Dokument - Oddelek za geografijo

Transcription

UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
SANDRA KAVČIČ
Sonaravni razvoj planin pod Košuto
Magistrsko delo
LJUBLJANA, 2015
UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
SANDRA KAVČIČ
Magistrsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Irena Mrak
Študijski program:
Geografija E – 2. stopnja
LJUBLJANA, 2015
ZAHVALA
Najlepša hvala mentorici doc. dr. Ireni Mrak za vse strokovne nasvete, predloge, ideje,
vodenje in potrpljenje pri izdelavi pisne naloge. Hvala tudi gospodu Milanu Poharju z
agrarne skupnosti Pungrat, gospe Mateji in gospodu Matjažu Kleindienstu s planine
Dolga njiva, gospe Martini Oranič, članici pašne skupnosti Tegoška planina, gospodu
Mihu Teranu, oskrbniku Taborniškega doma na planini Šija, hvala tudi pastirju pašne
skupnosti Šija ter predsedniku pašne skupnosti gospodu Alojzu za pomoč pri
pridobivanju ustreznega gradiva, za angažiranost in pripravljenost pri izdelavi
intervjujev. Posebna zahvala gre tudi gospe Andreji Slameršek z Zavoda Republike
Slovenije za varstvo narave (ZRSVN) za takojšnji odziv in posredovanje podatkov ter za
pomoč in strokovno svetovanje. Hvala tudi gospe Mojci Švajger z oddelka za okolje in
prostor občine Tržič za posredovanje podatkov ter gospe Mateji Dolžan iz Turistično
promocijsko informacijskega centra Tržič.
IZVLEČEK
Planine pod Košuto so del posebne kulturne pokrajine, ki jo je potrebno varovati in
razvijati sodobnemu času primerno ter upoštevajoč okoljsko, socialno in ekonomsko
nosilno zmogljivost. Eden ključnih dejavnikov pri sonaravnem razvoju planin je
upravljanje, ki je večinoma v rokah agrarnih skupnosti. Tradicionalna dejavnost planin –
pašništvo se na nekaterih planinah opušča, drugje prihaja do pretirane paše. Kmetje in
upravljavci planin se v zadnjem času soočajo tudi z vse večjim številom obiskovalcev, kar
je z ekonomskega vidika sicer pozitivno, predstavlja pa pomembne pritiske na okolje,
prav tako pa prinaša tudi konflikte med različnimi uporabniki prostora. Za dolgoročni
sonaravni razvoj planin, pri čemer je primarnega pomena okoljska trajnost, je nujno
strokovno in celovito upravljanje. Predlagani sonaravni model razvoja planin temelji na
prepoznavanju ranljivosti okolja, percepciji stanja ter odzivanju nanj s strani
uporabnikov prostora/planin. Tradicionalno dejavnost – planinsko pašništvo je
potrebno ohranjati tako zaradi njegove ekonomske vloge kot tudi z vidika ohranjanja
kulturne pokrajine. Vse bolj prisotna turistična in rekreativna funkcija planin je razvojna
priložnost, čeprav je obisk potrebno smiselno nadzorovati do te mere, da bomo še lahko
preprečili prevelike obremenitve naravnih virov. Pri upravljanju planin je nujno
sodelovanje upravljavcev in vseh pristojnih strokovnih inštitucij (KGZS – Kmetijsko
gozdarska zbornica Slovenije, ZGS – Zavod za gozdove Slovenije, ARSO – Agencija
republike Slovenije za okolje, ZRSVN – Zavod republike Slovenije za varstvo narave,
ZVKD – Javni zavod republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine) ter vseh drugih
deležnikov (lastniki zemljišč, kmetje, ki svojo živino vsako sezono pripeljejo na pašo …).
Sonaravni razvoj planin mora dosledno upoštevati tudi področno zakonodajo ter
temeljiti na krepitvi splošnih vrednot družbe, predvsem na področju trajnostne uporabe
prostora.
Ključne besede: planine, planinsko pašništvo, sonaravni razvoj, turizem na planinah,
sonaravni model razvoja planin, ranljivost okolja, planine pod Košuto.
ABSTRACT
Sustainable Development of Alpine Pastures in the area of Košuta Mountain
Alpine pastures in the area of Košuta Mountain are parts of special cultivated landscape
which has to be protected and developed appropriately to modern times including
environmental, social, and economic supporting performance. One of the key factors
with sustainable development of alpine pastures is management, which is mostly in the
hands of agrarian communities. Traditional activity of the alpine pastures – putting out
to pasture has been abandoning on some alpine pastures, on the other hand, there are
cases of excessive shepherding. Farmers and managers of alpine pastures have been
facing with growing number of visitors, which has been positive from the economic
point of view, on the other hand, it presents important pressure on environment and it
also brings conflicts among different users of place. For long-term sustainable
development of alpine pastures, proficient and complete management is essential where
environmental constancy is of primary importance. The suggested sustainability model
of alpine pastures development is based on vulnerability recognition of the
environment, perception of the state, and responding on it from the side of the users of
the place/alpine pastures. Traditional activity – alpine pastures has to be preserved for
its economic role as well as from the point of view of cultivated environment. More and
more present tourist and recreative function of the alpine pastures is a developmental
opportunity, even though visiting has to be limited and controlled to the point where too
much pressure on natural sources can be prevented. It is of utmost importance that
managing alpine pastures is connected with cooperation of managers and all expert
institutions in charge (KGZS – Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, ZGS – Zavod za
gozdove Slovenije, ARSO – Agencija republike Slovenije za okolje, ZRSVN – Zavod
republike Slovenije za varstvo narave, ZVKD – Javni zavod republike Slovenije za varstvo
kulturne dediščine) and other participles (owners of the land, farmers who bring their
livestock to mountain pasture …). Sustainable development of alpine pastures has to
follow regional legislation and has to base on strengthening general values of the
society, especially at the area of the continual using of environment
Keywords: alpine pastures, alpine pasturing, sustainable development, tourism on
pastures, sustainable model of alpine pastures development, vulnerability of
environment, alpine pastures in the area of Košuta mountain.
KAZALO VSEBINE
1.
UVOD ............................................................................................................................................. 1
1.1. Geografska opredelitev planin .................................................................................................. 2
1.2. Nekateri najpogosteje uporabljeni pojmi ............................................................................. 4
2.
PREGLED DOSEDANJIH RAZISKAV ...................................................................................... 6
2.1. Planinsko pašništvo ...................................................................................................................... 8
2.1.1. Lega planin .......................................................................................................................... 10
2.1.2. Vrste planin......................................................................................................................... 11
2.1.3. Dolžina pašne dobe.......................................................................................................... 12
2.1.4. Opremljenost planin........................................................................................................ 13
2.1.5. Učinki planinskega pašništva na okolje ................................................................... 13
2.2. Turizem in rekreacija na planinah ....................................................................................... 15
2.2.1. Učinki turizma in rekreacije na okolje ..................................................................... 17
3.
NAMEN IN CILJI MAGISTRSKEGA DELA .......................................................................... 20
4.
METODOLOŠKA IZHODIŠČA MAGISTRSKEGA DELA .................................................. 21
4.1. Anketiranje obiskovalcev planin ........................................................................................... 21
4.2. Intervjuji z upravljavci planin ................................................................................................ 22
4.3. Druge uporabljene metode in tehnike ................................................................................ 23
4.4. Razvoj modela sonaravnega razvoja planin ..................................................................... 23
4.4.1. Prva faza – skupna ocena ranljivosti območja planin ........................................ 24
4.4.2. Druga faza – oblikovanje razvojnih usmeritev za sonaravni razvoj planin30
5.
GEOGRAFSKI ORIS PREUČEVANEGA OBMOČJA ........................................................... 33
5.1. Fizičnogeografske značilnosti preučevanega območja ................................................ 34
5.1.1. Geološka zgradba in oblikovanost površja ............................................................. 34
5.1.2. Hidrogeografske razmere ............................................................................................. 38
5.1.3. Podnebne razmere ........................................................................................................... 41
5.1.4. Prst ......................................................................................................................................... 45
5.1.5. Rastlinstvo in živalstvo .................................................................................................. 45
5.2. Družbenogeografske značilnosti preučevanega območja ........................................... 47
5.2.1. Opredelitev planin pod Košuto v Občinskem prostorskem načrtu .............. 49
5.2.2. Zgodovina planinskega pašništa pod Košuto ........................................................ 51
5.2.3. Lastništvo planin .............................................................................................................. 56
6.
PLANINSKO PAŠNIŠTVO NA PLANINAH POD KOŠUTO .............................................. 57
6.1. Velikost planin.............................................................................................................................. 57
6.2. Vrsta planin in število glav živine ......................................................................................... 58
6.3. Prepoznane ovire pri delovanju planin pod Košuto ...................................................... 61
7.
TURIZEM IN REKREACIJA NA PLANINAH POD KOŠUTO ........................................... 65
8. PREIZKUS MODELA SONARAVNEGA RAZVOJA PLANIN NA PRIMERU PLANIN
POD KOŠUTO ........................................................................................................................... 72
8.1. Prva faza – skupna ocena ranljivosti območja planin pod Košuto........................... 72
8.1.1. Ocena nosilne zmogljivosti pokrajinsko ekološke enote (PEE) ..................... 72
8.1.2. DPSIR model in percepcija ljudi ................................................................................. 77
8.1.3. Skupna ocena ranljivosti območja planin pod Košuto ....................................... 90
8.2. Druga faza – oblikovanje razvojnih usmeritev za sonaravni razvoj planin pod
Košuto .............................................................................................................................................. 91
8.2.1. SWOT analiza ..................................................................................................................... 92
8.2.2. Oblikovanje razvojnih usmeritev ............................................................................... 93
9.
SKLEPNE UGOTOVITVE ......................................................................................................100
10. POVZETEK ..............................................................................................................................103
11. SUMMARY ...............................................................................................................................105
12. VIRI IN LITERATURA...........................................................................................................107
13. SEZNAM SLIK .........................................................................................................................115
14. SEZNAM PREGLEDNIC ........................................................................................................116
15. SEZNAM GRAFOV..................................................................................................................117
16. SEZNAM PRILOG ...................................................................................................................118
Sandra Kavčič
1. UVOD
Planinske pašnike je že pred stoletji uredil človek z izsekavanjem gozda in jih s
prilagojeno pašo ohranil vse do danes. Gospodarski pomen planinskega pašništva se je
skozi zgodovino spreminjal, še danes pa ima vlogo pri pridelovanju hrane in ohranjanju
ter negovanju kulturne pokrajine. Delujoče planine tako pomembno prispevajo k
ohranjanju snovne in nesnovne kulturne dediščine. Pomembno je tradicionalno
sezonsko seljenje oseb skupaj z njihovo živino v višje predele (ang. »transhumance«), ki
se je ohranilo vse od začetka planinskega pašništva, do danes. Na drugi strani se
naravovarstveni pomen planin kaže v vzdrževanju travišč in rastlinskih vrst, ki
pomembno prispevajo k biotski raznovrstnosti, ki je prepoznana tudi v okviru območij
Natura 2000.
A kljub temu se zdi, da sta tako varovanje kot razvoj planin prešibka. Planine v Sloveniji
se soočajo z več problemi, ki so predvsem posledica nepravilnega ali pa sploh
nenačrtovanega upravljanja. Prepletanje dveh dejavnosti – planinskega pašništva in
turističnega obiskovanja planin, je danes trend skoraj na vseh planinah.
Agrarne skupnosti ponekod nimajo vizije in razvojne strategije, kar se kaže v opuščanju
pašništva, kar vodi v zaraščanje in spreminjanje kulturne krajine, na drugi strani pa gre
v nekaterih primerih za pretirano pašo, ki povzroča točkovno evtrofikacijo, erozijo prsti
in zaraščanje z nitrofilnimi vrstami (ščavje). Glavni razlog za to je preveliko število
živine in neupoštevanje okoljske nosilne zmogljivosti planin.
V zadnjih desetletjih planine postajajo priljubljene izletniške točke, tako zaradi okolja
samega kot tudi zaradi kulinarične ponudbe. Turizem predstavlja vse bolj pomemben
dohodek upravljavcem planin, prinaša pa tudi občasno preobremenjenost (poletni konci
tedna).
Z izpostavljenimi razmerami se srečujejo tudi planine pod Košuto, ki smo jih v delu
podrobneje obravnavali.
Kako torej najti ustrezno sonaravno rešitev za upravljanje in razvoj planin, ki bo okolju
prijazen in sodobnemu času primeren ter bo upošteval nosilno zmogljivost, tako
okoljsko kot tudi socialno in ekonomsko? Obiskovalci planin so vse bolj zahtevni,
kmetje/upravljavci planin pa morajo posledično prilagajati svojo ponudbo, vzporedno
pa izvajati tudi primarno funkcijo planin – to je paša govedi in/ali drobnice.
V magistrskem delu bomo uvodoma opredelili pojem planina in pojasnili nekatere, v
delu najbolj uporabljene pojme. Sledi pregled dosedanjih raziskav na temo planin,
planinskega pašništva in sonaravnega razvoja turizma in planinskega pašništva,
predstavitev osnovnih značilnosti planinskega pašništva ter predstavitev turizma in
rekreacije v gorskem svetu. Na podlagi tega bodo oblikovani namen in cilji dela ter
1
Sandra Kavčič
metodološka izhodišča. Rezultat metodološkega dela bo sonaravni model razvoja planin,
ki ga bomo potem v nadaljevanju preizkusili na primeru planin pod Košuto. Model bo
tako eden od ključnih končnih rezultatov magistrskega dela in bo dovolj splošno
zasnovan, da bo kot tak primeren tudi za druga planinska območja v Sloveniji.
Slika 1: Načrt izdelave magistrskega dela
Avtor: Kavčič, 2014
1.1. GEOGRAFSKA OPREDELITEV PLANIN
Opredelitev pojma planina v geografski literaturi ni poenotena. Med prvimi so izraz
planina leta 1859 opisali Švicarji. Prvi med njimi je bil Schatzmann, ki označuje planine
kot tiste predele gora, ki jih izkoriščajo izključno ali pretežno za pašo. Kasneje je
2
Sandra Kavčič
določevanje tega pojma upoštevalo še velikost planine (za planino so potrebne primerno
velike ploskve), višinska lega nad stalnimi domačijami in praviloma posebna poslopja.
Stebler je kasneje še strogo ločil planino od pašnika in zahteval, da planina služi
izključno ali pretežno le poletni paši, da se nahaja v gorovju nad stalnimi domačijami ter
da je pozimi zapuščena. Temu švicarskemu pojmovanju so kasneje nemški in avstrijski
strokovnjaki dodali še nadmorsko višino, stalno bivanje živine na planini in gospodarsko
povezavo z dolinsko domačijo. Spann je leta 1923 zapisal, da so planine tiste površine v
gorovju, ki ležijo vsaj 900 m nad morjem, nudijo v poletju živini na paši hrano in jih
oskrbujejo ločeno od domačega gospodarstva. Muys pa je leta 1926 zapisal, da je planina
v ožjem strokovnem pomenu besede tista pokrajina, ki leži visoko v gorovju in je
oddaljena od stalnih bivališč, bistven je njen kmetijsko–gospodarski namen: trajna
poletna paša (približno 3 mesece na leto). Od dolinskih in domačih pašnikov se razlikuje
v tem, da živina ostaja tam celotno pašno dobo in se ne vrača v domači hlev. Tehnično je
torej planina neodvisna od domačije in omogoča samostojno obratovanje glede
preživljanja živine in izkoriščanja živinskih proizvodov (mleko, sir). Zato ima praviloma
svoja lastna poslopja (hleve, koče, sirarne) in druge naprave. Gospodarsko pa je
nepogrešljiv sestavni del kmetijskega obrata (Spiller – Muys in drugi, 1926).
Anton Melik je leta 1950 poudaril, da se je termin planina uporabljal napačno med
turisti in nasploh v književni rabi že v petdesetih letih 20. stoletja. Tako še danes
marsikdo enači planine z gorami in pohodništvom ter ne z naseljem v gorah, okoli
katerega se sezonsko pasejo živali, katerih mleko v tem naselju kmetje po navadi
predelujejo v mlečne izdelke. Melikova definicija planine je: »Planina je tedaj gorskemu
prebivalstvu enota gorskih pašnikov, kamor ženejo čez poletje živino na pašo, in sicer
tako, da ostane zgoraj več tednov ali celo mesec, pa da so zanjo urejeni hlevi in za
pastirje stanovi ali kakšne koli zgradbe za bivanje v dobi paše.« (Melik, 1950).
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je planina s travo porasel svet, navadno v
gorah, namenjen za pašo; svet z bivališči za pastirje in stajami za živino; visoki hribi,
zlasti skalnati (SSKJ, 2000). Geografski terminološki slovar bolj natančno opiše pojem,
saj je v njem zapisano, da je planina pašnik, navadno s pastirskimi stanovi, namenjen
paši živine v poletnih mesecih v visokogorju ali sredogorju, ki se razlikuje glede na
nadmorsko višino, obdobje paše, namen, vrsto pasoče se živine, lastništvo (Geografski
terminološki slovar, 2005).
Drugi avtorji planino opisujejo na podoben način. Planinski pašnik ali planina je po
katastru vmesna ali prehodna zemljiška kategorija. Beseda planina pride od plan, odprt,
neporaščen svet v gorah (Vrišer, 1995). Z gospodarsko-geografskega vidika so planine
nad stalnimi naselji ležeči gorski predeli, ki zaradi neugodnih podnebnih pogojev ne
dovoljujejo poljedelstva niti rentabilnega pridelovanja krme, ampak le poletno pašo, tu
in tam mogoče tudi manj pomembno košnjo. Oskrbovane so ločeno od niže ležečih
naselij, vendar v organični zvezi z njimi kot sestavni deli njihovega gospodarstva
(Wieser, 1975). Planina označuje gospodarsko-topografski pojem, ki se ne uporablja v
3
Sandra Kavčič
smislu termina za gore na splošno in ga ne smemo enačiti z gorami in pohodništvom. Gre
za naselje v gorah, okoli katerega se sezonsko pasejo živali, katerih mleko v tem naselju
kmetje predelujejo v mlečne izdelke. Pastirji in živina ostanejo zgoraj po več tednov ali
celo mesecev, za živino so urejeni hlevi, za pastirje pa stanovi ali kakšne koli zgradbe za
bivanje v dobi paše (Melik, 1950).
1.2. NEKATERI NAJPOGOSTEJE UPORABLJENI POJMI
PLANINSKO PAŠNIŠTVO – pašništvo s poletno pašo živine na planinskih pašnikih v
visokogorju in sredogorju (Geografski terminološki slovar, 2005).
PLANŠARSTVO – planinsko pašništvo (Geografski terminološki slovar, 2005).
PLANŠARIJA – (navadno) manjša stavba za bivanje planšarjev in za predelovanje mleka
(SSKJ, 2000). Poleti sezonsko naseljeno bivališče na planinskih pašnikih, ki ga sestavljajo
stan, hlev in ponekod pomožna gospodarska poslopja (Geografski terminološki slovar,
2005).
PLANINSKO GOSPODARSTVO – kmetovanje, pri katerem prevladuje pašna živinoreja v
povezavi s planinskim pašništvom (Geografski terminološki slovar, 2005).
PLANINARJENJE – krajše bivanje v gorah zaradi oddiha, rekreacije, raziskovanja in
uživanja v lepotah pokrajine (Cvitanović, 2002). Planinariti – hoditi v hribe (SSKJ, 2000).
Hoja v gore po označenih, nadelanih zavarovanih poteh in/ali manj zahtevnih brezpotjih
(Planinski terminološki slovar, 2002).
PLANINEC – kdor hodi v gore po označenih, nadelanih, zavarovanih poteh in/ali manj
zahtevnih brezpotjih (Planinski terminološki slovar, 2002).
PLANINSKA KOČA – manjša planinska postojanka (Planinski terminološki slovar, 2002).
PLANINSKO DRUŠTVO – (kratica PD) društvo, ki združuje planince in z različnimi
oblikami delovanja skrbi za njihovo vzgojo in izobraževanje, organizirano izletništvo, za
vzdrževanje planinskih poti in koč, varovanje gorskega sveta, alpinizem, vodništvo
(Planinski terminološki slovar, 2002).
TRAJNOSTNI RAZVOJ – predstavlja udejanjanje koncepta trajnostnosti, prioritetno na
gospodarskem polju. Za udejanjanje koncepta trajnosti/sonaravnosti je z vidika
večplastnega pojmovanja (okoljsko, socialno, gospodarsko) načela trajnostnosti
primerna uporaba pojma »trajnosti sonaravni razvoj«, ki označuje hkratno izboljševanje
materialne, socialne in okoljske kakovosti življenja ter posledično trajni dvig
človekovega blagostanja v najširšem smislu, vendar v okviru nosilnosti okolja in v
4
Sandra Kavčič
okvirih medgeneracijske pravičnosti. Opustitev pridevnika »sonaravni« pri trajnostnem
razvoju pomeni tveganje za okoljski kapital, ki bi se v tem primeru lahko zmanjševal na
račun dviga socialnega in gospodarskega blagostanja. Opustitev besede »trajnostni« pa
pomeni nevarnost podcenjevanja časovne razsežnosti (Mrak, 2009).
SONARAVNI RAZVOJ – razvoj, ki upošteva nosilne (regeneracijske, samočistilne)
zmogljivosti okolja in teži k ohranjanju ekosistemske stabilnosti, vitalnosti in pestrosti
narave ter korenito zmanjšuje izčrpavanje neobnovljivih naravnih virov (Špes in sod.,
2002).
RANLJIVOST OKOLJA – lastnost okolja, od katere je odvisno, kako se bo le-to odzvalo na
načrtovane posege. Izhaja iz dosedanjih antropogenih obremenitev in danih
regeneracijskih in nevtralizacijskih (nosilne sposobnosti okolja, samočistilne
sposobnosti okolja, zmogljivost okolja) sposobnosti okolja, ki so zaradi okoljskih
pritiskov praviloma že zmanjšane (Špes in sod., 2002).
NOSILNA ZMOGLJIVOST OKOLJA – zmogljivost narave/okolja, da prenese določeno
stopnjo človekove obremenitve, ki v njej ne povzročijo sprememb kakovosti in ne
porušijo ravnovesja (Lah, 2002).
SAMOČISTILNA SPOSOBNOST – sposobnost narave, da brez zunanjih (umetnih) vplivov
razgradi snovi, ki jo onesnažujejo (Lah, 2002).
TURIST oziroma OBISKOVALEC – oseba, ki potuje zaradi preživljanja prostega časa,
sprostitve, poslov ali iz drugih razlogov, vendar ne zaradi zaslužka in ki prenoči vsaj eno
noč (vendar ne zaporedno več kot 365-krat) v gostinskem ali kakem drugem
nastanitvenem objektu (SURS, 2013). Turist je, kdor potuje, začasno spremeni kraj
bivanja zaradi oddiha, razvedrila (SSKJ, 2000). Turist je tudi, kdor sam ali z vodnikom
hodi, pleza v gorskem svetu. Slabšalni pomen izraza pa tudi »kdor se vozi, hodi v
gorskem svetu brez primerne obutve, opreme« (Planinski terminološki slovar, 2002).
IZLETNIK oziroma ENODNEVNI OBISKOVALEC – osebe, ki ostanejo v obiskani državi
oziroma na obiskanem prostoru manj kot 24 ur (SURS, 2013).
5
Sandra Kavčič
2. PREGLED DOSEDANJIH RAZISKAV
S tematiko planinskega pašništva so se na Slovenskem na področju humanističnih ved
veliko ukvarjali etnologi, nekoliko manj pa tudi geografi. Njihovo raziskovanje je bilo
najintenzivnejše v drugi polovici 20. stoletja (Skočir, 2011). Sodobnih raziskav, tako
etnoloških kot geografskih, pa tudi drugih, s področja humanističnih ved, o tej tematiki
pa primanjkuje.
Najzgodnejša literatura o planinskem pašništvu je knjiga avtorjev Spiller – Muys, Sustič,
Presel in Prevec z naslovom »Planšarstvo in kmetijstvo na naših planinah« iz leta 1926, v
kateri je podrobno opisan pomen planšarstva v planinskem kmetijstvu, živinoreje
(govedoreja, prašičereja, ovčereja, kozjereja in konjereja), planinskega gospodarstva v
Sloveniji, planinske melioracije ter planinskega mlekarstva in sirarstva. Opisana je tudi
agrarna politika in planinsko pravo tistega časa (Spiller – Muys in drugi, 1926).
Sledi članek slovenskega etnologa Vilka Novaka iz leta 1942, v katerem govori o
ovčarstvu v okolici Žirovnice in Breznice pod Stolom ter Rateč pri Planici. V članku
opisuje delo na ovčjih planinah, vendar predvsem tistih na gorenjski strani (Skočir,
2011).
Pomembno delo je tudi knjiga geografa Antona Melika, čigar knjiga »Planine v Julijskih
Alpah« je izšla leta 1950. Velja za prvo obsežno in podrobno delo o tovrstni tematiki na
Slovenskem. V knjigi popisuje vse planine v Julijskih Alpah, zgodovino planinskega
pašništva in njegovo stanje. Pomembna je tudi doktorska disertacija Metoda Vojvode iz
leta 1965, ki opiše planinsko pašništvo kot pomemben dejavnik pri oblikovanju kulturne
krajine v Bohinju.
Največji prispevek k humanističnemu raziskovanju planinskega pašništva v alpskem
prostoru pa lahko pripišemo slovenskemu etnologu Tonetu Cevcu. V svojem delu
»Bohinj in njegove planine: srečanja s planšarsko kulturo« (1992) opisuje bohinjske
planine predvsem kot pomemben del naravne in kulturne dediščine. V drugih delih kot
so na primer: »Planina Na stanu pod Kamniškim sedlom v antiki in srednjem veku:
prispevek k zgodovini planšarstva na kamniškem ozemlju« (1998); »Lončene posode
pastirjev: sklede in latvice iz poznega srednjega in novega veka iz planin v Kamniških
Alpah« (2000) itd., se osredotoča predvsem na arhitekturo, tipologijo in gradnjo
pastirskih stavb, postopek predelave mlečnih izdelkov in opisovanje orodij, ki se pri tem
uporabljajo. Pomembna je tudi monografija »Velika planina: življenje, delo in izročilo
pastirjev« (1972), kjer natančno opisuje pašniško dejavnost na Veliki planini nad
Kamnikom, obravnava zgodovinska in arheološka odkritja, ki pričajo o začetkih
planinskega pašništva v alpskem prostoru, nazadnje pa se dotakne tudi turizma, ki se je
začel na Veliki planini množično razvijati že na začetku 20. stoletja. Njegova zadnja
knjiga iz leta 2006 »Človek v Alpah« pa skupaj s številnimi avtorji opisuje arheološko
dediščino v Julijskih Alpah.
6
Sandra Kavčič
Zgoraj navedeni raziskovalci so se ukvarjali s popisom planin ter z opisovanjem
planinskih naselij in orodij, ki se uporabljajo na planinah ter z opisom dela na planinah
in planinskega izročila. Niso pa posvečali velike pozornosti predelavi mleka na planinah
oziroma sirarstvu. S tem se je nekoliko več ukvarjal etnolog Janez Bogataj, ki se je v svoji
monografiji »Mleko: dediščina, hrana, simbol« (1999) dotaknil tudi sirarstva.
Na tematiko planin pa je nastalo tudi že kar nekaj diplomskih, magistrskih in doktorskih
del. Wieser Srečko je leta 1975 raziskal težnje gospodarskega razvoja na severnem
pobočju Karavank (med Ljubeljem in Peco), s posebnim ozirom na kmetijstvo, izrabo
planin in stanje turizma. V svojem delu je prikazal, kakšni pogoji morajo biti za razvoj
planin (geološko in podnebno), kako je z lastništvom planin, kakšni so objekti na
planinah, značilnosti osebja, živine na planinah, kakšna je dolžina pašne dobe in od česa
je odvisna, na kratko pa je opisal tudi nekatere izmed planin. Leta 1998 se je s
samotnimi kmetijami in planinskim pašništvom v Tržiških Alpah podrobno ukvarjala
Irma Gabrovšek. S svojim opisom zgodovine planinskega pašništva v Tržiških Alpah,
posesti planin skozi zgodovino, dejavnikov razporeditve planin in vrstami planin je
veliko prispevala k lažjemu razumevanja splošnega delovanja sedanjih planin. Kasneje je
pisala o infrastrukturni opremljenosti planin, o problematiki pastirjev, o dolžini paše,
navezanosti naselij na planine, dokaj podrobno pa je tudi opisala posamezne planine v
Tržiških Alpah. Bastarda se je leta 2003 ukvarjala s planinskim pašništvom na Veliki
Planini in Krvavcu. V svojem delu je prikazala vplive turizma na planinsko pašništvo in
glavne probleme planinskega pašništva. Katja Žemva je z diplomsko nalogo
»Okoljevarstveni problemi in sonaravni razvoj turizma na Pokljuki« leta 2007 natančno
prikazala, kako na eni strani ohranjati tradicionalno poselitev, na drugi strani pa turizem
in rekreacijo ter se pri tem izogniti degradaciji in škodljivim spremembam v prostoru.
Natančno so opisani problemi, ki nastanejo zaradi turizma in rekreacije v gorskem
okolju, v nadaljevanju pa je prikazan možen način sonaravnega razvoja. Prelec je leta
2009 napisal delo z naslovom »Okoljski in razvojni vidiki območja Karavank«, kjer so
celovito obdelane tako fizičnogeografske kot tudi družbenogeografske značilnosti tega
območja (poudarek na kmetijstvu, rudarstvu in turizmu). Pozornost je posvetil tudi
planinskim postojankam in njihovi oskrbi. Skočirjeva (2011) se je ukvarjala s turizmom
kot dejavnikom ohranjanja planinskega pašništva v Zgornjem Posočju. V svojem delu
predstavi dosedanje raziskovalce, ki so se ukvarjali s planinami, na kratko predstavi
zgodovino pašništva, v analitičnem delu pa sledijo analiza turistične ponudbe v Posočju,
intervjuji z upravljavci pašnih skupnosti ter anketa med obiskovalci planin Zgornjega
Posočja. Pomembno pa je tudi doktorsko delo Irene Mrak (2009), ki podrobno predstavi
sonaravni razvoj turizma in rekreacije v visokogorju. Delo vsebuje pregled vseh možnih
oblik ter okoljskih, socialnih, kulturnih in ekonomskih vplivov turizma in rekreacije.
Prikazan je tudi koncept načrtovanja sonaravnega razvoja turizma in rekreacije. V
nadaljevanju je na podlagi tega izoblikovan model sonaravnega razvoja turizma in
rekreacije na izbranih visokogorskih območjih.
7
Sandra Kavčič
Za splošen opis občine Tržič in lažjo predstavo o izbranem območju je pomembno
končno poročilo projekta »Karte erozijske in poplavne nevarnosti, plazljivosti in
nevarnosti snežnih plazov za območje občine Tržič« (Natek in sod., 2010). V njem so
podrobno opisane podnebne razmere v občini Tržič, topoklimatske razmere, geologija in
ranljivost območja z vidika več naravnih nesreč.
Z upravljanjem planin so se ukvarjali v okviru projekta ALPA – Sonaravno upravljanje
planin na varovanih območjih – (ALPA, 2015). V projektu je bila na ozemlju Tržiške
občine obravnavana planina Korošica, ki leži v vznožju Košutice, severno od grebena
Košute.
Projekt Karavanke@prihodnost.eu – gospodarjenje z naravo v evropski regiji
prihodnosti (Karavanke, 2015) se je ukvarjal z obmejnim prostorom Karavank, ki ima
izjemen naravni potencial, kar vabi k razvoju gospodarstva. Združeval je 15 partnerskih
organizacij z obeh strani meje (Slovenije in Avstrije), ki so med letoma 2007 in 2013
izvajali aktivnosti za ohranjanje tega območja, pripravljali usmeritve in razvijali
konkretne primere, kako gospodariti z bogatim potencialom območja Karavank. Končna
publikacija vsebuje opis vseh naravnih potencialov območja, pristope za gospodarski
razvoj, zakaj je pomembno čezmejno sodelovanje, kakšno vrednost imajo naravni
gozdovi, kako bomo varovali naravne zanimivosti in ohranjali mokrišča itd. Pozornost je
namenjena tudi naravi prijazni ureditvi prometa ter razvoju turističnih produktov
(plezanje, kolesarjenje, pohodništvo). Oblikovali so tudi novo združenje »Prijatelji
Karavank« (Karavanke, 2012).
V okviru projekta Karavanke@prihodnost.eu je bilo izvedeno tudi anketiranje kmetov,
ki pasejo na planinah pod Košuto ter na ostalih okoliških planinah (Javornik, Korošica,
itd.). Glavni namen te ankete je bilo izvedeti, kateri so glavni problemi na planini, kako
upravljajo s pašniki, kakšen je način gospodarjenja na planini, ali to že vključuje
okoljevarstvene smernice, kako deluje agrarna oziroma pašna skupnost, kaj menijo o
skupni blagovni znamki za prodajo izdelkov itd. (Slameršek, 2014). Anketiranih je bilo
12 kmetov, od tega trije s planin pod Košuto (kmet, ki pase na Šiji, na Pungratu in na
Tegoški planini). Žal to anketiranje ni doseglo svojega namena, ankete so ostale
neobdelane, zato so jih na Zavodu RS za varstvo narave posredovali v namen te
magistrske naloge. Uporabljene bodo vse ankete, čeprav se le nekatere tičejo direktno
planin pod Košuto. Problematika na okoliških planinah je namreč podobna, glavno pa je,
da v grobem izluščimo razmišljanje kmetov.
2.1. PLANINSKO PAŠNIŠTVO
V geografskem terminološkem slovarju je pašništvo opisano kot prvotna,
najpreprostejša oblika živinoreje, ki se ukvarja z rejo udomačenih rastlinojedih živali
zaradi potreb človeka po hrani, oblačenju, bivanju in vleki. Planinsko pašništvo je
8
Sandra Kavčič
opisano kot pašništvo s poletno pašo živine na planinskih pašnikih v visokogorju in
sredogorju (Geografski terminološki slovar, 2005). SSKJ opisuje pašništvo kot
gospodarsko dejavnost, ki se ukvarja z izkoriščanjem pašnikov (SSKJ, 2000). Drugi
avtorji planinsko pašništvo opisujejo na podoben način. Skočirjeva je v svojem delu
zapisala, da sta alpski prostor in planinsko pašništvo medsebojno zelo povezana. Pri
pašništvu gre za gospodarsko dejavnost, ki se običajno skupaj s sirarstvom odvija na
visokogorskih planinah. Je sestavni del živinoreje, ki je bila že od nekdaj
najpomembnejša gospodarska panoga v goratem svetu. Planinsko pašništvo je zelo stara
oblika preživetja. Na planinah se pase molzno živino, pridobljeno mleko pa predeluje v
mlečne izdelke (Skočir, 2011).
Planinsko pašništvo ima v Sloveniji bogato tradicijo, saj velik del našega ozemlja leži v
alpskem in visokogorskem svetu. Izoblikovala se je posebna oblika gospodarjenja, ki se
začne vsako leto s posebnim premikom živine iz doline na planinske pašnike v gorah in
jeseni nazaj v dolinski hlev (sezonska selitev živine oziroma ang. »transhumance«)
(Slameršek, 2012). Gre za sezonsko migriranje oseb in njihovih živali med travniki v
dolini (zimski travniki) in pripadajočimi travniki v bližnjih gorskih predelih (poletni
travniki). Pastirji imajo stalno prebivališče v dolini. Črede živali, skupaj s potrebnim
številom oseb, ob začetku poletne pašne sezone potujejo na višje ležeče travnike. Ta
sezonska selitev je značilna za večino pašnih skupnosti po svetu. Na tak način pasejo
povsod na Balkanu, v Veliki Britaniji, v Italiji, na Iberskem polotoku, v Skandinaviji in
tudi v nekaterih predelih Azije, Avstralije, Amerike in Afrike (Wikipedija, 2015).
Slika 2: Selitev živine s planine nazaj v dolino
Vir: Transhumance in Austria, 2013.
Živino so na prave planinske pašnike, ki so ležali stran od naselbin, gnali že v
predfevfalni dobi (5.–12. stoletje). V 13. stoletju, ko je bila slovenska zemlja nasičena s
kmetijami, je začel rasti gospodarski pomen pašništva, kar je kasneje začelo povzročati
vse pogostejše spore. Nesporazumi so se od 16. stoletja dalje še poglabljali. Zato so
planinske pašnike kasneje pod vplivom rimskega prava začeli opredeljevati kot
»servitute«, ki so med drugim določali, kje in kdaj se lahko pase ter vrsto in število
9
Sandra Kavčič
živine. Hkrati so se razvili planinski in pašni redi, ki so urejali pravice in dolžnosti
udeležencev na planini (Slameršek, 2012). Še danes upravljanje planin ni natančno
zakonsko določeno, je pa v letu 2015 izšel Predlog zakona o agrarnih skupnostih, ki
obsega več rešitev na področju razvoja planin (MKO, 2015).
V Sloveniji je bilo v letu 2012 registriranih 200 planinskih pašnikov, od tega jih je bilo
150 znotraj območij Natura 2000. Skupna površina planinskih pašnikov v celotni
Sloveniji znaša 7625,53 ha, od tega jih je znotraj Nature 6265,76 ha (Slameršek, 2012).
Bogataj (1999) med slovenske alpske planine uvršča planine na Bovškem, Kobariškem
in Tolminskem, planine v Bohinju, Dolini, na Selškem in na območju Blejske Dobrave,
planine v Savinjskih in Kamniških Alpah ter planine v Karavankah. Petek (2005) pa je
planine razvrstil med 6 pokrajinskih enot kot je razvidno v spodnji preglednici.
Preglednica 1: Število delujočih planin leta 1993 in število opuščenih planin v Sloveniji
Soške
Savske
Alpski
Zahodne
Vzhodne Kamniške Savinjske
Julijske Julijske
svet
Karavanke Karavanke
Alpe
Alpe
Alpe
Alpe
skupaj
Število
delujočih
39
62
25
4
26
57
213
planin
leta 1993
Število
opuščenih
planin
50
57
19
7
20
40
193
(do leta
1993)
Vir: Petek, 2005.
2.1.1. LEGA PLANIN
Na razprostranjenost planin vplivajo fizičnogeografski in antropogeografski dejavniki.
Med prvimi so pomembni: kamninska podlaga, vododržnost oziroma vodoprepustnost
kamnin, stalni vodni viri, površinska izoblikovanost (pobočje, krnica, dolina, uravnava,
sedlo, sleme itd.), strmine oziroma naklon pobočij, lega glede na padec sončnih žarkov
oziroma ekspozicija pobočij, poraščenost in dolžina vegetacijske dobe (Gabrovšek,
1998). Med avtropogenini dejavniki pa je potrebno izpostaviti razmerja med zemljiškokulturnimi kategorijami. Te so namreč v gorski pokrajini zelo neenakomerne.
Pomemben je delež neproduktivnega sveta v primerjavi z obdelano zemljo (njiva, vrt,
sadovnjak). Delež poljedelstva vpliva na delež živinoreje. V gorskem svetu ima namreč
poljedelstvo podrejeno vlogo, sta pa živinoreja in gozdarstvo močno zastopani panogi.
Koliko ima določeno območje možnosti za živinorejo in pašništvo, pa je odvisno tudi od
deleža travnikov in pašnikov. Na drugi strani pa je z avtropogenega vidika pomemben
10
Sandra Kavčič
tudi podatek o naraščajočem številu prebivalstva. To na eni strani pomeni povečanje
potreb po hrani, na drugi strani pa vemo, da je večanje števila prebivalcev povzročila
industrializacija, ki pa je za sabo potegnila tudi upadanje agrarnega gospodarjenja
(Jordan, 1945).
Pašne planine so nastale najprej tam, kjer so bile naravne planinske trate, to je ob
zgornji gozdni meji in nad njo ter sredi gozda, kjer so bile naravne gozdne jase
