NAŠA OBČINA, številka 3, september 2014

Naša občina
Glasilo Občine Mislinja Številka 3 September 2014 Kazalo
Trajnice za dva dni. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Pomembnejše investicije v občini Mislinja v letu 2014. . . .
V Dovžah smo gostili prijatelje iz občine Središče ob Dravi..
Evropske noči nočnih metuljev v Mislinji. . . . . . . . . . .
Pozitivni učinki sonca. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Bom dia Braziljero – Dober dan, Brazilija!. . . . . . . . . . .
Veselim se vsakega dne!. . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Boj v Završah 3. junija 1944. . . . . . . . . . . . . . . . . .
Košnja pohorskih planj na stari način. . . . . . . . . . . . .
Ko bom velik, bom kurjač. . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Pohorsko ljudstvo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Cerkev sv. Ruperta v Završah. . . . . . . . . . . . . . . . .
Shiatsu – čudežna moč dotika. . . . . . . . . . . . . . . . .
Predstavitev društva diabetikov Slovenj Gradec. . . . . . . .
Glasbena šola Gvido – Kulturno razgrajanje 2014. . . . . . .
20. Mala Tisnikarjeva kolonija. . . . . . . . . . . . . . . . .
Kresna noč. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Živ plamen navadne svečke. . . . . . . . . . . . . . . . . .
Plesna šola Devžej . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Pozdravi iz Andaluzije. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Ona piše. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Skupina ljubiteljskih fotografov sodelovala na
občinskem prazniku. . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Študijski krožek: Ohranjanje starih obrti – pletenje iz ličja..
Člani U3ŽO obiskali Mislinjo.. . . . . . . . . . . . . . . . .
Člani DU Mislinja smo si ogledali del avstrijske Koroške . . .
Planinarjenje po Dugem otoku …. . . . . . . . . . . . . . .
… in Srbiji. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Gostovanje mislinjskih odbojkarjev
in odbojkaric v Ameriki. . . . . . . . . . . . . . . . . .
Oder in Marovt tretja na DP v odbojki na mivki. . . . . . . .
Na domačem terenu nepremagljiv!. . . . . . . . . . . . . .
Vloga trenerja pri vadbi karateja. . . . . . . . . . . . . . . .
Kegljanje za pokal Občine Mislinja. . . . . . . . . . . . . .
Čestitamo novorojencem in njihovim staršem!. . . . . . . .
Prireditvenik september–december 2014. . . . . . . . . . .
3
4
5
6
8
9
11
13
14
16
17
20
22
23
24
25
26
27
28
30
32
33
34
35
36
37
37
40
42
43
44
46
46
48
Številka 3
leto: september
2014
Čofotanje v osvežilni
Mislinji
Foto: Jože Tasič
Čofotanje v osvežilni
Mislinji
Foto: Jože Tasič
Obvestilo uredniškega odbora
Vsem, ki ste s prispevki sodelovali, se najlepše
zahvaljujemo.
Prispevke s fotografijami, z navedbo avtorja
in telefonsko številko za glasilo Naša občina
sprejemamo v elektronski obliki na email naslov
nasaobcina@mislinja.si. Fotografije naj bodo
priložene ločeno v formatu jpeg ali tiff. Rok za
oddajo prispevkov za naslednjo številko glasila je
27. november 2014. Načeloma objavljamo samo
avtorske prispevke, ki še niso bili objavljeni v
kakšnem drugem mediju. Pozivamo vsa društva
in organizacije, da sproti pripravite in posredujete
prispevke o vaših aktivnostih. Organizatorje
prireditev vabimo, da nam sporočite kraj in
čas dogodka, da ga bomo lahko uvrstili v naš
Prireditvenik. Bralce pa vabimo, da se nam oglasijo
s svojimi prispevki in komentarji.
Uredniški odbor si pridržuje pravico
spremembe naslova, izbire in krajšanja člankov in
fotografij.
Glasilo Občine Mislinja izhaja 4 x letno in ga prejmejo brezplačno
vsa gospodinjstva v občini.
Telefon: (02) 88 57 342
Telefaks: (02) 88 57 340
E-pošta:obcina@mislinja.si
http://www.mislinja.si
Izdajatelj: Občina Mislinja, Šolska cesta 34, 2382 Mislinja
Naslov uredništva: Šolska cesta 34, 2382 Mislinja
Elektronska pošta:nasaobcina@mislinja.si
Odgovorna urednica: Saša Djura Jelenko
Uredniški odbor: Aleksandra Čas, Marjana Gmajner Korošec,
Aleš Rakovnik
Jezikovni pregled: Maja Martinc
Fotografije: avtorji člankov, arhiv Občine Mislinja,
arhivi društev, arhiv Koroškega pokrajinskega
muzeja, Drago Krenker, Polonca Jakob Krejan,
Jože Tasič, Zdravko Ivančič, Janko Ogriz,
Foto Anka, Branko Finžgar
Oblikovanje in prelom: Modriš Anton Hozjan s.p.
Tisk: Eurograf d.o.o.
Naklada: 1600 izvodov
Glasilo je vpisano v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo
Republike Slovenije pod zaporedno številko 362.
Za vsebino in točnost podatkov odgovarja avtor prispevka. Članki
ne bodo honorirani in ne odražajo nujno mnenja in stališča članov
uredniškega odbora. Pred objavo v glasilu so vsi članki lektorirani.
3
NAGOVOR
Trajnice za dva dni
Ob novici me je sprva popadel bes, po premisleku se
mi je zdelo vse skupaj precej banalno, vmes sem na
to že pozabila, pred kratkim pa mi je sodelavka dejala: Saša, a veš, da so naši mami tudi na grobu ukradli
šopek. Kaaaaj?!
Zgodba se je pričela odvijati na pomlad letošnjega leta, ko sva z možem v cvetličarni pri pokopališču
izbirala rože, ki naj bi jih letos nasadili na družinski
grob. Roza nageljčki so izgledali najlepše. Res je, bili
so malenkost dražji, ampak cvetličarka je zagotovila,
da so to vendarle trajnice in da bodo preverjeno preživele zimo. Dobro, 12 lončkov torej.
Dva dni po uspešni ureditvi groba se je mož na
poti iz trgovine ustavil na pokopališču z namenom,
da zalije sveže posajene rože, ko je presenečen ugotovil, da je za polovico nageljčkov v zemlji ostal samo
še negativ, beri luknja, rož pa ni bilo nikjer več. Tako
je napol polno oz. prazno kanglo z vodo odnesel nazaj do korita, saj preprosto ni imel česa zaliti. Še vedno rahlo v šoku je srečal sestrično in ji na vprašanje, kako kaj gre, povedal zgodbo o izginulih rožah,
zato sta si mesto, kjer se je zgodil »incident«, še enkrat skupaj ogledala.
Doma sva bila potem oba kar nekoliko nejevoljna
in kar dobrih 14 dni se nisva mogla odločiti, kaj naj
zdaj storiva. Kupiva še enkrat nageljčke ali mogoče
kakšno drugo – manj zanimivo sorto za neznanega
»zbiralca« (tu sem uporabila moški spol, čeprav identiteta rožnega tatu do danes še ni bila ugotovljena)?
Spraševala sva se, kaj pri bogu je storilec naredil z
njimi – jih je nesel na drug grob in ponovno nasadil?
Na istem pokopališču? Jih je mogoče naskrivaj odnesel k sebi domov in si jih je posadil okoli hiše? Jih je
prodal naprej? Prav zamislila sem se nad moralno in
še kakšno higieno nekaterih sodržavljanov in sodržavljank in prišla do zaključka, da je naša država – še
s tega stališča – resnično v p… ali k…, kakor vam je
ljubše – če krademo že mrtvim. Na grobu posajena
roža ali prinesen šopek sta povezana z umrlim, sta
del spomina nanj. Zato takšno dejanje ni nič kaj boljše od početja ruskih separatistov, ki so umrlim v letalski nesreči na ozemlju Ukrajine z najdenih bančnih kartic praznili račune in s tem še poglobili agonijo nemočnih svojcev.
Že Rimljani so na grobove postavljali marmorne nagrobnike, v katere so vklesali pošastno Meduzo,
eno izmed Gorgonovih sestra, ki je imela kače
namesto las. Na grobu je skrbela za to, da bi tistega,
ki se je namenil oropati pokojnika in katerega pogled
je ujela, spremenila v kamen. In rimski grobovi so
bili polni osebnih predmetov umrlega, tudi iz žlahtnih kovin. Dobro so znane tudi napete filmske zgodbice, povezane s starodavnimi izkopaninami in zagonetnimi nesrečami, ki so doletele skrunitelje.
Ker se dobro povrne z dobrim in seveda obratno,
si prilaščalec tujih rož ne dela prav dobre osebne karme. Na meni je torej le, da stvar spustim od sebe in
nanjo pogledam drugače.
V bistvu sem mu lahko hvaležna, pustil je šest nageljčkov, torej je bil po svoje prav velikodušen, saj bi
sicer lahko pobral vse. Pustimo vnemar, da ga je mogoče nekdo zalotil med samo tatvino in dela ni uspel
dokončati. Obstaja tudi scenarij, da mu najina nasaditev pač ni bila všeč in mu je delovala neizmerno
dolgočasno (v smislu, fuj, kaj pa delajo tule sami nageljčki) in nama je hotel tako posredno sporočiti, naj
damo vendarle na grob še kakšno drugo cvetlico, kar
smo seveda v drugo upoštevali. Kaj pa, če ni imel denarja, da bi si kupil svoje (mar bi rekel ali prosil, vse
se da dogovoriti), ali pa obratno, nam je hotel samo
sporočiti, da so mu bili nageljčki od vseh rož na bivši
Šuligojevi njivi najbolj všeč. Zato, res hvala za tako
izvirno pohvalo!
Pa toliko tokrat o »trajnicah«!
P.S. Da ne pozabim omeniti, gre za šentiljsko pokopališče – naš britof!
Saša Djura Jelenko
Naša občina | 4
naša občina
Pomembnejše investicije
v občini Mislinja v letu 2014
Energetska sanacija OŠ Mislinja z ureditvijo kotlarne,
parkirišča, dovozne poti in igrišča
Osnovna šola je v Mislinji eden največjih objektov
in do sedaj tudi eden največjih potrošnikov toplotne
energije, zato smo se odločili, da stavbo energetsko
saniramo in vzporedno, ob dejstvu, da je kurilno olje
kot surovina za ogrevanje relativno drag energent,
tudi kotlovnico saniramo oz. vgradimo sistem ogrevanja na obnovljivi vir energije – lesno biomaso.
Prenovljena kotlarna
Saniran ovoj stavbe OŠ Mislinja
Za operacijo »Energetska sanacija OŠ Mislinja«,
ki je predstavljala strošek nekaj manj kot 300.000 €,
smo uspeli pridobiti sredstva iz Kohezijskega sklada
EU, in sicer v višini 85 % javno upravičenih izdatkov.
S tem projektom predvidevamo, da bomo prihranili
več kot 200 MWh/leto.
Sanacija kotlarne se je izvajala v času šolskih počitnic. Tudi za ta namen smo bili uspešni na javnem
razpisu KNLB3, razvojnega programa Trajnostna
raba energije, ki ga je objavilo Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Delež sofinanciranja s
strani države in EU je 35 %. Vgradnja kotlovske naprave na lesno biomaso, natančneje pelete, predstavlja strošek okoli 200.000 €. Stara kotla z močjo 2 x
400 kW sta nadomestila sodobna 2 x 200 kW, ki bosta zadostovala za ogrevanje energetsko varčnega
objekta.
V mesecu avgustu smo do osnovne šole uredili tudi dovozno pot za dvosmerni promet z 2 m širokim pločnikom in parkirišče. Tako smo rešili problem mirujočega prometa in izboljšali prometno varnost pešcev, predvsem otrok. S hkratno preplastitvijo igrišča in ureditvijo tribun je celoten kompleks OŠ
Mislinja dobil novo podobo in funkcijo.
Cesta na Roglo (Tolsti Vrh–Kraguljišče)
V letih 2013/14 se je realizirala pomembna pridobitev za občino, predvsem pa za celotno regijo, in sicer »preboj na Roglo«. Že takoj po dokončanju gradbenih del je bila omenjena gozdna prometnica zelo koriščena, kar je pozitiven kazalnik za razvoj turizma ter za medregijsko kohezijo. Ideja projekta sega že daleč v preteklost, v teh letih pa smo
v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije in
Naravovarstvenim zavodom uspeli umestiti traso ceste v območje Nature 2000, tako da moramo sedaj z
avtomobilom do Rogle premagati le 16 km poti.
Cesta Dovže–Razborca
Zaskrbljujoče je stališče EU, ki v novi finančni
perspektivi 2014–2020 ne predvideva oz. izključuje sofinanciranje vseh projektov, vezanih na gradnjo
oz. rekonstrukcijo lokalnih cest in javnih poti. Vemo,
da je za podeželje dobro vzdrževana oz. urejena cestna infrastruktura osnova za razvoj regije. Ravno v
ta namen smo asfaltirali cestni odsek iz Dovž proti
5
SEPTEMBER 2014
Objekt »Center Kope«
Ravno v teh septembrskih dneh se zaključuje gradnja večnamenskega objekta, po finančni plati največjega v občini v l. 2014, in sicer »Kulturno turistična infrastruktura Zahodnega Pohorja« ali krajše
»Center Kope«.
Objekt pretežno lesene izvedbe, katerega investicija je približno 1 milijon €, je sofinancirala EU.
Podrobneje o tej pridobitvi pa v naslednji izdaji
glasila.
Boris Kamenik
Cesta Dovže–Razborca
Razborci v dolžini 1,2 km ter prestavili traso ceste pri
kmetiji Pušel, kjer je pred posegom potekala skozi
dvorišče omenjene domačije. Poleg zahtevne gradnje
zaradi konfiguracije terena so nam pri tem projektu
kot tudi nasploh v občini dodaten strošek povzročila neurja v poletnem času, ki gradnjo otežijo tako finančno kot časovno. Kljub temu smo skupaj s krajani te rekonstrukcije veseli in upamo, da bo cesta, kot
pravimo, »dolgo držala«.
Center Kope
naša občina
V Dovžah smo gostili prijatelje
iz občine Središče ob Dravi
V času občinskega praznika smo
imeli vaščani Dovž priložnost
predstaviti svoj kraj. Ne zgodi
se ravno pogosto, da našo lepo
vas obišče cel avtobus turistov.
Odločili smo se, da v najboljši luči
predstavimo občino, kraj in naredimo vse, da bi se gostje v naših
Dovžah dobro počutili. Središčani
so se v dopoldanskih urah udeležili svečane seje Občine Mislinja
ob občinskem prazniku. Po pogostitvi v prostorih centra Lopan
smo jih povabili v Dovže. Sprejeli
smo jih s sladkimi dobrotami
in kavo. Po sprejemu smo jih
popeljali po Dovžah, jih povabili v cerkev sv. Urha, kjer jih je
pričakala Miklavževa družina.
Predstavili so staro ljudsko pesem, značilno za naše kraje. V pestro zgodovino kraja je Središčane
popeljala naša sokrajanka arheologinja Saša Djura Jelenko.
Kljub majhnosti naše vasi
je tudi tukaj možno predstaviti zgodbo, ki je zanimiva za turizem. Premalo se zavedamo posebnosti tega kraja in ljudi, ki so živeli in živijo tukaj. Poleg cerkve
sv. Urha in ostankov rimske dediščine je tukaj še domačija Stari
Pušnik, ki pa žal propada. Zgodba
domačega »dohtarja« Antona
Pušnika (1835–1914), ki je živel v
tej hiši in skrivaj zdravil domačine na podlagi ugotavljanja bolezni
na osnovi urina, žal izginja skupaj
s staro generacijo. Vaško središče
Naša občina | 6
je obdano z lepimi kmetijami, ki
so prav tako vredne pozornosti,
vaščani pa s svojo odprtostjo zagotovo lepšajo našo vas.
Po ogledu smo goste pogostili z bogračem, nato pa jih popeljali do Aerodroma Slovenj Gradec,
kjer so si z letalskim preletom
ogledali celotno Mislinjsko dolino.
Spet gre zahvala našemu pilotu Alojzu Tretjaku, ki je poskrbel za to posebno in enkratno doživetje. Hkrati se zahvaljujem tudi
drugim članom vaške skupnosti,
ki so pomagali pri organizaciji
tega dogodka.
Še župan občine Središče ob
Dravi je zbral pogum in se vkrcal
v letalo. Ta dan je bilo na letališču
veselo, saj je potekala prireditev
»Hangar fest« z atraktivnim ansamblom Modrijani.
Dan se je začel nagibati v topel
poletni večer, enega redkih v tem
poletju. Goste smo ponovno odpeljali v Dovže, kjer smo jih pred gasilskim domom pogostili z večerjo
in zanje priredili vaško veselico z
ansamblom Labodi. Ob prijetnem
druženju s Središčani smo tako
zaključili lep dan v našem kraju.
Jaka Pušnik
k naravi
Evropske noči nočnih metuljev
v Mislinji
Mrak se je že pošteno zgostil, ko
se je opazovalnemu šotoru približevala skupina obiskovalcev. Šele
ko so bili povsem blizu, sem jih
prepoznal. Bili so mislinjski taborniki, člani rodu Mrzli studenec, ki so bili gostje na letošnjih
Evropskih nočeh nočnih metuljev
na šolskem vrtu v Mislinji. Sledilo
je prisrčno pozdravljanje in stiski
rok. Bilo je kakih 15 tabornic in tabornikov ter 3 od njihovih starešin. Sledila so že prva vprašanja
o metuljih in o opremi za njihovo opazovanje. Potem pa je sledilo vprašanje: kaj pa so to Evropske
noči nočnih metuljev? Gostom
sem na kratko pojasnil bistvene
stvari v zvezi z organizacijo EMN,
za podrobnosti pa ni bilo časa, ker
so na opazovalne šotore že prileteli prvi nočni metulji. Za naše bralce pa lahko EMN predstavim v
bolj pregledni obliki.
Evropske noči nočnih metuljev, European Moth Nights
(EMN), so evropski nevladni
projekt, ki poteka od l. 2004.
Organizirata ga Madžarsko lepidopterološko združenje in
Entomološka zveza iz Luzerna v
Švici. Projekt je usmerjen k dvema glavnima ciljema. Prvi je zbiranje strokovnih podatkov o trenutnem stanju nočnih metuljev
Evrope, drugi pa je sodelovanje
strokovnjakov in širše javnosti. S
stališča ohranjanja narave je namreč izredno pomembno, da je o
7
SEPTEMBER 2014
stanju in ogroženosti narave seznanjena tudi javnost, ki lahko s
svojimi prizadevanji pomembno
prispeva k njenemu ohranjanju.
Za koordinacijo projekta na
evropski ravni skrbi Ladislaus
Rezbanyai-Reser, v vsaki posamični državi pa ambasador EMN.
V Sloveniji ima to nalogo Matjaž
Jež, sodelujejo pa še Društvo za
proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije, Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija
in Zavod RS za varstvo narave. Vsako leto se določi 5 zaporednih dni, v katerih poteka opazovanje nočnih metuljev, in ti datumi so obvezni za vse sodelujoče.
