Laboratorijske vaje iz fizikalne kemije Navodila in predloge za
Transcription
Laboratorijske vaje iz fizikalne kemije Navodila in predloge za
Laboratorijske vaje iz fizikalne kemije Navodila in predloge za pisanje poročil iz vaj Interno gradivo Navodila za izdelavo grafov s programom Excel 1. Označite stolpca (označeni stolpec na levi strani so vrednosti na osi x) in v orodni vrstici izberite primeren graf (največkrat razstreseni oz. ang. scatter) 2. Na delovnem listu se prikaže graf v surovi obliki, katerega je potrebno oblikovati do primerne končne oblike. Večina oblikovalskih zahtev je označenih na spodnjem primeru grafa. 1,20 1,18 Λ / S dm2 mol-1 1,16 Simboli za točke so primerne velikosti. Točkam je prilegana ustrezna regresijska krivulja (premica, eksponentna ali polinomska krivulja). 1,14 1,12 1,10 1,08 Točke in premica zavzemajo celotno površino na grafu. Razmerje dolžin osi je približno 1. 1,06 0,05 Obe osi sta označeni s primernima oznakama za količini, poleg sta dopisani pripadajoči enoti. 0,10 0,15 0,20 √c / mol1/2 dm-3/2 0,25 0,30 Vse številke na posameznih oseh so podane na isto število decimalnih mest 3. Graf naj bo primerne velikosti (približno polovica strani A4) katerega natisnite in prilepite v poročilo s celotno hrbtno stranjo. 4. Če je graf neustrezen, ga popravite v programu in ponovno natisnite in prilepite. Uporaba funkcije LINEST v programu EXCEL 1. V Excelovi mapi, ki vsebuje podatke, s pomočjo miške označite štiri celice (2 x 2). 2. Vtipkajte sledeči niz: =linest( 3. Pri tem se vam pod celico, v katero vpisujete tekst, samodejno prikaže celica s pomočjo, v kateri vidite, kakšna naj bi bila ustrezna oblika ukaza, ki ga vpisujete. Takoj za oklepajem je najprej potrebno podati vrednosti y. To naredite tako, da z miško označite celice s temi vrednostmi (lahko v stolpcu ali v vrstici). 4. Nato je potrebno vpisati ločilo, ki ločuje posamezne parametre ukazne vrstice (vejica ali podpičje, odvisno od različice programa). 5. Nato s pomočjo miške označite celice z vrednostmi x in zopet vtipkate ustrezno ločilo. 6. V nadaljevanju je potrebno v ukazno vrstico vpisati parameter [const], za katerega se vam v celici s pomočjo ponudita v izbiro logični vrednosti, in sicer TRUE (1) ali FALSE (0). Če napišete prvo, je modelna funkcija, ki jo prilegate točkam, enaka y = kx + n, v primeru FALSE pa y = kx. Največkrat boste imeli opravka s prvim primerom, zato vpišite TRUE ali številko 1. Vpišite še ustrezno ločilo. 7. Podati je potrebno še parameter [stats], za katerega imate zopet na izbiro vrednosti TRUE (1) ali FALSE (0). V prvem primeru vam funkcija LINEST vrne regresijsko statistiko (standardni odmik naklona in odseka premice), v nasprotnem pa ne. Ker leto za oceno napake potrebujete, vpišite TRUE oziroma številko 1. 8. Ko ste vpisali v polje vse potrebne parametre, vtipkajte zaklepaj in pritisnite kombinacijo tipk CTRL+SHIFT+ENTER. S to kombinacijo tipk se bo ukaz izvedel in v prvotno označenih 4 celicah se bodo pokazali rezultati: v zgornji vrstici se v prvi celici izpiše vrednost naklona (k) v drugi celici pa vrednost odseka (n), v spodnji vrstici pa pripadajoča standardna odmika (σk in σn). Podrobnejša navodila za uporabo funkcije LINEST najdete na http://office.microsoft.com/sl-si/excel-help/funkcija-linest-HP010069838.aspx povezavi: Kalorimetrija Ime in priimek: Turnus in skupina: Datum: 1. Naloga Z uporabo