Ali je bil Jožef Gabršček (Josip Gaberšček) zares italijanski vohun?

1
Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju
Ali je bil Jožef Gabršček (Josip Gaberšček)
zares italijanski vohun?
Protiobveščevalna analiza dostopnih podatkov iz italijanskih in slovenskih virov o
verjetni kompromitaciji tajnega sodelavca ObC VKJ v Ljubljani s strani italijanske
Ovre.
Članek z zgornjim naslovom sem poslal poznavalcem tigrovske in orjunaške problematike
na Primorskem. Prejemniki, malce presenečeni, so mi prijazno odgovorili, da je zastavljenim
vprašanjem vredno posvetiti raziskovalno pozornost, saj so zanimiva in še vedno zgodovinsko
aktualna.
Najprej sem ugotovil, da so javno objavljeni podatki o Josipu Gaberščku pomanjkljivi
(n.pr. na spletnih straneh Primorci.si). Zato sem prosil za pomoč, in sicer Škofijski arhiv v
Kopru in župnijo v Tolminu. Prijazni pater Marjan V. iz koprskega škofijskega arhiva mi je
poslal zaprošene osebne podatke za Josipa Gaberščka, ki pa pravilno glasijo takole:
Jožef, Gabršček je bil rojen 1. marca 1898, na Ljubinju št. 47 pri Tolminu. Njegov oče
je bil Ivan Gabršček. mati pa Jožefa roj. Leban; dne 16. februarja 1925 se je poročil z 29letno Marijo Mrak, rojeno v Plavah, oče Peter, mati Marija Goljevšček.
Ker je krstna knjiga v župniji Tolmin, sem seveda zaprosil g. župnika D. Bajca za pomoč,
vendar podatka še nisem prejel. Predvsem sem prosil za podatek o datumu in kraju smrti
Jožefa Gabrščka, ki je še vedno neznanka. Za podobne podatke o soprogi sem zaprosil
župnijo Deskle.
Ker je javno objavljen podatek, da je Jožef Gabršček do 1943 bival v Beogradu, sem
zaprosil preveritev podatkov v vojaškem in policijskem arhivu Srbije oz. o eventualni
pripadnosti v vojaških ali drugih strukturah med okupacijo (partizani, četniki) in tudi pozneje.
Odgovor še pričakujem. Na koncu sem dodal odlomek iz svoje knjige Legendarni slovenski
obveščevalci (Pro-Andy Maribor, 2010), da bi lažje primerjali nekatere starejše podatke z
novimi.
Nekaj odgovorov sem poiskal v zapisih dr. Milice Kacin Wohinz, pa tudi v spominih
Alberta Rejca, voditelja TIGR-a, katere bom citiral (brez popravkov), vendar z mojimi
poudarki (krepko). Neposredne in kompetentne odgovore sem dobil od priznanega
zgodovinarja Univerze v Kopru doc. dr. Gorazda Bajca, pa jih tudi najprej navajam:
A) O sumih, da naj bi J. Gabršček sodeloval z italijanskimi oblastmi
»Milica Kacin Wohinz navaja (zapiše), da je bil Josip Gabršček začetnik ilegalnega
gibanja v Trstu v obdobju 1924–1926, ki pa je 1936 dal italijanskemu poslaniku v
Beogradu obsežno poročilo o teh dogajanjih, kar potrjujejo tudi spomini nekaterih
protagonistov o t. i. prvem TIGER-u (Kacin Wohinz, Milica: Dvajsetletni primorski upor;
Verginella, Marta: Primorski upor fašizmu 1920-1941. Ljubljana, Slovenska matica, 2008,
str. 24-27). Iz drugih objav Milice Kacin Wohinz lahko sklepamo, da je Gabršček
italijanskim oblastem posredoval tudi podatke o organiziranosti na Primorskem do leta 1926
(Kacin Wohinz, Milica: Prvi antifašizem v Evropi. Primorska 1925-1935. Koper, Lipa, 1990,
str. 55–56).
Eden izmed vodilnih organizatorjev TIGR-a, Albert Rejec, je na vprašanja Udbe, ki mu
jih je zastavila verjetno leta 1953, omenil, da Gabrščku v tridesetih letih ni povsem zaupal.
Rejec je tudi zapisal: “... Gaberšček je šel namreč, potem ko je odšel od Edinosti čudno pot.
Vmešan je bil v neko afero špijonaže – antišpijonaže, v kateri so se pletli Orjuna –
2
italijanski konzulat in polkovnik Andrejka.” (Domovina, kje si? Zbornik ob stoletnici
rojstva Alberta Rejca (1899-1976), Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1998, str. 62).
Eden izmed pripadnikov organizacije TIGR, Slavko (Venceslav) Tuta, je takole zapisal:
“... Več ali manj je vso to mladino policija poznala. Če je bilo potrebno, so se posluževali tudi
ovaduhov, ki jih v času množičnega odpora ne manjka. Naj navedem le najbolj žalostni
primer. Glasilo Orjuna je leta 1928 objavilo fotografski posnetek neke ovadbe bivšega
vodilnega člana Zveze mladinskih društev v Trstu Josipa Gabrščka italijanskemu konzulatu v
Ljubljani. ” (Tuta, Slavko: Cena za svobodo. Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1999, str.
157)«.
B) O delovanju Jožefa Gabrščka po dokumentih Ozne oz. Udbe
»Iz italijanskih poročil, ki jih je Ozna (od 1946 Udba) zasegla in nato uporabljala mdr. pri
sestavljanju raznih rekonstrukcij, elaboratov ipd., se navaja, da je na začetku (od leta 1924 do
1926) obstajalo precejšnje trenje med TIGR-om in Orjuno, dokler ni prišlo do zbližanja in
nadaljnjih povezav obeh organizacij (Gorazd Bajc: Zapletena razmerja. Ivan Marija Čok v
mreži primorske usode. Koper, Društvi TIGR, 2000, str. 34) V času spora naj bi bil Ivan
Marija Čok celo nasproten TIGR-u in naj bi o obstoju organizacije obvestil Josipa Vilfana in
Edvarda Slavika, tako da je moral tedanji voditelj Josip Gabršček zapustiti organizacijo in
zbežati v Jugoslavijo.
Milica Kacin-Wohinz je med tem skrbno pregledala italijanske dokumente (Kacin
Wohinz: Prvi antifašizem, str. 56), po katerih je sam Gaberšček obvestil Vilfana in Slavika o
obstoju organizacije; oba sta odločno nasprotovala vsakršni ilegalni dejavnosti. Čeprav glede
Vilfana nekateri drugi podatki kažejo ravno obratno, da se je namreč zavedal pomena
ilegalnega delovanja. Udba je sicer pisala, da sta Slavik in Vilfan vedela za obstoj
organizacije TIGR (prim. ARS, AS 1931, Meščanske stranke na Primorskem (stara oznaka
600-8), 312, Osebna shema za Primorsko, 12. 9. 1952, str. 8).
V rekonstrukcijah Udbe (mdr. očitno tudi na podlagi zaseženih originalnih italijanskih
dokumentov) glede organiziranosti Slovencev (in drugih) na območju Julijske krajine pred,
med in po drugi svetovni vojni, dobimo naslednje podatke o Josipu Gabrščku: da je bil član
propagandnega odbora liberalnega tabora v Gorici leta 1928 in na splošno med vodilnimi
liberalci v Gorici (ARS, AS 1931/Meščanske stranke na Primorskem (stara oznaka 600-8),
305, Osebna shema za Primorsko, 12. 9. 1952, str. 1). Bil je tudi v okviru narodnoobrambnih društev, in sicer kot dobesedno piše v dokumentu “/.../ TIGER /.../ I. cona:
poveljnik Gaberščik Josip nato Kocjančič Karel /.../” (ARS, AS 1931/Meščanske stranke na
Primorskem (stara oznaka 600-8), 312, Osebna shema za Primorsko, 12. 9. 1952, str. 8).
Podobno je Udba pri pisanju rekonstrukcije o delovanju Orjune, na podlagi zaseženih
italijanskih dokumentov navajala pisanje nekega zaupniškega poročila italijanskega
notranjega ministrstva z dne 20. 12. 1927, da je Julijska krajina “/.../ razdeljena na 6 con, na
čelu vsake izmed njih je komandant. Kot je bil konfident informiran o organizaciji, so bili
poveljniki: Cona 1: Gabršček Josip, ki je emigriral leta 1926 in prepustil poveljstvo
Kocjančiču Karlu, ki je pred 20 dnevi zapustil Italijo. Ni znano komu je ta oddal poveljstvo.
/.../ Vsaka cona ima poleg poveljnika tudi podpoveljnike. V prvi coni so bili to, dokler je
poveljeval Gabršček: Martelanc Karel iz Tolmina, Venturini Franc, Košuta Just iz Gorice,
Sirk Vladimir. Cona obsega teritorij, na katerem prebivajo njeni člani /.../” (ARS, AS 1931,
Sekundarno gradivo, ORJUNA, 26, Material goriške kvesture o “ORJUNI”, II. del).
Eden izmed pripadnikov organizacije TIGR, Dorče (Teodor) Sardoč, je leta 1980 v svojih
spominih za tržaško radijsko postajo RAI – Radio Trst A, ki so bili nato pripravljeni za tisk,
okarakteriziral Gabrščka, da je bil dober organizator, ekstremist, pa tudi demagog, da je
imel tudi določene zasluge, ko je mlade prepričeval, da s politiko starejših ne bodo prišli
3
nikamor. (Sardoč, Dorče: Tigrova sled. Pričevanje o uporu primorskih ljudi pod fašizmom.