Vsaka država sama določi lokacije in ostale podrobnosti sodelovanja. Tako lahko poteka opazovanje vseh 5 noči zaporedoma na
eni lokaciji, lahko pa vsako noč
drugje. V Sloveniji smo se odločili za drugo možnost, tako da organiziramo opazovanja na 10 do
12 lokacijah. Datumi so vedno izbrani tako, da se opazovanje prične v četrtek in zaključi v ponedeljek. Tako dobimo podaljšani vikend, da se lahko pridruži čim
več udeležencev. Letošnje EMN
so bile že 11. po vrsti in so potekale od 17. do 21. 7. Otvoritveni večer že nekaj let zapored organiziramo na Ljubljanskem barju v
osrčju istoimenskega krajinskega parka. Letos so sledili še naslednji kraji širom Slovenije: pri
Podsredi v Kozjanskem parku,
na Tolminskem na Tolminskih
Ravnah, na Krasu pri Krajni vasi,
pri eko-muzeju v KP Pivška presihajoča jezera, na Solčavskem v
Matkovem kotu, Robanovem kotu
in Logarski dolini, v Mislinji na
vznožju Pohorja, v Slovenskih goricah v gozdu Dobrava pri Sveti
Trojici in pri Dolencih v KP
Goričko.
Po dveh urah opazovanja se je nabralo večje število pikastih medvedkov
(Callimorpha dominula Linnaeus, 1758), ki so bili s svojim pisanim vzorcem prave
»zvezde večera«.
Zdaj pa nazaj v Mislinjo. Tukaj
se zbiramo na EMN od leta 2011,
ko smo opazovali nočne metulje v
Veliki Mislinji na 900 m nadmorske višine. Tam smo bili tudi naslednje leto, l. 2012. Potem pa se
je pričelo v Mislinji nekaj prebujati okrog različnih sonaravnih aktivnosti; nastala je ideja o ekološkem šolskem vrtu in travniškem
sadovnjaku. Takrat se mi je zdelo primerno, da EMN prenesemo
v to pozitivno okolje in s tem prispevamo k pestrosti dogajanja v
njem, hkrati pa omogočimo, da se
opazovanja udeleži več ljubiteljev
narave. Zato smo l. 2013 že imeli
EMN na šolskem vrtu v Mislinji.
Zdaj pa res k nočnim metuljem. Na opazovalnih šotorih se
jih je že veliko nabralo in vprašanja radovednih obiskovalcev so
kar deževala. »Kateri pa je ta? Ali
so to vešče? Zakaj pa se temu reče
pedic? Kako pa vidijo nočni metulji? Zakaj pa je ta tako pisan?« …
Metulji so ena najštevilnejših skupin žuželk. V Sloveniji jih
živi okrog 3.600. Od tega je 180
dnevnih metuljev, vsi ostali so
nočni. Če želi kdo spoznati metulje, si naj zapomni, da se ta pravo
prične šele ponoči. Pomen metuljev za človeka in naravo je v tem,
da so poleg čebel najpomembnejši
opraševalci cvetočih rastlin. To je
posebej pomembno v sodobnem
času, ko v celotnih pokrajinah čebele izginjajo zaradi zastrupljanja
okolja ali bolezni. V teh okoliščinah so metulji nekakšna »rezerva narave« za zagotavljanje obstoja
rastlinskih vrst in prehrane človeka. Drugi pomen metuljev so njihove indikatorske lastnosti: stanje
metuljev nam namreč veliko pove
o stanju celotne narave in o spremembah v okolju. Zato jih uporabljamo kot indikatorske vrste. Tak
primer imamo tudi na mislinjskem Pohorju, kjer že nekaj let izvajamo monitoring borovničevega mnogooka, ki nam pove veliko tudi o stanju celotnih pohorskih planj.
Nočni metulji pripadajo različnim družinam. Med najpomembnejšimi so sovke (Noctuidae),
Naša občina | 8
pedici (Geometridae), medvedki
(Arctiidae) in vešci (Sphingidae).
Sovke, na primer, so razmeroma veliki nočni metulji, ki imajo dva para ozkih kril, ki jih strehasto zložijo preko zadka. Pedici
imajo ime po lastnosti gosenic, ki
se pednjaje premikajo. Imajo nežno telo in dva para širokih kril,
ki jih zlagajo sploščeno ob telesu. Za medvedke so značilne gosto dlakave gosenice, ki spominjajo na »medvede«. Vešci so izredno
dobri letalci in imajo temu prilagojena krila, ki po obliki spominjajo na krila hitrih reaktivnih letal. Veliko metuljev je zelo majhnih in imajo razpon kril manj
kot 10 mm. Med njimi so tudi hišni molji. Največji nočni metulji
v Sloveniji merijo do 18 cm. Med
njimi sta veliki nočni pavlinček,
ki ga v Mislinji še nismo videli, in
jamamaj, ki je avgusta kar pogost
obiskovalec nočnih svetilk.
Zanimivo je tudi življenje metuljev. Imajo razvojni krog v štirih korakih: jajčece, gosenica,
buba in odrasli metulj. Največkrat
srečamo gosenice. So rastlinojede in pogosto zelo izbirčne, tako
da se hranijo le z določenimi rastlinskimi vrstami. Tako so mnogi metulji dobili imena po svojih
hranilnih rastlinah: slakov veščec,
borov prelec, brezov pedic, črtasti
medvedek in drugi. Dorasla gosenica se zabubi. Buba je mirujoča razvojna faza, v kateri se zgodi preobrazba gosenice v metulja.
Razvijejo se vsi organi, ki so značilni za odrasle metulje, vključno s krili in spolnimi organi. Pri
metuljih je pogost spolni dimorfizem, kar pomeni, da se samček in
samička razlikujeta po velikosti,
barvi, obliki tipalnic, obnašanju
in še čem. Samičke so pogosto večje in manj gibljive, saj imajo zadke napolnjene z jajčeci, samčki pa
imajo pogosto večje tipalnice, z
bolje razvitimi vonjalnimi čutili,
kar jim omogoča, da lažje najdejo samičke.
Nočne metulje privlači svetloba svetilk, zlasti tistih z visokim deležem ultravijolične svetlobe. To lastnost smo metuljarji
uporabili za njihovo proučevanje.
Uporabljamo namreč središčno
osvetljene opazovalne šotore, ki
nam omogočajo, da metulje lahko
opazujemo, po zaključku opazovanja, ki običajno poteka 3 ure, pa
luči ugasnemo in metuljem omogočimo, da spet odletijo po svojih
nočnih opravkih.
In tako smo ob enih zjutraj
tudi mi zaključili z letošnjim opazovanjem nočnih metuljev v okviru EMN 2014 na šolskem vrtu v
Mislinji. Zbrali smo podatke o
približno 120 vrstah (vse še niso
določene), kar je za Mislinjo zelo
veliko. S tem smo prispevali k poznavanju metuljev Evrope.
Že zdaj pa vas vabim na 12.
Evropske noči nočnih metuljev, ki
bodo potekale od 1. do 5. 10. 2015.
Na šolskem vrtu v Mislinji se dobimo v soboto, 3. 10., v poznem
mraku – ob 19.30, v upanju, da bo
tudi vreme sodelovalo.
Mag. Matjaž Jež, prof. biol.
ambasador EMN za Slovenijo
k naravi
Pozitivni učinki sonca
Sonce je za človeka nekaj samoumevnega. Le kdo v življenju ni
kdaj opazoval sončnega vzhoda,
sončnega zahoda, ob sončnem
mrku vsi radovedno pogledujemo
v nebo. Pomena le-tega se zavedamo tudi letos, ko je prvo vprašanje vsakemu, ki se vrne s poletnega dopusta z morja, kakšno
je bilo vreme. Je že tako, da je toplo in prijetno vreme za poletje
samoumevno in medtem ko smo
lani v juliju in avgustu iskali senco, da bi se izognili premočnemu
soncu in temperaturam do 40 °C,
smo letos izkoristili vsak trenutek,
ko je vreme bilo sončno in suho.
Tudi naši kmetje letos tarnajo, da
je pravi čudež, če se krma spravi, ne da bi jo kdaj malo »zmočilo«. Sonce je torej zelo pomembno za naše življenje; kljub temu da
nam včasih prinaša težave (suša,
vročina, sončne opekline), pa ima
tudi mnoge pozitivne učinke delovanja na človeka in na človekovo
dušo. Pravzaprav bi bilo življenje
na Zemlji nemogoče brez sonca,
saj je pred izumom električne luči
sonce zagotavljalo osnovno svetlobo in toploto.
Če se osredotočimo najprej na
pozitivne učinke na človeško telo,
9
SEPTEMBER 2014
ne moremo mimo tega, da sonce
krepi kosti, saj se kostni vitamin
D tvori v koži samo pod vplivom
sončnih žarkov. Ob pomanjkanju tega vitamina nam grozi krhkost kosti, vitamin D pa krepi tudi
obrambno sposobnost organizma
in pozitivno vpliva na naše fizično
počutje. Za nekaj minut na svetlobo, zrak in sonce – in naše razpoloženje se v trenutku izboljša,
v nas torej spodbuja pozitivna čustva, ki nas vlečejo ven iz zaprtih
prostorov in tudi na tak način skrbijo za naše zdravje – da smo na
svežem zraku in v gibanju. Sonce
omili nevrodermitis. Skupaj s slano vodo mnogi kožni bolniki pridno izkoriščajo to terapijo, predvsem ob Mrtvem morju, ki ima 27
% slanost. Sonce zavira depresije. Izpostavljenost soncu spodbuja tudi slo po ljubezni, saj sončno
obsevanje občutno zviša količino
testosterona, za kar menda zadostuje že 30 min sončenja na dan.
Zato je sončne žarke potrebno izkoristiti. Predvsem tiste, ki
posijejo zgodaj dopoldne, saj tisti
zagotovo niso škodljivi. Če smo
na soncu vsaj 1 uro na dan (ne
samo v času, ko imamo dopust),
nam bo telo neizmerno hvaležno. Vsekakor pa se je potrebno
izogibati pretirani izpostavljenosti soncu opoldne oz. v času najvišjih temperatur, pred soncem
pa nas lahko varujejo tudi zaščitne kreme, za katere pa se moramo prepričati, da so naravne
(kokosovo, jojobino ali orehovo
olje), vsebujejo naj tudi čim več
mineralov.
Verjetno zadnji nasveti glede
zaščite pred soncem letos ne bodo
več potrebni, lahko pa vam pridejo prav v naslednjem letu. V letošnjem letu pa je pomembno to, da
izkoristimo vsak dan lepega vremena, se odpravimo v naravo in
uživamo v njej v naši lepi deželi –
v raju pod Triglavom.
Aleš Rakovnik
potujemo skupaj
Bom dia Braziljero –
Dober dan, Brazilija!
V Riu de Janeiru je zelo veliko avtobusno postajališče, ki je tudi popolnoma zaprto. Od zunaj pa skozi »plot« razni trgovci in mešetarji ponujajo vse mogoče, poleti največ »kisle« vode, skozi ograjo postaje slišiš razne glasove kot npr.
»aqua de mineralo« – mineralna voda, ki je v podobnih steklenicah kot naša radenska. Enkrat,
ko sem na avtobusni postaji čakal na odhod avtobusa za državo
Mina Garais, sta me povabili na
kavo dve policistki, ki sta mi ponudili še pijačo. Bil sem zelo presenečen. Razgovorili sta se o njihovem delovanju. Obe sta si slekli
zgornja dela uniforme in bili vljudni z mano. Povedal sem jima,
da potujem v mesto Valandarec,
ki je od Ria proti zahodu oddaljeno okoli 500 km. Ko je prišel avtobus, sem se od policistk lepo
poslovil. Avtobus je imel dvojna
vrata, ena zadaj za vstop, druga pa
spredaj za izstop. Ob zadnjih vratih je bil sprevodnik, ki je vsakega potnika lepo sprejel ter mu odredil sedež v avtobusu. Med potjo
je imel avtobus tudi precej postaj.
Na teh postajah so bile razne točilnice, predvsem s sokovi. Suko
de Akapači (abacaxi) je bil najdražji sok, tj. ananasov sok, medtem ko je bil kokosov najcenejši. V
skoraj vseh mestih so na različnih
Naša občina | 10
krajih in po ulicah prodajalci ponujali vedno sveže in zelo okusne
sokove.
V Valandaresu sem imel pri
družini Velček rezervirano sobo
– spalnico, ki je imela nad posteljo vgrajeno mrežo proti komarjem. Pri Velčku so bile zaposlene
3 mulatke, ki so pridno skrbele za
higieno prebivalcev. Bil sem zelo
presenečen, ko so mi slekle nogavice in spodnje perilo – vse so mi
oprale, zlikale in položile na posteljo. Nisem hotel, da mi delajo usluge zastonj, zato sem vsaki
dal v roko po 70 realov, nato me je
Velček opozoril, da je to preveč denarja. Povedal mi je tudi, da prejmejo mesečno plačo okrog 300 realov, kar pa za naše razmere ni
veliko.
Čez nekaj dni me je Velčkov
sin peljal v enega od rudnikov,
kjer so kopali rdeče turmaline. V
rudniku je bilo zelo, zelo vroče
in smo komaj čakali, da smo prišli ven, kjer je bil vodovod z mrzlo vodo. Tako smo skoraj vsak
dan hodili v razna nahajališča,
kjer so »garimperiosi« kopali drage kamne.
Čez nekaj dni nas je Velčkov
sin odpeljal proti zahodu, v bližino Diamantine, kjer kopljejo diamante. Kakšnih 100 km naprej
proti zahodu se nahaja edini rudnik v Braziliji, kjer kopljejo smaragde. Tam imajo tudi separacijo
za drage kamne, zaposlenih pa
je okoli 1.500 rudarjev – »garimpeiros«. Skoraj vsak rudar ima
bambusovo hišo, kjer si vsak dan
kuha hrano. Od lastnika rudnika dobi vsak rudar mesečno okoli 7 kg riža in 9 kg »fažuna« – fižola. Lastnika rudnika spremljata
dva »pistoljera« in če kdo naredi
neprimerno napako, ga kaznujeta. Mesečno si vsi delijo zaslužek
v določenem razmerju, tako prejme lastnik rudnika okrog 40 %,
lastnik zemljišča 10 %, 50 % pa
zaslužijo rudarji. Plača je vedno
takrat, ko prodajo surovino (smaragde) svojim kupcem. Ko dobijo rudarji plačo, rada pridejo na
S prispevki so v tej številki Naše občine sodelovali avtorji,
zaposleni v naslednjih inštitucijah:
Koroški pokrajinski muzej: dr. Marjan Linasi
OŠ Mislinja: Petra Fidler
Podjetniški center Slovenj Gradec: Katarina Žagar
obisk sladka dekleta, zato marsikje ostane rudarjeva družina brez
sredstev.
Glavno mesto v državi Mina
Gerais je Nova Era, ki ima okrog
4 milijone prebivalcev. Okoli 200
km od tega mesta proti zahodu je
rudarsko mesto Ouro Preto, po
naše Črno zlato. V tem mestu je
zgrajenih veliko cerkva in okoli
60 kapelic. V bližini tega kraja je
tudi največje nahajališče železove
rude – hematita, ki vsebuje okrog
75 % železa. Iz teh rudnikov zapelje v pristanišče vsak dan po 24
vlakov rude, ki jo kupujejo evropske države, Kitajska in Japonska.
V bližini tega mesta je tudi rudnik Imperial Topaza, ki ga vodi
Vlečkova hči. Vsa surovina gre v
predelavo v ameriške države, zato
nakita iz tega topaza v Evropi ne
moremo kupiti. V bližini tega rudnika je v velikem skalovju zgrajena rudarska cerkev s spomenikom
sv. Barbare, zaščitnice rudarjev. V
bližini tega mesta je tudi zlatokop,
kjer je zaposlenih okrog 100.000
ljudi. Globoko pod zemljo je v mestu Ouro Preto še kavarna, kjer
igrajo glasbeniki. Tu je tudi velika
kavarna, kjer imajo stalno glasbo,
glasovi pa v tej dvorani odmevajo
iz vseh mogočih daljav, kot v veliki cerkvi v Parizu.
Franc Arbiter
Dom Črneče
11
SEPTEMBER 2014
obrazi
Veselim se vsakega dne!
Ob župnijski cerkvi v hiši, ki ji pravimo kaplanija, že nekaj let po večerih gori luč. G. Ciril je doma. Skromno
in tiho tečejo njegovi dnevi, ki jih med nami preživlja kot upokojeni duhovnik.
A 29. junija tega leta so zvonovi zapeli veselo melodijo vsem krajanom naše občine. G. Ciril Vodišek je praznoval 50. obletnico mašniškega posvečenja.
Spoštovani g. Ciril. Najprej Vam ob praznovanju
zlate maše iskreno čestitam.
Najlepša hvala. Hvala vsem, ki ste pomagali pri pripravi praznovanja in se udeležili slovesnosti zlate
maše.
Ob zaključku slovesnosti smo občutili, kako so se
vam misli vrnile v preteklost, k otroštvu, staršem,
domu …
Bog me je poklical v življenje 5. 7. 1933 v župniji Sveti Lenart nad Laškim. Staršema Ani, gospodinji, in Karlu, rudarju, sem se rodil kot tretji od štirih otrok. Prva je bila sestra Barbka, drugi je ob porodu umrl. Micika se je 29. junija z mano veselila moje
obletnice. Naš prvi dom smo že pred vojno zamenjali za Reko nad Laškim. Tukaj sem začel hoditi v šolo,
ki je bila med vojno v nemškem jeziku. Po vojni sem
osnovno šolo končal v Laškem. Že pred vojno je oče
odšel v Nemčijo. Delal je v rudniku v Leobnu. Doma
smo živeli skupaj s starim očetom. Z mamo smo očeta večkrat obiskali. Med vojno so ga nacisti premestili v današnje Kidričevo. Po vojni je ostal doma.
Med očetovo odsotnostjo smo morali pomagati staremu očetu pri kmečkih opravilih. Pred zajtrkom sva
s sestro s košem na ramah odhajala v gozd po drva.
Mama je nato lahko pripravila zajtrk. Vsi napori so
bili dobra priprava na kasnejše preizkušnje.
Kako danes, ob častitljivih letih in petdesetih letih
mašništva gledate na življenje?
Zame je življenje Božji dar. Ob rojstvu sem bil slaboten in bolan. Do 2. leta starosti sem ves rahitičen nepremično ležal v zibelki. Sosedje so v narečju govorili: »Ceril bo umaru!« A starša sta se borila zame. Obljubila sta Bogu, da lahko postanem duhovnik, če me le ohrani pri življenju. Res sem čudežno ozdravel.
In v mariborski stolnici ste po rokah škofa
Maksimiljana Držečnika 29. 6. 1964 prejeli mašniško posvečenje.
Postati duhovnik je bila moja želja. Pot do tega dne
je bila po vojni dolga in naporna. V šoli so se mi učitelji posmehovali in me odvračali od moje namere.
Svetovali so mi, naj se raje odločim za učiteljišče. Ta
služba bo (po takratnem prepričanju) zagotovljena,
duhovniki pa ne bodo več potrebni. Poklicali so me
celo na policijo in me zasliševali.
Kljub temu sem vztrajal. Težko se je bilo vključiti
v šolanje. Nekega dne je sestra doma povedala, da je
redovnik – kapucin pri maši povabil fante v redovniško službo. Oče je šel z mano k župniku. Po posredovanju župnika sem se odločil za bogoslovni študij pri
redovnikih – kapucinih.
Kje ste se šolali in vzgajali za vaše poslanstvo?