kalorimetra določi topilno entalpijo soli v vodi in ionizacijsko entalpijo za reakcijo med kislino in bazo. 2. Osnove Pri procesih, ki potekajo pri stalnem tlaku, je izmerjena reakcijska toplota Q enaka spremembi entalpije sistema ∆H. Za določitev reakcijske toplote oz. entalpije največkrat uporabljamo kalorimeter. Reakcijske toplote ne merimo neposredno, ampak jo določimo posredno z merjenjem spremembe temperature, ki jo povzroči reakcija v toplotno dobro izoliranem kalorimetru. Toploto (dQ), ki se npr. sprosti pri reakciji, zapišemo kot dQp = - C S dT = dH pri čemer smo z CS označili celotno toplotno kapaciteto kalorimetra z vsebino vred. Z integracijo zgornje enačbe dobimo ∆H = Qp = - C S ∆T Toplotno kapaciteto sistema določamo z električnim gretjem; v sistemu izmerimo dovedeno električno energijo in povišanje temperature. Množino električne energije Qe izračunamo iz enačbe Qe = U I t = C S ∆Te Iz razmerja zadnjih dveh enačb dobimo spremembo entalpije ∆H = - U I t ∆T ∆Te Integralna topilna entalpija ∆tH pri molalni koncentraciji b je reakcijska toplota, ki jo izmerimo, če en mol soli raztopimo v toliko topila , da dobimo raztopino s koncentracijo b. Ker pri vaji ne poznamo molske mase soli, bomo topilno entalpijo izračunali na gram raztopljene soli ∆ tH = Qp ms =- U I t ∆T ⋅ ms ∆Te Ionizacijska toplota vode (∆iH) je količina toplote, ki se porabi pri razpadu enega mola molekul vode v vodikove (oksonijeve) in hidroksilne ione. V praksi določimo ∆iH posredno tako, da v kalorimetru zmešamo raztopino močne kisline z raztopino močne baze ter izmerimo povišanje temperature. Nevtralizacijska entalpija (∆nH), ki jo na tak način določimo, je enaka ionizacijski entalpiji vode z nasprotnim predznakom. ∆ nH = − = ∆ iH - U I t ∆T ⋅ n ∆Te kjer je n množina zreagirane kisline oz. baze. 3. Skica aparature 4. Meritve a) Pogoji v laboratoriju: pzun.= T= φ= b) topilna entalpija t / min 0:00 0:15 0:30 0:45 1:00 1:15 1:30 1:45 2:00 2:15 2:30 2:45 →3:00 (1) 3:15 3:30 3:45 4:00 4:15 4:30 4:45 5:00 5:15 5:30 5:45 t/s t / min t/s 0 →6:00 (2) 360 15 6:15 375 30 6:30 390 45 6:45 405 60 7:00 420 75 7:15 435 90 7:30 450 105 7:45 465 120 8:00 480 135 8:15 495 150 8:30 510 165 8:45 525 180 →9:00 (3) 540 195 9:15 555 210 9:30 570 225 9:45 585 240 10:00 600 255 10:15 615 270 10:30 630 285 10:45 645 300 11:00 660 315 11:15 675 330 11:30 690 345 11:45 705 12:00 720 opombe: (1) reakcija, (2) začetek gretja, (3) konec gretja U= t= I= ms = T / °C T / °C c) ionizacijska entalpija t / min 0:00 0:15 0:30 0:45 1:00 1:15 1:30 1:45 2:00 2:15 2:30 2:45 →3:00 (1) 3:15 3:30 3:45 4:00 4:15 4:30 4:45 5:00 5:15 5:30 5:45 t/s t / min t/s 0 →6:00 (2) 360 15 6:15 375 30 6:30 390 45 6:45 405 60 7:00 420 75 7:15 435 90 7:30 450 105 7:45 465 120 8:00 480 135 8:15 495 150 8:30 510 165 8:45 525 180 →9:00 (3) 540 195 9:15 555 210 9:30 570 225 9:45 585 240 10:00 600 255 10:15 615 270 10:30 630 285 10:45 645 300 11:00 660 315 11:15 675 330 11:30 690 345 11:45 705 12:00 720 opombe: (1) reakcija, (2) začetek gretja, (3) konec gretja U= t= I= ms = T / °C T / °C 5. Računi in grafi - graf 1 : Odvisnost temperature v kalorimetru od časa (topilna entalpija) ∆T = ________ ∆Te = ________ - graf 2: Odvisnost temperature v kalorimetru od časa (ionizacijska entalpija) ∆T = _______ ∆Te = _______ - Izračun topilne entalpije in koncentracije raztopine: ∆ tH = - γr= U I t ∆T ⋅ = ms ∆Te ms = Vr - Izračun