Gorica, Sklad Dorče Sardoč, 1998 (nova izdaja, prva 1983), str. 44, 48).
Gabrščkovo odločnost lahko občutimo ob prebiranju nekega njegovega dopisa, poslanega
v imenu političnega društva Edinost, z dne 29. 8. 1925, ki je shranjen v zbirki italijanske
dokumentacije, ki jo je Udba uporabila pri pisanju svojih elaboratov, in sicer v tem primeru
glede organizacije Edinost (ARS, AS 1931, Originalno italijansko gradivo, Organizacija
EDINOST Trst, (stara oznaka 2150-1), 1-2, Josip Gaberšček, Politično društvo Edinost v
Trstu za Ugledni Krajevni odbor pol. društva Edinost, 29. 8. 1925).
Drugih podatkov o Josipu Gabrščku doma in v tujini (London, ZDA, Rim, Beograd
idr.) dr. Bajec ni dobil, niti o njegovi nadaljnji usodi, kraju in datumu smrti. Smatra, da je
pisanje Ozne oz. Udbe treba jemati z rezervo. Podobno velja za Ovro in druge italijanske vire
(Bajc, Gorazd: Varljivosti pri trditvah o "vohunih" Ovre. Ob 80-letnici uvedbe najstrožjih
fašističnih ukrepov. Koledar Goriške Mohorjeve družbe 2006, str. 184-186)«.
O delovanju ObC (obveščevalnega centra VKJ) v Ljubljani, ki ga je vodil polkovnik
Viktor Andrejka, pa je v strokovni javnosti malo znanega. To je tudi mnenje odličnega
poznavalca novejše primorske zgodovine doc. prof. dr Gorazda Bajca.
C) Albert Rejec, vodja TIGR, o Jožefu Gabrščku
Ker se mi je zdelo potrebnim še bolj natančno pregledati zapise in izjave Alberta Rejca,
vodilnega Tigrovca, pa tudi dr. Milice Kacin Wohinc kot najbolj znane raziskovalke TIGR-a
(poleg dr. Mire Čenčič), se najprej pomudimo pri Albertu Rejc in njegovi knjigi Domovinam
kje si? (Gorica, 1998) na določenih straneh, in sicer:
Str. 16: »Albert Rejec navaja, da se je: »Politično odločil, da bo poklicno delal za takratni
edinjaški tabor leta 1924 na vabilo Josipa Gaberščka, takratnega tajnika pri »Edinosti« v
Trstu in Zorka Jelinčiča, tajnika pri »Zvezi prosvetnih društev« v Gorici«.
Str. 19: »Preden sem nastopil mesto tajnika pri Pokrajinskem odboru »Edinosti« je
opravljal to mesto sodni svetnik Vidmar, ki pa je to bolj lagodno vzel. Iskali so mlajšo
aktivnejšo moč in sta me za to delo priporočila Josip Gaberšček pri tajništvu v Trstu in
Zorko Jelinčič pri »Zvezi prosvetnih društev«. Najaktivnejši funkcionar je bil dr. Karlo
Podgornik, nato dr. Medvešček, dalje kmet Hrovatin, neki obrtnik Rojc. Stalne stike je imel
Rejec z dr. Podgornikom. Odnosi goriškega odbora nasproti glavnemu odboru političnega
društva v Trstu so bili prepuščeni precej slučaju, bili redki in neredni stiki. Če je nanesla
prilika, je prišel dr. Vilfan v Gorico kvečjemu dvakrat do trikrat letno«.
Str. 31: »Posameznih referentov in referatov pa se več ne spominjam. Goriški edinjaši
niso nikdar prešli iz legalnega dela v ilegalno. Dokler je bilo še dovoljeno tudi nefašističnim
organizacijam delovanje, je bilo k vsemu temu delu primešano še nekaj ilegalnega: čitanje
prepovedanih listov, manjši sestanki, ki niso bili vnaprej javljeni, itd., ko so bile vse
organizacije razpuščene in vsi listi ustavljeni, so se goriški edinjaški voditelji še bolj povlekli
v svoje pisarne in ni več mogoče govoriti o ilegalnemu vodstvu »Edinosti« z bivšimi voditelji.
Pobuda za ilegalno delo je prišla s Tržaškega, kjer so člani Zveze mladinskih društev zbrali
precej radikalne strune. Tam je agitiral ilegalno delo Josip Gaberšček, tajnik pri »Edinosti«
ter v njegovi družbi dr. Goljevšček, dr. Sardoč, Roman Pahor, dr. Dekleva in drugi.
Gaberšček se je sicer po svoji navadi kmalu sprl in naveličal tega dela ter odšel v Slovenijo.
Še prej pa je prepričeval Jelinčiča, Rejca, Pavlina, Sfiligoja in druge na Goriškem o potrebi
ilegalnega dela, ker fašizem zatira, odnosno je že zatrl vse možnosti legalnega dela. Za
ilegalno delo sta se na Goriškem najbolj resno zavzela Jelinčič in Rejec«.
Str. 32–33: »Splošna ilegalna akcija po vsej deželi na Goriškem ni bila povezana z
nikomur v Jugoslaviji ne z državnimi organi in ne s privatnimi gibanji (Orjuna). Ni obstajala
ne posredna in ne neposredna povezava z Orjuno v Jugoslaviji. Rejec in Jelinčič sta šla na
4
povabilo Gaberščka iz Trsta na nek sestanek »Orjune« v Ljubljano, mislim v letu 1926. Tam
je bilo sklenjeno, da se osnuje Orjunavita (Orjuna v Italiji). Oba sta izjavila, da ne priznavata
in se ne strinjata s postopanjem Orjune v Jugoslaviji in bi sprejela le oni del, ki zadeva
narodno borbo proti fašizmu. Ta sestanek je bil edini, ki se ga je Rejec udeležil v Ljubljani.
Druge povezanosti med TIGR-om in Orjuno ni bilo; izvzemši morda postojnski okraj, kjer je
bila Orjuna razširjena po vseh vaseh in kjer so nekateri člani Orjune prešli v kasnejši TIGR.
Gaberšček je imel ozke stike z Orjune in bil tudi eden izmed voditeljev pri prvih
začetkih TIGRA. Ko je pa bil ustanovljen TIGR ni bilo več povezave z Orjuno, ker Orjuna
ni več ničesar pomenila. V tem času so bile vodilne osebe v mladinskem pokretu v Trstu kot
že gori rečeno: Gaberšček, dr. Sardoč, dr. Dekleva, dr. Goljevšček, Roman Pahor in drugi
voditelji mladinskih društev. Kot že navedeno ni poznal Rejec vseh posameznih zaupnikov
organizacije na Tolminskem in Idrijskem, temveč le enega človeka. Na Idrijskem (če
mislimo pri tem okolico mesta Idrije in ne ono pri Kobaridu), je bila stvar še bolj zamotana,
ker so se marksistični elementi mešali z nacionalističnimi. Malo prej, predno je začela
organizacija TIGER (TIGR), je bil proces proti marksistični skupini dijakov in delavcev,
zaradi umora nekega vohuna in so bili Zmago Krašna, Dušan Hreščak in tovariši obsojeni na
dolgoletne ječe. Stvar je bila vezana na Idrijo in je bilo nekaj obsojencev iz Idrije, zato se
takrat ni poskušalo organizirati tudi v idrijskem okraju. Z ing. Markom Kranjcem je prišel
prvič v življenju v stik leta 1926 na gori omenjenem sestanku in še kasneje dvakrat ali trikrat,
ni pa bilo nobenih ožjih stikov …«.
Pod štev. 30 pa Albert Rejec v nadaljevanju navaja naslednje: »Obveščevalne naloge so
bile one, ki jih je postavljal komisar Anton Batagelj (1894–1974)na Jesenicah, to je
premik ital. čet, fortifikacijska dela. Sprejemali so jih oni, ki so prebivali ob meji in ki so
zaradi bližine meje bili zmeraj v stikih z jugoslovanskimi organi, ki so seveda po svoji strani
iskali povsod zveze in vire za informacije. Rejec je imel z Batageljem tesne stike, ko je bil
ta še na Jesenicah in Rejec že v Jugoslaviji. Batagelj je zbiral obveščevalni material o
ital. vojaških ukrepih in ga pošiljal divizijskemu obveščevalnemu centru, odnosno šefu v
Ljubljano, ki so se v teku let menjali. Med temi je bil nekaj časa Andrejka, kateremu je
Batagelj Rejca predstavil. Rejec pa z Andrejkom ni delal, ker je pomagal Batagelju le v
toliko, v kolikor je šel na roko emigrantom iz Julijske Krajine«
Na str. 34–35 pa Albert Rejec navaja naslednje zanimive podrobnosti, pa jih navajam pod
številkami iz njegove knjige:
32) »Ilegalna organizacija ni prejemala od nikoder finančnih sredstev. Edinjaško
vodstvo v Gorici sploh ni vedelo za obstoj ilegalne organizacije, dokler niso bruhnila odkritja
v italijanskem tisku. Vsak član je prispeval iz svojega, ker so bili vsi zaposleni. Na
jugoslovanski strani ni nikdar nihče finančno pomagal. Batagelj je razpolagal s smešno
nizkimi finančnimi sredstvi za svojo obveščevalno službo, nekaj sto dinarjev mesečno.
