Povejmo si... (december 2014)

Letnik 6, Številka 22
Povejmo si...
Ime podjetja
Interno glasilo
Dom upokojencev Idrija, oskrba in varstvo starostnikov d.o.o.
December 2014
Stran 2
Povejmo si...
Kazalo
Ob novem letu
3
Likovna kolonija Impoljca 2014
25
Spoštovani
3
Izlet po notranjski
26
Voščila
4
Inkluzivne delavnice
27
POGOVORI Z NAŠIMI STANOVALCI 6
Delavnice v Cerknem
27
Desetkrat sem kot brigadir sodeloval
Ogled energetskega eko parka in
brunarice obnovljivih virov energije
Osnovne šole Cerkno
28
Delavnica izdelovanja božično —
novoletnih voščilnic
28
6
v delovnih akcijah
Brez obupa, s pogumom in vero sem
8
šla naprej v življenje
ZGODILO SE NAM JE
10
Jaslice
30
Primorci beremo
10
Ogled jaslic
31
Repa velikanka
11
Nastop v Psihiatrični bolnišnici Idrija
31
Ko zadiši po moštu in kostanjih
12
Novoletno kosilo
31
Nastop idrijskega okteta
12
AKTIVNOSTI V DOMU
32
Štiri vesela leta v družbi stanovalcev
12
Medgeneracijsko druženje
32
Tombola in obisk Svetega Miklavža
Palčki z gozdne jase
13
14
Sobno kolo, motomed, eliptično kolo - 32
Od ideje do izdelka – ali imajo izdelki
14
ročnih del dušo?
Jaslice na Marofu
18
Srečanje s svojci v enoti Marof
19
365 dni v domu
20
Foto-kronika dogodkov: enota Idrija
21
NAŠE POTI
24
Festival za tretje življenjsko obdobje 24
in ogled Ljubljane
orbitrek
IZ NAŠEGA NAVDIHA
34
Cvetličarske delavnice
34
Silvestrovo
35
Molitev
36
Spomin na Božič mojega otroštva
36
Smrečica
37
Božič
38
ZA RAZVEDRILO
39
Nagradni kviz
39
Letnik 6, Številka 22
Stran 3
Ob novem letu
Bližajo se za marsikoga najlepši prazniki v letu. Hitimo s pospravljanjem, urejanjem , postavljanjem novoletnega drevesca in jaslic. Ko po prostoru zadiši po mahu in potici nas objame prav posebno praznično vzdušje. Takrat se za hip ustavimo in se ozremo nazaj v spomine. Spomnimo se lepih dogodkov, ki smo jih to leto doživeli, spomnimo se sorodnikov, prijateljev in vseh, ki jih imamo radi, spomnimo se vsega lepega. Da pa spomini ne bi zbledeli
jih obujajmo in delimo z drugimi. Skupaj doživimo najlepši čas, čas božično novoletnih
praznikov.
Naj iskrivost pisanih decembrskih luči
polepša drobne trenutke v mozaiku časa,
naj čarobnost zimskega ivja na drevju
zasenči črne misli, naj toplina in iskrenost
besed osrečujeta vse leto.
Naj pozitivne misli svetlijo jutro kot zarja
iz zasneženih gora.
Naj sreča šepeta neizpeto melodijo
o prijateljstvu.
Klavdija Prezelj
Spoštovani,
S tem mesecem decembrom zaključujemo leto 2014. Ne moremo mimo pogleda nazaj. Na
dogodke in dogodivščine, izlete in avanture, čustva in vznesenosti, doživljanja in spoznanja, pridobitve in izgube,…
In spet smo pred novim… Zagotovo bogatejši v izkustvih. Nam bo v letu 2015 zato lažje?
Mogoče. Želim nam, da ja. Želim nam, da se naučimo sprejeti. Da se naučimo prisluhniti
sebi in drugim. Da povemo in skušamo udejanjiti, kar si želimo. Da se »pocartamo« in si
dopustimo. Da odpustimo sebi in drugim. Da preženemo strah, ki nas utesnjuje. V čustvih,
odnosih, v dojemanju sveta in v materialnih stvareh.
Naj bo leto 2015 lažje, drznejše in lepše!
…..So poti, ki vodijo v nove kraje,
so poti na katerih se marsikaj doživi,
so poti, ki vodijo v nova spoznanja
in so poti, ki vodijo v srca ljudi.
Srečen in vesel Božič!
38Romana Kavčič
Stran 4
Povejmo si...
Voščila
Sreča je čudežni prah,ki ga narava iz svojih
angelskih rok strese v naše
naročje, da ga čuvamo in
negujemo z medsebojno toplino
in razumevanjem, s prijateljsko iskrenostjo
in pomočjo .
Veliko čudežnega prahu v letu 2015 vam želita
individualna habilitatorka Anja in socialna delavka
Urška
Ko se prižgejo praznične luči
sredi bele mrzle zime,
prijateljstvo ogreje nam dlani
in želja vzpne se iz srca v višine.
Vse kar je slabo, z novim letom naj zbledi!
Vse kar je dobro, naj za vekomaj ostane!
Vse kar je lepo, naj raste in cveti!
naj v miru sreča nežno vas objame.
Vse dobro v novem letu vam želimo
Klavdija in vsi
zaposleni v delovni terapiji
Toplo ognjišče in smeh v očeh,
iskreno želimo vam v prazničnih dneh,
da zdravja in srečnih trenutkov
nešteto v obilju nasulo bi novo vam leto.
Topline, sreče in zdravja vam želimo
glavna sestra Ančka in vsi zaposleni v zdravstveno
negovalni službi
Letnik 6, Številka 22
Stran 5
Stran 6
Povejmo si...
Zopet smo v adventu in pričakovanju božiča. Tudi staro leto se bo poslovilo. Kot vsako leto želim, da bi v našem domu bilo veliko več veselja in
sreče in bi kot božji ljudje pričakovali najlepši praznik cerkve. Da bi bil
novorojeni Jezušček zares najlepše darilo vsem nam in da bi v srcu praznovali tako kot v starih časih, ko niso vedeli za izobilje in draga darila.
Marija Bertok
Vsem stanovalkam in stanovalcem, uslužbenkam in uslužbencem
želim vesele božične ter novoletne praznike. Veliko zdravja in
sreče ter razumevanja.
Predsednik sveta stanovalcev enote Marof Branko Pagon
POGOVOR Z NAŠIMI STANOVALCI
Desetkrat sem kot brigadir sodeloval v delovnih akcijah
Devetnajsti september leta 1956 je moj datum rojstva. Rojen sem pri
Severju v Mokraški vasi. Rudarska družina smo bili. Leta 1952 sta se
oče in mama poročila in sta kot podnajemnika prišla živet k Severju, tja,
kjer zdaj redijo konje. Oba s sestro Vido sva tam preživljala otroška leta,
vse do leta 1967. Osnovno šolo sem obiskoval v Sp. Idriji. Prva štiri leta
sem hodil kar peš v šolo in nazaj v Mokraško vas, ostala štiri leta pa smo
že živeli v bloku pri Fari. Zame je bilo lepše pri Severju, ker smo se lažje
in bolj svobodno gibali. Okrog hiše smo se otroci lovili, se igrali ter
hodili drug k drugemu na obisk. Tudi v bloku ni bilo slabo, le prometa je
bilo veliko na cestah in otroci nismo bili tako varni. V šolo sem rad
hodil. Najbolj sem užival pri telovadbi. Rad sem delal razgibalne vaje,
preskoke čez skrinjo, prevale in še in še. Telovadbo sta nas učila Marija in Ivan Šavli. Tudi
košarko sem rad igral.
Po osnovni šoli sem leto dni delal v gostilni Nebesa v Idriji. Bil sem vajenec, natakar. A šola
v Izoli mi ni šla dobro od rok, zato sem se zaposlil na Eti v Cerknem. Delal sem v proizvodnji, kasneje tudi v kontroli. Tudi v skladišču sem opravljal razne naloge, bil sem npr. transporter. Na Eti sem bil zaposlen do leta 1989. Tedaj sem zbolel in sem bil invalidsko upokojen. Bil sem star komaj devetindvajset let.
Vojake sem služil v Danilogradu v Črni gori. To je mesto, dvajset km oddaljeno od sedanje
Podgorice. Bil sem "altilerijski izvidžadž". Pregledoval sem teren. Rad sem bil Titov vojak.
Trinajst mesecev in pol sem služil domovini, mesec in pol pa sem zaradi raznih dopustov in
dovoljenj prišel prej domov.
Letnik 6, Številka 22
Stran 7
Od leta 1993 do 1995 sem sodeloval z Dejo Mušič pri Karaokah. Ti dve leti sem živel v Izoli. Vozili smo oder, tehniko, ozvočenje, reflektorje po celi Sloveniji. Enkrat na teden je bila
oddaja. Ob četrtkih je bila na TV Koper, ob sobotah pa je bila ponovitev na prvem programu TV Slovenija. Rad sem delal to, ker sem bil stalno med ljudmi. Moje delo je bila montaža vse tehnologije. Deja je bila mlada, lepa in zelo prijazna. In peti je znala zelo dobro.
Dvakrat smo bili tudi v idrijski Modri dvorani. Nekateri pevci so znali pesmi na pamet, drugi so brali z ekrana
Kasneje sem živel sam v bloku. Sestra Vida je večkrat prišla k meni, da mi je pomagala v
gospodinjstvu. Od nekdaj sem rad fotografiral, zbiral sem tudi značke, znamke in razglednice. Zelo rad sem hodil tudi na delovne brigade. Desetkrat sem bil brigadir. Delal sem v Kožbani, Zakojci, Brkinih,Šmarju pri Kopru ipd. Več ali manj smo kopali za vodovod. Lepo je
bilo, ker sem imel družbo svojih vrstnikov. Tedaj sem opravljal funkcijo predsednika ZSMS
-ja v Sp. Idriji. Dva mandata sem bil predsednik mladine. Dvakrat sem nosil tudi štafetno
palico. Od začetka vasi, pa do spomenika padlim borcem.
