1. PDF dokument

Transcription

1. PDF dokument

REVIJA ZA LJUBITELJE GORA @E OD LETA 1895
111. LETO / JUNIJ 2006 / 750 SIT / 3,13 EUR
Revija
Planinske zveze
Slovenije
Gore na slikarskem platnu
Volilna skup{~ina PZS
6
PRODAJA:
��
ŠMARTINSKA 152, BTC-HALA A
LJUBLJANA
tel: 01 585 26 30
e-mail: pohodnik@univet.si
www.pohodnik-si.com
78 EUR
31 EUR
9.900 SIT/41,
ZA
STNIKA
INSKEGA VE
BRALCE PLAN
R
0 SIT/39,64 EU
9.50
184 strani, 27x22 cm, trda vezava
4.500 SIT/18,
ANINSKEGA
ZA BRALCE PL
VESTNIKA
EUR
00 SIT/16,69
4.0
292 strani, 13x20 cm, mehka vezava
Gorniška in potopisna
literatura za
poletno branje
iz založbe Didakta!
MidGTX
Himalaya
Capehorn 60+10
Naročila in informacije:
Lillehammer
12 EUR
6.500 SIT/27,
A VESTNIKA
CE PLANINSKEG
ZA BRAL
2 EUR
,6
5.900 SIT/24
T: 04 5320 210
E: zalozba@didakta.si
W: www.didakta.si
(Za naročila nad 5.000 SIT/20,86 EUR
stroške poštnine krije založba.)
Ponudba velja do 30. 6. 2006
oz. do razprodaje zalog.
61 EUR
3.500 SIT/14,
ZA
STNIKA
INSKEGA VE
BRALCE PLAN
T/12,52 EUR
3.000 SI
52 EUR
3.000 SIT/12,
A VESTNIKA
CE PLANINSKEG
ZA BRAL
45 EUR
79 EUR
6.900 SIT/28,
ZA
STNIKA
INSKEGA VE
BRALCE PLAN
T/24,62 EUR
5.900 SI
3 EUR
1.900 SIT/7,9
4.900 SIT/20,
ZA
STNIKA
INSKEGA VE
BRALCE PLAN
,78 EUR
4.500 SIT/18
6-2006
Izdajatelj in zalo`nik:
Planinska zveza Slovenije
ISSN 0350-4344
Izhaja enkrat mese~no.
Planinski vestnik objavlja izvirne
prispevke, ki {e niso bili objavljeni
nikjer drugje.
106. letnik
Naslov uredni{tva:
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE
Uredni{tvo Planinskega vestnika
Dvoràkova ulica 9, p.p. 214
SI-1001 Ljubljana
telefon: 01 434 56 87, faks: 01 434 56 91
e-po{ta: pv@pzs.si
http://www.planinskivestnik.com
Odgovorni urednik: Vladimir Habjan
Uredni{ki odbor:
Marjan Brade{ko, Marjeta Ker{i~-Svetel,
Andrej Ma{era, Mateja Pate,
Emil Pevec (tehni~ni urednik),
Andrej Stritar (namestnik odgovornega
urednika), Tone [karja, Slavica Tov{ak
Lektoriranje: Mojca Volkar
Oblikovanje: Zvone Kosovelj, Aljo{a
Marka~
Grafi~na priprava:
Repro studio SCHWARZ, d.o.o.
Tisk: SCHWARZ, d.o.o.
Naklada: 5040 izvodov
Prispevke, napisane z ra~unalnikom, po{iljajte
po elektronskem mediju na naslov uredni{tva
ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov
ne vra~amo. [tevilka transakcijskega ra~una
PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki,
d.d., Ljubljana. Naro~nina 7.500 SIT
(31,3 EUR), 55 EUR za tujino, posamezna
{tevilka 750 SIT (3,13 EUR). ^lanarina
PZS za ~lane A vklju~uje naro~nino. Reklamacije upo{tevamo dva meseca po izidu {tevilke.
Ob spremembi naslova navedite tudi stari
naslov. Upo{tevamo samo pisne odpovedi do 1.
decembra za prihodnje leto. Mnenje avtorjev ni
tudi nujno mnenje uredni{tva. Kopiranje revije
ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja
ni dovoljeno. Uredni{tvo si pridrùje pravico do
objave ali neobjave, kraj{anja, povzemanja ali
delnega objavljanja nenaro~enih prispevkov v
skladu s svojo uredni{ko politiko in prostorskimi
mo`nostmi.
Program informiranja o planinski dejavnosti
sofinancirata Ministrstvo za {olstvo in {port in
Fundacija za financiranje {portnih organizacij
v Republiki Sloveniji.
Fotografija na naslovnici:
Pogled z Bukovega vrha nad Visokim proti
Lubniku nad [kofjo Loko
 Janez Skok
Kruha in iger –
samo da se bo »delal denar«
Konec aprila sem v brezpla~nem (reklamnem) ~asopisu @urnal naletel
na obetajo~ naslov Slovenske Alpe, evropski gorski biser. Ko pa sem za~el
brati, sem bil z vsakim stavkom bolj zgroèn. ê {e poveèm vsebino z
novicami o ideji o elektrifikaciji ko~e v dolini Triglavskih jezer, me postane
res strah, v kaj se razvija ta na{a dru`ba in na{a planinska organizacija z njo.
^lanek pravi, da Planinsko dru{tvo Ljubljana Matica upravlja pet ko~
(Kredarico, Komno, Sedmera, Savico in Kamni{ko Bistrico) in da se je letos
namenilo v njih uvesti razli~ne marketin{ke dejavnosti. Za to je najelo dve
podjetji, ki sta pripravili program dejavnosti v {tirih segmentih. Z nekaterimi
izmed njih nimam teàv (turisti~ni prospekti, spominki po ko~ah, vodene
ture, ogledi znamenitosti, fotonate~aji), nekatere me ne motijo, ~eprav ne
razumem, zakaj bi se planinsko dru{tvo ukvarjalo z njimi (oddaja prostorov
ko~ za izvedbo raznih izobraèvalnih dogodkov), poglavitna, udarna ideja
pa mi je zaprla sapo: Letos predvidevajo 15 mnoì~nih prireditev, ki naj bi
pritegnile h ko~am ~im ve~ ljudi. Naslovi so »obetavni«: Pozdrav pomladi,
Miss in Mister planin, Naj harmonikar, No~ ~arovnic po hribovsko … Za
prvo je è pripravljen program in vsi bralci smo toplo vabljeni v Kamni{ko
Bistrico. Pela nam bo Sa{a Lendero, vseskozi pa bo potekal zanimiv
animacijski program!
O tak{nih veselicah smo v vestniku è pisali. V dolini se bo zbralo nekaj
sto ljudi, ozvo~enje bo navito na ves glas, da bo glasbo sli{ati tja na Grintovec,
pivo in vino bodo prodajali, da bo veselje, obiskovalci se bodo naplesali,
napili, najedli in se sploh dobro imeli, v Planinskem dru{tvu Ljubljana
Matica in obeh podjetjih pa bodo zve~er veselo pre{tevali izkupi~ek tega
dne. Tako reko~ vsi bodo zadovoljni, razen tistih nekaj godrnjavcev, ki bodo
nekje visoko nad dolino bentili, da se {e tja ne morejo umakniti od naporne
civilizacije v mirno naravo.
Kajti s takimi dejanji bo planinsko dru{tvo uni~ilo {e en ko{~ek mirne
narave. Lepo po malem, vsako leto drobec, na tak na~in spreminjamo
evropski gorski biser v nekaj ~isto navadnega, nekaj takega, kot je center
BTC v Ljubljani – kraj, na katerem se gremo ustvarjanje profita.
Ta ~lanek mi je tudi razjasnil, kdo in zakaj èli napeljati elektriko do
Sedmerih jezer. Seveda, ~e bo enkrat tam dovolj energije, se bo spla~alo
godbenike pripeljati tudi do tiste ko~e, vklju~iti mo~no ozvo~enje tudi tam,
pritegniti tudi tja vesele mnoìce, ki bodo jedle, pile in plesale pozno v no~.
Z elektriko se bo dalo tam tudi imenitno nadgraditi ponudbo. Recimo kaka
finska savna s kopanjem v gorskem jezeru, pa plavalni bazen z ogrevano
vodo, pa kaki luksuzni apartmaji z zastekljenimi atriji s pogledom na
~udovite macesne zunaj. Mo`nosti so neskon~ne! Samo {e cesto bo treba
potegniti do tam v naslednjem koraku, pa bo {e bolje.
@al sem vedno bliè temu, da dobim stavo, ki sem jo lani ponudil v
Planinskem vestniku – cesta do Sedmerih pred letom 2015!
ê è {ir{a dru`ba in dràva ne moreta in no~eta ustaviti neskon~nega
hlastanja po profitu, se zganimo vsaj v planinski organizaciji. Mar smo se
res zbrali v dru{tvih in v Planinski zvezi zato, da bomo ustvarjali dobi~ek?
Mar ni smisel na{ega obstoja v tem, da ob~udujemo gorsko naravo in si
jo pomagamo spo{tljivo »uporabljati« za sprostitev od vsakdanjega boja za
preìvetje v dolini? Se ne zavedamo, da s tak{nim pretiranim podjetni{tvom
v gorah àgamo vejo, na kateri sedimo? S takimi prireditvami smo dolino
preselili v gore, ne pa gore pribliàli ljudem. Z »manj« gora pa je tudi manj
smisla in potrebe po obstoju planinskih dru{tev – po~etje PD Ljubljana
Matica bosta pa~ lahko v celoti prevzela tista dva podjetnika.
Jaz in meni podobni odvisneì od gorske necivilizacije pa se bomo
zbegano umikali v zadnje, {e ne skomercializirane koti~ke; za nas se jih bo
{e nekaj na{lo. Samo ne vem, kam se bodo lahko umaknili na{i otroci in na{i
vnuki!
Andrej Stritar
1
TEMA MESECA 4 36 PLANINSTVO
Bog Pan pride na Bivak Za Akom
France Zupan
Na gorskih poteh s slovenskimi slikarji
Marjan Brade{ko
Kailas
Danilo Cedilnik
Jutro na Kovku
Rafael Terpin
Jezerski Stog s Triglavom v ozadju
Milan Vo{ank
NA TURO 27
Na Lovrencu
Mojca Lu{trek
Lovrenc, 722 m
Mojca Lu{trek
Še ena pe~: Luknja pe~
Andrej Grum
Luknja pe~, 2249 m
Vladimir Habjan
Vladimir Habjan
Biogradska gora in Durmitor
Marinka Koželj Stepic
Problematika elektrifikacije planinskih ko~
Metod Rogelj
Na belih vrhovih Monte Rose
Brane Pahor
54 ALPINIZEM
Tretji~ na Aconcagui
Boris Strm{ek
Napoleonica: v objemu Trža{kega zaliva
Benjamin Marjanovi~
Alpinisti~ni odsek Kamnik
Irena Mu{i~
65 NAŠA SMER
Resnikova smer v Križevniku
Tanja Grmov{ek
68 NOVICE IZ VERTIKALE
70 LITERATURA
72 NOVICE IN OBVESTILA
80 Kako poznamo na{e gore?
Andrej Stritar
Drago Metljak
6-2006
tema meseca
Bog Pan pride na Bivak
Za Akom
O gorski motiviki v slovenskem slikarstvu
 in  France Zupan
Zaspano poletno popoldne daljnega leta
1947, kot nala{~ za lenarjenje po plezanju. Pri
Bivaku Za Akom smo trije sveì gimnazijski
maturanti to tudi po~eli, ko sta se iz gozda
pojavila moà.
Bila je to dobrodo{la sprememba v gorski
samoti, ker sta bila pri{leka druga~na in è
po svojem videzu nista sodila med plezalce,
{e med planince ne. Mo~nej{i, svetlolas s
ko{ato frizuro in br~icami, v jahalnih hla~ah
in z usnjeno torbo preko rame in drugi, vitek,
prijaznega okroglega obraza, ki pa je takoj, ko
si je malo oddahnil, postavil stvari na pravo
mesto. “Jaz sem Pan, bog gozdov in travnikov,” je naznanil z done~im glasom osuplemu ob~instvu (to se pravi nam trem), “gore
niso moje kraljestvo. Pravzaprav mi sploh
niso v{e~ ...” Izkazalo se je, da je to dramski
igralec Branko Miklavc, njegov sopotnik, ki se
je ob tem samo prizanesljivo, ~e è ne rahlo
posmehljivo reàl, pa kipar Jaka Savin{ek.
êprav smo bili tiste ~ase navajeni v gorah
sre~evati najnenavadnej{e kreature, sta nas
takoj o~arala, pri{leka iz ~isto drugega sveta,
sveta umetnosti in fantazije.
Kasneje smo zlezli na tisti rob, od koder
se tako lepo vidi v krnico Pod Srcem in v
severno steno [pika. Jaka – kljub razliki v letih
smo bili è prijatelji – je izginil za neko ru{je
in ~ez nekaj ~asa so za~eli izza tistega grma
leteti veliki kosi temperamentno zme~kanega
papirja. Enega sem pobral in poravnal – bil je
[pik, upodobljen z velikimi zamahi. O~itno je
Jaka v svoji usnjeni torbi tovoril s seboj papir,
tu{, ~opi~e, vso pripravo za risanje.
Slika na prej{nji strani: Anton Karinger,
Triglav iz Bohinja, 1861, NG S 1305
Last: Narodna galerija, Ljubljana
Foto: Narodna galerija, Ljubljana
6
Po kaki uri je Jaka prilezel nazaj in nam
nekako spremenjenega, preàrjenega obraza
pokazal svoj kon~ni izdelek, risbo s tu{em, s
silovitimi potezami upodobljen [pik, tema~en,
mra~en, prepoznaven v svoji trikotni obliki,
~eprav brez tistih zna~ilnih podrobnosti, ki
jih vidijo plezal~eve o~i. Razumljivo – alpinist gleda goro ne le kot zavzet ob~udovalec,
ampak kot izziv, tudi kot plezalno ogrodje, na
vsak na~in pa zelo stvarno nalogo, ~e èli preìveti.
Vendar je bilo na tej upodobitvi nekaj,
kar me je pritegnilo in zasen~ilo topografske
pomanjkljivosti: to je bila gora z osebnostjo.
To ni bil obi~ajni, razgledni~arski “Oh, kako je
lepo!” na~in slikanja gora.
Jaka ni bil plezalec in ni nikdar prijel za
skalo v [pikovi steni, toda nam trem, ki smo
steno plezali prej{nji dan v de`ju in slabem
vremenu, se je posvetilo, da je tale tip Savin{ek na neznan na~in doumel in izrazil tisto,
kar smo ~utili tudi sami, in da razume goro,
~eprav njegov [pik na risbi pravzaprav niti ni
bil podoben pravemu [piku. Ta se je ta ~as
mirno dvigoval pred nami v ve~erno nebo.
Po toliko desetletjih imam to malo risbo {e
vedno pred o~mi, na nek poseben na~in ìvo, saj
je zahtevala in pritegnila pozornost, izàrevala
je tiho odli~nost, lepoto, mo~ … pa tudi skrito
gro`njo. ê natanko pomislim, so to ob~utki,
ki nas tudi sicer navdajajo pred mogo~no goro,
saj je {portno-tehni~na plat alpinistike samo
njena zunanja, v~asih varljiva povr{ina, pod
katero se skrivajo najrazli~nej{i ~ustveni vzgibi
in gonila. Stena pomeni za plezalca praviloma
veliko ve~ kot samo plezalno ogrodje, ~eprav
se tega dostikrat niti ne zaveda – ali pa si tega
no~e priznati.
Videl pa te risbe nisem nikoli ve~ ...
6-2006
In seveda je ~isto odve~, ~e napi{em, kako
mi je danes – pol stoletja kasneje – àl, da
nisem pobral vsaj ene tistih odvrènih risb in
jih spravil … So zamujene prilo`nosti, kot pravi
Bruckner – beseda, ki ni bila izgovorjena, roka,
ki se ni ponudila, sami trenutki, v katerih se
zaradi boje~nosti, lenobe ali omejenosti na{a
usoda v ni~emer ne spremeni …
No, v tem primeru je bila vzrok moja o~itna
nevednost, pa vendar se mi je takrat, nejasno
sicer, nakazovalo vpra{anje – ali mora biti tisti,
ki slika gore, tudi alpinist, poznavalec, ki pozna,
da tako re~em, ne samo njihovo anatomijo,
stebre, police, kamine, skalne plasti in geolo{ko zgradbo, ampak tudi ve, kako skale àrijo
v jesenskem soncu in kako potemne v de`ju in
slabem vremenu – kako se pravzaprav neprestano spreminjajo v urah dneva in letnih ~asih.
Svetloba je povsem druga~na, mehka takrat,
ko jugozahodnik po{ilja prve bele oblake ~ez
vrhove, in ostra in hladna ob severnih vetrovih?
Ali pa zadostuje umetni{ka du{a, ki sicer pozna
gore bolj od spodaj, pa zna svoje doìvetje posredovati tako, da nam je v~asih bli`ja ekspresivna,
tudi stilizirana in abstrahirana podoba kot pa
vsakdanji realizem? Kaj pa mo`nost, da sta v idealnem primeru zdruèna umetnik in alpinist?
Kup vpra{anj se mi je takrat motal po
glavi, pa ne preve~ nujno – druge stvari so bile
pomembnej{e.
Seveda je odlo~ilno, kaj pri~akujemo od
slike. Fotografsko in topografsko verno, prepoznavno podobo gore ali {e nekaj ve~, nekaj, kar
v nas vzbudi vzgibe in ~ustva, ki se jih mogo~e
niti ne zavedamo, pa jih prepoznamo, ko nam
jih predstavi umetnik, kot je bil danes è davno
pokojni Jakob Savin{ek? Kaj nam sploh lahko
slikar da danes, v ~asu, ko je moderna fotografija vse bolj mnoì~en, dosegljiv medij z izrednimi izraznimi mo`nostmi?
Tako sem torej za~el pisanje s to staro
zgodbo, ko bi moral pravzaprav na {tirih straneh
omeniti vse pomembnej{e in znane slikarje iz
preteklosti, prav tako tudi vidne sedanje predstavnike, morda tudi kak{no slikarsko kolonijo
v gorskem svetu, kot mi je predlagalo uredni{tvo. Pa bi è samo na{tevanje imen napolnilo
razpolo`ljivi prostor, toliko je bilo in je {e slikarjev, dobrih in manj dobrih, ki so se ob~asno
bolj ali manj zavzeto – in uspe{no – lotevali slikanja gorskega sveta. Vendar ne verjamem, da
bi bil tak seznam zanimiv za bralce PV: è leta
1965 sem na{tel ve~ kot 70 slikarjev, ki imajo
med svojimi deli tudi gorske motive, danes jih
je prav gotovo {e enkrat toliko – torej se je bilo
treba nujno omejiti.
Stra{ljivo in grdo postane romanti~no
in lepo
Spodobi se torej, da za~nem s tistimi
starimi mojstri, ki so s svojimi ìvopisanimi
freskami poslikali srednjeve{ke cerkvice po
na{i domovini in kjer na ozadju nabo`nih prizorov ponekod zasledimo tudi gore kot kuliso,
ki zaklju~uje pokrajino. Na neki votivni podobi
iz okolice [kofje Loke iz 17. stoletja z malo
dobrohotne domi{ljije prepoznamo celo silhueto Ko~ne in Grintovca. Seveda gre za pribli`no vizijo, toda gore so takrat vendarle videli,
se jih zavedali in jih naslikali. O~itno je bil è
zelo dale~ tisti ~as, ko so Rimljani govorili le o
grdih Alpah – kar ni ni~ ~udnega, saj so jim bile
s svojimi prepadi in strminami, da ne govorimo
o njihovih divjih in sovra`nih prebivalcih, samo
ovira na osvajalnih pohodih.
V renesansi je Leonardo da Vinci è znal z
gorami v ozadju svojih slik pri~arati posebno,
romanti~no in skrivnostno razpoloènje. Ni~
ne de, ~e je gore slikal tako, da je v svoji delavnici razpostavil nekaj skal in kamnov in na njih
prou~eval oblike, svetlobo in senco stoletja
prej, preden je Mandelbrot objavil svojo teorijo
fraktalov. ê Leonardove gore niso ~isto prave,
so pa zato tem o~arljivej{e.
In seveda bi moral ob tej priliki spet ponavljati tisto staro zgodbo o za~etkih druga~nega
odnosa do narave v osemnajstem stoletju, o
romantiki, o Rousseauju in njegovem klicu
“Nazaj k naravi!”, o dru`benem vzponu me{~anstva, o rasti velemest, o industrializaciji, o
odkrivanju Alp: kot kaè, je novo nastajajo~e
me{~ane neka sila vlekla v nevarne podvige in
fizi~no naporne vzpone na vrhove, medtem ko
je bila stara aristokracija bolj navdu{ena za lov,
za imenitne zabave, hitre konje in lepe ènske
– kar sploh ni slabo, vendar je bilo vse to è
dostikrat povedano.
Slika na naslednji strani: Marko Pernhart,
[pikova skupina, NG S 300
Last: Narodna galerija, Ljubljana
Foto: Narodna galerija, Ljubljana
7
6-2006
Da se je tu odprlo novo podro~je tudi za slikarje, predvsem za slikarje vedut, je razumljivo
in tu se je zahtevala natan~nost – Saussure je v
18. stoletju kontroliral slike svojih specialistov
za gorsko krajino s teodolitom in bile so, kot
pravijo, vedno to~ne. Fotografije takrat {e ni
bilo in zainteresirano ob~instvo je seveda pri~akovalo topografsko verno podobo.
Na kaj takega pa smo morali pri nas {e
malo po~akati, do sredine 19. stoletja, ko se
pojavi znameniti slikar panoram s Triglava,
Stola, [marne gore, Dobra~a, Velikega Kleka
– Marko Pernhart.
Dva slikarja zaznamujeta na{e gorsko
slikarstvo v 19. stoletju, Ljubljan~an Anton
Karinger in koro{ki Slovenec Marko Pernhart,
sicer podobna po ìvljenjski poti. Oba rojena
leta 1829, oba mlada umrla, Karinger leta 1870,
Pernhart pa eno leto kasneje, vendar razli~na,
tako po svojem dru`benem poloàju, pa tudi
kot slikarja.
Karinger je bil iz premo`ne nem{ke ljubljanske trgovske druìne. V mladostnem navdu{enju je vstopil v vojsko in postal poklicni
vojak, oficir, vendar je bila njegova voja{ka
kariera zaradi bolezni kratka. Sluìl je v ^rni
gori in Italiji in od tod tudi njegov izrazito topel
kolorit – rekli so mu “slikar ju`noslovanskih
krajin”. Slikal je iz notranje potrebe, kot ljubitelj, in si je po upokojitvi, finan~no neodvisen,
lahko privo{~il vsako leto dalj{a popotovanja
po Gorenjski, po ju`notirolskih in avstrijskih
gorah, vendar se ni povzpel na vrhove, ampak
je izbiral slikovite poglede iz gorskih dolin.
Zanimiv je njegov slikarski razvoj: preden
se je pridruìl avstrijski armadi, je na dunajski
akademiji nekaj ~asa {tudiral slikanje pri znamenitem krajinarju Franzu Steinfeldu, ki je
svoje u~ence ~ez poletje popeljal v Salzkammergut, kjer so risali gorske motive po naravi.
Sicer pa so na akademiji mnogo ~asa posve~ali
risanju dreves in to po predlogah, ki jih je {e na
za~etku 19. stoletja pripravil na{ Lovro Jan{a, ki
je svoje dni na tej ~astitljivi ustanovi tudi pou~eval. To so bile risbe mogo~nih, ko{atih dreves,
izdelane v baro~no romanti~ni maniri. Podobno
kot udje baro~nih svetnikov so se njihova debla
in veje dramati~no uvijali v prostor. Vendar je
Karinger to fazo pre{el – ~e je njegov “Triglav
iz Bohinja”, naslikan leta 1861, {e pod vplivom
baro~ne tradicije v podrobnostih in v odrski
10
svetlobi, pa so njegove oljne skice, nastale na
terenu pet, {est let kasneje è realisti~no ob~utene. Tu mislim na motive iz Kamni{kih Alp in
s popotovanj po Gornjesavski dolini, predvsem
na odli~no podobo Mojstrane in doline Vrat s
Triglavom. V njegovih popotnih skicirkah je
mnogo risb, v katerih je podrobno prou~eval
posamezne zanimive skalne oblike, odlome,
strukturo, celo bolje kot Pernhart je obvladal zna~ilnosti oblik apnenca. Res pa je, da
je kasneje v ateljeju, ko je iste motive slikal v
velikem formatu, poudarjal romanti~ne poteze
predvsem z barvo, osvetljavo in z dramati~nimi
oblaki na nebu, ki nakazujejo posebno, nevsakdanje razpoloènje.
Marko Pernhart je druga zgodba: lastimo
si ga tako Slovenci kot Avstrijci, kar pomeni, da
je veliko ime na svojem podro~ju, to se pravi
slikanju panoram z znanih vrhov in visokogorskih motivov, ~eprav je kot slikar bolj zavezan
tradiciji, tudi manj odprt za nova slikarska spoznanja, hladnej{i v koloritu, bolj “alpski” kot
Karinger. Zato pa v njegovih podobah, kot je
na primer pogled na vrh Triglava z Malega Triglava, ~utimo tisto pravo visokogorsko vzdu{je,
samoto, ki jo {e poudari figurica gorolazca pred
mogo~no naravo – ne pozabimo, da smo v drugi
polovici devetnajstega stoletja in da Alja` {e ni
postavil Doma na Kredarici, vrli markacisti pa
{e niso opremili Triglava z jeklenicami in klini
ter vsekali prikladnih stopnic – takrat, ko so
bile gore {e gore!
Kak{no dejanje je bilo na {tirih velikih polkro`no rezanih kosih papirja narisati vso {irno
mnoìco vrhov in bregov in jim dolo~iti imena!
Resni~ne veli~ine tega podviga sem se zavedel,
ko so mi pri{le pred o~i originalne risbe za
panoramo z vrha Velikega Kleka, ki jih je delal
poleti in jeseni leta 1857. Risbe je lansko leto
uspelo pridobiti izjemnemu ljubljanskemu
antikvaristu Novaku.
Mogo~e celo bolj kot pred izvedbo v olju,
se ~uti{ blizu slikarju v trenutkih na vrhu, in
ko pogled tam dale~ na jugu in jugovzhodu
zagleda znane obrise, si z njim, ko zapi{e z
drobno pisavo: Rinka, Grintouz, Baba, Stou,
Terglu in Jeluz …!
Pernhart je veliko slikal v na{ih gorah,
ampak med kupci njegovih slik “ni bilo slovenskega imena …”, kot je z obàlovanjem
zapisal novinar Arko. Okrog leta 1860 so bogati
6-2006
slovenski me{~ani, kolikor jih je sploh bilo na
tedanjem Kranjskem, naro~ali svoje portrete
in nabo`ne podobe. Zanimanje za gore je za
te trezne, rodoljubne glave pri{lo na vrsto {ele
desetletja kasneje.
Dvajseto stoletje: dve svetovni vojni in
mnoì~no planinstvo
Zgodovina slovenskega planinstva je è
zapisana, torej je ne gre ponavljati. Slikarstvo v
njej nima posebnega mesta, bogatih mecenov
in kupcev slik, brez katerih ne bi bilo slikarja
takega formata, kot je bil na Koro{kem Pernhart, med slovenskimi ljubitelji gora ni bilo ne
takrat in ne danes. Kot re~eno, mnogo slikarjev
je ob~asno naslikalo tudi kak{en vrh, àl za vse
tu ni prostora.
Po prvi svetovni vojni, ki je spremenila
vzdu{je nekdanje Evrope, ko je mlada generacija plezalcev za~ela osvajati na{e stene, velja
vsekakor omeniti neutrudnega Kamni~ana
Maksa Koèlja (1883–1956), avtorja {tevilnih prikupnih, dopadljivih gorskih motivov iz
Kamni{kih, ki jih je poznal najbolje, pa tudi
iz Julijcev, ki jih je delal po fotografijah: gore
v poletnem soncu, idila, tako ljuba dobrovoljnemu planincu. Zato so mu o~itali, “da je
{ablonsko izdeloval slike gorenjskih planin”,
vendar je ocena krivi~na. @e zaradi njegovih
akvarelov, ki jih je delal neposredno v gorah,
in ki so sveì, razpoloènjski, osebni. Seveda
so nanj, tako kot na druge, vplivali slovenski
impresionisti in Karinger, ki je tako ali druga~e
vplival na prenekaterega krajinarja na Slovenskem.
Valentin Hodnik, Triglav z Velega polja, o. pl., 62 x 52 cm. Last: Gorenjski muzej. Foto: Drago Holmsky
11
6-2006
Poznavalec bohinjskih gora in gora okoli
Triglava je bil bohinjski Valentin Hodnik
(1896–1935), plodovit slikar, ki je svoje kratko,
nesre~no ìvljenje zaklju~il sam. Njegovo je
tisto zna~ilno visokogorsko razpoloènje, nenavadne rumene jutranje in ve~erne zarje, strupeno ro`nate in vijoli~ne, ki prenesene na platno
lahko u~inkujejo kot ~isti ki~. Gore so svet z
druga~no svetlobo in zato se je tistim Hodnikovim sodobnikom, vsevednim ocenjevalcem
umetnosti, ki niso nikdar bili tako visoko, marsikatera njegova slika zdela “neumetni{ka”.
Vse do takrat so gore slikali poleti ali v zgodnji
jeseni. Hodnik pa je v slikarskem smislu na{el v
zimskih gorah druga~en svet, v katerem je bila
svetloba druga~na, nebo globoko modro, barve
bolj intenzivne in sneg bolj bel, kar ve danes, ko
so ì~nice odprle mnoìcam pot v zimsko visokogorje, vsak nedeljski smu~ar. Leta 1930 so to
vedeli le redki, prav gotovo pa med njimi ni bilo
likovnih kritikov. Odli~no je Hodnik zadel tudi
tisto zgodnjepoletno razpoloènje na planinah
okrog Bohinjskega jezera, na Voglu in Komni, z
mnogo sive in ugasle zelene barve.
Seveda je tudi res, da Hodnik, ki ni imel
nobene formalne slikarske izobrazbe, zelo niha
v kvaliteti. Njegovo intenzivno doìvljanje se ni
ukvarjalo s podrobnostmi, ampak v~asih goro stilizira, opu{~a podrobnosti in tako doseè monumentalnej{i u~inek. Njegov priljubljeni motiv je
triglavski vrh z vzhodne strani, ki ga obsevajo
rumeni jutranji àrki – tako, kot je zapisal Pre{eren: “kar svitla zarja zlati z rumenmi àrki glavo
trojno, sne`nikov kranjskih sivga poglavarja …”.
Rumena, siva, belina snega, barvna skala torej, ki
je blizu Hodniku. Ta pogosto uporabi tudi staro
delitev prizora na prvi plan s skalami, borovci
in macesni, srednji plan ter na ozadje, vendar
pozna tudi modernej{e re{itve brez romanti~no
pojmovanega ospredja.
Hodnik je bil doma~in, Bohinjec, Edo
Deràj (1904–1980), uspe{en lahkoatlet,
smu~ar, alpinist prvopristopnik, pisatelj in
slikar, pa je bil mestni ~lovek, Ljubljan~an,
pripadnik tiste mlade generacije, ki je zrasla v
mestnem okolju in ki je po prvi svetovni vojni
prevzela vodilno vlogo pri razvoju slovenske
alpinistike in visokogorskega smu~anja.
Deràj, dinami~en ~lovek s smislom za
humor in satiro, obenem pa izrazito poeti~na
du{a, zaljubljen v gore, v katerih se je tudi
12
kon~alo njegovo ìvljenje, je gore doìvljal kot
plezalec, smu~ar in slikar z mo~nimi ekspresionisti~nimi potezami.
Kot pisatelj je v svojih knjigah (Gruh,
Podobe) pokazal smisel za pripovedovanje
zgodb in redko sposobnost, da je videl tudi
komi~no plat plezalskih sodobnikov. Zabavala
ga je pateti~na poza, kakr{no so alpinisti o~itno
posneli po junakih v Trenkerjevih filmih, in ki
je bila takrat v modi. Posmehljivi intelekt pa je
vendar skrival v sebi sposobnost, doìveti gore
neposredno kot otrok, s posluhom za najbolj
sanjava in ne`na razpoloènja letnih ~asov,
igrivo menjavo oblakov. In sonca na zasneènih
pobo~jih, za posebno svetlobo obla~nega zimskega dne na Komni ali hladno napetost plezalca v zasneèni steni. Podobe poletja v gorah,
àre~e barve jeseni, olja in akvareli so nastajali
v plodnem desetletju med 1930 in 1941, ki ga je
prekinila druga svetovna vojna.
Takrat je nastala mapa osmih ~rno-belih
linorezov (Triglav, Vernar, Vogel, Krn, Debeli
vrh, [pik, Jalovec in Martuljkova skupina).
Iz linorezov, ki so nastali v ~asu, ko se je o
gorah dalo le sanjariti, ko so bile simbol ne~esa
nedosegljivega, daljnega, izgubljenega, dihata
melanholija in hrepenenje. Opu{~ene so podrobnosti, barv ni, v igri sta samo ~rna in bela, ki
ustvarjata posebno razpoloènje – prav gotovo
sodijo ti linorezi, nastali iz globoke ~ustvene
prizadetosti, med najbolj sugestivne in poeti~ne upodobitve gora v na{em gradivu.
Po drugi svetovni vojni – mnoì~nost,
tudi v planinstvu
Vzpenja~e, gozdne ceste, nove ko~e, nove
markirane in zavarovane steze, oprema, obutev
in obla~ila – skratka, ìvljenje se je spremenilo in
tip samotnega, heroi~nega alpinista se je pojavil
v tako {tevilnih primerkih, da je izgubil svojo
nekdanjo enkratnost. Osebki, ki lazijo po gorah s
cepini in derezami, letajo s padali, ki se ogla{ajo
iz neko~ strah vzbujajo~ih sten, so tako {tevilni,
da jih sploh ne opazimo ve~. Pri tem sploh ne govorim o mnoìcah planincev – samo tistih, organiziranih v planinskih dru{tvih, je bilo v drugi
polovici dvajsetega stoletja okoli sto tiso~ … In
vsak drugi ali tretji je fotografiral, doma, v Zahodnih Alpah, Andih, Himalaji, svet je postal
majhen, na{e gore pa prav gotovo premajhne.
6-2006
Neverjetno, ampak resni~no – pri vsem
tem dobra “ro~no delana” gorska slika sploh ni
izgubila privla~nosti, rekel bi, da je celo pridobila pomen in vrednost. Poudarek je seveda na
izvirnosti, na osebnem pristopu, na kvaliteti, ki
pa je, resnici na ljubo, ni ravno preve~.
Presenetljivo, kako dolgo se {e v drugi polovici preteklega stoletja v gorskem pejsaù
ohranja model, ki sta ga poznala è Karinger
in Pernhart. Tudi vpliv impresionistov ostaja
privla~en za ve~ino, tako reko~ tradicionalno
spada k lepi gorski sliki, kar {e posebej velja
za udeleènce {tevilnih slikarskih kolonij, med
katerimi je mnogo ljubiteljev. Pravzaprav se
velika imena slovenskega slikarstva v drugi polovici dvajsetega stoletja skoraj niso ukvarjala z
gorskim pejsaèm. Da pa bi bila naloga lahko
nadvse zanimiva, kaèjo rezultati slikarske razstave iz leta 1985, ki so se je udeleìli {kofjelo{ki in gorenjski slikarji. Ni res, da se da slikati
gore samo po tradicionalni shemi – mnogi med
njimi so v svojih terenskih risbah nakazali
povsem druga~no, osebno ob~utenje gorskega
prostora, kot na primer Ive [ubic, Melita Vovk,
Mirna Pavlovec, pa to sploh niso vsi.
Vsekakor pa je ljubiteljski slikar Hubert
Schara (1938–1992), ki se je smrtno ponesre~il v bohinjskih gorah, pod Voglom, prinesel
nekaj sveèga v gorsko krajino na Slovenskem.
Njegova tehnika je svojevrstna, kratke, dinami~ne poteze s ~opi~em, ìve barve, modra,
rumena, zelena, ìvahen ritem oblik in barvnih
lis se odvija na ploskvi slike, nobenega prizadevanja, da bi ustvarjal vtis globine in tretje
dimenzije na klasi~en na~in, s perspektivo, s
svetlobo in senco. Gore doìvlja kot “playground”, in ko stojimo z njim vred na vrhu Ko~ne,
so na modrem nebu nad nami lepo vidni beli
kondenzacijski sledovi reaktivcev, ki preletavajo Grintovce, in ki tako kot helikopterji sodijo
k modernemu pejsaù. @al je njegovih del
ostalo malo, zapu{~ina svojevrstne, intenzivne
osebnosti ni velika, vendar pomenijo prijetno
spremembo v mnoìci konvencionalnih gorskih
slik, ki so nastajale v tem ~asu.
Danilo Cedilnik (1947) zdruùje alpinista in
slikarja v eni osebi. Himalajec, gorski re{evalec
in vodnik, pisatelj in profesor likovne vzgoje,
enako prepri~ljiv v pisani besedi kot s ~opi~em,
slika himalajske vrhove in strma ledena pobo~ja
z ob~utjem plezalca, ki je ta trenutek tam, sredi
ledene stene. ûtimo globino pod seboj, hladno
grozo in zavedamo se, da smo v neusmiljenemu
svetu osemtiso~akov. Cedilnik slika jasno, precizno, in ko je pred leti v doma~o pokrajino
postavil pti~je stra{ilo, svoj avtoportret, je bilo
jasno, da mu je blizu tudi poeti~ni nadrealizem
kot osebni, svojski umetni{ki izraz.
V eni svojih zadnjih slik iz Himalaje, ko se
je predvsem posvetil slikanju in je padlo z njega
breme vzpona na vrh, je spet zdruìl figuro in
pokrajino, to pot ~rnega himalajskega krokarja,
ki po~iva na iz kamenja zloènem kultnem
objektu z vklesanimi svetimi ~rkami. V ozadju
je ble{~e~ himalajski vrh v meglicah – ena
od tistih redkih, nepozabnih slik, ki zdruùjejo stvarnost in sanje, poezijo in vsakdanjost,
sugestivno likovno govorico magi~nih besed
in dvoumen simboli~ni pomen ìvega bitja,
krokarja, ki ga povezujemo s smrtjo, je pa tudi
poslanec bogov in son~na ptica …
Odgovor na vpra{anje, ali ima gorsko slikarstvo svoj smisel tudi danes, ali nam lahko slikarji
sploh {e kaj povedo? Da, prav gotovo nam lahko
umetnik s ~opi~em, potezo in barvo preko roke,
ki jo vodita njegova glava in srce, pove stvari, ki
jih fotografija zaenkrat {e ne more. m
Edo Deràj, Plezalec v zasneèni steni
Foto: France Zupan
13
6-2006
Goram dajejo novo
razse`nost
Na gorskih poteh s slovenskimi slikarji
 in  Marjan Brade{ko
Gore so v nas. Kamorkoli se obrnemo, nas
spremljajo. Kot podoba, kot navdih, kot hrepenenje. Ko se slovenski slikar postavi pred
platno, se pri krajinskih podobah zares te`ko
izogne goram – skoraj iz vsakega koti~ka Slovenije jih je mogo~e uzreti, ~e è ne najvi{jih, pa
vsaj kak{no hribovje ... Tako je tudi silno te`ko
opredeliti pojem planinskega slikarja, slikarja
gorskih motivov. Veliko je takih v Sloveniji in
njihova umetnost je nekaj posebnega. Danes
smo vajeni predvsem planinskih fotografij, ob
lepi sliki pa se kar nekako ne znamo ustaviti.
A prav te slike odkrivajo neko dodatno razse`nost, ki je fotografija ne more dati – slikarji z
barvami znajo ustvariti ob~utke, tisto duhovno
sliko, ki je nad resni~nostjo podob, ki je izven
fizi~nih ob~utenj kamenja, sten, ru{evja,
oblakov ...
Obiskali smo nekaj slikarjev, ki so jim
gore del njihovega vsakdanjega ìvljenja, ki
vanje redno zahajajo ne le po navdih, pa~ pa
 osebni arhiv
Danijel Cedilnik
14
Cene Griljc
tudi iz {portnega ali kak{nega drugega nagiba.
Mnogim od njih slika ni edino sredstvo izraànja, nekateri gore tudi fotografirajo, ubesedijo
v knjigah, ~lankih – tudi na straneh na{e revije.
Njihova razmi{ljanja (po abecednem vrstnem
redu) objavljamo v nadaljevanju.
Goro preprosto gradim
Danijel (Danilo) Cedilnik – Den je alpinist, himalajec, slikar, u~itelj likovnega pouka,
tudi avtor dveh leposlovnih knjig. Ko vstopi{ v
atelje, takoj dobi{ ob~utek – njegovi motivi so
predvsem dramati~ne, hladne gore. Prevladujeta modra in bela barva, ki sta likovno izredno
pre~i{~eni. »Ve~ barv, ro`ni motivi, bi bili preprosto prebohotni,« pravi. Slike so morda malo
àlostne in kot pravi sam, niso vedno simpati~ne. Marjan Raztresen je za eno takih slik
hudomu{no pripomnil, da je »ljudi ob njej vedno
nekoliko zeblo v hrbet, ko je visela v dnevni
Janez Medve{ek