Redovniki so v Škofji Loki želeli imeti svojo šolo za
vzgojo in izobraževanje kandidatov. Državne oblasti
Naša občina | 12
so izvedele za njihove namere. Zasegle so samostan.
Patri so se dogovorili s hrvaškimi sobrati za skupno
semenišče hrvaških in slovenskih fantov. Tako sem
namesto v Škofjo Loko v jeseni l. 1951 z vlakom odpotoval v Varaždin. Po letu dni so me poklicali na služenje vojaškega roka. Tam so z zvijačo pridobili moj
podpis. Z njim so predstojnikom poslali obvestilo, da
se ne bom več vrnil v semenišče. Redovniki so verjeli. Napisali so mi ostro pismo in sporočili, da me ne
bodo več podpirali. To me je zelo prizadelo. Po odsluženem vojaškem roku sem nemočen ostal doma.
Pregovor pravi: »Človek obrača, Bog obrne!«
Nekega dne mi je mama povedala, da je zjutraj zunaj na steni videla kačo (ožnco). To sem dojel kot
Božje znamenje, naj vztrajam na svoji poti. Zaprosil
sem za nadaljevanje študija. Sprejeli so me in poslali v Osijek. Zadnji 2 leti sem obiskoval škofijsko gimnazijo v Zagrebu. Prav tako 1. letnik teologije. Sledil
je študij v Ljubljani ter nova maša, katere 50. obletnico praznujem.
Kakšna je bila Vaša duhovniška pot?
Kapucini v Ljubljani niso imeli svoje hiše, zato smo
že kot bogoslovci pomagali pri gradnji samostana v
Štepanji vasi. Po novi maši sem kot duhovnik deloval v Mariboru (Studenci). V Črnečah pri Dravogradu
sem bil odgovoren tudi za romarsko cerkev Svetega
križa. Za lažji dostop do cerkve smo s farani uredili cesto. L. 1974 sem se po Božji previdnosti pridružil
škofijskim duhovnikom in dobil službo župnijskega
upravitelja v Zidanem Mostu. Ob ostalem delu sem
tam zgradil novo župnišče. Po 2 letih sem sprejel župnijo Sveti Miklavž nad Laškim nato še Sveti Lenart
… Mislim, da sem sedaj že na dvanajstem službenem
mestu.
Službenem?
Službo razumem kot služenje Bogu in ljudem.
Ta ne preneha z upokojitvijo. Še vedno delam in
pomagam, kolikor zmorem. Mašujem, spovedujem.
Sodelujem pri delu Kolpingove družine in v župnijski Karitas. Predvsem pa veliko molim za žive in mrtve krajane, potrebe Cerkve in za vse, ki se mi posebej priporočajo.
Kdaj ste občutili zadovoljstvo, izpolnitev v svojem
duhovniškem življenju?
Ljudje duhovniku rečejo mašnik. Najbolj sem srečen,
ko mašujem ali obhajam druge zakramente. To je
srce mojega poklica. Druženje z ljudmi me je vedno
razveseljevalo in napolnjevalo z zadovoljstvom.
Nam zaupate svoj pogled na prehojeno pot.
V petdesetih letih mojega duhovniškega poklica so
se menjavali dobri in bridki trenutki. Že na začetku
te poti sem se odločil, da bom v vseh okoliščinah šel
za Jezusom. Ob novi maši od družic na blazini nisem prejel morda avtomobilskih ključev, bančne knjižice …, ampak trnjevo krono in križ. Tako sem sprejemal nasprotovanja, krivice, pasti tega sveta in tudi
lastne slabosti kot potovanje z Njim, ki je šel preko
Kalvarije velikega petka v zmagoslavje velikonočnega
jutra. Vedno sem se rad priporočal nebeški Materi in
svetemu Jožefu. Vztrajal sem. Bil sem srečen in sem
srečen.
Med nami ste od decembra 2002. Kako se počutite?
Ljudje so me v večini lepo sprejeli. Škof me je v župnijo poslal kot pomočnika. V preteklih časih je bil
pomočnik – kaplan mlajši od župnika, sedaj je to ravno nasprotno.
Včasih imam občutek, da sem kot starejši že odveč. Ker ni duhovnikov, velikokrat po svojih močeh
pomagam – tudi v sosednjih župnijah. Takrat čutim veselje in dobim novih moči za delo in življenje.
Spoznal sem dobre sodelavce, v duhovnikih svoje sobrate, med krajani prijatelje.
Še vedno ste odprti za novosti. Dobro uporabljate
računalnik.
Že v osnovni šoli sem pridobil diplomo za radioamaterja. Kot duhovnik sem to znanje uporabil
13
SEPTEMBER 2014
Zlatomašnik z župnikom Tinetom Tajnikom
pri ozvočenju bogoslužnih prostorov in nameščanju drugih sodobnih tehničnih pripomočkov. Ko so
na tem področju prihajale novosti, sem jim sledil.
Uporabljam računalnik, internet, mobilni telefon. Pri
tem mi pomagajo moji sodelavci in prijatelji. Medije
razumem kot pomoč pri posredovanju evangelija sodobnemu svetu (nova evangelizacija), kakor naročata
zadnja papeža.
Zdravje Vam dobro služi?
Hvala Bogu, pri svojih letih sem še toliko pri moči,
da sam poskrbim zase in še kaj pomagam. Pred leti
sem imel težave s kapjo. Imam zdravila, a sama ne
zadoščajo. Človek mora poskrbeti sam zase, za dobro počutje. Rad si pripravim svoja domača zdravila.
Po možnostih sam pridobivam zelišča. Iz njih delam
tinkture, sirupe, mazila … Največ (imam 25 tovrstnih
knjig) uporabljam recepte po knjigah Božja lekarna
(Marija Treben) in patra Simona Ašiča. Čutim, da so
ta zdravila učinkovita. Pomagajo mi premagovati bolezni in krepiti zdravje.
Kaj si v prihodnosti še želite?
Moja pot se bliža koncu. Vesel sem, da sem ostal
zvest službi Cerkve v duhovniškem poklicu. Trudil
sem se živeti in ohraniti vrednote, ki so mi jih v zibel
položili moji starši. Pri tem želim vztrajati do zadnje
ure. Veselim se vsakega dne, ki mi ga Bog podarja.
G. Ciril! Hvala, ker ste dovolili, da vstopimo v skrite kotičke Vašega bogatega in zanimivega življenja. V dobrih
11 letih bivanja v Šentilju ste postali del naše skupnosti.
Naj Vam Bog po svoji dobroti podari še veliko zdravih in
zadovoljnih dni.
Marija Krajnc
mislinjske zgodbe
Boj v Završah 3. junija 1944
Trije visoki partizanski funkcionarji ranjeni od iste mine
V noči na 3. 6. 1944 je šel 3. bataljon Bračičeve brigade v napad na
okupatorjevo postojanko na železniški postaji Paka, istočasno pa
2. bataljon v napad na postojanko pri železniški postaji Huda luknja. V vsaki je bilo okrog 20 vojakov. Napad na nobeno izmed njiju
ni uspel, čeprav sta bataljona napadala do jutra, kajti nasprotnik je
bil premočno utrjen, partizani pa
brez razstreliva. Bračičeva brigada
se je nato premaknila k cerkvi sv.
Ruperta v Završah. Nočni napad pa
je izzval okupacijske sile, da so začele brigado zasledovati. Ob 14. uri
3. 6. so napadli brigadno patruljo,
3. bataljon 13. udarne brigade M. Bračiča na Pohorju
Naša občina | 14
kar je bilo za brigado znamenje, da
se bliža nasprotnik in da mora zavzeti ustrezne položaje.
1. bataljon jih je zavzel pri
cerkvi sv. Vida, 2. pri cerkvi sv.
Ruperta. 3. bataljon je bil v rezervi. 2. bataljon pri sv. Rupertu so
okrepili s težko strojnico, eno izmed čet pa poslali k sv. Vidu za
hrbet nasprotnika, ki je prodiral
v 3 kolonah, sestavljenih iz policistov in vermanov, ter brigado obstreljeval s strojnicami in minometi. Točko pri sv. Vidu je kmalu zavzel in od tod še bolj učinkovito obstreljeval 2. bataljon pri
sv. Rupertu, kjer so se okrog cerkve nagnetli tudi pripadniki štabov brigade, 14. divizije in 4. operativne cone. Ravno tja so usmerili ogenj iz težkega minometa. Od drobcev nekaj izstreljenih
min je bilo v kratkem času zadetih 12 funkcionarjev in partizanov, od teh sta bila 2 mrtva. Od
iste mine so bili ranjeni kar 3 visoki funkcionarji, in sicer poveljnik 4. operativne cone Mile
Kilibarda, po rodu Črnogorec, poveljnik 14. divizije Tone Vidmar Luka in poveljnik Bračičeve brigade Franc Bobnar - Gedžo. Zaradi
tako hudih izgub in pomoči, ki
jo je bilo treba nuditi 10 ranjencem, se je brigada umaknila proti Graški gori. Ranjence so poslali
v Paučkove partizanske bolnišnice
na zahodnem Pohorju. Izgube so
zbudile pozornost glavnega štaba,
ki je zahteval pisno pojasnilo in
tudi kaznovanje krivcev, saj je menil, da je šlo za preslabo zavarovanje. Posledic ni bilo in tudi omenjeni 3 funkcionarji so kmalu ozdraveli ter ponovno prevzeli svoje
dolžnosti.
Dr. Marjan Linasi
mislinjske zgodbe
Košnja pohorskih planj na stari način
17. 8. je bil začuda lep nedeljski dan. Ob 7. uri smo
odrinili proti Rogli: gospodar in gospodinja, kosci,
grabljice, kuharja zajtrka in klepači kos. Bilo nas je
skoraj 20. Pot je bila v svežem jutru kratka in slikovita, saj smo šli prvič po novi cesti čez Tolsti Vrh in
smo jo tako tudi krstili.
Ko so kosci dobili pušeljce in jutranje okrepčilo, so se mislinjski
in zreški kosci in grabljice lotili dela.
Fantje na vasi so s svojim ubranim petjem polepšali dan.
15
SEPTEMBER 2014
Folklorna skupina Majsterski je prikazala brušenje in pastirčka.
Lani je potekala košnja na Rogli prvič, in sicer v
okviru projekta ALPA. Na ta način so uresničili enega od ciljev projekta, to je trženje planj. Nosilka projekta je bila Občina Zreče, ki nas je povabila k sodelovanju. Vabilu smo se z veseljem odzvali. Izkazalo
Predsednik je skrbel, da so bile igre (sestavljanje
voza, grabelj in žaganje) pravilno ocenjene.
se je, da so v Mislinjčanih še zelo živi spomini na
prijetno poletno delo, to je košnja na planini. Z veseljem smo pristopili tudi letos, tako kosci in grabljice, kakor tudi kuharji, nastopajoči, gledalci in
tekmovalci.
Voz je bil prehitro naložen in potlačen.
Za petje smo hitro stopile skupaj, za to se vedno najde čas.
Danes se prijazno družimo, za časa Jurija Vodovnika pa ni bilo
tako, saj je zapisal, mi pa smo zapele:
»O kvaterni nedeli so olcarji privreli iz
planine mislinjske do vesi skomarske.
Višanom so pretili, da jih bojo nabili
ino jih obravbali, s krvjo prefarbali.
Skomarjani so se bali, so v strahu tepetali,
bali so se teh ljudi, ki jih nič prida ni.
So v roke vzeli kole, pištole in drgole
vse tako je skupaj šlo, je groza videt blo.
Enga so bli dobili, so ga bli več tal ubili,
vlačili so ga po smeteh in meli z njega smeh.
Še tak ga je obdelav, da v farof je odmeval,
bil je revež ves krvav, pa še mu je beštja dal.«
V veselem razpoloženju smo delo zaključili in šli na likof
v šotor.
Lansko leto so bili organizatorji s prireditvijo zadovoljni, zato smo jo ponovili. Izkazalo se je, da je
tudi letos uspela. Veliko obiskovalcev, tudi tujih turistov, nas je opazovalo in spoznavalo našo dediščino.
Marija Koprivnikar
Naša občina | 16
mislinjske zgodbe
Ko bom velik, bom kurjač
Na dan pomembne otvoritve mora
biti vse v najlepšem redu, zato so
sredi avgusta krajani Doliča in
člani raznih krajevnih društev pohiteli s pripravami na veliko prireditev Apnen'ca.
Možje in fantje so vložili veliko
svojega dela in dobre volje v pripravo apnen'ce, saj so naredili in
pripeljali drva, nabrali kamenje in
le-tega naložili tako, da bo to kamenje po tednu kurjenja postalo
kakovostno apno.
Veliko prostih ur so preživeli na prireditvenem prostoru in
vsakdo, ki je prišel do apnen'ce, je
pripomogel k tridnevni prireditvi.
Napočil je dan otvoritve in
okoli apnen'ce se je zvrstilo veliko obiskovalcev iz domačega kraja kot tudi od drugod. Kurjači so
marljivo opravljali svoje delo, skrbno nalagali drva na ogenj.
Med obiskovalci je bilo dosti
otrok, ki so z zanimanjem opazovali delo kurjačev in ogenj, ki se je
bohotil v kurišču.
Plavolasi deček je pocukal mamo za rokav in jo prosil:
»Mami, ali lahko tudi jaz naložim
vejo na ogenj?«
Mati je premišljevala, kako naj
otroku izpolni željo. Vedela je, da
je pri kurišču vroče, videla pa je,
da je v otroških očeh velika želja
po novem doživetju.
Ponovno zasliši glasek sina:
»Prosim, mami.«
Mati je stopila do kurjača in
mu zaupala sinovo željo. Kurjač je
dečka povabil k sebi in za začetek
mu je posodil velike delavske rokavice ter mu rekel: »Posodim ti
rokavice, da si ne boš umazal rok
in da boš močan, skupaj greva po
vejo in nato jo previdno položi v
ogenj.«
Fantku so se zaiskrile oči, ker
ni mogel verjeti, da je dobil rokavice od kurjača.
Potrudil se je in vzel večje poleno ter ga s trudom in ponosom
nesel h kurišču. Toplota ognja ga
je prijetno grela in na obrazu se je
prikazal velik nasmeh.
Obrnil se je k materi in ji dejal:
»Ko bom velik, bom kurjač.«
Kurjač se je obrnil za njim in
mu dejal: »Drugo leto boš zrastel in rokavice ti bodo že morda
prav.«
Zamislil se je in sam pri sebi
dejal: »Tradicija ne bo propadla, saj je v kraju dosti mladih
nadobudnežev.«
Mati in sin sta se zahvalila kurjaču ter odšla proti domu.
Doma je deček legel v posteljo in
z željo, da se spet vrne k apnen'ci,
zaspal.
Majda Jančič
17
SEPTEMBER 2014
mislinjske zgodbe
Pohorsko ljudstvo
Kdorkoli se sprehodi po pohorskih pokopališčih, kolikor jih je
še ostalo in kolikor jih novi časi
niso »očistili«, se začudi nad raznolikostjo priimkov. Ne le da je
na spomenikih veliko nemških,
ampak se najdejo tudi priimki,
ki niso niti nemški niti slovenski. Prav to me je pritegnilo k preučevanju pohorskega ljudstva, ki
je očitno sestavljeno iz najrazličnejših prvin. Seveda je to povezano z dejavnostmi, ki so potekale na Pohorju, in najbrž sta bila
glažutarstvo in gozdarjenje najpomembnejša. Prav zaradi njiju
je prihajalo do priliva tujerodnega prebivalstva, čemur morda dosedanji preučevalci niso namenjali dovolj pozornosti, zlasti pa tega
niso povezovali s širšimi dogajanji v bližnji in daljni okolici. Prvi,
ki je bolj poglobljeno raziskoval in
iskal poreklo posameznikov, ki so
živeli v pohorskih glažutah, je bil
mariborski farmacevt Minařik,
sin češkega poslovodje zadnje pohorske glažute v Rušah. Pred njim
so se zgodovinarji, npr. Puff in
Mally, ukvarjali samo s številom
in lego glažut in življenjem v njih.
Veliko steklarskih rodov je s
svojo kreativnostjo, delavnostjo in
odrekanjem proslavilo Pohorje daleč v svetu. Svoje izdelke so izvažali po vsem Balkanu, v Italijo in
celo v Egipt. Pohorje je postalo njihov dom. Nekdanji pragozd so izkrčili in ga napravili primernega za kmetovanje. Ko je steklarska dejavnost na Pohorju poniknila, je ostalo od glažut, ki so bile po
večini lesene, le malo. A ostali so
Hutterji
izdelki. Ostali so tudi grobovi steklarjev, ki jih je smrt za vedno povezala s temi kraji. Ostalo je tudi
jezikovno izročilo, velikokrat v
obliki nazivov in imen. Neštete
družine ali kmetije po Pohorju
nosijo njihove priimke.
Drvarji so naseljevali Pohorje
prvi. Zelo verjetno je, da so medse
sprejeli ljudi, ki so morali zapustiti Moravsko, novokrščence in habane, ter Glaserje, češke judovske
steklarje. Pozneje so judovski lastniki glažut zaposlovali Čehe in
Furlane in tako so na Pohorju nastale večnacionalne in večkulturne večjezične enklave.
Drvarji, oglarji, Hütterji, Habani,
hepani, Tauferji
Zgodovinar Puff trdi, da so bili
prvi prebivalci Pohorja drvarji,
bili so domači in veliko jih je prišlo s Kranjske in Primorske, znali so delati v hribih, gradili so drče
(riže) za transport lesa in predelovali les v oglje za potrebe glažut,
fužin, kovačev in zvonarjev.
Dobro so poznali gozd in za kope,
v katerih se je »kuhalo« oglje, je
bilo potrebno skrbeti tudi ponoči. O njih se je govorilo, da so bili
neustrašni.
Zanimivo je, da so drvarji pustili za seboj sledi tudi v pohorski kulinariki. Furlani (Cekuta ali
Sekutej je bil eden od furlanskih
priimkov) so naučili Pohorce kuhati polento s friko. Toda vpliv je
šel še naprej. Zanimiv primer navaja Marjan Pungartnik: italijansko se plavžu ali žgalni pečici reče
fornace, na Pohorju pa sušilnici za lan, ki je bila vkopana v zemljo in obložena s kamni, pravijo frjača.
Pohorci so bili po Puffu gostoljubni in tudi do tujcev niso bili
sovražni. Tako se je v globoke gozdove zateklo veliko beguncev, bivši divji lovci, tihotapci, veliko ljudi pa je zbežalo tja pred vojaško
obveznostjo. Rekli so jim, da so sinovi svobodnih gozdov. Zanimivo
Naša občina | 18
in značilno zanje je bilo, da niso
poznali tatvin, ovaduštva ali izdaj. Gozdovi in pragozdovi so bili
po vsej Evropi povezani s pravljicami, ki so si jih po drvarskih kočah, kjer so živeli, v zimskih večerih pripovedovali.
Prepričana sem, da so na
Pohorje prišli tudi izgnanci z
Moravske po l. 1622, novokrščenci, ker je na Pohorju ostal izraz
haban, hepan in priimek Taufer,
in da so jih prvotni prebivalci
sprejeli. Kdo so bili ti ljudje?
