakultet ter
visokih zdravstvenih šol.
122
Slika 3. Zdravilišča po Sloveniji.
Slika 4. Transfuzijske enote po Sloveniji z Zavodom Republike Slovenije za transfuzijo, ki je istočasno tudi ustanova terciarne
ravni.
123
Dejavnost opravljajo klinike (na primer klinike Kliničnega centra Ljubljana 6 ) inštituti (na primer Onkološki
inštitut, Inštitut za rehabilitacijo Republike Slovenije) in republiški zavodi (Zavod republike Slovenije za
transfuzijo krvi). Slika 5 prikazuje lokacijo terciarnih zdravstvenih ustanov v Sloveniji.
Slika 5. Zdravstvene ustanove na terciarni ravni po Sloveniji. LEGENDA: 1 in 2 – Klinična centra Ljubljana in Maribor, 3 –
Onkološki inštitut Ljubljana, 4 – Inštitut za rehabilitacijo RS, 5 – Zavod RS za transfuzijo krvi.
3 JAVNOZDRAVSTVENA DEJAVNOST (OHRANJANJE IN KREPITEV ZDRAVJA)
3.1 USTANOVE, KI OPRAVLJAJO JAVNOZDRAVSTVENO DEJAVNOST
Ustanove, ki opravljajo javnozdravstveno dejavnost imajo v Sloveniji dolgo tradicijo. Že leta 1923 je bil
ustanovljen Higienski zavod v Ljubljani, kmalu za njim pa so sledile še okrajne bakteriološke postaje, ki so bile
ustanovljene v različnih delih Slovenije (6-8).
V naslednjih desetletjih je prihajalo do številnih organizacijskih sprememb, najbolj korenita pa je
povezana s sprejetjem z Zakona o zdravstveni dejavnosti leta 1992. Skladno s tem zakonom v Sloveniji deluje 9
območnih Zavodov za zdravstveno varstvo (Celje, Koper, Kranj, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Nova
Gorica, Novo Mesto in Ravne na Koroškem) na območni ravni (sekundarna raven zdravstvene dejavnosti) ter
Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije na državni ravni (terciarna raven zdravstvene dejavnosti). IVZ
strokovno povezuje sicer samostojne območne zavode, skupaj pa izvajajo naloge dogovorjenega nacionalnega
programa.
6
Del dejavnosti te ustanove sodi na terciarno raven zdravstvene dejavnosti (približno 18%), del pa na sekundarno raven
(okoli 82%). Klinični center Ljubljana ima med bolnišnicami poseben status, saj je tako hkrati največja območna
bolnišnica (za regijo Ljubljana) in tudi največja terciarna ustanova, ki ji je, po izračunih za leto 2002, pripadalo slabo
petino sredstev oziroma zmogljivosti na račun terciarnega statusa.
124
Zakon opredeljuje kot enotni strokovno-tehnološki sistem, ki izvaja naloge posebnega državnega programa
naslednje nacionalne dejavnosti:

socialnomedicinsko dejavnost,

higiensko dejavnost,

epidemiološko dejavnost in

zdravstvenoekološko dejavnost.
Te dejavnosti tudi opredeljujejo organiziranost javnozdravstvenih ustanov, ki imajo vse tako vsaj naslednje
štiri oddelke:

oddelek za socialnomedicinsko dejavnost,

oddelek za higiensko dejavnost,

oddelek za epidemiološko dejavnost in

oddelek za zdravstvenoekološko dejavnost.
Enotno (oziroma zelo podobno) notranjo organiziranost javnozdravstvenih ustanov narekuje tudi obstoječi
način njihovega financiranja, saj so le-te, kot smo že omenili, financirane neposredno iz državnega proračuna.
Takšna rešitev načina financiranja pa nikakor ne posega v njihovo samostojnost.
Glede na velike spremembe na področju pristopov in področij dela v okviru javnega zdravja (uveljavljanje
načel in konceptov novega javnega zdravja in z dokazi podprtega javnega zdravja), pa se vloga IVZ in območnih
ZZV na pragu 21. stoletja skuša opredeliti na novo, kar bo brez dvoma imelo pomemben vpliv na bodočo
organiziranost, delovanje in vlogo teh institucij v Sloveniji in v sistemu zdravstvenega varstva.
3.2 PRIMARNA RAVEN JAVNOZDRAVSTVENE DEJAVNOSTI.
Zajema dispanzersko metodo dela z nekaterimi ogroženimi skupinami prebivalcev (otroci, mladostniki,
nosečnice, ženske itd.), ki jih vabijo na preventivne preglede (sistematski pregledi), na katerih izvajajo
presejanja in preventivno ukrepajo, kadar je to potrebno (cepljenja) ter zdravstvenovzgojno delo z drugimi
ogroženimi skupinami prebivalcev in svetovanje za ohranitev in krepitev zdravja (kadilci, debeli ljudje itd.).
Osnovno javnozdravstveno dejavnost opravljajo zdravstveni domovi ter zasebniki, ki imajo koncesijo za delo na
primarni ravni.
3.3 SEKUNDARNA RAVEN JAVNOZDRAVSTVENE DEJAVNOSTI.
Zajema specialistično socialnomedicinsko, higiensko, epidemiološko in zdravstvenoekološko dejavnost na
območni ravni, v tem kontekstu pa (6-8):

spremljanje zdravstvenega stanja prebivalcev,

predlaganje ukrepov za varovanje, krepitev in zboljšanje zdravja,
To specialistično dejavnost opravljajo za območje občin združenih v devet zdravstvenih območij (Slika 6)
t.i. območni zavodi za zdravstveno varstvo (ZZV), ki jih je prav tako devet (Slika 7).
125
Slika 6. Devet zdravstvenih območij (regij) v Sloveniji.
Slika 7. Območni Zavodi za zdravstveno varstvo v Sloveniji.
126
3.4 TERCIARNA RAVEN JAVNOZDRAVSTVENE DEJAVNOSTI.
Zajema specialistično socialnomedicinsko, higiensko, epidemiološko in zdravstvenoekološko dejavnost na
državni ravni.
To specialistično dejavnost opravlja za območje Republike Slovenije Inštitut za varovanje zdravja
Republike Slovenije s sedežem v Ljubljani. IVZ RS je v tesni povezavi z območnimi ZZV-ji, ki pa niso njegove
območne enote, pač pa so samostojne ustanove, povezane v skupno mrežo.
Na tej ravni poteka tudi znanstvenoraziskovalno in vzgojnoizobraževalno delo, skupaj z ustreznimi
enotami visokošolskih ustanov (na primer Katedro za javno zdravje Medicinske fakultete Univerze v
Ljubljani).
4 IZVAJALCI ZDRAVSTVENE DEJAVNOSTI
Zdravstveno dejavnost v Sloveniji opravljajo:

domače in tuje pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo predpisane pogoje,

javni zdravstveni zavodi,

druge pravne in fizične osebe na podlagi posebnega dovoljenja - koncesije.
Zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci opravljajo zdravstveno dejavnost v Republiki Sloveniji v skladu s
sprejeto zdravstveno doktrino in s kodeksom medicinske deontologije oziroma z drugimi strokovnimi in
etičnimi kodeksi. Pri opravljanju svojega dela morajo obravnavati vse ljudi pod enakimi pogoji na enak način
in spoštovati njihove ustavne in zakonske pravice. Edino merilo prednosti je nujnost zdravstvenega posega.
Zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci so dolžni varovati kot poklicno skrivnost podatke o zdravstvenem
stanju posameznika in o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja. Organizirani so v mrežo javne
zdravstvene službe, delujejo pa lahko tudi kot zasebniki:
1. Javna zdravstvena služba.
Javna zdravstvena služba 7 je v Sloveniji opredeljena kot služba, ki vključuje izvajanje z zakonom in
drugimi akti določenega obsega in kakovosti zdravstvenega varstva, ki ga zagotavlja država v javnem
interesu in na javni račun ter je dostopno vsem prebivalcem pod enakimi pogoji.
Javna zdravstvena služba mora biti organizirana tako, da je vsem prebivalcem Republike Slovenije
zagotovljena vedno dostopna nujna medicinska pomoč, vključno z nujnimi reševalnimi prevozi in
preskrbo z nujnimi zdravili, čim prej in čim bliže njihovemu nastanku in med transportom. Za
zagotovitev ustrezne organiziranosti javne zdravstvene službe, je potrebno oblikovati ustrezno mrežo.
Mreža javne zdravstvene službe predstavlja zemljepisno porazdelitev človeških in materialnih
zmogljivosti javnih zdravstvenih zavodov ter zasebnih izvajalcev - koncesionarjev, s katero se
zagotavlja ljudem optimalna fizična dostopnost do zdravstvene oskrbe na račun javnega (obveznega)
zdravstvenega zavarovanja. Glavna merila pri postavljanju mreže javne zdravstvene službe so:
7

število prebivalcev,

zdravstveno stanje prebivalstva,
Pri uporabi naslednjih dveh pojmov moramo biti zelo pozorni, da jih ne zamenjamo:
 javna zdravstvena dejavnost – zdravstvena dejavnost, ki se izvaja v okviru javne zdravstvene mreže; njeno nasprotje
je zasebna zdravstvena dejavnost,
 javnozdravstvena dejavnost – zdravstvena dejavnost ohranjanja/krepitve zdravja na ravni populacije; njeno
nasprotje je klinična oziroma “zdravstvena” dejavnost, dejavnost, ki se ukvarja z zdravljenjem bolezni.
127

demografska in socialna struktura prebivalstva,

stopnja urbanizacije območij, poselitve in dostopnosti,

gospodarske možnosti.
Mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni zagotavlja občina oziroma mesto, na sekundarni
in terciarni ravni pa Republika Slovenija. To so tudi pristojne pravne osebe, ki izvajalcem zdravstvenih
dejavnosti podeljujejo koncesije, na katere ZZZS daje le soglasje.
2. Zasebniki.
V Republiki Sloveniji je bila po letu 1992 vpeljana tudi zasebna zdravstvena praksa. Zdravstveni delavci
– zasebniki lahko delujejo na različnih zdravstvenih področjih, razen na naslednjih:

preskrba s krvjo in krvnimi pripravki, odvzem in hranjenje človeških organov za presajanje,

socialnomedicinska, higienska, epidemiološka in zdravstvenoekološka dejavnost,

patoanatomska dejavnost.
Zdravstveni delavci – zasebniki lahko delujejo tudi v javni zdravstveni mreži, če imajo za to
koncesijo. Koncesijo za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti podeli z odločbo
občinski oziroma mestni upravni organ s soglasjem ministra za zdravje. Koncesijo za opravljanje javne
službe v drugih zdravstvenih dejavnostih podeli z odločbo Ministrstvo za zdravje.
Zdravniki – zasebniki, ki opravljajo zasebno zdravstveno dejavnost na podlagi koncesije, lahko na
podlagi pooblastila občinskega upravnega organa, pristojnega za zdravje izjemoma opravljajo tudi
mrliško ogledno službo.
Zasebni zdravnik mora poleg drugih zdravstvenih storitev svojim bolnikom v skladu z naravo svoje
dejavnosti zagotavljati tudi stalno dostopno nujno medicinsko pomoč, reševalni prevoz, laboratorijske
in druge diagnostične in terapevtske postopke.
Vse storitve zasebnikov, ki nimajo koncesije in torej niso vključeni v javno zdravstveno mrežo,
razen za nujno zdravniško pomoč, morajo uporabniki plačati sami.
5 STROKOVNI NADZOR
Strokovni nadzor izvajajo stanovske zbornice različnih skupin zdravstvenih delavcev: zdravnikov,
farmacevtov in strokovnjakov za zdravstveno nego.
1. Zdravniška zbornica.
Zdravniška zbornica Slovenije zagotavlja in nadzira odgovornost zdravnikov na naslednje načine (9):

vodi register zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije: za vpis v register mora vsak zdravnik
izpolnjevati transparentno predpisane pogoje,

podeljuje in podaljšuje zdravniške licence: licenca je javna listina, ki dokazuje strokovno
usposobljenost zdravnika za samostojno opravljanje zdravniške
službe
na določenem
strokovnem področju. Licenca se podeli za določen čas - dobo sedmih let. Za podaljšanje
licence mora zdravnik v licenčnem obdobju zbrati predpisano število kreditnih točk, v
nasprotnem primeru mora opravljati preizkus znanja. To zagotavlja nenehno podiplomsko
izobraževanje zdravnikov,

sprejema Kodeks medicinske etike in deontologije (10),
128

v okviru zbornice delujeta tožilec in razsodišče zbornice, ki obravnavata sume na kršitve
kodeksa in ustrezno ukrepata,

v okviru zbornice delujeta Odbor za pravno-etična vprašanja in Odbor za strokovno-medicinska
vprašanja,

zbornica izvaja redne in izredne, ter ekspertne nadzore s svetovanjem,

zbornica vodi in organizira izvajanje zdravniškega sekundarijata in zdravniških specializacij.
2. Lekarniška zbornica.
Lekarniška zbornica Slovenije je organizacija, v katero so včlanjene vse javne in bolnišnične lekarne v
Sloveniji. Temeljne naloge te zbornice so (11):

načrtuje in spremlja pripravništvo, stalno strokovno izpopolnjevanje in specializacije
farmacevtov,

izvaja strokovni nadzor s svetovanjem,

izdaja mnenja o primernosti podelitve koncesije,

sodeluje pri pripravi zakonskih predpisov, ki se nanašajo na lekarniško dejavnost, zdravila,
načrtovanje lekarniške mreže in kadrov,

v imenu članic se dogovarja o ceni lekarniških storitev, ki jih poravnava obvezno zdravstveno
zavarovanje.
3. Zbornica zdravstvene in babiške nege.
Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, katere naloge so (12):

skrb za skladno delovanje stroke zdravstvene nege,

priprava zakonskih aktov s tega področja,

sprejem (13),

zastopanje političnih opredelitev, ki omogočajo in zagotavljajo strokovni razvoj zdravstvene nege in
napredek poklica ter zagotavljanje ustreznega položaja izvajalcev zdravstvene nege v družbi,

spremljanje ter sodelovanje pri izobraževanju za področje zdravstvene nege,

razvijanje raziskovalnega dela v zdravstveni negi.
6 PRAVNA UREDITEV ZDRAVSTVENE DEJAVNOSTI
Temeljni pravni predpisi, ki urejajo zdravstveno dejavnost so:

Zakon o zdravstveni dejavnosti (14),

Zakon o lekarniški dejavnosti (15) in

Zakon o zdravniški službi (16).
Vsi trije zakoni so podrobneje predstavljeni v posebnem poglavju.
7 STRUKTURA ZDRAVNIKOV IN ZOBOZDRAVNIKOV
Po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije je v letu 2010 aktivno zdravniško/zobozdravniško službo
opravljalo 5299 zdravnikov in 1381 zobozdravnikov (9).
129
Slika 8. Struktura zdravnikov po specialnostih v Sloveniji v letu 2010.
Slika 9. Struktura zobozdravnikov po specialnostih v Sloveniji v letu 2010.
130
Med zdravniki je bilo v letu 2010 največ zdravnikov-specialistov družinske in splošne medicine
(specialistično izobraževanje in opravljen specialistični izpit iz ene od specializacij je za zdravnike
obvezno). Slika 8 prikazuje strukturo glede na najpogostejše specialnosti zdravnikov.
Med zobozdravniki je bilo v letu 2010 največ zobozdravnikov brez specializacij (specializacija za
zobozdravnike ni obvezna) – zdravnikov dentalne medicine. Slika 9 prikazuje strukturo zobozdravnikov glede
na specialnost.
8 VIRI
1. Albreht T, Česen M, Hindle D, Jakubowski E, Kramberger B, Kerstin-Petrič V, Premik M, Toth M. Health care systems
in transition: Slovenia. Copenhagen: European Observatory on Health Care Systems, 2002.
2. Albreht T. Razvoj analitike zdravstvenih potreb in zdravstvenih sistemov V: Bilban M (ur.). Cvahtetovi dnevi javnega
zdravja 2005. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Katedra za javno zdravje, 2005, 163-72.
3. Toth M. Zdravje, zdravstveno varstvo, zdravstveno Zavarovanje. Ljubljana: Zavod za zdravstveno zavarovanje
Slovenije, 2003.
4. Premik M (urednik). Zdravstveni dom. Javni in zasebni sektor. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Inštitut za socialno
medicino, 1995.
5. Švab I. Meje med primarno in sekundarno zdravstveno dejavnostjo. Zdrav Vestn. 2005;74:793-796
6. Eržen I. Organizacije na področju javnega zdravja v Sloveniji. V: Zupanič Slavec Z. Javno zdravstvo 20. stoletja in
njegov soustvarjalec dr. Bojan Pirc. Ljubljana: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije,
Inštitut za varovanje zdravja RS, 2007. p.p.51-59.
7. Eržen I. Podatki in informacije v zdravstvu: sodobne potrebe in trendi. Bilt Ekon Organ Inform Zdrav. 2006;22:18-21.
8. Premik M. Vpogled v razvoj, funkcije in strukture javnega zdravja. V: Bilban M (urednik). Cvahtetovi dnevi javnega
zdravja 2005. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Katedra za javno zdravje, 2005. pp. 7-21.
9. Zdravniška zbornica Slovenije (ZZS). Spletne strani. Dostopno na URL: http://www.zzs-mcs.si. Pristop: 12.2.2011.
10. Kodeks medicinske deontologije. Ljubljana: Zdravniška zbornica Slovenije. Dostopno na URL: http://www.zzsmcs.si/kodeks. 12.2.2011.
11. Lekarniška zbornica Slovenije. Spletne strain. Dostopno na URL: http://www.lek-zbor.si/. Pristop: 12.2.2011.
12. Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije. Spletne strani. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege
Slovenije. Dostopno na URL: http://www.zbornica-zveza.si/slo.html. Pristop: 12.2.2011.
13. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. UL RS 4/02. Dostopno na URL: http://www.uradnilist.si/1/objava.jsp?urlid=20024&stevilka=191. Pristop: 12.2.2011.
14. Zakon o zdravstveni dejavnosti. UL RS 9/1992. Dostopno na URL: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r04/predpis_ZAKO214.html.
Pristop: 12.2.2011.
15. Zakon o lekarniški dejavnosti. Ur.l. RS, št. 9/1992. http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_ZAKO215.html. Pristop:
12.2.2011.
16. Zakon o zdravniški službi. UL RS 98/1999. Dostopno na URL: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_ZAKO1395.html.
Pristop: 12.2.2011.
131
Zdravstveno varstvo: sistem financiranja
zdravstvene dejavnosti
132
EKONOMSKI VIDIKI ZDRAVSTVENEGA VARSTVA
Lijana Zaletel-Kragelj, Ivan Eržen
1 UVOD
Kdo bo zdravstveno oskrbljen ter koliko in kakšne zdravstveno oskrbe bo deležen, je tako moralen kot tudi izvedbeni
problem družbam in velikega osebnega pomena za vsakega posameznika. Po eni strani nihče od nas ne želi zboleti,
če pa zbolimo, želimo biti ustrezno zdravljeni.
Vendar pa vse bolj kaže, kot bi bili sistemi zdravstvenega varstva že skoraj v stalni krizi, kar se kaže na primer v
bolj ali manj dolgih čakalnih dobah na preglede ali posege, s stalnim pomanjkanjem sredstev, pomanjkljivo skrbjo za
kakovost dela itd.. Srž problema je v tem, da so sredstva, ki se porabljajo za zdravstveno oskrbo prebivalstva,
omejena (1-3). Nobena država na svetu ne more vsakemu posamezniku v vsakem trenutku zagotoviti in nuditi
optimalne zdravstvene oskrbe.
Za sredstva, ki so namenjena (se zbirajo) za zdravstveno oskrbo velja, da jih obravnavamo kot relativno redko
dobrino, kar pomeni, da je z njimi treba ravnati varčno. Redkost neke dobrine ima dva pola (3):