6-2006
sobi.« Vendar pa so platna impresivna – bela,
kar àre~a, sinja, modra, skoraj ~rna ... kot da
stojimo sredi vr{acev, kot da se pred nami ravno
lomi ledenik. Danilo Cedilnik – Den meni, da
je v podzavesti vedno nekaj, kar na koncu pripelje do zna~ilne podobe – tudi pri slikanju v
son~nem dnevu »vedno nastane nevihta.«
Slika predvsem domi{ljijske gore (je bolj
ateljejski ~lovek), gleda, kje bi plezal, i{~e
prehode – in tako preprosto »gradi« svojo goro
– loti se je {tudiozno. Pogosto je slika ~ista
likovna poenostavitev, è na meji abstrakcije. Vedno si najprej ustvari vtis, potem i{~e
likovno re{itev. Pravi, da skozi veliko skiciranja
svojo misel po~asi materializira{.
Le redko kaj naredi po posnetku (primer
Ama Dablam), v~asih naredi v naravi manj{i
akvarel (v Himalaji je te`ko z velikimi slikami),
doma potem ustvari ve~jo sliko.
Pogost Denov motiv je tudi macesen, ker s
trdnostjo in vztrajnostjo predstavlja {e posebno
simboliko – velikokrat je njegov viharnik
»sestavljen« iz ve~ realnih dreves in nazadnje
v njem z nekaj domi{ljije prepoznamo lovke,
zmaje, po{asti – kot denimo v posu{enem
ru{evju.
Poseben motiv pri Danijelu Cedilniku pa
so stra{ila, tudi avtoportret je izdelal kot stra{ilo. »Zanimiva so zlasti pozimi, ker so takrat
brez dela,« pripomni.
Med tehnikami uporablja akvarel, zlasti v
Himalaji, ker je la`ji za zunanje delo (v takih
teàvnih razmerah je prvi od Slovencev v
Rafael Terpin
Milan Vo{ank
Himalaji ustvarjal Franc Novinc na odpravi
na Everest, op. avtorja). Dela tudi grafike (ki
so »nekoliko bolj obrtni{ko delo«) in precej v
olju. Po naro~ilu ne dela. »Imam bolj samosvojo
pot,« pripomni. Slika tudi po osem ur zdrèma
(sicer pa po nekaj ur na dan). »Mora{ biti ~isto
zraven, ~e ne bo hitro nekaj narobe.«
Vedno pri roki svin~nik
Ko sem odhajal od Ceneta Griljca, slikarja,
alpinista, gorskega re{evalca, so se nad Kamnikom nekoliko dvignile megle, rde~e strehe
so se zasvetile v mokroti in zelene~a pobo~ja
gora v ozadju so plaho pokukala izpod deèvnih oblakov. Jasno mi je bilo, zakaj je pogled
na Kamnik njegov najpogostej{i motiv. Vsaki~
z drugega mesta, vsaki~ druga~en, vedno pa je
za mestom kulisa gora.
Slika, odkar se spomni, vedno je imel pri
roki svin~nik. @e kot otrok je mami iz »{krnicljev« po predalih raztresel vsebino, da je pri{el
do papirja za risanje. Kot pastir~ek je risal
smreke, krave ... na Veliki planini je kar na
desko v stanu naslikal Kamni{ko Bistrico. Ko je
po dolgih letih novi lastnik stanu na{el to sliko,
mu jo je Cene Griljc obnovil, osveìl barve, da
je spet nova. Ob tem se spomni tudi pokojnega
arhitekta Vlasta Kopa~a, ki je Veliki planini s
svojimi skicami in delom dal trajen pe~at.
Cene Griljc se trudi za natan~no sliko - kot
jo vidi{, realno – verjetno zato, ker je tako videl
na deèli, kjer je ìvel. Za abstraktno slikanje
Marjan Zaletel
15
6-2006
Cene Griljc, Kamni{ke planine z Menge{kega polja, olje na platnu
Danilo Cedilnik, Viharnik, akvarel
16
Cene Griljc, Lotse, olje na platnu
6-2006
Janez Medve{ek, Velika planina, pastel
Rafael Terpin, Brdarjev slap v Ga~niku, akril
Marjan Zaletel, Stenar nad dolino Vrat, olje na platnu
17
6-2006
Milan Vo{ank, Veselica pod Zeleni{kimi {picami, olje na platnu
se ni navdu{il nikoli. Slika vse motive, od
tehnik je za~el z akvareli, potem je pre{el na
olje – prve oljne barve je na{el na podstre{ju
v vojni umrlega prijateljevega o~eta, {e danes,
{estdeset let kasneje, ima nekaj tistih »tub«.
Vedno sliko naredi na grobo, kot pravi,
potem i{~e prostor in globino. Po naro~ilu ne
more slikati, ve pa, da je pogled na Kamnik
iskan motiv, zato ga pogosto spravi na platno,
tako, na zalogo – ~e kdo potem pride. Doma~e
gore »dela« po skici, tuje po diapozitivih. V
zadnjem ~asu je zelo odmevna njegova razstava
vseh osemtiso~akov, ki jo postavlja na {tevilnih
krajih. Sam himalajec, tam je bil {tirikrat, se je
v vsak vrh {e dodatno poglobil, prebral opise
tistih, ki so plezali na te osemtiso~ake, da se je
res lahko vìvel v posamezno goro. »Ne more{
je naslikati, ~e je ne pozna{,« pravi. Za~el je
z Dhaulagirijem, [raufovo in Humarjevo goro,
zaklju~il pa s Trisuli, ki ne presegajo magi~ne
meje – a se je z njimi za~el na{ himalajizem.
Brez Trisulov mu je nekaj preprosto manjkalo.
Te slike je naredil v zahvalo vsem slovenskim
18
alpinistom, ki so osvojili osemtiso~ake ali pri
tem sodelovali, in v spomin tistim, ki so tam
ostali. Vse slike so, tako kot slovenski motivi,
realne podobe gora, ki so srhljivo veli~astne in
mogo~ne. Tam sredi Lotsejeve stene drobna
meglica {ele pokaè vso razse`nost, vse kipenje
in vso dalj. Prostor in globino.
Ponedeljki so dnevi, ko me razganja
V vsaki sliki je lepa sobota ali nedelja, pravi
Janez Medve{ek, slikar. Kajti pot, opravljena
po slovenski deèli, po njenih skritih koti~kih,
ki jih ima Janez Medve{ek {e posebno rad, se
ponavadi zaklju~i v pastelu, akrilu, akvarelu.
Slikarske tehnike, ki so priro~ne, ki jih lahko
uporabi{ tudi v naravi. Ve~inoma dela po fotografijah, pri srcu mu je realisti~na podoba, v
podrobnosti se poglobi tudi z lupo, ~e ne gre
druga~e. Oìvlja stare fotografije, brska po podstre{jih, kuka skozi portone na kra{ka dvori{~a,
se sklanja pod velbi ... Dokumentira! Slika, kar
vidi, ob vsaki stranski cesti je toliko zanimivega,
6-2006
Marjan Zaletel, Vrh Triglava nad meglo, olje na platnu
tudi z besedo izraà svoje veselje nad naravo in
nad bogato dedi{~ino, ki se je ne zavedamo,
ki izginja. »Dom, ki ni ve~ dom,« je zapisal v
spremni besedi k enemu od svojih koledarjev.
Ko le vrtam vanj, ~e ga pa kak{en del slovenske zemlje le bolj privla~i, sko~i pokonci,
pobrska med zapiski, vzame ven list papirja, na
njem pa je misel: »Dve du{i bi moral imeti. Dve
du{i bi rabil zdaj jaz. Eno za biser – Koro{ko,
drugo za burjasti, kamnati Kras.« Izjemno
urejena Koro{ka na oni strani Karavank, ohranjene stare doma~ije, kulisa gora na jugu, svet
strmali, sen~nih sten. In odprtost Kra{kega
robu, zimska prepi{nost, pomlada sveìna,
ko zacveti brnistra in {tevilne druge roè, ali
umirjena jesen, ko nenadoma v rde~ih barvah
»zagori« ruj. Vse to in {tevilne druge podobe –
dobim ob~utek, da zelo rad ri{e kmetije, doma~ije, kajè, zidanice, znamenja – vse najde svoje
mesto na papirju. Zakaj se Janez Medve{ek ni
navdu{il za olje? Preprosto, ko {e ni imel ateljeja, je slikal v druìnskih prostorih – in oljne
barve imajo pa~ svoj vonj. Na terenu predvsem
dokumentira, je fotograf, {tevilne posnetke pa
potem ureja doma, na ra~unalniku, pove~uje,
ogleduje, najde zna~ilnosti, ki jih v naravi niti
ni opazil ... in potem vzame v roke barve, svin~nike. Na slikah so dostikrat v ospredju otroci,
narodne no{e, ponirki, race, tudi Kuharjeve cike
pod Kamni{kim vrhom so na{le svoje mesto na
pa{niku – menda so bile tako lepo rejene.
Slika{ lahko tisti svet, s katerim se
ujame{, ga ima{ v o~eh, ga pozna{
Ko sva obiskala Rafaela Terpina, je v idrijskih grapah leàl globok sneg, mra~no nebo je
pritiskalo v pojemajo~i dan. Ko pa sva vstopila
v njegov atelje, so barve zasijale z vseh platen,
iz mape so »pokukale« najskrivnostnej{e roè,
lu~ dneva se je zopet pri`gala.
Po motive Rafaelu Terpinu ni treba dale~ –
njegova ljubezen je doma~i idrijsko-cerkljanski
svet, svet, s katerim se ujame, ga ima v o~eh, ga
pozna. Tja gre velikokrat, na isto mesto, skicira.
In ohranja – tudi stavbno, arhitekturno dedi{~19
6-2006
ino, saj je denimo s tu{em naslikal 250 hi{ s
svojega obmo~ja, hi{, ki izginevajo, ki jih morda
danes è ni ve~. In ob slikah zapisal {e svoje
vtise, jih shranil za vse ve~ne ~ase v knjigo. Sicer
pa se na slikah znajdejo tudi {tevilne grape, razdrapan svet dolin in slemen, ki so prave gore,
~eprav so le v predgorju Julijskih Alp.
Med tehnikami najve~ uporablja akril in
mastni pastel. Predloga je vedno skica, ker
fotografija in slikanje po njegovo pa~ ne gresta
skupaj. »Ne more{ dopoldne eno, popoldne
drugo,« pravi. Za ~rto uporabi flomaster, potem
nanese pastel. Najraje slika ploskovno, saj
tako barva pride najbolj do izraza – njena mo~,
~istost, toplota ... Od mesecev sta mu najljub{a
april, takrat je posebna svetloba, in november,
ko se vse umiri.
Rafael Terpin je upokojeni u~itelj likovnega
pouka, ki je zdaj {e bolj poln zagona. Prav te
dni (april) je v Idrijskem muzeju odprl razstavo
Cvetje z na{ih bregov (Prazni~ni {opek idrijskega samozavedanja), kar 167 rastlin, ki jih
je s flomastrom in barvnimi svin~niki upodobil v letih 2002–2005. In tako je tisti tema~ni
idrijski svet, ki je tema~en le za nepoznavalca,
znova zasijal. Iz najbolj skritih in sen~nih grap
je Rafael Terpin prinesel cvetja in ga zvezal v
{opek – {e ena od stvari, ki jo bo ohranil tudi
zanamcem.
Po navdih ni treba vedno v naravo,
ideje rastejo kar v glavi
Cerknica z jezerom je nekam melanholi~na, neko posebno ozra~je ustvarja tista ravan
z Javorniki v ozadju. Sedela sva pri Milanu
Vo{anku, slikarju, in med pogovorom je tiho
igrala glasba. Umetnikom je Cerknica res kot
namenjena, Milan Vo{ank je tudi glasbenik,
u~itelj likovnega pouka, alpinist. S Koro{ke ga
je pot privedla na Notranjsko, kjer gore niso
tako blizu – pa vendar, ideje rastejo kar v glavi,
po navdih ni treba vedno v naravo, pravi.
Gore upodablja ve~inoma po fotografiji,
celo ve~ fotografij uporabi, ko zasnuje sliko.
Ohranja osnovni motiv, ki pa mu z barvo da nov
izraz. Strinja se z drugimi, ki ga uvr{~ajo med
abstraktne ekspresioniste. Gorski svet upodablja preprosto na - druga~en na~in. Pri motivu
ne posnema vseh pravil narave, upo{teva sicer
realno podobo, barvno pa gre tako, kot ~uti
20
– seveda ob upo{tevanju likovne teorije, kjer
uteìtev, simetrijo malo sicer poru{i, preve~
pa ne. Gre mimo realizma, ustavlja pa se pri
abstrakcijah. A vendarle, pogled na slike na
steni jasno kaè gorsko vzdu{je, kar za~uti{
skalno dolino, nad katero se po~asi su{e
meglice, ali igrive grebene Zeleni{kih {pic,
pravo »veselico« gornika.
Od tehnik Milan Vo{ank uporablja svin~nik in olje – za akvarele ni, pravi, gre vse prehitro in se ne da popravljati. Za platnom ponavadi zdrì po 3–4 ure na dan, slikati mu uspe
nekajkrat na teden.
Ko smo zaklju~evali, je pogled znova uhajal
tja ~ez jezero, ki je nemo `delo pod sivimi
oblaki v poznozimskem dnevu. Glasba je
obujala narodno dedi{~ino, barve na platnih pa
so govorile, sporo~ale, vabile.
ê ~lovek ne prime skale, je ne more
naslikati
Stara Raj{pova hi{a v Guncljah, na pro~elju je letnica 1777 (najstarej{a v hi{i je menda
1712), kar pade v o~i. Freske, oboki v notranjosti ... ni ~udno, da se je tu naselila umetni{ka
du{a, slikar Marjan Zaletel – Jan~. Gunclje so
nekako zastrupljene z gorami, tudi Marjana
Zaletela alpinizem ni ob{el, podobno kot
ne bli`njega sova{~ana Danijela Cedilnika.
In – vas ima tudi dosti umetnikov, Zaletelov
sosed Janez Bernik je denimo »kriv«, da Jan~
danes slika. Od gorskih motivov so mu bli`ji
zimski, slika pa samo slovenske gore, z izjemo
slik Mont Blanca, Matterhorna in Zugspitze. V
za~etku se je najbolj posve~al Komni in okolici,
predvsem Bohinju, ki mu je {e vedno najve~ji
izziv, visoko na lestvici priljubljenosti pa je tudi
Triglavska severna stena.
Za~el je z grafiko, z linorezi, in ustvaril
nekaj lepih viharnikov. Danes slika ve~inoma
samo s slikarsko lopatico (»{pohtl«) v oljni
tehniki. Motive povzema po fotografiji, saj bi
se ob omenjeni tehniki sence gora pa~ prehitro spreminjale; v ìvo lahko goro ujame{ le z
akvarelom. Sliko najprej nari{e s svin~nikom
in enkrat ali dvakrat »prespi«. Potem vzame
barvo in z lopatico potuje z vrha navzdol in z
leve proti desni, posebej so teàvni prehodi
med barvami, ~e se prehitro posu{i, nastanejo nekak{ni zastrugi. Najpomembneje pa je,
6-2006
Janez Medve{ek, Nanos, Sv. Hieronim, pastel
pravi, da pozna{ skalo, da si jo prijel – ~e je nisi,
je ne more{ prav naslikati.
Marjan Zaletel – Jan~ u~i likovni pouk, vodi
ve~ likovnih {ol, se udeleùje kolonij in ima
eno do dve samostojni razstavi letno. Trenutno
(april) na [marni gori razstavlja slovenske turisti~ne kraje, odmevna je bila tudi njegova razstava ob 110-letnici rojstva Jakoba Aljaà, prav
tako na [marni gori. Prispeval je ilustracije za
{tevilne knjige o gorah, poslikal pa je tudi vse
slovenske vrhove, vi{je od 2500 metrov.
In odkod Jan~? Ja, neko~ so dobili pri hi{i
otroka in mlado otro~e, ki ni znalo re~i »f«, je
pri sosedu povedalo, da so dobili »jantka«. In
ko »jantek« zraste, je Jan~.
Upodabljajo~a umetnost
Neko~ je bila v Ljubljani {ola za upodabljajo~e umetnosti. Lepo ime, ki natan~no odraà
to, kar po~no slikarji. Upodobiti, spraviti na slikarsko platno, dodati svoje videnje, vtisniti v
sliko del sebe, morda svoja najskritej{a ob~utja.
To po~no slikarji, to po~no tudi »gorski« slikarji,
saj je odnos do gora ponavadi {e posebej mo~an.
[vicar Caspar Wolf je leta 1780 v Parizu razstavil
200 platen z gorskimi motivi, sedem let svojega
dela, in javnost ga je gladko zavrnila. Gore so
bile tedaj pa~ preve~ nadzemske, stra{ljive,
oddaljene ... Gore, ki so bile za ~asa prvih slikarjev gorskih motivov za mnoge bivali{~e bogov,
imajo v sebi {e vedno nekoliko nadzemeljski
pridih. Del le-tega posku{ajo v svojih delih
prikazati tudi predstavljeni slikarji. In danes z
veseljem pogledamo njihove stvaritve. m
Opomba: Tokratna aktualna tema seveda
ni strokovni pregled slovenskega »gorskega« slikarstva in to niti ne posku{a biti,
saj je Planinski vestnik predvsem revija za
ljubitelje gora. Zato seveda tudi ne omenjamo vseh slikarjev, ne iz preteklosti ne
iz sedanjosti. Ker smo zagotovo marsikoga
zaob{li, vabimo vsakogar, ki ima na platnu
morda zanimiv gorski motiv, da se nam
oglasi – z veseljem bomo objavili kak{nega.
Tri razmi{ljanja pa objavljamo è tokrat.
21
6-2006
Kailas
 in  Danilo Cedilnik
Kako naslikati goro, ko pa ima toliko razli~nih obrazov; iz vsake doline je njena podoba
nova, spreminja se v letnih ~asih, zjutraj je druga~na kot zve~er ...
V~asih se mi zdi, da se njeni obrazi spreminjajo kot obrazi ljudi: vedri so, umiti po nevihti,
obla~ni, àlostni, ponosni, nevarni, hudobni ob
nesre~i, prijateljski – ~eprav je gora le ogromen
kup skal in snega, razjeden od vode, vetrov in
plazov, ovira na poti ptic. Oìvi {ele z nami, da
jo skoraj poosebljamo in nam kot zrcalo odmeva
na{e ob~utenje.
ê me gora vznemirja s svojimi oblikami
in barvami, posku{am s ~im bolj pre~i{~enim,
skopim likovnim jezikom upodobiti svoje
Danilo Cedilnik, Kailas, olje na platnu
22
ob~utje te gore, strniti njene razli~ne obraze
v splo{no podobo, naslikati mraz in ti{ino,
nevarnost, radost, samoto, lepoto belih razov,
ki se vzpenjajo, vzpenjajo proti vrhu, proti
dotiku.
Pri tem podobnost slike z motivom postane
nepomembna.
Tako sem sveti gori Kailas predrzno spremenil nekatera razmerja, da bi poudaril njeno
vi{ino, izpustil nekatere podrobnosti in izbral
svojo barvno skalo.
Pisavi podobne oblike v skali in snegu
pa sem ohranil, jih dobesedno prepisal, saj si
nisem drznil spreminjati lepote svetih molitev,
bo`jega rokopisa. m
6-2006
Jutro na
Kovku
 Rafael Terpin
Pozna jesen je.
Ogolele hoste lilasto prijateljujejo s plavinami
hladnega neba. V doma~nosti od nekdaj prepoznavnih pogledov so vse razdalje pribliàne.
Tudi zabrisane. Jesenske mehkobe se dotikajo
kro{enj in se vra{~ajo skozi nebesa. Iz njihovih
hladnih barvitosti se v obrobje nedore~enosti
pripenjata naklonjenost in skrajna predanost.
Jutro na Kovku (962 m) nad Colom.
Pol osmih zjutraj. Pred soncem.
V otrplih teminah spe hribovski silaki.
Njihova ple~ata teà rine v {e zeleno Deèlo
(Vipavska dolina), sivo pa plavo nebo se zdi
prazno, naveli~ano, sitno, sragasto, {trenasto,
navle~eno kot topla odeja ~ez shlajeno krajino.
A kaj!
Glej!
Nekje iznad ljubljanskih hribov se je skozi
po~en {iv sem ~ez vrh Gore vlilo za prgi{~e
nenadne lu~i. Porde~ili so – svetle~ kri` poleg
mene, redke bilke pod njim, zgornji robovi skoraj
praznih kro{enj. Pod temnim nebom so naenkrat
izstopile dolinske megle, ki jih prej ni bilo zaznati.
Bile so tanke, skoraj prozorne. Nad njimi se je na
temnem obla~nem la{kem nebu v {krlatu postavil âven. V rde~e iskrivih prebliskih je zacvetel
ves Rob mimo Podrte gore, Sinjega vrha tja do
Otli{kega Maja in naprej. Zadrhtele so naenkrat
vzdramljene meglice, se okitile z zlatom, vzvalovile v prvo jutro. Od ìvljenja med danes in jutri
zasmehovana du{a se mi je vzpela v stremenih,
dvignilo in poneslo jo je nad razko{ni {krlat oprhanih kro{enj, vrglo jo je v nebo, domov.
Trenutki so igrivo tekli kot vsakdanja voda
v grapi. Z oranèm in ble{~avim zlatom vred
sem klecnil vase. m
Rafael Terpin, Jutro na Kovku, akril. Foto: Marjan Brade{ko
23
6-2006
Jezerski Stog s Triglavom
v ozadju
 in  Milan Vo{ank
Na razglednem sedlu pod Malim Stogom se
spet sre~amo. Rajko se nama predstavi. In razmi{lja, da me od nekod pozna, ali je morebiti
kje videl moje slike. Pa bi mu naslikal Jezerski Stog s Triglavom v ozadju, vpra{a, ko è
odhajamo. Kakor da mi je prebral iz misli mojo
dolgoletno idejo. Kako nadvse lep, likovno razgiban motiv za slikarja gora je to. Pravzaprav
gornika, ki je è leta kar ljubezensko zagledan
v to podobo.
Pozne jeseni, è na zimo, izmed mnogih
mojih in Marjanovih fotografij najdeva pravo.
Dopadljiva nesimetri~na vodoravna kompozicija: v prvem planu mogo~ni Jezerski
Stog, zadaj pa Mi{elj vrh in grebeni Triglava.
Izbrano fotografijo pove~am na format A4,
Milan Vo{ank, Jezerski Stog s Triglavom v ozadju, olje na platnu
24
6-2006
pripravim ve~je platno 150 x 120 cm ter se
na enako velik papir lotim skiciranja. Vedo~,
da ~e ho~em dose~i verno realisti~no podobo
izbrane gorske krajine, moram vse natan~no
izmeriti, zvizirati. Tako po~asi prena{am silhuete gora z vsemi podrobnostmi na papir.
Dolgotrajno in potrpe`ljivo delo, pa vendarle z
àrom veselja v sebi. Dokler ni po nekaj dneh
skica izrisana. Po delih jo pazljivo razreèm
ter polagam na platno in obri{em. Sedaj se
prebudi v meni slikar, spet mi zadi{ijo oljne
barve, za{umi bela podlaga platna pod ~opi~i
in potiho zaigra glasba iz ozadja dolgih no~nih
ur. Slikam. Prav po~asi, dolgo, v mesece. Z
barvami nisem ve~ tako verno stvaren, bolj po
svoje gradim motiv, v maniri svojega zmernega
ekspresionizma, v harmoniji {tevilnih modrih
in zelenih tonov ter z nadvse svetlimi, rahlo
sivimi modrimi gorami. In svetlo modrimi
oblaki. V modri je precej vijoli~aste, treba jo
je najti, tople barve pa so nekje skrite, v moji
du{i najbr`, ali pa v odtenkih zeleno rumene.
Na platnu niso vidne, izraziteje se izàreva
temno barvno nasprotje.
Z jesenjo je slika na platnu gotova in Rajku
po{ljem fotografijo. Vse je tako, kot je èlel in
razmi{ljal, mi odgovarja. Pa da komaj ~aka, da
obesi sliko v dnevno sobo njihove nove hi{e.
Zgodba o sliki je tako kon~ana. Ali pa~
ne, ima nadaljevanje. Resni~ne podobe Jezerskega Stoga se pa~ ne more{ nagledati, to
ve Rajko, to ve Marjan, vem jaz in najbr` {e
mnogi, zato poti tja gor ~ez Krstenico vabijo
vedno znova. m
Ne`no gorsko osvajanje
Izgublja steza
se v skalovju,
vse vi{je vodi me
korak;
in z metrom vsakim
– slabi~ v sebi –
postajam ~vrsti
korenjak.
Stokrat že gledam
to divjo lepoto.
Vedno v ~udenju.
Tan~ice megla
zlatijo gorske pa{nike.
Sanjske podobe.
»Naprej, ne daj se,
pridi, dragi,«
vabljivo gora govori;
razgrinja pla{~
svoj
in me vabi,
ponuja tiso~e slasti.
Iz temnih grap
se plazijo sence.
Sonce jih presije.
Mo~ zadnjo srkam
tam v brezpotju,
treso~ih ustnic
nanjo grem;
na ~elo ne`no ji potrkam,
in vpra{am, ~e naprej {e smem.
In po prijaznem dovoljenju
odstrnem paj~olan meglen;
poljubim drago kar na teme,
zavedam se, kaj ve~ ne smem.
Veter boža
okraste {ope trav.
Vse se izmika.
Oslabelo sonce.
Sivina se zgo{~uje.
Zmaguje senca.
Gorsko jezero
v ~arobni globeli
zrcali ve~nost.
Slavica Štirn
Ale{ Tacer
25
6-2006
26
na turo
6-2006
Na Lovrencu
Med clusijevemi svi{~i in opojnimi zlaticami
 in  Mojca Lu{trek
Lovrenc nad Okroglicami je znano rasti{~e
clusijevega svi{~a, ki tu cveti od srede aprila
do srede maja. Jani se ga spominja iz otro{tva,
ko je hodil na po~itnice v Loko pri Zidanem
Mostu: travniki pod cerkvijo so bili vsi modri
od encijana, kakor re~emo temu lepotcu po
doma~e.
Gozdna pot Loka
V Loki sva zaupala avto v varstvo Primoù
Trubarju, ~igar spomenik stoji na trgu nasproti
lepo obnovljene gra{~ine. Pokukala sva {e v
cerkev svete Helene, saj so njene poznobaro~ne {tukature menda med najlep{imi v Sloveniji, znamenita pa je tudi zato, ker je v njej v
letih 1528–1542 ùpnikoval o~e slovenske knjièvnosti. Na drugi strani trga se odcepi ozka
asfaltna cesta proti Radeù. Kaìpota povesta,
da je do Lovrenca poldrugo uro in do Lisce tri
ure hoda.
Vrh prvega klanca pri pokopali{~u sva zavila
mimo nasadov sadnega drevja proti gozdu.
Nekje pred nama je zapel
Na Lovrencu
zvon. Visoko sredi gozdnatega brega sva zagledala
cerkev z rde~im zvonikom. To bo najbr` sveti
Duh, sva ugibala. Cesta se
dvigne nad nasade, da se
lepo vidijo Kum in {tevilni
okoli{ki hribi, skoraj vsak
s svojo cerkvico. Po valovitem svetu okoli naju so
se kar prerivali odtenki
zelene barve. Pot v prijetno
hladnem gozdu nama je
prekriàla srna in ~ez ~as {e
veverica. Taka sre~anja me
vedno razveselijo. Stra{no
si èlim, da bi ìval razu-
mela, da ji no~em àlega, in ne bi beàla pred
menoj. Otro~ja èlja.
Ko se je gozd odprl v prvo jaso, sva bila è na
za~etku razvle~enega Radeà. Med sadovnjaki
in redkimi hi{ami sva pri{la do Lovskega doma
Loka pri Zidanem Mostu. Pred njim stoji tabla,
ki predstavlja Gozdno pot Loka in tamkaj{nji
svet divjadi. Nad cesto konec vasi stoji spomenik partizanskima kurirjema in takoj za njim se
asfalt kon~a. V bregu pod gozdom se za~ne markirana pot na Lovrenc. @e kmalu sva se ustavila
pri naslednji tabli lo{ke gozdne poti; na njej so
predstavljeni podlubniki. Zraven stoji (v poduk
mimoido~im in {e posebej lubadarjem) past za
te {kodljivce. Kolovoz se najprej zlo`no, nato pa
kar strmo vzpenja; po de`ju je bil precej razrit in
blaten. Z njega se odcepi ozka stezica, ob kateri
so poleg Knafel~evih markacij tudi stilizirana
zelena drevesca, kakr{na sva spoznala na kaìpotih in tablah lo{ke gozdne poti. Naslednja
pripoveduje o predalpskih podgorskih bukovih
gozdovih in tedaj sva prvi~ zagledala cerkev
svetega Lovrenca. Samo na sliki seveda.
27
6-2006
cerkvijo je sicer res cvetelo precej encijanov, a
breg {e zdale~ ni bil ves moder. O~itno sva bila
Nedale~ nad Radeèm se svet odpre. S nekoliko pozna in tudi leto{nja »letina« ni bila
travnikov so se zable{~ali tiso~i son~kov cve- najbolj{a. Pa sva br` na{la tola`bo in ve~ kot to:
to~ega regrata, {e posebno pa so
vsenaokrog so se v lahnem
naju razveselili prvi clusijevi
vetru zibale opojne zlatice,
svi{~i. Veliki modri cvetovi
ki rastejo samo v Zasavju in
so se nastavljali soncu. SpraPosavju. Cvetovi se vsaj za
vila sva se na kolena in s
moje oko ni~ ne razlikujejo
fotoaparatom sku{ala odnesti
od tistih pri »navadni« ripe~i
nekaj te lepote s seboj.
zlatici, listi pa so ledvi~asti,
Ampak regratu bi se bila
kar razko{ni, in tako lepo
godila huda krivica, ~e ne
objemajo peclje in cvetove,
bi bila poslikala tudi tistih
kot bi bili {opki delo spretne
zlatih travnikov, tako so bili
cvetli~arke. Saj tudi so – ali
lepi. Ljudje smo pri predal~ni narava najspretnej{a med
kanju v~asih sila domi{ljavo
njimi?
prepri~ani o svojem prav – le
Od svetega Lovrenca se
s kak{no pravico razgla{amo
vidi proti jugu prikupna vas
nekatere roè za navadne in
Razbor, onstran Save cerdruge za imenitnej{e? Ko sva se
kvica na razglednem Brunku,
Modra lepotca ...
»napasla«, sva se odpravila naprej
na vzhodu pa ple~ata Lisca. Tudi
mimo kmetije, kjer je cvetelo sadno drevje ta pride prej ali slej na vrsto, sva sklenila. Povzin se je {panski bezeg ko{atil v moji najljub{i pela sva se {e tistih nekaj metrov nad cerkev,
barvi. Okrog hi{e se je bohotilo vsakovrstno kjer je cvetelo posebno veliko opojnih zlatic,
pisano cvetje v prostodu{nem neredu kot na in se razgledala tudi na drugo stran, proti Velivrtu vile îra-~ara. Ni~ ravnih vrst in premi- kemu Kozjemu. V zaveti{~u sva dobila le piti,
{ljenih barvnih kombinacij, tudi plevel je bil zato sva si pravi~no (meni malo ve~) razdelila
enakopraven, di{alo pa je vendar lepo in raz- ~okolado in se odpravila naprej.
veseljevalo oko. Morda gospodinja nima ~asa
za »nekoristne« rastline ali smisla za umetelno Veliko Kozje
vrtnarstvo, a roè ima o~itno rada in to je poglavitno. Na koncu zaselka Zavrate naju je ~akala
Za Veliko Kozje sva se odlo~ila, ker se
{iroka gozdna pot, ki se je ~ez ~as prekopic- nerada vra~ava po isti poti. Strmo sva se vzpenila navzdol po travnatem bregu, pod njim pa njala skozi gozd brez razgleda. Za zlati klobuk,
sva spet stopila na gozdno cesto.
kranjsko lilijo, planinski mak,
... in zlati spogledljivki
Kmalu sva prvi~ – to pot zares
avrikelj in mnoge druge
– zagledala konico zvonika
prelepe roè, ki menda cveto
svetega Lovrenca.
tod, je bilo o~itno {e prezgodaj ali pa nisva ubirala pravih
poti, le nekaj popkov veleLovrenc
cvetnih orlic sva opazila. Ko
Lovrenc je del Krajinskega
sem zagledala napis Vrh, sem
parka Veliko Kozje - Lisca, ki
vsa zasopla pomislila, zdaj
slovi po zanimivem rastlinsva pa na konju, pa sva bila
stvu in ìvalstvu. Rasti{~e
kve~jemu na kozlu (v teh
clusijevega svi{~a je ograjeno,
krajih, kjer je toliko »kozjih«
saj je treba cvetje varovati
imen, bi se lahko reklo tako),
pred pretiranimi »ljubitelji«
saj poti {e ni bilo konec. Tudi
narave. Prvi hip sva bila kar
na popolnoma pora{~enem
nekoliko razo~arana. Pod
vrhu, kjer je na drevesu velik
Kot na vrtu vile îra-~ara
28
6-2006
rde~ napis CILJ, nisva ~utila posebnega zmagoslavja. Uhojena steza naju je vabila {e naprej
in kon~no sva se zna{la na razglednem skalnatem pomolu nad Savinjo. Tam sta dve skrinjici,
a eno so »preuredili« v smetnjak, ~eprav tudi
tista, v kateri sta vpisna knjiga in ìg, ni v najbolj{em stanju. Dale~ na levi so se ob vrh trboveljskega veledimnika spotikali oblaki, spodaj
ob reki pa se je videl del Zidanega Mosta. Nad
okoli{kimi hribi in kraji pod njimi so viseli sivi
oblaki.
Zakotje? Ne, Zakozi~je!
Po prvih kapljah de`ja sva se naglo spustila
po »hitri« zemljati drsalnici, prepredeni s koreninami, mimo strmega odcepa h Ga{perjevi
ko~i proti Rade~am. Ko se je drevje razred~ilo, je k sre~i nehalo padati; svet se je odprl in
prikazale so se hi{e v Mrzlem Polju. Od tu je
res lep pogled nazaj na Veliko Kozje. Iz zaselka
vodi slaba gozdna cesta, ki prijetno vijuga med
zelenjem in cvetjem. Pod klan~kom naju je
nekoliko zbegal neozna~en razcep, zato sva
pri bli`nji po~itni{ki hi{ici vpra{ala za pot
k svetemu Duhu. Prijazna gospa je trdila, da
bova pri{la do cerkve svetega Petra in da dale~
naokoli ni nobene druge. O svetem Duhu pa
ne duha ne sluha. Sr~no sva upala, da se moti.
V miru predve~era, katerega ti{ino so »motili«
le pti~ki in {elestenje v kro{njah, sva se zna{la
pred samotno doma~ijo, po vsem videzu
zapu{~eno. Gospodarska poslopja so se zdela
prazna, ne mukanja ne hrzanja ni bilo sli{ati,
mogo~ni jarem na hlevu je najbr` è dolgo le
za okras. Ko bi vsaj zalajal pes ali bi se od kod
prismukala ma~ka. Samo del stanovanjske hi{e
je bil videti obljuden, ~eprav se ni ni~ zganilo.
Po nepoko{enem travniku je bilo vse modro
spomin~ic. Malo naprej sva opazila obdelano
krpico zemlje. Nekdo no~e zapustiti tega idili~nega zakotja (ki se mu v resnici re~e Zakozi~je) ali pa nima kam.
Ob hribu, ki se imenuje – kakopak – Kozi~je,
so naju markacije le pripeljale k cerkvi svetega
Duha. Rde~i zvonik je nekoliko lisast od mo~e
in skozi kukalo v vratih se skoraj ni~ ne vidi,
tako da se o lepoti poznogotskih fresk nisva
Pozabljena, a ({e) ne izgubljena lepota
29
6-2006
mogla prepri~ati. Klopca nad cesto pa je ~udovit
koti~ek za popotnika, utrujenega od hoje in
vsega lepega. Na tem spokojnem kraju sva si
privo{~ila nekaj trenutkov ti{ine in uìvala v razgledu na Loko in Savo. Od tu dela cesta velike
ovinke, bli`njic pa ni, zato se je asfalt res vlekel.
Tik pred Loko naju je razveselila {e ena postaja
lo{ke gozdne poti: Korenov mlin. Na @irovni-
Sv. Lovrenc, 722 m
Lovrenc je hrib nad Okroglicami v Krajinskem parku Veliko Kozje - Lisca.
Park slovi po zanimivem rastlinstvu in
ìvalstvu, Lovrenc pa {e posebno po
clusijevem svi{~u (tu cveti aprila in
maja) in opojni zlatici, slovenskem endemitu, ki raste samo v Zasavju in Posavju. Na travnatem gri~u stoji cerkev
sv. Lovrenca iz 16./17. stoletja. Od nje
je {irok razgled proti jugu in jugovzhodu: na slikoviti Razbor, Savo in naselja
ob njej, ~okato Lisco.
Izhodi{~e: Parkiramo na trgu v sredi{~u Loke pri Zidanem Mostu, 208 m.
Pot: S trga se napotimo desno do odcepa proti Radeù. Vzpnemo se po
ozki asfaltni cesti in vrh klanca pri pokopali{~u levo mimo breskovih nasadov. Skozi me{ani gozd pridemo do
prvih hi{ razvle~enega Radeà. Takoj za lovskim
domom zavijemo desno na markirano bli`njico v
gozd in se tako po pol ure re{imo asfalta. Pa ne za
dolgo, saj smo è v sredi{~u Radeà, 449 m. Konec
vasi sta vili~ast razcep in partizanski spomenik, kjer
dokon~no opravimo z asfaltom. Levo se vzpne proti
gozdu markirana pot na Lovrenc, desno pa makadamska cesta brez oznak vodi v Poláno. Do tja je
slab kilometer prijetnega sprehoda, ~e si ho~emo
ogledati {e zanimivo cerkev sv. Fabijana in Bo{tjana. Od kapelice pod njo bi lahko nadaljevali pot po
cesti, a se raje vrnemo na razcep in uberemo markirano pot po gozdu. S kolovoza se vzpnemo desno
po ozki stezici in ko se svet odpre, nas pod zaselkom Zavrate razveselijo prvi svi{~i. Sem pripelje
po drugi strani Radeèvega hriba tudi omenjena
cesta s Polane. Po nekaj minutah ozke makadamske ceste se nam spet ponudi bli`njica. êz travnat
breg z znamenjem se spustimo na gozdno cesto, ki
nas »odloì« pod sv. Lovrencem. Vrnitev po isti poti
ali ~ez Veliko Kozje (993 m), skozi Mrzlo Polje in
mimo cerkve sv. Duha.
Zaveti{~e: Na Lovrencu ni ne ko~e ne zaveti{~a,
ìg Zasavske planinske poti pa se dobi pri Deànovih, ki postreèjo tudi z jeda~o in pija~o. Tako pi{e v
Pergarjevi knjigi. Toda zaveti{~e je (711 m, dobi se
le pija~a), ìg je pred cerkvijo, za Deànove pa v zaveti{~u niso vedeli.
30
{kem potoku je kar {tirinajst mlinov. Mlinsko
kolo se je veselo vrtelo, voda je prijetno {kropila
in asfaltni dolg~as je bil pozabljen.
êz nekaj minut me je med preobuvanjem
pre{inilo: ko sem si zjutraj zavezovala pohodne
~evlje, sem se veselila predvsem cilja, pa je bila
pot pravzaprav lep{a od njega. Kot è velikokrat. m
 Mojca Lu{trek
Vi{inska razlika: Loka–Lovrenc 514 m, Lovrenc–
Veliko Kozje 271 m, Veliko Kozje–Loka 785 m.
âsi: Loka–Rade` 30 min., Rade`–Polana 15 min.,
Rade`–Zavrate 20 min., Zavrate–Lovrenc 30 min.;
Lovrenc–Veliko Kozje 1 ura 15 min., Veliko Kozje–
Mrzlo Polje 25 min., Mrzlo Polje–sv. Duh 30 min., sv.
Duh–Loka 1 ura.
Druga izhodi{~a (povzeto po Pergarju): Rimske Toplice (ob èlezni{ki progi na jugovzhod mimo Gra~nice, pri Blatniku desno v Lokavec, pri kapeli desno
na ~edalje slab{o cesto in strmo skozi gozd, nato
~ez goli greben, pri zapu{~eni kmetiji levo in po travnikih na vrh; 3 ure), Rade~e (z èlezni{ke postaje
po stopnicah na cesto proti êlovniku, levo nanjo do
podvoza pod èleznico, ~ez Kincl, pri kapelici levo
na bli`njico, skozi Zakozi~je in Mrzlo Polje, nato pa
desno do poti z Velikega Kozjega na Lovrenc; 2 uri
45 min.), Breg (s ceste proti Sevnici levo proti Razborju in Lisci do odcepa za Okroglice, mimo kmetij
in ribnikov, nad zadnjim pa levo s ceste po kolovozu mimo vinograda in po stezi navzgor v gozd, mimo
spomenika in peskokopa ~ez pa{nike in skozi gozd
na cesto iz Loke; 2 uri). Vse poti so markirane in
kljub ob~asnim strminam nezahtevne.
Vodnik: Marjan Pergar: Posavsko hribovje. Planinski vodnik, PZS 2004.
Zemljevid: Posavsko hribovje – zahodni del,
1 : 50.000. PZS 2002.
6-2006
[e ena pe~: Luknja pe~
Brezpotja nad Krmo
 in  Andrej Grum
Ljubitelji gora ve~ ali manj radi beremo vse,
kar je tematsko povezano z njimi. Tako dobimo
razne informacije in novice, pa tudi kak{no
idejo za turo, ki bi jo bilo vredno opraviti. Tudi
sam ve~krat listam po razpolo`ljivi literaturi, ki
na sre~o niti ni tako pi~la (celo ve~ avtorjev se
v~asih posve~a, seveda vsak nekoliko druga~e,
istemu vrhu), in i{~em primerne cilje. Pri hoji
po brezpotjih mi zelo koristijo izku{nje ljudi,
