Povejmo si... (julij 2011)

Transcription

Povejmo si... (julij 2011)
POVEJMO SI...
Interno glasilo
D o m u p o ko j e n c e v J o ž e t a P r i m o ž i č a M i kl a v ž a I d r i j a ,
Enota Marof
LETNIK 3, ŠTEVILKA 8
JULIJ 2011
Stran 2
POVEJMO SI...
Pozdravljeni, bralke in bralci!
Pa smo dočakali toplo poletje in z njim novo številko domskega glasila,
ki ga skupaj ustvarjamo. Poletje je čas, ki ga največkrat povezujemo z
več dela na njivah in travnikih, z morjem, počitnicami, dopusti, izleti in
temperaturami, ki nas rade zvabijo na ohladitev v senci. Topli dnevi pa
v nas zbudijo tudi spomine na pretekle in sedanje življenjske trenutke.
Poglejmo, kaj ste tokrat zapisali in kaj smo skupaj doživeli.
Ana Vojska
SODELOVANJE Z ICRO – Idrijsko
Cerkljansko razvojno agencijo
KAZALO
ŽIVETI—TO JE DAR
3
ZGODBE, SPOMINI IN PESMI NAŠIH
STANOVALCEV IN ZAPOSLENIH
20
18. REVIJA PEVSKIH ZBOROV
SOCIALNIH ZAVODOV
SLOVENIJE
22
SPOMINI
4
MOJ PRIJATELJ IVAN
5
ŠOLI IDRIJA
23
ŠUMI, ŠUMI POTOČEK
7
DOMSKE ŠPORTNE IGRE
24
GOVORICA SIMBOLOV
7
IZLET NA ŠTAJERSKO
28
KLIKLERCE, KLIKLNI, ŠPICE
30
ZA RAZVEDRILO
32
STARE RAZGLEDNICE
10
KAKO ME JE POT ZVABILA
V TRST
13
PESMI
PAPIGA
BOBIJU
JANEZ, KRANJSKI JANEZ
15
MOJ DOPUST
16
ŠPORTNE IGRE V OSNOVNI
INTERVJU:
SILNO SEM SI ŽELELA
POSTATI ZDRAVNICA
17
UTRINKI IZ ŽIVLJENJA V DOMU
MEDGENERACIJSKO DRUŽENJE
18
Naslikal:
IZLET NA KRAS
19
Marko Pavšič
Stran 3
Letnik 3, številka 8
ŽIVETI – TO JE DAR!
Toplina sonca, vonj cvetočih lip, duh po posušenem senu, morski valovi, ki
božajo telo, sladoled, počitnice, dopust… in še mnogo prijetnih stvari in
dogodkov, ki označujejo poletje. Vsak letni čas nam lahko prinese veselje nad
življenjem. Mar ni nekaj lepega ozreti se v cvetočo češnjo, ki je podobna nevesti
v belini, sredi bujnega zelenja rojevajoče pomladi? Bogati darovi zrele jeseni
nas napolnjujejo z zadovoljstvom in tiho srečo. V zimskih večerih, ko burja
ponavlja svojo melodijo in nebo siplje snežinke, nas prevzame hrepenenje po
prazničnih dneh, ki nam prinašajo sporočilo miru in dajejo upanje. „Kot bi šli se
ringa raja, letni časi se vrstijo, drug za drugim se pehajo, pridejo in odletijo...“ je
zapisal pesnik. Ja, res je, čas hitro mineva, dnevi bežijo in naenkrat je leto
naokoli. Kot narava doživlja rojevanje, rast, cvetenje in zorenje, nevihte s točo,
sušo in obilje dežja, tako tudi naše življenje ni vedno kot cvetoče polje. Sredi
skrbi in teže dogodkov, ki jih prinaša vsak dan, tožimo, kako se usoda poigrava
z nami. Prevzame nas žalost, občutek nemoči in osamljenosti. V takih dneh je
najboljše ozreti se skozi okno, občudovati lepote sveta, ki nas obdaja. Se
odpraviti na sprehod, pa čeprav nam veter odnese klobuk in skuštra lase. Nikoli
ne smemo obupati, saj imamo mnogo spremljevalcev, ki gredo z nami v korak,
ki nas sprejemajo take kot smo, nas imajo radi in nam prav zato želijo pokazati,
da je živeti velik dar!
Vsem želim lepo sončno poletje, polno topline soljudi, optimizma in ljubezni!
Zapisala: Irena Hvala
Foto: Ana Vojska
Stran 4
POVEJMO SI...
ZGODBE, SPOMINI IN PESMI NAŠIH STANOVALCEV IN
ZAPOSLENIH
SPOMINI
Najprej naj vse stanovalce in zaposlene tu v domu lepo pozdravim. Moj zapis
sega v preteklost, v leto 1945. Mesec maj je mesec večjih dogodkov. V moji
mladosti 1. maja nismo praznovali tako kot danes. Kresove smo pastirji kurili na
dan svetega Janeza Krstnika ali pa 29. junija, na svetega Petra in Pavla. Letošnji
1. maj je še toliko bolj pomemben za zgodovino, saj je bil pokojni papež Janez
Pavel II. proglašen za blaženega.
Z njim sem se osebno prvič srečala v marcu, leta 1995, ko smo romali v Rim. Iz
Amerike se je v Rim vrnil škof. Doma je bil iz Dobrave pri Ljubljani. Papež
Janez Pavel II. je tega škofa posvetil v slovenskega kardinala. Tako je naš
avtobus odpeljal v Ljubljano, kjer smo spotoma pobrali še 12 romarjev, svojcev
in prijateljev. Med vožnjo proti Rimu smo marsikje pobrali še kakšnega romarja.
Na tem romanju sem prvič prejela sveto obhajilo iz papeževih rok. Na tri
dnevnem romanju smo si ogledali Rim in številne druge znamenitosti mesta.
Stanovali pa smo pri Uršulinkah. Prvi dan potepanja smo imeli zvečer v veliki
dvorani tudi sprejem s pojedino. Na sprejem so prišli tudi ministri. Med njimi
sem takrat videla tudi Peterleta, saj je šel prav mimo mene. Po pojedini smo se
odpravili v naše »stanovanje« na vrhu hriba. Zjutraj pa nas je zbudilo petelinje
petje. Drugo srečanje s papežem je bilo 13. maja, leta 2000, v Fatimi na
Portugalskem, ko je papež dva pastirčka razglasil za blažena.
Sedaj pa se vrnimo nazaj v mesec maj. Leta
1945 je bil 9. maj za nekatere Slovence
vesel, za druge pa žalosten dan. Ob desetih
dopoldne so domobranci iz kmetije blizu
Dol opazili, da se po Črno vrških rajdah
pomika kolona tankov. To je bila 4. armija
naših slovenskih oblasti. Nemci in njihovi
služabniki so se hitro pomikali iz naših
krajev. Za nekatere kmete je bilo slabo. Vse
njive, posejane s pridelki je bilo treba
izmeriti, da se je vedelo, koliko arov je
merila vsaka poljščina. Ob času spravila pa
Letnik 3, številka 8
Stran 5
so prišli možje iz določenega kraja in so en ar pšenice poželi, ročno omlatili,
stehtali in zapisali. Enako so naredili s krompirjem in fižolom. Na vrsti je bila
živina. Odvisno od števila krav so vzeli določeno količino mleka in mesa. To je
bila obvezna oddaja, ki jo je bilo treba izpolniti. Tudi prašičev se ni smelo
ubijat, kolikor bi kdo hotel. Pod obvezno oddajo je spadal tudi les. Nazadnje je
prišla na vrsto še nacionalizacija gruntov. Zemlje si lahko imel do 45 hektarov.