Novokrščenci, anabaptisti, so
bili pripadniki gibanja, ki je nastalo med Zwinglijevimi učenci, kolektivno so bili povezani
z neuspelim kmečkim uporom
v Nemčiji. Ljudstvo, ki je prejelo krst (Taufen) šele ob polnoletnosti, zato so se imenovali novokrščenci, Tauferji in po l. 1525 so
bili izgnani iz Švice, Nemčije in
Avstrije. Njihovo verovanje je bilo
radikalno, božje kraljestvo na zemlji in osebni odnos do Boga brez
cerkvenih institucij. Povezal jih
je Tirolec Jakob Hutter. Živeli so
v stavbah – »dvorih«. Skupaj so
kupovali nova premoženja in so
živeli ločeno od ostalega sveta.
Skupno so delali, skupno so vzgajali otroke, ki so bili samo do 2.
leta pri materah, potem so prehajali v vrtcem podobno skupnost.
Otroci so šli potem v šolo, v kateri so se učili brati in računati,
tako dečki kot deklice. Skupnost
je bila torej za razliko od okoliškega prebivalstva v 16. st. pismena.
Za švicarskimi in nemško govorečimi Hutterji so prišle tudi francosko in holandsko govoreče družine. Preganjali so jih, zasledovali in ubijali. Bili so trn v peti jezuitom. Jacoba Hutterja so zažgali na grmadi. Moravsko plemstvo,
predvsem Lichtensteini, jih je
sprejelo in ščitilo in z njimi so
Jacob Hutter (1500–1536)
dobili izvrstne rokodelce, ki so iz
Holandije prinesli umetnost izdelave keramike s tehniko fajanse. Na Češkem in Moravskem so
se imenovali Habani. Njihova keramika je bila prva in edina dekorativna keramika tega časa. Zaradi
zaščite so Habani Moravsko poimenovali za obljubljeno deželo.
Obstaja nekaj teorij o njihovem
imenu: da Haban izhaja iz besede
Haushaben, dvor, ali iz hebrejskega Ha-banim (sin), sami so sebe
namreč imenovali božji otroci; da
se Hutterji ne imenujejo po utemeljitelju sekte J. Hutterju, ampak
po klobukih (Hut), ki so jih nosili.
Ob koncu 16. st. je na
Moravskem obstajalo okoli sto habanskih skupnosti. V sto letih so
Habanska keramika
spremenili Moravsko v vrt Evrope.
S seboj so prinesli vinsko trto,
jo gojili in se ukvarjali s prodajo
vina. Za razliko od kmečkih vasi
so bile njihove skupnosti bogatejše, ker so svoje izdelke prodajale. Po bitki na Beli gori l. 1620 z
zmago Habsburgov in tridesetletno vojno je bil konec z obljubljeno deželo. Ob izgonu z Moravske
so Habani, ki so jih oropale tuje
vojske, odhajali golih rok. Odšli
so na Slovaško, potem na področje današnje Madžarske in
Romunije in dalje v Ukrajino. Po
l. 1874 so se množično izseljevali v Kanado in Ameriko. Danes so
znani kot Amiši, najbolj miroljubno ljudstvo. Nekaj jih je ostalo na
Moravskem, nekaj družin pa se
je ločilo od glavne skupine in mislim, da so prišli tudi na Pohorje.
To sklepam po priimkih Toufar
(na Češkem), Taufer (nemško zapisano v Sloveniji). Pri priimkih
steklarjev in oglarjev se pojavlja
tudi priimek Hutter ali Hütter (z
razlago, da gre za izdelovalce lesnega oglja). Na to sklepam tudi
iz naziva haban ali hepan, kar na
Pohorju pomeni človeka z nenavadnim izgledom. Morda so se kot
rokodelci pridružili večnacionalnim skupnostim pohorskih steklarn in so izdelovali, izrezovali
hrastove kalupe za steklene izdelke. Da je šlo za različne vere, kaže
tudi to, da so se čez steklarje pritoževali tamkajšnji župniki.
Glaserji, glažutarji, judje
Minařik navaja, da so prve pohorske steklarne nastale po vzoru
čeških v 18. st., in zgodovinar Baš,
da je okoli srede tega st. zaradi
prusko avstrijskih vojn veliko čeških steklarjev iskalo delo v mirnejšem okolju. A v njunem času
še ni bilo raziskav o čeških Judih,
zato je v njunih zapisih nekaj
19
SEPTEMBER 2014
Eksodus Habanov, prizor iz madžarskega filma
nenatančnosti, ki se jih da razjasniti z dejstvi iz novih raziskav.
V 18. in 19. st. je bila na
Češkem največja koncentracija glažut v vsej Evropi in to v pragozdu Šumava na meji s Pfalsko
in Češka se je po svetu proslavila s steklarskimi izdelki. Steklarji
so od plemstva najemali sicer
večinoma brezkoristne gozdove. Od 14. st. naprej je bilo steklo ekskluziven izdelek in kupovali so ga samo zelo bogati –
plemstvo in duhovščina. Izjema
so bile le okrogle okenske ploščice. Posebej pomembno je odkritje v Janouškovi glažuti, kjer so iznašli kremenu podobno steklo, ki
se je dalo brusiti, nato pa še odkritje rubinovega stekla, okrašenega z zlatom, in ahatovega stekla.
S tem so češki steklarji zasenčili
Murano. Posledica je bilo nezaslišano opustošenje čeških gozdov.
Z odkritji so bili povezani
predvsem Judje, ki so se preživljali s steklarstvom. Lehmann, ki
je bil najprej brusilec dragih kamnov na dvoru Rudolfa II., in
Friedrich Egermann. Veliko judovskih družin se je preživljalo s steklarstvom, velikokrat pa so se obrti priučili na Poljskem, kjer cehi
niso bili tako močni, ali na plemiških dvorih, kamor moč mestnih
cehov ni toliko segala. Nešteto
Migracija Hutterjev v Evropi
judovskih družin je nosilo priimek Glaser.
Ustanovitev pohorskih steklarn se ujema s časom, ko je bil
l. 1726 sprejet familiarni zakon,
ki je omejeval število judovskih
družin na Češkem (8.541) in na
Moravskem (5.016). Po njem se
je lahko poročil le najstarejši sin,
ki je podedoval t. i. inkolat, državljansko pripadnost. Zanj je moral plačati od 300 do 500 zlatnikov in dokazati poznavanje nemškega jezika. Če so drugi sinovi želeli ustanoviti družino, so se
morali izseliti. Zakon je veljal do l.
1849. Jude je iz Češke izgnala tudi
Marija Terezija (l. 1744 po prusko-avstrijski vojni). Ni čudno, da so
Anabaptisti danes, Amerika
si poiskali svoje domovanje drugod, v zanje manj sovražnem okolju. Pogosto so konvertirali, mnogi
v evangeličansko vero, ki je imela
na Pohorju nekaj cerkva.
Tako so nastale glažute: l. 1750
Lovrenc, l. 1760 Ruše, l. 1760
Rakovec, l. 1790 Pockova glažuta,
l. 1794 Mislinjska grapa. Prav judovski priimki dokazujejo, da so
se Judje zatekli na Pohorje nekajkrat kot lastniki glažut in kot steklarji. Domnevam, da so judovski
priimki lastnikov pohorskih steklarn Langer, Eissner, Roth, Koch,
Mayr, Hartnagel, Zemljička. Za
Vivat (Vivod, Vivoda ali češko
Vejvoda, kar je prevod Herzoga),
Pock (Bock) se ne da z gotovostjo
Naša občina | 20
trditi. Domnevam, da so judovski tudi priimki steklarjev kot
Foit (Voit), Wolf, Langeker, Rath
in Seidel, Rathsinger, Grossmann
(Grosmon).
Zelo zanimivo je tudi, da so judovske družine imele vzdevke, ki
so se prenesli na posest in postale tradicionalno ime. Tako najdemo hišna imena kot Gril, Keber,
Jeznik, Jakl, Kresnik, Urban,
Garbus, Popjel in podobno, če jih
naštejem samo nekaj.
Minařik govori o posebni glažutarski nemščini, ki je nemško
govoreči niso razumeli. Piše, da
so glažutarji govorili saški dialekt.
Zanj je značilno, da zamenjuje ch
(h) s sch (š). To pa je zelo podobno
jidišu, ki ga Nemci niso razumeli.
Puff piše, da so se župniki višjim inštancam tožili, da otroci steklarjev ne hodijo k verouku in steklarji k maši. Steklarji so se branili, da so umetniki, svobodnega
poklica, da morajo vse dneve delati, ker peč gori 24 ur, in da jih ne
morejo izenačevati s kmeti.
V matrikah na Pohorju so steklarji zapisani kot »ars nobilis« in
titulirani z »dominus« – gospod
in »domina« – gospa, do česar so
od l. 1623 imeli na Slovenskem
Glažuta v Jožefovi dolini na Češkem
pravico samo baroni. Minařik navaja, da je v matrikah celo zapisano: »Magister artis vitriariae«. Če
so bili med njimi tudi Judje, predstavlja to emancipacijo, za katero
so bili drugod prikrajšani.
Sklep
Dotaknili smo se teme, ki je
izrazito medkulturna. V njej se
prepletajo verska, politična, kulturna zgodovina, ki pa so pred
nami zakrite zaradi različnih razlogov. Najprej je za to zaslužen
pojem naroda, ki skriva razlike v
poreklu, da bi opravičil svoj obstoj. Veliko pa se je zgodilo, preden je ta narod nastal. Zlasti sta
za to zaslužni burni 16. in 17. st.
Današnja predstava o posameznikih je zelo statična – da prihaja iz
tega in tega kraja in da je tam bil
od vekomaj. To je posledica uradniškega gledanja. Vendar z dejstvom, da so ljudje sprejeli narodnost, še niso zabrisali svoje posebne zgodovine. Narodnost je
samo del njihove identitete. S tem
je povezano tudi vprašanje priimkov. Dostikrat priimki jasno govorijo o tem, kar naj bi človek bil,
a ko se spustimo v njihovo preučevanje, ugotovimo, da se za priimkom več skriva, kakor odkriva.
Prav to odkrivanje je veliko bolj
zanimivo in tudi negotovo. Govori
o tem, da sta evropska kultura in
Evropa kot celota nasploh nastajali skozi valove konfliktov, ki so pustili sledi na njenem slehernem
delčku. Bolj kot je nepomemben,
majhen, bolj zanimiv je za preučevanje. Pohorje je nekaj takšnega. Nekaj o njem je raziskanega, a
najbolj zanimive stvari še čakajo
na razkritje.
Eva Dvorakova
oltarji pripovedujejo
Cerkev sv. Ruperta v Završah
Zanimivo je, da sta v Završah zrasli kar dve cerkvi,
obe na zelo razglednih točkah, starejša cerkev sv.
Vida in preprostejša cerkev sv. Ruperta. Slednja je iz
15. st., a so jo v 19. st. zgradili skoraj povsem na novo.
Posvečena je sv. Rupertu, zavetniku dežele in nadškofije Salzburg in Koroške, velja tudi za zavetnika
rudarjev v solnih rudnikih, priporočajo se mu kot zavetniku zoper šen in otroške krče.
Glavni oltar v c. sv. Ruperta je preprost. V oltarni niši se nahaja kip sv. Ruperta v škofovski opravi. V
desni roki drži palico, v levi pa vedro za sol. Na njegovi desni strani na loku stoji sv. Martin, ki ga prepoznamo po škofovski opravi in gosi ob nogah. Na nasprotni strani se kot protiutež nahaja kip sv. Antona
Puščavnika v meniškem oblačilu s knjigo ter palico z zvoncem, ob nogah je še zelo značilen Antonov
21
SEPTEMBER 2014
prašiček. V zgornjem delu oltarja, atiki, vidimo
Janeza Krstnika, ki krsti Jezusa.
Ime sv. Ruperta je bilo znano in čaščeno v slovenskih deželah severno od Drave, ki so od l. 811 spadale pod cerkveno oblast Salzburga. Od tod so širili krščansko vero v slovenski Karantaniji že od srede 8. st.
Južno od Drave se je čaščenje tega svetnika začelo širiti pod vplivom sv. Eme, ki je rada dajala cerkvam, ki
jih je ustanovila, za zavetnika sv. Ruperta.
Sv. Rupert je bil frankovskega rodu, učenec irskih
misijonarjev in je že pred prihodom v Salzburg opravljal škofovsko službo v Wormsu. Z vsem srcem se
je zavzemal za otroško ponižno evangeljsko preprostost, spokornost in osebno uboštvo, hkrati pa poglobljeno versko znanje.
Bavarski vojvoda Teodor ga je povabil v svojo deželo utrjevat krščanstvo, saj je bilo ljudstvo še v veliki meri pogansko. Z veliko častjo ga je sprejel l.
697 v Regensburgu in mu dovolil, naj si sam izbere kraj zase in za tovariše. Rupert si je izbral kraj blizu razvalin rimskega mesta Juvanuma, današnjega
Salzburga. Najprej je iztrebil z gozdovi zarasli kraj ter
sezidal samostan in cerkev v čast sv. Petru. Tako je
sčasoma nastalo novo mesto in ker je v okolici obnovil tudi solne rudnike, je mesto dobilo ime Salzburg.
Mesto je hitro raslo in se razvijalo, tudi s pomočjo
vojvod in drugih velikašev, ki jih je sv. Rupert pritegnil k razvoju. Tako se je sam lahko posvetil zgolj
verskim nalogam. Ker mu je manjkalo pomočnikov,
je odšel v svojo domovino ob Renu in si izbral novih 12 zglednih mož za samostan; ti so nato vodili še
druge samostane. Na jugu je ustanovil še samostan v
Bischofshofnu (Pongau) in cerkev sv. Maksimilijana.
Menihi so obiskovali vse kraje, kjer je bilo treba ljudem duhovno in gmotno pomagati. Da ni zunanja
prizadevnost prešla v prevelike človeške napore, je
sv. Rupert tu in tam odšel v samoto in si tam poživil
duha v molitvi in telesni pokori. Ohranilo se je izročilo, da je bil v težko dostopni duplini najbolj blažen
in se je čutil zares v božji bližini.
Sv. Rupert je učakal visoko starost. Rodil se je okoli l. 620 in umrl 27. 3. l. 718, tako je dočakal le nekaj manj kot sto let. Za svetnika so ga imeli že za življenja, njegov škofovski naslednik Virgil pa je njemu na čast sezidal stolnico v Salzburgu in vanjo prenesel svetnikov grob. To se je zgodilo 24. 9., ko je bil
nekaj let v Sloveniji njegov liturgični godovni dan, po
Slomškovi beatifikaciji pa so ga prestavili na 27. 3.
Marjana Gmajner Korošec
Vira
• Leto svetnikov 3, julij–september, Mohorjeva družba, Celje 2000.
• V. Schauber, H. M. Schindler, Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu, Ljubljana 1995.
Naša občina | 22
skrb zase
Shiatsu – čudežna moč dotika
Mnogi negativni vplivi sodobnega
načina življenja, kot so nezdrava
prehrana, premalo gibanja, predvsem pa različne oblike stresa, veliko ljudem povzročajo vrsto težav. V kolikor ne spremenimo naših navad in včasih tudi načina življenja, se lahko to odrazi v različnih boleznih. Zato je najbolje, če
ukrepamo preventivno in pravočasno poskrbimo za svoje zdravje. Večinoma si lahko pomagamo sami, včasih pa lahko poiščemo tudi pomoč oz. različne metode, ki nam pomagajo izboljšati
naše počutje in ponovno vzpostaviti ravnovesje v našem telesu in
življenju nasploh. Eden izmed takšnih pristopov je shiatsu, ki je
pri nas še premalo poznan, zato je
prav, da o njem v nadaljevanju povemo nekaj več.
Kaj je shiatsu?
Shiatsu je tradicionalna japonska zdravilna veda, ki je v sodobnem času nadgrajena s spoznanji o potrebah sodobnega človeka. Beseda shiatsu je v japonščini sestavljena iz dveh besed in v
prevodu pomeni pritiskanje s prsti. Osnovni princip shiatsuja je
življenjska energija, ki jo Japonci
imenujejo »ki« in ki teče skozi celotno telo v med seboj povezanih kanalih, imenovanih meridiani. Bolezni so posledica neravnovesja oz. zastojev življenjske energije. Shiatsu zelo pozitivno deluje na sproščanje celotnega
telesa. Hkrati pa se preko omrežja meridianov in energije »ki« v
njih osredinja na odpravo blokad
in tudi različnih psihofizičnih
težav. Shiatsu terapija prinaša izboljšanje počutja in na prejemnika pozitivno vpliva na vseh nivojih
– fizičnem, čustvenem, psihološkem in duhovnem. Shiatsu praktik na podlagi simptomov in glede
na splošno energetsko raven prejemnika izvaja različne tehnike
in s tem vpliva na izboljšanje telesnega počutja in splošnega stanja. Tehnike izvaja tako, da z nežnimi prijemi, rotiranjem in raztezanjem udov ter težo telesa pritiska s prsti, členki, dlanmi, komolci, koleni in tudi stopali na
meridiane in akupresurne točke,
s čimer vpliva na pretok energije.
Prejemnik običajno leži na posebni blazini na tleh, lahko pa tudi
na stolu, če se ne more uleči. Ves
čas terapije je oblečen – najbolje v
lahka, ohlapna in udobna oblačila. Rečemo lahko, da je dotik bistvo shiatsuja, saj je čudovit način
komunikacije in posredovanja ljubezni in sočutja do sočloveka na
zelo neposreden način. Vsa živa
bitja se odzivajo na dotik in shiatsu pomaga zadovoljiti potrebo po
njem.
Pri katerih težavah shiatsu
pomaga
Shiatsu terapijo lahko izvajamo
za sprostitev in odpravo stresa ali
kot terapijo za izboljšanje specifičnih težav in stanj, v obeh primerih pa lahko prejemnik dobi občutek sproščenosti in izboljšane
vitalnosti. Shiatsu terapija je namreč za večino prejemnikov globoka sprostitvena izkušnja, v primeru težav pa lahko redni obiski pri shiatsu praktiku pomagajo
odpravljati in preprečevati različne
zdravstvene težave. Shiatsu zelo
učinkovito preprečuje in odpravlja
stres, simptome astme, težave ob
menopavzi, menstrualne težave,
prebavne motnje, nespečnost, glavobol, migreno, tesnobo in depresijo, bolečine v hrbtu, bolečine in
zmanjšano gibljivosti sklepov, otrdelost in bolečine v vratu. Poleg
tega telesu pomaga pri izločanju
strupenih snovi, pospešuje krvni obtok, obtok limfnih tekočin
ter povečuje vitalnost, življenjsko
moč in energijo. Posebnost shiatsuja je tudi v tem, da kombinira diagnozo in terapijo ter odkriva energijsko neravnovesje in zastoje energije še preden se pojavijo simptomi. Na ta način je lahko
čudovita preventivna terapija.
Kako shiatsu deluje?
Z vidika zahodne medicine
shiatsu deluje s stimuliranjem parasimpatičnega živčnega sistema
in umirjanjem ter sproščanjem telesa. S tem vpliva na zmanjšanje
bolečin in sproščanje različnih
23
SEPTEMBER 2014
napetosti. Posledično se sproščajo mišična tkiva, dihanje postane globlje, bolj umirjeno in enakomerno. Hkrati izboljšuje cirkulacijo in prekrvavljenost telesa, predvsem pa vzpodbuja naravne samoozdravitvene sposobnosti
našega telesa. Prejemniki shiatsuja se po terapiji, ki običajno traja od 45 min. do 1 ure, počutijo bolje, lažje, imajo bolj zbrane in urejene misli, čutijo se močnejše in
imajo več volje. Nekateri lahko čutijo tudi lažjo utrujenost in željo po spanju oz. počitku, druge
pa preveva občutek obilja energije
in želja po aktivnosti. V posameznih primerih lahko prejemniki
po terapiji zaradi sproščanja in izločanja različnih toksinov iz telesa čutijo tudi rahlo slabost oz. podobne simptome, ki pa običajno
čez kakšen dan ali dva izginejo.