Od leta 2002 do leta 2005 sem honorarno delal v trgovini z belo tehniko v Idriji. Bil sem
skladiščnik. A sem kmalu spet zbolel. Tedaj so mi v bolnišnici predlagali, da grem živeti v
dom upokojencev na Marofu. Osmo leto teče odkar sem tu. Dobro mi je. Zadovoljen sem s
hrano, prenočiščem in družbo. Sem tudi predsednik sveta stanovalcev. Že drugi mandat.
Rad imam to funkcijo, ker se vedno dogaja kaj zanimivega v zvezi s tem. Rad sprejemam
nastopajoče in se jim zahvaljujem za obisk, rad hodim na skupine in petje, rad kot predsednik voščim vsakemu stanovalcu, ki praznuje rojstni dan.
Rad vandram naokrog. Letos sem bil že na Mednarodnem obrtnem sejmu v celju. Spal sem
pri sestrični v Šentjurju pri Celju. Rad hodim tudi na domske izlete. Vedno sem rad potoval.
Prepotoval sem celo Slovenijo. Malce sem potoval s Karaoki, malce sam na štop, z avtobusom ali vlakom. Najlepše pa je bilo na štop, ker sem se lahko pogovarjal s šoferjem in je
vožnja mimogrede minila.
V prihodnosti si želim zdravja in priljubljenosti med ljudmi. Da bi bili ljudje dobri z menoj
in da bi lahko v obojestransko zadovoljstvo med seboj lepo sodelovali. Za konec naj rečem,
da je življenje res zanimiva stvar. Enkrat se obrne na dobro, drugič na slabo. Vsakega mora
biti po malo, da je življenje pestro.
Pripovedoval: Branko Pagon
Zapisala: Metka Pavšič
Foto:Goran Kacin, Ana Vojska
Stran 8
Povejmo si...
Brez obupa, s pogumom in vero sem šla naprej v življenje
Rojena sem v Godoviču, tudi v šolo sem hodila tam.
Izhajam iz številne družine. Imeli smo bajto in tri krave. Vse skupaj je bilo bolj revno kot bogato. Osem
otrok nas je bilo. Štiri sestre in štirje bratje smo bili.
Jaz sem bila šesta po vrsti. Naša mama je bila zlata
mama, kako naj rečem drugače. Bila je izjemno ljubeča. Tudi oče je bil fajn, a moški so vseeno drugačni.
Mama ni nikdar spregledala človeka, ki je imel neko
potrebo. Bila je izjemno radodarna. Kljub temu, da ni
imela veliko, je imela vedno kaj, da je dala.
Po šoli sem šla služit. Sprva v Gorico, a sem naletela na družino, ki ni bila prav nič fajn.
Zatem sem prišla v Idrijo "h Kavšču". Imeli so gostilno in mesarijo. Tam sem pomivala in
pospravljala. Potem sem šla služit k mami mojega kasnejšega moža. V Godoviču je imela
gostilno. Kmalu pa so mamo zaradi ene besede Italijani zaprli. Nekega večera so namreč
imeli kraval v gostilni in ko je zaprla za njimi vrata je bleknila: "Merde laške". In je bilo
dovolj. Nekdo jo je slišal. Za leto dni so jo zaprli. Ni bilo druge kot da sem sama prevzela
gostilno. Mož je bil sam in kmalu je bil vpoklican k vojakom. . Gostilna je slonela povsem
na meni. Kakor sem vedela in znala sem si pomagala. Vozila sem toliko, da sem obdržala
gostilno. Najhujše od vsega so bile denarne zadeve. Bala sem se, da se ne bi kje preveč
zadolžila. To je bila velika odgovornost. A ljudje so kar radi hodili v našo gostilno. Pri Micki se je reklo. Največ sem kuhala golaž, vampe in "župco". Vsak dan so bile te jedi na razpolago. Hrane je šlo v Godoviču veliko v promet, ker so ljudje hodili peš k maši. Iz Novega
sveta, Veharš in drugih vasi. Ljudje so hodili po uro peš in so bili po maši pošteno lačni.
Glede možitve se spomnim, da nam je oče dejal, da bo treba koga dobiti, da se bomo pomenili okrog teh reči. Sem mu pa rekla, če pa toliko nismo vredni, da se bomo sami pomenili,
potem pa vse skupaj ni vredno nič. Si nisem predstavljala, da bi kaki drugi moški hodili k
nam komandirat kako se bomo poročili. In sama sem se kasneje poročila brez velikih besed.
Nekako se mi je mož malce zasmilil, ker je bil sam. Vedela pa sem, da je dober človek. Balo
so mi pripeljali kar neko popoldne. Godoviški fantje so šli na moj dom "Na Ravan" in mi
pripeljali reči. Nobenega časa ni bilo za lepe in umirjene priprave. Z možem sva se poročila
kar zjutraj, pa ob šestih. Bila je sreda in župnik je moral nekam na sestanek. V nedeljo nama
ni pasalo, ker je bilo potrebno gostilno peljati naprej. In tako smo to reč opravili kar ob šestih zjutraj v godoviški cerkvi. Nobene ohceti ni bilo. Ko se je mama vrnila iz internacije smo
pripravili kosilo za najbližje sorodnike. Bila sem lepa nevesta. Še živo se spominjam rjave
obleke in volnenega plašča limonine barve. Mož je imel črno obleko. Šopek je bil iz svežih
nageljnov.
Leta 1952 smo se preselili v Idrijo. Mož se je zaposlil v rudniku. Bil je v nabavnoprodajnem oddelku. Otroci so morali hoditi v šolo. Jaz sem gospodinjila in skrbela za moževa starša. Dovolj dela sem imela. Živeli smo na Brusovši. Dva sinova sta se nama rodila.
Milan in Silvij. Vedno sem imela vrt, ki sem ga obdelovala. A vedno sem imela drugo zemljo, ker svoje pač nismo imeli. Vse sem pridelala doma.
Letnik 6, Številka 22
Stran 9
Rada sem se vozila s kolesom. Tudi praktično je bilo. S kolesom sem šla k Likarici, kjer
sem imela njivo. Tam sem delala, potem pa na kolo in domov kuhati južino. Tudi v Godovič
sem hodila s kolesom. Kar po Zali sem šla. Sama sem se naučila voziti. Brat je imel kolo.
Ko je bilo kaj malega časa sem poskušala z vožnjo. Kasneje sem napravila tudi šoferski
izpit. Bila sem druga ženska v Idriji, ki ga je opravila. Kmalu po vojni sem se lotila. Mož ni
bil za take reči. Šestnajst ur voženj sem imela. Izpit sem delala v temi. Vozila sem dokler
nisem prišla v dom upokojencev. Nikdar nisem imela kake nesreče. Enkrat me je sicer vrglo
iz zasneženega cestišča na Vrhniki, da so mi mogli pomagati na cesto. Sprva sem vozila
NSU, kasneje pa sem vse do konca imela Mini moris. Prodala sem ga nekim fantom iz
Ajdovščine. Ne vem kje so izvedeli, da ga imam v garaži. Še se spomnim kako je mož Slavko govoril, da ne bom naredila izpita, sin Milan pa je trdil, da ga bom. Prav hecno je bilo.
Imela sem namreč že čez petdeset let.
V dom sem prišla zaradi padcev. Nisem se mogla sama "rihtati". Tedaj nisem mislila, da
bom tu tudi ostala. Še v star dom sem prišla. Tam sem se kar nekako vživela. Bilo mi je
bolj všeč. Ne vem kaj je bilo tam, bolj domače je bilo.
A človek mora v življenju sprejeti vse kar pride in živeti dalje. Mene je vedno držalo nekaj
pokonci. Nikdar nisem obupavala. Vedno sem šla z močjo naprej. In če me kdo vpraša po
dolgem življenju in receptu zanj, bi mu povedala ravno to. Korajža in sprejemanje vsega.
Vse je treba premagati z dobro voljo. Ni zmeraj lahko. Tudi pesem nas je držala pokonci.
Vsi v družini smo bili dobri pevci. Brat je imel tak tenor, da bi bil zagotovo v operi, če bi
bil rojen v kasnejših časih. Vsako nedeljo smo se usedli pred našo hišo, mi in sosedovi in
smo prepevali. Kar tako, brez kake pijače. Slišalo se nas je daleč naokrog in kasneje nam je
kdo rekel, kako lepo da je bilo, ko smo prepevali. Tedaj še ni bilo radia. Tudi vera me je
držala pokonci. Doma smo bili zelo verni.
Vi ne veste kako sem si želela postati šivilja. Sanjarila sem o tem, da bi šla v mesto in bi
tam delala prave obleke za prodajo. Pa me oče ni hotel dati. Delati je bilo treba. H kmetu so
me dali, trdemu, da mi je bilo še dolgo žal, da sem tam preživela leto dni. A kaj se hoče, življenje je pač tako in je treba iti naprej in živeti.
Stran 10
Povejmo si...
Veste, danes pa v svetu manjka ljubezni. Tega ni več. V družinah in med ljudmi. Premalo
ljubezni je, z eno besedo rečeno.
Okrog stotega rojstnega dneva ne vem kaj lahko pričakujem, nimam kakih posebnih želja.
Da bi lahko kaj pri-ponudila, če bi imela seveda kaj. Baje, da se bodo v Franciji sorodniki
zbrali skupaj in prišli k meni.