Orožja ni takrat do 1930 nihče pošiljal na Primorsko, dobil se je tu pa tam kak samokres
bodisi od znancev bodisi manjšo vsoto od tihotapcev in podobnih elementov.
33) Prvotno so bili na Tržaškem isti voditelji mladinskih društev in ilegalnega dela, ker je
počasi z razpustom in omejitvami mladinsko delovanje preraščalo v ilegalo. Leta 1927 je
Gaberšček odšel, nato so bili konfinirani: Sardoč, Dekleva, Pahor, Tuta. Delo je prešlo na
še mlajše nepoznane moči: Marušič, Bidovec, Spangher. Spangher je vzdrževal zvezo z
Gorico in ker si je takrat Jelinčič nalomil hrbtenico, je sprejemal in držal vezo s Trstom samo
Rejec.
34) Rejcu niso bila znana imena konfidentov italijanskih varnostnih organov, ki bi se
hoteli vriniti v liberalno legalno ali ilegalno organizacijo. Tudi poznejši procesi in odkritja v
teku let niso pokazala,da bi italijanski konfidenti kaj dosegli. Ni bil nobeden konfident
razkrinkan. Oblast še ni vedela za obstoj ilegalne organizacije in zato niso bili spuščeni
5
konfidenti, da bi iskali sled. Odkritja so prišla z neprevidnostimi članov in njihovimi pogreški,
nato mučenja …«.
Str. 35: »Vodstvo tržaške »Edinosti« je bilo: dr. Josip Wilfan, dr. Edvard Slavik, dr. Just
Pertot, dr. Mirko Vratovič, dr. I. M. Čok. Pravi politični tajnik »Edinosti« je bil dr. Slavik,
pokrajinski in organizacijski tajnik je bil nekaj časa dr. Mikuletič, ki pa ni kaj prida opravil,
nekaj je razgibal Gaberšček, ki je bil nestalen, prevrtljiv in zaletav. Pred razdorom s
klerikalci še dobra organizacija, nato je vse vsplahnilo, se dvignilo z Gaberščkom in zopet
vse zastalo. Anton Gerbec je opravljal nekaj časa administrativno delo v tajništvu, bil pa tudi
nekaj časa tudi edini tajnik, ki pa ni bil kos organizacijskemu delu.
Že pri prejšnjih vprašanjih omenjal ponovno svoje zveze s Sardočem, Deklevom,
Romanom Pahorjem, Gaberščkom in drugimi na Tržaškem. Temu bi še dodal zveze z
Jožetom Kosovelom in dr. Franetom Tončičem, ki pa nista bila tako v izraziti opoziciji proti
starejšim edinjaškim voditeljem. Rejec se je preselil v Ljubljano zadnje dni februarja 1929 …
V Ljubljani se je povezal z Danilom Zelenom in odhajal vsak dan na »Jugoslovansko
Matico« v Ljubljani. Seznanil se je takrat z bivšima Orjunašema Kosec Filipom in Kukec
Jožetom. Za Rejcem so prihajali v naslednjih mesecih še številni njegovi znanci in člani
TIGRA: učitelj Majnik, Srečko Šorli, brat Maks Rejec in drugi«.
Str. 61–62: »Rejec v Beogradu ni imel izven emigrantskih vrst nobenih stikov. Na hrano
je hodil v restavracijo »Primorje« pri postaji, kjer je bil v družbi primorskih emigrantov, ki so
tja zahajali: dr. Marij Krmpotič, Stanko Renko, dr. Mijo Mirkovič, Milan Čok, dr. Vratovič,
dr. Bradamente, Vjeko Primož in drugi. S temi srno se tudi razgovarjali o emigrantskih
zadevah. Stikov ni vzdrževal v Beogradu z nobenim Orjunašem. Spominja se, da je govoril od
časa do časa, morda vsake pol leta z Josipom Gaberščkom, bivšim tajnikom društva
»Edinosti«, katerega je že večkrat omenil v prejšnjih vprašanjih in odgovorih. Ne izključuje,
da je govoril z njim v letu 1936, toda prav gotovo tako, v taki obliki, da je bilo za javnost in
kot je bilo javnosti že znano. Gaberšček je šel namreč, potem, ko je odšel od »Edinosti«
čudno pot. Vmešan je bil v neko afero špijonaže – antišpijonaže, v kateri so se pletli
Orjuna – ital. konzulat in polkovnik Andrejka. Zbežal je najprej v Skoplje in nato v
Beograd, kjer je živel kot trgovski potnik. Družil se je s trgovskimi potniki, bil nesoliden v
svojih obvezah in čedalje bolj propadal in se vdal pijači. Z emigranti se ni družil, pač pa s
srbskimi trg. agenti in raznimi družbeno sumljivimi tipi po beograjskih beznicah. Rejec ga je
poznal še od mladih let, ker je bil Gaberšček doma iz Tolminskega (iz vasi Lubinj). Ideja
in pobuda o zvezi z Orjuno je prišla od Gaberščka in dotični sestanek z Orjuno na njegov
poziv. Kot omenjeno sta bila takrat določena za Goriško Jelinčič in Rejec, za Postojnsko
mislim, da Vilhar, ki je kasneje padel pri Prestranku, dalje Gaberšček za Tržaško. Drugih se
ne spominjam, ker to je bil prvi in zadnji sestanek z Orjuno«.
Na str. 63 pod štev. 68 pa Albert Rejec navaja naslednje: »V prvih letih življenja v
Jugoslaviji je sporočal, kar je izvedel iz Julijske Krajine Batagelju, kasneje je pa ta posel
opravljal Danilo Zelen, ki je bil povezan s podpolkovnikom Plhakom. Zelenu na dom na
Tyrševo c. 92 so neopazno lahko prihajali kurirji, tam prenočevali in sporočili Zelenu
novosti«.
Ker je dr. Milica Kacin Wohinc edina raziskovalka, ki o delovanju Jožefa Gabrščka navaja
tajne italijanske dokumente iz katerih bom povzel oz. citiral navedbe. Gre predvsem za njeno
razpravo Prvi antifašizem v Evropi (Koper, 1990), kjer na straneh 54–55, 56–57, 216–217 in
222–223 omenja delovanje Jožefa Gabrščka.
6
D) Milica Kacin Wohinc – zapisi o Jožefu Gabrščku
a/ Gabrščkovo poročilo italijanskemu ambasadorju v Beogradu 1936
Str. 54–55: Glede sestanka v ulici sv. Frančiška navaja naslednje: »Jože Gaberšček, Ante
Gerbec, Albert Sirk, Tone Gaspari in Fran Venturini. Ti podatki so nedvomno pravilni,
potrjuje jih obsežno poročilo, ki ga je leta 1936 dal italijanskemu poslaniku v Jugoslaviji
začetnik ilegalnega gibanja v Trstu Josip Gaberšček. Poročilo prikazuje celotni razvoj
zametkov ilegalnega narodnjaškega gibanja v dobi, ko so še obstajale legalne organizacije
narodne manjšine. Poročilu lahko v splošnem verjamemo, čeprav ne moremo preveriti
podrobnosti. Takole pravi: Ilegalno delovanje je bilo do leta 1924 priložnostno povezano z
Orjuno, brez organiziranosti in brez sposobnih voditeljev na Primorskem, ki bi znali
organizirati kolektivno in učinkovito delo skupaj s predstavniki legalnih narodnih organizacij.
Avgusta 1924 je Gaberšček postal tajnik političnega društva v Trstu in se je takoj lotil
krepitve sekcij društva z borbenimi ljudmi ter povezave Trsta s podeželjem. V nekaj
mesecih se je število članov Edinosti povečalo na okrog 7000, združenih v 42 sekcijah. Hkrati
se je tačas na Tržaškem močno razmahnila mladinska dejavnost z Zvezo mladinskih društev.
Dne 28. decembra 1924 je Gaberšček sklical v prostorih Edinosti sestanek
osemnajstih ljudi iz vseh pomembnejših krajev Julijske krajine ob navzočnosti
jugoslovanskega konzula v Trstu. Po analizi položaja so se odločili za ilegalno organizacijo z
nalogo »varovati slovenske sorojake, opravljati obveščevalno delo in teroristične akcije«.
V vodilni odbor so imenovali Josipa Gaberščka, Antona Gasparija in Alberta Košuto.
Organizacijo so poimenovali TIGER, iz začetnic imen:Trst, Istra, Gorica, Edini, Reka. V
kratkem je narasla na 200 krajevnih sekcij, ki so bile dejansko trojke po zgledu srbskih
komitov. Sprejemali so le najbolj zanesljive in take fante, ki so že odslužili vojaški rok.
