docPDF formatu
download 
Report Transcription
PDF formatu
3/2010 Odpuščanje Uvodnik Odpuščanje Hvala ti, Gospod, ker me ozdravljaš! Hvala ti, ker me sprejemaš! Hval ti za vse novo, kar v meni ustvarjaš! Hvala ti za milost zmeraj novega rojstva! Hvala ti za odpuščanje! Hvala ti, ker sem pred teboj enkraten, novo bitje, izvirno delo tvoje ljubezni… Zvijezdan Linić »Ob določeni uri je bil trg že nabit z meščani. Na oder so se povzpeli brat Pacifik in njegov zbor bratov pevcev. Kralj verzov je z močnim glasom izrekel te besede: Meščani Assisija! Prisluhnite »Sončni pesmi«, ki jo je brat Frančišek sestavil pred nedavnim na svoji bolniški postelji v slavo in zaradi sloge med brati… Ko so bratje zapeli zadnji kitico o odpuščanju, je množica začela jokati. Vsesplošni ganjenosti se je posrečilo, da se je globoko dotaknila tudi dveh sprtih dostojanstvenikov. Načelnik je stopil naprej v množici in je šel do škofa. Pokleknil je k njegovim nogam in rekel: »Tudi morilcu mojega sina, tudi najhujšemu od mojih sovražnikov bi v tem trenutku odpustil iz ljubezni do boga in do njegovega služabnika Frančiška… Škof Gvido mu je ponudil roko, načelnika je dvignil pokonci, prisrčno ga je objel in mu rekel: Tudi jaz prosim za odpuščanje. Moja služba zahteva od mene ponižnost. Toda po naravi sem jezljiv in trmast. Prosim te, odpusti mi iz ljubezni do Boga in do njegovega služabnika Frančiška. Tistega dne je ljudstvo hvalilo Asiškega ubožca, ker je s svojim sporočilom miru prinesel slogo v mesto«. (prim. Ignacio Larranaga, Naš brat Frančišek, str. 328-329) Kakšno pričevanje brez velikih besed in praznih obljub. Ko bi le znali tisti, ki vedno obljubljajo in bolj malo storijo delovati na tak način. Brat Frančišek nagovarja tudi nas, da je odpuščanje tisto, ki zdravi rane in nam vsem odpira nebeško kraljestvo. Kolikokrat naj odpustimo, so vprašali Jezusa? In njegov odgovor je bil, da sedemdeset krat sedemkrat. Neprenehoma, vedno. Ker je to potrebno na vsakem koraku, saj drugače ne moremo živeti v ljubezni in se bližati Bogu, ki je neskončna dobrota in Ljubezen. Dogodki kot so Duh Assisija, Podaj MI Roko, obletnica srečanja papeža Pavla II. v Assisiju s predstavniki verstev nam kličejo, da smo odgovorni za mir in odpuščanje tukaj in sedaj. Ni potrebno kazati s prstom na našega bližnjega in čakati, da bo on storil prvi korak. V našem srcu se odločimo že danes. In v nas se bo naselil mir, ki nam bo pomagal, da bomo tudi mi lahko glasniki miru. Prosimo Gospoda, da bi po vzoru tistih, ki so mir živeli in izžarevali okolici, tudi mi bili glasniki njegovega miru in ljubezni. Brat in sestra, pričujva skupaj temu zmedenemu svetu. Vendar pa začniva vsak pri sebi… br. Vlado Kolenko Frančiškov prijatelj • XXI/3 (177) • 2010 Izhaja štirikrat na leto med šolskim letom • izdajajo bratje kapucini ter asiški romarji• uredn ik: br. Vlad o Kol enko uredniški sodelavci: Jana Podjavoršek, Fani Pečar, br. Jože Smukavec • naslov uredništva: Frančiškov prijatelj, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana • elektronska pošta: franciskov.prijatelj@rkc.si • revija se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki. Grafična priprava: Salve, d.o.o., Ljubljana • tisk: Littera picta d.o.o., Ljubljana 2 3 Ob izviru Ljubiti, ljubiti in še enkrat ljubiti Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.” 4 Mt 6,14-15 Čas počitnic je čas, ko si odpočijem od vsakodnevnih opravkov. Je čas, ko naredim kakšno spremembo, zamenjam okolje, zjutraj malo poležim in si privoščim kakšno dobro knjigo. Letos sem ob naključnem prebiranju nove zaveze veliko premišljeval o odlomku iz Matejevega evangelija. 14. in 15 vrstica 6. poglavja pravita takole:” Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.” Zmotila me je vrstica, ki pravi. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov. Ali kakor je rečeno: “Odpusti nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili našim dolžnikom.” Ko premišljujem te besede se mi Gospod Najvišji kaže v čudno nevsemogočni luči, ali pa sem jaz kot človek postavljen na pomembno mesto; da odpustim bližnjemu. Sam namreč vem, da le stežka odpuščam. Moje telo, razum, in kot človek na splošno sem naravnan k samoohranitvi. Prva skrb je skrb zame, da bom dobro živel, da sem sit, na varnem, da živim čim bolj udobno. Nagnjen sem k ugodju. Torej, kar je dobro zame je dobro. In vprašam se: Zakaj moram jaz odpustiti nekemu človeku, ki me je prizadel, nekomu, ki me ovira na poti k uresničevanju mojih želja po ugodju, tudi ugledu v družbi in podobno. Odpustiti je težko, kako je sploh mogoče odpustiti? To pomeni, da se moram premakniti iz pozicije sebe v pozicijo drugega. Kajti, le če zmorem vživeti se v drugega, v bližnjega, ki naj bi mu odpustil, vidim sebe kot trdosrčnega in vase zagledanega človeka, ki ne pozna Gospoda, ki mi svetuje: »Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem in vsem bitjem in enako ljubi svojega bližnjega kot samega sebe.« Gospod je Ljubezen in če ljubim Gospoda, ljubim bližnjega in če ljubim bližnjega, ga sprejemam in če čutim, kako mene Gospod ljubi, potem ja edino prav, edino logično, da tudi jaz ljubim bližnjega in če ga ljubim mu odpustim (še preden me prosi odpuščanja). Ljubezen je milostljiva, je dobrotljiva se ne ponaša, itd. Torej ljubiti pomeni tudi odpustiti in se veseliti. Jezus odpušča tistim, ki so ga prizadeli. Odpušča konkretnim osebam iz njegovega časa. In če je Jezus moj idol, moj zvezdnik, je naravno, da ga bom posnemal, kolikor mi pač uspeva. Tako nekako sem povezal dosedanje znanje o Bogu. Ljubiti, ljubiti in še enkrat ljubiti. Iz ljubezni smo izšli, od Boga smo poslani in v Ljubezen se vračamo. To me osrečuje. A vendar me še vedno bega misel: »Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov«. Primož Peterka 5 Ob svetem pismu Odpustiti drugim Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.” Mt 6,14-15 V zgornjem tekstu imamo trditev podobno tistim, kot se uporabljajo v zakonih. Mišljenje je združeno s strogostjo in se izključuje. Najprej je predstavljen pozitiven vidik, sledi mu negativen: »Če odpustite ljudem…, če ne odpustite ljudem.