Na koncu pa bi rekla tole: "Trdno je treba stati in ne omahovati." Življenje ni vedno lahko.
Pripovedovala: Ivanka Božič
Zapisala: Meka Pavšič
Foto: Ema Brelih
ZGODILO SE NAM JE
Primorci beremo
Gostili smo "tršico", ki v penzionu po idrijsko počne mnogo stvari. Pripoveduje in zapiše
spomine iz svojega življenja ter življenja mesta v katerem živi. Radica nam je pripovedovala o svoji mami. Popeljala nas je v svet, ki ga je doživljala kot "tršica" v poklicni šoli in kasneje v osnovni šoli. Poučevala je matematiko. Zapisala je pesmi s taborjenja in pripovedovala dogodke, anegdote iz življenja v mestu knapov. Ga. Jelka iz Mestne knjižnice Idrija je
spretno vodila pogovor, tako da smo vsi zelo uživali.
Urico našega druženja pa smo zaključili s prav posebnim dogodkom. Naše stanovalke Marija Božič, Marija Bertok in Kati leskovec so sodelovale v projektu Primorci beremo. Podeljeno jim je bilo priznanje in knjižna nagrada. Čestitke!
Na koncu smo se poveselili ob sladkih piškotih in soku. Branko, predsednik sveta stanovalcev se je lepo zahvalil "tršici" Radici ter gospema Jelki in Nadi za izvedbo dogodka z željo,
da nadaljujemo s sodelovanjem.
Zapisala: Darja Ogrič
Foto: Goran Kacin
Letnik 6, Številka 22
Stran 11
Repa velikanka
Na deževno popoldne so prišli k nam otroci iz OŠ IDRIJA in nam predstavili igrico REPA
VELIKANKA.
Prav prisrčno so nam pokazali, kako dedek in babica ob večerih posedata na klopci, kjer
babica plete tople nogavice, dedek pa prebira časopis. Pogovarjala sta se ,kako se bosta lotila obdelovati zemljo, ko pride pomlad. Dedka je skrbelo, da ne bosta imela dovolj semen, a
ga je babica potolažila, da je že zmenjena s sosedami in si bojo pomagale ter ena drugi
izmenjale semena, kar ga je kateri še ostalo. Res so prišle na obisk tri sosede. Malo so
pokramljali, se pogovarjali kako se imajo. Nato so se še zmenili, če bo komu kaj za pomagat pomladi na njivi. Sosede so dale babici polno semen, korenja, bučk, kolerabe, fižola,
solate. Eni od sosedi je pa ostala še ena majhna repa in jo dala babici rekoč, pa upajmo da
bo kaj zraslo. Prišla je pomlad in dedek in babica sta zorala njivo ter skrbno posadila vsa
semena, ki sta jih dobila. Tudi tista ,ki so jima ostala od jeseni in na koncu sta posadila še
tisto repo. Tisto noč je padal dež, kar je ravno prav za pravkar posajeno zelenjavo. In tako
sta čez poletje gledala, kako jima raste na njivi in bila kar zadovoljna. Prišel je čas jeseni,
ko je bilo potrebno pobrati, kar je zraslo. Vsega je bilo dosti, vse sta lepo pospravila po gajbicah in nazadnje je šel dedek še po repo. Imela je velike, lepe liste in vse je kazalo, da je
tale repa res velika. Dedek je začel vleči repo, a je ni mogel izpuliti. Prosil je babico naj mu
pomaga, a tudi s skupnimi močmi ni šlo. Na pomoč sta poklicala še vnučko in vnuka, pa
muco, psa, gosko, ovčko in miško. Vsi skupaj so vlekli in vlekli, pa se repa ni hotela premakniti. Malo so si oddahnili in poskusili še enkrat Tokrat jim je uspelo. Bila je res prava repa
velikanka.
Nato jo je babica lepo očistila, dala kuhat v največji lonec, ki ga je imela. Ko je bila kuhana
je povabila vse, ki so pomagali vleči repo, pa še sosede in vsi so se najedli do sitega. Pa ne
boste verjeli, največ jo je pojedla prav mala miška.
Tako se je pravljica zaključila, kajti otrokom se je že mudilo naprej. Prav lepo smo jim
zaploskali in se jim zahvalili v upanju, da se čim prej vidimo.
Otroci so odhiteli naprej, mi pa bomo veseli in dobre volje, polno spominov počakali na
večerjo.
Zapisala: Vanja Žigon
Foto: Branko Pagon
Stran 12
Povejmo si...
Ko zadiši po moštu in kostanjih
November je mesec, ko praznuje sveti Martin. Čeprav naši kraji niso v vinorodnem okolišu,
pa vseeno radi pripravimo "Martinovanje". Zberemo se po etažah, v čajnih kuhinjah pa iz
pečic že diši po pečenem kostanju. Še topega lupimo zase in za druge. Dobro nam dene
okus jeseni. In nazadnje vsak še kozarec mošta. Dober je, se sliši… Pa na zdravje!
Zapisala: Klavdija Prezelj
Foto: Ana Vojska
Nastop idrijskega okteta
V sredo 19. novembra, na lep jesenski dan, nam je popoldne polepšal še Idrijski oktet, ki
pod vodstvom g. Elizabete Lampe deluje že 18 let. S pesmijo so nas popeljali po slovenskih
pokrajinah, pa tudi preko naših meja v Rezijo, na Koroško in Istro. Naše druženje je kot po
navadi hitro minilo. Nad njihovim nastopom smo bili navdušeni, kar je na koncu pokazal
tudi bučen aplavz, ki so ga bili deležni. Za zaključek smo še skupaj zapeli, ter jih povabili,
da nas še kdaj obiščejo.
Zapisala: Erika Gnezda
Foto: Branko Pagon
Štiri vesela leta v družbi stanovalcev
Prakso na enoti Spodnja Idrija – Marof opravljam že četrto leto in v tem času sem spoznala,
da delo socialne delavke ni le delo s papirji, ampak gre v prvi vrsti za ljudi, za delo z njimi
in za njih. Gre za delovni odnos, vzpostavljanje osebnega stika, dialog, soustvarjanje.
Letnik 6, Številka 22
Stran 13
Tekom prakse tako nisem opravljala prostovoljnega dela izključno z enim uporabnikom,
nisem se omejila, ampak sem se odločila, da bom poskušala spoznati domsko skupnost v
celoti. S tem sem si namreč omogočila spoznati vsak oddelek posebej, ure sem preživljala
na oddelku Mavrica, Sončnica, nekajkrat sem odšla po sobah negovalnega oddelka, z uporabniki stanovanjskega oddelka sem kuhala večerjo, kavo, prav tako sem se pridružila pogovorni skupini, skupini za samopomoč, celo zapela sem v pevski skupini.
Najljubši pa so mi bili trenutki, ko sem s stanovalci preživljala čas ob socialnih
igrah.Socialne igre so postale moja strast že v prvem letniku. Z veseljem sestavljam naloge,
razmišljam o idejah in se veselim učinka. Včasih smo ob podajanju žoge ponavljali imena
članov v skupini, drugič sem v balone dala listke z navodili kaj morajo narediti. Vsak si je
izbral balon, ki ga je moral počiti in izvesti navodilo na listu. Na primer na listek sem napisala objemi soseda, nasmehni se osebi nasproti tebe. Vedno pa smo skupino zaključili s
sproščenim petjem. Igre so tako včasih so uspele bolj, včasih manj, a vedno je bilo prisotno
veliko smeha in sproščenega vzdušja, nenazadnje pa smo poskrbeli tudi za razgibavanje
spominskih celic.
Druženje s stanovalci in zaposlenimi v domu je bilo vedno prijetno in poučno, zato se veselim prihodnjih trenutkov, ki jih bomo preživeli skupaj. Naj si bo to ob pogovoru ali poučnih
delavnicah in igrah.
Zapisala: Lara Bevk
Tombola in obisk Svetega Miklavža
Na Marofu že kar tradicionalno pričnemo veseli december z
Miklavževo tombolo. Letos smo jo igrali 4. decembra. Vsi komaj
čakamo, da se zberemo, izžrebamo igralne lističe ter pričnemo z
igro. Ob prvi činkvini in vseh naslednjih napetost narašča…
Kakšni so dobitki, koliko jih je, se mi bo nasmehnila sreča, kdo
bo zadel glavni dobitek. Sreča se je letos nasmehnila Heleni.
Po tomboli je sledilo še žrebanje dobitnikov nagrad za pravilno
rešen kviz iz prejšnje številke našega glasila. Pri tem nam je
pomagala naša prostovoljka Marica. Kdo so srečni izžrebanci
preberite v rubriki Za razvedrilo.
Na dan pred godom svetega Miklavža nas je le ta tudi obiskal. Najprej smo se udeležili svete maše, po njej pa nas je razveselil s svojim obiskom.
Zapisala: Klavdija Prezelj
Foto: Urška Podobnik
Branko Pagon
Stran 14
Povejmo si...
Palčki z gozdne jase
V sredo 10. decembra so nas obiskali učenci lutkovno gledališkega krožka iz O.Š. Idrija.
Pod vodstvom mentoric g. Mire in g. Žive,so nam pripravili igro Palčki z gozdne jase. V
naši jedilnici je bilo zopet zelo živahno. V družbi palčkov in gozdnih živali smo zelo uživali, pa tudi nasmejali. Ob koncu so nam učenci voščili še vesele praznike in srečno Novo
leto .Kot je že v navadi, pa se jim je v našem imenu lepo zahvalil g. Branko Pagon, ter jih
povabil ,da nas še kdaj obiščejo. Po predstavi,pa nas je s svojim obiskom razveselil še
Dedek Mraz. Bili smo ga zelo veseli,zapeli smo mu nekaj pesmi,on pa nam je zaželel še
veliko lepih in veselih dni, predvsem pa zdravja in medsebojnega razumevanja.
