[ revija PV Centra starejših Zimzelen Topolšica, april 2013 ]

Zimzelen
8
[ revija PV Centra starejših Zimzelen Topolšica, april 2013 ]
1]
prijetnost bivanja
kazalo
4 Hiša ti lahko nadomesti ves
svet, ves svet pa ne tvoje hiše.
6 Sreča je, če se delo dobro
opravi in če imaš nekoga rad.
7 Slišimo se lahko tudi brez
besed.
8 Zadovoljstvo uporabnikov
storitev
PV Zimzelena je visoko
10 Izkušnje dajo pravo znanje
12 Vinca Minor je zimzelen
13 Ustvarjamo v krožkih
Socvetje
14 Od prvega dne sem vesela,
da sem v PV Zimzelenu
16 Pri nas so razstavljali
18 Zgodba gline in barv
22 Zimski klepet z Rudijem
Rožičem
25 Na obisku pri topolških
gasilcih
26 90-letnica rojstva Karla
Destovnika Kajuha
27 Ko gre leto h koncu
Časopis
PV Centra
starejših
Zimzelen
april 2013
številka 8
letnik 4
Naslovnica:
Druženje
s študentkami
Pedagoške
fakultete
[2
Izdajatelj:
Uredništvo:
Naslov: Uredniški odbor:
Oblikovanje:
Tisk: Naklada:
PV Zimzelen
Glavna in odgovorna urednica: Diana Janežič
PV Center starejših Zimzelen, Topolšica 78 A,
3326 Topolšica, tel. 03/896-3709; el-pošta: diana.janezic@pvzimzelen.si
Andreja Štefan Bukovič, predsednica
Diana Janežič, glavna in odgovorna urednica
članice: Marjana Kugonič, Janja Koželj, Veronika Balažic
Ivo Hans Avberšek, StudioHtz, HTZ Velenje
HTZ Velenje, I. P., d. o. o., Velenje
400 izvodov
Občasnik Zimzelen prejemajo zaposleni in stanovalci PV Centra starejših Zimzelen brezplačno. Davek na dodano vrednost po stopnji 8,5%.
28 Pesem, skeča in razstava
29 Na obisku muzeja starin
Tineta Volka
30 Zelene iskrice v Zimzelenu
32 Spletli smo nove vezi
33 Ljubezen je v zraku
34 Človek, nasmehni se!
35 Izmenjajmo si moč!
36 Velikonočno praznovanje
37 Obiskal nas je celjski škof
Lipovšek
[ moč besede ]
Živi za danes!
Na 24. strani te številke Zimzelena lahko preberete pesem slavnega španskega pesnika Pabla Nerude z naslovom Počasi umira.
Takole se začne: »Počasi umira, kdor postane suženj navad, ki si vsak dan
postavlja iste omejitve, kdor ne zamenja rutine, kdor si ne upa zamenjati
barv, kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna …«.
Celotna vsebina te številke Zimzelena dokazuje, da v naši hiši želimo živeti
vsak dan posebej in ta trenutek, da vedno upamo in si upamo. Nenehno
udejanjamo ideje – svoje in drugih ljudi.
Veliko lepega, zanimivega, poučnega in novega smo doživeli v prvih štirih
mesecih leta. Z veliko ljudmi smo se srečali, se družili in jih povabili, da
so nam odprli nove poglede, predali svoje znanje in navdušenje, da smo
z njimi zamenjali barve in marsikje odvrgli rutino. Med drugim smo zaokrožili večmesečno druženje z likovniki in kiparji, na naše prijateljstvo in
sodelovanje pa nas bodo vedno spominjala njihova čudovita likovna in
kiparska dela.
Na drugi strani smo stanovalci in zaposleni gostili mlade ljudi – učence in
študentke, ter starejše – upokojence. Odprli smo jim naše svetove in razmišljanja, drug drugemu smo pokazali bogastvo življenja. Bili smo učitelji, a
tudi učenci in tako je lahko le, če si odprtega srca, če se ne bojiš preprostih
misli in iskrenih besed.
Če je še kje kdo, ki meni, da je življenje v domu starejših dolgočasno, pusto in rutinsko, naj pride med nas. Številni dobri ljudje, prostovoljci, k nam
prinašajo življenje in nas, zaposlene, in stanovalce spodbujajo, da gremo
naprej, da živimo.
»Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen, kdor ne dovoli, da bi mu pomagali, kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem …« nadaljuje Pablo Neruda.
Življenje ni vedno lepo in lahko, tudi hudo je in težko, žalostno in nesrečno. A če hočeš videti mavrico, moraš sprejeti sonce in dež, vedrino in črne
oblake. Vsi naši obiskovalci, občasni sodelavci, gostje so naše mavrice, da
lahko živimo življenje danes.
Diana Janežič
3]
prijetnost bivanja
Hiša ti lahko
nadomesti ves
svet, ves svet pa
ne tvoje hiše
Služba vzdrževanja pomeni za PV Zimzelen zelo pomembno funkcijo, zato za dva vzdrževalca nikoli ne
zmanjka dela in je njuno delo odgovorno. Je zelo raznoliko in zajema celotno hišo in opremo v njej ter njeno zunanjost. Manjša vzdrževalna dela oz. odpravljanje manjših okvar opravljata vzdrževalca sama, za večje posege
in popravila pa imamo sklenjene pogodbe z dobavitelji
opreme in naprav oz. z ustreznimi servisi.
V prvih letih delovanja PV Zimzelena je bila vsa oprema
hiše še pod določili garancij in so napake, okvare izvajalci oz. dobavitelji odpravljali v skladu z garancijskimi
pogoji.
Varčujmo in preprečimo!
Za nadzor nad napravami in za obvladovanje stroškov
imamo v PV Zimzelenu vzpostavljene številne evidence delovanja, tako glede porabe električne energije,
porabe in ustrezne temperature vode, porabe toplotne
Martin Štruc poprime za vsako delo.
[4
PV Zimzelen je star tri leta in pol. Je hiša,
v kateri ima 70 zaposlenih svoja delovna
mesta, in je dom 150 stanovalcem. Tako je
na eni strani treba skrbeti, da bosta hiša in
oprema v njej čim dlje in čim bolje služili
svojim namenom, da oprema, stroji ter delovno okolje zaposlenih in življenjsko okolje stanovalcev ostajajo varni in zanesljivi. Prav tako pa je pomembno ustvariti in
vzdrževati okolje, ki bo urejeno, prijazno,
domače, toplo.
energije, plina. Vodimo tudi evidence zbranih in odpeljanih različnih vrst odpadkov, pa tudi evidence drobnih
popravil ter nabave in porabe drobnega tehničnega materiala zanje.
Za zmanjšanje stroškov porabe energentov in odvoza
odpadkov smo v treh letih delovanja sprejeli tudi nekaj
ukrepov. Tako smo zamenjali klasične žarnice z varčnimi
ter namestili senzorje za avtomatsko prižiganje in ugašanje svetil na pohodnih poteh.
Ob grelna telesa, stikala in vodovodne pipe smo namestili nalepke z obvestili za varčno rabo, z ustreznimi
plakati in ustno pa smo tudi stanovalce in zaposlene
opozorili na pomen in učinke varčnega ravnanja s toplotno in električno energijo ter vodo. Izboljšali smo ločeno
zbiranje odpadkov in zbiramo mešane odpadke, karton,
papir, infektivne odpadke in kuhinjske odpadke. V garaži
smo postavili stiskalnico za pločevinke in plastenke.
Drago Pečečnik se zaveda, da je delo vzdrževalca v domu starejših
posebno.
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Za dva vzdrževalca je vedno dovolj dela v hiši in njeni okolici.
Velik del nalog vzdrževalcev je namenjen preventivi.
Zato skrbita za redne servisne preglede in vzdrževanje
dvigal in drugih naprav, posebej v pralnici in kuhinji.
Tudi prevozi s službenim vozilom so naloga vzdrževalcev. Službeno vozilo je največ namenjeno prevozom
za potrebe zdravstva, za osebne prevoze stanovalcev,
za prevoze umazanega in opranega perila za zunanje
naročnike.
Še eno področje je zelo pomembno – varnost in zdravje zaposlenih. Zato je naloga vzdrževalca urejanje dokumentacije za varstvo pri delu, sodelovanje pri organizaciji in izvedbi izobraževanj o varstvu pri delu in
rednih obdobnih preverjanjih znanja iz varstva pri delu
ter seznanjanje z varstvom pri delu zunanjih sodelavcev. Poleg tega vzdrževalec izvaja obdobne preglede
delovne opreme.
Vedno v stiku s stanovalci
Vzdrževalca v PV Zimzelenu sta Drago Pečečnik in
Martin Štruc. Drago je v PV Zimzelenu skoraj od začetka, Martin se je kolektivu priključil leta 2011 in občasno
opravlja tudi dela receptorja.
Eno od področij njunega dela je tudi urejanje in vzdrževanje sob stanovalcev, bivalnih enot ter ureditev sobe
ob prihodu novega stanovalca. Pri tem seveda vzdrževalca še tesneje kot sicer prihajata v stik s stanovalci.
Drago Pečečnik je o tem povedal: »Kljub svojim dolgoletnim delovnim izkušnjam sem kmalu ugotovil, da je
delo vzdrževalca v domu starejših drugačno, posebno.
Vsak dan sem v stiku s starejšimi ljudmi, tudi bolnimi in
nemočnimi, in zato je moj odnos do njih zelo pomemben. Predvsem si je treba vzeti čas, saj se s stanovalcem,
pri katerem odpravljam napako ali urejam sobo, hitro
zapletem v pogovor, ne le o zadevi, zaradi katere sem
prišel, ampak tudi o čem drugem. Včasih izrečejo še kakšne drugačne želje, in če je le v moji moči, jim poskušam pomagati.«
Tudi Martin Štruc je veliko v stiku s stanovalci. Pri beljenju sten v sobah in na bivalnih enotah, urejanju sob,
popravilih opreme in ne nazadnje kot receptor, katerega
naloga pri nas je tudi strežba kosila in večerje v glavni
jedilnici.
»Ob vstopu v sobo stanovalca se vedno zavedam, da
vstopam v njihov zasebni prostor. Potrkam, pozdravim
in pojasnim, zakaj prihajam, kaj bom delal. Vedno me
sprejmejo prijazno in so zadovoljni z mojim pristopom.
Čas mojega dela v sobi izkoristimo za pogovor, večkrat
se tudi pošalimo, nasmejimo.
Ker me stanovalci dobro poznajo, me večkrat kar sami
ogovorijo in poprosijo za kakšno uslugo, manjše popravilo ali pomoč v sobi.
Precej drugačno pa je moje delo receptorja. K običajnim
nalogam receptorja pri nas spadata še strežba v bifeju
in strežba obrokov v jedilnici. Takrat se prelevim v natakarja. Tudi to mi gre dobro od rok, kajti v prostem času
sem že vrsto let glasbenik in k temu spadajo tudi veselice, zabave, stiki z različnimi ljudmi in streženje njihovim
željam in okusom,« je povedal Martin.
Diana Janežič
5]
prijetnost bivanja
Sreča je, če se
delo dobro
opravi in
če imaš nekoga
rad.
»Rada bi pohvalila našo čistilko gospo Marjanco …« se začne pismo, ki ga je napisala stanovalka. To ni bila edina pohvala, ki smo jo slišali
od stanovalcev za Marjanco Uršnik. Pohvaljene
pa so bile tudi njene sodelavke v skupini. »Tudi
druge čistilke naredijo, če jih kaj prosiš, kar ne
moreš narediti sam …« še piše.
Tone Pavček
Pohvala človeku vedno godi in Marjanca Uršnik je bila
pohval stanovalcev o dobro opravljenem delu zelo vesela, pravzaprav je rekla, da je počaščena. Da ji moč za
nove napore, kajti delo čistilke v tako veliki hiši je fizično naporno, biti mora tudi dobro organizirano.
Moč pa si zna dati tudi sama: »Dodaten elan dobim,
kadar vidim, da sem nekaj dobro naredila, in kadar
sem z opravljenim zadovoljna. Pohvale stanovalcev in
sodelavcev pa so še dodatna motivacija, potrditev, da
delam prav, da je moj trud opažen.«
Marjanca je po poklicu trgovka. Po osnovni šoli je končala dveletno šolo za trgovinskega manipulanta. Službo je dobila v trgovskem podjetju Merx. Njena izobrazba ni bila povsem ustrezna, a so jo zaposlili, ker je bila
pridna, delovna.
V istem podjetju, ki se je večkrat preoblikovalo in preimenovalo, je vztrajala 25 let. Vmes je leta 1995 končala
triletno trgovsko šolo. Stregla je na vseh živilskih oddelkih in bila tudi blagajničarka.
Sreča je, če se delo dobro opravi …
A življenje prinese spremembe in po nekaj krajših zaposlitvah v različnih podjetjih se je prijavila na razpis za strežnico v novo odprtem PV Zimzelenu.
»Kaže, da je življenje imelo z mano drugačne načrte; sprejeta sem bila za čistilko. Ker se nobenega dela nikoli nisem branila in ker je moje prepričanje, da je vsako delo
potrebno in ga je treba spoštovati, posebej če je dobro
opravljeno, je tudi tako prav. Čistilke smo kamenček v
mozaiku vseh dejavnosti, ki potekajo v domu, in tudi naše
delo mora biti opravljeno korektno, da je slika popolna.
Svoje delo rada opravljam, ker je dinamično, saj sedeče
delo ni zame. Pri čiščenju je treba biti natančen, skrben.
Rada sem v stiku z ljudmi, zato prav rada poklepetam s
stanovalcem, medtem ko čistim njegovo sobo.