(Gabrovšek, 1998). Gozdno mejo na prisojnih pobočjih so dokaj nizko potiskali pogosti
snežni plazovi, kasneje pa so gozd krčili kmetje in s tem razširjali planinsko pašo vse
nižje (Prelec, 2009). Na primer v Julijskih Alpah so naši predhodniki krčili gozdove in so
tam potem uredili planinske pašnike. Skoraj vse planine v Julijskih Alpah naj bi ležale v
gozdnem območju, v nižjih legah pa so urejeni planinski pašniki (Melik, 1950). Planine
lahko nastanejo na različnih reliefnih oblikah: na pobočju, v kotanjah, na slemenih, na
sedlih, v dolinah, v krnicah (Gabrovšek, 1998). Številne planine so se tako naselile v
geomorfoloških oblikah, ki so jih preoblikovali ledeniki, ki so se spuščali navzdol po
dolinah, pri tem pa so tla pokrili z morenskimi nasipi. Zelo redke so planine na pobočjih
(Medic, 2005).
Planine ležijo na različnih nadmorskih višinah. Kurz jih je razdelil na nižje ležeče planine
(Niederalm), ki se nahajajo nekje med 700 in 1100 metri nadmorske višine, na srednje
ležeče planine (Mittelalm), med približno 1000 in 1550 metri in na višje ležeče planine
(Hochalm) med 1500 in 1900 metri nadmorske višine (Kurz, 2013). Melik (1950) je
večino planin v Julijskih Alpah razvrstil v nadmorske višine med 1200 in 1400 metri
(32,8 %), v višinah med 1100 in 1400 m pa že 45,4 % vseh planin.
2.1.2. VRSTE PLANIN
Glede na prevladujočo vrsto živine, ki se pase na planini ločimo (Gabrovšek, 1998):
 mlečne planine (prevladuje goveja živina) – znotraj te skupine nekateri ločijo posebej
planine, kjer prevladujejo krave mlekarice in planine, kjer prevladuje jalova živina
(junci, voli …);
 konjske planine ali konjščice (prevladujejo konji in kobile z žrebeti);
 ovčje planine ali ovčarije (prevladuje drobnica);
 kombinirane planine.
Najkvalitetnejše planine so po navadi namenjene mlečni živini. Te ležijo na nižjih
nadmorskih višinah, na položnejšem terenu s kvalitetno paševino. Navezane morajo biti
na močnejši vodni vir, ker je voda potrebna ne le za napajanje živine, ampak tudi za
mlekarski obrat (posebno, če deluje še sirarna). Manj kvalitetne planine služijo jalovini
in konjem. Najmanj zahtevne in od naravnih faktorjev najmanj odvisne (na višjih gorskih
pašnikih) pa so ovčje planine. Tu po navadi ni posebnih pastirskih objektov, ker
praviloma tudi ni pastirjev (Gabrovšek, 1998).
11
Sandra Kavčič
2.1.3. DOLŽINA PAŠNE DOBE
Dolžina pašne dobe je od planine do planine zelo različna. Odvisna je od lege oziroma
vrste planine in naravnih dejavnikov, ki pogojujejo pašo na planini (Medić, 2005).
Vplivajoči dejavniki se ne samo prepletajo, ampak se med sabo tudi različno stopnjujejo.
Dejavniki, ki določajo pašno dobo so: nadmorska višina, izpostavljenost planine soncu,
kvaliteta in kvantiteta paše, podnebni, vremenski in posestni pogoji ter gospodarske
razmere (Wieser, 1975).
Poseben primer sezonskih premikov pašne živine so Bohinjske planine. Tu je razvit
natančen sistem postopnih selitev po planinah v času paše (Melik, 1950). Pase se na
različnih višinah – spomladi na vaških pašnikih in najnižjih senožetnih planinah (rotih),
pozno spomladi in jeseni na srednje ležečih, poleti pa na najvišjih planinah (Cevc, 1992).
Paša na spodnjih pašnikih nima izrazito planinsko – gospodarskega značaja, saj se živina
pase na vaških pašnikih, od koder se vsak večer sproti vrača domov. Druga stopnja
planinske paše je bolj zapletena, saj poteka na prvih senožetnih planinah (Voje, Ukanc,
Vogar). Za začetek te spomladanske paše je običajno veljal dan Svetega Florjana, 4. maj.
Gre za popolno selitev živine na planino v času paše, brez vračanja v dolino. Danes ta
paša pogosto izpade iz sistema planinske paše. Tretja stopnja planinske paše se začne
junija in je izrazito planinska. Obsega le pašo (brez skrbi za seno kot na nižjih planinah
in pašnih območjih) in ima vse značilnosti planinsko-pašnega gospodarstva. Tu se živina
zadržuje v času največje poletne vročine (Melik, 1950).
Povprečna pašna doba v Karavankah je, predvsem za govejo živino, približno 80 dni,
pašna doba ovc pa je na nekaterih planinah precej daljša. Na skupnih planinah so v
veljavi določeni skupni termini za dogon in odgon živine. Tradicionalna navezanost
pašnih terminov na nekatere svetniške dneve ni več zelo pogosta. Kmetje odženejo
živino na pašo takrat, kadar jim to dovoljujejo vremenske razmere (Wieser, 1975).
Leta 1923 je bila pašna doba na planinah pod Košuto naslednja: Kofce 93 dni (15. junij
do 15. september), Šija 83 dni (15. junij do 6. september), Pungrat 97 dni (10. junij do
15. september), Tegoška planina 84 dni (14. junij do 6. september), Dolga njiva 93 dni
(15. junij do 15. september) (Komisar za agrarne…, 1923).
Glede na prejšnjo delitev planin na nižje, srednje in višje ležeče planine, je tudi Kurz
opredelil približno dolžino pašne dobe. Nižje ležeče planine (med 700 in 1100 m
nadmorske višine) imajo dobre pogoje za pašo od sredine maja do konca septembra.
Srednje ležeče planine (med 1000 in 1550 m) imajo pašno dobo med začetkom junija in
do sredine septembra, višje ležeče planine (med 1500 in 1900 m) pa od sredine junija do
konca avgusta.
Pašna doba se do danes ni preveč spremenila, vsako leto kmetje prilagajajo dolžino
pašne dobe za nekaj dni manj ali več.
12
Sandra Kavčič
2.1.4. OPREMLJENOST PLANIN
Dostopnost
Prometna dostopnost planin je že od nekdaj eden izmed najvažnejših dejavnikov
ohranjanja planinskega pašništva in v zadnjem času tudi obiskovanja. Pomembno je
razlikovati, ali je planina dostopna le peš, po kolovozu, po poti (vlaka za traktorje) ali je
povezana s cesto. Upravljavci planin namreč niso več pripravljeni ohranjati planin, kjer
je možen le tradicionalni (peš) dostop do njih. Na drugi strani pa bolj urejene poti in
ceste pritegnejo tudi več drugih obiskovalcev in posledično tudi prometa, kar pa ne
predstavlja ustreznega sonaravnega razvoja.
Objekti na planini
Nižje ležeči planinski pašniki nimajo ne hleva in ne koče, če so v bližini kmetij, ne
potrebujejo niti pastirja. Vsi višje ležeči pašniki pa imajo hlev za živino in kočo za osebje.
Hlev je potreben predvsem na planinah, kjer se pasejo krave molznice. Na nekaterih
planinah imajo urejene črednike, to so z leseno ograjo ali električnim pastirjem omejene
pašne površine za določeno vrsto živine (posebej za molzne krave, konje …). Ti
omogočajo tudi postopno izkoriščanje pašne površine. Tik ob hlevu je ponavadi ograjen
prostor, kjer zberejo živino pred povratkom v dolino. Živina je v hlevu redko, le ob
izredno slabem vremenu ali v času bolezni. Ponekod sta koča in hlev v isti stavbi
(stegnjena oblika) ali stojita vzporedno, nekoliko zamaknjeno. Na nekaterih planinah so
zgradili celo gručo stavb (Gabrovšek, 1998).
Večina hlevov, ki so še pred leti služili svojem namenu, danes propada. Prav tako to velja
tudi za pastirske stanove in celo za nekatere lovske koče. Nekateri od teh so sedaj
gostinski obrati, ki so na voljo planincem. Na nekaterih planinah so se v zadnjem času
pojavili vikendi (Weiser, 1975).
Pitna voda
Pomemben dejavnik obstoja in razvoja planin je pitna voda. Glavni vir pitne vode na
planinah so po navadi izviri sladke vode na stiku vododržnih in vodoprepustnih kamnin.
Na nekaterih planinah je torej vode dovolj, medtem ko se marsikatera planina sooča s
pomanjkanjem vode.
2.1.5. UČINKI PLANINSKEGA PAŠNIŠTVA NA OKOLJE
Največji učinek, ki ga ima planinsko pašništvo na okolje je učinek na vegetacijo.
Planinska paša lahko v določenih primerih poveča vegetacijsko pestrost, lahko nanjo
nima vpliva, v večini primerov pa se zmanjšuje (Škornik in sod., 2010). Problem
predstavljata predvsem nenadzorovana sezonska paša in čezmerna paša, kjer prihaja do
prekomerne odstranitve vegetacije kot posledica naselitve prevelikega števila živali na
enem področju. Živina se namreč prosto giblje in selektivno pase najvišji pas zelišč, trav
13
Sandra Kavčič
in grmičevja (Grazing …, 2013). S tem poškoduje rastje, predvsem mlade sestoje iglavcev
in listavcev. Problem predstavlja tudi paša izven planin, na primer, paša v gozdu. Ta
močno zavira naravno obnovo gozda. Paša v gozdu je zato od leta 1960 z Zakonom o
gozdovih prepovedana, dovoljena je le izjemoma, in sicer po posebnem gojitvenem
načrtu. Da bi se to upoštevalo, bi morale biti planine ograjene (Žemva, 2007). Živina
povzroča tudi škodo na občutljivih mokriščih in mahovnih skupnostih. Mokrišča se
namreč zaradi njihove rahle strukture hitro poteptajo, povratna doba, da se
regenerirajo, pa traja vsaj eno leto. Zato se je veliko mokrišč v alpskih prostorih že
razgradilo in izginilo. To pa je slabo, saj so mahovne skupnosti ključnega pomena za
shranjevanje in regulacijo pretoka vode (Grazing …, 2013). Problematično je tudi
spravilo zdravilnih rastlin (Shaheen in sod., 2011). Na drugi strani problem predstavlja
tudi opuščanje paše, ki prav tako prinese spremembe v sestavi in produktivnosti
pašnikov (Škornik in sod., 2010).
Slika 3: Vpliv paše na prst in spremembe v sestavi rastlinskih vrst
Vir: Grazing …, 2013.
Poleg vpliva na vegetacijo, planinsko pašništvo vpliva tudi na prst. Čeprav naj bi bila
intenzivnost človekove dejavnosti na planinah nizka in da gre pri pašništvu za
ekstenzivno dejavnost, se še vedno soočamo tako s fizičnimi kot s kemijskimi
spremembami prsti, predvsem na območju, kjer se zgoščeno pase živina. Živina namreč
14
Sandra Kavčič
s svojo težo tepta tla in tako spreminja strukturo prsti. Prst postane zbita in s tem ni več
dovolj rahla za razraščanje korenin, kar rastlinam onemogoča dostop do vode, zraka in
hranil, poslabšajo se razmere za življenje mikroorganizmov in nastanek humusa.
Začnejo se redukcijski procesi, kar vodi v površinsko zaglejevanje (Žemva, 2007).
Spremembe v strukturi prsti pa še dodatno povečajo možnosti za vodno in vetrno
erozijo ter poškodb zaradi zmrzali. Preprečuje se tudi nastanek novih rastlin (Grazing …,
2013). Živina s svojimi iztrebki povzroča tudi kemijske spremembe v sestavi prsti.
Prevelika koncentracija iztrebkov na enem mestu povzroči preveliko količino gnojila v
prsti oziroma povzroči pretirano nitrifikacijo. Tako se na ta območja začnejo razraščati
različne nitrofilne vrste (Žemva, 2007).
Vplivi so v večini omejeni na območje planin, problem pa lahko nastane z odpadnimi
vodami, ki bi lahko ogrozile večje območje. Večino odpadnih voda sicer proizvedejo
planinske postojanke in pastirski stanovi, problem pa predstavljajo tudi velike
koncentracije živalskih iztrebkov, ki se izpirajo v prst in podtalnico. Na območju planin
komunalna infrastruktura v večini primerov ni optimalna ali pa sploh ni zgrajena, saj so
stroški gradnje, obratovanja in vzdrževanja vodovodnih in kanalizacijskih sistemov
zaradi redke, razpršene ter ponekod težko dostopne poselitve visoki. Odpadne vode
zaradi visokih stroškov tako niso primerno očiščene, to pa močno vpliva na kakovost
vodotokov, podtalnice in tal. Onesnaževanje voda poslabšuje tudi življenjske razmere
vodnih živali (TNP, 2012). Zato je nujno čiščenje odpadnih voda z biološkimi čistilnimi
napravami.
2.2. TURIZEM IN REKREACIJA NA PLANINAH
Gorski svet predstavlja eno turistično najbolj zanimivih in zato zelo obiskanih pokrajin
na svetu (Cigale, 2004). Vedno večja heterogenost aktivnosti znotraj gorništva povzroča
vedno bolj zabrisano mejo med turizmom in rekreacijo (Mrak, 2009). Turistične in
rekreacijske aktivnosti so prilagojene posebnim in specifičnih gorskim razmeram
(Žemva, 2007; Črep, Jeseničnik, 2015):
Izletništvo
Najpomembnejše komponente te dejavnosti so posedanje, poležavanje, igre in piknik,
vzporedno s tem pa krajši sprehodi, nabiranje rož ali uživanje razgleda. Za izletništvo so
primerna območja, kjer so počivališča in parkirišča.
Planinarjenje
Gre za eno najbolj množičnih rekreacijskih aktivnosti v Sloveniji, ki se izvaja v pokrajini,
za katero je značilna velika reliefna dinamika. Je ena najbolj priljubljenih oblik
pustolovske rekreacije v Sloveniji, predvsem zaradi dobre dostopnosti slovenskih
gorskih območij ter bližine sredogorskih območij večjim urbanim centrom. Na
množičnost vpliva tudi relativna cenovna ugodnost te dejavnosti. Razlog za vse večjo
15
Sandra Kavčič
popularnost slednje dejavnosti je tudi dobra organiziranost osrednje slovenske
planinske organizacije – Planinske zveze Slovenije, ki dobro opremlja koče, vzdržuje
gosto mrežo označenih in opremljenih poti ter oblikuje vodniško in kartografsko
gradivo. Vsako leto se izboljšuje tudi dostopnost, saj je prepredenost z gozdnimi potmi
vse večja, tako se na nekatere planine lahko dostopa tudi že z avtomobilom. Aktivnosti
vključujejo hojo v naravi, v gorah, po označenih, zavarovanih poteh ali manj zahtevnih
brezpotjih, lahko tudi plezanje. Planinska pot navadno poteka po pobočjih, prelazih,
grebenih in dolinah. Večinoma je markirana in poimenovana ter vzdrževana. Bistveno je,
da človekova navzočnost in njegov vpliv nista prevladujoč dejavnik. Od izletništva se
razlikuje v tem, da v večini poteka v gorskem svetu, medtem ko se je slednji bolj oprl na
nižinski svet. Poleg tega med njima obstaja količinska in kakovostna razlika, prave
ločnice pa vseeno ne moramo postaviti. Negativni vplivi se kažejo v poškodovanju in
uničenju rastlin na in v okolici poti, v onesnaževanju okolja v okolici planinskih
postojank ter v onesnaževanju zraka zaradi izpušnih plinov.
Turno smučanje
Gre za hojo in smučanje po zasneženem planinskem svetu v različnih snežnih in
vremenskih razmerah. V zadnjih letih je v porastu, zato se povečuje pritisk na hribe, ki
so primerni za turno smučanje. Največji problem pri tem pa je mehansko uničevanje
vegetacije z ostrimi robniki smuči, ki so pogostejše na začetku in koncu zime, ko ni
dovolj snega. Zaradi poškodovanosti se rastlinam zmanjša odpornost proti boleznim in
škodljivcem, zato rastlina lahko odmre. Tako se zmanjša naravno pomlajevanje in
obnova, kar je v gorah še posebno nevarno za obstoj rastlinstva. Turni smučar pa lahko
vznemirja tudi živali, predvsem gamsa, ki preživi zimo v tako imenovanem podaktivnem
stanju.
Nabiralništvo
Tu gre za nabiranje gob, gozdnih sadežev in zelišč. Pojavlja se v gozdu, na zaraščenih
travnikih in pašnikih. Vplivi nabiralništva so v povezavi z odpadki in prometnim
onesnaževanjem podobni izletniškim, izstopa pa teptanje tal, hoja izven poti ter
vznemirjanje živali. V zadnjem času se povečuje tudi interes za nabiranje rastlin za
namen pridelovanja domačih zeliščnih čajev. Če gre za nabiranje ogroženih rastlin, lahko
pride do izumrtja določene rastlinske vrste.
Gorsko kolesarjenje
Gorsko kolesarstvo postaja danes vse bolj zanimiv del športnih aktivnosti v naravi. Gre
za vožnjo s kolesom izven urejenih poti, navadno po gozdnih poteh. Dokler se teh poti
držimo, večjih škodljivih vplivov ni, razen množičnega vznemirjanja živali. Ko pa se
skrene s poti, na travnike, v gozd, pa se lahko poškoduje vegetacija, tla, pride do erozije
in plašenja živali. Problem pa so tudi konflikti z drugimi vrstami rekreacije, saj se
planinci in kolesarji srečujejo na istih poteh. Tako je danes vožnja s kolesom v naravnem
okolju dovoljena po gozdnih cestah, na utrjenih poteh, če temu ne nasprotujejo lastniki
ali upravljavci teh poti, po gozdnih vlakah in po planinskih poteh pa le v primeru, če so
16
Sandra Kavčič
le-te posebej označene. V vseh drugih primerih vožnja s kolesom v naravnem okolju ni
dovoljena. To določa tudi zakon o planinskih poteh, kjer je zapisano, da po planinskih
poteh, ki ne potekajo po poljskih poteh ali gozdnih prometnicah, ni dovoljena vožnja z
gorskimi kolesi in motornimi kolesi.
Rekreativne oblike motoriziranega športa (vožnje s štirikolesniki, enduro motorji in
motornimi sanmi)
V zadnjem desetletju se je v veliki meri povečalo število ljubiteljev različnih oblik
rekreacije z motornimi vozili, ki med drugim omogočajo tudi vožnjo izven cest. Vse večji
tehnološki napredek in dostopnost tovrstnih vozil širšemu krogu oseb je posledično
povečalo število voženj. To pa za sabo prinaša tudi okoljske probleme. Prihaja do erozije,
odstranitve vegetacije in zbijanja prsti. Vožnja z vozili na motorni pogon v naravnem
okolju je dovoljena na javnih cestah, nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni
cestni promet, gozdnih cestah in na posebej določenih poligonih. Vožnja drugje je
prepovedana. Prepovedana je tudi izdaja knjig, vodnikov in drugih tiskanih publikacij o
ravnanjih in dejavnostih ter promocije voženj v naravnem okolju.
2.2.1. UČINKI TURIZMA IN REKREACIJE NA OKOLJE
Turizem in še posebej rekreacija postajata vse pomembnejši dejavnosti na planinah.
Njun razvoj je s seboj prinesel vrsto pozitivnih posledic, hkrati pa je sprožil tudi različne
nezaželene stranske učinke.
Dobre strani razvoja turizma in rekreacije so predvsem to, da turistični razvoj ponuja
zaposlitvene možnosti za lokalno prebivalstvo in prispeva k razvoju regije. Poleg tega
ponuja dodaten zaslužek kmetom, ki pasejo na planini. Pripomore tudi k ohranjanju
naravne in kulturne dediščine ter prispeva k boljšemu psihofizičnemu stanju ljudi.
Med pomembnejše negativne učinke turizma in rekreacije sodijo obremenitve okolja z
bistvenimi učinki na posamezne sestavine okolja (Žemva, 2007; Cigale, 2004; Mrak,
2009):
Vpliv na prst
Zaradi gradnje objektov različne turistične infrastrukture in superstrukture kot so npr.
planinske koče in dodatni objekti s prenočitvenimi kapacitetami, prihaja do izgube
površin zaradi pozidave in do sprememb fizikalnih lastnosti prsti, zmanjšanja
rodovitnosti, zbitosti tal in erozije. Problem je tudi onesnaževanje tal. Zaradi množične
rabe planinskih poti in hoje po brezpotjih prihaja do povečane erozije na območju poti,
do nastanka novih poti in potencialno povečane erozije ob brezpotjih.
17
Sandra Kavčič
Vpliv na relief in kamninsko podlago
Zaradi gradnje infrastrukture je odstranjena matična kamnina in spremenjen relief. Pri
nekaterih gorniških aktivnostih je potrebna uporaba posebne opreme (klini, jeklenice in
druga plezalna oprema), ki povzroči skalne razpoke ob zabijanju klinov in poškodbe
kompaktne matične kamnine zaradi vrtanja.
Vpliv na vodo
Zaradi obratovanja prenočitvenih in gostinskih objektih prihaja do povečane porabe
vode, nevarnost predstavlja tudi presahnitev vodnih virov. Odplake iz planinskih koč in
drugih objektov ter kemikalije za vzdrževanje različnih rekreacijskih površin lahko
onesnažujejo stoječe in tekoče vode, večja je nevarnost onesnaževanja podtalnice. Lahko
pride tudi do spremenjenih kemičnih in fizikalnih lastnosti površinskih in podzemnih
voda.
Vpliv na zrak
Zaradi povečanega prometa in izvajanja rekreacijskih dejavnosti ter obratovanja
različne infrastrukture prihaja do emisij škodljivih in drugih snovi v zrak. Problem
predstavlja tudi prekomerna osvetljenost planinskih koč.
Vpliv na rastlinstvo
Zaradi gradnje infrastrukture in izvajanja različnih rekreacijskih dejavnosti prihaja do
sprememb v sestavi rastlinskih vrst, uničenja in poškodb rastlinstva in biotopov,
problem so tudi vetrolomi. Problem predstavlja hoja po neoznačenih poteh, ki
poškoduje rastlinstvo. V zadnjem času je v porastu tudi nabiralništvo, ki nekatere
rastlinske vrste precej izkrči oziroma jih lahko tudi trajno odstrani.
Vpliv na živalstvo
Zaradi prisotnosti obiskovalcev, gradnje in povečanega prometa prihaja do motenja
živali, zožuje ali razbije se njihov življenjski prostor, dostikrat pride tudi do namernega
pobijanja živali. Problem je hrup, ki ga povzročajo obiskovalci planin, tako s svojo
prisotnostjo na planinah kot tudi promet, ki vodi do planin.
Vpliv turizma je večplasten in po navadi vpliva na več pokrajinskih sestavin hkrati
(Žemva, 2007). Posamezni pokrajinski učinki turizma in rekreacije so sicer v večini
primerov razmeroma skromni, vendar gre pri tem za celo vrsto različnih vplivov, katerih
skupen (sinergetski) učinek marsikdaj nikakor ni več zanemarljiv (Cigale in sod., 2009).
Problem predstavljajo tako (pre)velike koncentracije turističnega obiska na določenih
območjih in v določenih obdobjih kot tudi njegova čedalje večja prostorska in časovna
razpršenost. Koncentracija turističnega obiska mora upoštevati nosilno zmogljivost tako
naravnega kot družbenega okolja (Cigale, 2004). Na planinah problem predstavlja
predvsem prekomeren obisk ob lepih vikendih v poletni sezoni.
18
Sandra Kavčič
Glavne turistične gostinske in prenočitvene zmogljivosti na planinah predstavljajo
planinski domovi oziroma gorske koče. Namen prvih koč – zavetišč v naših gorah je bil
predvsem nudenje zavetja v nočnem času ali ob neugodnih vremenskih razmerah, ki so
gornike ujele na poti. Danes pa koče prinašajo vse več udobja in višji standard, ki smo ga
vajeni od doma, kar za sabo prinaša večjo porabo energije, vode, transportne stroške in
zaradi tega tudi vse večje negativne vplive na okolje. Zaradi želje po dodatnem zaslužku,
se danes za turistično ponudbo odločajo tudi planšarije, ki so bile včasih namenjene le
preskrbi pastirjev na planini.
Glavni okoljevarstveni problemi, ki nastajajo v povezavi s planinskimi postojankami in
planšarijami, so naslednji (Prelec, 2009):
Oskrba z električno energijo
Stopnja vpliva na okolje je odvisna od načina pridobivanja energije. Ker priključek na
javno omrežje ni vedno možen, so postojanke ponekod, predvsem v višjih legah, vezane
na lastne vire. Med temi so nekoč prevladovali agregati, ki so bili zelo hrupni, problem
pa je tudi predstavljala zaščita pred onesnaževanjem okolja z gorivi in olji, tako med
obratovanjem kot tudi skladiščenjem. Po začetku ekološke sanacije leta 1991 agregate
nadomeščajo alternativni viri energije: sončna energija (direktno preko sončnih celic in
posredno preko ogrevanja vode – sončni kolektorji) in vetrna energija, ki sicer ima nekaj
pomislekov, predvsem zaradi hrupa in vizualne spremembe krajine.
Odstranjevanje odpadkov
Kopičijo se tako trdi odpadki, »domači« odpadki in tisti, ki jih s seboj prinesejo
obiskovalci. Možna rešitev je zmanjševanje količine odpadkov, sortiranje, delna
predelava in transport na dolinske deponije. Akcija »Odnesimo smeti v dolino« je bila
zelo uspešna.
Oskrba postojanke
Načini oskrbe planinskih postojank so helikopterji, tovorne žičnice, avtomobilski dovoz,
konji in nosači. Večina postojank se oskrbuje kombinirano: s helikopterji in konji.
Poraba vode in »proizvodnja odpadne vode«
Planinske postojanke in planšarije so hkrati velik porabnik vode kot tudi proizvajalec
odpadnih voda. Količina slednjih je odvisna od udobja, ki ga koča nudi (WC, tuš, pranje
posteljnine). Problem je, da odpadne vode v kraškem svetu odtekajo tudi podzemno,
končajo pa se v dolinskih izvirih, ki jih uporabljamo za pitno vodo.
19
Sandra Kavčič
3. NAMEN IN CILJI MAGISTRSKEGA DELA
Planine so torej z vidika ranljivosti okolja še slabo raziskane, pri oceni pa dodatni
raziskovalni izziv predstavlja prepletanje primarne in sekundarne rabe, planinskega
pašništva ter obiskovanja. Obisk planin v poletnem času se hitro povečuje, kar prinaša
tako povečan pritisk na okolje kot tudi potencialno preseganje t. i. socialne nosilne
zmogljivosti. Vzporedno pa ravno obisk predstavlja dodatni vir zaslužka upravljavcem.
Trajnostno sonaravno načrtovanje razvoja planin je zato nujno, saj le takšno zagotavlja
ugodno dolgoročno stanje v prostoru.
Glavni namen magistrskega dela je izdelati celovit sonaravni model razvoja planin, na
primeru planin pod Košuto.
V skladu z namenom dela smo si zastavili več ciljev:
 Oblikovanje splošnega modela sonaravnega razvoja planin.
 Preizkus modela na primeru planin pod Košuto, ki vključuje:
o geografski oris območja planin pod Košuto,
o predstavitev osnovnih značilnosti in dejavnosti na planinah pod Košuto (planinsko
pašništvo, turizem in rekreacija),
o izdelavo ocene nosilnih zmogljivosti planin, primarno z vidika okolja,
o opredelitev antropogenih vplivov in pritiskov na območje planin – s pomočjo
DPSIR modela,
o izdelavo skupne ocene ranljivosti planin pod Košuto,
o SWOT analizo (prednosti, slabosti, priložnosti in grožnje) za razvojni vidik planin,
o oblikovanje razvojnih usmeritev za sonaravni razvoj pašništva in obiskovanja
planin s pomočjo rezultatov SWOT analize in ocene skupne ranljivosti.
Tekom raziskovalnega dela bomo preverili naslednje hipoteze:
 H1: Planinsko pašništvo kot osnovna dejavnost na planinah pod Košuto se opušča.
 H2: Planine pod Košuto imajo velik turistični potencial, predvsem z vidika
enodnevnega obiskovanja.
 H3: Planine pod Košuto so ponekod že preveč obiskane, kar že presega tako okoljsko
kot tudi socialno nosilno zmogljivost planin.
20
Sandra Kavčič
4. METODOLOŠKA IZHODIŠČA MAGISTRSKEGA DELA
Magistrsko delo je rezultat teoretičnega in empiričnega dela. Teoretični del zajema
kabinetno delo, ki vključuje pregledovanje in interpretacijo literature ter obstoječih
virov s področja planinskega pašništva in turizma ter rekreacije na planinah v Sloveniji
in drugje. Ker virov ni veliko, smo se bolj oprli na empirični del, ki zajema:
 anketiranje obiskovalcev planin (spletno anketiranje in anketiranje na terenu);
 poglobljene intervjuje z upravljavci planin in člani pašnih skupnosti;
 terensko delo na območju planin, ki vključuje opazovanje in fotografiranje
gospodarjenja s planinami ter posledično kritično strokovno analizo.
Uporabljenih je bilo več metod, tako kvalitativnega kot kvantitativnega tipa. V prvi fazi
so bili sistematično zbrani podatki o planinskem pašništvu in obiskovanju planin pod
Košuto za vse planine, nekaj smo jih pridobili iz obstoječih virov in literature,
manjkajoče pa dopolnili z anketami in intervjuji.
V nadaljevanju je bil izdelan model sonaravnega razvoja planin, ki združuje obe glavni
dejavnosti na planinah – planinsko pašništvo in turizem. Sestavljen je iz več faz, ki nas
pripeljejo do celovite obravnave posamezne planine in nas vodi k trajnostno
sonaravnem razvoju planin. Zasnovan je dovolj splošno, da ga lahko uporabimo na vseh
planinah, tako po Sloveniji kot v tujini, za potrebe tega magistrskega dela pa smo ga
preverili na primeru planin pod Košuto.
4.1. ANKETIRANJE OBISKOVALCEV PLANIN
Z anketo smo pridobili informacije o splošnem odnosu obiskovalcev do planin. V prvem
delu vprašalnika smo želeli izvedeti, koliko vprašanih sploh pozna planine pod Košuto,
katere so med bolj obiskanimi, kako dostopajo do planin, v katerem letnem času jih
največkrat obiskujejo, s kom največkrat obiščejo planine itd. V drugem delu ankete pa
smo pridobili informacije o motivih obiskovanja planin ter o motečih dejavnikih na
planinah, katere so glavne priložnosti planin, ki jih želijo izpostaviti, kaj bi bilo potrebno
izboljšati itd.
Anketa je bila objavljena na spletni strani 7. aprila 2014 in je bila na voljo za reševanje
do 7. avgusta 2014. Povezava do spletnega naslova, na katerem se je nahajala anketa, je
bila posredovana na vse srednje, visoke, višje šole po Sloveniji, na vse fakultete,
regionalno-razvojne agencije, na turistična, planinska in upokojenska društva.
Posredovana je bila tudi preko elektronskih naslovov in Facebook spletne strani.
Anketiranci so bili naključno izbrani in sicer vsi, ki so prejeli povezavo do spletne
ankete. V nadaljevanju smo anketirali tudi osebno, na planinah samih. Šlo je za
obiskovalce planin ob različnih letnih časih, mesecih, dnevih v tednu in ob različnih urah
21
Sandra Kavčič
v dnevu. Uporabljen je bil standarizirani anketni vprašalnik, ki je za vse anketirance
enak, ima enako obliko in popolnoma enaka vprašanja. Deloma je bil odprtega in deloma
zaprtega tipa, večina vprašanj je bila kombiniranega tipa. Tako smo na nek način
anketirance vodili k odgovorom, na drugi strani pa so imeli možnost, da povedo svoje
mnenje.
Anketni vprašalnik je v celoti izpolnilo 175 oseb, od tega 109 žensk (62 %) in 61 moških
(35 %), 5 jih je želelo ostati popolnoma anonimnih. V večini so odgovarjale osebe, stare
med 21 in 40 let, teh je bilo kar 67 %, ostale starostne skupine so manj zastopane (do 20
let – 2%, 41 do 60 let – 21 %, nad 61 let – 14 %). To je bilo pričakovano, saj je bila anketa
izvedena preko spleta, poslana po različnih medijih. Čeprav starostne skupine
anketirancev niso enakomerno zastopane, pa je za namen našega magistrskega dela to
dobro, ker moramo pri načrtovanju razvoja planin izpostaviti predvsem mišljenje
mladih. Odgovorilo je 43 % študentov, 40 % zaposlenih ali samozaposlenih, 18 %
upokojenih in 7 % brezposelnih. Večina je višje izobraženih, z dokončano višjo/visoko
šolo ali več, takih je kar 61 %. Sledijo osebe s srednjo poklicno, strokovno in splošno
šolo, zavzemajo 35 % anketirancev. Preostali so tisti z dokončano ali nedokončano
osnovno šolo, 1 %. Anketiranci so prihajali iz 60 različnih krajev po Sloveniji,
prevladujejo pa anketiranci iz okolice Kranja, Ljubljane in Tržiča.
4.2. INTERVJUJI Z UPRAVLJAVCI PLANIN
Glavni namen intervjujev je bil pridobiti informacije o planinskem pašništvu, o načinih
paše, vrstah pašne živine, dolžini pašne dobe, načinu upravljanja s planinami in pašnimi
stanovi in o motiviranosti lastnikov in upravljavcev planin za sonaravne rešitve.
Sekundarni namen intervjujev pa je bil pridobiti pogled upravljavcev planin na
obiskovanje planin z vidika turizma in rekreacije.
Intervjuji so bili izvedeni med avgustom 2014 in aprilom 2015. Intervju je oblika
kvalitativnega pridobivanja informacij, kjer smo zbirali podatke s pomočjo delno
vodenega razgovora. Vprašanja so bila vnaprej zastavljena, vendar kljub temu ni šlo za
popolnoma zaprti tip intervjuja. Ob prošnji za opravljanje intervjuja so se odzvale vse
odgovorne osebe za posamezne planine. Intervjuvali smo upravljavca planine Dolga
njiva, članico pašne skupnosti Tegoška planina, člana pašne skupnosti Pungrat,
oskrbnika Taborniškega doma na planini Šija, pastirja na planini Šija in najemnika
planšarije in planinskega doma na planini Kofce. Kakovost teh podatkov je v veliki meri
podvržena subjektivnosti. Sledila je analiza in razlaga podatkov.
22
Sandra Kavčič
4.3. DRUGE UPORABLJENE METODE IN TEHNIKE
Za sintezo pridobljenih podatkov so bile uporabljene tako statistične kot tudi
geoinformacijske metode. S pomočjo statističnih metod smo tabelarično in grafično
prikazali rezultate ankete, geoinformacijske metode pa so bile opora pri kartografski
predstavitvi obravnavanega območja. Podatki za kartografsko predstavitev so bili
pridobljeni z uradnih spletnih strani različnih slovenskih agencij in podjetij: GURS
(Geodetska uprava Republike Slovenije) je avtor digitalnih ortofoto posnetkov (DOF-ov
050) in digitalnega modela nadmorskih višin (dmnv ločljivosti 12,5 m). Iz geoportala
ARSO so bili pridobljeni podatki o vodotokih. Uporabljena pa je bila tudi digitalizirana
vektorska Osnovna geološka karta SFRJ 1:100.000, 1967–1998.
4.4. RAZVOJ MODELA SONARAVNEGA RAZVOJA PLANIN
Pri izdelavi modela sonaravnega razvoja planin je v prvi vrsti potrebno upoštevati
geografske razmere (zlasti naravnogeografske) in vzporedno s tem želje in načrte
kmetov, saj je njihova volja najpomembnejša pri ohranjanju pašništva, poleg tega pa ni
zanemarljiv podatek percepcije oseb o planinskih območjih. Planine se namreč v
današnjem času soočajo z vedno večjimi pritiski z več strani. Na eni strani gre za težave s
planinskim pašništvom, lahko rečemo, da ponekod opažamo opuščanje pašništva, na
drugi strani pa na določenih mestih pride do pretirane rabe prostora. Tudi razvoj
turizma in rekreacije je potrebno načrtovati in izvajati tako, da ne bo prišlo do
prekomernih obremenitev okolja. Planine se namreč soočajo z vse večjim številom
obiskovalcev.
Oblikovanje splošnega modela, ki bi združil sonaravni razvoj planinskega pašništva in
hkrati trajnostnega turizma, je težavna naloga. Ločena obravnava je precej enostavnejša,
kar trdi tudi gospa Andreja Slameršek, zaposlena na Zavodu Republike Slovenije za
varstvo narave (ZRSVN), ki se s planinami ukvarja že dalj časa: »Skupnega modela
upravljanja planin za vse planine ni možno oblikovati. Lahko se ustvari dva modela, za
tiste, ki si ne želijo turizma – smernice za take planine, in za tiste, ki si želijo turizem.
Vsiljevati sodobne dejavnosti (turizem) kmetom, ki že stoletja skrbijo za planine, ni
pošteno.« (Slameršek, 2014)
Kljub temu je skupna obravnava obeh dejavnosti zaželena, saj se obe dejavnosti odvijata
hkrati na istem območju in si ponekod sicer nasprotujeta, na drugih območjih pa
delujeta vzporedno, brez ene ne bi bilo druge. Tako model sonaravnega razvoja planin
hkrati obravnava sonaravni razvoj planinskega pašništva, turizma in rekreacije ter
obsega tri faze, začetno fazo, ter dve glavni fazi.
Začetna faza obsega geografski oris preučevanega območja planin, kjer se sistematično
zbira podatke o oblikovanosti površja, geološki zgradbi, hidrogeografskih razmerah,
23
Sandra Kavčič
podnebnih razmerah, podatke o prsti, rastlinstvu in živalstvu. V tej fazi se zbere tudi
splošne podatke o dveh dejavnostih, tradicionalni dejavnosti – planinsko pašništvo in
sekundarni dejavnosti – turizmu. Podatke pridobimo iz različnih obstoječih virov
literature, manjkajoče podatke pa dopolnimo z anketo in intervjuji.
Glavni fazi izdelave modela sta:
 Prva faza obsega izdelavo skupne ocene ranljivosti območja planin, ki je na nekaterih
območjih še zelo slabo raziskana oziroma sploh ni. Pri oceni dodatni raziskovalni
izziv predstavlja prepletanje primarne in sekundarne rabe, torej pašništva ter
obiskovanja planin zaradi rekreacije in turizma.
 Druga faza obsega oblikovanje razvojnih usmeritev za razvoj in upravljanje planin. Ta
del je povzet po modelu iz upravljavskega načrta Triglavskega narodnega parka za
obdobje 2014–2023 (Osnutek načrta …, 2012) in je posebej preoblikovan za potrebe
planinskih območij. Razvojne usmeritve bodo podprte z rezultati SWOT analize.
V nadaljevanju sledi podrobnejši opis izdelave obeh faz modela.
4.4.1. PRVA FAZA – SKUPNA OCENA RANLJIVOSTI OBMOČJA PLANIN
Prva faza modela sonaravnega razvoja obsega izdelavo skupne ocene ranljivosti na
območju planin, kjer gre v večini primerov za ekspertne ocene.
Slika 4: Prva faza modela sonaravnega razvoja planin
Povzeto po: Mrak, 2009
24
Sandra Kavčič
Prva faza, katere glavni rezultat je skupna ocena ranljivosti območja planin, je prav tako
deljena na tri dele:
 Prvi del obsega pregled naravnogeografskih razmer ter s tem funkcijsko vrednotenje
sestavin (relief, prst, voda in zrak) in na podlagi tega izdelano oceno nosilne
zmogljivosti PEE.
 Drugi del obsega presojo antropogenih pritiskov s pomočjo DPSIR modela, ki mu je
dodana naknadno še percepcija ljudi.
 Tretji del obsega skupno oceno ranljivosti okolja, oblikovano na podlagi prvega in
drugega dela.
4.4.1.1. Ocena nosilne zmogljivosti PEE
Ocena nosilne zmogljivosti okoljskih sestavin bo izdelana na podlagi metodologije
»Študije ranljivosti okolja«, ki so jo leta 2002 izdelali na Inštitutu za geografijo Antona
Melika v Ljubljani. Študije ranljivosti okolja pomenijo odgovor na priporočila o
sonaravnem razvoju in je ena izmed treh instrumentov (študija ranljivosti okolja,
celovita presoja vplivov na okolje, presoja za konkretne in načrtovane posege na okolje),
ki jih uvaja Zakon o varstvu okolja. Namen študije je z določenimi kazalci in kriteriji
oceniti ranljivost okolja in njegovih sestavin za usmerjanje prostorskega razvoja v
izbrani pokrajinski enoti (Špes in sod., 2002).
Slika 5: Vsebina in delovne faze študija ranljivosti okolja
Povzeto po: Špes in sod., 2002
25
Sandra Kavčič
Za potrebe magistrske naloge bo uporabljena prilagojena in poenostavljena verzija
študije ranljivosti okolja.
Pri pokrajinskoekološki členitvi gre za predhodno členitev (ekosistemsko)
obravnavanega območja na optimalno homogene regije (Špes in sod., 2002). Dostikrat
planine že same po sebi nastopajo kot karseda homogene regije, zato lahko vsaka
planina posebej zastopa eno pokrajinskoekološko enoto.
Količinska in kakovostna analiza okolja in njegovih sestavin bo izdelana s pomočjo
funkcijskega vrednotenja fizičnogeografskih in družbenogeografskih kazalcev, ki pa
bodo zasnovani drugače kot v študiji ranljivosti okolja iz leta 2002 (Špes in sod., 2002).
V primeru planin je pomemben pregled stanja komponent okolja: v kakšnem stanju so
relief, vode, prst, zrak in vegetacija. Kazalcev z vidika zraka ni smiselno upoštevati, saj
nimamo dovolj podatkov. Na območju planin navadno niti ni možno zaznati večjih sledi
onesnaženosti zraka kot so npr. izpusti tovarn. Pregleda stanja vegetacije v tem delu
nismo izdelali, saj bi bila potrebna natančna raziskava vegetacijskih tipov, smo pa zato
vidik vegetacije dodali v DPSIR model.
Relief je eden ključnih pokrajinskih dejavnikov. Zaradi močnih neposrednih in posrednih
vplivov na druge pokrajinske sestavine (vode, prst, poselitev, raba prostora idr.) je
pomemben tudi za ocenjevanje pokrajinske ranljivosti v celoti (Špes in sod., 2002).
Znotraj reliefa bomo med fizičnogeografskimi kazalci obravnavali: delež karbonatnih
kamnin, naklon površja, oceno vertikalne razčlenjenosti površja, skupno oceno naravne
ogroženosti in oceno intenzivnosti erozijsko-denudacijskih procesov, med
družbenogeografskimi kazalci pa bodo: obseg ogroženih in degradiranih območij in
ocena stopnje obremenjenosti z vidika obstoječih človekovih dejavnosti.
Poznamo več skupin vplivov na prst: fizične spremembe (spremembe v topografiji,
stabilnosti in eroziji prsti), kemijske spremembe (emisije in odlaganje v prsti) in
spremembe v rabi zemljišč (Kavčič, 2012). Na območju planin se soočamo tako s
fizičnimi kot s kemijskimi spremembami prsti, predvsem na območju, kjer se zgoščeno
pase živina. Živina namreč s svojo težo tepta tla in tako spreminja strukturo prsti. Zaradi
odstranitve vegetacije se poveča možnost erozije. Živina pa s svojimi iztrebki povzroča
tudi kemijske spremembe v sestavi prsti. Prevelika koncentracija iztrebkov na enem
mestu povzroči preveliko količino gnojila v prsti oziroma povzroči pretirano
nitrifikacijo. Z vidika prsti bomo tako ocenjevali samo en kazalec in sicer onesnaženost
prsti in živinorejsko gostoto. Ostali kazalci za območje planin niso smiselni oziroma
zanje nimamo podatkov.
Kakovost voda se kaže kot odraz samočistilnih sposobnosti in obremenjevanja v porečju.
Na samočistilne sposobnosti bistveno vplivajo: pretok oziroma količina vode, strmec
vodnega toka, oblika rečnega korita, zarast ob in v strugi, sedimenti v strugi,
temperaturne razmere itd. Višje ležeči potoki imajo manjše samočistilne sposobnosti, z
26
Sandra Kavčič
manjšim pretokom oziroma količino vode. Na večjo občutljivost vplivajo tudi odvzemi
