BABJI MLIN Ni ga skoraj bilo starega čebelnjaka, ki bi na eni izmed

Transcription

•
BABJI
MLIN
Prispevek k motiviki slovenskih panjskih končnic
Niko
Kuret
Ni ga skoraj b i l o starega čebelnjaka, k i b i na eni izmed k o n č n i c ne
imel naslikanega » b a b j e g a m l i n a « . Slika j e še danes s p l o š n o z n a n a : pri
kazuje fantastično p r i p r a v o , ki stare ženske p o m l a d i . Ljudski h u m o r z
n e p r i k r i t o satirično ostjo v e j e s teh u p o d o b i t e v . Študij p a p o k a ž e , da j e
j e d r o m o t i v a čisto d r u g a č n o .
» B a b j i mlin« j e le ena izmed verzij starodavnega motiva o pomlajenju. Č l o v e k se p o m l a d i z vodo, p o m l a d i se z o g n j e m — in sicer ga
pretopijo ali prekujejo — i n p o m l a d i se naposled v mlinu. O t e m govore
številni p r i p o v e d n i obrazci, t o u p o d a b l j a l i k o v n a umetnost. M a n j znano
j e , d a se nekatere verzije p r i k a z u j e j o tudi v mimično-dramatski obliki.
O v s e m t e m naj d a d o naslednja izvajanja zgoščen pregled.
I. »Babji mlin« v ljudskem slovstvu
P r i p o v e d n e o b r a z c e z l j u d s k i m m o t i v o m pomlajenja j e zbral n a j p r e j
O s k a r D ä h n h a r d t , ^ d o p o l n i l a sta g a B o l t e in P o l i v k a , ^ d o
k o n č e n p r e g l e d p a naj b i n u d i l a A a r n e - T h o m p s o n ter Stith
T h o m p s o n . ^ N o b e d e n p a , žal, n i m a slovenskega g r a d i v a iz 19. sto
letja, d a n e o m e n i m novih z a p i s o v s slovenskega in hrvaškega ozemlja
iz zadnjih let. I m e n o v a n i avtorji tudi niso upoštevali zbirke 155 o b r a z c e v
^ Oskar D ä h n h a r d t , Natursagen. Eine Sammlung naturdeutender Sa
gen, Märchen, Fabeln und Legenden. Bd. II, Sagen zum Neuen Testament.
Leipzig u. Berlin 1909, 154 sl.
^ B o l t e - P o l f v k a , Anmerkungen zu den Kinder- und Hausmärchen
der Brüder Grimm, III. Leipzig 1918. Nr. 147: Das junggeglühte Männlein,
195—199.
^ A a r n e - T h o m p s o n , T h e Types of the Folk-Tale. Helsinki 1928
( = F F Communications 74), No. 753 (Christ and the Smith). — Stith T h o m p
s o n , Motif-Index of Folk-Literature. Helsinki 1936 ( = F F Communications
117); T y p e A 191 (Goddess's self rejuvenation when old), T y p e B 594 ss. (Re
juvenation b y animal), T y p e D 1338 ss. (Rejuvenation b y magic object), T y p e
D 1880 ss. (Magic rejuvenation) [vmes D 1886 Rejuvenation b y burning!] in še
J 2411.1 (Imitation of magic rejuvenation unsuccessful).
tega m o t i v a , k i jih
j e 1912 o b j a v i l
C . M a r s t r a n d e r* in n a n j o
prvi
o p o z a r j a C a r l - M a r t i n E d s m a n.^
Z v e r z i j o p o m l a j e n j a v m l i n u j e p r v a v e r z i j a , p o m l a j e n j e z vodo,
le v rahli zvezi,^ z a t o se z n j o p o d r o b n e j e ne b o m u k v a r j a l . P a č p a j e za
r a z v o j v e r z i j e p o m l a j e n j a v m l i n u b i s t v e n e važnosti v e r z i j a p o m l a j e n j a
v ognju. L j u d s k a v e r a v p o m l a j e v a l n o m o č o g n j a j e zbajala številne p r i
p o v e d n e o b r a z c e . C e starega č l o v e k a v o g n j u p r e t o p i š ali p r e k u j e š , to
n e m o r e b i t i č l o v e š k o d e l o . T u d i o g e n j , ki pri tem služi, j e k o m a j d a
n a v a d e n o g e n j . Z a t o j e p r i p i s a l o l j u d s k o i z r o č i l o ta p o s e l ali s a m e m u
vragu, ki se z a n j p o s l u ž u j e svojega p e k l e n s k e g a o g n j a , ' ali p a božanstvu,
Kristusu, in svetnikom, sv. Petru, p o s e b n o p a sv. E l i g i j u ali Aloju.* Ze
Matija V a l j a v e c
j e zapisal 1859 p r i p o v e d k o o » S v . K o v a č u A l o j u « ,
J. T r d i n a p a 1881 p r i p o v e d k o o » K o v a č u v l u n i « , kjer p r i p o v e d u j e ,
k a k o »Kristus p r i m e staro mater in j o v r ž e v o g e n j . Z a č n e goniti meh in
č e z nekaj časa s k o č i k o v a č e v a mati iz ž e r j a v i c e m l a d a in l e p a , k a k o r j e
b i l a takrat, k o j e šla k poroki«.^ Še d a n d a n e s j e znana o k o l i R a k e pri
K r š k e m g o v o r i c a o p o m l a j e n j a z o g n j e m . C e se hočejo* p r i k u p i t i stari
ženski, k a k o d a se j e p o m l a d i l a , j o v šali v p r a š a j o : »Ste šli u taka p i e č :
stara p e j d niiot, m l a d a p a v o n ? « N i p a znan izraz » b a b j a p e č « ; za » t a k o «
p e č s p l o h p o s e b n e g a n a z i v a nimajo.^"
* Cari M a r s t r a n d e r , D e u x contes irlandais, ,v: Miscellany presented
to Kuno Meyer, ed. b y O . B e r g i n and C M a r s t r a n d e r . Halle 1912,
371—486. — D e l o mi za zdaj ni bilo dostopno, zato še ne morem povedati, ali
je morebiti M. upošteval dotlej objavljene slovenske obrazce.
^ Cari Martin E d s m a n , Ignis divinus. Le feu comme moyen de rajeunis
sement et d'immortalité: Contes, légendes, mythes et rites. Lund 1949 ( = S k r i f ter utgivna av Vetenskaps-Societeten in Lund, 34). — Za knjigo dolgujem za
hvalo univ. prof. dr. Milovanu G a v a z z i j u v Zagrebu.
" Poleg vode dado pomlajenje tudi nekateri rastlinski sokovi (glej
G r i m m : D e r Machandelboom). O obeh sredstvih, o vodi in rastlinah, ki da
imajo pomlajevalno moč, j e zbral b a j k e in pripovedke August W ii n s c h e ,
D i e Sagen vom Lebensbaum und Lebenswasser. Altorientalische Mythen. Leip
zig 1905. — Naš slovenski pomlajevalni studenec j e » G o s p o d i č n a « pod
vrhom Sv. Jere (sedaj Trdinovim vrhom) na Gorjancih. Prim. pripovedko Ja
neza T r d i n e o tem (Zbrano delo V I , Ljubljana 1954, 75—75).
' J. B o l t e , Zwei bôhmische Flugblatter des X V I . Jahrhunderts, v: » A r chiv fiir slawische Philologie* 18 (1896), 126—157.
» Gl. op. 1—4.
' J. K e l e m i n a , Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva. C e l j e 1930,
66—67. — T r d i n a , LZ I (1881), št. 38. — V a l j a v e c , SG IV (1859), 75. —
V novejšem času (1940) j e zapisal inačico Milko M a t i č e t o v v Beneški Slo
veniji (»Slovensko folklorno gradivo iz Tera.« Št. 15. Rokopis). Prijaznosti
asistentke Instituta za narodnu umjetnost v Zagrebu M a j e B o š k o v i č S t u l l i j e v e pa dolgujem sporočilo, da j e bila takšna legenda zapisana 1952
v Martinčičih, kotar Buje (»Kovač strigo i Bog«, zap. Ivo J a r d a s , »Pjesme,
priče, vjerovanja i običaji kotara Buje«, rkp. Instituta za narodnu umjetnost
v Zagrebu, št. 79).
*" Povedala Amalija O b e r č , stara 36 let, iz Rake pri Krškem. (Moj zapis
maja 1955.) — Po pozornosti asist. Maje B o š k o v i č . - S t u l l i j e v e iz Za
greba sem dobil še ta zapis prof. Iva J a r d a s a : »Kad bi se nekad, pred
svojih pedeset godina, koji starac, u Marčeljima, istočna Kastavština, nekih
Iz verzije pomlajenja v ognju so nastale p r e d s t a v e o č u d e ž n e m
mlinu, k i so s p r v a v zvezi z m o t i v o m »vražje
k o v a č n i c e « . P o nekih
o b r a z c i h semeljejo n a m r e č v takšni k o v a č n i c i stara dekleta in starce v
kašo, t o p a stresejo v k a d mleka, kjer se n a t o pomladijo.** V n e m š k i h
deželah v e l j a k o v a č n i c a s p l o h za v r a g o v e o b m o č j e . K o k o v a č neha delati,
kuje b a j e v r a g naprej. Zato udari k o v a č , p r e d e n začne in k o k o n č a svoj
posel, trikrat p o p r a z n e m naklu. N a d r u g i strani nastopa vrag tudi kot
graditelj mlinov.*^
P r i p o v e d n i o b r a z c i o č u d e ž n e m mlinu, kjer č l o v e k a semeljejo ali
m u vsaj g u b e obrusijo, d a se p o m l a d i , s o v l j u d s k e m slovstvu k o m a j
znani. M e d o b r a z c i T h o m p s o n D 1886 j i h j e m e n d a nekaj, k a k o r j e
ugotovil C . M . E d s m a n , četudi so o z n a č e n i z » R e j u v e n a t i o n b y b u r
ning«.*' O b r a z c i m i niso dostopni, zato o njih v e č ne m o r e m p o v e d a t i .
P o j e m p o m l a j e v a l n e g a mlina se j e ustalil kot »babji mlin«, ta p a j e v
l j u d s k e m slovstvu znan p r e d v s e m kot rek. T a k o so, postavim, češki
N e m c i u p o r a b l j a l i rek »spraviti (koga) v b a b j i mlin, kjer stare ženske
p o m l a d i j o in h u d o b n e premeljejo«.** T a k i reki so znani marsikje tudi p o
slovenskem o z e m l j u . P r e d m e n o j j e zapis z D o b ê n e g a blizu L j u b l j a n e :
»En m o ž j e prnésu. staro ž e n o u k o š . Jo i nésu u malan. Iz nega j e staro
smolòu. Je u m a d a v o n pršua. S o rekla, č e i k a k š n a p r o u stara ženska
b u a : T a b b l a (!) tud d o b r a za mlet!«*^
Včasih so vezani takšni reki na določen fcraj. J. B o 11 e , ki se j e o b
n e k e m dramatiziranom tirolskem » B a b j e m mlinu« iz 1 8 1 4 p r v i p o b a v i l
s tem motivom,*" navaja kot p r i m e r za to švabski k r a j T r i p s t r i l l :
» Z u Tripstrill in d e r Pelzmiihle, in der m a n d i e alien W e i b e r mahlt, dafi
sie w i e d e r Jung werden.« » D i e Pelz- (tudi: Bâlz-)Muh]e« se p o j a v l j a tudi
v Zgornji Avstriji. P o d o b e n p r i m e r j e — na p r v i p o g l e d — govorica o
» b a b j e m mlinu« v Zgornjem V r h p o l j u p r i Šentjerneju na D o l e n j s k e m .
osam kilometara iznad Rijeke, tužio da j e star, mlađi bi mu rekli: ,Barba,
hote va fundariju, pak te vas tamo pomladit!'« (Fundarija j e bila slavna to
varna torpedov na Reki.) V »fundariji« so iz dveh starih napravili enega
mladega (»dva stari hite va jenu peć, pak ž nje pride vanka jedan mlad«)!
** B a c h t o l d - S t a u b l i , Handwôrterbuch des deutschen Aberglaubens
IX, Berlin u. Leipzig 1934—1935, p. b. »Schmiede« [ J u n g w i r t h ] , 265—267. —
D à h n h a r d t n, 154 si.
*= T h o m p s o n G 303.9.1.3 ( = W u n s c h e 38 si.).
E d s m a n 32 in 151 si. — Znan mi j e obrazec: Poredno deklico semelje
mlin V starko in starko spet v deklico: C o l s h o r n , Marchen und Sagen,
1854, Nr. 31: »Waldminchen« (iz Hannovra).
* * W a n d e r , Deutsches Sprichworterlexicon, 5, 72: »Auf die Weibermiihle bringen, wo man alte W e i b e r Jung macht oder die bosen umgemahlen
werden.« Navaja D a h n h a r d t II, 155.
*° Povedal decembra 1954 Stane R u č i g a j , star 50 let, Dobeno št. 1. (Po
ročilo Marije J a g o d i c , kustosa Etnografskega muzeja v Ljubljani.) —
73-letni Martin L i p i č n i k iz Smartnega v Rožni dolini pri Celju mi je povedal
aprila 1955: » C e j e bilo pri kakšni družini preveč hčera, so imeli navado reči,
da bi jih bilo treba nekaj odnesti v mlin in jih semleti.«
*" Joh. B o l t e , D i e Altweibermuhle. Ein Tiroler Volksschauspiel, v:
»Archiv fiir das Studium der neueren Sprachen und Litteraturen« LIII. Jgg-,
C I L Bd. (N. S. I L B d ) , Braunschweig 1899, 241—266.
Vsa šentjernejska d o l i n a p o z n a » v r h p o l j s k i b a b j i m l i n « . G o v o r i c a p a
je,
kakor b o m o videli, novejšega izvora.
»Babji mlin« dobi že zgodaj dostop tudi v umetno slovstvo. Ze F i s c h a r t j e objavil 1577 pesnitev s slikami »Grille krottestiseh M u k . " A šele čez
400 let ga povzame posredno Peter R o s e g g e r v neki svoji črtici z Gornjega
Štajerskega (»Die 01tweibeT-Miihl«). Navihani strugar Jocherl razširi glas, da
zna stare ženske pomlajati. K o pa se zbero pri njem, se izkaže, da jih j e le
pošteno potegnil." Pod vplivom slikovnic o »babjem mlinu« j e napisal švedski
pesnik E. A . K a r l f e l d t pesnitev »Čudežni mlin«."
II. »Babji mlin« v likovni umetnosti
P o d o b e » b a b j e g a « m l i n a s o i z r e d n o številne. N j i h o v e p r e d h o d n i c e se
krijejo
z verzijami motiva v
ljudskem slovstvu. Pomlajenje
u p o d o b i l ž e v 15. stoletju L u k a s
kjer
vidimo
z ognjem,
ki
nasprotnem prihajajo
dobi
svoj
v
sliki velikega
p o m l a j e v a l n i s t u d e n e c v o b l i k i ribnika:^" n a
s t o p a j o v a n j starke, n a
Pomlajenje
C r a n a c h na
vodi
je
formata,
enem
bregu
iz n j e g a z a l e m l a d e n k e .
b k o v n i izraz
v
peči
(topilnici)
in
kovačnici, s r e č u j e m o n a najstarejših s l i k o v n i c a h (16. stoletje). K e r j e p o m l a j e v a l n a peč-kovačnica
r a z v o j n o tik
p r e d m l i n o m in j e
ikonografska
zveza med o b e m a evidentna, j o m o r a m upoštevati. Se p r e j pa naj
se
na
k r a t k o u s t a v i m p r i p o l j u d n i l i k o v n i o b l i k i za o b e , k e r j e b i l a v s l o v e n s k i
etnografiji k o m a j k d a j o m e n j e n a , č e p r a v j e segala s s v o j i m v p l i v o m —•
k a k o r b o m o videli — tudi na slovensko ozemlje. T a likovna o b l i k a so bile
s l i k o v n i c e ( B i l d e r b o g e n , i m a g e r i e p o p u l a i r e ) .^^
Začetke slikovnic predstavljajo kolorirani lesorezi manjšega — nabožne
»podobice« — in večjega — »hišni blagoslovi« itd. — formata. Ker sovpadajo
z začetki tiskarstva, se slikam kmalu pridruži besedilo. Konec 15. stoletja se na
njih že pojavijo tudi svetne snovi. Slikovnice so dobile vlogo današnjega ilu" C. W e n d e l e r , Zu Fischarts Bildergedichten, v: »Archiv fiir Litteraturgeschichte« 7 (1878), 508. — N a v a j a B o l t e , Altweibermuhle 242.
Peter R o s e g g e r , Stoansteirisch. (Schriften in steirischer Mundart, 3.)
1896, 185.
E d s m a n 74.
^" Lukas C r a n a c h (1472—1553), »Der Jungbrunnen«. Sliko objavlja, na
primer, »Die Kunst« 45, Miinchen 1922, str. 12—15. — Opozorilo dr. Emilijana
C e v C a , Ljubljana.
Gl. o njih predvsem: W i l h e l m F r a n g e r , Materialien zur Friihgeschichte des Neuruppiner Bilderbogens, v: »Jahrbuch fiir historische Volks
kunde und ihre Grenzgebiete«. Berlin 1925, 252 si. — Dalje: Adolf S p a m e r .
D i e Deutsche Volkskunde II, Leipzig 1955 (2. izd.), 477 si. — Iz zasebnega spo
ročila mi j e znano, da pripravlja W . F r a n g e r izčrpno delo o slikovnicah.
Zal, so mi večidel neznane izvennemške (francoske, holandske, belgijske, ruske
i. dr.) slikovnice in nedostopna tudi dela o njih (Van Heurck, Boeckenboogen,
Champfleury, Perrout, Rovinskij). Pač pa mi j e prišel v roke — po prijaznem
K)sredovanju rektorice Gertrude W e i n h o l i l o v e , Berbn-Nikolassee —
c a t a t o g razstave »Bunte Bilderbogen« (francoske, belgijske, holandske in
nemške slikovnice iz 19. stoletja), ki j o j e priredil Clemens-Sels-Museum v
N e U S s u v Zahodni Nemčiji od 17. oktobra 1954 do 20. februar ja 1955. Uvod
vsebuje mnogo zanimivega.
striranega časopisja. V 17. stoletju se j e izvedla ločitev po kakovosti. Posihmal
so bili namenjeni vrhnji družbeni plasti po mestih umetniško više stoječi bakro
rezi, medtem ko je podeželsko ljudstvo segalo slej ko prej najrajši po koloriranih lesorezih. V 19. stoletju pa je oboje izpodrinila litografija.
Med vodilnimi založbami slikovnic v Evropi j e bila francoska tvrdka
P e 11 e r i n v Épinalu (Lorena), poleg n j e slovijo še dve ali tri iz Francije ter
nekatere iz Belgije in Holandske. Verjetno je, da so prihajale k nam pred
vsem nemške slikovnice. V Nemčiji j e deloval v 17. stoletju Paulus F ü r s t ,
»der Bildermann« iz Nürnberga, po 1790 pa se j e razmahnila v Neu-Ruppinu
na Pruskem zlasti založniška rodbina K ü h n o v. N j e n a dejavnost j e dosegla
pod Gustavom K ü h n o m neverjeten razmah. Za 1852 j e izpričan promet nad
1 milijona slikovnic, za katere j e imela takratna skromna Kühnova tiskarna