Zapisala: Erika Gnezda
Foto: Alberta Čefarin
Od ideje do izdelka – ali imajo izdelki ročnih del dušo?
Odgovor je skrit v naslednjih vrsticah.
Zgodba je dolga, zapisala sem nekaj momentov. Če bi zapisala vse, bi ostalo večina neprebrano zato, ker nimamo časa, ker se nismo sposobni skoncentrirati, ker nam oči begajo po
tekstu in kar nekam hitijo – vse bi radi naredili takoj, mimogrede, ker se nam že mudi
nekam naprej. Tudi ročna dela. Na koncu si sicer lahko domišljamo, da smo tekst prebrali
in da vemo o čem govori, pri ročnih delih je nekoliko drugače. Ne moremo reči, da smo kar
tako, mimogrede nekaj naredili, kot na tekočem traku, in to celo dali drugim na ogled.
Če mi ne verjamete, lahko sami preverite tako, da poskusite!
Tam oktobra se že začne… ko je zunaj lepa jesen, ko so na mizah hruške in jabolka, grozdje
in orumenelo listje. Užij dan! A stranska vrata so vedno nekoliko priprta, da se nekam med
vse te sprotne zadeve, prikrade misel na zimo in december.
Letnik 6, Številka 22
Stran 15
Vem, da se bodo že tam v drugi polovici oktobra pojavila vprašanja: "Kaj bomo letos delali
novega?" Seveda ni treba na dolgo razlagati. Vsi vemo, da se pogovarjamo o prednovoletnem času. Navadno odgovorim: "Pojma nimam. Dajmo še malo počakati."
Počakati pomeni, da ne začnemo kar takoj nekaj šivati in rezati, roke in prsti čakajo. A v
možganih in srcu se začne že poznano brbotanje, vznemirjenje, zvedavost, kombiniranje in
skrivnostnost.
Vse to še stopnjujejo pregledovanje revij; nekatere so že dokaj oguljene in scefrane. Ampak
vedno znova ugotavljamo, da je v nekaterih prav poseben praznični žar in čeprav se mi vsako leto, ko jih odložim zdi, da v njih res ni nič, kar že ne bi stokrat videla, pa si naslednjo
jesen prav začudeno rečem: "Opa, to pa dobro zgleda, to bi bilo za uporabiti!"
In po novem seveda internet. O tem, kako nam gre kopiranje in učenje z internetom kdaj
drugič. Pregledovanje tega, kar so naredili drugi, je neskončno. Zdaj lahko to počnemo skupaj s stanovalci: računalnik, projektor, veliko platno in klikamo. Prav sproščujoče je, ko lahko pokomentiramo, kar so na ogled postavili drugi. Nekatere stvari so res uporabne, vzbudijo željo po posnemanju in "prestavitvi" v naš prostor in čas, druge spet nič. Res, čisto nič.
Hitro jih preletimo in naredimo daljši postanek pri tistih, kjer nam pade v oči barva, motiv,
tehnika, …Ene stvari se nam zdijo prezahtevne, druge preveč otročje. O nekaterih se ne
moremo zediniti. Saj si lahko predstavljate, kako je pri dvajsetih ženskah. Moški tu nimajo
kaj prida besede. Pa, saj se niti ne spoznajo na to.
Tako mine teden, dva, trije… potem pa se že začne bolj natančno štetje. "Sredi novembra
smo že, kaj bomo?" Uffffff. Še vedno ne vemo. Kaj ko bi uporabili kaj starega?. Seveda
bomo, ampak moramo pa narediti tudi kaj novega. Saj imamo čas in voljo. Dajmo!
"Ja, res je. Človek si vedno želi narediti kaj lepega. Tudi ko sem dobila kakšen zahteven
vzorec za klekljanje, tak, da sem vmes včasih že kar malo obupala, ampak vedno sem vztrajala do konca in se učila in "gruntala" toliko časa, da je bila čipka dokončana. To je posebno veselje pogledati svoj izdelek v katerega si vložil znanje, čas, tudi trudne noči in večere.
Ampak splača se!"(Slavica)
Če se je do zdaj dogajalo bolj v glavah in zunaj nas, z opazovanjem, brskanjem po fotografijah, je nastopil čas, da poskusimo s konkretnim delom. Naredimo eno zvezdo iz šeleshamerja.
Stran 16
Povejmo si...
"A bo?"
"Ne vem."
To je že prvi znak, da ni čisto o.k. A jo malo obrnemo. Spet ogledujemo.
"Bo?"
"Ne, tako je še slabše."
Eni že malo nestrpno godrnjajo, da ni nobenega pametnega dela, drugi pričakujejo model in
imajo že v rokah svinčnike, da ga bodo prerisali in izrezali.
"Ne, ne .. ne bo še tako hitro, ni še u redu."
Ura je tri, dovolj je bilo za danes. To bo treba malo prespati.
Naslednjič, ko se dobimo spet nekaj ustvarjamo. In naslednjič spet. Ogledujemo si, kaj je
nastalo. Šele, ko se nam vsem zdi, da je stvar dobra, se začne resno delo prstov, rok, šivanke. Iščejo se škarje, šivanke prave debeline, nitka, volna.
"Ali mi, prosim, odrežete? Kje je zdaj streha? Ali je prav tako?
Ojoj, kaj sem zdaj naredila. Včasih sem to vse znala, zdaj pa
mi nikakor ne gre. Ali bo to u redu? To moram popraviti! Nič
več ni z mano! Veste, prav razočarana sem nad sabo. Počasi
nam gre, koliko je treba tega narediti? Kaj, ko bi kar s šivalnim
strojem!"
"Res so lepe. Ta rdeča barva jih poživi! Ali bodo samo hiške? Naredimo še kaj drugega.
Prerišite še kakšen model. Kako bomo pa to zdaj obesili? Vi ste pa natančni. Poglejte mene,
ali bo prav tako? Ali mi vtaknete, pet minut se že mučim? Joj, spet sem narobe prišila to
streho."
"Veste, kdaj šivilja zastonj šiva? Ko začne šivati, brez da bi prej naredila vozel".
In tako naprej, ure in ure. Ročno delo je posebne vrste sprostitev. Že res, da je lepo pogledati končni izdelek, ampak tudi gibanje prstov, drsenje po mehki tkanini, enakomerna razporeditev šivov, čeprav je to lahko tudi svojstven napor za prste in oči, je sproščujoče in pomirjujoče. Seveda se vmes najde čas za klepet, predvsem o ženski stvareh.
Za svojo mizo je Vinko. On rabi svoj prostor in svoj mir. A ne sme biti sam. To ga kar ubija.
Prav bi bilo, da bi se mu pridružil še kakšen moški, ampak domnevamo, da ostali slutijo, da
bi bilo za dva ali več petelinov premalo prostora. Ženske smo tudi čisto zadovoljne z enim.
Malo priganja, vzpodbuja, pride naokoli in "pokomandira". Ampak še bolj kot to, nas potrebuje. "Ali mi lahko ena malo pridrži te trakove. Kje je žica? Ali mi lahko daste klešče, ker
sam ne morem do njih." Ko je delovna vnema na višku potrebuje dve pomočnici. Ja, taki so
moški. In potem jim še nič ni prav. Ene so predebele, druge pretanke, pretrde, prekratke…
tiste slamice iz časopisnega papirja, seveda. Rabi jih, ker plete košare, smreke. Najzahtevnejša je zvezda repatica.
Letnik 6, Številka 22
Stran 17
In potem pride vabilo, ponudba, da lahko opremimo izložbo v centru Idrije. Seveda bomo.
Ampak to pomeni, da je treba pospešiti delo. Meja med razvedrilom in hobijem ter obveznim delom je zelo tanka.
Zdaj, ko imamo okraske pred sabo in vemo, kakšen je prostor nas že gloda naslednja stvar:
"Kako to spraviti v tak red, da bo vzbudilo pozornost, predstavilo naše delo. Radi bi tudi
vzpodbudili vsakega, ki se mu bo oko ustavilo na tej izložbi, k temu, da bi, tako kot smo mi,
z domišljijo in dobro voljo, z ustvarjalnostjo in kreativnostjo, ter spretnostjo rok, našel v
sebi mir in zadoščenje ob delu in pogledu na lepo ročno delo. Praznovanje!"
Kot delovna terapevtka vidim v ročnih delih veliko več kot vzorec in izdelek, ki ga je naredila človeška roka. Te dodane vrednosti mi niso dali šola, dodatna izobraževanja, zahteve
nadrejenih in pričakovanja svojcev in stanovalcev, strokovnjaki, internet. To slišim in
vidim, ko opazujem stanovalce pri delu in v pogovorih. To je edino merilo, s katerim se lahko meri veličina vsake hišice, rožice, smrečice, lončka, ki je bil na ogled v začetku decembra v središči Idrije.
Zapisala: Ema Brelih
Foto: Ema Brelih
Stran 18
Povejmo si...