Zelo rado se je zgodilo, da so vzeli kakšen lep gozd in najboljše njive. Prav v
bližini mojega rojstnega doma so pobrali njive in gozd. Vse to lahko zapišem,
ker sem bila temu živa priča. Vse, ki boste to brali, pa lep pozdrav od stanovalke
Slavke Nagode.
Zapisala: Slavka Nagode
Ilustrirala: Marija Bertok
MOJ PRIJATELJ IVAN
Ko smo stanovali v Bertokih, sem bila stara štiri leta in pol. Hiša je bila na
samem, na majhnem hribu. Okrog in okrog so bile njive in trate. Zadaj za našo
hišo je stala majhna hiška. V njej je živel sosed Ivan. Redno sem zahajala k
njemu, saj sem tam videla veliko zanimivega za moje otroške oči. Bil je zelo
visok, saj je meril krepko čez dva metra. Prav zaradi tega pa so ga imenovali
Ivan »Mali«. Ko sem po zajtrku pritekla k njemu, sem ga velikokrat zalotila pri
pletenju košev in košar. Nekatere koše je naredil iz neolupljene vrbe in ti koši so
bili potem rjavkaste barve. Včasih pa je šibe z nekakšnim nožem olupil, zato so
bile šibe bele. Te je kasneje prebarval z različnimi barvami. Rdeče, zelene,
modre, pa tudi rumene. Ko so bile košare narejene, so bile zato lepe pisane. Tudi
meni je spletel zibelko za punčko in lepo majhno košarico, ki je služila za
pobiranje sadja. Med delom si je vedno prepeval ali pa vsaj mrmral kakšno staro
melodijo. Najbolj se spominjam neke stare italijanske popevke z naslovom »La
bella Spaniola«. Veliko mi je pripovedoval o ženi in hčerki. Žena mu je kmalu
umrla, hči pa se je poročila in se odselila v Trst. Zelo ju je pogrešal. Na stara leta
je živel čisto skromno in vse kar je potreboval, si je naredil sam. Tudi čevlje je
nekako popravil z žico. Nogavic ni nosil, razen za zimo jih je imel za en par.
Včasih ga je moj oče povabil na večerjo, on pa je v zameno prinesel vino, včasih
pa tudi kokoš. V poletnih večerih je sedel pred svojo hišico in igral klarinet. Ko
je igral na svoj klarinet, se mu je njegov maček vedno usedel na ramo. Igral je
Stran 6
POVEJMO SI...
vse, od ljudskih istrijanskih pesmi, pa do klasične glasbe. Vse je igral na pamet,
saj se not nikoli ni naučil. V mladosti je hodil na vse šagre in tam igral z
domačim ansamblom. Igral pa je tudi v Pobeški bandi, ki jo je vodil polbrat
mojega starega očeta, Lazar Bertok. Od soseda Ivana sem se naučila veliko
stvari. Že zelo majhno me je naučil rimskih številk do deset in marsikatero
izštevanko. Zame si je izmišljeval pravljice. Včasih je pozabil, da mi je neko
pravljico že povedal, in jaz sem ga vedno opomnila: »Ne, Ivan! To ste že
povedali!«
Nekega dne je prišla k njemu sociala iz
Kopra, en moški in dve ženski. Začeli
so ga pregovarjati, naj se preseli v dom,
saj so bile razmere v njegovi hiši zelo
slabe. Ko so videli, da ga v to ne bodo
prepričali, so poiskali njegovo hčerko,
ki je živela v Trstu. Na koncu je odšel
živet k hčerki v Trst. Slovo je bilo
žalostno. Ivan mi je rekel: »Nekaj imam
zate!« Iz hlač je potegnil nekaj tisoč
dinarjev in mi jih dal rekoč: »Pridi me
kaj obiskat v Trst. Zelo rad pa bi te
videl, ko boš odrasla. Bodi še naprej
pridna in ubogaj starše. Lepo se uči v
šoli in pri verouku lepo moli tudi
zame.«
In res sem zanj veliko molila. Minilo je leto, odkar se je odselil. Oče je v službi
dobil klic, da je Ivan umrl. Zdi se mi, da je umrl zaradi tega, ker je pogrešal
svojo hišico in svoje življenje v njej. Še danes mi je žal, da ga nisem šla obiskat,
saj sama nisem mogla v Trst.
Zelo sem hvaležna usodi, da sem lahko srečala tako dobrega človeka. Bil je moj
dober prijatelj, ki me je tolažil in mi vlival upanje v dobroto. Kot je on dejal:
»Lepota mine, dobrota pa te lahko spremlja do groba.«
Zapisala in ilustrirala: Marija Bertok
Letnik 3, številka 8
Stran 7
ŠUMI, ŠUMI
POTOČEK
Šumi, šumi potoček,
veselo pod goro,
do njega prišla srna
je zjutraj pit vodo.
In ko podobo svojo
zagleda v dnu vode,
jo dolgo ogleduje
in to pri sebi de.
Hi, hi, da znal bi lovec,
kako sem lepa jaz,
gotovo bi porabil,
ugodni tale čas.
To pesem je povedala Emilija Januš ,
naučila pa jo je njena mama.
Zapisala: Metka Pavšič
Foto: arhiv DT
In komaj to izreče,
že poči v grmu strel
in tisti hip je svinec,
življenje srni vzel.
GOVORICA SIMBOLOV
Človek je že v pradavnini uporabljal simbole, ki so se začeli pojavljati ob risbah
na stenah jam, pa tudi izven jam. Simboli, ki so velikokrat spremenili svoj
izvorni pomen, so bili pravzaprav prvi zametki današnje pisave. Tudi dandanes
nas, poleg pisave, vsepovsod obkrožajo simboli, ki nam nekaj sporočajo, nas
pomirjajo, opozarjajo na nevarnost…Ker nam številni simboli, ki smo jih
uporabljali v preteklosti, niso dovolj, smo si morali izmisliti nove in med takimi
so npr. tudi oznake ob naših cestah in prometni znaki.
Stran 8
POVEJMO SI...
Eden izmed najstarejših simbolov, ki se pojavlja na keramiki ilirskih plemen, pa
tudi veliko prej in je pomenil svetlobo in sonce, je svastika ali kljukasti križ, ki
so ga nacisti prevzeli za svojega. Zato, ker nas spominja na nacistični teror, je
postal osovražen, a simbol sam za nečedna dela ni ničesar kriv. Ste vedeli, da
trikotnik v krogu ponazarja v krščanski simbologiji Sveto trojico? Spirala za
Tibetance recimo pomeni vesolje. Skoraj vsi vemo, da simbol v obliki črke C za
nas pomeni zadnji krajec lune, a ima še veliko drugih pomenov. Namreč različne
kulture iste simbole uporabljajo za različne pomene, oziroma za sporočila.
Danes se simboli uporabljajo na vseh področjih našega udejstvovanja in če smo
nekoliko bolj pozorni, jih opazimo vsepovsod. Na ulicah, reklamnih sporočilih,
na zemljevidih in v vseh zvrsteh znanosti. Matematike, take kot jo poznamo
danes, pa brez simbolov sploh ne bi bilo. Simbolov se je v dolgi človeški
zgodovini nabralo res veliko in za nekatere smo pozabili njihov izvorni pomen,
a velikokrat bi radi vedeli, kaj kakšen simbol pomeni, a ne vemo, koga bi
vprašali oziroma kje bi lahko poiskali pomen določenega simbola.
Simboli imajo sposobnost takojšnega prenosa v podzavest. Ko jih zagledamo, se
z njimi pogovarja naša desna polovica možganov. Ta je zadolžena za simbolno,
ustvarjalno in razumsko delovanje. Simboli popolnoma obidejo razumski del
našega razmišljanja in lahko vplivajo na naše nezavedne mehanizme.
