Trdoživ - Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev

BILTEN SLOVENSKIH TERENSKIH BIOLOGOV IN LJUBITELJEV NARAVE
Letnik IV
Številka 1
ISSN 2232-5999
Intervju: Vlado Ravnik I Flora urbanega okolja
Določevalni ključ: zelenkovke I Bukov kozliček
Spreminjanje kraške krajine I Pelargonijev bakrenček
Franc Hladnik I Krzneni prišleki I DNK delfinov
Flora smučišča Vitranc I Za gozd I Invazivni dresnik
Kazalo
TRDOŽIV: Bilten slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev narave
letnik IV, številka 1, junij 2015
brezplačna publikacija za člane izdajateljev
Izdali, založili in na svetlo dali:
Botanično društvo Slovenije,
Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov – DINARICUM,
Morigenos – slovensko društvo za morske sesalce,
Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev,
Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija Ljubljana,
Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije,
Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica in
Slovensko odonatološko društvo.
Uredniški odbor:
Anamarija Žagar, Simon Zidar, Barbara Zakšek, Damjan Vinko, Rudi Verovnik,
Nina Uratarič, Branka Trčak, David Stanković, Slavko Polak, Špela Novak, Petra
Muhič, Ana Hace, Matjaž Bedjanič.
E-naslov uredniškega odbora: bilten.trdoziv@gmail.com
Sedež biltena in uredniškega odbora: Verovškova 56, 1000 Ljubljana
Spletne različice minulih izdaj so objavljene tudi na http://issuu.com/trdoziv.
Uredil: Damjan Vinko
Oblikovanje in prelom: Vito Babuder
Jezikovni pregled: Urška Honzak, Društveno stičišče STIKS
Pri izdaji so z uredništvom še sodelovali: avtorji prispevkov in fotografij,
Tatjana Tomazo Ravnik, Ali Šalamun
Tisk: Tiskarna Kaučič d. o .o., Košnica pri Celju
Naklada 7. zaporedne številke: 900 izvodov
Izhajanje v tiskani in spletni različici, letno izideta 2 številki.
ISSN tiskane izdaje: 2232-5999
ISSN spletne izdaje: 2385-8532
Trdoživ je vpisan v Razvid medijev pod zap. št. 1909.
Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov je dovoljen le s pisnim
privoljenjem uredniškega odbora. Mnenje avtorjev ni nujno mnenje uredniškega
odbora ali izdajateljev. Za vsebino biltena so izključno odgovorni izdajatelji, sofinancerji niso odgovorni za morebitno uporabo informacij. Prispevki niso honorirani. Nepodpisane fotografije in ilustracije so del arhiva biltena, izdajateljev
ali avtorjev besedil.
Pisci, fotografi in ilustratorji vabljeni k sodelovanju pri nastajanju naslednje številke biltena. Prispevke za naslednjo številko zbiramo do 1. oktobra
2015. Pošljete jih lahko na bilten.trdoziv@gmail.com.
Fotografija na naslovnici: Delfini živijo tudi v
slovenskem morju. Velika pliskavka (Tursiops
truncatus) je edina stalna vrsta iz sorodstva
kitov v severnem Jadranu. Delfini se ob naši
obali zadržujejo vse leto in te vode uporabljajo
za opravljanje vseh svojih življenjskih potreb,
kot so prehranjevanje, počitek, druženje,
razmnoževanje in skrb za mladiče.
Foto: Tilen Genov.
3
Uvodnik
6
Vedenje evnuhov pri pajkih vrste
Herennia multipuncta
4
7
8
11
15
16
17
18
19
20
25
26
27
31
32
33
36
37
39
48
48
50
51
53
Bilten so finančno omogočili ŠOU v Ljubljani, Društveno stičišče – STIKS,
Mestna občina Ljubljana in izdajatelji.
54
55
Krzneni prišleki
Pelargonijev bakrenček, nepovabljeni gost
iz južne Afrike
Spreminjanje krajinske identitete:
Kras včeraj, danes, jutri
Osrednja tema: MESTO RASTLIN V MESTU 2. del
Analiza DNK pokazala, da so »slovenski« delfini
posebni
Netopirji – skrivnostni Ljubljančani
Določimo polže in školjke našega morja
Prenašanja dvoživk čez cesto
Dokumentirali strmoglavca, redko vrsto morske ptice
Intervju: VLADO RAVNIK
Spoznavamo naravo
Čebele Slovenije
Določevalni ključ: ZELENKOVKE (PYROLACEAE)
ALI STE GA VIDELI? SPOROČITE NAM!
Kaj nam jé komarje?
Flora smučišča Vitranc
Deteljin modrin – prezrt biser savskih prodov
Za gozd – za nas
DRUŠTVENE NOVICE
Delfina, ujeta v ribiško mrežo
Invazivni dresnik prerašča našo okolico
Osebna izkaznica: BUKOV KOZLIČEK
(Morimus funereus)
Botanik Franc Hladnik
Mreža Plan B za Slovenijo
Napovednik
Predstavitev društev – izdajateljev
Uvodnik
Damjan Vinko, urednik biltena Trdoživ
Naravovarstvene nevladne organizacije (NVO) pri svojem delu
večkrat ugotavljamo, da so politike ohranjanja narave na papirju
dozdevno učinkovite, šepa pa njihova uporaba v praksi. Deloma
to ugotavlja tudi Evropska okoljska agencija, ki v svojem poročilu
za leto 2015 navaja, da je v EU kar 60 % varovanih vrst in 77 %
habitatnih tipov v neugodnem stanju ohranjenosti. Za Slovenijo
poroča, da je dobra polovica habitatnih tipov in 72 % vrst v neugodnem stanju.
V Sloveniji je rak rana vpeljave evropskega naravovarstvenega
programa tudi pomanjkljivo upravljanje območij Natura 2000. To
se je sicer vsaj na papirju v preteklih mesecih spremenilo. Aprila
2015 je slovenska vlada sprejela program upravljanja teh območij za obdobje naslednjih petih let. Ta med drugim podrobneje
določa tudi cilje in ukrepe za posameznih 354 območij Natura
2000 ter določa nosilce posameznih nalog in njihove financerje.
Uveljavitev programa bomo v Trdoživovih osmih društvih vsekakor spremljali, saj se ta najmanj posredno dotika tudi namena
našega delovanja. Zanimivo bo opazovati izvajanje programa,
predvsem v njegovi učinkovitosti in uresničitvi. Spremljamo pa
tudi spremembe zakonodaje o slovenskem gozdu, prispevek o čemer lahko preberete v tej številki Trdoživa.
Žal pa nekatera področja tudi na papirju niso najbolje urejena. 5.
junija 2015 so ob svetovnem dnevu okolja članice mreže Plan B
za Slovenijo ugasnile svoje telefone ter zatemnile spletne strani
in družabna omrežja. S tem in odprtim pismom vladi so okoljevarstvene in naravovarstvene NVO želele opozoriti na nevzdržno
stanje na področju financiranja njihovega delovanja. Leta 2005
so okoljevarstvene in naravovarstvene NVO prejele 0,4 % sredstev, ki jih Slovenija namenja nevladnemu sektorju, leta 2009 0,2 %,
leta pa 2013 samo še 0,07 %. Veliko nezadovoljstvo se pojavlja
tudi glede financiranja s strani ministrstva za okolje. Pri nas je
sicer registriranih okoli 250 NVO s področja okolja in narave, kar
predstavlja manj kot odstotek vseh slovenskih NVO.
ogrožen rdeči apolon, zato pozivamo bralce, da nam sporočite, če
ga srečate. Čebelam namenjamo predstavitev sveže izdane knjige
Čebele Slovenije, v osebni izkaznici pa se po metulju, dvoživki in
kuščarici kot prvi hrošč razkazuje bukov kozliček.
Oceno stanja narave je konec maja podala tudi Evropska komisija. Ugotavlja, da je položaj večine ptic varen in da se je stanje
nekaterih vrst in habitatov izboljšalo, vendar pa je treba (glede
na zgovorne podatke iz uvodnega odstavka) za znatno izboljšanje stanja prizadevanja še precej okrepiti. Poročilo je sicer prva ocena, ki zajema Direktivi o pticah in habitatih ter temelji na
največjem skupnem zbiranju podatkov in oceni stanja narave doslej. Izvedena je bila v vseh državah članicah med letoma 2007 in
2012. Med habitati v slabem stanju kot posebej zaskrbljujoče izpostavlja tudi travišča, katerim prav tako namenjamo prispevek
v tej številki biltena – predstavljamo namreč spreminjanje kraške
krajine v času zadnjega poltretjega stoletja.
Poročilu ob bok pa na evropskem nivoju trenutno teče zbiranje
mnenj v okviru preverjanja učinkovitosti evropskih naravovarstvenih direktiv, kjer lahko svoje mnenje preko spletne ankete
prispeva vsak. Kljub več kritikam se verjetno bralci Trdoživa
strinjamo, da tovrstno zakonodajo potrebujemo. Njene pozitivne
učinke skupaj s kritiko večkrat prikazujemo tudi v naših prispevkih. Ohranjanje narave v Evropi lahko podprete na spletni strani
http://ptice.si/2015/05/alarm-za-naravo.
Hvala vsem piscem in drugim ustvarjalcem, ki ste oživili sedmo
številko Trdoživa. Vas in vse druge vabim tudi k pripravi naslednje številke – rok za oddajo prispevkov je 1. oktober. Do takrat
pa vam želim prijetno branje tiskane ali elektronske izdaje. Veseli
bomo tudi vsake kritike in predloga za izboljšave ali nove vsebine. Svoje predloge nam lahko sporočite na bilten.trdoziv@gmail.
com.
V tokratni izdaji namenjamo kar nekaj prispevkov rastlinam. V
osrednji temi nadaljujemo s pregledom flore urbanega okolja, določujemo zelenkovke, na ogled skočimo še na smučišče Vitranc,
pozabili pa nismo niti na pomembno zgodovinsko osebnost –
Franca Hladnika. V intervjuju predstavljamo upokojenega prof.
dr. Vlada Ravnika, ki se je s svojim neprecenljivim delom trajno
vpisal v zgodovino slovenske botanike. Znan je tudi kot izvrsten
ilustrator. Poleg velikega opusa strokovnega gradiva je izdelal
akvarele za prvo slovensko rastlinsko serijo znamk in tako leta
1994 javnosti predstavil kranjski jeglič, hladnikovko, blagajev
volčin in zoisovo zvončico.
Naslovnica, ki je tokrat še kako morska, nakazuje, da se slanemu
okolju tudi tokrat ne izognemo. Spoznavamo naše morske polže
in školjke, redko vrsto ptice in DNK delfinov. Obregnemo se tudi
ob stik človeka z naravo, saj poročamo o dveh delfinjih nezgodah,
ob tem pa ne pozabljamo tudi na nepovabljene prišleke, ki jih je
večinoma človek pripeljal v naše okolje. Predstavljamo tujerodne
kosmatince, frfotajočega ljubitelja pelargonij in morebiti pri nas
najbolj poznano invazivno rastlino.
Z rastlinami so tesno povezani tudi hrošči, čebele in metulji. Med
slednjimi je predvsem zaradi izginjanja življenjskega prostora
(foto: Simon Veberič)
3
Krzneni prišleki
Besedilo: Jasna Mladenovič in Petra Muhič
Invazivne vrste so tema, ki se pogosto omenja kot ena največjih groženj
­biotski pestrosti in eden ključnih naravovarstvenih izzivov današnjega
časa. Človek s svojim delovanjem neposredno ali posredno vpliva na razporeditev vrst v prostoru. Na vrtičke
sadi rastline iz oddaljenih krajev, ki
se v novem prostoru brez naravnih sovražnikov odlično znajdejo. Hitro najdejo pot preko meja izbrane gredice in
razširijo svoj življenjski prostor do te
mere, da pričnejo izrivati samonikle
organizme. Čeprav morda ob omembi
invazivnih vrst najprej pomislimo na
japonski dresnik ali zlato rozgo, primerov invazivnosti ne manjka niti v živalskem svetu – od nadležnih tigrastih
komarjev in užitnih signalnih rakov,
pa do želv rdečevratk, ki kot nezaželen
hišni ljubljenček neredko končajo v
bližnji mlaki. Tujerodne sesalčje ­vrste
v Sloveniji predstavljajo manjši del tujerodne favne. V zadnjem stoletnem
obdobju je v našem prostoru znano
pojavljanje 15 tujerodnih vrst sesalcev, med njimi imajo 3 status invazivne
vrste. V naš prostor smo jih zanesli zaradi njihovih gostih kožuhov. Kako dobro jih poznamo? Kako so se znašle v
naravnem okolju in kakšne težave nam
prinašajo?
NUTRIJA ALI BOBROVKA
Že ime bobrovka (Myocaster coypus) namiguje, da bi lahko bila nutrija podobna
bobru (Castor fiber). Na njuno podobnost
nas opomnita celo njuni latinski imeni, a v
resnici nista v bližnjem sorodstvu. Nutrija
sicer spada med glodavce (Rodentia) in je
edini preživeli predstavnik iz družine nutrij (Myocastoridae).
Ima rjavo, grobo dlako in svetel predel
okrog smrčka. Sekalci, značilno oblikovani za glodavce, so živo oranžne barve.
Odrasla nutrija tehta 2–4 kg, samci do 8
Nutrija je dobro prilagojena na vodno okolje in
je dober plavalec. (foto: Janez Tarman)
4
Nutrija (Myocaster coypus) je zajeten glodavec, ki ima zaradi hranjenja in bivanja na obrežju opazen
vpliv na rastlinje. (foto: Janez Tarman)
kg. Brez repa so nutrije dolge približno
pol metra. Rep nutrije je, za razliko od
bobrovega, v prerezu okrogel. Mladiči ob
rojstvu že vidijo in so odlakani.
Nutrija je dobro prilagojena na vodno
okolje, je dober plavalec in ima na zadnjih
nogah med prsti s črnimi kremplji plavalno kožico. V obvodno obrežje izkoplje
rove, v katerih živi. Prehranjuje se predvsem z rastlinami, občasno tudi s školjkami.
Zaradi hranjenja in bivanja ima na obrežju vpliv na rastlinje, na območjih z velikimi gostotami ga lahko ponekod celo
popolnoma uniči. Zaradi kopanja rovov se
lahko poveča erozija, kar spreminja podobo habitata, posredno vpliva na druge
vrste in lahko poveča možnost poplavljanja. Nutrija lahko povzroča tudi škodo na
kmetijskih pridelkih, kadar so njive blizu
vodotokov, jezer ali ribnikov.
Njena domovina so zmerno topla in tropska območja Južne Amerike. V svojem
naravnem okolju je močno vezana na čiste vodne habitate. V predelih Argentine
je sicer obravnavana kot ogrožena vrsta,
saj so jo v preteklosti govedorejci iztrebili z večjega dela avtohtonega habitata. V
preteklosti je bila nutrija cenjena zaradi
gostega kožuha. V Evropi so prve farme
ustanovili konec 19. stoletja, v začetku
20. stoletja smo jih v ujetništvo naselili
tudi v Sloveniji. Prvi podatki o opaženih
nutrijah v naravi segajo že v leto 1937 na
Pobrežje pri Mariboru, danes pa se pojavlja v večjem številu ob Ljubljanici, posamič pa tudi ob drugih večjih slovenskih
rekah.
PIŽMOVKA
Ste že slišali za gigantske podgane, ki
plavajo v Ljubljanici? Gigantska podgana, tako imenovana pižmovka (Ondatra
zibethicus), je po videzu res podobna veliki vodni podgani in spada tako kot prava
podgana med voluharice. Je srednje velik
glodavec, ki spada v družino hrčkov (Cricetidae) in poddružino voluharic (Arvicolinae).
Nekoliko je manjša od nutrije, ima stransko sploščen rep, ki je brez dlak in ki ga
med plavanjem premika levo in desno.
Tako kot nutrija je dober plavalec in zdrži
pod vodo kar 12 minut. Ima okroglo glavo
z majhnimi ušesi in majhnimi očmi ter velike rumene sekalce. Posebnost pižmovke
je njen vonj, ki spominja na vonj po mošusnem jelenu.
Živi v kolonijah in je vezana na bregove
vodotokov. V bregove si izkoplje podzemne domove, njena gnezda pa so lahko
zgrajena tudi iz dračja in trstičja ter dosežejo višino do enega metra. Posebnost
njihovih domov je vhod v bivališče, ki je
ponavadi pod vodno gladino. Med zimo ne
miruje, temveč je aktivna.
Rakunasti pes je vsejed, njegova prehrana
je nenavadno raznolika. Prehranjuje se s
sadjem, nevretenčarji, dvoživkami, včasih
tudi z majhnimi sesalci in ptiči. Je tudi mrhovino. Je oportunist, hrano išče pri tleh,
sposoben pa je splezati tudi na drevo.
Pleni lahko gnezda vodnih ptic, posredno
lahko vpliva tudi na populacije ostalih
vsejedov, npr. lisice in jazbeca. Zaradi svoje redkosti zaenkrat nima znatnega vpliva
na naravne habitatne tipe.
Pižmovka (Ondatra zibethicus) je vezana na bregove vodotokov, kjer si izkoplje podzemne domove. (foto: Janez Tarman)
Prehranjuje se predvsem z vodnimi in
obrežnimi rastlinami. V Sloveniji se pižmovka pojavlja predvsem ob že spremenjenih bregovih večjih rek, kjer je trstičje
redko. Podatkov, da bi imela ta vrsta večji vpliv na razširjenost in obseg trstičja,
zaenkrat ni, kljub temu pa z objedanjem
rastlinja nedvomno prispeva k spreminjanju habitatnih tipov, vezanih na obrežja
vodnih teles.
Domovina pižmovke sega v Severno Ameriko, Kanado in dele severne Mehike. Na
začetku 20. stoletja so pižmovko vnesli
v osrednjo Evropo, podobno kot nutrijo,
zaradi kakovostnega in cenjenega krzna.
V Sloveniji so jo prvič opazili leta 1933
v Radgoni, istega leta pa naj bi jo opazili tudi v Prekmurju. Danes se pižmovka v
Sloveniji pojavlja skoraj v vseh delih države, vendar je v zadnjih letih opazen upad
njene številčnosti.
RAKUNASTI PES ALI ENOK
Rakunasti pes (Nyctereutes procyonoides)
je verjetno najmanj znan, gotovo pa najmanj številčen predstavnik invazivnih
vrst sesalcev v našem prostoru. Je majhen
predstavnik družine psov (Canidae). Čeprav je podoben rakunu, z njim ni v bližnjem sorodu.
Tehta do 8 kg in ima črno-rjavo črtast kožuh z dolgo dlako, črno obrazno masko
ter noge in rep s črnimi črtami. Rakunasti
psi so edini predstavniki družine psov, ki
pozimi lahko hibernirajo.
Čeprav je rakunasti pes (Nyctereutes procyonoides) podoben rakunu, z njim kljub imenu ni v bližnjem sorodu. (foto: Miha Krofel)
Rakunasti pes izvira iz vzhodne Azije.
Med leti 1931 in 1955 so vrsto naselili v evropskem delu nekdanje Sovjetske
zveze, Sibirije in Srednje Azije kot lovno
divjad za izdelovanje krzna. Od tod se
je hitro razširil proti zahodu in danes je
pogost v baltskih državah in na Finskem,
posamezni osebki se pojavljajo tudi na
Norveškem, Danskem, Švedskem, pa tudi
v Srbiji, na Madžarskem, v Franciji, Romuniji, Nemčiji, Švici, Italiji in pri nas.
Za Slovenijo obstaja le nekaj podatkov o
pojavljanju rakunastega psa. Zaenkrat ni
povsem jasno, ali se je vrsta sem razširila z vzhoda ali gre za pobegle osebke.
Čeprav v Evropi velja za invazivno vrsto,
njegova populacija zaradi lova, trgovine s
krznom in urbanizacije v Aziji upada.
MEDVEDJA USLUGA NARAVI
Nutrija, pižmovka in rakunasti pes imajo v Sloveniji status divjadi. Z divjadjo
upravljajo upravitelji lovišč, upravljanje
pa določa Zakon o divjadi in lovstvu. Lov
s strelnim orožjem in pastmi je dovoljen
skozi vse leto, saj lovskoupravljalni načrti težijo k popolnemu iztrebljenju vrst.
Z izvajanjem lova na te vrste se omejuje
njihovo prostorsko in številčno širjenje.
Čeprav preseljevanje živalskih in rastlinskih vrst poteka že tisočletja, smo v zadnjih desetletjih priča razmahu svetovne
trgovine in vse večji dostopnosti različnih
oblik prevoza. Prenašanje vrst med državami in celinami je danes hitrejše in bolj
množično kot kadarkoli prej. Upravljanje
s populacijami invazivnih vrst je zaenkrat
bolj ali manj prepuščeno posameznim državam, letos pa je v veljavo stopila tudi
evropska Uredba o ravnanju s tujerodnimi
invazivnimi vrstami. Sodelovanje med državami in pravočasno ukrepanje je v tem
primeru ključnega pomena, veliko odgovornost pa nosi tudi sleherni posameznik.
Kje bodo končali hišni ljubljenčki, ki smo
se jih naveličali, in kako bomo ukrepali, ko
nam pobegnejo v divjino? Poleg preventive moramo poskrbeti tudi za lajšanje že
nastalih posledic – čeprav ljubke nutrije
ob Ljubljanici kar prosijo za grižljaj korneta, z njihovim krmljenjem naravi delamo medvedjo uslugo.
5
Vedenje evnuhov pri pajkih vrste
Herennia multipuncta
Besedilo in foto: Urška Pristovšek, Simona Kralj Fišer in Matjaž Kuntner
Evnuhi so v živalskem svetu redkost.
Najdemo jih le pri eni poddružini dvokrilcev in nekaterih družinah pajkov.
Velikokrat je pojav evnuhov povezan s
spolnim velikostnim dimorfizmom in
spolnim kanibalizmom.
Pajek vrste Herennia multipuncta je splošno razširjen v južni in jugovzhodni Aziji.
Najdemo ga na deblih dreves in stenah
hiš, kjer si gradi mreže, ki potekajo vzporedno s podlago. Spada v družino Nephilidae. Pri mnogih pajkih, tudi pri vrsti H.
multipuncta, so samice nekajkrat večje
in težje od samcev. Ta pojav imenujemo
spolni velikostni dimorfizem. Samica potrebuje za svoj razvoj veliko več časa in
energije kot samec, zato je v naravi samic
bistveno manj kot samcev.
Pogost je tudi spolni kanibalizem, ki naj
bi bil prisoten kar v polovici vseh parjenj.
Samci pajkov imajo parne pedipalpe (to
so sekundarni spolni organi), ki služijo
za prenos sperme v samičine spolne odprtine. Samci si med kopulacijo odlomijo
del pedipalpa, ki ostane v samičini spolni
odprtini, popolnoma pa ga odtrgajo po
kopulaciji. Sterilnim samcem brez pedipalpov pravimo evnuhi. Odlomljen del
pedipalpa v samičini spolni odprtini služi kot kopulatorni čep, ki je lahko bolj ali
manj učinkovit. V naravi so opazili, da se
evnuh zadržuje v bližini svoje samice.
V okviru magistrske naloge prve avtorice
so nas zanimali sam potek čepitve samice
in samčeva emaskulacija ter adaptivnost
te samčeve strategije. Predvidevali smo,
da je emaskulacija (tj. odstranitev samče-
Herennia multipuncta v naravnem okolju. Na
zadku samice, ki je kar 70 % večja in težja od
samca, je samec polevnuh.
6
V levi spolni odprtini lahko opazimo kopulatorSamica vrste Herennia multipuncta (na sredini)
ni čep.
z evnuhom – sterilnim samcem brez pedipalpov
(levo) in deviškim samcem (desno).
vih sekundarnih spolnih organov) prilagoditev, ki poveča možnosti za zmago pri
tekmovanju samcev za spolno dovzetne
samice.
V prvem sklopu smo želeli preveriti, ali so
evnuhi bolj agresivni od deviških samcev.
K samici smo na mrežo dodali dva samca.
V sklopu kontrole smo k samici dodali dva
deviška samca. V sklopu poskusa pa smo
k samici in njenemu evnuhu (samec, ki se
je z njo paril) dodali deviškega samca in
opazovali njihovo vedenje. Vedenje smo
razvrstili glede na stopnjo agresije in mu
dodali različno težo: največjo težo je imel
ugriz samca, najmanjšo pa hoja in stanje
pri miru. Po statistični obdelavi podatkov
smo opazili, da so evnuhi bolj agresivni
od deviških samcev in se zadržujejo bližje
samici.
V drugem sklopu smo želeli preveriti, ali
so evnuhi bolj vzdržljivi kot samci z nepoškodovanimi palpi. V ta namen smo merili čas do izčrpanosti samca. Vsakič, ko
se je samec ustavil, smo se ga dotaknili s
čopičem, da se je premaknil. Če se samec
ob treh zaporednih dotikih ni premaknil,
smo izmerili in zapisali čas izčrpanosti.
Poskus smo ponovili dvakrat na deviškem samcu in ga ponovili še enkrat, ko
je postal evnuh. Ugotovili smo, da se je
vzdržljivost evnuhov povečala. Razlog za
boljšo agilnost evnuhov lahko razložimo s
tem, da so pedipalpi precej težki glede na
celotno telesno težo, zato lahko njihova
odstranitev pozitivno vpliva na agilnost.
V tretjem sklopu smo želeli preveriti, ali
odlomljeni del pedipalpa znotraj samičine spolne odprtine onemogoča ponovno
Samec polevnuh vrste Nephilengys ­m alabarensis
od blizu.
parjenje v začepljeno spolno odprtino. To
smo preverili na dva načina. K že parjeni
samici (začepljeni v obeh kopulatornih
odprtinah) smo na mrežo dali deviškega
samca in opazovali, ali se bo lahko paril.
Pri vseh 23 opazovanih samicah se samec
ni ponovno paril s tako samico.
Opravili smo tudi morfološki pregled genitalij. Pri vseh samicah, ki so se v poskusih parile s samci, so bili najdeni kopulatorni čepi (slika zgoraj desno). Nobena od
samic ni imela po več čepov v isti kopulatorni odprtini.
Iz rezultatov smo sklepali, da kopulatorni
čepi H. multipuncta onemogočajo ponovno parjenje v začepljeno spolno odprtino.
Rezultati so pokazali, da je pojav evnuhov
pri H. multipuncta adaptiven, saj čepitev
učinkovito preprečuje drugim samcem
ponovno parjenje. Evnuhi so tudi bolj
agresivni in imajo višjo vzdržljivost kot
neparjeni samci. Prilagoditve jim dajejo
večje možnosti za zmago tako na nivoju
tekmovanja spermijev kot tekmovanja
med samimi samci ter posledično monopolizacijo samice.
Pelargonijev bakrenček,
nepovabljeni gost iz južne Afrike
Besedilo: Rudi Verovnik in Slavko Polak
Foto: Slavko Polak
Eden od stranskih učinkov globalizacije je izjemno hiter porast pojavljanja tujerodnih organizmov, kar je še
najbolj opazno v Evropi in Severni
Ameriki. Nekateri od njih imajo velik
vpliv na naše ekosisteme in predstavljajo pomemben dejavnik ogrožanja
avtohtonih vrst. K sreči to ne velja za
pelargonijevega bakrenčka (­Cacyreus
marshalli), edino tujerodno vrsto
dnevnega metulja v Evropi. Ekološko
je namreč vezan na okrasne rastline
pelargonije (Pelargonium sp.), torej
dela preglavice le gojiteljem tega pri
nas pogostega cvetja.
Prvi pelargonijevi bakrenčki so v Evropo
verjetno prišli s pošiljko sadik pelargonij
na Balearske otoke, kjer so bili opaženi
leta 1987. Tri leta kasneje so bili že na
celini v Španiji, od koder so se nezadržno
širili predvsem po Sredozemlju. Italijo so
dosegli leta 1996, do Slovenije pa so rabili
še nadaljnjih 12 let. S tem se širjenje vrste
ni zaustavilo, saj je bila leta 2008 najdena
na Hrvaškem, leto kasneje pa v Grčiji. Trenutno je njena vzhodna meja razširjenosti
okolica Bodruma v Turčiji, od koder se bo
gotovo širila še naprej.
V Sloveniji je bil pelargonijev bakrenček
prvič opažen jeseni 2008 v vasi Gorjansko
na Krasu. Že naslednje leto je prišlo do
prave eksplozivne širitve vrste, saj je bi-
Samice odlagajo jajčeca posamič, večinoma na
Gosenice so tipične za modrine (Lycaenidae) –
mlade stebelne poganjke in cvetne popke raz-
ovalne oblike, svetlo zelene s tremi vzdolžnimi
ličnih sort pelargonij (Pelargonium spp.).
rožnatimi in belo obrobljenimi pasovi lis ter z
la najdena na več kot 30 lokacijah na treh
območjih: na obalnem delu Primorske, na
Krasu in v Vipavski dolini. V obalnem delu
Primorske je bil pelargonijev bakrenček
najden na več mestih od Ospa na severu
do Seče na jugu, tako rekoč v vseh večjih
obalnih naseljih, ki so bila pregledana. Na
Krasu je bil opažen v več vaseh na matičnem Krasu, v okolici Sežane in v Kozini.
Iz Vipavske doline so podatki kronološko
razvrščeni od okolice Nove Gorice ob koncu avgusta, preko Ajdovščine sredi septembra do Vrhpolja pri Vipavi v začetku
oktobra. V letu 2010 je bila vrsta bolj ali
manj omejena na isto območje razširjenosti z izjemo najdbe v Škofji Loki, kjer je
bila najdena v kletnih prostorih, v katerih
so prezimovali potaknjence pelargonij. V
letu 2011 se je razširila še do Pivške kotline, kjer je bila najdena v vasi Koritnice,
in do Zgornje Soške doline, kjer sega do
velikim številom dolgih belih dlačic.