vode in naravno zmanjševanje pretoka zaradi pronicanja v podtalnico. Z vidika vod bodo
uporabljeni samo kazalci za površinske vode: stopnja zakraselosti površja, delež gozdnih
površin in srednji letni pretok vodotokov (m3/s).
Za vrednotenje količinske in kakovostne analize uporabljamo interakcijsko matriko, kjer
so vsi kazalci opredeljeni s štirimi količinskimi in kakovostnimi razredi (Špes in sod.,
2002):
- Razred 1: pojav je nepomemben oziroma komaj zaznaven.
- Razred 2: pojav je zmeren, opazen.
- Razred 3: velika izrazitost in razširjenost določenega pojava.
- Razred 4: zelo močna ali kritična vrednost pri količinski in kakovostni analizi okolja.
Na podlagi funkcijskega vrednotenja fizičnogeografskih kazalcev okolja bo podana
ekspertna ocena regeneracijskih in nevtralizacijskih sposobnosti okolja in njegovih
sestavin, na podlagi družbenogeografskih kazalcev pa bo predstavljena dosežena
stopnja celotne in integralne obremenjenosti okolja in njegovih sestavih.
Pri oceni regeneracijskih in nevtralizacijskih spodobnosti okolja in njegovih sestavin
nosilnost okolja ocenjujemo s štirimi razredi (Špes in sod., 2002):
- Razred 1: velika nosilnost, velike samočistilne in regeneracijske sposobnosti
pokrajinotvornih sestavin.
- Razred 2: regeneracijska sposobnost je zmerna.
- Razred 3: nosilnost okolja je majhna, samočistilne in regeneracijske sposobnosti
pokrajinotvornih sestavin so glede na izbrane fizičnogeografske kazalce zmanjšane.
- Razred 4: nosilnost okolja je zelo majhna, sestavine okolja imajo šibke ali zelo
zmanjšane samočistilne in nevtralizacijske sposobnosti.
Pri oceni dosežene stopnje celotne in integralne obremenjenosti okolja in njegovih
sestavin pa vplive različnih človekovih dejavnosti, ki so posegle v pokrajino in s tem
zmanjšale njeno nosilno sposobnost oziroma nevtralizacijske sposobnosti posameznih
sestavin, združujemo v štiri razrede (Špes in sod., 2002):
- Razred 1: obremenjenost oziroma onesnaženost okolja je majhna, neznatna.
- Razred 2: okolje je zmerno onesnaženo.
- Razred 3: dosežena stopnja obremenjenosti okolja je visoka, pokrajinotvorne
sestavine so obremenjene in onesnažene.
- Razred 4: dosežena stopnja obremenjenosti okolja je zelo visoka, sestavine okolja so
zelo ali kritično onesnažene.
Vse dosedanje stopnje metodologije študije ranljivosti okolja so podlaga za sintezno
oceno in opredelitev ranljivosti ne le posameznih sestavin okolja, ampak
pokrajinskoekološke enote v celoti. Skupna ekspertna ocena nosilne zmogljivosti
območja planin in posameznih pokrajinotvornih sestavin je podana na podlagi fizično- in
27
Sandra Kavčič
družbenogeografskega vidika, torej dveh ocen: ocene regeneracijskih in nevtralizacijskih
sposobnosti okolja in njegovih sestavin in ocene dosežene stopnje celotne in integralne
obremenjenosti okolja in njegovih sestavin. Rezultati vrednotenja omogočajo
opredelitev najbolj ranljivih sestavin v PEE, ki so hkrati tudi najbolj izstopajoči
omejitveni dejavniki za nadaljnji prostorski razvoj oziroma načrtovanje novih
antropogenih vnosov v to okolje. Hkrati pa s tem dobimo dobro strokovno podlago za
pripravo predlogov stopnje varovanja okolja in preventivnega planiranja. Tu so razredi
namenjeni le za primerjavo med PEE, zahtevajo pa podrobnejšo razlago in predvsem
jasne usmeritve za nadaljnji sonaravni razvoj (Špes in sod., 2002).
Razredi bodo prilagojeni potrebam magistrskega dela in sicer bodo izražali stopnjo
nosilne zmogljivosti PEE:
- Razred 1: nosilna zmogljivost pokrajinotvornih sestavin je malo ogrožena.
- Razred 2: nosilna zmogljivost sestavin okolja je zmerno ogrožena.
- Razred 3: nosilna zmogljivost posameznih sestavin okolja je močno ogrožena.
- Razred 4: nosilna zmogljivost okolja in njegovih sestavin je že prekomerno (kritično)
ogrožena.
4.4.1.2. DPSIR model in percepcija
Za presojo antropogenih pritiskov je bil uporabljen DPSIR model raziskovanja okolja, ki
je v osnovi koncept verige vzorčnih povezav okoljskih polj. To so gonilne sile (ang.
driving forces), vplivi (ang. impacts), pritiski ali obremenitve (ang. pressures), stanje
okolja in njegovih sestavin (ang. states), vplivi (ang. impacts) in ukrepi (ang. responses).
Kot celovit model preučevanja okolja z vidika sonaravnega usmerjanja prostorskega
razvoja se uporablja za spremljanje stanja okolja, vplivov kakovosti okolja, pritiskov v
določenem prostoru in času ter za opisovanje interakcij družbe in okolja (EEA, 2014).
Pri presoji antropogenih pritiskov na območje planin je pomembno, da opredelimo
glavne gonilne sile, ki delujejo na to okolje. Kaj te gonilne sile povzročijo v tem
občutljivem okolju, pa na najbolj enostaven način prikažemo s stanjem okolja in
obremenitvami na okolje, opišemo kako močni so vplivi in kasneje, kakšni so odzivi ljudi
in ostale okolice na te vplive.
Gonilne sile so socialno-ekonomski dejavniki in dejavnosti, ki povzročajo povečanje ali
zmanjševanje obremenitev okolja. To so lahko npr. obseg gospodarskih, prometnih ali
turističnih dejavnosti (ARSO – Kazalci okolja…, 2014).
Obremenitve sestavljajo neposredne antropogene obremenitve in vplivi na okolje kot
so npr. izpusti onesnaževal ali raba naravnih virov (ARSO – Kazalci okolja…, 2014).
28
Sandra Kavčič
Stanje se nanaša na trenutno stanje in razvoj določenega pojava v okolju kot je raven
onesnaženosti zraka, vodnih teles in tal, raznolikost vrst v posamezni geografski regiji,
razpoložljivost naravnih virov (npr. les ali sladka voda) (ARSO – Kazalci okolja…, 2014).
Stanje posameznih sestavin okolja je opisano v začetni fazi modela sonaravnega razvoja,
v geografskem orisu preučevanega območja.
Vplivi so učinki spremenjenega okolja na zdravje ljudi in drugih živih bitij (ARSO –
Kazalci okolja…, 2014).
V goratem svetu je stopnja ekološke zavesti in zaznavanje okoljskih problemov tako pri
ponudnikih storitev kot tudi in predvsem pri povpraševalcih (udeležencih posameznih
aktivnosti) izjemno pomembna in jo je zato potrebno vključiti in upoštevati pri
načrtovanju sonaravnega razvoja. Na podlagi ekološke zavesti in percepcije okolja
oblikuje posameznik, skupina in tudi družba odnos do okolja in do aktualnih ekoloških
problemov. Ključni pomen ima pri tem dostop do objektivnih informacij, zagotavljanje
udeležbe javnosti pri odločanju in s tem dvigovanju okoljske zavesti ter spreminjanje
navad in aktivnosti, ki imajo negativne vplive na okolje (Špes, 2008).
Slika 6: Vpetost percepcije v DPSIR model
Povzeto po: Mrak, 2009
Odzivi so odgovori družbe na okoljske probleme. To so lahko posebni ukrepi države kot
npr. takse na rabo naravnih virov. Pomembne so tudi odločitve podjetij in
29
Sandra Kavčič
posameznikov, npr. naložbe podjetij v nadzor nad onesnaževanjem ali nakupi
recikliranih dobrin v gospodinjstvih (ARSO – Kazalci okolja…, 2014).
4.4.1.3. Skupna ocena ranljivosti okolja
Z oceno ranljivosti planin ugotavljamo, ali obstaja dinamično ravnovesje med nosilno
zmogljivostjo planin in antropogenimi vplivi in učinki. Na osnovi skupne ocene
ranljivosti temelji načrtovanje trajnostnega sonaravnega razvoja planinskega pašništva
in turizma na planinah, predstavljeno v nadaljevanju (Mrak, 2009).
S pomočjo ocene nosilnih zmogljivosti ter s pomočjo širše interpretacije DPSIR okvira
lahko izdelamo skupno oceno ranljivosti okolja, ki jo predstavimo z naslednjimi razredi
(Mrak, 2009):
 1. razred: ranljivost okolja je majhna, zmogljivost pokrajinotvornih sestavin je malo
ogrožena, antropogeni pritiski na okolje so majhni oziroma neznatni;
 2. razred: ranljivost okolja je zmerna, zmogljivost pokrajinotvornih sestavin je
zmerno ogrožena, antropogeni pritiski na okolje so zmerni, pokažejo se že prve
posledice antropogene rabe, razvijejo se različni odzivi, percepcija ljudi še ni
negativna;
 3. razred: ranljivost okolja je velika, zmogljivost pokrajinotvornih sestavin je močno
ogrožena, antropogeni pritiski na okolje so veliki, posledice antropogene rabe so že
obsežne, pokaže se potreba po odzivih ljudi v smislu varovanja okolja, percepcija ljudi
postaja negativna;
 4. razred: ranljivost okolja je zelo velika, zmogljivost okolja in njegovih sestavin je že
prekomerno (kritično) ogrožena, antropogeni pritiski na okolje so preveliki, posledice
antropogene rabe so preveč obsežne, nujni so odzivi ljudi v smislu prenehanja
onesnaževanja okolja, percepcija ljudi je popolnoma negativna.
4.4.2. DRUGA FAZA – OBLIKOVANJE RAZVOJNIH USMERITEV ZA SONARAVNI
RAZVOJ PLANIN
Druga faza obsega oblikovanje razvojnih usmeritev za trajnostno sonaravni razvoj in
upravljanje planin. Kot dodatna podpora za oblikovanje razvojnih usmeritev bo izdelana
SWOT analiza. SWOT analiza (ang. strenghts – prednosti, ang. weaknesses – slabosti, ang.
opportunities – priložnosti, ang. threats – nevarnosti oziroma grožnje) je ena izmed
najbolj uporabnih metod za ugotavljanje konkurenčnih prednosti in slabosti, za podjetja
ali pa destinacije ter za ugotavljanje priložnosti in nevarnosti v okolju. Na podlagi tega se
laže odločimo, kaj lahko organizacija oziroma destinacija stori oziroma česa ne more in
kateri elementi okolja delajo v prid in kateri proti destinaciji (Gošnjak, 2005).
30
Sandra Kavčič
Prednosti se nanašajo na notranje dejavnike, ki vplivajo pozitivno za dosego določenega
cilja. So del poslovanja, kjer smo boljši od konkurence in predstavljajo pomembno
strateško prednost. V naše prednosti še naprej vlagamo, jih razvijamo in poskrbimo, da
prednosti tudi dolgoročno ostanejo naše prednosti (Mekinc, 2013).
Slabosti predstavljajo šibkosti, področja, kjer bi se morali izboljšati, ter področja, kjer
smo resnično ranljivi. Nekatere slabosti so resnično kritične za dolgoročni uspeh in jih
moramo nujno odpraviti ali jih obrniti sebi v prid, druge moramo odpraviti vsaj do
minimuma oziroma do minimalne ravni, ki je še sprejemljiva, tretje pa niso bistvene,
ampak še vedno dovolj pomembne, da jih odpravimo. Na nekatere slabosti pa lahko
preprosti pozabimo (Mekinc, 2013).
Priložnosti so tisti del analize, ki se nanašajo na elemente izven našega vpliva, vendar
pozitivno vplivajo na naše delovanje. Priložnosti nam omogočajo, da še hitreje
izkoristimo svoje prednosti in delujejo kot vzvod. Če izkoristimo prave priložnosti, lahko
naredimo bistveno več v krajšem času (Mekinc, 2013).
Nevarnosti predstavljajo potencialne negativne vplive, na katere enostavno nimamo
vpliva, moramo se prilagoditi. Pomembno je, da identificiramo nevarnosti ter izdelamo
strategijo, kako bomo reagirali, če se določena nevarnost uresniči (Mekinc, 2013).
Nadaljnji okvir za postavitev razvojnih usmeritev je povzet po modelu iz upravljavskega
načrta Triglavskega narodnega parka za obdobje 2014–2023 (Osnutek načrta …, 2012),
ki smo ga posebej preoblikovali za potrebe planinskih območij. Ločeno obravnava štiri
upravljavska področja (sonaravna raba naravnih virov, sonaravni razvoj, ohranjanje
kulturne dediščine in krajine – ohranjanje pašništva, obiskovanje in doživljanje – razvoj
turizma), ki se sicer mestoma prepletajo, a tvorijo vsebinsko zaključene celote.
Iz vsakega upravljavskega področja potem sledi hierarhično zaporedje (Osnutek načrta
…, 2012):
 dolgoročni cilj (predstavlja podrobnejšo, vsebinsko konkretizirano vizijo za
posamezno področje),
 operativni cilji – ukrepi (operativni cilji so konkretnejši cilji, ki ponazarjajo
spremembe, ki jih želimo doseči v obdobju izvajanja načrta upravljanja; doseganje
operativnih ciljev se izpolnjuje z ukrepi, v katerih so opisani delovni sklopi),
 kazalniki za oceno izvajanja (kazalniki rezultatov – konkretni rezultati dejavnosti in
kazalniki učinkov – posledice/učinki naših dejavnosti).
Pri dveh upravljavskih področjih (ohranjanje kulturne dediščine in krajine – ohranjanje
pašništva in obiskovanje in doživljanje – razvoj turizma) so potem še posebej navedene
smernice za trajnostno sonaravni razvoj.
31
Sandra Kavčič
Slika 7: Druga faza modela sonaravnega razvoja planin
• dolgoročni cilj
• operativni cilji
in ukrepi
• kazalniki za
oceno izvajanja
• operativni cilji in
ukrepi
• kazalniki za
oceno izvajanja
SONARAVNA
RABA
NARAVNIH
VIROV
• operativni cilji
in ukrepi
• kazalniki za
oceno izvajanja
SONARAVNI
RAZVOJ
OHRANJANJE
KULTURNE
DEDIŠČINE IN
KRAJINE
(ohranjanje
pašništva)
OBISKOVANJE
IN
DOŽIVLJANJE
(razvoj
turizma)
Povzeto po: Osnutek načrta …, 2012
32
• operativni cilji in
ukrepi
• kazalniki za
oceno izvajanja
Sandra Kavčič
5. GEOGRAFSKI ORIS PREUČEVANEGA OBMOČJA
Greben Košute predstavlja severni, visokogorski del občine Tržič. Obsega osrednji del
Karavank, ki predstavljajo 120 km dolgo gorsko verigo na jugovzhodnem podaljšku
evropskega alpskega loka. Glede na naravnogeografsko regionalizacijo iz leta 1995
(Gams, Kladnik, Orožen Adamič) Karavanke obsegajo zahodne, srednje in MežiškoSolčavske Karavanke, Vitanjsko-Konjiške Karavanke in Bočko-Maceljsko hribovje
(Kladnik, 1996). Greben Košute leži v srednjih Karavankah in je najdaljši apnenčasti
greben v Karavankah, dolg približno 10 km, ki se dviguje na avstrijsko-slovenski meji
vzhodno od Ljubelja (Slameršek, 2011). Razteza se od Ljubeljskega prelaza (1369 m) do
Tolste Košute (2057 m). Značilna je slemenitev v smeri vzhod – zahod. Nakloni na tem
območju so veliki, večinoma med 33-55°. Severna, osojna pobočja Košute so strma in
skalovita, ponekod prepadna, ki v ravnino prehajajo kot obsežna melišča, južna pobočja
pa so položnejša, poraščena s travo vse od planin, ki se nahajajo na višini približno 1500
metrov, pa do vrha, do višine približno 2000 metrov.
Slika 8: Pogled na greben Košute s Storžiča
Vir: Novak, 2012
Slika 9: Greben Košute z označenimi najvišjimi vrhovi in planinami z zahoda
Vir: Google Zemlja, 2015
33
Sandra Kavčič
Višji vrhovi, ki si na grebenu Košute sledijo vzhodno od Hajneževega sedla, so Veliki vrh
(2088 m), Toplar (2000 m), Kofce gora (1967 m), Malo Kladivo (2036 m), Kladivo (2094
m), Škrbina (1869 m), Tegoška gora (2044 m), Macesje (2009 m), Ostrv (2104 m),
najvišji vrh Košutnikov turn (2134 m), Tolsta košuta (2057 m) in Mala Košuta (1740 m).
Planine, ki ležijo na prisojnih pobočjih vrhov gorskega grebena Košute pa si od zahoda
proti vzhode sledijo: Kofce (1488 m), Šija (1528 m), Pungrat (1320 m), Tegoška planina
(1620 m) in Dolga njiva (1400 m), ki se uradno deli na Spodnjo in Gornjo Dolgo njivo.
Slika 10: Greben Košute z označenimi najvišjimi vrhovi in planinami z vzhoda
Vir: Google Zemlja, 2015
5.1. FIZIČNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI PREUČEVANEGA OBMOČJA
5.1.1. GEOLOŠKA ZGRADBA IN OBLIKOVANOST POVRŠJA
Na razporeditev planin v največji meri vplivajo relief, geološke razmere in podnebje.
Bistvena je navezanost planin na vodne vire med prepustnimi in neprepustnimi plastmi
kamnin.
Površje v okolici planin pod Košuto so v pleistocenu preoblikovali geomorfološki procesi
med katerimi je prevladovala ledeniška erozija in deloma akumulacija, periglacialni
procesi in ledeniško rečna akumulacija. Ledeniki so namreč segali do nadmorske višine
650 m v dolini Mošenika in 1100 m na južnih pobočjih Košute. Na območju Košutinega
grebena so našli ostanke treh ledenikov, ledenik, ki je segal v dolino Dovžanke, ledenik v
dolini pod Košuto in ledenik nad Zalim potokom. Meja med prvima je potekala na
današnji planini Kofce (Mrak, 2003). Čeprav večino območja prekrivajo apnenci in
dolomiti, pa se značilno kraški relief ni razvil. Na območju je namreč prisotna izrazita
mehanska erozija, ki se na jugu grebena kaže kot obsežna pobočna melišča, na severu pa
34
Sandra Kavčič
kot melišča ob vznožju sten. Na površju lahko opazimo posamezne žlebiče in škraplje,
vrtače pa so zelo redke in če so, so prekrite z sedimenti (Brenčič, Poltnig, 2008).
Buser je Košutin pokrov uvrstil v okvir zahodnega, zgornjega dela Južnih Karavank.
Ozemlje Košutinega pokrova obsega osrednji mejni greben Karavank, kjer južni rob
predstavlja narivni rob, odrezan ob prelomu na južni strani Košute (Buser, 1980). Gre za
t. i. Košutin prelom, ki poteka po suhem podolju Dolge njive in loči južnokaravanški
nariv od Košutinega pokrova. Južni rob Košutinega pokrova poteka po planini Šiji
(Buser, 1987).
Slika 11: Površje na območju Košutinega preloma (Gornja Dolga njiva)
Vir: Brenčič, Poltnig, 2008
Ker je Košutina enota ukleščena med dva izrazita regionalna preloma (Periadriatski šiv
in Košutin prelom) je prišlo do intenzivnih zmičnih premikov in stiskanja ozemlja v
smeri sever – jug. Med važnejšimi prelomi na tem ozemlju sta potem še Zeleniški in
Podljubeljski prelom. Zeleniški prelom poteka v alpski smeri na severni strani
Begunjščice in Košute. Ob tem prelomu meje severno ležeče starejše triasne in
paleozojske plasti na Košutin pokrov. Podljubeljski prelom pa odreže paleozojske plasti
od triasnih, ki sestavljajo severno krilo podljubeljske antiklinale. Tektonska zgradba
pokrova je enostavna in jo predstavlja na celotnem delu Košute vpadajoča monoklinala
(Buser, 1980).
Na območju Košute se nahajajo kamnine, pretežno iz perma, triasa in kvartarja. V času
perma lahko beležimo več stopenj, na preučevanem območju pa lahko zasledimo
kamnine iz rotnovelijske in trogkofelijske stopnje, sosijske stopnje in žažarske stopnje
(zgornji perm). Plasti rotnovelijske in trogkofelijske stopnje (debelina okoli 500 m) se
nahajajo na južni strani Košute ter južnem pasu, ki ga sledimo med Konjščico,
Dovžanovo sotesko in dolino Mošenika severno od Tržiča. V okolici potoka Košutnik,
35
Sandra Kavčič
severno od Medvodij in potem dolvodno, v Dovžanovi soteski, se v večji debelini nahaja
kremenov konglomerat. Sosijska stopnja se nadaljnje deli še na spodnji del, ki je razvit v
obliki pisane, pretežno apnenčeve trbiške breče. Ta pretežno prehaja v grödenske
sklade, ki pa geološko že spadajo v zgornji del sosijske stopnje (gröden). Grödenske
plasti (debelinapribložno 20 do 600 m) so razvite povsod nad horizontom trbiške breče
in se nahajajo na vsem delu Karavank, kjer so bile omenjene starejše rotnovetijske in
trogkofelijske plasti. Grödenske sklade sestavljajo značilno rdeči gilnovci, meljevci,
peščenjaki in konglomerati, ki se običajna menjavajo med seboj, vendar glinovec
prevladuje med ostalimi kameninami. Zgornjepermske plasti se nahajajo v Karavankah v
obliki pasov na celotnem ozemlju. Večji obseg imajo te plasti severno od Medvodij in
Tržiča. Tudi te plasti prehajajo postopoma v grödenske plasti (Buser, 1980).
Slika 12: Geološka karta območja Košute
Vir: Novak, 2012
36
Sandra Kavčič
Tudi obdobje triasa geološka zgodovina deli na več stopenj, na preučevanem območju so
pomembne skitijska, norijska in retijska stopnja. Med Medvodjem in Podljubeljem se
nahajajo plasti spodnjega triasa – skitijske stopnje (debelina 200–500 m). Te plasti so
razvite v obliki apnencev, laporja, meljevca, peščenjaka in dolomita, vendar apnenci
prevladujejo. Za karavanški razvoj skitijskih plasti je značilen oolitni apnenec, ki se
pojavlja od spodnjega do zgornjega dela plasti. Med opisanimi skladi se nahajajo tanjše
in debelejše plasti sivega, rjavkastega in rožnatega dolomita, ki vsebuje mnogo sljud.
Mnogokrat je dolomit značilno ooliten. Norijsko-retijske plasti so razvite na območju
osrednjega grebena Karavank v obliki svetlo sivega debeloskladovitega dachsteinskega
apnenca (debelina pribložno 1000 m). Na več mestih je apnenec dolomitiziran ali so med
njim tanjši in debelejši vložki čistega dolomita. Na Košuti se vzhodno od Velikega vrha
nahajajo megalodontidi. Retijske plasti ležijo normalno na dachsteinskem skladovitem
apnencu oziroma se iz njega postopoma navzgor razvije grebenski apnenec (debelina
pribložno 200 m).
Kamninska podlaga triasnih in jurskih karbonatnih kamnin se stika s karbonatnim
nesprijetim morenskim gradivom iz časa pleistocena. Ob tem stiku prepustnih in
neprepustnih kamninskih plasti so se razvile planine na južnem pobočju Košute (Buser,
1980; Gabrovšek, 1998).
Slika 13: Kamninska zgradba območja planin pod Košuto
Na osrednjem delu planine Kofce so, v okolici planinskih objektov, kamnine iz srednjega
triasa. Med njimi je prevladujoč lapor rjavkaste barve, ki mu je primešan kremenov
keratofir, kamnina rjave barve in vulkanskega izvora. Ta kombinacija kamnin je
37
Sandra Kavčič
omogočila močnejši izvir pitne vode in tu je zajetje pitne vode za planino Kofce
(Gabrovšek, 1998). Južno in vzhodno od planine Kofce ter zahodno od planine Šije
pridejo na dan grödenski glinavci, ki se na Šiji menjavajo z dolomitom. Pri izviru Mrzlega
studenca in med planinama Kofce in Šija najdemo permske peščenjake ter večje bloke
trbiške breče (Buser, 1987). Planina Šija leži ob južnem robu košutinega pokrova, zato
se starejše spodnje triasne in permske kamnine stikajo z dachsteinskimi apnenci Košute
(Gabrovšek, 1998). Pod planinskim domom na planini Šiji so vododržni spodnje triasni
laporji in na njih izvir, vzhodno od planine pa pridejo na dan temno sivi apnenci z
vključki črnega roženca. Planini Pungrat in Tegošče pokriva morena oziroma morenski
drobir, pod moreno pa leži rjav kremenov peščenjak. Gozdove na pobočjih Košute
prekinjajo apnenčasta gruščnata melišča. V hudourniški grapi severno od planine
Tegošče in zahodno od planšarske koče na planini Dolgi njivi najdemo skladovit zgornje
permski dolomit, v gozdu pa rjavkaste lapornate apnence in laporje spodnjega triasa.
Vzhodno od planine Dolge njive pridejo na dan rdeči do vijolični peščenjaki in bloki
trbiške breče iz zaobljenih kosov svetlosivega, rožnatega in rdečega apnenca s prav tako
rdečim vezivom (Buser, 1987). Planina Dolga njiva leži na permskih skrilavcih in
peščenjakih, na stiku tektonskih gmot košutinega in južnokaravanškega pokrova, zato
ob starih spodnje permskih apnencih, peščenjakih in skrilavcih rahlo sive barve dobimo
tudi rjavkasti lapor spodnje triasne starosti (Gabrovšek, 1998). V gozdu pod omenjeno
planino najdemo še kremenove peščenjake, glinaste skrilavce, kremenove konglomerate
in črne apnence (Buser, 1987).
5.1.2. HIDROGEOGRAFSKE RAZMERE
Površinski vodni tokovi so v osrednjih Karavankah zaradi vložkov neprepustnih kamnin
in razmeroma velike količine padavin številni, vendar večinoma krajši. Na stiku apnenca
in neprepustnih kamnin izvirajo potočki, ki se izlivajo v večje vodotoke (Prelec, 2009).
Pogost pojav so kraški izviri, pri katerih podzemna voda na plano izteka iz kraško
razpoklinskega vodonosnika. Na območju Košute imamo enotni kraški vodonosnik, ki je
presekan s številnimi prečnimi prelomi, ki pa ne tvorijo popolnih hidravličnih barier.
Vseeno podzemna voda čez take bariere ne more, zato se preko nje prelije na površje
(Brenčič, Poltnig, 2008). Na območju južno od grebena Košute tako najdemo naslednje
izvire: Mala Košuta, Dolga njiva, Pod Krnico, izvir na planini Pungrat, pri planinskem
domu na Šiji, pri domu na Kofcah, izvir Kofce, Mrzli studenec in Rakuc gozdarji. Zadnji
trije pridejo na dan v gozdu, medtem ko ostali izvirajo na planinah. Na nekoliko višji
nadmorski višini se nahajata izvir nad planino Pungrat in izvir južno od Tolste Košute.
Potok Mošenik izvira severno od Zajmenovih peči na zahodu Košute. S številnimi pritoki
je oblikoval ožjo dolino. Pod domom na Kofcah izvira Gebnov potok, na planini Ilovici
(pod Šijo) potok Dolžanka, pod planino Pungrat in Tegoško planino izvira Zali potok, na
vzhodu pod Malo Košuto pa potok Košutnik. Na južnem pobočju Košute opazimo tudi
več hudourniških strug, ki se napolnijo ob obilnih padavinah in spomladi, ko se tali sneg,
polet pa se izsušijo. Vsi se izlivajo v Tržiško Bistrico (Novak, 2012). Po slemenu Kofce
38
Sandra Kavčič
gore (1967 m) in nižje ležeče planine Kofce (1488 m) poteka razvodnica med
Mošenikom in Tržiško Bistrico.
Slika 14: Karta površinskih vodotokov območja planin pod Košuto
Greben Košute je torej glavni vodni vir za porečje Tržiške Bistrice, ki meri 145,6 km2.
Povprečna nadmorska višina porečja je 1080 m, povprečni naklon površja pa 25,3°.
Reliefno gledano lahko porečje razdelimo na tri večje enote: na jugu, ob izlivu Tržiške
Bistrice v Savo so ledeniško-rečne terase, višje je pas hribovja z nadmorskimi višinami
do 1600 m (Dobrča, Kriška gora), tretja večja enota pa pripada osrednjim Karavankam.
To je greben Košute, greben Begunjščice ter stranski greben Košutice (1968 m), Rjave
peči (1614 m) in Ljubeljščice (1492 m) (Muzik, 2009).
Pretočne vrednosti Tržiške Bistrice po Hrvatinu (1998) na vodomerni postaji Preska, za
obdobje 1971–2000 kažejo značilnosti alpskega sredogorskega snežno-dežnega režima,
s primarnim pomladnim viškom kot posledico pomladnega deževja in taljenja snega po
hribih, sekundarnim viškom jeseni kot posledica součinkovanja zadržka padavin v višjih
predelih ter dežja po sredogorju. Nižka padavin pozimi in poleti sta dokaj izenačena,
primarni pa je pozimi. Na podlagi Kolbezn-Pristotovih (1998) pretočnih režimov pa
Tržiška Bistrica kaže značilnosti snežno-dežnega (nivalno-pluvialnega) režima. Del
porečja nad vodomerno postajo Preska večinoma sega v visokogorje in zaradi tega se
kaže izrazit vpliv taljenja snega (Muzik, 2009).
Vodomerne postaje na vodotoku Tržiška Bistrica so se v preteklosti nahajale v Jelendolu
(delujoča od 1957–1966), Bistrici – kanal Tržiške Bistrice (od 1977–1989), Tržiču (od
39
Sandra Kavčič
1953–1982), Preski (od 1957 in še danes), v Zgornjih Dupljah dve (Zgornje Duplje I od
1926–1952 in Zgornje Duplje od 1948–1968) in nižje po toku ena v Podbrezjah
(delujoča od 1977–1989). Na vodotoku Mošenik sta delovali dve postaji, Tržič (od 1957–
1959) in Tržič I (od 1965–1989) (ARSO – Spisek vodomernih postaj, 2014). Danes so v
občini Tržič štiri postaje državne meteorološke mreže. Ena od postaj je hidrološka
samodejna, imenuje se Tržiška Bistrica – Preska in meri pretočne vrednosti,
temperaturo vode in zraka. Ostale tri postaje so padavinske: v Jelendolu, Podlubelju in
Tržiču.
V obdobju 1971–2000 je skozi vodomerno postajo Preska odtekalo povprečno 4,77 m3/s
vode, razpon zabeleženih pretokov pa je znašal od minimalnega pretoka 0,731 m 3/s
(21. 8. 1971) do največjega zabeleženega pretoka 133 m3/s ob neurju 28. 8. 1986
(Vodna bilanca Slovenije 1971–2000). Iz hidrološkega letopisa 2007 pa so razvidne
meritve na Tržiški Bistrici iz merilnih postaj 4030 – Jelendol in 4050 – Preska ter na
Mošeniku iz merilne postaje 4095 – Podljubelj. 3. aprila 2007 so na merilni postaji
Jelendol namerili 1,72 m3/s pretoka, 0,76 m/s povprečno hitrost in 2,26 m2 površino
prečnega prereza. Istega meseca so na postaji Preska namerili 4,09 m3/s pretoka, 0,78
m/s povprečno hitrost in 5,25 m2 površino prečnega prereza. Vodostaj je znašal 84 cm.
Na Mošeniku so prav tako 3. aprila namerili 52 cm vodostaja, 1,00 m3/s pretoka, 0,65
m/s povprečno hitrost in 1,55 m2 površino prečnega prereza (Hidrološki letopis, 2007).
Žal višje proti izviru nimamo nobene druge merilne postaje. Ker zato nimamo podatkov
o pretokih na manjših potokih, so na Oddelku za geografijo leta 2010 za namen izdelave
kart nevarnosti za območje občine Tržič, izračunalni maksimalne pretoke za Q5% in
Q1% z racionalno metodo. To je najpogosteje uporabljena empirična metoda za
računanje maksimalnih pretokov in matematično upošteva intenzivnost padavin (I),
velikost porečja (A) in otočni koeficient (ɸ). Odtočni koeficient racionalne metode je
definiran empirično na podlagi naklona pobočij v porečju, rabe tal v porečju in tipa
prepereline oziroma prsti v porečju (Natek in sod., 2010):
Q max = ɸ x I x A.
Kot dnevni maksimum padavin v obdobju 1971–2009 so upoštevali količino 184 mm,
izmerjeno na vremenski postaji Tržič (19. 9. 2007). Ker ni drugih starejših podatkov za
območje občine, so to vrednost upoštevali tudi kot maksimalne dnevne 50-letne
padavine. Tudi glede 50-letnih povratnih dob 24-urnih padavin spada večina občine
Tržič v razred 150–180 mm, le greben Košute v razred 180–210 mm. Na podlagi
primerjave z Javorniškim rovtom in Zgornjim Jezerskim so določili maksimalno
vrednost enournih padavin: 40 mm za povratno dobo 10 let in 50 mm za povratno dobo
50 let. S to metodo so analizirali kar 16 malih vodotokov. Ker vsi tečejo v vsaj delno
zakraselih karbonatnih kamninah, je pri vseh upoštevan odtočni koeficient ɸ=0,3 (Natek
in sod., 2010).
40
Sandra Kavčič
Na območju planin pod Košuto se nahajajo potoki: Mošenik, Gebnov potok, Dolžanka,
Zali potok in Košutnik. Prej omenjena metoda je zajela dva potoka: Zali potok in
Dolžanko.
Preglednica 2: Maksimalni enourni pretoki za 10-letno in 50-letno povratno dobo malih
vodotokov v občini Tržič
Maks. 10- Maks 50Maks.
Maks.
Površina
Odtočni
letne
letne
pretok
pretok
Potok
(km2)
koeficient
enourne
enourne
Q10%
Q2%
3
padavine
padavine
(m /s)
(m3/s)
Zali Potok
5,74
0,3
40
50
19,1
23,9
Dovžanka
5,63
0,3
40
50
18,8
23,5
Vir: Natek in sod., 2010
To nam nazorno kaže, da lahko tudi na majhnih vodotokih računamo na izjemne visoke
maksimalne pretoke tudi v kratkih časovnih obdobjih (npr. s povratno dobo 10 let) in
upoštevati, da so s takšnimi pretoki povezane tudi ogromne količine plavja, ki jih ti
potoki naplavijo v nekaj urah hudourniškega delovanja (Natek in sod., 2010).
5.1.3. PODNEBNE RAZMERE
Splošne podnebne značilnosti občine Tržič izhajajo iz lege v srednjih geografskih širinah
na vzhodni strani alpskega loka. Dodatno so modificirane zaradi lege na prehodu iz dna
Ljubljanske kotline v hriboviti in gorski svet Karavank. Specifična lega se kaže v tem, da
zmerno toplo vlažno podnebje v nižinskem delu vedno bolj prehaja v gorsko podnebje
(Natek in sod., 2010).
V goratem svetu Ogrin (1996) loči 3 vrste podnebij:
- podnebje nižjega gorskega sveta v zahodni Sloveniji,
- podnebje višjega gorskega sveta,
- podnebje nižjega gorskega sveta in vmesnih dolin v severni Sloveniji.
Za gorsko podnebje je značilno, da je povprečna temperatura najhladnejšega meseca
pod -3 °C. V nižjem gorskem svetu (do 2000 m) je povprečna temperatura najtoplejšega
meseca nad 10 °C, v višjem gorskem svetu pa pod 10 °C. V nižjem gorskem svetu severne
Slovenije povprečno letno zapade med 1100 in 1700 mm padavin, v nižjem gorskem
svetu zahodne Slovenije pa med 1600 do nad 3000 mm. Višji gorski svet ima največ
padavin, med 2000 do nad 3000 mm (Ogrin, 1996).
Greben Košute nad zgornjo gozdno mejo beleži podnebje višjega gorskega sveta.
Povprečna temperatura najtoplejšega meseca je nižja od 10 °C, značilen je
submediteranski padavinski režim in povprečna letna količina padavin od 1600 do 3500
mm. Nižje, pod zgornjo gozdno mejo, se kažejo značilnosti podnebja nižjega gorskega
41
Sandra Kavčič
sveta v zahodni Sloveniji. Značilno je, da je povprečna temperatura najtoplejšega meseca
več kot 10 °C, padavinski režim je prav tako submediteranski, pade pa prav tako velika
količina padavin kot v višjem gorskem svetu (Muzik, 2009).
V občini Tržič so delujoče meteorološke postaje Tržič, Jelendol in Podljubelj, ki pa žal ne
merijo vseh podnebnih elementov (temperatura zraka, insolacija, vetrovnost). Druge
postaje v bližini so še Golnik, Lesce – Hlebce, Planina pod Golico, Zgornje Jezersko, Žeje,
ki z interpolirano vrednostjo dajo dovolj reprezentativen rezultat (Natek in sod., 2010).
V okolici grebena Košute se nahajata dve padavinski postaji, Jelendol in Podljubelj.
Meteorološka postaja Jelendol je danes v ozki dolini Tržiške Bistrice, na nadmorski višini
763 m ob Gaberčevi hiši, kjer meritve izvaja Antonija Gaberc. Prva postaja tu pa je bila v
Medvodju na nadmorski višini 859 m. Od začetka meteoroloških meritev in opazovanj
na postaji Jelendol merijo višino padavin, višino snežne odeje in novozapadlega snega
ter opazujejo atmosferske pojave. Meritve se opravljajo enkrat dnevno, zjutraj ob 7. ali
ob 8. uri po poletnem času, opazovanja pa preko celotnega dne. Meteorološka postaja
Podljubelj je na nadmorski višini 681 m. Postavljena je v dolini, na prisojnem pobočju. Z
meteorološkimi meritvami in opazovanji so začeli decembra 1893, potem so sledila
obdobja vmesnih prekinitev od januarja 1948 pa potekajo brez prekinitve, vse do danes.
Ves čas se meri višino padavin in snežne odeje zjutraj ob 7. uri in opazuje vremenske
pojave preko celotnega dne (Nadbath – Podljubelj, 2012).
Preglednica 3: Mesečna višina padavin (v mm) za Tržič (n. v. 480 m), Jelendol (n. v. 760
m) in Podljubelj (n. v. 740 m) v obdobju 1971–2009
jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec
Tržič
72 66 91 107 115 144 141 132 141 141 135 104
Jelendol 77 65 102 126 140 188 171 160 151 152 150 115
Podljubelj 88 75 114 140 148 181 166 160 164 181 166 128
Vir: Natek in sod., 2010.
Preglednica 4: Sezonska in letna višina padavin (v mm) za Tržič (n. v. 480 m), Jelendol
(n. v. 760 m) in Podljubelj (n. v. 740 m) v obdobju 1971–2009
pomlad
poletje
jesen
zima
LETO
Tržič
313
417
417
242
1389
Jelendol
368
519
453
257
1597
Podljubelj
402
504
511
291
1708
V Jelendolu lahko opazimo zmanjševanje padavin spomladi, poleti in pozimi, medtem ko
so jeseni vse bolj blizu pripadajoče referenčne vrednosti. V zadnjih letih je opazno
znižanje padavin avgusta, porast pa je vidna oktobra in decembra. Najvišja dnevna
višina padavin je bila izmerjena 19. septembra 2007, 162 mm. Snežna odeja v Jelendolu
v referenčnem obdobju leži 93 dni na leto. Prvi sneg običajno zapade novembra, v
42
Sandra Kavčič
obdobju 1961–2011 je bil šestkrat že oktobra. Najpogosteje pade zadnji sneg aprila, v
omenjenem obdobju pa smo ga štirikrat zabeležili že maja (Nadbath – Jelendol, 2012).
Slika 15: Padavinski režim v Jelendolu (1971–2009)
V Podljubelju in okolici je jesen običajno najbolj namočena, najmanj padavin je pozimi.
Najnižje mesečno povprečje padavin v letu je februarja, februar 1993 je celo minil brez
padavin. Najvišja dnevna višina padavin obdobja 1948–2013 je bila izmerjena 8.
septembra 1962. in sicer 166 mm. Dneve z dnevno višino padavin čez 100 mm so
zabeležili v vseh mesecih leta, razen februarja in marca. Snežna odeja leži v povprečju
referenčnega obdobja 83 dni na leto. Prvi sneg najpogosteje zapade novembra, v osmih
letih so snežno odejo zabeležili že oktobra. Zadnji sneg pogosto pade še aprila, v petih
letih referenčnega obdobja pa je bila že zabeležena tudi majska snežna odeja (Nadbath –
Podljubelj, 2012).
Na območju grebena Košute ne obstaja merilna postaja, ki bi merila podatke o srednjih
letnih temperaturah. Tudi ni nobene meteorološke postaje, ki bi merila trajanje oziroma
energijo sončevega obsevanja. Najbližja je na Golniku (n.v. 500 m), ki leži v termalnem
pasu in je dober reprezentant za prisojna območja. Povprečno letno trajanje sončevega
obsevanja za obdobje 1971–2000 je 1974 ur. V zadnjih letih je opazen trend naraščanja
trajanja sončevega obsevanja. V goratem delu občine je pomladi in poleti manj sonca kot
v nižinskem delu zaradi konvektivne oblačnosti. Jeseni in pozimi, ko sta v nižinah in
dolinah inverzijska megla in nizka oblačnost, pa je sončevega obsevanja v goratem svetu
več (Natek in sod., 2010).
Prostorsko razporejanje temperature zraka v občini Tržič je odvisno od reliefnih razmer
in od rabe površja. Pri reliefu izstopata višinska struktura in konkavnost površja,
pomembna sta tudi naklon in ekspozicija. Pri rabi izpostavljamo gozd, ki ima bolj
43
Sandra Kavčič
izravnan temperaturni režim kot negozdne in strnjeno pozidane površine. Za prikaz
splošnih temperaturnih razmer z območja občine Tržič ni ustreznih temperaturnih
podatkov, zato je za območje planin pod Košuto smiselno opredeliti topoklimo tega
območja.
Z izrazom topoklima označujemo specifične lokalne podnebne poteze, ki se oblikujejo
pod vplivom značilnosti Zemljinega površja, predvsem reliefnih danosti (nadmorska
višina, ekspozicija, naklon površja, reliefna izoblikovanost) in rabe površja (urbanizirane
površine, gozdne površine, vodne površine). V metodološkem smislu lahko
topoklimatske značilnosti ugotavljamo samo s podrobnimi terenskimi meritvami in
opazovanji ali pa s posrednimi metodami. Natek in sodelavci so leta 2010 izdelali
natančno topoklimo občine Tržič. Najprej so občino razdelili na štiri glavne
topoklimatske enote, kjer sta bila glavna kriterija za izločitev enot nadmorska višina in
konkavnost površja, kasneje pa potem še na 23 osnovnih topoklimatskih enot (Natek in
sod., 2010).
Območje planin pod Košuto se uvršča v topoklimo gorskega pasu nad 1300 m. Znotraj te
enote so potem še naknadno ločili topoklimo prisojnih in osojnih pobočij (Natek in sod.,
2010).
Slika 16: Topoklimatske enote gorskega pasu na primeru Košute
Glavne značilnosti te topoklimatske enote so, da imajo jeseni in pozimi več sonca kot
nižji predeli, splomladi in poleti pa več sonca kot nižine. Povprečne temperature se z
naraščanjem nadmorske višine znižujejo (-0,53 °C/100 m) (Natek in sod., 2010). Izjema
so prisojna pobočja, ki se včasih segrejejo bolj kot nižje ležeče pleistocenske terase južno
od Tržiča. Najpogostejši vetrovi so zahodni in jugozahodni, ki so prinašalci padavin, v
zimskem času pa pogosteje pihajo tudi severni vetrovi (Muzik, 2009). Na splošno je
prevetrenost večja, večja je prav tako hitrost vetra (Karavanški fen in močan
jugozahodnik), ob jasnem vremenu se pojavita še dolnik in gornik. Z višino narašča tudi
količina padavin, dolžina trajanja snežne odeje se povečuje. Na tem območju je večja
možnost snežnih plazov, erozije in plazljivosti ter manjša možnost poplav. Ker gre za
območja nad gornjo gozdno mejo, je več direktnega sončevega obsevanja in večja je
44
Sandra Kavčič
temperatura amplituda. Zaradi prisojnih pobočij je insolacija večja, manjši je delež
difuznega sevanja, višje so temperature zraka ter manjša je ogroženost zaradi pozeb.
Ker so pobočja strma je evapotranspiracija manjša, insolacija pa zaradi večjega
vpadnega kota sončnih žarkov večja (Natek in sod., 2010).
5.1.4. PRST
Na lastnosti prsti in posredno na rastje poleg reliefnih razmer, klime in vodnih razmer
vplivajo zlasti kamnine. Za obravnavano območje je pomembno, da večji del pokrajine
gradijo trde, neprepustne kamnine (Novak, 2012).
Na bolj ali manj nagnjenih pobočjih iz karbonatnih kamnin so zastopane rendzine na
apnencu in dolomitu, z njimi se prepletajo rjave pokarbonatne prsti. Na apnencu so
izrazito gozdne prsti, na dolomitu pa je razvito travniško rastje. Na teh prsteh se
razraščajo bukovi in smrekovi gozdovi, ob gozdni meji pa rušje. Na najvišjih predelih,
vrhovih, grebenih in strmih pobočjih se nahajajo surove prsti ali litosoli, ki predstavljajo
preperelo matično osnovo in pod 20 cm globine prehajajo v trdo skalo. Na njih se
razraščajo alpske vrbe, združba čvrstega šaša s triglavskim sviščem in združba
