doczbornik 3. študentske konference
download 
Report Transcription
zbornik 3. študentske konference
3. študentska konferenca s področja zdravstvenih ved: RAZVIJANJE MEDPOKLICNEGA SODELOVANJA V ČASU ŠTUDIJA NA PODROČJU ZDRAVSTVENIH VED Zbornik predavanj z recenzijo - Maribor, 15. 9. 2011 Urednici: Lahe Milica, Lovrenčič Aleksandra Založila in izdala: Fakulteta za zdravstvene vede, Univerza v Mariboru Prelom: Design Studio d.o.o. Oblikovanje naslovnice: Design Studio d.o.o. Tisk: Design Studio d.o.o. Naklada: 400 izvodov CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 616-083(082) ŠTUDENTSKA konferenca s področja zdravstvenih ved (3 ; 2011 ; Maribor) Razvijanje medpoklicnega sodelovanja v času študija na področju zdravstvenih ved : zbornik predavanj z recenzijo / 3. študentska konferenca s področja zdravstvenih ved, Maribor, 15. 9. 2011 ; [urednici Milica Lahe, Aleksandra Lovrenčič]. - Maribor : Fakulteta za zdravstvene vede, 2011 ISBN 978-961-6254-47-2 1. Gl. stv. nasl. 2. Lahe, Milica 3. Lovrenčič, Aleksandra COBISS.SI-ID 67537153 Recenzenti doc. dr. Majda Pajnkihar Majda Šlajmer Japelj viš. predav. mag. Klavdija Čuček Trifkovič predav. mag. Mateja Lorber pred. dr. Anamarija Zore mag. Rok Fink viš. pred. dr. Silvestra Hoyer pred. Marija Tomšič mag. Andreja Kvas pred. Andreja Mihelič Zajec doc. dr. Karmen Godič Torkar viš. predav. mag. Vesna Čuk viš. predav. dr. Melita Peršolja predav. Igor Karnjuš predav. mag. Tamara Štemberger Kolnik doc. dr. Boštjan Žvanut Ester Benko doc. dr. Brigita Skela Savič doc. dr. Joca Zurc Karmen Romih doc. dr. Bojana Filej pred. Darja Plank pred. mag. Breda Koban Člani programskega odbora red. prof. dr. Peter Kokol, dekan FZV UM, predsednik PO izr. prof. dr. France Sevšek, dekan ZF UL izr. prof. dr. Nadja Plazar, dekanja VŠZI UP doc. dr. Brigita Skela Savič, dekanja VŠZNJ doc. dr. Bojana Filej, v. d. dekanica VŠZ NM doc. dr. Zlata Felc, dekanica VZŠ CE doc. dr. Danica Železnik, dekanica VŠZV SG red. prof. dr. Ludvik Toplak, predsednik ESM Člani organizacijskega odbora viš. predav. mag. Milica Lahe, predsednica OO viš. predav. mag. Vida Gönc prof. dr. Sonja Šostar Turk Tina Hercan Aleksandra Lovrenčič pred. dr. Anamarija Zore Paulina Nujić viš. predav. mag. Vesna Čuk Rocco Crismancich Orél doc. dr. Brigita Skela Savič Sedina Kalender Smajlović Miha Požek Liljana Gajser Sara Diklić Liljana Gajser pred. Darja Plank Alenka Presker Planko Mario Drekonja predav. mag. Boris Miha Kaučič Anita Bandelj doc. dr. Danica Železnik Simon Jelenovec SODELUJOČI V PROJEKTU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE, UNIVERZA V MARIBORU ZDRAVSTVENA FAKULTETA, UNIVERZA V LJUBLJANI VISOKA ŠOLA ZA ZDRAVSTVO IZOLA, UNIVERZA NA PRIMORSKEM VISOKA ŠOLA ZA ZDRAVSTVENO NEGO JESENICE VISOKA ŠOLA ZA ZDRAVSTVO NOVO MESTO VISOKA ZDRAVSTVENA ŠOLA V CELJU VISOKA ŠOLA ZA ZDRAVSTVENE VEDE SLOVENJ GRADEC EVROPSKO SREDIŠČE MARIBOR KAZALO / TaBLE OF CONTENTS POZDRAVNI NAGOVORI............................................................................11 NAGRADE............................................................................................21 PRISPEVKI ŠTUDENTSKE KONFERENCE.........................................................25 Spolnost v času nosečnosti Sexual activity at the time of pregnancy Sonja Kostanjevec, Vida Gönc.................................................................... 27 Prva pomoč dojenčku s popolno zaporo dihalne poti s tujkom - praktično znanje laikov First aid in infant with complete airway obstruction with foregin body - Practical knowledge of laymen Jani Izlakar, Damjan Slabe........................................................................ 35 Osveščenost staršev o nudenju prve pomoči otroku Parental knowledge in child first aid Jurij Brezavšček, Melita Peršolja Černe, Igor Karnjuš........................................ 45 Motnje senzorne integracije pri osnovnošolskih otrocih Sensory integration dysfunction among children in primary school Marija Horvat, Nevenka Gričar................................................................... 54 Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih zavodih Special protection measures in social care institutions Silva Gosak, Klavdija Čuček Trifkovič............................................................ 63 Predstavitev varovanega oddelka v domu za varstvo odraslih Velenje Presentation of a protected ward in the elderly home Velenje Anita Bandelj, Frančiška Šumečnik.............................................................. 73 Kakovost življenja odvisnika na substitucijski terapiji Quality of life inaddicts receiving substitution therapy Petra Kodrič, Milica Lahe, Andrej Pišec......................................................... 83 KAZALO / TaBLE OF CONTENTS KAZALO / TaBLE OF CONTENTS Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode ter vode individualnih zajetij The presence of certain bacterial species in samples of drinking, surface water and water from individual wells Pojasnjevalna vloga medicinske sestre pri seznanjanju preiskovanca z gastroendoskopsko preiskavo Nurse’s explanatory role in informing an examinee on the gastro-endoscopic procedure Nena Aničić, Karmen Godič Torkar............................................................... 91 Maja Küčan, Milan Brumen, Marjan Skalicky, Mateja Lorber............................... 146 Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela v zdravstveni dejavnosti Handle with sharp objects and use of safe work techniques in health care Opredelitev poslovnih zahtev za e-napotnico Defining the business requirements for e – referral Klavdija Pesjak, Brigita Putar..................................................................... 99 Aleksander Pavlović, Katja Pavić, Boštjan Žvanut........................................... 154 Osveščenost zdravstvenih delavcev o cepljenju proti gripi Awareness of health care workers about influenza vaccination Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov pacienta na področju zdravstvene nege Professional discretion and protecting patient’s data privacy in the field of nursing care Nina Suhadolc, Anamarija Zore................................................................. 107 Katja Terseglav, Brigita Skela Savič............................................................ 160 Ocena poteka zdravstvene vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo s specifično imunoterapijo zaradi preobčutljivosti na pike kožekrilcev in priložnost za izboljšave Assessment of the health education for patients treated with specific immunotherapy because of hypersensitivity to hymenoptera stings Odsev etike skrbi s poudarkom na zaupanju Reflection of ethics of caring with an emphasis on trust Avrea Šuntar Erjavšek, Brigita Skela Savič.................................................... 115 Konflikt in reševanje konfliktov v zdravstveni negi z metodami supervizije Conflict and rescuing of conflicts in nursing care with procedures of supervision Zagotavljanje kakovost cepiv - hladna veriga Quality assurance vaccine - cold chain Anica Brezovnik, Lucija Mithans, Ana Mithans, Petrischa Robnik, Danica Železnik..... 169 Nastja Slokar, Mihal Nanut, Kim Grudina, Tadeja Podobnikar Janežič, Klavdija Pungartnik, Vesna Čuk................................................................. 178 Bernardka Krumpak, Brigita Putar............................................................. 124 Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem Javna podoba medicinskih sester v Sloveniji: Spremembe po letu 2004 Public image of Slovenian nurses: Changes after 2004 Lack of empathy at health workers as a supervision problem Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk.................................................... 188 Petra Popovič, Majda Pahor..................................................................... 129 Naloge medicinske sestre pri nadzoru bolečine Tasks of the nurses in the control of pain Andreja Žižek, Mojca Saje....................................................................... 138 Podoba medicinske sestre v očeh študentov zdravstvene nege The image of a nurse in the eyes of the health care students Hana Kastelic, Tjaša Čampa, Liljana Gajser.................................................. 198 KAZALO / TaBLE OF CONTENTS Pridobljene kompetence študentov zdravstvene nege – vidik medicinsko tehničnih posegov Aquired competences in the time of study nursing care at College of Nursing Jesenice aspect of technical medical interventions KAZALO / TaBLE OF CONTENTS Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja The role of a nurse in the endurance cyclist team Špela Pungeršek, Vladka Lešer................................................................. 274 Janita Tepina, Brigita Skela Savič.............................................................. 205 Vpliv interneta na mlade in vzgoja za zdravje v osnovnem zdravstvenem varstvu Impact of internet on adolescents and health education in primary health care Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja Performance evaluation of individual weight loss program Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš................................................................... 283 Jožica Pirnat, Brigita Skela Savič............................................................... 212 Kakovost življenja mladostnikov s celiakijo Quality of life in adolescents suffering from the celiac disease Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov Sauvakävely - the ease of enhanced movements Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe......................................................... 296 Megi Šućurović, Mateja Lorber, Barbara Kegl................................................. 221 Živim sam, nisem osamljen I live alone, I’m not lonely Medpoklicno sodelovanje Interprofessional collaboration Polonca Leban, Alja Pungaršek, Duška Drev.................................................. 306 Marija Sabrina Vratarič, Radojka Kobentar................................................... 229 Starostnik in tehnologija The elderly and technology Medpoklicno sodelovanje na primeru zdravstvenega doma Interprofessional collaboration on example of the health centre Žiga Bitežnik, Katja Skinder Savić.............................................................. 313 Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun..................................................... 238 Tveganje za padce med starostniki v domu upokojencev Terenski motivator-rezultat medpoklicnega in medsektorskega sodelovanja študentov zdravstvene nege v projektu Innowelfare Field motivator – a result of interprofessional and intersectoral cooperation Risk of falls among the elderly in residential home Sara Diklić, Vesna Zupančič..................................................................... 322 Matej Butala, Teja Eržen, Ajda Plos, Ester Benko........................................... 249 Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi Palliative care and the importance of communication Neža Sašek, Mojca Saje.......................................................................... 257 Teoretično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci Theoretical knowledge off first aid between alpinists and sport climbers Eva Dolenc, Damjan Slabe....................................................................... 265 Aktivnosti in kompetence reševalca diplomiranega zdravstvenika – izziv zdravstveni negi Activities and competences of the paramedic graduated health care worker – a health care challenge Simon Jelenovec, Danica Železnik............................................................. 330 Dostojanstvo kot temeljna človeška vrednota Dignity as a fundamental human value Rudolfa Oprešnik, Renata Koren, Janja Marzel, Mitja Hrastnik, Danica Železnik....... 338 KAZALO / TaBLE OF CONTENTS Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku Home visit to a premature infant by a community nurse Zvezdana Kupnik, Dubravka Sancin............................................................ 345 Mladostnik s prekomerno telesno težo - izziv za zdravstveno vzgojno delo medicinskih sester An overweight adolescent, a challenge in health care education work for nurses Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik................................................ 353 Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva Medical dispatch service decision model Alenka Terbovc, Andrej Fink.................................................................... 364 PROGRAM 3. ŠTUDENTSKE KONFERENCE.................................................... 373 SEZNAM AVTORJEV............................................................................... 379 PROJEKT ŠTUDENTSKE KONFERENCE PODPRLI............................................. 383 Pozdravni nagovori Nagovori dekanov FZV UM Prof. dr. Peter Kokol Dekan Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru Globalizacija zdravstva, novi kanali pretoka informacij, telezdravstvena nega, doseganje zdravstvenih intervencij v najbolj oddaljene in nerazvite predele sveta odpirajo nove priložnosti ter izzive za zdravstvo in zdravstveno nege s katerimi se bodo in že soočajo tudi študentje zdravstvene nege. Raziskovanje je neobhodni del tega procesa v smislu iskanja novih poti, rešitev, kakor tudi reševanja starih, že obstoječih problemov. Poznavanje nove paradigme raziskovanja pa mora postati del vsakdanjika tako študenta kakor že zaposlenega zdravstvenega delavca. Priprava znastvenih prispevkov, raziskovanlni proces na katerem prispevek sloni, sama predstavitev rezultatov in kritična razprava sta nujen del raziskovalnega ogrodja in vsakoletna študentska konferenca omogoča prav to. Vesel sem, da je gostiteljica letošnje študentske konference s področja zdravstvenih ved Fakulteta za zdravstvene vede Univerze v Mariboru, prav tako pa sem vesel velikega odziva študentov in njihovih mentorjev in velikega števila zelo kakovostnih člankov, ki bodo na konferenci predstavljeni. 13 Nagovori dekanov ZF UL Izr. prof. dr. France Sevšek Poleg tega so se s programi druge stopnje pojavile tudi magistrske naloge, ki so že po sami zasnovi raziskovalne in praviloma potekajo v okviru raziskovalnih projektov naše fakultete. Podobno potekajo tudi doktorske raziskave v sklopu mentorjevih znanstveno-raziskovalnih projektov, čeprav formalno še v okviru drugih fakultet pri nas ali v tujini. 14 VŠZI UP Izr. prof. dr. Nadja Plazar Dekan Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani Na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani v študij vseskozi vključujemo aktivne oblike študentskega dela. Ob seminarskih nalogah in posebnih študijskih vsebinah naj bi se na prvi stopnji študija študenti naučili osnov aktivnega zbiranja znanja in strokovnega pisanja. Študij se nato zaključi z diplomskim delom, ki je praviloma raziskovalne narave. Tu se študenti pod vodstvom mentorja seznanijo z načinom obdelave izbranega raziskovalnega problema in s pripravo daljšega strokovnega besedila. Nagovori dekanov Dekanja Visoke šole za zdravstvo Izola Univerze na Primorskem Vendar tudi na tem področju načrtujemo napredek - pričakujemo, da bo kmalu doktorski študij zdravstvenih ved v celoti potekal na naši fakulteti, v sodelovanju z drugimi institucijami. Poleg samostojnega in kritičnega dela pa je v zdravstvenih poklicih zelo pomembno tudi dobro sodelovanje tako znotraj svoje poklicne skupine kot tudi med strokovnjaki različnih profilov. Zato je ta študentska konferenca še posebno pomembna. Omogoča srečevanje bodočih zdravstvenih strokovnjakov istih profilov, ki se izobražujejo na različnih visokošolskih ustanovah, kakor tudi izmenjavo mnenj med različnimi zdravstvenimi usmeritvami. Veseli me, da se tradicija letnih študentskih zdravstvenih strokovnih srečanj tako dobro razvija. Naj se tudi na ta način utrdi spoznanje, da lahko prihodnost uspešno gradimo le skupaj, v enakopravnem sodelovanju. Smo Fakulteta za vede o zdravju, Univerze na Primorskem. Naše vodilo je: ŽIVLJENJU DODAJAMO ZNANJE. Študentke in študente, učitelje in vse, ki delujemo na Fakulteti, druži želja po znanju in raziskovanju. Z leti postajamo večji; izobražujemo študente na dodiplomski in podiplomski ravni na področju zdravstvene nege in dietetike. Z zdravstvenimi in drugimi ustanovami se povezujemo v preplet in omogočamo študentom tudi praktično izobraževanje. V preplet se vključujejo mentorji in drugi strokovnjaki, ki z nami delijo svoje znanje in so ga pripravljeni tudi sprejemati in vgraditi v svoje delo. V tej soodvisnosti zdravstvena nega zori. Na Fakulteti dajemo močan poudarek raziskovalnemu delu na področju zdravstvenih ved, tudi zdravstvene nege. Vsakoletna slovenska študentska konferenca ima namen predstaviti najboljše raziskovalne dosežke študentov zdravstvene nege in s tem je njena vloga neprecenljiva. Zainteresirani javnosti sporoča, da je za hitrejši razvoj zdravstvene nege potrebno raziskovalno delo tako že zaposlenih medicinskih sester, kakor tudi študentov in raziskovalcev na inštitutih in izobraževalnih ustanovah. Drage študentke in študenti, spoštovani kolegi, želim vam uspešno delo. 15 Nagovori dekanov VŠZNJ Doc. dr. Brigita Skela Savič Udeleženci konference so študenti različnih smeri na področju zdravstva, kar konferenco bogati iz vidika medpoklicnega povezovanja, saj se diplomanti različnih smeri študija srečajo v kliničnem okolju ob pacientu in zato je prav, da bi določene vsebine tudi študirali skupaj in si predajali znanja in izkušnje. Konferenca iz leta v leto raste tudi iz vidika strokovne rasti študentov na magistrski ravni študija. 16 VŠZ NM Doc. dr. Bojana Filej Dekanja Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice Veseli me, da se pobuda Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice o organizaciji študentske konference študentov zdravstvenih ved, ki jo je podprl kolegij dekanov zdravstvenih šol januarja 2009, uresničuje in razvija, na kar kaže kakovost prispevkov, predstavitev in razprav ter zavzetost organizatorjev vsakoletne konference. Nagovori dekanov V. d. dekanica Visoke šole za zdravstvo Novo Mesto Tako lahko zaznamo strokovno dovršenost prispevkov na prvi stopnji študija in tudi že znanstveni doprinos prispevkov na drugi stopnji študija, kar je smisel bolonjske vertikale, kjer nam manjka samo še doktorski študij. Čas bo prinesel tudi ta razvojni presežek. Potrebno bo najti razum in proučiti naše sposobnosti, ki jih imamo na področju razvoja doktorskega študija ter združiti tiste, ki izpolnjujejo vsaj dva zahtevna kriterija. To sta biti uspešen visokošolski učitelj in raziskovalec, ker brez združitve teh dveh sposobnosti ne bo mogoče doseči želenih habilitacijskih nazivov za izvajanje doktorskega študija na področju zdravstvenih ved. Srečno vsem in nasvidenje na 4. študentski konferenci. Letos, na tretjem srečanju slovenskih študentk in študentov zdravstvene nege ter visokošolskih učiteljev, lahko z gotovostjo trdimo, da se je ideja o povezovanju in promociji študentskih dosežkov, prijela. Povezovanje je pravilna usmeritev, kar je že spoznala sedaj združena Evropa. Posameznik, pa še tako dober, težko spreminja svet, prav tako posamezna diplomirana medicinska sestra in diplomirani zdravstvenik ne bosta spremenila zdravstvene in družbene situacije, ki je včasih bolj, včasih manj naklonjena stroki zdravstvene nege, vse manj pa pacientu. Pasivno pridobivanje znanja, ki se je hitro izgubilo, je tudi v zdravstveni negi pre teklost. Kritično razmišljanje, na dokazih podprto znanje in praksa, vseživljensko učenje, delo v malih skupinah, študije primerov, medpoklicno sodelovanje, so smernice izobraževanja v sedanjosti in prihodnosti. Zato je predstavljanje raziskovalnih dosežkov in izmenjava pridobljenega znanja študentov nujna. Kajti študenti z dobrim znanjem in jasno vizijo zdravstvene nege bodo tisti, ki bodo »spreminjali svet«. V imenu 400 študentov zdravstvene nege in visokošolskih učiteljev in sodelavcev Visoke šole za zdravstvo Novo mesto, želim uspešno in znanja plodno konferenco. 17 Nagovori dekanov VZŠ CE Doc. dr. Zlata Felc Na VZŠ CE se zavedamo, da so morali zdravstveni delavci, še zlasti na področju zdravstvene nege preusmeriti pozornost z akutnih obolenj na oskrbo bolnikov s kroničnimi boleznimi in na vodenje bolnikov s posebnimi potrebami. Zavoljo tega pridobiva medpoklicno povezovanje pomembno mesto, tretja študentska konferenca s področja zdravstvenih ved o razvijanju medpoklicnega sodelovanja v času študija pa je modra odločitev. Kako pa lahko na visokošolskih ustanovah na področju zdravstva pripomoremo k boljšemu medpoklicnemu sodelovanju? Ena izmed priložnosti je zagotovitev učnega okolja, ki bi omogočalo organizirano in vodeno srečevanje študentov različnih zdravstvenih poklicev. Takšno 18 VŠZV SG Doc. dr. Danica Železnik Dekanja Visoke zdravstvene šole v Celju Visoka zdravstvena šola v Celju (VZŠCE) je bila ustanovljena spomladi leta 2009, prve študente je vpisala kot samostojen visokošolski zavod v študijskem letu 2009/2010. Na šoli poteka dodiplomski program Zdravstvena nega za izredne študente, prizadevamo si, da bomo v naslednjih letih začeli z izvajanjem programa za redne študente. Nagovori dekanov Dekanica Visoke šole za zdravstvene vede Slovenj Gradec delo bi študente dodatno motiviralo in spodbujalo razvoj njihovih profesionalnih kompetenc. Skozi takšen študij bi študenti pridobili dodatna znanja o medpoklicnem povezovanju. Biti udeleženec študentske konference je tudi izziv za študente, da predstavijo svoje prispevke s področja aktualne tematike konference in izrazijo svoja mnenja. Je tudi priložnost, da nakažejo, kako jim lahko predavatelji pomagamo in jih motiviramo k doseganju zastavljenih ciljev. In še veliko več! Trdno namreč verjamem, da je aktivna udeležba na konferenci za študente tudi dragocena izkušnja v premagovanju strahu pred nastopanjem ter priložnost za navezovanje trajnih prijateljskih in strokovnih stikov z vrstniki! Pa tudi spodbuda za vseživljenjsko izobraževanje, ki bogati znanje in izboljšuje komunikacijske spretnosti preko stikov s strokovnjaki različnih poklicev. Vsem udeležencem tretje študentske konference želim uspešen strokovni dogodek in predvsem prijetno druženje! Pri delu se navadno uveljavljajo in uspevajo tisti, ki se trudijo, ki so motivirani. Brez motivacije se namreč ni mogoče v pravem smislu ne izobraževati in ne izpopolnjevati. Dodiplomsko izobraževanje v zdravstveni negi mora diplomantom zagotavljati usposobljenost in znanje za splošno zdravstveno nego, nadaljnje strokovno izpopolnjevanje pa naj bi bilo namenjeno vpeljevanju novih teoretičnih in praktičnih spoznanj stroke v neposredno prakso, inoviranju procesa zdravstvene nege, motiviranju poklicnih skupin v zdravstveni negi za kakovostnejše delo in njihovi pripravi za nove situacije in številne izzive. Študente zdravstvene nege visokošolski učitelji spodbujamo in motiviramo pri uresničevanju določenih raziskovalnih aktivnostih in posredno s tem utemeljujemo potrebo po stalnem strokovnem izpopolnjevanju, ki omogoča profesionalno osnovo za opravljanje poklica. S tem tudi pokažemo, da stalno strokovno izpopolnjevanje lahko prispeva k njihovi poklicni avtonomiji. Videnje študenta kot raziskovalca, ki ob stalnem razmišljanju v vsakdanji praksi, ob reševanju problemov proučevanja poglablja svoj pogled in zakonitosti pomeni, da so mu znanstveno ugotovljena pravila in posplošitve opora pri lastnem razmišljanju. V središču odprtih diskusij nekorektnih in predvsem nekompetentnih posameznikov o slabi kakovosti poučevanja na novo ustanovljenih šolah se je potrebno soočiti z dejstvom, da sledimo temeljnim spremembam v družbi in da je naš izobraževalni proces naravnan izključno individualno, kar omogoča visoko kakovost znanja naših študentov in bodočih diplomantov. Zahvaljujemo se Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru za povabilo. 19 Nagovori dekanov ESM Prof. dr. Ludvik Toplak Predsednik Evropskega središča Maribor Nagrade Osnovno poslanstvo ALMA MATER EUROPA – Evropskega Središča Maribor (ESM) je, da razvija in izvaja kakovostne, deficitarne, evropsko orientirane aplikativne, zaposljive in konkurenčne programe, ki so obstoječim visokošolskim programom komplementarne. ESM povezuje številne univerze, znanstvenike in raziskovalne institucije, ki z bolonjskimi programi vzpostavljajo skupni evropski visokošolski prostor in se posvečajo ključnim vprašanjem kot so ekologija, evropska reintegracija, medkulturno sožitje ter zdravje in socialna kohezija, zlasti v Podonavju. ESM se hkrati pridružuje prizadevanjem po večji vključenosti kliničnega okolja delodajalcev v univerzitetno sfero. Tako visokošolski programi predstavljajo sodobni diskurz o odzivu na potrebe okolja. 20 Razvoj »na znanju temelječe družbe«, »učeče se organizacije« ter »ustvarjalne organizacije« v fazi njihove implementacije na področju zdravstva zahteva izobraževalne programe, ki zagotavljajo visoko kvalificirane strokovnjake na področju zdravstvenih ved. Nova znanja in spoznanja bodo študentom zdravstvenih ved v prihodnosti omogočila, da se bodo uspešno in učinkovito prilagajali različnim potrebam na področju zdravstva, zlasti zdravstvene nege, fizioterapije in socialne gerontologije. ESM z mrežo znanstvenikov in strokovnjakov iz prakse organizira znanstvene konference in se vključuje v mednarodne raziskovalne programe. Posebej si želi sodelovanja z domačimi, strokovnimi in znanstvenimi institucijami, da bi tako prispevali blagostanju in trajnostnemu razvoju družbe. 21 Nagrade 22 FZV UM Martin Erak ZF UL Petra Popović Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov Javna podoba medicinskih sester v Sloveniji: spremembe po letu 2004 VŠZI UP Valentina Djerdi VŠZNJ Avrea Šuntar Erjavšek Mladostnik s prekomerno težo izziv za zdravstveno vzgojno delo medicinskih sestre Ocena poteka zdravstvene vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo s specifično imunoterapijo zaradi preobčutljivosti na pike kožekrilcev 23 Nagrade VŠZ NM Špela Pungeršek VZŠ CE Polonca Leban Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja Medpoklicno sodelovanje VŠZV SG Anica Brezovnik, Ana Mithans, Lucija Mithans in Petrischa Robnik ESM Simon Jelenovec Odsev etike skrbi s poudarkom na zaupanju 24 Aktivnosti in kompetence reševalca - diplomiranega zdravstvenika - izziv zdravstveni negi Prispevki študentske konference SPOLNOST V NOSEČNOSTI SEXUALLITY DURING PREGNANCY Sonja Kostanjevec, Vida Gönc POVZETEK ABSTRACT Izhodišča: Spolnost je integralna značilnost vsakega človeškega bitja in je prisotna od rojstva do smrti. Je neverjetno dinamična, raznolika, zapletena in vpletena v vsak odnos in vsak njegov vidik. V nosečnosti spolnost skoraj nikoli ni izključena, samo drugačna je. Veliko vlogo pri tem odigrata vzgoja in kulturno prepričanje. Cilj izvedene raziskave je bil ugotoviti, informiranost nosečnic o spolnosti ter ali negativne izkušnje iz prve nosečnosti vplivajo na spolnost v sedanji nosečnosti. Hypothesis: Sexuality is an important part of a human social integrity. It can be very dynamic, complicated and integrated in every part of the individual aspect. Sexuality is not excluded out of the pregnancy, it is just different. Education and cultural believes have a huge impact on our acceptance of sexuality during this period. The goal of the research was to establish whether the pregnant women are well informed about the subject and if they have had any negative experiences from the previous pregnancies and how they affect their sexual life, now. Metode: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Uporabljena je bila opisna raziskovalna metoda, za metodo zbiranja podatkov pa anketni vprašalnik, ki je vseboval vprašanja zaprtega in polzaprtega tipa. V raziskavo je bilo vključenih 68 nosečnic, ki so v mesecu januarju 2011 obiskale izbranega ginekologa v ZD Ptuj. Rezultati: Iz analize podatkov je razvidno da je najboljši vir informacij internet. V veliko pomoč so nosečnicam tudi njihove prijateljice, zloženke ter revije in mediji. Nosečnice, ki so noseče drugič ali več, niso navedle negativnih izkušenj s spolnostjo med prejšnjo nosečnostjo. Razprava in zaključek: Ugotovili smo, da je informiranost nosečnic, zaradi dostopnosti interneta, visoka ter zelo slaba z vidi- Methods: Survey was carried out among 68 pregnant women, who has there gynecologist at Zdravstveni dom Ptuj in clinic for women, with use of a descriptive method of work. Results: Results showed internet was the most beneficial source of information. Pregnant women also find some assistance by their friends, leaflets, magazines and other media. Women mostly contradict the theory that pregnancy and sexuality does not belong together. Women who were pregnant with the second or the following child did not indicate any negative experiences during their previous pregnancies. FZV UM Sonja Kostanjevec - sonja.kostanjevec@gmail.com viš. predav. mag. Vida Gönc - vida.goenc@uni-mb.si 26 27 Spolnost v nosečnosti ka zdravstvenih delavcev. Rešitev je v nadgraditvi aktivnosti promocije zdravja na ozko definirane potrebe ciljne skupine. Ključne besede: nosečnost, spolnost, medicinska sestra, model PLISSIT. Sonja Kostanjevec, Vida Gönc Conclusion: We have established the pregnant women are highly informed due to the available information on the internet. We wish the nurse would do more health educating work involving sexuality during pregnancy, therefore we recommend promotional activities focused on target groups. KEY WORDS: pregnancy, sexuality, nurse, plissit model. UVOD Nosečnost je fiziološko stanje, in je v življenju vsake ženske in njene družine prav gotovo nekaj posebnega. Še posebej v prvi nosečnosti, ženske iščejo mnogo informacij, ki bi jim pomagale razumeti njihovo telesno in psihično spreminjanje. Še nedolgo nazaj je veljalo prepričanje, da je spolnost namenjena spočetju otroka in je zato po zanositvi nepotrebna (Lamont, 1998, str. 1411). Takšno prepričanje je posledica starih pogledov na spolnost, moralnega ter kulturnega prepričanja (Walton, 1994), Velika ovira so tudi družbeni pogledi na spolnost (Skoberne, 2004a, str. 41). Pogosto se zgodi, da nosečnica ne dobi ustreznih informacij o spolnosti, ki bi primerno nasprotovale družbenim pogledom. Pari imajo vprašanja, a ne vedo na koga se obrniti. Medicinska sestra pa je kljub strokovni usposobljenosti tujec, ki nosečnici predstavlja vir informacij tudi za tako intimne teme kot je to spolnost. Prav zato je potrebno nosečnici zagotoviti prijetno, zaupanja vredno okolje, v katerem se bo lahko sproščeno pogovarjala o spolnosti, kjer predsodki ne bodo imeli posebne vloge in kjer se bo nosečnica kljub intimni temi počutila dobro. Medicinske sestre se morajo zavedati, da se nosečnice veliko lažje pogovarjajo o spolnosti, če same niso iniciatorke pogovora. Torej medicinske sestre, kar pogumno. SPOLNOST V NOSEČNOSTI Biti spolno aktiven v nosečnosti ali ne? Nedolgo tega je bil odgovor enostaven, ne biti spolno aktiven. Do tega odgovora nismo prišli s pomočjo dejstev in raziskav, odgovor je bil podan na podlagi starih pogledov na spolnost in moralnega ter kulturnega prepričanja (Walton, 1994, str. 75). Veliko verskih prepričanj ima stroga pravila o spolnosti v času menstruacije in po rojstvu otroka. Malo je takšnih, ki bi obravnavale tudi spolnost v nosečnosti, kar pomeni da se vsak par zase odloča, kako bo v nosečnosti postopal in upošteva svoja verska in kulturna prepričanja (Walton, 1994, str. 77). Spolnost je normalna in zdrava tudi v nosečnosti. Je edinstvena za vsak par posebej. Nekateri pari in zdravstveno osebje se držijo tradicionalnega pogleda na spolnost in nosečnost, medtem ko so drugi prepričani, da je le to idealen čas za kreativnost, domišljavost, inovativnost in pustolovnost v spolnosti. Mnogi menijo, da je partnerstvo najbolj izpostavljeno ravno v času nosečnosti in pripravah na starševstvo (Polomeno, 2000, str. 22). 28 Partnerski odnos gre v času nosečnosti skozi vrsto sprememb, še posebej danes, ko se tradicionalna vloga moškega in ženske spreminja. Te spremembe lahko vplivajo na sprejemanje nosečnosti moškega ali ženske (Polomeno, 2000, str. 23). Nosečnost nujno vpliva na spolno življenje para – te spremembe so lahko negativne ali pozitivne. V igri so tako telesni kot psihološki dejavniki. Prav tako se lahko ženski odzivi močno razlikujejo od partnerjevih (Lodrant, 2005, str. 155). Vendar v normalnih okoliščinah ni razloga, zakaj par v svoje ljubezenske igre med nosečnostjo ne bi vključil tudi spolnih odnosov (Walker, 1997, str. 215). Seveda pa to vključuje prilagajanje, pogovor med partnerjema, spremembo položajev, sproščenost in iskanje informacij o spolnosti med nosečnostjo ter primerno obnašanje pri spolnih odnosih (Lamont, 1998, str. 1411). Ljubkovanje, božanje in masaža so lahko prav tako prijetni kot spolni odnos (Johnson, 2001, str. 108). Po čustveni strani pa spolni odnosi med nosečnostjo ohranjajo stik s partnerjem, ki se v tem obdobju morda počuti odrinjenega, ženska pa vedno znova dobi potrditev, da je ljubljena (Quilliam, 1998, str. 120). Nosečnost ima na željo po spolnem zbliževanju zelo različen vpliv. Veselje nad bližajočim se starševstvom in poglobljena medsebojna ljubezen bogatita ne le medsebojne odnose, temveč tudi spolno življenje, ki iz tega izhaja. Mnogi pari ugotovijo, da je prav nosečnost vzbudila v njih še večje zanimanje za spolnost. Drugi lahko spet zaradi negotovosti, naraščajoče skrbi ter utrujenosti nosečnic občutijo prav nasprotno in se jim želja po spolnem stiku zmanjša (Hrovat, Kuhar, 1995, str. 47). Bartellas s sodelavci (2000, str. 965) je s svojo raziskavo ugotovil, da se skozi trimesečja nosečnosti spremeni frekvenca vaginalnega spolnega odnosa. V raziskavi so želeli ugotoviti razlog, ki temu botruje. Odločali so se med dejavniki kot so pariteta, starost nosečnice, izobrazba, veroizpoved in višina nosečnosti. Ugotovili so, da na frekvenco spolnih odnosov vpliva le višina nosečnosti Ključ do zdrave spolnosti v nosečnosti predstavlja komunikacija med partnerjema. Nosečnica se mora s svojim partnerjem pogovarjati o spremembah, ki jih doživlja in kakšno intimnost si v tistem trenutku želi. Prav tako mora vzpodbuditi partnerja, da ji zaupa svoje potrebe in želje, pa tudi svoje skrbi, ki so povezane z nosečnostjo. Samo skozi odprto, ljubečo in iskreno komunikacijo lahko partnerja gradita zadovoljujočo spolnost (Allen, Fountain, 2007, str. 36). Če se partnerja pogovarjata o težavah, ki so nastale v spolnosti med nosečnostjo, se verjetnost, da bodo prerasle v kasnejše resne težave zmanjša. Dobro je, da ima koristne informacije vsaj eden izmed partnerjev. Zato je pomembno, da zdravstveni delavci dajejo informacije o spolnosti v nosečnosti natančno in objektivno, kakor dajejo tudi druge informacije povezane z nosečnostjo (Walton, 1994, str. 77). MODEL PLISSIT IN VLOGA DIPLOMIRANE MEDICINSKE SESTRE Če želimo nosečnico in njenega partnerja kar najbolje poučiti o spolnosti v nosečnosti, moramo pričeti z raziskovanjem, kako so zdravstveni delavci seznanjeni s to temo in kako jo le ti prenašajo na nosečnice. Kaj hitro naletimo na težavo, saj že same medicinske sestre niso enotne, ko podajajo informacije o spolnosti. Vzroki za to so 29 Spolnost v nosečnosti različni, od sramu in nelagodja, nezadovoljstva z lastno spolnostjo, strahu, da bodo z vprašanji o spolnosti prestopile mejo intimnosti pacienta, pa tudi strah pred tem, da bi pacienti lahko njihova vprašanja razumeli kot spolno nadlegovanje. Težavo predstavlja tudi pomanjkanje znanja in izkušenj na temo spolnosti. V običajni obravnavi pacienta, ki velikokrat poteka rutinsko, izpustimo temo spolnost in na njo velikokrat pozabimo. Nosečnice in njihovi partnerji potrebujejo informacije o spolnosti in raziskave so pokazale, da so se o spolnosti pripravljeni tudi pogovarjati, vendar se počutijo bolje, če s temo pričnejo zdravstveni delavci (Allen, Fountain, 2007, str. 33). Zdravstveni delavci morajo nosečnicam svetovati tako, da dosežejo spolno zdravje kljub omejitvam, ki jim jih vsiljuje njihovo osebno telesno stanje. Tak pristop zahteva izobraževanje (znanje o spolnosti in nosečnosti), v praksi z nosečnico pa komunikacijo pri kateri pridejo do izraza spretnosti asertivnega vedenja. Osnova za pogovor o spolnosti je iskrena, odkrita spolna anamneza. Zdravstveni delavec, ki tega ni sposoben, naj se ne loteva težav nosečnice, ker je tema že sama po sebi zelo občutljiva (Skoberne, 2004b, str. 117). Zdravstveni delavci si lahko pomagajo s PLISSIT modelom. PLISSIT je akronim, ki pomeni permission (dovoljenje), limited information (omejena informacija), specific suggestion (določeni predlogi) in intensive therapy (intenzivno zdravljenje). Model se pogosto uporablja za ocenjevanje spolne funkcije in se lahko uporablja pri različnih pacientih, vključno z nosečnicami (Allen, Fountain, 2007, str. 33). Prvi korak - permission – odpre vrata v pogovor in sicer tako, da nosečnica dovoli in sprejme pogovor. Pogovor lahko pričnemo z besedami: »Vaše telo se sedaj zelo spreminja in nekatere od teh sprememb bodo vplivale tudi na vašo spolnost. Mnogo nosečnic ima vprašanja glede spolnosti. Ali bi se tudi vi želeli pogovoriti o kakšni zadevi?« Pomembno je, da s pogovorom pričnemo umirjeno in nenapadalno, tako da se nosečnica v pogovoru počuti ugodno (Allen, Fountain, 2007, str. 34). Drugi korak – limited information – vsebuje ravno dovolj vsebovanih informacij, da lahko nosečnica svoje spolne težave izboljša. Če nas nosečnica vpraša ali bo spolni odnos povzročil splav, lahko odgovorimo z besedami: » spolni odnos ne povzroči splava. Večino splavov, ki se pojavijo v prvih mesecih so rezultat kromosomskih napak ali težav v razvoju ploda.« (Allen, Fountain, 2007, str. 34). Tretji korak – specific suggestion – zahteva s strani medicinske sestre bolj poglobljeno in strokovno znanje. Za nosečnico z nepravilnim razvojem posteljice ne bo dovolj splošno svetovanje o spolnosti med nosečnostjo, temveč bo potrebovala svetovanje, ki bo specifično za njeno stanje (Allen, Fountain, 2007, str. 34). Zadnji korak – intensive therapy - se običajno navezuje na stanja, ki potrebujejo zdravljenje s strani zdravnika ali terapevta. Za primer lahko vzamemo žensko, ki tudi mesece po rojstvu otroka med spolnim odnosom občuti bolečino. Le ta potrebuje obravnavo ginekologa ali posebej usposobljenega terapevta (Allen, Fountain, 2007, str. 34). Večina nosečnic potrebuje intervencije na prvih treh stopnjah modela, kjer jim medicinska sestra lahko sama pomaga, potem ko je predhodno skupaj z njimi ugotovila problem. Bistvo je, da se medicinske sestre zavedo mej lastnega znanja in temu primerno ukrepajo (Skoberne, 2004b). Za zmanjšanje težav pri komunikaciji o spolnosti je potrebno poskrbeti za majhen, miren, privaten prostor, Če to ni mogoče, je potrebno pogovor prestaviti 30 Sonja Kostanjevec, Vida Gönc na primernejši čas (Katz, 2005, str. 67). Zelo pomembno je upoštevati kulturno in versko prepričanje nosečnice (Allen, Fountain, 2007, str. 34). O spolnosti se je potrebno zmeraj pogovarjati z obema partnerjema. Podati je potrebno informacije, ki so znanstveno dokazane in ne tistih, ki temeljijo na lastnem prepričanju. Vsakemu paru je potrebno svetovati individualno in nasveti se morajo navezovati na težavo vsakega para posebej. V primeru omejitve ali prepovedi spolnih odnosov je zmeraj potrebno natančno opredeliti, kaj je prepovedano in kaj ne. Podati je potrebno alternative in tako vzpodbujati bližino partnerjev. Slabo podane informacije so velikokrat napačno razumljene in lahko privedejo do občutka krivde ob neupoštevanju le teh (Lamont, 1998, str. 1414). Tudi interes medicinskih sester po pogovoru o spolnosti s pacientkami niha. Zaradi neugodnega občutka medicinske sestre mnogokrat iščejo izgovore v pomanjkanju časa in preobilici drugih obveznosti. Če pacientka ne postavi konkretnega vprašanja, bo medicinska sestra velikokrat sklepala, da je to pač ne zanima. Pa vendar je naloga medicinske sestre, da se opogumi in da pacientki vedeti, da lahko dobi potrebne informacije in odgovore na svoja vprašanja. V veliko pomoč bo že, če medicinska sestra priporoča primerno literaturo, spletno stran ali drugi vir informacij, kateri bo pacientki postregel s primernimi in zadovoljivimi informacijami (Katz, 2010, str. 52). RAZISKAVA Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Uporabili smo deskriptivno raziskovalno metodo in za metodo zbiranja podatkov anketni vprašalnik, ki je vseboval vprašanja zaprtega in polzaprtega tipa. Želeli smo ugotoviti, kje nosečnice iščejo informacije o spolnosti in kako stereotipi vplivajo na njihovo doživljanje spolnosti. Raziskava je bila izvedena januarja 2011. V raziskavo je bilo vključenih 68 nosečnic, ki so v mesecu januarju 2011 obiskale izbranega ginekologa v ZD Ptuj v različnem mesecu nosečnosti in različnih starostnih skupin. Anketirankam smo zagotovili anonimnost. Rezultati V raziskavi je sodelovalo 68 nosečnic, starih od 20 do 37 let. 40% nosečnic je izrazilo potrebo po informacijah ali nasvetih o spolnosti v času nosečnosti. Najpogostejši vzrok, ki je nosečnice pripeljal do iskanja informacij je radovednost. 2 nosečnici sta informacije o spolnosti iskale zaradi težav, ki so se v spolnosti v času nosečnosti pojavile. Najpogosteje uporabljeni viri informacij so internet (18%), zloženke in revije (19%), ginekolog (19%) in prijateljice (18%). Nosečnice (81%) menijo, da je na voljo dovolj informacij o spolnosti v nosečnosti, kljub temu 77% nosečnic želi, da bi se tema obravnavala tudi v materinski šoli. Ker medicinske sestre sodijo med strokovnjake s področja zdravstva, ki nudijo tudi nasvete, smo nosečnice povprašali ali se počutijo neprijetno, ko se z medicinsko sestro pogovarjajo o spolnosti. 46% nosečnic ne občuti neprijetnosti pri pogovoru o spolnosti, saj menijo, da je za medicinsko sestro to nekaj vsakdanjega. 43% nosečnic je bilo takšnih, ki jim o spolnosti ni neprijetno govoriti, torej se lahko normalno pogovarjajo tudi z medicinsko sestro. 4% nosečnic se počuti neprijetno, saj je spolnost zelo intimna tema in 7% je o spolnosti neprijetno govoriti s tujo osebo. 31 Spolnost v nosečnosti Ko se v življenju srečujemo z novostmi, nas zmeraj obdaja kanček strahu. In ker je nosečnost običajno nekaj novega in drugačnega, nas je zanimalo ali imajo nosečnice strah pred spolnimi odnosi. 28% nosečnic je odgovorilo pritrdilno. Med vzroki za strah sta prevladovala strah, da bodo s spolnimi odnosi škodovale otroku (64%) in strah pred okužbami (23%). Manjše število se jih boji možnih zapletov in krvavitve (9%) ali želijo zaščititi sebe (4%). Ker lahko v današnji družbi srečamo različne stereotipe o spolnosti v nosečnosti, smo nosečnice povprašali ali menijo, da ti stereotipi vplivajo na doživljanje spolnosti nosečnice. Dobili smo zelo deljene rezultate. 47% nosečnic meni, da stereotipi v družbi vplivajo na doživljanje spolnosti nosečnice, 53% jih meni, da stereotipi nimajo vpliva. Pogosto lahko slišimo trditev, da spolnost in nosečnost ne sodita skupaj, s katero se je strinjalo 6% nosečnic. 94% nosečnic je tej trditvi nasprotovalo. Želeli smo ugotoviti tudi povezavo med negativnimi izkušnjami s spolnostjo v prvi nosečnosti in doživljanjem spolnosti v drugi (ali več) nosečnosti, vendar nosečnice, ki so bile noseče drugič (ali več) niso poročale o negativnih izkušnjah s spolnostjo v prejšnji nosečnosti, tako da povezave nismo mogli ugotoviti. Zdravstvo deluje tudi na primarni ravni, deluje preventivno in skrbi za osveščanje ljudi, zato smo želeli ugotoviti ali bi nosečnice zanimale brošure na temo nosečnost in spolnost in ali bi jo pri svojem ginekologu želele zaslediti med drugimi brošurami. 90% nosečnic je odgovorilo pritrdilno. Tema spolnost je v današnjem času še zmeraj tabu tema še posebej če je povezana s kakšnim posebnim stanjem, kot je to na primer nosečnost, zato si 78% nosečnic želi, da bi več dela vložili v osveščanje ljudi o tej temi. RAZPRAVA Za moškega in žensko je lahko nosečnost lepa izkušnja, v spolnosti pa velikokrat prinese nepričakovane in neprijetne trenutke. Nanjo v tem času vplivajo različni dejavniki, ki spremljajo nosečnost. Na vprašanje biti spolno aktiven v nosečnosti ali ne smo nedolgo nazaj dobili enostaven odgovor, ne biti spolno aktiven, ki je bil podan na podlagi starih pogledov na spolnost in moralnega ter kulturnega prepričanja (Walton, 1994, str. 75). Oviro v spolnosti, po mnenju nosečnic predstavljajo tudi družbeni pogledi na spolnost v nosečnosti. Zasledimo lahko trditve kot so: moški spolni ud lahko poškoduje otoka ali, orgazem lahko sproži porod. Polomeno (2000, str. 17 – 20) je v raziskavi ovrgel te trditve, a kljub temu imajo še zmeraj velik vpliv na ljudi. Poznamo veliko verskih prepričanj, ki imajo stroga pravila o spolnosti v času menstruacije in po rojstvu otroka. Malo je takšnih, ki bi obravnavale tudi spolnost v nosečnosti, kar pomeni da se vsak par zase odloča, kako bo v nosečnosti postopal in upošteva svoja verska in kulturna prepričanja (Walton, 1994, str. 77). Sonja Kostanjevec, Vida Gönc Čeprav so se nosečnice izkazale, kot dobri iskalci informacij in kljub temu, da menijo, da je informacij dovolj je na voljo le malo tehtnih informacij glede škodljivih učinkov spolnih odnosov med normalno nosečnostjo. Ni ugotovljeno, da bi zaradi spolnih odnosov prišlo do poškodbe ploda, pretrganja jajčnih ovojev ali da bi orgazem povzročil prezgodnji porod (Skoberne, 2004b, str. 123). V normalnih okoliščinah ni razloga, zakaj par v svoje ljubezenske igre med nosečnostjo ne bi vključil tudi spolnih odnosov. Plod je dobro zavarovan z amnijsko ovojnico, ki zadržuje tekočino, maternični vrat pa zapira čep sluzi. Čeprav se med orgazmom maternica krči, to običajno ne sproži prezgodnjega poroda, razen v primerih, ko je ženska predhodno zaradi tega že splavila. (Walker, 1997, str. 215). Za zdravstveno osebje je lahko zaskrbljujoč podatek, da se nosečnice ne odločajo, da bi po informacijah povpraševale diplomirane medicinske sestre in le manjši odstotek se jih odloči, da se obrnejo na izbranega ginekologa, kar je v svoji raziskavi potrdil tudi Bartellas s sodelavci. Velika večina sodelujočih nosečnic, ki se s svojim ginekologom niso pogovarjale o spolnosti meni, da bi se kljub temu bilo potrebno o spolnosti pogovoriti (Bartellas, 2000, str. 966). Nosečnice si želijo, da bi temo spolnosti obravnavali tudi v materinski šoli. Medicinske sestre bi lahko v zdravstveno vzgojo nosečnice več vključevale tudi temo spolnosti in si pri tem pomagale tudi z metodo PLISSIT. ZAKLJUČEK Zdravstveni delavci lahko priskrbijo neprecenljive nasvete parom, ki se navezujejo na spremembe v spolnosti, ki se pojavijo v nosečnosti. Pomembno je, da par razume nihanja v zanimanju za spolnost in da se le ta pogosteje pojavlja pri ženskah kot pri moških. Zelo verjetno je, da bo med nosečnostjo potrebno spremeniti tudi položaje pri spolnosti. Vse te informacije lahko nosečnici in njenemu partnerju pomagajo premagati veliko nevšečnosti. Pomembno je par poučiti tudi o tem, da spolni odnos v normalni nosečnosti ne bo povzročil nobenih komplikacij (Bartellas, 2000, str. 967). Kljub poznavanju različnih modelov, ki jih pri komunikaciji s pacientom lahko uporabljamo, ko se pogovarjamo o spolnosti, lahko le ta še vedno predstavlja težavo, morda zaradi lastnega ne sprejemanja spolnosti ali strahu, da bomo pacienta užalili. V pomoč so nam lahko razne delavnice na temo spolnosti ali internetne delavnice. Zelo veliko pa se lahko naučimo, če spremljamo in opazujemo nekoga, ki to obvlada (Katz, 2005, str. 67). Ogromno dela moramo vložiti, da spremenimo poglede ljudi na določene situacije v življenju. Mnogo tradicionalnih vlog in pogledov se je skozi čas spremenilo, nekateri imajo še zmeraj vpliv na razmišljanje ljudi in jih nekje v podzavesti zavirajo. Čas se spreminja in svet se modernizira, zato lahko sklepamo, da bomo s pomočjo zdravstveno vzgojnega dela in ustreznih informacij ugodno vplivali na ljudi in jim tako pomagali pri odločitvah, ki jih v življenju morda begajo. V raziskavi smo zasledili , da se nosečnice bojijo spolnih odnosov in na prvi pogled je videti, da je med nosečnostjo težko uživati v spolnih odnosih, saj ima ženska lahko precej razlogov, da ji ni do ljubljenja. Toda dejansko spolni odnosi obema koristijo. Žensko telo je pripravljeno na ljubljenje, po čustveni strani pa se ohranja stik s partnerjem, ki se v tem obdobju morda počuti odrinjenega, ženska pa vedno znova dobi potrditev, da je ljubljena (Quilliam, 1998, str. 120). 32 33 Spolnost v nosečnosti PRVA POMOČ DOJENČKU S POPOLNO ZAPORO DIHALNE POTI S TUJKOM PRAKTIČNO ZNANJE LAIKOV LITERATURA 1. Lamont, J, A. Sexuality and pregnancy. V: Gleicher, N. Principles & practice of medical therapy in pregnancy. Conneticut: Appleton & Lange, 1998: 1411 – 1416. FIRST AID IN INFANT WITH COMPLETE AIRWAY OBSTRUCTION WITH FOREGIN BODY PRACTICAL KNOWLEDGE OF LAYMEN 2. Polomeno, V. Sex and pregnancy: A perinatal educator’s guide. The journal of perinatal education 2000; 9(4): 15 – 27. 3. Skoberne, M. Spolnost in spolno zdravje: spolnost 1. del. Obzornik zdravstvene nege 2004a; 38(1): 31 – 41. Jani Izlakar, Damjan Slabe 4. Skoberne, M. Spolnost in spolno zdravje: spolno zdravje 2. del. Obzornik zdravstvene nege 2004b; 38(2): 117 – 127. 5. Walton, I. Sexuality and motherhood. Cheshire: Books for midwives press, 1994. POVZETEK Abstract 6. Quilliam, S. Zadovoljna v spolnosti. Ljubljana: DZS, 1998. Teoretična izhodišča: Majhne igrače, kovanci in ostali drobni predmeti predstavljajo nevarnost, zaradi katere se lahko dojenček zaduši. Zapora dihalnih poti s tujkom je redek, vendar zato toliko bolj dramatičen zaplet, ki lahko brez pravilnega ukrepanja vodi v oteženo dihanje, zamašitev dihalne poti in smrt otroka. Background: Small toys, coins and other small items represent a threat that can cause a baby to choke. Foreign body airway obstruction is rare but that is much more dramatic complication, because without the proper action it can lead into a shortness of breathing, clogging the entrance to the throat and death. Cilj: Namen raziskave je ugotoviti raven praktičnega znanja prve pomoči laikov v primeru hude zapore dihalne poti s tujkom pri dojenčku, obenem pa anketirane poučiti o pravilnem dajanju prve pomoči v tem primeru. Aim: The purpose of the research is to determine the level of practical knowledge of the first aid in case of laymen to complete airway obstruction of infants with FB and at the same time to educate the respondent laymen about the correct provision of the first aid. 7. Walker, R. Spolnost in medčloveški odnosi. Ljubljana: DZS, 1997. 8. Lodrant, S, Kocjan, M, Binter, J. Vse o nosečnosti in porodu. Izola: Meander, 2005. 9. Horvat, Kuhar, E. Izziv poroda. Ljubljana: Rokus, 1995. 10. Johnson, R, V. Vse o nosečnosti in otrokovem prvem letu. Ljubljana: Educy, 2001. 11. Bartellas, E. Sexuality and sexual activity in pregnancy. British journal of obstetric and gyneacology 2000; 107: 964 – 968. 12. Allan, L, Fountain, L. Addressing sexuality and pregnancy in childbirth education classes. The journal of perinatal education 2007; 16(1): 32 – 36. 13. Katz, A. Do ask do tell: Why do so many nurses avoid the topi cof sexuality?. American journal of nursing 2005; 105(7): 66 – 68. 14. Katz, A. Sexual changes during and after pregnancy. American journal of nursing 2010; 110(8): 50 – 52 Metoda: Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Podatki so bili zbrani s pomočjo dostopne domače in tuje strokovne literature ter z anketnim vprašalnikom in praktičnim preizkusom znanja. Anketiranci so odgovarjali na 11 vprašanj, pred tem pa so pokazali svoje znanje pri praktičnem preizkusu s simulacijo popolne zapore dihalnih poti s tujkom na mod- Methods: A descriptive work method was used. The data were collected through access of domestic and foreign professional literature, the questionnaire and the practical test of knowledge. The respondents answered to 11 questions before they showed their skills in the practical test by simulating a complete airway obstruction ZF UL Jani Izlakar - jizlakar@onko-i.si viš. pred. mag. Damjan Slabe - damjan.slabe@zf.uni-lj.si 34 35 Prva pomoč dojenčku s popolno zaporo dihalne poti s tujkom elu dojenčka Baby AnneTM proizvajalca Leardal. with FB on the model of Infant Baby AnneTM Leardal manufacturer. Rezultati: V raziskavi so sodelovali 103 anketiranci (56 žensk in 47 moških). Povprečna starost anketirancev je bila 33,5 let, 53% pa jih je končalo srednjo šolo. Anketiranih staršev, ki imajo otroke mlajše od 10 let, je bilo 26. Dve tretjini anketiranih je imelo opravljen zadnji tečaj iz prve pomoči pred več kot 5 do 10 leti, vendar so odstopanja v praktičnem znanju med anketiranci, ki so imeli tečaj iz prve pomoči različno dolgo nazaj, zanemarljiva. Le malo anketiranih (9,27%) je pri praktičnem preizkusu uporabilo aktualni postopek odstranjevanja tujka iz dihalnih poti brez pomanjkljivosti. Precejšen delež anketiranih (46,6%) pa jih je uporabilo neustrezno ali zastarelo metodo. Results: The study involved 103 respondents (56 women and 47 men). The average age of participants was 33.5 years, 53% of them finished high school. There were 26 interviewed parents whose children are younger than 10 years. Two thirds of the respondents had education or course in the first aid for more than 5 or 10 years, but the deviations in the practical knowledge among respondents who had the first aid course in different times, was negligible. Only a few respondents (9) used a current practical test method for removing a foreign body from the airway without dificiency. A significant proportion of respondents (48) used an inappropriate or outdated method. Zaključek: Na podlagi rezultatov praktičnega preizkusa in rezultatov ankete je razvidno, da anketiranci ne uporabljajo ali ne poznajo aktualne metode odstranjevanja tujka iz dihalnih poti pri dojenčku. Prav tako ne razlikujejo blažje in hude zapore dihalnih poti. Potrebno bi bilo ponuditi možnost tečajev in izobraževanj s področja prve pomoči za mlade starše oz. družine z dojenčki, če ne že za vse laike, katere tečaje bi morali periodično obnavljati (na vsake 3 do 5 let). S tem bi se izboljšala raven znanje laikov s področja prve pomoči. Discussion and conclusion: The results of the practical test and the results of the survey show that respondents do not apply or do not know the current methods of disposal of a foreign body in respiratory tract with infants. They do not distinguish between mild airway obstruction and severe airway obstruciton. The courses and training in the field of the first aid for young people or parents, families with infants should be offered if not for all laymen, which courses should be renewed every 3 to 5 years. This would improve the level of both theoretical and practical knowledge of laymen in the field of the first aid. Ključne besede: prva pomoč, dojenček, zapora dihalnih Key words: First aid, infant, airway obstriction UVOD Dojenček je otrok do konca prvega leta starosti (Krajnc, Pečovnik Balon, 2000; Kališnik, 2002; Vidmar, 2006). V vseh pogledih je odvisen od svojih staršev oziroma skrbnikov. Ob njem pa ni vedno prisoten samo starš, ampak lahko tudi vsakdo izmed nas. Tako se lahko vsakdo sreča tudi s primerom, ko se dojenček nenadoma duši zaradi tujka v dihalih. 36 Jani Izlakar, Damjan Slabe Tujek v sapniku je vsak trden delec, ki zaide vanj z vdihom (Krajnc, Pečovnik Balon, 2000). Zapora dihalnih poti s tujkom je sicer redek, vendar zato toliko bolj dramatičen zaplet, ki lahko brez ustrezne pomoči vodi v oteženo dihanje, zamašitev vhoda v grlo in smrt. Najpogosteje se pojavlja pri otrocih, ki v dihala vdihnejo kak manjši predmet v igri (fižolček, frnikolo, kovanec). Znani so tudi primeri, ko je med poskakovanjem vhod v dihalne poti zaprl žvečilni gumi. Otrok je umrl, vendar ne zaradi zadušitve in pomanjkanja zraka, temveč zaradi refleksne smrti zaradi pritiska tujka na enega od živcev v vegetativnem živčnem sistemu (Tišler, 2010). Večina smrti zaradi vdihavanja (aspiracije) tujka se zgodi v predšolskem obdobju. Najpogosteje je zapora dihalnih poti zaradi tujka delna (Vidmar, 2006). Pri dojenčkih in otrocih se približno polovica primerov dušenja pripeti v času prehranjevanja (večinoma so vzrok sladkarije), preostali primeri so povezani predvsem z aspiracijo igrač in kovancev (Štrancar, 2006). Prenehanje dihanja zaradi zadušitve s tujkom je pri otrocih in dojenčkih pogosto vzrok za srčni zastoj (Krajnc, Pečovnik Balon, 2000). Po statističnih podatkih Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije (IVZ RS, 2010) so bili v obdobju od leta 1997 do 2008 v Sloveniji zabeleženi trije smrtni primeri dojenčka zaradi zapore dihalnih poti: 2 primera zaradi zunanjega vzroka; vdihanje želodčne vsebine (po mednarodni klasifikaciji bolezni MKB-10 je ta vzrok kodiran z oznako W78) in 1 primer zaradi vdihanja in zaužitja hrane (W79), ki povzroči zaporo dihalnih poti. Chinski et al. (2010) navaja, da je bilo v Evropi po podatkih ESFBI študije v letu 2008 zabeleženih 722 primerov inhalacije tujkov pri otrocih. Od tega je bilo 30,6% otrok starih od 0 – 3 leta, 69,4% pa je bilo starejših od 3 let. V 76,03% je bil tujek organskega izvora, v 27,97% pa anorganskega izvora. Najpogostejša komplikacija je bila pljučnica. V ZDA je zadušitev s hrano šesti najpogostejši vzrok naključne smrti. V letu 2000 je 160 otrok, starih od 1-14 let, umrlo zaradi obstrukcije dihalnih poti, povezane z vdihnjenem ali zaužitjem tujkov (W79-W80). Mnogo teh primerov je bilo povezanih z bonboni/ žvečilkami (19 %) in kovanci (12,7 %) (Zigon et al., 2006, 2001). Zapora dihalne poti zaradi tujka je lahko blažja ali huda (Nolan at. al., 2010). Pri dojenčku se orientiramo gleda na refleks kašljanja. Če učinkovito kašlja, ukrepamo šele, ko postane kašelj neučinkovit, ko je tih in otrok prične zgubljati zavest. Vedeti moramo, da je spontani kašelj mnogo bolj učinkovit kot kakršenkoli manever. Če dojenček zaradi tujka v dihalih ne more jokati ali kašljati, opazimo spremembo zavesti, pojavi se celo zastoj dihanja (apneja), gre za hudo zaporo dihalne poti. V tem primeru izmenjaje izvedemo 5 udarcev med lopatici in 5 pritiskov na prsni koš vse do izpada tujka ali do prihoda reševalcev (Vidmar, 2006). Če pri dojenčku zaznamo odsotnost zavesti, dihanja in delovanja srca, pričnemo s temeljnimi postopki oživljanja (Tišler, 2010). Po vsakem (tudi uspešnem) odstranjevanju tujka pri dojenčku, je potrebno poskrbeti za preventivni pregled pri zdravniku (American Red Cross, 2008; Slabe in Šutanovac, 2010). NAMEN Namen raziskave je ugotoviti raven praktičnega znanja prve pomoči laikov v primeru blažje in hude zapore dihalne poti s tujkom pri dojenčku, obenem pa anketirane laike podučiti o pravilnem dajanju prve pomoči v tem primeru. 37 Prva pomoč dojenčku s popolno zaporo dihalne poti s tujkom Jani Izlakar, Damjan Slabe METODE posameznika pri praktičnem preizkusu, njegove zainteresiranosti in razpoložljivega časa anketiranca. Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Zbiranje podatkov je potekalo s pomočjo pregleda dostopne domače in tuje strokovne literature. Pri domačih smo uporabili bazo podatkov COBISS, pri tuji prost Pubmed. Poslužili smo se tudi osebna korespondence po e-pošti s Statistično pisarno Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije. Podatke pridobljene s praktičnim preizkusom znanja ter z anketo, smo pregledali, uredili, vnesli v računalnik in jih statistično obdelali s pomočjo programa Microsoft Excel. Za namen praktičnega dela raziskave je bil uporabljen anketni vprašalnik z ocenjevalnim listom in praktični preizkus znanja s simulacijo hude zapore dihalne poti s tujkom na modelu dojenčka Baby AnneTM, proizvajalca Leardal. REZULTATI V nadaljevanju so grafično predstavljeni ključni rezultati praktičnega preizkusa znanja anketirancev. Anketni vprašalnik z ocenjevalnim listom praktičnega dela smo sestavili na podlagi strokovne literature (Slabe, Šutanovac, 2010) in vprašalnikov, ki sta jih pri svoji diplomskem delu uporabili Pikelčeva (2006) in Romškova (2009). Anketiranci so anonimno odgovarjali na 11 vprašanj zaprtega in odprtega tipa. Vprašalnik in praktični preizkus smo 29. junija 2010 preizkusili na dvanajstih študentih in študentkah v študentskem naselju v Rožni dolini. Ker na vprašalnik in potek praktičnega preizkusa niso imeli pripomb, smo v začetku julija 2010 začeli izvajati anketiranje s praktičnim preizkusom znanja v parku Tivoli v Ljubljani. Praktični preizkus je potekal tako, da smo povabili naključne mimoidoče k sodelovanju in če je posameznik/posameznica privolil/privolila, smo ga/jo seznanili s preizkusom znanja ter ga/jo prosili, naj ukrepa tako, kot bi, če bi šlo zares. Najprej smo sodelujočemu na kratko opisali namišljen dramatični dogodek v parku z naslednjim opisom: »Ste na sprehodu v parku. Nenadoma do vas priteče prestrašena ženska in vam da v roke dojenčka, ki ne joka in je ves pomodrel v obraz. Pove, da se je dojenček igral s frnikolo, ki jo je dal v usta in vas prosi za pomoč. Kaj storite?« Nato smo anketirancu dali v roke lutko Baby AnneTM in njegovo ukrepanje ocenili s pomočjo ocenjevalnega lista. Pri praktičnem preizkusu smo ocenjevali držo dojenčka, ugotavljanje mehanizma poškodbe, ugotavljanje dihanja, sam postopek odstranitve tujka in položaj dojenčka po morebitni uspešni odstranitvi tujka. Vsako od ocenjevanih kategorij smo ocenili na večstopenjski lestvici in po v naprej opredeljenih kriterijih. Navajamo primer ocenjevalne lestvice za oceno dihanja: 1 - ne preveri dihanja, 2 pomanjkljivo in neodločno preveri dihanje (opazuje dihanje manj kot 5 sekund in več kot 15 sekund, 3 - preveri dihanje (gleda, posluša in občuti dihanje; opazuje dihanje več kot 5 do največ 15 sekund. Kategoriji »Ugotavljanje mehanizma poškodbe« in »Ugotavljanja dihanja« sta obsegali tri stopnje, kategorija »Položaj dojenčka« štiri, »Drža dojenčka« pet in kategorija »Postopek odstranitve tujka »7« stopenjsko ocenjevalno lestvico. Tako smo naredili za vse 103 anketirance. Kot relevantno literaturo smo uporabil priročnik Prva pomoč, priročnik s praktičnimi primeri (Ahčan, 2006). Praktičnemu preizkusu je sledilo izpolnjevanje anketnega vprašalnika ter na koncu še prikaz pravilnega postopka prve pomoči dojenčku s popolno zaporo dihalne poti zaradi tujka. Vzorec anketirancev sestavljajo naključni laiki, ki so različne starosti in izobrazbe, ter predstavljajo potencialnega prvega pomagalca. Anketiranje posameznika s praktičnim preizkusom ter demonstracijo pravilnega postopka prve pomoči v primeru zapore dihalne poti pri dojenčku, je v povprečju trajalo 5 do 10 minut, v nekaterih primerih tudi do 20 minut. Čas anketiranja je bil odvisen predvsem od uspešnosti 38 Graf 1: Drža dojenčka Več kot polovica anketiranih je uporabila položaj, ki omogoča varno odstranjevanje tujka iz dihalnih poti pri dojenčku (graf 1). Graf 2: Ugotavljanje mehanizma poškodbe Ustno votlino in žrelo sta preverila le eden do dva anketirana od desetih (graf 2). 39 Prva pomoč dojenčku s popolno zaporo dihalne poti s tujkom Jani Izlakar, Damjan Slabe Graf 3: Ugotavljanje dihanja Graf 5: Položaj dojenčka po uspešni odstranitvi tujka Dihanja ni preverilo dve tretjini anketiranih (graf 3), približno tretjina je to izvedla pomanjkljivo. Največkrat so anketirani dojenčka po koncu praktičnega preizkusa znanja, držali v naročju ali ga imeli ležečega na svojih rokah (graf 5). RAZPRAVA Anketirane so bile 103 osebe. Od tega je bilo 56 žensk in 47 moških. Povprečna starost anketirancev je bila 33,5 let. Največ anketirancev (55) je končalo srednjo šolo, sledijo anketiranci s končano 3-letno poklicno šolo (17) končano višjo (12) ter visoko šolo oz. fakulteto (15). 92 % anketiranih še ni pomagalo dojenčku zaporo dihalne poti. Podobno navaja tudi Romšek (2009), katerih delež anketirancev, ki se niso srečali s tovrstnim primerom dajanja prve pomoči, znaša 85 %. 32 % anketiranih je imelo zadnje izobraževanje iz prve pomoči pred več kot enim letom do vključno 5 let, 31 % pred več kot 5 do vključno 10 leti. Skupno predstavljata ti dve skupini anketirancev slabi dve tretjini vseh anketiranih oseb. Graf 4: Postopek odstranitve tujka Heimlichov prijem je pri dojenčku uporabilo 12,4 %, aktualno metodo odstranjevanja tujka pa 9,3 % anketiranih (graf 4). 40 Dojenčka je v pravilen položaj (na reševalčevi podlahti z glavo nižje od trupa) za odstranitev tujka namestilo 12 anketirancev (12,4 %). Bolj spodbudno je, da je kar dobra polovica anketiranih (56,7 %) imela dojenčka v položaju, ki še omogoča varno odstranjevanje tujka iz dihalnih poti. V večini teh primerov je bil dojenček v vodoravnem položaju na reševalčevi roki, podprti z nogo, kar še vedno omogoča varno in učinkovito izvajanje metode odstranjevanja tujka, za razliko, ko je bil dojenček v vertikalnem položaju z glavo navzdol (19 primerov). V sedmih primerih je bil dojenček v nevarnem položaju, npr.: reševalec ga je držal za eno nogo z glavo navzdol in udarjal po hrbtu ali pa ga je držal v rokah in ga sunkovito stresal. Pri ugotavljanju mehanizma poškodbe je 46,35 % sodelujočih pomanjkljivo pogledalo ustno votlino in žrelo (tako rekoč na hitro in od daleč), kar 43,26 % pa le-tega sploh niso preverili, kljub temu, da smo jih pri opisu dramatičnega dogodka v parku opozorili, da je dojenček nekaj vtaknil v usta in da se duši. Anketirani, ki pa so preverili ustno votlino in žrelo, pa so to storili očitno in zanesljivo, vendar je bilo takih le 15,5 %. Skoraj 41 Prva pomoč dojenčku s popolno zaporo dihalne poti s tujkom dve tretjini anketiranih ni preverilo dihanja, ki je osnovni ukrep, da prepoznamo zastoj dihanja, kar je značilno za popolno zapro dihale poti. Postopek odstranitve tujka je pravilno izvedla 1/3 anketiranih, ki je uporabila aktualno metodo (9) in aktualno metodo z nekaterimi pomanjkljivostmi (24). Te pomanjkljivosti so bile: napačno število udarcev ali pritiskov, uporaba samo udarcev med lopatice brez pritiskov na prsnico ali obratno, blagi in neodločni udarci/pritiski, grobi udarci/pritiski in dojenčkova glava je bila višje od ritke. 24,7% anketirancev pa je uporabilo metodo odstranjevanja tujka, ki ni več v uporabi (dojenčka prime za noge, ga obrne na glavo in udarja med lopatice). Neustrezno je ravnalo 43 anketirancev (44,3%). Uporabljali so Heimlichov prijem (12), neustrezno metodo (24) in 7 jih sploh ni reagiralo pri praktičnem preizkusu. Pri praktičnem ocenjevanju pa smo zaznali tudi na nekaj nenavadnih (bolj ali manj neustreznih) primerov, katere smo razvrstili v kategorijo Drugo: dojenček je na boku, reševalec pa ga stiska za trebuh, kar ni ustrezno; dojenček je na reševalčevih kolenih na trebuhu, reševalec pa ga udarja med lopatice, kar smo ocenili kot delno; dojenček je v reševalčevem naročju, le-ta pa mu poskuša odstraniti tujek s pihanjem skozi nos, kar ustrezno. Zadnji ocenjevalni kriterij, ki smo ga pri praktičnem preizkusu ocenjevali, je bil položaj dojenčka po morebitni uspešni odstranitvi tujka. Dojenčka je kar dve tretjini anketiranih držalo v naročju ali na rokah, kot je značilno za pestovanje dojenčka, kar v tem primeru sicer ni pravilno. Eden od anketirancev je na vprašanje, ko smo ga vprašali, zakaj je dal dojenčka na tla, odgovoril, da bi dojenček že sam našel položaj, ki bi mu ustrezal. V pravilen položaj (se pravi v naročju na bok) je dojenčka dalo 29 anketiranih (29,9 %), kar je tretjina vseh. SKLEP Kljub temu, da je zapora dihalne poti zaradi tujka pri dojenčku glede na dostopne podatke redek pojav, je v praksi tekih primerov gotovo precej več, saj vsi uspešno rešeni primeri ne pridejo do zdravstvene službe. Anketiranci ne razlikujejo med blažjo in hudo zaporo dihalnih poti, le malo anketiranih pa jih je pri praktičnem preizkusu uporabilo aktualno metodo odstranjevanja tujka iz dihalnih poti brez pomanjkljivosti. Potrebno bi bilo ponuditi možnost tečajev in izobraževanj s področja prve pomoči za mlade starše oz. družine z dojenčkom oz. tudi za drugo splošno javnost. Prispevek k večji ozaveščenosti laikov o pravilni prvi pomoči v primeru zapore dihalne poti zaradi tujka pri dojenčku predstavlja tudi naša raziskava, saj smo vse sodelujoče, ki postopka niso obvladali, po zaključku anketiranja tudi poučili o pravilnem pristopu. Jani Izlakar, Damjan Slabe LITERATURA 1. Ahčan U (2006). Prva pomoč-priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije. 2. American Red Cross. BabyCenter Medical Advisory Board 2008; http:// www.babycenter.com/0_infant-first-aid-for-choking-and-cpr-an-illustratedguide_9298.bc <10.6.2010> 3. Chinski A, Foltran F, Gregori D, Passali D and Bellussi L. Foreign Bodies Causing Asphyxiation in Children: the Experience of the Buenos Aires Paediatric ORL Clinic. Padova, Italy: Faculty of Medicine, University of Buenos Aires, Buenos Aires, Argentina. 2010; http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20515579 <10.6.2010> In: Gregori D, Salerni L, Scarinzi C, et al: Foreignbodies in the upper airways causing complications and requiring hospitalization in children aged 0 – 14 years: results from the ESFBI study. Eur Arch Otorhinolaryngol 2008; 265: 971 – 978.Inštitut za varovanje zdravja RS. Statistični podatki o umrljivosti dojenčkov v letih 1997-2008. Osebna korespondenca po e-pošti, 2010. 4. Kališnik M. Slovenski medicinski slovar. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 2002; 202. 5. Krajnc I in Pečovnik Balon B. Interna medicina za Visoko zdravstveno šolo. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2000; 134, 471-74. 6. Nolan JP, Soar J, Zideman D, Biarent D, Bossaert LL, Deakin C, Koster RW, Wyllie J, Böttinger B (2010). European Resuscitation Council Guidelines for Resuscitation 2010 Section 1. Executive summary. Resuscitation 81 (2010) 1219–1276. 7. Pikelc K. Ali bi starši predšolskih otrok znali nuditi prvo pomoč svojemu otroku? Diplomsko delo. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, 2006. 8. Romšek T. Znanje laikov o prvi pomoči v primeru zapore dihalne poti s tujkom. Diplomsko delo. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta, 2009. 9. Slabe D, Šutanovac R. Prva pomoč - ocean praktičnega dela. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, pola 7; 2010. 10. Statistični urad Republike Slovenije. Statistični portret Slovenije v EU 2010 http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3356 <20.9.2010> 11. Štrancar K. Usposobljenost reševalcev, ključ do življenja. Izola: Splošna bolnica Izola. 2006; http://sbi.eucilnica.si/index.php?stran=2_18 <16.5.2010> 42 43 Prva pomoč dojenčku s popolno zaporo dihalne poti s tujkom 12. Tišler U. Prva pomoč pri dihalni zapori s tujkom. 2010; http://www.pomagamprvi.si/Obnovi_znanje_prve_pomoci/Prva_pomoc_pri_zaporidihalnih_ poti_s_tujkom/. <24.5.2010> OSVEŠČENOST STARŠEV O NUDENJU PRVE POMOČI OTROKU PARENTAL KNOWLEDGE IN CHILD FIRST AID 13. Vidmar I. Temeljni postopki oživljanja otrok. V: Prva pomoč: priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 2006; 82-92. 14. Zigon G, Gregori D, Corradetti R, Morra B, Salerni L, Passali FM, Passali D. Child mortality due to suffocation in Europe (1980-1995): a review of official data. Roma Italy: Società Italiana di Otorinolaringologia e Chirurgia Cervico-Facciale. 2006; http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2639961/?tool=pubmed <11.6.2010> In: Nonfatal choking-related episodes among children – United States, 2001. MMWR Morb Mortal Wkly Rep 2002;51:945-8. Jurij Brezavšček, Melita Peršolja Černe, Igor Karnjuš POVZETEK ABSTRACT Ukrepi prve pomoči se izvajajo z namenom ohranjanja življenja poškodovanega ali nenadno obolelega, preprečevanja poslabšanja stanja in pospeševanja okrevanja. Starši se morajo tega zavedati in imeti dovolj znanja, da lahko svojemu otroku v težkih trenutkih ustrezno pomagajo. First aid has the goal to keep the life of injured or suddenly sick, prevent disablings or aggrevation of conditions and quick recovery. Parents must have enough knowledge, so they can help their child suitably when first aid is needed. Da bi ugotovili osveščenost staršev iz prve pomoči, smo anketirali triinštirideset staršev, ki imajo otroke v starosti od šestega do devetega leta. Iz analize podatkov ugotavljamo, da so starši slabo osveščeni o nudenju pravilne prve pomoči svojemu otroku. Ob opisu situacije, ki je zahtevala zaustavitev krvavitve, bi skoraj polovica staršev najprej poiskala sterilni material in šele nato oskrbela hudo krvavečo rano. Pri nudenju prve pomoči nezavestnem otroku, pa bi najprej preverilo odzivnost otroka le 9,5% staršev. Glede na ugotovitve, zagovarjamo stališče, da je na področju nudenja prve pomoči otrokom potrebno nameniti več pozornosti organiziranju oziroma izvajanju dodatnih programov za tovrstno izobraževanje staršev. We have questionnaired forty-three parents, that have children in age from 6 to 9 years to find the degree of first aid awareness of parents. It seams that the parents are badly informed about offering correct first aid to their own child. Next to description of situation, when an urgent shut down of bleeding was needed, almost half of parents would search for a sterile material first and only after that dressed a bed bleeding wound. In a scenarius with an unsconscious child, just the 9,5 % of parents would check reactivity of child before offering artificial respiration. Considering the findings we advocate that is necessesary to assign more attention to organise and additional programs for first aid education of parents. VŠZI UP Jurij Brezavšček - jurij.brezavscek@gmail.com viš. predav. dr. Melita Peršolja Černe - melita.persolja@vszi.upr.si predav. Igor Karnjuš - igor.karnjus@vszi.upr.si 44 45 Osveščenost staršev o nudenju prve pomoči otroku Ključne besede: prva pomoč, informiranost, starši, otrok Key words: first aid, informations, parents, child UVOD Nezgode so v obdobju od otrokovega šestega do devetega leta starosti pogoste, saj je otrok radoveden, raziskuje okolico, ima veliko življenjske energije in je vedno v gibanju. Vsako leto v Sloveniji umre 15 otrok mlajših od 15 let zaradi nezgod, v slovenske bolnišnice pa jih iz istega razloga letno sprejmejo 2700 (Preprečujmo, 2010). Raziskave so pokazale, da so za umrljivost v starostnem obdobju šest do devet let, v tretjini primerov glavni vzrok poškodbe (Vladutiu et al., 2006). Pomembno je, da znajo starši predvideti stanja, ki otroka ogrožajo in le-te poskušajo z vsemi svojimi močmi preprečiti. Nezgode in nenadna obolenja pri otrocih zahtevajo od starša hitro reagiranje in pravilno odločanje. Starši se morejo zavedati, da je za težo posledic pridobljenih poškodb in tudi za preživetje skoraj vedno odločilna pomoč v prvih minutah po nezgodi, torej prva pomoč, ki jo izvajajo laiki v času do prihoda poklicnih reševalcev (Bošan Kilibarda, 2006). Prva pomoč zajema neposredno zdravstveno oskrbo poškodovanega, nenadno obolelega ali akutno zastrupljenega (Parents, 1999). Prvo pomoč moramo nuditi na kraju dogodka in čim prej po dogodku, z uporabo enostavnih pripomočkov in improvizacije. Vsi ukrepi se izvajajo z namenom ohranjanja življenja, preprečevanja poslabšanja stanja in pospeševanja okrevanja (Obligacijski, 2001; Kazenski, 2008). Pomen znanja staršev Ob nastanku nezgode, v kateri je ponesrečenec otrok in ne odrasel, je potrebno upoštevati posebnosti. Na primer, da je nenadna smrt otrok najpogosteje povzročena z dihalno stisko, zato se zaporedje oživljanja pri otrocih razlikuje od zaporedja ukrepov pri oživljanju odraslega. Ob prvi pomoči se lahko zgodijo tudi napake. Ena izmed pogostih je ukrepanje pri dušenju otroka. Kadar se otrok duši, vendar lahko diha, kašlja in govori, ima delno zaporo dihalnih poti. Takrat starši največkrat naredijo napako, kadar ga udarjajo med lopaticami v upanju, da bo izkašljal tujek. Udarci med lopaticami povzročajo vibracijo prsnega koša in s tem tudi tujka. Premik tujka ob nepravem trenutku in v nepravem položaju lahko ogroža otroka, saj se naenkrat pomakne navzdol, kar povzroči popolno zaporo dihal (Ahčan, Slabe, Šutanovac, 2007). Otrok, ki se je dušil, vendar še kašljal in dihal, po napačnem ukrepanju tako preneha dihati, nezavest nastopi hitro, saj se v trenutkih telesnega nemira porabi veliko kisika. Napačna pomoč ob opeklinah in oparinah, ko na poškodovani del kože namažejo (mrzlo) maslo, poveča bolečino in poglobi opeklino. Maščoba na poškodovani koži namreč zadržuje toploto (Ahčan, Slabe, Šutanovac, 2007). Jurij Brezavšček, Melita Peršolja Černe, Igor Karnjuš da otroka ne poskušajo dvigovati in tresti z namenom, da se zbudi. Razmisliti morajo o okoliščinah nezgode in upoštevati možnost, da je pri padcu prišlo do poškodbe hrbtenice ali glave. Stresanje otroka namreč lahko povzroči dodatne poškodbe hrbtenice, ki vodijo v telesno paralizo ali v nenadno smrt. O seznanjenosti staršev osnovnošolskih otrok iz nudenja prve pomoči ni javno dostopnih podatkov, ki bi bili zdravstvu v pomoč pri postavljanju zdravstveno-vzgojnih programov. METODE Namen raziskave je bil ugotoviti nivo osveščenosti staršev osnovnošolskih otrok prve triade o nudenju prve pomoči. Postavili smo hipotezo: Večina staršev osnovnošolskih otrok prve triade ni zadostno osveščena o nudenju prve pomoči otroku. Instrument Uporabili smo anketni vprašalnik s 14-timi vprašanji avtorice Peršolja Černe (2010). Vprašalnik zajema demografske podatke, samooceno znanja iz prve pomoči in opisane primere nezgod, kjer je bilo potrebno izmed ponujenih izbrati najboljšo rešitev. Rezultati so prikazani v obliki grafov in izraženi v odstotkih, uporabili smo programa SPSS 18.0 in Excel. Populacija in vzorec Raziskava je potekala v mesecu oktobru 2010 med 50 starši otrok, ki so se udeležili organiziranega sestanka oddelkov prve triade na OŠ Elvire Vatovec Prade in OŠ Istrskega Odreda Gračišče. Če sta bila na šolskem sestanku prisotna oba starša otroka, smo k sodelovanju v raziskavi povabili zgolj enega. Vprašalnike so starši izpolnjevali takoj po prejetju za kar so imeli na razpolago 10 minut časa. Skupno smo prejeli 43 izpolnjenih anketnih vprašalnikov in sicer na OŠ Elvire Vatovec Prade 26 in na OŠ Istrskega Odreda Gračišče 17. Večina (81,4 %) anketiranih je bila žensk in so zaključili višjo ali visoko šolo (41,9 %). Štiriletno ali petletno srednjo šolo ima štirinajst staršev (32,6 %), dvoletno ali triletno srednjo šolo deset staršev (23,3 %), en starš ima osnovnošolsko izobrazbo. Anketirani starši imajo najpogosteje dva otroka (51,2 %), v štirinajstih (32,6 %) družinah edince, ostali (16,3 %) pa tri, štiri ali pet otrok. REZULTATI Starše smo prosili za samooceno njihovega znanja iz prve pomoči. Kot »prav dobro« in »odlično« je svoje znanje ocenila dobra tretjina (33,3 %) staršev, »zadostno« in »nezadostno« šibka desetina (7,7 %), večina (59 %) pa jih meni, da je njihovo znanje »dobro« (Slika 1). Najpogostejša napaka staršev ob nezgodi, je premikanje nezavestnega otroka (Ahčan, Slabe, Šutanovac, 2007. Ob padcu, ki mu sledi nezavest otroka, morajo starši paziti, 46 47 Osveščenost staršev o nudenju prve pomoči otroku Jurij Brezavšček, Melita Peršolja Černe, Igor Karnjuš Slika 1: Samoocena staršev o znanju iz prve pomoči Slika 3: Otrok ima povišano telesno temperaturo, razporejanje ukrepanja staršev Po algoritmu oživljanja je pri nezavestnem prvotno potrebno preveriti odzivnost poškodovanega brez premikanja, ga poklicati po imenu in stresti za roko. Starši, ki smo jih povprašali o ukrepanju v primeru, da bi njihov otrok obležal nezavesten, so se v večini odločili, da bi prvotno preverili če diha (78,6 %), desetina (11,9 %) pa bi jih takoj pričela z oživljanjem ter vmes klicala pomoč. Za pravilni odgovor, klicanje otroka po imenu in stresanje za roko se je odločilo najmanj staršev (9,5 %) (Slika 2). Starše smo povprašali še, kaj bi storili, če bi si njihov otrok poškodoval zapestje, ki ni gibljivo v celoti, je oteklo in boleče. Dobra polovica (53,5%) anketirancev bi poškodovano zapestje pravilno hladila z obkladki, v primeru, da se stanje ne bi izboljšalo v 6 urah pa bi otroka odpeljali k zdravniku. Drugo – tudi pravilno, vendar bolj priporočljivo od prve, saj so prisotni vsi znaki zloma – rešitev je izbralo 39,5 % staršev, ki bi pod zapestje podložili deščico in otroka takoj odpeljali k zdravniku (Slika 4) . Slika 2: Otrok je v nezavesti, razporejanje ukrepanja staršev V opisu primera, kjer ima otrok močno zvišano telesno temperaturo je večina (90,7 %) staršev izbrala pravilni odgovor, saj bi otroka tuširali z mlačno vodo. Ostali starši bi se odločili za takojšni klic in prevoz v urgentno ambulanto (9,3 %). Za dodatno pokrivanje otroka, da bi se ohladil z znojenjem, se ni odločil nihče od anketirancev (Slika 3). Slika 4: Otrok ima poškodovano zapestje, razporejanje ukrepanja staršev V naslednjem primeru starši na otrokovem vratu opazijo klopa, ki ga s pinceto v celoti odstranijo in mesto pika razkužijo. Otrok je cepljen proti klopnemu meningoencefalitisu. Zanimalo nas je, kaj bi starši še storili. Večina (81,4 %) staršev bi mesto vboda opazovala in otroka odpeljala k zdravniku zgolj v primeru, če bi se na vbodnem mestu pojavila rdečina in otrok dobil vročino. Testiranje za Lymsko boreliozo bi zahtevalo 7,0 % staršev, ravno toliko pa jih meni, da po odstranitvi klopa ni potrebno storiti nič več. Nasprotno, bi otroka takoj odpeljalo k zdravniku 4,7 % staršev, ki menijo, da otrok po piku klopa potrebuje antibiotično terapijo (Slika 5). 48 49 Osveščenost staršev o nudenju prve pomoči otroku Jurij Brezavšček, Melita Peršolja Černe, Igor Karnjuš bi otroka posedli ali polegli s krvavečim udom nižje od srca, na rano bi položili sterilno gazo, otroku pa naročili, naj sam pritiska na rano (Slika 7). Slika 5: Otroka je pičil klop, razporejanje ukrepanja staršev V primeru dušenja, so starši v večini izbrali najboljši odgovor izmed podanih. Če bi otrok jedel ribo in nenadoma začel kašljati in ne more govoriti, bi večina (73,8 %) staršev takoj pričela z udarjanjem med lopaticami. Če ne bi bili uspešni bi poiskali strokovno pomoč. Štirinajst odstotkov staršev bi takoj poklicalo reševalce ali otroka odpeljali v urgentno ambulanto, več kot desetina (11,9 %) pa bi otroku vsilila pijačo in izzvala bruhanje (Slika 6). Koščica se ne nahaja v požiralniku in takšno nudenje pomoči bi bilo nespametno početje. Takojšen klic reševalcev ne bi bil potreben saj otrok ni v življenjski nevarnosti. Slika 7: Otrok hudo krvavi, razporejanje ukrepanja staršev RAZPRAVA Odgovori, ki smo jih pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika kažejo, da večina anketiranih staršev osnovnošolskih otrok starosti 6 do 9 let ni zadostno osveščena o nudenju prve pomoči otroku. V naši raziskavi so starši s tremi ali več otroki dosegli za četrtino manj pravilnih odgovorov, kot starši z enim ali dvema otrokom. Največje razlike v osveščenosti, opažamo v pravilnosti prve pomoči v primeru pika klopa in močne krvavitve iz dlani. Povečanje nevarnosti za nenadne poškodbe otroka pri številčnejših družinah raziskave pripisujejo rutinirani starševski preventivi in dojemanju varnosti, kot so ju starši pridobili pri prvih dveh otrocih (Hrastnik, Košak, 2003). Starši so se odločili za pravilne postopke prve pomoči pri povišani telesni temperaturi, kjer bi otroka tuširali z mlačno vodo. Zlasti ko se vročina dvigne na 39° C do 40° C je hlajenje z vodo izvrstno, saj bolezen postaja nevarna (Vladutiu et al., 2006). Tudi ob piku klopa, bi večina staršev ukrepala pravilno - kljub temu, da je otrok cepljen proti klopnemu meningoencefalitisu, bi opazovali mesto vboda. Po rezultatih lahko sklepamo, da je osveščanje javnosti s strani javnih služb o nevarnostih klopnega pika zelo uspešna. Slika 6: Otrok se duši z ribjo koščico, razporejanje ukrepanja staršev 50 V zadnjem vprašanju smo preverjali osveščenost anketirancev v primeru ureznin. Pravilni odgovor, kjer bi dvignili krvaveč ud in ga na tesno povili, če ne bi zaustavili krvavitve pa bi poiskali strokovno pomoč, je izbrala zgolj slaba četrtina (23,8 %) staršev. Ob dušenju z ribjo kostjo, bi večina staršev takoj pričela z udarjanjem otroka med lopaticami. To, da otrok ne more govoriti kaže, da je koščica zagozdena blizu sapnika in glasilk. Udarci med lopaticami bi lahko bili koristni, če koščica ne bi bila zagozdena, zato je najbolje takoj poiskati zdravniško pomoč. Nevarno siljenje k pitju tekočine in tiščanje prstov v usta, da izzovemo bruhanje, bi izvajala desetina vprašanih staršev. Če bi se otrok urezal in krvavel, bi največ (42,9 %) staršev na rano položilo sterilno gazo in močno pritisnilo nanjo. Strokovno pomoč bi poiskali, če jim z gazo in pritiskom nanjo ne bi uspelo ustaviti krvavitve. Še veliko slabša pa je osveščenost o tem, kako pomagati nezavestnemu, krvavečemu, kaj storiti ob sumu na zlom in koga sploh poklicati v primeru nezgode. Petina (19 %) staršev bi otrokov krvaveči ud postavila pod mrzlo tekočo vodo in šele nato poskušali ustaviti krvavitev. Še posebej narobe, pa bi ravnali nekateri (14,3 %) starši, ki Veliko zaskrbljenost vzbujajo ukrepi prve pomoči pri negibnem otroku. Večina staršev je namreč prepričanih, da je najprej potrebno preveriti dihanje. Na ta način – z zvračanjem glave nazaj - starši lahko ogrozijo življenje otroka z nepotrebnim premikanjem saj bi 51 Osveščenost staršev o nudenju prve pomoči otroku Jurij Brezavšček, Melita Peršolja Černe, Igor Karnjuš lahko bila poškodovana hrbtenica. LITERATURA Ob znakih zloma v zapestju pri otroku, bi skoraj polovica staršev čakala šest ur v upanju, da bi se z obkladki in hladnimi ovitki stanje izboljšalo. Ti starši bi prvotno pomislili na zvin zapestja, saj so simptomi in znaki hudega zvina lahko zelo podobni tistim pri zlomu (Slabe, Kovač, 2006). Z obkladki bi sicer zmanjšali edem in bolečino, vendar je 6-urno čakanje nesmiselno in bi v primeru zloma podaljšalo potek celjenja. Pravilno bi ukrepala 41,9 % anketirancev, ki bi imobilizirali boleče zapestje z deščico in takoj poiskali strokovno pomoč. 1. Ahčan U, Slabe D, Šutanovac R. Preprečujmo prometne nesreče. In: Ahčan U, ur. Prva pomoč – priročnik za voznike motornih vozil. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije; 2007: 3-21. Ob opisu situacije, ki zahteva zaustavitev krvavitve, bi skoraj polovica staršev najprej poiskala sterilni material in šele nato oskrbela hudo krvavečo rano. Tak odgovor je napačen, saj v času iskanja sanitetnega materiala krvaveči že izgubi veliko krvi. Ob hudih krvavitvah se ne bi ozirala na sterilnost materialov in takoj obvezala rano z improviziranim povojem manj kot četrtina staršev. Starše smo prosili še za navedbo materialov, s katerimi bi zaustavljali krvavitev pri otroku in ugotovili, da se jih je zgolj 39,5 % spomnilo na set prve pomoči, ki je obvezni del opreme v vsakem avtomobilu. Kaže se tudi neinformiranost staršev v iskanju strokovne pomoči, saj bi jih skoraj 40 odstotkov telefoniralo na številko 113 in ne v mrežo 13 regijskih in enega državnega centra za obveščanje, ki so na številki 112. S klicem na napačno številko se odzivni čas podaljša, podaljša se čas klica in s tem prihod reševalne ekipe k življenjsko ogroženemu otroku. ZAKLJUČEK Zaključne ugotovitve raziskave kažejo, da večina staršev osnovnošolskih otrok ni zadostno osveščena glede nudenja prve pomoči. Pravilno izvajanje nujnih in neodložljivih ukrepov do prihoda službe nujne medicinske pomoči pa lahko prepreči hujše zdravstvene težave pri ponesrečenemu otroku. V primeru nezgod morajo starši imeti dovolj znanja, da prepoznajo nevarnost, ki grozi otroku in pravilno nudijo prvo pomoč. Vzorec populacije zajet v raziskavi ni obsežen, vendar so nam pridobljeni rezultati lahko v veliko pomoč pri postavljanju programov in njihove vsebine na področju izobraževanja staršev iz prve pomoči. Organizacijo in izobraževanje bi izvajali zdravstveni domovi, saj le-ti že sodelujejo z osnovnimi šolami na področju zdravstvene vzgoje v katere bi lahko bili vključeni tudi starši. Na ta način bi starši in otroci skupaj sodelovali in pridobivali znanje iz prve pomoči pod vodstvom strokovnega zdravstvenega delavca. 2. Bošan Kilibarda I. Mehanizmi poškodb. In: Grmec Š, Čretnik A, Kupnik D, ur. Oskrba poškodovancev v predbolnišničnem okolju. Maribor: Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola; 2006: 36-43. 3. Hrastnik V, Košak M. Prva pomoč in nujna medicinska pomoč. Učbenik za predmet Zdravstvena nega in prva pomoč v srednjih zdravstvenih šolah. Maribor: Obzorja; 2003: 10-1. 4. Preprečujmo poškodbe pri otrocih. Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Dostopno na: http://ivz.arhiv.over.net/index.php?akcija=novica&n=1940 (1.10.2010) 5. Kazenski zakonik Republike Slovenije. Uradni list Republike Slovenije št. 55/2008. Dostopno na: http://www.zakonodaja.com/zakoni/v/1/kz_upb1/ cleni/140.clen/140.clen (1.10.2010) 6. Obligacijski zakonik Republike Slovenije. Uradni list Republike Slovenije št. 83/2001. Dostopno na:http://www.zakonodaja.com/zakoni/iv/3/oz/cleni/161. clen/161.clen (1.10.2010) 7. Parents 9 moste common first-aid mistakes…and the right ways to help your child. Good housekeep. 1999; 229(5): 84-6. 8. Peršolja Černe M. Osveščenost staršev iz prve pomoči. Anketni vprašalnik. Dostopno na: http://www.vszi.upr.si/moodle/course/view.php?id=124 (8.7.2010) 9. Slabe D, Kovač M. Klic Regijskega centra za obveščanje. In: Ahčan U, ur. Prva pomoč, priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije; 2006: 49-55. 10. Vladutiu CJ, Nansel TR, Weaver NL, Jacobsen HA, Kreuter MW. Diferential strength of association of child inyury prevention attitudes and beliefs on practices: a case for audience segmentation. Inj Prev. 2006;12(1):35-40. 52 53 Marija Horvat, Nevenka Gričar MOTNJE SENZORNE INTEGRACIJE PRI OSNOVNOŠOLSKIH OTROCIH SENSORY INTEGRATION DYSFUNCTION AMONG CHILDREN IN PRIMARY SCHOOL Ključne besede: delovna terapija, senzorna integracija, motnje senzorne integracije, osnovnošolski otroci, otroci s posebnimi potrebami Marija Horvat, Nevenka Gričar POVZETEK ABSTRACT Uvod: Tuje raziskave kažejo, da imajo otroci v osnovni šoli velikokrat težave pri učenju in vedenju zaradi problemov na področju senzorne integracije. Cilj: Cilj študije je ugotavljanje stopnje pojavnosti motenj senzorne integracije v populaciji osnovnošolskih otrok Metode: V raziskavi je sodelovalo 59 staršev učencev od 1. do 5. razreda. Podatki so bili pridobljeni s pomočjo vprašalnika za starše »Short Sensory Profile«. Uporabljene so bile različne metode obdelave podatkov (deskriptivna statistika, neodvisni t-test, enosmerna analiza variance). Rezultati: 48% otrok s posebnimi potrebami vključenih v to študijo ima težave pri senzorni integraciji. Neodvisni t-test in ANOVA sta pri skupini otrok s posebnimi potrebami pokazali statistično pomembna odstopanja na določenih področjih. Razprava in sklep: Analiza podatkov je v celoti ali delno potrdila vse štiri na začetku postavljene hipoteze. V prihodnje bi bilo potrebno z raziskavami na večjem vzorcu ugotavljati pogostost in vrsto motenj senzorne predelave in njihov vpliv na otrokovo vsakodnevno šolsko delovanje. Introduction: Foreign studies have shown that children in elementary school often face learning difficulties and behavior issues due to problems in the area of sensory integration. Purpose: The purpose of the study is to establish prevalence rates of sensory processing disorders among children in primary schools. Methods: The research included pupils from three slovenian elementary schools, which were divided in two groups. The method for obtaining sensory processing data from the included children was a Short Sensory Profile. Various methods of data analysis were used (descriptive statistics, independent sample t-test, one-way analysis of variance). Results: The final total score of the Short Sensory Profile questionnaire has shown that 48% of children with special needs are sorted in the category of different performance. The independent sample t-test and ANOVA has shown statistically significant variations in differnet sections of Short Sensory Profile. Discussion and conclusion: The data analysis has completely or partly confirmed all four preliminary hypotheses. Our research has ZF UL Marija Horvat - marijah.horvat@gmail.com viš. pred. mag. Nevenka Gričar - nevenka.gricar@zf.uni-lj.si 54 shown that almost half of children with special needs who are included in elementary education have problems in the field of sensory processing, therefore additional research on larger groups of children is needed to further prove the frequency and type of sensory processing disorders and their impact on child’s daily school activities. Keywords: occupational therapy, sensory integration, sensory integration dysfunction, elementary school children, children with special needs TEORETIČNA IZHODIŠČA Prek različnih senzornih sistemov se v možgane prenašajo informacije iz posameznikovega telesa in okolja, ki se v možganskih središčih procesirajo in organizirajo v smiselno celoto. Posameznik je tako sposoben primerno in učinkovito odgovoriti na določene zahteve okolja ali različne situacije. Senzorni vnosi so ključnega pomena za optimalno delovanje možganov, saj se primanjkljaji na področju sprejemanja senzornih dražljajev pomembno odražajo na posameznikovem vedenju. Potrebna je uravnotežena in ustrezna stopnja sprejetih senzornih dražljajev, ker lahko prevelika količina ali intenziteta senzornih informacij pri posamezniku povzroči stres. Za optimalen učinek in uspešno delovanje v okolju mora posameznik aktivno uporabljati sprejete senzorne dražljaje (Parham in Mailloux, 1996). Senzorna integracija je nezaveden možganski proces, ki organizira posameznikove raznolike občutke za primerno in učinkovito delovanje, loči pomembne informacije od nepomembnih, omogoča oblikovanje ustreznega odgovora na določeno situacijo (adaptivni odgovor) ter gradi osnovo za učenje in socialno obnašanje (Ayres, 2005). Motnje senzorne integracije so nepravilnosti na različnih nivojih živčnega sistema, kar lahko vpliva na ne/učinkovito integracijo različnih senzornih vnosov in se lahko kažejo kot motorične, učne, socialno-čustvene, govorno-jezikovne motnje ali motnje pozornosti. Primarni cilj terapije senzorne integracije, ki je eden izmed delovno terapevtskih modelov, je izboljšanje možganskih funkcij senzornega procesiranja oziroma organiziranja različnih senzoričnih prilivov in ne le učenje specifičnih spretnosti. Sekundarni cilji terapije senzorne integracije se razlikujejo glede na specifično vrsto motenj pri posamezniku in lahko obsegajo regulacijo pozornosti, razvoj telesne sheme, posturalno-motorično in bilateralno integracijo, praksijo, fino- in grobomotorične spretnosti, izboljšanje vizualno-slušnih aspektov učenja, govorno izražanje, razumevanje jezika, psihosocialne funkcije (koncept samega sebe, samoučinkovitost) ter samostojnost pri dnevnih aktivnostih (Stock-Kranowitz, 2005; Ayres, 2005). Če ustreznost senzornih dražljajev in pridobivanja senzornih izkušenj ni omogočena v obdobju do 7. leta, se lahko pojavijo možganske nepravilnosti in vedenjske motnje (Gričar, 2008). Tuje raziskave (Werry et al.,1990; Kemmis in Dunn, 1996; Case-Smith in Miller, 1999; Barnes in Turner, 2001) kažejo, da imajo otroci v osnovni šoli velikokrat težave pri učenju in vedenju zaradi problemov na področju senzorne integracije, kar vpliva na njegovo dnevno rutino in funkcioniranje, socialne interakcije, neobvladovanje 55 Motnje senzorne integracije pri osnovnošolskih otrocih vedenjskih izzivov, zmožnost regeneracije čustev, vzpostavljanje pozitivne samopodobe, stopnjo učne uspešnosti in vsesplošen razvoj. Case-Smith in sod. (1996) in Gričar (2008) navajajo, da kadar nekateri elementi senzorne integracije ne funkcionirajo, oseba čuti stres pri opravljanju vsakodnevnih aktivnostih, ker proces, ki naj bi bil avtomatičen, to ni. Lahko je stresno že samo vzdrževanje ravnotežja pri sedenju na stolu, pri oblačenju ali pri uživanju hrane. Otrok se teh težav zaveda in postaja obremenjen zaradi spodrsljajev pri nalogah, kjer vrstniki funkcionirajo brez težav. Ti otroci začnejo zavračati, odklanjati in se izogibati senzornim in motoričnim aktivnostim. V predšolski dobi se pogosto mnogo motenj na področju senzorne integracije spregleda, postanejo pa vidne in izredno moteče za uspešno delovanje otroka v šolskem obdobju (nezmožnost koncentracije, izredno hitra odkrenljivost pozornosti, nerazumevanje učne snovi, težave pri vzpostavljanju socialnih kontaktov, težave pri branju, pisanju in računanju), kajti vse šolske aktivnosti zaradi svoje kompleksnosti potrebujejo močno in dobro razvito predstopnjo senzorne integracije. CILJ Cilj predstavljene študije je ugotavljanje stopnje pojavnosti motenj senzorne integracije v populaciji osnovnošolskih otrok in primerjava pojavnosti motenj senzorne integracije med otroki s posebnimi potrebami, ki so v osnovno šolo vpisani pod posebnimi pogoji in otroki brez diagnosticiranih posebnih potreb. Na podlagi pregleda literature so bile postavljene naslednje hipoteze: • Hipoteza 1: Domnevamo, da je stopnja pojavnosti motenj senzorne integracije pri našem vzorcu otrok s posebnimi potrebami, ki so v osnovno šolo vključeni pod posebnimi pogoji ali v okviru osnovne šole obiskujejo individualne obravnave pri specialni pedagoginji, višja kot pri otrocih brez diagnosticiranih posebnih potreb. • Hipoteza 2: Domnevamo, da pri otrocih, ki so razvrščeni v skupino otrok brez diagnosticiranih posebnih potreb, nobeno področje vprašalnika »Short Sensory Profile« ne izstopa. • Hipoteza 3: Domnevamo, da pri otrocih, ki so razvrščeni v skupino otrok s posebnimi potrebami, vprašalnik »Short Sensory Profile« pokaže največ težav na področjih Prenizka občutljivost/Iskanje dražljajev in Slušno selekcioniranje. • Hipoteza 4: Domnevamo, da pri otrocih, ki so razvrščeni v skupino otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, vprašalnik »Short Sensory Profile« pokaže največ težav na področjih Slušno selekcioniranje in Vizualna/slušna občutljivost. METODE DELA V raziskavo so bili vključeni učenci s treh osnovnih šol gorenjske in osrednje slovenske regije, ki so bili razdeljeni v dve skupini. V prvo skupino so bili vključeni otroci brez posebnih potreb, v drugo skupino pa otroci s posebnimi potrebami. Slednja skupina je bila razdeljena v tri podskupine: otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci, ki imajo individualno pomoč in drugi razvrščeni otroci (otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, dolgotrajno bolni otroci, otroci z avtizmom). Kriteriji izključitve so bili: otroci uvrščeni v kategorijo gibalno oviranih otrok. Skupno je bilo poslanih 156 vprašalnikov (78 vprašalnikov za otroke s poseb- 56 Marija Horvat, Nevenka Gričar nimi potrebami in 78 vprašalnikov za otroke brez posebnih potreb).Vrnjenih je bilo skupno 59 vprašalnikov (27 vprašalnikov za otroke s posebnimi potrebami in 32 vprašalnikov za otroke brez posebnih potreb), realizacija vzorca je bila 38 odstotna. Pri pridobivanju podatkov o določenem vedenju na posameznem senzornem sistemu je bil uporabljen vprašalnik za starše »Short Sensory Profile« – v nadaljevanju SSP (McIntosh et al., 1999; Dunn, 1999). SSP je vprašalnik sestavljen iz 38 trditev, ki so povzete iz osnovne verzije ocenjevalnega instrumenta Sensory Profile (Dunn, 1999) in ugotavljajo atipično senzorno procesiranje. Trditve so razdeljene v 7 področij: Taktilna občutljivost (7 trditev), Okus/vonj (4 trditve), Gibanje (3 trditve), Prenizka občutljivost/iskanje dražljajev (7 trditev), Slušno selekcioniranje (6 trditev), Pomanjkanje energije/šibkost (6 trditev) in Vizualna/slušna občutljivost (5 trditev). Vsaka trditev opisuje otrokove odzive na različne senzorne izkušnje, pri katerih starši označijo kako pogosto se pojavlja določeno vedenje pri njihovem otroku (vedno, pogosto, včasih, redko, nikoli). Vprašalnik izpolnjujejo starši ali skrbniki otrok. Trditve se točkovno ovrednotijo z lestvico od 1 (nikoli) do 5 (vedno) točk in se pri analizi izračuna seštevek po posameznih senzornih sistemih ter skupni seštevek za vse sisteme. Skupni seštevek je najbolj občutljiv pokazatelj senzorne disfunkcije. Seštevki posameznih področij se nato razvrstijo v tri kategorije: tipična izvedba, malo drugačna izvedba in zelo drugačna izvedba (Dunn, 1999; Tomchek in Dunn, 2007). Kratek senzorni profil je priporočljiv v raziskovalnih protokolih, saj je časovno kratek (10 minut) in veljaven presejalni test za atipično senzorno procesiranje (Dunn, 1999; McIntosh et al., 1999). Deskriptivna statistika je bila uporabljena za ugotavljanje stopnje motenj senzornega procesiranja po posameznih področjih. Neodvisni t-test in enosmerna analiza variance (ANOVA), ki sta bila narejena z računalniškim programom SPSS za osebne računalnike, sta bila uporabljena za določitev razlik med skupinama otrok, ki so bili vključeni v raziskavo. Za vključitev rezultatov posameznega otroka v ta del analize, so morali starši ali skrbniki izpolniti vse postavke v posamezni skupini vprašalnika SSP. Kriterijem vključitve v analizo variance je ustrezalo vseh 59 vrnjenih vprašalnikov. REZULTATI V raziskavo je bilo skupno vključenih 59 otrok, od tega je bilo 34 dečkov in 25 deklic, starih med 7 in 11 let (povprečna starost je bila 8,7 let). V skupino otrok brez posebnih potreb je bilo vključenih 32 otrok, v skupino otrok s posebnimi potrebami pa 27 otrok. Skupni seštevek vprašalnika SSP je pokazal, da se 27 % otrok (n = 16) iz obeh skupin uvrsti v kategorijo drugačne izvedbe; iz skupine otrok s posebnimi potrebami 48 % (n = 13), iz skupine otrok brez posebnih potreb pa 0, 09 % (n = 3). Z neodvisnim t-testom smo preverjali razlike med stopnjo pojavnosti motenj na posameznih področjih vprašalnika SSP, med učenci s posebnimi potrebami in brez posebnih potreb. Za preverjanje homogenosti varianc smo uporabili Levenejev test. Rezultati neodvisnega t-testa (Tabela 1) prikazujejo, da obstaja med obema skupinama statistično pomembna razlika na področjih: Iskanje dražljajev, Slušno selekcioniranje, Pomanjkanje energije/šibkost in pri Končnem skupnem seštevku. 57 Motnje senzorne integracije pri osnovnošolskih otrocih Marija Horvat, Nevenka Gričar Nadaljnji izračun po postopku Bonferroni je pokazal naslednje: Homogenost F P 2, 298 0,135 5,317 0,025 9,303 0,003 5,466 0,023 5,228 0,026 12,600 0,001 3,191 0,079 5,930 0,018 Spremenljivka Vrednost t-testa t p 1,136 0,260 1,043 0,302 1,405 0,169 3,157 0,003 6,064 0,000 4,186 0,000 1,915 0,060 4,400 0,000 TO OV G ID SS PEŠ VSO KSS Legenda: TO – taktilna občutljivost SS – slušno selekcioniranje OV – okus/vonj PEŠ – pomanjkanje energije/šibkost G – gibanje VSO – vizualna/slušna občutljivost ID – iskanje dražljajev KSS – končni skupni seštevek RAZPRAVA Analiza podatkov je v celoti ali delno potrdila vse štiri postavljene hipoteze. Tabela 1: Neodvisni t-test Z enosmerno analizo variance (ANOVA) smo preverjali značilnosti razlik povprečij po posameznih področjih vprašalnika SSP med vsemi skupinami (otroci brez posebnih potreb, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci, ki imajo individualno pomoč in drugi razvrščeni otroci), ki so bile vključene v raziskavo. Za testiranje normalne porazdelitve smo uporabili Kolmogorov-Smirnovov test. Pri spremenljivkah, kjer porazdelitev ni bila normalna, smo opravili normalizacijo po Bloomovi metodi. Enosmerna analiza variance je pokazala statistično pomembne razlike med skupinami otrok na področjih Taktilna občutljivost, Prenizka občutljivost/Iskanje dražljajev, Slušno selekcioniranje, Poraba energije/Šibkost in pri Končnem skupnem seštevku (tabela 2). Anova Spremenljivka NTO* NOV* NG* NID* NSS* NPEŠ* NVSO* NKSS* F 3,502 1,145 1,481 4,531 13,056 16,164 2,625 11,167 • Taktilna občutljivost, Prenizka občutljivost/Iskanje dražljajev (povprečna vrednost pri skupini »drugi razvrščeni otroci« je statistično pomembno manjša od povprečne vrednosti skupine otrok brez posebnih potreb), • Slušno selekcioniranje (povprečna vrednost vseh podskupin skupine otrok s posebnimi potrebami se statistično pomembno razlikuje - nižje povprečje - od povprečne vrednosti pri otrocih brez posebnih potreb), • Poraba energije/Šibkost (povprečna vrednost skupine otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja in skupine »drugo razvrščeni otroci« se statistično pomembno razlikuje od skupine otrok brez posebnih potreb), • Končni skupni seštevek (povprečna vrednost skupine otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja in skupine »drugi razvrščeni otroci« se statistično pomembno razlikuje od skupine otrok brez posebnih potreb). p 0,021 0,339 0,229 0,006 0,000 0,000 0,059 0,000 Tabela 2: Enosmerna analiza variance - ANOVA Hipoteza 1: Stopnja pojavnosti motenj senzorne integracije je pri vzorcu otrok s posebnimi potrebami, ki so v osnovno šolo vključeni pod posebnimi pogoji ali v okviru osnovne šole obiskujejo individualne obravnave pri specialni pedagoginji, višja kot pri otrocih brez diagnosticiranih posebnih potreb. Skoraj polovica otrok s posebnimi potrebami (48 %) se glede na Končni skupni seštevek vprašalnika SSP uvrsti v kategorijo drugačne izvedbe, kar nakazuje na prisotnost senzorne disfunkcije. Neodvisni t-test je pokazal statistično pomembno razliko med obema skupinama otrok pri Končnem skupnem seštevku vprašalnika SSP. Rezultate potrjujejo tudi mnoge tuje študije (Cheung in Siu, 2009; Rogers et al. 2003; Dunn in Bennett, 2002; Waitling et al., 2001; Ermer in Dunn, 1998; Kientz in Dunn, 1997; Stock Kranowitz, 2005), ki prikažejo značilne razlike v skupnem seštevku ocenjevalnega instrumenta Sensory Profile med otroki z različnimi razvojnimi disfunkcijami in otroki brez njih. Hipoteza 2: Pri otrocih, ki so razvrščeni v skupino otrok brez diagnosticiranih posebnih potreb, nobeno področje vprašalnika SSP statistično pomembno ne izstopa. Tuje raziskave (Dunn, 1994; Brown in Dunn, 1997; Dunn in Westman, 1997), ki so vključevale otroke brez diagnosticiranih posebnih potreb, niso izpostavile senzornih področij, ki bi bila klinično pomembna. Manjše razlike v senzornem procesiranju so se pri teh otrocih pojavljale le glede na starost in spol. Hipoteza 3: Predvidevali smo, da bo pri otrocih, ki so razvrščeni v skupino otrok s posebnimi potrebami, vprašalnik SSP pokazal največ težav na področjih Prenizka občutljivost/ Iskanje dražljajev in Slušno selekcioniranje. Neodvisni t-test je pokazal statistično pomembno razliko na omenjenih področjih in še na področju Pomanjkanje energije/ šibkost. Rezultate potrjujejo ugotovitve Ayresove (2005), ki v svojih študijah dokaže, da imajo otroci z različnimi razvojnimi primanjkljaji pogosto tudi primanjkljaje v slušni in vizualni percepciji, kar temelji na slabši integraciji taktilnih, vestibularnih in proprioceptivnih občutij. *N = normalizirana vrednost; ostale kratice = legenda tabele 1. 58 59 Motnje senzorne integracije pri osnovnošolskih otrocih Hipoteza 4: Predvidevali smo, da bo pri otrocih, ki so razvrščeni v skupino otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, vprašalnik SSP pokazal največ težav na področjih Slušno selekcioniranje in Vizualna/slušna občutljivost. Rezultati enosmerne analize variance in izračuna po postopku Bonferroni so pokazali statistično pomembne razlike na področjih Slušno selekcioniranje, Pomanjkanje energije/Šibkost in pri Končnem skupnem seštevku. Na področju Vizualna/slušna občutljivost analiza ni pokazala statistično pomembnih odstopanj. Rezultati so primerljivi z ugotovitvami Ayresove (2005), ki trdi, da slabša organizacija zaznavanja telesa korelira s sposobnostmi pisanja, barvanja in risanja ter da zgodnje akademsko učenje temelji na organiziranju mnogih senzornih vnosov, še posebno iz vestibularnih in proprioceptivnih receptorjev. Pri otrocih z učnimi težavami je eden glavnih deficitov omejena zmožnost procesiranja senzornih informacij, kar se pogosto izraža s problemi na področju koordinacije in ravnotežja (Stock Kranowitz, 2005). Klančar (2009) v svoji študiji ugotavlja, da Sensory Profile pri otrocih z motnjami na področju učenja pokaže največja odstopanja na področjih čustvene odzivnosti, nizke vzdržljivosti/tonusa, nepozornosti/občutljivosti na motnje iz okolja, senzorne občutljivosti in fine motorike/percepcije. Vizualna percepcija se v senzornem procesu razvije iz vestibularnih in proprioceptivnih občutij, če pa ti senzorni sistemi ne delujejo pravilno, so lahko znatno okrnjeni vidno procesiranje, vidno ločevanje in branje, kar se opazi predvsem pri otrocih s primanjkljaji na posameznih področjih učenja (Ayres, 2005; Stock Kranowitz, 2005). Rezultati te študije sovpadajo z rezultati študije Klančarjeve (2009), ki navaja, da Sensory Profile pri otrocih z motnjami na področju učenja ne pokaže pomembnih odstopanj pri področjih vidne predelave in modulacije gibanja skozi aktivnost. Analiza rezultatov raziskave prikaže statistično pomembne razlike med skupino otrok s posebnimi potrebami in skupino otrok brez posebnih potreb. V skupini otrok s posebnimi potrebami je največ motenj senzornega procesiranja zaznati med drugo razvrščenimi otroki, saj so sem uvrščeni otroci z diagnosticiranimi težjimi razvojnimi motnjami ali dolgotrajnejšimi boleznimi, sledijo jim otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja in otroci, ki obiskujejo individualne obravnave pri šolski specialni pedagoginji. Rezultati naše študije prikažejo le stopnjo pojavnosti motenj senzornega procesiranja, ne prikažejo pa vpliva motenj senzornega procesiranja na učenčevo delovanje in participacijo v šolskem okolju. Omejitev te raziskave je tudi v majhnem vzorcu preiskovancev, predvsem v posameznih skupinah otrok s posebnimi potrebami, kar je posledica majhnega števila v raziskavo vključenih osnovnih šol in nizke realizacije vzorca. SKLEP Učenci z motnjami senzornega procesiranja se srečujejo z mnogimi težavami v vsakodnevnem šolskem življenju. Njihove reakcije ali odzivi na določene dražljaje so pogosto izredno stresni in moteči za učitelje, vzgojitelje ali starše, ki težje izoblikujejo svojo vlogo in učinkovito držo v odnosu do učenca z motnjami senzornega procesiranja. Delovni terapevt lahko z uporabo senzorno integrativne terapije v šolskem okolju znatno pripomore h kvalitetnejšemu sodelovanju učenca z motnjami senzornega procesiranja pri šolskih aktivnostih in izboljšanju odnosa učenec–učitelj. Različne oblike senzorno integrativne terapije (neposredna intervencija, monitoring, konzultacije) učencu z motnjami senzornega procesiranja omogočajo uspešno in učinkovito delovanje v šolskem okolju kljub njegovim omejitvam. Ker v Sloveniji delovni terapevti še niso vključeni v obstoječ šolski sistem, je ključnega pomena, da se z rezultati podobnih študij prikaže 60 Marija Horvat, Nevenka Gričar stopnjo pojavnosti motenj senzorne integracije v populaciji osnovnošolskih otrok in s tem opozori na potrebo in smiselnost zaposlovanja delovnih terapevtov tudi v šolskem sistemu. LITERATURA 1. Ayres AJ. Sensory integration and the child. 25th anniversary edition. Los Angeles: Western Psyhological Services; 2005. 2. Barnes KJ, Turner KD. Team collaborative practices between teachers and occupational therapists. Am J Occup Ther 2001; 55 (1): 83–9. 3. Brown C, Dunn W. Factor analysis on the Sensory Profile from a national sample of children without disabilities. Am J Occup Ther 1997; 51 (7) : 490–9. 4. Case-Smith J, Allen AS, Pratt PN. Occupational therapy for children. Third edition. St. Louis: Mosby-Year Book; 1996. 5. Case-Smith J, Miller H. Occupational therapy with children with pervasive developmental disorders. Am J Occup Ther 1999; 53 (5): 506–13. 6. Cheung PPP, Siu AMH. A comparison of patterns of sensory processing in children with and without developmental disabilities. Res Dev Disabil 2009; 30 (6): 1468–80. 7. Dunn W. Performance of typical children on the Sensory Profile: an item analysis. Am J Occup Ther 1994; 48 (11): 967–74. 8. Dunn W. Sensory profile. User´s manual. San Antonio: The Psychological Corporation; 1999. 9. Dunn W, Bennett D. Patterns of sensory processing in children with attention deficit hyperactivity disorder. Occup Ther J Res 2002; 22 (1): 4–15. 10. Dunn W, Westman K. The Sensory profile; the performance of a national sample of children without disabilities. Am J Occup Ther 1997; 51 (1): 25–34. 11. Ermer J, Dunn W. The sensory profile: a discriminant analysis of children with and without disabilities. Am J Occup Ther 1998; 52 (4): 283–90. 12. Gričar N. Senzorna integracija znotraj delovnoterapevtske obravnave oseb z avtizmom. SAM - e-časopis Centra društva za avtizem: 2008. http://www.avtizem.org/sam-podrobno.asp?str=15&id=45&=2008. <12. 01. 2008> 13. Kemmis BL, Dunn W. Collaborative consultation: the efficacy of remedial and 61 Motnje senzorne integracije pri osnovnošolskih otrocih POSEBNI VAROVALNI UKREPI V SOCIALNO VARSTVENIH ZAVODIH compensatory interventions in school contexts. Am J Occup Ther 1996; 50 (9): 709–17. 14. Kientz MA, Dunn W. A comparison of the performance of children with and without autism on the sensory profile. Am J Occup Ther 1997; 51 (7): 530–7. SPECIAL PROTECTIONS IN SOCIAL CARE INSTITUTIONS Silva Gosak, Klavdija Čuček Trifkovič 15. Klančar T. Primerjava senzorne integracije med tremi populacijami otrok. Diplomsko delo. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta; 2009. 16. McIntosh DN, Miller LJ, Shyu V, Dunn W. Overview of the Short sensory profile (SSP). In: Dunn W. Sensory profile. User´s manual. San Antonio: The Psychological Corporation. 59–73; 1999. 17. Parham LD, Mailloux Z. Sensory integration. In: Case-Smith J, Allen AS, Pratt PN. Occupational therapy for children. Third edition. St. Louis: Mosby-Year Book. 307–55; 1996. 18. Rogers SJ, Hepburn S, Wehner E. Parent reports of sensory system in toddlers with autism and those with other developmental disorders. J Autism Dev Disord 2003; 33 (6): 631–642. 19. Stock-Kranowitz C. The out-of-sync child. Revised and updated edition. London: Penguin Group; 2005. 20. Waitling RL, Deitz J, White O. Comparison of Sensory profile scores of young children with and without autism spectrum disorders. Am J Occup Ther 2001; 55 (4): 416–23. 