[6
Tudi s sodelavkami čistilkami se odlično razumemo, sodelujemo in smo dobra delovna skupina. Zaradi vsega tega
sem zelo zadovoljna, « je povedala Marjanca, ki je kratek
čas delala tudi v pralnici, a se je raje vrnila k čiščenju .
… in če imaš nekoga rad.
Marjanca je odločna, samozavestna in ponosna ženska. Tako jo je oblikovalo življenje. Osamosvojila se je
pri 20 letih, si s kreditom opremila novo stanovanje in
tako postavila »štalco«. Nato je našla odličnega moža
in skupaj sta pletla gnezdo naprej. Najprej pri njegovih
starših, nato sta šla na svoje, v Slatine pri Paški vasi.
Danes so štiričlanska družina, v kateri sta še 20- in
23-letni fant. Marjanca doma ne čisti veliko, ker … »Ker
me doma malo razvajajo. Mož in mlajši sin rada kuhata,
tudi pospravita, starejši sin ima »čez« zunanjost hiše.«
Radi se imajo, držijo skupaj, si zaupajo, pomagajo. »Na
svojo družino in na vse tri svoje moške sem zelo ponosna. Stojimo si ob strani, v dobrem in v slabem,« iskreno pove Marjanca.
Diana Janežič
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Slišimo se
lahko tudi brez
besed
Kako pomemben je sluh za človeka, se zavemo
šele, ko slabše slišimo ali oglušimo, ko je naša
komunikacija z drugim človekom zaradi njegovih težav s sluhom ovirana. Gluhi in naglušni
ljudje za svoje sporazumevanje uporabljajo
znakovni jezik. Z njim smo povezani tudi sodelavci v PV Zimzelenu.
Simona Golub (levo) in Jelka Florjančič se pogovarjata brez besed.
Naša sodelavka v pralnici Simona Golub je gluhonema.
Vodja pralnice Jelka Florjančič pa je sodelavka, ki jo zanima komunikacija, posebej neverbalna, kamor spada
tudi slovenski znakovni jezik gluhih. Zato se je lani jeseni prijavila na razpis Medobčinskega društva gluhih in
naglušnih Velenje za tečaj tega jezika. Jeseni je obiskovala in uspešno zaključila začetni tečaj, zdaj zaključuje
nadaljevalnega. To izobraževanje ji omogoča tudi PV
Zimzelen.
Slovenski znakovni jezik vsebuje več kot 3.500 znakov
in zavedam se, da sem se naučila šele osnovnih znakov.
Ta jezik pozna kretnje za črke abecede, za nekatere besede, na primer imena krajev, in za posamezne pojme
ali skupine pojmov. Nekatere pojme lahko pokažemo z
naravnimi kretnjami, na primer da smo zaspani, za druge pojme so določene kretnje, ki se jih je treba naučiti.
Jezik se razvija in posebej pri mladih že poznamo sleng
kot pri običajnem jeziku.
Kretamo – govorimo z rokami
Udeleženci tečaja smo zelo različni. Zanimivo je, da
med nami skoraj ni ljudi, ki bi znanje znakovnega jezika potrebovali iz osebnih razlogov, da bi torej doma
imeli gluhonemo osebo. Večina jih tečaj obiskuje zaradi delovnega mesta, na katerem lahko pridejo v stik s
tako osebo.
Jelka tečaj zelo rada obiskuje, njenega novo pridobljenega znanja pa je vesela tudi Simona. Ona je bila tudi
dodatna spodbuda, da se je Jelka odločila za tečaj, saj
pravi: »S Simono sva si do zdaj pisali sporočila na listke, odslej pa komunicirava z znakovno govorico oz. s
kretanjem, kot se to komuniciranje imenuje, in se tako
bolje razumeva.
Pri tem sporazumevanju gre za kretanje, branje z ustnic,
tolmačenje in odgledovanje med sobesednikoma.
Tudi pri tem učenju vaja dela mojstra in zame je pogovarjanje s Simono dobra priložnost, da vsak dan vadim,
se učim in izboljšujem.«
Diana Janežič
7]
prijetnost bivanja
Zadovoljstvo uporabnikov
storitev PV Zimzelena je visoko
V sklopu projekta kakovosti E-Qalin smo v PV Zimzelenu konec leta 2012 drugo leto zapored anketirali zaposlene, stanovalce in svojce o zadovoljstvu z dejavnostjo in storitvami centra. Anketo
pripravi in analizira odgovore zunanja institucija, to je Skupina Fabrika.
Stanovalci so partnerji pri snovanju skupnega bivanja. Na fotografiji sestanek vodje prehrane in socialne delavke s stanovalci glede oblikovanja
jedilnikov.
Splošna ocena je, da so uporabniki naših storitev – stanovalci in svojci – zelo zadovoljni s storitvami, ki so jih
deležni, in z zaposlenimi, ki jih izvajajo. Njihova stopnja
zadovoljstva se je v primerjavi z letom prej zvišala. To
zadovoljstvo je vsekakor treba zadržati oz. še izboljšati.
Posebno pozornost bomo posvetili področjem, ki so
ocenjena nižje, oziroma področjem, za katera smo dobili pripombe in predloge v odprtem delu vprašalnika.
Na drugi strani je stopnja zadovoljstva zaposlenih nižja
kot leto prej. Zaposleni izražajo izrazito nezadovoljstvo
z nagrajevanjem, kar je tudi posledica sistemske ureditve nagrajevanja v javnem sektorju oz. zamrznitve
napredovanj ter izvajanja določil Zakona o urejanju
javnih financ.
Stanovalci in svojci zelo zadovoljni
V letu 2012 znaša ocena zadovoljstva stanovalcev
[8
4,62, kar je več kot v letu 2011. V PV Zimzelenu je 95
% zelo zadovoljnih in zadovoljnih stanovalcev. Splošna
ocena zadovoljstva je pri vseh merjenih kazalnikih nad
4 na lestvici do 5, najvišja pa je 4,85 pri oceni zadovoljstva z zasebnostjo. Trend pri vseh kazalnikih kaže, da
je stopnja zadovoljstva v primerjavi z letom 2011 narastla.
Rezultati tudi kažejo, da stanovalci pripisujejo vsem
področjem v anketi veliko pomembnost, saj so pri vseh
ocene pomembnosti višje od ocen zadovoljstva. Najpomembnejše zanje so urejene bivalne razmere, čistoča, avtonomija pri dnevnih aktivnostih, zasebnost in
varstvo osebne integritete.
Povprečna ocena zadovoljstva svojcev je 4,26 in se je
prav tako glede na leto prej nekoliko zvišala. 91 % anketiranih svojcev je zelo zadovoljnih in zadovoljnih.
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Svojci so vse kazalnike ocenili z ocenami več kot 3,5.
Z največjo stopnjo zadovoljstva so ocenili videz doma,
bivalne razmere ter zagotavljanje ugodja in udobja
stanovalcev. Pri večini kazalnikov trend kaže na višjo
oceno zadovoljstva v primerjavi z letom 2011.
Ocena zadovoljstva zaposlenih je v letu 2012 nekoliko
nižja kot leto prej in znaša 3,52. Polovica zaposlenih je
zelo zadovoljnih in zadovoljnih.
Razkorak med pomembnostjo posameznega kazalnika
in stopnjo zadovoljstva z njim je pri zaposlenih bistveno večji kot pri stanovalcih in svojcih. Izredno nizko
stopnjo zadovoljstva so zaposleni izkazali s kazalnikom
načini nagrajevanja – le 1,83 in je nižja, kot je bila v letu
2011.
Najvišjo oceno so zaposleni dali zadovoljstvu s sprejetostjo v delovni skupini in pomoči v osebnem življenju.
Predlogi za izboljšanje
Vprašalnik je ponujal tudi možnost za pohvale, predloge in kritike anketirancev.
Stanovalci so največ pohvalnih besed namenili celotnemu osebju glede prijaznosti, dostopnosti ter zadovoljstvu s celotnim bivanjem. Želijo pa si še več aktivnosti.
Svojci so pohvalili osebje v celoti in posameznike za
zavzetost, prijaznost, odprtost, dobrovoljnost. Pohvalili
so čistočo, umirjenost, domačnost doma. Pripombe pa
se nanašajo na ceno oskrbe, predlagajo več sodelovanja prostovoljcev.
Zaposleni so pohvalili posamezne sodelavce, organizacijske enote in vodstvo. Njihove pripombe in predlogi se nanašajo predvsem na nezadovoljstvo z nagrajevanjem.
Primerjalna analiza med domovi
Vzporedno je bila narejena tudi primerjalna analiza
rezultatov med sodelujočimi domovi za starejše med
letoma 2011 in 2012. Ta kaže, da smo v PV Zimzelenu v
letu 2012 dosegli pozitiven trend indeksa zadovoljstva
stanovalcev in svojcev pri vseh kazalnikih in se med 35
domovi uvrstili med 10 najbolje ocenjenih.
Elementi, ki pri stanovalcih pomembno odstopajo od
povprečja vseh domov, so med drugim bivalne razmere, avtonomija pri dnevnih aktivnostih, zasebnost, odnos osebja in varstvo osebne integritete. Elementi, ki
so jih bolje od povprečja vseh domov ocenili svojci, pa
so posluh osebja za težave in možnost pogovora z zaposlenimi, zagotavljanje ugodja in udobja stanovalcev
ter zunanja podoba doma.
Diana Janežič
V PV Zimzelenu stanovalce spodbujamo, da prinesejo v dom
manjše predmete, s katerimi si naredijo svojo sobo ali bivalno
enoto še bolj domačo. Tako so na stenah njihove slike, gobelini,
na bivalnih enotah različni dekorativni in uporabni predmeti, na
okenskih policah rože in še kaj. Stanovalka Jožica Obu je na steni
svoje bivalne enote Sivka razstavila del bogate zbirke starih
stenskih ur, ki jih je zbiral njen mož.
9]
prijetnost bivanja
Izkušnje dajo
pravo znanje
»Srečanje s študentkami je bilo nevsakdanje,
bil je poseben dan. Zelo mi je bilo všeč. Pogovarjali smo se, telovadili, pekli pecivo, na koncu tudi peli. Pri vsem sem sodeloval in na koncu
sem tudi sam zaigral na orglice. Zelo me je veselilo, da sem lahko popestril dan,« je navdušeno povedal Robi Vizjak po treh dneh aktivnega
druženja s študentkami.
Študentke so s sabo prinesle veliko mladostne energije, navdušenja in novih idej.
Študentje specialne in rehabilitacijske pedagogike Pedagoške fakultete UNI Ljubljana so si za tridnevni praktični pouk izbrali PV Zimzelen že lani in po zelo dobrih
izkušnjah so nas za sodelovanje prosili tudi letos. Med
5. in 7. aprilom je bilo v PV Zimzelenu 39 študentk 3.
letnika in s sabo so prinesle veliko mladostne energije,
navdušenja in novih idej.
Skupaj z njihovim profesorjem Rajkom Vutejem so sodelavke PV Zimzelena pripravile program aktivnosti.
Ta je prvi in drugi dan zajemal skupno telovadbo, individualno druženje s stanovalci na bivalnih enotah ob
pogovoru in družabnih igrah, drugi dan še plavanje v
Termah Topolšica oz. peko peciva na bivalnih enotah,
tretji dan pa skupinsko telovadbo in družabne igre v
večnamenski dvorani.
Zaradi slabega vremena ni bilo mogoče stanovalcev
peljati na sprehod, a je bilo zato toliko živahneje v hiši
in v dejavnostih je sodelovalo veliko stanovalcev.
mi in ta paleta je zelo široka. Gre za osebe z motnjami v duševnem razvoju, s primanjkljaji na posameznih
področjih, učenje gibalno oviranih oseb, dolgotrajno
bolnih in zajema vse starostne skupine, od otrok do
najstarejših.
V okviru predmeta Terapevtska rekreacija za starejše
smo en konec tedna preživele v PV Zimzelenu in menim, da smo si vse nabrale zelo veliko izkušenj.
Praksa je povsem drugačno doživetje od predavanj.
Ob takem delu šele osmisliš teoretični del. V pogovorih
sem spoznala različne ljudi, njihove življenjske poti, ki
so vse bogate, zanimive. Šele ko tako spoznaš človeka,
začneš ceniti njegove izkušnje in pot, ki jo je prehodil.
Šele ko daš sebi in sogovorniku priložnost, ko vzpostaviš odnos, lahko to začneš ceniti.«
Praksa osmisli teorijo
Navdušena je bila tudi Polona. »Med stanovalci smo
bili lepo sprejeti. Dobili smo veliko izkušenj. Vsak stanovalec je poseben, k vsakemu je treba pristopiti in mu
prisluhniti drugače.
Študijski program je predstavila študentka Maja.
»Usmerjen je v delo z osebami s posebnimi potreba-
Po taki izkušnji bo lažje poslušati predavanja in študirati naprej. Do zdaj sem razmišljala le, da se bom po
[ 10
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Masaža mladih rok je stanovalkam zelo prijala.
končanem študiju usmerila v delo z otroki, nikoli nisem
pomislila na delo s starejšimi ljudmi. Zdaj pa sem spoznala tudi to možnost.«
Tudi Katarina odhaja iz PV Zimzelena bogatejša. »Nihče ti ne more dati takega znanja, ki smo ga pridobile
v treh dneh. Na fakulteti se lahko pogovarjamo o metodah dela, strategijah, pristopih, čustvih, motoriki …
Ko pa stopiš v stik s človekom, moraš dati na stran vse
teorije, zavore.
Spoznati moraš človeka in delati z njim kot z edinstvenim, spoznati njegove potrebe, kot jih ima vsak od nas.