Pelargonijev bakrenček (Cacyreus marshalli) z zaprtimi krili.
Bovca. Glede na sedanji vzorec razširjenosti je očitno, da vrsti ne ustreza celinsko podnebje, zato je vprašljivo, ali se bo
pri nas še širila.
Tako kot drugod v Evropi je pelargonijev
bakrenček tudi pri nas vezan na pelargonije kot gostiteljske rastline gosenic, a se
v laboratorijskem okolju lahko prehranjuje tudi na sorodnih, pri nas samoniklih krvomočnicah, zlasti na gozdni (Geranium
sylvaticum) in travniški krvomočnici (G.
pratense). Kljub temu v naravi do sedaj
še niso našli gosenic na krvomočnicah,
torej tudi ni dokazov, da bi bila ta vrsta
v Evropi invazivna. Odrasli metulji se večinoma zadržujejo v okolici gostiteljskih
rastlin, zato je velika večina podatkov
o pojavljanju te vrste pri nas iz urbanih
okolij. Pogosto se prehranjujejo na cvetovih drugih okrasnih rastlin, še posebej
na rožmarinu (Rosmarinus officinalis) in
sivki (Lavandula angustifolia), ter tudi na
prosto rastočih travniških rastlinah, kot
so različne vrste košarnic (Asteraceae) in
metuljnic (Fabaceae). Le izjemoma so bili
osebki najdeni daleč izven naselij, najpogosteje v zelo toplih skalnatih okoljih,
kjer je prisotnih veliko cvetočih rastlin.
Kljub majhnosti so pelargonijevi bakrenčki dobri letalci.
Pelargonijev bakrenček se pri nas verjetno pojavlja v več prekrivajočih se generacijah, kar potrjuje tudi istočasno
opazovano parjenje, odlaganje jajčec,
prisotnost gosenic v različnih stadijih in
svežih ter starejših bub na isti lokaliteti.
So pa podatki iz pomladnih mesecev izjemno redki, zato je mogoče, da se vrsta k
nam doseljuje iz večjih urbanih območij
Italije v poletnih mesecih. Bolj pogosti
7
postanejo pelargonijevi bakrenčki pri nas
šele v septembru in oktobru. Ob ugodnih
razmerah v jeseni lahko preživijo tudi do
sredine novembra.
Samice odlagajo jajčeca posamič, večinoma na mlade stebelne poganjke in
cvetne popke različnih sort pelargonij
(Pelargonium spp.). Prvi stadiji gosenic
se zavrtajo v tkivo gostiteljskih rastlin,
pogosto v cvetne popke in poganjke, nato
vrtajo rove v steblu in se pred zaključkom
razvoja ponovno prevrtajo iz njega. Na
steblih napadenih pelargonij je tako videti številne luknjice. Kasneje se prehranjujejo na mladih listih, cvetnih in stebelnih
poganjkih ter pri bazi cvetov. Gosenice so
tipične za modrine (Lycaenidae) – ovalne
oblike, svetlo zelene s tremi vzdolžnimi
rožnatimi in belo obrobljenimi pasovi lis
ter z velikim številom dolgih belih dlačic.
Zabubijo se kar na hranilni rastlini. Bube
so sprva po barvi podobne barvi gosenic,
kasneje počrnijo in imajo na površini dolge bele dlačice.
Za večino novih tujerodnih vrst je značilno, da vsaj na začetku nimajo naravnih
sovražnikov, kar nakazujejo tudi 100-odstotno uspešne gojitve teh metuljev brez
prisotnosti parazitoidov, ki so za samonikle vrste pomemben dejavnik omejevanja velikosti populacije. V Sloveniji, ki
je klimatsko ravno na robu možne razširjenosti vrste, je glavni omejujoč dejavnik
verjetno sposobnost preživetja zime, kar
lahko sklepamo tudi po nizkih gostotah
pojavljanja vrste v pomladnih mesecih.
Vsekakor je smiselno še naprej spremljati
širitev pelargonijevega bakrenčka v osrednji Sloveniji, zato bralce naprošamo, da
podatke o pojavljanju vrste pošljete na
info.metulji@gmail.com.
0
20
40 km
CKFF, 2015
Razširjenost pelargonijevega bakrenčka v Sloveniji do leta 2015. (zemljevid: Center za kartografijo favne in flore)
Spreminjanje krajinske identitete:
Kras včeraj, danes, jutri
Besedilo: Mitja Kaligarič in Danijel Ivajnšič
Eminentni slovenski krasoslovec Andrej Krajnc, ki se je ukvarjal tudi z etimologijo pojma kras, je zapisal, da imajo imena karst, carso, causse isti izvor
– vse to so namreč pojmi, ki opisujejo
enak fenomen v sicer različnih jezikih.
Ime »kras« namreč izhaja iz predindoevropskega korena »ka(r)a«, kar pomeni »kamen«. Beseda je še vedno živa v irski galščini (Carraig = skala) in
v raznih oblikah iranskih in albanskih
jezikov. Francosko mesto Carcassonne
pomeni »na skali«.
Toponim »Kras« ali »Karst«, bazionim
za ime »kras« ali italijansko »carso«,
je bil uveden kot strokovni izraz za katero koli kraško območje na svetu: pojem »kras« je postal sinonim in kasneje
tehnični izraz za vse krajine, oblikovane zaradi topnosti kamnin (apnenca ali
dolomita), za katere je značilna topografija z vrtačami, jamami in drugimi
kraškimi pojavi.
NASTANEK KRAJINSKE IDENTITETE
KRASA
»Klasični« Kras, torej kraška planota nad
Trstom, je tradicionalno znan kot gola,
negozdna, travnata do kamnita pokrajina. Krajinska identiteta se je oblikovala
v zadnjih dveh tisočletjih, ko je območje
utrpelo hudo krčenje gozdov, erozijo in
skoraj nekakšno dezertifikacijo. Vrhunec
8
Habsburška vojaška specialka iz obdobja 1763–1787, ki prikazuje del takratnega »klasičnega« Krasa s Tomajem, Pliskovico in Brjem pri Koprivi. (vir: http://mapire.eu; 17. 3. 2015).
krčenja gozdov sega med sedemnajsto in
devetnajsto stoletje. S krčenjem gozda
so začeli že v predrimski dobi, neolitiku,
večji del pa so izsekali za časa rimskega
imperija. Na začetku je bil glavni vzrok
požigalništvo, vezano na pridobivanje novih pašnikov in obdelovalnih površin. To
dokazuje tudi osteološki material domačih živali, najden v arheoloških najdiščih.
Kasneje je svoje prispevala predvsem
paša, ki je povzročila spremembe zlasti v
nekdanjih avtohtonih gozdovih puhaste-
ga hrasta in črnega gabra, ki so se prek
različnih degradacijskih stopenj spremenili v travišča in kamnišča. Proces je bil
verjetno ciklične narave: opuščanje – zaraščanje – spet ogolitev … Tako si razlagamo nihanja množine peloda posameznih
lesnih vrst v pelodnih diagramih. Res pa
je, da je naraščanje pelodnih zrn zelišč,
predvsem trav, enosmeren trend, ki se je
začel približno 2.500 let pred sedanjostjo. Najmanjši obseg gozda je bil verjetno
sredi 18. stoletja. Zanimiv je Valvasorjev
V zgornjem delu slike so prikazane premene rabe tal do leta 2012. Na osnovi teh premen in validacije modela za obdobje 2002–2012 je bila narejena napoved zaraščanja do leta 2100, kar prikazuje
spodnji del slike.
opis Krasa iz leta 1689, ki ga je povzel Andrej Krajnc: »Zemlja je zelo kamnita ... V
nekaterih predelih lahko vidimo kilometre
daleč, vendar vse je sivo, nič ni zeleno,
vsepovsod so skale ... Ljudem primanjkuje
vode – da, so popolnoma brez nje ... Nimajo
nobenega lesa in zelo majhna polja.« Edward Brown, član Kraljeve družbe v Londonu, je odpotoval na Kras leta 1669
in nato leta 1685 objavil knjigo Kratka
predstavitev nekaterih potovanj (A Brief
Account of Some Travels), ki za mednarodno javnost predstavlja prvi vir o »klasičnem« Krasu in njegovih naravnih pojavih
v angleškem jeziku.
Kraška pokrajina je dobro dokumentirana
tudi s slikovnim gradivom in spremljajočimi pisnimi opisi. Mercatorjev zemljevid,
objavljen leta 1642 v Amsterdamu, prikazuje regijo »Karstia« kot popolnoma golo
pokrajino (brez dreves). V Valvasorjevi
litografiji iz leta 1689 je pokrajina odprta; kamnita travišča s samotnimi drevesi
se razprostirajo tudi v krajih, ki so danes
pokriti z gozdom. Sto let pozneje (1781)
je Gruber opisal svojo pot od Postojne do
Jadranskega morja takole: »Prevladujejo
visoke apnenčaste gore brez dreves [Nanos?] ... Kamnita gola pokrajina se razprostira proti morju.« Še sto let kasneje
(1891) Czörnig opisuje »klasični« Kras
med vožnjo z vlakom od Ljubljane do
Trsta: »V tako civilizirani Evropi, takšna
brezupna slika gole pokrajine!« Tako se je
izoblikovala krajinska identiteta Krasa.
Nekoč značilna krajina z omejenimi viri
se je do danes popolnoma spremenila:
vizualno podobo ji daje temno zelenilo
gozdov, tu in tam prekinjeno z majhnimi
naselji in razdrobljenimi travniškimi zaplatami. Že na prvi pogled lahko sklepamo, da se je spremenila identiteta krajine.
Kaj pa sploh je krajinska identiteta? Poznamo več vidikov, ki opisujejo krajinsko
identiteto: od fizičnega in morfološkega
pristopa do kulturne in socioekonomske
podobe krajine. Dojemanje krajine je po
eni strani lahko strogo osebno in čustveno ali pa po drugi strani kolektivno in
objektivno.
Definicija krajine Evropske konvencije je dovolj široka: »Krajina je območje,
ki ga zaznavajo ljudje, značaj le-tega pa
je posledica delovanja in medsebojnega
vpliva
naravnih
in/ali
človeških
dejavnikov.« Dojemanje identitete krajine
med ljudmi pogosto postavlja vrednostne
sodbe: vsakdo išče »krajino svojega otroštva«, kar je v nenehno spreminjajočem
se okolju »misija nemogoče«. Tudi degradacija krajine v zvezi z izgubo »krajinske
lepote« je bila pogosta tema številnih študij. Krajinska estetika, slikovitost krajine
in krajinska kakovost so parametri, ki se
pogosto uporabljajo za določanje vsaj nekaterih sestavin krajinske identitete.
250 LET SPREMEMB
Sekundarna travišča kot habitati z največjo biotsko pestrostjo v zmernih klimatskih območjih so se v Evropi po površini
vsepovsod drastično zmanjšala predvsem
zaradi opuščanja in spreminjanja rabe
tal kot posledice spremenjenih socioekonomskih in političnih dejavnikov. Stalno
spreminjanje 238 km2 velikega območja
»klasičnega« Krasa, v predpreteklem obdobju že skoraj popolnoma izkrčene gozdnate krajine, je povzročilo popolno spremembo krajinske identitete. Primerjava z
250 let starim kartografskim materialom
(jožefinski kataster ali avstrijske vojaške
specialke v merilu 1:28.000) kaže 3,3-krat
večjo traviščno površino v primerjavi z letom 2012. Travišča je v glavnem zarasel
gozd (v več kot 60 %). Njihova površina
se je od nastanka jožefinskega katastra
zmanjšala z 82 % na 20 % v letu 2012.
Površina gozda, ki ga v glavnem tvorijo
sestoji pionirskega termofilnega gozda,
se je posledično povečala s 17 % na sedanjih 73 %. V zadnjih letih (desetletni
razpon od 2002 do 2012) je proces zaraščanja kraških travišč ostal dominanten in intenziven; ohranilo se je 47 km2
travišč, 12 km2 (več kot 60 %) je zarasel
gozd, v manj kot 10 % pa so travišča zamenjali kmetijske površine in naselja. Njive, vinogradi in sadovnjaki so se povečali
s skupno 0,4 % na skoraj 5 % območja do
leta 2002, pozneje pa je njihova površina
ostala nespremenjena. Večina prehodov
je usmerjenih v gozd.
Naselja so se povečala z 1,6 km2 na 3,2
km2. Nastalo je nekaj novih naselij, vendar prevladuje vzorec širitve obstoječih
naselij. Širitev slednjih v zadnjih 250 letih
je potekala na račun krčenja njiv, vinogradov, sadovnjakov ali travišč. Kakorkoli, v
splošnem smo zaznali 43 % skupne spremembe v rabi tal med časovnima oknoma
1763/1787 in 2002. V zadnjih 10 letih je
obravnavano območje postalo zelo dinamično v primerjavi s časovnim intervalom od 1763/1787 do 2002; spremenilo
se je 10 % zemljišč. Zaradi jasnega trenda
zaraščanja kraških travišč je poudarek
prav na krajinski dinamiki v tej kategoriji.
75 % nekdanjih travišč so do leta 2002
Zaraščanje kraških travišč je počasnejše na viš-
Spomladanski pogled na še nezaraščene kraške
jih nadmorskih višinah. (foto: Mitja Kaligarič)
pašnike v Čičariji. (foto: Josip Otopal)
9
raščanja. Rezultati tako kažejo, da naj bi
bilo leta 2025 18 km2 manj travišč kot
danes, leta 2100 pa bi naj travišča pokrivala samo še 6 km2 oziroma le tri odstotke
Krasa, predvsem v osrednjem in južnem
delu obravnavanega območja. Takrat naj
bi bilo doseženo stabilno stanje. Ocenjena hitrost izginjanja travišč, predvsem v
korist gozda, znaša na nekaterih predelih
celo 2,2 km2 na leto. Če je v letu 2012 moč
zaznati 73 % gozdnatih površin, jih bo
po prognozi modela leta 2025 že 81, leta
2075 kar 88 in leta 2100 90 %.
Peresasta bodalica (Stipa eriocaulis) je značilna vrsta kraških pašnikov. (foto: Mitja Kaligarič)
zasedle druge rabe tal (predvsem gozdovi), 23 % se ni spremenilo, v 2 % pa so se
razširili na nova območja v druge kategorije. Najintenzivnejše spremembe travišč
so vezane na SZ del »klasičnega« Krasa,
sledita JV in osrednji del. V zadnjih 10 letih je izginilo dodatnih 18 km2 ali 31 %
travišč, predvsem na račun gozda; ohranilo se jih je 56 %, v 13 % pa so se travišča
razširila na novo kategorijo, zaradi česar
je celotna površina travišč v letu 2012
znašala 47 km2.
PRIHODNOST KRAŠKIH TRAVIŠČ
Območje »klasičnega« Krasa, katerega
krajinska identiteta se je s časom drastično spreminjala, je vzbudilo zanimanje
ekologov že pred 35 leti, ko so nastale različne študije o naravnem procesu spontanega zaraščanja. V tem času so nastale
tudi prve napovedi o hitrosti zaraščanja
Krasa. Leta 1986 je bil širši javnosti predstavljen eden od prvih ekoloških modelov,
ki obravnava omenjeni proces zaraščanja
na račun opuščanja travišč nasploh. Napovedi Poldinija in Favretta so kazale, da
se bo tržaški Kras (italijanski del »klasičnega« Krasa) v celoti zarasel do »daljnega« leta 2013.
No, doživeli in preživeli smo to prelomno
leto, ki ni potrdilo napovedi, objavljene v
reviji Ecological Modelling. V letu 2012 je
bilo na Krasu še vedno skoraj 20 % traviščnih površin, čeprav je izguba v preteklih 10 letih (2002–2012) znašala dodatnih 5 %.
Prostorski podatki rabe tal za zadnjo
10-letno obdobje, ki so dostopni na spletni strani ministrstva, pristojnega za
kmetijstvo, kažejo celo majhno povečanje traviščnih površin, verjetno na račun
ovčereje, ki so jo spodbudile evropske
subvencije po vstopu Slovenije v EU v letu
2004.
10
Z modelom, ki temelji na principu umetnih nevronskih mrež in omogoča modeliranje kompleksnih procesov v naravi,
smo napovedali, da bodo travišča na Krasu še naprej izginjala predvsem na račun
pionirskega toploljubnega gozda. Sklop
morfometričnih (nadmorska višina, naklon in ekspozicija površja), podnebnih
(povprečna količina padavin, povprečna
temperatura zraka in povprečna hitrost
vetra) in antropogenih (oddaljenost do
infrastrukture) prostorskih spremenljivk
nam je omogočil dokaj natančno modeliranje prostorsko-časovne dinamike za-
Pisan kraški travnik na Kraškem robu. V ospredju velecvetni ralovec (Serapias ­v omeracea).
(foto: Josip Otopal)
Jesenski pogled na kraški pašnik: ametistasta možina (Eryngium amethystinum) in gladki mleček (Euphorbia nicaeensis). (foto: Mitja
­K aligarič)
OHRANJATI IZGUBLJENO IDENTITETO
KRAJINE?
Ali je ena identiteta krajine vredna več
kot druge? Je to identiteta krajine »našega otroštva«, starih učbenikov ali pa ta,
ki jo gledamo z današnjimi očmi? Je več
vreden gozd ali kraška travišča? Takšnemu odgovoru, povezanemu s subjektivno,
tudi emocionalno percepcijo, se ekologi
izogibamo. Ne povemo radi, kaj je dobro
in kaj ne; najraje le ugotavljamo stanje, ga
razlagamo in – če je to znanstveno možno
– napovedujemo nova stanja. Lahko trdimo, da je »klasični« Kras zaradi velikih
sprememb v krajini prav gotovo spremenil svojo identiteto. Običajno si ljudje želijo, da bi njihovo okolje obdržalo identiteto: v gorah na primer planine s pašniki in
živino, v Istri oljčnike, v Provansi pa nasade sivke. Tako lahko razumemo želje, da
se Kras ne bi popolnoma zarasel s pionirskim gozdom, čeprav bi to bilo naravno
stanje. Gozd je vedno dober z vidika narave in biodiverzitete. Predstavlja evropsko »divjino« in naravno vegetacijo; nudi
primeren habitat mnogim živalim, koristi
mikroklimi ipd. Sekundarna sukcesija, ki
vodi v gozd, je torej naraven proces, identiteto kraške krajine pa je seveda ustvaril
človek.
Ali je čas za kompromis? Naj se ne zaraste ves Kras, naj morda le ostane vsaj teh
20 % traviščnih površin, ki jih imamo sedaj? To zavezo smo pravzaprav dali tudi
Evropski uniji, v kateri travišča povsod
hitro izginjajo. Velika območja na Krasu
smo namreč razglasili za območja Natura 2000 tudi zaradi habitata, ki ga predstavljajo kraška travišča; ta imajo visoko
biodiverziteto rastlin in živali. Na žalost
pa so se kljub kmetijskim subvencijam,
ki spodbujajo pašo, traviščne površine na
Krasu v času, odkar je Slovenija članica
Evropske unije, zmanjšale za pet odstotkov. Kako torej ohraniti kraške pašnike
in travnike? Edina rešitev je v dobrem
prostorskem načrtovanju in koordiniranju vseh sektorskih politik – ohranjanju
narave, gozdarstva, turizma, kmetijstva in
urbanega načrtovanja. To pa ne bo lahka
naloga.
Osrednja tema:
MESTO RASTLIN V MESTU 2. del
Besedilo in foto: Nejc Jogan
Urbanizirano okolje je daleč od naravnega. Na prvi pogled je mesto nasprotje narave, a če pogledamo malo
bolje, tudi v mestnem okolju skoraj
na vsakem koraku srečamo kako rastlino. Te niso le sajene. Poleg rastlin
lahko opazimo tudi kako drobno žival, da o neopaznih mikroskopsko
majhnih organizmih niti ne govorimo. Omejimo se na rastline ter med
njimi na praprotnice in semenke, ki
so najlaže prepoznavne, ter si skupaj
z njimi pobliže oglejmo habitatne tipe mestnega okolja.
V minuli izdaji Trdoživa je bila v prvem od dveh delov prispevka predstavljena flora vrtov, dreves, opuščenih gradbišč, parkov, pokopališč,
razpok v tlakih in robov cest.
Uporabljene okrajšave so: Sv: svetloba,
To: toplota, Vl: vlažnost, Po: podlaga, On:
onesnaženost, Mo: motnje, Ra: rastline.
Kjer je povezava jasna, je navedena tudi
koda Physis iz uradne habitatne tipologije za Slovenijo (http://www.arso.gov.si/
narava/poročila%20in%20publikacije/
HabitatniTipiSlovenije2004.pdf).
RUŠEVINE (Physis 86.6)
Za razliko od opuščenih gradbišč, kjer so
naravi prepuščene razmeroma nove konstrukcije, so na območjih ruševin pogosto
zgradbe, ki so že same po sebi stare, razpokane. Neredko je bila vegetacija starih
zidov na njih razvita še pred opustitvijo
rabe. Sv: Svetlobne razmere so raznolike,
od popolnoma presvetljenih vrhov zidov
do temačnih kotičkov za severnimi zidovi;
nočnih motenj svetlobnega cikla navadno
ni. To: Toplota je primerljiva s povprečjem v mestu, od stopnje zaraščenosti
je odvisna zasenčenost. Vl: S postopnim
trohnenjem in podiranjem se kapaciteta
tal za vodo veča, še vedno pa ostajajo izpostavljeni in izredno suhi vrhovi zidov.
Po podrtju streh in zatrpanju odtočnih
jarkov in kanalov se površinski odtok
padavinske vode zmanjša. Po: Podlaga je
raznolika. Postopno se razvijajo prsti, ker
nihče ne odstranjuje odmrlih rastlin. On:
Onesnaženost je primerljiva s povprečno
v mestu, vendar se lahko s postopnim razkrojem iz nekaterih gradbenih materialov
sproščajo tudi škodljive snovi (npr. azbest, železo). Mo: Motenj s strani človeka
Opuščena gradbišča.
Ruševine.
je malo ali nič, pogosto so taka območja
tudi ograjena. Vse več pa je prav zaradi
tega živali, ki si na takih mestih najdejo
zatočišča in bivališča. Ra: Nekaj rastlin je
za stare ruševine prav značilnih, npr. zajčki (Antirrhinum majus) in bršljan (Hedera
helix). Pogosto se razrasejo vrste, ki so
ostanek nekdanje gojitve, npr. peterolistna vinika (Parthenocissus quinquefolia).
Kar nekaj je tudi invazivk, ki jim taka
rastišča zelo ustrezajo, npr. veliki pajesen (Ailanthus altissima) in metuljnik
(Buddleja davidii).
SMETIŠČE, NASIPALIŠČE (Physis 86.42)
Nasipališča in različna divja smetišča so
za ljudi navadno zelo moteča. V mestih
zato pogosto ne traja dolgo do njihove
sanacije; v tistih nekaj letih, ko je naravi
prepuščena prosta pot, pa se na njih lah11
ko razvije prav pestro rastlinstvo. Zadnja
leta so še posebej pogoste začasne deponije odpadnega gradbenega materiala, ki
jih ob kakem večjem izkopu nasujejo, čez
čas pa material, tedaj že »oplemeniten« s
kopico invazivk, porabijo za zasipavanje
kje drugje. Sv: Svetlobne razmere so sprva odlične, a naravna sukcesija zaraščanja
jih hitro spreminja. V nekaj letih je tu že
lahko razvito grmišče. To: Toplota je raznolika, odvisna tudi od tipa odloženih
materialov. Pogosto v ulekninah zastaja
voda, kar vpliva tudi na lokalno nižanje
toplote. Vl: Vlažnost je raznolika. Če gre
za nesteptana nasutja grobega gradbenega materiala, so to predvsem sušna rastišča, v primeru steptanosti ali lokalnih
mokriščnih razmer pa se lahko razvije
celo kaka mlaka. Urejenega površinskega
odtoka deževnice ni, je pa prepustnost
nasutega materiala pogosto velika. Po:
Podlaga je raznolika, v glavnem prinesena
od drugod. Srečamo vse od vrtne prsti ali
komposta do gladkih betonskih blokov,
na katerih se prvi milimetri prsti razvijejo šele čez leta. On: Onesnaženost je lahko zelo velika in nepredvidljiva, na slabo
urejenih odlagališčih marsikdaj končajo
tudi strupeni odpadki. Mo: Razen nasipavanja novega odpadnega materiala in kasnejše sanacije stanja drugih namenskih
motenj ni veliko, večji pa je vpliv živali, ki
si taka mesta prilastijo, saj jih ljudje redko obiščejo. Ra: Pestrost rastlin na takih
rastiščih je lahko zelo velika. Poleg nitrofilnih ruderalnih vrst in številnih invazivk
prav na takih lokacijah najdemo redke
efemerofite (torej vrste, ki se pojavljajo le
prehodno), ki so morda v zgodnjih fazah
naturalizacije, prav tako pa nekatere avtohtone vrste prodišč in mokrišč, npr. močvirsko ciprje (Chamerion dodonaei), bauhinovo škržolico (Hieracium bauhinii),
rumenkasto ostrico (Cyperus flavescens).
STREHE (Physis 86.1)
Strehe so zanimiv habitatni tip, ker so zaradi težke dostopnosti navadno cela leta
brez neposrednega človekovega vpliva,
prav tako pa so nedostopne za številne
živali in težje dostopne za mnoge rastlinske vrste, tako da je zanimivo spremljati
dinamiko postopnega zaraščanja. Seveda so razlike med poševnimi in ravnimi
strehami ogromne. Sv: Svetloba je na
strehah praviloma skrajno visoka, res pa
nimajo vse strehe tudi nočne osvetljenosti. To: Toplotne razmere so precej odvisne od nagiba in naklona strehe ter tipa
kritine, zimske višje temperature pa so
lahko posledica slabo izoliranih streh in
dimnikov. Vl: Vlažnost na poševnih strehah je praviloma slaba, saj so narejene
tako, da voda čimprej odteče. Šele ko se
preko pionirskih lišajev in mahov začne
12
Nasipališče.
Strehe.
oblikovati zarast, se postopno povečuje tudi kapaciteta za vodo. Ravne strehe
imajo pogosto grob pesek, ki odlično prevaja vodo v odtok, z leti pa se na površini
tega peska nabere drobir in postopno se
razvijejo pionirske rastlinske združbe.
Po: Prsti na strehah sprva praviloma ni.
Najprej se začne oblikovati v kakih manj
izpostavljenih delih žlebov, kasneje pod
lišaji in mahovi na stikih med strešniki
itd. Podlaga seveda vpliva na nastanek
prsti. On: Onesnaženost streh je podobna
povprečni onesnaženosti mesta, z višino
strehe pa se nekoliko manjša dotok prahu
s cest. Mo: Motnje na strehah so minimalne, zato so izvrsten objekt za dolgoročna
opazovanja sukcesij združb. Med živalmi
največjo motnjo predstavljajo ptice, ki
z gnezdenjem, gibanjem, iztrebljanjem
in drugimi aktivnostmi na strehah pomembno sodelujejo pri oblikovanju rastlinske združbe. Ra: Nekatere rastlinske
vrste se imenujejo »strešne«, npr. strešni glistnik (Anisantha tectorum), strešni dimek (Crepis tectorum) in netresk
(Sempervivum tectorum). Te tri vrste so
pri nas sicer redke, pogosteje najdemo
homulice (Sedum spp.), dvorezno latovko (Poa compressa) in triprsti kamnokreč
(Saxifraga tridactylites).
ZELENICA (Physis 85.12)
Slika seveda ne prikazuje ravno tipičnega
videza zelenice, a skoraj popolna zarast z
nekaterimi toploljubnimi enoletnicami se
je v zadnjih letih zgodila na nekaterih lju-
nje. Pogosta košnja preprečuje cvetenje
večini rastlin, najbolje prilagojene pa
množično zacvetijo v nekajtedenskih obdobjih med dvema košnjama. Ra: Rastline
zelenic so sprva sicer zasejane, a intenzivni mehanski vplivi in drugi ekstremni
ekološki dejavniki povzročijo selekcijo,
tako da v nekaj letih prevladajo najbolje
prilagojene vrste: spomladi npr. spomladanska kokošnica (Erophila verna) in
njivka (Aphanes arvensis), kasneje enoletne vrste smiljk (Cerastium spp.) in navadni bingeljc (Vulpia myuros), poljska
detelja (Trifolium campestre), ozkolistni
trpotec (Plantago lanceolata), proti jeseni pa srakonje (Digitaria spp.). Množičen
pojav nekaterih toploljubnih enoletnic je
neredko posledica fragmentacije strnjene travne ruše zaradi poletnega sušnega
stresa.
Zelenica.
Zidovi.
bljanskih zelenicah, očitno kot posledica
fragmentacije strnjene travne ruše zaradi
poletnih suš. Tudi zelenice so sprva dolgočasno primerljive, ko nanje nasejejo isto semensko mešanico, v nadaljnjih letih
pa je prav zanimivo opazovati, kako množično cvetijo posamezne vrste v kratkih
presledkih med zaporednimi košnjami. Še
posebej zanimive so zelenice v najbolj ekstremnih razmerah, npr. zeleni pasovi na
cestah. Sv: Presvetljenost zelenic je praviloma dobra, saj jih načrtujejo na dovolj
osončenih mestih. Večinoma so razsvetljene tudi ponoči. To: Majhne zelenice,
obdane s tlakovanimi površinami, lahko
dosegajo temperaturne ekstreme, velike
zelenice pa so zaradi rastlinske odeje in
zalivanja v času suše nekoliko manj tople
od mestnega povprečja. Vl: Površinski
odtok padavinske vode je manjši kot na
tlakovanih površinah, a steptanost tal je
pogosta in zmanjšuje kapaciteto za vodo.