21. Werry JS, Scaletti R, Mills F. Sensory integration and teacher-judged learning problems: a controlled intervention trial. J Paediatr Child Health 1990; 26 (1): 31–5. POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: V okviru zdravstvene nege se v obravnavi pacientov z duševnimi motnjami izvajajo tudi posebni varovalni ukrepi. To so nujni ukrepi, ki se uporabljajo, kadar pacient ogroža sebe, druge ali lastnino. Člani negovalnega tima se ob izvajanju le teh soočajo s številnimi etičnimi dilemami, sama izvedba pa jim predstavlja dodaten stres in obremenitev na delovnem mestu. Background: Health care of patients with mental disorders occasionally requires special measures to assure patients’ safety. The so called special safety measures are emergency measures which need to be applied when patients endanger their health, others or property. When applying these measures, not only is the nursing staff faced with numerous ethical dilemmas, but carrying these measures out is extremely stressful and hard on them as well. Cilj: Ugotoviti smo želeli seznanjenost negovalnega tima s smernicami za uporabo posebnih varovalnih ukrepov in poiskati najpogostejše etične dileme, s katerimi se člani tima soočajo. Metode: Uporabljeni sta bili deskriptivna metoda dela in kvantitativna metoda na podlagi delno odprtega anketnega vprašalnika. Raziskava je potekala marca 2011 v Socialno varstvenem zavodu Hrastovec. Sodelovalo je 50 članov negovalnega tima. Rezultati: Analiza podatkov je pokazala, da so vsi (100 %) anketiranci seznanjeni s smernicami za izvajanje posebnih varovalnih ukrepov, le 4 % anketirancev niso seznanjeni z vsebino Zakona o duševnem zdravju. Anketiranci se najpogosteje Aim: The research aimed to find out whether the nursing staff is familiar with the guidelines for special safety measures and reveal the most common ethical dilemmas they are faced with while carrying them out. Methods: The research used both the descriptive as well as the quantitative work method based on a partially openended survey. The research, which was conducted in March 2011 in the Heath Institution of Hrastovec, encompassed 50 members of the nursing team. Results: The analysis showed that all participants (100 per cent) were familiar with the guidelines for the implementation of FZV UM Silva Gosak - silva.gosak@gmail.com viš. predav. mag. Klavdija Čuček Trifkovič - klavdija.trifkovic-cucek@uni-mb.si 62 63 Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih zavodih sprašujejo, ali so zagotovo uporabili vse strokovne metode, da bi z njimi preprečili potrebo po izvajanju posebnih varovalnih ukrepov. To je tudi najpogostejša etična dilema, s katero se anketiranci soočajo. Razprava in zaključek: Sodobni pristopi v psihiatriji temeljijo na pacientu prijaznih metodah, ki so netravmatične, pa vendar učinkovite, in obsegajo milejše oblike zagotavljanja varnosti. Vendar se občasno ne moremo izogniti izvajanju zahtevnejših metod - posebnih varovalnih ukrepov. Izvajanje le teh je ena izmed najzahtevnejših nalog za celoten negovalni tim. Ključne besede: duševne motnje, agresivnost, zdravstvena nega v psihiatriji, etične dileme special safety measures, only 4 per cent were not acquainted with the contents of the Act on Mental Health Care. The participants most frequently asked themselves, whether they had really used out all other appropriate methods before resolving to the use of special safety measures. This, at the same time, is the most frequent ethical dilemma they face. 1999, str. 169). V srednjem veku je Evropa z duševno bolnimi ravnala brezčutno, konec 18. stoletja pa je pariški zdravnik Philippe Pinel snel kovinske okove duševno bolnim v pariškem zavodu Bicêtre in jih začel zdraviti z večjo moralno in etično občutljivostjo (Kores Plesničar, 2011, str. 7). Rojstvo psihiatrije in z njo medikalizacije se je začelo v 18. in nadaljevalo v 19. stoletju (Košak, 2010, str. 20). Discussion and conclusions: Modern psychiatric approaches are based on patientfriendly non-traumatic methods, which in order to be affective include mild forms of safety measures. However, occasionally specific cases call for the use of the more demanding, i.e. special safety measures. Their implementation is one the most difficult tasks the nursing team has to faced. Razmah znanosti in medicine na začetku 20. stoletja je tudi na področje zdravljenja pacientov z duševnimi motnjami vnesel številne spremembe. Postopoma so se ukinjali prisilni jopiči in ostale ovirnice (prav tam, str. 65). Po letu 1977 se je ukinila elektrokonvulzivna terapija. Po letu 1997 se je postopoma ukinila tudi uporaba mrežne postelje. Pričele so se uporabljati fizične ovirnice – fiksacija na posteljo s posebnimi pasovi (Kosina, 1999, str. 48). Z umikom sredstev prisile in različnih ovirnic, se je namesto teh začelo uporabljati vse več sredstev sodobne komunikacije. Odnos medicinska sestra – pacient je bolj sproščen in krepi se zaupanje med njima. Člani negovalnega tima si ne prizadevajo več samo za mir in red na oddelku, ampak se pojavlja želja po dinamiki in sodelovanju (prav tam, str. 64). Key words: mental disorders, aggression, psychiatric care, ethical dilemmas UVOD V okviru izvajanja zdravstvene nege se v obravnavi pacientov z duševnimi motnjami izvajajo tudi posebni varovalni ukrepi (PVU). To so nujni ukrepi, ki se uporabljajo v zdravljenju pacientov z duševnimi motnjami, v primeru, da ogrožajo sebe, druge ali lastnino. Zakon o duševnem zdravju (2008) določa, da se uporabljajo le za najkrajši možen čas, kolikor je nujno potrebno glede na razlog njegove uvedbe. V socialno varstvenih zavodih se PVU uporabljajo na posebnih varovanih enotah, ki so pod posebnim nadzorom. V ta namen so izdelana navodila za pravilno izvajanje in uporabo PVU ter poti obveščanja. Stanovalca v socialno varstvenem zavodu, pri katerem je uporabljen PVU, mora medicinska sestra neprekinjeno nadzorovati, spremljati njegove vitalne funkcije in strokovno obravnavati ves čas trajanja PVU. O izvajanju PVU se v zdravstveno dokumentacijo oz. na obrazec za vodenje PVU vpišejo natančni podatki o razlogu, namenu, trajanju in nadzoru nad izvajanjem ukrepa. Zato je za kakovostno in strokovno izvedbo PVU je potrebno tudi stalno izobraževanje članov negovalnega tima. ZGODOVINA UPORABE POSEBNIH VAROVALNIH UKREPOV Pacienti z duševnimi motnjami so v preteklosti prestajali nečloveške muke, trpljenje, bili zlorabljeni, izolirani, izpostavljeni številnim poskusom in odstranjeni iz družbe. Izolacija ne le duševno bolnih, temveč tudi telesno motenih iz okolja, je stara vsaj toliko, kot so stari zapisi o duševnih boleznih; ti pa segajo v leto 1000 pr. n. št. (Marinič, 64 Silva Gosak, Klavdija Čuček Trifkovič Konec 19. in začetek 20. stoletja je Sigmund Freud razvil psihoanalizo. To je bila podlaga za razvoj psihoterapevtskih metod. V drugi polovici 20. stoletja se je razvila moderna psihofarmakoterapija (Kores Plesničar, 2011, str. 8). POSEBNI VAROVALNI UKREPI DANES PVU v psihiatriji so namenjeni zagotavljanju varnosti in zdravljenju. Sodobna obravnava pacientov v psihiatriji temelji na načinu, ki želi biti pacientu čim bolj prijazen, netravmatičen in učinkovit. Upoštevajo se načela in zakoni, da ne posegamo v človekovo integriteto in ne kršimo človekovih pravic in svoboščin (Možgan, 2009, str. 439). Izvajanje PVU je ena najzahtevnejših nalog za celoten zdravstveni tim. Glede uporabe PVU se v strokovnih krogih pojavljajo različna mnenja in dileme, saj je PVU pravzaprav odvzem prostosti pacientu. Za zagotovitev kakovostnega in enotnega izvajanja PVU in spoštovanja določb zakona ter ob tem varovanja pacientovih pravic in svoboščin, je Republiški strokovni kolegij za psihiatrijo, leta 2001, izdelal priporočila in smernice za uporabo PVU v psihiatriji (prav tam, str. 439). Posebna varovalna ukrepa, ki sta določena po Zakonu o duševnem zdravju, sta (ZDZdr, 29. člen): telesno oviranje s pasovi, ki se uporabi le izjemoma in lahko traja le toliko časa, kolikor je nujno potrebno glede na razlog njegove uvedbe, pri čemer ne sme trajati več kot štiri ure. Po preteku navedenega obdobja zdravnik preveri utemeljenost ponovne uvedbe PVU; • omejitev gibanja znotraj enega prostora, ki pomeni bivanje v posebnem prostoru, oblazinjeni sobi, ki je prav tako vizualno in zvočno spremljana preko kamere. V tem prostoru je pacient sam; delavec ga mora obvezno spremljati preko video nadzora in ekrana. Prostor je v celoti oblazinjen z materiali, ki so prijazni, mehki in se dajo higiensko vzdrževati. V prostoru ni nobene opreme. Pacient, ki vstopa v prostor mora predati vse nevarne predmete, s katerimi bi se lahko poškodoval, tudi dele oblačil, ki bi lahko privedle do samopoškodb, zadušitve. PVU omejitve 65 Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih zavodih svobode gibanja znotraj enega prostora ne sme trajati nepretrgoma več kot 12 ur. Če se izkaže potreba po tem, da se PVU podaljša, je lahko to le z utemeljitvijo zdravnika. Glede na metodo izvajanja ločimo tri vrste ukrepov: medikamentozne, kjer pacient prejema antipsihotike, benzodiazepine ali kombinacije le teh, fizične, kot so diskretni nadzor, stalni nadzor, ograjica na postelji, standardno oviranje na postelji s posebnim kompletom pasov, oviranje zgornjih okončin, oviranje spodnjih okončin, oviranje v invalidskem vozičku, s čimer pacientu fizično preprečimo gibanje, in kombinacija obeh (Možgan, 2009, str. 440). Priporočila in smernice za uporabo posebnih varovalnih ukrepov v psihiatriji Smernice so potrebne zaradi zaščite in spoštovanja pacientovih pravic. Omogočajo pregled ukrepov, postavljajo kriterije o njihovi uporabi, načinu izvajanja in dokumentiranja (Robar, 2011, str. 44). Poudarjajo njihovo uporabo le takrat, ko je to strokovno upravičeno. V okvir strokovne in kakovostne obravnave duševnih motenj sodi tudi preprečevanje okoliščin, v katerih so PVU neizogibni (Drnovšek in Novak Grubnič, 2001, str. 4). Smernice služijo kot pomoč v obravnavi in uporabi PVU ter določajo metode uporabe PVU in medikamentozne terapije. Zdravstveni delavci se pogosto pri svojem delu soočajo z akutnim izbruhom agresivnosti in posledično z uporabo fizičnega oviranja, zaradi česar lahko pri njih pride do stisk in nemoči (Gabrovec, 2009, str. 25). Smernice poudarjajo tudi pomen strokovnosti in stalnega izobraževanja zdravstvenih delavcev (Drnovšek in Novak Grubnič, 2001, str. 4). Indikacije za uporabo posebnih varovalnih ukrepov Uporaba katerega koli PVU je urgentni poseg in ga je ob ustrezni indikaciji potrebno izvesti brez odlašanja (Drnovšek in Novak Grubnič, 2001, str. 4). Pri odločitvi za uporabo PVU sodeluje celoten zdravstveni tim. Izvaja se v prisotnosti zdravnika, ki ukrep odobri; glede na nujnost stanja pa ga v določenih primerih uvede tudi drug zdravstveni delavec, ki mora natančno zabeležiti pacientovo stanje ob uvedbi ukrepa in o njem takoj obvestiti zdravnika, ki mora pacienta v najhitrejšem času pogledati in odrediti nadaljnje ukrepe (Možgan, 2009, str. 440). Prva skupina ukrepov je namenjena medicinski obravnavi pacienta, npr. fiksacija roke med aplikacijo infuzije, premedikacija pred določenimi medicinskimi posegi ali preiskavami. Druga skupina so ukrepi, potrebni za obravnavo oziroma obvladovanje pacientovega nevarnega vedenja. S tem izrazom je mišljeno nevarno samopoškodovalno in samomorilno vedenje ter vedenje, ki ogroža druge (agresivnost oz. nasilnost). Ukrepi iz te skupine pomenijo zelo hud poseg v pacientove svoboščine, zato je ob njihovi uporabi potrebna še posebna previdnost (Robar, 2011, str. 44). Indikacije za PVU so (prav tam, str. 45): • preprečevanje neposredne nevarnosti poškodbe za pacienta in osebje; • preprečevanje resnih motenj v terapevtskem programu (nemiren pacient, ki s svojim vedenjem zelo ovira običajne aktivnosti na oddelku); 66 Silva Gosak, Klavdija Čuček Trifkovič • preprečevanje resne škode na inventarju (pacient, ki razbija in meče predmete); • zmanjšanje stimulacije iz okolja, ki pacientu škoduje (maničen pacient, ki se ne zmore umiriti v običajnem okolju oddelka); • na zahtevo pacienta (kadar sam ob primernem uvidu ne zmore kontrolirati svojega vedenja) Kontraindikacije za PVU so (prav tam, str. 45): • • • • nadomestilo za medikamentozno zdravljenje; oblika sankcioniranja; odgovor na pacientovo neprimerno vedenje, ki ni nevarno; ko fizičnega oviranja ne moremo izvesti, ne da bi bistveno ogrozili varnost pacienta ali osebja; • pri pacientih, ki so vitalno ogroženi. VLOGA MEDICINSKE SESTRE OB UPORABI POSEBNIH VAROVALNIH UKREPOV Vloga medicinske sestre se začne že pri samem sprejemu pacienta. Pomembno je, da medicinska sestra z ustrezno verbalno in neverbalno komunikacijo pomiri pacienta in ne povečuje njegove vznemirjenosti. Za tako delovanje je potrebno poznati in predvidevati dejavnike agresivnosti ter kazalce agresivnega vedenja. Predvidevati izbruhe nasilja ni lahka naloga, saj ni nikoli natančno znano, kako bo kdo reagiral (Robar, 2011, str. 43). Za pacienta, ki ogroža svoje zdravje in življenje ali zdravje drugih, je potrebno narediti dober načrt zdravstvene nege, ki se spreminja skupaj s spremembami pacientovega zdravstvenega stanja. Vselej, kadar pri pacientu uvedemo PVU, ga je potrebno nepretrgoma varovati in to dokumentirati na poseben obrazec. Nadzor se prične v tistem trenutku, ko je PVU uveden in se konča, ko je PVU ukinjen (Marinič, 1999, str. 173). Dokumentacija ob izvajanju PVU obsega List posebnega varovalnega ukrepa, dodatno pa še Poročilo zdravstvene nege in List intenzivne nege. Naloge medicinske sestre pri uporabi posebnih varovalnih ukrepov Medicinske sestre se na psihiatričnem področju soočajo z agresivnimi stanji. Ob tem so pogosto pod pritiskom, saj morajo v delovnem procesu zagotavljati varnost pacientov in sebe, obenem pa za fizično obvladovanje niso dovolj usposobljene (Gabrovec, 2009, str. 25). PVU je potrebno izvajati v prisotnosti dovolj velikega števila osebja (vsaj pet oseb). O uporabi PVU vedno odloča zdravnik, ki mora biti praviloma tudi prisoten. PVU se ne sme nikoli izvajati zaradi kaznovanja pacienta ali zaradi olajšanja situacije na oddelku, temveč vedno in zgolj zaradi zaščite pacienta in osebja (Groleger, 2009, str. 293). Medicinska sestra mora zagotoviti naslednje (Žagar, 2006, str. 3-5): zadostno število osebja za izvedbo samega posega ter ostalih medicinsko tehničnih posegov in negovalnih intervencij, priprava posteljne enote, nadzor pacienta pred, med in po fiksaciji, fiksiranje pacienta na posteljo po dogovorjenem načinu, nadaljnje telesno omejevan- 67 Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih zavodih je pacienta, pogovor s pacientom, nadzor vitalnih funkcij, zagotavljanje osnovnih življenjskih aktivnosti, preprečevanje razjed zaradi pritiska, dokumentiranje, prenehanje telesne omejitve s Segufix pasovi, stiki s svojci, ravnanje s Segufix pasovi po uporabi. S timsko obravnavo pacienta, pri katerem je uporabljen PVU, želimo doseči, da se zmanjša pogostost uporabe PVU, da se skrajša čas uporabe PVU ter da pacientu zagotovimo varno in kakovostno izvedbo PVU (Kovačič, 2010, str. 26). Etični vidiki pri uporabi posebnih varovalnih ukrepov Etika pomeni odgovornost, poštenost, jasnost in prevzemanje stališč (Tschudin, 2004, str. 37). Etična načela in standardi so vodilo pri poklicnem odločanju in delovanju nasploh. Posebej pomembni so v psihiatrični zdravstveni negi. To pomeni, da morajo naše odločitve temeljiti ne le na strokovnem znanju, marveč tudi na moralno etičnih načelih, ki zagotavljajo optimalne rešitve z vidika interesov posameznika, skupine ali družbe (Škerbinek, 1999, str. 11). Potrebno je zavedanje zdravstvenega osebja, da se paciente z duševnimi motnjami obravnava enakovredno drugim pacientom, zdravi in neguje s spoštovanjem (Kores Plesničar in Petek, 2005, str. 150). Silva Gosak, Klavdija Čuček Trifkovič Rezultati Povprečna starost anketirancev je bila 37,9 let .V povprečju je njihova delovna doba znašala 15,9 let. V raziskavi je sodelovalo 64 % zdravstvenih tehnikov/medicinskih sester, 22 % bolničarjev/negovalcev, 6 % diplomiranih medicinskih sester in 2 % medicinskih sester z univerzitetno izobrazbo. Podatki so pokazali, da so vsi anketiranci (100 %) seznanjeni s smernicami o pravilni uporabi PVU in da pri svojem delu smernice v 100 % upoštevajo. Ravno tako je 96 % anketirancev seznanjenih z vsebino Zakona o duševnem zdravju, ki je nastal v letu 2008 in v svojem 29. členu določa ukrepe v zvezi s PVU. 66 % anketirancev se je z vsebinami zakona seznanilo na strokovnih izobraževanjih s strani vodstva institucije. V omenjeni instituciji uporabljajo vse predhodno opisane oblike PVU, vendar 46 % le te izvaja redko, 38 % pogosto, vsakodnevno pa 16 %. 36 % anketirancev ima ob izvajanju PVU vedno različne težave, 30 % pogosto, 26 % redko in 8 % nikoli. Anketiranci so opisali različne težave (Sl 1), ki jih občutijo pri izvajanju PVU. Najpogostejše etične dileme v psihiatrični zdravstveni negi so vsekakor zdravstvena nega nasilnega pacienta, fizično omejevanje le-tega oz. izvajanje PVU-ja in aplikacija medikamentozne terapije proti njegovi volji (Kogovšek in Škerbinek, 2002, str. 21). RAZISKOVALNI DEL Namen in cilji raziskave V okviru empiričnega dela smo želeli ugotoviti, kakšna je seznanjenost članov negovalnega tima v socialno varstvenih zavodih s smernicami za varno uporabo PVU in katere so najpogostejše etične dileme, ki se pri njih pojavljajo ob izvajanju PVU. Hkrati nas je zanimalo, ali člani negovalnega tima vidijo potrebo po spremembi dokumentacije za evidentiranje PVU. Predvidevali smo, da so člani negovalnega tima premalo seznanjeni s smernicami izvajanja PVU in da vidijo potrebo po spremembi dokumentacije za evidentiranje PVU. Metode dela Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Izvedena je bila kvantitativna raziskava, kjer smo za zbiranje podatkov kot inštrument uporabili delno odprti anketni vprašalnik. Anketiranje je bilo izvedeno marca 2011 v Socialno varstvenem zavodu Hrastovec (SVZ Hrastovec). Sodelovalo je 50 članov negovalnega tima, kar pomeni 25 % vseh zaposlenih v zdravstveni negi. Anketiranci so bili v 82 % ženskega in v 18 % moškega spola. V raziskavi so sodelovali prostovoljno, bili so seznanjeni z možnostjo odklonitve sodelovanja v raziskavi in z namenom raziskave. 68 Slika 1: Vrsta težav izvajalcev PVU Ravno tako se anketiranci ob izvajanju PVU soočajo z različnimi etičnimi dilemami. Največ anketirancev se sprašuje, ali so resnično uporabili vse strokovne metode, da bi se izognili restriktivnim oblikam PVU. Nadalje se sprašujejo, ali bo zadostoval pogovor in bodo z njim rešili problem, kdaj stanovalca premestiti na varovano enoto, kdaj pri stanovalcu uporabiti PVU in kateri, kdaj aplicirati zdravila, ki jih ima stanovalec predpisana po potrebi itd. 94 % anketirancev stanovalca, pri katerem se izvaja PVU, tudi vseskozi opazuje. Ravno tako se vsi anketiranci zavedajo pomena timskega dela in dobre medsebojne komunikacije ob izvajanju PVU. 100 % anketirancev je seznanjenih s posebno dokumentacijo, ki se vodi ob izvajanju PVU. 96 % anketirancev je mnenja, da je dokumentacija ustrezna in ne potrebuje dopolnitev ali drugih sprememb. 69 Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih zavodih Razprava Izvajanje PVU je za člane negovalnega tima ena izmed najzahtevnejših aktivnosti zdravstvene nege, saj pomeni dodatno obremenitev na že tako stresnem področju. Najpogosteje stres na delovnem mestu v psihiatrični zdravstveni negi povzroča premalo število zaposlenih ob izvajanju PVU, obravnava nasilnih, zahtevnih pacientov, urgentne situacije itd. (Jenkins, Elliott, 2004; Sorgaard, Ryan, Dawson, 2010). V naši raziskavi smo zastavili tri raziskovalna vprašanja. Na prvo raziskovalno vprašanje »o seznanjenosti s smernicami za izvedbo PVU« lahko odgovorimo pritrdilno, saj so bili vsi anketiranci z njimi seznanjeni in jih pri svojem delu tudi upoštevajo. Prav tako je bila velika večina anketirancev seznanjenih z vsebino Zakona o duševnem zdravju. Z njo so se seznanili na različne načine: s strani vodstva zavoda v obliki izobraževanj, vodij zdravstvene nege in oskrbe, nekateri so se seznanili sami itd. V drugem raziskovalnem vprašanju smo vprašali o »najpogostejši etični dilemi, s katero se člani negovalnega tima soočajo pri izvajanju PVU«. Izkazalo se je, da najpogostejšo etično dilemo povzroča situacija, v kateri se sprašujejo ali so resnično uporabili vse strokovne metode, da do potrebe po PVU ne bi prišlo. Na tretje raziskovalno vprašanje o »potrebi po spremembi dokumentacije za evidentiranje PVU« lahko odgovorimo, da zaposleni v SVZ Hrastovec ne čutijo potrebe po dopolnitvi obstoječe dokumentacije ob izvedbi PVU. Za natančno evidentiranje uporabljajo naslednjo dokumentacijo: obrazec PVU, List intenzivne nege in List opazovanja, dodatno pa tudi Register izvajanja PVU, beleženje v predajno knjigo in Temperaturni list. Rezultati raziskave so pokazali, da je najpogostejša oblika izvajanja PVU (v 35 %) telesno oviranje s pasovi. Zaposlenim izvedba PVU v večini povzroča stres, strah in obremenitev. Ravno tako so anketiranci mnenja, da sta timsko delo in komunikacija med zdravstvenimi delavci in drugimi strokovnimi delavci (delovni terapevt, fizioterapevt, psiholog, socialni delavec) zelo pomembna dejavnika ob uporabi PVU. Anketiranci so podali še nekatere predloge, ki bi po njihovem mnenju lahko pripomogli k zmanjševanju uporabe PVU; najpogostejši predlog je bil poskrbeti za večjo kadrovsko zasedbo. Nadalje so predlagali: posvetiti stanovalcem več časa, organizirati manjše delovne enote v ustanovi, izvajati terapevtske komunikacije, večjo animacija s strani strokovnih delavcev, zagotoviti večjo pokritost z nočno izmeno - predvsem na varovani enoti, več individualnega dela, več pozornosti za stanovalce, več podpore delavcem. Dva anketiranca sta odgovorila, da je vse dobro urejeno in da v instituciji izvajajo vse možnosti pred uporabo PVU. ZAKLJUČEK Skozi zgodovino so znane različne metode izvajanja PVU. Nekoč so z duševno bolnimi ravnali brezčutno, jih zapirali v temne kleti, prikovali na stene, pobijali, požigali, metali v jarke in uporabljali različne bolj ali manj nehumane pripomočke. Prihajalo je do teptanja človekovega dostojanstva in kršitev vseh osebnih in ostalih pravic. Danes imamo Zakon o duševnem zdravju, v katerem je jasno razloženo, kaj spada med PVU, 70 Silva Gosak, Klavdija Čuček Trifkovič kdaj ga izvajamo, kdo ga uvede, kako dolgo lahko trajajo in zato ne sme prihajati do kršitev. Napisana so tudi Priporočila in smernice za uporabo PVU, s katerimi morajo biti seznanjeni vsi zaposleni, ki delajo na tem področju. Pacient, pri katerem je uporabljen PVU, mora biti deležen strokovne obravnave več različnih strokovnjakov, katerih delo se prepleta in dopolnjuje v timski obravnavi. Z njo želimo doseči zmanjšanje pogostosti uporabe PVU, skrajšati čas uporabe PVU ter pacientu zagotoviti varno in kakovostno izvedbo PVU. Kljub temu pa se vedno znova znajdemo pred različnimi dilemami. Razmišljanje, tehtanje možnosti in iskanje ustreznih odgovorov ter rešitev, pomeni odločanje z močjo, ki jo imamo. Najpogostejše etične dileme se v psihiatriji pojavljajo v obravnavi nasilnega pacienta, pri fizičnem omejevanju le-tega oziroma izvajanju PVU-ja in aplikaciji medikamentozne terapije proti njegovi volji. Odnos do nasilne osebe kot etične dileme, ne zadeva samo dejavnost zdravstvene nege, ampak družbo nasploh. Če želimo, da se PVU izvaja kakovostno in pri tem zagotoviti varnost tako pacienta kot osebja in ostalih na oddelku, je potrebno zagotoviti redna izobraževanja osebja. Le na tak način bomo dosegli, da bo obravnava pacientov, pri katerih je uporabljen PVU, zanje manj stresna prav tako pa tudi bolj varna za paciente. LITERATURA 1. Dernovšek MZ, Novak Grubnič V. Priporočila in smernice za uporabo posebnih varovalnih ukrepov v psihiatriji. Ljubljana: Viceversa, Slovenske psihiatrične publikacije; 2001. 2. Gabrovec B. Smernice fizičnega oviranja. In: Poček U, eds. Nasilno vedenje v duhu novih praks: zbornik prispevkov, Ljubljana, 6. november 2009. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege, Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji; 2009: 25-6. 3. Groleger U. Agresivnost. In: Pregelj P, Kobentar R, eds. Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju: učbenik. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana; 2009: 288-94. 4. Jenkins R, Elliott P. Stressors, burnout and social support: nurses in acute mental health settings. J Adv Nurs. 2004;48(6):622-31. 5. Kogovšek B, Škerbinek A. Zdravstvena nega bolnika z duševnimi motnjami. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije; 2002. 6. Kores Plesničar B. Kratka zgodovina psihiatrije. In: Kores Plesničar B, eds. Duševno zdravje in zdravstvena nega. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede; 2011: 7-9. 71 Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih zavodih 7. Kores Plesničar B, Petek B. Hospitalizacija proti volji / neprostovoljna hospitalizacija. In: Grmec Š, Kupnik D, eds. Akutna stanja: znamenja, simptomi, sindromi, diferencialna diagnoza in ukrepanje: Zbornik predavanj in algoritmov ukrepanja. Maribor: Medicinska fakulteta, Katedra za družinsko medicino; 2005: 150-3. PREDSTAVITEV VAROVANEGA ODDELKA V DOMU ZA VARSTVO ODRASLIH VELENJE PRESENTATION OF A PROTECTED WARD IN THE ELDERLYHOME VELENJE 8. Kosina L. Iz zgodovine v prihodnost. Razvoj psihiatrične zdravstvene nege v Sloveniji. Ljubljana: Psihiatrična in nevrološka sekcija ZZNS; 1999. Anita Bandelj, Frančiška Šumečnik 9. Košak T. Duševno zdravje in človekove pravice [diplomsko delo]. Maribor: Univerza v Mariboru; 2010. 10. Kovačič M. Sprejem pacienta z duševno motnjo na oddelek psihiatrije [diplomsko delo]. Maribor: Univerza v Mariboru; 2010. 11. Marinič M. Izolacija pacientov s pasovi Segufix. In: Kobentar R, Kogovšek B, eds. Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana; 1999: 169-75. 12. Možgan B. Posebni varovalni ukrepi. In: Pregelj P, Kobentar R, eds. Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju: učbenik. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana; 2009: 439-43. 13. Robar A. Zdravstvena nega agresivnega pacienta. In: Kores Plesničar B, eds. Duševno zdravje in zdravstvena nega. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede; 2011: 43-7. 14. Sorgaard KW, Ryan P, Dawson I. Qualified and Unqualified (N-R C) mental health nursing staff - minor differences in sources of stress and burnout. A European multi-centre study. BMC Health Services Research 2010;10:163. Dostopno na: http://www.biomedcentral.com/1472-6963/10/163 (8.7.2011). 15. Škerbinek AL. Etične dileme v psihiatrični zdravstveni negi. In: Kobentar R, Kogovšek B, eds. Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana; 1999: 11-4. 16. Tschudin V. Etika v zdravstveni negi: razmerja skrbi. Ljubljana: Educy, Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov; 2004. 17. Zakon o duševnem zdravju. Uradni list Republike Slovenije št. 77/2008. 18. Žagar M. Klinična pot. Posebni varovalni ukrep telesne omejitve ob nevarnem vedenju bolnika z duševno motnjo. Begunje: Psihiatrična bolnišnica Begunje; 2006. 72 POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: V naslednjih petindvajsetih letih se bo delež starega prebivalstva dvignil na eno tretjino celotnega prebivalstva. Tako spremenjena starostna struktura pomeni za družbo velike spremembe. Starostniki bi naj preživljali svoja pozna leta v krogu svoje družine, vendar pa to ni vedno mogoče. Starostnik mora v sodobni družbi v dom za starejše zaradi telesnih in duševnih bolezni, včasih pa tudi zaradi neprimernih in nevzdržnih odnosov doma. V tradicionalni družbi je starostnikom nudila varnost njihova družina ali bližnji sorodniki. Sodobna družba pa je materialno varnost starostnikov socializirala. Države danes omogočajo starostnikom moderne socialne mreže javnih programov. Tudi v Sloveniji imamo različne oblike storitev v bivalnem okolju starostnika. Imamo centre za pomoč na domu – storitev na daljavo, pomoč na domu, dnevne centre, varovana stanovanja, domove za starejše… Tudi v Velenju je dom za varstvo odraslih. Dom za varstvo odraslih Velenje ima zdravstveno negovalno enoto – varovani oddelek, na katerem so nameščeni stanovalci z najzahtevnejšimi in dolgotrajnimi težavami, povezanimi s Theoretical starting points: In the next 25 years the portion of old population will rise to one third of the whole population. Such a changed age structure means great changes for the society. The elderly should be spending their old age with their families, but that is not always possible. An elderly person must go to a retirement home because of certain bodily and mental illnesses, and sometimes even because of unbearable relations at home. In a traditional society the family or close relatives cared for the elderly people. The modern society has socialized the material well-being. Countries are now enabling modern social networks of the public programs for the elderly. We also have different types of services in the living space of the elderly in Slovenia. We have: centres for domestic help – remote service, day-care centres, safeguarded flats, retirement homes, etc. There is also a retirement home in Velenje. It has a health nursing unit – protected ward, where elderly with the most demanding and long-lasting problems with dementia or similar illnesses live, which demands full personal help, a greater extent of per- VŠZV SG Anita Bandelj - bandelj.anita@gmail.com pred. Frančiška Šumečnik - francka.sumecnik@amis.net 73 Predstavitev varovanega oddelka v domu za varstvo odraslih Velenje starostno demenco ali sorodnimi stanji, kar zahteva popolno osebno pomoč, večji obseg individualne pozornosti in pomoči. Prispevek predstavlja organizacijo dela z dementnimi stanovalci varovanega oddelka, ki zajema zelo široko in kakovostno področje dela ter poglobljen holistični pristop obravnave stanovalcev. Predstavljene so najrazličnješe oblike pomoči in aktivnosti, ki starostnikom omogočajo človeka vredno življenje tudi v pozni starosti oziroma tedaj, ko nimajo več moči, volje in znanja za aktivno življenje in so prepuščeni tujim osebam. Predstavljeno je tudi spodbujanje svojcev stanovalcev, da pri oblikovanju vsakdanjega življenja svojih sorodnikov čim bolj pogosto in tvorno sodelujejo in tvorijo veliko družino. V prispevku želimo predstaviti varovani oddelek v Domu za varstvo odraslih Velenje. Ključne besede: Dom za varstvo odraslih Velenje, dementni stanovalci, stanovalci, varovani oddelek sonal attention and help. This contribution represents the work organization with demented residents of the protected ward, which covers a very wide and quality field of work, and a deep holistic approach to treating the residents. Presented are the various types of help and activities, which give the elderly a decent standard of living even in old age or when they do not possess the strength, will and knowledge for an active life and are left to strangers. Encouraging the families of the residents to cooperate progressively and creatively at shaping the every-day life of their relatives, and being as a one big family is also presented. In this contribution we want to present the protected ward of the retirement home Velenje. Key words: Elderly home Velenje, residents with dementia, residents, protected ward UVOD Dom za varstvo odraslih Velenje je bil ustanovljen kot javni socialnovarstveni zavod. Je namensko grajen dom, ki ga predstavljata dva objekta, zgrajena v časovnem presledku šestih let. Prvi del doma, imenovan Hrast, je bil zgrajen leta 1976. Zaradi velikih potreb po domskem varstvu je bil leta 1982 dograjen prizidek k domu za 86 oseb. Poimenovali so ga Lipa. Med sabo sta povezana z veznimi hodniki v kletni etaži ter v prvem in drugem nadstropju. Dom za varstvo odraslih Velenje deluje za področje treh občin: Mestne občine Velenje, Občine Šoštanj in Občine Šmartno ob Paki. Svojo dejavnost opravlja v skladu z ustanovitvenim aktom, kjer je kot osnovna dejavnost opredeljena socialna in zdravstvena oskrba ter dodatna gospodarska dejavnost. Je dom odprtega tipa in nudi osnovno oskrbo, ki pomeni bivanje in organizirano prehrano, socialno oskrbo, zdravstveno varstvo po predpisih s področja zdravstva ter dnevno varstvo. Poleg tega ponuja starejšim številne razvedrilne dejavnosti, prireditve, druženja in izobraževanja. Kapaciteta Doma za varstvo odraslih Velenje je 192 postelj. Od tega je 190 postelj namenjenih institucionalnemu varstvu, 2 postelji pa sta namenjeni dnevnemu varstvu. Glede na zahtevnost zdravstvene nege pri stanovalcih, omejitev del pri nekaterih zaposlenih in upoštevanje delovnopravne zakonodaje je v Domu za varstvo odraslih Velenje v zdravstveno negovalni enoti zaposlenih 45 oseb, v osnovni in socialni oskrbi 38 oseb ter po posebni pogodbi s strani Zavoda za zaposlovanje Velenje 5 oseb. 74 Anita Bandelj, Frančiška Šumečnik Na podlagi zahtevnosti zdravstvene nege in oskrbe ima Dom za varstvo odraslih Velenje več oddelkov: • stanovanjske oddelke, ki so namenjeni stanovalcem, ki ne potrebujejo stalne oskrbe in pomoči; • polnegovalne oddelke, ki so namenjeni stanovalcem z zmernimi starostnimi in zdravstvenimi težavami; • negovalne oddelke, ki so namenjeni stanovalcem z najzahtevnejšo stopnjo starostnih in zdravstvenih težav in v celoti potrebujejo neposredno pomoč; • varovani oddelek, ki je namenjen stanovalcem z najzahtevnejšimi dolgotrajnimi težavami, povezanimi s starostno demenco ali sorodnimi stanji. VAROVANI ODDELEK Dom za varstvo odraslih Velenje ima zdravstveno negovalno enoto Hrast 2, v kateri so nameščeni uporabniki oziroma stanovalci z najzahtevnejšimi in dolgotrajnimi težavami, povezanimi s starostno demenco ali sorodnimi stanji, kar zahteva popolno osebno pomoč, večji obseg individualne pozornosti in pomoči. Na varovanem oddelku je zaposlen strokovno usposobljen kader v skladu z normativi in standardi. Varovani oddelek vodi oseba, ki ima VI. stopnjo strokovne izobrazbe. Po izobrazbi je srednja medicinska sestra z dokončano višjo šolo za socialne delavce in pridobljenimi dodatnimi funkcionalnimi znanji s področja dela z osebami z demenco. Tudi ostali zaposleni se na internih in eksternih strokovnih usposabljanjih dodatno strokovno usposabljajo na področju dela z osebami z demenco. V delo z dementnimi stanovalci so vključeni tudi ostali strokovni delavci in sodelavci: • • • • • • diplomirana medicinska sestra, vodja tima, ki sodeluje z nevropsihiatrom; delovna terapevtka; fizioterapevtka; srednja medicinska sestra; negovalke; zaposleni preko javnih del. Za stanovalce na varovani enoti dopoldan skrbijo: • 1 delavka z opravljenim celoletnim strokovnim izpopolnjevanjem s področja demence in VI. stopnjo strokovne izobrazbe; • 1 medicinska sestra; • 2 negovalki; • 1 do 2 zaposlena preko javnih del. Popoldan skrbijo: • 1 medicinska sestra; • 1 negovalka; • 1 zaposlen preko javnih del. 75 Predstavitev varovanega oddelka v domu za varstvo odraslih Velenje Vodja zdravstveno negovalne enote oddelka in delavka z dodatnimi strokovnimi znanji s področja demence skrbita, da delo na varovanem oddelku poteka nemoteno. Varovani oddelek, ki so ga stanovalci leta 2005 poimenovali Ježek, šteje 20 postelj. Oddelek ima skupni osrednji prostor, v katerem potekajo utečene dnevne aktivnosti in različne dejavnosti. Je zelo svetel prostor z balkonom in priročno čajno kuhinjo. Iz sob stanovalcev je prost dostop do vseh skupnih prostorov. Izven te varovane enote je možen izhod v atrij, ki je tehnično varovan, prisotno pa je tudi osebje. Na oddelku je poleg tega, da se osebno skrbi za varnost stanovalcev,vstop in izstop varovan z indukcijskimi zankami. Kljub uporabi tehničnih sredstev in zaposlenega osebja, ki izvaja nadzor, je vstop in izstop na varovani oddelek neoviran. Zaradi vgrajenih indukcijskih zank na vhodu in izhodu oddelka in »urice«, ki jo ima stanovalec na roki, dobi osebje signal, če stanovalec zapusti varovano območje. Dostop do skupnih prostorov iz sob stanovalcev je vedno prost. Stanovalci lahko uporabljajo tudi zunanje površine ob spremstvu in nadzoru druge osebe, zato stanovalci ne morejo nenadzorovano zapustiti teh površin ali oddelka. Na enoti je povečana stopnja varovanja urejena tudi s povečanim številom zaposlenega osebja, ki si prizadeva poiskati ravnotežje med ohranjanjem samostojnosti stanovalcev in med omejevanjem njihovega gibanja, katerega namen je zgolj zagotavljanje varnosti stanovalcev. ORGANIZACIJA DELA Z DEMENTNIMI STANOVALCI Nega in varstvo oseb z demenco mnogokrat pozročata negovalnim domovom velike probleme. Obstoječi koncepti in načini dela zlasti z vedenjsko spremenjenimi, motorično nemirnimi stanovalkami in stanovalci s srednje močno ali močno razvito demenco ne ustrezajo več ali pa le delno (Čakš, 2004). V starosti se pojavljajo različne bolezni. Nekatere so sled življenja v mladosti in v kasnejših letih. Ena izmed številnih obolenj je tudi demenca, ki se lahko pojavi že prej, ne samo v starosti. Demenca je propadanje oziroma izguba pridobljenih višjih možganski funkcij. Popuščati začno umske sposobnosti po končanem šolanju, najbolj pa takrat, ko ljudje niso več aktivni, ko se upokojijo. Zato naj bi se v pokoju ukvarjali z različnimi hobiji, honorarnim delom, umetnostjo, gledališčem….(Čakš, 2004). Življenjska doba starostnikov se daljša, zato je v domovih za varstvo odraslih vedno več dementnih stanovalcev. Ko starostnik ne more več zadovoljevati svojih osnovnih življenjskih potreb in so že nakazani prvi zanki demence, se svojci odločijo za domsko namestitev, da bi jim bilo življenje čim lepše, prijaznejše in kakovostno (Čakš, 2004). Da bi bilo v domovih za dementne stanovalce čim bolj strokovno, izpopolnjeno in usposobljeno osebje, da bi bilo čim boljše preživetje dementnih oseb, je potrebno informiranje in povezava dela varovalnega, negovalnega in terapevtskega osebja (Čakš, 2004). Ko pridejo ljudje v dom, je to za njih novo okolje. Doma so bili samostojni, sami so si znali poiskati stvari, v tujem okolju pa se lahko popolnoma izgubijo. Zato morajo zaposleni pri sprejemu novega stanovalca v dom od svojcev vzeti anamnezo (kaj so najraje 76 Anita Bandelj, Frančiška Šumečnik počeli doma, ali so pri dementnem opazili kakšne posebnosti, ali so orientirani, kakšno terapijo so imeli, kaj najraje nosijo, ali so na dieti, katere jedi so najraje jedli in katerih niso hoteli jesti … (Čakš, 2004). Izrednega pomena pri sprejemu novega stanovalca v dom je njegova življenjska zgodba, na podlagi katere lahko zaposleni dobro pripravijo individualni načrt oskrbe novega stanovalca. Individualni načrt oskrbe novega stanovalca vpliva na načrtovanje organizacije dela zaposlenih: • vsaka dementna oseba, ki pride v dom, ima nekaj sposobnosti in te se morajo ohraniti; • vsako aktivnost, ki jo zaposleni načrtujejo, so jim dolžni razložiti s preprostimi, kratkimi in jasnimi navodili; • z dementnimi stanovalci morajo ravnati izredno potrpežljivo, si vzeti čas zanje; • dementne stanovalce morajo aktivirati po njihovih zmožnostih, zato je izrednega pomena, da jih spoznajo, se z njimi pogovarjajo, si zanje vzamejo dovolj časa. Če zaposleni pri delu preveč hitijo, postanejo dementni stanovalci nemirni in nezadovoljni. Osebna komunikacija z njimi je vse šibkejša. Da se izognejo zapletom pri aktivaciji dementnega stanovalca, je vse bolj pomembna življenjska slika, ki jo projicirajo na platno kot strip. Ta nam pride še posebej prav, kadar z dementnimi stanovalci ne delajo vedno isti uslužbenci. Življenjska zgodba jim daje vpogled v njihovo življenje in visi na steni njihove sobe ali omare (Čakš, 2004). Da je delo lažje tako z dementnimi stanovalci kot tudi z drugimi, se v domu že precej časa izvaja predaja službe zdravstveno negovalnega osebja. Vsako jutro se zaposleni dobijo ob istem času in v istem prostoru, ki ga imenujejo »raportna« soba. Obveščajo se o stanjih tako dementnih kot drugih stanovalcev, kajti vsakršne vesti o morebitnih psihičnih spremembah stanovalcev, ki ne bivajo na varovanem oddelku, so jim v razmislek. Najprej morajo vedeti, od kod prihajajo te spremembe, ki so morda organskega izvora, da lahko stanovalca nato po potrebi premestijo na varovani oddelek takoj, ko je mogoče. Pri delu morajo biti strpni, zavedati se morajo vrednot ljudi, s katerimi delajo (Čakš, 2004). METODE DELA Pri delu uporabljajo in izvajajo različne metode dela, ki jih prilagajajo dementnim stanovalcem glede na njihove zmožnosti in sposobnosti. Metode dela so odvisne od opravljenih vsakoletnih kratkih preizkusov spoznavnih sposobnosti dementnih stanovalcev ter glede na njihovo pomičnost: • Z nepomičnimi dementnimi stanovalci izvajajo individualno razgibavanje, aktivno in pasivno, posedanje, družabništvo, vaje za ohranjanje spomina in, če je možno glede na njihovo zdravstveno stanje, posedanje na invalidski voziček. Tako jim je omogočeno tudi druženje z ostalimi stanovalci na oddelku. 77 Predstavitev varovanega oddelka v domu za varstvo odraslih Velenje • Delno pomične in pomične stanovalce aktivno vključujejo v razna dogajanja v domu: razne prireditve, skupinsko delo, telovadbo, druženje z ostalimi stanovalci. Stanovalce, ki se iz zdravstvenih razlogov ne morejo vključiti v aktivnosti drugod v domu, pripeljejo v dnevni prostor na oddelku in jim glede na stopnjo demence prilagodijo aktivnosti. • Urnik aktivnosti za stanovalce z demenco je na oglasni deski nameščen tako, da imajo vpogled na program dela tudi svojci stanovalcev. DEJAVNOSTI STANOVALCEV NA VAROVANEM ODDELKU Zaposleni pričnejo stanovalce aktivirati že z jutranjo nego. Vedno jih pokličejo po imenu. Preden vstopijo v njihovo sobo, potrkajo na vrata, jih pozdravijo in se jim predstavijo. Nato prižgejo signalno lučko pri vratih, da naznanijo, v kateri sobi so. Dementni stanovalci morajo vstati vsak dan ob isti uri. Pri izvajanju jutranje nege jih je potrebno spodbujati in usmerjati. Po zajtrku, ki ga imajo dementni stanovalci v jedilnici in je prav tako njihov delovni prostor, se večina udeleži jutranje telovadbe, nato pa se razdelijo na skupine po njihovih zmožnostih in stopnji demence zaradi lažjega dela in večjega uspeha. S tem poskrbijo, da stanovalci in stanovalke v dnevnih prostorih ne ždijo na stolih, ne dremajo, spijo ali pa kratko malo da ne čakajo, čakajo, čakajo…Dementni stanovalci potrebujejo spodbudo in izziv tako kot drugi ljudje. Zmorejo več, kot pričakujemo od njih ali kot sami pričakujejo od sebe, zato potrebujejo veliko zaupanja, da lahko znova razvijejo zaupanje vase. Telesne dejavnosti Med telesne dejavnosti vključujejo telovadbo, ki se izvaja vedno ob istem času, po zajtrku. Prične se z isto vajo, nato sledijo vaje po utečenem vrstnem redu. Dementni stanovalci vajam večinoma sledijo. Pri vajah jih je potrebno spodbujati in tudi pohvaliti. Z rednimi telesnimi vajami se jim omogoči večja samostojnost. Namen telovadbe je vzdrževanje in pridobivanje gibljvosti, mišične moči, kondicije, ravnotežja, skratka pridobivanje na psihofizični kondiciji. Izrednega pomena je tudi hoja oziroma sprehodi v bližnji okolici doma. Med hojo velikokrat posedajo po klopcah, klepetajo in opazujejo naravo. Pri tej dejavnosti morajo biti zaposleni pozorni na zdravstveno stanje stanovalcev, da jih ne utrudijo preveč. Dejavnosti, povezane z glasbo V demenci je glasba izrednega pomena, saj dementne osebe ne morejo več vzpostavljati nobenih stikov, lahko pa začenejo peti ali vsaj mrmrati, ko slišijo znano melodijo. Pojejo predvsem stare domače pesmi. Petje je mirno in ne preveč glasno. Z glasbo se izboljša razpoloženje, zbudijo se čustva. Dementni stanovalci pojejo vsak dan, ob istem času, če je le mogoče dopoldan po telovadbi in pred kosilom. To je njihov kažipot za neko drugo dogajanje. 78 Anita Bandelj, Frančiška Šumečnik Storitvene dejavnosti Pri storitvenih dejavnostih dementni stanovalci največkrat uporabljajo papir, škarje, lepilo, iz česar izdelujejo okraske, voščilnice, slike. Poleg papirja uporabljajo tudi nit, volno, trakove, tkanine, ki jih uporabljajo za pletenje, šivanje in izdelovanje igrač. Pri storitveni dejavnosti je izrednega pomena motivacija, volja, ni pomembno koliko bodo naredili in kakšni bodo ti izdelki. Pomembno je, da sodelujejo in ustvarjajo po lastni volji in domišljiji. Družbene dejavnosti Družabne dejavnosti so namenjene druženju. Pomembno je, da so pri teh dejavnostih zbrani stanovalci na isti ravni demence, da ne pride do sporov. Največkrat se igrajo z družabnimi igrami, kot so Človek, ne jezi se, domino, spomin, igre s slikami, igre številk, sestavljanje puzzlov. Pri igri je pomembno, da si zapomnijo vrstni red. Vrstni red gre vedno v smeri urinega kazalca, prav tako pa si z družabinimi igrami urijo spomin za barve, like, podobe. Poleg iger skupaj poslušajo radio, prebirajo dnevne časopise, komentirajo najrazličnejše dogodke iz vsakdanjega življenja, skrbijo za rože, plešejo in se udeležujejo prireditev, zabav ter športnih dogodkov. Vaje za ohranjanje intelektualnih sposobnosti Izvajajo se vaje za vzdrževanje besednega zaklada in razumevanje besed, vaje spomina, družabne igre, risanje, pisanje: • • • • • • izbere se črka in poišče se čim več besed, ki se začnejo s to črko; asociacije na določeno besedo in spomini; gledanje slik in primerjava; risanje slik na izbrano temo ali po navodilu; besedne igre; anagrami. Kinološke urice Vsi kinologi, ki prihajajo v dom, so prostovoljci. Njihova nagrada je zadovoljstvo stanovalcev in iskrice, ki se krešejo v očeh ob pogledu na žival in ob dotiku živali. V veliki meri doprinesejo k večji socializaciji naših stanovalcev in večji kakovosti življenja stanovalcev v domu. Z vključevanjem dementnih stanovalcev v dogajanje na kinološki urici želijo: • • • • omogočiti stanovalcem človeka vredno življenje; posvečati več pozornosti in neprestano spremljanje; vlivati stanovalcem občutek varnosti, sprejetosti in zaželenosti; jih sprejemati takšne, kot so in spoštovati njihove interese, sposobnosti in izkušnje; 79 Predstavitev varovanega oddelka v domu za varstvo odraslih Velenje • vzpodbujati in ohranjati senzomotorične komponente, kognitivne komponente in psihosocialne spretnosti stanovalcev; • vzpodbujati svojce, da se aktivno vključijo v dogajanje; • umirjati ali/in preusmerjati pozornost stanovalcev (vedenjske in psihične spremembe). Pri psih, ki prihajajo v hišo, ni pomembno, kakšne pasme so, pomembno je, da so socializirani, značajsko stabilni, vodljivi in zdravi. Vsak kinolog predstavi svojega psa – katere pasme je, koliko je star itd., nato predstavi način dresure in ob zaključku popelje psa med prisotne, da se ga lahko dotikajo. So pa tudi stanovalci, ki radi opazujejo psa od daleč in se izogibajo kontaktu z njim. Kinologe opozorijo na te stanovalce, da jih ne bi nevede izpostavljali stresu. VKLJUČEVANJE SVOJCEV V AKTIVNOSTI VAROVANEGA ODDELEKA Zaposleni na varovanem oddelku podpirajo vključevanje svojcev v skrb za svoje najbližje, ki živijo na varovanem oddelku. Že pred samim sprejemom bodočega stanovalca/ke na domu obiščeta socialna delavka in namestnica direktorice za zdravstveno nego in oskrbo ali diplomirana medicinska sestra, ki jim predstavita življenje v domu. Svojci ob sprejemu prejmejo tudi posebno zloženko Doma za varstvo odraslih Velenje: Pravice oseb na varovanem oddelku Ježek. Svojci in prijatelji lahko obiskujejo svoje sorodnike v domu v skladu s hišnim redom (od 8. ure zjutraj do 20. ure zvečer), kadar pa se zdravstveno stanje stanovalca tako poslabša, da potrebuje paliativno oskrbo, lahko na željo svojcev ostanejo tudi izven teh ur. O tem morajo obvestiti odgovorno osebo na varovanem oddelku. Prav tako so svojci dolžni obvestiti odgovorno osebo na varovanem oddelku, kadar s stanovalcem/ko zapustijo varovani oddelek. Ob namestitvi dementnega stanovalca/ke v dom je zelo pomembno, da svojci s svojim sodelovanjem in razumevanjem pomagajo pri vključevanju dementnega stanovalca v domsko življenje. Zato so v letu 2009 pričeli z izvajanjem projekta »Druženje svojcev varovanega oddelka« z namenom pridobivanja njihovih predlogov, mnenj, povezanosti in sodelovanja, da bi zagotovili čim bolj kakovostne storitve, saj so na oddelku nameščeni dementni stanovalci z različno stopnjo demence. Nameščeni so na osnovi mnenja psihiatra, s privolitvijo stanovalca, zakonitega zastopnika ali sklepa sodišča. PRAVICE OSEBE V VAROVANEM ODDELKU Anita Bandelj, Frančiška Šumečnik • pravica do gibanja; • pravica do zastopnika. Osebi se v času obravnave v varovanem oddelku zagotavlja spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti njene osebnosti, dostojanstva ter duševne in telesne celovitosti. Zaposleni, ki sprejme osebo v varovani oddelek, jo je dolžan osebno in pisno obvestiti o njenih pravicah. Dom za varstvo odraslih Velenje ima na vidnem mestu objavljen: • seznam pravic, ki jih ima oseba v varovanem oddelku; • hišni red; • seznam, ki vsebuje službene naslove in telefonske številke zastopnikov, ki delujejo na območju doma. OMEJITEV PRAVIC Omejitev pravic, razen pravice do zastopnika, je dopustna, če je to nujno potrebno, kadar oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Pravica se lahko omeji le v tistem obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena, zaradi katerega se pravica omejuje. Pri omejevanju pravic se uporabi najmilejši ukrep, ki se izvaja najkrajši možni čas. ZAKLJUČEK Zaposleni v Domu za varstvo odraslih Velenje se lahko pohvalijo s sposobnostjo, da širijo lastne meje in vzpostavljajo »simbiotski« odnos z dementnimi stanovalci, delo opravljajo visoko razvito etično-moralno in psihoterapevtsko strokovno. V okviru takega negovalnega odnosa lahko stanovalcem omogočajo relativno dobro počutje in jih s tem ohranjajo kot subjekt, jim torej pomagajo, da uveljavljajo lastno voljo, izražajo lastne občutke, navezujejo socialne stike, kažejo naklonjenost in jo sprejemajo, zaznavajo potrebe drugih, spoštujejo sebe, sprejemajo zmedenost drugih, so ustvarjalni, se zabavajo in se sproščajo. Zaposleni znajo prepoznati njihovo počutje, ki je odraz zadoščenja temeljnih potreb človeka, znajo zadovoljiti njihove želje in potrebe, tolmačiti vedenje in komunikacijo, jih podpirati in pripeljati do zadovoljstva, ki je bistveni kriterij za kakovostno zdravstveno nego. Na podlagi 12. člena Zakona o duševnem zdravju (Ur.list.77/2008) se osebi v varovanem oddelku Doma za varstvo odraslih Velenje zagotavljajo naslednje pravice: • • • • 80 pravica pravica pravica pravica do do do do dopisovanja in uporabe elektronske pošte; pošiljanja in sprejemanja pošiljk; sprejemanja obiskov; uporabe telefona; 81 Predstavitev varovanega oddelka v domu za varstvo odraslih Velenje LITERATURA KAKOVOST ŽIVLJENJA ODVISNIKA NA SUBSTITUCIJSKI TERAPIJI 1. Dom za varstvo odraslih Velenje. (B. l.) Interni akti. Velenje: Dom za varstvo odraslih Velenje. QUALITY OF LIFE OF AN ADDICT ON SUBSTITUTION THERAPY 2. Firis IMPERL & CO. (2004). Razvojni inženiring socialnega varstva Logatec. Izbor člankov na temo delo z osebami z demenco. Logatec: Firis IMPERL & CO. d.n.o. Petra Kodrič, Milica Lahe, Andrej Pišec 3. 4. Firis IMPERL & CO. (2004). Razvojni inženiring socialnega varstva Logatec. Izobraževalni program za delo z osebami z demenco. Logatec: Firis IMPERL & CO. d.n.o. 5. Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. (2006). Navodila za organizacijo varovanih oddelkov v domovih za starejše. Ljubljana: Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. 6. Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr). (2008). Uradni list Republike Slovenije (št.77/2008 z dne 28. 7. 2008). POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Jemanje drog povzroča zdravstvene težave, saj ljudje droge pogosto jemljejo v nevarnih okoliščinah in na nevaren način, hkrati pa lahko pride do razvoja odvisnosti od drog. Zdravljenje s substitucijskimi zdravili dokazano prekine ali vsaj zmanjša uživanje prepovedanih opioidov, zadrži bolnike v zdravljenju, izboljša pacientovo počutje in kakovost življenja. Theoretical background: Taking drugs cause health problems, since people often take drugs in dangerous circumstances, and in a dangerous manner, and can lead to development of drug dependence. Substitution therapy with drugs has shown to interrupt or at least reduce illicit opioid use, retain patients in treatment, improve patient well-being and quality of life Cilj: Cilj je bil opisati vlogo medicinske sestre pri podeljevanju substitucijske terapije Suboxone in ugotoviti, ali zdravilo vpliva na kakovost življenja odvisnika. Aim: The aim was to describe the role of nurse in the granting of substitution therapy with Suboxone and determine whether the quality of life of addict depends on Suboxone drug. Metode: V raziskavi je bila uporabljena kvantitativna metodologija in deskriptivna metoda dela. Podatki za raziskovalni del so bili zbrani s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval 20 vprašanj. Pridobljeni podatki so bili statistično obdelani s pomočjo računalniškega programa Microsoft Office Excel. Raziskovalni vzorec je zajemal 179 odvisnikov v času prejemanja terapije Suboxone in metadona v Centru za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od nedovoljenih drog v letu 2010. Methods: The study used quantitative methodology and descriptive methods. Data for the research works were collected by means of a questionnaire, which contained 20 questions. The data obtained were statistically analyzed by a computer program Microsoft Excel. The research sample consisted of 179 addicts receiving treatment with Suboxone and methadone at the time of study in the Centre for prevention and treatment of illicit drugs in 2010. FZV UM Petra Kodrič - kodric.petra@gmail.com viš. predav. mag. Milica Lahe - milica.lahe@uni-mb.si Andrej Pišec - andrej.pisec@zd-mb.si 82 83 Kakovost življenja odvisnika na substitucijski terapiji Rezultati: Rezultati so pokazali, da je vloga medicinske sestre zelo pomembna pri motivaciji in podeljevanju substitucijske terapije Suboxone in metadona in da kar 86 odstotkov anketiranih odvisnikov, ki prejemajo substitucijsko terapijo Suboxone ocenjujejo, da se jim je kakovost življenja odkar prejemajo substitucijsko terapijo Suboxone dvignila na višjo raven. Results: The results showed that the role of nurse is very important in motivating and distribution of substitution therapy with Suboxone and methadone, and that 86 percent of questioned addicts receiving substitution therapy with Suboxone estimated to have better quality of life since they started substitution therapy with Suboxone. Razprava: Glede na pridobljena mnenja anketiranih pacientov je bilo ugotovljeno, da je substitucijska terapija Suboxone pomembna za kakovost življenja odvisnika, saj se pacienti na tej terapiji počutijo bolje (čista glava, samozavest, občutek večvrednosti), so bolj motivirani za življenje brez prepovedanih drog in so bolj zadovoljni z načinom življenja. Kakovost življenja odvisnika, ki je na substitucijski terapiji se ne more meriti s tem, da ima službo, materialne dobrine, itd., ampak se lahko izboljša že, če preneha z jemanjem prepovedanih drog, ima zdravstveno oskrbo, je manj stigmatiziran in socialno reintegriran. Discussion: Based on opinions obtained from surveyed patients it was found that substitution therapy with Suboxone is important for quality of life of an addict, because patients on this therapy feel better (clean head, self-esteem, sense of superiority), are more motivated for a life without drugs and are more satisfied with their life. Quality of life of an addict who is on substitution therapy can not be measured by having a job, material possessions, etc. but can be improved already, if he ceases to take drugs, have good health care, is less stigmatized and socially reincorporated. Zaključek: Vloga medicinske sestre je zelo pomembna pri izbiri, motivaciji in podeljevanju substitucijske terapije Suboxone. Odvisniki, ki prejemajo substitucijsko terapijo si seveda želijo, po raziskavi sodeč prenehati z jemanjem terapije, predvsem pa tudi prenehati z uživanjem drog. Kljub temu vsem ne uspe in do izraza pride zdravstveno-vzgojno delo medicinske sestre. Medicinska sestra lahko odvisnika pouči o dejavnikih, ki vplivajo na izboljšanje kakovosti življenja. Potrebno je vedeti, da s tem ko odvisnika pouči o zdravem načinu življenja, ga motivira za opustitev uživanja drog ali vsaj za varnejši način uživanja drog, zaščiti njegovo zdravje in zdravje vseh ljudi. Ključne besede: odvisnost, odvisnik, Center za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od nedovoljenih drog, medicinska sestra. 84 Conclusion: The role of nurse is very important in the selection, motivation and distribution of substitution therapy with Suboxone. According to our investigation, addicts receiving substitution therapy, of course want to stop taking treatment, but primarily want to stop taking drugs. Nevertheless, not all succeed, this is where come through health-education work of nurses. The nurse can teach the addict how he can improve the quality of life and achieve better health. While she educate the addict about healthy lifestyle, she motivates him to stop using drug, or at least use safer method, and protect his health and the health of all people. Keywords: addiction, drug addict, Center for prevention and healing of izlegal drug addicts, nurse Petra Kodrič, Milica Lahe, Andrej Pišec UVOD Jemanje drog povzroča zdravstvene težave, saj ljudje droge pogosto jemljejo v nevarnih okoliščinah in na nevaren način, hkrati pa lahko pride do razvoja odvisnosti od drog. Pri odvisnosti od opiatov se pojavljajo mnoge težave: odvisnost tudi od drugih drog, kronični zdravstveni problemi, socialna izključenost, osebno in socialno moteno delovanje in vpletenost v kriminal. Odvisnost od psihoaktivnih snovi je zapleteno stanje, ki vključuje socialne, psihološke in biološke komponente, kot so spremembe v samih možganih. Kot pri večini kroničnih boleznih, tudi pri boleznih odvisnosti ne gre samo za bolezensko stanje, temveč za poseben življenjski stil. Substitucijski programi poleg psihoterapevtskih ukrepov zdravljenja ostajajo najučinkovitejši terapevtski pristop za zdravljenje opioidne odvisnosti. Zdravljenje s substitucijskimi zdravili dokazano prekine ali vsaj zmanjša uživanje prepovedanih opioidov, zadrži bolnike v zdravljenju, izboljša bolnikovo počutje in kakovost življenja. V primerjavi z nezdravljenimi, je preživetje bolnikov, vključenih v tovrstno zdravljenje, štirikrat večje, izboljšani pa so tudi kazalci socialnega stanja (zaposlenost, dokončanje študija). Poleg tega substitucijsko zdravljenje zmanjša incidenco okužb s HIV, HBV, HCV ter tuberkulozo in zmanjša kriminalno vedenje. Substitucijski vzdrževalni programi so dokazano tudi stroškovno učinkoviti (Kastelic in Matičič, 2007, str. 10). Trenutno je v Sloveniji osemnajst Centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od nedovoljenih drog, kamor se lahko na podlagi opravljene anamneze, kliničnega pregleda ter izpolnjenih pogojev za vstop vključi odvisnik od nedovoljenih drog v substitucijski program. V Centrih so na voljo substitucijska zdravila kot so: metadon v obliki raztopine, buprenorfin v obliki podjezične tablete, buprenorfin/nalokson (v Sloveniji registriran kot Suboxone) v obliki podjezične tablete ter morfin v obliki kapsul s podaljšanim sproščanjem (v Sloveniji registriran kot Substitol) (po Pišec, 2008). KAKOVOST ŽIVLJENJA ODVISNIKA OD NEDOVOLJENIH DROG Kakovost življenja se ne more meriti le z materialnimi sredstvi in z zadovoljevanjem materialnih potreb. Bistvenega pomena za kakovost življenja so namreč zdravje, znanje, zaposlitev, svoboda, sreča, varnost, pripadnost in še bi lahko naštevali. Kakovost življenja vključuje dobro počutje v telesnem in duševnem smislu. Kakovost življenja v telesnem smislu vsebuje komponente, kot so zdravje, prehrana, zaščita pred boleznimi in bolečina. Psihološki vidiki kakovosti življenja vsebujejo stres, skrbi, ugodje in učinke pozitivnega in negativnega stresa. Za posameznika je težko predvideti stopnjo kakovosti življenja, ker je kombinacija komponent, ki pri posamezniku pomenijo dobro kakovost življenja zelo individualna. Kakovost življenja ni nujno vezana na zdravje. Nekdo, ki je bolan, ima boljšo kakovost življenja kot nekdo, ki je navidezno zdrav. Skrbi namreč za svojo psihofizično kondicijo in se je sprijaznil s svojo boleznijo, tako da njegova kakovost življenja ni ogrožena (Kopčavar-Guček in Franić, 2008, str. 74). 85 Kakovost življenja odvisnika na substitucijski terapiji Uživalce drog je potrebno nenehno spodbujati k spremembi življenjskega stila, saj velikokrat nemotiviranost ali pa nezmožnost prenehanja uživanja drog ne ogroža samo njihovo življenje temveč tudi zdravje celotne skupnosti. Osveščati jih je potrebno o tveganem vedenju, spodbujati, da se testirajo na okužbe s HCV, HBV in HIV ter spodbujati, da se cepijo proti okužbama s HBV in HAV. Potrebno jih je s strokovno ustreznimi in do uživalcev drog prijaznimi programi pritegniti v obravnavo ter jim ponuditi takšne oblike zdravljenja, za katere so sposobni in zmorejo v njih tudi ostati. Programi zdravljenja s substitucijskimi zdravili predstavljajo učinkovit preventivni ukrep proti širjenju s krvjo prenosljivih okužb, hkrati pa so izredno pomembni pri napotitvi pacienta na nadaljnjo obravnavo in zdravljenje. Med uživalci drog je namreč potrebno redno spremljati razširjenost s krvjo prenosljivih okužb, jih čim prej odkriti in ustrezno klinično obravnavati oziroma zdraviti. V študijah, ki so ocenjevale tvegano vedenje za okužbo s HIV, so ugotovili, da so intravenski uživalci drog, ki ne vstopajo v substitucijske programe, šestkrat bolj izpostavljeni možnosti okužbe s HIV kot tisti, ki so v substitucijskih programih (po Kastelic in Matičič, 2007). Življenje brez drog ima nedvomne prednosti. Preprečevanje in zmanjševanje škode, povezane z drogami, je javnozdravstveni cilj. Če uživalec ne more prenehati z jemanjem drog, je potrebno vsaj bistveno zmanjšati škodo, ki jo le te povzročajo, s tem pa se izboljša tudi kakovost življenja. Zdravstveno osebje v Centru za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od nedovoljenih drog (CPZOPD) mora zato imeti veliko dodatnega znanja, da motivira odvisnika, da mu daje nasvete in podporo za izboljšanje splošnega zdravstvenega stanja. VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PODELJEVANJU SUBSTITUCIJSKE TERAPIJE Dela in naloge medicinske sestre zahtevajo ustrezne psihofizične sposobnosti in osebnostne lastnosti, ki omogočajo human in odgovoren odnos do pacienta in skupnosti. Strokovno znanje, natančnost, sposobnost kritičnega presojanja in ustvarjalno reševanje problemov, komunikativnost in primerna stopnja optimizma, so pogoj za uspešno opravljanje zdravstvene nege (Pajnkihar, 1999, str. 22). Delo medicinske sestre v CPZOPD je raznoliko, odgovorno in terja od medicinske sestre veliko napora in energije. Medicinska sestra mora obvladati postopke in posege, ki jih opravlja pri delu z odvisnikom in njegovimi svojci, predvsem pa mora poznati veščine komunikacije. Imeti mora tudi osebnostne lastnosti, s pomočjo katerih najde pot do odvisnika in mu pokaže izhod iz labirinta težav in posledic, ki jih je odvisniku naložila droga. Prav tako je pomembno, da odvisniku pomaga najti način, ki mu bo olajšal nositi odgovornost za svoje življenje z drogo. Odvisnika mora znati prepričati, da začne na sebe, na drogo in na svet gledati iz drugačne perspektive. 86 Petra Kodrič, Milica Lahe, Andrej Pišec Vloga medicinske sestre v CPZOPD poteka na več nivojih delovanja: • sprejem odvisnika v CPZOPD, • medicinska sestra je odgovorna za organizacijo dela v CPZOPD (vodenje dokumentacije, naročanje zdravil, statistika…), • skrbeti mora za zagotavljanje kontinuirane zdravstvene nege (kakovostno in neprekinjeno zdravstveno nego zagotavlja z ustno in pisno predajo informacij ter z doslednim izpolnjevanjem vseh obstoječih obrazcev zdravstvene nege), • neposredno delo z odvisniki (podeljevanje substitucijske terapije, cepljenje proti hepatitisu B, testiranje na nedovoljene droge in sicer odvzem urina ali sline pod nadzorom, anketni vprašalniki…), • zdravstveno-vzgojno delo, svetovanje in • strokovno izpopolnjevanje. Podeljevanje substitucijske terapije Medicinska sestra je odgovorna za podeljevanje substitucijske terapije in jo tudi sama podeljuje. Pri podeljevanju se mora medicinska sestra držati standarda podeljevanja substitucijske terapije (podeljevanje terapije, opazovanje odvisnika, odvzem materiala za laboratorijske preiskave, vodenje dokumentacije…). Na ta način se zagotovi strokovna, vsebinsko in metodološko usklajena izvedba negovalne intervencije. Medicinska sestra pri svojem delu uporablja procesno metodo dela, timsko metodo dela, dispanzersko metodo dela in zdravstveno-vzgojno metodo dela. Etični vidik Pri delu prihaja medicinska sestra v osebni stik z odvisnikom in njegovimi svojci, zato je potrebno z njimi vzpostaviti primeren odnos, ki bo temeljil na medsebojnem spoštovanju in zaupanju, kajti samo tako je mogoče pričakovati pozitivne rezultate zdravljenja. Za medicinsko sestro je pomemben Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, saj ji pomaga pri preoblikovanju etičnih vrednot in je vodilo ter spodbuda pri delu v praksi zdravstvene nege. Medicinska sestra je zagovornica koristi pacienta in mu nudi fizično, psihično, socialno, duhovno ter moralno podporo (Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2005). Za odvisnika je še posebej pomembno, da medicinska sestra, ki dela v Centru za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od nedovoljenih drog upošteva načelo o dostojanstvu, zasebnosti ter varovanju poklicne skrivnosti. Le na takšen način lahko medicinska sestra pridobi zaupanje pacienta, ki vodi v boljše sodelovanje in večjo kakovost zdravljenja. Torej v ambulanti, kamor prihajajo odvisniki po substitucijsko terapijo, prihaja do neposrednih stikov med njimi in medicinsko sestro. Predvsem je pomemben prvi stik z odvisnikom, saj je od tega v veliki meri odvisno nadaljnje sodelovanje. Odvisniki so populacija, ki velikokrat pridejo navzkriž z zakonom in jih zato ljudje včasih tudi po nepotrebnem obsojajo, ne glede na to ali so krivi za dejanja ali ne. Zato je še bolj pomembno, da deluje medicinska sestra ter ostali člani tima profesionalno, to pomeni, da odvisnik ne občuti obsojanja, saj obstaja nevarnost, da njegovo zdravljenje ne bo uspešno. 87 Kakovost življenja odvisnika na substitucijski terapiji Pomembno je, da ima medicinska sestra s svojci odvisnika stike, saj le ti potrebujejo od medicinske sestre in drugih članov zdravstvenega tima močno podporo, da zmorejo odvisniku stati ob strani. Odvisniki, ki ostanejo sami pod težo bremena, ki ga prinaša droga lahko se sicer zlomijo in izgubijo upanje. Pomen terapevtske komunikacije z odvisnikom v CPZOPD Ena najpomembnejših nalog medicinske sestre je zadovoljevanje pacientovih potreb s pomočjo terapevtske komunikacije. Le ta se začne takoj, ko pacient stopi v zdravstveno ustanovo. Je veliko več kot le prenašanje sporočil med ljudmi, je srečanje enega človeka z drugim. Vsak od njiju je vstopil v odnos s svojimi občutki, strahovi, pričakovanji, vrednotami, sposobnostmi in omejitvami. Bolj ga poznamo, lažje mu pomagamo. V nasprotju z običajno komunikacijo, ko je cilj zadovoljevanje potreb vseh sodelujočih, je pri terapevtski komunikaciji na prvem mestu zadovoljevanje pacientovih potreb. Na začetku srečanja s pacientom je cilj vzpostavitev odnosa in ustvarjanje varnega okolja. V naslednji fazi je poudarek na ugotavljanju potreb, na razjasnitvi ciljev in pričakovanj. V nadaljevanju skuša medicinska sestra slediti ciljem in zadovoljiti potrebe pacienta (Videčnik, 2009, str. 13). Za medicinsko sestro, ki je zaposlena v CPZOPD, je zelo pomembno, da upošteva vse značilnosti terapevtske komunikacije kot so zaupanje, sprejemanje, empatija, spoštovanje, samo-razkrivanje in zaupnost. Odvisniki so velikokrat agresivni zaradi različnih dejavnikov (zloraba drog, alkohola, manično stanje, psihoza, ponižanje itd.), zato mora biti ravnanje medicinske sestre usmerjeno v preventivo. Znati mora pravočasno odkriti potencialno agresivnost. Za vse to pa je potrebno veliko izobraževanj na področju zdravstvene nege agresivnega pacienta, predvsem kakšni so terapevtski ukrepi pri agresivnem pacientu ter kako zmanjšati stopnjo agresivnosti. Nasilno vedenje v CPZOPD je vselej možno in žal neizogibno, vendar se z njim nikakor ne smemo sprijazniti ali ga celo dopuščati. Medicinska sestra mora sprotno izpolnjevati obrazce za evidentiranje incidentov. RAZPRAVA V raziskavo je bilo vključenih 200 pacientov v CPZOPD Zdravstvenega doma. Dr. Adolfa Drolca Maribor. Izpolnjen anketni vprašalnik je vrnilo 179 pacientov, ki je prejemalo substitucijsko terapijo Suboxone ali metadon. V anketnem vprašalniku smo zastavili nekaj ključnih vprašanj, ki so nam pomagala, da smo lažje prišli do iskanih odgovorov na raziskovalna vprašanja. Raziskava je dala odgovore na dva raziskovalna vprašanja. • Ali se je kakovost življenja odvisnikov, ki so na substitucijski terapiji Suboxone spremenila in dvignila na višjo raven, oziroma ali je substitucijska terapija Suboxone boljša izbira za odvisnika kot substitucijska terapija metadon? • Ali je vloga medicinske sestre pomembna pri izbiri substitucijske terapije Suboxone? 88 Petra Kodrič, Milica Lahe, Andrej Pišec Rezultati so pokazali, da se je kakovost življenja odvisnikov, ki so na substitucijski terapiji Suboxone spremenila in dvignila na višjo raven, saj je kar 86 % pacientov odgovorilo z da. Anketirani pacienti na terapiji Suboxone v 93 % ocenjujejo tudi, da je substitucijska terapija Suboxone boljša izbira za odvisnika kot substitucijska terapija metadon. 87 % anketiranih pacientov, ki prejemajo substitucijsko terapijo Suboxone ocenjuje, da so naredili velik korak v zdravljenju odvisnosti. 80 % pacientov ki, prejemajo substitucijsko terapijo Suboxone se počuti bolj samozavestno in večvredno, ker so na terapiji Suboxone. V primerjavi med pacienti, ki prejemajo substitucijsko terapijo Suboxone in metadon smo ugotovili, da so tisti, ki prejemajo substitucijsko terapijo Suboxone neprimerno bolj zadovoljni z načinom življenja 73 %, kot tisti pacienti, ki prejemajo substitucijsko terapijo metadon 31 %. V raziskavi je bilo torej ugotovljeno, da je substitucijska terapija Suboxone pomembna za kakovost življenja odvisnika, saj se pacienti na tej terapiji počutijo bolje (čista glava, samozavest, občutek večvrednosti), so bolj motivirani za življenje brez prepovedanih drog in so bolj zadovoljni z načinom življenja. Prav tako je na podlagi dobljenih rezultatov raziskave in analize le teh bilo ugotovljeno, da je vloga medicinske sestre zelo pomembna pri izbiri, motivaciji in podeljevanju substitucijske terapije Suboxone. Do izraza pride vloga medicinske sestre pri zdravstvenovzgojnem delu saj si odvisniki, ki prejemajo substitucijsko terapijo želijo po raziskavi sodeč prenehati z jemanjem terapije. Predvsem pa si želijo tudi prenehati z uživanjem drog pa kljub temu vsem ne uspe. Zdravstvena vzgoja v substitucijskem programu je kontinuiran proces, ki vključuje posameznika in njegove svojce. Zajema motivacijo odvisnika, poučevanje in komunikacijo. S pomočjo aktivnosti, ki se nanašajo na zdravstveno vzgojo, lahko medicinska sestra odvisniku svetuje in ga pouči, kako si lahko izboljša kakovost življenja in doseže boljše zdravje. Zato mora odvisnik sprejeti svoje zdravje in zdravje drugih kot dobrino, za katero pa mora skrbeti sam. Primerna zdravstvena vzgoja za odvisnika je torej tista, katera mu daje možnost spremeniti svoje dotedanje doživljanje z drogo in spoznati vrednost in pomen življenja brez nje. ZAKLJUČEK Osnovna misel vsakega zdravstvenega delavca bi morala biti, da zdravstveno stanje posameznika in družbe ni nekaj v naprej določenega, ampak se da na zdravje vplivati in usmerjati. V CPZOPD Maribor je program usmerjen v zmanjševanje škode, kriminalitete, izboljšanje telesnega in duševnega zdravja ter kakovosti življenja posameznika in njegove družine. Programi zdravljenja s substitucijskimi zdravili predstavljajo prav tako učinkovit ukrep proti širjenju s krvjo prenosljivih okužb. Pomembno je, da odvisniku od nedovoljenih drog pomagamo pri obvladovanju odtegnitvenega stanja, želje po drogi, urejanju in vključevanju v družbo ter pri prepozna- 89 Kakovost življenja odvisnika na substitucijski terapiji vanju rizičnih situacij za recidiv, saj ima uživanje psihoaktivnih snovi lahko pomembne posledice za javno zdravje in politiko. Ugotovili smo, da se je kakovost življenja odvisnikov na substitucijski terapiji Suboxone spremenila in dvignila na višjo raven in da je substitucijska terapija s Suboxone boljša izbira za odvisnika kot substitucijska terapija z metadonom. Delo medicinske sestre v CPZOPD je zahtevno in raznoliko. Za delo z odvisnikom od nedovoljenih drog mora medicinska sestra imeti veliko strokovnega znanja, potrpljenja, energije in se vseskozi dodatno strokovno izobraževati. V CPZOPD Maribor veljajo temeljna načela pri zdravljenju odvisnosti od drog, kar pomeni, da mora biti zdravljenje dostopno in na voljo vsem odvisnim od nedovoljenih drog. Eno izmed substitucijskih zdravil, ki uspešno, varno in učinkovito zmanjšuje uživanje opioidov, je substitucijsko zdravilo Suboxone. Pomembno je vedeti, da je preprečevanje in zmanjševanje škode povezane z drogo javno –zdravstveni cilj v vseh državah članicah EU. Naloga nas vseh ne samo zdravstvenega osebja, je pravilna vzgoja in informiranje prebivalstva o posledicah jemanja drog. Droge so bile med nami, so tukaj in vedno bodo med nami. LITERATURA 1. Kastelic A, Matičič M. Priporočila za klinično obravnavo in zdravljenje. Ljubljana: Schering-Plough 2007. 2. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije – 2005. 2005. Dosegljivo na: http://www.pos.si/zbornica/kodeks-etike-MSZT2005.pdf (16.02.2010). 3. Kopčavar-Guček N, Franić D. Kakovost življenja, svetovanje in hormonsko nadomestno zdravljenje. Zdravniški vestnik 2008. Dosegljivo na: http://vestnik. szd.si/st08-s3/73-78.pdf (17.02.2010). 4. Pajnkihar M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola 1999. 5. Pišec A. Odvisnost od prepovedanih drog. Projekt ˝Osveščen, ne zadet!˝ 2008. Dosegljivo na: http://star.osvescen.si/zbornik/Zbornik2008.doc (16.02.2010). 6. Videčnik I. Pomen komunikacije v psihiatrični zdravstveni negi. In: Čelan Stropnik S, eds. Funkcionalno izobraževanje iz psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije. Maribor: Univerzitetni klinični center Maribor 2009: 13-7. Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode ter vode individualnih zajetij The presence of certain bacterial species in samples of drinking, surface water and water from individual wells Nena Aničić, Karmen Godič Torkar POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Voda je ena izmed najpomembnejših snovi za preživetje in delovanje človeškega organizma na Zemlji. Voda v naravi kroži, zato je pomembna tudi kakovost podzemnih in površinskih vod, ki so vodonosniki za pitno vodo. Background: Water is one of the most important matters for the survival and functioning of the human organism on Earth. Water circulates in nature, therefore the quality of groundwater and surface water is also important as they are drinking water aquifers. Cilj: Prispevek obravnava mikrobiološko kakovost pitne, površinske in podzemne vode, ugotavlja se prisotnost posameznih vrst bakterij, ki so v vodi najpogostejše. Podrobneje so preučene predvsem enterobakterije kot pokazatelji fekalnega onesnaženja vode. Metode: Iz skupno 90 vzorcev vod, od tega 48 iz individualnih zajetij, 23 pitnih vod in 19 površinskih vod, je bilo s klasičnimi mikrobiološkimi metodami osamljenih 405 bakterijskih sevov, katerim je bil z biokemijskimi metodami določen rod ali vrsta. Aim: The article deals with the microbiological quality of drinking, surface and groundwater and establishes which individual species of bacteria are most often present in water. The indicators of faecal contamination (enterobacteria) of water were examined in greater detail. Methods: From a total of 90 water samples, 48 of which were taken from reservoirs, 23 were drinking water and 19 surface water samples, we isolated 405 bacterial strains using the classical microbiological methods on selective growth media. The ZF UL Nena Aničić - nena.anicic@siol.net doc. dr. Karmen Godič Torkar - karmen.torkar@zf.uni-lj.si 90 91 Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode Rezultati: Izmed vseh 90 vzorcev vode so bile bakterije družine Enterobacteriaceae najdene v 95 %, rodovi Enterococcus v 57,5 %, Pseudomonas v 68,2 % in Bacillus v 80 % vzorcih vode. Iz selektivnih gojišč je bilo za nadaljnjo identifikacijo osamljenih: 187 (37,5 %) sevov družine Enterobacteriaceae, 132 (26,5 %) sevov rodu Bacillus, 45 (9 %) sevov rodu Enterococcus in 41 (8,2 %) sevov rodu Pseudomonas. Razprava: Iz 21,2 % vzorcev so bile osamljene bakterije, ki kažejo na onesnaženje s fekalijami. Te lahko pridejo v vodne vire z različnimi odpadki in komunalnimi ter industrijskimi odpadnimi vodami, živinorejskimi odplakami in posledično gnojenjem obdelovalnih površin. Zaključek: Naše vode so pogosto onesnažene s fekalnimi izplakami, zato bi morala komunalna podjetja poskrbeti za urejeno kanalizacijo komunalnih in industrijskih odpadnih vod. Ključne besede: voda, mikrobiološka kakovost, bakterije, pokazatelji fekalnega onesnaženja strains were identified by genus or species with microscopy and biochemical tests. Results: Bacterial strains from the family Enterobacteriaceae were found in 95 % out of 90 water samples, strains from genuses Enterocococcus in 57,5 %, Pseudomonas in 68,2 % and Bacillus in 80 % of water samples. The following were isolated from selective growth media: 187 (37,5 %) strains of the Enterobacteriaceae family, 132 (26,5 %) strains of the Bacillus genus, 45 (9 %) strains of the Enterococcus genus and 41 (8,2 %) strains of the Pseudomonas genus. Discussion: Bacteria were isolated in 21,2 % of the samples, which indicates faecal contamination. These may come in water resources with different kinds of waste as well as with municipal and industrial waste water, livestock sewage and consequently with arable land manuring. Conclusion: Our waters are very often contaminated with feacal wastes, so utility companies must take good care of municipal sewage and industrial waste waters. Key words: water, microbiological quality, bacteria, indicators of faecal contamination UVOD Voda in druge organske in anorganske snovi v naravi krožijo. Zajetja pitne vode so povezana s podzemnimi in površinskimi vodami, zato moramo spremljati mikrobiološka, kemijska in fizikalna stanja na vseh stopnjah kroženja vode (Raspor, Ekert, 2007). V vseh vodah na in pod Zemljinim površjem lahko zasledimo različne skupine mikroorganizmov, kot so bakterije, virusi, glive in praživali. Nekatere vrste v vodi so indikatorski mikroorganizmi, ker kažejo na različne vire onesnaženja vode ter možno prisotnost patogenih mikroorganizmov v njej. Določene vrste mikroorganizmov pa so potencialno patogene in pri ljudeh ter živalih povzročijo bolezni. V Sloveniji je glavni vir pitne vode podzemna voda, iz površinskih virov se oskrbuje le okoli 3 % prebivalstva (Poje et al., 2008). Nena Aničić, Karmen Godič Torkar so nekateri predstavniki znotraj družine Enterobacteriaceae, to so Citrobacter, Enterobacter, Escherichia, Klebsiella in Serratia, ki se združujejo v nesistematsko skupino koliformnih bakterij. Pogoste so v okolju in prebavnem traktu živali in človeka (Klun, 2002). Zlasti E. coli je indikator fekalne kontaminacije vode in hrane (Andlovic, 2002). Prav tako prisotnost enterokokov v pitni vodi pomeni sveže ali starejše fekalno onesnaženje (Rupel, Majstorović, 2005). Namen raziskave je bil ugotoviti prisotnost in število posameznih skupin mikroorganizmov v različnih vzorcih vode. Osredotočili smo se na pokazatelje fekalnega onesnaženja, to so koliformne bakterije in enterokoki. Ugotavljali smo tudi prisotnost nekaterih patogenih in potencialno patogenih vrst rodov Bacillus in Pseudomonas. METODE DELA IN REZULTATI Vzorčenje vode je potekalo po različnih krajih Slovenije od decembra 2008 do septembra 2009 po Pravilniku o pitni vodi (2004) in mednarodnih standardih (SIST ISO 5667 – 11, ISO 5667 – 5). Odvzetih je bilo 90 vzorcev vode, od tega 48 iz zajetij, 23 iz pitnih vod in 19 iz površinskih vod. Vzorčenje in prenos mikroorganizmov na neselektivna, selektivna in diferencialna gojišča je bila tema projekta CRP in delno druge diplomske naloge (Šek, 2010). Na selektivnih gojiščih so porasle kolonije posameznih skupin mikroorganizmov enterobakterij, enterokokov, rodu Peudomonas in Bacillus, katere smo potem dodatno preučili z mikroskopskim pregledom in nekaterimi biokemijskimi testi, kot so katalaza, oksidaza, API® 20 E (bioMerieux) (Godič Torkar, Zore, 2010; navodila proizvajalca). V našem poskusu smo se osredotočili zlasti na preučevanje enterobakterij. Izvor bakterijskih sevov Bakterijske seve smo osamili iz 90 vzorcev vode. Predvsem so bile v vzorcih prisotne enterobakterije (v 95 % vseh vzorcev), bakterije rodov Bacillus (v 80 %) in Pseudomonas (68 %). Najpogosteje smo mikroorganizme posameznih skupin zasledili v vzorcih površinskih vod (Slika 1). Slika 1: Odstotki (%) vzorcev vod, v katerih smo ugotovili prisotnost posameznih skupin bakterij Največje zdravstveno tveganje, povezano z uživanjem pitne vode, predstavlja njena kontaminacija s humanimi ali živalskimi izločki. Pokazatelji fekalnega onesnaženja vode 92 93 Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode Nena Aničić, Karmen Godič Torkar Zastopanost posameznih bakterijskih skupin v vzorcih vode Iz vzorcev vode smo osamili 405 bakterijskih sevov tako, da smo iz selektivnih gojišč z vzorcem osamili po eno kolonijo vsakega morfološkega tipa. Tako smo dobili 187 značilnih kolonij za enterobakterije, 132 značilnih kolonij za bakterije rodu Bacillus, 41 značilnih kolonij za bakterije rodu Pseudomonas in 45 značilnih kolonij za bakterije rodu Enterococcus (Slika 2). Slika 4: Odstotek (%) pojavnosti posameznih rodov enterobakterij v vzorcih vode Slika 2: Grafično podano število sevov posameznih skupin bakterij, osamljenih iz vseh vzorcev (v odstotkih %) Zastopanost posameznih rodov znotraj družine enterobakterij Izmed 187 bakterijskih sevov, ki smo jih na osnovi značilne rasti na selektivnem gojišču, mikroskopiranja opredelili kot po Gramu negativne palčke, ki so oksidaza negativne in katalaza pozitivne, smo identificirali z biokemijskimi testi API® 20 E za enterobakterije. Kar 15,0 % (28 izolatov) identificiranih sevov smo lahko uvrstili v rod E. coli in v rod Citrobacter sp. 14,0 % (26 izolatov). Najmanj sevov (1,1 %) pa je pripadalo rodovom Providencia sp., Chryseobacterium sp. in Vibrio sp. (Slika 3). Slika 3: Odstotek (%)sevov, ki pripadajo posameznim rodovom enterobakterij (od skupno 187), identificiranih z biokemijskimi testi 94 Iz individualnih zajetij smo osamili največ bakterij iz rodu E. coli (17,1 %) in Serratia sp. (17,1 %). Iz površinskih voda smo osamili največ bakterij iz rodu E. coli (18,8 %) in Klebsiella sp. (15,6 %). Iz pitne vode smo osamili največ bakterij iz rodu Citrobacter sp. (23,0 %), Enterobacter sp. (15,4 %) in Serratia sp. (15,4 %) (Slika 4). RAZPRAVA IN ZAKLJUČEK Ugotavljali smo prisotnost posameznih skupin mikroorganizmov v različnih vzorcih vode, odvzetih v obdobju od decembra 2008 do septembra 2009 po različnih krajih Slovenije. Osredotočili smo se predvsem na preučevanje različnih rodov iz družine Enterobacteriaceae, ki so pokazatelji fekalnega onesnaženja in prisotnosti potencialno patogenih vrst. Na osnovi različnih morfoloških značilnosti kolonij smo iz selektivnih gojišč z vzorci vode osamili 405 bakterijskih sevov. Največji odstotek osamljenih bakterij je pripadal družini Enterobacteriaceae (37,5 %) in rodu Bacillus (26,5 %). Najmanj osamljenih bakterij je pripadalo rodu Pseudomonas (8,2 %). V preiskanih vzorcih so bile najbolj pogosto prisotne bakterije rodu Enterobacteriaceae vključno s koliformnimi bakterijami (95 %), našli smo jih v vseh vzorcih površinskih voda, 88 % pitne vode in v 96,9 % vode iz individualnih zajetij. Kolonije enterobakterij so bile zelo raznolike, zato smo osamili največ sevov. Največ osamljenih in identificiranih bakterij je pripadalo bakterijam Escherichia coli (15 %) in Citrobacter sp. (14 %). Zlasti bakterija E. coli, kot predstavnica kolifomnih bakterij, je zanesljiv pokazatelj fekalnega onesnaženja, saj je v velikem številu prisotna v humanem blatu in v iztrebkih sesalcev ter ptičev. Koliformne bakterije najdemo v blatu ljudi in živali, še pogosteje pa v prehransko bogatem okolju v naravi. So pokazatelj obilice prehranskih snovi v vodi, ki je posledica neustrezne priprave vode, onesnaženja po pripravi vode, poškodovanosti ali napak v omrežju ali na zajetju (Rupel, Majstorović, 2005). 95 Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode V 57,5 % vseh vzorcev smo našli bakterije rodu Enterococcus, največ v vzorcih površinskih voda (82,2 %). Enterokoki so prisotni v blatu ljudi in živali. Njihova prisotnost v pitni vodi pomeni sveže (gnojenje) ali starejše (daljše onesnaževanje zemlje in posledično tudi vode) fekalno onesnaženje (Rupel, Majstorović, 2005). V vodi se skoraj ne razmnožujejo in se ohranijo v njej dalj časa kot koliformne bakterije. Zelo so odporni na izsuševanje in pomembni za ugotavljanje onesnaženosti podtalnice (Klun, 2002). Voda iz individualnih zajetij je mikrobiološko neskladna z normativi, ki veljajo za pitno vodo. Zajetja so povezana z vodonosniki podzemne vode, ki je vir za javno oskrbo s pitno vodo. Večinoma lastniki zajetij uporabljajo to vodo za pitje, v gospodinjstvu, za napajanje živine in zalivanje vrtnin, zato moramo pri ocenjevanju kakovosti te vode upoštevati kriterije za pitno vodo. Ta zajetja je potrebno vzdrževati, primerno čistiti, paziti na gnojenje in odlaganje odpadkov v okolici. Bakterije rodu Bacillus smo našli v 80 % preiskovanih vzorcev, največ v vzorcih površinskih voda (82,4 %) in vode iz individualnih zajetij (81,5 %). Bakterije rodu Bacillus tvorijo spore, ki jim v neugodnih življenjskih pogojih zagotavljajo preživetje, prisotne so tudi v klorirani pitni vodi. Medicinsko pomembni so rodovi B. cereus, B. subtilis, B. mycoides, B. stearothermophilus, najvažnejši pa je B. anthracis (Gubina, 2002). Kmetovalce bi morali poučiti o pravilnem ravnaju z živinorejskimi odplakami in posledično gnojenjem obdelovalnih površin. Prav tako bi morala komunalna podjetja bolj redno preverjati omrežne sisteme za distribucijo pitne vode in poskrbeti za urejeno kanalizacijo komunalnih in industrijskih odpadnih voda. V 68,2 % vseh vzorcev smo našli bakterije rodu Pseudomonas, največ v vzorcih površinskih voda (82,4 %). Bakterije Pseudomonas so izredno prilagodljive in odporne proti razkužilom. Zlasti predstavnik Pseudomonas aeruginosa je pogost povzročitelj hudih obolenj (Müller – Premru, 2002). V naši raziskavi smo jih zasledili v kar 76 % vzorcev pitne vode. Primerjave mikrobiološke kakovosti individualnih zajetij, pitnih in površinskih voda so potrdile naša pričakovanja, da vsebujejo površinske vode največ različnih vrst bakterij v povišanih koncentracijah, saj so na površju najbolj izpostavljene vstopu mikroorganizmov iz okolja. Zaskrbljujoča je kakovost podzemnih, zlasti pa pitnih vod, v mnogih vzorcih smo našli enterobakterije, vključno s koliformnimi bakterijami, in enterokoke. Kljub temu, da v vzorcih pitne vode nismo osamili sevov, ki bi pripadali vrsti E. coli, je prisotnost koliformnih bakterij in enterokokov zadostni pokazatelj fekalnega onesnaženja. Rezultati vzorcev pitne vode niso zadovoljivi glede na Pravilnik o pitni vodi (Ur. l. RS, št. 19/04 in Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o pitni vodi – 35/04, 26/06, 92/06 in 25/09). V naši raziskavi je bilo odvzetih dosti manj vzorcev kot pri rednih letnih preskušanjih pitne vode, ki ga izvajajo zavodi za zdravstveno varstvo (Lapajne et al., 2009). Zato verjetno nismo zasledili bakterije E. coli v vzorcih pitne vode, bila pa je prisotna v vzorcih iz individualnih zajetij (38,5 %). Lapajne s sodelavci je bakterijo zasledil v 6,8 % vzorcih pitne vode, odvzetih v okviru monitoringa 2008 (Lapajne et al., 2009). V naši raziskavi pa smo ugotovili veliko več vzorcev s koliformnimi bakterijami (88 % vzorcev pitne vode in 96,9 % vzorcev vode individualnih zajetij), kot so Lapajne et al. (2009) dobili v okviru rednega monitoringa pitne vode (19,4 %). Enterokoki so bili prisotni v 32 % vzorcev pitne vode, 52,3 % vzorcev vode individualnih zajetij in v vzorcih monitoringa 2005 v 5,7 % pitne vode (Lapajne et al., 2006). Pitne vode bi morale biti boljše kakovosti, predvsem, ker se za njihovo pripravo uporablja dezinfekcija. Število skladnih vzorcev je manjše pri manjših vodooskrbovalnih območjih. Tam je več primerov prisotnosti koliformnih bakterij in bakterije E. coli (Lapajne et al., 2009). Pri rednem monitoringu za mala oskrbovalna območja (50 – 1000 ljudi) je bilo 28 % neskladnih vzorcev zaradi prisotnosti E. coli (Hočevar Grom et al., 2006). V našem poskusu pa smo bakterijo E. coli našli v 38,5 % vzorcev individualnih zajetij. Glede na to, da vodo iz zajetij uporablja malo število ljudi, mala oskrbovalna območja tudi velikokrat niso vzdrževana, lahko naše rezultate vode individualnih zajetij primerjamo z rezultati monitoringa malih vodooskrbovalnih območij. 96 Nena Aničić, Karmen Godič Torkar LITERATURA 1. Andlovic A. Enterobakterije. In: Gubina M, Ihan A, eds. Medicinska bakteriologija z imunologijo in mikologijo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo; 2002: 179 – 188. 2. bioMérieux (Francija), navodila ki so priložena k testom, 04/2004 4719-1033 BEN in CD apiweb™. 3. Godič Torkar K, Zore A. Mikrobiologija s parazitologijo, Učbenik za vaje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta; 2010: 53, 57, 60, 73 – 76, 89, 93. 4. Gubina M. Rod Bacillus. In: Gubina M, Ihan A, eds. Medicinska bakteriologija z imunologijo in mikologijo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo; 2002: 229 – 232. 5. Hočevar Grom A, Petrovič A, Gale I, Hojs A, Bitenc K. Monitoring pitne vode 2005, Poročilo o pitni vodi v Republiki Sloveniji. 2006. Dostopno na: http:// www.pitna-voda.si/reports/Porocilo_2005.pdf (20.07.2010) 6. Klun N. Mikrobiologija pitne vode in kriteriji zdravstvene ustreznosti. In: Zbornik HACCP v oskrbi s pitno vodo. Moravske Toplice, 12. – 13. september 2002, Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje za varstvo okolja; 2002: 13 – 22. 7. Lapajne V, ed. Program monitorniga pitne vode za leto 2008, letno poročilo. Zavod za zdravstveno varstvo Maribor. 2009. Dostopno na: 8. http://www.ivz.si/?ni=115&pi=5&_5_Filename=467.pdf&_5_MediaId=467&_5_AutoResize=false&pl=115-5.3. (16.07.2010) 97 Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode 9. Müller – Premru M. Nefermentativni po Gramu negativni bacili. In: Gubina M, Ihan A, eds. Medicinska bakteriologija z imunologijo in mikologijo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo; 2002: 225 – 228. 10. Poje M, Dobnikar Tehovnik M, Krajnc M, Trišić N, Krsnik P, Mihorko P. Kakovost površinskih virov pitne vode v Sloveniji. Ljubljana, Agencija Republike Slovenije za okolje. Dostopno na: Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela v zdravstveni dejavnosti Handle with sharp objects and use of safe work techniques in health care Klavdija Pesjak, Brigita Putar 11. http://www.arso.gov.si/vode/reke/publikacije%20in%20poročila/PVOPV_ publikacija-01.pdf (20.06.2010) 12. Pravilnik o pitni vodi. Uradni list Republike Slovenije, št. 19/2004, 35/2004, 26/2006, 92/2006 in 25/2009. 13. Raspor P, Ekert M. Varnost vode: mikroorganizmi v vodah. In: Raspor P, ed. Pomen biotehnologije in mikrobiologije za prihodnost, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta; 2007: 190 – 203. 14. Rupel T, Majstorović T. Pomen mikrobioloških preiskav vzorcev pitne vode. Inštitut za varovanje zdravja. Dostopno na: www.sdzv-drustvo.si/si/VD-05_ Referati/Rupel-VD05.pdf (15.04.2010) 15. SIST ISO 5667-5. Water quality – Sampling – Part 5: Guidance on sampling drinking water from treatment works and piped distribution systems. International Organization of Standardization, Brussel, Belgija, 2006; 12. 16. SIST ISO 5667-11. Water quality – Sampling – Part 11: Guidance on sampling of groundwaters. International Organization of Standardization, Brussel, Belgija, 1993; 6. 17. Šek M. Ugotavljanje mikrobiološke kakovosti vode iz individualnih zajetij. [diplomsko delo]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta; 2010. POVZETEK ABSTRACT Na delovnem mestu zdravstveni delavci prihajajo v stik z bolnikom, njegovimi telesnimi tekočinami, izločki in iztrebki. Zdravstveni delavci so zaradi možnosti poškodbe z okuženimi ostrimi predmeti kot so: igle, skalpeli, lancete, redkeje pa po stiku kože ali sluznic s krvjo, izpostavljeni okužbi z najrazličnejšimi mikroorganizmi. Tveganje za okužbo je odvisno od intenzivnosti in pogostosti stikov, kar je posledica procesa in načina - tehnik dela ter možnosti za zaščito pred okužbo in dovzetnosti zdravstvenega delavca za okužbo. Varno delovno okolje, uporaba tehnično izboljšanih in varnih pripomočkov, stalno izobraževanje, zbrano delo in izogibanje nepotrebnemu rokovanju z ostrimi predmeti preprečujejo možnost okužbe zdravstvenih delavcev s hepatitisoma B, C, D, virusom HIV in drugimi okužbami, ki se prenašajo s krvjo. Workplace health workers come into contact with the patient, their body fluids, secretions and droppings. Healthcare workers are due to the possibility of injury with contaminated sharp objects such as needles, scalpels, lancets, more rarely after contact skin or mucous membranes with blood, exposed to infection with various microorganisms. The risk of infection depends on the intensity and frequency of contacts as a result of the process and method-work techniques and options to protect against infection and susceptibility to infection of health workers. A safe working environment, the use of technically improved and safer facilities, continuing education, accumulated work and avoid unnecessary handling of sharp objects to prevent possible infection of health workers with hepatitis B, C, D, HIV and other infections transmitted by blood. Ključne besede: zdravstveni delavci, poškodba, ostri predmet, okužba, zaščitni ukrep. Keywords: health professionals, trauma, sharp objects, infection, protective measure. VZŠ CE Klavdija Pesjak - klavdija.pesjak1@gmail.com pred. mag. Brigita Putar - brigita.putar@vzsce.si 98 99 Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela UVOD Ostri predmeti predstavljajo posebno nevarnost za poškodbe v zdravstvu, saj prekinejo integriteto kože in sluznic ter tako omogočijo mikroorganizmom vstop v telo. Tveganje je toliko večje, če so predmeti okuženi z virusom hepatitisa B, hepatitisa C in virusa HIV. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu okoli 100 milijonov ljudi zaposlenih v zdravstvu, ki so pri svojem delu izpostavljeni nevarnosti poškodbe in okužbe z različnimi mikroorganizmi. Ukrepi za zmanjšanje tveganja pri zdravstvenih delavcih zajemajo splošne zaščitne ukrepe pri ravnanju s tkivi, cepljenje in kemoprofilakso, evidenco in preprečevanje nezgod, ukrepe ob nezgodah ter nadzor zdravstvenega stanja. Nadzor nad prenosom okužbe na bolnike zajema predvsem cepljenje, razkuževanje, ponekod v tujini pa tudi obvezno testiranje (HBsAg), na podlagi česar lahko v skrajnem primeru zdravstvenemu delavcu tudi prepovejo opravljati delo na določenih delovnih mestih. V članku je predstavljena izpostavljenost delavcev v zdravstvu za okužbe, preprečevanje okužb in zmanjševanje tveganj zaposlenih v zdravstvu za okužbo ter s tem zmanjševanje števila obolelih na čim nižjo raven. INCIDENT Dogodek (incident) je poškodba z okuženim ostrim predmetom, razlitje oziroma razpršitev krvi ali telesnih tekočin s primesjo krvi na poškodovano kožo ali očesno, nosno in ustno sluznico. Nezgoda je tudi razlitje krvi po veliki površini normalne kože ali sluznice (Lužnik – Bufon, 2002). Zdravstveni delavci so na svojem delovnem mestu ob izvajanju diagnostičnih, terapevtskih in negovalnih postopkov pogosto izpostavljeni poškodbam in okužbam. Patogeni mikrobi se prenesejo s krvjo ali telesno tekočino od okuženega pacienta na zdravstvene delavce preko kože ali izpostavljene sluznice. Najpogostejši vzroki za incidente: • • • • vbod z iglo (med delovnim postopkom, nepravilno odlaganje in prevoz), pokrivanje uporabljene injekcijske igle ali drugega ostrega predmeta, vrez z drugimi ostrimi predmeti (npr. skalpel), politje ali obrizganje poškodovane kože ali sluznice s krvjo (Kersnič, Stare, 2003). Med zdravstvenimi delavci se najpogosteje poškodujejo: • • • • • • 100 medicinske sestre in laboranti, dializni tehniki, zdravniki operaterji, stomatologi, patologi, čistilke in delavci v transportu (Kersnič, Stare, 2003). Klavdija Pesjak, Brigita Putar Delavci, pri katerih je tveganje lahko večje: • • • • • • • • invalidni delavci, delavci migranti, mladi in starejši delavci, nosečnice in matere, ki dojijo, neusposobljeni ali neizkušeni delavci, vzdrževalci, delavci z oslabljenim imunskim sistemom, delavci z obolenji, kot je bronhitis (Kersnič, Stare, 2003). Verjetnost prenosa okužbe na zdravstvenega delavca je odvisna od: • prisotnosti viremije oziroma cirkulirajočega antigena v krvi pacienta, ki je potencialni vir okužbe, torej od stadija bolezni, • količine inokulirane krvi, • globine vboda • pogostosti in trajanja izpostavljenosti, • prevalence okužbe z virusom hepatitisa B,C in HIV v populaciji (Kersnič, Stare, 2003). Virusi HIV, HBV in HCV se ne prenašajo skozi nepoškodovano kožo, prav tako se ne prenašajo po zraku. V Splošni bolnišnici Celje so s prospektivno raziskavo v letih 1997 do 2004, ugotovili, da so največ poškodb z ostrimi predmeti, izpostavljenosti odprtih ran oz. sluznice oči s krvjo ali vidno krvavim telesnimi tekočinami, doživele prav medicinske sestre in zdravstveni tehniki (65,6%), največkrat je bil vzrok za vbod okrvavljena injekcijska igla (68,4%) pri znanem bolniku (60,3%) (Lesničar, 2005). Tveganja za poškodbe, zdravstvene okvare in obolenja v zvezi z delom so tem večja, čim manj se upošteva predpisana navodila o varnem delu, če se ne uporablja zaščitnih sredstev, zanemarja odgovornost za opravljanje svojega dela, in podcenjuje nevarnost pri delu ali pa zaradi neznanja z ravnanjem s sredstvi za delo (Šmitek, Krist 2008). Slika 1: Vbodi z iglo v SB Celje v letih 2008, 2009 in 2010 Število vbodov z iglo se je v primerjavi z l. 2008 in 2009 znižalo. Dva vboda z iglo sta se zgodila zaposlenima iz ISS (Labaš, 2011). 101 Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela UKREPI ZA PREPREČEVANJE OKUŽB ZDRAVSTVENIH DELAVCEV Tehnično zaščito predstavlja: • varno delovno okolje; dejavniki tveganja so na primer: zbiralnik za ostre predmete na delovni površini (ob odvzemu krvi, apliciranju terapije, uvajanju žilnih katetrov in intravenoznih kanil, aplikaciji infuzij, transfuzij). Nadzorovanje odlaganja odpadkov iz zdravstva, izboljševanje delovnih razmer, kot je osvetlitev, izboljšanje organizacije dela, na primer odpravljanje utrujenosti (npr. zaradi dolgih izmen), ki je lahko vzrok za poškodbe delavcev, izboljševanje zagotavljanja skladnosti z delovnimi postopki; • uporaba varnih pripomočkov za vsak delovni proces, npr. vakuumskih brezigelnih sistemov, ostrih predmetov z zaščito ostrine, injekcijske brizge, katerih igla se po inokulaciji umakne v brizgo; • varno izvajanje delovnega procesa z upoštevanjem in poznavanjem navodil za varno delo, previdnostnih ukrepov, ki so del standardnih ukrepov in dosledno upoštevanje standardov. Osebna varovalna oprema: • Rokavice ne preprečijo poškodbe, zmanjšajo le možnost prenosa krvno prenosljivih virusov. Preiskovalne ali sterilne kirurške rokavice morajo biti kakovostne in čimmanj prepustne. Rokavice se uporabljajo samo pri enem pacientu in se zamenjajo med delom po potrebi. Rokavic se ne čistijo in ne razkužujejo za nadaljnjo uporabo. Če so se rokavice med uporabo mehanično poškodovale, jih je potrebno takoj sneti, razkužiti roke in zamenjati z novimi. • Maska mora biti večslojna, potrebno jo je menjati po vsakem postopku, posegu, kjer je le ta predpisana - pokrivati mora nos in usta, je za enkratno uporabo. • Zaščitno pokrivalo (kapa) mora pokrivati vse lase. • Zaščitna očala ali vizir za oči, se uporabljajo kadar obstaja nevarnost brizgov krvi ali telesnih tekočin. • Zaščitno obuvalo skladno s standardom o varni obutvi. • Predpasniki in neprepustna ogrinjala za enkratno uporabo, kadar obstaja nevarnost brizgov krvi. Zdravstvena pred in po - ekspozicijska zaščita Po veljavni slovenski zakonodaji je obvezno cepljenje proti hepatitisu B za osebe, ki so pri opravljanju svojega dela izpostavljene možnosti okužbe z virusom hepatitisa B ali pri svojem delu okužbo lahko prenesejo na druge in pred nastopom dela (Ur. List št. 19/1999, 58/01, 50/05, 92/06). Pomemben ukrep preprečevanja hepatitisa B med zdravstvenimi delavci je aktivna imunizacija proti hepatitisu B . Cepljenje proti hepatitisu B se izvaja trikrat po shemi presledkov 0 - 1 - 6 mesecev. Mesec dni po tretjem odmerku se lahko ugotavlja količinsko prisotnost protiteles (anti – Hbs). 102 Klavdija Pesjak, Brigita Putar Zdravstveni delavci se morajo držati tudi splošnih zaščitnih ukrepov med ravnanjem s krvjo, telesnimi tekočinami, izločki in iztrebki, ki jim je primešana kri. V okviru po ekspozicijske zaščite pred okužbo se izvajajo naslednja cepljenja, katera odobri infektolog ali epidemiolog, če je bila oseba izpostavljena hepatitisu B ali A ali noricam: • • • • proti proti proti proti hepatitisu B (znotraj 2-3dni), hepatitisu A (znotraj 14 dni), ošpicam (znotraj 3 dni), noricam (znotraj 36 ur) po stiku. Kemoterapevtik je potreben po stiku necepljenega zdravstvenega delavca s HIV, indikacijo poda infektolog, ta tudi predpiše zdravilo. UKREPI ZA PREPREČEVANJE NEZGOD ZDRAVSTVENIH DELAVCEV • Pravilni postopki dela: Pomembno je uvajanje novozaposlenih in zaposlenih delavcev v varno delo, poučevanje o delovnih postopkih in nadzor nad izvajanjem postopkov, uporaba varnih in ergonomskih delovnih sredstev, ter uporaba osebnih varovalnih sredstev. • Pravilno odstranjevanje ostrih kužnih predmetov: pomeni odlaganje uporabljenih ostrih predmetov v namenske zbiralnike neposredno po uporabi, brez vmesnih odlaganj ali zaščite igle po sistemu “roka proti roki”, uporabo zbiralnikov iz trde plastike in polnjenje zbiralnikov le do treh četrtin. • Ustrezno čiščenje inštrumentov: ročno čiščenje po predhodni dekontaminaciji, strojno čiščenje v termodezinfektorju ali ultrazvočno čiščenje. • Skrb za pozitivno zdravje: je pomembno pri preprečevanju poškodbe in posledične okužbe, znano je, da predstavljajo utrujenost, razvade in bolezen tudi večje tveganje za poškodbe (Lužnik – Bufon, 1995). POSTOPEK OB INCIDENTU Tveganje za okužbo ob incidentu je lahko visoko, zmerno, majhno ali zanemarljivo. Opredelitev tveganja po Ippolitu in Puru iz leta 1996 (Kersnič, Stare, 2003): VISOKO: globoka poškodba, neposreden stik s koncentriranim virusom. ZMERNO: vbod (vrez) z vidno krvavim ostrim predmetom, izpostavljenost rane, sluznice oči krvi ali vidno krvavi telesni tekočini. MAJHNO: povrhnja poškodba - ne krvavi, izpostavljenost sluznice (razen oči) ali zaprte rane krvi ali vidno krvavi telesni tekočini, kontaminacija večje površine kože s krvjo, ugriz. ZANEMARLJIVO: kontaminacija manjše površine nepoškodovane kože s krvjo, poškodba z ostrim predmetom, ki ni vidno krvav. 103 Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela Prva pomoč (Škerl, 2002) • Politje nepoškodovane kože zdravstvenega delavca s krvjo bolnika: pod tekočo vodo spiramo 10 minut. • Ob politju poškodovane kože zdravstvenega delavca s krvjo bolnika ali ob vbodu, vrezu z uporabljenim ostrim predmetom: mesto poškodbe iztisnemo, da kri teče, izpiramo pod tekočo vodo vsaj 10 minut. Nato lahko razkužimo z alkoholnim razkužilom za kožo, ki naj učinkuje dokler se ne posuši (2 do 3 min), poškodovano mesto oskrbimo. • Ob obrizganju sluznice zdravstvenega delavca s krvjo bolnika: spiramo z vodo ali fiziološko raztopino vsaj 10 minut. Ob obrizganju očesne sluznice ravnamo enako. Če nosi oseba očesne leče, le – te pred tem odstranimo in jih spiramo s fiziološko raztopino in predpisano tekočino za razkuževanje leč, po možnosti jih zavržemo. • Zaščita rane ali poškodovane kože zdravstvenega delavca: na delovnem mestu pokrijemo poškodovano kožo z vodotesnim obližem. Če je poškodba na roki, uporabljamo pri delu rokavice, invazivnih posegov s poškodovano kožo rok ne smemo izvajati. Prijava incidenta Ozaveščenost zdravstvenih delavcev, da je potrebno vsak incident prijaviti, z leti narašča. Naloga vsakega udeleženca v incidentu je, da: • obvesti odgovorno osebo na delovnem področju (higienik), • izpolni prijavnico o poškodbi (izpolni poškodovanec ali odgovorna oseba na delovnem mestu), • izpolni vprašalnik o poškodbi (izpolni zdravnik). Pomembno je evidentiranje in preprečevanje poškodb in pravilno ukrepanje. OCENA TVEGANJA IN VBODI Z OSTRIMI PREDMETI Pri prepoznavanju tveganj zaradi vbodov z iglo je bistveno, da se opredelijo vsi delavci, ki bi se lahko poškodovali. Medicinske sestre in drugo zdravstveno osebje so morda najbolj ogroženi, vendar pa so tveganju precej izpostavljene tudi čistilke, delavci v pralnicah in drugi, na primer laboratorijski tehniki in študentje. Upoštevati je potrebno vse kraje, razmere, naloge in opremo, katerih posledica bi lahko bila okužba s krvno prenosljivimi patogeni. Čeprav so najbolj ogrožene medicinske sestre, ki uporabljajo injekcijske brizge v akutnih medicinskih razmerah, se ne sme pozabiti na vse druge mogoče razmere, na primer, ko v umazanem perilu ostane oster predmet, zaradi katerega je tveganju izpostavljen delavec v pralnici. Čeprav je zlasti v zdravstvenih ustanovah težko odpraviti tveganje okužbe s krvno prenosljivimi patogeni zaradi vbodov z iglo, obstaja veliko ukrepov, s katerimi je mogoče tveganje močno zmanjšati. Pri teh ukrepih je najprej treba proučiti kolektivna preventivna sredstva, na primer oskrbo z injekcijskimi brizgami, katerih igla se po inokulaciji umakne v brizgo. Osebna preventivna sredstva (npr. rokavice) so zadnja rešitev, ko tveganja ni mogoče zadovoljivo obvladati z drugimi sredstvi. Ena od možnosti je imunizacija proti virusu hepatitisa B, vendar ta 104 Klavdija Pesjak, Brigita Putar ne preprečuje okužbe z drugimi krvno prenosljivimi patogeni. Vse ukrepe je treba podpreti z zagotavljanjem informacij in usposabljanja ter posvetovanjem s tistimi, ki bodo zaščitne ukrepe morali uporabljati. Ko se uvajajo novi ukrepi, je potrebno preveriti, ali se z njimi ne ustvarjajo tudi nove nevarnosti. Naj bo jasno, kdo dela kaj in kdaj, na voljo pa naj bodo potrebna sredstva. Pogosto je najučinkovitejši niz ukrepov (npr. za delovno okolje, organizacijo dela, delovno opremo) usposabljanje. Delodajalec oblikuje načrt ukrepanja, če bi se pripetila poškodba zaradi vboda z iglo. Načrt mora biti z zdravstveno oskrbo in svetovanjem osredotočen na dobro počutje poškodovanega delavca, slediti pa mu mora tudi pregled preventivnih ukrepov, da se je mogoče iz dogodka učiti. Prelaganje krivde ni primerna rešitev. Ukrepi, ki jih je mogoče sprejeti, vključujejo (Lužnik Bufon,1995): • oskrbo z varnejšo medicinsko opremo, kot so injekcijske brizge, katerih igla se po inokulaciji umakne v brizgo; • boljši nadzor medicinskih odpadkov; • izboljšanje delovnih razmer, kot je osvetlitev; • izboljšanje organizacije dela, na primer odpravljanje utrujenosti (npr. zaradi dolgih izmen), ki je lahko vzrok za poškodbe delavcev, in izboljšanje nadzora, da se zagotovi skladnost z delovnimi postopki; • osebno varovalno opremo; • imunizacijo proti virusu hepatitisa B; • varne delovne postopke (brez ponovnega nameščanja pokrovčkov na igle); • varno odstranjevanje ostrih predmetov in drugih kliničnih odpadkov; • usposabljanje in zagotavljanje informacij. ZAKLJUČEK Poškodbe pri delu so pogoste, čeprav si vsi zdravstveni delavci prizadevajo, da bi jih omejili. V zdravstvu ni mogoče odstraniti vseh nevarnosti, niti s tehnično zaščito, niti z uporabo osebnih varovalnih sredstev, ker je vedno prisotno delo z bolniki, ki so kužni, imajo bolezni, ki se prenašajo s krvjo. Mogoče je znižati incidenco poškodb z ostrimi predmeti z zagotavljanjem varnega delovnega okolja, varnih delovnih pripomočkov, organizacijo kontinuiranih izobraževanj in usposabljanje različnih tehnik dela (učne delavnice), ter pravilno uporabo zaprtih kontejnerjev za zbiranje ostrih predmetov. Zaposlene je potrebno nenehno seznanjati z navodili Komisije za obvladovanje bolnišničnih okužb o ravnanju ob incidentu in jim po izvedeni prvi pomoči omogočiti čim hitrejše obveščanje (znotraj dveh do treh ur) infektološki službi zaradi ustrezne imuno - oziroma kemoprofilakse. Nedopustni so izgovori o preobremenjenosti, da se kršijo navodila o preventivnem delovanju. 105 Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela LITERATURA OSVEŠČENOST ZDRAVSTVENIH DELAVCEV O CEPLJENJU PROTI GRIPI 1. Kersnič P, Stare M. Pogostost poškodb z ostrim predmetom v operacijskem bloku Kliničnega centra Ljubljana. Obzornik Zdr N 2003; 37: 53-9. AWARENESS OF HEALTH CARE WORKERS ABOUT INFLUENZA VACCINATION 2. Labaš S. Poročilo o neželenih dogodkih in padcih bolnikov v SBC za leto 2010. Celje, marec 2011. Nina Suhadolc, Anamarija Zore 3. Lesničar G. Pogostost incidentov pri zdravstvenih delavcih in drugih osebah na Celjskem, njihovo preprečevanje in po izpostavitvena zaščita. Zdrav Vestnik 2005; 74: 211-220. 4. Lužnik – Bufon T. Poškodbe z ostrimi predmeti. Preprečevanje bolnišničnih okužb – zbornik predavanj. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1995:12-3. 5. Lužnik Bufon T. Preprečevanje okužb pri zdravstvenih delavcih. Bolnišnična higiena. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1998: 224–5. 6. Lužnik – Bufon T. Preprečevanje okužb pri zdravstvenih delavcih. V: Gubina M, Dolinšek M, Škerl M. (ur.). Bolnišnična higiena. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Katedra za mikrobiologijo in imunologijo; 2002: 224-225. 7. Uradni List RS, št. 19/1999, 58/01, 50/05, 92/06. POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Gripo, bolezen ki jo povzroča virus influence in se pri nas pojavlja v jesensko-zimskem času v obliki epidemij, lahko uvrstimo med bolnišnične okužbe. Prenos bolezni poteka z bolnika na necepljeno zdravstveno osebje, ki lahko virus prenese na imunsko oslabljene bolnike, pri katerih lahko pride do zapletov ali celo smrti. Background: Flu (influenza), a disease caused by influenza virus and occurs in autumn and winter in the form of epidemics, can be placed among hospital infections. Disease is transmitted from patient to non vaccination health care workers. They can transmit disease to patients with deficiency in immune system. These patients can have serious complications or can even die. Cilj: Cilj raziskave je bil ugotoviti, koliko bodočih zdravstvenih delavcev - študentov Zdravstvene nege na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani se cepi proti gripi in kakšno mnenje imajo o pomenu cepljenja. Metode: Pri delu je bila uporabljena deskriptivna metoda po pregledu znanstvene relevantne literature, pripravljen je bil anketni vprašalnik, ki je bil najprej ovrednoten na manjšem številu študentov, nato pa ga je izpolnilo 80 študentov študijskega programa Zdravstvene nege. Rezultati: Sodeč po raziskavi, se študenti Zdravstvene nege v glavnem ne cepijo proti gripi oziroma se cepijo le redki. Od 80 anketirancev se jih vsako leto cepi le 8 %. 64 % anketirancev je navedlo, da potrebe po cepljenju ne čutijo. Najpogostejši Aim: The purpose of this study was to determine how many future health care workers – students of Health Care have been vaccinated against influenza and what opinion on influenza they hold. Methods: We used the descriptive method to review relevant scientific literature. We designed questionnaire which we piloted on small sample and then conducted study on sample that consisted of 80 students of Health Care. Results: According to research conducted at Faculty of Health, students in the program Health Care are mostly not vaccinated, only few of them are. Every year only 8% of 80 respondents in the sample is vaccinated. 64% of respondents state they ZF UL Nina Suhadolc - nina.suhadolc@gmail.com pred. dr. Anamarija Zore - anamarija.zore@zf.uni-lj.si 106 107 Osveščenost zdravstvenih delavcev o cepljenju proti gripi ukrep, ki ga necepljeni študenti izvajajo za zaščito sebe in drugih, je umivanje in razkuževanje rok. Omenjen ukrep izvaja kar 84 % anketirancev. Razprava: Gripa je lahko tudi bolnišnična okužba in lahko povzroči poslabšanje stanja ali celo smrt bolnika, ki se je prišel v bolnišnico zdraviti zaradi povsem drugih težav. Rezultati raziskave so pokazali, da se večina bodočih zdravstvenih delavcev ne zaveda odgovornosti, ki jo nosijo, ko se cepljenju odrečejo. Zdravstveni delavci bi morali biti bolj ozaveščeni in čutiti večjo potrebo po cepljenju, zaradi sebe, kot tudi zaradi svojih družinskih članov in nenazadnje bolnikov. Če odločitev za cepljenje ne izhaja iz potrebe po lastni zaščiti, bi morala temeljiti vsaj na odgovornosti do bolnikov. Zaključek: Povečati je potrebno znanje o gripi, cepivu in bolezen predstaviti z vsemi možnimi zapleti, ki se lahko pojavijo pri hospitaliziranih bolnikih. Zdravstvene delavce je potrebno podučiti, da je cepivo varno, da so stranski učinki prehodni. Varnost zdravstvenih delavcev se mora izenačiti z varnostjo bolnikov. Ključne besede: bolnišnična okužba, gripa, cepljenje, zdravstveni delavci. do not feel the need for vaccination. The most frequent activity they do in order to protect themselves and others is to wash and desinfect hands. 84% of respondents exercise this activity. Discussion: Since influenza can be considered as hospital infection and because it can cause worse status or even death of the patient who come to the hospital treatment for completely unrelated problems health care workers should be aware of their responsibilities. Medical staff needs to be aware of and feel the need for vaccination for themselves as well as for their families and, ultimately, patients. If decision for vaccination does not come from concern for one’s own protection then it should be grounded in responsibility for patients. Conclusions: It is necessary to enhance the knowledge on influenza, vaccine and present disease with all possible complications that can occur to hospitalized patients. Health care workers should be educated about low risk of vaccination and transient side effects. Safety of health care workers must be equalised with the safety of patients. Key words: hospital infection, influenza, vaccination, health care workers UVOD Bolnišnične okužbe so najpogostejši zaplet zdravljenja v bolnišnici (Kotnik Kevorkijan, 2006) in prav preprečevanje teh v zdravstvenih ustanovah predstavlja velik izziv (Burns, 2009). V medicinski literaturi je jasno dokumentiran prenos virusa gripe z bolnikov na zdravstveno osebje, z zdravstvenega osebja na bolnike in med zdravstvenimi delavci. Vsako leto se z virusom gripe okuži 14−37 % zdravstvenih delavcev, ki nato širijo bolezen na bolnike in na ljudi v svojem domačem okolju (Rehmani, 2009). Osebje upravičeno želi maksimalno zaščito pred virusom, vendar »ničnega« tveganja pri delu ni mogoče doseči (Burns, 2009). Pomembno je, da zaščitimo zdravstveno osebje tako, da se izogne okužbam in nadaljuje z opravljanjem svojega dela (Burns, 2009), poleg tega pa je potrebno zagotoviti tudi varnost bolnikov. 108 Nina Suhadolc, Anamarija Zore Okužbo z gripo se lahko uspešno prepreči z večstranskim pristopom, ki vključuje cepljenje, izobraževanje in osnovne metode za obvladovanje okužbe (Rehmani, 2009). Cepljenje je najučinkovitejši ukrep za zmanjševanje obolevnosti in umrljivosti pri gripi (Patel, 2010). Cepljenje zdravstvenih delavcev je učinkovit ukrep za zaščito bolnikov pred obolevnostjo za gripo in smrtnostjo med ranljivimi skupinami populacije, pa tudi za zaščito zdravstvenih delavcev samih pred prenosom gripe z bolnikov. Zelo pomembno je, da v tej luči predstavimo zdravstvenim delavcem in vodstvu bolnišnice cepljenje kot pomemben zaščitni ukrep (Rehmani, 2009). Smernice imunizacije v mnogih državah priporočajo cepljenje zdravstvenih delavcev (Hollmeyer et al., 2009). Kljub temu je stopnja cepljenja med zdravstvenimi delavci zelo nizka (Hollmeyer et al., 2009 in Maltezou et al., 2010). Predlagan cilj javnih zdravstvenih ustanov v Združenih državah Amerike (ZDA) – Healthy People 2020 za zdravstvene delavce je vsaj 90 % precepljenost (Vaccine, Mandating influenza vaccination 2010). American nursing association (ANA) je letno cepljenje medicinskih sester proti gripi poimenovala »etična dolžnost vsake medicinske sestre« (Vaccine, Mandating influenza vaccination 2010). Nizka stopnja cepljenja med zdravstvenimi delavci predstavlja nevarnost za javno zdravje, zlasti za hospitalizirane bolnike, ki so dovzetni za bolnišnične okužbe (Rehmani, 2009). Raziskave so pokazale, da imajo zdravstveni delavci številne napačne predstave in pomanjkljivo znanje v zvezi z gripo (Hollmeyer et al., 2009). Hoffman et al. (2006) je navedel dve glavni oviri cepljenja med zdravstvenimi delavci: (1) napačne predstave o vlogi zdravstvenih delavcev pri prenosu gripe med bolniki in tveganje v zvezi s cepljenjem in (2) pomanjkanje dostopnosti cepiva. Uspešna strategija cepljenja ne varuje samo zdravja zdravstvenih delavcev, ampak zmanjšuje prenos gripe med zdravstvenim sektorjem in javnostjo (Torun, Torun, 2010). Nova strategija bi morala vključevati dojemanje varnosti cepiva in povečanje precepljenosti med zdravstvenimi delavci (Maltezou et al., 2010). Bolniki, zdravstveni delavci in tudi ostala populacija imajo pravico zahtevati, da naredimo vse, kar je v naši moči, da preprečimo prenos nalezljivih bolezni v smislu zagotavljanja zdravstvenega varstva (Vaccine, Mandating influenza vaccination 2010). CILJI Cilj dela je bil ugotoviti kakšen je odnos študentov Zdravstvene nege do pojava gripe, do preventivnih ukrepov proti širjenju virusa gripe in cepljenju. METODE Naša študija vsebuje pregled literature na temo gripa in zdravstveni delavci. Za njeno izvajanje smo uporabili anketni vprašalnik, s katerim smo želeli ugotoviti precepljenost študentov Zdravstvene nege na naši fakulteti in njihovo mnenje o cepljenju. 109 Osveščenost zdravstvenih delavcev o cepljenju proti gripi Anketirali smo 80 študentov 1.,2. in 3. letnika rednega in izrednega študija Zdravstvene nege z Zdravstvene fakultete v Ljubljani. Anketiranje je potekalo na omenjeni fakulteti tri dni, od 21.04.2010 do 23.04.2010. V anketi smo zajeli vprašanja, ki se nanašajo posebej za sezonsko gripo in posebej za pandemsko gripo. Pri pandemski gripi smo govorili o pandemiji gripe, ki se je pojavila leta 2009/2010. REZULTATI 8% (6/80) anketiranih študentov se za cepljenje proti sezonski gripi odloči vsako leto. Proti pandemski gripi se je v sezoni 2009/2010 cepilo 10% (8/80) anketiranih študentov. 50% (5/10) anketiranih študentov, ki se je cepilo proti sezonski gripi je imelo bolečino na mestu injiciranja cepiva. 38% (3/8) anketiranih, ki so se cepili proti pandemski gripi, je prav tako imelo bolečino na mestu injiciranja cepiva in bolečo roko. 25% (2/8) anketiranih je občutilo tudi utrujenost in glavobol. Naredili smo tudi primerjavo med cepljenimi nezaposlenimi anketiranci in tistimi, ki so že zaposleni v zdravstvu, kar prikazuje slika 1. 26 % (6/23) zaposlenih anketiranih študentov se cepi proti sezonski gripi, kar je 5x več kot nezaposlenih (5% 3/57). Proti pandemski gripi pa se cepi le za odstotek več nezaposlenih kot zaposlenih. Nina Suhadolc, Anamarija Zore RAZPRAVA Bolnišnična okužba je zaplet pri zdravljenju bolnikov v zdravstvenih ustanovah. Odgovornost zanjo pa je pogosto v rokah zdravstvenega osebja. Obstajajo številni ukrepi za preprečevanje bolnišničnih okužb, ki bi jih zdravstveni delavci morali izvajati v vseh zdravstvenih ustanovah. Obvladovanje bolnišničnih okužb je v Sloveniji urejeno z zakonodajo. Cilji zakonov so zaščititi bolnike, osebje, obiskovalce in druge osebe, saj po podatkih Zavoda za zdravstveno varstvo Celje utrpi bolnišnično okužbo vsak deseti bolnik (Žohar Čretnik, 2010). Zdravstvene ustanove po Sloveniji imajo strokovnjake za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb, izdelane načrte za njihovo preprečevanje, izdelane protokole za vse vrste izolacije in njihovo izvajanje. Posebno pozornost namenjajo programu za dosledno in pravilno higieno rok. Kot vemo iz prakse, je pogosto težko zagotavljati že osnovne ukrepe za preprečevanje bolnišničnih okužb. Zaradi stiske s prostorom so čakalnice marsikje in marsikdaj premajhne in prepolne. Zdravstvenega osebja primanjkuje, prav tako pa le-to ne uporablja ustreznih zaščitnih sredstev. Če se osredotočimo le na gripo, včasih že pokrivanje ust ali nosu ob kašljanju in kihanju s papirnatim robčkom, ki ga nato odvržemo v najbližji koš, predstavlja veliko težavo. Izkaže se, da zdravstveni delavci kljub okužbi z gripo še naprej delajo, s čimer povečujejo tveganje za obolenje tako pri bolnikih kot pri sodelavcih (Rehmani, 2009). Medicinske sestre so tiste, ki preživijo več časa v neposrednem stiku z bolniki in so zato lahko pomemben vir bolnišnične gripe (Shahrabani et al., 2009). Prav zaradi tega je cepljenje proti gripi najpomembnejši ukrep za njeno preprečevanje, zmanjšanje obolevnosti, zmanjšanje števila bolnišničnih zdravljenj in smrtnosti zaradi zapletov. Za razliko od ostalih bolnišničnih okužb imamo pri gripi učinkovit ukrep za preprečevanje - cepljenje. Cepljenje je edino ustrezno orodje za zaščito pacientov in zdravstvenih delavcev (Poland et al., 2005). Cepljenje osmih zdravstvenih delavcev proti gripi prepreči smrt enega bolnika; cepljenje petih zdravstvenih delavcev proti gripi prepreči gripi podobno bolezen med varovanci doma za ostarele (Talbot, 2008). Kljub temu pa se cepijo le redki. Brez zadržkov lahko povemo, da bi se morali zdravstveni delavci po vsem svetu bolj zavedati pomembnosti zaščite sebe, svojih bližnjih in bolnikov, s katerimi so vsak dan v stiku. Slika 1: Primerjava med cepljenimi nezaposlenimi anketiranci in tistimi, ki so zaposleni v zdravstvu (nezaposleni n=57; zaposleni n=23) Ko smo študente povprašali, zakaj se ne odločajo za cepljenje, je kar 64 % (51/80) anketiranih študentov odgovorilo, da potrebe po cepljenju ne čutijo. Nekateri izmed študentov so odgovorili, da ne zaupajo cepivu ali da cepiva ne poznajo. Najpogostejši ukrep, ki ga študenti izvajajo za zaščito sebe in drugih pred okužbo z virusom gripe, je umivanje in razkuževanje rok. To počne kar 84 % (67/80) anketirancev. Sledi uživanje uravnotežene prehrane, telesna aktivnost, izogibanje razvadam, pogosto pitje tekočin, izogibanje javnim mestom itd. 110 Rezultati anketiranih študentov Zdravstvene nege z Zdravstvene fakultete v Ljubljani so primerljivi s stanjem cepljenja zdravstvenih delavcev po svetu. Zdravstveni delavci odklanjajo cepljenje, ker dvomijo v varnost cepiva, se bojijo stranskih učinkov, menijo, da cepivo ni učinkovito in potrebe po cepljenju ne čutijo. Naši rezultati, ki so zelo podobni rezultatom anketiranih študentov Zdravstvene nege z Univerze Alberta v Kanadi, so pokazali, da obstaja veliko napačnih predstav o gripi, ki vplivajo na osebno in družinsko tveganje (Yonge, 2007). Nujno bi bilo, da študenti Zdravstvene nege dobijo ustrezne informacije in se izobražujejo na tem področju. V omenjeni raziskavi so preučevali tudi preventivne ukrepe za zaščito pred gripo. Skoraj vsi anketiranci so se strinjali, da je najučinkovitejši preventivni ukrep umivanje rok (94,4 %), 59,1 % anketirancev je odgovorilo, da je učinkovita metoda ostajanje doma in izogibanje javnim mestom (Yonge, 2007). Omenjena podatka lahko primerjamo s podatki, pridobljenimi z našo anketo, katere rezultati potrjujejo mišljenje naših študentov, da je najpogostejši ukrep, ki ga izvajajo za zaščito, umivanje in razkuževanje rok. Izogibanju javnim, zaprtim prostorom pa pripisujejo večjo pomembnost študenti Zdravstvene nege z Univerze Alberta (v primerjavi z našimi študenti, ki ta ukrep izvajajo v skoraj za polovico zmanjšanem obsegu). 111 Osveščenost zdravstvenih delavcev o cepljenju proti gripi Rezultati anketiranih študentov Zdravstvene nege z Zdravstvene fakultete v Ljubljani so tudi pokazali, da se zaposleni študentje v zdravstvu cepijo pogosteje kot nezaposleni. Možni vzroki so lahko brezplačno cepljenje, boljša osveščenost, večji stik z bolniki in posledično bolj realna slika možnih zapletov. Zdravstveni delavci se ne zavedajo dovolj pomembnosti cepljenja, in sicer tako zase kot za bolnike (Poland et al., 2005). Napačne predstave o gripi in cepljenju proti njej je mogoče izboljšati z izobraževanjem, organizacijske ovire pa premostiti s trajnostnimi, strukturnimi spremembami in zagotoviti cepljenje na delovnem mestu (Hollmeyer et al., 2009). Izobraževanje in dobro poznavanje priporočil lahko prispevata k povečanju pokritosti cepljenja (Loulergue et al., 2009). Na splošno imajo medicinske sestre, ki se cepijo, več znanja o cepljenju in gripi, dojemajo resnost bolezni, občutljivosti in zdravstveno motivirajo vse, ki se ne cepijo (Shahrabani, 2009). Izvajanje cepljenja in prepričevanje osebja, predvsem medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev, v koristnost cepljenja sta nujno potrebni za doseganje ustrezne precepljenosti in omejitev bolnišnične gripe (Loulergue et al., 2009). Kljub temu, da so zdravstveni delavci zdrava populacija in da potrebe po cepljenju mogoče ne čutijo, so zaposleni v zdravstvenih ustanovah, ki morajo zagotavljati varno oskrbo in zdravstveno nego bolnikov v času hospitalizacije oziroma oskrbo v zavodih in domovih za ostarele. Pokazati jim je potrebno, da je cepivo varno in stranski učinki prehodni. Varnost zdravstvenih delavcev bi se moralo izenačiti z varnostjo bolnikov. Povečati je potrebno znanje o gripi in bolezen predstaviti z vsemi možnimi zapleti, ki se pri hospitaliziranih bolnikih lahko pojavijo. Skratka, povečati se mora zavedanje zdravstvenih delavcev o nevarnosti gripe za bolnike. Potrebno bi bilo določiti sistem spremljanja bolnišničnih okužb gripe v bolnišnici. Z nedvoumnimi dokazi je potrebno predstaviti odgovornost in nedoslednost zdravstvenih delavcev v zvezi z gripo. ZAKLJUČEK Nina Suhadolc, Anamarija Zore LITERATURA 1. 1. Burns SM. H1N1 influenza is here. Journal of Hospital Infection. 2009;73:200−2. 2. 2. Hofmann F, Ferracin C, Marsh G, Dumas R. Influenza vaccination of health care workers: a literature review of attitudes and beliefs. Infection. 2006;34(3):142−7. 3. 3. Hollmeyer HG, Hayden F, Poland G, Buchholz U. Influenza vaccination of health care workers in hospitals – a review of studies on attitudes and predictors. Vaccine. 2009;27:3935−44. 4. 4. Kotnik Kevorkijan B. Bolnišnične okužbe. Medicinski mesečnik, februar 2006;41−5. Dostopno na: http://www.medicinski-mesecnik.com (29.10.2010). 5. 5. Loulergue P, Moulin F, Vidal-Trecan G et al.. Knowledge, attitudes and vaccination coverage of health care workers regarding occupational vaccinations. Vaccine. 2009;27(31):4240−3. 6. 6. Maltezou HC, Dedoukou X, Patrinos S et al.. Determinants of intention to get vaccinated against novel (pandemic) influenza A/H1N1 among health care workers in a nationwide survey. Journal of Infection. 2010;61:252−8. Dostopno na: http://www.elsevierhealth.com/journals/jinf (17.9.2010). 7. 7. Patel M. Pandemic (H1N1) 2009 influenza. British Journal of Anaesthesia. 2010;104(2):128−42. 8. 8. Poland GA, Tosh P, Jacobson RM. Requiring influenza vaccination for health care workers: seven truths we must accept. Vaccine. 2005;23:2251−5. Bistveno je, da so zdravstveni delavci cepljeni, saj so vzorniki ostalemu prebivalstvu. Njihovo početje mora biti podrejeno varnosti bolnikov, za katere skrbijo in ohranjajo zdravstveno infrastrukturo. Ljudje veliko lažje sprejmejo cepljenje, če ga priporoči zaupanja vreden zdravnik ali drug zdravstveni delavec. Glavna naloga vlade, javnega zdravstva in izvajalcev zdravstvenih storitev je prepričati javnost, da obstaja resnična nevarnost gripe (sezonske in pandemske). Prav tako pa mora zagotoviti realistično, široko oceno tveganja in tudi učinkovitost intervencije (Poland, 2010). 9. 