Kernerjevega mošnjaka z alpskim makom. Na pobočjih, ki so zgrajena iz nekarbonatnih
kamnin, so v pedogenezi nastale rjave kisle prsti in rankerji. Takšna je na primer prst
vzhodno od planine Šija, ki je po preperevanju sivega apnenca z vključki črnega roženca
močno kisla. Kisla rjava prst ima različno (od matične osnove odvisno) teksturo. Zaradi
teh lastnosti te prsti poraščajo acidofilni bukovi gozdovi z rebrenjačo in smrekov gozd z
viličastim mahom (Novak, 2012).
5.1.5. RASTLINSTVO IN ŽIVALSTVO
Na oblikovanost vegetacije na Košuti je poleg naravno-geografskih dejavnikov (naklon,
ekspozicija, geološka podlaga, klimatske razmere …) vplival tudi človek. Predvideva se,
da je pred intenzivno sečnjo za potrebe oglarjenja jelovo-bukov gozd prevladoval tudi na
ravninskem delu planin, z naraščanjem nadmorske višine pa sta ga vedno bolj
zamenjavala smreka (Picea abies) in macesen (Larix decidua). Danes je smreki
posamično primešana jelka (Abies alba), tu in tam v spodnji drevesni in grmovni plasti
pa tudi jerebika (Sorbus aucuparia) in gorski javor (Acer pseudoplatanus). Zgornja
gozdna meja poteka med 1500 in 1600 m, tvorijo pa jo bolj ali manj pionirski sestoji, ki
jih uvrščamo v asociacijo Adenostylo glabrae – Piceetum. Predvideva se, da je bila
gozdna meja nekoč precej više. Na sedanjo višino naj bi jo znižala intenzivna paša in
izsekavanje, tako so na območjih planin travišča skoraj v celoti pod gozdno mejo (Novak,
2012).
45
Sandra Kavčič
Značilna alpska travišča prisojnega pobočja so nastala v višjih legah, na območju planin
pa so travišča skoraj v celoti pod gozdno mejo in skoraj gotovo nastala zaradi
človekovega vpliva (Novak, 2012). Na silikatnih tleh prevladujejo vrstno bogata travišča
s prevladujočim navadnim volkom (Nardus stricta), na karbonatnih tleh pa alpinska in
subalpinska travišča (Karavanke, 2010). Prevladujejo preproge sibirskega brina
(Jumiperus alpina), vmes so sestoji rušja (Pinus mugo) in smreke (Picea abies), skalovje
in melišča pa so mozaično razporejena med gorske travnike (Novak, 2012). Orhideje so
redne spremljevalke ekstenzivnih planinskih pašnikov. Med njimi je najbolj poznana
kamniška murka z vonjem po vaniliji. Tu rastejo še belkaste ročice, navadni kukovičnik,
bezgova prstasta kukavica, Fuchsova prstata kukavica in druge. Arnika je spremljevalka
travišč z volkovjem. Encijani (svišč) so zelo raznolika skupina in so na Košuti zastopani s
številnimi vrstami. Spomladanski svišč potrebuje rahla in pusta tla. Ne more obstati, kjer
travnike zaradi večjega izkoriščanja gnojijo. Na traviščih z dolgotrajno pašo in stalnih
vnosom hranil v tla so se pojavile za pašnike značilne vrste, ki ljubijo tla, bogata z
dušikom (nitrofilne vrste). Najpogosteje so to kopriva, stajska metlika, plahtica, alpska
kislica ali ščavje in bela čmerika. Pestrost travnikov je pogoj za pestrost živali. Med
cvetovi najdemo številne žuželke (čmrlji, metulji, hrošči), ki oprašujejo rastline in
omogočajo njihov obstoj. Pogost za območje gorskega sveta je planinski orel, ki s svojim
razponom kril od 190 do 225 cm sodi med mogoče ujede. Najdemo pa tudi manjše ptice
kot so komatar, krekovt, drevesna cipa, šmarnica, menišček, čopasta sinica, ščinkavec,
zelenec in drugi (Slameršek, 2011).
Travniki so vrstno zelo bogati in so življenjski prostor številnih ogroženih in endemičnih
rastlinskih in živalskih vrst, zaradi česar pomembno prispevajo k ohranjanju biotske
pestrosti ter k ohranjanju naravne in kulturne dediščine (Karavanke, 2010). Ugotavlja
pa se, da ima paša pod Košuto negativen vpliv na alpinska in subalpinska travišča,
pozitivno pa vpliva na gorske ekstenzivno gojene travnike, saj preprečuje njihovo
zaraščanje (Novak, 2012). Ohranjanje teh habitatov je močno povezano z ohranjanjem
tradicionalnega kmetovanja in ohranjanjem planin. Na tem območju se je razvil poseben
način gospodarjenja, planinska paša, za katero je značilno, da se izvaja samo nekaj
mesecev v letu, prične se s prigonom živine iz doline na planinske pašnike v mesecu
maju ali juniju in z odgonom živine v jeseni nazaj v dolino. Tak način gospodarjenja je
stoletja prispeval k povečanju in ohranjanju biotske raznovrstnosti v Karavankah, danes
pa ga ogrožata opuščanje paše (zaraščanje) in intenzifikacija kmetijstva (Karavanke,
2010).
Leta 2004 so bile Karavanke in kot njihov del tudi Košuta kot posebno ohranitveno
območje uvrščene med zavarovana območja Nature 2000. Habitatni tipi, na podlagi
katerih je bilo območje Karavank zavarovano, so alpske in borealne resave, rušje dveh
vrst, alpinska in subalpinska travišča na karbonatnih tleh, vrstno bogata travišča s
prevladujočim navadnim volkom na silikatnih tleh v montanskem pasu, nižinski
ekstenzivno gojeni travniki, gorski ekstenzivno gojeni travniki, karbonatna melišča od
montanskega do alpinskega pasu, srednjeevropska karbonatna melišča v
46
Sandra Kavčič
submontanskem in montanskem pasu, karbonatna skalnata pobočja z vegetacijo skalnih
razpok, bukovi gozdovi, javorovi gozdovi v grapah in na pobočnih gruščih, ilirski bukovi
gozdovi, dinarski gozdovi rdečega bora na dolomitni podlagi in kisloljubni smrekovi
gozdovi od montanskega do alpinskega pasu (Novak, 2012).
Na prvotno rastlinstvo na planinah močno vpliva človek z izsekavanjem in
naseljevanjem tujerodnih vrst. K tem pripomorejo tudi živalski iztrebki, ki z gnojenjem
tal pritegnejo k rasti nitrofilne rastline.
Na drevesa izven sestojev močno vplivajo snežni plazovi. Na travišča v večjem obsegu
vplivajo tudi erozija, plazovi in padalstvo. Na gorske ekstenzivne travnike negativno
vplivajo erozija, poleg nje pa ljudje s sprehajanjem, pohodništvom, ježo, kolesarjenjem in
z drugimi prostočasnimi aktivnostmi (Novak, 2012).
5.2. DRUŽBENOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI PREUČEVANEGA OBMOČJA
Povprečna gostota poselitve v občini Tržič je enaka slovenskemu povprečju, vendar je
zaradi specifičnih naravnih razmer v veliki meri skoncentrirana na južni del občine
(Natek in sod., 2010). V goratem predelu občine je poselitev redka, omejena na samotne
kmetije in manjše zaselke. Ponekod je gostota prebivalcev manjša od 10 preb./km2. To
so hkrati tudi območja odseljevanja prebivalcev (Mrak in sod., 2010).
Na območje planin pod Košuto segajo 3 naselja: Dolina, Jelendol in Podljubelj.
Območje naselja Dolina je eno večjih v občini Tržič, saj sega vse do severne meje na
Košuti, kjer leži planina Šija. Obsega del doline Tržiške Bistrice, del sredogorskega in del
visokogorskega dela občine. Je eno najredkeje poseljenih naselij v občini, razlog je v
prometni odmaknjenosti in odsotnosti ključnih centralnih funkcij (Mrak in sod., 2010).
Slika 17: Naselje Dolina
Vir: Mrak in sod., 2010
47
Sandra Kavčič
Jelendol je po površini največje naselje v občini. Obsega povirni del Tržiške Bistrice, za
katerega je značilna raznolika litološka zgradba, strma pobočja in velika gozdnatost.
Zaradi velikih višinskih razlik (med 760 in 2133 m) je na območju naselja več
topoklimatskih tipov. Pretežni del naselja porašča gozd. Območje nad zgornjo gozdno
mejo (pribložno 1750 m) pokriva alpski travnik. Celotno naselje spada v območja Natura
2000. Je najredkeje poseljeno naselje v občini, število prebivalstva pa po 2. svetovni
vojni stalno upada. Prometno je naselje povezano samo s središčem mesta, ima pa
razvejano mrežo gozdnih poti (Mrak in sod., 2010).
Slika 18: Naselje Jelendol
Slika 19: Naselje Podljubelj
Drugo največje naselje po površini v občini Tržič je naselje Podljubelj, ki obsega tudi
planino Kofce. Znano je po strmem površju in velikimi višinskimi razlikami (550–2000
m), ki se odražajo v klimatski sliki naselja. Pod Košuto so prvotno prevladovale samotne
kmetije, z najvišjo v občini, kmetijo Matizovec na 1050 m, danes pa je tja usmerjena nova
individualna stanovanjska gradnja. Prisotna je tudi občasna poselitev – planšarije in
počitniške hiše. V nasprotju z Jelendolom je Podljubelj eno bolj živih naselij v občini, kar
48
Sandra Kavčič
se kaže v hitri rasti prebivalstva od 1991 dalje, prav tako tudi v ugodni starostni
strukturi. Temu primerna je opremljenost s centralnimi funkcijami in prometna
dostopnost (Mrak in sod., 2010).
5.2.1. OPREDELITEV PLANIN POD KOŠUTO V OBČINSKEM PROSTORSKEM NAČRTU
Planine pod Košuto so opredeljene v osnutku občinskega prostorskega načrta (OPN)
občine Tržič in sicer tako v strateškem kot tudi izvedbenem delu načrta. V strateškem
delu načrta so planine omenjene v 25. členu (ohranjanje območij razpršene poselitve),
kjer je zapisano, da planinski domovi in staje za živino spadajo med območja razpršene
poselitve, ki so se oblikovala kot avtohtoni poselitveni vzorec na celotnem območju
občine. Prispevajo k prepoznavnosti ali ohranjenosti kulturne krajine, zato jih je
potrebno ohranjati in varovati z obnovo, prenovo in ponovno ali spremenjeno rabo
obstoječih zakonito zgrajenih objektov (Dopolnjen osnutek odloka…, 2015).
Namenska kmetijska raba zemljišč na območju planin pod Košuto je sledeča: planinski
travniki so opredeljeni kot trajni travnik, planinski domovi, stani, hlevi in druga poslopja
pa spadajo med pozidana in sorodna območja. Druge rabe zemljišč, ki jih lahko
zasledimo, so še: gozd, ki po površini sledi trajnim travnikom, kmetijska zemljišča v
zaraščanju, odprto zemljišče brez ali z nepomembnim rastlinskim pokrovom ter suho
odprto zemljišče s posebnim rastlinskim pokrovom (PISO, 2015).
Z vidika proučevanja družbenogeografskih značilnosti planin pod Košuto je potrebno
izpostaviti tudi razvejano omrežje gozdnih cest. Njihova dolžina se iz leta v leto
povečuje.
Slika 20: Gozdne poti – zelena barva (modra barva – javne poti)
Vir: PISO, 2015
49
Sandra Kavčič
Njihova osnovna vloga je boljša dostopnost in olajšanje gospodarske rabe gozda, vendar
se v zadnjem času pojavlja predvsem problem neustrezne gradnje in kasnejšega
vzdrževanja. Številne gozdne ceste, ki so bile zgrajene z namenom koriščenja gozda kot
naravnega vira, so postopoma pridobile funkcijo poti do počitniških hiš, omogočale so
lažjo dostopnost do planin, boljšo turistično dostopnost visokogorja in nemalokrat
predstavljajo okoljsko breme (Mrak in sod., 2010).
Pomembna pa je tudi kulturna dediščina, ki je lahko lokalnega oziroma državnega
pomena. Na območju planin pod Košuto se nahajajo naslednje enote kulturne dediščine
(Strokovne zasnove…, 2008):
 Kapela sv. Janeza Krstnika na planini Kofce (stavbna dediščina)
 Planina Kofce (naselbinska dediščina)
 Stebrno planinsko znamenje na planini Kofce (memorialna dediščina)
 Planini Šija in Ilovica (naselbinska dediščina)
 Arheološki najdišči na planinah Šija in Pungrat (arheološka dediščina)
 Planina Pungrat (naselbinska dediščina)
 Tegoška planina (naselbinska dediščina)
 Planina Dolga njiva (naselbinska dediščina)
 Spomenik zavezniški pomoči na Dolgi njivi (memorialna dediščina)
Slika 21: Območja kulturne dediščine na preučevanem območju (vijolčna barva –
območje naselbinske dediščine)
Vir: PISO, 2015
50
Sandra Kavčič
5.2.2. ZGODOVINA PLANINSKEGA PAŠNIŠTVA POD KOŠUTO
Najstarejše planine so nastale tam, kjer so bile naravne planinske trate, to je ob zgornji
gozdni meji in nad njo ter sredi gozda, na naravnih gozdnih jasah. Mlajše planine pa so
nižje ležeče, praviloma znotraj gozdnih površin (Gabrovšek, 1998).
Najstarejša najdba, ki priča o dogajanju na planinah je arheološko najdišče na planini
Šija, kjer so leta 2000 odkrili prazgodovinsko lončenino (Arkas, 2013). V dokumentih
omenjene najstarejše planine pa sta Tegošče in Kofce iz leta 1444, tedaj v lasti dveh
lastnikov – Lamberga in Paradaisarja. Na teh planinah je pasel kriški urad (naselje Križe,
Žiganja vas, Veterno, Hudo, Popovo in Brezje pri Tržiču), ki je moral lastnikoma dajati
izdelke. Najstarejši podroben kartografski prikaz predstavlja franciscejski kataster iz
leta 1825/26. Vanj so že vrisane planine, to so Korošica, Šija, Pungrat in Kokovnica, ki so
aktivne še danes, ter približno deset ostalih, že opuščenih planin. Njihovo lastništvo pa je
vpisano v Protokolu zemljiških parcel (Gabrovšek, 1998).
Velika večina tržiških planin je bila vse do agrarne reforme, izvedene po 2. svetovni
vojni, srenjska last (poimenovanje skupne posesti vasi ali soseske) (Gabrovšek, 1998).
Vaške skupnosti ali srenje so bile zelo pomembne; gospodarile so s skupnimi zemljišči,
urejale so številna skupna vprašanja vasi, odnose z zemljiško gospodo, kasneje pa tudi
delovale na sodiščih v pravdah za pravice do paše in pridobivanja lesa v gozdovih
(Roblek, 2007). Agrarna skupnost je z zemljišči gospodarila na osnovi posebnih pravil in
deležev pri skupni posesti, iz katerih so izhajale tudi pravice in dolžnosti posameznih
opravičencev na srenjskem zemljišču. Deleži so bili določeni glede na velikost kmetije in
so bili praviloma poimensko navedeni v zemljiški knjigi. Prenašali so se iz roda v rod in
so se lahko, v soglasju agrarnega komisarja, tudi prodajali (Gabrovšek, 1998). Planine se
niso smele deliti med zasebne lastnike (Roblek, 2007). Na območju Tržiških Alp so se
srenjske planine glede posestnih razmer razlikovale. »Pravih« srenjskih planin (kot npr.
Zelenica, Javornik) pod Košuto ni bilo, tu so bile značilne »posebne« posestne razmere. V
agrarnih skupnostih, ki so imele planine v lasti, niso bili le prebivalci zaključenih
krajevnih enot, temveč iz vseh treh dolin iz ravninskega sveta južno od Tržiča. To velja
za Kofce, Šijo, Pungrat in Tegoško planino (Gabrovšek, 1998).
S formalnim prenehanjem starih agrarnih občin in z uvedbo novih političnih občin leta
1848/49 pa je postal pravni položaj skupne posesti nejasen in neenoten, prilagajoč se
praksi lokalnim prilikam. Zemljiški gospodje so si s pomočjo lovske pravice pridobili
višje, neposeljene, a gospodarsko vseeno pomembne predele, kjer so kmetom ostale le
še gozdne in pašne servitutne pravice, ki jim dovoljujejo izkoriščati na tujem svetu
določene množine lesa, steljo in pašo (Wieser, 1975). Izoblikovala sta se torej še dva tipa
posesti: servitutna posest, ki je bila v bistvu privatna planina, v lasti dveh ali treh kmetij
z istimi koreninami in dominikalna posest. Slednja predstavlja polfevdalno obliko
veleposestniških odnosov, kjer je bila posest v Tržiških Alpah v lasti barona Julija Borna,
ki sta si jo po njegovi smrti leta 1900 razdelila sinova. Planine Kofce, Šija, Pungrat,
51
Sandra Kavčič
Tegoška planina in Dolga njiva so bile v lasti dr. Karla Borna (Gabrovšek, 1998). Gozdni
delavci, ki so bili zaposleni pri grofu in tudi kmetje so bili odvisni od dominikalnih
posesti (Wieser, 1975).
Takoj po 1. svetovni vojni so se pojavili težnje po izpeljavi agrarne reforme in
razdeljevanju veleposestniške zemlje, a do sprememb vse do leta 1931 ni prišlo. Takrat
pa je bilo z Zakonom o likvidaciji agrarne reforme na veleposestvih določeno, da tudi
pašniki in gozdovi postanejo objekt agrarne reforme. Tako je bilo na posesti dr. Karla
Borna razlaščenih 806 ha gozda v korist okoliških občin in pašnih ter agrarnih skupnosti
(predvsem Šije in Tegoške planine). Leta 1945 pa je Zakon o agrarni reformi in
kolonizaciji dokončno likvidiral ostanke fevdalnih odnosov in kapitalistično zemljiško
posest (Gabrovšek, 1998).
Po 2. svetovni vojni je večina planin prešla v roke države (družbena last) in v oskrbo
kmetijskih zadrug. V proces nacionalizacije so bile vključene tudi agrarne skupnosti
(skupnosti solastnikov srenjskih planin). Tako so bile agrarne skupnosti od leta 1947
ukinjene in od takrat naprej s planinami gospodari država (Gabrovšek, 1998).
Leta 1980 je država z intervencijami pospeševala skupno rabo na planinah in skupnih
pašnikih v obliki spodbud za prirejo mesa in mleka na teh zemljiščih. Z 90 %
nepovratnih sredstev je na skupnih pašnikih in planinah podprla izvajanje
agromelioracij (planiranje, dovozne poti, odstranjevanje grmovja, urejanje oskrbe z
vodo, založno gnojenje) in gradnjo objektov (pastirske staje in hleve). Leta 1983 je
kmetijska svetovalna služba izdala ureditvene načrte za 99 skupnih pašnikov in planin
(5808 ha površin). V istem letu je bilo vključenih 32 planin in planinskih pašnikov (1779
ha površin) v programu agromelioracije (Schlamberger, 1994).
Kasneje je bilo možno razlikovati privatne planine in planine, za katere je potekal proces
denacionalizacije. Na podlagi Zakona o denacionalizaciji iz leta 1991 je bilo prejšnjim
lastnikom vrnjeno premoženje, ki jim je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi,
nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi. Leta 1994 je izšel še Zakon o
ponovni ustanovitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic
(Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 69/95, 22/97, 79/98 – odl. US, 56/99, 72/00, 51/04 –
odl. US, 87/11) (v nadaljnjem besedilu: ZPVAS). Denacionalizacijski postopki pa še leta
1998 niso bili povsem končani. Vračanje premoženja agrarnim skupnostim je zapleteno
in zahtevno. Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega
premoženja in pravic je postavil vrsto »zank« in je že v temeljih zgrešen. Zemljo so
vračali posameznikom, nekdanjim lastnikom solastnine oziroma njihovim naslednikom,
ki so se za upravljanje in gospodarjenje s to lastnino morali organizirati v novo agrarno
skupnost (Gabrovšek, 1998). Problem je nastal zato, ker se je premoženje vračalo tistim,
ki jim je bilo odvzeto, torej članom bivše agrarne skupnosti in ne agrarnim skupnostim.
ZPVAS namreč nima določb o upravljanju in razpolaganju s premoženjem članov
agrarnih skupnosti. Upravljanje s premoženjem v solastnini ali skupni lastnini ureja
52
Sandra Kavčič
Stvarnopravni zakonik (Uradni list. RS, št. 87/02) (v nadaljnjem besedilu: SPZ). Skladno
s SPZ pa je za posle, ki presegajo redno upravljanje potrebno soglasje vseh solastnikov
oziroma skupnih lastnikov, kar pa v praksi ni izvedljivo. Pri tako velikem številu
(so)lastnikov je praktično nemogoče dobiti soglasje vseh in s tem zadostiti SPZ. Dodatno
težavo pa predstavlja nedosegljivost velikega števila solastnikov. To povzroča, da
omenjena lastnina postaja »mrtva«, saj z njo ni možno razpolagati, niti primerno
upravljati. Tako agrarne skupnosti ne morejo pridobiti gradbenega dovoljenja, odločbe o
poseku, ustanoviti služnosti, sklepati pogodbe s tretjimi osebami itd. (MKO, 2013).
Prva rešitev je bila izdelana leta 2011 z novelo ZPVAS (Uradni list RS, št. 87/11), ki je
uzakonila izjemo od SPZ, tako je možno o poslih, ki so v javnem interesu in zagotavljajo
boljše gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči in gozdovi, sprejeti odločitev le s soglasjem
več kot treh četrtin članov agrarnih skupnosti glede na njihove solastniške deleže (MKO,
2013).
Druga rešitev je bila ustanovitev medresorske delovne skupine za pripravo predloga
zakonske rešitve problematike agrarnih skupnosti, saj gre pri urejanju agrarnih
skupnosti za izjemno zahtevna pravna in vsebinska vprašanja iz delovnih področij
različnih ministrstev (povezala je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Ministrstvo za
pravosodje, Ministrstvo za finance, Ministrstvo za gospodarsko tehnologijo in razvoj,
Službo Vlade RS za zakonodajo, Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije, Pravno
fakulteto, Združenje predstavnikov agrarnih skupnosti Slovenije in Gozdarski inštitut
Slovenije) (MKO, 2013).
Tako so po več kot dveh letih usklajevanj leta 2015 izdelali Predlog zakona o agrarnih
skupnostih. Ta obsega več rešitev, med drugim to, da se bodo morale agrarne skupnosti
ponovno registrirati (mehka oblika »preoblikovanja«), kar pomeni, da bodo morale
imeti občni zbor in se prilagoditi določbam tega zakona. S tem pa bo država pridobila
tudi evidenco vseh agrarnih skupnosti, centralni register agrarnih skupnosti. V
nadaljevanju se bo premoženje agrarnih skupnosti skladno z ZPVAS in ZDen vračalo
tistim osebam, ki jim je bilo odvzeto, kar pomeni, da so v zemljiški knjigi v veliki večini
še vedno vpisane osebe, ki so mrtve, neznane, itd., zato bodo morala sodišča skladno z
novim zakonom po uradni dolžnosti – ex offo izvesti postopke dedovanja (kot pozneje
najdeno premoženje). Le tako bodo v zemljiški knjigi vpisane »žive« osebe in s tem bodo
znani člani agrarne skupnosti, ki so upravičeni do skupnega upravljanja s premoženjem.
Šele ko bodo izvedeni postopki dedovanja in bodo agrarne skupnosti preoblikovane v
skladu z novim zakonom, se bodo zanje lahko uporabljale določbe tega zakona. Če se
agrarne skupnosti ne bodo registrirale po tem zakonu, zanje ta zakon ne velja, kar
pomeni zelo oteženo gospodarjenje z lastnino (MKO, 2015).
Milan Pohar, dober poznavalec delovanja agrarnih skupnosti, pa se zavzema za
ustanovitev agrarnega komisariata, ki bi imel glavno usmerjevalno vlogo pri prometu z
lastniškimi deleži agrarne skupnosti: »Agrarni komisariat – javna služba za delovanje
53
Sandra Kavčič
agrarnih skupnosti, naj bi zastopal interese agrarnih skupnosti v odnosu do državne
oblasti ter usmerjal in nadziral njihovo delovanje. Dogaja se namreč to, da ni nobene
omejitve, da nekdo kupi 70 ali celo več kot 90 % delež agrarne skupnosti, čeprav za to
nima realne potrebe. Take koncentracije se na Gorenjskem že dogajajo. Večinski lastniki
nato postavljajo svoje pogoje ali s svojim ravnanjem izrivajo ostale lastnike. Primer za to
je na primer planina Kofce.« (Pohar, 2014a).
Omembe vredna pa je tudi Uredba o uvedbi finančnih intervencij za ohranjanje in razvoj
kmetijstva in proizvodnje hrane iz leta 2000. Vanjo je bila vključena tudi planinska paša
in paša na skupnih pašnikih v gorsko višinskem območju, hribovskem in kraškem
območju. Planina, na kateri se izvaja planinska paša, mora izpolnjevati naslednje pogoje
(MKO, 2000):
 je tradicionalna oblika individualne ali skupinske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč
v gorskem svetu Slovenije;
 predstavlja geografsko zaokroženo posest z gospodarskimi objekti (hlevi, mlekarne),
stanovanjskimi objekti (stanovi, pastirske koče), lastno oskrbo z vodo za ljudi in živali
(zajetja, vodnjaki, kali), s planinskimi pašniki in gorskim gozdom, ločeno od
matičnega kmetijskega gospodarstva;
 ima krajšo vegetacijsko dobo, pestre klimatske in talne razmere, raznovrstni živalski
in rastlinski svet;
 na njej je organizirana sezonska paša živali brez vsakodnevnega vračanja živali v
domačo oskrbo;
 od najbližjega koristnika je oddaljena najmanj 1 km.
Višina sredstev je določena na posamezno žival, ki se je pasla na planinah vsaj 80 dni na
nadmorski višini najmanj 750 m, na minimalno 5 ha absolutnih travnatih površinah.
Obtežba pašnih površin v obdobju planinske paše ne sme biti manjša od 0,5 GVŽ/ha in
ne sme presegati 2 GVŽ/ha, upoštevajoč vse živali na paši (MKO, 2000).
O razvoju planin so nam nekaj povedali tudi sogovorniki intervjujev. Član agrarne
skupnosti Pungrat nam je o zgodovini planine Pungrat povedal: »Najprej so imeli planino
v najemu, leta 1808 pa so jo kupili od grofa Lamberga iz gradu Kamen nad Begunjami.
Gospodarska kriza, ki je po 1. svetovni vojni zajela tudi kmetijstvo, je povzročila, da so
solastniki planine oziroma člani agrarne skupnosti Pungrat začeli prodajati svoje deleže.
Večino teh je kupil baron Born, ki je leta 1921 imel v lasti že 49 % planine. Po prvi agrarni
reformi v »stari« Jugoslaviji je baron Born moral nekdanjo posest agrarne skupnosti
prodati občini, le-ta pa lastnikom, ki so med krizo prodali deleže. Med letom 1943 in 1945
se potem ni smelo pasti. Leta 1948 so ukinili agrarne skupnosti, njihovo premoženje pa
podržavili. Njihovi pravni nasledniki so nato leta 1995 ustanovili novo agrarno skupnost in
vložili tudi zahtevek za vrnitev premoženja (planina z vsemi gospodarskimi objekti). Z
letom 1996 in zakonom o denacionalizacijo so potem zemljo vrnili nazaj lastnikom.
Problem je, ker so nekateri lastniki že mrtvi.« (Pohar, 2014b).
54
Sandra Kavčič
Na spletni strani Tegoške planine pa je zapisano: »Planina se omenja že v 15. in 16.
stoletju, ko so kmetje Križkega urada krepko branili pravice do paše in sekanja lesa na
Tegoščah proti graščakom na Gutenbergu in Neuhausu. V vsej zgodovini so bili lastniki
Tegoške planine pretežno iz krajev Križe, Retnje, Gozd, Veterno, Golnik in Kovor. V letu
1892 je postal delni lastnik tudi grof dr. Karel Born, kateremu je bilo z agrarno reformo
leta 1936 odvzeto 10 deležev in ker planina ni imela svojega gozda, so mu odvzeli še
približno 37 ha gozda. Od leta 1948 do leta 1993 je s planino upravljala Kmetijska
zadruga Križe, nato je bila v celoti vrnjena nekdanjim lastnikom. V začetku so se na
planini gradili manjši stanovi, kasneje pa pastirske koče. Po znanih podatkih sta dve koči
pogoreli, eno pa je odnesel plaz. V preteklosti je država skušala pomagati pri gradnji
pastirskih koč in stanov. Tako je leta 1920 Referat komisarja za agrarne operacije
nakazal za izgradnjo koče 7668 kron, leta 1932 pa je Dravska banovina nakazala 18 %
sredstev za kritje gradbenih stroškov v znesku 6.000 dinarjev. Z denacionalizacijo je
agrarna skupnost dobila vrnjeno pastirsko kočo s hlevom in pastirski stan (Planina
Tegošče, 2014).
Planina Kofce je prva in edina planina, na kateri stoji planinski dom v lasti planinskega
društva. Prvi dom na Kofcah, ki je stal nekoliko nižje, je zgradila »Stavbna zadruga
Planinski dom na Kofcah«, ki jo je ustanovila Tržiška podružnica SPD. Dom so odprli
novembra 1927. Okupacijska oblast je leta 1941 izročila dom Nemškemu planinskemu
društvu, partizani pa so ga leta 1944 požgali. Po osvoboditvi je PD Tržič leta 1948
prevzelo nekdanjo zasebno Primožičevo kočo (»Primožkov dom«) in jo odprlo kot
planinsko postojanko. V letih 1982 in 1983 so dom obnovili in posodobili, dogradili pa
so nekaj pomožnih prostorov (Planinski dom na Kofcah, 2014).
Slika 22: Prvi planinski dom na Kofcah (na sliki spodaj) in planina Kofce (na sliki zgoraj)
Vir: Planinski dom na Kofcah, 2014
55
Sandra Kavčič
5.2.3. LASTNIŠTVO PLANIN
Lastništvo na planinah pod Košuto je danes v večini primerov v rokah različnih agrarnih
skupnosti. Taki sta planini Pungrat in Tegoška planina. Prva deluje pod okriljem Agrarne
skupnosti planine Pungrat, druga pa pod Agrarno skupnostjo Križe. To sta tudi planini,
kjer so vsi objekti na planini zabeleženi kot planšarije. Sogovornik s Pungrata trdi:
»Planina je skupna last, tu pase živino 35 lastnikov, ki si delijo 92 partov.« (Pohar, 2014b)
Na Tegoški planini je prav tako planina deljena na parte: »Največje število partov ima
predsednik. Na 1 partu se lahko pasejo 4 glave velike živine. Vsak član planine ima
dodeljeno število partov.« (Oranič, 2014)
Planina Šija je drugačna. Planšarija je v lastni agrarne skupnosti planine Šija, vsi ostali
objekti (taborniški dom, koča PZS) pa so v lasti Ministrstva za obrambo. Oskrbnik
Taborniškega doma nam je povedal: »Lastnik Taborniškega doma, depandanse
(samostojnega objekta) in gornje koče GRS je Ministrstvo za obrambo. Nekoč so bili vse to
vojaški objekti. Tu, kjer je danes taborniški dom, je bila karavla, zadaj v samostojnem
objektu pa pekarna. Z denacionalizacijo so objekte vračali lastnikom, pekarna je postala
»Tavčarjev« vikend, naš dom so vrnili tabornikom, kočo, ki je sedaj v lasti GRS, pa so sprva
želeli dati kmetom na planšariji, ampak so se potem pravočasno, tik pred pravnomočno
odločbo pritožili in tako jo je dobilo Ministrstvo za obrambo in dalo v najem GRS.« (Teran,
2014)
Pastir pa nam je zaupal: »Planina pa je razdeljena na parte, kjer pase 13 lastnikov.«
(Pastir Agrarne skupnosti Šija, 2014).
Planino Kofce si delijo štirje zasebni lastniki, medtem ko je planinska postojanka v rokah
Planinskega društva (PD) Tržič (Vogelnik, 2015).
Planina Dolga njiva pa je še vedno v lasti družine Born, ki imajo v lasti tudi večino
gozdnatega območja pod planinami pod Košuto (PISO, 2015). Na prošnjo barona Borna
ima danes celotno planino v najemu družina Kleindienst (Kleindienst, 2014).
56
Sandra Kavčič
6. PLANINSKO PAŠNIŠTVO NA PLANINAH POD KOŠUTO
Današnje planine v Tržiških Alpah se nahajajajo med 800 in 1600 m in so največje pašno
območje na območju Karavank. Zaradi slemenastega značaja Karavank so planine tu
nastale na pregibu pobočja (Kofce) ali pa v plitvi kotanji (Šija, Pungrat, Tegoška planina)
ali v dolini (Dolga njiva). Naravne razmere tu so ugodne. Ker ležijo na južni strani
Karavank, imajo prisojno lego, kar vpliva na zgodnje taljenje snega, daljšo vegetacijsko
dobo in posledično tudi daljšo pašno dobo (Gabrovšek, 1998). Planinsko pašništvo je
primarna funkcija planin, zato v nadaljevanju sledi predstavitev splošnega delovanja
planin, velikosti posameznih planin, vrste planin in problematike na planinah.
6.1. VELIKOST PLANIN
Preglednica 5: Površina planinskih pašnikov po posameznih planinah pod Košuto leta
1960, 1997 in 2014
Površina
Površina Površina Površina Indeks Površina v
Indeks
v ha
Planina
v ha
v ha
v ha
1997/ ha (2014) 2015/
(2015) (1923)
(1960)
(1997)
1960
Intervju
1997
PISO
Kofce
177,3
119
175
147
/
170,36
97
133 pašno
Šija
191,21
247
228
92
236,35
103
127 ostalo
88 pašno
Pungrat
125,77
155
153
99
154,09
100
41 ostalo
Tegoška
95 pašno
97,67
130
103
79
131,91
127
planina
37 ostalo
Dolga
65 pašno
242,45
110
92
84
92,27
100
njiva
22 ostalo
Vir: Gabrovšek, 1998; Tegoška planina, 2014; Kleindienst, 2014; Pohar, 2014b; Rozman,
2014; Vogelnik, 2015; Komisar za agrarne…., 1923; PISO, 2015
Med letoma 1960 in 1997 se je površina planine Kofce povečala s 119 ha na 175 ha
pašne površine, ostale planine pod Košuto pa so se nekoliko zmanjšale, vendar ne tako
drastično. Najbolj opazno se je zmanjšala površina Dolge njive, in sicer s 110 ha na 92 ha.
Razlog je v legi in položaju planine. Gornja Dolga njiva leži ob državni meji, zato so se
začele zaraščati v glavnem obmejne in oddaljene pašne površine. Skoraj v celoti se je
zarasla nekdaj samostojna planina Brsnina, kamor so včasih gnali tudi živino iz Dolge
njive. Podobno se je zgodilo tudi s planino Krnico, ki je bila približno na pol poti med
planinama Dolga njiva in Tegoška planina. Tja so gnali krave molznice z Dolge njive
(Gabrovšek, 1998).
Stanje iz leta 1997 se je do leta 2015 na nekaterih planinah spremenilo, na drugih pa je
ostalo približno enako. Rezultate o velikosti planin, pridobljene z intervjuji iz leta 2014,
57
Sandra Kavčič
smo preverili še preko Prostorsko informacijskih sistemov občin (PISO). Tu smo na
podlagi lastništva parcel določili, katere parcele še spadajo na območje planin. Tako je
planina Kofce razdeljena na 3 parcele v skupni velikosti 170,3562 ha, kjer se je površina,
glede na leto 1997 za malenkost zmanjšala, Šija pa na 5 parcel v skupni velikosti
236,3516 ha, kjer se je površina nekoliko povečala (PISO, 2015; Gabrovšek, 1998).
Planino Pungrat sestavljata 2 parceli v velikosti 154,0875 ha (PISO, 2015). Član pašne
skupnosti nam je zaupal: »Planina obsega 129 ha, včasih pa smo imeli servitutne pravice
paše tudi drugje, vendar oblast tega ne upošteva več. Planina obsega tudi varovalni gozd in
pečine (nerodovitni svet), tako da je priznane pašne površine 88 ha.« (Pohar, 2014b)
V primerjavi z letom 1997 je planina Pungrat ostala enakega obsega (Gabrovšek, 1998).
Tegoško planino sestavlja 7 parcel v skupni velikosti 131,9146 ha (PISO, 2015). Površina
Tegoške planine se je povečala kar za 24 ha v primerjavi z letom 1997, vendar če
pogledamo nazaj v leto 1960 vidimo, da je prišlo le do obnovitve nekdanjega obsega
planine (Gabrovšek, 1998). Dolgo njivo delimo na 2 parceli v velikosti 92,2675 ha (PISO,
2015), obseg pa se iz leta 1997 ni preveč spremenil (Gabrovšek, 1998)
Najemnica planine nam je povedala: »V devetih letih, od kar smo najemniki te planine mi,
smo planino razširili, in sicer smo iz 50 ha pašnih površin prišli na današnjih 65 ha.«
(Kleindienst, 2014)
Razlika med uradnimi podatki (PISO) in intervjuji se kažejo v tem, da vsa površina, ki je
uradno zabeležena v PISO, ni primerna za pašo, tako so jo nekateri intervjuvanci
avtomatsko izločili.
6.2. VRSTA PLANIN IN ŠTEVILO GLAV ŽIVINE
Preglednica 6: Število živine na planinskih pašnikih pod Košuto leta 1923
Kofce
(Kovce)
Šija
krave
20
24
voli
9
15
junci
1
32
junice
20
31
teleta
/
8
konji
7
18
ovce
225
250
koze
/
6
prašiči
/
10
Vir: Komisar za agrarne …, 1923
Pungrat Tegoška
(Pungzar) planina
5
15
2
15
32
6
/
/
/
3
44
1
37
13
/
96
/
/
Dolga
njiva
2
14
30
45
0
10
/
/
/
Statistika iz leta 1923 nam pokaže popolnoma drugačno sliko, kot jo vidimo danes
(Komisar za agrarne ..., 1923). Na Kofcah, Šiji in Tegoški planini so prevladovale ovce,
danes ovc ni nikjer, razen na Kofcah. Krave so bile v manjšini, danes prevladujejo le-te.
Koz, prašičev in konjev v večini primerov ni več.
58
Sandra Kavčič
Do sprememb je prišlo že leta 1960. Po Jelki Jerala (1961) so v preteklosti na južni strani
Karavank prevladovale mlečne planine. Na planini Pungrat se je pasla izključno goveja
živina. Tudi Dolga njiva je pretežno planina, kjer se je paslo govedo. Na planini Šija in
Tegoški planini je govedo prevladovalo, vendar je povsod delež drobnice le malenkostno
nižji, tako da lahko te planine štejemo med kombinirane. Planina Kofce se je takrat
uvrščala med ovčje planine, čeprav se je na njej paslo tudi nekaj goveda in konj. Konji so
se pasli tudi na Šiji, Dolgi njivi in Tegoški planini.
Kmetijsko svetovalna služba KGZ Tržič je leta 1997 razvrščala planine glede na
prevladujočo vrsto pašne živine v naslednje tipe (Gabrovšek, 1998):
- povsem (100 %) mlečne planine so bile: Pungrat, Tegoška planina, Dolga njiva,
- mlečne planine, kjer je prevladovala goveja živina, pasli pa so se tudi konji: Šija,
- čiste (100 %) ovčje planine: pod Košuto jih ni,
- kombinirane planine: Kofce.
Preglednica 7: Število živine na planinskih pašnikih pod Košuto leta 1960, 1997 in 2014
Tegoška
Dolga
SKUPAJ
planina
njiva
Govedo
38
80
90
67
67
342
Konji
7
11
0
2
0
20
1960
Ovce
121
70
0
63
5
259
SKUPAJ
166
161
90
132
72
Govedo
58
85
122
93
67
425
Konji
5
9
0
0
0
14
1997
Ovce
118
0
0
0
0
118
SKUPAJ
181
94
122
93
67
Govedo
56
129
92
88
65
430
Konji
4
6
0
0
5
15
2014
Ovce
60
0
0
0
0
60
SKUPAJ
120
135
92
88
65
Vir: Jerala, 1961; Gabrovšek, 1998; Oranič, 2014; Kleindienst, 2014; Rozman, 2014;
Pohar, 2014b, Vogelnik, 2015
Kofce
Šija
Pungrat
Danes smo o vrsti in številu živine na planinah pod Košuto vprašali v intervjujih. Na
planini Kofce prevladujejo ovce in govedo. Najemnik planine pravi: »Na planini se pase
živina samo iz dveh vasi, iz Podljubelja in Doline. Skupaj pasemo 56 glav govedi, 4 konje, 7
koz in 60 ovc. Planina namreč obsega različne strmine za različno živino. Pobočja Velikega
vrha in Kofce gore so primerna za pašo drobnice, na planini pa se pase govedo, tudi krave
mlekarice.« (Vogelnik, 2015)
Planina Šija je v glavnini mlečna planina, saj prevladuje govedo, pase pa tudi nekaj konj.
V primerjavi z letom 1995 je zanimivo to, da so popolnoma opustili pašo ovc. Govorili
smo s pastirjem planšarije Šija: »Letošnje leto smo živino prignali na planino 7. junija in jo
59
Sandra Kavčič
bomo odgnali verjetno okoli 15. septembra. Imamo 129 glav govedi in 6 konj. Bistveno je,
da sem pripeljemo tiste krave, ki so v pričakovanju za mlada teleta. Od te krave nimamo
nič, saj že pri 7 mesecu začne hraniti mleko za svoje tele. Tako je najbolje, da se pase na
planini« (Pastir agrarne skupnosti Šija, 2014)
Planini Pungrat in Tegoška planina sta danes 100 % mlečni planini, pase se samo
govedo. Član pašne skupnosti Pungrat nam je zaupal: »Pasemo 92 glav živine, gre za
plemenske telice. Planina je pomembna, saj kmetje sem gonijo telice, ki pričakujejo teleta.
Včasih imamo poleg govedi tu tudi konje, saj so govedo in konji kompatibilni. Govedo pase
eno, konji pasejo drugo, plevel, ki ga govedo ne mara. Pasejo pa predvsem kmetje iz
Črnivca, Noš, Brezij, Peračice in Dobrega polja« (Pohar, 2014b)
Članica pašne skupnosti Tegoška planina o paši: »Trenutno se na planini pase 88 glav
govedi, imamo pa tudi 2 prašiča. Konjev in ovc ni. Pasejo kmetje iz Čadovelj, Doline, Križ,
Retenj, Preddvorske Bele, Golnika, Podbrezij ter tudi kmetje iz Šmarja-Sap. Živino večinoma
pripeljejo s tovornjaki.« (Oranič, 2014)
Dolga njiva pa, prav tako kot Šija, poleg govedi, pase še nekaj konj. Sogovornica z Dolge
njiva nam je zaupala: »Imamo 65 glav govedi, 5 konjev in 3 osle. Lahko bi jih imeli še več, a
problem je bližina državne meje. Čez njo naša živina ne sme. Poleg tega pa želimo, da
živalim omogočimo čim boljšo pašo. Preverjajo pa nas tudi z agencij, saj je maksimalno
število govedi 1 GVŽ na 1 ha, tako imamo lahko na 65 hektarih 65 glav živine.«
(Kleindienst, 2014)
Zanima pa nas tudi primerjava stanja v številu živine. Tako lahko ugotovimo, ali število
pašne živine na planinah stagnira, upada ali se povečuje. To nam kaže perspektivnost
planinskega pašništva. Število živine, ki se čez poletje pase na planinah, ne upada veliko,
ravno obratno, opazen je porast števila glav živine, predvsem goveda. Odvisno je tudi od
letine v dolini. Kadar v dolini kmetom primanjkuje sena, dajo več glav živine na pašo v
planine in obratno (Gabrovšek, 1998). Odvisno je tudi od tega, koliko telic je brejih, saj
ravno te telice najraje pasejo na planini, saj v dolini niso koristne. Glede na podatke iz
leta 1995–1960 in leta 1997, ter podatke, zbrane z intervjuji, lahko opazimo, da se
število živine ponekod povečuje, drugje pa upada. Tako se je npr. število govedi na
nekaterih planinah (to sta Šija in Tegoška planina) povečalo, bistveno pa je upadlo
število ovc, ki jih danes praktično ni več možno zaslediti, razen na planini Kofce, vendar
se je tudi tu število ovc prepolovilo, v primerjavi z letom 1997.
Na Tegoški planini so nam zaupali: »V 11 letih, od kar je na planini pastir moj oče, se
število glav živine povečuje. Včasih je bilo povprečje glav živine okoli 70, še lani pa smo jih
pasli okoli 100. Letošnje leto pa sta predsednik in tajnica omejila število glav živine na 80,
češ da na planini ni dovolj paše. A temu ni tako, pašo je potrebno le organizirati, in sicer
tako, da v začetku pašne sezone paseš višje, da ti nižje ležeči deli planini ostanejo za
jesenske tedne.« (Oranič, 2014)
60
Sandra Kavčič
6.3. PREPOZNANE OVIRE PRI DELOVANJU PLANIN POD KOŠUTO
Dosedanja dela, ki se navezujejo na planine, med probleme planinskega pašništva
uvrščajo probleme z vodo, elektriko, cestami, probleme pri ravnanju z odpadki, barvanje
koč, urejanje kanalizacije, zaraščanje planinskih pašnikov, staranje pastirjev,
denacionalizacija, položaj kmetijstva, propadanje planinskega pašništva, izginjanje
stavbne kulturne dediščine itd.
Na planinah pod Košuto glede na izvedene intervjuje večino teh problemov ni oziroma
