Spremembe na notranjem trgu EU zaradi začetka uporabe novega

Spremembe na notranjem trgu EU zaradi začetka uporabe novega carinskega
zakonika Unije ter delegiranih in izvedbenih določb s 1. 5. 2016
Trgovino znotraj držav članic in dokazovanje preferencialnega porekla blaga na notranjem trgu EU
»trenutno« (do vključno 30. 4. 2016) ureja Uredba Sveta (ES) št. 1207/2001, s spremembami. Ta
uredba bo razveljavljena, saj so določbe v zvezi z notranjim trgom EU vključene v izvedbeno uredbo
Komisije (EU) 2015/2447, ki se bo začela uporabljati 1. 5. 2016. Določbe, ki se nanašajo na notranji
trg EU oziroma postopke, ki omogočajo izdajanje ali sestavo dokazil o poreklu pri izvozu iz EU, so v
izvedbeni uredbi zapisane v členih od 61 do 66, vzorci izjav dobavitelja pa se nahajajo v prilogah 2215, 22-16, 22-17 in 22-18.
Za notranji trg EU velja prost pretok blaga in storitev ter odprava carinskih postopkov. Ne glede na to
pa je treba v trgovini znotraj držav članic EU v primerih, ko bo blago, kupljeno na tem trgu, bodisi
predelano ali v nespremenjenem stanju, kasneje izvoženo iz EU, upoštevati pravila o poreklu. Za
dokazovanje preferencialnega porekla blaga na notranjem trgu EU se uporablja izjava dobavitelja. Če
ima blago preferencialno poreklo in je na notranjem trgu EU večkrat prodano, mora za dokazovanje
porekla blaga vsakokratni dobavitelj sestaviti izjavo dobavitelja. Izjava dobavitelja predstavlja dokazilo,
na osnovi katerega se lahko izda dokazilo o poreklu za blago, kupljeno na notranjem trgu EU, in
izvoženo iz EU v eno izmed držav oziroma skupino takšnih držav, s katerimi je EU sklenila sporazume
ali izvoženo iz EU za namene bilateralne kumulacije v eno izmed držav oziroma skupino držav, za
katere so v veljavi enostransko sprejeti preferencialni tarifni ukrepi.
Na notranjem trgu EU se za dokazovanje porekla blaga uporabljajo in se bodo uporabljale štiri različne
izjave dobavitelja:
- kratkoročna izjava dobavitelja za izdelke s preferencialnim poreklom (vzorec te izjave
dobavitelja, in ne obrazec, kot je narobe uporabljen izraz, je v prilogi I uredbe št. 1207/2001, s
spremembami; vzorec izjave dobavitelja, ki se uporablja od 1. 5. 2016 dalje, je v prilogi 22-15
izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447),
- dolgoročna izjava dobavitelja za izdelke s preferencialnim poreklom (vzorec te izjave je v
prilogi II uredbe št. 1207/2001; dolgoročne izjave dobavitelja se 1. 5. 2016 ali kasneje,
sestavijo, kot je določeno v prilogi 22-16 izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447),
- kratkoročna izjava dobavitelja za izdelke, ki nimajo statusa preferencialnega porekla (vzorec
te izjave je v prilogi III uredbe št. 1207/2001 oziroma po novem v prilogi 22-17 izvedbene
uredbe Komisije (EU) 2015/2447),
- dolgoročna izjava dobavitelja za izdelke, ki nimajo statusa preferencialnega porekla (vzorec te
izjave je v prilogi IV uredbe št. 1207/2001, s spremembami, po novem pa se bodo te izjave
sestavile tako, kot je določeno v prilogi 22-18 izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447).
Kratkoročni izjavi dobavitelja se sestavita za vsako pošiljko blaga posebej. Dobavitelj takšno izjavo
vključi v trgovinski račun za navedeno pošiljko, na dobavnico ali na kateri koli drug trgovinski
dokument, ki dovolj natančno opisuje blago v pošiljki, da ga je mogoče prepoznati. To pomeni, da je
izjava dobavitelja sestavni del trgovinskega računa, dobavnice ali katerega koli drugega trgovinskega
dokumenta (če ima trgovinski dokument več strani, je treba strani oštevilčiti in navesti skupno število
strani). Izjava dobavitelja se običajno napiše v jeziku, v katerem je napisan račun, dobavnica ali
trgovinski dokument. Kljub temu se izjava dobavitelja lahko sprejme tudi, če je izdelana samostojno
(ločeno) in ni del trgovinskega dokumenta, vendar mora takšna samostojna izjava vsebovati vse
podatke o družbi, ki je izdelala izjavo, v njej pa mora biti navedeno tudi sklicevanje na trgovinski
dokument, na katerega se izjava nanaša, ta trgovinski dokument pa mora biti k izjavi tudi priložen
oziroma mora biti na razpolago carinskim organom. Navedeno velja tako za sedanjo, kot tudi za
bodočo zakonodajo.