neskončnost človeških potreb,

končnost razpoložljivosti virov za ustvariti/izdelati/pridobiti dobrino.
2 STROŠKI ZDRAVSTVENE OSKRBE
Stroški so vrednost sredstev/virov, ki se porabijo za izdelavo blaga ali izvršitev storitve (1,3). Glede na njihovo vrsto
oziroma naravo, poznamo različne vrste stroškov. Na eni strani so to neposredni, posredni in neotipljivi stroški, na
drugi fiksni in spremenljivi stroški, in na tretji medicinski in nemedicinski stroški (Slika 1).
Slika 1. Vrste stroškov v zdravstveni oskrbi.
2.1 NEPOSREDNI, POSREDNI IN NEOTIPLJIVI STROŠKI
Stroške zdravstvene oskrbe najprej delimo na neposredne, posredne in neotipljive.
1. Neposredni stroški.
Neposredne stroške (angleško direct costs) povzroča organizacija in izvajanje programov zdravstvene oskrbe.
Mednje štejemo na primer:

stroške dela zdravstvenega osebja,
133

stroške za nabavo in uporabo tehničnih pripomočkov ter zdravil,

stroške za laboratorijske analize,

stroške za namestitev in oskrbovanje bolnikov v bolnišnicah itd..
Neposrednih stroškov zdravstvene oskrbe pa nimajo samo izvajalci zdravstvene dejavnosti, pač pa tudi
njeni uporabniki. Ti se pojavijo tudi v sistemih z nacionalnim zdravstvenim varstvom kot ga ima na primer
Velika Britanija. Mednje štejemo na primer:

stroške prevoza od doma na mesto poteka zdravstvene oskrbe,

različna doplačila (na primer v Sloveniji moramo zdravila iz t.i. vmesne liste zdravil delno doplačati,
če nismo prostovoljno dopolnilno zavarovani, zdravila iz t.i. negativne liste pa plačati v celoti).
2. Posredni stroški.
Posredni stroški (angleško indirect costs) so stroški, ki jih utrpi družba zaradi bolezni, mednje pa sodijo na primer:

stroški izgube produktivnosti zaradi prezgodnjih smrti (izguba vložkov družbe v izobraževanje ljudi v
tistih sistemih, ki plačujejo izobraževanje),

stroški izgube produktivnosti na delovnem mestu zaradi bolezni,

stroški nadomestnega dela,

stroški bolnikovega časa itd..
Pogosto predstavljajo posredni stroški veliko večje breme za družbo kot neposredni, pa čeprav ponavadi niso
vidni.
3. Neotipljivi stroški.
Obstajajo pa še stroški, ki jih izredno težko ovrednotimo, saj niso merljivi v denarju. To so t.i. neotipljivi
stroški (angleško intangible costs), ki se nanašajo na občutke kot je na primer telesna in duševna bolečina,
razdrti medčloveški odnosi itd..
2.2 FIKSNI IN SPREMENLJIVI STROŠKI
Stroške zdravstvene oskrbe so lahko fiksni ali spremenljivi.
1. Fiksni stroški.
Fiksni stroški so stroški, ki se v opredeljenem obdobju ne spreminjajo glede na količino izdelka ali storitve, na
primer režijski stroški (angleško overhead) za vzdrževanje stavbe, v kateri se opravlja zdravstvena dejavnost.
2. Spremenljivi stroški.
Spremenljivi stroški so stroški, ki se spreminjajo glede na količino izdelka ali storitve.
2.3 MEDICINSKI IN NEMEDICINSKI STROŠKI
Stroške zdravstvene oskrbe delimo tudi na medicinske in nemedicinske.
1. Medicinski stroški.
Medicinski stroški so stroški, ki so neposredno povezani z zdravstvenim posegom oziroma zdravstveno obravnavo
kot na primer:

stroški diagnostičnih pregledov,

stroški nadzora bolnikovega stanja v bolnišnici,

stroški zdravil,

stroški kontrolnih pregledov itd..
134
2. Nemedicinski stroški.
Nemedicinski stroški so stroški za vso nemedicinsko oskrbo, ki jo v procesu nudi zdravstvena oskrba kot na primer:

stroški hotelskega dela bivanja v bolnišnici,

stroški za prevoz,

stroški pripomočkov za nego doma itd..
3 RAZPOREJANJE SREDSTEV ZA ZDRAVSTVENO OSKRBO
Ker se ob omejenih finančnih sredstvih za zagotavljanje zdravstvenega varstva pogosto srečujemo s skoraj
neomejenim povpraševanjem po zdravstvenih storitvah, je pri delitvi finančnih sredstev treba določiti, čemu (in
komu) dati prednost, pri čemer je potrebno upoštevati tudi etična načela.
3.1 KRITERIJA ZA RAZPOREJANJE SREDSTEV
Kriterijev za razporejanje sredstev, namenjenih za zdravstveno oskrbo prebivalcev je več. Ekonomisti uporabljajo za
ocenjevanje učinkovitosti sistema razporejanja sredstev dva kriterija: učinkovitost in pravičnost oziroma enakost
(Slika 2).
Slika 2. Kriterija za razporejanje sredstev zdravstvene oskrbe.
1. Učinkovitost.
Razporeditev sredstev je učinkovita, kadar proizvaja natanko tisto količino in tip zdravstvene oskrbe, ki jo
družba potrebuje (ali zahteva pri določenih vrstah storitev), kar imenujemo alokativna učinkovitost, pri tem pa
proizvaja to zdravstveno oskrbo pri najnižjih možnih stroških, kar imenujemo produktivna učinkovitost.
Učinkoviti smo torej, če se ob razpoložljivih finančnih sredstvih odločimo za tak poseg, ki je za bolnika v smislu
zdravja najbolj učinkovit. Pravimo, da smo stroškovno učinkoviti.
2. Pravičnost oziroma enakost.
Sistem razporejanja sredstev je pravičen, če zadosti potrebam določene družbe po pravičnosti. Pri tem je
pravičnost normativna entiteta – odvisna je od vrednot posamezne družbe. Ljudje ponavadi dojemamo, da je
sistem pravičen, če čutimo, da smo v sistemu obravnavami »enako kot drugi«. Kljub temu, da je normativna
entiteta, je izrednega pomena za veliko ljudi, ki so vpleteni v razporejanje sredstev za zdravstveno oskrbo.
Pravičnost (angleško equity) je težko dojemljiv koncept, pri dojemanju pa nam pomaga, če ločimo med
horizontalno in vertikalno enakostjo:

horizontalna enakost pomeni enak način obravnave za enako potrebo, kar pomeni, da sistem
zdravstvenega varstva zagotavlja horizontalno enakost, če obravnava dva posameznika z istim
zdravstvenim problemom na enak način,
135

vertikalna enakost se na drugi strani ukvarja z obsegom enakosti obravnave, pri čemer se v
zdravstveni oskrbi srečujemo z neenako obravnavo za neenake potrebe. Logično je, da je potrebna
obsežnejša in temeljitejša obravnava tistih ljudi, ki imajo resnejša zdravstvena stanja, kot tistih, ki
imajo manj resna.
Pravičnost v zdravstvenem sistemu torej pomeni, da so zdravstvene storitve pod enakimi pogoji dostopne za
vse prebivalstvo. Zagotoviti je treba, da zdravstvene storitve koristijo tisti, ki so do njih najbolj upravičeni,
oziroma ki jih najbolj potrebujejo.
3.2 MODELI RAZPOREJANJA SREDSTEV
Poznamo tri modele razporejanja (alociranja) sredstev za zdravstveno oskrbo (3): prosti trg, proračunski ali planski
model (angleško command model oziroma tudi global budget system) in mešani model (Slika 3).
Slika 3. Modeli razporejanja sredstev za zdravstveno oskrbo.
1. Prosti trg.
Trg je katerikoli proces izmenjave med kupci in prodajalci neke stvari oziroma bolj splošno: je dogovor,
sporazum, ki dovoljuje kupcem in prodajalcem, da izmenjujejo dobrine, storitve, denarna sredstva itd.. Je
ekonomski prostor, na katerem se soočata ponudba blaga in povpraševanje po njem, določa količine blaga, ki
so predmet menjave, in njihove cene. Prosti trg je tisti trg, ki se odvija brez vmešavanja države.
Prosti trg zdravstvenih storitev naj bi se torej oblikoval glede na nakupovalno vedênje potrošnikov
(angleško purchasing of consumers).
V tem modelu naj bi problem premajhne količine sredstev za zdravstveno oskrbo obvladovali s tržnimi
mehanizmi. To pomeni, da naj bi ljudje imeli možnost kupovati tisto in tako zdravstveno oskrbo, ki so jo glede
na ceno pripravljeni oziroma sposobni plačati. Prosti trg zdravstvenih storitev bi tako uravnavalo na eni strani
povpraševanje po zdravstvenih storitvah, po drugi strani pa njihova ponudba:

povpraševanje je opredeljeno kot količina dobrine ali storitve, ki so jo kupci pripravljeni in zmožni
kupiti po katerikoli sprejemljivi (angleško conceivable) ceni. Odvisno je od kupne moči kupcev,
zanimanja kupcev za dobrino oziroma storitev ter od cene zamenljivih in komplementarnih dobrin
oziroma storitev. Pri tem so zamenljive dobrine tiste dobrine, s katerimi lahko nadomestimo neko
dobrino, če je njena cena previsoka, komplementarne dobrine pa tiste dobrine, ki jih moramo ob
dobrini, ki bi jo želeli kupiti, zaradi vzajemnega delovanja obeh dobrin kupiti istočasno z njo,

ponudba je opredeljena kot količina dobrine ali storitve, ki so jo prodajalci pripravljeni in zmožni
prodati po katerikoli sprejemljivi ceni. Odvisna je od stroškov proizvodnje (cene dela, cene
materiala, cene prostorov itd.).
136
Vendar pa uporaba modela prostega trga za razporejanje sredstev pri zdravstvenem varstvu ni tako
enostavna, kot se zdi na prvi pogled. Večina izmed uporabnikov zdravstvenih storitev meni, da se zdravstvene
oskrbe ne da prodajati in kupovati kot druge dobrine. Prvi problem je v tem, da so zdravstvene storitve zelo
drage, zaradi česar bi morali imeti veliko denarja, da bi jih lahko kupovali brez problemov. Drugi problem je ta,
da ne vemo, kdaj bomo zboleli. Prisotna sta torej tveganje in negotovost. Učinkovitost zdravstvenega sistema ni
vse. Skrb je potrebno posvečati tudi temu, kaj je pošteno in pravično. Če bi prepustili zdravstveno oskrbo zgolj
prostemu trgu, bi jo kupovali le tisti ljudje, ki bi si to lahko privoščili. To pa je za večino ljudi nesprejemljivo.
Zdravstveni trg je torej zelo specifičen in zanj ne morejo veljati klasične ekonomske zakonitosti.
Kot odgovor na ta problem je zdravstveni trg odgovoril z zdravstvenim zavarovanjem. Tako danes v
prenekateri državi prebivalci plačujemo letno dogovorjeno vsoto denarja, ne glede na to, ali potrebujemo
zdravstveno oskrbo ali ne, zavarovalnica pa takrat, ko oskrbo potrebujemo, plača račun zanjo, ne glede na to,
kako visoka je cena (za dogovorjene storitve). Vendar pa se tudi tukaj pojavljajo problemi. Vplive trga v
takšnem sistemu omejuje več dejavnikov, med katerimi sta najpomembnejša:

informacijska asimetrija - ponudba in povpraševanje sta v rokah izvajalcev, uporabniki pa najpogosteje
nimajo dovolj znanj za informirano odločanje,

nemoralno obnašanje ali moralni hazard (angleško moral hazard) tako na strani uporabnikov, kot tudi na
strani izvajalcev - ker so zdravstvene storitve v javnem sistemu (sistemu javnega zavarovanja)
»brezplačne«, jih izvajalci pretirano izvajajo, uporabniki pa pretirano posegajo po njih.
Poleg teh dveh problemov je potrebno omeniti vsaj še problem zasebnih zavarovalnic, ki izbirajo bogate in
zdrave ali manj bolne zavarovance, v javnem sistemu pa ostanejo revnejši in bolj bolni.
2. Proračunski ali planski model.
V tem modelu se sredstva razporejajo s pomočjo načrtovanja. Sistem zdravstvenega varstva v Veliki Britaniji je
eden od tistih, ki v veliki meri uporablja ta model. O tem, koliko zdravstvene oskrbe je potrebno zagotoviti in kdo
naj jo dobi, se odloči država. Le-ta je tudi neposredno vpletena v zagotavljanje zdravstvene oskrbe. Večina
medicinskih ustanov je last države, prav tako pa so državni uslužbenci tudi izvajalci (kot neposredno zaposleni, ali
pa kot pogodbeniki).
3. Mešani model.
V mešanem modelu se prepletata oba prva modela – del sredstev se razporeja po zakonitostih prostega trga,
del pa načrtno. Del sredstev je v razvitih sistemih zdravstvenega varstva vedno razporejen v nasprotju z
ekonomsko logiko, da bi dosegli enakost v dostopnosti do zdravstvene oskrbe in s tem večjo pravičnost v
zdravstveni oskrbi vseh prebivalcev.
Kolikšen del razporejanja zdravstvenih virov obvladuje ekonomska in kolikšen solidarnostna logika, je
odvisno od zdravstvene politike in zdravstvene zakonodaje posamezne države.
4 SMISELNO RAZPOREJANJE SREDSTEV ZA ZDRAVSTVENO VARSTVO - EKONOMIKA
ZDRAVSTVENEGA VARSTVA
Veda, ki se ukvarja s čim bolj smiselnim razporejanjem virov na področju zdravstvene oskrbe, je ekonomika
zdravstvenega varstva ali krajše zdravstvena ekonomika (3,4). Pomaga na primer pri smiselni in pravični razporeditvi
virov s tistih področij, kjer lahko z javnozdravstvenimi ukrepi ozaveščanja prebivalcev, kot relativno mnogo cenejšim
137
načinom kot je zdravljenje bolezni, preprečimo nastanek bolezni (ali njen pojav vsaj odložimo), in s tem preprečimo
nastanek za družbo bistveno dražjih posledic (na primer dragih operativnih posegov, zdravljenja z dragimi zdravili itd.).
Zdravstvena ekonomika pri svojem delu uporablja ekonomske teorije, orodja, metode in koncepte. Za merjenje
uspešnosti in učinkovitosti v zdravstvu (ob upoštevanju pravičnosti) obstajajo metode ekonomskega vrednotenja. Ene
pri tem upoštevajo samo stroške, druge pa vrednotijo istočasno stroške in zdravstvene izide. Med slednjimi
največkrat uporabljamo analizo učinkovitosti glede na stroške, koristnosti glede na stroške, uporabnosti glede na
stroške in analizo zmanjševanja stroškov.
5 VIRI
1. Bajt A, Štiblar F. Ekonomija. Ekonomska analiza in politika. Ljubljana: GV Založba, 2002.
2. Figueras J, Robinsson R, Jakubowski E (uredniki). Purchasing to improve health systems performance. European Observatory
on Health Systems and Policies. Geneva: World Health Organization, 2005.
3. Office of Health Economics. The economics of health care. London: Office of Health Economics, 2002. Dostopno na URL:
http://www.oheschools.org/index.html. Pristop: 10.4.2007.
4. Džajkovska B, Drinovec J, Mrhar A. Vloga in pomen farmakoekonomike pri optimizaciji učinkovitosti zdravljenja
osteoporoze. Farm Vest. 2004;55:23-34.
138
FINANCIRANJE ZDRAVSTVENE DEJAVNOSTI V SLOVENIJI
Lijana Zaletel-Kragelj
1 UVOD
Sistem financiranja sistema zdravstvenega varstva (na prvem mestu sistema zdravstvene dejavnosti, dodatno
pa še izobraževanje izvajalcev zdravstvene dejavnosti, itd.) je sistem, ki zagotavlja dovolj denarnih virov
(finančnih sredstev), za kar se da nemoteno in kvalitetno varovanje zdravja prebivalstva.
Način financiranja je lahko preko davkov, katerih del potem usmerijo v zdravstveni proračun, preko
zavarovanja, ali pa preko neposrednih plačil. Pri zavarovanju je lahko le-to socialno ali komercialno (1-3).
Danes je običajno, da poteka financiranje zdravstvene dejavnosti tudi s pomočjo kombinacije različnih, prej
omenjenih načinov financiranja. Najbolj običajna je kombinacija davkov in socialnega zavarovanja z neposrednimi
plačili.
Sam sistem financiranja je večinoma odvisen od družbene ureditve posamezne države ter od njene
ekonomske moči.
2 VIRI FINANCIRANJA SISTEMA ZDRAVSTVENEGA VARSTVA V SLOVENIJI
V Sloveniji se sistem zdravstvenega varstva financira iz različnih virov, ki so tako javni kot zasebni (Slika1).
Slika 1. Viri financiranja sistema zdravstvenega varstva v Sloveniji
1.
Javni viri financiranja.
Javnih virov financiranja je več. Največji med njimi so sredstva, zbrana v sistemu obveznega
zdravstvenega zavarovanja, ostala dva javna vira pa sta še proračunska sredstva države in
proračunska sredstva občin.
139
2.
Zasebni viri financiranja.
Tudi zasebnih virov financiranja je več. Največji med njimi so sredstva, zbrana v sistemu
prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ostali viri pa so še del sredstev, zbranih v
okviru nezgodnih zavarovanj, sredstva dobrodelnih organizacij in donatorjev ter neposredna plačila
prebivalcev Slovenije.
Kot bomo videli ob koncu tega poglavja, ko bomo natančneje predstavili oceno izdatkov za zdravstveno
varstvo v celoti in po posameznih virih financiranja, se največji del sistema zdravstvenega varstva v Sloveniji
financira preko sistema zdravstvenih zavarovanj. Vendar pa se preko tega sistema ne financira vsa
zdravstvena dejavnost:

javnozdravstvena dejavnost: socialnomedicinska, higienska, epidemiološka in zdravstvenoekološka
dejavnost kot enotni strokovno- tehnološki sistem, ki izvaja naloge posebnega državnega programa,
je edina dejavnost s področja zdravstvenega varstva v Sloveniji, ki se zaenkrat financira neposredno
iz državnega proračuna. Na področju financiranja te dejavnosti se pripravljajo spremembe, ki so
povezane z delitvijo Slovenije na več upravnih regij. Ko bo regionalizacija udejanjena, bodo
dejavnost na območni (regionalni) ravni predvidoma financirale regije iz svojih proračunov.