so v manjšem obsegu. Planina Pungrat je edina planina, ki je imela probleme z vodo, zato
pravijo: »Danes imamo višje od koče urejeno zajetje vode, kjer shranimo približno 7
kubikov vode, a to je premalo. V prihodnje želimo dograditi 2 cisterni, ki pa bi shranili
skupaj 45 kubikov, kar pa je že dovolj.« (Pohar, 2014b)
Oskrbnik Taborniškega doma na Šiji pravi: »Kar se tiče oskrbe z vodo, na planini je izvir,
za katerega še vedno nismo točno dogovorjeni, kako bi delili vodo. Nekoč je bil v lasti
vojakov, pri postopku denacionalizacije pa so nanj pozabili. Kmetje sedaj trdijo, da je
njihov.« (Teran, 2014)
Na Tegoški planini problemov z vodo ni: »Uredili smo vodno zajetje, kjer smo pod zemljo
vkopali 5000 litrsko cisterno, katere voda je najprej namenjena napajanju živine, šele
kasneje potrebam v koči. Vendar vode ne zmanjka.« (Oranič, 2014)
Na Dolgi njivi pa imajo svoj izvir pitne vode: »Izvir pitne vode uporabljamo tako za
napajanje živali kot tudi za gostinske dejavnosti.« (Kleindienst, 2014)
Omenja se problem urejanja cest. Vse ceste so v lasti Bornovih, tako da jih velikokrat
urejajo kar oni sami, včasih občina najame upravljavca cest, pri delu pomaga tudi gozdna
služba. A vseeno obstajajo problematični odseki, katere je potrebno zaradi vremenskih
ujm stalno obnavljati. Tako se velikokrat zgodi, da so ceste do planin v slabem stanju.
Članica pašne skupnosti Tegoška planina je dodala še: »Glede cest je tako, ali so urejene
ali pa ne. Velikokrat sem tudi že sama morala prijeti v roke kramp in lopato ter si urediti
pot do planine. Na planini sami pa poti urejamo mi.« (Oranič, 2014)
Problemov z elektriko ni, večina uporablja sončne celice v povezavi z agregatom. Na Šiji
najemnik Taborniškega doma pravi: »Taborniški dom elektriko trenutno zagotavlja z
agregatom, v planu pa imamo izgradnjo sončnih celic.« (Teran, 2014)
Planšarija na Šiji je opremljena podobno: »Na hiši imamo sončne celice, dodatno pa
elektriko dobimo z agregatov.« (Pastir Agrarne skupnosti Šija, 2014)
Na planini Pungrat: »Imamo sončne celice, s katerimi predvsem oskrbujemo hladilnike in
druge naprave, za vsak slučaj pa je tudi agregat.« (Pohar, 2014b)
Na Tegoški planini: »Elektriko pridobivamo s pomočjo sončnih celic in pa akumulatorjev,
ki so že v slabem stanju. Imamo pa tudi pomožni agregat. Letošnja sezona je kar problem,
saj je bilo sončnih dni bolj malo.« (Oranič, 2014)
Sogovornica z Dolge njive pa pravi: »Elektriko pridobivamo s pomočjo sončnih celic,
imamo pa tudi agregat.« (Kleindienst, 2014)
61
Sandra Kavčič
V okviru anket znotraj projekta Karavanke@prihodnost.eu, je bilo tudi vprašanje
odprtega tipa, in sicer: »Katere so po vašem mnenju največje težave na planini?« Kmet s
Šije je odgovoril, da ga moti predvsem slaba cesta in pomanjkanje vode. Na Tegoški
planini naj bi bile glavne težave snežni in zemeljski plazovi, zaraščanje, gobarji, upadanje
števila glav govedi zaradi propadanja kmetij, preveliko število divjadi in
nezainteresiranost države.
Problem, ki se pojavlja na planinah v zadnjih časih je torej tudi preveč oziroma premalo
intenzivna paša. V okviru ankete Karavanke@prihodnost.eu smo dobili odgovor tudi na
to. Večina jih meni, da gospodarijo ekstenzivno, kar je pozitivno. Negativno pa je dejstvo,
da še vedno, po mnenju nekaterih, gospodarijo preveč intenzivno, da se planine
zaraščajo in da se na njih pojavljajo večje zaplate ščavja. To je posledica neurejenega
gospodarjenja s planinami in pomanjkljivih zakonov.
Graf 1: Kaj menite o vaši planini?
6
5
4
3
2
Število odgovorov
1
0
Gospodarimo Gospodarimo Planina se Na planini se
preveč
ekstenzivno. zarašča.
pojavljajo
intenzivno.
večje zaplate
ščavja.
Z zaraščanjem se borijo vse planine, le da nekatere bolj, druge manj uspešno. Opravljajo
se letne akcije čiščenja planin. V anketi Karavanke@prihodnost.eu je bilo tudi vprašanje,
kako upravljajo s pašniki. Večina jih s pašniki upravlja na podoben način. Pet vprašanih
ob koncu leta opravi čistilno košnjo (pokosijo, kar živina ne popase). Devet jih sproti
(vsako leto) odstranjuje zarast z drevesnimi in grmovnimi vrstami. Med drugimi
odgovori so se znašli: »čistimo planino, kosimo ščavje«, »obnavljamo pastirske stanove,
dopolnjujemo električne ograje«, »vsako pomlad planino očistimo«.
Podobno vprašanje smo zastavili tudi v intervjujih. Na Kofcah planino urejajo na
naslednji način: »Vsako leto, enkrat ali dvakrat na sezono čistimo planino – lani je sicer
nismo. S tem preprečujemo zaraščanje, ki sicer na naši planini ne predstavlja problema.
Največji vložek nam predstavlja vzdrževanje ograj.« (Vogelnik, 2015)
Na Šiji gre za sledečo taktiko: »Vsako leto se trudimo, da se ne zarašča, letno imamo
čistilno akcijo.« (Pastir agrarne skupnosti Šija, 2014)
62
Sandra Kavčič
Podobno tudi planina Pungrat: »Planino sproti čistimo, da se ne zaraste. Velja pa tudi
pravilo, da na vsako glavo živine uredimo 3 urno delovno akcijo pred prihodom živine na
planino.« (Pohar, 2014b)
Na Tegoški planini pa: »Površina planine se zmanjšuje, problem je predvsem zaraščanje.
Vsako leto se trudimo z akcijami preprečiti zaraščanje in sproti čistimo planino, vendar je
ta proces tako hiter, da ko na eni strani očistimo, se na drugi ponovno zaraste« (Oranič,
2014)
Dolga njiva tudi tako kot večina: »Vsako leto se trudimo in skrbimo, da se planina ne
zarašča.« (Kleindienst, 2014)
Glede propadanja planinskega pašništva in staranja pastirjev, po anketi
Karavanke@prihodnost.eu ni videti pretiranih skrbi, saj so ljudje še vedno zainteresirani
za pašo na planini, čeprav od leta do leta odvisno. Odgovori na vprašanje o tem, ali imajo
naslednika kmetije, so bili različni. Polovica anketiranih ima naslednika kmetije,
polovica pa naslednika kmetije nima.
Pastir agrarne skupnosti Šija je v intervjuju povedal: »Na tej planini sem pastir prvo leto,
vendar se mi zdi, da interes ne upada. Vsi kmetje, ki so lastniki te planine in pasejo tu svoje
živali so mlajši od 50 let.« (Pastir agrarne skupnosti Šija, 2014)
O interesu za pašo v planinah pa je povedala tudi najemnica planine Dolga njiva: »Na
splošno interes upada, saj želijo kmetje svoje govedo izkoristiti za intenzivno rejo v dolini,
tu v planini pa gre za ekstenzivno izrabo pašnikov in rejo govedi.« (Kleindienst, 2014)
Se pa današnja planinska dejavnost ukvarja z drugim problemom. Pohar meni: »V
Sloveniji je problem, da nimamo nikogar, ki bi vodil planine od zgoraj. Vsaka planina deluje
po svoje. V Avstriji imajo agrarnega komisarja, ki je zadolžen za to, da se planine usmerjajo
v pravo smer, da se določa služnost, razmerja, da se ščitijo pravice kmetov. Pri nas pa se
vsaka zadeva rešuje na svoj način, na različnih sodiščih. Tako tudi mi ne vemo točno, kako
delovati, saj nam noben ne pove. To bi se moralo nekje zapisati in potem nadzorovati in
kaznovati tiste, ki se zakona ne držijo. Pri tem pa bi morali to usmerjati s subvencijami.«
(Pohar, 2014)
Veliko je bilo o tem povedanega tudi v anketi Karavanke@prihodnost.eu. Kmetje menijo,
da je nujno potreben pašni red, ki v večini primerov zadostuje, nekateri pa si želijo še
posebnega načrta za gospodarjenje, torej nekakšen upravljavski načrt. Gospodarjenje po
principu staršev se v današnjih časih ne obnese več, saj so pritiski s strani države (kot so
npr. razna priporočila, omejevanje paše, dovoljenja za gradnjo, pravilniki itd.) enostavno
prezapleteni in prezahtevni za gospodarjenje s planinami kot nekoč.
63
Sandra Kavčič
Graf 2: Gospodarjenje na planini
6
5
4
3
2
Število odgovorov
1
0
Načrt
Ni potreben Zadostuje pašni
gospodarjenja noben načrt, saj
red.
(upravljalski gospodarimo po
načrt).
principu naših
staršev.
Omeniti pa je potrebno še slabo poznavanje naravovarstvene zakonodaje. Mnenja o
naravovarstvenih smernicah, ki bi usmerjale delovanje planin so različna, a večina
anketiranih vseeno v prednostni položaj daje finančno stanje in ne ohranjanje planin.
Graf 3: Naravnovarstveno gospodarjenje na planini: da ali ne?
6
5
4
3
2
Število odgovorov
1
0
Če se pri tem Samo v primeru Mi je vseeno za
nebi spremenil
dodatnih
finančna
moj finančni
finančnih
sredstva, samo
položaj.
sredstev.
da se planine
ohranijo.
Najemnica planine Dolga njiva pa je izpostavila še en problem: »Glavni problem je, da na
občini sploh niso zainteresirani za turizem na planini. Lep izlet bi bil lahko obisk planine,
ogled Stegovniškega slapu in Dovžanove soteske ter 1-urni ogled centra mesta. To bi si
lahko ogledalo veliko obiskovalcev v okviru enodnevnega izleta, lahko bi jih vozili tudi z
Bleda. Sami se dogovarjamo z dvorcem Štefelin v Podvinu, da bi se povezali. Tako bi njihovi
gostje lahko imeli planinski dan. Problem je tudi to, da ne sodelujemo z ostalimi planinami,
vsak dela zase, po svoje. Če bi se organizirali, bi se lahko bolj oglaševali. « (Kleindienst,
2014)
64
Sandra Kavčič
7. TURIZEM IN REKREACIJA NA PLANINAH POD KOŠUTO
Obiskovanje območja planin pod Košuto je prisotno že kar nekaj časa. Pod Košuto je imel
baron Born svetovno znano lovišče jelenov, košut in kozorogov. To lovišče se je pričelo v
Zalem potoku in je segalo vse do koroške meje (Gabrovšek, 1998). Tudi danes to
območje privablja vse več ljudi, turizem in rekreacija postajata vse pomembnejši
dejavnosti. Glede na gorat svet, bi najprej pomislili na smučarski turizem, vendar
razmere na planinah, razen kak mesec za turno smuko, niso primerne. Prevladujejo
južne lege, nizke nadmorske višine in s tem pogojeno pomanjkanje snega. Bolj kot za
zimski turizem je območje primerno za letni turizem. V 19. stoletju je na razvoj
planinstva ugodno vplivala gorenjska železniška proga, v povojnem času pa razvoj
avtomobilizma, ki je številnim obiskovalcem približal gorski svet Karavank. Že zgodaj so
začele nastajati planinske postojanke, katerih prvi namen je bil predvsem nudenje
zavetja v nočnem času ali ob neugodnih vremenskih razmerah, ki so gornike ujele na
poti. Danes se je razvil t. i. izletniški oziroma vikend turizem (Prelec, 2009). Gre
predvsem za enodnevno obiskovanje tega območja, ki na to območje pritegne vedno več
ljudi.
O prepoznavnosti planin pod Košuto ter značilnostih turističnega obiska le teh, smo
povprašali z anketo. Od 175 anketiranih kar 98 vprašanih (56 %) pozna Planine pod
Košuto, ostalih 44 % oziroma 77 vprašanih pa še ni slišalo zanje. 55 vprašanih oziroma
31 % od teh, ki so že slišali zanje, jih je tudi obiskalo, ostalih 69 % oziroma 120
vprašanih pa planin še ni obiskalo. Zanimalo nas je, katera izmed planin je najbolj
obiskana. Možnih je bilo več odgovorov. Od vseh 55 vprašanih, ki so že bili na planinah
pod Košuto, jih je kar 50 že bilo na Kofcah. Sledi Šija z 42 obiski, najmanj obiskana je
Tegoška planina.
Graf 4: Katere od naštetih planin ste že obiskali?
50
45
40
35
30
25
20
15
10
5
0
Število anketirancev
65
Sandra Kavčič
Najbolj znana in tudi najbolj obiskana je torej planina Kofce. Razloge zato lahko iščemo v
več pogledih. Na planini se namreč, poleg planšarije, nahaja samo ena uradna planinska
postojanka na območju planin pod Košuto, in sicer Dom na Kofcah. Gre za kočo II.
kategorije, ki jo sestavljajo trije gostinski prostori, 8 sob, WC, umivalnica z mrzlo vodo
(PZS, 2014).
Slika 23: Planina Kofce (levo planinski dom, desno planšarija)
Drugi razlog za obisk je pestra ponudba hrane in pijače. V Domu na Kofcah lahko poleg
jote, pasulja, ričeta, gobove juhe, žgancev, kislega mleka in znanih štrukljev dobimo tudi
posebno ponudbo, kot je pečen žrebiček s krompirjem. To kaže na prilagajanje ponudbe
vse bolj zahtevnim obiskovalcem ter posledično vse manjše razlike med gostinsko
ponudbo v dolini in ponudbo na planinah in v planinskih kočah.
Slika 24: Ponudba hrane v Domu na Kofcah
Najemnik Planinskega doma in planšarije Kofce nam je povedal: »Leta 2014 sem bil jaz
najemnik vseh objektov na planini, torej planinskega doma in planšarije. Mleko iz
planšarije v večini predelamo v kislo mleko, katerega potem prodamo v Planinskem domu.
Če je kaj mleka viška, izdelamo tudi sir. Drugače je ponudba hrane in pijače pri nas pestra.«
(Vogelnik, 2015)
66
Sandra Kavčič
Planina Šija je izjema, saj je tam poleg planšarije tudi Taborniški dom, ki skrbi za
gostinsko ponudbo, manjši samostojni objekt, ki ga je možno najeti za posebne
priložnosti in koča Gorske reševalne zveze Slovenije (GRS). Planina obsega tudi
nekdanjo planino Ilovico (med Kofcami in Šijo), kjer se nahaja nekaj samostojnih
zasebnih objektov.
Oskrbnik Taborniškega doma nam je povedal: »Od 15. junija do 15. septembra smo odprti
vsak dan, preostali del leta pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, ob lepem vremenu, po
dogovoru lahko tudi izven tega delovnega časa. Poskusili bomo biti tukaj čim več, da se
ljudje navadijo na našo ponudbo. Tu smo namreč prvo leto, zato nekateri sploh ne vejo, da
obratujemo, ker je bil prej nekaj let dom zaprt. Poleg prenočitev (v 6 sobah lahko prespi 32
oseb), dom nudi tudi dnevno ponudbo hrane in pijače. Vsak dan nudimo golaž, posebna
ponudba je gamsov golaž (tu je namreč državno lovišče za gamse in košute), ponudimo pa
tudi kislo mleko, klobaso, zelje, joto in razne sladice. Mleko dobimo s planšarije Šija ali pa s
Tegoške planine.« (Teran, 2014)
Slika 25: Planina Šija (levo na sliki planšarija, desno zgoraj Taborniški dom in samostojni
objekt)
Na Pungratu, Tegoški planini in Dolgi njivi se nahaja samo planšarija, ki lahko, v primeru
zadostne količine mleka obiskovalcem ponudi mlečne izdelke in ponekod tudi druge
izdelke.
Na Planini Pungrat sicer niso najbolj naklonjeni razvoju turizma. Govorili smo s članom
pašne skupnosti planine Pungrat, ki pravi: »Ko bo na planino prišel turizem, je s pašo
konec. Obiskovalce sicer postrežemo, če pridejo lačni, tudi če pridejo pozno zvečer in
potrebujejo prenočišče, lahko prespijo. Nudimo tudi samo mlečne izdelke, mogoče kakšno
pivo iz lastne zaloge, drugega pa nič.« (Pohar, 2014b)
Poleg tega je planina Pungrat je najbolj odročna planina, saj leži na sredini dveh najbolj
popularnih dostopov do planin pod Košuto, kar prav tako ni naklonjeno razvoju turizma.
67
Sandra Kavčič
Slika 26: Planšarija na planini Pungrat
Članica pašne skupnosti Tegoška planina nam je povedala nekaj besed o turistični
ponudbi na planini: »V času pašne sezone je odprta tudi koča, vsak dan, ves dan, približno
pol meseca pred in po sezoni pa je koča odprta tudi med vikendi. Od kar je že 11 leto na
planini pastir moj oče Drago Oranič, je tudi turistična ponudba bolj stalna in se na planini
ustavi več oseb. Masonjek, skuta in drugi mlečni izdelki so v stalni ponudbi. A turiste
postavimo na drugo mesto. Če je kaj narobe z živino, bo tudi turist moral počakati na svoje
kislo mleko. V zadnjem času nam problem predstavlja tudi inšpekcija, ki kontrolira
prodajo. Trenutno na planini še nimamo blagajne, poleg tega pa želijo, da prodajamo
mleko po takih standardih kot to delajo v mlekarni. Poleg planšarije se na planini nahaja
koča, ki jo oddajamo v turistične namene. Gre za samostojen objekt, ki je uradno
registriran kot pastirski stan. V njej lahko prespi najmanj 8 oseb.« (Oranič, 2014)
Slika 27: Planšarija na Tegoški planini
Dolga njiva v zadnjem času z vidika naraščanja obiskovalcev sledi Kofcam. Oskrbnica
planine Dolga njiva o turizmu na planini pravi: »V koči se lahko obiskovalci okrepčajo z
obaro, pastirskim golažem, štruklji, žganci, predvsem pa se osredotočajo na predelavo
mlečnih izdelkov. Koča je odprta od junija do septembra, v primeru lepega vremena, bomo
potegnili še kakšen teden v oktober. V hiši lahko spi 15 oseb, nekje do 20 oseb pa lahko spi
tudi na seniku. Vse bolj nas obiskujejo tudi šole, katerim razkažemo planino in njeno
delovanje. Obiščejo nas tudi razna planinska društva v večjih skupinah, drugače pa večino
68
Sandra Kavčič
obiskovalcev že poznava. Prej sva namreč imela 1 leto v najemu taborniški dom na Šiji,
potem še par let na Pungratu, zato naju ljudje že poznajo in se stalno vračajo k nama.«
(Kleindienst, 2014).
Slika 28: Planšarija na Dolgi njivi
Planinske koče, ki so v lasti Planinske zveze, Zveze tabornikov, Gorske reševalne službe
ali so privatne, predstavljajo konkurenco planšarijam. Gre predvsem za kvalitetnejšo in
pestrejšo ponudbo izdelkov (Gabrovšek, 1998). S tem, ko planinske koče in podobni
objekti nudijo vse več udobja in višji standard, prinašajo za sabo večjo porabo energije,
vode, transportne stroške in zaradi tega tudi vse večje negativne vplive na okolje.
Dostop do planin je možen preko več različnih poti. Kljub razmeram na cestah jih večina
dostopa do planin z avtomobilom, kar se da daleč. Veliko jih namreč planine obišče med
potjo na kakšen okoliški vrh in jim zato parkiranje na čim višji nadmorski višini ustreza.
Graf 5: Na katere načine najbolj pogosto dostopate do planin?
Nič od tega
Z avtobusom do Tržiča in
naprej peš
Planina Dolga njiva
Tegoška planina
Peš grem iz vasi v dolini
Planina Pungrat
Planina Šija
S kolesom
Planina Kofce
Z avtomobilom, kar se da
daleč
0
10
20
30
69
Sandra Kavčič
O tem so spregovorili tudi sogovorniki v intervjujih. Tako je članica pašne skupnosti
Tegoška planina povedala: »Ljudje se želijo pripeljati popolnoma do planine. To je v našem
primeru mogoče, na sami planini je nekaj parkirnih mest, vendar lastniki tvegajo, da jim
avtomobile opraska ali poliže živina. Zato se bolj priporoča parkiranje pri lesi, s kjer je
približno 10 minut hoje do planine. Tam lahko pusti svoje avtomobile približno 10
obiskovalcev, še bolj zaželeno pa je parkiranje nižje ob cesti, kjer na nekem razširjenem
ovinku lahko avtomobile parkira kar 50 obiskovalcev. Gre za pot, ki pripelje s smeri Kofc.
Ta je tudi bolj popularna. Lahko pa se pripeljete tudi čez Medvodje, vendar je tam od ceste
pa do planine več hoje oziroma še slabše, nekateri potem kar sami odpirajo leso, da se
peljejo naprej, s tem pa ogrožajo živino na planini. Vsekakor pa do planine vodi kar nekaj
pešpoti, vendar večina obiskovalcev pride z avtomobilom čim višje oziroma če že peš,
potem pridejo spotoma, ko prečijo greben ali so prišli z druge planine.« (Oranič, 2014)
Najemnica planine Dolga njiva nam je povedala, da je dostop do planine možen z več
smeri: »Najbolj popularen dostop je s slovenske smeri, s smeri Jelendola, kjer se lahko
pripeljete do parkirišča, od koder je do planine le 20 minut hoje. V kolikor je skupina prej
najavljena, ali pa gre za invalide, odpremo tudi rampo. Tako se lahko ljudje pripeljejo
povsem do planine. V zadnjem času postaja vse bolj popularna tudi kolesarska pot Tržič –
Jezersko, ki poteka preko planine.« (Kleindienst, 2014)
Glede dostopa na planino Šija pa: »Posebnega parkirišča za našo planino ni, tudi ni veliko
obiskovalcev, ki bi obiskali samo našo planino. Večina jih pride spotoma, z drugih planin.«
(Teran, 2014)
Zanimalo pa nas je tudi, kateri letni čas privabi največ obiskovalcev. Planine so
pričakovano najbolj obiskane poleti in najmanj pozimi.
Graf 6: V katerem letnem času največkrat obiščete planine pod Košuto?
50
45
40
35
30
25
20
15
10
5
0
Razloge za to lahko verjetno najdemo tudi v dostopnosti poti z avtomobilom, ki je v
zimskih mesecih ponekod onemogočena. A kljub temu obsežni travniki na pobočjih
Košute privabljajo turne smučarje.
70
Sandra Kavčič
Najemnik na planini Kofce pravi: »Večino turističnega obiska zabeležimo poleti, med
vikendi. Najhuje je med koncem julija in približno 20. avgustom. Včasih je obiskovalcev za
vikende celo nekoliko preveč. Želeli bi si več obiska tudi med tednom. Letno nas obišče
približno 15.000–20.000 oseb, vendar je to le ocena, saj se ne vpišejo vsi v planinsko
knjigo.« (Vogelnik, 2015)
Zanimalo pa nas je tudi, s kom v večini ljudje zahajajo v planine. V večini primerov se v
planine odpravljajo s prijatelji, partnerjem, družino ali pa sami. Le redko gre za izlete s
planinskim društvom, še redkeje pa za izlete z organizirano skupino (šola ali kolektivni
izleti).
Graf 7: S kom običajno oziroma največkrat obiščete planine?
S prijatelji.
Z družino.
Z organizirano…
Število
anketirancev
S planinskim…
S partnerjem.
Sam.
0
20
40
Večina anketirancev planine obišče na nekaj let, sledijo obiski enkrat letno in enkrat na
pol leta. Pogostejši obiski, kot so enkrat tedensko in enkrat mesečno so redki. Turizem
na planinah se torej v današnjem času vse bolj razvija, na nekaterih planinah v pozitivno
smer, na drugih pa v negativno smer. Kaj prevladuje, kako na vse to gledajo ljudje in kaj
še smo ugotovili z anketo, bo predstavljeno v naslednjih poglavjih.
71
Sandra Kavčič
8. PREIZKUS MODELA SONARAVNEGA RAZVOJA PLANIN NA
PRIMERU PLANIN POD KOŠUTO
Potek izdelave modela sonaravnega razvoja planin je opisan v poglavju metodoloških
izhodišč magistrskega dela. Splošen model bomo v tem poglavju preizkusili na primeru
planin pod Košuto.
Začetna faza, ki obsega geografski oris preučevanega območja planin, je že bila izdelana
v prejšnjih poglavjih. Sledi pa izdelava naslednjih faz:
 V prvi fazi bo izdelana ocena skupne ranljivosti območja planin, s pomočjo
funkcijskega vrednotenja naravnogeografskih sestavin in DPSIR modela.
 V drugi fazi bodo oblikovane smernice za razvoj in upravljanje planin, ki bodo
podprte z rezultati SWOT analize.
8.1. PRVA FAZA – SKUPNA OCENA RANLJIVOSTI OBMOČJA PLANIN POD
KOŠUTO
8.1.1. OCENA NOSILNE ZMOGLJIVOSTI POKRAJINSKOEKOLOŠKE ENOTE (PEE)
Ocena nosilne zmogljivosti PEE je sestavljena iz dveh ocen: ocene regeneracijskih in
nevtralizacijskih sposobnosti okolja in njegovih sestavin in dosežene stopnje celotne in
integralne obremenjenosti okolja in njegovih sestavin. Nadaljnje delo torej obsega:
 pokrajinskoekološko členitev območja planin pod Košuto,
 kakovostno in količinsko analizo okolja oziroma območja planin pod Košuto,
 skupno oceno okoljske nosilne zmogljivosti PEE.
8.1.1.1. Pokrajinskoekološka členitev območja planin pod Košuto
Planine pod Košuto že same po sebi nastopajo kot kar se da homogene regije, zato bodo
vse planine zastopale eno pokrajinskoekološko enoto.
8.1.1.2. Količinska in kakovostna analiza okolja oziroma območja planin pod Košuto
Količinska in kakovostna analiza okolja bo izdelana s pomočjo fizičnogeografskih in
družbenogeografskih kazalcev, znotraj katerih bodo pregledane naslednje komponente
okolja: relief, prst in vode.
72
Sandra Kavčič
Ocena ranljivosti z vidika reliefa
Preglednica 8: Vrednotenje fizičnogeografskih kazalcev
PEE
Delež
karbonatnih
kamnin
Planine
pod
1
Košuto
Skupna
Skupna
Ocena
Ocena
ocena
ocena
intenzivnosti
Naklon
vertikalne
regener.,
naravne
erozijsko –
površja razčlenjenosti
nevtraliz.
ogroženosti denudacijskih
površja
sposobnosti
procesov
okolja
2-3
2-3
4
3
3
Delež karbonatnih kamnin
Na karbonatnih tleh voda odteka na poseben način (skozi bolj ali manj prepustno kraško
podzemlje), v povezavi z vodnim odtokom pa potekajo specifični geomorfni procesi
(korozija, zakrasevanje) (Špes in sod., 2002). Glavna kamninska podlaga planin pod
Košuto so triasne in jurske vododržne plasti laporja in peščenjaka (Gabrovšek, 1998),
kar pomeni, da na območju planin površje ni zakraselo. Tudi na območjih, kjer je glavna
podlaga apnenec ali dolomit ni moč zaslediti večjih kraških pojavov, predvsem zaradi
močne mehanske erozije (Brenčič in Poltnig, 2008).
Naklon površja
Naklon izračunamo iz digitalnega modela reliefa. Z vidika reliefa je to najpomembnejši
omejitveni dejavnik človeka v prostoru, pri čemer se pomembne meje 5° (2. razred – do
te meje ni omejitve rabe), 12° (3. razred – zgornja meja modernega kmetijstva in
poselitve) ter 20° (4. razred – nad tem naklonom so kmetijska obdelava, poselitev in
gradnja infrastrukture zelo omejeni in tvegani). V 1. razred spadajo območja z naklonom
manjšim od 5° (Špes in sod., 2002). V splošnem v goratem svetu prevladujejo veliki
nakloni, za planine pa so značilna bolj uravnana pobočja. Enako velja tudi za planine pod
Košuto, ki veljajo za bolj uravnan gorski svet. Površine z naklonom večjim od 20° niso
primerne za pašo govedi (Petek, 2005), pod Košuto pa prevladuje goveja paša.
Ocena vertikalne razčlenjenosti površja
Oceno naredimo s pomočjo digitalnega modela reliefa ali topografskih kart v merilu
1:25.000. Izhajamo iz določitve povprečne višinske razlike med najnižjo in najvišjo točko
v kvadratu 1 km2. V kombinaciji s horizontalno razčlenjenostjo nam ta kazalec kaže
splošno podobo reliefne izoblikovanosti (ravnina, gričevje, hribovje idr.), kar uporabimo
pri ugotavljanju intenzivnosti recentnih geomorfnih procesov (Špes in sod., 2002).
Reliefna amplituda je majhna (kadar je nižja od 20 m), zmerna (20–100 m), močna
(100–300 m) in zelo močna (nad 300 m) (Špes in sod., 2002). Nekatere planine pod
Košuto so bolj uravnane kot druge. Tako so na primer pašne površine planine Kofce
razpotegnjene približno med 1440 m nadmorske višine in vse tja do približno 1600 mnv,
73
Sandra Kavčič
planina Šija leži nekje med 1550 in 1600 mnv, Pungrat med 1450 in 1500 mnv, Tegoška
planina med 1320 in 1550 mnv ter Dolga njiva med 1380 in 1500 mnv.
Skupna ocena naravne ogroženosti
Ta ocena nam pove, s kakšnimi destruktuvnimi geomorfnimi procesi (npr. poplave,
zemeljski plazovi, hudourniki …) moramo v pokrajini računati, kakšna je njihova
intenzivnost in pogostost. Oceni se hkrati obstoj teh procesov in njihova povratna doba
ponavljanja (Špes in sod., 2002). Na območju planin pod Košuto imamo opravka tako z
zemeljskimi kot tudi snežnimi plazovi. Tudi podori niso izključeni, sploh če upoštevamo,
da se je s pobočja Velikega vrha pred stoletji utrgal ogromen podor, katerega
raziskovanje poteka še danes. Poplav ni, so pa bolj uničujoči hudourniki, ki se zapolnijo z
vodo ob vsakem večjem deževju. Vse planine pod Košuto tako lahko uvrstimo v 4.
razred, kjer so destruktivni procesi pogosti (s povratno dobo do 5 let), obsežni in za
človeka nevarni. So pomemben omejitveni dejavnik (Špes in sod., 2002).
Ocena intenzivnosti erozijsko-denudacijskih procesov
Intenzivnost ugotavljamo na podlagi izoblikovanosti reliefa (naklon pobočij, vertikalna
razčlenjenost), geološke zgradbe (neprepustne ali prepustne kamnine, erozijsko
odporne in neodporne kamnine) in drobne reliefne izoblikovanosti (sledovi erozije
poplavnih voda, erozijske in denudacijske oblike na pobočjih). Glede na prej omenjeno,
bi lahko vse planine pod Košuto uvrstili v 3. razred, kjer je intenzivnost erozijskodenudacijskih procesov velika.
Skupna ocena regeneracijskih in nevtralizacijskih sposobnosti okolja
Izhaja iz splošnih značilnosti reliefa (naklon, razčlenjenost), iz ocene naravne
ogroženosti reliefa in intenzivnosti procesov. Praviloma je obratnosorazmerna z
intenzivnostjo denudacijsko-erozijskih procesov. Na primer tam, kjer prevladujejo strma
pobočja v neprepustnih kamninah, so erozijski procesi zelo intenzivni (Špes in sod.,
2002). Območja pod Košuto lahko glede na prej zapisane podatke uvrstimo v 3. razred,
kjer so regeneracijske in nevtralizacijske sposobnosti okolja z vidika reliefa majhne.
Zaradi naklona in visokogorske lege nenehno prihaja do erozijsko-denudacijskih
procesov, neprepustne kamnine pa še bolj pospešijo površinsko odtekanje vode.
Preglednica 9: Vrednotenje družbenogeografskih kazalcev
PEE
Obseg ogroženih in
degradiranih
območij
Planine pod
Košuto
Ocena stopnje obremenjenosti
z vidika obstoječih človekovih
dejavnosti
Dosežena
stopnja
obremenitve
okolja
1
1
1
74
Sandra Kavčič
Obseg ogroženih in degradiranih območij
Kot degradirana opredelimo tista območja, kjer imajo destruktivni geomorfni procesi ali
človekovo delovanje tolikšen obseg ali jakost, da je raba prostora bistveno omejena. Če
je obseg teh površin manjši od 20 % celotne površine, gre za neznaten ali majhen obseg
(Špes in sod., 2002). V ta razred spadajo tudi planine pod Košuto.
Ocena stopnje obremenjenosti z vidika obstoječih človekovih dejavnosti
Za to oceno se združita ocena gostote vpliva in intenzivnosti človekovih dejavnosti na
recentne geomorfne procese. Nekateri vplivi so blagi, vendar delujejo na obsežnih
površinah (npr. obdelovanje zemlje), drugi pa so sicer zelo intenzivni, vendar omejeni na
manjše površine (Špes in sod., 2002). Na planinah pod Košuto je intenzivnost človekove
dejavnosti nizka, gre za ekstenzivno planinsko pašništvo, vplivi pa so omejeni na
območje planin. Tudi odpadne vode, ki bi lahko ogrozile večje območje, se čistijo z
biološkimi čistilnimi napravami.
Dosežena stopnja obremenitve okolja
Ugotavlja se na osnovi obsega ogroženih in degradiranih površin in ocene vpliva
obstoječih človekovih dejavnosti na recentne geomorfne procese. Je dober pokazatelj, ki
nam pove, v kolikšni meri je človek z dosedanjim delovanjem v pokrajini že obremenil
sistem geomorfnih procesov (Špes in sod., 2002). Na območju planin pod Košuto je
dosežena stopnja obremenitve okolja majhna in spada v 1. razred. Gre za prostorsko
nerazsežne, neintenzivne posege kmetijstva na okolje.
Ocena ranljivosti z vidika prsti
Preglednica 10: Vrednotenje družbenogeografskih kazalcev
Živinorejska Dosežena stopnja
PEE
gostota
obremenitve okolja
Planine pod Košuto
1-2
1-2
Živinorejska gostota (GVŽ/ha)
Gre za razmerje med številom GVŽ in uporabljenimi kmetijskimi zemljišči. V 1. razred
spadajo območja, kjer se pase manj kot 0,8 GVŽ na hektar, v 2. razred pa območja med
0,8 in 1,2 GVŽ na hektar (Špes in sod., 2002). V primeru planin pod Košuto gre za
ekstenzivno izrabo pašnih travnikov, kjer velja tudi predpis, ki dovoljuje eno glavo
velike živine na en hektar. V pogovoru z upravljavci planin smo ugotovili, da se tega kar
držijo, saj je nadzor zelo strog in poteka vsako leto.
Dosežena stopnja obremenitve okolja
Nizka stopnja (1. razred) pomeni, da je okolje z vidika prsti minimalno obremenjeno,
kmetijstva ni oziroma je ekstenzivno, ravno tako ni pomembnih posrednih
obremenjevalcev (industrija, promet), destruktivni geomorfni procesi pa niso prisotni. 2.
75
Sandra Kavčič
razred (zmerna obremenjenost) pomeni, da je okolje zmerno obremenjeno, lahko zaradi
nekoliko intenzivnejšega kmetovanja ali pa zaradi drugih dejavnosti (industrija, promet)
(Špes in sod., 2002). Ker je paša omejena na območje planin in prihaja do zbijanja prsti,
ter zato, ker so prisotni destruktivni geomorfni procesi, smo PEE uvrstili v 1.–2. razred,
čeprav kmetijstvo tu ni intenzivno in ni prisotne industrije.
Ocena ranljivosti z vidika voda
Preglednica 11: Vrednotenje fizičnogeografskih kazalcev
Stopnja
Delež
Srednji letni
PEE
zakraselosti gozdnih pretok vodotokov
površja
površin
(m3/s)
Planine pod
1
3
4
Košuto
Skupna ocena
regenera., nevtraliza.
sposobnosti okolja
3
Stopnja zakraselosti površja
Odločilna je za nivo vodnega toka, saj je zakraselo površje vodoprepustno (Špes in sod.,
2002). Glavna kamninska podlaga planin pod Košuto so triasne in jurske vododržne
plasti laporja in peščenjaka (Gabrovšek, 1998), na območjih, kjer je glavna podlaga
apnenec ali dolomit pa prav tako ni moč zaslediti večjih kraških pojavov, predvsem
zaradi močne mehanske erozije, ki nanaša na apnenčasto podlago obilo sedimentnega
materiala (Brenčič in Poltnig, 2008).
Delež gozdnih površin
Kjer je velik delež gozda, je večja tudi evapotransporacija in s tem manjši vodni odtok.
Manjša gozdnatost torej povečuje možnost ranljivosti voda. V 1. razred spadajo območja,
kjer je gozda več kot 75 %, v 2. razred območja s 50 – 75 % gozda, v 3. razred območja s
25 – 50 % gozda in v 4. razred območja z manj kot 25 % gozda (Špes in sod., 2002).
Srednji letni pretok vodotokov (m3/s)
Večji srednji letni pretok pomeni, da imajo vode večjo samočistilno sposobnost in
obratno. Vodotoki z manj kot 1 m3/s spadajo v 4. razred, tisti z 1–10 m3/s pa v 2. razred
(Špes in sod., 2002). Višjih vrednosti pretokov vodotokov na našem območju ni možno
najti. 3. aprila 2007 so na merilni postaji Jelendol namerili 1,72 m3/s pretoka, na postaji
Preska 4,09 m3/s pretoka, na Mošeniku pa 1,00 m3/s pretoka (Hidrološki letopis, 2007).
To pomeni, da gorvodno pretok upada in da je povsod v okolici planin, v vseh potokih
pretok manjši od 1 m3/s, kar pomeni, da so ti vodotoki zelo občutljivi na onesnaževanje.
Skupna ocena regeneracijskih in nevtralizacijskih sposobnosti okolja
Pomembni so predvsem pretoki. V 1. razred spadajo območja, kjer je regeneracijska in
nevtralizacijska sposobnost velika, v 2. razred območja, kjer je zmerna, v 3. razred
območja, kjer je majhna, in v 4. razred območja, kjer je zelo majhna (Špes in sod., 2002).
76
Sandra Kavčič
Na območju planin pod Košuto je pretok zelo majhen, poleg tega je stopnja poraslosti z
gozdom v večini manjša od 50 %, kar povečuje občutljivost območja. Zato smo
regeneracijsko in nevtralizacijsko sposobnost za območje planin označili kot majhno. Za
zelo majhno se nismo odločili zato, ker površje ni pretežno zakraselo.
8.1.1.3. SKUPNA OCENA OKOLJSKE NOSILNE ZMOGLJIVOSTI PEE
Planine pod Košuto so torej območja, kjer je nosilna okolja zmerna, prav tako je zmerno
ogrožena tudi nosilna zmogljivost posameznih sestavin. Znotraj tega so najbolj ogrožene
vode, kjer je ranljivost velika in je tako tej sestavini okolja potrebno posvetiti več
pozornosti. Velika ranljivost voda je zaznana predvsem zaradi majhnih srednjih letnih
pretokov vodotokov. To je razumljivo, saj na območju planin vodotoki šele izvirajo, izviri
pa so najbolj ranljivi deli vodotokov, saj onesnaženje izvira pomeni onesnaženja
celotnega vodotoka. Zmerno ogroženo je tudi površje na splošno, v tabeli opredeljeno
kot relief. Bistven problem so naravne katastrofekot so zemeljski in snežni plazovi,
človek ima tu na relief manjši vpliv. Prst je ogrožena predvsem na mestih, kjer se
skoncentrirano zadržuje živina. Tam prihaja do pretirane evtrofikacije in pa zbijanja
prsti.
Preglednica 12: Skupna ocena ranljivosti reliefa, prsti in vode
Skupna
Skupna
Skupna
SKUPNA
ocena
ocena
ocena
OCENA
PEE
ranljivosti ranljivosti ranljivosti
NOSILNE
reliefa
prsti
vode
ZMOGLJIVOSTI
Planine pod
2
1–2
3
2
Košuto
8.1.2. DPSIR MODEL IN PERCEPCIJA
DPSIR model bo predstavil gonilne sile in obremenitve, ki delujejo na območju planin
pod Košuto, stanje posameznih sestavin okolja, v nadaljevanju pa vplive, ki jih
povzročajo gonilne sile in obremenitve na okolje, na zdravje ljudi in drugih živih bitij,
percepcijo ljudi na dano situacijo ter odzive družbe na dane okoljske probleme.
8.1.2.1. Gonilne sile
V primeru planin sta glavni gonilni sili turizem in rekreacija ter tradicionalna planinska
dejavnost – planinsko pašništvo.
Vse vrste oblik turizma in rekreacije imajo dobre in slabe lastnosti, o katerih je že bilo
govora. V primeru planin pod Košuto lahko ločimo več različnih faz razvoja turizma. Če
77
Sandra Kavčič
gledamo Butlerjeve faze razvoja turizma, lahko značilnosti turističnega obiska pod
Košuto razvrstimo v 3 glavne faze: raziskovanje, vključevanje in razvoj. V fazo
raziskovanja lahko uvrstimo planini Pungrat in Tegoško planino, saj je dostop do njiju
nekoliko slabši, ponudba hrane in pijače je omejena, poleg tega pa sta to planini, ki še
vedno najbolj vzdržujeta tradicionalno dejavnost – planinsko pašništvo in imata najbolj
okrnjeno naravno okolje. Planini Šija in Dolga njiva sta že bolj obiskani, predvsem zaradi
lažje dostopnosti. Do Dolge njive se skorajda lahko pripeljemo z avtomobilom, Šija pa je
najlaže dosegljiva preko planine Kofce. V zadnjem času se predvsem planina Dolga njiva
poskuša vse bolj promovirati kot turistična destinacija. Uredili so nove table, vse bolj pa
zasledimo njeno ime v reklamnih oglasih. Na planini Šija pa že nekaj let deluje taborniški
dom, ki s svojo ponudbo želi pritegniti določeno skupino obiskovalcev. Zato lahko ti dve
planini uvrstimo v fazo vključevanja. Planina Kofce pa je svoj primer, glede na nekatere
značilnosti bi jo že lahko uvrstili v fazo razvoja. V poletnih mesecih, ob vikendih in lepem
vremenu, se tam število obiskovalcev krepko povzpne nad število tam živečih ljudi, kar
povzroča obremenitev lokalne ceste, to je predvsem cesta do samotne kmetije
Matizovec. Glede na rezultate izvedene ankete in analiziranje foruma Hribi.net lahko
povzamemo tudi to, da je na planini Kofce nujno potrebna strategija nadaljnjega razvoja,
saj se pomembnost planinskega pašništva tam zapostavlja pomembnosti turističnega
obiska.
Na drugi strani pa pomembno gonilno silo predstavlja tudi planinsko pašništvo. V
primeru nenačrtovanega upravljanja s planinami se lahko pojavita hkrati dva nezaželena
pojava in sicer na eni strani zaraščanje, na drugi strani pa točkovna evtrofikacija. Glavni
razlog za to je nenadzorovana paša (Karavanke, 2010). Prevelika obtežba planinskih
pašnikov z živino lahko vodi v uničenje travne ruše, erozijo tal, velik vnos hranil pa
vpliva na razrast nitrofilnih vrst (ščavje). Zato je priporočena obtežba do 1 GVŽ/ha.
Namesto intenzivne paše se priporoča ekstenzivna paša. Planine pa so v zadnjem času
močno podvržene zaraščanju. Z nižjih nadmorskih višin silijo v višje predele gozdovi
smreke, iz višjih nadmorskih višin pa se na travišča razrašča ruševje. Če bi na planinah
kmetje prenehali pasti živino, bi jih kmalu prerastel gozd (Slameršek, 2011).
8.1.2.2. Pritiski in obremenitve
Glavni antropogeni vpliv na planine prinaša turizem, in sicer na eni strani so to
obiskovalci, ki se vozijo po ranljivem gorskem svetu z avtomobili in potem hodijo po
neoznačenih poteh, na drugi strani pa so to gorske koče, katerih glavni problem so
odpadki in odpadne vode. Danes namreč koče prinašajo vse več udobja in višji standard,
ki smo ga vajeni od doma, kar za sabo prinaša večjo porabo energije, vode, transportne
stroške in zaradi tega tudi vse večje negativne vplive na okolje.
Glavni okoljevarstveni problemi, ki nastajajo v povezavi s planinskimi postojankami, so
oskrba z električno energijo, odstranjevanje odpadkov, oskrba postojanke in poraba
vode ter »proizvodnja odpadne vode« (Prelec, 2009).
78
Sandra Kavčič
Kako so urejeni objekti na planinah pod Košuto smo izvedeli z intervjuji. Na planini
Kofce za odpadke poskrbijo na naslednji način: »Vse odpadke peljemo v dolino. V
prihodnje pa načrtujemo tudi vgradnjo čistilne biološke naprave, če se ne motim, na bi bila
zgrajena do leta 2017.« (Vogelnik, 2015)
Dom na Kofcah odstranjuje odpadke in oskrbuje postojanko z avtomobilom, za odpadne
vode uporablja tri-prekatno greznico, za oskrbo z elektriko pa ima vgrajen fotovoltaični
sistem in agregat (Prelec, 2009). Na planini Šija oskrbnik Taborniškega doma pravi:
»Odpadke vozimo v dolino, kjer imajo svoje smetnjake, katere moramo imeti, saj imamo
uradno prijavljen gostinski obrat. Odpadne vode trenutno zbiramo v greznici, vendar