Dolgoročni izjavi dobavitelja se za razliko od kratkoročnih izjav izdata/sestavita za obdobje, ki je v
zakonodaji točno določeno in sicer v primerih, ko dobavitelj določeni stranki (izvozniku ali
gospodarskemu subjektu) redno dobavlja blago, katerega status naj bi, glede na pravila o
preferencialnem poreklu blaga, določeno časovno obdobje ostal nespremenjen. Do vključno 30. 4.
2016 se v zvezi z obdobjem veljavnosti izjave dobavitelja uporabljajo določbe iz člena 4(1) uredbe št.
1207/2001, s spremembami, ki določa, da se dolgoročna izjava dobavitelja lahko izda za obdobje do
enega leta šteto od datuma izdaje izjave. To v praksi pomeni, da se dolgoročna izjava dobavitelja ne
more izdati 15. 12. 2015 z veljavnostjo izjave od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016, saj je obdobje od datuma
izdaje izjave do datuma, ko izjava preneha veljati, daljše od enega leta. Se pa dolgoročno izjavo
dobavitelja lahko izda 15. 12. 2015 za obdobje veljavnosti izjave od 1. 1. 2016 do 14. 12. 2016.
Dolgoročne izjave dobavitelja se prav tako ne more izdati 1. 1. 2016 z veljavnostjo izjave od 1. 1. 2016
do 31. 1. 2017, saj veljavnost izjave presega obdobje enega leta. Dolgoročna izjava dobavitelja se
lahko izda tudi npr. 1. 1. 2016 z veljavnostjo od 1. 4. 2016 do 1. 5. 2016 – v tem primeru je obdobje
veljavnosti krajše od enega leta. Pri dolgoročnih izjavah dobaviteljev, sestavljenih 1. 5. 2016 ali po tem
datumu, bo treba upoštevati 62. člen izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447, ki določa, da se
dolgoročna izjava dobavitelja lahko sestavi za obdobje veljavnosti do dveh let od dneva njene
sestavitve. To v praksi pomeni, da se smiselno uporabljajo vsi zgoraj navedeni primeri, s to razliko, da
se obdobje veljavnosti do enega leta nadomesti z obdobjem veljavnosti do dveh let. Navajam primer:
dolgoročna izjava dobavitelja, ki bo sestavljena 15. 12. 2016, bo lahko veljala maksimalno do 14. 12.
2018 (največ do dveh let od dneva njene sestavitve) in ne do 31. 12. 2018, saj bi bilo v tem primeru
obdobje od datuma sestave izjave do datuma, ko izjava preneha veljati, daljše od dveh let.
Kratkoročna in dolgoročna izjava dobavitelja za izdelke s preferencialnim poreklom se
uporabljata za izdelke, ki imajo status preferencialnega porekla.
Kratkoročna in dolgoročna izjava dobavitelja za izdelke, ki nimajo statusa preferencialnega
porekla pa se uporabljata za izdelke, ki še nimajo statusa preferencialnega porekla, je pa v EU že bila
na teh izdelkih brez porekla opravljena kakšna faza obdelave ali predelave (vendar izdelki niso
pridobili statusa preferencialnega porekla), ki je pogoj za pridobitev preferencialnega porekla. Ti dve
vrsti izjave dobavitelja se uporabljata za namene polne kumulacije na notranjem trgu EU. Polna
kumulacija je najvišja oblika kumulacije. Omogoča, da se pri ugotavljanju porekla končnega izdelka
takrat, ko so pri izdelavi določenega izdelka uporabljeni materiali brez porekla, lahko seštevajo vsi
postopki obdelave ali predelave, opravljeni na materialih brez porekla.
Na osnovi uredbe št. 1207/2001, s spremembami, ki je v veljavi do vključno 30. 4. 2016, lahko
dobavitelj izdela kratkoročno izjavo dobavitelja kadarkoli, tudi po tem, ko je bilo blago dobavljeno.
Dolgoročno izjavo dobavitelja pa se lahko izda z veljavnostjo za nazaj – v takih primerih veljavnost
izjave ne sme presegati obdobja enega leta od datuma, ko je začela veljati. To v praksi pomeni, da se
dolgoročna izjava dobavitelja lahko izda 16. 4. 2016 z veljavnostjo izjave od 1. 1. 2016 do 31. 12.
2016. Ne more pa se izdati dolgoročne izjave dobavitelja 16. 4. 2016 z veljavnostjo izjave od 1. 2.
2016 do 31. 3. 2017, saj veljavnost izjave presega obdobje enega leta od datuma, ko je začela veljati
– veljavnost izjave je v tem primeru eno leto in dva meseca. Torej, če je dolgoročna izjava dobavitelja
izdana z veljavnostjo za nazaj, je lahko veljavna največ eno leto od datuma, ko je začela veljati (in ne
od datuma izdaje izjave).