Izobraževanje shiatsu terapevtov
Sodoben shiatsu je tudi v zahodnih državah postal cenjen komplementarni pristop in je marsikje na voljo tudi v bolnišnicah kot
dopolnilna terapija za zdravljenje
in preprečevanje številnih tegob.
Hkrati je to zelo varna in učinkovita terapevtska metoda. Shiatsu
je tudi eden redkih alternativnih
pristopov, ki je v nekaterih državah vključen tudi v sistem zdravstvenega zavarovanja (v Švici,
Avstriji in na Nizozemskem). V
lanskem letu smo kot prva generacija študentov začeli s šolanjem za
shiatsu terapevte, ki ga v Sloveniji
organizira Shiatsu šola Panacea
(www.panacea.si), poteka pa pod
okriljem in v sodelovanju z British
School of Shiatsu Do, ki je vodilna shiatsu šola v Veliki Britaniji.
Šolanje v obsegu 500 ur študija
traja 3 leta. Na koncu vsakega letnika je zaključni izpit. Po končanem 3-letnem šolanju študent pridobi diplomo za shiatsu terapevta,
ki ustreza standardom EU.
Vinko Jelenko
skrb zase
Predstavitev društva diabetikov
Slovenj Gradec
Na pobudo zdravnikov SB Slovenj Gradec so zaradi
povečanja števila bolnikov s sladkorno boleznijo v začetku l. 1958 ustanovili Društvo diabetikov Slovenj
Gradec. Vendar so bili začetki delovanja društva dokaj skromni, društvo ni imelo svojih prostorov, tako
da je svoje poslanstvo opravljalo v najetih prostorih v
Slovenj Gradcu. Z razvojem bolezni se je večalo število bolnikov in s tem tudi število članov društva. Ker
je bila potreba po primernem prostoru za srečanja
članov zmeraj večja, smo l. 1978 pridobili prostor v
SB Slovenj Gradec, kjer je sedež društva še danes.
Društvo v l. 2014 šteje 556 aktivnih članov in 160
neaktivnih. Cilj društva je povečati število članstva in
njegovo izobraževanje preko raznih predavanj naših
zdravnikov in medicinskih sester ter tudi zunanjih
sodelavcev. Društvo svojim članom in drugim občanom nudi številne rekreacijske dejavnosti, kot so: vsakotedenski pohodi v okolici Slovenj Gradca, enkrat
tedensko rekreativno kegljanje, rekreativni pohodi v
sredogorje s planinskimi vodniki. Posebno pozornost
društvo daje izobraževalnim oddihom svojih članov
dvakrat letno v naravnih zdraviliščih in dvakrat ob
morju.
Naša občina | 24
Da bilo sodelovanje še boljše, organiziramo spomladanski in jesenski izlet z obiskom kulturnih
ustanov in pri tem izkoristimo srečanja za še trdnejše vezi med društvi v Sloveniji.
Posebno pozornost dajemo sodelovanju s sosednjimi občinami in občani, in lahko trdimo, da je sodelovanje na visokem, prijateljskem nivoju. To poteka na zelo pomembnih področjih, kot so strokovna
Društvo diabetikov Slovenj Gradec
Gosposvetska 1
2380 Slovenj Gradec
Tel., faks: (02) 88 41 064,
GSM: 040 742 342
Poslovni račun: 0247 0008 9197 250
Davčna št.: 12378542, Matična št.: 5276349
E-mail: info@diabetikisg.si
www/diabetikisg.si
predavanja ter meritve KS in krvnega tlaka pri naših
občanih; brezplačno ob dnevu drugačnosti v SG in
ob svetovnem dnevu diabetesa.
Želja IO društva je povečati rekreativne dejavnosti, strokovna predavanja in izobraževanja naših članov in občanov.
Ivan Gašper
predsednik Društva diabetikov SG
kult-ura
Glasbena šola Gvido –
Kulturno razgrajanje 2014
Zadnji dan preteklega šolskega
leta (v torek, 24. 6.) smo v Mislinji
doživeli pravo presenečenje –
Glasbena šola Gvido nam je v dvorani Lopan pripravila enodnevni otroški festival, ki ga je hudomušno poimenovala Kulturno
razgrajanje.
Zadnje tedne junija so otroci po navadi že nekoliko nestrpni
– šolsko leto je bilo dolgo in pričakovanje počitnic je vedno vznemirljivo, zato so se, preden so pospravili torbe v kot, sprostili ter
nekoliko razbremenili tudi starše. Dvorana Lopan se je izkazala za odlično lokacijo, ki nudi vse
potrebno za izvedbo takega dogodka. Poleg tega je bil projekt
varen tudi pred vremenskimi
neprilikami, ki jim letos kar ni videti konca.
Že dan prej, ponedeljek, 23. 6.,
se je v dvorani Lopan za vse malčke Vrtca Mislinja predstavila glasbena zasedba Karton Banda, ki
je nastala iz čistega navdušenja
in ljubezni do risank. Člane zasedbe, ki jo sestavljajo učitelji GŠ
Gvido, torej družijo junaki, kot so
Bacek Jon, Pink Panther, Čebelica
Maja, Adams Family, A je to … in
še mnogi drugi animirani liki. In
ker so po duši pravi rokerji, so se
odločili izvajati skladbe iz risank
tudi na tak način – torej malo bolj
po rokersko. Vsekakor nekaj novega za malčke, ki so bili navdušeni
25
SEPTEMBER 2014
nad predstavitvijo inštrumentov.
Zasedbi se je v 2. delu pridružila
še učenka solo petja Neli Voglar iz
Šmartnega ob Paki.
Kulturno razgrajanje je naslednji dan v dopoldanskem delu
poskrbelo za različne ustvarjalne
delavnice, na katerih se je risalo in kiparilo, izdelovalo glasbila
iz različnih materialov (za recikliranje), najbolj popularne pa so
bile poslikave na obraz ter izdelovanje potiskanih majic. Otroke
sta obiskala tudi smešna in zabavna klovna Tom in Jerry, medtem ko je popoldne s svojim nastopom navdušila naša odlična
pevka Eva Boto s programom za
otroke.
Občina Mislinja je tako poskrbela za dejavnosti za otroke, ki
jih v Mislinji ni veliko. Prav zaradi pomanjkanja tovrstnih aktivnosti za otroke in posledično zanimanja se je rodila ideja, da bi tudi
v Mislinji z novim šolskim letom
zaživele Glasbene urice. Gre za
nov program GŠ Gvido, primerljiv
z glasbeno pripravnico za predšolske otroke (3–7 let), kjer se otroci že v zgodnjem obdobju spoznavajo z glasbo, glasbeno teorijo in
inštrumenti. Program Glasbenih
uric ima strokovno podlago in na
sodoben način skrbi za glasbeno
vzgojo otrok.
Kulturno razgrajanje je torej
doseglo svoj učinek, zato se že veselimo novih projektov in idej, ki
nam jih bodo njihovi sodelavci s
pozitivno energijo vsekakor kmalu zopet pripravili.
Tomaž Pačnik
Gvido
Dodatne informacije:
031 34 36 30, info@gvido.si
www.gvido.si
kult-ura
20. Mala Tisnikarjeva kolonija
OŠ Mislinja in KD Jože Tisnikar
Mislinja sta 4. 6. organizirala jubilejno 20. Malo Tisnikarjevo kolonijo in jo zaključila z odprtjem
razstave, ki je bila v nedeljo, 22.
6., v prostorih Tisnikarjeve rojstne hiše v Mislinji. Letošnji naslov dogodka je bil Svet skozi oči
slikarja Jožeta Tisnikarja. Kolonija
je potekala pod strokovnim vodstvom mentorjev, likovnih pedagogov Milana Bajžlja, Leonide
Mesojedec Palir in Maruše
Aberšek.
Pred 20 leti se je Jože Tisnikar
skupaj s takratnim vodstvom
Naša občina | 26
šole dogovoril, da bodo z enodnevno delavnico pričeli spodbujati likovno ustvarjalnost
otrok. Poimenovali so jo Mala
Tisnikarjeva kolonija. Od takrat
dalje je slikar zvesto spremljal
mlade umetnike na enodnevnih
ustvarjanjih, ki so postala tradicionalna. Danes je ta dogodek posvečen spominu na slikarja.
Letošnje leto sta se poleg domače OŠ kolonije udeležili še šoli
iz pobratene občine Središče ob
Dravi in iz Gorišnice ter 10 gostujočih angleških otrok iz šole
v Lidneyu. Tako je bila to leto prvič »mednarodna« kolonija, v kateri je ustvarjalo 40 mladih umetnikov. Dan so preživeli na kmetiji
Adam, kjer jim zanimivih motivov za slikanje ni zmanjkalo.
Oba dogodka sta potekala v
času občinskega praznika, hkrati
pa tudi v času vseslovenskega tedna ljubiteljske kulture, ki ga je
organiziral JSKD Slovenije.
Ob odprtju razstave so spregovorili župan Franc Šilak, predsednik KD Jože Tisnikar Zoran
Ogrinc, likovni pedagog OŠ
Mislinja Milan Bajželj in galerist
Niko R. Kolar. Simpatično nedeljsko druženje je popestrila mlada
glasbenica Žuža z zanimivim programom na harmoniki.
Ob tej priložnosti se zahvaljujemo vsem za sodelovanje, prav
posebej pa družini Bajželj in gostiteljici kolonije – kmetiji Adam.
Doroteja Stoporko
KD Jože Tisnikar
kult-ura
Kresna noč
»Na kresno noč, poletni solsticij, dan, ko je svetli
del dneva najdaljši in noč najkrajša in potem se začne počasno slovo, dan potihoma odhaja v temo … Na
drugi strani pa vse raste, življenje se dogaja s še večjo
intenzivnostjo … Dogaja se naravni ciklus, energija
se hrani in vlaga predvsem v rast.
In nenazadnje rastemo tudi mi, z vsako pesmijo
nas ni manj, ampak več … Ker kresna noč ima prav
posebno moč prav skozi poezijo in ljubezen.«
Tako se je pričel uvodni del kresne noči, ki ga je
prebrala Darja.
A narava se včasih malo poigra z našimi pričakovanji in tisti večer je lilo kot iz škafa, bliskalo in grmelo je in naliv je bil vedno hujši.
Ampak ta mokrota ni nikogar motila, saj se je pod
šotorom odvijal res čaroben večer, ki smo ga pripravili skupaj s TD Mislinja, knjižnico in osnovno šolo.
Na prizorišču, kjer so na štorih sedele »kresničke« in
»kresnički« ter glasbena gosta, smo skupaj z gozdarji naredili skrivnostno vzdušje. Ženski del ekipe turističnega društva z zeliščarico Faniko Jeromel pa je
poskrbel za scensko zasnovo.
Veliko je bilo nežnega bluesa in pesmi o ljubezni,
ki so se dotaknile tudi tistih, ki za nič na svetu ne bi
spregovorili o tem čustvu.
V ta posebni večer so nas popeljali – Ženski pevski zbor Mislinja, enkratni duo Stand Art Blues Band
s kitaristom Mirom Kovačičem in akademskim glasbenikom orgličarjem Robijem Ivačičem, poezijo pa
so brali učenci 6., 8. in 9. razreda OŠ Mislinja.
Lepo je bilo poslušati tudi, kako so nekoč v poganskih časih verovali v kresno noč in o polbogu
Kresniku, ki je bil zlatolasi in zlatoroki sin ognjenega boga, podedoval je sonce, svetlobo … Bil je sončno božanstvo. Obdobje kresne noči se vrti okoli vraž,
pravljičnih bitij, upanja, moči svetlobe, radodarnosti
27
SEPTEMBER 2014
narave, hrepenenja, ljubezni, moči magičnih rastlin
in zeli, ki nam lajšajo in lepšajo življenje tudi danes.
Na koncu pa še prijazen namig letošnjega kresnega večera: »Naj bo letošnja kresna noč nežno opozorilo na to, kako globoko so naša življenja odvisna predvsem od rastlinskega sveta, prepletenost tega in onega bi morala biti skladna in delovati v smislu spoštovanja do vsega, kar nam daje mati narava. Če bi ujeli
praprotno seme, za kar je seveda potrebna čista duša
ali naivno in nepokvarjeno otroško srce, bi nam bilo
kaj hitro jasno, do kam seže naše spoštovanje.«
Vsekakor je bilo vredno videti, slišati in občutiti ta
kresni večer!
Doroteja Stoporko
kult-ura
Živ plamen navadne svečke
Večkrat mi na misel pride ravnanje moževe stare tete
Angele. Ko je postala vdova, je pogosto odhajala na
pokopališče. Takrat so se dobile za prst debele dolge
sveče. Te je razrezala na štiri dele in kadar je odšla na
pokopališče, je na grobu prižgala svečko. Usedla se je
na klopco ter počakala, da je svečka pogorela. Nato je
pomirjena odšla domov.
Kaj se je spremenilo v nekaj desetletjih? Praktično
vse. Potrošniška miselnost je zajela tudi nas, ki smo
jo mogoče nevede in nehote sprejeli. Vrinila se je v
vse pore našega življenja, tudi v naš odnos do umrlih. To se najbolj kaže v pretirani rabi sveč. Tržišče
so že pred leti preplavile plastične sveče in izdelovalci se radi pohvalijo, koliko ur oz. dni katera gori. Da
ne govorim o utripajočih električnih plastičnih svečah, ki utripajo več mesecev! Smo ob tem kar pozabili, kaj je bistvo sveče, ki jo prižgemo na grobu najdražjih? Ali naj sveča gori za mimoidoče, da bodo videli, kako zelo skrbimo za grob? Ali niso vse te sveče
nadomestek za naš izpraznjen odnos? Kot da je najpomembnejše, da smo kupili čim večjo svečo, pohiteli na grob, jo prižgali in spet odhiteli. Teta Angela je
ravnala povsem nasprotno. Dokler je svečka gorela, je
bila tam, v mislih s pokojnim. Ali ni bistvo v tem, da
prižgemo eno samo preprosto svečko in se ustavimo
ob grobu z lepo mislijo na rajne ali molitvijo?
Na ekološki problem, ki ga ustvarjamo s svečami, nas že nekaj let opozarjajo posamezne institucije
in nekateri mediji, pa tudi ugledni posamezniki, a se
mi zdi, da bistvenega preobrata na pokopališčih še ni
zaznati. Sprememba se mora zgoditi najprej v naših
glavah, zato mi zgodba tete Angele postaja vse bolj
dragocena in pomenljiva.
Marjana Gmajner Korošec
Naša občina | 28
podjetniške izkušnje
Plesna šola Devžej
Začetki plesanja na Koroškem segajo v l. 1983, ko sem se kot srednješolec začel aktivno ukvarjati
s plesom. Po 5 letih tekmovalnega plesa sem na fakulteti za šport
opravil izpite za plesnega vaditelja,
čez 2 leti pa končal šolanje za učitelja plesa. Tako se je v 90-ih prvič pričelo delo z mlajšimi tudi v
osnovnih šolah na Koroškem, najprej v Mislinjski dolini in Velenju.
L. 1991 smo ustanovili plesni
klub Karmen s sedežem v Slovenj
Gradcu. Ker je število navdušencev za ples iz leta v leto naraščalo,
sem si poiskal nekaj mlajših sodelavcev iz Velenja in skupaj smo
pričeli z načrtnim delom z najmlajšimi. L. 1993 smo ustanovili Plesno šolo Devžej s sedežem v
Mislinji, to ime pa je prevzel tudi
plesni klub.
Trdo delo se je hitro obrestovalo. Perspektivne plesalce iz plesne šole smo povabili v plesni
klub. Sprva je bilo 11 plesnih parov. Trenirali smo po osnovnih šolah, v gasilskem domu v Slovenj
Gradcu, nato pa v dvorani kulturnega doma v Starem trgu.
Dejavnost plesne šole smo razširili v Dravsko in Mežiško dolino, Slovenske Konjice, Šaleško
in Savinjsko dolino in odprli podružnico v Murski Soboti za
Prekmurje, ki jo vodi plesni učitelj Ambrož Pušnik. Z razširitvijo plesne šole se je povečalo tudi
število plesnih parov in l. 1995 in
1996 je bil to najmlajši in najmnožičnejši klub v Sloveniji. S pomočjo trenerjev Franja Kozarja (starosto slovenskega plesa), Mateja
Na šolskem plesnem festivalu
Sagmeistra (priznanega plesnega strokovnjaka v Tokiu) in Urše
Gestrin (plesne strokovnjakinje
v Londonu) so prišli tudi uspehi. 3 pari so postali člani državne reprezentance. Tomaž Vratar
– Vesna Šošter pri članih, Aleš
Cokan – Daša Kotnik pri starejših
mladincih in Alja Cverlin Pušnik
– Marko Soderžnik pri mladincih.
Tomaž Vratar in Vesna Šošter
sta na svetovnem prvenstvu starejših mladincev l. 1997 osvojila 5. mesto. Takoj naslednje leto
sta med člani v kombinaciji 10
plesov na domačem prestolu nasledila takrat že trikratna svetovna prvaka v kombinaciji Andreja
Škufco in Katarino Venturini, ki
sta se odločila plesat samo latinskoameriške plese. Na svetovnem
prvenstvu za člane sta v Tokiu zastopala Slovenijo in ji v standardnih plesih priplesala 32. mesto.
Prav tako sta v različnih starostnih kategorijah Slovenijo na svetovnih prvenstvih večkrat zastopala Alja Cverlin Pušnik in Marko
Soderžnik, ki sta se redno uvrščala vsaj v polfinale. Ob odhodu
Vesne Šošter na študij v Ljubljano
se je tekmovalna kariera tega mislinjskega para zaključila. Tomaž
je na fakulteti za šport uspešno
opravil šolanje za plesnega učitelja
in je danes zaposlen v PŠ Devžej.
Kot trener pa svoje plesno znanje
prenaša na mlajše plesalce v plesnem klubu.
V l. 2003 je plesna šola končno prišla do svojih prostorov v poslovno trgovskem centru Katica v
Slovenj Gradcu. Pogoji za delo so
se bistveno izboljšali, to pa je privabilo v plesno šolo še več mladine, predvsem pa odraslih, ki vidijo v plesu tudi možnost rekreacije
in družabnosti, plesna šola pa je s
prostori v Slovenj Gradcu postala
nekakšen plesni center Koroške.
Tu plešejo vsi koroški maturanti, 1. petek v mesecu se odvijajo
plesni večeri za odrasle, kar nekaj osnovnih šol ima v naši dvorani tudi valete. In ob vseh teh
dejavnostih že spet primanjkuje
29
SEPTEMBER 2014
Plesna rekreacija
prostora za vsakodnevne treninge
športnih plesnih parov.
Kasneje sta postala člana reprezentance še Nastja Vodenik –
Mitja Grudnik pri starejših mladincih. Kot mlajša mladinca pa
na vrata mladinske reprezentance
že trkata Marcel Vodenik in Sara
Rednak iz Mislinje. Sledi jima še
kopica mlajših perspektivnih plesnih parov, tako iz Šaleške doline
kot s Koroške.
