Preberi celoten intervju

PRIREDITVE I OPREMA I VADBA I IZLETI
Neja Kršinar
Rada imam ekstreme
Tekaška preobrazba
Dunja in Jani pridno
izgubljata kilograme
10
NASVETOV
ZA POLETNO
OSVEŽITEV
Aleksandra Balmazović
Med tekom pustim
mislim svojo pot
Reportaža
Maraton v
srcu Balkana
Funkcionalna vadba
Bootcamp
za tekače
Adidas
Adios Boost
Marelice
Energijska bomba
Garmin Fenix 2
6-7 2014
4,90 €
Boj proti poškodbam s proprioceptivnimi vajami
RAVNOTEŽJE
INTERVJU
NEJA KRŠINAR
Tokratna sogovornica si želi po
očetovih stopinjah in najbolj
uživa v nenavadnih tekaških
preizkušnjah. V prihodnosti bo
težko združila oboje, saj gorske
tekaške preizkušnje terjajo svoj
davek, kar se pozna tudi na
stadionu. Nekoč želi postati
maratonka, že čez dve leti pa v
teku na 10.000 metrov tekmovati
na olimpijskih igrah v Riu de
Janeiru.
a Jure Jeromen f Matej Zalar
D
robna, 168 centimetrov visoka in 47
kilogramov težka triindvajsetletnica je vse dosedanje rezultate, tudi
naslov državne prvakinje na 10.000 metrov,
dosegla sama, brez podrobnega načrtovanja treninga. Pred pol leta pa se je okoli
nje zbrala strokovna ekipa pod vodstvom
Dejana Lenarta in skupaj so si zastavili cilj,
da čez dve leti nastopi na olimpijskih igrah
v Riu de Janeiru. Njena prva ljubezen je sicer
gorski tek, a izziva teka na atletski stezi se ni
ustrašila.
Neja, pozdravljeni, naše bralke in bralci vas
poznajo predvsem z nočnih tekov. Lahko bi
rekel, da ste v bistvu nočna ptica.
Ja, nočni teki, ki so se kar »razmnožili« po
Sloveniji, so mi res všeč. Zvečer vlada dobra
energija, uspešna sem in rada hodim na take
prireditve.
Vaša atletska biografija sicer ni preveč dolga.
Kdaj ste sploh začeli trenirati atletiko?
Z atletiko sem se začela resneje ukvarjati v
srednji šoli, ampak ni bilo nekih odmevnih
rezultatov, ki bi kazali na mojo uspešnost.
Resno treniram slaba tri leta.
Kaj pa pred tem, kako ste vzdrževali kondicijo?
Ničesar nisem počela zelo resno. Veliko sem
že prej tekla za dušo. Saj veste, zdrav duh
v zdravem telesu. Sicer pa sem nekaj časa
plesala, skratka športna rekreacija v širšem
pomenu besede. Trenirala bi tudi tek na
Raje
tečem uro in
pol, kot da pol ure
treniram hitrostno
vzdržljivost. Če imam
dopoldne tak trening,
sem običajno kasneje
bolj ali manj v
horizontali.
smučeh,
ampak je
treba začeti v zgodnejšem obdobju, saj je
pri smučarskem teku zelo pomembna tehnika, poleg tega pa je treba dobro prenašati
mraz, kar mi ne ustreza.
Vaš oče Jani Kršinar je v teku na smučeh tekmoval na dvojih olimpijskih igrah. Ste pobrali
vse športne gene ali so se delili še kam?
Ja, tako kaže, da sem jaz pobrala večji del
(smeh). Mlajši brat se sicer rad ukvarja z
različnimi športi, a z nobenim preveč resno.
Je bil oče tisti, ki vas je potisnil v kolesje
vrhunskega športa?
Ne, z bratom naju nikoli ni silil v šport, želel
je, da se svobodno odločiva. Mi je pa pred
leti, ko sem mu povedala, da bi se rada
začela bolj resno ukvarjati s tekom, rekel, da
mi tega trpljenja ne privošči.
Pa je res trpljenje?