Na vlažnost negativno vpliva tudi pogosto
plitva prst in vsaj pri manjših zelenicah
pregrevanje. Velike zelenice navadno v
sušnem obdobju zalivajo. Po: Prst zelenic
je pogosto pripeljana od drugod. Vračanje
organske snovi v prst je v primeru mulčenja veliko, v primeru klasične košnje pa
majhno. On: Onesnaženost je predvsem
pri majhnih zelenicah povečana, še posebej pri zelenih pasovih med vozišči, kjer
se pojavlja še dodaten vpliv zimskega soljenja cest. Mo: Motnje na zelenicah predstavljajo redne košnje v manj kot mesec
dolgih presledkih, pogosto je tudi tepta-
ZID (Physis 86.6)
Stari zidovi, zidane ograje in škarpe so rastišča, nekoliko podobna skalovju. V krajih brez naravnega skalovja so tako lahko
edina rastišča za nekatere specializirane rastline, kot so npr. sršaji (Asplenium
spp.). Vrstna sestava je zaradi ekstremnih
razmer skromna, a zelo značilna. Sv: Svetlobne razmere so odvisne od ekspozicije. Osončeni zidovi so pogosto presuhi za
uspevanje večine višjih rastlin, senčni pa
ugodni, a v ozkih ulicah je lahko celo premalo svetlobe. Nočna osvetljenost zidov
je pogosta. To: Prisojni zidovi so ekstremno topla rastišča, zelo hladne pa so lahko škarpe na severnih pobočjih. Vrhovi zidov so s plitvo prstjo in izpostavljenostjo
topli. Vl: Vlažnost je povezana s toploto.
Ker je kapaciteta za vodo izredno majhna, so nihanja vlažnosti velika, le osojne
škarpe so lahko vlažnostno ugodne. Po:
Vpliv neposredne kamninske podlage, ki
je sicer sekundarna in jo tvori gradivo in
vezivo zidu, je izrazit. Posledično se razvijejo izrazito kalcifilne združbe predvsem
zaradi malte, medtem ko so vrste silikatnega skalovja na sekundarnih rastiščih
redke. Prsti so skromne; če desetletja dolgo ni motenj, se na vrhu zidu lahko razvije tudi nekaj centimetrov debela plast.
On: Onesnaženost je primerljiva s povprečno v mestu, pri dnu zidov in na vogalih je navadno več dušika. Mo: Motnje
so razmeroma redke, občasno se lastniki
lotijo čiščenja fug, a dobro razvite rastlinske združbe to ne prizadene močno.
Ra: Rastline so specializirane vrste skalnih razpok (npr. sršaji – Asplenium spp.,
poponec – Cymbalaria muralis, apnenka
– Gymnocarpium robertianum, slatinka
– Ceterach spp.) ali vrste toplih suhih rastišč na plitvih tleh (triprsti kamnokreč
– Saxifraga tridactylites, dvorezna latovka – Poa compressa). Kar nekaj vrst nosi
13
pridevek »muralis«, ki se nanaša prav na
značilno pojavljanje na starih zidovih,
npr. pozidna gladnica (Draba muralis), ki
se zadnja leta širi predvsem vzdolž železnic.
ŽELEZNICA (Physis 86.43)
Železniški nasipi, še posebej gručnata
mesta na železniških postajah, so od nekdaj znani kot floristično zanimivi. Po eni
strani gre za topla rastišča, ki se jih tudi
vzdržuje na zelo specifičen način, po drugi strani z železniškim prometom stalno
prihajajo nove in nove vrste, v glavnem
nenamerno. Sv: Svetlobne razmere so v
glavnem zelo dobre, le pri kakih podvozih
senčne do temne. To: Toplota železniških
nasipov je večinoma večja od okolice.
Apneno (vsaj v Sloveniji) kamenje se čez
dan bolj segreje, ponoči počasneje shladi,
voda se skoraj ne zadržuje. Vl: Vlažnost
je zelo nizka. Voda skozi prepustno podlago izredno hitro odteče, prsti, ki bi jo
zadrževale, skorajda ni, zaradi pregrevanja tudi zadržana voda hitro izhlapi. Po:
Tla so skeletna, pogosto vsaj sprva le golo
kamenje. Postopno se na manj vzdrževanih delih razvije plitva prst, ki je odvisna od materiala nasipa. Stika z geološko
podlago zaradi debeline nasutja ni, kar
je pomembno v prevladujoče silikatnem
okolju, kjer je karbonatna podlaga redka.
On: Na območju železnice se pojavlja specifična onesnaženost s totalnimi herbicidi, s katerimi redno uničujejo vso zarast.
Zaradi strojne aplikacije herbicidov se
navadno oblikuje ostra meja med redno
in redko tretiranim delom nasipa, kar se
odraža tudi v rastlinski odeji. Mo: Mehanske motnje so redne, predvsem zaradi železniškega prometa, občasno zaradi vzdrževanja. Druge oblike motenj so redke.
Ra: Rastline železniških tirov so številne
vrste suhih ruderalnih rastišč, specifično
pa se prav na nasipih pojavljajo nekatere
Železnica.
14
vrste, ki so sicer redkejše, npr. pozidna
gladnica (Draba muralis), pisana preslica
(Equisetum variegatum), valjasta ostika
(Aegilops cylindrica), škrlatnordeča krvomočnica (Geranium purpureum), kimasti
mleček (Euphorbia nutans) in strešni glistnik (Anisantha tectorum).
ŽIVA MEJA (Physis 84.2)
Žive meje so tipično urbani habitatni tip,
nekak do skrajnosti obrezan in zožen
ostanek gozda, še bolje grmišča. Sicer jih
ljudje nasadijo in redno vzdržujejo, zaradi česar so v tem pogledu zelo »nenaravne«. A za njihovo podrast redko skrbijo in
poleg zelnatih rastlin se tam hitro zaseje
še kak dodaten grm, ki popestri nasad.
Žive meje so pomembna zavetišča številnih rastlin in živali, pomembni koridorji
skozi degradirani urbani ekosistem, pomembni rekrutacijski centri za bodoče
gozdne invazivke. Sv: Svetlobne razmere
so na kratki razdalji zelo raznolike: najsvetleje je pri robu lepo vzdrževane prisojne strani, v sredini goste žive meje je
lahko zelo temno, prav tako pa tudi na
osojni strani. Z ulične strani so žive meje
pogosto osvetljene tudi ponoči. To: Toplota je podobno raznolika. Najtoplejše razmere so na prisojni strani, kadar je živa
meja tik ob asfaltirani površini. Goste in
široke žive meje na osojni strani ustvarijo
razmeroma hladne, nikoli osončene razmere. Vl: Vlažnost v živi meji je praviloma ugodnejša od neposredne okolice tako
zaradi zasenčenosti kot tudi zaradi boljše
kapacitete tal za vodo. Poleg tega se sem
lahko steka tudi padavinska voda tlakovanih površin v neposredni bližini. Po: Prst
pod živo mejo je sprva navadno prinešena od drugod, a znotraj žive meje zaradi
Živa meja.
nedostopnosti večinoma ne odstranjujejo
rastlinskega opada. Tako se s trohnenjem
organska snov vrača v tla, ki so lahko podobna tlem na gozdnem robu. On: Onesnaženost je primerljiva s povprečnim
stanjem v mestu. Nekaj več je usedanja
prahu, ki se nabira na listju žive meje in
ga dež oplakne, prav tako k onesnaženosti
prispevajo živali (ptice, psi). Mo: Motnje
so v glavnem omejene na redno obrezovanje žive meje, večinoma dvakrat letno.
V notranjost se posega redko, prav tako
se navadno ne posega v spontano razvijajočo se podrast. Ra: Poleg sajene grmaste
vrste imajo starejše in slabše vzdrževane
žive meje še več drugih lesnatih rastlin. V
njih redno srečujemo javore (Acer spp.)
in črni bezeg (Sambucus nigra) pa tudi
okrasne vrste, kot sta thunbergov češmin (Berberis thunbergii) in mahonija
(Mahonia aquifolium). Zelnato podrast
gradijo v glavnem vrste gozdnih robov.
SESTOJI INVAZIVK (Physis 87.2)
Gosti, pogosto enovrstni sestoji invazivk
so na slabo vzdrževanih mestnih površinah pogosti. Po eni strani so v mestnem
okolju številne vrste invazivk stalno prisotne, po drugi strani pa so odlično prilagojene na hitro zasedbo novoodprtih
površin. S svojo agresivnostjo pogosto
prehitijo ali izpodrinejo avtohtone vrste,
neredko pa jim delajo družbo druge vrste
invazivk, ki so tudi močni kompetitorji.
Sv: Ob začetku kolonizacije so svetlobne razmere dobre, kasneje lahko pride
do močne zasenčenosti, ki se čez zimo v
glavnem prekine, zato je kompeticijsko
šibkejšim avtohtonim vrstam v podrasti
pogosto prepuščena le zgodnja pomlad.
To: Toplota je primerljiva s povprečjem
primerljiva s povprečjem v mestu. Mo:
Motnje so v času neoviranega razvoja sestoja minimalne, pogosto pa sledi obdobje intenzivnih mehanskih motenj, ko se
poskuša invazivno vrsto odstraniti. Navadno to pomeni pogosto košnjo, mulčenje,
lahko tudi izkopavanje. Ra: Poleg invazivke, ki je glavni gradnik združbe (npr. dresnik – Fallopia spp., pajesen – Ailanthus
altissima, zlata rozga – Solidago spp., nedotika – Impatiens spp.), se pogosto pojavlja še nekaj drugih invazivnih vrst, medtem ko je avtohtona flora izrinjena. Celo
pregovorno odporne vrste, kot so koprive
(Urtica dioica), ne prenesejo močne kompeticije; le zgodnjepomladanski aspekt v
sestojih listopadnih ali enoletnih invazivk
vsebuje nekaj domačih nitrofilnih vrst.
Sestoji invazivk.
v mestu, zaradi zasenčenosti v vegetacijski sezoni celo lokalno zmanjšana. Vl:
Površinsko odtekanje padavinske vode je
majhno, kapaciteta za vodo v prsti je ve-
čja, tako je vlažnost nadpovprečna. Po:
Podlaga se v letih neovirane zarasti z invazivno vrsto razvija, saj odmrle rastline
strohnijo na mestu. On: Onesnaženost je
Analiza DNK pokazala,
da so »slovenski« delfini posebni
Besedilo in foto: Tilen Genov
Raziskovalci društva Morigenos –
slovenskega društva za morske sesalce so sodelovali v doslej najbolj
podrobni raziskavi genetske strukture delfinov v Sredozemlju. Kaže,
da se delfini iz slovenskega morja, ki
jih v društvu preučujemo že 13 let,
genetsko najbolj razlikujejo od vseh
ostalih v Jadranskem morju.
Raziskava, v kateri so poleg slovenskih
sodelovali še znanstveniki iz Italije, Hrvaške, Grčije, Izraela in Velike Britanije,
je bila februarja 2015 objavljena v vplivni znanstveni reviji Evolutionary Biology
(prevod: Evolucijska biologija). Genetiki
in biologi so z uporabo molekularnih metod ugotavljali sorodstvene povezave med
populacijami velikih pliskavk (Tursiops
truncatus) v Sredozemlju ter dejavnike in
procese, ki vplivajo na njihovo genetsko
strukturo in geografsko razširjenost. V
analizo DNK je bilo vključenih 194 vzorcev tkiv velikih pliskavk, zbranih med
leti 1992 in 2011 v Jadranskem, Tirenskem, Jonskem, Egejskem in Levantskem
morju, med drugim tudi tisti iz Slovenije.
Gre za doslej najobsežnejšo in podrobno
­raziskavo te vrste v Sredozemlju, ki je
potekala pod vodstvom znanstvenikov z
Univerze v Firencah (Italija) in Univerze
Lincoln (Velika Britanija).
Rezultati so pokazali, da so velike pliskavke območje Sredozemlja naselile po
zadnji ledeni dobi, pred približno 18.000
leti. Znanstveniki so namreč z analizo
genetskega materiala lahko določili približno evolucijsko časovnico. Omenjena
raziskava je prvič tudi pokazala, da je v
Sredozemlju poleg »obalnega« prisoten
tudi t. i. »pelaški« ali »odprtomorski« tip
velike pliskavke, kar doslej ni bilo znano.
Članek z naslovom Drivers of Population
Structure of the Bottlenose Dolphin
(Tursiops truncatus) in the Eastern
Mediterranean Sea najdete tudi na spletni
strani http://www.morigenos.org.
O raziskavi so obsežno poročali tuji mediji, med drugim Science Daily, Discovery
News, Nature World News, Fox News, Live
Science in drugi.
Poleg tega, da je raziskava pomembna
za razumevanje evolucije in današnje
razporeditve delfinov v Sredozemlju, so
­podatki o genetski populacijski strukturi
ključnega pomena tudi za učinkovito varstvo vrst. Za Slovenijo so najbolj zanimivi
izsledki, ki kažejo, da so delfini Slovenije
in Tržaškega zaliva edinstveni v primerjavi z ostalimi lokalnimi populacijami v
Jadranskem morju. Prav te vzorce je prispevalo društvo Morigenos. Že s tega vidika je ohranjanje populacije ob slovenski
obali izredno pomembno.
15
Netopirji – skrivnostni Ljubljančani
Besedilo: Ana Fortič, Nastja Kosor, Nika Krivec, Simon Zidar
Od 28 vrst netopirjev, ki živijo v Sloveniji, jih kar 18 lahko srečamo znotraj
ožjega območja Ljubljane. Zatočišča si
poiščejo v duplih dreves v parkih in
gozdovih, nemalokrat pa jih najdemo
tudi čisto blizu nas, v stanovanjskih
blokih in drugih stavbah. Predsodki in zmotna prepričanja o netopirjih
pogosto vodijo v uničevanje njihovih
zatočišč v zgradbah. Ljubljana pri tem
ni nobena izjema. Da bi prebivalce
opozorili na te ogrožene sesalce in zaščitenost njihovih zatočišč, smo člani
Slovenskega društva za proučevanje in
varstvo netopirjev v letu 2015 osnovali projekt Netopirji – skrivnostni Ljubljančani, ki je finančno podprt s strani Mestne občine Ljubljana.
Deli stavb, kot so reže fasadnih plošč in
lesenih opažev ter škatle okenskih senčil,
so mesta, kjer si netopirji radi poiščejo
varna zavetja, saj spominjajo na njihova
naravna zatočišča v skalnih in drevesnih
razpokah. V ljubljanskih stolpnicah lahko
preko celega leta najdemo denimo navadnega mračnika (Nyctalus noctula). To
je vrsta, pri kateri prihaja do največjega
števila konfliktov s prebivalci, saj so ti
netopirji veliki in glasni. Pogosti prebivalci stanovanjskih zgradb so tudi vrste
iz rodu malih netopirjev (Pipistrellus sp.),
npr. belorobi (P. kuhlii) in drobni netopir (P. pygmaeus), ki jim primerna zato-
Navadni mračniki (Nyctalus noctula) si zatočišča v mestu pogosto poiščejo tudi v odprtinah
visokih stavb, npr. v škatlah za senčila.
16
NETOPIRJI
skrivnostni
Ljubljancani
čišča predstavljajo le za palec ozke reže
za lesenim fasadnim opažem in razpoke
v zidu. V drevesih ljubljanskih parkov in
bližnjih gozdov si najdejo zatočišča tudi
bolj na gozd vezane vrste, kot so gozdni
mračnik (Nyctalus leisleri) in uhati netopirji (Plecotus sp.). Omenjene vrste lahko
naselijo tudi posebej zanje pripravljena
umetna zatočišča. Iz tujine je namreč znano, da uspešno naseljujejo tudi netopirnice.
Ljudje se pogosto ne zavedajo, da pod njihovo streho bivajo tudi netopirji. Tako pri
prenovah stavb pogosto pride do vznemirjanja skupin, včasih pa tudi do uničenja njihovih zatočišč ali celo pobojev.
Obstajajo tudi primeri, kjer pregon teh zaščitenih živali ni zgolj posledica nevednosti. Žalostno je, da jih nekateri stanovalci zavestno preganjajo ali celo namerno
poškodujejo. Po drugi strani nepravilna
sečnja starih in votlih dreves ter naravne nesreče ogrožajo kolonije in njihova
zatočišča na zelenih površinah Ljubljane.
Da bi pripomogli k razrešitvi omenjenih
problemov, bomo na izbranih lokacijah po
Ljubljani postavili nadomestna zatočišča
za netopirje – netopirnice. Skupno 12 jih
bomo do konca projekta namestili tako
na »problematične« stavbe, kjer stanovalce netopirji motijo in jih ti preganjajo,
kot tudi na drevesa znotraj Krajinskega
parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Pilotni projekt bo pokazal, ali netopirji kot
nadomestna bivališča začnejo uporabljati
netopirnice, le-te pa bodo služile tudi kot
mesta spremljanja prisotnosti netopirjev.
V želji, da bi prebivalcem Ljubljane približali to tematiko, vzporedno z ohranitvenimi ukrepi izvajamo tudi izobraževalne
aktivnosti v obliki predavanj in fotografskih razstav. Z njihovo pomočjo skušamo
na drugačen način predstaviti netopirje
in njihove mestne habitate, predvsem pa
Foto: Simon Zidar
opozoriti na pomembnost sobivanja človeka z njimi. V sklopu projekta deluje tudi
posebna telefonska linija – Netopirofon –,
na katero se lahko po nasvet v zvezi z netopirji obrnejo prebivalci Ljubljane.
Potek projekta lahko spremljate na Facebook strani https://www.facebook.com/
netopirjiLjubljana, kjer poleg obveščanja
o aktivnostih objavljamo tudi zanimivosti
o teh neverjetnih sesalcih. Vabljeni, da se
nam pridružite na dogodkih in nam tudi
vi pomagate razširiti dober glas o naših
skrivnostnih someščanih.
Z namestitvijo duplastih netopirnic na drevesa
v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski
hrib bomo ponudili zatočišča gozdnim vrstam
netopirjev.
Netopirofon – svetovalni telefon za
netopirje
V sklopu projekta smo za vprašanja,
povezana z netopirji, dosegljivi na
svetovalnem telefonu – Netopirofonu – na številki 068 650 090. Sporočite nam, če si z netopirji delite svoje
domovanje ali ste našli onemoglega
netopirja, in tako prispevajte k boljšemu poznavanju razširjenosti netopirjev pri nas. Dostopni smo tudi preko e-naslova netopirji.lj@gmail.com.
NETOPIROFON
068 650 090
Določimo polže in školjke
našega morja
Besedilo in foto: Jan Simič
Malakofavna je strokovni izraz za mehkužce. Kljub majhnosti našega morja so v njem zastopani s 393 vrstami
mehkužcev z lupino. V našem morju
najdemo 232 vrst polžev s hišico, polži zaškrgarji brez hišice so v manjšini,
saj jih je (le) okoli 100 vrst, školjk pa je
142 vrst. Tako v našem morju živi 18 %
sredozemskih vrst polžev in 35 % vseh
sredozemskih vrst školjk.
Zaradi pomanjkanja slovenske literature smo si v preteklosti pri določanju
naše malakofavne pomagali zgolj s tujo
literaturo. V letu 2014 pa je bil s pomočjo Evropskega sklada za trajnostni razvoj ribištva pri zavodu Mediteranum
izdan prvi obsežnejši slikovni ključ za
polže in školjke našega, slovenskega,
morja.
V vodiču Polži in školjke slovenskega
morja je predstavljenih 154 pogostejših
vrst školjk in polžev, ki jih lahko srečamo
pri sprehajanju po plaži ali potapljanju
na dah. Njegov namen je tistemu, ki ga
morski svet zanima, približati te nenava-
Jan Simič
Jan Simič
dne živali. V slikovnem ključu so natančneje predstavljene najpogostejše vrste
(slovensko in latinsko ime, opis lupine
oz. hišice, velikost, življenjsko okolje, zanimivosti). Na isti strani se nahajajo še
razlikovalni znaki za podobne vrste. Da
bi bil slikovni ključ čim bolj pregleden in
enostaven za uporabo, so podobne vrste
predstavljene na isti strani. V besedilu je
predstavljeno, kako se vrste med seboj
ločijo. Ker pa so pri pravilni določitvi večinoma potrebni pregledi podrobnosti, so
ponekod prikazani tudi povečani deli hišic oz. lupin, ki so značilni za posamezno
vrsto.
Pri slovenskih imenih polžev in školjk je
vladala zmeda, zato so vsi polži in školjke v tej knjigi dobili tudi slovensko ime,
obstoječa imena pa so pravilno urejena.
Nekatera imena so po raziskovanju izvora
latinskih imen in značilnosti lupin predstavljena prvič. Iz večine je že razvidno,
kaj je značilno za posamezno vrsto. Ali
bodo katera od imen prišla tudi v širšo
uporabo, pa bo pokazal čas. V ključu so
vključena tudi domača imena, ki jih uporabljajo naši ribiči.
Polži imajo obsežen jedilnik, od drobirja
in alg do mesa, zato so v slikovnem ključu
predstavljene tudi prehranske navade posameznih vrst polžev in tudi školjk.
Pri določanju vrst polžev nam najbolj pomaga hišica, s pomočjo katere se da z veliko verjetnostjo določiti polža. A pri tem
moramo biti pozorni, saj so lahko hišice
iste vrste med seboj zelo raznolike. Lahko se pojavljajo tudi v več oblikovnih in
barvnih različicah, na kar je v vodiču pri
tovrstnih vrstah tudi posebej opozorjeno.
Ogrožene in zaščitene vrste so v ključu
posebej poudarjene, prav z namenom, da
jih spoznamo. Tako ozaveščeni bomo ob
naslednjem srečanju žival pustili v morju,
kamor tudi spada, in s takim pristopom
pripomogli k njeni ohranitvi.
Med njimi najdemo velikega leščurja
(Pinna nobilis), ki nosi sloves največje
evropske školjke. Njegovo nabiranje je v
LEGENDA
IKON
Družina:
Družina:
Rissoidae
Rissoidae
– risoje
– risoje
Rissoa
Rissoa
splendida
splendida
velikost
Eichwald, 1830
Eichwald, 1830
Slovensko
Slovensko
ime: pikčasta
ime: pikčasta
risoja risoja
Opis: ImaOpis:
majhno,
Ima široko
majhno,
in široko
trdno hišico
in trdno
s širokimi
hišico s širokimi
POLŽI IN ŠKOLJKE SLOVENSKEGA MORJA
navpičnimi
navpičnimi
rebrci.velika
Zavoji
rebrci.
so Zavoji
izbočeni.
so izbočeni.
Za to vrsto
Zajeto vrsto je
majhna
srednja
značilno
ustje
in spiralno
ustje in potekajoče
spiralno potekajoče
rjave
rjave
do 1 cm značilno
1 ­ 8vijolično
cm
8vijolično
cm naprej
pikice po pikice
hišici. po
Včasih
hišici.
je Včasih
tudi vrhjehišice
tudi vrh
vijoličen.
hišice vijoličen.
Rissoa splendida
Rissoa splendida
Velikost:
Velikost:
do 5 mm do
v višino
5 mm v višino
Zamenjava
Življenjsko
Življenjsko
okolje:okolje:
Živi v bibavičnem
Živi v bibavičnem
pasu in pasu in
infralitoralu
infralitoralu
med algami.
med algami.
Raznolikost
Vodič za določanje
pogostejših polžev in
školjk našega morja
Podobne
Podobne
vrste: Rissoa
vrste:
similis
Rissoa
in similis
Rissoa in
splendida
Rissoa splendida
sta bolj čokati
sta bolj
kotčokati
Rissoakot
decorata/guerinii/variabiRissoa decorata/guerinii/variabiogroženost
lis. Rissoa
lis.similis
Rissoasesimilis
od ostalih
se odvrst
ostalih
našega
vrstmorja
našega morja
loči po velikem
loči po številu
velikemnavpičnih
številu navpičnih
reber, majhnih
reber, majhnih
dimenzijah
dimenzijah
in ustju, ki
in je
ustju,
rjavkasto,
ki je rjavkasto,
in ne vijolično
in ne vijolično
(kottujerodnost
pri (kot
Rissoapridecorata/splendida/guerinii/variabiRissoa decorata/splendida/guerinii/variabilis). Rissoa
lis).decorata
Rissoa decorata
je zelo podobna
je zelo podobna
vrsti Rissoa
vrsti Rissoa
guerinii,guerinii,
vendar ima
vendar
slednja
imavečje
slednja
število
večjenavpičštevilo navpičalgenih
nih reber
(11–12)
reberna
(11–12)
zadnjem
na zavoju,
zadnjemRissoa
zavoju,
decoraRissoa decorata pa največ
ta pa
devet.
največ
Rissoa
devet.
decorata
Rissoaima
decorata
pogosto
imamed
pogosto med
navpičnimi
navpičnimi
rebri rjave
rebri
pramene.
rjave pramene.
Rissoa variabilis
Rissoa variabilis
ima drobir
značilno
ima značilno
površino površino
– spiralne– brazde
spiralnez brazde
luknji- z luknjicami, ki cami,
tvorijokimrežast
tvorijo vzorec
mrežast(a).
vzorec
Prepoznaven
(a). Prepoznaven
vzorec navzorec
zavojihnaustvarjajo
zavojih ustvarjajo
rjave pikerjave
z rjavimi
pike zspirjavimi spiralnimi
črtami.
ralnimi
Zaradi
črtami.
značilne
Zaradi
površine
značilne
površine
in
vzorcain vzorca
meso
bomo Rissoa
bomo
variabilis
Rissoa variabilis
lažje določili
lažjekot
določili
drugekot
polže
druge polže
iz rodu Rissoa.
iz rodu Rissoa.
Rissoa similisRissoa similis
Rissoa guerinii
Rissoa guerinii
a
a
plankton
Opozorilo:
Opozorilo:
Vrste so Vrste
zaradiso
miniaturnih
zaradi miniaturnih
hišic in hišic in
njihove raznolikosti
njihove raznolikosti
težko določljive.
težko določljive.
Za njihovo
Za njihovo
določevanje
določevanje
boste potrebovali
boste potrebovali
lupo.
lupo.
mrhovina
les
Rissoa decorata
Rissoa decorata
76
76
Rissoa variabilis
Rissoa variabilis
77
77
Naslovnica in notranja stran slikovnega ključa knjige Polži in školjke slovenskega morja; vodič za določanje pogostejših polžev in školjk našega morja.
Jan Simič. Zavod Mediteranum, Piran. 2014. 192 str.
17
Sloveniji prepovedano. Ta sredozemski
endemit pogosto živi v sožitju s stražno
rakovico (Nepinnotheres pinnotheres),
kar je še ena od mnogih zanimivosti, ki jih
najdete v predstavljenem čtivu.
Knjigo Polži in školjke slovenskega morja
lahko brezplačno dobite v Muzeju školjk
v Piranu. Preko svet.skoljk@gmail.com pa
si jo lahko tudi naročite, pri čemer sami
krijete stroške pakiranja v višini 2,8 € in
poštnine.
MUZEJ ŠKOLJK PIRAN
V Piranu je postavljen stalni muzej školjk in polžev ter drugih morskih živali. S
to vsebino je muzej v Sloveniji edinstven in tudi v Evropi eden redkejših. V njem
se preko zanimivih besedil spoznamo s kopenskimi, sladkovodnimi in morskimi
polži ter školjkami. Na ogled je več kot 3.000 polžev in školjk, družbo pa jim delajo tudi fosili in druga bitja, s katerimi si delijo morsko dno, kot so raki, zvezde,
ježi in kačjerepi.
Muzej školjk Piran
Tartinjev trg 15, Piran
http://www.svet-skoljk.si
svet.skoljk@gmail.com
Facebook: Muzej školjk
Odpiralni čas
Navadni rožiček (Cerithium vulgatum) je pogost
polž naše obale. Zaradi raznolikih hišic je bilo
skozi čas opisanih več vrst, a se je ob pregledu
izkazalo, da gre le za različne pojavne oblike in
ne ločene vrste.
marec–maj
11.00–18.00
odprto vsak dan razen ob ponedeljkih
oktober–november
11.00–18.00
odprto vsak dan razen ob ponedeljkih
junij–september
december–februar
10.00–20.00
11.00–18.00
odprto vsak dan
odprto ob vikendih in praznikih ter
šolskih počitnicah
Prenašanja dvoživk čez cesto
Besedilo: Anamarija Žagar
Zahvaljujemo se vsem prostovoljcem, ki so nam pri aktivnostih
pomagali; skupaj jih je bilo več kot 250! Tovrstne akcije imajo ne
le neposredni ohranitveni učinek za posamezne osebke dvoživk,
pač pa tudi osveščevalni namen. Vendar poudarjamo, da so le začasni naravovarstveni ukrep v kompleksni problematiki dvoživk
v prometu, ki v Sloveniji še ni zadostno urejena!
18
Sekulja
Zelena rega, 1 %
no,
Na vseh akcijah smo postavili začasno ograjo, ki preprečuje dvoživkam, da gredo na cestišče, ponekod smo ob ograji zakopali
vedra. Ob večerih smo dvoživke prenašali čez cesto, od koder so
lahko nadaljevale svojo pot selitve od prezimovališč na mrestišča. Najbolj številčna je bila akcija na Večni poti, kjer smo čez
cesto prenesli skupno 4.152 dvoživk. Najbolj vrstno pestra pa je
bila akcija v KP Ljubljansko barje s kar osmimi vrstami dvoživk.