ki znajo na primeren na~in posredovati raznovrstne informacije in napotke. Zato se mi je
zazdelo, da bi lahko s svojim prispevkom koga
spodbudil k odlo~itvi, da se usmeri na osamljeno Luknjo pe~ med dolinama Krme in Kota.
Pod Rjavino
V za~etku oktobra sva s prijateljem @aretom
zastavila turo, ki se nama je è dalj ~asa pletla
v glavah. Pridobila sva si »prost« dan pri svojih
soprogah, meteorologi so nama dali upanje z
vremensko napovedjo in tako sva tisto nedeljo
zgodaj zjutraj z opisom poti v èpu odrinila iz
Ljubljane v Krmo, ki sva jo izbrala za izhodi{~e. Prav ob svitanju sva si pri zapornici oprtala
nahrbtnika in se podala na pot. Megle so se
vlekle po dolini, bilo je tudi hladno in zaradi
obojega nisva bila obi~ajno zgovorna. Sva pa
kar hitro napredovala in prej kot v dveh urah
sva prispela do Malega polja, kjer naj bi na{la
lovsko stezo ter se poslovila od ozna~ene poti,
ki pelje na Kredarico. V svoji neu~akanosti
sva prehitro zavila desno v gozd in porabila
kar nekaj ~asa, da sva tavajo~ sem in tja na{la
iskano stezo. Po njej sva se nato vzpenjala vse
do lovske ko~e in tam sre~ala lovca, prvo in
edino osebo ta dan, ki naju je prijazno usmeril
naprej. Nekako z obotavljajo~im se tonom v
glasu nama je dal vedeti, da bo zaradi megle
(morda pa je imel slab vtis o najinih sposobnostih) te`ko opraviti na~rtovano turo. Pa se nisva
preve~ ozirala na njegovo mnenje, le urno sva
poiskala stezo in brez teàv nadaljevala s hojo
po travnatem pobo~ju navkreber.
 Andrej Stritar
31
6-2006
Kmalu se nama je posvetilo, in to dobesedno: prebila sva mejo obla~nosti in ravno
na prehodu v ravninski del Travne doline se
je odstrla siva zavesa. Zagledala sva greben
Rì, belo oprhani Mali Triglav in del masiva
Rjavine. Razgled nama je takoj dal vedeti, kje
sva, in {e markacije so se pojavile, ko sva stopila
na pot, ki vodi proti Stani~evi ko~i. Zagnano
sva nadaljevala, se kmalu poslovila od oznak in
na valovitem skalnato-travnem terenu ~ez ~as
na{la moìca, ki naju je usmeril levo na dosti
slab{e shojeno stezico. Po njej sva se vzpenjala
v smeri Rjavine, ki nama je bila ves ~as na o~eh,
in natanko po opisu sva kmalu stopila na iztek
meli{~a. Tam sva naletela na svojevrstno instalacijo iz ostankov med drugo svetovno vojno
strmoglavljenega letala. Mimoido~i so vsa leta
od tod o~itno marljivo odna{ali vse uporabne in
zanimive dele, tako da danes skulpturo tvorijo
le {e povsem zarjaveli èlezni kosi, naslonjeni
na ve~jo skalo. Seveda sem se ob tej »umetDimniki, Luknja pe~ in Rjavina nad Kotom
32
nini« moral fotografirati in priznam, da tudi
sam nisem od{el praznih rok: nekoliko vi{je na
meli{~u sem na{el kos manj{e veriìce in ta je
romala v èp nahrbtnika.
Brezpotje
Na tej to~ki sva se z @aretom zresnila, pa
ne zaradi misli na posadko in letalo, temve~
zaradi zavesti, da bo od tod naprej pot vse bolj
zahtevna. Pogled proti steni nama je pokazal
med skalovjem vzpenjajo~o se polico in takoj
sva ugotovila, kako bova pri{la do nje: ~im dlje
po travnatem jeziku, ki je za hojo dosti ugodnej{i kot v okolici prevladujo~i gru{~. Ta del
ni bil kriti~en – spotoma sva na travah pri pa{i
zmotila {e trop petih kozorogov – pa~ pa nadaljevanje. Stopila sva namre~ v svet, kjer stezi ni
bilo mo~ slediti, zato sva morala posebej paziti
na orientacijo. Na takem terenu pridejo izku{nje ob dobrem opisu do polne veljave in tudi
 Vladimir Habjan
6-2006
midva sva brez ve~jih teàv na{la mesto, kjer se
pot spusti v (rde~o) grapo. Pogled navzdol ni bil
ni~ kaj prijeten in v nogah sem med spu{~anjem
za~util znake utrujenosti, ~eprav sva izbrala levi
rob grape, kjer je bilo nekaj ve~ ~vrste podlage.
Zaklju~ek grape sva pre{la po gru{~u, saj je bila
strmina tam malo manj{a, in spodaj na robu
ugledala svoj cilj: skalno kupolo Luknje pe~i,
pod nogami pa manj{o skalo z oznako PP.
Pogled na dva rde~a P-ja me je nehote
miselno povezal z enim od avtorjev te edinstvene poti, ki iz Planice izklju~no po obronkih
na{ih gora, pre~kajo~ le en vrh, pohodnika pripelje na Pokljuko. Beseda je o Uro{u @upan~i~u,
samoniklem plezalcu in posebneù z Jesenic, ki
je mojega gorskega vodnika Janeza dolga leta
seznanjal s skrivnostmi martulj{kih gora. Pot PP
sem doslej è ve~krat sre~al oz. pre~kal, a prav
namensko po njej {e nisem hodil, saj je mestoma
dokaj zahtevna in tudi izku{enemu gorniku
vzame, kot pravijo, vsaj dober teden ~asa.
Pogled s Pokljuke: Rjavina in Luknja pe~ v prvem snegu
Na vrh
Ojoj, kako oddaljen je bil na tem mestu
{e najin cilj, ura pa je bila è enajst in ve~. Po
kraj{em postanku sva se spustila pod rob in ujela
po vsem pobo~ju Rjavine dale~ naprej vidno
stezo. Do prevladujo~ih skal pri spustu v {krbino
Luknja sva pri{la razmeroma hitro, tam pa naju je
sestopanje zaradi zahtevnosti kar precej upo~asnilo. Na sre~o ni bilo treba dosti razmi{ljati, kod
vodi najla`ja varianta, saj tod kar mrgoli moìcev.
In tako sva se zna{la na pobo~ju svojega cilja in
po njem pri zadnji pomembnej{i oviri, vstopu
v `leb, ki pelje navzgor proti vrhu. Upo{tevajo~ priporo~ilo iz opisa sva si nadela varnostna
pasova, se navezala in vstopila v `leb. Splezala
sva ga povsem brez teàv (pri~akovala sva te`jo
dvojko) in levo okoli roba pri{la na la`ji teren, ki
naju je kar samodejno usmeril proti vrhu.
Vreme je medtem pokazalo svojo manj prijazno plat in naju povsem oropalo razgleda. Tudi
 Janez Jarc
33
6-2006
na vrhu, kjer sva si sicer dodobra oddahnila po
skoraj {esturni hoji, nisva uìvala. Zavedela sva
se, da sva ob tisti del nagrade, ki nas planince
na vrhu obi~ajno razveseli, to je ob navidezni
ob~utek obvladovanja okolice – okoli naju je
bil le kup kamenja oz. skal, ki so se navzdol
izgubljale v vseh smereh. Ob~utka zmagoslavja
v tistem trenutku torej nisva uìla v celoti, ~as
pa naju je tudi priganjal in zato sva po manj kot
desetih minutah pri{la do sklepa: greva dol. [e
enkrat sva v `lebu ugotovila, da sploh ni teàk.
Morda je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da
Luknja pe~, 2249 m
Luknja pe~ velja za enega teè dostopnih vrhov Julijskih Alp. Njena o{iljena podoba je nezgre{ljiva in
vidna è od dale~. Najdemo jo v zanimivem in razgibanem grebenu, ki poteka z Rjavine proti dolini
Radovne in v katerem so {e vrhova Dimniki in Macesnovec ter nekaj ni`jih gozdnatih kucljev. Edina
markirana pot na vrhove tega grebena vodi na najvi{jo Rjavino, na Macesnovec vodi lovska stezica iz
Kota, Luknja pe~ in Dimniki pa so dostopni le z (la`jim) plezanjem. Na Luknjo pe~ vodita dva brezpotna pristopa, eden iz doline Kot, drugi iz Krme; to
je è opisal avtor v prej{njem prispevku. Tam poteka tudi pot PP, Planica–Pokljuka. Vzpon na Luknjo pe~ je zelo zahteven in tudi naporen, saj moramo premagati veliko vi{insko razliko in prehoditi dolge razdalje. Najbli`ja ko~a v tem svetu je Dom
Valentina Stani~a.
Iz Kota. Po markirani poti se vzpnemo do gru{~nate ravnice, imenovane V Gubah. Usmerimo se na
levo in gremo do strmega skalnega skoka. êzenj
nam pomagajo stari, è precej potol~eni lovski klini
(gladka II). Nad skokom se pod ~rno steno Rjavine vzpenjamo po gru{~u na veliki po{evni gredini.
Po sto vi{inskih metrih (znak PP) zavijemo na pre~no polico na levi. Po njej hodimo in tu in tam plezamo po vse strmej{em terenu. Pod rde~o steno spet
najdemo stare kline. Z nekaj obhodi (mo`nih je ve~
variant) se pribliàmo grebenu; po kratkem sestopu
nas preseneti okno. Prestopimo skozenj na ju`no,
bolj travnato stran. Od tam vodi na vrh Luknje pe~i
na na{i desni ve~ pristopov. Najbli`ji je po vzhodnem grebenu (II), najla`ji pa po ju`ni strani. Do tja
nas pripelje kratek sestop po skrotastem terenu. S
prostrane police na jugu stopimo v strm skok, vrh
pa spet doseèmo po izrazito neprijetnem skrotastem terenu (I–II). âs: 5 ur.
Iz Krme. Do {iroke travnate ravnice Malo polje,
1580 m (poleti je tam voda), se vzpnemo po ozna~eni poti. Na desni strani travnikov pri ve~jem balvanu poi{~emo neozna~eno lovsko stezo. Po grapi
in travah se vzpnemo do pastirske ko~e (lovska je
desno v gozdu) in nadaljujemo pot v klju~ih ~ez
34
sva bila brez nahrbtnikov in da naju je za izstopom ~akala prva (in kot se je izkazalo kasneje,
ta dan edina) malica.
Nekaj po drugi uri popoldan sva dvignila
»sidro« in zastavila korak v povratku. Nev{e~na
megla nama je, {e preden sva se s sedla Luknja
dvignila na pobo~no stezo, le nekoliko odstrla
pogled v daljavo in prelep prizor v smeri martulj{kih gora preko Kota in Vrat nama je vsaj
delno nadomestil pogre{ane uìtke na samem
vrhu. Kmalu sva spet bila pod rde~o grapo, ki
pa nama {e od prej ni di{ala, zato sva jo tokrat
 Vladimir Habjan
travnat `leb. Na vrhu doseèmo planoto in odkrije
se nam Rjavina. Nato gremo proti severu po prijetni Travni dolini, bolj polo`nem svetu z redkimi macesni in ru{evjem. Po ve~ zaporednih kotanjah spet
doseèmo ozna~eno pot. Nekoliko vi{e pri ostrem
levem ovinku zavijemo na desno na slabo stezico.
Ta nas vodi po Kravji dolini pod Malim in Velikim
Pr{ivcem. Teren je kra{ki, delno travnat in ru{evnat. Pred vrhom Velikega Pr{ivca zapustimo stezico in gremo po kotanjastem brezpotju proti Rjavini
na severu. Po kraj{em vzponu doseèmo meli{~a
pod njenim jugovzhodnim ostenjem. Ru{evja je
konec, teren postane bolj skalnat. Na meli{~ih na
levi vidimo ostanke letala. Usmerimo se na desno,
pod steno. Ozki travnati prehod, ki vodi proti vrhu
Temena, doseèmo po grobem gru{~u in meli{~ih. Stopimo v gru{~nato grapo; iz nje pre~imo na
desno po travnatih policah (zahtevno in izpostavljeno), vr{no pobo~je Temena pa doseèmo po
travnatem `lebu. Vrh na desni je le rama {irokega travnato-gru{~natega hrbta, ki se spu{~a z Rjavine. Za robom se nam prvi~ pokaè Luknja pe~.
Po jugovzhodnem pobo~ju Rjavine se vzpenjamo
{e 100 metrov. Na{li bomo strmo, rde~kasto grapo;
po tej sestopimo na gru{~nato pobo~je (mesta I.
stopnje, moèn je tudi prehod po strmi desni strani grape). Nadaljujemo pot na levo, rahlo navzgor,
po precej {iroki gredini proti grebenu Rjavine. Nanj
pridemo nad sedlom Luknja, 2117 m. Do njega se
spustimo plezajo~ po ste~inah in ne pretirano zahtevnem skalovju (I, moìci). Z Luknje ne moremo
naravnost na Luknjo pe~, temve~ pre~imo po gru{~natem pobo~ju na vzhodno stran njene vr{ne
gmote. Tam se nam odpre dostop po ju`nem slemenu proti vrhu. Vzporedno s pe{~enim greben~kom stopimo v strm `leb (I–II). V njegovem izteku
zavijemo na levo ter v slabe pol ure po skrotju priplezamo na vrh. âs: 6 ur.
Vodnika: Tine Miheli~: Julijske Alpe, severni pristopi. Sidarta. Vladimir Habjan: Manj znane poti
slovenskih gora. Sidarta.
Zemljevid: Triglav, 1 : 25.000
6-2006
pre{la in {ele za njo sva se po razmeroma lahkem
skalnem svetu usmerila desno navzgor. Na vrhu
sva ugotovila, tako pa pi{e tudi v virih, ki sva
jih prebrala, da je v smeri povratka to najugodnej{a varianta, ~e ne èli{ preverjati teàvnosti
drugih mo`nosti. Na tem mestu sva se s pogledom poslovila od svojega cilja, ki je medtem
izgubil megleno kapo. Zaokroìla sva okoli
kopastega pobo~ja, se naenkrat zopet zna{la
v megli in pred nama je bila navpi~na stena.
Malce hoje sem in tja nama je dalo vedeti, da
sva se v naglici premalo spu{~ala in zato ostala
nad pre~nico, ki sva jo dopoldne tako lepo
videla. No, kmalu nama je s pravo mero sestopa
uspelo najti mesto, kjer se je videl prehod proti
travnatemu jeziku, ki pa sva ga kmalu zapustila, saj je {lo navzdol la`je po gru{~u. Spodaj
sva na{la svojega moìca in z njim stezico, ki
pelje navzdol na shojeno pot pod Pr{ivcem.
V tistem trenutku pred sabo nisva imela
nobenih skrbi ve~, zato me je zamikal z
ru{jem porasli vrh Velikega Pr{ivca. @are mi je
»odobril« oddaljitev in v pospe{enem tempu
sem se spustil do omenjene poti, odloìl nahrbtnik in s fotoaparatom zakora~il proti vrhu. Na
njem sem bil bogato nagrajen: posnel sem lahko
dolino Krme, nad njo {trle~o steno Debele
pe~i in celoten Kravji dol v prelepih jesenskih
barvah. Razlo~no sem videl tudi pobo~je, kjer
sva pri sestopu za kratek ~as tavala. Pri tak{nih
turah je vreme res odlo~ujo~a komponenta!
Ta stranski skok me je stal manj kot pol ure
in sploh mi ni bilo àl dodatnih naporov, saj po
aspirinu, ki sem ga zauìl med malico, nisem
~util nobene utrujenosti ve~, nasprotno, zdelo
se mi je, da sem sve` kot zjutraj.
Ta vrh je letos postal moja ~etrta pe~ (po
Debeli, [iroki in Beli), ki sem jo zakuril (beri:
obiskal), in moram priznati, da sem zanjo
porabil najve~ »goriva«, saj je celotna tura
trajala kar dolgih dvanajst ur, pa {e zelo malo
po~itka je bilo vmes. Utrujenost ob koncu
dneva pa sploh ni bila pomembna, saj sem po
drugi strani pridobil novo energijo, ki me je
poganjala ves delovni teden do naslednjega
obiska gora. m
35
6-2006
planinstvo
V novo obdobje s pomlajenim
upravnim odborom
Volilna skup{~ina Planinske zveze Slovenije
 in  Vladimir Habjan
V soboto, 20. maja 2006, je v Linhartovi
dvorani v Radovljici potekala skup{~ina Planinske zveze Slovenije. V prvem nadstropju smo
si lahko ogledali slike z razstave nate~aja ob
50-letnici MK. V za~etnem kulturnem delu so
nastopali Kamni{ki koledniki, Toma` Plahutnik na citrah in solist Marko Kobal. Predsednik
Franci Ekar je vsem podelil srebrne znake PZS.
Po uvodnem pozdravu predsednika PZS so
skup{~ino pozdravili podùpan ob~ine Radovljica Joè Rebec, poveljnik Civilne za{~ite
Republike Slovenije Miran Bogataj, Miroslav
Poga~ar, predsednik PD Radovljica in Gorske
re{evalne zveze Slovenije, in Marjan Burja,
predsednik MDO Gorenjske. Nato je skup{~ina izvolila delovne organe; za delovnega predsednika je bil izvoljen Metod Kova~. Sejo je
dobro vodil.
V nadaljevanju so delegati sprejeli poslovnik o delu skup{~ine. Predsednik PZS je
zapolnil ~as, ko so delegati ~akali na objavo izidov verifikacijske komisije, s tem, da je podal
nekaj dejstev in dogajanj v zadnjih {estih letih
Planinske zveze. Omenil je problematiko prostovoljstva, odpravo »podedovanih« problemov,
t. j. negativni finan~ni
saldo PZS, odpla~ilo posojila za ureditev problema Bav{ica idr., povedal,
da so omogo~ili komisijam in odborom potrebno avtonomijo, pohvalil
delo Planinske zalo`be
in Planinskega vestnika,
na{tel prizadevanja glede
planinskega muzeja ter
se zahvalil vsem, ki so s
svojim delom pripomogli k dobrim rezultatom.
36
Sledila je objava navzo~nosti: skup{~ina je bila
sklep~na, od 280 delegatov jih je bilo navzo~ih
133, to je dobrih 47 %. Naslednja to~ka je bil
pregled realizacije sklepov zadnje skup{~ine.
V zvezi s tem je bilo nekaj pripomb glede PUS
Bav{ica, Miro Erèn, PD Mojstrana, pa je podal
informacijo o stanju projekta planinski muzej.
Sledilo je poro~ilo o delu upravnega odbora
PZS in njegovih organov. Po navadi je najbolj
pestra to~ka razprava in tudi tokrat je bilo tako.
Mirko Tov{ak iz PD Mislinja je imel pripombo
glede organiziranosti PZS – menil je, da je komisij preve~, da so nekatere neaktivne in da bi
jih bilo dobro racionalizirati. Manja Rajh iz PD
Celje Matica je povedala, da je poro~ilo nadzornega odbora preve~ posplo{eno. Dragica Oni~
iz PD Polj~ane je znova opozorila, da je za planinske pedagoge zahtevana previsoka stopnja
izobrazbe; Danilo [kerbinek, podpredsednik
PZS, je razpravljal o gradivu PZS jutri; Evgena
[ebjani~a iz PD Planika Maribor in Hinka Ur{i~a iz PD Bohor Senovo je zmotilo, da se ~astno
sodi{~e v dveh letih ni sestalo niti enkrat. Zadnji je opozoril tudi na to, da je upravni odbor
6-2006
prvi je, naj UO v novi sestavi obravnava in izbolj{a organiziranost
PZS, in drugi, naj se na naslednji
skup{~ini obravnava pravilnik o
oblikovanju sklada o investicijah
v planinsko infrastrukturo. Delegati so potem sprejeli {e poro~ilo
~astnega sodi{~a, finan~no poro~ilo in poro~ilo NO PZS ter sprejeli
program dela PZS za leto 2006 in
finan~ni na~rt. Sledila je razre{nica dosedanjega vodstva.
Naslednja to~ka dnevnega
reda je bila obravnava sprememb
in dopolnitev statuta PZS. V
uvodu jih je razloìl delovni predsednik Metod Kova~. Delegati so
v razpravi vsi po vrsti predlagali,
Kamni{ki koledniki, Toma` Plahutnik na citrah in solist Marko Kobal
da se spremembe in dopolnitve
PZS preobseèn, in postavil vpra{anje, ki se ne sprejmejo, ker so premalo premi{ljeno prije pozneje {e ve~krat ponovilo: Kdo so ~lani pravljene. V razpravi so delegati na~eli {e
PZS – planinska dru{tva ali ~lani dru{tev, torej druge teme. Toma` Willenpart je tako kot
fizi~ne ali pravne osebe? Toma` Willenpart nekateri predhodniki opozoril, da je upravni
iz PD Ljubljana Matica je prvi odprl »vro~o« odbor preobseèn in naj ga skr~ijo. Manja
temo GRS in izjavil, da je PZS tu zamudila pri- Rajh je menila, da mora PZS sprejeti samolo`nost. Delegate je vznemiril z izjavo, da bodo stojno GRS kot dejstvo, in podala zanimivo
imeli v letu 2006 zaradi ekonomi~nosti poslo- primerjavo, da se vede kot »uàljen zakonec,
vanja druga~ne popuste v svojih ko~ah, kot so ki ga je zapustila èna«. Predlagala je, naj predpredlagali na PZS: namesto obi~ajnih 50 % le sedniki MDO ne bodo avtomatsko tudi ~lani
30 %. Pojasnil je tudi stali{~e dru{tva v zvezi z UO PZS. Roman Poneb{ek je v zvezi s temo
elektrifikacijo Ko~e pri Sedmerih jezerih. Adi GRS povedal, da je PZS »okostenela« organiVidmajer, podpredsednik PZS, se je zahvalil zacija. Najbolj ~ustveno razpravo je imel Janez
vsem prostovoljcem za opravljeno delo in na o~- Petko{ iz PD Bled, ki je izjavil, da so predlaitek, da funkcionarji premalo obiskujejo svojo gane spremembe statuta »lisja{ko speljane« in
bazo, povedal, da je bil v {estih letih na kar 162 da to ni po{teno. Povedal je {e, da »zastonj« v
ob~nih zborih. O temi PUS Bav{ica je razprav- planinskih dru{tvih ne obstaja ve~. Skup{~ina
ljalo ve~ delegatov, predvsem o tem, kako u~ni je glede na podana mnenja soglasno sprejela
center ~im bolje izkoristiti. Roman Poneb{ek sklep, da se obravnava in sprejem sprememb
iz PD Litija je odprl zanimivo temo, ki jo je statuta PZS preloìta na naslednjo leto, do
spodbudil dopis Zdruènja gorskih vodnikov takrat pa bo razprava znova odprta. Posledica
v Obvestilih, namre~, da smejo vodniki PZS sprejetega sklepa je bilo to, da so volitve potevoditi le ~lane planinskih dru{tev. Razpravo o kale po starem statutu.
tem je kon~al Rudi Skobe, predsednik KVIZ;
Sledile so volitve, in sicer tajne. V razpravi
pojasnil je, da vseh 19 nazivov (alpinist, vod- predtem je Manja Rajh prosila nekatere kandinik, markacist idr.) v okviru PZS strokovni svet date za UO, naj prepustijo svoje mesto mladim.
vlade RS opredeljuje kot strokovni kader; to v Pre{tevanje rezultatov je trajalo celi dve uri, v
praksi pomeni, da lahko vodnik PZS vodi tudi vmesnem ~asu pa je potekala razprava o temi
ne~lane PZS. Odgovore in nejasnosti sta raz- »Razno«. Tone Tom{e, predsednik komisije za
loìla Metod Kova~ in Danilo Sbrizaj, v. d. ge- pota, je podrobno razloìl vse o zakonu o poteh,
neralnega sekretarja. Po razpravi je skup{~ina Dragica Oni~, PD Polj~ane, je poudarila prosprejela poro~ilo UO PZS z dvema sklepoma: blematiko gorskega kolesarjenja, Zvone [ere,
37
6-2006
Novi stari predsednik PZS Franci Ekar je
v svojem prvem nastopu v novem mandatu
izjavil, da je bila skup{~ina prijetna. V nadaljevanju je povedal, da je »danes« pomemben
za »jutri« in da bo pri pripravljanju programa
sodelovala ve~ja skupina ljudi. V prihodnje
namerava novo vodstvo {e naprej spremljati
spremembe zakona o dru{tvih, pa tudi zakon
o planinskih poteh. Ena izmed pomembnih
nalog bo popis planinskih nepremi~nin, veliko
dela bo letos tudi zaradi opusto{enja sne`nih
plazov na objektih in poteh. Zagotovil je {e
ve~jo pozornost »diamantu PZS« – Bav{ici,
napovedal podpis pogodbe o sodelovanju z
dru{tvom Skala in nazadnje omenil tudi temo
GRS; povedal je, da v ta namen niso bila
odtujena nobena sredstva, nujen pa bo dialog.
Zadnji govornik je bil predsednik nove zveze
gorskih re{evalcev Miroslav Poga~ar. Dejal je,
da je druga~en samo status, vse preostalo pa bo
enako kot prej, ter zagotovil, da profesionalizacije v GRS ne bo.
Prav na koncu skup{~ine sta predsednik
komisije za priznanja Joè Melan{ek in delovni
predsednik Metod Kova~ podelila Franciju
Ekarju naziv ~astnega ~lana PZS. m
Delovni predsednik Metod Kova~ izro~a Franciju
Ekarju naziv ~astnega ~lana PZS
PD Drago Bregar, je bil razo~aran, ker pogreb
Vlasta Kopa~a ni dobil ve~ pozornosti, mnogi
razpravljavci so povabili na planinske prireditve, pesnik Janez Petko{ pa je na koncu celo
recitiral svojo Pesem o gori. Kon~no je predsednik volilne komisije Joè Stanonik objavil
izide volitev.
Za predsednika je bil izvoljen edini kandidat Franci Ekar, za podpredsednika Uro{
Vidovi~ in Stanko Ga{pari~, za ~lane upravnega
odbora Tone Tom{e, Miro Erèn, Borut Per{olja, Danilo [kerbinek, Franc Kadi{, Roman
Poneb{ek, Bojan Rotovnik, Uro{ Vidovi~
in Janez Petko{, za predsednika NO Joèfa
Srp~i~, za ~lane NO Antonija Poga~nik, Olga
Kràn, Vojko Dvojmo~ in Vilenka Bertok, za
predsednika ~astnega sodi{~a Bruno Friderik
Fras in za ~lane/namestnike Dragica Oni~,
Lojze Cuznar, Janez Slabe, Ludvik Miklavc,
Stanislav Brodari~, Janez Veble, Janez Brank
ter Jur~ek Novak, za toìlca/namestnika toìlca
pa Marjan Bobi~.
38
Gora – mati
Gora, ti si mi mati.
Boža{ me s svojimi ne{tetimi rokami.
Boža{ me z vetrom. On me tolaži.
Boža{ me s soncem, ko k tebi zavijem.
Boža{ me z dežjem, ki spere glasove doline.
Boža{ s snegom, ki me o~isti dolinske sivine.
Moja hrepenenja mi potolaži{.
Daje{ mi preizku{nje, daje{ odgovornost.
Daje{ prostost.
Daje{ mi dom.
Zaupanje vase.
Kaže{ mi pot.
Hvala ti, mati – gora moja.
Ingrid Per{olja
6-2006
Biogradska gora in
Durmitor
Naravna parka ^rne gore
 in  Marinka Koèlj Stepic
Eko katuni - Biogradska gora
^rna gora, biv{a jugoslovanska republika,
znana po pesniku Njego{u, znana po ~udovitih plaàh, znana po mondenem otoku Sv.
Stefanu, znana po Tari in znana po ^rnogorcih
in ^rnogorkah.
^rna gora je deèla ~udovite narave, ki je {e
dokaj neokrnjena. Leta 1991 je bila razgla{ena
za ekolo{ko deèlo. Da bi tako tudi ostalo, so
^rnogorci è prej osnovali {tiri narodne parke.
Prvi je dokaj blizu morske obale, to je naravni
park Lov~en, drugi je Skadarsko jezero z delto
reke Mora~e, tretja je Biogradska gora in ~etrti
Durmitor. Slednja dva sta posebej zanimiva za
planince.
Biogradska gora
Park Biogradska gora meri le 5400 km2 in
zajema edinstveno Biogradsko jezero, ki je
ledeni{kega izvora in ga obkroàjo prostrani
pragozdovi, ter centralni planinski masiv Bjelasice med reko Taro in reko Lim. Na Bjelasici se dviguje kar deset vrhov, vi{jih od 2000
metrov. Najvi{ja je Crna glava, visoka 2139
metrov.
V tem narodnem parku smo preìveli dva
~udovita dneva, ki ju je kazilo le deèvno vreme.
Preno~evali smo v tako imenovanih ekokatunih,
lesenih hi{kah, ki so grajene v stilu ve~jih ko~
na planinah. V njih je prostora le za dve udobni
leì{~i, nahrbtnike smo namestili na zanimive
police nad glavo, ~evlje pa potisnili pod hi{ko, ki
je stala na nekak{nih saneh. Notranjost je zelo
~ista. Leì{~e je iz debele penaste gume, preoble~eno s sveìmi rjuhami. Tu so {e odeje. Ker je
bilo dokaj hladno, bili smo na vi{ini 1750 metrov,
smo zlezli tudi v lastne spalne vre~e. Veliko in
prijetno presene~enje je bila hrana. Jedli smo
jedi, ki jih kuhajo in pripravljajo na planinah.
Tako ni manjkalo mle~nih izdelkov od sira,
sveèga sira in ka~amaka do dobrega jagenj~ka.
@e ~e bi bili le tu na planini, bi bili sre~ni. A najlep{e nas je {e ~akalo. [li smo kar na tri dvatiso~ake, in sicer na Troglavo (2072 m), na Zekovo
glavo (2117 m) in {e na najvi{ji vrh Crno glavo.
Spotoma smo se spustili {e do Pe{i}a jezera, ki
leì 1820 metrov nad morjem. Vra~anje je bilo
precej po~asno, saj se nismo mogli upreti nabiranju debelih in sladkih borovnic. Doma~ini so
povedali, da so pred leti nabiralci zelo po{kodo39
6-2006
vali borovni~evje, saj so nabirali z grabljicami.
Sedaj velja stroga prepoved nabiranja s pripomo~ki. Pogorje Bjelasica je do vrhov pokrito z
bujno travo, ki jo na manj strmih mestih {e tja
do 1900 metrov celo kosijo in nato seno spravljajo v dolino. Pasejo govedo in tudi ovce. Pitne
vode je povsod dovolj. Poti so v celotnem narodnem parku lepo ozna~ene, dodani so tudi ~asi
hoje. Tu pa je majhna past. ê smo se {e tako
trudili, tega ~asa nikakor nismo mogli dose~i.
Po~asi nam je postalo jasno, v katerem grmu ti~i
zajec. âse so postavljali doma~ini. ^rnogorci so
visoki ljudje in njihov korak je precej dalj{i od
na{ega. Povpre~na velikost ^rnogorcev je 186
cm, ^rnogork pa 176 cm. Kar àl nam je bilo, ko
smo zapu{~ali ta narodni park.
Preko narodnega parka Biogradska gora
vodi tudi transverzala CT1, ki se za~ne nekako
ob izviru Tare in vodi do @abljaka na Durmitorju. Tako obi{~e najlep{e planine in gore
celinskega dela dràve. Transverzala je dolga
120 kilometrov. Koliko vi{inskih metrov je
treba napraviti, ne vem, a najbr` kar veliko. V
prospektu pravijo, da za to transverzalo potrebuje{ {est dni.
Pe{i}a jezero in Crna glava - Biogradska gora
40
Durmitor
Narodni park Durmitor meri 39.000 hektarov. Pokrivajo ga bogati gozdovi in prostrani
pa{niki, idiliko pa dopolnjujejo ledeni{ka
jezera in kar 23 vrhov, vi{jih od 2200 metrov.
Najvi{ji je Bobotov kuk (2523 m). Visoko
planoto Durmitor omejujeta globoko zarezani
strugi znane reke Tare na eni in Pive na drugi
strani. Pri [~epan polju se zdruìta in te~eta
naprej pod imenom Drina. Na planoti v srcu
Durmitorja je mestece @abljak (1450 m), ki je
najvi{je leè~e mesto na Balkanu. Poti v narodnem parku so dobro ozna~ene, na zahtevne
vrhove pa tudi opremljene z varovali. Ta so
sicer nekoliko druga~na, kot smo jih vajeni pri
nas, a vendar dobro pomagajo pri premagovanju teàvnih mest.
Mi smo bili na @abljaku le dva dneva
in pol, kar je za tak kraj premalo ali dovolj,
odvisno od planinskih èlja in zmo`nosti. V
hotelu smo se nastanili okrog poldneva in nato
od{li na kraj{i pohod. Ogledali smo si tri ledeni{ka jezera – Barno, Zminje in Crno jezero
– in hodili po lepem smrekovem in jelovem
6-2006
gozdu. Videli smo urejenost poti v narodnem
parku ter seveda vrsto dvatiso~akov, ki se dvigujejo ju`no od @abljaka. Naslednjega dne je
bil v na~rtu vzpon na Bobotov kuk (2523 m).
Ker je bilo zjutraj vreme prav groze~e, smo se
kasneje odpravili na razgledno to~ko ûrovac.
Ta vrh ~epi prav na robu kanjona, ki je drugi
najgloblji na svetu – takoj za slovitim Coloradom – saj je globok kar 1300 metrov. Pogled
s ûrovca je bil res veli~asten. Ob povratku v
@abljak smo se dobesedno pasli po borovnicah
in jagodah. Videli smo tudi precej gob, a ne
jur~kov in lisi~k, saj doma~ini in turisti ti dve
vrsti kar dobro poznajo in ju nabirajo. Hoja po
planoti je precej spominjala na potikanje po
na{i Pokljuki. Preden smo se vrnili, se je ulilo,
tako da smo bili solidno namo~eni. Namen,
osvojiti Bobotov kuk, je bil tako prestavljen na
naslednji dan.
Z Marijanom sva se odlo~ila, da bova {la po
svoje, in sicer na Savin kuk (2313 m). Zakaj
taka odlo~itev, je è druga zgodba in o tem
kdaj drugi~. Savin kuk sva malo izbrala tudi
zaradi ~rnogorske zgodovine. Nanj so speljali
udobno pot, in to tako, da je kralj Nikola lahko
prijezdil na sam vrh, ki je odli~no razgledi{~e.
Le sto metrov pod vrhom je ob poti izvir ìve
vode sv. Save. Izbrala sva kro`no pot in o svoji
nameri povedala na{emu turisti~nemu vodi~u
– gre se “planinskega” vodnika brez zadostnih
izku{enj in znanj, zato sva o na~rtu povedala
tudi vodji gorskih re{evalcev na Durmitorju
Zoranu. Strinjal se je z nama, predlagal je le
hojo v obratni smeri, to je s te`jim pristopom
in la`jim sestopom. Zaupal nama je {tevilko
svojega mobilnega telefona, da bi ga lahko
poklicala, ~e bi bilo treba. Tako sva zjutraj
od{la iz hotela kar pe{ do Crnega jezera in nato
mimo izvira To~ak na sedlo Struga (1920 m).
Vreme je bilo megleno in ni~ kaj spodbudno.
Pot je bila nekaj ~asa {iroka, nato pa vedno o`ja.
Od mo~nega de`ja so bile trave precej mokre
in kaj kmalu tudi najine hla~nice. To naju ni
dosti motilo, saj sva ob poti ob~udovala ~udovito cvetje. V dalji sva zagledala bivak, ki stoji
ob spodnjem koncu ledenika Debeli namet
(2000 m). Pot do bivaka je dobro ozna~ena in z
orientacijo ni bilo teàv. Tudi razpotja so dobro
ozna~ena – markacije in napisi na skalah ali
drevesnih deblih. Megle so se s~asoma dvignile. Na koncu doline je ledenik Debeli namet,
desno visoki greben Me|ed s tremi vrhovi:
Ju`ni vrh (2285 m), Isto~ni vrh (2445 m) in Vrh
{ljemena (2455 m). Na levi je zopet greben in
zadnji v njem je Savin kuk. Od bivaka na vrh
ne vodi ozna~ena pot, vendar sva kljub temu
od dale~ videla sled preko meli{~a. Po dokaj
grdem skrotju sva se po~asi povzpela nekako
do vi{ine poti in jo nato tudi uspe{no na{la.
Samo pre~enje ogromnega meli{~a je trajalo
pol ure. Tako sva pri{la prav pod vzno`je Savinega kuka. Od vrha naju je lo~ilo kakih 150
vi{inskih metrov. Zoran nama je rekel, da je
na koncu nekaj plezanja. Ogledovala sva si, kje
bi bilo najla`je, a nisva videla ni~ primernega,
pa tudi plezalne opreme nisva imela. Preden
bi se spustila v plezarijo, bi lahko tudi obrnila
in se varno vrnila po poti, od koder sva pri{la.
Takrat sva zagledala tri postave, ki so se spu{~ale po strmi grapi, in ko smo se sre~ali, so
povedali, da so Slovaki in da je bilo zelo te`ko.
Hitro sem naredila primerjavo: vsi trije skupaj
so stari nekako polovico najinih let. Otovorjeni so z velikimi in te`kimi nahrbtniki in {e
plezajo brez plezalne opreme in to navzdol.
Z optimizmom sem pri~ela plezati, a è
po nekaj metrih sem ugotovila, da sem za{la
v past. Previdno sem se spustila nazaj do Marijana, ki je potrpe`ljivo ~akal na moje nadaljnje
napotke. Bila sem malce negotova. Obi~ajno
sem plezala navezana, pa {e druga v navezi.
Tokrat nisva imela nobenih pripomo~kov, niti
~elad ne. [la sem malo naprej okoli velike
skale in kar vzkliknila od veselja. Zagledala
sem dolgo jeklenico, ki je prosto visela po
skalah. Super. Sedaj vsaj veva za pravo smer.
Jeklenica pa je bila druga~na od tistih, ki smo
jih vajeni v na{ih gorah. Bila je sicer pletenica,
a zavita tako nekako, kot so pri nas oporniki
za paradi`nik. Jeklenica je bila vpeta samo
na zgornjem koncu, cela v dolìni nekako 30
metrov pa je prosto visela navzdol. Kasneje
sem ugotovila, da je takih jeklenic do roba kar
precej. Jasno je bilo, da ne moreva biti isto~asno oba na eni dolìni. Nerodno je bilo tudi
to, da je bilo pomagalo v~asih nedosegljivo in
je bilo treba plezati po skalah. Imela sva sre~o,
da sva bila sama.
Plezala sem naprej, in ko sem dosegla primerno mesto, je Marijan priplezal za menoj. Na
sredini stene sva se morala splaziti skozi zelo
lepo okno, nad katerim so se razmere malce
41
6-2006
spremenile. Pojavila se je zemlja z velikimi
{opi trave, vmes pa je rahlo curljala voda. Trava
je bila manj varna kot skale, a to pot je jeklenica potekala prijazneje. Kmalu sem zagledala
rob stene, in ko sem izplezala, sem Marijanu
naznanila veselo novico, da sem è na varnem.
Po nekaj minutah se mi je pridruìl. Sre~na sva
se objela, napetost je popustila in za nagrado
nama je posijalo {e pravo sonce.
^rna gora me je navdu{ila. ûdovita narava,
prijazni doma~ini in {e marsikaj. Kar mika me,
da bi se tja podala {e enkrat, a kak mesec prej,
da bi doìvela {e gore, odete v pisan pla{~ planinskega cvetja. m
Tur{ka lilija s
{tiriindvajsetimi cvetovi
 in  Vesna Paulin
Pred nedavnim sem na medmre`ju zasledila zanimivo stran o gorskem cvetju iz rodu
lilij, ki rastejo pri nas. Tedaj sem se spomnila
na na{ druìnski album in na na{o lepotico, ki
smo jo slikali è pred mnogimi leti, vsaj desetletje je è tega. Slikana je bila pod vrhom
Javor{~ka (1549 m), enega izmed najni`jih
vrhov Krnskega pogorja, ki se è spu{~a proti
Bov{ki kotlini. Pa pojdimo po vrsti.
Na strani Ivana Pepelnjaka – www.zaplana.
net sem zasledila informacijo, da v Sloveniji
rastejo {tiri vrste rodu divjih lilij, ta rod pa je
del druìne lilijevk:
1. Kranjska lilija ali zlato jabolko (lat. Lilium
Carniolicum)
2. Tur{ka lilija ali zlati klobuk (lat. Lilium
martagon)
3. Brsti~na lilija (lat. Lilium bulbiferum)
4. Žafranasta lilija (ki pa je menda zelo
redka in raste le na Notranjskem Sne`niku).
Vse spadajo med redke vrste in so zato za{~itene.
Tur{ka lilija ima podobno kot kranjska na
vrhu olistanega stebla cvetove, le da ima tur{ka