V kolektivu plesne šole so danes zaposleni 4 plesni učitelji, ki delajo na različnih koncih
Slovenije. Plešemo že v vrtcih.
Šolsko mladino razdelimo v starostne skupine. V več kot 40 osnovnih šolah naučimo devetošolce
Prvošolci so zaplesali že 1. dan.
osnov družabnega plesa, s katerimi se predstavijo na valetah. To
znanje nadgradijo čez 4 leta kot
maturanti in zaplešejo na maturantskih plesih v Prekmurju, na
Koroškem in v Velenju. Uspešno
sodelujemo z osnovnimi šolami v
projektu Ministrstva za šolstvo in
šport na šolskem plesnem festivalu. Letos je v tem projektu sodelovalo 164 osnovnih šol in bilo vključenih preko 6.000 otrok.
Vsi ti učitelji PŠ Devžej so bili
vzgojeni doma, nekoč plesalci v
tem klubu, na kar smo ponosni.
V teh 20 letih dela smo stopili ob
bok največjim plesnim centrom.
Je pa res, da kot plesna šola in
klub na periferiji nikoli ne bomo
Pasti za kolesarje!
Na prenovljeni in delno novo izgrajeni cesti od
pokopališča v Šentilju pod Turjakom do Časa so odtoki
za meteorno vodo narejeni tako, da gre v ta odtok
tretjina kolesa. Če se želimo izogniti kolesarju ali
avtomobilu, je ta odtok past, ki lahko povzroči padec
oz. nesrečo.
Drago Felle
imeli močnega tekmovalnega
članskega plesanja, saj po končani srednji šoli plesalci praviloma
odidejo na študij v Ljubljano ali
Maribor in tam nadaljujejo svojo
plesno pot.
Morda pa se bodo nekoč vrnili in svoje plesno znanje prenašali
na naslednje generacije.
Smo pa veseli, da se zadnja leta
zelo veliko ljudi odloča za plesne
tečaje družabnih plesov, ki kasneje prerastejo v plesno rekreacijo in
neko stalno obliko druženja, kar v
današnjem času ob tem tempu življenja pogrešamo.
Aleš Pušnik
Naša občina | 30
mlad.si
Pozdravi iz Andaluzije
13 sodelujočih v Comeniusovem
projektu V sožitju – z naravo
in drug z drugim, predstavnica Občine Mislinja, ravnateljica
in računovodkinja OŠ Mislinja, 6
učiteljic, vzgojiteljica, predstavnik
Zavoda za gozdove Primož Areh,
zeliščarica Fanika Jeromel in ekolog Matjaž Jež, smo zadnji teden
meseca maja obiskali naše mednarodne partnerje v južni Španiji
v mestu Lucena.
Prvi dan smo iz Benetk odleteli do Malage, nato smo se z avtobusom odpravili do Lucene.
Popoldan smo bili deležni gostoljubnega sprejema prijaznih in
zgovornih Špancev pri njihovi koordinatorici Araceli Antrás García.
Naslednji dan pa nas je v mestni hiši svečano sprejel župan
José Cantizani Bulance. Dogodek
so popestrili odlični pevci glasbene šole pod vodstvom simpatične
učiteljice. Naš prihod je snemala tudi njihova televizijska postaja,
tako da so v tem predelu Španije
slišali za Mislinjo in videli njene
predstavnike.
V naslednjih dnevih smo obiskali 3 osnovne šole, glasbeno šolo, ekološki vrt, lončarsko
obrt, knjižnico, muzej, ekološki
vrt Subbetica v Cabri, botanični
vrt v Malagi ter si ogledali mesta
Lucena, Sevilla in Malaga.
V šolah smo spoznali, kako
učitelji vključujejo projekt v življenje in delo šole. Posebej zanimiv
je bil prikaz muslimanske kulture, saj v Luceni še zmeraj živijo v
sožitju 3 kulture – krščanska, muslimanska in židovska – prevladuje krščanska.
Vse šole imajo lepo urejene
Comeniusove kotičke, kjer si je
bilo z veseljem ogledovati fotografije slovenskih znamenitosti.
Učenci so takšni kot pri nas, vedoželjni, radoživi in simpatični. Vse
šole so za nas pripravile kulturni
program. Obiskali smo jih tudi
pri pouku. Za nas in našo šolo so
izdelali simpatična darilca – odtise rok, pisemca, bralna kazala,
plakate, ekološka mila, piškote. Še
posebej zanimiv je bil prikaz izdelave ekološkega mila, ki so ga izvedli učenci višjih razredov.
Sodelovali smo v lončarski, plesni in glasbeni delavnici.
Nekaterim je uspelo narediti preprost lončarski izdelek. Poleg tega
smo se skušali naučiti flamenko, kar nam je povzročalo kar nekaj težav. Ples je videti preprost,
vendar že osnovni plesni koraki začetniku povzročajo težave.
Najuspešnejši smo bili v glasbeni
delavnici.
31
SEPTEMBER 2014
Vsak dan obiska smo spoznavali tudi njihovo bogato kulturno
dediščino. Ogledali smo si bogato
okrašene cerkve, zanimive muzejske zbirke in druge znamenitosti.
Poslušali smo njihovo tradicionalno glasbo in jedli okusno hrano,
ki vsebuje veliko oljčnega olja, rib
in tudi mesa. Oljčno olje jedo že
pri zajtrku. Zanimivi so prigrizki
raznolikih okusov – tapasi.
Pripravljati znajo tudi odlične sladice. Specialiteta so menda okusni polži, ki pa jih nihče od
nas ni upal poskusiti.
Število 13 je prineslo srečo mislinjski delegaciji sodelujočih v
Comeniusovim projektu V sožitju
– z naravo in drug z drugim. Kajti
vseh 13 udeležencev se je z lepimi
spomini, za izkušnjo bogatejših,
srečno vrnilo domov.
Španijo si bomo zapomnili po
prijaznih, sproščenih in temperamentnih ljudeh, bogati zgodovinski in kulturni dediščini, zanimivi glasbi, sožitju različnih kultur,
barviti keramiki na fasadah hiš,
okusni raznoliki hrani, lepo opremljenih šolah, zanimivih izdelkih
na hodnikih šol in seveda po gostoljubnosti ter dobri organizaciji
našega obiska.
Petra Fidler
koordinatorica projekta
Naša občina | 32
kolumna
Ona piše
Julija je svet najlepši ob 6.00 zjutraj; ker je zunaj
še premrzlo za gole noge in ker študentje še, hvala bogu, spijo. V odvisnosti od orografskih razmer in
vlage v zraku, pogojuje študentska klima opravljanje
(ali neopravljanje) izpitov v poletnih mesecih: kronično prokrastinirani bruci puščajo izpite za september,
avgusta pa se ujemajo v zadnje sončne žarke in puf!
Tu so solze, ko pride do vpisa, ker profesor ne razpiše več roka, mi pa smo naenkrat samo še številka
in, še huje, se tega zavedamo. A česar se ne zavedamo, so naši težko nadstandardni privilegiji, ko pride
do šolanja. Ko mi glavo, utrujeno od štirih (!) ur predavanj zajame ogenj in se razširi vse do skrite etaže,
kjer počiva 5 skurjenih sivih celic, zaradi opazke slovensko (ne)govorečega voznika avtobusa, je kaj hitro
lahko pozabiti, da študiram praktično zastonj. Da 20
€ šolnine ni nič proti davku fakultet, ki ga odplačujejo zahodno še na stara leta in v naslednji generaciji.
Da zaradi študentskih subvencioniranih bonov jem
po minimalni ceni in da je postalo vse tako hitro dostopno, da sem lahko vsak vikend doma. Kje je torej
razlog, da povprečje znanja in koristnosti mladih ljudi pada ne le proti ničli, temveč v minus? Problem je
v pridihu samoumevnosti. Oznako »za đabe« je dobilo vse, razen koncertnih vstopnic (katerih cene, očitno, naraščajo) in tako v večini študij ni več privilegij, temveč logičen korak po srednji šoli. Lenoba ni
več problem posameznika, temveč zdravniško opravičljiv razlog za (tako fizično kot mentalno) odsotnost
in motnje koncentracije so na dosegu klika računalniške miške. In po drugi strani je tu vedno več samoorganiziranih študentov in študentskih gibanj, ki
se trenutnega problema zavedajo. Jasno nam je, da je
služb premalo, družboslovcev pa preveč. Jasno nam
je, da lahko koristimo bonus samo še nekaj let in jasno nam je, da niti bonus ni več bonus. Jasno nam
je, da v svetu danes preživi tisti, ki se znajde, in povsem jasno nam je, da niti naš evro ni več naš evro.
A bruci si ne bodo nehali puščati izpitov za september. Lačni Breaking bad fani ne bodo nehali naročati
pic ob enih zjutraj, ko niso več na bon (in sanjati, da
»če faks ne rata, je tud tole kuhanje perspektivno«).
Diplomanti ne bodo čudežno vsi kar naenkrat dobili
služb. Nihče ne bo nehal sebično koristiti slehernega
privilegija, ki mu je podarjen med plenice, in ki tako
nehvaležno terja svoj davek čez leta. Mati podari in
Mati vzame, Mati narava, Mati država … samo, da je
tu nekdo, ki ga še ganemo.
Neža Oder
Moja jesen
Dozorelo je življenje v jesen.
Utrujena leta so odela se v pozabo,
sreča izgubila se v času je življenja,
a jesen še polna tihega je hrepenenja.
Včasih mrak pustote se prikrade v dan,
čas vleče se v prazno tišino noči,
v gnezdu pozabe zajoče osamljena ptica –
besede neslišne so nje govorica.
Pa svetel žarek sonca vedno najde pot
skozi veje mojega življenja,
razprši meglice, prežene vse oblake –
čas prehitre dela zdaj korake.
Vsako jutro posejem radost svojih let,
vzamem dan v svoje dlani,
z lepoto jeseni nahranim dušo,
s sanjami napojim življenja sušo.
Iva Zaveršnik - Kalteneker
33
SEPTEMBER 2014
ustvarjalne delavnice
Skupina ljubiteljskih fotografov
sodelovala na občinskem prazniku
Veseli smo bili, da smo se lahko
z našo razstavo dejavno vključili v praznovanje občinskega praznika. Motivi naših fotografij so
sledili osnovni temi praznika, saj
smo jih naslovili s skupnim naslovom Gozd v letnih časih. K razstavi so pripomogli TD Mislinja
in DU Mislinja ter seveda Občina
Mislinja, ki se jim vsem najlepše
zahvaljujemo.
Sicer pa smo v 1. letu druženja dvakrat na mesec ob gledanju fotografij kolegic in kolegov ne
samo uživali ob moči fotografske
izpovedi, ampak dobili tudi nekaj
dodatnega znanja z izmenjavo izkušenj in idej za motive. V skupini nas je bilo največ upokojencev: Marica, Marija, Majda, Silva,
Dani, Rudi in Milan. Za medgeneracijsko druženje pa je zaslužen
Jože. Tudi v prihajajočem »šolskem letu« bomo nadaljevali z
druženjem, saj želimo še naprej
uživati ob občudovanju ujetih trenutkov s fotoaparati. Poskrbeli
bomo, da bomo naš pogled na naravo predstavili še na kakšni razstavi ali predstavitvi in tako delili
naše veselje še z vami, ki vas fotografija zanima in pritegne.
Marica Rošker
Naša občina | 34
ustvarjalne delavnice
Študijski krožek: Ohranjanje
starih obrti – pletenje iz ličja
Tudi v letu 2014 smo v
Podjetniškem centru Slovenj
Gradec izvajali študijski krožek
v Mislinji, v okviru katerega je 12
udeleženk, ki so tudi članice ročnodelske skupine Sončnice, spoznavalo staro rokodelsko obrt –
pletenje iz ličja. Čeprav termin
izvajanja krožka ni bil ravno najprimernejši, saj je ličje najlažje dobiti jeseni, smo ga s skupnimi močmi uspeli najti dovolj za učenje. Skupaj z zunanjima sodelavkama, Ano Kašnik
iz Pameč in Antonijo Sečnjak iz
Podgorja, smo spoznavale material, možnosti obdelave in pridobivale veščine, znanja in spretnosti te, nekdaj tudi v naših krajih
kar razvite obrti. Vsaka je izdelala rožo in figuro iz ličja, pleten
podstavek iz kitk, pletenih iz ličja, ter podstavek ali skledo, šivano iz ličja s pomočjo igle. Izdelke
smo razstavile na razstavi v centru Lopan ob občinskem prazniku konec junija. Udeležile smo se
tudi Likofa na Taberhi, etnološkega dneva v Muzeju na prostem
v Rogatcu, kjer smo spoznavale mojstrice s Kozjanskega in
Obsotelja pri pletenju torb in copat iz ličja.
Katarina Žagar
35
SEPTEMBER 2014
društveno dejavni
Člani U3ŽO obiskali Mislinjo
U3ŽO je Univerza za tretje življenjsko obdobje, ki je odprla
svoja vrata v Slovenj Gradcu prvič v šolskem l. 2013/2014 v okviru Mocisa. Vanjo so včlanjeni ne
samo občanke in občani Slovenj
Gradca, ampak tudi iz večine koroških občin (Dravograd, Mislinja,
Ravne na Koroškem, Radlje od
Dravi, Muta, Vuzenica, Prevalje).
Univerza ponuja zelo zanimive
programe za izobraževanje upokojenk in upokojencev. Posamezni
člani so lahko izbirali med številnimi programi glede na svoje interese: astronomija, ustvarjajmo,
raziskovanje lastnega izraza, odkrijmo lepote naše domovine, filozofirajmo skupaj, angleščina,
nemščina, francoščina, računalništvo, joga, zumba.
Članica skupine »Odkrijmo lepote naše domovine« sem tudi
avtorica tega prispevka. V 1. letu
smo v tej skupini spoznavali del
Koroške. Najprej Slovenj Gradec z
njegovimi muzejskimi zbirkami,
z umetniško in zgodovinsko znanimi cerkvami in srednjeveškim
obzidjem. Ste vedeli, da so ob gradnji gimnazije našli ob obzidju veliko zanimivih predmetov, ki so
jih takratni prebivalci odmetavali
kar čez zid v obrambni jarek?
Odpravili smo se tudi v
Dravograd v Bukovje in v gestapovske zapore. V Bukovju nas je
med drugim presenetilo originalno pohištvo, ki je bilo last družine Tuđman. Na vseh teh lokacijah nas je strokovno vodil kustos
Koroškega pokrajinskega muzeja Marjan Kos. V Libeličah nam je
kraj in njegove bogate zbirke zelo
zavzeto predstavila domačinka, ki
je aktivna na več področjih.
Natančneje smo si ogledali cerkev v Šentjanžu z romanskimi in
gotskimi elementi ter dvostolpno
cerkev sv. Petra na Kronski gori s
slikami J. A. Straussa. O posebnostih teh 2 cerkva nam je zanimivo pripovedovala naša mentorica
Mira Časar.
Člane naše skupine je zanimala tudi Mislinja in z veseljem sem
pripravila program spoznavanja
znamenitosti naše občine. Ker namenimo vsakemu srečanju približno 3–4 ure, sem morala skrčiti
program ogledov.
Najprej smo si ogledali cerkev
sv. Ahaca. Kolegi so bili navdušeni nad ohranjenostjo cerkvice, njeno lepo notranjostjo s starimi poslikavami in gotskimi elementi, pa tudi nad njeno zunanjo podobo. Nato smo se zapeljali v naš
park, za katerega je ureditev zelo
verjetno zasnoval brat Žiga Zoisa,
saj je bil ta lastnik železarne. V
parku nam je podpredsednica TD
Mislinja Minka Koprivnikar zelo
nazorno predstavila industrijsko
zgodovino našega kraja: od glažute preko železarstva do lesne
industrije.
Peš smo se napotili k Tisni­
karjevi domačiji. Po poti smo si
ogledali še nekaj ostankov in lokacij stare industrije ter pravljični Blažev studenec. V Tisnikarjevi
hiši nas je ljubeznivo sprejela
Dora Stoporko, ki nas je seznanila z življenjem in delom našega umetnika ter z vsemi aktivnostmi, ki jih vodi Društvo
Jože Tisnikar. Ogledali smo si
razstavljena dela in pokukali v
»tabernakelj«.
Nazadnje smo se ustavili v našem Vagonu, saj ima ta res zanimivo opremo. Hitro so se nam
prebudili spomini na osnovnošolske izlete z vlakom. Ker nismo
imeli časa za ogled Hude luknje
in vzidanih nagrobnikov iz rimskih časov, sem jim o tem kratko
povedala in jim priporočila ogled
Naša občina | 36
spletne strani TD Mislinja, vključno s pripovedkami.
Seveda nismo mogli mimo
dogovora o nadaljnjih nalogah.
Dogovarjali smo se o gradivu sakralne dediščine v občini Slovenj
Gradec z glavnimi umetnostnozgodovinskimi značilnostmi, ki
ga bomo izdali kot naš izdelek
leta. Opredelili smo tudi končni
program za zaključni izlet univerze, katerega organizator smo. Ob
slovesu so mi kolegi povedali, da
so bili presenečeni nad zgodovino
našega kraja in navdušeni nad
vsem, kar smo jim pokazali.
Če vas zanima sodelovanje v
naši skupini oz. kakršenkoli drug
program U3ŽO, vas bomo z veseljem sprejeli medse ob vpisu v
septembru. V načrtu je še razširitev programov z šahom, bridžem,
fotografijo, glasbeno zaklad­nico,
kinom ob kavi … Univerza oz.
Mocis ima svoje prostore v zgradbi ZD Slovenj Gradec. Iz lastnih
izkušenj lahko rečem, da mi članstvo in aktivno sodelovanje v
U3ŽO prinaša nove izzive, nova
znanja, zanimiva druženja in
nove kolege. Ob tem pa se z veseljem udeležujem več aktivnosti tudi v naši občini, saj je izbira zelo pestra. Zaradi vsega tega je
moje tretje življenjsko obdobje zanimivo in pestro.
Marica Rošker
društveno dejavni
Člani DU Mislinja smo si ogledali
del avstrijske Koroške
Prvo soboto v juliju smo se s polno zasedenim avtobusom odpravili proti Celovcu. Med potjo nas je z
zanimivimi informaciji o krajih ob
levem bregu Drave, mimo katerih
smo se vozili, seznanjal naš predsednik Konrad. Prvi cilj je bil 67 m
visok razgledni stolp nad Vrbskim
jezerom, ki lahko sprejme naenkrat 500 obiskovalcev. Glavne podatke o gradnji in gradbenih materialih nam je podal njegov arhitekt. Navdušil nas je čudovit razgled na res veliko Vrbsko jezero, ki
se je v svoji dolžini slabih 20 km
razprostiralo pod nami. Med gorami pa smo občudovali tudi naš
Triglav. Naslednji cilj sta bili cerkvici na polotoku jezera. Ogled zanimivih cerkvic z enkratno okolico je bil naključno dopolnjen s čudovitim solo petjem Ave Marije.
Dobro hladno kosilo iz prtljažnika
avtobusa smo si privoščili kar pri
slovenskem knežjem prestolu, saj
je lepo urejen park ob njem s prijetno senco nudil dovolj prostora.
