Prenos datoteke na računalnik

Ravne na Koroškem, 16. 7. 2015
»Ob smrti vsakega človeka je mene manj, kajti vključen sem v
ČLOVEŠTVO. In zato nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu zvon zvoni:
zvoni tebi.«
(J. Donne)
Res me je ob smrti vsakega človeka manj, še posebej ob izgubi nekoga,
ki je s tabo (skoraj) vsak dan. Aprila 2010 smo nenadoma izgubili Irmo,
oktobra 2012 Andrejo, letos (natanko pred petimi meseci) Cvetko. Ob
tem podoživljaš srečanja, skupne trenutke. Na vsako me vežejo
posebni spomini.
Draga naša sodelavka in učiteljica Lojzka!
Pred dobrimi tridesetimi leti te je pot iz Ožbalta ob Dravi zanesla na
Koroško. Spoznala si koroško govorico Strojancev in kasneje
Ravenčanov. Prežihovci so/smo ti zlezli pod kožo in ostala si pri nas, si
ustvarila dom v »gramoznici«, zadnja leta pa si se večinoma spet
dnevno vozila v domače kraje, kjer si našla svoj novi dom.
Bila si delovna, natančna, stroga, dosledna in pravična učiteljica, kar
so povedali tudi tvoji učenci. Do sodelavk/sodelavcev si bila vedno
odkrita in poštena. Še svoje zadnje dni si preživela delovno in si
pripravljala nove učne načrte za prihodnje šolsko leto. Žal te je kruta
usoda prehitro iztrgala iz naših vrst, a v srcih vseh nas, ki smo
poučevali in vzgajali mlade rodove, boš večno živela.
Vanja in sodelavke/sodelavci
Od nje se bomo poslovili v nedeljo, 19. 7. 2015, na pokopališču v
Ožbaltu.
Globoko nas je pretresla novica, da je preminila naša učiteljica Alojzija
Haložan, pri kateri smo še pred slabim mesecem sedeli v šolskih klopeh.
Bila je poštena in preprosta, na vse nas je gledala z isto lučjo ter ni
delala razlik. Skozi njene razlage, ki so bile vedno polne energije, smo
poglabljali svoje znanje. Mimogrede smo dobili nasvete, koristne za
življenje, ki jih bomo ponesli s sabo, kamor nas bo zanesla življenjska
pot. Njena velikodušnost in prijaznost bo vedno ostala v naših srcih.
UČENCI 5. B,
NJENA ZADNJA GENERACIJA PREŽIHOVCEV 2014/2015