Nekdo rad prepeva ljudske pesmi, nekdo še vedno rad
gleda risanke, nekdo obvlada računalnik, drug rad bere
knjige … To je bogastvo življenja.«
Bil je poseben dan
V druženju s študentkami so veliko pridobili tudi stanovalci, ki so bili ob koncu zelo zadovoljni. V treh dneh so
sprejeli energijo in živahnost študentk, se pogovarjali
in razgibali.
Zofka Gorogranc je ob zaključku druženja zaigrala na
kitaro in vsi so zapeli z njo. Njeni vtisi? »Zelo mi je bilo
všeč. Tako srečanje je bilo dobro za nas, stanovalce in
tudi za študente, da spoznajo, kako je v našem domu
lepo in da smo kdaj tudi dobre volje. Veliko se je dogajalo tri dni, en dan smo pekli pecivo in so nas vse lepo
postregli. Lepo je bilo biti med mladimi ljudmi.«
Stanovalke so študentke naučile peči kekse.
Dodana vrednost
PV Zimzelen sodeluje z različnimi izobraževalnimi ustanovami, njihovi dijaki oz. študentje prihajajo v center
na prakso ali opravljajo pripravništvo. »Vse oblike sodelovanja z mladimi pomenijo za stanovalce dodano vrednost bivanja v domu starejših. Mladi ljudje prinesejo
mladostno energijo, nove ideje, živahnost in spremembo vsakodnevne rutine. Izkušnje in modrost starejših
pa tudi mladim ponudijo drugačen pogled na svet,« je
dejala socialna delavka PV Zimzelena Tanja Ramšak.
Diana Janežič
11 ]
prijetnost bivanja
Vinca Minor je zimzelen
Ob 3. rojstnem dnevu PV Zimzelena, v oktobru 2012, se je prvič predstavil pevski zbor zaposlenih.
Požel je navdušenje, kar je članice in člana zbora spodbudilo, da s petjem nadaljujemo in širimo
svoj pevski repertoar. Zahtevnejši je bil naš drugi nastop 20. decembra ob slovesnem prazničnem
srečanju stanovalcev in njihovih svojcev.
Na prireditvi Šola poje - Šoštanj poje je pevski zbor zaposlenih prvič nastopil izven PV Zimzelena.
Zdaj gre zares!
Komaj pa smo zakorakali v novo leto, že je prišlo prvo
vabilo na nastop izven naše hiše. Poslala nam ga je
Osnovna šola Karla Destovnika Kajuha Šoštanj, in sicer
za šesto pevsko srečanje Šola poje – Šoštanj poje. Nanj
vsako leto povabi pevske skupine iz celotne občine.
Nismo oklevali, ampak smo takoj rekli: »Gremo!« Naša
pevovodja Mojca Šabec nas je prijavila in izbrala dve
novi pesmi.
Ljudska Imel sem ptičico nam je hitro sedla v ušesa, s
kanonom Bidipdua pa smo imeli sprva nekoliko težav.
Ne, nismo jih imeli zares, bila je za nas izziv, ki smo ga
zmogli.
Kaj pa ime in oblačilo?
Pojavile so se druge težave. Za nastop smo morali izbrati ime zbora in poskrbeti za primerna oblačila. Vse
[ 12
smo rešili! V skladu s celostno podobo naše hiše smo
izbrali ime »zimzelen«, a ker takšno ime že nosi pevski
zbor stanovalcev, smo pomoč poiskali v latinščini. Zimzelenu se po latinsko reče Vinca Minor. No, pa smo
dobili ime pevskega zbora zaposlenih.
Obleke? Tudi tukaj po nasvete nismo šli daleč – kar znotraj Skupine Premogovnik Velenje smo prosili oblikovalko v Studiu HTZ Velenje, naj nam predlaga nekaj modelov. Izbrali smo črne tunike, posejane z listi iz našega
logotipa. Tako, še nekaj vaj in lahko gremo na oder.
Prebili led
Na prireditvi Šola poje – Šoštanj poje je nastopilo 12
pevskih sestavov – odraslih in otrok, oktetov in zborov.
Malo živčnosti in treme je krožilo med nami, medtem
ko smo v učilnici čakali na nastop. Potem pa smo lepo
zapeli in pri tem tudi uživali in ves naš trud je bil poplačan.
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
In gremo naprej! 25. marca, ob materinskem dnevu,
smo nastopili v kinodvorani v Topolšici, 25. maja pa
smo prijavljeni na revijo pevskih zborov zaposlenih v
socialnem varstvu, ki bo letos v Domžalah.
Vmes seveda pridno vadimo in uživamo v petju. Zdaj
nas je v zboru 15 – 14 sodelavk in sodelavec, vadimo
vsakih 14 dni, pred nastopi pa pogosteje.
proti desni): Alenka Kladnik, Natalija Prikržnik, Marjana Kugonič, Suzana Menhart, Sabina Koren, Đurđa Albreht, Jelka Florjančič, Milanda Kotnik, Diana Janežič,
Urška Napotnik, Nada Ravljen, Janja Koželj, Ana Šimenc
in Martin Štruc.
Diana Janežič
Člani zbora Vinca Minor spomladi 2013 smo (od leve
Ustvarjamo v krožkih Socvetje
Naravna kozmetika
V januarju smo se družili z Dragico Kauzer ob izdelovanju kozmetike iz naravnih olj, čebeljega voska in drugih
dodatkov, ki so prijazni koži. Udeleženke smo izdelale
balzam za ustnice, kremo za roke, masažno blazinico
in dišečo kopalno sol. Pri tem smo izvedele še marsikaj
o načinih uporabe posameznih sestavin in učinkih na
dobro počutje.
Mokro polstenje
Ana Sedar in Ana Šimec sta nas naučili narediti si unikatne copate, saj smo sami izbirali barve volne in vzorce,
ki jih krasijo. Potem pa seveda naporno mencali mokro
volno, da je dobila obliko želenih copat. A trud se je
izplačal, saj smo bili nad izdelki navdušeni.
Zeliščarstvo
Gostili smo Zvonka Skrta, predsednika Društva zeliščarjev Velenje, ki nam je predstavil zelišča in njihove
učinkovine ter čaje, ki si jih lahko pripravimo iz njih za
različne priložnosti oz. težave. Poudaril je, da zelišča v
čajih in prehrani lepšajo dan in izboljšujejo razpoloženje, zdravje pa uravnavamo s pravilno prehrano in aktivnim življenjem.
Peka kruha
Gospodinja Nada Ravljen je udeleženkam predstavila,
kako pripravimo testo za kruh, kakšne sestavine lahko
dodajamo in povedala še nekaj drobnih skrivnosti dobrih pekov. »Izdelki« so dišali in bili so zelo okusni!
Nakit iz vitraža
Alenka Lever nas je vpeljala v svet izdelave okrasnih in
uporabnih predmetov z vitražno tehniko Tiffany. Naš
cilj je bil izdelava nakita. Najprej smo si izbrale raznobarvna stekla in dodatke, nato smo stekla obdelale, oblepile s samolepilnim bakrom in nato spajkale. Ustvarjalnost je dodala različno oblikovana žica. Nad svojimi
izdelki smo bile navdušene.
13 ]
prijetnost bivanja
Od prvega dne
sem vesela,
da sem v PV
Zimzelenu
14. decembra 2009 se je Božena Holešek
preselila v PV Zimzelen. En mesec je bila
edina v drugem nadstropju zahod, zdaj bivalna enota Meta. Potem so začeli prihajati
sostanovalci. »Najbolj sem pogrešala naš
park, Sončni park, ki sem ga imela v Velenju
čez cesto naše hiše, tukaj pa okolica še ni
bila urejena. Ampak kmalu sem se navadila
in danes ne pogrešam ničesar,« je povedala.
Božena Holešek ne obžaluje odločitve za preselitev v dom starejših.
Božena se je za preselitev v dom starejših odločila, preden je bil zgrajen PV Zimzelen. Starostne in zdravstvene težave so jo napeljale na misel, da bi se preselila.
Sprejela jo je in tudi njeni domači. Vnukinja jo je seznanila, da so v Topolšici odprli nov dom, ji uredila vse papirje in Božena je bila med prvimi stanovalci.
Mladostna leta v Trbovljah
Čibejeva Božena se je rodila 28. 8. 1926 v Trbovljah. Imela je še sestro, oče je bil računovodja v trboveljskem rudniku, mama je skrbela za dom in družino. Stanovali so v
bloku, v naselju, ki mu še danes pravijo Za cesto.
Ko se je začela vojna, je bila v najlepših letih, najstniških.
Ni bilo lepo in lahko, a Božena je bila zaljubljena v mladega fanta, Lojzeta Holeška, ki je kasneje postal njen
[ 14
mož. Končala je dveletno gospodinjsko šolo, prvo službo pa si je za sedem let našla v obratni pisarni rudnika.
Božena in Lojze sta se poročila 1947. leta. Istega leta se
jima je rodil sin Iztok, leta 1950 pa še Savo.
Preselitev v Velenje
Mož je bil rudarski tehnik in je leta 1950 dobil dekret, da
je premeščen v Rudnik lignita Velenje, danes Premogovnik Velenje. Eno leto je sam živel v Velenju, potem pa je
za njim prišla tudi družina. Stanovanje so dobili v bloku
v zgornjem Velenju.
Božena se spominja: »V Velenje smo se preselili decembra 1951. Na tistem območju je stalo le nekaj hiš, vse naokoli so bila polja in travniki. Ko je bilo deževje, je bilo
vse blatno in obvezni so bili gumijasti škornji.
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Nobene trgovine ni bilo. Nikogar nisem poznala. Ko sem
se malo znašla, sem šla prosit na kmetijo pri Gorjanu (v
današnji Stari vasi se po njej še vedno imenuje Gorjanov
klanec; op. p.), da bi dobivala mleko. Tja sem potem hodila vsak dan po dva litra mleka. Kasneje smo ga kupovali pri kmetu na Konovem.
Tudi kruha nisi mogel kupiti. V trgovini Pri Blatniku sem
kupila moko in kvas, zamesila testo in vzhajanega v skledi nesla v pekarno v Starem Velenju. Popoldne pa sem
šla po kruh.
Meso smo kupovali v mesnici pri Kolodvorski restavraciji, kjer zdaj stoji trgovina Tuš. Seveda smo na meso čakali
v vrsti in kupili, kar so imeli. Zelenjavo smo pridelali na
vrtu, ki smo ga uredili takoj, ko smo se preselili v hišo.«
Nov dom ob Sončnem parku
Leta 1960 so se Holeškovi preselili v eno od enostanovanjskih hiš ob Sončnem parku, ki jih je za svoje zaposlene zgradil Premogovnik Velenje. S hišo je Božena dobila
dodatno delo pri hiši in na vrtu, a je najraje pletla. Veliko
pletla.
»Saj sem kuhala, pospravljala, čistila, prala perilo, ampak
ob vsem delu sem vedno našla čas za pletenje. Veliko
oblačil sem spletla in nogavic, tudi za druge. Pa šivati je
bilo treba, saj smo včasih moške nogavice, strgane hlače
in še kaj krpali na roke.
Tudi šivalni stroj sem imela, a le za kakšne ravne šive pri
posteljnini ali prtu; česa drugega nisem šivala.
Nekoč smo oblačila ponosili do konca in jih večkrat pošili. Kajti denarja ni bilo na pretek, pa tudi kupiti se oblačil
in obutve ni dalo, ker ni bilo veliko trgovin.
Oblačila so nam šivali pri Blagotinšku, gospod je bil krojač, gospa šivilja. Blago sem šla kupit v Celje in vedno
sem si ob tem kupila tudi volno.«
Božena v Velenju prva leta ni hodila v službo, ker sta bila
sinova majhna in ni bilo varstva zanju. Kasneje se je za
tri leta zaposlila v zdravstvenem domu, nato pa v Rudarskem šolskem centru, kjer je kot knjigovodkinja delala
do upokojitve.
Sredi petdesetih let so se začele udarniške akcije za gradnjo novega Velenja. Cela družina je sodelovala pri tem.
Božena se najbolj spominja urejanja parka in gradnje ceste v Šentilj. Od vseh pridobitev se je najbolj razveselila
napeljave centralne kurjave v hišo, saj odslej ni bilo več
težkega dela s prenašanjem kurjave, kurjenjem lončenih
peči in odnašanjem pepela.
Dan žena je Božena praznovala na balkonu.
Božena med prvimi stanovalci. »Decembra 2009 sem
se vselila in en mesec sem bila sama v drugem nadstropju. Najbolj sem pogrešala naš park, ki sem ga imela čez
cesto, tukaj pa okolica doma še ni bila urejena. Ampak
kmalu sem se navadila in danes ne pogrešam ničesar.
Doma so mojo odločitev sprejeli in mi uredili vse dokumente za preselitev v dom.«
Ji je bilo kdaj žal za to odločitev? »Kje pa, sploh ne. Od
prvega dne nisem obžalovala te odločitve. Še vedno
rada pletem, pojem v pevskem zboru, križanke rešujem,
vsako jutro grem na telovadbo. Če me ne bi bolela noga
oz. kolk, bi šla večkrat na sprehod. Rabila bi nekoga za
oporo.
Ko je lepo vreme, rada posedim na balkonu. Ogledam si
kakšno prireditev v domu. Če se mi da, se družim s stanovalci na bivalni enoti, če želim biti zase, sem v svoji
sobi. Med tolikimi ljudmi je treba biti strpen, kdaj tudi
utihniti ali pa se umakniti v svoj prostor. Pa ni s tem nič
narobe.
Domači me pogosto obiščejo; imam vnukinjo in dva
vnuka ter pravnukinjo in dva pravnuka. Za vse sem stara
mama.
Božena je 19 let vdova. V domači hiši je živela skupaj z
družino mlajšega sina, a je s starostjo in ob zdravstvenih
težavah začela razmišljati o preselitvi v dom starejših.