okoli 1000 plošč za lesoreze in kamnov za litografije na zalogi (ena izmed
slikovnic te dobe nosi zaporedno številko 1030). Nekateri listi so dosegli tudi
do 200.000 izvodov naklade; slikovnic, ki so prikazovale dogodke iz vojske
1870/71, so prodali 3 milijone. Slikovnice so bile naprodaj po kramarijah, po
semnjih in pri krošnjarjih, ki so jih raznašali daleč naokoli.
Tudi
upošteva.
D. R o v i
ki so jih
evropski sever j e imel svoje slikovnice, dasi jih literatura k a j redko
V Rusiji so izhajale slikovnice skozi vse 19. stoletje, opisal jih j e
n s k i j . ^ ^ Posebno zvrst slikovnic imajo Svedi — »kistebrev«, slike,
lepili skrinjam na notranjo stran pokrova."
A. T u j e
podobe
a) Babja
»babjega
mlina«
peč-kovačnica
Najstarejša ohranjena s l i k o v n i c a te vrste j e koloriran lesorez [1], ki
j e izšel sredi 16. stoletja v A u g s b u r g u . P r v i č ga j e o p i s a l J. B o l t e
Velika peč. V a n j o meče mož svojo staro ženo. Zunaj prihajata iz peči dve
lepi mladi ženski. Neki starec j e prijel svojo pomlajeno ženo in plačuje
lastnika peči. D v a druga starca nosita oziroma vozita svoji stari ženi k peči. —
Besedilo:
Sehet, liebe Herrn, das muss ich lachen,
Dass ich die alten weyber jung kan machen.
T e j sliki j e p o d o b e n koloriran lesorez [ 2 ] , k i j e izšel 1594 v Pragi.
T u d i tega naj p o n a z o r i kratek o p i s p o J. B o 11 e j u -.^^
Velika zidana peč, iz katere udarja plamen. Po lestvi na desni se vzpe
n j a j o kvišku trije možje, ki nosijo stare žene in jih mečejo v o g e n j ; četrti
vozi svojo staro ženo na samokolnici k peči, medtem ko se bliža peta starka
sama ob berglah. Iz spodnje odprtine peči prihajata dve goli dekleti, ki ju
pražnje oblečen mladenič udvorljivo sprejema. V ozadju levo stopa mlad par
veselo proti cerkvi. — Besedilo:
• s ' I T P o B H H C K H f t , PyccKHfl HapoflHBia; KapTHHKH, I—V. C.neTepcöypr 1881
(=C6opHHK oTa-fe.ieHHH pyccKaro üsbrna H c.noBecHOCTH HMnepaTopcKdH aKaflSMHii
HayKi., 23—27). N a v a j a É d s m a n 72.
=^ C . U. P a l m , Galma svenska kistbref,
289—299. — N a v a j a E d s m a n 69, op. 23.
" Gl. op. 7.
Prav tam.
v: »Ord och Bild< 8
(1899),
Patr každy yak toto welké Vmënij,
Zë se stare Baby w Mladice mënij.
Kdožs mlady a steyskâk se s starau Babau,
Nepohrdegž tohoto Mistra radau.
Iz Rusije s o znani trije primerki slikovnic z » b a b j o p e č j o « , ki jih je
opisal D . R o v i n s k i j . ^ " Ena izmed njih j e iz d r u g e p o l o v i c e 19. sto
letja in nosi naslov » H o l a n d s k i z d r a v n i k in d o b r i lekarnar, pomlajevalec
starih žensk« [3].
Holandski zdravnik stoji na levi in drži debelo gorjačo v roki. Starka
mu izroča pismo, ki j e na njem napisano »90 let«. Z desne prihajata dva
moška, ki vozita na samokolnicah nekaj starih žensk. V ozadju sta dve veli
kanski peči, ki iz njiju švigajo plameni. Poleg njiju goni pomočnik kovaški
meh, drugi pa nosijo slečene starke po stopnicah v peč in jih mečejo vanjo.
Spodaj s k a k l j a j o pomlajene ženske iz peči. — Besedilo pod sliko j e govor
»modrijana«, ki hvali svojo čudno »mašino« in svoje »orodje«.
R o v i n s k i j j e imel t o s l i k o v n i c o v svoji lastni zbirki, druga iste
starosti j e bila v zbirki nekega O l s u v j e v a . R o v i n s k i j je poznal
še tretjo iz d o b e o k o l i 1830—1840, ki j e prikazovala isti prizor, le z
obratno razvrstitvijo figur.
b) Babji mlin
Sele 100 let p o p r v i p o d o b i » b a b j e p e č i - k o v a č n i c e « se n a m p o j a v i
p r v a znana p o d o b a » b a b j e g a mlina«. O d začetka 17. stoletja d o k o n c a
19. stoletja sem mogel zaslediti doslej nad deset p r i m e r k o v .
Najstarejše p r i m e r k e » b a b j e g a mlina« j e opisal J. B o l t e . ^ " Pri
o p i s o v a n j u p r v i h šestih p r i m e r k o v sledim zato v g l a v n e m njemu.
P r v o p o d o b o , G A B - o v bakrorez ( [ 4 ] , naša si. 2 ) , datira J. B o l t e
o k r o g 1630. Sliko pojasnjujeta naslov » W i n d m i i h l , auf w e l c h e r A l t e
W e i b e r Jung gemahlen w e r d e n « in daljša pesem. K o p i j o [5] te p o d o b e j e
izdal n i i m b e r š k i bakrorezec P a u l F i i r s t (pred 1650); imenoval j o j e
»Kiinstliche W i n n d - M i i l l « in d o d a l opis v nevezani besedi.
Se v istem stoletju, 1672, d o b i m o » b a b j i mlin« v angleškem lesorezu,
ki m o č n o poenostavljen ([61, gl. našo si. 3) v celoti spominja na m o j
strski G A B - o v bakrorez. O b j a v l j e n j e bil v knjižici z n a s l o v o m » T h e
M e r r y D u t c h Miller a n d N e w Invented W i n d m i l l . . . L o n d o n . . . 1672«.^'
»Šaljivi« mlinar se torej predstavlja A n g l e ž e m kot Holandec, na kar se
b o m p o z n e j e še p o v r n i l . Poudariti želim okolnost, d a j e mlin na najsta
rejših slikovnicah v e d n o mlin na veier, ki ga p o z n a p r e d v s e m Zahodna
Evropa!
S a m o p o citatu p o z n a J. B o l t e še neki augsburški bakrorez iz
18. stoletja, k i d a k a ž e » D i e beriichtigte, d ^ alte Frauenzimmer^ so gliick^i» R o v i n s k i j 440 si. — Po E d s m a n u 72.
" Gl. op. 16.
A s h t o n , Humour, W i t and Satire of the Seventeenth Century. Lon
don 1883, 280. Navaja B o l t e , Altweibermuhle 246.
STARE SLIKOVNICE Z MLINOM N A VETER
SL2 (levo): Slikoonica [éj
(gl. str. 176). - Iz: »Archiv
f. d. Studium d. neueren
Sprachen u. Litteraturen«
LIII (1899), 243
SI. 3 (desno) : Slikovnica
[6] (str. 176). Iz: »Archiv
f. d. Studium d. neueren
Sprachen u. Litteraturen«
LIII (1899). 246
SI. 4 (levo): Slikovnica
[10]
(gl. str. 177). — Iz: Ed. Fuchs,
Illustr. Sittengeschichte III.
Munchen (1912), 137
lieh u m s c h a f f e n d e B ä l z - M ü h l e « [ 7 ] , p a oljnato s l i k o b r e z n a v e d b e sta
rosti, p r e d s t a v i ja j o č o notranjščino mlina [ 8 ] .
Iz d o b e o k o l i 1800 j e v i d e l J. B o l t e v G e r m a n s k e m m u z e j u v
M i i n c h e n u še b a k r o r e z z naslovom » D i e K u n s t m ü h l e alte W e i b e r j u n g zu
m a c h e n « ( Joh. Trautner, N o . 261) [9] in sledečima v e r z o m a :
D i e Weiber steigen hier zur Kunstmühl alt empor
Und kommen andrer Seits jung wiederum hervor.
O d te slike se najbrž razlikuje n i i m b e r š k i b a k r o r e z iz 1810, ki ga j e
o b j a v i l E d u a r d F u c h s ( [ 1 0 | , gl. našo sl. 4).^»
Iz iste d o b e j e kolorirani lesorez [11], čigar en i z v o d v i z v i r n i k u sem
d o b i l p o p o s e b n i prijaznosti v L j u b l j a n o na v p o g l e d marca 1955 iz Ber
lina.^" List i m a format 42 X 5 4 c m , slika sama p a velikost 30,7 X 24,2 c m
(gl. našo sl. 5 ) . S l i k o v n i c a nima o z n a č e n e g a ne izdajatelja in ne kraja
izida. N a d g o r n j i m d e s n i m r o b o m slike j e o z n a č b a s s v i n č n i k o m : »1810«.
N o š e na sliki se s to l e t n i c o ujemajo. K o t posebnost m o r a m p o d č r t a t i , d a
j e to najstarejša slika » b a b j e g a mlina« z vodnim mlinom, kar j i h doslej
poznam.
Z a n i m i v p r e g l e d nemških slikovnic p o stanju 1836 n a m j e zapustil
C a r l R o s e n k r a n z.'^ P o z n a l j e v svojem času s l i k o v n i c e z — » m o š k i m «
in z » b a b j i m « m l i n o m , le-tega v različnih inačicah. Meni d o s t o p n a lite
ratura p a » m o š k e g a « m l i n a s p l o h ne navaja! Z n a n o mi j e p a č , da j e izdal
G u s t a v K ü h n 1820—1830 » B a b j i mlin« [12[, ki sem ga našel v literaturi
že d v a k r a t reproduciranega.^^ D a p r i h r a n i m r e p r o d u k c i j o , naj sledi
kratek o p i s :
Neznani umetnik je združil na tej poli elemente z nam že znanih sli
kovnic [4], [6[, [10] (si. 2—4). Mlin na veter z zunaj stoječim mlinarjem in
lijakom na zunanji strani mlina spominja na nurnberški vzorec [10[ (sl. 4), le
da so dimenzije normalizirane. Z vseh dosedanjih slik znana okrogla lina, ki
skoznjo prihajajo pomlajene ženske, se j e spremenila na tej sliki v polkrožna
vrata. Figure na sliki so nam znane: mož z ženo na hrbtu, mož s samokolnico,
kočija. Tudi žena na skrinji, žena ob berglah, žena ob palici in z mošnjo v
rokah nastopajo na nurnberškem primerku [10[ iz 1810.
O k o l i 1870 j e izdal G u s t a v K ü h n n o v o i n a č i c o » b a b j e g a m l i n a « ,
z a z n a m o v a n o z z a p o r e d n o številko 5772 ( [ 1 3 ] , gl. n a š o sl. 6 ) , to p o t p a
j e nadomestil mlin na veter z vodnim mlinom, ki smo- ga srečali p r v i č na
slikovnici [11] iz 1810 (naša sl. 5 ) . T u d i sicer j e spremenil u m e t n i k vso
Eduard F u c h s , Illustrierte Sittengeschichte 111: D a r bürgerliche Zeit
alter. München (1.912), 137.
™ Zahvalo dolgujem za to ge. rektorici Gertrudi W e i n h o l d o v i , Ber
lin-Nikolassee, ki mi j e tudi preskrbela fotografski posnetek slikovnice [13|
(naša sl. 6) iz berlins.kega »Märkisches Museum«.
Carl R o s e n k r a n z , Zur Geschichte der Deutschen Literatur. Kö
nigsberg 1836 (243—287: D i e Bilderliteratur der Deutschen). »Es findet sich
unter den Bildern sowohl eine Männermühle als eine Weibermühle, letztere in
verschiedenen Wendungen« (256).
O b j a v l j a t a ga W . F r ä n g e r 267 in A. S p a m e r 480, št. 2.
12
Slovenski etnograf
zasnovo. N o v e izdaje » b a b j i mUn« pri K ii h n u , k o b k o r v e m , ni v e č
učakal.
D a so prihajale slikovnice d o l g o d o b o na ozemlje b i v š e A v s t r i j e in
s tem tudi k nam, j e i z v e n d v o m a . K j e in v kakšnem obsegu s o jih ku
p o v a l i naši predniki, ni še n i h č e raziskoval in b o tudi t e ž k o dognati.^^
K a ž e pa — m i m o g r e d e p o v e d a n o — , d a j e študij m o t i v o v naših panjskih
k o n č n i c b r e z primerjave z velikanskim gradivom nemških in drugih
slikovnic n e m o g o č !
S t e m v zvezi bi se ustavil p r i m o t i v u »Starostnih stopenj«, ki j e bil
p o l e g » K r i ž a n j a « in » B a b j e g a mlina« že m e d najstarejšimi K ii h n o v i m i e l i k o v n i c a m i najbolj p r i l j u b l j e n motiv. T a k š n e slikovnice so
visele in najbrž marsikje še vise v okvirih m e d »tablami« v » k o t u « naših
k m e č k i h d o m o v . T o izhaja iz ustnega p o r o č i l a Milka M a t i c e t o v e g a ,
k i j e v i d e l »Starostne stopnje« večkrat p o podeželskih gostilnah. T u d i
sam se s p o m i n j a m take »table« iz k m e č k e hiše v o d r o č n e m » P r a g o z d u «
(med Jurkloštrom in Planino).'* Še v e č . Z v e d e l sem, da visi v k m e č k i
hiši v Bohinjski Bistrici »tabla« p o s e b n e vrste: p o d »Starostnimi stop
njami« j e u p o d o b l j e n na istem listu — » B a b j i mlin«!*'° Na to i n a č i c o sli
k o v n i c e v meni d o s t o p n i literaturi doslej sploh še nisem naletel, d o k a z ,
d a j e število slikovnic v E v r o p i t a k o velikansko, da ga v naših prilikah
sploh ni m o g o č e obvladati.
c) Ikonografski
elementi na slikovnicah s »pečjo-kovačnico«
in »mlinom«.
Za študij » b a b j e g a mlina« n a naših panjskih k o n č n i c a h je nujno
potrebno, da si p r e g l e d n o p r e d o č i m o ikonografske elemente navedenih
slikovnic, ki so utegnile prihajati tudi k nam.
P r e d v s e m j e p r e v l a d o v a l na vseh slikovnicah mlin na veter. V o d n i
mlin d o b i m o čisto osamljeno na slikovnici [ U ] , ki j o smemo pripisati
začetku 19. stoletja (gl. našo si. 5). K t i h n o v a slikovnica [12] iz o k r o g
1820—1830 k a ž e še v e d n o mlin na veter in šele njegova slikovnica št. 5772
[13| iz o k r o g 1870 s e j e o d l o č i l a k o n č n o za vodni mlin.
Za p r e t e ž n o v e č i n o slikovnic z » b a b j i m m l i n o m « j e t i p i č n a okrogla
lina, ki s k o z n j o prihajajo » p o m l a j e n e « ženske na dan. A l i naj d o m n e
v a m o v njej simbol p o r o d a , a l u z i j o na p o t , p o kateri zagledajo ž i v a bitja
Treba bi bilo v ta namen pri delu na terenu pogledati vedno tudi in
ventar slik (»tabel«) v hišnem »kotu«, pa tudi po vaških znamenjih. Zanimanje
naših etnografov so vzbujale doslej le izvirne slikarije, tiske smo zanemarjali.
^ Slika predstavlja različne dobe človeškega življenja od zibelke do
groba, upodobljene na stopničasto se dvigajočem in spet padajočem odrišču.
— Motiv s e pojavi v Nemčiji prvič 1474 (slika Martina F 1 a c h a iz Basla) in
j e bil v 16. stoletju močno priljubljen. Gl. o tem Franz B o l l , N e u e Jahrbticher fiir das klassische Altertum, Bd. 31, 1913. Navaja A. S p a m e r . Die
Deutsche Volkskunde II, 478.
Poročilo prof. Ceneta Z n i d a r j a , direktorja gimnazije v Hrastniku,
bohinjskega domačina.
l u č sveta? C e j e tako, p o t e m se poznejši o b l i k o v a l c i zelo verjetno te
simbolične aluzije niso v e č zavedali in so » o k r o g l o lino« sprejemali kot
tradicionalno posebnost » b a b j e g a m l i n a « . O k r o g l o lino v i d i m o na naših
primerih [4], [6], [10] in tudi [11], kjer se p r v i č p o j a v i v o d n i mlin. A še
p r i m e r e k ]5] j e k o p i j a p r i m e r k a 14], zato j e okrogla lina verjetno tudi
na njem.
N a slikah » b a b j e g a mlina« srečujemo nadalje vrsto č l o v e š k i h likov,
ki prehajajo v tipičnost. P r a v na vseh meni znanih slikovnicah (]4l,
verjetno tudi ]5], dalje 16], 110], [11], [12] in [13]) nastopa mož, ki vozi
staro ženo na samokolnici. N a skoraj vseh d o b i m o starke, ki se pred
mlinom pomenkujejo. N a p o l o v i c i p r i m e r k o v prinese mož starko stuporamo v mlin in se nekaj stark pripelje v kočiji ali s čolnom. Z a n i m i v e so
starke na skrinji (bogastvo!), ob palici, ob berglah, vrhu drevesa (!), ki
se p o n a v l j a j o na p o d v e h primerkih. K o n v e n c i o n a l n a sta naposled mož,
ki lovi »pomlajeno« ženo, k o leti iz o k r o g l e line, p a mož, ki ženo pobira
in objema, konvencionalni so različni kramljajoči, postavajoči in od
hajajoči »srečni pari«. Z a n i m i v j e pošastno veliki mlinar s predpasnikom
na p r i m e r k u JlO] (si. 4 ) . Isti lik j e d o b i l normalne d i m e n z i j e na K i i h n o v i slikovnici iz 1820—1830 (primerek 112]).
N a skoraj 300-letni razvojni p o t i se elementi slike » b a b j e g a mlina«
znatno spremene s a m o tedaj, k o s t o p i vodni mlin na mesto starega mlina
na veter. T o se zgodi samo v d v e h meni znanih primerkih — na slikov
nici [U] v začetku 19. stoletja (1810?) in na slikovnici 113] iz o k r o g 1870.
Vse d r u g o v e č ali m a n j ostane. N e samo to. O p i s i slik » b a b j e p e č i - k o v a č nice« nam p o v e d o , da j e mlin sam z g o l j nadomestilo za — peč-kovačnico.
Slikovnice so o d 17. stoletja dalje zvesto ohranjale like, ki jih kažeta že
augsburška 11] in p r a š k a 12] » b a b j a p e č - k o v a č n i c a « iz 16. stoletja!
B. S l o v e n s k e
podobe
a) Panjske
»babjega
mlina«
končnice
Slovenci lastnih slikovnic n i s m o imeli, k u p o v a l i smo izdelke tujih
založnikov. Zato p a s m o ustvarjali — vsaj v čebelorejskih predelih
Kranjske in K o r o š k e — slavne in v ljudski umetnosti E v r o p e edinstvene
panjske končnice. Manjkala j i m j e sicer razlaga v tiskanem besedilu,
zato p a so b i l e trpežnejše o d papirja in razstavljene leto in dan in d o l g a
desetletja vsej soseski. Motivi, ki so jih predstavljale, so bili znani in so se