navadno ve~ cvetov s pikastimi cvetnimi listi
{krlatnovijoli~aste barve. Podobno kot pri
kranjski liliji se tudi pri tur{ki cvetni listi zavihajo nazaj, vendar manj, tako da njihova oblika
spominja na turban – od tod tudi njihovo ime.
Tur{ka raste tudi na podobni vi{ini kot kranjska lilija. Knjiga Alpsko cvetje Wolfganga
Lipperta v prevodu Milana Lovke in Toneta
Wrabra pa dodaja tole: Gre za 1,5 metra visoko
42
rastlino s podolgovatimi listi, pri dnu in vrhu
stebla name{~enimi premenjalno. Cvetovi
so mo~no in neprijetno di{e~i. Cveti od julija
6-2006
(v~asih junija) do avgusta. Raste v listnatih
gozdovih, v sestojih visokih steblik, na gorskih
travnikih, med ru{evjem, do prek 2000 metrov.
Raz{irjena je v Alpah, skoraj po vsej Evropi vse
do Bajkalskega jezera.
Najdba nenavadne botani~ne lepotice
Že ko smo to nenavadno tur{ko lilijo fotografirali, se nam je zdela neverjetna. Saj smo v
svojih dolgoletnih pohajanjih po hribih videli
marsikaj, tudi tur{ke lilije z desetimi, dvanajstimi cvetovi, a s kar {tiriindvajsetimi? Upajmo,
da smo prav pre{teli; saj smo {teli ve~krat in
tudi ve~ nas je bilo. Na{teli smo dvaindvajset
zaprtih in dva odprta cvetova. Brskali smo tudi
po strokovni literaturi. Povsod je pisalo, da ima
navadno ve~ cvetov, da pa jih ima lahko toliko,
nismo nikjer zasledili niti naleteli na podobno
fotografijo. Tudi znanci biologi so bili mnenja,
da tako {tevilo cvetov ni obi~ajno.
Fotografija je bila posneta v za~etku devetdesetih let. Najprej smo mislili, da gre za vpliv
radioaktivnega sevanja zaradi jedrske nesre~e v
êrnobilu. Dejansko smo v tisti sezoni, ko se je
zgodila nesre~a (leta 1986), opaàli, da so imele
lilije v Krnskem pogorju, zlasti tur{ke, nekak{ne rjaste madeè, poleg tega so bili {tevilni
cvetovi nekako zakrneli.
Je morda tolik{no {tevilo cvetov na na{i
liliji rezultat genske mutacije ali pa je preprosto
primerek cvetice, ki se je v svoji lepoti nadpovpre~no razbohotila?
Vsekakor je videti lepa na oko in zanimiva.
Veseli bomo mnenja va{ih strokovnjakov, npr.
gospoda Toneta Wrabra ali morda katerega od
bralcev Planinskega vestnika.
Lep planinski pozdrav! m
Preve~ cvetov pri tur{ki
liliji in {e o ~em
Tone Wraber
Ve~krat sem è pomislil, kako prav bi bilo,
da bi tudi {tudenti biologije posve~ali toliko
pozornosti rastlinskemu (in ìvalskemu) svetu,
kot je to dano mnogim biolo{ko posebej neizobraènim, a nemalokrat odli~nim opazovalcem in poznavalcem narave.
Tur{ke lilije s 24 cvetovi {e nisem videl,
tudi tak{no s pol manj cvetovi le redko, a me
zapis gospe Vesne Paulin o njej ni presenetil.
Narava je skoraj neskon~no, ~eprav vendarle le
do neke meje (»v okviru genske variabilnosti«)
spremenljiva. Naj navedem dva primera!
Rasti{~e lahko mo~no vpliva na videz
rastlin
Predvsem v gorskem svetu se pojavlja
~a{asti svi{~evec, Gentianella anisodonta. Je
enkrat cveto~a dvoletnica, katere primerki so
na kak{ni visokogorski trati mnogokrat le enocvetni. Botanik – zanimivo, pisal se je Paulin –
je tak{ne pigmejske, na nahajali{~u nemalokrat mnoì~no rasto~e enocvetne ali kve~jemu
nekajcvetne primerke opisal kot G. anisodonta
f. pygmaea. Ve~inoma pa ima ta svi{~evec po
nekaj deset cvetov, skratka toliko, da se jih ne
»spla~a« pre{tevati, saj gre vedno, ne glede na
{tevilo cvetov, za isto vrsto. Vzrok za tak{no
spremenljivost sta rasti{~e (debelina prsti, nadmorska vi{ina) in ~as, ki ga je ta kratkoìva rastlina imela za razvoj od semena do semena.
Marsikje, najve~krat pa vendarle v alpskem
svetu naletimo na nenavadno praprot, ki ima
po obliki listnih rogljev jalovega dela lista
ime (navadna) mladomese~ina (Botrychium
lunaria). Ve~inoma je nizka, visoka le 5 do 10
centimetrov, a na Cimprovki nad Cerknim sem
naletel na zelo velike, okrog 20 centimetrov
visoke primerke. V Evropski flori je podatek,
da zraste tudi do 30 centimetrov visoko. ê bi
tak{no zagledal, bi skoraj pogledal okrog sebe,
ali se kje ne skriva kak{en dinozaver … Na
43
6-2006
Cimprovki so tla zelo globoka, »mastna«, kar
ob obilnih hranilih nedvomno omogo~a bujno
rast.
Lilije v Sloveniji so spremenljive
Pa {e k lilijam. Vse vrste, ki rastejo v Sloveniji, so precej spremenljive, delimo pa jih lahko
na tri skupine. Tur{ka lilija (Lilium martagon)
variira po {tevilu cvetov in razmeroma malo
spremenljivi barvi cvetnih (kot pri vseh lilijah
perigonovih) listov. Šele bolj proti jugovzhodu,
na zahodnem Balkanskem polotoku, se pojavlja tudi z izrazito temnimi (»~rnimi«) cvetnimi
listi. Po splitski naravoslovki iz 19. stoletja
Mariji Cattani se imenuje Cattanijina lilija
(Lilium martagon subsp. cattaniae).
Iz druge skupine je brsti~na lilija (Lilium
bulbiferum). Nemalokrat nas, nikoli nad gozdno
mejo, preseneti s svojimi velikimi àre~e oran`norde~imi cvetovi. Prav lahko jo razmnoìmo, ~e iz zalistij poberemo zarodne brsti~e in
jih potaknemo v zemljo. Po nekaj letih bo è
cvetela. V Sloveniji samo na zahodnih travnatih
pobo~jih Sne`ni{ke planote raste »brsti~na«
lilija brez brsti~ev, katere cvetni listi so {e temnej{i, z manj oran`ne in ve~ rde~e barve. Sistematiki so o njenem sistematskem poloàju zelo
razli~nega mnenja, saj jo imajo za samostojno
vrsto, podvrsto ali tudi le varieteto brsti~ne
lilije. Ve~krat sem jo opazoval na travnikih med
Trnovsko bajto in ma{unsko cesto in videl, da
se skupaj pojavljajo primerki z brsti~i ali brez
njih in v razli~nih barvnih odtenkih, kar govori
o veliki spremenljivosti brsti~ne lilije in za
ustrezno ni`je sistematsko vrednotenje njenih
razli~kov.
Še bolj nejasna je sistematika lilij, ki jih
v Sloveniji in sose{~ini zastopa kranjska lilija
(Lilium carniolicum). V knjigi z njenim prvim
opisom (1837) beremo, da neredko raste na
Kranjskem in Primorskem. Prelep je pogled
na travnato pobo~je pod Belo skalo v Spodnji
Lopu~nici, ko se tam razcveti kranjska lilija.
Ko sem letos (2005) hodil ~ez Mali Kras, je
tam cvetela tudi kranjska lilija, nakar sem se
po nekaj deset metrih ~ez rob, bogato porasel
z ilirsko peruniko, è zazrl na Trst pod seboj
in morje ob njem, kar pri~a tudi o njeni primorskosti. Najbolj severozahodno nahajali{~e
ima na gori Monte Summano nad Schiom, ki
44
si ga deli z »zemljepisnim« rojakom bratinskim
ko{utnikom (Gentiana lutea subsp. symphyandra), proti jugovzhodu pa se ustavi v severozahodni Bosni. A è v na{ih krajih se zna nali~iti druga~e, saj jo npr. na Sne`niku, na Toscu
in v dolini Triglavskih jezer, na Bohorju in na
hribih nad Pi{ecami najdemo z rumenimi, ne
pa oran`nimi cvetovi. Po tej barvi se ujema z
bosensko lilijo (Lilium bosniacum), ki ni redka
npr. na Vranici v Bosni. Še bolj proti jugovzhodu, v ~rnogorsko-albanskih Prokletijah,
raste prav tako rumena, a najve~krat le eno-,
kve~jemu {e malocvetna albanska lilija (Lilium
albanicum). V vzhodni Srbiji in vse do Bolgarije
in Romunije raste tudi rumena Jankova lilija
(Lilium jankae). Seznam bolj ali manj sorodnih
lilij je {e dalj{i, a ga tukaj zanemarimo.
O~itno gre v Pirenejih, Alpah in na Balkanskem polotoku za potomce neko~ ene same
vrste lilij, ki se je v geolo{ki zgodovini razvila
v ozemeljsko bolj ali manj razli~ne populacije. Njihove razlike niso utrjene, na sti~i{~ih
arealov (obmo~ij raz{irjenosti) prihaja do
me{anja znakov, ponekod pa se iz è »potla~ene« genske dedi{~ine pojavi kak{en nepri~akovan znak, tako npr. rumeni cvetni listi pri
sicer navadno oran`ni kranjski liliji. m
Popravek
V mar~ni {tevilki PV je bil objavljen
prispevek Preko trebu{kih grap. Po avtorjevi krivdi je izpadlo nekaj stavkov, ki pa
so vendarle va`ni. Na strani 32 (PV 3, 2006)
bi moralo stati:
»Je bilo daljnega leta 1982, ko smo trije
graparji s tanko jeklenico, navito na kolut,
merili veliki Slap v Sopotih? Jek je takrat
stal na ustju slapu in po~asi odvijal kolut,
Joè se je pa ti{~al skale na razgledi{~u pod
danes mo~no uhojeno stezo in gledal, kdaj
bo ute` ~ofnila v tolmun. Namerili smo mu
(z odbitki, kajti slap ne pada navpi~no) 27
metrov. Nad ve~jim ter zgornjim manj{im
slapom in skoraj skrito ~rno kotlico se je na
soncu {opiril ìvozeleni turkizni tolmun
sredi zlatih starih trav. Spomnim se, da me
je kar vleklo v njegovo pre~isto globino ...«
Za storjeno nerodnost se opravi~ujem
uredni{tvu in bralcem PV.
Rafael Terpin
6-2006
Problematika elektrifikacije
planinskih ko~
Ali v gorah res potrebujemo hotelsko udobje?
 Metod Rogelj1
Gorata obmo~ja, {e posebej visokogorja, so
neprijazna za ìvljenje. Skrajno zahtevnim ekolo{kim pogojem kljubujejo le ustrezno prilagojene rastlinske in ìvalske vrste, ki jih je malo.
Ostali ìvi organizmi so v tem obmo~ju gostje,
ki se morajo slej ko prej vrniti v njim prijaznej{e okolje, sicer podleèjo.
Tudi ~lovek je v gorah gost. Njegove biolo{ke zna~ilnosti mu ne omogo~ajo dolgotrajnega preìvetja v okolju, v katerega pa se
redno vra~a: v preteklosti predvsem zaradi lova
in hrane, danes v iskanju neokrnjene narave,
sprostitve in miru.
Skozi zgodovino so bile v slovenskem
gorskem svetu zgrajene {tevilne gorske postojanke. Sprva skromna zaveti{~a so kasneje
zrasla tudi v velike objekte. Marsikateri dana{nji obiskovalec v zavetju planinskih ko~ pri~Ko~a pri Dolini Triglavskih jezerih
akuje podobno udobje kot v mestih in vaseh,
skoraj kot doma. To pa je v gorah bistveno
te`je dose~i. Upravnikom planinskih ko~ niso
pri roki vodovod, elektrika, kanalizacija, {iroka
dovozna pot in ostala infrastruktura. Toda ~e
udobja ni, je vpra{ljivo poslovanje planinske
ko~e. Prav zato je v zadnjem ~asu vedno ve~
pobud za gradnjo tovrstne infrastrukture do
ko~, predvsem elektrike.
Zavod RS za varstvo narave v postopkih pridobivanja dovoljenj sodeluje s strokovnim mnenjem. Pri presoji ustreznosti in sprejemljivosti
predvidenega posega preveri pozitivne in negativne posledice elektrifikacije planinskih ko~.
1
Avtor ~lanka je vodja OE Kranj Zavoda RS za
varstvo narave.
 Oton Naglost
45
6-2006
Polaganje elektri~nega kabla do ko~e
sploh ni edini problem
Marsikdaj, ne pa vedno, sama gradnja
oziroma polaganje elektri~nega kabla ne pomeni
prehudega poseganja v gorski prostor. S primernimi tehnikami, razumnim trasiranjem in kakovostno sanacijo je mogo~e skoraj izni~iti neposredne vplive polaganja elektri~nega kabla.
Ve~jo pozornost potrebujejo posredni vplivi
uvedbe novega, prakti~no neomejenega vira
energije v gorsko okolje. Dvig nivoja oskrbe v
planinskih ko~ah namre~ vodi k:
• ve~jemu {tevilu obiskovalcev,
• ve~jim koli~inam odpadne vode, ki mora
biti ustrezno pre~i{~ena, zaradi ve~je porabe
vode,
• dodatnemu vnosu nemira v gorsko okolje in
motenju ìvljenjskih procesov ìvali,
• mo`nosti osvetljevanja naravnega okolja,
• zvo~nemu onesnaèvanju.
Na{teti vplivi lahko posami~no ali v
se{tevku pomembno spremenijo ìvljenjske
pogoje ìvalskih vrst tega okolja.
Pozitivne posledice elektrifikacije za okolje
obi~ajno ne odtehtajo negativnih. Za prepre~evanje mo`nosti onesnaènja z odpadnimi
vodami je treba iskati na~ine ~i{~enja odpadnih
Pismo Komisije za varstvo gorske narave PZS Upravnemu odboru PZS
Javni zavod Triglavski narodni park nas je
z dopisom {t. 1/131/8-05, z dne 9. 2. 2006, obvestil o namenih in na~rtih elektrifikacije Ko~e
pri Triglavskih jezerih investitorja PD Ljubljana Matica. Za to bi bilo potrebno zgraditi
srednje in nizko napetostni elektri~ni kabel
s transformatorsko postajo ter telekomunikacijske kanalizacije med Domom na Komni in
Ko~o pri Triglavskih jezerih. Gradnja predstavlja vkopan vod s kanalizacijo za elektri~na
kabla srednje in nizke napetosti ter telekomunikacijski vod. Potek trase, v skupni dolìni
cca 7500 m, je na~rtovan ob obstoje~i planinski
poti med obema planinskima ko~ama.
Kot upravljavec zavarovanega obmo~ja je
javni zavod Triglavski narodni park na~rtovan
poseg v naravno okolje obravnaval in pripravil
strokovno mnenje z vidika upravljanja zavarovanega obmo~ja in vidika gradbenega posega.
Zavod RS za varstvo narave – Obmo~na enota
Kranj je ocenil, da je poseg v nasprotju z varstvenimi usmeritvami za ohranjanje naravnih
vrednot. Ministrstvo za okolje in prostor (Agencija RS za okolje), je izdalo odlo~bo, s katero je
zavrnilo dolo~itev naravovarstvenih pogojev in
izdajo naravovarstvenega soglasja.
V Komisiji za varstvo gorske narave menimo,
da bi uresni~enje takega posega v ob~utljivo gorsko naravo sproìlo nove {iritve dejavnosti same
planinske postojanke. @e sama napeljava bi bila
velik poseg v gorsko naravo, nato pa tudi mo`nost za ve~jo uporabo elektri~nih porabnikov,
kar pove~uje obremenitve okolja in druge nega-
46
tivne vplive. Planinske ko~e naj se
usmerijo v var~evanje z energijo in
uporabo alternativnih virov. Ocenjujemo, da je tak poseg v gorski prostor nedopusten, zato mu odlo~no nasprotujemo,
posebno {e v Triglavskem narodnem parku, ki
je edini naravni park v Sloveniji. V zakonu o
ohranjanju narave (ZON- UPB2, Ur. l. 96/04) pa
celo pi{e za narodni park naslednje: «Narodni
park je veliko obmo~je s {tevilnimi naravnimi
vrednotami ter z veliko biotsko raznovrstnostjo. V prete`nem delu narodnega parka je prisotna prvobitna narava z ohranjenimi ekosistemi
in naravnimi procesi, v manj{em delu narodnega parka so lahko tudi obmo~ja ve~jega ~lovekovega vpliva, ki pa je z naravo skladno povezan«.
Nameravan poseg to prav gotovo ni.
Ob {tevilnih pobudah za sodelovanje pa
tudi o~itkih, da se Planinska zveza premalo
vklju~uje v akcije naravovarstvenih organizacij
civilne dru`be, imamo tokrat {e posebno odgovornost, saj se za poseg v naravo odlo~a ena
od njenih ~lanic - PD Ljubljana Matica. Vsekakor bomo izgubili vso kredibiilnost pa tudi
status organizacije, ki dela v javnem interesu
na podro~ju varovanja narave je zelo vpra{ljiv,
~e bomo to dovolili.
Upravnemu odboru Planinske zveze Slovenije zato predlagamo, da sprejme sklep s
katerim odlo~no zavrne ta na~rtovan poseg v
gorsko naravo in se tako pridruì stali{~u TNP.
Rozalija Skobe,
na~elnica KVGN UO PZS
6-2006
voda, ki ne potrebujejo stalnega vira energije.
Zavedati se moramo namre~, da lahko energijo
pridobimo tudi druga~e, sicer pa si je treba prizadevati, da bi bila poraba energije v gorskem
okolju ~im manj{a in da bi bila njena uporaba
za okolje na najve~ji mo`ni stopnji varnosti.
V gorskem okolju, ki je ~loveku neprijazno,
potrebujemo za{~ito in zavetje, prav nudenje
tega pa naj bo tudi v prihodnje osnovni namen
planinskih ko~. To pomeni, da naj obiskovalec
dobi osnovno oskrbo: vodo, topel ~aj, morda
skromno enolon~nico in preno~i{~e. Zaveti{~a ne smejo postati gosti{~a, vir odpadkov in
nemira, ki se {iri v naravno ohranjeno okolico.
Planinska organizacija bi morala storiti
ve~ za osve{~anje planincev
Se{tevek neposrednih in posrednih vplivov
elektrifikacije planinskih postojank ve~inoma
pripelje do zaklju~ka, da elektrika v planinskih ko~ah dolgoro~no pomeni velik korak v
Kaj meni o elektrifikaciji ko~ uprava TNP?1
Na~rtovanje vkopa energetskega kabla do
Kovinarske ko~e v Krmi oz. med planinsko ko~o
na Komni in Ko~o pri Dvojnem jezeru v Dolini
Triglavskih jezer
Predstavljeni sta bili vlogi planinskih
dru{tev Ljubljana Matica in Javornik Koro{ka
Bela za vkop energetskega kabla do planinskih ko~. V izmenjavi mnenj je bilo povedano,
da je sicer najbolj ekolo{ki na~in oskrbe ko~
z energijo povezava z elektri~nim omre`jem,
vendar pa je v visokogorju graditev (vkop
kabla) tehni~no zahtevna in so mo`ne {tevilne
posledice. Predstavniki TNP so izrazili tudi
bojazen, da bi redna preskrba ko~ z elektri~no energijo prinesla dolgoro~ne posredne
vplive, kot so podalj{evanje obratovanja planinskih ko~, porast {tevila obiskovalcev, vi{ji
standard, ve~ja poraba vode z negativnim
vplivom na podtalnico, ve~ odpadkov, ve~
hrupa idr. Predstavniki PZS, ki si prizadeva,
da bi bilo v gorah ~im ve~ okoljsko ozave{~enih obiskovalcev, so menili, da je priklju~ek
planinske ko~e na javno elektri~no omre`je
najbolj ekolo{ko primerna re{itev za preskrbo
z elektri~no energijo in da ima {tevilne pred-
smeri dodatnega obremenjevanje ob~utljivega
gorskega okolja. Ker so v Sloveniji za dvig
standarda v planinskih ko~ah {e vedno zainteresirani tako upravljavci ko~ kot obiskovalci,
je treba {ir{i javnosti razloìti osnovni namen
planinskih ko~ in pomen ohranjanja narave.
Planinska zveza Slovenije ima pri osve{~anju o pomenu ohranjanja gorskega okolja eno od
pomembnej{ih vlog. Osnovno vodilo osve{~anja
in vzgoje mora biti razvoj planinske dejavnosti,
ki tudi dolgoro~no zagotavlja ohranjanje naravnega gorskega okolja. Vemo, da je zgled najbolj{a vzgoja, zato je treba razvoj usmeriti na pravo
pot najprej v lastnih vrstah, javnosti pa omogo~iti, da se po tem zgleduje. Do sedaj je Planinska
zveza to ve~inoma uspe{no opravljala.
Vedno ve~ja obremenitev gorskega okolja z
obiskovalci zahteva tudi ve~ vlaganja v usmerjanje in izobraèvanje. Elektrifikacija in posledi~no
intenziviranje dejavnosti v planinskih ko~ah sta
problem, ki ga je treba razloìti {ir{i javnosti ter
morda tudi soo~iti razli~ne poglede. m
nosti pred drugimi, npr. fotovoltaiko in vetrnimi elektrarnami. Omogo~a tudi zmanj{anje
drugih vplivov planinskih ko~ na okolje. Vsekakor pa je treba v vsakem primeru posebej
vsestransko oceniti, ali je priklju~ek z zemeljskim kablom sprejemljiv ali ne. Menili so tudi,
da bi bilo treba v TNP bolj dosledno in v vseh
primerih izvajati obstoje~e predpise.
Sklenjeno je bilo, da PZS:
• pripravi pisno mnenje glede posega, ki ga
na~rtuje PD Ljubljana Matica v Dolini
Triglavskih jezer;
• poda mnenje o vlogi TNP in ZRSVN pri
vsaki izmed na~rtovanih graditev posameznega planinskega dru{tva.
Za re{evanje konkretnih vlog planinskih
dru{tev za zahtevnej{e graditve se ministrstvu
za okolje in prostor (ARSO), ki je pristojno za
izdajo naravovarstvenih pogojev in soglasij,
poda pobuda za skupni sestanek in obravnavo
s predstavniki PZS, ZRSVN in TNP.
Zapisal: Danilo Sbrizaj
1
Del sklepov sestanka na Upravi TNP na Bledu
21.3. 2006, ki so se ga udeležili predstavniki Planinske zveze Slovenije, Zavoda RS za varstvo
narave - OE Kranj in JZ Triglavski narodni park.
47
6-2006
Na belih vrhovih
Monte Rose
 in  Brane Pahor
Dale~ stran od nas, v Centralnih Alpah na
meji med Italijo in [vico, leì mogo~en gorski
masiv. Ve~inoma beli, v ve~ni sneg in led odeti
vrhovi, ostro zarezana, ponekod pa ne`no {iroka
prostrana sedla, velikanski jeziki turkizno
modrih ledenikov dajejo temu pogorju mo~an
vtis. Monte Rosa, ledena gora.
Bazni tabor
Tudi Boruta, najbolj zanesenega med nami,
je Monte Rosa navdu{ila, zato smo njegov
predlog, da se podamo v njena kraljestva, vsi z
navdu{enjem sprejeli. Zbrali smo se pri meni v
petek popoldne. Skupina petih nadebudne`nev.
Borut, idejni vodja odprave ter velik ljubitelj in
poznavalec Zahodnih Julijcev, Ivan, tenko~utni ob~udovalec gorske narave, isto~asno pa
~lovek z brez dvoma najve~jim nahrbtnikom
dale~ naokoli, Sandi, na{ neutrudni voznik VW
transporterja, ki nas je kljub neprespani no~i
varno pripeljal domov, Tone, neusahljivi vir
energije, idej in poguma, ki ga razen za letanje
med gorami uporablja tudi za letenje po zraku,
saj je med drugim tudi {portni letalec, ter moja
malenkost, kroni~ni zasvojenec z gorami in
deùrni zapisovalec dogodkov.
V transporter smo nametali polno opreme, saj
je bilo treba prvo no~ prespati v kampu, prostora
pa je bilo ve~ kot dovolj. In è smo
Lyskamm
krenili. Prijetno vznemirjenje, ki se
vedno poraja v meni, kadar odpiram
novo zgodbo v svoji najlep{i knjigi, je
bilo tisto popoldne {e posebej mo~no.
Naslednji dan me je ~akalo prvo sre~anje s {tiritiso~akom, novimi obzorji,
novimi razse`nostmi ter novimi polnjenji malhe spominov, v katero bom
segal neko~, ko mi bo zmanjkalo mo~i
za take podvige. V prijetnem popoldnevu smo hitro nizali kilometer
za kilometrom po prostrani Padski
48
niìni, mimo industrijskega Milana pa nadaljevali proti Novari. Kmalu zatem se je na{a pot
usmerila proti severu. [e nekaj ~asa ravnica, nato
pa smo se pri~eli dvigovati po ozki dolini Sesia.
Tej slikoviti dolini z zna~ilnimi hi{ami iz kamna
ter kamnito kritino daje pe~at tudi istoimenska
reka z ìvahno igrivostjo ter modrikasto prozorno gladino. Na nekaterih mestih nas je skoraj
zvabila, da bi se v njej ohladili, a treba je bilo {e
postaviti {otore, dan pa se je è krepko prevesil v drugo polovico. V Alagno, t. i. bazni tabor,
smo prispeli tik pred no~jo. Mrak je po~asi za~el
objemati dolino, zazirajo~ se v zadnje silhuete
temnih vrhov smo postavili tri {otore ter si privo{~ili krepko malico. [e kratek skok v pivnico
v osr~je mesteca in è smo utonili v nemiren sen
ob mo~nem ùborenju glasne Sesie.
Moj prvi {tiritiso~ak
Zbudili smo se v sveè jutro. Na kuhalniku
sem si pogrel juhico, kdo ve, kdaj bom spet
zauìl kaj toplega. Po nebu so se za~eli poditi
temni oblaki, Tone je kar naprej ponavljal, da to
ni dobro znamenje. Zagotovil sem mu, da imam
dober ob~utek, da bo dan lep, da bo danes sre~a
na na{i strani. Po~asi smo si za~eli pripravljati
opremo, ki smo jo vsi posku{ali zreducirati na
minimum, le Ivanov nahrbtnik je bil ~edalje
6-2006
Skupina prikazni iz megle
vi{ji in te`ji, kot da bi se odpravljal v Himalajo.
Po na{em prigovarjanju ga je le nekoliko zmanj{al, a {e vedno je segal krepko nad njegovo
glavo. Kar malce nestrpni smo è postajali, a
kon~no smo le do~akali prvo ì~nico, ki nas je
v majhnih kabinah popeljala iz Alagne. Sprva
gozd, prav kmalu pa smo se po zadnjih gru~ah
kamnitih hi{ preselili na sede`nico. Z nje smo
opazovali granitne skale, kot da bi jih velikanova roka razmetala naokoli. Kratki vo`nji je
sledil finale: z veliko ì~nico smo se potegnili
na zadnjo postajo Punta Indren, 3260 m. Skozi
zadnje izginjajo~e tan~ice oblakov se je pred
nami nenadoma pokazala Vincentpyramide,
4215 m, prvi od niza belih vrhov, mimo katerih
nas je vodila pot do na{ega zadnjega cilja Signalkuppe, 4554 m. Po~asi smo krenili preko prvih
sne`nih zaplat in se kmalu pribliàli skalnati
strmini. Z debelo mornarsko vrvjo zavarovana
pot nas je s pomo~jo rok kmalu potegnila na
zgornjo plo{~ad. Tam smo si prvi~ malce oddahnili ter spo~ili o~i od ve~no zasneène bele
pokrajine pred sabo ter kopice rjavo-zelenih
vrhov, okra{enih z dvema jezercema, pod sabo.
Ko~a Gnifetti nas je s klopmi streljaj od nas kar
sama vabila, da bi posedeli pred njo, a srce si je
èlelo vi{e, tja gor desno v sne`ne strmine so nas
vodile na{e èlje. Ko je bila prva strmina premagana, smo se zna{li na sne`ni uravnavi nad
ko~o. [ele tam smo ugotovili, da imata Sandi in
Ivan povsem druga~en tempo kot mi trije. Po~akali smo ju ter se dogovorili, da bomo odslej
hodili v dveh skupinah, na vrhu Signalkuppe pa
naj bi se ponovno dobili. Mo~no shojena sne`na
gaz predhodnikov nas je mimo zevajo~e globokih sne`nih razpok varno peljala na{im sanjam
naproti. Ogromni sne`ni seraki so z varne razdalje zaman grozili, da se bodo usuli na nas. Ko nas
je gaz pripeljala mimo odcepa za Vincentpyra-
mide, so mi vedno jasnej{i znaki vi{inske bolezni nenadoma priklicali misel,
kaj ko bi se povzpel samo na to lepo
sne`no kopico, se vrnil do ko~e Gnifetti ter kon~al turo. A volja v meni je
bila mo~nej{a. ^rne strmine bliàjo~ega se Schwarzhorna, vse {e neodkrite
skrivnosti naslednjih obzorij so mi vlile
novih mo~i za nadaljevanje avanture.
Ko smo se pribliàli vzno`ju Schwarzhorna, smo bili ponovno na razpotju.
Naravnost vodi smer direktno na Signalkuppe, desno pa se gaz dvigne na sedlo med
Schwarzhornom in Ludwigshohe. Tone je predlagal, da bi naredili pre~enje od Ludwigshohe na
Parrotspitze, se ponovno priklju~ili glavni poti
ter kon~ali dan na Signalkuppe, kjer stoji ko~a.
Z Borutom nisva dolgo oklevala, ~eprav naju
je è precej zdelovalo, in po~asi smo se pri~eli
vzpenjati proti sedlu. Tedaj jo je Tone potegnil
naprej in od vrha Schwarzhorna, 4322 m, ga je
lo~ilo le {e kratko, a strmo pobo~je zmrznjenega
snega. Od dale~ sva ga opazovala, kako se je kot
ma~ka splazil na vrh. Takih pobo~ij sem v na{ih
Julijcih zmogel è veliko, je kljuvalo v meni. A
mo~na vrtoglavica, pome{ana z glavobolom, me
je postavila na realna tla. Tudi Ludwigshohe bo
lep vrh, poleg tega bo to moj prvi {tiritiso~ak.
Zadnjih nekaj deset metrov pod vrhom se breg
le postavi nekoliko pokonci.
Nataknil sem si dereze, v roke vzel cepin,
kak{en pa je sicer {tiritiso~ak, ~e ne bi stal
na njem v popolni bojni opremi. Tone, ki je
medtem è sestopil s Schwarzhorna, se nama
je priklju~il in skupaj smo stopili na Ludwigshohe, 4331 m. Moj prvi {tiritiso~ak! Sre~a me je
oblivala, ko sem globoko zajel redek zrak, okoli
mene pa same gore in gore, ki so se dvigovale v
modro nebo.
Potem pa {e na Parrotspitze
Najbolj nas je pritegnil bli`nji Lyskamm.
Njegov ostri sne`ni raz, ki poteka prav od
vzno`ja do prvega vrha, se vi{je dotika strmih
skalnatih vesin, ki globoko padajo v dno in ne
dovoljujejo, da bi se oblekle v bel pla{~ kot na
nasprotni strani, kjer gora kaè milej{o podobo.
Dolga pa je bila {e pot na Signalkuppe, ki se
nam je smehljala onkraj {e kar nekaj dolin in
bregov. Ko~a Margherita, najvi{ja zgradba v
49
6-2006
Vzpon ob vrvnih ograjah
Evropi, ki vrhu nekoliko vzame tisto pravo dra`,
nam bo {e kako prav pri{la, ko se bomo, upam,
pretolkli do njenih duri.
Prav kmalu smo vzeli slovo od mojega
prvega {tiritiso~aka. Spustili smo se na prvo
sedelce, tam pa desno v dolinico. Ko smo tako
nekaj ~asa hodili po ravnem, sem nenadoma
obstal, kajti pogled na o{iljeno piramido, ki je
mogo~no kipela v nebo, ne ozirajo~ se na svoje
podlo`nike, mi je vzel {e zadnji del~ek sape, ki
mi je je ostalo od è tako naporne hoje. Njegovo
veli~anstvo Matterhorn, gora mojih sanj. Ko
mi je prijatelj Bogdan {e pred leti z zna~ilnim
àrom v o~eh pripovedoval o svojem vzponu
nanj, je ta gora postala gora mojih sanj. Zavedam
se, da sem v vseh teh letih storil premalo, da bi
uresni~il svoje sanje, a ni~ zato. [e toliko je lepih
gora, ki me bodo ravno tako navdu{evale, bogatile moje ìvljenje ter odpirale nova spoznanja
na poti, ki sem si jo sam izbral. Po~asi smo se
tako pribliàli desnemu robu naslednjega vrha,
Parrotspitze, 4432 m. Na prvi pogled nepomemben, a {e slutil nisem, kako sem se zmotil. Kdo
drug kot Tone je za~el, Borut mu je sledil, jaz pa
sem se prav po~asi pribliàl robu stene. Kratek
skalnat raz me je kar malce presenetil, kajti iz
smeri prihoda ga ni bilo videti. Trdno naloène,
velike in ostre granitne skale so mi sluìle za
zanesljive oprimke, ko sem se v la`jem plezanju povzpel na vr{ni greben. Nadaljevanje pa je
bilo vi{ek celotne ture. Ozka, komaj pol metra
{iroka sne`na stezica, ki se neprestano dvigajo~
in spu{~ajo~ se vije vzdol` vr{nega grebena, me
50
je prisr~no povabila, da se sprehodim po njej.
Malce sem postal ter z vsem telesom posrkal
vase vso lepoto okolice, ki mi jo je bilo dano
videti. Na tiso~e migetajo~e ble{~e~ih se zvezdic
snega, ki so ne`no boàle moje o~i, je za~elo v
mojem srcu porajati melodije, melodije, ki so
se nato stapljale v eno samo pesem, pesem, ki
sem jo poimenoval sre~a. Zaèlel sem si, da bi {e
dolgo lahko hodil po vrhu stikajo~ih se gladkih
plati s tisto svojo pesmijo, ki je pela v meni, a
kaj, ko je vsega lepega enkrat konec, tako kot v
ìvljenju. Tako se nisem niti zavedal, kdaj sem
se pomaknil ~ez vrh gore, le vedno ve~ja bliìna
~akajo~ih prijateljev mi je dala slutiti, da se je
pot po grebenu kon~ala. Tudi onadva sta mi vsa
prevzeta z mo~nim ~ustvenim nabojem jela pripovedovati o pravkar opravljenem najlep{em
delu poti.
Brez aklimatizacije pa smo lovili sapo
Na konicah derez smo se izza dveh velikih
rjavih monolitnih skal spustili po kratkem, a
zelo strmem pobo~ju v dno prostrane kotanje,
po kateri nas je redka gaz ponovno privedla na
»magistralko«. Dale~, {e tako dale~ se je v soncu
zable{~al za~arani grad na vrhu Signalkuppe, ki
naj bi nam tisto no~ nudil pribeàli{~e. Kak{en
kontrast je vzbujala od tam ta na{a zadnja gora.
Na desni strani olupljen, bogato raz~lenjen
skalnat greben, na levi pa prav polo`na belina,
po kateri vodi pot do ko~e na vrhu. Tone jo je
pobrisal naprej, midva z Borutom pa sva napredovala po~asi, korak za korakom. Okoli naju je
vse potonilo, pogledi so se upirali le {e v tla.
[tela sva korake, le {e dvajset sva jih zmogla,
nato sva se ustavila. Glava je padla, roke so se
naslanjale na palice, globoko sva zajemala sapo
ter dihala in dihala. Noge bi {e èlele naprej,
sapa pa nama ni pustila in po~ivala sva vse
pogosteje. Kon~no, zadnja plo{~ad pred kratko
po{evno pre~nico pred vrhom. Iz sebe sva iztisnila {e zadnje atome mo~i, ko sva dobesedno
padla pred vrata ko~e. Le {e beèn pogled vrtoglavo navzdol v skalni prepad za ko~o in è naju
je objela toplina njene notranjosti. Son~ni àrki
so se v zadnjih vzdihljajih prebijali skozi velika
okna jedilnice, ko sva se vsa sre~na po veliki
zmagi nad samim seboj sesedla za mizo. Tone,
ki se je medtem è malce oddahnil, se nama je
smehljal in hudomu{no pripomnil: »Ja, kak{na
pa sta; kot dva mrli~a, ki vaju je nekdo po dveh
6-2006
mesecih potegnil iz groba.« Ta sulc je pred
nama sko~il {e na bli`nji Zumsteinspitze in naju
nato po~akal v ko~i. Ob srkanju toplega ~aja, ki
nama ga je ponudil prijazni oskrbnik, so se nama
po~asi za~ele vra~ati mo~i. Prav kmalu sta jo primahala {e Sandi in Ivan in veselje celotne ekipe
je bilo popolno. Eden drugemu smo pripovedovali svoje vtise, vsak izmed nas je opravil svojo
pot, le da smo vsi sre~no prispeli v ko~o. Rezervirali smo si spanje na skupnih leì{~ih, sicer pa
kak{ne posebne gne~e ni bilo, saj spati na 4554
metrih ni od muh. Zunaj je medtem sonce è
izginilo, dovolj nas je nagradilo; meglena sivina
ni obetala ni~ dobrega za naslednji dan, ko je
bilo treba sestopiti.
Nemirna no~ in dramati~en sestop
Ko se je zno~ilo, smo se kmalu odpravili
spat. A kaj, ko se spati ni dalo. Neaklimatizacija je storila svoje. Kljub veliki koli~ini zauìtega aspirina mi je hotelo glavo kar razgnati.
Brezkon~nemu bedenju se je pridruìl orkanski
veter, ki je zunaj plesal svoj hrupni ples, in na
trenutke se mi je zazdelo, da bo odtrgalo streho
ter jo z nami vred odneslo v dolino. Nisem ve~
vzdràl, sredi no~i sem se spravil v jedilnico, se
usedel na klop in takoj mi je postalo bolje. Opazoval sem oskrbnika, ki je pod ramo pomagal
nekemu tipu, ga poloìl na klop, zraven pa za
vsak slu~aj postavil {e kisikovo bombo. Torej
sem jo jaz {e dobro odnesel. Ozrl sem se skozi
okno ter za trenutek opazil zvezdi, ki sta mi vlili
kan~ek upanja, a prav kmalu ju ni bilo ve~, naletavati pa je za~el sneg. Po~asi se je rojeval siv
dan. Tudi ostala ~etverica se je pri zajtrku pritoèvala, da ni ni~ spala. Prve skupinice so za~ele
zapu{~ati toplo zavetje ter se odpravljale negotovosti naproti. Nekaj ~asa smo oklevali, nato pa
se odlo~ili: treba bo dol, pa kakor koli è.
Priklju~imo se dvema Italijanoma, in ko
stopimo na plano, nas sunek podivjanega vetra
dobesedno potisne nazaj proti vratom. Drobne
sneìnke se kot majhne igle zaletavajo v na{e
obraze, ko se, ~akajo~ premore med posameznimi sunki, korak za korakom previdno spu{~amo po po{evni gredini do prvega platoja. Do
tam so {e sledi v snegu, naenkrat pa jih ni ve~.
Italijana kreneta naravnost, mi za njima, è
po nekaj metrih pa ju Tone le prepri~a, da bi
morali na platoju kreniti levo. Vrnemo se in res
se nam na levi strani kaèjo rahli ostanki v~eraj{nje »avtoceste«. Veter se krepi, postaja è kar
mo~no hladno. Italijana zatikata svoje cepine v
sneg in tam, kjer je trdnej{i, se je krepilo na{e
upanje, da se prebijemo iz trdnega oklepa brezizhodne objemajo~e sivine. Ko se za~nemo dvigovati, vemo, da smo na pravi poti, saj smo se
v~eraj morali enkrat spustiti. Na izravnavi naletimo na {e eno veliko skupino, ki jo vodi temperamentna Italijanka. Ta prevzame vodenje
celotne skupine in po~utimo se precej varneje,
saj je v slogi vendarle mo~. In glej, res se nenadoma megla za~ne red~iti, iz nje pokukajo prvi
oblaki, ki smo jih {e kako veseli. Poènemo se
navzdol, sledi so vedno jasnej{e in zmaga je
popolna, ko se nam spodaj v objemu srame`ljivega sonca pokaè ko~a Gnifetti. Zdaj se {ele
nagledamo drug drugega. Kot ledeni mo`je
smo. Po vseh obla~ilih smo posuti z ivjem in kar
nekaj ~asa traja, da se otresemo edinih posledic
pravkar prestale preizku{nje. Do ko~e najdemo
pristop z zadnje strani, da si lahko spotoma ogledamo {e turkizno obarvani ledenik Lisgletscher. Popijemo ~aj in è se spu{~amo po hudo