Jaslice na Marofu
Tako kot vsako leto , ko se jesen umakne zimi
in postajajo večeri vse daljši, je čas, ko se naši
misli že obračajo k najbolj prazničnim dnem v
letu. Počasi a zanesljivo prihaja adventni čas, ki
naznanja rojstvo Kristusa in prinaša pričakovanja v naša srca. Pričakovanja, da se spomnimo
in obiščemo naše najdražje, pričakovanja, ko
zadiši ob praznični mizi, pričakovanja veselja
in miru, ki ga prinašajo božični prazniki in
nenazadnje pričakovanja, ki nastajajo ob izdelovanju in postavljanju jaslic . Vsako leto se na
Marofu še posebno potrudimo, da izdelamo res
posebne in unikatne jaslice. Ker je vanje vloženo veliko truda, volje in veselja pa naše jaslice
z veseljem pokažemo tudi drugim. Tako jaslice
romajo kar na dva konca. Lanskoletne jaslice
postavimo na ogled na Sveto Goro, jaslice, ki
jih izdelamo za tekoče leto pa v Idrijo, na razstavo v galerijo Svete Barbare. Letos smo izdelali jaslice iz večje steklenice oziroma kar iz
»flaškona«, kateremu vrat smo oblekli v glino
iz katere smo oblikovali trup angela. Na spodnji del smo dorisali Sveto družino, vse skupaj
pobarvali in ponovno so nastale čudovite unikatne jaslice, ki jih bomo tudi letos z veseljem
pokazali na razstavi v Idriji, ki bo potekala od
7.12. do 14.12. 2014.
Pri izdelavi le-teh pa so sodelovali Lilijana Krapež, Marija Božič, Kati Leskovec, Lučka
Novak in Helena Jerina. Lahko pa se zapeljete in poromate tudi na Sveto Goro in si ogledate naše lanskoletne jaslice, narejene iz gline in lesa. Razstava bo odprta od 21. decembra
2014 pa vse do 12. januarja 2015. Lepo vabljeni!
Zapisala: Nina Trček
Foto: Klavdija Prezelj
Letnik 6, Številka 22
Stran 19
Srečanje s svojci v enoti Marof
Tradicionalno srečanje s svojci v enoti Marof poteka že
vrsto let v sobotnem dopoldnevu ob koncu leta. To se je
izkazalo kot dobra praksa, saj obiskovalci prihajajo iz
oddaljenih krajev Slovenije z vlakom, avtobusom in
osebnimi prevozi. In za obisk ter pot potrebujejo dela
prosti dan.
Med stanovalci že vse od meseca septembra vrejo vprašanja in pričakovanja, kdaj bomo razposlali vabila in
kateri datum smo določili za srečanje. To je poseben praznik, ki se ga stanovalci veselijo.
Čeprav marsikomu med njimi prinese tudi razočaranje, ker »njegovih« na srečanju ni.
Tokrat smo svojce vabili v soboto, 29.11.2014. V skoraj do zadnjega stojišča zasedeni jedilnici sta prireditev lepo povezovala stanovalka ga. Marija Bertok in predsednik sveta stanovalcev, g. Branko Pagon. Z nastopom domskih pevcev, nagovorom direktorja in koncertom
skupine D,' Butls je skupni del srečanja hitro minil. Priložnost smo izkoristili tudi za javno
zahvalo enajstim odraslim prostovoljcem, ki med letom prihajajo k stanovalcem enote
Marof, jim krajšajo čas s pogovorom, skupinskim druženjem, sprehodi in osebno pomočjo.
Druženje smo nadaljevali ob sproščenem klepetu in prigrizku, ki so nam ga pripravili zaposleni v domski kuhinji.
Zadovoljni, da je srečanje sprejeto kot tradicionalno, z vedno večjo udeležbo svojcev si želimo, da bi bilo tudi vmesnih »malih« srečanj in obiskov stanovalcev v enoti Marof več.
Zapisala: Romana Kavčič
Foto: Goran Kacin
Stran 20
Povejmo si...
365 dni v domu
Življenje v domu niso zgolj izleti, prireditve in izjemni dogodki, ampak predvsem vsakodnevna rutina. Včasih jo hočemo kar preskočiti. Morda zato, ker se zdi, da je dolgočasna, če
ne celo duhamorna. Promovirati in na ogled naj bi postavljali le atraktivnosti in stvari za
katere smo ustvarili mnenje, da nam delajo pozitivno reklamo.
Kultura, skupnost, čas in prostor v katerem živimo je strukturiran in kar precej natančno
ločen. Tudi v domu upokojencev. Prav to daje vsem občutek varnosti, zaupanja in urejenosti; ljudje potrebujemo ustaljen ritem, navade. Povsod. Če je ta red dober, vpeljan in po meri
ljudi, so dobrodošli dogodki, ki ga zmotijo.
Vsak človek ima tudi red in svoj ritem, ki je bolj ali manj usklajen z ritmom okolja v katerem večino časa živi. Doma ima vsak družinski član svoj vsakdanji »urnik«, ki pa je prilagojen in se »pokriva« z ritmom šole, službe, življenja doma in še s čim.
Tudi v domu ni nič drugače. Zaposleni imamo svoj red in rutino, razpored, urnik, stanovalci
prav tako. Tako se nam poti križajo v pravem trenutku in vedno smo na pravem mestu;ko pa
pride vmes kaj nepredvidenega, ali ko kaj pozabimo, se stvari zapletejo. Večinoma so to prijetni, normalni zapleti, včasih pa so tudi razlog za slabo voljo in razočaranje.
Včasih kdo vpraša, kaj stanovalci v domu počnejo cel ljubi dan. Saj nimajo nobenega pametnega dela. To ni res. Vsak človek si, najprej sam, oblikuje svoj dan, svoje dejavnosti. Ne
glede na to, kje živi in koliko je star. V domu pa ponujamo nekaj možnosti, kamor se lahko
vključi. Želja tistih, ki te dejavnosti snujemo in vodimo je, da bi ponudili dejavnosti, v katerih bi se našlo čim več stanovalcev.
Dan začenjamo z nekajminutno telovadbo pred zajtrkom. Temu bi se lahko reklo »minute za
pretegovanje«. Da se pozdravimo, zbudimo, pretegnemo še rahlo zaspano telo in pogledamo dan, ki je pred nami.
Ponedeljkova jutra so namenja tudi večerjam. Stanovalci boste že vedeli zakaj.
Vsak ponedeljek in četrtek dopoldan je vodena telovadba s fizioterapevtko Vojko. V dobri
uri se sistematično z vajami in pripomočki razgiba celo telo. Vaje večinoma potekajo sede.
Na varovanem oddelku v dopoldanskem času poteka druženje ob petju, klepetu, možganski
in telesni telovadbi. Včasih se malo pomasiramo, ponovimo poštevanko, italijanske besede,
s skupnimi močmi zrecitiramo kakšno staro pesem. Prav lepo je.
Ob ponedeljkih je v zgodnjih popoldanskih urah še pevska skupina. Vanjo so vključeni vsi,
ki imajo veselje do petja. Pojemo pesmi, ki so že malo oguljene in bi jih znali zapeti tudi
sredi noči, vedno pa je v »delu« tudi kakšna nova in treba se je kar potruditi, da osvojimo
nova besedila. Trenutno se učimo Avsenikovo Triglav in Nepričakovani dar.
V torek dopoldne so istočasno srečanja treh pogovornih skupin. Vanje se lahko vključi kdorkoli, vendar pa so skupine zaprte. Poleg teh treh je ena skupina, ki poteka po istem programu tudi v četrtek popoldne. To je skupina Bučke.
Letnik 6, Številka 22
Stran 21
Po obveznem počitku po kosilu je čas za Kviz. Tako se je kar sama poimenovala skupina za
urjenje spomina. Stanovalci pridejo vsak s svojo mapo, v kateri je domača naloga in cela
ura je napeta. Nekoliko tekmovalnosti, veliko znanja, brbotanje v možganih in zagnanost so
res na višku. Domače naloge se tudi plonka, če je sila, pa vnuki priskočijo na pomoč, medsebojno sodelovanje je na višku. Res, prava šola.
V sredo dopoldne je velika skupina v drugem nadstropju. Stanovalci pridejo od vsepovsod.
Prednost imajo seveda tisti, ki se sami ne morejo premikati. Veliko pojemo, da se sliši po
celem domu. Pa tudi pogovarjamo se. Prerešetamo novice, domske zadeve, pomembne stvari in tudi kaj takega, kar spada v rumeni tisk.V popoldanskem času je potekal tečaj italijanščine in se je v decembru zaključil.
Četrtki so rezervirani za Klepetalnico in ročna dela. Petki za sestanke v gornjih dveh nadstropjih. Ti sestanki so praviloma dobro obiskani. Ker živi na enem nadstropju veliko stanovalcev je prav, da se vsaj enkrat na teden sosedje vidijo in srečajo. Tu je priložnost, da na
glas povemo stvari, ki nas žulijo, predvsem v zvezi s domskim življenjem, redom, pomanjkljivosti, pohvale, …
To je torej tedenska rutina, v katero je vključenih - vsaj v eno dejavnost, večinoma pa v več
- več kot tričetrt stanovalcev v domu. Nič ni obvezno. Vse kar je bilo obveznega, so stanovalci v preteklosti že postorili. Gre za smiselne, rutinske dejavnosti, ki naša življenja bogatijo in plemenitijo. Brez tega, brez vsakodnevnih kav in zajtrkov, umivanja, tablet, skupin, …
tudi praznikov ne bi bilo.
Zapisala: Ema Brelih
Foto-kronika dogodkov: enota Idrija
Srečanje za svojce
Italijanščina
Stran 22
Kviz
Ročna dela
Povejmo si...
Letnik 6, Številka 22
Stran 23
Aranžmaji
Novoletna jelka
Nekoliko drugačna telovadba
Samba
Ogled razstave jaslic
Foto: Ema Brelih
Stran 24
Povejmo si...