v p r a v z njimi ohranjali. K o j e stare kranjiče j e l nadomeščati n o v i Žnidaršičev p a n j , j e marsikateri m o t i v izginil iz ljudske zavesti in ga danes
ne z n a m o v e č razložiti.'" » B a b j i h m l i n o v « na panjskih k o n č n i c a h imam
' " S t a n k o V u r n i k . Slovenske panjske končnice. »Etnolog« III (1929),
157—178. — Še prej pa: W . S c h m i d v: »Mitteilungen des Musealvereines fiir
Krain« X V I I I (1905), 103—108.
V e v i d e n c i deset, v e n d a r j e to število docela relativnega p o m e n a , ker b i
se d a l o s p o d r o b n i m terenskim r a z i s k o v a n j e m n a j b r ž še d o k a j p o v e č a t i .
M e n i t r e n u t n o z n a n i p r i m e r k i so n a s l e d n j i :
[14] — Etnografski muzej v Ljubljani (iz zbirke Čebelarskega društva),
inv. št. 49. Datirana 1861. Spodnja polovica močno izprana. Dolžina 39 cm, vi
šina 15,4 cm, debelina 1,5 cm. (SI. 7.)
[15] — Etnografski muzej v Ljubljani, inv. št. 2548. Brez letnice. Spodnja
polovica močno izprana. Dolžina 34 cm, višina 13,6 cm, debelina 1,2 cm. (SI. 8.)
[16] — Sadnikarjev muzej v Kamniku. Datirana 1869. Dobro ohranjena.
Dolžina 21,3 cm, višina 15 cm, debelina 1,6 cm. (SI. 9.)
[17] — Etnografski muzej v Ljubljani, inv. št. 5164. Datirana 1866. Dobro
ohranjena. Dolžina 27 cm, višina 13 cm, debelina 1,4 cm. (SI-10.)
[18] — Steirisches Volkskundemuseum v Gradcu, inv. št. 13.471—33.^' D a
tirana 1869 (ali 1859?). Močno izprana. Dolžina 29 cm, višina 13,8 cm, debe
lina 1,2 cm.
[19] ~ Mestni muzej v Škofji Loki, inv. št. 1181. Brez letnice. Dolžina
25 cm, višina 13 cm, debelina 1,5 cm. (Provenienca: dar gostilničarja Lotriča,
Češnjica v Selški dolini 1954, iz njegovega podrtega čebelnjaka; slikar ne
znan.)^**
[20| — Panjska končnica iz 1951 pogorelega čebelnjaka Petra Lukanca,
p. d. Kotnika, iz Most pri Komendi v kamniški okolici. Izginila.*"
[21] — Panjska končnica v čebelnjaku Franca Virjenta, p. d. pri Kužnarju,
na Kužni (Oševek št. 15), Nevlje pri Kamniku. Datirana 1900. Močno izpranaDolžina 57,5 cm, višina 26,5 cm; debelina se. ne dâ izmeriti, ker j e p a n j vstav
ljen v čebelnjak-*"
[22] — Etnografski muzej v Ljubljani, inv- št- 2547. Letnica k o m a j čitljiva
(18.7 ?). Slikarija j e precej izprana, a konture dobro vidne. Dolžina 27,5 cm,
višina 12,5 cm, debelina 1 cm. (SLU.)
[25] — Etnografski muzej v Ljubljani (iz zbirke Čebelarskega društva),
inv. št. 245. Letnica nespoznavna (izprana ali izpraskana). Slikarija dobro ohra
njena- Dolžina 27,3 cm, višina 15 cm, debelina 1,7 cm. (SI. 12.)
P r v o v p r a š a n j e , k i se
n a m v z b u d i , j e : A l i j e na n a š i h
panjskih
k o n č n i c a h z » b a b j i m m l i n o m « o p a z i t i k a j v p l i v o v n e m š k i h slikovnic
s
tem motivom? — Poglejmo najprej, k a j upodabljajo.
*' Gl. rokopis univ. prof. dr. Leopolda K r e t z e n b a c h e r j a , Gradec, v
Etnografskem muzeju v Ljubljani (»Eine Sammlung krainerischer Bienenstockbrettchen am Steirischen Volkskundemuseum in Graz«). — Končnica
spada v zbirko 33 panjskih končnic iz zapuščine dr. W . S c h m i d a (umrl
24. marca 1951), bivšega kustosa ljubljanskega deželnega muzeja. — Na pobudo
L. K r e t z e n b a c h e r j a mi j e poslala risarka graškega »Steirisches Volks
kundemuseum«, gdč. Maria L e i n e r , perorisbo končnice v naravni velikosti,
ker j e zaradi slabega stanja končnice fotografiranje k o m a j izvedljivo. N a j j i
bo tudi tu izrečena moja zahvala! Risbo sem izročil Etnografskemu muzeju
v Ljubljani.
Sporočilo ravnateljstva Mestnega muzeja v Škofji Loki, ki j e tudi pri
ložilo risbo končnice, za kar se mu zahvaljujem.
Opozorilo dr. E. C e v c a , Ljubljana. — Za končnico sem pozvedoval
marca 1955 na licu mesta, a brez uspeha. Zapisal sem si le opis slike po pri
povedovanju domačih.
*" Opozorilo kustosa M- J a g o d i č e v e .
sam ogledal in j o fotografiral.
— Končnico sem si marca 1955
Že b e ž e n p o g l e d p o v e , d a j i h lahko r a z d e l i m o v d v e izrazito različni
s k u p i n i . P r v a , vsaj v m o j e m g r a d i v u m n o g o številnejša skupina kaže
zunanjščino
mlina {tip A, [14] d o ]21], si. 6 d o 10), druga, v m o j e m gradivu
zelo s k r o m n a skupina p a notranjščino
{tip B, [22] in [23], si. 11 in 12).
K a j j e s k u p n e g a tipu A? K o n č n i c a m 114] d o 120] j e s k u p n a p r e d
vsem predstava mlina. M l i n s a m j e tu zelo p r e p r o s t o iz desk zbita stavba,
ki se na vsaki k o n č n i c i stereotipno p o n a v l j a . L e v a p o l o v i c a stavbe j e
v e č i n o m a o d p r t a in k a ž e s l a b o v i d n o n o t r a n j š č i n o mlina. D e s n a p o l o v i c a
stavbe j e v e d n o zaprta in ima sredi stene z n a č i l n o » o k r o g l o lino«. N a
desni strani v o z a d j u za m l i n o m so v i d n e nekakšne lopute, v manjšem
številu p r i m e r k o v iz m o j e g a g r a d i v a p a vodno kolo, ki s p o m i n j a včasih
na k o l o s slik sv. Katarine.
V p r a v lopute mi p r i č a j o , d a se j e naš ljudski umetnik v z g l e d o v a l
p o p r e d l o g i , ki j e kazala mlin na veter. I m e l j e torej p r e d seboj tujo
s l i k o v n i c o ! M l i n na veter m u j e bil sam na sebi tuja stvar. Bil j e mnenja,
d a j e to, kar kaže s l i k o v n i c a , p a č t i p i č n o za » b a b j i m l i n « , in j e zato
naslikal k stavbi » v e t r n i c e « , k a k o r jih j e v i d e l on, in tako, k a k o r mu j e
d o v o l j e v a l o z k i prostor na k o n č n i c i . A l i sploh l a h k o rečemos d a se j e
zavedal, k a j te » l o p u t e « p o m e n i j o ? M o r d a jih j e zamenjaval z značilnimi
v o d n i m i kolesi o b savskih mlinih? A n e s a m o »vetrnice«, tudi » o k r o g l o
l i n o « , ki s k o z n j o p r i h a j a j o » p o m l a j e n e « ženske, j e brez p o m i š l j a n j a pre
nesel na p a n j s k o k o n č n i c o ( k o n č n i c e [14] d o 120], si. 7 d o 10); na k o n č n i c i
121] sta o k r o g l i lini kar d v e : v e n o potiska m o ž staro ženo, iz d r u g e pri
haja p o m l a j e n a na d a n !
Naš ljudski slikar se j e v z g l e d o v a l torej p o tujih p r e d l o g a h » b a b j e g a
m l i n a « . T e p r e d l o g e so b i l e z v e l i k o verjetnostjo n e m š k e s l i k o v n i c e .
N e m a r a g a j e d o l g o motil n j i h o v m l i n na veter. T o d a v p r i m e r k i h
[17] (1866), 119] (brez letnice) in 121] (1900) se j e vendarle odtrgal od
k o n v e n c i o n a l n i h » l o p u t « in naslikal — vodno kolo, k a k o r ga j e l a h k o
videl pri d o m a č i h mlinih; s a m o včasih (117] in m o r d a tudi 119]) ga j e
zmotila o b l i k a kolesa s slike sv. Katarine. »Babji mlin« j e postal s tem
vsaj na zunaj navaden, vsakdanji m l i n ; nehal j e biti fiktivna tvorba.
Ostala m u j e samo č u d e ž n a lastnost pomlajevanja. A l i j e d o b i l naš
ljudski umetnik p o b u d o za to na slikovnici [11] (si. 5 ) , č e j e prišla k nam,
ali na njej p o d o b n i h — ali p a se j e osamosvojil, n e m o r e m o reči. V p l i v
K ii h n o v e s l i k o v n i c e 113] (si. 6) ne prihaja v p o š t e v , k e r j e naša k o n č
nica 117] že datirana s 1866, m e d t e m k o j e izšla slikovnica 113] šele v
70-ih letih prejšnjega stoletja. V s e k a k o r se j e umetnik k o n č n i c e 121] 1900
odtrgal o d stereotipne zasnove » b a b j e g a mlina« iz 60-ih let prejšnjega
stoletja (gl. p r i m e r k e 114] d o [20], si. 7—10). Namesto b r e z o b l i č n e g a za
b o j a j e naslikal p r a v o h i š o s p o l o ž n o streho. Izza nje moli na levi v o d n o
k o l o , na levi v i d n i steni p a se blesti napis »Patent mlin za stare b a b e « .
Naslikal j e tudi kar d v e okrogli lini, nad desno j e d o d a l napis » M l a d a in
l e p a k o R o ž i c a « . N a skrajni levi j e ohranil nam ž e d o b r o znanega m o ž a
s k o š e m in staro ž e n o v njem, nad njo p a j e napisal »80 let stara«. V e r
j e t n o j e b i l o k a k š n o b e s e d i l o še drugje, toda k o n č n i c a j e zelo i z p r a n a .
A l i j e d o b i l umetnik p o b u d o z a t o s v o j o z a s n o v o iz k a k š n e novejše
slikovnice ali p a j e ustvarjal samostojno, t o j e danes še n e m o g o č e
povedati.
S v o j o p o i p a j e ubral naš ljudski umetnik na k o n č n i c a h tipa B (pri
merka [22] in [23], si. 11 in 12), kjer n a m p o k a ž e notranjščino »baivjega
mlina«. V m o j e m g r a d i v u sta d v a primerka tega tipa v veliki manjšini
s p r i č o preostalih osmih p r i m e r k o v , k i k a ž e j o vsi zunanjščino mlina. N a gibljem se k mnenju, d a j e v tem tipu ustvarjal naš ljudski umetnik
resnično samostojno. V p r i m e r k u [22] v i d i m o n a levi lijak, kamne, zobato
os in k o l o ter prislonjeno lestev. Primerek [23] i m a mehanizem mlina
postavljen v sredino p l o s k v e , v i d n o j e k o l o , lestev se j e spremenila y
trdnejše lesene stopnice, iz lijaka m o l e č a os p a nehote spominja na — '
kavni m l i n č e k !
Zelo p o s v o j e j e razporedil naš ljudski umetnik figure na k o n č n i c i .
T u se tujim p r e d l o g a m ni d a l dosti vplivati. K p r i l i č n i svobodi, bolje
rečeno — iznajdljivosti g a j e p r a v z a p r a v silila tipična o z k a čelna p l o s k e v
kranjičev.
Svojevrsten domislek, ki ga v meni d o s t o p n e m tujem g r a d i v u še
nisem srečal, j e brez d v o m a ta, d a j e postavil ljudski umetnik za mli
narja — hudiča. N a p r i m e r k u [14] (si. 7) j e mlinar zelen vrag, k i stoji o b
k a m n u in p r a v k a r s p u š č a staro žensko v mlin. N a p r i m e r k u [22] (si. 11)
nastopata k a r d v a temnorjaoa vraga, eden nosi- žensko p o č e z na rami in
j e p r a v k a r stopil na lestev, drugi stoji za n j i m in ga varuje p r e d drugo
žensko, k i j e z metlo zamahnila n a d njim. M o r d a ženska zavist?
Na tujih p r e d l o g a h s e razni liki in skupine — k a k o r s m o v i d e l i —
d o k a j stereotipno p o n a v l j a j o . N a š ljudski umetnik j e — p o tujem v z o r c u
ali sledeč d o m a č e m u m o t i v u o starem m o ž u , k i nese s v o j o u p o r n o ženo
v k o š u ? — p r a v d o s l e d n o u p o d a b l j a l na k o n č n i c a h tipa A na levi strani
moža, ki v naramnem košu nese svojo staro, večinoma močno grbasto
ženo. N a desni p o l o v i c i p a j e d a l domišljiji prosto p o t . Primerek [14]
k a ž e tu m o ž a , k i s p r e j e m a s v o j o p o m l a j e n o ž e n o (si. 7). T a m o ž j e na
p r i m e r k u [15] že v i d n o razigran (si. 8) — s k o k o m a j e prihitel k okrogli
lini. Z a n j i m stoji p a r — moški k a ž e z a d o v o l j e n obraz, p o m l a j e n a žena
p a v z a č u d e n j u ali iz zavisti — k d o v e ? — d v i g a d e s n i c o in o p a z u j e iz
o k r o g l e line p r i h a j a j o č o lepotico. D r a m a t i č n o razgiban j e ta desni p r i z o r
na p r i m e r k u [16[: m o ž vesel sprejema » n o v o « m l a d e n k o , a z a njim stoji
ženska — njegova žena? — , k i razočarana ali o b u p a n a grozeče d v i g a
desnico! T o o p a z u j e mlinar, k i j e p r a v k a r spustil žensko m e d kamne, in
se p r i t e m zabava (si. 9). T u d i n a p r i m e r k u [17] j e p a r na desni d o b r o
karakteriziran. M o ž škili proti pomlajeni ženski, ki prihaja iz o k r o g l e
line na d a n , njegova d r u ž i c a p a m u z d v i g n j e n o d e s n i c o nekaj d o p o v e
d u j e (si. 10). N a greiškem p r i m e r k u [18] stoji na desni m o ž za ženo, k i b i
se m u nemara rada izmaknila; zato j i j e z d e s n i c o segel p o d p a z d u h o in
j o z l e v i c o p r i j e m a za roko. O b a gledata, k a j se godi p r i mlinu. T u d i na
l o š k e m p r i m e r k u [19[ stoji m o ž z a p o m l a j e n o ženo, k i n e k a m p o d j e t n o
d v i g a desnico, kot bi hotela poslej ubrati s v o j o p o t !
Figure, ki jih srečujemo na obeh primerkih tipa B, so čisto drugačne.
Na p r i m e r k u [22] (si. U ) o p o z a r j a m s a m o na z a n i m i v o posebnost, da j e
o z n a č i l ljudski umetnik starost o b e h žena na desni s tem, da j u j e na
slikal s pečo na glavi, mladenka, ki prihaja na levi i z p o d kamna, p a nosi
aobol Primerek [23] (si. 12) o d l i k u j e z e l o jasna, dasi primitivna risba.
H u d o m u š n i slikar j e dal eni i z m e d p o m l a j e n k c v e t l i c o v r o k o ! Sicer pa
o p a ž a m o , d a nosijo tu vse ženske p r e d p a s n i k e in čez prsi navzkriž p o
l o ž e n o r u t o ter d a so vse razoglave.
P o v s e m d o s l e j p o v e d a n e m l a h k o rečemo, d a so naši ljudski slikarji
p a č sprejemali p o b u d e s tujih slikovnic, obstali s o tudi o b sicer neznani
j i m p r i k a z n i mlina na veter, toda v o b l i k o v a n j u zasnove so si ohranjali
d o k a j š n j o s v o b o d o in se naposled tudi odtrgali o d tujih v z o r o v .
b) »Vrhpoljski
babji mlin«
Svojevrsten in z a n i m i v primer nastajanja folklornih p o j a v o v j e » v r h
poljski b a b j i m l i n « . Vsa šentjernejska d o l i n a na D o l e n j s k e m p o z n a g o
v o r i c o O' tem mlinu. K a j j e na stvari?
I z r o č i l o O » b a b j e m mlinu« v V r h p o l j u p r i Šentjerneju"^ j e staro
k o m a j 50 d o 3 5 let. Slišal sem ga p r e d b l i z u dvajset leti, p a tedaj n i
v z b u d i l o m o j e p o s e b n e pozornosti. Z d a j sem se g a domislil. O m e n i l mi
ga j e o s e b n o tudi T o n e L j u b i c , ki se ga spominja iz let svojega služ
b o v a n j a v O r e h o v i c i o k r o g 1928—29. N a i z r o č i l o o tem » b a b j e m m l i n u «
je naletela seveda tudi e k i p a Etnografskega muzeja iz Ljubljane pri
terenskem delu avgusta in septembra 1952.*^ N a m o j o p r o š n j o j e Mara
N o v a k o v a , učiteljica n a nižji gimnaziji v Šentjerneju, izvedla m e d
svojimi d i j a k i in pri d o m a č i n i h p o d r o b n o a n k e t o o v r h p o l j s k e m b a b j e m
mlinu in mi (v p i s m u z d n e 12. marca 1955) poslala z e l o b o g a t o g r a d i v o
iz p r v e roke.
V gostilni pri Jožetu K o s u v Stranjah št. 14 pri G o r n j e m V r h p o l j u
i m a j o v »salonu« na steni sliko »babljega mlina« (velikost 1 X 1,5 m ) .
P o b u d o za nastanek te slike j e d a l Karel H u d o k l i n iz G o r n j e g a Vrhpolja št. 25, ki j e sam popisal, k a k o j e d o » b a b j e g a mlina« prišlo (gradivo
Mare N o v a k o v e ) . B i l o j e p o p r v i svetovni v o j n i , k o so- n e k o č pregle
d o v a l i p r i Jožetu K o s u razne slike. M e d njimi j e bila p o d o b a » b a b j e g a
mlina«. H u d o k l i n j e prosil K o s a , naj m u j o o d s t o p i , » d a bi se iz
tega n a p r a v i l a šaljiva slika«. H u d o k l i n j e iz slike izrezal, kar m u j e
" V tisku ^ga j e omenil —nm— ( = Viktor P i r n a t) v »Dolenjskem listu«
IV, št. 48 z dne 4. decembra 1953, str. 1 (uvodni feljton »Trma ni kar si bodi«)
in priobčil tudi njegovo (prvotno) sliko. — OjDozorilo prof. Janka J a r c a ,
ravnatelja Dolenjskega muzeja v Novem mestu. N j e m u in šentjernejskemu
domačinu publicistu Ivu P i r k o v i č u bodi izrečena zahvala za razne napotke.
*^ Gradivo v Etnografskem muzeju v Ljubljani, vmes j e tudi naša si. 14.
Primerek naše si. 13 hrani Viktor P i r n a t , Ljubljana, ki se mu zahvaljujem