ionizacijske entalpije: ∆ nH = - U I t ∆T ⋅ = n ∆Te ∆ iH = − ∆ nH = 6. Ocena napake - topilna entalpija relativna napaka: ∆(∆ t H) ∆U ∆I ∆t ∆ms ∆(∆T ) ∆(∆Te ) = + + + + + = ∆ tH ∆T ∆Te U I t ms absolutna napaka: ∆(∆ t H) = r .n. × ∆ t H = - ionizacijska entalpija relativna napaka: ∆(∆iH) ∆U ∆I ∆t ∆ms ∆(∆T ) ∆(∆Te ) = + + + + + = U I t ms ∆ iH ∆T ∆Te absolutna napaka: ∆(∆iH) = r .n. × ∆iH = 7. Rezultati -topilna entalpija ∆tH= ( ± ) kJ g-1= kJ g-1 (1 ± ) -ionizacijska entalpija ∆iH =( ± ) kJ mol-1= kJ mol-1 (1 ± ) Parni tlak tekočin in izparilna entalpija Ime in priimek: Turnus in skupina: Datum: 1. Naloga Določi parni tlak tekočine pri različnih temperaturah in izračunaj molsko izparilno entalpijo. 2. Osnove Ravnotežni parni tlak je tlak pare tekočine v parni fazi, ko sta plinska faza in tekoča faza v termodinamskem ravnotežju. Pri segrevanju tekočine narašča tudi njen parni tlak, dokler ta ne postane enak zunanjemu tlaku. Tedaj tekočina zavre; temperatura vrelišča je tako odvisna od zunanjega tlaka. Če to odvisnost eksperimentalno določimo, dobimo odvisnost parnega tlaka od temperature. Zvezo med ravnotežnim parnim tlakom (p) in temperaturo (T) podaja zveza: dp ∆izp Hm = dT T ∆izpVm kjer je ∆izpHm molska izparilna entalpije tekočine in ∆izpVm. molski volumen pare. Ta je veliko večji od molskega volumna tekočine ( Vmg >> Vml ), pri čemer lahko predpostavimo, da se para obnaša kot idealni plin. Obe predpostavki nas pripeljeta do Clausius-Clapeyronove enačbe: d ln p ∆izp Hm = dT RT 2 ki ima v integrirani obliki obliko (ob predpostavki, da je entalpija neodvisna od temperature): ln p2 - ln p1 = - ∆izp Hm 1 1 - R T2 T1 S pomočjo te zveze bomo pri vaji določili izparilno entalpijo. Če narišemo diagram lnp v odvisnosti od 1/T, je naklon premice enak -∆izpHm/R. Parni tlak tekočine pri različnih temperaturah bomo določali s statično metodo pri kateri bomo uporabili izoteniskop. 3. Skica aparature 4. Meritve a) Pogoji v laboratoriju: pzun.= T= φ= b) Tnastavljena / °C 20 24 28 32 36 40 44 48 52 54 T / °C hlevi / mm hdesni / mm ∆h / mm 5. Računi in grafi T/K pparni / torr 1/T / 10-3 K-1 lnpparni - graf 1 : Odvisnost parnega tlaka tekočine od temperature - graf 2: Odvisnost logaritma parnega tlaka od recipročne vrednosti temperature - Podatki pridobljeni s pomočjo funkcije LINEST v Excelu: k n σk σn - Izračun izparilne entalpije: ∆izp Hm =−k ⋅ R = 6. Ocena napake absolutna napaka: ∆(∆izp Hm =) σ k ⋅ R= relativna napaka: ∆(∆izp Hm ) ∆izp Hm = 7. Rezultat ∆izpHm= ( ± ) kJ mol-1= kJ mol-1(1 ± ) Določanje molske mase s krioskopsko metodo Ime in priimek: Turnus in skupina: Datum: 1. Naloga Iz znižanja zmrzišča raztopine določi molsko maso preiskovane snovi. 2. Osnove Če topilu dodamo topljenec, se pri dani temperaturi in tlaku zniža zmrzišče raztopine. Znižanje zmrzišča raztopine je povezano z njeno sestavo takole ∆T = RTz*2 x2 ∆ talH1 kjer je Tz* zmrzišče čistega topila, ∆ talH1 talilna entalpija topila in x2 molski delež topljenca v raztopini. Slednjega lahko pri nizkih koncentracijah izrazimo z molalnostjo b, kot x2 = bM1 in dobimo ∆T = RTz*2M1 b = Kk b ∆ talH1 kjer količino Kk imenujemo krioskopska konstanta; njena vrednost je odvisna le od lastnosti topila. Iz zadnje enačbe in izraza b = m2/m1M2 , izpeljemo enačbo za izračun molske mase topljenca M2 M2 = m2Kk m1 ∆T 3. Skica aparature 4. Meritve a) Pogoji v laboratoriju: pzun.