Planinski pupek
če
Nedolo
7%
Tudi letos je herpetološko društvo v Ljubljani in Mariboru
ter njuni okolici in na več mestih v Prekmurju organiziralo
ali sodelovalo pri izvedbi več akcij prenašanja dvoživk čez
cesto s pomočjo prostovoljcev. Društvene akcije so potekale s
podporo MOL, MOM, ŠOU v Ljubljani, CKFF in ZOO Ljubljana.
Veliki pupek, 1 %
Zelene žabe, 3 %
Rjave žabe, 4 %
Rosnica, 16 %
Navadna
krastača, 43 %
Navadni
pupek, 24 %
V Herpetološkem društvu – Societas herpetologica slovenica smo v Ljubljani poleg svoje akcije na Večni poti sodelovali še pri dveh akcijah v organizaciji Krajinskega parka Ljubljansko barje. Na sliki je prikaz vrstne
sestave prenesenih dvoživk v sklopu akcije v Bistri v organizaciji parka.
(pripravila: Maja Sopotnik)
Dokumentirali strmoglavca,
redko vrsto morske ptice
Besedilo: Ana Hace
Foto: Tilen Genov
V društvu Morigenos smo se »vrgli«
tudi v morsko ornitologijo. V znanstveni ornitološki reviji Acrocephalus 35
(160/161): 85–89 (2014), ki jo izdaja
Društvo za opazovanje in proučevanje
ptic Slovenije (DOPPS), je izšel kratek znanstveni članek članov našega
društva Tilna Genova in Aljaža Maleka. Gre za nove in edinstvene ­podatke
o ­pojavljanju strmoglavca (­Morus
­bassanus), izredno markantne in zanimive morske ptice, ki je v Sloveniji
zelo redka. Doslej je bila tu zabeležena
le trikrat, vendar predhodna opažanja
niso bila zanesljivo podkrepljena s fotografijami. V društvu smo poleti 2014
to vrsto zabeležili dvakrat in jo prvič v
Sloveniji uspeli tudi ustrezno fotografirati.
Celoten članek je dostopen tudi na
spletni strani http://www.morigenos.
org.
Strmoglavec je razširjen v Severnem
Atlantiku in Severnem morju, predvsem
pozimi pa del populacije vstopa tudi v zahodno Sredozemlje. V vzhodnem Sredozemlju je občutno redkejši, njegov status
v Jadranskem morju pa ni povsem razjasnjen. Novi podatki imajo za Slovenijo poleg že opisanega velik pomen, saj gre tudi
za prvi primer hkratnega opažanja več
osebkov in odraslih strmoglavcev. Strmoglavci so znani predvsem po svoji čudoviti
obarvanosti in značilnem strmoglavljanju
v morje med lovom.
Odrasel strmoglavec (Morus bassanus).
Prvi pogled na strmoglavce v slovenskem delu Tržaškega zaliva, v ozadju italijanska obala in slovenski hribi.
Dva mlada (levo) in dva odrasla (desno) strmoglavca v letu.
Štirje strmoglavci. V ozadju je viden »Formaggino«, izrazita orientacijska točka, ki omogoča oceno
približne lokacije opažanja.
19
Intervju: VLADO RAVNIK
Pogovarjala se je Nada Praprotnik
Prof. dr. Vlado Ravnik je upokojeni univerzitetni profesor za botaniko. V lanskem letu je praznoval častitljivo devetdesetletnico. Rodil se je 7. oktobra
1924 v Kranju. Biologijo je začel študirati leta 1946, leta 1953 je diplomiral
in leta 1963 doktoriral.
Štirideset let je poučeval botaniko na
Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani; najprej kot asistent, nato docent
in nazadnje kot univerzitetni profesor.
Leta 1994 se je upokojil. Ukvarjal se je
s sistematiko rastlin in proučeval naše
kukavičevke. Opisal je endemično kamniško murko s Krvavca.
Ni samo strokovnjak botanik, ampak
botanik umetnik, saj rastlinski svet
predstavlja s črno-belo risbo, z akvareli in tudi s fotografijo. Ilustriral je prvo
»rastlinsko serijo« znamk v samostojni Sloveniji z naslovom Cvetje Slovenije.
Napisal je prvo domačo izvirno ilustrirano knjigo o alpskem rastlinstvu z naslovom Rastlinstvo naših gora. Dobrih
deset let kasneje je izšlo razširjeno in
dopolnjeno delo Alpsko cvetje Slovenije
in izbor nekaterih drugih gorskih rastlin.
Svoje akvarele razstavlja po vsej Sloveniji in tako je našo »ljubeznivo vedo«
približal vsem ljubiteljem narave.
Zaradi 2. svetovne vojne ste začeli študirati biologijo šele leta 1946. Za začetek
bi vam postavila klasično vprašanje. Zakaj ste se odločili za biologijo?
Že od malega so me zanimale rože in živali.
Moj oče je bil puškar, lovec in čebelar. Pod
Storžičem je imel lovsko kočo. Z bratom sva
tam preživljala dneve v igri in odkrivanju
zanimivosti. Včasih sem se tudi po dvakrat
na dan povzpel na Storžič. Iz Lovrenca do
vrha sem potreboval samo uro in pol! Imeli
pa smo tudi staro teto, ki je živela z nami in
je bila zeliščarka. Zelo rad sem z njo nabiral
zdravilne rastline in se od nje veliko naučil.
Diplomirali ste leta 1953 z zoološko
diplomsko nalogo, kasneje pa ste se
posvetili predvsem botaniki. Prof. dr.
Tone Wraber mi je nekoč dejal, da je
naš skupni profesor botanike dr. Ernest
Mayer opazil vaš talent za risanje in vas
je usmeril, če lahko tako rečem, na botanično pot. Postali ste njegov dolgoletni
asistent.
Vlado Ravnik na Krvavcu (4. julij 1996). (foto: Ciril Mlinar)
20
Naslov moje diplomske naloge je bil
Regeneracija plavuti Amiurusa. Moj mentor je bil Miroslav Zei. Kot zanimivost naj
povem, da me je zaradi mojega priimka
hudomušno imenoval »ekvator«, saj je
ravnik drugo ime za največji vzporednik.
Za diplomsko nalogo sem dobil študentsko Prešernovo nagrado in objavljena je
bila v Biološkem vestniku. Zoologija me je
zelo zanimala, vendar sem postal asistent
pri prof. Mayerju in se posvetil botaniki.
Leta 1963 ste doktorirali. Kaj je bila tema vaše disertacije?
Naslov moje disertacije je bil Morfološkosistematska in horološka problematika
vrste Globularia c­ ordifolia L. s. lat. Dokazal sem, da na območju od jugovzhodnih
Apneniških Alp do Makedonije uspevajo
populacije, ki se sicer med seboj razlikujejo v več znakih, vendar vse pripadajo srčastolistni mračici (Globularia cordifolia).
Na tem območju ne uspeva marjetičnolistna mračica (G. bellidifolia) oziroma po
zdaj veljavni nomenklaturi južna mračica
(G. meridionalis).
Na dolgoletno pedagoško delo imam zelo
prijetne spomine, saj sem rad opravljal to
delo in posredoval svoje znanje mlajšim
rodovom. Še posebej se rad spominjam
terenskih vaj v naših gorah. Hodili smo
na Komno in ob večerih smo se sproščeno
znali tudi poveseliti in klepetati, čeprav
smo bili utrujeni. Nastalo je veliko priložnostnih pesnitev, saj je bilo nenapisano
pravilo, da imajo vsake terenske vaje svojo himno.
Leta 1971 je na terenskih vajah iz Sistematske botanike na Komni nastala naslednja himna:
»Po Komni sem hodil,
sem žužke lovil,
sem flance nabiral,
me Ravnik bo zvil.
Oj, botankar biti, to me veseli,
pomaranče risat svoje žive dni,
svoje žive dni brez vseh skrbi,
to me srčno veseli.
Vlado Ravnik na Vršiču (2010). (foto: Tatjana Tomazo Ravnik)
Spoznala sva se med mojim študijem,
ko ste vodili vaje iz predmeta Taksonomija rastlin. Še zdaj vas vidim pred tablo. V vsaki roki ste imeli kredo, z levo
roko ste risali, z desno pisali. Študentje smo občudovali vašo spretnost in
vam bili nevoščljivi. Kakšne spomine
pa imate vi na dolgoletno pedagoško
delo?
Štirideset let sem poučeval botaniko na
Biotehniški fakulteti; najprej kot asistent,
nato kot docent in nazadnje kot univerzitetni profesor. Na Botaničnem inštitutu
sem leta 1954 postal asistent. Vodil sem
vaje iz predmeta Taksonomija rastlin, kasneje pa vaje iz predmeta Farmacevtska
botanika na Fakulteti za naravoslovje in
tehnologijo. Kot docent sem Farmacevtsko botaniko tudi predaval. Leta 1981
sem bil prvič in leta 1986 še drugič izvoljen v naziv izrednega profesorja za
predmeta Taksonomija rastlin in Farmacevtska botanika. V letih 1977–1979 sem
bil predstojnik Katedre za botaniko na
Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete. Krajši čas sem na Oddelku za biologijo
predaval Sistematsko botaniko, v zadnjih
letih delovne dobe pa Splošno botaniko in
na Pedagoški fakulteti Sistematsko botaniko. Leta 1994 sem se upokojil. To je kratek povzetek mojega službovanja.
Vlado Ravnik na odprtju svoje razstave v Botaničnem vrtu v Ljubljani (2012). (foto: Blanka Ravnjak)
Sem kukavco našel,
sem reku, da je mak,
sem Ravniku nesu,
je kriču kot vrag.
Oj, botankar biti, to me veseli,
pomaranče risat svoje žive dni,
svoje žive dni brez vseh skrbi,
to me srčno veseli.«
Objavljali ste znanstvene članke in
poljudne prispevke za revijo Proteus.
Kateri članki v Proteusu so bili najbolj
odmevni?
Nesporno je bila najbolj odmevna serija
prispevkov o slovenskih kukavičevkah, ki
sem jih poleg besedila opremil še s fotografijami in risbo. Kar 28 člankov je posvečenih vsem tedaj znanim slovenskim orhidejam. Izhajali so v letih od 1971 do 1979.
Zanimivi so bili tudi prispevki o različnih
nenavadnostih rastlinskega sveta: o albinih, o cvetnih in drugačnih spačkih, barvnih različkih in o tujem oziroma eksotičnem sadju. Prav zaradi tega so študentje
v himni zapisali: »pomaranče risat svoje
žive dni«.
Sodelovali ste tudi pri vseh štirih izdajah Male flore.
Sodeloval sem pri vseh štirih izdajah določevalnega ključa Mala flora Slovenije
(1969, 1984, 1999, 2007) tako kot avtor
in kot ilustrator. V prvih treh izdajah sem
obdelal družino kukavičevk in pripravil
ključe za 33 rodov. V ključu iz leta 1999 je
več kot 700 mojih ilustracij!
21
Vlado Ravnik s kukavičevkami (2015). (foto:
Tatjana Tomazo Ravnik)
Ko sem za diplomsko delo raziskovala
rastlinstvo na Vrtači v osrednjih Karavankah, me je mentor opozoril na zanimivega križanca med zoisovo in trebušasto zvončico. Po vaših natančnih
napotkih sem jo našla na skali ob poti,
ki pelje ob vznožju Vrtače na Stol. Kako
ste jo odkrili?
Večkrat sem obiskal območje med Stolom,
Zelenico in Vrtačo in tako sem leta 1966
opazil zvončico, ki je bila sicer podobna
zoisovi zvončici, vendar se je od nje tudi
razlikovala. Trebušasti venec se je proti
ustju zožil, venčni roglji pa so bili značilno razmaknjeni, razprostrti. Podrobno
sem jo preiskal in ugotovil, da gre za križanca med endemično zoisovo zvončico
(Campanula zoysii) in trebušasto zvončico (C. cochleariifolia). Naslednje leto sem
jo opisal in poimenoval vrtaška zvončica
(C. x vrtacensis).
S katero skupino rastlin ste se največ
ukvarjali? Z orhidejami?
Moje najljubše rastline so seveda orhideje. Tako sem obravnaval resupinacijo (med razvojem cveta se cvetna os večinoma zasuka za 180°) pri
rodovih murk (Nigritella) in kukovičnikov
(Gymnadenia). Ugotovil sem, da sta transilvanska (Dactylorhiza maculata subsp.
Kamniška murka (Nigritella lithopolitanica).
Risba blagajevega volčina (Daphne blagayana).
(foto: Ciril Mlinar)
(foto: Ciril Mlinar)
transsilvanica) in fuchsova prstasta kukavica (D. fuchsii) novi v slovenski flori.
Leta 2002 je izšla knjiga Orhideje
Slovenije. To je bilo prvo takšno delo pri
nas. V njem obravnavam 76 vrst in podvrst, ki so predstavljene z barvnimi fotografijami, besednim opisom in zemljevidom razširjenosti.
lithopolitanica), ki je endemična v Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah.
Opisali ste tudi novo vrsto murk.
Na botaničnih poteh po Krvavcu sem
našel murke, ki so po svoji rožnati variabilnosti cvetov kar spodbujale k raziskovanju. Po nekaj letih proučevanja sem
ugotovil, da se murke s svetlo rožnatimi
cvetovi jasno razlikujejo od ostalih vrst
murk. Na primerkih s Krvavca sem leta
1978 opisal kamniško murko (Nigritella
Raziskovali ste še sistematiko nekaterih drugih rastlin. Katerih?
Da, raziskoval sem tudi sistematiko nekaterih drugih rastlin. Ugotovil sem, da na
ozemlju Slovenije uspeva le tipska oblika
črnega teloha (Helleborus niger subsp.
niger), navedbe za podvrsto macranthus
pa niso točne. S Cola sem opisal liburnijski trpotec, podvrsto srebrnega trpotca
(Plantago argentea subsp. liburnica). Po
navedbah iz Male flore pa naj bi ta takson
zaslužil le rang varietete.
Poznamo vas kot odličnega ilustratorja. Po kom ste podedovali talent?
Verjetno po očetu Janku, ki je bil puškarski učitelj in je risal intarzije na puškina
kopita. Bil je dober tehnični risar.
Sedemdesetletnica Vlada Ravnika (1974). Na
sliki Vlado Ravnik, laborantka Cvetka Curk, ErVrtaška zvončica (Campanula x vrtacensis). (foto: Nada Praprotnik)
22
nest Mayer in Milena Mayer. (foto: osebni arhiv)
Znamke iz serije Cvetje Slovenije (1994). (foto:
Ciril Mlinar)
Terenske vaje na Komni (1971). (foto: osebni arhiv)
Kdaj ste začeli z ilustriranjem?
Že ob zaključku študija so profesorji opazili moj talent in tako sem za različne
predmete risal velike tabelne slike, ki so
jih profesorji uporabljali pri predavanjih.
Takrat še ni bilo računalnikov, še diapozitivi so bili le izjema.
Leta 1959 sem ilustriral in opremil delo
Ivana Krečiča Herbarij. Leta 1961 sem ilustriral knjigo Franceta Sušnika in Andreja
Martinčiča Poznate strupene rastline? V
šestdesetih letih sem na pobudo svojega
profesorja Ernesta Mayerja v barvah narisal tabele za prvo alpsko floro. Vse risbe
sem že takrat naslikal po rastlinah – živih
modelih, ki sem jih nabral v naravi. Na žalost pa tedaj prvo slovensko izvirno delo
ni izšlo. Moji akvareli gorskega rastlinstva
so izšli leta 1966 in leta 1969 v zbirki Čebelica. Drobni knjižici sta nosili naslov
Cvetje naših gora.
Morda bi omenil še skripta Splošna
botanika za študente živilske tehnologije
iz leta 1993. Napisal sem besedilo in narisal risbe.
Moje ilustracije so bile objavljene tudi v
mnogih delih drugih avtorjev, na koledarjih in še bi lahko našteval.
rastlinskimi motivi in z naslovom Cvetje
Slovenije. V tej seriji so bile štiri slovenske
znamenite rastline: kranjski jeglič, hladnikovka, blagajev volčin in zoisova zvončica. Leta 1998 pa sem ilustriral še serijo znamk Iglavci (navadni brin, navadna
smreka, črni bor in evropski macesen).
Celo v svetovnem merilu ste eden redkih strokovnjakov na botaničnem področju, ki svoje znanje o rastlinah zna
preliti v umetniško risbo. Najin skupni
učitelj botanike pokojni akademik Ernest Mayer je o vaših akvarelih zapisal:
»Izvrstni akvareli ne omogočajo le spoznavanja prikazanih rastlinskih vrst v
naravi, temveč zbujajo že sami po sebi
visok estetski užitek.« Kako so nastajali
vaši akvareli?
Kar veliko znanja in ur natančnega dela je
potrebno. Dobro moramo poznati izbrano
rastlino, vedeti, kje raste, poznati njeno
rastišče in čas cvetenja ter biti ob pravem
času na pravem mestu, kar je odvisno tudi
od vsakoletnih vremenskih razmer. Vedno
rišem za isto mizo pri dnevni svetlobi. Rožo naprej narišem s svinčnikom na paus
papir in jo nato prenesem na risalni list.
Sledi zahtevno delo izdelave oziroma mešanja pravega odtenka za akvarel in poznavanje tehnike te vrste slikanja. Če je
cvetlica prej ovenela, sem moral po novo;
pa tudi sliko sem moral začeti slikati na
novo. Moje risbe so natančne in nazorne.
Potrebujem prave čopiče, vodene barve,
lupo, dobro dnevno svetlobo in veliko potrpljenja. Sliši se preprosto, vendar … Tako sem v enem poletju kar petkrat poskusil priti na vrh Bogatina, pa sem se vedno
že prej obrnil z nekaj nabranimi rastlinami. Vsako poletje jih naslikam največ 30!
Risba rastline je lahko veliko bolj natančna kot fotografija. Pri večjih rastlinah s
fotografijo ne moremo zajeti vseh značilnih znakov. V risbi pa se lahko izriše vse
lastnosti, ujame pravi barvni odtenek in
Vaši akvareli so »osvojili« tudi Ameriko.
V letu 1973 sem sodeloval v Pittsburghu v
ZDA na razstavi botanikov umetnikov. Trije originalni akvareli so shranjeni v zbirki
muzeja botanične ilustracije (The Hunt
Institute for botanical Documentation) na
Carnegie-Mellon University v ZDA.
Leta 1994 ste ilustrirali prvo rastlinsko serijo znamk v samostojni Sloveniji, leta 1998 pa še drugo serijo.
Leta 1994 sem ilustriral prve znamke z
Tone Wraber, Vinko Strgar, Milena Mayer, Ernest Mayer, Darinka Trpin in Vlado Ravnik (1975).
(foto: osebni arhiv)
23
rih teče beseda. Za to knjižico sem prispeval 27 akvarelov.
Rastline ste lovili tudi v fotografski
objektiv.
Dolga leta sem fotografiral tako rastline
kot tudi živali. Sistematično sem fotografiral kukavičevke za knjigo Orhideje
Slovenije. Imam kar bogato zbirko diapozitivov; več kot tisoč jih je. Spominjam se
zelo popularnih predavanj z diapozitivi v
prostorih Planinskega društva Ljubljana-Matica. Dvorana je bila ponavadi nabito
polna. S fotografijami sem opremil tudi
nekaj koledarjev in izšla je serija razglednic.
Tone Wraber, Vlado Ravnik, Nada Gogala, Andrej Martinčič in Boris Sket (1999). (foto: osebni arhiv)
prvi večji in povsem slovenski priročnik
za alpsko floro.
Srečanje Miroslava Zeia z »ekvatorjem« po 46
letih (1999). Na sliki Miroslav Zei in Vlado Ravnik. (foto: osebni arhiv)
tudi prilagodi merilo. Fotografski portreti
rastlin ne nastajajo v praznem prostoru,
okoli njih so običajno še druge rastline.
Rišem na čistem, praznem listu in posamezna rastlina res lahko izstopa in zažari
v vsej svoji lepoti.
Po upokojitvi ste lahko uresničili skrito željo mnogih slovenskih botanikov.
Leta 1999 je izšla vaša knjiga Rastlinstvo naših gora, v bistvu prvo domače
izvirno ilustrirano delo o našem alpskem rastlinstvu. Kako je knjiga nastajala?
Zametki za to knjigo segajo nekaj desetletij nazaj. Omenil sem že, da sva s prof.
Mayerjem v šestdesetih letih načrtovala
knjigo o alpskem cvetju. Postopno sem
povečeval število risanega alpskega cvetja in pisal pripadajoči kratki tekst. Že
pripravljeno knjigo sem ponudil več založbam. Tehnična založba je z razumevanjem glavne urednice knjigo sprejela
in tako je prišlo Rastlinstvo naših gora
med ljubitelje alpskega cvetja. Podnaslov
knjige je Ikonografija rastlin Julijskih in
Kamniško-Savinjskih Alp ter Karavank,
kar bi lahko enostavno povedali: predstavitev oziroma opis (rastline) z risbo. V
knjigi je 180 akvarelov. To je bil do takrat
24
Dobrih deset let kasneje je izšla še bolj
obširna knjiga Alpsko cvetje Slovenije
in izbor nekaterih drugih gorskih rastlin.
Za izdajo te knjige me je nagovoril znanec
z ulice Peter Virnik, ki je poznal moje delo
in je ustanovil založbo Narava. Bil je zelo
vztrajen, saj sem bil sprva nezaupljiv. Odločila sva se za bolj terensko izdajo s plastificiranimi platnicami in sodobnejšim
oblikovanjem, ki ga je prispeval sin Jurij.
Delo je izšlo leta 2010, v njem je okrog
200 akvarelov. Prva izdaja je hitro pošla,
tako da je založba naredila ponatis.
Ne počivate. Vaše akvarele še vedno
objavljajo v različnih publikacijah.
Vesel sem vsakega povabila za prispevek
mojih akvarelov. Leta 2014 je izšel žepni
atlas Gorsko cvetje Slovenije, v kateri je z
mojimi risbami in z besedami Petra Skoberneta predstavljenih 60 alpskih rastlin.
Leta 2015 je izšla knjiga Polonce Kovač
Gorski vrt, za vse odprt. Ob koncu vsake zgodbe so s kratkimi stvarnimi opisi
predstavljene tudi gorske rastline, o kate-
Akvarele ste velikokrat tudi razstavljali po vsej Sloveniji.
Do sedaj smo organizirali že 14 razstav od
Ljubljane, Volčjega Potoka, Škofje Loke,
Celja, Kranja, Podljubelja, Bleda, Trente,
Brda pri Kranju, Mojstrane do zadnje razstave, ki je bila letos v slovenskih botaničnih Atenah, v Idriji.
Vaša žena Tatjana, hči Matejka in sin
Jurij so vas spremljali tudi na botaničnih poteh in zlasti ob Tatjanini podpori in pomoči ste v zadnjih desetletjih
objavili kar nekaj odmevnih del in z
razstavami vaših akvarelov gostovali
po vsej Sloveniji. Kako bi opisali prepletanje vašega družinskega življenja
s stroko?
Cela družina je z veseljem botanizirala z
mano. Vsako iskanje rastlin smo popestrili s kako zgodbo in tako skupaj uživali v
lepotah naših planin in cvetja. Sedaj pri
nastajanju knjig kot urednik in oblikovalec sodeluje sin Jurij, dragocena pa je tudi
pomoč žene Tatjane.
Za vaše delo ste dobili nekaj priznanj?
Leta 2011 sem postal častni občan Mestne občine Kranj. V obrazložitvi so zapisali, da sem se »s svojim neprecenljivim
delom trajno vpisal v zgodovino slovenske
botanike in preučevanja orhidej Slovenije«.
Leta 2011 je bilo ustanovljeno društvo Nigritella in na ustanovni skupščini sem bil
izvoljen za častnega člana društva. Letos
pa sem postal še častni član Botaničnega
društva Slovenije.
Spoštovani gospod profesor, želimo
vam še veliko sončnih dni med gorskimi cvetlicami!
Družina Ravnik: žena Tatjana, hči Matejka, Vlado
in sin Jurij (2014). (foto: osebni arhiv)
Spoznavamo naravo
Čtivo predstavlja: Andrej Podobnik
Pri založbi Narava sta leta 2011 in
2014 izšla učbenika za naravoslovje
v 6. in 7. razredu osnovne šole s skupnim naslovom Spoznavamo naravo.
Pri pisanju širokega spektra vsebin od
fizike, kemije in biologije do geologije
in meteorologije so sodelovali številni
mlajši univerzitetni sodelavci.
Učbenika imata enotno strukturo: poleg
osnovnega besedila imata z različnimi
barvnimi podlogami ločene enote, poimenovane Zanimivosti, Naredi sam, Naredimo
skupaj, Naučili smo se, pri učbeniku za 7.
razred pa še Vprašanja in naloge.
V osnovnem besedilu so posamezni naravoslovni koncepti jasno razloženi, običajno
s pomočjo preprostih in učencem dobro
poznanih primerov, pogosto pa tudi v povezavi s praktičnim delom. Razlage so logično strukturirane, jezik pa je – vsaj po
mojem mnenju – dovolj preprost, da ga
šesto- ali sedmošolec brez težav razume.
Številni primeri, tudi primeri organizmov,
so iz domačega okolja; če pa je bilo treba za
ilustracijo izbrati organizem, ki v Sloveniji
ne živi, je bil izbran učencem poznan pri-
mer. Še nekaj – ko je govora o organizmih,
avtorji dosledno uporabljajo prvo osebo
množine.
Zanimivosti so pogosto razširitev ali poglobitev obravnavane snovi ali dodatna osvetlitev obravnavanega koncepta z drugimi
primeri. Pod naslovoma Naredi sam in Naredimo skupaj so navodila za poskuse, opazovanja ali raziskave na osnovi virov, ki jih
učenci izvedejo pri pouku pod vodstvom
učitelja ali samostojno. Čeprav so poskusi in opazovanja običajno zelo preprosti,
vključujejo ponekod že osnove znanstvene
metode dela, saj učenec predvidi izid poskusa ali razloži dobljene rezultate.
Čeprav se zdi kot nekakšen dodatek, je
posebej treba opozoriti na pomen enote
Naučili smo se. Gre za temeljna spoznanja
oziroma temeljne koncepte, ki jih poglavje
prinaša in ki naj bi jih ob zaključku osnovne šole poznal in razumel vsak učenec. Zato
naj bi učitelj prav na njih zasnoval in razvil
svoje učne ure.
Učbenika sta bogato slikovno opremljena,
številnim fotografijam so dodane tudi ja-
sne risbe. Slikovno gradivo je pretehtano
izbrano, nazorno in v pretežni meri tudi
kvalitetno. Žal so nekatere slike predvsem
v učbeniku za 6. razred ponekod premajhne, zaradi česar so pomembne podrobnosti
slabo vidne. Slike organizmov pod mikroskopom so opremljene z merilom, kar je v
učbenikih prepogosto izpuščeno.
Učbenika sta med seboj povezana: kar nekaj konceptov, ki jih uvaja učbenik za šestošolce, je v naslednjem učbeniku poglobljenih.
Učbenika sta bila najprej objavljena na svetovnem spletu, kjer sta še vedno brezplačno dostopna, pa tudi cena natisnjenih ni
visoka (8 oz. 10 €). To je možno tudi zato,
ker so avtorji učbenika pripravili brezplačno, kar je verjetno prvi tak primer pri nas.
Slovenska šola je tako dobila strokovno korektna, metodično in didaktično domišljena učbenika, namenjena tako manj kot bolj
zahtevnim učencem, pa tudi bolj ali manj
ambicioznim učiteljem, ki ju ni treba nujno
prenašati med šolo in domom.
Tinka Bačič
Barbara Vilhar
Mojca Vilfan
Simona Strgulc Krajšek
Cene Fišer
Danilo Bevk
Rok Tkavc
SPOZNAVAMO NARAVO 6
SPOZNAVAMO NARAVO 7
Tinka Bačič
Mojca Vilfan
Simona Strgulc Krajšek
Jasna Dolenc Koce
Vane Krajšek
SPOZNAVAMO NARAVO 7
Učbenik za naravoslovje v 6. razredu osnovne šole
Učbenik za naravoslovje v 7. razredu osnovne šole
10,00 €
SPOZNAVAMO NARAVO 6
www.narava.si
ISBN 978-961-6893-42-8
9 789616 893428
25
Čebele Slovenije
Čtivo predstavlja: Slavko Polak
Konec leta 2014 nas je presenetila nova knjiga z naslovom Čebele Slovenije
izpod peresa našega znanega entomologa dr. Andreja Gogale. Knjiga ne
govori o udomačeni medonosni čebeli
in čebelarstvu, knjig s to tematiko imamo v Sloveniji obilo, pač pa obravnava
prostoživeče vrste divjih čebel (Apoidea) iz redu kožekrilcev (Hymenoptera). V Sloveniji je takih kar 563 vrst,
kar je dovolj, da entomolog sistematik
posveti raziskovanju te skupine celo
znanstveno kariero. Avtor Andrej Gogala poleg tega podrobno obvlada tudi
veliko skupino stenic (Heteroptera).
Knjigo je moč kupiti za 18 evrov.
Čebele Slovenije v obsegu 179 strani je v
nakladi 700 izvodov izdal Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU pri Založbi
ZRC SAZU. Knjiga je žepnega formata, v
njej pa avtor divje čebele predstavi celovito po zaključenih poglavjih. Uvodoma
obravnava taksonomijo in sistematiko
čebel, ki sta vse prej kot enostavni in
dokončni. Biologiji čebel je posvečen dobršen del knjige. Avtor podrobno in na
slikovit način predstavi zbiranje in prenašanje hrane pri čebelah, izbirčne čebele,
gnezdenje, kukavičje čebele ter vedenjske
zanimivosti samcev pri iskanju družic.