Materialno so organizacijo podpirali bogati člani in jugoslovanski konzul. Ta, prvi Tiger je bil
ustanovljen neodvisno in celo proti' Orjuni, beremo v poročilu, pač pa so navzoči
prisegli' jugoslovanskemu konzulu. Orjuna, ali bolje njen vodja Kranjc, sta se čutila
odrinjena s primorskega prostora, zato je on svojim članom prepovedal vstop v Tiger. Poleti
1925 je Kranjc izsilil sestanek v Planini,.kjer so se oboji predstavniki dogovorili za skupen
sestanek (Žele, Zapiski ob kongresu Orjune dne 20. decembra 1925 v Ljubljani) Na njem so
sprejeli sklep o združitvi Tigra in Orjune na Primorskem v skupno organizacijo Orjunavit,
kar pomeni Orjuna v Italiji. Vodilni odbor so sestavljali: Kranjc in Verbič iz vodstva Orjune,
iz Primorske pa Gaberšček, Rejec, Kocijančič in Venturini kot kurir. O ljubljanskem
sestanku najdemo podatke tudi v pismu Alberta Rejca Jelinčiču leta 1957. Rejec pravi, da sta
z Jelinčičem vztrajala pri tem, »da je treba naše delo ločiti od orjunaškega in da se ne moremo
strinjati z delom Orjune v Jugoslaviji«, zato so orjunaši predlagali posebno ime: Orjunavit.
Marko Kranjc je v razgovoru s Samom Pahorjem potrdil, da.je zahteval, naj se vodstvo Tigra
združi z vodstvom Orjune in da bo vse vodeno iz Ljubljane, toda Tiger se je temu upiral. Po
Rejčevih podatkih so obstajali tesnejši stiki med organizacijama še dve leti, akcije so bile
sicer ločene, vendar v splošnem ni mogoče organizacij in akcij gledati ločeno. Po fuziji so se
Primorci doma šteli za tigrovce, ko so prišli v Slovenijo, priložnostno ali v emigracijo, pa za
orjunaše, pravi Kranjc. Poleti 1926 se je Tiger spet osamosvojil, pravita Gaberšček in Rejec,
ker so Primorci nasprotovali rigorozni Kranjčevi komandi in njegovemu samovoljnemu
načrtovanju atentatov. Hoteli so prej utrditi organizacijo in jo usposobiti za akcije,
nasprotovali da so tudi roparski akciji v Prestranku …«
Ljubljanski sestanek je zabeležen tudi v Želetovih zapiskih, v njih so navedena imena
naslednjih udeležencev: Jože Vadnjal iz Zagorja pri Pivki, Gašper Slavec iz Selc pri Postojni,
Franc Hrovatin iz Matenje vasi, Peter Žele iz Prestranka, Alojz Vilhar, Jakob Gerželj in
Filipini iz Postojne, N. Sirk iz sv. Križa pri Trstu,Vlado Badalič, Anton Peric, Jože
Gaberšček in Fran Venturini iz Trsta, Zorko Jelinčič, Albert Rejec in Rudi Kenda iz
7
Goriške ter Marko Kranjc in Andrej Verbič iz Ljubljane (Žele,Zapiski. ACS, PS, AGR, 19201945, G 1, b. 17). Ta imena navaja poleg Gaberščka tudi Rejec v nekem pismu Jelinčiču, Žele
v zapiskih pa pravi, da so bili v odboru le emigranti Kranjc, Verbič in Peric, medtem ko so
baje bili nekateri drugi udeleženci sestanka poverjeniki za posamezne cone na Primorskem.
Pravi tudi, da je on sam pripomogel k fuziji med »tržaško« in »ljubljansko« organizacijo,
katero je na Pivškem organiziral Venče Žnidaršič«.
b/ J. Gabršček, vodja tržaške Orjune
Str. 56–57: »V Prestranku naropani denar so porabil za potrebe Orjune v Ljubljani.
Gaberšček je vso zadevo razkril vodstvu Edinosti v Trstu, Josipu Vilfanu in Edvardu Slaviku,
ki sta odločno nasprotovala vsakršni ilegalni dejavnosti. Konec leta 1926 se je Gaberšček
preselil v Tolmin, vodstvo organizacije v Trstu je prevzel Kocijančič. Vendar je po letu 1926
aktivnost močno upadla, ker je Orjuna prenehala materialno podpirati organizacijo. Sicer pa je
bila julija 1926 Orjuna v Sloveniji prepovedana, umaknila se je v ilegalo in se
reorganizirala po zgledu srbskih komitov. Imela je naslednjo usmeritev: tajni sestanki,
odločne akcije, hitre in posamič, uporaba katerihkoli nasilnih sredstev, okrepitev vdorov čez
mejo. V poročilih konfidentov najdemo za leto 1926 mnoga imena, ki da so pripadali Orjuni.
Konec leta 1926 je bilo baje 100 zaupnikov Orjune ob meji od Podbrda do Zadra.
Organizirani na Primorskem so imeli po Gaberščkovih podatkih predvsem obveščevalne
naloge. Do konca leta 1926 je, kot pravi, organizacija opravila velikansko delo, zbrala je
podatke o italijanskem letalstvu in letališčih, o utrdbah na meji z zemljevidi vred, o premikih
vojaških enot, o komunikacijah, itd. Podatke so dajali tudi slovenski fantje, ki so bili pri
vojakih, pa tudi nekateri podkupljeni italijanski oficirji. Kurirske zveze za prenos
informacij so se z vseh strani Primorske od Tolmina, Cerkna, Idrije in Postojne, stekale
v odbor v Trst, od tam pa so bile posredovane jugoslovanskemu konzulatu. Izmed
terorističnih akcij pa je Tiger opravljal le manj pomembne, vendar po mnenju italijanskega
poslanika v Beogradu »ni bilo v preteklosti in tudi danes (1936, op. av.) mogoče ločiti med
nalogami, ki jih je opravljala Orjuna, in nalogami določenimi drugim organizacijam
jugoslovanskih nacionalistove«. (ACS, PS, CPC, 2213, Gaberšček; AGR, 1920-45, G 1, b.
94). Poleg Gaberščka, ki naj bi še iz Tolmina do poletja 1927 vodil Orjuno na Primorskem so
med drugim navedeni kot orjunaši: Slavik, Beker, brata Stolfa, Obersnel, Pirjevec, pravnik
Dekleva, dentist Sardoč, Ive Mihovilovič iz tržaške Zadružne zveze, ravnatelj Novic Janko
Runtič, trgovec Stepančič iz Gorice. (ACS, PS, AGR, 1920-45, GI, b. 17, Poročilo je v kopiji
tudi v ZACKZKS,Gor. kvestura, fasc. 1413)«.
Dr. M. K. Wohinz navaja: »Med nalogami orjunašev pri vdorih na Primorsko so bile tudi
nasilne akcije. Fizični spopadi, uboji, požigi, žrtve in podobno so bili značilni zlasti za prva
leta po prvi vojni. Tedaj, do prihoda fašizma na oblast, so bili spopadi razredni, sestavni del
dvoletnega revolucionarnega vzdušja, pri čemer so bili seveda udeleženi tudi Slovenci in
Hrvati. V ta čas spadajo znani dogodki, kot so bile delavske barikade pri Sv. Jakobu v Trstu,
ustanovitev delavske' Labinske republike, upor kmetov na Proštini, incidenti med stavkami in
podobno. Precejšnje je bilo število padlih ali ubitih na obeh straneh, ne samo med delavci, ki
so bili predmet fašističnih napadov, ampak tudi med fašisti in organi javne varnosti. Vse te
dogodke šteje zgodovinopisje med revolucionarne poskuse ali k obrambi in odgovorom na
fašistični teror. Čeprav so fašistične skvadre od leta 1920 enako napadale slovenske in
hrvaške nacionalne ustanove, omenimo požig slovenskega Narodnega doma v Trstu, se s te,
»nacionalne« strani niso pojavili organizirani poskusi obrambe. Edini nacionalni množični
odpor je bil ob parlamentarnih volitvah 15. maja 1921 v Marezigah. Vaščani so s kamenjem
pregnali iz vasi fašiste, ki so prišli iz Kopra, da bi usmerjali volilni postopek, pri čemer so štiri
ubili. Kot kaže, ta upor ni bil povezan ne z delavskimi nemiri ne z jugoslovanskimi
nacionalističnimi organizacijami. Bil je spontana reakcija ogorčenih domačinov. Začetki
8
individualnih terorističnih akcij sodijo v čas nastanka Orjune. Vemo za uboj slovenskega
renegata Josipa Urha iz Postojne, bivšega člana Orjune, ki so ga orjunaši januarja 1922 z
zvijačo vzeli iz zapora v Cerknici, kjer je bil zaprt zaradi tihotapstva, in ga ustrelili v bližini
državne meje. Znan je tudi napad orjunaša Stanka Molka, kot kaže, v samoobrambi, na dva
italijanska karabinjerja pri Črnem Kalu; oba sta bila ubita. V letih 1923 in 1926 so se pojavile
tudi druge vrste akcij, kot posledica organiziranega ilegalnega odpora, in sicer napadi na
oznake italianizacije in fašizacije dežele: snemanje italijanskih zastav, onesnaževanje
fašističnih simbolov, stresanje letakov in pisanje gesel po zidovih … Podrobno je dogodke
opisal J. Kramar v knjigi Marezige (Lipa, Koper 1982)«.
c/ Primarni italijanski viri o Jožefu Gabrščku
Str. 216–217: »Pa poglejmo, kaj najdemo o tem v primarnih virih. V italijanskih
policijskih dokumentih najdemo prvič ime TGR (Trst, Gorica, Reka) 26. novembra 1927. Gre
za poročilo konfidenta, ki pripisuje ime Orjuni v Julijski krajini, torej prvi, Gabrščkovi
podtalni organizaciji iz let 1924–1927. »Izvršilni odbor kraške sekcije T. G. R.« je podpis na
grozilnem pismu, poslanem med 29. avgustom in 6. septembrom 1928 sežanskim
podpisnikom vdanostne izjave Mussoliniju. Ivan Regent je poročal vodstvu Komunistične
stranke Italije v Pariz februarja 1930 o organizaciji, ki se je ustanovila z združitvijo
pokrajinskih ilegalnih skupin pod naslovom Tigor (Tržaško, Istrska, Goriška Organizacija).