Okultisti so znanje govorice simbolov uporabljali za samorazvoj, veliko pa jih je
to znanje tudi izrabljalo za lastne, pa tudi za politične cilje. Preko simbolne
govorice se z nami pogovarjajo tudi reklame, izdelki, ki so označeni z logotipom
izdelovalca, državni simboli in denar. Dajejo nam občutek pripadnosti, prestiža,
zaupanja in moči.
Kdo nas vodi…
Ob dejstvu, da se politična ureditev spreminja, simboli pa ostajajo isti, se
moramo vprašati, kdo je tisti, ki ostaja na oblasti ali kdo je zmagal v zadnji
svetovni vojni in kdo so tisti, ki za nas ustvarjajo občutek varnosti, pripadnosti
in zaupanja ter na nezavednem odločajo o naši porabi denarja in celo prostega
časa. Zavedati se je potrebno, da kot potrošniki velikokrat posegamo po
proizvodih, ki nas pritegnejo na nerazumski način. Za nakup se bomo odločili
zaradi oblike, barve ali logotipa na embalaži. Odločitev je vedno naša.
Letnik 3, številka 8
Stran 9
KRŠČANSKI SIMBOLI
KRIŽ
Krščanski križ je eden od najbolj znanih simbolov krščanstva. Njegov pomen se
skriva v dejstvu, da je bil Jezus Kristus od Poncija Pilata obsojen na smrt s
križanjem in v verovanju, da je Jezus po tem vstal od mrtvih. Križ s podobo
Kristusa se imenuje razpelo. Razpelo je lahko manjše in je postavljeno v nekem
prostoru, večja razpela pa se nahajajo v pokrajini.
IHTIS
IHTIS ali IHTUS je v antični grščini beseda, ki pomeni riba. Predvsem znana je
kot krščanski simbol, saj so ji kristjani nadeli še dodaten pomen, vendar kot
kratici, ki v prevodu pomenu »Jezus Kristus, Božji Sin Odrešenik«.
RIBA
Riba ima že v svetem pismu močan simbolni pomen, zato ni čudno, da je
kasneje postala eden izmed najpomembnejših in najbolj prepoznavnih
krščanskih simbolov. Kar nekaj Jezusovih učencev je bilo ribičev. Ko je Jezus
poklical apostola Petra in Andreja, je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju
bom za ribiča ljudi«.(Mt 4,19)
LABARUM:
latinsko prapor, je bil vojaški standard za prapor, ki ga je
izdelal rimski cesar Konstantin Ι. Veliki in so ga nosili pred njegovo vojsko. V
sanjah mu je glas dejal: »V tem znamenju boš zmagal«.
BELO JAGNJE je simbol Kristusa (velikonočno jagnje).
KAČA je simbol zla v krščanstvu.
OKO V TRIKOTNIKU simbolizira Boga Očeta.
GOLOB IN OGNJENI PLAMENI predstavljajo svetega Duha.
BARVE
Barve imajo svoj simbolični pomen. Tako ljudje, ki nosijo svetlejše barve,
veljajo za pozitivne in vesele ljudi. Medtem, ko tisti, ki so ljubitelji temnih,
predvsem črnih in sivih odtenkov, veljajo za melanholične ljudi, ki radi ostanejo
neopaženi.
Stran 10
POVEJMO SI...
Bela barva pomeni nedolžnost, čistost, preprostost, elegantnost. Bela golobica
predstavlja mir. Bela zastava znak vdaje. Bela čaplja in bel feniks pomenita
večno življenje.
Rdeča barva simbolizira ljubezen.
Modra simbolizira modrost.
Zelena simbolizira upanje.
Črna simbolizira žalovanje. Črna preveza rokava je nekoč pomenila
sočustvovanje z ožjimi člani družine. Črna ovca sicer simbolizira konec, vendar
nam hkrati oznanja, da je za vsakim koncem tudi nov začetek.
Zapisala: Z.I.
STARE RAZGLEDNICE
Včeraj sem pospravljala omaro in prav na dnu
odkrila to škatlo. Njena vsebina me je
presenetila. Sedla sem na staro odejo, ki sem si
jo – še dobro se spominjam – kupila za prvo
plačo. Iz škatle sem jemala že malce orumenele
razglednice in pisma. Moja otroka sta v letih
odraščanja izražala želje po potovanjih v tuje
dežele, jaz pa sem jima vedno govorila:
»Najprej spoznajta svojo domovino, šele nato se
podajajta čez njene meje«. Tako so prihajale na
moj naslov razglednice iz različnih koncev naše
dežele.
Prva, ki sem jo prijela v roke, je prikazovala
gnezdo s štorkljami. Na hrbtni strani pa je
pisalo naslednje:
Foto: arhiv DT
Draga mama!
Danes sem si ogledala rojstno hišo Miška Kranjca tu v Prekmurju, ki je ena
sama ravnina – njive in polja, da jim ni videti konca! Jutri bom obiskala mlin na
Muri, pa Plečnikovo cerkev v Bogojini in si v Filovcih kupila kakšen lončeni
izdelek za spomin. Videla sem tudi gnezda štorkelj na dimnikih hiš – dojenčkov
torej še ne bo zmanjkalo! Prekmurci so gostoljubni. Lepa je ta naša dežela!
Lep pozdrav, Polona
Letnik 3, številka 8
Stran 11
Ko sem opazila motiv Novega mesta, sem se spomnila, kako sem bila srečna, ko
so mojega Primoža vojaške oblasti naše tedanje skupne države premestile iz
Požarevca v našo „ožjo domovino“ kot smo tedaj imenovali našo Slovenijo.
Draga mama!
Dolgo se nisem oglasil. Bili smo na terenu. Iz novomeške kasarne smo se
povzpeli na Gorjance. Tu smo vadili, kako braniti domovino, če jo napade
„neprijatelj“! Z ene od točk, kjer sem bil na straži, je lep razgled na dolenjsko
pokrajino: na vinograde, zidanice, zeleno Krko in stare gradove ob njej.
Pozdrav od tvojega vojaka!
P.S.: Še 50 dni!!!
In potem sem iz škatle vzela razglednico iz časov, ko je moj sin tako zelo želel,
da bi postala tašča neki Sonji z Maribora.
Oj, mamica!
Pod najstarejšo trto na mariborskem Lentu pijem na zdravje tudi zate! Včeraj
pa sem med drugim obiskal grob generala Rudolfa Maistra, ki ni bil le pogumen
borec, bil je tudi pesnik. Ali veš, da je on napisal tisto o „Treh lipicah“, ki jo ti
tako rada prepevaš?
Pozdrav!
Primož
V času študija je hčerka Polona dobila novo prijateljico. Kar nekajkrat se je
podala k njej na obisk, tja v južni del Slovenije.
Lep pozdrav s pokrajine ob Kolpi! Moja gostiteljica Anka se na vso moč trudi,
da bi me naučila izdelati pravo belokranjsko pisanico. Ne vem, če mi bo uspelo,
kajti to je prava umetnost. Zvečer pa grem pogledat nastop tukajšnje folklorne
skupine, ki v belih nošah v deželo kliče zelenega Jurija. Zaljubila sem se v to
pokrajino sanjajočih belih brez in prijaznih ljudi.
Pozdravlja te tudi številno Ankino sorodstvo!
Polona
Stran 12
POVEJMO SI...