V uredbi št. 1207/2001, s spremembami, torej ni določeno, koliko maksimalno časa od dobave lahko
preteče, da je sploh še mogoče izdelati/izdati izjavo dobavitelja za že dobavljeno blago. Vsekakor je
treba pri tem upoštevati bistveni pogoj za takšno izdajo – da dobavitelj še hrani dokazilne listine in da
te dokazilne listine skupaj z izjavo dobavitelja hrani vsaj še tri leta ali dlje, če je tako določeno v
sporazumih o prosti trgovini med EU in državami partnericami. Ta rok začne teči z dnem, ko je bila
izjava dejansko izdelana/izdana. Sicer pa je zaradi predvidenega roka hrambe dokumentov in 10mesečnega roka za preverjanje dokazil o poreklu (v tem roku morajo carinski organi odgovoriti na
zahtevek za naknadno preverjanje dokazil o poreklu) najbolj pravilno izdelati/izdati izjavo dobavitelja
za največ dve leti za nazaj, da je še mogoče opraviti ustrezna preverjanja dokumentov in dokazil o
poreklu, na katerih temelji ta izjava dobavitelja.
V izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2015/2447, ki se bo pričela uporabljati 1. 5. 2016, je v členu 61(3)
določeno, da dobavitelj lahko predloži izjavo kadar koli, tudi po tem, ko je bilo blago dobavljeno. Ta
člen se nanaša na kratkoročno izjavo dobavitelja in ne prinaša sprememb, četudi je namesto izraza
»izdelati« uporabljen izraz »predložiti«. Precej omejevalne pa so spremembe, ki se nanašajo na
sestavo dolgoročne izjave dobavitelja z učinkom za nazaj za blago, dobavljeno pred sestavitvijo izjave.
V členu 62(2) izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 je namreč določeno, da se takšna
dolgoročna izjava dobavitelja lahko sestavi za obdobje veljavnosti do enega leta pred dnevom njene
sestavitve ter da se obdobje veljavnosti izteče na dan, na katerega je bila sestavljena dolgoročna
izjava dobavitelja. To v praksi pomeni, da če bo dolgoročna izjava dobavitelja sestavljena npr. 10. 5.
2016, bo lahko veljala največ od 11. 5. 2015 do 10. 5. 2016 in ne bo mogla prenehati veljati 11. 5.
2016 ali kasneje, saj se mora obdobje veljavnosti izteči na dan, ko je bila izjava sestavljena. To tudi na
žalost pomeni, da 1. 5. 2016 ali kasneje, ne bo več mogoče sestaviti dolgoročne izjave dobavitelja
sredi leta, npr. junija, z veljavnostjo tako za nazaj kot tudi za naprej (do vključno 30. 4. 2016 je mogoče
izdati dolgoročno izjavo dobavitelja npr. dne 16. 4. 2015 z veljavnostjo izjave od 1. 1. 2016 do 31. 12.
2016) – po novem bo treba sestaviti dve izjavi dobavitelja.
Če je izjava dobavitelja sestavljena po tem, ko je bilo blago že dobavljeno / z učinkom za nazaj, se v
izjavi dobavitelja navede datum, ko je bila izjava dejansko izdana/sestavljena (če je izdana/sestavljena
danes, se vpiše današnji datum).
Besedilo izjav dobavitelja oziroma vzorci izjav dobavitelja se nahajajo v prilogah I, II, III in IV uredbe št.