Ničesar ne pogrešam, zelo sem zadovoljna. Ko sem se
preselila iz hiše v dom, se mi je zdelo, da imam na razpolago malo prostora – le eno sobo in kopalnico. Potem
sem nekajkrat šla nazaj domov za teden ali več dni in
sem ugotovila, da se precej utrudim pri hoji iz enega
prostora v drugega. In sem bila zelo vesela ob vrnitvi v
dom, da imam posteljo in kopalnico blizu skupaj, da je
vse na razdalji nekaj korakov. Več ne potrebujem.«
Ko je bil zgrajen PV Zimzelen, je bila, kot že zapisano,
Diana Janežič
Odločitev za selitev v dom starejših
15 ]
prijetnost bivanja
Pri nas so razstavljali
Med januarjem in marcem sta svoja likovna dela razstavljala člana Društva šaleških likovnikov
Franci Klanfer in Oton Gantar, aprila pa smo si ogledovali lesene križe Andreja Jevšenaka.
Splet glasbe, plesa in likovne
umetnosti
Franci Klanfer se je z barvami in čopiči srečal že v otroških letih kot pomočnik svojega očeta, ki je pisal in risal na transparente in plakate. Njegova prva ljubezen
je bila sicer glasba, igral je trobento, ko pa je igranje
zaradi zdravstvenih težav moral opustiti, se je posvetil
slikanju. Slikarsko znanje je nabiral v različnih kolonijah
in na drugih slikarskih srečanjih. Slika pokrajino, tihožitja, privlačijo ga stavbe, arhitektura. Rad ima domači
kraj, zato so Šoštanj in njegovi kotički pogosto motivi
njegovih slik.
Ljubezen do glasbe Franci Klanfer še vedno ohranja kot
član pihalnega orkestra Zarja Šoštanj; med drugim je
njegov kronist.
Medjimurska kultura
Kulturni program ob odprtju razstave 29. januarja so
pripravili Klanferjevi prijatelji iz Kulturnega društva
Medjimurje Velenje. Tamburaška in folklorna skupina
sta v povsem polni večnamenski dvorani PV Zimzelena
navdušili stanovalce in druge obiskovalce s predstavi-
tvijo melodij, plesov in narodne noše Medjimurja.
Društvo je predstavil njegov predsednik Matija Blagus,
ki je povedal, da je društvo lani praznovalo 15. obletnico delovanja, zdaj pa je v njem okoli 350 članov. Prirejajo srečanja ob praznikih, folklorna in tamburaška
skupina pa vsako leto veliko nastopata po celi Sloveniji
in na Hrvaškem.
Kulturni program ob odprtju razstave 29. januarja so pripravili Klanferjevi prijatelji iz Kulturnega društva Medjimurje Velenje.
[ 16
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Vedoželjnost v sliki
njem: trpljenje, moč, iznakaženost, vztrajnost in večnost.
V publikaciji je likovna kritičarka Marlen Premšak o slikarski poti Ota Gantarja, pred nekaj leti zapisala:
Vse skupaj daje z domišljijo posebno lepoto tem kosom lesa, ki ga pri mizarskem delu ne moremo uporabiti – so pa zanimivi kot umetnost narave.
»Pogosto ljudje, vpeti v delovni vsakdan in obremenjeni
s poklicnimi obveznostmi, dolga desetletja ne
prestopijo na ono stran: na stran prikritih želja in
ustvarjalnih interesov. Podobno se je zgodilo tudi Otu
Gantarju, ki so mu v rani mladosti pripisovali veščo roko
in risarski smisel, a kasneje so ti namigi tonili v pozabo.
Konec tisočletja se je njegovo življenje povsem spremenilo: rodil se je nov, drugačen Oto Gantar, ki svojih
talentov ni hotel več potiskati na stran, nasprotno, želel
je preseči njihovo latentnost, si pridobiti znanja in poznavanje medijev, hotel se je izučiti. V njem je vzbudilo
željo po ustvarjanju, po slikanju in po izražanju v grafičnih jezikih.
Leta 1998 se je včlanil v Društvo šaleških likovnikov in
v likovni krožek pri Univerzi za III. življenjsko obdobje.
Odprla so se mu nova likovna obzorja, v svoj krog so ga
sprejeli slikarji in grafiki, tudi odlični mentorji.
Oto Gantar je prepričan, da slikarska znanja nikomur
niso dana kar tako, sama po sebi. Cilj dosežeš le z
vztrajnim delom, študijem, izobraževanji, ki mu jih nikoli ni dovolj.
Privlači ga čopič in privlačijo ga možnosti, ki jih v odzivanju na naravo, okolico, mikavne vedute, izginjajoče
etnografske značilnosti domače Slovenije, s poudarjenim domačijskim razpoloženjem, ponuja koloristični
razpon. Njegovo slikanje vodi vedoželjnost in z njo ko-
Narava nam vsak dan ponuja svoje umetnine, če si za
to le vzamemo čas in jih vidimo. Uživajte ob ogledu!«
Takšno povabilo k ogledu svoje razstave križev in angelov v lesu je zapisal Andrej Jevšenak, ki na Selu v
Velenju nadaljuje družinsko tradicijo mizarstva, sodarstva in kolarstva.
V pogovoru z njim smo izvedeli, da je z obrtjo začel stari oče Alojz v Šoštanju, pred 30 leti pa so se preselili v
Velenje. Andrej je v obrti nasledil svojega očeta. S kolarstvom se skoraj ne ukvarjajo več, tu in tam še popravijo kakšno kočijo ali voz, pa tudi izdelovanja sodov je
danes veliko manj kot nekoč.
Andrej Jevšenak je povedal: »Pravi vinarji se še odločijo za naročilo hrastovega soda, saj vedo, da v njem vino
najbolje dozori. Lesen sod je tudi najbolj primeren za
domači kis. Prav tako je kislo zelje najboljše skisano v
lesenem čebru.
Moja dejavnost je tudi splošno mizarstvo. Tako gre skozi moje roke veliko lesa. Pri tem naletim na kose, ki vsebujejo tujke, grče, so razklani in hrapavi in za izdelke
niso primerni, če pa jih pogledamo z drugimi očmi, z
malo domišljije pa so lahko umetnine narave. V nekaterih kosih vidimo angela … Vsak kos ima svojo zgodbo,
kje smo ga našli, kako obdelali, iz katerega lesa je.«
»Spoštovani, pred vami so različno oblikovani deli lesa
iz oreha, hrasta, slive, češnje, javorja, bukve …
Razstavo križev smo pospremili z zanimivim pogovorom s stanovalci o veliki noči in običajih v tem času,
ki se jih spominjajo iz svoje mladosti – o izdelovanju
snopov, barvanju jajc, strogem postu, pripravi hrane
za žegen in njenem simbolnem pomenu, obiskovanju
verskih obredov, obdarovanju otrok s pisankami, igrah,
kurjenju kresilnih gob …
Te oblike so povezane z osnovo križa in z dogodki na
Diana Janežič
rak za korakom odločno hodi po poti, ki mu v zrelosti
daje toliko notranjega zadovoljstva.«
Razstava lesenih križev
17 ]
prijetnost bivanja
Zgodba gline in barv
»Človek mora imeti krila v sebi, če se hoče povzpeti vsaj za pedenj nad vsakdanje dolžnosti,« je
misel slovenske pisateljice Berte Golob. Dobre ideje za takšen polet se rodijo spontano, v sproščenem, prijateljskem okolju. Ko so realizirane, se sprašujemo: »Kako se je sploh začelo?«
Tako spontano je nastalo sodelovanje PV Zimzelena z Društvom šaleških likovnikov (DŠL) in kiparsko
skupino Gambatte. V letu 2012 so v
razstavišču PV Zimzelena svoja dela
razstavljali štirje njihovi člani: Oskar
Sovinc, Veronika Svetina, Štefka Kordeš in Jožica Klanfer, v začetku leta
2013 pa še Franc Klanfer in Oton
Gantar.
Razstavljanje likovnih del smo nadgradili s povabilom likovnikom, naj
v sklopu projekta Medgeneracijsko
sodelovanje v PV Zimzelen – delavnice zeliščarstva naslikajo likovna
dela na temo zelišč. Devet članov
društva – Salih Biščić, Oskar Sovinc,
Oton Gantar, Ivan Kolar, Irena Pevnik, Irena Kočevar, Jožica Klanfer,
Franc Klanfer in Mojca Korošec so
pod mentorskim vodstvom slikarja
Stojana Kneževića ustvarili vsak po
eno likovno delo velikega formata.
Dela označujejo vhode na bivalne
enote, poimenovane po zeliščih.
V sklopu DŠL deluje tudi kiparska
skupina Gambatte, ki je PV Zimzelenu ponudila ustvarjanje velikih
form. Viktorija Meh, Vera Benda,
Valentina Čoklc, Milica Tičič, Marija Štiglic, Vlado Cencel, Marjana
Lemež, Magda Posedel in Barbara
Začelo se je z ustvarjanjem keramičnih skulptur − Marija Štiglic ob deklici s knjigo.
tat dobrega sodelovanja med DŠL in
PV Zimzelenom, ki se je začelo z razstavljanjem slik naših članov v razstavišču centra.
Naš mentor je bil Stojan Knežević, ki
nam je dal osnovna navodila in nas
usmerjal med delom.«
Predsednik DŠL Salih Biščić je med
nastajanjem slik v Vili Rožle povedal:
»Občutki ob tem ustvarjanju so čudoviti. Priznati moramo, da smo se
nekateri tega izziva bali, a smo k delu
pristopili z veseljem in odgovornostjo. Med slikanjem smo se med seboj veliko pogovarjali, si svetovali.
Slednje je potrdil tudi mentor. »Bistveno je bilo ustvariti slike, na katerih bodo zelišča prepoznavna. Vsi avtorji so suvereni v svojem likovnem
izražanju in jih v tem smislu nisem
korigiral. Dobili so le formalne likovne napotke. Moji prispevki pri tem
ustvarjanju so bili predvsem nadzor
kakovosti in kakšen dober nasvet.
Zelo sem zadovoljen. Všeč mi je raznolikost ustvarjenih del,« je povedal
slikar Stojan Knežević.
Ustvarjena likovna dela so lep rezul-
Takšen je bil tudi odziv stanovalcev in
Telič so izdelali več figur ter jih podarili centru.
Zahteven slikarski izziv
[ 18
zaposlenih v PV Zimzelenu: navdušenje nad raznolikostjo, prepoznavnostjo motiva in barvitostjo.
Naj se zgodi najboljše!
Gambatte je ime keramičarske skupine, ki deluje v okviru DŠL, izraz pa
pomeni tudi Naj se zgodi najboljše.
Člani in članice skupine so z različnimi projekti že večkrat dokazali svojo
drznost v idejah, ustvarjalnost in pogum in na razstavah poželi občudovanje svojih izdelkov. V nekaj letih
ustvarjanja so si pridobili veliko znanja o različnih glinah in možnostih
oblikovanja in zdaj je zanje omejitev
le še domišljija.
Glavna ideja, s katero so ponudili
sodelovanje PV Zimzelenu, je bila
narediti velike forme po motivih iz
vsakdanjega življenja in zgodb, ki so
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Nadaljevalo se je s slikanjem − Irena Kočevar z mentorjem Stojanom Kneževićem.
vsem blizu. Ljudje pri različnih opravilih, Rdeča kapica, pes čuvaj, cvetlični lončki, ptičje napajališče … Izdelki,
razpostavljeni po hiši in pred njo, v
ljudeh zbujajo prijetna, pozitivna občutja.
Viktorija Meh, ki skupino vodi, je
poudarila, da je bilo sodelovanje s
PV Zimzelenom posebna in neprecenljiva izkušnja, saj »so nam, ko
smo ustvarjali izdelke, družbo delali
stanovalci centra, nas opazovali, kaj
vprašali in z nami delili svoje spomine.
V PV Zimzelenu smo pripravili tudi
dve delavnici, v katerih smo skupaj s
stanovalci izdelovali male keramične
izdelke, in to nas je še bolj povezalo.
Zelo zadovoljni bomo, če je naše
druženje popestrilo in polepšalo
dan stanovalcem. Nam je zagotovo
prineslo iskreno in toplo izkušnjo
sodelovanja,« je sklenila Mehova in
se v imenu vseh članic in člana skupine Gambatte zahvalila vodstvu in
zaposlenim PV Zimzelena za odlične
delovne razmere, prijazen sprejem in
čudovite medsebojne odnose, ki so
se spletli v času sodelovanja.
Ta zgodba nas je obogatila
Zgodbo gline in barv smo javnosti
predstavili 20. marca. Glasbeno so jo
obogatili učenke flavtistke Glasbene šole Fran Korun Koželjski, enota
Šoštanj, Ajda Dobnik, Nika Nahtigal
in Neja Dobelšek ter solist Gregor
Vrbuč.
Na prireditvi je direktorica PV Zimzelena Andreja Štefan Bukovič poudarila, da je to zgodba, ki nas vse
bogati.
»Pravijo, da v življenju ni naključij in
da se vse zgodi s pozitivnim namenom. Naša zgodba se je spletla in
vanjo smo ujeli ustvarjalnost, navdih
in voljo, ki jih je čutiti v slikarskih in kiparskih delih. Ustvarjalci so s svojimi
deli oplemenitili ta svet.«
Na prireditvi sta projekt pohvalila in
se zahvalila ustvarjalcem tudi župan
Občine Šoštanj Darko Menih ter članica uprave Premogovnika Velenje in
članica Nadzornega sveta PV Zimzelena Sonja Kugonič.
Darko Menih je poudaril vpetost
PV Zimzelena v okolje in vključenost
prebivalcev Topolšice v različne de-
javnosti. »To je zelo pozitivno in za
to gre zasluga vsem zaposlenim, ki
za stanovalce in krajane pripravljajo številne aktivnosti.« Zahvalil se je
Društvu šaleških likovnikov, ki so tudi
v Šoštanju pustili močan pečat svoje
ustvarjalnosti.