Sledi poglavje o raznovrstnosti divjih čebel, v katerem izvemo, da danes poznamo
približno 20.000 vrst čebel, kar pomeni,
da so med najbolj raznovrstnimi kožekril-
26
ci. Raznovrstnost čebel je v Evropi še posebej visoka v Sredozemlju in hitro pada
proti severu Evrope. Avtor v knjigi zapiše,
da je že zaradi tega pričakovati odkritja
novih, v slovenski favni še ne zabeleženih
vrst, prav v Slovenskem primorju in na
Krasu, ki je avtorju še posebej pri srcu. V
tem duhu v poglavju Kraški rob premore
tudi endemično vrsto čebele avtor opisuje zagonetno odkrivanje endemične istrske žagorožke (Melitta tomentosa), ki se
hrani izključno na cvetovih piramidaste
zvončice (Campanula pyramidalis). Kdor
se ukvarja s čebelami, mora torej dobro
poznati tudi rastlinski svet. V knjigi sledijo še poglavja Družbeno življenje vitkih
čebel, Poti in stranpoti evolucije ter Razvoj družbenosti pri žuželkah.
V drugem delu knjige avtor predstavi
družine in vse rodove divjih čebel, ki jih
srečamo v Sloveniji, podatke pa bogato
podkrepi z izvrstnimi avtorskimi fotografijami. Pri posameznih rodovih so izpostavljene morfološke in vedenjske posebnosti rodov in število vrst, ki so do sedaj
znane v slovenski favni. Pri tem avtor ne
navaja le splošnih dejstev, dostopnih iz literature, ki jih sicer vestno citira in podaja bibliografske vire, pač pa večino posebnosti opisuje in potrjuje s svojimi lastnimi
dolgoletnimi in marljivimi opazovanji.
Knjigi Čebele Slovenije daje poseben pečat
prav avtorjeva literarna posebnost, saj
zna v sebi lastnem jeziku preprosto opi-
sati zapletene vedenjske vzorce. O gnezdenju grintovčank (Halictus scabiosae)
takole zapiše: »Položaj se je v začetku maja močno spremenil. V vsakem gnezdu je
ena od čebel prevzela vodilno in s tem tudi
stražarsko vlogo. Opazoval sem čebelo, ki
je s pelodom priletela do gnezda, vendar je
stražarka ni pustila vanj. Od časa do časa
je poskušala znova, a stražarka je bila nepopustljiva. Veliko čebel je letalo po gnezdišču in iskalo gnezda. Očitno so jih matice
izgnale iz njihovih gnezd in so morale najti
drugega. Verjetno si je izgnanka skušala s
pelodom pridobiti naklonjenost stražarke.« Tako naprej opisuje dogajanje vse do
razpleta.
Razen pri monotipskih rodovih vrst divjih čebel z uporabo knjige Čebele Slovenije
ne bomo mogli določiti. Preveč jih je in
razlike med vrstami so pogosto prav malenkostne. Določevanje vrst divjih čebel
zahteva celega človeka. Naj za zaključek
povzamem kar samega avtorja: »Divje čebele so postale zelo zanimiva skupina zaradi svojega pomena pri opraševanju rastlin,
ki je tudi gospodarsko pomembno. Toda
vsi, ki se skušajo ukvarjati z njimi, močno
pogrešajo novejšo določevalno literaturo.
Za srednjo Evropo je najnovejši določevalni ključ za vse rodove ­Schmiedeknechtov iz
leta 1930. V njem seveda manjkajo mnoge
pozneje opisane vrste in večina sredozemskih. Za celotno Evropo je objavil ključe za
določanje Frise (1894–1901), vendar ni
uspel obdelati vseh rodov. Novejši ključi
obravnavajo posamezne rodove ali skupine ali pa so zemljepisno omejeni na posamezne države. Kdor želi določati vrste
divjih čebel, mora zato zbrati obsežno literaturo.«
Določevalni ključ:
ZELENKOVKE (PYROLACEAE)
Besedilo: Špela Novak
Ilustracije: Petra Muhič
Zelenkovke uspevajo na zakisanih tleh,
predvsem v iglastih gozdovih. Zaradi
tipa rastišč pri nas niso zelo pogoste.
Njihovi cvetovi so precej neopazni, rastline pa majhne, zato jih večina ljudi
sploh ne opazi. O njih še ni bilo veliko
napisanega, zato poglejmo, kaj sploh
so.
Po Mali flori Slovenije so zelenkovke svoja
družina, ločena od samovratčevk (Monotropaceae) in vresovk (Ericaceae); tako
jih obravnavamo tudi v nadaljevanju. Novejše filogenetske raziskave so potrdile
predvidevanja, da so vrste iz te družine
zelo sorodne samovratcem (Monotropa
spp.). Danes jih tako uvrščamo v družino
vresovk (Ericaceae) in skupaj s samovratci v poddružino samovratčevk (Monotropoideae). Medtem ko so samovratci brez
klorofila, imajo zelenkovke vedno zelene
liste in belkaste (do rožnate ali zelene)
venčne liste. Za obe skupini je značilna
mikoriza z glivami. Gliva obda koreninice
rastline s plaščem iz hif in jo oskrbuje z
vodo ter mineralnimi snovmi, od rastline
pa dobi ogljikove hidrate. Mikoriza je zelo pomembna tudi za kaljenje semen, saj
so le-ta mikroskopsko majhna (manjša so
samo semena kukavičevk). Brez glivnega
partnerja, ki v začetnih fazah razvoja seme oskrbuje s hranili, to ne bi vzkalilo.
Latinsko ime zelenkovk (Pyrolaceae) se
nanaša na podobnost listov nekaterih
vrst (npr. hruškolistke) z listi hruške (latinsko Pyrus). Pri nas rastoče zelenkovke
imajo liste po navadi v rozeti ali v navideznih vretencih v spodnjem delu stebla, le
posamezni listi ali luskolisti so nameščeni
na steblu. Cvetovi so petštevni, prašnikov
je 10, vrat pestiča je eden in pri nekaterih vrstah ukrivljen. Prašnice se odpirajo
s porami. Pelodna zrna (cvetni prah) so
pri nekaterih rodovih združena v tetrade (po 4 skupaj). Ko se cvetovi odprejo,
se prašnice upognejo navzdol in žuželke,
ki priletijo na rastlino, s krili pretresejo
prašnice, pelod pa skozi pore pade na žuželko. Ko obiščejo naslednjo rastlino, se
podrgnejo ob brazdo in tako prenesejo
cvetni prah. Plod zelenkovk je glavica, ki
se odpre z loputami, semena v njej so številna in zelo majhna.
Listi enostranske hruškolistke (Orthylia secunda) so podobni listom hruške (Pyrus), po čemer naj
bi rod zelenk dobil latinsko ime – vrsta se je sprva imenovala Pyrola secunda, kasneje pa so jo uvrstili v samostojen rod. (foto: Špela Novak)
Prašnice zelenkovk se odpirajo s porami, ki so dobro vidne pri srednji zelenki (Pyrola media) (na
sliki). Pri rodu zelenk (Pyrola spp.) so pelodna zrna združena v tetrade. (foto: Hermann Schachner,
Wikimedia Commons).
Zelenkovke so razširjene na severni
polobli, naseljujejo predvsem hladne in
zmerne severne predele, nekaj vrst sega
tudi na jug do Mehike in zahodne Indije.
V družino spadajo vrste, ki so jih v preteklosti obravnavali kot 2 rodova: zelenčki
(Chimaphila sp.) in zelenke (Pyrola spp.).
Zadnji rod so razdelili na tri rodove: samostojna rodova sta postali hruškolistka
(Orthilia sp.) in enocvetka (Moneses sp.).
Kobulasti zelenček (Chimaphila umbellata)
je pritličen grmiček z usnjatimi listi, ki
so zgoraj temnejši kot spodaj, listni rob
27
je nazobčan. Cvetovi so beli do rožnati
in kimasti. Rodovno ime zelenčka izhaja iz njegovih zimzelenih listov (grško
chima »zima«, philos »ljubiti«), vrstno pa
se nanaša na navidezno kobulasto obliko
socvetja (umbell »kobul«). Rod zelenčkov
obsega 5 vrst; med njimi samo prej omenjena vrsta uspeva v Evropi. Pri nas kobulasti zelenček uspeva v severovzhodnem
delu države: predvsem v subpanonskem
fitogeografskem območju, na Pohorju
in vzhodnem delu Savinjskih Alp. Redka
so njegova nahajališča v predalpskem
­fitogeografskem območju. Opazimo ga
lahko v gozdovih rdečega bora, pa tudi v
jelovih ali bukovih gozdovih. Številna nahajališča kobulastega zelenčka v zadnjem
času niso bila potrjena. Nekateri predvidevajo, da je vrsta ponekod izginila zaradi antropogenih vplivov (gradnja počitniških hiš, cest, steljarjenje, vpliv cinkarne).
Kot ranljiva vrsta je zelenček sicer uvrščen na naš Rdeči seznam, a treba bi bilo
varovati tudi njegov življenjski prostor.
Že slovensko ime enostranske hruškolistke (Orthylia secunda) pove, da so listi te
vrste podobni listom hruške. Grozdasto
socvetje je obrnjeno na eno stran, cvetovi
so zelenkastobeli. Rod je monotipičen (v
rodu je samo ta vrsta). Vrsta uspeva v zakisanih gozdovih po celi Sloveniji, redkeje
DOLOČEVALNI KLJUČ:
jo najdemo v osrednjem delu države, na
obali in v Prekmurju.
Navadno enocvetko (Moneses uniflora)
krasi en pladnjasto razprostrt kimast bel
cvet. Razmnožuje se tudi vegetativno s
koreninskimi poganjki. Rastlina uspeva
predvsem v višjih legah: v montanskih
in subalpinskih iglastih gozdovih. Tako
je pri nas najbolj pogosta v alpskem fitogeografskem območju, na Snežniku in v
Trnovskem gozdu. Povezujejo jo z gorskimi in barjanskimi gozdovi, zato jo v tujini imenujejo tudi wood nymph (angleško
»gozdna nimfa«) ali Moosauge (nemško
»mahooka«). Je izrazito senčna rastlina, ki pogosto raste v družbi z mahom
Hylocomium splendens.
Pri nas uspevajo štiri vrste iz rodu zelenk
(Pyrola spp.). Med njimi je najbolj pogosta
okroglolistna zelenka (P. rotundifolia), ki
jo najlažje opazimo med ruševjem pa tudi v iglastih, predvsem borovih, gozdovih.
Na zakisanih tleh v gozdovih, na gozdnih
robovih in pašnikih uspeva drobnocvetna
zelenka (P. minor). Srednja zelenka (P.
media) ima med zelenkami pri nas najmanj znanih nahajališč. Popisali so jo v Trnovskem gozdu, v okolici Divače, na Boču,
v Bohinju, na Koroškem, v okolici Polhograjske Grmade, v okolici Tržiča (Dobrča)
Zelenkastovenčna zelenka (Pyrola clorantha) v
Iškem vintgarju. (foto: Špela Novak)
in na Košuti, verjetno pa se skriva še kje.
Zelenkastovenčna zelenka (P. clorantha)
ima največ znanih nahajališč v alpskem fitogeografskem območju Slovenije, manjše
število njenih rastišč pa je v predalpskem,
preddinarskem in subpanonskem fitogeografskem območju. Ta vrsta je ena od značilnic smrekovih in borovih gozdov.
1
1
Socvetje kobulasto (a). Listi sedeči ali (nerazločno) kratko pecljati ........... kobulasti zelenček (Chimaphila umbellata)
Socvetje grozdasto (b) ali cvetovi posamični (c). Listi razločno pecljati. .................................................................................2
2
2
Socvetje grozdasto. Venec zvonast ali cevast, v premeru po navadi ožji od 1 cm (b). Plodna glavica kimasta. ............... 3
Cvetovi posamični. Venec pladnjast (venčni listi razprostrti), v premeru meri 1,5–2 cm (c). Plodna glavica pokončna.
................................................................................................................................................. n
avadna enocvetka (Moneses uniflora)
28
a
b
c
3
3
Listi priostreni, jajčasti (podobni listom hruške). Socvetje enostransko – vsi cvetovi usmerjeni na eno stran. ..........
..................................................................................................................................... enostranska hruškolistka (Orthilia secunda)
Listi topi, okrogli, a dolgopecljati. Socvetje vsestransko – cvetovi razprostrti v vse smeri. ............................................... 4
4
4
Vrat pestiča krajši od venca, dolg 1–2 mm in proti brazdi ni razširjen. Čašni listi trikotni, tako dolgi kot široki.
.................................................................................................................................................. drobnocvetna zelenka (Pyrola minor)
Vrat pestiča daljši od venca, dolg 4–10 mm in proti brazdi razširjen. Čašni listi suličasti ali jajčasti, po navadi daljši
kot širši. ..................................................................................................................................................................................................... 5
5
5
Vrat pestiča raven. Prašnice razporejene okrog vratu pestiča (d). Pecelj pritličnih listov po navadi krajši od listne
ploskve. ............................................................................................................................................. srednja zelenka (Pyrola media)
Vrat pestiča ukrivljen. Prašnice združene na eni strani vratu pestiča (e). Pecelj pritličnih listov daljši od listne
ploskve. ...................................................................................................................................................................................................... 6
d
6
6
e
Venec zelenkastobel. Čašni listi jajčasti, dolgi 1,5–2 mm, prilegli ob venec. ............................................................................
.................................................................................................................................... z elenkastovenčna zelenka (Pyrola clorantha)
Venec bel ali rdečkast. Čašni listi suličasti, dolgi 3,5–4,5 mm, štrleči, odmaknjeni od venca. .............................................
........................................................................................................................................ o
kroglolistna zelenka (Pyrola rotundifolia)
29
slovensko ime
kobulasti zelenček
navadna enocvetka
enostranska hruškolistka
strokovno ime
Chimaphila umbellata
Moneses uniflora
Orthilia secunda
(foto: Vid Leban)
(foto: Tanja Menegalija)
(foto: Špela Novak)
junij–avgust
maj–julij
junij–avgust
fotografija
čas cvetenja
višina rastline
razširjenost
v Sloveniji
7–20 cm
5–10 cm
7–25 cm
svetli, suhi zakisani borovi, bukovi
in jelovi gozdovi
senčni, vlažni, iglasti in zakisani
bukovi gozdovi
svetli zakisani gozdovi
(zemljevidi: Center
za kartografijo
favne in flore)
habitat
Razlike med vrstami zelenk (Pyrola sp.)
barva venca
vrat
prašnice
čašni listi
listi
30
zelenkastovenčna z.
(P. clorantha)
okroglolistna z.
(P. rotundifolia)
srednja z.
(P. media)
drobnocvetna z.
(P. minor)
zelenkastobel
ukrivljen
bel ali belordečkast
ukrivljen
bel ali belordečkast
bel ali belordečkast
daljši od venca, dolg
4–10 mm, proti brazdi
razširjen
daljši od venca, dolg
4–10 mm, proti brazdi
razširjen
daljši od venca, dolg
4–10 mm, proti brazdi
razširjen
krajši od venca, dolg
1–2 mm, proti brazdi
ni razširjen
združene na eni strani
vratu pestiča
združene na eni strani
vratu pestiča
pecelj pritličnih listov
daljši od listne ploskve
pecelj pritličnih listov
daljši od listne ploskve
jajčasti, dolgi 1,5–2
mm, prilegli ob venec
suličasti, dolgi
3,5–4,5 mm, štrleči,
odmaknjeni od venca
raven
razporejene okrog
vratu pestiča
suličasti, nekoliko
daljši kot širši, štrleči,
odmaknjeni od venca
pecelj pritličnih listov
ponavadi krajši od
listne ploskve
raven
razporejene okrog
vratu pestiča
trikotni, tako dolgi kot
široki, prilegli ob venec
pecelj pritličnih listov
daljši od listne ploskve
slovensko ime
zelenkastovenčna
zelenka
okroglolistna
zelenka
srednja
zelenka
drobnocvetna
zelenka
strokovno ime
Pyrola clorantha
Pyrola rotundifolia
Pyrola media
Pyrola minor
fotografija
(foto: Hermann Schachner)
(foto: Špela Novak)
(foto: Alenka Mihorič)
(foto: Špela Novak)
čas cvetenja
višina rastline
razširjenost
v Sloveniji
maj–julij
junij–avgust
junij–julij
junij–julij
svetli, suhi zakisani,
predvsem iglasti gozdovi
ruševje, senčni, vlažni
iglasti in zakisani listnati
gozdovi
senčni zakisani,
predvsem iglasti gozdovi
zakisani gozdovi, redkeje
zakisani pašniki
10–25 cm
15–35 cm
15–30 cm
7–20 cm
(zemljevidi:
Center za
kartografijo
favne in flore)
habitat
ALI STE GA VIDELI? SPOROČITE NAM!
Iskanje rdečega apolona (Parnassius apollo) je zaradi njegovega
strmega in nedostopnega življenjskega prostora velikokrat zelo
težavno. Zato prosimo vse ljubitelje in obiskovalce gora, da nas
obvestite o svojih srečanjih z njim.
Fotografijo ali zgolj najdbo rdečega apolona nam skupaj s
podatki o lokaciji in datumom opažanja posredujte na info.
metulji@gmail.com.
Iskreno upamo, da bomo s skupnimi močmi pridobili čim boljšo
podobo o današnji razširjenosti rdečega apolona pri nas in tako
omogočili, da ga bodo lahko občudovali tudi naši otroci!
Besedilo in foto: Barbara Zakšek
31
Kaj nam jé komarje?
Besedilo: Saša Rajkov in Damjan Vinko
Foto: Saša Rajkov
Ličinke komarjev žive v vodi, njihovo število pa je med drugim
odvisno od prisotnosti njihovih plenilcev. Mednje spadajo tudi kačji pastirji.
Kačji pastirji (Odonata) večino svojega življenja preživijo pod
vodo kot ličinke. Na videz povsem drugačne od odraslih osebkov, imajo ličinke edinstveno »orožje« za lov svojega plena –
lovilno krinko, prikrito zloženo pod glavo in oprsjem.
Raziskovalce, ki proučujejo kačje pastirje, imenujemo odonatologi.
Odrasli
enjs k
i
čj
ih p as t
Ličinke
Ličinke živijo v vodi od nekaj
mesecev pa tudi do nekaj let.
V tem času rastejo in se večkrat
levijo. Oblikovane imajo tudi že
zasnove kril. Poleg komarjev se na
njihovem jedilniku znajdejo še drugi vodni nevretenčarji, majhne ribe in paglavci.
Med preobrazbo ličinke zapustijo svoje vodno okolje.
Po končani metamorfozi za njimi, večinoma na obrežnem
rastlinju, ostanejo le votli levi.
32
JajČECa
Po parjenju samice odložijo
jajčeca, ki jih je lahko tudi
več tisoč. Odlagajo jih prosto na vodno površino, na
ali v plavajoče in obrežno
rastlinje, v odmrli material
ali v mulj, nekatere celo v
lubje dreves. Samčeva vloga pri tem je različna. Eni
se samice »držijo«, dokler ta
ne zaključi z odlaganjem jajc;
drugi jo varujejo s preleti in
odganjajo druge samce; spet
tretjih pa samičino početje ne
zanima več – svoje delo so opravili. Jajčeca se razvijajo od nekaj dni
do nekaj tednov.
kr o g ka
v
e
j
r
lj
v
i
i
Ž
Po preobrazbi, ko njihova krila
otrdijo, postanejo kačji pastirji v svetu
žuželk pravi vladarji neba. Za razliko od večine
drugih žuželk lahko premikajo vsako krilo posebej.
Zaradi tega lahko lebdijo v zraku in celo letijo vzvratno.
Tudi parijo se velikokrat kar med letom. Odrasli osebki živijo le po
nekaj tednov. Hranijo se predvsem z letečimi žuželkami – s komarji,
muhami, metulji in tudi drugimi kačjimi pastirji. Ocenjujejo, da
odrasel kačji pastir dnevno poje
30–100 komarjev.
Flora smučišča Vitranc
Besedilo: Tanja Menegalija in Špela Novak
Javni zavod Triglavski narodni park
je po naročilu Alpskega smučarskega
kluba Kranjska Gora v letih 2013 in
2014 opravil raziskovalno nalogo z naslovom Vpliv soljenja smučišča Vitranc
na okolje. Cilja raziskave sta bila ovrednotenje vpliva soljenja na okolje in
priprava priporočil.
Raziskava je vključevala spremljanje stanja vegetacije ter merjenje kemijskih
parametrov tal in vode. Z raziskavo smo
pričeli maja 2013, ko smo določili vzorčne točke za popis flore, odvzem vzorcev
tal in vode. V juliju 2013 smo opravili prvi popis flore. Vzorce vode in prsti smo
odvzeli septembra 2013. Podatki prvega
vzorčenja tal in vode v letu so služili kot
referenčne vrednosti, saj smo predpostavili, da se je sol, ki je bila uporabljena za
pripravo tekmovalne proge v marcu 2013,
že sprala. Naslednja merjenja smo opravili v maju 2014, torej po zaključku smučarske sezone oziroma po stalitvi snega.
Poleti 2014 smo opravili še en popis flore.
Smučarska proga Podkoren na smučišču
Vitranc je ena težjih tekmovalnih prog,
na katerih potekajo tekmovanja v okviru
Mednarodne smučarske zveze. Start veleslaloma je na nadmorski višini 1.278 m,
najboljši tekmovalci pa se v minuti in 12
sekundah spustijo kar 440 metrov nižje
(cilj je na nadmorski višini 836 m). Največji naklon proge (v zgornjem delu) je
59 %, povprečni naklon pa 38,6 %. Zaradi
varnosti in enakih pogojev za vse tekmovalce morajo biti smučarske proge dobro
utrjene. Za utrjevanje snega se uporabljajo teptalni stroji, vbrizgavanje vode v snežno podlago in posipavanje z natrijevem
kloridom (NaCl). Slednji deluje na principu zniževanja temperature. Pri raztapljanju, ki je endotermni proces, se energija
porablja, kar vodi do zmrzovanja okolice.
Tekme za svetovni pokal Vitranc se na današnjem poligonu odvijajo od leta 1983.
Količina porabljene soli je odvisna od
temperaturnih razmer v času tekem. Od
leta 1999 do 2014 se je smučišče posipalo s soljo 8-krat, količine pa se gibljejo od
1.500 do 2.500 kg letno.
Rezultati dvoletne raziskave so pokazali,
da tla na območju smučišča niso zasoljena. V spomladanskem obdobju smo sicer
izmerili povečane vrednosti Na+, vendar
ne tako velike, da bi negativno vplivale
na rast in razvoj rastlin. Pri analizi Na+ in
Letalski posnetek smučišča (DOF 2011) z označenimi mesti odvzema tal (P) in vode (V).
Cl- v vodi smo prav tako ugotovili povečane vrednosti v spomladanskem obdobju,
vendar se ioni zaradi velikih količin dežja in posledično zaradi večjega vodnega
pretoka hitro razredčijo in ne vplivajo na
vodno življenje.
V nadaljevanju prispevka se osredotočamo na floro smučišča, ki je zaradi lege in
kamninske podlage in tudi rabe smučišča
izredno zanimiva.
Smučišče Vitranc leži zahodno od Kranjske Gore, na južnih osojnih pobočjih v
Podkorenu. Severno pobočje Vitranca sestavljajo zgornjekarbonske plasti. Osnovni členi teh plasti so skrilavec, glinovec,
Izvir na smučišču. (foto: Špela Novak)
meljevec, peščenjak in kremenov konglomerat, ki so slabo prepustni za vodo.
Kjer se mešajo z brečo in apnencem, voda
33
Kanal za odvodnjavanje. (foto: Tanja Menegalija)
pride na dan in se razliva po manj prepustnih plasteh ter ustvarja zamočvirjenost.
Umetno narejeni kanali na smučišču so
speljani v hudourniške grabne ob robu
smučišča. Voda ob suši ponikne, še preden jih doseže, ob obilnem deževju pa
se vode stekajo v Savo Dolinko. Kot talni
tip se pojavljajo rendzine in mestoma rjave rendzine. V zgornjem najbolj strmem
delu se v poletnih mesecih pase drobnica.
V spodnjem delu je vegetacija prepuščena
naravnemu razvoju. Smučišče se enkrat letno pokosi, običajno v začetku septembra.
Na robu smučišča uspevajo posamezne
smreke (Picea abies) in beli javorji (Acer
pseudoplatanus), ki pa zaradi košnje dosežejo nizke višine. Med njimi raste tudi
gozdna preslica (Equisetum sylvaticum).
Od drevesnih vrst na smučišču najdemo
še sivo jelšo (Alnus incana). Manjšo površino na spodnjem delu smučišča porašča
orlova praprot (Pteridium aquilinum), ki
nakazuje, da so tla v tem delu zakisana.
Jesenska košnja na smučišču. (foto: Tanja Menegalija)
Kako se spreminja vegetacija, če se
vzpnemo po smučišču navzgor? Na travnatem pobočju se vegetacija nižinskih
mezotrofnih travnikov meša z vegetacijo mokrotnih travnikov z modro stožko
(Molinia coerulea). V cilju lahko opazimo velika rdeča socvetja zdravilne strašnice (Sanguisorba officinalis). Le korak
stran je travnik moder zaradi številnih
gadovcev (Echium vulgare). Malo višje
najdemo barvite travnike z brstično lilijo (Lilium bulbiferum subsp. bulbiferum),
brkatim klinčkom (Dianthus barbatus),
kozjo brado (Tragopogon pratensis), njivskim (Knautia arvensis) in ogrskim grabljiščem (K. drymea), fritschevim glavin-
cem (Centaurea scabiosa subsp. fritschii),
primožkom (Buphtalmum salicifolium),
gorsko (Trifolium montanum), črno (T.
pratense) in srednjo deteljo (T. medium),
dvoletnim dimkom (Crepis biennis) in
navadnim kukovičnikom (Gymnadenia
conopsea). Med barvitim cvetjem se
skrivajo tudi trave: navadni pasji rep
(Cynosurus cristatus), puhasta ovsika
(Helictotrichon pubescens), navadna migalica (Briza media), navadna smiljica
(Koeleria pyramidata), pokončni stoklasec (Bromopsis erecta) in druge. Višje na
smučišču na vlažnih tleh uspeva travniška
izjevka (Succisa pratensis), pogosta je severna lakota (Galium boreale), z velikimi
Širokolistni munec (Eriophorum latifolium) v zgornjem delu (desno) in brstična lilija (Lilium bulbiferum) v spodnjem delu smučišča. (foto: Špela Novak)
Tako mokrotni travniki z modro stožko kot nizka barja in izviri s trdo vodo so zavarovani po Direktivi o habitatnih tipih. V času
naše raziskave smo na območju smučišča popisali 8 rastlinskih vrst, ki so zavarovane po Uredbi o zavarovanih prosto živečih
rastlinskih vrstah Slovenije: fuchsova prstasta kukavica (Dactylorhiza maculata subsp. fuchsii), navadna močvirnica (Epipactis
palustris), navadni kukovičnik (Gymnadenia conopsea), sibirska perunika (Iris sibirica subsp. sibirica), brstična lilija (Lilium
bulbiferum), jajčastolistni muhovnik (Listera ovata), alpska in navadna mastnica (Pinguicula alpina, P. vulgaris); ter 12 rastlinskih vrst, ki so uvrščene na Rdeči seznam kot ranljive (Carex davalliana, C. hostiana, C. riparia, C. vesicaria, Dactylorhiza maculata
subsp. fuchsii, Eleocharis quinqueflora, Eriophorum latifolium, Epipactis palustris, Gymnadenia conopsea, Iris sibirica ssp. sibirica,
Primula farinosa, Triglochin palustre).
34
Ob kanalih z vodo uspevata tudi gozdni
sitec (Scirpus sylvatica) in brestovolistni
oslad (Filipendula ulmaria). Zahodno
od proge FIS je naklon manjši in tam raste kar nekaj primerkov navadnega trsta (Phragmites australis), med katerim
uspevajo širokolistni munec (Eriophorum
latifolium), fuchsova prstasta kukavica
(Dactylorhiza maculata subsp. fuchsii) in
nekatere travniške rastline.
Navadni trst (Phragmites australis) pod sedežnico. (foto: Špela Novak)
cvetovi pa nas preseneti sibirska perunika (Iris sibirica subsp. sibirica).
Da smo v predgorju Julijskih Alp, nam nakazujejo vrste, ki uspevajo na (sub)alpinskih travnikih: scheuchzerjeva zvončica
(Campanula scheuchzeri), glavičasti repuš
(Phyteuma orbiculare), živorodna dresen
(Polygonum viviparum), ledeniški škrobotec (Rhinanthus glacialis) in pogačica
(Trollius europaeus).
Še višje na povirnih mestih najdemo vrste, ki so značilne za bazična nizka barja
in izvire s trdo vodo. Poleg malocvetne
site (Eleocharis quinqueflora) lahko opazimo tudi vrsto iz skupine močvirske site
(E. palustris s. lat.). Močvirska samoperka (Parnassia palustris) in navadna žiljka
(Tofieldia calyculata) ne uspevata samo
v višjih legah, pač pa sta pogosti tudi na
vlažnih rastiščih. Tako je tudi z alpsko
mastnico (Pinguicula alpina), a poleg te,
ki ima cvetove bele barve, najdemo ob iz-
virih tudi vijoličastocvetno navadno mastnico (P. vulgaris). V njeni družbi raste
moknati jeglič (Primula farinosa), opazimo pa lahko tudi pomladanski jeglič (P.
veris). Omeniti moramo močvirsko trirogljo (Triglochin palustre), enokaličnico iz
družine trirogljevk, ki jo zaradi majhnosti
in zelenih cvetov težko opazimo. Za nizka
barja sta značilna tudi širokolistni munec (Eriophorum latifolium) in navadna
močvirnica (Epipactis palustris). Opazimo lahko veliko vrst šašev: srhki (Carex
davalliana), hostov (C. hostiana), rumeni
(C. flava), črni (C. nigra) in proseni šaš
(C. panicea) najdemo na predelih, kjer
voda počasi mezi iz tal, dlakavi (Carex
hirta), mehurjasti (C. vesicaria), obrežni
(C. riparia) in latasti šaš (C. paniculata)
pa rastejo ob stoječi, nekoliko globlji vodi. Na travnatih pobočjih uspeva rjastorjavi šaš (C. ferruginea), opazimo lahko
še bledi (C. pallescens), pomladanski (C.
caryophyllea) in sinjezeleni šaš (C. flacca).