moramo do leta 2015 oziroma zadnji rok je leta 2017, zgraditi biološko čistilno napravo.«
(Teran, 2014)
Planšarija na Šiji za odpadke skrbi na naslednji način: »Odpadke vozimo v dolino, za
odpadne vode pa imamo urejeno čistilno napravo.« (Pastir Agrarne skupnsoti Šija, 2014)
Na planini Pungrat: »Smeti vozimo v dolino, za odpadne vode pa imamo vgrajeno biološko
čistilno napravo.« (Pohar, 2014b)
Na Tegoški planini pa pravijo: »Odpadke poskušamo zmanjšati na minimum, organske
odpadke predelamo v kompost, ki ga uporabimo potem na njivah, ostanke iz kuhinje pa
damo prašičem. Ostale odpadke, ki jih ni mogoče razgraditi peljemo v dolino, vendar je teh
res zelo malo, v enem mesecu se jih nabere ravno za eno 120-litrsko vrečo. Moram reči, da
so obiskovali planine zelo uvidevni in nosijo odpadke s sabo v dolino, večji problem so
gobarji, ki po gozdu puščajo smeti (ostanke sendvičev, jajc in druge vrste malice,
pločevinke itd.), misleč, da se v gozdu smeti ne bo videlo. WC je trenutno urejen z greznico,
v planu pa je izgradnja čistilne naprave.« (Oranič, 2014)
Na Dolgi njivi je urejeno na naslednji način: »Odpadke ločujemo, kar pa se ne da predelati,
odpeljemo v Jelendol. Tam imamo smetnjake, za katere odvoz tudi posebej plačujemo. Za
odpadne vode smo lani poskrbeli za novo greznico, v kratkem pa želimo zgraditi tudi
čistilno napravo.« (Kleindienst, 2014)
Problem je tudi velika koncentracija turističnega obiska na eni strani in njihova čedalje
večja prostorska in časovna razpršenost na drugi strani. Velikokrat je manjši, a razpršen
turistični obisk bolj škodljiv od množičnega turizma, saj je ravno zaradi prostorske
razpršenosti manj obvladljiv, to pa velja tudi za njegove posledice. Na planinah je
predvsem problem, da zaradi turizma prihaja do sprememb fizikalnih lastnosti prsti,
zmanjšanja rodovitnosti, zbitosti tal in erozije. Problem je tudi onesnaževanje tal, poveča
se poraba vode, onesnažujejo se stoječe in tekoče vode, večja je nevarnost
onesnaževanja podtalnice. Zaradi hoje po neoznačenih poteh prihaja do sprememb v
sestavi rastlinskih vrst, uničenja in poškodb rastlinstva in biotopov. Turizem pa s
hrupom moti tudi živali, zato se zožuje njihov življenjski prostor, dostikrat pride tudi do
namernega pobijanja živali (Žemva, 2007).
79
Sandra Kavčič
8.1.2.3. Stanje
Na območju planin Pod Košuto ni moč zaznati večjih sledi onesnaženosti zrakakot so
npr. izpusti tovarn, omeniti pa je potrebno izpuste, nastale zaradi potreb turističnega
obiskovanja planin. Tako npr. kurjenje na planšarijah in v planinskem domu, ter promet,
ki nastane zaradi dostopanja do planin, prinašajo dodatne izpuste onesnaževal v zrak,
vendar so te količine tako majhne, da jih ni smiselno podrobno ocenjevati.
Kakovost Tržiške Bistrice se iz leta v leto izboljšuje. Zanjo je značilen hudourniški značaj
vodnega toka, kar pomeni precejšnje nihanje vodnih količin. Glede na pretočne režime in
srednje pretoke se lahko oceni, da je porečje Tržiške Bistrice najbolj občutljivo na
onesnaževanje in ima najmanjše samočistilne sposobnosti v obdobju nizkih voda v
zimskih mesecih med januarjem in marcem, ter v obdobju poletnih nižkov med julijem
in septembrom. Leta 1989 je spadala v kakovostni razred 2-3, kar je na meji slabega
kemijskega stanja vode, leta 2005 pa se je njena kakovost izboljšala za polovico razreda,
tako jo lahko danes uvrščamo v 2. kakovostni razred, ki spada v razrede dobrega
kemijskega stanja vode. A ta podatek velja za Tržiško Bistrico pri izlivu v Savo, pri
Podbrezjah (Muzik, 2009). Gorvodno od izliva Lomščice, je Tržiška Bistrica čistejša,
večjih sledi onesnaženosti ni.
Tla so onesnažena samo na mestih, kjer se koncentrirano pase živina. Prevelika
koncentracija iztrebkov na enem mestu povzroči preveliko količino gnojila v prsti
oziroma povzroči pretirano nitrifikacijo. Poleg tega živina s svojo težo tepta tla in tako
spreminja strukturo prsti, kar pa manjša tudi njeno samočistilno sposobnost.
Največje spremembe v stanju, zaradi planinskega pašništva in obiskovanja planin pod
Košuto, pa se dogajajo pri vegetaciji. Problem predstavljata predvsem nenadzorovana
sezonska paša in čezmerna paša, kjer prihaja do prekomerne odstranitve vegetacijekot
posledica naselitve prevelikega števila živali na enem področju. Poleg tega se danes na
planinah pase drugačna živina kot nekoč. Koze in ovce je skoraj na vseh planinah
zamenjalo govedo. To se po planini prosto giblje in selektivno pase najvišji pas zelišč,
trav in grmičevja. Poleg tega pa se koncentrirano zadržuje na določenih predelih, po
navadi tam, kjer je senca ali voda. Na drugi strani problem predstavlja tudi opuščanje
paše, ki prinese spremembe v sestavi in produktivnosti pašnikov, prihaja do zaraščanja
planin.
8.1.2.4. Vplivi
Planine zaenkrat še vedno lahko uvrščamo med mirno, čisto in zdravo okolje, katerega
učinki turizma, rekreacije in pašništva še vedno niso tolikšni, da bi škodovali ljudem.
Ravno nasprotno – to okolje na ljudi vpliva pozitivno. Na drugi strani pa je to okolje
hkrati življenjski prostor mnogih rastlinskih in živalskih vrst, katerim ljudje s svojim
delovanjem krčimo življenjski prostor in jim onemogočamo življenje. Vse večji pritiski
obiskovalcev gora in s tem povečan hrup in nemir izčrpavata živali, ki se morajo ves čas
80
Sandra Kavčič
umikati. Na območju Košute je tako opredeljena mirna cona za gamse. Da lahko uspešno
speljejo svoje mladiče in preživijo zimo v ekstremnih razmerah, potrebujejo mir in
prostor za prehranjevanje (Slameršek, 2011). Enako pa vplive obiskovalcev planin
občuti tudi rastlinski svet. Ob nepravilni hoji izven označenih poti pride do teptanja
travne ruše, do kasnejše erozije itd. Problem pa je tudi prekomerno nabiranje zelišč in
drugih plodov narave.
8.1.2.5. Percepcija obiskovalcev in upravljavcev planin
Daleč najbolj zaznana je planina Kofce. Je najbolj poznana in tudi najbolj obiskana, zato
je o njej največ govora. Najbolj popularen dostop do planine je preko kmetije Matizovec.
Ob koncu poti pa žal ni veliko parkirnih mest, parkirišča so ob poti, kar ob prezasedenih
vikendih onemogoča delo na kmetiji, saj kmetijska mehanizacija ne more mimo
avtomobilov. Poleg tega pa gneča avtomobilov praši ob cesti ležeče travnike. O tem nam
je nekaj povedal tudi najemnik planšarije in planinskega doma na planini Kofce: »Ker je
najbolj popularen dostop do planine Kofce preko Matizovca, smo tu pred leti uredili
parkirišče ob peskokopu, ki leži nekaj 100 m nižje od kmetije, s čimer želimo preprečiti
vožnjo povsem do kmetije Matizovec. S tem smo pridobili tudi kar nekaj parkirnih mest. V
prihodnje je plan zgraditi dodatno parkirišče v bližini tega ob kamnolomu. To bo zgrajeno
takoj, ko se rešijo problemi z dediči zemljišč.« (Vogelnik, 2015)
Slika 29: Pot do kmetije Matizovec z opozorilno tablo, ki prosi, da obiskovalci parkirajo
na urejenem parkirišču
Pot na Kofce preko Jelendola pa je slabša. V zimskih mesecih je neprevozna, v poletnih
mesecih pa je makadam ponekod že precej obrabljen. Tako trdijo tudi objave na
forumih: » Cesta je do odcepa za Kofce slaba. Priporočam samo s terencem. Nato je do
planine Pungrat dobra. Od planine Pungrat do planinske koče na planini Šija pa spet
slaba.« (forum Hribi.net – Kladivo in Veliki vrh, 2014)
81
Sandra Kavčič
Tudi druge objave, kritizirajo stanje ceste, ne samo te, tudi ostalih cest pod grebenom
Košute: » Po povpraševanju, kdo in kaj skrbi za ceste, sem dobil odgovor, da Občina Tržič.
Pri poti do Dolge njive ob prvem neurju pride do prekinitve ceste za en lep čas. Pot do Kofc
in Pungrata, Tegoščam, Šije ni boljša. Zanimivo je to, da nas sploh ni bilo malo z avtomobili,
saj so magnet zelo urejene koče, ponudba in velika prijaznost osebja. A cesta je v nekaterih
delih obup in nevarna. Po moje bi s skupnim sodelovanjem občine in kmetijskih lastnikov
lahko nekaj teh kritičnih točk uredili. Po drugi strani pa, le zakaj z avtom. Takole je, cesta
je in ni moja, nekdo jo ima v skrbi. Če se ne da, se jo zapre. Najpomembnejše pa je to, da pač
vsi nismo zdravi in sposobni, a se vsaj nekaterim omogoči želja, da gredo v zares lepe
planine.« (forum Hribi.net – Cesta proti Kofcam, Šiji, Tegoščem in tudi proti Dolgi njivi,
2014)
O tem problemu so spregovorili tudi sogovorniki v intervjujih. O dostopu v najbolj
obiskanih dneh in pozimi je spregovorila najemnica na planini Dolga njiva: »Ob lepih
vikendih se parkirišče hitro zapolni, vendar zaenkrat pritožb s strani obiskovalcev še ni
bilo. Avto pustijo ob cesti ali pa nižje, pri Košutniku. Do tam je cesta splužena tudi pozimi,
zato je naša planina popularna tudi za turne smučarje, saj imajo od Košutnika do naše
planine slabo uro hoje. Tako kot na Tegoški planini, tudi ceste do Dolge njive ureja občina,
lastniki Borni, nekaj prispeva Zavod za gozdove, nekaj pa tudi sami.« (Kleindienst, 2014)
Vsekakor je bolj priporočljivo, da izberemo eno izmed pešpoti, ki potekajo iz doline. Poti
so speljane iz Tržiča, preko Kamnjeka, potem direktno iz Jelendola ali pa direktno iz
Podljubelja. To trdijo tudi nekateri obiskovalci planin, ki pa si ne želijo množičnega
dostopa z avtomobili: »Kaj bi radi avtocesto v planine??? 15. 8. 2012 je bilo pod dolgo njivo
parkiranih min. 200 avtov!!! In potem na planini tak direndaj da je bilo joj!« (forum
Hribi.net – Cesta proti Kofcam, Šiji, Tegoščem in tudi proti Dolgi njivi, 2014)
In še: »Mi smo se konec julija na Kofce odpravili iz Doline, ki si jo očitno le redki izberejo za
izhodišče. No, nas manjša obleganost sploh ni motila, toliko bolj pa številna vozila tik pod
planino vseh tistih, ki se na cilj najraje kar pripeljejo.« (Hribi.net – Dom na Kofcah, 2014)
Planinske postojanke in planšarije so znane po pestri ponudbi hrane in pijače. Poraja pa
se vprašanje, ali je tako pestra ponudba hrane in pijače, ter tako množičen obisk teh
planin v gorah dobrodošel ali ne. O tem smo vprašali tudi v anketi in intervjujih. Zanimiv
je podatek, kaj vprašane najbolj moti na planinah in katera planina sploh ima največ
motečih dejavnikov. Tu pa se izkaže, da je planina Kofce v negativnem položaju, z največ
motečimi dejavniki. Vprašane najbolj moti prevelika gneča v glavni sezoni, največ glasov
za to pa je dobila planina Kofce. Gneča je že nekoliko moteča tudi na planini Šiji in Dolgi
njivi, vendar bistveno manj kot na Kofcah. Poleg gneče so ljudje navedli tudi to, da na
Kofcah ni več pristnega naravnega okolja, kar pri drugih planinah niso omenili. Ostali
moteči dejavniki, za katere so se anketiranci lahko odločili, so: skromna ponudba hrane
in pijače, ni možnosti prenočitve, ni možnosti nakupa mlečnih izdelkov, ni vodenih
ogledov po planini, slaba prometna dostopnost. Noben od njih ne izstopa preveč in niti
82
Sandra Kavčič
ni dobil veliko odgovorov. Kot nekoliko slabše prometno dostopni veljata Pungrat in
Tegoška planina.
Planinski dom na Kofcah je znan po štrukljih, izbirate lahko med borovničevimi,
čokoladnimi ali sirovimi. Tudi drugače je ponudba hrane in pijače pestra. Postrežejo tudi
s pečenim žrebičkom s krompirjem. To za planinsko tradicijo ni primerno, saj ne gre za
tradicionalno planinsko jed. V tem primeru torej to ne spada na planšarijo, ki ponuja
tipične jedi, niti ne v planinski dom, ki ponuja jedi, ki jih pridelajo v planšariji, temveč v
gostinski obrat, primerljiv tistim v dolini. Tudi na forumih je možno zaslediti različne
objave, nekateri trdijo, da je kljub gneči, postrežba hrane hitra in enkratna: »Na Kofcah
sta bila kislo mleko in čaj odlična, ker boljših žgancev z mlekom še nisem jedla in čeprav je
bila gneča kar velika, je bila postrežba dokaj hitra, "natakar" pa zelo prijazen. Vsa pohvala
Kofcam.«(forum Hribi.net – Kofce, 2014)
In še: »Mi smo bili na Kofcah v soboto, res ni bilo gneče, bila je super jota, ričet, žganci in
seveda zelo opevani štruklji. Osebje je bilo prijazno in prav ni stvari, ki bi jo lahko grajali,
pa smo Kofce obiskali že večkrat, pa še jih bomo.«. (Hribi.net – Dom na Kofcah, 2014)
Na drugi strani pa se najdejo nekateri obiskovalci, ki trdijo, da je gneča že prevelika, da
je vse skupaj podobno menzi in da se sem ne bodo več vrnili: »8. 2. 2011 sem se lačen
vrnil iz Doma na Kofcah. Po skupno 35 minutah čakanja sem se odločil, da s kosilom
počakam do doma in odšel domov. To je moja sveža izkušnja, ki po mojem mnenju kaže na
to, da oskrbnik ni sposoben voditi omenjenega doma. Izgovor bo, da je bilo veliko gostov,
vendar tu se mora pokazati oskrbnikova zmožnost predvidevanja in hitrega reagiranja v
takšnih primerih. Prav tako pa bi moral oskrbnik pri izbiri personala in kontroli le-tega,
biti malo bolj proaktiven.« Drugi pravi: »Moram dodati svoje doživetje še jaz: tudi sama
sem bila 8. februarja na Kofcah, pa sem imela prav tako slabo izkušnjo. Velikokrat grem na
Košuto in se ustavim v koči, ampak sedaj je res čudno tam gori. Naročila sem štruklje in
nanje čakala 40 minut, medtem ko so se pri sosednjih mizah že "mastili" tisti, ki so veliko
kasneje prišli in naročili ... Prava zbrka je, nekako ne obvladajo! Hm, to res ni pohvalno za
naše planine.« Še huje: »Samo za trope ljudi, ki imajo radi hrup, umazanijo in avtomobile
na planini.« (Hribi.net – Dom na Kofcah, 2014)
Drugi potem kot odgovor na to navajajo: »Med tednom je dostikrat lepše kot za vikende je
majn gneče in lahko še bolj uživaš v naravi.« (forum Hribi.net – Kladivo in Veliki vrh,
2014)
A vseeno, gneča na Kofcah je, kar priča tudi ta objava: »V nedeljo smo se z družbo oglasili
malo po 15. uri, po 8-urnem luštnem vandranju po vrhovih Košute ... zmanjkalo jim je ne
samo štrukljev, žgancev, kislega mleka, ampak čisto vse hrane! Sem res malo s težavo
znancem iz tujine razložil, zakaj nismo kakšnega sendviča z vrha prihranili ...« (Hribi.net –
Dom na Kofcah, 2014)
83
Sandra Kavčič
Slika 30: Gneča na planini Kofce
Vir: Planinski dom na Kofcah, 2014
Kako se soočajo z obiskom druge planine, pa je druga zgodba. Nekatere planine so bolj
obiskane, druge manj, kar je razvidno tudi iz rezultatov ankete. Pritožb glede gneče pa
pri drugih planinah ni možno zaslediti. O planini Šija na strani Hribi.net ni napisanega
veliko. A vseeno ena sama objava pohvali planino: »Z ženo obiskala planino v nedeljo.
Zelo prijetna oskrbnika. Dobra hrana. Priporočava.« (Hribi.net – Zavetišče na planini Šija,
2014)
O planini Pungrat se na forumih še ni razvila diskusija. Prav tako tudi ne o Tegoški
planini. Pri planini Spodnja Dolga njiva, pa ponovno na forumu najdemo pohvale: »Do
danes so bili sirovi štruklji na Kofcah zakon, da pa so tu še nekaj več, se prepričajte sami.
Vse pohvale vredno, lahko dobite dobrote za seboj – mleko, skuto, smetano. Pohvale osebju
za prijaznost na planini!« (Hribi.net – Planina Spodnja Dolga njiva, 2014)
Kako torej razvijati planine v prihodnosti? Ali še vedno dopustiti množičen naval na
planino Kofce ali planino razbremeniti in obiskovalce preusmeriti tudi na druge, manj
obiskane planine?
Kako na razvoj planin v prihodnje gledajo glavni akterji delovanja planin, smo vprašali v
intervjujih. Na planini Kofce so nam odgovorili: »Še naprej bomo uspešno združevali
planinsko pašništvo in turizem. Seveda je planinsko pašništvo na prvem mestu, saj je tu
prisotno že stoletja, turizem se je razvijal kasneje. Če bo kaj propadlo, bo to turizem in ne
pašništvo. Turizem poskušamo razvijati kar se da ekološko, kar nam za enkrat uspeva.
Želje po certifikatu za ekoturizem pa nimamo, saj že brez tega delujemo vzporedno z
naravo. Niti ni časa za izpolnjevanje obrazcev.« (Vogelnik, 2015)
Na Šiji smo izvedeli: »Namen imamo zgraditi nekakšno degustacijsko sobo, kjer bi
obiskovalcem predstavili delo na planini in kjer bi lahko poskusili izdelke s planine. V ta
namen želimo kupiti kravo mlekarico, da bomo imeli svoje mleko, saj je nekoliko nelagodno
prositi druge za mleko. Potrebujemo tudi več obiskovalcev. Oblikovane imamo letake, v
84
Sandra Kavčič
izdelavi je internetna stran, zgradili smo plezalno steno, vabimo tudi na lokostrelstvo,
menimo pa se tudi z bivšimi vojaki, da nam povedo, kako je bilo tu nekoč. Tako bi k ponudbi
lahko dodali tudi delček zgodovine.« (Teran, 2014)
Na planini Pungrat se bodo še vnaprej bolj oziroma v večini posvečali pašništvu (Pohar,
2014b). Sogovornica s Tegoške planine pravi: »Trenutno gresta turizem in pašništvo lepo
skupaj, saj prodaja mlečnih izdelkov prinese dodaten zaslužek, ki pa je nujno potreben, saj
od paše ne dobimo skoraj nič. Pride kak vikend, ko je ljudi že preveč in vsa družina komaj
postreže množico ljudi, pride pa tudi vikend, ko ni nikogar. Vsekakor se bomo posvečali
pašništvu, to nam je na prvem mestu, saj je nujno potrebno za razbremenitev kmetij. Tudi
ne bomo delali reklame za našo planinokot to počnejo druge. Če pa se kdo oglasi pri nas, pa
ga bomo z veseljem sprejeli. O ekoturizmu nismo razmišljali, saj bi to pomenilo dodatno
delo in dodatne papirje za planino. Že tako je potrebno voditi ogromno papirjev.« (Oranič,
2014)
Drugo vprašanje, ki se nam poraja, pa je, ali sploh še promovirati turistično dejavnost ali
se raje preusmeriti nazaj v planinsko pašništvo. Zato smo v anketi povprašali, kateri so
sploh glavni razlogi, da se ljudje odločijo za obisk planin. Večini se zdi na planinah
najbolj zanimiva ohranjena kulturna pokrajina in ohranjena narava, sledi ponudba hrane
in pijače in možnost nakupa mlečnih izdelkov. Od vseh stvari so najbolj nezanimivi
vodeni ogledi delovanja planin in možnost prenočevanja. Kot drugo so ljudje navedli še:
delo na planinah, čisti zrak, urejene poti, prijaznost, ljudski običaji in pa raznovrstne
športne aktivnosti.
Med razlogi, zakaj obiščejo planine, je še vedno na prvem mestu rekreacija in sprostitev,
sledita ohranjena narava in izlet z družino in prijatelji. Najmanjši razlog za obisk planin
pod Košuto je možnost prenočevanja in popularnost destinacije.
Graf 8: Naštejte razloge, zaradi katerih obiščete planine pod Košuto
Popularnost destinacije.
Dobra dostopnost.
Možnost prenočevanja.
Ponudba hrane in pijače.
Spoznavanje kulturne dediščine.
Izlet z družino in prijatelji.
Ohranjena kultura krajina.
Ohranjena narava.
Rekreacija in sprostitev.
0
10
20
85
30
40
50
Sandra Kavčič
Anketiranci v večini menijo, da planine imajo določen turistični potencial in da jih je
potrebno bolj turistično promovirati. Tretjina pa jih razmišlja drugače, da so že preveč
turistično obiskane in da jih ne smemo več promovirati. Glede pašništva pa so
anketiranci v večini (več kot 90 %) mnenja, da je potrebno oživiti planinsko dejavnost in
da je potrebno preprečiti zaraščanje.
Na vprašanje, kaj bi bilo po njihovem mnenju potrebno izboljšati, popraviti ali dodati k
ponudbi na planinah pod Košuto, smo dobili kar nekaj odgovorov. Najbolj si želijo
zmanjšanja pritiska na okolje, možnosti nakupa kmetijskih izdelkov, ogledov in razlag o
tradicionalnem življenju na planini ter večje reklame za turistični obisk.
Graf 9: Kaj bi bilo po vašem mnenju potrebno izboljšati, popraviti oziroma dodati k
ponudbi na planinah pod Košuto?
Zmanjšati pritiske na okolje.
Zmanjšati turistični obisk.
Ogledi in razlage o tradic. načinih…
Možnost nakupa kmetijskih izdelkov.
Več reklame za turistični obisk.
Št. anketirancev
Boljše oznake in smerokazi.
Več prenočitvenih zmogljivosti.
Večja ponudba hrane in pijače.
Boljša dostopnost z avtomobilom.
0
5
10
15
20
25
V okviru projekta Karavanke@prihodnost.eu in znotraj tega izdelanih anket smo dobili
tudi podatek, kakšno mnenje imajo o kombiniranju planinskega pašništva in turizma
kmetje. Na vprašanje, ali si želijo opravljati še kakšno drugo dejavnost na planini poleg
planinskega pašništva, jih je 5 odgovorilo, da želijo prodajati mleko in mlečne izdelke,
trije pa se želijo usmeriti tudi v prodajo hrane in pijače. Drugi odgovori so bili še:
»usmerjanje v turizem« in »ureditev prenočitvenih zmogljivosti za obiskovalce gora«. Na
vprašanje o mnenju po lastni blagovni znamki za živila oziroma kmetijske produkte (sir,
mleko, meso…), je bila večina odgovorov pozitivnih, eden je celo predlagal ime
»Carniolika produkti«. Le en glas je bil proti, da ustvarjanje lastne blagovne znamke
nima pomena.
86
Sandra Kavčič
8.1.2.6. Odzivi
Poseben pomen svetovnih gorskih območij je prvič opredelil trinajsti člen Agende 21 –
»Upravljanje občutljivih ekosistemov: Trajnostni razvoj gorskih območij« – in bistveno
pripomogel k splošnemu zavedanju o potrebi po varovanju in skrbnem načrtovanju
razvoja v gorah (Mrak, 2009).
Turizmu v Alpah je namenjen poseben izvedbeni protokol Alpske konvencije,
mednarodnega sporazuma, ki je bil podpisan 7. novembra 1991 v Salzburgu. Njen glavni
namen je zagotovitev varstva in trajnostnega razvoja Alp s pomočjo skupne politike.
Slovenija je Alpsko konvencijo ratificirala marca 1995, posamezne protokole pa kasneje
(protokol Turizem leta 2003) (Cigale, 2004). Po IUCN (Mednarodna zveza za varstvo
narave in naravnih bogastev) mora biti rekreacija podrejena varstvu narave in se
razvijati v smislu doživljanja in izobraževanja v naravi. Z uskladitvijo naravovarstvenih,
turističnih in upravljavskih interesov mora naravno okolje ostati ohranjeno, obiskovalci
pa zadovoljni (Žemva, 2007). Problematiki okoljskih vplivov turizma in rekreacije
namenjajo pozornost tudi različni slovenski državni (razvojni, programski ipd.) in drugi
dokumenti, npr. Nacionalni program varstva okolja in Poročilo o okolju 2002, ta vidik pa
je vsaj deloma prisoten tudi v Strategiji slovenskega turizma 2002–2006 ali pa Enotnem
programskem dokumentu 2004–2006 (Cigale, 2004).
Trajnostno upravljanje s pašniki je možno samo tam, kjer sodelujejo vse pristojne
inštitucije. Imamo namreč različne poglede na izrabo naravnih dobrin in ohranjanje
planinskih pašnikov. Ker ni izdelane strategije za upravljanje s planinami, prihaja do
nenačrtovanega upravljanja s planinami. Posledica tega je netrajnostna raba prostora ter
s tem izguba kvalitetnih pašnih površin in biotske raznovrstnosti (Karavanke, 2010).
Zato je nujno sodelovanje Kmetijsko gozdarskega zavoda RS (KGZS), Zavoda za gozdove
Slovenije (ZGS), Agencije Republike Slovenije za okolje na področju spremljanja voda
(ARSO) in Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave (ZRSVN).
Obvezno je vključevanje ukrepov za ohranjanje biotske raznovrstnosti in razvoj sistema
varstva naravnih vrednot ter medsebojno sodelovanje vseh udeležencev v tem prostoru
(Karavanke, 2010).
Dokument, ki trenutno ureja gospodarjenje na planini, je pašni red. Po 101. členu
Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 55 / 2003 – UPB – 1) je pašni red dokument,
ki določa pravila rabe skupnega pašnika in je obvezen za vse pašne interesente za
uporabo skupnega pašnika, ki so združeni v agrarne, pašne in druge skupnosti. V tej
pogodbi in v pravilih pašne skupnosti se uredijo medsebojne pravice, obveznosti in
odgovornosti v povezavi s skupnim pašnikom. Pri analizi pašnih redov pa je ugotovljeno,
da pri upravljanju planin sodelujeta samo kmetijski in gozdarski sektor, ki pa ne
podajata smernic za ohranjanje biotske pestrosti na vrstno bogatih traviščih. Tukaj bi
bilo obvezno vključiti naravovarstveni sektor, še zlasti pri planinah, ki se nahajajo na
87
Sandra Kavčič
posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), ekološko pomembnih območjih
in zavarovanih območjih. Nujno je, da v pašni red vključimo ukrepe ohranjanja biotske
raznovrstnosti ter ukrepe trajnostne rabe in izkoriščanja naravnih dobrin. Pašne rede je
torej potrebno opremiti z izhodišči za varstvo narave (Karavanke, 2010).
Predlagana vsebina, ki naj vse vključi v pašni red (Karavanke, 2010):
X. poglavje VARSTVO NARAVE NA PLANINSKIH PAŠNIKIH
xy. člen
(1)
Za gospodarjenje s planino mora biti izdelan upravljavski načrt, ki ga izdela za to
pristojen organ Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (v nadaljevanju:
ZRSVN). V načrtu so določeni ukrepi za ohranjanje biotske raznovrstnosti in
ukrepi za ohranjanje posebnega varstvenega območja Natura 2000 (v
nadaljevanju: območja Natura).
(2)
Pri izvajanju ukrepov za ohranjanje biotske raznovrstnosti in ukrepov za
ohranjanje Natura območja sodelujeta ZRSVN, Kmetijsko svetovalna služba
Slovenije, lastnik oziroma lastniki ter agrarna oziroma pašna skupnost.
(3)
ZRSVN določi pogoje, omejitve in obveznosti, ki izhajajo iz ekoloških razmer in
trenutnega stanja na planinskem pašniku, ki jih je dolžan izvajati upravičenec do
paš na planini, za katero je izdan upravljavski načrt.
(4)
Za spremljanje stanja planine, to je spremljanje uresničevanja določil Zakona o
ohranjanju narave, določil tega pašnega reda in spremljanje izvajanja ukrepov
določenih v upravljavskem načrtu za planino je zadolžen ZRSVN in Kmetijsko
svetovalna služba. Za izvajanje nadzora na planini je zadolžena inšpekcija za
okolje in naravo ter inšpekcija za kmetijstvo.
Planine pa so obravnavane tudi v osnutku občinskega prostorskega načrta, in sicer tako
v strateškem kot tudi izvedbenem delu načrta. V izvedbenem delu osnutka OPN občine
Tržič se v 71. členu nahajajo splošni pogoji za vse planine (Dopolnjen osnutek odloka…,
2015):
71. člen
(območja planin)
(1)
Ohranjajo se značilnosti kulturno krajinskega vzorca (posamična drevesa in
naravni nasadi v skalnjakih) z upoštevanjem značilne razporeditve gozdnih mas v
prostoru, ekološkega ravnovesja, značilnosti oblikovanega gozdnega roba,
mokrotne pašnike, melišča in avtohtone vegetacije.
88
Sandra Kavčič
(2)
Obstoječi objekti, zgrajeni z upravnimi dovoljenji, se vzdržujejo, lahko se
prenavljajo pod pogojem, da se ohrani njihova funkcija, volumen in oblikovanje.
(3)
V območju planin je dopustna gradnja in postavljanje objektov izključno za
potrebe funkcije planine. Pri novogradnji in prenovi se ohranja tipologija in
velikost objektov posamezne planine ter zanjo značilni tradicionalni arhitekturni
vzorci in materiali. Za vsak poseg je treba rešitev utemeljiti s prikazom
značilnosti planine. Na planinah se ohranja gozdni rob in posamezna večja
drevesa, cest se ne sme širiti, ohranja se jih v peščeni ali travnati izvedbi.
(4)
Dopustne so le sečnje v skladu z gozdnogospodarskimi načrti.
(5)
Agrooperacije na planinah niso dopustne.
(6)
Za posege na območju planin je potrebno pridobiti kulturnovarstvene pogoje in
soglasje.
Poleg splošnih pogojev se v izvedbenem delu OPN občine Tržič nahajajo tudi posebni
pogoji za posamezne planine. Ohranjati se mora izključno kmetijska raba objektov,
postavljanje dodatnih objektov in širitev obstoječih objektov ni dopustno. Ograjevanje
pašnikov in ostalih površin je dovoljeno le z lesenimi ograjami in električnim pastirjem.
Prepovedano je postavljanje ograj iz bodečih žic. Gradbena in vzdrževalna dela ter drugi
posegi naj se ne izvajajo v času razmnoževanja ruševca (od začetka aprila do konca
junija) (Dopolnjen osnutek odloka…, 2015).
Največ pa lahko k nadzorovani paši prispevajo posamezniki in vodje pašnih skupnosti na
planinah sami. Pašo lahko nadzorujejo tudi tako, da živino zjutraj vodijo na oddaljene
pašnike ali pa pašnik razdelimo na črednike. Tako preprečijo pregnojenost pašnikov in
razrast nitrofilnih vrst, po drugi strani pa preprečijo zaraščanje oddaljenih delov planin.
Nitrofilne vrste je potrebno sproti odstranjevati, saj se jih v primeru močne razrasti
težko znebimo. V tem primeru je na teh območjih najbolje za nekaj časa prenehati s
pašo. Ščavje odstranjujemo z rednim puljenjem, košnjo in pokošen material odnašamo,
da zmanjšujemo vnos hranil v tal. Tla dosejujemo z avtohtono travno mešanico, ne
smemo pa uporabljati travne deteljne mešanice in pesticidov. Prav tako živini ne smemo
dodajati krme neznanega izvora, saj s tem lahko na travišča vnesemo tujerodne vrste,
katerih se kasneje težko znebimo. Njihova hitra razrast pa lahko potem uniči travno rušo
in izpodriva avtohtone vrste (Slameršek, 2011).
Med odzive pa lahko štejemo tudi varovana območja. Že v preteklosti je bil gorski svet
Karavank večkrat omenjen kot naravna posebnost. Ravbar je že v času Jugoslavije
predlagal, da bi Karavanke, vključno s Košuto, postale del Karavanško-kamniškosavinjskega krajinskega parka, a ta park še do danes ni bil nikoli razglašen. Z vstopom
Slovenije v Evropsko Unijo pa so postale Karavanke območje s posebnim
89
Sandra Kavčič
naravovarstvenim statusom, zlasti s sprejetjem Direktive o prostoživečih pticah
(Direktiva o ptičih) in Direktive Evropske skupnosti za ohranitev naravnih habitatov ter
prosto živeče favne in flore (Direktiva o habitatih). Ta območja tvorijo skupaj s
podobnimi območji, določenimi po merilih Direktive o ptičih, ekološko omrežje,
imenovano Natura 2000. V okviru omrežja Natura 2000 je bila Košuta uvrščena tudi
med območja evropsko pomembnih negozdnih habitatnih tipov. Izbrana je bila zaradi
značilnega prepleta treh kvalifikacijskih habitatnih tipov in njihove dobre ohranjenosti:
alpinska in subalpiska travišča na karbonatnih tleh, gorski ekstenzivno gojeni travniki in
srednjeevropska karbonatna melišča v submontanskem in montanskem pasu. Košuta
kot del Karavank pa spada tudi med ekološko pomembna območja (EPO). To je po
Zakonu o ohranjanju narave, območje habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki
pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti. V okviru projektov Evropske
Unije in omrežja Natura 2000 je v obdobju 2005/2006 na območju Karavank v okviru
programa čezmejnega sodelovanja Phare potekal projekt Karavanke 2000, katerega
glavni namen je bil zagotoviti ohranjanje biotske pestrosti, zagotoviti trajnostni in
usklajen razvoj dejavnosti v prostoru ter informirati lokalno prebivalstvo in obiskovalce
o vrednotah tega območja. V letu 2007 se je projekt nadaljeval prod imenom Karavanke
Future, v katerega je zajeta celotna veriga Karavank na slovenski in avstrijski strani.
Košuta je kot gorski greben tudi površinska geomorfološka naravna vrednota državnega
pomena, kjer gre za del narave, ki se pojavlja zlasti kot kraška površinska oblika,
ledeniška reliefna oblika, rečno-denudacijska oblika, poligenetska reliefna oblika (kamor
spadajo tudi gorski grebeni) ali obalna reliefna oblika (Novak, 2012).
Vendar je pri zavarovanju določenega območja potrebna tudi promocija in informiranje
pomena zavarovanega območja, zato morajo biti s tem seznanjeni vsi, tako glavni akterji
kot tudi obiskovalci zavarovanih območij in tamkajšnji prebivalci. Tako npr. sogovornica
s planine Dolga njiva ne ve točno, kaj obsega Natura 2000: Kaj sploh je Natura 2000? Saj
nam noben točno ne pove. Jaz samo vem, da v določenem obdobju ne smemo sekati ruševja,
saj takrat tam domujejo določene ptice.« (Kleindienst, 2014)
8.1.3. SKUPNA OCENA RANLJIVOSTI OBMOČJA PLANIN POD KOŠUTO
Predhodno smo ugotovili, da je ranljivost okolja z vidika nosilne zmogljivosti zmerna.
Najbolj ogrožene so vode, predvsem zaradi majhnih srednjih letnih pretokov vodotokov.
Nekoliko bolj sta ogrožena tudi litološka podlaga in relief, predvsem z vidika naravnih
katastrof kot so zemeljski in snežni plazovi. Ostali naravnogeografski elementi (zrak,
živalstvo in rastlinstvo) so ogroženi manj oziroma skoraj neznatno. Prst je ogrožena
predvsem na mestih, kjer se skoncentrirano zadržuje živina. Tam prihaja do pretirane
evtrofikacije in pa zbijanja prsti.
Glavni gonilni sili na planinah pod Košuto sta planinsko pašništvo in turizem, ki
prinašata pozitivne in negativne vplive na okolje. Negativni vplivi so predvsem
90
Sandra Kavčič
obremenjevanje okolja zaradi prevelike koncentracije obiskovalcev, spremembe
fizikalnih lastnosti prsti, na eni strani zaradi turističnega obiska, na drugi pa zaradi
intenzivne in nenadzorovane paše, poleg tega se uničujejo in poškodujejo rastlinske
vrste in biotopi, hrup moti živali itd.
Preglednica 13: Skupna ocena ranljivosti območja planin pod Košuto
Ocena nosilne
SKUPNA OCENA
zmogljivosti in
Ocena interpretacije
PEE
RANLJIVOSTI
obremenjenosti
DPSIR okvirja
OBMOČJA
okolja
Planine pod Košuto
2
2-3
2
Planine pod Košuto so z naravnogeografskega vidika zmerno obremenjene, nosilna
zmogljivost pokrajinotvornih sestavin je zmerna. Z vidika antropogenih pritiskov in
vplivov na okolje se na nekaterih planinah (predvsem planina Kofce, v zadnjem času tudi
planina Dolga njiva) pokažejo negativni antropogeni vplivi, ponekod so posledice
antropogene rabe tudi precej obsežne. Tako nekatere planine že spadajo v 3. razred,
nekatere v 2. razred, zato je smiselno, če gledamo območje planin pod Košuto kot celoto,
oblikovati vmesni (2–3) razred. Skupna ocena ranljivosti območja pa nas potem pelje do
2. razreda, kjer je ranljivost okolja zmerna, zmogljivost pokrajinotvornih sestavin
zmerno ogrožena, antropogeni pritiski na okolje so zmerni, pokažejo se že prve
posledice antropogene rabe, razvijejo se že različni odzivi, percepcija ljudi na dane
razmere pa še ni negativna.
8.2. DRUGA FAZA – OBLIKOVANJE RAZVOJNIH USMERITEV ZA SONARAVNI
RAZVOJ PLANIN POD KOŠUTO
Druga faza obsega model za oblikovanje razvojnih usmeritev za sonaravni razvoj planin
pod Košuto, ki je povzet po upravljavskem načrtu Triglavskega narodnega parka za
obdobje 2014 – 2023 (Osnutek načrta …, 2012). Kot dodatna podpora za oblikovanje
ciljev in smernic je izdelana SWOT analiza.
Bistveno je, da opredelimo razvojne usmeritve za dejavnosti na območju planin pod
Košuto. Te razvojne usmeritve na območju planin pod Košuto prispevajo k trajnostnem
razvoju, temeljijo na primerjalnih prednostih območja in omogočajo gospodarski,
družbeni in kulturni razvoj. Uporabljajo se pri načrtovanju trajnostnega razvoja
(gospodarskih, družbenih in drugih) dejavnosti v območju, torej pri pripravi različnih
sektorskih politik, programov, projektov, investicij ter izvajanja dejavnosti na območju
planin pod Košuto. Podrobneje se opredelijo in umestijo v območje z načrtom
upravljanja. Nekatere razvojne usmeritve se nanašajo le na posamezna varstvena
območja, nekatere pa na celotno območje (Osnutek načrta …, 2012).
91
Sandra Kavčič
8.2.1. SWOT ANALIZA
Preglednica 14: SWOT analiza
PREDNOSTI
• ohranjena narava,
• stik prepustnih in nepreprepustnih
plasti,
• lahko dostopna geografska lega in
bližina osrednjih turističnih centrov
(npr. Bled, Ljubljana),
• raznolikost turističnih atrakcij,
• označene planinske poti,
• izredne možnosti za razvoj zimskega
turizma (turno smučanje),
• dobro ohranjena kulturna dediščina,
• velik simbolni pomen,
• prisotnost zavarovanega območja,
• bogastvo favne in flore,
• mir in varnost.
SLABOSTI
• pomanjkanje ciljev, navzkrižja
interesov, nesodelovanje med deležniki
in posameznimi planinami,
• neustrezna in omejena promocija,
premajhno število načrtovalcev razvoj
turizma, nepovezanost turističnih
ponudnikov in ponudbe,
• slabša prepoznavnost območja kot
turistična zanimivost,
• slabe cestne povezave in omejena
dodatna infrastruktura, stroški
vzdrževanja poti,
• pritiski na okolje, onesnaženje,
zaraščanje,
• preveč enodnevnih obiskov in
sezonskost.
NEVARNOSTI
• onesnaženost naravnih virov,
• naraščajoča meddržavna in regionalna
konkurenca,
• preveč kratkoročno in profitno
usmerjeni prostorski posegi in
ponudba,
• vedno večja pričakovanja turistov glede
kakovosti in raznolikosti ponudbe
storitev,
• naraščanje masovnega turizma v sezoni
in naraščanje števila dnevnih gostov,
• pomanjkanje sodelovanja med
različnimi ravnmi uprave,
• naraščanje administrativnih zahtev,
• neučinkovitost inšpekcijskih služb,
• pomanjkanje interesa za pašo,
• opuščanje kmetijstva v dolini,
• pretirana paša, uničevanje pomembnih
naravnih travišč.
PRILOŽNOSTI
• razvoj tematskih poti in programov
doživljajskega vodenja,
• združitev šolskih ekskurzij z ostalimi
atrakcijami in nastanitvenimi objekti,
• razvoj manjših družinskih
nastanitvenih in drugih gostinskih
obratov,
• povezave s posebnimi turističnimi
ponudbami in atrakcijami na drugih
lokacijah – tematsko paketiranje,
• vključitev lokalnega prebivalstva in
znanja, izobraževanje lokalnih vodičev,
• razvoj blagovne znamke destinacije,
učinkovitejša promocija,
• ustrezna raven cen,
• izdelava celotne razvojne strategije za
območje, povezovanje v okviru
Karavank,
• posodobitev spletnih strani za
promoviranje planinskega turizma.
Avtor: Kavčič, 2014,
92
Sandra Kavčič
8.2.2. OBLIKOVANJE RAZVOJNIH USMERITEV
Načrt upravljanja celotnega območja planin pod Košuto bi moral postaviti splošne
razvojne usmeritve za:
 urejen promet – umirjanje prometa na gozdnih poteh; »Cest se ne sme širiti, ohranja se
jih v peščeni ali travnati izvedbi.« (Osnutek OPN, 2015),
 urejeno komunalno infrastrukturo – izgradnja bioloških čistilnih naprav na vseh
planinah,
 nadzor nad gradnjo in obnovo objektov – OPN: »Obstoječi objekti, zgrajeni z upravnimi
dovoljenji se vzdržujejo, lahko se prenavljajo pod pogojem, da se ohrani njihova
funkcija, volumen in oblikovanje. V območju planin je dopustna gradnja in postavljanje
objektov izključno za potrebe funkcije planine. Pri novogradnji in prenovi se ohranja
tipologija in velikost objektov posamezne planine ter zanjo značilni tradicionalni
arhitekturni vzorci in materiali.« (Dopolnjen osnutek odloka…, 2015),
 informiranje – info table,
 sonaravni razvoj turizma – mogoče tudi kot ekoturizem,
 urejanje planine v skladu z OPN – »Dopustne so le sečnje v skladu z
gozdnogospodarskimi načrti. Agrooperacije na planinah niso dopustne. Za posege na
območju planin je potrebno pridobiti kulturnovarstvene pogoje in soglasje.« (Dopolnjen
osnutek odloka, 2015).
Podrobnejše razvoje usmeritve bodo predstavljene ločeno v okviru upravljavskih
področij: sonaravna raba naravnih virov, sonaravni razvoj, ohranjanje kulturne
dediščine in krajine – ohranjanje pašništva, obiskovanje in doživljanje – razvoj turizma.
8.2.2.1. SONARAVNA RABA NARAVNIH VIROV
Dolgoročni cilj
Na območju planin pod Košuto se morajo prednostno ohranjati ekosistemi in naravni
procesi, naravne vrednote ter pestrost habitatov, živalskih in rastlinskih vrst. Prebivalci
in obiskovalci se morajo zavedati neprecenljive vrednosti narave in omejenosti naravnih
virov in z odgovornim ravnanjem prispevati k njihovemu celovitemu ohranjanju.
Operativni cilji in ukrepi
 Vzpostavitev kakovostnega monitoringa prostoživečih vrst in habitatnih tipov
Kakovostni podatki o razširjenosti in stanju vrst ter ključnih pritiskih in grožnjah
omogočajo določitev prednostnih varstvenih nalog, oblikovanje in izvajanje ustreznih
ukrepov in spremljanje njihove učinkovitosti, s čimer se zagotavlja dolgoročno
ohranjanje prostoživečih vrst in habitatnih tipov.
 Ohranjanje travišč
93
Sandra Kavčič