tudi na tem mestu, da mi jo j e odstopil za reprodukcijo.
prijalo, nalepil to na risarski p a p i r , pririsal (?) ljudi in hribe in nalepil
nad vrati še napis » P r v i v r h p o l j s k i babji mlin«. K e r j e bil v stari a v
strijski vojski, k a k o r piše, »Regiments-Batterie-Photograph« in torej f o
tografiranja vešč, j e napravil fotografski posnetek 10 X 15 c m (gl. našo
si. 13). » T a k o so nastale p r v e slike, te slike s e m pošiljal na vse kraje,
tudi v A m e r i k o . « In tako se je razširil glas o »Drhpoljskem
babjem
mlinu«!
K a k š n a j e bila slika Jožeta K o s a , ni znano. Najbrž j e bila posnetek
slikovnice novejšega datuma, morda c e l o šaljiva razglednica ( » J u x Postkarte«). K o l i k o j e Karel H u d o k l i n » d o d a l « , ne m o r e m ugotoviti.
K o l i k o r k a ž e fotografija, razen kontur gora v ozadju bistvenih d o d a t k o v
ni bilo. Prvi posnetki s o danes že redkost, ker j e b i l Karel H u d o k l i n
m e d d r u g o svetovno v o j n o zaradi bondjardiranja o b vse slike in m u j e
ostala ena sama.
P o tej sliki j e dal naslikati 1949 slikarju-samouku Henriku S b i 1 u
iz N o v e g a mesta a k v a r e l (gl. našo si. 14). Sbil j e z a s n o v o slike ohranil in
j o le p o svoje d o p o l n i l . N a to sliko j e naletela e k i p a Etnografskega m u
zeja 1952. S b i l j e napisal na sliko p r a v v načinu starih slikovnic tudi
pojasnilne stihe:
V prijaznem Vrhpolju blizu Šent- *
Jerneja se godijo v babjem mlinu
taka čudesa
da se podnevi in ponoči
sučejo mlinska kolesa.
Grbaste in krofaste b a b e
noter frčijo
zale in mlade pa ven
priletijo.
M o j o pozornost j e v z b u d i l o nadaljnje besedilo o francoskem čast
niku, k i d a m u j e moral s l u ž a b n i k v o d i t i v sobo k m e č k e ženske, a jih j e
p o p r e j » g o s p o s k o preoblekel, našminkal (!) in p o č e š l j a l « , jih torej n e k a k o
p o m l a d i l , p r e d e n so stopile p r e d častnika. D o m n e v a l sem, d a j e izročilo
o tem pristno in da j e treba v njem iskati izvora v r h p o l j s k e g a » b a b j e g a
mlina«. Stvar p a ni taka. M e d l j u d s t v o m so p a č še živi spomini na Fran
coze, katerih p o v e l j n i k d a j e stanoval na bivši pleterski žagi nad Vrhp o l j e m . D o m a č i n i so morali iz svojih hiš, d a so francoski v o j a k i d o b i l i
stanovanje. Z g o d b o o » k o z m e t i č n e m « p o m l a j e v a n j u žensk, ki naj bi k r a j
šale čas francoskemu častniku, p a si j e izmislil H e n r i k S b i l !
P r i p o m n i m naj, d a so v šentjernejski dolini še ohranjeni čebelnjaki
6 starimi kranjiči in poslikanimi k o n č n i c a m i . Z a n i m i v o j e , da m e d njimi
»babjega mlina« — ni.""
" M e d gradivom Mare N o v a k o v e so namreč tudi seznami panjskih
končnic po šentjernejskih čebelnjakih, ki so zaradi svoje — tudi novejše —
motivike vredni zanimanja. Sezname sem izročil Etnografskemu muzeju v
Ljubljani.
c) Umetno
slikarstvo
Motiv »babjega mlina« j e našel svoj odmev tudi v našem umetnem sli
karstvu. Zamikal j e oba naša slikarja, ki slovita zaradi svoje povezanosti z
našo folkloro — Maksima G a s p a r i j a in Gvidona B i r o 11 o. Zlasti od
prvega imamo več slik, ki j e na njih upodobil »babji mlin«.
III. MlmičBo-dramatske
predstave »babjega mUna«
Pri nas j e na s p l o š n o k o m a j znano, da » b a b j i mlin« ni le šaljiva
g o v o r i c a in zabavna slika, m a r v e č tudi mimično-dramatska
predstava,
ki j o s r e č u j e m o kot igro, kot pustni sprevodni prizor in kot del —
običaja-obredja.
A.
»Babji
mlin«
kot
dramatična
igra
K o t d r a m a t i č n o igro zasledimo » b a b j i mlin« šele na k o n c u neke raz
v o j n e poti, ki j o j e m o g o č e vzporediti z zapovrstnostjo v e r z i j motiva
pomlajenja tako v ljudskem slovstvu k a k o r v slikarstvu.
Iger, ki bi predstavljale pomlajenje v studencu, sicer ne p o z n a m o ,
zato so pa pred igrami o » b a b j e m mlinu« igre o pomlajenju v kovačnici
ali topilnici. M o t i v pomlajenja p a se omenja že davno pred njimi v
srednjeveški duhovni dramatiki.
P r e d h o d n i c e iger o » b a b j e m mlinu« so torej d o k a j številne. Potrebno
je, da si jih p o vrsti o g l e d a m o .
a) Prizori o
kramarju-mazaču
V srednjeveških v e l i k o n o č n i h igrah naletimo na prizor, k o kramarmazač (mercator-medicus) p o n u j a trem Marijam, k o hite h Kristusovemu
grobu, č u d e ž n o mazilo, ki da prežene starostne gube. Prizor j e d o ž i v e l
nešteto inačic zlasti na Bavarskem, v Avstriji in na Češkem.^^ C e je
avtentičen, j e češki prizor (»Mastičkar«) m e d vsemi najstarejši, ker sega
v 13. stoletje. V n a j p o p o l n e j š i obliki j e ohranjen v tako imenovani »Erlauski igri o kramarju«, ki se j e ohranila v r o k o p i s u iz o k o l i c e Gmiinda
na Koroškem iz srede 15. stoletja.^" Sluga Pusterpalk se iznebi tu nekaj
robatih o starih ženskah, nato p a se pohvali (v. 651): » D e n w o l t ich gern
di runzen vertreiben.« P o z n e j e srečamo p o d o b e n prizor v alsfeldski pa" A. B ä s c h l i n ,
Mühlhausen 1929.
Die
altdeutschen
Salbenkrämerspiele.
(Diss.
Basel).
Karl Ferd. K u m m e r , Erlauer Spiele. Sechs altdeutsche Mysterien.
W i e n 1882, 51—89 (»Visitacio sepulchri in nocte resurreccionis«). — Gl. tudi
R. F r o n i n g . Das Drama des Mittelalters I. Stuttgart 1891 ( = Deutsche National-Litteratur 14; 1), 63, in B ä s c h l i n 62.
sijonski
igri (1517). T u
p r e d s t a v l j a sluga R u b e n svojega
mojstra
Ypo-
crasa, ki d a j e p r e p o t o v a l vse d e ž e l e sveta in m u m e d lekarnarji ni p a r a ;
p r o d a j a n a m r e č z d r a v i l o , ki m r l i č a o ž i v i .
Pasi j o n s k i p r i z o r p a
se j e
sprevrgel
ponekod
v
pustno
burko.
V
N i i m b e r g u j e izšla že 1479 v tisku t a k š n a igra H . F o 1 z a , k j e r se o m e n j a
pomlajenje s čudežnim mazilom. »Mlinar«
— k d o bi se tu
ne
spomnil
» b a b j e g a m l i n a « ? — ga j e preskusil na s v o j e m petdesetletnem oslu in
na
svoji stoletni ženi:*'
Vnd
Der
Die
Das
an
er
an
sie
seim hundert iergen weyb
aH runczeln mit verdreyb
irm leyb so glat seit pleybt
zu fladen kes dran reybt.
P o d n i i r n b e r š k i m v p l i v o m se p o j a v i m o t i v tudi v p u s t n i h b u r k a h v Sterz i n g u na Tirolskem.*' V V I . b u r k i b e r e m o (v. 29—30):
Er khan den altn weihen
die Runczln auss dem ars vertreiben . . .
V X X I V . b u r k i pa
Toda
(v. 59—60):
Er kan den allien weihen
dj runtzl von oben Biss zu vndrist vertreiben . . .
V vseh teh in njim p o d o b n i h p r i z o r i h o kramarju-mazaču*^
dejanje pomlajenja ni prikazano, m a r v e č se o njem s a m o g o v o r i . D r u g a č e
j e b i l o v naslednjih p r i m e r i h iger.
b) Pomlajenje
na neznan način
S 15. stoletjem s e p o j a v i j o igre, ki d e j a n j e p o m l a j e n j a vizuelno
kazujejo.
pri
V e n d a r so p r v a p o r o č i l a o n j i h n e p o p o l n a . Z a t o p r i nekaterih
l e z v e l i k o v e r j e t n o s t j o d o m n e v a m o , d a g r e za p o m l a j e n j e , m e d t e m k o
p r i d r u g i h samo v e r z i j a p o m l a j e n j a ni j a s n o r a z v i d n a .
*" A. K e l l e r , Fastnachtspiele aus dem 15. Jahrhundert, III. Stuttgart
1853, 1199 ( = Bibliothek des litterarischen Vereins in Stuttgart, 30). Navaja
E d s m a n 67.
" O . Z i n g e r 1 e , Sterzinger Fastnachtspiele.
E d s m a n 66.
Wien
1886, no. 4. Navaja
Tu naj samo omenim še angleško »The Mummer's Play«, kjer se nasto
pajoči zdravnik ali mazač hvali, kako zna (stare ženske) o d m r t v i h oživ
ljati:
Bring me an old women, fourscove and ten.
If she's ne'er a tooth in her head,
I'll bring her round young and plump again.
Gl. E. K. C h a m b e r s , The English Folk-Play. Oxford 1933, 50 sl. Navaja
E d s m a n 64 in 73—74.
K o t najstarejšo i z p r i č a n o p r e d s t a v o te vrste navaja J. B o l t e »igro«
v T o r u n j u (Thorn) na P o m o r j a n s k e m 1440.*^ O d l o m e k p o r o č i l a o njej
pravi:""
» . . . unnd man het ein spiel, in welchem die alte weiber verjunget wer
den, zu welchem gehoren viel teuffel, unnd dise lieffen umb unnd triben
grossen spuch mit den, die s.ie begriffen.«
Iz tega p o r o č i l a nikakor ni n e p o s r e d n o r a z v i d n o , kateri j e bil n a č i n
pomlajenja. K o o z n a č u j e H . M o s e r^* to i g r o kot i g r o o mladostnem
studencu (Jungbrunnen), razlaga p o r o č i l o zelo samovoljno. Bliže resnici
utegne biti B o l t e j e y a domneva, d a j e , šlo v igri za p o m l a j e n j e v
ognju. T o b i potrjeval nastop h u d i č e v . N e s p o r n o p a tudi t o ni, k a k o r
»spiel« ni n u j n o dramatična predstava, m a r v e č j e l a h k o tudi n e k o ne
z n a n o o b r e d j e . T o bi p r i č a l o dejstvo, da j e nastopilo » m n o g o h u d i č e v « ,
ki so tekali okoli in uganjali b u r k e z vsakim, k o g a r so prijeli. V s e k a k o r
j e p r i k a z o v a l a ta predstava — ali kar koli j e že bila — p o m l a j e n j e kot
delo nadnaravnih sil. Le-te so v p r v i p o l o v i c i 15. stoletja v tej zvezi že
p r i v z e l e p o d o b o »hudičev«. Z a n i m i v o j e , v kakšni luči jih prikazuje
kronist. E d e n izmed » h u d i č e v « j e namreč ponagajal o b tisti priložnosti
stari k m e č k i ženi. Njen sin se j e potegnil zanjo, nastal j e p r e p i r in
pretep in sin j e našemljenca ubil. In k o so m r t v e c u sneli k r i n k o — pri
p o v e d u j e dalje kronist, r e d o v n i k — j e b i l p o d n j o z g o l j smrdljiv p e p e l . . .
P o d o b n a p o r o č i l a o prekletstvu p o g a n s k e d e m o n s k e maske se p o j a v l j a j o
— seveda z d o l o č e n o t e n d e n c o — še v mnogih spisih tiste dobe.^^ Zani
m i v o j e nadalje, d a j e b i l ubijalec o p r o š č e n v s a k e krivde. Prepričan j e
bil n a m r e č — t a k o ee j e zagovarjal —, d a i m a o p r a v k a s p r a v i m hu
d i č e m . . . V s e t o m e potrjuje v mnenju, d a j e šlo za n e k o — tedaj brez
d v o m a že p o p a č e n o — obliko starodavnega obredja.
Neznan j e način pomlajenja, ki ga j e p r i k a z o v a l a » c o m e d i a « — tu
torej verjetno že p r a v a dramatska igra! — v M o s k i r c h u p r e d 1 4 8 3 : "
»Die comedia aber ist gewesen ain alter Mann, den
gleichwie die Medea mit dem alien Peleo umbgangen.«
hat
man
erjungt,
T e g a »starega m o ž a « s r e č a m o kot pustno igro že nekaj p r e j v L ii b e C k u , p r v i č 1435, d r u g i č 1478. W . C r e i z e n a c h^* j e mnenja, d a j e
šlo že v njej za m o t i v pomlajenja, J. B o 11 e o tem še d v o m i .
B o 11 e , Bôhm. Flugbl. 132 si.
^ P e r l b a c h , P h i l i p p i und W a g n e r , Preussiche Chronik.
do 1889, 2, 137. N a v a j a B o l t e , Bôhm. Flugbl. 132.
1876
Hans M o s e r , Das Volksschauspiel, v : A . S p a m e r , Die Deutsche
Volkskunde I, Leipzig 1935 (2. izd.), 367.
Prav tam.
B a r a c k , Zimmersche Chronik L 1881 (2. izd.), 480. Navaja B o l t e ,
Bohm. Flugbl. 133. — E d s m a n 68, op. 16, opozarja, da j e datiral B o l t e to
igro pomotoma z letnico smrti Werner ja von Zimmerna (1483).
' * ' W . C r e i z e n a c h , Geschichte des neueren Dramas I. Halle 1893, 456,
opomba 2.
P r a v t a k o n e i z v e m o za n a č i n p o m l a j e n j a , ki n a j b i ga b i l a p r i k a z o
v a l a igra v K ö n i g s b e r g u 1542
» I K Mark den Gesellen, die das Spiel für meine gn. Herrschaft gespielt
haben, die alten W e i b e r jung zu machen.«
c) Pomlajenje
V tesni z v e z i
D kovačnici
z l j u d s k o l e g e n d o in p r a v l j i c o se p o j a v l j a j o igre, k i
k a ž e j o p o m l a j e n j e D kovačnici.
N i m o g o č e z a t r d n o reči, d a j e p r i k a z o v a l a p o m l a j e n j e »igra o k o v a č
nici«, k i so j o igrali v L i i b e c k u
1440 — torej istega leta k a k o r » p o m l a
j e n j e starih ž e n s k « v T o r u n j u .
K o t k n j i ž e v n o d e l o p a j e ustvaril ž e 1 5 2 5 » K o v a č n i c o l j u b e z n i « (La
Fragoa
d'Amor)
portugalski
Shakespeare
G i l V i c e n t e.'"' I g r a l i so j o
ob poroki kralja Ivana I I I . Portugalskega s Katarino.
Kot pobudnik poroke visokega para o b j a v l j a Cupido, da lahko prekuje
ves portugalski narod v svoji čudežni kovačnici. V n j e j k u j e j o Merkur, Ju
piter, Saturn in Sonce. Začno z zamorcem, ki postane belec, in nadaljujejo s
staro pravico, ki naj se pomladi. Igra kaže močno družbeno satiro.
S a m o p e t let p o z n e j e
(1530) se p o j a v i H a n s a H e c h l e r j a
igra v
n e k e m z u r i š k e m tisku, k i g a 1 5 4 0 p o n a t i s n e j o v A u g s b u r g u z n a s l o v o m :
»Ein nüro kiirtzrvylig hüpsch Spyl / mie man alte Wyber jung schmidet.
So dann zu Vtzissdorff in Berner biet gelegen / von etlichen jungen gsellen gespilt ist rvorden« (gl. n a š o sl. 1).^'
Nastopivši sel napove umetelnega mojstra, ki da zna stare ženske v
mlade prekovati. Ze se da stoletna babnica pripeljati na vozičku, da bi j o
pomladili, ker si želi spet fanta. Zaman ji odsvetujeta takšno početje sin in
zdravnik. Kovač zapove svojima hlapcema Vasoldu in Heisseisnu, n a j pripra
vita klešče in vigenj, ter odpelje žensko v kovačnico, kjer da p o j d e skozi
trojni ogenj. Kmalu zatem se prikaže prekovana v lepo gospodično, plača
mojstru njegovo delo in začne izbirati med snubci, ki so j o mahoma obdali.
Starega moža in revnega »landsknechta« zavrne ter odide naposled s po
nosnim plemičem.
»Kovači«
so p r e k o v a l i
P o r o č i l o j e iz D e v e n t a ,
1555.58
staro ž e n s k o
v dekle
tudi
na Holandskem.
kjer j e zabeleženo plačilo igralcem
1 5 4 4 in
H ä g e n , Geschichte des Theaters in Preussen. 1854, 15. N a v a j a B o l t e ,
Böhm. Flugbl. 133.
Gil V i c e n t e , Obras, com revisào, prefacio e notas de Mendes d o s .
Remedies 1—III, Coimbra 1907—1914 ( = Subsidies para o estudo da História da
Literatura Portuguésa X L X V , X V I I ) . Igro v s e b u j e H , 154—172. N a v a j a E d s m a n 99, ki o b j a v l j a tudi vsebino.
" B a e c h t o l d , Geschichte der deutschen Literatur in der Schweiz.
1892, 332, op. str. 86. — G l . B o I t e , Böhm. Flugbl. 133. — E d s m a n o b j a v l j a
(med 100—101) reprodukcijo naslovnega lista.
°' J. J. v a n D o o r n i n c k en J. N a u n i n g a U i t t e r d i j k , Bijdragen
tot de geschiedenis van Overijssel V, 1878, 63 sl. N a v a j a B o l t e , Böhm.
Flugbl. 153.
1544: »Jdem die smeden van dat loie spoeti van den olden wyff, drie
pont.«
1555: »Noch der meisters van den smeden, die voirt raethus spoelden van
een olt wyff een jonck to smeden, gegeven vier pont.«
O igrah, ki so p r i k a z o v a l e p o m l a j e n j e v k o v a č n i c i , v Z a h o d n i in
Srednji E v r o p i p o 16. stoletju ni v e č p o r o č i l . Staro i z r o č i l o p a se j e ohra-
Sl. 1. ~ Ilustracija naslovnega lista: »Ein nüw kurtzwylig Spyl,
wie man alte W y b e r jung s c h m i d e t . . . « (Augsburg 1540.) (Iz: C. M.
E d s m a n , Ignis Divinus, 100—101.)
n i l o na V z h o d u , kjer so » i g r o o k o v a č u « še sredi 19. stoletja p r e d v a j a l i
v O 6 r e d n j i R u s i j i.""
Po izbi se pomika v krogu skupina s sajami namazanih in z umetnimi
bradami našemljenih ljudi. Nastopi kovač; gornje telo ima golo, na prsih pa