= T= φ= b) m2 = topilo T / °C 0,3 0,2 0,1 0,0 -0,1 -0,2 -0,3 -0,4 -0,5 -0,6 -0,7 -0,8 -0,9 -1,0 t / min t/s raztopina T / °C 0,3 0,2 0,1 0,0 -0,1 -0,2 -0,3 -0,4 -0,5 -0,6 -0,7 -0,8 -0,9 -1,0 t / min t/s T / °C t / min t/s T / °C t / min t/s 5. Računi in grafi - graf: Ohlajevalna krivulja za topilo in raztopino - Izračun molske mase topljenca: Tz* = _______ Tz = _______ ∆T = Tz* − Tz = _______ M2 = m2 Kk m2 Kk = = m1 ∆T ρ1V1 ∆T 6. Ocena napake relativna napaka: ∆M2 ∆m2 ∆V1 ∆(∆T ) = + + = M2 m2 V1 ∆T absolutna napaka: ∆M2 = r .n. × M2 = 7. Rezultat M2 = ( ± ) g mol-1= g mol-1 (1 ± ) Galvanski členi Ime in priimek: Turnus in skupina: Datum: - Napetost in notranja upornost galvanskega člena - Merjenje pH 1. Naloga - Sestavi preprost galvanski člen in s kompenzacijsko metodo določi njegovo napetost in notranjo upornost - Danim vzorcem izmeri vrednosti pH s pomočjo kombinirane steklene elektrode 2. Osnove Galvanski člen je elektrokemijska celica, v kateri spontano poteka kemijska reakcija. Galvanski člen je sestavljen iz dveh elektrod, ki sta potopljeni v raztopini pripadajočih ionov in med seboj povezani z vodnikom. Raztopini povezuje elektrolitski ključ. V galvanskem členu poteka reakcija, za katero lahko − z F EX . pri danem tlaku in temperaturi izračunamo prosto entalpijo iz zveze Gr G = Napetost galvanskega člena lahko določimo s kompenzacijsko metodo, pri kateri uporabimo električno vezje, ki jo boste narisali v točki skica aparature (a). Bistvo metode je v tem, da damo merjeni napetosti nasproti znano in enako veliko nasprotno napetost. Tako lahko izračunamo napetost galvanskega člena EX kot EX = ES lX lS kjer so ES napetost standarda (etalon napetosti), lX in lS pa dolžini žice, potrebni za kompenzacijo napetosti galvanskega člena in standarda. Če vežemo k prvotnemu električnemu vezju še zunanji upor RZ in stikalo, potem lahko določimo še notranjo upornost galvanskega člena po zvezi l = RN RZ X − 1 lX ' kjer je lX ' dolžina žice pri sklenjenem stikalu. Vrednost pH je definirana kot negativni desetiški logaritem aktivnosti ionov H+ ( aH ) , ki jo izrazimo + = aH (cH / c ) ⋅ γ H , kjer sta cH in γ H koncentracija in koeficient aktivnosti ionov H+. V raztopinah kot o + + + + + vrednosti pH najpogosteje določamo z merjenjem napetosti galvanskega člena (E), v katerem smo kot indikatorsko elektroda uporabili stekleno elektrodo. Pri vaji bomo uporabljali kombinirano stekleno elektrodo, ki jo boste narisali v točki skica aparature (b). Pred meritvami instrument za merjenje pH (pH-meter) praviloma umerimo z ustreznimi standardnimi raztopinami (pufri), katerih vrednosti pH so znane. Enačba za izračun vrednosti pH ima obliko E= E ' − ln(10) RT pH F kjer je E' potencial, ki ustreza pravilni vrednosti pH. 3. Skica aparature a) b) 4. Meritve a) Pogoji v laboratoriju: pzun.= T= φ= b) Napetost in notranja upornost galvanskega člena 1. člen:__________________ I / mA lX / cm lX ' / cm lS / cm lX ' / cm lS / cm 110 120 130 ES = RZ = 2. člen:__________________ I / mA lX / cm 110 120 130 ES = c) Merjenje pH pH (vzorec 1) = pH (vzorec 2) = RZ = 5. Računi a) Napetost in notranja upornost galvanskega člena - Izračun napetosti galvanskega člena: lX 1.= EX E= S lS lX 2.