Poleg pisanja je bilo tu kar nekaj žigov in vsebina:
Danes sem postal pravi Slovenec. Pravkar sem se vrnil z vrha Triglava. Čudovit
pogled na našo deželo. Ni čudno, da je dovški župnik tu napisal hvalnico naši
najvišji gori. Sporočam ti, da domov pridem šele prihodnji teden. Obiskat grem
še sošolca na Vrsno pri Kobaridu. Njihova hiša stoji prav blizu domačije
pesnika Gregorčiča. Ali se še spominjaš, kako sva se, ko sem hodil v 5. razred,
skupaj učila tisto njegovo pesem o Soči?
Primož
Draga mama!
Sedim na punti v Piranu in gledam,
kako sonce kot velika zlata ladja
počasi tone v morje. Čudovito! Pa naj
bo dovolj romantike! Čakajo me.
Gremo na pir. Naša „klapa“ se je
pobratila z nekimi fanti iz Stuttgarta .
So prav simpatični. Eden še posebno.
Ime mu je Franz. Mi ga kličemo po
slovensko: Francelj!
Polona
Ilustrirala: Marija Bertok
Slika mozaika s cerkvice in gosto popisana zadnja stran:
Draga mama!
Če ne bi nekoč v davni preteklosti zemlja v svojem rojevanju naredila slovitega
idrijskega preloma, bi bili ena planota. Kako neki bi se imenovala? Vojskarska
ali Krniška? Nekaj hribčkov, nekaj bregov, malo ravnine.
V ljubki cerkvici sem opazoval čudovit mozaik patra Rupnika: prepletanje
modrega zemeljskega z rdečim, ki pomeni nadzemeljsko in vmes žlahtna zlata
kovina. Kot bi vsak od kamenčkov nosil v sebi prošnje in zahvale. In molil sem
zate!
Pred neko hišo v vasi sem pozdravil staro ženico, ki mi je povedala, da rada
zapoje, kakšno tako domačo. Ja, ljudje tu na Krnicah so prijazni. Tako zelo smo
si podobni!
Tvoj Primož
Stran 13
Letnik 3, številka 8
Obsedela sem na odeji in s spomini potovala v čase, ki so že zdavnaj minili.
Mnogo se je spremenilo od tedaj. Dobili smo svojo državo, ki jo pisatelj Cankar
imenuje nebesa pod Triglavom. Razglednice, ki so me obdajale, pa so
razodevale, da moja otroka poznata njene lepote. Bila sem srečna!
Zapisala: Irena Hvala
KAKO ME JE POT ZVABILA V TRST
Ko sem dokončala šolo, sem enkrat mesečno hodila na urad za delo blizu Kopra.
Zaradi slabega vida se nikdar ni našlo primerno delo zame, jaz pa sem si želela
delati karkoli. Tako sta minili dve leti. V teh dveh letih sem z avtobusom po
potrebi odšla v Trst, kjer sem pri eni gospe enkrat mesečno čistila in
pospravljala. Leta 1966 pa se mi je zgodil čudež. Končno sem dobila delo. 4.
januarja sem prvič prišla na delo k družini, kjer je delala tudi prijateljica moje
mame, ki me je priporočila za gospodinjsko pomočnico. Takrat sem bila stara 16
let. Ko sem se odpravljala z majhnim kartonastim kovčkom, me je oče
pozdravil. Še zdaj se spominjam njegovih besed: »Bodi poštena in pridna.
Spoštuj ljudi, pri katerih boš delala.«
Ko sem popoldne prispela do te družine,
sem z odprtimi očmi občudovala vilo, ki je
bila vsa okrašena v avstro – ogrskem stilu.
Po večerji me je gospa peljala v mansardo,
kjer mi je pokazala mojo sobo. Takoj mi je
bila všeč. Bila je čista in postelja je bila lepo
pogrnjena. Gospa mi je prvi večer dala vsa
navodila za delo .
Ilustrirala: Marija Bertok
Ponoči sem se prebudila. Morala sem po
stopnicah, da bi prišla v kopalnico. Luči
nisem upala prižgati, ker sem se bala, da bi
koga zmotilo. Zato sem v hiši dvakrat zašla.
Enkrat sem se znašla v kuhinji, drugič pa na
verandi. Končno sem našla kopalnico in
skrbi je bilo konec. Bila sem brez ure, tako
da tisto noč skoraj nič nisem zatisnila očesa,
saj sem se bala da bom zaspala. Vstati pa je
Stran 14
POVEJMO SI...
bilo treba ob šestih. Ko sem bila zjutraj umita in pripravljena, sem morala ob
šestih in pol očistiti in zloščiti vse čevlje. Nato sem v kuhinji vklopila ogrevanje.
Na mizi je že čakala kava z zajtrkom. Zajtrk je vedno za vse pripravila gospa.
Potem pa sem morala začeti s čiščenjem prostorov. Ob desetih, ko je bila vsa
hiša pospravljena, sem odšla nakupovat hrano, ki smo jo potrebovali tisti dan.
Tako je v miru minil teden in s počitnic sta se vrnila sin in hči od gospe. Zaradi
tega sem imela takoj tudi več dela. Tudi kuhanje v začetku ni bilo prav
posrečeno, ampak sem se tudi tega kmalu naučila. V dneh, ko je bila gospa
doma, je pripravljala tudi sladice.
Minile so šolske počitnice in hiša je ostala v mojih rokah. Trudila sem se, da bi
bilo vse čim bolj prav. Spomnim se, ko sem prvič prižgala plinsko peč, pa sem si
po nesreči prismodila lase. Sin me je vprašal, če sem pekla meso ali lase. Bil je
zelo prijazen do mene, ko pa mu kaj ni bilo po godu, me je vedno opozoril na
šaljiv način.
Pri tej družini sem delala 10 let. Bila so najlepša leta moje mladosti pa tudi
gospa se je navezala name. Večkrat sem odšla z njimi na počitnice v Avstrijo,
kjer sem doživela veliko lepih stvari. Ena takih je bil koncert v Mozartovi
dvorani. Za božič so v Avstriji imeli lepo navado, da so dečki pri polnočnici in
zjutraj na božični dan prepevali božične pesmi. Tam sem spoznala tudi prijatelje,
s katerimi sem hodila v kino, na ples, sprehode in včasih tudi na večerjo.
Družini sem bila zelo hvaležna, ker so tako lepo skrbeli zame. Poslali so me k
zobozdravniku in okulistu. Gospa pa mi je podarila veliko oblek, kupila mi je
tudi uro. Za vsak rojstni dan in na svetega Miklavža sem vedno dobila darilo.
Takrat sem se počutila kot prava gospa.
Zapisala: Marija Bertok
Foto: arhiv DT
Letnik 3, številka 8
Stran 15
PESMI—Jože Medved
PAPIGA
Rumen, zelen, prekrasen ptič,
moj je fič firič.
V krilcih, repu črna ima peresa,
in ko spustim ga
leti mi v nebesa.
Njegov poljub je tako sladak,
da ne zmore ga čisto vsak.
Ilustrirala: Marjanca Pekovec
BOBIJU
Tako osamljen sem
in več ne vem, kaj bi storil.
Zdaj še psa nimam,
da z njim bi spregovoril.
Hej, Bobi, ti si mi bil prijatelj,
če ravno si bil le pes.
A ko bil sem s tabo,
bil si moj le ves.
JANEZ, KRANJSKI JANEZ
Jazen kranjski Janez,
kam odhajaš danes?
Grem na morje v Istro,
tam je morje čisto.
Janez kranjski Janez,
kaj počel boš danes?
Grem lovit na morje,
gledal širno bom obzorje.
Janez kranjski Janez,
kaj zvečer počel boš danes?
Jedel, pil in pel, da ves narod bo vesel.
Stran 16
POVEJMO SI...