iz državnega proračuna prihaja še denar za brezposelne in socialno ogrožene. V primeru, da
slovenski državljan nima nobene podlage za zavarovanje, nikogar, ki bi ga bil dolžan preživljati, niti
nobenih lastnih sredstev, ga mora zavarovati občina, kjer stalno prebiva.
3 SISTEM ZDRAVSTVENEGA ZAVAROVANJA V SLOVENIJI
Če gledamo na zdravstvena zavarovanja kot na poseben sistem financiranja, imamo pri nas v tem sistemu
dve vrsti zdravstvenega zavarovanja, obvezno in prostovoljno dopolnilno (Slika 2).
Slika 2. Sistem zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji. LEGENDA: ZZZS – Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
3.1 OBVEZNO ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
Obvezno zdravstveno zavarovanje je obvezno za vse državljane Republike Slovenije. Sredstva oziroma
prispevke prispevajo delodajalci in zaposleni po načelu solidarnosti v enakem deležu od bruto dohodka.
Vsem zavarovancem so pri koriščenju sredstev, ki se zbirajo v okviru tega zavarovanja, zagotovljene
enake pravice v okviru zakonskih določb, ne glede na to, koliko denarja so vplačali (po načelu solidarnosti v
enakem obsegu in enakem standardu). Obvezno zdravstveno zavarovanje se izvaja po načelih socialne
pravičnosti in solidarnosti med zdravimi in bolnimi, starimi in mladimi, bogatimi in revnimi.
140
Nosilec in izvajalec obveznega zdravstvenega zavarovanja je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije
(ZZZS) s sedežem v Ljubljani (4). Osnovna funkcija ZZZS je izvajanje obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotavljanje učinkovitega zbiranja in razdeljevanja javnih sredstev za kakovostno uresničevanje pravic iz tega
naslova. ZZZS posluje preko svojih 10 območnih enot (Slika 3). Vsaka območna enota s svojim delovanjem
pokriva določeno območje. V njenem okviru pa obstaja mreža izpostav, ki poslujejo na lokalni ravni (v
občinah).
Slika 3. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in njegove območne enote.
Obvezno zdravstveno zavarovanje obsega (5):

zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela,

zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni.
Z obveznim zdravstvenim zavarovanjem se zavarovanim osebam zagotavlja v obsegu, ki ga določa Zakon o
zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (6):

plačilo zdravstvenih storitev,

nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela,

pogrebnina in posmrtnina,

povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev.
Obseg pravic do zdravstvenih storitev je določen v odstotku od vrednosti storitev. To pomeni, da se iz
obveznega zdravstvenega zavarovanja financirajo nekatere storitve v polnem obsegu (100%), druge pa le v
določenem odstotku od vrednosti storitve. Razliko do polne vrednosti morajo plačati zavarovane osebe iz
lastnih sredstev, lahko pa se za doplačilo zavarujejo s prostovoljnim (dopolnilnim) zdravstvenim zavarovanjem.
141
V tem primeru doplačilo krije zavarovalnica pri kateri ima oseba sklenjeno takšno obliko zavarovanja. Z
obveznim zdravstvenim zavarovanjem je zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v
celoti (100%), v naslednjih primerih (5):

sistematični in drugi preventivni pregledi otrok, učencev, dijakov in študentov do dopolnjenega 26.
leta starosti, žensk v zvezi z nosečnostjo in drugih odraslih oseb v skladu s programom, razen
pregledov, ki jih na podlagi zakona zagotavljajo delodajalci,

preprečevanje, presejanje in zgodnje odkrivanje bolezni, skladno s programom, ki ga sprejme
Zdravstveni svet,

svetovanje, izobraževanje, usposabljanje in pomoč za spreminjanje nezdravega življenjskega sloga,

zdravljenje in rehabilitacija otrok, učencev in študentov, ki se redno šolajo in otrok in mladostnikov z
motnjami v telesnem in duševnem razvoju ter otrok in mladostnikov z nezgodno poškodbo glave in
okvaro možganov,

zdravstveno varstvo žensk v zvezi s svetovanjem pri načrtovanju družine, kontracepcijo, nosečnostjo
in porodom,

preprečevanje, odkrivanje in zdravljenje infekcije HIV in nalezljivih bolezni, za katere je z zakonom
določeno izvajanje ukrepov za preprečevanje njihovega širjenja,

obvezna cepljenja, imunoprofilaksa in kemoprofilaksa skladno s programom,

- zdravljenje in rehabilitacija malignih bolezni, mišičnih in živčno-mišičnih bolezni, paraplegije,
tetraplegije, cerebralne paralize, epilepsije, hemofilije, duševnih bolezni, razvitih oblik sladkorne
bolezni, multiple skleroze in psoriaze,

celovita obravnava z zdravljenjem in rehabilitacijo slepote in slabovidnosti v skladu z veljavno
klasifikacijo Svetovne zdravstvene organizacije, popolne ali zelo težke okvare sluha po Mednarodni
klasifikaciji okvar, invalidnosti in oviranosti Svetovne zdravstvene organizacije (1980), cistične fibroze
in avtizma in oseb po nezgodni poškodbi glave in okvari možganov,

zdravljenje in rehabilitacija zaradi poklicnih bolezni in poškodb pri delu,

zdravstveno varstvo v zvezi z dajanjem in izmenjavo tkiv in organov za presaditev drugim osebam,

nujna medicinska pomoč, vključno z nujnimi reševalnimi prevozi,

patronažni obiski, zdravljenje in nega na domu ter v socialnovarstvenih zavodih,

– zdravila s pozitivne liste, potrebna za zdravljenje oseb in stanj iz četrte do trinajste alinee te točke,
medicinski pripomočki v zvezi z zdravljenjem oseb in stanj iz zgoraj naštetih alinej,

zdravila in živila za posebne zdravstvene namene s pozitivne in vmesne liste za otroke, učence,
dijake, vajence in študente ter osebe z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, živila za posebne
zdravstvene namene s prilagojeno sestavo hranil za zdravljenje zavarovanih oseb z vrojenimi
motnjami presnove,

sobivanje enega od staršev v zdravstvenem zavodu z bolnim otrokom do starosti otroka vključno 5 let,

predhodni in obdobni zdravstveni pregledi za športnike, ki nastopajo na uradnih tekmovanjih
nacionalnih panožnih športnih zvez.
Za vojaške invalide ter civilne invalide vojne, pripornike, obsojence na prestajanju kazni zapora,
mladoletniškega zapora, mladoletnike na prestajanju vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom in osebe, ki
jim je izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ter
obvezno zdravljenje odvisnosti od alkohola in drog doplačilo krije Republika Slovenija iz proračunskih sredstev.
142
3.2 PROSTOVOLJNO DOPOLNILNO ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
Vse zdravstvene storitve v Sloveniji niso plačljive v 100% deležu iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Vse ostale storitve iz obveznega zavarovanja so zagotovljene le v določenem odstotnem deležu do polne cene
zdravstvenih storitev. Ko je Slovenija v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja uvedla zdravstveno
zavarovanje, je bil delež storitev, ki se krije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja 93%, kasneje pa se je
zniževal, vendar pa naj ne bi bil nižji od 85% (povprečje v Evropi je 75-80%), temu ustrezno se v času povečuje
prispevek samih zavarovancev.
Razliko do polne vrednosti storitev lahko plača zavarovanec sam, lahko pa se za plačilo te razlike
prostovoljno zavaruje pri zavarovalnicah, ki to možnost nudijo. Zavarovanec plačuje dodatno prostovoljno
zavarovanje po načelu vzajemnosti - vsak mesec plačuje premijo. Premija je enaka ne glede na dohodek
zavarovanca. Sredstva koristijo zavarovanci v enakem obsegu in enakem standardu.
Posebna oblika prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja je nadstandarno zdravstveno zavarovanje - če želi
državljan Slovenije plačilo nadstandardnih storitev ne v strokovnem, pač pa v materialnem nadstandardu
(samoplačniške ambulante, uporaba nadstandardnih materialov, bolniška soba, v kateri je bolnik, ki je tako
zavarovan, sam, itd.), se lahko za te storitve zavaruje pri komercialni zavarovalnici, kjer je že prej sklenil tudi
prostovoljno zdravstveno zavarovanje.
V današnjem času prostovoljno dopolnilno zavarovanje trenutno izvajajo zavarovalnice Vzajemna,
Adriatic/Slovenica in Triglav (Slika 2).
Odstotek prebivalstva, ki je prostovoljno dopolnilno zdravstveno zavarovan je v Sloveniji okoli 95%, kar
predstavlja velik problem, saj v tem sistemu revnejši financirajo zdravstveno zavarovanje bogatejših. Tudi zaradi
tega se bo Slovenija morala lotiti preobrazbe (reforme) tega sistema. Ta predvideva ukinitev dopolnilnega
zdravstvenega zavarovanja, najprimernejši scenarija pa se v tem trenutku zdi tisti, ki predvideva prenos teh
sredstev v obvezno zavarovanje. Prispevno stopnjo obveznega zdravstvenega zavarovanja bi morali pri tem
zvišati za dve odstotni točki, dodatna sredstva bo moral po potrebi prispevati tudi proračun.
4 NAČINI IN METODE PLAČEVANJA IZVAJALCEM ZDRAVSTVENE DEJAVNOSTI
Pri razporejanju sredstev za zdravstveno oskrbo je zelo pomembno, kakšen je način plačevanja izvajalcem
zdravstvene dejavnosti. Pri tem je potrebno opredeliti enote opravljenega dela, saj je plačilo plačnika
izvajalcu zdravstvenih storitev vezano na število opravljenih enot dela.
4.1 NAČINI PLAČEVANJA
Pri plačevanju izvajalcev zdravstvene oskrbe lahko v svetu zasledimo štiri različne pristope plačevanja:
plačevanje na podlagi potreb, na podlagi vnosov, na podlagi storitev in na podlagi izidov (Slika 4).
1.
Plačevanje na podlagi potreb.
Plačevanje na podlagi potreb (angleško needs based payments) zagotavlja izvajalcu plačilo, ki je
sorazmerno zdravstvenim potrebam določene skupine prebivalcev, na primer prebivalcev
določenega območja.
Pri določanju zdravstvenih potreb populacije se uporabljajo demografsko-socialnoekonomska
merila: na primer starost, spol in socialno-ekonomski status. Dobra stran je, da s tem zmanjšuje
razlike v zdravstvenem stanju prebivalcev, vendar preprečuje prosto izbiro izvajalca in zmanjšuje
dostopnost.
143
Slika 4. Načini plačevanja izvajalcem zdravstvene dejavnosti.
2.
Plačevanje na podlagi vnosov.
Plačevanje na podlagi vnosov (angleško input based payments) zagotavlja izvajalcu plačilo njegovih
zmogljivosti za izvajanje zdravstvene dejavnosti. Sredstva za prihodnje plačilno obdobje se dodelijo
na podlagi izdatkov preteklega obdobja, možne so delne prilagoditve s spremembo količine oziroma
vsebine programov.
Plačevanje na podlagi vnosa zagotavlja plačevanje obstoječih kapacitet. Pri izračunu potrebnih
sredstev za posameznega izvajalca se uporablja različne načine, na primer bolnišnično oskrbne
dneve, bolniške postelje, zdravstvene time. Ta način se je uveljavil v državnih zdravstvenih
sistemih in se danes opušča. Administrativno je zelo preprost, vendar ne zagotavlja poštenega
plačila izvajalcev in ne vzpodbuja stroškovne učinkovitosti ter dobre klinične prakse. Ohranja se le
še pri plačevanju oskrbe na domu.
3.
Plačevanje na podlagi storitev.
Plačevanje na podlagi storitev (angleško output based payments) temelji na natančno opredeljenih
zdravstvenih storitvah in njihovih relativnih cenah. Učinkovitost tega načina je odvisna od števila
osnovnih enot plačevanja (pregled, oskrbni dan, primer, poseg, zdravila, itd.), združevanja v
kategorije (skupina primerov, epizoda, sveženj, itd.), relativne cene posamezne enote ali kategorij
enot in nadzora opravljenega obsega storitev.
Ta
način
plačevanja
omogoča
pregledno
in
pravičnejše
razporejanje
sredstev
po
opravljenem delu in nudi vzpodbude za stroškovno učinkovitost, vendar tudi za opravljanje
čimvečjega števila storitev. Metoda je zato tehnološko zahtevna. Želi si jo večina zdravstvenih
delavcev in sodelavcev.
4.
Plačevanje na podlagi izidov.
Plačevanje na podlagi izidov (angleško outcome based payments) zagotavlja izvajalcem dodatna
plačila, če njihovi izidi zdravljenja presegajo povprečje primerljivih izvajalcev. Izid zdravljenja je
odvisen od vpliva celotnega poteka obravnave na zdravstveno stanje bolnika. Gre za izjemno
zahteven pristop, saj je težko meriti izide za številne zdravstvene storitve. Navkljub temu mora
predstavljati vizijo razvoja sistema financiranja, ki je usmerjen k potrebam državljanov.
144
4.2 METODE IN ENOTE PLAČEVANJA
Poznamo več različnih metod plačevanja, pri katerih so obračunske enote različne. Med metodami
opravljenega dela največkrat zasledimo naslednje (Slika 5):
Slika 5. Načini plačevanja izvajalcem zdravstvene dejavnosti.
1.
Metoda plačila po ceni storitve.
Pri metodi plačila po ceni storitve izvajalec prejme plačilo za opravljeno storitev. Cena storitve je lahko
stalna, ali v določenem razponu.
2.
metoda plačila po oskrbnem dnevu.
Pri metodi plačila po oskrbnem dnevu je snovna enota plačevanja oskrbni dan. Izvajalec prejme plačilo
glede na število opravljenih oskrbnih dni.
3.
Metoda plačila primera neodvisno od zahtevnosti.
Osnovna enota plačevanja pri metodi plačila primera neodvisno od zahtevnosti je primer, pri čemer
metoda ne upošteva različnosti med primeri in različnosti njihove obravnave. Izvajalec prejme plačilo
glede na število obravnavanih primerov.
4.
Metoda plačila primera glede na njegovo zahtevnost.
Osnovna enota plačevanja pri metodi plačila primera glede na njegovo zahtevnost je primer, pri čemer
ta metoda upošteva tudi različnosti med primeri in različnosti njihove obravnave. Za različne modele se
zagotovi različno plačilo, ki je sorazmerno stroškom. Pri tej metodi so bolniki razvrščeni v skupine
primerov, ki so primerljivi po diagnozah ali standardiziranem načinu oskrbe.
Med metodami je v svetu znana metoda primerov, sorodnih po diagnozah DRG (od angleško diagnosis
related groups), ki jo uporabljajo številne države po svetu: v Evropi na primer skandinavske države,
Francija, Italija, Avstrija, drugod po svetu pa še ZDA, Kanada, Avstralija in druge. Nizozemska je vplejala
bolj zapleteno metodo kombinacije diagnoz in načinov zdravljenja.
V Sloveniji smo leta 2003 po zgledu Avstralije začeli vplejevati skupine primerljivih primerov ali na
kratko SPP.
5.
Metoda plačila glavarine.
Plačilo glavarine je plačilo za število oseb (varovancev), ki jim zagotavlja zdravstveno varstvo posamezni
izvajalec (na primer število ljudi, ki so si izbrali določenega zdravnika kot svojega osebnega zdravnika).
6.
Metoda plačila svežnja obravnave.
Pri metodi plačila svežnja obravnave je enota plačila sklop več tipov zdravstvenih obravnav določene
skupine bolnikov. Je najbolj kompleksen in zapleten model.
145
5 RAZPOREJANJE SREDSTEV OBVEZNEGA ZDRAVSTVENEGA ZAVAROVANJA V
SLOVENIJI
Sredstva, zbrana s prispevki obveznega zdravstvenega zavarovanja, se razporedijo za zagotavljanje pravic iz
obveznega zdravstvenega zavarovanja za:

plačilo programov zdravstvenih storitev (storitve osnovne zdravstvene dejavnosti, specialistične in
bolnišnične dejavnosti, lekarniške dejavnosti, zdraviliške dejavnosti, dejavnosti socialnih zavodov,
zagotavljanje medicinskih pripomočkov, zdravljenje v tujini, storitve po mednarodnih pogodbah),

nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela,

pogrebnino in posmrtnino ter

povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev.
Vsako leto se predstavniki izvajalcev, Ministrstva za zdravje in ZZZS pogajajo in dogovorijo za skupen obseg
programov zdravstvenih storitev in potrebnih sredstev za plačilo programa na državni ravni. Izvajalce zdravstvenih
programov v tem dogovarjanju predstavljajo:

Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije,

Zdravniška zbornica Slovenije,

Lekarniška zbornica Slovenije,

Skupnost slovenskih naravnih zdravilišč,

Skupnost socialnih zavodov Slovenije in

Skupnost organizacij za usposabljanje.
Rezultat partnerskih pogajanj je pisni dogovor, ki predstavlja pravno podlago za sklepanje pogodb z javnimi
zdravstvenimi zavodi in zasebniki.
Smisel pogajanj je v odgovornem določanju »zgornjih mej« javnih sredstev za zdravstvo in odgovornem
porabljanju sredstev, ki so solidarno zbrana na osnovi obveznih prispevkov vseh zavarovancev v Sloveniji.
V dogovoru so ob upoštevanju globalnih ekonomskih možnosti opredeljeni:

skupni obseg programov zdravstvenih storitev,

prednostna področja,

potrebne zmogljivosti in

prvine za vrednotenje storitev.
Na podlagi sprejetega dogovora ZZZS vsako leto razpiše javni razpis, na katerega se lahko prijavijo vsi izvajalci, ki
imajo pravico (koncesijo) sodelovati v javni zdravstveni mreži. ZZZS med njimi izbere tiste, ki izpolnjujejo
razpisne pogoje, in z njimi sklene pogodbo.
6 NAČIN FINANCIRANJA IZVAJALCEV ZDRAVSTVENE DEJAVNOSTI V OKVIRU
JAVNE MREŽE V SLOVENIJI
V različnih zdravstvenih dejavnostih, ki se plačujejo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, veljajo različni
sistemi plačevanja:
1.
Zdravstvena dejavnost na primarni ravni (osnovna zdravstvena dejavnost).
146
V zdravstveni dejavnosti na primarni ravni (splošne ambulante, otroški in šolski dispanzerji ter
dispanzerji za ženske) je v veljavi kombiniran sistem glavarine in storitev, kjer je približno 50% prihodka
zdravniške ekipe zagotovljeno preko glavarine, 50% pa preko storitev. Pri tem je glavarina način
poravnavanja stroškov v sistemu zdravstvenega varstva, ko dobi zdravnik dogovorjeno vsoto denarja za
vsakega bolnika, ki ga zdravi določen čas.
V ostalih ožjih dejavnostih osnovnega zdravstva je v veljavi storitveni sistem.
Zdravstveno vzgojo in nekatere preventivne programe (materinska šola, razvojne ambulante, centri
za zdravljenje odvisnosti od drog) ZZZS plačuje v obliki pavšalnega zneska.
Prav tako storitve opravljene v času dežurne službe in nujno medicinsko pomoč v osnovni
zdravstveni dejavnosti plačuje ZZZS v pavšalu.
2.
Specialistična ambulantna dejavnost.
V specialistični ambulantni dejavnosti je v veljavi storitveni sistem. Za posamezne ožje specialistične
ambulantne dejavnosti so opredeljeni standardi, ki določajo letni plan finančnih sredstev na tim.
3.
Bolnišnična dejavnost.
V bolnišnični dejavnosti je v veljavi sistem plačevanja po številu odpuščenih primerov (bolnikov),
evidenčno pa se spremljajo tudi dnevi. Primer je zaključena stacionarna bolnišnična obravnava
zavarovane osebe v eni dejavnosti, ki praviloma traja več kot 24 ur. Kot nov, bolj pravičen sistem
financiranja bolnišnične dejavnosti, pa se je že uveljavil sistem plačevanja po skupinah primerljivih
primerov (SPP), kar pomeni, da dobijo posamezni izvajalci enako plačilo za obravnavanje enakih
primerov.
4.
Lekarniška dejavnost.
V lekarniški dejavnosti je za storitve v veljavi storitveni sistem, medtem ko zdravila, izdana na recept, in
medicinsko-tehnične pripomočke, izdane na naročilnico, lekarne posebej zaračunajo ZZZS po nabavni
ceni.
ZZZS ni plačnik za zdravila, ki niso na pozitivni ali vmesni listi, razen, če ni s pogodbo drugače
dogovorjeno.
Z dobavitelji medicinsko-tehničnih pripomočkov ima ZZZS sklenjene pogodbe, v katerih so med
drugim dogovorjene tudi cene pripomočkov, ki jih dobavitelj lahko izdaja na račun obveznega
zavarovanja.
5.
Zdraviliška dejavnost.
V zdraviliški dejavnosti se za obračun uporablja nemedicinski oskrbni dan (NOD) in opravljene storitve.
NOD vključuje storitve nastanitve in prehrane.
7 FINANČNI NADZOR
Finančni nadzor nad porabo sredstev za zdravstveno varstvo vrši ZZZS. V ta namen ima zaposlene zdravnike
specialiste in zobozdravnike ter zobozdravnike-specialiste – t.im. nadzorne zdravnike in zobozdravnike. Oddelek
nadzornih zdravnikov v posamezni območni enoti ZZZS izvaja poleg drugega nadzora tudi medicinsko finančni
nadzor izvajanja pogodb z izvajalci zdravstvenih storitev.
147
9 VIRI
1. Mossialos E, Dixon A, Figueras J, Kutzin J. Funding health care: options for Europe. Buckingam: Open University
Press, 2002.
2. Košir F, Premik M. The health insurance information system in Slovenia. Mate Socio-med Iugosl. 2000;12:37-40.
3. Toth M. Zdravje, zdravstveno varstvo, zdravstveno Zavarovanje. Ljubljana: Zavod za zdravstveno zavarovanje
Slovenije, 2003.
4. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Spletna stran. Dostopno na URL: http://www.zzzs.si/. 14.2.2011.
5. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Obseg pravic v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Dostopno na URL:
http://www.zzzs.si/zzzs/internet/zzzs.nsf/o/EED2D449D465D5C0C1256E8B004EBB50. Pristop: 14.2.2011.
6. Zakon
o
zdravstvenem
varstvu
in
zdravstvenem
zavarovanju.
UL
RS
9/1992.
Dostopno
na
URL:
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r03/predpis_ZAKO213.html. Pristop: 12.2.2011.
7. Marn S. Izdatki in viri financiranja zdravstva, Slovenija, 2003 in 2004. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije,
2006. Dostopno na URL: www.stat.si/PrikaziPDF.aspx?ID=641. Pristop: 14.2.2011.
8. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ocena poslovanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v letu
2002. Ljubljana: Zavod za zdravstveno zavarovanje, 2003.
9. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Poslovno poročilo za leto 2004. Ljubljana: Zavod za zdravstveno
zavarovanje Slovenije, 2005.
10. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Poslovno poročilo za leto 2006. Ljubljana: Zavod za zdravstveno
zavarovanje Slovenije, 2007.
11. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Spletne strani. Ljubljana: Zavod za zdravstveno zavarovanje
Slovenije.
148
Država in zdravje
Družbene krize in katastrofe kot
determinanta zdravja
149
VLOGA DRŽAVE V SKRBI ZA ZDRAVJE PREBIVALCEV
Ivan Eržen, Marjan Premik, Lijana Zaletel-Kragelj
1 SKRB ZA DELOVANJE SISTEMA ZDRAVSTVENEGA VARSTVA
Osnovna predpostavka socialnega modela zdravstvenega varstva, ki ga ima tudi Slovenija je, da zdravje ni
običajno tržno blago, temveč javna dobrina. Dostop do ustreznega zdravstvenega varstva je zato ena izmed
državljanskih pravic, ki se zagotavlja vsem, ki so vključeni v javni sistem, ne glede na zdravstveno, socialno in
ekonomsko stanje ali sposobnost posameznika. Ta pravica je zapisana v Ustavi Republike Slovenije. Če bi na
področju zdravstvene oskrbe prevladala tržna logika, bi to povzročilo pomembne motnje v smislu socialne
pravičnosti ali v smislu obvladovanja osnovnih problemov zdravstvenega stanja prebivalstva. Država zato na
področje zdravstvenega varstva nujno posega z jasno regulativo za preprečevanje tovrstnih motenj. Glavno
vlogo pri tem igra Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1).
Vloga države v skrbi za zdravje prebivalcev Slovenije je torej velika, saj skrbi za zadovoljivo delovanje
sistema zdravstvenega varstva in čim bolj pravično delitev ekonomskih bremen zdravstvene oskrbe. Njene
najpomembnejše pristojnosti v skrbi za zdravje prebivalcev pa so:

postavitev sistema zdravstvenega varstva v Republiki Sloveniji,

vodenje zdravstvene politike (po možnosti čim bolj politike zdravja),

spremljanje delovanja sistema zdravstvenega varstva in njegove kakovosti.
V procesu določitve cen zdravstvenih storitev se v Sloveniji prepletajo načela trga in pogajanj. Vloga države
pri teh pogajanjih je, da z ustreznimi pravili igre in učinkovitim nadzorom skuša preprečiti kartelno povezovanje
plačnikov in dogovorne ponudbe izvajalcev in torej zaradi tega narekuje temeljne pogoje odnosa med izvajalci in
uporabniki, da bi zaščitila interese državljanov. Vse to je nujno potrebno zaradi prisotnosti problemov
informacijske asimetrije med izvajalci in uporabniki in morebitnega moralnega hazarda uporabnikov. Prednostni
cilji ali prioritete zdravstvenega varstva prebivalstva so namreč zelo različni in močno odvisni od tega, s katerega
zornega kota jih postavljamo, podobno kot smo to spoznali pri opredeljevanju potreb:

prednostni cilji uporabnikov zdravstvenega varstva – prioriteta uporabnika je odvisna od njegove
trenutne potrebe. Tisto, kar trenutno posamezniku predstavlja največji zdravstveni problem, je v
danem trenutku zanj prioriteta. Če se najde več posameznikov z isto potrebo in isto prioriteto ter
močnimi političnimi povezavami, lahko pomembno vplivajo na politično postavljanje prioritet,

prednostni cilji izvajalcev zdravstvenega varstva – se razlikujejo glede na to, ali je izvajalec javni
uslužbenec ali zasebnik. pri zasebniku je eno izmed močnih (ne trdimo, da najmočnejše) vodil
zaslužek, sicer pa so načeloma prioriteta medicinsko utemeljene potrebe uporabnikov

prednostni cilji plačnikov zdravstvenega varstva - načeloma prioriteta medicinsko utemeljene potrebe
uporabnikov ob predpostavki, da je izvedba cim cenejša (ali najbolj učinkovita za dano ceno),

prednostni cilji odločevalcev – tiste potrebe, ki se lahko rešijo na dovolj hiter način, da prispevajo k
političnemu utrjevanju/napredovanju. Tu se lahko znajdejo tudi prioritete skupin posameznikov, ki so
politično dovolj močne, da jih izrazijo in s tem morda posežejo v izvajanje drugih, sicer strokovno
utemeljenih prioritet.
Država tako določi prednostne cilje v zdravstvenem varstvu in način dogovarjanja med plačniki in izvajalci (Slika 1).
150
Slika 1. Vloga države v sistemu zdravstvenega varstva v Sloveniji.
Na področju prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in v tistem delu zdravstvene dejavnosti, ki
jo opravljajo zasebni zdravstveni delavci in ni zajeta v javno mrežo, ima država zgolj regulatorno vlogo.
2 SKRB ZA ZMOGLJIVOST/VZDRŽNOST SISTEMA ZDRAVSTVENEGA VARSTVA
Zmogljivost/vzdržnost sistema zdravstvenega varstva je opredeljena s tremi osnovnimi dimenzijami:

finančnimi viri (finančna sredstva za zagotavljanje zdravstvene oskrbe),

človeškimi viri (zdravstveni delavci),

organizacijskimi zmogljivostmi in sposobnostmi (zgradbe, management).
Vsi ti viri so omejeni. Na drugi strani imamo potrebe oziroma zahteve prebivalstva po zdravstveni oskrbi.
Sistemi zdravstvenega varstva se tako znajdejo v primežu potreb/zahtev prebivalstva po zdravstveni oskrbi in
omejenostjo virov zanjo oziroma svojo zmogljivostjo (Slika 2).
Slika 2. Odnos med potrebami/zahtevami prebivalcev po zdravstveni oskrbi ter zmogljivostjo sistema zdravstvenega varstva.
151
Država lahko in bi morala igrati ključno vlogo v uravnavanju med potrebami/zahtevami prebivalstva po
zdravstveni oskrbi in omejenostjo virov zanjo, da je sistem zdravstvenega varstva lahko vzdržen.
3 ORGANI DRŽAVE Z VLOGO V SKRBI ZA ZDRAVJE PREBIVALCEV
Organa države, ki igrajo ključno vlogo v skrbi za zdravje prebivalcev Republike Slovenije so (Slika 3):

Državni zbor Republike Slovenije,

Vlada Republike Slovenije in

Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije s svojimi organizacijskimi enotami.
Slika 3. Organi države, ki igrajo ključno vlogo v skrbi za zdravje prebivalcev Republike Slovenije.
3.1 MINISTRSTVO ZA ZDRAVJE
Ministrstvo za zdravje je ministrstvo, ki opravlja naloge na naslednjih področjih (1):

javno zdravje,

zdravstveno varstvo in

zdravstvena ekonomika
V okviru Ministrstva delujejo še naslednji organi:

Urad RS za kemikalije (URSK):
URSK je organ, ki pripravlja in izvaja ukrepe, s katerimi ob upoštevanju socialnih in ekonomskih razmer in
načel trajnostnega razvoja varuje naravno okolje in zdravje prebivalcev Republike Slovenije pred
152
škodljivimi učinki kemikalij in omogoča razvoj in uporabo dosežkov uporabne kemije v vsakodnevnem
življenju,

Zdravstveni inšpektorat RS (ZIRS):
ZIRS opravlja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov, ki urejajo področja,
povezana z zdravjem prebivalcev.

Uprava RS za varstvo pred sevanji (URSVS)
RSVS opravlja strokovne, upravne, nadzorne in razvojne naloge na področju izvajanja dejavnosti in uporabe
virov ionizirajočih sevanj v zdravstvu in veterinarstvu, varovanja zdravja ljudi pred škodljivimi vplivi
ionizirajočih sevanj, sistematičnega pregledovanja delovnega in bivalnega okolja zaradi izpostavljenosti
ljudi naravnim virom ionizirajočih sevanj, izvajanja monitoringa radioaktivne kontaminacije živil in pitne
vode, omejevanja, zmanjševanja in preprečevanja zdravju škodljivih vplivov neionizirajočih sevanj,
presojanja ustreznosti in pooblaščanja izvedencev varstva pred sevanji.
V procesu odločanja Ministrstvu za zdravje pomagajo:

Zdravstveni svet (2):
Zdravstveni svet oblikuje vsebino zdravstvenih programov s stališča njihove izvedljivosti, enakomernega
razvoja vseh strok in načela enake dostopnosti. Ta organ sam ne določa strokovne vsebine zdravstvenih
programov in storitev, pač pa lahko pri predlogih, ki jih obravnava, zahteva dopolnitve in dodatna
strokovna mnenja. Obravnava predloge Razširjenih strokovnih kolegijev (RSK). Poleg predlogov RSK
obravnava tudi predloge drugih predlagateljev, kadar ti predlogi vplivajo na vsebino in obseg zdravstvenega
varstva, s tem pa na zdravstveno politiko in financiranje zdravstvenega varstva. Kadar predlagatelji novih
zdravstvenih programov in storitev niso RSK, mora predlog pred obravnavo na Zdravstvenem svetu najprej
pridobiti mnenje ustreznega RSK.

Razširjeni strokovni kolegiji (3):
Razširjeni strokovni kolegiji so najvišji strokovni organ na posameznem področju, ki usklajuje predloge
klinik, strokovnih združenj in zbornic, visokošolskih zavodov, zdravstvenih zavodov ter posameznih
strokovnjakov. Oblikujejo strokovno doktrino o krepitvi zdravja, preprečevanju, ugotavljanju, zdravljenju,
zdravstveni negi in rehabilitaciji zbolelih, poškodovanih in oseb z motnjami v telesnem in duševnem
razvoju. Posamezen razširjeni strokovni kolegij je najvišje in avtonomno strokovno telo določene stroke, ki
je pri svojih odločitvah zavezano dosežkom znanosti, strokovno preverjenim metodam in razvoju stroke,
upoštevaje javni zdravstveni interes.
Vladi naj bi podobno pomoč, kot jo nudi Zdravstveni svet Ministrstvu za zdravje, nudil Svet za zdravje, ki pa ga
Republiki Sloveniji do sedaj še ni uspelo vzpostaviti.
4 VIRI
17. Ministrstvo za zdravje RS. Delovna področja. Spletna stran. Dostopno na URL: http://www.mz.gov.si/si/delovna_podrocja/.
Pristop: 14.2. 2011.
18. Ministrstvo za zdravje. Zdravstveni svet. Spletna stran. Dostopno na URL:
http://www.mz.gov.si/si/o_ministrstvu/zdravstveni_svet_in_rsk_ji/zdravstveni_svet/. Pristop: 14.2. 2011.
19. Ministrstvo za zdravje. RSK – Razširjeni strokovni kolegiji. Spletna stran. Dostopno na URL:
153
PRAVNA UREDITEV NA PODROČJU ZDRAVJA IN ZDRAVSTVA
Lijana Zaletel-Kragelj, Ivan Eržen
1 UVOD
Pravna ureditev na področju zdravja in zdravstva je pomembna determinanta zdravja. Neposredno odraža skrb
države za zdravje svojih prebivalcev. Pravni predpisi, ki se nanašajo na zdravje in zdravstvo so različni. Lahko
so v celoti namenjeni urejanju tega področja, lahko pa le njihovi deli. Področja, ki jih ti predpisi urejajo, so
zelo različna. Na eni strani imamo predpise, ki se nanašajo na nadzor različnih bolezni, na drugi strani pa
organizacijo zdravstvenega varstva. Njihov namen je zelo različen – od preprečevanja aktivnosti prebivalstva,
ki so škodljive za zdravje ljudi (na primer odlaganje strupenih snovi v okolju ali širjenje nalezljivih bolezni),
odobravanja zdravstvenih programov in dejavnosti (na primer zdravstvene dejavnosti varovanja zdravja otrok,
mladostnikov in žena), zagotavljanja sredstev za zdravstveno varstvo (zdravstveno zavarovanje) do omogočanja
stalnega nadzora nad kvaliteto zdravstvenega varstva.
2 VRSTE PRAVNIH PREDPISOV
Pravni predpisi so skupki pravnih pravil Na splošno so predpisi določila, ki določajo, kakšno sme oziroma
mora biti kako ravnanje, vedênje, pravne predpise pa opredelimo kot pravno-veljavna določila o posamezni
stvari oziroma zadevi. S pravnimi predpisi država vzpostavlja in vzdržuje pravni red. Z njihovo pomočjo
dobijo najbolj tipična družbeno-pomembna razmerja svojo pravno obvezo in s tem z državno prisilo
zagotovljeno vsebino in obliko. Za področje zdravstvenega varstva je to skupina zdravstvenih predpisov.
Pravne predpise (splošne abstraktne predpise) lahko razdelimo v tri velike skupine (1,2):
1.
Ustava.
Je temeljni pravni akt oziroma zakon države, ki opredeljuje tisto tvarino, ki je za določeno državo in
družbo temeljnega pomena oziroma je najvišji pravni predpis, ki določa temeljna načela in oblike
družbene, politične in gospodarske ureditve države.
2.
Zakoni.
Zakon je splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, neposredno podrejen ustavi, oziroma
je osrednji splošni pravni prepis, ki ureja vse tiste zadeve, ki so poglavitne, temeljne, osrednje za
določen pravni sistem, a hkrati niso tako pomembne, da bi bile urejene že v ustavi.
Posebne vrste zakonov so kodeksi ali zakoniki. Opredelimo jih kot družbeno priznan in uveljavljen
sistem načel, predpisov, pravil. Zanje je značilno, da sistematično urejajo družbena razmerja na
določenem širšem področju družbenega življenja in s tem prispevajo k višji stopnji pravne kulture v
državi. Mednje sodijo kazenski zakonik, civilni zakonik, na področju medicine pa na primer kodeks
medinske etike.
3.
Podzakonski pravni predpisi.
So izvršilni predpisi. Zanje je značilno, da urejajo podrobnosti, ki se tako hitro spreminjajo, da jih
zakonodajalec ne more pravočasno urejati.
Podzakonski predpisi temeljijo na ustavi ali posameznem zakonu. Poznamo več različnih
podzakonskih pravnih predpisov. Glavni med njimi so:
154

uredba: je osrednji podzakonski pravni predpis. Sodi med splošne pravne predpise. Zanjo je
značilno, da je izvršilni predpis, ki ga izda najvišja izvršna oblast na podlagi ustave ali zakona,

odlok: je predpis, s katerim se ureja posamezna vprašanja ali predpisuje ukrepe, ki imajo splošen
pomen. Je bolj nadroben predpis kot uredba, vendar pa je meja v praksi pogosto zabrisana.
Poznamo odloke državnega zbora in odloke vlade. Državni zbor z odlokom na primer razglaša
ustavne zakone o spremembi ustave, razpisuje referendume, odreja parlamentarne preiskave,
ustanavlja javne zavode in javna podjetja v skladu z zakonom ter ureja način dela in razmerja v
državnem zboru,

pravilnik: je predpis, ki razčlenjuje posamezne določbe zakona ali drugega splošnega predpisa za
njegovo izvrševanje; v praksi ureja na primer organizacijo poslovanja ali način delovanja
določenega organa, delovne enote, odnose v njej,

odredba: je predpis, ki podrobneje določa izvrševanje posameznih določb zakona, je namenjen
izvrševanju posameznih določil; z njim se ureja ali prepoveduje ravnanje, ki ima splošen pomen,

navodilo: je predpis, ki predpisuje, na kakšen način naj delujejo upravni organi, ki izvršujejo
posamezna določila zakona ali podzakonskega predpisa,

poslovnik: je predpis, ki določa organiziranost in poslovanje delovne organizacije oziroma
določenega organa (na primer poslovnik Državnega zbora RS).
Med zdravstvenimi podzakonskimi predpisi najdemo tudi naslednje predpise:

resolucija: pravni akt, s katerim državni zbor opozarja na vprašanja splošnega pomena in njihovo
reševanje v državi. Z njo ocenjuje stanje, določa politiko in sprejema nacionalne programe na
posameznih področjih. Z resolucijo na primer državni zbor ocenjuje stanje, določa politiko in
sprejema nacionalne programe na posameznih področjih,

deklaracija: javna izjava, razglas, navadno o pomembnem vprašanju; z deklaracijo izraža državni
zbor splošna stališča do vprašanj notranje in zunanje politike ter do posameznih vprašanj, ki imajo
pomen za vso državo,

statut: pravni akt, ki določa osnovno ureditev kake delovne organizacije, družbenopolitične skupnosti,

plan: predpis, ki vnaprej določa način, kraj, čas, da bi se kako dejanje uspešno izvedlo, načrt,

program: skupek nalog, del, ki se določijo za uresničitev nečesa

priporočilo: predpis, ki priporoča oziroma predlaga določena vedenja, ukrepe. S priporočilom na
primer državni zbor predlaga ukrepe za delo državnih organov, organizacij in posameznikov, ki
opravljajo javne službe ali izvršujejo javna pooblastila.