«. Božje dejanje je odvisno od našega. Ni nobene druge pasti ali izjeme. To nam dokazuje tudi prilika o neusmiljenem služabniku (Mt 18,23-35). Jezus malo prilik pove tako direktno in določeno. Skupnost ne more živeti resnično krščansko, če ta zakon ni globoko zakoreninjen v srcu vsakega in če to ne pogojuje njihovega delovanja. Bog naše dolgove, ki pritiskajo na nas kot neznosna teža, ki preprečuje, da bi živeli, oddalji od nas. Oče je oče, ker daje in odpušča. Odpuščanje je vsakdanji kruh Duha. Ljubezen živi iz daru in odpuščanja: če je v dobrem dar, v hudem zraste v odpuščanje. 6 Ne prosim odpuščanja samo zase, ampak tudi za brate. Drugače ne dosežem vira odpuščanja, ki je Očetova ljubezen do vseh. Mi Bogu »dolgujemo« vse, kar imamo in smo: vse prejmemo od njega (1 Kor 4,7). Vendar to ni »dolg«, ki ga je potrebno vrniti: to bi bil samomor! Je dar, ki ga je treba sprejeti in živeti s hvaležnostjo. Grej je imeti življenje za »dolg« in ne za dar. Odrešenje je prehod od logike dolga in krivde v logiko greha. Ko molimo k Očetu se predpostavlja, da smo se že spravili z brati. Če ne odpustim bratu, nisem sin! Odpustiti bratu ni neki dar, ki mu ga dam, temveč ga od njega prejmem: v odpuščanju prejmem Očetovega Duha. Zato je odpustiti večji čudež kot obuditi mrtvega: pomeni roditi se v nesmrtno življenje. Bog ne skuša in ne vpeljuje v skušnjavo (Jak 1,13): on je tisti, ki daje moč, da ne pademo (26,41). Skušnjave so del naše poti. Bog nam jih ne prihrani, toda v njih nam pomaga, da bi namesto kraja poraza postale kraj zmage ali pa odpuščanja, če pademo. Hudič je tisti, ki nam hoče gospodovati. Svoje zaveznike ima v naših strasteh in v našem neredu, s katerimi nas skuša, da bi padli v njegove roke in v njih ostali. Delo Boga je, da nas iztrga iz njih in prepreči, da ponovno pademo vanje. Kruh in odpuščanje, za katera prosimo Očeta, imata moč, da nas obranita v skušnjavi in osvobodita hudiča. »Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.” Te besede so preverjanje, da vidim, ali sem molil v resnici. Če nisem odpustil bratu, ne poznam Boga kot Očeta in ne sprejemam njegovega odpuščanja meni! Pravični ni tisti, ki ne greši – vsi grešimo – temveč tisti, ki odpušča kakor Oče. Odpuščanje bratu je poudarjeno prikazano kot kraj, v katerem resnično spoznam Boga kot Očeta (gl. Lk 15.11-32). Če ne odpustim, sem molil zlagano, brez Duha Očeta in Sina. Po raznih virih povzel br. Vlado Kolenko Molitev otrok za starše Molitev mladostnika za starše Gospod Bog, ti veš, da si včasih predstavljam zakonsko in družinsko življenje drugače kot moji starši. Na mnoga vprašanja ljubezni in vzgoje otrok gledamo jaz in moji vrstniki drugače in bolj sproščeno. Naši pogledi se nam zdijo boljši in pravilnejši kot prepričanje naših staršev. Toda prosim te, Gospod, pomagaj mi, da se bom brez predsodkov približal svojim staršem, da bom odkrit in iskren do njih in jih skušal vedno znova razumeti, čeprav so drugačnega mnenja kot jaz. Jezus, prosim te za svojo mamo. Ti si hotel, da mi je dala življenje. Brez nje me ne bi bilo. Hočem ji biti za to hvaležen. Dolge mesece in leta je bedela nad menoj in tudi sedaj neprestano dela zame. Bila je prva, ki mi je govorila o tebi in me naučila moliti. Prosim te, Jezus blagoslovi jo in povrni ji stokratno vse dobro, kar mi je storila. Obljubljam ti, da ji bom rad pomagal, jo spoštoval in ljubil. Kakor mami, dolgujem svoje življenje tudi očetu. Pozabljam na skrbi, ki jih ima zaradi mene. Pomagaj mi, da bom bolje spoznal, kaj dolgujem očetu. Daj, da bom pozoren, iskren in hvaležen otrok. Jezus, daj, da se bosta oče in mama med seboj dobro razumela. Daj, da bomo srečna družina, v kateri boš ti s svojo materjo Marijo stalno gost in naš prijatelj. Pomagaj mi, da ne bom vedno ponavljal pripomb na njihov račun, kot da bi bili na svetu samo zaradi mene. Z obzirnostjo in pripravljenostjo naj sprejmem tudi njihove nasvete. Daj mi moč in uvidevnost, da kaj pripomorem k temu, da bosta moj oče in mati našla dovolj časa zase, in da bi se njuna medsebojna ljubezen, kateri dolgujem življenje, ne bo ohladila po moji krivdi. 7 Tema: Odpuščanje Bili smo ujetniki Izvor, Zlovešči otok, Učinek metulja … je samo nekaj naslovov filmov, v katerih poskušajo igralci spremeniti/popraviti dogodke iz svoje preteklosti. Pa ne gre samo za filme, verjetno si lahko vsak prizna, da se vsake toliko ujame pri misli, kaj bi bilo, če bi kakšno stvar v življenju naredil drugače, če bi imel moč, da bi spreminjal preteklost. Preteklost nas na nek način vedno lovi. Žal ali na srečo moči, da bi čas zavrteli nazaj, nimamo (mimogrede tudi v zgoraj omenjenih filmih, se zadeva nikoli ne izteče dobro), je pa ODPUŠČANJE eno izmed orodij, kako se spoprijeti z že izvršenim dejanjem. Ne spreminja sicer preteklosti, poveča in izboljša pa prihodnost. Odpuščanje je (kot tako je običajno definirano) proces, ki zaključi jezo, odpor, zavračanje ob napaki (zavestni ali nezavedni), ki smo jo naredili sami ali drugi oziroma ob krivici, ki smo jo doživeli. Gre za odpoved zahtevi po maščevanju in povračilu. V različnih religijah: Do 80. let prejšnjega stoletja je bil sam pojem odpuščanja praktično uporabljen samo v povezavi z vero, po tem pa je dobil svoje mesto tudi znotraj psiholoških znanosti. Večina svetovnih religij ima namreč učenje o odpuščanju vključeno v svoj nauk. Ponekod je odpuščanje, ki ga ljudje izkazujejo drugim, želja po božanskem odpuščanju, ki ga sami potrebujejo zaradi svojih pomanjkljivosti, medtem ko drugje ni razlike med človeškim in božjim odpuščanjem. V budizmu (ki poudarja srednjo pot) je odpuščanje nujno potrebno, da bi se otresli pretiranih čustev, ki se naberejo okrog bolečine, ki jo človeku povzročajo neprijetni dogodki. V hinduizmu je odpuščanje značilnost tistega, ki želi prekiniti verigo ponovnih rojstev. Koran v islamu predvideva nasilno vedenje samo v primeru branjenja vere, življenja ali lastnine, v vseh ostalih primerih je odpuščanje pravi odgovor. Judje praznujejo veliki dan spravni dan Yom Kippur, ob katerem pregledajo dejanja preteklega leta in prosijo za odpuščanje tiste, ki so jim storili krivico (tako ljudi kot Boga). In krščanstvo? Pridiga o izgubljenem sinu ali o usmiljenjem služabniku, blagri iz govora na gori, Jezusov odgovor na Petrovo vprašanje, kolikokrat naj odpusti (mimogrede odgovor 70 krat 7 krat ne pomeni samo 490 krat, ampak vedno), je samo nekaj primerov, ki utemeljujejo odpuščanje. Za razliko od drugih religij je odpuščanje prostovoljni dar zaradi Jezusove daritve in ni posledica človekovih dobrih del. Odpuščanje kot terapija V zadnjem času pa je odpuščanje del zdravljenja duševnih ran. Hkrati