9. Poland GA. The 2009–2010 influenza pandemic: effects on pandemic and seasonal vaccine uptake and lessons learned for seasonal vaccination campaigns. Vaccine. 2010;28:D3−D13. Podatek, pridobljen v študiji, ki ga je vredno izpostaviti, je mnenje študentov o cepljenju proti gripi. Le-ti so izobraženi in imajo sveže pridobljeno znanje. Če potrebe po cepljenju ne čutijo, to pomeni, da nimajo dovolj znanja o preprečevanju bolnišničnih okužb in o učinkovitosti in pomembnosti cepljenja. To znanje bi morali kot bodoči zdravstveni delavci v času študija pridobiti. Ko bodo sami zdravstveno vzgojeni, bodo lahko zdravstveno vzgajali bolnike in svoje znanje prenašali tudi na starejše kolege, s katerimi se bodo srečevali po končanem študiju. 11. 11. Shahrabani S, Bention U, Yom Din G. Factors affecting nurses decision to get the flu vaccine. Eur J Health Econ. 2009;10:227−31. 112 10. 10. Rehmani R. Influenza immunization of the health care workers: a patient safety issue. J Pak Med Assoc. 2009;59(6):338−9. 12. 12. Talbot TR. Improving rates of influenza vaccination among health care workers: educate; motivate; mandate? Infect Control Hosp Epidemiol. 2008;29:107–9. 113 Osveščenost zdravstvenih delavcev o cepljenju proti gripi 13. 13. Torun SD, Torun F. Vaccination against pandemic influenza A/H1N1 among health care workers and reasons for refusing vaccination in Istanbul in last pandemic alert phase. Vaccine. 2010;28:5703−10. 14. 14. Mandating influenza vaccination for health care workers: Putting patients and professional ethics over personal preference. Vaccine. 2010;28(36):5757−9. 15. 15. Žohar Čretnik T. Bolnišnične okužbe. Zavod za zdravstveno varstvo Celje, Mikrobiološki laboratorij. Dostopno na: http://www.mf.uni-lj.si/dokumenti/ a081ec599d04daebab131650040638fe.pdf (29.10.2010). 16. 16. Yonge O, Rosychuk R, Bailey T, Lake R, Marrie TJ. Nursing Students general knowledge and risk perception of Pandemic influenza. The Canadian Nurse. 2007;103(9):23−8. Ocena poteka zdravstvene vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo s specifično imunoterapijo zaradi preobčutljivosti na pike kožekrilcev Assessment of the health education for patients treated with specific immunotherapy because of hypersensitivity to hymenoptera stings Avrea Šuntar Erjavšek, Brigita Skela Savič POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Preobčutljivost na pik kožekrilcev je ena od oblik alergij, ki so tudi v Sloveniji pomemben zdravstveni problem. Zdravstvena vzgoja je poleg zdravljenja s specifično imunoterapijo bistven element v procesu zdravljenja. Background: Hypersensitivity to hymenoptera stings is one form of allergies which is an important public health problem in Slovenia. Health education and treatment with specific immunotherapy (SIT) are two essential elements in the treatment process. Cilj: Namen raziskave je bil ugotoviti, ali je pri pacientih, ki so preobčutljivi na pike kožekrilcev in se zdravijo s SIT, potek zdravljenja in zdravstvene vzgoje učinkovit. Metoda: Podatki so bili zbrani z anketnim vprašalnikom zaprtega tipa, uporabili smo petstopenjsko Likartovo lestvico odgovorov. Raziskovalni vzorec je zajemal 49 pacientov. Rezultati: Pacienti, ki so dobili jasna navodila o poteku SIT, bili natančno sprem- Aim: The purpose of the study was to determine whether the course of treatment and health education are effective in patients who are hypersensitive to hymenoptera stings and treated with SIT, and what are the views of nurses about the progress of health education and where they see room for improvement. Methods: Data were collected using a closed questionnaire with a five-point Likert-type scale. The research sample consisted of 49 patients. VŠZNJ Avrea Šuntar Erjavšek - avrea.suntar-erjavsek@klinika-golnik.si doc. dr. Brigita Skela Savič - bskelasavic@vszn-je.si 114 115 Ocena poteka zdravstvene vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo... ljani in spoštljivo obravnavani, so z medicinskimi sestrami razvili partnerski in spoštljiv odnos (p<0,001). Tisti, ki so pred pričetkom zdravljenja s SIT podpisali pisno soglasje, so statistično pomembno boljše razumeli potek in način zdravljenja (p<0,027). Pacienti, ki so dobili vsa navodila so pri zdravljenju bolj samozavestni kot tisti, ki tega niso bili deležni (p<0,001). Razprava: Zdravstvena vzgoja je po oceni pacientov učinkovita. Pacienti si želijo partnerskega odnosa in se zavedajo pomena aktivnega vključevanja v proces zdravljenja. Zaključek: Zdravljenje s SIT temelji na partnerskem odnosu. Zdravstvena vzgoja je bistvenega pomena pri zdravljenju. Pacienti so z delom medicinskih sester in zdravnikov v večini zadovoljni, rezultati uspešnosti zdravljenja so primerljivi z rezultati v svetovnem merilu. Ključne besede: piki kožekrilcev, preobčutljivostna reakcija, pacientovo znanje, pričakovanja, specifična imunoterapija. Results: Patients who have received a clear guidance of SIT and were monitored closely developed a respectful and partner relationship with nurses (p < 0.001). Those who signed a written consent before the treatment with SIT had a better understanding of the course and type of treatment (p < 0.027). Patients who received all the instructions were more confident than those who have not received them (p < 0.001). Discussion: Patients have assessed health education as effective. They wish a partnership and they are aware of the importance of active participation in the treatment process. Conclusion: Treatment with SIT is based on partnership. Health education in the treatment is essential. Patients are pleased with the work of nurses and doctors. Results of the success of treatment are comparable to those in other countries. Key words: hymenoptera stings, hypersensitivity reaction, patient’s knowledge, expectations, specific immunotherapy. UVOD V svetu ni veliko ljudi preobčutljivih na pike kožekrilcev, vendar so lahko reakcije življenjsko nevarne ali povzročijo celo smrt. Visoko rizične skupine ljudi so: kmetje, rejci čebel, delavci na cestah ali železnicah, vozniki tovornjakov, gradbeni delavci, vojaki in vsi ljudje, ki veliko časa preživijo na prostem. Najbolj učinkovit način zdravljenja je desenzibilizacija s podkožnimi injekcijami strupa, ki je povzročil preobčutljivostno reakcijo, oziroma zdravljenje s specifično imunoterapijo (SIT) (Carrolino et al., 2007). Evropske epidemiološke študije poročajo, da je razširjenost sistemskih reakcij med 0,3 in 7,5, v ZDA pa je razširjenost med 0,3 in 3,3%. Sistemskim reakcijam verjetno botruje več dejavnikov, kot so okolje in pogostost pikov, genetske lastnosti (obstojnost specifičnih protiteles in drugi dejavniki) in lastnosti posameznika (starost, bolezni kot so astma, mastocitoza, ishemična bolezen srca, uporaba drugih zdravil, stres; idr.), marsikaj pa je še neraziskanega in nejasnega (Bilo, Bonifazi, 2008). S preventivnimi ukrepi je možno zmanjšati tveganje za ponovni pik kožekrilca. Vsem pacientom, ki so preobčutljivi na pike kožekrilcev je potrebno priskrbeti pisne informacije o izogibanju pikom kožekrilcev. Ravno tako je potrebno večkrat pojasniti in pokazati pravilno uporabo avtoinjektorja. Največkrat pride do pikov zunaj v naravi pri vrtnar- 116 Avrea Šuntar Erjavšek, Brigita Skela Savič jenju, ko hodimo bosi, pobiranju sadja, športnih aktivnostih v naravi, čebelarjenju, odstranjevanju gnezd iz podstrešji in oken. Najpomembneje pri anafilaktičnem šoku je zgodnje prepoznavanje in hiter začetek zdravljenja. Prvi izbor terapije je adrenalin v injekciji oziroma avtoinjektor (Bonifazi et al., 2005). Rank, Li (2007) in Putman, Badzek (2005) poudarjajo, da je vloga medicinske sestre predvsem v izobraževanju pacientov o stranskih učinkih SIT, o izogibanju kožekrilcev v okolju, o prvi pomoči ter o možnostih preobčutljivostnih reakcij. Ob samem izvajanju SIT mora pacienta znati opazovati, prepoznati znake in simptome sistemske preobčutljivostne reakcije, primerno ukrepati in aplicirati zdravila, ki jih predpiše zdravnik. Zelo dobro morajo poznati znake poslabšanja astme in sezonskih alergijskih obolenj. Vsaka medicinska sestra, ki sodeluje pri zdravljenju s SIT bi morala poznati smernice zdravljenja s SIT in ukrepanja ob zapletih. Pacienti, ki so doživeli težko obliko sistemske preobčutljivostne reakcije morajo imeti pri sebi vedno adrenalin v avtoinjektorju. Ti pacienti zahtevajo primerno poučenost o aktivaciji in uporabi adrenalina. Potrebnih je več nasvetov in opozoril javnosti in pacientom o varnem gibanju v naravi in pomenu izogibanja pikov kožekrilcev. Edino orožje, ki ga imamo vedno na voljo in je učinkovito je znanje (Greco, 2000). Izobraževanje pacientov je bistvo obravnave vsakega pacienta z alergijskimi obolenji. Glede na majhno, a potencialno usodno tveganje povezano z zdravljenjem s SIT morajo vsi pacienti razumeti naravo, potek in stranske učinke zdravljenja s SIT (Rathkopf e tal., 2006). Prvi korak pri uspešnem zdravljenju je ustrezen izbor pacientov, ki poteka glede na kožne vbodne teste, intradermalne teste ter določanje specifičnih protiteles v krvi. Pacienti z negativnimi kožnimi in intradermalnimi testi niso ustrezni kandidati za SIT, potrebna je dodatna diagnostika. Najpomembnejši korak pri odločanju zdravljenja s SIT je ustrezna izbira pacientov glede na dobro samoopazovanje, izogibanje alergenov v okolju, sodelovanje pri zdravljenju in potrditveni kožni vbodni in intradermalni testi (Rank, Li, 2007). SIT pomeni, da pacienta postopno izpostavljamo vse višjemu odmerku alergena, ki mu povzroča težave. S tem postopkom želimo zmanjšati alergične odzive pri pacientu in doseči trajno ozdravitev. Varnost in učinkovitost SIT so potrdile mnoge priznane študije. Zaradi dobrih rezultatov zdravljenja s SIT, pri teh treh ključnih skupinah, se bo verjetno SIT uporabljala za širši obseg zdravljenja alergijskih bolezni. SIT je učinkovito zdravljenje, kjer se bistveno zmanjša tveganje za preobčutljivostno reakcijo. Učinkovitost zdravljenja s SIT je bila 95-98% (Rank, Li, 2007). Cilji raziskave Zadali smo si sledeče cilje: • Ugotoviti ali so vsi pacienti, preden se je zdravljenje začelo, podpisali pisno privoljenje za izvajanje SIT in tako razumeli vzrok, način in potek zdravljenja. • Ugotoviti ali je bil odnos med medicinskimi sestrami in pacienti profesionalen in partnerski. • Ugotoviti ali bodo znali pacienti v svojem okolju ustrezno ukrepati. 117 Ocena poteka zdravstvene vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo... Raziskovalne hipoteze H1- Pacienti, ki so prejeli vsa pisna gradiva in bili deležni razumljive razlage o izogibanju kožekrilcev v okolju, ustreznem ukrepanju ob piku imajo statistično pomembno višji nivo samozaupanja, kot ostali. H2- Pacienti, ki so dobili jasna navodila o poteku izvajanja s SIT, so podali statistično pomembno višjo oceno, da so medicinske sestre z njimi razvile partnerski odnos in bile vredne njihovega zaupanja. H3- Pacienti, ki so izrazili večje strinjanje za podpis pisnega privoljenja o zdravljenju s SIT pred pričetkom zdravljenja, so statistično bolje razumeli potek in način zdravljenja. METODE Opis inštrumentarija Uporabili smo metodo anketiranja. Merjenci so izpolnjevali anketni vprašalnik zaprtega tipa. Demografski podatki so zajemali spol, starost in izobrazbo. Sledilo je 6 vprašanj vezanih na stopnjo anafilaktične reakcije in poteka zdravljenja. V drugem delu je bilo postavljenih 22 trditev o delu medicinskih sester in 6 trditev o delu zdravnikov. Uporabili smo pet stopenjsko Likertovo lestvico stališč, kjer je bila 1-nikakor se ne strinjam, 2-se ne strinjam, 3-delno se strinjam, 4-se strinjam, 5-popolnoma se strinjam. Za ugotavljanje zanesljivosti drugega dela anketnega vprašalnika, ki se nanaša na delo medicinskih sester in zdravnikov, je bil uporabljen izračun Cronbachovega alfa koeficienta. Cronbachov alfa koeficient, ki se je nanašal na delo medicinskih sester je znašal 0,95 ter 0,84 za odgovore, ki so se nanašali na delo zdravnikov. Cronbachov koeficent alfa kaže, da je instrument visoko notranje konsistenten in primeren za nadaljnjo uporabo. Opis vzorca Anketni vprašalnik je bil razposlan 90 pacientom, odzvalo se jih je 49, od tega 21 (42,9%) žensk in 28 (57,1%) moških. Vzorec je bil homogen. V raziskavo so bili vključeni pacienti iz cele Slovenije, ki smo jih pričeli zdraviti s SIT med 03.01.2010 in 04.05.2010 v bolnišnici Golnik. Vzorec v raziskavi je bil nerandomiziran in namenski. Preobčutljivost na pike kožekrilcev se pri anketirancih v vzorcu pojavlja vse od 18 do 66 leta. Največ anketirancev ima osnovno šolo (22,4%), poklicno (28,6%) ter srednješolsko izobrazbo (24,5%). Pri 89,8% vseh anketirancev je bila prisotna 3 in 4 stopnja anafilaktične reakcije. 68, 8% anketirancev ima doma adrenalin v avtoinjektorju in 91,7% anketirancev ima pri sebi vedno set za samopomoč. 87,8% anketirancev je bilo zaradi zdravljenja s SIT prvič hospitaliziranih v bolnišnici Golnik, pri ostalih 12,2% pa je zaradi zapletov prišlo do ponovne hospitalizacije. Opis obdelave podatkov Avrea Šuntar Erjavšek, Brigita Skela Savič lagi t-testa za neodvisne vzorce in Pearsonovega korelacijskega koeficienta. P-vrednost < 0,05 je pomenila statistično pomembnost. Za sklop trditev o delu in odnosu medicinskih sester je bila zanesljivost vzorca preverjena. Izračunan je bil Cronbach alfa koeficienta, ki je znašal 0,95, kar pomeni, da je presegel prag 0,7, ki na intervalu od 0 do 1 predstavlja spremenljivo stopnjo zanesljivosti vzorca. REZULTATI Pacienti so na podlagi povprečnih vrednosti dali najvišje ocene splošni oceni dela medicinskih sester (PV 4,71; SO 0,50), izročitvi pisnega gradiva o poteku SIT (PV 4,74; SO 0,79) in možnosti telefonskega ali osebnega kontakta medicinske sestre v alergološki enoti v primeru dilem, stiske ali vprašanj (PV 4,59; SO 0,61). Najnižjo oceno so pacienti glede na povprečno vrednost dali trditvi izročitve pisnega gradiva o izogibanju kožekrilcev v okolju (PV 3,92; SO 1,44), razlagi kaj vsebuje set za samopomoč (PV 3,98; SO 1,21) in trditvi o občutku pacienta, da je ob odhodu iz bolnišnice z medicinsko sestro razvil partnerski odnos (PV 4,00; SO 0,99). Pri vseh odgovorih je bila dosežena maksimalna ocena 5 in minimalna ocena od 1-3. Kakovost informiranja in razlage Samozaupanje pacienta Pearsonov korelacijski koeficient Pearsonov korelacijski koeficient Kakovost informiranja in razlage Samozaupanje pacienta 1 0,773** 0,773** 1 **p<0,001 Tabela 1: Povezava kakovosti informiranja in razlage o ukrepih ter pacientovega samozaupanja Pearsonov korelacijski koeficient (r=0,773) je pokazal statistično pomembno povezavo med kakovostjo informiranja in razlage o ukrepih ter med samozaupanjem pacienta (p=0,001). Povezava med obema dejavnikoma je bila močna in pozitivno usmerjena, kar pomeni, da imajo bolje informirani pacienti tudi večje samozaupanje. H2, ki pravi, da imajo pacienti, ki so prejeli vsa pisna gradiva in bili deležni razumljive razlage o izogibanju kožekrilcev v okolju ter ustreznem ukrepanju ob piku statistično pomembno višji nivo samozaupanja kot ostali, je potrjena. Podatke smo obdelali z računalniškim programom SPSS 15.0. Demografski podatki, osnovni podatki o alergiji na pike kožekrilcev in trditve o delu medicinskih sester do pacientov so bili predstavljeni na podlagi frekvenčne in odstotne porazdelitve oziroma povprečna vrednosti (PV) in standardnega odklona (SO). Hipoteze smo preverjali na pod- 118 119 Ocena poteka zdravstvene vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo... Navodila Partnerski odnos Pearsonov korelacijski koeficient Pearsonov korelacijski koeficient Avrea Šuntar Erjavšek, Brigita Skela Savič Navodila Partnerski odnos 1 0,772** 0,772** 1 **p<0,001 Tabela 2: Povezava navodil o poteku zdravljenja in partnerskega odnosa Pearsonov korelacijski koeficient (r=0,772) je pokazal statistično pomembno povezavo med navodilo o poteku SIT in partnerskim odnosom (p=0,001). Povezava med obema spremenljivkama je močna in pozitivno usmerjena, kar pomeni, da izčrpnejša in natančnejša navodila o poteku zdravljenja vodijo v močnejši partnerski odnos. H3, ki pravi, da so se pacienti, ki so dobili jasna navodila o poteku izvajanja s SIT, statistično pomembno strinjali, da so medicinske sestre z njimi razvile partnerski odnos in bile vredne njihovega zaupanja, je potrjena. Razumevanja poteka zdravljenja Strinjanje za podpis privoljenja Pearsonov korelacijski koeficient Pearsonov korelacijski koeficient Razumevanja poteka zdravljenja Strinjanje za podpis privoljenja 1 0,319* 0,319* 1 *p<0,027 Tabela 3: Povezava strinjanja za podpis privoljenja in razumevanja poteka zdravljenja Pearsonov korelacijski koeficient (r=0,319) pokazal statistično pomembno povezavo med strinjanjem s podpisom privoljenja in potekom zdravljenja (p=0,027). Povezava med obema dejavnikoma je šibka in pozitivno usmerjena, kar pomeni, da večje strinjanje za podpis privoljenja zdravljenja predstavlja boljše razumevanje poteka zdravljenja. H3, ki pravi, da so pacienti, ki so izrazili večje strinjanje za podpis pisnega privoljenja o zdravljenju s SIT pred pričetkom zdravljenja, statistično bolje razumeli potek in način zdravljenja, je potrjena. 120 RAZPRAVA V raziskavi lahko iz opisa vzorca razberemo, da je bilo obravnavanih 7 moških več kot žensk, kar je pričakovano glede na to, da je več moških zaposlenih v gradbeništvu, kmetijstvu, so lovci, gozdarji in čebelarji. Ne glede na spol pa smo dokazali, da vsi potrebujejo enak način obravnave. Tudi Carrolino s sodelavci (2007) navajajo, da so kmetje, rejci čebel, delavci na cestah ali železnicah, vozniki tovornjakov, gradbeni delavci, vojaki in vsi ljudje, ki veliko časa preživijo na prostem visoko rizične skupine ljudi. V raziskavi je razvidno, da spol ne vpliva na pojav preobčutljivosti. V starosti 66 let in več so bili vključeni le 4 pacienti, predvsem zaradi vključitvenih kriterijev, ki jih ljudje te starosti redkeje dosegajo. Razlog je v veliki meri nezainteresiranost starejših ljudi za takšno obliko zdravljenja, kajti gre za dolgotrajno zdravljenje, težave mobilnosti (zdravljenje le v Bolnišnici Golnik), drugih bolezni in jemanja zdravil, ki so v kombinaciji s SIT lahko usodna in manjši telesni aktivnosti starejših. Ravno tako tudi Rank, Li (2007) navajata, da je prvi korak pri uspešnem zdravljenju ustrezen izbor pacientov glede na sposobnost samoopazovanja, izogibanja alergenov v okolju in sodelovanja pri zdravljenju. Starostna zastopanost med 18 in 65 let pa je precej enakomerno porazdeljena, iz tega lahko sklepamo, da starost ne vpliva na pojav preobčutljivostnih reakcij. Rathkopf s sodelavci (2006), Rank, Li (2007) in Žitnik (2006) navajajo, da je zdravljenje s SIT varno in učinkovito. Ugotavljamo, da se glede na izobrazbo kar 75,5% ljudi z osnovno šolsko, srednje šolsko ali poklicno šolo zdravi s SIT kar lahko razložimo, da gre v večini za ljudi, ki opravljajo fizična dela na prostem (gradbeni delavci, vrtnarji, kmetje, gozdarji, idr.). V raziskavi smo dokazali, da imajo vsi pacienti ne glede na stopnjo reakcije standardizirano obravnavo. Set za samopomoč s seboj vedno nosi 44 anketirancev, kar potrjuje, da je zdravstvena vzgoja učinkovita že v ambulanti in se potem nadaljuje tudi na bolniškem oddelku ali pa je odgovor neustrezen, ker pacienti vedo, da bi set morali imeti vedno pri sebi. To bi lahko preverili edino z uporabo ček liste neposredno na obravnavi. Glede predpisovanja adrenalina v avtoinjektorju pa se izkazuje, da so slovenski zdravniki pri tem zelo previdni zaradi stranskih učinkov, ki jih adrenalin ima. V večini ga imajo vsi, ki so doživeli 4 stopnjo reakcije in tisti, ki so doživeli 3 stopnjo z dušenjem. Na prvem mestu je vsekakor set za samopomoč, šele nato adrenalin. Tukaj pa Slovenija odstopa od tujine, kajti v tujini dajejo velik poudarek na čim prejšnji uporabi adrenalina v avtoinjektorju. Bonifazi s sodelavci (2005), Greco (2000) in Stevens (2008) menijo, da je prvi izbor terapije adrenalin v avtoinjektorju. V tujini setov za samopomoč tako rekoč sploh ne poznajo in v večini uporabljajo le adrenalin. Bonifazi s sodelavci (2005), Rank, Li (2007), Greco (2000), Rathkopf s sodelavci (2006) in Stevens (2008) se strinjajo, da je izobraževanje bistvo obravnave vsakega pacienta z alergijskim obolenjem, predvsem ustrezno izogibanje kožekrilcev in samopomoč. V raziskavi je razvidno, da se pacienti zavedajo pomena pisnih, ustnih informacij in konstantne zdravstvene vzgoje. Bolj kot so pacienti samozavestni (več imajo znanja) bolj normalno živijo, si pred boleznijo ne zatiskajo oči, o njej odkriti govorijo in s tem učijo tudi svojo okolico o ustreznem ravnanju v primeru pika. Preobčutljivostnih reakcij je iz leta v leto več, zatorej vse več tehničnega dela za medicinsko sestro. 121 Ocena poteka zdravstvene vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo... Carollino s sodelavci (2007) navajajo, da je SIT zaradi dolgega zdravljenja in visoko kvalificiranega osebja zelo drago. Dejstvo je, da je izvajanje kožnih testov zelo zamudno, natančno delo, a najbolj zanesljiva oblika diagnosticiranja. Ravno tako samo injiciranje injekcij pri SIT. Corallino s sodelavci (2007), Rank, Li (2007) ter Greco (2000) navajajo kako zelo pomembno je dosledno spoštovanje standardiziranih pravil in metodološke natančnosti opravljanja kožnih testov in, da je to odlika najboljših alergoloških centrov. Potreben je zelo strog in stalen nadzor kakovosti. Vsa izvedba kožnih testov tako v Sloveniji kot v tujini pa je v domeni medicinske sestre. Putman, Badzek (2005) navajata, da je partnerski odnos, kjer je pacient lahko aktiven partner, edinstvenega pomena pri zdravljenju s SIT. V nasprotnem primeru pacienti trpijo za anksioznostjo, omejitvami v življenju, ki drastično posegajo v kvaliteto življenja in so še vedno izpostavljeni alergenu. V raziskavi so imeli pacienti občutek, da so z medicinskimi sestrami razvili partnerski in spoštljiv odnos. Tukaj se dokazuje, da je delo v majhnih skupinah učinkovito in kvalitetno, ne zgublja se pristnega, profesionalnega in odkritega odnosa. V večini so pacienti v ambulanti obravnavani individualno, v alergološki enoti pa največ po 5 skupaj. To daje pacientom možnost, da delijo mnenje, ga preverijo pri medicinski sestri, se odkrito pogovarjajo o vseh dilemah in težavah kajti skupaj preživijo najmanj 2 dni. Medicinska sestra je ves čas dosegljiva, v bližini, vedo, da so opazovani, zato se počutijo varne, obenem pa jih sestre vzgajajo, aktivno vključujejo z opazovanjem in preverjanjem znanja. Avrea Šuntar Erjavšek, Brigita Skela Savič 5. Putman H, Badzek L. Liability Issues Associated With the Administration of Allergen Immunotherapy. Journalof Nursing Law. 2005;10(2):131-6. 6. Rank MA, Li JT. Allergen Immunotherapy. Mayo Clin Proc. 2007;82(9):1119-23. 7. Rathkopf MM, Quinn JM, Proffer DL, Napoli DC. Patient knowledge of immunotherapy before and after an educational intervention: a comparison of 2 methods. Ann Allergy Asthma Immunol. 2004;93:147–53. 8. Stevens D. Insect bites and stings. Practice Nursing. 2008;19(8):411-3. 9. Žitnik S. Zgodnja imunoterapija alergijskih bolezni. In: Košnik M. Zbornik sestanka: Zgodnja terapija alergijskih bolezni. Zagotavljanje kakovosti v alergologiji. 18. Nov 2006. Ljubljana, Slovenija. Ljubljana: Medicinska fakulteta; 2006. ZAKLJUČEK Zdravljenje s SIT temelji na partnerskem odnosu. Zdravstvena vzgoja je bistvenega pomena pri zdravljenju, zato ji medicinske sestre namenjajo veliko pozornosti, diskutirajo o novih načinih, pristopih in se veliko učijo tudi v tujini. Pacienti so do dela medicinskih sester zelo kritični, veliko opazujejo, delijo svoje mnenje z njimi in drugimi pacienti zatorej so rezultati raziskave toliko bolj spodbudni. Očitno je začrtana pot pravilna, pacienti so z delom medicinskih sester v večini zadovoljni, rezultati uspešnosti zdravljenja so mednarodno primerljivi, kar nam daje motivacijo za še boljše delo in obravnavo. LITERATURA 1. Bilo BM, Bonifazi F. Epidemiology of insect-venom anaphylaxis. Current Opinion in Allergy and Clinical Immunology. 2008;8:330-7. 2. Bonifazi F, Jutel B, Bilo BM, Birnbaum J, Muller U. Prevention and treatment of hymenoptera venom allergy: guidelines for clinical practice. Allergy. 2005;60:1459-70. 3. Corallino M, Nico A, Kourtis G, Caiaffa MF, Macchia L. Skin testing technique and precision in stinging insect allergy. Journal of Clinical Nursing. 2007;16:125664. 4. Greco LK. Hymenoptera Stings. Top Emerg Med. 2000;22(2):37-43. 122 123 Bernardka Krumpak, Brigita Putar Zagotavljanje kakovosti cepiv – hladna veriga UVOD Quality assurance vaccine - cold chain V članku je predstavljeno zagotavljanje ustrezne kakovosti cepiv pri vzdrževanju hladne verige, transportiranju in shranjevanju. Transport cepiv opravlja pooblaščeni prevoznik Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije (IVZ RS) od IVZ Ljubljana do Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah oziroma do vseh zdravstvenih postaj v Sloveniji. Bernardka Krumpak, Brigita Putar Za prevzem cepiv so na vseh mestih določene pooblaščene osebe (zdravstveni delavci), ki cepivo sprejmejo in ga ustrezno shranijo. Shranjevanje cepiv in rokovanje s cepivi je zelo pomembno, kajti manjša neprevidnost, napaka lahko privede do neuporabnosti cepiva. POVZETEK SUMMARY Pri rokovanju s cepivi – transportu, je potrebno izvajati poseben nadzor, ter izpolnjevati določene pogoje. Ta postopek se imenuje »hladna veriga«, ki pa ne sme biti prekinjena. To pomeni obvezno shranjevanje cepiv v hladilnikih, z ustreznimi indikatorji temperature, ki naj bo med +2 in +8 st. C . Prevoz zdravil/cepiv opravljajo s posebnimi kombiniranimi vozili v skladu z zahtevami in standardi. Obveznost in naloga zdravstvenih delavcev je zagotavljanje varnosti in kvalitete cepiv s pomočjo obvladovanja »hladne verige«. Shranjevanje cepiv in rokovanje s cepivi je zelo pomembno, kajti manjša neprevidnost, napaka, lahko privede do neuporabnosti cepiva. Vso pozornost zdravstveni delavci namenijo rokovanju, shranjevanju, da ne prekinejo hladne verige in zagotovijo vse predpisane pogoje in tako varno cepljenje. When handling the vaccine - the transportation necessary to implement special supervision and meet certain conditions. This process is called “cold chain” that must not be interrupted. This means the compulsory storage of vaccines in refrigerators, with appropriate indicators of temperature should be between +2 and +8 st. C. Transport of drugs / vaccines are performed with special vans in accordance with the requirements and standards. Obligations and duties of health workers is to ensure the safety and quality control of vaccines using the “cold chain”. How to store and handle vaccines is very important because the less carelessness, failure may lead to the inapplicability of the vaccine. All the attention devoted to health care workers handling, storage, not to interrupt the cold chain and ensure that all regulatory conditions, and thus safe vaccination. Ključne besede: cepivo, hladna veriga, transport, skladiščenje cepiva. Keywords: vaccine, cold chain, transport, storage of vaccine ROKOVANJE S CEPIVOM Glavna medicinska sestra oz. pomočnica direktorice za področje zdravstvene nege ZD Šmarje pri Jelšah, zbira naročila iz vseh zdravstvenih postaj. Cepivo je možno naročiti po faksu, pisno z naročilnico, po predhodnem telefonskem dogovoru ali po elektronski pošti in po pošti na IVZ RS v Ljubljani. Vpisati je potrebno vrsto cepiva, količino, datum in kraj dostave cepiva. Ob naročilu cepiva je potrebno vedeti kolikšno število odmerkov cepiva bo naročenih, koliko je obstoječih hladilnih naprav, kako velika je zaloga cepiva, urnik izvajanja cepljenja in ali je obstoječi naročnik izvajalec zdravstvenega varstva. Naročilo se odda dva delovna dni pred dostavo cepiva. Prevzem cepiva Primopredaja cepiva je možna na določen dan dostave v dopoldanskem času, predvidoma do 14. ure. Prevzem cepiva opravita prevoznik in kontaktna oseba za prevzem cepiva, ki mora biti strokovno usposobljena. Ob prevzemu cepiv prevoznik preda pooblaščeni osebi za prevzem cepiva prevoznico, potrdilo o prevzemu in cepivo za celotno ustanovo. Obojestransko izpolnita podatke prevoznice in dostavo potrdita s podpisom. Prispelo pošiljko cepiva pooblaščena oseba za prevzem cepiva najprej zloži iz transportne ovojnine, nato sortira po nazivu cepiva, pregleda kvalitativno in kvantitativno, primerja s priloženimi potrdili o prevzemu cepiva, nato pa čim hitreje shrani v hladilnik/e. Reklamacijo je potrebno javiti in posredovati Enoti za nabavo in distribucijo cepiv najkasneje v roku treh delovnih dni. Izvajalec cepljenja prejme navodila in ukrepe za odpravo reklamacije. Naloge skrbnika oz. »medicinske sestre za cepiva« Vsako prispelo pošiljko je potrebno zložiti, sortirati, pregledati in primerjati s priloženim potrdilom ob prevzemu cepiva in ga shraniti v hladilnik, ki je opremljen z redno umerjenim termometrom. Temperatura v hladilniku mora biti med +2 in +8 0C. VZŠ CE Pri sprejemanju in oddaji cepiva iz hladilnika je potrebno vpisati v evidenčni zvezek o cepivih naslednje podatke: Bernardka Krumpak - berni.krumpak@gmail.com pred. mag. Brigita Putar - brigita.putar@vzsce.si 124 125 Zagotavljanje kakovosti cepiv – hladna veriga • • • • • • • datum sprejema cepiva, serijo cepiva, rok veljave cepiva, ostanek cepiva, podpis medicinske sestre, temperaturo v hladilniku, obvezno preveriti, če je hladilnik zaprt Cepivo mora biti v hladilniku: • • • • zloženo na policah, ločeno med seboj in sortirano, vrste cepiv naj se ne dotikajo, da med njimi kroži zrak, ospredju mora biti cepivo s krajšim rokom uporabe (Židanik, 2010). Cepivo se ne sme shranjevati na vratih in v spodnjem delu hladilnika, kjer sta posodi za zelenjavo, saj temperatura na omenjenih mestih ni primerna. V hladilnik za shranjevanje cepiva ne sodi pijača, laboratorijski material in podobno. Temperatura se mora odčitati najmanj trikrat dnevno in zabeležiti v evidenčni zvezek. V hladilniku je nameščen tudi merilec temperature (dataloggar), ki vsako uro zabeleži temperaturo v hladilniku. Računalniški izpis temperature v hladilniku se opravi enkrat mesečno. Izpis pripravi medicinska sestra, ki je »skrbnica« procesa hladne verige. V primeru spremembe temperature je potrebno takojšnje ukrepanje. Cepivom, ki poteče rok trajanja, odprte neuporabljene ampule cepiv ali v primeru daljšega izpada električne energije in s tem posledično spremembe temperature, se cepivo vrne z zapisnikom o vračilu neuporabljenega cepiva na IVZ RS, kjer poskrbijo za strokovno uničenje. (www.Spm.si., dostopno 21.6.2011) Ob prekinitvi hladilne verige je potrebno ravnati v skladu s predpisanim protokolom. Poskrbeti je potrebno, da cepivo čim prej shranimo v skladu z navodili proizvajalca, nato moramo cepivo ločiti od ostalega in ga primerno ustrezno označiti. Pisno posredujemo podatke o prekinitvi hladilne verige (maks. čas, maks. temperatura, intaktnost cepiva, ime cepiva, serija, rok uporabe). Transport cepiv Prevoz cepiva je eden od členov hladne verige, ki je zelo pomemben. IVZ RS organizira prevoze cepiv z ustreznim transportnim vozilom, ki mora biti opremljeno z Equiterm fiksno torbo oz. termoizolacijskimi kontejnerji, ki omogočajo vzdrževanje ustrezne temperature in so izdelani v skladu z evropskimi standardi. Za vzdrževanje temperatur se uporablja termo - kemijski sistem, ki omogoča do 24 - urno delovanje. Nato pa se preko vtičnice napaja v vozilu. Dostava cepiv je na vse lokacije – v vse zdravstvene postaje ob petkih dopoldan. V vseh zdravstvenih postajah so določene pooblaščene medicinske sestre, ki cepivo prevzamejo in ga takoj namestijo v hladilnik. V primeru, da je potrebno cepivo premestiti iz ene zdravstvene postaje v drugo, ga je potrebno prenesti v hladilni torbi s hladilnimi telesi. 126 Bernardka Krumpak, Brigita Putar Vzdrževanje in čiščenje hladilnikov Za čiščenje hladilnika je zadolžena medicinska sestra, ki izvaja postopke hladne verige. Samo izvedbo postopka čiščenja pa lahko izvede čistilno osebje pod nadzorom zdravstvenega tehnika. Za vzdrževanje hladilnikov je zadolžena vzdrževalna služba. V primeru okvare, jo je potrebno obvestiti, navesti inventarno številko hladilnika in lokacijo. Napaka se mora odpraviti takoj. POGOJI ZA DELOVANJE CEPILNEGA MESTA oz. SHRANJEVANJE CEPIVA Za izvajanje cepljenja in skladiščenje cepiv morajo biti zagotovljeni naslednji pogoji: • Ustrezni kadri (ustrezno število strokovnjakov z ustreznimi strokovnimi in praktičnimi izkušnjami, ki morajo biti vestni in odgovorni; imenovan mora biti vodja skladišča cepiva, ki nadzira delovanje; vzpostavljena morata biti kontrola in nadzor). • Primerni prostori (stene in tla morajo biti iz materialov, ki omogočajo enostavno mokro čiščenje; prostori morajo biti lahko dostopni, zaščiteni pred naravnimi pojavi, čisti, vzdrževani, suhi, primerno osvetljeni, z možnostjo prezračevanje, zaščiteni pred vstopom insektov in drugih živali, zaščiteni pred vstopom nepooblaščenih oseb; omogočati morajo izvedbo cepljenja in urejeno shranjevanje cepiv; z ustrezno število sanitarij, garderobami in prostori za odmor in malico). • Ustrezna oprema in pribor (ustrezen informacijski in komunikacijski sistem; ustrezna oprema, ki omogoča mokro čiščenje in razkuževanje; hladilne naprave; indikatorji temperature in vlage). • Delovna in zaščitna obleka (rokavice, halje, topla oblačila, …). • Dogovorjeni procesi (splošni postopki, navodila za delo in čiščenje, …). • Predpisani sanitarno - tehnični in drugi pogoji (protipožarni in okoljevarstveni predpisi, predpisi o varstvu pri delu, …). • Dokumentacija. Izdelava in arhiviranje dokumentov Dokumentacija mora biti napisana urejeno, pregledno in jasno, prav tako mora biti datirana, odobrena in podpisana s strani pooblaščene osebe. Dokumentacijo je potrebno redno pregledovati in jo sproti obnavljati. Periodični dokumenti morajo biti napisani v knjigo/zvezek z v naprej oštevilčenimi stranmi, ki onemogočajo poneverbe teh dokumentov. Arhiv mora biti urejen in zavarovan pred zlorabo in uničenjem. Vse dokumente se mora arhivirati skladno z zakonodajo, s finančnimi predpisi oziroma po navodilih osebe, ki je odgovorna za kontrolo kakovosti. Dokumente o cepivih se mora hraniti najmanj povprečno dvojno dobo roka uporabe, to pa je pet let. 127 Zagotavljanje kakovosti cepiv – hladna veriga ZAKLJUČEK Pri transportu cepiv je potrebno upoštevati hladno verigo in dobro skladiščno prakso, ki jo določa pravilnik. Pooblaščena oseba, ki sprejema cepivo, mora imeti opravljen tečaj hladilne verige, dobre skladiščne prakse in tečaj postopkov za ravnanje in shranjevanje cepiv. Izvajajo se nadzori, izvaja jih pooblaščena oseba, kjer pregledujejo hladilnike, liste izmerjenih temperatur, hranjenje in uporabnost cepiv. Pomembno je, da se sproti vodi evidenca, da ne prihaja do napak. Ob ugotovitvi, da cepivo ni več uporabno, ga je potrebno vrniti v zaprti originalni embalaži ali v kontejnerju skupaj z izpolnjenim zapisnikom o vračilu neporabljenega cepiva enoti za nabavo in distribucijo zdravil. Zadolžena oseba za naročanje cepiv vedno naroči toliko cepiv, kolikor se jih bo potrebovalo. Da je cepivo primerno shranjeno, pa je potrebno imeti ustrezen kader, primerne prostore, ustrezno opremo in pribor, pravilno delovno in zaščitno obleko, dogovorjene procese, predpisane sanitarno - tehnične pogoje in dokumentacijo. Le z vestno opravljenim delom vseh zaposlenih bomo prispevali kanček h kakovosti v zdravstveni dejavnosti. LITERATURA 1. Cepljenje 2010. Spm.si. Dostopno na: http://www.spm.si/novice/5-evropskiteden-cepljenja-2010 (21.06.2011). 2. Židanik A. et. al. Program za obvladovanje bolnišničnih okužb v ZD Maribor str. 74 -77, Maribor, 2010. Dostopno na: http://www.zdmb.si/fileadmin/Dokumenti/ISO/Program%20KOBO.pdf (21.06.2011). JAVNA PODOBA MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIJI: SPREMEMBE PO LETU 2004 PUBLIC IMAGE OF SLOVENIAN NURSES: CHANGES AFTER 2004 Petra Popović, Majda Pahor POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Časopisna sporočila - podobe - o medicinskih sestrah pomagajo ustvarjati javno mnenje o pomembni vlogi medicinskih sester v zdravstvenem varstvu. Kar javnost vé in verjame o obstoju in učinkovitosti medicinskih sester igra zato ključno vlogo pri dodelitvi finančnih sredstev, ki bodo podpirala stroko in skrbela za njen napredek. Background: News media messages - images - about nurses help create public opinion about nurses’ significant role in health care. What the public knows and believes about the existence and effectiveness of nurses therefore plays a key role in determining the resources that will be allocated to support and advance nursing profession. Cilj: Cilj je bil ugotoviti javno podobo medicinskih sester, kot je bila prikazana v časopisu Delo za leto 2007. Aim: The aim was to determine the public image of nurses as it was depicted in newspaper Delo in 2007. Metode: Besedila časopisa so bila analizirana s kvalitativno analizo vsebine. Kodiranje podatkov je potekalo po vnaprej določenih temah, kategorijah in podkategorijah. Methods: The articles of the newspaper were analyzed using qualitative content analysis. The coding of data was guided by the advance prepared themes, categories and sub-categories. Rezultati: Rezultati raziskave kažejo, da je časopis predstavil relativno pozitivno podobo medicinskih sester. Medtem ko se je večina besedil osredotočala na pomanjkanje medicinskih sester, njihovo nizko plačilo in slabe delovne pogoje, pa so bile medicinske sestre prikazane tudi kot profesionalke z visokošolsko izobrazbo, ki so se ukvarjale s sodobno zdravstveno nego, ki je vključevala zdravstveno vzgojo bolnikov in preventivno dejavnost. Results: The results of the research indicate that the newspaper has projected a relatively positive image of nurses. While the majority of newspaper articles concentrated on nurses’ poor working conditions, low salaries and nurse shortages, the nurses were also shown as professionals with high education who were involved in modern nursing practice, such as patient education and preventive health care. ZF UL Petra Popović - petra2535@hotmail.com izr. prof. dr. Majda Pahor - majda.pahor@zf.uni-lj.si 128 129 Javna podoba medicinskih sester v sloveniji: spremembe po letu 2004 Razprava: Ugotovitve kažejo potrebo po raziskovanju medijskih podob medicinskih sester, še posebej zato, ker so mediji pomemben vir informacij o medicinskih sestrah in njihovem delu in tudi pomemben element promocije poklica medicinske sestre. Discussion: The findings point to the need for research on media images of nurses, especially considering that the media are an important sources of information about nurses and their work and also they are an important component of promoting the nursing profession. Zaključek: Medicinske sestre bi lahko izboljšale svojo časopisno podobo in pridobile kakovostna novinarska besedila tako, da bi npr. ob svojem prazniku v bolnišnice povabile novinarje in jih seznanile z nalogami in odgovornostmi medicinskih sester. Ta besedila bi odsevala pozitivno podobo poklica, saj bi predstavila samostojno in kompleksno vlogo medicinskih sester. Conclusion: Nurses could enhance their press image and gain quality newspaper articles, e.g., by inviting journalists to the hospital on International Nurses Day and introducing them to the professional duties and rensposibilities of nurses. This articles would reflect a positive image of nursing profession since they would present nurses′ autonomous and complex role. Ključne besede: časopisna besedila, kvalitativna analiza vsebine, kodiranje podatkov Key words: newspaper articles, qualitative content analysis, coding of data UVOD Kakšen je splošen vtis o medicinskih sestrah, ki ga naredijo mediji, tako tiskani kot tudi radio, televizija in internet, na javnost v našem prostoru? Pri prebiranju časopisja, pa tudi v že omenjenih medijih velikokrat opazimo, da je poklic medicinske sestre povezan s težkimi delovnimi pogoji in slabim plačilom, največkrat se medicinska sestra pojavlja v povezavi z zdravnikom. Poročanje medijev se dotakne tudi slabih odnosov zaposlenih v zdravstvu ter dobrih možnosti zaposlitve medicinske sestre z visokošolsko izobrazbo skoraj povsod po Evropi. Podobe medicinskih sester so zelo zaskrbljujoče v ameriških nadaljevankah in filmih, ki medicinske sestre najpogosteje kar ignorirajo, trivializirajo ali pa ne predstavijo prave narave njihovega dela. Medicinske sestre iz Združenih držav Amerike take podobe obsojajo in jih krivijo za zapuščanje delovnih mest in pomanjkanje medicinskih sester (Sussman, 2000). Časopisna sporočila - podobe - o medicinskih sestrah pomagajo ustvarjati javno mnenje o pomembni vlogi medicinskih sester v zdravstvenem varstvu. Kar javnost vé in verjame o obstoju in učinkovitosti medicinskih sester, igra zato ključno vlogo pri dodelitvi finančnih sredstev, ki bodo podpirala stroko in skrbela za njen napredek (Kalisch, Kalisch, 1985). Podobe medicinskih sester pa ne vplivajo samo na stališča uporabnikov zdravstvenih storitev in politikov, temveč pomagajo oblikovati predstavo, ki jo imajo medicinske sestre o sebi, in tudi predstavo in odločitev mladih za poklic medicinske sestre. Glede na to, da so medicinske sestre v večini ženske, lahko pri mladih te podobe oblikujejo dojemanje spolnih vlog in njihovih prihodnjih vlog v poklicu (Steinke, 2005). Dve raziskavi, ki sta se ukvarjali s pojavnostjo medicinskih sester v medijih, sta bili na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani v okviru diplomskih del izvedeni za leto 1995 in 2003 (Žvižaj, 1996; Karoli, 2005). Empirični del te zadnje diplomske naloge se nanaša na 130 Petra Popović, Majda Pahor novinarska besedila (Košir,1988), objavljena v časopisu Delo v letu 2003 in obravnava pojavnost pojmov medicinska sestra, »sestra«, zdravstvena nega in pojavnost ostalih poklicev v zdravstveni negi ter primerja zbrane podatke s podatki v diplomski nalogi za leto 1995. Podoba poklica medicinske sestre, njegova prepoznavnost in uveljavljenost, se tako pokaže s povečanim številom omemb posameznega pojma, s povečanjem števila in raznolikosti pri omembi višje ali visokošolske izobrazbe medicinskih sester ter z velikim številom omenjenih strokovnjakov zdravstvene nege pri nas in v tujini. Karoli (2005) omeni tudi strani in čas, v katerem so se v časopisu določena besedila pojavila. Vsi ti podatki so za javno podobo poklica zelo pomembni, je pa res, da je medicinska sestra omenjena tudi v tekstih, ki jo postavljajo v povsem drugačen kontekst, ki nima nobene povezave ne z njo ne z njenim poklicem, zato včasih njene podobe ne moremo primerjati s številom objavljenih besedil. Kdo drži v rokah zrcalo podobe medicinskih sester? So to družba in mediji ali kar medicinske sestre same? Če se naslonimo na besede Tamlyn (2005), ki pravi, da imamo na razpolago samo štiri poti, preko katerih komuniciramo s svetom: kaj počnemo, kako izgledamo, kaj povemo in kako povemo, lahko rečemo, da gre za tisto slednje. Cilj raziskave torej ni samo ugotoviti kolikokrat, ampak tudi kako oz. na kakšen način so se medicinske sestre v besedilih pojavljale. Pojem medicinska sestra bo pri tem postavljen v vsebinski okvir, ki ga bodo določale že vnaprej pripravljene teme, kategorije in podkategorije, v katere se bodo uvrstila analizirana besedila. Del kategorij se bo nanašal na domnevo, da je največ besedil, v katerih je zastopana medicinska sestra, povezanih z njenim delovnim okoljem, kamor sodi npr. zaposlovanje medicinskih sester. Del kategorij pa bo namenjen pomembnim temam s področja zdravstvene nege, obravnavanih tekom študija na fakulteti, ki so aktualne tudi v širšem družbenem smislu, npr. skrb za starostnika. Vsebina besedila v časopisu je pomemben pokazatelj družbenega dogajanja in s tem tudi javnega mnenja (Vreg, 2002). Na svojo aktualnost še posebej opozarjajo vsebine, ki se nahajajo na prvih straneh časopisa. Kakšna je javna podoba medicinskih sester v Sloveniji po letu 2004, v katerem je Slovenija postala članica Evropske unije? To bomo poskušali ugotoviti z analizo besedil Dela za leto 2007 zato, ker je bilo to leto pomembno v smislu izobraževanja na področju zdravstvene nege in ga je zaznamovalo odpiranje novih visokih strokovnih šol za zdravstveno nego. METODE V raziskavi je bila za besedila, ki so bila objavljena v časopisu Delo in Sobotni prilogi v letu 2007, kot metoda uporabljena kvalitativna analiza vsebine. Za iskalni kriterij po besedilih je bil uporabljen pojem medicinska sestra. Besedila s tem pojmom so bila analizirana po metodi kodiranja, pri čemer so bile dobljene kode razvrščene v vnaprej določene podkategorije, kategorije in teme, kot jih prikazuje Tabela 1. Vse podkategorije, kategorije in teme so obenem služile kot izključevalni kriterij za tista besedila, ki se z njimi niso ujemala in ki v večini primerov niso imela neposredne povezave z medicinsko sestro in je bila ta v njih samo omenjena (npr. medicinska sestra je poklic mame znanega športnika). Drugi izključevalni kriterij so bila besedila, ki so vsebovala pojem »sestra« in so bila iz analize vsebine avtomatsko izključena. Skupno število besedil, ki je vsebovalo pojem medicinska sestra je bilo 153, po končani analizi vsebine je teh ostalo 80. 131 Javna podoba medicinskih sester v sloveniji: spremembe po letu 2004 Kvalitativna analiza vsebine, ki je potekala po metodi kodiranja, je bila narejena tako, da so se posamezne besede, stavki, izjave in odstavki v besedilu uvrstili v vnaprej določene podkategorije, ki jih določajo kategorije, te pa v dveh primerih tudi teme. Sam proces analize vsebine je bil narejen tako, kot predlagata Graneheim, Lundman (2004). Enota analize (unit of analysis), ki jo v tem primeru predstavlja besedilo časopisa, je bila skrajšana do te mere, da se je med besedami, stavki, izjavami in odstavki še vedno ohranila vsebina prvotnega besedila. Nova enota, ki je nastala na ta način, je dobila ime pomenska enota (meaning unit). Pomenska enota je bila zopet skrajšana in nastala je zgoščena pomenska enota (condensed meaning unit). Zadnja faza v procesu skrajševanja teksta je bila nastanek kod. Skozi celoten postopek skrajševanja enot, vključno s kodami, je prisoten pomemben vpliv konteksta. Petra Popović, Majda Pahor črkami in podkategorije, ki so napisane z navadnimi. V tabeli predstavljajo teme latentno vsebino besedila, kategorije in podkategorije pa manifestno (Graneheim, Lundman, 2004). REZULTATI Po zgledu raziskave, ki jo je opravila Pahor (2002), so bila besedila, ki so se uvrstila v podkategorijo MS - delovni pogoji, zaradi njihove kompleksne zgradbe, analizirana glede na značilnosti, pogoje in posledice oz. ukrepe. Ta raziskava je prišla v poštev tudi pri tistih besedilih, ki so se uvrstila v kategorijo MS in odnosi na delovnem mestu in so bila analizirana glede na dimenzije, kot so pozitivno - negativno - nevtralno. Za prikaz frekvence rezultatov kvalitativne analize vsebine je bila uporabljena kvazi-statistika (Becher, 1958 cit. po Pahor, 1995). Teme, kategorije, podkategorije *Medicinske sestre (MS); Zdravstvena nega (ZN) 1 MS IN DELOVNO OKOLJE 1.1 MS in položaj na delovnem mestu 1.1.1 MS - zaposlovanje 1.1.2 MS - plačilo 1.1.3 MS - delovni pogoji 1.2 MS in odnosi na delovnem mestu 1.2.1 Odnos MS - zaposleni v ZN 1.2.2 Odnos MS - zdravnik 1.2.3 Odnos MS - bolnik 2 MS IN ZN 2.1 MS in teorija ZN 2.1.1 Pojavnost ZN 2.1.2 MS - negovalna diagnostika 2.1.3 MS - kakovost v ZN 2.2 MS in praksa ZN 2.2.1 MS - preventivno zdravstveno varstvo, zdravstvena vzgoja in promocija zdravja 2.2.2 MS - skrb za starostnika 2.2.3 MS - skrb za marginalne skupine 2.2.4 MS - paliativna ZN 3 Izobraževanje MS 3.1 Izobraževanje MS na visokih šolah za zdravstvo in klinikah 3.2 Izobraževanje MS v okviru lastne stroke 3.3 MS - vodja izobraževanja 4 Identiteta MS 4.1 MS v besedi in sliki 4.2 12. maj - mednarodni dan MS Tabela 1: Pregled nad temami, kategorijami in podkategorijami Tabela 1 predstavlja temi, kategorije in podkategorije, ki so bile določene vnaprej, še pred pričetkom analize vsebine. Temi predstavljata MS IN DELOVNO OKOLJE in MS IN ZN za zaporednima številkama 1 in 2. Vse ostalo so kategorije, ki so napisane s krepkimi 132 Slika 1: Število kod po temah in kategorijah Slika 1 prikazuje število kod po posameznih temah in kategorijah oziroma število besedil, iz katerih so bile kode izpeljane. Črni stolpec predstavlja na sliki tista besedila, ki so bila objavljena v Delovih sekcijah Naslovnica in Dogodki dneva. Ti dve sekciji sta, ker sta se pojavili na prvih straneh časopisa, pretresali aktualne dogodke, tudi v povezavi z medicinsko sestro. Beli stolpec je zajel besedila Sobotne priloge in ostalih sekcij Dela, v katerih so bile medicinske sestre omenjene. Te sekcije so bile Mnenja, Iz naših krajev, Zdravje, Delova borza dela, Znanost, Panorama in Zadnja stran. Števila v oklepaju za temami in kategorijami pomenijo skupno število kod posamezne teme in kategorije ne glede na mesto - sekcijo objave besedila. Iz skupnega števila kod je tudi razvidno, da sta temi im kategorije na sliki razvrščene po pojavnosti, od največjega do najmnajšega števila kod. Največ besedil, v katerih so nastopale medicinske sestre, se je uvrstilo v temo MS in delovno okolje in njeno podrejeno kategorijo MS in položaj na delovnem mestu, ki je zajela podkategorije MS - zaposlovanje, MS - plačilo in MS - delovni pogoji. V podkategoriji MS - zaposlovanje so kode oz. besedila, iz katerih so bile kode izpeljane, govorile predvsem o pomanjkanju medicinskih sester na celotnem območju Slovenije in v Evropi. V podkategoriji MS - plačilo so se besedila v večini osredotočala na slabe plače medicinskih sester, nekaj besedil pa je primerjalo plače medicinskih sester s plačami moških v zdravstvu, s plačami policistov in s plačami moških, ki imajo isto stopnjo izobrazbe in podobne izkušnje. Pomanjkanje medicinskih sester in njihovo nizko plačilo sta bili težavi, ki sta bili aktualni tudi v podkategoriji MS - delovni pogoji, katere besedila so še pokazala, da so slovenske in tudi tuje medicinske sestre obremenjene, da delajo v slabih razmerah, so utrujene, zapuščajo delovna mesta ipd. Ker je bila analiza vsebine besedil v tej podkategoriji narejena glede na značilnosti, razloge in posledice oz. ukrepe, se je izkazalo, da npr. obremenjenost medicinskih sester ni samo značilnost 133 Javna podoba medicinskih sester v sloveniji: spremembe po letu 2004 nekega stanja, temveč pomeni tudi posledico in razlog za zapuščanje delovnih mest. Občutek »začaranega kroga«, ki ga je dala na ta način narejena analiza, je pogosto prisoten tudi na realnih delovnih mestih medicinskih sester. Žal so za odpravo slabih delovnih pogojev medicinske sestre v besedilih navedle le malo rešitev oz. ukrepov. Kategorija MS in odnosi na delovnem mestu, ki se je ravnotako uvrstila v temo MS in delovno okolje, je razkrila, da odnosi med medicinskimi sestrami in zdravniki, bolniki in ostalimi zaposlenimi v zdravstveni negi v časopisu Delo niso bili posebej izpostavljeni. V temi MS in ZN ter kategoriji MS in teorija ZN izstopa podkategorija MS - kakovost v ZN, ki s svojimi besedili opozarja na pomankljive standarde in kriterije v nekaterih zdravstvenih ustanovah po Sloveniji. Strokovnjaka zdravstvene nege še menita, da je pri nas ogrožena varnost bolnikov ter da medicinske sestre ne kažejo interesa za kakovostno delo. Sodeč po besedilih podkategorije MS - kakovost v ZN opravljajo najkakovostnejšo zdravstveno oskrbo zaposleni v celjski bolnišnici, v kateri so bolniki še posebej zadovoljni z delom in odnosom medicinskih sester. Kategorija MS in praksa ZN, ki se je tudi uvrstila v temo MS in ZN, prikazuje v podkategoriji MS - preventivno zdravstveno varstvo, zdravstvena vzgoja in promocija zdravja najbolj pozitivno podobo poklica medicinske sestre. Kot pove že naslov podkategorije, so medicinske sestre v besedilih prikazane v povezavi s sodobno zdravstveno nego, aktivnosti primarne in terciarne preventive in zdravstvene vzgoje so enakomerno porazdeljene med 10 besedil. Promocija zdravja se odraža že s samo objavo teh besedil v časopisu, na podlagi katerih je mogoče tudi sklepati, da opisujejo medicinske sestre z visokošolsko izobrazbo. Besedila podkategorije MS - paliativna ZN dokazujejo, da je področje paliativne oskrbe pri nas še v povojih. Kategorija Izobraževanje medicinskih sester in kategorija Identiteta MS sta samostojni in ju ne določa nobena tema. Podkategorijo Izobraževanje MS na visokih šolah za zdravstvo in klinikah je v polovici besedil zaznamovalo ustanavljanje novih visokih strokovnih šol za zdravstveno nego, ki pa je hkrati pomenilo tudi rešitve za potrebe po medicinskih sestrah na celotnem območju Slovenije, omenjene že v podkategoriji MS - zaposlovanje. Iz podkategorije Izobraževanje medicinskih sester v okviru lastne stroke je zaznati potrebo medicinskih sester po izobraževanju iz paliativne oskrbe. Podkategorija MS v besedi in sliki je zajela samo tri besedila, v sklopu katerih so se medicinske sestre pojavile na fotografiji, pri tem pa ni nobeno od besedil, ki imajo bolj ali manj politično ozadje, neposredno povezano s poklicem medicinske sestre. Tako po količini kot po vsebini je skromna tudi podkategorija 12. maj - mednarodni dan MS. Glavni kontekst, v katerega sta bili postavljeni obe kodirani besedili, je proslava ob mednarodnem dnevu medicinskih sester. Kodi sta v tej podkategoriji zajeli opozorila predsednic društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov iz Celja in Maribora, ki se nanašajo predvsem na problematiko poklica, kot je pomanjkanje kadra, zahtevno delo, nizka plača, obremenjenost in prenizko vrednotenje dela medicinskih sester. RAZPRAVA Rezultati raziskave so potrdili domnevo, da se je največ besedil časopisa Delo za leto 2007, nanašalo na pomanjkanje medicinskih sester, njihovo nizko plačilo in slabe delovne pogoje. Poleg tega, da so medicinske sestre slabo plačane, se je izkazalo, da so tudi tipične predstavnice »ženskega« poklica, saj je nekaj besedil primerjalo plače medicin- 134 Petra Popović, Majda Pahor skih sester s plačami moških. Za izboljšanje svojih delovnih pogojev so medicinske sestre navedle le malo rešitev oz. ukrepov, a vseeno niso pokazale take požrtvovalnosti kot operacijske medicinske sestre v raziskavi Kalisch, Kalisch (1985), ki prevelike količine dela in dolgih ur, ki jih preživijo v službi, niso videle kot težavo, temveč so jih pripisale naravi svojega dela. Področje zaposlovanja je bilo v besedilih tesno povezano s področjem izobraževanja medicinskih sester. Nekatere nove visoke šole za zdravstveno nego so se ustanavljale zaradi potreb po medicinskih sestrah na celotnem območju Slovenije in tudi v tujini, pri tem pa ni bila nikjer omenjena potreba bolnikov po kakovostni zdravstveni oskrbi. Iz tega sledi, da bi v zdravstvenih zavodih zaposlili diplomirane medicinske sestre zaradi potreb po tem kadru in ne zaradi njihovega prispevka h kakovostni obravnavi bolnikov. O tem, ali je zdravstvena nega kakovostna po slovenskih zdravstvenih zavodih, obstaja še veliko dvomov, v povojih pa je tudi paliativna zdravstvena nega, vendar se kažejo potrebe medicinskih sester po izobraževanju iz tega področja. Besedila, ki so bila najbolj odgovorna za pozitivno podobo medicinskih sester, prikazujejo medicinske sestre z visokošolsko izobrazbo, ki se ukvarjajo s sodobno zdravstveno nego, kot npr. s preventivno dejavnostjo in zdravstveno vzgojo bolnikov. Te aktivnosti so odsevale pozitivno podobo poklica in izobraževale javnost o široki vlogi medicinskih sester. Kljub njihovi pozitivni naravi, pa je bilo teh aktivnosti vendarle premalo, da bi lahko razvile svoj pravi potencial v smeri promocije poklica in njegove pozitivne podobe. Najmanj izkoriščene so bile tiste vsebine, ki so se nanašale na praznovanje ob mednarodnem dnevu medicinskih sester. Na to tematiko sta bili v časopisu Delo objavljeni samo dve besedili, v katerih sta medicinski sestri govorili o pomanjkanju kadra, zahtevnem delu, nizkem plačilu in obremenjenosti medicinskih sester. Prav je, da medicinske sestre opozarjajo na slabe delovne pogoje, vendar bi bilo njihovo reševanje potrebno podkrepiti še s kakovostnim delom, ki bi se v časopisu pojavljal v obliki prikaza aktivnosti zdravstvene nege. Medicinske sestre bodo lažje pričakovale podporo za reševanje problemov poklica s strani javnosti, če bo le ta seznanjena z njihovim delom. Medicinske sestre so bile v večini novinarskih besedil predstavljene nevtralno. Nevtralno so jih prikazovala celo tista besedila, v katerih so medicinske sestre nastopale v povezavi z negativnimi dogodki. Poler Kovačič, Erjavec (2011), ki sta ugotavljali javno podobo zdravnikov na podlagi besedil, ki so v šestmesečnem obdobju izšli v najbolj branih slovenskih dnevnikih (Slovenske novice, Žurnal 24, Večer, Delo, Dnevnik), sta razkrili, da je največ prispevkov zdravnike predstavilo nevtralno, sledi negativno vrednotenje, temu pa pozitivno vrednotenje. Tabloid Slovenske novice je kot najbolj bran dnevnik redko predstavljal zdravnike, če pa jih že je, so bile te predstave vglavnem negativne. Rečemo lahko, da je bila podoba medicinskih sester v časopisu bolj pozitivna od časopisne podobe zdravnikov. Je razlog za to v časopisu Delo, ki je za razliko od Slovenskih novic in Žurnala 24, predstavil tudi bolj pozitivno podobo zdravnikov? So medicinske sestre bolj pozitivno predstavljene zato, ker so pri uveljavljanju svojih zahtev skorajda neslišne in zato tudi manj »na udaru«? Ali pa gre za to, da se novinarji zaradi svojega nezavidljivega položaja lažje identificirajo z medicinskimi sestrami in ne s privilegiranimi zdravniki? Bi bile podobe medicinskih sester v Slovenskih novicah podobne negativnim podobam zdravnikov v tem časopisu? Langer (1998 cit. po Poler Kovačič, Erjavec, 2011) navaja, da se negativna podoba zdravnikov lažje ustvari pri bralcih tabloidov kot pri bralcih oz. 135 Javna podoba medicinskih sester v sloveniji: spremembe po letu 2004 občinstvu drugih medijev. Avtorici zato predlagata tudi raziskovanje bolj popularnih in regionalnih časopisov. Ugotovitve kažejo potrebo po raziskovanju medijskih podob medicinskih sester, še posebej zato, ker so mediji pomemben vir informacij o medicinskih sestrah in njihovem delu in tudi pomemben element promocije poklica medicinske sestre. Kot dejavnik socializacije služijo tudi kot vir informacij o ženskah in spolnih vlogah in imajo kot taki vpliv na odločitev za poklic, še posebej pri mladih dekletih. Podobe medicinskih sester, ki prikazujejo ženske kot profesionalke, ki pomembno prispevajo k zdravju in življenju ljudi, lahko postanejo mladim za vzor. ZAKLJUČEK Pomanjkanje medicinskih sester, njihovo nizko plačilo in slabi delovni pogoji so bile dominantne teme večine besedil, v katerih so se medicinske sestre pojavljale. Njihova pozitivna podoba je bila predstavljena v tistih besedilih, v katerih so bile medicinske sestre prikazane v povezavi s sodobno zdravstveno nego. Petra Popović, Majda Pahor 8. Steinke J. Cultural representations of gender and science: portrayals of female scientists and engineers in popular films. Sci Commun. 2005; 27 (1): 27-63. 9. Sussman D. Image overhaul. Media still are off-target portraying nurses; 2000. Dostopno na: http://www.nurseweek.com/news/features/00-10/tv.asp (30.6.2011). 10. Tamlyn D. The importance of image. Can Nurse. 2005; 101 (4): 26. 11. Vreg F. Feljton: novinarske, polliterarne in literarne oblike na Slovenskem. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede; 2002: 42. 12. Žvižaj M. Podoba medicinskih sester v nekaterih slovenskih medijih [diplomsko delo]. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo; 1996. Medicinske sestre bi lahko izboljšale svojo časopisno podobo in pridobile kakovostna novinarska besedila tako, da bi npr. ob svojem prazniku v bolnišnice povabile novinarje in jih seznanile z nalogami in odgovornostmi medicinskih sester. Ta besedila bi odsevala pozitivno podobo poklica, saj bi predstavila samostojno in kompleksno vlogo medicinskih sester. LITERATURA 1. Graneheim UH, Lundman B. Qualitative content analysis in nursing research: concepts, procedures and measures to achieve trustworthiness. Nurse Educ Today. 2004; 24 (2): 105-12. 2. Kalisch PA, Kalisch BJ, Petrescu OE. Newspapers and nursing: the print media image of perioperative nurses. AORN J. 1985; 42 (1): 30-41. 3. Karoli B. Pojavnost medicinskih sester v javnih medijih [diplomsko delo]. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo; 2005. 4. Košir M. Nastavki za teorijo novinarskih vrst. Ljubljana: Državna založba Slovenije; 1988: 27. 5. Pahor M. Raziskovanje na področju zdravstvene nege in zdravstvene vzgoje in uporabnost kvalitativnih metod. Obzor Zdr N. 1995; 29 (3-4): 107-11. 6. Pahor M. Medicinske sestre v očeh študentov zdravstvene nege: kvalitativna študija. Obzor Zdr N. 2002; 36 (2): 79-83. 7. Poler Kovačič M, Erjavec K. The image of doctors in the Slovenian daily press: white mafia or hardworking altruists? Zdrav Vestn. 2011; 80 (3): 182-7. 136 137 Andreja Žižek, Mojca Saje Naloge medicinske sestre pri nadzoru bolečine Tasks of the nurses in the control of pain Ključne besede: bolečina, ocenjevanje bolečine, medicinska sestra, zdravstvena nega. Key words: pain, pain assessment, nurse, nursing care. UVOD Andreja Žižek, Mojca Saje POVZETEK ABSTRACT Bolečina je neprijetna izkušnja človeka, ki mu ostane za vedno v spominu. Povzroča mu trpljenje in občutek manjvrednosti, ker si sam ne more ali ne zna pomagati. Zato mora biti medicinska sestra dobra poslušalka in še boljša opazovalka, da opazi bolečino po verbalnem in neverbalnem obnašanju pacienta, ker nekateri pacienti ne morejo ali ne znajo povedati, da jih kaj boli, na primer dojenčki ali pacienti, ki imajo duševne bolezni, ali ker je nekaterih pacientov sram priznati ali pa mislijo, da jih mora boleti, če so bili na operativnem posegu. For a human being, pain is an unpleasant experience, which stays in one’s memory forever. It causes suffering and a feeling of inferiority, because one cannot or is unable to help himself. That is why a nurse has to be a good listener and an even better observer in order to notice pain from verbal or non-verbal behavior of a patient since some patients cannot or do not know how to tell that something hurts them, for example babies or patients who have mental illnesses. Some patients are ashamed to admit pain or they think that they have to feel pain after an operation. Namen tega prispevka je pojasniti kaj je bolečina, kako je razdeljena in kako jo v zdravstvenih ustanovah ocenjujejo in merijo. Uporabljajo se najrazličnejše ocenjevalne lestvice, s katerimi se meri jakost bolečine in vpliv bolečine na kakovost življenja in funkcionalnost posameznika, ob prisotnosti bolečine. Namen prispevka je tudi pojasniti kako se bolečino lajša oziroma zdravi in katere cilje poskušajo doseči pri lajšanju le-te. Predstavljena je tudi zdravstvena nega in vloga medicinske sestre pri lajšanju bolečine, kajti bolečino je potrebno pravočasno prepoznati in zdraviti, ker lahko dolgotrajna bolečina preide v kronično in s tem povzroči pacientu dodatne težave. The purpose of this article is to explain what pain is, how it is distributed and how it is assessed and measured in health institutions. A variety of assessment scales, which measure the strength of the pain and the influence of pain on the quality of life and functionality of an individual with the presence of pain, are used. The purpose of the article is also to explain how pain is reduced or treated and which goals are being tried to achieve with pain reduction. At the end of the article health care and the role of a nurse with pain reduction are presented as well, since pain needs to be recognized and treated in time, because a long-term pain can become chronic, which will cause additional problems for a patient. VŠZ NM Andreja Žižek - zi.andreja@gmail.com pred. Mojca Saje - mojca.saje1@guest.arnes.si 138 Medicinska sestra se zelo pogosto srečuje z bolečino na vseh področjih svojega delovanja. Bolečina je subjektivna izkušnja, na katero vplivajo osebnostni, biološki in kulturni dejavniki. Za pacienta je bolečina najbolj neprijetna bolnišnična izkušnja, in če ni zdravljena, povzroča trpljenje. Pri ugotavljanju potreb po zdravstveni negi mora imeti prednost ocenjevanje bolečine, ki je osnova pomoči, ki jo nudi medicinska sestra pri obravnavi pacienta z bolečino. Medicinska sestra je stalno prisotna ob pacientu in je prva, ki opazi težave. Njena ključna naloga je pravočasno prepoznavanje in ocenjevanje bolečine. Ocenjevanje bolečine je postopek, ki se začne ob sprejemu pacienta v bolnišnico, že med negovalno anamnezo. H kakovostni zdravstveni negi prispevata dobra verbalna in neverbalna komunikacija. Učinkovita komunikacija je pogoj za vzpostavljanje zaupnega in terapevtskega odnosa med pacientom in medicinsko sestro, ki je tudi pogoj za uspešno ocenjevanje bolečine. Pomemben del osebnosti posameznika in poklicne skupine v zdravstveni negi je kakovostna zdravstvena nega, ki temelji na vrednotah in motivaciji. Motivacija pa predstavlja gonilno silo posameznika za doseganje cilja. Večji uspeh pri delu bo pokazala visoko motivirana medicinska sestra in samo delo bo kvalitetnejše opravljeno. Za izboljšanje kakovosti v zdravstveni negi se je potrebno posvetiti in prilagoditi vsakemu posameznemu pacientu. To dosežemo, če upoštevamo bolnikovo individualnost in spoštujemo njegove pravice. Pacienta aktivno vključujemo v proces ocenjevanja bolečine, mu damo možnost izbire ter vključujemo tudi njegove najbližje. Zagotavljamo mu tudi fizično in psihično ugodje. BOLEČINA Bolečina je redni spremljevalec našega življenja, spremlja nas od rojstva do smrti. Predstavlja tako pomemben medicinski, družbeni, socialni in ekonomski problem. Načeloma je bolečina za življenje koristna. Pri poškodbi dela telesa živ organizem refleksno reagira na te dražljaje in prepreči še večjo poškodbo. Bolečina je koristna tudi kot klinično znamenje bolezni, lahko pomeni zgodnjo diagnozo in učinkovitejše zdravljenje (Obran, 2000). Pozitivna vloga bolečine je opozarjanje, da se v našem telesu dogaja nekaj neobičajnega, saj bolečina spremlja številne bolezni, poškodbe, degenerativne procese. Druga pozitivna vloga bolečine je varovalna vloga, saj bolnika prisili k mirovanju ali k omejeni uporabi obolelega ali poškodovanega dela telesa. Doživljanje bolečine je individualno in subjektivno. Le bolnik sam lahko pove, kako močna je njegova bolečina. Pacientove izjave v zvezi z bolečino so edini kazalec prisotnosti, moči in razsežnosti bolečine. Bolniki se na bolečino odzovejo različno. Na odziv vplivajo čustveno stanje bolnika, njegove prejšnje izkušnje, starost, spol, okolje, iz katerega izhaja, socialno-ekonomsko stanje, vrednote, prepričanje, pomen bolečine, mehanizmi prilagajanja (Šmitek, 2008). 139 Naloge medicinske sestre pri nadzoru bolečine Andreja Žižek, Mojca Saje Vrste bolečin OCENJEVANJE BOLEČINE Poznamo več različnih opredelitev bolečine. Glede na trajanje ločimo akutno in kronično bolečino, pri kronični pa ločimo bolečino, povezano z malignimi obolenji, kronično bolečino pri nemalignih obolenjih in kronični bolečinski sindrom. Glede na izvor bolečinskega dražljaja ločimo nociceptivno bolečino (receptorji bolečine se odzivajo na poškodbe, bolezenske ali vnetne dejavnike, delovanje živčnega sistema je normalno) ali nevropatsko bolečino (bolečina je posledica poškodbe ali nepravilnosti živčnega sistema). Nociceptivna bolečina je lahko prisotna na površini telesa – površinska somatska bolečina, v globljih tkivih – globoka somatska bolečina, ali v notranjih organih – visceralna bolečina. Nevropatsko bolečino, ki nima nobene zaščitne vloge v telesu in jo zato imenujemo tudi patološka bolečina, je veliko težje zdraviti kot somatsko bolečino.Psihogena bolečina nastane na duševni osnovi brez patoloških sprememb v telesu. Fantomska bolečina je občutek bolečine v okončini, ki je bila kirurško odstranjena (Šmitek, 2008). Ključna sestavina skrbi za pacienta je nadzor nad bolečino. Ocenjevanje bolečine se prične med negovalno anamnezo ob/po sprejemu v bolnišnico. Poleg znanja, kako ocenjevati bolečino, je pomembno tudi vzpostavljanje terapevtskega medsebojnega odnosa s pacientom. Odnos, v katerem je zdravstveni delavec usmerjen k pacientu, njegovim potrebam in problemom, z željo, da mu pomaga, in v katerem se pacient s svojimi individualnimi problemi počuti sprejetega in pomembnega. Medicinske sestra ugotavlja mesto in moč bolečine ter trajanje. Pacient naj sam opiše obliko bolečine (ostra, topa, trgajoča, stiskajoča), izžarevanje, čas ali okoliščine pojavljanja. Medicinska sestra vpraša tudi o načinih lajšanja bolečine, ki se jih poslužuje doma, kadar je bolečina prisotna in o učinkih. Pacienta poučimo že ob sprejemu, da je pomembno, da med zdravljenjem takoj poroča o prisotnosti bolečine, ker jo le na ta način lahko zdravstveno osebje učinkovito nadzoruje in lajša (Šmitek, 2008). Akutna ali prehodna bolečina nastane v času bolezni ali po poškodbi, medicinskih posegih ali operaciji. Vzrok je znan, nastane hitro, je različne intenzivnosti, na splošno preneha z zdravljenjem (Ivanuša, Železnik, 2008). Lahko traja tudi do tri mesece in njeno mesto je običajno lahko določljivo. Bolečino sproži odziv nocioreceptorjev in/ali centralnih nevronov. Huda akutna bolečina lahko sproži stresni odziv z dvigom krvnega pritiska, tahikardijo, pospešenim dihanjem, razširjenimi zenicami in znojenjem. Zaskrbljenost pripomore k povečanemu občutenju bolečine. Huda bolečina pacienta trenutno onesposobi in pacient običajno išče načine za lajšanje bolečine (Šmitek, 2008). Opazovanje je spretnost ter pomemben element nebesedne komunikacije pri ocenjevanju bolečine. Pomeni videti znake bolečine (položaj telesa, mimiko obraza, videz kože, gibljivost, vedenje), znati poslušati in razumeti vsebino in način govora, tipati in občutiti zatrdlino, krč pa tudi vohati izločke, rane. Z ocenjevanjem bolečine medicinska sestra pride do zaključka o naravi bolečine; prepozna bolečino in njen verjeten vzrok, prepozna znake in simptome bolečine, oceni možne ovire za obravnavo, ocenjuje jo celovito glede na fizični, psihosocialni in duhovni vidik, upošteva tudi nebesedno izražanje in okoliščine, ki dodatno vplivajo na pojav bolečine (Ščavničar, 2004). Kronična ali nenehna bolečina traja tudi po zdravljenju, pogosto zaradi nepoznane patologije, je redkeje spremljana s samostojnimi znaki, nima zaščitne funkcije, prekinja spanje in dnevne aktivnosti, zmanjšuje kakovost zdravja in delovanja posameznika, lahko je rakavega ali nerakavega izvora (Ivanuša, Železnik, 2008). O kronični bolečini govorimo takrat, ko je prisotna dlje od treh mesecev. Pogosto je občutek bolečine difuzen, razpršen. Lahko se razvije iz akutne ali pa je njen začetek počasen in tako nespecifičen, da se posameznik niti ne spomni, kdaj natanko je nastala. Kronična bolečina je lahko občasna, obdobja bolečine se pojavljajo od časa do časa, vmes je pacient brez neprijetnih občutkov. Kronično bolečino spremljajo razdražljivost, nemoč, brezvoljnost, depresija, osrediščenost na doživljanje bolečine in izogibanje stikom z drugimi. Fizična sposobnost se zaradi izogibanja določenih gibov zmanjša. Kronična bolečina celovito spremeni kakovost življenja (Šmitek, 2008). Maligna bolečina pa je lahko akutna, kronična ali nastopa v presledkih (Ivanuša, Železnik, 2008). Povezana je z vraščanjem malignih celic ali pritiskanjem tumorja na živčna vlakna. Stopnja bolečine je povezana s stadijem bolezni. Bolečina pri malignih obolenjih nastopa tudi kot posledica diagnostičnih ali terapevtskih posegov pri teh boleznih (Šmitek, 2008). Kronična benigna bolečina je oblika kronične bolečine. Stopnja bolečine in patologija nista neposredno povezani. Bolečina postane bolezen, ki prizadene katerikoli organski sistem. Ima znaten učinek na vsako področje posameznikovega življenja. Kronični bolečinski sindrom je stanje, ko kronična bolečina prizadene posameznika do te mere, da se ne more več normalno odzivati na notranje in zunanje potrebe in zahteve. Kakovost življenja je bistveno prizadeta ali pa je sploh več ne zaznava. Posameznik se usmeri samo še v iskanje načinov lajšanja bolečine (Šmitek, 2008). 140 OCENJEVALNE LESTVICE Za ocenjevanje bolečine se uporabljajo različne lestvice, po katerih pacient oceni stopnjo prisotne bolečine. Pri novorojenčkih in dojenčkih se ocenjuje bolečina po številnih lestvicah, ki vključujejo opazovanje vitalnih znakov in vedenja. Za ocenjevanje kronične bolečine se uporabljajo obširni vprašalniki (Šmitek, 2008). ENODIMENZIONALNE LESTVICE Pri odraslih se uporabljajo za ocenjevanje jakosti bolečine in za ocenjevanje učinka zdravljenja bolečine različne enodimenzionalne lestvice. Najpogosteje se uporabljajo vizualno analogna lestvica, besedno opisna lestvica, in številčna lestvica za oceno bolečine (Kamenik, 2008). Vizualna analogna lestvica Vizualna analogna lestvica (VAS) predstavlja 10 centimetrov ravna črta, na eni strani je oznaka »brez bolečine« na drugi strani pa »najhujša možna bolečina«. Pacient sam označi mesto na črti, ki ponazarja njegovo bolečino (Kamenik, 2008). Na hrbtni strani je analogna številčna lestvica v razponu od 1 do 10. Ocena 0 pomeni stanje brez bolečine, ocena 1 do 3 pomeni znosna bolečina, ki je še ni potrebno lajšati, ocena od 4 do 5 (in več) predstavlja hujšo bolečino, ki že zahteva zdravljenje, medtem ko 10 pomeni neznosna bolečina (Šmitek, 2008). 141 Naloge medicinske sestre pri nadzoru bolečine Andreja Žižek, Mojca Saje Besedno opisna lestvica Dermatomska bolečinska risba Besedno opisne lestvice so sestavljene iz besed, ki opisujejo intenziteto bolečine. Besede so razvrščene tako, da opisujejo intenziteto bolečine od stopnje brez bolečine, do stopnje najhujše možne bolečine. Sodelovanje pacientov je dobro, zato so primerne tudi za paciente z omejenimi kognitivnimi sposobnostmi. Slabost te lestvice je prevedba zelo subjektivnih besed v enakomerno številčno zaporedje ter majhno število opisnih možnosti (Kamenik, 2008). Dermatomska bolečinska risba, je risba na kateri pacient zasenči mesto in širitev bolečine. Uporablja se kot opisna ocena pri meritvi bolečine (Pirc, 2005). Številčna lestvica Številčne lestvice obsegajo razpon števil od 0 do 10 (11-točkovna lestvica) ali od 0 do 100 (101-točkovna lestvica). Številka 0 pomeni stanje brez bolečin, največja številka (10 ali 100) pa najhujšo možno bolečino. Pacient napiše ali pove številko, ki najbolj ustreza intenziteti njegove bolečine. Te lestvice so enostavne, hitro izvedljive in dobro pokažejo intenziteto bolečine. Omogočajo tudi oceno učinkovitosti zdravljenja. Slabost teh lestvic je, da napačno predpostavljajo enakomerne razmake med posameznimi številčnimi ocenami (Kamenik, 2008). Naštete lestvice ocenjujejo samo jakost bolečine. Primerne so za merjenje akutne in pooperativne bolečine vedno, kadar je pomembno, da pacient hitro oceni intenziteto bolečine in stopnjo olajšanja po analgetiku. Tako je vizualna analogna lestvica nepogrešljiv pripomoček pri zdravljenju onkoloških bolnikov, predvsem ob uvajanju zdravljenja z opioidi, pri določanju začetnega odmerka in kasneje med potekom bolezni za prilagajanje odmerka pacientovim potrebam (Pirc, 2005). MULTIDIMENZIONALNE LESTVICE Multidimenzionalne lestvice poleg ocene jakosti bolečine dajo širšo, celotnejšo informacijo o vplivu bolečine na pacientovo kvaliteto življenja ter na njegovo funkcionalno sposobnost – bolečino se ocenjuje. Multidimenzionalni vprašalniki zahtevajo določeno razumevanje pacienta in terapevtov čas za pomoč pri izpolnjevanju. Povedo, kako je bolečina spremenila življenje pacienta, kako jo doživlja in koliko bolečina vpliva na njegovo funkcionalno sposobnost (Pirc, 2005). McGillov vprašalnik McGillov vprašalnik o bolečini zajema tri dimenzije bolečine: senzorno, čutno in ocenjevalno. Sestavljen je iz seznama 87 opisnih izrazov bolečine, ki zajemajo pacientovo bolečino, njegova čustva in sliko, na kateri pacient označi lokalizacijo svoje bolečine. Zaradi zahtevnosti izpolnjevanja vprašalnika se ga ne uporablja za merjenje pooperativne bolečine (Kamenik, 2008). Kratek vprašalnik Kratek vprašalnik o bolečini je namenjen za hitro merjenje v ambulanti za zdravljenje bolečin z namenom ugotavljanja vpliva bolečine na pacientovo vsakodnevno življenje (Pirc, 2005). 142 Vedenjske in fiziološke lestvice Vedenjske in fiziološke lestvice za ocenjevanje bolečine se uporabljajo pri pacientih, ki ne zmorejo podati oceno o jakosti bolečine s samoocenjevanjem. Te lestvice so primerne za ocenjevanje bolečine pri dojenčkih in majhnih otrocih, ki še ne govorijo, ali pri odraslih z mentalno zamračenostjo ali zmedenostjo, ki ne morejo zadovoljivo sodelovati v oceni bolečine. Vedenjski znaki, ki kažejo na bolečino, so izraz obraza (pačenje, mrk pogled, stiskanje zob, vek in ustnic, gubanje čela, solzenje), vokalizacija (ječanje, stokanje, vzdihovanje, jok, kričanje), govorica telesa (motorični nemir, prijemanje za boleč predel telesa, umaknitveni refleks, vzdrževanje določene lege telesa). Pogosti fiziološki znaki bolečine pa so povišan ali zmanjšan krvni tlak, povišan ali zmanjšan srčni utrip, povišana ali zmanjšana frekvenca dihanja, razširjene zenice, bledica ali rdečica obraza, potenje, slabost (Kamenik, 2008). LAJŠANJE – ZDRAVLJENJE BOLEČIN Medicinska sestra lahko na več načinov lajša bolečino. Ker je bolečina individualna izkušnja vsakega posameznika, zahteva individualen pristop. Najbolj uspešno zdravljenje bolečine je kombinacija nefarmakoloških metod in farmakoloških sredstev. Pravočasno aplicirati zdravilo, preden postane bolečina hujša, je zelo pomembno za optimalno lajšanje bolečine. V nekaterih primerih je potrebno dajati analgetike tako, kot so predpisani, na ure in ne po potrebi. Ta pristop je primernejši, posebno v zgodnji pooperativni dobi. Drugi način lajšanja bolečine je uporaba dopolnilnih nefarmakoloških intervencij. Te intervencije dajejo pacientu priložnost, da se aktivno vključi v doseganje višje ravni udobja in, v nekaterih primerih, tudi neodvisnost v lajšanju bolečin. Ko enostavna analgezija ne olajša pacientu bolečin, se priporoča uporaba farmakološke in nefarmakološke terapije (Ivanuša, Železnik, 2008). Cilji pri lajšanju bolečin Cilj lajšanja prisotne bolečine je zmanjšati občutek bolečine do take mere, da pacientu ne bo povzročala neugodja in ovirala običajnih življenjskih aktivnosti. Za doseganje tega cilja morajo zdravstveni delavci vedeti, da je stopnja bolečine in neugodja, ki jo spremlja, in pri kateri je že potrebno analgetično zdravljenje, opredeljena z oceno 3, na deset stopenjski lestvici. Pacient, ki svojo bolečino na ocenjevalni lestvici oceni s številom 3 ali višje, potrebuje sredstvo za lajšanje bolečin. Namen zdravljenja bolečine je vzdrževanje bolečini pri oceni do največ 3. Tudi pacient mora vedeti, da je potrebno z lajšanjem bolečine pričeti, še preden se bolečina razvije v polni meri (Šmitek, 2008). Lajšanje trpljenja je dolžnost zdravstvene nege. Ker je bolečina pogosto sestavni del trpljenja, je lajšanje bolečine ena od prednostnih nalog. Pri natančnem ocenjevanju bolečine začne medicinska sestra razumevati vpliv bolečine na pacientovo življenje. Po ocenjevanju pacientove bolečine ali neugodja je lahko odstranitev bolečinskega 143 Naloge medicinske sestre pri nadzoru bolečine dražljaja hitra in učinkovita pomoč pacientu, da doseže olajšanje. Vzroki za neugodje so lahko vlažne, mokre ali tesne obveze, zgubana rjuha, dražljaji v okolju, hrup televizije, aktivnosti, ki presegajo bolnikove zmožnosti. Neugodna lega dalj časa pri odvisnem pacientu prav tako lahko povzroča bolečino. Če je pacient utrujen ali prestrašen, lahko celo blagi dražljaji postanejo vzrok za bolečino. Medicinska sestra mora spremljati pacienta tako, da odkriva morebitne dražljaje za bolečino. Odstranitev bolečinskih dražljajev, pazljivo obračanje, zaščita rane med dihanjem, kašljanjem ali gibanjem lahko pacientu zmanjša neugodje (Ivanuša, Železnik, 2008). BOLEČINA IN ZDRAVSTVENA NEGA Margo McCafery, medicinska sestra, ki je sestavila definicijo bolečine, ki poudarja individualnost in subjektivnost doživljanja bolečine, pravi, da je bolečina prisotna, kadarkoli jo bolnik opisuje, tam, kjer jo opisuje in da je tako močna, kot jo opisuje (McCafery, 1968, cit. v Ščavničar, 2004). Definicija je za medicinske sestre zavezujoča. Medicinska sestra mora bolniku verjeti kje ga boli, kaj ga boli in kako močno ga boli. Znanje, ki ga ima medicinska sestra o bolečini, pomenu bolečine za bolnika ter celostna obravnava bolečine so elementi, od katerih je odvisna kakovost obravnave bolnika, ki trpi bolečino. Učinkovito lajšanje bolečine je veliko bolj odvisno od aktivnosti s področja zdravstvene nege kot pa od aplikacije protibolečinske terapije (Ščavničar, 2004). Za učinkovito obvladovanje bolečine je pomemben odnos, ki ga ima medicinska sestra do bolečine in njeno znanje o tem. Njeno delo in ravnanje usmerja kodeks etike, ki je vodilo pri oblikovanju etičnih vrednot in spodbuda pri delu v praksi zdravstvene nege. Medicinska sestra je zagovornica koristi bolnika in mu nudi fizično, psihično, socialno, duhovno ter moralno podporo (Kodeks etike, 2006). Vloga medicinske sestre Sodobna zdravstvena nega omogoča kakovostno, kontinuirano in avtonomno stroko, ki omogoča timski model organiziranja, delo po procesu zdravstvene nege, poudarja holistični pristop k bolniku, individualno obravnavo bolnika. Zdravstvena nega je v celoti dokumentirana v negovalni dokumentaciji. Vrednotenje uspešnosti na osnovi izvedenega in doseženega se kaže v vedenju in stanju bolnika. Poudarek je na enakopravni in aktivni vlogi bolnika v zdravstveni negi ter v partnerskem odnosu (Hajdinjak, 1999). Naloge medicinske sestre do bolnika, ki ima bolečino, so (Ščavničar, 2004): • ocenjevati stanje in ugotavljati potrebe, • preprečevati pojav bolečine tako, da z intervencijami zdravstvene nege ne izzove ali poveča bolečine, • spremljati stanje tudi skozi besedno in nebesedno komunikacijo, • podpirati bolnikove metode za odpravo bolečine, kot sta višanje tolerance za bolečino ali za zmanjševanje jakosti že prisotne bolečine, • izvajati nefarmakološke in farmakološke intervencije ter ocenjevati njihov učinek oziroma stranske učinke, • je zdravstvena vzgojiteljica za pridobitev kontrole nad bolečino, moči in dostojanstva ter mu pomaga razumeti pojav bolečine, učinkovitost analgetikov, trajanje bolečine in pomen določenih izrazov. 144 Andreja Žižek, Mojca Saje ZAKLJUČEK Ocenjevanje in prepoznavanje bolečine predstavlja pomembno izhodišče pri ugotavljanju potreb po zdravstveni negi. Je osnova pomoči, ki jo nudi medicinska sestra pri obravnavi pacienta z bolečino. Pri tej nalogi je medicinska sestra samostojna. Uspešno ocenjevanje in nadzor nad bolečino je delno odvisen tudi od pozitivnega odnosa, znanja, intuicije ter izkušenj, ki jih ima medicinska sestra. Pri ocenjevanju bolečine velja pravilo, da mora medicinska sestra pacientu verjeti, da ga boli in ne sme jo skrbeti, da se bolnik mogoče pretvarja. Lajšanju in nadzoru nad bolečino posvečamo premalo pozornosti. Veliko pacientov, po mojem mnenju in izkušnjah, ni deležnih primerne protibolečinske obravnave. Vzroki za neprimerno protibolečinsko obravnavo so tako na strani zdravstvenih delavcev, kot na strani pacientov. Napake, ki se dogajajo pri ocenjevanju in prepoznavanju bolečine s strani zdravstvenih delavcev, se pojavljajo zaradi negativnega odnosa do bolečine in zaradi neznanja. Vzroki s strani pacientov za neprimerno lajšano bolečino pa so v njihovi neosveščenosti in neznanju ter neinformiranosti v zvezi z lajšanjem bolečine. LITERATURA 1. Hajdinjak A. Pomen teoretičnih modelov za sodobno zdravstveno nego. Obzor Zdr N. 1999; 33 (3–4): 137–140. 2. Ivanuša A, Železnik D. Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede; 2008. 3. Kamenik M. Slovensko združenje za zdravljenje bolečine. Merjenje in ocenjevanje bolečine v perioperativnem obdobju. Zbornik Pooperacijska bolečina 12. seminar o bolečini z mednarodno udeležbo. Maribor, 6.–7. junij 2008. Splošna bolnišnica Maribor. 4. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije; 2006. 5. Obran S. Ocenjevanje in merjenje akutne pooperativne bolečine. Obzor Zdr N. 2000; 34 (5–6): 215–220. 6. Pirc J. Prepoznavanje, ocenjevanje in merjenje bolečine. Zbornik predavanj, 9. seminar o bolečini. Maribor, 10.–11. junij 2005. Maribor. 7. Ščavničar E. Celotna obravnava pojava bolečine v zdravstveni negi. Obzor Zdr N. 2004; 38 (2): 101–111. 8. Šmitek J, Krist A. Venski pristopi, odvzemi krvi in dajanje zdravil. Ljubljana: Univerzitetni klinični center Ljubljana; 2008. 145 Maja Küčan, Milan Brumen, Marjan Skalicky, Mateja Lorber Pojasnjevalna vloga medicinske sestre pri seznanjanju preiskovanca z gastroendoskopsko preiskavo The nurse’s role of explanation in informing an examinee on the gastroendoscopic procedure Maja Küčan, Milan Brumen, Marjan Skalicky, Mateja Lorber POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Gastroendoskopska preiskava je ena izmed nenadomestljivih invazivnih preiskav, zaradi katere preiskovanci še zmeraj poročajo o nelagodju in strahu pred preiskavo ter neprijetnih občutkih tekom preiskave, zato je največkrat ravno medicinska sestra tista, ki se mora osredotočiti na preiskovanca in njegovo počutje, ter ga s svojimi veščinami komunikacije in znanjem poskusi kvalitetno psihično pripraviti, da lažje prestane preiskavo. Background: The procedure known as gastric endoscopy is one of the irreplaceable examinations because of which examinees regularly report unease, fear and awkwardness prior to the procedure. The medical nurse, to whom belongs the honour to focus on the examinee and his/her condition, is the one possessing skills and knowledge that enable a high quality psychological preparation of the examinee to go through the procedure more easily. Cilj: Z raziskavo v UKCM na Oddelku za gastroenterologijo in endoskopijo smo želeli ugotoviti seznanjenost preiskovancev s preiskavo ter morebiten efekt uporabljenih metod seznanjanja na njihovo počutje, ter ali so bile te metode dovolj razumljivo predstavljene. Metode: Uporabljena sta bila dva anketna vprašalnika, pred in po preiskavi. Pred preiskavo smo uporabili tri metode seznanjanja: video posnetek, šolski model endoskopa in demonstracijski fizikalni poskus. Aim: The aim of the research paper was to ascertain the informedness of examinees on the procedure of gastric endoscopy and to determine the effect of methods of informing on examinees’ condition. Methods: The research was based on quantitative methodology. Two questionnaires were used in the research prior to and after the procedure. The research included 30 randomly selected examinees, who had been given an appointment for a procedure of upper gastrointestinal endoscopy. Three methods of informing were used prior to the procedure: a video recording, Rezultati: Od vseh preiskovancev jih je 90 % seznanjenih z endoskopsko preiskavo. Vsem preiskovancem se je zdela naša metoda seznanjanja razumljiva, ni pa bistveno vplivala na spremembo počutja. Največ vpliva na počutje je imel video posnetek, ki je 33 % preiskovancev pomiril, šolski model endoskopa je pri 23 % preiskovancev vzbudil napet občutek, fizikalni prikaz pa pri 87 % ni imel nobenega vpliva na počutje. Razprava: Ugotovili smo, da je seznanjenost s preiskavo dobra, metode seznanjanja pa so dobrodošle in po mnenju preiskovancev potrebne za boljše razumevanje preiskave. Predvsem je bilo zaslediti zanimanje za video posnetek, predvsem predvajanje tistim, ki pridejo na preiskavo prvič. Zaključek: Pomembno vlogo pri seznanjanju ima medicinska sestra, ki s svojim pristopom psihične priprave preiskovanca poskuša vplivati na njegovo sproščenost in s tem posledično na lažji potek preiskave. Ključne besede: pojasnjevalne metode, seznanjenost preiskovancev, gastroskopija a teaching model of an endoscope and a demonstration of a physics experiment. Results: We found that 90% of all interviewees were informed on the gastric endoscopy procedure. All examinees seemed to understand the entire method, but it did not significantly affect the change of condition. The greatest effect was exerted by the video recording that relaxed 33% of examinees. The teaching model of an endoscope evoked feelings of tension in 23% of interviewees. The physical demonstration did not have any effect on the condition in 87% of cases. Discussion: We ascertained that the informedness on the procedure was good, while the methods of informing were welcome and, according to the examinees, needed for a better understanding of the procedure. There was a greter interest in the video recording, which was especially expressed by examinees undergoing the procedure for the first time. Conclusion: The nurse’s skills and knowledge play an important part in enabling a high quality psychological preparation of the examinee to go through the procedure more easily and to relax the examinee. Key words: methods of informing, informedness of examinees, gastric endoscopy. UVOD FZV UM Gastroendoskopska preiskava je diagnostični in/ali terapevtski postopek, s pomočjo katerega zdravnik lažje postavi diagnozo, locira in zdravi morebitne patološke spremembe. Je ena izmed nepogrešljivih in najbolj zanesljivih preiskav, kjer zdravnik s posebnim inštrumentom, endoskopom, dobi točen in jasen vpogled v notranjost požiralnika, želodca ter prvi del tankega črevesa. Omogoča odvzem bioptičnih vzorcev, v urgentnih situacijah zdravljenje krvavečih žil in varic, ter tudi odstranjevanje pogoltnjenih objektov (Turk, 2007). Maja Küčan - majaaa1988@gmail.com prof. dr. Milan Brumen - milan.brumen@uni-mb.si doc. dr. Marjan Skalicky - koimed@ukc-mb.si predav. mag. Mateja Lorber - mateja.lorber@uni-mb.si Preiskovanci, napoteni na takšno preiskavo velikokrat ne vedo kako dejansko sploh poteka ta preiskava. Prav iz tega primarnega razloga se jim največkrat poraja strah pred neznanim, nelagodje ob misli na nekaj, kar si ne znajo predstavljati kako točno poteka, zato pride v ospredje medicinska sestra in njena pojasnjevalna vloga, katere namen je 146 147 Pojasnjevalna vloga medicinske sestre pri seznanjanju preiskovanca... obveščanje in seznanjanje preiskovanca s potekom preiskave, pripravo na njo in vplivati na sproščenost preiskovancev pred in med invazivno endoskopsko preiskavo. Pajnkihar (1999) navaja, da je pomembno, da medicinska sestra preiskovanca obravnava kot subjekt ter da pokaže skrb in zavzetost zanj, na preiskavo pa ga mora pripraviti tako, da bo izvedba le-te zanj predstavljala čim manj neugodja. Medicinska sestra vrši svojo pojasnjevalno vlogo na različne načine z uporabo različnih metod seznanjanja. Da preiskovanec lažje razume, kaj se bo z njim dogajalo tekom preiskave, medicinska sestra uporablja elemente zdravstvene vzgoje, kot so metoda pogovora in/ali ilustrativno demonstracijske metode, pri čemer uporabi avdiovizualna sredstva in/ali slikovno gradivo (Hoyer, 2005). POJASNJEVALNA VLOGA MEDICINSKE SESTRE Pojasnjevalna vloga medicinske sestre v endoskopski enoti je timsko delo in deluje zdravstveno vzgojno. V okviru tega je ključna vloga medicinske sestre kvalitetna priprava preiskovanca na preiskavo, s primarnim ciljem ugodnega počutja pred, med in po preiskavi (Hekič, 2006). Z zdravstveno vzgojo, ki predstavlja pomoč preiskovancem, da predstavljene informacije razumejo in razjasnijo svoja stališča, skušamo vplivati na preiskovance, da postanejo v procesu zdravstvene nege dejavni, kar je mogoče le, če so ustrezno obveščeni in motivirani. Da to dosežejo, morajo imeti dostop do osnovnih informacij, ki pa jim jih največkrat poleg zdravnika posreduje tudi diplomirana medicinska sestra (Hoyer, 2005). Zdravstveni delavci se zavedamo, da je veliko ljudi, ki ne poznajo in ne vedo kako poteka endoskopski poseg, na katerega so napoteni. Prihajajo s strahom, neodločeni in z negativnimi predsodki do določenega posega. Vemo, da so vse preiskave v endoskopiji neprijetne za preiskovance in menimo, da sta strah in negotovost bolnikov velikokrat pogojena s slabo pripravljenostjo preiskovancev na preiskavo (Lazar et al., bd). Posredovanje informacij vidno zmanjša prisotno anksioznost, kar ima ugoden vpliv na preiskovanca ter posledično na izvedbo posega. Da pa posredovane informacije dosežejo svoj pravi namen je bistvena vzpostavitev učinkovite komunikacije med preiskovancem in medicinsko sestro, za kar je pomembno medsebojno zaupanje in spoštovanje. Podane informacije morajo biti predvsem jasne in preiskovancu razumljive (Pajnkihar, 1999) Medicinska sestra se osredotoči na psihično pripravo preiskovanca, ki v endoskopski enoti temelji na informiranju in učenju preiskovancev, zadovoljevanju njihovih potreb in vključevanju v proces zdravstvene nege (Hekič, 2006). Ustrezna psihična priprava preiskovanca na preiskavo je ključnega pomena, saj je dokazano, da preiskovanci z nižjo stopnjo strahu, nelagodja in anksioznosti lažje prestanejo poseg, kar vodi k večjemu zadovoljstvu preiskovanca. V kolikor preiskovanec s preiskavo, njenim namenom in potekom ni ustrezno in dovolj seznanjen se lahko stres pojavi še bolj intenzivno, zato mora medicinska sestra s primernim pristopom in ravnanjem bolniku zmanjšati ta morebiten prisoten strah ter negotovost (Ivanuša in Železnik, 2000). Obseg informacij je odvisen od prejšnjih izkušenj, zanimanja in prizadetosti preiskovanca. Najboljši način je, da preiskovanca povprašamo, kaj želi vedeti o preiskavi. Bolnik, ki doživlja velik strah, informacij običajno ne sliši ali pa si jih ne zapomni. Ustrezne brošure, plakati in vizualna sredstva pomagajo medicinski sestri pri poučevanju preiskovanca. Preiskovančevo sodelovanje pa je odvisno od njegove starosti, inteligentnosti, izobrazbe, izkušenj in navad (Ivanuša in Železnik, 2000). 148 Maja Küčan, Milan Brumen, Marjan Skalicky, Mateja Lorber RAZISKOVALNI DEL Namen in cilji raziskave Namen raziskave je bil ugotoviti seznanjenost preiskovancev z gastroendoskopsko preiskavo ter oceniti uspešnost pojasnjevalnih metod na preiskovančevo počutje. Cilj raziskave je bil analizirati dobljene podatke ter jih primerjati z rezultati prejšnjih raziskav s tega področja. Raziskovalna vprašanja V raziskovalnem delu smo si zastavili tri raziskovalna vprašanja: • Ali so preiskovanci seznanjeni z gastroendoskopsko preiskavo? • Ali postopek informiranja (video posnetek, šolski model endoskopa, demonstracijski fizikalni poskus) učinkuje na sproščenost in počutje preiskovanca pred in med endoskopsko preiskavo? • Ali je celoten postopek informiranja (video posnetek, šolski model endoskopa, demonstracijski fizikalni poskus) preiskovancu dovolj razumljiv? Metode dela V raziskavi sta bila uporabljena dva anketna vprašalnika. Prvega so preiskovanci izpolnili preden so pristopili na preiskavo, njegov namen pa je bil ugotoviti seznanjenost preiskovancev z gastroendoskopsko preiskavo. Drugi anketni vprašalnik so preiskovanci izpolnili po končani preiskavi, nanašal pa se je na prezentirane pojasnjevalne metode. Pred preiskavo smo preiskovancem prezentirali tri različne metode pojasnjevanja s ciljem doseči boljšo informiranost ter ugotoviti morebiten vpliv teh metod na njihovo počutje. Metode seznanjanja so bile: • video posnetek, ki je prikazoval potek endoskopske preiskave, • šolski model endoskopa, ki je na preprost način prikazal delovanje instrumenta z lučko ter kamero, • demonstracijski fizikalni poskus, ki je prikazal fizikalne osnove endoskopije, in sicer totalni odboj svetlobe na lečnem modelu optičnega vlakna. Rezultati odgovorov, dobljenih z anketnima vprašalnikoma so bili statistično obdelani s programoma Microsoft Excel 2007 in Microsoft Word 2007 ter ponazorjeni z grafičnimi prikazi. Raziskovalni vzorec V raziskavo je bilo vključenih 30 naključno izbranih preiskovancev. Kriterijev za izključitev v raziskavi nismo postavljali, edini pogoj za sodelovanje je bil podpisan pri- 149 Pojasnjevalna vloga medicinske sestre pri seznanjanju preiskovanca... volitveni obrazec za sodelovanje v raziskavi. Preiskovanci so imeli možnost odklonitve sodelovanja v raziskavi kadarkoli, tekom izvedbe raziskave pa smo upoštevali načela Kodeksa medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Spolna struktura je zajemala 17 (57 %) žensk ter 13 (43 %) moških. 10 % anketiranih je bilo starih med 21-30 let, 14 % med 41-50 let, 38 % med 51-60 let, 24 % med 61-70 let in 14 % med 71-80 let. Z osnovnošolsko izobrazbo je bilo 23 % anketirancev, s srednjo šolo 54 % in fakultetno izobrazbo 23 %. Maja Küčan, Milan Brumen, Marjan Skalicky, Mateja Lorber Vpliv pojasnjevalnih metod na počutje preiskovancev je bil sledeč (Tabela 1): v primeru video posnetka je predvajana vsebina 10 (33 %) preiskovancev pomirila, 3 (10 %) preiskovancem je dala občutek napetosti, na 17 (57 %) preiskovancev pa video posnetek ni imel efekta na počutje. Na 6 (20 %) preiskovancev je predstavitev šolskega modela endoskopa delovala sproščujoče, 7 (23 %) jih je razburila, 17 (57 %) preiskovancev pa efekta na počutje po ogledu modela ni občutilo. Poleg podanih odgovorov so svoje občutke po ogledu modela opisovali še kot nelagodje, nekateri so o njem razmišljali, nekateri so se ga ustrašili. Pri 26 (87 %) preiskovancev prikaz fizikalne lastnosti totalnega odboja v modelu optičnega vlakna ni imel vpliva na počutje, 3 (10 %) se jih je počutilo sproščenih, 1 (3 %) pa napeto. REZULTATI Preiskovance smo grupirali v dve skupini. Prva skupina je obravnavala tiste preiskovance, ki so že kdaj bili na gastroendoskopski preiskavi, teh je bilo 19 (63 %). Že pri prejšnji gastroendoskopski preiskavi jih je bilo s potekom preiskave 17 (89 %) seznanjenih, le 2 (11 %) nista bila seznanjena. Pred sedanjo preiskavo so z njo vsi seznanjeni, od tega jih je 16 (84 %) seznanjenih s preiskavo isto kot prejšnjič, 3 (16 %) pa so bili s preiskavo seznanjeni bolje. Največ informacij o preiskavi jim je pri prejšnji preiskavi posredoval zdravnik, kar 9 (53 %) preiskovancem. 7 (41 %) preiskovancem je informacije posredovala medicinska sestra, 1 (6 %) preiskovanec pa je pojasnila in navodila poiskal kar sam. 16 (94 %) preiskovancem so bile informacije posredovane s pogovorom, ustno, le 1 (6 %) preiskovancu so bila navodila predložena pisno. Obetavno je, da so bila posredovana pojasnila vsem preiskovancem dovolj jasna in razumljiva. Preiskovanci so kljub informacijam pred preiskavo občutili nelagodje, strah in/ali nervozo. Druga skupina preiskovancev je zajemala tiste, ki so prišli na preiskavo prvič, teh je bilo 11 (37 %). Od teh jih je 8 (73 %) seznanjenih s preiskavo in 3 (27 %) niso bili seznanjeni s preiskavo. Razlogi za neseznanjenost tičijo v tem, da preiskovanci niso dobili nobenih informacij o preiskavi. 3 (37,5 %) so največ informacij dobilo s strani prijateljev, ki so že opravili preiskavo, 3 (37,5 %) od zdravnika, 1 (12,5 %) se je sam pozanimal o preiskavi, 1 (12,5 %) preiskovanec pa je pojasnila dobil s strani medicinske sestre. 7 (87 %) jih je dobilo informacije preko pogovora na ustni način, bila pa so dovolj jasna in razumljiva, 1 (13 %) pa je jih je dobil preko interneta. Skupno jih je torej 27 (90 %) seznanjenih s preiskavo, 3 (10 %) pa ne (Graf 1). Graf 1: Seznanjenost z gastroendoskopsko preiskavo 150 Pomirjeno/sproščeno Napeto/razburjeno Ni vpliva na počutje Video posnetek Model endoskopa Fizikalni prikaz 10 (33 %) 3 (10 %) 17 (57 %) 6 (20 %) 7 (23 %) 17 (57 %) 3 (10 %) 1 (3 %) 26 (87 %) Tabela 1: Vpliv pojasnjevalnih metod na počutje preiskovancev Iz pridobljenih podatkov glede razumljivosti pojasnjevalnih metod (Tabela 2) je moč razbrati, da so bili video posnetek, šolski model endoskopa ter fizikalni prikaz totalnega odboja vsem preiskovancem razumljivi; tako tistim, ki so že bili kdaj na preiskavi, kot tistim, ki so prišli na preiskavo prvič. Le 1 (3 %) preiskovancu fizikalni prikaz ni bil razumljiv. DA NE Video posnetek Model endoskopa Fizikalni prikaz 100 % 100 % 97 % 3% Tabela 2: Razumljivost pojasnjevalnih metod RAZPRAVA Duh (2002) je v raziskavi ugotavljal, da so preiskovanci z endoskopsko preiskavo slabo seznanjeni - 27,6 % preiskovancev je trdilo, da dobijo informacije s strani zdravnika in da so premalo razumljive. Hekič (2006) je v raziskavi na Oddelku za gastroenterologijo in endoskopijo UKC Maribor ugotovila da so informacije s strani zdravnika dovolj jasne. To je potrdilo 87,5 % preiskovancev. V našem primeru so preiskovanci dobili največ informacij ravno tako s strani zdravnika, kar 44,4 %. Pojasnila preiskovancem so bila večini anketiranih jasna in razumljiva, prav tako pa je seznanjenost s preiskavo kar 90 %. Iz rezultatov naše raziskave je moč razbrati, da je 92,6 % preiskovancev dobilo pojasnila ustno, torej s pogovorom bodisi z zdravnikom, bodisi z medicinsko sestro. 3,7 % so navodila dobili pisno in 3,7 % na internetu. V raziskavi smo želeli v prakso vpeljati malo drugačne metode seznanjanja, kot je zgolj pogovor. Uporabili smo video posnetek, model endoskopa ter demonstracijski fizikalni poskus. V Bolnišnici Golnik že vrsto let prav tako uporabljajo video posnetek, ki si ga preiskovanci ogledajo preden pristopijo na preiskavo. Pilar in Petrinec Primožič (2008) navajata, da bi po mnenju preiskovancev moral biti ogled video posnetka obvezen. To lahko delno primerjamo z našimi ugotovit- 151 Pojasnjevalna vloga medicinske sestre pri seznanjanju preiskovanca... vami, kjer je 27 (90 %) preiskovancev v raziskavi omenilo, da bi bil video posnetek pravzaprav potreben, da bi ga ljudje videli preden bi pristopili k preiskavi in si s tem pridobili določene informacije ter da bi lažje razumeli princip poteka preiskave. Ravno tako Duh (2002) v raziskavi ugotavlja, da bi jih 13,3% želelo dodatne informacije s pomočjo video posnetka, dodatno pa bi si jih 2,8 % ogledalo endoskopski oddelek. Knafelc (2005) v raziskavi prihaja do zaključka, da bi 20 % anketiranih želelo pridobiti dodatna pojasnila ustno, s pogovorom, 24 % pa v pisni obliki. V naši raziskavi se številka pisnih in ustnih želja dodatnih informacij povzpne še višje. Kar 40 % bi si želelo dodatnega pogovora z zdravnikom in/ali medicinsko sestro, 27,5 % preiskovancev je izrazilo povpraševanje po pisnih zloženkah, enak delež pa bi si jih želelo ogledati video posnetek. Med drugim so izrazili željo tudi po ogledu modela endoskopa in ogleda sobe, kjer se izvaja preiskava. ZAKLJUČEK Rezultati raziskave dajejo možnosti za nadaljnje raziskovanje v tej smeri in nadgrajevanje že usvojenega in ustaljenega načina dela na oddelkih. Poleg video posnetka, ki je dal izjemno pozitiven odziv sodelujočih v raziskavi, smo uporabili še dodatni dve metodi pojasnjevanja. Preiskovanci so kompletno pojasnjevalno metodo ocenili z visokimi ocenami in nam dali vedeti, da je dosegla svoj namen: morda ni imela toliko vpliva na počutje, a so dobili potrebne informacije, da so seznanjeni s tem, kar jih čaka za zidovi endoskopske ambulante. Zelo pozitivna bi bila vpeljava video posnetka kot pojasnjevalno metodo medicinske sestre v prakso psihične priprave preiskovanca, ki je še tako pomembna, tako za preiskovanca samega, kakor tudi za zdravstvene delavce, ki bodisi sodelujejo, bodisi izvajajo preiskavo. Maja Küčan, Milan Brumen, Marjan Skalicky, Mateja Lorber 6. Lazar M. Navodila in pojasnila bolnikom pred endoskopsko preiskavo. Klinični center Ljubljana: SPS interna klinika, Klinični oddelek za gastroenterologijo, Oddelek za endoskopijo. (bd). Dostopno na: http://www4.kclj.si/admin/ dokumenti/00000116-0000007f-interna_endoskopija.pdf (27.01.2011). 7. Pajnkihar M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola; 1999. 8. Pilar K, Petrinec Primožič M. Ali člani zdravstvenega tima naredijo vse za dobro seznanjenost pacienta pred bronhoskopijo - prospektivna randomizirana raziskava. (2008). Dostopno na: http://www.zbornica-zveza.si/dokumenti/ kongres_zbn/pdf/142C.pdf (27.1.2011). 9. Turk H. Ezofagogastroduodenoskopija (EGDS). In: Ivetić V, Kersnik J, eds. Diagnostične preiskave za vsakdanjo uporabo. Ljubljana: Zavod za razvoj družinske medicine; 2007:191- 94. Izsledki raziskave medicinskim sestram lahko bistveno pomagajo, da izboljšajo svoje delovanje v smislu kvalitetnejše obravnave preiskovancev v prihodnje. Predstavljene metode seznanjanja lahko služijo kot dodatno orodje pri pojasnjevanju in podajanju informacij preiskovancem, naročenim na endoskopsko preiskavo, na nekoliko drugačen način, kot je zgolj pogovor z zdravnikom ali medicinsko sestro. LITERATURA 1. Duh Š. Ali so bolniki zadostno obveščeni o poteku endoskopske preiskave? Endoskopska revija 2002;18(7):126-128. 2. Hekič B. Zdravstvena vzgoja preiskovanca endoskopske diagnostike [diplomsko delo]. Maribor: Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola; 2006. 3. Hoyer S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo; 2005. 4. Ivanuša A, Železnik D. Osnove zdravstvene nege kirurškega bolnika, izbrana področja. Maribor: Visoka zdravstvena šola; 2000. 5. Knafelc T. Vloga medicinske sestre pri endoskopskih preiskavah [diplomsko delo]. Maribor: Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola; 2005. 152 153 Aleksandar Pavlović, Katja Pavić, Boštjan Žvanut OPREDELITEV POSLOVNIH ZAHTEV ZA E – NAPOTNICO Defining the business requirements for e – referral Aleksandar Pavlović, Katja Pavić, Boštjan Žvanut POVZETEK ABSTRACT Glavni problem: Problem se pojavlja v izmenjavi podatkov med osebnih zdravnikom in zdravnikom specialistom, dostopanju do ključnih podatkov pacienta za kvalitetno obravnavo, zmanjšana produktivnost tako zdravnikov kot medicinskih sester, povečanje stroškov in nepotrebnih poti pacienta. The main problem: The problem occurs in the exchange of information between physician and physician specialist, access to critical patient data for quality treatment, reduces productivity of doctors and nurses, increased cost and unnecessary may of patient. Namen: Opredelitev poslovnih zahtev za e – napotnico in s tem zagotoviti inovativnost na področju zdravstva ter izboljšanje kvalitete obravnave pacienta. Strokovna vsebina: Dotika se pregleda literature s tega področja in preučevanja možnosti za uvedbo izboljšav. Zaključki: E – napotnica bi omogočila direktno komunikacijo med zdravniki različnih strok, zagotovljena bi bila kakovostnejša, strokovna in hitrejša obravnava pacienta. Ključne besede: e – napotnica, komunikacija, pacient, zdravstvene ustanove The purpose: The definition of business requirements for e – referral in order to ensure innovation in the health sector and improve the quality of patient treatment. Expert content: It touches upon a review of the literature in this area and examining options for introducing improvements. Conclusions: E – referral allows direct communication between physicians of different disciplines, ensured would be higher quality, professional and speedier treatment of the patient. Key words: e – referral, communication, patient, health facilities VŠZI UP Aleksandar Pavlović - aco.pai2010@yahoo.com Katja Pavić - pavic.katja@gmail.com doc. dr. Boštjan Žvanut - bostjan.zvanut@vszi.upr.si 154 UVOD V slovenskem zdravstvu so v preteklem obdobju uspešno izvedli prve korake opismenjevanja ob osnovnem opremljanju z računalniško tehnologijo, uvedbo računalniške izmenjave poslovnih podatkov, vzpostavitvijo standardov in podatkov zbirk ter uvedbi sistema KZZ-kartice zdravstvenega zavarovanja (Kodele et all, 2006). Posredovanje informacij je postalo pomembno kognitivno orodje človeka, ki je porodilo marsikatero težavo (npr. varnost podatkov, zasebnost, integriteto človeka). Predmet obravnave so tako informacije predstavljene v obliki različnih dokumentov, ki lahko med drugim potujejo med samimi organizacijami (npr. napotnica) (Rajkovič, 2010). OPREDELITEV PROBLEMA Zdravstvena informatika je postala zrela dejavnosti, ki ne postavlja več informacijskih sistemov povsem na novo, ampak jih menja, nadgrajuje in predvsem povezuje (Grašič, 2007). V tujini (npr. na Danskem) se že izvaja elektronsko izmenjevanje dokumentacije (npr. recepti, napotnice, izvidi preiskav) in vse to se začne v ambulantah splošne medicine z obiskom pacienta. Po samem pregledu zdravnik splošne medicine napiše e – napotnico, ki jo elektronsko pošlje v ustrezno ustanovo za nadaljnjo obravnavo (npr. bolnišnico, inštitut). E – napotnica vsebuje vse potrebne in pomembne podatke za pacientov proces zdravljenja. Dostop do ključnih podatkov, je v nasprotju s staro papirnato metodo, neverjetno učinkovit in uporaben. V ambulantah splošne medicine so izračunali kar 30% večjo produktivnost, saj so se izognili administraciji in papirnatemu poslovanju, ki prinaša več napak in zahteva več časa. Sedaj je povprečen čas prejemanja in obravnave napotnice zmanjšan iz 28 na kar 19 minut. (Grašič, 2007) Pri nas vsa ta komunikacija še vedno poteka preko papirnatih dokumentov, včasih celo kar telefona. Potrebno je pisati izvide, mnenja, preiskave, itd. Skladišči se ogromna količina papirnate dokumentacije, kar posledično predstavlja tudi velik strošek. Torej nepovezanost med ambulanto splošne medicine in neke druge organizacije vodi do pomanjkanja podatkov o pacientu. Zdravnik specialist o pacientovem stanju ne izve nič več podatkov kot le tiste, ki so napisani na napotnici. (Grašič, 2007) Površinsko gledano, se to ne zdi nič kaj dramatično, toda življenjske razmere danes so povsem drugačne kot nekoč. Dejstvo je, da so podatki ključnega pomena in vsak zdravnik želi izvedeti kar največ pomembnih podatkov o pacientu. To bi bilo mogoče, če bi se podatki vnašali v računalnik in postali dostopnejši vsem tistim, ki bi jih v določenem trenutku potrebovali. Bistvo vsega je, da bi bilo nujno potrebno omogočiti e-izmenjavo dokumentov (Knafeljc et all, 2010). Dobro opredeljena strategija inovacije je podkrepljena z raziskavami, strategijo razvijanja in oceno končnega plasiranja v okolje, da bi kar najbolje zadovoljila potrebe družbe in istočasno tudi potrebe ustanove. Inovacija se mora ujemati z dejavniki notranjega in zunanjega okolja; uglašena mora biti z internimi možnostmi organizacije ter potrebami zdravstva v našem primeru. Pri vpeljavi e – napotnice bi bila zanimiva funkcionalna (dejavnostna) strategija, saj se le – ta nanaša na težnjo po hitrejšemu razvoju e – oblik poslovanja in hitrejši obravnavi pacientov. Do rasti razvoja in napredka, ter s tem do zaključnega cilja »biti boljši, narediti več«, in kar je še pomembnejše – do »kakovosti preseganja obstoječega« - lahko pridemo samo z vzpostavitvijo stalnega procesa inoviranja. Poglavitna stvar pri vpeljavi e – napotnice je pospešeno večanje 155 Opredelitev poslovnih zahtev za e – napotnico Aleksandar Pavlović, Katja Pavić, Boštjan Žvanut vrednosti zdravstvenih storitev; osredotočiti se je potrebno na »kupca« - torej pacienta, ki potrebuje specialistično obravnavo, saj je slednji središče skrbi in njegovo zadovoljstvo je ključ do uspešnosti. Prav zaradi tega mora organizacija izhajati iz misli po zadovoljitvi ali preseganju zahtev/pričakovanj pacienta ter zagotoviti dolgoročni uspeh e – oblike poslovanja. Nujno potrebno je slediti njihovim pričakovanjem, razvoju inovacij,… Zagotoviti je potrebno strateško skladnost med prednostmi in slabostmi sedanjega procesa in v predlagani rešitvi videti priložnost za izboljšanje. Vidni znaki pri izboljšavi poslovanja, zaradi vpeljave e – napotnic in kasneje e – dokumentacije, bi bile: nižji stroški/ekonomičnost, doseganje inovativnosti, doseganje fleksibilnosti in prilagodljivosti glede na potrebe okolja (obravnava pacienta) in razvija tehnologije (medmrežje) ter doseganje visokih delovnih rezultatov zaposlenih (zdravniki in medicinske sestre), ki bi lahko preostali čas namenili samemu pacientu in ne administraciji. V končni fazi pa bi se tudi samemu pacientu prihranilo veliko časa in nepotrebnih stroškov. UPORABLJENE METODE DELA Pri samem raziskovanju stanja na področju e – napotnic, smo uporabili naslednje metode dela in sicer pregled ključne literature s tega področja, metodo opazovanja in metodo modeliranja, kjer smo s pomočjo jezika UML 2.0 izdelali model želenega informacijskega sistema. Za izdelavo samih povezam med določenimi spremenljivkami pa smo uporabiti orodje BoUML 4.32 patch 3 »ultimate«. E – napotnico lahko izda tako osebni zdravnik kot tudi zdravnik specialist, na podlagi predhodnega pregleda in ugotovljenega stanja. Ta mora vsebovati potrebne podatke o pacientu in o njegovi diagnozi. Specialistična obravnava se vrši na sekundarni ali terciarni ravni zdravstvenega varstva, kjer zdravnik specialist opravi vso dodatno diagnostiko za ugotavljanje pacientovega bolezenskega stanja in izvaja tudi vso potrebno zdravljenje. Sama identifikacija pacienta zajema njegove podatke in družinsko anamnezo. V pregledovanje sodi skupek preiskav, ki jih izvaja zdravnik specialist, da pride do ustrezne diagnoze pacientove zdravstvenega stanja. Zajema vrsto preiskovalnih prijemov in analiz stanja (npr. odvzem krvi), ki so v pomoč. Hkrati pa se tudi načrtujejo dodatne diagnostične preiskave na osnovi anamneze in primarnega pregleda pacienta. Slednje so v pomoč pri identifikaciji nespecifičnih in specifičnih simptomov določenega bolezenskega stanja. V zadnji fazi pa sledi pripravljanje e – dokumentacije, ki sestoji iz vnosa vseh informacij, opažanj, rezultatov izvidov, aktualnih medicinskih in negovalnih diagnoz, terapije, rehabilitacije, itd. V ta del so vneseni tudi specifični podatki s strani zdravstvene nege. Razredni diagram predstavlja posamezne razrede in njihove atribute, ki so pomembni za boljše informacijsko evidentiranje. Med posameznimi razredi je vidno tudi njihovo povezovanje. Osrednji razred predstavlja napotnica, ki je neposredno vezana na pacienta. Vsaka napotnica pa lahko ima kot posledico pregleda tudi več izvidov. OPREDELITEV POSLOVNIH ZAHTEV Poslovne zahteve za uvedbo e – napotnice smo nakazali preko diagrama primera uporabe, razrednega diagrama in diagrama aktivnosti. V samem diagramu primera uporabe, je predstavljen informacijski sistem, kakor tudi njegovi akterji in potek izdaje e – napotnice. Akterji, ki vstopajo v informacijski sistem so pacient (oseba, ki vstopa v informacijski sistem z namenom po odkritju svojih zdravstvenih težav in pridobitvijo napotnice za obisk specialista), osebni zdravnik (oseba, ki na primarni ravni sprejme pacienta, opravi osnovni pregled in osnovno diagnostiko ter na podlagi pridobljenih podatkov poda svoje mnenje in izda napotnico za napotitev pacienta na nadaljnje zdravljenje k zdravniku specialistu) in zdravnik specialist (oseba, ki ima strokovno znanje z določenega področja medicine in ki sprejme pacienta na specialistično obravnavo po predhodnem mnenju njegovega osebnega zdravnika – preko napotnice). Slika 1: Informacijski sistem Slika 2: Razredni diagram 156 157 Opredelitev poslovnih zahtev za e – napotnico Aleksandar Pavlović, Katja Pavić, Boštjan Žvanut Oseba (pacient) se mora identificirati z imenom in priimkov, spolom, naslovom bivanja, EMŠO, zavarovalnico; osebni zdravnik in zdravnik specialist pa se identificirata z imenom in priimkom, specialnostjo in številko licence. Razred napotnica definira podatke, ki so zabeleženi na napotnici (izvajalec, zavarovana oseba, trajanje pooblastila in njegov obseg, razlog obravnave, konvencija, ocena zmožnosti za delo in neoštevilčeni podatki). Izvid mora biti definira z veljavnostjo, datumom, anamnezo in statusom, laboratorijskimi izvidi, potekom hospitalizacije, ter šifro in nazivom. Poseben razred definira tudi zdravstveno organizacijo in šifro, s katero je razvidna prepoznavnost ustanove, v kateri je bil izveden specialistični pregled. Razred, ki definira zavarovanje pa vsebuje številko zavarovalne police, registracijsko številko, podatke o zavarovani osebi, tip zavarovanja in samo zavarovalnico. Prikaz veljavnih izvidov omogoča prikaz vseh veljavnih dosedanjih izvidov in njihove rezultate. Prikaz veljavnih napotnic omogoči vpogled v vse izdane veljavne napotnice, in na tej podlagi se prikaže upravičenost do izdaje nove napotnice, za katero pa mora biti na razpolaga trenutna diagnoza in vidna potreba po specialistični obravnavi. V primeru, da bolezensko stanje ni življenjsko ogrožajoče in se lahko obravnava vrši ambulantno, se to pacientu tudi na dostojanstveni način razloži in ne izda napotnice za nadaljnjo specialistično obravnavo. V primeru, da se ugotovi zloraba in izsiljevanje za specialistično obravnavo, se le to prijavi na ZZZS čemur sledi podrobna preiskava. Diagram aktivnosti prikazuje uporabo napotnice v neki dani situaciji. Ključno je, da se pred izdajo nove napotnice pregleda že obstoječe, kar je v obstoječi situaciji praktično nemogoče. Vezni člen med dvema organizacijama je pacient, ki prenaša dokumente in omogoča komunikacijo. Zaradi tega je velika poraba časa in papirja za administracijo, izmenjavanje podatkov in nezmožnosti dostopanja do vseh pacientovih podatkov. Komunikacija preko e-napotnice bi omogočala direktno komuniciranje med osebnim zdravnikom in specialistom, ki bi se lahko dogovarjala o želenih preiskavah, diagnozah, itd. z uresničitvijo tega bi organizacije za zagotovljeno varnostjo podatkov, zagotovile kakovostnejšo, strokovno in predvsem hitrejše delo s pacienti, usklajeno z veljavno zakonodajo. ZAKLJUČEK LITERATURA 1. Kodele D, Košir F, Marušič D, Šušelj M. E-zdravje2010: strategija informatizacije slovenskega zdravstvenega sistema 2005 – 2010. Republika Slovenija, Ministrstvo za zdravje, Ljubljana 2006. 2. Rajkovič U. Sistemski pristop k oblikovanju e-dokumentacije zdravstvene nege: doktorska disertacija. Kranj: Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede, 2010. 3. Grašič B. Prototipna rešitev e-napotnice in e-odpustnega pisma: primer Bolnišnica Golnik Kopa in Dagra D.O.O Ljubljana: diplomska naloga. Kranj: Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede, 2007. 4. Knafeljc B, Slavec SV, Laura G, Drnovšek S. Nacionalna informacijska podpora e-naročanju na zdravstvene storitve: tehnična dokumentacija. Republika Slovenija, Ministrstvo za zdravje, Ljubljana 2010. Slika 3: Diagram aktivnosti od izdaje napotnice naprej 158 159 Katja Terseglav, Brigita Skela Savič Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov pacienta na področju zdravstvene nege Professional discretion and protecting patient’s data privacy in the field of nursing care Katja Terseglav, Brigita Skela Savič POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov je v današnjem času razvite informacijske tehnologije in amoralnosti tema, ki jo je potrebno raziskovati in na podlagi dobljenih rezultatov predlagati spremembe, ki bi lahko privedle do izboljšav. Background: Professional discretion and protection of data privacy is an important issue in today’s world, marked by rapid development of information technology and amorality, and must therefore be constantly put under research in order to obtain results which would help us to implement changes leading to improvement. Cilj: Cilj raziskave je bilo ugotoviti ali izvajalci zdravstvene nege poznajo zakonodajo in etični kodeks na področju poklicne molčečnosti in varovanja osebnih podatkov, prav tako pa smo želeli ugotoviti ali le-to upoštevajo pri vsakodnevnem delu. Metode: Raziskava je temeljila na deskriptivni metodi empiričnega raziskovanja. Uporabili smo anketni vprašalnik. Zbiranje podatkov smo izvedli v manjši slovenski bolnišnici. Rezultati: Zakonodajo s področja poklicne molčečnosti in varovanja osebnih podatkov pacienta je ocenilo, da pozna 73,4 % anketirancev. Le 17,2 % anketirancev ve, kdo lahko odreši medicinsko sestro VŠZNJ Katja Terseglav - gahonagliha@hotmail.com doc. dr. Brigita Skela Savič - bskelasavic@vszn-je.si 160 Aim: The purpose of this research was to determine how familiar the nursing staff is with legislation from this field and with the code of ethics, and if they incorporate this knowledge in their daily work. Methods: The research was based on the descriptive method of empirical research. A questionnaire was used. The data collection was done in one of the smaller Slovenian hospitals. Results: 73,4 % of respondents estimate they are familiar with legislation from the field of professional discretion in protection of patients’ data privacy. Only 17,2 % of respondents know, who can release a nurse of professional discretion. 55,8 % dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti. To, da ima zakon prednost pred etičnim načelom, meni 55,8 % anketiranih. Kar 78,6 % anketirancev ve, kdaj se medicinska sestra moralno ni dolžna držati poklicne molčečnosti, 73,5 % pa jih ve, kdo obravnava kršitve Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Razprava in zaključek: Anketiranci menijo, da ne kršijo III. načela Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije oziroma da ustrezno postopajo glede varovanja osebnih podatkov. Anketiranci so pokazali dokaj slabo znanje pri poznavanju zakonodaje, kar je verjetno posledica pomanjkljive izobrazbe in tudi premajhne stopnje zavedanja pomembnosti tega znanja. of respondents think, law is above ethic principles. 