Ob pogledu na prestol smo se spominjali vsega, kar smo slišali in
prebrali o naših knezih in obredu ustoličenja. Z močno in aktivno
slovensko skupnostjo v Celovcu so
nas seznanili v Slovenskem klubu.
Življenje in organiziranost sta nam
predstavila Dorjan, predsednik
Kluba slovenskih študentk in študentov v Celovcu, in Peter, mladi
slovenski obrtnik v Celovcu. Nato
sta nas še prijazno vodila po ulicah centra Celovca in nam pokazala glavne znamenitosti. Vloge so se
torej tokrat obrnile: vodila sta nas
prijetna mladeniča, mi manj mladi
pa smo ju z zanimanjem poslušali
in jima sledili. Polni prijetnih vtisov smo se ne preveč utrujeni odpeljali proti domu po prelepi dolini Podjune. Izlet je naš predsednik
s sodelavci organiziral tako dobro,
da smo veliko videli in novega izvedeli, vendar smo imeli tudi dovolj časa za druženje in prijeten
klepet s sovrstniki. Zato z veseljem
pričakujemo naslednji izlet.
Marica Rošker
37
SEPTEMBER 2014
društveno dejavni
Planinarjenje po Dugem otoku …
Planinci Planinske sekcije Pilates
Dolič poleg izletov v domače hribe radi obiščemo tudi manj znane, neraziskane in bolj oddaljene kraje. V družbi članov PD
Mislinja smo se konec maja pod
vodstvom vodnika Miha, ki je vse
skrbno pripravil in organiziral,
odpravili na štiridnevno potepanje po Dugem otoku in Kornatih.
Vožnja do Zadra, kamor smo prispeli v dopoldanskih urah, je hitro minila. Čas do odhoda trajekta smo izkoristili za ogled znamenitosti Zadra. Prava paša za oči je
bil sprehod po njihovi tržnici. Ob
obilici sadja in zelenjave ne gre
brez olivnega olja, travarice, suhih fig in sira. Na promenadi ob
obali smo prisluhnili morskim orglam, ki dajejo neverjetne melodije, ko se voda preliva skozi njihove piščali. Ogledali smo si tudi
ploščad, na kateri je »pozdrav soncu«, ki je posvečen planetom našega osončja.
Dugi otok je čudovita oaza
miru, kjer se sprostita duh in telo.
V pomladnem času, ko je vse razcveteno in zeleno, ko še ni poletne
vročine, je odkrivanje njegovih lepot en sam užitek. Zaradi njegove raznolikosti ga imenujejo tudi
otok nasprotij. Znan je po gozdovih črnega hrasta in bora. Po
velikosti je na 7. mestu med hrvaškimi otoki. Dolg je 45 km in širok od 1 do 4 km. Najvišji vrh je
Vela straža s 338 m n. v. Na otoku
je 12 naselij, v katerih živi okrog
1.500 prebivalcev. Naseljen je bil
že zelo zgodaj, o čemer pričajo arheološka najdišča iz stare in srednje kamene dobe. Otok je prepreden s kraškimi kanali in jamami.
Na otoku je najlepša peščena plaža na Jadranu (menda tudi na svetu) – Sakarun, kjer so odsevi čudovitih odtenkov turkizne barve.
Že v popoldanskem času smo
se sprehodili po njihovih starih oljčnih nasadih – maslinjakih. Občudovali smo stara oljčna drevesa – najstarejše je staro
ok. 700 let, zdravilne rastline in
ostalo rastje ter lokve – to so s kamenjem obzidani zbiralniki vode.
Naslednji dan smo obiskali naravni park Telaščica, ki se nahaja na JV delu otoka. Zaliv z istim
imenom je ena največjih, najvarnejših in najlepših naravnih luk
na Jadranu, ki obsega kar 69 km
razčlenjene obale. Po sprehodu
skozi gozd smo prišli do velikega
slanega jezera Mir z zdravilnim
muljem. V prijetno topli vodi
smo se okopali. Pot smo nadaljevali ob obali jezera do kamnite obale, kjer smo množici skulptur iz zloženega kamenja dodali še svojo. Med makijo in kamni smo se povzpeli nad mogočne klife, ki se dvigujejo tudi do
200 m nad morje. Njihove navpične stene pa padajo še do 90 m
pod morsko gladino. Odpirajo se
pogledi na mogočne stene klifov,
ki jemljejo dih, morje se blešči v
soju sončnih žarkov. Nekaterim
je bilo dano videti tudi beloglavega jastreba, ki ima tam svoje
gnezdišče. V zraku je lebdel vonj
Naša občina | 38
eteričnih olj borovcev in raznih
zdravilnih zelišč. Vsenaokrog je
rastlo polno tavžentrože, šentjanževke, mirte, smilja, mete, rožmarina, žajblja, brinja, materine dušice in še drugih zelišč.
Otok je raj za zeliščarje. Na otoku je 7 označenih stez zdravilnih zelišč, dolgih več kilometrov. Zvečer smo si v mestu ogledali sejem zdravilnih zelišč in izdelkov. Domačini so ga popestrili z nastopom dekliške klape in
zvoki iz preprostih instrumentov njihove »tovareče mužike«,
kjer skupina mladih fantov trobi
na kravje rogove, stresa stare likalnike na oglje in igra na bobne
in činele. Vse to v spomin na stare čase, ko so s temi zvoki v gosti megli usmerjali ribiče, da so
lahko zapluli v luko. Nazadnje so
nas pogostili še s slastnimi sardelicami z žara. Z ladjo smo se popeljali po delu Narodnega parka Kornati, ki obsega 89 otokov
in otočkov. Ime so dobili po največjem otoku Kornatu. Z morja smo pogledovali proti mogočnim klifom in Telaščici, v daljavi videli svetilnik na Sestrici, zapluli mimo otoka Mane, na katerem so zgradili kamnite kulise za
snemanje filma Pobesnelo morje.
Na otoku Kornatu smo si ogledali Marijino cerkvico in se povzpeli na vrh, kjer so še ostanki nekdanjega samostana. Ustavili smo
se še na otoku Levrnaka, kjer so
se bolj pogumni okopali v hladnem morju, nekateri pa povzpeli na bližnji hrib, od koder je čudovit razgled na celo otočje in še
dlje. Na ladji smo se okrepčali z
okusnim ribjim kosilom. Vožnja
nazaj je kar prehitro minila.
Zvečer pa nam je vodnik pripravil še presenečenje izleta, ki je
bilo res nepozabno doživetje. Z
najvišjega dela klifov, ob trdnjavi
iz 1. svetovne vojne, smo ob šampanjcu in pesmi pričakali sončni zahod.
Nazadnje smo se po Dugem
otoku in Kornatih razgledali še
z Orljaka (drugi najvišji vrh otoka), ki je skoraj do vrha porasel z borovci in brinjem, vmes
pa raste še veliko zdravilnih zelišč. Zapeljali smo se še na Veli
rat in se sprehodili okrog svetilnika Punta Bjanka, ki je s svojimi 42 metri najvišji svetilnik na
Jadranu. V luki Brbinj nas je že
čakal trajekt, s katerim smo se vrnili v Zadar, od tam pa krenili nazaj in v poznih večernih urah prispeli domov.
… in Srbiji
V mesecu juliju pa smo odšli
na 8-dnevno potepanje po Srbiji.
Kar 2 avtobusa planincev sta krenila na pot proti Beogradu, kjer so
nas pričakali srbski turistični vodniki, ki so nas spremljali in bdeli nad nami vse dni našega potepanja. Že z ogledom Beograda
so nas presenetili. Pokazali so
nam podzemlje Beograda, sprehodili smo se skozi številne tunele, sobane, kleti in bunkerje
pod Kalemegdanom. Razkazali
so nam rimsko dvorano z vodovodom in vodnjakom. Novost za turiste je tudi Titov bunker iz časov informbiroja. Pot smo nadaljevali proti Oplencu, kjer smo se
ustavili ob spominskem kompleksu družine Karadžordževićev, še
bolj pa nas je navdušila cerkev sv.
Džordže z bogatimi grobnicami
pod njo. Na večer smo prispeli
v mestece Knjaževac ob vznožju
Stare gore na jugu Timoške krajine. Tam so nas namestili v manjši hotel, poln presenečenj, s spoznavnim večerom ob glasbi in dobri hrani. Naslednji dan smo se
po obilnem zajtrku napotili proti
osrčju Stare planine s ciljem povzpeti se na Midžor (2.169 m), neporaščen starogorski svet, po katerem poteka meja z Bolgarijo.
Kamor se vam obrne oko, vidite
le bujno cvetje in zelenje. Človeka
prime, da bi legel v ta cvetoči raj
in se za nekaj časa prepustil mislim, da se napasejo te lepote, nadihajo dišečih vonjav vseh zdravilnih zelišč in cvetlic, tišine, ki jo
zmoti samo klepet obiskovalcev.
Navdušenja nad lepoto te cvetoče
planine se skoraj ne da opisati, potrebno ga je doživeti.
Po vrnitvi v hotel se je ponovilo prijetno vzdušje z glasbo, dokler nas ni presenetil »električni
mrk«, ki nam je priklical spomine
na bivšo Jugoslavijo s pogostimi
redukcijami. Ko smo končno legli
k počitku in zaprli oči, smo se vrnili na cvetoče planjave, ki so nas
pospremile v prijeten spanec.
Pot smo nadaljevali do Niša,
kjer smo si najprej ogledali znamenito Čele kula – stolp iz lobanj
iz časa turškega vladanja. Po krajšem ogledu centra mesta smo nadaljevali pot proti planini Radan,
kjer smo obiskali Džavoljo Varoš.
Ob vznožju smo zagledali več izvirov rdeče barve, ko pa smo se povzpeli malo više, se nam je odprl
39
SEPTEMBER 2014
pogled na številne zemeljske stolpe s kamnitimi kapami. Nastali so
z erozijo skozi tisočletja. Džavoljo
Varoš je tako s svojo izjemno lepoto kandidat Srbije za izbor največjih sedmih čudes sveta.
Nadaljevali smo pot proti
Kopaoniku in se nastanili v planinskem domu Rtanj, kjer smo
preživeli prijeten večer ob toploti
kamina. Po deževni noči smo bili
prijetno presenečeni nad jasnim
jutrom, ki nas je popeljalo na potepanje po Kopaoniku z ogledom
mednarodno poznanega zimsko turističnega centra. Vožnjo
smo nadaljevali skozi Novi Pazar
– srbski Istanbul, kjer smo začutili utrip tržnice – »pijace« in centra mesta. Od tam pa smo se povzpeli na Golijo z najvišjim vrhom
Jankov kamen (1.833 m).
Naslednji dan smo pot nadaljevali do Uvačkega jezera in se z
ladjico odpeljali v osrčje tega naravnega rezervata. Sredi te neokrnjene narave leži tudi Ledena
jama, pravi podzemni biser narave. Sprehodili smo se po
Zlatiboru, proti večeru pa smo dosegli planino Tara, kjer smo prenočili. Od tam smo se povzpeli na Mokro goro in se popeljali
z muzejskim vlakom po ozkotirni železnici. Obiskali smo Drveno
selo Emira Kusturice in se zazibali z barko po reki Drini v poznih popoldanskih urah s pesmijo na ustih. V soboto zjutraj se nismo mogli načuditi, da nam je
teh 8 dni minilo tako hitro in da
že zapuščamo našo bivšo bratsko
državo. Ob vsem prijetnem druženju resnično kar pozabiš, da so
nam politiki zakuhali današnje
meje, saj v druženju z domačini
začutiš, da smo ljudje med seboj
še vedno povezani in enako prijazni, družabni in ustrežljivi kot nekoč. Upravičeno lahko rečemo, da
je organizatorjem uspelo izpolniti pričakovanja izleta, imenovanega »Čudovita Srbija«, saj so poleg vsega s svojimi zvezami »tam
zgoraj« poskrbeli tudi za ugodno
vreme.
Vsako potovanje, naj bo kratko
ali daljše, prehitro mine. Domov
smo se vračali polni lepih občutkov in novih doživetij. Ostaja pa
še veliko neodkritih lepot, ki vabijo k ogledu. Zagotovo se bomo v te
kraje še vračali.
Janja Jelenko, Majda Ogriz,
Silva Zupanc
VABILO
Turistično društvo Mislinja
Šolska 34, 2382 MISLINJA
www.td-mislinja.si
td.mislinja@siol.net
Pozdrav jeseni 2014 na Foltanovi kmetiji 21. 9. 2014
Program letošnje prireditve:
• razstava naj pridelkov in aranžmajev,
• priprava in degustacija jedi na osnovi korenja, peciva, namazov …,
• prodaja bučnega olja, domačih suhomesnih izdelkov, prečiščenega masla, zeliščnih likerjev, kruha …,
• kulturni del: nastop pevske vokalne skupine Rute s Prevalj, nastop folklorne skupine Valdek iz Završ,
• športna tekmovanja: streljanje z zračno puško, streljanje z lokom, hoja A-drog …,
• druge aktivnosti: jahanje konj, košnja trave, grabljenje trave, polstenje in izdelava izdelkov iz volne,
plezanje po mreži ali vrvi, postavljanje šotora, prikaz opreme za markiranje planinskih poti
in opreme za varno hojo v gore.
K aktivnosti in sodelovanju vabim občane in vsa društva v občini Mislinja, saj lahko
s sodelovanjem na prireditvi promovirajo svojo dejavnost in jo predstavijo
vsem obiskovalcem. Posebej ste vabljeni k pripravi jedi iz korenja!
Drago Pogorevc
predsednik TD Mislinja
Naša občina | 40
športni utrip
Gostovanje mislinjskih odbojkarjev
in odbojkaric v Ameriki
Za vse odbojkarice in odbojkarje
iz Mislinje je bila zanimiva izkušnja bivanje v Ameriki, natančneje na Floridi v St. Augustinu. 10
dni smo uživali na različnih plažah, prijateljskih tekmah, druženju, izletih ter skoraj vsak dan na
kosilu ali večerji pri drugi zanimivi ameriški družini …
Naše potovanje se je začelo v
četrtek, 12. 6., v zgodnjih jutranjih urah, ko smo se člani odbojkarskega kluba (fantje in dekleta s trenerji) odpravili na avtobus
do Benetk, od koder smo odleteli preko »luže«. Kmalu po vzletu,
ko smo pogledali že vse filme in
slišali že vse popevke, nas je večino začel premagovati spanec. Po
spancu je prišel dolgčas, ki ga nismo imeli časa dolgo prenašati, saj je celo letalo zajel val vznemirjenja, ko smo po velikem, širnem Atlantiku zagledali kopno.
Amerika, končno! Na Florido smo
prispeli v poznih večernih urah.
Na letališču nas je pričakala gostiteljica, CJ Sherman in z dvema
kombijema smo se odpeljali do St.
Augustina, kjer smo spoznali tudi
naše gostitelje. Razdelili so nas k
različnim družinam in tako so se
začele naše sijajne športno obarvane počitnice »čez lužo«. Naši gostitelji so bili: Macy (Neža S., Teja,
Lovro M.), Sydney (Neža K., Nina,
Luka, Tilen Š.), Molly (Bine, Tilen
P., Sašo, Miha), Denver (Lucija,
Sara, Mark, Jan). Zaradi napornega dne in časovnega razmika (- 6
ur) smo kar »padli« v postelje.
Prvi in drugi dan smo se navajali na okusne in obilne zajtrke.
Kot na primer palačinke s čokolado, slanino, jajca, vaflje, toast
z arašidovim maslom … posebno všeč so bili našim puncam.
Takšen zajtrk nas je čakal skoraj
vsako jutro. Popoldne pa smo lenarili na peščenih plažah, uživali
v divjih valovih, se sončili na plaži
(kar je imelo potem na nekaterih
rdeče posledice) in zaman iskali
senco. Gostitelji so nam nudili vse,
kar smo si zaželeli. V petek smo
imeli skupni trening in nato večerjo z igralkami iz kolidža Nesse,
v soboto pa smo imeli prvo tekmo
in zmagali, tako fantje kot dekleta,
potem pa je sledil »barbecue« oz.
»roštiljada« pri enem izmed trenerjev kluba Venezuelcu Carlosu
Enricu. Bilo je fantastično.
V ponedeljek smo si zajtrk privoščili kar v restavraciji golf kluba
in šli na ogled najstarejšega ameriškega mesta St. Augustin, ki je
čudovito. Obiskali smo tudi najbolj znan objekt v mestu, to je zelo
visok svetilnik, s katerega se vidi
daleč na Atlantik. Ogledali smo
si trdnjavo in se sprehajali po ulicah, polnih trgovin s spominki.
Bili smo priča poroki, kjer smo
tudi pomagali peti ameriško himno. Lakoto smo potešili v piceriji
– Gordon and Power's families,
kjer smo bili posebni gosti (lastniki so bili starši ene od igralk).
Torek. Dopoldan smo imeli
skupni trening z našimi gostitelji, popoldan pa smo igrali odbojko na mivki na plaži, ki se razprostira kilometre daleč. Večer smo
preživeli pri doktorju Batesu, očetu ene od igralk in našemu gostitelju. Hiša je poleg nas, bilo nas
je 26, gostila še preko 20 staršev
in trenerjev ameriške ekipe. Kljub
temu smo imeli dovolj prostora.
Fantje in dekleta smo se družili v
velikem bazenu. Starši in trenerji pa so skrbeli, da ni zmanjkalo
hrane in pijače. Večer je bil čudovit in nepozaben.
V sredo smo šli na ogled kolidža FFCJ, katerega direktorica je
hkrati tudi predsednica kluba, ki
nas je gostil. Kolidž je impresiven in ni je stvari, ki je ne bi imel.
Potem smo šli na ogled stadiona in vadbenega centra Jaksonvill
Jaguarsov, ki sprejme 77.000
gledalcev.
V četrtek smo šli z 2 kombijema v NASA Kennedy Space
Center. Spremljale so nas 3 igralke. Sam center je impresiven in
ponuja obilico zanimivosti in
41
SEPTEMBER 2014
razvedrila. Neverjetno, ampak
od ene do druge ogledniške točke smo tudi fantje in dekleta postajali bolj in bolj zainteresirani za
zgodbe, ki so se in se še dogajajo
v zvezi z osvajanjem vesolja. Celih
8 ur je trajal izlet in vsi smo bili
navdušeni, ko smo se vračali v St.
Augustin.
Zvečer smo spet preživeli na
večerji pri Moni, eni izmed gostiteljic, ki ima dve odbojkarici (oče je pilot ameriške vojske).
Pripravili so nam hrane v izobilju
in različne osvežilne pijače. Zopet
smo se kopali v bazenu in igrali
namizni nogomet.
Petek. Zgodaj zjutraj smo se
po zajtrku odpravili nakupovat
v Town Center, kjer smo obiskali veliko trgovin npr.: Apple store, Eagle, Dick's … Lahko pa smo
si privoščili tudi ledeno kavo iz
Starbucksa, nasitili pa smo se v
azijski restavraciji in »frozen yoghortu«. Popoldan pa smo se družili s svojimi gostiteljicami. Ta
dan so bili 3 naši igralci: Matevž
Pušnik, Lovro Jakopec in Lovro
Vovk gostje na lokalni televizijski
postaji, saj je bil njihov gostitelj lastnik le-te.