NAŠE POTI
Festival za tretje življenjsko obdobje in ogled Ljubljane
Letos je v Cankarjevem domu potekal že 14. Festival za tretje življenjsko obdobje. Vsako leto festival
odpre vrata medgeneracijskemu sožitju, ustvarjalnosti in izmenjavi idej. Časovno in vsebinsko se festival navezuje na 1. oktober, ki je mednarodni dan starejših. Festivala smo se tudi letos udeležili stanovalci Marofa.
Najprej smo se sprehodili po Cankarjevem domu, ki je bil nabito poln obiskovalcev. Ogledali smo si stojnice različnih ponudnikov, okušali njihove dobrote, prisluhnili nastopajočim
na odru in si za konec ogledali prelepo Ljubljano z zabavno vodičko. Lepšega dneva skoraj
ne bi mogli izbrati, saj nas je med sprehodom grelo toplo sonce. Peš smo se sprehodili iz
Cankarjevega doma do Kongresnega trga, ki je bil poln študentov, saj se je pričenjalo novo
študijsko leto. Ob zvokih nastopajočih glasbenikov smo občudovali Plečnikove arhitekturne
mojstrovine in o njih marsikaj izvedeli.
Nato smo se sprehodili preko Mesarskega mosta do Mestne hiše. Izvedeli smo, da so robove
mostu v preteklosti zasedli mesarji, po katerih je most dobil ime. S širitvijo mesta je postal
most neprimeren, saj je voda, v kateri so prali in čistili meso, tekla skozi mestno jedro in je
zato predstavljala veliko nevarnost epidemij. Mesarje so z mostu izgnali, njihovo mesto so
zavzeli čevljarji. Most je dobil novo ime - Šuštarski most. V enem izmed obdobij pa je bil
tudi most kaznovanja. Z mostu so spuščali nepridiprave in jih potopili v vodo kot čajne vrečke. Pošalili smo se, da bi tudi danes potrebovali tak most. Ogledali smo si še del notranjosti.
Letnik 6, Številka 22
Stran 25
Od prijazne vodičke, smo se poslovili na Prešernovem
trgu ob spomeniku našega največjega pesnika. Navdušeni nad lepotami bele Ljubljane in novimi informacijami, smo se prijetno utrujeni vrnili nazaj v dom.
Zapisala: Anja Kaurič
Fotografije: Ana Vojska
Likovna kolonija Impoljca 2014
V četrtek 27.11.2014 smo se udeležili vsakoletne likovne kolonije, ki je tudi tokrat potekala
v Domu upokojencev in oskrbovancev Impoljca. Na pot smo se odpravili zgodaj zjutraj saj
je bila pred nami dolga vožnja. Ko smo prispeli na Dolenjsko, so nas gostitelji prijazno
sprejeli. Po topli kavi smo se lotili dela. Letošnja osrednja tema je bila izdelava mozaika.
Vsak od udeležencev je dobil pravokotno lesonitno ploščico na katero je poljubno lepil različno obarvane koščke keramike. Nastalo je mnogo vzorcev od katerih so prevladali predvsem tisti umetniški.
Zapisal: Goran Kacin
Foto: Goran Kacin
Stran 26
Povejmo si...
Izlet po notranjski
Sončen, jesenski dan v začetku oktobra smo izkoristili za izlet po Notranjski. Ogledali smo
si grad Snežnik, ki leži v velikem parku z drevoredi, nekoliko odmaknjen od Starega trga
pri Ložu. Sprehodili smo se skozi štiri grajske etaže, ki so nam pričarale vzdušje izpred sto
in več let, saj so grajske sobe še vedno opremljene s pristnim pohištvom iz 18. in
19.stoletja. Stene krasijo družinski portreti in stare fotografije, k domačemu vzdušju pa prispevajo klavir, biljard in drugi lepo ohranjeni predmeti. Poleg muzejske dejavnosti, si je
danes mogoče v gradu ogledati občasne razstave, v pritlični sobi pa opravljajo poroke.
Nazaj smo se vračali skozi Rakov Škocjan, kjer smo sredi gozda pojedli kosilo in si med
vožnjo ogledovali okolico. Rakov Škocjan je znan po kraških posebnostih: naravni mostovi,
ponikalnice, kraške jame... Želeli smo si ogledati Veliki in Mali naravni most, vendar smo
ju zaradi težjega dostopa videli le od daleč. V dom smo se vrnili ravno ob pravem času, saj
je začelo deževati.
Zapisala: Anja Kaurič
Foto: Ana Vojska
Letnik 6, Številka 22
Stran 27
Inkluzivne delavnice
Tudi letos je bilo pod okriljem prostovoljnih društev, ki skrbijo za osebe s posebnimi potrebami na Cerkljanskem (Sožitje, Vera in luč), organizirano že tradicionalno inkluzivno druženje. Učenci in učitelji Osnovne šole Cerkno so nas prijazno sprejeli in nam pripravili pester program. Najprej smo si ogledali predstavo »Očistimo zemljo«, s katero so nas opomnili, da lahko drobna dejanja kot so ločevanje odpadkov, ugašanje luči, zapiranje vode med
ščetkanjem zob, uporaba kolesa itd. dolgoročno veliko pripomorejo k zmanjšanju podnebnih sprememb in boljšemu bivanjskemu okolju. Za tem smo si ogledali njihov Eko energetski park z brunarico obnovljivih virov energije in čebelnjak. Ob pomoči učencev in učiteljic
smo iz papirja naredili izdelek za prikaz vremenskega stanja in se udeležili ustvarjalne delavnice »Vreme bo«, kjer smo izvajali različne gibalne in zvočne igrice v povezavi z vremenskimi pojavi. Po delavnicah je sledila pogostitev in prijetno kramljanje ob kavi. Druženje je
bilo prijetno in sproščeno. Upamo, da se prihodnje leto zopet srečamo.
Zapisala: Anja Kaurič
Foto: Anja Kaurič
Delavnice v Cerknem
V petek 7. novembra, smo bili iz delavnice povabljeni v
šolo v Cerkno. Z nami je bila tudi socialna delavka Anja iz
Marofa. Ko smo bili vsi zbrani smo se odpeljali v Cerkno.
Prišli smo do šole, kjer smo se zbrali v telovadnici. Najprej
je nas ravnatelj pozdravil in povedal kaj je novega. Ogledali smo si ples, ki so ga odigrali otroci drugega razreda
Kili, kili Jaka Zaka in igrico od palčkov, ki so varovali
gozd in živali. Po igrici smo se razdelili v tri skupine. Mi
smo šli na ogled zunaj pred šolo. Ogledali smo si brunarico z sončno elektrarno. Zraven so
imeli čebelnjak in vrt z zelenjavo. Potem smo dobili napihnjene balone. Nalepili smo različne nalepke in napisali svoja imena. Nato smo šli nazaj v razred. Tam smo strigli in lepili.
Naredili smo "vremensko postajo" vreme danes. Strigli smo sonce, oblačno, strela, deževno
in sneženo. Vse smo nalepili na krog. Ko smo končali smo šli zopet v telovadnico. Tam smo
imeli vremenski ples. Bilo je zelo zabavno. Po končani prireditvi so nas pogostili z malico,
sokom in kavo. Za zahvalo so nam podelili še sovico. Veseli smo se vračali domov. Bilo je
veselo in zabavno druženje.
Zapisala:Lučka Novak
Foto: Anja Kaurič
Stran 28
Povejmo si...
Ogled energetskega eko parka in brunarice obnovljivih virov
energije Osnovne šole Cerkno
Na osnovni šoli Cerkno so meseca oktobra svojemu namenu predali brunarico obnovljivih
virov energije in energetski eko park z zelenjavnim vrtom ter čebelnjakom. Vse skupaj tvori
zanimivo celoto in je zanimiva učilnica na prostem tako za učence šole, kot tudi za vse, ki
jih obiščejo.
Mi smo jih obiskali konec meseca novembra. Najprej nam je eden izmed učencev predstavil
brunarico in kako zanjo pridobivajo električno energijo. Prav tako smo spoznali tudi druge
načine pridobivanja le te. Sprehodili smo se tudi mimo vrta, ki je bil skorajda že do konca
pospravljen. Le sladek krompir in dišavnice so kljubovali prvemu mrazu. Tudi čebelnjak se
je že umiril, tako da čebelic nismo videli, kako se vračajo v svoje panje.
Nato smo se preselili v učilnico, kjer smo si z zanimanjem ogledali spreminjanje narave in
vremenskih pojavov skozi leto. Izvedli pa smo tudi par zanimivih poizkusov. Najprej smo
dali v vodo obarvano ledeno kocko in barva je počasi tekla navzdol. Nato smo v vodo dali
še epruvetko z obarvano vročo vodo, sedaj pa je barva silila navzgor.
V drugem poizkusu smo izdelali čisto pravo mavrico. Na krožnik
z mlekom smo kanili par kapljic različnih jedilnih barv, malo
pomešali z zobotrebcem in že je bila pred nami mavrica.
Letnik 6, Številka 22
Stran 29
Za konec si je vsak izmed nas izdelal še čisto pravi termometer za merjenje temperature zraka. Najprej smo porisali leseno deščico, nanjo namestili termometer in končni izdelek je bil
nared.
Polni novih znanj in spoznanj smo se učencu in učiteljicam zahvalili za prikazano, ter jim
obljubili, da jih še kdaj obiščemo.
Zapisala: Klavdija Prezelj
Foto: Klavdija Prezelj
Branko Pagon
Delavnica izdelovanja božično — novoletnih voščilnic
V prednovoletnem času, ko hitimo s še zadnjimi pripravami na
praznovanje si najdemo čas tudi za pisanje božično — novoletnih
voščilnic. Ko so le te delo naših rok, so še toliko bolj dragocene.