78,6 % of respondents know, when a nurse is not morally bound to professional discretion, and 73,5 % know, who is competent to deal with violation of the Slovenian code of ethics for nurses. Discussion and conclusion: The respondents think they do not violate the III. principle of the Slovenian code of ethics for nurses and that their actions considering professional discretion are appropriate. Respondents lack knowledge in legislation, probably because they were not given sufficient education and are not fully aware of its importance. Key words: professional discretion, personal data, code of ethics, legislation, right to privacy, nursing care. Ključne besede: poklicna molčečnost, osebni podatek, etični kodeks, zakonodaja, pravica do zasebnosti, zdravstvena nega. UVOD Slovenska ustava je pri komunikacijski zasebnosti med najstrožjimi v Evropi, a to še ne pomeni, da jo lahko zaradi “višjih ciljev” preziramo. Ali resnično plemenit cilj ne opravičuje sredstev? Nataša Pirc Musar pravi, da je v tem bistvo demokratične igre, ki je utemeljena na spoštovanju pravil postopka in ne zgolj na še tako legitimnih namenih oblastnih organov (Pirc Musar, 2008). Temu nasprotuje trditev, da imajo v primeru, ko so etična načela navzkriž z obstoječimi zakonskimi določili, le-ta prednost pred zakonom (Poredoš, 1998). Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov pacienta sta torej temi, ki združujeta zdravstveno zakonodajo in zdravstveno etiko. Zdravstveni delavci in sodelavci vsak dan rešujejo vrsto medicinskih, zdravstveno negovalnih in drugih strokovnih problemov. Usposobljeni pa bi morali biti tudi za reševanje pravnih problemov, s katerimi se prav tako, zavedajoč se ali ne, vsak dan srečujemo pri svojem delu. Ob vsakem stiku zdravnika, medicinske sestre in pacienta se namreč medicina, zdravstvena nega in pravo močno prepletajo, prav tako pa živimo v družbi, v kateri smo vedno bolj zavezani k pravnim normativom (Krušič, 2010; Tingle in Cribb, 2007). Ni težko uvideti, da je zaupnost v zdravstvenem varstvu pogosto bolj stvar želje kot pa dejstvo. Verjetno ima vsak pacient številne zdravstvene kartoteke pri splošnih zdravnikih, zobozdravnikih in na klinikah, da ne govorimo o različnih bolnišnicah, kjer je bil mogoče samo na manjših pregledih (Tschudin, 2004). Rešitev vprašanja v zvezi s pok- 161 Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov Katja Terseglav, Brigita Skela Savič licno molčečnostjo v zdravstvu ni v tem, da bi vpeljali nekakšno absolutno prepoved razkrivanja zdravstvenih podatkov, oz. da bi vpeljali poseben, strožji režim varstva. Rešitev bi morala biti v pravilnem izobraževanju zdravstvenega osebja o pomenu in pravnih okvirih varstva osebnih podatkov z vidika poklicne molčečnosti v zdravstvu ter v učinkovitem kazenskopravnem in odškodninskem sistemu sankcij (Starc, 2006) Vzorec. Anketirali smo 50,79 % vseh zaposlenih v zdravstveni negi. Razdelili smo 160 anketnih vprašalnikov. Vrnjenih je bilo 128 anketnih vprašalnikov, kar pomeni, da smo zajeli v vzorcu 40,63 % opazovane populacije anketirancev (Tabela 1). Realizacija vzorca je bila 80 %. Nenehno smo priča aferam v medijih, ki nas opozarjajo na to, kako zelo zmotljivi smo strokovnjaki v zdravstvu in da smo tudi mi le ljudje. Npr. objava zdravstvenega stanja dveh vidnejših slovenskih politikov s strani upokojenega zdravnika (Starc, 2006). Spol Moški Pri preučevanju problemov zaščite in varovanja osebnih podatkov in zagotavljanja informacijske zasebnosti v zdravstvu se kažejo različni problemi in etične dileme, ki jih bo treba reševati interdisciplinarno. Temeljni vzrok za te probleme je hiter razvoj informatike, ki z novimi tehničnimi možnostmi odpira nova vprašanja na tem področju. Zato je treba področje informacijske zasebnosti, ki temelji na Deklaraciji o človekovih pravicah in Deklaraciji o pravicah pacientov v Evropi, ustrezno vključiti v programe zdravstvene vzgoje in izobraževanja. Zaščito pravic in interesov bolnikov lahko dosežemo s skupnim delovanjem na področjih, kot so zakonodaja, poklicni kodeksi, lista pravic bolnikov, strokovne in znanstvene konference, seminarji ter vključevanje medijev v informiranje javnosti o pravicah bolnikov in odgovornostih zdravstvenih delavcev. Osebni podatki posameznika morajo biti obravnavani tako, da je ohranjena osebnostna integriteta človeka, in da so spoštovane njegove naravne, socialne in kulturne pravice (Bohinc, Gradišar, 1999). Zdravstveni delavci se moramo zavedati, da če je nekaj legalno, torej zakonito, to še ne pomeni, da je to tudi etično. Če so etična načela navzkriž z obstoječimi zakonskimi določili, ima etično načelo celo prednost pred zakonom. Najbolj skrajen primer so medicinske sestre (npr. Helene Wieczor), ki so jim sodili v štiridesetih letih prejšnjega stoletja na Nürnberških procesih zaradi umorov mentalno prizadetih otrok. Ali je bilo to takrat legalno? Da, vsekakor. Vendar, ali je to etična zdravstvena nega? Seveda ne (Kay Hall, 1996; Kraljič, 2006; Poredoš, 1998). CILJI Namen raziskave je bil ugotovit, kakšno je poznavanje zakonodaje in Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije glede poklicne molčečnosti in varovanja osebnih podatkov. Prav tako smo želeli ugotoviti, ali to znanje upoštevajo pri vsakodnevnem delu. METODE DELA Izbrali smo kvantitativni raziskovalni pristop. Raziskava je temeljila na deskriptivni neeksperimentalni metodi raziskovanja, uporabili smo metodo anketiranja. Instrumentarij. Za izvedbo raziskave smo izdelali strukturiran pisni vprašalnik, namenjen je bil diplomiranim medicinskim sestram in tehnikom zdravstvene nege v manjši slovenski bolnišnici. Vprašalnik smo pripravili na osnovi študija literature o poklicni molčečnosti medicinskih sester in varovanju osebnih podatkov pacienta v zdravstveni negi. 162 Ženski Število Odstotek Število Odstotek 11 9% 116 91 % 20 do 30 let Starost Delovna doba Izobrazba 31 do 40 let 41 do 50 let 51 let in več Število Odstotek Število Odstotek Število Odstotek Število Odstotek 48 40 % 31 26 % 31 26 % 8% 0 do 5 let 6 do 10 let 11 do 15 let 9 16 do 20 let 21 let in več Število Odstotek Število Odstotek Število Odstotek Število Odstotek Število Odstotek 38 30 % 22 18 % 15 12 % 10 % 30 % Visokostrokovna 13 Srednješolska Višješolska Število Odstotek Število Odstotek Število Odstotek Število Odstotek 84 67 % 4 3% 36 28 % 2% 37 Univerzitetna 2 Tabela 1: Demografski podatki anketirancev (n=128) Zbiranje in obdelava podatkov. Raziskavo smo izvedli v času od 4. do 11. novembra 2010 po predhodni pridobitvi soglasja s strani vodstva raziskovalnega okolja. Rezultati so bili obdelani v statističnem programu SPSS 15.0 ter v programu Microsoft Excel. Demografski podatki vzorca so podani na podlagi frekvenčne in odstotne porazdelitve. Vpliv demografskih podatkov na percepcijo negovalnega osebja o poklicni molčečnosti, varovanju osebnih podatkov in zakonodaji je izračunan na podlagi hi-kvadrat testa, t-testa za neodvisne vzorce ali analize variance. Statistična analiza je izdelana s programom SPSS 15.0. P-vrednost ≤ 0,05 pomeni statistično pomembnost. REZULTATI Zanimalo nas je, kakšno je poznavanje zakonodaje s področja varovanja osebnih podatkov in poklicne molčečnosti ter poznavanje III. načela Kodeksa medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije (Tabela 2). Vsebino zakonov, ki urejajo področje varovanja osebnih podatkov pacienta oziroma poklicne molčečnosti, pozna 47,7 % anketirancev – od tega jih 39,8 % meni, da vsebino okvirno poznajo, 7,8 % pa jih meni, da vsebino poznajo dokaj dobro. T-test za neodvisne vzorce je pokazal med skupinami, ki se razlikujejo glede na število let delovne dobe statistično pomembno razliko v povprečni oceni (p=0,026). Na vprašanje, kdo lahko medicinsko sestro razreši dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti, je 53,3 % vprašanih odgovorilo, da pacient sam, 31,7 % Ministrstvo za zdravje RS, 47,5% Častno razsodišče Zbornice-Zveze, 5,8 % Ministrstvo za delo, družino in sociale zadeve RS, 64 % sodišče, 2,5 % center za socialno delo, 30,8 % za mladoletne osebe in osebe pod skrbništvom starši oziroma skrbniki. Pravilnih odgovorov pri tem vprašanju – to je tistih, ki so obkrožili samo vse tri pravilne odgovore – je le 17,2 %, napačnih pa 82,8 %. Pravilni odgovor na vprašanje, ali zakon o pacientovih pravicah določa, da ima 15 letni pacient pravico pisno ali ustno določiti komu, kdaj in katere informacije o njegovem zdravstvenem stanju sme zdravnik ali medicinska sestra sporočiti, je vedelo le 46,1 % vprašanih. 163 Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov Katja Terseglav, Brigita Skela Savič v% v% v% p višja (n=42) Izobrazba srednja (n=83) 21 ali več(n=36) p 11 – 20(n=28) Delovna doba 0 – 10(n=60) 41 ali več(n=39) p 31 – 40(n=31) Starost (n=48)20 – 30 Spol ženske (n=126) moški (n=11) Celotna populacija Če so etična načela v navzkrižju z obstoječimi zakonskimi določili, ima etično načelo prednost pred zakonom, je menilo 41,1 % vprašanih. T-test za neodvisne vzorce je pokazal med skupinami, ki se razlikujejo glede na število let delovne dobe, statistično pomembno razliko v povprečni oceni (p=0,009). v% p v% Ali veste, kateri zakoni urejajo področje varovanja osebnih podatkov pacienta oziroma poklicne molčečnosti? - Ne 26,6 10,0 28,3 0,365 0,399 0,026* 0,132 29,8 36,7 17,9 29,8 35,7 13,9 30,5 20,0 24,2 30,0 23,9 27,7 13,3 23,1 31,6 7,1 25,0 28,0 17,5 41,1 60,0 38,9 38,3 40,0 46,2 35,1 39,3 52,8 32,9 55,0 8,1 4,3 10,0 12,8 3,5 17,9 8,3 8,5 - Da, vendar le, kako se imenujejo - Da, okvirno poznam tudi vsebino - 0,0 Da, vsebino poznam dokaj dobro 8,8 7,5 Kdo lahko medicinsko sestro razreši dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti (molčečnosti)? - Pacient sam, sodišče in za mladoletne starši oz. skrbniki 17,2 9,1 18,1 0,450 20,8 16,1 17,5 0,854 20,0 7,1 21,6 0,251 13,1 26,2 0,068 Zakon o pacientovih pravicah določa, da ima 15 letni pacient pravico pisno ali ustno določiti, komu, kdaj in katere informacije o njegovem zdravstvenem stanju sme zdravnik ali medicinska sestra sporočiti. - Drži 47,6 36,4 48,2 0,452 38,3 56,7 56,4 0,156 41,4 48,1 55,6 0,405 45,7 51,2 0,563 Če so etična načela v navzkrižju z obstoječimi zakonskimi določili, ima etično načelo prednost pred zakonom. - Drži 44,2 54,5 43,5 0,483 43,5 31,0 56,8 0,111 40,4 29,6 66,7 0,009** 45,0 44,7 0,979 Kdaj se glede na Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije medicinska sestra moralno ni dolžna držati poklicne molčečnosti? - Če bi bila zaradi pomanjkanja informacij ogrožena varnost pacienta, družine ali skupnosti 78,6 66,7 79,4 0,373 67,4 75,0 94,3 0,015* 71,7 72,0 93,8 0,040* 72,2 89,7 0,032* Kdo obravnava kršitve Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije? - Častno razsodišče Zbornice – Zveze 73,5 72,7 73,3 0,969 64,4 70,0 90,6 0,031* 63,6 73,1 90,0 0,033* 72,6 74,4 0,842 Legenda: n = število enot v populaciji; % = odstotek posameznih odgovorov; p = p-vrednost (vrednost ≤ 0,05 pomeni statistično značilnost; rezultati, pri katerih ugotavljamo statistično pomembno razliko znotraj demografske skupine, so označeni z *, kadar gre za vrednost p≤0,05, oziroma z **, kadar gre za vrednost p≤0,01). Tabela 2: Poznavanje zakonodaje in poklicne etike pri medicinskih sestrah (n=128), primerjava po spolu, starosti, delovni dobi in izobrazbi Na vprašanje, kdaj se po Kodeksu etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije medicinska sestra moralno ni dolžna držati poklicne molčečnosti, je 4,7 % vprašanih odgovorilo, da v primeru, če sta pri otroku starša neprištevna ali, če otrok zaradi določenih okoliščin nima staršev in skrbnikov. 68,8 % je odgovorilo, da če bi bila zaradi pomanjkanja informacij ogrožena varnost pacienta, družine ali skupnosti, kar je bil tudi pravilni odgovor. 2,3% je odgovorilo, da pri množičnih nesrečah, 2,3% pa pri zapornikih, saj so dolžne poročati vse podatke zavodu, kjer je le-ta v času prestajanja zaporne kazni, ter 9,4 % je odgovorilo, da v vojni, saj se le-ta šteje kot posebna okoliščina. T-test za neodvisne vzorce je pokazal med skupinami, ki se razlikujejo glede na starost (p=0,015), število let delovne dobe (p=0,040) in glede na izobrazbo, (p=0,032) statistično pomembno razliko v povprečni oceni. Pri vprašanju, kdo obravnava kršitve 164 Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, jih je 64,8 % vedelo, da je to Častno razsodišče Zbornice-Zveze, 12,5 % jih je odgovorilo, da upravni odbor Zbornice-Zveze, 2,3 %, da izvršni odbor regijskega strokovnega društva, 3,1 % predsednik Zbornice-Zveze, 3,1 %, da odbor regijskih strokovnih društev in strokovnih sekcij pri Zbornici-Zvezi, 2,3 % pa je odgovorilo, da nihče od naštetih. T-test za neodvisne vzorce je pokazal med skupinami, ki se razlikujejo glede na starost, statistično pomembno razliko v povprečni oceni (0,031). RAZPRAVA Rezultati pokažejo, da na področju poklicne molčečnosti ni statistično pomembnih razlik glede na stopnjo izobrazbe. Menimo, da zato, ker gre pri tem predvsem za moralno držo, ki ni toliko povezana z izobrazbo, saj, kot ugotavljata Tabak in Ozon (2004), navodila oziroma zahteve, kadar le-te izhajajo iz moralne drže, izvajalci ponotranjijo in zvesto izpolnjujejo. Velika večina anketirancev sicer meni, da vedo, kateri so ključni zakonski akti s področja varovanja osebnih podatkov, a več kot ena četrtina jih je priznala, da ne ve niti tega, kako se imenujejo. Pri obeh vprašanjih, s katerima smo preverjali, koliko anketiranci te zakone resnično poznajo, so pokazali dokaj slabo znanje. Zanimivo pri tem je, da ni bilo nobene statistično pomembne razlike v uspešnosti reševanja teh dveh vprašanj med tistimi, ki so se opredelili, da zakonodajo poznajo in tistimi, ki so priznali, da je ne, kar spet morda nakazuje na pomanjkanje samokritičnosti. Manj kot ena petina anketirancev je pravilno odgovorila, kdo lahko razreši medicinsko sestro dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti (molčečnosti), ali ima 15 letni pacient pravico določiti, kako se sme sporočati informacije o njegovem zdravstvenem stanju, pa je vedela (le) slaba polovica anketirancev. Slabo poznavanju zakonodaje s področja varovanja osebnih podatkov bi verjetno lahko pripisali predvsem pomanjkljivi izobrazbi s tega področja, pa tudi premajhni stopnji zavedanja o pomembnosti tega znanja. Človekove pravice in predvsem pacientove pravice bi morale biti obvezen sestavni del študijskega programa pri študiju zdravstvene nege, poleg tega pa bi morali redno organizirati izobraževanja s področja pacientovih pravic za medicinske sestre, ki so že zaposlene, da bi to znanje lahko takoj prenesle v prakso (Tabak in Ozon, 2004). Predpostavljali smo, da se bodo anketiranci z visokošolsko izobrazbo pri poznavanju zakonodaje bolje izkazali od tistih s srednjo, a ni bilo nobenih statistično pomembnih razlik. Ta rezultat nakazuje, da se očitno pri študijskih programih, ki so jih anketiranci z visokošolsko izobrazbo obiskovali, temu področju ni posvečalo dovolj pozornosti ali pa, da te vsebine niso bile podane na ustrezen način. So pa rezultati pokazali, da obstaja statistično pomembna razlika glede na delovno dobo, saj anketiranci z višjo delovno dobo menijo, da bolje poznajo zakonodajo kot tisti z nižjo. To razlika je verjetno posledica tega, da je z dolžino poklicnega delovanja povezano tudi število izobraževanj. Prav tako smo ugotavljali statistično pomembno razliko, kar zadeva starost. To, da so anketiranci starejše generacije pokazali statistično pomembno slabše znanje od mlajših, bi morda lahko pripisali temu, da starejši delavci kažejo manjši interes za napredovanje in pridobivanje novega znanja (Bertolino, Truxillo in Fraccaroli, 2009). Zanimalo nas je, kakšno je stališče anketirancev do vprašanja, kaj ima prednost, zakon ali etična načela, kadar so etična načela v navzkrižju z obstoječimi zakonskimi določili. Tukaj ni pravilnega ali napačnega odgovora, saj to vprašanje predstavlja etično 165 Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov dilemo. Vsak pravnik bi gotovo dal prednost zakonu – vendar, “leges sine moribus vanae” (“zakoni brez morale so jalovi”). Tukaj se je potrebno spomniti, da je osnovni princip v zdravstvu “primum non nocere” (“najprej ne škoduj”) in ob tem medicinskih sester, ki so v nacistični Nemčiji zagrešile zločine, ko so dajale zakonu prednost pred etičnimi načeli (Kraljič, 2006), kar je argument za to, da naj bi bilo etično načelo nad zakonom. Pri tem vprašanju je zanimivo dvoje. Prvič, da je manj kot 45 % medicinskih sester mnenja, da ima etično načelo prednost. In drugič, da na razliko v odnosu do tega vprašanja statistično pomembno vpliva le delovna doba (predpostavljali smo namreč, da tudi spol, izobrazba in starost – slednja zaradi zgodovinskega spomina o zlorabi zakonodaje v preteklosti). Pri delovni dobi opažamo poleg statistično pomembne razlike tudi zanimivo nihanje pri odgovorih: etičnemu načelu bi dalo prednost skoraj polovica tistih z 0 – 10 let delovne dobe, le slaba tretjina tistih z 11 – 20 let delovne dobe in kar več kot polovica tistih z 21 ali več leti delovne dobe (pri razdelitvi po starosti sicer opažamo enako nihanje). Menimo, da so anketiranci z 11 – 20 let delovne dobe najbolj vpeti v klinično okolje, v katerem vladajo stroga pravila in se le-teh držijo kljub morebitnim osebnim pomislekom. Anketiranci z 0 – 10 let delovne dobe so sicer prav tako naučeni, da se morajo držati napisanih pravil, zaradi česar jih je več kot polovica mnenja, da ima zakon prednost, vendar so zaradi svoje neizkušenosti manj legalistični. Anketiranci z 21 in več let delovne dobe imajo verjetno že toliko izkušenj, da se zavedajo, da narava poklica od medicinske sestre zahteva, da je etično ravnanje pri njenem delovanju na prvem mestu in so poleg tega dovolj samozavestni na svojem področju, da to načelnost zagovarjajo. Pri poznavanju Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije so anketiranci pokazali dobro znanje – pravilnih odgovorov pri obeh vprašanjih, s katerima smo preverjali znanje anketirancev, je bilo skoraj tri četrtine, kar pomeni, da so s kodeksom etike medicinske sestre očitno dobro seznanjeni. Odgovori so potrdili našo predpostavko, da na poznavanje kodeksa etike vpliva dolžina izobraževanja. Pri tem sklopu je bilo med anketiranci z visokošolsko izobrazbo statistično pomembno več pravilnih odgovorov. Prav tako so odgovori potrdili, da je število pravilnih odgovorov premo sorazmerno z leti delovne dobe oziroma s starostjo, saj je bilo njihovo število pri vsaki naslednji skupini statistično pomembno višje kot pri prejšnji. Menimo, da zato, ker z leti in delovnimi izkušnjami narašča zavest o pomembnosti poznavanja lastnega kodeksa etike. V prispevku smo predstavili problematiko, ki se je marsikateri zdravstveni delavec niti ne zaveda. Čeprav se nam zdi tema zelo pogosto obravnavana, temu ni tako. V prihodnosti bi bilo produktivno našo raziskavo ponoviti tako, da bi jo izvedli v več bolnišnicah po Sloveniji (pri čemer bi uporabili tudi čim bolj reprezentativen vzorec) ter da bi večji poudarek namenili ugotavljanju vzrokov. Dobljene rezultate bi veljalo primerjati z rezultati nemške Študije upoštevanja varovanja osebnih podatkov v bolnišnici, ki trenutno še poteka na več nemških bolnišnicah in jo izvaja Univerza za zdravstvene znanosti, medicinsko informatiko in tehniko (Foth, 2010). S tem bi lahko ugotovili prednosti in pomanjkljivosti določenega zdravstvenega sistema in se tako učili drug od drugega. Prav tako bi bilo dobro izbrati še druge metode raziskovanja za postavljena raziskovalna vprašanja, kot je na primer opazovanje v kliničnem okolju, saj bi tako lahko primerjali rezultate različnih raziskovalnih metod. 166 Katja Terseglav, Brigita Skela Savič ZAKLJUČEK Menimo, da je poznavanje zakonodaje ključni element osnovne izobrazbe vsake medicinske sestre. Neznanje na tem področju je s pravnega vidika tudi nevarno za zdravstveno ustanovo. Le-ta bi morala poskrbeti za več izobraževanj na področju zakonodaje – kajti, kot smo povedali že na začetku prispevka – pravo, zdravstvena nega in medicina se tesno prepletejo. Znanja na področju zakonodaje so tudi del obveznih vsebin, da si zaposleni v zdravstveni negi lahko pridobijo licenco za delo, zato se lahko v prihodnosti pričakuje, da se bo nivo znanja na tem področju povečal. Ljudje so vse bolj osveščeni in se vedno bolj zavedajo svojih pravic. Bolnišnice bodo zato morale v prihodnosti izvesti ukrepe, ki bodo izboljšale kakovost na področju zagotavljanja zasebnosti in varovanja osebnih podatkov. Poleg izobraževanja zaposlenih bodo morale uvesti tudi spremembe na področju organizacije dela. Ozaveščeni izvajalci in klinično okolje, ki pacientom (in zaposlenim) omogoča spoštovanje zasebnosti, bodo bodočim študentom omogočili, da bodo tekom izobraževanja pridobljeno teoretično znanje med opravljanjem prakse ponotranjili in se naučili, kako to znanje tudi uporabiti v konkretni situaciji. Vedno bolje izobraženo osebje, ki bo poznalo pomen znanja s področja varovanja osebnih podatkov, bo tudi motivirano za nadaljnje raziskovanje, kar bo pomembno za zdravstvene ustanove, ki bodo hotele doseči izboljšave na tem področju, poleg tega pa bo tudi dodatno pripomoglo k zavedanju pomembnosti te problematike. LITERATURA 1. Bertolino M, Truxillo DM in Fraccaroli F. Age as moderator of the relationship of proactive personality with training motivation, perceived development from training, and training behavioral intentions. JOBE. 2009;30:1–16. 2. Bohinc M, Gradišar M. Informacijska zasebnost pacientov v zdravstvu. Obzor Zdr N. 1999;33:239–42. 3. Foth M. Akzeptanzstudie zum Datenschutz im Krankenhaus. UMIT, 2010. Dostopno na: 4. http://www.umit.at/page.cfm?vpath=departments/human/forschung/ akzeptanzstudie_zum_datenschutz_im_krankenhaus&expanddiv=subDeptIt em188 (18.10.2010). 5. Kay Hall J. Nursing ethics and law. Philadelphia. Saunders, 1996. 6. Kraljič S. Pravna vprašanja v delu medicinskih sester. In: Reberšek Gorišek J, Rijavec V, Flis V, Planinšec V, Kraljič S, eds. Medicina in pravo: sodobne dileme. Maribor: Pravna fakulteta Univerze v Mariboru; 2006: 325–37. 167 Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov 7. Pirc Musar N. Ne boli, dokler se ne zgodi nam. Pravna praksa. 2008; 7(33),3. ODSEV ETIKE SKRBI S POUDARKOM NA ZAUPANJU 8. Poredoš P. Zdravnik bolnikov zagovornik. Zdrav Vestn. 1998;10:557–60. REFLECTION OF ETHICS OF CARING WITH AN EMPHASIS ON TRUST 9. Starc I. Poklicna molčečnost v zdravstvu. Pravna praksa. 2006;25(33):3. 10. Tabak N, Ozon M. The influence of nurses’ attitudes, subjective norms and perceived behavioral control on maintaining patients’ privacy in a hospital setting. Nurs Ethics. 2004;11(4):366–77. 11. Tingle J, Cribb A. Nursing Law and Ethics. Oxford: Blackwall Publishing; 2007. 12. Tschudin V. Etika v zdravstveni negi: razmerja skrbi. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov; 2004. Anica Brezovnik, Lucija Mithans, Ana Mithans, Petrischa Robnik, Danica Železnik POVZETEK Abstract Teoretična izhodišča: Skrb za sočloveka predstavlja etično dejanje, ki je v skladu z zahtevami in pravili družbe ter temelji na zaupanju, ki je osnova medsebojnega odnosa. Theoretical starting points: Caring for a fellow human is an ethical deed that is in compliance with the rules of society and is based on trust, which is the base for mutual relation. Cilj raziskave je bil ugotoviti, kakšno mnenje imajo ljudje o zaupanju in etiki skrbi v zdravstvu. Goal of the research was to determine what opinions do people have about trust and ethics of caring in health care. Metode: Raziskava je bila izvedena na območju občine Slovenj Gradec v drugi polovici marca 2011. Raziskovalni vzorec je zajemal šest naključno izbranih anketirancev, ki so bili pripravljeni sodelovati. Podatke smo obdelali s pomočjo analize vsebine. Method: The research was carried out in the Slovenj Gradec municipality in the second half of March 2011. The sample included 6 random respondents that were willing to participate. Data were processed with the help of content analysis. Rezultati: Vsi anketirani dojemajo etiko, skrb in zaupanje v zdravstvu kot izjemno pomembne, izpostavljajo pa svoje nezadovoljstvo, ki temelji na slabih izkušnjah. Iz analize vsebine smo oblikovali dve kategoriji: malomarnost in izgubo zaupanja. Results: All respondents are understanding ethics, caring, and trust in health care as very important, but are also stressing their dissatisfaction, which is based on bad experiences. From the content analysis we have formed 2 categories: carelessness and loss of trust. Razprava: Etika, skrb in zaupanje so pomembni elementi vsakega odnosa in pomembno pripomorejo k profesionalnemu delu v zdravstvu. Discussion: Ethics, caring, and trust are important elements of every relationship and are significantly contributing to professional work in health care. VŠZV SG Anica Brezovnik - anica.brezovnik@gmail.com doc. dr. Danica Železnik - dekanica@vszv-sg.si 168 169 Odsev etike skrbi s poudarkom na zaupanju Zaključek: Pomanjkanje zaupanja v zdravstvu pomeni izgubo ugleda tako posameznega zdravstvenega delavca kot zdravstva na splošno. Conclusion: Lack of trust in health care means the loss of reputation of individual health care workers and health care in general. Ključne besede: etika, skrb, zaupanje. Key words: ethics, caring, trust UVOD Etika skrbi je družbeno pomembna in vključuje prvine skrbstva. Etika je nauk o dobrem, pravilnem delovanju v odnosu do drugega človeka. Nanaša se na človekova dejanja in delovanja, ki so izbrana zavestno in namensko. V zgodovini predstavlja etična misel večno temo človeškega duha, ki je vodilo za njegovo bivanje in sobivanje na svetu, nikoli pa ni dokončno dorečena in definirana. Izhodišče vsake etike je moralna drža človeka, vsak posameznik je nosilec etike, ki ravna v skladu s svojim prepričanjem, kaj je dobro in prav. Človek ni samo individualno, temveč tudi družbeno bitje, deluje v družbi, v poklicu, nanj vplivajo družbene sestavine ter poklicne zahteve in vrednote. Etika je zlato pravilo, ki določa, da moramo obravnavati drugega tako, kot bi želeli biti obravnavani sami (Šmitek, 2003, str. 13). Etika pomeni jasnost, poštenost, odgovornost oz. prevzemanje stališč za določene javne razprave ali proti njim. Nedvomno je etika postala pomemben način življenja v postmoderni družbi, ki ne priznava nobenih nespremenljivih omejitev (Tschudin, 2004, str. 37). Kaj je prav in kaj ne, je možno presojati na podlagi veljavnih norm – zakonov, predpisov. Pri tem moramo vedeti, da ravnanje po teh normah ne izpolnjuje vedno pogojev etičnega ravnanja. Zaposleni v nekaterih poklicih so še posebej izpostavljeni in jih »uporabniki« zelo kritično ocenjujejo in tudi pričakujejo, da bo njihovo delo opravljeno v skladu s splošno veljavnimi etičnimi normami (Mohar, 2003, str. 117). Skrb oz. pomoč drugemu je vrlina, ki ima pozitiven prizvok ter označuje človečnost. Pomembna je v vsakem odnosu, v vsaki kulturi. Človeku vrača dostojanstvo in moč ter mu daje občutek varnosti. V sodobnem zahodnem svetu je močno ukoreninjeno prepričanje, da skrb potrebujejo le odvisne osebe (invalidi, otroci, bolni, starejši ipd.), medtem ko večina ljudi skrbi ne potrebuje. Skrb je razumljena kot enosmeren odnos med tistim, ki skrb daje, in tistim, ki jo prejema (Švab, 2003). Korenine takšnega razmišljanja so nedvomno v razvrednotenju skrbi kot nepomembnega, težaškega, pogosto neplačanega ženskega dela. Skrb se pogosto enači z zasebnostjo, družino, ženskami. Danes je takšno pojmovanje skrbi vedno očitneje ozko in nezadostno. Na mesto redukcionistične definicije skrbi vse bolj persistentno stopa etika skrbi, po kateri je skrb mnogo več, je »dejavnost človeštva, ki vključuje vse tisto, kar delamo, da ohranjamo, nadaljujemo in popravljamo naš svet, da lahko v njem kar najbolje živimo. Ta svet vključuje naša telesa, nas in naše okolje, kar poskušamo preplesti v kompleksno mrežo, ki vzdržuje naše življenje« (Švab, 2003). Etika skrbi pomeni v zdravstvu, predvsem pa v zdravstveni negi, temelj za profesionalno delo in zadovoljstvo pacienta. Skrb v vseh pogledih vsebuje elemente altruizma. V koliko se osredotočimo na skrb v zdravstvu, mislimo predvsem na pomoč pacientom s strani bolniškega osebja. Postaviti pacienta (bolnika, varovanca, uporabnika, klienta) v središče dogajanja pomeni zavedati se številnih in različnih pristopov k njegovi celostni obravnavi (Klemenc, 2003). V prispevku obravnavamo pojem skrbi z etičnega vidika. Skrb za sočloveka predstavlja etično dejanje, ki je v skladu z zahtevami in pravili družbe. 170 A. Brezovnik, L. Mithans, A. Mithans, P. Robnik, D. Železnik Etika skrbi Etiko v zdravstveni negi pomembno zaznamuje profesionalna vloga medicinskih sester – skrb za pacienta. Skrb ne more biti neosebna, načelna. Skrb zahteva povezovanje z bolnikom, razumevanje njegovih potreb in doživljanj in individualno ukrepanje (Šmitek, 2004). Znanstvene temelje etike skrbi je postavila psihologinja Carol Gilligan, ki je pri raziskovanju moralnega razvoja žensk ugotovila, da ženske pri svojem moralnem odločanju izhajajo iz drugačnega načina razmišljanja kot moški in da ima to razmišljanje korenine v moralnem razvoju, ki se pri moških in ženskah razlikuje. Po njenem mnenju moški pri moralno etičnem presojanju izhajajo iz stališč pravičnosti, ženske pa iz stališč, ki so povezane s skrbjo (Šmitek, 2004). Skrb v zdravstveni negi pomeni biti navzoč ob sočloveku, zaznati, da potrebuje pomoč, ga negovati, tolažiti, zagovarjati, skrbeti zanj v najširšem pomenu besede: skušati zadovoljevati njegove telesne, duhovne, psihične in socialne potrebe, kjer so izpostavljeni medosebni odnosi, vključno z odgovornostjo in izborom najboljšega delovanja v danem trenutku. (Klemenc, 2003) Skrb za človeka ni preprosta, je najpomembnejša v poklicu zdravstvene nege. Vodi do profesionalne odgovornosti, zato zahteva ustrezno mero znanja in spretnosti. Skrb torej pomeni več kot čustveno povezavo ali odnos do sočloveka. Pomeni ustrezno voljo, moč in znanje, česar pa pacient velikokrat ni sposoben realizirati. V tej skrbi je temelj poklicne etike v zdravstveni negi (povz. po Šmitek 1998 v: Železnik, 2003 str. 113). Bishop in Scudder pa strokovnost in etiko zaradi njune neločljive povezanosti enačita – kar je strokovno, je po njunem mnenju tudi etično (za bolnika dobro, pravilno, koristno) in etično je v abstraktnem pogledu tudi strokovno (gl. Šmitek, 2004, cit. po Bishop in Scudder, 1990). Za delo medicinskih sester je središčnega pomena beseda skrb (care). Skrb, skrbstveno delo in profesionalna skrb so izrazi, ki jih Davies ločuje. Davies definira besedo skrb kot dejavnost zadovoljevanja fizičnih, duševnih in čustvenih potreb drugega, zavezanost podpori tistemu, za katerega skrbimo (Klemenc, 2003, cit. po Davies 1995). Tronto ugotavlja, da je etika skrbi družbeno pomembna. V skrbi se zaporedoma odvijajo štiri aktivnosti: skrbeti za – na splošno, prevzeti skrb oziroma poskrbeti za, posredovati skrb in prejemati skrb (Šmitek, 2004, cit. po Tronto 1993). Ključna razlika med domačo skrbjo in zdravstveno skrbjo/skrbjo v zdravstveni negi (health care) je, da se prva odvija v zasebnem življenju, često s pomočjo ženskega neplačanega doprinosa, kot še številne druge vloge v družini, medtem ko je druga dejavnost povezana s specialno usposobljenostjo, zdravstvenimi ustanovami, zaposlenimi, ki delajo tudi za status, plačilo in moč pod hierarhično organiziranostjo (Klemenc, 2003, cit. po James, 1992). Skrb pa se ne nanaša samo na pacienta, temveč tudi na okolje izvajanja zdravstvene obravnave ter na medicinske sestre same. Ko v središče našega delovanja postavimo pacienta, lahko ugotovimo, da v tem okolju delujejo zdravniki, ki ga zdravijo ali preiskujejo; medicinske sestre in zdravstveni tehniki, ki izvajamo zdravstveno nego; drugi zdravstveni delavci in nezdravstveno osebje. V tem okolju, neposredno ob pacientu oz. z njim, delujejo tudi zaposleni v oskrbovalnih službah, ki zagotavljajo primerne pogoje, 171 Odsev etike skrbi s poudarkom na zaupanju da se lahko izvajajo temeljne dejavnosti zavoda. Sem je všteta še skrb za ustrezno okolje in za druge dejavnosti, ki so potrebne za delovanje zavoda (Klemenc, 2003). Etika sprašuje in skuša ugotoviti, kaj je dobro in prav, ter kaj je slabo in narobe. V vsaki situaciji, ko nekdo potrebuje pomoč, igrajo pri odločitvi za pomoč pomembno vlogo posameznikov sistem vrednot, njegove čustvene potrebe, spomin in »dober občutek« (Tschudin, 2004). Načela medicinske etike niso vedno povsem ustrezna za zdravstveno nego, saj razmerja med medicinskimi sestrami in bolniki ter med zdravniki in bolniki temeljijo na različnih osnovah. Razmerje med medicinsko sestro in bolnikom je bolj intimne in dolgoročne narave. Razmerje med bolnikom in zdravnikom pa je pogosto zaznamovano z vmesnimi instrumenti, kot sta stetoskop in informiranje, hkrati pa zdravnikom omogočajo beg pred osebnim stikom (Tschundin, 2004). Zaupanje Ena izmed zelo pomembnih etičnih sestavin skrbi je zaupanje. Vzpostavljanje zaupanja je osnova medsebojnega odnosa, ki omogoča udejanjanje skrbi. Johns (1996) opisuje zaupanje kot proces, ki se začne z informiranjem in zaznavo informacij na strani bolnika, o možnih koristih in o morebitnih tveganjih v medsebojnem odnosu (Šmitek, 2004, cit. po Johns 1996). Če posameznik zazna prednosti povezovanja in zaupa izvajalcu (medicinski sestri), bo to v obojestransko korist in se bo proces ponavljal, dokler bo potreben. Če pride do okoliščin, ki porušijo zaupanje bolnika v dobronamernost izvajalca, medsebojni odnos ne bo več »dober« v etičnem pogledu. Pri bolniku se razvije več oblik zaupanja, ki jih je potrebno upoštevati, da je medsebojni odnos dober, pravilen (Šmitek, 2004). Zaupanje je definirano kot kakovost, ki goji zaupne odnose (Tschudin, 2004, cit. po Roach 1992, str. 9). Večina medicinskih sester bi se strinjala, da je temelj skrbstvenega dela zaupen odnos. Zaupanje je obojestransko: oba udeleženca v razmerju si morata medsebojno zaupati. Če je eden od udeležencev v odnosu poklicno, mora biti drugi popolnoma prepričan, da mu lahko zaupa. Odkritost je temelj medsebojnega zaupanja (Tschudin, 2004). Medicinska sestra naj bi k bolniku pristopila z veliko mero razumevanja za stisko, prijaznosti, topline, pozornosti, spoštljivosti, sprejemanja drugačnosti in hkrati odločnosti, vztrajnosti, doslednosti. Prav odločnost medicinske sestre je poglavitnega pomena, kajti le-ta v bolnikih vzbudi občutek varnosti. Bolniku naj bi zagotovila varno, podporno in strukturirano okolje. V pogovoru naj bi ga motivirala, ga spodbujala, razbremenjevala, mu pomagala in ga spodbujala pri vseh življenjskih aktivnostih. To čustveno zahtevno delo zahteva od medicinske sestre aktivno poslušanje, pogovarjanje, prisotnost. Le tako si lahko pridobi bolnikovo zaupanje za sodelovanje med zdravljenjem (gl. Šolc, 2004). Ko je enkrat storjena škoda, je zelo težko vnovič pridobiti zaupanje (Tschudin, 2004). Oseba, ki nudi skrb, mora imeti odgovornost in velik občutek za drugega človeka. Empatija in ustrezna komunikacija imata izjemno pomembno vlogo (gl. Tschudin, 2004). Komuniciranje oz. odnos z zdravnikom in drugim zdravstvenim osebjem pomembno vpliva na bolnikovo psihološko pripravljenost, da se sooči z boleznijo, s spremenjeno samopodobo, pričakovanji v prihodnosti, s spremenjenimi odnosi do bližnjih, do dela 172 A. Brezovnik, L. Mithans, A. Mithans, P. Robnik, D. Železnik itd. To soočenje je pogosto celo bolj obremenilno kot bolečina zaradi bolezni. Bolezen je včasih tudi reakcija bolnika na konfliktne socialne odnose in protislovja v komunikaciji med bolnikom in pomembnimi osebami iz njegovega socialnega okolja, med katere sodi tudi zdravstveno osebje (Ule, 2003). METODE Raziskava je bila izvedena v marcu 2011 na naključnem vzorcu šestih ljudi različnih starosti in poklicev, od katerih smo pridobili soglasje. Sodelovanje je bilo prostovoljno in anonimno. Uporabljena je bila deskriptivna raziskovalna metoda. Podatke smo zbirali s tehniko delno strukturiranega vprašalnika, s petnajstimi vprašanji odprtega tipa. Vprašanja so bila za vse udeležence enaka. Posamezno anketiranje ni bilo časovno omejeno in je v povprečju trajalo dvajset minut. Zapisi anketiranja so sestavljali empirično izhodišče raziskave, s katero smo ugotavljali utemeljenost raziskovalnega vprašanja, »kaj menijo ljudje o etiki, skrbi in zaupanju v zdravstvu«. Gradivo je bilo analizirano brez uporabe merskih postopkov, uporabili smo metodo analize vsebine, ki so jo sestavljali pojmi, kategorije in trditve. Oblikovali smo dve osnovni kategoriji: malomarnost in izguba zaupanja. REZULTATI Rezultati raziskave so pokazali, da imajo sodelujoči v raziskavi več slabih kot dobrih izkušenj z zdravstvom in zdravstvenimi delavci v smislu etike skrbi in zaupanja. Na podlagi odgovorov na raziskovano vprašanje sta bili oblikovani dve kategoriji. MALOMARNOST } } • površnosti zdravstvenega osebja • negativne izkušnje • smrt iz malomarnosti, kar postane javno znano s pomočjo medijev • neurejenost • izgubljena dokumentacija Slika 1: Prikaz kategorije malomarnost v odnosu do podkategorij IZGUBA ZAUPANJA • • • • • nezainteresiranost nekorektnost naveličanost strah skrb za »poznane« paciente/klientelizem Slika 2: Prikaz kategorije izguba zaupanja v odnosu do podkategorij 173 Odsev etike skrbi s poudarkom na zaupanju RAZPRAVA V prispevku podrobneje obravnavamo eno izmed glavnih etičnih sestavin – zaupanje. Izhajamo iz predpostavke, da brez zaupanja ni ustreznega odnosa in rezultata. Na splošno se etične vrednote in pravila nanašajo na odnos do drugih ljudi, do ostalih živih bitij in do samega sebe. Vsebujejo vzorce o tem, kako naj bi človek živel, katere pravice in dolžnosti ima ter kako mora in sme delati (Grbec, 1992). Pregovor »motiti se je človeško« velja v vsakdanjem življenju, v medicini in tudi v zdravstveni negi in ga moramo imeti v mislih, ko se srečujemo z odkloni od pričakovanega načina dela in od pričakovanih izidov. Ker taki dogodki niso vsakdanji, jih imenujemo izjemni dogodki. Da s svojo dejavnostjo ne smemo povzročati škode bolniku, je načelo, ki ga moramo imeti ves čas v mislih. Po mnenju Ivanuše in Železnik (2008) je komunikacija bistvenega pomena za etično obravnavo bolnika. Pri delu se moramo navaditi shajati s tveganji, ki jih zdravstvena nega prinaša, zato se mora vsak od nas zavedati možnih posledic in zato pri delu uporabljati strokovna spoznanja in smernice. Cilj delovanja v zdravstvu je varno delo in poštena obravnava neugodnih izidov. Lahko rečemo, da je pravilna zdravstvena oskrba tista, pri kateri so bili pravočasno opravljeni pravi ukrepi pri pravem bolniku na pravi način. Vse drugo je odklon od pravilne zdravstvene oskrbe (Kersnik, 2002). Odstopanja lahko privedejo do slabših izidov od pričakovanih in pri tem povzročijo škodo bolniku ali varovancu. Kadar pride do neugodnega izida, je pomembno identificirati posamezne faze negovalnega postopka in jih primerjati z ukrepi, ki jih predvideva stroka (negovalni standard, smernica, protokol). V primeru vzročne povezanosti neugodnega izida zaradi očitnega odstopanja od pravil stroke govorimo o zdravstveni napaki. Pri napaki torej ne gre za vsak odklon od norm, ki jih določa stroka, temveč za tista dejanja, ki bolniku povzročijo bistveno škodo na zdravju ali premoženju in so v zakonu zaradi načina izvršitve opredeljena kot napaka (Kersnik, 2002). Vse izjave, ki smo jih pridobili v raziskavi, govorijo o tem, da se v zdravstvu prevečkrat delajo napake ali prihaja do neželenih dogodkov, zaradi česar ljudje izgubljajo zaupanje, jih je strah. Sprašujejo se, ali zdravstveni delavci dejansko delajo v dobro pacientov. Dobronamernost pomeni dolžnost medicinske sestre, da dela dobro, v skladu z dobrim in pospeševanjem dobrega, medtem, ko načelo neškodljivosti pomeni preprečevati škodo ali zmanjšati škodo, kjer je že prisotna. Neškodljivost pomeni tudi upoštevanje negovalnih standardov, ki vključujejo preventivne ukrepe za izogibanje nevarnostim, ki so jim bolniki lahko izpostavljeni (Šmitek, 1998). Zaupanje je po mnenju večine vprašanih odvisno od posameznega zdravstvenega delavca, ki naj bi bil iskren in tudi profesionalen, saj si edino na tak način lahko pridobi zaupanje. Pomembna sestavina za pridobitev zaupanja je po mnenju nekaterih tudi skrbnost. Sodelujoči v raziskavi razumejo zaupanje kot: • »način, da se informacije, ki jih nekomu poveš, ne širijo naprej«; • »občutek, da lahko nekomu verjameš glede določenih storitev, ki jih opravlja in o katerih sam nimaš dosti izkušenj«; • »nekaj, brez česar kakršenkoli odnos med ljudmi ne funkcionira v pravo smer«; • »kot korektnost in vzajemnost«; • »kot izredno pomembno sestavino srečnega odnosa«; • »zaupanje je v vsakem odnosu vse«; • »zaupanje lahko definiramo tudi kot temelj družbe«. 174 A. Brezovnik, L. Mithans, A. Mithans, P. Robnik, D. Železnik V zdravstvu je zaupanje pomembno, kot navajajo vprašani, za boljše zdravljenje, zmanjšanje strahu, napetosti in stresa, za dober odnos med zdravstvenim delavcem in pacientom. Eden od vprašanih je dejal, da prinaša zaupanje dvojno zadovoljstvo, tako zdravstvenega delavca kot tudi pacienta. Navajajo, da si je zaupanje moč pridobiti na več načinov, med katerimi so največkrat izpostavili poštenost, strokovnost ter sposobnost obdržati informacijo zase. Zanimiva je bila naslednja ugotovitev, da nekateri vprašani zaradi večje strokovnosti bolj zaupajo zdravnikom. Dva od vprašanih sta odgovorila, da zaupata zdravstvenim delavcem, ki jih poznata. Po njunem mnenju se takšni zdravstveni delavci bolj posvetijo posamezniku ter vložijo več truda za rešitev problema. Slednje je po našem mnenju dokaj zaskrbljujoče v smislu etične obravnave in skrbi za tiste paciente, ki nikogar ne poznajo, saj po njihovem mnenju zdravniki in ostalo zdravstveno osebje ne obravnavajo vseh pacientov na isti način. Vsi vprašani so mnenja, da zaupanje v zdravstvo pozitivno vpliva na zdravljenje, kar je še večji dokaz, da ima zaupanje v zdravstvu velik pomen. Uspešno zdravljenje pomeni dvojno zadovoljstvo – pacienta in zdravstvenega delavca. Slednjemu daje pozitivno povratno informacijo, da je delo dobro opravil, kar posledično zmanjšuje stres na delovnem mestu. Kljub vsem pozitivnim učinkom, ki jih ima zaupanje v zdravstvu, pa le-to ni vedno prisotno. Kot smo ugotovili, je s strani uporabnikov precej nezaupanja v zdravstvene delavce; vsi vprašani so navedli primer nezaupanja v zdravstveno osebje. Nadalje smo ugotovili, da si po mnenju vprašanih zaupanja v zdravstvu ni mogoče ponovno povrniti. Eden od vprašanih je sicer navedel, da si je zaupanje težko ponovno pridobiti, kar sicer pomeni, da določen odstotek možnosti ponovne pridobitve obstaja. Pri tem je odvisno od situacije, v kateri so se pacienti znašli oz. ob kateri so izgubili zaupanje v zdravstveno osebje. Raziskava kaže, da zdravstveno osebje vpliva na zaupanje bolnikov s pozitivno osebnostjo, z usposobljenostjo, iskrenostjo, korektnostjo, s samim načinom dela, z ustreznim odnosom do pacienta, poslušnostjo, predanostjo, nično malomarnostjo in nenazadnje tudi s skrbnostjo – iz tega lahko potrdimo teoretične ugotovitve, da je zaupanje pomemben element etike skrbi. Zanimiva je ugotovitev, da zaupanje ni vezano na določeno območje oz. kraj, da ga ni mogoče posplošiti na celotno zdravstveno ustanovo, nanaša se na posameznega zdravstvenega delavca. Glede pozitivnih izkušenj v zvezi z zdravstvenimi delavci so bili anketirani bolj skopi. Vsi so potrdili, da imajo oz. so imeli pozitivne izkušnje z zdravniki, katerim zaupajo, pa najsi gre za zdravnike specialiste, kot so okulist, ginekolog in doktor dentalne medicine ali za zdravnike oz. zdravstveno osebje, ki jih anketirani osebno poznajo. Kot smo ugotovili, anketirani kljub slabim izkušnjam ter izgubljenemu zaupanju določenemu zdravstvenemu osebju še vedno zaupajo, najbolj pogosto določenim zdravnikom. Zaključimo lahko, da je zaupanje potrebno in da ga uporabniki zdravstvenih uslug nujno potrebujejo, saj je od tega odvisen sam potek obravnave kakor tudi rezultat. 175 Odsev etike skrbi s poudarkom na zaupanju A. Brezovnik, L. Mithans, A. Mithans, P. Robnik, D. Železnik ZAKLJUČEK 10. Švab A. Etika skrbi – teorija, politike, prakse. Teorija in Praksa. 2003;40(6):1094–1096. V prihodnosti bo potrebno dati poudarek aktivnostim, ki lahko pomembno vplivajo na izboljšanje kakovosti etike skrbi in zaupanja v zdravstvo ter zdravstveno nego kot njen integralni del. Že v času izobraževanja je potrebno študente zdravstvene nege opolnomočiti z znanji iz etike, ki ji je potrebno dati poseben pomen. Aktivnosti v kliničnem okolju naj bi omogočale bolj etično ravnanje v timskem delu, dodatne možnosti izobraževanja zdravstvenih delavcev, projekte kakovosti, spodbujanje zaposlenih k izboljšavam utečenega, zakoreninjenega načina dela ter stalnim zbiranjem in vrednotenjem predlogov. Na področju zagotavljanja etičnega ravnanja bi lahko uvajali sistem, ki vključuje razpravo o aktualnih problemih, o pojavljanju etičnih dilem, o etiki skrbi in zaupanju. 11. Tschudin V. 2004. Etika v zdravstveni negi: Razmerja skrbi. Ljubljana: Educy. V zdravstveni negi je etika skrbi nujno potrebna, saj pomeni človečnost v smislu razumevanja bolnikovih problemov ter reševanje le-teh s pomočjo empatije. Pacienti se v trenutni nelagodni situaciji počutijo nesrečne in negotove, zato je potrebna njihova profesionalna obravnava. S pomočjo skrbnosti zdravstveno osebje gradi na zaupanju, ki je sestavina etike skrbi. Zaupanje je namreč osnova medsebojnega odnosa. 15. Ivanuša, A. in Železnik, D. (2008). Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor : Fakulteta za zdravstvene vede, Univerza v Mariboru. LITERATURA 1. Grbec V. Etika v zdravstveni negi. I. del. Zdrav Obzor 1992; 26: 3–6. 12. Ule M. 2003. Spregledana razmerja: o družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor: Aristej. 13. Železnik D. Etika v izobraževalnem programu medicinskih sester. V: Klemenc D (ur.). Zdravstvena nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, 2003: 111–115. 14. Grbec, V. (1992). Etika v zdravstveni negi. I. del. Zdrav Obzor, 26: 3–6. 16. Kersnik, J. (2002). Zdravstvene napake. V: Zdravstvene napake. 19. učne delavnice za zdravnike družinske medicine, str. 1–6. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine SZD. 17. Klemenc, D. (2003). Skrb v zdravstveni negi ali zdravstvena nega v (o)skrbi. Obzor Zdr N, 37: 99–106. 2. Ivanuša A. Železnik D, Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor : Fakulteta za zdravstvene vede, Univerza v Mariboru, 2008. 18. Mohar, P. (2003). Vzgoja mladostnikov za etičen odnos v zdravstveni negi. V: Klemenc, D. idr., Zdravstvena nega v luči etike, str. 116–121. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana. 3. Klemenc D. Skrb v zdravstveni negi ali zdravstvena nega v (o)skrbi. Obzor Zdr N. 2003;37 (99–106). 19. Šmitek, J. (1998). Filozofija, morala in etika v zdravstveni negi. Obzor Zdr N, 32: 127−38. 4. Kersnik J. Zdravstvene napake. V: Zdravstvene napake. 19. učne delavnice za zdravnike družinske medicine. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine SZD, 2002: 1–6. 20. Šmitek, J. (2003). Uporabnost teorij etike v zdravstveni negi.V: Klemenc, D. idr., Zdravstvena nega v luči etike, str. 13–19. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana. 5. Mohar P. Vzgoja mladostnikov za etičen odnos v zdravstveni negi. V:Klemec, D.,Kvas, A.,Pahor, M.,Šmitek, J.Zdravstvena nega v luči etike.Ljubljana:Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana. 2003 (str.116 – 121). 21. Šmitek, J. (2004). Uporabnost teorij etike v zdravstveni negi. Obzor Zdr N, 38: 205–209. 6. Šmitek J. Uporabnost teorij etike v zdravstveni negi.V:Klemec, D.,Kvas, A.,Pahor, M., Šmitek, J. Zdravstvena nega v luči etike.Ljubljana:Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana. 2003 (str. 13 – 19). 7. Šmitek J. Filozofija, morala in etika v zdravstveni negi. Obzor Zdr N 1998; 32: 127 38. 22. Šolc, S. (2004). Vloga medicinske sestre pri bolniku. Dostopno na http://www.revijavita.com/Vita_40/Vloga_medicinske_sestre_pri_bo/vloga_medicinske_sestre_pri_ bo.html (11. marec 2011). 23. Švab, A. (2003). Etika skrbi – teorija, politike, prakse. Teorija in Praksa, 40(6): 1094–1096. 24. Tschudin, V. (2004). Etika v zdravstveni negi: Razmerja skrbi. Ljubljana: Educy. 8. Šmitek J. Uporabnost teorij etike v zdravstveni negi. Obzor Zdr N. 2004;38:205–209. 25. Ule, M. (2003). Spregledana razmerja: o družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor: Aristej. 9. Šolc S. 2004. Vloga medicinske sestre pri bolniku. Dostopno na http://www.revijavita.com/Vita_40/Vloga_medicinske_sestre_pri_bo/vloga_medicinske_sestre_pri_ bo.html (11. marec 2011). 26. Železnik, D. (2003). Etika v izobraževalnem programu medicinskih sester. V: Klemenc, D. idr., Zdravstvena nega v luči etike, str. 111–115. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. 176 177 N. Slokar, M. Nanut, K. Grudina, T. P. Janežič, K. Pungartnik, V. Čuk KONFLIKT IN REŠEVANJE KONFLIKTOV V ZDRAVSTVENI NEGI Z METODAMI SUPERVIZIJE Conflict and rescuing of conflicts in nursing care with procedures of supervision Nastja Slokar, Mihal Nanut, Kim Grudina, Tadeja Podobnikar Janežič, Klavdija Pungartnik, Vesna Čuk POVZETEK ABSTRACT Konflikti so prisotni povsod. Posledice konflikta so odvisne od odziva posameznika. Neobvladani konflikti so lahko vir nasilja ter poslabšanja ali prekinitve odnosov. Notranje napetosti, ki jih ob nerazrešenih konfliktih doživlja posameznik, lahko prispevajo k duševnim ali psihosomatskim motnjam. Konflikti nastajajo tudi v zdravstveni negi. Obvladovanje konfliktov je pogosto povezano z nesodelovanjem. Namesto k iskanju rešitev se zatekamo k obtoževanju, nasilju ali prekinitvi komunikacije. Če v konfliktu predpostavljamo usklajenost, ostanemo nepripravljeni in brez moči. Namen prispevka je predstaviti primer iz klinične prakse študentov. Predstavljena je izkušnja študentov pri reševanju konflikta z uporabo izkustvene metode učenja. Z učenjem v skupini smo ugotovili, da je pomembno prepoznavanje konfliktov in poznavanje konstruktivnih načinov za soočanje z njimi. V supervizijskem procesu vsako konkretno izkušnjo lahko uporabimo za učenje in za osebno rast. Z izboljšanjem medosebnih odnosov vplivamo na izboljševanje organizacijske klime in reševanje konfliktov. Conflicts are present everywhere. It is dependent considering response, consequences of a war will be some. Uncontrollable conflicts can be source of violence and a aggravation or break of attitudes. Inner tensions, that a individual is experiencing them at unresolved wars, they can contribute to mental or psychosomatic disturbances. On the other hand light, if we are aware of presence of conflicts and if we know creative manners for confronting with them, we use conflicts as source of personal growth and improvement of situation and attitudes.The article present the case of experiance of students in clinical setting and problem solving group in supervision section. Conflicts are occurring also in nursing care. Restraining of conflicts is often conected with noncompliance. Instead of to search of solutions, turn to accusing, to violence or breaks of communication. If we are supposing congruency within a war, stay unprepared and without strength. We find out that with learning in supervision process, we can use rescuing of conflicts for improving attitudes, better interpersonal relationships and developement of organisational climate. VŠZI UP Nastja Slokar - slokar.nastja@gmail.com viš. predav. mag. Vesna Čuk - vesna.cuk@vszi.upr.si 178 Ključne besede: Konflikt, rešitev, konfliktna situacija, zdravstvena nega, supervizija. Key words: Conflict, solution, conflict situation, nursing care, supervision. UVOD Konflikt je neizogiben del življenja, zato je pomembno, kakšne strategije za reševanje konfliktov uporabimo. Večina ljudi razume konflikt kot prepir ali celo pretep ter meni, da so konflikti škodljivi in da se jim je najbolje izogibati. Strokovnjaki (Lipičnik, 1998, Možina, 2002; Kobolt, 2004; Glasser, 2007; Ule, 2009) ugotavljajo, da so konflikti v medosebnih odnosih neizogibni in da je ključnega pomena, kako jih obvladujemo. Eden od štirih glavnih vzrokov za neuspeh v medsebojnih odnosih je prav pomanjkanje spretnosti za reševanje problemov in konfliktov. Smiselno je torej, da razvijamo svoje sposobnosti za njihovo obvladovanje in reševanje (Glasser, 2007). Konflikti prinašajo tudi vrsto pozitivnih posledic. Pripomorejo, da ozavestimo probleme in najdemo ustrezne(jše) rešitve, spodbujajo spremembe, razbijajo monotonijo in mobilizirajo energijo. Konflikti omogočajo, da bolj spoznamo sebe in drugega ter poglobimo in obogatimo medosebne odnose. Razrešeni konflikti prispevajo k širjenju znanja in poglabljanju razumevanja sveta in življenja, omogočajo bolj intenzivno sodelovanje, prinašajo višjo raven kulture v interakciji ter omogočajo večje zaupanje tako sebi kot drugemu (Payne, Walker, 2002). Za konstruktivno odzivanje na konflikte je potrebno, da se jih naučimo prepoznavati in ustrezno reševati. Na ta način bomo imeli več možnosti za izbor ustrezne strategije in pravilnega reševanja (Ule, 2009). Ključna sposobnost ljudi je v zmožnosti reševanja konfliktov (Možina, 2002). Pomembna je odzivnost na konfliktne situacije. Kolikor hitreje konflikt opazimo ali celo predvidimo, toliko lažje ga rešimo ali obvladamo. Če ga prepoznamo šele takrat, ko se dva že divje prepirata ali celo stepeta, so možnosti za uspešno obvladovanje precej manjše. Poleg tega, da konflikte čim prej opazimo, pa je potrebno tudi, da pridobivamo veščine za obvladovanje konfliktne situacije (Rungapadiachy, 2003). Reševanja konfliktov se lahko naučimo, izkušnje pa pridobivamo vsak dan, npr. v reševanju in obvladovanju majhnih konfliktov v odnosih, kjer obe strani hočeta dobro sodelovanje ali dober odnos. Sčasoma se lahko izučimo v konstruktivnem obvladovanju konfliktov do te mere, da nam tudi večji konflikti ali konflikti v slabših odnosih ne bodo povzročali več težav (Van Sell, 2001). Teoretična izhodišča Ravnanje s konflikti je pomemben vidik organizacijske kulture. Konflikt je v širšem pomenu vsako delovanje neusklajenih dejavnikov ali neharmonije Sistem zaradi neusklajenosti na tak ali drugačen način ne deluje optimalno, zato so potrebne spremembe. Konflikt lahko predstavlja nevarnost, hkrati pa je priložnost za razvoj posameznikov, odnosov in skupnosti (Almost, 2005). Konflikt nastane, ko se interesi vpletenih oseb med seboj izključujejo. Ločimo tekmovalni konflikt, ko zmaga enega, pomeni poraz drugega in razdiralni konflikt, ki ima namen škodovanje drugim. 179 Konflikt in reševanje konfliktov v zdravstveni negi Značilnosti konflikta so: • • • • vsaj dve osebi sta vpleteni v neke vrste interakcijo vrednote se medsebojno izključujejo v interakciji je poudarek na porazu ali oškodovanju nasprotnika dejanja obeh oseb so v neposrednem nasprotju ( Možina, 2002). Motivacijo za razvijanje umetnosti obvladovanja konfliktov pridobimo, če vključimo koristi, ki jih razrešeni konflikti prinašajo in možne negativne posledice nerazrešenih konfliktov. Če konfliktov ne razrešujemo, tvegamo poslabšanje vzdušja v organizaciji, upad komunikacije in slabitev odnosa, ter sčasoma njegovo prekinitev ali pa porast nasilja v odnosu (Možina, 2002). Tvegamo tudi, da (p)ostanemo ujetniki nerazrešenih konfliktov, saj dokler le teh ne razrešimo, odnos ne more napredovati na nobenem področju. V še težjih primerih lahko nerazrešeni konflikti povzročijo tudi duševne ali psihosomatske bolezni. Posledica nerazrešenih konfliktov je motnja optimalnega delovanja tako posameznikov kot tudi odnosa ali skupine kot celote (Gale Zidar, 2005). Odzivi na konflikte Konflikt sproža napetost in bolečino, zato je nujno delovanje. Odzovemo se lahko na različne načine: • ga odrinemo in se delamo, kot da ga ni, ter se izogibamo področju, kjer je; • izvajamo pritisk na druge z namenom, da bi se drugi podredili ali razrešili problem (zahteve, izsiljevanje, obtoževanje...); • se uklonimo pritisku oz. naredimo tako, kot da ga ne bi bilo in se zares ali navidezno prilagodimo oz. podredimo; • iščemo kompromis, ki ga bolj ali manj hitro dosežemo; • začnemo konflikt razreševati, kar terja precej več časa in napora, vendar običajno pripelje do bolj kakovostnih rešitev (Možina, 2002). Pri reševanju konfliktov je pomembno, do katere stopnje je oseba pripravljena sodelovati pri zadovoljevanju potreb drugih ljudi. Blake in Mouton (1964 v Almost, 2005) sta opredelila pet načinov reševanja konfliktov. Prvi je umik, kadar ne verjamemo, da je možno problem rešiti, sam konflikt pa doživljamo kot nevarnost. Drugi način je podreditev, ki nastane običajno iz strahu, čeprav se ga morda ne zavedamo ali zaradi možnega pritiska, ki bi lahko nastal, če se ne bi podredili, ampak bi problem izrazili. Tretji način je izvajanje pritiska, ki ga izvajamo, kadar so nam lastni interesi ali ideje najpomembnejši. Drugo osebo običajno obravnavamo kot sredstvo in če se nam ne prilagaja, kot vir težav. Dober način reševanja konfliktov je kompromis, na katerega pristanemo, kadar se nam zdi, da bomo na ta način vsi nekaj pridobili Reševanje konfliktov Razreševanje konflikta je iskanje rešitve, ki bi bila kar najboljša za vse vključene, pri čemer vsak ohrani lastne interese in tudi dober odnos. Razrešeni konflikti prinašajo celo vrsto pozitivnih posledic, saj pripomorejo, da ozavestimo probleme in najdemo ustrezne(jše) rešitve, spodbujajo spremembe, razbijajo monotonijo in mobilizirajo energijo, omogočajo, da bolj spoznamo sebe in drugega ter poglobimo in obogatimo 180 N. Slokar, M. Nanut, K. Grudina, T. P. Janežič, K. Pungartnik, V. Čuk odnos. Poleg tega razrešeni konflikti prispevajo k širjenju znanja in poglabljanju razumevanja sveta in življenja, omogočajo bolj intenzivno sodelovanje, prinašajo višjo raven kulture v interakciji ter omogočajo večje zaupanje tako sebi kot drugemu. Za razreševanje je pogosto potrebno več truda, časa in energije, pa tudi dobra mera ustvarjalnosti, da se domislimo novih rešitev. Pri sodelovanju se vzpostavi komunikacija in rešitve, katerih se sicer sami (ali brez konflikta) mogoče sploh ne bi domislili (Lipičnik, 1998; Možina, 2002). Konflikti, ki niso učinkovito razrešeni zaradi izogibanja ali zaradi neuspešnih poskusov razreševanja, se bodo pogosto ponavljali ter postali vir frustracije in sovražnosti (Ule, 2009). Če konfliktov ne razrešujemo, lahko postanemo njihovi ujetniki, tvegamo poslabšanje vzdušja, upad komunikacije in slabitev odnosa ter sčasoma njegovo prekinitev ali pa posledično tudi porast nasilja v odnosu. Tvegamo tudi, da (p)ostanemo ujetniki nerazrešenih konfliktov, saj dokler le-teh ne razrešimo, na zadevnem področju odnos ne more napredovati. V še težjih primerih pa lahko nerazrešeni konflikti prispevajo tudi k nastanku duševnih ali psihosomatskih motenj. Najmilejša posledica konfliktov, ki bi jih morali razrešiti, a jih ne, pa je motnja optimalnega delovanja tako posameznikov kot tudi odnosa ali skupine kot celote (Glasser, 2007). Strategije reševanja konfliktov so v različnih situacijah lahko različne. Na primer, če smo pod časovnim pritiskom, lahko izberemo kompromis ali prevlado oz. podreditev, odvisno pač od tega, koliko nam je zadevna stvar pomembna. Če včasih popustimo, da drugemu olajšamo rešitev, bo kdaj drugič tudi drugi lažje popustil nam, ko bomo v časovni stiski ali nam bo stvar zelo pomembna. Prepogosta uporaba katerega koli načina prinese s seboj neželene stranske učinke. Kdor se vedno podredi, se ne počuti upoštevanega in se zdi sam sebi nemočen in izkoriščan. Kdor vedno sklepa kompromise, se mora stalno pogajati za svoje pravice in je vedno delno prikrajšan. Kdor skuša vedno prevladati, uničuje odnose in postane nepriljubljen. Kdor poskuša vedno razreševati konflikt, lahko po nepotrebnem izgublja čas in energijo, saj ni vedno vse zelo pomembno. Najbolje je torej vzdrževati ravnovesje med občutkom zase (pomembnost lastnih interesov) in občutkom za drugega (pomembnost dobrih odnosov). Svoje interese ne moremo uveljaviti na račun drugih. Predpogoj, da začnemo razvijati sposobnost obvladovanja konfliktov je, da verjamemo, da se konflikte da razreševati. Poznamo različne vloge pri spoprijemanju s konflikti. Pri načinu zmaga – poraz obstaja en zmagovalec in en poraženec in razdelitev vlog temelji na moči. Pri načinu poraz – poraz ni zmagovalca. Najboljši način je zmaga – zmaga, ker sta obe strani sta z rezultatom zadovoljni (Lipičnik, 1998; Možina, 2002). Konflikti v zdravstvu in zdravstveni negi V vsakodnevni klinični praksi je pomembno, da se zdravstveni delavci izogibamo konfliktom v komunikaciji s pacienti. Pomembno je, da upoštevamo načela terapevtske komunikacije: da si vzamemo čas in poslušamo paciente; jih informiramo o zdravstveni negi, nudimo ustrezno podporo in svetovanje; smo pristni in spoštljivi, vzdržujemo zaupnost in se izogibamo javnemu kritiziranju pacientov; se izogibamo preveliki meri vpletenosti v odnosu do pacienta, ki bi lahko vodila v neprofesionalno razmerje in se izogibamo neprimernemu razkrivanju samega sebe (Payne Walker, 2002; Kobolt, 2004). Gregorc (2010) ugotavlja, da so konflikti prisotni tudi v slovenskem zdravstvu, kar doka- 181 Konflikt in reševanje konfliktov v zdravstveni negi zujejo tudi rezultati raziskav o sodelovanju, komunikaciji, delovnih obremenitvah, stresnih dejavnikih in o nasilju med zdravstvenimi delavci. Med medicinskimi sestrami in zdravniki je izogibanje najpogostejši način reševanja konfliktov ne glede na organizacijske dejavnike, delovno dobo in spol zaposlenih. Zdravstveni delavci veliko časa preživimo v službi, kjer delamo z drugimi ljudmi (skupaj kot tim ali vsaj v družbi drugih). Vodilna organizacijska kultura v zdravstvu je hierarhija (Skela Savič, 2006) Konflikt na delovnem mestu zelo oteži življenja drugih, saj ga pogosto odnesemo s seboj domov. Organizacija dela v zdravstvu zahteva neprekinjeno zdravstveno varstvo, delitev del in nalog je neenakomerna; zato so delovne obremenitve visoke in pogosto so zdravstveni delavci izpostavljeni izgorevanju na delovnem mestu, posebej tam, kjer so konfliktne situacije v odnosu do zaposlenih in pacientov pogostejše. Kobal Štravs (2006) je ugotovila, da dodatne obremenitve na delovnem mestu zmanjšujejo zadovoljstvo zaposlenih v domu upokojencev. Čuk in Klemen (2010) v raziskavi med zaposlenimi v psihiatričnih bolnišnicah ugotavljata, da je delo stresno in obremenjujoče. Najpogostejši dejavniki izgorevanja pri osebju so utrujenost, izčrpanost, čustvene težave in motnje spanja. Na stopnjo izgorevanja ne vpliva stopnja izobrazba ampak delovna doba. Gregorc (2010) v raziskavi med medicinskimi sestrami in zdravniki ugotavlja, da vodilni v zdravstvu konfliktom ne povzročajo dovolj pozornosti, jih ignorirajo, zato medicinske sestre in zdravniki konflikte rešujejo sami. Ugotovitve raziskav kažejo, da izobraževanje o upravljanju s konflikti ni izboljšalo sodelovanja med zaposlenimi v zdravstvu. Vodenje je neustrezno, stopnja odgovornosti je precej večja kot so sposobnosti, pomanjkljive so možnosti rasti in razvoja posameznikovih ambicij (Skela Savič, 2006; Gregorc, 2010). PREDSTAVITEV PRIMERA IZ KLINIČNEGA USPOSABLJANJA ŠTUDENTOV Kobolt (2004) navaja, da je intervizijska metoda učenje, pri kateri mala skupina kolegov s podobno stopnjo profesionalne usposobljenosti in delovnih izkušenj opravlja supervizijo drug z drugim s pomočjo vprašanj, ki se pojavljajo v delovnem okolju ali v času kliničnega usposabljanja. V okviru seminarjev pri predmetu Supervizija v 2. letniku visokošolskega programa Zdravstvena nega smo študenti v skupini po pet izvedli primer izkustvenega učenja. Vsebina intervizije je bila konkretna delovna izkušnja članov skupine in proces reševanja. Cilj skupine je bilo iskanje rešitev na osnovi preteklih izkušenj, ki pomenijo možnost za uporabo in ravnanje v drugih situacijah v bodoče. Opis dogodka Pripoved študentk 2. letnika o dogodku na kliničnih vajah v splošni bolnišnici. Klinične vaje so potekale po ustaljenem redu, da so na bolniškem oddelku vsako jutro začeli najprej z odvzemom krvi, nato pa so jim naročili, da se vključijo v izvajanje aktivnosti zdravstvene nege. Po pripravi materiala in pripomočkov sta študentki odšli v sobo. Ko sta zaključevali z delom, je v sobo prišel eden izmed zdravstvenih tehnikov iz oddelka in ju pričel žaliti, da ne znata postiljati postelje in da ne znata izvajati postopkov zdravstvene nege. S sošolko sta ostali brez besed. Po opravljeni zdravstveni negi je prišel na vrsto zajtrk, pri katerem sta pomagali pri hranjenju tistih, ki so bolj oslabeli in niso mogli samostojno jesti. Ena izmed študentk je spet poslušala žaljivke, da ne zna nalivati hrane v skodelice, ne zna hraniti, zakaj hrani, kdo ji je naročil. Mentorica ni bila prisotna, s sošolko nista vedeli, kaj storiti, počutili sta se užaljeno in jezno. Napetost se je stopnjevala in žaljivke so se ponavljale tekom celega tedna. Na koncu tedna sta 182 N. Slokar, M. Nanut, K. Grudina, T. P. Janežič, K. Pungartnik, V. Čuk študentki odreagirali tako, da sta se sprli s sodelavcem, ker sta se počutili prizadeti in užaljeni. Ena študentka je konflikt poskušala ublažiti s humorjem, druga študentka pa je izzvala konflikt, saj ni mogla zadrževati jeze v sebi. Postopek reševanja problema Refleksijo delovne izkušnje na kliničnem usposabljanju so študenti izvedli s komunikacijo in interakcijo v skupini z namenom predelave delovne izkušnje in problema. Cilj skupinske supervizije je bila evalvacija poklicnih izkušenj in razvijanje poklicnih kompetenc v zdravstveni negi. V skupini smo se srečali štirikrat po enkrat tedensko. V skupini smo razpravljali o navedenem primeru iz prakse po korakih: pripravljalna faza, uvodna in osrednja faza ter zaključna evalvacija. Supervizijsko vprašanje: Kakšni so načini premagovanja in obvladovanja konflikta v kliničnem okolju, kako ga lahko rešujemo, kako ukrepamo v primeru konflikta in kako se mu izognemo? Potek dela v skupini Usmerili smo se na vsebino dogodka in si zastavili supervizijsko vprašanje. Sledila je komunikacija vseh članov skupine tako, da je vsak povedal svoje misli, ocene, doživljanje in razmišljanje. Sledila je skupinska izmenjava, ki je vključevala odziv in povratno informacijo. Nato je sledilo iskanje možnosti reševanja ali profesionalnega ravnanja. Ukvarjali smo se s problemom, ki se nam je zgodil na našem kliničnem usposabljanju. Na začetku vsakega srečanja smo opredelili cilje oz. vrednotili prejšnje srečanje. V skupini smo bili vsi člani aktivni, za komunikacijo smo si vzeli čas ter prisluhnili drug drugemu, nismo se prekinjali, vsak je lahko povedal svoje mnenje. Ob zaključku smo izvedli zaključno evalvacijo. V skupini smo bili sami odgovorni za usmerjanje in skupinsko dinamiko in iskanje alternativ. V skupini smo si člani bili sposobni dajati podporo, si dajati povratne informacije in jasna sporočila. Cilj izkustvene skupine je bil učenje iz lastnih izkušenj in izkušenj kolegov, soočanje s problemskimi in stresnimi vidiki v izobraževanju za poklic in razvoj novih strategij. Učili smo se veščin komunikacije, prisluhniti drugim, deliti mnenje z drugimi, da se bomo v bodoče lažje soočali z problemskimi in stresnimi vidiki našega poklica. Uvodna faza je pomenila spoznavanje članov skupine. Preden smo se v skupini lotili reševanja problema smo se na hitro spoznali med seboj, saj kljub temu da smo sošolci, se mnogi izmed nas sploh ne dobro poznamo. V skupini, ki je sestavljena iz petih članov smo si porazdelili vloge. Ena študentka je imela vlogo vodje skupine, ki je usmerjala skupino, vodila diskusijo v skupini in pogovor, da je lahko vsak povedal svoje stališče. Druga študentka je prevzela vlogo predstavljalca problema in je predstavila svoj problem, to je bila konfliktna situacija, ki se ji je zgodila na praksi in na osnovi katere smo si potem tudi zastavili vprašanje. Tretji študent je imel vlogo opazovalca, dogajanje je opazoval in si zapisal ter o tem poročal v zaključnem delu. Analiziral je, kakšen je bil problem, kako ga je predstavljalec povedal, kako smo v skupini sodelovali, kakšno vlogo je prevzela v skupini vodja ter kako se je sam počutil kot opazovalec, ker ni sodeloval aktivno v diskusiji. Dve študentki pa sta bili aktivni članici skupine in delovali po načelu metode ter upoštevali navodila študentke, ki je vodila skupino. Vsi študenti smo aktivno sodelovali pri reševanju problema. Ob zaključku smo si vsi člani zastavili vprašanje, kaj smo spoznali in občutili, kako se nas je primer dotaknil in ali je imel kakšen pomen za nas? 183 N. Slokar, M. Nanut, K. Grudina, T. P. Janežič, K. Pungartnik, V. Čuk Konflikt in reševanje konfliktov v zdravstveni negi Potek analize dogodka 6. V skupini smo izbrali metodo reševanja konflikta, ki je predstavljena v Tabeli 1. KORAKI 1. STOPNJA OPIS NAČIN Opisovanje delovne izkušnje 2. ZBIRANJE PODATKOV Seznam pomembnih dejavnikov povezanih s tem problemom 3. PRESOJA 4. ANALIZA 5. ALTERNATIVE REŠITEV PROBLEMA Ovrednotenje:kaj je bilo slabo in kaj dobro pri tej izkušnji Pregled vidikov problema, postavitev zaključkov Razmišljanje o rešitvah REFLEKSIJA IZKUŠNJE V našem primeru je prišlo do konflikta med študenti in zdravstvenimi delavci na klinični praksi. Zdravstveni delavec se je nesramno in žaljivo obnašal do študentov. Čustvene reakcije študentov so bile užaljenost, prizadetost in jeza. Razmišljali smo, da ne cenijo dela in da se norčujejo. V tej situaciji je bilo pomembno racionalno razmišljanje, prevladovali so močni občutki, da bi se od situacije oddaljili. Drugi delavci so delno sočustvovali s študenti, ki so bili žrtev konflikta. Situacija je bila zelo neprijetna in težka, saj je predstavljala za študente psihičen stres in razočaranje nad nekaterimi sodelavci. Pomen situaciji je bil velik, ker je vplival na stanje in počutje študentov na oddelku. Vzrok za to situacijo vidimo v tem, da je bil zdravstveni delavec živčen, je imel slab dan ali osebne težave in zato je napetost prenesel na druge. Zdelo se nam je krivično, da se je znesel na druge, saj so študentke svoje delo opravile profesionalno. V službi se moramo obnašati vedno korektno do naših sodelavcev v zdravstvenem timu. Napetosti in osebne težave ne smemo prenašati na druge. Tudi, če naletimo na slabo opravljeno delo pri drugem, mu to povemo na miren način in ne žaljivo in nesramno ne glede na vlogo in položaj. Ker konflikt sproža napetost in bolečino je nujno, da se nanj odzovemo. Odzvali bi se lahko na različne načine: odrinili problem in se delali, kot da ga ni; se umaknili, če bi mislili, da ni možno rešiti problem in konflikt doživeli kot nevarnost; izvajali pritisk na druge z namenom, da bi se nam drugi podredili (zahteve, izsiljevanje, obtoževanje...). Pritisk izvajamo, kadar so nam lastni interesi ali ideje najpomembnejši. Drugo osebo obravnavamo kot sredstvo, in če se nam ne prilagaja, kot vir težav; Če bi se uklonili pritisku oz. naredili tako, kot da ga ne bi bilo in se zares ali navidezno prilagodili oz. podredili, podredimo se običajno iz strahu (čeprav se ga morda ne zavedamo) pred možnim pritiskom – ta bi verjetno nastal, če se ne bi podredili, ampak bi problem izrazili;Lahko bi poiskali kompromis, ki ga bolj ali manj hitro dosežemo, na kompromis pristanemo, kadar se nam zdi, da bomo na ta način iztržili vsaj nekaj, sicer pa bi tvegali, da ostanemo praznih rok; Najboljši način je reševanje konflikta, kar terja precej več časa in napora, vendar običajno pripelje do bolj kakovostnih rešitev. Razreševanje konflikta je iskanje rešitve, ki bi bila kar najboljša za oba, pri čemer vsak ohrani lastne interese in tudi dober odnos. V tem primeru bi izbrali pogovor z zdravstvenim delavcem in kliničnim mentorjem. 184 EVALVACIJA ALTERNATIV Izbira najboljše rešitve IZBOR REŠITVE 7. NAČRT DEJAVNOSTI Izdelovanje načrta za doseganje cilja 8. IZVEDBA AČRTOVANIH AKTIVNOSTI Odločanje 9. PREGLED REZULTATOV Spoznanje 10. EVALVACIJA Vrednotenje Izbrali smo način razreševanja konfliktov, za katerega smo ocenili, da nas pripelje do najboljših rešitev. Prednosti te rešitve so, da je dobra za vse udeležene v konfliktu in se tudi ohrani dober odnos. Tako reševanje pa je pogosto tudi naporno in zahteva dosti časa. Razrešeni konflikti prinašajo veliko pozitivnih posledic, saj pripomorejo, da ozavestimo probleme in najdemo ustrezne rešitve, spodbujajo spremembe, omogočajo, da bolj spoznamo sebe in drugega ter poglobimo in obogatimo odnos. Omogočajo tudi bolj intenzivno sodelovanje. Za rešitev konflikta smo načrtovali, da bi se z zdravstvenim delavcem, s katerim smo bili v konfliktu pogovorili, zakaj je tako ravnal z nami. Kadar pride do prepira, pogosto krivimo drug drugega, zato ne bomo druge krivili po nepotrebnem, ampak bomo prevzeli odgovornost za svoje vedenje. Prevzemanje odgovornosti tudi pomeni, da namesto izgubljanja časa z ugotavljanjem ali dokazovanjem, kdo je kriv, iščemo rešitev za nastalo situacijo. Za uspešno rešitev je pomembno, da komunikacije ne bomo prekinili. Če je ne bomo mogli vzdržati, lahko 'vzamemo odmor, komunikacijo prekinemo le za toliko časa, da se pomirimo. Pogosto smo prizadeti ali jezni zato, ker si napačno razlagamo, napačno dojemamo situacijo, drugi (v tem primeru zdravstveni tehnik) pa isti dogodek drugače razlaga. Preverili bomo ali smo prav razumeli dogajanje, kar nam je bilo rečeno in kako je drugi razmišljal. Če se v takem primeru odzovemo le na to, kar je bilo rečeno, se bo konflikt po nepotrebnem poglobil. Namesto tega bomo preverili ali drugi izrečeno resno misli. Ocenjujemo, da je reševanje konflikta najboljši način. Počutimo se bolj sprejeto smo mirni in neprizadeti. Prednost rešitve konflikta je boljše počutje med sodelavci v timu in bolj kakovostna zdravstvena nega. Po doživetem konfliktu razširimo svoje poglede na svet in pridobimo mnogo spoznanj ter se tako naučimo marsikaterih izkušenj. Ko pride v timu do konfliktov, je za zdravstvene delavce stresna situacija. Na delovno mesto ne prihajajo tako z veseljem in niso motivirani, kot bi bili če do konflikta ne bi prišlo. Pri obravnavanju tega konflikta in ugotavljanju rešitev smo se veliko naučili o konfliktih, ki se nam zgodijo v različnih okoljih. Da ne bomo postali ujetniki konfliktov, se jih moramo naučiti učinkovito reševati, da se bomo bolje počutili in ohranjali boljše odnose s sodelavci in ljudmi, ki nas obkrožajo. Tabela 1: Postopek reševanja problema iz klinične prakse Evalvacija supervizijske skupine V študiji primera smo uporabili metodo izkustvenega učenja, saj smo na primeru iz klinične prakse raziskovali teoretične vsebine ter spoznavali, kako bi jih lahko prenesli v prakso. V skupinski dinamiki smo dobili izkušnjo interakcije med člani skupine in se spoznavali v različnih vlogah. Z refleksijo izkušnje smo analizirali mišljenje, počutje in 185 Konflikt in reševanje konfliktov v zdravstveni negi vedenje. V diskusiji smo prišli do zaključka, da je za preprečevanje konfliktov v zdravstvu pomemben pogovor brez motečih dejavnikov, preveriti je potrebno razumljivost informacij ter znati pozorno poslušati. V skupini petih članov smo uporabili intervizijsko metodo izkustvenega učenja, ki vključuje vpogled v lastne profesionalne postopke in razvijanje profesionalnih kompetenc. To je integracija praktičnih izkušenj s teoretičnim znanjem. Vključili smo konkretno delovno izkušnjo, refleksijo in razmislek o njej, primerjavo izkušenj in učenje, kako bi lahko delovali na nov način v bodoče. 3 ZAKLJUČEK Za reševanje konfliktov je pomembno ugotavljanje vzrokov konfliktov, strpno upoštevanje obojestranskih interesov, konstruktivni cilji in izdelana strategija reševanja. Z metodo supervizije in izkustvenega učenja v zdravstveni negi, ki je didaktična in podporna metoda, lahko spodbudimo profesionalni razvoj in osebno rast. Pri svojem delu se medicinska sestra srečuje z mnogo pacienti. Dejavniki, ki vplivajo na konfliktne situacije v zdravstveni negi so delovni čas, pomanjkanje osebja, potreba po formalnem izobraževanju in stalnem strokovnem izpopolnjevanju, psihične in fizične obremenitve, odgovornost do dela in kontakti s svojci. Od znanja, motivacije in čustev je odvisno, kako jih bomo obravnavali. Zdravstvena nega je emocionalno zelo zahtevno delo. Emocionalno delo v zdravstveni negi zajema široko paleto pozitivnih in negativnih čustev in je poleg komunikacije tisti element, ki najbolj vpliva na njeno učinkovitost in kakovost na eni strani ter na profesionalno identiteto, osebno samopodobo, zdravje in dobro počutje delavcev na drugi strani. Pri svojem delu se v zdravstvu pogosto srečujemo s pacienti v težkih ali negotovih situacijah, kar zahteva neprestano upravljanje in nadzorovanje lastnih in pacientovih čustev, ki vodi v oblikovanje določenih strategij, ki so nam v pomoč tudi pri obvladovanju konfliktov. N. Slokar, M. Nanut, K. Grudina, T. P. Janežič, K. Pungartnik, V. Čuk 7. Kobal Štravs K. Zadovoljstvo zdravstveno negovalnega kadra v zdravstveni negi in oskrbi v Domu upokojencev Idrija. Obzor Zdr N 2006; 40(4):229-236. 8. Lipičnik B. Ravnanje z ljudmi pri delu. Ljubljana: GV izobraževanje; 1998: 263265. 9. Možina S: Odnosi in nasprotja v organizaciji In: Možina S( ur. ) Management nova znanja za uspeh. Radovljica: Didakta; 2002: 561- 616. 10. Payne S, Walker J. Psihologija v zdravstveni negi. Ljubljana: Educy; 2002: 63105. 11. Rungapadiachy DM. Medosebna komunikacija v zdravstvu. Ljubljana: Educy; 2003: 231-240. 12. Skela Savič B. Organizacijska klima in uvajanje sprememb v slovenskih bolnišnicah: subkulture in mesto zdravstvene nege. Obzor Zdr N. 2006: 40(4): 187-196. 13. Ule M. Psihologija komuniciranja in medosebnih odnosov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede; 2009: 315-409. 14. Van Sell M.: Role Conflict and Role Ambiguity. London: Human Relations; 2001,34: 43-71. 4 LITERATURA 1. Almost J. Conflict within nursing work environment: concept analysis, J Adv Nurs. 2005, 53(4): 444-493. 2. Čuk V, Klemen J. Izgorevanje osebja v zdravstveni negi na psihiatričnem področju. Obzor Zdr N. 2010; 44(4): 179-188. 3. Gale Zidar T. Medosebno komuniciranje na delovnem mestu. Ljubljana: GV Izobraževanje;2005. 4. Glasser W. Kako vzpostaviti učinkovit nadzor nad svojim življenjem. Ljubljana: samozal. Urbančič; 2007: 144-156. 5. Gregorc C. Reševanje konfliktov:medicinske sestre, zdravniki. Obzor Zdr N. 2009: 43(3): 155-162. 6. Kobolt A.: Metode in tehnike supervizije. Ljubljana: Pedagoška fakulteta; 2004. 186 187 Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem Lack of empathy at health workers as a supervision problem Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk POVZETEK ABSTRACT Empatija je racionalno in čustveno dogajanje, ki temelji na sposobnosti postavljanja v položaj drugega in vživljanja vanj. Prispevek obravnava primer pomanjkanja empatije pri zdravstvenih delavcih, pri obvladovanju bolečine, ki študentom pogosto predstavlja težave tekom usposabljanja v kliničnih okoljih. Namen prispevka je predstaviti študijo primera in izkušnje študentov v prvem letniku izobraževanja tekom usposabljanja v domu starejših občanov. Pomanjkanje empatije v praksi se pogosto razlaga s pomanjkanjem kadra, časovno stisko in prevelikim obsegom dela. Metode reševanja problemov v procesu izobraževanja, problemsko učenje in kritično razmišljanje študentov zdravstvene nege, so pomembne učne metode, ki se uporabljajo pri izkustvenem učenju. Študenti preko konkretne izkušnje in refleksije izkušnje poiščejo nove načine za reševanje in nove oblike vedenja v klinični praksi. Empathy is rational and emotional activity, which is based on the ability to understand patients and to familiarize oneself with patients and their situation. The article present the case study about the lack of empathy at health workers in pain management, as appears to students a problem during training in clinical setting. The purpose of the article is to present the case study and the experience of students in their first year of training in the nursing home. The reason for the lack of empathy in practice is shortage of nursing staff, lack of time and comprehensive amount of work. Methods of problem solving in the process of education, problem based learning and critical thinking of students in nursing, are important teaching methods, which are use in experience learning. Students can find new ways to solve the problems and new forms of behavior in clinical practice through explicit experience and reflective thinking. Ključne besede: empatija, zdravstvena nega, motivacija, bolečina. Key words: empathy, nursing care, motivation, pain. VŠZI UP Anita Bratuž - anitabratuz@gmail.com Bianka Vodovnik - bianka.vodovnik@gmail.com viš. predav. mag. Vesna Čuk - vesna.cuk@vszi.upr.si 188 UVOD Teorija izkustvenega učenja in teorija vseživljenjskega razvoja nudita osnovo za učinkovito predelavo delovnih izkušenj in njihovo integracijo v proces vseživljenjskega učenja in s tem razvoja profesionalnih kompetenc. Motivacija odraslega je energija, ki vpliva in usmerja proces učenja (Kobolt, Žorga, 2000). Dewey (1938 v Kobolt, 2004) je v svoji teoriji izkustvenega učenja poudaril kontinuiteto in integracijo kot osnovni kategoriji izkustvenega učenja. Teorijo je nadgradil Kolb (1984 v Kobolt, 2004), ki je zagovarjal stališče, da se pri učenju ustvari znanje na osnovi spremembe izkušnje ter neposrednega dojemanja, ki traja celo življenje. Sodobni koncepti supervizije so integrativni in združujejo elemente sistemske teorije, psihodinamskega razumevanja, upoštevajo teorije učenja, spoznanja o socialni percepciji, o vlogah in odnosih med strokovnjakom in pacientom ter o odnosih med podsistemi in skupinami ter posamezniki znotraj celotne ustanove. Supervizija je oblika izkustvenega učenja, ki jo Kobolt (2009) opredeli kot posebno učno, razvojno in podporno metodo, ki delavcem zaposlenim na področju psihosocialnih in zdravstvenih poklicev omogoča, da preko lasnih izkušenj prihajajo do novih strokovnih in osebnih spoznanj. V različnih oblikah omogoča supervizija udeležencem v individualnem ali skupinskem okolju pri integraciji praktičnih izkušenj s teoretičnim znanjem, razbremenitvi napetosti in stresov (Kobolt, Žorga, 2000; Kobolt, 2004; Kobolt, 2009) Z refleksijo poklicnih problemov v procesu izkustvenega učenja raste strokovna kompetentnost in kakovost dela. Podporno komuniciranje nam omogoča, da v zdravstveni negi izvajamo aktivnosti komuniciranja z namenom dajanja iskanja in pomoči ljudem v stiski. Pomoč lahko dajemo v obliki pozitivne čustvene podpore ali v interakciji s situacijami pri reševanju problemov. Podporno socialno vedenje in komuniciranje lahko zmanjša bolečino. Najpomembnejša dejavnika sta empatija in sočutje (Ule, 2009). Empatija Empatija je racionalno in čustveno dogajanje, ki temelji na sposobnosti postavljanja v položaj drugega in vživljanja vanj (Ule, 2009). Poklic medicinske sestre nedvomno sodi med poklice, kjer je sposobnost empatičnega odnosa zelo pomembna, saj nam le-ta omogoča delo z ljudmi, da drugega razumemo in z njim sočustvujemo. Empatija pomeni zaznavanje duševnega doživljanja drugega človeka vendar ne sodoživljanje. Empatijo opredeljujemo kot vživljanje, akt projiciranja samega sebe v določen položaj, kot obliko identificiranja z nekom. Omogoča nam, da se vživimo v počutje druge osebe, vendar se z njo ne poistovetimo. Empatija omogoča tudi, da se postavimo na stališče drugega in analiziramo svet iz perspektive drugega (Ule, 2009). Empatija olajša interakcijo, saj nam pomaga predvideti, kaj bo storil drugi, in se tako lahko pripravimo na ustrezen odziv. Besedo empatija so razvili psihologi in jo opredelili kot ohranitev ideje jaza, projiciranega v zaznavni objekt. Empatija je domišljijsko zavedanje emocij drugega (Payne, Walker, 2002). Empatija je sposobnost prepoznavanja drugega prek verbalnega in neverbalnega vedenja, njegovih čustev in doživljanja. Pomemben cilj empatije je prepoznavanje skritih čustev in namenov, ki se jih opazovana oseba niti sama ne zaveda (Kralj v Kobolt, 2004). Empatija ima kognitivno, čustveno in etično dimenzijo. Vedenje in obnašanje zaposlenih v zdravstvenih dejavnostih je pogosto pogojeno z njihovo čustveno inteligenco, 189 Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem stabilnostjo in določenimi osebnostnimi lastnostmi. Empatija je povezana z etiko skrbi in odgovornosti za ljudi v težkih okoliščinah. Za delo v zdravstveni negi potrebujemo pozitivna stališča do pomoči drugim in zaupanje, da drugim ljudem dovolimo, da se odzovejo, da se zanesemo na kompetentnost in pripravljenost drugih za pomoč (Ule, 2009). Sposobnost empatičnega odnosa ni pri vseh ljudeh enaka. Če posameznik ni sposoben empatije v odnosu z drugim, potem to pomeni izgubo za oba. Ljudje navadno iščemo družbo tistih ljudi, pri katerih vzbujamo zaželene interpretacije o sebi oziroma si želimo, da bi nas videli take, kot se vidimo sami. V nasprotnem primeru se v svoji identiteti čutimo ogrožene. To vpliva na naše vedenje in s tem, tudi na odnos kot celoto. Občutek, da razumemo drugega in da drugi razume nas, nas ponavadi navdaja z zadovoljstvom. Če med dvema prevladuje medsebojno nezaupanje, enak občutek lahko povzroči tudi strah. Empatični odnos je samo ena izmed sposobnosti, ki jih mora medicinska sestra pri svojem delu razviti. Terapevtski odnosi in komunikacija s pacienti in varovanci omogočajo aktivnosti zdravstvene nege, izvajanje intervencij in skrb za bolnike, zaupanje, empatijo in vzajemnost. Prepreke, ki nam terapevtski odnos onemogočajo, pa so strah, stereotipno vedenje, nesposobnost osebnega - telesnega stika in pretirana radovednost (Payne, Walker, 2002; Rungapadiachy, 2003; Tschudin, 2004; Kobolt, 2009). Motivacija Motivacija je med najpomembnejšimi psihološkimi procesi. Je proces izzivanja, usmerjanja in uravnavanja človekove aktivnosti k cilju oziroma zadovoljitvi potrebe, ki je bila izvor motivacije. Potrebe in nagoni nas spodbujajo, vrednote, ideali ter drugi motivacijski cilji pa so tiste prvine motivacijske situacije, ki nas privlačijo. Motivov ne moremo uresničiti, če se ne pojavi ustrezno motivirano obnašanje ali »notranje stanje, ki zbuja, usmerja in vzdržuje vedenje«. Vsaka človekova dejavnost je motivirana. Motivacija omogoči človeku, da zadovolji potrebo, cilj, ki si ga je zastavil ali pa mu je bil postavljen (Musek et all, 1999). Kobal in Musek (2009) opisujeta notranjo in zunanjo motivacijo. Notranja motivacija je prirojeno in naravno nagnjenje za razvoj naših notranjih sposobnosti prek učenja, za katerega ni potrebna zunanja spodbuda. To pomeni, da se notranje motiviran človek ne oklepa zunanjih ciljev, kot so nagrada, dobra ocena, priznanje in uveljavitev v javnosti, saj so zanj značilne notranje motivacijske spodbude(radovednost, interesi, vzburjenje, zanos, pozitivna samopodoba), ki neposredno spodbudijo motivacijski proces. Cilj delovanja je v dejavnosti sami. Proces je pomembnejši od rezultata in je vir podkrepitve v človeku. Za zunanjo motivacijo so značilne motivacijske vzpodbude, ki izhajajo iz okolja. So posredne in jih uporablja oseba od zunaj (starši, učitelji, sošolci, vrstniki), da bi z njimi sprožili motivacijski proces. Zunanje motiviran človek deluje zaradi zunanjih posledic (pohvala, graja, nagrada, kazen, preverjanje in ocenjevanje). Aktivnost ga ne zanima, delo je le sredstvo za doseganje pozitivnih in izogibanje negativnih posledic. Zunanja motivacija pogosto ni trajna (Kobal, Musek, 2009). Posameznika motivira neki pričakovan rezultat, ki si ga postavi za cilj delovanja in je pomembnejši od procesa samega. Učna motivacija pomembno vpliva na razlike glede uspešnosti v izobraževalnem procesu (Juriševič, 2006). 190 Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk Bolečina Bolečina po je definiciji združenja za proučevanje bolečine (IASP) neprijetna čutna in čustvena zaznava, povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva. Vzrok bolečine ni nujno poškodba tkiva in tudi ni nujno, da vsako poškodbo tkiva spremlja bolečina. Bolečino občutimo kot neprijeten dražljaj, ki ga ljudje različno zaznamo in se nanj različno čustveno odzovemo. Sleherni posameznik doživlja bolečino tudi pod vplivom različnih psiholoških dejavnikov (Payne Walker, 2002; Lawson, et al. 2004). Doživljanje bolečine je odvisno od prepletanja dejavnikov kot so narava okvare tkiva, duševnega stanja in od družbenih dejavnikov. Poteka na štirih nivojih: • Nivo: občutenja bolečine - neprijeten občutek, ko bolečino zaznamo. • Nivo: zavedanja bolečine - subjektivna ocena bolečine, opredeljena v času in prostoru. • Nivo: čustveni odziv na bolečino - neugodje, trpljenje, ki povzroča tesnobo, žalost,obup, brezvoljnost in strah. • Nivo: vedenjski odziv na bolečino. Besedno se lahko kaže kot stokanje, ječanje, kričanje, opisovanje bolečine in nebesedno kot zaščita, umik okončin ali telesa od bolečinskega povzročitelja, določena drža, ležanje, ki olajša bolečino, jemanje protibolečinskih zdravil, iskanje zdravniške pomoči (McCaffery, Beebe, 1994). Osebnostna struktura in duševno stanje bistveno vplivata na doživljanje in izražanje bolečine – na prag za bolečino, zmožnost oziroma nezmožnost prenašanja bolečine glede na trajanje in jakost bolečine (toleranca na bolečino), na vedenje obolelega ter na razumsko kontrolo nad bolečinskim dražljajem in vedenjem (Payne, Walker, 2002, 65). Bolečina, bolezen, okvara tkiva, izguba zdravja, izguba funkcije telesa povzročijo žalost, depresijo in tesnobo (Musek, Tušak, Zalokar Divjak, 1999). Nekateri ljudje se burno, silovito in dramatično odzivajo že na blage bolečinske dražljaje, drugi mirno, tiho in neopazno trpijo ter prenašajo tudi močnejšo bolečino. V tretji skupini so ljudje, ki čutijo in tožijo nad trajno, hudo in skrb zbujajočo bolečino, ki je v medicini ni mogoče razložiti s telesno motnjo ali okvaro ampak s čustvenim konfliktom, psihičnimi ali socialnimi problemi, ki so vzročno povezani z njihovo bolečino (t.i. psihogena bolečina). V četrti skupini so pacienti s telesno okvaro, ki povzroča bolečino, vendar so telesni znaki pretirano poudarjeni, podaljšanega trajanja, kot je pričakovano glede na poškodbo ali bolezen. V peti skupini so ljudje, ki zavestno, namerno uprizarjajo stanje bolezni, z jasnim namenom in ciljem npr. pridobiti si finančno korist ali izogniti se kazenski odgovornosti. Njihovo telesno in duševno stanje, ki ga ocenjuje zdravnik, pa tudi njihovi izvidi raznih preiskav ne potrdijo »stanja, ki ga bolnik opisuje«. V šesti skupini so pacienti, ki si namerno povzročijo poškodbo, okvaro tkiva in s tem bolečino, z namenom, da si pridobijo status bolnika. Njihova dejanska motivacija za takšno dejanje ni povsem jasna ali razumljiva, večinoma pa imajo težave v medosebnih odnosih. Želijo si sprejema in bivanja v bolnišnicah. V sedmi skupini so bolniki z duševno motnjo v čustvovanju (depresijo, tesnobnostjo), motnjo v prilagajanju na stresne in obremenilne situacije ali kakšno drugo nevrotično motnjo (McCaffery, Beebe, 1994). Payne in Walker (2002,168) navajata raziskave, da zdravstveno osebje v bolnišnicah pogosto podcenjuje intenzivnost bolečine in pacienti zato prejemajo premajhne količine zdravil. Poznavanje in razumevanje bolečine je pomembno. Razlikujemo bolečino, ki je povzročena s telesno okvaro ali boleznijo, od psihogene bolečine, ki nastane brez telesne okvare. Obe vrsti bolečine moramo ločiti od duševne bolečine, ki predstavlja trpljenje ob telesni ali duševni bolezni zaradi izgube zdravja, telesne in duševne zmogljivosti (Payne, Walker, 2002). 191 Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem ŠTUDIJA PRIMERA: PRIKAZ IZKUŠNJE ŠTUDENTOV IZ KLINIČNE PRAKSE V okviru seminarjev pri predmetu Supervizija v 2. letniku visokošolskega programa Zdravstvena nega smo v skupini po pet študentov izvedli primer supervizijske metodo učenja. Miloševič, (1999, 38) navaja, da je to supervizija metoda učenja, pri kateri se v mali skupini s podobno stopnjo profesionalne usposobljenosti in delovnih izkušenj izvaja refleksijo izkušnje med seboj s pomočjo vprašanj, ki se pojavljajo v delovnem okolju ali v času kliničnega usposabljanja. Vsebina intervizijske skupine se nanaša na konkretno delovno izkušnjo članov skupine, ki so bile zanje aktualne. Iskanje rešitev na osnovi preteklih izkušenj pomeni možnost za uporabo in ravnanje v drugih podobnih situacijah. Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk Presoja dogodka V izkustvenem učenju po fazi opisa konkretne izkušnje sledi refleksija in razmišljujoče opazovanje dogodka. V diskusijski skupini smo študenti razpravljali o dogodkih in izmenjali različna stališča. Z presojo te in podobnih situacij, ki je bila za nas težka, smo se iz te izkušnje tudi veliko naučili. Razmišljali smo ali bi bilo mogoče stanovalcu najlažje dati tableto proti bolečinam. Veliko težje je vzpostaviti empatijo in dati stanovalcem toplo besedo, si vzeti čas in pokazati skrb, ki velikokrat hitreje prežene glavobol kot samo tableta proti bolečinam. Pomembno se nam je zdelo, da bi ugotovili različne vzroke, ki vplivajo na to, da je stanovalec pogosto tožil v glavobolu. 2. faza: Oblikovanje mnenja Supervizijsko vprašanje: Potek analize dogodka Ali so zdravstveni delavci v domu starostnikov sposobni empatije? V intervizijski skupini smo študenti izvedli refleksijo te izkušnje in razpravljali o vzrokih. Vzroka, zakaj se je to zgodilo nismo ugotovili, niti razumeli. Ob tem primeru se je ena od študentk spomnila in nam predstavila svojo izkušnjo, ki jo je doživela, ko je delala v domu upokojencev, kjer so imeli mlajšega pacienta, ki je imel mišično distrofijo. Povedala je, kako zaposleni v domu starostnikov, kjer je gospod bival večinoma niso razumeli potreb, ki jih je gospod imel, zdel se jim je tečen in če se je le dalo, so se izogibali dela z njim. Gospod je imel pogoste zahteve, želel je prisotnost medicinske sestre, se pritoževal (»to ni v redu, še to bi rad, še to bi rad,…). Zaradi pogostih problemov in pritožb zaposlenih o zahtevnosti stanovalca, so se v zavodu odločili, da organizirajo predavanje o mišični distrofiji. Predaval je gospod, ki je bil že 25 let na vozičku zaradi mišične distrofije in je na koncu predavanja rekel. »Vem, da se vam zdimo tečni, ker želimo da nas popravite, ker ne sedimo udobno, da nas počešete, nam umijete zobe, vendar je to osnova. Vsakdo izmed nas si želi biti urejen in lahko ste srečni, dokler to zmorete sami. Da bi nas lažje razumeli, pomislite kako je, če vas nekje nekaj srbi in se ne morete popraskati? Danes zvečer, ko boste gledali televizijo in vam na določenem programu film ne bo zanimiv in ga ne boste mogli zamenjati, tako kot mi, ker se ne moremo premikati«. Poskušali smo se vživeti v stisko oseb z omejitvijo gibanja, tako, da smo simulirali omejitev gibanja in skozi svojo izkušnjo doživeli, kako se počutiš, če si negiben. Študentka pove, da si je zvečer pustila predvajanje neželenega programa z narodno zabavno glasbo, ki ji sicer ni bila všeč in je že po dvajsetih minutah postala nestrpna in živčna. Kako izboljšati motivacijo zdravstvenih delavcev, da bi bili bolj empatični pri obvladovanju bolečine stanovalcev v domu starostnikov? Za obravnavo in rešitev supervizijskega problema smo uporabili izkustveno metodo učenja z diskusijo v skupini in metodo reševanja problemov po korakih. Etična dilema: Stanovalec v domu potoži o hudi bolečini, glavobolu; medicinska sestra ga zavrne z odgovorom, da ga ne boli tako močno in da tudi njo boli glava. 1. faza: Informacija o dogodku Študenti opišejo, kako so v poteku kliničnega usposabljanja doživeli slabo izkušnjo. V domu upokojencev je stanovalec potožil, da ga boli glava, medicinska sestra pa ga je zavrnila, da kaj sitnari, da ga ne boli, da se vedno pritožuje in da tudi njo boli glava, da samo joka, ker ga vendar ne boli tako močno? Ob dogodku so študenti zaskrbljeni in počutili so se nemočne. Razmišljali so o neetičnem ravnanju in pomanjkanju empatije s strani medicinske sestre. V intervizijski skupini so se študenti v diskusiji v mali skupini in refleksijo izkušnje ob dogodku, poskušali vživeti v vlogo in počutje stanovalca in medicinske sestre. Opis problema in zbiranje podatkov o dogodku Kot študenti na praksi, si v tej situaciji niso upali odreagirati. Niso si upali povedati medicinski sestri, kaj si mislijo in da se jim njena reakcija ne zdi profesionalna. Razmišljali so, kako se bi se sami počutili in se poskušali vživeti v vlogo starostnika, ki je tožil o glavobolu. V tem trenutku so doživljali občutek tesnobe, nelagodja, pomislili so, kako se počuti starostnik v domu upokojencev, kako se sami počutimo, ko nas je nečesa strah in nam nekdo odgovori: »ah, saj to ni pa res nič takega«. V tej situaciji je bila za študente pomembna empatija, ki pa je s strani medicinske sestre ni bilo. Ob tej situaciji je bilo tudi drugim stanovalcem in študentom na praksi, ki so bili priča temu dogodku, nelagodno, saj niso razumeli reakcije medicinske sestre. Iskali so različne razloge in v diskusiji se je pojavila tudi etična dilema, da morda starostnik res prepogosto, brezpredmetno toži in vzrok ni glavobol, vendar občuti pomanjkanje družbe/topline? Niso se mogli strinjati z reakcijo in odnosom medicinske sestre v tem primeru. 192 Na osnovi lastne izkušnje torej lahko ugotovimo, da lahko lažje razumemo stiske in potrebe stanovalcev, če si zamislimo, kako se oni počutijo? Z refleksijo, ki je pomenila vračanje k izkušnji z uporabo občutkov in razmišljanjem, smo dobili nov pogled na izkušnjo. Spremenili smo stališča in pripravljeni smo bili na spremenjeno ravnanje in uporabo v praksi. Ugotavljamo, da zdravstvenim delavcem pogosto primanjkuje empatije tako pri delu v domu starejših kot tudi v bolnišnicah. Potreben bi bil pogovor o bolečini s varovancem. Ugotavljamo, da bi s stanovalci v domu upokojencev zaposleni morali veliko več komunicirati, ker je za njih zelo pomembna prijazna beseda. To nam ne vzame veliko časa, čeprav je prav pomanjkanje časa najpogostejše opravičilo. Sposobnost empatije in sočutja nam omogoča, da bolje razumemo potrebe stanovalcev. Motil nas je neprofesionalen odnos zaposlenih do starostnikov v domu upokojencev. Zavedati se je potrebno, da je dom upokojencev za starostnika »njegov dom« in da zdravstveni delavci predstavljajo in nadomeščajo družinske člane ter so z njimi v različnih obdobjih življenja. 193 Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk 3. faza: Reševanje problema 4. faza: Evalvacija konkretne izkušnje Z metodo poučevanja problema smo spoznali pomen podpornega komuniciranja. Študenti smo se počutili nemočno. Stanovalcu smo želeli pomagati, ampak nas je bilo strah reakcije medicinske sestre. Ob tem dogodku smo se naučili, da bi v situaciji, ki se je zgodila, s stanovalcem vzpostavili terapevtsko komunikacijo, se s stanovalcem pogovorili, zakaj ga boli glava in si vzeli čas za poslušanje. S pogovorom o bolečini bi ugotovili objektivne in subjektivne razloge za glavobol in bi lahko načrtovali in izvedli ustrezne aktivnosti zdravstvene nege glede na stopnjo in vrsto bolečine. Pogosto se stanovalci v domu upokojencev počutijo nemočne, občutijo osamljenost, pogrešajo svoje sorodnike ali imajo druge potrebe, za katere sami ne morejo poskrbeti in potrebujejo pomoč zdravstvenih delavcev. Pomembna je tudi odkrita in profesionalna komunikacija med zaposlenimi v timu. Pomembno bi bilo, da bi medicinski sestri povedali svoje stališče, da se nam tako vedenje ne zdi pravilno in ji konstuktivno predlagali, naj pomisli, kako bi se sama počutila v podobni situaciji. V izkustvenem učenju je za razumevanje, spremembo stališč in vedenja, potrebna konkretna izkušnja in refleksija te izkušnje. V supervizijskem procesu z refleksijo izkušnje in opazovanjem ter presojanjem svojega vedenja načrtujemo boljše oblike vedenja. Pričakovani izidi - pregled učinkov Evalvacija alternativ, izbor rešitve Predlagali smo, da bi se medicinska sestra udeležila izobraževanja, delavnice o komunikaciji, obvladovanju bolečine, da bi bila bolj sposobna empatije. Če bi se bolje vživela v vlogo in počutje stanovalca, ne bi ravnala tako kot je. S tem bi se izognila konfliktom in nerazumevanju s stanovalcem, ki bi ji imel možnost zaupati in povedati o svojem počutju. Situacijo bi lahko bolj konstruktivno rešila v pogovoru. Take situacije so negativne tudi za usposabljanje študentov. Načrt dejavnosti Kot študenti opazujemo in ugotavljamo, da je v zdravstvenih in socialnih ustanovah pri obravnavi s strani zdravstveni delavcev pogost problem neustrezna medosebna in terapevtska komunikacija. V zdravstveni negi smo pogosto v procesu izobraževanja in usposabljanja za delo preveč usmerjeni v pridobivanje tehničnih spretnosti in sposobnosti, dobro se naučimo ravnanja z zdravili, diagnostično terapevtske postopke in posege, različne aplikacije zdravil, izvajanja negovalnih aktivnosti, pozabljamo pa, kako pomemben je tudi odnos, s katerim delamo in komunikacija, ki jo uporabljamo. Prav na teh področjih bi bilo potrebno več delati z raznimi predavanji, delavnicami, izkustvenimi skupinami, supervizijskimi srečanji in raznimi diskusijskimi skupinami. Zdravstveni delavci bi morali biti bolj aktivno vključeni na ta način, da bi sami naredili kakšne seminarje, npr. pacient in bolečina, empatija, pogovarjati bi se morali o stvareh, ki jim niso všeč in pomisliti kako takrat reagirajo. Tako je bil na primer podan predlog za menjavo kadra med oddelki na eno leto, saj je delo z enimi in istimi ljudmi ves čas zelo naporno, obremenjujoče in stresno, še posebej za poklic medicinske sestre. Predlagane organizacijske spremembe bi lahko povečale kakovost dela, preprečili bi rutinsko delo in izboljšali medsebojne odnose med osebjem ter stanovalci - starostniki in zdravstvenim osebjem. 194 Kot študenti, še nismo dovolj aktivno udeleženi pri načrtovanju in izvedbi aktivnostiv kliničnem okolju. Če bi bili zaposleni, bi predlagali supervizijske skupine, predavanja in razne delavnice. Če bi imeli zaposleni več predavanj in bi bili motivirani, da aktivno tudi sami sodelujejo v skupinah ali na predavanjih, bi imeli več možnosti za razmislek in spremembo stališč ter spremembo vedenja. Z uporabe metode izkustvenega učenja in refleksije v diskusijski skupini, bi se zaposleni lahko pogosteje pogovarjali in bi se sami pri sebi vprašali, ali je prav, da tako ravnajo, kaj bi lahko naredili drugače, kaj bi lahko naredili, da bi se stanovalci boljše počutili, povečalo pa bi se tudi zadovoljstvo zaposlenih. Iz analize primera smo se naučili, kako je pomembna podporna komunikacija, sočutje, empatija ter odnos do sočloveka. ZAKLJUČEK Izkustveno učenje kot oblika supervizije je edukativna, podporna in usmerjevalna metoda. Omogoča nam, da se preko lastnih izkušenj in izkušenj drugih, z diskusijo v supervizijski skupini učimo, se soočamo z problemskimi in stresnimi vidiki poklicev v zdravstveni negi in tako razvijamo kompetence in strategije za reševanje. S konkretno izkušnjo, opazovanjem in analizo dogodka v delovnem okolju, ki so ga študenti doživeli v času kliničnega usposabljanja v domu upokojencev so pridobili na izkušnjah. Ugotovili smo, da je empatija poleg znanja in motivacije, glavno vodilo pri delu medicinskih sester To potrjuje tudi raziskava med študenti (Čuk, 2010), ki je potrdila pomen izkustvenega učenja v kliničnem okolju in kako podpora, razumevanje in pozitiven zgled tistih, ki študente poučujejo, pomembno vpliva na uspešnost kliničnega usposabljanja. Študenti so izrazili zaskrbljenost in ne želijo, da bi pri opravljanju poklica postali roboti, ampak medicinske sestre s srcem, ki so sposobne empatije in sočutja. Študenti pričakujejo, da bodo znanje, ki ga bodo pridobili z izobraževanjem in izkušnjami, lahko širili naprej in se želijo izpopolnjevati v sočutju in empatiji. Hvalec in Kobal Štravs (2010), ki sta ugotavljali značilnosti oseb, ki izvajajo zdravstveno nego in oskrbo v domu upokojencev, sta ugotovili, da višjo stopnjo empatije izkazujejo posamezniki, ki so v odnosih do drugih bolj umirjeni, bolj občutljivi in izkazujejo socialno samozaupanje. V analizi študije primera ugotavljamo, da za boljšo komunikacijo ni toliko potreben čas, kot je potrebna volja in pripravljenost zdravstveno negovalnega osebja. Ko študenti opazujejo klinično prakso, pogosto poslušajo izgovore, da ni časa, vendar mislijo, da to pogosto ne drži. Ocenjujejo, da če bi zaposleni imeli več motivacije in se aktivno udeleževali predavanj, diskusijskih skupin in supervizijskih srečanj, bi lahko veliko aktivnosti v terapevtski komunikaciji izboljšali. Z empatijo in sočutjem bi bolj strokovno izvajali intervencije zdravstvene nege. Z osebnimi spremembami lahko dosežemo boljšo komunikacijo v praksi (Gale Zidar, 2005) Etika skrbi je vodilo za delo in strokovni kodeks navaja, da je temeljna naloga medicinske sestre krepitev zdravja, preprečevanje bolezni, obravnavanje zdravja ter lajšanje trpljenja. S tem je povezano spoštovanje življenja, dostojanstvo in pravice človeka. Študent ali delavec v zdravstveni negi in oskrbi, ki je vključen v delovni in učni proces, 195 Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem novo znanje ustvarja s transformacijo konkretnih delovnih izkušenj. Izkušnja in refleksija v supervizijskem procesu pomeni kakovosten in integriran proces učenja, usposabljanja in osebne rasti. LITERATURA 1. Čuk V. Izkustveno učenje in profesionalni razvoj v kliničnem okolju. In:Skela Savič, Kavčič BM, Zurc J, Hvalič TS. (ur.). Trajnostni razvoj zdravstvene nege v sodobni družbi-na razvoju temelječi razvoj zdravstvene nege. 3. mednarodna konferenca s področja raziskovanja v zdravstveni negi in zdravstvu. Ljubljana,: Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice; 2010:342-352. 2. Gale Zidar T. Medosebno komuniciranje na delovnem mestu. Ljubljana: GV Izobraževanje; 2005. 3. Hvalec Š, Kobal Štravs K. Empatija in značilnosti udeležencev izobraževanja v programu bolničar-negovalec. Obzor Zdr N. 2010;44(4):245-252. 4. Juriševič M. Učna motivacija in razlike med učenci. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2006: 33-58. Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk 13. Musek J, Tušak M, Zalokar Divjak Z. Osebnost in zdravje. Ljubljana: Educy; 1999: 22-43. 14. Payne S., Walker J. Psihologija v zdravstveni negi. Ljubljana: Educy; 2002:161184. 15. Rungapadiachy DM. Medosebna komunikacija v zdravstvu. Ljubljana: Educy; 2003: 231-240. 16. Ule M. Psihologija komuniciranja in medosebnih odnosov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede; 2009: 295-314. 17. Tschudin V. Etika v zdravstveni negi. Ljubljana: Educy ; 2004: 23-99. 18. Zidar Gale T. Medosebno komuniciranje na delovnem mestu. Ljubljana: GV izobraževanje; 2005: 139-159. 19. Žorga S. Ciljno delo z učnimi hipotezami, študijsko gradivo na usposabljanju za supervizijo. In: Miloševič Arnold V. Supervizija - znanje za ravnanje. Ljubljana: Socialna zbornica;1999:76. 5. Kobal G.D., Musek J. Perspektive motivacije. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete; 2009. 6. Kralj D. Empatija - metoda v supervizijskem procesu. In: Kobolt A. Metode in tehnike supervizije. Ljubljana: Pedagoška fakulteta; 2004: 119 -130. 7. Kobolt. A: Supervizija- prispevek k poklicnemu razvoju in kvaliteta dela. V: Pregelj P. Kobentar R: Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana; Rokus Klett, 2009: 369-376. 8. Kobolt A.: Metode in tehnike supervizije, Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2004. 9. Kobolt A., Žorga S., Supervizija: proces razvoja in učenja v poklicu. Ljubljana: Pedagoška fakulteta; 2000. 10. Lawson T,Jones M, Moores R.Sociologija. Ljubljana:Tehnična založba Slovenije; 2004: 34-48. 11. McCaffery M, Beebe A(ur.) Pain Clinical manual of Nursing practice. London: C. V Mosby; 1994. 12. Miloševič V.: Supervizija: znanje za ravnanje. Ljubljana: Socialna zbornica Slovenije;1999. 196 197 Tjaša Čampa, Hana Kastelic, Liljana Gajser Podoba medicinske sestre v očeh študentov zdravstvene nege The image of a nurse in the eyes of the health care students Tjaša Čampa, Hana Kastelic, Liljana Gajser POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Prispevek govori o podobi medicinske sestre v očeh študentov. Medicinska sestra je dolžna pomagati posamezniku, družini in družbeni skupnosti pri ohranjanju zdravja, preprečevanju bolezni in skrbi za invalidne osebe. Background: This article presents the image of nurses in the eyes of students. Her job is to help individuals, families and the community in keeping their health, preventing illnesses and taking care of disabled persons. Cilj raziskave: Z raziskavo smo želeli ugotoviti, kakšno podobo o medicinski sestri imajo študentje. Aim: We wanted to find out how students perceive nurses. Metoda: Uporabili smo kavzalno neeksperimentalno metodo raziskovanja, instrument za zbiranje podatkov je bil anketni vprašalnik zaprtega tipa. Anketa je vsebovala osem vprašanj in je bila anonimna. Razdeljenih je bilo enaindvajset anket študentom Visoke šole za zdravstvo Novo mesto, prav toliko jih je bilo tudi vrnjenih. Raziskavo smo izvedli na Visoki šoli za zdravstvo Novo mesto v decembru leta 2010. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da ima 72% anketiranih pozitivne izkušnje z medicinskimi sestrami, 19% jih je bilo srednje zadovoljnih, 9% pa jih je navedlo, da so bili nezadovoljni. 76% anketiranih je bilo mnenja, da je medicinska sestra VŠZ NM Tjaša Čampa - campa.tjasa@gmail.com Hana Kastelic - hana.kastelic@gmail.com Liljana Gajser - lili.gajser@gmail.com 198 Methods: The casual nonexperimental method was used. The instrument for collecting opinions was a questionnaire of closed type. It contained eight questions and was anonymous. Twenty-one questionnaires were distributed and just as many were returned. The inquiry was carried out at School of Health Science Novo mesto in December 2010. Results: The results of the research show that 72% of interviewees have positive experiences with nurses, 19% were satisfied in secondary school, 9% stated that they were unsatisfied. 76% of the interviewees were of the opinion that a nurse is overloaded with tasks which she is incompetent to perform. 76% of the interviewees stated that is the most disruptive preobremenjena z deli, za katere ni kompetentna. 76% anketiranih navaja, da je najbolj moteče, če je medicinska sestra ukazovalna in neprijazna, 14% pa je najbolj motila nestrokovnost medicinskih sester. Razprava: Anketiranci so trditvi, da medicinska sestra ni kompetentna večini del, ki jih opravlja, pritrdili. Zanimiv je tudi paradoks, da ima kljub temu še vedno veliko študentov pozitivne izkušnje z njenim delom. V naši raziskavi je bil ovržen stereotip o tem, da vloga medicinske sestre pripada ženskam. Veseli smo bili takšnega izida, saj spol nikakor ne sme vplivati na delo, ki ga medicinske sestre opravljajo. Zanimivi so tudi rezultati zadnjega vprašanja, predvsem zato, ker smo ugotovili, da študente najbolj moti neprijaznost, ukazovalnost, šele nato nestrokovnost in ostale morebitne negativne lastnosti medicinske sestre. Zaključek: Podoba medicinske sestre je med študenti realna in pozitivna. Menimo, da si medicinske sestre to vsekakor zaslužijo, saj je opravljanje njihovega dela vse prej, kot lahko. Potrebno bi bilo opraviti še kakšno raziskavo v širši javnosti, na anketirancih različne starosti in izobrazbe. if a nurse is bossy and unkind, 14% were most disturbed by the unprofessionalism of nurses. Discussion: The interviewees have confirmed the statement that a nurse is not competent for most of the tasks she performs. So it was interesting to find out that most students still felt their work is done very well. The stereotype that nurses should only be female was busted in our questionnaire. We were happy to see this, because gender should not affect our work. It was also surprising to see that a nurse being rude and bossy is more irritating than being incompetent for certain tasks or other potentialy negative characteristics. Conclusion: Writing this article leads us to the conclusion that the image of a nurse is realistic and fairly positive among students. We think that nurses definitely deserve that, because our work is anything but easy. We believe that more researches should be carried out in public among people of various age and education. Key words: The image of a nurse, values, stereotypes, self-esteem. Ključne besede: Podoba medicinske sestre, vrednote, stereotipi, samopodoba UVOD Podoba medicinske sestre se je skozi obdobja močno spremenila. Včasih so vlogo medicinske sestre prevzemale neizobražene, necenjene ženske in redovnice, ki so bile priučene le za skrb bolnika. Danes je medicinska sestra usposobljena strokovnjakinja za celostno (holistično) obravnavo posameznikov in skupin, ki avtonomno prevzema naloge in odgovornosti v sistemu zdravstvenega varstva, socialnega varstva in področja šolstva (Zbornica zdravstvene nege Slovenije, 2003). Biti vsestranski je vse prej kot lahka naloga. Medicinska sestra naj bi obvladala tako strokovno področje, kot tudi humanost, vendar je razlika v tem, da se strokovnosti z leti naučimo in postane rutina, humanost pa je kakovost človeka, sposobnost, ki se je ne da naučiti in ravno zato je neprecenljive vrednosti. 199 Podoba medicinske sestre v očeh študentov zdravstvene nege Ali se je skozi razvoj sveta in tehnologije razvilo tudi naše mišljenje o tem, kako cenjene bi morale biti medicinske sestre? Skozi ta članek vam bomo skušali orisati podobo medicinske sestre, njene naloge, vrednote in lastnosti ter predstaviti raziskavo, ki smo jo izvedli na Visoki šoli za zdravstvo Novo mesto. KDO JE MEDICINSKA SESTRA? Medicinska sestra je oseba, ki je zaključila najmanj dvanajstletno splošno in/ali strokovno izobraževanje in končala visoko strokovno izobraževanje s področja zdravstvene nege ter ji je ustrezni organ podelil pravico za samostojno delo v zdravstveni dejavnosti. V okviru svojih kompetenc je usposobljena za zadovoljevanje potreb po zdravstveni negi in oskrbi, za zdravstveno vzgojo in izobraževanje, za organizacijo dela in razvojno raziskovalno dejavnost (Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2005). Naloge medicinske sestre: Področje dela medicinske sestre je zdravstvena nega, ki je pomemben del zdravstvenega sistema v družbi. Medicinska sestra je nosilka in izvajalka zdravstvene nege, ki jo je definiral Mednarodni svet medicinskih sester – International Council of Nurses – ICN:« Zdravstvena nega obsega samostojno, soodvisno in sodelujočo obravnavo posameznikov vseh starosti, družin, skupin in skupnosti, bolnih in zdravih in v vseh okoljih. Človek, zdrav ali bolan je osrednji namen njenega delovanja, enkraten in neponovljiv v času in prostoru in zato najvišja vrednota vrednostnega sistema medicinske sestre. Vrednota zdravstvene nege je tudi znanje, zato medicinska sestra nenehno vzpodbuja strokovno okolje za nadaljnje pridobivanje znanja in spretnosti, za strokovni razvoj in izgradnjo osebne in strokovne rasti (Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2005). PODOBA MEDICINSKE SESTRE DANES Predstava javnosti o medicinskih sestrah in o tem, v čem medicinske sestre pripomorejo k blaginji bolnikov, širše vplivajo na prihodnost zdravstvene nege. Medicinske sestre naj bi se zamislile nad svojo podobo predvsem zato, ker lahko le-ta vpliva na stališča bolnikov in na sprejemanje pomembnih odločitev. S prikazovanjem medicinske sestre v televizijskih zgodbah, kot pomembnejši vir informacij, te pogosto ne igrajo samostojnih in stvarnih vlog. Pogosto predstavljajo le sceno bolniškega ozadja za zdravnikov nastop. Zdravnikova kariera je prikazana kot pomembnejša, zdravnik pa velja za ambicioznega, inteligentnega, racionalnega, odločnega, samozavestnega in nesebičnega. Ko medicinske sestre nastopajo v samostojnih vlogah, je večina pozornosti usmerjene v reševanje njihovih osebnih problemov, kar nasprotuje vlogi, ki jo imajo kot medicinske sestre. Najpogosteje so prikazane kot »služkinje« zdravniku, njihove lastnosti pa naj bi bile ubogljivost, podrejenost, prilagodljivost in mirnost. Zanimivo je, da so bile medicinske sestre ovrednotene nižje kot zdravniki, ko je šlo za humanizem, samoodrekanje, odgovornost in skrb za družino. Navadno je tradicija te vrednote pripisovala medicinskim sestram. 200 Tjaša Čampa, Hana Kastelic, Liljana Gajser Javna podoba medicinskih sester ni samo nazadovala kot odsev sprememb v profesionalnih razmerah, ampak prevzema celo poniževalne poteze, ki rušijo zaupanje in spoštovanje javnosti do profesionalnosti poklica zdravstvene nege (Kvas in Seljak, 2004). Samopodoba medicinske sestre Škerbinek (2000) navaja, da je poklicno delo zelo pomembna človekova dejavnost, saj zapolnjuje kar tretjino dneva. Pri razvoju identitete je najpomembnejši element, brez katerega ne moremo govoriti o razviti identiteti, sprejetje samega sebe z vsemi svojimi omejitvami, prednostmi in pomanjkljivostmi. Vse te spretnosti in sposobnosti pa se lahko pridobijo v procesih vsakodnevnega komuniciranja v socialnih okoljih. Tako kot za vsako družbeno vlogo, veljajo tudi za medicinsko sestro določena pravila, norme vedenja, nanjo se vežejo posebna pričakovanja in predstave, kakšen naj bo posameznik, ki je sprejel vlogo medicinske sestre. Zdravstveno nego zadnja leta opredeljujemo kot samostojno stroko. Pri dokazovanju samostojnosti pri drugih poklicnih skupinah naletimo na nasprotovanje, nerazumevanje in nepriznanje. S preoblikovanjem zdravstvene nege v samostojno stroko se je posledično spremenila tudi vloga medicinske sestre. Iz pomočnice zdravniku medicinska sestra postaja strokovni sodelavec, ki se mora samostojno odločati, kaj narediti za bolnika, kaj je strokovna vsebina njenega dela in za to tudi odgovarjati. V splošnem velja mnenje, da so kljub odgovornemu in stresnemu delu, ki ga opravljajo, premalo cenjene. Prvi stik s pacientom, ki je zelo pomemben, opravijo ravno medicinske sestre, pri tem pa so velikokrat deležne izrazov nezadovoljstva, neprimernega vedenja, včasih se pojavi celo dvom in negotovost glede njihovega dela. Vsakodnevna administracija vzame preveč časa, premalo pa ga ostane za pogovor s pacienti. Včasih se sploh ne zavedamo, kako močno vlogo pri oblikovanju mnenj imajo mediji. Ravno ti jih velikokrat predstavijo v napačni luči in jim ne dajo priložnosti, da bi povedale še svojo plat zgodbe. Mislimo, da bi se podoba medicinskih sester močno spremenila, če bi mediji izpostavili tudi njihovo skrb in prizadevanja za dobrobit pacientov. VREDNOTE IN LASTNOSTI MEDICINSKE SESTRE Ljudje si besedo vrednota lahko razlagajo na različne načine. Za nekatere vrednota pomeni idejo o tem, kaj je pravilno, dobro ali slabo, za druge pomeni pojmovanje zaželenega, lahko so tudi smernice odločanja, včasih tudi zadržki. Nekaterim pomeni vrednota nekaj pozitivnega, nekaj za kar se je treba zavzemati in k temu tudi stremeti (Kvas, Seljak, 2004). Vrednote so odvisne od osebnostnih potez, kulturnih razlik, starosti, družbe. Individualni uspeh in materialno bogastvo pogosto navajajo kot glavni vrednoti zahodne družbe. Nekateri pravijo, da seznam vrednot pomaga narediti družba - menimo, da gre tu predvsem za tiste ljudi, ki so čustveno nestabilni in potrebujejo »pomoč družbe«, da se lahko uveljavijo in tako najdejo svojo identiteto. V zadnjem času na področju zdravstva vse več govorimo o kakovosti dela. Le ta je v veliki meri odvisna od vrednot, ki jih ima posameznik in od vrednot, ki jih imajo pripadniki določene profesionalne skupine. Vsak človek ima svojo etiko, svoj pogled na 201 Podoba medicinske sestre v očeh študentov zdravstvene nege svet in življenje, svoj vrednostni sistem, ki določa njegovo ravnanje. Določene strokovne discipline, še posebej tiste, ki imajo velik vpliv na druge ljudi, so oblikovale svojo profesionalno etiko in jo zapisale v kodeksih. Zato je pri ugotavljanju kakovosti dela prva in najpomembnejša faza identifikacija vrednot. Med vrednotami, ki jih goji posameznik in tistimi, ki jih postavlja profesija, je najpogosteje glavni vzrok, da kljub enakim zunanjim dejavnikom nastanejo tako velike razlike kakovosti dela med posameznimi zdravstvenimi delavci (Grbec, 2000). Po našem mnenju bi morala imeti medicinska sestra naslednje lastnosti in vrednote: odgovornost, natančnost, zanesljivost, človekoljubnost, humanost, strpnost do drugačnih, prijaznost, altruizem, dobronamernost, sposobnost empatije, vsak dan mora biti pripravljena na stresne dogodke in se v službo vračati nasmejana, kljub težavam, ki jih ima doma, mora biti psihično močna in imeti železno voljo ter veliko mero potrpežljivosti. Prav posebno mesto imajo naslednje zmožnosti, ki so prav tako pomembne pri delu, ki ga opravljamo – samopreseganje, samopremagovanje in samouresničevanje (Podhostnik, 2010). Poznavanje vrednot ni dovolj, pomembno je znati po vrednotah tudi živeti. Včasih ni potrebno, da sprejemamo tuje vrednote, dovolj je že to, da jih spoštujemo. RAZISKOVALNE METODE Uporabili smo kavzalno neeksperimentalno metodo raziskovanja. Za potrebe priprave članka smo uporabili monografske publikacije (knjige), serijske publikacije (razni članki, obrazci), internet in kot instrument zbiranja podatkov anketni vprašalnik, ki je vseboval vprašanja zaprtega tipa. Iskanje gradiva je potekalo s pomočjo bibliografskih baz podatkov ter po ključnih besedah. Opis vzorca Raziskavo smo izvedli na Visoki šoli za zdravstvo Novo mesto, med enaindvajsetimi študenti zdravstvene nege. Instrument Anketa je bila anonimna, zaprtega tipa. Vsebovala je osem vprašanj, ki so se nanašala na mnenja o stereotipih in o splošni podobi medicinskih sester. Razdeljenih je bilo enaindvajset anket, prav toliko jih je bilo vrnjenih, kar predstavlja 100 % realizacijo vzorca. Zbiranje in obdelava podatkov Raziskava je potekala v mesecu decembru in sicer od 13. do 16. decembra 2010. V uvodnem delu smo se predstavili anketirancem in jim pojasnili namen ankete ter se zahvalili za sodelovanje. Podatki so bili obdelani v programu MS Excel. 