pa vpliva tudi na čisto telesno raven. Študije so namreč pokazale, da so ljudje, ki zmorejo odpuščati, srečnejši in živijo dlje kot zamerljivci, manj so podvrženi različnim boleznim in na sploh je njihovo življenje polnejše. Učinkovit postopek vsebuje štiri elemente: • Izražanje čustev – ne glede na to, kaj je človeka prizadelo (nasilje, krivica …), je potrebno, da izrazi, kaj je ob tem občutil; • Razumevanje – naši možgani namreč hočejo stvari razumeti in četudi ni nuj- 8 no, da se bomo z golimi dejstvi strinjali, potrebujemo neki racionalni okvir, ki bo razložil, zakaj je do tragičnega dogodka prišlo (tudi naključje je lahko zadovoljiv odgovor); • Ponovno izgradnja občutka varnosti – potrebno je vsaj do neke mere biti prepričan, da se dogodek ne bo več ponovil; • Puščanje iz rok – zadnji korak pomeni odločitev, da je zamera končana. Pri tem ne gre za stopnje linearnega procesa, ampak za elemente. Zaporedje med prvimi tremi ni ključnega pomena, v kolikor so le vsi trije vključeni (lahko se tudi večkrat ponovijo), ni pa mogoče doseči četrtega (puščanja iz rok) brez prvih treh. Glede na to, da je odpuščanje nekaj, kar si lahko privzgojimo, nimamo pravega izgovora, da ga ne bi prakticirali. Na določen način odpuščanje pomeni, da rešimo ujetnika in pri tem ugotovimo, da smo ujetnik bili pravzaprav mi sami. po različnih virih povzela Fani Pečar 9 Frančišek in Klara vabita Takole pravi: »Če bi sovražnik zapeljal kako sestro, da bi smrtno grešila zoper način življenja, ki smo ga zaobljubile, naj jo opatinja ali druge sestre dvakrat ali trikrat posvarijo. Če se ne poboljša, naj toliko dni, kolikor traja njena upornost, v obednici na tleh je kruh in vodo vpričo vseh sester. Opatinja naj ji odmeri strožjo kazen, če se ji bo zdelo potrebno. Dokler je uporna, naj druge molijo, da ji Gospod razsvetli srce za pokoro. Opatinja in njene sestre pa se morajo varovati, da se ne bodo jezile ali vznemirjale zaradi greha kake sestre; kajti jeza in nemir ovirata ljubezen v njih samih in v drugih.« Slednji zapis o tem, naj se sestre ne vznemirjajo in jezijo zaradi greha kake sestre, ker to ovira ljubezen v njih in v drugih, pa najbrž Pozabiti in/ali odpustiti »Odpustil sem, ampak pozabiti pa ne morem!«, so besede, ki jih velikokrat slišimo v našem življenju. Sprašujem se, kaj je torej lažje narediti: odpustiti ali pozabiti? Mar naj to ne bi šlo z roko v roki? Če odpustiš, potem je stvar vendarle izbrisana, in če je izbrisana, je ni več. Zakaj torej hranimo spomin na to, da je tam pa vendarle nekaj bilo, a smo izbrisali? V razlagi Očenaša brat Frančišek razmišlja: »In odpusti nam naše dolge: po svojem neizrekljivem usmiljenju, po trpljenju svojega ljubljenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, in po zasluženju ter priprošnji blažene Device Marije in vseh tvojih izvoljenih. Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom: in glede tistega, česar ne odpuščamo popolnoma, stori ti, Gospod, da v polnosti odpustimo, da zaradi tebe sovražnike resnično ljubimo in zanje pobožno molimo; da nikomur ne vračamo hudega s hudim, temveč da se v tebi trudimo koristiti vsem.« 10 Ob branju te razlage se mi oči ustavijo na besedah: in glede tistega, česar ne odpuščamo popolnoma, stori ti, Gospod, da v polnosti odpustimo. Ob tem se mi poraja vprašanje: ali smo ljudje sposobni popolnega odpuščanja ali pa se nam vedno zatakne tam, ko je treba tudi pozabiti? Odpuščanje je milostni trenutek tako s strani Boga do človeka, kot je milostni trenutek v medosebnem odpuščanju. A milostni šele takrat, ko nam Gospod nakloni moči za popolno odpuščanje; za kar pa je treba prositi. Kajti če nepopolno odpuščamo, če so besede odpuščanja na naših ustnicah, naše srce pa še ne more pozabiti, potem bomo temu človeku težko delali dobro ali pa bo naša dobrotljivost nepristna in zlagana. Sestra Klara pa o odpuščanju govori v zvezi s pokoro, ki naj se naloži sestram, ki se pregrešijo ter v opomin in poboljšanje sester. ne velja samo za sestre, ki sledijo sveti Klari. Prav tako in v obilni meri bi moralo veljati za kristjane sodobnega časa, ki imamo ob srečanju s svetnim in posvetnim veliko priložnosti, da bi stresali svojo jezo in morda celo gnev na koga izmed Kristusovih bratov in sestra. Morda se premalo zavedamo dejstva, da jeza in nemir ovirata ljubezen v nas samih in drugih. Morda pa se želimo kakor Adam in Eva postaviti na mesto Boga in postati sodniki svojih bližnjih. Prevečkrat pozabljamo, da je bilo tudi nam veliko odpuščeno. In kdo smo mi, da smemo obsojati druge v njihovih napakah in prestopkih. Raje se odločimo za moč molitve, ki bo spreobračala nas same in svet okrog nas. Andreja Štunf Prosil sem Boga, da mi odvzame ošabnost. Bog pa je rekel: »Ne.« Dejal je, da to ni njegova naloga, ampak da jo moram odložiti sam. Prosil sem Boga, naj ozdravi mojega pohabljenega otroka. Bog pa je rekel: »Ne.« Dejal je, da je njegov duh zdrav, telo pa je samo nekaj minljivega. Prosil sem Boga, naj mi da potrpežljivosti. Bog pa je rekel: »Ne.« Dejal je, da je potrpežljivost sad trpljenja. Ni podarjena, temveč si jo je treba pridobiti. Prosil sem Boga, naj mi da srečo. Bog pa je rekel: »Ne.« Dejal je, da mi On daje svoj blagoslov, sreča pa je moja naloga. Prosil sem Boga, naj mi prihrani bolečino. Bog pa je rekel: »Ne.« Dejal je, da nas trpljenje rešuje posvetnih skrbi in nas bliža Njemu. Prosil sem Boga, naj mojega duha spodbuja k rasti. Bog pa je rekel: »Ne.« Dejal je, da moram rasti sam, On bo le obrezal veje, da bom bolje obrodil. Prosil sem Boga, naj mi pomaga ljubiti druge, kakor On ljubi mene. In Bog je rekel: »Ah, končno ti postaja jasno!« Prosil sem za moč … In Bog mi je dal težave, da me utrdijo. Prosil sem za modrost … In Bog mi je dal probleme, da jih rešim. Prosil sem za pogum … In Bog mi je dal nevarnost, da jo premagam. Prosil sem za ljubezen … In Bog mi je dal ljudi v stiski, da jim pomagam. Prosil sem za usluge … In Bog mi je dal priložnosti. Nisem dobil nič od tega, kar sem hotel … Dobil pa sem vse, kar sem potreboval. Moja molitev je bila uslišana. Bruno Fererro 11 FO in Frama Duhovni kapitelj za animatorje FO in FRAMO Piran, 3.