Travišča nad gozdno mejo so prepuščena naravnim procesom, razen na določenih
območjih planin, na katerih se lahko izvaja ekstenzivna paša.
Ohranjanje in sonaravno gospodarjenje z gozdovi
Gozdovi so prepuščeni naravnim procesom ali pa se uporablja sonaravno upravljanje
z gozdovi. Vse dejavnosti v gozdnem prostoru so časovno in izvedbeno prilagojene
varstvu vrst in habitatnih tipov. Dopustne so le sečnje v skladu z
gozdnogospodarskimi načrti.
Ohranjanje dobrega stanja voda
Za vse površinske in podzemne vode mora biti doseženo vsaj dobro stanje.
Ohranjanje melišč in skalovij
Melišča, skalne stene in skalovja so prepuščena naravnim procesom, vse dejavnosti in
posegi na teh območjih pa prednostno upoštevajo njihovo varovanje.
Ohranjanje prsti v naravnem stanju
Prst se ohrani v prvotnem stanju. Z načrtovano pašo in premikanjem živine po
različnih odsekih planin, preprečimo zbijanje prsti in kemično onesnaževanje.
Ohranjanje območij Natura 2000
Z ukrepi varstva in izvajanjem naravovarstvenih nalog je zagotovljeno tudi varstvo
delov posebnih varstvenih območij.
Kazalniki za oceno izvajanja
1. Število kvalifikacijskih vrst/habitatnih tipov v ugodnem ohranitvenem stanju.
2. Delež območij Natura 2000 v ugodnem stanju.
3. Površina gozdov s posebnim režimom gospodarjenja za ohranjanje biotske pestrosti
ter posebnih elementov narave.
4. Površina gozdov z izjemno poudarjeno funkcijo varovanja naravne
dediščine/biotopsko funkcijo.
5. Stopnja onesnaženosti prsti.
6. Kemijsko/ekološko stanje površinskih voda.
7. Ohranitveno stanje melišč in skalovij.
8.2.2.2. SONARAVNI RAZVOJ
Dolgoročni cilj
Območje planin pod Košuto je zaželen prostor za življenje in delo domačinov. V njem
bosta človek in narava bivala v sožitju. Prebivalci bodo prepoznali primerjalne prednosti
območja in trajnostno uporabljali naravne vire ter ohranjali tradicionalne dejavnosti.
 Ohranjanje planinskega pašništva in kulturne krajine
Na območju planin se ohranja planinsko pašništvo kot tradicionalna oblika
kmetovanja, s katero se zagotavlja ohranjanje kulturne krajine. Poudarja se ekološki
in sonaraven način kmetovanja.
94
Sandra Kavčič
 Urejanje prometne infrastrukture in trajnostna mobilnost
Cestna infrastruktura je primerno urejena in varna. Gozdne ceste se ohrani v prvotni
obliki, ne sme se jih širiti, ohraniti jih je potrebno v peščeni ali travnati izvedbi. Javni
prevoz je dostopen in prilagojen potrebam lokalnega prebivalstva in obiskovalcev. Z
uvedbo novih konceptov trajnostne mobilnosti je dosežena umiritev prometa.
1. Število in odstotek kmetij, ki pasejo na planinah.
2. Odstotek kilometrov javnih poti, ki so pokrite z linijami javnega prevoza.
3. Dolžina in odstotek primerno urejenih gozdnih poti.
8.2.2.3. OBISKOVANJE IN DOŽIVLJANJE (razvoj turizma)
Dolgoročni cilj
Območje ima urejeno infrastrukturo in podporno okolje za obiskovanje, s čimer se
omogoča obiskovanje, ki je v skladu s cilji in ne presega nosilne zmogljivosti okolja.
 Informacijska mesta
Obiskovalci imajo na območju planin in bližnji okolici dostop do informacij.
Informacijske točke omogočajo kakovostno predstavljanje območja obiskovalcem in
prebivalcem.
 Urejanje dostopov do planin
Doseže se trajnostna mobilnost, najdejo se načini dostopanja do planin, ki so
organizirani z javnim prevozom. Nižje so uredi parkirišča z ustrezno infrastrukturo.
Nekatere gozdne poti se zapre, vožnja se dovoli le upravljavcem planin.
 Povezovanje in sodelovanje deležnikov
Spodbuja se povezovanje in sodelovanje deležnikov turizma na nivoju naselij, njihove
okolice in lokalnih skupnosti (povezovanje turističnih društev, drugih društev,
razvojnih zadrug, vseh akterjev v kraju ter turističnih ponudnikov izven in znotraj
območja planin).
 Razvoj sonaravnega turizma, skladnega z varstvenimi cilji
Na območju planin se obiskovanje in turistične dejavnosti izvajajo tako, da so
usklajene s cilji in ne ogrožajo narave in kulturne dediščine. Ponudniki so povezani in
upoštevajo razvojne priložnosti in omejitve prostora.
1. Število informacijskih mest.
2. Število obiskovalcev v vseh informacijskih mestih.
3. Število in obseg parkirišč.
4. Število in delež obiskovalcev, ki uporabljajo trajnostne načine dostopanja do planin.
5. Delež turističnih dejavnosti, ki se izvajajo skladno s cilji območja.
95
Sandra Kavčič
Smernice za sonaravni razvoj turizma in rekreacije
Turizem je na območju planin velika razvojna priložnost, saj omogoča prihodke in
delovna mesta lokalnemu prebivalstvu, poleg tega pa prinaša možnost dodatnega
zaslužka kmetom na planinah. Pomen prostočasnih dejavnosti je v razvijanju številnih
kakovostnih oblik sprostitve, rekreacije, raziskovanja in drugih načinov doživljanja
območja planin.
V smislu uresničevanja poslanstva in ciljev turizma in rekreacije so oblikovane smernice
trajnostnega sonaravnega razvoja (Osnutek načrta …, 2012):
 Preprečevati je potrebno vse oblike turizma in rekreacije, ki zaradi svojega obsega,
lokacije in načina izvajanja povzročajo nesprejemljive negativne posledice na naravno
in kulturno dediščino.
 Turizem in rekreacija se morata razvijati tako, da se bo povečala odgovornost
lokalnega prebivalstva, turistov in obiskovalcev do narave.
 Razvoj turizma in rekreacije mora izhajati iz potencialov območja planin, med drugim
mora temeljiti tudi na doživljanju življenjskega stila lokalnega prebivalstva, ki temelji
na njihovi povezanosti z naravo.
 Za kakovostnejši turizem, obiskovanje in doživljanje območja je treba pospešiti
izvajanje programov umirjanja prometa.
 Spodbuja se vzpostavitev novih turistično informacijskih točk. Pospešuje se
sodelovanje, informiranje in skupne aktivnosti lokalne turistične organizacije.
 Spodbuja se razvoj zelenih (sonaravnih) turističnih produktov, ki promovirajo
spoznavanje, doživljanje in razumevanje območja. Podpira se razvoj turističnih
storitev, programov in produktov območja planin pod Košuto.
 Posebno pozornost za usposabljanje je potrebno nameniti mladim kadrom, ki stalno
bivajo v širšem območju planin, ki delajo ali bi delali v turističnih dejavnostih.
Večje povpraševanje po turističnih storitvah na planinah je lahko na eni strani breme,
lahko pa tudi korist za nekatere deležnike, ki upravljajo s prostorom. Zakon o ohranjanju
narave (ZON) v svoji različici iz leta 2014 (Uradni list RS, št. 46/14) vsebuje poseben
člen (28. člen), ki predpisuje usmeritve za aktivnosti v naravi:
28.a člen
(usmeritve za aktivnosti v naravi)
(1)
Človekove aktivnosti v naravi se izvajajo tako, da ne obremenjujejo habitatov
populacij rastlinskih in živalskih vrst do stopnje ogroženosti vrste in ne ogrožajo
stabilnosti naravnih procesov.
(2)
Aktivnosti iz prejšnjega odstavka so aktivnosti, ki ne sodijo med gospodarske
dejavnosti iz petega odstavka 14. člena tega zakona, povzročajo pa povečan hrup,
svetlobno onesnaževanje, mehansko obremenitev tal s škodljivimi posledicami
oziroma fragmentacijo habitatov rastlinskih in živalskih vrst in druge vrste motenj
96
Sandra Kavčič
v naravnem okolju, ki so vsaka zase ali ena v povezavi z drugo, dejavniki ogrožanja.
Te aktivnosti se praviloma izvajajo v času, ki je za ohranitev živalskih in rastlinskih
vrst ugoden, na način, da so vplivi na naravne procese nebistveni, in na območjih,
kjer je človekov vpliv prisoten že dalj časa in v večji meri.
8.2.2.4. OHRANJANJE KULTURNE DEDIŠČINE IN KRAJINE (ohranjanje pašništva)
Dolgoročni cilj
Ohranjanje kulturne dediščine je temelj identitete in prepoznavnosti območja. Nosilci
kulturne dediščine so ozaveščeni o njenem pomenu in tudi s pomočjo spodbud aktivno
sodelujejo pri njenem ohranjanju. Z usklajevanjem razvojnih in varstvenih interesov se
zagotovi skladna namenska raba prostora, ki omogoča ohranjanje krajine. S posebnimi
ukrepi se prepreči opuščanje planinskega pašništva.
 Ozaveščanje o kulturni dediščini
Splošna javnost, še posebej lastniki in upravljavci kulturne dediščine, je seznanjena s
pomenom ohranjanja kulturne dediščine in je naklonjena njenemu varovanju,
ohranjanju in predstavljanju.
 Ohranjanje nepremične kulturne dediščine
Ohranjena nepremična kulturna dediščina je v dobrem stanju, stanje ogrožene
kulturne dediščine pa je vsaj enako ali izboljšano z ukrepi vzdrževanja in obnove.
 Ohranjanje planinskega pašništva
Na planinah se ohranja planinska paša kot tradicionalna oblika kmetijske dejavnosti v
današnjem obsegu. Potrošnike se ozavešča o zdravi hrani, pridelani na območju
planin. Promovira se naravi prijazno kmetovanje in vzpostavi primere dobre prakse.
 Uskladitev predpisov s področja planinskega pašništva
Izboljša se predpisane pogoje za izvajanje kmetijsko okoljskih in podnebno okoljskih
plačil vključno s pogoji za izvajanje planinske paše na nedostopnih planinah.
Spodbuja se preusmerjanje kmetij v ekološki način kmetovanja. Pridelovalce se
spodbuja k certificiranju ekoloških pridelkov in izdelkov. Za lastnike in zakupnike
kmetijskih zemljišč ter širše javnosti se zagotavlja redno izobraževanje o ohranjanju
narave.
1. Delež prebivalcev/obiskovalcev, ki so seznanjeni s pomenom kulturne dediščine.
2. Število spomenikov nepremične KD, razglašenih za državni oziroma lokalni spomenik
nepremične KD.
3. Število pašne živine na planinah.
4. Število in odstotek kmetij, ki pasejo na planinah.
5. Odstotek ljudi, ki so seznanjeni z naravovarstvenimi usmeritvami za planinsko
pašništvo.
97
Sandra Kavčič
Smernice za sonaravni razvoj planinskega pašništva
Planinsko pašništvo ima velik ekonomski, socialni in okoljski pomen ter predstavlja
pomemben dodaten vir zaslužka in zagotavlja ohranjanje značilne krajine območja.
Usmeritev v sonaravno gospodarjenje in ekološko kmetijstvo bo dolgoročno zmanjšala
negativne okoljske vplive ter povečala konkurenčnost kmetovanja. Poleg spodbujanja
pridelave se spodbuja tudi lokalno predelavo ter razvoj in trženje pridelkov z visoko
dodano vrednostjo (Osnutek načrta …, 2012).
Usmeritve za planinsko pašništvo (Osnutek načrta …, 2012):
 Izboljša se predpisane pogoje za izvajanje kmetijsko okoljskih in podnebno okoljskih
plačil vključno s pogoji za izvajanje planinske paše na nedostopnih planinah.
 Spodbuja se preusmerjanje kmetij v ekološki način kmetovanja.
 Pridelovalce se s spodbuja k certificiranju ekoloških pridelkov in izdelkov.
 Pri krčenju zarasti in ponovni vzpostavitvi obdelovalnih kmetijskih površin se z
mulčenjem izboljšuje samo površino kmetijskih zemljišč, ne posega pa se v podzemne
dele, kar poslabšuje strukturne značilnosti tal.
 Na planinah se ohranja planinska paša kot tradicionalna oblika kmetijske dejavnosti
vsaj v današnjem obsegu.
 Za lastnike in zakupnike kmetijskih zemljišč ter širše javnosti se zagotavlja redno
izobraževanje o ohranjanju narave in upravljanju zavarovanega območja.
 Potrošnike se ozavešča o zdravi hrani, pridelani na območju planin.
Včasih so na Kofcah, Šiji in Tegoški planini prevladovale ovce, danes pa, razen na Kofcah,
ovc ni več. Krave so bile včasih v manjšini, danes prevladujejo. Koz, prašičev in konjev na
večini planin ni več. Zato je potrebno omeniti novost pri živinorejski gostoti. Obstaja
velika razlika med nekdanjo enoto GVŽ in današnjo. Včasih so za eno glavo velike živine
šteli eno ciko. Cika je tradicionalna slovenska pasma domačega goveda, ki je bila nekoč
zelo razširjena na Gorenjskem in Tolminskem. Od lisaste pasme se najbolj loči po
razporeditvi barv. Medtem ko ima lisasta pasma bele lise razporejene po celotnem
telesu, imajo cike bel samo trebušni in hrbtni del. Cike sodijo med lažje in manjše pasme,
višina vihra je 115–132 cm (na primer pri črno-beli gre za višino med 140 in 150 cm),
primerne zlasti za sonaravno in ekološko rejo. Zelo pogoste so na planšarijah
(Wikipedia, 2014).
Slika 31: Pretvorba v GVŽ (glave velike živine)
Vir: Lipič, 2015
98
Sandra Kavčič
Ena glava velike živine je poleg ene cike lahko štelo tudi: 1 vol, 1 konj, 2 junca, 2 junici, 3
teleta, 5 ovc in 5 koz. Tako je npr. 1 glava velike živine tehtala približno 300 kg. Danes je
stanje drugačno. Na planinah se pase govedo, težko tudi 500 kg, kar pomeni, da omejitev
1GVŽ/ha ni več ustrezna. Tega se na Zavodu RS za varstvo narave že zavedajo, na žalost
pa spremenjena dovoljena vrednost obtežitve še ni bila uzakonjena (Slameršek, 2014).
Pomembno je nameniti tudi veliko pozornost revitalizaciji planinskih pašnikov. Zaradi
opuščanja košnje in paše se zelo hitro zaraščajo. S tem varovano območje izgubi svoj
krajinski, gospodarski in naravovarstveni pomen. Ker se na planinskih pašnikih navadno
prepletajo interesi različnih upravljavcev, se je potrebno med seboj uskladiti. Skupaj je
potrebno izdelati načrt za odstranjevanje odvečne grmovne in drevesne zarasti,
mulčenje štorov, odstranjevanje plevelnih vrst itd. Zarast se lahko odstranjuje tudi v
javnih prostovoljnih akcijah. Pomen teh akcij je predvsem izobraževanje in osveščanje
širše javnosti ter hkrati podpiranje kmetov, ki s košnjo in pašo ohranjajo ta pomemben
življenjski prostor (Kocjan, 2013).
Hribovski obrati še vedno, kljub velikim evropskim in državnim naporom, v povprečju
razpolagajo z občutno manjšimi prihodki kot njihovi kolegi zunaj hribovskih območij.
Obstoječi sistem ne zmore zaustaviti niti naraščajočega izumiranja kmetij niti hitrejšega
upadanja raznolikosti živalskih in rastlinskih vrst. Izvaja se Protokol o izvajanju Alpske
konvencije o hribovskem kmetijstvu, ki ima naslednji cilj: »Ohranjati in spodbujati je
potrebno hribovsko kmetijstvo, primerno kraju in sprejemljivo za okolje. S tem naj bi si
trajno prizadevali, hkrati pa zagotavljali njegov bistveni prispevek k ohranjanju
poseljenosti in trajnostnih gospodarskih dejavnosti, k varstvu naravnega življenjskega
okolja, preprečevanju naravnih nesreč, ohranitvi lepot in rekreacijskih vrednot naravne
in kulturne krajine kot tudi h kulturi v alpskem prostoru.« (Euronatur, 2011).
99
Sandra Kavčič
9. SKLEPNE UGOTOVITVE
Kako torej v prihodnosti usmerjati razvoj planin? Ali še vedno dopuščati vse bolj
množičen obisk nekaterih planin ali jih razbremeniti in obiskovalce preusmeriti tudi na
druge, manj obiskane planine? Vprašanje, ki se nam poraja je tudi ali sploh še
promovirati turistično dejavnost na planinah ali raje le ohranjati primarno dejavnost,
torej planinsko pašništvo.
Kot je že bilo večkrat omenjeno, sta glavni dejavnosti na planinah pod Košuto planinsko
pašništvo kot tradicionalna dejavnost in turizem z rekreacijo, ki postajata vse bolj
množična. Vse dejavnosti v gorskem svetu imajo primarno negativne vplive na okolje.
Obisk planin pod Košuto predstavlja vse večji pritisk na tamkajšnje okolje, saj je
posledično povečan promet z motornimi vozili, večji obisk planšarij in planinskega doma
na Kofcah pa pomeni vse večjo porabo vode, več odpadkov in odpadnih voda, hrupno
onesnaževanje, povečano erozijo poti ter vpliv na občutljivo vegetacijo zaradi vse bolj
prisotnega nabiranja zdravilnih rastlin. Kljub temu turizem in obiskovanje planin
predstavljata pomemben vir dodatnega zaslužka kmetom in upravljavcem, ki pasejo na
planini in upravljajo z njo. Planinsko pašništvo na drugi strani prinaša nevarnost v
primeru nenačrtovanega upravljanja s planinami, saj se lahko pojavita hkrati dva
nezaželena pojava, in sicer na eni strani zaraščanje, na drugi strani pa točkovna
evtrofikacija. A vseeno bi opustitev planinskega pašništva prineslo veliko škodo, saj je
planinsko pašništvo na teh območjih že tradicionalno prisotno in prispeva tudi k
ohranjanju kulturne pokrajine.
S preizkusom modela sonaravnega razvoja planin na območju pod Košuto smo skozi več
faz (geografski oris planin pod Košuto, študija ranljivosti okolja, opredelitev
antropogenih pritiskov s pomočjo DPSIR okvirja, razvojne usmeritve za več
upravljavskih področij) prišli do zaključka, da območje planin pod Košuto trenutno še ne
izkazuje pretiranih obremenitev, ki bi se odražale v stanju posameznih okoljskih
sestavin. Ugotovili smo, da je učinek obiska te pokrajine na ljudi zelo pozitiven. Kljub
temu pa je prav zaradi krhkosti tega gorskega območja dejavnosti v prostoru potrebno
skrbno in sonaravno načrtovati. Ranljivost okolja je na območju planin pod Košuto
zmerna, prav tako je zmerno ogrožena tudi ranljivost posameznih sestavin okolja.
Znotraj tega so najbolj ogrožene vode, kjer je ranljivost velika, predvsem zaradi majhnih
srednjih letnih pretokov vodotokov. Na območju planin vodotoki namreč šele izvirajo,
izviri pa so najbolj ranljivi deli vodotokov, saj onesnaženje izvira pomeni onesnaženje
celotnega vodotoka. V nadaljnje moramo torej nujno najti načine, kako bomo preprečili
onesnaženje teh ranljivih vodotokov. Poleg tega je na mestih, kjer se skoncentrirano
zadržuje živina, ogrožena tudi prst. Tam prihaja do pretirane evtrofikacije in do zbijanja
prsti. Kmetje bi morali na različne načine svojo živino načrtovano prestavljati po planini.
Le tako bi se temu lahko izognili.
100
Sandra Kavčič
Odzivi na trenutno stanje so različni. Zavedamo se, da je trajnostno upravljanje z
območji planin možno le s sodelovanjem različnih deležnikov – kmetov, skrbnikov
planin – planšarjev, pristojnih inštitucij (KGZS, ZGS, ARSO, ZRSVN …) ter vseh ostalih
uporabnikov tega območja. Pri našem delu smo pridobili tudi mnenje obiskovalcev
planin pod Košuto. Večini se zdi na planinah najbolj zanimiva ohranjena kulturna
pokrajina in ohranjena narava, šele potem sledi ponudba hrane in pijače in možnost
nakupa mlečnih izdelkov. Torej moramo svoj trud vložiti predvsem v to, da ohranimo
čim bolj naravno stanje okolja, naravo, saj bo le tako to območje še naprej privlačno za
obisk. Anketiranci pa v večini menijo tudi, da planine imajo določen turistični potencial
in jih je potrebno bolj turistično promovirati. Tretjina pa jih razmišlja drugače, da so že
preveč turistično obiskane in jih ne smemo več promovirati. Glede pašništva pa so
anketiranci v večini (več kot 90 %) mnenja, da je nasploh potrebno planinsko dejavnost
oživiti ter posledično preprečiti zaraščanje.
Kaj torej storiti? Turistični obisk je na območju planin pod Košuto dejstvo in kot kaže je
privlačnost tega prostora zelo velika – ne le zaradi naravnih razmer, ampak tudi zaradi
planinskega pašništva, kar kaže na to, da se bo obisk v prihodnje še povečeval. Zato je
potrebno na področju turističnega razvoja predvsem povezati vse planine pod Košuto v
enotno in prepoznavno blagovno znamko ter zagotoviti sodelovanje upravljavcev planin
predvsem na področju ponudbe. Med obiskovalci je potrebno spodbujati trajnostne
oblike mobilnosti, predvsem obisk planin peš. Najpomembneje pa je, da izdelamo
celotno razvojno strategijo za širše območje in ne za vsako planino posebej ter jo kasneje
tudi upoštevamo. Turizem je potrebno razvijati nadzorovano in do te mere, da bomo še
lahko preprečili prevelike obremenitve okolja. Prostorski posegi, kot je npr. gradnja
novih objektov in poti ter ponudba, pa morajo ostati čim bolj tradicionalni (npr.
poudarek na kulinariki, ki je značilna za planine – kislo mleko, žganci, masovnek itd.). Na
ta način bo tudi sobivanje obeh dejavnosti na planinah dolgoročno uspevalo. Območje
planin pod Košuto ima izjemno lego (prisoja, izviri vode) in dostopnost (ceste vodijo vse
do planin), kar zagotavlja nadaljevanje pašništva tudi v prihodnje. Potrebno je
spodbujati sodelovanje med planinami in zagotoviti celostno upravljanje območja.
Upoštevati je potrebno smernice za urejanje planin in preprečiti pomanjkanje interesa
za pašo ter zaraščanje planin. Zakonodaja, ki opredeljuje delovanje planin, mora biti
enostavno zapisana in razumljiva, saj v nasprotnem primeru lahko povzroči
nezainteresiranost mladih za delo na planinah. A vseeno moramo z ustreznimi zakoni in
nadzorom poskrbeti, da ne bi prišlo do pretirane paše in uničevanja pomembnih
naravnih travišč.
Ob tem se je potrebno zavedati tudi specifičnih razmer na posameznih planinah in jih
smiselno upoštevati pri razvojnem načrtovanju.
Med raziskovalnim delom lahko hipotezo »Planinsko pašništvo kot osnovna dejavnost
na planinah se opušča.« ovržemo, saj se paša ne opušča, spreminja se le način paše.
Statistika iz leta 1923 nam namreč pokaže popolnoma drugačno sliko, kot jo vidimo
101
Sandra Kavčič
danes. Na Kofcah, Šiji in Tegoški planini so prevladovale ovce, danes ovc ni nikjer. Krave
so bile v manjšini, danes prevladujejo le-te. Koz, prašičev in konjev v večini primerov ni
več. Danes na vseh planinah prevladuje govedo. Ob tem je smiselno omeniti tudi, da
sprememba v sestavi živine med drugim prinaša večje pritiske na okolje. Včasih je
namreč za 1 GVŽ veljala ena cika, ki je bila precej lažja kot današnje govedo. Na splošno
število živine, ki se čez poletje pase na planinah, ne upada veliko, spreminja se torej le
vrsta živine. Odvisno pa je tudi od letine v dolini. Kadar v dolini kmetom primanjkuje
sena, dajo več glav živine na pašo v planine in obratno. Odvisno je tudi od tega, koliko
telic je brejih, saj ravno te telice najraje pasejo na planini, ker v dolini niso koristne. To
pa ponovno prinese probleme na planino, saj več jalove živine pomeni manj mleka.
Povpraševanje po mleku pa je veliko, v večini primerov ga porabijo že na planini, tako za
lastne potrebe kot za okvir turistične ponudbe. Velikokrat si morajo bolj obiskane
planine mleko sposojati z drugih planin, da zadostijo potrebam obiskovalcev.
Hipotezo »Planine pod Košuto imajo velik turistični potencial, predvsem z vidika
enodnevnega obiskovanja.« lahko potrdimo. Ohranjena narava v širšem pomenu besede,
torej visoka kakovost okolja, izredne naravne razmere, dobra dostopnost in bližina
osrednjih urbanih in turističnih centrov, označene planinske poti, veliko možnosti za
izvajanje različnih aktivnosti, dobro ohranjena kulturna dediščina, mir in varnost
privabljajo vse več turistov na območje planin pod Košuto, kar potrjuje tudi več kot dve
tretjine anketiranih. Tudi intervjuvanci so nam zaupali, da obisk na planinah pod Košuto
narašča. Večini se zdi to pozitiven trend, saj v tem vidijo možnost dodatnega zaslužka, se
pa na Tegoški planini zavedajo, da ima planinsko pašništvo prednost pred turizmom, na
planini Pungrat pa se članu pašne skupnosti turizem zdi nedopustljiv.
Zadnjo hipotezo »Planine pod Košuto so ponekod že preveč obiskane, kar že presega
tako okoljsko kot socialno nosilno zmogljivost planin.« pa lahko potrdimo le delno.
Najbolj obiskana je planina Kofce, sledi ji Dolga njiva, ostale planine pa so obiskane manj.
Tudi glede na zapise na različnih internetnih straneh in forumih lahko opazimo, da se že
pojavljajo nezadovoljstva s preveliko gnečo na planini Kofce. Če smo nekoliko bolj
pozorni, se to v zadnjem času dogaja tudi na planini Dolga njiva, ostale planine pa s
pretirano obiskanostjo nimajo težav. Z vidika okolja kot tudi z vidika socialne nosilne
zmogljivosti bo v prihodnje potrebno nekoliko razbremeniti Kofce, v manjši meri tudi
Dolgo njivo ter obiskovalce preusmeriti še na druge planine.
Kako torej najti ustrezno sonaravno rešitev za upravljanje in razvoj planin, ki bo
predvsem okoljsko trajna in sodobnemu času primerna? Turisti so vse bolj zahtevni,
upravljavci planin pa morajo primarno izvajati pašno dejavnost. Zdi se, da še vedno vsi
deležniki tega prostora, tako upravljavci kot tudi obiskovalci, premalo vložijo v razvoj,
ureditev in varovanje planin. Planine in njim pripadajoče planinske pašnike je že pred
stoletji ustvaril človek z izsekavanjem gozda in jih s prilagojeno pašo ohranil vse do
danes, naša odgovornost pa je, da jih ne prepuščamo zaraščanju in niti ne
obremenjujemo toliko, da bi prekomerno ogrožali okolje.
102
Sandra Kavčič
10.
POVZETEK
Planinsko pašništvo v Sloveniji ima bogato tradicijo, planinske pašnike je že pred stoletji
uredil človek z izsekavanjem gozda in jih s prilagojeno pašo ohranil vse do danes.
Izoblikovala se je posebna oblika gospodarjenja, ki se začne vsako leto s posebnim
premikom živine iz doline na planinske pašnike v gorah in jeseni nazaj v dolinski hlev
(sezonska selitev živine oziroma ang. transhumance). Gospodarski pomen planinskega
pašništva se je skozi zgodovino spreminjal, še danes pa delujoče planine pomembno
prispevajo k ohranjanju kulturne pokrajine ter snovne in nesnovne kulturne dediščine.
Pašništvo pomembno prispeva tudi k ohranjanju travnikov, ki so prepoznavni kot del
območij Natura 2000. V zadnjem času je pomemben tudi turistično rekreativni pomen
planin. Slednje privabljajo vse večje število obiskovalcev. Prepletanje dveh dejavnosti
(planinskega pašništva in turističnega obiskovanja planin) je danes torej trend skoraj na
vseh aktivnih planinah v Sloveniji.
Tako varovanje naravnih virov kot razvoj planin pa sta danes še vedno prešibka.
Celovitega načrta za upravljanje s planinami, ki bo okoljsko trajnosten in sodobnemu
času primeren, ter bo upošteval vse vidike nosilne zmogljivosti, še vedno ni.
V magistrskem delu smo zato oblikovali model, ki v prvi vrsti upošteva geografske
razmere (zlasti naravnogeografske), vzporedno s tem pa percepcijo in odziv družbe na
trenutne razmere na planinah. Model je večfazni in je kot tak primeren za vsa območja
planin v Sloveniji. Začetna faza obsega geografski oris preučevanega območja planin,
kjer so sistematično zbrani podatki o vseh sestavinah okolja, posebej pa še podatki o
planinskem pašništvu in turizmu ter rekreaciji na območju planin. Nato sledi izdelava
skupne ocene ranljivosti območja planin in sicer na osnovi študije ranljivosti okolja in
DPSIR modela. Druga (zadnja) faza pa obsega oblikovanje sonaravnih razvojnih
usmeritev za razvoj in upravljanje planin.
Model sonaravnega razvoja planin smo preverili na primeru planin pod Košuto.
Planine pod Košuto so tipičen primer planin, ki združujejo tradicionalno (pašništvo) in
relativno sodobno funkcijo (turizem in rekreacijo). Ekspertna ocena ranljivosti okolja
obravnavanega območja je pokazala največji vpliv planinskega pašništva in obiskovanja
planin na vegetacijsko pestrost, saj se s pretirano pašo in prevelikim številom
obiskovalcev rastje poškoduje, otežena je ponovna vzpostavitev naravnega ravnovesja.
Zaradi majhnih srednjih letnih pretokov, so ranljivi tudi vodotoki, predvsem v povirnih
delih. Poleg tega na mestih, kjer se skoncentrirano zadržuje živina, prihaja do pretirane
evtrofikacije in do zbitosti prsti.
Odzivi na trenutno stanje so različni. Poseben pomen svetovnih gorskih območij je prvič
opredelil trinajsti člen Agende 21 – »Upravljanje občutljivih ekosistemov: Trajnostni
razvoj gorskih območij«, turizmu v Alpah je namenjen poseben izvedbeni protokol
103
Sandra Kavčič
Alpske konvencije, v Sloveniji pa se posebej s tem ukvarja tudi »Nacionalni program
varstva okolja« Zavedamo se, da je trajnostno upravljanje s planinami možno samo tam,
kjer sodelujejo vse pristojne inštitucije (KGZS, ZGS, ARSO, ZRSVN,…) in vsi udeleženci v
tem prostoru. Pašni red (dokument, ki določa pravila rabe skupnega pašnika in je
obvezen za vse pašne interesente) je potrebno opremiti z izhodišči za varstvo narave,
nujno je tudi sprejetje predlaganega zakona o agrarnih skupnostih. Upoštevati je
potrebno Zakon o ohranjanju narave (ZON), ki v svoji različici iz leta 2014 (Uradni list
RS, št. 46/14) vsebuje poseben člen (28. člen), ki predpisuje usmeritve za aktivnosti v
naravi.
Razvojne usmeritve za razvoj in upravljanje planin so bile predlagane na podlagi prej
izvedene študije ranljivosti okolja in DPSIR modela ter podprte z dejstvi, ugotovljenimi s
SWOT analizo. Podane so bile usmeritve za štiri upravljavska področja: sonaravna raba
naravnih virov, sonaravni razvoj območja, ohranjanje kulturne dediščine in krajine s
pomočjo ohranjanja pašništva ter obiskovanje in doživljanje območij planin.
Turistični obisk se bo, glede na sedanje trende, v prihodnosti le še povečeval. Glede na
značilnosti naravnega okolja pa bi bilo smiselno tako pašo kot tudi obisk nadzorovati do
te mere, da bomo še lahko preprečili prevelike obremenitve okolja in onesnaženost
naravnih virov. Prostorski posegi na območju planin in ponudba (predvsem kulinarična)
mora biti čim bolj sonaravna in tradicionalna, kar jo bo razlikovalo od ponudbe v dolini.
Na drugi strani moramo ohraniti tradicionalno dejavnost – planinsko pašništvo, saj ima
območje planin pod Košuto izjemo lego in dostopnost, katero je potrebno smotrno
izrabiti, vendar le do te mere, da ne presežemo nosilnih zmogljivosti okolja.
Delovanje in razvoj planin je tesno povezano tudi z zakonodajo. Le-ta naj bo čim bolj
življenjska, a hkrati dovolj strokovna, da omogoča sonaravni razvoj planin. Vsaka
planina je zgodba zase, zato bomo morali biti pri načrtovanju sonaravnega razvoja
planin še posebej pozorni na posamezne značilnosti določenih planin.
104
Sandra Kavčič
11.
SUMMARY
Alpine pasturing in Slovenia has a long tradition. They were cultivated centuries ago
when people were cutting out forests and they have been keeping pastures by adjusted
pastures until today. There has been a special form of management which begins every
year with special movement of livestock or transhumance. Economic meaning of alpine
pastures has been changing throughout history; even today, still working alpine
pastures give an important contribution to keeping cultural landscape and material or
non-material cultural heritage. Alpine pasturing gives an important contribution to
keeping meadows, which are recognizable as a part of Natura 2000 areas. Lately, tourist
recreative meaning of alpine pastures has become important. They have been attracting
more and more visitors. Intertwining of both activities (alpine pasturing and tourist
visiting of pastures) is a trend of almost all active pastures around Slovenia.
Protection of natural resources as well as development of alpine pastures are still weak
today. There is still no comprehensive management plan for alpine pastures, which
would be permanent, appropriate for modern times, and would follow all the aspects of
load-bearing performance.
Therefore, we have designed a model, which considers geographic conditions first
(especially natural geographic factors), and at the same time perception and responding
of the society to current conditions on alpine pastures. The model is multiphased and as
such it is appropriate for all areas of alpine pastures in Slovenia. The starting phase
consists of the researched area geographical outline of the pastures where we
systematically gathered the data about all components of the environment, especially
the data about alpine pastures, tourism, and recreation at the area of the pastures. Then,
we have done a general assessment of the alpine pastures area vulnerability based on
the environment vulnerability study and DPSIR model. The second (last) phase consists
of shaping the sustainable developmental standpoints for development and managing of
the alpine pastures.
We have checked the model of sustainable development of alpine pastures in the case of
alpine pastures in the area of Košuta Mountain.
Alpine pastures in the area of Košuta Mountain are a typical example of alpine pastures,
which combine traditional function (pasturing) and relatively modern (tourism and
recreation). Expert evaluation of environment vulnerability of the researched area has
shown the biggest influence of alpine pastures and visiting of them on vegetation
variety. Excessive pasturing and high number of visitors harm the vegetation and
natural balance is hard to establish. Because of low middle yearly flow, watercourses are
also vulnerable, especially in the parts of their upper basin. The areas of constant
livestock presence face with excessive eutrophication and hard soil.
105
Sandra Kavčič
Reactions to the current state are different. Special position of the world's mountain
areas was firstly defined by the thirteenth article of Agenda 21 – Managing the Sensitive
Ecosystems: Sustainable Development of Mountain Areas, tourism in Alps has a special
execution protocol of the Alpine Convention, Slovenia has dealt with the problem also in
The National Program of Environment Protection. We are aware that sustainable
managing of alpine pastures is possible only where all the responsible institutions
cooperate (KGZS, ZGS, ARSO, ZRSVN …) and all other participants as well. Pasture order
(a document, which defines the rules of using a mutual pasture and is obligatory for all
pasture participants) needs standpoints for environment protection, it is also urgent to
pass the suggested law about farm communities. It is also needed to use the Law for
Nature Protection (LNP), which includes in the version of 2014 (Uradni list RS,
number 46/14) a special article (28th) the guidelines for activities in nature.
The developmental guidelines for development and managing of the alpine pastures
have been suggested in the previously executed environment vulnerability study and
DPSIR model and supported by the facts, found in the SWOT analysis. There have been
some guidelines suggested for four management areas: sustainable use of natural
resources, sustainable development of the area, keeping cultural heritage and
environment by the help of keeping pasturing, visiting, and experiencing the pasture
areas. Tourist visits will even (according to current trends) grow in the future.
According to the features of the natural environment, it would be sensible to control
pasturing and visiting to the point where we could prevent overloading of the
environment and pollution of natural sources. Intervening in nature and offer
(especially culinary) have to be sustainable and traditional which would differ from the
offer in valleys. On the other hand, we have to keep the traditional activity (alpine
pasturing) because the area of the alpine pastures under Košuta has an exceptional
position and accessibility, which has to be used wisely to the point where we do not
harm the environment's abilities.
Working and development of alpine pastures is strongly connected with legislation. It
has to be connected with demand of life; on the other hand, it has to include expert
opinions to enable sustainable development of alpine pastures. Every alpine pasture is
its own story; therefore, we have to be especially careful about specific features of
certain alpine pastures when we plan the sustainable development of alpine pastures.
106
Sandra Kavčič
12.
VIRI IN LITERATURA
ALPA – Sonaravno upravljanje planin na varovanih območjih. 2015. URL:
http://www.projektalpa.si/ (Citirano 25. 6. 2015).
ARKAS – Arheološki kataster Slovenije. 2014. Podatki o najdišču 071721.01. Inštitut za
arheologijo, ZRC SAZU. URL: http://arkas.zrcsazu.si/index.php?kaj=viewNajdisce.poglej&id=071721.01 (Citirano 25. 6. 2015).
Bastarda, G., 2003. Planinsko pašništvo na Veliki Planini in Krvavcu. Diplomska naloga.
Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 103 str.
Bogataj, J., 1999. Mleko (dediščina, hrana, simbol). Ljubljana, Rokus, 126 str.
Brenčič, M., Poltnig, W., 2008. Podzemne vode Karavank. Skrito bogastvo. Ljubljana,
Geološki zavod Slovenije, Gradec, Joanneum Research Forschungsgesellschaft, 144 str.
Buser, S., 1980. Osnovna geološka karta 1: 100.000. Tolmač lista Celovec (Klagenfurt).
Beograd, Zvezni geološki zavod, 62 str. URL: http://www.geo.ntf.unilj.si/tverbic/pac/GEOLO%8AKE%20KARTE/TOLMA%C8I/ (Citirano 25. 6. 2015).
Buser, S., 1987. Vodnik po Slovenski geološki poti. Ljubljana, Geološki zavod, 121 str.
Cesta proti Kofcam, Šiji, Tegoščem in tudi proti Dolgi njivi. Hribi.net. 2014. URL:
http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=11&id=4789 (Citirano 4.
8. 2014).
Cevc, T., 1972. Velika planina. Življenje, delo in izročilo pastirjev. Ljubljana, DZS, 95 str.
Cevc, T., 1992. Bohinj in njegove planine. Srečanja s planšarsko kulturo. Radovljica,
Didakta, 152 str.
Cevc, T., 1998. Planina Na stanu (1450 m) pod Kamniškim sedlom (1884 m) v antiki in
srednjem veku. Prispevek k zgodovini planšarstva na kamniškem ozemlju. Traditiones
acta Instituti ethnographiae Slovenorum. Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje in
Glasbenonarodopisnega inštituta, 27, str. 9–23.
Cevc, T., 2000. Lončene posode pastirjev. Sklede in latvice iz poznega srednjega in
novega veka iz planin v Kamniških Alpah. Ljubljana, ZRC, 124 str.
Cigale, D., 2004. Okoljski učinki turizma in rekreacije. Geografski obzornik, 51, 4, str. 4–
12. URL: http://zgs.zrc-sazu.si/Portals/8/Geografski_obzornik/go_2004_4.pdf (Citirano
25. 6. 2015).
Cigale, D., 2009. Turizem in rekreacija kot dejavnika okoljskih obremenitev. V: Cigale, D.,
(ur.). Okoljski učinki prometa in turizma v Sloveniji. 2009. Ljubljana, Znanstvena založba
107
Sandra Kavčič
Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 205 str. URL: http://geo.ff.unilj.si/sites/default/files/geograff_5.pdf (Citirano 25. 6. 2015).
Cikasto govedo. Wikipedia. 2014. URL: http://sl.wikipedia.org/wiki/Cikasto_govedo
(Citirano 11. 11. 2014).
Cvitanovič, A., 2002. Geografski riječnik. Zadar, Hrvatsko geografsko društvo 686 str.
Črep, M., Jeseničnik, E., 2015. Predlogi ukrepov izboljšanja stanja rekreacije in turizma
na območju Smrekovca za doseganje sonaravnega razvoja. Projektna naloga. Visoka šola
za varstvo okolja, Sonaravni turizem in rekreacija, 92 str.
Dom na Kofcah. Hribi. net. 2014. URL:
http://www.hribi.net/gora/dom_na_kofcah/11/223 (Citirano 4. 8. 2014).
Dom na Kofcah. PZS. 2014. URL: http://www.pzs.si/koce.php?pid=70 (Citirano 8. 7.
2014).
Dopolnjen osnutek odloka o občinskem prostorskem načrtu občine Tržič. Občina Tržič.
2015. Občinski svet občine Tržič, 79 str.
EEA – European Environment Agency. 2014. Environmental Terminology and Discovery
Service (ETDS). URL: http://glossary.sl.eea.europa.eu/ (Citirano 16. 5. 2014).
Euronatur. 2011. Ohraniti alpsko raznolikost. Zahteve Zveze za kmetijstvo in varstvo
narave v Alpah za oživitev hribovskega kmetijstva. URL:
http://www.euronatur.org/fileadmin/docs/umweltpolitik/AlpenGAP/GAP_Slowenisch_web_Juli_2012_ks.pdf (Citirano 16. 5. 2014).
Gabrovšek, I., 1998. Tržiške Alpe – Problem samotnih kmetij in planinskega pašništva.
Diplomska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 138 str.
Geografski terminološki slovar. 2005. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 451 str.
Google Zemlja. 2015. URL: http://www.google.com/earth/index.html (Citirano 11. 10.
2014).
Gospodarjenje z naravo v evropski regiji prihodnosti. Karavanke@prihodnost.eu. 2015.
URL: http://www.karavanke.eu/ (Citirano 25. 6. 2015).
Gošnjak, K., 2005. Analiza turistične ponudbe Bohinja. Diplomsko delo. Maribor,
Ekonomsko – poslovna fakulteta. URL: www.epf.uni-mb.si/ediplome/pdfs/gosnjakkristina.pdf (Citirano 11. 10. 2014).
Grazing in the Australian Alps. 2013. URL:
https://theaustralianalps.files.wordpress.com/2013/11/grazing.pdf (Citirano 25. 6.
2015).
108
Sandra Kavčič
Hidrološki letopis Slovenije. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2007. URL:
http://www.arso.gov.si/vode/poro%C4%8Dila%20in%20publikacije/III.%20A.%20Po
vr%C5%A1inske%20vode.pdf (Citirano 18. 8. 2014).
Hribar, R., 2007. Strategija razvoja turistične destinacije Kras. Diplomska naloga.
Ljubljana, Ekonomska fakulteta, 87 str. URL: http://www.cek.ef.unilj.si/u_diplome/hribar2790.pdf (Citirano 4. 8. 2014).
Javna obravnava predloga zakona o agrarnih skupnostih. 24. december, 2013.
Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. 2013. URL: http://e-uprava.gov.si/euprava/pridobiDatoteko.euprava?datoteka_id=152638 (Citirano 25. 6. 2015).
Jerala, J., 1961. Tržiška pokrajina. Diplomska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta,
Oddelek za geografijo, 71 str.
Jordan, B., 1945. Planine v Karavankah. Geografski vestnik, 17, str. 49–104. URL:
http://zgs.zrc-sazu.si/Portals/8/Geografski_vestnik/Pred1999/GV_1701_049_104.pdf
(Citirano 26.3.2015)
Karavanke – eno pogorje, veliko možnosti. Zaključna publikacija projekta.
Karavanke@prihodnost.eu. 2012. URL:
http://www.karavanke.eu/resources/files/pdf/Novice/karavanke.eu-brosura.pdf
(Citirano 25. 6. 2015)
Kavčič, S., 2012. Okoljevarstveniki vidiki hidroelektrarn na Srednji Savi s poudarkom na
HE Trbovlje. Zaključna seminarska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za
geografijo, 42 str. URL: http://geo.ff.unilj.si/pisnadela/pdfs/zaksem_201212_sandra_kavcic.pdf (Citirano 20. 8. 2014).
Kazalci okolja v Sloveniji. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2014. URL:
http://kazalci.arso.gov.si/?data=about (Citirano 4. 8. 2014).
Kladivo in Veliki vrh. Hribi.net. 2014. URL:
http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=11&id=1843&stran=1
(Citirano 4. 8. 2014).
Kladnik, D., 1996. Naravnogeografske členitve Slovenije. Geografski vestnik, 68, str. 12–
159. URL: file:///C:/Users/Kavcic/Downloads/URN-NBN-SI-DOC-QQGPI6SU.pdf
(Citirano 25. 6. 2015).
Kleindienst, M., 2014. Najemnica planine Dolga njiva (osebni vir, 29.8.2014). Planina
Dolga njiva.
Kofce. Hribi.net. 2014. URL:
http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=11&id=1699&stran=2
(Citirano 4. 8. 2014).
109
Sandra Kavčič
Kocjan, M., 2013. ALPA. Brošura Sonaravno upravljanje planin na varovanih območjih.
URL:
http://issuu.com/alpaproject/docs/zelene_planjave_v_objemu_gora?workerAddress=ec
2-50-19-58-40.compute-1.amazonaws.com (Citirano 20. 8. 2014).
Komisar za agrarne operacije v Ljubljani, 1923. Planinska statistika za leto 1923. Arhiv
Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, 2014.
Kurz, P., 2013. Management strategies and landscape diversity in commonly governed
mountain pastures. A case study from Austrian Alps. European countryside, 3, str. 212–
231.
Lah, A., 2002. Okoljski pojavi in pojmi. Okoljsko izrazoslovje v slovenskem in tujih jezikih
z vsebinskimi pojasnili. Ljubljana , Svet za varstvo okolja Republike Slovenije, 208 str.
Lipič, T., 2015. Ranljivost okolja kot omejitev lokacij za bioplinarne na izbranih območjih
Spodnjega Podravja. Magistrsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za
geografijo, 130 str. URL: http://geo.ff.unilj.si/pisnadela/pdfs/magB_201503_tjasa_lipic.pdf (Citirano 30. 6. 2015).
Medić, Ž., 2005. Vloga in pomen planin nad Bohinjem za ohranjevanje kulturne
pokrajine. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 216 str.
URL: http://geo.ff.uni-lj.si/pisnadela/pdfs/dipl_200510_zeljka_medic.pdf (Citirano 10.
7. 2015).
Mekinc, J., 2013. SWOT analiza. OPTIMUM in Inštitut za optimiziranje procesov. URL:
www.priloznost.si/media/filer_public/24/.../ksjss_-_swot_analiza.pptx (Citirano 11. 10.
2014).
Melik, A., 1950. Planine v Julijskih Alpah. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in
umetnosti, SAZU, 301 str.
Mrak, I., 2003. Sledovi pleistocenske morfogeneze v porečju Tržiške Bistrice. Magistrsko
delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 113 str.
Mrak, I., 2009. Sonaravni razvoj turizma in rekreacije v visokogorju. Doktorsko delo.
Mrak, I., 2009. Značilnosti in okoljski vplivi gorništva. V: Cigale, D. (ur.). Okoljski učinki
prometa in turizma v Sloveniji. 2009. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete
Univerze v Ljubljani, 205 str. URL: http://geo.ff.unilj.si/sites/default/files/geograff_5.pdf (Citirano 25. 6. 2015).
Mrak, I., Lampič, B., Skobir, M., 2010. Strokovne podlage za poselitev za potrebe priprave
občinskega prostorskega načrta za območje občine Tržič. Tržič, Občina, 213 str.
110
Sandra Kavčič
Muzik, M., 2009. Sonaravno fizičnogeografsko vrednotenje Tržiške Bistrice. Diplomska
naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 89 str. URL:
http://geo.ff.uni-lj.si/pisnadela/pdfs/dipl_200905_mateja_muzik.pdf (Citirano 18. 8.
2014).
Načrt upravljanja Triglavskega narodnega parka 2014-2023. 2013. Bled, Javni zavod
Triglavski narodni park. URL:
http://www.tnp.si/images/uploads/Dopolnjeni_osnutek_NU_20121029_www.pdf
(Citirano 13. 11. 2014).
Nadbath, M., 2012. Meteorološka postaja Podljubelj. Agencija Republike Slovenije za
okolje. URL:
http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/stations/podljubelj.p
df (Citirano 18. 8. 2014).
Nadbath, M., 2012. Meteorološka postaja Jelendol. Agencija Republike Slovenije za
okolje. URL:
http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/stations/jelendol.pdf
(Citirano 18. 8. 2014).
Nastanitvene zmogljivosti, prihodi in prenočitve, Slovenija. Metodološko pojasnilo.
Statistični urad Republike Slovenije. 2013. URL:
http://www.stat.si/doc/metod_pojasnila/21-016-MP.pdf (Citirano 26. 3. 2015).
Natek, M., 2006. Človek v Alpah. Desetletje (1996–2006) raziskav navzočnosti človeka v
slovenskih Alpah. Geografski vestnik, 78, 2, str. 117–119.
Natek, K., Krevs, M., Lampič, B., Mrak, I., Ogrin, D., Repe, B., Stepišnik, U., 2010. Karte
erozijske in poplavne nevarnosti, plazljivosti in nevarnosti snežnih plazov za območje
občine Tržič. Tržič, Občina in Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 97
str.
Novak, Š., 2012. Flora grebena Košute (Karavanke) nad gozdno mejo. Diplomska naloga.
Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 152 str. URL:
http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/dn_novak_spela.pdf (Citirano 18. 8. 2014).
Ocena kakovosti zraka. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2010. URL:
http://www.arso.gov.si/zrak/kakovost%20zraka/poro%C4%8Dila%20in%20publikaci
je/Ocena_kakovost%20zraka2010.pdf (Citirano 20. 8. 2014).
Ocena onesnaženosti zraka z žveplovim dioksidom, dušikovimi oksidi, delci PM10,
ogljikovim monoksidom, benzenom, težkimi kovinami (Pb, As, Cd, Ni) in policikličnimi
aromatskimi ogljikovodiki (PAH) v Sloveniji za obdobje 2005–2009. Agencija Republike
Slovenije za okolje. 2010. URL:
111
Sandra Kavčič
http://www.arso.gov.si/zrak/kakovost%20zraka/poro%C4%8Dila%20in%20publikaci
je/Ocena_kakovost%20zraka2010.pdf (Citirano 18. 8. 2014).
Ogrin, D., 1996. Podnebni tipi v Sloveniji. Geografski vestnik, 68, str. 39–56.
Oranič, M., 2014. Članica pašne skupnosti Tegoška planina (osebni vir, 19. 8. 2014).
Zadraga.
Pastir agrarne skupnosti planine Šija, 2014 (osebni vir, 31. 8. 2014). Planina Šija.
Petek, F., 2005. Spremembe rabe tal v slovenskem alpskem prostoru. Ljubljana, ZRC
SAZU, 216 str.
Planina (pašnik). Wikipedija. 2013. URL:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Planina_(pa%C5%A1nik) (Citirano 4. 7. 2014).
Planina Spodnja Dolga njiva. Hribi. net. 2014. URL:
http://www.hribi.net/gora/planina_spodnja_dolga_njiva/11/298 (Citirano 4. 8. 2014).
Planina Tegošče, 2014. URL: https://sites.google.com/site/planinategosce/home
(Citirano 19. 8. 2014).
Planinski dom na Kofcah, 2014. URL: http://www.domnakofcah.si/ (Citirano 19. 8.