Razlog za zanimive združbe rastlin na Vitrancu je verjetno v kamninski podlagi, ki
vodo prepušča samo na nekaterih delih,
zato so tla namočena in omogočajo rast
močvirnih rastlin. Zaradi velikega naklona na smučišču ne morejo pasti krav, verjetno je hitrejše odtakanje vode in s tem
tudi soli, predvsem v spomladanskem
času, ko pade veliko dežja. Zagotovo k razvoju številnih vrst pripomore tudi pozna
enkratna košnja.
Vsekakor je smučišče z botaničnega vidika zelo zanimivo, zato je pri organizaciji smučarskih tekmovanj in pri pripravi
proge potrebna izredna previdnost, da ne
bi prišlo do uničenja rastišča zavarovanih
vrst. Kot kaže naša raziskava, soljenje v
dosedanjih okvirih ne vpliva na floro. Velik vpliv bi lahko povzročilo npr. utrjevanje proge z različnimi kemikalijami, ki so
bogate z dušikovimi spojinami. Pri vnosu
dušika v tla bi se lahko vegetacija na pobočju popolnoma spremenila. Organizatorjem tekem na Vitrancu smo zato podali
tudi priporočila za ohranjanje stanja, redno opravljanje meritev fizikalnih in kemijskih dejavnikov v tleh in vodi ter spremljanje stanja vegetacije in ­habitatnih
tipov v daljšem časovnem obdobju.
Malocvetna sita (Eleocharis quinqeflora).
Navadna mastnica (Pinguicula vulgaris).
Močvirska triroglja (Triglochin palustre).
(foto: Špela Novak)
(foto: Špela Novak)
(foto: Špela Novak)
35
Deteljin modrin – prezrt biser
savskih prodov
Besedilo: Primož Glogovčan
se bodo odvijale tudi na terenu. NadaljuProjekt Deteljin modrin – prezrt bimodrin na savskih
ser savskih prodov se odvija tudi Deteljin
v
prodihjemo s transektnim monitoringom dnevnih metuljev in s prostovoljnimi delovniletu 2015. Gre že za tretje leto izvajaSavske prode je s svojimi naplavninami oblikovala reka
akcijami
odstranjevanja
zlate rozge.
nja aktivnosti Društva za proučevaSava. Na mi
prodiščih
najdemo obrečno
slabo razvite
prsti z drevesnim in grmovnim rastjem ter travniki. Na
tem območju
je našlo
domvkarzačetku
70 vrst dnevnih
Prva
je svoj
bila
junija, naslednja bo
nje in ohranjanje metuljev Slovenije
metuljev. Med njimi je tudi ogrožen deteljin modrin
(Polyommatus
thersites), ki za svoj razvoj potrebuje hrajeseni.
(DPOMS), s katerimi obveščamo prebinilno rastlino turško deteljo. Le ta uspeva tudi na suhih
negnojenih travnikih savskih prodov.
valce Ljubljane o pomenu ohranjanja
Člani Društva za proučevanje in ohranjanje metuljev
Travniki s turško deteljo na tem območju hitro izginSlovenije (DPOMS)Spreaktivno sodelujemo pri ohranvas,kmetijska
da serabanam
suhih travišč s turško deteljo na prodijajo, saj seVabimo
nekdaj tradicionalna
bodisi pridružite!
janju travnikov na savskih prodih. Predvsem preko
opušča in se travnate površine zaraščajo z drevesi in grdelovnih
akcij kot
tudisplez ozaveščanjem širše javnosti in
mljajte
potek
aktivnosti
in
novice
na
ščih reke Save od Tacna do Jarš.
movjem, ali pa postaja preveč intenzivna, kar pomeni,
prebivalcev tega dela Ljubljane.
da se travnate površine prepogosto kosijo, gnojijo ali
tni
strani
projekta:
https://sites.google.
preoravajo v njive. S tem se ne krči le življenjski prostor deteljinega modrina, temveč tudi drugih ogroženih
VEČ INFORMACIJ
vrst metuljev
in organizmov nasploh. Grožnjo predcom/site/deteljinmodrin.
Na naslove kmetij, ki upravljajo s travniki
http://sites.google.com/site/deteljinmodrin
stavljajo tudi divja odlagališča smeti in v zadnjem dehttp://www.metulji.biologija.org
na tem območju, smo poslali zgibanko setletju
s zmeraj bolj pogosto razraščanje invazivnih
tujerodnih rastlin, ki lahko popolnoma spremenijo poinfo.metulji@gmail.com
dobo travnikov. Na ta način se izgublja tudi njihova
Projekt
Deteljin
modrin
–
prezrt
biser
predlaganimi načini košnje travnikov, ki
ekonomska vrednost, saj ti postanejo neprimerni za
košnjo.
­savskih prodov 3.0 sofinancira Mestna
bi bili prijazni do metuljev, in s predloDeteljin modrin na tem območju potrebuje aktivno
Ljubljana.
gom za upravljanje travnikov, kjer se je
varstvo. Sobčina
pravilnimi ukrepi
lahko postanete varuh
deteljinega modrina in vrstno izjemno bogatega
življenjskega prostora na samem obrobju prestolnice.
razrasla zlata rozga. Zgibanko smo delili
tudi na tradicionalnem lokalnem dogodku Posavsko štehvanje.
Ker so savski prodi tudi priljubljeno rekreacijsko območje, bomo na tem območju z namenom obveščanja postavili dve
informacijski tabli o deteljinem modrinu
(Polyommatus thersites) in njegovem življenjskem prostoru. Aktivnosti projekta
Besedilo: Primož Glogovčan, Barbara Zakšek, Rudi Verovnik
Fotografije: Primož Glogovčan, Branka Trčak, Rudi Verovnik,
Nika Kogovšek
Oblikovanje: Barbara Zakšek
Izdalo: Društvo za
proučevanje in ohranjanje
metuljev Slovenije
Ohranimo
deteljinega
modrina na
savskih prodih pri
Ljubljani
Tisk: KIPA d.o.o., Ljubljana,
september 2014
Naklada: 500 izvodov
Projekt je finančno podprla
Mestna občina Ljubljana.
ther_zloz_2014_6.indd 1
deteljin modrin
(Polyommatus thersites)
kraški modrin (Polyommatus coridon)
temni poplesovalec (Heteropterus
morpheus)
9.9.2014 23:15:45
Naslovnica projektne zgibanke.
grahovčev iskrivček (Glaucopsyche
alexis)
Priporočila za ohranjanje travnikov na območju savskih prodov:
• Opuščeni travniki naj se kosijo enkrat letno ali vsaj enkrat na dve leti (s tem preprečimo
zaraščanje z lesnimi vrstami rastlin). Košnja naj se izvede od srede avgusta naprej.
• Košene trave naj se ne balira v mokre bale, ampak naj se osuši in suho travo odstrani s
travnika.
• Košnja gospodarsko pomembnih travnikov naj se izvaja mozaično – del površine travnika
naj izmenično ostaja nekošen. Na ta način vsaj deloma ohranjamo raznolikost cvetoče vegetacije.
Turška detelja je
hranilna rastlina
gosenic deteljinega
modrina.
• V primeru prisotnosti invazivnih tujerodnih vrst rastlin (npr. zlate rozge), naj se tak
travnik kosi večkrat letno. Prva košnja naj poteka pred cvetenjem zlate rozge, predvidoma
konec maja ali začetek junija. Pokošeno rastlinje naj se odstrani s travnika. Dobrodošlo je
sejanje avtohtonih cvetnic.
• Travnikov naj se ne gnoji.
Zlata rozga (Solidago spp.)
prerašča travnike na savskih
prodih.
ther_zloz_2014_6.indd 2
36
Prisotnost orhidej
nakazuje na dobro ohranjenost
naravnega stanja
travnikov. Na fotografiji je: čmrljeliko
mačje uho (Ophrys
holosericea).
Prepogosta košnja in baliranje
trave uničita življenjski prostor
številnim vrstam metuljev.
9.9.2014 23:15:58
Za gozd – za nas
Besedilo: Jasna Mulej
Slovenija je dežela gozdov, saj ti pokrivajo skoraj 60 % njene površine. Kot
značilen tip slovenske krajine je gozd
pomemben gradnik slovenske nacionalne identitete. Slovenski gozdovi so
med najbolje ohranjenimi v Evropi, o
čemer priča podatek, da je več kot 50
% vključenih v omrežje Natura 2000
ali druge kategorije zavarovanih območij. Jelovo-bukovi gozdovi severnih
Dinaridov s širšim območjem notranjskega Snežnika in Gorskim Kotarjem
na Hrvaškem tvorijo največji strnjen
gozdni kompleks v srednji Evropi in so
zato izredno pomembni za ohranjanje
številnih rastlinskih in živalskih vrst.
To potrjuje tudi prisotnost krovnih
vrst, vseh treh velikih zveri – medveda, volka in risa. Obenem je gozd
poleg vode tudi naš najpomembnejši
naravni vir. Slovenci se radi hvalimo
z razmeroma dolgo tradicijo trajnostnega, sonaravnega in večnamenskega upravljanja z gozdovi, vendar pa se
to danes nahaja na prelomnici, saj je
pred vrati prenova slovenske gozdne
zakonodaje. Tudi v naših rokah je moč,
da vplivamo na to, v katero smer se bo
jeziček na tehtnici prevesil – v smer
ohranjanja s ­trajnostnim koriščenjem
našega naravnega bogastva za nas in
naše potomce ali v smer vedno večjega
izkoriščanja in ozkih interesov manjše
skupine ljudi.
POMEN SLOVENSKIH GOZDOV
Gozdovi opravljajo številne funkcije, ki
jih lahko delimo v tri večje skupine: proizvodne, ekološke in socialne. Trenutno
veljavni Zakon o gozdovih prepoznava
kar 17 različnih funkcij gozdov. Med proizvodne spadajo lesnoproizvodna funkcija, pridobivanje nelesnih gozdnih dobrin
in lovnogospodarska funkcija. Socialne
funkcije zajemajo zaščitno, rekreacijsko,
poučno, raziskovalno in higiensko-zdravstveno funkcijo ter funkciji varovanja
naravnih vrednot in kulturne dediščine.
Ekološke funkcije pa predstavljajo varovanje gozdnih zemljišč in sestojev, hidrološka funkcija, funkcija ohranjanja biotske raznovrstnosti ter klimatska funkcija.
Večnamenska raba gozdov pomeni načrtovan način gospodarjenja z gozdovi, ki
zagotavlja uresničevanje različnih funkcij
gozda. Javna gozdarska služba (Zavod za
gozdove Slovenije), ki načrtuje gospodarjenje za vse gozdove ne glede na la-
Odmrla drevesa porajajo življenje v kočevskem pragozdu Krokar, največjem pragozdu v Sloveniji. (foto:
Miha Krofel)
stništvo (javno ali zasebno), ima tako pomembno nalogo usklajevanja zasebnih in
javnih interesov.
Tržno so dobro ovrednotene samo proizvodne funkcije gozdov, pri čemer hlodovina
predstavlja približno tri četrtine vrednosti,
s 15 % sledi izkoriščanje lesa za energetske
namene, z 10 % pa nelesni gozdni proizvodi, ki vključujejo divjačino, gozdne plodove,
gozdni med in druge dobrote iz gozda. Les
je sicer naravi prijazen material in kot surovina v primerjavi z drugimi energetsko
najmanj potraten, kar je v času podnebnih
sprememb pomembna prednost. Žal je slovenska lesnopredelovalna industrija skoraj
popolnoma zamrla, tako da se slovenski les
v glavnem nepredelan izvaža v sosednji Avstrijo in Italijo.
Posredno lahko ocenimo tudi vrednost
socialnih funkcij gozda, saj ta pomembno prispeva k turistični prepoznavnosti
in ponudbi številnih turističnih destina-
cij. Ekološke vloge gozda je možno ovrednotiti z analizo ekosistemskih storitev,
vendar take celovite analize na ozemlju
Slovenije še nimamo. Obstajajo tudi prepričanja, da prevajanje vrednosti ekoloških vlog v ekonomsko vrednost lahko
prinese naravi in s tem človeku več škode
kot koristi. Vsekakor dejstvo, da ekološke
funkcije nimajo svoje vrednosti v denarju,
na koncu pogosto pomeni, da so te v boju
različnih interesov za isti naravni vir prezrte in zapostavljene.
SLOVENSKI GOZDNI REZERVATI
Nekatere funkcije gozdov so med sabo
nezdružljive. Tako na primer v gospodarskih gozdovih ne moremo spremljati popolnoma naravnega razvoja in procesov.
V Sloveniji je 0,8 % površine vseh gozdov
izvzetih iz gospodarjenja – to so gozdni
rezervati. Mreža gozdnih rezervatov je
sicer razdrobljena, skupna površina pa še
dodatno upada. Največji slovenski bukov
pragozd Krokar s 74 hektarji je še vedno
premajhen, saj bi bilo zaradi t. i. robnih
efektov potrebnih vsaj 150 hektarji površine za popolno funkcionalnost osrednjega dela pragozda.
Rezervati imajo pomen za celotno družbo. Slovenija si danes prizadeva, da bi
gozdna rezervata Pragozd Krokar in Snežnik – Ždrolce skupaj s prvinskimi bukovimi gozdovi Karpatov in starodavnimi
bukovimi gozdovi Nemčije vključili na
seznam svetovne dediščine UNESCO. Ti
37
gozdni sestoji tako predstavljajo edinstven primer, v katerem lahko raziskujemo razvoj kopenskih ekosistemov in
združb vse od zadnje ledene dobe dalje.
Pomembni so tudi za vrste, ki so specialisti starih gozdov, kot je na primer belohrbti detel (Dendrocopos leocotos). Ta je
pri nas močno ogrožen, saj za svoj obstoj
potrebuje dovolj odmrlih debel listavcev,
v katerih najde kozličke in podlubnike, ki
predstavljajo njegovo glavno hrano. Odmrla drevesa pa v gospodarskih gozdovih
odstranjujejo in jih tako primanjkuje.
VČASIH NI BILO TAKO IN NI NUJNO, DA
BO TAKO TUDI OSTALO
Leta 1875 je gozd poraščal le 36 % površine današnje Slovenije, od takrat do
nedavnega pa se je njegova površina zaradi opuščanja kmetijskih površin stalno
povečevala. Gozdarstvo sledi potrebam
družbe. Tako so bili še za prvo polovico
20. stoletja in takratno gospodarsko krizo značilni veliki goloseki in intenzivne
sečnje. Sistematično gozdnogospodarsko
načrtovanje je bilo v takratni Jugoslaviji
uvedeno šele leta 1974. Z večanjem blaginje družbe se je vrednotenje gozdov
spreminjalo in vedno bolj sta postajala
pomembna ekološki in socialni pomen
gozdov.
V luči današnje vsesplošne gospodarske
krize tudi naši javni gozdarski službi vedno bolj primanjkuje financ in pojavljajo
se pobude po zmanjševanju načrtovanja
oziroma »nepotrebnega oviranja« izkoriščanja gozdov. Vsekakor je za spremljanje
in zagotavljanje ohranjenosti slovenskih
gozdov zelo pomembno, da se delo v gozdovih še naprej načrtuje.
KOALICIJA ZA GOZD
Leta 2013 smo se prvič zbrali predstavniki nevladnih organizacij in posamezniki, ki se zavedamo, da dobro ohranjeni
gozdovi niso samoumevni in da je treba
združiti moči v boju proti ozkim interesom kapitala, ki ogroža slovenske gozdove. Iz srečanj se je rodila Koalicija za gozd,
mreža organizacij in posameznikov, ki se
zavedajo pomena gozdov za trajnostni
razvoj Slovenije v dobrobit vseh njenih
prebivalcev ter ohranjanja biotske raznovrstnosti.
Koalicija deluje politično, in sicer z odzivanjem na aktualne dogodke, preko obveščanja javnosti pa opravlja tudi vlogo psa
čuvaja. Od leta 2013 smo na Ministrstvo
za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano naslovili tri odprta pisma, o katerih so poročali tudi nacionalni mediji. V Koaliciji za
gozd so vedno dobrodošli novi člani, ki se
prepoznajo v njenem poslanstvu, pristopni pogoji pa so objavljeni na spletni strani http://www.koalicijazagozd.si.
38
Polna dvorana na posvetu Gozd – naše skupno dobro priča o nujnosti široke in vključujoče razprave o prihodnosti slovenskih gozdov. (foto: Petra
Muhič)
PROJEKT ZAgozd
Leti 2015 in 2016 sta prelomni za slovensko gozdarstvo in gozdove, saj se ob
izteku dvajsetletnih koncesij za izkoriščanje državnih gozdov odpira gozdna zakonodaja, ki predstavlja podlago in okvir
za upravljanje z našimi gozdovi. Dinari-
cum, Umanotera – Slovenska fundacija
za trajnostni razvoj in Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC
s projektom Za gozd – za nas. Aktivacija
civilne družbe in zastopanje javnega interesa v novi slovenski gozdni zakonodaji
ali kratko ZAgozd nameravamo ozavestiti
slovensko javnost o vrednosti različnih
funkcij slovenskih gozdov in informirati
o aktualnem političnem dogajanju na tem
področju, omogočiti širok in transparenten civilni dialog o prihodnosti upravljanja s slovenskimi gozdovi in oblikovati
strokovno podkovane predloge, usklajene v koaliciji, ter le-te posredovati odločevalcem. Projekt finančno podpira Finančni mehanizem EGP 2009–2014, več o
njem pa lahko preberete na spletni strani
društva Dinaricum.
Belohrbti detel (Dendrocopos leucotos), ogrožena vrsta, vezana na gozdove z odmrlimi listavci.
(foto: Tomaž Mihelič)
DRUŠTVENE NOVICE
Popis šakalov na Lonjskem polju
V zadnjih dneh novembra 2014 smo člani društva Dinaricum v sodelovanju z Oddelkom za gozdarstvo Biotehniške fakultete in ob pomoči dolenjske sekcije DOPPS ter študentov biologije iz Zagreba ponovno izvedli popis šakalov na območju Parka prirode
Lonjsko polje na Hrvaškem. Poleg klasičnega popisa teritorialnih skupin smo tokrat
preizkusili izpopolnjeno metodo, pri kateri popisovalci hkrati popisujejo odzive skupin
s točk, različno oddaljenih od točke izzivanja. V dveh nočeh smo se naužili šakaljega zavijanja, v soboto pa nas je na ornitološko ekskurzijo popeljal izkušeni parkovni ranger
Nikša Ravlić. Neokrnjena narava, velika biotska pestrost območja, gostoljubni domačini
in dobra družba so nas prepričali, da se bomo na Lonjsko polje gotovo še vrnili.
(foto: Janez Tarman)
Zapisala: Jasna Mladenovič
Morigenos postal partner še dveh mednarodnih organizacij
V društvu Morigenos si ves čas prizadevamo, da je naše delo strokovno, kakovostno in
odprto širši javnosti. Ponosni smo, da je naš trud ponovno nagrajen in da smo lahko z januarjem 2015 na seznam partnerskih organizacij dodali še MedPAN, ki koordinira delo mreže upravljavcev zavarovanih morskih območij v Sredozemlju, in World Cetacean Alliance,
največje svetovno partnerstvo, ki deluje na področju varstva kitov, delfinov in pliskavk.
Zapisala: Nina Uratarič
Odkritje želvjega oklepa
V februarju 2015 smo prejeli zanimivo sporočilo, da so izkopavalci iz Skupine Stik,
ki opravljajo izkopavanja na Slovenski cesti v Ljubljani, med rimskimi ruševinami in
predmeti odkrili želvji oklep. »Najdenko« so poimenovali z izmišljenim domiselnim latinskim imenom »Testudo romana«. Glede na sliko vrste želve ne moremo zanesljivo
določiti; do tega podatka bi lahko prišli npr. s pomočjo genetskih raziskav. Skupina Stik
si prizadeva za javno prepoznavnost arheologije, zato so na svojem Twitter profilu tudi
sami objavili novico o najdbi.
Zapisala: Anamarija Žagar
(vir: Skupina Stik)
Pisani svet kačjih pastirjev ribnika Vrbje
Občina Žalec
Kačji
pastirji
ribnika Vrbje
pri Žalcu
z okolico
Dragonflies
of the Vrbje fishpond
near Žalec and its
surroundings
Društvo za proučevanje ptic in varstvo narave
V Medobčinski splošni knjižnici Žalec je 18. februarja 2015 potekalo predavanje Matjaža Bedjaniča z naslovom Pisani svet kačjih pastirjev ribnika Vrbje.
Ribnik Vrbje je umetnega nastanka in leži južno od naselja Vrbje pri Žalcu, tik ob reki
Savinji. Območje ribnika sodi skupaj z okolico med biotsko najraznovrstnejša območja
v Spodnji Savinjski dolini s poudarjeno krajinsko, predvsem pa veliko ekološko in biotsko vrednostjo. Od leta 2008 je zavarovano kot krajinski park.
Na območju ribnika Vrbje in bližnje okolice je bilo v letih 1997–2012 zabeleženo pojavljanje 31 vrst kačjih pastirjev. Med 25 vrstami, opazovanimi ob samem ribniku, velja
izpostaviti dve ogroženi–prodnega paškratca (Erythromma lindenii) in stasitega kamenjaka (Sympetrum depressiusculum). Na bližnji reki Savinji je bil v družbi predstavnikov
družine bleščavcev in porečnikov prvič v tem delu Slovenije presenetljivo opazovan
tudi kačji potočnik (Ophiogomphus cecilia).
Ob predavanju je bila predstavljena lična knjižica Kačji pastirji ribnika Vrbje pri Žalcu
z okolico - Dragonflies of the Vrbje fishpond near Žalec and its surroundings, ki jo je ob
podpori občine Žalec in MIO-ECSDE iz Grčije v letu 2014 izdalo Društvo za proučevanje
ptic in varstvo narave iz Rač. Knjižica žepnega formata na 20 straneh predstavlja zanimivo favno kačjih pastirjev tega območja v sliki in besedi.
Zapisal: Matjaž Bedjanič
Naslovnica knjižice o kačjih pastirjih ribnika Vrbje pri Žalcu z okolico.
39
10 let društva Dinaricum
28. februarja 2015 smo člani društva Dinaricum obeležili 10. obletnico delovanja
društva. Nekateri smo dan pričeli z društvenim izletom v Rakov Škocjan, ki mu je
sledila redna letna skupščina. V bolj slavnostni del nas je s pohvalnimi in vzpodbudnimi besedami pospremil direktor
Notranjskega regijskega parka Matevž
Skupinska slika udeležencev dopoldanskega
Podjed. Aktivnosti društva skozi prvo deizleta po Rakovemu Škocjanu. (foto: Janez Tarsetletje so nam predstavili vsi dosedanji
man)
predsedniki društva: prof. dr. Ivan Kos,
doc. dr. Miha Krofel in Maja Jelenčič. Uradni del druženja sta z zanimivimi predavanji
zaključili doc. dr. Maja Zagmajster, ki nas je popeljala v podzemeljski svet živalstva Dinaridov, in Jasna Mulej, ki je predstavila družbene vidike varstva velikih zveri in njihovih habitatov. Med predavanjema pa je iz kuhinje že prav lepo dišalo po golažu, ki smo
si ga na koncu privoščili ob debati, le-ta pa se je zavlekla pozno v noč.
Zapisala: Mateja Deržič
Ob 10. obletnici delovanja društva ni manjkala
niti torta, ki smo si jo privoščili kar neposredno
z žlicami. (foto: Mateja Deržič)
Avstrijsko herpetološko združenje
Člani Herpetološkega društva – Societas herpetologica slovenica smo se 7. marca 2015
udeležili ustanovnega kongresa združenja ARGE Herpetologie v Gradcu (Avstrija).
Združenje se ukvarja s podobnimi tematikami kot slovensko herpetološko društvo. Na
kongresu je aktivnosti našega društva predstavljala Daniela Vlačić, Nino Kirbiš pa je
predstavil raziskavo martinčka v poplavnem pasu reke Drave. Na kongresu smo poslušali tudi zanimiva predavanja o varstveni tematiki dvoživk in plazilcev ter o herpetoloških raziskavah, ki potekajo v tem delu Avstrije.
Zapisal in fotografiral: Nino Kirbiš
Gimnazijci »hengajo« z netopirji
V marcu smo v SDPVN uresničili osnutek projekta, o katerem se je v netopirskih krogih
šušljalo že pol leta. 18. marca 2015 je tako na I. gimnaziji v Celju potekalo prvo predavanje o netopirjih za dijake, naslovljeno Netopirji – skrivnostni nočni letalci. Predavanja
smo izvedli tudi na Gimnaziji Celje – Center in Gimnaziji Lava. Cilj projekta »Henganje«
z netopirji je širjenje znanja in odpravljanje predsodkov o teh izjemnih sesalcih skozi
interaktivne predstavitve, namenjene dijakom, ki jih takšna tematika zanima. Poslušalcem tako želimo približati netopirje, najbolj zainteresiranim pa smo ponudili tudi teren
v obliki mreženja. Projekt je bil sicer prvotno zastavljen le za celjske gimnazije, vendar
po izjemnem uspehu prvih predavanj člani SDPVN že razmišljamo o njegovi širitvi na
druge srednje šole tako v Celju kot po Sloveniji.
Zapisal: Jan Gojznikar
Parček plavčkov (Rana arvalis).
Dijaki so z navdušenjem prisluhnili našim predavateljem, ravnodušni pa niso ostali niti profesorji. Vprašanj po koncu predavanja ni manjkalo. (foto: Simon Zidar)
Herpetološki izlet v Avstrijo
V herpetološkem društvu smo bili s strani avstrijskih kolegov povabljeni na strokovno
ekskurzijo, ki je potekala 28. marca 2015. Odpravili smo se v Avstrijo v okolico Rabenhofer Teiche bei St. Veit am Vogau, v bližino slovenske meje. Tam smo se seznanili z naravovarstvenimi prizadevanji varstva dvoživk ob selitvi čez cesto: na obeh straneh ceste
je postavljena zaščitna ograja z zakopanimi vedri, prostovoljci pa ob večerih dvoživke
prenašajo čez cesto. Lokacija je zaradi vrstne pestrosti zelo zanimiva; videli smo plavčke (Rana arvalis), česnovke (Pelobates fuscus), navadne krastače (Bufo bufo), navadne
in velike pupke (Lisotriton vulgaris, Triturus carnifex) ter zelene žabe (Pelophylax sp.).
Ogledali smo si tudi poplavni gozd, ki ga nameravajo avstrijski herpetologi revitalizirati
in s tem ponovno doseči ugodno stanje za razmnoževanje dvoživk.
Zapisal: Nino Kirbiš
40
Skupinska fotografija ob koncu ekskurzije, 28.
3. 2015. (foto: Miha Krofel)
Nočni lov na kraškem robu
Nočne metulje smo 28. marca 2015 opazovali na kraškem robu pri vasi Črni Kal. Kljub
spomladanskim temperaturam (okrog 10 °C) in močni luni smo opazili okrog 40 vrst
velikih nočnih metuljev. Udeleženci so se najbolj razveselili malega nočnega pavlinčka
(Saturnia pavoniella) in črno-zelene sovke Valeria oleagina, ki sta naša redna spremljevalca na spomladanskih opazovanjih nočnih metuljev. Proučevanje nočnih metuljev sta
vodila člana DPOMS Matjaž Jež in Barbara Zakšek.
Zapisala in fotografirala: Barbara Zakšek
Proučevanje nočnih metuljev.
p
h er
s o cieta s
e
r
h t
er o lo š ko d a
p e t lo gic
o
u
sl št vo
ov
e nic a
Skupščina herpetološkega društva
30. marca 2015 smo se člani Herpetološkega društva – Societas herpetologica slovenica
zbrali na skupščini. Zaradi zaključka mandata predsednika smo morali izvoliti novo
vodstvo društva. Za predsednico je bila izvoljena Anamarija Žagar, podpredsednica pa
je postala Katarina Drašler.
Zapisal: Damjan Vinko
Očistili podstrešja in uredili zatočišča netopirjev
Prostovoljci so očistili podstrešje, na domače
vrtove pa odnesli bogato nagrado – gvano.
Navadni netopir ima na Rdečem seznamu status prizadete vrste, prav tako pa je to kvalifikacijska vrsta za mnoga območja Natura 2000. V sklopu projekta Navadni netopirji
– prav posebni sosedje! smo člani SDPVN izboljšali stanje štirih cerkvenih kotišč navadnega netopirja. S podstrešij in zvonikov smo odstranili kupe netopirskega gvana, uredili netopirjem prijazne preletne odprtine in namestili zaščite, ki bodo omogočale lažje
čiščenje v prihodnje ter preprečevale onesnaženje zvonov in zvonilnih mehanizmov.
Preko predavanj in razdeljevanja nove zloženke pa smo glas o pomenu netopirjev prav
v lokalnih cerkvah širili tudi med prebivalce izbranih lokacij, tri od katerih spadajo tudi
v omrežje Natura 2000.