Policijska in sodna preiskava o leta 1930 odkriti sta ugotovili, da je na Goriškem obstajala
»Organizacija« ali »Naša organizacija«, tako so jo namreč imenovali njeni pripadniki. Le v
zaslišanju Bidovca je podatek, da je vedel za »TGR«, o čemer da so se Tržačani pogovarjali,
vendar so menili, da je TGR v Ljubljani, tako kot sta bila ORJEM in TOPJ (Teroristična
organizacija primorskih Jugoslovanov). Značilno je, da v italijanskih dokumentih, ki
vsebujejo na tisoče podatkov o iredentističnem gibanju, tudi v tridesetih letih, kratico TIGR
prav redkokdaj najdemo, to pa seveda ne pomeni, da ni obstajal. O njem najbolje priča
ilegalni časopis Svoboda, ki po letu 1930 nosi v naslovu izdajatelja: »Revolucionarna
organizacija TIGR« in v podpisih razglasov »CK TIGR«. V drugi številki Svobode iz leta
1933 je članek z naslovom »Ob petletnici revolucionarnega delovanja združene
revolucionarne organizacije Julijske krajine - TIGR«, kar pomeni, da se je njeno delovanje
štelo od leta 1928 in da so jo krstili Tigr. Verjeti kaže Jelinčiču, ki v opombi leta 1960
objavljenega teksta pravi: »V začetku in še v dobi največje dejavnosti ji sploh nismo dajali
nobenega imena, oziroma smo jo imenovali »Organizacija«. Tone Rutar pravi, da se je na
Goriškem organizacija imenovala zgolj »Tajna organizacija«, da pa so vsaj nekateri vedeli za
kratico TIGR, »ki jo je sestavil na nekem sestanku tigrovcev v Trstu glavni urednik dnevnika
Edinost prof. Filip Peric leta 1925«. Prav tako omenja številko »4«, ko so dali vpisati
»članom naše organizacije na sliko osebne izkaznice za medsebojno prepoznavanje. Številka
»4« se je nanašala na začetnice imena Trst, Istra, Gorica, Reke. Podatek potrjuje Albert Rejec,
od katerega žal nimamo podrobnejših opisov o razvoju organizacije, ki jo je vodil,
temveč le fragmente. Pravi, da za ime Tigr praktično njegovi člani niso vedeli, ker se je
razširilo šele po aretacijah leta 1930 iz Slovenije prek Pivškega. Po letu 1930 pa da je bilo v
uporabile v ožjem krogu, nakar so ga začeli opuščati spričo njegovega romantičnega prizvoka,
ki ni več ustrezal razširjenim antifašističnim koncepcijam organizacije.
O obstoju Tigra torej ne gre dvomiti, predvsem pa kaže na kontinuiteto s Tigrom iz prve
faze, iz 1924. leta, ki je gotovo ostal marsikomu v spominu. Pojem je veljal bolj za gveri1ce,
ki so čez mejo prihajali na akcije v Julijsko krajino, kot za domačine, a se je tako zelo zasidral
v spomin, tudi prek časopisa Svoboda, da vsi preživeli v spominih pišejo o Tigru.
Konfidenti so poročali tudi o Zvezi mladinskih društev (ZMD), ki so bili opozicija tedaj še
obstoječemu političnemu društvu Edinost, ki si je še po ukinitvi društev prizadevalo legalno
braniti narodno manjšino, dasi razen dveh poslancev v parlamentu in časopisa Edinost ni
9
imelo ničesar več. Iz istih konfidentskih poročil zvemo, da so o teh vprašanjih razpravljali
tržaški delegati na kongresu Orjune decembra 1927 v Ljubljani in jugoslovanske
nacionalistične organizacije prosili za pomoč snujočemu se ilegalnemu odporu na
Primorskem. Glede že omenjene Zveze iredentistov v poročilih še piše, da ima prof. Filip
Peric, ravnatelj časopisa Edinost nalogo, da sestavi statut in da bi v zvezo vključili le
neporočene in neuklonljive mladince iz ZMD, ki bi bili organizirani v obliki stotnij; vendar da
mladinci odklanjajo pristop. Po istih poročilih, češ da vladajo mnoga nasprotja med samimi
snovatelji zveze, zlasti študenti, da nasprotujejo starejšim in da snujejo lastno organizacijo.
Pa še eno organizacijo je zaznala fašistična policija, in sicer leta 1929 z imenom TOPJ, kar
je pomenilo Teritorialna - morda teroristična – organizacija primorskih Jugoslovanov.
Podpisana je bila na nekem grozilnem pismu Mussoliniju. Vendar o njej ni nikakršnih
podatkov, očitno je šlo za Tajno organizacijo oziroma za Borbo. Nimamo virov, da bi
preverili konfidentska poročila. Kljub temu navedenih podatkov ne gre zavreči kot
popolnoma izmišljene. Tako kakor so snovali organizacijo na Nanosu in na Miloševem
domu, je najbrž še marsikatera skupina načrtovala ali se vsaj v tem smislu pogovarjala. Toda
le dve sta načrtovanje tudi uresničili in se dve in pol leti razvijali ne nazadnj zato, ker ju
konfidenti niso poznali. Navedeni podatki pričajo,da je med mladimi ljudmi po razpustu
društev vrelo, pa tudi, da so vedeli in soglašali s tistimi načrti za ilegalo, ki jih začel
Gaberšček, in s tistimi konkretnimi akcijami na Pivškem, ki so se začele leta 1924, med njimi
Milan Zadnik, Jože Dekleva, Anton Ekar, Karel Širok, Dorče Sardoč, dr. Goljevšček, dr.
Pertot, prof. Kosovel. Posebej je rečeno, da znani Roman Pahor ne namerava pristopiti v to
zvezo, ker je demokratskega prepričanja«.
Str. 223 – »Usmeritev: Kako sta bili goriška organizacija in Borba v Trstu dejansko
usmerjeni, v čem je bilo težišče njune dejavnosti, kakšne odnose sta gojili do raznih političnih
sil in kaj sta propagirali med ljudmi, zvemo iz njunega ilegalnega tiska. Po podatkih Alberta
Rejca je on sam dvanajst let, od 1927 do 1940, izdajal in urejal ves ilegalni narodnjaški
tisk, najprej na Primorskem, nato v emigraciji v Ljubljani. Najprej je izhajala Borba, nato
Svoboda, ob njej sredi tridesetih let še Ljudska fronta." Iz zaplenjenega gradiva v tridesetih
letih pa je razvidno, da so vzporedno po letu 1931 izhajale še posebne brošure z literarno
vsebino s skupnim naslovom Knjižnica Svoboda in mnogi razglasi na letakih. Sklep o
ilegalnem časopisju, sprejet na Nanosu, je bil uresničen že za božič decembra 1927, ko je
izšla prva številka časopisa Borba. Po Rejčevih in Jelinčičevih podatkih je časopis urejal
Albert Rejec, med pisci pa so doslej omenjeni Zorko Jelinčič ter učitelja Ciril Metodove šole
v Trstu Andrej Šavli in Drago Pahor. Rokopise je odnesel v Ljubljano dr. Ivan Marija Čok, s
pomočjo Jugoslovanske matice je časopis tiskala tiskarna v Wolfovi ulici, nazaj na Primorsko
so ga znosi1i kurirji. V zvezi z razpečevanjem Borbe se najpogosteje omenja Ivan Marija
Čok, on naj bi oddal po več izvodov Sardoču, ta Šavliju in Dragu Pahorju, navzdol so jih širili
člani TOB. Na Goriško pa je časopis prišel neposredno iz Ljubljane, kurirska mreža za prehod
čez mejo je bila namreč odlično organizirana«.
Moji odgovori, komentarji in sklep
Navedel sem obširne odgovore dr. Gorazda Bajca in zapise dr. Milice Kacin Wohinz prav
iz razloga, da bom lahko povedano tudi podrobno komentiral.
1. Ker solidno poznam metodologijo obveščevalnega delovanja, sem trdno prepričan, da
je obveščevalna služba VKJ, konkretno ofenzivni obveščevalni center v Ljubljani, ki ga je
1922 ustanovil in do 1930 neposredno vodil polkovnik Viktor Andrejka, v največji meri
izkoristila odpor Primorcev proti italijanski okupaciji. O tem priča dejstvo, da je vodja TIGRa Albert Rejec bil v Ljubljani predstavljen polkovniku Viktorju Andrejki, ne dvomim pa, da
10
je pozneje v Beogradu bil v stikih z Antonom Batageljem, vodjom UJKE, jugoslovanske
protiobveščevalne službe, s katerim sta neposredno sodelovala, ko je bil Batagelj še policijski
komisar na Jesenicah…
Naloga zgodovinarjev in raziskovalcev je, da te osebne odnose raziščejo in ugotovijo ali je
šlo samo za prijateljske stike ali pa tudi za organizirano tajno sodelovanje. Namreč,
obveščevalne službe navadno začetne prijateljske stike pozneje izkoristijo za poglobljeno
delovno in tajno sodelovanje, posebno še, če gre za vodje tajne organizacije, kar je TIGR
vsekakor bil.