Skupaj z Dejanom Lenartom treniram
manj kot pol leta in bi danes, ta trenutek,
rekla, da je kar trpljenje, ja. Najtežje mi je
na treningih hitrostne vzdržljivosti. To je
zame resnično grozno (smeh). Raje tečem
uro in pol, kot da pol ure treniram hitrostno
vzdržljivost. Če imam dopoldne tak trening,
sem običajno kasneje bolj ali manj v horizontali. V povprečju sicer skupaj z izteki in
vajami za gibljivost treniram nekje okoli tri
ure dnevno, torej dobrih 20 ur na teden.
Trening hitrostne vzdržljivosti običajno ni zelo
dolg – katere distance pa vam najmanj ležijo?
Zelo naporni so zame 400-metrski odseki.
Hitro in dolgo. Umiranje.
Sedaj veste, o čem je govoril vaš oče? Ste mu
verjeli, da bo tako težko?
Ja, zdaj ga bolj razumem, sicer pa mu seveda
nisem verjela, da bo tako težko. Res je treba
vložiti ogromno truda in dela, hkrati pa je
tudi veliko odpovedovanja.
Kaj najbolj pogrešate? Prosti čas, morda druženje, zabave?
V resnici mi je najhuje, da moram več počivati. Zdaj, ko še resno hodim na fakulteto
in želim vse opraviti v rokih, mi primanjkuje
veliko spanja. Nimam toliko časa za prijatelje, ki pa me razumejo in podpirajo. Želela
bi iti kar tako brez cilja v hribe, se umiriti, a
tega sedaj ni več, sicer pa na zabave nikoli
nisem hodila, tako da tega ne pogrešam.
Bi vam hoja v hribe lahko škodovala?
Ne smem hoditi v hribe, saj s tem izgubljam
hitrost. Je pa fino, da sem doma višje nad
Ljubljansko kotlino. Ko imam odmor, se
lahko sprostim in grem naokoli. Rada sem
doma, imamo boljši zrak, nismo pa ravno na
taki višini, da bi se mi dvignila raven hematokrita (smeh). Tudi vsakodnevna vožnja v
Ljubljano mi ne predstavlja težav.
Po dveh letnikih študija medicine ste se
prepisali na Fakulteto za šport. Ste imeli za to
kakšen poseben razlog?
Moja prvotna izbira je bila fizioterapija,
kamor pa nisem bila sprejeta. Druga izbira
je bila medicina in tam sem res naredila dva
letnika. Se je pa težko učiti nekaj, kar te ne
veseli. Potem je prišel še tek, ki me je veliko
bolj zasvojil, in ker bi v prihodnosti želela
Rada imam ekstreme
48 JUNIJ-JULIJ 2014
49
INTERVJU
NEJA KRŠINAR
delati v rehabilitaciji, sem se prepisala na
Fakulteto za šport.
Sami imate z rehabilitacijo že kar precej izkušenj.
V resnici mi je
najhuje, da moram več
počivati. Želela bi iti kar
tako brez cilja v hribe, se
umiriti, a tega sedaj ni več,
sicer pa na zabave nikoli
nisem hodila, tako da
tega ne pogrešam.
Imela sem počeno križnico, poškodba pa se
mi je kazala tako, da sem imela mrtve noge.
Najprej so mislili, da je išias, eno leto sem
počivala, a ni bilo nič bolje. Ko sem prišla na
Fakulteto za šport, sva se spoznala z Dejanom, ki sodeluje z Matejem Čebokljem. Ta
vrhunski fizioterapevt mi je v enem mesecu
terapij rešil težavo in verjetno tudi športno
kariero. Sicer pa sem v lanskem izgubljenem
letu izgubila ogromno hitrosti in moči.
Kakšen načrt imata s trenerjem? Se boste še
naprej ukvarjali tudi z gorskim tekom? Tekmovali pa ste tudi v krosih, bili ste na evropskem
prvenstvu.
Letos bom še tekla gorske teke, saj ne zahtevajo veliko časa za specialni trening, drugo
leto pa ne, ker se bliža Rio. Morda bom
odtekla tudi še kakšen kros, a mi niso preveč
pisani na kožo, ker so hitri in kratki.
Ste tudi članica Kluba gorskih tekačev Papež,
ki je znan kot organizator Teka na Grintovec.
Skoraj 10 kilometrov, slabih 2000 višinskih
metrov. Vas mika?
Imate kakšnega tekaškega vzornika, koga še
posebej občudujete?
Želim si. Lani sem šla gor navijat in mi je bilo
kar malo hudo, ker nisem smela tekmovati.