-5. september 2010 Bilo je jutro in bilo je popoldne, petek. In pod večer sta prišli še zadnji skupini: delegacija iz Vipavske doline in delegacija iz Ptuja. Vstopili smo v temačen prostor in zagledali mnogo znanih obrazov, ki so nas vprašujoče gledali. Posedli smo se v 53-kotnik in prisluhnili br. Vladu. Ko smo bili že zaspani od gledanja odlične miniserije Momo, smo zmolili, odšli vsak v svojo mehko posteljo in pri priči zaspali. Zjutraj smo se prebudili siti včerajšnje pašte, a vseeno lačni duhovne hrane. Tako smo se hitro umili, razgibali in pozneje začeli razglabljati o himni FO in FRAME. Bili smo preveč različni v skupinah, da bi dobili idealno, realno rešitev, zato smo raje po kosilu zaplavali v hladnem in osvežilnem morju. Tako smo prišli nazaj v samostan mokri. Ko smo se najedli napolitank, smo se po skupinah pogovarjali o vseh mogočih problemih, tudi o tistih, ki jih sploh ni in naredili takšne in drugačne rešitve. Bile so 3 skupine: Prva nevednih (tistih, ki so bili prvič na kapitlju ter niso poznali FRAME), druga filozofov (tisti, ki so reševali svet in Frančiškovo mladino ali manj pametnejši in odrasli ljudje) in tretja – najbolj odgovorni, animatorji FO. Zelo smo se izmučili, saj smo se skoraj na pamet 12 Znamenje časa naučili kateheze Frančiškovih otrok. Ko nam je zmanjkalo moči in pameti, smo se lačni odpravili na večerjo, ki nam je zelo teknila, saj so jo pripravile odlične kuharice. Po večerji, zabavna večerja (oz. večer) z zabavno kosmato materjo in blond majhnim sinom, ki umira ob pijanem očetu. Kasneje je šla zabava z večerom samo navzdol. Potem smo šli še izkoristit večer za romantiko na obalo, ta najbolj zmešani pa so se tudi kopali. Nekateri so svoje kopanje nadaljevali še zjutraj in tako lepo preživeli sveže jutro v slani vodi. Po zajtrku smo se posedli v avtomobile in se odpeljali na ziher najzabavnejšo predstavitev solin ever. Preverjeno! Polni znanja in novih spoznanj smo šli še v faro gospoda Stanka k maši in prepevali naglas in s srcem. Ker se je naš vikend skupnega preživetja zaključeval, smo se odpravili nazaj v samostan na kosilo, kasneje pa so nekateri pospravljali, drugi pa smo malo zakinkali. Tisti, ki so morje najbolj pogrešali so se vrgli vanj, tisti, ki te potrebe nismo imeli, pa smo bili vanj vrženi za 20 evrov. Tak je bil še zadnji pozdrav poletju, domov smo se vrnili prijetno utrujeni. Urban in Ana – Frančiškova mladina Zakaj je lažje obsojati kot odpuščati? Že na začetku vam povem, da odgovora na to vprašanje ne vem, le skupaj z vami bi rada razmišljala o njem. V času, ko so zdravniki prenehali delati nadure, so jih v javnosti s polno paro obsojali, da premalo delajo, da imajo previsoke plače … To, da znotraj zdravniškega ceha ni vse v redu, je jasno, toda posploševanje in grde obsodbe, pa niso na mestu. A nihče, ki glasno obsoja vsevprek, ne zna videti in niti ne zmore, kako naporno je operirati, pregledovati paciente, diagnosticirati, pomagati … Ko se poleže vihar okoli zdravnikov, se začne polivati gnojnico po učiteljskem in vzgojiteljskem kadru. Spet obsojanje vsevprek – da imajo tako ali tako samo počitnice, da niso učinkoviti, da premalo naučijo … Premalo je cenjeno delo vzgojiteljic in vzgojiteljev, ki se ukvarjajo z najmlajšimi. In prav malo jih ve, koliko priprav je potrebnih za izpeljavo ene učne ure in da je kljub dobri pripravi lahko pouk prava polomija, če se le en učenec odločil, da ne bo sodeloval. In da ni enostavno malčkov naučiti previdnosti ob igri ali pa stati pred 28 pubertetniki, ki na primer organske kemije organsko ne prebavljajo. Kaj govorijo in pišejo o duhovnikih, pa tudi že vsi veste. Čeprav vem, da ima vsak, ki bere te vrstice, čudovite izkušnje in pozna vsaj enega predanega duhovnika, ki mu pomaga na poteh v življenju. Vsaj enega …. Na drugi strani pa imamo heroje, ki gradijo stadione, stolpnice … na račun ljudi, ki jim ni odvzeta le temeljna pravico do plačila, ampak tudi človeško dostojanstvo. Kakšna dvoličnost! »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo,« tudi danes prosi trpeči Jezus na križu. Občutek imam, da je v Sloveniji obsojanje nacionalni šport, ki gre v bok nevoščljivosti. Pa saj sta obe lastnosti malce v sorodu, kajne? Ko smo v septembru razmišljali tudi o samomorilnosti našega naroda, mi je na misel šinilo, da je naš problem, ne le, da ne znamo odpuščati drugim, ampak da ne znamo odpustiti niti sebi. Tu pa se pot odpuščanja začne. In ker imamo oči obrnjene od sebe, je lažje videti, kaj dela narobe drugi, kot kakšno napako odkriti pri sebi, jo popraviti in si jo odpustiti. Mogoče je pa zato lažje obsojati kot odpuščati? Ne vem. Mogoče … Mateja Feltrin Novljan 13 Božje stvarstvo okrog nas Intervju: Urban Kobal Poznajo ga kot Turbo Moja jutranja pot in molitev Vsako jutro, med delavnikom, se odpravim peš do postaje, kjer počakam na avtobus, ki me pelje do Celja v šolo. Pot je dolga približno dva kilometra. Sprehodim se mimo našega vinograda, med njivami, ki jih kmetje skrbno obdelujejo in gledam, kako zori koruza. Nato pridem v vas. Po prižganih lučeh ugotavljam, kdo že bedi in kdo je že v hlevu. Pot nadaljujem po cesti čez Dravinjo. Pridem do gozda in poslušam, kako pojejo ptice: sinice, kosi, slavčki… Včasih vidim celo kakšno divjo žival. In že sem skoraj na postaji. Večkrat mi kdo reče, naj raje grem s kolesom ali s »štirjakom«, da bom prej prišel na postajo. Vendar raje vstanem malo prej in grem peš čez to čudovito pokrajino. Med potjo si vzamem čas za meditacijo in pogovor 14 z Bogom. Tako se lažje pripravim za napore, ki mi jih prinese dan. Najprej pomislim na vse stvari, ki pridejo danes na vrsto. Bom šel danes ministrirat? Imam pevske danes? Je trening? Pišem danes kakšen test? Bom slučajno vprašan?... Nato se malo zberem in se zahvalim Bogu za vse stvari, ki mi jih je podaril. Za še en dan, ki mi ga je dal. Za čudovito naravo, da lahko uživam v njeni lepoti. Za družino, v kateri odraščam. Za oba brata in sestri. Za vse dobre prijatelje. Za vse stvari, ki so se mi zgodile v prejšnjem dnevu. Za vse ocene v šoli, tudi negativne, saj se s tem zavedam, da se moram več učiti… Na koncu se še priporočim Bogu, da bi dan potekal kar se da dobro, da ne bo kakšnih velikih nevšečnosti… Vendar naj se zgodi kakor hoče Bog, ker On ve, kaj je najboljše za mene. Ob koncu molitve sem pa že skoraj na postaji. Srečam se s prijatelji in že »vrežemo« kako debato… Janez Črešnar V letošnji Stični je bil eden izmed neutrudnih animatorjev »Samarijanov« na ulici, kljub dežju je vztrajno spodbujal mlade, jih usmerjal na pravo pot. Je vsestransko uporabni človek dobrega srca, ki pomaga tako z