gumbe naslikane. V rokah nosi veliko leseno kladivo. V izbo prineso pregrnjeno klop. Pregrinjalo sega do tal, pod njim j e skritih pet ali šest otrok.
Kovač stopa gor in dol in se hvali, k a j vse zna. Tudi stare zna pomladiti.
Ženske se mu izmikajo, moški se mu pa radi odzovejo, ko jih povabi na nako
valo. V resnici zleze vsak pod pregrinjalo in kovač udari nekajkrati po klopi,
kot bi koval. Izpod pregrinjala prileze nato eden izmed otrok. Višek vsega j e
C. B.
MaKCHMOBt,
HeiHOTRji, HGBiiAOMafl H KpecTHaa cHjia.
6ypr 1903, 299. Navaja E d s m a n
100.
C.Jleiepc- :
1
V tem, da kovaču pri vsakem udarcu zdrknejo hlače na tla. K o so vsi »stari«
pomlajeni, gre kovač od dekleta do dekleta in vsako vpraša, k a j naj na n j e j
spremeni. Vsaka mora nekaj povedati in vsaki ustreže. Zato ga mora vsaka
poljubiti, on pa jo skuša namazati s sajami.
d) Pomlajenje
v
topilnici
M a n j p o g o s t o j e p o m l a j e n j e v t o p i l n i c i . Znana j e s a m o f r a n c o s k a
b u r k a ( » f a r c e « ) iz 16. stoletja. V njej si d a s t a d v e ž e n i pri z v o n a r j u p r e
topiti v s a k a svojega starega m o ž a v mladeniča.""
Svarila ne zaležejo. Moža sta pomlajena, a iz prvotnih starih šlap sta
nastala dva odločna možaka, ki trdno zgrabita za vajeti zakonskega življenja.
Igra prehaja tako že v karakterno komedijo.
e j Babji
mlin
Vse igre, ki sem j i h m o g e l d o s l e j našteti, so r e s n i č n o le p r e d h o d n i c e
» b a b j e g a m l i n a « k o t d r a m a t s k e p r e d s t a v e . T a se p o j a v i r a z m e r o m a
dokaj pozno.
Sele iz 1773 n a m j e n a m r e č o h r a n j e n o p o r o č i l o , d a j e p r i k a z o v a l
potujoči komedijant B a r z a n t i v severnonemškem G ü s t o w u »balet«
z n a s l o v o m » D i e w u n d e r b a r e M ü h l e , alte W e i b e r j u n g zu machen."^
P r a v o i g r o o » B a b j e m m l i n u « p a j e o d k r i l šele J. B o l t e k o n e c p r e j š
njega stoletja na T i r o l s k e m . G r e za r o k o p i s iz Stubaiske d o l i n e , d a t i r a n
z l e t n i c o 1814."^ I g r a j e zložena v a l e k s a n d r i n c i h i n j e služila ali k o t
v l o ž n a igra ali k o t p o i g r a o b resni d r a m i na k m e č k e m o d r u .
Mlinar Joss in njegov pomočnik Stackl sta postavila čudežen mlin, v ka
terem se stare, nagubane ženske lahko temeljito pomladijo. K o m a j sta to z
bobnom javno oznanila, že se oglase po vrsti štirje zakonski pari in prosijo
mlinarja za pomoč. Zene kramarja, slikarja, krosnjarja-Duxerja in učitelja se
sprva upirajo prigovarjanju svojih mož, naj gredo v mlin. Po končani kuri pa
možje komaj in komaj pregovorijo svoje pomlajene žene, da gredo spet z njimi.
Sele posredovanje mlinarja, ki obljublja, da bo v kratkem postavil še mlin za
pomlajevanje moških, ter vroče prošnje prizadetih mož spet združijo vse 4 pare.
T a i g r a n e z n a n e g a avtorja j e zajela v u m e t n i š k o o b l i k o n e k o m i m i č n o - d r a m a t s k o d o g a j a n j e , ki j e m o r a l o biti ž e p r e j m e d l j u d s t v o m
znano.
Iz takega izročila sta črpala pobudo dva znana tirolska pisatelja novejše
dobe. Leta 1902 so uprizorili v dunajskem »Jubiläumstheater« Karla S c h ö n h e r r j a komedijo » D i e Altweibermühle«, ki sloni na motivu »babjega mlina«.
»Farce nouvelle, à cinq personnaiges, des Femmes qui font refondre
leurs Maris«. V i o l i c i le D u e , Ancien théàtre frangois I—X, Paris 1854
do 1857. Burko vsebuje I, 63—93.
B ä r e n s p r u n g , Jahrbücher für mecklenburgische Geschichte I, 1836,
121. Navaja B o l t e , Altweibermühle 247.
Gl. op. 16.
kontaminiranem s fabulo o plašnem krojaču. Istoimensko
napisal v svojih mladih letih tudi Rudolf G r e i n z."'
ljudsko igro
je
M o t i v » b a b j e g a m l i n a « j e zašel c e l o k lutkam, k j e r se j e ohranil p r a v
d o d a n a š n j i h dni. E v a F r i e d l a n d e r , ki j e n a p i s a l a z g o d o v i n o lutk a r s t v a v Avstriji,"* j e v i d e l a še 1948 v dunajskem Pratru na G a š p e r č k o v e m o d r u m e d n j e g o v i m i k r a t k i m i p r i z o r i tudi » B a b j i m l i n « .
»Babji mlin« j e druga točka. »Mlin« postavijo kar vpričo gledalcev na
oder. Mlinarju-Kasperlu odnaša tat sproti vse vreče moke. Mlinar ga naposled
pričaka, ga s svojim kladivom pobije, zbaše v mlin in semelje. Zdaj pa se
pojavi grda stara ženska. Rada bi, da bi j o mlinar semlel v lepo mladenko.
Mlinar j i ustreže in delo mu tako dobro uspe, da povabi mično in mlado
stvarco kar na ples — mogoče se bosta celo vzela.
B.
»Babji
mlin«
kot
(sprevodni)
a) »Babji
pustni
prizor
mlin«
Z d i se, d a j e o h r a n i l K a s p e r l v d u n a j s k e m
» b a b j i m l i n « k o t dramatično igro p r i živ.ljenju. V
o b l i k i prizora o pustnem sprevodu (torej na v o z u
na v e s e l i č n e m p r o s t o r u p a se j e o b d r ž a l d o danes
S a m o p i s a n a p o r o č i l a o t e m so d o k a j p o z n a .
P r a t r u edini d o danes
burkasto pantomimični
ali saneh) ali kot k o l i b a
na p r o s t r a n e m o z e m l j u .
Šele o k o l i 1850 z a s l e d i m o o p i s » b a b j e g a m l i n a « v s p r e v o d u k ö 1 n s k e g a k a r n e v a l a ; p r e d v a j a l c i so- h o d i l i poi m e s t u in p o n a v l j a l i » č u d e ž «
v v s a k i u l i c i . Z a n i m i v o j e , da s t a r O' n ü r n b e r š k i k a r n e v a l v 16. sto^
letju » b a b j e g a m l i n a « še n e pozna.""
V d r u g i p o l o v i c i 19. stoletja so p o r o č i l a o » b a b j e m m l i n u « v p u s t n i h
p r e v o d i h še p o g o s t e j š a . V s e d o 1900 so p o z n a l i tak p r i z o r p r i p u s t o v a n j u
v Š v i c i , in sicer v S c h w y z u in v T h o r g a n u."' V B r i x l e g g u
n a T i r o l s k e m so v o z i l i » b a b j i m l i n « 1862."** V v o z sta b i l a v p r e ž e n a
•
O b a podatka kakor tudi sploh podatke o »babjem mlinu« na Tirolskem
dolgujem univ. prof. dr. Antonu D ö r r e r j u , Irinsbruck, ki mu tudi na tem
mestu izrekam svojo zahvalo.
"* Eva F r i e d l ä n d e r , Das Puppenspiel in Oesterreich. Diss. Wien 1948,
151. — Rokopis sem dobil na vpogled po prijaznosti univ. prof. dr. Leopolda
S c h m i d t a , Dunaj.
"** O m e m b a v: Gottfried u. Johanna K i n k e l , Geschichte eines ehrlichen
Jungen. Erzählungen. Stuttgart 1851 (2. izd.), 166. N a v a j a B o l t e , Altweibermühle 247.
B o l t e (Altweibermühle 247) se sklicuje v tej zvezi na Paula G e i g e r j a »Schönbartbuch« iz konca 16. stoletja, ki točno popisuje vse prizore
nurnberških karnevalskih sprevodov; tako j e pač zabeležil »pomlajevalni studenec« (Jungbrunnen) 1510, veliko puško, iz katere streljajo stare ženske 1514,
mlin na veter s štorkljinim gnezdom 1515, velikega hudiča, ki žre stare ženske
1516, le »babjega mlina« vmes ne omenja.
"' »Archiv für das Studium der neueren Sprachen und Litteraturen 54:
104 (1900), 555. N a v a j a E d s m a n 74.
"* A . H a r t m a n n , Volksschauspiele in Bayern und Oesterreich-Ungarn
gesammelt. Leipzig 1880, 325.
,
i
1
i
j
j
j
ì
j
]
i
;
J
<
1
j
!
1
i
;
j
d v a p a r a k o n j , mlin p a j e b i l p o d o b e n » p a r n e m u stroju« (!). N a eni
strani šo potiskali »stare ženske« v a n j , na drugi strani so prihajala mlada
dekleta na dan."" N a T i r o l s k e m j e » b a b j i mlin« kot pustni o b i č a j sploh
zelo trdno zakoreninjen, tako zlasti v W i p p s k i dolini ( W i p p t a l ) p a v
Glurnsu in T r a m i n u , d a l j e v I n n s b r u c k u in p o drugih krajih d o l i n e
l u n a , kjer ga d o b i m o p o v s o d še d a n e s . D e l o m a ga v o z i j o v s p r e v o d u ali
p a ga k a ž e j o v nekakšni veselični uti l j u d e m v z a b a v o . P o opisu dr. A n
tona D Ö r r e r j a'^^ j e današnji » b a b j i mlin« na T i r o l s k e m v e č i n o m a
p a n t o m i m a o b nekakšni mlatilnici, v katero potisnejo zgoraj »staro
žensko«, d a p r i d e s p o d a j » m l a d a « ven. Pri tem se slišijo b o l j ali m a n j
s v o b o d n e p r i p o m b e , ki v z b u j a j o krohot- gledalcev. S p r e v o d se p o g o s t o
ustavlja in vsakokrat se d o k a j h r u p n i prizor p o n o v i . N a Južnem Tirol
skem (n. pr. v Sterzingu, gl. našo sl. 15) se naslanja o b i č a j » b a b j e g a
mlina« p r e d v s e m na vero, da p r i d e j o stare samke p o smrti na Sterzinško
barje (Sterzinger Moos = M o o r ) , kjer se m o r a j o za kazen ubadati z zgolj
n e p o t r e b n i m i deli. Zato, p r a v i j o , j e bolje, č e se p r e d smrtjo v mlinu
p o m l a d i j o . T a ost proti s a m k a m in z n a č a j o b i č a j a samega prihaja na
z o r n o d o izraza v črtici H . Mg.-a ( = H e r m a n n a M a n g-a ?) » D i e Alt
weibermühle«
Vaško dekle (»die Thuiles Loise«) j e bila sicer revna, ne preveč pridna,
zato pa fletna, da so se fantje kar trgali zanjo. Toda Lojzka j e preveč izbirala.
Počasi se j e postarala in — ostala samka. Vsako leto jo čas okoli pusta od sile
skrbi. T e d a j namreč vozijo »babji mlin« po vasi. Utegnejo se ustaviti pred
njeno hišo! Letos se to res zgodi. Po stranski poti priropota pošast in se
ustavi. V grozi zbeži Lojzka pod streho in kuka odondod na cesto. Ze se oglasi
eden od našemljenih fantov pri mlinu z zabavljico:
D a haust ja 's Thuiles Loise
voll Herzeleid und Kummer;
sie hält so gern a Mandl,
aber 's Jungsein ist lang ummer!
D r u g fant skoči v vežo in brž za tem privleče iz nje — žensko iz cunj. Gorje,
zares j e napravljena v Lojzino krilo in bluzo in na glavi ima njeno ruto —
to ji j e skuhal njen navihani brat, nepridiprav! Žensko iz cunj zbašejo zgoraj
v mlin, spodaj pa se prikaže mlad deklic iz njega. Vsa soseska vpije in se
krohoče, Lojza pa bi se od sramu najrajši pogreznila v tla.
P o d o b e n p r i z o r so vozile s seboj m a x g l a n s k e pustne seme, k o so prijahale v M ü 11 n p r i S a l z b u r g u . ' ^ ^ Na n e m š k e m Š t a j e r s k e m in
na G r a d i š č a n s k e m u v r š č a j o » b a b j i mlin« še dandanes v pustni
" " H a r t m a n n o v a oznaka »mlina« kot »parnega stroja« dobiva
»babji peči« iz plovdivske okolice — gl. spodaj — čisto novo obeležje!
™ Anton D ö r r e r , Tiroler Fasnacht. Wien
Volkskultur. Forschungen zur Volkskunde, 5).
1949, 393—394
ob
( = Oesterr.
'"• Gradivo v pismu z dne 26. oktobra 1954.
" St. Kassiankalender 1942, Bressanone 1942, 151.
H. F. W a g e n e r , D a s
B o l t e , Altweibermühle 248.
Volksschauspiel
in
Salzburg.
1882. Navaja
NEMŠKI
SLIKOVNICI
I Z 19. S T O L E T J A
Z MLINOM
NA VODO
SI. 5. Slikoonica [11] (gl. str. 177)
Fototeka Inštituta za slovensko narodo
pisje. S A Z U
(Posnetek: Božo Sta jer)
^
SLOVENSKE
SI. 6. Slikovnica
[13] (gl. str. 177)
(Zasebna last)
PANJSKE KONČNICE
Z BABJIM
MLINOM
SI. 7. Končnica [14] (gl. str. 180)
Fototeka Inštituta za slov. narodo
\
Fototeka Inštituta za slovensko narodo- ,
pisje S A Z U
pisje S A Z U
(Posnetek: Božo .^lajer)
Foto-arhiv Etnografskega muzeja
Ljubljana
(Posnetek: Boris Orel)
(Posnetek: Božo Stajer) ]
Foto-arhiv Etnografskega muzeja
Ljubljana
obhod.'* V letih p o p r v i svetovni v o j n i so ga vozili o p u s t u p o vaseh v
o k o l i c i L e i b n i z a (Gabersdorf, Leitring, Kaindorf, N e u d o c f ) . V letih
1875—1889 j e b i l o videti v F r o n l e i t n u » b a b j i m l i n « v s a k o leto, k o so
» v l a č i l i p l o h « . N a p l o h so postavili v e l i k z a b o j , ki so z g o r a j v a n j potisnili
»staro žensko« in j e s p o d a j p r i š l o na dan m l a d o dekle.'^ N a G r a d i š č a n
skem so vozili » b a b j i m l i n « m e d p u s t n i m s p r e v o d o m 1931 v G r o B p e t e r s d o r f u , pri v l a č e n j u p l o h a p a s o imeli t a k š n o » J u n g f e r n miihle« v P r u t z u.^" — K o t t i p i č n o posebnost avstrijskih pustnih o b
h o d o v so uvrstili » b a b j i m l i n « c e l o v miniaturni p u s t n i s p r e v o d na slo
vitih s a m o g i b n i h s t e y r s k i h j a s l i c a h (Steyrer K r i p p e r l ) . "
K a j p a slovensko ozemlje? A l i i m a m o S l o v e n c i » b a b j i mlin« s a m o na
panjskih k o n č n i c a h ali ga p o z n a m o tudi v njegovi m i m i č n o - d r a m a t s k i
obliki?
Že p r e d desetimi leti j e o p i s a l T o n e L j u b i c d o b r é p o l j s k e » m a č kare«'** in omenil vmes m i m o g r e d e t u d i » b a b j i m l i n « . » Z a n i m i v o j e , d a
p r i d e t a l j u d e m o p u s t u v e d n o na misel malenca, v k a t e r o m e č e j o stare
b a b e , iz nje p a p r i d e j o v e n mlade, ter ,lajerkosten'.« I z let tik p r e d sve
t o v n o v o j n o se s p o m i n j a , d a so postavili na sani ali lojtrski v o z velik
z a b o j z d v e m a o d p r t i n a m a . N a v r h u j e sedela » m a č k a r a « in vabila stare
ženske m e d gledalci, naj p r i d e j o v mlin. D r u g o d na mlinu so sedele še
d r u g e m a č k a r e . Z d a j p a z d a j j e zlezla katera s p r e d a j noter in j e » p o ndajena« prišla zadaj ven. O b strani j e b i l na z a b o j u vitel, ki ga je
vrtela ena o d m a č k a r . T u d i v o z (ali sani) so v l e k l e m a č k a r e (gl. našo
sliko 16).
, » B a b j i mlin« p a ni samo d o b r é p o l j s k a posebnost. P o z n a l i so ga b r e z
d v o m a t u d i d r u g o d p o slovenskem o z e m l j u . S p r a š e v a l sem p o njem
s a m o v o ž j e m k r o g u z n a n c e v in zvedel še za tri nadaljnje primere. T a k o
mi j e v e d e l p o v e d a t i B o ž o R a č i č , d a ga j e gledal k o t fantič v 90-ih
letih prejšnjega stoletja v B o š t a n j u o b Savi. O r g a n i z a t o r j e menda
bil p o z n e j š i p r e p a r a t o r F r a n c D o b o v š e k . N a v o z s o postavili » p a j kelj«, k i j e m o č n o r o p o t a l , spredaj s o h o d i l e » g r d e stare b a b e « noter in
z a d a j so prihajala zala » d e k l e t a « ven. Fantje s o se znali p r a v mojstrsko
Podatki univ. prof. dr. Leopolda K r e t z e n b a c h e r j a , Gradec,
pismu z dne 9. marca 1955, za kar mu bodi tudi tu izrečena zahvala.
v
''^ Gl. Kari M. K 1 i e r , Das Blochziehen. Ein Faschingsbrauch von der
Sudostgrenze Oesterreichs. Eisenstadt 1935, 40 ( = Burgenlandische Forschun
gen, 22). Po F e r k o v e m listkovnem arhivu v Steir. Volkskundemuseum v
Gradcu. — Podatek L. K r e t z e n b a c h e r j a .
Prav tam.
" Gregor G o l d b a c h e r v: »Linzer Tagespost« 1915, št. 51. N a v a j a Eva
F r i e d l a n d e r 152. — O teh svojevrstnih jaslicah gl. G e r a m b - Z a c k ,
D a s Steyrer Kripperl, v: » Wiener Zeitschrift fiir Volkskunde« 25, Wien 1919,
1 si.
" Tone L j u b i c , Ljudska umetnost v Dobrepoljah. Ljubljana 1944, 48
do 54 ( = Narodopisna knjižnica, 4). — Navedbe v knjigi sem dopolnil v oseb
nem razgovoru z avtorjem, ki sem ga ob isti priliki naprosil tudi za risbo
prizora (gl. našo si. 16).
15
Slovenski etnograf
napravljati, seveda j e p o z n e j e , k o so se že napili,, štrlela marsikateremu
slama izza b l u z e . . . P r e d d r u g o s v e t o v n o v o j n o — v 20-ih letih — so vozili
» b a b j i m l i n « tudi v K o č e v j u . T a k o mi p o r o č a v i k a r Jože G r e g o r i č ,
ki se s p o m i n j a o b i č a j a iz svojih dijaških let. P o s e b n o poudarja, da