Upam, da bom lahko šla vsaj za trening.
Enkrat si želim odteči tudi to tekmo, ker je
ekstremna, in to imam rada. Je pa res, da ko
se tekma začne in so ob meni ljudje, zelo
težko tečem počasi. Na treningih se znam
umiriti, na tekmah pa grem bolj ali manj
vselej do konca.
Ne poznam veliko atletov, več stikov imam
s športniki iz smučarskotekaških vrst. Petra
Majdič, z njo je sodeloval tudi moj oče, bi
lahko bila in je vzor marsikomu izmed nas.
Od nje sem se naučila, da se da s trdim delom veliko doseči. Od tujih pa bi izpostavila
Andreo Mayr, ki potrjuje, da lahko stadionska atletika in gorski tek uspešno hodita z
roko v roki (smeh).
Kako močno je vaš trener Dejan Lenart proti
gorskemu teku?
Koliko prostih dni boste imeli v tem letu? Bo kaj
časa za dopust?
Ne gre za to, da je zelo proti, poudarja pa, da
se s tem izgublja hitrost, česar se tudi sama
zavedam.
Ja, vzela si bom nekaj časa, a šele konec oktobra, po maratonu. Ne vem, koliko časa, morda en mesec. Potem pa spet nova sezona.
Ampak gorski tek je, tako je čutiti, vaša velika
ljubezen.
Kaj pa bo vaš glavni cilj sezone? Za katere
tekme tempirate športno formo?
Ja, rada tečem in tekmujem na takih tekmah.
Verjetno tudi zato, ker sem doma v hribih
in sem prve tekaške korake naredila po
planinskih poteh. Sicer pa je moje mnenje
tako, da se vse da, če se hoče. Med sezono s
pomembnimi atletskimi tekmovanji in prvenstvi je pa res bolje, da se izogibaš gorskih
tekov. Pozna se vsaka sekunda, minuta.
Tek na 1500 metrov na mednarodnem
mitingu v Zenici v začetku junija bo bolj za
trening, nato sredi junija sledi pokal Slovenije, kjer bom tekla 1500, 3000 in 5000 metrov.
Pomembnejša pa bosta državno prvenstvo
avgusta v Celju, kjer bom nastopila na 5000
metrov, in konec oktobra ljubljanski polmaraton, ki letos šteje za državno prvenstvo.
Dejan Lenart: »Z Nejo se najbolj ujameva v končnem cilju«
Nejo Kršinar je spoznal prek
skupnih znancev, sicer pa njene
rezultate spremlja že dalj časa.
V začetku leta so sestavili ekipo
po vzoru Team to A-Maze, v
kateri sodelujejo zdravnik Mitja
Meachtig, fizioterapevt Matej
Čebokelj, dietetik Primož Svete,
atletski trener Tiberij Lebar in
Katja Kovačič, ki kot terapevtka
vodi sproščanje in dihalne vaje.
Cilje ste postavili visoko, veliko pričakujete
tudi od ekipe.
Ko smo se odločili, smo začeli zares. Brez
omenjenih strokovnjakov zagotovo ne bi
začel te zgodbe. Skrbim za koordinacijo
znotraj ekipe, z Nejo delam vaje za moč
in stabilizacijo in sem med drugim tudi
sparing partner na treningih. Sicer pa je
za njeno disciplino glavni Tiberij. Ker je
Neja velik talent, smo si vsi želeli, da se čim
prej pozdravi. Treba je povedati, da je vse
dosedanje rezultate dosegla sama, brez zelo
podrobnega načrtovanja.
Kdaj natančno ste opazili njeno nadarjenost?
Dobila je veliko tekem, odločilen pa je bil
njen naslov državne prvakinje v teku na
10.000 metrov, ki ga je osvojila v »teniskah«
– brez pravega treninga. Manjkata ji vsaj
50 JUNIJ-JULIJ 2014
dve komponenti treninga, in kar je dosegla
do sedaj, brez dvoma pomeni, da ima še
ogromno rezerv.
O katerih dveh komponentah govorite?