= EX E= S lS - Izračun notranje upornosti galvanskega člena: l 1. R = RZ X − 1= N lX ' l 2. R = RZ X − 1= N lX ' - Tabela izračunov: 1. člen:_________________ I / mA EX / V RN / Ω 110 120 130 EX RN - Izračun proste entalpije za reakcijo v členu: SKUPNA REAKCIJA V ČLENU:_____________________________________ Gr G = − z F EX = 2. člen:_________________ I / mA EX / V RN / Ω 110 120 130 EX RN - Izračun proste entalpije za reakcijo v členu: SKUPNA REAKCIJA V ČLENU:_____________________________________ Gr G = − z F EX = 6. Ocena napake a) Napetost in notranja upornost galvanskega člena -absolutna napaka 1. člen: 2. člen: GEX / V GRN / Ω GEX / V 110 110 120 120 130 130 = GEX max|EX −= EXi | = GEX max|EX −= EXi | G = RN max|RN −= RNi | G = RN max|RN −= RNi | G(Gr G=) z F GEX= G(Gr G=) z F GEX= -relativna napaka ∆EX = EX ∆RN = RN G(Gr G) = Gr G b) Merjenje pH GpH = 0,05 ∆EX = EX ∆RN = RN G(Gr G) = Gr G GRN / Ω 7. Rezultati a) Napetost in notranja upornost galvanskega člena EX = ( ± ) RN = ( ± ) GrG = ( V= V (1 ± Ω= Ω (1 ± ) kJ mol-1 = ± ) ) kJ mol-1 (1 ± b) Merjenje pH vzorec 1: pH = ± = (1 ± ) vzorec 2: pH = ± = (1 ± ) ) Viskoznost in površinska napetost tekočin Ime in priimek: Turnus in skupina: Datum: 1. Naloga a) S pomočjo Cannon-Fenskejevega viskozimetra določi viskoznost tekočin. b) Z manometrično in tenziometrično metodo določi površinsko napetost tekočin. 2. Osnove a) Viskoznost je merilo za medsebojno zaviranje gibajočih se plasti tekočine ali plinov. Če si predstavljamo tekočino med dvema vodoravnima ploščama z medsebojno razdaljo y, potem je sila F potrebna za premik zgornje plošče na tekočini, definirana kot F =η S vx y kjer je S površina plošče in vx hitrost premikanja plošče. Konstanta η je dinamična viskoznost tekočine, ki jo izražamo v Pa s oz. v stari enoti poise P (1 · 10-2 P = 1 cP = 1 mPa s) . Viskoznost s temperaturo pada, zato mora biti pri merjenju ta stalna. Metod za merjenje viskoznosti je precej, vendar jih je le nekaj pogosteje v rabi. Na vajah bomo spoznali pretok skozi kapilaro, kjer merimo pretočni čas tekočine (t) skozi kapilaro v izbranem viskozimetru. Zveza za izračun viskoznosti ima obliko η= π r 4g h 8V l ρt kjer je r polmer kapilare, g težnostni pospešek, h časovno povprečje višinske razlike med površino tekočine v zgornji in spodnji bučki, ρ gostota tekočine, V pa njen pretočen volumen. Da se izognemo težavam, povezanim z natančnim določevanjem količin v enačbi, viskozimeter običajno umerimo s tekočino z znano viskoznostjo η0 in gostoto ρ0. Tako dobimo η =η0 ρt ρ 0t 0 kjer sta t0 in t pretočna časa za obe tekočini. Pogoj za veljavnost zadnje zveze je enak volumen tekočin. b) V tekočini delujejo med molekulami privlačne in odbojne sile. Globoko v notranjosti homogene tekočine delujejo na vsako molekulo sile v vseh smereh enako močno. Drugače pa je na površini tekočine, kjer rezultanta sil na molekule kaže v notranjost tekočine. Navzven se to kaže kot sila na površino tekočine, ki jo imenujemo tudi površinska napetost in jo označujemo z γ. Zaradi te je tlak tik pod površino tekočine različen od tlaka nad površino tekočine. Če ima površina kroglasto obliko je razlika tlakov enaka 2γ ∆p = r kjer je r polmer krivinski polmer površine. Metod za določanje površinske napetosti je več, pri čemer bomo na vajah uporabljali manometrično in tenziometrično metodo. Pri manometrični metodi skozi stekleno kapilaro, ki je s spodnjim koncem potopljena v tekočino, sesamo v tekočino zrak in merimo podtlak, ki je potreben za nastanek zračnega mehurčka. Površinsko napetost tekočine, v katero je pomočena kapilara do globine