Tako smo se letos odločili, da se manjša skupina stanovalcev udeleži delavnice izdelovanja le teh. Delavnica je potekala v medgeneracijskem centru z sodelovanjem Varstveno delovnega centra iz Idrije.
Najprej smo pregledali "vzorce", ki so jih pripravile voditeljice delavnice, nato pa smo se
tudi sami lotili dela. Izrezovali smo smrekice, snežinke, novoletne okraske,… Potem smo
lepili, šivali, barvali, risali… Ustvarjanje nam je šlo dobro od rok in po eni uri smo že lahko
pokazali čisto naše voščilnice.
Polni navdušenja smo sklenili, da se bomo takih delavnic z veseljem še udeležili.
Zapisala: Klavdija Prezelj
Foto: Klavdija Prezelj
Stran 30
Povejmo si...
Jaslice
V začetku decembra smo si v galeriji svete Barbare ogledali že tradicionalno razstavo jaslic.
Razstava jaslic je v nas zbudila različna čustva. Nekateri se le niso mogli načuditi pestrosti
in številčnosti postavljenih figur. Čudili smo se dobro ohranjenim jaslicam, ki so starejše od
100. let, pa tistim klekljanim, katerim je avtorica namenila celih 1828 ur dela. Vse jaslice so
bile zelo lepe in zanimive in v nas so prav gotovo prebudile tudi spomin na naše, domače
jaslice, ki jih vsako leto s takim veseljem postavljamo.
Jaslice, klekljane po lastni zamisli in lastoročno narisanih papircih, ki jih je izdelala ga.
Marija Tominec, za katere ja porabila 1828 ur.
Družinske papirnate jaslice iz domačije v Trneh, stare več kot 100 let.
Zapisala: Ana Vojska
Foto: Ana Vojska
Letnik 6, Številka 22
Stran 31
Ogled jaslic
V sredo10.12. smo se iz Marofa odpeljali v Idrijo, v galerijo svete Barbare, kjer smo si ogledali
jaslice iz različnih materialov. Veliko jih je bilo
iz lesa. Nekatere iz kartona, dom upokojencev
Marof je imel jaslice na steklu. Najbolj so mi
bile všeč jaslice — čipka. Vsi udeleženi smo se
tudi fotografirali, zmolili smo molitev in zapeli
pesem.
Zapisala: Marija Božič
Foto: Ana Vojska
Nastop v Psihiatrični bolnišnici Idrija
V petek 1 2. decembra smo se odpeljali na pevski nastop v Psihiatrično bolnišnico Idrija.
Tam smo šli na drugi ženski oddelek, kjer so nas lepo sprejeli. Terapevtka Mojca nas je peljala v dnevni prostor, kjer so bile zbrane pacientke. Bilo nas je 13 nastopajočih. Na kitaro
sta nas spremljala Metka in marko, na bobne pa Marjan. Zapeli smo 10 pesmi. Na koncu
nastopa smo se predstavili, nato pa nas je Mojca pogostila s kavo in piškoti. Malo smo se še
pogovorili, nato pa smo se vrnili nazaj v dom. Preživeli smo lepo dopoldne.
Zapisal: Branko Pagon
Novoletno kosilo
V sredo 16.12. 2014 smo se s stanovalci, v okviru delavnice Doma upokojencev Idrija,
odpravili na tradicionalno novoletno kosilo. Tokrat so nas v goste sprejeli v Hotelu Cerkno,
kjer so se s postrežbo zelo izkazali. Ob prihajajočem koncu leta smo si zaželeli veliko zdravja in dobrega sodelovanja še v nadaljnje.
Zapisal: Goran Kacin
Foto: Ana Vojska
Stran 32
Povejmo si...
AKTIVNOSTI V DOMU
Medgeneracijsko druženje
Kot je že v navadi ob začetku šolskega leta na Marofu pričnemo z medgeneracijskim druženjem. Namen druženja je predvsem v ohranjanju stika med generacijami ter vzpostavitvi
novih medosebnih odnosov. Glede na izražene želje in dane možnosti, v sklopu medgeneracijskega druženja organiziramo različne aktivnosti (peka peciva, sprehodi, branje, kvizi…).
Tudi v letošnjem šolskem letu uspešno sodelujemo z Osnovno šolo Idrija. Obiskujeta nas
dve učenki 8. razreda. Stanovalci so obiskov vedno zelo veseli. Vsi pa bi želeli, da bi k
sodelovanju lahko pritegnili še več mladih. V ta namen smo letos na Marof povabili učence
Osnovne šole Sp. Idrija. Po predstavitvi in ogledu Marofa so spoznali, da je tudi življenje v
domu lahko pestro, družabno in aktivno. Upamo, da se nam prihodnje leto na četrtkovih
druženjih pridruži še več učencev.
Zapisala: Anja Kaurič
Sobno kolo, motomed, eliptično kolo - orbitrek
To so naprave, ki jih stanovalci DU Marof vedno bolj obiskujete. V letošnjem letu se je
nekaj naprav dokupilo, saj je bilo sobno kolo v fizioterapiji ves čas zasedeno. Sedaj imamo
skupno pet naprav, od tega so tri v fizioterapiji. Sobno kolo imamo tudi na drugi etaži, kjer
ga stanovalci lahko uporabljajo tudi med vikendi in prazniki. Motomed pa je na oddelku
Mavrica.
Dejstvo je, da vse tri naprave naši stanovalci radi obiskujete in nabralo se vas je že res veliko. Vsak od stanovalcev ima svoj razlog, zakaj je začel obiskovati določeno napravo. Nekateri bi radi shujšali, drugi oblikovali svoje mišice, tretji povečali vzdržljivost, nekateri bi
radi s tem zmanjšali tesnobo in dvignili razpoloženje… Tudi čas, ki ga namenite za vadbo
na napravah se zelo razlikuje. Medtem, ko nekateri lahko vadite le nekaj minut nekaj dni v
tednu, si drugi vzamete čas tudi po uro in pol za vsakdanjo vadbo. Vsi pa s tem skrbite za
svojo telesno pripravljenost.
Kolesarjenje posnema naravno gibanje telesa in je učinkovita vadba za srce, ki se še posebej osredotoča na zadnjico in noge.
Eliptično kolo je prava izbira za manjše obremenitve sklepov, povečanje porabe kalorij ter
trening mišic celega telesa.
Motomed pa je primeren za tiste na invalidskih vozičkih, za razgibavanje rok ali nog s
pomočjo motorja, ali pa kot aktivna vadba, za tiste, ki pomoči motorja ne potrebujejo, imajo
pa slabše ravnotežje in se na sobnem kolesu ne počutijo varni.
Letnik 6, Številka 22
Stran 33
Naši stanovalci med vadbo
Pri vseh treh napravah je možno nastaviti tudi moč/upor, proti kateremu boste stanovalci
poganjali. Vsem trem napravam, pa je skupno, da boste z njimi:
 porabili več kalorij kot pri hoji in shujšali
 izboljšali zdravje srca in ožilja in okrepili svoje srce,
 oblikovali svoje mišice ter povečali vzdržljivost,
 znižali krvni pritisk in nivo slabega holesterola,
 zmanjšali stres, tesnobo, dvignili razpoloženje in nivo energije,
izboljšali imunski sistem in splošno počutje.
Zato vam želim še veliko prevoženih kilometrov z rokami in nogami tudi v letu ki prihaja.
Ali pa, kot je rekel naš stanovalec Marjan Kop: » Vsi na kolo, za zdravo telo.«
V decembru se nam je uspelo slikati, a se
vas je nabralo res že toliko, da na tej sliki
ni vseh.
Zapisala: Nataša P. Škvarč
Foto:Nataša P. Škvarč
Adrijana Mitić Okiljevič
Stran 34
IZ NAŠEGA NAVDIHA
Naslov glasila
Letnik 1, številka 1
Stran 35
Silvestrovo
Ko nemir zavlada, trepeta sleherna bilka moje biti, izžareva bol, ki me priklepa na ta trenutek, na ta čas, na to življenje.
Človek in čas sta povezana s trenutki in sedanjostjo. Mogoče pa je cilj čisto blizu in nas
vodi v življenje. Če je čas odmerjen se bom vključila v življenje z odločnimi koraki, da preženem še poslednje sence noči. Življenje se prepleta z usodo nenehne biti v katerem živimo,
pa vendar je vse tako skopo odmerjeno. Takrat je želja po nečem neznanim ali pa po potrjevanju lastne biti tako močna, da se zavem lastne minljivosti. Izberem svojo pot, po kateri
hodim kot samostojna osebnost in spoznavam tisto, kar me vodi v realnost.
Čutnost in čutenje, melanholija iztekajoče noči vabi v svet pravičnosti. Nenehno hotenje
bivanja oplazi sleherno izrazitost pristnega. V času neizmerne prvobitnosti nastajajočega
dne. Želja minljivosti posuta z upanjem in vera dobrega preplavljata sleherno bit bivanja v
borbi za neizrečeno pristnostjo. Vodilo močnih vibracij enosti utrjujejo zmožnost nenehnega hotenja. Čutom svetlobo prihajajočega dne posuto z pristnostjo. Biti, ostati, bivati, boriti
se z neposrednostjo. Blišč in beda vsakdanjosti razprostrta nad večnostjo minljivosti. Upognjenost, koprnenje danosti, stopnjujoča do večnosti.
Ničesar ni, kar bi imelo pomen
in vse mora miniti. Toda
ljubezen se dotakne srca v
dolini trpljenja.
Zapisala: Bojana Skok
Foto: Klavdija Prezelj
Aranžma : Erika Gnezda
Stran 36
Naslov glasila
Molitev
V starih časih , ko sem bila še majhna deklica me je mlinar "U Grap". naučil naslednjo
molitev:
Buh 'n svet božji križ
ti me dal palažiš
svet' Gabrijel me var'je da polnači
svet' Mihael pa po polnači.