1207/2001, s spremembami, oziroma v prilogah 22-15, 22-16, 22-17 in 22-18 izvedbene uredbe
Komisije (EU) 2015/2447. Izjava dobavitelja mora biti izdelana/sestavljena v skladu z opombami,
vendar opomb ni treba navajati v izjavi. Če primerjamo besedilo izjav dobavitelja skupaj z opombami,
ki so v veljavi do vključno 30. 4. 2016, s tistimi, ki jih bomo uporabljali po tem datumu, ni bistvenih
razlik – spreminjajo se samo nekateri izrazi, kot npr. namesto izrazov »izdelati« in »izdati«, bo po
novem v uporabi izraz »sestaviti«. Vezano na izdelavo/sestavo izjav dobavitelja velja naslednje:
- opomba 5 v dolgoročni izjavi dobavitelja za izdelke s preferencialnim poreklom: pod to
opombo se vpiše država, skupina držav ali ozemlje, s katero(-imi) ima EU sklenjen sporazum
oz. je zanjo(-e) enostransko sprejet preferencialni tarifni ukrep, če se izdelki lahko štejejo za
izdelke s poreklom in so izpolnjene tudi druge zahteve iz protokola. To v praksi pomeni, da
mora biti pod to opombo vpisana država, skupina držav ali ozemlje, v katero bodo ti izdelki iz
EU izvoženi, da se lahko na podlagi te izjave dobavitelja izda dokazilo o poreklu za izvoz v to
državo. Če npr. pod to opombo ni navedena Srbija, se ne more na podlagi izjave dobavitelja
izdati dokazila o poreklu za izvoz izdelkov, navedenih v izjavi dobavitelja, v Srbijo,
- kdaj se v izjavi dobavitelja označi, ali se je kumulacija uporabila oz. da se kumulacija ni
uporabila? Informacije glede uporabe/neuporabe kumulacije je potrebna, če bo blago
izvoženo v eno izmed držav, za katero se uporablja panevro-mediteranska kumulacija porekla
(širša PEM kumulacija, ki vključuje tudi države zahodnega Balkana). To konkretno pomeni, da
če je v izjavi dobavitelja navedeno, da se je kumulacija uporabila npr. z Makedonijo, blago ne
izpolnjuje pravil o poreklu, ki urejajo preferencialno trgovino z npr. Egiptom (torej se v izjavi
dobavitelja ne more navesti, da se je kumulacija uporabila z Egiptom), saj Makedonija za
enkrat pripada ožjemu SAP sistemu diagonalne kumulacije, Egipt pa panevro-mediteranski
(PEM) kumulaciji porekla, pravila iz PEM konvencije pa se v trgovini med EU, Makedonijo in
Egiptom še niso pričela uporabljati. Če so bili pri izdelavi blaga, za katerega je
izdana/sestavljena izjava dobavitelja, uporabljeni tudi materiali brez porekla, in so za to blago
izpolnjena pravila iz seznama obdelav ali predelav iz sporazuma med EU in tisto državo,
kamor bo blago izvoženo, lahko vedno »rečemo«, da se kumulacija ni uporabila,
- izjava dobavitelja za izdelke, ki nimajo statusa preferencialnega porekla, točka 1: drugi
(poimenovanje uporabljenih materialov brez porekla), tretji (tarifna številka HS uporabljenih
materialov brez porekla) in četrti stolpec (vrednost uporabljenih materialov brez porekla) se
izpolni le, kjer je ustrezno. To pomeni, da je izpolnitev teh stolpcev odvisna od pravila, ki je
določeno v seznamu obdelav ali predelav, in se uporablja za pridobljeni izdelek. Če pravilo o
poreklu za pridobljeni izdelek določa odstotno mejo glede vrednosti uporabljenih materialov
brez porekla (npr. skupna vrednost materialov brez porekla ne sme presegati 40 % cene
izdelka franko tovarna), se mora v četrti stolpec vnesti vrednost uporabljenih materialov brez
porekla. Če pa npr. pravilo o poreklu za pridobljen izdelek določa spremembo tarifne številke,
je treba izpolniti tretji stolpec, vrednost uporabljenih materialov brez porekla pa ni pomembna.
V zvezi z izdajo informativnih potrdil INF 4 in preverjanjem izjav dobavitelja ne bo bistvenih sprememb:
v postopku se spreminjajo samo roki, in sicer na način, da se vsi roki, ki so v uredbi št. 1207/2001, s
spremembami, navedeni v mesecih, v izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2015/2447 nadomestijo z dnevi
(mesec ima v povprečju 30 dni).
V izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2015/2447 pa ni več člena, ki govori o enotnem dovoljenju za
pooblaščenega izvoznika (člen 8 uredbe št. 1207/2001, s spremembami), saj le-ta ni več potreben. V
26. členu novega carinskega zakonika Unije (Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in
Sveta o carinskem zakoniku Unije) je namreč določeno, da so odločbe v zvezi z uporabo carinske
zakonodaje veljavne na celotnem carinskem območju Unije. Torej je na celotnem območju Unije
veljavno tudi dovoljenje za poenostavljeno potrjevanje porekla blaga. Kar pomeni, da bo lahko
pooblaščen izvoznik na osnovi dovoljenja, pridobljenega v Sloveniji, izvažal iz katere koli druge države
članice.
Vse izjave dobaviteljev, izdelane oziroma izdane do vključno 30. 4. 2016, se izdajo / izdelajo v skladu
z uredbo št. 1207/2001, s spremembami, in ostanejo v veljavi do izteka njihove veljavnosti – ni jih
potrebno nadomeščati z novimi izjavami dobavitelja. To pomeni, da bodo dolgoročne izjave
dobaviteljev, izdane na podlagi »stare« uredbe, lahko veljale največ do 29. 4. 2017 (če bodo izdane
30. 4. 2016). 1. 5. 2016 in po tem datumu je treba upoštevati določbe izvedbene uredbe Komisije (EU)
2015/2447.