MOJ DOPUST
Oh ti dnevi dopusta, ki nas silijo izven ustaljene rutine v oddih, ki ga ne znamo
več prav uporabiti. Tako hitimo v izpolnjevanju pričakovanj do sebe, v stalnem
preseganju svojih zmožnosti, da se še v tistih dnevih dopusta ne znamo umiriti
in najti. Pa vseeno ga vedno komaj čakam.
Paše mi, da mi ni potrebno vstati ob tisti, brr,..neprijetni uri ampak prej ali
kasneje. Paše mi, da ni potrebno sebe in kolonice otrok napravljati za v vrtec,
šolo in službo, temveč se prepustiti njihovemu kobacanju, žgečkanju,
vzklikanju.. in svojem lenarjenju. Pa jutranja kavica na terasi,..uuuu. Pa
svobodno določanje dnevnih opravil, raziskovanje v izletih, svoboda v piknik
prehranjevanju,.. Vse to je tisti odklop iz vsakdanje rutine, ki jo potrebujemo.
Mi zaposleni, naše družine in tudi vi stanovalci. Že to, da vidimo nove stvari,
kaj šele, da jih doživimo. Drugje.
Smo pa tako naravnani, da stalno razmišljamo o tem, kaj bi morali narediti, kaj
sedaj zamujamo in kako bi bolje oziroma koristnejše izkoristili ta dragoceni čas
dopusta. Ne moremo se »odklopiti«, čeprav je ravno to tisto, kar potrebujemo.
Slovenci z našo zavrto in tlačeno »nravjo« imamo s tem še večje težave. Naučiti
se prisluhniti sebi, se ustaviti v tem trenutku, s tem kar imamo in doživljamo
sedaj.
Moj letošnji dopust je bil lep, čeprav tudi letos še prilagojen željam in potrebam
moje družinice. Le ugibate lahko, da je bilo to čofotanje po morju in gradnja
gradov ter potičk iz mivke. O ja, mimogrede sta mala dva prebolela tudi norice,
ki pa so bile le postranska stvar. Oddih smo si popestrili z ogledi starih istrskih
vasic, kot je Grožnjan, ki je pravo mestece umetnosti ali pa Motovun ter Buje.
Vožnji s kolesom za pet oseb, ki je prava atrakcija za otroke. Ali pa raziskovanju
z ladjico, ki ima stekleno dno, s katero vidiš vse kar skriva morje v svojih
globinah. Lepo je bilo in lepo se je ponovno vrniti v stare tire. Doma in v službi,
v pričakovanju naslednjega dopusta. Mogoče se bom pa le naučila nekoč
dopustovati v pravem pomenu besede.
Zapisala: Romana Kavčič
Letnik 3, številka 8
Stran 17
INTERVJU
SILNO SEM SI ŽELELA POSTATI ZDRAVNICA
Idrija je moj kraj. Nasproti slaščičarne pri Kosu smo stanovali. Rojena sem leta
1934. Kljub vojni imam na otroštvo lepe spomine. Očeta so kot gasilca
mobilizirali v Toskano. Oh, kako sta se oče in mama imela rada, pošta pa je tako
redko prihajala iz Italije.
Prve razrede osnovne šole sem naredila med vojno. Učila sem se vedno zelo
lahko. Samo poslušala sem, pa sem že imela v glavi. Sicer pa smo bili trije
otroci pri hiši. Ko je bilo konec vojne sem se takoj, ko je bila odprta slovenska
šola, šla vanjo tudi vpisati. Še s peresi smo tedaj pisali.
Po zaključeni osnovni šoli sem odšla v Pančevo, v Srbijo. Silno sem si želela
postati zdravnica, od nekdaj je v meni tlela ta želja. Pa se je zasukalo drugače.
Ko sem mami omenila, da bi odšla na gimnazijo v Postojno, ker je bil oče od
tam doma, me je zavrnila, češ, da nisem rojena za to, da bi nosila »firklčke« na
mizo. Star oče in mama sta bila namreč gostilničarja. Potem pa je prišel razpis
za Pančevo in sem se prijavila. Prišel je pozitiven odgovor, naši pa seveda niso
znali brati cirilice. Jim je bila tuja kot arabščina. In sem šla, v Pančevo na
geološki tehnikum, prva povojna generacija smo bili. Všeč mi je bilo doli, lepo
smo se razumeli. Prvi letnik sem zelo uspešno opravila. Potem pa so se začele
težave. Namesto, da bi šla med počitnicami proti Idriji, sem jo mahnila s
prijateljico po Srbiji. Meni se je zdelo imenitno, celo boks smo šli gledat in jedla
sem čorbo iz ribjih glav. V drugem letniku pa so se začele težave z zdravjem, pa
se tega niti zavedala nisem. Znašla sem se, tako rekoč še otrok, v bolnišnici za
živčne bolezni. Nevropsihiater mi je tedaj dejal, da najbrž ne bom zmogla tega
šolanja, pa tudi ta ravnina, da ni prostor zame. In so me odpeljali domov.
Svojo delavno dobo sem oddelala na občini in na gozdni upravi. Imam natančno
triintrideset let, tri mesece in petnajst dni delovne dobe. Delala sem tajniška in
računovodska opravila, bila sem tako rekoč deklica za vse. Na občini sem
delala silno malo časa, problematično je bilo predvsem to, da sem zahajala v
cerkev. Najljubše opravilo v službi pa mi je bilo pitje kave s sodelavci, pravi
družabni dogodek.
Vse življenje sem zelo rada prepevala. Na ulici smo se zbrala dekleta in
prepevala. Kasneje sem pela v cerkvenem pevskem zboru, najprej sopran,
kasneje alt.
Stran 18
POVEJMO SI...
Poročena sem bila dvakrat. Nisem bila le zaljubljena, bila sem prav neumna.
Želela sem si otroka in vesela sem bila, ko sta se mi rodila Jasna in Andrej.
Vedno sem bila rada tudi lepo urejena. H Kolakoviču sem hodila k frizerju.
Vedno sem pogledala kaj gre skupaj, na obleke mislim. Bi rekla, da sem skoraj
preveč denarja potrošila za obleke.
S svojim življenjem sem pomirjena, pravzaprav me nič več ne moti, sprijaznila
sem se z vsem. Vsemu navkljub je bilo tudi veliko lepega. Ko pa se počutim
zares sama, pa napišem kakšno besedo v svoj »kracalnik«. Zdaj imam le še take
želje kot npr., da bi bili čim več skupaj, da bi se lepo imeli, se razumeli in se
skupaj veliko pogovarjali, prepevali in deklamirali.
Pripovedovala: Mara Sedej
UTRINKI IZ ŽIVLJENJA V DOMU
MEDGENERACIJSKO DRUŽENJE
Zapisala: Metka Pavšič
Tudi v letošnjem šolskem letu 2010/11 je v domu potekalo medgeneracijsko
druženje med učenci osnovne šole Idrija in stanovalci Marofa.
Četrtkovi popoldnevi so potekali v znamenju individualnih druženj ter
skupinskih aktivnostih na oddelku Sončnica. Med drugim smo se družili pri peki
kostanja, Miklavževi tomboli, pekli smo piškote in palačinke, v maju pa smo se
učencem pridružili na Športnih igrah OŠ v Idriji. Med stanovalci in učenci so se
stkale pristne vezi in obljubili so si, da se bodo še srečali.
Ob koncu leta so stanovalke oddelka Sončnica učencem v spomin poklonile
knjižico z lepimi željami, prostovoljci pa so jim na plakat zapisali nekaj lepih
misli:
Letnik 3, številka 8
Stran 19
Vedno nam je bilo v veselje hoditi sem. Spoznali smo polno novih ljudi, stvari in
se naučili kar nekaj o življenju. Čeprav smo se na začetku bali, ker nismo točno
vedeli, kako bodo srečanja potekala, smo se kmalu počutili kot doma, saj so nas
gospe sprejele kot del njih in prirasle so nam k srcu, tako da jih bomo vsekakor
pogrešali.