strmi lestvi ter kmalu nato ponovno doseèmo
pot z vrvmi. Po njej è kar precej utrujeni pritavamo do zgornje postaje Punta Indren. Na
izstopu z zadnje ì~nice v Alagni na{e razigrane
obraze ponovno ogreje sonce. Ob slastni pici
in nazdravljanju ob vr~kih piva kar ne moremo
verjeti, da smo {e pred nekaj urami trepetali v
pravi zimi.
Ponovno smo na poti, tokrat v varnem okrilju
Sandijevega transporterja. Ta pot nas pelje proti
vsakdanjemu ìvljenju, ki je povsem druga~no,
povsem obi~ajno, brez pravih barv, ki ostajajo
tam visoko med belimi vrhovi Monte Rose in
se po~asi spreminjajo v spomine, ki jih vsak v
svojem srcu nosi s seboj domov. m
Uredni{tvo želi opozoriti bralce, da se avtor
~lanka o Monte Rosi vzpona na drugo najvi{jo
goro Evrope nikakor ni lotil na pravilen na~in!
Za vzpon na tako visoko goro se je treba predhodno aklimatizirati z obiski nekaj tritiso~akov
ali nižjih {tiritiso~akov. Za turo je treba predvideti ve~ dni, vsekakor pa se je treba na vrh
iz ko~e odpraviti navsezgodaj in se vrniti nazaj
v ko~o {e dopoldne. Kasneje se namre~ vreme
pogosto pokvari, pove~a pa se tudi nevarnost
padca v ledeni{ko razpoko.
51
6-2006
in memoriam
Vlasto Kopa~
1913–2006
 Tone [karja
Vlasto Kopa~ je bil ~lovek, ki je vzel svojo
usodo na rame in jo nosil, kot je najbolj ~util,
da je prav.
Rojenice so ga poloìle v zibelko 3. junija
1913 v @ireh. Po odsluèni voja{~ini se je jeseni
leta 1934 vpisal na arhitekturo pri profesorju
Joètu Ple~niku in se o~itno dobro obnesel, saj
ga je Ple~nik {tiri leta pozneje povabil – »da
bi nekaj lepega skupaj napravila« – za stalnega
sodelavca pri risanju na~rtov za ljubljanske
@ale in pri nadzoru obrtni{kih del. Vmes je bil
leta 1936 kraj{i ~as zaprt, ker je na vrhu Storì~a narisal srp in kladivo. Politika je bila torej
druga vzporednica njegovega ìvljenja. Levi~ar,
komunist, ~lan partije, risar in oblikovalec propagandnih izdaj, ilegalne politi~ne literature in
letakov, organizator v {tudentskih dru{tvih in
pri politi~nih akcijah.
Pot in srce pa sta ga vodila tudi k naravi.
Zapisal je: »Po vrnitvi iz zapora (1936) sem {el
v Kamni{ko Bistrico. Gazil in ril sem po snegu
~ez Presedljaj, ôhavnico do Praga in Koro{ice
dva dni. Bili so son~ni dnevi, zlezel sem {e na
vrh Ojstrice in nikjer ni bilo ìve du{e. V dolino
sem se vrnil spet poln zaupanja vase. Tisto
zimo sem boì~ne praznike preìvel v snegu na
Veliki planini. To je bil za~etek moje ljubezni
in hrepenenja po gorah, ki traja {e danes.«
Vlasto Kopa~ je bil levi~arski {tudent. S
podobno misle~imi je ustanovil Akademsko
skupino Slovenskega planinskega dru{tva. Bili
so plezalsko usmerjena dru{~ina, ki so bili do
pri~etka druge svetovne vojne naravnani v jasen
cilj: dvigniti nizko raven na{ega zimskega alpinizma in se usposobiti za plezanje v vi{jih gorstvih. Kopa~eve prvenstvene ture so bile severozahodni greben Ko~ne, grebensko pre~enje
Brane, jugozahodni greben Planjave, Grintovec
z juga in vzhoda, severovzhodna stena Turske
gore – na koncu naj bi bile kronane s celotnim
grebenskim pre~enjem Kamni{kih Alp. Poleti
je plezal manj, a ravno gladka po~ v navpi~ni
zahodni steni [truce (Kopa~-Ba{) je bila vredna,
da jo je prvo odkrilo arhitektovo oko.
52
V predvojnem ~asu je Vlasto Kopa~ narisal
panoramski »Razgled z Grintovca«, ki ga
je izdala njegova Akademska skupina SPD,
ob~asno pa je tudi pisal in risal za PV. Leta 1940
so akademci organizirali {est~lansko zimsko
odpravo v Durmitor: s smu~mi iz Nik{i~a skozi
[avnik v @abljak (kakih 100 km), nato pa vrsta
prvih zimskih vzponov na tamkaj{nje dvatiso~ake.
Z italijansko zasedbo Ljubljane leta 1941 se
je za Kopa~a kon~ala doba Ple~nikovih @al in
alpinizma; povsem ga je okupiralo delo v grafi~nih delavnicah – tehnikah – ilegalne Ljubljane.
Ker je bil tako uporaben, delaven in domiseln,
ga niti v partizane niso pustili. Takoj po kapitulaciji Italije in nem{ki zasedbi Ljubljane ga je
aretirala domobranska policija in od 6. januarja
1944 do konca vojne je bil v koncentracijskem
tabori{~u Dachau. Ta je pomenil stalno smrtno
nevarnost, podhranjenost, bolezni, a tudi ~as
solidarnosti, delovanja ilegalne politi~ne organizacije, pri~akovanja osvoboditve. Preìvel je
ob zavesti, da zatiralci ne morejo preìveti.
Po vojni je oblast Kopa~a vklju~ila v gradnjo
in obnovo poru{enih naselij, sam pa se je kot
predsednik PD Ljubljana Matica posebej
posvetil obnovi po`ganih ali zanemarjenih
in izropanih planinskih postojank. Treba je
bilo poìviti ohromelo slovensko planinsko
organizacijo. Poskrbel je, da je bil alpinizem
6-2006
poudarjen v takratni organiziranosti na{ega
planinstva. Bil je drugi predsednik Odbora za
planinstvo in alpinizem pri Fizkulturni zvezi
Slovenije, takratni obliki Planinske zveze Slovenije. Vodil je prvi alpinisti~ni te~aj po vojni
in organiziral obnovo starih ter ustanovitev
novih alpinisti~nih odsekov. Poskrbel je za
izdelavo derez, cepinov, klinov, plezalnikov,
vetrovk in za uvoz ameri{kih voja{kih plezalnih vrvi, znamenitih zelenih najlonk. Ni~
manj{e pozornosti ni namenil razvoju GRS.
Sploh je prepri~al takratni {portni vrh Slovenije, da planinstvo niso le mnoìce v gorah, pa~
pa tudi alpinistika in gorsko re{evanje. Na~rtoval in vodil je gradnjo bivaka pod Skuto in spomenika padlim v Kamni{ki Bistrici. To delo je
opravljal z veseljem, saj je ob njem prihajal v
stik z gorskim svetom, po katerem je hrepenel
vsa {tiri vojna leta.
Dol`nost slovenskega planinskega predsednika je opravljal le slabo leto. Oktobra 1947 ga
je namre~ aretirala Udba in po desetih mesecih
postopkov, podobnih gestapovskim, a obogatenih s sovjetskimi metodami in doma~imi
domislicami, je »priznal« vse in bil leta 1948
obsojen na smrt. Vendar se je najve~ja teà
smrtoèljnosti oblasti ohladila è pri izvr{itvi
obsodbe nad prvo skupino dahavcev, tako da so
mu kazen spremenili v zaporno (in jo pozneje
{e skraj{ali).
Kopa~ je è kmalu po obsodbi, ~eprav za
re{etkami, postal dru`beno koristen arhitekt
ter risar prvih dveh »pravih« planinskih zemljevidov, Julijcev in Kamni{kih Alp. Kljub izpustitvi leta 1952 se je njegov zapor nadaljeval {e
dolga leta zaradi odmaknjenosti in strahu ljudi.
Spomeni{ko varstvo, spomeniki in predvsem
arhitektura Velike planine, njen prenos na turisti~no naselje, so bili podro~je Kopa~evega dela
v po~asnem celjenju vojnih in povojnih brazgotin. Obnova Ple~nikovih @al, è namenjenih
propadu, ker so s svojo belino sen~ile brezdu{nost novih, je ve~ kot simboli~no zadnje ve~je
strokovno delo Vlasta Kopa~a.
mi~nih balad, ki se ohranjajo v alpskih dolinah kot
odmev tiso~letij. In njegove risbe pastirskih in plan{arskih potreb{~in! In njegova prijaznost, blaga
in odmaknjena, zavezanost delu, delu ~ez vse in za
vse! Ko sem bil pri njem doma, med starimi predmeti, pod policami knjig, med slikami njegovega
o~eta in njegovimi, sem zadihal okolje, ki ga je
podpiralo in mu dajalo mo~, notranjo trdnost, da
je preìvel stvari, katerih le del~ek bi marsikoga
zlomil. Vsak mora imeti svojega dobrega duha ali
angela, Vlasto ga je imel. Pomembno mu je bilo
preìveti: na koncu vsakega predora so bili gore,
delo, èna in tudi prijatelji.
Vsi udarci ìvljenja, razsekana alpinisti~na
pot, obsojen od nasprotnikov in svojih, ~lovek s
~astmi in zadnja smet v ~love{kem podzemlju ga
niso odvrnili od poslanstva: delati, kar je prav
in dobro – in to kar najbolje. Delal je za druge,
zanesel se je nase, na nezmotljivi notranji kompas.
Zanj mirno lahko re~emo, da je bil »~lovek za vse
~ase«. Pokon~en, ponosen, miren, zvest, dober.
Na njem je bilo vsekakor nekaj trajnosti arhitekture. Bil je ~astni predsednik Planinske zveze
Slovenije, vreden njenega trajnega spomina. Brez
takih stebrov nas Slovencev è zdavnaj ne bi bilo.
Spravljen s seboj je mirno zaspal pozno zve~er 27.
aprila 2006. m
^lovek za vse ~ase
Vlasta Kopa~a sem najprej spoznal bolj mimogrede, ko smo v Kamni{ki Bistrici posedali po
opravljenih turah in me je pritegnilo njegovo petje
staroselskih ljudskih pesmi, tistih oto`nih in rit-
Na Kamni{kem sedlu (1946). Spodaj: Uro{ Zupan~i~,
Marjan Ker{i~ - Bela~, Maks Medja; zgoraj: Vlasto
Kopa~ in Daro Dolar
53
6-2006
alpinizem
Tretji~ na Aconcagui
Gora, kjer ima{ ~as za razmi{ljanje
 in  Boris Strm{ek
Po~asi stopam navzgor. Pravzaprav grozno
po~asi, vsaj tako se mi zdi. Poskusim se namre~
dràti modrosti, da na Aconcagui po~asi pomeni
hitreje. Pa naj razume vsak to, kakor ho~e. Ko
je treba navzgor ~ez ta gru{~, ki ga no~e biti
konec, potem è vsak razume prav.
»Hi! Long way, ha!?« pozdravim znanca iz
baze, menda je Nemec. Saj ne more{ vedeti za
vse, od kod so, ko pa jih je toliko, pa vsi tol~emo
isto polomljeno angle{~ino. Njegov odgovor je
podoben nekak{ni me{anici med grgranjem in
sopihanjem. »Ja, ja, see you!« in pozabim nanj.
ê jaz hodim grozno po~asi, kako pa potem
hodijo vsi, ki sem jih do sedaj prehitel. Zdi se
mi, da je na{a skupina precej bolje pripravljena
od ve~ine, ki se potika po tem hribu. Ne ljubi
se mi preve~ razmi{ljati o tem, ob odhodu iz
baze se mi zdi najbolje izklopiti in razmi{ljati
le o kak{nih »kurbarijah«, kar pa~ kdo razume
pod tem. Iskanje velikih ìvljenjskih modrosti, {tetje korakov ali gledanje na uro te lahko
hitro sesujejo. Navzdol pridivja krepko obloèn
moàkar, o~itno je zaklju~il na gori in seli vso
svojo kramo nazaj v bazo. »Summit?« na kratko
vpra{am. »Si, si!« se nasmeji in o~i zaàrijo.
êstitam mu in sem mu obenem nevo{~ljiv
tistega piva v bazi, ki ga bo kmalu deleèn. In
naprej po~asi stopam navzgor. Grozno po~asi.
54
Prijazne »kuharice«
»Oglasite se kaj, ko boste {li nazaj proti dolini!«
nas povabi Paola, ki je skrbela za nas na Confluenciji, vmesnem taboru na dostopu v bazni tabor.
êprav preìvi skoraj {tiri nepretrgane mesece v
teh {otorih sredi kamenja, je bilo simpati~no dekle
vselej nasmejano. »Ta bi bila za oènit!« smo
pokomentirali, medtem ko smo jo opazovali pri
delu. Ampak tak{nih, kot smo mi, ima verjetno
preko glave. Dve no~i smo prespali tam, se za aklimatizacijo sprehodili pod ju`no steno Aconcague,
po gru{~u prilezli do 4300 metrov in se odpravili naprej po neskon~nem pesku in kamenju. Pa
saj zgoraj na hribu ni ni~ druga~e. Prisopiham
~ez strmi rob in znajdem se na Kanadi. To je
pomo`ni tabor, ki ga {e nikoli nisem uporabil,
razen za kratek postanek. Ampak {otorov je
kar nekaj, pred tednom ni bilo skoraj nobenega. Mnogim je to prva stopnica na poti proti
vrhu. Ki pa marsikoga tudi stane vrha, saj
ljudje tukaj izgubljajo ~as. Vi{ina je okoli 5100
metrov, 400 metrov vi{je je è Nido de Condores, mimo katerega zagotovo ne more{, saj je
tam »ta pravi« prvi vi{inski tabor, marsikdo pa
ga uporabi kot izhodi{~e za naskok na vrh. Tudi
mi smo ga in to è na treh odpravah. Trikrat!?
Pa verjetno ni zadnji~. Prvi~ gre{ zase, potem
pa hodi{ sem samo za druge.
6-2006
Gledam, ~e bi kje videl Primoà. Od{el
je naprej, pa bi ga rad dohitel. Verjetno ne ve
za vremensko napoved, ki je za naslednje dni
precej slaba. Slabo kaè z vzponom na vrh.
Nekaj mi kruli po èlodcu, pa takoj pomislim na Adriano in njeno kuhinjo. Le kaj bo
v bazi za kosilo? Nisem vzel hrane, ker je {e
nekaj v {otorih na Nidu. Vseeno pa bi bilo
sedaj prav fajn sedeti v jedilnici in ~akati, da se
odpro vrata in Adriana re~e: »Hola, Boris!« ter
prinese iz kuhinje di{e~e dobrote.
Letos smo namre~ izbrali udobnej{o mo`nost,
lani smo si kuhali sami. Vsaj prva dva dneva,
potem pa je zapadlo nekaj snega in sta bila v ekipi
jokanje in godrnjanje. Nekateri tega niso bili vajeni,
mogo~e je kdo tudi mislil, da bo to bolj treking, pa
je bila tu takoj slaba volja. In sem najel velik {otor
ter majhen {tedilnik pri Adriani in je bilo ìvljenje takoj lep{e. [e posebej, ker ve~ini ni bilo treba
kuhati, za to je najraje skrbel Hinko, na{ Primorec.
Ja, je bila Adriana vesela, ko me je letos spet zagledala. Za agencijo Los Puquios oziroma Ruddija
Parro skrbi za bazne {otore in kuhinjo. Prijazna in
natan~na punca, v~asih tudi malo stroga.
Poi{~em vetrovko v nahrbtniku, nekaj piha,
pa {e prav hladno je. Vreme se o~itno slab{a
in vedno ve~ jih sestopa proti bazi. Okoli vrha
se è kotalijo oblaki. Mislim, da bo treba v
dolino.
Gor in dol
Naredim {e poìrek in vrèm nahrbtnik na
ramena. êvlji me ùlijo,
Na poti proti gori
noge imam è vse polepljene. [e nikoli me niso
~evlji tako ti{~ali in ùlili
kot tokrat na Aconcagui.
Kaj ho~emo, ìvljenje ni
potica. ê preìvimo vse
ostale teàve, bomo {e teh
nekaj ùljev. Preden grem
po~asi naprej proti Nidu,
pogledam {e na uro. Dobro
uro in pol sem potreboval
za 800 vi{inskih metrov!?
Torej le nisem tako grozno
po~asen. Okoli vrha veter
podi oblake.
Tudi
pred
dvema
dnevoma, ko sem bil na vrhu,
ni bilo lep{e, le vetra ni bilo. Megla, naletaval je
sneg in mraz grizel v roke, ostali pa so è sestopali
proti Nidu. Iv~ Kotnik, Bojan Jezernik, Franci
Rupnik in Miran Tro{t so bili na vrhu okoli enih
popoldne, imeli so {e lep razgled, potem pa so
vrh skrile megle in oblaki. Ob {tirih sem imel na
vrhu enako zani~ razgled kot lani. A za moj pozni
vzpon je bil razlog, saj sem z Independencie (6300
m) nazaj na Nido spremil Mateja, ki se je slabo
po~util. 800 metrov nazaj navzdol, pa sem nato
ob pol enajstih ponovno krenil navzgor. Bilo je
dokaj toplo, sijalo je sonce in ~asa je bilo {e dovolj.
[koda za Pavla, Primoà in Mitjo, ki so odnehali, a mraz in vi{ina naredita svoje. Ko sem se
na Traverzi 400 metrov pod vrhom pozdravil s
~lani ekipe, ki so sestopali, sem se odlo~il, da grem
{e teh »nekaj« metrov navzgor. Kmalu sem dohitel
kak{nih deset postav, ki pa so delovale è nekoliko
obupano. Prve sneìnke so jih dotolkle do konca.
Pod Canaleto so odnehali, jaz pa sem tam pustil
nahrbtnik in od{el naprej samo s plo~evinko energijske pija~e v èpu. Pa sem jo nato prinesel nazaj.
Pod vrhom sem dohitel {e zadnjega vzpenjajo~ega.
Z Argentincem Jorgejem sva si nato stresala roke
in se nekaj trenutkov skupaj veselila, potem pa
naju je megla odgnala nazaj proti niìnam. Nekaj
kamnov v èp, nekaj meglenih posnetkov in nazaj
~ez kamenje v Canaleti, ki ga je krasilo bolj malo
snega. Zve~er smo bili è vsi ~lani ekipe v bazi in
pivo je zares prijalo.
Od Kanade proti Cambiu de Pendiente
(5200 m), nekak{nemu skalnemu pasu sredi
gru{~natega pobo~ja, pot pre~ka pobo~je proti
55
6-2006
levi in se le blago vzpenja. Zdi se mi, da tam
spredaj vidim Primoà. Pospe{im korak, da
ga dohitim. Njegov nahrbtnik je precej velik,
upam, da je vsaj la`ji, kot je videti. Pozdraviva
se in moram mu povedati neprijetno zadevo
glede vremena. Nima smisla riniti navzgor,
saj v hladnem in vetrovnem vremenu {e tisti s
precej ve~ izku{njami obra~ajo. Da o ozeblinah
in vseh ostalih nevarnostih niti ne razmi{ljam.
V slabem vremenu se jih je tukaj è precej
izgubilo, tudi umrlo. Ni mu v{e~ ta odlo~itev,
vendar nima smisla tvegati. Vseeno gre za mojo
odgovornost. Bolje nekaj slabe volje kot pa izzivanje nevarnosti.
@e tako sem bil pred nekaj dnevi precej v
skrbeh, ko je Miran od{el na vrh brez dogovora
in nismo vedeli, kje je. Od{el je na Nido za aklimatizacijo, naslednji dan, ko smo pri{li vsi ostali,
pa ga ni bilo nikjer, samo njegove stvari so bile v
{otoru. Po~asi je v zares lepem vremenu pri{el do
vrha in se nato pozno zve~er mimo na{ega tabora
vrnil v bazo. Konec koncev je va`no samo to, da
mu je uspelo in se je vse dobro kon~alo.
Primo` se odpravi nazaj proti bazi, jaz pa
bom na Nidu pospravil {otore in jih prinesel dol. Jutri se odpravimo proti dolini, saj ne
smemo tvegati, da nam zasneì bazo, kakor je
napovedano. Sicer pa so tudi {tirje Koro{ci, ki
smo jih sre~ali, è odnehali brez vrha. Aconcagua je videti precej nedol`nej{a, kot je v
resnici.
Ko se posloviva, pospe{im korak in kmalu
sem na Nidu. Dobri dve uri in pol sem potreboval iz baze. Najprej se zba{em v enega od
{otorov, ker zunaj piha, pa {e precej hladno je.
Poi{~em hrano in se naslednje pol ure ba{em
… Ve~ pojem, manj bom nesel nazaj v dolino.
Skozi oblake spet posveti sonce in v {otoru
postane prav prijetno.
O prijateljih
Kar te`ko se spet spravim na plano, a ni~
se ne naredi samo. Veter mi pomaga, da se ne
dolgo~asim ob podiranju {otorov. Ko pri enem
odpenjam zgornjo ponjavo, veter prevrne {otor
z menoj vred in komaj ga zadrìm, da se ne
odkotalim po kamenju nekam proti robu Nida.
Pa sploh ne bi bil prvi, lani je odneslo {otor z
dvema plezalcema, in ko sta se po 200 metrih
ustavila, je bil {otor zani~, onadva pa po{teno
56
potol~ena. Pospe{im s pakiranjem, vendar vse
bolj ugotavljam, da bom te`ko odnesel prav
vse. Na koncu moram `rtvovati nekaj hrane.
Odnesem jo rangerjem, ki so v nekak{nem
kontejnerju nedale~ stran. Deùrajo tukaj in
jim bodo vse te dobrote prav pri{le. Res so
veseli in jaz tudi, ker sem nekoliko la`ji. Potem
pa 25 kilogramov na hrbet in proti bazi. In preklinjam oùljene noge.
Pa vsaj omrzlin nisem dobil kakor lani, ko sem
nato {e vsaj dva meseca ~util mravljince v nogah.
Sicer sem imel è sredi decembra spet bli`nje sre~anje z omrzlinami, ko smo plezali v vzhodni steni
Brane Smer v kulminaciji. Nizke temperature,
tesni ~evlji, 12 ur v steni in ve~inoma na konicah
derez … Mravljince sem ~util skoraj do odhoda na
Aconcaguo. S takratno soplezalko sem se è davno
skregal, ko so me prsti {e vedno spominjali na tisti
vzpon. [koda, da se ni znala obna{ati do tistih,
ki so jo vla~ili ~ez stene. ê nekdo, ki je {ele okusil
alpinizem in se mora {e veliko nau~iti, ne spo{tuje
nekoga, ki ima za seboj dvajset let izku{enj in jih
je pripravljen skupaj z znanjem in ~asom deliti z
manj izku{enim, potem je tukaj nekaj narobe. ê
ima{ tak{ne prijatelje oziroma misli{, da so prijatelji, potem ne potrebuje{ sovra`nikov …
Ko zapu{~am Nido, se ozrem naokoli
in pomislim, da sem mogo~e tukaj zadnji~.
Mogo~e pa spet pridem naslednje leto. Kdo
ve. Za menoj hitro ostajajo metri in kmalu se
izza roba prikaèjo pisani {otori pod menoj.
Jutri pridejo mule po na{o opremo, nas pa
spet ~aka hoja ~ez neskon~ne ravnine. [e prej
moram obiskati Miguela, ki ima v bazi internet, telefon, pa {e pravo galerijo. Je akademski
slikar, glavni motiv pa mu je seveda Aconcagua. Fajn poba, lani smo se spoznali in letos
smo se kar pogosto druìli. Kak{en dan bomo
{e preìveli v Puentu del Inca, pa spili kak{no
pivo pri Mariu v majhni restavraciji, nato pa
{e nekaj dni Santiaga. Prijateljica Paulina, ki
ìvi tam in se poznamo è od prve odprave na
Aconcaguo pred {tirimi leti, bo vesela. Obljubila je, da me pelje na kak{en izlet. Se è
veselim. Pa spodaj je {e vedno poletje. Zanimivo, kako lahko ~lovek najde dobre prijatelje na drugih koncih sveta. Odklopim misli,
pospe{im korak in ~ez nekaj trenutkov sem è
med {otori v bazi. m
Desno: Ju`na stena Aconcague
6-2006
Plezanje z okusom po
borih in morski soli
Napoleonica: v objemu Trà{kega zaliva
 in  Benjamin Marjanovi~
Prav blizu italijansko-slovenske meje, nad
Trà{kim zalivom, je plezali{~e Napoleonica.
Zelo verjetno se je plezanje tu za~elo razvijati med drugo svetovno vojno. Takrat so
se plezalci iz popularne doline Glin{~ice,
ki je ob meji, preselili na kra{ki rob nad
Trstom. Prva med njimi sta bila Berto
Pacifico in Guglielmo Benedetti. Preplezala sta veliko smeri in {e danes
se najbolj plezana pre~ka imenuje
po Bertu. Obstajajo tudi slike
slavnega Emilia Comicija v teh
stenah è iz tridesetih let, vendar
ga ne moremo imeti za za~etnika
plezanja v Napoleonici, saj je
»njegovo ozemlje« zajemalo
stene od Devinskega gradu pa
vse do Glin{~ice. V {estdesetih
in sedemdesetih letih je za~elo
zanimanje za stene Napoleonice mo~no nara{~ati. Takrat
so Enzo Cozzolino, Giorgio
Ramani, Bianca di Beaco in
drugi uporabljali pre~ke
kot trening za alpinisti~ne smeri.
58
6-2006
Razcvet je tukaj{nje plezanje doìvelo v osemdesetih letih, ko so Andrea Vanerin-Arci, Ezio
Gorella in drugi prosto preplezali tehni~ne
smeri iz sedemdesetih let. Prva smer, opremljena s svedrovci, je nastala v sektorju Scudo.
Vsakodnevni sistemati~ni treningi na pre~kah
so te plezalce pripeljali do tak{ne forme, da
so preplezali nekaj smeri, ki imajo {e danes
le eno ponovitev, npr. Pugaciof (8b+) ali Blu
notte (brez ponovitve in brez komentarja o
oceni). Takrat so bile preplezane tudi nekatere pre~ke, kot npr. pre~ka v Scudu od desne
proti levi, ki {e danes ni bila ponovljena (ocena
nad 8b). Danes je tako zagretih plezalcev bolj
malo. êprav je v Napoleonici navrtanih è
173 smeri, je {e kar nekaj sten, ki ponujajo lepe
linije za nove mo`nosti.
Za plezalce in sprehajalce
ûdovita lega s pogledom na zaliv, miramarski grad in ob jasnih dneh na Grade` ter
furlansko niìno privabijo veliko plezalcev in
sprehajalcev. Slednji imajo na razpolago razgledno, {tiri kilometre dolgo sprehajalno pot,
ki poteka od Proseka do Op~in. Tistim, ki
so pri{li sem zaradi plezanja, gotovo ne bo
dolg~as. Poleg razgleda in odli~ne skale vsakdo
najde smer, primerno svojemu znanju in okusu.
êprav je najve~ smeri vertikalnih ali rahlo
nagnjenih, tako da v njih brez dobre uporabe
nog ne pridemo nikamor, lahko v nekaj sektorjih po{teno napnemo bicepse. Sivobela skala,
ki se na trenutke prelije v rde~o, se ob son~nih
zahodih obarva v ~ude`ne barve, ki so najlep{e
vidne v sektorju Lastrone giallo. @al ti trenutki
trajajo le nekaj minut, dokler sonce ne izgubi
svoje mo~i.
Plezanje je mogo~e preko celega leta, le
poleti je prevro~e, saj so vse stene obrnjene
proti soncu. To lego pa lahko izkoristimo v
zimskih mesecih. Ob lepih dneh je pod smermi
v sektorjih Mano di Fatima in Calabroni prava
gne~a. Takrat je bolje, da se odpravimo v kak
manj{i sektor, kot sta Vedetta Italia ali Occhiali.
Vse smeri so za{~itene pred burjo, katere sunki
59
6-2006
se pogosto pribliàjo hitrosti burje iz Vipavske
doline. Burja nas na parkiri{~u pogosto prestra{i, da se oble~emo kot eskimi, na strmih
poteh do smeri pa se potem po{teno spotimo.
Scudo, Lastrone giallo in pre~ke
Poglavje zase so te`je smeri v sektorjih
Scudo in Lastrone giallo. Tukaj je plezarija
zelo specifi~na, s poudarkom na gibanju. Poleg
tega so vse smeri zelo zlizane in tako so nemalokrat klju~ do uspeha vremenski pogoji. Ob
lepih son~nih dneh nimamo kaj iskati, saj se
oprimkov in stopov oprime droben prah, ki
nam prepre~i trenje plezalk in rok na okroglih
prijemih. Tako ima kar nekaj smeri le po eno
ponovitev ali pa {e ~akajo, da bodo preplezane.
Potrebna je tudi velika vzdr`ljivost v prstih,
ki jo lokalni plezalci nabirajo na pre~kah. To
jim daje prednost pred tistimi, ki prihajajo sem
le ob~asno. V rahlo previsnih plo{~ah so vi{ji
plezalci v prednosti pred ni`jimi, npr. v smeri
Hells bells (7b/c, Lastrone giallo), kjer se v
te`kem izstopu z lahkoto izognejo nerodnim
gibom in brez teàv doseèjo verigo.
V Napoleonici se je poleg plezanja z vrvjo
prijelo tudi plezanje pre~k. To so posamezni
gibi ali dolge smeri, ki se plezajo horizontalno
in nizko pri tleh. ê vidimo, da giba ne bomo
mogli narediti, le stopimo na tla. Tako plezanje je zelo zabavno in dober trening za vzdr`ljivost, poleg tega pa ne potrebujemo soplezalca. [e posebej zanimivo postane pri gibih,
ki so na na{i meji. Takrat ga mora{ posku{ati in
posku{ati, ko ti uspe, pa je pred tabo è drugi.
Poznam kar nekaj ljudi, ki so se tako navdu{ili nad pre~kami, da so plezanje z vrvjo skoraj
opustili. Vse ve~ je tudi Slovencev, ki pogosto
zahajajo v Napoleonico. Gotovo jih je o~arala
z dobro skalo in s prijetnim mediteranskim
okoljem.
Mano di Fatima
Med sektorji je najbolj obiskan Mano di
Fatima. Doseèmo ga po strmi stezici, ki se
spu{~a tik pod parkiri{~em in nas pelje mimo
sektorjev Grotta del cane, Olimpo in Lunapark.
Kraj{i dostop se spusti preko roba na skrajnem
desnem delu parkiri{~a in nas v strmih klju~ih
pripelje do previsnega, desnega dela sektorja.
60
V Fatimi se nahajajo tako la`je kot te`je smeri.
Med lep{imi la`jimi izstopajo Calimero (6b+),
Campanula piramidale (4c) in Equinozio (5c),
med te`jimi pa Banzai (7b), Guerra dei nervi
(7c+) in Il padrone assoluto (8a/a+). La`je potekajo po sivi, kompaktni skali, ki spominja na
pakleni{ko, te`je pa so rahlo previsne s slabimi
stopi in ostro skalo, ki dopu{~a le nekaj poskusov. Posebnost je smer Obliqua (7b+) z mnogimi
»{alcami« – ~e imamo teàve z majhnimi
oprimki in ob~utljivo koò, se v tej smeri lahko
veselo obe{amo. Vsakdo, ki pride v ta sektor, je
prijetno presene~en nad ocenami smeri, ki so
la`je kot pri enako ocenjenih smereh drugod.
Pogosto je smer, s katero se baha{ pred prijatelji, prav iz tega sektorja. Lepoto Fatime lahko
ob~utimo le ob dneh brez gne~e. Takrat sta
nam lahko è poleàvanje pod steno in prepu{~anje toplim àrkom dovolj za popoln plezalski dan.
Calabroni
Na drugem mestu po obisku je sektor Calabroni. Med vikendi se gne~a lahko primerja s
tisto v Fatimi, saj po lepoti okolja prav ni~ ne
zaostaja za njo. Doseèmo ga po strmi stezici,
ki se spusti nasproti pre~k, kakih sto metrov
naprej od sektorja Lastrone giallo. Dostop z
glavne ceste Prosek–Trst je prepovedan, ker
poteka ~ez zasebno zemlji{~e. Za sektor so
zna~ilne dolge smeri, skoraj vse dalj{e kot 20
metrov. Skala je ostra in kompaktna, podobna
kot v la`jih smereh v Fatimi, vendar bolj navpi~na. Plezanje je podobno kot v ^rnem Kalu.
Dokaz, da je pred milijoni let morje segalo vse
do sem, je groba in z luknjicami ter èpki posuta
kamnina, v kateri je plezanje pravi uìtek. Tu
je mo`no plezati tudi v toplej{ih dneh, saj je
spodnji del smeri v senci ves dan, zgornji pa
je deleèn ohladitve le zjutraj in pozno popoldne. Z izjemo dveh petic so vse smeri ocenjene
med 6a in 7a. Med lep{imi smermi najdemo Il
grande vuoto (6c), Sgrunf (6c+) in Piedi sensibili (6b/c). Skala se zaenkrat {e upira obrabi in
je trenje v njej {e zadovoljivo. Lepota belosivih
skal se prikupi vsakemu plezalcu in po enem
obisku se gotovo spet vrne.
Vodni{ka literatura: E. [vab, J. Skok, D.
Perhat. Plezali{~a brez meja. Sidarta, 2003. m
predstavljamo
6-2006
Alpinisti~ni
odsek Kamnik
 Irena Mu{i~
Kar te`ko je za~eti predstavitev odseka, ki
ima za sabo tak{no zgodovino kot Alpinisti~ni
odsek Kamnik. V tem odseku se je namre~ v
preteklosti dogajalo veliko lepega, prijateljskega in, kot nam {e vedno polaga v u{esa na{
Metod Humar, »tist’, k’r je dobr’ za dru{ńo«.
Uspehi, vrhunski plezalni vzponi in uìvanje
v gorah pa se vedno druìjo s tragi~nimi zgodbami, smrtjo in bole~ino. Vsega je bilo veliko,
zlasti bole~ine je vedno preve~.
Za~etki
z juga dostopnih smereh v Kamni{kih Alpah.
Skale ju`nega pobo~ja Starega gradu nad Kamnikom pa so postale poligon za izpopolnjevanje
tehnike. V tistem obdobju so poleg Kemperla
in Benkovi~a plezali tudi Adolf êbulj, Lojze
êbular, Albert [tupar, Anica Bregar … Organizirana je bila tudi prva odprava AO Kamnik
leta 1952 v Visoke Ture in Lien{ke Dolomite.
Tja so se lepo pripeljali kar s kolesi. Odsek je
poskrbel tudi za literarno raven delovanja in je
leta 1951 izdajal svoje glasilo Glas gora; urednik
je bil Adolf êbulj. @al pa je delovanje odseka
v letu 1955 popolnoma zamrlo.
Alpinisti~ni odsek Kamnik pri podru`nici
SPD Kamnik je bil formalno ustanovljen 27. 4. Vzponi in padci
1937; to je bilo logi~no nadaljevanje aktivnosti
plezalcev v 30-ih letih prej{njega stoletja. KamPlezanje pa ni zamrlo in è ~ez dve leti so
ni{ke Alpe po I. sv. vojni seveda niso imele tak{- se odseku pridruìli obetavni plezalci, ki so v
nega obiska plezalcev in planincev kot v dana- naslednjih letih veljali ne samo za vrhunske
{njih ~asih, le drenovce je pot v~asih zanesla tja kamni{ke, temve~ slovenske alpiniste. Pavle
gor. ê se leta 1932 v Kamnik ne bi preselil vnet [imenc in Tone [karja sta preplezala novo
alpinist Karel Bi{ko, ki je bil ~lan Turistovskega Levo varianto v ju`ni steni Kogla, prvi kamnikluba Skala in je na{el v doma~inu Pavlu Kem- {ki vzpon VI. stopnje. Da pa tudi avanture ne
perletu navdu{enega somi{ljenika, se v tem bi manjkalo, so alpinisti poskrbeli z vzponom
mestu mogo~e ne bi pisala tak{na alpinisti~na po Slovenski smeri v Steni kljub –23 °C, popolzgodovina, kot se je. Plezanje se
je za~elo. Pomembno je bilo leto Na Planjavi 29. januarja 1961: skozi Wissiakovo grapo na vrh
sestop v Repov kot. Od leve proti desni: Pavle [imenc,
1939, v katerem je naveza Bine in
Miha Habjan in Metod Humar.
 Tone [karja
Benkovi~-Pavle Kemperle preplezala dotlej najte`ji problem
v Kamni{kih Alpah, ostenje
Rzenika, in sicer po sredini
njegove SZ-stene. Verjetno {ir{i
plezalski javnosti tudi ni znano,
kdo je izumitelj lesene zagozde
za {ir{e razpoke: to je Pavle
Kemperle, ki jo je prvi~ uporabil
v Glavi Planjave.
Po II. svetovni vojni
Odsek je zopet zaìvel leta
1946, naveze so plezale v la`jih,
61
6-2006
Pavle [imenc pri prvenstvenem vzponu v
severni steni Dolgega hrbta leta 1962
 Tone [karja
Trobev{ek. Leta 1963 je bilo prvi~ organizirano tekmovanje v smu~anju na Kamni{kem
sedlu v spomin na ponesre~enega alpinista in
re{evalca Alberta [tuparja; nato je potekalo
kar 25 let z nazivom [tuparjev memorial. V 60ih letih se je kon~no tudi tedanjim jugoslovanskim oziroma slovenskim alpinistom odprla pot
v Himalajo in leta 1965 so se Metod Humar,
Pavle [imenc in Tone [karja udeleìli II. odprave JAHO (Jugoslovanska alpinisti~na himalajska odprava). Njihov cilj je bil 7902 m visoki
Kangba~en, ki àl ni bil doseèn; je pa Metod
Humar z Ljubom Juvanom in dvema {erpama
osvojil Jalung Ri, 7538 m visoki vrh v grebenu,
in tako postavil slovenski vi{inski rekord. @al
se je v letu 1966 zgodila smrtna nesre~a Draga
Ger{aka in Ceneta Gr~arja, ki je nekatere tako
prizadela, da so celo prenehali plezati. Kriza se
je nato nekoliko umirila in ~lani odseka so leta
1967 prvi~ od{li v Paklenico; tam so se seznanili s plezanjem v trdnem in ostrem apnencu.
Poleg nesre~ pa aktivnost odseka po navadi nekoliko zavre tudi menjava generacij. Ta je potekala v naslednjih nekaj letih in kon~no minila
leta 1971. Tistega leta sta Janez Kosec in Bojan
Pollak posnela prvi kamni{ki alpinisti~ni film
Tri spominske smeri v Veìci (film o plezanju
v spomin na Ano Klasinc - Huniko, Miho Laha
in Marjana Per~i~a). Poleg odprav v Zahodne Alpe, na Kavkaz in v Paklenico se je za~elo tudi nekajletno sodelovanje Kamni~anov
s Poljaki iz Kluba Wysokogorskim iz Katowic.
ni neizku{enosti v zimskem plezanju ter slabi
in nepopolni opremi; po 3 dneh so jo kon~no
zapustili. Tega si v dana{njih ~asih ne moremo
ve~ niti predstavljati. Po nekaterih reorganizacijah v odseku in nakupu prepotrebne opreme
se je v kamni{kem odseku plezalo zelo dobro, Odprava AO Kamnik na ljubljanski èlezni{ki postaji ob odhodu v Chamonix
leta 1961. Od leve proti desni: Metod Humar, Helena Luàr, Tone [karja, Pavle
primerljivo s preostalim [imenc, Marko Volj~, Joìca Trobev{ek in Miha Habjan.
 Tone [karja
slovenskim prostorom.
Metod Humar, Tone
[karja in Pavle [imenc
so le tri imena vrhunskih alpinistov, ki so
zaznamovala plezanje
in ustvarjala zgodovino
AO Kamnik v 50. in 60.
letih 20. stoletja, poleg
tega pa bili tudi prvi
Slovenci, ki so samostojno plezali velike
ledne stene Zahodnih
Alp. Zelo dobre vzpone sta opravljali tudi
Helena Luàr in Joìca
62
6-2006
70. leta so plezalsko zaznamovali Bojan Pollak,
Jernej Koritnik, Tone
Trobev{ek, Du{an Podbev{ek, Janez A`man,
Stane Klemenc, Marjan
Kregar, Janez Benkovi~,
Irena Marku{ in Mari~ka [krlep, ~e omenimo
le nekatere iz mnoìce
dobrih plezalcev odseka
in zelo odmeven vzpon
Bojana Pollaka, Staneta Klemenca in Ceneta
Kramarja; 1. zimsko ponovitev Zajede v [itah
leta 1974. Bojan Pollak
pa je è leta 1973 na roke
napisal plezalski vodni~ek za podro~je Koro{ice, Na enem od sprejemov med alpiniste, kjer je vedno veselo
 Marko Prezelj
ki je pomenil tudi nov
pristop k taki literaturi, saj je bila poleg opisa jem leta 1988 splezal na Walkerjev steber v
smeri narisana tudi shema, vse vi{ine pa so Grandes Jorasses in tako kot prvi Kamni~an
bile premerjene z vi{inomerom. Sredi 70. let zmogel trilogijo Alp: severno steno Eigerja in
je pri{la tudi dokon~na odcepitev Alpinisti~- Matterhorna ter Grandes Jorasses. 1987 leta pa
nih sekcij Domàle in Menge{ od Alpinisti~- je Marjan Kregar osvojil Daulagiri, edini slonega odseka Kamnik, saj sta glede na {tevilo venski »zimski« osemtiso~ak. Marko Prezelj,
in kvalitetne plezalce postali (pre)mo~ni in Rado Nadve{nik, Matja` Wiegele in Toma`