j e b i l to slovenski o b i č a j in da nemški K o č e v a r j i pri njem niso sodelovali.
Na v o z u , pravi, j e b i l v e l i k z a b o j , na v r h u p a lijak, v katerega so spu
ščali »stare ženske«, d a so prihajale s p o d a j » p o m l a j e n e « spet na dan. —
SI. 16. — Babji mlin v pustnem
sprevodu »mačkar« v Dobrépoljah pred drugo svetovno
vojno. (Risal po spominu Tone
Ljubic.)
N a j n o v e j š e p o r o č i l o — p o s l a l a mi ga j e učiteljica Mara N o v a k o v a —
p a p r a v i , d a so 1953 v Š e n t j e r n e j u v pustni s p r e v o d uvrstili » b a b j i
m l i n « . N a v o z u so imeli » č e b e r brez d n a « , zraven p a n e k a k š n o » s o b o iz
šotorskega krila«. Notri j e r o p o t a l o k a k o r v p r a v e m mlinu. N a vrhu j e
bil napis »Babji m l i n « . V čeber so vrgli »staro b a b o « , iz sobe p a j e p r i š l o
m l a d o in l e p o dekle. Č a k a l a sta j o že fant in harmonikar, da sta fant in
d e k l e l a h k o kar zaplesala p o snegu. V o z j e b i l p o l n maškar, štiri so* ga
p a v l e k l e ; v p r e ž e n e so b i l e v » j a r m e n c e « k a k o r volici. Na m o j e izrecno
v p r a š a n j e sem zvedel, d a » b a b j e g a mlina« — k l j u b bližini V r h p o l j a —
p o p r e j še nikoli niso uvrstili v pustni s p r e v o d . Z d i se mi p a , da j e d a l
p o b u d o vendarle v r h p o l j s k i b a b j i mlin, k a k o r j e tudi zveza K o č e v j a z
D o b r é p o l j a m i očitna! Primer, k a k r š e n j e » b a b j i m l i n « , d o k a z u j e , da se
o b i č a j te V r s t e l a h k o p o j a v i s p o r a d i č n o tudi brez lokalnega izročila, če
se le najde primeren organizator zanj'. — Sistematično raziskovanje
vsega slovenskega ozemlja bi d o g n a l o , da so* poznali » b a b j i m l i n « kot
pustni o b i č a j verjetno še marsikje pri nas.
b) Babja
peč
N o v e j š i avtorji se le m i m o g r e d e p o b a v i j o z » b a b j i m m l i n o m « , zato
p o vrsti p r e z r e j o o m e m b o W a l d e m a r j a L i u ii g m a n a
da p o z n a j o
» b a b j i m l i n « tudi v B o l g a r i j i . N j e g o v vir, Mihail A r n a u d o v , j e
p r e p o z n o nastopil, d a b i ga bili m o g l i upoštevati starejši avtorji, ki so se
i z č r p n e j e ukvarjali z » b a b j i m m l i n o m « (n. pr. J. B o l t e ) .
M. A r n a u d o v p o r o č a namreč 1920**° o pustnem s p r e v o d u v S t a n i m a k i (Stenimachos) p o d R o d o p i , na mešanem b o l g a r s k o - g r š k e m
ozemlju, kjer so »starci«*^ kot drugi p r i z o r vozili » n e k a k š n o n a p r a v o za
p o m l a j a n j e « . L i u n g m a n j e naredil iz tega » b a b j i m l i n « . T o ni t o č n o .
Le p o g l e j m o , k a k o se glasi A r n a u d o v l j e v o p o r o č i l o :
»Druga scena,« pravi, »je predstavljala pokrit voz, ki so ga vozili konji
ali voli, nekakšna naprava za pomlajanje; znotraj j e bila pečka in kadilo se
je iz kotla. Nekdo j e vpil |po bolgarsko in po grško, moja op.]: ,Vstopite, stari,
da pridete mladi ven!' — ,Pridi noter, babica, noter v stroj, da te izv ečem ven
čisto mlado!' In vstopali so preoblečeni stari in grbavi v voz ter skakali na
drugi strani pomlajeni iz njega . . .«"^
Iz A r n a u d o v l j e v e g a poročila sledi, d a j e bila n a p r a v a v
S t a n i m a k i nekaj peči podobnega. T a k o b i imeli prikazano' v pust
nem s p r e v o d u na d a l j n e m v z h o d n e m k o n c u E v r o p e staro verzijo pečikooačnice, predhodnice mlina!
S k l e p a l sem, d a bi moral biti tak p r i z o r znan še d r u g o d na Balkanu.
Zlasti m e j e zanimalo, ali ga p o z n a j o v M a k e d o n i j i , v Srbiji in na H r v a t
skem. Žal, so b i l e vse m o j e p o i z v e d b e d o s l e j brezuspešne. D r . Branislav
R u s i c iz S k o p j a mi j a v l j a , d a ni našel ničesar temu p o d o b n e g a niti
tam, kjer j e mislil, da b i m o r a l o biti. P r a v t a k o mi p o r o č a dr. M i l o v a n
G a v a z z i * * * iz Zagreba, d a ne v e za nič takega ne na hrvatskem n e n a
srbskem p o d r o č j u .
Waldemar L i u n g m a n , Traditionswanderungen Euphrat—Rhein. Stu
dien zur Geschichte der Volksbräuche 11. Helsinki 1938, 802 { = F F Communi
cations 119).
**M. ApHayflOBT., /I.oöaBKa »CxapiiH« B J I J I O B A H E C K O . (Ilo M O H J I H H H H 3an n c H C T I . M . Man H K ' J I H H 1920.) » C Ö O P H H K T ) sa napoAHH yMoiBopenna H Hapoflonncb«, KHHra X X X I , Co^na 1920, 239—242. — Ker delo v Ljubljani ni dostopno,
sem hvaležen posredovanju univ. doc. dr. Branislava R u s i č a , Skopje, ki mi
j e raapravo poiskal, in asistentki Folklornega inštituta v Skopju Mariki
H a d ž i - P e c e v i , ki mi je potrebne odlomke prepisala.
•"^ »Starci« so bolgarske pustne seme.
Nam težko dostopni, a splošno važni citat se glasi v izvirniku ( A r n a u
d o v 241) takole: » f l p y r a cijeHa npliÄCTaBJiajia n o K p n i a KOJia, BoaliHa O T - B Kone H J I H
BOjroBe, — irfemo K a r o M a m i i n a sa noflMJiaflflBaHe, B-svTp-fe ci> neiKa H C B öypna O T ' B
KasaHH, KoflTO flUM-feaa. EflHHi) E H K a j i t : ,Bji'fe3Te c i a p n , Aa Hsa'feseTe MJia^n!' —
.Bjifet, öaöHHKO, B ^ i p i Bi> M a n i H H a i a , m le nssa/iHM o r t ojiyKa HHAM'-' C'Efißa
Kegä, alò ö^ovy.i, e\ußa iic'aa atrj firj'/avfi, và aè ßydAoi 'mo ÒXOVY.I ri TQVcpepiJ- BJinaajlH
j i e r i i s H p a H H c i a p n , r-bpoasH m> KOJiaxa, H n s K a i a j i H o i t / i p y r a i a c i p a n a noÄMnaaeHH.«
— Za pomoč pri prevodu se zahvaljujem prof. A l o j z i j u B o l h a r j u , Celje.
V pismu z dne 30. januarja 1935.
*** V pismu z dne 20. novembra 1954.
13'
195
P r e g l e d razširjanja pustnih o b h o d o v na Balkanu, ki ga j e prikazal
W . L i u T i g m a n na p o s e b n e m zemljevidu,**" k o ž e sicer res majhno
p r o d o r n o s t teh o b i č a j e v proti zahodu, v e n d a r se mi zdi, d a » b a b j a p e č «
iz p l o v d i v s k e o k o l i c e ni izoliran p o j a v in d a b o d o odkrila b o d o č a raziskavanja njene vrstnice tudi na ostalem j u ž n o s l o v a n s k e m in zelo ver
j e t n o tudi na grškem ozemlju.
C. » B a b j i
mlin« kot
pomladanski
običaj
M e d p o r o č i l i o » b a b j e m m l i n u « v n j e g o v i m i m i č n o - d r a m a t i č n i obliki
sta le d v e , k i ga prikazujeta k o t svojevrsten pomladanski običaj. Prav
zadnji stadij tega o b i č a j a sta ujela k o n e c prejšnjega stoletja v N e m č i j i
H ä r t u n g in S a r t o r i .
V vasi W ü r f l a u v A n h a l t u v N e m č i j i j e b i l » b a b j i m l i n « dekliški
običaj.*" Še v 90-ih letih prejšnjega stoletja s o prirejala tamkajšnja d e
kleta o binkoštih s v o j ples in so pri tem uprizarjala tudi » b a b j i mlin«.
I z p o s o d i l a so si pri k a k e m k m e t u p r a v glasno r o p o t a j o č o mlatilnico in
j o spravila na slavnostnem prostoru v nekadcšen šotor sredi m e d mlaji.
N a j p r e j s o šla v s p r e v o d u p o vasi, nato p a s o krenila proti šotoru. Vsaka
j e glumila p r i tem k a k š n o p o h a b o : ena j e b i l a grbasta, druga šepasta in
p o d o b n o . D r u g a za d r u g o j e izginila v šotor in m e d glasnim k l o p o t o m
»mlina« j e prišla v s a k a na drugi strani » p o m l a j e n a « in » o z d r a v l j e n a «
spet na d a n .
N e k a j p o d o b n e g a so imeli tudi p o nekaterih vaseh nekdanje nemške
grofije H o h e n s t e i n . T u d i t a m se j e p o j a v l j a l » b a b j i m l i n « o b i n k o
štih kot izrazit p o m l a d a n s k i o b i č a j . * '
D r u g i h p o r o č i l te vrste d o s l e j še nisem zasledil.
IV. Kako si razlagajmo »babji mlin«
R a z l a g a moiioa pomlajenja j e t a k o k o m p l e k s n a stvar, d a j o m o r e m
v tesnem o k v i r u tega prikaza orisati le v glavnih potezah.
A. S p l o š n e
ugotovitve
Za J. B o l t e j e m se p r a v z a p r a v n i h č e v e č ni p o d r o b n e j e bavil z
m o t i v o m » b a b j e g a m l i n a « . B o l t e j e menil 1899, d a so d a l e elike » b a b
j e g a mlina« p o b u d o za d r a m a t s k e predstave s to snovjo.*' G l o b l j e za
m o t i v o m ni šel. D a so dramatske predstave » b a b j e g a mlina« nastale iz
L i u n g m a n 767, sl. 105.
^ H ä r t u n g v: »Zeitschrift des Vereins für Volkskunde« VII, 89. Navaja
B o l t e , Altweibermühle 248.
«'Bächtold-Stäubli,
H D A VI, 1934^1955, p. b. Altweibermühle
[Paul S a r t o r i ] 1691.
*» B o 11 e , Altweibermühle 246.
slik, seveda ne drži. Z g o d o v i n a d u h o v n e in ljudske igre n a m priča, d a j e
b i l o n a v a d n o o b r a t n o : likovna umetnost j e u p o d a b l j a l a , k a r j e n a j p r e j
ustvarila dramatika. T o d a to v p r a š a n j e ni bistveno, k a d a r nam gre za
to, d a p r i d e m o m o t i v u pomlajenja sploh in verziji » b a b j e g a mlina« p o
sebej d o stržena.
P r e d v s e m j e treba o b d r ž a t i p r e d o č m i , d a j e » b a b j i mlin« kot tak
pomla
samo pozna in — k a k o r j e videti — p o s l e d n j a verzija motiva
jenja sploh. Pred »mlinom«
je bila vedno in povsod
»peč« ali
»kovač
nica«. A k o b i se torej omejili le na v e r z i j o z » m l i n o m « , b i ne prišli daleč.
P o u d a r i l sem, d a j e i k o n o g r a f s k o g r a d i v o n a v a d n o sekundaren p o j a v ,
p o s l e d i c a nekega dogajanja. T o se j a s n o v i d i tudi iz v s e g a doslej p o v e
danega. O obredju-igri iz T o r u n j a (ali j e šlo za » p e č - k o v a č n i c o « ali za
» m l i n « , n e v e m o ) se n a m p o r o č a 1440, a p r v a znana slika » b a b j e p e č i «
( A u g s b u r g ) j e iz 16. stoletja. Zato p u s t i m o v naslediijem likovni
izraz
motiva p o m l a j e n j a za z d a j mirne d u š e ob strani. T a k o n a m preostaneta
p r i p o v e d n o in m i m i č n o - d r a m a t s k o g r a d i v o .
B. M e t o d i č n i
pogledi
Število pripovednih
obrazcev
o pomlajenju,
ki j i h i m a m o danes v
evidenci, d a l e č presega število p o r o č i l o mimično-dramatskih
predstavah
tega motiva. M e d t e m k o skoraj ni naroda, ki b i n e p o z n a l katerega o d teh
o b r a z c e v , p a so* m i m i č n o - d r a m a t s k i prizori — p o številu p o r o č i l s o d e č —
relativno redki. O g l e j m o si zato n a j p r e j p r i p o v e d n o b l a g o o pomlajenju.
E t n o l o š k e in folkloristične raziskave dandanes u p o š t e v a j o , d a j e
težko razmejiti p r a v l j i c o , p r i p o v e d k o , b a j k o d r u g o o d d r u g e . Prišli smo
d o spoznanja, d a j e funkcija
obrazca tisto, k a r o d l o č a , k a m ga b o m o
uvrstili.
Naturistična (J. B é d i e r) in a n t r o p o l o š k a ( A . L a n g ,
LévyB r u h 1) šola se kljid> s v o j i m nasprotjem ujemata v naziranju, d a tiči
v vsaki p o v e d k i bajčno jedro. A n g l e š k a šola » M y t h a n d R i t u a l « gre še
dlje, k o stika v sleherni p o v e d k i za njenim o b r e d n i m i z v o r o m . T a k e m u
g l e d a n j u se j e u p r l m e d d r u g i m A . V a n G o n n e p . I m e l j e prav. Vsaka
m e h a n i č n a a p l i k a c i j a k a k e sheme p r i v e d e d o a b s u r d o v (kaj vse so iskali
v P e r r a u l t o v i h p r a v l j i c a h ! ) . Vendar pa neki del povedk
v resnici
vsebuje
bajčno jedro. P o funkcionalističnem g l e d a n j u j e b a j k a
obredna
povedka.
» C e j e k a k a p o v e d k a p o s v o j e m i z v o r u resnična bajka,« p r a v i
CM. E d sm a n
»si z n j e n o p o m o č j o lahko^ rekonstruiramo religiozno
o b r e d j e ali k u l t n o dramo, v s e k a k o r p a si z njo lahko* d o p o l n i m o fragmen
tarne tekste.« M . D e l c o u r t o v a p o v e isto n e k o l i k o drugače:"" » D a n e s
v i d i m o v n e k e m d e l u ljudskih p o v e d k n e k a k š n o notirano t r à n s p o z i c i j o
arhaičnih o b i č a j e v ali liturgij.«
*
E d s m a n 36.
^ Marie D e l c o u r t , Légendes et cultes de héros en Grèce. Paris 1942, 3
( = Mythes et religions, 10). Navaja E d s m a n 37. '
Prišlo j e namreč n e k o č d o tega, da j e bajka nehala biti verska
resnič
nost. S tem j e obredje, ki ga j e verstvo ustvarilo, postalo prazna
forma.
Bajka se j e tedaj odtrgala o d svojega » f u n k c i o n a l n e g a konteksta« in šla
s v o j o p o t ; aH j e ostala nedotaknjena, spremenila samo s v o j o f u n k c i j o ter
postala zgolj zabavi namenjena z g o d b a ali p a j e — in to vse pogosteje —
prešla v p r i p o v e d k o , se razbohotila v p r a v l j i c o , se o d e l a v p l a š č k r š č a n
ske legende. In o b r e d j e ? C e ni odmrlo*, j e šlo tudi o n o s v o j o p o t , pri
č e m e r j e l a h k o d o ž i v e l o s p r e m e m b e , ki so ga d o nespoznavnosti izmaličile."*
C. T o l i n a č e n j e
gradiva
A p l i c i r a j m o sedaj te teoretične p o g l e d e na naše g r a d i v o . V njem
n a m j e o h r a n j e n o o b o j e : prvotna bajka, ki j o vsebuje m n o ž i c a p r i p o v e d k ,
p r a v l j i c in legend o p o m l a j e n j u , ter zmaličena
obredna forma, ki j o
predstavljajo m i m i č n o - d r a m a t s k e o b l i k e b a b j e in m o š k e » p e č i - k o v a č n i c e «
p a b a b j e g a in moiškega » m l i n a « !
K o s m o to ugotovili, se v p r a š a m o : Kakšno obredje p a tiči za p o v e d k a m i in m i m i č n o - d r a m a t i č n i m i predstavami o p o m l a j e n j u ?
R a z l a g o b i m o g l i najti pri J. G . F r a z e r j u , " ^ ki j e — k a k o r
W . M a n u h a r d i * * ^ — izdelal s v o j o teorijo o » b o ž a n s k e m k r a l j u « . T a
se p o m l a d i v ognju, k o zgori ali sam ali n j e g o v sin ali k a k d r u g č l o v e k
ali žival namesto njega ali p a — n a p o s l e d — s a m o n j e g o v a p o d o b a . T o
j e s p r a v i l F r a z e r v s v o j o shemo o »bogu vegetacije,
ki umre in spet
vstane v življenje«.
T a razlaga p a j e d o danes le teorija.
K a k š n o j e b i l o obredje, ki v njem korenini m o t i v pomlajenja, danes
ne m o r e m o p o v e d a t i . V s e k a k o r se j e s p r e m e n i l o v igre in s p r e v o d n e pri
zore, ki sem j i h zgoraj opisal. O b verovanjih, ki so pri nas že zbledela,
p a d r u g o d še žive, zaslutimo j e d r o našega motiva. N a s r e d p o s t n o sredo
— p r a v i j o v Š l e z i j i — stare krevljaste b a b e o b ž a g a j o , d a so spet
r a v n e ; pri tem se s p o m n i m o našega »žaganja babe«."* Stare b a b e p o š
ljejo t u d i v » b a b j i m l i n « , kjer j i h semeljejo v mlada dekleta."^ Pot n a m
kaže tudi p r e c e j znani o b i č a j , k o »Pusta« sežigajo. W . M a n n h a r d t
n a m ga razlaga kot » s o n č n o in a g r a r n o m a g i j o « . L u t k a naj b i predstav
ljala duha vegetacije:
ko jo sežgemo,
se življenje
obnovi.
Brž k o p a
Podobne misli razvija E. O . J a m e s , The Beginnings of Religion. Lon
don 1948, 151 ( = Hutchinsons University Library 8, W o r l d Religions). Naznačil
jih j e celo že G r i m m pred 100 leti. GÌ. E d s m a n 57 in 58.
J. G. F r a z e r , Der goldene Zweig. (The Golden Bough.) Das Geheimnis
von Glauben und Sitten der Volker. (Abgekiirzte Ausgabe.) Leipzig 1928.
"* W . M a n n h a r d t , W a l d - und Feldkulte. Zweite Aufl. besorgt von
Dr. W . Heuschkel. 1—II. Berlin 1904—1905.