Tomi, Anja, Deja, Jasna, Kristina
Zapisala: Karmen Kacin
IZLET NA KRAS
Sončnega pomladanskega jutra smo
se na pobudo Jogan Edija odpravili
v njegovo rojstno vas. Pot nas je
vodila čez Črnovrško planoto v
Vipavsko dolino, od tu pa čez
vinorodne griče na Kras. Naš cilj je
bila vas Tomaj. Po enourni vožnji
smo prispeli na dvorišče Edijeve
hiše, kjer nas je čakal njegov sosed
in prijatelj Paolo. Velikodušno nam
je postregel z pijačo in jedačo.
Ob pogovoru je beseda nanesla tudi na vaškega posebneža Petra, ki je med
obema vojnama živel v tej staro-žitni kraški vasi. Peter je bil preprost kmečki
človek, čigar življenje se je obrnilo na glavo, ko je nekega dne zadel glavni
dobitek na italijanski loteriji. Za tisti čas nepredstavljiv denar, ki bi se danes
meril v desetinah milijonov evrov, je bilo na videz nemogoče zapraviti, a le na
videz. Peter je začel prirejati razsipniške pojedine in zabave za številne vaščane.
Tako je v nekaj letih zapravil vse. Ker je bil brez strehe nad glavo, mu je na
pomoč priskočil vaški župnik. Pri njem je Peter dobil topel obrok in prenočišče,
v zameno pa je župniku pomagal pri raznih opravilih, povezanih z cerkvijo.
Rezultat sodelovanja sta dva velika kamnita stebra na stopnišču tomajske
cerkve.
Stran 20
Izlet smo nadaljevali v rojstni hiši
Srečka Kosovela, kjer je v pritličnih
prostorih urejen majhen muzej, z
k opico p esnik ovih osebnih
predmetov. Pot nas je nadalje vodila
v največje kraško mesto Sežano, kjer
so nekateri izletniki obiskali svoje
svojce in znance. Ker se je dan bližal
poznopopoldanskim uram, smo se
odpravili domov.
POVEJMO SI...
Zapisal: Goran Kacin
Foto: Branko Pagon
SODELOVANJE Z ICRO – Idrijsko Cerkljansko razvojno
agencijo
V letošnjem letu je bilo v sodelovanju z ICRO izvedenih več ustvarjalnih
delavnic. Vse so se odvijale v prostorih doma.
Marca in aprila smo se dobivali na likovno-ustvarjalnih delavnicah, pod
vodstvom gospe I. Gnezda. Ustvarjali smo cvetlične lončke s pomočjo pisanih
papirnatih prtičkov. V lončke smo kasneje, ko smo jih prebarvali z zaščito,
zasejali različne pomladne cvetlice. Lončnice sedaj krasijo sobe stanovalcev.
Stran 21
Letnik 3, številka 8
Pred veliko nočjo smo ravno tako pod budnim očesom I. Gnezda barvali pirhe.
Vsak je pobarval jajce po svojem trenutnem navdihu in nastale so prave
umetnine.
Sredi aprila smo se zbrali na delavnici z naslovom »Italija«. N. Mavrič nam je
prišla predstaviti značilnosti, posebnosti Italije, njene pokrajine, prebivalcev,
kulinarike… Med predstavitvijo se je odprla in razvila prav zanimiva debata. Da
pa nismo o Italiji samo poslušali in govorili, pa smo pripravili in pojedli tudi
nekaj italijansko dobrega – tiramisu.
V juliju smo na obisk povabili rezbarja iz Zakriža. G. Vid Prezelj nam je najprej
predstavil orodje, ki ga potrebujemo za izdelovanje rezbarskih izdelkov, nato
smo se lotili dela. Pod budnim očesom mentorja smo v dveh srečanjih izdelali
umetelno posodo za suho sadje in sliko konja v okvirju, ki nam krasi prostor v
delavnici.
Zapisala: Karmen Kacin, Goran Kacin
Foto: Karmen Kacin, Ana Vojska
Stran 22
POVEJMO SI...
18. REVIJA PEVSKIH ZBOROV SOCIALNIH ZAVODOV
SLOVENIJE
Pevci domske pevske skupine Karlinca so se 11. maja udeležili Revije pevskih
zborov socialnih zavodov Slovenije v Kranju. V jutranjih urah smo se v
pričakovanju odpravili na pot proti kranjski Ledeni dvorani. Na pot se je podalo
skupaj kar 18 pevcev iz enote Marof in enote Idrija. Na avtobusu smo seveda
imeli generalko pred tekmovanjem, da smo prebudili svoje glasove. Na vrsti za
pevski nastop smo bili prvi, česar nismo pričakovali. Pred tekmovanjem je bilo
čutiti prijetno napetost, saj je bilo kljub naši dobri pripravljenosti potrebno
nastopiti pred 812 ljudmi v dvorani. Zapeli smo pesem z naslovom V PLANINI
JE KAJŽICA. Ko je bil nastop za nami smo se sprostili in uživali v prireditvi in
dobri pogostitvi. Med pevskimi nastopi so nas zabavali narodno zabavni
ansambli ter folklorne skupine. Zmagal je pevski zbor iz DU Sežana, ostali pa
smo dobili priznanje za sodelovanje. Po prireditvi smo se odpravili še na krajši
ogled Blejskega jezera ter se ustavili na božjepotnih Brezjah. Preživeli smo lep
dan.
Zapisala: Karmen Kacin
Foto: Karmen Kacin, Branko Pagon
Stran 23
Letnik 3, številka 8
ŠPORTNE IGRE V OSNOVNI ŠOLI IDRIJA
V maju smo bili stanovalci in zaposleni z Marofa povabljeni na športne igre v
Osnovno šolo Idrija. Sončno sobotno dopoldne smo se odpeljali v Idrijo, kjer
nas je pričakala gospa Božič (mentorica učencev, ki med letom prihajajo na
Marof v okviru medgeneracijskega druženja). Pospremila nas je v glasbeno
učilnico, kjer so učenci za nas pripravili pravi zborovski nastop. Zapeli so nam
nekaj lepih pesmic ter tudi avtorsko pesem ene izmed učenk. Tudi mi smo nekaj
zapeli, Metka in Marko pa sta nas ubrano spremljala še s kitaro in orglicami. Po
zabavnem druženju so za nas pripravili pogostitev, ki nas je prijetno okrepčala.
Na dvorišču pred šolo smo imeli priložnost videti likovna dela in druge izdelke
učencev, opazovali smo prikaz nudenja prve pomoči, odbojkarsko tekmo, prihod
kolesarjev v cilj ter še mnogo zanimivih stvari. Na igrišču je bilo veselo in
razigrano. Polni lepih vtisov in dobro razpoloženi od otroškega vriska in smeha
smo se odpravili nazaj v dom .
Zapisala: Karmen Kacin
Foto: Karmen Kacin
Ilustracija: Marija Bertok
Stran 24
POVEJMO SI...
DOMSKE ŠPORTNE IGRE
Zadnji, 31. dan v mesecu maju je bil v našem domu rezerviran za že
tradicionalne 3. športne igre, na katerih so svoje spretnosti lahko pokazali tako
stanovalci kot tudi zaposleni. Ker pa je pri vsem tem pomembna tudi publika,
smo bili veseli vseh gledalcev in navijačev. Tudi vreme nam je bilo več kot
naklonjeno in tako se je na dvorišču pred domom zbralo zares lepo število
stanovalcev, ki so bili tekom dogajanja deležni tudi številnih pogledov in
pozdravov z bližnje glavne ceste. Prijetno nam je bilo tudi ob skupnem druženju
ob glasbi, kavi in sladoledu, ki nas je po vsem športnem trudu dobro ohladil.