dosegli pogoje za samostojno delovanje. Konec Humar so za~eli in tudi v 90-ih letih nadaljesedemdesetih so Kamni~ani za~eli plezati tudi vali bero najte`jih vzponov. Najvi{ji vrhovi na
po zaledenelih slapovih; med prvimi je bil na svetu so bili {e vedno aktualni in v letu 1991
vrsti Sinji slap, ki sta ga preplezala Janko Plevel je bil najve~ji alpinisti~ni doseèk prvenstveni
in Du{an Podbev{ek.
vzpon Marka Prezlja in Andreja [tremflja (AO
Klasi~ni alpinizem ali prosto
plezanje?
Pe~enje hrenovk - zimski bivak
pod Raduho
 Vladimir Habjan
Naslednje desetletje je zaznamoval
prehod od klasi~nega alpinizma k izzivom
prostega plezanja, spremenila se je tudi
temeljna vrednota alpinizma: cilj je bil
manj pomemben kot na~in, kako je bil
doseèn. Plezalci so se za~eli preizku{ati
v smereh z oceno, vi{jo od VI. po lestvici
UIAA. @e leta 1983 je Danilo Golob preplezal Ameri{ko smer v Sivnici (VII+, 20
m) v gojzerjih, Marko Prezelj pa je tri leta
pozneje prvi izmed Kamni~anov zmogel
vzpon VIII. teàvnostne stopnje (Marija
Pomo~nica v Koglu). Tudi Zahodne Alpe
so bile prizori{~e dobrih vzponov, saj je
Janez Benkovi~ z Matjaèm Wiegele63
6-2006
Kranj) na Ju`ni vrh Kang~endzenge. Vzpon sta
opravila v ~istem alpskem slogu in zanj prejela
priznanje Zlati cepin, ki ga vsako leto podeljuje mednarodno zdruènje Groupe de Haute
Montagne za najbolj{i alpinisti~ni doseèk.
[e en Zlati cepin je pri{el v roke ~lana AO
Kamnik, in sicer Tomaà Humarja, ki je leta
1996 skupaj z Vanjo Furlanom (AO @elezni~ar)
preplezal SZ-steno Ama Dablama, 6828 m.
Odsek je leta 1990 zgradil prvo plezalno steno v
{portni dvorani v Kamniku, po 15 letih (konec
leta 2005) pa jo je nadomestila nova, moderna
stena na podstre{ju Doma kulture. Sprva je bilo
{portno plezanje za ~lane odseka samo dodatni
trening za doseganje vrhunskih alpinisti~nih
dose`kov, Uro{ Perko pa je dokazal, da to vendarle ni le trening. Prebil je led – IX. stopnjo
po lestvici UIAA – in za~el plezati v te`kih
{portno-plezalnih smereh do 8a ter postal prvi
Kamni~an in eden redkih Slovencev, ki so preplezali smer X. stopnje. Pojavil pa se je tudi
rod mlaj{ih plezalcev: Klemen Mali, Damijan
Ko~ar, () Matej Mo{nik … ki so opravljali
vzpone v slogu svojih predhodnikov.
@ivljenje in delo AO Kamnik danes
letnih, spoznavajo ~are gora. Kot je v ìvljenju
navada, se nekateri mladi za~nejo kaliti v vrhunske plezalce, kakr{en je pri nas zdaj Matej
Kladnik, drugi pa skrbijo za prepoznavnost
odseka na drugih podro~jih ({ola, tabori …).
Vsako leto se organizirajo tudi plezalni tabori
v tujini in doma, kot je npr. Pipa miru na Koro{ici; na Koro{ici je vsako jesen tudi nogometna
tekma. Kot vedno je med prvomajskimi prazniki aktualna Paklenica, vsak januar je pohod
na Grintovec v spomin na vse preminule kamni{ke alpiniste … V poznih decembrskih ve~ernih urah pa na Kamni{kem sedlu vsako leto
poteka tudi sprejem novih alpinistov (letos jih
je kar 5!) med ~lane AO, ki pomeni tudi lep
konec leta in druènja med prijatelji. Pohvaliti
se moramo, da je sodelovanje odseka in planinskega dru{tva vzorno. Ne nazadnje tudi zato,
ker je sedanji predsednik PD Kamnik Ivan
Resnik hkrati ~lan alpinisti~nega odseka.
Sedanji na~elnik Alpinisti~nega odseka
Kamnik je Matja` [erkezi, na{ uradni naslov pa
se glasi Alpinisti~ni odsek Kamnik, [utna 42,
1240 Kamnik. Ve~ o pestri zgodovini odseka si
lahko preberete v knjigah 1893–1993 Zbornik
Planinskega dru{tva Kamnik, 1993, PD Kamnik
in prva podru`nica slovenskega planinskega
dru{tva, Zbornik II. 2003, 2003, PD Kamnik.
Spletno predstavitev pa {e pripravljamo. m
Kak{no je ìvljenje odseka zdaj? Vsak ~etrtek imamo v prostorih PD Kamnik redne sestanke, ki se jih ~lani,
tako mlaj{i kot malo Vzpon s te~ajniki na Veliki Klek
starej{i in najstarej{i, kar redno udeleùjemo. Po uradnem
delu je pogosto na vrsti
tudi kak{na predstavitev aktivnosti ~lanov z
diapozitivi ali digitalnimi fotografijami. Alpinisti~na {ola, ki jo je
letos vodil Matja` [erkezi, nadaljuje tradicijo
izpred ve~ desetletij.
Za~ne se vsako jesen
in traja do junija, vanjo
pa se vpi{e precej{nje
{tevilo novih, plezanja
èljnih mladih, ki nato
na predavanjih in velikem {tevilu skupnih
tur, tako zimskih kot
64
 Matja` [erkezi
na{a smer
6-2006
Oaza divjine
Resnikova smer v Krièvniku
 in  Tanja Grmov{ek
Prvi~ sem za Krièvnik sli{ala kot drobno
{estletno dekletce, ko sem ~epela na vro~i pe~i
v ko~i {ale{kih alpinistov na Okre{lju. Prijatelji mojega o~eta, alpinisti in gorski re{evalci,
so ob ve~erih vedno obujali spomine na svoje
prigode v okoli{kih stenah in Krièvnik je imel
v teh zgodbah posebno mesto. Zame je bilo
poslu{ati zgodbe starej{ih alpinistov nekaj najlep{ega, sama u{esa so me bila. V spominu mi
je ostala zgodba vedno hudomu{nega Marjana
Preloga - Jaka, kako je zaigral nesre~o v severni
steni Krièvnika in zbobnal skupaj vso celjsko
GRS. Prijatelji so akcijo vzeli resno in ga ve~
ur nosili ~ez te`ko prehoden svet v dolino, na
koncu pa naj bi ponesre~enec Jaka vstal z nosil,
nehal tarnati in izmu~enim prijateljem razodel
ukano navidezne akcije. Reakcije so bile temu
primerno burne, on pa je verjetno le èlel malo
poskrbeti za njihovo kondicijo.
parkom Robanov kot. Glavna stena je nekak{en osrednji del {irokega ostenja {tevilnih z
grapami prekinjenih manj{ih sten. Ostenja Krièvnika odlikuje odli~na, ~vrsta skala, katere
kakovost je primerljiva s skalo v bli`nji Veìci.
Stene nad Robanom so postale aktualne v
povojnem ~asu, Krièvnik pa so za~eli odkrivati {ele v {estdesetih letih, ko sta ob pomo~i
doma~inov v slikovito votlino pod {e vedno
nedotaknjeno osrednjo steno prva pri{la na
oglede Du{an Kukovec in Van~ Potr~. Stena
je bila za tedanje ~ase izjemno strma in nedostopna, pravi izziv za alpiniste. Naslednje leto,
spomladi 1961, sta preplezala Ru{ko smer,
ki po mojem mnenju v najte`jem razteàju
postreè s {e za dana{nje ~ase zahtevnim plezanjem. Drzno speljana linija ~ez takrat {e
devi{ko steno. Du{an je nato v steni nanizal {e
pet prvenstvenih ter {e vedno budno spremlja
vse dogajanje v njemu tako ljubih stenah.
Mogo~no ostenje nad Robanovim
kotom
Fran~kovo kraljestvo
Precej odro~na in skrita severna stena Krièvnika (1909 m) leì nad idili~nim krajinskim
Pravi razcvet je stena Krièvnika doìvela
v osemdesetih letih z neutrudnim Fran~kom
65
6-2006
Knezom, ki je z raznimi soplezalci nanizal ve~
kot polovico vseh smeri. Preplezal je tudi po
pet prvenstvenih v enem dnevu in je zagotovo
najbolj{i poznavalec vsega ostenja. Fran~ek
se je najprej ogrel za stene v ostenju Poljskih
devic, nato je pre{el na glavno steno Krièvnika in vse do devetdesetih nadaljeval nizanje
smeri v ~udovitem predostenju Krièvnika.
V njem je preplezal ve~ kot sto prvenstvenih
smeri, med katerimi so nekatere prave lepotice,
a ponujajo resno plezarijo. V tistem obdobju je
nastalo tudi nekaj zelo te`kih smeri; mnoge {e
kar ~akajo na prve ponavljalce.
Za Fran~kove smeri je zna~ilno, da so precej
skopo opremljene in so prav zato odli~en izziv
tudi za dana{nje generacije. V plezalnem
vodniku za Robanov kot je {e vedno precej
smeri, katerih ocene in dolìne na prvi pogled
niso ni~ posebnega (npr. IV+, A1, 180 m), a ti
~as (7 ur), ki je zapisan ob tem, da misliti. [e
posebno takrat, ko se mo~no zadihan, »navit v
roke in glavo«, znajde{ v tak{ni smeri. Smeri
tukaj ne gre podcenjevati, dostopov in sestopov ter dolìn sten pa tudi ne. V sicer le 200
metrov visoki smeri te kaj hitro preseneti no~.
Le èlim si lahko, da bi stene nad Robanovim kotom ostale tako prvobitne, kot so jih
zapustili prvi plezalci in kot jih lahko doìvljajo
{e dana{nje generacije plezalcev! Zanimivost
celotnega ostenja je namre~, da se za varovanje
zlahka uporabljajo zati~i in metulji. Tudi zato bi
bilo kakr{no koli trenutno tako aktualno opremljanje starih smeri s svedrovci pravo posilstvo
nad tamkaj{njimi smermi in stenami.
Soba z razgledom
Risba: Barbara @iì~
66
V bivak pod Krièvnikom sem se lani vrnila
ve~ kot petnajst let po svojem prvem obisku.
Najve~ji ljubitelj tega samotnega bivaka je trenutno moj o~e, ki se skoraj vsako leto odpravi
v ta gorski raj in stra{no rad vodi svoje prijatelje po brezpotjih. Tudi njegove tri ènske so
doìvele dan, ko je bilo treba pogledati, kaj se
skriva tam nekje zgoraj, v sobi z najlep{im razgledom. Predvsem moja mama ne bo verjetno
nikoli pozabila dostopa ~ez {tevilne grape in
jahanja podrtega debla, ki je {e vedno na istem
mestu in ti omogo~i malce la`ji prehod ~ez
skalni skok. Dostop je glede na oddaljenost in
odro~nost stene konkreten kondicijski in orientacijski zalogaj, a vreden vsake kapljice potu.
Bivak je dobro izhodi{~e za ve~dnevno
plezanje in premore celo vodo, ki se nabira v
zadnji votlini. Ob de`ju je idealno zato~i{~e za
neskon~ne debate o tem, kaj vse bi se {e dalo
preplezati in kam vse je {e treba oditi. Hkrati
je prav tako posre~en kraj za razcvet romanc
ali zgolj oddih od hitro lete~ega vsakdanjika.
Votlina, ki je tako reko~ sredi stene, naj ostane
brez smeti in tak{na, kot so jo na{li, ko se je iz
nje izselil medved.
6-2006
Najbolj pogosto obiskana smer
Resnikovo smer sta leta 1971 preplezala
Du{an Kukovec in Marjan Prelog - Jaka ter jo
posvetila ponesre~enemu prijatelju. Neko~ je
veljala za najzahtevnej{o v gorstvu in je pogosto
obiskana ter temu primerno tudi dobro opremljena. Kar {tirje razteàji v njej segajo v {esto
teàvnostno stopnjo in poskrbijo za konstantno
plezanje. Kot pri vseh smereh v okoli{kih stenah
je priporo~ljivo imeti s seboj metulje ter zati~e,
predvsem za te`je razteàje, v katerih so lesene
zagozde in klini è ugledali svoj konec.
Najbolj{i je vstop v smer,
saj za~ne{ plezati neposredno
iz votline. Smer je speljana
~ez osrednji, najbolj monolitni
del stene. Plezanje je vse od
za~etka precej strmo in izpostavljeno in poteka po naravnih raz~lembah. Sredi smeri
pripleza{ na udobno travnato
polico, s katere se zazre{ na
levo v strme in na videz te`ko
prehodne monolitne plo{~e, ki
{e ~akajo na kak{no sodobnej{o
te`ko smer. Zagotovo si to
smer vsak zapomni po osrednjem razteàju, ki poteka ~ez
izrazito, zelo opazno zajedo;
ta ponuja zelo lepo plezanje
in oprimke prav tam, kjer jih
potrebuje{. Po tem razteàju
teàve popustijo in treba je
poiskati prehode proti desni do
vr{ne police, ki objema zadnji
del stene; àl se smer po gredi
umakne na levo iz stene – vse smeri se izognejo
njenemu zgornjemu delu, ki bi lahko ponudil {e
kak{nih 100 metrov plezanja v lepi okolici.
Resnikova smer, VI/V, 350 m
Dostop: Za obe varianti je potrebno malo
ob~utka za orientacijo in brezpotja, od katerega
so tudi odvisni ~asi dostopa in sestopa (2–4
ure). Dostop z Dleskov{ke planote: s Planine
Ravne, do katere se lahko pripeljemo z avtom,
nekaj ~asa sledimo markirani poti proti Koro{ici, nato pa krenemo proti desni, proti Planini
Pol{ak. Nemarkirani poti sledimo na vr{ni
greben med Poljskimi devicami in Krièvni-
kom, potem pa po grapi ju`no od vrha Krièvnika sestopimo pod steno.
Skoraj udobnej{i in hitrej{i je dostop iz
Robanovega kota. Iz doline sledimo dobro
uhojeni poti do partizanske bolni{nice, nato pa
sledimo slabo uhojeni poti proti desni in zatem
po grapi navzgor. Ko doseèmo Turni~ v predostenju, gremo pod njim na desno, ves ~as skozi
grape; te nas pripeljejo na sedlo, s katerega
uzremo glavno steno Krièvnika. Neko~ je bila
ta pot opremljena z rumenimi markacijami, ki
so zdaj precej zbledele.
Sestop: Z vr{nega grebena sestopimo po
Re{evalni smeri, ki poteka v obmo~ju velike
grape in nato nazaj k bivaku. Od bivaka se
dvignemo nazaj na sedlo in sestopimo po grapi
pod stene predostenja, ki nas pripelje na levo
stran Turni~a, do smeri Svoboda. Skozi bukov
gozd se spustimo do partizanske bolnice; pri
tej znova pridemo na uhojeno pot. Z vr{nega
grebena lahko skozi ru{evje tik ob robu stene
nadaljujemo pot tudi proti desni na vrh Krièvnika, od tam pa po dobro uhojeni poti proti
Planini Pol{ak in Planini Ravne.
Vodni{ka literatura: Plezalni vodnik KSA,
Robanov kot, Planinska zalo`ba Slovenije,
2002. Slovenske stene, Didakta, 2003. m
67
6-2006
Prva E11
Dave MacLeod je trenutno eden najbolj{ih britanskih plezalcev. Nazadnje je to dokazal s prvim
vzponom v direktnem izstopu iz smeri Requiem (E8,
6b) na [kotskem. Legendarno smer je prvi preplezal
Dave Cuthbertson leta 1983 in je pomenila mejnik
v tradicionalnem plezanju. MacLeod je Requiem
kon~al naravnost namesto z obi~ajnim izstopom na
desno. Vse varovanje je namestil sproti, na klju~nem
mestu pa je pred uspe{nim vzponom padel kar devetkrat po dvajset metrov, zadràl pa ga je najmanj{i
zati~ ... Smer je ocenil z E11 7a, to je nekako 8c po
francoski lestvici, kvaliteta varovanja pa je, ob doslej
prvi oceni E11 na svetu, verjetno res borna; pomeni
dolg padec in nihaj na slabem varovalu. MacLeod
je to izkusil na svoji koì, saj se je ob enem izmed
neuspe{nih poizkusov mo~no po{kodoval. Sicer pa
pogled na MacLeodov curriculum vitae govori, da
gre za univerzalnega plezalca. Pozimi je preplezal
smer The Hurting XI, 11 na [kotskem, ki je ozna~ena z M9/10 z mo`nostjo usodnega padca, ter {portne
smeri z oceno 8c in 8b (solo), balvanske smeri stopnje
8b in kombinirano M12.
T. J.
Brez klinov v Dolomitih
Ju`notirolca Arnold Senfter in Martin Moser sta
minulo zimo preplezala novo smer v severni steni
Croda Rossa (3146 m) v Dolomitih. V petih dneh med
decembrom in marcem sta preplezala {est razteàjev
dolgo smer Clean e Morto z oceno VI, A3. Vzpon se
ne bi zna{el med novicami, ~e se Italijana ne bi lotila
smeri brez uporabe svedrovcev in celo klinov. Celotno
smer sta preplezala ob pomo~i zati~ev in metuljev,
pri tem pa jima je pomagala odli~na raz~lemba, ki ju
je vodila prek stene. “Ne samo, da nama je teàvnost
plezanja dala ve~je zado{~enje, temve~ je to, da nisva
uporabljala svedrovcev in klinov, pomenilo tudi ve~jo
kakovost plezanja,” sta dejala plezalca in nadaljevala:
“Danes je pomembna samo ocena, vse preostalo ne
{teje. S svedrovcem pri popku se da preplezati vse ...”
To je sicer res, res pa je tudi, da sta pri slogu plezanja
malo popustila in bi jima lahko odgovorili: “Tudi s
fiksnimi vrvmi se da preplezati vse.” Vsak dan preplezati le en razteàj in nato oditi v dolino na po~itek
tudi ni ravno vrhunski alpinizem. Sicer pa imata
poleti namen smer preplezati tudi prosto.
T. J.
Dolge smeri v [paniji
^lani alpinisti~nih odsekov Ra{ica in Kranj se
radi druìjo, potujejo naokoli in se velikokrat odpravijo v kraje, v katerih pred njimi ni plezalo veliko Slovencev. Tokratna ekipa, v kateri so bili @iva Grgi~,
Dejan Risti~, Edi Buli~ in Ur{a Per~i~, je prvomajske
praznike preìvela v [paniji in Franciji. V [paniji so
preplezali dolge smeri, in sicer na obmo~jih Montserrat, Vila nova de Meia in Terradets. Vse smeri so
68
novice iz vertikale
bile dobro opremljene. Ve~ina jih je bila opisanih
v vodni~ku 100 najlep{ih smeri Katalonije. Za~eli
so v Montserratu in v gori Cavall Bernat preplezali
Punsola Reniu (6b+, 240 m). V Montsecu de Rubies
so v gori Roca dels Arcs preplezali Musical Express
(6b, 220 m) in Tierro de nadie (6b+, 180 m), v Roci
Alti pa Pornoestar (6b, 105 m). V Montsecu d’Ares so
v Paretu de les Bagasses preplezali smeri Aqualum
(6b+, 215 m), Cade (6b+, 580 m) in spodnji del Tutti
fruttija ter zgornji del smeri Cha Cha Cha (6b, A0,
225 m), v Roci Regini pa smer Postmorten (6c, A0,
300 m).
T. J.
Lisa Rands v E8
Angle{ke plezalce med drugim odlikujejo zelo
stroga eti~na pravila in tem primerna svojevrstno plezanje in ocenjevalna lestvica v tradicionalnih smereh.
Vse tovrstne smeri so ocenjene ne le glede na teàvnost, ampak tudi zahtevnost oz. kakovost varovanja.
Ameri~anka Lisa Rands pogosto obiskuje angle{ka
sredi{~a tradicionalnega plezanja in se je è dodobra
vìvela v tamkaj{nje razmere. Leta 2004 je kot prva
ènska preplezala smer z oceno E8 (End of the affair)
in s tem stopila v vrh ènskih plezalk v tradicionalnih
smereh. Pred kratkim je uspela {e v smeri Gaia (E8
6c) v Peak Districtu. Smer, ki jo je leta 1986 preplezal Johnny Dawes, je ena izmed legendarnih te`kih
smeri v gritstonu. Ob visoki oceni E je Lisi povsem
verjeti, da je smer z izstopnimi sloperji dale~ nad
zadnjim varovalom psihi~no zelo zahtevna.
T. J.
Kopne ju`ne stene
Prvi gorski steni na seznamu pomladnega vplezavanja sta po navadi Ru{ica in Kogel. Tudi letos je
tako. Matej Kladnik in Tadej Trobev{ek sta preplezala Zupanovo smer (VI–, 220 m) v ju`ni steni Kogla,
sosednjega Virensa pa sta preplezala Mojca Volkar in
Anè Osolnik (vsi AO Kamnik). V glavnem je bilo
vse suho, sestop izpod stene do avta pa so opravili
po zasneèni grapi, in to v petnajstih minutah. V JVsteni Ru{ice so plezali in uìvali Rok [isernik (AO
Slovenj Gradec) in Matja` Jeran (AO Lj. Matica) ter
Alja` Tratnik in Toma` Jereb (oba AO Idrija). Prva
sta preplezala Ago (VI, 250 m), druga pa Zahodno
zajedo (V/IV, 200 m). Rok Blagus in Jurij Hladnik
sta prosto preplezala zahtevnej{o, a è kar lepo opremljeno smer Za prjatlce (VIII+/ VI+, 220 m).
T. J.
Iz Avstralije
Avstralija je bila konec osemdesetih ena izmed
vro~ih {portnoplezalskih lokacij. Najbolj{i {portni
plezalci so hodili tja in preplezali nove smeri, ki so
sodile med najte`je na svetu. Lord of the rings in
Punks in the gym sta dve izmed najbolj znanih. V
zadnjem desetletju je razvoj ope{al in Avstralija, kar
zadeva teàvne {portne smeri, caplja dale~ za Evropo
6-2006
in Ameriko. Pred kratkim pa se je le nekaj premaknilo. Garth Miller je sredi aprila preplezal novo smer
One on one v Blue mountains in jo ocenil z avstralsko
oceno 33/44, to je 8c/c+ po francoski lestvici. ê bo
ocena potrjena, bo to najte`ja smer na kontinentu.
Tudi tamkaj{nje plezalke so aktivne. Monique Forestier je opravila tretji vzpon v smeri Larger than life
z oceno 31 (8b). Monika ima »pod seboj« è sedem
smeri te teàvnosti, a je 40 metrov dolgo Larger than
life ocenila za svoj najbolj{i vzpon.
T. J.
Smu~arski niz Maje
Lobnik
V minulem aprilu je Maja Lobnik (AAO Kozjak)
nanizala osupljiv seznam zanimivih alpinisti~nih
spustov. Z Andrejem Mesnerjem, Davidom Mi{i~em
in Rokom Erjavcem (oba APD Kozjak) je opravila z
leto{njo obvezno turo vseh, ki se imajo za alpinisti~ne
smu~arje – Kramarjevo smerjo s ^rnim grabnom (V,
S6, 700 m) – in isto popoldne skupaj s Samom Kociprom (AO Vertikala) {e z Lenuhovo (IV+, S5, S6–,
350 m) v Begunjski Vrta~i. Ista ekipa je pozneje presmu~ala {e smer Zapiralka v ostenju Debele pe~i (V,
S6, 1000 m). Andrej, Samo in Maja so se nato pe{
odpravili iz Mojstrane in smu~ali s Pihavca na Kri{ke
pode (III+, S4+, 600 m). Maja in Andrej sta ves dan
gledala mogo~ni Razor in èlja je bila mo~nej{a
od domenjenega urnika izleta, zato sta bivakirala
v zimski sobi na Kri{kih podih. Menda je bilo kar
hladno (?), saj nista imela s seboj vìgalnika. Zjutraj
sta se povzpela na Razor in odsmu~ala po smeri
Zanka (IV, S5, 800 m). Z Uro{em Cerarjem je Maja
opravila prvo ponovitev grape desno od Pripravni{kega stebra v Planjavi. V zahodnem ostenju Brane je
z Andrejem Mesnerjem opravila prvenstveni spust,
Prodano nevesto (V, S6, 250 m), in kon~ala turo po
Kotli{kem grabnu. Konec aprila sta s severa od{la na
Mrzlo goro v obmo~ju smeri, ki so jo dan prej prvi
presmu~ali Borut ^rnivec, Andrej Ter~elj in Tone
Kajzer. Z vrha sta smu~ala naravnost v severne vesine
po svoji prvenstveni varianti (V, 400 m) in nato ob
pre~enju na desno v spustu dosegla smer vzpona v
spodnji polovici. Poleg omenjenih spustov je Maja
aprila z razli~nimi spremljevalci opravila {e {est
smu~arskih spustov, nekatere kar pred slu`bo; po
Slovenski grapi na Mangartsko sedlo (IV+, 350 m), po
Mladinski smeri (IV, S5–, 450 m) v Ko~ni, po Grapi v
vzhodnem pobo~ju Tosca (III+, 300 m) in po ju`nem
pobo~ju Malega Dra{kega vrha (III+, S4+, 250 m), z
Rjavine v @leb ter po Severni steni v Stolu (IV, S5,
400 m) v Medvedji dol.
T. J.
Tehnika v Ospu
Dejan Koren in Jure Juhasz sta se lotila tehni~nega plezanja. V dveh koncih tedna sta preplezala
smer Pustite upanje vi, ki vstopate (A3+, VII/ VI+,
A2, 150 m). Smer so leta 1994 preplezali Janko Opre{nik, Toma` Humar in Grega Kresal. Koren in Juhasz
sta za smer potrebovala 20 ur efektivnega plezanja.
Najbolj sta potarnala nad drugim razteàjem, ki
je hudo previsen in kru{ljiv, ter nad predzadnjim,
v katerem je treba kar precej plezati s hudi~evimi
krempeljci. Jure je ob tej prilo`nosti opazil, da je
stena {e nekoliko bolj kru{ljiva, da je po smereh {e
ve~ pti~jih iztrebkov, veliko pa je tudi prahu, ki ga
pred leti ni bilo toliko. Razlog za to je verjetno predvsem majhen obisk tovrstnih smeri.
T. J.
Prvenstvena spusta s
smu~mi
Urban Golob (AO Lj. Matica) in Matej Kova~i~
(Akademski AO) sta se odpravila v Robanov kot z
namenom, da bi smu~ala po spodnjem delu Kopin{kove smeri, za~en{i pod izrazitim stolpom v SVgrebenu. Ko sta se zna{la tam, sta opazila, da precej
ugodno zasneèni prehodi v obmo~ju gornjega dela
smeri, ki je v zadnjih desetletjih zavarovana in se
imenuje Kopin{kova pot, dajejo upanje na smu~anje
prav z roba stene. Tudi »od blizu« sta v gornjem delu
na{la odli~ne razmere za sicer strmo in izpostavljeno
smu~anje (dve mesti S6). Smu~ati sta za~ela z grebena
oz. roba severne stene. Niè v `lebu, ki sicer ni ve~
tako strm, sta risala zavoje v precej gnilem snegu (na
nekaj mestih S5). Po podatkih, ki so na voljo, sta Matej
in Urban opravila prvi spust prek vzhodnega ostenja
Ojstrice. Primo` Bri{nik, Vital Vek in Bla` Vrabec so
smu~ali z vrha Planjave na Sukavnik in nato po grapi
desno od Pripravni{kega stebra v Z-steni Planjave.
Tehni~ne karakteristike dejanja so podali z oceno IV,
50°/40°–45°, 600 m. Ker ni bilo nikjer mo~ zaslediti
podatka, da bi tam è prej kdo smu~al, gre verjetno
prav tako za prvenstveno smu~arsko smer.
T. J.
Na sne`ni deski
Samo Krmelj (AO Lj. Matica) je izkoristil odli~ne
pomladanske razmere in opravil lepo {tevilo dobrih
spustov. Za ogrevanje je {el s smu~arjema Borutom
Kozlev~arjem in @igo [vegljem na Grintavec, od tam
pa so se spustili êz jame (IV, 300 m). Zatem je sam
peljal ~ez Kokrsko gredino (V, S5+, 300 m), ki pripelje z desne v Povnovo dolino v severnem ostenju
Ko~ne. Nato je nadaljeval proti Jezerskemu. Dobro
ogret je stopnjeval teàvnost in se kmalu zatem lotil
smeri Ski (VI–, S6, 400 m) v severni steni Mlinarskega sedla. Bord je snel za deset metrov na stiku
smeri Ski in poti na sedlo, pozneje pa je od Dava
Karni~arja izvedel, da je prehod, po katerem se da
smu~ati, bolj na levi. Sicer sta v smeri dva skoka, ki
ju je Samu uspelo prepeljati oz. preleteti. Dejal je, da
so bile razmere dobre le zgoraj in da bi bilo lahko {e
69
6-2006
malo ve~ snega. Niz je kon~al spet z Bor~ijem in @igo v @irovski smeri
(V, 550 m) v Bav{kem Grintavcu. Vsi trije »kerlci« so videli v zgornjem
delu sledi bordanja, ki so dokazovale, da je bil nekaj dni pred njimi nekdo
tam.
T. J.
literatura
Pou~no o
gorskem svetu
Narava v gorskem svetu,
u~benik, Janez Gregori et al.;
Izpiti za alpiniste 2006
Zavarovane rastline v gorskem
Dva konca tedna (12.–14. in 19.–21. maja 2006) so na Vr{i~u potekali svetu Slovenije, plakat, Peter
leto{nji izpiti za alpiniste. Kot že nekaj let zapored sta bila zaradi veli- Skoberne; oboje Planinska
kega {tevila prijav potrebna dva termina. Izpite je vodila izpitna komisija zveza Slovenije, Ljubljana, 2006
Podkomisije za vzgojo in izobraževanje pri Komisiji za alpinizem, ki so jo
sestavljali vodja Tomo [etina in ~lani Janez Levec, Janez Primoži~, Peter
Dragar, Slavc Roži~, Roman Robas, Matjaž Ferjan~i~, Senad Halilovi~,
Matjaž [erkezi, Peter Mežnar, Jože Celestina, Miha Larisi, Tanja Južni~
[etina, dr. med., in Bo{tjan Matos, dr. med.
Izpiti so bili sestavljeni iz teoreti~nega in prakti~nega dela. Teorijo
so kandidati pisali v Ko~i na gozdu, svoje prakti~no znanje pa pokazali
na opremljenem poligonu v severni steni Prisanka. Njihovo znanje ni
bilo najbolj{e, {e posebno glede zimske tehnike in nevarnosti v gorah.
Opažamo tudi, da se iz leta v leto slab{a izrazoslovje. Tako imamo
ferajne, {trike, {page, {paltne, mati~arke itn. Krivdo pripisujemo alpinisti~nim in{truktorjem na odsekih, ki bi morali poskrbeti tudi za ohranjanje slovenskih izrazov. Zato lahko v prihodnje na izpitih za AI in licen~nih seminarjih pri~akujejo dodatno temo.
Izpite je opravilo 29 od 54 prijavljenih kandidatov: Robert Hrvatin
(AO Lj. Matica), Matej Arnu{ (AO Lj. Matica), Rado Miklav~i~ (AO Lj.
Matica), Gregor Malen{ek (AO Lj. Matica), Andrej Blatnik (AO APD
Kozjak), Gregor Marin{ek (PK Rifnik), Aleksander Kostajn{ek (PK
Rifnik), Anja Karni~ar (AO Jezersko), Branko Kljaji~ (AO TAM), Tomaž
Jereb (AO Idrija), Primož Ravnikar (AO Radovljica), Dejan Lapanja
Enaintrideset let je minilo
(So{ki AO), Ur{a Per~i~ (AO Kranj), Miha Lovren~ak (AO Trži~), Lilijana
[tor Krebs (AO Celje Matica), Marjana Prezelj (AO Kamnik), Bo{tjan od prve izdaje znanega »gamsa«
Bor{tnar (AO Kamnik), Aleksandra Lindi~ (AO Kamnik), Vital Vek (AO (naslovnica), li~ne knjiìce, ki
smo jo gorski straàrji ob sicer{Kamnik) in David Semi~ (AS Ajdov{~ina).
Popravne izpite so opravili: Matejka Bol~ina (AO Litija), Jernej Volk njem pomanjkanju podobne lite(AO Lj. Matica), Borut Kozlev~ar (AO Lj. Matica), Neda Podergajs (AO rature imeli za suho zlato. Danes
Lj. Matica), Živa Grgi~ (AO Ra{ica), Simon Babi~ (AO Jezersko), David je druga~e, podobne literature je
Le{nik (AO TAM), Andrej Seljak (AO Idrija) in Andrej Erceg (AO ve~, zato so tudi zahteve bistveno
^rnu~e).
Matjaž [erkezi, vi{je. Ko odpremo novo izdajo, po
na~elnik PZVI pri KA PZS obliki enako seriji vseh u~benikov
Iz Mladinske knjige Trgovine,
KNJIGARNE KONZORCIJ,
Slovenska 29, Ljubljana
Pete Hill
The international handbook of TECHNICAL MOUNTAINEERING
David & Charles 2006
(256 strani, trda vezava, barvne fotografije, cena 8019,00 sit)
Vrhunsko delo in osnovni priročnik za vse (inštruktorje in ljubitelje),
ki plezajo doma in po svetu.
Termini, spretnosti in tehnike so razvrščeni, bralcu prijazno, po abecednem redu.
Knjiga je bogato ilustrirana.
Pete Hill, priznani gorski inštruktor, sodelavec mnogih alpinističnih publikacij, učitelj
tečajev plezanja, je tudi soavtor uspešnice Mountain Skills Training Handbook.
70
6-2006
in priro~nikov, izdanih v zadnjih
letih pri Planinski zvezi Slovenije (PZS), br` opazimo razliko.
[tevilne barvne fotografije in nekaj
skic popestri dokaj obse`no in
bogato besedilo. Kar {e opazimo,
je obseèn pregled zakonodaje,
naravovarstvenih organizacij, za{~itenih obmo~ij, ìvali, rastlin ... Vse
to kaè, da se je zavest v zadnjih
tridesetih letih vendarle spremenila, morda tudi zaradi ve~je odprtosti dràve in vpetosti v svetovno
skupnost.
Knjiga Narava v gorskem
svetu »u~encu« najprej razloì
sestavo gorskega sveta s poglavjem
Kamniti svet gora (Jernej Pav{i~)
– najte`jo tematiko v knjigi bi bilo
mogo~e predstaviti {e nekoliko
bolj u~beni{ko, ~etudi so nekatere tabele, sheme in fotografije
res odli~ne in mo~no pripomorejo k razumevanju tal, po katerih
hodimo. Poglavje Pisana cvetna
odeja (Nada Praprotnik, Toma`
Petauer) bralca preko vi{inskih
pasov povede v rastlinski svet
gora, kjer so podrobno opisane
najpogostej{e vrste, ostale pa le
na{tete. V poglavju @ivali (Janez
Gregori) sledi podroben opis ìvalskega sveta, prilagoditve le-tega
na najte`je razmere, na{teti pa so
tudi najpogostej{i predstavniki, ki
jih bomo opazili s planinskih poti.
Varstvo gorske narave (Peter
Skoberne, Marko Selan) pa je tisti
del, ki se je od zadnje izdaje najbolj
spremenil in posodobil, predvsem
zaradi vpliva mednarodnih organizacij in povezav. Skrb za naravo je
(oziroma bi morala biti) pa~ stvar
vsega sveta. Povsem za konec pa je
v knjigo dodano zanimivo razmi{ljanje Marka Selana o problemih
gorskega turizma.
êprav je knjiga grafi~no lepo
urejena, pa so uvodne besede àl
komaj berljive - ob uporabljeni tipografiji je velikost ~rk preprosto premajhna. Posodobljeni »u~benik«
(tako pi{e na naslovnici) Narava v
gorskem svetu bi lahko bil z nekaj
ve~ preglednosti kar »U~benik« (z
veliko za~etnico) - a bo navkljub
kak{nemu »bi lahko bilo bolje«
nepogre{ljiv pri usposabljanju za
naziv varuha gorske narave, tega
sodobnega naravovarstvenega programa komisije za varstvo gorske
narave pri PZS.
Ob knjigi pa je omenjena
komisija na èljo mnogih planincev pripravila tudi nov plakat
Zavarovane rastline v gorskem
svetu, avtorja Petra Skoberneta
– gre za znane »roìce«, ki so leta
visele pa planinskih postojankah,
pa je papir àl na~el zob ~asa.
Novi plakat v sliki in besedi ljubitelja narave na prijeten in nevsiljiv na~in seznanja z nekaterimi
najbolj ogroènimi rastlinskimi
vrstami v gorskem svetu Slovenije. Komisija in ljubitelji narave
z njo menimo, da bi plakat moral
imeti vidno mesto v vsaki planinski postojanki, planinskem
dru{tvu in {olskem prostoru, kjer
mentorji planinskih skupin vzgajajo bodo~e planince.
karto predstavljenega podro~ja. V
uvodu najdemo predstavitev sten
z osnovnimi pojasnili glede oznak
za varovanje ter z ocenami teàvnosti, za njo pa primerjalno lestvico
dolo~enih smeri in zgodovinsko
predstavitev obmo~ja. Prve smeri
so bile tam preplezane na za~etku
prej{njega stoletja. Poglavitne
zna~ilnosti vsakega plezali{~a
Marjan Brade{ko
Plezalni vodnik
za Cassinove
stene
Arrampicate Sportive e
Moderne fra Lecco e Como,
Eugenio Pesci, Versante Sud,
Milano, 2006
Milanska zalo`ba Versante Sud
nadaljuje izdajanje niza odli~nih
plezalnih vodnikov po plezali{~ih
in stenah v Italiji. Tokrat je ljubiteljem plezanja namenila obseèn
vodnik po plezali{~ih in stenah
v okolici Lecca in jezera Como,
v kateri je doma tudi legenda
plezanja Ricardo Cassin. Vodnik
obsega kar 380 strani, v njem pa je
predstavljenih 65 razli~nih plezalnih obmo~ij, tako plezali{~ kakor
tudi nekaj vi{jih sten z modernimi
prostimi smermi, ki dosegajo 500
m. Vsekakor je Lago di Como, ki
leì med Milanom in italijansko{vicarsko mejo, zanimiv cilj za
plezalski dopust, Dolomiti pa tudi
niso dale~. Knjiga je sicer v italijan{~ini, v njej pa so tudi povzetki
v nem{~ini. Zemljevidi, sheme in
fotografije so dovolj nazorni, da
stene zlahka najdemo, {e posebno
v kombinaciji s kak{nim natan~nej{im zemljevidom ali avto-
(nadmorska vi{ina, orientiranost
stene, lepota skale, varnost plezanja, obiskanost plezali{~a, mo`nosti parkiranja, dostopnost stene in
razne posebnosti) so opisane preprosto s simboli. Glede na zares
velikansko {tevilo mo`nosti, ki jih
ponujajo stene okoli jezera Como,
in glede na mikavnost obmo~ja bi
bile »Cassinove stene« lahko zanimive tudi za slovenske plezalce,
mogo~e vsaj za kratek oddih med
obiskom {vicarskih ali francoskih
Alp. Cena vodnika je 25 evrov,
ve~ informacij o aktualnih izdajah
o italijanskih stenah pa najdete na
spletni strani zalo`be www.versantesud.it.
Boris Strm{ek
71
6-2006
novice in obvestila
Pojasnilo Planinske zveze Slovenije
glede na ~lanek »Bitka za ranjence«, objavljen 5. maja 2006 v tedniku Ve~
Planinska zveza Slovenije se je v ~asu, odkar so
v Gorski re{evalni slu`bi Slovenije pri PZS (v nadaljevanju GRSS) za~eli postopke za organizacijsko
preoblikovanje, ki predvidevajo ustanovitev Gorske
re{evalne zveze Slovenije, izogibala kakr{nemu koli
raz~i{~evanju notranjih vpra{anj v javnosti.
@al ugotavljamo, da je ~as pred volilno skup{~ino PZS in predvidenim ustanovnim zborom Gorske
re{evalne zveze Slovenije po mnenju nekaterih, ki v
GRSS pri PZS vodijo politiko odcepitve od mati~ne
organizacije, o~itno primeren za {irjenje neresnic o
planinski organizaciji in àl tudi o njenem predsedniku. Druga~e si ~lanka, ki je bil objavljen v tedniku
Ve~ v petek, 5. maja 2006, in v katerem novinar
Bo{tjan Fon tendenciozno in enostransko, predvsem
pa ~rno-belo, pi{e o Planinski zvezi Slovenije kot o
okosteneli, pridobitni{ki organizaciji in Gorski re{evalni slu`bi pri PZS kot »`rtvi« razmer, ki ovirajo
njeno delovanje, ne moremo razlagati. Podobne,
neto~ne trditve so objavljene tudi v sporo~ilu, ki ga
je GRSS poslala PZS, ~lanom UO PZS in svojim
postajam ter dru{tvom in je objavljeno tudi na spletni
strani Gore-ljudje. Planinska zveza Slovenije se na
tako nizko raven ne bo spu{~ala, bomo pa pojasnili
nekatere zgre{ene in tendenciozne trditve.
O~itek, da PZS opravlja gospodarsko profitno
dejavnost, ne drì! Dejavnost PZS je veliko {ir{a.
Od 248 planinskih dru{tev (v nadaljevanju PD),