Manjkata ji hitrostna vzdržljivost in
vzdržljivostna moč. Tega nima in sploh ne
vem, kako ji je uspelo tako hitro teči. Imava
pa ob tem tudi malo težav, saj ne mara
stadionskega treninga, kar je verjetno že
sama povedala (smeh). Nikoli ni trenirala
na stadionu, kar se ji pozna še danes. Med
težkimi krajšimi teki jo nenehno motiviram,
poskušam s ploskanjem, glasnim spodbujanjem, povem ji, da to enostavno mora narediti. Če naredi fantastičen trening, ji seveda
takoj dam sporočilo, da je dobro opravila in
da zelo lepo napreduje.
Olimpijska norma za 10.000 metrov ne pozna
milosti.
32:05. Seveda razmišljamo o času. Dan za
dnem moramo uresničevati majhne korake
in tako lahko pridemo do cilja. Čez dve leti
torej želimo na olimpijske igre. Verjamem,
da ne bo lahko, a vsi v ekipi verjamemo,
da nam bo uspelo. Ocenjujem, da bi lahko
Neja 10.000 metrov že danes pretekla v
času pod 35 minut.
Kaj pa gorski tek? Neja je prav v tem športu
našla pot do atletike.
Zaradi njene velike želje smo v načrt treninga vključili izbirno tekmo za evropsko prvenstvo v gorskih tekih. Je pa to področje,
kjer si greva rahlo navzkriž. Pride obdobje,
ko se malo manj trenira in lahko takrat
naredi kaj za dušo, ko pa se dela, tega ni.
Ne gre za to, da gorskega teka ne bi maral,
ampak enostavno ne gre skupaj s stadionskimi in cestnimi teki. V nekem trenutku
se moraš odločiti, ali boš tekmovalec na stezi zgodi in s tem je pač treba živeti. Sicer pa je
ali gorski tekač.
težko odkriti kaj novega, v treningu ni več
skrivnosti in veliko časa posvečamo prehrani.
Brez dvoma imata nekaj različnih pogledov na
Mislim, da je vrednost prehrane v vrhuntrening, tekme in discipline. V katerem delu
skem športu izjemnega pomena in zelo po»posla« pa se najbolj ujameta?
Vem, da se najbolj ujameva v končnem cilju memben dejavnik pri regeneraciji športnika.
(smeh). Zaradi tega sva tudi začela sodelova- Sta v tem kratkem času že pomislila, da bi
ti. Ko sva se prvič usedla za mizo, sem najprej nehala sodelovati?
jaz povedal svoje želje: če grem v profesional- Ne, ne, to ne. Je pa res, da se enkrat ves
ni šport, me ne zanima povprečje. Hitro sva teden ni pogovarjala z mano, ker ni smela na
se torej ujela v glavnih poudarkih športne
neki rekreativni tek (smeh). Sicer upošteva
poti, v nasprotnem primeru ne bi niti zbral
navodila, zelo se trudi in je predana cilju,
teh ljudi. Imam svoj trenerski studio, kjer
zato me sploh ni strah. To kaže tudi njen
delam z rekreativno populacijo, pa tudi z
napredek, ki je v tem času izjemen.
določenimi nogometaši pri nas in v tujini.
Je izjemno vitka, morda celo preveč?
Če pa hočem imeti atleta, hočem imeti res
Taka je in se strinjam z vami. Imeli smo
pravega športnika.
nekaj težav s prehrano, kar se pri športniKaj pa razhajanja?
cah pogosto zgodi (ženska triada), ampak z
Razhajava se le v tem, da je Neja prej vse
dietetikom rešujemo tudi to. Ima premajhen
delala po svoje. Zdaj ne more in ne sme na
vnos maščob v telo in ji manjkata vsaj dva
vsako tekmo. Če imaš za seboj teden napor- kilograma, kar se zaenkrat pozna predvsem
nih treningov, se je enostavno treba regepri regeneraciji.
nerirati. Ob delu po domače hitro prestopiš
Ali sodelujete tudi z drugimi atleti? V Medulinu
mejo, nastopi pretreniranost in posledično
je bilo med prvomajskimi prazniki izjemno
tudi poškodbe.
Se bojite pretreniranosti?
veliko slovenskih atletov, tudi vrhunskih rekreativcev.