Sonja Kugonič je povedala, da je bila
tudi izgradnja PV Centra starejših Zimzelen pred štirimi leti dokaz, da Premogovniku Velenje ni vseeno za okolje, v katerem živi in deluje. »Živimo
v časih, ki niso najbolj prijazni, zato
je še toliko pomembnejše odpiranje
novih delovnih mest in skrb za svoje
zaposlene. Najbolj nas motivira, izpolnjuje in polni z energijo spoznanje, da je to, kar delamo, pomembno
in smiselno, predvsem za blaginjo
lokalne skupnosti.
Prave vrednote, ki nas bodo vodile
tudi v prihodnje, so jasne. Solidarnost in podjetnost pri tem zasedata
pomembni mesti. Solidarnost zahteva, da vselej mislimo na skupnost, na
našo skupno prihodnost,« je še dejala Sonja Kugonič.
Diana Janežič
19 ]
prijetnost bivanja
Meta, Oton Gantar
Hermelika, Franci Klanfer
Kapucinka, Jožica Klanfer
Bazilika, Mojca Korošec
Baldrijan, Irena Pevnik
[ 20Salih Biščić
Kamilica,
Angelika, Oskar Sovinc
Žajbelj, Ivo Kolar
Sivka, Irena Kočevar
Neja Dobelšek
Skupina Gambatte; od leve Marija Štiglic, Milica Tičič, Valentina Čoklc, Marjana Lemež, Barbara Telič, Magda Posedel,
Viktorija Meh, Vera Benda in Vlado Cencel.
21 ]
prijetnost bivanja
Zimski klepet z Rudijem Rožičem
»Rudi Rožič je povsod tam, kjer se kaj dogaja, vsako družbo zna dobro zabavati, za vsako stvar
najde šalo in z njo razvedri prisotne.« Tako je gosta januarskega zimskega klepeta Rudija Rožiča
predstavila predsednica TD Topolšica Jana Kovič. Svoj sloves je upravičil, saj je povedal veliko
zanimivih zgodb in obilno nasmejal več kot petdeset poslušalcev.
»Topolšica je takšna, kot je, tudi zaradi tebe, Rudi!« je še dejala Jana Kovič. In seznam funkcij, ki jih je Rudi
Rožič doslej opravljal ali jih še, je res
dolg in raznolik. Prepričajte se sami!
Začel je v mladinski organizaciji.
Leta 1977 je bil predsednik gradbenega odbora za gradnjo šole in telovadnice. Med letoma 1978 in 1982 je
bil predsednik krajevne skupnosti.
Predsednik odbojkarskega kluba je
bil 4 leta, Društva prijateljev mladine
pa 8 let. 22 let je bil član sveta KS. Bil
je član sveta staršev v šoli.
Leta 1983 je bil predsednik iniciativnega odbora za ustanovitev turističnega društva. 16 let je bil podpredsednik Pihalnega orkestra Zarja, član
orkestra je od 22. decembra 1959,
pet let pa tudi član veteranske godbe pri Univerzi za 3. življenjsko obdobje Velenje.
Za uspešno vodenje številnih delovnih akcij in delovanje v kraju je
leta 2012 dobil priznanje Občine
Šoštanj.
Rudijev komentar? Skromen: »Vse
smo delali prostovoljno, brez plačila.
Ko je bila delovna akcija, so prišli ljudje z orodjem in vsi poprijeli za delo.
Danes jih pa še na otvoritev ni,« je
sklenil z grenkobo v glasu.
In njegov spisek dejavnosti, ki jih
vodi ali se jih udeležuje s prijatelji,
še ni zaključen. Je član potovalne
skupine, s katero so »prepotovali
celo Evropo in malo Severne Afrike«,
plesne skupine Abraham, s katero
»od leta 1995 praznujemo skupaj
rojstne dneve«, pustne skupine, ki
je »pobratena s podobno skupino
Italijanov iz Padove in s katero že
29 let hodimo na pustovanja«, pa še
[ 22
Rudi Rožič z družinskim drevesom
član planinske sekcije, piknik partije,
ob primernem času pa se prelevi še
v Miklavža, Božička, dedka Mraza in
škofa za krstitev vina …
Kar slabo vest smo imeli vsi, ki zmoremo vsak dan le v službo in nazaj
ter postoriti še kaj malega v hiši ali
okoli nje.
Rodbina Rožič
Po vsem povedanem nas ne preseneti podatek, da je Rudi izdelal družinsko drevo, in sicer nazaj do leta
1751, ko je bil pri Preglnu, na Preglnovi domačiji, rojen Antonius Rožič.
Med predniki velja omeniti Mihaela
Rožiča, rojenega 1839, ki je bil pravi
kerlc. »V rodbini je bil najbolj udarjen na ženske, bil je trikrat poročen
in imel 19 otrok. Osmi od teh otrok
je bil moj stari ata Jakob Rožič, rojen
leta 1878. Imel je 13 otrok, jaz pa
sem imel 47 bratrancev in sestričen.
Leta 1909 je bil rojen moj oče Rudolf.
2009 smo našteli okoli 350 članov
rodbine, ki pa seveda niso več vsi
živi,« je očetovo rodbino na kratko
povzel Rudi.
Po mamini strani je bil v Rudijevem
življenju zelo pomemben stari ata
Gašper Kotnik, rojen 1872 v Zavodnju.
[ Dokler živiš – živi! ]
Rudi pove: »Poročil se je z Marijo in
na Zafrškem hribu v Topolšici kupil
domačijo, že takrat staro hišo, ki je
bila zgodovinsko zaščitena.
Stari ata Gašper je imel štiri otroke,
dve dekleti in dva fanta, ena teta
Lizika še zdaj živi in je stara 92 let. S
svojo družino, možem Silvom in sinovoma, je prav tako živela v tej hiši.
V njej nas je živelo 11. Vseh šest
otrok nas je spalo skupaj v kamri.
Živeli smo skromno, složno. Do svojega 24. leta, kolikor sem živel v tej
hiši, se ne spominjam, da bi se kdaj
skregali ali si bili v jezi.«
Gašperja se marsikdo od Topolšičanov še spomni; bil je med drugim
tudi župan Občine Topolšica. Ja, Topolšica je bila med letoma 1898 in
1946 občina.
In Rudi je povedal anekdoto. »V kraju je bila gostilna, v kateri je zasedal občinski svet in med drugim je
obravnaval tudi tale primer: ‚Gostilničar je imel razmerje s kelnarco in
v tem razmerju se je rodil sin. Občinski svet je o tem razpravljal in sprejel
sklep, da se v poduk vsem drugim
oba izženeta iz Topolšice.‘
Tako hitro in odločno so včasih reševali občinske težave. Pa tudi takole!
Rudi ima shranjen načrt za železobetonski most čez Toplico za Občino
Topolšico s predračunom, napisanem na enem listu. Ta most je stal do
leta 2011, ko so naredili novo cesto
od Šoštanja do Topolšice.
Na drugi strani pa se je življenje odvijalo veliko počasneje. »Spominjam
se, da je k staremu atu prišel na
obisk Števljev ata. Na mizo sta dala
liter vina in sta ga cel dan počasi pila,
se pogovarjala o avstro-ogrski vojski
in o sedeminšestdesetem regimentu. Vmes sta večkrat pogledala kozarec in pripomnila: »Mmm, ta je pa
dober!«
Gašper je bil zelo razgledan, načitan,
zanimiv človek, ki si ni delal skrbi. Od
leta 1945 je imel naročen Slovenski
poročevalec, potem pa druge časopise. Ko je prišla pošta, je sedel za
mizo in vse prebral. Četudi je med-
Krajani in stanovalci so Rudiju zbrano prisluhnili.
tem zunaj dež močil seno … Na
podstrešju je imel zložene vse časopise od 1. januarja do 31. decembra
in prav tako številne knjige.
Takole je večkrat pravil: »Ljudje so
včasih rekli, da bodo nekoč naredili
takšen voz, da bo brez konjev peljal
po cesti. Pa da bodo ljudje po zraku
letali. Take aparate bodo naredili, da
ko bo papež v Rimu kihnil, se bo to
pri nas slišalo. No, zdaj sem pa vse to
doživel.« Umrl je leta 1963.
Rudijeva oče in mati
»Moja starša sta bila zelo v redu. Nanju imam zelo lepe spomine. Materialno nam otrokom nista mogla
dati veliko, ker nismo imeli denarja.
Ko sem gradil hišo, sta mi povedala, da denarja ne moreta dati, da pa
bosta dala za malico zidarjem, les
za ostrešje in podobno,« je o svojih
starših preprosto, iskreno povedal
Rudi.
Oče je imel kmetijsko šolo, veliko je
znal in je bil vaški »živinozdravnik«,
mesar. K vsaki hiši so ga poklicali,
če so potrebovali njegovo pomoč,
nasvet.
Mama je skrbela za gospodinjstvo,
otroke. »Bila je zlata mama. Kdor
koli je prišel k hiši, je dobil, če ne
drugega, kruh in mošt. Enkrat je
prišel mimo oddaljen kmet, Slamovnik smo mu rekli, in mu je dala
hlebec in nož. Vprašal jo je: »Gelčka,
kje si ga pa lahko odrežem?« Mama
je rekla: »Ja, kjer hočeš.« In je odgovoril: »No, potem si ga bom pa v
Pirnatovi goši,« in je dal hlebec pod
pazduho in odšel.
Ne hodi k vodi!
Ja, včasih so bili drugačni časi. In
včasih so imeli tudi žene drugače
naučene, ve povedati Rudi. »Prišla
sta k staremu atu na obisk Pirnat in
Zagošnek in so igrali karte v petek,
soboto, nedeljo … V nedeljo je šel
Pirnat domov v hlev gledat, če je
živina nahranjena. Pa ga ni žena nič
vprašala: »Kod pa hodiš?« To so bili
zlati časi. Tega ne bo več,« nas je nasmejal.
Življenje je bilo lepo, se spominja
Rudi. Zafrški hrib je bil zbirališče za
topolške otroke. Igrali so se ravbarje
in žandarje, vojsko, kavbojce in indijance. Na gmajni so pasli živino, lovili
ribe v Toplici in teh v potoku nikoli
ni zmanjkalo. Dokler niso prišli »raubšici« iz Šoštanja ali Velenja in so jih
lovili cele vrečke.
»Potem smo jim pa gume na avtomobilih prerezali in je bilo spet dovolj rib,« sklene Rudi.
23 ]
prijetnost bivanja
Pa še se spomni: »Otroci smo veliko bili za vodo, iz velikih
kosov lubja smo si naredili indijanske kanuje in se vozili
po Toplici. Otroci smo bili svobodni, rastli smo na prostem, v naravi. Danes pa gre majhen otrok proti vodi in
že vsi vpijejo za njim: »Ne hodit k vodi!«
Tri ure iz šole
V Topolšici je še danes štiriletna osnovna šola. Rudi je
imel do nje le kakšnih 500 metrov, a s prijatelji je domov hodil tri ure.
»Vse poti smo vmes obrali – za vodo, v gozdu. Oče je
rekel: »Ko boš šel v Šoštanj v šolo, boš šele drugi dan
domov prišel.« No, potem smo pa že bili večji in smo
se iz Šoštanja pravočasno vračali domov. Čeprav smo
morali domov peš, včasih pa nas je pobral kakšen tovornjak ali pa smo se med vožnjo obesili nanj, da šofer
sploh ni vedel za nas.«
Po osemletki so se Rudi in še nekaj sošolcev vpisali v
Industrijsko-rudarsko šolo v Velenju. Tri leta so v šolo
kolesarili v vsakem vremenu. »Pozimi smo na kolesa
montirali ježevke, gume z žebljički, da smo se lahko peljali po snegu in ledu. Pouk se je začel ob 7. uri, praksa
pa ob 6. uri. Ob petkih je bil pouk od 7. do 12. ure in
od 15. do 20. ure. Iz Velenja smo se peljali domov na
kosilo, pa spet nazaj v šolo.« Kaj današnji otroci in starši
porečejo na to?
Milena
Ko je Rudi končal poklicno šolo, je spoznal Mileno, svojo
bodočo ženo. Potem ni bilo več časa za vragolije s prijatelji, ampak je veliko časa porabil za ljubezen. Skrivoma
sta se Milena in Rudi shajala v leseni baraki. Le domači
otroci so vedeli za njuno skrivališče in jima včasih hoteli
nagajati. »Saj ni bilo nič takega,« pove Rudi, »saj niti vedel nisem, kaj bi počel!«
Milenin oče je bil strog in mladega zaljubljenca ni kar
tako spustil blizu. Sporočila sta si zato z Mileno puščala
v stebričku na vrtu. Dajala sta si tudi zvočne signale. Ker,
seveda, še ni bilo mobitelov.
Oče je bil zaščitniški, Rudi pa uporniški in vztrajen. Nasmejal nas je z zgodbo, kako je čepel v jablani in čakal
na »svež zrak«, pod njim pa je Milenin oče, lovec, med
Rudijeve noge usmerjeno puško polnil s strelivom pred
odhodom na lov. Ali tisto, ko je oče nenapovedano prišel
iz službe domov po nek material, Rudi vasovalec pa se je
pred njim skril na podstrešje, prav za dimnik, ob katerem
je bil iskani material.
Ko je Rudi v Zaječaru v Srbiji in na Ohridu v Makedoniji
odslužil vojaščino, je šolanje nadaljeval v srednji šoli, potem pa sta se z Mileno 31. januarja 1970 poročila. Zaživela sta pri ženinih starših in dobila prva dva sinova – Damjana in Mateja. Vmes sta zgradila svojo hišo, v katero so
se selili leta 1977. Rodil se je še tretji sin - Boštjan. Rudi je
bil zaposlen v Šolskem centru Velenje in kasneje končal
[ 24
še višjo Pedagoško šolo.