2. Vsekakor je dejstvo, da so določene slovenske in jugoslovanske organizacije idejno in
materialno podpirale odpor Primorcev proti italijanski okupaciji. V obširni literaturi o
TIGR-u je namerno ali nenamerno, zanemarjena vloga obveščevalne službe VKJ, pozneje
pa delno tudi britanske in francoske.
Neskromno bom zatrdil, da sem v svoji knjigi Legendarni slovenski obveščevalci (ProAndy Maribor, 2010) prvi zastavil vprašanje o znatnem deležu obveščevalnega centra VKJ v
Ljubljani v organizaciji odpora na Primorskem po letu 1920 pa vse do 1941. Večina piscev o
zgodovini TIGR-a navedene problematike ne pozna in ne omenja, kar je seveda velika
pomanjkljivost! Nekateri so celo omenjali samo sodelovanje tigrovcev z britansko
obveščevalno službo, zlasti pa žalostno usodo številnih »padalcev«, ki sta jih britanska in
ameriška obveščevalna služba poslale na tvegane obveščevalno-diverzantske naloge v
Slovenijo po letu 1942.
No, pri tem ne gre pozabiti, da sta podporo TIGR-u nudila tudi francoska obveščevalna
služba (prek konzulata in lektorjev v Ljubljani), pa tudi obveščevalni center VKJ na
Sušaku, ki ga je uspešno vodil slovenski kapetan Drago Slekovec, saj je bil tudi Danilo
Zelen, poznejši vojaški vodja TIGR-a, na njegovi zvezi. Major Slekovec, sicer učenec
polkovnika Andrejke, je v obdobju 1940–1941 nadvse uspešno vodil ObC v Ljubljani in bil
tvorec najbolj uspešnega protiobveščevalnega vdora v nemški Abwehr (poročnik Emil
Wedam iz Celovca je prvi sporočil datum nemškega napada na Jugoslavijo). Kot
podpolkovnik je bil Slekovec v začetku 1941 premeščen v Niš, kjer je bil zajet s strani
nemškega Wehrmachta. Njegova zaslišanja s strani Udbe 1950 so ohranjena in v njih je kar
nekaj podatkov tudi o TIGR-u. Verjetno pa bi se našla v ameriških ali ruskih arhivih tudi
njegova zaslišanja s strani Gestapa in Abwehra …
3. Mlajšim raziskovalcem in zgodovinarjem predlagam, da se temeljito lotijo obdelave
odnosov med TIGR-om in Orjuno, predvsem pa med ljubljanskim obveščevalnim
centrom VKJ in TIGR-om, pri čemer je potrebno upoštevati obdobje intenzivnega
sodelovanja do 1930, ko je bil polkovnik Andrejka odstavljen prav zaradi TIGR-a, kakor tudi
obdobja do 1941, ko je v Beogradu vodstvo TIGR-a (Rejec, Vilfan in Besednjak) sodelovalo
z Antonom Bagateljem, vodjo UJKE. Vsekakor pa je potrebno obenem raziskati v nemških in
italijanskih arhivih o tem, kako sta nemška in italijanska obveščevalni službi uspeli z
agenturnim vdorom v Obveščevalno upravo GŠ VKJ, saj je prav gotovo, da so, po moji
tezi – tigrovci padali v Beogradu in Ljubljani!
4. Oba, dr. Bajc in dr. Wohinčeva, sta obiskala in pregledovala tuje arhive, vendar nista
našla ustreznih podatkov o TIGR-u. Namreč, policijska poročila, ki so številčna, ne moremo
meriti s poročili tajnih političnih oz. protiobveščevalnih Ovre ali Gestapa, ki bi nam razkrila
prava ozadja. Dr. Wohinčeva sicer navaja, da je Jožef Gabršček podal 1936 italijanskemu
ambasadorju v Beogradu zanimivo poročilo, vendar se meni zdi, da je v tem primeru šlo za
nekaj povsem drugega. Namreč, če je Jožef Gabršček 1929 zapustil Ljubljano in »zbežal« v
Skopje, pa potem v Beograd, je 1936 lahko sicer podal poročilo Italijanom, vendar pa v tem
11
primeru gre za t. i. naknadno poročilo, ki nima nobenih operativnih vrednosti in tudi posledic
(ovajanja in podobno). Po moji sodbi je lahko šlo za nekakšno »zgodovinsko« poročilo, ki ga
je Gabršček verjetno sestavil skupaj s svojim starim znancem Batageljem, šefom UJKE, da bi
Italijanom ponudila nekakšno obveščevalno igro.
5. Namreč, še vedno vztrajam pri začetni tezi oz. predpostavki, da Jože Gabršček ni bil
»pravi« italijanski vohun, lahko je bil kvečjemu »dvojnik«. Vsekakor pa je bil, po mojem
prepričanju glede na potek dogodkov (tudi polkovnik Andrejka je prav 1928 moral dejansko
zapustiti službo po nalogu iz GŠ VKJ!), eden od prvih tajnih sodelavcev polkovnika
Andrejke oz. Batagelja. Bil je vendar v centru vsega ilegalnega dogajanja na Primorskem
(tajnik Edinosti v Trstu), kar bi s pridom izkoristila vsaka obveščevalna služba (v Trstu je
deloval tudi jugoslovanski konzul, dejansko obveščevalec). Tudi dr. Wohinčeva ne nudi
nobenega dokaza, da je bil Jožef Gabršček italijanski konfident oz. vohun, saj tudi sama pravi,
da poročila konfidentov ni mogla preverjati. V obveščevalni praksi pa velja staro pravilo, da
konfidenta ali vohuna lahko razglasi samo sodišče na podlagi čvrstih dokazov, navadno vsaj
treh. Povsem pa je neprimerno sklicevati se na nekakšne javne objave (ovadb) v glasilu
Orjune ali pa v spominih soudeležencev. Čeprav Albert Rejec navaja, da Jožefu Gabrščku ni
povsem zaupal, se je vendarle v Beogradu sestajal z njim vsakega pol leta!
6. Sklicevati se na razne rekonstrukcije Ozne ali Udbe je zelo nezanesljivo, posebno,
če vemo, da so iste pisane za razne politične potrebe, dejstvo pa je tudi, da so strokovno
vprašljive, saj jih niso pisali nepristranski operativni delavci. Tudi izjave obsojencev, zlasti
tistih na smrt, so zelo problematične, kar sem dokazal na primerih iz pohoda 14. divizije NOV
Slovenije na Štajersko, o t. i. Pohorske afere in podobno. Podatke Ozne ali Udbe je potrebno
vrednotiti le posamično, pa tudi preverjati na razne načine.
7. Ponovno poudarjam: neetično in tudi krivično je enega od prvih organizatorjev
ilegalnega odpora proti Italijanom v Trstu 1924–1926 javno razglasiti za vohuna brez
čvrstega dokaza. Pri tem opozarjam na mogoče spletke Orjunašev, pa tudi na njihove nasilne
akcije (rop v Prestranku). Končno, Albert Rejec, vodja TIGR, je v svojih spominih piše, da ni
vedel za nobenega konfidenta ali ovaduha med pripadniki TIGR-a, saj se končno v Beogradu
tudi sestajal z Jožefom Gabrščkom.
8. Delo in življenje Jožefa Gabrščka ni točno preverjeno niti celovito predstavljeno,
Zanimivo je, da je 1924 kot tajnik Edinosti v Trstu bil med glavnimi organizatorji ilegalnega
delovanja proti Italiji, da je istega leta celo Alberta Rejca pridobil za politično delovanje, da je
bil vodilni pri delovanju TIGER in Orjune, da je 1926 aktivno sodeloval pri Orjunavit-u. pa
tudi pri Zvezi mladinskih društev na Tržaškem. Ne gre pozabiti, da je v Trstu deloval tudi
jugoslovanski konzul, pa tudi sicer je ObC v Ljubljani aktivno spremljal vsa dogajanja na
okupiranem delo Primorske. Skoraj je gotovo, da je prav v tem obdobju vzpostavljeno tudi
povezava in tajno sodelovanje Jožefa Gabrščka z vojaško obveščevalno službo VKJ. Prav
tako je potrebno vedeti, da italijanska policija in Ovra nista samo evidentirali določene osebe,
temveč so tudi iskali tajne sodelavce in vršili protiobveščevalne vdore v ilegalne organizacije,
ki so nastajale na Primorskem.
Prelom se je zgodil 1926, ko je po Albertu Rejcu Jožef Gabršček zapustil Trst in 1927
odšel v Slovenijo, po nekaterih drugih navedbah pa je zbežal, emigriral in podobno. No, še
prej naj bi 1926 Italijanom poslal podatke o »organizaciji« na Primorskem…
Po nekaterih podatkih je bil 1928 član liberalnega tabora v Gorici, pa tudi, da je bival v
Tolminu. Bolj verjetno je, da je 1928 bival v Ljubljani, saj tudi Alber Rejec navaja, da je bil
12
takrat vmešan v afero špijunaže oz. antišpijunaže, povezave z Orjuno in polkovnikom
Andrejkom.