202 Tjaša Čampa, Hana Kastelic, Liljana Gajser REZULTATI Prvo vprašanje v anketi se je glasilo: «Kakšne so vaše izkušnje z medicinskimi sestrami?« Pri tem vprašanju je bilo petnajst anketirancev (72 %) zelo zadovoljnih, štirje (19 %) srednje zadovoljni in dva (9 %) nezadovoljna. Pri drugem vprašanju nas je zanimalo, kakšno je njihovo mnenje o tem, da medicinska sestra opravlja veliko del, za katere ni kompetentna. Kar šestnajst anketiranih (76 %) je mnenja, da je medicinska sestra preobremenjena z deli, ki niso v skladu z njenimi kompetencami, pet (24 %) jih je neodločenih. Tretje vprašanje, ki smo jim ga zastavili je bilo: «Koga si bolj predstavljate v vlogi medicinske sestre, moškega ali žensko?« Rezultati so bili deljenih mnenj, enajst (52 %) jih je odgovorilo, da si v vlogi medicinske sestre predstavljajo žensko, deset (48 %) pa moškega. Naslednje vprašanje se je glasilo: »Ali v splošnem medicinske sestre pacientom posvečajo dovolj pozornosti in skrbi?« Odgovori so bili sledeči. Trinajst študentov (57 %) se je z navedeno trditvijo strinjalo, sedem (38 %) se jih je delno strinjalo, eden (5 %) pa se s trditvijo ni strinjal. Peto vprašanje: »Ali medicinska sestra velja za seksualni simbol?« Kar štirinajst (66 %) jih je menilo, da medicinska sestra ne velja za seksualni simbol, pet (24 %) jih je bilo neodločenih, dva (10 %) pa sta vprašanju pritrdila. Šesta trditev je bila, da so vodilne medicinske sestre samovšečne in avtoritativne. Šest študentov (29 %) se je strinjalo, osem (38 %) jih je bilo v dvomih in sedem (33 %) se jih ni strinjalo. Sedmo vprašanje se je glasilo: »Čemu namenite največ pozornosti pri medicinski sestri?« Odgovori so bili sledeči: šestnajst študentov (76 %) je odgovorilo, da je najpomembnejša prijaznost, sledi natančnost s štirimi glasovi (19 %) in humanost – en glas (5 %). Zadnje vprašanje, ki smo ga zastavili je bilo: »Kaj vas najbolj moti pri medicinski sestri?« Šestnajst anketirancev (76 %) je odgovorilo, da je najbolj moteče, če je medicinska sestra ukazovalna in neprijazna, tri (14 %) je najbolj motila nestrokovnost in dva (10 %) neprijeten vonj. RAZPRAVA Raziskava je prikazala vzpodbudne rezultate. Veseli smo, da ima večina mladih anketirancev pozitivne izkušnje z medicinskimi sestrami, da jim posvečajo dovolj pozornosti in skrbi, saj se tudi trudijo delovati v korist pacienta in lepo je, da se tudi študentje tega zavedajo. Pričakovali smo, da bodo anketiranci trditvi, da medicinska sestra ni kompetentna večini del, ki jih opravlja, pritrdili. Zanimiv je tudi paradoks, da ima kljub temu še vedno veliko študentov pozitivne izkušnje z njenim delom. V naši raziskavi je bil ovržen stereotip o tem, da vloga medicinske sestre pripada ženskam. Veseli da smo bili takšnega izida, saj spol nikakor ne sme vplivati na delo, ki ga opravljamo. Res pa je, da so moški zelo zaželjeni v poklicu zaradi fizično težkih del. Večina študentov meni, da medicinska sestra ne velja za seksualni simbol. Treba je poudariti, da je anketo reševalo le pet moških in zanimivo je dejstvo, da je večina moških vprašanju o seksualni podobi pritrdila. Vprašanje smo izbrali zato, ker je lik medicinske sestre s strani medijev velikokrat očrnjen, prikazan žaljivo in nespoštljivo. Zanimalo nas je, kakšen vpliv ima to na mnenja mladih anketirancev. Študentje največ pozornosti namenijo prijaznosti, natančnosti in humanosti. Zelo lepe vrline, ki pa jih je v poklicu medicinske sestre včasih zelo težko izkazati pacientom. Ugotovili smo, da daje ženski del anketiranih več poudarka na lastnosti, kot so natančnost, posluh za sočloveka, humanost, moški pa najprej opazijo postavo, prijaznost in ustrežljivost. Zanimivi so bili rezultati zadnjega vprašanja, študentje so odgovorili, da jih najbolj moti neprijaznost, ukazovalnost, šele nato nestrokovnost in ostale morebitne negativne lastnosti medicinske sestre. 203 Podoba medicinske sestre v očeh študentov zdravstvene nege SKLEP Zaključimo lahko, da je podoba medicinske sestre med študenti realna in pozitivna. Menimo, da si medicinske sestre to vsekakor zaslužijo, saj je opravljanje njihovega dela vse prej, kot lahek. Biti strokoven, hiter, natančen, odgovoren in hkrati prijazen je včasih kar težko delo. In kje potem tiči razlog, da se vedno znova rade vračamo v službo? Odgovor je preprost. Tega, kar ti podarijo pacienti – topel pogled, hvaležen nasmeh, občutek zadovoljstva, se ne da opisati z besedami, ne da se poplačati in ravno zato je neprecenljive vrednosti. LITERATURA Pridobljene kompetence v času študija zdravstvene nege na Visoki šoli za zdravstveno nego Jesenice – vidik medicinsko tehničnih posegov Aquired competences in the time of study nursing care at College of Nursing Jesenice aspect of technical medical interventions 1. Grbec V. Kakovost dela v zdravstvu temelji na vrednotah. Obzor Zdr N. 2000; 34(3):101-2. Janita Tepina, Brigita Skela Savič 2. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije – 2005. Dostopno na: http://www.dmszt-nm.si/media/pdf/kodeks-etike. pdf .(29.6.2011). 3. Kvas A., Seljak J. Slovenske medicinske sestre na poti v postmoderno. Ljubljana: Društvo Medicinskih sester in zdravstvenih tehnikon; 2004. 4. Podhostnik A. Vrednote v poklicu medicinske sestre. 2010. Dostopno na: http://www.sb- um.si/Portals/0/Content/zbornik_DMT_2010.pdf.( 16.6.2011). 5. Škerbinek AL. Poklicna identiteta slovenskih medicinskih sester. Obzor Zdr N. 2000; 34 (11-5):11-15. 6. Zbornica zdravstvene nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Podoba medicinske sestre. Utrip. 2003; 5: 5. POVZETEK ABSTRACT Izhodišča: Po Bolonjski direktivi so študenti zdravstvene nege po končanem študiju in opravljeni diplomi pripravljeni za samostojno delo brez pripravništva. Background: According to the Bologna Directive, nursing students are qualified to work independently upon successfully completing their studies, without any clinical practice being required. Cilj:Namen raziskave je bil predstaviti usposobljenost študentov za opravljanje medicinsko tehničnih posegov in ugotoviti napredek v znanju pri izvajanju medicinsko tehničnih posegov. Metode: V raziskavi smo uporabili kvantitativni raziskovalni pristop. Podatke smo zbrali s strukturiranim anonimnim anketnim vprašalnikom, sestavljenim iz več sklopov. Uporabili smo namenski vzorec med študenti 1. in 3. letnika dodiplomskega študija zdravstvene nege na Visoki šoli za zdravstveno nego Jesenice. Pridobljene podatke smo analizirali s programom SPSS verzija 15.0. Pri posameznem sklopu meritev so bili za vse pripadajoče dejavnike izračunani povprečna vrednost (PV), standardni odklon (SO) ter modus (M). Aim: The purpose of this thesis is to examine the actual abilities of students for performing technical medical interventions and to follow students’ progress in implementing these interventions during the course of their study. Methods: A quantitative research approach was used. Data for the empirical part was collected based on a structured questionnaire. The purposive sample included first- and third-year undergraduate nursing students from the College of Nursing Jesenice. Software SPS V 15.0 was used to analyse acquired data. Average value (AV), standard deviation (SD) and modus (M) of all corresponding factors were calculated at each measurement. VŠZNJ Janita Tepina - huanitat@gmail.com doc. dr. Brigita Skela Savič - bskelasavic@vszn-je.si 204 205 Pridobljene kompetence v času študija zdravstvene nege Rezultati: Najpogostejši motivi za vpis na študij so »želja po nadaljnjem šolanju« (PV=4,2), »izvajanje medicinsko tehničnih posegov« (PV=4,2), napredovanje na delovnem mestu (PV=4,1), in pridobitev večjega obsega kompetenc (PV=4,0). Gledano v celoti študenti tretjega letnika statistično pomembno bolje ocenjujejo svoje znanje (p=<0,05). Največje razlike v oceni pridobljenih znanj med obema letnikoma so bile ugotovljene pri odstranitvi šivov/sponk (PV=4,4) in uvajanju venskega katetra (PV=4,9). Najvišje povprečne vrednosti glede ocene lastne usposobljenosti dosegajo: merjenje vitalnih funkcij (PV=5,0), antropometrične meritve (PV=4,8), aplikacija kisika (PV=4,6), odvzem venozne krvi (PV=4,5) in aplikacija zdravil intravenozno (PV=4,5). Razprava: Ugotovili smo, da so se anketirani za študij zdravstvene nege odločali zaradi želje po šolanju, izvajanju medicinsko tehničnih posegov, napredovanja na delovnem mestu. Anketiranci študija zdravstvene nege ne dojemajo kot odmika od neposredne zdravstvene nege s tem večje pristojnosti pri izvajanju medicinsko tehničnih posegov, ki jim predstavljajo dodatno znanje. Študenti se sicer strinjajo, da medicinsko tehnični posegi določajo usposobljenost medicinske sestre, hkrati pa menijo, da zdravstvena nega po temeljnih življenjskih aktivnostih sodi v delokrog diplomirane medicinske sestre. Raziskava je bila narejena na manjšem vzorcu, zato ugotovitev ne moremo posploševati. Ključne besede: študenti, zdravstvena nega, kompetence, medicinsko tehnični posegi Results: Most frequently stated reasons for enrolling in the study program included »the desire for additional studies« (M=4.2), »a chance to perform technical medical interventions« (M=4.2), »career advancement« (M=4.1), and »the possibility to acquire new competences« (M=4.0). Overall, the 3rd year students appraise their knowledge significantly higher (p=<0.05). The greatest differences in acquired skills between the 1st and 3rd year students included stitches/surgical staples removal (M=4.4), and insertion of the venous catheter (M=4.9). Self assessment for the following interventions was rated the highest: measurement of vital functions (M=5.0), anthropometrics (M=4.8), oxygen application (M=4.6), obtaining a venous blood sample (M=4.5), and intravenous medication administration (M=4.5). Discussion: The study identified the main reasons for enrolment into the program as being the desire for further education, the desire to perform technical medical interventions, the desire for career advancement, and acquisition of additional competencies. Respondents do not perceive nursing studies as detraction from direct patient care or from greater responsibilities in performing technical medical interventions. In fact, technical medical interventions are seen as additional skills and competences. Respondents agree that technical medical interventions determine the skills of a nursing professional. They also believe, however, that basic nursing is well within the activities range of highly educated and skilled nurses. The 3rd year students were more likely to feel that they are qualified not only to perform tasks for which they have been trained, but also to perform technical medical interventions. Because the research included a relatively small sample, the findings can not be generalized. Keywords: students, nursing care, competences, technical medical interventions 206 Janita Tepina, Brigita Skela Savič UVOD Kompetence obsegajo znanje, veščine, spretnosti, osebnostne in vedenjske značilnosti, prepričanja, vrednote in samopodobo. Vse tisto, kar je skupaj precej večje jamstvo za delovni uspeh, kot je to znanje samo po sebi (Gruban, 2004). Poleg zmogljivosti (sposobnosti, spretnosti in znanj) pojem kompetence zajema tudi motiviranost in odgovornost za neko nalogo, osebni stil in relacijo do koncepta samega sebe (Železnik, 2008). Medicinska sestra se vključuje v opravljanje medicinsko tehničnih intervencij, povezanih z boleznijo, ki jih predpiše zdravnik, vendar je njeno širše področje delovanja predvsem usmerjeno v pomoč bolniku in svojcem (Skela Savič, 2009). Poklic medicinske sestre zahteva teoretično znanje in praktične izkušnje, ki si jih študentje zdravstvene nege pridobijo v izobraževalnem programu prve stopnje Zdravstvena nega in to v enakem razmerju števila ur (teorija in praksa), kar je določeno v Direktivi 2005/36 ES. Teoretično znanje osvajajo na predavanjih, seminarjih in pri kabinetnih vajah, spretnosti oziroma znanje pa v učnih bazah – kliničnem okolju (Filej, 2010). V času šolanja na visoki šoli študentje pridobijo različne kompetence bodočega poklica (Skela Savič in Kaučič, 2010). Študijski program zdravstvena nega na prvi stopnji je usmerjen v celostno obravnavo in razvoj znanj zdravstvene nege in ne temelji samo na medicinsko tehničnih intervencijah (Skela Savič et al., 2009). Cilji raziskave so bili: • ugotoviti, kako študenti 3. letnika programa prve stopnje Zdravstvena nega ocenjujejo svojo usposobljenost za izvajanje nekaterih medicinsko tehničnih posegov; • ugotoviti stopnjo napredka pri izvajanju medicinsko tehničnih posegov glede na letnik študija; • ugotoviti, koliko so medicinsko tehnični posegi študentom pomembni, je zanje to odmik od zdravstvene nege ali del dobre prakse zdravstvene nege. METODE Metode in tehnike zbiranja podatkov V raziskavi smo uporabili kvantitativni raziskovalni pristop, z neeksperimentalnim dizajnom in opisno metodo dela. Podatke za potrebe raziskave smo zbrali s strukturiranim anketnim vprašalnikom, ki smo ga po načelu namenskega vzorca poslali na elektronske naslove rednim in izrednim študentom 1. in 3. letnika dodiplomskega študija na VŠZN Jesenice. Anketni vprašalnik je bil anonimen, narejen v elektronski obliki, kar omogoča storitev spletne pošte Gmail – Google documents. Raziskava je potekala od 20. 7. 2010 do 27. 9. 2010. Opis instrumentarija Anketni vprašalnik je bil sestavljen iz več sklopov, oblikovanih na podlagi izsledkov iz literature. Prvi sklop je zajemal demografske podatke, drugi je bil namenjen ugotav- 207 Pridobljene kompetence v času študija zdravstvene nege ljanju spodbude k nadaljnjem šolanju oziroma študiju. S tretjim sklopom smo želeli ugotoviti, zakaj je izvajanje medicinsko tehničnih posegov študentom pomembno. Sledil je sklop, kjer smo izpostavili 25 medicinsko tehničnih posegov, za katere smo želeli ugotoviti dejansko pridobljene kompetence študentov po njihovi oceni. Anketiranci so odgovarjali na Likertovi lestvici od 1 do 5, kjer je 5 pomenilo največje strinjanje, 1 pa najmanjše strinjanje s trditvijo. Zanesljivost zbranih podatkov posameznih sklopov vprašanj je presegala prag 0,6. Opis vzorca Vzorec je bil izbran namensko. Raziskava je zajemala redne in izredne študente 1. in 3. letnika na VŠZN Jesenice. Po elektronski pošti je bila na 163 naslovov poslana anketa. Vključenih je bilo 56 rednih in 49 izrednih študentov prvega in 34 rednih ter 24 izrednih študentov tretjega letnika. Na anketni vprašalnik je odgovorilo 99 anketirancev, kar predstavlja 60,7 % realizacijo vzorca. Med njimi je bilo 86 (86,9 %) žensk in 13 (13,1 %) moških. 54 (54,5 %) je bilo rednih in 45 (45,5 %) izrednih študentov. Največ odgovorov smo prejeli od študentov prvega letnika 71 (71,7 %) od študentov tretjega pa 28 (28,3%). Večina (88,9 %) anketiranih je imela zaključeno srednjo zdravstveno šolo, ostali (11,1 %) pa drug štiriletni srednješolski program (splošno gimnazijo, ekonomsko gimnazijo, vzgojiteljsko srednjo šolo, zobotehnično srednjo šolo). Opis obdelave podatkov Opis vzorca je podan na podlagi frekvenčne in odstotne porazdelitve vrednosti. Pri posameznem sklopu meritev so za vse pripadajoče dejavnike izračunani povprečna vrednost (PV), standardni odklon (SO) in modus (M). Primerjava ocen o pridobljenem znanju je izračunana na podlagi t-testa za neodvisne vzorce. Rezultati so bili analizirani s pomočjo programa SPSS, verzija 15.0 REZULTATI S postavljenimi trditvami smo ugotavljali razlog za vpis na Visokošolski študijski program zdravstvena nega. Ugotovili smo, da so se anketiranci odločali za nadaljevanje šolanja zaradi: »želje po izpolnjevanju in usposabljanju«, »boljšega delovnega mesta« s (PV = 4,4), »želje po nadaljnjem šolanju« (PV=4,2), »izvajanja medicinsko tehničnih posegov« (PV=4,2), »napredovanja na delovnem mestu« (PV=4,1) in »pridobitve večjega obsega kompetenc« (PV=4,0). Manj so se za študij odločali zaradi »mentorstva študentom« (PV=2,9), »raziskovalnega dela« (PV=2,7) in »manj dela ob pacientu« (PV=1,8). Naslednji sklop trditev je bil namenjen ugotavljanju pomembnosti izvajanja medicinsko tehničnih posegov. Najvišjo povprečno vrednost so dosegle trditve: »na delovnem mestu me bodo prepoznali kot dobro medicinsko sestro/zdravstvenika, če bom usposobljen/a v izvajanju medicinsko tehničnih posegov« (PV=3,9), »učitelji na šoli so me usmerjali v pomembnost celostnega pristopa do pacienta« (PV=3,9) in »zdravstvena nega ima svoje lastne kompetence v procesu obravnave pacienta« (PV=3,9). Naslednje trditve z nizkimi povprečnimi vrednostmi (PV<3), kažejo da se večina anketiranih z njimi ne strinja: »osnovna zdravstvena nega, kot je umivanje, hranjenje, obračanje… ne sodi 208 Janita Tepina, Brigita Skela Savič v delokrog visokostrokovno izobražene medicinske sestre« (PV=1,9), »najbolj pomembna vloga medicinske sestre /zdravstvenika je izvajanje medicinsko tehničnih posegov« (PV=2,4), pacient od mene ne pričakuje več, kot dobro izveden medicinsko tehnični poseg« (PV=2,4), »zelo rad/a delam medicinsko tehnične posege, manj pa zdravstveno nego kot je umivanje, hranjenje, pomoč pri gibanju« (PV=2,6). Izpostavili smo 25 medicinsko tehničnih posegov. Anketirani so imeli možnost ocenjevanja svoje usposobljenosti na petstopenjski Likertovi lestvici. Visoke povprečne vrednosti so dosegli: merjenje vitalnih funkcij (PV=5,0), antropometrične meritve (PV=4,8), aplikacija kisika (PV=4,6), odvzem venozne krvi (PV=4,5) in aplikacija zdravil intravenozno (PV=4,5). Rezultati kažejo nekoliko nižje ocene pri izvedbi elektrokardiograma (PV=4,4), pri prevezi kronične rane (PV=4,4), pri prevezi kirurške rane (PV=4,2) in pri uvajanju venskega katetra (PV=4,1). Najslabše so anketirani ocenili svoje znanje pri asistenci – sodelovanju pri diagnostičnih preiskavah (PV=2,9), pri sodelovanju pri punkciji arterije za plinsko analizo (PV=2,9), pri uvajanju nasogastrične sonde (PV=2,8), pri vstavljanju subkutane kanile (PV=2,6), pri menjavi sistema torakalne drenaže (PV=2,5), pri cepljenju otroka (PV=2,1) in pri odvzemu krvi iz pete (PV=1,8). Pri primerjavi ocen med prvim in tretjim letnikom so bile največje razlike v oceni pridobljenih znanj ugotovljene pri izvedbi EKG (p=0,001), odstranitvi šivov/sponk (p=0,001), odvzemu venozne krvi (p=0,001), uvajanju venskega katetra (p=0,001), aplikaciji zdravil i.v. (p=0,001) in punkciji arterije za plinsko analizo (p=0,001). Rezultati so pokazali da študenti tretjega letnika statistično pomembno bolje ocenjujejo pridobljeno znanje pri navedenih intervencijah zdravstvene nege, kot študenti prvega letnika. RAZPRAVA Z izvedeno raziskavo smo ugotovili, da so se anketirani za študij zdravstvene nege odločali zaradi različnih vzrokov. Med njimi so najbolj zastopani želja po izpopolnjevanju in usposabljanju, boljše delovno mesto, želja po nadaljnjem šolanju in izvajanje medicinsko tehničnih posegov. Najmanj pomembni razlogi po mnenju anketirancev so mentorstvo študentom, raziskovalno delo ter manj dela neposredno ob pacientu. Rezultati ki smo jih pridobili iz vidika usposobljenosti študentov za medicinsko tehnične intervencije, ne presenečajo, saj je večina anketiranih imela končano srednjo zdravstveno šolo, tako lahko predpostavimo, da so se vsi, tako redni, kot izredni študenti prvega in tretjega letnika srečali z delom ob pacientu v kliničnem okolju. V državah Evropske Unije način dvostopenjskega izobraževanja ni pogost, v državah, ki ga imajo, pa je delež kadrov z nižjo izobrazbo v manjšini (Robinson, Griffiths, 2007). Skela Savič (2009) pravi, da se v praksi srečujemo s premajhnim številom visoko strokovnega kadra na področju zdravstvene nege, kar se zagotovo odraža tudi v kakovosti kliničnega usposabljanja, ki bo v prihodnosti, ko bo mentorjev več, lahko še bolj individualizirano na potrebe in nivo znanja študenta. Ugotovili smo, da anketiranim študij zdravstvene nege ne pomeni odmika od neposredne zdravstvene nege pri pacientu in s tem večje pristojnosti pri izvajanju medicinsko tehničnih posegov. Nasprotno jim medicinsko tehnični posegi predstavljajo dodatno znanje ali kompetence. Anketirani se sicer strinjajo, da medicinsko tehnični posegi določajo usposobljenost medicinske sestre in bodo zaradi usposobljenosti za njihovo izvajanje prepoznani kot »dobra« medicinska sestra. Hkrati pa tudi menijo, da zdravstve- 209 Pridobljene kompetence v času študija zdravstvene nege na nega v okviru temeljnih življenjskih aktivnosti, kot so umivanje, hranjenje, pomoč pri gibanju, sodi v delokrog visoko strokovno izobražene medicinske sestre. Ena od možnosti za potrditev naših ugotovitev bi bila izvedba raziskave na večjem vzorcu. Delno bi naše ugotovitve lahko primerjali z raziskavo Mežik Veber, Kaučič, Kastelic, Skinder Savić in Romih (2009), ki so ugotovili, da tako redni kot izredni študenti (vključeni so bili samo študenti prvega letnika) niso zadovoljni s pridobljenimi kompetencami v kabinetu zdravstvene nege, saj prihajajo s pričakovanji, da bodo izvajali samo medicinsko tehnične posege, na celostno obravnavo pacienta pa pozabijo. Naši rezultati kažejo, da študenti le ne pričakujejo, da bodo po opravljeni diplomi izvajali samo medicinsko tehnične posege. Znanje in sposobnosti za izvajanje medicinsko tehničnih posegov so del kompetenc diplomirane medicinske sestre. Z njimi se dnevno srečujemo pri obravnavi pacientov. Z našo raziskavo smo ugotovili, da je v primerjavi prvega in tretjega letnika statistično značilna razlika pri izvajanju medicinsko tehničnih posegov. Razlika v znanju je bila pričakovana. V prvem letniku je razlika v pridobljenem znanju statistično značilna, tako pri posamičnih medicinsko tehničnih posegih, kot tudi v skupnem vrednotenju, v prid izrednih študentov. V primerjavi rednih in izrednih študentov tretjega letnika, pa je slika ocenjenih znanj popolnoma drugačna. Razlika je manj očitna, skupaj tudi ni več statistično pomembna. Raziskava pokaže, da se razlike v znanju med rednimi in izrednimi študenti na področju medicinsko tehničnih posegov izravnajo, kar je dober rezultat za izvajalce študijskega programa. ZAKLJUČEK Z našo raziskavo smo ugotovili, da redni in izredni študenti tretjega letnika menijo, da so usposobljeni za izvajanje medicinsko tehničnih posegov. Po mnenju rednih študentov zaradi obsežne in kakovostne klinične prakse, izredni študenti pa menijo, da so se za izvajanje medicinsko tehničnih posegov bolj usposobili na delovnem mestu kot pa na klinični praksi v času študija. Prav tako smo ugotovili, da obstaja razlika med prvim in tretjim letnikom v pridobljenih kompetencah z vidika medicinsko tehničnih posegov. Po pridobljenih rezultatih se kaže napredek v tretjem letniku, na kar kažejo minimalne razlike v ocenah pridobljenih kompetenc za izvajanje medicinsko tehničnih posegov med rednimi in izrednimi študenti tretjega letnika. Pomembna ugotovitev je, da študentom študij zdravstvene nege ne pomeni odmika od neposredne zdravstvene nege pri pacientu. Niso jim pomembni samo medicinsko tehnični posegi, ki so samo del kompetenc diplomirane medicinske sestre. Zavedajo se, da ima zdravstvena nega svoje lastne kompetence, kjer je v središču pacient, ki od nas pričakuje več kot samo dobro izveden medicinsko tehnični poseg. Za izboljšanje znanja v izvajanju medicinsko tehničnih posegov, pa tudi samega znanja v izvajanju intervencij zdravstvene nege, bi predlagali izvedbo večjega števila ur klinične prakse v enotah intenzivne nege in terapije. Študenti bi imeli možnost izvajanja večine medicinsko tehničnih posegov, srečali pa bi se tudi z zahtevnejšimi intervencijami zdravstvene nege. Pridobljenih ugotovitev ne moremo posploševati. Raziskava je bila narejena na majhnem vzorcu, prav tako pa nam v podatkovnih bazah ni uspelo pridobiti primernih raziskav, s katerimi bi lahko primerjali naše ugotovitve. Vsekakor pa se v njih kaže odsev 210 Janita Tepina, Brigita Skela Savič dobrega dela visokošolskih učiteljev in kliničnih mentorjev Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice ter nam daje pomembne usmeritve za nadaljnje izboljševanje pedagoškega dela visokošolskega zavoda. LITERATURA: 1. Filej B. Pomen povezovanja teorije in prakse v zdravstveni negi. In: Skela Savič B, Kaučič BM, Filej B, Skinder Savić K, Mežik Veber M, Romih K, et al, eds. Teoretične in praktične osnove zdravstvene nege: izbrana poglavja. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego; 2010: 103-5. 2. Gruban B. Kako definirati ključne kompetence. Finance; 2004;(175):19. 3. Mežik Veber M, Kaučič B M, Kastelic M, Skinder Savič K. Zadovoljstvo študentov s konceptom integriranega učenja v kabinetu zdravstvene nege na Visoki šoli za zdravstveno nego Jesenice. In: Majcen Dvoršak S, Kvas A, Kaučič B M, Železnik D, Klemenc D, eds. »Medicinske sestre in babice – znanje je naša moč« zbornik predavanj in posterjev [CD ROM]. 7 kongres zdravstvene in babiške nege Slovenije; 2009 maj 11 – 13; Ljubljana, Slovenija. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2009. 4. Robinson S, Griffiths P. Nursing education and regulation: international profiles and perspectives. National nursing research unit. London: Florence Nightingale School of Nursing & Midwifery; King´s College London; 2007. Dostopno na: http://www.kcl.ac.uk/content/1/c6/03/07/33/NurseEduProfiles. pdf (23.1.2011). 5. Skela Savič B. Vplivni dejavniki za razvoj zdravstvene nege kot znanstvene discipline. In: Majcen Dvoršak S, Kvas A, Kaučič BM, Železnik D, Klemenc D, eds. Zbornik predavanj in posterjev [CD ROM] 7. kongresa zdravstvene in babiške nege, Ljubljana, 11. – 13. Maj 2009. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2009. 6. Skela Savič B, Mežik Veber M, Romih K, Kastelic M, Skinder Savić K, Filej B, et al. Zbir intervencij v zdravstveni negi za klinično usposabljanje – vodnik za študente in mentorje. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego; 2009. 7. Skela Savič B, Kaučič BM, eds. Študij za poklic prihodnosti – postanite diplomirana medicinska sestra / diplomirani zdravstvenik: Informativna publikacija za bodoče študentke in študente Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego; 2010. 8. Železnik D. Kompetencam na pot. Obzor Zdr N. 2008;42(3):165-7. 211 Jožica Pirnat, Brigita Skela Savič Vpliv interneta na mlade in vzgoja za zdravje v osnovnem zdravstvenem varstvu Impact of internet on adolescents and health education in primary health care Jožica Pirnat, Brigita Skela Savič IZVLEČEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Internet je ena največjih tehnoloških iznajdb sodobnega časa, ki prinaša v naša življenja številne prednosti in tudi številne slabosti in nevarnosti. Prav otroci in mladostniki so tisti, ki so še posebej podvrženi številnim nevarnostim, saj jih v večini primerov premalo dobro poznajo ali pa so o njih premalo poučeni s strani staršev, učiteljev in zdravstvenih delavcev. Introduction: Internet represents a major technological invention in modern era, and is connected to several advantages and also to several threats. Especially school children or adolescents are exposed to these threats, because they are unaware about this, and they also lack education from parents, teachers and health care workers. Metoda: Izvedena je bila kvantitativna presečna raziskava o rabi interneta pri mladostnikih na področju občine Ljubljana Polje, ki imajo svojega izbranega zdravnika v Zdravstvenem varstvu šolskih otrok in mladine Moste Polje. Uporabljena je bila deskriptivna raziskovalna metoda. Sodelovali so naključno izbrani mladostniki v dveh starostnih skupinah od 10 do 15 let, in od 16 do 20 let (n=200). Rezultati: Prekomerna uporaba računalnika in interneta je pri mladih pokazala slabši učni uspeh (p=0,039) in prve znake zdravstvenih težav, med drugim tudi bolečino v hrbtenici (p=0,019). Mladostniki so navajali, da so se starši le v četrtini VŠZNJ Jožica Pirnat - jozica.pirnat@zd-lj.si doc. dr. Brigita Skela Savič - bskelasavic@vszn-je.si 212 Methods: A cross-sectional descriptive research design was used to analyse internet usage of adolescents in communality Ljubljana Polje. Questionnaires were distributed after adolescents visited general practitioners in the Health Care Centre. Convenience sampling was used stratified by two age groups of adolescents: from 10 to 15 years and from 16 to 20 years (n=200). Results: Excessive internet usage of adolescents was connected to worsened school grades (p=0,039) and also to first signs of health problems, as for example back pain (p=0,019). Only a quarter of adolescents expressed that parents were engaged in their internet usage. primerov vključevali v njihovo uporabo računalnika in interneta. Razprava: Mladostniki se preveč navezujejo na računalnik, ki postaja zanje najboljša zabava. Razkrila se je skupina mladostnikov, ki poleg prekomerne uporabe interneta preveč časa igra računalniške igre in gleda televizijo. Za varno rabo interneta se lahko prizadeva tudi primarno zdravstveno varstvo, ki se mora povezovati s šolami in vključevati tudi starše. Discussion: Adolescents are too tied with the computer for their pleasure activities. We identified are group adolescents who beside excessive internet usage also plays computer games and watches TV. Primary health care can also endeavour for safer usage of internet by closer collaboration with education institutions and parents. Keywords: adolescent, internet usage, internet safety, health education Ključne besede: mladostnik, uporaba interneta, internetna varnost, vzgoja za zdravje UVOD Uporaba interneta in drugih komunikacijskih tehnologij, kot so mobilni telefoni, v Evropski uniji še vedno zelo narašča in ponuja vsem državljanom velike priložnosti, kot so udeležba, interaktivnost in ustvarjalnost. Vendar tveganja za otroke in zloraba tehnologij še vedno obstajajo, zaradi spreminjajočih se tehnologij in socialnega vedenja pa nenehno nastajajo nova tveganja in zlorabe (Šterk et al., 2006). Tudi stanje v Sloveniji je podobno. Statistični urad Republike Slovenije ugotavlja, da je bilo v prvem četrtletju leta 2007 v Sloveniji 907 tisoč rednih uporabnikov interneta. Med njimi so najštevilnejši otroci stari od 10 do 15 let, saj je v omenjeni starostni kategoriji kar 95 odstotkov rednih uporabnikov interneta (Statistični urad Republike Slovenije, 2008). Mladi tako ure in ure deskajo po internetu, se predajajo njegovim užitkom in hkrati ne zavedajoč sprejemajo njihove negativne učinke in škodljive posledice. Uporaba interneta prinaša v naša življenja številne prednosti, ki pa jih spremljajo tudi številne slabosti in nevarnosti. V prvi vrsti je to naraščajoča odvisnost od takšnih omrežij in vedno večja ranljivost zaradi t.i. internetnega kriminala, kamor lahko uvrstimo vse grožnje od nezaželene e-pošte (spama) do virusov, črvov, trojanskih konjev, vdiranja v računalnike, pa tudi kraja identitete, prevar ali zlorabe otrok. Prav otroci so tisti , ki so še posebej podvrženi omenjenim nevarnostim, saj jih v večini primerov premalo dobro poznajo ali pa so o njih premalo poučeni s strani staršev in tudi učiteljev (Šterk et al., 2006). Uporaba interneta je na pomemben način spremenila in ustvarila nove oblike delovanja in interakcij ter hkrati spremenila način odziva posameznikov v družbenem okolju (Čeru, 2006). Poleg tega je pri mladih uporabnikih interneta veliko večja verjetnost za nastop odvisnosti, denimo od računalniških iger ali spletnih iger na srečo. Kar dve raziskavi sta pokazali zaskrbljujoč visok odstotek mladih, ki se soočajo s tovrstnimi težavami. Nizozemska raziskava, fokusirana na računalniške igre, je preverjala stanje z longitudinalno raziskavo na dveh velikih skupinah šolskih otrok oz. mladostnikov v starosti med 13 in 16 let – kompulzivna raba interneta, tedensko število ur internetnega igranja iger in psi- 213 Vpliv interneta na mlade in vzgoja za zdravje v osnovnem zdravstvenem varstvu hosocialne spremenljivke. Ta študija potrjuje obstoj manjše skupine zasvojenih spletnih igralcev (3 %), kar predstavlja 1,5 % vseh nizozemskih otrok v tej starostni skupini. Kljub simptomom odvisnosti pa so bili rezultati zmanjšanega psihosocialnega stanja manj razvidni (van Rooij et al., 2010). Ameriška raziskava o zasvojenosti z igrami na srečo pa je pokazala, da je med 1356 študenti kar 23% že kdaj stavilo ali sodelovalo v drugih spletnih igrah na srečo, kar 6,3 % pa se tako udejstvuje tedensko. Več kot polovica slednjih (61.6 %) je bila patološko odvisna od tovrstnih iger. Pogostost te odvisnosti oz. prostočasne aktivnosti je bila pomembno povezana s slabim mentalnih zdravjem. Ti podatki kličejo k preprečevanju in zdravljenju internetnih iger na srečo in stav pri študentih (Petry, Weinstock, 2007). Uporaba interneta strmo narašča. Ugotoviti smo želeli kakšna je uporaba interneta med mladimi na področju občine Ljubljana Polje, ki imajo svojega izbranega zdravnika v Zdravstvenem varstvu šolskih otrok in mladine Moste Polje (ZDL), in kakšen vpliv ima internet na omenjeno populacijo. METODE Metoda in potek raziskave Raziskava je imela kvantitativni značaj. Uporabili smo deskriptivno raziskovalno metodo. Podatki so bili zbrani z anketnim vprašalnikom. Anketni vprašalnik so delile medicinske sestre v čakalnici pred ambulanto Dispanzerja za zdravstveno varstvo šolskih otrok in mladine Moste Polje. Način zbiranja podatkov z anketnim vprašalnikom je bil osebni pristop medicinskih sester, podatke smo zbirali z enkratnim zbiranjem, v mesecu marcu 2011. S strani Zdravstvenega doma Ljubljana smo pridobili dovoljenje za raziskavo. Jožica Pirnat, Brigita Skela Savič deklet (68,5 %) kot fantov (30,0 %). Njihov učni uspeh je bil pretežno prav dober (43,5 %). Izobrazba staršev je bila pretežno srednješolska (41,5 %). Razdeljenih je bilo 300 vprašalnikov in vrnjenih 200, stopnja odzivnosti je znašala 67 %. Podroben opis vzorca je predstavljen v tabeli 1. Spol fantje dekleta b.o. Učni uspeh v lanskem šolskem letu 1 (nezadosten) 2 (zadosten) 3 (dober) 4 (prav dober) 5 (odličen) b.o. n=200 % 60 137 3 30,0 68,5 1,5 6 3 50 87 46 8 3,0 1,5 25,0 43,5 23,0 4,0 Dosežena izobrazba staršev osnovna šola poklicna šola srednja šola višja šola fakulteta magisterij doktorat b.o. n=200 % 10 26 83 31 35 10 3 2 5,0 13,0 41,5 15,5 17,5 5,0 1,5 1,0 15,8 2,5 Starost v letih (PV, SO) *PV – povprečna vrednost, SO – standardni odklon Tabela 1: Opis vzorca Obdelava podatkov Vzorec preiskovancev je bil opisan na podlagi frekvenc in odstotkov za kategorične spremenljivke in povprečne vrednosti ter standardnega odklona za numerične spremenljivke. Statistični izračuni so bili napravljeni na podlagi hi-kvadrat testa (χ2) in eno-faktorske analize variance (ANOVA). Statistična analiza je bila napravljena s programom SPSS 15.0. P-vrednost < 0,05 je pomenila statistično pomembnost. Instrumentarij REZULTATI Anketni vprašalnik zaprtega tipa je zajemal 4 vprašanja, ki so se klasificirala kot neodvisne spremenljivke (spol mladostnika, učni uspeh, starost mladostnika in izobrazba staršev) in 49 vprašanj, ki so se klasificirala kot odvisne spremenljivke. Odvisne spremenljivke so po sklopih zajemale preživljanje prostega časa, uporabo interneta, internetno varnost in nadzor staršev pri uporabi interneta. Vprašalnik je bil izdelan na podlagi literature, ki opisuje in razpravlja o različnih odvisnostih (Kuipers, 2006; Petry, Weinstock, 2007; Valcke et al., 2009). Za vsak sklop vprašalnika smo preverili tudi zanesljivost vzorca na podlagi koeficienta Cronbach alfa (preživljanje prostega časa – 0,66; uporaba interneta – 0,83; internetna varnost – 0,76; nadzor staršev pri uporabi interneta – 0,60). Koeficient Cronbach alfa je pri vseh sklopih dosegel prag 0,6, ki v strokovni literaturi predstavlja sprejemljivo stopnjo zanesljivosti vzorca (Bullinger et al., 1996). Tako fantje (36,7 %) kot dekleta (40,0 %) so navedli, da pretežno uporabljajo internet 1-2 uri na dan, hi-kvadrat test ne pokaže statistično pomembne razlike med fanti in dekleti (χ2=4,251; p=0,236). V tabeli 2 so prikazani rezultati povprečne dnevne uporabe interneta, kjer je razvidno, da večjih odstotnih razlik med fanti in dekleti ni bilo. Opis vzorca Vzorec je zajemal priročno izbrane mladostnike (n=200), ki živijo na območju občine Ljubljana Moste Polje in imajo izbranega osebnega zdravnika na tem področju ter so v obdobju zbiranja podatkov (marec 2011) osebnega zdravnika tudi obiskali. Območje pripada mestnemu, primestnemu in vaškemu okolju. Vzorec je bil dvostopenjski glede na starost od 10 do 15 let (n=79) in od 16 do 20 let (n=121). V raziskavi je sodelovalo več 214 Povprečna dnevna uporaba interneta manj kot 1h 1-2 h 2-3 h več kot 3h skupaj (n=197) % 22,1 39,0 31,3 7,7 fantje (n=60) % 18,3 36,7 31,7 13,3 dekleta (n=137) % p-vrednost 0,236 23,7 40,0 31,1 5,2 Tabela 2: Povprečna dnevna uporaba interneta med fanti in dekleti Mladostniki nižje izobraženih staršev so navedli, da imajo nekoliko več svobode pri časovni uporabi interneta. Starši mladostnikov, ki so uporabljali internet več kot 3 ure dnevno, so imeli osnovnošolsko izobrazbo(12,5%), poklicno (18,8) in srednješolsko izobrazbo(56,3%). Nismo pa dokazali povezave med izobrazbo staršev in povprečno dnevno uporabo interneta (χ2=17,754; p=0,472). 215 Vpliv interneta na mlade in vzgoja za zdravje v osnovnem zdravstvenem varstvu Rezultati v tabeli 3 kažejo, da so imeli najboljši uspeh v lanskem šolskem letu mladi, pri katerih je povprečna dnevna uporaba interneta manjša. Fantje in dekleta, ki so navedli, da povprečno uporabljajo internet manj kot 1 uro dnevno, imajo povprečni uspeh 4,2, ostali pa od 3,6 do 3,8. Eno-faktorska analiza variance pokaže statistično pomembno razliko med skupinami (F=2,489; p=0,039). Povprečni učni uspeh Povprečna dnevna uporaba interneta PV SO manj kot 1h 4,2 0,9 1-2 h 3,8 0,9 2-3 h 3,6 0,8 več kot 3h 3,8 1,2 *PV – povprečna vrednost, SO – standardni odklon Tabela 3: Povprečna dnevna uporaba interneta in dosežen uspeh v lanskem šolskem letu Vključenost staršev pri poučevanju o različnih vsebinah na internetu pri mladostnikih je slaba, navedena je bila v 24,5 %. Le 4,1 % mladostnikov je predvidevalo, da so starši zaščitili njihov računalnik in s tem onemogočili dostop do neustreznih spletnih vsebin. Mladostniki so približno v polovici primerov uporabljali internet tudi po 22 uri (44,5 %). Mladostniki, ki so uporabljali internet več kot 3 ure dnevno so v 43,8 % večkrat dnevno gledali TV. Mladostniki, ki so uporabljali internet več kot 3 ure dnevno so v 31,3 % večkrat dnevno igrali tudi računalniške igrice. V raziskavi smo merili fizične težave mladih v petih kategorijah: neprespanost, rdeče oči, poslabšanje vida, bolečina v hrbtenici in občutek pomanjkanja gibanja. Vse naštete težave so bile statistično pomembno odvisne od časovne uporabe interneta. Mladostniki so pretežno ali v 46,7 % odgovarjali, da niso neprespani. Pogosta in zelo pogosta neprespanost je bila navedena v 5,6 % oz 3,6 %. Hi-kvadrat test pokaže statistično pomembno razliko med časom uporabe interneta in neprespanostjo (χ2=38,244; p<0,001). Mladostniki, ki so uporabljali internet več kot 3 ure dnevno, so bili v 18,8 % pogosto tudi neprespani. Tudi glede rdečih oči, zaradi strmenja v monitor je bil najpogostejši odgovor nikoli (69,6 %). Pogoste in zelo pogoste rdeče oči je navajalo 0,5 % oziroma 1,5 % mladostnikov. Hi-kvadrat test pokaže statistično pomembno razlike med časom uporabe interneta in rdečimi očmi (χ2=24,465; p=0,018). Mladostniki, ki so uporabljali internet več kot 3 ure dnevno, so v 13,3 % kot zelo pogosto navajali rdeče oči. Nadalje so mladostniki v večini primerov navedli, da nimajo nikoli težave s poslabšanjem vida (73,7 %). Odgovora pogosto in zelo pogosta sta bila prisotna v 3,1 % oz 2,1 %. Hi-kvadrat test pokaže statistično pomembno razliko med časom uporabe interneta in poslabšanjem vida (χ2=39,979; p<0,001). Mladostniki, ki so uporabljali internet več kot 3 ure dnevno, so v 18,8 % kot zelo pogosto navajali poslabšanje vida. Le slaba polovica mladostnikov je navedlo, da nimajo nikoli težave s hrbtenico (47,2 %). Pogoste in zelo pogoste težave so bile navedene v 8,2 % oz 2,1 %. Hi-kvadrat test pokaže statistično pomembno razliko med časom uporabe interneta in bolečino v hrbtenici (χ2=24,223; p=0,019). Mladostniki, ki so uporabljali internet več kot 3 ure dnevno, so v 6,3 % navajali bolečino v hrbtenici kot zelo pogosto. Zadnja izmed obravnavanih fizičnih tegob v občutku pomanjkanja gibanja je bila najbolj prisotna. Odgovor nikoli je bil ponovno najbolj pogost (42,3 %), vendar sta bila odgovora pogosto in zelo pogosto navedena v 16,5 % oz 6,2 %. Hi-kvadrat test pokaže statistično pomembno razliko med časom uporabe interneta in občutkom pomanjkanja gibanja (χ2=23,343; p=0,025). Mladostniki, ki so uporabljali internet več 216 Jožica Pirnat, Brigita Skela Savič kot 3 ure dnevno, so v 43,8 % navajali občutek pomanjkanja gibanja kot pogosto. Rezultati so predstavljeni v tabeli 4. skupaj Neprespanost nikoli redko včasih pogosto zelo pogosto Rdeče oči nikoli redko včasih pogosto zelo pogosto Poslabšanje vida nikoli redko včasih pogosto zelo pogosto Bolečina v hrbtenici nikoli redko včasih pogosto zelo pogosto Pomanjkanje gibanja nikoli redko včasih pogosto zelo pogosto (n=195) % 46,7 24,1 20,0 5,6 3,6 % 69,6 20,1 8,2 0,5 1,5 % 73,7 13,8 7,7 3,1 2,1 % 47,2 25,6 16,9 8,2 2,1 % 42,3 15,5 19,6 16,5 6,2 manj kot 1h 1-2h 2-3h (n=44) (n=76) (n=61) % % % 74,4 46,7 32,8 20,9 25,3 26,2 4,7 24,0 23,0 0,0 4,0 8,2 0,0 0,0 9,8 % % % 79,1 69,3 67,2 16,3 20,0 24,6 4,7 10,7 4,9 0,0 0,0 1,6 0,0 0,0 1,6 % % % 76,7 76,0 73,8 16,3 14,7 13,1 4,7 6,7 6,6 2,3 1,3 6,6 0,0 1,3 0,0 % % % 72,1 40,0 41,0 20,9 33,3 19,7 4,7 20,0 21,3 2,3 5,3 14,8 0,0 1,3 3,3 % % % 60,5 36,0 40,0 18,6 17,3 13,3 18,6 22,7 18,3 2,3 16,0 20,0 0,0 8,0 8,3 več kot 3h p-vrednost (n=16) % 25,0 18,8 31,3 18,8 6,3 % 53,3 13,3 20,0 0,0 13,3 % 50,0 6,3 25,0 0,0 18,8 % 37,5 25,0 18,8 12,5 6,3 % 31,3 6,3 12,5 43,8 6,3 <0,001 0,018 <0,001 0,019 0,025 Tabela 4: Povprečna dnevna časovna uporaba interneta in fizične težave RAZPRAVA Naši rezultati niso potrdili, da je uporaba interneta predvsem domena fantov, ki jih računalniki bolj privlačijo kot dekleta, na kar opozarjajo Brandtzeg et al. (2011). Žal pa so naši rezultati pokazali, da pretirana uporaba interneta poslabša učni uspeh. Mladostniki se preveč navezujejo na računalnik, ki postaja zanje najboljša zabava in to v času ko človeško telo doživlja največji razvoj in bi morali več časa posvetiti kulturno-športnim aktivnostim, ki jih v velikem številu organizirajo osnove šole in krajevne skupnosti (Lee, Chae, 2007). Naši rezultati so pokazali tudi, da mladostniki, ki prekomerno uporabljajo internet, veliko časa gledajo televizijo in igrajo računalniške igrice. Razkrila se je skupina desetih mladostnikov (5 % med vsemi anketiranci), ki so navedli, da internet uporabljajo več kot 3 ure na dan, hkrati pa so večkrat dnevno igrali računalniške igrice in gledali televizijo. Kot razloge za prekomerno uporabo interneta so navajali v prenašanju digitalnega gradiva, klepetanju (Facebook), uporabi elektronske pošte, poslušanju spletnega radia in gledanju e-TV. Pridružimo se lahko ugotovitvam v drugih raziskavah, da pri takšnem obsegu uporabe novih medijev, časa za učenje in razvoj pri otroku ni več (Mythily et al., 2008). 217 Vpliv interneta na mlade in vzgoja za zdravje v osnovnem zdravstvenem varstvu Pretirana uporaba interneta se je v naši raziskavi zrcalila v prvih znakih fizičnih težav. Čeprav odstotki niso bili zelo visoki, je vseeno stanje alarmantno, saj gre skupino ljudi na začetku življenjske poti. Še posebej bolečina v hrbtenici je bila navedena kot problem pri približno 20 % mladostnikov. Mladi se premalo zavedajo kako velik problem lahko predstavlja bolečina v hrbtenici v kasnejšem življenjskem obdobju. Medicinske raziskave ugotavljajo, da tisti, ki imajo težave že v mladosti so prav gotovo potencialni bodoči kronični bolniki in bodo predstavljali veliko breme sebi in za družbo (Turk, 2005). Naši rezultati tudi kažejo, da starši glede interneta ne izobražujejo svojih otrok, saj je le četrtina mladostnikov navedla, da jih starši opozarjajo in nadzirajo. Rezultati so pokazali, da starši otrokom dovoljujejo uporabljati računalnik več ur dnevno in tudi v poznih večernih urah. Starši imajo z računalnikom in še posebej internetom težave, saj ne dohajajo sprememb in ne morejo slediti znanju svojih otrok (Lee, Chae, 2007). Na primer, generacija Y, ki zajema dijake in sredješolce je tipična »Facebook« generacija in generacija spletnih igric. Tuji strokovnjaki ugotavljajo, da starši teh in podobnih storitev manj poznajo, jih ne uporabljajo in se raje umaknejo ali ne vpletajo (Steeves, Webster, 2008). V raziskavi smo ugotavljali uporabo interneta in preučevali učinke na učni uspeh in zdravje mladih. Pokazal se je kritični rezultat, da se dnevna večurna uporaba interneta pri mladih zrcali v poslabšanem šolskem uspehu. Prekomerna uporaba interneta je bila povezana s prenašanjem slik, videa, glasbe in podobno ter gledanjem spletne televizije. Mladi, ki so bili pogosto na internetu, so deskali tudi v poznih urah, kar se je v manjšem deležu na koncu zrcalilo tudi v fizičnih težavah, kot so nespečnost, rdeče oči in poslabšanje vida. Tožili so tudi zaradi bolečin v hrbtenici. Tveganje za prekomerno uporabo interneta je predstavljalo poleg že omenjenega prenašanja digitalnega gradiva in e-TV tudi klepetanje (Facebook), uporaba elektronske pošte in poslušanje spletnega radia. Zelo negativni rezultat je predstavljala še povezava med pogosto uporabo interneta in pogostim sedenjem pred televizijo ter igranjem računalniških igric. Obstaja torej skupina mladostnikov, ki je ves čas brez telesne aktivnosti. Le ta sedi za računalnikom ali pa preživlja svoj prosti čas pred televizijo. Te mladostnike je treba podučiti, da lahko takšno ravnanje dolgoročno privede do številnih zapletov, tako socialnih kot zdravstvenih. Primarno zdravstveno varstvo se lahko močneje vključi v izobraževanje mladih, vendar se mora pri tem tesneje povezovati s šolami in starši, ter tako s skupnimi močmi ponuditi najkvalitetnejšo vzgojo za zdravje mladih. ZAKLJUČEK Preventivno zdravstveno varstvo otrok in mladine je opredeljeno z zakoni in podzakonskimi akti. Natančneje je opredeljeno z Navodili za izvajanje preventivnega zdravstvenega v arstvom na primarni ravni iz leta 1998 in kasnejšimi navodili o spremembah in dopolnitvah prvih navodil (Koprivnikar, Pucelj, 2010). Zdravstveni dom, kakršen je sedaj, ne odgovarja več potrebam moderne dobe in je potreben prenove, je pa še vedno ustrezen temelj osnovnega zdravstva. Temeljna naloga zdravstvene dejavnosti na osnovni ravni je zagotavljanje čim boljšega zdravja prebivalstva, ki ga ustanova oskrbuje. Zdravstveni dom bi zaradi tega moral postati središče načrtovanja in izvajanja promocije zdravja in preventivnih programov, usmerjenih v ohranitev in krepitev zdravja. Postati bi moral središče zdravstveno vzgojne dejavnosti na lokalni ravni (Klančar et al., 2010). Naša raziskava opozori na področje delovanja, ki ga v okviru krepitve zdravja pri mladostnikih, ne smemo spregledati. 218 Jožica Pirnat, Brigita Skela Savič LITERATURA 1. Brandtzeg PB, Heim J, Karahasanović A. Understanding the new digital divide - a typology of Internet users in Europe. Int J Hum Comput Stud. 2011;69(3):123–38. 2. Bullinger M, Power MJ, Aaronson NK, Cella DF, Anderson RT. Creating and Evaluating Cross-Cultural Instruments. In: Spilker, B, eds. Quality of Life and Pharmacoeconomics in Clinical Trials. Volume 69. Second Edition edition. Philadelphia: Lippincott-Raven; 1996: 659–68. 3. Čeru J. Internet – svoboda, brezmejnost? [seminarsko delo] Ljubljana: Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Antropologija vsakdanjega življenja; 2006. 4. Klančar D, Švab I, Kersnik J. The vision of health centers in Slovenia. Zdrav Var. 2010;49(1):37–43. 5. Koprivnikar H, Pucelj V. Vzgoja za zdravje za otroke in mladostnike (0-19 let) v primarnem zdravstvenem sistemu v Sloveniji:pregled stanja s predlogi. Ljubljana: Inštitut zavarovanje zdravja Republike Slovenije; 2010. 6. Kuipers G. The social construction of digital danger: debating, defusing and inflating the moral dangers of online humor and pornography in the Netherlands and the United States. New Media Soc. 2006;8(3):379–400. 7. Lee S-J, Chae Y-G. Children’s Internet use in a family context: influence on family relationships and parental mediation. Cyber Psychology and Behavior. 2007;10(5):640–4. 8. Mythily S, Qiu S, Winslow M. Prevalence and correlates of excessive Internet use among youth in Singapore. Ann Acad Med Singapore. 2008;37(1):9–14. 9. Petry N, Weinstock J. Internet gambling is common in college students and associated with poor mental health. Am J Addict. 2007;16(5):325–30. 10. van Rooij AJ, Schoenmakers TM, Vermulst AA, van den Eijnden RJJM, van de Mheen D. Online video game addiction: identification of addicted adolescent gamers. Addiction. 2010;106(1):205–12. 11. Statistični urad Republike Slovenije. Uporaba interneta v gospodinjstvih in pri posameznikih, Slovenija, 1. četrtletje 2008. Ljubljana: SURS; 2008. Dostopno na: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=1907 (15.6.2011). 12. Steeves V, Webster C. Closing the barn door: the effect of parental supervision on Canadian children’s online privacy. Bull Sci Tech Soc. 2008;28(1):4–19. 219 Vpliv interneta na mlade in vzgoja za zdravje v osnovnem zdravstvenem varstvu 13. Šterk T, Zupančič T, Kovačič M, Dolenc T. Kako varno uporabljati internet? Gradivo za učitelje. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede; 2006. KAKOVOST ŽIVLJENJA MLADOSTNIKOV S CELIAKIJO QUALITY OF LIFE OF ADOLESCENTS WITH CELIAC DISEASE 14. Turk Z. Socialnomedicinski vidiki bolečine v križu. Rehabilitacija. 2005;4(3-4):9–12. 15. Valcke M, Schellens T, Van Keer H, Gerarts M. Primary school children’s safe and unsafe use of the Internet at home and at school: an exploratory study. Comput Hum Behav. 2008;23(6):2838–50. Megi Šućurović, Mateja Lorber, Barbara Kegl POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Celiakija je kronična bolezen tankega črevesa, ki je posledica preobčutljivosti na gluten. Pojavi se lahko v katerem koli življenjskem obdobju. Background: Celiac disease is a chronic disease of the small intestine, resulting as sensitivity to gluten. It may occur in any age. Cilj: Cilj raziskave je bil ugotoviti ali bolezen vpliva na življenje mladostnikov. Aim: The aim of this study was to determinate whether the disease affects the life of adolescents. Metode: Raziskava je potekala s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval 18 vprašanj. Anketiranih je bilo 50 mladostnikov starih od 10 do 24 let, članov Slovenskega društva za celiakijo. Rezultati: Ugotovili smo, da mladostniki zelo dobro poznajo bolezen in brezglutensko dieto, kljub temu jih kar 37 % občasno krši dieto, predvsem ob posebnih priložnostih. Največ jih posega po hrani z glutenom iz radovednosti, zaradi prijateljev in ker ne zbolijo takoj. 22 % mladostnikov prijatelji ne podpirajo in ne razumejo, zaradi tega se v družbi počutijo neprijetno. Prav tako jih 30 % meni, da bi bila njihova kakovost življenja boljša, če ne bi imeli celiakije. Razprava: Vzdrževanje dosledne brezglutenske diete je zelo zahtevno in vpliva na vsakodnevno življenje mladostnikov, Methods: The research was made by a survey, which contained 18 questions. We questioned 50 adolescents in age of 10 to 24. All of them are members of Slovenian society for celiac disease. Results: We have found that adolescents know their disease and gluten-free diet, despite that 37 % adolescent occasionally violate diet, especially by special occasions. Mostly they consume gluten food – because of curiosity, friends and because they don’t get ill in the moment. Friends don’t support and understand 22 % of adolescents. Because of that adolescents don’t fill comfortable. 30 % of adolescents think that their quality of life would be better if they won’t have celiac disease. Discussion: Being on gluten free diet is very difficult and affect on their everyday FZV UM Megi Šućurović - megi.sucurovic@gmail.com predav. mag. Mateja Lorber - mateja.lorber@uni-mb.si predav. Barbara Kegl - barbara.kegl@uni-mb.si 220 221 Kakovost življenja mladostnikov s celiakijo Megi Šućurović, Mateja Lorber, Barbara Kegl saj ko le-ti izvedo, da imajo celiakijo se njihovo življenje običajno zelo spremeni. Velik vpliv na življenje mladostnikov pa imajo poleg družine tudi prijatelji. life. When they are diagnosed as celiac patient’s their life usually changes. Not only theirs family but also their friends have big affect on their life. Zaključek: Vloga medicinske sestre je pri mladostnikih s celiakijo zelo pomembna, saj se prav v tem obdobju poleg bolezni spopadajo še s pričakovanji, potrebami in zahtevami. Conclusion: The role of a nurse is very important by adolescents with celiac disease, because they have to face with expectations, needs and requirements. Ključne besede: celiakija, brezglutenska dieta, mladostniki, zdravstvena vzgoja. Key words: celiac disease, gluten, gluten-free diet, youth, health education. UVOD Celiakija je avtoimunska sistemska bolezen, pri kateri uživanje glutena pri osebah z genetskim nagnjenjem povzroči okvaro tankega črevesa in drugih organov. Bolezen se pojavlja pri gensko predisponiranih osebah, ki uživajo prolamine pšenice, rži, ječmena in ovsa (Mičetić-Turk, 2002). Leta 1888 je Angleški zdravnik Samuel Gee prvič uporabil ime celiakija ter opisal značilne znake bolezni pri otrocih (Homšak in Gorenjak, 2002). Pojavi se lahko v katerem koli življenjskem obdobju. Zaradi zelo različnih znakov bolezni, pri mnogih ni odkrita. Žužej-Urlep in sodelavci (2002, str.44) ugotavljajo, da glavno težavo bolnikom s celiakijo predstavlja pomanjkljiva označba sestavin prehrambenih izdelkov in višja cena brezglutenskih izdelkov. Hkrati predstavljajo dodatno težavo določene življenjske okoliščine, kot so potovanja, praznovanja, obedovanja v krogu sorodnikov, restavracijah,… . CELIAKIJA Pri bolnikih s celiakijo postanejo resice na sluznici ozkega črevesa zaradi določene beljakovine iz žitnih vrst, kot so pšenica, rž, oves in ječmen, poškodovane. Ta beljakovina se imenuje lepek ali gluten. Če bolniki uživajo živila, ki vsebujejo gluten, so resice ozkega črevesa napadene in se končno razkrojijo. Zdravniki govorijo o atrofiji resic. Nujen prevzem hranilnih snovi, vitaminov in mineralnih snovi je močno omejen (Hiller, 2003, str. 9). Najpogosteje se prvi bolezenski znaki pojavijo pri majhnih otrocih, ko z brezglutenske prehrane ali materinega mleka preidejo na običajno prehrano, ki vsebuje gluten (zdrobova kašica, kašica s prepečencem, keksi ipd.). Običajno pri otroku nastopijo ponavljajoče se driske, blato je značilnega videza: penasto, svetlo, obilno in smrdeče. Poleg tega lahko otrok bruha, je zelo razdražljiv in jokav, ima napihnjen, izbočen trebušček, tanke okončine, krhke lase in zelo slab apetit ter ne napreduje na telesni teži in višini. Simptomi pri odraslih najprej večinoma niso tako očitni. Pogosto se vse začne z bolečinami v kosteh, krči (tetanijami), ki so pogostejši zlasti zvečer. Tipični simptomi celiakije pri odraslih so kronična diareja, anemija, bolečine v kosteh in krči. Pri večjih otrocih in mladostnikih običajno ni klasične tipične oblike celiakije. Lahko se pojavijo driske, a so bolj mile in/ali intermitentne. Lahko nastopi nauzea z bruhanjem, bolj pogosto pa je napenjanje in nelagodje v trebuhu (Sedmak, 2002). Diagnoza celiakija večinoma najprej izzove negotovost in strah. Treba je osvojiti veliko 222 novega in opustiti tisto, na kar smo bili navajeni. Hiller (2003, str. 14) navaja, da je po postavljeni diagnozi za vse prizadete zaradi celiakije na voljo samo ena učinkovita terapija brezglutenska prehrana. Bolnik s celiakijo mora iz prehrane izključiti vsa živila, ki vsebujejo gluten ali druge škodljive prolamine (pšenica, pira, rž, kamut, ječmen, oves) in vse izdelke, ki v svoji sestavi vsebujejo našteta živila ali pšenični škrob (Brecelj et al., 2008, str. 7). Če s hrano ni zaužitega nič glutena, se vnovič tvorijo črevesne resice in prevzamejo svojo običajno vlogo. Najmanjše dietne napake vnovič izničijo ta uspeh, zlasti če se nenehno ponavljajo. Razširjenost celiakije v Sloveniji in svetu Zaradi zelo različnih znakov bolezni, le ta pri mnogih ni odkrita. Na področjih, kjer aktivno iščejo bolnike s celiakijo, se pogostost bolezni močno poveča. To kaže, da je bolnikov s celiakijo precej več, kot jih odkrijemo samo na podlagi bolezenskih znakov (Brecelj et al., 2008, str. 3). Zadnji podatki za Slovenijo kažejo, da ima celiakijo 1 odstotek prebivalstva. To je zagotovo še vedno manj kot je prostovoljnih gasilcev, hkrati pa več kot dovolj, da lahko dosežemo, da naše želje upoštevajo proizvajalci prehranskih izdelkov, lastniki gostinskih obratov in še kdo (Ornik 2011). Velja pa, da so tipične oblike do sedemkrat redkejše kot atipične oblike, zato je tudi v Sloveniji pričakovati podobno epidemiološko sliko kot v drugih evropskih državah. Glede na pogostost bolezni Association of European Coeliac Societies (AOECS) ocenjuje, da v Evropi živi med 4 in 5 milijonov ljudi, obolelih s celiakijo. Najmočnejše evropsko društvo je društvo Coeliac iz Velike Britanije, ki povezuje že več kot 81.000 obolelih. V Sloveniji je v društvo včlanjenih skoraj 1400 obolelih, vsa društva v okviru AOECS pa povezujejo že več kot 270.000 obolelih (Dolinšek, 2007 b). VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI MLADOSTNIKIH S CELIAKIJO Vloga medicinske sestre je pri mladostnikih s celiakijo zelo pomembna, saj se v tem obdobju spopadajo s številnimi pričakovanji, potrebami in zahtevami. S pomočjo zdravstveno vzgojnega dela se oboleli za celiakijo naučijo, kaj smejo jesti in kaj ne, ter na kaj morajo biti pozorni. Medicinska sestra v svoji dejavnosti mladostnike s celiakijo, poučuje o njihovi bolezni, zdravem načinu življenja, nudi jim psihično podporo in jih seveda tudi uči. Pomembno je, da je medicinska sestra poučena o celiakiji, saj lahko le s pridobljenim znanjem pomaga mladostnikom. Potrebno je upoštevati, da oboleli izgubijo ves pogum, ko izvedo, da se bodo morali soočati z dosledno doživljenjsko dieto. Bolnikom je potrebno nuditi podporo, vzpodbudo in pravilna navodila glede dietne prehrane. Ko je celiakija diagnosticirana, je potrebno bolnike poučiti tudi o vzroku in zdravljenju bolezni. Bolniki, ki razumejo celiakijo, dosti lažje sledijo predpisani dieti. Najprej se morajo naučiti in sprejeti, da je upoštevanje brezglutenske diete nujno potrebno. Clark – Albert (2003) navaja naslednje naloge, ki bi jih naj medicinska sestra v okviru zdravstveno vzgojnega dela predstavila staršem in otrokom s celiakijo: • poudarjati staršem in otrokom, kako pomembna je brezglutenska dieta, za zdravljenje celiakije; • staršem razložiti etiologijo bolezni, zlasti posebno vlogo glutena v patofiziologiji; • svetovati pacientu in staršem, da skrbno preberejo vse oznake na živilih; 223 Kakovost življenja mladostnikov s celiakijo • • • • priporočati, da se dieta izvaja doživljenjsko; zagotoviti prehrano brez glutena, ki je prilagojena apetitu otroka; naučiti starše, kako nadzirati dieto; poudariti pomen dobrega zdravja in preprečevanja infekcij; pomagati staršem in otrokom pri prilagajanju na dolgotrajno spremembo prehranjevalnih navad; • pozitivno razmišljati glede brezglutenske diete. Glede na prebrano strokovno literaturo lahko navedemo naslednje negovalne diagnoze, ki se najpogosteje pojavljajo pri mladostnikih s celiakijo: nevarnost nizkega samospoštovanja zaradi določene situacije, socialna izolacija, neučinkovito vzdrževanje zdravja in pomanjkljiva skrb za zdravje. Prav tako lahko izpostavimo negovalne diagnoze pri mladostnikih v primeru poslabšanja bolezni: diareja, hujšanje, nauzea, bruhanje in utrujenost. Medicinska sestra mora poučiti mladostnike in njihove starše tudi o pripravljanju brezglutenske prehrane v kuhinji. Brezglutenska živila morajo biti shranjena ločeno od glutenskih živil, posoda, ki jo uporabljajo za pripravo in termično obdelavo hrane, mora biti temeljito očiščena in pomita. V lesene zareze in pore kuhinjske deske z lahkoto pronica gluten, zaradi tega takšna deska ni primerna za pripravo brezglutenskih jedi. Nož, s katerim režemo glutenski kruh, je treba dobro očistiti, prav tako je med pripravo brezglutenske prehrane je uporaba vlažnih kuhinjskih krp nedopustna, saj se lahko gluten, skrit v tekstilnih vlaknih, prenese v hrano (Kojc, 2007). Ne smejo uporabljati olja za cvrtje, ki je bilo uporabljeno za pripravo pomokanih ali z drobtinami pripravljenih živil, ne uporabljati vode za kuhanje, ki je bila že uporabljena za testenine z glutenom, na ploščah in površinah, ki bi lahko bile kontaminirane pa naj uporabijo papir za peko ali aluminijasto folijo (Catassi, 2006). METODOLOGIJA V raziskavi je uporabljena deskriptivna metoda dela. Kot raziskovalni instrument, smo uporabili anketni vprašalnik, ki vsebuje 18 vprašanj zaprtega tipa. V raziskavi je sodelovalo 50 mladostnikov s celiakijo, ki so Megi Šućurović, Mateja Lorber, Barbara Kegl 10. leta je bila diagnosticirana pri 11 (22 %) mladostnikih, od 10. – 14. leta pri 8 (16 %) mladostnikih, od 14. – 19. leta pri 5 (10 %) mladostnikih in od 19. – 24. leta pri 14 (28 %) mladostnikih. Najpogosteje je bila celiakija diagnosticirana v starosti od 19 – 24 leta. Vsi mladostniki so vedeli, kdaj jim je bila diagnosticirana celiakija. Vsi (100%) mladostniki so natančno vedeli, kaj je gluten in katerih žit ne smejo uživati. To nam pove, da so zelo dobro poučeni o svoji bolezni. Slika 1 prikazuje, da so največ, 33 (40 %) mladostnikov o brezglutenski dieti poučili starši, ki so v mladostnikovem življenju zelo pomembni. Takoj za starši se nahaja zdravstveno osebje, saj je 23 (27 %) mladostnikov o bolezni poučil zdravnik, 4 (5 %) mladostnike je o bolezni poučila medicinska sestra. Kljub temu se je kar 19 (23 %) mladostnikov o bolezni naučilo samih. 4 (5 %) mladostnike pa so o bolezni poučili prijatelji in Slovensko društvo za celiakijo. Slika 1: Osebe, ki so mladostnike poučile o brezglutenski dieti Mladostniki so najbolj rizična skupina bolnikov s celiakijo, ki velikokrat samovoljno prenehajo z dieto ali večkrat ponavljajo dietne prekrške, zato nas je zanimalo katera so tista živila z glutenom, ki jih želijo poskusiti. Slika 2 prikazuje, da 39 (63 %) mladostnikov nikoli ne posega po živilih, ki bi vsebovala gluten. To nam pove, da se le-ti zelo dobro zavedajo posledic uživanja glutena. Slika 2: Glutenski izdelki, po katerih mladostniki s celiakijo najpogosteje posegajo lani Slovenskega društva za celiakijo. Raziskavo smo izvedli v Slovenskem društvu za celiakijo. Za odobritev in izvedbo raziskave smo zaprosili omenjeno vodstvo in si pridobili njihovo dovoljenje za izvedbo raziskave. Sodelujoči v raziskavi, so bili seznanjeni z namenom in cilji raziskave. Anketiranci so v raziskavi sodelovali prostovoljno, predstavili smo jim tudi možnost odklonitve sodelovanja. Anketirancem je bila zagotovljena anonimnost. REZULTATI Anketni vprašalnik je izpolnilo 14 (28 %) mladostnikov in 36 (72 %) mladostnic. 10 (20 %) anketirancev je bilo starih od 10 – 14 let, 6 (12 %) anketirancev od 15 – 19 let in 34 (86 %) anketirancev starih od 20 – 24 let. Mladostnikom je bila celiakija odkrita pri različni starosti. V najzgodnejšem obdobju življenja, do 1. leta je bila celiakija diagnosticirana pri 12 (24 %) mladostnikih, od 1. – 224 Kljub temu 7 (11 %) mladostnikov pogosto poseže po sladoledu, 5 (8 %) mladostnikov pogosto uživa pizzo, 4 (7 %) mladostniki pogosto uživajo hamburger, 2 (3 %) mladostnika najpogosteje uživata žemljo in 5 (8 %) mladostnikov najpogosteje uživa glutenske kekse, bombone, različne sladkarije in juhe. Glede na rezultate lahko opazimo, da je kar veliko izdelkov, zaradi katerih mladostniki kršijo dieto. Ker smo ugotovili, da mladostniki kršijo 225 Kakovost življenja mladostnikov s celiakijo dieto, nas je zanimalo tudi kdaj, kje in zakaj. Noben mladostnik ne posega po glutenskih živilih vsak dan ali enkrat na teden, kar je zelo dobro. 6 (12 %) mladostnikov krši dieto vsaj enkrat na mesec, 10 (20 %) mladostnikov pa krši dieto občasno, predvsem ob posebnih priložnostih. Večina dieto krši, ker jih premaga želja po glutenskih izdelkih. Največ (24 %) mladostnikov dieto krši, ko so v družbi prijateljev, kar se najverjetneje dogaja zato, ker v bližini ni staršev. Veliko manj (2 %), jih dieto krši tudi doma in v šoli. V nadaljevanju so predstavljeni vzroki, zaradi katerih mladostniki kršijo brezglutensko dieto. Največ, 9 (18 %) mladostnikov krši dieto zato, ker ne zbolijo takoj, saj se znaki, kot so diareja, napihnjenost, hujšanje ne pokažejo takoj ob zaužitju glutena. 3 (6 %) mladostniki kršijo dieto, ker so radovedni kakšen okus ima glutenska prehrana. 3 (6 %) mladostniki pa so navedli, da so prijatelji tisti, ki jih prepričajo v kršenje diete, in da je to zanje najenostavnejša rešitev v trenutni situaciji. Največ, 40 (80 %) mladostnikov je svoje prijatelje samo poučilo o bolezni, 5 (10 %) prijateljev mladostnikov se je o celiakiji učilo v šoli, medtem ko 5 (10 %) mladostnikov ne ve, če njihovi prijatelji vedo, kaj je celiakija. Znano je, da ima bolezen močan vpliv na počutje mladostnikov, predvsem v družbi svojih prijateljev. 40 (80 %) mladostnikov se v družbi prijateljev počutijo prijetno in jih bolezen pri tem ne ovira, medtem ko je 10 (20 %) mladostnikom zaradi bolezni neprijetno. Podpora prijateljev je ključnega pomena, saj je mladostnikom lažje če jih prijatelji podpirajo pri izvajanju brezglutenske diete. 42 (84 %) mladostnikov meni, da jih prijatelji vedno podpirajo pri brezglutenski dieti. Kljub temu 5 (10 %) mladostnikov meni, da prijatelje ne zanima njihova dieta, 3 (6 %) mladostniki pa so celo navedli, da njihovi prijatelji mislijo, da njihova dieta ni pomembna. Kar 46 (92 %) mladostnikov uživa obroke pripravljene v restavracijah, medtem ko 4 (8 %) mladostniki ne uživajo hrane pripravljene v restavracijah. Vzroki, zakaj mladostniki ne uživajo hrane v restavracijah so različni, 4 (67 %) mladostniki ne zaupajo gostincem pri pripravi brezglutenske prehrane, 2 (33 %) mladostnika menita, da je hrana, ki jo jedo doma oziroma si jo pripravijo sami veliko boljša. Zanimalo nas je, kako se mladostniki počutijo v družbi prijateljev. 44 (88 %) mladostnikov se rado druži s prijatelji in jih bolezen pri tem ne ovira. 4 (8 %) mladostnike prijatelji ne razumejo, 2 (4 %) mladostnika pa ne hodita ven s svojimi prijatelji zaradi bolezni. Slika 3 predstavlja kakovost življenja mladostnikov s celiakijo. Slika 3: Kakovost življenja mladostnikov brez celiakije Megi Šućurović, Mateja Lorber, Barbara Kegl celiakije. Medtem, ko 29 (58 %) mladostnikov meni, da njihovo življenje ne bi bilo bolj kakovostno če nebi imeli celiakije. RAZPRAVA Mladostniki se v svojem obdobju odraščanja srečujejo s številnimi pričakovanji, potrebami in zahtevami. Ko izvedo, da imajo celiakijo se njihovo življenje običajno zelo spremeni. Najbolj so obremenjeni tisti, ki z brezglutensko dieto ne začnejo takoj po rojstvu, saj so navajeni na navadno prehrano. Bolezen jih lahko zelo obremeni in večkrat zaidejo v skušnjave, saj se ne morejo odpovedati nekaterim glutenskih izdelkom. Dolinšek (2007a) ugotavlja, da so mladostniki med 15 in 19 letom starosti glede upoštevanja brezglutenske diete ena izmed najranljivejših populacij in prav v tem obdobju pogosto samovoljno prenehajo z dieto. Glede na rezultate raziskave ugotovimo, da je večina mladostnikov osebnostno zrela, da se dobro zavedajo škodljivih posledic in se diete strogo držijo, kljub temu pa kar nekaj mladostnikov sorazmerno pogosto krši dieto. Ugotovili smo, da imajo prijatelji zelo velik vpliv na mladostnike. Zato bi bilo dobro če bi starši mladostnikov s celiakijo poučili o bolezni tudi prijatelje. Starejši mladostniki pa bi lahko to storili tudi sami. Ugotovili smo, da mladostniki največkrat kršijo dieto v družbi prijateljev, ki ne razumejo bolezni in o njej niso poučeni. Ugotovili smo, da nimajo vsi mladostniki dobrih izkušenj z družbo. Saj se jih še vedno 20 % ne počuti dobro v družbi prijateljev zaradi svoje bolezni. Glede na rezultate lahko sklepamo, da mladostniki največkrat kršijo dieto, ker se znaki na njihovem telesu ne pokažejo takoj po zaužitju, so radovedni glede okusa hrane, prav tako pa imajo velik vpliv nanje tudi prijatelji. Najpogosteje so prekrški povezani s socialnimi dogodki (zabave, zmenki, obisk restavracije s prijatelji…), pogosto pa mladi omenjajo tudi nedostopnost ustrezne diete v času pouka. Vemo je najbolje, da oboleli za celiakijo uživajo hrano, ki je pripravljena doma, saj tako vemo kakšne so sestavine in kako je hrana pripravljena. Kar 92 % mladostnikov uživa tudi obroke pripravljene v restavracijah. Žužej-Urlep in sodelavci (2002) navajajo, da je dosledno upoštevanje brezglutenske diete zelo zahtevno in vpliva na vsakodnevni življenjski stil bolnikov s celiakijo in njihovo kakovost življenja. Iz rezultatov raziskave ugotovimo, da kar 30 % mladostnikov meni, da bi njihovo življenje bilo bolj kakovostno, če ne bi imeli celiakije. ZAKLJUČEK Mladostniki so glede upoštevanja brezglutenske diete ena izmed najranljivejših populacij, saj v tem obdobju zelo pogosto samovoljno prenehajo z dieto. Kljub temu so nekateri mladostniki osebno tako zreli, da se dobro zavedajo škodljivih posledic in se diete strogo držijo. Na splošno gledano so v tej starostni skupini prekrški sorazmerno pogosti. Težko je sicer reči kako pogosto delajo prekrške. Podatek, ki ga podajo ob obisku pri zdravniku, je namreč lahko daleč od dejanskega stanja, zato je pogostost prekrškov težko opredeliti. Nekateri delajo prekrške skoraj vsak dan, nekateri večkrat mesečno, nekateri pa le občasno. Najpogosteje so prekrški povezani s socialnimi dogodki, kot so zabave, zmenki, obisk restavracije s prijatelji… . Vloga medicinske sestre je pri bolnikih, še posebej pri mladostnikih s celiakijo zelo 15 (30 %) mladostnikov meni, da bi njihovo življenje bilo bolj kakovostno, če ne bi imeli 226 227 Kakovost življenja mladostnikov s celiakijo Živim sam, nisem osamljen pomembna, saj se prav v tem obdobju spopadajo s številnimi pričakovanji, potrebami in zahtevami. Hkrati je potrebno k temu dodati tudi podporo družine in prijateljev. I live alone, I’m not lonely Vsekakor pa ne smemo pozabiti na seznanjanje javnosti s problemi bolnikov s celiakijo in prizadevanje, da bo preventivno ukrepanje in zdravljenje pravočasno in dosegljivo vsem bolnikom. Marija Sabrina Vratarič, Radojka Kobentar LITERATURA 1. Brecelj, J, Kamhi Kiauta, T, Homan, M, Orel, R, Zupani, A, Širca Čampa, N, Uranker, N, Sedmak, M. Celiakija. Ljubljana: Univerzitetni klinični center Ljubljana, 2008. 2. Catassi, C. Vprašanja in odgovori o celiakiji. V: Dr. Schär (ur.). Vprašanja in odgovori o celiakiji. Postal: Athesia, 2006. 3. Clark-Albert, G. Celiac Sprue. V: Rodwell Williams, S, Schlenker, E (ur.). Esencials of nutrition diet therapy. St. Louis: Mosby, 2003. 4. Dolinšek, J. Celiakija. V: Lazar, M, Miler, M, Verbek, S (ur.). Prehrana dijakov v primeru celiakije na srednjih šolah. Celje: Poslovno – komercialna šola Celje, 2007 a: 44, 45. 5. Dolinšek, J. Ali imaš celiakijo? 24 ur. 2007 b. Dostopno na: http://24ur.com/ servisi/vizita/ali-imas-celiakijo.html (13.3.2011). 6. Hiller, A. Raznolika dieta pri celiakiji. Ptuj: In obs medicus, 2003. 7. Homšak, E, Gorenjak, M. Pojav protiteles pri celiakiji – osnova sodobne laboratorijske diagnostike. V: Mičetić Turk, D, Kojc, B, Ornik, T (ur.). Celiakija danes. Maribor: Slovensko društvo za celiakijo, 2002: 54-59. 8. Janša, R. Raznolikost celiakije pri odraslih. V: Mičetić Turk, D, Kojc, B, Ornik, T (ur.). Celiakija danes. Maribor: Slovensko društvo za celiakijo, 2002: 19-21. 9. Kojc, B. Nakupovanje prehranskih izdelkov. Brezglutenska kuharica. Maribor: Slovensko društvo za celiakijo, 2007: 1. 10. Mičetić Turk, D. Celiakija nekoč in danes. V: Mičetić Turk, D, Kojc, B, Ornik, T (ur.). Celiakija danes. Maribor: Slovensko društvo za celiakijo, 2002: 8–12. 11. Ornik, T. Celiakija je drugačen okus življenja.Celiakija. Maribor: Slovensko društvo za celiakijo, 2011: 4, 5. 12. Sedmak, M. Atipi na celiakija. V: Mietić Turk, D, Kojc, B, Ornik, T (ur.). Celiakija danes. Maribor: Slovensko društvo za celiakijo, 2002: 13-18. 13. Žužej Urlep, D, Mičetić Turk, D, Dolinšek, J, Urlep, D. Kakovost življenja otrok in mladostnikov s celaikijo. V: Mičetić Turk, D, Kojc, B, Ornik, T (ur.). Celiakija danes. Maribor: Slovensko društvo za celiakijo, 2002: 44-49. 228 POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Prebivalstvo po vsem svetu se hitro in nezadržno stara, družina kot pomembna vrednota posameznika pa je vse bolj okrnjena in starostniki večinoma živijo v eno- ali dvo članskih gospodinjstvih. Razne izgube v starosti, povezane s smrtjo, izgubo družbenega položaja in tudi izgubo zdravja, počasi krčijo socialno mrežo starostnika, kar vodi v osamljenost. Boleča izkušnja osamljenosti vpliva na kakovost življenja v starosti in se povezuje z nastankom depresije. Background: Population across the globe is ageing quickly and unstoppably. The concept of family as an individual’s core value is being abridged increasingly and the elderly mostly live in one or two person households. Various losses in old age, such as death of a loved one, loss of social status and loss of health are slowly shrinking the social network of an elderly person, which leads to loneliness. The painful experience of loneliness influences the quality of life in old age and is linked with the onset of depression. Cilj: Namen je bil ugotoviti koliko starostnikov živi samih in jih je pri tem osamljenih, raziskati kakšen vpliv ima slaba socialna mreža na osamljenost ter poiskati morebitno povezavo med osamljenostjo ter občutenjem depresije. Metode: Uporabili smo deskriptivno metodo s pregledom literature, za empirični del pa kvantitativno metodo dela z uporabo vprašalnika, kjer prvi del ugotavlja socio-demografske kazalnike, v drugem delu pa je uporabljena lestvica za ugotavljanje depresivnosti. Vzorec je bil izbran priložnostno. Odgovorilo je 100 od 126 vključenih starostnikov, kar predstavlja 79% realizacijo vzorca. Pred izvedbo raziskave je bilo pridobljeno soglasje Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko. Aim: The purpose of the research paper was to ascertain how many elderly people live alone and are also lonely, how a deficient social network affects loneliness and to find a possible link between loneliness and the feeling of depression. Methods: We used a descriptive method by reviewing literature and a quantitative method by using a questionnaire in the empirical section of the paper. The first part of the questionnaire assesses the socio-demographic indicators, the second part implements a scale for determining depression. The sample was chosen randomly. 100 out of 126 participants filled out the questionnaire, which represents a 79% sample realization. Prior to executing the research project, approval was ob- VŠZNJ Marija Sabrina Vratarič - brina@siol.net asist. dr. Radojka Kobentar - rkobentar@vszn-je.si 229 Živim sam, nisem osamljen Rezultati: Samih živi 30% anketiranih, osamljenost, tako vsakodnevna kot občasna, pa je v celotnem vzorcu izražena v 18%. Tisti, ki živijo sami, v večji meri izražajo osamljenost kot poročeni, živeči v razširjeni družini, pa osamljenosti sploh ne občutijo. Med ovdovelimi (N = 32) je osamljenost izražena v dobri tretjini (N = 11). V vzorcu tistih, ki vsakodnevno občutijo osamljenost (N = 12), je velika večina (N = 10) z blagimi ali izrazitimi znaki depresije. Razprava: V raziskavi je ugotovljena dobra socialna mreža starostnikov, kar zmanjšuje osamljenost. Najpomembnejši vir socialne opore starostnikom predstavlja družina. Tisti, ki živijo sami, so pogosteje osamljeni, prav tako so pogosteje osamljeni ovdoveli. Iskanje morebitne povezanosti osamljenosti s pojavom depresivne motnje kaže, da odsotnost osamljenosti v večini primerov kaže tudi na odsotnost depresije. Zaključek: Ob upoštevanju dejstva, da je starost posebno obdobje in da se naše prebivalstvo stara, bodo v bodoče potrebna dodatna znanja s področje gerontologije, spremeniti bo potrebno tudi negativno mišljenje o sami starosti in staranju nasploh, k zmanjšanju osamljenosti pa bi veliko pripomogla tudi ponovna oživitev tradicionalne družine, ki bi združila »staro in mlado« ter tako poskrbela za nujno potrebno izmenjavo nematerialnih dobrin. Ključne besede: starostnik, medsebojni odnosi, socialna mreža, osamljenost, depresija Marija Sabrina Vratarič, Radojka Kobentar tained from The National Medical Ethics Committee of the Republic of Slovenia. Results: 30% of the surveyed individuals live alone, loneliness; both daily and occasional is expressed in 18% across the entire sample. Those, who live alone, express loneliness in greater numbers than those who are married, while those who live in an extended family, experience no loneliness at all. Among the widowed (N = 32) loneliness is felt in over a third of respondents (N = 11). In the sample of those who experience loneliness daily (N = 12), most (N = 10) exhibit mild or pronounced signs of depression. Discussion: The research determined a good social network of elderly people and that diminishes loneliness. The most important source of social support presents family. Those who live alone are frequently lonely; the same is true for the widowed. The search for a potential connection between loneliness and the appearance of a depressive disorder reveals that the absence of loneliness in most cases indicates the absence of depression. Conclusion: Considering the facts, that old age is a unique period and that our population is ageing, further study in the field of gerontology will be required. A change in attitude towards old age and ageing in general will also be needed. A revival of a traditional family, which combines the old and the young, would contribute to the reduction of loneliness and enable a necessary exchange of immaterial goods. Key words: elderly, interpersonal relations, social networks, loneliness, depression UVOD Statistični podatki kažejo, da se naše prebivalstvo hitro in nezadržno stara (Statistični urad Republike Slovenije, 2010). Predvideva se, da bo ob enaki rodnosti in smrtnosti, leta 2030 v zahodni Evropi že 35% ljudi, starejših od 60 let (Ramovš, 2003), za Slovenijo pa do leta 2025 napovedujejo porast števila starejših iz dosedanjih 16% na 20% (Pečjak, 2007). 230 STARANJE Staranje je neizogiben proces vseh živih bitij, ki poteka od rojstva dalje (Ramovš, 2003; Skela Savič, 2010; Kristančič, 2005; Gašparovič, 2007). Kljub temu, da staranje ni enoznačen proces in tudi starostniki niso enoznačna skupina (Skela Savič, 2010), pa je v naši družbi prisotnih še veliko predsodkov in stereotipov o samem staranju, prisoten je tudi strah pred staranjem (gerontofobija) in celo ageizem, ki je opredeljen kot diskriminacija starejših in jih izloča iz družbenih skupin predvsem na podlagi koledarske starosti, ne pa njihovih sposobnosti (Mali, 2002; Kristančič, 2005; Pečjak, 2007). Za našo družbo je značilen tudi razpad tradicionalne družine, ki jo nadomešča nuklearna in tako vse več starostnikov živi samih ali pa v dvo- članski skupnosti s partnerjem (Gašparovič, 2007; Kobentar, 2003; Pečjak 2007). Medčloveški odnosi V vsakem obdobju življenja ima posameznik določene potrebe in ravno tako je v starosti. Po navedbah avtorjev se določene potrebe z leti umikajo v ospredje pa prihajajo druge (Ramovš, 2003; Kogoj, 2004; Kobentar, 2003). Ena izmed najbolj temeljnih je potreba po medčloveških odnosih, ki so za človeka kot mreža v katero je ujet celo življenje (Ramovš, 2003). Našo socialno mrežo tvorijo torej ljudje, ki so za posameznika kakorkoli pomembni ((Hlebec, Kogovšek, Domajnko in Pahor, 2009). Družina, kljub temu da ni več tradicionalna, predstavlja pomemben vir socialne opore, saj je običajno tudi prva vpletena v nudenje pomoči (Čačinovič Vogrinčič, 2001; povz. po Kobentar, 2003, str. 56; Gašparovič, 2007). Slaba socialna mreža lahko vodi v občutenje depresije, večja so tveganja za zaplete pri raznih, predvsem kroničnih obolenjih, višja je tudi stopnja prezgodnje smrti, predvsem pa vodi v osamljenost (Pahor, Domajnko in Hlebec, 2009; Kobentar, 2003). Osamljenost in depresija v starosti Osamljenost je opredeljena kot subjektivna in negativna boleča izkušnja, ki se, za razliko od socialne izolacije, zgodi, brez da bi se posameznik sam odmaknil iz osebnih odnosov (Nilsson, Lindstrom in Naden, 2006). Običajno vsebuje čustva zapuščenosti in zavrženosti s strani drugih oseb. Vzroki za osamljenost so lahko tako osebni kot socialni dejavniki. Osebni izvirajo iz nas samih (negotovost, sramežljivost, slabe izkušnje, individualizem), socialni dejavniki pa izvirajo iz okolja in so običajno povezani s pomanjkanjem časa za oblikovanje vzajemnih in prijateljskih odnosov (Kristančič, 2005). Najpogostejši vzrok, ki povečuje verjetnost osamljenosti z leti pa so izgube, ki so lahko vseh vrst. Lahko so povezane s smrtjo prijateljev, znance ali partnerja, lahko gre za izgube, ki nastanejo z upokojitvijo, ko se porazgubijo sodelavci in se izgubi nek statusni položaj, ki ga je posameznik v službi imel, ali pa gre za izgubo zdravja, ki pa ravno tako lahko močno okrni socialne kontakte, saj je tako manj priložnosti in možnosti za stike (Kogoj, 2004; Mali, 2002; Kobentar 2003). Osamljenost v starostnem obdobju je dokaj pogosta, saj so v veliki Švedski raziskavi ugotovili, da je osamljenih 35% starostnikov, na Finskem pa 36% (Routasalo, Savikko, Tilvis, Strandberg in Pitkälä, 2006). Za slovenski prostor Ramovš (2003) navaja, 33% osamljenih, vendar meni da je občasno osamljenih celo več, kar dve tretjini starost- 231 Živim sam, nisem osamljen nikov. Taki podatki pa so zaskrbljujoči, saj osamljenost spremljata tesnoba ter strah pred prihodnostjo in bližajočo smrtjo (Pečjak, 2007). V negativni povezavi je s samozavestjo (Bekhet, Zauszniewski in Nakhla, 2008), močno pa je povezana tudi s slabšim zdravjem, oslabljeno funkcijo ter depresijo (Routasalo idr., 2006), ki je v starosti težje prepoznavna (Pečjak, 2007). Depresija je pri starejših pogosta bolezen (Rudolf, 2004), čeprav je pojavnost le-te ocenjena nekje med 8-10% v razvitem svetu, kar pa je ravno tako zaskrbljujoče, saj je najhujša posledica depresije samomor, ki ga starostniki, ko se zanj odločijo, največkrat tudi uspešno izvedejo (Pečjak, 2007). Najpogostejši vzrok za občutenje depresije pa so stresni dogodki, ki jih je v starosti veliko in so največkrat povezani z izgubami (Kogoj, 2004). Namen raziskave je bil ugotoviti, kolikšen delež starostnikov živi samih in jih je pri tem tudi osamljenih, raziskati kakšen vpliv ima slaba socialna mreža na osamljenost ter poiskati morebitno povezavo med osamljenostjo ter občutenjem depresije. METODE DELA Metode in tehnike zbiranja podatkov V raziskavi smo uporabili kvantitativni raziskovalni pristop in opisno metodo dela. Podatke za potrebe raziskave smo zbrali priložnostno preko patronažnega varstva v Ljubljani s pomočjo anketnega vprašalnika. Anketiranim je bila zagotovljena anonimnost, podatki pa anonimizirani tako, da nikjer v vzorcu ni razpoznaven posameznik. Raziskava je potekala v času od 29. novembra 2010 do 13. decembra 2010, po predhodni pridobitvi soglasja zavoda (Zdravstveni dom Ljubljana) ter soglasja Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko. Opis instrumentarija Anketni vprašalnik je sestavljen iz dveh delov, kjer v prvem delu sprašujemo po socio-demografskih kazalnikih in so odgovori že predvideni, obstaja pa možnost dopisa odgovora, ki ni predviden. V drugem delu pa je uporabljena mednarodna lestvica depresivnosti s 30-imi vprašanji, na katera so odgovarjali zgolj za da ali ne, pri čemer je vsak poševni odgovor štel eno točko. V primeru zbranih 0–10 točk depresija ni prisotna, v primeru zbranih 11–20 točk se govori o blagi depresiji, 21 ali več točk pa pomeni izrazito depresijo. Zanesljivost merskega instrumenta je bila preverjena na podlagi Cronbach alfa koeficienta, ki je za 30 vprašanj povezanih z doživljanjem depresije je znašal 0,87 in s to vrednostjo presegel priporočljivi prag, ki se v strokovni literaturi navaja kot 0,70 (Nunnally in Bernstein, 1994). Opis vzorca Vzorec je bil izbran priložnostno, naša ciljna skupina pa so bili starostniki nad 65 let, ki bivajo na območju Ljubljane in imajo ohranjene sposobnosti za izpolnjevanje anketnega vprašalnika samostojno. Preko patronažnega varstva je bilo razdeljenih 126 vprašalnikov, obravnavanih je bilo 100. Realizacijo vzorca smo ocenili na 79%. Sodelovalo je 68 žensk in 32 moških, povprečna starost je bila 76 let, razpon starosti pa med 65 in 92 let. Najstarejši moški udeleženec raziskave je imel 86 let. Večina ima srednješolsko 232 Marija Sabrina Vratarič, Radojka Kobentar izobrazbo (37%), najmanj pa je tistih z univerzitetno izobrazbo (5%), pri čemer je večji delež moških (60%). Pri demografskih podatkih izstopata dva rezultata in sicer visok delež anketiranih žensk (68%) ter dva rezultata pri spremenljivki zakonski stan, kjer ugotavljamo visok delež poročenih moški (84,4%) ter visok delež ovdovelih žensk (87,5%). Večina (92%) anketiranih ima otroke, prevladujejo tisti z dvema (45%), 15% pa je tistih, ki imajo tri otroke ali več. Velika večina (72,8%) anketiranih ima vsaj enega otroka v bližini svojega doma, delež starostnikov, ki ima otroke v tujini pa je najmanjši in predstavlja 5,4% Opis obdelave podatkov Vzorec je opisan na podlagi frekvenc in odstotkov za kategorične dejavnike oziroma povprečne vrednosti (PV) in standardnega odklona (SO) za numerične dejavnike. Vplivi med občutki osamljenosti, depresijo in demografskimi podatki so bili izračunani na podlagi hi-kvadrat testa (χ²). P-vrednost enaka ali več kot 0.05 je pomenila statistično pomembnost. Statistična analiza je bila obdelana s programom SPSS 15.0. REZULTATI Rezultati ankete kažejo, da 30% anketiranih živi samih, pri čemer je izredno velik delež žensk (90%). Slaba polovica, 43% jih živi s partnerjem, torej v dvočlanski družini, v razširjeni pa jih je zgolj 17%. Za ugotavljanje socialne mreže sta bili postavljeni dve vprašanji na katera so lahko odgovarjali z več odgovori hkrati. Prvo vprašanje je bilo, kdo je za njih pomemben in tudi pomembno vpliva na njihovo življenje. Najpogostejši odgovor anketiranih predstavljajo otroci (N=75), sledijo vnuki in nečaki (N=56) ter partner (N=48). Drugo vprašanje pa je ugotavljalo na koliko možnih virov pomoči lahko računajo, kadar bi bila le-ta potrebna. Najpogostejši odgovor ponovno predstavljajo otroci (N=67), sledi partner (N=50), prijatelji (N=17) ter drugi sorodniki (N=11). Vsakodnevno osamljenih v celotnem vzorcu je 12%, 6% pa jih je občasno osamljenih. Blago občutenje depresije je prisotno v 34%, izrazito pa v 7%. zakonski stan osamljenost nikoli včasih skupaj vsak dan N % N % N % N % Samski/a in ločeni 7 87,5 0 0,0 1 12,5 8 100,0 Poročen/a oz i.z. Skupnost 54 90,0 2 3,3 4 6,7 60 100,0 Vdova/ec 21 65,6 4 12,5 7 21,9 32 100,0 Skupaj 82 82,0 6 6,0 12 12,0 100 100,0 Tabela 1: Delež osamljenih glede na zakonski stan (N = 100) Vse naše spremenljivke smo nato poskušali povezati z osamljenostjo, pri čemer ugotavljamo blago povezanost pri dveh spremenljivkah. Prva je zakonski stan [χ²(4)=9,013; p=0,061], kjer rezultati kažejo, da so najbolj osamljeni ovdoveli, saj jih kar dobra tretjina (N = 11) občuti tako občasno kot vsakodnevno osamljenost (Tabela 1). 233 Živim sam, nisem osamljen Marija Sabrina Vratarič, Radojka Kobentar Gospodinjstvo osamljenost nikoli včasih skupaj vsak dan N % N % N % N % Sam 19 63,3 3 10,0 8 26,7 30 100,0 S partnerjem 37 86,0 2 4,7 4 9,3 43 100,0 S partnerjem in otroki 17 100 0 0,0 0 0,0 17 100,0 Drugo 9 90,0 1 10,0 0 0,0 10 100,0 Skupaj 82 82,0 6 6,0 12 12,0 100 100,0 Tabela 2: Delež osamljenih glede na način bivanja v skupnem gospodinjstvu (N = 100) Druga blaga povezanost [χ²(6)=13,206; p=0,040] pa se je pokazala pri načinu bivanja v skupnem gospodinjstvu, kjer ugotavljamo, da so tisti, ki živijo sami (N = 30), hkrati tudi najbolj osamljeni (N = 11). Izstopa pa podatek, da jih manj kot 1/5 (N = 17) živi v razširjeni družini, vendar niti eden od njih ne navaja osamljenosti (Tabela 2). Osamljenost depresija brez skupaj blaga izrazita N % N % N % N % Nikoli 56 68,3 25 30,5 1 1,2 82 100,0 Občasno 1 16,7 4 66,6 1 16,7 6 100,0 Vsak dan 2 16,6 5 41,7 5 41,7 12 100,0 Skupaj 59 59,0 34 34,0 7 7,0 100 100,0 Tabela 3: Delež depresije glede na delež osamljenosti koliko otrok imajo in koliko so oddaljeni od njihovega doma. Ti dve spremenljivki (število in oddaljenost otrok) tudi ne vplivata na osamljenost starostnika. Tudi ostali pomembni drugi količinsko ne vplivajo na osamljenost, ravno tako ne število možnih virov pomoči. Tako vsakodnevno kot občasno osamljenih starostnikov, je v našem vzorci zgolj 18%, kar je bistveno manj, kot je navedeno za slovenski prostor (33%). Zakaj je temu tako ne vemo, ker tega nismo raziskovali, možen razlog pa je dobra socialna mreža, ki jo ima prav vsak posameznik ali pa se morda skriva možen vzrok v sami definiciji osamljenosti, ki je izredno subjektivno čustvo in morda zato o tem ne želijo govoriti. Pri spremenljivki način bivanja v skupnem gospodinjstvu smo dobili pričakovan izstopajoč podatek, da so tisti, ki živijo sami, najbolj osamljeni. Morda pa ob tem še bolj izstopa podatek, da živeči v razširjeni družini, nikdar ne občutijo osamljenosti. S tem rezultatom lahko ponovno izpostavimo pomen družine za starostnika. Pričakovan rezultat smo dobili tudi pri spremenljivki zakonski stan, kjer so najbolj osamljeni ovdoveli, kar pomeni, da so se srečali z izgubo svojega partnerja, ki pa je po navedbah avtorjev (Kogoj, 2004; Pečjak, 2007; Ramovš, 2003) ena izmed najbolj bolečih izgub, saj so izgubili ne le partnerja, temveč tudi dolgoletnega prijatelja, sogovornika, skratka nekoga, ki jim je bil dolga leta v pomoč, oporo in veselje. Med obema kategorijama (živi sam, ovdovel) pa lahko potegnemo vzporednico, saj je v večini primerov edini razlog, da živijo sami, ravno vdovstvo. Zaskrbljujoč pa je tudi podatek, da tisti, ki so vsakodnevno osamljeni, hkrati tudi v visokem deležu izražajo blago depresivno razpoloženje, v manjšem deležu pa izrazito, kar nas je privedlo do sklepa, da je lahko prisotnost pogoste osamljenosti eden od možnih vzrokov za razvoj depresije. ZAKLJUČEK Naša raziskava je ugotavljala zgolj količino pomembnih oseb, ki jih ima vsak posameznik, kar pa morda za še realnejšo sliko ni dovolj. Raziskavo bi bilo dobro razširiti tudi v smislu same kvalitete odnosov in morebitne obojestranske dinamike. Signifikantno pomembna povezanost pa je ugotovljena pri deležu depresije glede na delež osamljenih, saj tisti, ki so vsakodnevno osamljeni (N = 12) v visokem deležu (N = 10) izražajo tako blago (N = 5), kot izrazito (N = 5) depresijo (Tabela 4). Ob upoštevanju dejstva, da je starost posebno obdobje in da se naše prebivalstvo stara, bodo v bodoče potrebna dodatna znanja s področje gerontologije, spremeniti bo potrebno tudi negativno mišljenje o sami starosti in staranju nasploh, k zmanjšanju osamljenosti pa bi veliko pripomogla tudi ponovna oživitev tradicionalne družine, ki bi združila »staro in mlado« ter tako poskrbela za nujno potrebno izmenjavo nematerialnih dobrin. RAZPRAVA LITERATURA: Slaba tretjina starostnikov živi samih, največ jih živi v skupnem gospodinjstvu s partnerjem, izredno malo pa v razširjeni družini, kar potrjuje navedbe avtorjev o razpadu tradicionalne družine. Kljub temu razpadu, pa je družina za starostnike izredno pomembna, saj so jim glede na naše rezultate najpomembnejši ravno družinski člani. Tudi pri morebitnem iskanju pomoči, bi se v največji meri obračali na svojo družino, predvsem na partnerja in še v večji meri na otroke. Otroci so jim najpomembnejši in jim hkrati predstavljajo najpomembnejši vir pomoči ter socialne opore. Pri tem ni pomembno 1. Bekhet AK, Zauszniewski JA, Nakhla WE. Loneliness: A Concept Analysis. Nursing Forum. 2008; 43(4):207-13. Dostopno na: http://web.ebscohost.com/ ehost/pdfviewer/pdfviewer?vid = 54&hid = 102&sid = 7329bac9-7e51-45b897b1-b559dd8353e6%40sessionmgr113 (14.04.2010). 234 235 Živim sam, nisem osamljen 2. D’Ath P, Katona P, Mullan E, Evans S, Katona C. Screening, detection and management of depression in elderly primary care attenders. I: The acceptability and performance of the 15 item Geriatric Depression Scale (GDS15) and the development of short versions. Fam Pract 1994; 11(3): 260-6. 3. Gašparovič M. Priročnik za družinske negovalce. Grosuplje: Dom starejših občanov Grosuplje; 2007 4. Hlebec V, Kogovšek T, Domajnko B, Pahor M. Kako misliti, opazovati in razumeti omrežja starejših ljudi v Sloveniji. In: Hlebec V, edt. Starejši ljudje v družbi sprememb. Maribor: Aristej; 2009: 153-68. 5. Kobentar R. Socialni odnosi v starosti [magistrsko delo]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani; 2003. 6. Kogoj A. Psihološke potrebe v starosti. Starost, staranje in skrb za stare – XI. kongres in 141. skupščina slovenskega zdravniškega društva; 2004 Okt 1516; Ljubljana, Slovenija. Ljubljana: Zdrav Vestn. 2004;73:749-51. Dostopno na: http://vestnik.szd.si/st4-10/749-751.pdf (15.03.2010). Marija Sabrina Vratarič, Radojka Kobentar 14. Routasalo PE, Savikko N, Tilvis RS, Strandberg TE, Pitkälä KH. Social Contacts and Their Relationship to Loneliness among Aged People – A Population-Based Study. Gerontology. 2006; 52:181-187. Dostopno na: http://web.ebscohost. com/ehost/pdfviewer/pdfviewer?vid = 29&hid = 102&sid = 7329bac9-7e5145b8-97b1-b559dd8353e6%40sessionmgr113 (14.04.2010). 15. Rudolf M. Depresija v starosti. In: Pišljar M, edt. Obravnava bolnikov z demenco in starostno depresijo; 2004 Okt 29; Idrija, Slovenija. Idrija: Psihiatrična bolnišnica Idrija; 2004. 16. Skela Savič B. Staranje in zdravje-izzivi za zdravstveno nego. In: Hvalič-Touzery S, Kaučič BM, Kocijančič M, Rustja N, eds. Priložnosti za izboljševanje klinične prakse na področju zdravstvene nege starostnika – 1.strokovni posvet z učnimi delavnicami z mednarodno udeležbo; 2010 Jun 21-22; Ljubljana, Slovenija. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego; 2010. 17. Statistični urad Republike Slovenije. Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj, 2002. Dostopno na: http://www.stat.si/popis2002/si/default.html (15.03.2010) 7. Kristančič A. Nova podoba staranja – siva revolucija. Ljubljana: AA Inserco; 2005. 8. Mali J. Starost, emocije in emocionalno delo v domovih za stare. Socialno delo. 2002; 41(6): 317-23 9. Nilsson B, Lindström U. A, Naden D. Is loneliness a psychological dysfunction. A literary study of the phenomenon of loneliness. Scand J Caring Sci. 2006; 20: 93-101. Dostopno na: http://web.ebscohost.com/ehost/pdfviewer/pdfviewer?vid = 25&hid = 102&sid = 7329bac9-7e51-45b8-97b1b559dd8353e6%40sessionmgr113 (31.03.2010). 10. Nunnally JC, Bernstein IH. Psychometric theory (3rd ed). New York: McGraw-Hill; 1994. 11. Pahor M, Domajnko B, Hlebec V. splet zdravja in bolezni: socialna omrežja starejših kot dejavnik zdravja. In: Hlebec V, edt. Starejši ljudje v družbi sprememb. Maribor: Aristej; 2009: 221-36. 12. Pečjak V, Pečjak M. Psihologija staranja. Bled: Samozaložba; 2007. 13. Ramovš J. Kakovostna starost. Socialna gerontologija in gerontagogika. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka in Slovenska akademija znanosti in umetnosti; 2003. 236 237 Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun Starostnik in tehnologija The elderly and technology Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun POVZETEK ABSTRACT Dandanes je podaljševanje življenjske dobe realnost sodobne družbe, in v prihodnosti lahko pričakujemo, da bo skoraj tretjina Slovencev starejša od 64 let. S ciljem izboljšanja zdravja in povečanja kakovosti življenja starejših ljudi, nastajajo nove tehnološke rešitve, ki so zasnovane na gerontoloških znanstvenih spoznanjih o procesu staranja. V strokovnemu članku je analizirana prilagoditev naprednih tehnologij starejši generaciji (starim nad 65 let) ter omejitve in prednosti v interakciji starostnika in napredne informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT). Cilj članka je predstaviti nekatere aspekte razvoja IKT, ki je prilagojena lažji uporabi s strani starostnika in izpostaviti priložnosti, ki lahko izboljšajo starostniku dostopnost do naprednih IKT. Omejitve, ki jih prinaša starost kot na primer slabši vid, sluh, nemobilnost in številne druge morajo biti osnova za nadgradnjo programov izobraževanj s področja IKT namenjenih starostnikom ter razvoja IKT. Primer dobre prakse na področju izobraževanja starostnikov na področju IKT je evropski transverzalni projekt z naslovom “Promoting the improvement of elderly ICT skills and well-being by inter-generational and multi-sectoral education” (akronim PRIMER-ICT), ki ga je koordinirala Fakulteta za zdravstvene vede Univerze v Mariboru ter je vključeval še partnerje iz Avstrije, Irske in Velike Britanije. Eden poglavitnih Nowadays the prolongation of life is reality in the modern society; therefore in future we can expect that almost a third of Slovenian population will be older than 64 years. Many new technological solutions are invented, according to evidence based gerontological nursing in order to enhance the health and increase the quality of elderly’s people life. The professional article analyses the adaptations of the advanced technologies to the elderly generation (elderly aged over 65 years) and the limitations and advantages of the elderly using the information and communication technologies (ICT). The object of the article is to present some aspects of the ICT development, which is adjusted and easy to use by elderly people and to highlight the opportunities, which can improve the access of the advanced ICT to elderly people. In old age elderly people experience many old age disabilities (e. g. hearing impairment, vision impairment, immobility etc.) and those disabilities have to be the guidelines for the development of ICT training programs for the elderly people. An European transversal project entitled“Promoting the improvement of elderly ICT skills and well-being by inter-generational and multi-sectoral education” (acronym PRIMER-ICT) is an example of good practice in the field of educating elderly people the ICT skills. The project was coordinated by the Fac- FZV UM Maja Dijanič - majchy111@gmail.com viš. predav. mag. Milica Lahe - milica.lahe@uni-mb.si asist. mag. Helena Blažun - helena.blazun@uni-mb.si 238 ciljev projekta je bilo izobraževanje starostnikov na področju IKT z uporabo intergeneracijskih in multisektorskih pristopov na treh nivojih. Ključne besede: Starostnik, informacijska in komunikacijska tehnologija, računalnik, svetovni splet (Internet), izobraževanje ulty of Health Sciences at the University of Maribor and included project partners from Austria, Ireland and Great Britain. One of the basic aim of the project was to educate the elderly in the field of ICT by using intergenerational and multisectoral approaches on three levels. Keywords: Elderly person, Information and communication technology, computer, World Wide Web (Internet), education UVOD Vsi se staramo vse življenje. Vsak se stara drugače, na svoj način. Mnogi ljudje na starost gledajo z negativnimi očmi, s pesimizmom, kar ne preseneča, saj je v naši družbi starost označena kot nekaj nezaželenega. Spet drugi pa sprejmejo staranje bolj pozitivno in živijo aktivno in zdravo ter starost sprejemajo kot priložnost in se tretjega življenjskega obdobja neverjetno veselijo. Podaljševanje življenjske dobe je najbolj značilen demografski pojav sodobne družbe, ki skupaj z nižanjem rodnosti vodi v staranje prebivalstva (Malačič, 2008). Leta 2050 lahko pričakujemo, da bo skoraj tretjina Slovencev starejša od 64 let, zato je pomembno, da se družba pripravlja na potrebe starostnikov in premostitve omejitve, ki jih staranje prinaša (United Nations, 2007). Starost je naraven pojav vsakega živega bitja in je neizogibno povezan z upadom biološkega, psihološkega in socialnega delovanja. Kadar govorimo o starosti, imamo v mislih nekaj statičnega, življenjsko obdobje, medtem ko pojem staranje opredeljujemo kot kompleksen proces, ki traja od rojstva do smrti (Accetto, 1987). S starostjo se manjšajo možnosti za ustvarjalno uresničevanje vrednot, večajo pa možnosti za zavzemanje smiselnega stališča do dosežkov v življenju in do starostnih težav. S staranjem slabijo moči za telesno delo in napore, peša spomin in druge duševne zmožnosti. Upada torej večina zmožnosti, ki jih potrebuje za kakovostno staranje. Vse pogostejši sopotnik postaja bolezen, osamljenost in družbena odrinjenost (HojnikZupanc, 1999). STAROST IN STARANJE O tem, zakaj se ljudje staramo, obstaja več teorij, vsaka od njih pa s svojega zornega kota pojasnjuje proces staranja. Razlikujemo biološke, psihološke in sociološke teorije staranja (Pečjak, 2007; Požarnik, 1981). Ena najbolj znanih teorij staranja je biološka teorija nošnje in trganja, ki primerja telo z obleko, ki se z nošenjem trga ali pa s strojem katerega deli se izrabljajo. Zato je staranje neizogibno in sorazmerno z dolžino življenja. Vendar če sklepamo po tej teoriji, bi se morali hitreje starati posamezniki, ki so v življenju aktivnejši, v resnici pa vemo, da ni vedno tako. Staranje je odvisno od stopnje posameznikove zrelosti, kako se v starosti počuti, koliko sožitja z ljudmi lahko zgradi in 239 Starostnik in tehnologija Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun podobno. Po psihološki teoriji staranja se osebnostno manj zreli in manj sposobni ljudje starajo prej, ljudje z veliko interesi, aktivni in samostojni pa pozneje. Sociološke teorije staranja pa ugotavljajo, da lahko razumemo spremembo osebnosti v procesu staranja le, če opazujemo odnose, ki jih imajo ljudje med seboj. Osredotočajo se predvsem na to, kako posameznik vpliva na družbo in pa kako družba vpliva na posameznika, ko se le ta postara. Po tej teoriji, je človekovo počutje v starosti odvisno predvsem od pričakovanj okolja (Pečjak, 2007; Požarnik, 1981). PREDSTAVITEV INTERAKCIJE TEHNOLOGIJA-STAROSTNIK, STAROSTNIK-TEHNOLOGIJA Živimo v družbi, ki temelji na znanju, informacijah, v svetu svetovnega spleta (Interneta) in najrazličnejših vrst komunikacij, ki temeljijo prav na računalniku, svetovnemu spletu (Internetu) ter spletnih ali informatiziranih socialnih mrežah. Imeti pravilno informacijo v pravem trenutku na pravem mestu in v času, ko jo potrebujemo, pomeni biti bogat, pomeni biti samozavesten in močan. Na vsakem koraku smo priča bliskovitemu tehnološkemu razvoju. Že preprosti vsakodnevni opravki so povezani z vrsto tehnoloških naprav in s tem sposobnostmi njihovega upravljanja. Še pred nekaj desetletji v vsakdanjem življenju nismo uporabljali tehnologije, danes pa lahko že obisk trgovine, banke ali zdravnika predstavlja precejšen problem predvsem za starostnike. Le teh pa je vedno več. Z leti starostniki vse težje dojemajo, kako je lahko njihovo hranilno knjižico, ki so jo uporabljali dolga leta, zamenjala plastična kartica, s katero namesto uslužbencu na banki, rokujejo na bančnem avtomatu ali z njo plačajo svoj nakup v trgovini. Starostnik kot specifični uporabnik računalniško podprtih rešitev je in mora biti del vpliva razvoja informacijsko komunikacijskih tehnologij na družbo, ki nadalje vpliva na posameznika – starostnika kot uporabnika, ter se skladno s potrebami najprej posameznika – starostnika kot uporabnika ter posledično s tem vpliva na družbo, spreminja, prilagaja (Slika 1). In predvsem zavedanje tega lahko doprinese k boljšim rezultatom, tako iz aspekta razvoja IKT, kakor kasneje pri sami uporabi IKT s strani starostnika (Blažun, 2010). V članku bomo opredeljevali tudi ovire oziroma zadržke uporabnika - starostnika za uporabo informacijske tehnologije ter diskutirali o možnostih za premostitev le teh v smislu predstavitve pozitivnega vpliva IKT na uporabnika - starostnika in ob uporabi informacijske tehnologije njihove boljše vključitve v družbo in s tem povečanje njihove aktivnosti v družbi za boljšo kakovost življenja starostnika. Slika 1: Interakcija; IKT-Družba-Starostnik Vir: Blažun, 2010, slika 2 240 Ena izmed glavnih smernic Svetovne zdravstvene organizacije (v nadaljevanju SZO) je predstaviti aktivno staranje kot vseživljenjski proces, ter vključitev mest, da le ta postanejo prijaznejša do starejših ljudi in s tem tudi ozaveščati vse prebivalce, da so starostniki del družbe. Da bi ostali v stiku z ljudmi, dejavnostmi in s svetom je potreba po IKT še večja. Pri SZO so ugotovili, da je precejšnja razlika med razvitimi in nerazvitimi državami. V nerazvitih državah in Ruski federaciji večina starejše populacije nima možnosti do uporabe svetovnega spleta(Interneta). Dostop do računalnika je ponekod mogoč, vendar je starostnike strah pred uporabno tovrstne tehnologije, saj jim ni poznana. Zato so v nerazvitih državah mediji pri starejši populaciji omejeni na radio, televizijo in časopis. Medtem ko sta v razvitih državah računalnik in svetovni splet (Internet) zelo cenjena, predvsem zaradi vsestranskosti in razumljivosti. Se pa starostniki srečujejo z drugimi težavami in sicer kako ob poplavi informacij, najti iskano informacijo pravočasno (World Health Organization, 2007). Mlajši sloji prebivalstva uporabljajo nove IKT in jemljejo informacijsko pismenost kot nekaj samoumevnega. Na drugi strani pa populacija starejših ljudi ostaja»informacijsko revna« (Lenarčič, 2005). Starejši gledajo na novosti z negativnimi očmi, kot na primer: »to ni zame», »nisem sposoben, da bi se tega naučil uporabljati«, »sem prestar« ipd. Starejši ljudje ne zaupajo vase in niso dovolj motivirani za učenje računalniških spretnosti, vse to pa v veliki meri vpliva na predsodke, ki jih imajo starejši do uporabe tehnologije. Ne obstaja soodvisnost med starostjo in zanimanjem za tehnologijo. Sposobnosti v starosti res upadajo, a ne tako hitro in intenzivno kot mnogi mislijo. Raziskave so pokazale, da izkušnje z računalnikom večajo njihovo dojemanje uporabe računalnika kot enostavnega za uporabo ter učinkovitosti interneta ter zmanjšuje občutek, da je z njim zapleteno (Adams, Stubbs in Woods, 2005). Če starostniki pozitivno doživljajo ˝dojemanje uporabnosti˝, ˝enostavnost uporabe˝ in ˝učinkovitost interneta˝, ga uporabljajo bolj pogosto (Kim, 2008). Mnogi starostniki se novih IKT pravzaprav bojijo uporabljati, ne vidijo prednosti uporabe le teh ali pa preprosto nimajo interesa. V današnjem času nove IKT ponujajo toliko novih možnosti in prepričani smo, da bi marsikateremu starostniku olajšali življenje ali pa izboljšali kakovost življenja. Najpogostejša oblika preživljanja prostega časa pri starejših ljudeh je gledanje televizije in poslušanje radia. Nove IKT bi starejšim ljudem omogočile bolj raznoliko preživljanje prostega časa. Veliko starejših ljudi ima sorodnike ali pa znance v tujini in se zaradi visokih stroškov telefonskega pogovora ne pokličejo pogosto. Preko komunikacijskega omrežja, kot je na primer program Skype bi se lahko pogovarjali vsak dan, kadarkoli bi želeli. Program Skype je brezplačen, plačati je potrebno le naročnino ponudniku, ki omogoča dostop do svetovnega splet (Interneta) Za video klic, v katerem sogovornika lahko vidite preko kamere, pa potrebujete še spletno kamero. Spletne kamere so odlična rešitev za ohranjanje stikov, so enostavne za uporabo in cenovno ugodne. Starejši ljudje bodo veseli, ker se bodo lahko pogovarjali in hkrati videli družino, prijatelje ali znance. S starostjo se lahko zmanjšajo socialni stiki zaradi upokojitve, selitve otrok, izgube partnerja ali nemobilnosti. Nove IKT pa jim omogočajo da so še vedno v stiku z svojimi bližnjimi in da z njimi delijo pomembne trenutke ne glede na geografsko razdaljo. Predvsem imajo nove IKT pomembno vlogo pri starostnikih, ki zaradi bolezni, ne morejo zapustiti svojega stanovanja (Adler, 2002). Strategija i2010 izpostavlja neodvisno življenje, pri čemer pomaga IKT. Starejšim ljudem bi bilo omogočeno živeti dalj časa v svojem okolju in tako bi jim zagotovili avtonomijo in visoko kakovost življenja. Po potrebi bi namreč dobili pomoč pri dnevnih opravilih, lahko bi se nadzorovalo njihovo 241 Starostnik in tehnologija zdravje in dejavnosti, s tem pa bi se zmanjšala potreba po institucionalnem varstvu. IKT naj bi povečala tudi varnost starih ljudi in jim omogočila hiter dostop do socialnih, zdravstvenih in urgentnih storitev. Najbolj pomembno pa je, da bi jim omogočala ohraniti stike z družino in pripomogla, da bi ostali aktivni član družbe (European Communities, 2007). Ena izmed rešitev so tudi storitve oskrbe na daljavo ali »telecare« in »telemedicine«, ki omogočajo zamenjavo za osebne stike med zdravstvenim osebjem in bolnikom (Adler, 2002) Primer dobre prakse so izvedli v Edinburgu na Škotskem. Nove tehnologije so namestili v tri tisoč običajnih hiš. Vsi imajo paket Tele-oskrba, ki vključuje detektorje dima, poplav, visokih temperatur ipd. Dodatno, pa jim je na voljo še, detektor inkontinence in avtomatična opozorilna sporočila (npr. »mami, čas je za tvoje zdravilo«, »mami, kam greš sredi noči«) in video nadzor ob vhodu (Eurofamcare consortium, 2006). Najpreprostejša rešitev je posebni telefon za klic na pomoč, ki je v Sloveniji poznan kot telefon z rdečim gumbom (ang. lifeline). Oskrba na daljavo je sodoben pristop k pomoči starejšim, trajno bolnim in invalidnim osebam, ki sami živijo v svojem domačem okolju. Uporaba IKT pomaga pri zagotavljanju vsesplošnih koristi za kakovost in učinkovitost zdravstva (t.i.«e-zdravje«). IKT pomagajo s postavljanjem diagnoz na daljavo ter spremljanje bolnikovega stanja na daljavo. Tako tehnologija ne olajša življenja samo starostniku in zdravstvenemu osebju, temveč pomaga tudi sorodnikom starostnika, njegovi družini oziroma neformalnim oskrbovalcem. Oskrbovalci starejših oseb, bodisi sorodniki ali znanci so pogosto v strahu, da starejši osebi ne bodo vedno na voljo, ko jih bo le ta potrebovala. Soočajo se z strahom, kako bodo uskladili službo, svojo družino in oskrbo starejše osebe. Oskrbovalce starejših oseb lahko razbremeni pametna domača tehnologija, saj nudi pomoč pri nadzorovanju oskrbovanih oseb ali pa olajša vodenje in načrtovanje oskrbe. Raziskovalci pa začenjajo posvečati pozornost psihološkemu učinku uporabe svetovnega spleta (Interneta) in raziskave so pokazale, da ima svetovni splet (Internet) pozitivni vpliv na starejše ljudi in njihovo psihično počutje. (White, 1998, v Persson in Yiwei, 2002) je izvedel študijo, v domu starostnikov in sicer med tistimi, ki so dobili priložnost, da se naučijo uporabljati svetovni splet (Internet). Po končanem tečaju so starejši ljudje bili manj osamljeni in bolj družabni, kot pa pred tečajem, bili so ponosni, da so se naučili nekaj novega. Svetovni splet (Internet) jim je spremenil pogled na svet in dobili so veliko novih prijateljev po vsem svetu. Druga raziskava, ki jo je izvedel (White, 2000, v Persson in Yiwei, 2002) je odkrila pozitivne odzive na različna spletna socialna omrežja kot so Facebook in Twitter. Raziskava je bila narejena v sodelovanju z internetno stranjo Senior Net, kjer uporabniki komunicirajo in si izmenjujejo mnenja o različnih temah, ki so njim aktualne. Vzorec je vključeval 136 starejših ljudi, ki uporabljajo imenovano internetno stran. Večina (86%) jih dnevno uporablja svetovi splet (Internet) in preživijo tudi do 17 ur tedensko na svetovnem spletu (Internetu). Starejši ljudje, ki preživijo več časa na svetovnem splet (Internetu)u, so bili manj pod stresom, v primerjavi s tistimi, ki spleta sploh ne uporabljajo (Persson in Yiwei, 2002). Znanstveniki s področja nevrologije na University of California Los Angeles so odkrili, da uporaba svetovnega spleta (Interneta) bolj stimulira delovanje možganov kot navadno branje časopisa ali knjig. Pri izvedbi raziskave na skupini starostnikov, so ugotovili povečano aktivnost možganov še nekaj ur potem, ko so prenehali brskati po svetovnem spletu (Internetu). Sklepajo, da lahko uporaba svetovnega spleta (Interneta) pomaga 242 Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun starostnikom pri premagovanju demence in nekaterih drugih s starostjo povezanih nevroloških motenj (Science Daily: The Gerontological Society of America, 2007). Trenutno lahko rečemo, da so starostniki v večini izključeni iz informacijske družbe, saj je v Sloveniji informatizacija potekala predvsem v okviru izobraževanj in delovnega procesa, iz katerega pa so bili današnji starostniki že izključeni, saj so bili že upokojeni. Izraz digitalni razkorak oziroma digitalna ali informacijska ločnica na splošni ravni označuje prepad med tistimi, ki imajo dostop in tistimi, ki nimajo dostopa do novih IKT ter storitev poveznih z njimi (Lenarčič, 2005). Ko govorimo o digitalnem razkoraku, se moramo zavedati, da pomemben ali celo najpomembnejši dejavnik dostopnosti do tehničnih novosti predstavlja ustrezna informiranost potencialnih uporabnikov (Lenarčič, 2005). Vprašanje je, kako ozaveščati starostnike s prednostim, ki jih ponujajo nove IKT? Veliko starejših ljudi je težje mobilnih, bolnih in so zato omejeni zgolj na lastno stanovanje, ne vključujejo se v društva in zato so mediji omejeni na radio, televizijo in časopis. Zelo cenjene so informacije, ki jih starejši dobijo na oglasnih deskah, v lokalni skupnosti, bolnišnicah in javnih prevozih. Takšne informacije so zanje najbolj pomembne. Informacija iz ust do ust je ključna in najbolj cenjena za starejšo populacijo pri vseh kontaktih z družino, prijatelji, preko združenj, verske skupnosti itd. Ustna informacija je zelo pomembna tudi za tiste, ki so nepismeni in slabovidni. Stopnja nepismenosti pri starejših je še vedno visoka v razvijajočih državah, kakor tudi v že razvitih državah. Starostniki si želijo informacij, ki so lahko dostopne in širše razpršene po celi skupnosti in tem informacijam zaupajo. Največja ovira pri komunikaciji z starostniki, je kako vidno in slušno predstaviti informacijo. Velikost črk v časopisih, na televizijskih sprejemnikih je premajhna. Slušna informacija je prevečkrat podana prehitro, tako oglaševanje na televiziji in radiu, kot tudi pogovori v vsakdanjem življenju in tako se izgubi glavna nit informacije. Jezik je prezahteven, z veliko nepoznanih terminov (World Health Organization, 2007). Da je starost zelo pomemben dejavnik dostopa in uporabe novih IKT, potrjuje tudi angleška empirična študija o uporabi novih IKT, ki je bila izvedena med posamezniki starih nad 60 let (Selwyn, Gorard, Furlong in Madden, 2003).Mobilni telefon je v primerjavi z svetovnim spletom lažje dosegljiv in tudi enostavnješi za uporabo, zato je v populaciji starejših ljudi tudi vse bolj priljubljen (Rice in Katz, 2003). Ne glede na možnosti, ki jih ponuja svetovni splet (Internet) že vrsto let, se vsebine, ki so namenjene tretji generaciji, zadnja leta šele razvijajo. Lansko leto je Ministrstvo za javno upravo pripravilo državni postal za starejše in upokojence. Namen tega portala je približati svetovni splet tretji generaciji in olajšati iskanje pomembnih informacij. Portal je pohvale vreden, poleg koristnih informacij za starejše ljudi, jim ponuja tudi vodič po strojni opremi, vodič po svetovnem spletu (Internetu), vodič po osnovah spletnega iskanja in tudi vodič o varnosti na svetovnem spletu. Ob vsem tem, na spletni strani obstaja možnost povečanja pisave, kar starostniku olajša pregledovanje vsebin (Ministrstvo za javno upravo, 2009). Kljub omenjenemu pa večina tehnologije ni prilagojena starejši populaciji oziroma ni razvita z mislijo na starejše uporabnike, zaradi česar nove IKT niso zanimive oziroma uporabne za večino starejših ljudi (Lenarčič, 2005). Med najpogostejšimi razlogi, zakaj starostniki ne uporabljajo računalnika bolj pogosto, so pomanjkanje potreb starostnikov ali zahtevnost računalniškega znanja, pomanjkanje 243 Starostnik in tehnologija priložnosti za učenje dela z računalniki in občutek da so računalniki prezahtevni. Pomanjkanje izobraževanja, velja izpostaviti kot največjo oviro, zaradi katere se starostniki ne odločajo za nakup računalnika (Kim, 2008). Eden izmed poglavitnih razlogov za neuporabo novih IKT je tudi neznanje uporabe le-te, saj do pred nekaj leti programov računalniške pismenosti za starejše ljudi niso izvajali v tako velikem obsegu. Leto 2012 je Evropska unija razglasila za leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti. Verjetno je zaradi tega opaziti povečano aktivnost na tem področju. Tudi na Fakulteti za zdravstvene vede se zavedamo, da IKT predstavlja za starejše ljudi precej novo področje in da potrebujejo čim več možnosti za pridobitev računalniških spretnosti, predvsem pa je pomembno raziskati in ugotoviti pravilne didaktične pristope, ki bodo starostnikom v pomoč in motivacijo za učenje IKT veščin. Prav zaradi tega je nastala ideja o izvedbi projekta PRIMER ICT, ki se je začel januarja 2009 in je trajal 24 mesecev. V sklopu projekta so raziskovalci razvili inovativno metodo poučevanja starostnikov IKT veščin in sicer so bili v prvi fazi vključeni učitelji (študenti zdravstvenih ved in računalništva ter informatike), ki so v drugi fazi učili multiplikatorje (prostovoljce najrazličnejših profilov od medicinskih sester do upokojencev) ter obe skupini, ki sta v tretji fazi z metodo individualnega poučevanja delovali s starostnikom. V okviru projekta so bili razviti učni materiali za učitelje, multiplikatorje in starostnike, ki so bili iz angleškega jezika prevedeni tako v slovenski, kakor tudi nemški jezik. IKT tečaji so bili tudi primerno promovirani, da so dosegli najširši spekter posameznikov tako učiteljev, multiplikatorjev, kakor starostnikov v sklopu organizacije promocijskih delavnic, na katerih so bili predstavljeni materiali projekta, e-učni materiali, udeleženci so lahko med seboj diskutirali in najpomembneje se navadili drug drugega, da so v nadaljnjem procesu izobraževanja dosegali čim boljše rezultate (University of Maribor, University College Dublin, University of Surrey, University of Applied Sciences, 2011). Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun doživetje! Vendar smo za vse to potrebovali 2 uri – po tečaju so bili udeleženci resnično utrujeni. V nadaljevanju bom pripravila tečaj na podlagi izvedenih učnih ur, da bodo lahko udeleženci vadili neodvisno. Seveda pa bomo vse ponovili na naslednji učni uri.” (Multiplikatorka, 25 let, Avstrija) (Faculty of Health and Medical Sciences, University of Surrey, 2011) “Kot začetnik sem doživljal drugačno zmedeno izkušnjo, vendar se prav zdaj začenjam zavedati pomembnosti … Zdaj je zaprto področje jasno, hvala vsem vključenim.” (Starostnik, 72 let, VB) (Faculty of Health and Medical Sciences, University of Surrey, 2011) “Še vedno imam težave z obvladovanjem miške, čeprav uporabljam prilagojeno miško, imam močan artritis, vendar mi študenti zdravstvene nege pomagajo.” (Starostnik, 74 let, Irska) (Faculty of Health and Medical Sciences, University of Surrey, 2011) ZAKLJUČEK Kot primer dobre prakse smo že omenili projekt PRIMER-ICT v nadaljevanju pa predstavljamo nekaj izjav sodelujočih multiplikatorjev in starostnikov ob izvedbi IKT tečajev: Staranje družbe ne smemo razumeti kot nekaj negativnega, saj pomeni, da ljudje živimo dlje in to je pozitivno, saj lahko dlje prispevamo k večji blaginji in h višji kakovosti življenja. Da pa bi bilo to mogoče, morajo imeti starostniki možnost za dostojno življenje in možnost, da izberejo sebi čim bolj ustrezen življenjski slog. IKT so se v zadnjem desetletju pokazale kot učinkoviti pripomoček kakovostnejšega življenja in to dejstvo lahko opredelimo z razširjenostjo uporabe računalnika, svetovnega spleta (Interneta) in mobilne tehnologije. Nove IKT lahko starostniku omogočajo raznovrstno preživljanje prostega časa, ohranjanje stikov s sorodniki in prijatelji ter bolj samostojno in neodvisno življenje. Sodobne IKT pa ne nudijo pomoč zgolj starostniku, temveč tudi zdravstvenim delavcem in oskrbovalcem starostnika, kar posredno vpliva tudi na kakovost življenja starejših oseb. Pomembno je seznanjati starejšo generacijo z novostmi, ki jih prinašata sodobna družba in moderna tehnologija. Tako pri oblikovanju slednje, kot tudi predstavitvi le te posameznikom je potrebno upoštevati omejitve in ovire starejših ljudi in tehnologijo predstaviti njim razumljivo. Zavedati se namreč moramo, da se prebivalstvo stara in bo tudi vedno več starejših ljudi. Vedno pomembnejše tako postaja medgeneracijsko sodelovanje. Strokovnjaki s področja gerontologije in gerontagogike v Sloveniji opozarjajo na nevarnost zloma medgeneracijske solidarnosti. Da do tega ne bi prišlo, Ramovš (2003) predlaga, da bi bilo med drugim potrebno oblikovati nove socialne mreže za sožitje generacij v današnjih življenjskih razmerah ter oblikovati ugodne razmere za osebno pripravo na kakovostno starost. Za današnjo srednjo generacijo je sedaj pravi čas, da začne pripravljati sebe in družbene razmere za svojo starost. Starejši ljudje imajo še veliko življenjske energije in izkušenj, ki jih mora vsaka družba vključiti v svoje delovanje. Če hoče družba napredovati, mora imeti izdelane modele za sožitje starejših, srednjih in mlajših rodov, da prek njih starejši spontano vnašajo svoje izkušnje v življenje jutrišnjega dne. Ves kulturni napredek človeštva temelji na človekovi temeljni potrebi, da v drugem, zlasti pa v tretjem življenjskem obdobju preda svoje življenjske izkušnje ter spoznanja drugim ljudem in kulturi nasploh (Ramovš, 2003). “Naša prva učna ura je bila neverjetna. Na računalniku smo sestavili rojstnodnevno voščilo na katero smo vključili tudi fotografije, ki smo jih sneli iz Interneta. Fotografije smo oblikovali v programu Word, jih shranili, natisnili, ter nenazadnje ne najmanj pomembno tudi priložili kot priponko k elektronskemu sporočilu. To je bilo resnično V današnjem času računalnik postaja vse pomembnejši tudi v zdravstvu in zdravstveni negi. Pri celostni obravnavi pacienta nastaja ogromna zbirka podatkov, ki se v veliki večini še vedno beležijo na papirju. Z ustanovitvijo enotne baze podatkov, bi bili vsi pacientovi podatki shranjeni na enem mestu. Baza bi vsebovala osnovni obrazec, Ob navdušenju nad vsemi možnostmi in obljubami, ki jih prinaša tehnološki razvoj na področju novih IKT, prevečkrat pozabljamo, da je informacijska družba tudi vse bolj stara družba. Tega dejstva se premalo zavedajo zlasti proizvajalci in načrtovalci novih IKT ter storitev, ki jih slednje omogočajo, saj se posvečajo predvsem potrebam in zahtevam večinskih uporabnikov, med katerimi so ljudje iz prvega in drugega življenjskega obdobja. Posledica tega je relativno visoka stopnja izključenosti starejših ljudi iz informacijske družbe (Lenarčič, 2005). Nekateri proizvajaci in načrtovalci novih IKT pa se že zavedajo vedno večjega števila povpraševanja po izdelkih prilagojenih starejšim ljudem. V ta namen prihaja vedno več izdelkov, ki so namenjeni prav njim. V Veliki Britaniji je bil predstavljen nov računalnik, prilagojen starejšim uporabnikom. Ima poenostavljeno namizje imenovano SimplicITy-ima le šest programov, ki uporabnike usmerjajo na osnovne funkcije, kot so e-pošta in brskanje po spletu. Ko se uporabnik odloči, da preprostega namizja SimplicITy ne potrebuje več, ga lahko preprosto nadomesti s klasičnim Linux namizjem (BBC, 2009). 