Marija pa da bel'ga dne,
Jezus sam pa noč in dan.
Pripovedovala : Frančiška Pirih
Zapisala: Klavdija Prezelj
Risba vir:http://www.svecarija.si/
Spomin na Božič mojega otroštva
V času moje mladosti se ni praznovalo Božiča kot dandanes. Ljudje so se znašli kakor so pač vedeli in znali. Starši
so nas opozarjali, naj ne povemo, da imamo božično drevo
in jaslice že pred novim letom. Nismo smeli povedati v šoli,
da nismo čakali dedka mraza. Tudi moj oče je dobil grajo
zaradi smrečice, ki mu jo je pripeljal šofer Vina Koper. Imeli smo pa enega pridnega župnika, ki nas je kljub stiski in
nenaklonjenosti oblasti nas pripravljal na Božič. Ustanovil
je pravi otroški pevski zbor. Vsi so peli, vsi od prvega do
osmega razreda. Sodelovali smo pri božični sveti maši.
Mladinci pa so se pridružili pevcem na koru. Maša je bila
tako lepa, da me je ganilo in solze so tekle brez, da bi hotela. V srcu pa se je naselila tista prava sreča novorojenega
božjega deteta. Po sveti maši je bila navada, da smo imeli ofer. Čisto vsako leto je bila cerkev polna. Bilo je tudi veliko moških, še naš zdravnik je z družino prišel k maši. Tudi iz
naše hiše smo šli vsi. Naš nono je zjutraj spil kakšno šilce, tako da je prepeval že celo pot.
Bilo je pol ure hoda. V prvih letih mojega otroštva se mu je pri petju pridružil tudi moj oče.
V tistih časih je kljub zatiranju vsa vas praznovala Božič s srcem. Bili smo res kot božji
otroci. Žal dandanes ni več tako. Danes je Božič praznik razkošja.
Zapisala : Marija Bertok
Slika:zlataleta.com
Letnik 1, številka 1
Stran 37
Smrečica
Skrita med goste brinove grme je preživela ledeni oklep,
ki je prizadel večino dreves v okolici. Lepa in nežna je s
svojimi vitkimi temno zelenimi vejami silila kvišku. »
Bila bi prav primerna za božično drevesce!« sem pomislila. Že naslednji hip sem mi je moja misel zazdela pregrešna. » Ne smemo vzeti naravi še tega, kar je pustila naravna ujma!«
V meni so se pričeli zbujati spomini na praznike v času
otroštva. Koliko veselja je prinašalo krašenje smrečice!
Običajno jo je v gozd šel iskat dedek. Dobro je vedel, kje
se mora odsekati drevo,da ni povzročil škode za okolje.
Ko jo je postavil na predalnik v hiši, kot na kmetih imenujemo dnevno sobo, je pogledal naju z bratom. »Sedaj
pa le na delo!« »Pazita,da ne bosta razbila vseh balončkov!« je opozarjala babica .Skrbno je nadzirala in usmerjala najino delo. »Ste tudi tedaj, ko si bila ti še otrok krasili smrečice!«
» Pri nas smo običajno na božični večer naredili le jaslice. Oče je bil mnenja, da je škoda
sekati drevesa, ki bi odrasla lahko dajala les, ali pa denar, če bi jih prodali. Ko sem imela
dvanajst let sem ga le prepričala . Na dan pred božičnim večerom je šel do gozdnega roba
po majhno jelko. Postavil jo je v kot pod poličko, na katero smo namestili jaslice. Okrasila
sem jo skromno: z orehi in zvezdicami, ki sem jih izrezala iz ostankov blaga.!« » A lučk pa
nisi imela?« je začudeno vprašal tedaj petletni brat. Babica je v smehu pojasnila:« V tistih
časih ni bilo elektrike. Svetili smo si s svečami in svetilko na petrolej.« »Ali balončkov ni
bilo možno kupiti?« sva spraševala dalje. » Nekoč je v našo hišo prav v dneh pred Božičem
prišel potujoči trgovec. V svojem velikem košu je imel različno robo, vse od igel do dežnikov. Ko je materi prodal lončeno skledo, se je ozrl name,ki sem radovedno opazovala njegovo bogastvo. Segel je med svojo kramo in izvlekel porcelanasto podobo angela. Ponudil
mi ga je in mater nagovarjal, naj mi ga kupi kot božično darilo. Materi se je nakup zdel brez
potreben. Ko sem obljubila, da bom vsak dan nesla hrano kokošim, je razumela, koliko sem
se pripravljena žrtvovati, če dobim angela. Tega opravila sem se namreč zelo otepala, ker
sem se bala petelina. Ta žival me je imela na piki in se je takoj, ko me je zagledala, zapodila
za mano!« » Kam pa si spravila tistega angela, da ga ni več med okraski?« Pomolčala je. »
Vsak božični večer od tedaj dalje je krasil božično drevesce. Ko so nam med vojno fašistični vojaki požgali hišo, se je gotovo spremenil v črepinje. Tudi jaslice so zgorele!« Bilo mi
je žal,da sem s svojimi vprašanji zbudila žalostne spomine.
K sreči je naš pogovor poslušal dedek predlagal, naj ob namesto tega,da stalno nekaj govorimo, raje zapojemo.
Stran 38
Naslov glasila
S svojim globokim basom je pričel peti:"So spali pastirji, po trije, po štiri…
So čuli pri čredi okrog polnoči…
Se naglo zabliska, je zvezda kot iskra,
nato se veselo nebesa odpro…"
To staro pesem si še danes zapojem, ko krasim božično smrečico…V jaslice pa vedno postavim tudi angele…V spomin na babico, dedka in brata, ki so že tam, kjer so resnični angeli.
Zapisala: Irena Hvala
Slike, viri:http://sl.wikipedia.org
http://www.dentrosalerno.it
Božič
Bližajo se prazniki, kmalu bo Božič. Zelo lep praznik, ko se nam je v revni štalici rodil
Jezušček. To je najlepši praznik v celem letu. Mamica že peče potičko, zunaj pa močno sneži. O kako lepe so snežinke, kot srebrne zvezdice.
Pripeljal se bo Božiček z košatimi jelenčki in sanmi. Mi otroci ga težko čakamo, saj nam bo
prinesel darila, kolikor bo zmogel ubogi revež, ker je že tako star. Z mamico pa molimo za
uboge otroke po svetu, ki so lačni in za vse, ki so bolni in onemogli.
Ura je že blizu polnoči, zunaj pa močno sneži. Sedaj bomo z mamo odšli k polnočnici. O
kako krasen Sveti večer in Božič. Globoko v mojem srcu pevajoč, kot velik zvonček bel, ki
pomladi bo zacvetel.
Zapisala: Mira Lapanja
Slika,vir:http://bozic-novoleto.blogspot.com
Letnik 1, številka 1
Stran 39
ZA RAZVEDRILO
Nagradni kviz
Pred vami je ponovno nagradni kviz. Odgovorite na spodnja vprašanja in si
odgovore zapišite. Za lažje reševanje je narisanih toliko polj, kot je črk v odgovoru na posamezno vprašanje. Črke v oštevilčenih kvadratkih prepišite v spodnje kvadratke z enako številko in dobili boste rešitev. Veliko sreče pri reševanju!
1. V decembru nas obiščejo trije dobri možje. Kateri nas obišče prvi?
1
2. Kako imenujemo čas štirih tednov pred Božičem?
2
3. Na Štefanovo praznujemo tudi državni praznik. Kateri?
3
4. V božično novoletnih praznikih se za krašenje uporablja tudi zelenje, ki je na sliki.
Kaj je to?
4
5. Običajno na Sveti večer postavimo smrečico in …?
5
6. Staro slovensko ime za mesec december je?
6
7. Med prazniki na mizi ne sme manjkati katera tipična jed?
7
Stran 40
Naslov glasila
8. Katero zimzeleno rastlino običajno uporabimo za podlago, ko postavljamo jaslice?
8
9. Kako še drugače imenujemo bodiko?
9
10. Kako še imenujemo zadnji dan v letu?
10
Rešitev
1
2
3
2
4
5
6
2
7
2
8
9
2
10
Sestavila: Klavdija Prezelj
Rešitve kviza pošljite v delovno terapijo do začetka meseca marca. Izžrebali bomo tri
nagrajence, ki bodo prejeli praktične nagrade.
Pa veliko veselja in sreče pri reševanju!
Rešitev kviza iz prejšnje 21 številke se glasi: POZDRAV JESENI.
Žreb pa je nagrade razdelil takole:
1. nagrada: Katarina Leskovec
2. nagrada: Jožica Simonič
3. nagrada: Lučka Novak
Vsem nagrajenkam iskreno čestitamo!
Letnik 1, številka 1
Stran 41
Povabilo
Vse, ki radi pišete vabim, da prihodnjo številko soustvarimo skupaj.
Pisali bomo:

o naših mamah

o velikonočnih praznikih

o dogodkih, ki so nam polepšali dneve

pesmi, zgodbe…
Želim vam lepo pisanje in veliko ustvarjalnega navdiha!
Aranžma: Ana Vojska
Glasilo izdaja:
Dom upokojencev Idrija, oskrba in varstvo starostnikov d.o.o.
Arkova 4
5280 Idrija
Uredila Klavdija Prezelj
Na spletu nas najdete na:
www.duidrija.si (rubrika publikacije)
Prispevke za naslednjo številko oddajte do 29.3.2015 v delovno
terapijo ali po elektronski pošti na: info@duidrija.si
Naslednja številka bo izšla pred veliko nočjo