besedami, poslušanjem, življensko izkušnjo, kot tudi s pridnimi rokami. V Vipavskem Križu in Ajdovščini pa je navzoč na mladinki sceni, ob tem pa so njegovi hobiji še sadjarstvo in kozjereja. Urban, bi morda še kaj dodal o sebi Ni prav kaj veliko dodati. Mislim, da je predvsem kaj za odvzeti. Sem navaden štirindvajsetletnik. Trudim se, da bi bil kolikor toliko dober človek in to je tudi vse. Pa še to mi velikokrat ne uspeva. Kam bi peljal najljubšo osebo v Assisiju in kam v Sloveniji? Zakaj? Hm, ne vem. Nikoli me še ni nihče tega vprašal. Pa tudi od mojega zadnjega obiska Assisija je več kot 4 leta. Če bi bil že v Assisiju, bi to osebo peljal na vse pomembne kraje in ne le na enega, ker je škoda denarja za pot, da bi si ogledala samo en kraj. Me je pa od vseh assiških znamenitosti najbolj nagovorila La Verna. V Sloveniji pa bi osebo peljal v Prekmurje. V katerih lastnostih ti je Frančišek najbližji? Frančišek mi je že od malega zgled. Čeprav ne smem pozabiti omeniti, da sem na ta zgled tekom mladosti prevečkrat pozabil. Pa tudi sedaj sem še zmeraj grešnik in bi Frančišek gotovo rekel, da ga slabo posnemam. Frančišek mi je predvsem blizu v svojem odnosu do narave in v ljubezni do dela. Pokazal nam je zgled kako je potrebno vsako živo bitje spoštovati in gotovo ne bi zagovarjal modernih superstrupenih insekticidov in neselektivnih herbicidov. Sam se zato trudim, da bi naravo s svojim delom čim manj obremenjeval. Sicer uradno nismo nič ekološki. Nimamo nobenih papirjev, ker se mi ne zdi vredno zapravljati časa s tem. Je pa sadje, zelenjava in ostalo, kar pridelam, popolnoma nesporno. Kako se je znal Frančišek čuditi stvarstvu, je prva pomembna lastnost, druga pa je, kako je znal pomagati tudi malemu človeku. Kot tretje in gotovo najpomembnejše pa je njegova preprostost. To mi povsod po svetu, kjerkoli grem, pomaga, da lažje živim. Ni mi potrebno, da bi živel v prestižnem hotelu, ni treba da jem le petično hrano... Pa tudi do ljudi veliko lažje pristopaš, če prideš pred njih ponižen in preprost. Veliko lažje je doseči njihov način razmišljanja, veliko lažje se ti odprejo. Prav v tem, v spoznavanju različnega mišljenja ljudi, pa vidim največji čar vsakega potovanja, misijona ali službovanja v tujini. Že res, da je zanimivo gledati rajske plaže na Tajskem, Machu Picchu v Peruju, krater vulkana Teide na Tenerifih, a bistvo so vendarle ljudje, od katerih se lahko učim. Kaj te je najbolj zaznamovalo v življenju, ti pustilo največji pečat? Stara mama. Bila je moja vzgojiteljica in zgled. Drugače pa moje življenje ni življenje sv. Pavla ali pa katerega drugega človeka, kateremu se je življenje dramatično spremenilo. Moje življenje se 15 spreminja počasi, organsko, v malih korakih. Vsak dan sem nekoliko drugačen, in se to opazi šele na dolgi rok. Vsak trenutek človeka nekoliko zamaje, verjetno so tudi stranpoti potrebne, da lažje vidiš kak pomemben cilj. Odmik vsakokrat bolje razkrije resnico, kot če bi po resnici kopal. Kot voda. Le če se odmakneš ven iz nje in je ne blodiš, lahko pričakuješ, da se bo zbistrila in morda boš videl na dno. Veliko svojega prostega časa razdajaš drugim, med drugim si bil na delovnih taborih najprej Karitasa v banjaluški Škofiji, nato vsako leto po več mesecev v Peruju, Afriki, nazadnje letos na Tajskem… Kot si zapisal, ljudem najraje daš košček sebe, svoj čas… Zakaj? Jezus nam je dal zgled. On je daroval samega sebe. Jaz tega ne posnemam dobesedno, ampak v prenesenem pomenu. Zdi se mi, da je to največ, kar lahko človek da, in hkrati tisto, kar je najtežje dobiti dandanes. Na voljo imamo mojstre za vsako stvar. Tudi kar se je še do nedavnega naredilo z medsosesko pomočjo, danes skorajda ne obstaja več. Za vse so servisi. Ne obstaja in tudi ne more obstajati servis, ki nudi človeku bližino. Ne obstaja servis, ki bi ga lahko plačal in se potem počutil človek. In ob teh razmišljanjih, ko sem opazil to praznino, sem se odločil, da jo bom po svojih močeh skušal zapolniti. Po letih, ki sem jih posvetil predvsem tujini, opažam v kaj drvimo. Mnogi mislijo da je v Sloveniji kriza, a v resnici sploh še ni hudo. Vsaj ne v primerjavi s tistim dnom, s katerim se človek 16 lahko sreča na Gran Canariji ali v Bangkoku. Da o Pattayi sploh ne izgubljamo besed. Tako da se sedaj po malem vseeno nagibam, da bi se posvetil delu v Sloveniji. Da skušam tukaj narediti, kar je v moji moči. Je pa vseeno res, da ko te enkrat okuži misijonski duh, ne moreš več mirno živeti, ne da bi mislil na ljudi, s katerimi si živel in delal. Gotovo veliko ljudi, srečanj iz te misijonske izkušnje nosiš še vedno s seboj? Bi katero delil z nami? Ne vem, katero bi opisal. Veliko je dogodkov, ki so za vedno zapisani v možganih. Prav zaradi taborov sem se tudi sam spremenil. Morda lahko opišem izkušnjo iz Tajske, ki je še sveža. V skupini smo se velikokrat spraševali, če smo res kaj dosti naredili. Smo jim res veliko pomagali. Kaj so sploh imeli od nas? Potem pa se je zgodil poslovilni večer. Vsak je do vsakega prišel ponižno, se stisnil in povedal kakšno lepo misel, se zahvalil da smo prišli, povedal morda dogodek, ki si ga bo za vedno zapomnil... In to še vse v soju sveč in ob prijetni glasbi. Ko si v njihovih očeh videl, kako pomembno je bilo zanje zgolj to, da si bil z njimi. Da smo jih naučili nekaj angleščine, nekaj bolj tehničnih del in vse ostalo je bistveno manj pomembno. Otroku s solzo v očeh je bilo predvsem pomembno, da si bil z njim in da si ga imel rad. Od takrat naprej vsi vemo, zakaj smo šli in za kaj smo bili tam. Kot absolvent teologije in filozofije si osem mesecev poučeval na Kanarskih otokih. Kako te je zaznamovala ta izkušnja? Kakšne so razlike med mladimi v Sloveniji in mladimi na Kanarskih? Vsak človek je različen. Narod od naroda pa še precej bolj. Španci so vročekrvni in mladina potem vsekakor ne more biti bistveno drugačna. Je pa res, da so Kanarski mešanica ljudi z vsega sveta. Tako rasnega nasprotovanja pač ne more biti toliko, kot ga je v Slovenji, kjer živimo v glavnem Slovenci. Tudi stereotipov imajo gotovo precej manj. Na Kanarskih je razlika z mojega zornega kota predvsem v tem, da so tam razlike med mladimi veliko večje. Tisti, ki so aktivni, so še toliko bolj aktivni kot v Sloveniji, veliko več pa je tudi popolnoma pasivnih mladih, ki jim ni mar za nič na svetu. So pa tudi bolj praktične razlike. V Sloveniji ima vsak človek vsaj nekoga v žlahti, ki