244 245 Starostnik in tehnologija katerega bi lahko uporabljale vse bolnišnice. Na takšen način bi olajšali delo zdravstvenim delavcem in poenostavili morebitno nadaljnje zdravljenje. V prihodnje bi lahko uvedli »posvet z zdravnikom« preko spletne kamere, predvsem za delo v ustanovah, kjer ni stalne prisotnosti zdravnika. To so predvsem domovi za starejše, zdravilišča ter v okviru patronažne zdravstvene nege. S tem bi prihranili tako čas, kakor tudi denar, obenem pa bi omogočili hitrejše ukrepanje in izvedbo zdravstvene nege pri pacientu. Da pa bi bile IKT uporabne in funkcionalne pa je potrebno izobraziti zdravstvene delavce za pravilno uporabo IKT ter jih seznaniti s prednostmi uporabe le teh, zaradi česar je izobraževanje iz IKT nujno v izobraževalnem procesu diplomiranih medicinskih sester na vseh nivojih. Seveda se je potrebno obenem zavedati, da IKT nikoli ne morejo nadomestiti človeškega stika, lahko pa pripomorejo k učinkovitejšemu zdravljenju. ZAHVALA: Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun 8. Faculty of Health and Medical Sciences, University of Surrey. (16. februar 2011). PRIMER-ICT: Final exploitation report. Guildford, UK. 9. Hojnik-Zupanc, I. (1999). Samostojnost starega človeka v družbenoprostorskem kontekstu. Ljubljana: Znanstvena knjižnica Fakultete za družbene vede. 10. Kim, Y. S. (2008). Reviewing and critiquing computer learning and usage among older adults. Educational Gerontology , 34, 709-735. 11. Lenarčič, B. (2005). Nove tehnologije pomagajo starim ljudem pri ohranjanju samostojnosti. Kakovostna starost , 8 (3), 42-46. Evropski projekt z naslovom “Promoting the improvement of elderly ICT skills and wellbeing by inter-generational and multi-sectoral education -PRIMER-ICT”je bil financiran s strani Evropske komisije pod številko sporazuma 2008-4279/001-001, ter številko projekta 143665-LLP-1-2008-1-SI-KA3-KA3MP. Zahvaljujemo se glavnima koordinatorjema prof. dr. Petru Kokolu in asist. mag. Heleni Blažun za dovoljenje uporabe podatkov projekta. 12. Malačič, J. (2008). Socialnoekonomske posledice staranja. Zdravniški vestnik , 793-798. LITERATURA 14. Pečjak, V. (2007). Psihologija staranja. Bled: samozaložba. 1. Accetto, B. (1987). Starost in staranje: osnove medicinske gerontologije. Ljubljana: Cankarjeva založba. 15. Persson, A. in Yiwei, C. (2002). Internet use among young and older adults:Relation to Psychological Well-Being. Prevzeto 4. april 2011 iz Educational Gerontology: http://www.informaworld.com/smpp/content~db=all~c ontent=a713844206 2. Adams, N., Stubbs, D. in Woods, V. (2005). Psychological barriers to Internet usage among older adults in the UK. Medical Informatics and the Internet in the Medicine , 30 (1), 3-17. 3. Adler, R. (2002). The Age Wave Meets The Technology Wave: Broadband And Older Americans. Prevzeto 17. februar 2011 iz SeniorNet: http://www.seniornet.org/downloads/broadband.pdf 4. BBC. (11. november 2009). New PC to encourage older adults. Prevzeto 12. april 2011 iz News: http://news.bbc.co.uk/2/hi/8352606.stm 5. Blažun, H. (2010). Vključevanje starostnikov v informatizirane socialne mreže. Maribor: Osebni arhiv - neobjavljeno. 6. Eurofamcare consortium. (2006). Examples of good and inovative practices in supporting family carers in Europe. Prevzeto 19. april 2011 iz http://www.uke. de/extern/eurofamcare/documents/deliverables/good_practice.pdf 7. European Communities. (2007). Independt Living for the Ageing Society. Prevzeto 21. februar 2011 iz http://ec.europa.eu/information_society/activities/policy_link/brochures/documents/independent_living.pdf 246 13. Ministrstvo za javno upravo. (2009). STAREJŠI, Državni portal za starejše in upokojence. Prevzeto 23. maj 2011 iz http://www.starejsi.gov.si/index.php 16. Požarnik, H. (1981). Umetnost staranja: leta, predsodki in dejstva. Ljubljana: Cankarjeva založba. 17. Ramovš, J. (2003). Kakovostna starost. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka. 18. Rice, E. R. in Katz, E. J. (2003). Comparing internet and mobile phone usage:digital divides of usage, adoption and dropouts. Telecommunications Policy , 27, 597-623. 19. Science Daily: The Gerontological Society of America. (20. november 2007). Brain Exercise Can Enhance Memory, Thinking, In Older Adults. Prevzeto 30. junij 2011 iz Science Daily: http://www.sciencedaily.com/releases/2007/11/071119100331.htm 20. Selwyn, N., Gorard, S., Furlong, J. in Madden, L. (2003). Older adults use of information and communications technology in everyday life. Ageing and society, 23 (5), 561-582. 21. United Nations. (2007). World Population Ageing 1950-2050. Prevzeto 3. junij 247 Starostnik in tehnologija 2011 iz http://www.un.org/esa/population/publications/WPA2007/Full_text. pdf TVEGANJE ZA PADCE MED STAROSTNIKI V DOMU UPOKOJENCEV RISK OF FALLS AMONG THE ELDERLY IN RESIDENTIAL HOME 22. University of Maribor,University College Dublin,University of Surrey,University od Applied Sciences. (2011). Final report:promoting the improvement of elderly ICT skills and well being by inter-generational and multi-sectoral educational (Primer-ICT). Maribor: Faculty of Health Sciences, University of Maribor. 23. World Health Organization. (2007). Global age friendly cities: A guide. Prevzeto 11. marec 2011 iz Ageing and life course, family and community health: http:// www.who.int/ageing/publications/Global_age_friendly_cities_Guide_English.pdf Matej Butala, Teja Eržen, Ajda Plos, Ester Benko POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Ta študija je pomembna zato, ker prikazuje problematiko padcev, dejavnikov tveganja za padce in njihovih posledic. Background: The study is important because it deals with falls, risk factors of falls and their consequences. Cilj: Glavni cilj raziskovanja je ugotoviti, katera so tveganja ter kateri so najpogostejši dejavniki tveganja za padce in ali obstajajo dejavniki tveganja za padce med starostniki, ki so pomični oziroma delno pomični. Metode: Študija je bila opravljena s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval šest vprašanj zaprtega tipa. Rezultati: Študija kaže, da je 70 % anketirancev ogrožena za padce, večina jih jemlje več kot štiri zdravila na dan in ne more vstati s stola v višini kolen brez uporabe rok. Razprava: Študija nakazuje, da so padci najpogostejši vzrok poškodb pri starostnikih v Sloveniji. Dejavnikov tveganja za padce je veliko, med najpogostejše spadajo neravna tla, mokre kopalnice, slaba osvetljenost ter neprimerni pripomočki za hojo. Aim: The main aim of the study is to find out which are the risks and which are the most common risk factors of falls among elderly. Methods: The study was run on survey questionnaire on six questions of a closed type. Results: The results of the study show that 70 % of the interviewees are endangered for falls. Most of them take more than four different drugs a day and are not able to stand up on their feet without using their hands. Discussion: The study confirms that falls are the most frequent causes of injuries among elderly in Slovenia. Risk factors for falls are many, the most frequent are uneven floor, slippy floor, poor light and unadequate walking instruments. Conclusion: Falls are the most common factors of injuries among elderly people. VŠZI UP Matej Butala - matej.butala@gmail.com Teja Eržen - teja.upfzzi@gmail.com Ajda Plos - Ajda23@gmail.com Ester Benko - ester.benko@vszi.upr.si 248 249 Tveganje za padce med starostniki v domu upokojencev Zaključek: Padci spadajo med najpogostejše dejavnike za poškodbe pri starostnikih. Preventivo pred padci bi močno olajšala uvedba Obrazca za ocenitev tveganja za padce pacienta. Tako bi pripomogli k boljši zdravstveni oskrbi in zmanjšanju števila padcev. Ključne besede: starostnik, dejavniki tveganja za padce The introduction of the Form to asses risks for patient falls would be the way of improving nursing care and reducing falls with elderly people. Key words: elderly, falls, fall’s risk factors padci, UVOD Zdravo staranje je zaradi naraščanja števila starejših ljudi izziv s katerim se danes soočajo tako v Evropi, kot tudi v Sloveniji. Delež ljudi starejših od 65 let, je v Sloveniji leta 2010 po podatkih Statističnega urada RS (2011) dosegel že 16,5 % in še narašča. Pri ohranjanju zdravja starostnikov imajo medicinske sestre pomembno vlogo. Na tem področju so v pomoč različni programi, med katerimi so najpomembnejši tisti, ki se osredotočajo na zdravo prehrano, varnost ter telesno, duševno in ekonomsko blaginjo (Hostnik, 2010). Padci so eden izmed pokazateljev kakovosti zdravstvene oskrbe in se, kot meni Čuk (2010), uvrščajo med tri najmanj želene dogodke pri zdravstveni negi v psihiatričnih bolnišnicah. Definirani so kot nenamerni, nepričakovani pristanek na tleh oziroma na nižji ravni. Večina padcev se začne v pokončnem položaju, vendar se padec prav tako zgodi pri vstajanju s stola ali postelje. Poškodba zaradi padca je opredeljena kot motnja v strukturi ali funkciji nekaterih delov telesa, ki je nastala zaradi nenačrtovanega dogodka (Psihiatrična bolnišnica Ormož, 2007). Padci so vodilni mehanizem poškodb pri starostnikih, ki so posledica fizioloških sprememb v starosti, kar se kaže kot spremembe vida, ravnotežja in propriocepcije, podaljšanega motoričnega reakcijskega časa ter nevroloških in mišično kostnih bolezni, kot je na primer osteoporoza. Obolevnost in umrljivost starostnikov pri poškodbah zaradi padcev, sta ne glede na stopnjo poškodbe, zaradi sprememb, ki se zgodijo v obdobju staranja, večji kot v drugih starostnih skupinah (Grmec, 2007). Saj starostniki dandanes živijo mnogo bolj aktivno življenje in imajo zato ob dejavnostih, ki jih opravljajo, še toliko več možnosti, da se poškodujejo. Padci predstavljajo splošen in kritičen problem starostnikov. Zaradi njih prihaja do velikega obsega obolelosti, smrtnosti in uporabe zdravstvenih storitev. Pogosto so resne poškodbe ob padcu vzrok za predčasno namestitev v institucionalno varstvo (Tomšič, 2011; Tomšič, Rugelj, 2011). Včasih pa se starostniki in svojci odločijo za namestitev v institucionalno varstvo, misleč, da bo starostnik tam bolj varen, da bo za njega dobro poskrbljeno. Dejstvo je, da je to za starostnika, vsaj na začetku, tuje okolje, v tujem okolju pa se ljudje sprva ne znajdejo tako dobro, kot v tistem okolju, na katerega so bili doslej navajeni. Zato je v domovih za ostarele povečana možnost, da pride do padca (Krapež, 2010). Keys in Tress (2004) ugotavljata, da ima 40 % starostnikov v domovih upokojencev zabeležen v anamnezi padec in nestabilnost ter v nadaljevanju opozarjata, da ima približno polovica starostnikov, ki so že padli, večjo verjetnost, da bodo ponovno 250 Matej Butala, Teja Eržen, Ajda Plos, Ester Benko padli, na kar opozarja še veliko drugih avtorjev (Berry, Miller, 2008; Fuller, 2000; Jensen, 2002). Ob spoznanju problema morajo biti zdravstveni delavci pozorni na dejavnike tveganja za padce preko celotne obravnave starostnika, kajti mnogi pravočasno ugotovljeni dejavniki tveganja so v pomoč pri odpravljanju nastalih zapletov, kot so padci in težje poškodbe ob padcih. Dejavniki tveganja za padce Dejavniki, ki vplivajo na pojav ali možnost padcev, se nanašajo na starostnike, okolje, materialne razmere in sposobnost zdravstvenih delavcev, da odkrijejo nevarnosti in te nevarnosti odstranijo, s čimer dodatno poskrbijo za varnost starostnikov. Poznanih je veliko vzrokov za padce pri starostnikih, ki so najpogosteje kombinacija bioloških, vedenjskih, socioekonomskih in dejavnikov fizičnega okolja. Biološki dejavniki, vezani na človeka, so predvsem posledica naravnega procesa staranja, kroničnih in akutnih obolenj (degenerativne spremembe sklepov, osteoporoza, Parkinsonova bolezen, bolezni ožilja, nevrološke motnje) (Rok Simon, 2004; Rok Simon, 2006). V starosti pogosto začne pešati telesna moč, kar povzroča poslabšanje hoje, težave z ravnotežjem, poslabša se nadzor drže in refleksi, staranje vpliva tudi na poslabšanje vida in sluha. Ti dejavniki pa zmanjšujejo sposobnost izogibanja padcem ob nepričakovanemu napačnemu koraku ali zdrsu. Strategije za lovljenje ravnotežja v starosti pri zdrsu naslednje: izogibanje padca s prenosom teže v kolkih ali s hitrimi koraki. Prav tako lahko nepravilno vstajanje s stola ali postelje predstavlja nevarnost za padce. Vzroki za padec so lahko tudi nepravilna obutev starostnika ter dejavniki iz okolja kot so mokra ali neravna tla, slaba osvetljenost prostorov, stopnice in drugo (Berry, Miller, 2008; Fuller, 2000; Keys, Tress, 2004; Rok Simon, 2006). Za starostnike je značilno, da jemljejo več zdravil dnevno, nekatera zdravila ali kombinacije zdravil, lahko povzročijo stranske učinke kot so omotica ali vrtoglavico, ki povečujejo verjetnost za padec (Bloch et al., 2011; Jensen, 2002; Rok Simon, 2006; Šiljeg, Turk, Kersnik, 2006; Todd, Skelton, 2004; Zeimer, 2008;). Prav tako pa je tudi koncentracija alkohola v krvi pri starostnikih večja v primerjavi z mladimi pri enaki količini popitega alkohola, ki je prav tako lahko dejavnik tveganja za padec (Rok Simon, 2006). NAMEN RAZISKAVE Pregled literature (Berry, Miller, 2008; Fuller, 2000; Keys, Tress, 2004;Čuk, 2010; Tomšič, 2011; Tomšič, Rugelj, 2011) kaže, da so padci pri starostnikih pogosti in so velikokrat vzrok za hospitalizacijo ali celo predčasen sprejem v institucionalno varstvo. Namen raziskave je predstaviti stopnjo tveganja ter dejavnike tveganja za padce pri starostnikih v institucionalnem varstvu. Cilji raziskave so: • Ugotoviti stopnjo tveganja za padce med starostniki, ki so pomični ali delno pomični v domu upokojencev, • Ugotoviti najpogostejši dejavnik tveganja za padce med starostniki v domu upokojencev in. • Pripraviti ustrezno dokumentacijo zdravstvene nege, ki bi ugotavljala dejavnike tveganja za padce med starostniki v institucionalni oskrbi. 251 Tveganje za padce med starostniki v domu upokojencev Matej Butala, Teja Eržen, Ajda Plos, Ester Benko Postavljeni hipotezi: • H 1: Med starostniki, ki so pomični ali delno pomični, obstaja relativno visoko tveganje za padce. • H 1: Med pomičnimi oziroma delno pomičnimi starostniki je najpogostejši dejavnik tveganja za padce jemanje več kot štiri zdravila na dan. Slika 1: Frekvenca razmerja med pritrdilnimi in nikalnimi odgovori na samoocenitveni vprašalnik za ugotavljanje stopnje tveganja za padce pri starostnikih METODOLOGIJA Uporabljena je bila kvantitativna metoda raziskovanja. Za zbiranje podatkov je bila uporabljena metoda anketiranja s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je bil povzet po ZZV Kranj (ZZV Kranj, 2010). Vprašalnik je poimenovan »Samoocenitveni vprašalnik za ugotavljanje stopnje tveganja za padce pri starejših«, ki vsebuje šest vprašanj zaprtega tipa, na katera so anketiranci odgovarjali z »DA« ali NE«. Trije ali več pritrdilni odgovori, predstavljajo za starostnika relativno visoko tveganje za padec. Raziskava je potekala v enem izmed domov upokojencev na Obali decembra 2010, v okviru izobraževalnega procesa študentov 1. letnika smeri zdravstvena nega Visoke šole za zdravstvo Izola. Študenti so pripravili za stanovalce srečanje, v katerem so stanovalcem predstavili pomen varnega gibanja, s poudarkom na preventivi ter dejavnikih tveganja za padce. V raziskavo so bili vključeni le stanovalci, ki so se udeležili srečanja in so bili starejši od 65 let ter so bili pomični ali delno pomični (tisti, ki so uporabljali tehnične pripomočke). Srečanja se je udeležilo 27 stanovalcev, od katerih je bilo 23 (85 %) starejših od 65 let. Med temi je bilo 16 žensk in 7 moških. Sodelovanje v raziskavi je bilo anonimno in prostovoljno. Študenti so pomagali pri izpolnjevanju vprašalnika starostnikom, ki so potrebovali pomoč. Pridobljeni podatki so bili obdelani s pomočjo programa Microsoft Excell 2007. Rezultati so prikazani numerično in grafično. REZULTATI Rezultati kažejo, da je na vprašanja v anketnem vprašalniku s tremi ali več pritrdilnimi odgovori odgovorilo 16 anketirancev (glej Tabela 1.), kar predstavlja kar dobri dve tretjini vseh anketiranih (glej Slika 1.). Tabela 2. prikazuje rezultate odgovorov na samoocenitveni vprašalnik za ugotavljanje stopnje tveganja za padce pri starostnikih. Iz rezultatov je razvidno, da je največ anketirancev pritrdilno odgovorilo na vprašanje »Ali jemljete več kot štiri zdravila na dan?« medtem, ko je najmanj anketirancev pritrdilo, da imajo postavljeno diagnozo kapi ali Parkinsonove bolezni. Odgovor DA Odgovor NE Ali ste v zadnjem letu padli? N (%) 9 (39,1 %) N (%) 14 (60,9 %) Ali jemljete več kot štiri zdravila na dan? 17 (73,9 %) 6 (26,1 %) Ali imate postavljeno diagnozo kapi ali Parkinsonove bolezni? 8 (34,8 %) 15 (65,2 %) Imate težave z ravnotežjem? 12 (52,2 %) 11 (47,8%) Ali se ustavite pri hoji, ko se pogovarjate? 14 (60,9 %) 9 (39,1 %) Ali ne morete vstati s stola v višini kolen brez uporabe rok 16 (69,6 %) 7 (30,4 %) Tabela 2: Odgovori na samoocenitveni vprašalnik za ugotavljanje stopnje tveganja za padce pri starostnikih RAZPRAVA Tabela 1: Odgovori na samoocenitveni vprašalnik za ugotavljanje stopnje tveganja za padce pri starostnikih 252 Z raziskavo, v kateri so bili anketirani starostniki v domu upokojencev, sta bili potrjeni obe zastavljeni hipotezi. In sicer je prva hipoteza pokazala, da med starostniki, ki so pomični ali delno pomični, obstaja relativno visoko tveganje za padce. Analiza raziskave je pokazala, da je kar 70 % anketirancev navedlo tri ali več pritrdilnih odgovorov, ki so predstavljali dejavnike tveganja za padce, kar predstavlja za starostnike relativno visoko tveganje za padec. Rezultati raziskave so primerljivi tako s slovenskimi kot tujimi raziskavami, kar navaja tudi raziskava (Rok Simon, 2006), ki pravi, da so padci najpogostejši vzroki poškodb pri starostnikih in ti predstavljajo tudi velik problem v 253 Tveganje za padce med starostniki v domu upokojencev Matej Butala, Teja Eržen, Ajda Plos, Ester Benko Sloveniji. V nadaljevanju avtor poudarja, da je letno sprejetih na zdravljenje v bolnišnico okoli 6500 starostnikov, od katerih med vzroki za hospitalizacijo zaradi poškodb prevladujejo padci. Tomšič in Rugelj (2011) navajata raziskavo, v kateri je zabeleženo, da vsako leto pade med populacijo približno 30 % starostnikov, od katerih 20 % potrebuje zdravstveno pomoč. Pogosto pa so posledice padcev lahko vzrok za predčasno namestitev starostnika v dom za ostarele (Tomšič Rugelj, 2011) . Zeimer (2008) prav tako poudarja, da so padci največji vzrok za poškodbe pri starostnikih, 30 % starostnikov, ki živi v različnih skupnostih, vsako leto pade. Todd in Skelton (2004) opozarjata, da imajo starostniki, ki so predhodno imeli zabeležen padec, dva do trikrat večjo verjetnost, da bodo ponovno padli v roku enega leta. Medtem pa Jensen s sodelavci (2002) ugotavlja, da je med starostniki največ padcev v domovih za ostarele, saj imajo kar trikrat večjo verjetnost za padce in pri tem devet krat večjo verjetnost, da pride do zloma. LITERATURA Z raziskavo je bila potrjena tudi druga hipoteza in sicer, da je najpogostejši dejavnik tveganja za padce med starostniki jemanje več kot štirih zdravil na dan. Raziskava je pokazala, da skoraj tri-četrt (73,9 %) anketirancev jemlje štiri ali več zdravil na dan. Kar je primerljivo z drugimi raziskavami, ki kažejo, da na padce močno vplivajo tudi zdravila, saj starostniki pogosto zaradi težav jemljejo več zdravil dnevno. Nekatera zdravila (kot so benzodiazepini, antidepresivi in antipsihotiki) ali kombinacije le - teh lahko povzročajo stranske učinke (vrtoglavico ali omotico), kar še poveča tveganje za padec (Bloch et al., 2011; Fuller, 2000; Rok Simon, 2006; Šiljeg, Turk, Kersnik, 2006; Todd, Skeleton, 2004). Tudi Zeimer (2008) opozarja, da pri starostnikih, ki jemljejo več kot štiri zdravila na dan, je večja verjetnost za padec. Primerljiva je tudi raziskava, ki jo je izvedel Šiljeg s sodelavci (2006) v enem izmed slovenskih domov upokojencev, v kateri je bilo vključenih 364 starostnikov, rezultati so pokazali, da imajo starostniki v povprečju predpisana štiri zdravila na dan. 4. Fuller GF. Falls in in the elderly. Am Fam Physician. 2000; 61(1): 2159-68. Dejavnikov tveganja za padce je še veliko. V literaturi je zaslediti, da so vzroki za padce pogosti tudi zaradi mokrih stopnic, neravnih tal, slabe osvetljenosti in neprimernih pripomočkov za hojo ter zaradi dejavnikov, kot so mišično skeletni problemi, deformirana stopala ter razna druga zdravstvena stanja (npr. infarkt, Parkinsonova bolezen, epilepsija, demenca, motnje ravnotežja, slab vid) (Berry, Miller, 2008; Shanthl, Krishnaswamy, 2005; Rok Simon, 2006). 7. Jensen J, Ollson-Lundin L, Nyberg L, Gustafson Y. Falls among frail older people in residential care. Scand J Public Health. 2002; 30(1): 54-61. 1. Berry SP, Miller RR. Falls: Epidemiology, Pathophysiology, and Relationship to fracture. Cur Ost Reports. 2008; 6(4): 149-54. 2. Bloch F, Thibaud M, Dugue B, Breque C, Rigaud AS, Kemoun G. Psychotropic drugs and falls in the elderly people: updated literature review and meta – analysis. J Aging Health. 2011; 23(2): 329-46. 3. Čuk V. Obvladovanje neželenih dogodkov v zdravstveni negi v psihiatričnih bolnišnicah. Obzor Zdr N. 2010; 44(1): 21-6. 5. Grmec Š. Posebnost poškodb pri starostniku. In: Černivec J, eds. Zbornik predavanj 22. strokovno srečanje Strokovne sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v socialnih zavodih, Maribor, 16. in 17. oktober 2007. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2007: 7- 11. 6. Hostnik B. Veljavnost napovedi hitrih testov za povečano tveganje zloma kolka pri starostniku [magistrsko delo]. Maribor: Univerza v Mariboru Fakulteta za Zdravstvene vede; 2010. 8. Keys PA, Tress DR. Preventing falls in the elderly: The role of the Pharmacist. J Pharm Pract. 2004;17(2):149-52. ZAKLJUČEK 9. Krapež P. Dejavniki tveganja za nastanek padcev v starosti [diplomsko delo]. Visoka šola za zdravstvo Izola; 2010. Kljub prikazanim rezultatom, ki pa seveda niso reprezentativni in jih ne moremo posploševati, so rezultati raziskave pokazali, da med starostniki v domu upokojencev, ki so pomični ali delno pomični, obstaja relativno visoko tveganje za padce ter, da je najpogostejši dejavnik tveganja za padce jemanje več kot štirih zdravil na dan. 10. Psihiatrična bolnišnica Ormož. Padci v bolnišničnem okolju in primerjava v letih 2005 in 2006: Prikaz kazalnika. 2007. Dostopno na: http://www.pb_ormoz.si/PDF/kazalnik-padci.pdf. (10.7.2011). Ker je v domovih upokojencev vedno večje število starostnikov, je potrebno za njihovo varnost ustrezno poskrbeti. To je možno doseči z ustrezno opremljenostjo prostorov in pogostejšim nadzorom starostnikov s strani zdravstvenih delavcev. Delo bi močno olajšala tudi ustrezna dokumentacija, kot na primer univerzalni obrazec za ugotavljanje dejavnikov tveganja za padce med starostniki. To je tudi namen naše raziskave, nekakšna smernica za nadaljnje delo. Uvedba Obrazca za ocenitev tveganja za padce pacienta, bi pripomogla h kakovostnejši zdravstveni oskrbi in zmanjšanju števila padcev. Le tako je mogoče starostnikom omogočiti zdravo staranje. 11. Rok Simon M, Šelb Šemerl J. Epidemiologija poškodb pri starejših. In: Smrkolj V, Komadina R, eds. Gerontološka travmatologija. Celje: Grafika Gacer; 2004: 3-17. 254 12. Rok Simon M. Preprečevanje padcev starejših ljudi doma: Seznam za preverjanje varnosti doma. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS; 2006.Statistični urad Republike Slovenije. Projekcije prebivalstva za Slovenijo, 2010–2060 - končni podatki: 2011. Dostopno na: http://www.stat.si/novica_prikazi. aspx?id=3989 (18.7.2011). 255 Tveganje za padce med starostniki v domu upokojencev 13. Shanthl GS, Krishnaswamy B. Risk Factors for Falls in Elderly. J Indian Acad Geriatr. 2005; 1(2): 57-60. Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi Palliative care and the importance of communication 14. Šiljeg G, Turk H, Kersnik J. Predpisovanje neustreznih zdravil pri starostnikih. In: Kersnik J, Turk H, eds. Zbornik predavanj VI. Kokaljevi dnevi, Kranjska Gora, 6. – 8. April 2006. Ljubljana: Združenje Zdravnikov družinske medicine, SZD; 2006: 4(1). 15. Todd C, Skelton D. What are the main risk factors for falls amongst older people and what are the most effective interventions to prevent these falls? Copenhagen: WHO Regional Office for Europe. 2004. Dosegljivo na: http://www. euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0018/74700/E82552.pdf. (10.7.2011). 16. Tomšič M. Zakaj starejši padejo in kako padce preprečiti. 2011. Dostopno na: http://www.zf.uni-lj.si/ri/publikacije/staranje2011/index.html (10.7.2011). 17. Tomšič M, Rugelj D. Ugotavljanje dejavnikov tveganja za padce pri starejših. 2011. Dostopno na: http://www.zf.uni-lj.si/ri/publikacije/staranje2011/10.pdf (10.7.2011). 18. Zavod za zdravstveno varstvo Kranj. Preprečevanje poškodb: Samoocenitveni vprašalnik za ugotavljanje stopnje tveganja za padce pri starejših (65 in več let). Dostopno na: http://www.zzv-kr.si/promocija-zdravja/preprecevanjepoškodb (1.12.2010). 19. Zeimer H. Medications and Falls in Older People. In: Woodward M, ed. J Pharm Pract Res. 2008; 28(2):148-151. Neža Sašek, Mojca Saje POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Namen prispevka je predstavitev paliativne oskrbe, s poudarkom na pravilni komunikaciji tako med pacientom kot med svojci. Na pravilno komunikacijo pa je potrebno paziti predvsem pri sporočanju slabe novice. Pri tem pa je zelo pomembno, da se medicinske sestre zavedamo svojih kompetenc in odgovornosti. Background: The purpose of this paper is the presentation of palliative care, focusing on good communication both, among patients and among relatives. The proper communication is extremely important especially when dealing with bad news. However, it is very important that health care professionals are aware of their working competence. Cilji: Dokazati, da je za uspešno sodelovanje med zdravstvenimi delavci, pacienti in svojci potrebna pravilna komunikacija. Aim: To prove that the successful participation between the health care professionals, patients and relatives need proper communication. Metode: Teoretični del prispevka temelji na študiji literature, kot so knjige, zborniki ter strokovno-znanstveni časopisi. Raziskovalni del je pridobljen z anketo, ki je bila izvedena med študenti Visoke šole za zdravstvo Novo mesto. Rezultati: Iz rezultatov je razvidno, da se študentje zavedajo pomena paliativne oskrbe ter pravilne komunikacije med pacienti in zdravstvenimi delavci. Študentje se strinjajo, da je beseda smrt oziroma umiranje pri nas še vedno tabu tema. Prav tako dajejo velik pomen komunikaciji z otroki. Razprava: Študentom je najpomembnejša Methods: The theoretical part of the paper is based on a study of literature, such as books, anthologies, and professionalscientific journals. The research part is obtained from a survey conducted among students of the School of Health Science Novo mesto. Results: The questionnaire has shown that students are aware of the importance of palliative care and proper communication between patients and health care professionals. Students agree that the word death or dying is still a taboo subject. They also placed great importance on communication with children. VŠZ NM Neža Sašek - neza.sasek@gmail.com pred. Mojca Saje - mojca.saje1@guest.arnes.si 256 257 Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi komunikacija z odprtimi vprašanji, saj pacientu s tem lažje nudijo podporo in razumevanje. Zaključek: Pravilna komunikacije je izrednega pomena za vzpostavitev partnerskega odnosa med pacientom in zdravstvenim osebjem. Zdravstveni delavci bi morali biti še posebej pozorni na nebesedno komunikacijo. Posebno pozornost bi morali nameniti tudi otrokom in se z njimi odkrito na njim razumljiv način pogovoriti o smrti. Ključne besede: medicinska sestra, pacient, svojci, slaba novica, podpora pacienta, paliativna oskrba. Discussion: The most important issue for students is open communication, because they offer patients better support and understanding. Conclusion: Proper communication is vital to establish a relationship between patient and health care professionals. Health care professionals should pay attention particular to non-verbal communication. Special attention should be placed to the child, and talk with them openly on their way to understand about death. Keywords: nurse, patient, family members, bad news, support for the patient, palliative care. UVOD Ena od temeljnih resnic v življenju je, da vsi umiramo. Življenja ne moremo dajati ali jemati, lahko ga le podaljšujemo ali skrajšujemo. Sprejemanje umiranja oziroma smrti pa se razlikuje od človeka do človeka. Pri oskrbi pacienta, ki je obravnavan v paliativni oskrbi, skušamo doseči najboljšo kakovost njegovega preostalega življenja, vendar ob tem ne smemo pozabiti na njegove svojce. Tudi oni v tem obdobju svojega življenja potrebujejo podporo in razumevanje. Za podporo in razumevanje pa se moramo s pacientom in svojci pogovarjati, saj le tako lahko izvemo za njihove stiske in težave. Pri tem moramo biti pozorni na svoje kompetence. Predvsem medicinske sestre se moramo zavedati, da je sporočanje prognoze izključno zdravnikovo delo. Naše delo je podpora in pomoč pacientu in svojcem pri sprejemanju prognoze. PALIATIVNA OSKRBA Svetovana zdravstvena organizacija definira paliativno oskrbo kot aktivno, celostno oskrbo pacienta: zdravstveno nego, obvladovanje bolečine in drugih spremljajočih simptomov bolezni, kot tudi lajšanje psihičnih, socialnih in duhovnih problemov. Pacientu omogoča dostojno življenje in smrt z različnimi oblikami pomoči. Umiranje sprejemajo kot naravno dogajanje (Červek, 2005). Paliativna oskrba je samostojna in priznana veja medicine, ki se je razvila v zadnjih dveh desetletjih. Deluje na strokovno priporočenih načelih kot so: individualno blaženje simptomov bolezni, multiprofesionalna oskrba, obvladovanje veščin komunikacije, spoštovanje pacientove volje in njegovih odločitev glede predlaganih postopkov. Obvešča pacienta o bolezni, zdravljenju in oskrbi. Podpira svojce, predvsem pa skrbi za stalno oskrbo pacienta ne gleda na kraj in ustanovo v kateri je bolnik do smrti (Červek, Zakotnik, 2009). Pri paliativni zdravstveni negi gre predvsem za širšo obravnavo pacienta z boleznijo, ki se zdravi simptomatsko, potrebuje pa veliko zdravstvene nege. Pacient postane aktivni udeleženec v procesu sprejemanja odločitev o njegovi nadaljnji obravnavi. Aktivni udeleženec postane v procesu zdravljenja in zdravstvene nege s tem, ko spre- 258 Neža Sašek, Mojca Saje jme odločitve, ki jih sam razume. Za popolno razumevanje pa je pomembna seznanitev s svojim zdravstvenim stanjem in prognozo. Tako ima osrednjo vlogo pri paliativni zdravstveni negi vedno pacient ter njegova družina, in s tem povezane potrebe in ne prognoza bolezni. Izhodišče za razvoj paliativne zdravstvene nege pa je interdisciplinarni timski pristop (Savić, 2005). V oskrbi pacienta sodelujejo timsko. Ta tim sestavljajo zdravniki, medicinske sestre, socialni delavci, psihoterapevti, delovni terapevti, fizioterapevti, duhovniki, prostovoljci, svojci in še kdo. Te vloge se med seboj prekrivajo in dopolnjujejo (Brumec, 2002). Osnovni namen paliativna oskrbe je vzdrževati optimalno kakovost življenja, z upoštevanjem pacientovih potreb, s tem pa pomagati svojcem med boleznijo in v času žalovanja (Červek, Zakotnik, 2009). Od samega začetka je bila paliativna oskrba usmerjena v obravnavo pacientov z napredovalnim rakom, pacientov s HIV ter z boleznijo motornega nevrona. Vendar se vse znanje o lajšanju simptomov ter paliativni oskrbi lahko uporablja tudi pri pacientih z drugimi napredovalnimi neozdravljivimi boleznimi (Salobir, 2002). Največji izziv v paliativni oskrbi je sklepna faza ob koncu življenja. Problemi s katerimi se srečujemo v zadnjih tednih, dnevih in urah življenja, navadno niso edinstveni in so lahko v večini primerov predvidljivi. Poglaviten je naš pristop, ki zahteva vnaprejšnje pričakovanje in predvidevanje problemov in izzivov. Samo taka obravnava lahko zagotovi najprimernejšo kakovost umiranja pacientov in obravnavo njegovih svojcev. Priprava na zadnje obdobje življenja ter pomoč kako stopati skozi njo, je naloga zdravstvenih delavcev (Zavratnik, Trontelj, 2011). KOMUNIKACIJA Dobra komunikacija je pomemben del zdravstvene nege, predvsem pa takrat, ko je človek bolan in umira. Izredno pomembna je za pacienta samega, za njegove svojce ter za vse, ki ga spremljajo (Klevišar, 2006). Poseben izziv v komuniciranju predstavlja uravnoteženo sporočanje resnice s tem pa ohranjanje upanja (Benedik, Červek, 2011). S pravilno komunikacijo moramo pacientu povedati v kakšni situaciji je, saj mu s tem omogočimo, da izvede aktivnosti, ki si jih želi in zmore izvesti v preostanku svojega življenja (Savić, 2005). Komunikacija s pacientom Najpomembnejši vidik oskrbe pacienta je dobro sporazumevanje, saj predstavlja osnovo za izgradnjo odnosov s pacientom vse od postopkov diagnosticiranja, ocene stanja, zdravljenja in blaženja simptomov do smrti. Dobre veščine sporazumevanja so izredno pomembne predvsem, ko se sporoča slaba novica, ob pacientovem in svojčevem zanikanju bolezni, ob neposrednih vprašanjih in ob zelo močnih čustvenih reakcijah (Lunder, 2005). Vsaka komunikacija s hudo bolnim in umirajočim pacientom je lahko pot v neznano. Vedno znova si začetnik, vedno moraš sproti presoditi, kaj storiti in kaj reči. Pri takem komuniciranju prihajajo do izraza vse oblike človeške komunikacije tako besedna kot nebesedna. Za vse spremljevalce, ki so ob umirajočem velja načelo, da se je ob umirajočem treba vesti tako, kot da vse sliši in vse vidi, saj on doživlja življenje drugače 259 Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi Neža Sašek, Mojca Saje (Klevišar, 2006). Zdravstvene nege ni brez ustrezne komunikacije. Ključnega pomena je soodločanje pacienta saj moramo z njim vzpostaviti partnerski odnos, ki pa ni mogoč brez ustrezne komunikacije (Švab, 2009). 1. Priprava: Ob sporočanju slabe novice je najbolje da pacient in sporočevalec sedita, v drugi sobi. Če pa pacient leži, mi sedemo k njemu, da je razlika v višini s katere govorimo čim manjša. Svojce v pogovor vključimo samo, če tako želi pacient. Komunikacija s svojci 2. Ugotoviti, kaj pacient že ve: Pozanimamo se, kaj so pacientu že povedali na preiskavah, kaj si on sam predstavlja kot vzrok za njegove težave. Šele tako lahko izvemo kaj pacient že ve in si tako prilagodimo informacijo, ki mu jo moramo povedati. Vstop v terminalno fazo bolezni je za paciente z napredovalno boleznijo postopen. Svojci pa ne glede na to ali je poslabšanje nenadno ali postopno, potrebujejo jasne informacije o pričakovanem izidu, saj tako lažje razumejo zdravnikove odločitve glede obravnave pacienta in se pripravijo na smrt (Salobir, 2005). Izrednega pomena je predvsem komunikacija z najbližjimi svojci umirajočega, ki je prav tako pomembna kot sama komunikacija z umirajočim. Komuniciranje s svojci je pogosteje težje kot s pacientom samim, ker imajo navadno bolj stvaren odnos do svojega stanja. Pomembno pri komunikaciji s svojci je, da jih opogumljamo za odkrit odnos do umirajočega. Umirajočemu morajo dati vedeti, da se z njimi lahko pogovarjajo o vsem, o čemer se želijo pogovarjati. Svojci pa pri tem ne smejo ustvarjati zidu in s tem potiskati umirajočega v izolacijo, saj mu s tem dajejo občutek, da do njega niso iskreni in da se z njim nočejo pogovarjati. Pacient mora biti tisti, ki določa predmet pogovora. Strah in nemoč svojcev se pogosto kaže tako, da podcenjujejo pacientove sposobnosti in mu ne pripisujejo toliko notranje moči, da bi bil lahko sam kos bolezni in umiranju. Svojci predvsem v tem strahu in negotovosti potrebujejo veliko pogovora, ki jim daje občutek, da lahko vedno pridejo po pomoč. Imeti morajo priložnost, da spregovorijo o svoji stiski, saj njihova stiska največkrat ni nič manjša od pacientove. Tudi v odnosu do svojcev moramo biti pozorni na vse oblike besedne in nebesedne komunikacije (Klevišar, 2006). SPOROČANJE SLABE NOVICE Eden najtežjih izzivov tako za zdravnike kot tudi za vse ostale člane zdravstvenega tima je sporočanje slabe novice. Diagnozo in prognozo sporoča zdravnik, saj je tako določeno v Kodeksu zdravstvene etike in v določilih medicinske deontologije (Lunder, 2002). Slaba novica je opredeljena glede na vpliv, ki ga pusti na pacienta ali na njegove svojce. Slaba novica je tako vsaka novica, ki negativno vpliva na pacientovo prihodnost. Dokler pa ne vemo, kaj pacient o svojem zdravstvenem stanju že ve, in kaj pričakuje ne moremo poznati težo slabe novice. Vsaka novica, ki jo zdravnik ali medicinska sestra sporočita bolniku ali njegovim svojcem lahko zaradi vsebine ali razmer kako je bila povedana, negativno vpliva na prejemnikovo sposobnost delovanja na telesnem, duševnem, delovnem, socialnem in družinskem področju. Pravica pacienta je, da mu zdravnik posreduje vse informacije o njegovem zdravstvenem stanju. Te informacije pa morajo biti posredovane v tolikšni meri in v takih potankostih, kot želi pacient sam. Seveda pa morajo biti vse te informacije pacientu razumljive (Lunder, Kersnik, 2003). Sporočanje slabe novice je zapleten proces in potrebno je veliko izkušenj, znanja in veščin komuniciranja, predvsem pa izoblikovano osebno stališče in sočuten odnos. Vse to je izredno pomembno za podporo sočloveka v stiski, vendar brez smiljenja temveč samo s sočutnim podpiranjem (Lunder 2002). Del znanj in spretnosti se lahko naučimo tudi s pomočjo kanadskega modela po imenu SPIKES. Ta model je zelo prilagodljiv saj poteka v šestih korakih. 260 3. Ugotoviti, koliko in do kakšnih potankostih pacient želi izvedeti ali se pogovoriti o svoji bolezni. Če pa teh informacij ne želi, ga povprašamo, če to raje sporočimo svojcem. Vendar mu ob tem zagotovimo, da nas vedno lahko vpraša o svojem zdravstvenem stanju. 4. Sporočanje dejstev: sporočanje uvedemo z opozorilom, ki lahko zmanjša začetni šok. S tem se pacient vsaj nekoliko prilagodi novi situaciji. Pri posredovanju informacij se izogibamo medicinskim izrazom. Posredovanje informacij pa naj poteka po majhnih delih s počasnim stopnjevanjem in s presledki. 5. Podpora pacientovim čustvenim odzivom: pacientove čustvene reakcije so prav gotovo najtežji del sporočanja slabe novice. Te reakcije so najrazličnejše: tišina, onemelost, jok, prizadetost, jeza in še druge. Vse reakcije pa so izraz pacientove globoke žalosti, šoka, nemoči. S tem, ko dovolimo izražanje vseh skrbi, kot so na primer: izguba statusa v družini, nesposobnost za skrb za družino, strah pred bolečino, slabo gibljivostjo, strah pred izgubo samostojnosti, strah pred osamljenostjo, omogočimo soočanje z resnostjo bolezni v naši prisotnosti. Naša prisotnost lahko pomaga razjasniti tiste strahove, ki so neutemeljeni. 6. Strategija za prihodnost in povzetek: to je tisti del pogovora, ki pacientu poda oporne točke. Pacient izbere možnosti za soodločanje v prihodnosti in upanje za najboljšo možno kakovost življenja v poslabšanih okoliščinah. Če to za pacienta v prvem obdobju sprejemanja slabe novice ni sprejemljivo se dogovorimo za ponovni pogovor. Povzetek, ki ga pacientu povemo na koncu pogovora, mu pomaga, da ponovno sliši ključne informacije in dogovorjeno strategijo ukrepanj za naprej (Lunder 2002). Načini podpiranja pacienta Podpiranje pacienta je zelo pomembno predvsem, ko zdravnik pacienta seznani z diagnozo ali prognozo. Pri spodbudi pacienta so zelo pomembni štirje pristopi oziroma besedne in nebesedne veščine, ki jih upoštevamo medicinske sestre. Te veščine so aktivno poslušanje, sledenje pacientovim namigom, postavljanje odprtih vprašanj ter izražanje empatije oziroma sočutja (Lunder, 2005). Aktivno poslušanje je veščina, ki zahteva umirjenost, pozornost in trud. Zelo pogosto se zgodi, da pacientu odgovarjamo še preden on zaključi svojo misel, saj mislimo, da bomo s tem skrajšali pogovor. Velikokrat oblikujemo svoje odgovore že med pacientovim govorjenjem, s tem pa preslišimo pacientove prave skrbi. Pacient nam svoje zaplete in probleme praviloma sporoča proti koncu pogovora, ko ugotovi, da ga poslušamo, in ga jemljemo resno. Bistvo aktivnega poslušanja pa je prav v pozornem poslušanju pacienta. S tem odkrivamo namige, ki so nam lahko v pomoč pri oblikovanju iztočnic za razvijanje pogovora. Ko sprašujemo pacienta po namigu, to storimo z odprtimi vprašanji, saj mu s 261 Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi Neža Sašek, Mojca Saje tem damo možnost, da se on odloči kaj nam bo povedal. Zaprta vprašanja z odgovorom »da/ne« pa pacienta prisilijo v zožitev njegove pripovedi (Lunder, Kersnik, 2003). ZAKLJUČEK Uporaba besednih in nebesednih veščin sočutja je lahko zelo uspešna. Sočutje v največji meri kaže širino stališč do soljudi in sebe. Sočutje so opisovali na mnoge načine in definicije (Lunder, Kersnik, 2003). Nekateri so menja, da je to tista sposobnost, ki nam omogoča, da se vživimo v pacientove občutke med pogovorom, poskušamo razumeti pacientovo doživljanje in mu s tem pomagamo prebroditi težave. Namen v vživljanje pacienta ni v tem, da bi v celoti delili občutke z njim, temveč da bi razumeli njegove občutke v času posveta. Ti pa nam bi bili lahko v pomoč pri reševanju njegovih težav (Lunder, 2005). Največji izziv ob nekom, ki trpi, je ohranitev svoje pristnosti ter bivati ob njem z odprtostjo za njegove porajajoče potrebe. Ohranitev svoje pristnosti pa je velik izziv pri učenju komunikacijskih veščin (Lunder, Kersnik, 2003). Paliativna oskrba pomeni široko obravnavo pacienta z napredovano boleznijo. Medicinske sestre poskušamo vzdrževati optimalno kakovost življenja s potrebami pacienta. Ob tem pa pomagamo svojcem že med boleznijo kot tudi v času žalovanja. V tem času potrebujejo tako svojci kot tudi pacienti sami zagotovitev, da jih ne bomo pustili samih. Dati jim moramo občutek, da ne bodo ostali prepuščeni sami sebi. Vse to pa lahko dosežemo s pravilno komunikacijo, ki se jo učimo ob samih pacientih z opazovanjem in igranjem vlog. Za tako obravnavo pacientov pa je potrebna ustrezna izobrazba tako zdravnikov kot zdravstvenega osebja, saj le tako lahko dosežemo celovito in timsko obravnavo pacienta. METODE RAZISKAVE V raziskavi smo uporabili deskriptivno metodo raziskovanja. V ta namen smo izdelali anketni vprašalnik, ki je vseboval 8 anketnih vprašanj, ki so bila zaprtega tipa. Anketirancem je bila zagotovljena anonimnost. Anketni vprašalnik je bil razdeljen 45 študentom Visoke šole za zdravstvo Novo mesto. Vrnjenih je bilo 40 pravilno in veljavno rešenih vprašalnikov. Postavljena vprašanja so se nanašala na paliativno oskrbo, kaj je najpomembnejše pri tem. Zanimalo nas je, ali so anketiranci že sodelovali pri oskrbi pacientov, ki so obravnavani v paliativni oskrbi. Ali bi za obravnavo pacienta vključili cel zdravstveni tim, ter na kakšen način bi komunicirali z njim. Z anketnim vprašalnikom smo želeli izvedeti, kaj se jim zdi najbolj pomembno pri sporočanju slabe novice. Postavili smo tudi vprašanje, ali se strinjajo, da je v današnjem svetu beseda smrt oziroma smrt še vedno tabu tema. Dotaknili smo se tudi otrok, saj nas je zanimalo, kakšnega mnenja so anketiranci o tem, da se pogovarjamo o smrti. REZULTATI IN RAZPRAVA Na prvo vprašanje, ki se je glasilo: Ali je paliativna oskrba pomembna za bolnike z napredovano boleznijo, so vsi anketiranci odgovorili z odgovorom da. Naslednje vprašanje je bilo: »Kaj je za anketirance najbolj pomembno pri paliativni oskrbi?« 52,5% anketirancev je menilo, da je to pravilna komunikacija in 30% je menilo, da je to spoštovanje. Za anketirance je najmanj pomembno razumevanje,( 5%). V paliativni oskrbi je že sodelovalo 5 anketirancev to je 12,5%. Ostalih 87,5% anketirancev pa še ni sodelovalo v paliativni oskrbi. Vseh 40 anketirancev je v četrtem vprašanju odgovorilo, da je za oskrbo pacienta potrebna timska obravnava. Prav tako so vsi menja, da je s pacientom najbolje komunicirati z odprtimi vprašanji. Šesto vprašanje se je glasilo, kaj se jim zdi najbolj pomembno pri sporočanju slabe novice. Najbolj pomembna se jim zdi nebesedna komunikacija, (38%), nato ton glasu (26%) ter pravilno izbran prostor. Najmanj pomembno se jim zdi uporaba tujk, kajti za ta ponujeni odgovor se ni odločil noben anketiranec. 85% anketirancev se popolnoma strinja, da je beseda smrt in umiranje pri nas še vedno tabu tema in 2.5% se s trditvijo ne strinja. Z zadnjim vprašanjem pa se vsi popolnoma strinjajo, da se je z otroki potrebno pogovarjati o smrti, seveda na njim razumljiv način. 262 LITERATURA 1. Benedik J, Červek J. Komunikacija na prehodu v paliativno zdravljenje.In: Matković M, Petrijevčanin B. Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom. Maribor: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji pri Zbornici zdravstvene in babiške nege – Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2011: 51. 2. Brumec M. Vloga medicinske sestre pri umirajočem bolniku v domu za stare ljudi. Zbornik predavanj 12. strokovno srečanje, Kranjska Gora, 5 in 6. november 2002. Litija: Zbornica zdravstvene nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Strokovna sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v socialnih zavodih; 2002: 48. 3. Červek J. Principi paliativne oskrbe. In: Novakovič S. Paliativna oskrba bolnikov z rakom : zbornik, 18. onkološki vikend, Laško, 10. in 11. junij 2005. Ljubljana: Kancerološko združenje Slovenskega zdravniškega društva: Onkološki inštitut: Zveza slovenskih društev za boj proti raku; 2005: 9-10. 4. Červak J, Zakotnik B. Paliativna (blažilna) oskrba in obvladovanje najpogostejših simptomov. In: Novaković S, Hočevar M, Jezeršek Novaković B, Strojan P, Žgajnar J. Onkologija: raziskovanje, diagnostika in zdravljenje raka. Ljubljana: Mladinska knjiga; 2009: 202. 5. Klevišar M. Spremljanje umirajočih. Ljubljana: Družina; 2006. 6. Lunder U, Kersnik J. Sporočanje slabe novice. Med Razgl. 2003; 42: 73-9. 7. Lunder U. Sporočanje slabe novice – vloga medicinske sestre in zdravstvenega tehnika. Zbornik predavanj 12. strokovno srečanje, Kranjska Gora, 5 in 6. november 2002. Litija: Zbornica zdravstvene nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Strokovna sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v socialnih zavodih; 2002: 54-60. 263 Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi 8. Lunder U. Sporazumevanje z bolnikom, ko mu je najtežje. In: Novakovič S. Paliativna oskrba bolnikov z rakom : zbornik 18. onkološki vikend, Laško, 10. In 11. junij 2005. Ljubljana: Kancerološko združenje Slovenskega zdravniškega društva: Onkološki inštitut: Zveza slovenskih društev za boj proti raku; 2005: 83-5. 9. Salobir U. Komunikacija v času umiranja. In: Novakovič S. Paliativna oskrba bolnikov z rakom : zbornik 18. onkološki vikend, Laško, 10. In 11. junij 2005. Ljubljana: Kancerološko združenje Slovenskega zdravniškega društva: Onkološki inštitut: Zveza slovenskih društev za boj proti raku; 2005: 91. 10. Salobir U. Paliativna oskrba in pristop k zdravljenju slabosti, bruhanja in zaprtja pri bolnikih z napredovalnim rakom. Zbornik predavanj 12. strokovno srečanje, Kranjska Gora, 5 in 6. november 2002. Litija: Zbornica zdravstvene nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Strokovna sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v socialnih zavodih; 2002: 27-8. 11. Skela Savič B. Od besed k dejanju: zdravstvena nega ko integralni del paliativne oskrbe onkoloških bolnikov. Obzor Zdr N. 2005; 39: 245-53. 12. Švab I. Ovire, ki jih srečamo pri obravnavi bolnika z rakom. In: Rotar Pavlič D. Obravnava bolnika z rakom v osnovnem zdravstvenem varstvu: zbornik predavanj na strokovnem srečanju, Ljubljana, 16. Januar 2009. Ljubljana: Zavod za razvoj družinske medicine; 2009:9. 13. Zavratnik B, Trontelj M. Komunikacija ob koncu življenja. In: Matković M, Petrijevčanin B. Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom. Maribor: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji pri Zbornici zdravstvene in babiške nege – Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2011:78. TEORETIČNO ZNANJE PRVE POMOČI MED ALPINISTI IN ŠPORTNIMI PLEZALCI THEORETICAL KNOWLEDGE OF FIRST AID BETWEEN ALPINISTS AND SPORT CLIMBERS Eva Dolenc, Damjan Slabe POVZETEK: ABSTRACT: Teoretična izhodišča: Alpinizem in športno plezanje sta športa, ki poleg koristnosti za zdravje predstavljata tudi tveganje različnih poškodb in celo smrti. Dajanje prve pomoči ob nesrečah, ki se zgodijo pri alpinizmu ali športnem plezanju, zahteva zaradi pogosto nevarnih okoliščin, veliko znanja. Cilj: ugotoviti in primerjati raven znanja prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci v Sloveniji. Metode dela: Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Zbiranje podatkov je potekalo v aprilu in maju 2011 s pomočjo anonimnega spletnega anketnega vprašalnika. Rezultati: Število anketirancev znaša 253. Moških je 77.7 %, žensk 22.3 %. Z alpinizmom se ukvarja 70.7 %, s športnim plezanjem pa 29.3% anketirancev. Osem od desetih alpinistov in vsak drugi športni plezalec vedno vzame s seboj komplet za prvo pomoč. 13 % večji delež alpinistov je kot prvi ukrep ob dajanju prve pomoči navedlo skrb za lastno varnost. Več kot 90 % odstotkov anketiranih alpinistov in športnih plezalcev pozna številko za klic v sili v Sloveniji, dobro je ta številka poznana tudi kot številka za klic v sili v Franciji in na Hrvaškem. 98 % alpinistov in 93 % športnih plezalcev pozna tudi pravilno uporabo dvostranske metalizirane foli- Background: Mountaineering and sport climbing are very healthy, but there are chances of diefferent injures or even death. The sucessful use of first aid in mountaineering, which often takes place in hazardous conditions, requirs high level of knowledge. The Aim: of the survey is to research and compare the level of knowledge of first aid between alpinists and sport climbers in Slovenija. Methods: the study used descriptive methods of work. The research took place in April and May 2011 as an anonymous online questionnaire. Results: the research included 253 units, of these 77.7% were male and 22.3% female. 70.7% of the respondents engaged with alpinism, and 29.3% with climbing. Eight out of ten climbers and every other sport climber take their first aid kit everywhere. 13% higher proportion of alpinists put care for their own safety on the first place, when giving first aid. More than 90% percent of respondents sport climbers and mountaineers are aware of the emergency helpline in Slovenia, well, this number is also known as the number of emergency calls in France and Croatia. 98% alpinists and 93% sport climbers are familiar with the proper use of metallized plastic sheeting. The minimum level of knowledge is ZF UL Eva Dolenc - evkc.dolenc@gmail.com viš. pred. mag. Damjan Slabe - damjan.slabe@zf.uni-lj.si 264 265 Teoretično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci je. Nižja ravne znanja je bila ugotovljena pri temeljnih postopkih oživljanja ter pri pristopu k nezavestnemu poškodovancu s sumom na poškodbo hrbtenice. Razprava: Rezultati kažejo, da je teoretično znanje prvi pomoči pri obeh skupinah dobro. Razlike v znanju so ugotovljene predvsem pri opremljenosti s kompletom za prvo pomoč ter pri skrbi za lastno varnost ob dajanju prve pomoči. Ob primerjavi znanja prve pomoči alpinistov in športnih plezalcev z raziskavami narejenimi med planinci in splošno javnostjo, so anketiranci pokazali višjo raven znanja. Določene vsebine prve pomoči (klic na 112, prvo pomoč pri krvavitvi, uporabo dvostranske metalizirane folije) anketiranci zelo dobro poznajo. Najnižja raven znanja je ugotovljena v zvezi s temeljnimi postopki oživljanja in nameščanjem poškodovanca s sumom na poškodbo hrbtenice v stabilni bočni položaj. Zaključek: Teoretično znanje alpinistov in športnih plezalcev je v splošnem dobro. Pri njihovem izobraževanju je potrebno v prihodnje dati večji poudarek temeljnim postopkom oživljanja in pristopu k poškodovancu s sumom na poškodbo hrbtenice. Smiselno bi bilo preučiti tudi praktično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci. established in relation to the fundamental resuscitation procedures and in the approach to an unconscious injured person with suspected spinal injury. Discussion: The results showed that the theoretical knowledge of first aid is well in both groups. If this is compared with a research among other hikers and the general public, the knowledge of mountaineers and sport climbers is even above average. Respondents are very well familiar with specific contents of first aid (call 112, first aid for severe bleeding, proper use of metallized plastic sheeting). The minimum level of knowledge is established in relation to the fundamental resuscitation procedures and installing injured with suspected spinal injury in a stable lateral position. Conclusion: Theoretical knowledge of sport climbers and mountaineers is generally good. In future education is necessary to put more attention on fundamental resuscitation procedures and approach the injured person with suspected spinal injury. It would be reasonable to consider the practical knowledge of first aid. Key words: first aid, mountaineering, rock (sport) climbing Ključne besede: prva pomoč, alpinizem, športno plezanje IZHODIŠČA Promocija zdravega, aktivnejšega načina življenja, je učinkovito pripomogla k odločitvi, da posameznik preživlja prosti čas v okviru različnih športnih dejavnosti. Med njimi sta vse bolj priljubljeni alpinizem in športno plezanje (Golnar, 1996). Z vidika zdravstvene preventive je to vzpodbudno, saj različne raziskave potrjujejo koristnost omenjenih dejavnosti za posameznika; tako na telesni, duševni kot na duhovni ravni (Strojin, 1999; Moscha, 2004). Po drugi strani pa športa zaradi svoje specifičnosti predstavljata tudi tveganje nesreč. Te imajo lahko za posledico enostavne poškodbe ali celo človeške žrtve. Število nesreč v gorah in plezališčih se, kljub ozaveščanju, z leti celo povečuje (Podobnik, 2010). Pomembno vlogo pri dejavnosti ima zagotavljanje varnosti in s tem preprečevanje nesreč in poškodb, v primeru nezgode pa predvsem učinkovito dajanje prve pomoči. S pravilnim ukrepanjem preprečimo poslabšanje zdravstvenega stanja, prizadetost ali celo smrt poškodovanca (Ahčan, 2006). Zaradi pogosto nevarnih okoliščin zahteva dajanje prve pomoči ponesrečenim v gorah ali plezališčih veliko znanja (Tomazin, 266 Eva Dolenc, Damjan Slabe Avbelj, 2006). V izobraževanje alpinistov in športnih plezalcev so uvrščene tudi vsebine prve pomoči, kar je tudi formalno opredeljeno (Pravilnik o vzgoji in izobraževanju na področju športnega plezanja). Do sedaj nismo zaznali celovitejše domače raziskave, ki bi ugotavljala raven znanje prve pomoči med ciljnima skupinama. CILJI Cilj raziskave je bil ugotoviti kakšna je raven znanja prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci v Sloveniji. Zanimalo nas je, ali obstajajo razlike v znanju prve pomoči med tema skupinama ter kakšna je raven znanja anketiranih v primerjavi z rezultati podobnih raziskav, izvedenih med planinci in med splošno javnostjo. METODOLOGIJA Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Zbiranje podatkov je potekalo v aprilu in maju 2011 s pomočjo anonimnega spletnega anketnega vprašalnika. Anketni vprašalnik je bil oblikovan v programu za izdelavo spletnih anket (http://beta.1ka.si/). Hiperpovezava na spletno stran z vprašalnikom je bila objavljena na spletnih straneh gore-ljudje, friko.si ter nekaterih spletnih straneh alpinističnih in plezalnih klubov v Sloveniji. Zastavljena vprašanja so bila zaprtega in odprtega tipa. Vprašanja iz prve pomoči so bila oblikovana glede na posebnosti nesreč in poškodb v gorah in plezališčih. Predmet raziskave so bili posamezniki z nazivom alpinist, športni plezalec, inštruktor alpinist ali inštruktor športni plezalec, pridobljenim in potrjenim s strani Komisije za alpinizem ali Komisije za športno plezanje Planinske zveze Slovenije. Anketiranci so bili obeh spolov, starostna omejitev je bila 16 let pri športnih plezalcih in 18 let pri alpinistih, kar določa že kriterij za pridobitev naziva. Anketirane smo razdelili v dve skupini glede na dejavnost s katero se ukvarjajo, alpinizem ali športno plezanje. Anketirane, ki so navedli obe področji, smo izključili pri primerjavi znanja med skupinama. Načrtovan je bil vzorec približno 200 anketiranih. Anketni vprašalnik je začelo reševati 326 oseb, 253 ga je izpolnilo v celoti. Pridobljene podatke smo obdelali kvantitativno s pomočjo programov Excel in SPSS. REZULTATI V nadaljevanju so tabelarično in grafično prikazani nekateri rezultati raziskave. alpinisti frekvenca odstotek športni plezalci frekvenca Odstotek skupaj frekvenca ženske 36 20.1% 19 25.7% 55 moški 143 79.9% 55 74.3% 198 skupaj 179 100% 74 100% 253 Število vseh anketiranih je 253. Prevladujejo moški (tabela 1). Tabela 1: Struktura anketirancev po spolu 267 Teoretično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci Eva Dolenc, Damjan Slabe Graf 1: Delež odgovorov anketiranih alpinistov v zvezi z vprašanjem: Katero številko bi poklicali za klic v sili v primeru nesreče v gorah ali plezališču, če bi se nahajali v spodaj navedenih državah Graf 4: Primerjava deležev odgovorov anketiranih alpinistov in športnih plezalcev v zvezi z vprašanjem o oskrbi krvaveče rane na roki, iz katere brizga kri svetlo rdeče barve Anketirani alpinisti in športni plezalci v približno 80 % dobro poznajo načina zaustavljanja krvavitve s kompresijsko obvezo in neposrednim pritiskom na rano (graf 4). Graf 2: Delež odgovorov anketiranih športnih plezalcev v zvezi z vprašanjem: Katero številko bi poklicali za klic v sili v primeru nesreče v gorah ali plezališču, če bi se nahajali v spodaj navedenih državah Številka za klic v sili v Sloveniji, na Hrvaškem in v Franciji je med anketiranimi alpinisti (graf 1) in športnimi plezalci (graf 2) dobro poznana. Graf 5: Primerjava deležev odgovorov anketiranih alpinistov in športnih plezalcev v zvezi z vprašanjem ali vzamejo s seboj komplet prve pomoči Komplet s prvo pomočjo vedno vzame s seboj v gore ali plezališče osem od desetih alpinistov, med športnimi plezalci pa vsak drugi (graf 5). Graf 3: Primerjava deležev odgovorov anketiranih alpinistov z deležem odgovorov anketiranih športnih plezalcev pri vprašanju o prvem ukrepu ob nesreči (primer padca soplezalca, ki pade na bližnjo polico iz višine 15m) Anketiranci so kot prvi ukrep pri nesreči največkrat izbrali varnost (graf 3); alpinisti skoraj v 50 %, športni plezalci pa v slabih 36 %. Sledi preverjanje dihanja in utripa. 268 Graf 6: Primerjava deležev odgovorov anketiranih alpinistov z deležem odgovorov anketiranih športnih plezalcev pri vprašanju, ki preverja poznavanje uporabe dvostranske metalizirane folije Dvostransko metalizirano folijo poznajo anketirani alpinisti nekoliko bolje kot športni plezalci (graf 6), s seboj jo nosi 8 od 10 anketiranih. 269 Teoretično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci Eva Dolenc, Damjan Slabe RAZPRAVA Rezultati ankete kažejo, da je alpinist ali športni plezalec v Sloveniji najpogosteje moški, v starostnem obdobju od 21 do 40 let, z dokončano srednjo šolo ali fakulteto. Znanje prve pomoči obeh anketiranih skupin je podobno. Večje razlike v znanju med alpinisti in športnimi plezalci so bile ugotovljene v zvezi z zagotavljanjem lastne varnosti ob dajanju prve pomoči, uporabo dvostranske metalizirane folije ter pri opremljenosti s kompletom za prvo pomoč. Alpinisti so večji poudarek dali skrbi za lastno varnost kot prvi ukrep ob dajanju prve pomoči, kar je ustrezno. Tudi dvostransko metalizirano folijo poznajo anketirani alpinisti nekoliko bolje kot športni plezalci, s seboj jo nosi 8 od 10 anketiranih. Komplet za prvo pomoč vedno vzame s seboj 80.7 % alpinistov in le 49.3 % športnih plezalcev. Rožančeva (2009) in Prezeljeva (2005) ugotavljata, da je ozaveščenost gornikov o uporabi kompleta za prvo pomoč nizka, s seboj ga ima manj kot 50 % anketirancev. Ugotovljena je bila tudi nizka raven poznavanja vsebine kompleta za prvo pomoč med vozniki motornih vozil (Šterbenc, Slabe, 2009). Razlik med alpinisti in športnimi plezalci nismo zaznali v zvezi s poznavanjem številke 112 za klic v sili. Anketirani jo v približno 90 % poznajo kot enotno evropsko številko za klic v sili. Ta rezultat je v primerjavi z raziskavo med splošno javnostjo, precej spodbudnejši, saj kar dobra polovica anketirane javnosti (56 %) ne pozna enotne evropske številke za klic v sili (Slabe, Medja, 2009). Graf 7: Primerjava deležev odgovorov anketiranih alpinistov z deležem odgovorov anketiranih športnih plezalcev pri vprašanju: Kako ukrepate, ko soplezalec po pade iz višine 7m, po padcu obleži v nezavesti, a še vedno diha Polovica anketiranih alpinistov (graf 7) in nekoliko manjši delež športnih plezalcev, bi padlega plezalca, ki je obležal nezavesten a diha, namestila v stabilen bočni položaj. Med anketiranimi pa obstaja tudi 5 odstotni delež tistih, ki bi v tem primeru izvedli prilagojen trojni manever. Zaporedna št.: 1 2 3 4 5 6 preverjanje odzivnosti 74,00% 15,00% 5,30% 1,20% 1,60% 2,40% sprostitev dihalnih poti 0,80% 14,30% 40,00% 42,90% 0,80% 0,00% ugotavljanja dihanja 9,40% 55,70% 29,90% 4,50% 0,40% 0,00% klic reševalcev 14,20% 13,80% 21,10% 25,60% 2,00% 22,40% masaža srca 0,00% 0,80% 1,70% 12,80% 55,40% 29,30% umetno dihanje 0,40% 0,00% 1,20% 12,90% 40,20% 45,2% Tabela 2: Rezultati odgovorov anketiranih alpinistov in športnih plezalcev skupaj v zvezi z pravilnim zaporedjem ukrepov temeljih postopkov oživljanja Več kot dve tretjini anketirancev (alpinistov in športnih plezalcev) bi pri osebi, ki negibno leži, najprej preverila odzivnost, sledi sprostitev dihalne poti in ugotavljanje dihanja (tabela 2). 270 Nejasnosti v znanju se kažejo pri zaporedju temeljnih postopkov oživljanja. Ob tem, da je veliki večini anketiranih (74 %) poznano preverjanje odzivnosti kot prvi ukrep, bi jih le 14,3 % kot drugi ustrezen ukrep ob osebi brez znakov življenje, sprostilo dihalno pot. Tudi pravilna prva pomoč ob sumu na poškodbo hrbtenice približno polovici anketiranih ni znana. Ta delež anketiranih ne ve, da ima reševanje življenja prednost pred morebitno poškodbo hrbtenice. 42.5 % anketiranih alpinistov in 47.9 % športnih plezalcev bi poškodovanca kljub temu, da je v nezavesti, pustilo pri miru in le poklicalo reševalce. Anketirani ne predvidevajo, da pri nezavestnem, ki ni na boku, obstaja možnost zadušitve. Podobne rezultate je pokazala tudi raziskava izvedena med tujimi alpinisti, kjer je bilo prav tako največ napak pri ukrepih ob sumu na poškodbo vratne hrbtenice (Kuepper T et al., 2003). Eno izmed večjih nevarnosti pri plezanju predstavlja tudi padajoče kamenje, ki lahko povzroči rano na različnih delih telesa (Schubert, 2001). Spodbudno je, da bi 80 % anketirancev pravilno oskrbelo krvavečo rano s kompresijsko obvezo ali z neposrednim pritiskom na rano, manj pa, do bi 30 % nad isto rano naredili prevezo uda, kar naredimo v prvi pomoči izjemoma (npr. pri amputacijah roke nad komolcem ali noge nad kolenom). ZAKLJUČEK Rezultati ankete kažejo, da določene vsebine prve pomoči alpinisti in športni plezalci dobro poznajo (klic 112, prvo oskrbo rane, uporabo dvostranske metalizirane folije). Znanje anketiranih je v primerjavi s rezultati ugotavljanja znanja prve pomoči med planinci in splošno javnostjo boljše. Kljub temu bi bilo potrebno pri usposabljanju alpinistov in športnih plezalcev nekaterim vsebinam v prihodnje nameniti več pozornosti; to so predvsem temeljni postopki oživljanja, pristop k poškodovancu s sumom na poškodbo hrbtenice in pravilna uporaba preveze uda ob hudi krvavitvi. Čeprav se športno plezanje pogosto odvija na umetnih stenah v dvoranah, kjer bi upravljavec moral imeti tudi opre- 271 Teoretično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci mo za prvo pomoč, si je potrebno prizadevati, da bi v prihodnje več športnih plezalcev imelo v svoji opremi komplet prve pomoči. Ker se doktrina prve pomoči spreminja, je potrebno v plezalskih klubih zagotoviti različne oblike obnavljanja znanja prve pomoči. Smiselno bi bilo preveriti tudi praktično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci. Obiskovanje gora in plezališč ima koristen vpliv na kakovost življenja posameznika, vendar sta to dejavnosti, ki pomenita tudi tveganje za zdravje posameznika. Popularizacija obeh športov zahteva večjo skrb za zagotavljanje visoke ravni znanja prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci. LITERATURA Eva Dolenc, Damjan Slabe 13. Strojin T (1999). Gorništvo: Izbrana dela iz sociologije gorništva. Ljubljana: Založba Tuma. 14. Šterbenc I, Slabe D (2009). Poznavanje vsebine kompleta za prvo pomoč med vozniki motornih vozil. Obz Zdr N 43 (1): 45-52. 15. Tomazin I, Avbelj M (2006). Reševanje v gorah s helikopterjem. Planinski vestnik 111 (11): 21-5. 16. Wilkerson JA, Moore E (2010). Medicine for mountaineering & other wilderness activities. Seattle (WA) : Mountaineers Books. 1. Ahčan U (2006). Prva pomoč-priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije. 2. Golnar T (1996). Gorniška vzgoja, osnove didaktike in pedagogike gorniške vzgoje. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije. 3. Keggenhoff F (2006). Prva pomoč – pomagam prvi. Ljubljana: Prešernova družba. 4. Kuepper T et al. (2003). First aid knowledge of alpine mountaineers. Resuscitation 58: 159-69. 5. Moscha L (2004). Plezanje kot igra. Ljubljana: Modrijan založba. 6. Podobnih P (2011). Analiza nesreč in reševalnega dela v letu 2010. Kranj: Komisija za informiranje in analizo GRZS. Dostopno na: http://www.grzs. si/?MenuID= 17 <13.6.2011> 7. Pravilnik o vzgoji in izobraževanju na področju športnega plezanja. Planinska zveza Slovenije, Komisija za športno plezanje, 1994. Dostopno na: http://ksp. pzs.si/ Struktura/dokumenti.html <21.5.2011> 8. Prezelj M (2005). Varno v gore in nazaj. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Visoka šola za zdravstvo. 9. Rožanec A (2009). Ozaveščenost gornikov o prvi pomoči. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta. 10. Schubert P (2001). Siecherheit und Risiko in Fels und Eis. Munchen: Bergvelag Rother GmbH 11. Schubert P (2004). Nevarnosti v gorah. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije. 12. Slabe D, Medja M (2009). Poznavanje evropske številke za klic v sili 112. Ujma 23: 170-5. 272 273 Špela Pungeršek, Vladka Lešer Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja The role of a nurse in the endurance cyclist team Špela Pungeršek, Vladka Lešer POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Pomoč medicinske sestre pri zagotavljanju osnovnih življenjskih aktivnosti ni le omejena na paciente znotraj institucionalnih zidov in v oskrbi na domu, ampak se lahko nanaša tudi na delo z zdravimi osebami, med katere spadajo tudi športniki. Medicinske sestre s svojim znanjem in pripravljenostjo pomagati, lahko slednjim v določeni meri pomagajo pri doseganju vrhunskih rezultatov. Background: Nurses assistance in the basic life activities is not only limited to the patients within the institutional walls or at the home care, but it can also refer to work with healthy people, which include also athletes. Nurses can with knowledge and willingness to help to some extent help the athletes in achieving excellent results. Cilj: Prikazati vlogo medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja. Metode: Uporabljena je bila študija primera. Opisana je bila vloga medicinske sestre, ki se je udeležila dirke RAAM (dirka preko Amerike) kot članica tima kolesarja Marka Baloha. Rezultati: Medicinska sestra je skrbela med dirko predvsem za kolesarjevo hidracijo, prehranjenost, primerno zaščito pred soncem, za njegova zdravila, higieno in nego kože ter prvo pomoč. Dodatno je pomagala pri vseh opravilih, ki niso direktna domena njene stroke, vendar so pripomogla k uspehu kolesarja. Aim: To demonstrate the role of a nurse in the endurance cyclist team. Method: The case study was used. The role of a nurse who attended the RAAM (Race Across America) with the Marko Baloh team was described. Results: The nurse took care of the cyclist hydration, nutrition, sun protection, medicines, hygiene and skin care and first aid. In addition she helped with other chores that were not directly her domain expertise but contributed to the success of the cyclist. Discussion: In addition to the previous good physical and mental preparation of the cyclist and team member, a high degree of professionalism, flexibility and co- Razprava: Za uspešno dokončanje kolesarske preizkušnje so, poleg predhodne dobre fizične in psihične priprave kolesarja in članov ekipe, ključnega pomena visoka stopnja profesionalnosti, prilagodljivosti in usklajenosti med člani tima. Zaključek: Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja je izrednega pomena, saj v njem deluje kot strokovna delavka s svojega področja ter pomaga po svojih močeh tudi pri ostalih opravilih. Za skupen uspeh je najpomembnejše dobro sodelovanje celotnega tima. ordination among team members are vital for the successful completion of the race. Conclusion: The role of the nurse in the endurance cyclist team is extremely important because she acts as an expert in her field and she also helps with other tasks. Good collaboration of the entire team is the most important for a mutual success. Key words: nurse, team, extreme sport, life activities Ključne besede: medicinska sestra, tim, ekstremni šport, življenjske aktivnosti UVOD Ultramaratonsko kolesarjenje Ekstremni športi neko lastnost razvijejo, izrazijo, poudarijo oz. prakticirajo do skrajnosti v primerjavi z ostalimi športi. Športniki so pri njihovem izvajanju pogosto izpostavljeni velikemu tveganju in sicer tvegajo izgubo zdravja, dela telesa ali celo življenja. Kljub temu so za uresničitev svojih ciljev pripravljeni storiti marsikaj, vsekakor pa svoj način življenja podredijo športu (Kavčič, 2006). Z ekstremnimi športi se ukvarja tudi vedno več rekreativnih športnikov (Sladič, 2008). Zaradi ekstremno velikih naporov in velikokrat prisotnih ekstremnih pogojev na poti med ekstremne športe prištevamo tudi ultramaratonsko kolesarjenje oz. kolesarjenje na velike razdalje (Rauter, 2011). Ena bolj znanih dirk je dirka preko Amerike (RAAM, Race Accross America), ki jo uvrščajo v sam vrh težavnostnih športnih preizkušenj (Robič, Kovšca, 2006). Dirka poteka od vzhodne do zahodne obale Združenih držav Amerike. Dolžina proge je vsako leto okoli 3000 milj oziroma 4800 km, ki jo najboljši kolesarji prevozijo v približno 9 dneh. Kolesarji so na poti izpostavljeni velikim višinskim razlikam (čez 3000 m); na najvišjih točkah je prisoten tudi sneg. Pri vožnji preko puščav so prisotne zelo visoke temperature, ki tudi ponoči ne padejo pod 30 °C. Kolesarjem otežuje delo še spremenljivo vreme (mraz, vročina, dež, veter) ter nepredvidljiv potek prometa. Eden naših najboljših ultramaratonskih kolesarjev je Marko Baloh, ki se je dirke RAAM udeležil šestkrat in dosegel več uvrstitev med najboljše (leta 2003 in 2005 je odstopil zaradi zdravstvenih težav, 2006 osvojil 2. mesto v solo kategoriji, 2008 je zmagal v kategoriji dvojic skupaj s Tomažem Perčičem, leta 2009 in 2011 pa je osvojil 3. mesto v solo kategoriji) (Baloh, 2011). VŠZ NM Špela Pungeršek - spela999@gmail.com dr. Vladka Lešer - vladka.leser@guest.arnes.si 274 275 Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja Vloga medicinske sestre in njeno sodelovanje timu Medpoklicno sodelovanje medicinskih sester večinoma temelji na delu v multidisciplinarnem timu, kjer sodeluje z ostalimi strokovnjaki v zdravstvu (zdravniki, fizioterapevti in drugimi). Vsi pa imajo isti cilj, ki se nanaša na kakovost zdravstvene oskrbe, zadovoljstvo pacientov in uspešnost pri samem delu (Klemenc, 2007). Medsebojno sodelovanje ne more potekati brez dobre komunikacije med člani tima. Le kontinuiteta pogovorov z ostalimi člani tima, izmenjava in primerjanje mnenj, izkušenj, ravnanj in presojanje lastnega čustvenega odzivanja na dogajanje, pa tudi skupno razmišljanje o postopkih in dogajanjih je nepogrešljiv in utrjen prispevek k dobremu delu multidisciplinarnega tima (Ovsenik, 1983). Timska organiziranost nam omogoča, da se hitreje prilagajamo potrebam in zahtevam uporabnika, stalnim izboljšavam našega dela in tudi večji ekonomičnosti (Oštir, 2009). Z vidika zdravstvene nege v primeru oskrbe ultramaratonskega kolesarja ne moremo govoriti o klasični oskrbi, kot v primeru pacienta v zdravstveno negovalni obravnavi. Lahko pa povežemo delovanje medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja predvsem z zadovoljevanjem temeljnih človekovih potreb, na katerih temelji teorija zdravstvene nege Virginie Henderson. Leta 1955 je V. Henderson objavila štirinajst osnovnih potreb človeka, pri katerih naj bi medicinska sestra, pri zdravem ali bolnem človeku, pomagala. Osnovne človekove potrebe je razdelila v štirinajst življenjskih aktivnosti: (a) dihanje, (b) prehranjevanje in pitje, (c) izločanje in odvajanje, (d) gibanje in ustrezna lega, (e) spanje in počitek, (f) oblačenje, (g) vzdrževanje telesne temperature, (h) osebna higiena in urejenost, (i) izogibanje nevarnostim v okolju, (j) odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov in doživljanj ter duševne, duhovne, socialne in seksualne potrebe (komuniciranje), (k) izražanje verskih čustev, (l) koristno delo, (m) razvedrilo, rekreacija ter (n) učenje, pridobivanje znanja o razvoju človeka in njegovem zdravju (Verčko Pernat et al., 2006). METODE V prispevku je bila uporabljena kvalitativna deskriptivna metoda in sicer študija primera. Prva avtorica prispevka, ki je medicinska sestra, se je kot članica ekipe ultramaratonskega kolesarja Marka Baloha udeležila dirke RAAM v letih 2009 in 2011. Opisana je njena vloga v interdisciplinarnem timu v obeh letih, s poudarkom na letu 2011. Start dirke je bil 15. junija 2011, cilj je Marko Baloh dosegel po devetih dneh dveh urah in 59 minutah. Preizkušnja je potekala preko 12 zveznih držav Združenih držav Amerike (Kalifornija – Arizona – Kolorado – Kansas – Missouri – Illinois – Indiana – Ohio – Zahodna Virginija – Pensilvanija – Maryland). REZULTATI IN RAZPRAVA Tim ultramaratonskega kolesarja Marka Baloha Bolj zahtevne dirke ekstremni kolesarji vsekakor ne bi mogli odpeljati brez usklajene spremljevalne ekipe. V preteklih letih je bila Markova ekipa na RAAM-u sestavljena iz: vodje ekipe, pomočnika vodje ekipe, voznikov avtomobila, mehanika, kuharja, navigatorja in medicinske sestre. V Markovi ekipi na RAAM-u 2011 je prisostvovalo štirinajst članov in sicer: vodja ekipe, dva voznika spremljevalnega avta, voznik avtodoma, voznik 276 Špela Pungeršek, Vladka Lešer drugega spremljevalnega avtomobila (namenjenega medijem), mehanik, kuhar, dva navigatorja, dva novinarja, fotograf, snemalec, medicinska sestra in žena kolesarja. Kar nekaj članov ekipe je po navadi iz kolesarskih vod, zato se vsi dokaj dobro spoznajo na kolesa. Vodja ekipe ima zelo zahtevno delo, saj mora bdeti nad vsem dogajanjem skozi celotno dirko in seveda že mnogo prej na pripravah. Ob sebi ima tudi pomočnika, s katerim skupaj koordinirata delo in se spopadata z morebitnimi težavami, ki se jim na tako dolgi in zahtevni dirki vsekakor ne da izogniti. Člani odprave RAAM so razdeljeni v »avtodom ekipo«, ki šteje tri člane (kuhar, šofer avtodoma in žena), ter dve ekipi, ki se izmenjujeta v spremljevalnem vozilu (ekipa A in B). Vsaka šteje tri člane (voznik spremljevalnega avta, navigator in oskrbovalec kolesarja), poleg njih pa še novinarja ali snemalca, ki prisedeta po potrebi. Na RAAM-u leta 2011 je prisostvoval še tretji avto, ki je bil namenjen za potrebe fotografa in spremljanju ostalih tekmovalcev na progi. Navigator je član ekipe v spremljevalnem avtomobilu, ki ima zelo zahtevno nalogo usmerjanja kolesarja na pravo pot. V kolikor se kolesar izgubi, lahko pride do precejšne izgube časa, kar je lahko usodno za vrhunski rezultat. Naloga navigatorja je, da natančno spremlja potno knjigo in elektronsko navigacijsko napravo in s pomočjo teh dveh pripomočkov točno usmerja kolesarja na pravi poti, do cilja. Poleg tega izračunava vse prevožene kilometre, vodi statistiko o prevoženih kilometrih, višinskih razlikah in ažurno sporoča podatke organizatorju dirke na vsaki izmed 54. časovnih postajah. Voznik spremljevalnega vozila ima zelo odgovorno delo, saj mora neprestano slediti kolesarju v varni razdalji in se mu s posebno natančnostjo približevati med tem, ko le ta sprejema hrano, pijačo in ostale potrebščine iz avtomobila. Vsaka najmanjša napaka voznika je lahko za kolesarja usodna in ni redkost, ko se na dirki zgodi, da kolesarja povozi spremljevalni avtomobil. Kuhar se po navadi nahaja v avtodomu, ki je namenjen za počitek kolesarja in spremljevalne ekipe. V njem kuhar pripravlja hrano za kolesarja in ekipo. Medicinska sestra odigra svojo vlogo skozi celotno dirko preko negovanja in oskrbe kolesarja s hrano in ostalimi potrebščinami tako v spremljevalnem avtu kot članica ekipe, kot tudi v avtodomu med pripravo na počitek in po počitku kolesarja. Odprava v letu 2011 je bila medijsko bolj podprta in zato so se standardni ekipi pridružili predstavniki sedme sile, ki so profesionalno opravljali svoje delo in so tudi nesebično priskočili na pomoč pri motivaciji kolesarja. Trije izmed članov ekipe so na dirkah RAAM že sodelovali za ostale pa je to predstavljal svojevrsten izziv. Poleg tega pa sta bila dva člana odprave Američana, kar pa ni predstavljalo večjih komunikacijskih ovir, saj je uporaba angleškega jezika na mednarodnih ultramaratonskih kolesarskih dirkah prej pravilo kot izjema. Zaradi omejitev tako prostorskih, kot finančnih je ekipa sorazmerno majhna. Pomembno pa je, da deluje usklajeno in, da je vsak član pripravljen postoriti kar največ, kar je v njegovi moči za skupni uspeh. Ekipa deluje po načelu vsi za enega, eden za vse. 277 Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja Proces zdravstvene nege na RAAM-u V nadaljevanju so predstavljene tiste osnovne življenjske aktivnosti po V. Henderson, pri katerih prihaja do največjih odmikov od normalnega stanja in pri katerih kolesar potrebuje največjo podporo ne le medicinske sestre, temveč celotnega tima. Dihanje »Dihanje je alfa in omega življenja« (Juchli,1994). Marko Baloh je astmatičen bolnik in pri njem igra pomembno vlogo pravilno in pravočasno jemanje zdravil proti astmi in preprečevanje negativnih vplivov, ki bi stanje bolezni lahko poslabšali (dehidracija, podhladitev). V dnevniku prehrane in tekočin je natančno zabeležen čas jemanja predpisane terapije. Vsi člani ekipe morajo poznati zdravila in vedeti, kje se nahajajo. Marko si na kolesu sam aplicira zdravila, ki mu jih poda član, ki ima nalogo oskrbovalca. Naloga medicinske sestre v timu je, da ga večkrat povpraša po počutju, skrbi za njegova zdravila in ostalim članom tima predstavi njegovo bolezen in pomen konstantne in točne uporabe predpisanih zdravil. Prehranjevanje in pitje Osnovni cilj prehrane pri povečani telesni aktivnosti je zadostiti energijskim potrebam posameznika, ki ima povečano telesno aktivnost. Količina energije ter posameznih hranil (ogljikovih hidratov, beljakovin, maščob, mikrohranil in vode) je individualno odmerjena glede na vsakega posameznika. Te potrebe so odvisne predvsem od: spola, starosti, pogostosti, intenzivnosti, trajanja aktivnosti, dejavnikov okolja (vročina, vlaga, mraz, ekstremni pogoji,...) in genetskih faktorjev (Rotovnik, 2004). Za posameznika ni važno le koliko poje in čas prehranjevanja, temveč tudi kaj, kje in kako je hrana servirana (Pokorn, 1998). Na kolesu so možnosti prehranjevanja omejene, predvsem zaradi nepraktičnosti, majhnega manevrskega prostora in zahtevnih pogojev. Poleg tega tudi navodila organizatorjev dirke nalagajo pravilo, da se sme spremljevalni avto kolesarju približati le štirikrat v polni uri. V teh srečanjih je potrebno zagotoviti popolno oskrbo s pijačo, prehrano in ostalimi potrebščinami, ki jih kolesar potrebuje. Ultramaratonsko kolesarjenje je ekstremno tudi z vidika porabljene energije kolesarja. V prvih dneh je izmerjeno porabo energije do 20000 kcal na 24 ur praktično nemogoče popolnoma nadomestiti. Trudimo pa se čim bolj optimalno pokriti manjko, predvsem v obliki pomembnih hranil, vitaminov in mineralov. Nadomeščanje tekočine je prav tako izrednega pomena; količine napitkov se dnevno sučejo okoli 30 litrov. Letošnji RAAM je Marko želel prevoziti le s pomočjo športne prehrane švicarskega proizvajalca Winforce, ki temelji na prehrani v obliki gelov in v obliki praškov, ki se pred zaužitjem mešajo z vodo, tako da dobimo tekočo substanco za uživanje. Vsa ta prehrana zagotavlja športniku kar najbolj optimalno pokrivanje potreb po vseh hranilih, prednost pa je tudi v tem, da zelo majhne količine te prehrane vsebujejo visoko kalorično vrednost (npr. en 25 g gel vsebuje cca. 300 kcal). Med samo dirko, pa je Marko začutil praznino v svojem želodcu in si zaželel običajne trde prehrane. Seveda mu je ekipa omogočila tudi tako prehrano, je pa z običajno prehrano zelo težko zadovoljiti vse potrebe po hranilih v ekstremnih pogojih. Upoštevati je potrebno tudi to, da so hladilni viri v spremljevalnem avtomobilu zelo omejeni in je že logistično zelo težko priskrbeti in vzdrževati zadostne količine zdrave prehrane za kolesarja. Odvajanje in izločanje Odvajanje in izločanje med samimi tekmami je zelo oteženo. Nemalokrat se zgodi, da se 278 Špela Pungeršek, Vladka Lešer zaradi slabih pogojev prehranjevanja, ekstremnih naporov in enolične prehrane pojavijo zdravstvene težave povezane z odvajanjem (driska, bruhanje, dehidracija). Temu se v največji meri izognemo s poostreno higieno pri pripravljanju hrane. Kolesarja skušamo spodbujati k pitju zadostnih količin tekočin, kar ima za posledico tudi redno odvajanje tekočine. Izločanje urina kolesar po navadi opravi kar s kolesa, čeprav je to proti pravilom organizatorja. Za odvajanje blata pa skuša ekipa v danem trenutku najti čim bolj intimne razmere, kjer kolesar opravi svojo potrebo. Posebno pozornost je potrebno nameniti negi kože po odvajanju, saj se nečista in ne negovana koža rada vname. Spanje in počitek Za spanje je na sami dirki namenjeno malo časa, za počitek tega časa praktično ni. Kolesar prvih 36 ur dirke ne spi. Nato pa od vsakih naslednjih 24 ur nameni le tri ure spanju. Za spanje nameni tudi morebitne neljube trenutke, kot je »gumi defekt« spremljevalnega avtomobila. Ko ekipa menja kolo na avtomobilu, kolesarju omogočimo počitek ob cesti na improviziranem ležišču. Marko Baloh ima odmerjen čas spanja točno določen glede na njegove potrebe. V primeru, da v naprej določen čas spanja zaradi potreb kolesarja ni mogoče izpeljati, se ga prilagodi glede na trenutne potrebe. Oblačenje Na kolesu je oblačenje še posebej zapleteno, lahko tudi nevarno početje. Kljub temu, da kolesar tehniko oblačenja pozna do vsake potankosti, se zaradi velike utrujenosti rada pripeti nesreča. Kolesar predhodno preko mikrofona ali ob srečanju s spremljevalnim avtom sporoči, kakšno potrebo v zvezi z oblačenjem ima. V kolikor se želi samo sleči, to stori sam in obleko samo izroči članu ekipe v spremljevalnem avtomobilu. Če se želi preobleči, pa v naprej pove kakšne želje ima, kaj želi obleči. Ko je obleka pripravljena, se spremljevalni avtomobil približa in se poda obleka kolesarju. Ta se potem na kolesu sam obleče. Vsak dan zagotovimo kolesarju ob počitku tudi tuširanje v avtodomu in takrat se preobleče v sveža kolesarska oblačila. Posebej pomembno vlogo ima obleka kot zaščita pred soncem, mrazom, dežjem in vetrom. Vsekakor oblačila prilagodimo razmeram v katerih vozi kolesar. Vzdrževanje telesne temperature Izpostavljenost ekstremnim pogojem lahko privede do podhladitev ali pregrevanja športnika. Da bi se temu izognili je potrebno biti pozoren na različnih področjih delovanja. V prvi vrsti je potrebno zagotoviti zadostno rehidracijo kolesarja. Točno merjenje zaužite tekočine in opominjanje kolesarja na pitje zadostnih količin tekočine, nam je lahko v veliko pomoč pri vzdrževanju telesne temperature. V ekstremno mrzlih pogojih, ki nastopijo na dirki zaradi visoke višinske razlike ali ob deževnem vremenu, kolesarju ponudimo tople napitke v obliki sladkega čaja ali juhe. Skrb za čistočo in urejenost Skrb za čistočo je posebej pomembna predvsem pri pripravi hrane in pijače, saj kaj hitro zaradi slabih pogojev, ki vladajo med dirko, lahko s tega naslova pride do driske, posledično do izsušenost, kar je lahko usodno za kolesarja. Vsekakor pa kolesar posveti pozornost tudi osebni higieni, čeprav so čas in možnosti zelo omejene. Redna nega zob in ustne votline sodita v osebno nego kolesarja, ki ju opravi na kolesu večkrat dnevno. Posebna pozornost pa je namenjena tudi spiranju ustne votline po uporabi inhalacijskih zdravil proti astmi. Prav tako kolesar na kolesu skrbi tudi za britje brade, ki ga izvede enkrat dnevno. Umivanje telesa predstavlja za kolesarja med samo dirko prav posebno sprostitev in osvežitev, z njim dosežemo tudi znižanje telesne temperatura pogosto 279 Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja pregretega telesa. Kolesarju se omogoči tuširanje v avtodomu med postankom, ki je namenjen spanju. V kolikor daljši postanek ni v planu, se kolesarju podaja vlažne umivalne krpice kar na kolo, on si nato postopoma umije obraz, roke in del nog. Pomembnosti intimne nege se dobro zavedajo vsi kolesarji, saj je ta predel izpostavljen velikim trenjem na kolesu, s tem pa se še povečajo možnosti infekcij, ki že tako niso zanemarljive. Prav infekcije anogenitalnega dela so pogosto vzrok za odstop kolesarjev na dirkah. Medicinska sestra pomaga kolesarju pri vzdrževanju osebne higiene in izkoristi vsak trenutek za opazovanje kože in vidnih sluznic z namenom preprečitve morebitnih zapletov. Izogibanje nevarnostim v okolju V kolikor hočemo obvarovati kolesarja pred nevarnostmi, moramo delovati varno vsi člani njegove ekipe. Organizator vsake dirke že pred samo dirko izda pisna pravila, ki se jih mora vsaka ekipa in kolesar striktno držati. Navodila se nanašajo tako na cestnoprometne predpise in kršenje le teh kot na približevanje spremljevalnega avtomobila kolesarju, zasledovanje kolesarja v primerni razdalji, uporabo sredstev za razsvetljavo, varnostne čelade in same označbe spremljevalnega avtomobila s svetlobnimi telesi. Dirka poteka v aktivnem prometu po cestah, ki jih ne zapirajo za ostali promet. Zato predstavljajo veliko nevarnost za kolesarja prav ostali prometni udeleženci. V naši ekipi se skušamo izogniti nesrečam tako, da ves čas sledimo kolesarju in ga ne puščamo samega v prometu. Komunikacija Medsebojno sporazumevanje med kolesarjem in ekipo, ter med samimi člani ekipe je zelo pomembno za doseganje vrhunskih rezultatov. V veliko pomoč v komunikaciji med kolesarjem in ekipo nam je moderna tehnologija, ki s pomočjo priročnih malih naprav prenaša glasove od enega k drugemu in obratno. Pomembna pa je tudi neverbalna komunikacija, ki poteka med kolesarjem in spremljevalci. Že pred samo dirko se ekipa in kolesar dogovorijo za določene znake, s katerimi kolesar sporoča o stanju svojega počutja. Predvsem v težkih trenutkih je neverbalna komunikacija s strani kolesarja v ospredju. Kolesar s svojim telesom lahko marsikaj sporoči, npr. da je zelo zaspan, da ga kaj boli, da ima dovolj vsega. Tu pa nastopi novo poglavje za člane ekipe – motivacija. Prvih nekaj dni člani ekipe v zvezi z motivacijo res nimajo veliko dela, se pa s trajanjem dirke potrebe po motiviranju povečujejo. Za motiviranje kolesarja so pripravljeni storiti marsikaj. Pokliče se domov v Slovenijo Markove starše in otroke, s katerimi se pogovarja preko telefona, berejo se sporočila prijateljev in znancev, ki jih zapišejo in pošljejo preko interneta in »ušpiči« se še marsikatero prigodo ob samem cestišču. Medicinska sestra v timu ultramaratonskega kolesarja Medicinska sestra kot članica multidisciplinarnega tima ultramaratonskega kolesarja svoje delo doživljaja kot skrb za čim bolj ugodno počutje kolesarja na dirki. Pri svojem delu se v timu srečuje s kolegi, ki niso zdravstvene stroke, kar pa ne sme ovirati samega procesa dela, ker imajo vsi člani tima isti cilj. Skupni cilj Baloh tima je bil varno in uspešno pospremiti Marka Baloha do cilja dirke RAAM 2011 in mu skušati kar najbolj pomagati pri uresničitvi njegovih želja. Izkazalo se je, da medicinska sestra s svojim znanjem in odprtostjo do drugih strok lahko veliko doprinese v multidisciplinarnih timih, tudi tistih kateri niso direktno vezani na zdravstveno stroko. Temelj dobrega sodelovanja je različna strokovna usposobljenost in usklajeno sodelovanje na osnovi odgovornosti 280 Špela Pungeršek, Vladka Lešer vsakega posameznega člana. Dobro medsebojno sodelovanje prinese s seboj tudi dobre, če ne že vrhunske rezultate. Vsekakor pa je pomembno, da se vsak izmed članov ekipe že pred samim odhodom na dirko seznani s svojimi nalogami in kompetencami, ki ga čakajo na sami dirki, da je vsak član ekipe psihično in fizično dovolj pripravljen, da ga morebitne težave ne bi ovirale pri samem delu s kolesarjem in pri sodelovanju z ostalimi člani ekipe. Marsikdaj je treba na sami dirki iti preko svojih želja in misli usmeriti v skupno dobro. Brez visoke stopnje tolerance in prilagodljivosti na ekstremne razmere vsakega posameznega člana ekipe ni možno prispevati k skupnemu cilju. Zavedati se je potrebno, da na sami dirki ni prostora za lastna čustva, težave in tegobe. Prostor na katerem se srečujejo člani ekipe je minimalno odmerjen in kaj hitro lahko pomanjkanje intimnega prostora in zvišana stopnja napora privedeta do razdora v ekipi. To pa še prej kot bi si mislili in če na to ne opozorimo kolesarja z besedami, lahko nanj močno vpliva. Od medicinske sestre kot članice ekipe se pričakuje, da ne bo delovala zgolj in samo v okviru svoje stroke, prav tako se to pričakuje tudi od ostalih članov ekipe, saj so sredstva in prostor zelo omejena. Ni pričakovati, da bo medicinska sestra menjala zračnice na kolesu in opravljala mehanična dela, prav tako kot mehanik ali novinar ne moreta opravljati njenega strokovnega dela, bo pa poprijela za vsako delo, ki mu je kos (npr. pranje perila, priprava hrane za ekipo, za kolesarja, oblačenje kolesarja, morebitno navigiranja ob izpadu navigatorja, nabava hrane, sporočanje rezultatov organizatorju, motivacija ekipe in kolesarja, in še mnoge druge majhne, a pomembne naloge). Tako kot je potrebno vsakodnevno pri svojem poklicu ohranjati visoko stopnjo profesionalnosti v procesu zdravstvene nege pacienta, je to stopnjo profesionalnosti potrebno ohraniti tudi v timu ultramaratonskega kolesarja. ZAKLJUČEK Zahtevnejših dirk kor je RAAM kolesarji ne bi mogli odpeljati brez dobro usklajene ekipe, katere del je tudi medicinska sestra. V večjih ekipah je poleg nje prisoten tudi zdravnik. Medicinska sestra je pomemben član ekipe, saj skrbi za dobro počutje kolesarja med samo dirko, za njegovo hidracijo, prehranjenost, primerno zaščito pred soncem, skrbi za kolesarjeva zdravila, higieno in nego kože, ob morebitnih poškodbah prva priskoči na pomoč in na njej je odločitev, kdaj poklicati na pomoč zdravnika. Naloge in dela na sami dirki se ne navezujejo le na strokovna znanja. Poleg vseh naštetih nalog se med samo dirko najde še tisoč in ena malenkost, ki jo je potrebno postoriti za dobro počutje kolesarja in članov ekipe in v kolikor je v moči medicinske sestre, da to postori, bo to vsekakor storila. Prav tako kot ostali člani ekipe se bo trudila, da skupaj dosežejo skupni cilj. Da pa do želenega cilja lahko pridejo vsi, tako člani ekipe kot kolesar, je potrebno opraviti dolgo in naporno pot, ki se začne že kar lep čas pred odhodom na določeno dirko. Same priprave na dirko ter spoznavanje svojih del in nalog na sami dirki so poglavitnega pomena za uspeh. Pomembno je, da vsak posameznik, ki pristopi k ekipi skuša razumeti kolesarja, njegovo žejo po uspehu in ga pri tem maksimalno podpira, čeravno se včasih zazdi, da premaguje meje nemogočega. Brez dobrega medsebojnega sodelovanja, brez usklajenosti in pozitivne komunikacije med člani ekipe in kolesarjem in brez kančka drznosti stopiti korak dlje, ni možno doseči želenega cilja. Marku Balohu in njegovi ekipi je na najzahtevnejši preizkušnji RAAM-u 2011, to uspelo z osvojenim 3. mestom. 281 Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja LITERATURA 1. Baloh M. Dosežki. 2011. Dostopno na: http://www.markobaloh.com/si//index. php?option=com_content&task=view&id=17&Itemid=47 (6. 7. 2011). 2. Hosta M. Etika športa – manifest za 21. stoletje. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport; 2007. Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja Performance evaluation of individual weight loss program 3. Juchli J. Pflege. Stuttgart, New York: George Thieme Verlag; 1994. 4. Kavčič M. Ekstremni športi: sociološka obravnava tveganja in nevarnosti pri ekstremnih športih. Družboslovne razprave. 2006;22(52):85-101. 5. Klemenc D. Medpoklicno sodelovanje v zdravstvenem timu med medicinskimi sestrami in zdravniki - priložnost za nenehno izboljševanje kakovosti. Zdr Vest. 2007;76(1):55-9. 6. Oštir M. Medicinska sestra - koordinatorica v multidisciplinarni obravnavi otrok s kronično boleznijo. In: Majcen Dvoršak S. et al., eds. Medicinske sestre in babice - znanje je naša moč, 7. kongres zdravstvene in babiške nege Slovenije, Ljubljana, 11.-13. maj 2009. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2009:123C. Dosegljivo na: www.zbornica-zveza.si/dokumenti/kongres_zbn/pdf/123C.pdf (6. 7. 2011) 7. Ovsenik N. 1983. Vloga medicinske sestre v terapevtski skupnosti. Zdrav Obzor. 1983;17(1-2):60-3. 8. Pokorn D. Gorivo za zmagovalce. Ljubljana: Forma 7; 1998. 9. Rauter S. Stališče splošne javnosti o ekstremnih športih oziroma športnikih. Dostopno na: http://keda.blog.siol.net/files/2008/10/stalisce-splosne-javnosti-o-ekstremnih-sportih-oziroma-sportnikih2.pdf (6.7.2011). 10. Robič J, Kovšca T. Samo človek sem. Tržič: Učila; 2006. 11. Rotovnik Kozjek N. Gibanje je življenje. Ljubljana: Domus; 2004. 12. Sladič A. Ekstremni – adrenalinski športi v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede; 2008. 13. Verčko Pernat S., Kisner M., Rozman M., Klasinc M. Zdravstvena nega 1. Maribor: Založba Pivec; 2006. Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Debelost je bolezen. Vzrokov za nastanek je veliko, med njimi imajo pomemben vpliv socialni, kulturni, vedenjski, biološki in genski dejavniki. Debelost je povezana z nizom kroničnih bolezni in stanj. Velik del teh bolezni lahko pripišemo nezdravemu prehranjevanju in pomanjkanju redne telesne vadbe. Background: Obesity is a disease. There are many causes of obesity, among them is a significant impact of social, cultural, behavioral, biological and genetic factors. Many of those diseases can be attributed to unhealthy diet and lack of regular physical activity. Cilj: Cilj članka je predstaviti uspešnost individualnega programa hujšanja (HIP). Metoda dela: Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela, kot tehnika pa akcijsko raziskovanje. Na začetku in ob koncu programa hujšanja je bila izvedena anketa z enakim vprašalnikom, ob koncu programa pa so udeleženci izpolnili še dodaten krajši evalvacijski vprašalnik. V raziskavi, ki je potekala od aprila 2010 do junija 2010, je sodelovalo 30 udeležencev, 15 oseb ženskega spola in 15 oseb moškega spola. Rezultati: Primerjava rezultatov meritev telesne teže in sestave telesa je pokazala, da so ženske v povprečju izgubile 5,39 kg, moški pa 9,57 kg, ob tem so ženske povprečno pridobile tudi 1 % mišične mase, moški pa v povprečju 1,5 %. Povprečni ITM je bil ob zaključku programa pri ženskah nižji za 1,91 kg/m² in pri moških za 3,0 kg/m². Primerjava odgovorov v obeh an- Aim: The aim of this article is to present the performance of individual weight loss program. Methods: Descriptive work method and action research have been used in this work. Survey was conducted with the same questionnaire at the beginning and at the end of weight-loss program. The participants completed a further short evaluation questionnaire when the program was finished. The research, which took place from April 2010 to June 2010, was attended by 30 participants, 15 females and 15 males. Results: Participants of weight-loss program (HIP), which lasted three months, had various success in weight loss and changes in living habits. Comparison of results of measurements of body weight and body composition showed, that women on average lost 5,39 kg, while men at the same time lost 9,57 kg, on the other hand women on average increase their muscle mass for 1 %, while men increase it for 1,5 %. At the end of the program the average BMI ZF UL Tina Bevc - tina_bevc@yahoo.com viš. pred. dr. Ruža Pandel Mikuš - ruza.pandel@zf.uni-lj.si 282 283 Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja ketnih vprašalnikih je pokazala, da so se udeleženci ob koncu programa več gibali in bolj zdravo prehranjevali. Razprava in sklep: Rezultati raziskave izvedene v programu hujšanja z individualnim pristopom (HIP) so potrdili uspešnost tega shujševalnega programa, izboljšanje zdravstvenega stanja in korenito spremembo življenjskega sloga pri udeležencih. Ključne besede: debelost, zdrav življenjski slog, programi za hujšanje. in women decreased by 1,91 and in men decreased by 3,0. Comparison of responses in the survey questionnaire revealed, that the participants at the end of the program, were more varied and had healthier diet. Discussion and conclusion: The results of research, carried out by the participants in the weight-loss program with individual approach (HIP), have confirmed the efficacy of this weight reduction program, improvement of health status and radical changes in lifestyle. Key words: obesity, healthy lifestyle, programs for weight loss. UVOD Debelost je socialna, civilizacijska bolezen, ki jo povzročajo psihološki, sociološki in genetski dejavniki. Je posledica življenja v današnji družbi (Pandel Mikuš, 2001). Včasih so bile razlog za debelost hormonske težave, v času velikih civilizacij je bila debelost usoda dobro preskrbljenih, danes pa se dogaja obratno, največ debelih je med revnejšimi. Da bi to bolje razumeli, je ta pojav najbolje preučevati v državi, kjer se je to razmahnilo že v nekakšno nacionalno katastrofo. Kar 64 % Američanov je predebelih v primerjavi z 28 % Francozov, kar 20 % Američanov pa je pravih debeluhov v primerjavi s 3-5 % Francozov (Montignac, 2001). Kljub ponudbi lahke hrane, hrane, ki vsebuje manj kalorij predvsem na račun maščob, debelost še vedno narašča. Pogosto uživanje hrane in hrana z več ogljikovih hidratov je povečala količino zaužitih kalorij. Novejše raziskave so pokazale, da zamenjava maščob z ogljikovimi hidrati nima shujševalnega učinka (Pokorn, 1997). Sprehod skozi živilsko trgovino namiguje na enega izmed razlogov za nastalo problematiko. Ponudba živil je komaj še pregledna. Na trgu je več kot 14.000 prehrambenih izdelkov, vsako leto se pojavi cela vrsta novih. Strokovnjaki so si edini: jemo preveč in še napačno. Približno 80 % našega obilnega vnosa kalorij izvira iz industrijsko predelanih in izboljšanih živil. Večini njih delno ali popolnoma primanjkuje hranilnih snovi kot so vitamini, minerali, vlaknine in mikroelementi. Tako se dogaja, da veliko ljudi kljub čezmerni prehrani ni preskrbljenih z življenjsko pomembnimi hranili. Posledice so lahko premajhna odpornost in presnovne motnje (Pospisil et al., 2004). Z debelostjo so povezane številne zdravstvene težave: povečana stopnja smrtnosti, povišan krvni tlak, bolezni srca in žilja, nekatere vrste rakavih obolenj, sladkorna bolezen in bolezni žolčnika (Karpljuk in sod., 2003; Fras, 2006). Če je prva polovica problema debelosti prehrana, je druga polovica problema vsekakor pomanjkanje telesne dejavnosti med ljudmi (Howley, Franks, 2003; Fras in sod., 2007). Negibanje ali pomanjkanje gibanja je v današnjem času vse hujši dejavnik tveganja, ki ogroža naše zdravje. Telesna nedejavnost in sedeč življenjski slog sta najtesneje povezana s prej omenjenimi zdravju škodljivimi stanji (Sila, 2007; Fras, Zaletel, 2004). 284 Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš ZDRAV NAČIN HUJŠANJA V PROGRAMU »HUJŠANJE Z INDIVIDUALNIM PRISTOPOM« - HIP Če želimo uspešno in trajno izgubiti odvečne kilograme, oziroma prekomerno telesno težo, se moramo držati načel zdrave prehrane, upoštevajoč piramido zdrave prehrane, potrebno pa je vključiti tudi redno telesno dejavnost, vsaj 30 minut dnevno. V programu hujšanja (HIP) lahko posamezniki uspešno in zdravo izgubljajo odvečne kilograme pod budnim očesom strokovnjakov različnih profilov. Osnove hujšanja Ljudje se za zmanjševanje kilogramov in maščobnega tkiva odločajo iz različnih razlogov. Motivacija za dosego cilja je najmočnejša takrat, ko je ogroženo zdravje in življenje (sladkorna bolezen, povišan holesterol, preobremenjenost sklepov, izguba vitalnosti, kronična utrujenost in podobno). Pojem dieta nosi negativno konotacijo izogibanja, pomanjkanja in kazni. Hujšanje z dietami daje lažne upe, prispeva k stresu, ruši koncentracijo, povzroča utrujenost in pogosto vodi še do večjega povečanja telesne mase in maščobe. Vzponi in padci stalnega hujšanja z dietami (nihanje telesne teže) povečajo možnosti psihopatologije, nezadovoljstva z življenjem, prenažiranja, morbidnosti in ne nazadnje tudi smrtnosti (Brownell, Rodin, 1995; Pandel Mikuš, 2001). Majerle (2005) podaja naslednja navodila oziroma pravila, ki nam pomagajo pri zdravem in uspešnem izgubljanje odvečne telesne mase: • • • • • • • • • • • • • • • • • • ne izgubite več kot 0,5 – 1 kg tedensko; 1x mesečno izmerite telesno sestavo, tehtajte se 1x tedensko; izogibajte se maščobam; izogibajte se popularnim dietam, čudežnim kremam in preparatom; ne jejte hrane z visokim glikemičnim indeksom; pojejte najmanj 30 – 50 g balastnih snovi na dan; obroke načrtujte vnaprej; obroke imejte vsak dan približno ob istem času; ne jejte iz embalaže ali večje posode; ne izpuščajte obrokov; berite nalepke o vsebnosti in biološki vrednosti hrane; ne jejte preveč slane hrane (zadrževanje vode); uživajte L-carnitin (samo pri ljudeh, ki ne jedo mesa); uživajte omega-3 maščobne kisline, ki povzročajo učinkovito kurjenje maščob (losos, ribje olje); ob obrokih pijte zeleni čaj, ki znižuje glikemični indeks obroka; 3 – 4 krat tedensko vadite anaerobno, 4 – 6 krat tedensko vadite aerobno; aerobna vadba naj bo zjutraj na tešče. Če želimo izgubiti telesno maso, je bistveno, da imamo negativni energijski vnos (Sharkey, 1990). Negativna energijska bilanca, ki je dosežena samo z restriktivno dieto lahko pripelje do neproporcionalnega znižanja metaboličnih funkcij in skoraj zagotovo povrnjene oziroma še povišane telesne teže (Liebel et al., 1995). Prav zaradi tega je zelo pomembna tudi telesna dejavnost, oziroma gibanje. Edini način, da izgubimo uskladiščeno maščobo je, da jo pokurimo s pomočjo telesne dejavnosti (Sharkey, 1990). 285 Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja Ross in sodelavci (1995) so v svoji raziskavi, v kateri je sodelovalo 24 zelo debelih žensk, ugotovili, da je najboljša kombinacija za izgubljanje telesne mase kombinacija diete in telesne dejavnosti, saj so na ta način ugotovili največjo izgubo maščobne mase in hkrati ohranitev puste telesne mase, predvsem skeletnih mišic. Tudi Pokorn in Čajavec (2006) trdita, da lahko le s pravo kombinacijo telesne dejavnosti in ustrezne prehrane zmanjšamo količino maščevja in hkrati ohranimo oziroma povečamo pusto telesno maso. Prav tako so ugotovili pozitivne učinke telesne dejavnosti v raziskavi, ki je zajemala 16 zelo debelih ljudi v obdobju šestih mesecev. Skupina, ki je hujšala s telesno vadbo, je izgubila več maščobne mase kot skupina, ki je hujšala le z dieto, poleg tega pa so se pojavili še drugi pozitivni učinki vadbe: na primer nižji srčni utrip v mirovanju (Kenrick et al., 1972, cit. po Sharkey, 1990). Kempen in sodelavci (1995) so ugotovili, da dieta v kombinaciji z zmerno telesno dejavnostjo pospešuje razgradnjo maščob, izgubo maščobne mase in energijsko porabo. Ryan in sodelavci (1995) pa ugotavljajo, da je anaerobni trening znotraj programa izgubljanja telesne mase koristen za ohranjanje puste telesne mase (mišic) in ohranjanje stopnje bazalnega metabolizma v mirovanju. Shujšati torej pomeni odpraviti maščobo, ne pa samo izgubiti odvečne kilograme. Pri nizkokalorični dieti izgubimo predvsem vodo in mišično maso, količina odvečne maščobe pa ostane nespremenjena. Estetski videz našega telesa se poslabša, ker postane tkivo uvelo in brez prave oblike. Maščoba je toplotni izolator, telo pa jo porabi tudi kot vir energije. Shujšati pomeni uporabiti maščobo kot vir energije. Pri hujšanju si je priporočljivo poiskati podporo v skupini za samopomoč, zdravniškem nadzoru ali posebnih strokovnih institucijah. Glavni cilj terapije je vzpostaviti ravnovesje v telesu, naučiti se pravilnega prehranjevanja in gibanja ter vzdrževati dolgoročni nadzor nad telesno težo (Dudek, 2006, Pandel Mikuš, 2009). Telesna dejavnost kot nujni spremljevalec programa hujšanja Pri načrtovanju programa vadbe, s katerim bomo uspešno dosegli zastavljene cilje, je potrebno poznavanje nekaterih teoretičnih osnov vadbe in vpliva vadbe na človeško telo. Aerobna vadba oziroma aerobni napor so vsi nizko oziroma srednje intenzivni napori, v katerih prevladujejo aerobni energijski procesi. Meja aerobnega napora seže nekje do 50 % največje porabe kisika. Če je intenzivnost napora večja, se že aktivirajo tudi anaerobni, laktatni energijski procesi. Aerobni napor uporablja dve vrsti goriv; tista, ki izhajajo iz ogljikovih hidratov (glukoza, glikogen) in tista, ki izhajajo iz maščob (glicerol in proste maščobne kisline) (Ušaj, 2003). Intenzivnost vadbe določimo z odstotki od maksimalnega srčnega utripa. Poznamo dve ciljni območji in sicer: ciljno območje uravnavanja telesne teže (60 – 70 % maksimalnega srčnega utripa) in ciljno območje aerobnega treninga (70 – 85 % maksimalnega srčnega utripa). Ciljno območje uravnavanja telesne teže je najprimernejše za programe hujšanja in vzdrževanje mišičnega tonusa. Glavna goriva pri vadbi take intenzivnosti so maščobe in glikogen. Trening naj traja najmanj 20 minut. Med vadbo pazimo na dihanje, ker je za izgorevanje maščob potrebno veliko kisika (Petrović in sod., 2005). Anaerobna vadba so dejavnosti, ki se napajajo preko energijskih procesov, ki ne zahtevajo kisika. Energija prihaja iz visoko-energijskih fosfatnih substanc v mišici ali iz uporabe 286 Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš glikogena v mišici, kar povzroči proizvodnjo mlečne kisline. Anaerobni sistem obnove molekul ATP (adenozin trifosfat) poteka po dveh poteh: anaerobni laktatni poti in anaerobni alaktatni poti. Anaerobna laktatna pot oziroma laktatni sistem omogoča resintezo ATP s pomočjo glikolize, kot stranski produkt pa se tvori mlečna kislina. Ta proces zagotavlja energijo za kratkotrajnejšo vadbo visoke intenzivnosti. Anaerobna alaktatna pot oz. fosfatni sistem pa omogoča hitrejšo resintezo ATP s pomočjo kreatinfosfata. Ta proces poteka zelo hitro, dogaja se le pri nekaj sekund trajajočih visoko-intenzivnih naporih, saj zaloge kreatinfosfata zadoščajo le za nekaj sekund (Petrović in sod., 2005). Vadba za mišično definiranost je namenjena predvsem tistim, ki imajo prevelik odstotek maščobne mase, sicer pa niso močno predebeli. Navadno vadba za mišično definiranost sledi po izgubi telesne mase, ko želimo doseči še boljšo izraznost mišic. Cilj je izguba maščobne mase in vidnost mišic. Količina vadbe je visoka, intenzivnost pa nizka, vadba vključuje tudi dolgotrajnejšo nizko-intenzivno aerobno vadbo. Poleg vadbe je potrebno prirediti tudi režim prehrane (Petrović in sod., 2005). Šest osnovnih pravil zdrave prehrane Prehranjevanje mora biti v prvi vrsti zdravo, pri čemer upoštevamo šest osnovnih pravil: • Priporočljivo je zaužiti 5-6 manjših obrokov dnevno, na ta način pospešimo presnovo. • Vsak obrok naj vsebuje vse potrebne hranilne snovi, sestavljen naj bo iz 3/6 ogljikovih hidratov, 2/6 beljakovin in 1/6 maščob. • Vnos ogljikovih hidratov prilagodimo dejavnosti, ki sledi v 2-3 urah po obroku. • Maščobno maso lahko izgubimo le z dieto, ki ima negativno energijsko bilanco. • Zaužiti moramo torej manj kalorij, kot jih čez dan porabimo. Če se ukvarjamo s katerokoli obliko športne rekreacije, lahko uporabljamo tudi prehranska dopolnila k športni prehrani (multivitaminsko-mineralni preparati, nadomestki obrokov in drugo). • Odvisno od telesne teže in podnebnih pogojev je priporočljivo popiti od 2 do 4 l tekočine dnevno (Majerle, 2002). Najboljše razumevanje priporočil zdrave prehrane omogočajo različne prehranske piramide. Prehranska piramida omogoča, da si vsak posameznik hitro in preprosto sestavi uravnoteženo prehrano glede na svoje energetske potrebe, življenjski slog, priljubljenost hrane in ne nazadnje tudi denarne zmogljivosti (Peternelj, 2003). Za izboljšanje naše prehrane je potrebno veliko več kot samo prehranska piramida in nasveti za zdravo prehranjevanje. Potrebni so motiviranost, zavedanje in spoznanje, da je jesti dobro lahko celo bolj zabavno, kot če jemo slabo hrano. Za to ne potrebujemo velikega znanstvenega odkritja. Potrebno je preprosto delovati (Gabrijelčič Blenkuš, 2009). Program hujšanja z individualnim pristopom Hujšanje z individualnim pristopom (HIP) je program hujšanja in oblikovanja telesa, ki ga podjetje MojTrener izvaja že od leta 2005. Program v skupini se izvaja tri mesece z možnostjo nadaljevanja. Hujšanje v skupini ima številne prednosti, saj so v skupi- 287 Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja ni ljudje, ki imajo podobne težave in so drug drugemu v oporo. Udeleženci spoznajo načela zdravega prehranjevanja, zdravega hujšanja, se seznanijo s pomenom duševnega zdravja za obvladovanje telesne teže, spoznajo vse pozitivne učinke telesne dejavnosti za zdravje in se seznanijo z njeno vlogo pri zagotavljanju uspešnega hujšanja in vzdrževanja telesne teže. Skupina se sestaja dvakrat tedensko po dve uri, od tega je 60 – 90 minut namenjenih vodeni skupinski vadbi (fitnes in kardio vadba). Udeležencem se ob pričetku programa izmeri telesna teža, telesna višina, telesna sestava, izračuna se jim indeks telesne mase (ITM). Na podlagi teh podatkov se izračuna bazalni metabolizem posameznika in določi individualni načrt prehrane in individualni načrt vadbe, ki se ga mora posameznik natančno držati, da je hujšanje uspešno. Uspešnost sodelovanja v programu se tedensko spremlja s tehtanjem in mesečno z analizo telesne sestave. Ob zaključku programa sledi podroben pregled doseženih rezultatov in evalvacija za pretekle tri mesece sodelovanja v skupini. Smernice zdravega hujšanja v programu HIP : • • • • • • • • jesti manjše količine hrane večkrat na dan; jesti vsaj 5 obrokov dnevno; obrokov ne izpuščamo; telovadba naj bo sestavni del življenja (vsaj 3x na teden); izogibati se je potrebno hitro pripravljeni hrani; jesti čim več svežega sadja in zelenjave; jesti počasi, hrano dobro prežvečiti; tehtati se samo 1x tedensko (Lorencin, 2010). NAMEN IN CILJ Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš Vzorec V raziskavo so bili vključeni udeleženci programa hujšanja z individualnim pristopom (HIP). Narejene so bile študije na 30 udeležencih programa, 15 oseb je bilo moškega in 15 oseb ženskega spola. Ženske so bile stare od 20 do 60 let, moški pa od 25 do 55 let. Vsi udeleženci so pred začetkom raziskave podpisali privoljenje za raziskavo in bili seznanjeni, da lahko kadarkoli v teku raziskave od nje tudi odstopijo. Raziskovalni instrument Podatki so se zbirali na način akcijskega raziskovanja. Uporabljen je bil anketni vprašalnik, ki se običajno uporablja pri izvajanju tega programa. Vsebuje vprašanja o zdravstvenem stanju in načinu življenja, meritve telesne mase in sestave ob pričetku programa hujšanja. Z enakim vprašalnikom smo vse udeležence ponovno anketirali ob zaključku programa. Po končanem programu je bila izvedena še dodatna anketa s 4 vprašanji, s katerimi so udeleženci na kratko evalvirali uspešnost programa. Potek raziskave Raziskava se je pričela aprila 2010 in končala junija 2010. Časovni odmik med prvim in drugim anketiranjem z enakim vprašalnikom je bil tri mesece. Rezultati so statistično obdelani in prikazani s pomočjo grafov. REZULTATI V raziskavi je sodelovalo 30 udeležencev, 15 oseb ženskega spola in 15 oseb moškega spola. Ženske udeleženke programa so bile stare povprečno 31,8 let, moški pa 36,1 leta. Namen članka je predstaviti smernice zdrave prehrane in zdrav način hujšanja. Želi opozoriti tudi na pomen rednega telesnega gibanja pri zdravem hujšanju in opredeli načine zmanjšanja maščobne mase v programu HIP - hujšanje z individulanim pristopom. ki zajema individualni načrt telesne vadbe in individualni načrt prehrane v programu. Cilj našega dela je z analizo strokovne ter znanstvene literature in analizo raziskave udeležencev programa za hujšanje odgovoriti na naslednji raziskovalni vprašanji: • Ali lahko z izbranim programom prehrane in vadbe uspešno vplivamo na zmanjšanje telesne mase in podkožnega maščevja? • Ali lahko z izbranim programom prehrane in vadbe ob izgubi podkožnega maščevja povečamo delež mišične mase? Slika 1: Izobrazba udeležencev programa METODE Uporabljena je deskriptivna metoda dela. Iskanje literature je potekalo s pomočjo elektronskih podatkovnih baz: Cinahl, Cochrane, Medscape, Jupsline, National Institutes of Health, Food and Drug Administration, bibliografske baze MedlinePlus in sistem Cobiss. Ključne besede, ki so bile uporabljene za iskanje, so bile: debelost, zdrav življenjski slog, programi za hujšanje, healthy nutrition, weight managemnet, weight loss program. 288 Največ udeležencev je imelo srednješolsko izobrazbo. 289 Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš Slika 2: Primerjava povprečne telesne mase udeležencev na začetku in ob zaključku programa Slika 5: Število dnevno zaužitih obrokov, primerjava med udeleženci na začetku in ob zaključku programa Od pričetka programa do zaključka so moški izgubili povprečno 9,57 kg in ženske 5,39 kg. Ob prihodu v program je večina udeležencev imela do 3 obroke dnevno, ob zaključku pa ženske zaužijejo 4 obroke ali več, moški pa v večini več kot 5 obrokov dnevno. RAZPRAVA Debelost je v večini primerov posledica nezdrave prehrane in telesne nedejavnosti. V Sloveniji je prisotna pri 20 % celotne odrasle populacije (Maučec Zakotnik, Pavčič, 2000). Slika 3: Primerjava povprečnega ITM na začetku in ob zaključku programa ITM se je pri ženskah v povprečju zmanjšal za 1,91 kg/m² in pri moških za 3,06 kg/m². Program hujšanja HIP želi vplivati na oboje, tako na nezdrav način prehranjevanja kot na vse večjo neaktivnost in je trajal tri mesece, od aprila do junija 2010. Vseh udeležencev v programu je bilo 30, 15 žensk in 15 moških. Udeleženci so bili stari med 20 in 60 let, povprečna starost pri ženskah je bila 31,8 let in pri moških 36,1 leta. Po izobrazbeni strukturi so prevladovali udeleženci s srednješolsko izobrazbo. V raziskavi nas je tako na začetku kot ob zaključku, poleg osnovnih podatkov o udeležencih, zanimala tudi telesna masa in analiza telesne sestave posameznikov (delež maščobe, delež vode in delež mišic v telesu). Meritve so bile narejene s posebno tehtnico ob pričetku programa in ob koncu. Skozi vprašanja nas je zanimalo tudi, kakšne so njihove prehranjevalne navade, kako in koliko so telesno dejavni, kako ocenjujejo svoje zdravstveno stanje, koliko truda so pripravljeni vložiti za dosego zadovoljivih rezultatov in kaj pričakujejo od programa HIP. Opravili smo primerjavo med odgovori, ki so jih zapisali ob prihodu in ob zaključku programa. Meritev telesne višine, telesne teže in analize telesne sestave je pokazala naslednje rezultate in ugotovitve : Slika 4: Povprečna sprememba količine mišične mase udeležencev ob zaključku programa Do konca programa so ženske v povprečju pridobile 1% mišične mase, moški pa 1,5 %. 290 • na začetku programa je bila povprečna telesna masa pri ženskah 78,91 kg, ob zaključku pa 73,52 kg, kar pomeni, da se je telesna masa pri ženskah v treh mesecih zmanjšala za povprečno 5,39 kg; • na začetku programa je bila povprečna telesna masa pri moških 102 kg, ob zaključku pa 92,43 kg, kar pomeni, da se je telesna masa pri moških v treh mesecih zmanjšala za povprečno 9,57 kg; 291 Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja • na začetku programa je bil povprečni ITM pri ženskah 27,96, ob zaključku pa 26,05, kar pomeni, da se je ITM pri ženskah v treh mesecih zmanjšal za povprečno 1,91; • na začetku programa je bil povprečni ITM pri moških 32,39, ob zaključku pa 29,33, kar pomeni, da se je ITM pri moških v treh mesecih zmanjšal za povprečno 3,06; • na začetku programa je bil povprečni delež telesne maščobe pri ženskah 37,23 %, ob zaključku pa 32,35 %, kar pomeni, da se je delež telesne maščobe pri ženskah v treh mesecih zmanjšal za povprečno 4,88 %; • na začetku programa je bil povprečni delež telesne maščobe pri moških 36,47 %, ob zaključku pa 32,93 %, kar pomeni, da se je delež telesne maščobe pri moških v treh mesecih delež zmanjšal za povprečno 3,54 %; • povprečni delež količine mišične mase pri ženskah se je v treh mesecih programa povečal za 1 %; • povprečni delež količine mišične mase pri moških se je v treh mesecih programa povečal za 1,5 %. Rezultati kažejo na uspešnost programa, saj so udeleženci z izbranim načrtom prehrane in vadbe uspeli zmanjšati prvotno telesno maso in delež podkožnega maščevja. Kljub izgubi podkožnega maščevja so povečali delež mišične mase, kar potrjuje, da so dejansko izgubljali telesno težo na račun maščobne mase in ne na račun mišične mase, kot se to dogaja pri večini hitrih in restriktivnih diet. Z zgoraj navedenimi rezultati in ugotovitvami smo pozitivno odgovorili na zastavljeni raziskovalni vprašanji. Zanimiv podatek je tudi, da se je pri obeh spolih ob koncu programa zmanjšal delež tistih, ki so uživali zdravila, pri ženskah se je v povprečju zmanjšal za 13 % in pri moških za 20 %. Na vprašanje, kakšno je trenutno njihovo zdravstveno stanje, se je večina udeležencev ob koncu programa opredelila kot trenutno zdrave (30 %), oziroma popolnoma zdrave (63,5 %). Iz pridobljenih rezultatov lahko zaključimo, da imata zdrava prehrana in redna telesna vadba pozitiven vpliv na zdravstveno stanje in počutje posameznikov. Ob zaključku programa so bile vse ženske dejavne vsaj 2 krat tedensko, 2 (13 %) sta bili dejavni celo vsak dan, kar je zelo pohvalno. Rezultati kažejo tudi bistveno izboljšanje pri moških udeležencih, ki se danes nedvomno zavedajo koristnosti redne telesne dejavnosti. Ob zaključku programa so bili vsi moški udeleženci dejavni več kot 2 krat tedensko, še vedno pa ni bilo nobenega, ki bi zmerno vadil vsak dan. Sila (2005) priporoča, da naj odrasli postopoma večajo telesno dejavnost do stopnje, ko bodo vsaj petkrat tedensko pol ure na dan zmerno telesno dejavni. Priporočene telesne dejavnosti so: hitra hoja, kolesarjenje, plavanje, ples in vrtnarjenje. Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš Odgovor na vprašanje o pogostosti uživanja hitro pripravljene hrane se je v treh mesecih izboljšal, ostala sta le 2 (13 %) moška, ki še vedno večkrat tedensko uživata hitro pripravljeno hrano. Uživanje sladkarij večkrat na dan je prvič navedlo dobrih 35% udeležencev, ob zaključku programa ni bilo več takih, ki bi uživali sladkarije večkrat na dan. Odstotek pogostosti uživanja sladkarij je po treh mesecih še vedno visok. Sladkarije spadajo med živila, ki nimajo posebne prehranske vrednosti, imajo pa zelo veliko kalorično vrednost. Pri prvem anketiranju je največ udeležencev uživalo sadje in zelenjavo več kot 3 do 5 krat tedensko, danes pa jih večina uživa sadje in zelenjavo vsak dan ali celo večkrat na dan. Ob koncu programa smo med udeleženci izvedli dodatno anketo, ki je vsebovala 4 vprašanja, s katerimi so se udeleženci opredelili, ali je program izpolnil njihova pričakovanja, kako so bili zadovoljni z različnimi strokovnjaki, ali bodo uspeli obdržati način življenja, ki so ga osvojili v programu in ali bi kaj v programu spremenili, oziroma izboljšali. Iz dobljenih rezultatov je razvidno, da je program hujšanja izpolnil pričakovanja večine udeležencev. Nekoliko so nas razočarali odgovori na vprašanje, ali bodo tudi v bodoče obdržali osvojene navade. 47 % žensk je odgovorilo z da, 13 % delno in 40 % z ne vem, pri moških pa jih je 53 % odgovorilo z da, 47 % pa z ne vem. ZAKLJUČEK V članku je prestavljen trimesečni program za izgubljanje telesne mase, ki se je izkazal za uspešnega, predvsem pri tistih udeležencih, ki so se natančno držali individualno predpisanega načrta prehrane in dvakrat tedensko prihajali na vodeno skupinsko vadbo v fitnes center, kjer so izvajali kardio in fitnes vadbo. Med udeleženci v programu hujšanja smo želeli z individualno predpisanim programom prehrane in vadbe zmanjšati količino maščobne mase, hkrati pa smo želeli obdržati količino mišične mase. Program prehrane je temeljil na osnovnih načelih zdrave prehrane. Ob pričetku programa so vsi udeleženci dobili individualni načrt prehrane s točno določenimi predpisanimi živili, količino in pogostostjo obrokov, pri izdelavi načrta so bile upoštevane tudi njihove želje. Z meritvami telesne sestave v začetku in na koncu hujšanja smo pridobili podatke, ki so potrdili uspešnost programa v smislu zmanjševanja telesne mase, predvsem na račun maščobne mase in ob tem ohranjanje deleža mišične mase. Uspeh tega programa hujšanja je rezultat timskega dela strokovnjakov različnih profilov. Za učinkovito in dolgoročno hujšanje brez tveganja za zdravje je potreben daljši časovni termin, tudi več let. Na začetku programa je imela večina udeležencev do 3 obroke dnevno, ob koncu programa so prevladovali tisti s 5 ali več obroki dnevno. Dnevni kalorični vnos so udeleženci na začetku programa ocenili kot velik ali prevelik, ob koncu pa jih je večina menila, da je njihov kalorični vnos normalen. Rezultati kažejo na pozitivno spremembo prehranjevalnih navad. Okoli 80 % vzrokov za prekomerno telesno težo je potrebno poiskati v motnjah prehranjevanja, kot so neredno hranjenje, preveliki obroki, napačno pripravljena hrana, uživanje hrane iz dolgočasja in razvade (Stare, 2007, Pandel Mikuš, 2009). 292 293 Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja LITERATURA IN VIRI 1. Brownell K, Rodin J (1995). Medical, metabolic, and physiological effects of weight cycling. Arch Intern Med 154 (8): 1325-30. 2. Dudek SG (2006). Nutrition essentials for nursing practice. 5th ed. Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins, 372-91. 3. Fras Z, Zaletel L (2004). Povezanost telesne dejavnosti in nekaterih bolezenskih stanj pri Slovencih ter nekatere možnosti za izboljšanje. V: Zbornik Slovenskega kongresa športne rekreacije, Laško, 26. november 2004. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 27-39. 4. Fras Z (2006). Čezmerna telesna teža in debelost v odrasli dobi. V: Debelost 2. strokovno srečanje Slovenskega združenja za klinično prehrano. Ljubljana: Združenje za klinično prehrano, 15-21. 5. Fras Z, Maučec Zakotnik J, Berčič H, Dodič Fikfak M, Gaber G (2007). Strategija Vlade Republike Slovenije na področju spodbujanja telesne (gibalne) dejavnosti za krepitev zdravja od leta 2007 - 2012. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, 18-21. 6. Gabrijelčič Blenkuš M (2009). Prehrambene navade odraslih prebivalcev Slovenije z vidika varovanja zdravja. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 7. Howley ET, Franks BD (2003). Health Fitness Instructor’s Handbook. Lower Mitcham: Human Kinetics. 8. Karpljuk D, Videmšek M, Derviševič E, Rožman F, Novak M, Suhadolnik G (2003). Z gibanjem nad odvečne kilograme. Za srce 12 (3): 12-3. 9. Leibel R, Rosenbaum M, Hirsch J (1995). Changes in energy expenditure resulting from atered body weight. NEJM 332 (17): 621-28. 10. Lorencin MG (2010). Individualni načrt prehrane. Ljubljana: samozaložba. 11. Majerle T (2002). Šest osnovnih nasvetov za pravilno prehrano. http://mojtrener.com/prehrana/est-osnovnih-nasvetov-za-pravilno-prehrano/. <17.8.2010> 12. Maučec Zakotnik J, Pavčič M (2000). Uravnavanje telesne teže. V: Maučec Zakotnik J, Pavčič M (ur). Priročnik za zdravstvene delavce in druge strokovnjake: Ljubljana: CINDI Slovenija. Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš 14. Pandel Mikuš R (2001). Sociološki, medicinski in psihosocialni vidik motenj hranjenja pri ženskah. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 15. Pandel Mikuš R (2009). Telesna samopodoba in motnje hranjenja pri ženskah v post-socialistični Sloveniji. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 16. Peternelj K (2003). Zdrava prehrana vsakič drugače. Vita 40 (3): 13-4. 17. Petrović S, Sepohar J, Zaletel P, Černoš T, Praprotnik U, Mrak M (2005). Pot do uspeha. Ljubljana: Palestra. 18. Pokorn D (1996). Preventiva debelosti je predvsem socialno–medicinski problem. Zdrav Vest 35 (7-8): 243. 19. Pokorn D (1997). Uravnotežena prehrana. V: Lajovic J (ur). Prehrana vir zdravja. Ljubljana: Društvo za srce in ožilje Slovenije, 45-54. 20. Pokorn D, Čajavec R (2006). Prehrana rekreativca in vrhunskega športnika. Celje: Diagnostični center Celje. 21. Pospisil E, Schwandt P, Richter WO (2004). Grižljaji zdravja. Jedi z malo holesterola. Ptuj: Inobsmedicus. 22. Ross R, Pedwell H, Rissanen J (1995). Effects of energy restriction and exerciseon skeletal muscle and adipose tissue in women as measured by mgnetic resonance imaging. Am J Clin Nutr 61 (2): 1179-85. 23. Ryan A, Pratley R, Elahi D, Goldber A (1995). Resistive training increases fat-free mass and maintains RMR despite weight loss in postmenopausal women. J Appl Physiol 109 (5): 818-23. 24. Sharkey BJ (1990). Fitness and health. Lower Mitcham: Human Kinetics. 25. Sila B (2007). Pogostost ukvarjanja s posameznimi športi. Šport 55 (3): 37-42. 26. Stare R (2007). Stres in bolezni. Od stresa do debelosti, zvišanih maščob, arterijske hipertenzije, depresije, srčnega infarkta, kapi in prezgodnje smrti. Ljubljana: Sirius Ap. 27. Ušaj A (2003). Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 13. Montignac M (2001). Jem, torej hujšam. Ljubljana: Vale Novak. 294 295 Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov Sauvakävely - the ease of emphasized movements Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Ugodnosti sodobnega sedečega načina življenja nam nudijo krasno možnost zanemariti bistveni generator slednjega – kulturo gibanja. Background: Benefits of a modern sedentary lifestyle offers us a great opportunity for neglecting the essential generator of our life – the culture of movement. The aim of this study was to recognize how, with the use of dedicated poles included in normal daily walking, which is a domain of muscles of locomotor unit, to activate the muscles of the passenger unit too, and by doing sauvakävely activating almost all body muscle mass. Cilj: Cilj dela je bil ugotoviti, kako z uporabo namenskih palic vključiti v vsakodnevno hojo, ki je sicer domena mišic lokomotorne enote, še mišice potovalne enote in tako med izvajanjem souvakävelyja aktivirati skoraj celotno mišično maso telesa. Metode: Kot instrument za zbiranje podatkov je bila uporabljena digitalna obdelava fotografij in FLIR termografija raziskovalnega modela, v katerem sta bila zastopana oba spola različnih starosti. Methodology: As a tool for collecting data we used digital image processing and FLIR thermography of research model in which both sexes of various ages were represented. Rezultati: Termografije raziskovalnega modela med izvajanjem sauvakävelyja kažejo izredno povečanje termolize v predelih potovalne enote, katere muskulatura je med navadno hojo minimalno metabolno obremenjena. Uporaba palic poveča amplitudo gibov, samo gibanje pa pohitri. Results: The thermographies of the research model made during sauvakävely demonstrate the remarkable increase of thermolysis in areas of passenger unit, which muscles during regular walk carry minimal metabolic load. The use of poles increases the amplitude of movements as well as it speeds up the movement. Razprava: Ugotovili smo, da s pravilno tehniko izvajanja aktivnosti sauvakävely akti- Discussion: We found that muscles of passenger unit can be activated by proper FZV UM Martin Erak - kankubla@gmail.com viš. predav. mag. Aleš Demšar - ales.demsar@guest.arnes.si viš. predav. mag. Milica Lahe - milica.lahe@uni-mb.si 296 viramo mišično maso potovalne enote, pri tem pa še vedno ohranjamo vse elemente navadne hoje in njen fiziološki vzorec, le amplituda posameznih gibov je večja. Zaradi individualno nastavljive intenzitete vadbe je ta primerna za oba spola in vse starostne skupine. performance of technique of sauvakävely, while still preserving all common elements of gait and its physiological pattern only the amplitude of individual movements is emphasized. As the intensity is individually adjustable, the exercise is appropriate for both sexes and all age groups. Zaključek: Z raziskavo smo potrdili del navedb o koristnosti telesne aktivnosti sauvakävely kot jih navajajo različne organizacije v svojih akcijah promocije zdravja in aktivnega načina življenja. Aplikacijo aktivnosti v zdravstvo vidimo predvsem kot obliko promocije zdravja in aktivnega življenjskega sloga; medicinsko sestro pa kot promotorko obojega. Conclusion: The study confirmed the benefits of the information regarding physical activity of sauvakävely as indicated by the organisations in their campaigns promoting health and active lifestyle. The activity can be applied in the health care mainly as a form of health and activelife style promotion and a nurse as promoter of them both. Ključne besede: telesna dejavnost, hoja, dvotaktni diagonalni korak, sauvakävely, promocija zdravja. Key words: physical activity, two-stroke diagonal step, sauvakävely, health promotion. UVOD Sodobna družba je skoraj popolnoma zanemarila bistveni generator svojega življenja – gibanje. Postala je gibalno pasivna, motorično pa postaja vedno manj sposobna. Ravno zaradi tega dobi odnos vsakega posameznika do tega najbolj rednega in enostavnega sredstva njegove telesne vadbe - hoje, izjemen pomen. Evolucijski proces nas je iz vseh štirih okončin v obdobju dvajset do petindvajset milijonov let bolj kot ne uspešno postavil na le dve, to je nogi, in nam podaril unikatno svojstvo – pokončno držo oz. pokončno hojo. Uspešnost človeške evolucije se danes kaže med drugim tudi v tem, da smo se nekje med dvanajstim in šestnajstim mesecem po rojstvu sposobni postaviti na nogi in shoditi. HOJA Hoja je glavni način premikanja človeka in ga kot taka spremlja v vseh življenjskih obdobjih ter do smrti ostane njegova glavna gibalna komunikacija z ljudmi; je tipična športno – rekreativna aktivnost, ki je prim erna za od pasivnega načina življenja opešano populacijo ne glede na starost. Omogoča, da posameznik izoblikuje pozitivne navade za ohranjanje in krepitev svojega zdravja, hkrati pa zadovolji vsa priporočila glede ustreznosti gibalne dejavnosti za krepitev zdravja po Strategiji Vlade RS na področju telesne dejavnosti za krepitev zdravja od 2007 do 2012. Bolj kot se zavedamo vsakodnevnega psihofizičnega napora oz. stresa, bolj se zavedamo pomena preproste hoje “v boju” proti njemu. Ta boj lahko bijemo na višji ravni, ne le z navadno hojo, ampak v obliki sauvakävelyja (izg.: [sauvakæveļy], kar v dobesednem prevodu iz finščine, od koder aktivnost izvira, pomeni hojo s palicami). Sauvakävely v 297 Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov slovenščino sicer prevajajo kot nordijska hoja, v angleščino pa kot nordic walking. V tem delu zaradi nestrinjanja s prevodi, ne bomo uporabljali ne enega ne drugega, ampak se bomo držali finskega izvirnika. Uporaba palic kot podaljška rok in tako vnovičen štiri točkovni stik s tlemi, odraslega modernega človeka res vrača sto tisoč let nazaj v evoluciji, vendar mu ponovno nudi možnost uporabe mišičnih skupin zgornjega dela telesa, ki jih od vzravnanja dalje pri hoji ni uporabljal. Človeška lokomocija z dvema nogama je periodična fizična aktivnost, ki jo opravljajo mišice s premikanjem kosti, same mišice pa se premikajo zaradi stimulacije z električnimi impulzi, prenešenimi preko nevronov iz možganov. Mehanika hoje Z vidika mehanike hojo najlaže opišemo kot sistem dvojnega nihala. Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe Potovalna in lokomotorna enota telesa Med hojo se telo funkcionalno razdeli v dve enoti: potovalno in lokomocijsko. Kljub temu, da se gibanje in mišična akcija dogajata v obeh enotah, je intenziteta opazno različna. Potovalna (zgornja) enota je odgovorna le za integriteto svoje drže, saj je mehanika normalne hoje tako učinkovita, da so zahteve te enote reducirane na minimum. Je skoraj popolnoma pasivna enota, ki jo lokomocijska (spodnja) enota prenaša naokrog. Glavna naloga mišic te enote je vzdrževanje usklajene drže in poravnave nad spodnjimi okončinami (Perry, 1992, str. 20). Glava, vrat, trup in zgornji okončin (roki) predstavljajo potovalno enoto, saj so nošeni oz. prenašani in direktno ne vplivajo oz. ničesar ne doprinesejo k sami hoji; so masa nad lokomotornim aparatom. Mišice vratu in trupa služijo le za vzdrževanje nevtralne poravnave hrbtenice in minimalne spremembe drže, ki se dogaja pri normalni hoji. Nihanje rok vključuje tako pasivne kot aktivne elemente, katerih akcija ni bistvena za vzorec normalne hoje (Perry, 1992, str. 20-1). V potovalni enoti je masa, ki zajema okoli 70% celotne mase telesa, kar pomeni, da je pri normalni, fiziološki hoji ogromen del telesne mišične mase pasiven. Ta neizkoriščen potencial pretvarja sauvakävely v zelo dobro porabljenega. Slika 1: Primerjava obsegov gibanja enojnega (levo) in dvojnega nihala (desno). Vir: Erak et al, 2010 Med premikanjem naprej, noga, ki zapusti podlago, zaniha naprej v boku in predstavlja prvi nihaj. Nato ta ista noga ponovno pride v kontakt s tlemi, najprej s peto, nato pa podplat odvije do prstov v gibanju, ki ga imenujemo inverten oz. obraten nihaj. Premikanje je koordinirano tako, da je v stiku s podlago vedno ena ali druga noga (Uyar et al., retr. 2009, str. 2). ABC Science namiguje, da je hoja v načinu gibanja enojnega nihala celo energetsko bolj učinkovita (ABC Science Online, 2001). Ne glede na porabo energije, je obseg možnih gibov enojnega nihala zanemarljiv v primerjavi z obsegom gibov dvojnega nihala. Obseg gibljivosti sklepov noge v sagitalni ravnini (Dragovič v Štefančič, 2003, str. 24): • kolk: fleksija: 125°, retrofleksija 25°; • koleno: fleksija 135°; • gleženj: dorzalna fleksija 20°, plantarna fleksija 50°. Nihajno gibanje noge mimo medenice, ki je opravljeno v času, ko ena izmed obeh nog izgubi stik s podlago in ga z njo ponovno vzpostavi, imenujemo korak ali nihaj. Sočasno s tem nihajem je druga noga v konstantnem stiku s podlago in nosi celotno maso telesa. Ko dinamična noga pride pred statično, telo začne težiti k temu, da pade naprej, vendar peta dinamične noge ponovno vzpostavi stik s podlago in tako telesu avtomatično prepreči padec. Med to sekvenco, glede na noge nasprotno nihanje rok, pomaga telesu, da obdrži ali pridobi ravnotežje (Uyar et al., retr. 2009, str. 2). 298 Obe spodnji okončini ter medenica skupaj tvorijo lokomotorni sistem. V grobem je v sistem vključeno enajst sklepov: lumbosakralni; obojestranski kolčni in kolenski sklep, gležnja, subtalarna sklepa in metatarzfalangealna. Pravočasnost in obseg gibanja vsake okončine posebej uravnava sedeminpetdeset (57) mišic. Kostni elementi medenice, stegna, goleni stopala in prstov služijo kot vzvodi. Kot večdelna enota vsaka okončina prevzame odgovornost za podporo potovalne enote in njenega prenosa v smeri naprej, ko pa se sprosti bremena telesne teže, se zaniha naprej v nov položaj in se pripravi na vnovično podporo (Perry, 1992, str. 21-2). Medenica ima dvojno vlogo: kot del lokomotorne enote predstavlja mobilno povezavo med spodnjima okončinama; kot spodnji del potovalne enote pa jezdi na obeh kolčnih sklepih, hkrati pa se pri vsakem koraku asinhrono zamakne v vseh treh ravninah pri tem pa oriše “osmico”. Fernandez-Bellesteros (1991 v Perry, 1992, str. 146) navaja, da samo pet od dvanajstih mišic rok in rame med hojo kaže minimalno aktivnost. Najbolj aktivna sta m. supraspinatus in zgornji del m. trapeziusa, aktivna sta od inicialnega kontakta do konca terminalnega nihaja, aktivnost se prekine samo v kratkem intervalu na sredini cikla hoje. Lateralni in posteriorni del m. deltoideusa delujeta sinhrono, njuna aktivnost pa se začne tik pred koncem fleksije in se nadaljuje preko ekstenzije. Med ostalim delom koraka sta mišici neaktivni. Superiorni del m. latissimus dorsi in m. terres major pokažeta dva sunka aktivnosti, oba pa se nanašata na ekstenzijo rame. Aktivna sta na koncu ekstenzije (faza odgovora nalaganja) in začetku ekstenzije (faza prenihaja). 299 Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov Nobena izmed ostalih mišic (m. infraspinatus, m. rhomboideus, anteriorni del m. deltoideusa, sternalna in klavikularna glava m. pectoralis major, m. biceps brachii, m. triceps brachii) ne sodeluje pri nihanju zgornje okončine med hojo. SAUVAKÄVELY Osnovni namen sauvakävelyja je obremeniti oz. aktivirati mišično maso zgornjega dela telesa ali potovalne enote, ki je pri vsakodnevni fiziološki hoji pasiven in “se pusti nositi” spodnjemu, lokomotornemu delu telesa, njena mišična dejavnost pa je maksimalno reducirana in usmerjena le v vzdrževanje vzravnane drže telesa in ravnotežja - vse z namenom ohranjanja in varčevanja energije. Te pa želimo pri rekreativni športni aktivnosti porabiti čim več. S to aktivnostjo, ki je v svojem bistvu le nadgradnja vsakdanje aktivnosti, o kateri izvajanju niti ne razmišljamo, aktiviramo mišice skoraj celotnega telesa. Podobno kot pri tekaču na smučeh, nam pri sauvakävelyju služijo palice za odrivanje naprej oz. kot pogon in ne kot opora ali pripomoček za ohranjanje ravnotežja. Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe vadbe sauvakävelyja v dvotaktnem diagonalnem koraku na isti ravni in označeni trasi. Vsak izmed preiskovancev si je intenziteto izvajanja prilagodil sam po lastni želji in zmožnostih. Vsakega posameznika smo termografirali v posteriorno-anteriorni projekciji. Z računalniško obdelavo termografij smo pri vseh preiskovancih poizkušali ugotoviti spremembe temperature kot neposredne posledice spremembe termogeneze posameznih mišičnih skupin in tako sklepati o delu mišic. Gibanje oz. gibalni cikel v dvotaktnem diagonalnem koraku sta ločeno prikazali oseba A in oseba E. Na razdalji dveh polnih ciklov gibanja smo med gibanjem oba fotografirali s hitrostjo 30 slik/sekundo. Posamezne fotografije smo nato računalniško obdelali in združili v eno, a ločeno po spolu. Za ugotavljanje spremembe amplitude smo uporabili markerje na vseh večjih sklepih (zapestje, komolec, rama, kolk, koleno, gleženj), ki smo jih med računalniško obdelavo horizontalno in vertikalno povezali v krivuljo, nato pa določili spremembo. REZULTATI METODOLOGIJA Namen dela je predstaviti gibanje zgornjega dela telesa skupaj z zgornjima okončinama in delo njune mišične mase pri sauvakävelyju. Namen je tudi prikazati celoten vzorec gibanja in sklope gibov, ki so sicer fiziološki, a poudarjeni, ter razliko v obremenitvi mišične mase zgornjih okončin in zgornjega dela telesa (potovalne enote) pri navadni hoji in sauvakävelyju. Skladno s tem pa tudi ugotoviti ali je možna uporaba sauvakävelyja v zdravstvu in promociji zdravja. Hipotezi H1 Pri pravilnem izvajanju sauvakävelyja je mišična aktivnost oz. metabolična obremenitev zgornjega dela telesa skupaj z zgornjima okončinama (potovalne enote) večja kot pri navadni hoji, hkrati pa je tudi amplituda gibanja zgornjih okončin večja kot pri navadni hoji brez uporabe palic. H2 Aktivnost je zaradi možnosti individualne prilagoditve intenzitete izvajanja, primerna športno-rekreacijska, razvedrilna, prostočasna dejavnost za vse starostne skupine, neodvisno od spola. Raziskovalni model so sestavljali: oseba A (ženska, 27 let); oseba B (ženska, 29 let); oseba C (ženska, 52 let); oseba D (moški. 31 let), oseba E (moški, 60 let) [tu prikazani termografiji le za A in E]. Postopek zbiranja podatkov Delo mišic smo grafično prikazali s foreward looking infra red (FLIR) termografijo. Najprej smo vsakega posameznika termografirali pred aktivnostjo, po dvajset minutnem mirovanju oz. sedenju. Drugo termografiranje smo opravili po dvajsetih minutah hoje po ravni in označeni trasi. Tretje termografiranje pa smo opravili po dvajsetih minutah 300 Slika 2: Termografije osebe E in A v mirovanju (1; 4), po hoji (2; 5) in po izvajanju sauvakävelyja (3; 6). Vir: Erak et al, 2010 Termografiji E1 in A4 predstavljata referenčno stanje temperaturnega gradienta oz. referenčno termolizo na površini telesa (projekcija termolize v globini) celotnega raziskovalnega modela po dvajsetminutnem mirovanju in pred aktivnostjo. Pri obeh se pojavlja podoben vzorec porazdelitve mest izgube oz. oddajanja toplote. Mm. gluteii in antebrahialna mišična skupina, boki in vratna regija imajo najnižjo temperaturo (pod 30°C). Pri muskulaturi, ki je v veliki meri odgovorna za vzravnano držo – antigravitacijska muskulatura (ob hrbtenici), je vidna višja temperatura (32,7-33,9°C). Termografiji E2 in A5 kažeta spremembe termolize oz. temperature površine telesa po dvajsetminutni nizkointenzivni navadni hoji. Tudi tu se kaže približno enak vzorec 301 Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov porazdelitve mest povečanega oddajanja toplote pri obeh preiskovancih. Produkcija toplote antigravitacijske muskulature se veča. Temperatura tega področja ambidekstralno kaže spremembo iz referenčne vrednosti na 34,3°C do 35,2°C. Vidna je tudi sprememba temperature muskulature ramenskega obroča (∆T≈1,4°C), segrevanje brahialne muskulature pa je minimalno (∆T≈0,4°C). Termografiji E3 in A6 prikazujeta spremembo temperature površine teles obeh predstavnikov raziskovalnega modela po dvajsetminutnem izvajanju sauvakävelyja. Prostorska porazdelitev mest povečanega oddajanja toplote pri obeh približno enaka. Močno se segreje muskulatura hrbta (paravertebralno 37,1°C; v lateralni smeri pa temperaturni gradient pada proti vrednosrti 36,3°C). Na 35,1°C do 36,3°C se segrejejo zgornji okončini, vratna regija, temperatura površine glave pa zavzema vrednosti med 35,3 °C in 35,9°C. Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe Nihanje markerja med sauvakävelyjem na os temporale/os sphenoidale je v intervalu ±5 cm (∆10 cm) pri osebi E in ± 6,1 cm (∆12,2 cm) pri osebi A. Marker na zapestju osebe E se na poti med maksimalno ekstenzijo in maksimalno fleksijo celotne zgornje okončine vertikalno dvigne 31 cm, pri osebi A pa 46 cm. Horizontalni premik istega markerja pri osebi E je znašal 178 cm, pri osebi A pa 191 cm. Marker na gležnju osebe E je opravil pot 235 cm, pri osebi A pa 237 cm. Čas trajanja stika ene noge s podlago pri osebi E med sauvakälyjem je 0,63 sekunde; pri ženski pa je ta čas 0,67 sekunde. Čas dvojne podpore telesa je pri osebi E med sauvakävelyjem 0,14 sekunde; pri osebi A 0,17 sekunde. Čas, ki ga porabi desno stopalo od enega inicialnega kontakta do drugega je pri osebi E med sauvakälyjem 1,07 sekunde; pri osebi A pa 1,14 sekunde. Pot zapestja od maksimalne fleksije do maksimalne ekstenzije zgornje okončine v ramenu (max. flex. – max. ext. in art. humeri) med sauvakävelyjem, traja pri osebi E 0,77 sekunde; pri osebi A pa 0,66 sekunde. Maksimalen čas pritiskanja na palico v času, ko ima le-ta vzpostavljen stik s podlago, je 0,5 sekunde pri osebi E; pri osebi A pa 0,53 sekunde. Kot, ki ga med delovanjem roke na palico ta oriše, znaša pri osebi E 14° (vpadni kot 59°, izpadni kot 45°); pri osebi A pa 21° (vpadni kot 67°, izpadni kot 46°). Kot zgornje okončine, ki ga ta oriše pri premiku iz maksimalne fleksije v maksimalno ekstenzijo (gledano samo preko os humerus, s tečajem v art. humeri) znaša pri osebi E 53° od tega 23° fleksija, 30° ekstenzija); pri osebi A pa 46 (20° fleksija, 26° ekstenzija). Najbolj opazna pri obeh osebah je sprememba amplitude valovanja roke (markerja na zapestju) med sauvakävelyjem v primerjavi z valovanjem istega markerja pri navadni hoji. Slika 3: Digitalno obdelana porazdelitev markerjev v sagitalni ravnini. Horizontalna povezava markerjev na istem anatomskem nivoju premikanja pri osebi E (levo) in osebi A(desno) med navadno hojo (zgoraj) in med izvajanjem sauvakävelyja v dvotaktni diagonalni tehniki (spodaj) Vir: Erak et al, 2010 Oseba E meri v višino 172 cm, oseba A 176 cm. Oba uporabljata palice dolžine 120 cm. Marker na glavi osebe E med navadno hojo niha v intervalu ±4 cm (∆8 cm) pri osebi A pa ±4,35 cm (∆8,7 cm). Zapestje se pri normalni hoji pri osebi E v horizontali smeri prestavi 162 cm, v vertikalni pa 22 cm; pri osebi A 178 cm oz. 18 cm. Gleženj prepotuje pri osebi E 197 cm, pri osebi A pa 190 cm. Pri navadni hoji je čas stika ene noge s podlago pri osebi E 0,72 sekunde; pri osebi A pa 0,74 sekunde. Čas dvojne podpore telesa je pri osebi E med navadno hojo 0,2 sekunde; pri osebi A 0,22 sekunde. Čas, ki ga porabi desno stopalo od enega inicialnega kontakta do drugega, je pri osebi E med navadno hojo 1,18 sekunde; pri osebi A pa 1,35 sekunde. Pot zapestja od maksimalne fleksije do maksimalne ekstenzije zgornje okončine v ramenu (max. flex. – max. ext. in art. humeri) med navadno hojo, traja pri osebi E 0,51 sekunde; pri osebi A pa 0,5 sekunde. Kot zgornje okončine, ki ga ta oriše pri premiku iz maksimalne fleksije v maksimalno ekstenzijo (gledano samo preko os humerus, s tečajem v art. humeri) znaša pri osebi E 16° (10° fleksija in 6° ekstenzija); pri osebi A pa 14° (7° fleksija in 7° ekstenzija). 302 SKLEP Vzorec gibanja pri sauvakävelyju z izvedbo v dvotaktni diagonalni tehniki se med spoloma in različnimi starostnimi modeli, razen po vpadnih in izpadnih kotih palic, ne razlikuje, zato smatramo aktivnost primerno za oba spola. Zanimivo je, da kljub povečanju obremenitve na telo pri sauvakävelylju, na spodnjih okončinah ni prišlo do tako velike temperaturne spremembe kot smo pričakovali, ne v velikostnem redu ne prostorski porazdelitvi. Glutealna regija je po dvajsetminutnem izvajanju aktivnost še vedno ostala relativno hladna v primerjavi s paravertebralnim delom pri celotnem raziskovalnem modelu. Tudi obe spodnji okončini se nista segreli v takšni meri kot se je hrbet, kar kaže, da hoja, kot pravi Demšar (2003, str. 27): “...s čim manj porabljene energije nudi največji možni rezultat.” Druga regija, ki je prav tako presenetila glede velikosti termolize, je vratna regija in sama glava. Tega povečanja ne razumemo v povezavi s povečano aktivnostjo mišične mase lokalnega predela, ampak z dejstvom, da je regija bogato prepletena s krvnimi žilami, ki se v veliki meri nahajajo tik pod kožo in temu, da je krvni pretok skoznje glede na površino zelo velik. Termografiji E3 in A6 nedvoumno kažeta povečanje temperature v mišicah zgornje okončine in ramenskega obroča, ki med navadno hojo po Perryju niso aktivne. Sprememba temperature na telesni površini, kamor lahko projiciramo lego origa m. latissimus dorsi in pod njim ležeči m. serratus posterior inferior, ter še globje ležeči m. 303 Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov erector spinae; dorzolateralni del m. serratus anterior, m. trapezius in pod njim ležeča m. rhomboideus major in minor, m. splenicus capitis in cervicis; m. terres major in minor, m. infraspinatus, m. supraspinatus, m. deltoideus (dorzalni del in del lateralnega), je ogromna in kaže povečanje metabolizma na račun večje obremenitve. Do enakih zaključkov smo prišli tudi pri m. triceps brachii, ki je skupaj z m. deltoideus (dorzalni in del lateralnega dela) služil za oceno intenzivnosti same izvedbe aktivnosti. S tem potrjujemo prvi del hipoteze H1: “Pri pravilnem izvajanju sauvakävelyja je mišična aktivnost oz. metabolična obremenitev zgornjega dela telesa skupaj z zgornjima okončinama večja kot pri navadni hoji...” ter celotno hipotezo H2: “Aktivnost je zaradi možnosti individualne prilagoditve intenzitete izvajanja, primerna športno-rekreacijska, razvedrilna, prostočasna dejavnost za vse starostne skupine, neodvisno od spola.” Zgornja okončina (s tečajem v art. humeri) med izvajanjem sauvakävelyja, giba pri moškem 53° (od tega 23° fleksija, 30° ekstenzija); pri ženski pa 46° (20° fleksija, 26° ekstenzija), kar je znotraj fiziološke meje ekstenzije in ne vstopa območje hiperekstenzije (40°-60° ekstenzija). Vertikalni dvig zapestja je poudarjen, vendar ne popači tekoče-valovitega fiziološkega gibanja, s tem pa potrjujemo drugi del hipoteze H1: “... hkrati pa je tudi amplituda gibanja zgornjih okončin večja kot pri navadni hoji brez uporabe palic.” Telesna dejavnost je ena najosnovnejših človeških funkcij. Človeško telo se je v nekaj milijonih let evolucijske sage razvilo v na trenutke prezapleten organizem, ki je sposoben opravljati ogromen razpon nalog, od uporabljanja velikih mišičnih skupin za hojo, tek ali plezanje, do opravljanja zapletenih opravil, za katera je potrebna fina ročna spretnost. Antropofiziološki razvoj je dosegel, da je pri premikanju oz. hoji zgornji del telesa praktično v popolnosti pasiven, ker vzravnana drža in habitualni bipedalizem ne omogočata več stika rok s tlemi. Te je začel uporabljati za prilagoditev svojega okolja, z namenom minimaliziranja porabe energije. Okolja mu seveda ni uspelo v celoti podrediti in prirediti, mu je pa to uspelo narediti s svojim življenjskim slogom. Izredno uspešnost prilagoditve življenjskega sloga na res minimalno porabo energije vidimo na vsakem “koraku” – z avtomobilom se peljemo povsod, če je le možnost ta isti avtomobil parkiramo čim bliže vhoda, hoja navzgor po navadnih stopnicah zraven tekočih stopnic ali dvigala verjetno že šteje za junaško dejanje posameznika, na letališču se uporablja tekoči trak poleg prenosa prtljage še za prevoz ljudi, namesto po naravi, se preganjamo po medmrežju, bolj iznajdljivi trgovci nudijo nakup dnevne košarice živil preko spletne trgovine in nas tako oropajo še tiste minimalne ovire, ki nas loči do nakupa – narediti nekaj korakov, pa čeprav le med policami v trgovini, do njih nas pa tako ali tako pripelje tekoči trak oz. stopnice. Zanimivo bi bilo videti, kaj bo prinesla evolucija ponovno čez nekaj milijonov let. Tokrat nam je naredila noge (lokomotorni del telesa) in sprostila zgornji del telesa (potniški oz. nošeni del telesa). Pri tako slabi uporabi tega produkta narave, bi nam evolucija naslednjič lahko naredila le dva para rok, saj konec koncev loko (špansko loco) pomeni nor(ec). Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe LITERATURA 1. ABC Science Online. Walk without a waste. 2001. Dostopno na: 2. http://www.abc.net.au/science/news/health/HealthRepublish_232296.htm (16.8.2010). 3. Demšar A. Ortopedija. Maribor: Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola; 2003. 4. Erak M, Demšar A, Lahe M. Sauvakävely kot sistem poudarjenega fiziološkega gibanja in njegova uporaba v zdravstvu. [diplomsko delo] Maribor: Univerza v Mariboru. 5. Perry J. Gait analysis. Normal and pathological function. Thorofare, NJ: SLACK Incorporated; 1992. 6. Strategija Vlade Republike Slovenije na področju telesne (gibalne) dejavnosti za krepitev zdravja od 2007 do 2012. Sprejeta na 112. redni seji Vlade Republike Slovenije, dne 7. marca 2007. Dostopno na: 7. http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/mz_dokumenti/ delovna_podrocja/javno_zdravje/strategija_vlade_RS_podrocje_telesne_dejavnosti.pdf (14. 08. 2010). 8. Štefančič M. Osnove fizikalne medicine in rehabilitacije gibalnega sistema. Ljubljana: DZS; 2003. 9. Uyar E, Baser Ö, Baci R, Özçivics E. Investigation of bipedal human gait dynamics and knee motion control. Izmir: Dokuz Eylül University, Faculty of engeneering, Department of mechanical engeneering; 2003 (retr. 2009). Medicinska sestra je v svojem poslanstvu tudi vzgojiteljica, promotorka zdravja in zdravega načina življenja. V teh njenih nalogah vidimo tudi dobro možnost aplikacije aktivnosti sauvakävely v zdravstveno nego, predvsem kot promocijo telesne dejavnosti in vplivanja na spremembo miselnosti celotne populacije ter vsakodnevno odločanje vseh starostnih skupin v prid vsaj hoji, če že ne sauvakävelyju, kot njeni nadgradnji. 304 305 Polonca Leban, Duška Drev Medpoklicno sodelovanje Interprofessional collaboration Polonca Leban, Duška Drev POVZETEK ABSTRACT Uvod: Ljudje se vsakodnevno združujejo v skupine, ker se zavedajo, da to pomeni doseganje boljših rezultatov kot posameznik. Združevanje v skupine pa s sabo prinese tudi druženje med seboj popolnoma različnih ljudi, z različnimi mišljenji, z različno izobrazbo in z različnimi vrednotami. V članku je opisano medpoklicno sodelovanje v zdravstvu in njegove prednosti. Opisani sta dve največji poklicni skupini in težave do katerih prihaja v njunem sodelovanju. V članku so opisani dejavniki, ki vplivajo na dobro medpoklicno sodelovanje, in želje medicinskih sester na področju medosebnih odnosov v zdravstvu. Introduction: People are daily combained in groups, becouse they are aware that it means achieving better results as a individual. Combining in groups brings socializing between completely different people, with different opinions, with different education and different values. In this article interprofessional collaboration and its advantages are described. Also two ofe the largest professional groups in health care and problems that acures in collaboration of those are described. Finally there is word about factors that influence good interprofessional collaboration and about whish of nurses about interprofessional relations within medical teams. Ključne besede: medosebni odnosi, sodelovanje, tim, medicinska sestra. Key words: Interprofessional relations, colaboration, team, nurse. UVOD Danes pacientove probleme rešuje veliko različnih strokovnjakov. Ti strokovnjaki se združujejo v time, med njimi pa vladajo enakopravnost, spoštovanje in usmerjenost k istemu cilju, to pa je najboljša zdravstvena oskrba za bolnika. Za kakovostno delo in oskrbo bolnika pa je potrebno v zdravstvu dobro sodelovanje med različnimi poklici, torej dobro medpoklicno sodelovanje. VZŠ CE Polonca Leban - polonca.leban@siol.net predav. Duška Drev - duska.drev@guest.arnes.si 306 MEDPOKLICNO SODELOVANJE Beseda sodelovanje izvira iz latinske besede collaborare in pomeni delati skupaj. V literaturi se pojavljajo različne definicije sodelovanja. Tschannen (2004) definira sodelovanje kot partnerstvo v katerem so prepoznani in cenjeni moč, znanje in izkušnje vsakega posameznika. Seveda mora med njimi prevladati nehierarhična medsebojna komunikacija. In učinkoviti so tisti timi, v katerih so posamezniki čim bolj različni po znanju in izkušnjah, čim bolj pa enotni glede vrednot, ki jih zagovarjajo. Na medpoklicno sodelovanje vpliva vodenje, podpiranje inovacij, ter prostorska in časovna možnost medsebojnega povezovanja. Za uspešno sodelovanje pa je pomemben tudi posameznik, ki mora biti sposoben dobro komunicirati, predvsem dobro poslušati in biti samozavesten. Mora biti sposoben prepoznati in spoštovati znanje drugega in zaupati ostalim. Ključ za uspešno sodelovanje so torej različni sodelavci, ki imajo svojo osebnost, so prisotni aktivno in na lastno željo. Medpoklicno sodelovanje v zdravstvu Zdravstvena nega je profesionalna disciplina, ki se dopolnjuje z drugimi strokami (Šušteršič, 1999). V zdravstvenih in negovalnih procesih se zdravstveni delavci tako srečujemo in sodelujemo z različnimi profili in različnimi ljudmi. In vsak ima svoje sposobnosti, svoje znanje, vsi pa si prizadevamo za najboljšo ali vsaj čim boljšo oskrbo naših uporabnikov, torej bolnikov. Medpoklicno sodelovanje in odnosi so že kar nekaj let predmet raziskovanja tudi v slovenskem zdravstvu. Prav tako številni tuji in slovenski avtorji pišejo o dejavnikih, ki podpirajo sodelovanje med zdravstvenimi delavci. Cornerjeva (2003) navaja, da v praksi nastaja veliko ovir za sodelovanje;. od neprimerne organizacije, slabih priprav na skupinsko delo, pomanjkanje zaupanja med zdravstvenimi delavci do dominantnosti določenih in izključevanja drugih. Cilj medpoklicnega sodelovanja ni samo izid zdravljenja oziroma storitve. Prav tako so pomembni medosebni odnosi, saj le ti lahko vplivajo na kakovostno, učinkovito in varno zdravstveno obravnavo. Če so ti odnosi dobri, so rezultati dela boljši, večje je zadovoljstvo bolnikov in večje je zadovoljstvo zaposlenih. Za vzpostavljanje profesionalnih medosebnih odnosov pa potrebujemo strokovno znanje in sposobnosti, ki omogočajo, da bo naša interakcija z drugimi obojestransko zadovoljiva in bo vzpostavljeno zaupanje, spoštovanje in profesionalno povezovanje (Šmitek, 2006). Značilnosti dveh največjih poklicnih skupin Medicinske sestre in zdravniki predstavljajo danes dve največji in zagotovo zelo pomembni poklicni skupini v zdravstvu. Vsi vemo, da je temeljna značilnost odnosov med zdravstvenimi delavci hierarhičnost, ki temelji na strokovni usposobljenosti. Kljub temu, da je danes medicinskim sestram dostopno izobraževanje na univerzitetni stopnji, se vloga medicinske sestre ni bistveno spremenila. Zdravnik jo, v večini primerov, še vedno vidi kot pomočnico pod njegovim nadzorom. Medicinska sestra pa se je vdala v vlogi podrejene (Ovijač, 2005). Hkrati zdravniki trdijo, da bi kakovost lahko padla, če bi 307 Medpoklicno sodelovanje medicinske sestre delovale samostojno. Medicinske sestre pa po drugi strani poudarjajo, da zahtevajo odgovornost za zdravstveno nego in ne za zdravljenje. Ko zdravnika na spoštljiv način opozorijo na morebitne nepravilnosti, se le ta počuti ogroženega in takrat je velika možnost za nastanek konflikta. Med tema poklicnima skupinama je zato veliko večja distanca, kot med drugimi poklici delavcev s fakultetno, visoko in srednjo izobrazbo (Ovijač, 2005). Tak odnos se je začel že dolgo nazaj, saj je bil zasnovan na slojni in spolni diskriminaciji. In do danes se je spremenilo zelo malo (Klemenc, 2005). Kako torej do dobrega medpoklicnega sodelovanja? Uspešno poklicno sodelovanje vseh članov in poklicev v zdravstvu je kompleksen pojem in rezultat razumevanja in sodelovanja različnih osebnosti in kultur. Zato ga ni lahko doseči. Za dobro medpoklicno sodelovanje se morajo zdravstveni delavci različnih področij prilagoditi in ustvariti učinkovit tim (Ovijač, 2005). Tim je lahko v primerjavi s posameznikom bolj prilagodljiv, produktiven in kreativen, hkrati pa predstavlja več možnosti za doseganje zastavljenega cilja. Naloge v timu so porazdeljene glede na znanje in izkušnje. Najslabše je, če se v timu znajdejo sami uspešni in isto misleči posamezniki. Uspešnost tima je namreč v raznolikosti univerzalnih znanj in različnih temperamentih in osebnostih njegovih članov. Seveda pa obstajajo ključni dejavniki, ki vplivajo na učinkovitost tima. Zlasti pomembni so medosebni odnosi, vodenje, komunikacija, motiviranost, timska naravnanost in medsebojno zaupanje članov (Lampreht, Verdev, 2010). Medosebni odnosi V zdravstvenih ustanovah obstajajo razlike v stopnji izobrazbe, položaju v organizaciji, spolu in še bi lahko naštevali. Za sodelovanje je potrebno spoštovanje, usklajenost, zaupanje, medsebojna pripadnost in skupno reševanje nastalih problemov. Velik pomen ima tudi občutek pripadnosti. Napake, ki jih pogosto delamo v medsebojnih odnosih: • • • • • Težnja po spreminjanju drugega. Pretirano prilagajanje drugemu v odnosu. Da eden v odnosu od drugega nekaj pričakuje, ne da bi to dovolj jasno izrazil. Neustrezno razmejene odgovornosti. Nestrpnost, nesprejemanje različnosti in pomanjkanje empatije (Lampreht, Verdev, 2010). Medsebojni odnosi zrcalijo kakovost v zdravstvu. Na medsebojne odnose imajo velik pomen vrednote posameznikov. Večina ljudi preživi s svojimi sodelavci tedensko več časa kot s svojim partnerjem. Dobri odnosi z delavci zato zmanjšajo stres na delovnem mestu, so vir veselja in zadovoljstva ter omogočajo večjo učinkovitost pri delu (Lampreht, Verdev, 2010). Odnosi med zaposlenimi so tudi temelj organizacije. Ti odnosi so kakovostni, če imajo zaposleni zadovoljene potrebe, kar vodi do njihovega zadovoljstva in osebne rasti. Zavedati se je potrebno, da nas opazuje ogromno število ljudi, zdravih in bolnih, ki nas ocenjujejo, oblikujejo mnenja in jih potem posredujejo širši okolici, še najbolj se je potrebno zavedati, da bomo tudi mi nekoč bolniki, ki si bomo želeli zdravstvene oskrbe od ljudi, ki bodo profesionalci, tako po stroki, kakor tudi v medsebojnih odnosih. 308 Polonca Leban, Duška Drev “Nagnjeni smo k presojanju uspeha glede na višino naših plač ali velikost naših avtomobilov, ne pa glede na kakovost naših dejanj in odnosa do drugih”, je dejal Martin Luther King. Vodenje Dober vodja je tisti, ki sebe vidi v dvojni vlogi: kot vodja in kot pomočnik posamezniku v svojem timu. Vsakdo, ki se je kot podrejeni v življenju znašel na eni ali drugi strani tega spektra, dobro razume kako kvaliteten odnos z nadrejenim vpliva na počutje v delovnem okolju in na motiviranost za kakovostno opravljeno delo. Avtokratsko vodenje izniči možnost timskega dela, tim pa postane sredstvo za odločitev tistega, ki je skoncentriral moč v svojih rokah. Demokratični način vodenja daje strokovnemu timu preozek prostor in pogosto vodi v pretirano formalizacijo dela in odločanja. Zato mora vodja biti zdrava in celovita osebnost. Vodje pogosto menijo, da so njihovi podrejeni plačani za to, da opravijo svoje delo. Če ne opravijo delo, zaslužijo kritiko, če pa ga opravijo dobro, pohvale ne potrebujejo. Velika razlika je med t.i. tradicionalnim vodjem, ki kritizira in ukazuje ter med sodobnim šefom, ki uporablja pohvalo, zastavlja cilje ter je neformalen in prijateljski (Lampreht, Verdev, 2010). V zdravstvu lahko kot vodja nastopata zdravnik ali medicinska sestra. Vodja mora sprejemati odločitve in odgovarjati za način, obseg in izvedbo dela (Lampreht, Verdev, 2010). Naloga vodje je tudi, da poskrbi za enakomerno porazdelitev dela med zaposlenimi ter, da razporedi delo posameznikom glede na znanje in izkušnje. Zato je pomembno, da vodja pozna dela in naloge vseh posameznikov. Poleg vsega svojega znanja mora obvladati še medosebne in družbene veščine. Komunikacija Danes je o komunikaciji že toliko napisanega in povedanega, pa vendar. Komunikacija je vir vsakega uspeha, običajno pa tudi vzrok za neuspeh. Uspešna komunikacija med različnimi poklici omogoča uspešnost sodelovanja znotraj zdravstvenega tima. Vendar pa imajo različni posamezniki različne sposobnosti komuniciranja. Razlog je v različnih osebnostih, vzgoji, slabih komunikacijskih navadah, nerazumevanju ali celo nepripravljenosti poslušati sočloveka. Okoli 80% uspešne komunikacije med sodelavci predstavlja poslušanje drugega. Medicinske sestre pa morajo v kratkem času intenzivno poslušati, se posvečati bolniku, njegovim svojcem, sodelovati z drugimi člani zdravstvenega tima, ter posredovati veliko informacij. Pomanjkljivo komuniciranje pa lahko pomembno vpliva na samo zdravljenje bolnika (vir: http://www.zbornica-zveza.si/dokumenti/kongres_zbn/pdf/322B.pdf). V zdravstvu se je prav neuspešna komunikacija izkazala kot vzrok pri velikem številu neljubih dogodkov. Natančnejše analize so pokazale, da so prepreke v komuniciranju nastale zaradi pozicije, ranga, starosti, spola in različnih vrednot sodelujočih. Medicinske sestre velikokrat navajajo, da pride do konfliktnih situacij pri sodelovanju, zlasti z zdravniki. Nasprotno pa zdravniki mislijo, da je takih konfliktov zelo malo. Razlog verjetno tiči v splošnem prepričanju zdravnikov, da medicinska sestra mora storiti to, kar ji on naroči. Drugi razlog pa je različna percepcija drugih, ki so pomembni pri sodelovanju. Za zdravnike so to drugi zdravniki, bolniki in njihovi svojci, za medicinske sestre pa je pomemben poleg omenjenih tudi odnos z zdravniki. Zato zdravniki ne prepoznajo konfliktov z medicinskimi sestrami in jih ne poskušajo razrešiti, kar pa onemogoča uspešno sodelovanje in optimalno zdravljenje (Klemenc, 2006). 309 Medpoklicno sodelovanje Motivacija Motivacija je proces spodbujanja človekovih aktivnosti za doseganje želenih ciljev. Motiviranje ljudi se začne s spoštovanjem posameznika. Dobra in učinkovita motivacija vodi do boljših uspehov in rezultatov dela v timu. Vendar pa mora biti motivacija individualna. Namreč, različne posameznike motivirajo različne stvari. To je lahko boljše plačilo, potrditev in priznanje dobrega dela, zadovoljstvo bolnika, boljša organizacija dela in boljši delovni čas, občutek pripadnosti ali samo besedna pohvala. Če veste kaj motivira ljudi imate na razpolago najmočnejše orodje za ravnanje z njimi. Motivacija je pomembna tako za posameznike znotraj tima kot tudi za vse zaposlene s strani organizacije (http://www.fu.uni-lj.si/diplome/pdfs/diplomska/hermantadeja.pdf). Motivirani in zadovoljni zdravstveni delavci bodo lažje sodelovali med seboj, četudi jih loči različna izobrazba. To pa vodi do dobrega medpoklicnega sodelovanja in nadalje do kakovostnega zdravljenja naših bolnikov. Rešitev za dobro medpoklicno sodelovanje je torej v dobri izobrazbi na delovnem področju, pogovorih, dobri komunikaciji med vsemi člani zdravstvenega tima, izmenjavi izkušenj, določeni čustveni inteligenci, dodatnih izobraževanjih s področja medosebnih odnosov in predvsem v dobrem vodji zdravstvenega tima, ki zna motivirati in vzpodbujati svoje sodelavce(http://www.zbornica-zveza.si/dokumenti/kongres_zbn/pdf/322B. pdf). Pomen dobrih medosebnih odnosov v zdravstvenem timu se pokaže v dobri pretočnosti informacij, manjšem številu napak in neželenih dogodkov, manjšem številu odsotnosti z dela, zadovoljstvu bolnika in zaposlenih in na koncu do večje učinkovitosti in varnosti pri delu. Kaj si želijo medicinske sestre? V lanskem letu je bila na nekaterih oddelkih ene izmed slovenskih bolnišnic opravljena raziskava o mnenju medicinskih sester s področja medosebnih odnosov v timu in zaposlenimi v zdravstvu. Njihova povprečna delovna doba je bila 17 let. Na vprašanje, kaj bi one spremenile na področju medosebnih odnosov med zaposlenimi, so napisale, da si želijo: • • • • • • • • • • • 310 več komunikacije, ko pride do problema, pogovor vseh udeležencev, ne posamičnih pogovorov, menjave neposrednih nadrejenih, ukrepov za konfliktne osebe, sprejemanje kritike kot dobronamerne in možnosti, da se spremenimo na bolje, več zanimanja zase in manj za ostale, boljšo organizacijo dela, enako obravnavo za vse z enako izobrazbo, premestitev delavcev na druge oddelke (tistih, ki slabo vplivajo na tim), boljši odnos starejših do mlajših, več sestankov, kje bi bili prisotni vsi zaposleni (Lampreht, Verdev, 2010). Polonca Leban, Duška Drev Na vprašanje, katere so po njihovem mnenju najpomembnejše lastnosti dobrega vodje, pa so odgovorile sledeče: • • • • • • • dobra organizacija, poštenost, pravičnost, spoštljivost, poveže ves kolektiv in mu da delovni elan, pošten odnos do vseh sodelavcev, integriteta, odkritost, komunikativnost, dober vodja je najprej dober sodelavec, šele nato vodja, natančnost, sprotno reševanje konfliktov (Lampreht, Verdev, 2010). ZAKLJUČEK Razvoj sodobnih zdravstvenih organizacij zahteva razvoj nove strukture in klinične prakse, ki sloni na sodelovanju. Dobro sodelovanje med različnimi poklici v zdravstvu pa vpliva na izide zdravljenja. Vsi zdravstveni delavci, ne le medicinske sestre in zdravniki, so danes postavljeni celo pred moralno zahtevo, da se pri delu povezujejo in kakovostno sodelujejo. Za dobro sodelovanje je enakopravnost ne glede na izobrazbo osnovni pogoj. Medicinske sestre morajo stopiti iz vloge žrtve v odnosu do zdravnika, saj imajo znanje in sposobnosti. Prav tako pa morajo to isto sposobnost in izobrazbo medicinskih sester priznati zdravniki in jim dovoliti, da izrazijo svoje mnenje, če se kdaj z njegovimi navodili ne strinjajo. Na tak način se bodo tudi oni začeli spoprijemati z izzivi sodelovanja, ne le v odnosih do bolnikov, ampak tudi v odnosih do drugih zdravstvenih delavcev. Medicinske sestre pričakujemo od zdravnikov spoštovanje. Prav bi bilo, da se tega načela držimo tudi same in to upoštevamo v svojem odnosu do sodelavcev z enako ali nižjo izobrazbo. Za zaključek pa še nekaj napotkov za izboljšavo medosebnih odnosov in sodelovanja: • Spreminjajmo sebe, svoje lastnosti. • Izrazimo svoja pričakovanja, predstave, želje, potrebe, prošnje v zvezi z drugim in odnosom, vendar drugemu pustimo svobodo, da se odloči po lastni vesti. • Postavimo ustrezno mejo v medsebojnem odnosu. • Vsaj malo zmehčajmo oz. spustimo svoja pričakovanja, predstave in želje zvezi z drugim in medsebojnim odnosom. • Učimo se sprejemati različnosti in spoštovanja svobodne volje drugega. • Do drugega se obnašamo tako, kakor bi si želeli, da se on obnaša do nas. LITERATURA 1. Corner J. The multidisciplinary team - fact or fiction? European Journal of Palliative Care; 2003. 2. Ovijač D. Medpoklicno sodelovanje medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov in zdravnikov [magistrsko delo]. Kranj: Univerza v Mariboru; 2007. 311 Medpoklicno sodelovanje 3. Klemenc D. Medpoklicno sodelovanje v zdravstvenem timu med medicinskimi sestrami in zdravniki - priložnost za nenehno izboljševanje kakovosti. Zdravstveni vestnik. 2006; 76(7):55-9. 4. Lampreht S, Verdev I. Kako pomembni so dobri medosebni odnosi v timu ter dober vodja [raziskovalno delo]. Splošna bolnišnica Celje. Celje; 2010. Medpoklicno sodelovanje na primeru zdravstvenega doma Interprofessional collaboration on example of the health centre 5. Šmitek J. Čustvena inteligenca v zdravstvu - ali je potrebna. Sodelovanje med medicinskimi sestrami in zdravniki v zdravstvenem timu: priložnost za izboljšanje kakovosti. Zbornik z recenzijo. Ljubljana; 2006. 6. Šušteršič O, Rajkovič U. Stanje dokumentiranja procesa zdravstvene nege v Sloveniji. Zbornik mednarodne znanstvene konference o razvoju organizacijskih ved, Manegment in razvoj organizacije, str. 1327-41, Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede. Kranj; 2005. 7. Tschannen D. The effect of individual characterisctics on perceptions of collaboration in the work enviroment. Medsurrg Nursing; 2005. 8. http://www.zbornica-zveza.si/dokumenti/kongres_zbn/pdf/322B.pdf (15.06.2011). 9. http://www.fu.uni-lj.si/diplome/pdfs/diplomska/hermantadeja.pdf (15.06.2011). Žiga Bitežnik, Katja Skinder Savić POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Od stopnje medpoklicnega sodelovanja je odvisna kakovost doseženih ciljev zdravstvene organizacije, ki sloni na zadovoljstvu zaposlenih na delovnem mestu, pacientov, njihovih svojcev in družbe nasploh. Background: The degree of interprofessional collaboration depends on the quality of the achieved goals of health organization, based on employees satisfaction at work, satisfaction of patients, their families and society in general. Cilj: Cilj raziskave je bil ugotoviti stopnjo medpoklicnega sodelovanja med medicinskimi sestrami in zdravniki, zaposlenimi v Zdravstvenem domu Kranj. Aim: The aim of this study was to determine the level of interprofessional collaboration between nurses and doctors working in the Health Centre Kranj. Metoda: Raziskava je temeljila na kavzalno – neeksperimentalni metodi empiričnega raziskovanja. Uporabljen instrument je bil anketni vprašalnik, anketirancem pa je bila zagotovljena anonimnost. Methods: The research was based on the causal – non experimental method of empiric research. The research instrument was a questionnaire and anonymity of respondents was assured. Rezultati: Anketiranci med najpomembnejše značilnosti timskega dela uvrščajo komunikacijo, medsebojno zaupanje in sodelovanje pri postavljanju organizacijskih ciljev. Statusno hierarhijo na delovnem mestu zaznavajo medicinske sestre v 47,5% in zdravniki v 65,4%, medtem ko je 15% anketirancev menilo, da njena prisotnost zmanjšuje uspešnost zaposlenih pri delu. V zdravstvenih timih prevladuje medsebojno spoštovanje, vendar med poklicnima skupinama obstajajo Results: According to respondents the most important characteristics of teamwork are communication, mutual trust and cooperation in setting organizational goals. Status hierarchy in the workplace perceive nurses in 47.5% and doctors in 65.4%, while 15% of respondents felt that the presence of status hierarchy reduces the effectiveness of employees at work. In medical teams dominates mutual respect, but there are statistically significant differences between the professional groups VŠZNJ Žiga Bitežnik - ziga.biteznik@telemach.net pred. Katja Skinder Savić - kskindersavic@vszn-je.si 312 313 Medpoklicno sodelovanje na primeru zdravstvenega doma statistično pomembne razlike (p<0,05) v smislu višje stopnje prejetega spoštovanja zaposlenih v medicini. Slednje velja tudi za močno prisotno zaupanje v strokovno usposobljenost ostalih članov (p=0,010). Med anketiranci je prisotna želja po izobraževanju na področju team buildinga. Razprava: Stopnjo medpoklicnega sodelovanja na delovnem mestu anketiranci ocenjujejo dokaj visoko, hkrati pa vidijo manevrski prostor za nadaljne izboljšave na področjih komunikacije, medsebojne podpore in izobraževanja, kar po njihovem mnenju tudi pozitivno vpliva na uspešnost medpoklicnega sodelovanja. Zaključek: Med medicinskimi sestrami je prisotna želja po tesnejšem in kakovostnejšem sodelovanju med strokama. Dejavnost zdravstvene nege je še vedno v podrejenem položaju. Višjo kakovost dela bi bilo mogoče doseči z natančneje opredeljenimi nalogami posameznika ter boljšim poznavanjem poslanstva partnerske stroke. Ključne besede: timsko delo, zdravstvena nega, medicina (p<0.05) in terms of higher level of respect received among the doctors. The same applies to the confidence in the technical competence of other members, which is strongly present in teams (p=0.010). The desire for training on team building is also present among the respondents. Discussion: The rate of interprofessional collaboration in the workplace respondents evaluated fairly high, but they also see space for further improvement in communication, mutual support and education, which in their view, have a positive impact on the performance of interprofessional collaboration. Conclusion: Desire for a closer and better cooperation between professional groups is present, particularly among the nurses. Nurses are still in subordinate position. Higher quality of work could be achieved with well-defined tasks of employees and a better knowledge about partner discipline. Key words: teamwork, health care, medicine UVOD V zdravstvu se kakovost sodelovanja med in znotraj poklicnih skupin odraža v kakovosti zdravstvene oskrbe pacienta. Boljše kot je sodelovanje, višja je kakovost zdravstvene oskrbe (Kaučič, Pagon, 2007). V procesu zdravstvene obravnave torej sodelujejo različni strokovnjaki, ki sestavljajo celoto, imenovano zdravstveni tim. To je skupina, za katero je značilno, da stalno sodeluje pri odločanju in v medsebojni pomoči pri opredeljevanju ter doseganju ciljev (Lipičnik, 1998 cit. po Kadivec, Košnik, Vegnuti, 2006). V njem naj prevlada tisto mnenje in tista konkretna rešitev, ki najbolj koristi pacientu, ne glede na to, kdo jo je predlagal in kdo je vodja tima (Ovijač et al., 2006). Najštevilčnejšo skupino zaposlenih v zdravstvu predstavljajo zdravniki, medicinske sestre in zdravstveni tehniki, ki so v procesu obravnave pacienta tudi najpogosteje v medsebojnem stiku oziroma med seboj najpogosteje sodelujejo. Iz tega sledi, da je v tem timu sodelovanje izjemnega pomena, zato mu je potrebno nameniti še posebno veliko pozornosti (Klemenc, Pahor, 2006 cit. po Kadivec, Košnik, Vegnuti, 2006). 314 Žiga Bitežnik, Katja Skinder Savić MEDPOKLICNO SODELOVANJE V ZDRAVSTVU Hiter in neprestan razvoj zdravstvenega sistema prinaša tudi potrebo po nenehnem izboljševanju. Izboljšave so med drugim potrebne tudi v sodelovanju med zdravniki in medicinskimi sestrami, saj v okolju, ki zahteva konstantno učinkovitost, ekonomičnost in izboljševanje kakovosti, optimalno sodelovanje predstavlja zagotovilo za boljšo oskrbo pacientov in zadovoljstvo zaposlenih na delovnem mestu. Dejavnost medicine ima znanje in informacije, ki so potrebne tudi za uspešno delo dejavnosti zdravstvene nege, enako velja v obratni smeri (Lindeke, Sieckert, 2005). Učinkovito in uspešno sodelovanje oziroma timsko delo je močno odvisno od jasnih opredelitev odgovornosti posameznega člana, od organizacijskega konteksta, v katerem se delo izvaja, ter še posebej od osebnih odnosov med člani tima (Premik, 2007). Člani tima morajo drug drugega upoštevati, drug drugemu priznavati nenadomestljivost in se med seboj poslušati, saj tako lahko dosežejo kakovostnejše medsebojne odnose. Tudi pri obravnavi pacientov mora biti timski pristop stalnica delovanja članov tima. Postopki, ki jih načrtuje zdravnik, se morajo nadgraditi s postopki zdravstvene nege in s kakovostno komunikacijo. Zdravnik in medicinska sestra morata v obravnavi nastopati kot partnerja in v dopolnjujočih se vlogah, saj le tako lahko uporabnikom nudita optimalno zdravstveno oskrbo (Poredoš, 2007). Ovire v medpoklicnem sodelovanju Vsi ljudje si želimo, da bi nas drugi spoštovali, a tega od njih ne moremo zahtevati. Če spoštovanje zahtevamo z ukazovanjem, samovoljo in podobnim, je učinek ponavadi ravno nasproten, saj se ljudje na prisilo le redko ugodno odzovejo. Če spoštovanje od drugih želimo dobiti, ga moramo tudi dati (Ovijač, 2007). Poredoš (2003) potrjuje, da je za učinkovito sodelovanje v zdravstvenem timu potrebno tesno sodelovanje in spoštovanje med vsemi profili, posebno med medicinskimi sestrami in zdravniki. Pojem zaupanje je povezano s pojmom spoštovanje. Če želimo tvorna navzkrižja, učenje na medsebojnih razlikah in sprejemanje boljših odločitev, je nujno vzajemno spoštovanje. Vzajemno zaupanje je potrebno, če želimo verjeti, da bo vzdušje, v katerem vsi dobivajo, lahko nastalo v prihodnosti (Adizes, 1996 cit. po Ovijač, 2007). Sodelovanje in zaupanje med organizacijami in znotraj njih ne predstavljata fiksne celote, ampak naraščata in upadata skozi čas, sta specifična za vsako situacijo posebej ter pod vplivom predhodnih in trenutnih izkušenj (Rousseau, Sitkin, Burt, Camerer, 1998; Nielson, 2004 cit. po Pullon, 2008). Skozi komunikacijo se udejanjajo različni tipi razmerij, od hierarhičnih do enakopravnih, iz česar sledi, da uspešna komunikacija lahko vodi do boljših in višje postavljenih standardov nudenja zdravstvene oskrbe, ki pa jih na drugi strani neuspešna komunikacija lahko ovira. Dobra stran doživljanja ovir v komuniciranju je ta, da se zdravstveni strokovnjaki zavedajo, da gre za spretnosti, ki posamezniku niso preprosto dane, ampak zahtevajo dodatno izobraževanje in urjenje (Domajnko et al., 2006). Zaposleni morajo povedati svoje mnenje tudi takrat, kadar se ne strinjajo z drugimi člani tima (Ovijač et al., 2006). Sodobni avtorji povezujejo dobro medpoklicno sodelovanje z nehierarhično komunikacijo, a so kljub temu zdravstveni sistemi še vedno močno prežeti s hierarhijo. Kako jo različni posamezniki doživljajo, je odvisno od tega, kje na hierarhični lestvici se nahaja- 315 Medpoklicno sodelovanje na primeru zdravstvenega doma jo (Ovijač et al., 2007). Dominanca zdravnikov nad pacienti in ostalim osebjem verjetno ni namerna, temveč jim jo narekuje institucionaliziran zdravstveni sistem in normativno določena poklicna vloga. Sodobni analitiki medicine poudarjajo, da k veliki socialni moči medicine prispeva zelo učeno in težko dostopno medicinsko znanje (Ovijač et al., 2006). Čeprav sta medicina in zdravstvo v zahodnem svetu že od vseh začetkov feminizirana in je tudi danes večina zdravstvenega osebja žensk, so moč, prestiž in odločitve v rokah moških. Ti so majhen del zgornje piramide, večino srednjega in nižjega dela piramide pa zasedajo ženske. Moški, ki zavzemajo vodilne položaje v menedžmentu in upravljanju z znanstvenim, kadrovskim in finančnim potencialom ter pomembnimi odločitvami v zdravstvu, so direktorji bolnišnic, dekani šol, vodje laboratorijev in nosilci prestižnih specializacij (Ule, 2003). Vzrok za to, da se v praksi kaže, da določena poklicna skupina ni sposobna popolno ovrednotiti delo druge skupine, verjetno leži v tem, da je seznanjenost z delom in vlogo druge poklicne skupine pomanjkljiva ali pa se njena vloga razume napačno (Premik, 2007). EMPIRIČNI DEL Namen raziskave Namen raziskave je bil proučiti sedanje stanje na področju medpoklicnega sodelovanja med zdravniki in medicinskimi sestrami v Zdravstvenem domu Kranj. Cilji raziskave: • • • • ugotoviti mnenja zaposlenih o medpoklicnem sodelovanju v organizaciji; ugotoviti izkušnje zaposlenih z medpoklicnim sodelovanjem; raziskati dejavnike, ki vplivajo na medpoklicno sodelovanje; ugotoviti, kaj si zaposleni glede sodelovanja v organizaciji želijo v prihodnje. Raziskovalna vprašanja 1. Kako zaposleni ocenjujejo medpoklicno sodelovanje na delovnem mestu? 2. Katere prednosti in slabosti zaznavajo zaposleni pri medpoklicnem sodelovanju? 3. Kateri dejavniki vplivajo na uspešnost medpoklicnega sodelovanja v zdravstvu? Raziskovalna metodologija Uporabili smo kavzalno – neeksperimentalno metodo empiričnega raziskovanja. Na podlagi pregleda literature je bil izdelan anketni vprašalnik, v katerem so anketiranci trditve ocenjevali po pet-stopenjski Likertovi lestvici, nekaj vprašanj pa je že ponudilo odgovore. Pri pet-stopenjski Likertovi lestvici je pomenila 1, da se ankentiranci s trditvijo sploh ne strinjajo, in 5, da se s trditvijo popolnoma strinjajo. Za potrebe raziskave je bil uporabljen nenaključni, priložnostni vzorec. Anketiranci so bili zaposleni na področju medicine in zdravstvene nege, ki med seboj sodelujejo. Termin medicinska sestra v raziskavi je zajemal vse zaposlene v zdravstveni negi s srednješolsko ali 316 Žiga Bitežnik, Katja Skinder Savić višje/visokošolsko izobrazbo. Razdeljenih je bilo 142 anketnih vprašalnikov, vrnjenih je bilo 87, kar je predstavljalo 61,3% realizacije vzorca. Od tega je bilo zaposlenim na področju medicine (zdravnikom) razdeljenih 50 vprašalnikov, vrnjenih je bilo 26 (52%). Zaposlenim na področju zdravstvene nege (medicinskim sestram) je bilo razdeljenih 92 vprašalnikov, vrnjenih je bilo 61 (66,3%). Podatki so bili obdelani s pomočjo statističnega računalniškega programa SPSS 15.0. Uporabili smo osnovno deskriptivno statistiko, hi-kvadrat in t-test za neodvisne vzorce. Vrednost Cronbachovega koeficienta alfa je za trditve v vprašalniku znašala 0,85 in je presegla prag 0,7, zato smo lahko zaključili, da je zanesljivost zbranih podatkov dovolj visoka. Stopnjo tveganja in statistično pomembnost je pomenila p-vrednost <0,05. REZULTATI V spodnjih vsebinskih sklopih so prikazani rezultati raziskave, ki so podani kot povprečne vrednosti (PV) in standardni odkloni (SO) ter p-vrednosti posameznih trditev, kjer je p-vrednost <0,05 pomenila statistično pomembno razliko dobljenih rezultatov med poklicnima skupinama. Predstavljeni so le rezultati tistih trditev, kjer so se razlike med skupinama izkazale za statistično pomembne in rezultati vprašanj zaprtega tipa. Na področju sodelovanja so predstavljeni rezultati ocene anketirancev glede trenutne stopnje sodelovanja med zaposlenimi ter sodelovanja med zaposlenimi in njihovo vodjo. Glede upoštevanja navodil, ki jih članom podaja vodja tima, medicinske sestre menijo, da le-to je prisotno (PV/SO=4,0/0,8), kar še nekoliko bolj odločno pritrdilno opredeljujejo zdravniki (PV/SO=4,4/0,5), ki se s trditvijo popolnoma strinjajo. Statistično pomembno razliko med obema skupinama potrjuje vrednost p=0,008. S trditvijo, da tim uvaja izboljšave v proces dela, se strinjajo medicinske sestre (PV/SO=3,8/0,7), zdravniki pa se s tem povsem strinjajo (PV/SO=4,1/0,6). Statistična pomembnost razlik med obema skupinama je dosegla vrednost p=0,046. Medicinske sestre s strani ostalih članov tima čutijo, da je njihova vloga v timu pomembna (PV/SO=3,6/0,8), v še večji meri pa to občutijo zdravniki (PV/SO=4,0/0,7), katerih strinjanje s trditvijo se z vrednostjo p=0,007 od medicinskih sester statistično pomembno razlikuje. V to vsebinsko področje smo uvrstili tudi zaprto vprašanje, pri katerem večina zdravnikov (87,5%) in medicinskih sester (68,9%) ocenjuje, da na delovnem mestu delujejo kot tim in ne kot skupina. Rezultati raziskave so pokazali, da je 47,5% medicinskih sester in 65,4% zdravnikov mnenja, da je statusna hierarhija na njihovem delovnem mestu prisotna, le 15% vseh anketirancev pa je mnenja, da njena prisotnost zmanjšuje delovno uspešnost tima. Glede spoštovanja so zbrani rezultati ocen, ki so jih anketiranci podali za ovrednotenje stopnje spoštovanja med sodelavci ter med dejavnostima medicine in zdravstvene nege. Medicinske sestre v timih se strinjajo s trditvijo, da imajo zdravniki do njih spoštljiv odnos (PV/SO=3,9/0,8), še bolj pa so v to prepričani zdravniki (PV/SO=4,6/0,5) in se s trditvijo popolnoma strinjajo. Razlike med skupinama so z vrednostjo p<0,001 statistično pomembne. Tudi za trditev, da imajo medicinske sestre v timu spoštljiv odnos do zdravnikov, velja, da so razlike med skupinama z vrednostjo p=0,017 statistično pomembne. V tem primeru se tako medicinske sestre (PV/SO=4,2/0,7) kot tudi zdravniki (PV/SO=4,5/0,5) s trditvijo popolnoma strinjajo. Medicinske sestre se strinjajo (PV/ SO=3,8/0,7), da je njihovo delo v timu spoštovano s strani ostalih članov. Zdravniki so tu zopet bolj odločni in se s tem, da je njihovo delo v timu spoštovano, popolnoma strinjajo 317 Medpoklicno sodelovanje na primeru zdravstvenega doma (PV/SO=4,3/0,7). Tudi tu vrednost p=0,006 kaže na statistično pomembnost razlik med skupinama. Po mnenju zdravnikov (PV/SO=4,0/1,0) slednji spoštujejo zdravstveno nego kot samostojno dejavnost in se s trditvijo strinjajo bolj kot medicinske sestre, katerih strinjanje je pri tej trditvi nekoliko manj odločno (PV/SO=3,3/1,0), a se tudi one z njo strinjajo. Vrednost p=0,002 kaže na statistično pomembnost razlik dobljenih rezultatov med obema skupinama. Glede zaupanja so se anketiranci opredelili le v eni trditvi, katere rezultati kažejo, da niti medicinske sestre (PV/SO=4,0/0,7) niti zdravniki (PV/SO=4,4/0,6) nimajo težav z zaupanjem v strokovno usposobljenost ostalih članov v timu, saj se medicinske sestre s trditvijo strinjajo, zdravniki pa popolnoma strinjajo. Vrednost p=0,010 kaže na to, da so razlike med skupinama statistično pomembne. Anketiranci so ocenili sproščenost komuniciranja, svobodnost in brezskrbnost izražanja mnenj in stališč v odnosu z ostalimi člani tima. Glede pogovarjanja o problemih v timu se medicinske sestre (PV/SO=3,6/1,0) z ostalimi člani pogovarjajo odkrito. Enako mislijo zdravniki, ki so svoje mnenje z nekoliko višjo oceno (PV/SO=4,0/0,9) za razliko od medicinskih sester še bolj utrdili. Statistična pomembnost razlik med skupinama se kaže z vrednostjo p=0,037. Medicinske sestre se popolnoma strinjajo (PV/SO=4,0/0,8), da imajo možnost izraziti svoje mnenje v timu, zdravniki pa mnenja izražajo še nekoliko lažje (PV/SO=4,4/0,6). Razlike med skupinama v rezultatih trditve so z vrednostjo p=0,022 statistično pomembne. S tem, da komunikacija z neposredno vodjo poteka v sproščenem vzdušju, se strinjajo medicinske sestre (PV/SO=3,8/0,8), zdravniki pa se s trditvijo popolnoma strinjajo (PV/SO=4,2/0,8). Vrednost p=0,043 kaže na statistično pomembno razliko med skupinama. Rezultati naslednjih dveh trditev so skoraj identični. Namreč, medicinske sestre se enako (PV/SO=3,5/1,0) strinjajo s trditvijo, da jih zdravnik pohvali za dobro opravljeno delo, kot tudi s trditvijo, da so za dobro opravljeno delo pohvaljene s strani medicinske sestre. Zdravniki se tako s trditvijo, da so pohvaljeni s strani drugega zdravnika, strinjajo (PV/SO=4,0/0,8), prav tako se strinjajo s trditvijo, da jih za dobro opravljeno delo pohvali medicinska sestra (PV/SO=4,0/0,9). Statistično pomembna razlika med obema skupinama se za trditev o pohvalah s strani zdravnika kaže z vrednostjo p=0,010, za trditev o pohvalah s strani medicinske sestre pa je vrednost p=0,042. Glede medpoklicnega sodelovanja v prihodnosti, so anketiranci izrazili mnenje, da si v timu ne želijo organizacijske kulture tipa hierarhija. Tako so odgovorile medicinske sestre, ki se s trditvijo popolnoma strinjajo (PV/SO=4,2/0,9), precej manj a vseeno se s trditvijo strinjajo tudi zdravniki (PV/SO=3,3/1,0). Razlika v rezultatih med poklicnima skupinama je z vrednostjo p<0,001 statistično pomembna. Pri zadnjem vprašanju smo želeli izvedeti, če in v kakšni meri so se anketiranci v preteklem letu udeležili izobraževanja/strokovnega izpopolnjevanja o timskem delu. Ugotovili smo, da se je izobraževanja/strokovnega izpopolnjevanja udeležilo 39,3% medicinskih sester in 23,1% zdravnikov. Medicinske sestre so izobraževanju/strokovnemu izpopolnjevanju v povprečju namenile 20,5 ur, komunikaciji pa 7,0 ur, za razliko od zdravnikov, ki so izobraževanju/strokovnemu izpopolnjevanju o timskemu delu v povprečju namenili le 5,0 ur, komunikaciji pa 5,3 ure. Rezultati kažejo tudi, da so medicinske sestre namenile skoraj dvakrat več časa za izobraževanje/strokovno izpopolnjevanje timskemu delu kot komunikaciji. Zdravniki so obema področjema posvetili skoraj enako časa. 318 Žiga Bitežnik, Katja Skinder Savić RAZPRAVA Z raziskavo smo želeli ugotoviti lastnosti sodelovanja med anketiranci in ugotovili, da je trenutna stopnja sodelovanja med njimi razmeroma visoka, kjer naj omenimo, da se zadovoljstvo s situacijo kaže na nekoliko višji ravni s strani zdravnikov. Obe poklicni skupini zaznavata prisotnost hierarhije dejavnosti medicine nad dejavnostjo zdravstvene nege. Že izvedene slovenske raziskave (Golob, 2006; Ovijač idr., 2006; Vrbovšek, 2006) kažejo, da je v zdravstvu, zlasti po mnenju medicinskih sester, statusna hierarhija nezaželena in prisotna v preveliki meri, zato preseneča ugotovitev, da je le manjšina vseh anketirancev naše raziskave mnenja, da prisotnost statusne hierarhije, sicer v različnih obsegih in na različne načine, zmanjšuje uspešnost pri delu. Rezultati slovenske raziskave organizacijske kulture v zdravstvu (Skela Savič, Pagon in Lobnikar, 2006) kažejo, da je skoraj tretjina organizacijske kulture z značilnostmi hierarhije, ki pa si je zaposleni v zdravstvu, tako kot ankentiranci naše raziskave, v prihodnje ne želijo oziroma si je želijo znatno manj. To v naši raziskavi velja predvsem za medicinske sestre, saj zdravniki glede na to, da so le-ti večinoma vodje timov in s tem prevzemajo tudi večjo odgovornost, v hierarhični organizacijski kulturi verjetno ne vidijo tolikšne ovire oziroma jim tak način delovanja bolj ustreza kot medicinskim sestram. Glede spoštovanja med anketiranci ugotavljamo, da je v timih prisotno v zadovoljivi meri, znatno več ga zaznavajo zdravniki. Nižja stopnja strinjanja s trditvami je med medicinskimi sestrami opazna v ocenah spoštovanja zdravnikov do medicinskih sester ter spoštovanja zdravstvene nege kot samostojne dejavnosti s strani zdravnikov. S spoštovanjem gre z roko v roki tudi zaupanje v strokovno usposobljenost sodelavcev v timu, ki je med ankentiranci prisotno v precejšnji meri. Kljub statistično pomembnim rezultatom podrobnejših podatkov o zaupanju med strokama nimamo, zato bi bilo tej temi v prihodnje glede na njeno pomembnost dobro posvetiti več pozornosti pri raziskovanju. Bolj jasne zaključke smo dobili na temo komunikacije v timu, kjer kljub temu, da slednja med člani poteka v sproščenem vzdušju, iz odgovorov medicinskih sester ugotavljamo, da se člani tima manj odkrito pogovarjajo o problemih znotraj tima, kot pa to kažejo mnenja zdravnikov. Povprečne vrednosti odgovorov trditve kažejo tudi nekolikšno nesproščenost medicinskih sester v komunikaciji z neposredno vodjo, ki je zopet v večini timov zdravnik. Tako se ponovno ponuja vprašanje, ali je to posledica manjše avtonomije zdravstvene nege v primerjavi z medicino. V bodoče bi veljalo razmisliti o tem, kako bi mnenja medicinskih sester na tem področju lahko izboljšali. Anketiranci obeh poklicnih skupin si v prihodnje želijo bolj povezanega sodelovanja med strokama, za kar bi bilo potrebno korenito poseči v sam proces izobraževanja za poklic zdravstvenega delavca. To namreč v svoji raziskavi potrjujeta tudi Weinstein in Antonova (2003 cit. po Thomson, 2007). ZAKLJUČEK Z raziskavo smo pridobili nekaj zelo zanimivih in vzpodbudnih zaključkov, ki kažejo na uspešno sodelovanje med strokama in na zadovoljstvo zaposlenih, ugotavljamo pa, da je med anketiranci (predvsem med medicinskimi sestrami) prisotna želja po tesnejšem in kakovostnejšem sodelovanju med strokama, oboji pa si želijo dodatnega izobraževanja na tem področju. Z ozirom na rezultate raziskave lahko zaključimo, da so s trenutno situacijo bolj zadovoljni zdravniki, ter da je dejavnost zdravstvene nege v podrejenem položaju. K višji kakovosti dela bi pripomoglo natančnejše opredeljevanje posameznikovih nalog ter boljše poznavanje in razumevanje poslanstva partnerske stroke. Tako bi namreč oboji lahko pridobili na ugledu in spoštovanju s strani sodelavcev. Da bi slednje 319 Medpoklicno sodelovanje na primeru zdravstvenega doma dosegli, pa bi bilo potrebno temeljiteje raziskati in razmisliti o korenitejših posegih v področje dodiplomskega in podiplomskega izobraževanja, ki se je v tujini že izkazalo za pomemben dejavnik dobrega medpoklicnega sodelovanja, še posebej v zdravstvu. LITERATURA 1. Domajnko B, Kvas A, Štrancar K, Bojc N, Pahor M. Živeta interprofesionalna razmerja: kvalitativni pregled. In: Kvas A, Pahor M, Klemenc D, Šmitek J, eds. Sodelovanje med medicinskimi sestrami in zdravniki v zdravstvenem timu: priložnost za izboljševanje kakovosti. Ljubljana: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana; 2006: 235-59. 2. Golob M. Organizacijska kultura v zavodu DSO Novo Mesto [diplomsko delo]. Ljubljana: Univerza v ljubljani; 2006: 20-2. 3. Kadivec S, Košnik M, Vegnuti M. Večdisciplinarno sodelovanje pri postopku sprejema bolnika v bolnišnici Golnik - kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergijo. In: Kvas A, Pahor M, Klemenc D, Šmitek J, eds. Sodelovanje med medicinskimi sestrami in zdravniki v zdravstvenem timu: priložnost za izboljševanje kakovosti. Ljubljana: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana; 2006: 180-92. 4. Kaučič BM, Pagon M. Timsko delo v očeh medicinskih sester – kateri dejavniki vplivajo na njegovo uspešnost. In: Rajkovič V, Joksimović-Žarkić N, Kern T, Kljajić M, Leskovar M, Mayer V et al. eds. Ustvarjalna organizacija - XXVI. mednarodna konferenca o razvoju organizacijskih znanosti; 2007 Mar 28-30; Portorož, Slovenija. Kranj: Moderna organizacija; 2007: 711-22. 5. Lindeke LL, Sieckert AM. Nurse-physician workplace collaboration. Online J Issues Nurs 2005; 10(1). 6. Ovijač D. Medpoklicno sodelovanje medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov in zdravnikov [magistrsko delo]. Kranj: Univerza v Mariboru; 2007. 7. Ovijač D, Škrabl N, Kobilšek P, Cevc M, Pahor M. Sodelovanje v slovenskem zdravstvu iz ptičje perspektive (nekateri rezultati anketne raziskave). In: Kvas A, Pahor M, Klemenc D, Šmitek J, eds. Sodelovanje med medicinskimi sestrami in zdravniki v zdravstvenem timu: priložnost za izboljševanje kakovosti. Ljubljana: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana; 2006: 218-34. 320 Žiga Bitežnik, Katja Skinder Savić 8. Ovijač D, Škrabl N, Kobilšek P, Pahor M. Značilnosti medpoklicnih razmerij med medicinskimi sestrami in zdravniki. In: Filej B, Kersnič P, eds. Zdravstvena in babiška nega - kakovostna, učinkovita in varna - VI. mednarodni kongres zdravstvene in babiške nege; 2007 Maj 10-11; Ljubljana, Slovenija. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2007: 487-92. 9. Poredoš P. Ali je zdravniška etika drugačna od etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov? In: Klemenc D, Kvas A, Pahor M, Šmitek J, eds. Zdravstvena nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana; 2003: 156-9. 10. Poredoš P. Medsebojni odnosi v zdravstvenem timu – pogoj za kakovostno zdravstveno storitev. In: Kvas A, Pahor M, Klemenc D, Šmitek J, eds. Sodelovanje med medicinskimi sestrami in zdravniki v zdravstvenem timu: priložnost za izboljševanje kakovosti. Ljubljana: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana; 2007: 15. 11. Premik M. Zdravnik in medpoklicno sodelovanje v zdravstvu. Zdrav Vestn 2007; 76: 49-53. 12. Pullon S. Competence, respect and trust: Key features of successful interprofessional nurse-doctor relationships. J Interprof Care 2008; 22(2): 133-47. 13. Skela Savič B, Pagon M, Lobnikar B. Organizacijska kultura v slovenskih bolnišnicah. In: Rajkovič V, Doucek P, Kern T, Kljajić M, Van Knop J, Leskovar R, et al., eds. Management sprememb - XXV. mednarodna konferenca o razvoju organizacijskih znanosti; 2006 Mar 15-17; Portorož, Slovenija. Kranj: Moderna organizacija; 2006. 14. Thomson S. Nurse-Physician Collaboration: A Comparison of the Attitudes Of Nurses and Physicians in The Medical-Surgical Patient Care Setting. Medsurg Nurs 2007; 16(2): 87-104. 15. Ule M. Spregledana razmerja o družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor: Aristej; 2003: 215-6. 16. Vrbovšek S. Strukturne značilnosti razmerij med medicinskimi sestrami in zdravniki [diplomsko delo]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani; 2006. 321 Sara Diklić, Vesna Zupančič Terenski motivator- rezultat medpoklicnega in medsektorskega sodelovanja študentov zdravstvene nege v projektu Innowelfare Field motivator – a result of interprofessional and intersectoral cooperation Sara Diklić, Vesna Zupančič POVZETEK ABSTRACT Izhodišča: Specifičnost celostne obravnave pacienta s težavami v duševnem zdravju narekuje medsektorsko in medpoklicno sodelovanje. Kot primer dobre prakse bo predstavljena vloga študentov Visoke šole za zdravstvo Novo mesto in delo v projektni skupini Visoke šole za upravljanje in poslovanje pri ustvarjanju novega delovnega mesta, terenski motivator, v okviru projekta Innowelfare. Članek temelji na raziskavi, ugotoviti potrebo po strokovnem sodelavcu, terenskem motivatorju v Slovenskem združenju za duševno zdravje – Šent. Introduction: The specificity of the integrated care management of patients with mental health requires intersectoral and interprofessional cooperation. As an example of good practice will be presented the role of students of the School of Health Sciences Novo mesto and their work with the project team of the School of Business and Management to create a new workplace, the field motivator in the Innowelfare project. This article is based on a research to determine the need for a professional affiliate, field motivator in the Slovenian Association for Mental Health - Šent. Metode: Podatki so bili pridobljeni na podlagi opazovanja, opazovanja s soudeležbo in kvalitativne analize polstrukturiranih vodenih intervjujev in fokusnih skupin. Uporabljena je bila kvalitativna deskriptivno- eksplikativna metoda raziskovanja. Raziskava je potekala med oktobrom 2010 in aprilom 2011. Rezultati: Terenski motivator je odgovor na potrebe pacientov s težavami v duševnem zdravju, so pokazali rezultati Methods: The information wes obtained through observation and participation with observation by the qualitative analysis using semi – structured interviews on focus groups. A method that was used was qualitative descriptive - explicit research. The research was conducted between October 2010 and April 2011. Results: Field motivator is a response to the needs of patients with mental health VŠZ NM Sara Diklić - sarita868@gmail.com pred. Vesna Zupančič - vesna.zupancic@guest.arnes.si 322 analize fokusnih skupin in intervjujev strokovnih delavcev. Študenti zdravstvene nege so pri izvajanju projektne naloge delovali timsko, in v odnosu s pacienti/ uporabniki storitev Šent-a v skladu z etičnim kodeksom. problems, based on the results of the analysis and interviews with the focus groups, professionals. Nursing students used teamwork working on the project, and used the Code of Ethics in the affiliation with patients / service users. Razprava: Rezultati kažejo, da se strokovnjaki iz področja duševnega zdravja zavedajo potrebe po strokovnem sodelavcu, ki bi deloval na terenu in motiviral osebe s težavami v duševnem zdravju, da se vključijo v programe psihosocialne rehabilitacije. Pravočasno bi jih tudi opozoril na obisk psihiatra. Študenti zdravstvene nege so s svojim znanjem, komunikacijskimi sposobnostmi in sposobnostmi sodelovanja prispevali temeljni delež v uspeh projektne naloge. Discussion: Results indicate that professionals, who work with people with mental health problems are aware of the need for a professional affiliate, who would work locally with users in and motivate them to participate in psychosocial rehabilitation programs as social inclusion programs and would give them a timely warning to visit a psychiatrist. Nursing students contributed with their knowledge, communication skills and cooperation on the essential share of the project ’s success. Zaključek: Pripravljen projekt bo Slovenskemu združenju za duševno zdravje - Šent v pomoč pri njihovih prizadevanjih za kakovostno obravnavo na področju duševnega zdravja. Tovrstno medsektorsko in medpoklicno sodelovanje je primer uspešnega sodelovanja med izobraževalno ustanovo in lokalno skupnostjo. Conclusion: Project will assist Slovenian Association for Mental Health – Šent in their efforts to address the quality of mental health care. Such intersectoral and interprofessional collaboration is an example of successful cooperation between educational establishment and the local community. Ključne besede: zdravstvena nega, psihosocialna rehabilitacija, duševno zdravje, terensko delo Key words: nursing care, psychosocial rehabilitation, mental health, fieldwork UVOD Študenti Visoke šole za zdravstvo Novo mesto smo skupaj s študenti Visoke šole za upravljanje in poslovanje sodelovali v projektu Innowelfare, katerega cilj je vzpostavitev inovativnih delovnih mest na področju socialnega varstva. Krovna organizacija v tem projektu je finska univerza Savonia, University of applied sciences. Skozi faze projektnega dela smo na podlagi timskega dela v okviru medpoklicnega in medsektorskega sodelovanja na podlagi zanimive ideje ugotavljali ali je ta ustrezna, dobra in kako jo realizirati. V raziskovalni nalogi smo izhajali iz potrebe, da osebe s težavami v duševnem zdravju potrebujejo podporo strokovnega sodelavca, ki jim zagotavlja kontinuirano spodbujanje in motiviranje pri njihovih vsakodnevnih opravilih, socialnem vključevanju in predvsem vključevanju v programe psihosocialne rehabilitacije. Za potrditev potrebe po takšnem sodelavcu, smo izvedli kvalitativno študijo med uporabniki in zaposlenimi dnevnega centra Slovenskega združenja za duševno zdravje - Šent. Za cilj projektne naloge smo si zastavili opredelitev novega, inovativnega delovnega mesta strokovnega sodelavca na področju duševnega zdravja, ki smo ga poimenovali terenski motivator. 323 Terenski motivator- rezultat medpoklicnega in medsektorskega sodelovanja Na slovenskih tleh takšnega delovnega mesta še ni, zato smo vključili vse komponente za uspešno implementacijo le-tega v prakso. V Sloveniji se posameznik s težavami v duševnem zdravju lahko obrne po pomoč, tako na javne, nevladne ali zasebne organizacije. Vendar se v praksi kažejo vrzeli, ki omejujejo možnosti izvajanja vseh v zakonu opredeljenih pravic oseb s težavami v duševnem zdravju, tako v procesih zdravljenja kot v prizadevanjih za ustrezno in uspešno psihosocialno rehabilitacijo. DUŠEVNO ZDRAVJE Po novejših spoznanjih Svetovne zdravstvene organizacije je zdravje dinamičen proces. Človekova zmožnost prilagajanja vplivom okolja in notranjim vplivom, naj bi pripomogla k ohranjanju zdravja. Zaradi zunanjih oziroma družbenih vplivov, zdravje tako ni več dolžnost posameznika, temveč tudi skupnosti, v kateri deluje, živi in vanjo vlaga. Prepoznavnost tega dejstva nam omogoča, da zdravje sprejmemo kot odsev razmer v družbenem okolju. Zdravje je naložba za posameznika in družbo, saj tako pripomore k vzdrževanju socialnega in gospodarskega napredka in razvoja. Ravno zato zdravja ne moremo več obravnavati kot stanje, ampak kot konstrukt, po katerem se lahko premikamo naprej ali nazaj. V eno smer zdravju nasproti, v drugo smer pa bolezni nasproti. Govorimo o kontinuumu zdravja, kadar človek prehaja iz bolezni v zdravje in obratno. Na to vplivajo določeni dejavniki, kateri določajo zapleteno vzajemno zvezo in delovanje številnih okoliščin v človekovem okolju, tako zunanjem kot notranjem (Kamin, 2006). Duševno zdravje posameznika tako vpliva na vsa njegova področja delovanja, kako se sooča s krizami v svojem življenju, kakšne odnose ustvarja in kako jih neguje. Zato duševnemu zdravju pravimo tudi čustvena in duhovna prožnost, ki nam omogoča uživati življenje in se soočati z bolečino (Toš in Zapf, 2002). Področje duševnega zdravja velja za aktualno področje današnjega časa, ki pa je v Sloveniji še vedno stigmatizirano in slabo raziskano. Dejavnosti promocije duševnega zdravja in preventive duševnih motenj se v Sloveniji izvajajo na lokalni, regionalni in državni ravni šele v zadnjem desetletju (Predlog nacionalnega programa duševnega zdravja, 2009). OBRAVNAVA NA PODROČJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SLOVENIJI V skladu s slovensko zakonodajo in Zakonom o duševnem zdravju področje duševnega zdravja pokrivajo razne institucije, katere delujejo, sodelujejo ter se med seboj dopolnjujejo. Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr, 2008) določa, da se osebe z motnjami v duševnem zdravju obravnava na primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstvenega varstva. V Sloveniji še vedno največkrat poteka obravnava psihiatričnega bolnika v instituciji, vendar pa se počasi razvija tudi obravnava v skupnosti. Mrežo izvajalcev, ki izvajajo programe in storitve za duševno zdravje sestavljajo po Zakonu o duševnem zdravju izvajalci psihiatričnega zdravljenja, izvajalci socialno varstvenih programov in storitev, izvajalci nadzorovane obravnave in izvajalci obravnave v skupnosti. Oddelek pod posebnim nadzorom je oddelek psihiatrične bolnišnice za intenzivno zdravljenje, kjer se osebo zaradi zdravstvenih razlogov in ogrožanja svojega življenja ali življenja drugih (ZDZdr, 2008) sprejme na oddelek, kjer njeno zdravljenje poteka po sprejetih smernicah. 324 Sara Diklić, Vesna Zupančič Obravnava se izvaja tudi na varovanih oddelkih v okviru posebnih socialno varstvenih zavodov za odrasle, ki opravljajo posebne oblike institucionalnega varstva za odrasle osebe s težavami na področju duševnega zdravja. S tem osebi, ki je sprejeta v to obravnavo, nadomeščajo in dopolnjujejo funkcije domačega okolja in družine, večinoma pa bivanje in sobivanje, prehrano, socialno in zdravstveno varstvo za ohranjanje psihofizičnih sposobnosti, socializacije in resocializacije teh oseb. Ta način obravnave je izvedljiv takrat, če osebi ni potrebno akutno bolnišnično zdravljenje ali je to zaključeno in hkrati potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju, a vendar v primeru, kadar oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če hujše ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih (po Dernovšek in sod., 2009). Nadzorovana obravnava, ki jo kot novost v Sloveniji uvaja nov zakon pod okriljem Ministrstva za zdravje je strokovno in organizacijsko zahtevna oblika zdravljenja po odpustu osebe iz psihiatrične bolnišnice ali varovanega oddelka socialno varstvenega zavoda in poteka, če se lahko ta ustrezno zdravi, v domačem okolju osebe. Izvaja jo tim strokovnjakov, kjer v sklopu zaposlenih v psihiatrični bolnišnici izoblikujejo načrt zdravljenja. Ta načrt realizira koordinator nadzorovane obravnave, ki sproti koordinira izvajanje načrta. Ta način pomoči je namenjen osebam, ki imajo hude, ponavljajoče se motnje v duševnem zdravju (Dernovšek in sod., 2009). Koordinirana obravnava v skupnosti je postopek izvajanja socialno varstvenih storitev, zdravstvenih ali drugih storitev programov pomoči osebam, ki ne potrebujejo več zdravljenja v psihiatrični bolnišnici ali nadzorovani obravnavi, vendar pa potrebujejo pomoč pri psihosocialni rehabilitaciji, vsakdanjih opravilih, urejanju življenjskih razmer in vključevanju v vsakdanje življenje na podlagi načrta obravnave (Ur.l., št. 49/09). Koordinirano obravnavo v skupnosti izvaja strokovni delavec, ki je imenovan s strani centrov za socialno delo, kjer je zaposlen (93. člen ZDZdr). Koordinirana obravnava v skupnosti se nadaljuje po odpustu iz psihiatrične bolnišnice ali pa po nadzorovani obravnavi takrat, kadar nadzorovano zdravljenje ni več potrebno. V mrežo izvajalskih organizacij na področju duševnega zdravja so vključeni pravzaprav vsi, ki se v lokalnem okolju ukvarjajo s področjem duševnega zdravja, tako is področja zdravstvenega kot socialnega varstva, iz javnega, zasebnega kot nevladnega sektorja. Zavedati se moramo, da pacienti, ki se zdravijo v psihiatričnih bolnišnicah predstavljajo samo vrh »ledene gore«, število pacientov, ki se zdravijo ambulanto eksponentno narašča. VLOGA NEVLADNIH ORGANIZACIJ NA PODROČJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA Nevladne organizacije izvajajo programe po Zakonu o duševnem zdravju kot so svetovanje, izobraževanje, stanovanjske in bivalne skupnosti, organizacijo prostočasnih dejavnosti, zaposlitveni centri s podporno zaposlitvijo ter usposabljanje za delo. V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje kar nekaj nevladnih organizacij: ŠentSlovensko združenje za duševno zdravje, Ozara, Paradoks, Mostovi Altra, Novi paradoks, Humana Kranj, Vezi in društvo Dam. Nevladne organizacije so s svojimi programi pomemben element v psihosocialni rehabilitaciji oseb s težavami v duševnem zdravju, njihovi programi so brezplačni in strokovno ustrezni. Najpomembnejše pa je, da izhajajo iz potreb samih pacientov in se njim tudi izredno hitro prilagajajo. 325 Sara Diklić, Vesna Zupančič Terenski motivator- rezultat medpoklicnega in medsektorskega sodelovanja Šent- Slovensko združenje za duševno zdravje je nevladna organizacija, ki že več kot petnajst let intenzivno deluje na področju duševnega zdravja. Imajo dnevne centre, stanovanjske skupine in druge programe. V Novem mestu imajo Program dnevni center in Program socialna vključenost in terenski motivator je ideja, ki je nastala na podlagi potreb pacientov uporabnikov programa dnevni center. Temeljni cilj programa Dnevni center je doseči čim višjo stopnjo psihosocialne rehabilitacije in okrevanja oseb z težavami v duševnem zdravju. Pri tem se strokovni sodelavci ne ukvarjajo s psihiatrično diagnozo osebe, temveč z njegovimi spretnostmi in delovanjem, da bi na podlagi tega z in za osebo pripravili najučinkovitejši program rehabilitacije. TERENSKI MOTIVATOR Terenski motivator je strokovni sodelavec, ki bi bil zaposlen v Slovenskem združenju za duševno zdravje Šent, v dnevnem centru Novo mesto, za katerega tudi razvijamo novo delovno mesto. Terenski motivator je človek, ki motivira uporabnika dnevnega centra Šent Novo mesto pri vsakodnevnih, življenjskih aktivnostih, socialni vključenosti in/ali psihosocialni rehabilitaciji. Uporabniku pomaga in ga motivira pri raznih aktivnostih, da bi prišel od točke A do točke B. Terenski motivator je tako človek, ki dela na terenu v lokalni skupnosti. V času poklicnega dela mora biti dosegljiv na mobilni telefon. Imeti mora lastno prevozno sredstvo in opravljen vozniški izpit B kategorije in imeti najmanj šesto stopnjo izobrazbe in izkušnje pri delu z osebami s težavami v duševnem zdravju. Za opravljanje dela terenskega motivatorja mora imeti oseba lastnosti kot so komunikativnost, strokovnost, samostojnost, dinamičnost, sposobnost samovrednotenja, empatičnost, zrelost ter sposobnost motiviranja uporabnikov, mora poznati osnove komunikacije, osnove organizacije, nadzora nad opravljenim delom ter vodenja, tako uporabnikov kot lastnega dela, skupaj z ostalimi izvajalci mreže pomoči, kar zahteva sposobnost timskega dela. Zaradi narave dela pa je dobro imeti sposobnost reševanja problemov, hitrega prilagajanja na spremenjene razmere. Lahko izhaja iz programa psihosocialne rehabilitacije, zaposlitvene rehabilitacije ali delovnega usposabljanja. Ob tem mu bodo lastne izkušnje v pomoč. Opis dela terenskega motivatorja po nacionalni poklicni kvalifikaciji Profilu terenskega motivatorja smo določili ključne kompetence, ki jih bo oseba potrebovala pri svojem delu. Pri definiranju ključnih kompetenc smo se naslonili na metodologijo za pripravo poklicnega standarda. Osnovne kompetence terenskega motivatorja: • pozna kodeks etičnih načel ter temeljnih človekovih pravic in ravna v skladu z njimi, • informira paciente, uporabnike o pravicah in oblikah pomoči zdravstvenega, socialnega varstva ter o podpornih mrežah v lokalnem okolju, • motivira, svetuje in animira za socialno vključevanje in spodbuja k aktivnostim za psihosocialno rehabilitacijo, • sodeluje z ustanovami in drugimi organizacijami, ki delujejo na področju zdravstvenega in socialnega varstva ter z drugimi organizacijami na lokalni/regionalni ravni, 326 • izvaja program obravnave v skladu z vrsto, naravo in ravnijo problemov pri izvajanju aktivnosti uporabnika in deluje znotraj mreže izvajalcev, • deluje v smeri povezovanja, vzdrževanja dobrih medosebnih odnosov in usmerja v razreševanje konfliktov, • organizira in realizira izobraževanja pacientov, uporabnikov, svojcev, skrbnikov, učiteljev in drugih oseb o vsebini, vlogi in ciljih obravnave, • zagotavlja kakovost in uspešnost dela v delovnem okolju v skladu s predpisi. RAZISKOVALNA NALOGA Z raziskavo smo želeli potrditi naše ugotovitve o potrebi po terenskem motivatorju v lokalnem okolju in nakazati možnosti za uveljavitev in umestitev tega profila v skupnostni skrbi na področju duševnega zdravja. Specifičnost celostne obravnave pacienta s težavami v duševnem zdravju narekuje medsektorsko in medpoklicno sodelovanje, in terenski motivator kot del tima bi predstavljal novo možnost za paciente v lokalnem okolju. Hkrati pa smo z opazovanjem in opazovanjem s soudeležbo ugotavljali vlogo študentov zdravstvene nege v projektnem timu. Metoda V projektu smo uporabili kvalitativno deskriptivno-eksplikativno metodo raziskovanja. Načini pridobivanja podatkov so bili kombinacija polstrukturiranega, vodenega intervjuja s pogovorom, ob interakciji skozi fokusno skupino ter z refleksijo opazovanja in opazovanja s soudeležbo članov projektne skupine. Vzorec V fokusni skupini je sodelovalo 10 uporabnikov in 2 zaposlena Dnevnega centra Šent Novo mesto, z zaposleno strokovno vodjo na Ozari Novo mesto, s koordinatorico obravnave v skupnosti za področje Dolenjske in z vodjo pisarne za projekte in razvoj na Šentu. Polstrukturiran intervju za zaposlene je obsegal 7 vprašanj, za udeležence fokusne skupine pa 6 vprašanj. Vprašanja so bila za obe vzorčni skupini različna. Pri tem smo upoštevali etična načela zasebnosti Rezultati Iz rezultatov je razvidno, da so izprašani dobro sprejeli idejo o vzpostavitvi novega delovnega mesta, terenskega motivatorja, tako uporabniki storitev pomoči na področju duševnega zdravja kot izvajalci le-teh storitev. Uporabniki so navedli lastnosti, ki jih mora imeti terenski motivator. Te so: vreden zaupanja, prijazen, razgledan, spoštljiv do drugačnosti, kulturen ter imeti mora organizacijske sposobnosti. Vsi anketiranci menijo, da mora imeti oseba za opravljanje dela terenskega motivatorja strokovno znanje iz zdravstvenih in socialnih ved ter dodatno usposabljanje iz področja psihiatrije. Menijo, da bi bilo nujno, če bi imela ta oseba nekaj let delovnih izkušenj iz teh področij, bila dinamična, polna energije predvsem pa imela realno predstavo pri postavljanju mej ter močno osebno držo pri upoštevanju etičnih norm. Terenskega motivatorja vidijo kot dragocenega sodelavca, ki bi pripomogel tudi k povezanosti in sodelovanju posameznih 327 Sara Diklić, Vesna Zupančič Terenski motivator- rezultat medpoklicnega in medsektorskega sodelovanja izvajalcev v mreži služb, posebno preko koordinatorja obravnave v skupnosti in s sorodnimi organizacijami. Delo terenskega motivatorja bi pripomoglo k širjenju mreže izvajalcev ter k širjenju socialne mreže uporabnikov. Implementacija Obiskovalci Šenta so se implementacije udeležili prostovoljno. Ker je za terenskega motivatorja pomembno, da vzpostavi dober stik in zaupanje z uporabnikom, smo za prvo poskusno srečanje predvideli spoznavanje in zaupanje. Poskusne implementacije so se prostovoljno udeležili štirje uporabniki storitev dnevnega centra. Obiskovalcem iz Šent-a je bila predstavljena poskusna naloga, obnovili so dogajanje na prvem srečanju, opisali namen ustanovitve novega poklica terenskega motivatorja, njegove prednosti in nove ugotovitve, ki so bile dodane od prvega srečanja. Dva študenta, ki sta sodelovala na projektu sta vodila samostojno komunikacijo s pacienti - uporabniki programa dnevni center. Pogovor je iz začetnih vljudnostnih in spoznavnih besed kmalu postal bolj intimen. Druženje je bilo dovolj sproščeno in uporabniki so študentoma popolnoma zaupali. Med pogovorom je bila večkrat izražena želja po osebi kot je terenski motivator. Pokazalo se je, da je pri terenskem motivatorju velikega pomena sposobnost komuniciranja, saj je zelo pomembno na kakšen način bo uporabniku odgovoril na vprašanja. Terenski motivator bi moral imeti tudi zelo širok spekter znanja in splošno razgledanost. Odziv iz strani Šent-a je bil zelo odobravajoč. Uporabniki pozdravljajo idejo terenskega motivatorja in si tudi zelo želijo realizacije le te. Več jih tudi že iz same predstavitve meni, da bi pomoč terenskega motivatorja prišla prav tudi njim osebno. Cilj poskusne implementacije je bil dosežen, saj sta študenta navezala stik in utrdila zaupanje. Veliko pove tudi izjava pacientke redne obiskovalke dnevnega centra: ˝Včasih potrebujemo zgolj piko na i za prebroditev težav, polepšanje dneva…in ta pika na i bi lahko bil terenski motivator.˝ Razprava Študenti, ki se izobražujemo za različna poklicna področja, naši mentorji visokošolski učitelji is področja zdravstvene nege, angleškega jezika in upravljanja in poslovanja; smo združili moči in v sodelovanju s strokovnjaki iz nevladnega sektorja in pacienti, uporabniki storitev Dnevnega centra Šent Novo mesto delovali medpoklicno in medsektorsko v najširšem pomenu besede. Skupaj smo ugotovili, da je potreba po strokovnem sodelavcu, ki bi svoje delo opravljal na terenu in deloval v okviru mreženja, potrjena. Menimo, da bi bilo novo delovno mesto potrebno predvsem za tiste uporabnike, ki imajo omejen dostop do storitev zaradi nastanitve na podeželju. Terenski motivator bi jim tako omogočal nudenje storitev kot jo imajo tisti, ki živijo v urbanem okolju. Študenti zdravstvene nege smo s svojim znanjem, ob vodstvu mentorjev prispevali delovno zagnanost, inovativnost, predvsem pa oblikovanje kompetenc terenskega motivatorja, saj je delo na terenu in na področju duševnega zdravja težko in odgovorno, kar smo ob implementaciji občutili tudi sami. SKLEP zdravja, katere primarna naloga bo kontinuirano spremljanje, spodbujanje in motiviranje oseb s težavami v duševnem zdravju. Delovno mesto je razvito za dejanske potrebe Dnevnega centra Šent Novo mesto. Da bo delovno mesto lahko zaživelo v praksi in bilo dosegljivo tudi drugim enotam Šenta ter sorodnim organizacijam v prihodnje, smo skozi zbiranje vsebin sledili cilju zbrati in prikazati transparentne informacije. Z izvedbo raziskave smo potrdili potrebo po spremljanju psihosocialne rehabilitacije uporabnikov, kar so potrdili tudi zaposleni v sami organizaciji. Hkrati smo iskali možne povezave delovnega mesta s širšim področjem skrbi za duševno zdravje. Potrebo po zastavljenem delovnem mestu potrdi tudi koordinatorka obravnave v skupnosti, ki vidi prednost delovnega mesta predvsem v možnosti dodatnega motiviranja hospitaliziranih pri vključevanju nazaj v družbeno okolje. Doprinos ideje je možen tudi na nacionalni ravni pri iskanju možnosti uvedbe dodatne pomoči koordinatorjem obravnave v skupnosti, katere (vsaj) del bi lahko izvedel terenski motivator. Za nas študente je projekt predstavljal prvo izkustvo projektnega dela, izkusili smo faze timskega dela, tako dobre kot tiste malo manj dobre. Vendar v tem vidimo novo pridobitev za nas, bodoče zaposlene kot tudi za paciente uporabnike storitev pomoči na področju duševnega zdravja. Pripravljen projekt bo Slovenskemu združenju za duševno zdravje - Šent v pomoč pri njihovih prizadevanjih za kakovostno obravnavo na področju duševnega zdravja. Tovrstno medsektorsko in medpoklicno sodelovanje je primer uspešnega sodelovanja med izobraževalno ustanovo in lokalno skupnostjo. Študenti zdravstvene nege smo z vključitvijo v projekt dokazali, da smo sposobni gledati tudi širše in se odzvati na potrebe pacientov tudi na nekoliko drugačen način. LITERATURA 1. Dernovšek Z, Oreški S, Tavčar R. Kam in kako po pomoč v duševni stiski. Ljubljana: Izobraževalni inštitut Ozara Ljubljana; 2009. 2. Kamin T. Zdravje na barikadah: Dileme promocije zdravja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede; 1996. 3. Nacionalni program duševnega zdravja. Republika Slovenija, Ministrstvo za zdravje; 2009. 4. Predlog nacionalnega programa duševnega zdravja, 2009. Dostopno na: http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/javna_ razprava_2009/NPDZ_javna_razprava_070909.doc (20.06.2011). 5. Toš N, Zapf W. Raziskovanje blaginje in družbeno poročanje. Teorija in praksa, 2002;39: 895-907. Dostopno na: http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/tip20026ZapfTos.pdf (20.06.2011). 6. Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr). Uradni list RS, št. 77/2008. Projekt priprave in vzpostavitve novega delovnega mesta v okviru mednarodnega sodelovanja »Innowelfare Intensive Programme« temelji na dejansko izraženi, prepoznani in potrjeni potrebi po strokovno usposobljeni osebi za delo na področju duševnega 328 329 Simon Jelenovec, Danica Železnik AKTIVNOSTI IN KOMPETENCE REŠEVALCA DIPLOMIRANEGA ZDRAVSTVENIKA – IZZIV ZDRAVSTVENI NEGI ACTIVITIES AND COMPETENCES OF THE PARAMEDIC GRADUATED HEALTH CARE WORKER – A HEALTH CARE CHALLENGE Simon Jelenovec, Danica Železnik IZVLEČEK ABSTRACT Teoretična izhodišča:Vse zahtevnejše aktivnosti v enoti nujne medicinske pomoči narekujejo potrebo po vse bolj izobraženem kadru. Kompetence, ki jih imamo na splošno za kombinacijo znanja, spretnosti in stališč, so izjemnega pomena za medicinske sestre in diplomirane zdravstvenike v reševalni službi. Aktivnosti in kompetence so pomembne predvsem zato, ker zagotavljajo jasno sliko vloge in odgovornosti izvajalcev zdravstvene nege v enotah nujne medicinske pomoči. Theoretical starting points: All the more difficult activities in the Emergency Medical Unit are dictating the need for a more educated staff. Competences that we have in general for the combination of skills, knowledge, and views are crucial for nurses and graduated health care workers in the rescue unit. Activities and competences are important mainly because they give a clear view of the role and responsibility of the health care provider. Cilj je ugotoviti, ali se reševalci na terenu pri samostojnem delu srečujejo s potrebo po izvedbi aktivnosti, za katere niso kompetentni in ali čutijo potrebo po pravnoformalni opredelitvi njihovih kompetenc pri samostojnem delu. Metode: Podatki so bili zbrani s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval 20 vprašanj zaprtega in delno odprtega tipa. V raziskavi je sodelovalo 25 reševalcev, diplomiranih zdravstvenikov in tehnikov zdravstvene nege. Vsi sodelujoči so bili moškega spola. The goal is to determine whether rescuers on the field are experiencing the need to carry out activities, which they are not capable of and whether they feel the need for a formal legal definition of their competences in independent work. Method: Data were gathered with the help of a questionnaire that included 20 questions of the closed and partly opened types. 25 rescuers, graduated health care workers, and health care technicians participated. All participants were male. Results: Results show that 96% of the respondents experience emergency states, ESM Rezultati: Rezultati kažejo, da se 96 % anketiranih zdravstvenih reševalcev srečuje z nujnimi stanji, ko je pacient življenjsko ogrožen in so na intervenciji brez zdravnika, 76 % meni, da ima premalo kompetenc za izvajanje ukrepov pri življenjsko ogroženem pacientu, 44 % meni, da je ogroženo življenje pacienta, ker nimajo kompetenc za izvajanje določenih aktivnosti, 40 % je že kdaj opustilo izvajanje določenih aktivnosti pri življenjsko ogroženem pacientu zaradi nekompetentnosti in kar 88 % zdravstvenih reševalcev si želi več kompetenc pri svojem delu. where they are in an intervention without a doctor and a patient’s life is at risk, 76% of them think they are not competent enough for dealing with a patient, whose life is at risk, 44% of them believe a patient’s life is at risk because they do not have the necessary competences for carrying out certain activities, 40% of them have already given up on carrying out activities at a patient, whose life is at risk, and 88% of the rescuers wish they would have more competences at their work. Razprava: Biti profesionalec na področju zdravstvene nege pomeni obvladati aktivnosti in pridobiti kompetence za izvajanje te dejavnosti. Kompetentnost izraža dokazano oziroma prikazano sposobnost posameznika, da v obstoječih poklicnih situacijah ustrezno uporablja svoje znanje, spretnost ali usposobljenost oziroma kvalificiranost. Discussion: Being a professional on the field of health care means to master the activities and to gain the competences for these activities. Competence reflects a proven or shown ability of an individual to make appropriate use of their knowledge, skill, competence, or qualification. Activities in the rescue unit are definetly dictating additional special knowledge without which, as the research shows, patients’ lives are in danger. Ključne besede: kompetence, reševalna služba, zdravstvena nega Key words: competences, rescue unit, health care UVOD Vse zahtevnejše aktivnosti v reševalni službi narekujejo potrebe po vse bolj izobraženih zdravstvenih reševalcih. Posebno zahtevna postaja vloga profesionalca danes, ko lahko govorimo o treh prelomnih dejavnikih sprememb, kot so: vpliv internacionalizacije in globalizacije vseh vidikov življenja, nastanek informacijske družbe in neustavljivo napredovanje znanosti in tehnologije. Ljudje so postali vse bolj osveščeni, družba je čedalje nestrpnejša, kritična in zahtevna. Slovenska zdravstvena nega tako potrebuje strokovnjake, ki bodo usposobljeni za delovanje v zdravstvenih timih in bodo imeli dovolj specifičnega znanja in kompetenc. Poseben problem predstavlja obravnava življenjsko ogroženega pacienta na terenu. Sekcija reševalcev v zdravstvu si je od leta 2000 prizadevala prikazati strokovni razvoj oskrbe pacientov na mestu poškodbe ali obolenja. Reševalci z zdravnikom izvajajo zahtevne diagnostične in terapevtske postopke, za katere so morali nadgraditi svoje strokovno znanje in veščine. Zahtevnejša obravnava pacientov zahteva specialna znanja in višjo formalno izobrazbo tako zdravnikov kot izvajalcev zdravstvene in babiške nege. Ne moremo prezreti dejstva, da je tudi zdravstvena nega, tako kot druge poklicne dejavnosti,vpeta v tokove spreminjanja (Železnik, 2010). Simon Jelenovec - Simon.jelenovec@gmail.com doc. dr. Danica Železnik - danica.zeleznik@gmail.com 330 331 Aktivnosti in kompetence reševalca diplomiranega zdravstvenika Simon Jelenovec, Danica Železnik KOMPETENCE AKTIVNOSTI ZDRAVSTVENE NEGE Beseda kompetenca pomeni ime za poznane pojme, ki se že dolgo časa uporabljajo, kot znanje, veščine, sposobnosti, in so že dolgo prepoznani kot dejavniki, ki so temelj uspešnega opravljanja delovnih nalog. To, kar je dobrega pri uvajanju kompetenc, je vsekakor usmerjanje pozornosti na delovno uspešnost oziroma na obnašanje (vedenje) pri delu. Namesto osredotočanja na specifične razlike v sposobnostih, tako razlagajo avtorji Meretoja et al. (2004), in osebnosti (kognicija in temperament), ki so lahko (posredno) povezane z obnašanjem pri delu, se preuvrščanje osebnih kompetenc neposredno povezuje s ključnimi dejavniki uspešnosti pri delu. Ena od definicij kompetenc pravi, da gre za zmožnost (kapaciteto) osebe, da demonstrira (prikaže) izvajanje neke naloge ali delovne operacije v skladu z določenim standardom. Torej, kompetence vključujejo specifična znanja, veščine, sposobnosti, osebnostne značilnosti in motiviranost posameznika, ki jih lahko zaznamo v obliki uspešno opravljenega konkretnega dela. Kompetence so vse sposobnosti uporabe znanja in druge zmožnosti, ki so potrebne, da nekdo uspešno in učinkovito ter v skladu s standardi delovne uspešnosti, izvrši določeno nalogo, opravi delo, uresniči cilje ali odigra vlogo v procesu dela. Obsegajo tako znanja kot spretnosti, osebnostne in vedenjske značilnosti, prepričanja, motive, vrednote, samopodobo, torej vse tisto, kar je skupaj precej večje jamstvo za delovni uspeh, kot je to znanje samo po sebi. Še najenostavneje, tako razlaga Gruban (2004), pa bi kompetence definirali kot nekakšne vedenjske zapise vlog, ki jih ljudje imajo v delovnih procesih. V zdravstveni negi se uporabljajo različni modeli kompetenc, kot so: splošni model (obvladovanje dela in časa, zavzetost za rezultate in odgovornost, pozitiven odnos do sprememb in stalno učenje, uporaba znanja in izkušenj), osebnostni in vedenjski model (odkrivanje in odziv na priložnosti, kreativno mišljenje in izražanje, etičnost, osebni vzgled, odločanje), model za delo z ljudmi (komuniciranje, delegiranje, postavljanje ciljev, obvladovanje konfliktov, delo v timu, pogajanja) in model za delo z informacijami (natančnost, ažurnost, poznavanja delovnih procesov, vodenje projektov, estetski videz, pozicioniranje). Vedeti moramo, da kompetenco lahko preučujemo samo v okviru določenega dela ali delovne vloge v kontekstu določenega, specifičnega okolja, v katerem se to delo opravlja. Mednarodni svet medicinskih sester – ICN (2004) – je definiral kompetenco kot »raven uspešnosti, ki kaže učinkovito uporabo znanja, veščin in presoje«. Na ravni posameznika so kompetence ključne značilnosti in vedenja zaposlenih, ki so osnova za učinkovito delovanje v določeni organizaciji ali službi. Kompetentnost izraža dokazano oziroma prikazano sposobnost posameznika, da v obstoječih poklicnih situacijah ustrezno uporablja svoje znanje, spretnost ali usposobljenost oziroma kvalificiranost. Kompetentnost obsega vsa znanja, spretnosti in sposobnosti, potrebne za izvajanje nalog v določenem poklicu, oseba pa si jih je pridobila s formalnim ali kontinuiranim izobraževanjem, pri delu ali z drugimi izkušnjami (Može, 2005). Ne obstaja splošno sprejeta definicija kompetenc, niti njihova enotna delitev (Ivanuša in Železnik, 2008). Kompetence jasno določajo odgovornosti poklicev v zdravstveni in babiški negi. Kot navaja Zakon o zdravstveni dejavnosti (2005), lahko zdravstveni delavec samostojno opravlja vsako delo, za katero ima ustrezno izobrazbo in je zanj usposobljen ter ima na razpolago ustrezno opremo, za svoje delo pa prevzema etično, strokovno, kazensko in materialno odgovornost (Zakon, 2005). Zatorej lahko v okviru posameznega poklica oseba sprejme samo tiste naloge, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo in je za njihovo izvajanje kompetentna. V tem primeru nosi tudi polno odgovornost. Delež zdravstvene nege v procesu zdravljenja postaja vse bolj viden in tudi ovrednoten. Reševanje življenj ni samo aktivnost zdravnikov, temveč tudi medicinskih sester. Izvajalci zdravstvene nege imajo v izobraževalnem procesu predmete iz medicine, študentje medicine pa že dolgo vrsto let nič ne izvedo o zdravstveni negi. Zato prihaja morda do napačnega razumevanja vsebine zdravstvene nege in s tem povezanih nalog, ki jih medicinska sestra izvaja (Jus, Kelbič, Fekonja, 2010). Aktivnosti, ki se izvajajo v reševalni službi, zajemajo spretnosti, ki jih reševalci v praksi izvajajo, vendar ta znanja niso bila uradno preverjena in za njih posameznik ni pridobil spričevala ali pravno-formalne listine, torej, nima kompetence. Specialna znanja in spretnosti, ki so potrebne v reševalni službi, si posameznik pridobi s teoretičnim in praktičnim izobraževanjem, z učenjem na samem delovnem mestu pod vodstvom mentorja, in s samoizobraževanjem. Žal v Sloveniji specializacije ali strokovnega magisterija za področje nujnih stanj v zdravstvu za diplomirane medicinske sestre in diplomirane zdravstvenike še ni. Praviloma bi se v take programe izobraževanj morali vključevati kandidati, ki so po pridobljeni strokovni izobrazbi že pridobili ustrezne delovne izkušnje v klinični praksi, saj samo z zaključenim dodiplomskim študijskim programom zdravstvene nege diplomanti teh znanj nimajo, ker so se izobraževali za splošno zdravstveno nego v skladu z EU direktivami. Pomembno je, da se programi za pridobitev znanj in spretnosti s področja nujnih stanj v zdravstvu ustrezno oblikujejo in akreditirajo, kajti šele usvojeni standard specialnih znanj in spretnosti ter ustrezne osebnostne lastnosti so osnova za določitev novih, dodatnih kompetenc posameznika na določenem delovnem mestu. Kompetenten posameznik je praviloma tisti, ki ima zadosten obseg znanja in spretnosti in jih zna uspešno integrirati, tako da učinkovito opravlja svoje delo. Ni več pomembna zgolj vsebinska struktura učnega procesa (kaj, kako, koliko ...), temveč rezultat: kaj posameznik zna in zmore ter kako naj to znanje uporabi (Železnik, 2010). Tudi samo formalno pridobljeno znanje ni dovolj, potrebno je imeti, kot navaja Crnjić (2010), razvit sistem kontinuiranega izobraževanja, ki je pomembno zaradi boljšega učinka in potrebe po stalnem spremljanju razvoja v stroki. Za zdravstveno nego v reševalni službi specialna znanja zagotovo pomenijo velik izziv v smislu prenosa določenih aktivnosti od zdravnika na reševalca. Potrebno bo opredeliti in tudi formalno urediti vse tiste specialne aktivnosti, ki se v praksi izvajajo in za katere se je nujno potrebno dodatno izobraževati in usposabljati neposredno ob pacientu. 332 333 Aktivnosti in kompetence reševalca diplomiranega zdravstvenika ZDRAVSTVENI REŠEVALEC – DIPLOMIRANI ZDRAVSTVENIK S SPECIALNIMI ZNANJI Najpogostejša vprašanja, ki se porajajo med reševalci, so namenjena njihovemu osnovnemu poslanstvu. Kaj je sploh njihova naloga, ali so potreben in spoštovan člen v sistemu nujne medicinske pomoči, ali predstavljajo le del službe za prevoz bolnikov, kako je cenjeno njihovo delo in ali je plačilo za opravljeno delo res edini pokazatelj vrednotenja, ali pri delu v nujni medicinski pomoči res le asistirajo urgentnemu zdravniku in kljub temu močno presegajo pooblastila, ki jih priznava panožna zbornica (Prestor, 2007)? Kot odgovor lahko ponudimo navedbo Žmauca (2010), da so reševalci ključni sestavni del vseh ekip na terenu, perspektivno pa tudi ključni del ekip v nastajajočih urgentnih centrih. Velike spremembe v razvoju nujne medicinske pomoči (NMP), ki so v Sloveniji dosegle vrhunec v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, so vplivale tudi na strokovno razvijanje izvajalcev zdravstvene nege, ki delujejo na področju urgentne medicine. Kljub specifičnosti obravnave in oskrbe bolnika v NMP, mora zdravstveni in negovalni tim zagotavljati najvišjo raven kakovosti pri izvajanju dela od začetka do konca posredovanja, pri tem pa se postavi vprašanje vloge in kompetenc. Vzporedno s pridobivanjem strokovne izobrazbe nikoli ni bilo mogoče postaviti jasnih mej med nalogami medicinske sestre in zdravstvenega tehnika, prav tako pa tudi ne med medicinsko sestro in zdravnikom. Najbolj znan kriterij za razmejevanje opravil med medicino in zdravstveno nego je bil v preteklosti dogovorjen poseg v telo. Vse storitve, s katerimi bi posegali v pacientovo telo, so bile torej v pristojnosti zdravnika. Za izvajanje navedenih storitev so zdravniki nekaterim medicinskim sestram izdali pisna pooblastila. Danes ta kriterij ne velja več, kompetence diplomirane medicinske sestre pa se spreminjajo, vendar prepočasi (Jus, Kelbič, Fekonja, 2010). Zaradi splošno znane situacije pomanjkanja zdravnikov pogosto sestavljata tim, ki deluje na terenu, le diplomirana medicinska sestra oz. diplomirani zdravstvenik reševalec in zdravstveni tehnik. Organiziranost NMP je uvedla novo obliko tima, sestavljenega iz članov zdravstvene nege, ki sami rešujejo nujne primere, ki za pacienta – poškodovanca še niso življenjsko ogrožajoči, vendar so potrebni takojšnje obravnave. V službi NMP se reševalci zato srečujejo z dvomi in dilemami pri samostojnem delu. Od leta 2008 je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v splošnem dogovoru priznal oziroma odobril diplomiranega zdravstvenika v ekipo nujne medicinske pomoči in v tim za nujne prevoze potencialno ogroženih pacientov, kar je po mnenju stroke velik prispevek k varni obravnavi najbolj občutljivih pacientov, katerih življenje je ogroženo. METODE Raziskava je temeljila na deskriptivni metodi empiričnega raziskovanja. Podatki so bili zbrani s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval 20 vprašanj zaprtega in delno odprtega tipa in je bil izdelan v namen študije. V raziskavi je sodelovalo 25 reševalcev, diplomiranih zdravstvenikov in tehnikov zdravstvene nege iz Zdravstvenega doma Murska Sobota. Vsi sodelujoči so bili moškega spola. Za sodelovanje v raziskavi smo pridobili ustno soglasje sodelujočih. Raziskava je bila prostovoljna in anonimna. 334 Simon Jelenovec, Danica Železnik REZULTATI V anketi je sodelovalo 25 anketirancev. Povprečna starost anketiranih je bila 30 let. Največ, 80 %, jih je imelo srednješolsko izobrazbo in 20 % visokošolsko strokovno. Na vprašanje, ali se srečujejo z nujnimi stanji, ko je pacient življenjsko ogrožen in so na terenu brez zdravnika, je 96 % anketiranih odgovorilo pritrdilno. 52 % je odgovorilo, da bi pri pacientu, ki je življenjsko ogrožen in so na terenu brez zdravnika, delali v obsegu svojih kompetenc in čakali na zdravnika in 48 % bi prekoračilo svoje kompetence in delalo v skladu s svojim znanjem. Temeljne postopke oživljanja izvaja samostojno 96 % reševalcev, dodatne postopke oživljanja izvaja 60 %, 48 % samostojno defibrilira pacienta, 36 % samostojno intubira pacienta, 96 % anketiranih samostojno izvaja imobilizacijo pri politravmatiziranem pacientu. Največ, 60 %, anketirancev je mnenja, da bi lahko samostojno uporabljali adrenalin in analgetike, sledi dajanje glukoze z 48 %, naloksona 40 %, atropina 32 %, morfija in flumazenila (Anexate) pa v 24 %. Samo eden izmed anketiranih je mnenja, da brez zdravnika ne bi samostojno uporabljal ničesar. 