2014).
Planinski terminološki slovar. Slovensko-angleško-nemško-francosko-italijanski slovar
planinskega, alpinističnega, plezalskega izrazja. 2002. Ljubljana, Inštitut za slovenski
jezik Frana Ramovša, Sekcija za terminološke slovarje, ZRC SAZU.
Pohar, M., 2014a. Rabimo agrarni komisariat. Gorenjski glas, (18. april, 2014), str. 14.
Pohar, M., 2014b. Član agrarne skupnosti planine Pungrat (osebni vir, 31. 8. 2014).
Planina Pungrat.
Poročilo o izvedeni analizi in pripravljena izhodišča za varstvo narave in trajnostno
upravljanje alpskih pašnikov in travnikov na območju Karavank.
Karavanke@prihodnost.eu. 2010. URL:
http://www.karavanke.eu/resources/files/pdf/Porocila_studije_strategije/Porocilo_alp
ski_pasniki.pdf (Citirano 16. 5. 2014).
Predlog zakona o agrarnih skupnostih. 16. februar, 2015. Ministrstvo za kmetijstvo in
okolje. 2015. URL: http://e-uprava.gov.si/euprava/pridobiDatoteko.euprava?datoteka_id=152637 (Citirano 25. 6. 2015).
Prelec, Ž., 2009. Okoljski in razvojni vidiki območja Karavank. Diplomska naloga.
112
Sandra Kavčič
Prostorsko informacijski sistem občin (PISO). 2015. Tržič, občina. URL:
http://www.geoprostor.net/piso/ewmap.asp?obcina=TRZIC (Citirano 31.3.2015).
Rozman, A., 2014. Predsednik agrarne skupnosti planine Šija (osebni vir, 11. 10. 2014).
Telefonski intervju.
Schlamberger, V., 1994. Planine in posestna struktura kmetij. V: Schlamberger, V. (ur.).
Kako izboljšati posestno strukturo v Sloveniji. Ljubljana, Ministrstvo za gozdarstvo in
prehrano, Republiška uprava za pospeševanje kmetijstva, str. 83-88.
Shaheen, H., Mulk Khan, S., Harper, D. M., Ullah, Z., Allem Qureahi, R., 2011. Species
Diversity, Community Structure, and Distribution Patterns in Western Himalayan Alpine
Pastures of Kashmir, Pakistan. Mountain Research and Development, 31, str. 153–159.
URL: http://www.bioone.org/doi/full/10.1659/MRD-JOURNAL-D-10-00091.1 (Citirano
25. 6. 2015).
Slameršek, A., 2011. Planine pod grebenom Košute. Zgibanka, Kranj, ADOZIROMA URL:
http://www.zrsvn.si/dokumenti/64/2/2011/zgibanka_planine_ZVRS_Layout_1_2605.p
df (Citirano 14. 8. 2014).
Slameršek, A., 2014. Koordinatorka za projektno območje planine Korošice (osebni vir,
28. 10. 2014). Ljubljana.
Slovar slovenskega knjižnega jezika. 2000. Ljubljana, spletna izdaja. URL: http://bos.zrcsazu.si/sskj.html (Citirano 26. 3. 2015).
Spiller – Muys, F., Sustič, J., Presel, I., Pevec, J., 1926. Planšarstvo in kmetijstvo na naših
planinah. Ljubljana, Kmetijska tiskovna zadruga, 443 str.
Spisek vodomernih postaj. Agencija Republike Slovenije za okolje, arhivski podatki.
2014. URL: www.arso.gov.si/vode/podatki/arhiv/spisek_postaj.xls (Citirano 18. 8.
2014).
Strokovne zasnove varstva kulturne dediščine za območje občine Tržič. 2008. Kranj,
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. URL:
http://giskd2s.situla.org/evrdd/SZ/eVRD_SZ_Trzic_2008_02_00.pdf (Citirano 9. 10.
2014).
Škornik, S., Vidrih, M., Kaligarič, M., 2010. The effect of grazing pressure on species
richness, compostition and productivity in North Adriatic Karst pastures. V: Plant
Biosystems, 144, 2, 2010. URL:
http://www.tandfonline.com/doi/abs/10.1080/11263501003750250 (Citirano 25. 6.
2015).
Špes, M., Cigale, D., Lampič, B., Natek, K., Plut, D., Smrekar, A., 2002. Študija ranljivosti
okolja (metodologija in aplikacija). Ljubljana, ZRC, 150 str.
113
Sandra Kavčič
Špes, M., 2008. Pomen okoljske ozaveščenosti in sodelovanja javnosti za trajnosti razvoj.
Dela, 29, str. 49–62.
Teran, M., 2014. Upravljavec Taborniškega doma na planini Šija (osebni vir, 31. 8. 2014).
Planina Šija.
Transhumance. Wikipedija. 2015. URL: https://en.wikipedia.org/wiki/Transhumance
(Citirano 10. 7. 2015).
Transhumance in Austria. 2013. URL:
http://faculty.ccri.edu/panaccione/Spring2013/TranshumanceinAustria.pdf (Citirano
10. 7. 2015).
Uredba o uvedbi finančnih intervencij za ohranjevanje in razvoj kmetijstva ter
proizvodnje hrane za leto 2000. Uradni list RS, 27/00, 31/00, 48/00, 54/00 –
ZKme, 78/00,88/00, 97/00 in 108/00). 2015. URL:
http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED233 (Citirano 25. 6. 2015).
Vodna bilanca Slovenije 1971–2000. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2015. URL:
http://www.arso.gov.si/vode/poro%C4%8Dila%20in%20publikacije/vodna%20bilanc
a/vodna_bilanca.html (Citirano 27. 3. 2015)
Vogelnik, D., 2015. Najemnik Planinskega doma in planšarije Kofce (osebni vir, 8. 4.
2015). Planina Kofce.
Vrišer, I., 1995. Agrarna geografija. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo,
218 str.
Wieser, F. S., 1975. Nekatere težnje gospodarskega razvoja na severnem pobočju
Karavank (med Ljubeljem in Peco) s posebnim ozirom na kmetijstvo, izrabo planin in
stanje turizma. Diplomska naloga. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Agronomski oddelek,
44 str.
Začasne upravljavske smernice. Triglavski narodni park. 2012. URL:
http://www.tnp.si/images/uploads/ZUS_publikacija.pdf (Citirano 25. 6. 2015).
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o ohranjanju narave (ZON-C). Uradni list
RS, 46/14. 2014. URL: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6877
(Citirano 11. 11. 2014).
Zavetišče na planini Šija. Hribi. net. 2014. URL:
http://www.hribi.net/gora/zavetisce_na_planini_sija/11/359 (Citirano 4. 8. 2014).
Žemva, K., 2007. Okoljevarstveni problemi in sonaravni razvoj turizma na Pokljuki.
Diplomska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 143 str.
114
Sandra Kavčič
13.
SEZNAM SLIK
Slika 1: Načrt izdelave magistrskega dela .............................................................................................. 2
Slika 2: Selitev živine iz planine nazaj v dolino .................................................................................... 9
Slika 3: Vpliv paše na prst in spremembe v sestavi rastlinskih vrst ......................................... 14
Slika 4: Prva faza modela sonaravnega razvoja planin .................................................................. 24
Slika 5: Vsebina in delovne faze študija ranljivosti okolja ............................................................ 25
Slika 6: Vpetost percepcije v DPSIR model ......................................................................................... 29
Slika 7: Druga faza modela sonaravnega razvoja planin ............................................................... 32
Slika 8: Pogled na greben Košute s Storžiča ....................................................................................... 33
Slika 9: Greben Košute z označenimi najvišjimi vrhovi in planinami z zahoda ................... 33
Slika 10: Greben Košute z označenimi najvišjimi vrhovi in planinami z vzhoda ................. 34
Slika 11: Vrtače na območju Košutinega preloma (Gornja Dolga njiva) ................................. 35
Slika 12: Geološka karta območja Košute ........................................................................................... 36
Slika 13: Kamninska zgradba območja planin pod Košuto .......................................................... 37
Slika 14: Karta površinskih vodotokov območja planin pod Košuto ....................................... 39
Slika 15: Padavinski režim v Jelendolu (1971–2009) .................................................................... 43
Slika 16: Topoklimatske enote gorskega pasu na primeru Košute ........................................... 44
Slika 17: Naselje Dolina .............................................................................................................................. 47
Slika 18: Naselje Jelendol........................................................................................................................... 48
Slika 19: Naselje Podljubelj....................................................................................................................... 48
Slika 20: Gozdne poti – zelena barva (modra barva – javne poti) ............................................. 49
Slika 21: Območja kulturne dediščine na preučevanem območju (vijolčna barva –
območje naselbinske dediščine) ............................................................................................................. 50
Slika 22: Prvi planinski dom na Kofcah (na sliki spodaj) in planina Kofce (na sliki zgoraj)
............................................................................................................................................................................. 55
Slika 23: Planina Kofce (levo planinski dom, desno planšarija)................................................. 66
Slika 24: Ponudba hrane v Domu na Kofcah ...................................................................................... 66
Slika 25: Planina Šija (levo na sliki planšarija, desno zgoraj Taborniški dom in samostojni
objekt) ............................................................................................................................................................... 67
Slika 26: Planšarija na planini Pungrat ................................................................................................ 68
Slika 27: Planšarija na Tegoški planini................................................................................................. 68
Slika 28: Planšarija na Dolgi njivi ........................................................................................................... 69
Slika 29: Pot do kmetije Matizovec z opozorilno tablo, ki prosi, da ljudje parkirajo na
urejenem parkirišču .................................................................................................................................... 81
Slika 30: Gneča na planini Kofce ............................................................................................................. 84
Slika 31: Pretvorba v GVŽ (glave velike živine) ............................................................................... 98
115
Sandra Kavčič
14.
SEZNAM PREGLEDNIC
Preglednica 1: Število delujočih planin leta 1993 in število opuščenih planin v Sloveniji
............................................................................................................................................................................. 10
Preglednica 2: Maksimalni enourni pretoki za 10-letno in 50-letno povratno dobo malih
vodotokov v občini Tržič ........................................................................................................................... 41
Preglednica 3: Mesečna višina padavin (v mm) za Tržič (n. v. 480 m), Jelendol (n. v. 760
m) in Podljubelj (n. v. 740 m) v obdobju 1971–2009 .................................................................... 42
Preglednica 4: Sezonska in letna višina padavin (v mm) za Tržič (n. v. 480 m), Jelendol
(n. v. 760 m) in Podljubelj (n. v. 740 m) v obdobju 1971–2009................................................. 42
Preglednica 5: Površina planinskih pašnikov po posameznih planinah pod Košuto leta
1960, 1997 in 2014 ...................................................................................................................................... 57
Preglednica 6: Število živine na planinskih pašnikih pod Košuto leta 1923 ......................... 58
Preglednica 7: Število živine na planinskih pašnikih pod Košuto leta 1960, 1997 in 2014
............................................................................................................................................................................. 59
Preglednica 8: Vrednotenje fizičnogeografskih kazalcev ............................................................. 73
Preglednica 9: Vrednotenje družbenogeografskih kazalcev ....................................................... 74
Preglednica 10: Vrednotenje družbenogeografskih kazalcev ..................................................... 75
Preglednica 11: Vrednotenje fizičnogeografskih kazalcev ........................................................... 76
Preglednica 12: Skupna ocena ranljivosti reliefa, prsti in vode ................................................. 77
Preglednica 13: Skupna ocena ranljivosti območja planin pod Košuto .................................. 91
Preglednica 14: SWOT analiza................................................................................................................. 92
116
Sandra Kavčič
15.
SEZNAM GRAFOV
Graf 1: Kaj menite o vaši planini? ........................................................................................................... 62
Graf 2: Gospodarjenje na planini ............................................................................................................ 64
Graf 3: Naravnovarstveno gospodarjenje na planini: da ali ne?................................................. 64
Graf 4: Katere od naštetih planin ste že obiskali? ............................................................................ 65
Graf 5: Na katere načine najbolj pogosto dostopate do planin? ................................................. 69
Graf 6: V katerem letnem času največkrat obiščete planine pod Košuto?.............................. 70
Graf 7: S kom običajno oziroma največkrat obiščete planine? ................................................... 71
Graf 8: Naštejte razloge, zaradi katerih obiščete planine pod Košuto ..................................... 85
Graf 9: Kaj bi bilo po vašem mnenju potrebno izboljšati, popraviti oziroma dodati k
ponudbi na planinah pod Košuto? ......................................................................................................... 86
117
Sandra Kavčič
16.
SEZNAM PRILOG
Priloga 1: Vprašalnik o obisku in prepoznavnosti planin pod Košuto...................................119
Priloga 2: Intervjuji ....................................................................................................................................123
118
Sandra Kavčič
Priloga 1: Vprašalnik o obisku in prepoznavnosti planin pod Košuto
I. SKLOP: Prepoznavnost planin pod Košuto
1. Ali poznate oziroma ste že slišali za planine pod Košuto?
a) Da.
b) Ne.
2. Ali ste že obiskali planine pod Košuto?
a) Da.
b) Ne.
II. SKLOP: Značilnosti obiska planin pod Košuto
3. Katere od naštetih planin ste že obiskali (možnih je več odgovorov)?
a) Planina Kofce.
b) Planina Šija.
c) Planina Pungrat.
d) Tegoška planina.
e) Planina Dolga njiva.
4. V katerem letnem času največkrat obiščete planine pod Košuto (možnih je več
odgovorov)?
a) Pozimi.
b) Poleti.
c) Jeseni.
d) Pomladi.
5. S kom običajno oziroma največkrat obiščete planine pod Košuto (možnih je več
odgovorov)?
a) Sam.
b) S partnerjem.
c) S planinskim društvom.
d) Z organizirano skupino (šole, kolektivni izleti …).
e) Z družino.
e) S prijatelji.
6. Kako pogosto obiščete naslednje planine (ustrezno označi)?
Tedensko Mesečno Enkrat na pol Enkrat
leta
letno
Planina Kofce
Planina Šija
119
Na nekaj
let
Nikoli
Sandra Kavčič
Planina
Pungrat
Tegoška
planina
Dolga njiva
7. Na katere načine najbolj pogosto dostopate do planin (ustrezno označi)?
Z avtomobilom,
S
Peš grem
Z avtobusom do
kar se da daleč
kolesom iz vasi v
Tržiča in naprej
dolini
peš
Planina
Kofce
Planina
Šija
Planina
Pungrat
Tegoška
planina
Planina
Dolga njiva
Nič
od
tega
8. Ocenite, kaj vam je na planinah najbolj zanimivo oziroma če jih še niste obiskali, kaj bi
vam bilo najbolj zanimivo (ustrezno označi).
Nezanimivo. Manj
Srednje
Zanimivo. Ne
zanimivo.
zanimivo.
vem.
Ponudba hrane in
pijače.
Možnost
prenočevanja.
Možnost nakupa
mlečnih izdelkov.
Vodeni ogledi
delovanja planin.
Ohranjena kulturna
pokrajina.
Ohranjena narava.
Drugo: _____________________________________
9. Naštejte razloge, zaradi katerih obiščete planine pod Košuto (možnih je več
odgovorov).
a) Rekreacija in sprostitev.
120
Sandra Kavčič
b) Ohranjena narava.
c) Ohranjena kulturna dediščina.
d) Izlet z družino in prijatelji.
e) Spoznavanje kulturne dediščine in načina življenja pastirjev.
f) Ponudba hrane in pijače.
g) Možnost prenočevanja.
h) Dobra dostopnost.
i) Popularnost destinacije.
e) Drugo: ______________________________________
10.
Kaj vas najbolj moti pri planinah pod Košuto (ustrezno označi)?
Planina
Planina Planina
Tegoška
Kofce
Šija
Pungrat
planina
Prevelika gneča v
glavni sezoni.
Skromna ponudba
hrane in pijače.
Ni možnosti
prenočitve.
Ni možnosti nakupa
mlečnih in drugih
izdelkov.
Ni vodenih ogledov po
planini.
Slaba prometna
dostopnost.
Ni več pristnega
naravnega okolja.
11.
Planina
Dolga njiva
Ali se strinjate z naslednjimi trditvami glede planin pod Košuto (ustrezno označi)?
Se ne
Delno se
Se
Popolnoma se Ne
strinjam.
strinjam.
strinjam. strinjam.
vem.
Planine imajo določen
turistični potencial.
Planine so že preveč
obiskane s strani
turistov.
Planine bi morali bolje
turistično
promovirati.
Potrebno je oživiti
planinsko dejavnost.
121
Sandra Kavčič
Potrebno je preprečiti
zaraščanje.
12.
Kaj bi bilo po vašem mnenju potrebno izboljšati, popraviti oziroma dodati k
ponudbi na planinah pod Košuto?
a) Boljša dostopnost z avtomobilom.
b) Večja ponudba hrane in pijače.
c) Več prenočitvenih zmogljivosti.
d) Boljše oznake in smerokazi.
e) Več reklame za turistični obisk.
f) Možnost nakupa kmetijskih izdelkov.
g) Ogledi in razlage o tradicionalnih načinih življenja na planinah.
h) Zmanjšati turistični obisk.
i) Zmanjšati pritiske na okolje.
j) Drugo: ___________________________________
III. SKLOP: PODATKI O ANKETIRANCU
13.
Spol
a) Moški.
b) Ženski.
14.
V katero starostno skupino spadate?
a) Do 20 let.
b) 21–40 let.
c) 41–60 let.
d) 61 let in več.
15.
Kakšen je vaš trenutni status?
a) Dijak ali študent.
b) Zaposleni ali samozaposleni.
c) Upokojenec.
d) Brezposeln.
e) Drugo: _____________________
16.
Kakšna je vaša najvišja dosežena formalna izobrazba?
a) Dokončana ali nedokončana osnovna šola.
b) Srednja poklicna, strokovna ali splošna šola.
c) Višja, visoka šola ali več.
d) Drugo:__________________________
17.
Občina bivanja:
____________________________________
122
Sandra Kavčič
Priloga 2: Intervjuji
Junij 2014 – Mateja Oranič, članica pašne skupnosti Tegoška planina.
Po pogovoru s članico pašne skupnosti smo izvedeli, katere poti so popularnejše in kje se
pojavljajo problemi: »Ljudje se želijo pripeljati popolnoma do planine. To je v našem
primeru mogoče, na sami planini je nekaj parkirnih mest, vendar lastniki tvegajo, da jim
avtomobile opraska ali poliže živina. Zato se bolj priporoča parkiranje pri lesi, od koder je
približno 10 minut hoje do planine. Tam lahko pusti svoje avtomobile približno 10
obiskovalcev, še bolj zaželeno pa je parkiranje nižje ob cesti, kjer na nekem razširjenem
ovinku lahko avtomobile parkira kar 50 obiskovalcev. Gre za pot, ki pripelje s smeri Kofc.
Ta je tudi bolj popularna. Lahko pa se pripeljete tudi čez Medvodje, vendar je tam od ceste
pa do planine več hoje oziroma še slabše, nekateri potem kar sami odpirajo leso, da se
peljejo naprej, s tem pa ogrožajo živino na planini. Vsekakor pa do planine vodi kar nekaj
pešpoti, vendar večina ljudi pride z avtomobilom čim višje oziroma če že peš, potem pridejo
spotoma, ko prečijo greben ali so prišli z druge planine. Največkrat jih s planine Pungrat
pošiljajo k nam po mleko«. Zanimalo nas je tudi, kdo sploh ureja te ceste. Članica pašne
skupnosti pravi: »Vse ceste so v lasti Bornovih, tako da jih velikokrat urejajo kar oni sami,
eno leto je občina najela kot upravljavca cest nekoga z Dolenjskega, eno leto jih je vodil
Dobrin, pomaga tudi gozdna služba, čisto odvisno. Vendar je to tako, ali so urejene ali pa
ne. Velikokrat sem tudi že sama morala prijeti v roke kramp in lopato ter si urediti pot do
planine. Na planini sami pa poti urejamo mi.« (Oranič, 2014)
Na planini se nahaja več objektov: »Poleg planšarije se na planini nahaja koča, ki jo
oddajamo v turistične namene. Gre za samostojen objekt, ki je uradno registriran kot
pastirski stan. V njej lahko prespi najmanj 8 ljudi. Hlev na planini je nov, saj je star zgorel v
požaru leta 1985, poleg tega pa so ga vsako leto ogrožali snežni plazovi. Hlev in koča sta v
isti stavbi, v stegnjeni obliki. Polovica je namenjena živini, polovica pa stanovanjskem
objektu, kjer se v podstrešnih prostorih lahko prespi na skupnih ležiščih.« (Oranič, 2014)
Vprašali smo jo tudi, kako oskrbujejo planinske objekte: »Problemov z vodo ni, uredili
smo vodno zajetje, kjer smo pod zemljo vkopali 5000 litrsko cisterno, katere voda je najprej
namenjena napajanju živine, šele kasneje potrebam v koči. Vendar vode ne zmanjka.
Elektriko pridobivamo s pomočjo sončnih celic in pa akumulatorjev, ki so že v slabem
stanju. Imamo pa tudi pomožni agregat. Letošnja sezona je kar problem, saj je bilo sončnih
dni bolj malo. Odpadke poskušamo zmanjšati na minimum, organske odpadke predelamo v
kompost, ki ga uporabimo potem na njivah, ostanke s kuhinje pa damo prašičem – na
planini imamo namreč 2 prašička. Ostale odpadke, ki jih ni mogoče razgraditi peljemo v
dolino, vendar je teh res zelo malo, v enem mesecu se jih nabere ravno za eno 120-litrsko
vrečo. Moram reči, da so obiskovali planine zelo uvidevni in nosijo odpadke s sabo v dolino,
večji problem so gobarji, ki po gozdu puščajo smeti (ostanke sendvičev, jajc in druge vrste
malice, pločevinke itd.), misleč, da se v gozdu smeti ne bo videlo. WC je trenutno urejen z
greznico, v planu pa je izgradnja čistilne naprave.« (Oranič, 2014)
123
Sandra Kavčič
Članica pašne skupnosti pravi, da je za njih paša na prvem mestu, v zadnjem času pa
napreduje tudi turizem: »Pasemo zato, da razbremenimo kmetije v dolini. Enostavno se za
vsakega najbolj splača, da plača pastirju 20 € na glavo živine in se potem pastir z njo
ukvarja 3 mesece. Pašna sezona traja od junija, v toplih letih tudi od konca maja, pa vse do
konca septembra, včasih tudi do oktobra. V tem času je odprta tudi koča, vsak dan, cel dan,
približno pol meseca pred in po sezoni pa je koča odprta tudi med vikendi. Od kar je že 11
leto na planini pastir moj oče Drago Oranič, je tudi turistična ponudba bolj stalna in se na
planini ustavi več ljudi. Včasih, ko so se pastirji menjavali vsako leto, je prišel dan, ko turist
na planini ni mogel naročiti niti čaja, sedaj pa so kislo mleko, masonjek, skuta in drugi
mlečni izdelki v stalni ponudbi. A turiste postavimo na drugo mesto. Če je kaj narobe z
živino, bo tudi turist moral počakati na svoje kislo mleko. V zadnjem času nam problem
predstavlja tudi inšpekcija, ki kontrolira prodajo. Trenutno na planini še nimamo blagajne,
poleg tega pa želijo, da prodajamo mleko, po takih standardih kot to delajo v mlekarni.«
Ob vprašanju, ali organizirajo tudi vodene oglede po planini, je odgovorila: »Zaenkrat
vodenih ogledov ne izvajamo, saj ni kaj pokazati. Če koga zanima, mu pokažemo hlev ter
kako pridelujemo mlečne izdelke, ostale pašne površine pa si lahko ogleda sam.« (Oranič,
2014)
Planina naj bi trenutno obsegala 100 ha pašnikov in približno 40–50 ha gozda: »Površina
planine se zmanjšuje, problem je predvsem zaraščanje. Vsako leto se trudimo z akcijami
preprečiti zaraščanje in sproti čistimo planino, vendar je ta proces tako hiter, da ko na eni
strani očistimo, se na drugi ponovno zaraste.«
Na vprašanje, koliko je živine, kdo pase itd. je odgovorila: »Trenutno se na planini pase 88
glav govedi, imamo pa tudi 2 prašiča. Konjev in ovc ni. Pasejo kmetje iz Čadovelj, Doline,
Križ, Retenj, Preddvorske Bele, Golnika, Podbrezij ter tudi kmetje iz Šmarja-Sap. Živino
večinoma pripeljejo s tovornjaki. V 11 letih, od kar je na planini pastir moj oče, se število
glav živine povečuje. Včasih je bilo povprečje glav živine okoli 70, še lani pa smo jih pasli
okoli 100. Letošnje leto pa sta predsednik in tajnica omejila število glav živine na 80, češ da
na planini ni dovolj paše. A temu ni tako, pašo je potrebno le organizirati in sicer tako, da v
začetku pašne sezone paseš višje, da ti nižje ležeči deli planini ostanejo za jesenske tedne.«
(Oranič, 2014)
Zanimalo nas je tudi, kako sploh deluje planina. Članica pašne skupnosti pravi: »Planina
je urejena tako, da ima svojega predsednika, Rajka Marenčiča, ki je zadolžen predvsem za
vodenje papirjev. Na svoje mesto ga izvolijo člani pašne skupnosti, poleg tega pa ima on
tudi največje število »partov«. To so deli planine, na 1 partu se lahko pasejo 4 glave velike
živine. Vsak član planine ima dodeljeno število partov. Poleg predsednika je na planini tudi
gospodar planine, ki deluje skladno s pastirjem, hodi na sestanke, kjer se skupaj z drugimi
solastniki planini dogovarja, kaj se bo delalo, kako se bodo delila sredstva, katere
subvencije je moč pridobiti itd. Gospodar tudi vodi pastirjevo delo, in ga prav tako izvolijo
člani skupnosti. Trenutno je bil izvoljen Janez Aljančič iz Križ. Za pastirja pa se razpiše
natečaj, na katerega se prijavi več pastirjev, ki ga drugi solastniki oziroma člani planine
124
Sandra Kavčič
izvolijo. Moj oče je trenutno na planini pastir že 11 let. Ima pa planina tudi svojo tajnico.«
(Oranič, 2014)
Na vprašanje, kako bodo v prihodnje razvijali planino, je odgovorila: »Trenutno gresta
turizem in pašništvo lepo skupaj, saj prodaja mlečnih izdelkov prinese dodaten zaslužek, ki
pa je nujno potreben, saj od paše ne dobimo skoraj nič. Pride kak vikend, ko je ljudi že
preveč in vsa družina komaj postreže množico ljudi, pride pa tudi vikend, ko ni nikogar.
Vsekakor se bomo posvečali pašništvu, to nam je na prvem mestu, saj je nujno potrebno za
razbremenitev kmetij. Tudi ne bomo delali reklame za našo planino kot to počnejo druge.
Če pa se kdo oglasi pri nas, pa ga bomo z veseljem sprejeli. O ekoturizmu nismo razmišljali,
saj bi to pomenilo dodatno delo in dodatne papirje za planino. Že tako je potrebno voditi
ogromno papirjev, za gradnjo objektov veljajo isti pogoji kot v dolini. To nam urejata
predsednik in tajnica.« (Oranič, 2014)
Julij 2014 – Mateja Kleindienst, najemnica planine Dolga njiva.
Najemnica planine Dolga njiva nam je povedala, da je dostop do planine možen z več
smeri: »Najbolj popularen dostop je s slovenske smeri, s smeri Jelendola, kjer se lahko
pripeljete do parkirišča, od koder je do planine le 20 minut hoje. V kolikor je skupina prej
najavljena, ali pa gre za invalide, odpremo tudi rampo. Tako se lahko ljudje pripeljejo
povsem do planine. V zadnjem času postaja vse bolj popularna tudi kolesarska pot Tržič –
Jezersko, ki poteka preko planine. Pešpot se dviga tudi z Železne Kaple, čez Šenkovo planino
ter z »Meli«, čez sedlo Potok. Nekoč je bil prehod čez našo planino v Avstrijo bolj popularen,
danes pa je precej neuporaben. Čeprav je pešpot markirana, je po besedah planincev
ponekod že tako slaba, da ni težko zgrešiti.«
Zanimalo nas je tudi, kako je z dostopom v najbolj obiskanih dneh in pozimi: »Ob lepih
vikendih se parkirišče hitro zapolni, vendar zaenkrat pritožb s strani obiskovalcev še ni
bilo. Avto pustijo ob cesti, ali pa nižje, pri Košutniku. Do tam je cesta splužena tudi pozimi,
zato je naša planina popularna tudi za turne smučarje, saj imajo od Košutnika do naše
planine slabo uro hoje. Tako kot na Tegoški planini, tudi ceste do Dolge njive ureja občina,
lastniki Borni, nekaj prispeva Zavod za gozdove, nekaj pa tudi sami.« (Kleindienst, 2014)
Po besedah oskrbnice planine gre za približno 87 hektarov veliko planino, na višini
približno 1400 m: »Vsako leto se trudimo in skrbimo, da se planina ne zarašča. V devetih
letih, odkar smo najemniki te planine mi, smo planino razširili, in sicer smo iz 50 ha pašnih
površin prišli na današnjih 65 ha. Imamo 65 glav govedi, 5 konjev in 3 osle. Lahko bi jih
imeli še več, a problem je bližina državne meje. Čez njo naša živina ne sme. Poleg tega pa
želimo, da živalim omogočimo čim boljšo pašo. Preverjajo pa nas tudi z agencij, saj je
maksimalno število govedi 1 GVŽ na 1 ha, tako imamo lahko na 65 hektarih 65 glav
živine.«
Povedala je še: »V primerjavi z ostalimi planinami, kjer so te deljene na parte in več
lastnikov, je ta planina pod Košuto izjema. Lastniki planine so dediči Bornov, midva jo
imava zgolj v najemu, kjer izvajava gostinsko dejavnost in sva hkrati tudi pastirja. Od 65
125
Sandra Kavčič
glav govedi imava 53 glav svojih, ostale krave pa prihajajo še iz vasi Naklo, Podbrezje in
Duplje. Za pašo 1 glave živine celo sezono kmet v povprečju odšteje nekje med 25 in 30 evri
na glavo.«
Vprašali smo tudi, kako je z zainteresiranostjo za pašo v planinah: »Na splošno interes
upada, saj želijo kmetje svoje govedo izkoristiti za intenzivno rejo v dolini, tu v planini pa
gre za ekstenzivno izrabo pašnikov in rejo govedi.«
O objektih na planini: »V spodnjem delu doline je koča s hlevom, zraven pa stoji samostojni
objekt, senik. Objekt je bil zgrajen leta 1967, katerega so potem kasneje prenovili, za kar so
potrebovali mnogo dovoljenj, še več ko v dolini. Na planini imamo svoj izvir pitne vode,
katero uporabljamo tako za napajanje živali kot tudi za gostinske dejavnosti. Elektriko
pridobivamo s pomočjo sončnih celic, imamo pa tudi agregat. Odpadke ločujemo, kar pa se
ne da predelati, odpeljemo v Jelendol. Tam imamo smetnjake, za katere odvoz tudi posebej
plačujemo. Za odpadne vode smo lani poskrbeli za novo greznico, v kratkem pa želimo
zgraditi tudi čistilno napravo.«
Oskrbnica planine o turizmu na planini pravi: »V koči se lahko obiskovalci okrepčajo z
obaro, pastirskim golažem, štruklji, žganci, predvsem pa se osredotočajo na predelavo
mlečnih izdelkov. Koča je odprta od junija do septembra, v primeru lepega vremena, bomo
potegnili še kakšen teden v oktober. V hiši lahko spi 15 ljudi, nekje do 20 oseb pa lahko spi
tudi na seniku. Vse bolj nas obiskujejo tudi šole, ki jim razkažemo planino in njeno
delovanje. Prejšnji teden je bilo tu 80 otrok z oratorijem, kasneje še 50, obiskale so nas
kmečke žene. Obiščejo nas tudi razna planinska društva v večjih skupinah, drugače pa
večino obiskovalcev že poznava. Prej sva namreč imela 1 leto v najemu Taborniški dom na
Šiji, potem še nekaj let na Pungratu, zato naju ljudje že poznajo in se stalno vračajo k
nama. Posebne reklame ne delava, dober glas gre vedno iz ust do ust. Je pa res, da se, od
kar je bilo par člankov o naši planini v reviji Jana in v časopisu, obisk povečuje. Posebnih
reklam pa ne delamo, nočemo masovnega turizma.«
Vprašali smo, kako uspešno lahko kombinirajo turistično dejavnost in pašništvo:
»Pašništvo je kompatibilno s turizmom, brez enega ni drugega. Na drugih planinah je
premalo mleka, tukaj pa ga imamo celo leto dovolj. Tako lahko zagotovimo dovolj mlečnih
izdelkov za naše goste. V večini jedo vsi, ki pridejo mimo. Na začetku pašne sezone, sem in
tja, odvisno od naročil, izdelujemo tudi sir. Drugače pa lahko obiskovalci kupijo mleko,
skuto, smetano, masonjek in ga odnesejo v dolino. Vsi izdelki so pridelani ekološko, do
ekoturizma nas loči le certifikat.«
Na vprašanje, kateri so glavni problemi in kako vidita delovanje v prihodnje je
odgovorila: »Glavni problem je, da na občini sploh niso zainteresirani za turizem na
planini. Lep izlet bi bil lahko obisk planine, ogled Stegovniškega slapu in Dovžanove
soteske ter enourni ogled centra mesta. To bi si lahko ogledalo veliko obiskovalcev, v okviru
enodnevnega izleta, lahko bi jih vozili tudi z Bleda. Sami se dogovarjamo z dvorcem
Štefelin v Podvinu, da bi se povezali. Tako bi njihovi gostje lahko imeli planinski dan.
126
Sandra Kavčič
Problem je tudi to, da ne sodelujemo z ostalimi planinami, vsak dela zase, po svoje. Če bi se
organizirali, bi se lahko bolj oglaševali.«
Območje planine je zavarovano tudi z okviri Nature 2000, a sogovornica trdi: »Kaj sploh
je Natura 2000? Saj nam noben točno ne pove. Jaz samo vem, da v določenem obdobju ne
smemo sekati ruševja, saj takrat tam domujejo določene ptice.«
Avgust 2014 – Miha Teran, Upravljalec Taborniškega doma na planini Šija.
Glede dostopa smo govorili z oskrbnikom Taborniškega doma na Šiji: »Posebnega
parkirišča za našo planino ni, tudi ni veliko ljudi, ki bi obiskali samo našo planino. Večina
jih pride spotoma, z drugih planin. Je pa res, da so smerokazi slabi. Letos smo nekaj lesenih
izdelali sami, manjkajo pa rdeče table od Planinske zveze Slovenije. Postavili so nove,
vendar na tabli na planini Dolga njiva naše planine sploh ni omenjene. Tako bomo morali
tudi za tam izdelati svojo.«
Na planini se nahaja več objektov: »Taborniški dom in manjši samostojni objekt (koča),
koča Gorske reševalne zveze Slovenije (GRS), planšarija Šija in pa samostojni objekti na
planini Ilovica. Lastnik Taborniškega doma, depandanse in gornje koče je Ministrstvo za
obrambo. Nekoč so bili vse to vojaški objekti. Tu, kjer je danes taborniški dom, je bila
karavla, zadaj v samostojnem objektu pa pekarna. Z denacionalizacijo so objekte vračali
lastnikom, pekarna je postala »Tavčarjev« vikend, naš dom so vrnili tabornikom, kočo, ki je
sedaj v lasti GRS pa so sprva želeli dati kmetom na planšariji, ampak so se potem
pravočasno, tik pred pravnomočno odločbo, pritožili in tako jo je dobilo Ministrstvo za
obrambo in dalo v najem GRS. To, da je naš taborniški dom v lasti Ministrstva za obrambo,
ima tudi svoje posledice. Tako namreč vsi pravni postopki, ki veljajo za našo okolico,
pridejo zadnji na vrsto, saj jih Ministrstvo smatra za manj nujne.«
Na vprašanje, kako obratuje Taborniški dom, je odgovoril: »Od 15. junija do 15.
septembra smo odprti vsak dan, preostali del leta pa v sobotah, nedeljah in praznikih, ob
lepem vremenu, po dogovoru lahko tudi izven tega delovnega časa. Poskusili bomo biti
tukaj čim več, da se ljudje navadijo na našo ponudbo. Tu smo namreč prvo leto, zato
nekateri sploh ne vejo, da obratujemo, ker je bil prej nekaj let dom zaprt. Poleg prenočitev
(v 6 sobah lahko prespi 32 ljudi), dom nudi tudi dnevno ponudbo hrane in pijače. Vsak dan
nudimo golaž, posebna ponudba je gamsov golaž (tu je namreč državno lovišče za gamse
in košute), ponudimo pa tudi kislo mleko, klobaso, zelje, joto in razne sladice. Mleko dobimo
s planšarije Šija, ali pa s Tegoške planine. Taborniški dom elektriko trenutno zagotavlja z
agregatom, v planu pa imamo izgradnjo sončnih celic. Odpadke vozimo v dolino, kjer
imamo svoje smetnjake, katere moramo imeti, saj imamo uradno prijavljen gostinski obrat.
Odpadne vode trenutno zbiramo v greznici, vendar moramo do leta 2015 oziroma zadnji
rok je leta 2017, zgraditi biološko čistilno napravo. V samostojnem objektu (depandansi)
lahko prespi 6–8 oseb, ki uporabljajo svojo kuhinjo in kopalnico.«
Oskrbnika Taborniškega doma smo vprašali tudi, kateri so glavni problemi in kako vidijo
delovanje planine v prihodnje: »Namen imamo zgraditi nekakšno degustacijsko sobo, kjer
127
Sandra Kavčič
bi obiskovalcem predstavili delo na planini in kjer bi lahko poskusili izdelke s planine. V ta
namen želimo kupiti kravo mlekarico, da bomo imeli svoje mleko, saj je nekoliko nelagodno
prositi druge za mleko. Večjih problemov pa trenutno ni, le obiskovalce potrebujemo.
Oblikovane imamo letake, v izdelavi je internetna stran, zgradili smo plezalno steno,
vabimo tudi na lokostrelstvo, menimo pa se tudi z bivšimi vojaki, da nam povedo, kako je
bilo tu nekoč. Tako bi k ponudbi lahko dodali tudi delček zgodovine.«
Na planini pa se trenutno še vedno borijo za vodo. Oskrbnik pravi: »Na planini je izvir, za
katerega še vedno nismo točno dogovorjeni, kako bi delili vodo. Nekoč je bil v lasti vojakov,
pri postopku denacionalizacije pa so nanj pozabili. Kmetje sedaj trdijo, da je njihov.«
Avgust 2014 – Milan Pohar, član agrarne skupnosti Pungrat.
Govorili smo s članom pašne skupnosti, Milanom Poharjem, ki je hkrati tudi velik
poznavalec delovanja in problemov planin: »Ko bo na planino prišel turizem, je s pašo
konec. Ljudi sicer postrežemo, če pridejo lačni, tudi če pridejo pozno zvečer in potrebujejo
prenočišče, lahko prespijo. Nudimo tudi samo mlečne izdelke, mogoče kakšno pivo iz lastne
zaloge, drugega pa nič. Posvečamo se samo paši.«
Izvedeli smo, da je Pungrat edina planina, ki je imela probleme z vodo: »Včasih smo imeli
problem s tekočo vodo in zajetji, tako je v sušnih poletjih včasih zelo primanjkovalo vode.
Imeli smo vzajemni dogovor s Tegoško planino, oni so k nam speljali vodo, mi pa smo jim
ponudili nekaj pašne površine za konje. Danes imamo višje od koče urejeno zajetje vode,
kjer shranimo približno 7 kubikov vode, a to je premalo. V prihodnje želimo dograditi 2
cisterni, ki pa bi shranili skupaj 45 kubikov, kar pa je že dovolj.«
Ostale stvari urejajo na naslednji način: »Imamo sončne celice, s katerimi predvsem
oskrbujemo hladilnike in druge naprave, za vsak slučaj pa je tudi agregat. Smeti vozimo v
dolino, za odpadne vode pa imamo vgrajeno biološko čistilno napravo.«
O pašništvu nam je gospod Pohar povedal: »Planina je skupna last, tu pase živino 35
lastnikov, ki si delijo 92 partov. Pašna doba traja približno od 10. junija do 20. septembra.
Pasemo 92 glav živine, gre za plemenske telice. Planina je pomembna, saj kmetje sem
gonijo telice, ki pričakujejo teleta. Včasih imamo poleg govedi tu tudi konje, saj so govedo
in konji kompatibilni. Govedo pase eno, konji pasejo drugo, plevel, ki ga govedo ne mara.
Drugače planina obsega 129 ha, včasih pa smo imeli servitutne pravice paše tudi drugje,
vendar oblast tega ne upošteva več. Planina pa obsega tudi varovalni gozd in pečine
(nerodovitni svet), tako da je priznane pašne površine 88 ha. Planino sproti čistimo, da se
ne zaraste. Velja pa tudi pravilo, da na vsako glavo živine uredimo 3-urno delovno akcijo
pred prihodom živine na planino. Pase celo leto en pastir, kar je pogojeno s številom živine
v planinah. Če jih ni veliko, potem včasih pastir sploh ni potreben. Pasejo pa predvsem
kmetje iz Črnivca, Noš, Brezij, Peračice in Dobrega polja.«
Povedal nam je tudi o zgodovinskem razvoju planine: »Najprej smo imeli planino v
najemu, leta 1808 pa smo jo kupili od grofa Lamberga iz gradu Kamen nad Begunjami.
128
Sandra Kavčič
Gospodarska kriza, ki je po 1. svetovni vojni zajela tudi kmetijstvo, je povzročila, da so
solastniki planine oziroma člani agrarne skupnosti Pungrat začeli prodajati svoje deleže.
Večino teh je kupil baron Born, ki je leta 1921 imel v lasti že 49 % planine. Po prvi agrarni
reformi v »stari« Jugoslaviji je baron Born moral nekdanjo posest agrarne skupnosti
prodati občini, le-ta pa lastnikom, ki so med krizo prodali deleže. Med letoma 1943 in 1945
se potem ni smelo pasti. Leta 1948 so ukinili agrarne skupnosti, njihovo premoženje pa
podržavili. Njihovi pravni nasledniki so nato leta 1995 ustanovili novo agrarno skupnost in
vložili tudi zahtevek za vrnitev premoženja (planina z vsemi gospodarskimi objekti). Z
letom 1996 in zakonom o denacionalizacijo so potem zemljo vrnili nazaj lastnikom.
Problem je, ker so nekateri lastniki že mrtvi.«
Avgust 2014 – Pastir agrarne skupnosti planine Šija
Govorili smo s pastirjem planšarije Šija: »Naša planina obsega 480 ha, ne znam pa
povedati točno, koliko od tega je pašne površine. Vsako leto se trudimo, da se ne zarašča,
letno imamo čistilno akcijo. Letošnje leto smo živali prignali na planino 7. junija in jih
bomo odgnali verjetno okoli 15. septembra. Imamo 129 glav govedi in 6 konj. Bistveno je,
da sem pripeljemo tiste krave, ki so v pričakovanju za mlada teleta. Od te krave nimamo
nič, saj že pri 7 mesecu začne šparati mleko za svoje tele. Tako je najbolje, da se pase na
planini. Sam sem tu gori celo sezono, planina pa je razdeljena na parte, kjer pase 13
lastnikov iz Podljubelja, Jelendola, Peračice in Popovega. Hlev imamo ločen od hiše.
Drugače pa imamo na hiši sončne celice, dodatno pa elektriko dobimo iz agregatov.
Odpadke vozimo v dolino, za odpadne vode pa imamo urejeno čistilno napravo.«
Vprašali smo ga, ali se mu zdi, da je interes za planinsko pašništvo vse večji ali da upada
in je odgovoril: »Na tej planini sem pastir prvo leto, vendar se mi zdi, da interes ne upada.
Vsi kmetje, ki so lastniki te planine in pasejo tu svoje živali, so mlajši od 50 let.«
Oktober 2014 – Alojz Rozman, Predsednik agrarne skupnosti planine Šija.
Predsednika agrarne skupnosti Šija smo vprašali le po velikost planine, saj nam na to
vprašanje pastir ni znal točno odgovoriti: »Naša planina obsega 133 ha pašne površine,
127 ha površine je drugega, gozda in neuporabne površine.«
Oktober 2014 – Andreja Slameršek, Koordinatorka za projektno območje planine
Korošice.
Govorili smo z gospo Andrejo Slameršek, zaposleno na Zavodu Republike Slovenije za
varstvo narave (ZRSVN), ki je hkrati tudi koordinatorka za projektno območje planine
Korošice. S planinami se ukvarja že dalj časa in meni, da: »Planine so ustvarili in jih do
danes ohranili kmetje in ne turizem. Zato je pri načrtovanju turizma na planinah ključno,
da se izhaja iz želje kmetov – individualni pristop, ali si želijo turizma na svoji planini ali
ne. Tiste, ki si ne želijo, jim je treba pomagati, da se turizem maksimalno omeji, tistim, ki pa
si želijo turizma, pa se jim pomaga, da se gredo turizem, ki ni škodljiv za planine. Zato
129
Sandra Kavčič
skupnega modela upravljanja planin za vse planine ni možno oblikovati. Lahko se ustvari
dva modela, za tiste, ki si ne želijo turizma – smernice za take planine, in za tiste, ki si želijo
turizem. Vsiljevati sodobne dejavnosti (turizem) kmetom, ki že stoletja skrbijo za planine,
ni pošteno. Ti ljudje so ostali v teh odmaknjenih koncih tudi v najtežjih časih, ko so se drugi
začeli množično odseljevati v mesta za boljšim življenjem, ti kmetje pa so vztrajali na tem
območju in ga do danes ohranjali. Urbani ljudje so zapustili to okolje, niso nič prispevali, ga
pa sedaj na veliko koristijo. Pri turizmu je treba zadevo načrtovati tako, da bodo največ od
njega imeli domačini. Se pravi, npr. dostop do planin z avtomobili se prepove, zaposli se
domačina, ki prevaža z (električnim) avtobusom ljudi na planine (tako rešuje zadeve
Švica) … Potrebno se je tudi zavedati, da je pri postavljanju pravil nujen tudi nadzor – v
tem delu smo v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami zelo šibki. Poudariti je treba, da
je v Evropi že več urbanega kot kmečkega prebivalstva, kar pomeni toliko večji točkovni
pritisk – pritisk na določena območja. Poleg tega se je treba zavedati, da ljudi privlačijo
najbolj ohranjeni deli narave, kar planine zagotovo so.«
Omenila je tudi novost pri živinorejski gostoti: »Obstaja velika razlika med nekdanjo
enoto GVŽ in današnjo. Včasih so za 1 glavo velike živine šteli eno ciko. Cika je
tradicionalna slovenska pasma domačega goveda, ki je v primerjavi z današnjimi pasmami
precej manjša in lažja. 1 glava velike živine je poleg ene cike lahko štelo tudi: 1 vol, 1 konj,
2 junca, 2 junici, 3 teleta, 5 ovc in 5 koz. Tako je npr. 1 glava velike živine tehtala približno
300 kg. Danes se na planinah pase govedo, težko tudi 500 kg, kar pomeni, da omejitev
1GVŽ/ha ni več ustrezna. Tega se na Zavodu RS za varstvo narave že zavedamo, na žalost
pa spremenjena dovoljena vrednost obtežitve še ni bila uzakonjena.«
April 2015 – Peter Vogelnik, Najemnik Planinskega doma in planšarije Kofce.
Govorili smo z najemnikom planšarije in planinskega doma na planini Kofce, ki nam je
povedal: »Najbolj popularen dostop do planine Kofce je preko Matizovca. Tu smo pred leti
uredili parkirišče ob peskokopu, s čimer želimo preprečiti vožnjo povsem do kmetije
Matizovec. S tem smo pridobili tudi kar nekaj parkirnih mest. V prihodnje je plan zgraditi
dodatno parkirišče, v bližini tega ob kamnolomu. To bo zgrajeno takoj, ko se rešijo
problemi z dediči zemljišč.«
Po površini je planina Kofce med največjimi: »Planina obsega različne strmine za različno
živino. Pobočja Velikega vrha in Kofce gore so primerna za pašo drobnice, na planini pa se
pase govedo, tudi krave mlekarice. Na planini se pase živina samo iz dveh vasi, iz
Podljubelja in Doline. Skupaj pasemo 56 glav govedi, 4 konje, 7 koz in 60 ovc.«
Planino tudi urejajo: »Vsako leto enkrat ali dvakrat na sezono čistimo planino – lani je
sicer nismo. S tem preprečujemo zaraščanje, ki sicer na naši planini ne predstavlja
problema. Največji vložek nam predstavlja vzdrževanje ograj.«
Na planini je več objektov: »Leta 2014 sem bil jaz najemnik vseh objektov na planini, torej
planinskega doma in planšarije. Večino turističnega obiska zabeležimo poleti, med vikendi.
130
Sandra Kavčič
Najhuje je med koncem julija in približno 20. avgustom. Včasih je obiskovalcev za vikende
celo nekoliko preveč. Želeli bi si več obiska tudi med tednom. Letno nas obišče približno
15.000–20.000 ljudi, vendar je to le ocena, saj se ne vpišejo vsi v planinsko knjigo.
Turistično se promoviramo prek spletne strani, Facebook strani, če je potrebno sodelujemo
tudi s TIC-om, vendar posebnih povezav z njimi še nimamo.«
Zanimalo pa nas je tudi, kako pridelajo izdelke, ki jih potem prodajajo: »Mleko iz
planšarije v večini predelamo v kislo mleko, katerega potem prodamo v Planinskem domu.
Če je kaj mleka viška, izdelamo tudi sir. Drugače je ponudba hrane in pijače pri nas pestra.«
Glede odpadkov in vode oskrbnik pravi: »Vse odpadke peljemo v dolino. V prihodnje pa
načrtujemo tudi vgradnjo čistilne biološke naprave, če se ne motim, na bi bila zgrajena do
leta 2017. Pomemben je tudi podatek, da imamo na planini svoj izvir vode, katera je
biološko popolnoma neoporečna, vsako leto se izvajajo analize vode. To uporabljamo tako
za potrebe Planinskega doma kot tudi planšarije.«
Kako v prihodnje: »Še naprej bomo uspešno združevali planinsko pašništvo in turizem.
Seveda je planinsko pašništvo na prvem mestu, saj je tu prisotno že stoletja, turizem se je
razvijal kasneje. Če bo kaj propadlo, bo to turizem in ne pašništvo. Turizem skušamo
razvijati kar se da ekološko, kar nam za enkrat uspeva. Želje po certifikatu za ekoturizem
pa nimamo, saj že brez tega delujemo vzporedno z naravo. Niti ni časa za izpolnjevanje
obrazcev.«
131
IZJAVA O AVTORSTVU
Izjavljam, da je magistrsko delo v celoti moje avtorsko delo ter da so uporabljeni viri in
literatura navedeni v skladu z mednarodnimi standardi in veljavno zakonodajo.
Ljubljana, 15. julij 2015
Sandra Kavčič

Dokument - Oddelek za geografijo

Transcription

Similar documents

1 Predmetna oznaka: Živinorejsko leto, planšarstvo

Vse je mogoče, če verjameš vase!

9. Mednarodni festival Igraj se z mano 2015

Tekmovanje iz logike - Gimnazija Škofja Loka

Dežurstvo v času poletnih počitnic

Od Ljubotena do Koraba.

RAZPORED GASILSKIH VAJ 2015 Mesec Datum - PGD-DOLE

navodila - BAM.Bi

PROGRAM SREČANJA LOKACIJE SREČANJ PRIJAVA NA

1. PUSTOLOVSKI TABOR AADS