In ko je skupina orjunašev vdrla v prostore italijanskega konzulata v Ljubljani in našla v
sefu seznam 15 italijanskih vohunov – glavnega, nekega Perića so umorili kar na ulici, je
ljubljanska Orjuna objavila fotokopijo ovadbe proti Jožefu Gabrščku. Po moji knjigi je vodja
orjunašev bil Jože Kukec, ki pa v svojih spominih navaja, da je prav on »odkril«, da je Jožef
Gabršček italijanski vohun (pokazal mu je nekakšen račun, iz katerega je bilo razvidno, da je
Jožef Gabršček izdal Italijanom podatke o »kolesarski enoti VKJ«), pa mu je zatem svetoval,
naj zapusti Ljubljano!
Navaden konstrukt bivših orjunašev oz. Ovre, da se znebijo in docela kompromitirajo
Jožefa Gabrščka! Upam, da resni zgodovinarji ne bodo nasedli »spominom« nekega Kukca,
dejansko vodje ljubljanskih orjunašev!
Jožef Gabršček naj bi najprej odšel v Avstrijo in Francijo, šele 1929 se je vrnil v
Jugoslavijo. Albert Rejec navaja, da je najprej odšel v Skopje, nato pa prišel v Beograd. Bil je
trgovski potnik, a vdajal se je menda tudi pijači. Čeprav se je vedel »čudno«, se je Albert
Rejec z njim občasno sestajal. In 1936 naj bi Jožef Gabršček italijanskemu poslaniku v
Beogradu podal poročilo o celotnem delovanju TIGR-a! Italijanski dokument o tem je navaja
dr. Milica Kacin Wohinc, s pripombo, da podatka ni mogla preveriti! Do 1943 naj bi Jožef
Gabršček živel v Beogradu. Če bi vedeli za dejansko usodo Gabrščka in njegove soproge
Marije bi tudi naši sklepi verjetno bili drugačni.
Čeprav ne vemo kakšna je bila usoda Jožefa Gabrščka po letu 1943, je nekdo 2012 v
spletnem leksikonu Primorci.si zapisal, da je bil Jožef Gabršček tudi »italijanski vohun«!
9. V svoji že omenjeni knjigi sem na osnovi podatkov iz arhiva Udbe navedel, da so
ljubljanski orjunaši na ulici umorili nekega Perića, dejanskega vohuna italijanskega konzulata
v Ljubljani, vendar o njem nisem našel nobenih identifikacijskih podatkov, pa tudi v
spominski literaturi ga orjunaši (Kukec) seveda ne omenjajo! Zanimivo, kajne? V zapisih dr.
Wohinčeve se pogosto omenja prof. Filip Peric, ravnatelj Edinosti, pa si ne morem kaj, da ga
ne bi omenil oz. navedel potrebo po preverjanju podatka o identičnosti. Če je šlo za umor na
ulici, potem sta verjetno tudi ljubljansko Jutro ali Slovenec poročala o žrtvi in nasilju na ulici.
Včasih pač ni potrebno brskati po arhivih! Prof Filip Peric je doživel visoko starost in je umrl
(1955) naravne smrti v Ljubljani.
10. Naj sklenem takole: ker dokaj dobro poznam metodologijo delovanja italijanske
politične in vojaške obveščevalne in varnostne službe – Ovre in Sim, pa tudi njihove nesporne
uspehe, sem prepričan, da je v primeru Jožefa Gabrščka šlo za prefinjeno igro
kompromitacijo tajnega sodelavca ObC VKJ v Ljubljani! Tudi sicer je iz protiobveščevalne
prakse znano, da v slučaju neuspeha pri angažiranju za tajno sodelovanje (zavrnitve
sodelovanja) določene osebe, navadno (zaradi maščevanja) pristopijo k njegovi
kompromitaciji in podobno, predvsem tako, da se pripravijo določeni dokumenti in potem
tudi javno objavijo. Prav podatki o fotokopiji nekega »poročila« J. Gabrščka v glasilu
ljubljanske Orjune 1928 (prepovedana je bila 1926!), pa pozneje 1936 še »poročilo«
italijanskemu poslaniku v Beogradu, so šolski primeri javne kompromitacije. Zato tudi
poudarjam, da brez posebne sodne ali specialistične (protiobveščevalne) preiskave ne
smemo nikogar javno razglašati za vohuna!
13
DODATEK:
(Iz knjige: Legendarni slovenski obveščevalci, Pro-Andy Maribor, 2010)
Prvi slovenski častnik vojaške obveščevalne službe VKJ (1919–1932)
Ljubljana pa tudi Bled, Maribor in Celje so že v Kraljevini Jugoslaviji veljali za nekakšna
»naravna« središča delovanja obveščevalnih služb. To velja predvsem za delovanje nemške,
britanske in italijanske obveščevalne službe takoj po končani prvi svetovni vojni.
V znani rekonstrukciji in analizi vojaške obveščevalne službe VKJ (v ARS II), ki so jo
naredili analitiki Sdv, je med drugimi zapisano, da je pred drugo svetovno vojno v Ljubljani
deloval zelo uspešen in eden najaktivnejših centrov vojaške obveščevalne službe vojske
Kraljevine Jugoslavije, ki ga je formiral in vodil vse do 1932. leta polkovnik Viktor Andrejka,
sicer generalštabni častnik avstro-ogrske vojske in preizkušeni pripadnik njene vojaške
obveščevalne službe. Gre tudi za prvega slovenskega častnika vojaške obveščevalne službe, ki
je obenem sodeloval pri oblikovanju vojaške obveščevalne službe na novo formirane vojske
Države SHS oz. Kraljevine Jugoslavije, predvsem pa kot načelnik prvega vojaškoobveščevalnega centra Dravske divizije v Ljubljani.
Takratni načelnik oddelka vojaške obveščevalne službe Glavnega generalštaba srbske oz.
vojske Države SHS, pozneje Kraljevine Jugoslavije, divizijski general Petar Marković, je
naredil odlično potezo, da je strokovno izkušenega obveščevalnega strokovnjaka avstroogrske vojske, pa še celo generalštabnega majorja Viktorja Andrejka, poklical sredi leta 1920
v Beograd in ga postavil za načelnika ofenzivnega obveščevalnega sektorja. Namreč, major
Andrejka je poleg odličnega poznavanja vseh sosednjih vojska, posebno potencialnih
nasprotnikov Kraljevine Jugoslavije, obvladal tudi številne tuje jezike in je tako v novo
ustanovljeno in organizirano vojaško obveščevalno službo vnesel vse tiste organizacijske in
metodološke prvine, ki so tedaj odlikovale predvsem nemško in francosko vojaško
obveščevalno službo.
Po opravljenih nalogah v obveščevalnem oddelku Glavnega generalštaba v Beogradu se je
generalštabni major Andrejka že sredi leta 1922 vrnil v Ljubljano in v kratkem času
organiziral dobro prikrit center vojaške obveščevalne službe, ki je formacijsko sicer pripadal
Poveljstvu Dravskega divizijskega območja, dejansko pa je šlo za najbolj izpostavljen
ofenzivni center vojaške obveščevalne službe VKJ. Ljubljanski center vojaške obveščevalne
službe je bil prvenstveno usmerjen proti Italiji in Avstriji. Zato je tudi razumljivo, da je bila
prav proti tema dvema državama organizirana najbolj široka in tudi kvalitetna mreža tajnih
obveščevalnih agentov, tudi tigrovcev.
Zdi se mi, da je prav zaradi dvojnih nalog, obveščevalnih in diverzantskih, kakršne so
tigrovci tudi samovoljno izvajali, italijanska protiobveščevalna služba okrog leta 1928 odkrila
obveščevalne mreže v Trstu in Gorici, ki so bile neposredno povezane z obveščevalnim
centrom v Ljubljani. Zato je moral takrat že generalštabni polkovnik Viktor Andrejka
odstopiti, da ne bi onemogočil nadaljnjega delovanja tega obveščevalnega centra. Ker je
Danilo Zelen povezoval delovanje goriške in tržaške skupine tigrovcev z Ljubljano, se zdi, da
je bil povezan tudi z ljubljanskim (in sušaškim) obveščevalnim centrom.
Anton Batagelj, doma iz Šturij pri Ajdovščini, je bil leta 1923 postavljen za načelnika
obmejnega komisariata na Jesenicah. Šlo je za izpostavljene urade, ki so bili ustanovljeni v
času, ko je bil policijski minister v Beogradu dr. Anton Korošec, sicer vodja Slovenske
ljudske stranke. In prav Batagelj je že od leta 1924 aktivno sodeloval z majorjem Andrejkom,
predvsem pa je v svoje delovanje vključil številne primorske rojake, med njimi tudi najbolj
aktivne tigrovce (izdaja prepustnic, omogočanje ilegalnih prehodov tigrovskih kurirjev,
prenos propagandnega in sabotažnega materiala). Kasneje je bil Batagelj vodja Ujke – urada
14
jugoslovanske protiobveščevalne službe v Beogradu. Velja še dodati, da je bil tudi Viktorjev
brat dr. Rudolf Batageljev znanec, saj je bil visoki uradnik policijskega ministrstva v
Beogradu.
Zaradi delovanja tigrovcev na Primorskem je italijanska Ovra – politična policija, s široko
mrežo ovaduhov in vohunov, okrepila delovanje, vendar kljub množičnemu terorju ni uspela
zlomiti upornih Primorcev. V začetku 1928 so preko ovaduha italijanskega konzulata v
Ljubljani uspeli odkriti močne tigrovske organizacije v Gorici in Trstu, pa so sledili znani
procesi. Zaradi sodelovanja z ljubljanskim centrom vojaške obveščevalne službe so bili v
Trstu poleg Antona Batagelja obtoženi (in dejavnost dokazana) Slavko Bevk, Andrej
Manfreda in Ivan Lenardič. Ostalim vohunstva niso dokazali. Vse to je pripeljalo do tega, da
je moral polkovnik Viktor Andrejka, kot dejanski organizator dotedanjega tigrovskega
sodelovanja, zaradi interesov službe sredi leta 1932 tudi odstopiti.