Vsi trije sinovi imajo univerzitetne diplome: Damjan s
fakultete za gozdarstvo, Matej iz strojništva, Boštjan je
zdravnik. Dva sinova imata po tri otroke, najmlajši sin z
družino stanuje doma in Rudi in Milena imata s šestimi
vnuki veliko veselja. Pri njih je vedno veselo, nikoli dolgočasno, polno prijateljev in zabavnih dogodkov.
Ja, ko smo slišali Rudijevo zgodbo, smo lahko pritrdili:
»Topolšica je takšna, kot je, tudi zaradi Rožičev.«
Diana Janežič
Pablo Neruda
POČASI UMIRA
prevod: Jože Udovič
Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…
Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca…
Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom…
Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v
sebi;
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem…
Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve…
Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!
[ Dokler živiš – živi! ]
Na obisku pri topolških gasilcih
PV Zimzelen sodeluje s številnimi društvi v Topolšici in širše. Člani društev so pri nas nastopajoči
ali skupaj z njimi organiziramo različne prireditve, posebej pa smo veseli dobrih odnosov s Prostovoljnim gasilskim društvom Topolšica. Za okrasitev gasilskega doma so stanovalke v okviru
delovne terapije posadile cvetje, zato nas je vodstvo PGD povabilo na ogled doma.
Po prijetnem sprehodu od PV Zimzelena do Doma krajanov sta
nas sprejela prijazna Slavko Drev,
referent za saniteto, in Tatjana Lihteneker, tajnica društva. Popeljala
sta nas med gasilskimi vozili, opremo in oblačili v novem gasilskem
domu. Odprli so ga v letu 2011, ko
je PGD praznovalo 80-letnico društva.
Društvo danes šteje 127 članov, 55
mladih gasilcev in tudi precej še vedno aktivnih veteranov.
Izvedeli smo veliko podatkov o
opremi gasilskih vozil in drugi gasilski opremi, ki je v veliki garaži
gasilskega doma vzorno zložena in
seveda pripravljena na uporabo v
vsakem trenutku. V PGD Topolšica
se pohvalijo, da imajo štiri vozila, in
sicer dve večji vozili, orodno vozilo
in vozilo za prevoz moštva.
Ponosni so na nov Dom krajanov, v
katerem je del namenjen gasilcem,
v njem pa so tudi drugi prostori za
delovanje društev in večnamenska
dvorana. Pred gasilskim domom
stoji velik spomenik sv. Florijana, pri
katerem je zavetnik gasilcev upodobljen pri gašenju replike starega
gasilskega doma v Topolšici.
Zanesljivi, usposobljeni,
predani
Med zaposlenimi v PV Zimzelenu
jih je šest članov različnih gasilskih
društev v Šaleški dolini. To so Sabina Koren, Ana Sedar, Urška Napotnik, Zdenka Koren ter Ema Goltnik
in Gašper Šmon, ki sta člana PGD
Topolšica.
Gašper Šmon, zaposlen kot bolničar, je član društva 13 let, pridružil
se mu je kot osnovnošolec. Prite-
Slavko Drev, levo, je stanovalcem pokazal gasilsko opremo.
gnila ga je tradicija gasilstva v kraju, danes sta njegovi motivaciji tudi
druženje in pomoč soljudem.
»Gasilci sodelujemo pri organizaciji
skoraj vseh prireditev v kraju, ljudem pomagamo ob naravnih nesrečah, v požarih. Naše naloge so še
iskanje pogrešanih ljudi, požarne
straže, na pomoč pristopimo tudi
drugim društvom v okolici in še kaj.
Seveda se za svoje delo usposabljamo; pri 18. letih sem opravil izpit za
izprašanega gasilca. Svoje znanje
preverjamo na različnih tekmovanjih, kar je pomembno tudi za stike
z drugimi gasilci in društvi.«
Ob našem obisku 18. aprila so nas
topolški gasilci prijazno pogostili s
kavo in sokom, poslovili pa smo se
z obljubo, da se bomo srečevali kot
prijatelji in čim manjkrat ob nesrečnih dogodkih. Če pa že, so dejali, se
lahko vedno zanesemo nanje.
Gašper Šmon je gasilec 13 let.
Diana Janežič
25 ]
prijetnost bivanja
90-letnica rojstva Karla
Destovnika Kajuha
19. decembra 2012 bi slovenski pesnik Karel Destovnik Kajuh praznoval 90. rojstni dan. Žal je
praznoval le 21 rojstnih dni; 22. februarja 1944 je namreč padel v nemškem napadu na kmetijo
Žlebnik.
Z recitacijami Kajuhovih pesmi smo obeležili 90-letnico pesnikovega rojstva.
Spomin na Kajuha vsako leto obudimo tudi v PV Zimzelenu. V prvem letu svojega delovanja, v letu 2010, smo
imeli zimski klepet z našo stanovalko Jožico Skornšek,
Plazerjevo Pepco, iz Šoštanja, ki ga je dobro poznala,
saj je bil njen brat Kajuhov dober prijatelj. Leta 2011 je
Kajuhu v spomin njegove pesmi bral Darko Nikolovski,
ambasador leta prostovoljstva in velik ljubiteljski zbiralec vsega gradiva o Kajuhu.
Ob 90-letnici rojstva pesnika pa smo povabili učence
Osnovne šole Karla Destovnika Kajuha v Šoštanju, ki so
pripravili krajši recitacijski program. Oblečeni v partizanske uniforme so ponazorili dejavnost kulturniške
skupine 14. divizije. Z njo je Kajuh kot kulturnik potoval
med partizani, recitiral svoje pesmi in pesmi drugih pesnikov. Bili so to bogati kulturni programi, ki so bodrili
in opogumljali borce v najtežjih dneh bojev.
Po prireditvi je stanovalka Veronika Balažic zapisala:
»Le redko se zgodi, da se me kakšna proslava ali prire-
[ 26
ditev tako dotakne, kot se me je danes. Že sama slika
našega večnamenskega prostora je bila nekaj posebnega, lepega: na eni strani so sedeli slovesno oblečeni
naši stanovalci pevci. Na drugi strani so bili učenci POŠ
Topolšica s tovarišicami. Pa še »partizani« z OŠ Karla
Destovnika Kajuha Šoštanj.
Nas pa se je zbralo veliko, da se spomnimo velikega
človeka, našega rojaka Karla Destovnika Kajuha. Spomnili smo se ga na poseben način. Odlično nam ga je
oživila Diana Janežič, saj ga nekateri naši stanovalci
kar premalo poznajo. Nikakor pa ne sme v pozabo, saj
nam je kljub svojemu komaj šestletnemu pesniškemu
ustvarjanju in delovanju v kulturniški skupini 14. divizije zapustil čudovite pesmi.
Zelo lepo so ga predstavili učenci. Deklamirali so njegove najlepše pesmi, kar je naredilo poseben vtis.«
Diana Janežič
[ Dokler živiš – živi! ]
Ko gre leto h
koncu
Božič bi moral biti čas velike radosti,
opojnega vonja po cimetu in vinu,
prijetnega kramljanja,
lepih spominov in oživljene vdanosti.
Toda če bo zmanjkalo vsega – bo zadostovala
ljubezen.
Veseli smo bili vseh obiskovalcev, sorodnikov in prijateljev naših stanovalcev, ki so se nam 20. decembra pridružili na svečani večerji ob koncu leta 2012.
V celem našem življenju sta samo dva dneva, ko ne
moremo ničesar narediti ali spremeniti. Eden je „včeraj“
in drugi je „jutri“. Vsak danes je tisti naš dan, ki ga lahko napolnimo kot čašo vina ali pelina. Zato smo si tega
dne zaželeli, da bi bil še posebno lep, svečan, dober in
prijazen.
Za svečano glasbeno spremljavo našega druženja so
poskrbeli dijaki Glasbene šole Frana Koruna Koželjskega iz Velenja Slavko Lesnik, Vito Selič in Nejc Zajc z
igranjem na klavirsko harmoniko, Podkrajska dekleta, oktet Svit in pevski zbor zaposlenih, stanovalce
pa je zelo razveselil in presenetil tudi obisk Božička.
Večer je minil za svečano pogrnjenimi mizami, z lepo
glasbo in pesmimi, v prijaznih pogovorih in ob najlepših željah za vse dobro v novem letu. Odhajali smo polnih src, zadovoljni, pomirjeni, veseli.
Hvala vsem – sodelavkam in sodelavcem, stanovalkam
in stanovalcem, gostom, glasbenim gostom in drugim,
ki so se potrudili in vsak po svoje prispevali, da smo se
imeli zelo lepo.
Diana Janežič
27 ]
prijetnost bivanja
Pesem, skeča in
razstava
Poučna razstava
Člani Kulturno-turističnega društva Kulturnica iz Gaberk so bili v začetku leta znova med nami. V januarju
so nastopili s pesmijo in skečema, v marcu pa so v avlo
postavili še razstavo mizarskega orodja.
Stari mojstri so lahko prepoznali vsak kos orodja, mlajši pa jih mogoče poznajo samo po imenih – in še to
v nemških popačenkah. Zato so postavljavci razstave skrbno napisali imena orodij in lističe postavili ob
orodje. Tako je bila razstava tudi poučna. Vsekakor pa
zanimiv pogled v nekdanje čase, ko so moški na vasi
znali marsikateri pripomoček, izdelek narediti sami in
vsako stvar popraviti.
Ana Šimenc, animatorka
Z vidnim navdušenjem in bučnim smehom smo prisluhnili dvema komičnima zgodbama. Prva je govorila
o družinskem življenju, druga pa nas je spomnila na
guljenje šolskih klopi. Izvrstno so odigrali.
Na vhodu v PV Zimzelen je bilo v marcu na ogled najrazličnejše mizarsko orodje, leseni izdelki in drugi predmeti, ki so nepogrešljivi v mizarski delavnici.
Koline, koline,
koline so pri nas …
V torek, 12. marca 2013, smo tretjič gostili člane KUD
Konovo. Dvakrat so nastopili s skeči, in zato so se že
pred začetkom prireditve stanovalci spraševali, le kaj
so nam Konovčani pripravili tokrat.
Na koncu so nam pevke ob spremljavi harmonike zapele lepe domače napeve in z veseljem so pritegnili z
njimi tudi stanovalci.
Ker smo vsi želeli čim prej izvedeti, smo jim z veseljem
prepustili oder. Prikazali so nam, kako so včasih potekale koline in kaj vse so si sosedje med kolinami ušpičili. Vse to so prikazali na zelo humoren način in smeh se
je med gledalci razlezel po celi dvorani.
V prijetnem vzdušju je tako minil še en popoldan, ki
ga zaposleni in stanovalci kar ne bomo pozabili. Takšni
dogodki nas vedno razvedrijo ter napolnijo hišo z dobro voljo in optimizmom. Rek, da je smeh pol zdravja,
pri nas zagotovo drži.
Ker so člani KUD Konovo zelo družabni, so na koncu s
stanovalci zapeli še venček narodnih in tako poskrbeli,
da smo imeli lep in nasmejan popoldan. Na koncu smo
se jim zahvalili in si zaželeli, da se naslednje leto zopet
vidimo.
Janja Koželj
[ 28
[ Pri nas se dogaja]
Na ogledu muzeja starin Tineta Volka
Čudovito topel in sončen je bil zadnji letošnji januar in kot naročen, da vsaj uro ali dve preživimo
na prostem. Kako prav nam je prišlo, da smo si ta dan izbrali za kratek izlet do našega znanca Tineta Volka iz Topolšice, ki v PV Zimzelenu vsako leto postavi velike jaslice.
Pri Tinetu Volku (čepi spredaj) smo videli veliko starih predmetov.
Tine Volk ima veliko hobijev. Med drugim je zadnjih pet
let zbiral starine in v svoji hiši in ob njej postavil muzej
starin. V njem so na ogled pohištvo, različno orodje,
posodje, slike, aparati in različni drugi uporabni predmeti, kar bi sicer ob podiranju ali preurejanju starih hiš
romalo na odpad.
Nekatere predmete je kupil, mnogo jih je dobil podarjenih, pravzaprav so bili ljudje veseli, da so se jih znebili.
Tine je mnoge predmete popravil, obnovil in zaščitil
pred propadanjem, danes pa so zanimiva zbirka stvari,
ki smo jih imeli in uporabljali doma. Za mlajše obiskovalce je ogled muzeja učna ura, s čim vse so naši predniki delali na zemlji, v gozdu ali pri hiši.
V delu garaže Tine vsako leto postavi tudi velike jaslice.
Vse to smo si ogledali, ob tem pa se okrepčali s pecivom, čajem in zakuhanim vinom, kar nam je prijazno
postregla Tinetova žena Anica.
Veseli smo bili, da smo Tineta spoznali tudi na njegovem domu in ob njegovem bogastvu preteklosti.
Diana Janežič
29 ]
prijetnost bivanja
Zelene iskrice
v Zimzelenu
Že dolgo sem si želel obiskati PV Center starejših Zimzelen. Nekega dne, ne vem, kdaj natančno je bilo, je moja mami prinesla domov
časopis Zimzelen. Takoj mi je bil všeč in želel
sem, da bi lahko zanj napisal kakšen članek.
Želel sem si tudi, da bi moji sošolci nastopili v
Centru Zimzelen. In tako se je zgodilo.
Učenci in učitelji CVIU so nam s pesmijo zaželeli čim več veselih dni in da se imamo lepo celo leto.