Zapisal in fotografiral: Simon Zidar
Že tretje leto zapored stražili modre žabe
Tudi letos je bila v času mrestenja plavčkov (Rana arvalis) na Ljubljanskem barju vzpostavljena straža, na kateri smo opozarjali večinoma neprevidne radovedneže na problematiko motenja mrestenja te zanimive dvoživke. Žabja straža predstavlja ključno
aktivnost projekta Pozor! Plavček na mrestišču v organizaciji herpetološkega društva,
ki so ji tokrat sledile še popis mrestov tik po koncu mrestenja in izobraževalne delavnice za mlade.
Projekt je finančno podprla tudi Mestna občina Ljubljana.
Zapisali: Špela Borko in Aja Zamolo
Popis mrestov. (foto: Aja Zamolo)
Netopirji v Jaršah
Najmlajši navdušenci nad netopirji.
(foto: Simon Zidar)
Člani SDPVN smo aprila 2015 v okviru projekta Netopirji – skrivnostni Ljubljančani,
ki ga sofinancira Mestna občina Ljubljana, v Knjižnici Jarše postavili izobraževalno fotografsko razstavo. Z njo smo želeli obiskovalcem knjižnjice vseh starosti približati te
leteče sesalce in pokazati, da so to prijetna, zanimiva in neškodljiva bitja. Ob otvoritvi
razstave 2. aprila smo otrokom iz Vrtca Jarše pripravili krajšo predstavitev netopirjev.
Prav prijetno smo bili presenečeni nad njihovim znanjem in vedoželjnostjo. Skupaj smo
prebrali tudi pravljico o netopirju Kazimirju in rešili nekaj ugank o netopirjih. Veseli
smo bili pozitivnega odziva otrok in vodstva knjižnice. Upamo, da bodo tudi prihodnji
dogodki v okviru projekta tako prijetni in zabavni.
Zapisali: Nika Krivec in Ana Fortič
41
Molekularne osnove toksičnosti slovenskih kač
9. aprila 2015 je herpetološko društvo organiziralo predavanje prof. dr. Igorja Križaja
z Odseka za molekularne in biomedicinske znanosti Instituta Jožef Stefan ter Oddelka za kemijo in biokemijo Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo. Predavatelj je
predstavil nekatere od molekul v modrasovem strupu, njihove molekulske značilnosti
in način delovanja.
Izvedeli smo, da je modrasov strup mešanica več kot 200 spojin; ena najpomembnejših
je sekretorna fosfolipaza amoditoksin. Ta toksin povzroča motnje strjevanja krvi, ki
vodijo do krvavitve, izrazit pa je tudi njegov nevrotoksičen učinek na periferni živčni
sistem, v katerem zavira sproščanje acetilholinesteraze v živčno-mišičnih sinapsah.
Predavanje Molekularne osnove toksičnosti
slovenskih kač je potekalo v prostorih Zavoda
ŠOLT.
Zapisala in fotografirala: Maja Sopotnik
Spremembe pri odonatologih
15. aprila 2015 smo se odonatologi zbrali na volilni skupščini Slovenskega odonatološkega društva. Izvolili smo društvene organe; med drugim predsednico Nino Erbida,
blagajničarko Majo Vrhovnik in tajnico Ano Tratnik. Urednik biltena Erjavecia ostaja
Matjaž Bedjanič. Nadzorni svet sestavljajo Damjan Vinko, Ali Šalamun in David Stanković. Poleg statuta je bil spremenjen tudi poštni naslov, naš sedež se sedaj nahaja na
Verovškovi 56 v Ljubljani. Izvoljen je bil tudi devetčlanski upravni odbor, ki je v prenovljeni sestavi N. Erbida, M. Vrhovnik, A. Tratnik, Nike Zaletelj, Maje Hostnik, Klemna
Kisovca, Roka Golobineka, Jelene Cvetkovič in Alje Pirnat začrtal nova poglavja društvenih aktivnosti. V okviru skupščine je potekalo tudi predavanje Mladena Kotaraca z
naslovom Atlas kačjih pastirjev – nekoč in danes.
Zapisal: Damjan Vinko
(foto: Alja Pirnat)
Raziskovalna odprava po Jadranskem morju
Sredi aprila 2015 se je ekipa slovenskih in hrvaških strokovnjakov s področja morskih
odpadkov, podvodnega hrupa in morskih sesalcev odpravila na enotedensko raziskovalno ekspedicijo z jadrnico po načrtovani poti na Hrvaškem. Naročnika njene ­izvedbe
sta bila v sklopu izdelave strokovnih podlag za implementacijo okvirne direktive o
morski strategiji Inštitut za vode Republike Slovenije in Ministrstvo za okolje in prostor.
­Društvo Morigenos je sodelovalo pri organizaciji in izvedbi ekspedicije.
Na odpravi so poleg predstavnikov društva sodelovali še predstavniki Inštituta za vode RS, Inštituta za oceanografijo in ribištvo Split, Morske biološke postaje, Zavoda za
varstvo pri delu Ljubljana ter študent Univerze v Splitu. Skupaj smo izvajali naslednje
raziskovalne aktivnosti: vzorčenje mikroplastike in zooplanktona na površini morja,
vzorčenje mikroplastike v sedimentih na
dnu morja, analiza plavajočih odpadkov,
meritve podvodnega hrupa in spremljanje morskih sesalcev ter želv. Pri tem
smo poleg velike pliskavke (Tursiops
truncatus), edine stalne vrste kitov v
severnem Jadranu, zabeležili tudi veliko skupino navadnih progastih delfinov
(Stenella coeruleoalba).
Pridobljeni vzorci in podatki ter nadaljnje
analize bodo pomembno prispevali k oceNavadni progasti delfin (Stenella coeruleoalba).
ni okoljskega stanja Jadranskega morja in
(foto: Ana Hace)
k sprejemanju ukrepov za varstvo morja.
Zapisala: Nina Uratarič
42
Opazovanje delfinov z jambora. (foto: Uroš Robič)
Fotografska delavnica v Idriji
Kak ducat udeležencev fotografske delavnice z vseh koncev Slovenije se je zadnjo oblačno soboto v aprilu 2015 zbral v Idriji, zibelki slovenskega naravoslovja. Domačinke, članice Muzejskega društva Idrija, so nam razkazale cvetoč Scopolijev spominski vrt, nato
pa smo krenili proti Divjemu jezeru in v dolino Bele iskat motive.
Na delavnici smo v praksi preizkušali različne tehnike in pristope, uporabne v naravoslovni fotografiji, udeležencem pa smo radi pomagali tudi s podrobno razlago. Zvezda
dneva je bil kranjski jeglič – endemit, ki uspeva le v kakih 70 km dolgem in 20 km širokem pasu zahodno in južno od Ljubljane.
K sproščenemu vzdušju na brezplačni delavnici naravoslovne fotografije v organizaciji
Botaničnega in Prirodoslovnega društva Slovenije, Ars Naturae in Notranjskega regijskega parka so prispevali prav vsi, znanje
pa smo delili Petra Draškovič, Stane Pelc,
Žiga Iztok Remec in Jošt Stergaršek.
Zapisal in fotografiral: Jošt Stergaršek
Volčja jagoda (Paris quadrifolia).
Kačji pastirji Račkih ribnikov
9. maja 2015 smo se v organizaciji mariborskega Društva študentov naravoslovja v sodelovanju s Slovenskim odonatološkim društvom odpravili opazovat kačje pastirje na
Račke ribnike. V nekaj urah smo trije udeleženci kljub »aprilsko« muhastemu vremenu,
a na srečo brez dežja, videli 10 vrst kačjih pastirjev. Nekaj se jih je sicer spretno izognilo našim metuljnicam.
Zapisala: Nina Erbida
Samček modrega ploščca (Libellula depressa).
(foto: Brina Puntar)
Nove članice Plana B za Slovenijo
11. maja 2015 so se na 4. zboru članic mreže Plan B za Slovenijo v Orehovem gaju mreži
priključila tudi tri Trdoživova društva. Tako smo članice Plana B na letnem srečanju postali v DPOMS, SHS in SDPVN ter se tako pridružili društvoma Dinaricum in Morigenos,
ki sta že včlanjena v mrežo.
Namen letnega srečanja se je bil tudi seznaniti z delovanjem mreže, se pogovoriti o aktualnih temah, poiskati skupne aktivnosti in skupaj začrtati prihodnjo pot mreže. Več o
mreži lahko preberete na strani 53.
Zapisala: Barbara Zakšek
4. zbor članic mreže Plan B za Slovenijo – mreže nevladnih organizacij za trajnostni razvoj.
(foto: Polona Valič)
Ustvarjanje otrok na 4. Dnevu očarljivih rastlin.
Dan očarljivih rastlin 2015
22. maja 2015 je v Botaničnem vrtu v Ljubljani potekal že 4. Dan očarljivih rastlin, kjer
so različna društva, inštituti in zavodi pripravili delavnice za šolske skupine z namenom zabavnega učenja o rastlinah in vzbujanja zanimanja za botaniko. Na vsaki izmed
23 delavnic se je od jutra do petih popoldan ustavilo med 200 in 250 učencev. Botanično društvo Slovenije je za udeležence pripravilo slikarsko delavnico, na kateri so
učenci risalne liste pobarvali s sokom rdečega zelja in potem s potresanjem citronke
in pralnega praška ustvarjali pisane bolj ali manj abstraktne slike. Ne vemo, ali so si
skrivnostne spremembe barv zapomnili kot spremembe v pH-vrednostih, gotovo pa se
bo marsikateri udeleženec še kdaj igral z vijoličnimi deli rastlin.
Zapisal in fotografiral: Filip Küzmič
43
Herpetološki dan skupaj z Avstrijci
Člani Herpetološkega društva – Societas herpetologica slovenica smo 30. maja 2015 v
okolici Maribora organizirali terenski dan popisovanja plazilcev. Na dogodek smo povabili tudi avstrijske herpetologe, ki so se terena udeležili v večjem številu. Uspeli smo
potrditi prisotnost šestih vrst plazilcev. Tako smo na začetku opazili zelence (Lacerta
viridis bilineata complex), kobranko (Natrix tessellata), navadnega goža (Zamenis
longissimus) in pozidne kuščarice (Podarcis muralis). Kasneje smo se odpravili v bolj
gozdnate predele Kozjaka, zato je bilo tudi najdb manj. Vendar smo vseeno imeli srečo
in videli slepca (Anguis fragilis) ter belouško (Natrix natrix). Ker smo se imeli vsi odlično, smo se dogovorili, da bo v prihodnje takšnih srečanj še več. Zato spremljajte našo
spletno stran in stran na Facebooku, da ne zamudite prihajajočih dogodkov.
Vodji terena.
Zapisal in fotografiral: Nino Kirbiš
Na obisku pri okrašenem pisančku
Na lov za okrašenim pisančkom (Melitaea ornata) se je na območje Rakitovca in v njegovo okolico v nedeljo, 31. maja 2015, podalo 11 članov Društva za opazovanje in proučevanje metuljev Slovenije. Že kmalu po začetku sicer nekoliko oblačnega terenskega
dneva so nas razveselili prvi okrašeni pisančki, ki so jih spremljale številne druge vrste
dnevnih metuljev. Skupaj smo opazili 62 vrst dnevnih metuljev, poleg že omenjene glavne trofeje dneva pa smo se najbolj razveselili še primorskega modrina (Polyommatus
escheri), modrega kupida (Cupido osiris) in velikega slezovčka (Pyrgus carthami), ki jih
pri nas srečamo samo na suhih kraških travnikih.
Zapisala in fotografirala: Nika Kogovšek
Iskanje okrašenega pisančka (Melitaea ornata).
»Spomladanska« odofavna Vipavske doline
31. maja 2015 smo člani Društva študentov biologije in Slovenskega odonatološkega
društva po nekaj letih premora znova skupaj proučevali kačje pastirje Vipavske doline.
Videli smo slabo polovico za Vipavsko dolino do sedaj zabeleženih vrst kačjih pastirjev,
24 vrst. Skupini, ki sta jih vodila odonatologa Damjan Vinko in Ana Tratnik, sta bili sicer
pri svojem delu osredotočeni na popisovanje koščičnega škratca (Coenagrion ornatum).
Zapisal in fotografiral: Damjan Vinko
Terenskega dneva se je udeležilo 15 študentov
Izboljšanje habitata močvirske sklednice
na območju Gmajnice–Curnovec
S pomočjo sofinanciranja Mestne občine Ljubljana in Krajinskega parka Ljubljansko
barje bomo v herpetološkem društvu letos organizirali projekt, katerega glavni cilj bo
izvajanje naravovarstvenih ukrepov, ki bodo pripomogli k izboljšanju habitata močvirske sklednice (Emys orbicularis). Na območju projekta, tj. na območju Gmajnic in kanala
Curnovec, bomo med aprilom in oktobrom 2015 izvajali izlov tujerodnih želv, ocenili
številčnost populacije močvirske sklednice in z uporabo telemetrije spremljali gibanje
sklednic za ugotavljanje mest gnezdenja. V primeru najdbe gnezdišč bomo mesta zaščitili pred morebitnimi (človeškimi) motnjami in izpostavljenostjo plenilcem. Julija bomo
na delih kanala Curnovec izvedli akcijo odstranjevanja invazivnih rastlin, saj lahko tudi
prekomerno zaraščanje za gnezdenje primernih območij zaradi onemogočanja sončnega obsevanja gnezda na mikrolokaciji negativno vpliva na sklednico. V sklopu projekta
bomo izvedli tudi več izobraževalnih predavanj in delavnic.
Več o aktivnostih projekta lahko spremljate na društveni spletni strani in Facebook
profilu.
Zapisala: Anamarija Žagar
44
biologije.
Močvirska sklednica (Emys orbicularis) je edina
avtohtona sladkovodna vrsta želve v Sloveniji in
velja za enega najbolj ogroženih vretenčarjev v
Evropi. (foto: Miha Krofel)
Odprtje razstave ob dnevu kitov in delfinov
Društvo Morigenos se je kot partnerska organizacija mednarodnega Sporazuma o ohranjanju kitov in delfinov Črnega morja, Sredozemskega morja in sosednjega atlantskega
območja (ACCOBAMS) pridružilo praznovanju 1. ACCOBAMS dneva kitov in delfinov.
Različne aktivnosti, posvečene temu dnevu, so se v državah podpisnicah sporazuma
odvijale na letošnji svetovni dan okolja, 5. junija.
V društvu smo dan počastili z odprtjem razstave fotografij delfinov slovenskega morja
na lesu in platnu v Caffe Galeriji v Piranu.
Sporazum ACCOBAMS povezuje države iz sredozemske in črnomorske regije v skupnih
prizadevanjih za ohranjanje kitov in delfinov v regiji ter za izboljšanje znanja o teh živalih. Podpisnica sporazuma je tudi Republika Slovenija, Morigenos pa ima v sporazumu
status partnerske organizacije.
Zapisala: Nina Uratarič
(foto: Ana Hace)
Pisani svet kačjih pastirjev
5. junija 2015 je v Mladinskem centru Jedro v Medvodah potekalo predavanje Pisani
svet kačjih pastirjev, ki ga je v okviru Tedna vseživljenjskega učenja organiziralo društvo Premik v sodelovanju s Slovenskim odonatološkim društvom. Po predavanju smo
si lahko ogledali razstavo fotografij z natečaja Pisani akrobati, ki jih je prispevalo 53
avtorjev različnih starosti, od osnovnošolcev do upokojencev. Fotografije prikazujejo
tako letalske spretnosti kot tudi neverjetni spekter barv kačjih pastirjev.
Zapisala: Nina Erbida
Predavateljica Nina Erbida je predstavila življenje teh mavričnih žuželk. (foto: Primož Pičulin)
Čistilna akcija ob Koprskem zalivu
V društvu Morigenos smo se ob svetovnem dnevu oceanov, 8. junija, pridružili pobudi
Net Effect, ki jo je po vsem svetu organiziralo World Cetacean Alliance (Svetovno zavezništvo za kite in delfine) v sodelovanju z World Animal Protection (Svetovna organizacija za zaščito živali) in Global Ghost Gear Initiative (Globalna iniciativa za reševanje
problema odpadne ribiške opreme). Po obalah širom sveta so od 6. do 8. junija 2015
potekale čistilne akcije, s katerimi smo želeli izpostaviti problem morskih odpadkov,
predvsem odslužene ribiške opreme (mreže, ribiške vrvice, pasti).
Vsako leto je v morje odvrženih okoli 640.000
V Sloveniji smo na problem morskih odpadkov opozorili 6. junija s čistilno akcijo ob
Koprskem zalivu. V približno dveh urah smo očistili 200-metrski del obale od Žusterne
proti Kopru. Nabrali smo za dve veliki vreči odpadkov, med katerimi so bili poleg odpadne ribiške opreme še plastenke, pločevinke, steklenice, kosi stiropora, razna drobna
plastika, plastične vrečke in polivinil ter nekaj kosov tekstila. Vse zbrane morske odpadke smo predali Komunali Koper, ki nam je zagotovila tudi vrečke in druge pripomočke, podatke in ribiško opremo pa smo predali Inštitutu za vode Republike Slovenije,
ki se s problematiko odpadne ribiške opreme ukvarja v okviru projekta DeFishGear.
Čistilno akcijo je sofinancirala Mestna občina Koper.
Zapisala: Nina Uratarič
ton rabljene ribiške opreme. Za morske živali, ki se vanjo zapletejo, je največkrat usodna.
(foto: Klara Bohorč)
45
Pastirstvo za boljše sobivanje človeka in medveda v Alpah
Med junijem in septembrom 2015 bomo v društvu Dinaricum nadaljevali z varovanjem
drobnice pred napadi medveda in drugih zveri s pomočjo prostovoljcev, ki bodo pomagali pri zapiranju drobnice v nočne varne električne ograje. Če želiš preživeti vsaj 1
teden v neokrnjeni naravi alpskega sveta, hkrati pa prispevati k zmanjšanju konfliktov
med človekom in medvedom, se čimprej prijavi na http://dinaricum.si.
Zapisala in fotografirala: Mateja Deržič
Letos se boste lahko kot pastirji preizkusili na
pobočju Kobilje glave nad Tolminom.
Popis kačjih pastirjev v Arboretumu Volčji Potok
Na povabilo Arboretuma Volčji Potok smo se v soboto, 6. junija 2015, v SOD odpravili
k njim na popis kačjih pastirjev. S pomočjo malih vozil za golf smo popisali 12 vodnih
teles. Določili smo 11 vrst teh spretnih letalcev, 3 pa so ostali določeni le do rodu, saj jih
nismo mogli ujeti. Našli smo tudi nekaj ličink kačjih pastirjev, se vmes dobro okrepčali,
na koncu pa se dogovorili, da pridemo stanje v letošnji sezoni preverit še enkrat.
Zapisala in fotografirala: Nina Erbida
Na terenu smo se med posameznimi lokacijami
35. srečanje entomologov dežel Alpe-Adria
vozili kar z vozili za golf.
Entomologi sosednjih dežel prostora Alpe-Adria imamo že dolgo tradicijo večdnevnih
srečanj, ki izmenično potekajo v avstrijskih
deželah Koroške, Štajerske in Tirolske, v
Sloveniji in v Italiji v deželi Furlanija - Julijska krajina. Pripravo petintridesetega
srečanja je prevzelo Slovensko entomološko društva Štefana Michielija. Srečanje
smo organizirali od 12. do 14. junija 2015 v
Kozjanskem parku. Uprava parka nas je lepo sprejela, direktor Teo Hrvoje Oršanič pa nam
je pripravil lep večerni sprejem s pogostitvijo. Zbralo se je 8 entomologov iz Slovenije, 6
iz Italije, 12 iz Avstrije in 3 iz Nemčije. Udeleženci so bili večinoma izvrstni poznavalci
metuljev in hroščev. Srečanje ima sicer neformalen značaj s poudarkom na terenskih raziskavah žuželk, zato so kolegi že prvo noč izkoristili za proučevanje nočno aktivnih žuželk.
Slovensko entomološko društvo je uredilo uradno dovoljenje za raziskave, od udeležencev
pa pričakujemo sezname popisov ugotovljenih vrst, za kar je močno zainteresirana tudi
uprava Kozjanskega parka. Udeležencem smo zagotovili možnost entomoloških favnističnih raziskav izjemne kulturne krajine Kozjanskega, lepo vreme in prisrčno gostoljubnost z družabno skupno večerjo. Naslednje srečanje bo na Tirolskem.
Zapisal in fotografiral: Slavko Polak
Bioblitz – 24 ur z reko Muro
V Veržeju je v glavni organizaciji Zavoda RS za varstvo narave, Območne enote Maribor 12. junija 2015 skupaj z več kot 90 prostovoljci iz 29 društev in drugih organizacij potekala 24-urna
predstavitev biotske pestrosti, narave in kulture ob reki Muri. Za okrog 500 obiskovalcev so bile
izvedene številne ustvarjalne in eksperimentalne delavnice, predavanja in vodeni sprehodi. Potekal je tudi likovni natečaj Mura – živa reka, izdana je bila nova brošura Mistična reka Mura. Pri
izvedbi programa smo sodelovali tudi v SOD, DPOMS in SDPVN. Dogodek se je zaključil z željo po
vsakoletnih bioblitzih. Ti bi sicer lahko z izvedbo popisov proučevanega območja vključevali tudi
več strokovnih vsebin. Vsekakor pa so tovrstne akcije potrebne za dvig naravovarstvene zavesti.
Zapisal: Damjan Vinko
46
Izboljšanje habitata deteljinega modrina
V DPOMS smo na tomačevskem produ 6. junija 2015 opravili prvo letošnjo delovno
akcijo odstranjevanja zlate rozge na savskih prodih. 8 udeležencev akcije je zlato rozgo odstranjevalo ročno s puljenjem in s košnjo s koso ter s tem odstranilo zlato rozgo skoraj s celotnega travnika. Med delom smo opazili 14 vrst dnevnih metuljev, med
njimi tudi več osebkov deteljinega modrina (Polyommatus thersites), katerega habitat
izboljšujemo v sklopu projekta Deteljin modrin – prezrt biser savskih prodov. Projekt
sofinancira Mestna občina Ljubljana.
Skupinska fotografija z odstranjevanja zlate
­r ozge.
Projekt smo predstavili tudi na prireditvi 61. posavsko štehvanje, ki je potekala 13.
junija 2015 v Savljah. Na stojnici smo obiskovalcem štehvanja s pomočjo zgibank in
plakatov predstavili deteljinega modrina, njegov življenski prostor na savskih prodih,
pomen ohranjanja travnikov na tem območju ter problematiko zaraščanja travnikov z
invazivnimi rastlinskimi vrstami. Obiskovalci stojnice so lahko izpolnili nagradni
vprašalnik o deteljinem modrinu, po koncu prireditve pa smo med pravilno izpolnjenimi vprašalniki izžrebali 6 srečnežev,
ki so po pošti prejeli majico ali kapo z motivom deteljinega modrina.
Zapisala: Nika Kogovšek
Fotografiral: Primož Glogovčan
Predstavitev DPOMS in projekta Deteljin mo-
Z »lahkoto« smo z zlato rozgo napolnili več vreč
drin – prezrt biser savskih prodov na ­p osavskem
za smeti.
štehvanju. (foto: Barbara Zakšek)
Večer s prof. dr. Boštjanom Kiauto
17. junija 2015 smo se člani Slovenskega odonatološkega društva zbrali v Biološkem
središču v Ljubljani na prav posebnem slavnostnem dogodku, posvečenem prof. dr. Boštjanu Kiauti. Skupščina društva se je namreč dva meseca prej odločila, da častitljivega
odonatologa imenuje za častnega člana društva. Po otvoritvi dogodka je bila podana
obrazložitev častnega članstva, nato pa je Matjaž Bedjanič moderiral intervju z gostom
večera. Dogodek smo zaključili ob druženju v bližnji restavraciji.
Prof. dr. Boštjanu Kiauti smo častno članstvo podelili za zasluge pri proučevanju kačjih
pastirjev in razvoju odonatologije na Slovenskem ter za pomoč in mentorstvo mlajšim
odonatologom pri njihovem raziskovanju.
Ponosni smo, da je naš častni član še vedno aktiven odonatolog, in veseli nas, da
je s svojim znanjem in nasveti z največjim
veseljem pripravljen vedno pomagati svojim mlajšim kolegom.
Zapisal in fotografiral: Damjan Vinko
Spoznavanje flore in favne Ljubljane
19. junija 2015 je Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana, Zavodom za gozdove Slovenije in Gozdarskim inštitutom
Slovenije v Ljubljani organiziralo večerno spoznavanje nočnih metuljev. Srečanje se je
pričelo s predavanjem Bojana Zadravca, slabemu vremenu navkljub pa zaključilo s prikazom proučevanja nočnih metuljev. Tega so se najbolj veselili najmlajši obiskovalci.
Zapisal: Damjan Vinko
Fotografirala: Barbara Zakšek
47
Delfina, ujeta v ribiško mrežo
Besedilo in foto: Tilen Genov
V začetku aprila 2015 nas je ribič iz Pirana obvestil o mrtvem delfinu, ki se je
ujel v njegovo stoječo mrežo. Le dva dni
kasneje smo v društvu Morigenos prejeli obvestilo o še enem mrtvem delfinu, ujetem v mrežo v Piranskem zalivu.
Pri nas se tovrstni primeri zgodijo razmeroma redko, tokrat pa v enem tednu
kar dvakrat.
Ob pregledu prve ujete živali smo ugotovili, da je šlo za mlado samico, ki smo jo
zelo dobro poznali. Stara je bila okoli 3
leta, bila je torej še mladič, nazadnje pa
smo njo in njeno mamo srečali marca letos. Ponoči se je zapletla v ribiško mrežo
in posledično utonila.
To ni bilo njeno prvo srečanje z mrežo,
saj se je v letu 2014 že delno zapletla v
podobno mrežo, o čemer smo poročali tudi na mednarodni konferenci o morskih
sesalcih. Takrat se je uspela rešiti, vendar
pa se je del mreže zapletel okoli njenih
plavuti in obtičal na njej. Čeprav ­marsikdo
hitro pomisli na razne reševalne akcije, je
žal v takšnih situacijah delfinom nemogoče pomagati, morebitni poskusi intervencije pa zadeve pogosto le poslabšajo.
Zato smo delfinko in njeno mamo v tem
času redno spremljali in opazovali njeno
stanje. Kljub ostankom mreže na telesu
in zunanjim poškodbam, ki jih je mreža
povzročila, je bila delfinka v dobrem telesnem stanju, njeno vedenje pa je bilo prav
tako normalno. Žal se je znova zapletla
v mrežo, iz katere pa se tokrat ni uspela
rešiti.
Drugi poginuli delfin pa je bil naš Ace, samec, ki smo ga prav tako dobro poznali.
Pogosto smo ga videvali, nazadnje letos
februarja.
Več informacij o obeh delfinih bo znanih
po opravljenih obdukcijah.
Delfini se v ribiške mreže zapletajo iz
različnih razlogov. Včasih v njih iščejo
ribe, spet drugič slučajno zaplavajo vanje, pri mladičih (tudi tistih, ki se še ne
hranijo z ribami, temveč le z mlekom) pa
temu pogosto botrujeta zgolj igrivost in
radovednost. Čeprav so tovrstni dogodki
žalostni in neprijetni, smo vseeno hvaležni, da so nas ribiči tudi tokrat poklicali.
Pomembno je namreč, da se iz takšnih
primerov čim več naučimo. Vsak takšen
primer prispeva pomembne informacije,
Ribiška mreža je bila žal za delfinko usodna.
Ace se je redno zadrževal v Piranskem zalivu.
ki lahko dolgoročno izboljšajo varstvo
delfinov in pomagajo, da se tovrstnim primerom v prihodnosti izognemo.
Invazivni dresnik
prerašča našo okolico
Besedilo in foto: Katarina Šoln
Bila sem popolnoma prepričana, da ga
ob rečnem bregu Kamniške Bistrice,
na nasutem materialu ob železniški
progi in drugih podobnih mestih pri
nas že ne bom našla. Ne, veliki ovalni
listi in debela stebla, ki silijo v nebo in
od daleč spominjajo na bambusova, zagotovo ne rastejo v Radomljah, mojem
domačem kraju, ki leži približno 25 km
severno od Ljubljane. Lansko pomlad
sem preverila. In zgroženo ugotovila,
da sem se zmotila. Zelo zmotila. Na
dresnik (­Fallopia sp.) sem namreč naletela skoraj na vsakem koraku.
Japonski in češki dresnik (Fallopia
japonica, F. x bohemica) sta v Sloveniji najpogostejša invazivna predstavnika
rodu. Japonski dresnik izvira iz Kitajske,
48
V začetku aprila že lahko opazimo dresnikove
poganjke, ki do poletja zrastejo tudi do treh
metrov.
sredi 19. stoletja pa so ga kot okrasno
rastlino prinesli tudi v Evropo. V Sloveniji uspeva le varieteta F. japonica var.
japonica, ki je oktoploidna (2 n = 8 x =
Ilustracije: Petra Muhič
88). Japonski dresnik lahko prepoznamo
po do največ 15 cm dolgih listih s prisekanim listnim dnom. Medtem ko japonski
dresnik običajno ne preseže dveh metrov,
pa lahko češki zraste tudi do 3,5 m. Češki
dresnik je križanec med japonskim in sahalinskim dresnikom (F. sachalinensis) in
naj bi v Evropi večkrat nastal neodvisno.
Češki dresnik je heksaploiden (2 n = 6 x
= 66). Zanj so značilni večji listi kot za japonskega, dosežejo lahko velikost tudi do
25 cm, njihovo listno dno pa je vsaj nekoliko srčasto. Kot je značilno za predstavnike družine dresnovk (Polygonaceae),
imata obe vrsti kolenčasto členjeno steblo, ki sredi rastne sezone postane votlo.