Letos smo zbali predvsem ekipne igre. Igre so na kratko opisane, zraven pa si
poglejte nekaj foto utrinkov iz letošnjih iger, na katerih ste se vsi tekmovalci
zelo dobro izkazali.
1. ŠTAFETA Z LONČKI
Tekmovalec z zajemalko nalije vodo iz vedra v plastični lonček. Poln lonček
mora čim prej prenesti do naslednjega praznega vedra in vodo zliti vanj. S
praznim lončkom se vrne do sotekmovalcev, ki ponovijo postopek. Na koncu se
izmeri količina vode v obeh vedrih. Zmaga seveda skupina, ki je v drugem
vedru zbrala največ vode.
Zmagovalna ekipa v tej igri:
Angela V., Lučka N., Ančka L., Marija B.,
Marko P., Jakob L., Slavka B., Štefi Ž.,
Romana K., Branko P.
Letnik 3, številka 8
Stran 25
2. HOJA PO ČRTI
Tekmovalec hodi po črti z
napihnjenim balonom med
nogami. Na koncu črte se obrne,
balon prenese z rokami na hrbet
in se vrne po isti črti do
naslednjega tekmovalca.
Zmagovalna ekipa v tej igri:
Šaša K., Angelca V., Kati L.,
Slavka N., Marija S., Jožica S.,
Goran K., Danijela F.
3. VOŽNJA Z INVALIDSKIM
VOZIČKOM MIMO OVIR
Tekmovalec se usede na voziček in se sam ali
s pomočjo čim hitreje odpelje mimo ovir do
cilja, kjer ga čakajo keglji. Z žogo mora
podreti čim več kegljev, se obrniti in se
naravnost zapeljati proti startu.
Zmagovalna ekipa:
Angela v., Saša K., Slavka N., Jožica S., Kati
L., Danijela F., Julijan T., Marija B., Lučka N.
4. ŠTAFETA Z JAJCI
Tekmovalec drži v rokah žlico z jajcem (kuhanim), katerega mora v najkrajšem
času prenesti čez ovire do cilja. Tam se obrne in prinese jajce do naslednjega
tekmovalca, ki postopek ponovi.
Stran 26
POVEJMO SI...
Zmagovalna ekipa:
Saša K., Angela V.,
Jožica S., Edi J., Slavka
N., Jakob L., Danijela F.,
Andreja Č., Kati L.,
Julijan T.
5. HOJA S PENASTO BLAZINO MED KOLENI
Tekmovalec ima roke na hrbtu, med kolena dobi penasto blazino in z njo
poskuša čim hitreje priti po vijugasti črti do cilja in nazaj do naslednjega
tekmovalca, kateremu preda blazino med kolena.
Zmagovalna ekipa:
Lučka N., Angela V., Lapanja J.,
Štefi Ž., Silvij P.
6. HOJA Z ŽOGO NA HRBTU
Par se obrne eden proti drugemu s hrbtom.
Vmes imata veliko žogo, s katero morata
hoditi najprej naprej do cilja, nato nazaj na
start.
Zmagovalna ekipa: Edo J., Saša K.,
Angela V., Slavka N., Jakob L., Emilija
M., Kati L., Andreja Č., Ivan V., Jožica S.,
Marko T., Marija S.
Letnik 3, številka 8
Stran 27
Zahvaljujemo se vsem, ki ste kakorkoli pomagali pri pripravah in izvedbi tretjih
športnih iger, trgovini Hofer, ker so nam odstopili parkirne prostore, vsem
sodelujočim pri igrah - tistim, ki ste vztrajno in zagnano tekmovali v igrah, pa
tudi navijačem in ostalim gledalcem. Zahvala gre tudi tistim, ki ste se trudili pri
izdelavi lepih in izvirnih medalj. Hvala tudi direktorju, ki se nam je pridružil na
igrah. Upamo, da se drugo leto zopet srečamo v tako lepem številu in v čim
večjem športnem duhu.
JOŽICA TONČIČ
Prvič v svojih dolgih letih službovanja sem se udeležila športnih iger doma
upokojencev Marof. Če sam ne doživiš tega, ne verjameš, kaj vse znajo in
zmorejo naši stanovalci. V njihovih očeh sem razbrala nepopisno veselje in
srečo, da se lahko udeležijo tako pomembnega dogodka. Ni bilo pomembno, če
si na vozičku ali če imaš ob sebi hoduljo. Važno jim je bilo le to, da so
tekmovali. Še sama sem se nalezla njihovega veselja, pričakovanja in
navdušenja. Prejeli so tudi medalje. S ponosom so jih razkazovali. Taka
druženja nas med seboj še bolj povezujejo. Med sabo smo še bolj povezani in
prijateljski. Bilo je nepozabno.
Zadovoljni obrazi ob
podelitvi in prejemu
medalj
Zapisala: Ana Vojska
Foto: Ana Vojska
Stran 28
POVEJMO SI...
IZLET NA ŠTAJERSKO
Naš stanovalec Robi je že pred časom izrazil željo, da si zelo želi obiskati svojo
sestro, ki stanuje v domu upokojencev Nine Pokorn Grmovje v Žalcu. Zbrala se
je lepa skupina domskih popotnikov in tako smo obisk združili še z izletom po
okolici Žalca. Tam smo si najprej ogledali gasilski muzej z bogato zgodovinsko
zbirko in marsikdo je obudi kakšen spomin na svoje gasilske izkušnje.
Po ogledu muzeja smo se odpeljali proti domu upokojencev Nine Pokorn. Dom
leži med lepimi grički, z obilico čudovite narave, zraven doma pa stoji in krasi
okolico lep kozolec, ki ga prav gotovo s pridom uporabijo v različne namene.
Tam smo se skupaj z Robijem srečali z njegovo sestro. Bila sta vesela, da se
zopet vidita, mi pa smo takoj opazili neverjetne podobnosti med njima.
Medtem, ko sta skupaj obujala spomine, smo se ostali odpravili na ogled kraške
jame Pekel, ki se nahaja pri Šempetru v Savinjski dolin. Jama ima ime po
podobi hudiča, ki jo z nekaj domišljije lahko opazimo nad vhodom v jamo. Naš
vodnik po jami pa nam je razložil, da se pozimi iz jame včasih kadi, če je
zunanja temperatura nižja od temperature v jami. Zato so se naši predniki jame
bali in ji tudi zaradi tega dali ime jama Pekel.
Jamo je ustvaril potok Ponikvica, ki pred jamo ponikne, iz nje pa priteče z
imenom Peklenščica. Temperatura v jami je stalna in sicer 10° C. Pot po jami je
dolga 1195 metrov in potrebno je kar nekaj truda, saj je v njej tudi kar nekaj
stopnic. Kljub skrbi, ali bomo zmogli, smo bili na koncu zadovoljni, da nam je
uspelo uspešno prehoditi celotno pot po jami.
Jamo krasijo številni različno oblikovani in rdeče – rjavo obarvani kapniki
Letnik 3, številka 8
Stran 29
(v obliki žabe, jezika…). Jama se ponaša tudi z najvišjim dostopnim podzemnim
slapom, katerega padec meri 4 metre.
V jami so našle dom tudi nekatere živali (netopirji, rakci, pajki, polži, hrošči) in
rastline (lišaji, mahovi, alge). Netopir nas je pri odhodu iz jame tudi pozdravil,
ko je poletel nad vsemi nami in nas spustil – nam dovolil iz jame. Pri izhodu
smo ponovno stopili na svetlo in na kratko smo se ustavili in posladkali na
zasluženi osvežitvi ob turističnem domu, i stoji zraven jame Pekel.