je kristjan, na Kanarskih pa sem, ob poučevanju religijskega pouka, odkril, da prav noben v razredu ne hodi v Cerkev in to kljub temu, da je Španija uradno zelo katoliška država. V Slovenji se mladina napija, na Kanarskih je alkohol med mladimi že nekoliko iz mode in se rabijo predvsem droge. Pri nas je prostitucija le preko oglasov v oglasnikih, na Kanarskih pa se prostitutke in prostituti prosto sprehajajo in spravljajo mladega človeka v skušnjavo kar sredi vasi ali mesta pri belem dnevu. Razlik je zelo veliko, hkrati pa je tudi res, da je otrok povsod po svetu otrok, in da smo si s kanarčani tudi zelo podobni. Izkušnja Kanarskih mi je, poleg tega, da sedaj veliko bolj „čisto“ vidim, kam drvi civilizacija, dala tudi veliko samozavesti, da to preusmerim. Sam pred Kanarskimi nisem imel veliko izkušenj z učnim procesom in sem bil tako praktično brez predhodnega praktičnega znanja potisnjen v učenje v angleškem jeziku. Ker pa angleščine tam praktično ne znajo, sem se moral velikokrat posluževati tudi španščine, da sem razložil, kaj govorim. To je bilo izredno težko, saj mi je angleščina v srednji šoli povzročala premnoge nevšečnosti, da o neznanju španščine sploh ne izgubljam besed. Ko se na vse to spomnim, mi je veliko lažje učiti v Sloveniji. Tukaj lahko vse razložim kar v jeziku, katerega obvladam. Veliko bolj kot moji kolegi se zavedam, kakšen blagoslov je to. V Stični sem občudoval tvoj pristop do mladih, predvsem tistih, ki jih nisi poznal. Na kakšen način pristopiš do mladega človeka? V Stični sem bil član ulične ekipe. Tako sem ves čas posvetil pogovoru z mladimi na robu. Nobenega od njih nisem prej poznal. Kako pristopiti je verjetno najtežje, a vseeno je to v Stični lažje, saj te mladi že pričakujejo in vedo, da boš z njimi govoril. Sicer so nas precej učili, kako je dobro k takim ljudem pristopati, a sem to v glavnem pozabil in kar pozdravil in se pridružil skupini pri pogovoru. Mislim, da nisem bil nič kaj drugačen od svojih sodelavcev. Kako pa v normalnem življenju pristopam do mladega, ne vem. Nikoli nisem o tem razmišljal. Tudi ne pristopam do ljudi kar tako, sredi mesta. Si pa navadno vzamem čas za tiste, ki pridejo k nauku, na srečanja ipd. Mislim, da je pri pristopu najbolje pomisliti, kaj sočlovek potrebuje. Kaj želiš podariti mladim, kam jih želiš usmeriti, tudi v okviru Frame? Do sedaj še nikoli nisem bil član nobene verske organizacije ali gibanja. Nisem niti skavt, niti emanuelovec, niti ministrant, niti član Frame... In do nadaljnjega se tudi v nobeno versko organizacijo se ne nameravam vpisati, ker ne čutim potrebe po tem. Ali pa mogoče tega, kar tam nudijo, ne znam primerno ceniti. Verjetno je lažje slediti in živeti evangeljsko življenje, če te veže obljuba, a sem si sam izbral težjo pot. Svoboda mi je velika vrednota in najverjetneje plačujem zanjo previsoko ceno, a trenutno vidim obljubo kot prisilo, da stvar izpolnjujem. Sam pa bolj hrepenim po tem, da se vsak dan sproti odločam za dobro. Verjetno je to zelo težko razumeti, a tako delujem. In če bom danes začutil, da moram kakšno stvar narediti drugače, mi noben ne more reči: »Glej ga, tak je, pa čeprav ga vežejo vrednote te in te oraganizacije«. Z mladimi in vsemi ostalimi pa se ukvarjam predvsem zato, ker se trenutno čutim poklicanega za to delo. Prav imate, da več časa namenjam mladim. To pa gotovo prvo zaradi evangelija, ki jim ga lahko posredujem, kot drugo pa zato, da jim pokažem svoje napake in jim skušam pokazati, da 17 jim ni treba vseh mojih nespametnosti ponoviti, da bi spet prišli nazaj do Kristusa. Ker jih imam rad jih skušam obvarovati. Deliti želim z njimi to, kar živim. Svojo ljubezen do Stvarstva poleg hoje v naravo izražaš tudi s sadjarstvom in kozjerejo. Kaj si se ob tem naučil za življenje? Da lahko daješ, moraš najprej prejemati. In jaz prejmem največ prav na tisti zaplati zemlje, ki jo ima mama v lasti. Kadar imam le kaj časa, grem tja. Neverjeten občutek navdaja človeka, ko vidi, da je majhna vejica postala že velik grm, kako iz tistih treh koz nastaja družina, kako iz ene zajke živi že manjši trop. Poleg občudovanja pa je za človeka, ki se ukvarja z težkimi mentalnimi problemi, zelo potrebno tudi fizično delo. Preveč imam sošolcev, ki so bili pridni in marljivi filozofi in se jim je po par letih študija zmešalo in so sedaj bolni. Problemi so prehudi za človeka in nujno je potrebna fizična aktivnost, ki psihični pritisk razbremeni. Sam se najlažje razbremenim prav z delom, ki od mene ne zahteva prav nobenega miselnega napora. Tako zelo rad plevem, kosim, kopljem, pobiram... Hkrati pa je to tudi kraj moje molitve. Prav na tej zemlji sem Bogu lahko najbližje. Upam, da ne bo bogokletno, če povem, da včasih čutim večjo prisotnost Njega, kot celo med adoracijo v cerkvi. Pa ne, da bi ji s tem kaj manjšal pomen. Tudi sam se adoracij udeležujem. Je pač tako, da lahko med zelo enoličnim delom preideš v drugo stanje duha, podobno kot se to zgodi med enoličnim rožnim vencem. Delo je lahko oblika meditacije. Zelo pomembno pa mi je kmetijstvo tudi zato, ker se ob nekaterih opravilih lahko sreča vsa (tudi širša) družina. Že res, da hodimo drug k drugemu na rojstne dneve ipd., a tam je vse nekako v naprej pripravljeno in vsaj v minimalni meri prisiljeno. Pri delu pa se da vse drugače pogovarjati kot za polno obloženo mizo, ko intimno sploh ne moreš z nobenim govoriti, ker te sosed (nehote) posluša. Ni mogoče bolje negovati in utrjevati družinskih vezi kot med delom, ki ni hitenje po narejenem, ampak druženje. Pogovarjal se je br. Gregor Rehar 18 Animator sem Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! V zgornjem Jezusovem stavku se gotovo prepoznamo vsi animatorji, ki smo letos delovali na različnih koncih; oratoriji, tabori, duhovne vaje so bili prizorišča našega oznanjevanja. Kar nekaj pa jih je bilo, ki so vzeli zares prvi del »po vsem svetu« in so dejansko v svojem služenju prestopili meje naše domovine. Nekaj vtisov je zapisanih spodaj, kot pričevanje pa tudi kot spodbuda, da bi tudi sami naredili korak naprej. Biti v Afriki Ena ura plus šest ur plus pet ur letenja plus ena ura vožnje po prometnem kaosu v Luandi plus štiri ure in pol voznje do Calula je sedemnajst ur in pol potovanja. Tako se je začela »moja« Afrika. Sončni vzhod, zajtrk, nasmejani obrazi, druženje... To je prvo, kar sem jaz opazila v Afriki. Toda, kaj je to tako