sklep: pravni akt o posamezni zadevi pravne narave, izdan zlasti v postopku. S sklepom državni
zbor na primer odloča o volitvah, imenovanjih in razrešitvah, daje soglasja k aktom javnih
zavodov in javnih podjetij ter k imenovanjem in razrešitvam direktorjev in članov organov
upravljanja teh zavodov in podjetij v skladu z zakonom in ustanovitvenim aktom, odloča o
postopkovnih vprašanjih in o drugih vprašanjih iz svoje pristojnosti,

odločba: pravni akt o posamezni zadevi pravne narave, ki uradno določa, ukazuje,
Ostali podzakonski predpisi so še različne smernice (direktive), seznami, dogovori itd. Direktive
(smernice) so glede na njihovo opredelitev navodila za delo oziroma ravnanje, ki ga daje višji organ nižjim.
V zadnjih letih so, najprej zaradi približevanja, sedaj pa zaradi članstva v Evropski uniji, za
Slovenijo aktualne Direktive EU. Ti predpisi so za Slovenijo nezavezujoči, dokler ni njihova vsebina
155
vgrajena v naš predpis, v primerjavi z mednarodnimi konvencijami, ki so za Slovenijo zavezujoči od
trenutka, ko jih državni zbor prizna (ratificira).
3 NAJPOMEMBNEJŠI PREDPISI V SLOVENIJI, KI SE NANAŠAJO NA ZDRAVJE IN
ZDRAVSTVO
3.1 ZDRAVJE V USTAVI REPUBLIKE SLOVENIJE
Temeljne pravice, ki se nanašajo na naše zdravje imamo državljani Slovenije opredeljene že v Ustavi RS kot
najvišjem pravnem predpisu naše države (3). Prikazane so v Preglednici 1.
Preglednica 1. Temeljne pravice državljanov Slovenije, ki se nanašajo na njihovo zdravje, opredeljene z Ustavo
Republike Slovenije.
ČLEN
2. člen
VSEBINA
Slovenija je pravna in socialna država.
17. člen
(nedotakljivost človekovega življenja)
Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni.
18. člen
(prepoved mučenja)
Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu
kaznovanju ali ravnanju. Na človeku je prepovedano delati medicinske ali
druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve.
35. člen
(varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih
pravic)
Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti,
njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.
46. člen
(pravica do ugovora vesti)
Ugovor vesti je dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne
omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb.
50. člen
(pravica do socialne varnosti)
Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno
zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.
51. člen
(pravica do zdravstvenega varstva)
Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.
Zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. Nikogar ni
mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon.
55. člen
(svobodno odločanje o rojstvih otrok)
Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti
za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem,
da se odločajo za rojstva svojih otrok.
72. člen
(pravica do zdravega življenjskega okolja)
Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja.
Država skrbi za zdravo življenjsko okolje. V ta namen zakon določa pogoje
in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Zakon določa ob
katerih pogojih in v kakšnem obsegu je povzročitelj škode v življenjskem
okolju dolžan poravnati škodo.
3.2 ZDRAVSTVENA ZAKONODAJA
3.2.1 Zakoni, ki se nanašajo na zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje
Zdravstvena zakonodaja v Sloveniji je obsežna in ureja številna področja. V nadaljevanju so predstavljeni
najpomembnejši zdravstveni zakoni.
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju
Najpomembnejši zakon te skupine, skupaj s podzakonskimi predpisi, ki izhajajo iz njega, je Zakon o
zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (4). Zdravstveno varstvo po tem zakonu obsega sistem
družbenih, skupinskih in individualnih aktivnosti, ukrepov in storitev za krepitev zdravja, preprečevanje
bolezni, zgodnje odkrivanje, pravočasno zdravljenje, nego in rehabilitacijo zbolelih in poškodovanih.
Ta zakon ureja (prvi odstavek 1. člena) sistem zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, določa
nosilce družbene skrbi za zdravje in njihove naloge, zdravstveno varstvo v zvezi z delom in delovnim okoljem, ureja
156
odnose med zdravstvenim zavarovanjem in zdravstvenimi zavodi ter uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja.
Zelo pomembna določila tega zakona, ki se nanašajo na prav vsakega državljana Slovenije pa so (2. člen):
1.
vsakdo ima pravico do najvišje možne stopnje zdravja in dolžnost skrbeti za svoje zdravje,
2.
nihče ne sme ogrožati zdravja drugih, in
3.
vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva in dolžnost, da prispeva k njegovemu uresničevanju v
skladu s svojimi možnostmi.
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je bil sprejet leta 1992. V skoraj dvajsetih
letih je doživel veliko dopolnitev in sprememb (4). Najbolj korenita se mu obeta v bližnji prihodnosti, saj je že
nekaj časa v pripravi no zakon.
Zakon o varnosti in zdravju pri delu
Zakon o varnosti in zdravju pri delu določa pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in
zdravim delom ter ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter organe, pristojne za varnost in
zdravje pri delu (5). Skladno s tem zakonom je delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v
zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja
delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno
organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Večja pomanjkljivost tega zakona je, da ne vključuje še
varovanja duševnega zdravja delavcev
Zakon o varnosti in zdravju pri delu je bil sprejet leta 1999.
Zakon o pacientovih pravicah
Zakon o pacientovih pravicah določa pravice, ki jih ima pacient kot uporabnik zdravstvenih storitev pri vseh
izvajalcih zdravstvenih storitev, postopke uveljavljanja teh pravic, kadar so te kršene, in s temi pravicami
povezane dolžnosti (6). Namen tega zakona je omogočiti enakopravno, primerno, kakovostno in varno
zdravstveno oskrbo, ki temelji na zaupanju in spoštovanju med pacientom in zdravnikom ali drugim
zdravstvenim delavcem ter zdravstvenim sodelavcem.
Zakon o pacientovih pravicah je bil sprejet leta 2008.
Zakon o duševnem zdravju
Zakon o duševnem zdravju določa sistem zdravstvene in socialno varstvene skrbi na področju duševnega
zdravja, nosilce oziroma nosilke te dejavnosti ter pravice osebe med zdravljenjem v oddelku pod posebnim
nadzorom psihiatrične bolnišnice, obravnavo v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda in v
nadzorovani obravnavi (7). Določa postopke sprejema osebe:

na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice;

v obravnavo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda;

v nadzorovano obravnavo;

v obravnavo v skupnosti.
Zakon o duševnem zdravju je bil sprejet leta 2008.
157
3.2.2 Zakoni, ki se nanašajo na zdravstveno in lekarniško dejavnost
Med najpomembnejše zakone s tega področja za zdravnika in zobozdravnika sodijo Zakon o zdravstveni
dejavnosti, Zakon o zdravniški službi, Zakon o zdravstveni inšpekciji in Zakon o zbirkah podatkov s področja
zdravstvenega varstva.
Zakon o zdravstveni dejavnosti
Zakon o zdravstveni dejavnosti skupaj s podzakonskimi predpisi, ki izhajajo iz njega, ureja (drugi odstavek 1. člena)
vsebino in opravljanje zdravstvene dejavnosti, javno zdravstveno službo ter povezovanje zdravstvenih organizacij in
zdravstvenih delavcev v zbornice in združenja (8). Skladno s tem zakonom Zdravstvena dejavnost obsega ukrepe in
aktivnosti, ki jih po medicinski doktrini in ob uporabi medicinske tehnologije opravljajo zdravstveni delavci in
zdravstveni sodelavci pri varovanju zdravja, preprečevanju, odkrivanju in zdravljenju bolnikov in poškodovancev.
Zakon določa, da Zdravstvena dejavnost na primarni ravni obsega osnovno zdravstveno dejavnost in
lekarniško dejavnost, na sekundarni ravni obsega specialistično ambulantno in bolnišnično dejavnost, na
terciarni ravni pa opravljanje dejavnosti klinik in inštitutov ter drugih pooblaščenih zdravstvenih zavodov. Kot
posebna specialistična dejavnost se na sekundarni in terciarni ravni opravlja socialnomedicinska, higienska,
epidemiološka in zdravstveno-ekološka dejavnost.
Poleg Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je to drugi najpomembnejši
zdravstveni zakon, sprejet v Sloveniji na področju zdravja in zdravstva. Tudi ta zakon je bil sprejet leta 1992.
Prav tako pa tudi ta zakon v sedanjem času čaka na temeljito prenovo.
Zakon o zdravniški službi
Eden najpomembnejših zakonov, ki ureja poklicno dejavnost zdravnikov in zobozdravnikov je Zakon o
zdravniški službi (9). Skladno s tem zakonom je zdravniška služba poklicna dejavnost zdravnikov, ki temelji na
spoznanjih znanosti in strokovno preverjenih metodah. Zakon določa, da je zdravnik temeljni odgovorni nosilec
opravljanja zdravstvene dejavnosti.
Zakon zdravnika zavezuje, da mora pri uresničevanju svojih pravic, svoboščin in dolžnosti vselej ravnati
tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost izvajanja zdravniške službe ter ugled zdravniškega poklica.
Določa, da je zdravnik pri sprejemanju strokovnih odločitev neodvisen. Zdravnik svobodno izbere način
zdravljenja, ki je v danih okoliščinah najprimernejši.
Skladno s tem zakonom zdravniška služba obsega:
1.
pregled na prisotnost ali odsotnost telesnih ali duševnih bolezni, poškodb ali anomalij;
2.
presojo stanja iz prejšnje točke s pomočjo medicinsko-diagnostičnih sredstev;
3.
zdravljenje, habilitacijo oziroma rehabilitacijo;
4.
preprečevanje bolezni, vzgojo in svetovanje;
5.
skrb za reproduktivno zdravje prebivalstva;
6.
predpisovanje zdravil in zdravstvenih pripomočkov;
7.
obdukcijo mrtvih;
8.
izdajanje zdravniških spričeval in zdravniških potrdil;
9.
druga dela v skladu s posebnimi predpisi.
Zakon o zdravniški službi je bil sprejet leta 1999.
158
Zakon o zdravstveni inšpekciji
Zakon o zdravstveni inšpekciji skupaj s podzakonskima predpisoma, ki izhajata iz njega, ki določa dela in
naloge Zdravstvenega inšpektorata RS (ZIRS) (10). Skladno s tem zakonom ZIRS opravlja zaradi varovanja
javnega zdravja inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov, ki urejajo naslednja
področja:

nalezljivih bolezni, bolnišničnih okužb;

zdravstvene ustreznosti živil, vključno s pitno vodo, izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili;

kozmetičnih proizvodov;

igrač;

tobaka, tobačnih izdelkov;

zdravil, medicinskih pripomočkov;

prepovedanih drog, predhodnih sestavin za izdelavo prepovedanih drog;

preskrbe s krvjo;

kemikalij;

kemičnega orožja;

virov ionizirnih in neionizirnih sevanj;

virov in varstvenih pasov pitne vode, objektov in naprav za preskrbo s pitno vodo;

mineralnih, kopalnih in zdravilnih voda;

javnih zdravstvenih zavodov ter pravnih in fizičnih oseb, ki opravljajo zdravstveno dejavnost;

trgovine, gostinstva in turizma;

zdravstveno higienskega stanja v javnih prostorih, namenjenih dejavnosti na področju otroškega varstva,
vzgoje, izobraževanja, higienske nege, sociale, športa in rekreacije, trgovine ter kulture, začasnih
bivališč ob naravnih nesrečah in evakuacijah;

komunalnih objektov in infrastrukturnih naprav;

objektov in sredstev javnega prometa;

hrupa, vibracij, zraka;

infektivnih odpadkov, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti.

Inšpektorat opravlja tudi druge naloge v skladu s posebnimi predpisi.

Inšpektorat opravlja nadzorstvo nad osebami, prevoznimi sredstvi ter blagom na državni meji, če z
zakonom ni drugače določeno.
Zakon o zdravstveni inšpekciji je bil sprejet leta 1999.
Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva
Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva skupaj s podzakonskimi predpisi, ki izhajajo iz
njega, ki določa zbirke podatkov s tega področja, zbiranje, obdelavo in posredovanje podatkov, ki jih pri
opravljanju z zakonom določenih nalog vodijo, uporabljajo in medsebojno izmenjujejo pravne in fizične osebe,
ki opravljajo zdravstveno dejavnost (11). Zakon je izjemnega pomena, saj ureja zbiranje podatkov s področja
zdravja in zdravstva, vendar pa ni bil zasnovan na podlagi resničnih potreb Slovenije po kvalitetnih podatkih, s
katerimi bi lahko sledila zdravju prebivalstva, istočasno pa bi z njihovo pomočjo načrtovala zdravstveno
ukrepanje na ravni prebivalstva (z dokazi podprto javno zdravje). Zakon je bil že večkrat namenjen
spreminjanju, vendar doslej niti en predlog še ni uspel.
Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva je bil sprejet leta 2000.
159
Zakon o lekarniški dejavnosti
V to skupino sodi tudi Zakon o lekarniški dejavnosti, ki ureja lekarniško dejavnost v Sloveniji (12). Le-ta je v
zakonu opredeljena kot del zdravstvene dejavnosti, ki zagotavlja preskrbo prebivalstva ter zdravstvenih
zavodov in drugih organizacij z zdravili. Skladno s tem zakonom je lekarniška dejavnost javna služba, ki jo
opravljajo javni zavodi in na podlagi koncesije zasebniki.
Zakon o lekarniški dejavnosti je bil sprejet leta 1992.
3.2.3 Zakoni, ki se nanašajo na zdravila, medicinske pripomočke in kozmetične proizvode
Zakon o zdravilih
Zakon o zdravilih ureja zdravila za uporabo v humani in veterinarski medicini, določa pogoje in ukrepe za
zagotavljanje njihove ustrezne kakovosti, varnosti in učinkovitosti, pogoje in postopke za njihovo preskušanje,
izdelavo, cene zdravil, promet, uradno kontrolo in nadzorstvo z namenom varovanja javnega zdravja ter določa
ustanovitev in naloge Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke (13). Določa tudi pogoje in postopke
za zdravila, ki so industrijsko izdelana ali izdelana na način, ki vključuje industrijski postopek, vključno s
predmešanicami za pripravo zdravilnih krmnih mešanic, zdravilnimi učinkovinami, ki se uporabljajo kot vhodni
materiali in za določene snovi, ki se lahko uporabljajo kot zdravila za uporabo v veterinarski medicini in imajo
anabolne, protiinfekcijske, protiparazitne, protivnetne, hormonske ali psihotropne lastnosti.
Skladno s tem zakonom je zdravilo vsaka snov ali kombinacija snovi, ki so predstavljene z lastnostmi za
zdravljenje ali preprečevanje bolezni pri ljudeh ali živalih. Za zdravilo velja tudi vsaka snov ali kombinacija
snovi, ki se lahko uporablja pri ljudeh ali živalih ali se daje ljudem ali živalim z namenom, da bi se ponovno
vzpostavile, izboljšale ali spremenile fiziološke funkcije prek farmakološkega, imunološkega ali presnovnega
delovanja ali da bi se določila diagnoza.
Zakon o zdravilih je bil sprejet leta 2006. Je naslednik Zakona o zdravilih in medicinskih pripomočkih, ki
je prenehal veljati 2009, v delu, ki se nanaša na zdravila pa že leta 2006.
Zakon o medicinskih pripomočkih
Skladno z Zakonom o medicinskih pripomočkih je medicinski pripomoček vsak instrument, aparatura, naprava,
programska oprema, material ali drug predmet, ki se uporablja samostojno ali v kombinaciji z dodatki,
vključno s programsko opremo, ki jo je proizvajalec ali proizvajalka (v nadaljnjem besedilu: proizvajalec)
medicinskih pripomočkov predvidel izrecno za uporabo pri diagnostiki oziroma v terapevtske namene in je
potrebna za pravilno uporabo tega pripomočka, in ki ga je proizvajalec medicinskih pripomočkov predvidel za
uporabo na ljudeh za (14):

diagnosticiranje, preprečevanje, spremljanje, zdravljenje ali lajšanje bolezni,

diagnosticiranje, spremljanje, zdravljenje, lajšanje posledic poškodb ali okvar ali kompenziranje okvare
ali invalidnosti,

preiskovanje, nadomeščanje ali spreminjanje anatomskih funkcij ali fizioloških procesov organizma ali

nadzor spočetja, in ki svojega glavnega predvidenega učinka na človeško telo ne dosega na
farmakološki, imunološki ali metabolični način, vendar pa so mu lahko ti procesi pri njegovem delovanju
v pomoč.
Določbe tega zakona se ne uporabljajo za:
1.
zdravila;
160
2.
kozmetične proizvode;
3.
človeško kri, izdelke iz človeške krvi, človeško plazmo ali krvne celice človeškega izvora;
4.
organe človeškega izvora za presaditev, ki jih urejajo predpisi o odvzemu in presaditvi delov
človeškega telesa zaradi zdravljenja;
5.
tkiva in celice človeškega izvora ter izdelke, ki vsebujejo tkiva ali celice človeškega izvora ali so iz
njih pridobljeni;
6.
organe ali tkiva ali celice živalskega izvora za presaditev, razen če je medicinski pripomoček izdelan iz
neživih tkiv ali neživih izdelkov iz živalskega tkiva;
7.
izdelke s kombinacijo zdravila in medicinskega pripomočka, ki vsebujejo žive celice ali tkiva ali nežive
celice ali tkiva, pri čemer imajo tkiva ali celice na človeško telo glavni učinek;
8.
in vitro diagnostične medicinske pripomočke, izdelane in uporabljene v isti zdravstveni ustanovi in v
prostorih njihove izdelave ali uporabljene v prostorih v neposredni bližini, ne da bi bili preneseni v
drug poslovni subjekt;
9.
urejanje varovanja zdravja delavcev ali delavk in prebivalstva pred nevarnostjo ionizirajočega sevanja
ali za varovanje zdravja posameznikov zaradi izpostavljenosti sevanju pri izvajanju zdravstvene
dejavnosti.
Zakon o medicinskih pripomočkih je bil sprejet leta 2009. Tudi ta zakon je naslednik Zakona o zdravilih
in medicinskih pripomočkih, ki je bil sprejet leta 1999, prenehal pa veljati 2009.
Zakon o preskrbi s krvjo
Zakon o preskrbi s krvjo ureja standarde kakovosti in varnosti pri preskrbi prebivalstva s krvjo in krvnimi
pripravki v skladu s številnimi predpisi Evropske unije, da se v Republiki Sloveniji zagotovi visoka raven
varovanja zdravja ljudi (15).
Preskrba s krvjo po tem zakonu je del transfuzijske dejavnosti, ki vključuje načrtovanje, zbiranje,
predelavo, testiranje, shranjevanje, razdeljevanje, zdravljenje in enakomerno ter zadostno preskrbo
prebivalstva s krvjo in krvnimi pripravki ter promet z njimi.
Zakon ureja tudi transfuzijsko testiranje bolnikov oziroma bolnic (v nadaljnjem besedilu: bolnik) in
dobro klinično prakso pri zdravljenju s krvjo in zdravili iz krvi in določa tudi pogoje za organiziranje, zbiranje
in testiranje krvi ter komponent krvi za izključno uporabo pri avtologni transfuziji.
Zakon o preskrbi s krvjo je bil sprejet leta 2006. Je naslednik predhodnega istoimenega zakona, ki je bil
sprejet leta 2000.
Zakon o kozmetičnih proizvodih
Zakon o kozmetičnih proizvodih določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati kozmetični proizvodi v prometu v
Republiki Sloveniji, da se zagotovi njihova varnost in nemoten promet, ter ureja nadzor nad kozmetičnimi
proizvodi (16). Skladno s tem zakonom je kozmetični proizvod katera koli snov ali pripravek, ki prihaja v stik z
zunanjimi deli človeškega telesa (povrhnjica, lasišče, nohti, ustnice ali zunanja spolovila) ali z zobmi in
sluznico v ustni votlini, z namenom, da jih očisti, odišavi ali zaščiti, jih ohrani v dobrem stanju, spremeni
njihov izgled ali odpravi neprijeten telesni vonj. Zakon določa, da se v promet smejo dajati le varni kozmetični
proizvodi. Varnost kozmetičnih proizvodov obsega tudi zdravstveno ustreznost.
Zakon o kozmetičnih proizvodih je bil sprejet leta 2000.
161
3.2.4 Zakon, ki se nanaša na varstvo pred nalezljivimi boleznimi
Zakon o nalezljivih boleznih
Zakon o nalezljivih boleznih ureja varstvo prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami
(17). Le-to obsega sistem družbenih, skupinskih in posamičnih aktivnosti in ukrepov za njihovo preprečevanje,
obvladovanje, zdravljenje in odstranjevanje njihovih posledic. Zakon ureja tudi varstvo prebivalcev pred
vnosom nalezljivih bolezni iz tujine. Le-to obsega ukrepe, ki jih določajo ta zakon ter mednarodne zdravstvene
in sanitarne konvencije in druge mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila oziroma ratificirala Republika
Slovenija.
Varstvo prebivalcev pred nalezljivimi boleznimi obsega splošne in posebne ukrepe za njihovo
preprečevanje in obvladovanje. Posebni ukrepi za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni so skladno
s tem zakonom:
1.
usmerjena zdravstvena vzgoja in svetovanje;
2.
zgodnje odkrivanje virov okužbe in bolnikov z nalezljivimi boleznimi ter postavitev diagnoze;
3.
prijavljanje nalezljivih bolezni in epidemij;
4.
epidemiološka preiskava;
5.
osamitev (izolacija), karantena, obvezno zdravljenje ter poseben prevoz bolnikov;
6.
cepljenje (imunizacija in imunoprofilaksa) ter zaščita z zdravili (kemoprofilaksa);
7.
dezinfekcija, dezinsekcija, deratizacija;
8.
obvezni zdravstveno higienski pregledi s svetovanjem;
9.
drugi posebni ukrepi.
Zakon o nalezljivih boleznih je bil sprejet leta 1995.
3.2.4 Zakoni, ki se nanašajo na ukrepe in načine omejevanja porabe/uporabe tobaka, alkohola
in prepovedanih drog
Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov
Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov skupaj s podzakonskim predpisom določa ukrepe za omejevanje
uporabe tobačnih izdelkov in ukrepe za preprečevanje njihovih škodljivih vplivov na zdravje (18). Skladno s tem
zakonom so tobačni izdelki tisti izdelki, ki vsebujejo tobak, ki je lahko tudi gensko spremenjen, in so namenjeni
za kajenje, njuhanje, sesanje ali žvečenje.
Med ukrepe za preprečevanje škodljivih vplivov uporabe tobačnih izdelkov se skladno s tem zakonom
štejejo:

spremljanje uporabe tobačnih izdelkov in obsega škodljivih vplivov njihove uporabe za zdravje;

informiranje, izobraževanje in osveščanje javnosti in posameznih skupin prebivalstva o škodljivih vplivih
uporabe tobačnih izdelkov;

usklajevanje aktivnosti za vključevanje v programe opuščanja kajenja in uporabe tobačnih izdelkov;

usklajevanje, spremljanje in vrednotenje preventivnih programov za posamezne skupine prebivalstva;

priprava in izvajanje programov za spodbujanje zdravega življenjskega sloga med različnimi starostnimi
in družbenimi skupinami prebivalstva ter njihovo vrednotenje;

strokovno svetovanje in podpora institucijam, združenjem, nevladnim organizacijam, lokalnim
skupnostim in posameznikom pri izvajanju preventivnih programov na področju omejevanja kajenja.
162
Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov je bil sprejet leta 1996. Leta 2007 je doživel eno večjih
sprememb. Skladno s to spremembo je v Sloveniji od leta 2007 dalje prepovedano kajenje v vseh zaprtih javnih
in delovnih prostorih. Pri tem se za zaprt javni ali delovni prostor se šteje prostor, ki ima streho in popolnoma
zaprto več kot polovico površine pripadajočih sten. Kajenje je prepovedano tudi v prostorih, ki se po tem
zakonu ne štejejo za zaprte prostore, če so del pripadajočih funkcionalnih zemljišč prostorov, kjer se opravlja
dejavnost vzgoje in izobraževanja
Zakon o omejevanju porabe alkohola
Zakon o omejevanju porabe alkohola določa ukrepe in načine omejevanja porabe alkohola ter ukrepe za
preprečevanje škodljivih posledic rabe alkohola (19). Skladno s tem zakonom se omejuje porabo alkoholnih pijač in
živil, ki vsebujejo alkohol. Pri tem je alkoholna pijača vsaka pijača, ki vsebuje več kot 1,2 volumenskih odstotkov
alkohola, žgana pijača pa je tista alkoholna pijača, ki vsebuje več kot 15 volumenskih odstotkov alkohola,
živila, ki vsebujejo alkohol, pa so tista živila, ki so v predpakirani obliki ponujena potrošniku in vsebujejo več
kot 0,5 odstotkov alkohola na maso živila.
Med ukrepe za preprečevanje škodljivih posledic rabe alkohola se skladno s tem zakonom štejejo
naslednji ukrepi:

spremljanje porabe alkohola in obsega škodljivih posledic rabe alkohola za zdravje;

informiranje, izobraževanje in osveščanje javnosti in posameznih skupin prebivalstva o škodljivih
posledicah rabe alkohola;

usklajevanje aktivnosti za čim zgodnejše prepoznavanje oseb, ki imajo težave z alkoholom in njihovo
vključevanje v preventivne programe;

usklajevanje, spremljanje in vrednotenje preventivnih programov za posamezne skupine prebivalstva;

priprava in izvajanje programov za spodbujanje zdravega življenjskega sloga med različnimi starostnimi
in družbenimi skupinami prebivalstva ter njihovo vrednotenje;

strokovno svetovanje in podpora institucijam, združenjem, nevladnim organizacijam, lokalnim
skupnostim in posameznikom pri izvajanju preventivnih programov in pri reševanju problemov,
povezanih z rabo alkohola.
Zakon o omejevanju porabe alkohola je bil sprejet leta 2003.
Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami
Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami določa pogoje, pod katerimi sta dovoljena proizvodnja in
promet s prepovedanimi drogami ter posest prepovedanih drog (20). Skladno s tem zakonom so prepovedane droge
rastline ali substance naravnega ali sintetičnega izvora, ki imajo psihotropne učinke ter lahko vplivajo na
telesno ali duševno zdravje ali ogrožajo primerno socialno stanje ljudi. Zakon razvršča Prepovedane droge
glede na resnost nevarnosti za zdravje ljudi, ki je lahko posledica njihove zlorabe ter glede na uporabo v
medicini, v naslednje tri skupine:
1.
Skupina I: rastline in substance, ki so zelo nevarne za zdravje ljudi zaradi hudih posledic, ki jih lahko
povzroči njihova zloraba in se ne uporabljajo v medicini;
2.
Skupina II: rastline in substance, ki so zelo nevarne zaradi hudih posledic, ki jih lahko povzroči njihova
zloraba in se lahko uporabljajo v medicini;
3.
Skupina III: rastline in substance, ki so srednje nevarne zaradi posledic, ki jih lahko povzroči njihova
zloraba in se lahko uporabljajo v medicini.
163
Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami je bil sprejet leta 1999.
Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog
Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog določa ukrepe za
preprečevanje uporabe prepovedanih drog in obravnavo uživalcev prepovedanih drog (informativne, zdravstveno
vzgojne in svetovalne dejavnosti, zdravljenje, socialno-varstvene storitve in programi za reševanje socialne
problematike, povezane z uživanjem prepovedanih drog ter spremljanje uživanja prepovedanih drog) (21).
Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog je bil sprejet
leta 1999.
3.2.5 Zakoni, ki se nanašajo na zdravstveni nadzor nad živili
Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili
Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili določa pogoje, ki jih morajo
izpolnjevati živila, aditivi za živila in izdelki ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, da so zdravstveno ustrezni ter ureja
zdravstveni nadzor nad njihovo proizvodnjo in prometom z namenom, da se varuje zdravje ljudi, zaščitijo interesi
potrošnika in omogoča nemoten promet na notranjem trgu in s tujino, spremljanje (monitoring) zdravstvene
ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili ter medresorsko in mednarodno sodelovanje na
področju zdravstvene problematike prehrane in prehranske politike (22). Skladno s tem zakonom je živilo vse, kar
ljudje uporabljajo za prehranske namene v nepredelani, polpredelani ali predelani obliki, vključno s pitno
vodo. Pojem živila zajema tudi aditive za živila, pomožna tehnološka sredstva, snovi za obogatitev živil in
žvečilni gumi. Med živila se ne štejejo tobak in tobačni izdelki, zdravila ter psihotropne substance.
Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili je bil sprejet leta 2000.
3.2.6 Mednarodne konvencije
Za Slovenijo je poleg ureditve notranjega pravnega reda, pomembno tudi vključevanje v mednarodni pravni
red. V okviru teh aktivnosti je v preteklosti priznala (ratificirala) številne meddržavne in mednarodne
konvencije (meddržavne dogovore) s področja zdravstvenih predpisov.
4 ZAKONODAJNI POSTOPEK
Pravne predpise najvišjega ranga - ustavo, ustavne zakone o spremembi ustave in zakone - v naši državi
sprejema Državni zbor RS. Zakonodajni postopek je določen v Poslovniku Državnega zbora RS (23). Predlog
zakona predsedniku Državnega zbora RS pošlje Vlada RS, poslanec, državni svet ali najmanj 5.000 volivcev.
Predsednik Državnega zbora RS posreduje predlog zakona vsem poslancem takoj po vložitvi, če Vlada RS
ni predlagatelj zakona, pa tudi njej. S tem se začne zakonodajni postopek. Zakoni se lahko sprejemajo po
treh različnih postopkih: rednem, skrajšanem ali nujnem (23).
Če je potrebno, se k vsakemu zakonu lahko sprejme zakon o spremembah in dopolnitvah veljavnega
zakona ali novela. Če gre za spreminjanje obstoječih členov zakona, govorimo o spremembah, če se
dodajajo novi členi, pa o dopolnitvah.
Podzakonske predpise na državni ravni v Sloveniji sprejema kot organ izvršilne oblasti in najvišji organ
državne uprave RS Vlada RS ali pa ministri, preko katerih Vlada RS vodi in usmerja državno upravo.
Odgovorni ministri sprejemajo na primer podzakonske predpise kot so pravilniki, odredbe, navodila,
164
programi ipd.. Vlada delo ministrstev nadzoruje, jim daje politične usmeritve za izvajanje politike in
izvrševanje zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov.
5 NADZOR NAD IZVAJANJEM ZAKONSKIH DOLOČIL, KI SE NANAŠAJO NA ZDRAVJE
PREBIVALSTVA
Nadzor nad izvajanjem zakonskih določil, ki se nanašajo na zdravje ljudi vrši Zdravstveni inšpektorat Republike
Slovenije s sedežem v Ljubljani, ki deluje kot organ v sestavi Ministrstva za zdravje. Na območni ravni za
nadzor skrbijo njegove območne enote, ki jih je devet (Slika 1).
Slika 1. Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije in njegove območne enote.
Vsebino in obseg dela Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije določa Zakon o zdravstveni
inšpekciji, ki je že bil predstavljen.
Zdravstvena inšpekcija opravlja tudi druge naloge v skladu s posebnimi predpisi oziroma izvaja nadzor
nad drugimi predpisi z delovnega področja resornega ministrstva. Prav tako pa opravlja tudi nadzor nad
osebami, prevoznimi sredstvi ter blagom na državni meji, če z zakonom ni drugače določeno.
Zdravstvena inšpekcija je zaradi narave svojega dela nujno tesno povezana tudi z drugimi
inšpekcijskimi službami, predvsem z:

veterinarsko inšpekcijo,

okoljsko inšpekcijo in

inšpekcijo za delo.
165
4 VIRI
1. Kušej G, Pavčnik M, Perenič A. Uvod v pravoznanstvo (tretja spremenjena in dopolnjena izdaja). Ljubljana: Uradni list RS,
1993.
2. Pavčnik M. Teorija prava: prispevek k razumevanju prava. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1999.
3. Ustava Republike Slovenije. Ur.l. RS, št. 33I/1991. Dostopno na URL:
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r01/predpis_USTA1.html. Pristop: 12.2.2011.
4. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. UL RS 9/1992. Dostopno na URL:
5. Zakon o varnosti in zdravju pri delu. UL RS 56/1999. Dostopno na URL:
6. Zakon o pacientovih pravicah. Ur.l. RS, št. 15/2008. Dostopno na URL:
7. Zakon o duševnem zdravju. Ur.l. RS, št. 77/2008. Dostopno na URL:
8. Zakon o zdravstveni dejavnosti. UL RS 9/1992. Dostopno na URL: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r04/predpis_ZAKO214.html.
Pristop: 12.2.2011.
9. Zakon o zdravniški službi. UL RS 98/1999. Dostopno na URL: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_ZAKO1395.html.
Pristop: 12.2.2011.
10. Zakon o zdravstveni inšpekciji. UL RS 99/1999. Dostopno na URL:
11. Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva. UL RS 65/2000. Dostopno na URL:
12. Zakon o lekarniški dejavnosti. Ur.l. RS, št. 9/1992. http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_ZAKO215.html. Pristop:
12.2.2011.
13. Zakon o zdravilih. UL RS 31/2006. Dostopno na URL http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r00/predpis_ZAKO4280.html. Pristop:
12.2.2011.
14. Zakon o medicinskih pripomočkih. UL RS 98/2009. Dostopno na URL:
15. Zakon o preskrbi s krvjo. UL RS 52/2000. Dostopno na URL: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r00/predpis_ZAKO1390.html.
Pristop: 12.2.2011.
16. Zakon o kozmetičnih proizvodih. UL RS 66/2000. Dostopno na URL
17. Zakon o nalezljivih boleznih. UL RS 69/1995. Dostopno na URL: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r03/predpis_ZAKO433.html.
Pristop: 12.2.2011.
18. Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov. UL RS 57/1996. Dostopno na URL:
19. Zakon o omejevanju porabe alkohola. UL RS 15/2003. Dostopno na URL:
20. Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami. UL RS 108/1999. Dostopno na URL:
21. Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog. UL RS 98/1999. Dostopno na
URL: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_ZAKO1375.html. Pristop: 12.2.2011.
22. Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili. UL RS 52/2000. Dostopno na URL:
23. Poslovnik Državnega zbora Republike Slovenije. Ur.l. RS, št. 35/2002. Dostopno na URL:
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r04/predpis_POSL34.html. Pristop: 12.2.2011.
166
OD ZDRAVSTVENE POLITIKE DO POLITIKE ZDRAVJA
Marjan Premik
1 UVOD
Pod pojmom politika razumemo družbeni proces usklajevanja ciljev in interesov posameznih družbenih skupin.
Poenostavljeno lahko javno razvojno politiko delimo na gospodarsko in na socialno, katere del je zdravstvena
politika, ki v sodobni razvojni zamisli “zdravje za vse” prerašča v politiko zdravja. Kontrastno opredelitev
zdravstvene politike in politike zdravja lahko povzamemo v njunih glavnih značilnostih:

zdravstvena politika je enosektorska, kratkoročna, izvajajo jo ministrstvo za zdravstvo in so namenjene
predvsem delovanju zdravstvene dejavnosti.

politika zdravja je večsektorska, dolgoročna in pomeni odgovornost vlade (vseh družbenih sektorjev) za
izboljšanje zdravja prebivalstva.
Če se bežno ozremo na pretekli razvoj, vidimo, da se socialna politika in javno zdravje kot zraščena dvojčka
pojavita sredi 19. stoletja (1). Razvoj obeh je relativno hiter, vendar se za zdravje porabi še vedno zelo malo javnih
sredstev. Po drugi svetovni vojni se pozornost od temeljnih javnozdravstvenih problemov usmeri na individualne
zdravstvene probleme (napredek medicine, poudarek na osebnih pravicah in individualni obravnavi, večja pozornost
socialnemu zavarovanju, povečana raven kakovosti življenja, porast potrošništva ipd.). V osemdesetih letih
prejšnjega stoletja se želi s celovitejšim razumevanjem in novimi raziskovalnimi pristopi ponovno poudariti pomen
»novega javnega zdravja«. V tem idejnem kontekstu je deklaracija iz Alma Ate med drugim izzvala svet, da sprejme
politiko zdravja kot način za preseganje velikih razlik v zdravstvenem stanju ljudi v posameznih državah in med
njimi. Vodilna misel »zdravje za vse« je postala slogan za gibanje, ki poleg ideala pomeni tudi organizacijsko načelo.
Vsak človek potrebuje in je upravičen do najvišje možne ravni zdravja. Zato je tako opredeljeno načelo sčasoma
postalo nenadomestljivo za celovito vizijo razvoja globalnega zdravja, politika zdravja pa družbeno orodje za
doseganje teh ciljev. Soočanje vizije z resničnostjo in njeno uresničevanje pa nalaga razjasnitev možnosti in ovir v
smislu zadovoljevanja potreb vseh ljudi. V tem miselnem okviru prihaja v državah s pluralistično družbeno ureditvijo
vedno bolj do izraza zahteva, da se javna politika, njeni cilji in strategije oblikujejo skladno s sodobnimi
znanstvenimi spoznanji, ki vključujejo tudi dokaze o družbeni etiologiji zdravstvenega stanja prebivalstva. V evropski
družbi dojemamo zdravje kot javno dobrino (ne kot potrošnjo), zato vedno bolj prihaja do izraza potreba, da se
sedanja, pretežno zdravstvena politika, spremeni v politiko zdravja. Prehod zdravstvene politike v politiko zdravja
pa je brez dvoma izjemno zapleten družbeni proces in pomeni številne izzive ter z njimi povezane ovire in možnosti.
Ker niti zdravje niti zdravstveno varstvo nista a priori nespremenljivi naravni danosti, imamo v razvitih družbah
precej možnosti, da lahko spremenimo zdravstveni položaj posameznika ali skupnosti. Proizvajati zdravje, ni isto,
kot izvajati zdravstveno dejavnost, ki je usmerjena na bolezen. Znanje o zdravju raste, zato potrebujemo politiko, ki
bo skladna z znanjem, s katerim razpolagamo. Potrebujemo odgovore na zdravstvene probleme, s katerimi se
srečujemo, še posebej, ker so ti obremenjeni še s finančnimi in političnimi razsežnostmi. Da bi se lahko celovito
spoprijeli s stvarnostjo, je pomembno, da pregledamo razmere v okolju, ugotovimo dejstva, prepoznamo ovire za
spremembe in opozorimo na možnosti, ki bi lahko presegle sedanje zapletene in največkrat toge, že vzpostavljene
sisteme.
167
2 NEKATERA DEJSTVA
Zdravstveno stanje prebivalcev razvitih držav, gledano s klasičnimi kazalci povprečnega zdravja, se izboljšuje.
Podrobnejša razčlenitev zdravstvenega stanja prebivalstva pa kaže na velike razlike v razporeditvi zdravstvenega
stanja med prebivalci (npr. razporeditev umrljivosti po različnih socioekonomskih, geografskih značilnostih), kar je
glavni javnozdravstveni problem. Poraba sredstev za zdravstveno dejavnost se zlasti v razvitih državah veča in
dosega od 7 % do 14 % BDP (leta 2004: povprečje v EU je 8,2 %, v Sloveniji 8,62 % BDP). Zdravstvena dejavnost se
hitro spreminja, številne države se trudijo, da bi povečale njeno odzivnost in učinkovitost ter obvladale z njo
povezane stroške. Tako se je v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja sprožil val zdravstvenih reform,
ki še vedno trajajo (2-4). Na osnovi raziskav, ki so vrednotile te reforme, lahko povzamemo nekaj dejstev (5,6),
pomembnih za oceno sedanjega stanja:

sistemi zdravstvene dejavnosti kažejo stalno tendenco rasti (začarani krog notranjih in zunanjih interesnih
silnic ter potrošništva);

večji delež sredstev za zdravstvene dejavnosti še ne pomeni boljšega zdravstvenega stanja;

splošna dostopnost do zdravstvenih storitev še ne vodi do univerzalno izboljšanega zdravstvenega stanja
(razlike v zdravstvenem stanju ostajajo);

splošna zavest ljudi o dejavnikih tveganja za zdravje se je izboljšala (večja je sprejemljivost državnih
intervencij);