• "* »Žaganje babe« ni znano samo pri nas. Za francosko ozemlje ga razlaga
A. V a n G e n n e p zelo preprosto kot simbol sredine posta, gl. Manuel du
folklore français I, 5 (Cérémonies périodiques cycliques). Paris 1947, 941 si.
(»Scier, fendre la Vieille*).
B a c h t o l d - S t à u - b l i , H D A V I , p. b. »Mittwoch« [ J u n g b a u e r ] 442.
r a z l a g a m o o b i č a j d r u g a č e — lutka j e sovražni d e m o n , ki ga v ognju
u n i č i m o — j e interpretacija težavnejša.
O k r o g teh in takih teorij so
(Frazer, Westermarck, V
m i v o p a j e , d a j e pritegnil M a
finski znanstvenik A r n e R u n e b
se bili in se bijejo m e d znanstveniki
a n G e n n e p i. dr.) hudi boji. Zani
nnhardtu
v z a d n j e m času (1947)
e r g.""
N o v o p o t r d i l o omenjeni teoriji prinašajo, se zdi, s p o m e n i k i iz arheo
loških n a j d b zadnjega časa. T a k o slovi n a j d i š č e R a s S h a m r a v Siriji,
o d k o d e r navaja znani D . D u s s a u d"' zanimiv tekst. Boginja ' A n a t
u b i j e M o t - a ( » S m r t « ) , ki j e začasno n a d v l a d a l njenega brata A l i y a n a
(Baala). F r a n c o s k i p r e v o d teksta bi se p o slovensko glasil takole:
('Anat) zgrabi Mota, božjega sinu,
z rezilom ga prereže,
z vevnico ga zveja,
z ognjem ga opali,
z mlinom ga stare;
ipo polju raztrosi njegovo meso,
da ga ptice pozobljejo.
D u s s a u d sam j e mnenja, d a se nanaša ta o d l o m e k na smrt
jenje
duha
in
prero-
vegetacije.^'"-
M e d t e m k o stika angleška šola » M y t h a n d Ritual« za kultno d r a m o
na o b m o č j u Bližnjega V z h o d a , so se p o j a v i l i zelo h r u p n i raziskovalci
germanskih
kultnih o b r e d i j : O . H o f i e r , " * R . W o l f r a m " " in zlasti
R. S t u m p f 1.*"" Iskali so p r e d k r š č a n s k a germanska o b r e d j a v srednje
v e š k i h misterijih, o d k r i v a l i d a v n e iniciacijske o b r e d e starogermanskih
» m o š k i h z v e z « v ohranjenih p o m l a d a n s k i h običajih ter ostanke kultne
d r a m e o smrti in vstajenju v vegetacijskih verovanjih. Vse t o j e v o d i l o
d o a b s u r d o v , a ni bilo
brez
jedra
resnice.
Arne R u n e b e r g , Witches, Démons and Fertility Magic. Analysis of
their significance and mutuai relations in West-European Folk Religion. Helsingfors 1947 ( = Societas Scientiarum Fennica, Commentationes Humanarum
Litterarum X I V , 4).
"' R. D u s s a u d , Les découvertes de Ras Shamra (Ugarit) et l'Ancien
Testament. Paris 1941 (2. izd.), 137 si. Navaja E d s m a n 25 in 80.
""a Pozornost vzbuja v tej zvezi, kar govori »sedemkrat spečeni kruh«
»zmaju« v prekmurski pravljici » O treh grahih« (Alojzij B o 1 h a r , Slovenske
narodne pravljice. Ljubljana 1952, 84): »Zmaj! Ves tvoj trud je zaman. Le, če se
daš sedemkrat posejati, sedemkrat požeti, sedemkrat zmleti, sedemkrat zamesiti
in sedemkrat speči, potem pridi in se ti umaknem, drugače ne!« (Pravljica je iz
zbirke K o n t l e r j a - K o m p o l j s k e g a , Narodne pravljice iz Prekmurja I,
23—33 [Poznanovci]).
O. H o f 1 e r , Kultische Geheimbiinde der Germanen. Frankfurt a. Main.
1934.
"" R. W o 1 f r a m , Schwerttanz und Mannerbund, I—III, Kassel 1936—1958.
™ R. S t u m p f 1, Kultspiele der Germanen als Ursprung des mittelalterlichen Dramas. Berlin 1936.
B a j k e - p o v e d k e o p o m l a j e n j u — kakršne koli že — p a m i m i č n o d r a m a t s k e p r e d s t a v e z njimi v zvezi — k o l i k o r se jih j e ohranilo —
izhajajo iz starih pomladanskih
obredij. T o l a h k o t r d i m o s kar n a j v e č j o
verjetnostjo.
D. R a z v o j n a
pot
N e k d a n j a bajka o p o m l a j e n j u j e sprejela p o l n o novih m o t i v o v , ki
so j o m o č n o spremenili in n j e n o j e d r o prekrili. D o l g a j e vrsta v p l i v o v ,
k i s o j o d r u ž n o o b l i k o v a l i : a p o k r i f i in A c t a M a r t y r u m , indijske p r a v
ljice in srednjeveški kronisti, z g o d b e antičnih grških in latinskih p i s c e v .
Feniks in P h y s i o l o g u s , ostanki M i t r o v i h misterijev in usedline filo
zofskih š p e k u l a c i j p o z n e antike.*"^ T a k o s o nastale k o n e c k o n c e v i z
nekdanje b a j k e (apokrifne)
krščanske legende s Kristusom in sv. A l o j e m
(Eligijem) ali sv. P e t r o m na eni ter s h u d i č e m na d r u g i strani, nastale so
pripovedke
in
pravljice.
Igre o p o m l a j e n j u se p o j a v i j o v pisanih p o r o č i l i h , k a k o r s m o v i d e l i ,
15. stoletja. T o d a misterijski prizori o k r a m a r j u - m a z a č u že od 13. stoletja
dalje v p l e t a j o m o t i v č u d e ž n e g a mazila, ki naj stare ljudi p o m l a d i . Misel,
d a se j e tu — k a k o r v številnih drugih primerih — vtihotapil m o t i v
iz starega p o g a n s k e g a obredja, dasi j e p r e h o d v m o m e n t » m a z i l a « ne
jasen, j e z e l o m i k a v n a in j o nekateri s p r e p r i č a n j e m sprejemajo.^"^ T o d a
tu se č u d e ž n o sredstvo samo omenja. O d 15. stoletja dalje p a i m a m o igre,
ki proces p o m l a j e n j a vizuelno
prikazujejo.
V s e m tem igram j e lastno
p r e d v s e m to, d a so burkaste in so jih zato igrali v pustnem času — tuja
j i m j e v s a k a l e g e n d a m a primes. M e d t e m k o j e torej bajka prešla p r e d
vsem v (apokrifno) legendo, se j e p r e l e v i l o obredje v p u s t n o b u r k o . V
njej nastopajo s p o č e t k a (Torunj 1440) h u d i č i ; ti p a najbrž niso prišU iz
legende, m a r v e č so k o t d e m o n s k e maske verjetno še neposredna
zveza
s starim obredjem.
L e - t o j e p o t e m t a k e m tja d o 15. stoletja še živelo!
In res pomeni 15. stoletje prelomnico
v starih agrarnih običajih
Evrope.^°^ P r a v tedaj se p o j a v i j o pustne burke (Fasnachtspiele, f a r c e s ) ; o
njih r a v n o trdijo, d a so izšle iz starih pomladanskih
obredij. P u s t i m o o b
strani vprašanje, ali se d â to dokazati za v s a k o p u s t n o b u r k o . Pri igrah
o p o m l a j e n j u j e to p a č jasno. A k a k o si r a z l o ž i m o p r e h o d
kultnega'
obredja v burlesknost
p o m l a j e n j a v p e č i - k o v a č n i c i in mlinu?
Videti j e , d a so stare o b r e d n e forme v 15. stoletju v p r e t e ž n e m delu
E v r o p e d o k o n č n o p o d l e g l e k r š č a n s t v u . K e r se j e o b r e d j e razkrojilo,
k m e č k o p r e b i v a l s t v o z njimi ni v e d e l o v e č kaj početi. N a d r u g i strani so
rasila mesta tačas v s v o j v z p o n . V samozavestni prešernosti so m e š č a n i
prevzeli prastare p o d e ž e l s k e snovi, ki so n e d a v n o tega izgubile poslednji
skrivnostni b l e s k k u l t n o - m a g i č n e p o m e m b n o s t i , in jih brez p o m i s l e k o v
presukali v grotesiko in satiro. Pri tem j e b i l scenski rekvizit p e č i in —
*" Prim. o tem E d s m a n 160 si.
E d s m a n 64.
M o s e r 566—367.
Tip B
SI. U . Končnica [22] (gl. str. 180)
Fototeka Inštituta za slovensko
narodopisje S A Z U
Fototeka Inštituta za slovensko
narodopisje S A Z U
(Posnetek: Božo Štajer)
(Posnetek: Božo Stajer)
VRHPOLJSKI
BABJI
MLIN
SI. 13 (levo): »Vrhpoljski
mlin«
babji
Zasnova in posnetek: Karel Hudoklin
SI. 14 (desno): »Vrhpoljski
babji
mlin«. Akvarel Henrika Sbila. —
Foto-arhiv Etnografskega muzeja,
Ljubljana
(Posnetek: Boris Orel)
BABJI
V
MLIN
PUSTNEM
SPREVODU
SI. 15. »Babji
mlin«
D pustnem
sprevodu
v Sterzingu na Juž
nem Tirolskem. — Iz:
»St. Kassian - Kalender« 1942, Bressanone
1942, 43
(Posnetek: Planinschek,
Bressanone)
p o z n e j e — mlina kaj hvaležna stvar. D o g a j a n j e j e m o g l o potekati o b
njem brez težav in na m o č efektno: našemljenec j e zlezel v a n j in drug
našemljenec — ali isti z d r u g o k r i n k o — j e prilezel iz njega.
K a j čuda, d a j e tako hvaležna s n o v začela izzivati slikarje, da so se
lotili m o t i v a pomlajenja p o v z g l e d i h iz iger tudi o n i ! N a j b r ž ni p o t e k l o
niti sto let med p r v i m i prizori o peči-kovačnici in p r v o znano slikovnico
z istim m o t i v o m .
S tem v zvezi naj se d o t a k n e m zanimivega dejstva, da p o m l a j u j e
ljudska tvornost moške samo v igrah iz 15. stoletja (Liibeck 1435 in 1478,
Moskirch p r e d 1483). A že v p r v i izpričani igri (Torunj 1440) p o m l a j u
j e j o ženske. Edina izjema v poznejši d o b i na e v r o p s k e m Z a h o d u je
francoska farsa iz 16. stoletja, ki p a j e — seveda m a n j k a k o r V i c e n t o v a >Kovačnica« 1525 — že p r e c e j k n j i ž e v n o d e l o . D r u g a č e je bilo, se
zdi, na ruskem ozemlju. T u j e ohranila » k o v a č n i c a « svojo a r h a i č n o o b l i k o
vse d o 19. stoletja in D . M a k s i m o v p o r o č a izrecno, d a v njej p o m l a j a j o samo n a v z o č e moške; » k o v a č « ženske sicer p o v a b i , a te se vselej
umaknejo.
Ruski o b i č a j in primeri iger iz 15. stoletja bi torej pričali, da je
pomlajenje moških značilno za zgodnjo razvojno stopnjo. R e s n i č n o se
skoraj v vseh p o z n e j š i h primerih iger od 16. stoletja dalje k a k o r tudi v
vseh znanih s p r e v o d n i h prizorih p o m l a j a j o le »stare b a b e « . K o t zna
čilnost b i p a omenil, da se v arhaičnem reku o »taki« p e č i i z R a k e
pri K r š k e m omenjajo ženske, m e d t e m k o v Kastavščini p o š i l j a j o v »fund arijo« m o š k e .
Slikovnice nas p u š č a j o tu na cedilu. V i d e l i smo, da j e poznal C . R o s e n k r a n z 1836 takšne, ki so u p o d a b l j a l e » m o š k i « , in takšne, ki so
u p o d a b l j a l e » b a b j i « mlin. O b o j e s m o srečali tudi na švedskih »kistebrevs« iz sredine 19. stoletja.
Življenje samo je p r i p o m o g l o , da j e p r e v l a d a l naposled » b a b j i « mlin.
Igre in prizori so postali zgolj moška zadeva, motiv sam pa izziva k
satiri.
N i č m a n j zanimiva ni usoda rekvizita, ki se pomlajenje v njem
opravlja. »Mlin« p o z n a m o v mimično-draniatskih predstavah p r a v z a p r a v
šele o d k o n c a 18. stoletja dalje. »Balet« iz 1773 p a g o t o v o ni bila B a r z a n t i j e v a zamisel. Posnel j o j e bodisi p o k a k e m s p r e v o d n e m prizoru,
ki p o r o č i l a o njem ni, bodisi p o kaki neznani igri, ki utegne biti p o d o b n a
stubaiski iz 1814. Prezreti ne s m e m o , d a poznata 15. in 16. stoletje samo
p e č - k o v a č n i c o , a da v 17. stoletju p a vse d o 1773 sploh ni p o r o č i l o igrah
te vrste. Pri tej 200-letni vrzeli n a m p a p o m a g a j o slikovnice. » B a b j o
p e č « d o b i m o na njih samo v 16. stoletju, a že o k r o g 1630 se p o j a v i p r v a
slikovnica z » b a b j i m m l i n o m « . N j e j sledi d o l g a vrsta » b a b j i h mlinov«
v p r a v skozi vse 17. in 18. tja d o k o n c a 19. stoletja. Iz tega bi b i l o m o g o č e
sklepati, da izgine rekvizit p e c i - k o v a č n i c e iz mimično-dramatskih na
stopov s koncem 16. stoletja in da se uveljavi o d 17. stoletja dalje v njih
rekvizit mlina. R a z l o g za to n a m b o m o r d a d a l naslednji odstavek. Se
p o p r e j p a bi rad o p o z o r i l , da p o r o č i l o iz tirolskega B r i x l e g g a 1862
d o p u š č a d o m n e v o , da. j e kazal p r i z o r n e k a k š n o peč, ter d a predstavljata
r u s k a igra »kovačnico«,
b o l g a r s k o - g r š k i sprevodni prizor pa
nekaj peči p o d o b n e g a . Brixleski p r i m e r bi bil p o t e m t a k e m z a n i m i v survival, m e d t e m k o j e za e v r o p s k i V z h o d v s e k a k o r značilno, da j e d o
zadnjega ohranil prvotni
rekvizit — peč-kovačnico
— , ki ga j e u p o
rabljala E v r o p a samo d o k o n c a 16. stoletja.
•
E.
I n v e r t i r a n i r a z v o j
»Babji mlin« kot prizor v današnjih pomladanskiii
ali pustnih
obi
čajih v z b u j a pozornost zaradi okolja, v katerem se p o j a v l j a , zaradi svoje
zemljepisne razširjenosti, zaradi časa, v katerem ga uprizarjajo, in zaradi
oblike, v kateri ga srečujemo.
»Babji mlin« v tej obliki j e znan iz o s r e d n j e i n
zahodne
N e m č i j e . T o d ga u g o t a v l j a m o kot pomladanski
(binkoštni)
običaj,
m e d t e m k o se v a l p s k e m i n p r e d a l p s k e m s v e t u o m e j u j e na
pustne sprevode.
C e i z v z a m e m o B r i x l e g g 1862, l a h k o rečemo*, d a j e re
kvizit peči že p o p o l n o m a neznan; » b a b j i mlin« j e postal stalen
pojem.
K o t pomladanski
običaj d o b i m o » b a b j i mlin« v izrazito
kmečkem
okolju, a ttidi pustni sprevodi a l p s k e g a in p r e d a l p s k e g a sveta p o t e k a j o
v e č i n o m a na deželi. K a j naj p o r e č e m o k t e m u ?
Igre o p o m l a j e n j u so se p o j a v i l e v 15. stoletju p o mestih k o t igre
m e š č a n o v . C e s r e č a m o » b a b j i m l i n « od določene
dobe dalje na
kmetih,
sledi, da j e p o d e ž e l j e p a č p r e v z e l o mestno b l a g o . T a p o j a v j e v z g o d o v i n i
ljudske igre d o b r o znan — o m e n i m naj s a m o b a r o č n o d o b o , k o j e k m e č k o
ljudstvo sprejemalo tedanjo šolsko in r o d o v n i š k o dramo* in j o p o svoje
oblikovalo.
Bistveno za l j u d s k o igro j e , da ni »teater«, m a r v e č običaj,
obredje.
Z n a č i l n o j e zato, d a se j e spremenila tudi igra o » b a b j e m m l i n u « m e d
k m e č k i m l j u d s t v o m iz k n j i ž e v n e pustne b u r k e v obredni prizor, ne d a bi
pomladanskimi
pri tem menjala s v o j burkasti z n a č a j : d o b i m o j o med
(binkoštnimi)
in pustnimi
običaji! Pri tem naj s p o m n i m , da so pustni
o b i č a j i le č a s o v n o premaknjeni p o m l a d a n s k i običaji. Tako se je znašel
prizor v docela spremenjeni
obliki po dolgih stoletjih naposled prav tam,
odkoder
se je nekoč
iztrgal
ob razkroju
poganskega
pomladanskega
obredja!
D o p u s t n a bi bila d o m n e v a , d a se j e vrinil p r i z o r z m o t i v o m p o m l a
jenja spet na d e ž e l o v^ dobi razcvita b a r o č n e ljudske igre, torej v 17. in
18. stoletje. Sklepali bi l a h k o tudi, da j e v p r a v kmečko okolje nadomestilo
p e č - k o v a č n i c o z mlinom, ki j e k m e č k e m u življenju bližji. T r d i t i pa j e to
za zdaj še težko.
F. V z h o d n o e v r o p s k o
gradivo
D o s e d a n j i avtorji so p a č navajali slovanske p r i p o v e d n e o b r a z c e o
pomlajenju, dasi ne v p o p o l n o s t i , niso p a poznali ne likovnega in ne
mimično-dramatskega gradiva te vrste. W . L i u n g m a n a p o r o č i l o o
b o l g a r s k o - g r š k e m » b a b j e m mlinu« (ki p a , k a k o r smo videli, niti ni
» m l i n « ) j e šlo m i m o njih; saj še L i u n g m a n z njim ni vedel kaj p r i d a
početi. Šele C . M . E d s m a n j e o p o z o r i l na ruske vire, zato j e p a prezrl
L i u n g , m a n o v o i navedbo* M . A r n a u d o v a.
In v e n d a r nam to v s e k a k o r še b o r n o g r a d i v o k a ž e obrise doslej neopaženih
in neznanih zvez. Ruske s l i k o v n i c e n a m predstavljajo č u d e ž
nega holandskega
(!) zdravnika. N j e g o v nastop m o č n o spominja na
kramarja-mazača
iz srednjeveških d i d i o v n i h iger e v r o p s k e g a Zahoda, da
p o s e b e j ne o m e n i m češkega » M a s t i č k a « iz 13. stoletja. Pri tem o p o z a r j a m ,
d a j e bil mlinar na p r v e m znanem a n g l e š k e m » b a b j e m m l i n u « 1672 tudi
• holandskega
rodu (the Merr>- D u t c h Miller) !