drugačnega od življenja pri nas? • Spoznanje, da smo za nekoga v svoji drugačnosti tako zelo lepi, dela novo našo podobo. • Govorimo različne jezike, toda ugotavljamo, da nas povezuje isti jezik - jezik ljubezni. • Izdelovanje preproste gosenice odkriva našo zagnanost narediti nekaj za drugega. • Prenesti kovček na glavi ali v rokah kaže željo in dobrodošlico, da smo tukaj drug za drugega. Torej, kako veš, da si v Afriki? Ko okrog tebe poskakuje mnogo malčkov »črne« barve, ko se vsi želijo s teboj rokovati, ... ko zvečer namesto kreme za telo uporabljaš sprej proti komarjem. ... Ampak najbolj afriška stvar pa je pesem 150 grl Seja bem vindas! Seja bem vindas (dobrodošle) je za nas odmevalo vsak dan znova. Vsak dan je bilo moč začutiti veselje, da smo tam. Kar je mene ves čas nagovarjalo, je ta njihova uporabnost. Znanje prenesejo v konkretno življenje, živijo iz vere, ponosni so na to, kar so, nasmejani so... Vendar, ne želim delati primerjav. So njihovi otroci pridni in tudi poredni, so naši otroci pridni in so poredni. Želim si samo, da bi mi znali vse to, kar nam je podarjeno tako vnovčiti v življenju, kakor znajo ti preprosti ljudje v Afriki. Za to izkušnjo sem zelo hvaležna, saj je resnično dobra naložba za vse življenje. Želim si da bi bilo moje življenje preprosto in bogato. To je to kar sem jaz dobila v Angoli. Jasmina Pišek Tajska 7 mladih, ki smo to poletje delovali na severu Tajske, smo imeli možnost spoznavanja animatorstva v centru za otroke. Konkretno pomeni to celo paleto različnih dejavnosti. Tako smo se poskusili v sovodenju oratorija (z domačimi salezijanci in kandidatkami za sestre HMP) ter se ob tem naučili precej »novih« tajskih besed – recimo hitro ali gremo. V »običajnem vsakdanjiku centra« smo poskusili otrokom prinašati tehnično znanje, ki smo ga pridobili v naši domovini in bi jim utegnilo koristiti (delo s stroji, računalniki, instrumenti, inštrukcije matematike ...). V šolah smo učili angleščino in brez dvoma bi vsak med nami lahko postal na Tajskem nadpovprečno dober profesor/ica angleščine). Pri tem je bilo verjetno najpomembneje, da smo otrokom poskušali odgnati strah pred tem jezikom, jim ga približati ter jim vzbuditi veselje zanj. Mimogrede, največja znamenitost Slovenije na šolah, kjer smo poučevali, je pošast (»sapalat«), ki se skriva v naših jamah in sliši na ime človeška ribica. Veselili smo se tudi vključitve v sam sistem delovanja (tako centra kot tudi ene izmed šol), kjer smo lahko povedali tudi naš pogled na stvari in se pogovorili o sami (ne) smiselnosti določenih navad. Najbolj kritični smo bili zagotovo pri načinu poučevanja v osnovni šoli – glavni namen učiteljice je tam, da na začetku ure prižge televizijo ter jo na koncu tudi ugasne!? Predvsem z zgledom smo poskusili predstaviti prednosti poučevanja, ki temelji bolj na »živem stiku« med učiteljem in učencem. Z zgledom pa so tudi otroci pomagali nam pri premagovanju stereotipov, začetnih težav, spoznavanju kulture in načina življenja ... Predvsem prek zgleda ljubezni smo se drug od drugega naučili največ ter si pomagali odkrivati zgled Kristusa v naših življenjih. 19 Animatorji lahko izven Slovenije naredimo ogromno dobrega! Predvsem zase. Bolj kot se daruješ ... Majhna dejanja ljubezni so nas nekatere vodila že prek mnogih celin (Južna Amerika, Afrika, Azija), kjer smo odkrivali svoje poslanstvo in postajali orodje v Gospodovih rokah. V kolikšni meri nam je to uspelo, ve samo On, ampak zagotovo se nam zdi zelo pomembno, da se tudi danes, tukaj, trudimo za pravičnejši svet, za bližino in toploto, ki jo potrebuje vsak od nas, za razširjanje zavesti o trpečih otrocih med nami, za odgovornost vsakega med nami za boljši jutri. In po taki izkušnji se lahko trudimo za te stvari z iskrivim upanjem v srcu in nasmehom Otroka v mislih! Urban, Karla, Benjamin Ukrajina 2010 V okviru projekta POTA sem se letos julija v ukrajinskem mestu Harkov udeležila 14-dnevnega tabora za otroke. Pridružila sem se ekipi petih animatorjev, ki so svoj čas (dopust) in talente darovali otrokom, ki izhajajo iz socialno šibkih družin. Po izkušnjah s slovenskimi otroci iz kateheze ali z 20 oratorijev lahko rečem, da ukrajinski niso nič drugačni – od začetka malo zadržani, potem pa neposredni, iskreni in igrivi. Za sporazumevanje smo največ uporabljali jezik ljubezni, potem sčasoma še malo ruščine in pri starejših angleščine. Posebnost večine teh otrok pa je barva kože – čeprav v Evropi, daleč od vroče Afrike, je barva čokoladna. Seveda v različnih odtenkih... Zakaj? Komunistične oblasti so v preteklosti imele zanimiv način širjenja svojih idej - afriškim študentom so omogočile brezplačen študij s prikrito ali odkrito željo, da bi njihove ideale širili po vrnitvi na črno celino. Mnogi so ostali, se poročili in njihovi otroci so se udeležili našega programa. V sodelovanju z dvema sestrama usmiljenkama, ki delujeta na primestni župniji sv. Vincencija Pavelskega, smo pripravili tri enotedenske tabore (oratorije) o sv. Pavlu. Kateheze in dramatizacijo prizorov so prevzele sestre – predvsem zaradi jezikovnih ovir, prostovoljci pa smo pripravili delavnice, različne igre in banse, predvsem pa z otroci živeli 24 ur na dan. V spominu mi ostaja njihova odprtost in naklonjenost, veselje ob vodnih igrah, zavzetost in trud in natančnost v delavnicah, duh sodelovanja v veliki igri, razposajenost pri kopanju v reki, veselje do petja in čudovit posluh nekaterih, umirjenost in zbranost pri sv. maši in molitvi. Posebno doživetje je bila izkušnja srečanja z mladimi, ki živijo na ulici. Mladi prostovoljci iz Vincencijeve zveze dobrote se z njimi srečujejo in jim delijo hrano. Pretresle so me njihove želje, ki v cvetu mladosti ne segajo dlje kot do toplega obroka in lepila v žepu, s katerim se omamljajo. Hvaležna sem za izkušnjo tovrstnega služenja. V sebi sem okrepila ali tudi odkrila darove, ki mi jih je Gospod dal, da jih množim, hkrati pa trčila na svoje meje, ki me izzivajo, da ob njih rastem. Bogu hvala za vse. s. Zdenka Prevolšek, Marijina sestra Poklical si me Ljubezen na prvi pogled Bila je globoka in neomajna vez z Bogom, veselje, ki me je mikalo, močan klic, ki je dolgo zorel. Varovala sem ga kot biser, tudi ko nanj še nisem zmogla odgovoriti. Moje sanje so bile v kmečki družini, kjer bi otroci odraščali svobodno, v povezanosti med seboj in z naravo, z zaupanjem v Boga, tako kot smo odraščali mi, le na manjši kmetiji z več otrok. Začela sem z molitvijo za bodočega moža … Pri skavtih sta nam namreč ob temi zakon voditelja postavila izziv: »Pa kaj molite za bodočega moža, ženo?