zdruènih v PZS, jih upravlja planinske ko~e le tretjina. Torej planinska dru{tva, ne pa PZS! Ta dru{tva
skupaj s {e nekaterimi, ki nimajo ko~, vzdrùjejo tudi
pribli`no 7.000 km planinskih poti, oboje pa pomeni
pomemben del {portne in turisti~ne infrastrukture,
ki je v gorah ni sposoben vzdrèvati nih~e drug. Ko~e
v glavnem lahko pozitivno poslujejo le zaradi velike
po`rtvovalnosti upravljavcev ter stotin prostovoljcev,
ki vanje vlagajo na tiso~e ur dela. Zasluèk v ko~ah
se porabi za vzdrèvanje in za osnovno dejavnost
planinskih dru{tev, ki jih upravljajo. Tako dejavnost
omogo~a tudi zakon o dru{tvih, katerega 22. ~len
pravi: »… dru{tvo lahko opravlja pridobitno dejavnost pod pogoji, ki jih za opravljanje te dejavnosti
dolo~a zakon. Pridobitna dejavnost mora biti dolo~ena v temeljnem aktu in mora biti povezana z nameni
in nalogami dru{tva ter se lahko opravlja v obsegu,
potrebnem za njegovo doseganje.«
Kak{ne so cene v planinskih ko~ah? Primerljive
s cenami v drugih alpskih dràvah; tako tudi cena
vode, ki se prodaja po ko~ah. Vode pa ne prodaja PZS
– ta le dolo~a najvi{je dovoljene cene za nekatere
storitve v planinskih ko~ah. Zanima pa nas, ali pisec
~lanka ve, kolik{ni so stro{ki oskrbe teh ko~?
Ko smo è pri {tevilkah: PZS in planinska dru{tva
prejmejo od na{e dràve (sredstva M[[, {portna fundacija, ob~ine) sredstva (iz prijav na razpise) v vi{ini
72
pribli`no 300.000 € na leto za vzdrèvanje ko~ in
poti, pa {e to le v visokogorju. V Avstriji dobi OEAV
za ta namen 1.750.000 € (samo iz virov, primerljivih z
na{imi), sicer pa skupaj 7 mil. € na leto.
Zato menimo, da PZS in njenim dru{tvom pridobitni{tva res ni mogo~e o~itati.
Tudi primerjava glede zavarovanja ~lanov PZS in
GRSS in pla~evanja stro{kov re{evanja s helikopterjem je enostranska in popa~ena. PZS je z zavarovalnico TILIA sklenila pogodbo, po kateri so nezgodno
in za odgovornost zavarovani vsi njeni ~lani, ki si
zavarovanje pla~ajo sami; to zavarovanje je vklju~eno
v ~lanarino. Gorskim re{evalcem ga pla~a dràva!
Ker bo v prihodnosti tudi v Sloveniji treba pla~evati
za vse vrste re{evanja, torej tudi v gorah, si PZS è
zdaj prizadeva dose~i, da bi bili njeni ~lani zavarovani
tudi za primer re{evanja v doma~ih gorah; za re{evanje v gorah Evrope je to è uredila. V zvezi s tem
je ustreznim ministrstvom in zavarovalnicam poslala
è ve~ predlogov za izdelavo ponudb, vendar doslej
{e ni dobila nobenega konkretnega odgovora. PZS je
tudi è posredovala pri ZZZS zaradi nedopustnega
tolma~enja pravila, da je brezpla~no re{evanje mo`no
le, ko se re{evanec po{koduje, ne pa tudi v primeru,
ko je storil vse potrebno za svojo varnost, vendar
objektivne nevarnosti, v katerih se je zna{el, ogroàjo
njegovo zdravje in ìvljenje.
Predvsem pa bi radi poudarili tole: na~elnik
GRSS gospod Toni Smolej je tudi v prispevku v
tedniku Ve~ ve~krat poudaril, da PZS re{evalce ovira
in da èlijo misliti s svojo glavo. Trditev, da se mora
GRSS osamosvojiti zato, ker jo PZS ovira pri strokovnem delu, in da ne more pridobiti statusa humanitarne organizacije, ker ni samostojna pravna oseba, je
popolna izmi{ljotina.
Dejstva so taka:
- SPD, katerega legitimna naslednica je PZS, je
GRS ustanovila leta 1912 kot samoza{~itno planinsko organizacijo. PZS je vseskozi skrbela za
kadrovsko in do leta 1991 tudi finan~no osnovo za
njeno delovanje.
- PZS je za GRS S v okviru PZS pridobila status
humanitarne organizacije decembra leta 2005. Za
pridobitev tega statusa ni bila in tudi v prihodnje
ni potrebna nikakr{na druga~na organiziranost
GRS S, kot v nastopih trdijo gorski re{evalci.
- PZS se ni nikoli vme{avala v strokovno delo
gorskih re{evalcev ali jih kakor koli omejevala
pri njihovem delu, kot ji o~itajo, ga je pa vedno
vzpodbujala.
- PZS je za GRS S pri PZS konec leta 2002 ustanovila samostojen TR pri NLB, tako da se je
samostojno finan~no poslovanje GRS S za~elo è
z letom 2003. Zato so vsi o~itki GRS S, da jo PZS
finan~no omejuje, povsem brezpredmetni.
6-2006
-
PZS si je vedno, skupaj z GRSS, prizadevala, da
bi GRSS dobila ~im ve~ sredstev za svoje delo, da
bi se njeno delovanje zakonsko uredilo in da bi se
tudi ustrezno vrednotilo.
- GRS S je organizirana v okviru PZS, ki jo je tudi
ustanovila, zato je dol`na upo{tevati dolo~ila
statuta PZS; to velja za vse komisije in planinska
dru{tva. Vendar je vodstvo GRS S v zadnjem ~asu
dosledno ignoriralo PZS in njen upravni odbor in
delovalo ne oziraje se na sklepe organov PZS in v
nasprotju z njenim statutom.
Planinska zveza Slovenije je Gorski re{evalni slu`bi
Slovenije predlagala:
- Dru{tva gorskih re{evalcev kot samostojne pravne
osebe obdrìjo svoj dosedanji status v PZS.
- Re{evalne postaje pri planinskih dru{tvih se preoblikujejo v samostojna dru{tva in se vklju~ijo v
PZS.
- Dopolni in spremeni se 20. ~len Statuta PZS in se
natan~neje opredeli vloga komisije GRS pri PZS.
Tej komisiji se dolo~ijo statutarna pooblastila:
- na~elnik komisije je eden izmed podpredsednikov PZS;
- na~elnika komisije se imenuje na usklajen predlog
Zbora re{evalcev in Upravnega odbora PZS;
- komisija GRS izvaja kadrovanje in izobraèvanje
gorskih re{evalcev;
- finan~ni na~rt GRS ter materialna in finan~na
sredstva so sestavni del finan~nega na~rta PZS z
lo~enim finan~nim prikazom.
Predlagano je bilo tudi, da se GRSS organizira
v okviru PZS kot dru{tvo, ki bi imelo status samostojne pravne osebe, vendar znotraj PZS, to pa pogajalcem GRS ni bilo niti najmanj v{e~, saj so menili,
da bi potem preve~ izgubili, z izgovorom, da so
zavezani sklepom Zbora GRSS iz leta 2004. Ravno
tako PZS na svoje vpra{anje ni nikoli dobila odgovora oziroma izdelane utemeljitve vzrokov za reorganizacijsko preoblikovanje GRSS. Trditev, da PZS
ne more pridobiti statusa humanitarne organizacije
za GRSS, se je è izkazala za neresni~no, prav tako
tudi izjava, da je podeljeni status ~asovno omejen
oziroma za~asen. Tudi trditve, da re{evalci iz raznih
postaj ne morejo biti zavarovani ali da se jim ne sme
izpla~evati potnih stro{kov, ne drìjo in so sme{ne.
Sicer pa vodstvo GRS S nima popolne podpore
pri svojih ~lanih. Trenutno se je 5 gorsko-re{evalnih
postaj, ki opravijo ve~ kot 30 % vsega re{evalnega
dela na leto, izreklo proti njegovi nameri. Vodstvo
GRS S se ob tem o~itno ne zaveda, da organizacijska
razdvojenost, neurejeni finan~no-pravni odnosi na
novo nastajajo~e zdru`be in razli~ni pogledi na razvoj
gorskore{evalnega dela lahko v kon~ni fazi vplivajo
tudi na kakovost re{evalnih akcij.
Ustanovni zbor
Gorske re{evalne zveze
Slovenije
Vladimir Habjan
V hotelu Ribno na Ribnem pri Bledu je 15.
maja 2006 potekal ustanovni zbor Gorske re{evalne zveze Slovenije. Udeleìlo se ga je 59 re{evalcev s 17 postaj, od tega je bilo 47 re{evalcev z 12
postaj (Bohinj, Bovec, Celje, Jesenice, Jezersko,
Kamnik, Ljubljana, Maribor, Prevalje, Radovljica
in [kofja Loka; Trì~ bo dodal podpis po odobritvi
vloge v upravni enoti), ki so podpisale pristopno
izjavo. Udeleènce in goste, predstavnike PZS,
je najprej pozdravil na~elnik Komisije za Gorsko
re{evalno slu`bo Slovenije pri PZS Toni Smolej.
Izvolitvi organov ustanovnega zbora in potrditvi
dnevnega reda zbora je sledila podelitev priznanja za 25-letno nepretrgano delo pri GRS S s
~astnim znakom GRS S in listino Ljubu Hanslu.
Delovni predsednik Ale{ Zupanc je vodil zbor v
skladu z dnevnim redom, in sicer je za~el s sprejemom poslovnika ustanovnega zbora GRZ S.
Daniel Kopu{ar je na kratko predstavil informacijo o poteku priprav na ustanovitev GRZ S. Sledil
je kratek govor Metoda Kova~a, poobla{~enega
predstavnika PZS, ki je izrazil nesoglasje PZS
glede ustanovitve Gorske re{evalne zveze Slovenije in poudaril, da PZS gorskih re{evalcev ne bo
spustila iz svojih vrst, kot je potrdila è skup{~ina PZS leta 2005. Opozoril je, da bo PZS financirala le stro{ke re{evalnih akcij, ne pa tudi drugih
Planinska zveza Slovenije
v.d. GS PZS: Danilo Sbrizaj
predsednik: Franci Ekar
V Ljubljani, 11. 5. 2006
73
6-2006
aktivnosti. Po sprejemu sklepa o
ustanovitvi GRZ S, ki ga je spet
podal Danijel Kopu{ar, je ustanovni zbor sprejel statut GRZ S
z nekaj predlaganimi popravki.
Po poro~ilu kandidacijske komisije so sledile tajne volitve za
organe GRZ S, kandidacijski rok
za upravo in nadzorni svet Sklada
Okre{elj pa je bil podalj{an. Po
pri~akovanju je postal predsednik
GRZ S Miroslav Poga~ar, ki je bil
tudi edini kandidat, podpredsednika pa sta Drejc Karni~ar z Jezerskega in Danijel Kopu{ar iz Celja.
Novi predsednik je predstavil
programske usmeritve GRZ S; te
so med drugim: skrb za ponesre~enca in skrb za re{evalce, ureditev
statusa GRZ S, ureditev razmerja
s PZS, sprejem vseh potrebnih
pravilnikov, sprememba statuta,
ureditev prepoznavnosti GRZ S
z dolo~itvijo dneva GRZ S, ohranitev spomina na ponesre~ene
re{evalce in nadgradnja Sklada
Okre{elj. Pozval je tudi gorske
re{evalce petih postaj, naj se pridruìjo GRZ S. Pri to~ki Razno je
Filip Bence znova predlagal sprejetje sklepa o podelitvi najvi{jih
mo`nih dràvnih odlikovanj za
vse ponesre~ene re{evalce. Sklep
je bil sprejet. Janez Brojan je v
razpravi izrazil skrb za kontinuiteto financiranja za izobraèvanje
gorskih re{evalcev.
Irena Mu{i~
Slovesnost ob
50-letnici MK
PZS
V prelepo son~no soboto, 13.
maja 2006, ko je vse cvetelo, dehtelo
in od sonca àrelo, je v osnovni {oli
Janka Kersnika na Brdu pri Lukovici potekalo slavnostno in druàbno sre~anje nekdanjih in sedanjih aktivnih MK-jevcev ob zlatem
jubileju. Sre~anje vseh, ki so delali
v Mladinski komisiji pri Planinski zvezi Slovenije – na~elnikov,
predsednikov, ~lanov upravnega
odbora in odborov MK PZS ter
preostalih aktivnih, brez katerih
bi bilo slovensko planinstvo precej
osiroma{eno – so si predvsem sta-
74
rej{e generacije po tihem è dolgo
èlele. Na njem se je zbralo kakih
80 starej{ih in mlaj{ih MK-jevcev,
pa tudi najmlaj{ih nadobudnih
cicibanov in mladih planincev ni
manjkalo.
Mladinska komisija PZS je
bila ustanovljena na IV. redni
skup{~ini PZS 28. in 29. aprila
leta 1956 na [marjetni gori nad
Kranjem in od takrat do danes je
minilo veliko trenutkov ustvarjanja, veselja, ljubezni do gora in
dela z mladimi, trenutkov v naravi
in v steni, na izobraèvanjih v
Bav{ici in drugod po Sloveniji in
tujini, na taborih pod {otori in v
ko~ah, polnih smeha; bilo je veliko
tihih pogovorov in velikih na~rtov,
izpolnjenih sanj in uresni~enih
èlja, pa tudi kak{na neizpolnjena
naloga in neizpeta pesem. Vse to
in {e ve~ se je nabralo v na{ {opek,
bogato popisano knjigo teh petdesetih let. Za vsemi dose`ki MK pri
PZS, ki se jih je v teh petdesetih
letih nabralo zelo veliko, so ljudje.
Vsak je s svojo ljubeznijo do gora
pristavil kamen~ek v mozaik, ki
ga Mladinska komisija gradi è 50
let.
MK je pripravila zares lep kulturni program, ki so ga na pobudo
Maje Kumer, ~lanice UO MK
PZS, oblikovali mladi planinci –
osnovno{olci s Savinjskega konca
–, povezovalno besedo pa je pletla
[pela Kumer. Celotni projekt priprave in izvedbe tega sre~anja s
kulturnim programom in druàbnostjo je prevzela ~lanica sedanjega upravnega odbora MK PZS
Nina Ozimic iz Dravograda, preostali ~lani pripravljalnega odbora
za proslavitev jubileja pa so ji z
veseljem pomagali.
Po planinski himni Oj, Triglav,
moj dom (samozavestno jo je
zapela Ur{a Tekavc, deveto{olka
iz O[ Braslov~e) je najprej spregovoril v. d. predsednika MK PZS
Iztok Rojc, za njim pa {e predsednik PZS Franci Ekar ter eden
izmed ustanovnih ~lanov MK PZS
Joè Melan{ek iz Velenja. Vsi trije
so omenili pomembno vlogo, ki jo
je Mladinska komisija PZS imela
in jo {e ima v slovenskem prostoru, pa tudi v tujini. Ustanovni
~lan Joè Melan{ek se je spomnil
za~etkov dela z mladimi {e v letih
pred ustanovitvijo MK PZS ter
nato pobud za organizirano delo
in organizacijo za mlade, pa prve
predsednice Mare [vent, prvega
te~aja za mladinskega planinskega
vodnika oz. vodnika na splo{no,
akcij Ciciban in Mladi planinec,
Planinske {ole, za~etka postavitve
Vzgojno-izobraèvalnega centra
Bav{ica in pozneje Planinskega
u~nega sredi{~a Bav{ica, mnogih
uspehov in generacij, katerih
{tevilni pripadniki so zdaj na ~elu
planinskih dru{tev in planinske
organizacije, itn.
Pesem je v gorah skoraj nepogre{ljiva, saj si jo ob pogledu na
6-2006
vse lepote narave, roìce, stene,
vr{ace marsikdo popeva in {iri
dobro voljo. V eni izmed glasbenih to~k je nastopil odli~ni mladi
harmonikar na frajtonarici Tilen
Seli~, u~enec 5. razreda devetletke iz Prebolda, in zaigral Na
Golici in Na Roblek bom od{el.
Dekleta 9. razreda iz O[ Braslov~e, ki jih pesem druì è od
petega razreda, hribi pa {e dlje,
pa so ~udovito zapela dve pesmi
ob spremljavi flavte in kitare.
Mladi planinci iz O[ Prebold, ki
jih mentorica planinske skupine
navdu{uje ne samo za gore,
ampak tudi za glasbo in ritem,
so zaigrali tri pesmi na orffove
instrumente in kitaro ter dobili
bu~en aplavz. Tik pred zadnjo
to~ko pa so vsem zbranim spregovorili {tevilni povabljenci; svojim
nekdanjim kolegom ter zdaj
aktivnim so povedali, da je bilo
delati v MK PZS nekaj nepozabnega, nekaj, kar jih je pozitivno
zaznamovalo za vse ìvljenje, saj
so si pridobili znanja in ve{~ine,
ki si jih ne bi mogli nikjer drugje.
S pesmijo Lahko no~, Piran v
izvedbi deveto{olke Alje Dobnik
se je kulturni in slavnostni del
kon~al in vse se je preselilo na
~udovito planjavico pred {olo. V
{oli pa si je bilo mo~ ogledati tudi
nagrajene in izbrane fotografije s
fotografskega nate~aja MK PZS
ob 50-letnici, ki je potekal v prvi
tretjini tega leta. Prikazana je bila
tudi oprema – tako tista iz nekdanjih, zdaj è zgodovinskih let kot
sodobna gorni{ka in plezalna.
Navzo~i nekdanji na~elniki
oz. predsedniki in sedanji vodilni
so se seveda {e postavili pred
fotografe za zgodovinsko fotografijo. Tam so bili: Peter Sokli~,
Gregor Rupnik, Franjo Krpa~,
Andrej Brvar, Bojan @lender,
Dragan Miklav~i~, Borut Per{olja, Katja Godec (zdaj Kadi{),
Bojan Rotovnik, Matja` Hafner,
Mojca Novak, Zdenka Miheli~ iz
za~asnega kolektivnega vodstva
MK PZS, Jure Cencelj in Iztok
Rojc. Vsi na{teti so po prigrizku
slovesno razrezali {e torto – no, v
resnici sta jo razrezala Peter Sokli~
in Gregor Rupnik, najstarej{a tam
Rezultati fotonate~aja
(komisija: Marko Prezelj, Peter Pehani, Luka
Marke`)
I. KATEGORIJA: Iskrice mladosti na
planinskih poteh
1. mesto: Mitja LAVTI@AR, Skoraj na cilju
1. mesto: Njebo{a Espero STANKOVI^, Suva planina
3. mesto: Jerca VRANI^, Dekleta v akciji
Pohvala : Lili JAZBEC, [ala mala
Dodatne fotografije, izbrane za razstavo: Lili JAZBEC, Tri planike;
Jan ZAJC, Veseli pastir; Jaka ORTAR, Zasluèni po~itek; Jaka
ORTAR, Glej glorija; Rok ÊPON, Kam sedaj; Feri KROPEC,
Skok; Oton NAGLOST, Po nevihti; Oton NAGLOST, Veselje
II. KATEGORIJA: Utrinki iz gora
2. mesto: Teja OMAN, Spomini
3. mesto: Toma` MAROLT, ^rna jadralka
Dodatne fotografije, izbrane za razstavo: Tja{a KOMPARA,
Zvezdnato nebo v gorah; Tja{a KOMPARA, Odsev II; Tina NO^,
Samotarke; Jaka ORTAR, Po sveèm snegu; Matej PEJANOVI^,
Na grebenu; Borut GOGALA, Zimska idila
III. KATEGORIJA: Zabavna fotografija
2. mesto: Rok ÊPON, La~na ovca
3. mesto: Tja{a KOMPARA, Po~itek po obilni pa{i
Pohvala: Katja PETROVEC, Pomladna utrujenost;
O[ SEMI^ – @ularji
Dodatne fotografije, izbrane za razstavo: Toma` MAROLT, Kaj
vse pride na Triglav; Toma` MAROLT, Smu~anje brez smu~k;
Simona SELI[KAR, Dreme`; Simona SELI[KAR, Mu{i; Jerca
VRANI^, Po burni no~i
Feri Kropec - Skok
navzo~a predsednika, preostali
pa so jo razdelili in, lahko bi rekli,
tudi s tem izkazali navzo~im
spo{tovanje za vse sodelovanje,
skupno delo, uspehe ... Prijetno
druènje prijateljev in sodelavcev
se je nadaljevalo v zgodnji ve~er,
ko si nas je ve~ina obljubila, da se
kmalu spet snidemo.
Zdenka Miheli~
75
6-2006
30. turni smuk
Rodica
je bil izveden na prelepo
soboto, 8. 4. 2006. Za dostop do
[ije smo za ugodno ceno uporabili naprave Smu~arskega centra
Vogel. Sledil je spust po skorjastem
snegu proti {iroki dolini v smeri
proti Suhi. V osojah nas je pri~akal
celo pr{i~. Zgodba s pr{i~em se je
nadaljevala proti `lebu in Ulcam.
Prehod na pobo~ja Male Rodice in
proti vrhu je bil tu in tam pomrznjen, toda mo~no aprilsko sonce
je to teàvo kmalu re{ilo. Po~itku
na vrhu je sledila odli~na smuka na
Suho. Za ~aj in aperitiv pred An`linovim stanom so poskrbeli Janez,
Grega, Miljenko, Alenka in Joà. S
[ije so prismu~ali rodi{ki veterani s
~astnim predsednikom PD Bohinjska Bistrica na ~elu in ugotovili, da
vse poteka po ustaljenem proto-
kolu. Kolajne, ki jih je izdelal Janko,
so si izbrali novi lastniki. Nekateri
so hitro odsmu~ali v dolino, drugi
smo se prepustili lepemu vremenu
in prijetnemu druènju. Zato smo
se spustili v dolino po è ojuènem
snegu. Strnjena sne`na odeja je
bila v spodnjem delu gozdne ceste
prekinjena. Jubilejnega turnega
smuka se je udeleìlo 120 smu~arjev. Tudi tokrat je bila udele`ba
mednarodna. Vsi udeleènci so
sre~no pri{li v dolino.
Lojze Budkovi~
Prvo sre~anje slovenskih planincev iz primorskih
pokrajin treh deèl
Zamisel za bolj{e spoznavanje planincev slovenskih planinskih in {portnih dru{tev iz primorskih pokrajin treh deèl, Italije, Slovenije in
Hrva{ke, je kon~no zaìvela v nedeljo, 23. aprila
2006. Sre~anje je organiziralo Planinsko dru{tvo
Sne`nik iz Ilirske Bistrice. Udeleìli so se ga, poleg
doma~inov, tudi ~lani Slovenskega planinskega
dru{tva Trst, Slovenskega {portnega dru{tva Sloga
iz Bazovice, Smu~arskega kluba Devin iz Nabreìne in planinske skupine Slovenskega doma,
Kulturno prosvetnega dru{tva Bazovica iz Reke.
Sre~anje se je za~elo s pohodom od Svi{~akov na
Sne`nik in je potekalo, kljub son~nemu vremenu,
v pravih zimskih razmerah. Snega je bilo na poti
ve~ kot en meter. Povratek z gore so popestrile,
sicer napovedane, popoldanske nevihte. De` je
v za~etku spremljal tudi nadaljevanje sre~anja
na streli{~u blizu Ilirske Bistrice, vendar ni uspel
pokvariti dobrega vzdu{ja in odli~ne organizacije.
V kratkih nagovorih so predsedniki in voditelji
dru{tev in skupin pozdravili zamisel o organizaciji
takih sre~anj, ki naj bi se nadaljevala tudi v naslednjih letih. Ne glede na to, da so posamezna dru{tva
na razli~ni stopnji organiziranosti in jih pestijo
v~asih zelo razli~ne teàve, jim bo medsebojno
sodelovanje vsekakor pomagalo pri premagovanju
{tevilnih skupnih problemov, kot so ohranjanje
slovenskega jezika in kulture na podro~jih z ve~inskim jezikom, iskanje podpore
za delovanju dru{tva s strani Planinske zveze Slovenije in drugih
{portnih organizacij v mati~ni
domovini, vklju~evanje mladine v
delo dru{tev, financiranje, sodelovanje v evropskih integracijskih
procesih in podobno. Izraèno je
upanje, da bomo k takemu sodelovanju v naslednjih letih privabili
{e kak{no dru{tvo z omenjenega
podro~ja in mogo~e tudi iz drugih
deèl, v katerih ìvijo zamejski
Slovenci.
Darko Mohar
76
6-2006
Oro`nova ko~a
PD Bohinjska Bistrica po treh letih zidave znova odpira vrata leta 1944
po`gane prve ko~e Slovenskega planinskega dru{tva na planini Za Liscem
pod ^rno prstjo. S prizadevnim delom ~lanov gradbenega odbora s predsednikom PD Lovrom Vojvodo na ~elu ter s prispevki {tevilnih dobrotnikov je 120 ~lanom in simpatizerjem v ve~ kot 6000 urah prostovoljnega
dela uspelo postaviti na starih temeljih li~no ko~o. Projekt je podprla Fundacija za {port, z nekaj urami helikopterskega prevoza je sodelovala tudi
mati~na PZS. V Obvestilih PZS smo se obrnili za pomo~ na planinsko
srenjo. Na{i pro{nji so prisluhnili v PD Gorje, PD Bohinj – Srednja vas in
PD Gozd - Martuljek. Za njihov prispevek iskrena hvala. V nedeljo, 16. 7.
2006, ob 12. uri bo slavnostno odprtje ko~e, na katero vabimo ~lane planinskih dru{tev, ljubitelje gora in ob~ane Bohinja.
Lojze Budkovi~
Krièm kraèm
s Planinskim
dru{tvom Piran
Planinsko dru{tvo Piran sodi
med mlaj{e rekreativne organizacije te vrste. Poleg doseganja
gorskih destinacij ima na svojem
programu tudi aktivnosti, povezane
z ozave{~anjem glede nujnosti upo{tevanja sonaravnega ravnote`ja in
razvijanja trajnostno motiviranega
pogleda na naravne danosti. V lu~i
teh prizadevanj so v okviru prireditev Mestne knji`nice Piran v njeni
~italnici pripravili ve~er, posve~en
okoljski problematiki in odnosu
posameznika do narave. Predavanje s to temo je izvedla mag. Mojca
Hrabar. Ob pomo~i projekcije prizorov iz narave in urbaniziranega
naravnega okolja je v pogovoru
s poslu{alci predstavila aktivne
komponente povezanosti ~loveka
z naravo. Omenjeni so bili osnovni
naravni viri, kot so npr. voda,
hrana, naravne surovine, prostor za
rekreacijo ... in dejavniki, ki te vire
ogroàjo, kot denimo odlagali{~a
odpadkov, (iz)raba tal, graditve,
odvajanje odpadnih voda ipd. Ozave{~anje v {olski in ob{olski dejavnosti je lahko dobra pot k ohranjanju ~istega in bolj zdravega okolja
in dobro izhodi{~e za pridobivanje zavesti – vedenja o svoji lastni
vlogi v zgodbi o sobivanju z naravo.
Udeleèni so dobili tudi osnovno
informacijo o izvajanju Programa
za varstvo okolja v Slovenski Istri,
katerega nosilke so tri obalne
ob~ine v sodelovanju z zavodom
Oikos. Program za obdobje do leta
2010 je zdaj v fazi prenove s poudarkom na delu in povezavah med
strokovnimi slu`bami.
Interaktivni pogovori med
knjigami so bili dobra popotnica tudi za sobotni izlet (na dan
Zemlje, 22. aprila) na Kra{ki rob in
nad Rakitovcem leè~e @bevni{ko-Kojni{ko pogorje. Pohodniki
so se odpravili na dobre {tiri ure
trajajo~o pot prek Kav~i~a (883 m),
mimo Goli~a (890 m), na Lipnik
(804) in nazaj po izredno slikovito
obraslem podolju do izhodi{~a
ob rakitov{kem Velikem kalu oz.
va{ki lokvi. Ta je bila prenovljena
v okvirih projektne aktivnosti programa LIFE – Narava Evropske
unije z naslovom »Ohranitev in
varstvo ogroènih habitatov in vrst
na obmo~ju Kra{kega roba«. Na
okoli{kih kra{kih travnikih lahko
opazimo tudi rezultate prizadevanja izvajalcev projektnih aktivnosti, saj so ob pomo~i sofinanciranja
iz evropskih projektnih sredstev
re{ili pred zara{~anjem marsikateri pa{nik in ograjen suhi travnik.
Metoda
vzpostavitve
mreè
mikrorezervatov sloni na motiviranju lokalnega prebivalstva, da
bi s poseganjem v è oblikovano
pokrajino, npr. s ko{njo in vzdrèvanjem suhih zidov v ogradah,
pripomoglo k ohranitvi zna~ilnih ìvljenjskih okolij – habitatov
nekaterih prostoìve~ih vrst ìvali
in tudi rastlin. Te v tej pokrajini v
teh mesecih pri~arajo sliko pravega
botani~nega vrta. Seveda pa so cilji
vseh teh aktivnosti dovolj jasni, saj
gre tako za revitalizacijo tradicionalnih dejavnosti kakor tudi za
motiviranje prebivalstva za vzpostavitev nekaterih oblik trajnostno
usmerjenega turizma ob ohranitvi
pestrosti ìvljenjskih vrst in njihovih prebivali{~.
Ob razmi{ljanju o mo`nostih
razvijanja nadaljnjega usposabljanja in izobraèvanja mlaj{ega
planinskega kadra se je kon~alo
leto{nje drugo sre~anje piranskega
dru{tva, ki sta ga uspe{no pripravila in vodila mag. Mojca Hrabar
ter predsednik Toma` Mikeln.
Podeèlje slovenske Istre –
predvsem zaledje koprske ob~ine –
ima kar nekaj planinskih destinacij,
primernih za pomladansko ogrevanje pred nadaljnjimi podvigi. Poleg
è znanega Podgorskega Krasa
pod Slavni{kim pogorjem je tudi
rakitov{ki Raven Kras lahko dobro
izhodi{~e za planinske izlete. Na
poti nazaj si lahko popotniki ogledajo stavbno dedi{~ino Rakitovca,
se ustavijo ob Bene{kem obrambnem stolpu nad vasjo Podpe~ ali
77
6-2006
pa obi{~ejo kamnito arhitekturo v
tej vasi, npr. obnovljeno Prki~evo
hi{o – delavnico kamnose{kih mojstrov Andreja in Benka iz So~erge,
zgrajeno leta 1547.
Vlado Berneti~
Priznanje za GRS
Prevalje
Med prejemniki priznanj
ravenske ob~ine, ki so jih ob ob~inskem prazniku podelili 12. aprila
letos, je tudi Gorska re{evalna
slu`ba, Postaja Prevalje. Njenemu
na~elniku Franciju Telcerju je
plaketo Ob~ine Ravne za leto 2005
podelil ùpan Maksimilijan Ve~ko.
Gorska re{evalna slu`ba, Postaja
Prevalje je plaketo dobila »za nesebi~no izkazovanje med~love{ke
pomo~i, za ne{teto prostovoljno
opravljenih ur pri re{evalnem in
humanitarnem delu«. V utemeljitvi, ki jo je predloìla ob~inska
organizacija socialnih demokratov,
je zapisano, da je Postaja Gorske
re{evalne slu`be Prevalje regijska
postaja za Meì{ko, Mislinjsko in
Zgornjedravsko dolino. V Ob~ini
Ravne na Koro{kem je neposredno
vklju~ena v sistem za{~ite in re{evanja in deluje kot eden aktivnej{ih ~lenov tega sistema. Njeno
osnovno poslanstvo pa je zagotovo
varovanje v gorah, vklju~no z izobraèvanjem obiskovalcev gora, pri
organizaciji akcij iskanja pogre{anih ljudi, nudenju pomo~i ponesre~enim in pri varovanju smu~arjev na urejenih smu~i{~ih. »Slu`ba
zelo uspe{no sodeluje s Planinskim dru{tvom Ravne, med visoko
planinsko sezono ima organizirano
stalno deùrstvo na vseh bolj mnoì~no obiskanih poteh na Raduho,
Peco, Ol{evo in Ur{ljo goro. Gorski
re{evalci so navzo~i pri mnoì~nih
pohodih, kot je zimski pohod êz
goro k o~etu, ki se ga zadnja leta
udeleùje od 500 do 600 pohodnikov. Sodelujejo pri organizaciji in
izvedbi pohodov planincev slovenskih èlezarn in skrbijo za njihovo
varnost.« Priznanje je pri{lo nedvomno v prave roke: »^lani gorske
re{evalne slu`be sodijo med tiste
ljudi, ki {e znajo prisluhniti potre-
78
Dobitniki ob~inskega priznanja, Franci Telcer je drugi z desne
bam drugih, in ki so v kriznih situacijah {e pripravljeni nesebi~no
pomagati. Svoje poslanstvo uresni~ujejo prostovoljno; samo lani so
pripadniki GRS Prevalje v okviru
svoje dejavnosti opravili ve~ kot
7500 ur prostovoljnega dela.«
Andreja îbron - Kodrin
10 let PD Bricnik
iz Mute
Minilo je, kar mimogrede
je odpihnilo ~ez te na{e planine
deset let, odkar je majhna skupina
starej{ih gornikov na Muti ustanovila samostojno planinsko dru{tvo.
Ko so iskali ime za mlado dru{tvo,
so se spomnili na planino, ki z le
nekaj ve~ kakor tiso~ metri kraljuje
nad tem lepim krajem, na katerem
se Bistrica izliva v Dravo. Bricnik
pravijo tej planini in po njej so si
mu{ki planinci nadeli ime. Za
nami je è deset let zagnanega
dela. Takrat je skupina pravih
zanesenjakov in ljubiteljev gora
ustanovila samostojno Planinsko
dru{tvo Bricnik Muta. To se je
zgodilo 24. novembra leta 1995.
Izvolili smo prvi upravni odbor:
Ernstija, Karlija, Lojza, Janeza,
Sre~ka. Treba se je bilo vklju~iti
v planinsko {olo, potrebovali smo
vodnike, zaveti{~a in postojanke,
pogre{ali urejene in markirane
poti. Med drugim smo uredili
»mu~ko« kro`no planinsko pot,
planinsko sobo, usposobili vodnike
in vodnice, uredili zaveti{~a, vpisne
knjige. Kar 239 nas je bilo. V na{ih
vrstah so planinski {kratki iz vrtca,
mladi iz {ole. Organizirano smo
6-2006
prehodili vse najlep{e slovenske
vrhove in pokrajine. Na{i planinci
so se povzpeli na Himalajo, Ararat,
Dolomite in osvojili {e mnoge
vrhove. V desetih letih se je nabralo
za poln nahrbtnik lepih dogodkov.
Navezali smo pristne stike s sosedi
z druge strani dràvne meje, organiziramo skupne izlete v njihove
in na{e planine. Najbr` smo eno
redkih planinskih dru{tev, ki ima
svoj pravi planinski pevski zbor. Ja,
in {e nekaj lepega negujemo. Vsako
leto se zberemo z vsem spo{tovanjem do najstarej{ih in priredimo
prijetno sre~anje ter po~astimo 50,
60, 70 ali ve~ let stare planince.
Doìvljaji, vredni spominov in
zapisa. Pa {e nekaj. Za nami in z
nami je Koro{ki odbor planinskih
dru{tev, sta Mirko in Marjan pa {e
kdo. Lepo je delati z njimi. Pa tudi
stikov s kolegi iz Vuzenice nismo
pretrgali. Kaè, da na{a setev {e
vedno obilno rodi.
K. Valtl
Napotki za varno gibanje v gorah
Pred poletno sezono
Napotke, priporo~ila in pravila za varno
hojo ponavljamo vsako leto, tako kot vsako
leto izdelujemo analize re{evalnega dela. Na{a
želja je, da bi zmanj{ali nesre~e na minimum, zato
stalno opozarjamo obiskovalce gora in jim dajemo
napotke. Novice, ki jih objavljajo mediji ob hudih
gorskih nesre~ah, naj bi na javnost, {e posebno pa
na obiskovalce gora, delovale opozorilno in hkrati
imele preventivni u~inek; zavedali naj bi se, da
gore ne dopu{~ajo napak.
Nekaj pomembnih napotkov obiskovalcem
gora pred poletno sezono:
Sneži{~a bodo ostala pozno v poletje ali vse
leto, predvsem v severnih in sen~nih krajih. Izberimo si kopne ture po južnih pobo~jih. ê pa se že
odpravimo na ture, na katerih nas bo zlasti zjutraj
pri~akal pomrznjen sneg, se primerno opremimo
(dobra obutev, cepin …).
Padajo~e kamenje, odlomi. Nevarnost padajo~ega kamenja je stalna, {e posebno spomladi in
poleti, ko skopni sneg. Nosimo ~elado!
Nevihte: v popoldanskem ~asu se pojavi
nevarnost vro~inskih neviht. Spremljajmo vremensko napoved. Ture moramo za~eti zgodaj in
jih kmalu kon~ati.
ê naletimo na sneži{~e, ki nima varnega
izteka, in smo brez opreme (cepin in dereze), se
vrnimo (nevarnost zdrsa).
Vsako leto moramo svoje cilje izbirati
postopno, tako glede trajanja izleta in vi{inske
razlike kot tudi glede težavnosti (pridobivajmo si
telesno kondicijo).
Preden se odpravimo na dalj{o, celodnevno
turo, opravimo nekaj kraj{ih tur, da si pridobimo kondicijo in hkrati preizkusimo sebe in
opremo (telesna nepripravljenost).
Za dolge ture si raje vzemimo dva dni; ne
pretiravajmo z divjanjem po poteh.
Preberimo primerno
literaturo o gibanju v
gorah, nevarnostih, prehrani, opremi, vremenoslovju – ta pravila, nasvete
in napotke bomo morda
mo~no potrebovali.
Seznanimo se s tem, kaj
pomeni oznaka poti (lahka, zahtevna, zelo
zahtevna), kak{ne težave nas bodo ~akale in
kak{no opremo bomo potrebovali.
Vpisujmo se v vpisne knjige.
Ko gremo v gore v skupini, se nikoli ne
lo~imo od nje. Hodimo vedno skupaj. ê smo
se odlo~ili, da gremo na turo skupaj, se skupaj
tudi vrnimo.
Na zahtevnih poteh upo{tevajmo, da so poti
in varovala morda po{kodovani. Opozorimo
druge in sporo~imo podatek o po{kodbah poti ali
varoval na PZS.
Na turah, ki so ozna~ene kot zahtevne,
obvezno uporabljajmo ~elado, na zelo zahtevnih pa {e samovarovalni komplet. Za vzpenjanje po jeklenicah so koristne rokavice – najbolj{e
so kolesarske.
Veliko se jih bo odpravilo v tuje gore in bodo
hodili po ledenikih. Upo{tevajmo navodila za
varno hojo po ledenikih in se nau~imo re{evanja
iz ledeni{kih razpok že doma.
Mobilni telefon nam lahko v primeru
nesre~e veliko pomaga oz. zelo skraj{a odzivni
~as do prihoda re{evalcev na kraj nesre~e. Naj bo
baterija napolnjena. Ne uporabljajmo ga po nepotrebnem. Upo{tevajmo, da pokritost gorskega
sveta s signalom na{ega aparata ni popolna in ni
vedno zanesljivo, da bomo lahko sporo~ili svojo
morebitno stisko.
Pripravljeno za novinarsko konferenco GRS Slovenije,
ki je potekala v sredo, 31. maja 2006
79
6-2006
Kako poznamo na{e gore?
Katera gora je na sliki?
Tokrat bo za nagrado lahka vetrovka Solo, ki jo ponuja spletna
trgovina z gorni{ko opremo www.kibuba.com.
Pravila na{e igre smo objavili v januarski {tevilki.
Odgovore sprejemamo na naslov uganka@pzs.si do 25. 6. 2006.
Re{itev iz prej{nje {tevilke:
V majski {tevilki smo objavili sliko Luknje pe~i, 2248 m, gore v
grebenu severno od Rjavine. Slikana je bila decembra 2004 z
Malega Dra{kega vrha. Ve~ o tej samotni gori objavljamo v ~lanku v tej {tevilki. Prejeli smo 33 pravilnih odgovorov, dva sta se pa zmotila misle~, da je na sliki Vernar oz. [pik. Iz`reban je bil Luka Rutar iz
Maribora, ki mu bo spletna trgovina www.kibuba.com podarila aktivno {portno majico Trekmates.
Andrej Stritar
80
PRODAJA:
��
ŠMARTINSKA 152, BTC-HALA A
LJUBLJANA
tel: 01 585 26 30
e-mail: pohodnik@univet.si
www.pohodnik-si.com
78 EUR
31 EUR
9.900 SIT/41,
ZA
STNIKA
INSKEGA VE
BRALCE PLAN
R
0 SIT/39,64 EU
9.50
4.500 SIT/18,
ANINSKEGA
ZA BRALCE PL
VESTNIKA
EUR
00 SIT/16,69
4.0
Gorniška in potopisna
literatura za
poletno branje
iz založbe Didakta!
MidGTX
Himalaya
Capehorn 60+10
Naročila in informacije:
Lillehammer
12 EUR
6.500 SIT/27,
A VESTNIKA
CE PLANINSKEG
ZA BRAL
2 EUR
,6
5.900 SIT/24
T: 04 5320 210
E: zalozba@didakta.si
W: www.didakta.si
(Za naročila nad 5.000 SIT/20,86 EUR
stroške poštnine krije založba.)
Ponudba velja do 30. 6. 2006
oz. do razprodaje zalog.
61 EUR
3.500 SIT/14,
ZA
STNIKA
INSKEGA VE
BRALCE PLAN
T/12,52 EUR
3.000 SI
52 EUR
3.000 SIT/12,
A VESTNIKA
CE PLANINSKEG
ZA BRAL
45 EUR
79 EUR
6.900 SIT/28,
ZA
STNIKA
INSKEGA VE
BRALCE PLAN
T/24,62 EUR
5.900 SI
3 EUR
1.900 SIT/7,9
4.900 SIT/20,
ZA
STNIKA
INSKEGA VE
BRALCE PLAN
,78 EUR
4.500 SIT/18
REVIJA ZA LJUBITELJE GORA @E OD LETA 1895
111. LETO / JUNIJ 2006 / 750 SIT / 3,13 EUR
Revija
Planinske zveze
Slovenije
6