V začetku februarja – v ponedeljek, 4. februarja – smo
se z dvema kombijema odpeljali proti Topolšici, na
obisk v Zimzelen. Mojih sošolcev ni pred nastopom dajala nobena trema. Moram se pohvaliti, ker sem sedel
spredaj, zraven ravnatelja naše šole – Center za vzgojo,
izobraževanje in usposabljanje Velenje – Aleksandra
Vališerja zaradi moje pobude za obisk Zimzelena.
Prijazno vodstvo Zimzelena nas je z največjim veseljem spustilo naprej po širokem hodniku in v četrtem
nadstropju nas je pričakala glavna urednica časopisa
Zimzelen gospa Diana.
Začel se je naš nastop, prva točka je bila igrica Lakota,
ki smo jo odlično odigrali. Potem je bila na vrsti ljudska pravljica Hvaležni medved, v kateri je medved (naš
Urban) prinesel gospodinji pehar suhih rumenih hrušk.
Bravo, Urban!
Krasno so zaplesale naše seksi orientalke s trebušnim
plesom. Naše punce so še zapele ob kitari, s katero jih
je spremljal učitelj Samo Pučnik. Zapele so Zbudi se,
dobri princ, Hvala za vijolice in Silvestrski poljub, pri
katerem se jim je pridružil naš gospod ravnatelj.
Zaradi bližnjega kulturnega praznika sem ob spremlja-
[ 30
vi kitare recitiral pesem našega največjega pesnika
Franceta Prešerna Ukazi. Takole gre: »Da ne smem, si
ukazala …« Zaplesali smo še četvorko in ob njej uživali
tako mi kot naši gledalci. Kar nekaj solzic sreče jim je
napolnilo oči.
Želeli so, da vsi zapojemo v zborčku Malo drugače, zato
smo zapeli Sivo pot in za bližnje valentinovo Dan ljubezni. Tako smo jim zaželeli čim več veselih dni, in da se
imajo lepo celo leto. Zelo sem vesel, da je bil ustanovljen Center starejših Zimzelen v prelepem (k)raju, kjer
je vedno zeleno.
Prijazno so nas povabili na zakusko in tudi obdarili so
nas. Hoteli smo jim polepšati dan, pa so ga tudi oni
zelo polepšali nam. Zahvala gre direktorici Andreji in
urednici Diani, ki sta nas sprejeli na obisk, ter drugim,
ki zmorejo skrbeti za starejše ljudi, jim pripravljajo razvedrilni in rekreacijski program, prelepe koncerte in
razne prireditve. Hvala tudi naši učiteljici Jelki Horvat,
ki nas je pripravila za nastop in nas spremljala na obisk
v Zimzelen.
Zimzelen naj bo vedno zelen, nasmejan in vesel!
Zapisal Vid Marinšek
[ Pri nas se dogaja]
4. februarja so nas resnično presenetili učenci
Centra za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje
iz Velenja. Kar dvajset jih je prišlo, spremljali pa
so jih štirje učitelji in tudi ravnatelj centra.
Precej posebno je bilo to srečanje z njimi, saj so
jim kar žareli obrazi od veselja, da bodo lahko
nastopili. Hoteli so pokazati, kaj so se naučili, kaj
zmorejo. Pa res veliko zmorejo: pojejo, plešejo,
igrajo skeče, recitirajo Prešernove pesmi …
Tako zelo so se potrudili, da so nam kar solze priklicali v oči. Veliko, zelo veliko truda in ljubezni
je potrebno, da so skupaj z učiteljicami vadili, si
zapomnili vsa besedila in za nas tako dobro odigrali. Bili so zelo disciplinirani, prisrčni.
Kot je povedala gospa Diana, je bil pobudnik
za nastop učenec Vid in v zahvalo, da so pri nas
lahko nastopali, jo je kar objel. To je vsega posnemanja vredna gesta. Res, čisto drugače smo
spremljali program teh mladih ljudi, ki bodo
težko popolnoma odrasli in v celoti skrbeli zase.
Zato pa jim omogočimo čim več takšnih srečanj,
saj so potrebna za rast njihove samozavesti in s
tem sreče.
Naj bodo srečni in naj jih na njihovi poti spremljajo potrpežljivi in ljubeči ljudje.
Veronika Balažic
V ponedeljek, 4. februarja 2013, smo z učenci
Centra VIU nastopili v PV Zimzelenu v Topolšici.
Stanovalcem smo se predstavili z igrico, dramatizacijo, plesom, pesmijo in recitacijo. Med
nastopom smo se zazrli tudi nazaj – v čarobni
december. S pesmijo Silvestrski poljub smo želeli stanovalce popeljati v pretekli praznični čas.
Res je, da je ves januar že za nami. Pa vendar
– leto je zgolj za spoznanje odprlo svoje duri.
Precej stvari je še zastrtih. Ko jih boste odstirali, dragi naši gostitelji, naj vas spremljata
zdravje in sreča.
V pričakovanju dveh praznikov pa smo stopili
tudi korak naprej – rahlo smo se ju dotaknili z
recitacijo in pesmijo. Bližajočemu slovenskemu
kulturnemu prazniku smo se poklonili z recitacijo Prešernove pesmi Ukazi. Svoje izvajanje smo
sklenili z mislijo na valentinovo – ljubezen smo
počastili s pesmijo Dan ljubezni, ki smo jo družno zapeli vsi navzoči.
Prijetno nas je presenetila pogostitev, ki ste nam
jo postregli po nastopu. Pritegnili so nas tudi vaši
izdelki. Veseli smo bili, da smo jih smeli odnesti
domov.
Morda ni treba posebej izpostaviti, pa vendar –
saj ste videli, da so učenci uživali; dan je bil drugačen tudi za nas, delavce. Čas od 7.30 do 11.30
je bil v znamenju gostovanja v vaši ustanovi: generalka, oblačenje, pripravljanje in pospravljanje
rekvizitov ipd. Minilo je, kot bi trenil. In čisto zaupno vam povem, da smo zjutraj tako hiteli na
kombi, da smo na koncu na šoli pozabili darilce,
ki smo vam ga namenili. Verjamem, da se bo našla priložnost, da ga izročimo naknadno.
Gospe Diani in vsem stanovalcem Centra se
zahvaljujemo za prijaznost ob sprejemu in ves
čas našega gostovanja. Skupaj smo preživeli res
zgolj eno urico. Ampak – prav zaradi nje je bil ves
dan lep.
Nastopajoči s CVIU Velenje
31 ]
prijetnost bivanja
Spletli smo nove vezi
Zapela nam je Nada
Vukadinović Beslić
Dramska skupina Marčevka se je predstavila z veseloigro Namišljeni bolnik, ob kateri smo se
dobro nasmejali.
Na srečanju z gospo Nado
Vukadinović Beslić v našem
domu smo se prvič zbrali že
junija 2012.
V PV Zimzelenu gostimo številne
skupine, 14. februarja pa smo bili
še posebej veseli obiska kolegov iz
Doma dr. Jožeta Potrča v Poljčanah.
K nam so prišli kot člani dramske
skupine Marčevka in pevskega zbora zaposlenih ter s prostovoljkami,
ki tudi njihovim stanovalcem popestrijo mnoge ure.
Zelo prijetno in veselo srečanje
smo sklenili s pogovorom. Goste je
v jedilnici PV Zimzelena pozdravila
direktorica Andreja Štefan Bukovič,
jim predstavila naš dom in aktualne podatke o njem, v pogovoru
pa smo nato izmenjali izkušnje pri
delu. In se dogovorili, da obisk vrnemo.
Dramska skupina Marčevka se je
predstavila z veseloigro Namišljeni
bolnik, ob kateri smo se dobro nasmejali. Spremljali smo simpatične
zaplete ob namišljenem prehladu,
ko si mož zaželi le malo počitka in
skrivni sestanek z ljubico, pa je deležen neželene in »pretirane« pozornosti žene, čistilke, prijatelja in
zdravnice.
Dom dr. Jožeta Potrča je lani praznoval 60 let delovanja. Ime nosi
po zdravniku Jožetu Potrču, ki pa
je deloval tudi na področju politike,
sociologije, etike in pedagogike. V
domu je 295 postelj in spada med
večje slovenske domove za starejše. Leži v naravnem okolju pod
Bočem in z lepo urejenim parkom
omogoča stanovalcem prijetno,
umirjeno bivanje.
Zmenili smo se, jo ponovno
povabili in letos 25. januarja
doživeli še eno prelepo glasbeno doživetje. Veliko se nas
je zbralo v večnamenski dvorani. Gospo Nado sta tokrat
spremljala prijateljica in prijatelj, oba glasbenika. Zapeli
so nekatere najlepše slovenske popevke – Orion, Vozi me
vlak v daljave …
Nasmejali sta nas tudi prijateljici,
ki sta se po dolgem času srečali in
razpletali vsaka o svojih izkušnjah z
moškimi in možmi.
Diana Janežič
Prisluhnili smo še recitacijam nekaj
pesmi, za glasbeni del pa so poskrbeli pevci pevskega zbora zaposlenih.
[ 32
Prav ogreli so nas vsi trije
glasbeniki s svojimi prelepimi izšolanimi glasovi kot solisti, v duetu ali vsi trije. Bilo je
božanje naših najlepših čustev. Še posebno smo oživeli,
ko so zazvenele lepe koroške
pesmi.
Kar ploskali smo v zahvalo za
res lepo doživetje, ki nam je
zelo dobrodošlo v turobnih
januarskih dneh. Zato smo si
za konec zaželeli slišati še pesem Prišla bo pomlad. Upamo, da smo jo priklicali.
Veronika Balažic
[ Pri nas se dogaja]
Ljubezen je v zraku
Naslov je privabil in obetal. Nagovorila nas je gospa Aca Poles, članica krožka kitaristov pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Velenju. Povedala je, da imajo glasbo radi kot mi, da se učijo
igranja na kitaro različno dolgo ter da jih vodi Franjo Jurovič.
Člani kitarskega krožka so z glasbo k nam prinesli vonj po ljubezni.
»Čas je napovedal zimi slovo. Bliža
se gregorjevo, ko se ptički ženijo,
zato ima naš nastop naslov Ljubezen je v zraku. Čustva ljubezni, glasbe in poezije naj nas spremljajo še
dolgo,« je napovedala gospa Aca.
Pa so zaigrali in zapeli. V pesmi Sreča na vrvici so razigrano otroštvo,
prijateljstvo, že tudi ljubezni in prvi
poljub.
O ljubezni so pisali pesmi Niko
Grafenauer, pa Feri Lainšček, Mila
Kačič, Fani German, Neža Maurer –
pesmi je recitirala Irena Zalar.
»Pride čas zaljubljanja, prvi zmenki,
poljubi in poseganje po zvezdah.«
Ta lepa doživetja so nam predstavili
v pesmih Ne čakaj na maj in Ko boš
prišla na Bled.
Ognjeviti tango je na klavirsko harmoniko zaigral Ciril Zdovc, kitaristi
so nas popeljali v Velo Luko, Aca Poles je solo zapela Sepetovo Poj, kitara mojega srca. Azra Alihodžić je
na violino zaigrala Šifrerjevo Uspavanko za Evo in Lastovko – čudovito. Slakova Mama, prihajam domov
nam je orosila oči.
Ljubezen se zgodi
Ta čudež – ljubezen – je sreča, nemir, materina in očetova ljubezen.
Pa saj so besede premalo, kako je
to čustvo lahko močno in nas naredi srečne! Mnogi pa ne vedo zanjo,
je nikoli ne doživijo. Take ljudi je življenje obšlo, jih naredilo revnejše
in jih oropalo za najmočnejša doživetja.
Ljubezen je treba negovati, gojiti,
da prehitro ne zvodeni in ostaneš
sam. Tudi ko ljubljena oseba odide,
ostanejo spomini, ki jih ne smemo
zavreči, saj nam lahko polepšajo
marsikatero uro.
Ljubezen se zgodi, pride, nas poboža, polepša. Ja, ljubljeni smo lepši,
ker smo srečni in vidimo življenje v
barvah.
»Življenja se je treba veseliti, če ga
bomo imeli radi, bo tudi življenje
imelo rado nas,« je z besedami sklenila gospa Aca, potem pa smo skupaj zapeli Šifrerjevo pesem Za prijatelje, ki nas vodi k temu, da bomo
boljši.
Veronika Balažic
33 ]
prijetnost bivanja
Človek, nasmehni se!
Maškarada
Na pustni torek smo si nadeli pustno opravo tudi mi in se zbrali v
večnamenski dvorani. Polno nas je
bilo, vsi v maskah, takšnih in drugačnih. Tudi veliko zaposlenih je
bilo zelo lepo maskiranih. Vsi smo
bili dobro razpoloženi.
Obiskali so nas otroci s Podružnične OŠ Topolšica, ki so do nas prišli
kljub zasneženi cesti. Bili so lepo
urejeni, pisani, veseli, sproščeni. Zapeli so in zaplesali, nekateri od starejših so zaplesali z njimi.
Tudi pustni čas ni minil brez nas,
prebivalcev Zimzelena. Kar kmalu
smo se začeli pripravljati nanj in ga
pričakovati.
stnih priboljškov, smo že v ponedeljek napekli kvašene in krhke flancate in se nato gostili in bili dobre
volje.
Na vseh enotah smo se dogovorili,
kaj bomo njeni stanovalci predstavljali. Sadje, igra človek ne jezi se,
ptice, cvetlice, ločila s šaljivimi napisi … Izdelali smo maske, seveda
skrivoma, da bo presenečenje na
pustni torek čim večje.
V soboto smo pozdravili prave kurente kot s Ptujskega polja. Bili so
člani Društva Kurent 2000 Velenje.