Čestitke vsem za jamarski podvig!
Ko smo se odpravili proti
domu, smo želeli obiskati
še Goro Oljko pri Polzeli.
Ker pa se je dan naglo
bližal h koncu in nas je
vročina že pošteno utrudila,
smo cerkev opazovali le s
ceste in se odločili, da jo
obiščemo ob kakšni drugi
priložnosti.
Zapisala: Ana Vojska
Foto: Ana Vojska
Stran 30
POVEJMO SI...
KLIKLERCE, KLIKLNI, ŠPICE
Radi dažvima in vidma kej
lipga. Adpelal sma se da
Starga placa v Idrji.
Sprehod skus kaluna da
novga placa, kir sma
usmerl pagled na grad.
Abiskal sma tud trgavina
Čipka, kir sma občudaval
kliklane špice in slike v
roumih.
Natu je paršu cajt, de grima na agled u galerija. Vidl sma lipe slike
idrskih punc, ka se sklajnaje nad bule in mičeje kliklne ki pa sam.
Ugatavil sma, da sa idrske kliklarce zla prpamogle prežvit držina.
Bli sma zla vesili, blu je zanimivu in paučnu.
Iz legende POSLEDNJA TOLAŽBA, France Bevk 1939 (zapisano na plošči v
kripti)
Bilo je v božjem letu 1532, ko je bil v Idriji za rudarskega sodnika Janez
Wagner, za dušni blagor ljudi pa je skrbel kaplan Jernej Singer. Nekega jutra so
možje, še v temi, z jamšaricami v rokah stopali proti rovom. Pred kapelico se je
vsak izmed njih za trenutek ustavil, se pobožno pokrižal in se priporočil sveti
Barbari. Iz hvaležnosti so svetnico posebno vroče častili.
Stran 31
Letnik 3, številka 8
Pred njenim kipom je noč in dan gorela lučka. Ako pa je svetilka ugašala
zaradi pomanjkanja olja, ga ji je ta ali oni nalil iz svoje jamšarice v veri, da ga
svetnica v nesreči ne bo zapustila. Ko so rudarji v podzemskih rovih grebli za
viri srebra, je v rov bruhnil močan val zraka. Smrtni angel je stopil v rov.
Možje ga niso videli, a njihove duše so ga zaslutile. »Potres! Zasulo nas je!
Sveta Barbara!« Lučka upanja jim je ugasnila. Bog jih ne bo zapustil, sv.
Barbara ne bo gluha za klice na pomoč. »Sveta Barbara, pridi nam na pomoč!«
V rovu je postalo zadušno, zrak zastrupljen, oblival jih je mrzel znoj. Zdelo se
je, da so njihove oči že mrtve, le njihove duševne oči so se poslednjič mudile
tam zunaj v življenju. Pred očmi so jim plavali svetli prividi življenja. »Sv.
Barbara, usliši našo poslednjo prošnjo! Sveta Barbara!« Glasovi so jim bolj in
bolj pojemali. Tedaj se je mrak preklal, v steni se je prikazala lučka. Sredi bele
svetlobe se je prikazala sv. Barbara z zlatim kelihom v rokah. Možje so v hipu
spoznali, da jih je doletela posebna milost, duše so jim postale lahke, kakor da
niso več od tega sveta. Pokleknili so pred nebeško svetlobo in se poklonili
Gospodovemu Telesu. Sveta Barbara je obhajala prvega in vse po vrsti. In je
utihnil glas za glasom, omahnila je glava za glavo, telo je leglo v znak. In
vsakemu posebej je sv. Barbara zatisnila veke, sklenila roke in ga pokrižala.
Nato je vzela kelih in odšla od koder je bila prišla. Rov pa je zagrnila trda
tema. Sv. Barbaro so častili še bolj kot prej in ji na mestu, kjer je prej stala
kapelica sezidali farno cerkev. Spomin na čudež ni obledel. Šel je iz roda v rod
in še danes živi v pobožnih srcih.
Oltar v kripti
Zapisala: Darja Ogrič, Ana Vojska — v idrščino
prevedla Jožica Tončič
Kip svete Barbare
Foto: Ana Vojska
Stran 32
POVEJMO SI...
ZA RAZVEDRILO
REŠITE UGANKE V KRIŽANKI
1. VISOKO CVET DVIGUJE,
ZA SONCEM POGLEDUJE. KO
JESENI ODCVETI, S SEMENI
PTIČKE POGOSTI.
3. PO STREHI BOBNAR ROPOTA,
BOBNAR SIVEGA NEBA. BOBNA
GLASNO, TIHO, TIŠJE, ZMOČI
CESTE, UMIJE HIŠE.
2. BESEDA NA K, KONČA
SE NA O, VMES O STA IN L,
KAJ NEKI JE TO?
4. NAJBOLJ GLASNA
SREDI MLAK V VODO
SKOČI, PRAVI:«KVAK«
5. DAN ZA DNEM
SREDI NJIV
KMETU SLUŽI
MOŽ STRAŠLJIV.
6. NA NEBU DOMUJE IN
ZVEZDAM KRALJUJE.
7. NA NJENEM LISTU SO
ZOBJE, KI V LES ZAREZO
NAREDE.
8. ZAPRTA MOLČIM,
ODPRTA UČIM, ODKRIVAM
SKRIVNOST,
LEPOTO,MODROST.
Stran 33
Letnik 3, številka 8
POVEŽITE PREGOVORE V SMISELNE PARE
Tiha voda
ga tepe nadloga.
Rana ura
Kar se Janezek nauči
se še čevelj ne obuje.
bregove dere.
Kdor ne uboga
Kdor molči
Ampak je trd oreh.
kamen na kamen palača.
Brez muje
zlata ura.
Kakor si boš postlal
Zrno na zrno pogača,
Janezek zna.
Ta devetemu odgovori.
Ljubezen ni greh,
tako boš ležal.
UGANITE NASLOV PESMI
1. Jaz bi te že rada imela,
ko bi te zavolj' mam'ce smela,
pa mi mam'ca branijo,
ker imaš premajhno kajžico.
2. Mile ptice po dolinah
in planinah se bude,
ker so čule pesem mojo,
vsaka svojo žvrgole.
3. Okol so pa travniki zeleni, zeleni, zeleni.
Okol so pa travniki zeleni, to meine najbolj veseli.
Vsak kmetič ima svoje veselje, veselje, veselje.
Rešitev vsaj ene naloge oddajte v delovno terapijo do konca
julija. Med prispelimi rešitvami bomo izžrebali tri
nagrajence.
DOM UPOKOJENCEV JOŽETA PRIMOŽIČA MIKLAVŽA IDRIJA
ENOTA SPODNJA IDRIJA
VOJKOVA 35
5280 IDRIJA
UREDILA: Ana Vojska
AVTORJI PRISPEVKOV, FOTOGRAFIJ, ILUSTRACIJ:

Marko Pavšič

Irena Hvala
Slavka Nagode


Bertok Marija
Emilija Januš

Metka Pavšič

Z.I.
Jože Medved



Marjanca Pekovec
Romana Kavčič

Mara Sedej

Karmen Kacin
Goran Kacin






Branko Pagon
Darja Ogrič
Jožica Tončič
Ana Vojska
Zahvala vsem, ki ste ponovno z veseljem na različne načine
prispevali, da je izšla poletna številka domskega glasila.
ŽELIMO VAM PRIJETNO POLETJE!
Prispevke, fotografije, ideje, misli… za naslednjo, jesensko številko
glasila oddajte v delovno terapijo do začetka septembra!