l, izračunamo iz enačbe = γ 1 g r (ρ 0 h − ρ l) 2 kjer je g težnostni pospešek, r polmer kapilare, ρ0 in ρ gostoti vode in tekočine in h razlika višin vodnih stolpcev na U-manometru, s katerim merimo podtlak. Pri tenziometričnem načinu merimo silo, ki je potrebna, da se kovinski obroček odtrga od površine tekočine, ki ji določamo površinsko napetost. Na tenziometru, s katerim bomo merili površinske napetosti, direktno odčitamo povšinsko napetost v enotah mN m-1. Točnost tenziometra preverimo z vodo, katere povšinsko napetost pri temperaturi merjenja izračunano po zvezi iz skript na strani 95. 3. Skica aparature a) Viskoznost tekočin b) Površinska napetost 4. Meritve a) Pogoji v laboratoriju: pzun.= T= φ= b) Viskoznost tekočin viskozimeter 1 voda tekočina 1 ρ1 = viskozimeter 2 voda tekočina 2 ρ2 = t0 / s t0 / s t1 / s t2 / s 1. 2. 3. 4. 5. t ρH O (20 °C)= 2 c) Površinska napetost - manometrični način voda (ρ0= l0 / cm ) h0 / cm tekočina 1 (ρ = l / cm h / cm 1. meritev 2. meritev 3. meritev - tenziometrični način voda tekočina 1 γ / mN m 1. meritev 2. meritev 3. meritev povprečje tekočina 2 -1 ) tekočina 2 (ρ = l / cm h / cm ) 5. Računi a) Viskoznost tekočin ρ1 t1 = η1 η= 0 ρ0 t0 ρ2 t2 = η2 η= 0 ρ0 t0 b) Površinska napetost - manometrični način γ 0 (H2 0) = = r 2γ 0 = g ρ 0 (h0 − l0 ) = γ 1 ρ l) g r (ρ 0 h −= 2 - tabela izračunov Tekočina 1 Tekočina 2 -1 γ / mN m-1 r / mm γ / mN m r= γ = 1. meritev 2. meritev 3. meritev povprečje 6. Ocena napake a) Viskoznost tekočin relativna napaka: ∆η1 = ∆t0 ∆t1 max|t0 − t0 | max|t1 − t1 | + = + = t0 t1 t0 t1 ∆η2 = ∆t0 ∆t2 max|t0 − t0 | max|t2 − t2 | + = + = t0 t2 t0 t2 η1 η2 absolutna napaka: = ∆η1 r .n. = x η1 γ = η2 r .n. = x η2 ∆ = b) Površinska napetost - manometrični način absolutna napaka: ∆= γ 1 max|γ i −= γ| ∆= γ 2 max|γ i −= γ| relativna napaka: ∆γ 1 = ∆γ 2 = γ1 γ2 - tenziometrični način absolutna napaka: ∆= γ 1 max|γ i −= γ| ∆= γ 2 max|γ i −= γ| relativna napaka: ∆γ 1 = ∆γ 2 = γ1 γ2 7. Rezultati a) Viskoznost tekočin η1 = ( ± ) cP = cP (1 ± ) η2 = ( ± ) cP = cP (1 ± ) b) Površinska napetost γ1 = ( ± ) mN m-1 = mN m-1 (1 ± ) γ2 = ( ± ) mN m-1 = mN m-1 (1 ± ) Adsorpcija Ime in priimek: Turnus in skupina: Datum: 1. Naloga Pri tej vaji bomo raziskali adsorpcijo ocetne kisline na aktivno oglje. 2. Osnove Če pride plin v stik s trdno snovjo, je v ravnotežju koncentracija plinskih molekul tik ob površini vedno večja kot v samem plinu. Ta pojav imenujemo adsorpcija. Snov, ki se adsorbira, imenujemo adsorbat, snov, na kateri se adsorbat se adsorbat adsorbira, pa adsorbent. Adsorpcija plina je spontan proces, zato se prosta entalpija sistema pri tem zmanjša (GadsG < 0). Ker se pri prehodu plina v adsorbirano plast zmanjša število njegovih prostostnih stopenj, pride tudi do znižanja entropije sistema (GadsS < 0). Iz enačbe G ads H =G ads G + T G ads S torej sledi, da mora biti adsorpcija vedno eksotermen pojav (GadsH < 0). Odvisnost množine adsorbiranega plina od tlaka pri konstantni temperaturi predstavimo z adsorpcijsko izotermo, ki jo pogosto zapišemo s Freundlichovo empirično zvezo x = a pb m kjer x/m pomeni množino adsorbiranega plina na enoto mase adsorbenta, a in b sta empirični konstanti, p pa je ravnotežni tlak plina. Za adsorpcijo komponent iz raztopin na površine trdnih adsorbentov veljajo enake splošne zakonitosti kot za adsorpcijo plinov. Zgornjo izotermo lahko tako zapišemo x = a cb m kjer je c ravnotežna koncentracija raztopine v mol/dm3. Če enačbo logaritmiramo dobimo x/m a c log = mol/g log mol/g + b log mol/dm3 Če narišemo odvisnost log(x/m) od logc, dobimo premico z naklonom b, odsek na ordinatni osi pa je enak loga. 3. Skica aparature 4. Meritve a) Pogoji v laboratoriju: pzun.