Vem, da lahko s Tibijem narediva tudi to
napako. Če bo pretrenirana, je to izključno
strokovna, torej moja napaka. Se pa to lahko
Tega sodelovanja ni veliko in tudi zato sam
tečem z njo in se »matram«. Že kot atlet
sem bil razočaran, enako je tudi zdaj, ko
sem trener. Slovenija je majhna, ampak če
pride študent v Ljubljano in bi rad treniral na
stadionu v Šiški, stane uporaba dvorane 90
evrov. Je to prav? Tako trenerji kot atleti bi
morali bolj sodelovati med seboj, saj nas je
zelo malo. Če vam iskreno povem: vsi trenerji
imajo svojo celico in mene to zelo žalosti. Ne
vem, ali se bojijo sodelovanja, da jim bo kdo
»ukradel« atleta, deljenja izkušenj? A to je že
tako globoko zakoreninjeno, da se bo težko
spremenilo. Kar se mene tiče, sem vedno za
sodelovanje…
Ob takem napredku je najbrž na boste mogli
več dolgo dohajati.
Se strinjam. Če pride do rezultatov, ki smo si
jih zastavili, ji bom kot »sparing partner« na
daljših intervalnih tekih res težko sledil. Podobno težavo ima veliko atletov, predvsem
tistih, ki z rezultati izstopajo iz povprečja,
saj se nemalokrat zgodi, da morajo težke
treninge opraviti sami. To pa je z vidika motivacije izredno težko. Še enkrat poudarjam,
pomembno je sodelovanje!
Je bolj delavka ali išče bližnjice?
Zagotovo ne išče bližnjic, in če se dogovoriva, naj teče 90 minut, bo zagotovo tekla 95
minut. Morda se sliši dobro, ampak to me
občasno tudi malo zaskrbi, saj je počitek
izredno pomemben.
51
INTERVJU
NEJA KRŠINAR
Ko se
tekma začne in
so ob meni ljudje,
zelo težko tečem
počasi. Na treningih
se znam umiriti, na
tekmah pa grem bolj
ali manj vselej do
konca.
Polmaraton bom tekla drugič v življenju,
prvič sem ga v Ljubljani tekla pred dvema
letoma, in seveda si oktobra želim čas
krepko pod 1:20. Maraton pa bo še malo
počakal. Morda prihodnje leto.
Veliko ste v Novi Gorici, kjer imate stare starše.
S tistih koncev sta tudi Mateja in Mitja Kosovelj. Ali kdaj trenirate skupaj?
Zdaj z Dejanom trenirava v glavnem sama.
Pred tem mi je z nasveti veliko pomagal tudi
njun oče Edvin, pa Lucija Krkoč, skratka smo
v stikih.
Na evropskih in svetovnih prvenstvih smo
kot ena velika družina in vsak nasvet pride
prav. Na prvenstvih tudi skupaj treniramo.
Ko pa grem v Novo Gorico, jih velikokrat
52 JUNIJ-JULIJ 2014
vidim in bi gotovo šli skupaj teč, če bi se
dogovorili.
Kaj pa Red Bull 400? Lani ste bili v Planici
drugi.
Med tekmovalnim premorom trener nima
zadržkov in lahko grem. Ampak saj veste, da
bo teh premorov vedno manj.
Je pa bilo lani res izjemno, pravi ekstrem. Na
koncu sem se počutila, kot da bi mi kdo dal
injekcijo paralize v nogo. Težko je verjeti, da
v mišicah pobere toliko kisika. Ampak na
koncu je bilo seveda super.
V prejšnji številki revije smo se pogovarjali z
Nejcem Kuharjem, ki se navdušuje nad vertikalnim tekom. Ste kdaj poskusili?
Poznam ta tekmovanja, a zdaj je pogled
usmerjen drugam. Moje sanje so, da bi gorski tek postal del olimpijske družine, a to se
v času moje kariere zagotovo ne bo zgodilo.
Treba se je prilagoditi in zato moram te
ekstremne dirke za nekaj časa odmisliti.
Pa ste kdaj pomislili, da bi povsem prenehali s
športom, atletiko?
Prav zares nikoli. Seveda pa pridejo dnevi,
ko se vprašaš, kaj mi je tega treba. Takrat je
treba potrpeti in iti naprej.
Koliko ur vam običajno zmanjka v dnevu, da bi
morda lahko naredili še kaj za svojo dušo?
(Smeh.) Potrebovala bi kakšni dve uri, da se
malo odklopim, se sprehodim in si vzamem
čas za ogled filma, učenje.
53