Konec julija lahko opazimo bele cvetove,
združene v pokončna latasta socvetja. Pri
japonskem dresniku so prav vsi cvetovi
Sestoji invazivnega dresnika pogosto rastejo tudi ob rečnih bregovih. Na fotografiji breg Kamniške
Bistrice pri Radomljah, 3. 5. 2013 (levo) in 19. 5. 2015 (desno).
enospolni – v Evropi so namreč razširjene samo ženske rastline, pri katerih so
prašniki zakrneli. Pri češkem dresniku je
prav tako večina cvetov enospolnih (moških), vmes pa lahko najdemo tudi dvospolne cvetove.
Ravno zaradi tega je pri dresniku bolj kot
sinteza velikega števila semen poudarjena hitra vegetativna rast. Japonski in češki dresnik imata dobro razvit podzemni
sistem korenik, kar jima omogoča zelo
učinkovito vegetativno razširjanje. Poleg
tega je za dresnik značilna visoka stopnja
regeneracije, saj se lahko že iz centimetrskega koščka korenike razvije nova rastlina! S hitro rastjo ob začetku vegetacijske
sezone dresniki zasenčijo ostale rastline
in tako onemogočijo njihovo rast. Gosti
sestoji invazivnih rastlin močno zmanjšajo biotsko raznolikost krajine. Poleg tega
lahko te invazivne rastline prodrejo tudi
skozi asfalt in tako poškodujejo infrastrukturo. V Veliki Britaniji je škoda zaradi dresnika v preteklosti že presegla več
kot milijardo funtov.
Hitra vegetativna rast pa ni edina strategija invazivnih dresnikov, saj ima v tekmovanju z drugimi rastlinami pomembno vlogo tudi alelopatija. Alelopatija (gr.
allelon – drug drugemu, gr. pathos – trpeti) je posreden ali neposreden vpliv rastline na druge rastline, ki je lahko pozitiven
ali negativen. Številne invazivne rastline,
vključno z dresniki, imajo predvsem negativen vpliv, saj v svojo rizosfero izločajo
alelokemijske snovi, ki zavirajo kalitev,
rast in razvoj sosednjih rastlin. Pri japonskem dresniku sta med najpogostejšimi
sekundarnimi metaboliti emodin in resveratrol, ki ga najdemo med drugim tudi
v vinu. Alelopatske snovi delujejo na dveh
nivojih. Na celičnem nivoju lahko povzročijo večjo prepustnost membran, zavirajo
prenos elektronov v dihalni verigi, zmanjšajo sintezo fotosinteznih pigmentov,
vplivajo na encimsko aktivnost, poškodujejo genetski material, negativno vplivajo
na privzemanje mineralov, vsebnost vode
in vezavo dušika. Te spremembe se kmalu začnejo odražati tudi na makro nivoju,
kar lahko opazimo kot zaviranje kalitve
semen in upočasnjeno rast mladih rastlin.
A zanimivo je, da dresnik v svoji domovi5 cm
Fallopia sachalinensis
Fallopia x bohemica
ni nima takega vpliva na sosednje rastline, kot ga ima v Evropi. Tiste rastline so
se nanj namreč s koevolucijo prilagodile,
tako da njegove alelopatske snovi nanje
ne učinkujejo tako pogubno kot na naše
rastline. Ko pa je japonski dresnik prišel
v Evropo, rastline na njegove sekundarne
metabolite niso bile prilagojene, kar tej
invazivni vrsti še danes daje pomembno
prednost.
Kaj sploh lahko naredimo, da odstranimo
tako obstojno invazivno rastlino, kot je dresnik, ki lahko zraste tudi do 15 cm na dan?
Stalna košnja in škropljenje s herbicidi se
ne zdita najboljši rešitvi, saj je pri prvem
zaradi obsežnega sistema korenik potrebno vsaj sedemletno stalno košenje, da opazimo razliko v rasti, medtem ko herbicidi
onesnažujejo podtalnico in negativno vplivajo tudi na ostale organizme v okolici.
Problema z invazivnimi rastlinami bi se
najverjetneje morali lotiti z druge strani.
Invazivke se pojavljajo predvsem v degradiranih območjih, tj. v motenih ekosistemih. V »zdravih« združbah invazivnih
rastlin ni, saj so specialisti uspešnejši od
njih. Človek pa s svojimi posegi v okolje
le-tega spreminja, s čimer slabša razmere
za specialiste in omogoča hitro prevlado
invazivnih rastlin. Če bi torej manj posegali v naravo in uničevali ali spreminjali
naravne ekosisteme, bi imele tudi invazivne rastline manjšo možnost za svojo
razrast. Posebno pozornost bi morali
nameniti tudi prevažanju prsti in gradbenega materiala, saj je to eden od najpogostejših načinov za hitro širjenje invazivnih rastlin med posameznimi območji.
Predvsem pa bi morali ozavestiti širšo
javnost o problematiki invazivk.
Fallopia japonica var. japonica
Listi japonskega dresnika (Fallopia japonica var. japonica) lahko zrastejo do 15 cm. Prepoznamo jih po prisekanem listnem dnu. Sahalinski dresnik (F.
sachalinensis) ima od invazivnih dresnikov največje liste, dosežejo lahko velikost tudi do 40 cm. Češki dresnik (F. x bohemica), križanec med japonskim
in sahalinskim dresnikom, je v Sloveniji veliko bolj pogost, kot smo sprva mislili. Listi češkega dresnika so izrazito srčaste oblike in zrastejo do 25 cm.
49
Osebna izkaznica: BUKOV KOZLIČEK
(Morimus funereus)
Besedilo in foto: Slavko Polak
1
2
3
Bukov kozliček (Morimus funereus) je tipično gozdna vrsta kozlička,
ki živi v zrelih listnatih in mešanih gozdovih z veliko odmrle drevesne
mase (1).
Za tega relativno velikega kozlička sta značilna dva para žametno
­č rnih peg na sivih pokrovkah (2). Sodi v poddružino kozličkov koscev
(­L amiinae), ki imajo zakrnela zadnja krila in ne letajo. Samci (3) imajo
močno razširjena stopalca prvih nog in opazno daljše tipalke kot samice
(4). Razlike v velikosti med osebki so pri tej vrsti lahko znatne (5).
6
7
9
10
4
5
8
Na deblih in štorih se zadržujejo od aprila do konca avgusta, vrh aktivnosti pa je v maju in juniju. Odrasle hrošče
privabljajo odmrla stoječa ali ležeča debla zlasti bukev, hrastov in jelk, redkeje tudi drugih listavcev. Najprej
se pojavijo samci, ki zasedejo primerne štore in debla, kjer z dvignjenimi
tipalkami čakajo samice (6). Za najboljša mesta prihaja med samci do
srditih bojev (7), ki vodijo do pogostih poškodb (8). Samice obiskujejo
štore in debla, kjer se parijo z zmagovitimi samci (9) in odlagajo jajčeca
v jamico v lubju ali razpokah debel (10), ki jo same zgrizejo s čeljustmi
(11). Pogosto vidimo samce, ki se pred in po parjenju dolgotrajno okle-
11
12
pajo samic ter tako preprečujejo parjenje samic z drugimi samci (12).
13
14
15
Osebki so aktivni zlasti podnevi, ob hujši vročini in suši pa tudi ponoči. Ob neugodnih vremenskih razmerah se hrošči zatečejo v luknje v zemlji ob
deblih. Iz jajčec se razvije za kozličke značilna debeloglava ličinka (13, 14), ki se v trhlini lesa hrani 3 do 4 leta, nakar se zabubi.
Del odraslih osebkov konec avgusta pogine (15), del pa se jih zarine v zemljo, kjer prezimi do paritvene sezone v naslednjem letu.
50
Botanik Franc Hladnik
Besedilo: Nada Praprotnik in Jože Bavcon
Franc de Paula Hladnik, »ilirskih rož
vertnar« in »cvetličar kranjskih gor«,
je bil osrednja osebnost kranjske (slovenske) botanike v prvi polovici 19.
stoletja.
Rojen je bil 29. marca 1773 v Idriji, kjer
je obiskoval osnovno šolo. Gimnazijsko,
filozofsko in teološko šolanje je končal v
Ljubljani. Leta 1796 je bil posvečen v duhovnika. Najprej je bil skriptor v licejski
knjižnici, kasneje učitelj grščine in ravnatelj na normalki. Od leta 1807 do 1837 je
bil profesor in ravnatelj gimnazije. Leta
1810 je ustanovil Botanični vrt. Zadnja
leta življenja je preživel slep v svoji sobi.
Umrl je 25. novembra 1844 v Ljubljani.
V začetku 19. stoletja je Hladnik na številnih ekskurzijah začel raziskovati kranjsko floro. Nabiral je rastline za vrt, za
svoj herbarij ter za tuje botanične vrtove
in tuje botanike, s katerimi je bil v stiku.
Prehodil je Kranjsko in sosednje Primorje, Goriško in Koroško. Od leta 1819 ga
je spremljal vrtnar Andrej Fleischmann.
Hladnikovo poznavanje kranjske flore je
bilo tako temeljito in obširno, da so njegove podatke navajali mnogi vodilni floristi
srednje Evrope.
Pomembna so bila njegova javna predavanja iz botanike, ki so jih smeli poslušati
tudi gimnazijci od petega razreda dalje.
Vzgojil je nekaj učencev. Med njimi so
Rebrinčevolistna
hladnikija
(Hladnikia
­p astinacifolia). Hladnik jo je našel na Čavnu.
bili: vrtnar Andrej Fleischmann, prvi kustos Kranjskega deželnega muzeja Henrik
Freyer, ljubljanski lekarnar in kemik Žiga
Graf in tržaški botanik Muzio de Tommasini.
Najpomembnejše Hladnikovo delo pa je
nedvomno ustanovitev Botaničnega vrta v Ljubljani oziroma Vrta domovinske
flore leta 1810. Delovati je začel v času
Ilirskih provinc in v okviru centralnih šol.
Osnova za vrt je bila že v nasadih, ki jih
je gojil na dvorišču licejskega poslopja.
Ponudili so mu zemljišče pri Tivoliju in
prostor ob Ižanski cesti; odločil se je za
drugo možnost. Dela se je lotil z vso vnemo in maršal Auguste Marmont, guverner
Ilirskih provinc, ga je določil za vodjo. Dobil je 3.300 m2 veliko parcelo, 1.000 fran-
kov na leto in 500 frankov za letno plačo
vrtnarja. Delo v vrtu je hitro napredovalo.
Septembra je v njem raslo že 447 rastlin.
V Arhivu Republike Slovenije se je ohranil rokopis »Inventarja Botaničnega vrta
v Ljubljani iz leta 1812«, ki je prvi ohranjeni seznam vrst, ki so uspevale v vrtu.
V spisku je navedenih 766 rastlin. Pod
njegovim skrbnim vodstvom se je vrt razvijal in se v kratkem času povzpel do za
tedanje čase zavidljive višine. Po ukinitvi
Ilirskih provinc je Hladnik uspel ohraniti
botanični vrt kot edino ustanovo iz časov
francoske oblasti. Tako je to še danes edina ustanova, ki od tedaj naprej neprekinjeno deluje. Vrt je vodil do leta 1834, ko
ga je zamenjal zdravnik Janez Nepomuk
Biatzovsky.
Franc Hladnik, Amalia von Hermannsthal, 1. polovica 19. stoletja, o. pl., 50 x 36 cm, Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 9984. (foto: Tomaž Lauko)
(foto: Ciril Mlinar)
51
Pola z rebrinčevolistno hladnikijo (Hladnikia pastinacifolia) iz zbirke ­F lora
Pola s froelichovim sviščem (Gentiana froelichii subsp. froelichii) iz her-
Germanica exsiccata. Prirodoslovni muzej Slovenije. (foto: Ciril Mlinar)
barija Franca Hladnika. Prirodoslovni muzej Slovenije. (foto: Ciril Mlinar)
Bil je učenec celovškega botanika Franca
Ksaverja Wulfena, s katerim je bil v pisnih
stikih. Pošiljal mu je rastlinske vrste. Tako
je v Ljubljanici in Ižici našel še neznano
vrsto iz rodu dristavcev, ki jo je Wulfen
opisal in imenoval podaljšani dristavec
(Potamogeton praelongus). Na Planjavi v Kamniško-Savinjskih Alpah je našel
svišč, ki so ga opisali kot froelichov svišč
(Gentiana froelichii).
Naslovnica monografije o Francu Hladniku
[Bavcon J. (ur.) in Praprotnik N. (ur.), 2012.
Franc Hladnik – ustanovitelj Botaničnega vrta
v Ljubljani. Franc Hladnik - founder of the Ljubljana Botanic Garden. Ljubljana. Botanični vrt,
Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta. 392
str.].
52
V 36 letih je zbral obširen herbarij kranjskega rastlinstva, ki ga je leta 1836 daroval Kranjskemu deželnemu muzeju.
Ničesar ni objavil, ohranilo pa se je nekaj
zanimivih rokopisnih del in zapiskov, ki
jih hrani Arhiv Republike Slovenije.
Po njem so poimenovali znamenito rebrinčevolistno hladnikijo (Hladnikia
pastinacifolia),
hladnikov
grintavec
(Scabiosa hladnikiana) in hladnikovo buniko (Scopolia carniolica f. hladnikiana).
Leta 1993 smo slovenski botaniki po
njem imenovali svoje strokovno glasilo
Hladnikia, Ljubljana pa je takrat dobila
Hladnikovo cesto, ki gre pri Livadi prek
Ljubljanice. Leta 2010 so v Idriji odkrili
spominsko ploščo. Leta 2012 je izšla obširna monografija, v kateri je zbranega
največ gradiva o Francu Hladniku [Bavcon
J. (ur.) in Praprotnik N. (ur.), 2012. Franc
Hladnik – ustanovitelj Botaničnega vrta
v Ljubljani. Franc Hladnik - founder of
the Ljubljana Botanic Garden. Ljubljana.
Botanični vrt, Oddelek za biologijo,
Biotehniška fakulteta. 392 str.]. Od leta
2013 je po njem poimenovana tudi brv na
Špici, ki je po več kot 200 letih povezala
Botanični vrt s centrom mesta.
Mreža Plan B za Slovenijo
Besedilo: Polona Valič
Da bi odgovorila na vprašanje, kaj
mreža Plan B za Slovenijo sploh je,
kaj je njeno poslanstvo oz. funkcija,
se moram najprej vrniti na sam začetek – na sam vzrok za ustanovitev takšne mreže. Zadeva sega v leto 2007,
ko je nastala Pobuda za trajnostni razvoj, Plan B za Slovenijo 1.0. Pobuda
je nastala kot odziv na vladni Plan A,
na Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007–2023,
ki jo je Vlada RS sprejela 12. oktobra
2006. Nevladne organizacije, ki so na
nacionalni ravni delovale na področju
varstva okolja in trajnostnega razvoja,
so se neformalno povezale – rezultat
takšnega povezovanja je bilo oblikovanje civilnodružbene platforme za trajnostni razvoj Slovenije.
Mreža Plan B deluje predvsem na področju civilnega dialoga. Na področju vplivanja na okoljske in strateške politike
razvoja Slovenije okoljske NVO prispevajo strokovno znanje pri določanju politične agende ter izpostavljajo vprašanja,
potrebe in skrbi v zvezi z varovanjem
okolja pri sooblikovanju politik (zagovorništvo), opravljajo funkcijo informiranja ter ozaveščanja javnosti, medijev
in zasebnega sektorja o pomembnosti
vloge NVO ter o trajnostnem razvoju in
zelenem gospodarstvu. Inovativno razvijajo in zagotavljajo alternativne storitve,
nove rešitve in pristope pri oblikovanju
politik.
Mreža služi tudi kot povezovalno telo, in
sicer ne le med NVO s področja okolja in
narave, temveč tudi med drugimi ciljnimi
skupinami, z organizacijo posvetov, srečanj in izvedbo različnih projektov, usposabljanj in izobraževanj. Nabor deležnikov za trajnostni razvoj je zelo širok, zato
je povezovalna funkcija mreže še toliko
bolj pomembna.
Mnogokrat odpiramo povsem nova področja delovanja, praks, idej, razmislekov
ali kritik. Mreža je od svoje ustanovitve
leta 2007 objavila 8 ključnih strateških
pobud, okoljske NVO pa so pripravile
pionirske analize (npr. okolju škodljivih
subvencij) in priporočila različnim deležnikom trajnostnega razvoja. S svojega
neodvisnega stališča so tudi kredibilen
vir primerjalnih analiz političnih dokumentov, kot so volilni programi političnih strank, koalicijske pogodbe ipd., ki
Udeleženci 4. zbora članic mreže Plan B za Slovenijo – mreže nevladnih organizacij za trajnostni
razvoj z dne 11. 5. 2015. (foto: Žiga Novak)
V mreži je trenutno 34 organizacij, med bolj poznanimi so poleg petih Trdoživovih
društev (Dinaricum, DPOMS, SHS, SDPVN, Morigenos) še DOPPS, Focus, PIC, Ekologi brez meja, Cipra, Smetumet in Umanotera, ki je tudi koordinatorica mreže.
V okviru mreže delujejo delovne skupine za podnebno politiko, ekološko kmetijstvo, trajnostno energetiko in prometno politiko, zeleni razvojni preboj, okoljevarstveno pravno varstvo, učinkovito rabo virov in odpadkov ter za varstvo narave,
kjer so aktivna Trdoživova društva.
Delovno skupino za varstvo narave koordinira DOPPS.
jih povzemajo mediji in ki širši javnosti
omogočajo sprejemanje kakovostnih političnih odločitev.
Cilj mreže je razviti in krepiti svoje kapacitete ter vloge v okolju, da bi lahko NVO
v civilnem dialogu čim bolj celovito in kakovostno uveljavljale zeleni razvojni preboj na vseh področjih trajnostnosti – gospodarskem, družbenem in okoljskem.
53
Napovednik
Izboljšanje habitata močvirske
sklednice
april―oktober 2015
Ljubljana; Gmajnice-Curnovec.
Več o aktivnostih projekta, ki ga sofinancira MOL, boste lahko spremljali na
spletni strani in Facebook profilu herpetološkega društva.
Kačji pastirji Ljubljane 2015
maj―september 2015
Ljubljana.
Terensko spoznavanje kačjih pastirjev
Ljubljane v sofinanciranju ŠOU v Ljubljani bo potekalo večkrat v lepih poletnih dneh. Obenem bo SOD tudi letos organiziral delavnice v ZOO Ljubljana. Več
na vrhovnik.maja @gmail.com.
Poletno raziskovanje netopirjev v
Ljubljani
junij―september 2015
Ljubljana; Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib.
Pridružite se nam na večernem raziskovanju netopirjev na različnih lokacijah
in netopirje spoznajte od blizu. Več na
netopirji.lj@gmail.com.
Razstava Netopirji – skrivnostni
Ljubljančani
17. junij―15. julij 2015
Ljubljana; Knjižnica Otona Župančiča.
Informativna fotografska razstava o netopirjih in njihovih življenjskih okoljih v
mestu.
Odkrivanje odonatoloških zakladov
Gorenjske
3.—5. julij 2015
Pokljuka.
Preučevanje razmeroma slabo poznane
favne kačjih pastirjev alpskega sveta na
SZ Slovenije. Prijave na damjan.vinko@
gmail.com.
Botanična ekskurzija na Pohorje
11. julij 2015
Več na http://bds.biologija.org.
9. dan delfinov
25. julij 2015, od 16.00
Piran; Tartinijev trg.
Brezplačna prireditev, namenjena osveščanju o delfinih v slovenskem morju ter
o pomembnosti ohranjanja morskega
okolja in njegove biotske raznovrstnosti (stojnice, prikaz opazovanja delfinov,
predstavitve, razstava, ustvarjalne delavnice za otroke …).
Poletna raziskovalna šola
27. julij–5. avgust 2015 in
10.–19. avgust 2015
Piran.
Poletna raziskovalna šola društva Morigenos je zasnovana kot usposabljanje
na področju morskih sesalcev, znanosti
in varstvene biologije za mlade. Več na
http://www.morigenos.org.
54
Popis volkov
julij 2015
Pridružite se nam na popisu volkov z
izzivanjem tuljenja – howlingu. Popis bo
na posameznem območju potekal tri dni
zapored in se bo začel uro po sončnem
zahodu. Več na http://dinaricum.si.
Raziskovalni tabor študentov biologije
19.—30. julij 2015
Bela krajina; Dragatuš.
Več na http://dsb.biologija.org.
5. Balkan OdonatOlogical
Meeting (BOOM)
7.—15. avgust 2015
Makedonija.
Mednarodno odonatološko srečanje s
terenskim delom in predavanji. Več na
damjan.vinko@gmail.com.
Dijaški biološki tabor 2014
9.—16. avgust 2015
Vače (občina Litija).
6. dijaški biološki tabor s kotizacijo 80
€. Več informacij, prijavnico in utrinke
iz prejšnjih let najdete na http: //www.
dijaskitabor.wordpress.com.
Mednarodna noč netopirjev
5. in 6. september 2015
Ljubljana; botanični vrt.
Oba večera po predavanju o netopirjih sledi vožnja z ladjico po Ljubljanici,
kjer bomo s pomočjo ultrazvočnih detektorjev prisluhnili eholokacijskim klicem netopirjev. Prvi dan bosta potekali
otvoritev fotografske razstave in otroška ustvarjalna delavnica. Več na http://
www.sdpvn-drustvo.si.
Botanični večeri
7. september 2015, 18.00
Ljubljana; Gimnazija Bežigrad.
Prosti program z botaničnimi počitniški
vtisi.
Mednarodna noč netopirjev
11. september 2015
Markovci (Goričko).
Predavanje o vplivu svetlobnega onesnaževanja na vedenje netopirjev in drugih
živali. Več na http://www.sdpvn-drustvo.si.
Mednarodna noč netopirjev
12. september 2015
Ljutomer; Zadružni dom Cven.
V sodelovanju z Društvom Cvenskih čehov in diklin pripravljamo predavanje
Netopirji: naši skrivnostni sovaščani.
Predavanju sledi poslušanje netopirjev.
Več na http://www.sdpvn-drustvo.si.
VI. Balkanski botanični kongres
14. ―18. september 2015
Hrvaška; Reka.
Mednarodni botanični kongres s strokovnimi predavanji, posterji in ekskurzijami. Več na http://www.prirodoslovni.
com/6bbc.
Jesensko popisovanje flore
3. oktober 2015
Več na http://bds.biologija.org.
Evropske noči nočnih metuljev
5.—10. oktober 2015
12. EMN v Sloveniji bodo tudi tokrat potekale po različnih krajih po Sloveniji.
Več na matjaz.jez@gmail.com.
Netopirji – skrivnostni Ljubljančani
5.—30. oktober 2015
Ljubljana; Knjižnica Fužine.
Potujoča fotografska razstava o netopirjih in njihovih življenjskih okoljih v
mestu.
Entomološko srečanje SEDŠM
18. oktober 2015
Postojna.
Srečanje entomologov sosednjih dežel.
SOD-ovanje: Foto večer
20. oktober 2015
Ljubljana; Oddelek za biologijo BF UL
Oktobrsko srečanje bo namenjeno pregledu fotografij kačjih pastirjev, posnetih v okviru minule sezone.
Wraberjev dan 2015
7. november 2015
Botanično srečanje s strokovnimi predavanji. Več na http://bds.biologija.org.
SOD-ovanje: Imena vrst Balkana
17. november 2015
Ljubljana; Oddelek za biologijo BF UL
Novembrsko odonatološko srečanje bo
namenjeno zaključku izbiranja slovenskih imen za tiste vrste kačjih pastirjev,
ki živijo na širšem območju Balkana in
slovenskega imena še nimajo.
Botanični večeri
7. december 2015, 18.00
Ljubljana; Gimnazija Bežigrad.
Predavanje Mateje Grašič o moči smrdljive in lepljive ditrihovke.
OPOMBE:
Več o dogodkih preberite na spletnih
straneh pristojnih društev ali sledite
njihovih spletnim listam.
Program je okviren, zato so možne
spremembe.
Predstavitev društev – izdajateljev
Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije (DPOMS) je društvo, v katerega so vključeni posamezniki, ki jih združuje zanimanje za metulje. Ukvarjajo se z metulji na območju Slovenije, predvsem z njihovo
razširjenostjo in ekologijo ter tudi s promocijo metuljev med širšo javnostjo. Društvo je ustanovitelj in član organizacije Butterfly Conservation Europe.
Spletno mesto: http://metulji.biologija.org
E-mail: info.metulji@gmail.com
Telefonska številka: 031 644 431
Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana
Botanično društvo Slovenije (BDS) je prostovoljno nepridobitno združenje profesionalnih botanikov in ljubiteljev botanike. Cilji društva so med drugim boljše poznavanje flore Slovenije, popularizacija botanike in ohranitev
rastlinskih vrst ter njihovih rastišč. Društvo sodeluje z domačimi in tujimi strokovnjaki s področja botanike ter
s sorodnimi društvi doma in v tujini. Društvo izdaja revijo Hladnikia v kateri izhajajo floristični, vegetacijski in
drugi botanični prispevki.
Spletno mesto: http://www.bds.biologija.org
Poštni naslov: Ižanska cesta 15, 1000 Ljubljana
Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov – Dinaricum je nevladno neprofitno
združenje strokovnjakov in drugih zainteresiranih posameznikov, ki živijo ali delajo v dinarskem prostoru. Društvo s svojim delovanjem prispeva k varstvu, raziskovanju in trajnostnemu razvoju Dinaridov.
Spletno mesto: http://www.dinaricum.si
E-mail: drustvo.dinaricum@gmail.com
Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica (SHS) je društvo za preučevanje dvoživk in plazilcev
s statusom društva v javnem interesu na področju ohranjanja narave. Osnovni namen je preučevanje in varstvo
dvoživk in plazilcev ter izobraževanje in popularizacija problematike področja v strokovni in širši javnosti. Skupaj
še z drugimi društvi organizira Dijaški biološki tabor.
Spletno mesto: http://www.herpetolosko-drustvo.si
E-mail: info@herpetolosko-drustvo.si
Telefonska številka Kačofona: 040 322 449.
Telefonska številka Žabofona: 040 721 794.
Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana
Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija Ljubljana (SEDŠM) je znanstveno in strokovno združenje
članov, ki se ukvarjajo z entomologijo, vedo o žuželkah. Društvo organizira strokovna domača in mednarodna srečanja entomologov, občasna predavanja in ekskurzije. V sodelovanju s Prirodoslovnim muzejem Slovenije društvo
izdaja revijo Acta entomologica slovenica.
Kontaktna telefonska številka: 041 704 612
Poštni naslov: Novi trg 5, 1000 Ljubljana
Slovensko odonatološko društvo (SOD) je združenje občanov, ki jih zanimajo kačji pastirji. Namen društva je
vzpodbujati raziskovalno in ljubiteljsko dejavnost ter tako prispevati k razvoju odonatologije, vede o kačjih pastirjih. S svojimi dejavnostmi prispeva tudi k ohranjanju vodnih biotopov in dvigu okoljske zavesti. Društvo izdaja
bilten Erjavecia, deluje pa tudi na Facebooku (Slovensko kačjepastirsko društvo).
Spletno mesto: http://www.odonatolosko-drustvo.si
E-mail: nabiralnik@odonantolosko-drustvo.si
Telefonska številka: 031 456 703
Poštni naslov: Verovškova 56, 1000 Ljubljana
Morigenos – slovensko društvo za morske sesalce je neodvisna in neprofitna strokovna nevladna organizacija,
ki združuje znanstveno raziskovanje, monitoring, izobraževanje, ozaveščanje javnosti, razvoj kadrov in upravljanje z naravnimi viri za učinkovito varstvo morskega okolja ter biotske raznovrstnosti.
Spletno mesto: http://www.morigenos.org
E-mail: morigenos@morigenos.org
Telefonska številka: 031 77 10 77
Poštni naslov: Kidričevo nabrežje 4, 6330 Piran
Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev (SDPVN) je neprofitno društvo, v katerem se združujejo posamezniki, katerih interes je raziskovanje razširjenosti in ekologije edinih aktivno letečih sesalcev ter
njihovo varstvo v Sloveniji. Društvo deluje na Facebooku, izdaja bilten Glej, netopir! in je član organizacije BatLife
Europe.
Spletno mesto: http:// www.sdpvn-drustvo.si
E-mail: netopirji@sdpvn-drustvo.si
Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana
55
Bilten slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev narave
IZDAJATELJI:
Slovensko odonatološko društvo,
Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica,
Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije,
Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov – DINARICUM,
Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev,
Botanično društvo Slovenije,
Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija Ljubljana in
Morigenos – slovensko društvo za morske sesalce.
»TRDOŽIV« je bilten za področje terenske biologije in narave, ki objavlja najrazličnejše informacije o delu slovenskih terenskih bioloških
društev in prinaša zanimivosti ter novice iz sveta raziskav slovenske favne in flore. Poslanstvo biltena je prispevati k povezovanju in
sodelovanju slovenskih nevladnih organizacij, ki delujejo na področju terenske biologije, informirati o aktivnostih posameznih izdajateljev,
prispevati k razvoju terenske biologije v Sloveniji in dvigu znanja vseh, ki se s tem področjem ukvarjajo, prispevati k boljšemu poznavanju
slovenskega živalskega in rastlinskega sveta, prispevati k ohranjanju slovenske narave in v pisni obliki dokumentirati ter ohranjati dogodke
in zanimiva opazovanja, ki bi sicer izginili v pozabo ali bi za vedno ostali neobjavljeni v terenskih beležnicah.
Prejemajo ga vsi člani izdajateljev.