64% samostojno aplicira določena zdravila, 88 % samostojno aplicira visoke koncentracije kisika, 68 % samostojno nadomeščate tekočine s kristaloidi. Na vprašanje, ali imate dovolj kompetenc za izvajanje ukrepov pri življenjsko ogroženem pacientu, je 20 % odgovorilo z da, 76 % z ne in 4 % oz. 1 anketirani z odgovorom preveč. Na vprašanje, ali je ogroženo življenje pacienta, ker nimate kompetenc za izvajanje določenih intervencij, je 44 % odgovorilo z da in 56 % anketiranih z ne. Na vprašanje, ali ste že kdaj opustili izvajanje določenih intervencij pri življenjsko ogroženem pacientu, ker ste menili, da za to nimate dovolj kompetenc, je 40 % odgovorilo z da in 60 % anketiranih z odgovorom ne. Na podlagi rezultatov lahko sklepamo, da nekateri zdravstveni reševalci ne priznajo, da so opustili izvajanje določenih intervencij, ali da s primerjavo z ostalimi odgovori delajo preko svojih kompetenc, saj si 88 % anketiranih želi več kompetenc pri delu v reševalni službi. RAZPRAVA Zanimivo je razmišljanje posameznikov, da lahko zdravnik izda pooblastilo za opravljanje določenih aktivnosti in kompetenc. Res je zdravnik nosilec zdravstvene dejavnosti, vendar gre tukaj za dva popolnoma samostojna in ločena poklica, kjer ima vsak svoje kompetence, ki si jih je pridobil s strokovnim izobraževanjem. Kompetence diplomiranih medicinskih sester se ne spreminjajo, saj so z izobraževalnimi programi jasno določene (EU direktiva), zagotovo pa si posamezne diplomirane medicinske sestre/zdravstveniki s specialnimi znanji nabor kompetenc zvišujejo. Pogosto se dogaja, da na teren prispejo ekipe reševalcev brez zdravnika in tudi dosegljivost zdravnika ni vedno možna preko telefona ali drugih vez. Čeprav imajo številni reševalci opravljene tečaje dodatnih postopkov oživljanja in so usposobljeni za posamezne aktivnosti, pravno-formalno ni dorečeno, ali lahko uporabljajo svoje znanje in izvajajo posege, ki so življenjskega pomena in so lahko odločilni pri preživetju življenjsko ogroženega pacienta. Obstaja dogovor, da posegov, za katere so kompetentni zdravniki, ne izvajajo samostojno. In tu se pojavi etična dilema. Bolnik je življenjsko ogrožen, morebitna intervencija bi mu lahko rešila življenje, dogovora o tem, kaj lahko reševalec na terenu naredi samostojno, pa ni. To pomeni, da lahko pacient, ki ne dobi pravočasno ustrezne oskrbe že na terenu, zaradi tega tudi umre. Pod oskrbo, ki jo načeloma sme samostojno izvesti reševalec, je opredeljena tudi oskrba, ki bi bila smiselna, da se glede na stanje bolnika izvede že na terenu kljub temu, da zdravnik 335 Aktivnosti in kompetence reševalca diplomiranega zdravstvenika Simon Jelenovec, Danica Železnik ni prisoten. To so aktivnosti, kot npr. aplikacija kisika, nastavitev venskega kanala, izvedba defibrilacije, morebiti celo uporaba določenih zdravil, npr. adrenalina, in druge aktivnosti, od katerih je lahko resnično odvisno preživetje bolnika oz. poškodovanca do bolnišnice (Zabukovšek in Koželj, 2010). ZAKLJUČEK Aktivnosti in kompetence diplomiranega zdravstvenika reševalca pomenijo zagotovo velik izziv zdravstveni negi. Življenje je neprecenljivo in samo eno, zato ga je potrebno spoštovati in ohranjati. Reševalci imajo pri tem izjemno pomembno vlogo. Dodatna izobraževanja so ključ do profesionalnosti in kompetentnosti, zato je potekajoče pospešeno iskanje bližnjic spogledovanje z resnimi težavami, ker se zamuja dragocena priložnost, da postanejo prav kompetence temelj prepotrebne prenove kadrovske strukture v dejavnosti zdravstvene nege in služijo kot osnova za nov pristop k ravnanju z ljudmi. Kompetence lahko služijo kot katalizator nove organizacijske kulture in vrednot, v prvi vrsti pa sistemsko orodje vodij pri učinkovitejšem izvajanju delovne uspešnosti sodelavcev. »Užitek je srečati pogled tistega, kateremu si pred kratkim storil kaj dobrega.« (La BRUYERE) LITERATURA 1. Crnić, I. (2010). Tim NMP; sodelovanje, medsebojno dojemanje in izobraževanje. V A. Posavec (ur.), Od reševalca do reševalca v zdravstvu – zbornik predavanj. Gozd Martuljek: Zbornica zdravstvene nege Slovenije – ZDMSBZTS, Sekcija reševalcev v zdravstvu. 7. Može, M. (2005). Kompetence v kadrovski praksi. Ljubljana: GV Izobraževanje. 8. Prestor, J. (2007). Uvod. V A. Posavec (ur.), Zdravstveni reševalec poklic, poslanstvo ali izziv – zbornik predavanj. Ig: Zbornica zdravstvene nege Slovenije – ZDMSBZTS, Sekcija reševalcev v zdravstvu. 9. Zabukovšek, D. in Koželj, A. (2010). Vloga in kompetence reševalca v prehospitalnem okolju. V A. Posavec (ur.), Od reševalca do reševalca v zdravstvu – zbornik predavanj. Gozd Martuljek: Zbornica zdravstvene nege Slovenije – ZDMSBZTS, Sekcija reševalcev v zdravstvu. 10. Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-UPB2). (2005). Uradni list Republike Slovenije (št. 23/2005 z dne 10. 3. 2005). 11. Železnik, D. (2010). Aktivnosti in kompetence izvajalcev zdravstvene nege. V A. Posavec (ur.), Od reševalca do reševalca v zdravstvu – zbornik predavanj. Gozd Martuljek: Zbornica zdravstvene nege Slovenije – ZDMSBZTS, Sekcija reševalcev v zdravstvu. 12. Žmavc, A. (2010). Vloga reševalca v sistemu NMP Slovenije. V A. Posavec (ur.), Od reševalca do reševalca v zdravstvu – zbornik predavanj. Gozd Martuljek: Zbornica zdravstvene nege Slovenije – ZDMSBZTS, Sekcija reševalcev v zdravstvu. 2. ICN. (2004). ICN Framework of Competences for Generalist Nurse. Geneva: International Council of Nurses. 3. Ivanuša, A. in Železnik, D. (2008). Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede Maribor. 4. Jus, A., Kelbič, A. in Fekonja, Z. (2010). Poklicne aktivnosti diplomirane medicinske sestre/ diplomiranega zdravstvenika v NMP. V A. Posavec (ur.), Od reševalca do reševalca v zdravstvu – zbornik predavanj. Gozd Martuljek: Zbornica zdravstvene nege Slovenije – ZDMSBZTS, Sekcija reševalcev v zdravstvu. 5. Gruban, B. (2004). Uvajanje modelov kompetenc. Zbornik referatov, Društvo za vrednotenje dela, organizacijski in kadrovski razvoj, 57−67. 6. Meretoja, R, Isoaho H. in Leino-Kilpi, H. (2004). Nurse competence scale: development and psychometric testing. J Adv Nurs, (47): 124–33. 336 337 R. Oprešnik, R. Koren, J. Marzel, M. Hrastnik, D. Železnik DOSTOJANSTVO KOT TEMELJNA ČLOVEŠKA VREDNOTA DIGNITY AS A FUNDAMENTAL HUMAN VALUE Rudolfa Oprešnik, Renata Koren, Janja Marzel, Mitja Hrastnik, Danica Železnik POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Dostojanstvo človeka je temeljna vrednota, lastnina posameznika, ki pride do izraza v medsebojnih odnosih. Neposredni pomen človekovega dostojanstva je potrebno šele odkriti na različnih področjih, če ga želimo tudi učinkovito spoštovati in ohranjati. Theoretical starting points: Dignity of a human being is a fundamental value, property of an individual, which gives expression to mutual relations. A direct meaning of the human dignity is only to be found in different areas if we want to effectively respect and maintain it. Cilj raziskave je bil ugotoviti, ali ljudje razumejo dostojanstvo kot temeljno človeško vrednoto. The goal of the research was to determine whether people understand dignity as a fundamental human value. Metode: Zbiranje podatkov je potekalo z anketnim vprašalnikom, oblikovanim za potrebe raziskave, ki se je osredotočal na temo dostojanstva in pravic posameznika, zajemal je 5 demografskih vprašanj in 5 vprašanj odprtega tipa. Podatki so bili obdelani pomočjo računalniškega programa Excel in statističnega programa SPSS 12,0. Method: Data were gathered with a questionnaire, formed for the needs of the research., which focused on the subject of dignity and rights of an individual. It included 5 demographic and 5 open type questions. Data were processed with Microsoft Excel and the program for statistics SPSS 12.0. Rezultati: Rezultati raziskave kažejo, da si vprašani dostojanstvo razlagajo kot osnovno človekovo pravico, kot spoštovanje človeka in samospoštovanje. Kršitev dostojanstva so doživljali kot ponižanje, žalost, nemoč. Results: Results show that the respondents define dignity as a fundamental human right, as respecting a person, and self-respect. Violation of dignity was experienced as humiliation, sadness, and helplessness. Razprava: Spoštovanje človekovega dostojanstva je pravica, ki je vzajemna, zato smo dolžni spoštovati dostojanstvo sle- Discussion: Respecting the dignity of a human is a right, which is reciprocal, that is why we are obliged to respect the dig- VŠZV SG Rudolfa Oprešnik - lucka.opresnik@gmail.com doc. dr. Danica Železnik - dekanica@vszv-sg.si 338 hernega človeka. Na kršitve človekovega dostojanstva gledajo kot na kršitev ene najpomembnejših človekovih pravic, ki lahko privede do izgube samospoštovanja, zmanjšanja samopodobe, deluje destruktivno in ogroža eksistenco. nity of each and every person. They see violations of human dignity as a violation of fundamental human rights, which can lead to loss of self-respect, declination of self-image, it works destructively, and is a threat to existence. Zaključek: Doživljanje človekovega dostojanstva je individualno, vsebina pa obsežna in zelo različna. Key words: Experiencing human dignity is individual, but the content is extensive and diverse. Ključne besede: dostojanstvo, vrednote, spoštovanje UVOD Osebno dostojanstvo je univerzalna vrednota, saj izhaja že iz same človekove danosti, da se rodi kot človek, in njegovega samozavedanja kot mislečega in čutečega posameznika in pripadnika človeške vrste. Vendar pa osebno dostojanstvo ni samo nekaj, kar nam pripada, ampak nam ga morajo drugi tudi priznati. Ta vrednota je tako ponotranjena, da se človek racionalno niti ne zave, da je ogrožena, čuti le bolečino ponižanja (Toplak, 2011). Vsakršna zloraba žali in tepta človekovo dostojanstvo, pomanjkanje osebnega dostojanstva pa vodi do pomanjkanja samopodobe, do nizkega samospoštovanja, do pomanjkanja samozavesti in s tem do stanja, ko se posameznik ne zmore, ne zna ali ne upa postaviti za svoje pravice. Pa ne le za pravice, temveč za to, da ga drugi priznavajo kot človeka, kot enakovrednega sopotnika v različnih življenjskih situacijah (Čebašek Travnik, 2008). Na splošno je znano, da vprašanju dostojanstva in medsebojnega spoštovanja družba namenja premalo (ali skoraj nič) pozornosti. Naša čustva, razmišljanja in dejanja morajo izražati dolžno spoštovanje do dostojanstva lastne in drugih oseb oz. človeških bitij. Intrumentalizacija, popredmetenje, manipulacija, zavajanje, poniževanje, zasmehovanje, snobizem, prisila ipd. so nezdružljivi s spoštovanjem dostojanstva oseb. Na človekovo dostojanstvo se pogosto sklicujemo kljub temu, da ne znamo točno odgovoriti na najbolj osnovna vprašanja o njem: Kaj dostojanstvo sploh je? Kdo vse ga premore? Ali ga lahko izgubimo? Zakaj naj bi ga brezpogojno spoštovali? Kaj sploh pomeni ‘spoštovati dostojanstvo’? Kako, s čim lahko okrnimo dostojanstvo nekoga? V preteklih stoletjih je bilo človeško dostojanstvo nenehno kršeno. Dve svetovni vojni sta zapustili tako globoke in neizbrisne posledice, da so morali pojem o človekovem dostojanstvu znova oblikovati (Zupančič, 2011). Tako je v ustavah različnih držav zapisano: “Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo.” Kdo pravzaprav lahko natančno določi, kaj je človekovo dostojanstvo? Sodobno pravo poskuša postaviti norme, ki to dostojanstvo ščitijo. Tam, kjer človeka obravnavajo kot objekt, govorimo o žalitvi, o nespoštovanju dostojanstva. Slabo mnenje in diskriminacija ranijo in žalijo osebnost. Sodobna tehnika zmore ustvariti življenje na umeten način, genska tehnologija hoče odpraviti bolezni in neželene lastnosti, mikrobiologija pa si prizadeva, da bi za vsako ceno odkrila skrivnost življenja. Toda ali je to res nov razvoj človeštva? Ali ni človek že od nekdaj poskušal podaljševati svojega življenja, ozdravljati bolezni in odpravljati pomanjkanje? Je današnja ogroženost človekovega dostojanstva kaj novega? 339 Dostojanstvo kot temeljna človeška vrednota R. Oprešnik, R. Koren, J. Marzel, M. Hrastnik, D. Železnik DOSTOJANSTVO KOT VREDNOTA je vredno prizadevati (ljubezen, mir, prijateljstvo, zdravje, življenje ...). Za doseganje vrednot smo se velikokrat pripravljeni čemu odreči. V vrednotah se kažejo naši cilji, ki odsevajo naš kulturni in duhovni razvoj. Tudi vrednote se pojavljajo po neki hierarhični lestvici. Hierarhija vrednot, ki jo je postavil Janek Musek: Slovar Slovenskega knjižnega jezika (1994) opredeljuje dostojanstvo kot čast, ponos, dostojanstvo osebnosti ali dostojanstveno vedenje. Osnovne pravice, za katere menimo, da nam pripadajo, moramo priznavati tudi drugim, kar pomeni tudi spoštovanje njihovega dostojanstva, njihove notranje vrednosti kot človeških bitij in ne le priznavanje vrednosti sebi. Osebno dostojanstvo je nedvomno del nadreligioznega svetovnega etosa, pa vendar v naši družbi ni v ospredju. Gre za v sedanjih političnih in ekonomskih okoliščinah zapostavljeno in drugim vrednotam “žrtvovano” vrednoto, čeprav lahko bistveno vpliva na odnos posameznika do samega sebe in drugih ter (samo)podobo celotnega naroda. O osebnem dostojanstvu se malo govori in piše, kot da ni pomembno (Toplak, 2011). Vrednote so več kot samo interesi, ker so tudi želje in teženja po teh vrednotah globlja. Povezana so s temeljno vrednoto dostojanstva človeške osebe. Dostojanstvo sleherne človeške osebe je temeljna vrednota, vrednota vseh vrednot in vse druge izhajajo iz nje, temu dostojanstvu služijo in ga zagotavljajo. Prave vrednote, vrednote, ki zaslužijo to ime, niso občasne in prehodne, ampak so trajne, brezčasovne in brezpogojne, tako kot je trajno, brezčasovno in brezpogojno dostojanstvo človeške osebe. Med temeljnimi nalogami, ki jih državi narekuje ta trajna vrednota človekovega dostojanstva, je zagotavljanje pravičnosti. Samo tam, kjer vlada pravičnost, je ohranjeno človekovo dostojanstvo. Temeljne vrednote so etične vrednote, med katerimi je na ravni družbenih odnosov temeljna pravičnost (Stres, 2011). Hitre in obsežne spremembe, ki jih doživljamo v sodobnem svetu, nas pogosto navajajo na misel, da je vse spremenljivo in da ni nobene trajne in trdne vrednote. Res se marsikaj spreminja, toda človek bo s svojimi temeljnimi danostmi, potrebami in stremljenji vedno potreboval enake temeljne vrednote, da bo na njih gradil. Potreboval bo jasno in učinkovito zavest o svojem neodtujljivem dostojanstvu, potreboval bo varnost in obrambo tega dostojanstva, potreboval bo okolje, ki mu bo to zagotavljalo. Glavne vrednote, kot so človekovo dostojanstvo, enakopravnost, solidarnost, načela demokracije in pravne države, so vrednote, ki so zapisane v osnovnih dokumentih Evropske unije. Razumevanje vrednot je tako za posameznika kot za družbo izrednega pomena, saj imajo vrednote vpliv na naše ravnanje, obnašanje in delovanje. Če vrednot ne razumemo ali ne poznamo, ne moremo delovati v smeri, ki bi nam prinašala zadovoljstvo, nismo usmerjeni dolgoročno. Naše obnašanje bi tako temeljilo na trenutnih potrebah, kratkoročnih odločitvah, samo na reakcijah, ne na dolgoročnih planih. Psihologi menijo, da ima večina ljudi lastne vrednote skrite pod plastmi družbenih zahtev in pričakovanj (Hofer, 2006). Musek (2000) navaja, da vrednote pridobivamo skozi socializacijo, pri čemer so pomembne tudi lastne, individualne izkušnje. Vrednostni sistem, ki deluje v kulturi, se preko mehanizmov socialnega učenja in s posredovanjem socialnih dejavnikov prenaša na posameznika. Dostojanstvo je temeljna človeška vrednota, iz te temeljne vrednote človekovega dostojanstva pa izhajajo jasne moralne zahteve za celotno področje sobivanja ljudi na vseh področjih njihovega življenja, pa tudi na odnos, ki ga naj ima vsak človek do samega sebe, do svojega lastnega dostojanstva (Stres, 2003). Vrednote so kompleksen pojav, saj se povezujejo s čustvenimi, motivacijskimi in spoznavnimi procesi. Vrednote so kategorije pojavov, ki jih cenimo, oziroma prepričanja o tem, kaj je dobro ali prav in za kaj si 340 • • • • izpolnitvene (samoaktualizacija) pomenijo duhovno rast; moralne (vežejo se na dolžnosti, odgovornosti); potenčne (vežejo se na uspehe in dosežke); hedonske (vežejo se na užitke), (Wikipedia.org, 2010). ČLOVEKOVO DOSTOJANSTVO Splošna deklaracija o človekovih pravicah (1948) navaja, da pomeni priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtuljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu. Temeljno človekovo dostojanstvo je tisto, ki pripada človeku kot živemu bitju in ga kot biopsihosocialno celoto loči od živali. Izraža osnovno lastnost človečnosti: »vsi ljudje so rojeni svobodni in enaki v dostojanstvu in pravicah« (Splošna deklaracija o človekovih pravicah, 1948; 2001; 2002). Kot navaja Šmitek (2006), človek lahko svoje dostojanstvo občuti, vzdržuje, doživlja, izraža, dostojanstvo drugih lahko spoštuje,vzdržuje, pospešuje ali vrača, v posameznih primerih pa tudi krši pravico drugega do spoštovanja njegovega dostojanstva. Občutek lastnega dostojanstva je zelo povezan z občutkom lastne sposobnosti, moči, vrednosti, pomembnosti. Povezan je z duhovnimi vrednotami in odnosom do sebe. Človek vse življenje teži po potrjevanju svojih sposobnosti in s tem krepi in vzdržuje svoje dostojanstvo, v določenih okoliščinah ga lahko tudi izgubi. Izgubi ga lahko v okoliščinah, ko njegove sposobnosti ne pridejo več do izraza (izguba službe, položaja, bolezen, invalidnost, izguba funkcije organa), v okoliščinah, kjer je neprijetno prizadeta njegova samopodoba (poniževanje, zaničevanje, žaljenje, zasramovanje, obtoževanje, omalovaževanje, nesprejemanje, nasilje) ali v okoliščinah izključenosti iz družbenih skupin (nesprejemanje, zavračanje stigmatiziranje). Nespoštovanje dostojanstva lahko človek občuti kot lastno ogroženost s strani drugih, kot ponižanje, nespoštovanje, nenaklonjenost, neenakost, zanemarjanje in /ali kot lastno nemoč, da se odzove takšnemu ravnanju. Vse našteto je povezano z negativnimi čustvi, jezo, žalostjo, malodušjem, strahom, užaljenostjo in osamljenostjo v medosebnih odnosih. Izražanje človekovega dostojanstva Človekovo dostojanstvo se izraža na različne načine. Viktor Frankl (cit. v Todorov, 1996) je prepričan, da je mogoče človeku odvzeti vse razen zadnjega – svobode, ki izraža lastno odločitev in način ravnanja v danih okoliščinah. Zanj ni dovolj, da se človek odloči obdržati svoje dostojanstvo, potrebno ga je tudi izraziti, pokazati drugim. Posameznik se iz spoštovanja moralnega zakona v sebi in po presoji pravičnosti odpove osebni koristi, ki izhaja iz neetičnih temeljev. Zavrnitev osebnega privilegija je znak osebnega dostojanstva. Kršitev spoštovanja človekovega dostojanstva človeka prizadene in mu povzroči duševno/čustveno bolečino. Posameznik doživljanja nespoštovanja dostojanstva izraža na različne načine, z burnim besednim ali nebesednim odzivom ali pa z 341 Dostojanstvo kot temeljna človeška vrednota molkom, umikom vase, kot tudi z drugimi individualnimi oblikami vedenja (Šmitek, 2006). Družbeno priznanje človekovega dostojanstva je izraženo v zakonskih predpisih: v ustavi, zakonih, deklaracijah opredeljenih človekovih pravic. V njih se izraža dostojanstvo kot vrednost človeka in kot enakovrednost med ljudmi. Del človekovih pravic predstavljajo tudi pravice bolnikov (Grbec, 2000). V Ustavi Republike Slovenije je v 21. členu določena pravica do osebnega dostojanstva in varnosti. Človekova osebnost in dostojanstvo morata biti spoštovana v kazenskem in vseh drugih pravnih postopkih. 34. člen Ustave pa zagotavlja pravico vsakega do osebne varnosti in dostojanstva (Ustava RS, 1991). Spoštovanje osebnega dostojanstva je človekova pravica, ki je vzajemna. Dolžni smo spoštovati dostojanstvo vsakega posameznika v družbi, pri tem moramo izhajati iz dejstva, da je vsak človek edinstven in neponovljiv. Nespoštovanje dostojanstva človek lahko občuti kot lastno ogroženost, kot ponižanje, nespoštljivost, neenakost, zanemarjanje, nemoč. Povezano je z negativnimi čustvi, kot so žalost, užaljenost, malodušje, jeza, strah (Šmitek, 2003). METODE Za raziskavo je bila uporabljena kvantitativna metoda s tehniko anketiranja. V raziskavi je sodelovalo 20 naključno izbranih ljudi različne starostne strukture in izobrazbe. Raziskava je potekala v začetku februarja 2011. Vprašalnik za anketo je bil oblikovan izključno za namen raziskave. Sestavljen je bil iz petih demografskih vprašanj in petih vprašanj odprtega tipa, ki so se nanašala na pojem dostojanstva, na doživljanje dostojanstva kot vrednoto, njegove kršitve in na podporo svojcev in okolice v primeru kršenja dostojanstva. Sodelujočim smo predstavili raziskovalno temo, tako smo si pridobili informiran pristanek za sodelovanje, prav tako smo jih seznanili z možnostjo, da lahko od sodelovanja odstopijo kadar koli med potekom raziskave. Raziskava je bila prostovoljna in anonimna. Anketiranje smo izvajali posamezno v različnih okoljih (pred večjimi nakupovalnimi centri, na tržnici, pred šolo, na avtobusni postaji in na pošti). Z anketo pridobljeni podatki so bili obdelani s pomočjo računalniškega programa Excel in statističnega programa SPSS 12,0. REZULTATI V povprečju so se anketirani strinjali, da jim je bilo dostojanstvo kršeno. Najmlajši sodelujoči je bil star 20 let, najstarejši 49 let. Vzorec je zajel 7 moških in 13 žensk. Največji delež sodelujočih je imelo srednjo izobrazbo (45 %), sledili so z visoko strokovno (35 %), univerzitetno izobrazbo (10 %), 10 % jih je zaključilo poklicno šolo. Med sodelujočimi jih je bilo 70 % zaposlenih in 30 % brez zaposlitve. Kar 11 sodelujočih (55 %) je odgovorilo, da jim je bilo dostojanstvo kršeno. Pri 6 (30 %) je bila kršitev dostojanstva v zvezi z zaposlitvijo povod za napetosti v družini oz. ožji okolici. Tri osebe (15 %) pa so navedle, da so ob soočanju s kršenjem dostojanstva na delovnem mestu imeli v družini podporo in so se s skupnimi močmi soočili s problemom. Pri dveh (10 %) osebah kršenje dostojanstva ni imelo vpliva na odnose v družini ali okolici. R. Oprešnik, R. Koren, J. Marzel, M. Hrastnik, D. Železnik RAZPRAVA Kot navaja Šmitek (2003), ima vsakdo o dostojanstvu drugačne predstave in miselne povezave. Dostojanstvo je človekova individualna vrednota, ki se oblikuje z razvojem človeka skozi življenjska obdobja in je povezana s samospoštovanjem in samoocenjevanjem (Šmitek, 2006, str. 26). Iz odgovorov vprašanih je to tudi razvidno, čeprav lahko vse odgovore združimo pri razumevanju dostojanstva. Vprašani ga pojmujejo kot čast, samospoštovanje, spoštovanje drugih, kot osnovno človekovo pravico. Skoraj vsi so navedli, da jim je bilo dostojanstvo kršeno, največkrat v povezavi z zaposlitvijo, en odgovor se je nanašal na prekomerno prehranjenost. Večina je navedla izgubo dela, mobing, diskriminacijo pri zaposlovanju. Ugotavljali so, da se človek včasih dostojanstvu odpove s ciljem doseganja nekih drugih vrednot. Kot ugotavlja Toplakova (2011), je realnost sodobne slovenske družbe, da je posameznik za zagotovitev ali ohranitev osnovne ekonomske, politične ali emocionalne varnosti prisiljen sklepati kompromise v škodo osebnega dostojanstva. Pravi, da je dostojanstvo v sedanjih političnih in ekonomskih razmerah zapostavljena vrednota. Nadaljuje, da se o osebnem dostojanstvu malo govori in piše, kot da ni pomembno. Tudi vsi sodelujoči v raziskavi so bili mnenja, da se dostojanstvu v naši družbi ne daje takšnega pomena in veljave, kot bi bilo potrebno. Namen prispevka je bil spoznati, kaj ljudje razumejo pod besedo dostojanstvo, kako ga doživljajo in kakšno vrednost ima ta vrednota v naši družbi. Prav vsi so se strinjali, da je v naši družbi dostojanstvo kot vrednota premalo spoštovano. Nespoštovanje dostojanstva je pri anketiranih negativno vplivalo tudi na odnose z bližnjimi. Vplivalo je na njihovo počutje, zdravje – počutili so se ponižane in manjvredne. SKLEP Dostojanstvo predstavlja pomembno vrednoto v življenju vprašanih. Vsem, ki so sodelovali v raziskavi, predstavlja dostojanstvo temeljno človekovo vrednoto in osnovno pravico, ki jo je potrebno spoštovati in upoštevati ne glede na starost, spol, raso, socialni ali politični položaj. Država bi morala s svojo politiko spodbujati svobodo, ohranjati enakost in s tem varovati dostojanstvo posameznika. Vzgoja za dostojanstveno držo posameznika se prične že v zgodnjem otroštvu in nadaljuje skozi celo življenje. Izobraževalni programi na vseh stopnjah izobraževanja dajejo premalo poudarka prav tej osnovni človekovi pravici. Medosebno spoštovanje in na njem temelječa komunikacijska kultura na delovnem mestu, v izobraževalnih ustanovah, med spoloma, med generacijami omogočajo posamezniku izpolnitev čustvenih potreb, zagotavljajo večjo varnost in s tem ohranjajo dostojanstvo. Literatura 1. Collins Cobuild English Language Dictionary. Dostopno na: http://www.mso. anu.edu.au/~ralph/ OPTED// wb1913_d.html (22. 3. 2011). 2. Čebašek Travnik, Z. (2008). Spoštovanje človekovega dostojanstva na delovnem mestu. Dostopno na: http://www.planetgv.si/upload/htmlarea/files/Urejanje%20 delovnih%20razmerij%202008/GovorZdenkaCebasekTravnik.pdf (20. 5. 2011). 342 343 Dostojanstvo kot temeljna človeška vrednota 3. Gjer-Kat. (2011). Uradna spletna stran podjetja Gjer-Kat d.o.o. Dostopno na: http//www.ezoterika.s5.com (22. 5. 2011). Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku Home visit of a premature infant by a community nurse 4. Grbec, V. (2000). Pravice bolnikov kot človekovih pravic. Zbornik predavanj. Radenci: Sekcija kirurških medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Radenci. 5. Hofer, J., Chasiotis, A. in Campos, D. (2006). Congruence Between Social. Values and Implicit Motives: Effects on Life Satisfaction Across Three Culturs. Eur J Pers, 20: 305–324. 6. Musek, J. (2000). Nova psihološka teorija vrednot. Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti. 7. Slovar slovenskega knjižnega jezika. (2000). Dostopno na: http://bos.zrc-sazu. si/sskj.html (22. 3. 2011). 8. Splošna deklaracija o človekovih pravicah (1948). Dostopno na: http://www. shareinternational.net/slo /publikacije/arhiv/politika/splosna_deklaracija.htm (22. 3. 2011). 9. Stres, A. (2003). Vrednote kot pogoj za naš obstoj. Dostopno na: http://www. prihodnost-slovenije.si/up-rs/ps.nsf/krf/5A69A45B5B445D90C 1256E940046C 550? OpenDocument (22. 3. 2011). 10. Stres, A. (2011). Nagovor ljubljanskega nadškofa metropolita Antona Stresa pri maši za domovino v stolnici sv. Nikolaja. Dostopno na : http://www.dvajset.si/novica/n/nagovor-ljubljanskega-nadskofa-metropolita-antona-stresapri-masi-za-domovino-v-stolnici-sv-nikol/ (30. 6. 2011). 11. Šmitek, J. (2003). Pomen človekovega dostojanstva v zdravstveni negi. V: Klemenc, D. idr. (ur.), Zdravstvena nega v luči etike, str. 301−310. Ljubljana: DMSZT. 12. Šmitek, J. (2006). Pomen človekovega dostojanstva v zdravstveni negi. Obzor Zdr N, 40: 25−35. 13. Todorov, T. (1996). Facing the extreme: moral life in concentration camps. New York: Henry Holt. 14. Toplak, C. (2003). Osebno dostojanstvo. Dostopno na: http://www.prihodnostslovenije.si/up-rs/ps.nsf/all/FB6DF80AA7928F71C1256E940046C553?OpenD ocument (22. 3. 2011). 15. Ustava Republike Slovenije. (1991). Dostopno na: http://www.dz-rs.si/?id=150 (22. 3. 2011). 344 Zvezdana Kupnik, Dubravka Sancin POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: Patronažna zdravstvena nega je specialno področje zdravstvene nege, ki se ukvarja s posameznikom, družino in lokalno skupnostjo v vseh oblikah zdravja in bolezni. Nosilka patronažne zdravstvene nege je patronažna medicinska sestra. Odnos, ki ga vzpostavi patronažna medicinska sestra z družino je ključnega pomena pri izvajanju aktivnosti zdravstvene nege. Background: Home nursing is a special field of the nursing care, which deals with an individual, family and local community in all forms of health and illness. The holder of the home care service is the community nurse. The relationship established between the community nurse and the family is the most important when developing the nursing care activities. Cilj: Z raziskavo smo želeli ugotoviti življenjski slog družine z nedonošenim otrokom, ter predstaviti vlogo patronažne medicinske sestre pri delu z družino. Hkrati želimo prikazati kakovost življenja nedonošenčka v domačem okolju. Metode: Delo je omejeno na študijo primera ene družine z nedonošenim otrokom. Uporabili smo metode preučevanja, intervjuja, opazovanja in analize. Rezultati: Temeljna metoda dela patronažne medicinske sestre je hišni obisk, kjer poleg negovalnih intervencij izvaja tudi zdravstveno vzgojno delo, s katerim pri posamezniku razvija sposobnost za ohranjanje in krepitev zdravja. Predstavili smo navodila za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni Aims: The aim of the thesis is to get to know the lifestyle of the family with a prematurely born infant and to introduce the role of the community nurse at her/ his work with the family. Furthermore, we would like to present the life quality of a prematurely born infant in the domestic surroundings. Methods: The thesis is restricted to the case study of one family with a prematurely born infant. Moreover, the methods that were used were study, interview, observation and analysis. Results: The essential working method of the community nurse is a home visit where she/he performs nursing interventions and health education, which helps to develop the ability to preserve and strengthen the health of an individual. The thesis FZV UM Zvezdana Kupnik - zvezdana.kupnik@gmail.com pred. Dubravka Sancin - dubravka.sancin@uni-mb.si 345 Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku ravni. Spoznali vlogo patronažne medicinske sestre pri zdravstveno vzgojnem delu z družino ter pri delu z nedonošenčkom. Ugotovili smo, da je v skrb za nedonošenčka poleg mame vključena širša družina. Zaključek: Nedonošenčki so otroci, ki v mnogih temeljnih življenjskih aktivnostih potrebujejo posebno pozornost patronažne medicinske sestre. Zdravstvena nega prezgodaj rojenih otrok je zelo zahtevna in kompleksna, zahteva veliko znanja in spretnosti. Ključne besede: primarno zdravstveno varstvo, patronažno varstvo, patronažni obiski, nedonošenček, družina. presents instructions for performing the preventive health care on a primary level. We got to know the role of the nurse in the home care service at the health education with the family and at work with a prematurely born infant. In addition, we found out that next to the mother a wider family is included in the care of a prematurely born child. Conclusion: Prematurely born infants are children, who need special attention of the community nurse in many basic life activities. The health care of prematurely born children is very pretentious and complex as well as it requires a lot of knowledge and skills. Key words: primary health care, community health nursing, home nursing, a prematurely born infant, family. UVOD Zvezdana Kupnik, Dubravka Sancin PATRONAŽNA ZDRAVSTVENA NEGA V DRUŽINI Medicinska sestra v patronažnem varstvu (PV), ki je član negovalnega in zdravstvenega tima, deluje na vseh ravneh zdravstvene vzgoje, primarni, sekundarni in terciarni ter promovira zdravje pri posamezniku, družini in celotni populaciji (Rajkovič in Šušteršič, 2000). Medicinska sestra v PV si s sodelavci prizadeva dosegati in večati pozitivno zdravje posameznika, družine in skupnosti ter zmanjšati oz. preprečevati negativno zdravje. Področja dela v PV so: • zdravstveno - socialna obravnava posameznika, družine in skupnosti, • zdravstvena nega otročnice in novorojenčka na domu, • zdravstvena nega bolnika na domu (Šušterič, 2007). Zdravstvena nega pacienta na domu se načrtuje in izvaja na podlagi naročila, praviloma naročila izbranega zdravnika. Družina Mednarodna klasifikacija zdravstvene nege (ICNP) opredeljuje družino kot...“Skupino človeških bitij, ki jo razumemo kot družbeno enoto, ali združeno celoto, ki jo sestavljajo člani, povezani med seboj na podlagi krvnega ali siceršnjega sorodstva, čustvenih ali pravnih razmerij...”. Nedonošen otrok pride na svet v času, ko so on in njegovi starši na to nepripravljeni. Rojstvo nedonošenčka je dogodek, ki je nepričakovan in povzroči občutek strahu in nemoči. Prihod novega družinskega člana nedvomno spremeni življenje in odnose v družini (Bregant, 2006). Družine se razlikujejo po svojih oblikah in nalogah, kar je odraz hitre prožnosti družine v prilagajanju na spreminjajoče se družbene pogoje. Medicinske sestre morajo poznati družinske koncepte in delovanje družin, ter spoštovati enakopravnost vsake družine. Patronažne medicinske sestre (PMS) imajo v družini veliko vlogo in odgovornost saj s svojim delom, razumevanjem in humanostjo pomagajo vzpostaviti harmonijo med materjo in otrokom ter drugimi družinskimi člani. Medicinske sestre, ki imajo znanje, osvojene spretnosti in poznajo delovanje različnih oblik družin, lahko spodbujajo zdravje družin. To dosegajo s spodbujanjem družinske povezanosti, oblik in nalog v družinah, s spodbujanjem pozitivne družinske dinamike, kar prispeva k zdravju (Urbančič, 2002). PMS z zdravstveno vzgojnimi nasveti usmerjajo starše, ki otroku zagotavljajo zdravo in varno fizično okolje ter zdravo bivalno okolje. Pri skrbi za zdravo življenje je delo PMS usmerjeno v celotno družino in širšo družbeno skupnost. NEDONOŠENČEK Nedonošenčki, ta majhna drobcena bitja z neizmerno željo po odkrivanju sveta, še preden so nanj pripravljeni, povzročijo s svojim preranim rojstvom mnogo skrbi zdravnikom in medicinskim sestram, še več pa staršem. Predčasno rojstvo je vzrok za bolezni, katerih ne bi imeli, če bi počakali do roka, ki jim ga je določila mati narava ter pričakovali starši. Za njihovo preživetje je zelo pomembna gestacijska starost in telesna teža. Največji problem nedonošenčkov so nezrela pljuča, zato jih veliko potrebuje podporo pri dihanju. Vsekakor pa preživetje za dlan velikih otok ni odvisno le od visoko razvite tehnologije aparatov, ampak od izkušenega in usklajenega tima zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev, ki skrbijo za razvoj tega malega bitja (Bregant, 2005). 346 Ob rojstvu nedonošenčka pa se normalne stopnje v pripravah na otroka navadno hitro prekinejo. Porod se je začel prej, preden je mati zaključila čustveni proces postopnega ločevanja. Mati se pogosto čuti strahotno, psihično je mati popolnoma nepripravljena na prezgodnje rojstvo,sprašuje se, zakaj jo je otrok želel zapustiti, znajde v okoliščinah, ki so neprijetne ali celo nevarne za njeno zdravje. Ob vsem tem se kar prevečkrat pozabi na strah, občutke krivde in jezo nemočnega očeta, ko sta njegov otrok in pogosto tudi partnerka v nevarnosti. Oče navadno postane povezava med družino in bolnišnico. Starši si v tem času želijo in tudi potrebujejo nekoga, s katerim bi se pogovarjali o lastnih strahovih in bolečih izkušnjah. Pomembno je, da že v prvem stiku med zdravstvenim osebjem in starši osebje nameni staršem takojšnjo pozornost, saj jim s tem pokaže, da jim v psihosocialnem prostoru namenja prostor in dobrodošlost. Skupinsko delo s starši, ki ga uporabljajo na nekaterih oddelkih enote za intenzivno nego in terapijo, znižuje napetosti in zvišuje starševske sposobnosti. Dobiti bratca ali sestrico je za starejšega otroka v družini vedno poseben dogodek, prvo srečanje z novorojenčkom je lahko vesel, ganljiv, smešen ali travmatski dogodek. Starša 347 Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku lahko starejšemu otroku pomagata, če se z njim odkrito pogovarjata. Otrok mora imeti možnost, da odkrito izrazi svoja čustva, tesnobo in žalost. Hkrati mora otrok dobiti zagotovilo, da ga starša imata rada, da ju skrbi zanj, čeprav ju istočasno skrbi tudi za novorojenčka (Bregant, 2006). RAZISKAVA Raziskava je omejena na študijo primera enega nedonošenčka. Študija primera spada med splošne metode znanstvenoraziskovalnega dela. O študiji primera govorimo, kadar raziskovalec proučuje posamezne primere. Raziskovalec ne vpliva na potek proučevanja pojavov, ampak jih opazuje, kategorizira, primerja, kvalitativno in kvantitativno analizira (Kališnik, 2000). V raziskavo je bila vključena naključno izbrana družina z nedonošenim otrokom. Družino smo izbrali po predhodnem dogovoru z patronažno službo. Raziskavo smo izvedli na domu družine v okviru patronažnega obiska. Uporabili smo metode preučevanja, intervjuja, opazovanja in analize. Postavili smo si naslednja raziskovalna vprašanja: • Ali je v skrbi za nedonošenčka poleg mame vključena širša družina? • Katere aktivnosti zdravstvene nege patronažna medicinska sestra izvaja pri nedonošenčku? Za izvedbo raziskave smo pridobili soglasje etične komisije Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor. Družini smo pojasnili namen raziskave in jo seznanili z možnostjo zavrnitve sodelovanja. Pri obravnavi družine smo upoštevali Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Družini smo zagotovili anonimnost. REZULTATI Nosečnost je potekala normalno, do 29. tedna. Vzrok za prezgodnji porod je bila preeklampsija. Zaradi patološkega CTG-ja je bil opravljen urgentni carski rez v 30. tednu nosečnosti. Ob odhodu domov je bil deček zdrav, star 49 dni. PMS jih obišče drugi dan po prihodu domov in nato še 7-krat. Na vsakem obisku opravi fizični pregled nedonošenčka ter kontrolo telesne teže, prav tako zdravstveno vzgojno deluje. Ob obisku je bilo opaziti, da sta se starša največ o negi in hranjenju naučila od PMS, nekaj sta tudi prebrala na internetu. Starša PMS zaupata in upoštevata njene nasvete. Včlanila sta se v Društvo prezgodaj rojenih otrok Maribor. RAZPRAVA Čeprav so starši komaj čakali dan, ko bodo lahko z nedonošenčkom odšli domov, jih je novica o bližajočem se odhodu spravila v stisko. Začenjal se je pojavljati strah in dvom v lastne sposobnosti. Stiska ob odpustu je bila manjša, ko so se starši seznanilo s tem, koga lahko vprašajo za nasvet, če se doma znajdejo v težavah. Prve dni po odpustu so jim svetovali, da pokličejo nazaj na oddelek, kjer osebje dobro pozna njihovega otroka ali pa za nasvet povprašajo PMS. Le ta obišče družino v 24 urah po prihodu matere in nedonošenčka iz bolnišnice. Do prvega leta opravi PMS osem hišnih obiskov. 348 Zvezdana Kupnik, Dubravka Sancin PMS je prva vstopila v družino in ker je znala dovolj pozorno opazovati dogajanje, je lahko marsikatero težavo prepoznala že čisto na začetku, ko je družina še odprta za pomoč in pripravljena vnesti spremembe. Ker je imela PMS ustrezno znanje in izkušnje s komunikacijo, je lažje spremljala družino z nedonošenim otrokom in jim pomagala na njegovi poti do zdravja. Pri vzpostavitvi dobrih odnosov z družino ji je pomagalo, da je družino poznala že prej. Opazila sem, da ima PMS primerne osebnostne lastnosti za delo z ljudmi. Je odgovorna, zanesljiva, prijazna, iskrena, vljudna, izraža moralne in etične vrednote, sposobnost za medsebojno sodelovanje, spoštuje drugačnost in ima izkušnje pri delu z nedonošenčkom. Rezultati so pokazali, da je v skrb za nedonošenčka poleg mame vključena širša družina. Poleg staršev tudi ostali člani družine (stari starši, bratje, sestre…) sodelujejo pri negi, hranjenju in vseh ostalih aktivnostih pri nedonošenčku. S tem zagotavljajo kakovostno življenje nedonošenčku, saj je pri opravljanju vseh temeljnih življenjskih aktivnostih odvisen od pomoči drugih. Spoznali smo, da so tudi ostali člani družine v pomoč PMS pri obravnavi nedonošenčka, saj z njim preživijo veliko časa, ga opazujejo in poznajo ter tako hitro opazijo morebitne spremembe vedenja, spremembe na koži, pri hranjenju, odvajanju… Pri odgovoru na drugo raziskovalno vprašanje smo prišli do ugotovitve da Navodila za izvajanje preventivnega zdravstva na primarni ravni 1998 ne vsebujejo posebej določenih nalog, ki bi jih PMS morale izvajati pri obravnavi nedonošenčka, zato se pri delu z nedonošenčkom PMS sklicuje na splošne in specifične naloge novorojenčka. Izvajanje individualnih naloge presodi vsaka PMS sama, glede na potrebe in težave, ki se pojavijo pri nedonošenčku ali njegovi družini. To od PMS zahteva veliko strokovnega znanja in sposobnost presojanja. Pri obravnavi nedonošenčka je PMS pri vsakem obisku poleg fizičnega pregleda in nege nedonošenčka opravila tudi kontrolo telesne teže. Poseben poudarek je dala zdravstveni vzgoji, saj sta starša želela pridobiti čim več informacij ravno od PMS. Pri obravnavi družine so nam izkušnje PMS, ki družino obiskuje, bile v veliko pomoč. Opozorila nas je, da je za vzpostavitev zaupljivega odnosa s starši potrebno posebno znanje učinkovite komunikacije. Med pogovorom smo starše poslušali, podpirali in tako vzpostavili empatičen odnos, kajti le tako smo lahko dobili izčrpne informacije o potrebah otroka oziroma njegovih staršev. Spoznali smo, da sta starša pridobila veliko informacij o negi nedonošenega otroka na internetu. Kljub temu pa sta bila zelo vesela vsakega obiska PMS, saj je znala odgovoriti na vsako njuno vprašanje in ju pomiriti, ko je bilo to potrebno. Starša sta mlada in pripravljena sprejeti vsak nasvet. Opaziti je bilo, da je mama zelo zadovoljna z delom PMS. Strinjamo se z literaturo, ki pravi, da mora medicinska sestra poleg strokovnega znanja imeti tudi primerne osebnostne lastnosti in znati učinkovito komunicirati. Tudi starši so zelo komunikativni, kar olajša delo PMS. Ne strinjamo se z avtorico Golden (1984), ki pravi, da stres ob rojstvu nedonošenega otroka vpliva na nadaljnje načrtovanje potomstva. Vsekakor pa na nadaljnje načrtovanje potomstva vpliva razvoj nedonošenčka, odnosi v družini in izkušnje, ki so si jih pridobili ob negi nedonošenega otroka. 349 Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku ZAKLJUČEK Incidenca prezgodnjega poroda kljub velikemu številu raziskav raste. Poleg zdravstvenih težav nosečnice ali ploda, ki so razlog za prezgodnji porod, ima velik vpliv tudi psihično in socialno stanje nosečnice. PMS so tiste, ki lahko bodočim mamicam že v času nosečnost v okviru patronažnih obiskov nudijo psihološko obravnavo, podporo in pomoč pri reševanju ekonomskih težav. S tem lahko pripomorejo k preprečevanju nedonošenosti. Patronažna zdravstvena nega otročnice in novorojenčka je izredno pomembna za varovanje reproduktivnega zdravja, zdravja otrok in družine. PMS si z zdravstveno vzgojnim delom prizadevajo, da bi vsak posameznik v družini sprejel zdravje za največjo vrednoto. Navsezadnje je varno materinstvo ključ do srečnega starševstva. LITERATURA 1. Bregant L, Kutin P, Zavrl, N, Verdenitf, I, eds. Zbornik referatov/ Strokovno srečanje Nedonošenček – zdravstveni, psihološki in socialni problem (vidiki obravnave po odpustu iz bolnišnice). Ljubljana: Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom; 2006. 2. Bregant L, Korenhauser Cerar L, Zavrl N, Novak Antolič Ž, eds. Vaš nedonošenček: priročnik za starše in zdravstvene delavce. Ljubljana: Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom; 2005. 3. Felc Z. Osnove neonatologije. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede, 2008. 4. Geč T. Patronažna medicinska sestra in okolje / Zbornik prispevkov 3. kongresa zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica ZDMS in ZT Slovenije; 2001. 5. Geč T. Specifične negovalne diagnoze v patronažni zdravstveni negi. Maribor: Zdravstveni dom Dr. Adolfa Drolca Maribor, Univerza v Mariboru – Visoka zdravstvena šola; 2002. 6. Geč T. Skrb za kontinuiteto babiške in zdravstvene nege In: Lahe M, Kaučič B.M, Pirš K. Babiška in zdravstvena nega v sodelovanju. Maribor: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov; 2005: 80-90. 7. Golden NL, eds. Premature delivery and subseqent reproduct. Am J Perinatol 1984;1: 158-160. 8. Gorjan R, Patronažni obisk pri novorojenčku in dojenčku. [Diplomsko delo]. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede; 2008. 9. Hajdinjak G, Meglič R. Pomen standardov v sodobni zdravstveni negi. Obzornik Zdr N 2001;35: 29-35. 10. Hajdinjak G, Meglič R. Sodobna zdravstvena nega. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo; 2006. 350 Zvezdana Kupnik, Dubravka Sancin 11. Hancock C. Medicinske sestre za družine in zdrav narod. Obzornik Zdr N 2002;36: 183-187. 12. Hoyer S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo; 2005. 13. Ivanuša A, Železnik D. Standardi aktivnosti zdravstvene nege – 2. dopolnjena izdaja. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede; 2008. 14. Kališnik M, Zabavnik-Piano J, Rožić-Hristovski A. Uvod v znanstveno raziskovalno metodologijo na področju biomedicine. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije; 2000. 15. Kočar M. Zdravstvena nega prezgodaj rojenih otrok. In: Kersnič P, Filej B. Zbornik predavanj in posterjev 6. mednarodnega kongresa zdravstvene in babiške nege, Ljubljana, 10. in 11. maj 2007. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2007: 377-83. 16. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Uradni list Republike Slovenije št. 4/2002. 17. Krajnc A. Oskrba popkovne rane na terenu In:Lahe M, Kaučič B, M, Pirš K. Babiška in zdravstvena nega v sodelovanju. Maribor: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov; 2005: 91-98. 18. Likar R. Patronažna zdravstvena nega nosečnice, otročnice in novorojenčka In: Geč T. Patronažna zdravstvena nega včeraj, danes, jutri: zbornik predavanj 1. slovenska konferenca patronažne zdravstvene nege z mednarodno udeležbo. Maribor, 2728. marec 2007. Maribor: Kolaborativni center SZO za primarno zdravstveno nego,; 2007: 100-105. 19. Likar R. Patronažna zdravstvena nega novorojenčka in dojenčka. Patronažna zdravstvena nega nosečnice, otročnice, novorojenčka in dojenčka. Žalec: Združenje zasebnih patronažnih medicinskih sester – 3. strokovno srečanje; 2008. 20. Navodila za izvajanje primarnega zdravstvenega varstva na primarni ravni. Uradni list Republike Slovenije št. 19, 1253-1278/1998. 21. Pajnkihar M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola; 1999. 22. Pajnkihar M, Kegl B. Koncept sodobne pediatrične zdravstvene nege In: Gregorič, A. (ur.). Zbornik / XVII srečanja pediatrov v Mariboru in IV srečanja medicinskih sester, 13. in 14. april 2007. Maribor: Splošna bolnišnica; 2007: 149, 150. 351 Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku 23. Peric H. K. Dokumentiranje zdravstvene nege. Obzornik Zdr N. 1997;31(3-4):11526. 24. Rajkovič V, Šušteršič O. Informacijski sistem patronažne zdravstvene nege. Kranj: Moderna organizacija; 2000. 25. Sancin D. Obvladovanje veščin komuniciranja za boljšo oceno pacientovih potreb In: Filej B, eds. Kakovostna komunikacija in etična drža sta temelja zdravstvene in babiške nege: zbornik predavanj. Maribor: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov;2006: 73-77. Mladostnik s prekomerno težo izziv za zdravstveno vzgojno delo medicinskih sester An overweight adolescent, a challenge for nurse’s work in health care education Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik 26. Škerbinek L, Kogovšek B. Medicinske sestre v skrbi za družine. Obzornik Zdr N. 2002;36: 131-134. 27. Štern B. Javno zdravje in javno zdravstvo. Zdrav Vestn 2007;76: 317-22. 28. Šušteršič O. Patronažno varstvo in patronažna zdravstvena nega – nadgradnja in prilagajanje novim izzivom. Utrip 2007; 01: 23-28. 29. Šuštaršič O. Družina kot subjekt v patronažni zdravstveni negi. Patronažna zdravstvena nega nosečnice, otročnice, novorojenčka in dojenčka. Žalec: Združenje zasebnih patronažnih medicinskih sester – 3. strokovno srečanje; 2008. 30. Urbančič K. Medicinske sestre in skrb za družine. Obzornik Zdr N. 2002;36:125-127. 31. Urbančič K. Ko z raziskovanjem posegamo v družine. Obzornik Zdr N. 2002;36:177182. 32. Valenčak U. Patronažna zdravstvena nega nosečnice, otročnice, novorojenčka in dojenčka. Žalec: Združenje zasebnih patronažnih medicinskih sester – 3. strokovno srečanje; 2008. 33. Zakon o zdravstveni dejavnosti. Uradni list Republike Slovenije št. 23/2005. 34. Zaletel-Kragelj K. Uvod v javno zdravje. Ljubljana: Medicinska fakulteta; 2007. 35. Zdravstvena nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov; 2003. 36. Zorec J. Zdravstvena nega zdravega in bolnega otroka. Maribor: Pivec; 2006: 23. POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: nezdrav način prehranjevanja otrok in mladostnikov je resen svetovni problem, kar se kaže tudi v slovenski družbi. Problem s težo je prisoten že pri majhnih otrocih, kjer govorimo o prekomerni teži, v veliki meri pa je problem teže prisoten pri mladostnikih, kjer ni problem samo prekomerna teža temveč tudi prenizka teža. Govori se o motnjah prehranjevanja in težje ozdravljivih motnjah hranjenja. Že starši otrok bi morali biti seznanjeni z vzroki za nastanek debelosti in posledicami, ki jih le ta pušča na zdravju otrok, predvsem pa je smiselno poskrbeti za zdrav način življenja staršev in otrok. Velik pome pri oblikovanju zdravega življenjskega sloga predstavlja samopodoba otrok in mladostnikov. Raziskave potrjujejo, da se otroci že od 5 leta naprej začnejo ukvarjati s telesno težo in svojo lastno podobo. V glavah si ustvarijo sliko, kako naj bi izgledala njihova postava in telesna teža in temu prepričanju sledijo. Namen raziskave je bil poglobljen pogled na čustva in poglede prekomerno težkih mladostnikov. Želeli smo ugotoviti, kakšni so vzorci prehranjevanja in telesne aktivnosti prisotni pri prekomerno težkih mladostnikih. Theoretical basis: an unhealthy diet of children and adolescents is a wordwide problem as well as a serious problem of Slovenian society. Weight issues are present among small children in the form of obesity, whereas the majority of weight problems among adolescents are not only being overweight but also underweight. We are talking about eating disorders and hardly curable eating disorders. Parents ought to be familiar with reasons for obesity and the consequences an overweight child faces. It is vital, moreover, to enable a healthy lifestyle for parents as well as their children. The childrens’ and adolescents self-image is of great importance when adopting a healthy lifestyle. Reasearches confirm that children at the age of 5 and onwards show interest in their weight and their self-image. They usually image how their figure would look like and they follow their beliefs much they would weight. The purpose of the research was an in-depth analysis of emotional state and opinion of overweight adolescents. We examined the eating patterns and physical exercise present in daily habits of overweight adolescents. VŠZI UP Valentina Djerdji - tina.djerdji@gmail.com pred. mag. Tamara Štemberger Kolnik - tamara.stemberger@gmail.com 352 353 Mladostnik s prekomerno težo izziv za zdravstveno vzgojno delo Metodologija: Izvedena je bila kvalitativna raziskava. Podatke smo zbirali s pomočjo polstrukturiranih intervjujev. Rezultati so pokazali, da so mladostniki nezadovoljni s svojo težo, posledično pa tudi s svojo telesno podobo. Ugotovili smo, da pogosto v stresnih situacijah mladostnik posega po nezdravi hrani, ob tem se pojavlja čustvo strahu, žalosti in jeze. Methodology: a qualitative research was conducted; all the data was collected with semi-structured interviews. The results show that adolescents are dissatisfied with their body weight and consequently with their body mage. When in stressed situations, adolescents are likely to eat unhealthy, which conjures up feelings of fear, depression and anger. Ugotovitve: Ugotavljamo, da je potrebno zdravstveno-vzgojno delovanje na celotno družino, ne samo na mladostnike. Največjo pomanjkljivost pa vidimo v tem, da mladostniki poznajo veliko teorije, ne prenesejo pa je v življenje. Findings: It was established that health care education should be provided for children and parents alike. The greatest problem lies in adolescents’ theoretical knowledge of healthy eating habits, however they do not put it in practice. Ključne besede: prehrana mladostnika, debelost, motnje hranjenja pri mladostniku, samopodoba mladostnika, zdravstvena vzgoja Key words: adolescent nutrition, obesity, eating disorders in adolescence, self-image in adolescence, health care education IZHODIŠČA IN CILJ Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je zdrava prehrana tisti del zdravega načina življenja, ki človeka krepi, preprečuje bolezni in vpliva na visoko delovno storilnost. Tuji in domači prehranski strokovnjaki in raziskovalci vse več časa posvečajo pomenu zdravju prijazne in uravnotežene prehrane ter zastopanosti posameznih hranilnih snovi v živilih. Znano je, da hranilne snovi in energija, ki jo dobimo s hrano, omogočajo boljše počutje, razpoloženje, pa tudi zbranost pri delu. Oblikovanje zdravih prehranskih navad je zato nujno že v zgodnjem življenjskem obdobju. Prehranske navade so odvisne od starosti, spola, poklica, kraja bivanja, tradicije in predvsem od življenjskega standarda oziroma denarja, ki ga lahko namenimo za nakup živil in prehrano (Suwa-Stanojevič, 2009) Zdravo in uravnoteženo hranjenje je temeljni pogoj za ohranjanje zdravja in dobrega počutja. Kakovost prehranjevanja močno vpliva na kakovost življenja. Tradicionalne vede o hrani poudarjajo, da energetske in fizikalne lastnosti hrane vplivajo tudi na čustveno raven. Čedalje bolj spoznavajo in se zavedajo, da ekološko neustrezno pridelana hrana ter njeno napačno pripravljanje in uživanje povzroča veliko trpljenja na svetu. Mnogo ljudi je na svetu prehranjenih, medtem ko na drugi strani sveta ljudje umirajo zaradi lakote. Namen uživanja zdrave hrane ni le podaljšati dolžino življenja in povečati življenjsko moč, temveč tudi razbremeniti um toksičnih ostankov presnove. Pomembno je doseči ravnotežje v prehranjevanju, v izbiri in pripravi živil, prilagajanju letnim časom in telesnim posebnostim (Papuga, Globočnik, 2007). Kar predstavljajo smernice zdravega prehranjevanja, ki opredeljujejo pet glavnih skupin živil, zdrav krožnik, 12 načel zdravega prehranjevanja in drugo (Polunin, 1999). Svetovna zdravstvena organizacija definira debelost oz. čezmerno težo kot abnormalno kopičenje maščob v telesu, ki predstavlja tveganje za zdravje. Debelost v medicinski stroki že nekaj časa obravnavajo kot kronično bolezen sodobnega časa, ki naj bi glede 354 Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik na naraščajočo pojavnost dobivala razsežnosti epidemije. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je leta 2005 na svetu živelo 1,6 milijarde ljudi s povišano telesno maso in več kot 400 milijonov debelih ljudi. Svetovna zdravstvena organizacija povišano telesno maso definira kot stanje z indeksom telesne mase večjim od 25 kg/m², debelost pa kot stanje z indeksom telesne mase nad 30 kg/m². Projekcije SZO kažejo, da bo leta 2015 na zemlji 2,3 milijarde ljudi s povišano telesno maso in 700 milijonov debelih ljudi. Podatke za otroke kažejo, da sta čezmerna teža in debelost pri otrocih v velikem porastu v ekonomsko razvitem svetu, vendar pomembno narašča tudi v delu preostalega sveta (Overweight and obesity, 2010), kar predstavlja vse večji svetovni problem. Vzporedno s porastom debelosti pri mladostnikih narašča pojavnost metabolnega sindroma in sladkorne bolezni tip 2, ki je sorazmerna z rastjo indeksa telesne mase (ITM). Rezultati raziskave, izvedene v Sloveniji (Avbelj, 2005), kažejo, da porazdelitev ITM v populaciji ni normalna, temveč kaže nesorazmerno večji delež višjih vrednosti indeksov telesne mase pri proučevani populaciji. Rezultati kažejo, da je v starosti 5 let 18,4 odstotkov dečkov in 20,9 odstotkov deklic čezmerno prehranjenih ter 9,0 odstotkov dečkov in 7,9 odstotkov deklic debelih. V starostni skupini 15–16 let je 17,1 odstotkov fantov in 15,4 odstotkov deklet čezmerno prehranjenih ter 6,2 odstotkov fantov in 3,8 odstotkov deklet debelih (Avbelj, 2005). Vzrokov, zakaj se družba srečuje s takšnimi problemi je več. Ti so lakota, stres, dolgčas in ugodje, ki jih povzroča hrana. Strokovnjaki ugotavljajo, da se v tej prehranjevalni »tranziciji« družbe v vseh okoljih ljudje oddaljujejo od svojih lokalnih, tradicionalnih prehrambnih navad. Zamenjali so jih z metodami množično izdelane industrijske hrane, ki ji manjka vlaknin in drugih hranilnih snovi, nujnih za zdravo delovanje telesa (WHO, 2010). Velik del problema je povezan tudi z gospodarstvom. Vnaprej pripravljena hrana, ki jo množično izdelujejo v tovarnah živilsko predelovalne industrije, postaja dosti cenejša kot sveža, doma pripravljena hrana. Skupaj z menjavo prehranskih navad so novi dosežki v tehnologiji in urbanizacija ustvarili okolje, v katerem so nastali novi vzorci dela, transporta, prehranjevanja in prostega časa. Da bi se ljudje prilagodili novim razmeram, so močno spremenili način življenja. Otroke je potrebno sedaj voziti v šolo ali pa sami uporabljajo javna prevozna sredstva. Domače naloge ali ure študija le dodajo svoj kos k še tako predolgim obdobjem sedenja. Z urbanizacijo svetovnih družb rekreacija ni več del vsakodnevnega življenja. Današnji čas, spodbuja potrošniški način življenja, pospešen tehnološki razvoj in informatizacijo, ki pa ne pripomore k zdravemu načinu življenja. Sedeči način življenja, uživanje energijsko goste hrane in sladkanih pijač ter nezadostna športna aktivnost so vzroki negativnih sprememb v telesnem razvoju prednajstnikov in najstnikov (WHO, 2010). Telesna samopodoba je terminološka oznaka za notranjo predstavo o lastnem zunanjem videzu. izvira iz jedra identitete. Ta notranji pogled oz. mentalna slika je povezana z občutji in mislimi, ki v določenih situacijah vplivajo na vedenje. Pozitivna telesna podoba lahko zviša samospoštovanje in prispeva k uspešnim medosebnim odnosom, medtem ko negativni pogled na lastno telo do take mere oslabi samozavest, da oseba ni pripravljena zapustiti varnega zavetja svojega doma, ter lahko vodi v depresijo (Kuhar, 2004). Ogden (2003) pravi, da je »telesna podoba definirana »slika v glavi, ki jo izoblikuje vsak posameznik po svoje« in se kaže kot nezadovoljstvo s svojim telesom , kot negativni odnos do telesa, s težnjo po idealu in moteno telesno predstavo. Na razvoj telesne podobe pomembno vplivajo medosebne izkušnje, kot so druženje, vrednotenje, tudi navidezno milo komentiranje videza. Osebe, ki so v otroštvu in mladosti deležne pogostih kritik in draženja zaradi videza, razvijejo bolj negativno samopodobo. Če sodobna družba ne bi tako poudarjala zunanje podobe, pripombe ne bi bile tako pogoste in ne bi imele tako negativnega, celo travmatičnega učinka na samopodobo mladostnikov. 355 Mladostnik s prekomerno težo izziv za zdravstveno vzgojno delo Edinstvene kombinacije, kot so etničnost, družbeni razred, seksualne orientacije, religije, genetika, izobrazba, družina, starost, medijske podobe in družbeni predpisi, določajo vpliv na posameznika (Kuhar, 2004). V literaturi smo zasledili izraza motnje hranjenja in motnje prehranjevanja. Motnje prehranjevanja se ločujejo od motenj hranjenja. Med motnje prehranjevanja sodijo neustrezne prehranjevalne navade, kot so neredno prehranjevanje, opuščanje obrokov, različne diete, pogosto nihanje telesne teže, uživanje le določene vrste hrane. Te motnje niso nujen znak duševne motnje. Motnje hranjenja so čustvene motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane. Motnje hranjenja predstavljajo zunanji izraz globoke duševne in čustvene vznemirjenosti ter ne-sprejemanja sebe. Oseba, ki trpi zaradi motenj hranjenja, izraža svoje čustvene težave s spremenjenim odnosom do hrane in hranjenja. Navidezni problem s hrano v globini skriva trpljenje, ki je nastalo zaradi cele vrste različnih razlogov. Hranjenje ali odklanjanje hrane postane izraz osvoboditve notranjih, bolečih in ne-prepoznanih čustev. Motnje hranjenja se lahko kažejo kot mehanizem izogibanja, ko človek vso svojo energijo osredotoči na hrano in hranjenje ter se tako izogne bolečim čustvom in problemom. Lahko predstavljajo način obvladovanja življenjskih problemov, ki se zdijo nerešljivi, ali pa gre za prizadevanje kontrolirati lastno telo in življenje v razmerah, ko prizadeti čuti, da ga kontrolirajo drugi. Motnje hranjenja pa so lahko tudi reakcija na dolgotrajno, leta trajajočo, nerazrešeno stresno situacijo (Sernec, 2010). Raziskavo smo izvedli z namenom poglobljeno pogledati v počutje mladostnika s prekomerno težo in izpostaviti problem debelosti pri mladostnikih. Cilja, ki smo si jih zastavili sta bili ugotoviti vzorec prehranjevanja in gibanja prekomerno težkih mladostnikov in ugotoviti pogled na samopodobo mladostnikov s prekomerno težo. METODE IN VZOREC Kot vodilo v raziskavi smo si zastavili raziskovalna vprašanja: Kako prekomerna teža vpliva na življenje mladostnika?, Kakšna je samopodoba prekomerno težkega mladostnika?, Kaj prekomerno težkim mladostnikom pomeni zdravo prehranjevanje? Ker je pogled na samopodobo in zdrav življenjski slog, s tem pa na samo kakovost življenja mladostnika s prekomerno težo, težko merljiva entiteta, predvsem pa, ker smo želeli raziskati poglobljen pogled na občutke prekomerno težkih posameznikov, smo se odločili za izvedbo kvalitativne raziskave. Podatke smo zbirali s pomočjo intervjujev, ki smo jih izvedli na podlagi polstrukturiranega vprašalnika. Ciljna populacija so bili prekomerno težki mladostniki. Za doseganje večje verodostojnosti raziskave smo izvedli intervju tudi s starejšo osebo, ki se s svojo težo bori že od mladosti. Vsak intervju je trajal od 30 do 45 minut. Osebe, same ženske, so bile izbrane naključno. Na začetku so intervjuvanke imele, ob snemanju intervjujev, malo zadržkov, vendar so se v času intervjuja sprostile in pogovor je potekal brez posebnosti. Ena izmed intervjuvank ni želela, da jo posnamemo, saj je bila zelo zadržana. Ob enem intervjuju je prišlo do nepričakovanega čustvenega izliva. Intervjuvanka se je počutila na koncu intervjuja, zelo slabo, saj ji je bilo zelo neprijetno govoriti o sebi in o tem kako se počuti. Intervjuji so bili posneti v mesecu novembru 2010. Pred izvedbo intervjujev smo intervjuvanke stehtali, jim izmerili obseg pasu ter višino. Tako smo lahko določili indeks telesne mase. Izvedli smo štiri intervjuje, vse intervjuvanke so bile ženske, vse so imele vsaj en kazalnik prekomerne teže ali indeks telesne mase 25 in več ali pa obseg pasu nad 80 centimetrov. Po podatkih CINDI Slovenija (CINDI, 2011) je za določitev ogroženosti za nastanek srčno žilnih bolezni z debelostjo povezan poleg ITM tudi obseg pasu. Intervjuje smo označili glede na enoto intervjuja, po vrstnem redu izvedbe intervjujev: mladostnik – M1, M2, M3 in odrasla 356 Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik oseba – O1. V nadaljevanju smo izvedli kodifikacijo intervjujev. Kode smo uredili v štiri kategorij: vzorec prehranjevanja, prosti čas in telesna aktivnost, čustveno odzivanje na hrano, kompulzivno prenajedanje, samopodoba mladostnikov in njihovo počutje. REZULTATI IN RAZPRAVA V nadaljevanju predstavljamo kategorije. Prehranjevalne navade V raziskavi (Gregorič, 2010) »Odnos otrok in mladostnikov do prehrane« so ugotovili, da otroci in mladostniki relativno dobro poznajo nasvete za zdravo prehranjevanje; med njimi so omenjali zlasti mešano in pestro prehrano, uživanje manj mastnih jedi in živil, rednih obrokov, sadja in zelenjave in vitaminov. Zelo dobro poznajo tudi koristi zdravega prehranjevanja. Velika večina pa ima ohlapno ali površno znanje o prehrani, saj poznajo le splošna priporočila. Otroci in mladostniki menijo, da se za določeno hrano odločijo na podlagi njenega okusa, videza, vonja in barve (Gregorič, 2010). Gillis et al (2010) ugotavljajo, da imajo tudi šolski zavodi vpliv na prehranjevanje otrok in mladostnikov. Dokazali so, da si mladostniki izoblikujejo prehranjevalne navade v zgodnjem otroštvu, te pa se nadgradijo v šolskih ustanovah (Gillis et al, 2010). Avstrijska raziskava (2000), predstavlja mnenja, o izredno velikem vplivu staršev na prehranjevanje otrok. Pravijo tudi, da je debelost zdravstveni problem, ki ga je potrebno reševati. Promocije zdravega načina življenja niso dovolj, dobro bi bilo narediti delavnice, priporočila za zdrav način življenja pa udejanjiti. To pomeni, da znajo vključiti teoretično znanje v svoje življenje (Zwiauer,2000). Po priporočilih naj bi mladostniki zaužili do 5 obrokov na dan, ki naj bi bili pravilno razporejeni. Ugotovili smo, da izmed naših intervjuvank, dve ne zajtrkujeta. Drugi dve intervjuvanki pa ne moreta začeti dneva brez zajtrka. Ugotovili smo tudi, da ko pridejo iz šole, imajo takoj kosilo. Ko pojedo, gredo takoj naredit naloge oz. za računalnik. Takole navajajo: »Nikoli ne jem zjutraj preden grem v šolo.« in nadaljuje »Ko pridem domov, imam kosilo, se najem in grem malo za računalnik.«(M1) in »Preden grem od doma, spijem čokoladno mleko.« in nadaljuje »Ko pridem domov, imam kosilo, nato grem malo za računalnik, potem naredim naloge«(M2). Intervjuvanka, ki ne more brez zajtrka, navaja: »Ko se zbudim, si pripravim nekaj toplega za jesti, po navadi kakšne ovsene kosmiče, pa toplo mleko« nadaljuje »Ko pridem domov, je kosilo, pojem in potem grem še malo za šolo pogledat, naloge, al pa če se mam kej za učit«(M3). Intervjuvanka, ki je diabetik, ni bila navajena jesti zajtrka, zdaj pa pravi: »Začela sem jesti zjutraj, ovsene kosmiče z mlekom ali pa z jogurtom, pred tem pa nisem nikoli zajtrkovala«(O1). Med obroki imajo zelo rade prigrizke. Nato sledi večerja, pred televizijo, ko se jim konča dan. Takole pripovedujejo: »Pridem domov, se najem in po navadi grem pred televizijo. Potem se grem stuširat pa spet za računalnik in spat.« (M1) in »Potem grem pogledat kakšen film, potem je večerja. Se grem pripravit za spanje in še malo za računalnik in spat.«(M3) ter »Naredim še kaj za šolo, malo sem na računalniku in nato pod tuš. Ko se stuširam, imam večerjo, pojem in grem po navadi pred televizijo. Nato grem spat«(M2) Ugotovili smo, da so intervjuvanke seznanjene z zdravo prehrano, le da se tega bolj malo držijo. Zdrava prehrana za njih pomeni: »Zdrava prehrana je za mene sadje in zelenjava, nekaj, kar vsebuje vitamine in minerale, ker 357 Mladostnik s prekomerno težo izziv za zdravstveno vzgojno delo to rabi telo. Tudi ogljikovi hidrati so pomembn, in sam to preveč redi, npr. kruh. «(M1) in »Za mene je zdrava prehrana sadje in zelenjava, potem so ogjikovi hidrati, ampak ne veliko, ker redijo. Zelo veliko se tudi v šoli zdej govori o zdravi prehrani. Kar naprej o tem. « (M2), ter »Ja, zdrava prehrana je to, da ti zaužiješ dovolj vitaminov in mineralov. Veliko zelenjave in sadja, pa tudi kakšne beljakovine, pa tudi ogljikove hidrate«(M3) Intervjuvanke navajao zelo dober občutek, ko se pri hrani pregrešijo. Rade posegajo po sladkarijah, oreščkih, nezdravi prehrani. Tako pravi o svoji najljubši hrani: »Obožujem pire krompir, špinačo pa meso. Mmmmm, ko sestra naredi špinačo, da velik mleka, pa tako kremasto je. Njami.«(M2) in »Pomfri, mmmmm, tako dolgo ga nisem jedla, nageci, pica, pa burek, palačinke z nutelo, njami »(M1). »Najraje pa pijem kokakolo (smeh), cedevito, sok ali pa vode z okusi.«(M1) in »Nisem ena izmed tistih, ki pije vodo po jedi, po navadi spijem sok, vodo z okusi, če je seveda doma, če ne pa tudi potem vod« (M2). Za otroke je priporočen omejen vnos sladkanih pijač in sokov, le-te naj zamenjajo z vodo ali sveže stisnjenim pomarančnim sokom le za zajtrk. Ključni dejavniki za razvoj debelosti med mladostniki so, da se ne držijo priporočil za zdravo prehranjevanje (36). Sprememba načina prehranjevanja ne vključuje samo posameznika s prekomerno težo, ampak tudi njegovo družinsko okolje (37). Doug Vinsel (39) meni, da morajo biti v proces spreminjanja vključeni vsi družinski člani, da le tako lahko pozabijo na svoje stare družinske razvade in tako vpeljejo nove navade v družinsko življenje. Telesna aktivnost V raziskavi (Drev, 2010) »Odnos mladostnikov do gibanja« so ugotovili, da otroci in mladostniki dobro poznajo korist gibanja, prav tako so kar dobro seznanjeni s priporočili, koliko se je treba gibati. Vendar vedenje in znanje o priporočilih in koristih ni dovolj. Poleg otrokovih predispozicij je pomembno tudi njegovo veselje do gibanja, predvsem občutek, da je sposoben izvajati določene gibe ali vaje. Velik vpliv imajo na gibanje starši. Le-ti dajejo večinoma prednost šoli in učenju, ne pa gibanju. Intervjuvanke o telesni aktivnosti pravijo takole: »Po navadi sem veliko zunaj, igram košarko ali pa nogomet. Športno vzgojo imamo 2-krat na teden, pa se mi ne zdi dost. Všeč mi je ko tečemo in se razgibamo, a se mi zdi premalo, da se samo 2-krat na teden gibaš. Ne ukvarjam se z nobeno aktivnostjo več. Trenirala sem nogomet, pa sem nehala, ker mi je šlo vse na živce. Vedno sem bila najslabša, odbor me ni izbral, da bi šla na priprave, nisem bila dovolj dobra in sem zato nehala«(M1) in »Ja, ukvarjam se s plesom, 1-krat na teden, eno uro in pol, drugače pa itak vsak dan eno uro hodim peš do železniške pa potem še nazaj, tako da se mi zdi dosti, kar se ukvarjam z aktivnostjo. Je to tudi kr neki, a ne veliko. Se mi zdi, da je to v redu, 1- 1,5 gibanja na dan. Tudi boljši občutek je. Prej, ko smo živeli še v Ravnah, sem imela 5 min do postaje, zdaj pa vidim, da zjutri tudi veliko več energije dobim ko grem peš, se med potjo prebudim ko je kr hladno. Potem nazaj se mi glih ne da najbolj hodit, ampak potrpim, pa pridem vseeno domov. Po mojem, če ne bi šla peš nazaj, potem tudi ne bi imela zagona za učenje. Manj bi se učila. Ne bi imela takšne energije«(M3), ter »Začela sem se ukvarjati s plesom, že en mesec. Hip-hop oz. so vse zvrsti glasbe. Imamo 3-krat na teden, po navadi po 2 uri. Kar se mi zdi, da je dosti. Po navadi, ko gremo ven s prijateljicami, gremo na otroško igrišče, tam posedimo in se malo pogovarjamo, ali pa preprosto gremo na sprehod, nič kaj veliko.«(M2) Odrasla intervjuvanka pa pravi: »Ja. Ukvarjam se s fitnesom. Sedaj sem se preselila, sem si vse aparature dala v sobo. Ta teden še imam izpite, z naslednjim ponedeljkom pa začnem s telovadbo redno. Trebušnjaki, sklece in steper. 30-45 min na dan, zvečer ali pa zjutraj, ko imam čas, ampak ne vsak dan. Decembra začnem pa 358 Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik še na aerobiko hodit, 2-krat na teden. Nekaj za sebe, da se malo razbremenim, zaradi hrbtenice, zdravja na splošno.«(O1) Zanimivo je, da pri vseh intervjuvankah opazimo, da so se z aktivnostjo začele ukvarjati v zadnjem času, ali da jih je prisilil način življenja. Zasledimo celo govor o prihodnjiku, kar je značilno za obljube, ki si jih ljudje dajejo, jih pa redko izpolnimo. Nobena ni navajala, da z veseljem skrbi za svojo kondicijo in zdrav življenjski slog. Pri vseh je začutiti zadržanost do aktivnega načina življenja. Čustveno odzivanje na hrano, kompulzivno prenajedanje Otroci ali mladostniki se velikokrat odločijo za diete, da bi shujšali. Iz jedilnika izločijo vso hrano, ki naj bi redila. Tako pripravijo telo do stradanja, s tem želijo spremeniti postavo ali telesno težo kot rezultat negativne energijske postave. Tak način nižanja telesne teže v večini primerov privede posledično do motenj prehranjevanja, ki vodijo v motnje hranjenja, kot so kompulzivno prenajedanje, anoreksija nervoza in bulimija nervoza (Butryn, Wadenn, 2005). Gre za prisilno vedenje, ker človek ponavlja nekaj, česar sicer ne želi, ampak se temu ne more upreti. Za kompulzivno prenajedanje je značilno bolj ali manj pogosto prenajedanje, lahko celo do fizične slabosti. Oseba se lahko prenajeda po malo čez cel dan ali pa v ekscesnih epizodah(Ogris, 2000). Ugotovili smo, da se kompulzivno prenajedanje pojavlja pri vseh štirih intervjuvankah, vendar pri vsaki drugače. Velikokrat se pojavlja ob čustveno bolj izrazitih reakcijah. Izpostavila bom štiri najpomembnejše. Prva je zaradi stresa, ki ga povzroča šola oz. kontrolne naloge, ali pa zaradi dela. Takrat dobijo povečano potrebo po hrani oz. sladkem, da se lahko pomirijo in sprostijo. Takole navajajo občutke: »Najhujše je takrat, ko imamo kontrolne naloge, sem zelo živčna in roke se mi potijo« nadaljuje » zato grem vedno en dan prej v trgovino in si kupim nekaj sladkega, da lahko pojem« (M2) in »Vedno, ko se učim, moram imeti nekaj sladkega zraven, da lahko pojem, pa naj so to: čokolade, bonboni, banane oz. sadje kakršnokoli, vedno imam to zraven« (M3). Drugo čustvo, ki bi ga izpostavili, je žalost, ki se prekriva z jezo. Vsak posameznik se drugače odziva na čustvene reakcije, vendar se te med seboj prepletajo. Kadar so jezni ali žalostni se velikokrat zatečejo k hrani, ker s tem zatrejo občutke. Navajajo: »Ko sem žalostna, pojem največ čokolade, takoj sem bolj vesela.«(M2) in »Ko sem jezna, grem večkrat jest, po navadi si vzamem kakšne krekerje, karkoli samo da je slano« nadaljuje » če ne najdem ničesar, sem zelo jezna in takrat tudi stresam jezo na drugega, čeprav vem, da ni ničesar kriv ampak si ne morem pomagati.« (M1) ter ravno obratno »Ko sem ponavadi jezna ne jem ničesar, takrat grem v sobo in se zaprem.« (M3). Naj omenimo še neprijetne občutke ob prekomernem hranjenju: »Ko se preveč najem, me trebuh boli, mi je slabo, ni lep občutek. Čutim, da sem preveč jedla. Potem po navadi počakam, da se hrana uleže, grem sedet ali ležat. Včasih pa spijem kozarec vode in mi je boljše. Če ne, se uležem pred televizijo ali pa grem spat.« (M1) in » Počutim se zelo napihnjeno, slabo mi je, ne morem se premikati. Grozno se počutim, morem se iti takoj uleči za nekaj časa, ker ne morem nič.«(M2) ter »Občutim, da imam poln trebuh oz. prepoln, čisto brez energije, še otežkočeno dihanje se mi zdi, da je, ko se preveč najem. Potem je zadnje, kar naredim, da grem pred televizijo in se uležem, pa počakam, da se hrana uleže, ker drugega enostavno ne moreš početi«.(M3) Odrasla intervjuvanka navaja svoje občutke tako: »Ko pa preveč jem, se zredim, se počutim brez energije, zaspana sem, nič se mi ne da. Nisem ona ta prava, ne paše mi nič.« (O1) med odgovori ni bistvene razlike, vse izražajo svoje občutke podobno. Raziskovalci poudarjajo, da se kompulzivno prenajedanje pojavlja pri otrocih, ki so stari 8 let in več. Ugotovitve, da je omejitev povezana z višjim indeksom telesne mase skozi obdobja, podpira teorijo, da so omejitve s hrano opozorilo in ne dejavnik tveganja za 359 Mladostnik s prekomerno težo izziv za zdravstveno vzgojno delo Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik debelost v mladosti. Prekomerno težki otroci se odrekajo hrani, da bi ohranili svojo telesno težo, vendar jim to večkrat spodleti. Manjka jim volje in samomotivacije. Raziskovalci navajajo, da se tega otroci niso naučili iz medijev ali da to počnejo zaradi mode. Ta vzorec predstavlja splošno populacijo otrok z visokim tveganjem za debelost v odrasli dobi (Tanofsky-Kraff et al, 2009). Na Norveškem so naredili raziskavo (Zachrisson et al, 2008), da bi ugotovili, kako vplivajo časovni trendi na motnje hranjenja. Raziskovali so časovne trende in pojavnost motenj hranjenja med letoma 1991 in 2005. Ugotovili so, da se je pojavnost debelosti podvojila za kar 50 odstotkov od leta 1991. Pojavnost motenj hranjenja pa se je zvišala za nekaj odstotkov, kar ni primerljivo s pojavnostjo debelosti. Bulimija nervoza se je zvišala za 2 odstotka od leta 1991, tako da je bilo leta 2005 registriranih 4 odstotke ljudi z diagnozo bulimijo nervozo. To pomeni, da časovni trendi nimajo velikega vpliva na motnje hranjenja, saj se lahko razvijejo tudi pri normalno težkih mladostnicah. Dejavniki so med seboj tesno povezani in prepleteni, ni pa nujno, da imajo predispozicijo za motnje hranjenja. Glede na časovno obdobje se zvišujejo motnje prehranjevanja, ki pa niso nujne, da se razvijejo v motnje hranjenja. in so se zato zatekli k nezdravi prehrani – sladkarijam, po mojem mnenju, so zato tako debeli. Potem verjetno želijo shujšati in se odrekajo hrani, ampak ne za dolgo. Ko ne morejo več, se zopet prenajejo in je vse potem še hujše, ker si ne morejo pomagati. Mislim, da je to nek začaran krog.«(M2) ter »Mislim, da morajo spremeniti prehrano. Nekateri se pa res bolj malo gibajo, pa večinoma sladkarije jedo, kar pa se mi zdi, da ni prav. Vsaj tisto zdravo prehrano, pa pol ure gibanja na dan bi pa lahko vsak naredil za sebe. Ja, nekateri imajo zaradi kakšne bolezni te težave, drugi pa verjetno zaradi tega, ker se nič ne gibajo, pa preveč jedo nezdravo hrano.«(M3). Tudi do svoje prekomerne teže imajo intervjuvanke negativen pogled. Zelo slabo se počutijo, ko jih ljudje gledajo z drugimi očmi in jih na nek način zaničujejo. To jim zmanjšuje samozavest, padejo lahko tudi v depresijo, se izolirajo in oddaljijo od družbe. Takole navajajo: »Vsi jih zmerjajo, da so debeli, ker hodijo v Mc Donald´s, ne moreš biti debel samo zato, ker hodiš v Mc Donald´s.«(M1) in »Ker jih potem vsi zmerjajo, se nočejo družiti z njimi. Jaz pa tega ne razumem«(M2). Zanimivo je opisala občutek starejša intervjuvanka: »Včasih si bil kužen. Ljudje se te kar izogibajo in ni dober občutek. Slabo sem se počutila.«(O1) Samopodoba mladostnikov in njihovo počutje ZAKLJUČEK Otroci že v zgodnji starosti začnejo primerjati svoje telo s telesom vrstnikov. Znanstveniki so ugotovili, da se ta proces začne že od 5 leta starosti naprej. Enačijo se s prijatelji in v glavi si ustvarijo svojo sliko, kako naj bi izgledali. Otroci imajo svoje starše za idole, hočejo jim biti podobni, zato jih imajo za vzgled. Starši, ki so nezadovoljni, bodo ta vzorec prenesli tudi na otroke. Torej imajo pri oblikovanju telesne podobe mladostnika velik vpliv starši, seveda pa tudi okolje (Cave, 2009). Ugotovili smo, da imajo intervjuvane mladostnice zelo nizko samopodobo, saj vse navajajo, da bi rade bile podobne drugim, predvsem svojim prijateljem. Navajajo: »Celo svoje življenje bi spremenila, celo sebe. Rada bi bila podobna drugim, ker sem debela.« (M1) in »Vem, da nisem zelo debela, ampak sama sebi nisem všeč in me moti moj trebuh. Na živce mi gre, najraje bi ga izrezala, če bi lahko. Ker ko vidim druge si sama potem sploh nisem všeč. Pa sej ne, da bi se spremenila zaradi drugih, ampak ni mi vseeno.«(M2) V adolescenci so mladostniki, zaradi vseh sprememb na telesu, zelo občutljivi na določene komentarje glede telesa in videza. To je tudi čas, ko so nekateri mladostniki pod velikim vplivom in pritiskom s strani medijev in podobe vitkosti, ki jo predstavljajo mediji (Seidenfeld-Kaplan et al, 2004). V Avstraliji (Gibson et al, 2008) je bila narejena študija, v kateri so dokazali, da mladostniki z višjim indeksom telesne mase kažejo očitne znake depresije, nezadovoljstvo s samopodobo, nizkim samospoštovanjem, slabšo kvaliteto življenja, slabše socialne stike, vedenjske motnje in motnje hranjenja. Pri prekomerno težkih otrocih so se pojavljali tudi simptomi nizkega samospoštovanja, samopodobe in motnje hranjenja. Preobremenjeni so z izgledom, njihovo postavo in telesno težo, kar pa nekako vodi v zatekanje k hrani. Bannon, Hunter-Reel et al (2009) so ugotovili, da je stigma »debelosti« zelo močna, saj opomni, kako močan vpliv ima družba na sprejemanje ljudi. To pomeni, da so ljudje s prekomerno težo na nek način stigmatizirani, kot bi bila to kužna bolezen, ki se je ne da ozdraviti. Ugotovili so tudi, da je samopodoba deblih ljudi zelo nizka, saj se jim zdi, da niso privlačni. Krivijo sami sebe, ker nimajo nadzora nad svojim telesom in prehranjevanjem (Bannon, Hunter-Reel et al, 2009). Kakšen pogled imajo intervjuvanke na prekomerno težke oziroma debele ljudi: »Bogi so, ker se nekateri težko gibljejo, komaj govorijo, še bolj se redijo, ko so doma.«(M1) in »Saj se mi smilijo prekomerno težki otroci, ker so tako debeli. Ampak se mi zdi, da so našli uteho v hrani, namesto v prijateljih, in to je narobe. Verjetno sami sebi niso bili všeč, nihče jih ni hotel poslušati Mladostniki vse več uporabljajo hrano kot nekakšno tolažbo, bodisi da umirijo svoja čustva ali potrebe. Tako smo dobili mladostnikov pogled in njegovo počutje, ki se kaže na odnos preko hrane. Način razmišljanja prevzemajo predvsem od svojih vrstnikov in okolja, v katerem živijo. Nezadovoljstvo s svojo podobo kažejo zelo izrazito. Želijo spreminjati določene stvari, ker se ne počutijo dobro v svojem telesu, vendar jim primanjkuje motivacije. Na nek način se bojijo spremembe, kaj jim bo to prineslo. Potrebujejo zelo veliko spodbude, podpore od družine, da lahko naredijo korak naprej in spremenijo svoje prehranjevalne navade. Res je, da je to dolgotrajen proces, vendar je to edini način za spremembo življenjskega sloga. S tem se vrne veliko več energije, zgradi se pozitivna telesna podoba in na koncu tudi zadovoljstvo s samim seboj, kar pa je neprecenljivo. Motnje hranjenja se lahko razvijejo zelo hitro, je samo vprašanje časa-kdaj. Mladostnike je potrebno poslušati in vzpostaviti zaupanje v komunikaciji. Le tako lahko medicinska sestra in zdravnik ugotovita, ali gre pri mladostniku za motnje hranjenja ali motnje prehranjevanja. S tem se izognemo posledicam. Že v šolskem obdobju so pomembni izobraževanje in vzgoja za zdravo prehrano ter ponudba ustrezne prehrane. Učenje zdravega prehranjevanja preko družine, izobraževalnih in zdravstvenih institucij ter korektnega predstavljanja in oglaševanja v medijih, naj postane vseživljenjsko učenje. Pri tem je pomemben multisektorski in multidisciplinaren pristop. Pomembno je zdravstveno vzgojno izobraževanje družin, kako naj otrokom ponudijo pravilno hrano in prehranjevalni režim. Starši naj bi se z otroki ukvarjali in poslušali njihove potrebe, jih spodbujali in sami sprejeli nov način zdravega prehranjevanja. Tukaj nastopimo medicinske sestre s pogovorom in svetovanjem, kako spremeniti način nezdravega prehranjevanja, kako vključiti celotno družino v dejavnosti, ki bodo koristile družini. Ugotavljamo, da je potrebno zdravstveno-vzgojno delovanje na celotno družino, ne samo mladostnikov. Največjo pomanjkljivost pa vidimo v tem, da mladostniki poznajo veliko teorije, ne prenesejo pa je v življenje. Pomemben dejavnik, ki ga je potrebno upoštevati v procesu zdravljenja debelosti je krepitev samozavesti. Udeležencu je potrebno pomagati, da se nauči sprejemati samega sebe takšnega kot je, da najde moč pri spreminjanju nezdravih življenjskih navad v bolj zdrave. Ljudem naj postane skrb za zdravje užitek in ne obremenitev, kar vodi v krepitev samozavesti. 360 361 Mladostnik s prekomerno težo izziv za zdravstveno vzgojno delo LITERATURA 1. Avbelj M, Saje-Hribar N, Seher-Zupančič M et al. Prevalenca čezmerne prehranjenosti in debelosti med pet let starimi otroki in 15 oz. 16 let starimi mladostnicami in mladostniki v Sloveniji. Zdrav Vestn. 2005; 74: 753-759. 2. Bannon LK, Hunter-Reel D, Wilson G T, Karlin A R. The effects of causal beliefs and binge eating on the stigmatization of obesity. Int J Eat Disord 2009; 42(2): 118-124. 3. Butryn L M, Wadden AT. Treatment of overweight in children and adolescent: does dieting increase the risk of eating disorders?. Int J Eat Disord 2005; 37(4): 285-293. 4. Cave E K.Youth in mind. Influences of disordered eating in prebuscent children. J Psycho Nurs 2009; 47(2): 21-24. 5. Drev A. Odnos otrok in mladostnikov do gibanja: izsledki fokusnih skupin. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2010. 6. Gibson Y L, Byrne M S, Blair E, Davis A E, Jacoby P, Zubrick R. S. Clustering of psychosocial symptoms in overweight children. Austral New Zea J Psychi 2008; 42: 118-125. 7. Gillis B, Mobley C, Stadler D D et al. Rationale, design and methods of the healthy study nutrition intervention component. Inter J Obesity 2009; 33: S29S36. 8. Gregorič M. Odnos otrok in mladostnikov do prehrane: izsledki fokusnih skupin. Ljubljana, 2010. Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik 14. Papuga P, Globočnik P P. Naša prehrana odsev nas samih: vodnik do zdrave prehrane in uravnotežene prehrane. Komenda: Daofa, 2007. 15. Polunin M. Zdravilna hrana. In: Kaj se skriva v hrani. Ljubljana: Domus, 1999: 6-20. 16. Seidenfeld-Kaplan EM, Sosin EMD, Rickert VI. Nutrition and eating disorders in adolescents. Mou Sinai J Medic 2004; 71(3): 155-161. 17. Sernec K. Sodobni vidiki in načini zdravljenja motenj hranjenja. Farm Vest 2010; 61(2): 106-109. 18. Suwa-Stanojević M. Prehrana in zdravje: učbenik za 1. letnik. Ljubljana: Zavod IRC, 2009. 19. Tanofsky-Kraff M, Yanovski ZS, Schvey AN, Olsen HC, Gustafson J, Yanovski AJ. A prospective study of loss of control eating for body weight gain in children at high risk for adult obesity. Int J Eat Disord 2009; 42(1): 26-30. 20. Vinsel D. Shedding old habitsto create new future: Interactive program targets childhood obesity by teaching healthy lifestyle choices. Healthcare executive 2010; May/June: 70-72. 21. World Health Organization. What are the causes?. Dostopno na: http://www. who.int/dietphysicalactivity/childhood_why/en/index.html. <30.12.2010>. 22. Zachrisson D H, Vedul-Kjelsas E, Gunnar Gotestam K., Mykletum A. Time trends in obesity and eating disorders. Int J Eat Disord 2008; 41(8): 673-680. 23. Zwiauer M F K. Prevention and treatment of everweight and obesity in children and adolescents. Eur J Pediatr 2000; 159: Suppl 1: S56-S68. 9. Kuhar M. V imenu lepote: družbena konstrukcija telesne samopodobe. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2004: 84-120. 10. CINDI Slovenija. Obseg pasu. Dostopno na: http://cindi-slovenija.net/index.ph p?Itemid=113&id=192&option=com_content&task=view. <3.1.2011>. 11. Overweight and obesity. Dostopno na: www.who.int/mediacentre/factsheets/ fs311/en/index.html. <30.12.2010>. 12. Ogden J. The psychology of eating: from healthy to disordered behavior. In: eating disorders, 1st ed.: Australia: Blackwell publishing, 2003: 179-218. 13. Ogris A. Motnje prehranjevanja-kompulzivno (prisilno) prenajedanje. Psihološka obzorja. Društvo psihologov Slovenije, 2000; 9(3): 25-44. 362 363 Alenka Terbovc, Andrej Fink Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva Medical dispatch service decision model Alenka Terbovc, Andrej Fink POVZETEK ABSTRACT Teoretična izhodišča: V slovenskem prostoru še ni bila izvedena raziskava, ki bi ugotavljala stanje glede uporabe modelov odločanja v dispečerski službi zdravstva. Background: There is no such a survey, which would represent the usage of decision making models in Emergency Medical System in Slovenia. Cilj: Cilj raziskave je bil ugotoviti ali se v Prehospitalnih enotah nujne medicinske pomoči oz. v dispečerski službi zdravstva, uporabljajo modeli odločanja. Aim: The objective of study was to find out if decisions making models for dispatch were being used in the Prehospital Emergency Medical System in Slovenia, in which form they were being used and for which medical conditions. Also the objective of study was to find out the advantages of use the decision making models. Metoda: Uporabljena je bila metoda anketiranja. Med zdravstvene delavce v Prehospitalnih enotah Kranj, Ljubljana, Celje in Maribor je bilo razdeljenih 80 vprašalnikov. Vrnjenih je bilo 63, kar predstavlja 78,7 % realizacijo vzorca. Za statistično obdelavo podatkov smo uporabili SPSS 15.0. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da se modeli odločanja uporabljajo v 60 % raziskovanih enot nujne medicinske pomoči. Modele odločanja v celoti uporabljajo v Ljubljani (35,0 %) in Mariboru (16,0 %) in občasno za določena stanja Celju (19,0%), medtem ko jih v Kranju sploh ne uporabljajo (30,0 %). Raziskava je pokazala, da uporaba modelov prinaša veliko prednost. Razprava: Rezultati raziskave so pokazali, da se stanje na področju zdravstvenega VŠZNJ Alenka Terbovc - alenka.terbovc77@gmail.com pred. mag. Andrej Fink - afink@vsznj-je.si 364 Methods: The method of survey via a questionnaire was used. 80 questionnaires were given out to health workers in the following Prehospital units: Kranj, Ljubljana, Celje and Maribor. 63 questionnaires were returned, which represents a 78,7% sample realization. For the statistical analysis the SPSS 15.0 (Statistical Package for the Social Sciences)was used. Results: The results of the study show that decision making models are being used in 60% in the four prehospital units. The decision making models are being used in all cases in Ljubljana (35,0%) and Maribor (16,0%) and in only some cases in Celje (19,0%), while in Kranj thea are not used at all (30,0%). The study also shows that the dispečerstva izboljšuje. Anketirani se v večini primerov strinjajo, da je smiselna uporaba modelov/algoritmov za vsa bolezenska stanja in za vse dispečerske dogodke, kakor tudi za obravnavo naročil za reševalne prevoze. Poleg tega prevladuje poenotenje mnenj tistih zdravstvenih dispečerjev, ki modele/algoritme odločanja pri svojem delu uporabljajo, da le-ti prinašajo zdravstvenim dispečerjem veliko prednosti. Zaključek: Raziskava izvedena na štirih največjih prehospitalnih enotah nujne medicinske pomoči v Sloveniji ugotavlja, da se modeli odločanja uporabljajo v praksi, kar prinaša vrsto praktičnih prednosti. Istočasno se postavlja vprašanje kakšno je pravzaprav stanje v dispečerski službi zdravstva drugod po Sloveniji, kar je lahko dobra iztočnica za nadaljnje raziskave, ki bi ugotovile celotno sliko stanja dispečerske službe zdravstva v Sloveniji. Ključne besede: zdravstveni dispečer, dispečerstvo, modeli odločanja, algoritmi, nujna medicinska pomoč. use of decision making models has a lot of advantages. Discussion: Three out of four prehospital units included in the survey used a decision making model. This shows that medical dispatching is improving. Those interviewed in most cases agreed that the use of decision making models/algorithms is viable, makes sense, is consistent and is safe for all medical conditions when deciding to dispatch ambulance transport. Most encouraging is also the fact that medical dispatchers using decision making models/algorithms are unanimous in that these represent many advantages for their work. Coclusion: Study included four bigest prehospital units in Slovenia. The study shows that decision making models are being used and that the use has a lot of advantages. At the same time appears the question of usage the decision making models in other units in Slovenia. That could be also an objective for further study, which results would represent the actual state of Emergency Medical System in Slovenia. Key words: medical dispatcher, medical dispatching, dispatching, decision making models, decision algorithms, emergency medical service, emergency operations room. UVOD Odločanje je kompleksen proces, ki vključuje procese kritičnega razmišljanja, reševanja problemov in ustvarjalnosti. Težko je opredeliti, da gre pri odločanju samo na cilj usmerjeno dejavnost, ampak je tudi proces iskanja ciljev (Bohinc, Gradišar, 2003). Najpreprostejša in zelo splošna opredelitev modela odločitve je, da odločitev pomeni izbiro med možnostmi (Tavčar, 2006). Dispečerska služba zdravstva in s tem tudi zdravstveni dispečer imata v sistemu nujne medicinske pomoči bistveno vlogo. Zdravstveni dispečer je prvi, s katerim pride življenjsko ogrožen bolnik neposredno ali posredno v stik oziroma mu zdravstveni dispečer preko navodil klicateljem za nudenje prve pomoči preko telefona tudi prvi nudi nujno medicinsko pomoč (Fink, 2001). Modeli odločanja vsebujejo algoritme ali smernice, ki pomagajo dispečerju v zdravstve do sprejetja odločitve na podlagi ugotovljenih simptomov in vrst dogodka (npr. nezavest) in ne na podlagi postavljanja diagnoz preko telefona (Clawson, 1989). Modeli odločanja z uporabo algoritmov pomagajo dispečerju v zdravstvu do sprejetja hitre dispečerske 365 Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva odločitve, od katerih je pogosto odvisna uspešnost intervencije ekipe nujne medicinske pomoči na terenu (Mohor, 2005). Nolan et al., (2010) poudarjajo, da mora biti zdravstveni dispečer usposobljen za pridobivanje informacij s spraševanjem kličočih po točno določenem protokolu oz. algoritmu. Cilj raziskave je bil ugotoviti prisotnost modelov odločanja v dispečerski službi zdravstva, kakšne so prednosti modelov odločanja ter za katera bolezenska stanja je uporaba modelov/algoritmov smiselna. METODE Metode in tehnike zbiranja podatkov Za raziskavo smo uporabili metodo anketiranja. Raziskava je potekala od 04. 10. 2010 do 22. 10. 2010. Anketne vprašalnike smo skupaj s spremnim listom poslali v Prehospitalne enote nujne medicinske pomoči Kranj, Ljubljana, Celje in Maribor. Anketne vprašalnike smo poslali vodjem reševalnih postaj, kateri so anketne vprašalnike razdelili med tiste zdravstvene delavce, ki opravljajo delo zdravstvenega dispečerja. Respondentom je bila zagotovljena anonimnost. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani in sintetizirani primarni in sekundarni viri. Primarni viri so bili pridobljeni z anketnim vprašalnikom in analizirani s pomočjo programa SPSS, verzija 15.0. sekundarni viri so bili zbrani s pomočjo strokovne literature in interneta (baze CINAHL in COBISS). Opis instrumentarija Kot instrument smo uporabili anketni vprašalnik sestavljen iz štirih sklopov. Prvi sklop se je nanašal na demografske podatke, vseboval je pet vprašanj zaprtega tipa. Drugi sklop se je nanašal na zdravstveno dispečerstvo in je vseboval enajst vprašanj zaprtega tipa. Tretji sklop se je nanašal na prednosti/slabosti uporabe modelov/algoritmov pri dispečerskih odločitvah in je vseboval sedem vprašanj zaprtega tipa in deset trditev, ki so jih anketirani ocenili po Likertovi lestvici od 1 do 5, pri čemer je 1 pomenilo, da se s trditvijo sploh ne strinjajo, 2 je pomenilo, da se s trditvijo ne strinjajo, 3 je pomenilo, da se niti ne strinjajo niti strinjajo s trditvijo, 4 je pomenilo, da se s trditvijo strinjajo in 5 je pomenilo, da se s trditvijo popolnoma strinjajo. Četrti sklop se je nanašal na uporabo modelov/algoritmov v praksi in je vseboval šest trditev, ki so jih anketirani ocenili po Likertovi lestvici od 1 do 5. Za sklop devetih trditev o prednosti dispečerskih modelov in šestih trditev o uporabi dispečerskih modelov smo izračunali zanesljivost pridobljenih podatkov. Za prvi sklop trditev je Cronbach alfa znašal 0,91, za drugi sklop trditev 0,74, kar predstavlja sprejemljivo stopnjo zanesljivosti instumentarija (Nunnally, Bernstein, 1994). Drugi del preverjanja zanesljivosti je bil izveden na podlagi ponavljalne trditve v prvem sklopu devetih trdite. Zadnja ali deseta trditev se je namenoma ponovila. Za preverjanje skladnosti obeh trditev (izvorne in ponovitvene) smo uporabili test Kappa. Katerega vrednost je znašala 0,64. Vrednost Kappa je presegla prag 0,6, ki predstavlja zadovoljivo stopnjo skladnosti med meritvama (Altman, 1991). 366 Alenka Terbovc, Andrej Fink Opis vzorca Uporabili smo nenaključni priročni vzorec. Za vzorec smo izbrali vse zdravstvene delavce, ki v prehospitalnih enotah sprejmejo nujni klic. Med anketirane smo razdelili 80 vprašalnikov, vrnjenih je bilo 63 vprašalnikov, kar predstavlja 78,7-odstotno realizacijo vzorca. V raziskavi je sodelovalo 76,2 % moških (N = 48) in 23,8 % žensk (N = 15). Od tega jih ima 63,5 % srednješolsko izobrazbo (N = 40), 22,2 % (N = 14) ima visokošolsko strokovno izobrazbo, 11,1 % (N = 7) ima podiplomsko izobrazbo – specializacijo in 3,2 % anketiranih (N = 2) ima podiplomsko izobrazbo – strokovni ali znanstveni magisterij. Opis obdelave podatkov Vzorec je bil opisan na podlagi frekvence in odstotka za kategorične dejavnike oziroma povprečne vrednosti in standardnega odklona za numerične dejavnike. Dejavniki v povezavi z dispečerskim delom so bili predstavljeni na podlagi frekvenc in odstotkov. Ocena uporabnosti dispečerskih sistemov je bila izračunana s povprečno vrednostjo in standardnim odklonom. Izračunal se je tudi modus. Statistična analiza je bila izdelana s programom SPSS 15.0. REZULTATI Z pridobljenimi rezultati smo ugotovili, da prvi klic v nujni medicinski pomoči v 63,5 % (N = 40) prejme poklicna skupina srednja medicinska sestra/zdravstveni tehnik, sledijo diplomirane medicinske sestre/diplomirani zdravstvenik v 22,2 % (N = 14) in zdravniki 14,3 % (N = 9). V 55,6 % (N =35) anketirani opravljajo le delo zdravstvenega dispečerja, medtem ko jih 41,3 % (N = 26) opravlja še delo v ambulanti za nujno medicinsko pomoč in 3,2 % (N = 2) opravljata drugo delo. Pri izvajanju del zdravstvenega dispečerja jih 69, 8 % (N = 44) uporablja navodila za izvajanje dispečerske službe, 28,6 % (N = 18) navodil za izvajane dispečerske službe ne uporablja, 1,6% (N = 1) ne ve odgovora. Ugotovili smo tudi, da so se anketirani za naloge zdravstvenega dispečerja učili v 82,5 % (N = 52) od sodelavcev z izkušnjami, 17, 5% (N = 11) jih je znanje pridobilo od vodje reševalne postaje, v 15, 9 % primerov pa od vodje dispečerske službe (N = 10). V 7,9 % anketiranci navedejo odgovor neposredni vodja službe. Rezultati so prikazali, da v 76, 2 % (N = 48) anketiranih v službi nima predpisanega programa za usposabljanje za naloge dispečerstva, 3,2 % jih ni vedelo odgovora (N = 2), le 20,6 % anketiranih ima v službi program za usposabljanje za naloge zdravstvenega dispečerja (N = 13). Rezultati uporabe modelov/algoritmov po prehospitalnih enotah nujne medicinske pomoči pokažejo, da v prehospitalni enoti Ljubljana in Maribor pri svojem delu uporabljajo modele/algoritme odločanja v 51,0 % (N = 32), v Prehospitalni enoti Celje uporabljajo modele/algoritme odločanja v 16,0 % (N = 10), v Prehospitalni enoti Kranj pa pri svojem delu 30,0 % ne uporablja modelov/algoritmov odločanja (N = 19). Rezultati o razvoju algoritmov pa pokažejo, da 60,0 % anketiranih uporablja algoritme, ki so jih razvili sami (N = 24), 17,5 % (N = 7) uporablja algoritme, povzete iz tujine, 15,0 % (N = 6) uporablja algoritme, povzete iz slovenskega prostora, 7,5 % anketiranih ne ve odgovora (N = 3). Re- 367 Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva Alenka Terbovc, Andrej Fink zultati tistih anketiranih, ki so modele odločanja v dispečerski službi zdravstva povzeli iz tujine pokažejo, da 27,7 % anketiranih (N = 3) meni, da so algoritme povzeli iz modela Medicinsko prioritetno dispečiranje in 36,6 % anketiranih (N = 4) meni, da so algoritme povzeli iz modela Norveški indeks za nujno medicinsko pomoč, 36,6 % anketiranih (N = 4) je navedlo odgovor drugo, vendar teh odgovorov ne moremo upoštevati, ker ni opredeljeno, kateri drugi modeli odločanja to so. modelov /algoritmov za obravnavo samo določenih dogodkov (PV = 2,29). Tudi z uporabo modelov/algoritmov samo za obravnavo izrednih dogodkov (PV = 2,29) se anketiranci ne strinjajo. Z oceno uporabe algoritmov v povezavi s povečanim številom nudenja temeljnih postopkov oživljanja s strani očividcev ogroženi osebi do prihoda ekip nujne medicinske pomoči rezultati pokažejo, da 36,5 % anketiranih (N = 23) opaža povečanje števila temeljnih postopkov oživljanja s strani laikov, 12,7 % (N = 8) ne opaža povečanja števila temeljnih postopkov oživljanja s strani laikov, v 49,2 % primerov anketiranci ne vejo odgovora (N = 31), v 1,6 % primerov pa ni bilo podanega odgovora (N = 1). Z raziskavo, ki smo jo izvedli v štirih največjih prehospitalnih enotah nujne medicinske pomoči, opažamo, da vsi, ki sprejemajo nujne klice (v nadaljevanju zdravstveni dispečer), v velikem odstotku opravljajo delo srednje medicinske sestre/zdravstvenega tehnika, manjši delež je diplomiranih medicinskih sester/diplomiranih zdravstvenikov in zdravnikov, kar pa lahko povežemo z rezultati, ki prikazujejo, kdo prvi prejme nujni klic, kjer je razmerje zelo podobno. Ravno tako prevladujeta poklica skupina srednja medicinska sestra/zdravstveni tehnik, sledijo pa diplomirane medicinske sestre/diplomirani zdravstveniki in zdravniki. Tak rezultat delno sovpada z ugotovitvami Kraffta (2006), ki ugotavlja, da na področju Evropske unije nujni klic prejemajo urgentni medicinski tehniki, paramediki, urgentni zdravniki, nadzorni zdravnik. V Nemčiji pa nujni klic poleg paramedikov prejemajo tudi vodje gasilskih brigad, na Danskem pa policisti. V Ameriki nujne klice prejemajo paramediki. Z stopnjo točnosti opredelitve dispečerskega dogodka z uporabo algoritmov rezultati pokažejo, da je 4,8 % anketiranih (N = 3) mnenja, da je točnost opredelitve 50 %, 6,3 % (N = 4) jih meni, da je točnost opredelitve 60 %, za 70 % opredelitev točnosti uporabe algoritmov se je opredelilo 6,3 % anketiranih (N = 4). 7,9 % anketiranih (N = 5) je mnenja, da je opredelitev točnosti 80 %, in 4,8 % anketiranih (N = 3) meni, da je opredelitev točnosti uporabe algoritmov 90 %. V 46, 0 % anketirani niso vedeli odgovora (N = 29), 22,2 % jih je odgovorilo, da ne spremljajo točnosti opredelitve uporabe algoritmov (N = 14) in v 1,6 % ni bilo podanega odgovora (N = 1). Rezultati pokažejo, da je 55,6 % anketiranih mnenja, da je izvozni čas intervencijske ekipe z uporabo modelov/algoritmov hitrejši (N = 35), 12,7 % anketiranih se s trditvijo ne strinja (N = 8) in 31,7 % anketiranih ne ve odgovora (N = 20). V tretjem sklopu vprašalnika so anketirani na trditve odgovarjali po Likertovi lestvici od 1 do 5. Prikazani so rezultati o tem, ali modeli/algoritmi za odločitve v dispečerski službi zdravstva vsebujejo morebitne prednosti uporabe. Rezultati pokažejo, da so kličoči delno pripravljeni odgovarjati na vprašanja dispečerjev (PV = 3,60), da pa uporaba algoritma vsekakor zmanjša možnost nastanka dispečerskih napak (PV = 4,24). Večina anketiranih se strinja, da so z uporabo algoritmov vsi klici obravnavani enako (PV = 3,98) in da so dostopni časi intervencijskih ekip posledično krajši (PV = 3,89). (PV = 4,05) dokazuje, da uporaba algoritma omogoča hitrejši izvoz ekip nujne medicinske pomoči, kot to zahteva standard, kar je znotraj dveh minut. Ravno tako pa se anketirani strinjajo, da algoritmi omogočajo sekundarno dispečerstvo (PV = 4,0). Rezultati so pokazali, da zdravstveni dispečerji z uporabo algoritmov hitreje prevzamejo vodilno vlogo pri klicu (PV = 4,06), ravno tako pa je večina anketiranih mnenja (PV = 3,95), da algoritmi omogočajo ocenjevanje uspešnosti dispečerja pri vzpostavitvi vodilne vloge. Dispečerji so tudi mnenja, da uporaba modelov/algoritmov izboljša učinkovitost njihovega dela (PV = 3,98). Tudi v četrtem sklopu vprašalnika so anketirani na trditve odgovarjali po Likertovi lestvici od 1 do 5. Prikazani so rezultati, ki prikazujejo, za katera stanja je smiselna uporaba modelov odločanja v dispečerski službi zdravstva. Rezultati pokažejo, da se večina anketiranih strinja, da je smiselna uporaba modelov odločanja za vsa nujna stanja (PV = 4,29). (PV = 3,32) nakazuje na deljeno mnenje anketiranih, da je uporaba modelov/ algoritmov smiselna za vse dispečerske odločitve tudi za obravnavo naročil za reševalne prevoze. Anketirani se ne opredelijo ne za in ne proti (PV = 2,97) uporabi modelov/algoritmov samo za določena bolezenska stanja, se pa ne strinjajo s smiselnostjo uporabe modelov/algoritmov le za poškodbe (PV = 2,19), kakor tudi ne s smiselnostjo uporabe 368 RAZPRAVA Ugotavljamo, da je razmerje zdravstvenih dispečerjev med tistimi, ki opravljajo le delo dispečerja, le malo večje od ostalih, ki poleg dispečerstva opravljajo še delo v ambulanti za nujno medicinsko pomoč, kar pa se razlikuje od podatkov iz tujine, kjer zdravstveni dispečer opravlja le delo dispečerja (Krafft, 2006). Dve tretjini anketiranih uporablja navodila za izvajanje dispečerske službe, le ena tretjina navodil ne uporablja, ta del raziskave lahko primerjamo s tujino, saj zdravstveni dispečerji v prehospitalnih enotah za opravljanje nalog dispečerstva uporabljajo navodila, saj Krafft (2006) v predstavitvi dispečerstva v Evropski uniji navaja, da zdravstveni dispečerji uporabljajo navodila za izvajanje nalog dispečerstva. Tako v Nemčiji uporabljajo lokalni standard navodil za sprejem klica, na Švedskem uporabljajo model Švedski indeks, ki je izpeljanka Norveškega indeksa, medtem ko v ZDA in Kanadi npr. uporabljajo model medicinskega prioritetnega dispečiranja, ravno tako v Avstriji , Veliki Britaniji, Španiji ... Z raziskavo, kjer smo se v prvem raziskovalnem vprašanju spraševali, ali se v štirih večjih prehospitalnih enotah uporabljajo modeli odločanja, smo ugotovili, da se uporabljajo v Ljubljani, Mariboru in občasno za določena stanja v Celju, medtem ko se v Kranju ne uporabljajo. 60 % anketiranih pri svojem delu uporablja lastne algoritme, ki niso primerljivi z algoritmi iz odločitvenih modelov niti niso prikazani v literaturi. 17,5 % anketiranih pri svojem delu uporablja modele povzete iz tujine. Raziskava je pokazala, da sta to dva najpogostejša modela, ki smo jih v naši diplomski nalogi predstavili in sta v svetu že uveljavljena. V raziskavi nismo uspeli pridobiti modelov, ki jih anketiranci uporabljajo. Tako ne moremo vedeti, ali so primerljivi z modeli iz tujine. Z raziskavo je bilo ugotovljeno, da so to modeli, ki so povzeti iz modela Medicinsko prioritetno dispečerstvo in modela Norveški indeks za nujno medicinsko pomoč. Rezultati so delno primerljivi s tujino v delu, ki prikazuje, da se uprabljajo modeli odločanja, ne pa v delu, ki prikazuje katere modele odločanja se uporablja. V tujini že od leta 1977 uporabljajo modele odločanja (Larson, 1998). Krafft (2006) pa v predstavitvi dispečerstva v Evropski uniji uporabo modelov odločanja predstavi po državah in vrsti modela. Npr. Velika 369 Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva Britanija uporablja model Medicinsko prioritetno odločanje, ravno tako Španija, Avstrija in v nekateri delih Amerika. Na Norveškem uporabljajo model Norveški indeks, Finci pa npr. uporabljajo model Dispečiranje na podlagi meril. V raziskavi smo anketirane spraševali, kakšno imajo mnenje o uporabi algoritmov v primeru povečanja števila temeljnih postopkov oživljanja s strani laikov pred prihodom ekip nujne medicinske pomoči. Polovica anketiranih ni vedela odgovora, dobra tretjina pa je mnenja, da se je povečalo število temeljnih postopkov oživljanja s strani laikov, medtem ko se nizek odstotek anketiranih s tem ne strinja. Teh rezultatov ne moremo povezati s tujino, ker je bilo za raziskavo ugotovljeno, da v prehospitalnih enotah nujne medicinske pomoči s temi podatki ne razpolagajo. Ugotovitve iz tujine pa prikazujejo rezultate, kjer so Hallstrom, Cobb in Copass (2002) v raziskavi, izvedeni v Seattlu, v obdobju 77 mesecev prišli do ugotovitve, da bi 29,9 % vseh zunajbolnišničnih zastojev srca, ki so prejeli nadaljnje, dodatne postopke oživljanja, lahko imelo potencialno boljšo možnost preživetja ob dajanju nasvetov za temeljne postopke oživljanja kličočim s strani zdravstvenega dispečerja. Te navedbe pa lahko primerjamo z mnenjem tiste tretjine anketiranih, ki so mnenja, da se je število temeljnih postopkov oživljanja s strani laikov povečalo. Nolan et al., (2010) navajajo, da izkušnje zdravstvenega dispečerja in dajanja navodil kličočemu v veliki meri pripomorejo k boljšim možnostim preživetja. Raziskave so pokazale, da je razmerje preživetja 22 % proti 39 % v prid tistih primerov, kjer je zdravstveni dispečer sprejel in obravnaval klic s srčnim zastojem. Ko smo v nadaljevanju ugotavljali stopnjo točnosti opredelitve dispečerskega dogodka z uporabo algoritmov, smo dobili zelo različne rezultate. Skoraj polovica anketiranih odgovora ni vedelo, malo manjši delež anketiranih ne spremlja točnosti opredelitve dispečerskega dogodka, delež ostalih je v različnih odstotkih nizek, tako teh podatkov v naši raziskavi ne moremo uporabiti, saj se mnenja anketiranih, ki uporabljajo algoritme v določanju stopnje razlikujejo. Tega rezultata ne moremo primerjati z raziskavami v tujini. V novih smernicah temeljnih in dodatnih postopkov oživljanja European Resuscitation Council (Nolan et al., 2010) opisujejo, kako mora biti zdravstveni dispečer nujno sposoben prepoznati znake akutnega koronarnega sindroma in zastavljati ključna vprašanja v tej smeri, hkrati pa kličočemu dajati ustrezna navodila kako ravnati. Ravno tako je velik poudarek na prepoznavi dihanja, na podlagi katerega se zdravstveni dispečer odloči, ali gre za srčni zastoj ali ne. Rezultati raziskave, ki so jo izvedli na Švedskem, pa pričajo, da je bilo ob nenadnem srčnem zastoju z uporabo modelov/algoritmov s strani dispečerjev, ustrezno podanih navodil v 50 % telefonskih klicev, v ZDA pa celo v 70 % telefonskih klicev. Dober pokazatelj števila podanih navodil dispečerjev je čas trajanja telefonskega klica. Največ (97 %) telefonskih klicev je trajalo do 2 minuti. Od 2–5 minut je trajalo le 3 % telefonskih klicev. Povprečni čas trajanja telefonskega klica je bil 1 minuto in 21 sekund (Clark et al., 1994). To pa zdravstvenemu dispečerju omogoči uporaba modelov/algoritmov. Ti podatki so nas napeljali k raziskovanju, kako uporaba algoritmov vpliva na izvozni čas intervencijske ekipe oz. ali se z uporabo algoritmov dosega čas, izvoza intervencijskih ekip, kot ga določa standard. Ugotovili smo, da se v več kot polovici primerov dosega hitrejši čas izvoza intervencijskih ekip, v manj kot polovici primerov pa nimamo podatka, nizek delež meni, da se z uporabo algoritmov ne dosega hitrejši čas izvoza intervencijskih ekip. Podatek lahko primerjamo s tujino, kjer je raziskava, izvedena v Veliki Britaniji, pokazala, da je z uporabo modela Dispečiraje na podlagi meril večji odstotek odziva ekip nujne medicinske pomoči znotraj standardiziranega časa pri tistih primerih, kjer so se 370 Alenka Terbovc, Andrej Fink uporabili algoritmi za sprejem klica (Cooke, 2001). Na drugo raziskovalno vprašanje, kjer smo anketirane spraševali, katere so prednosti uporabe modelov/algoritmov smo z raziskavo ugotovili, da uporaba modelov/algoritmov zdravstvenemu dispečerju prinaša veliko prednosti. Uporaba jim omogoča, da hitreje zavzamejo vodilno vlogo pri klicu, kličoči so pripravljeni odgovarjati na vprašanja zdravstvenega dispečerja, manjša je možnost nastanka dispečerskih napak, ker ni možnosti subjektivnega ocenjevanja dogodka in so na ta način vsi klici obravnavani enako. To pa je zelo pomembno pri klicih, ki vsebujejo podatke o življenje ogrožajočem bolniku, kar pa je že povezano s sekundarnim dispečerstvom, kjer rezultati ravno tako govorijo v prid uporabi modelov/algoritmov v dispečerski službi zdravstva. Rezultate lahko povežemo z raziskavami iz tujine, kjer Clawson (2008), Zakariassen et al., (2009) in Krafft (2006) v svojih raziskavah ugotavljajo, da se je z oblikovanjem in uporabo algoritmov poleg zgoraj navedenih prednosti, povečala kakovost dela zdravstvenih dispečerjev. Pri tretjem raziskovalnem vprašanju smo spraševali, za katera bolezenska stanja je smiselna uporaba modelov/algoritmov odločanja. Raziskava je pokazala, da se velika večina anketiranih strinja z uporabo modelov/algoritmov odločanja za vsa bolezenska stanja, prav tako pa je tudi večina mnenja, da je uporaba modelov/algoritmov smiselna tudi za dispečerske dogodke in obravnavo naročil za reševalne prevoze. Srednje število anketiranih se ni opredelilo ne za in ne proti v smiselnosti uporabe modelov/algoritmov le za določena bolezenska stanja, kot so bolečina v prsih, srčni zastoj, nezavest, zastrupitve idr. Majhen delež anketiranih je mnenja, da je uporaba modelov/algoritmov smiselna le za poškodbe, prometne nesreče in obravnavo izrednih dogodkov. Tudi te podatke delno lahko primerjamo s tujino, ki ima modele/algoritme v uporabi že od leta 1978 (Clawson, 2008a). Različni modeli imajo algoritme za vsa bolezenska stanja, in kot navaja Clawson (2008a), ima model Medicinsko prioritetno odločanje algoritme za vsa bolezenska stanja in dogodke, ravno tako model Odločanje na podlagi meril, kot ga opisuje King Country Emergency Medical Services Devision (1990). ZAKLJUČEK Raziskava izvedena na štirih največjih prehospitalnih enotah nujne medicinske pomoči v Sloveniji ugotavlja, da se modeli odločanja uporabljajo v praksi, kar prinaša vrsto praktičnih prednosti. Istočasno se postavlja vprašanje kakšno je pravzaprav stanje v dispečerski službi zdravstva drugod po Sloveniji, kar je lahko dobra iztočnica za nadaljnje raziskave, ki bi ugotovile celotno sliko stanja dispečerske službe zdravstva v Sloveniji. LITERATURA 1. Bohinc M, Gradišar M. Model odločanja v zdravstveni negi. Organizacija. 2003; 422-424. 2. Clark JJ, Culley L, Eisenberg M. Accuracy of determining cardiac arrest by emergency medical dispatchers. An Emerg Med, May, 1994; 2 (5): 1022-26. 371 Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva 3. Clawson JJ. Emergency Medical Dispatching. Prehospital and Disaster Medicine, 1989; 10-12. 4. Clawson J, Olola C, Heward A, Patterson B, Scott G. Profile of emergency medical dispatch calls for breathing problems within the medical priority dispatch system protocol.Prehosp Disaster Med 2008; 23: 412-9. 5. Cooke WM. The use of Criteria Based Dispatch in the Prioritisation of 999 Emergency Ambulance calls, 2001. Dostopno na: www.nelh-ec.warwick.ac.uk/ECL_ Toolkit/source%20files/THESIS.pdf. (23.09.2010). 6. Fink A. Vloga in perspektiva zdravstvenega dispečerja. In: Zbornik predavanj. Strokovni seminar zdravstveni reševalec; poklic, poslanstvo ali izziv. Izobraževalni center Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje; 2007 Okt. 26; Ig, Slovenija. Ljubljana: Sekcija reševalcev v zdravstvu, 2007. 7. Hallstrom AP, Cobb LA, Johnson E, Copass MK. Dispatcher Assisted CPR. Implementation and Potential Benefit. A 12-year study, September, 2002. Program 3. študentske konference 8. Krafft T. How is dispatch organised in Europe? 8. Scientific Congress of the European Resuscitation Council; 2006 10-13 Maj; Stavanger, Germany, 2006. 9. Larson RD. Emergency Medical Dispatch – Loking Back, Looking Ahead. 9-1-1 Magazine, 1998; 3-4. 10. Mohor M. Pomen dispečerske službe v zdravstvu. In: Urgentna medicina –izbrana poglavja 12. Mednarodni simpozij o urgentni medicini; 2005 Jun 1518; Portorož, Slovenija. Ljubljana: Slovensko združenje za urgentno medicino; 2005: 363-366. 11. Nolan JP, Soar J, Ziderman DA, Biorent D, Bossaert LL, Deakin C, Kosrer. National Academies of Emergency Dispatch, 2010. The Emergency Priority Dispatch Systems. 139 East South Temple Salt Lake City, Utah, 2010. 12. Tavčar IM. Management in organizacija. Sinteza konceptov organizacije kot instrumenta in skupnosti interesov. Koper: Fakulteta za management, 2006; 31. 13. Zakariassen E, Hansen EH, Hunskaar S. Incidence of emergency contacts ( red responses) to Norwegian emergency primary healthcare services in 2007. Scand J Trauma Resusc Emerg Med 2009; 17: 1-30. 372 373 PROGRAM 3. ŠTUDENTSKE KONFERENCE ‘’RAZVIJANJE MEDPOKLICNEGA SODELOVANJA V ČASU ŠTUDIJA NA PODROČJU ZDRAVSTVENIH VED’’ 15. september 2011 09:00 – 10:00 Lokacija............................................................................. Predavalnica P2 Registracija udeležencev 10:00 – 10:15 Lokacija............................................................................. Predavalnica P2 Otvoritev študentske konference 10:20 – 12:00 Lokacija............................................................................. Predavalnica P1 Moderatorka: Nataša Mlinar Spolnost v času nosečnosti / SONJA KOSTANJEVEC, VIDA GÖNC Prva pomoč dojenčku s popolno zaporo dihalne poti s tujkom - praktično znanje laikov / JANI IZLAKAR, DAMJAN SLABE Osveščenost staršev o nudenju prve pomoči otroku / JURIJ BREZAVŠČEK, MELITA PERŠOLJA ČERNE, IGOR KARNJUŠ Motnje senzorne integracije pri osnovnošolskih otrocih / MARIJA HORVAT, NEVENKA GRIČAR Lokacija............................................................................. Predavalnica P3 Moderatorka: predav. Jasmina Nerat Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih zavodih / SILVA GOSAK, KLAVDIJA ČUČEK TRIFKOVIČ Predstavitev varovanega oddelka v domu za varstvo odraslih Velenje / ANITA BANDELJ, FRANČIŠKA ŠUMEČNIK Kakovost življenja odvisnika na substitucijski terapiji / PETRA KODRIČ, MILICA LAHE, ANDREJ PIŠEC Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode ter vode individualnih zajetij / NENA ANIČIĆ, KARMEN GODIČ TORKAR 375 Program 3. študentske konference Program 3. študentske konference Lokacija............................................................................. Predavalnica P4 Moderatorka: prof. dr. Sonja Šostar Turk Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela v zdravstveni dejavnosti / KLAVDIJA PESJAK, BRIGITA PUTAR Osveščenost zdravstvenih delavcev o cepljenju proti gripi / NINA SUHADOLC, ANAMARIJA ZORE Ocena poteka zdravstvene vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo s specifično imunoterapijo zaradi preobčutljivosti na pike kožekrilcev in priložnost za izboljšave / AVREA ŠUNTAR ERJAVŠEK, BRIGITA SKELA SAVIČ Zagotavljanje kakovosti cepiv - hladna veriga / BERNARDKA KRUMPAK, BRIGITA PUTAR Lokacija.................................................................................. Učilnica 205 Moderatorka: predav. mag. Mateja Lorber Javna podoba medicinskih sester v Sloveniji: Spremembe po letu 2004 / PETRA POPOVIĆ, MAJDA PAHOR Naloge medicinske sestre pri nadzoru bolečine / ANDREJA ŽIŽEK, MOJCA SAJE Pojasnjevalna vloga medicinske sestre pri seznanjanju preiskovanca z gastroendoskopsko preiskavo / MAJA KÜČAN, MILAN BRUMEN, MARJAN SKALICKY, MATEJA LORBER Opredelitev poslovnih zahtev za e-napotnico / ALEKSANDER PAVLOVIĆ, KATJA PAVIĆ, BOŠTJAN ŽVANUT 12:45 – 14:20 Lokacija............................................................................. Predavalnica P1 Moderatorka: Nataša Mlinar Podoba medicinske sestre v očeh študentov zdravstvene nege / HANA KASTELIC, TJAŠA ČAMPA, LILJANA GAJSER Pridobljene kompetence študentov zdravstvene nege – vidik medicinsko tehničnih posegov / JANITA TEPINA, BRIGITA SKELA SAVIČ Vpliv interneta na mlade in vzgoja za zdravje v osnovnem zdravstvenem varstvu / JOŽICA PIRNAT, BRIGITA SKELA SAVIČ Kakovost življenja mladostnikov s celiakijo / MEGI ŠUČUROVIĆ, MATEJA LORBER, BARBARA KEGL Lokacija............................................................................. Predavalnica P3 Moderatorka: predav. Jasmina Nerat Živim sam, nisem osamljen / MARIJA SABRINA VRATARIČ, RADOJKA KOBENTAR Starostnik in tehnologija / MAJA DIJANIČ, MILICA LAHE, HELENA BLAŽUN Tveganje za padce med starostniki v domu upokojencev / MATEJ BUTALA, TEJA ERŽEN, AJDA PLOS, ESTER BENKO Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi / NEŽA SAŠEK, MOJCA SAJE Lokacija............................................................................. Predavalnica P4 Lokacija.................................................................................. Učilnica 208 Moderatorka: viš. predav. dr. Jadranka Stričević Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov pacienta na področju zdravstvene nege / KATJA TERSEGLAV, BRIGITA SKELA SAVIČ Odsev etike skrbi s poudarkom na zaupanju / ANICA BREZOVNIK, LUCIJA MITHANS, ANA MITHANS, PETRISCHA ROBNIK, DANICA ŽELEZNIK Konflikt in reševanje konfliktov v zdravstveni negi z metodami supervizije / NASTJA SLOKAR, MIHAL NANUT, KIM GRUDINA, TADEJA PODOBNIKAR JANEŽIČ, Moderatorka: predav. Barbara Kegl Teoretično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci / EVA DOLENC, DAMJAN SLABE Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja / ŠPELA PUNGERŠEK, VLADKA LEŠER Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja / TINA BEVC, RUŽA PANDEL MIKUŠ Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov / MARTIN ERAK, ALEŠ DEMŠAR, MILICA LAHE KLAVDIJA PUNGARTNIK, VESNA ČUK Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem / ANITA BRATUŽ, BIANKA VODOVNIK, VESNA ČUK Lokacija.................................................................................. Učilnica 205 Moderatorka: predav. mag. Mateja Lorber Medpoklicno sodelovanje / POLONCA LEBAN, ALJA PUNGARŠEK, DUŠKA DREV 12:00 – 12:45 Lokacija.............................................................................Sejna soba (124) Odmor za kavo 376 Medpoklicno sodelovanje na primeru zdravstvenega doma / ŽIGA BITEŽNIK, KATJA SKINDER SAVIĆ Terenski motivator-rezultat medpoklicnega in medsektorskega sodelovanja študentov zdravstvene nege v projektu Innowelfare / SARA DIKLIĆ, VESNA ZUPANČIČ Aktivnosti in kompetence reševalca diplomiranega zdravstvenika – izziv zdravstveni negi / SIMON JELENOVEC, DANICA ŽELEZNIK 377 Program 3. študentske konference Lokacija.................................................................................. Učilnica 208 Moderatorka: predav. Dubravka Sancin Dostojanstvo kot temeljna človeška vrednota / RUDOLFA OPREŠNIK, RENATA KOREN, JANJA MARZEL, MITJA HRASTNIK, DANICA ŽELEZNIK Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku / ZVEZDANA KUPNIK, DUBRAVKA SANCIN Mladostnik s prekomerno telesno težo - izziv za zdravstveno vzgojno delo medicinskih sester / VALENTINA DJERDJI, TAMARA ŠTEMBERGER KOLNIK Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva / ALENKA TERBOVC, ANDREJ FINK 14:20 – 16:00 Lokacija................................................................................. Pred FZV UM Seznam avtorjev Skupinsko fotografiranje Lokacija................................................................................. II. Gimnazija Kosilo 16:00 – 16:30 Lokacija............................................................................. Predavalnica P2 Slavnostna podelitev nagrad 16:30 – 19:00 Lokacija........................................................................... Parkirišče FZV UM Zabava 19:00 Lokacija........................................................................... Parkirišče FZV UM Zaključek 378 379 Seznam avtorjev Seznam avtorjev Aničić Nena 91 Jelenovec Simon 330, 24 Bandelj Anita 73 Karnjuš Igor 45 Benko Ester 249 Kastelic Hana 198 Bevc Tina 283 Kegl Barbara 221 Bitežnik Žiga 313 Kobentar Radojka 229 Blažun Helena 238 Kodrič Petra 83 Bratuž Anita 188 Koren Renata 338 Brezavšček Jurij 45 Kostanjevec Sonja 27 Brezovnik Anica 169 Krumpak Bernardka 124 Brumen Milan 146 Küčan Maja 146 Butala Matej 249 Kupnik Zvezdana 345 Čampa Tjaša 198 Lahe Milica 83, 238, 296 Čuček Trifkovič Klavdija 63 Leban Polonca 24, 306 Čuk Vesna 178, 188 Lešer Vladka 274 Demšar Aleš 296 Lorber Mateja 146, 221 Dijanič Maja 238 Marzel Janja 338 Diklić Sara 322 Mithans Ana 24, 169 Djerdji Valentina 353 Mithans Lucija 24, 169 Dolenc Eva 265 Nanut Mihal 178 Drev Duška 306 Oprešnik Rudolfa 338 Erak Martin 296, 23 Pahor Majda 129 Eržen Teja 249 Pandel Mikuš Ruža 283 Fink Andrej 364 Pavić Katja 154 Gajser Liljana 198 Pavlović Aleksander 154 Godič Torkar Karmen 91 Peršolja Černe Melita 45 Gönc Vida 27 Pesjak Klavdija 99 Gosak Silva 63 Pirnat Jožica 212 Gričar Nevenka 54 Pišec Andrej 83 Grudina Kim 178 Plos Ajda 249 Horvat Marija 54 Podobnikar Janežič Tadeja 178 Hrastnik Mitja 338 Popović Petra 129 Izlakar Jani 35 Pungaršek Alja 306 380 381 Seznam avtorjev Pungartnik Klavdija 178 Pungeršek Špela 24, 274 Putar Brigita 99, 124 Robnik Petrischa 24, 169 Saje Mojca 138, 257 Sancin Dubravka 345 Sašek Neža 257 Skalicky Marjan 146 Savić Katja 313 Skela Savič Brigita 16, 115, 160, 205, 212 Slabe Damjan 35, 265 Slokar Nastja 178 Suhadolc Nina 107 Štemberger Kolnik Tamara 353 Šućurović Megi 221 Šumečnik Frančiška 73 Šuntar Erjavšek Avrea 23, 115 Tepina Janita 205 Terbovc Alenka 364 Terseglav Katja 160 Vodovnik Bianka 188 Vratarič Marija Sabrina 229 Zore Anamarija 107 Zupančič Vesna 322 Železnik Danica 19, 169, 330, 338 Žižek Andreja 138 Žvanut Boštjan 154 382 Projekt so podprli Projekt so podprli 384 385