v »tekmovanju« za sredstva med kurativo in preventivo vedno zmaga kurativa (ni večjega premika glede
namena virov);

spreminjanje razporeditve zdravstvenega stanja s strategijo proti toku je izjemno težko.
Ugotovljena dejstva in problemi pomenijo izhodišča za postavljanje ciljev zdravja, načrtovanje zdravstvenega
varstva in oblikovanje politike zdravja. Pri udejanjanju takšnih aktivnosti pa ne moremo mimo še ene, zdravstvenim
delavcem poznane ugotovitve, da je velikokrat lažje postaviti diagnozo, kot pa izbrati in izpeljati ustrezno terapijo.
Tudi pri spreminjanju oz. oblikovanju politike smo soočeni s številnimi izzivi, zapleti in možnostmi.
3 IZZIVI IN OVIRE
3.1 SOCIALNE DETERMINANTE IN ZDRAVSTVENO STANJE
Že pred eksplozijo biomedicinskih znanosti in širših raziskav determinant zdravja smo intuitivno povezovali socioekonomski položaj posameznika in skupnosti z zdravstvenim stanjem (socialni razredi in zdravstveno stanje). Znanje
o zdravju in zdravstvenih determinantah se je povečalo in se še poglablja. Vse več je podatkov in dokazov (7) o
prepletenosti biologije, socialnega in fizikalnega okolja ter sistema zdravstvenega varstva. Zato ni čudno, da se
veliko raziskovalne pozornosti usmerja na socialne dejavnike, kot so: odraščanje, obvladovanje stresov, stopnja
družinske podpore, izobraževalni dosežek, zaposlitev, hrana, promet itd. Analize opozarjajo na pomembno vlogo
širše in ožje skupnosti ter njen vpliv na zdravje. Skupnosti z občutkom nerazdružljivosti in medsebojne pripadnosti,
ki znajo poiskati skupen smisel življenja, ki imajo dobro vodstvo ter razvite kompleksne socialne mreže, so bolj
zdrave in odporne proti različnim nadlogam (nesreče, nezaposlenost, razširjen kriminal, delikvence ipd.) ter lažje
presegajo neugodne učinke. K ustvarjanju zdravja v skupnosti več prispevajo ljudje, ki imajo do tega pozitiven
pristop, verjamejo, da ima življenje smisel, ki se ga da uresničevati, viri zanj so dosegljivi (poleg materialnih tudi
socialni, fizični, intelektualni, kreativni, čustveni), potreba po njih pa jasno izražena. Gre za dvosmerno vzročno
zvezo, ko zdravi posamezniki prispevajo k zdravi skupnosti in obratno (8). Skupnosti, v katerih so velike
socioekonomske razlike, ne kažejo samo velikih razlik v odnosu do zdravja, ampak izkazujejo tudi velike razlike v
168
zdravstvenem stanju. Velike razlike v zdravstvenem stanju posameznih držav in med državami so glavna ovira
napredka (SZO: cilj 1 in cilj 2). Države jih sicer skušajo blažiti z različnimi socialnimi transferji, vendar ostaja
dejstvo, da skupaj s tržno dispariteto (enim od meril razlik) ostajajo in nastajajo razlike tudi v zdravstvenem stanju
med posamezniki in med skupnostmi. Razlike v zdravstvenem stanju obstajajo tudi v Sloveniji (9,10). Države se
strinjajo, da so razlike problem, niso pa soglasne glede tega, kako naj te probleme rešujejo. Odprto ostaja
vprašanje, kdaj in kje naj bi določili raven ukrepanja za izboljšanje zdravstvenega stanja.
3.2 ČASOVNE RAZSEŽNOSTI NAČRTOVANJA ZDRAVJA
Prebivalstvo največkrat bolj ceni trenutne koristi kot načrtovane (četudi večje) koristi v prihodnosti. To pride še
posebej do izraza takrat, ko sta sedanja in prihodnja korist postavljeni kot izključujoči se možnosti. Ljudje in vlada
so seveda sposobni razmišljanja za prihodnost in sprejemanja ukrepov z dolgoročnimi učinki (izobraževanje ipd),
vendar niso pripravljene »prodajati« sedanje zdravstvene situacije za prihodnjo. Epidemiologi, ekonomisti in drugi
strokovnjaki znajo izračunati, kaj bi določene spremembe pomenile za boljše zdravje v prihodnosti, vendar to še ne
pomeni, da bodo s svojim strokovnim prispevkom vplivali na javno mnenje in na politiko. Psihološka racionalnost je
velikokrat v navzkrižju z natančno utilitaristično računico, tudi ko so pričakovane posledice dokaj jasne (npr.
kajenje, pitje alkohola). Javna politika v demokratičnih družbah se mora potrjevati tudi pri prebivalcih, ki sicer ne
cenijo (v nekem smislu tudi lastnih interesov) načrtovanja za prihodnost. Zato lahko pričakujemo, da bodo v
prihodnost naravnani zdravstveni programi naleteli na zaplete pri vzpostavljanju (praviloma dolgoročne) politike
zdravja.
3.3 EPISTEMOLOŠKE DILEME
Epistemološko gledano so eksperimentalni dokazi trdnejši kot na zdravje in socialno politiko orientirani korelacijski
dokazi, pridobljeni na podlagi kvalitativnih in kvantitavnih raziskav, katerih dokazovanje je velikokrat teoretično
povzeto brez možnosti praktičnega prikaza (11). Z znanstvenim in družbenim razvojem dokazana merila postajajo
tudi v resni politiki vse bolj stroga. Zelo cenjeni kontrolirani eksperimenti kot glavna metoda dela v (bio)medicini se
velikokrat kot merilo postavljajo tudi za javno politiko. Zdravstvena dejavnost in medicina, ki sta postali zelo
»tehnični« stroki, v svojih prizadevanjih za finančna sredstva od politike zahtevata, da svoje odločitve opraviči z
enakimi dokazi, kot jih ima biomedicina. Čeprav se biomedicinski parametri, družboslovno dokazovanje in
ekonometrične metode vedno bolj pojavljajo tudi v politiki, pa iz izkušenj vemo, da politični dokaz ne deluje kot
matematika (ljudje odklanjajo socialni inženiring) in da je politika bolj umetnost razpravljanja in prepričevanja kot
pa strokovni proces. Vidimo, da ožje in širše epistemološke dileme ostajajo in se pojavljajo tudi v politiki. Politika
zdravja, ki sloni na podpori javnosti in na želji, da zadovolji njena pričakovanja, pa mora v smislu dokazov graditi na
večji preglednosti in razumljivosti, jasno postavljenih ciljih ter na metodah, kako jih doseči.
3.4 ZNANJA IN KONKURENČNOST
Preprosto, izolirano poznavanje specifičnega problema znotraj kompleksa zdravja daje občutek moči in energijo za
izvajanje aktivnosti, ki vodijo do izbranega specifičnega cilja. Nasprotno pa poznavanje kompleksnosti determinant
zdravja in celovitosti potreb lahko vodi v akcijsko ohromelost. Z vidika politike zdravja so nujne širše ocene potreb,
ki zajemajo probleme na področjih, kot so zdravstvena dejavnost, promocija zdravja, socialna skrb in varstvo okolja,
sicer pride do neuravnoteženega razvoja in razporeditve sredstev. Razporejanje javnih sredstev, namenjenih samo
za akutno diagnostiko in zdravljenje, bo največkrat le malo vplivalo na bremena bolezni in na izboljšanje
zdravstvenega stanja. Kompleksnost determinant zdravja zahteva integralna znanja in sistemski pristop, ki ju je
treba vgraditi v javno politiko, katere cilj je bolj pravično socialno blagostanje in zmanjšanje razlik v zdravstvenem
169
stanju prebivalstva. Pri tem pa ne želimo trditi, da samo politika zdravja vodi v temeljne materialne in socialne
spremembe, hkrati pa tudi ne moremo pristati na teze tistih, ki prisegajo, da bodo ekonomske in širše sile same po
sebi posledično zadovoljile vse potrebe v smislu zdravja.
3.5 DILEME PRESTRUKTURIRANJA VIROV
Politika zdravja ima možnosti, da spreminja dobrobit za izvajalce in uporabnike zdravstvenega varstva. Izvajalci
zdravstvenega varstva dolgujejo svoj status in »kruh« sistemu zdravstvene dejavnosti ter njegovim značilnostim v
določenem času. Spreminjanje zdravstvene dejavnosti pa pomeni spreminjanje virov in prihodkov za to dejavnost. V
svetu omejenih možnosti to ustvarja zmagovalce in poražence, zato lahko pričakujemo, da bodo perspektivni
poraženci nasprotovali spremembam, ki so sicer dobrodošle in cenjene pri drugih skupinah prebivalstva. Č bo politika
zdravja zmanjševala pomen nekaterih zdravstvenih dejavnosti v korist socialnih intervencij in programov, se bodo
izvajalci zdravstvene dejavnosti (ki pomenijo stvarno moč v vseh razvitih državah) počutili ogrožene in bodo ustvarili
»alarmni scenarij« v podporo prejšnjemu stanju. Uspešna zdravstvena politika bi morala razporejati socialne
ugodnosti v povezavi z razporeditvijo zdravstvenih determinant in razporeditvijo zdravstvenega stanja v
prebivalstvu. Če je torej cilj politike zdravja zmanjšati razlike v zdravstvenem stanju, potem ima ta glede na naravo
problema vsaj dve pozitivno naravnani teoretični možnosti (če zanemarimo negativne teoretične možnosti) (5), in
sicer:

izboljševati zdravstveno stanje skupin s slabšim zdravstvenim stanjem (»slabši«) hitreje kot izboljševati
zdravstveno stanje skupin z boljšim zdravstvenim stanjem (»boljši);

izboljšati zdravstveno stanje »slabših« ob konstantnem zdravstvenem stanju »boljših«.
Seveda je prva možnost sprejemljivejša, kajti nobena skupina prebivalcev si ne bi pustila vzeti možnosti
napredovanja na katerem koli področju življenja in zmagovalci na drugih področjih življenja želijo biti zmagovalci
tudi na področju zdravja. Seveda pa izvedba te možnosti ni enostavna, predvsem zato, ker potrebujejo različni
populacijski segmenti različne ukrepe za izboljšanje zdravstvenega stanja (linearni ukrepi, ki zadevajo vse
prebivalstvo, ne zmanjšujejo razlik enako). »Boljši« posegajo k ugodnostim drage tehnologije, ker so njihove druge
(socioekonomske) razsežnosti zdravja tipično zdrave, medtem ko tisti, ki so na spodnjem delu spektra zdravja,
potrebujejo seveda tudi zdravstveno dejavnost, vendar je za njihovo trajno izboljšanje zdravstvenega stanja
potrebno izboljšanje njihovih absolutnih in relativnih materialnih okoliščin. Zmanjševanje razlik v zdravstvenem
stanju kot strategija politike zdravja torej pomeni, da tisti, ki so na vrhu spektra zdravja, napredujejo počasneje
(čeprav se bo njihov zdravstveni status še nadalje izboljševal), kot če bi javna politika ostala brezbrižna za obstoj
razlik v zdravju.
3.6 MOČ SISTEMOV ZDRAVSTVENIH PREPRIČANJ
Prepričanje o tem, kaj je pomembno in kaj ni ter kaj deluje in kaj ne deluje v zvezi z zdravjem, je pri ljudeh mnogo
globlje zasidrano, kot znanstveno utemeljeno razmišljanje (12). Sistemi zdravstvenih prepričanj so zapleteni,
večplastni ter kulturološko ukoreninjeni. Kljub notranji trdnosti ti sistemi niso povsem togi in z dobro vodenimi
aktivnostmi se lahko spreminjajo. Javne politike in sistemi prepričanj se lahko medsebojno podpirajo in krepijo, ob
nesoglasjih pa morajo biti uresničljive politične vzpodbude konkurenčno boljše od prevladujočih prepričanj. Za
doseganje političnih ciljev so zdravje, duhovnost, upravičenost, hierarhija, pravičnost in upravljanje stalne
problemske iztočnice. Velike ekonomske in politične spremembe zato ne morejo iti mimo razumevanja in splošnih
teženj ljudi ali pa morajo sloneti na velikem nezadovoljstvu z obstoječim stanjem. Spreminjati sisteme prepričanj
samo s podatki skoraj ni mogoče. Za večje spremembe je potreben postopen razvoj spoznanj in osvojitev ideje
170
zdravja, poštenosti ter skupinskih aktivnosti. (Zakaj so ljudje nagnjeni k alternativnim oblikam zdravljenja?) (13,14).
Ljudje smo nagnjeni, da se bolj burno odzivamo na majhno število zelo bolnih ljudi, kot pa na veliko število »malo«
bolnih, kot so kronično bolni ali podhranjeni. Čeprav imamo lahko zelo razvito razumevanje, kaj povzroča slabo
zdravje, gre veliko več denarja za klinično medicinske kot pa za socialno zdravstvene dejavnosti. Ko se je deklaracija
»zdravje za vse« soočila s stvarnostjo neenakosti v bogatih državah, smo lahko med njimi in v njih dokaj hitro zaznali
politično neuglašenost. Novo opredeljevanje javne politike v smislu zdravja je v nekem smislu revolucionarno. Tudi
zato se nam neprestano pojavlja vprašanje, kako na poti do »zdravja za vse« učinkovito preseči ovire in doseči
trajno, usklajeno in k zdravju usmerjeno javno politiko. Vsekakor bo potrebno še veliko intelektualnih naporov in
strokovnih podlag. Včasih tudi ni zadosti, da si večina ljudi želi spremembe (Clintonova reforma je propadla zaradi
sovražnega scenarija, ki so ga pripravile zasebne zavarovalnice). Ni dvoma, da si politika želi zdravo perspektivo za
prebivalstvo, zaveda pa se tudi posledic, če bi bila zaradi nje ogrožena obstoječa zdravstvena dejavnost. V tem je
tudi bistvo majhne podpore ciljem, ki bi povečali ljudsko zdravje. Če o načini za odpravo razlik v zdravstvenem
stanju nesprejemljivi, je treba pač poiskati konsenz za njihovo ublažitev. Zavedati se moramo, da so ljudje večji del
časa maksimalisti v smislu koristnosti in naravno je, da si poleg zdravja želijo še veliko drugih koristi. V tem smislu
sta individualno in skupinsko zdravje samo dve izmed številnih tekmujočih se koristi.
4 GRADNIKI POLITIKE ZDRAVJA
4.1 DRUŽBENI CILJI IN NALOGE VLADE
Vse možne usmeritve za javno politiko izhajajo iz tega, kako so posredno ali neposredno določeni družbeni cilji
zdravja. V evropskem okolju so za področje zdravstvenega varstva izoblikovani naslednji cilji:

izboljšati zdravje prebivalstva,

izboljšati odzivnost sistema zdravstvenega varstva glede na pričakovanja ljudi,

zagotoviti pravičnost glede zbiranja in razporejanja sredstev za zdravje.
Politika zdravja je orodje za doseganje teh ciljev. Pri tem ima vlada legitimno vlogo, da v podporo ciljem
sprejema odločitve, kot so: razporejanje sredstev, neposredni ukrepi, pravna ureditev, nove podbude ipd.
Eksplicitno in implicitno so pred vlado postavljene še naslednje specifične zadolžitve:

opredeljevanje merljivih ciljev zdravja (15) (temeljni kamni politike zdravja),

zmanjševanje razlik v zdravju,

ustrezno izražanje ciljev socialne politike ter uporaba oblastne in moralne avtoritete za njihovo
uresničevanje,

vzpodbujanje in krepitev demokratičnih procesov z udeležbo javnosti pri določanju politike zdravja,