1. PDF dokument

Transcription

Similar documents

Mladinski odsek PD Medvode - Planinsko društvo Medvode

Kazalo PV, maj 2014 - Planinska zveza Slovenije

Na podlagi 10 - Planinsko društvo Lendava

Obvestila Planinske zveze Slovenije

Propozicijami - Plavalni klub Triglav Kranj

Usodne matere.pdf - Dr. Andrej Perko

Oskrbovanje koč nekdaj Bojan Rotovnik, Tomo

PD Viharnik si

2014 GORNIŠKI PROGRAMČEK - Planinsko društvo Domžale

objavljamo - Planinsko društvo Brežice

Shrani kot - PZSTiming

Nives Meroi in Roman Benet Zgodovina organiziranega planinstva v

Most št. 17 - december 2007

KUM 1220 m VAS VABI NA RAZGLED - Turistično razvojno društvo

Biltena PD Dravograd 2013

Katalog izdelkov Planinske trgovine PZS

BITI ASEKSUALEN V HETERONORMATIVNI

GLASILO SKUPINE CGP

prelistaj Tabor 2006-01 - Zveza tabornikov Slovenije

O zeolitu in izdelkih ASORBIO

Bo~no raz irjanje kot posebna oblika gibanja tal na

Zeleni prag Ljubljane