= T= φ= b) titracija razt. ocetne kisline (K) z NaOH cKpribližna / M moglja / g VK / mL 1. 0,0125 20 2. 0,025 10 3. 0,05 5 4. 0,1 20 5. 0,2 10 6. 0,4 5 cNaOH / M PRED STRESANJEM PO STRESANJU 0 / mL VNaOH 1 / mL VNaOH 0,01 0,1 5. Računi in grafi 0 c0 = (cNaOH ⋅ VNaOH ) / VK = 1 (cNaOH ⋅ VNaOH ) / VK = c= x = (c0 − c) ⋅V = V = 100 mL c0 / M 1. 2. 3. 4. 5. 6. c/M x / mol x/m /mol g-1 log c log(x/m) graf 1: Adsorpcijska izoterma: odvisnost x/m od c graf 2: Odvisnost log(x/m) od logc - Podatki pridobljeni s pomočjo funkcije LINEST v Excelu: k n k=b= n = loga → a = 10n = σk σn 6. Ocena napake absolutna napaka: a ln(10) ⋅ a ⋅σ ∆ = = n ∆b= σ k = relativna napaka: ∆a = a ∆b = b 7. Rezultat a=( ± b= ± ) mol1-b Lb g-1 = = mol1-b Lb g-1 (1 ± (1 ± ) ) Kemijska kinetika Ime in priimek: Turnus in skupina: Datum: 1. Naloga Proučevali bomo hitrost hidrolize saharoze v glukozo in fruktozo. 2. Osnove Vsaka kemijska reakcija poteka z določeno, od narave snovi in razmer odvisno hitrostjo. Nanjo vplivajo koncentracija, tlak, temperatura, prisotnost katalizatorja in drugo. Reakcijska hitrost (v) je v splošnem odvisna od koncentracije reaktantov in produktov, za enosmerno reakcijo, pri kateri reagira ena sama snov, pa velja sledeča zveza dc v= − = k cn dt kjer je c koncentracija reaktanta in k konstanta reakcijske hitrosti. n je red reakcije in je lahko celo število ali ulomek, redko pa je večje od 2. Če je red reakcije enak ena, pravimo, da je reakcija prvega reda, itd. Za reakcijo prvega reda dobimo po preureditvi zgornje enačbe in integraciji ln c0 = kt c Hidroliza saharoze poteka po enačbi: H C11H22O11 + H2O → C6H12O6 + C6H12O6 + saharoza glukoza fruktoza Reakcijo katalizirajo ioni H+, zato jo lahko pospešimo z dodatkom kisline. Reakcijo lahko opišemo s hitrostnim zakonom za reakcije prvega reda. Saharoza, glukoza in fruktoza so optične aktivne snovi, kar pomeni da sukajo ravnino polarizacije linearno polarizirane svetlobe. V začetku, ko je v raztopini le saharoza, je raztopina desnosučna, raztopina zmesi glukoze in fruktoze, ki jo dobimo ob zaključku reakcije, pa je levosučna. Potek reakcije lahko zasledujemo tako, da s polarimetrom merimo kot zasuka ravnine linearno polarizirane svetlobe. Enačbo s pomočjo katere bomo določili navidezno konstanto reakcijske hitrosti ima obliko ln α z − αk = k '⋅ t αt − αk kjer sta αz in αk začetni in končni kot zasuka in αt kot zasuka ob času t. 3. Skica aparature 4. Meritve a) Pogoji v laboratoriju: pzun.= T= φ= b) 0,5 M HCl t / min cS / M 1,0 M HCl αt / ° αt / ° t / min 0,5 M HCl 1. 1,0 M HCl 2. S...saharoza 3. 4. 5. 6. 7. 8. 5. Računi in grafi začetni kot zasuka: α z =⋅ l [α S ]λ ⋅ cS = T ( ) končni kot zasuka: α k =⋅ l [α G ]λ + [α F ]λ ⋅ cS = T T - tabela izračunov 0,5 M HCl 1,0 M HCl αk = αk = t / min 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. αt -αk /° ln(αt -αk) t / min αt -αk /° ln(αt -αk) - graf 1: Odvisnost ln(αt - αk) od časa t - Podatki pridobljeni s pomočjo funkcije LINEST v Excelu: 0,5 M HCl 1,0 M HCl k = k' k = k' σk σk 6. Ocena napake - absolutna napaka: σk = 0,5 M HCl: ∆k ' = σk = 1,0 M HCl: ∆k ' = - relativna napaka: 0,5 M HCl: ∆k ' = k' 1,0 M HCl: ∆k ' = k' 7. Rezultati 0,5 M HCl: k' = ( ± ) min-1 = min-1 (1 ± ) 1,0 M HCl: k' = ( ± ) min-1 = min-1 (1 ± ) Električna prevodnost raztopin elektrolitov Ime in priimek: Turnus in skupina: Datum: 1. Naloga Izmeri prevodnost močnega in šibkega elektrolita pri več koncentracijah ter obema določi molsko prevodnost pri neskončnem razredčenju Λ∞ ter konstanti A za močen elektrolit in Kc za šibek elektrolit. 