vzpostavljanje informacijskega sistema za podporo zdravju,

zagotavljanje javne podpore za razvoj politike zdravja,

omogočanje pridobivanja strokovnih kompetenc delavcem na področju javnega zdravja.
Učinkovita, skladna in trajna politika zdravja vključuje veliko temeljnega javnega dela, razumevajoče okolje za
ustvarjanje zavesti o povezanosti zdravja z različnimi družbenimi sestavinami in o pomenu medsektorskega
partnerstva (16,17). Seveda je to zelo splošna politika, katere uspeh v danih razmerah krojijo številni dejavniki,
povezani s kulturo, ekonomiko, socialnim kapitalom, menedžmentom ipd. K oblikovanju trajne, skladne ter
učinkovite politike zdravja lahko veliko prispevajo strokovnjaki s področja javnega zdravja. Delovanje šol javnega
zdravja je v večini razvitih držav pomemben javni interes (18).
171
4.2 INFORMACIJSKI SISTEM ZA PODPORO ZDRAVJU
Vzpostavljanje sedanjih zdravstvenih informacijskih sistemov je pogojevala bolezen in z njo povezani cilji. S tega
vidika bi bilo bolje govoriti o medicinskih informacijskih sistemih. Razviti podatkovni sistemi so velikanski vsebinski,
tehnološki in organizacijski dosežek in pomembno podpirajo zdravstveno dejavnost ter klinično raziskovanje. Vendar
so možnosti tako razvitih podatkovnih sistemov za podporo politiki, ki zadeva prebivalstvo, zdravstvene
determinante ter perspektive zdravja, zelo majhne. Z razliko od medicinskega kartona, ki je vezan na zdravstveno
dejavnost in vsebuje podatke o bolniku in njegovi bolezni, potrebujemo izvirni karton zdravja, zasnovan na zamisli
zdravja in njegovih determinant. Karton zdravja naj bi zbiral bistvene podatke za razumevanje posameznikovega
zdravstvenega stanja skozi vse življenje in bi poleg identifikacijskih značilnosti (spol, starost, prebivališče – kar
vključuje že medicinski karton) vseboval tudi podatke, ki se nanašajo na: dohodke gospodinjstva, leta šolanja,
pripadnost določeni skupnosti in njene značilnosti, dejavnike tveganja, psihološki profil, genetske značilnosti,
delovno zgodovino ipd. (Podatki na kartonu zdravja so neodvisne spremenljivke, medtem ko so medicinski kazalci
posameznika odvisne spremenljivke). Ustvariti celovito, na osebe vezano podatkovno bazo za vpliv na prebivalstvo in
politiko, je velik izziv, ker povzroča probleme v smislu razkrivanja zasebnosti, vsiljevanja socialnega inženiringa,
razkrivanja stopenj tveganja in drugih nesprejemljivih aktivnosti. (Možnosti zlorab informacij so v sodobnih družbah
kljub zakonski in etični zaščiti vedno prisotne). Vendar za dobro informirano in verodostojno politiko zdravja, ki jo bo
moč tudi vrednotiti, so tako zamišljeni podatki nujni. Na sedanji stopnji družbenega razvoja lahko iščemo izhod v
ustreznem povezovanju obstoječih zbirk podatkov (zdravstvenih, demografskih, preglednih epidemioloških raziskav
ipd). V prihodnje pa potrebujemo višjo stopnjo deskriptivnih in pojasnjevalnih informacij ter kazalcev zdravja in
delovanja zdravstvenih sistemov. Zdi se, da celotni informacijski sistem potrebuje novo, svežo konceptualno
proučitev, ki bo presegla tradicionalno pogojene omejitve. Glede na to, da nove konceptualne rešitve prihajajo
počasi, bo kratkoročne možnosti potrebno iskati v produkciji veljavnih in zanesljivih raziskovalnih odkritij v
prebivalstvo, ki bodo lahko vplivali na oblikovanje politike zdravja (npr.: novi kazalci zdravja – HALE; novi kazalci
delovanja sistemov zdravstvenega varstva - HSPA ipd.) (19,20).
4.3 IZGRADNJA JAVNE PODPORE ZA PRENOVO POLITIKE
Zelo pomembno in dobrodošlo bi bilo, če bi znali nova spoznanja in odkritja prevesti v eseje in popularne članke ter
da bi preko različnih medijev dosegli širše prebivalstvo. Zdravstvena politika se zelo živahno odziva na nekatere
anekdote in zgodbe in želimo si lahko, da bi se tako odzivala tudi na nekatere rezultate raziskav. V tem smislu
moramo javno zanimanje za zdravje spremeniti v civilna gibanja (21). V velikem delu je zdravje funkcija tega, kako
se prebivalstvo samo organizira in vrednot, ki jih podpira. Očitno je, da razmišljanje znanstvenikov ni povsem tuje
javnosti, toda narava in moč teh razmišljanj potrebuj več povezave in socialnega marketinga. Ljudje so zelo
občutljivi na zdravstvene vidike ekologije, ne kažejo pa enakega zanimanja oziroma ga ne izrazijo za enak
»zdravstveni« vpliv fiskalne politike, dohodkov in brezposelnosti na zdravje. V tem smislu se proizvaja premalo
informacij, ki bi na tak način prodrle med prebivalstvo (22). Vitalna informacija, ki vsekakor izziva nekatera
razmišljanja na vseh družbenih ravneh, pa je povezanost med porazdelitvijo dohodkov in zdravjem (10). Različni
segmenti družbe (npr. politične stranke) se razhajajo v odnosu do razlik med ljudmi in glede želje po zmanjševanju
socio-ekonomskih neenakosti. Levica smatra enakost kot nekaj, kar je že samo po sebi dobro. Desnica pa nima resnih
ugovorov na pojav neenakosti. Verjetno pa v družbi obstaja večje soglasje glede zmanjševanja razlik v zdravstvenem
stanju med ljudmi. To je argument, ki ga lahko naslavljamo na oba konca političnega spektra. Le redki na eni in
drugi strani političnega bloka se ne bi strinjali s trditvijo, da je zdravje temeljni pogoj za doseganje večjega
prispevka h gospodarstvu. V tem smislu bi bilo koristno izračunati stroške izgubljene produktivnosti, boleznin,
172
zmanjšanega povpraševanja po dobrinah in storitvah, kriminala in velikanskih sistemov za preprečevanje tega
(Slovenija npr. nima stroškovne ocene posledic slabega zdravstvenega stanja), (10). Izobraževanje javnosti in
politikov o razlikah v zdravstvenem stanju in njihovih posledicah za udeležbo v gospodarstvu morda samo po sebi ne
bo dvignilo vala podpore za reorganizacijo gospodarstva, vendar bo pomembno prispevalo k pogledu, da raven
neenakosti presega pomen branjenja neenakosti z lastnimi interesi ali s čustvovanjem. Spreminjanje politike zdravja
in spremembe v sistemih zdravstvenega varstva vplivajo tudi na položaj in vloge zdravstvenih delavcev. Zdravstveni
delavci kot izvedenci na področju medicine in zdravstvene nege se bodo na te spremembe verjetno odzivali tako, da
bodo v določenih okoliščinah na področju zdravja prevzemali različne vloge in poslanstva kot strokovnjaki,
komunikatorji, raziskovalci, sodelavci, zagovorniki ali menedžerji. Čeprav nihče ne bo deloval v vseh vlogah hkrati,
pa bodo po potrebi morali posedovati osnovne sposobnosti za udeležbo v vsaki od možnih vlog (23).
4.4 PRIDOBIVANJE GOSPODARSKIH DRUŽB
Politična sporočila naslavljamo na različne naslove: na politike, na splošno populacijo in na gospodarske družbe.
Slednje so morda ključ za večjo spremembo v politiki zdravja. Zdrava delovna mesta in zdrava delovna sila so interes
gospodarske družbe. Gospodarski interes pa je močna združevalna sila. Zdravi delavci so psihično in fizično bolj
produktivni, manj odsotni z dela zaradi bolezni, imajo manj nezgod pri delu in vplivajo na zmanjšanje uporabe
zdravstvene dejavnosti. Že dolgo tega so veliki delodajalci spoznali pomen in moč programov, namenjenih zdravju.
Tradicionalni, zdravstveno zaščitni zakoni glede delovnega mesta se zamenjujejo s celovitejšimi programi, ki so
usmerjeni tudi v izboljševanje zdravja. Številni delodajalci pa se na različne načine pogajajo o razširjenih
zavarovanjih, ki presegajo obvezna zavarovanja. Delovna mesta imajo izjemen vpliv na zdravje, vendar se nekateri
učinki pokažejo šele dolgo po tem, ko so se delavci že upokojili. V nekem smislu so delovna mesta populacijski
laboratorij, kjer vstopajo v igro številne determinante zdravja. Če širše prebivalstvo ni zainteresirano za učinke
obstoječe delovne prakse na sedanje in prihodnje zdravstveno stanje, pa gospodarske družbe (pod tekmovalnim
pritiskom) spoznavajo, da so s preventivo privarčevani stroški (manj boleznin, stroškov za zdravljenje ipd.), lahko
pomembna gospodarska naložba v zdravje. S tem, ko gospodarske družbe pridobivajo informacije o determinantah,
postajajo ozaveščene, da je progresivna zdravstvena politika bistvena tudi v zunanjem in ne le v notranjem
organizacijskem okolju. Ne bo zdravih delavcev, če ne bo zdravih otrok. Gre za pomembno prednost, če lahko
gospodarska družba deluje v okolju, v katerem sistem promocije deluje in ji zato ni potrebno ustvarjati vzporednega
notranjega sistema za promocijo zdravja. Večja ozaveščenost o zdravstvenih determinantah bi lahko vodila v
spoznanje, da bo socialno bolj občutljiva politika lahko na koncu bolje služila tako posamezniku kot družbi.
4.5 PREGLEDNOST SREDSTEV, PRIHRANKI IN VLOŽKI ZA ZDRAVJE
Vlade živijo ali padejo na nekaterih merilih odgovornosti (rast GDP ali PPP, stopnja nezaposlenosti, proračunski
kazalci ipd.). Vlade/ministrstva za zdravje izkazujejo veliko skrb – včasih celo pretirano – za zdravstveno dejavnost,
veliko premalo pa za zdravje. Politike so skoraj izključno orientirane v zdravstveno dejavnost (paradoks: ministri za
zdravje imajo malo ali skoraj nič pristojnosti na širših področjih, pomembnih za zagotavljanje zdravja – socialno
varstvo, ekologija, agroživilski kompleks, raziskave in razvoj ipd.). Sredstva so na koncu napačno porabljena,
sredstva, ki pa so odgovorna za zdravstveno stanje, niso vključena v ustrezen obračunski okvir zdravja. Iz različnih
razlogov vlade niso naklonjene prevzemanju odgovornosti za zdravstvene cilje. Morda ni soglasja, kateri naj bi bili ti
cilji. Morda zaznajo svojo nemoč v smislu spreminjanja zdravstvenega stanja. Morda trošijo denar za zdravstveno
dejavnost, čeprav vedo, da s tem ne bodo spremenile zdravstvenega stanja, pridobile pa bodo politični kapital. Ne
glede na odsotnost natančnih in razumljivo artikuliranih ciljev zdravja bi morale opredeliti svojo odgovornost v
smislu preglednosti stroškov za zdravstveno dejavnost in sredstev za ukrepe v determinante zdravja. Ravno zato je
173
pomembno, da vlade določijo cilje zdravja. Zaželeno je celo, da jih vzpostavijo za vsak družbeni sektor posebej. Ni
nujno, da so vsi cilji takoj uresničljivi. Med njimi naj bodo tudi takšni, ki usmerjajo pozornost na vrednotenje ter
učinkovitost ukrepov in bodo ščit pred zahtevami po večjih sredstvih za dejavnosti, kjer so pričakovana povračila
minimalna. Dobrodošel stranski učinek razpravljanja in odločanja o ciljih je preusmerjanje javne pozornosti od
nepomembnih afer, anekdot in postopkov. Postavljati cilje je del civilnega izobraževalnega procesa in temeljni
prispevek za spremembo zdravstvene politike. Če so cilji pomembni in javni, naslonjeni na vrednote in dostopne
dokaze, potem cilj niso sredstva, ampak le način za doseganje ciljev. Etiologija zdravstvenega stanja prebivalstva
nas usmerja prek zdravstvene dejavnosti. To pa ne spreminja dejstva, da je treba zdravstveno dejavnost skrbno
proučevati in vrednotiti, ne nazadnje zaradi tendence njene nenehne rasti in velikih sredstev, ki jih potroši.
Raziskave, ki vrednotijo zdravstveno dejavnost, velikokrat odkrivajo neučinkovitost in neuspešnost (24). Če bi se v
zdravstveni dejavnosti lahko otresli teh nepotrebnih ali celo škodljivih bremen, bi lahko tako pridobljene prihranke
porabili za programe, usmerjene k zdravju. V razpravah o sredstvih za sistem zdravstvene dejavnosti se presenetljivo
največkrat ne srečujemo z razmerji med stroški in učinkovitostjo. Kljub vznemirljivemu pomanjkanju zaznav o
povezanosti med stroški za zdravstveno dejavnost in zdravstvenim stanjem pri razvitih narodih se le redko zgodi, da
bi v ospredje postavili problem možnega prevelikega financiranju zdravstvene dejavnosti. Za takšno »tišino« je več
vzrokov: ni sistemsko specifičnih podatkov za te vrste računovodstva, merila o zdravstvenem stanju prebivalstva so
za zdravstveno dejavnost verjetno prestroga, javnost ceni dostopnost do zdravstvene dejavnosti in tudi prizadevanja
za premagovanje bolezni, četudi so ta lahko neuspešna; zdravstvena dejavnost neprenehoma zahteva dodatna
sredstva zato, da bi lahko bolje delovala; družbe velikokrat enačijo svoj lastni status in zrelost z razvitostjo široke
medicinske infrastrukture in drage tehnologije. Ne glede na to ostaja pomembno dejstvo, da se okrepi vrednotenje
kakovosti zdravstvene dejavnosti in zagotovi večja preglednost porabljenih sredstev (25). Bolj ko se bo zdravstvena
dejavnost zaznavala kot potrošniška dobrina, težje jo bo omejevati. Spodkopavati ljudsko zaupanje v zdravstveno
dejavnost je v nekem smislu instrumentalno za ustvarjanje širših programov (5). To bi lahko imelo dva učinka:
pojavile bi se lahko možnosti za razvoj novih virov in ljudje bi bili manj naklonjeni zamisli, da je zdravstvena
dejavnost rešitev vseh problemov. Če je po eni strani skeptičnost pogoj za spremembe, pa po drugi strani
potrebujemo večjo ozaveščenost ljudi, da zdravstvena dejavnost ne pojasnjuje sprememb v zdravstvenem stanju
prebivalstva.
4.6 SODELOVANJE S CIVILNO DRUŽBO
Spreminjanje politike zdravja je težko, vendar dosegljivo. Da bi uspeli, moramo imeti naklonjeno prebivalstvo.
Vsiljevanje programov skoraj vedno sproži nasprotovanja. Tudi dosežke pri zmanjševanju razlik v zdravstvenem
stanju, ki jih prebivalstvo sprva sprejme kot zaželene, lahko kasneje na podlagi analiz zavrne kot predrage, ali pa
zato, ker se ne skladajo s prevladujočimi vrednotami. Razviti moramo sposobnost pojasnjevanja, kako bo politika
dosegla določen zdravstveni cilj. Za strategijo spreminjanja politke zdravja je zato najpomembnejše, da znamo
razložiti medsebojno povezanost determinant zdravja in zdravstvenega stanja. Za strategijo politike zdravja je
pomembno tudi, da se odvija v okviru demokracije. Ljudje morajo biti prepričani, da je cilj dober in da so
načini/sredstva za njegovo doseganje upravičeni oziroma sprejemljivi. Pridobivanje naklonjenosti prebivalstva gre
največkrat prek medijev. Tudi malim specifičnim vzpodbudam moramo posvetiti veliko pozornost. Male aktivnosti in
majhne spremembe virov že lahko pomenijo velike spremembe za določene ljudi. Posredovanje rezultatov lahko
ustvari podlago za spremembe na širšem planu. Zato potrebujemo čim več publikacij o primerih, ki prikazujejo
uspešno zgodbo. Ostaja pa eno temeljnih strateških vprašanj – kam umestiti politiko zdravja? Ali jo postavimo pred
širšo socioekonomsko politiko, ali pa jo imamo za njen produkt. Ali se neposredno lotiti zdravstvene neenakosti in se
osredotočiti na promocijo zdravja ali pa pospeševati prestrukturiranje ekonomske politike v pričakovanju, da bo
174
temu sledilo boljše zdravje? Brez dvoma gre za nujno medsebojno povezanost aktivnosti, ki delujejo tako v smeri
gospodarske rasti, kot v odpravljanje socialnih nepravičnosti in razlik v zdravju. Dobro zdravje je pogoj za
najrazličnejše in kakovostne oblike socialne in ekonomske udeležbe javnosti, medtem ko obstoječe socioekonoske
neenakosti zmanjšujejo verjetnost za dobro zdravje prikrajšanim skupinam ljudi. V tej luči tu ni scenarija »ali–ali«,
ki bi zagotavljal najboljše rezultate. Čeprav samo po sebi ni nič narobe, če želimo izboljšati zdravstveni status na
izoliran način, je pa vendarle bolj gotovo, da bodo sinergistični učinki napredka z različnih front močnejši kot
posamezne, ozko usmerjene politične pobude.
5 NAMESTO ZAKLJUČKA
Problematika zdravja v Sloveniji je bila, gledano politično, doslej relativno obrobna, k čemur prispeva kompleksnost
in konfliktnost problematike. Ob tem je še posebej pomembno dejstvo, da je za korenite spremembe na tem
področju potrebna močna politična volja in vztrajnost; še posebej, če vemo, da imajo socioekonomske politike v
zdravstveni sferi večinoma le kratkoročne in srednjeročne časovne horizonte, ki redko kdaj presegajo obdobja
volilnih ciklov. Korenite spremembe na tem področju zahtevajo družbeno soglasje in precej visoke začetne
investicije, merjene v času, denarju in politični podpori (10). Zdi se, da bi bilo ob doslej skoraj ekskluzivno neločljivi
povezanosti zdravstvene problematike z Ministrstvom za zdravje (ob nedvoumni podpori vlade) in ne dovolj dobro
definirani in vidni mreži tozadevnih povezav z drugimi družbenimi akterji dobrodošlo bolj mrežno-interdisciplinarnoproblemsko zastavljeno vodenje politik javnega zdravja. Pri tem bi Ministrstvo za zdravje s svojim strokovnim
poznavanjem problematike v smislu multidisciplinarnosti lahko igralo osrednjo povezovalno vlogo. Zato bi bilo
potrebno, po zgledu večine evropskih držav, poskrbeti tudi za ustrezno strokovno izobraževanje in usposabljanje
kadrov na zahtevnem multidisciplinarnem področju javnega zdravja. V ta namen bi lahko ustanovili šolo javnega
zdravja in obenem poskrbeli za ustrezno produkcijo, reprodukcijo in uporabo multidisciplinarnih znanj, s tem pa
ustvarili možnosti za sistemsko-analitično in razvojno delo na celotnem področju javnega zdravja (zdravstvena
dejavnost, promocija zdravja, socialna varnost, ekologija) (10,18,26). Vključevanje politike v zdravje mnogi
obsojajo, toda kopičenje dokazov napeljuje na to, da tu ni drugih možnosti.
6 VIRI
1.
Premik M. Razvoj zdravstvene zakonodaje, veljavne za območje Slovenije, do druge svetovne vojne. Zdrav Var 2005; 44:
41–9.
2.
Seedhous D (ed.). Reforming Health Care. The philosophy and Practice of International Health Reform.University of
Auckland, University of Liverpool, 1995; 1–149.
3.
WHO. World Health Report 2000. Health Systems: Improving Performance. Geneva, 2000.
4.
Zdravstvena reforma. Pravičnost, dostopnost, kakovost, učinkovitost. Osnutek. Ljubljana: Vlada Republike Slovenije,
5.
Lewis S, Saulnier M, Renaud M. Reconfiguring Health Policy. In: Handbook of Social Studies in Health and Medicine: 509–
6.
Drinovec J, Cevc M. Četrti mednarodni konferenci o prioritetah v zdravstveni oskrbi ob rob. ZDRAV VESTN 2003; 72: 227–8.
7.
Graubard S (ed.). Health and Wealth. Daedalus, American Academy of Arts and Sciences, Cambridge 1994; 123: 4.
8.
Zaletelj-Kragelj L, Fras Z, Maučec-Zakotnik J (eds). Tvegana vedenja, povezana z zdravjem in nekatera zdravstvena
9.
Commission on Macroeconomics and Health. Macroeconomics and health: investing in health for economic development.
Ministrstvo za zdravje, 2003.
23.
stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije. Ljubljana: Cindi Slovenija, 2004.
Geneva, WHO, 2001.
175
10. Javornik J, Korošec V. Poročilo o človekovem razvoju Slovenija 2002/2003. Človekov razvoj in zdravje. UMAR/UNDP,
Ljubljana, 2003: 83.
11. Daly J, McDonald I, Willis E. Researching Health Care. Designs, Dilemas, Disciplines. Routledge , 1992: 209–17.
12. Polič M. Dejavniki ohranjanja in spreminjanja (ne)zdravih življenjskih navad. Zdrav Var 1993; 32: 25–31.
13. Premik M. Alternative Medicine in Slovenia: Some Social Medical Views. Health Care Anal., 1998; 6: 59–64.
14. Zola I. Pathways to the doctor, Social science and medicine 1973; 7:667–89.
15. WHO. Health 21: an introduction to health for all policy framework for the WHO European Region. Copenhagen: WHO,
Regional Office for Europe, 1999: 13–4.
16. Roemer National Health Systems of the Wordl. Oxford: Oxford University Press; 1991.
17. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – uradno prečiščeno besedilo. Uradni list Republike Slovenije
št. 20/2004.
18. Premik M, Bilban M, Zaletel Kragelj L, Artnik B. Slovenska šola za javno zdravje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Medicinska fakulteta, Katedra za javno zdravje, 2004.
19. WHO. The European health report 2002. WHO Regional Office for Europe, Copenhagen European Series No.97: 65–105.
20. Bailey K. D. Methods of Social Research. The fourth edition. The Free Press New York 1994: 3–19.
21. Kemm J, Close A. Health Promotion.Theory and Practice. London: MACMILLAN press, LTD 1995.
22. Lin RJ, Shah CP, Svoboda TJ. The impact of unemployment on health: A review of the evidence. Journal of Public Health
Policy 1997; 18: 275–301.
23. Gillibrand I. M.: A Health For All – The Future For Medicine And Healrth Care. World Medical Journal 2002; 48: 49–52.
24. National Forum on Health. Striking a Balance – Health Care Systems in Canada and Elsewhere. Edition MultiMondes,
Ottawa, 1998.
25. Toth M. Zdravje, zdravstveno varstvo, zdravstveno zavarovanje. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ljubljana,
2003: 475–86.
26. Crown J. The Public Health Function in Pluralistic Systems In: Seedhouse D., ed. Reforming Health Care: The Philosophy
and Practice of International Health Reform. John Wiley & Sons Ltd. 1995: 171–82.
176

Dopolnilno gradivo - Medicinska fakulteta

Transcription

Similar documents

program 3. znanstvene konference in splošne informacije

Ma Wang Dui Daoyin Shu

program 2. znanstvene konference in splošne informacije

Katalog in cenik

Osnovna zdravstvena dejavnost in njena znanstvena utemeljitev

BASICS

MOR 187 Konvencija o promotivnom okviru bezbednosti i zdravlja

Halucinogene snovi, hlapila, nove sintetične droge ter zdravila, ki

zbornik 2011.indd - Društvo medicinskih sester, babic in

povezava na zbornik

zgodnje odkrivanje tveganega in škodljivega uživanja alkohola in