Celotno delovanje ljubljanskega centra vojaške obveščevalne VKJ v obdobju 1922–1941
bi veljalo podrobneje raziskati in obdelati, saj je za to dovolj dokumentov v domačih in tujih
vojaških arhivih. Fragmentarno se je mnogih epizod lotila dr. Jerca Vodušek Starič v knjigi
Slovenski špijoni in Soe 1938–1942 (Ljubljana, 2002), pa nekatere, ki so povezane s
polkovnikom Viktorjem Andrejka, tudi navajam.
Nedvomno bo držalo, da je major Andrejka, takoj ko je leta 1922 v Ljubljani organiziral
center vojaške obveščevalne službe, ki je bil prvenstveno ofenzivno naravnan proti obema
sosednjima državama – Italiji in Avstriji, poiskal tudi zaveznike. Med prvimi so tako bili
Francozi, stari sovražniki Italije, konkretno predstavniki francoskega konzulata, ki je bil
ustanovljen v Ljubljani že leta 1921. Ker je major Andrejka znal tudi francoščino, je prav
gotovo dobro vedel, kaj lahko dobi od prekaljenih francoskih obveščevalcev – konzulov, ki so
se menjali. Pomembno vlogo pa so imeli tudi lektorji (francoski in drugi), sicer dobro prikriti
obveščevalci.
Enako velja tudi za ostale konzulate, ki so obstajali v Ljubljani, zlasti za britanskega, pa
tudi za tiste, ki so bili v sosednjem Zagrebu. Ker pa je šlo tudi za ofenzivno usmerjenost
ljubljanskega centra vojaške obveščevalne službe, je prav gotovo, da je center izkoristil vse
možnosti za protiobveščevalni vdor v italijanski in avstrijski konzulat. Tudi češki.
Ne smemo zanemariti dejstva, da so se vojaški obveščevalci povezovali z raznimi
domoljubnimi in polvojaškimi organizacijami, društvi in strankami, saj so le tako prišli v stik
z vojaško izobraženimi kadri, ki so bili tudi najbolj uporabni za zbiranje vojaškoobveščevalnih podatkov. Novi načelnik vojaško-obveščevalnega centra je tudi dodobra
izkoristil splošno protifašistično in protinacistično razpoloženje zlasti Primorcev in se je tako
naslonil na domoljubne organizacije ali stranke in njihove voditelje.
Gre predvsem za prvo nacionalistično organizacijo Orjuno – Organizacijo jugoslovanskih
nacionalistov, ki je bila 1922 preoblikovana iz dalmatinske mladinske organizacije in se je
hitro širila po vseh delih nove države. Slovenski vodje, ing. Marko Kranjc in ostali, so imeli
že od vsega začetke neposredne stike z načelnikom centra in preko njega menda dobivali tudi
orožje.
Posebno mesto so imele tudi razne druge organizacije, kot so Narodna odbrana, sicer stara
srbska polvojaška organizacija, ki jo je v Slovenji vodil dr. Josip Cepuder, Branibor (vodja
ing. Janko Mačkovšek), Tabor, strelske družine, pozneje, po prepovedi 1928, pa tudi
organizacije sokolov in orlov. V arhivu VKJ so ohranjeni dokumenti ne samo o medsebojnih
stikih teh organizacij z vojaškimi (obveščevalnimi) organi, temveč tudi seznami posameznih
organizacij, ki so obveščevalcem služili predvsem za izbor tajnih sodelavcev.
Kot sem že omenil, je tigrovska organizacija na Primorskem »padla« v Ljubljani, saj je
ovaduh italijanskega konzulata izvedel za dokaj nekontrolirano delovanje pristašev Orjune. Ti
so imeli celo posebno obveščevalno skupino, ki jo je vodil Jože Kukec, in se je direktno
15
sporazumevala z Andrejko, ta pa je določene podatke posredoval tudi francoski in češki
obveščevalni službi.
Andrejka je vzdrževal tudi stike s posamezniki na pomembnih položajih v policijski in
diplomatski službi. Omenil sem že Antona Batagelja, načelnika obmejnega komisariata na
Jesenicah, da ne omenjam drugih (Maribor). Vzdrževal pa je stike z znanci, ki so odhajali v
diplomatsko službo. Med njimi naj spomnim samo na dr. Janka Pretnarja, znanega
jezikoslovca in podpornika orjunašev, ki je pred letom 1930 odšel na veleposlaništvo v Prago.
Zdi se mi tudi povsem logično, da se je center vojaške obveščevalne službe v Ljubljani, ki
je imel tudi sekcijo za protiobveščevalno delo, ukvarjal tudi s kontrolo in vdori v tuja
konzularna predstavništva v Ljubljani. Znan je npr. vdor orjunašev v pisarno italijanskega
generalnega konzula Gavottija na Erjavčevi cesti (pridobili so kuharico, prepisovali
dokumente in podobno), ki naj bi ga organiziral francoski konzulat. Po mojem je šlo za dobro
načrtovano akcijo Andrejkovega vojaško-obveščevalnega centra, ki je vzdrževal tesne zveze s
slovenskim vodstvom Orjune. Dejansko je šlo za vrhunski dosežek vsake protiobveščevalne
organizacije, ki zahteva temeljite priprave in strokovno vodenje, saj podobne akcije ne more
izvesti neka strankarska skupina. Namreč, po tajnem vstopu v konzulat so tudi s ponarejenim
ključem odprli glavni sef, kjer so našli seznam 15 agentov v Ljubljani, ki so aktivno delali za
italijansko vojaško-obveščevalno službo in politično policijo – Ovro. Glavni med njimi naj bi
bil neki Perić, ki so ga jezni orjunaši takoj zatem leta 1928 likvidirali kar na cesti. V zvezi s
tem naj bi francoska vlada celo posredovala, da se Italijanom prepove takšno obveščevalno
delovanje in odpokliče ne samo generalnega konzula v Ljubljani, temveč tudi italijanskega
ambasadorja v Beogradu Bodrera, sicer osebnega prijatelja kralja Aleksandra.
V svoji knjigi Balkanski vojaški poligon (Ljubljana, 1998) sem predstavil podatek iz
arhivov Kos JLA, da je imel glavne zveze s tigrovci center vojaške obveščevalne službe VKJ
na Sušaku, zlasti njegov načelnik, kapetan Savo Janković, ki so ga Nemci leta 1941 ujeli. Kot
sodelavec tega centra se omenja tudi Danilo Zelen. Poleg tega je ing. Vladimir Feller iz
Zagreba, sodelavec sušaškega centra, kasneje vodil del tigrovcev in izvrševal naloge britanske
obveščevalne službe. Nazadnje pa se je povezal z znano britansko obveščevalno mrežo Bbz,
ki sta jo iz Ljubljane vodila major Ante Anić, bivši obmejni komisar v Mariboru, in polkovnik
Vladimir Vauhnik, oba dobra znanca polkovnika Viktorja Andrejke. Navedel sem tudi, da je
imel italijanski vojaški ataše svojega tajnega sodelavca celo v obveščevalnem oddelku
Glavnega generalštaba VKJ, pa mu tako ni bilo težko priti do podatkov o tigrovcih –
obveščevalcih in diverzantih, ki so aktivno delovali proti Italiji.
V ARS sem 10. marca 2010 pridobil dokument kvesture iz Gorice z dne 3. aprila 1928
(AS 1931/2021 str. 104), v katerem je kapetan Adolfo Perthem obširno poročal o
»podpolkovniku Andrejka Rodolfo Vittorio«, obveščevalcu iz poveljstva Dravske divizije v
Ljubljani, ki je vzdrževal številne vohunske stike z osebami iz Trsta in Gorice, neposredno in
preko Antona Batagelja.
Po goriškem in tržaškem procesu proti tigrovcem leta 1930 in odstopu polkovnika
Viktorja Andrejka (1932) so se tigrovci in orjunaši razšli. Tudi francoska obveščevalna služba
se je leta 1935 umaknila iz Slovenije. Njeno vlogo je zatem prevzela britanska obveščevalna
služba IS (lektor Aleksander Lawrenson na ljubljanski univerzi, pozneje vicekonzul v
Zagrebu) in tudi Soe (kapetana John Evam, sicer dopisnik Reuterja, in William Stuart), pa
tudi sodelovanje z vojaško obveščevalno službo VKJ, ki je tigrovce tudi množično uporabljala
za obveščevalno-diverzantske naloge proti Italiji.
Kasneje naj bi tigrovce pri ljubljanskem centru vojaške obveščevalne službe zastopala
prof. Ivan Rudolf - Učenikov iz Trsta, tudi agent IS, in Anton Lipnik.
Polkovnik Viktor Andrejka je bil uradno upokojen 23. maja 1932, vendar menim, da je bil
dejansko odstavljen (zamenjan) že 30. julija 1930, ko je bil »uradno« razglašen kot
16
»nesposoben za terensko službo, sposoben za pisarniško«, in je potem dve leti usmerjal
svojega naslednika.