Sobota. Ker smo si vsi ponovno zaželeli malo nakupovanja, so
nas gostitelji peljali v »1stPlacevolleyball« store, kjer smo lahko kupili stvari za odbojko. Veliko stvari smo našli tudi v »Outlet mall-u« v St. Augustinu. Popoldan pa
smo imeli fantje in dekleta tekmo, ki je bila izjemno napeta.
Kljub drugačni igri, mehkejšim
žogam, prav tako pa tudi drugačni telovadnici, kot smo je vajeni v
Sloveniji, je obema ekipama igra
dobro stekla. Na koncu smo bili
vsi zadovoljni.
V nedeljo smo se vsi skupaj odpeljali v Salt Springs, kjer je jezero, v katerem smo se tudi kopali.
Za lakoto smo si pripravili »lunch
pakete«, saj v bližini ni bilo restavracije. Na žalost pa je našo zabavo
Pred nekaj meseci so temeljito obnovili gozdno učno pot Lopan.
Med drugimi posegi so na začetku poti nad osnovno šolo v bližini
šolskega vrta in čebelnjaka v gozdičku namestili masivno mizo s
klopmi in leseno hiško. Žal je ta prostor tudi shajališče vandalov, ki
ob mizi puščajo odpadke, prevrnili pa so tudi hiško.
Ni mogoče opravičevati takšnega dejanja, ki žal kaže na to, da
nekateri občani svoje probleme rešujejo na povsem neprimeren
način.
prekinila nevihta, zaradi katere
smo se morali umakniti na suho,
saj je kopanje med nevihto lahko
tudi smrtno nevarno, zato smo se
vrnili prej, kot smo načrtovali.
In že nas je čakal zaključni večer in zahvala vsem prijaznim
ameriškim gostiteljem. V ponedeljek smo se dokončno poslovili in
se v spremstvu Billa in Rika odpravili na letališče v Orlando.
Leta nazaj mi verjetno ni treba posebej omenjati, rekla bom
samo to, da je bil zaspan, dolg in
vroč. Vse troje še posebej velja za
vožnjo z avtobusom iz Benetk do
Mislinje, ko smo se neznansko zahvaljevali obstoju sladoleda in hladne pijače. Amerika pa – eno posebno doživetje.
Nina Kotnik
Naša občina | 42
športni utrip
Oder in Marovt
tretja na DP v odbojki na mivki
Mislinjski odbojkar Bine Oder in Šempetrčan Nejc
Marovt sta uspešno nastopala na DP v odbojki na
mivki v kategoriji do 17. leta starosti, ki je potekalo na
igriščih športnega parka Jama pri Brezovici.
Skupaj sta igrala že na Challenge Cup tekmovanju v Ljubljani, zato odločitev, da zaigrata v paru tudi
na DP. Ker sta oba predvsem igralca dvoranske odbojke, sta celo poletje pridno trenirala in se navajala na
pravila odbojke na mivki. Da sta bila pri tem uspešna, je dokaz osvojeno 3. mesto, ki sta si ga priborila
po dveh dneh napetih bojev v konkurenci 19 ekip iz
cele Slovenije.
V predtekmovanju sta premagala 4 ekipe z maksimalnim rezultatom 2 : 0, v polfinalu pa sta po vodstvu v setih z 1 : 0 popustila in izgubila z 2 : 1 proti dvojici Kumer / Tepič iz ekipe ACH-ja, kasnejšima
zmagovalcema, ki bosta tako letos zastopala Slovenijo
na evropskem prvenstvu. Kljub razočaranju in dejstvu, da sta zamudila veliko priložnost, sta v boju za
3. mesto gladko premagala svoja nasprotnika in osvojila bronasto medaljo.
Urban Oder
Vpis v Odbojkarsko šolo
Mislinja
Novo šolsko leto prinaša otrokom nove izzive
in nova pričakovanja. Morda jih zamika igranje
odbojke, zato je tu povabilo OK Mislinja, ki se
lahko v dolgoletni tradiciji pohvali z izjemnimi
športnimi rezultati.
V letošnjem šolskem letu vas vabimo k vpisu v
Odbojkarsko šolo Mislinja, kamor se lahko vpišejo
dečki in deklice od 2. do 9. razreda osnovne
šole. Otroke lahko k vadbi odbojke vpišete vsak
ponedeljek med 16. in 17. uro. Vsak novinec oz.
novinka pri vpisu prejme tudi odbojkarsko žogo
znamke Mikasa.
Vabljeni v Odbojkarsko šolo Mislinja!
43
SEPTEMBER 2014
športni utrip
Na domačem terenu nepremagljiv!
Dan in noč pred 31. 8. letošnjega
leta nista obetala prijaznega jutra in dne. Dež in veter, ki sta bila
stalnica preteklih dni, sta zlovešče napovedovala svoj pohod tudi
v prihajajoče jutro. Četudi smo se
že navadili na takšne turobne in
deževne dneve, nam to pot ni bilo
vseeno, kajti zadnjo nedeljo v mesecu avgustu smo si v Smučarsko
skakalnem klubu Mislinja želeli,
da nam bi bilo vreme naklonjeno
in da bi bil Eol, bog vetrov, na naši
strani. No, nismo se zbudilo ravno v suho jutro, je pa zorenje dneva napovedovalo, da so bogovi na
naši strani. Že zarana, nekaj čez
8 uro, je vznožje skakalnega centra Mislinje oživelo. Številna mladež, večinoma najstniki, je med
napotki starejših spremljevalcev, trenerjev, disciplinirano pripravljala sebe in opremo na skorajšnje dogajanje na skakalnici,
»Mislinjčanka« imenovani. Tega
nedeljskega jutra je SKK Mislinja
organiziral, pa koliko truda je bilo
potrebno, državno pokalno tekmovanje v smučarskih skokih v kategorijah člani, članice, mladinci do
20 let, mladinci do 18 in mladinci
do 16 let. V enakih kategorijah naj
bi tekmovali tudi kombinatorci.
Ob napovedani uri so se po zaletišču največje mislinjske skakalnice
spustili prvi skakalci, da v poizkusni seriji preizkusijo skakalno napravo. 92 se jih je gnetlo na vrhu
zaletišča. Žal se je ta poizkusna
serija kaj kmalu končala, saj je
skakalec Skakalnega kluba Triglav
nesrečno padel in povzročil zamudo, ki ni dovoljevala izvedbo
dveh serij v konkurenci. Po hitri
zdravniški oskrbi ponesrečenega
skakalca in prevozu v slovenjgraško bolnišnico (skakalcu želimo
kar se da hitro vrnitev v skakalne
smučine), so nadaljevanje poizkusne serije končali še preostali na
vrhu naleta čakajoči skakalci. V
SKK Mislinja smo še s posebej nestrpno pričakovali nastop skakalcev v kategoriji mladinci do 20 let,
saj smo v tej kategoriji imeli svojega aduta – Žaka Šiliha. In res se
nam ni izneveril. Čeprav v le eni
sami seriji je z najdaljšim skokom
dneva, 90,5 m, prepričljivo slavil
zmago in iz rok župana Franca
Šilaka prejel pokal organizatorja.
Znova je dokazal, da mu domača
skakalnica »leži«, kot v žargonu
to rečejo trenerji, je pa tudi izvedel enega svojih najboljših skokov
na tej napravi. Bravo in čestitke v
imenu kluba in privržencev tega
lepega športa!
Izidi:
Člani:
1.Gašper Bartol, SSK Sam Ihan
2.Matej Likar, SSK Logatec
3.Jaka Kosec, SSK Velenje
Članice:
1.Urša Bogataj, SSK Ilirija
2.Špela Rogelj, SSK Ilirija
3.Anita Seretinek, SSK Ilirija
Mladinci do 20 let:
1.Žak Šilih, SSK Mislinja
2.Anže Lautižar, ND Rateče Planina
3.Andrej Homec, SSK Alpina Žiri
Mladinci do 18 let:
1.Žiga Jelar, SK Triglav
2.Jan Kus, SSK Ilirija
3.Tine Bogataj, SSK Ilirija
Rok Toman, Rateče
Mladinci do 16 let:
1.Timi Zajc, SD Vizore
2.Domen Prevc, SK Triglav
3.Kristjan Lesnik, SK Triglav
V nordijski kombinaciji, čeprav
so bili prijavljeni tekmovalci v kategorijah od mladincev do 16 let
do članov, so tekmo začeli in končali le v dveh kategorijah, in sicer:
V kategoriji članov:
1.Jože Kamenik, SSK Šmartno na Poh.
2.Borut Mauc, SSK Ljubno BTC
3.Luka Oblak, SSK Alpina Žiri
V kategoriji mladinci do 16 let:
1.Vid Vrhovnik, SSK Velenje
2.Gašper Brecl, SSK Velenje
3.Matevž Malovrh, NSK Tržič
Naša občina | 44
Slab teden po tekmi v Mislinji,
v soboto, 6. 9., so se najmlajši člani SSK Mislinja udeležili tekmovanja za pokal Cockta v Kranju in
zabeležili solidne uvrstitve. V kategoriji dečki do 12 let je najboljšo uvrstitev s 6. mestom dosegel
Žak Lubej, Žan Hriberšek se je
uvrstil na 13., Urh Rošar pa na 17.
mesto. Med dobitnike točk se je s
26. mestom vpisal tudi Maj Fele
Bombek. Solidno uvrstitev si je v
kategoriji dečki do 15 let priskakal
tudi Sven Zagomilšek, saj je med
29 nastopajočimi zasedel 11. mesto. Bravo in čestitke!
Ne glede na majhen kolektiv
dosega SSK Mislinja v državnem
merilu vse boljše rezultate, zato
še enkrat več v tem individualnem športu prihaja do izraza rek:
»Ni pomembna kvantiteta, ampak
kvaliteta.«
Smučarsko skakalni klub vabi
v svoje vrste cicibanke in cicibane,
dečke in deklice vse tja do starosti
12 let, da se nam pridružijo, seveda, če jih ni strah leteti, leteti.
Viktor Robnik
predsednik SSK Mislinja
športni utrip
Vloga trenerja pri vadbi karateja
Karate so v preteklosti trenirali samo kot borilno veščino, zato
je bil zaradi napornih treningov
začetek treniranja v starosti okoli 15 let. Z leti je karate postal bolj
športno usmerjen, zato se je starostna meja znižala. Tako sedaj začnejo otroci trenirati karate že, ko
so stari 6 ali 7 let. Ta sprememba
zahteva prilagoditev vadbe tej starostni dobi, kar je včasih kar hudo
ali tudi nemogoče. Največkrat je
tako delo pogojevano s prostorom,
saj morajo vadeče skupine mlajših
vaditi ločeno od naprednejših skupin. Vzrok za to je drugačen način
dela z mlajšimi in njihova koncentracija. Spodaj predstavljena
navodila so plod dela skozi daljše
obdobje.
Vloga trenerja je zelo odgovorna družbena funkcija, saj trener
ne vpliva samo na razvoj telesnih
sposobnosti in rezultate športa,
temveč tudi na učenčevo splošno in duševno obnašanje. Trener
mora imeti do vseh vadečih enako prijazen in enakopraven odnos, predvsem do otrok. Slednji
zelo hitro opazijo, kdo je trenerju
bolj pri srcu in kdo zapostavljen.
Zaradi tega je potrebno delati čim
bolj nevtralno, brez pristranskosti.
Naloge trenerja pred treningom
Brez administracije tudi v
športu ne gre, zato mora trener
skrbeti za primerno vodenje le-te:
pisanje priprav, preverjanje prisotnosti itd. Pripravo za trening
je potrebno napisati doma, si zanjo vzeti čas in dobro razmisliti o njeni vsebini. Priprava mora
biti v skladu s sprejetim programom dela za skupino. Trener
mora biti na treningu zmeraj pravočasno, zaželeno je, da je na treningu prvi. Če trener zaradi kakšnega vzroka ne more prispeti
45
SEPTEMBER 2014
pravočasno ali sploh ne more voditi treninga, mora to obvezno
sporočiti vaditelju ali enemu izmed vadečih, za katerega meni,
da je sposoben voditi trening namesto njega. Lahko pa tudi obvesti vadeče, da trening zaradi utemeljenih vzrokov odpade.
Pred treningom mora trener
preveriti stanje prostorov in vadečih, da se med vadbo ne zgodi kaj
nepredvidenega. Trener mora od
svojega prihoda do odhoda po treningu (prostor vadbe zapusti zadnji) nadzirati vse dogodke v vadbenem prostoru. Enaka komunikacija (umirjena in strokovna)
mora potekati tudi na relaciji trener–starši. Trener mora s starši deliti izkušnje in jim nuditi podatke o njihovih otrocih, da lahko starši soodločajo pri določenih
dogodkih.
Naloge trenerja med treningom
Trenerjeva naloga je, da ima
ves čas treninga pregled nad dogajanjem v vadbenem prostoru.
Lahko se pred treningom posvetuje s pomočniki in razloži potek treninga vadbene enote. Načrtovana
dejavnost je lahko med treningom
zaradi raznih vzrokov spremenjena, da jo vadeči lažje in bolje razumejo in dojamejo. Trenerjevo delo
ni prenašanje in postavljanje rekvizitov in pripomočkov, za to delo
ima vadbeni prostor, poln vadečih.
Seveda pa mora nadzirati tudi prenašanje rekvizitov, saj se nemalokrat ravno tu pojavijo poškodbe in
nezgode. Trener mora imeti vse vadeče v vsakem trenutku vadbe v vidnem polju, nadzirati mora dogodke okoli štrlečih, ostrih in drugih predmetov, ki so lahko vzrok
poškodbe.
Po napornejših treningih poskrbi, da se vadeči sprostijo in jim
obenem opiše oz. analizira potek treninga. Po svoji presoj lahko
obvesti vadeče o dogodkih v klubu. Največkrat so to rezultati tekmovanj ali napovedi le-teh. Trener
naj otroke oz. vadeče zmeraj opomni na naslednji trening in na
njihove predmete v garderobi.
Naloge trenerja po treningu
Po končanem treningu se trener z vaditelji na kratko pogovori o poteku vadbe, morebitnih
težavah in tudi o napredku vadeče
skupine. Pregledati mora vadbeni prostor in v primeru poškodovanja le-tega obvestiti odgovorne
o škodi. Pregledati mora tudi garderobo in v primeru pozabljenih
stvari le-te pobrati in jih shraniti
do naslednjega treninga.
Vredno si je zapomniti
Dokazano je, da je pohvala večji motiv kot graja. Temu
sledijo tudi rezultati dela in
napredovanje.
Kazenske naloge odstranite iz
nabora nalog, ki jih morajo opraviti vadeči. Ljudje, predvsem otroci, smo čustvena bitja, zato vsak
želi biti opažen. Vsak naj bo opažen pri vadbi, pohvala tudi ob napaki je vredna več kot vse sklece
na svetu. Nikakor pa si trener ne
sme privoščiti besednih ali fizičnih izpadov!
Bogdan Simerl
Povzeto iz revije Slovenski karate.
Dara župa
V petek, 8. 8. 2014, je bilo v Podvelki tekmovanje v kuhanju
gobove juhe in ajdovih žgancev. Tekmovanja za naj »Daro
župo« se je udeležilo 17 ekip iz vse Slovenije. Kuharici Ana
Jeromel in Hedvika Lužnik iz Društva kmetic Mislinjske
doline sta skuhali »naj župo« in tako pometli z močno
konkurenco. Iskrene čestitke!
Naša občina | 46
športni utrip
Kegljanje za pokal Občine Mislinja
Kegljači Društva upokojencev Mislinja so v okviru praznovanja občinskega praznika 2014 priredili tekmovanje v kegljanju za pokal Občine
Mislinja. Starostna struktura tekmovalcev je bila
raznolika, tekmovali so tako mladi kakor starejši, kar kaže na to, da kegljanje že dolgo ni več le
šport starejših, pač pa vključuje vse starostne kategorije. Na tekmovanju, ki smo ga izvedli na kegljišču v Slovenj Gradcu, je bil v moški kategoriji najboljši Anton Oder, ki je podrl kar 586 kegljev, Igor Duh 580 kegljev, Jakob Cedula pa 568
kegljev. Najboljša kegljačica je bila Ana Oder, ki
je podrla 535 kegljev, 2. mesto je zasedla Marina
Duh s 519 keglji, 3. mesto pa Nadja Skarlovnik s
431 keglji.
Kegljači DU Mislinja vabimo vse, ki vam je kegljaški šport blizu, da se nam pridružite.
Danijel Založnik
Najboljši, absolutni prvak v kegljanju, Anton Oder
Ana Oder je premagala vse kegljačice in podrla kar 535 kegljev.
Čestitamo novorojencem
in njihovim staršem!
Novorojenci 2014
Maks Potočnik
Zarja Gros
Tia Skutnik Mlakar
Gašper Rutnik
Nina Vidmar
Nik Tovšak
Anej Repas
Janez Jošar
Nace Urbancl
Eva Tretjak
Jan Založnik
Andraž Ramšak
Zarja Zemljič
Tea Urbancl
Nace Jehart
Župan
občinska uprava Mislinja
uredniški odbor NO
MISLINJA
Naši učenci vedno znova »razturajo« s
svojim znanjem na tekmovanjih Kaj veš o
prometu, kar se jasno vidi na vseh
nivojih tekmovanj.
Fajn pa si znamo pri nas narediti tudi z
raznimi kulturnimi prireditvami. Ko pa še kdo
praznuje obletnico, je pa še toliko bolj fajn.
Da pa naši gozdovi niso vedno bili le
gozdovi ter še o marsičem je Milan Tretjak
zbral v zanimivi knjižici. Ste že slišali
za frontne brigade? Jaz pred tem še ne.
Zanimivo branje!
Sedaj vem, kakšen je zadovoljen kuhar! Smeji
se ob praznem kotlu, potem ko mu prvemu
zmanjka bučnega golaža med vsemi. Ljudje v
Središču pa siti!
Občinski SPV na terenskem ogledu
možnosti prometnih rešitev pred osnovno
šolo.
Utrinke pripravlja Jože Tasič
Gozdni tek je med tekači izjemno priljubljen
zaradi edinstvenega okolja, ki ga jim Mislinja
ponuja za tovrstne aktivnosti. In zopet smo
na zemljevidu bolj prepoznavni.
nasaobcina
MISLINJA
8
Vendar je pri vsakem tekmovanju skupin
druženje glavno. »Sam da je fajn!«
Kakor se Mislinjčani udeležujemo raznih
tekmovanj v širšem okolju, tudi drugi k nam
radi prihajajo. Tudi po »prva« mesta.
Prireditvenik september–december 2014
September 2014
30. oktober Tisnikarjeva rojstna hiša
18.00 otvoritev razstave likovnih del,
21. september kmetija Foltan
Pozdrav jeseni
TD Mislinja
nastalih na 4. mednarodnem
likovnem srečanju
Oktober 2014
December 2014
3. oktober poročna dvorana Lopan
17.00 predavanje o demenci
Predavateljica Leonarda Lunder, dr. med.
specialist psihiatrije. Vstop prost.
DI Mislinja.
8.–11.Center Kope
4. Mednarodno likovno srečanje
oktober
KD Jože Tisnikar
11. december velika dvorana Lopan
18.00 proslava ob svetovnem dnevu invalidov
DI Mislinja
V primeru nepopolnih oz. spremenjenih podatkov
prireditev bodo le-te sprotno podane na spletni strani
Občine Mislinja. Podatke prireditev za naslednjo
številko zbiramo do 27. novembra 2014 na
e-naslov nasaobcina@mislinja.si.