Bili so zelo lepi, pravi. S sabo so imeli tudi podmladek in kar smilili so se
mi mali koranti v težkih oblačilih in
vsej obvezni opravi. Bili pa so dobre
volje, čeprav je bilo najbrž naporno
zvoniti s težkimi zvonci.
Ker za pusta ne gre tudi brez pu-
[ 34
V sobah so obiskali tudi stanovalce,
ki se nam niso mogli pridružiti. Zapeli so jim nekaj pesmi ter jih vprašali, kako so se maskirali v svojih
mladih letih. Nekateri so povedali,
da se niso maskirali, drugi, da so se
kot otroci oblekli v stara ponošena
oblačila, uporabili slamo ali koruznico za dodatke ali so izdelali maske iz papirja.
Popoldne sta nas obiskali še dve
sijajno napravljeni trebušni plesalki, ki sta nam prikazali veščine tega
plesa.
Veronika Balažic in Diana Janežič
[ Pri nas se dogaja]
Izmenjajmo si moč!
Za dan žena so voščili pevci moškega pevskega zbora Društva upokojencev Velenje.
Ob letošnjem 8. marcu, dnevu
žensk, smo že dan prej, 7. marca, v
goste povabili moške, zbrane v moškem pevskem zboru Društva upokojencev Velenje. Pripravili so nam
nepozabno uro petja, ki je zadonelo po celi hiši. Vmes so se prepletale
misli o ženskah in misli žensk.
Moški so ženskam čestitali s pesmijo, čestitko ob dnevu žensk v
besedi pa je uvodoma povedala
direktorica Andreja Štefan Bukovič.
Takole je dejala: »Čestitam vam ob
dnevu žena in vam želim blagostanje duha, besede spoštovanja,
zavedanje vaše veličine in sledenje
vašim hotenjem.
Sposodila si bom besede Alenke
Rebula, slovenske pesnice in pisateljice, ki je zapisala:
»Zacveteli bomo, če bomo znali prav
narahlo sipati s sebe težo snega, ne
da bi si polomili nežne veje.
Naj se polagoma vse, kar nas teži in
mrazi, topi in vrača na zemljo. Tam
bo postalo pomladna voda, žuborenje ... in se bo pognalo v svežo rast.
Cveteli bomo, če si sežemo v roke in
Cvet in stisk roke sta dovolj za nasmeh.
si izmenjamo moč, kajti ali cveti cela
dežela ali pa pomladi ni.
Sprejmimo preboj iz korenin, ki nas
meče iz sna v novem jutru.
Dajmo vse od sebe, da nas pomladni
val najde pripravljene.
Pustimo sijaju, da nam plane po žilah
in nas spet še enkrat spomni, kako
mogočno je življenje in koliko smo ga
žejni!«
8. marca smo sodelavke in stanovalke dobile cvet. Drobno pozornost,
ki smo je bile zelo vesele. In oddolžile smo se našim »mučenikom« – v
nedeljo, 10. marca, so prejeli čokoladice, da si posladkajo življenje.
Diana Janežič
35 ]
prijetnost bivanja
Velikonočno praznovanje
Da se bliža velika noč, je napovedala delavnica izdelovanja snopov ali butaric, ki smo jo skupaj
s krajani Topolšice pripravili 18. marca. Krajani so prinesli vse potrebne sestavine za pravo butarico, to je predvsem več vrst zelenja. To ni bilo ravno preprosto, saj je letošnja dolga zima, ki z
vztrajnim sneženjem traja tudi v pomlad, oteževala nabiranje različnih vej.
Vendar smo z dobro voljo naredili tudi letos zelo lepe
snope, jih okrasili s papirnatimi rožami in trakovi. Teden dni kasneje so gospodinje in stanovalke na mize
bivalnih enot in drugje po hiši postavile velikonočne
aranžmaje.
Ob letošnji veliki noči smo v jedilnico in avlo postavili tudi zanimivo razstavo lesenih križev, ki jih je izdelal
mizar Andrej Jevšenak. Z njim smo se ob odprtju razstave pogovarjali o njegovih izdelkih, s stanovalci pa
o običajih ob veliki noči, kot se jih spominjajo iz svoje
mladosti.
28. marca smo se znova srečali v večnamenski dvorani
na delavnici barvanja velikonočnih jajc. Iz umetnih mas
smo izdelovali marmorirana jajca, porisana z različnimi
barvami, polepljena s prahom, nekaj pravih jajc pa smo
skuhali v čebulnih olupkih. Pri barvanju so se nam pridružili krajani in člani Društva šaleških likovnikov.
V nedeljo, 31. marca, smo stanovalce pogostili z velikonočnim zajtrkom, precej pa jih je veliko noč preživelo
doma, med svojimi sorodniki.
Diana Janežič
[ 36
[ Pri nas se dogaja]
Obiskal nas je celjski škof
Lipovšek
Pride kak dan, ko res ne veš, kaj bi z njim, saj je ves meglen, hladen in neprijazen. To pa se vleče
že kar nekaj dni te pomladi, ki ni čisto nič pomladanska. A zgodi se, da se sonce le pregrize skozi
oblake in nas ogreje s svojo nežno toploto. Kar oživimo in tudi bolj zdrave se počutimo. In tak
dan je bil danes zjutraj: pusto, megleno, nato pa se je le prismejalo sonce. Kar vzcveteli smo, po
telovadbi odšli na vrt in se nastavljali soncu.
Srečanje s škofom
A današnji dan, 11. april, ni bil lep
le zaradi sonca. Pričakali smo obisk
celjskega škofa msgr. dr Stanislava
Lipovška, z njim pa našega župnika Jožeta Pribožiča in župana Darka
Meniha. Bili so dobre volje, nam povedali marsikaj o delovanju župnij
in župnikov ter o naših cerkvah in
običajih.
Direktorica Andreja Štefan Bukovič
je škofu predstavila skrb za duhovno življenje in dobro počutje stanovalcev. Pri tem je predstavila skupino prostovoljk Veronik, ki jih je
zdaj 19 in prihajajo kot družabnice
k stanovalcem na pogovor ali skupni sprehod. Škof je njihovo dejavnost pohvalil in se pri tem navezal
na način delovanja novega papeža
Frančiška, ki poudarja skromnost,
dobrodelnost in skrb za ranljive
skupine ljudi.
Po pogovoru smo goste peljali v kapelico, kjer so se nam pridružili tudi
člani pevskega zbora KUD France
Prešeren iz Vojnika, ki se dobro poznajo s škofom Lipovškom. Srečanje je bilo prisrčno in škof je bil vesel, da so pevci lepo zapeli. Skupaj
smo tudi molili.
Pa da bi znal, bi vam zapel.
Ob 17. uri se je začel koncert pod
naslovom Pa da bi znal, bi vam zapel. Pevci so dokazali, da znajo zelo
lepo peti. 36-članski zbor vodi Emilija Kladnik Sorčan, ki je povedala,
da imajo zelo obsežen in pester
pevski repertoar, najraje pa pojejo
slovenske narodne pesmi in uglasbene pesmi slovenskih pesnikov.
Celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek je nagovoril stanovalce.
Moški pevski zbor KUD Vojnik vodi Emilija Kladnik Sorčan.
Za nastop v PV Zimzelenu so med
drugim izbrali pesmi bratov Ipavec,
Josipa Murna, Otona Župančiča,
Josipa Stritarja, Srečka Kosovela in
koroške narodne pesmi.
Prav moški pevski zbor je bil začetnik danes zelo dejavnega kulturnega društva v Vojniku, ki deluje od
leta 1936. V njem je več sekcij, med
drugim ženska vokalna skupina,
dramska skupina, harmonikarski
orkester. Prirejajo srečanja pevskih
skupin, gledališke predstave, vse
skupine tudi veliko nastopajo.
Čudovit nastop so sklenili s prepevanjem pesmi na bivalnih enotah,
kjer so se jim pridružili tudi nekateri
stanovalci.
Veronika Balažic
37 ]
prijetnost bivanja
Svetovni dan
zdravja
Letošnji svetovni dan zdravja, 7. april, je bil posvečen
problematiki zvišanega krvnega tlaka. Po podatkih
Inštituta za varovanje zdravja RS (IVZ) ima zvišan krvni tlak vsak tretji prebivalec Slovenije, Svetovna zdravstvena organizacija pa opozarja, da veliko ljudi ne ve,
da je njihov krvni tlak nad normalno vrednostjo.
Zvišan krvni tlak je po podatkih IVZ eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za obolevnost za kroničnimi nenalezljivimi boleznimi, ki so v Sloveniji in v svetu
vodilni vzrok smrti. Po podatkih Svetovne zdravstvene
organizacije visok krvni tlak prispeva k več kot devetim
milijonom smrti na leto.
Svetovni dan zdravja smo 8. aprila zaznamovali tudi v
PV Zimzelenu. Po vsakodnevni jutranji telovadbi stanovalcev so dipl. med. sestri Milanda Kotnik in Mirnesa
Čeliković ter fizioterapevtka Suzana Menhart stanovalcem izmerile krvni sladkor, krvni tlak in saturacijo kisika
v krvi.
Sodelavke so medtem stanovalcem povedale nekaj
podatkov o pomenu vode za človeški organizem in jim
postregle z vodo.
Mirnesa Čeliković pri merjenju krvnega tlaka Mariji Kričej.
[ 38
Nazdravimo na praznik naš!
Starka zima še kar kima,
morala bi vzet‘ slovo.
Nobenega več reda nima,
pa smo hudi zdaj na njo!
Vsem že dosti je snega
in teh mrzlih dni.
Naj pomlad se pripelja,
da se otopli.
Sonček za oblaki skrit
rad bi nam pomagal,
a ne more skoznje prit,
da bi nas odtajal.
Kaj pa ti, pomlad zelena?
Kje zdaj ti tičiš?
Letos zdiš se hudo lena,
da ne prihitiš!
No, nam le ni tako hudo,
kot se vsi jezimo.
V srcih nam je vsem toplo,
saj se skupaj veselimo.
Nazdravimo na praznik naš,
pa naj bo zima al‘ pomlad,
ni važen leta in starosti čas,
važno je, da si v srcu mlad!
Zlatka Lampret
Jožica Knez je zarezala v torto februarskih slavljencev.
[Pri nas se dogaja]
INFORMATIVNA STRAN
ČAS OBISKOV
V poletnem času je PV Zimzelen odprt od 7. do 21. ure. V
zimskem času je odprt od 8. do 20. ure.
ČAS OBROKOV
Zajtrk med 8.00 in 8.30, kosilo med 12. in 13. uro, večerja med
18. in 19. uro. Kuhinja nudi kosila tudi zunanjim uporabnikom.
FRIZER
Ponedeljek, sreda in petek od 12.30 do 19.00, torek in četrtek od 8.00 do 12.30. Ob sobotah po naročilu.
PEDIKER
Za pedikuro in masažo se je treba dogovoriti na recepciji.
ZDRAVNIK
Ob ponedeljkih od 7. do 13. ure, ob sredah od 10. do 14. ure,
ob četrtkih od 7. do 12. ure.
PRANJE PERILA
Sprejem nečistega perila je vsak ponedeljek.
PRAZNOVANJE ROJSTNIH DNI
Skupno praznovanje rojstnih dni je praviloma zadnjo sredo
v mesecu.
SVETE MAŠE
Svete maše so vsak drugi in četrti torek v kapelici PV Zimzelena. Obiski duhovnika v sobah so na željo stanovalca ali
svojca.
BIFE
V poletnem času je odprt od 7. do 21. ure, v zimskem času
pa od 8. do 20. ure.
KNJIŽNICA
Knjižnica je odprta ob torkih in četrtkih od 10.30 do 11.00.
INTERNETNO-BRALNI KOTIČEK
V pritličju je urejen kotiček z možnostjo uporabe računalnika, za branje so na voljo različni časopisi in revije.
ČLANI SVETA STANOVALCEV
Julija Močilnik, Jože Koren, Amalija Šilih, Irena Prašnikar,
Franc Klančnik
Babičina pesem
Kot cvet v solzah, ki po otroštvu diši
in kot vetrc pod nebom, ki po mladosti dehti.
Tako tvoj nasmeh pravi mi.
Ko tvoja ostarela dlan v moji počiva,
zazrem v tvoje mile se oči
in sinjina prevzame nemiren dotik.
Srce je trepetalo tiste noči,
vem, pravila si mi.
Grenkoba je srcu dušila dih
in tista neznosna bolečina, ki odpira oči.
Življenje je reka,
po kateri hrepenenje podobo kali,
je val in je usoden vihar,
je bičanje hladnih vetrov z vseh strani
in je sen, ki se v trenutku razprši.
Kljub vsemu srce na koncu
še vedno tiho hrepeni.
In kot ti praviš mi,
so solze sreče in je goreč poljub,
je radost in je ljubezni up,
je globina, ki prevzema,
in je tišina, ki sonce posnema.
So sanje in je pesem prečudovita,
ki vodi vse do jutranjega svita.
Vsa ta zmešnjava je življenje, ki hiti,
praviš zamišljena v spominih,
ko dlan stisneš mi.
Tadeja Lukanc,
dijakinja Šole za storitvene dejavnosti ŠCV
na praksi
TELEFONSKI IMENIK
PV Zimzelen (recepcija) 03-896-3700
PV Zimzelen (fax) 03-896-3730
Tajništvo 03-896-3702
Direktorica 03-896-3701
Socialna delavka 03-896-3703
Vodja zdravstvene nege in oskrbe 03-896-3704
Dežurna služba zdravstvene nege in oskrbe
03-891-7122
Ambulanta 03-896-3712
Pralnica 03-896-3707
Kuhinja 03-896-3706
Računovodstvo 03-896-3710
Spletna stran: www.cs-zimzelen.si
Elektronska pošta: info@pvzimzelen.si
39 ]
prijetnost bivanja
[ 40
[ Pri nas se dogaja]