O m e n i l sem že arhaičnost p e č i - k o v a č n i c e , ki se j e ohranila na ruskih
s l i k o v n i c a h in v igri o k o v a č u d o 19. stoletja. O p o z o r i l sem tudi že, da j e
treba p r a v i l n o interpretirati bolgarsko-grški » b a b j i m l i n « kot » b a b j o
p e č « , ki se kot arhaična ostalina p o še neznani razvojni poti p o j a v i v
p u s t n e m s p r e v o d u bolgarskih »starcev«.
Najsi b o d o te in marsikatere d r u g e zveze v našem predmetu danes
še nejasne, drži pa, d a i m a m o o p r a v k a z m o t i v o m , ki ga v m i m i č n o dramatskih in l i k o v n i h tvorbah srečujemo o d A t l a n t i k a d o Urala, medtem
k o segajo njegovi p r i p o v e d n i obrazci še daleč č e z .
G. S l o v e n s k i
»babji
mlin«
O b slovenskem g r a d i v u » b a b j e g a m l i n a « se v a r u j m o p r e d v s e m pre
naglega p o s p l o š e v a n j a . D r ž i , d a j e zastopan m o t i v pomlajenja t u d i pri
nas v p r i p o v e d n i h obrazcih, d a ga p o z n a m o v o b l i k i » b a b j e g a mlina« v
naših p o d e ž e l s k i h pustnih s p r e v o d i h in d a s m o u p o d a b l j a l i » b a b j i mlin«
vsaj o d 60-ih let prejšnjega stoletja na panjskih k o n č n i c a h .
R a z i s k o v a n j e naših p r i p o v e d n i h o b r a z c e v o p o m l a j e n j u b i zahte
v a l o p o s e b n o r a z p r a v o . » B a b j i mlin« na naših p a n j s k i h k o n č n i c a h sem
skušal osvetliti. K a j naj r e č e m o » b a b j e m m l i n u « v pustnih s p r e v o d i h ?
Videli s m o zgoraj, d a predstavlja ta p o d e ž e l s k a o b l i k a n e k o d o l o
č e n o stopnjo invertiranega razvoja starih mestnih pustnih b u r k . A k o
drži, d a so le-te prešle iz mesta na d e ž e l o na s p l o š n o v 17.—18. stoletju,
v e m o za starost teh p r i z o r o v . N e v e m o p a še, o d k o d s m o j i h d o b i l i . Naša
mesta so bila nemška, v r h u tega n a m ni s p o r o č e n o , d a bi bili v njih k d a j
uprizarjali pustne igre z m o t i v o m pomlajenja. S p r e v o d n i p r i z o r » b a b j e g a
mlina« ni m o g e l priti na k m e t e iz naših meSt. M e n i m , da je šel razvoj
motiva pri nas drugačno pot kakor drugje. R a z l o ž i t i si ga m o r e m o le s
komunikacijo
ljudske kulture alpskih predelov.
Niso samo dobrépoljski
» z d o m a r j i « v tujih krajih marsikaj videli in slišali in l a h k o prenesli v
s v o j d o m a č i kraj. T u d i sicer s o naši ljudje dosti hodili v svet, sosedje p a
k nam. N e p o z a b i m o , da j e bila Notranja Avstrija
(od 1546) k l j u b d v o
jezičnosti p o geografskih prilikah, politični usodi in kulturnih v p l i v i h
zelo enovito območje.
G r a d i v o o » b a b j e m m l i n u « na Slovenskem j e d o
slej, žal, še premaloštevilno, d a b i m o g l i o stvari reči d o k o n č n o besedo.
Ž e p r i p o v e d n i obrazci p a p r i č a j o , d a s m o imeli S l o v e n c i s v o j delež p r i
s k u p n e m m o t i v u p o m l a j e n j a , in še enkrat b i r a d p o d č r t a l p o m e n , k i g a
p r i p i s u j e m v r a g u k o t m l i n a r j u na n a š i h p a n j s k i h k o n č n i c a h . K d o b i
d a n e s d o k o n č n o razsodil, ali g r e p r i t e m za s l u č a j n o i n v e n c i j o a l i za
s p o m i n n a tisto d a v n o s k u p n o izročilo, k o t g a ilustrira t o r u n j s k a igra
iz 1440?
*
P o v s e m p o v e d a n e m j e j a s n o v s a j to, d a j e » b a b j i m l i n « n a n a š i h
p a n j s k i h k o n č n i c a h v s e p r e j k a k o r z g o l j , s e g a v a d o m i s l i c a . V n j e m tiči
dobršen kos kulturne zgodovine, z a n j i m se s k r i v a še m n o g o n e j a s n i h
zvez, ki vabijo k bodočim raziskavanjem.
D o s t a v e k. — K o je bila razprava že zlomljena, sem naletel po naključju
še na t r i primerke panjskih končnic z »babjim mlinom«, od katerih pa sem
mogel videti samo enega. T a primerek je last »Kavarne in slaščičarne« v Kranju
in je ta čas v popravilu v restavratorski delavnici Urada za spomeniško varstvo
v Ljubljani. Končnica je datirana 1883, dolga je 32,5 cm, visoka 13 cm, debela
1 cm. Ikonografsko spada k tipu A in je podobna primerkom [14] do [19]. Pro
venience še nisem mogel ugotoviti, domnevam pa, da je končnica identična z
mojim primerkom [20|. Napravili smo fotografski posnetek za fototeko Inšti
tuta za slovensko narodopisje SAZU. O d ostalih primerkov te vrste se loči ta
primerek najprej po fakturi. Figure so večje in tudi živeje izdelane. Lopute so
jrecej visoko, ne morejo torej predstavljati vodnega kolesa, a tudi niso podobne
oputam pravega mlina na veter. Najzanimivejša podrobnost'pa sta d v e dokaj
veliki okrogli lini — v eno meče mlinar staro žensko, v drugi pa se kakor v
oknu ali okviru kaže pomlajena lepotica, ki jo vesel sprejema njen mož. Nekaj
podobnega sriio sreča i na ikonografsko različnem primerku [21] iz 1900. Z
desne prihaja mož s košem in grbasto starko v njem, na desni pa stoji ženska
z dvignjeno desnico in moški v gorenjski noši. — Drugi primerek je last Iva
S t o p a r j a iz Ljubljane. Po poročilu kustosa Etnografskega muzeja Marije
J a g o d i c spada tudi ta primerek k tipu A . — O tretjem primerku imamo
samo pismeno sporočilo ravnatelja Etnografskega muzeja, Borisa O r l a ; odkril
je ta primerek v dunajskem Narodopisnem muzeju. Podrobnosti o njem mi ta
čas (10. junija 1955) še niso znane.
Zusammenfassung
DIE
Ein Beitrag
zur Motivik
ALTWEIBERMÜHLE
der slomenischen
Bienenstockbrettchen
Die sloTvenischen Bienenstockbrettchen
stellen ein einzigartiges Beispiel der
volkstümlichen
Malerei dar. Unter den unzähligen Motiven, die darauf
erschei
nen, ist die »Altmeibermühle«
(= AM) ziemlich oft vertreten.
Der Verfasser
unternimmt den Versuch, das Verjüngungsmotio
in seinen
Erscheinungsformen
übersichtlich darzulegen, um sodann an seine Deutung
heranzutreten.
I. Die AM in der Volksliteratur. — Die AM ist nur eine Abart des Verjüngungsmotivs,
roelches im volkstümlichen
Erzählgut, in der bildenden
Kunst
und in den volkstümlichen
mimisch-dramatischen
Formen zu Tage tritt. Die
Volksüberlieferung
kennt die Verjüngung im Jungbrunnen, die Verjüngung im
Feuer — durch Umschmelzen und Umschmieden — und die Verjüngung in einer
Mühle. Der Verfasser meist darauf hin, dass slowenische und kroatische
Legen
den des Typus Aarne-Thompson
753 (die ersteren in Aufzeichnungen
von Matija
V al i aD e C 1859, Janez T r dina
1881, neuerdings von Milko
Matičetoo
1940, die letzteren in Aufzeichnungen von Ivo Jar d as 1952) der ausländischen
Forschung bisher unbekannt geblieben sind. Die AM aber lebt auch in der
sloroenischen mündlichen Überlieferung
nur als Redensart, nicht als Erzähl
form fort.
II. Die AM in der bildenden Kunst. — A. Ausserslomenische
Beispiele,
a) Der Verfasser verweist vor allem auf die zwei von Bolte
erstmalig be
schriebenen
Bilderbogen
des Altweiber -Ofens
(16. Jh.) und sodann auf
einen in der Literatur bisher kaum bekannten ähnlichen, von D.
Rovinskij
beschriebenen russischen Bilderbogen (19. Jh.), auf den neuerdings C. M. Eds
man aufmerksam gemacht hat. — b) Nach einer knappen Übersicht der ihm
bekannten Bilderbogen vom 17. Jh. an bis in die 70 er Jahre des 19. Jh., die die
AM darstellen (s. Abb. 2—6), stellt er die Abhängigkeit
dieser Bilder von den
Abbildungen
des Altweiber -Ofens
fest. Es ist ihm auch gelungen, einen in
der Literatur bisher unbeachteten, dem Anfang des 19. Jh. (1810?)
zugehörigen
deutschen Bilderbogen zu bekommen, der die AM schon als Wassermühle dar
stellt (s. Abb.5). — c) Der Verfasser verweist sodann auf die ikono graphischen
Elemente,
die die Abbildungen
kennzeichnen:
die anfänglich
überwiegende
Windmühle, das runde Loch, aus welchem die verjüngten Schönen an den Tag
kommen, die Figurentypen,
die auf fast allen Abbildungen
miederkehren. —
B. Slowenische Bilder der AM. — a) Der Verfasser unterzieht die bisher bekann
ten slowenischen Bienenstockbrettchen
mit dem AM-Motiv
einer eingehenden
Untersuchung. Er hat deren 10 auffinden können und unterscheidet
darunter
zwei Gattungstypen.
Der Typus A (8 Brettchen, Abb. 7—10) zeigt das Mühlenäussere wie fremde Bilderbogen, der Typus B (2 Brettchen, Abb. 11—12) aber
stellt das Mühleninnere dar. Eine Abhängigkeit von fremden Bilderbogen lässt sich
beim Typus A insofern feststellen, als auf der Mehrzahl der Brettchen etwas der
Windmühle ähnliches abgebildet wird und das typische runde Loch regelmässig
auftritt. Der slowenische Künstler ersetzt aber die Windmühlenflügel
bald mit
dem einheimischen Wasserrad und zeigt auch in der Gestaltung der Figuren
eine grosse Selbständigkeit,
die im Typus B besonders zu Tage tritt. Ganz
eigenartig ist, dass in zwei Beispielen (Abb. 7 u. 11) Teufel
als Müller auf
treten. — b) Ein interessantes Vorkommnis stellt das einem unbekannten
Bilder
bogen nachgemachte Bild einer AM (s. Abb. 15 u. 14) in Unterkrain dar, welche
seit Ende des ersten Weltkrieges in der ganzen Gegend sprichwörtlich
geworden
ist. —• c) Das AM-Motiv haben auch zwei bekannte slowenische Maler, Maksim
Gaspari
und Gvidon B ir oll a, mehrfach künstlerisch
verwertet.
III. Mimisch-dramatische
Vorführungen der AM. — A. Spiel. Nach Er
wähnung der Salbenkrämerszenen
des Mittelalters, in denen die Verjüngung nur
angedeutet
wird, gibt der Verfasser eine Übersicht der vorgängigen
»Ver
jüngungsstücke«
vom 15. Jh. (s. Abb. 1 — das Titelbild des 1540 gedruckten
Spieles »wie man alte Wyber jung schmidet«) angefangen und des
AM-Motivs
im Volksspiel bis zum Kasperl im Wiener Prater 1948. Als bisher
unbeachtet
märe — nach C. M. Edsman
— das volkstümliche
russische, bis ins 19. Jh.
übliche, von S. V. Maksimov
beschriebene »Schmiedespiel«
hervorzuheben.
— B. Fasnachtsszenen. Indes heute die AM-Spiele kaum wo aufgeführt
werden,
ist die AM als Szene in den Fasnachtsumzügen
nach wie vor sehr häufig.
Der Verfasser erwähnt die ihm bekannten Beispiele vom Kölner Karneval 1850
an bis zu den AM-Szenen in den österreichischen Ländern (Tirol fs. Abb. 14],
Salzburg, Steiermark, Burgenland), die den Brauch noch heute kennen. Auch
(Boštanj an
Slowenien
besass bezw. besitzt die AM in Faschingsumzügen
der Save um 1890, Kočevje um 1925, Dobrepolje von jeher bis 1941 [s. Abb. 16],
Šentjernej 1953). — Mit der Miteinbeziehung der sogenannten AM aus Bulgarien
(Stanimaka in der Umgebung von Philippopel), die der ausländischen
Forschung
nur aus einer kurzen Erwähnung W. Liungmans
bekannt sein dürfte, er
weitert sich der Umkreis des Brauches vom Westen Europas (Köln) bis zum
Schtvarzen Meere. Der Verfasser berichtigt jedoch die Ermähnung in dem Sinne,
dass es sich in Stanimaka um einen Altmeiber - Ofen
handle. Leider bleibt
dieses Beispiel im Balkanraume bisher vereinzelt. — C. Pfingstbrauch. Die AM
tritt endlich in den Pfingstbräuchen
— nach Härtung
— im
Anhaltischen
und — nach S ar t or i — in der Hohensteiner Gegend auf.
IV. Deutung der AM. — A. Allgemeines. Nach Bolte
hat sich kein Autor
näher mit der AM befasst. Entgegen der Meinung Bolt e s (1899) ist die AM in
dramatischer Form nicht als Ergebnis von Bildnissen anzusehen; dem Verfasser
nach seien die Bildnisse die Folge von dramatischen Aufführungen.
Auch ist
bemerkenswert,
dass der Ofen bzw. die Schmiede im Entwicklungsgang
des
Verjüngungsmotios
vor der Mühle auftritt, weswegen man die
Erörterungen
schwerlich nur auf das Mühlen-Motiv beschränken darf. — B. Methodische
Betrachtungen. Die Mythen scheinen nach funktionalistischer
Sichtung des Er
zählgutes auf, in ihnen werden die entsprechenden
kultischen Bräuche wahr
genommen. Sobald der Mythus seiner religiösen Wirklichkeit verlustig
geworden
ist, ist er in Sage, Legende, Märchen übergegangen; der Brauch aber, der mit
ihm verbunden
mar, wurde als inhaltsleere
Form preisgegeben.
In dieser
Betrachtungsweise
wäre das Material des Verjüngungsmotivs
zu deuten. —
C. Deutungsversuch.
Das Verjüngungsmotiv
ist dem uralten
Frühlingskultus
mit Fruchtbarkeitszauber
entsprungen. — D. Werdegang der Formen. Der ins
Erzählgut herabgesunkene Mythus unterlag den verschiedensten Einflüssen, der
uns unbekannte vorchristliche,
dem Feldkulte angehörige
Verjüngungsbrauch
aber wurde im 15. Jh. von den Städtern aufgegriffen und zu
Fasnachtsspielen
umgeformt.
Die inhaltsleer gewordene kultische Handlung wurde somit ins
Burleske verzerrt und den Fasnachtsbräuchen
einverbleibt, wobei als Requisit
der Ofen bzw. die Mühle sehr vorteilhaft mitwirkte. Es ist interessant, dass in
den ältesten Beispielen Männer verjüngt werden. Das in seiner
archaischen
Form erhaltene russische »Schmiedespiel« ist bis ins 19. Jh. dabei
geblieben.
Als älteres Verjüngungsmittel
tritt in den Spielen des 15. Jh. der Ofen auf,
nach einer 200 jährigen Lücke aber wird er ab 1?75 (Barzanti) durch die Mühle
ersetzt. — E. Invertierte Entwicklung.
Die AM-Szenen
wurden in Hirer bur
lesken Form von der Landbevölkerung wieder aufgenommen und den Faschings
bzw. Frühlingsbräuchen
einverleibt, was einen invertierten
Entwicklungsgang
darstellt — die Szenen sind in veränderter
Form zu ihrem
Ausgangspunkte
zurückgekehrt.
Die archaische Form des Ofens ist bis 1920 im
bulgarisch
griechischen Beispiel erhalten geblieben. Auch die »Dampfmaschine«
als AM
in Brixlegg 1862 dürfte als Survival dieser Art angesehen werden. Nach Mei
nung des Verfassers habe das ländliche Milieu den Ofen endgültig durch die
Mühle ersetzt. — F. Das osteuropäische
Material.
Das bisher noch spär
liche Material deutet auf bisher unbeachtete und unbekannte Verbindungen hin.
Auf den russischen Bilderbogen tritt der »holländische« Wunderdoktor auf, der
einerseits mit dem »Merry Dutch Miller« aus dem englischen Bilderbogen 1672,
andrerseits aber aucii mit dem mittelalterlichen Salbenkrämer
verwandt
sein
dürfte. Der bulgarisch-griechische
Verjüngungsofen
müsste im Rahmen eines
eingehenden Studiums des Verjüngungsmotios
vom Atlantischen Ozean bis zum
Ural und noch darüber hinaus seine Stelle finden. — G. Die slowenische AM.
Das Erzählgut mit dem Verjüngungsmotio
ist ein Teil des gemeinsamen euro
päisch-orientalischen
Gutes. Bei den Faschingsszenen
wäre der Einfluss der
Nachbarländer
denkbar. Bei der AM auf den Bienenstockbrettchen
dürfte —
trotz der unleugbaren Einflüsse fremder Bilderbogen — die autochthone Über
lieferung des Motivs mitgewirkt
haben, wobei das Auftreten von Teufeln als
Müllern nicht unbeachtet bleiben darf.

BABJI MLIN Ni ga skoraj bilo starega čebelnjaka, ki bi na eni izmed

Transcription

Similar documents

024-026 PREIZKUSILI SMO BMW X3 xDRIVE20d_1.pdf

Penca, orodjarstvo – plastika, d.o.o.

Vodnik po jurovski poti - OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol

Značenje barvnega atributa v imenu „Crvena Hrvatska".

Zloženka - OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol

Bernarda Fink, mezzosopran

BAKH 21 - Gottscheer

POSEBNOSTI IN NOVOSTI V FAVNI HROŠČEV SLOVENIJE

Zz7-8.2013 - KROATENSEELSORGE IN DEUTSCHLAND

Refugee Phrasebook/Arabic, Dari, Bos/Cro, Slovenian, German

Junij - SPD Radiše

HS 7 - Andrej Nared: Začetki kranjskega prelatskega stanu

društvene obavijesti - HKZ

Mineralogij a

Društvene obavijesti broj 100 - HKZ

Hrvatska moja, sretna budi, i neka te vode sposobni ljudi

installation manual

www.vodice.hr