2. Osnove Elektroliti so snovi, ki so v talini in/ali raztopini prisotni v obliki ionov in prevajajo električni tok. V grobem jih delimo na močne in šibke elektrolite. Močni elektroliti so v vodni raztopini praktično popolnoma disociirani, medtem ko pri šibkih disociacija ni popolna. Električno upornost raztopine R lahko izrazimo kot l S kjer je ρ specifična prevodnost raztopine, razmerje l/S pa razmerje, ki ga določa geometrija celice s katero merimo prevodnost raztopine. To razmerje definiramo kot konstanto celice Kcel z enoto cm-1. Le-to določamo z raztopino z znano specifično prevodnostjo, ki je običajno vodna raztopina KCl. Zgornjo zvezo lahko zapišemo tudi v recipročni obliki, v kateri definiramo specifično prevodnost κ (=1/ρ). Da lažje primerjamo prispevke različnih elektrolitov k prevodnosti, izražamo κ na enoto koncentracije. Tako definiramo molsko prevodnost Λ R=ρ κ Λ= c Molska prevodnost močnih elektrolitov pri nizkih koncentracijah pada linearno s korenom koncentracije. To odvisnost imenujemo Kohlrauchev zakon in ima obliko Λ =Λ ∞ − A c kjer je Λ∞ molska prevodnost pri neskončnem razredčenju in A konstanta, značilna za izbrani elektrolit, topilo in temperaturo. Disociacijo enostavnega 1:1-elektrolita KA v raztopini zapišemo z ravnotežjem K + c KA(aq) K(aq) + A(aq) za katero lahko zapišemo konstanto ravnotežja Kc = α 2c / c O 1 −α kjer je α stopnja disociacije šibkega elektrolita. Molsko prevodnost šibkega elektrolita lahko zapišemo kot Λ = α Λ∞ . Iz zadnjih dveh enačb izpeljemo izraz za določitev Λ∞ in Kc Λ c 1 = K c (Λ ∞ )2 − K c Λ ∞ O c Λ 3. Skica aparature 4. Meritve a) Pogoji v laboratoriju: pzun.= T= φ= b) močni elektroliti šibki elektroliti Kcel = Kcel = -1 c / mol L -1 κr / mS cm c / mol L-1 0,08 0,002 0,04 0,001 0,02 0,0005 0,01 0,00025 0,005 voda 5. Računi in grafi - Izračun molske prevodnosti elektrolita: = Λ κr − κH O 2 = c - Tabela izračunov za močne elektrolite: c / mol1/2 dm-3/2 Λ / S dm2 mol-1 κr / µS cm-1 - graf 1: Odvisnost molske prevodnosti močnega elektrolita od korena koncentracije raztopine - Podatki pridobljeni s pomočjo funkcije LINEST v Excelu: k n σk σn - Tabela izračunov za šibke elektrolite: c / mol L-1 κr − κH O Λ (= 2 c ) / S dm2 mol-1 1 / S-1 dm-2 mol Λ 0,002 0,001 0,0005 0,00025 - graf 2: Odvisnost Λ c 1 od za šibke elektrolite O Λ c - Podatki pridobljeni s pomočjo funkcije LINEST v Excelu: k n σk σn k Λ ∞ =− = n n2 = K= c k Λ c / S dm2 mol-1 O c 6. Ocena napake • močni elektroliti - absolutna napaka: ∞ ∆Λ= σ Λ= σ= ∞ n ∆A = σ A = σ k = - relativna napaka: ∆Λ ∞ = Λ∞ ∆A = A • šibki elektroliti - relativna napaka: ∆Λ ∞ σ n σ k = + = Λ∞ n k ∆K c σ σ 2 n+ k = =⋅ Kc n k - absolutna napaka: ∆Λ ∞ = r.n. x ∆Λ ∞ = ∆Kc = r.n. x Kc = 7. Rezultati - močni elektroliti Λ∞ = ( A=( ) S dm2 mol-1 = ± S dm2 mol-1 (1 ± ) S dm7/2 mol-3/2 = ± ) S dm7/2 mol-3/2 (1 ± ) - šibki elektroliti Λ∞ = ( Kc = ( ) S dm2 mol-1 = ± ± ) = S dm2 mol-1 (1 ± (1 ± ) )