« Tako sem začela prositi Gospoda za bodočega moža in družino, brata pa sta mi iskala fanta. Ojoj … Božji načrti so bili drugačni. Ljubezen do Cerkve in Boga je rasla že zgodaj v župniji, med skavti. Vedno bolj. Ob koncu osnovne šole sem se odločila, da bom redno hodila k nedeljski maši in, kot smo delali pri skavtih, iskala sporočilo v Svetem pismu. Korak v srednjo šolo, ki so jo vodile šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja, je že bila ljubezen na prvi pogled. Prvi dan v njihovem okolju sem vedela, da je to to, da je to moj dom, ne pa še, zakaj. Ta leta so bila zame notranje izredno bogata. Po zaupnih pogovorih, vsem dogajanju v Št. Petru (avstrijska Koroška) in pisanju dnevnika, je Gospod postal Prijatelj. Prelomnica pa je bila v Assisiju. Sestre so me »okužile« z duhom svetnikov iz Assisija, vsako leto so namreč tja organizirale romanje. Prepričal me je Frančiškov in Klarin način življenja po evangeliju v veselju, preprostosti, bratstvu, ponižnosti, predanosti Bogu. Brez tega si življenja nisem mogla več predstavljati. Odločitev je poooooočasi zorela zaradi viharno bogatega obdobja, ko sem izkusila svojo »ničelno točko« in iskreno prosila: »Gospod, ne morem več, ti stori.« In je storil na kolesarski poti v Assisi s sestro Polonco, ali z drugimi besedami, v šoli zaupanja in izkušnje neizmerne Božje ljubezni in odrešenja. »Da, Gospod, z veseljem!« Tako mi je Gospod podaril šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja: ker sem jih že zgodaj spoznala, ker mi je spregovoril po njih in po evangeliju, ki ga živijo na način sv. Frančiška iz Assisija, ker so preproste in vzgojiteljice, ker … je to skrivnost. Živeti čisto, ubogo in pokorno v redovni skupnosti je velik zastonjski dar, ki v meni prebuja hvaležnost do domačih, župnije, prijateljev, sester in mnogih, ki jih niti ne poznam in vem, da prosijo Gospoda, naj pošlje delavcev v svoj vinograd. Z veseljem sem Njegova, tudi za vse vas, v zadnjem času v iskanju ravnovesja med »biti z Gospodom« v skupnosti in »biti za druge«. Ne gre za sanje, tavanje kar nekje, gre za zelo realno življenje sester po evangeliju v povabilu Gospoda vsak dan »hodi za menoj« z vsem, kar si, po poti spreobračanja, vere, miru in veselja, ker sem te poklical. Ko pa pokliče Ljubezen, ni strahu. Gospod je tisti, ki vse daje, za vse skrbi in nas z večno ljubeznijo noro ljubi. Kar mi je podaril, dajem na razpolago in se Mu za večno izročam: »Vse moje je tvoje!« (Jn 17,10). Bog vam povrni, ker nas vse poklicane v Bogu posvečeno življenje spremljate z molitvijo in se mu tudi sami dajete na voljo. V Njem smo povezani, v Njem smo bogati. s. Urša Šebat, šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja 21 Znova se lahko rodiš 22 Srečanje s svetim Frančiškom Gloria 23 Mozaik Assisi 2010 »Tu sem moje roke porabi« Vse ima svoj čas. To so besede zapisane v svetem pismu in temu skoraj ne gre oporekati, ne glede na smer v katero boš stavek obrnil. Tudi za letošnje romanje v Assisi to velja, ampak to je majhna izjema. Izjema, ker bomo vsi romarji, ki smo letos bili tam, duh Assisija podoživljali še dolgo. Nemogoče je, da bi po dnevih pisal kaj vse smo počeli. Bi sploh imelo smisel? Lahko pa napišem o tem, kako je tam vsak našel vsaj delček tistega, zaradi česar je bil na romanju. Veliko je bilo premišljevanja in duhovnega premlevanja stvari, ki se tičejo vsakega izmed nas in so se dotikale tudi sv. Frančiška. Časa za to je bilo več kot dovolj in prepričan sem, da je vsak odgovoril na kakšno svoje vprašanje ali pa je svojo vero še bolj potrdil. Če tega ni bilo med osebnim pogovorom z Bogom, je to storil med sveto mašo, ki smo jih obhajali na res prečudovitih krajih. V cerkvi svetega Štefana, v samostanu kjer je živel Leopold Mandić, v kapeli na kraju Carceri, v prelepi umbrijski naravi… To je bil prvi in pomembnejši del romanja, zaradi katerega je to sploh imenovano romanje. Drugi del pa se tiče romarjev kot skupnost. Kako bi namreč lahko obšel vse, kar se nam je lepega zgodilo. Nemogoče je, da bi pozabil neštete sproščene pogovore, nenehno smejanje. Še dolgo se mi bo izrisal nasmeh na obrazu, ko se bom spominjal na vesele večere oz. jutra ali pa na zelo dobro pripravljene oddaje Radia romar, ob katerih so nam minevale ure vožnje na avtobusu. Kar zaželiš si, da bi bil spet tam, ko se spomniš na radostno prepevanje po asiških ulicah in na vesele odzive ljudi ob tem prepevanju. Da, veliko je bilo teh dogodkov in vsak bi verjetno lahko še kakšnega svojega dodal. 24 To je bilo torej nekaj o letošnjem romanju v Assisi z brati kapucini in kaj bi bilo za konec primernejšega kot geslo le tega, za katerega verjamem, da se ga vsi trudimo izpolnjevati. Gospod, moje roke porabi. Ožbej Verhnjak Odmev na romanje v Assisi Ko me je br. Jožko po zaključku v Vipavskem Križu prosil, če bi kaj napisala, sem kar malo oklevala. Ne veljam ravno za spretnega pisca. Pa me je vseeno prešinilo, zakaj pa ne. Geslo letošnjega romanja je: Tu sem, moje roke porabi. Zakaj torej ne bi svojih neštetih darov, ki sem jih bila v tem tednu deležna, delila z drugimi? Če Gospod želi, da napišem članek, mi bo pa dal še besede. Ni naključje, da sem v zadnjem trenutku videla vabilo na romanje; ni naključje, da sem se odzvala in zasedla še zadnje mesto; ne, ni naključje, da sem lahko svoj god preživela skupaj z zavetnico sv. Klaro in še devetinštiridesetimi prijatelji. Gospod je mene prvič, nekatere drugič, morda že tretjič poklical na srečanje s Frančiškom in Klaro, da bi se v assiškem miru znali ustaviti, ozreti na svoje življenje, začutiti, kako nas Bog neskončno ljubi, mu prisluhniti in nazadnje z vso svobodo v srcu odgovorili: »Tu sem, moje roke porabi.« Skozi ves teden sta nas povezovali globoka molitev in iskrena pesem. Lahko bi naštevala, kaj vse smo videli, katere kraje smo obiskali … pa ne bom. Vsi kraji so bili napolnjeni z Božjo bližino, povsod smo srečevali Frančiška, Klaro, sebe, prijatelja, ki je na avtobusu sedel poleg tebe, prijatelja, ki s teboj večerja, prijatelja, ki vidi tisto, kar se včasih zdi, da nihče ne vidi. Bili smo s prijatelji, ki vidijo nas same. Kot je v zaključni refleksiji povedal br. Matej: vsak je dal na razpolago samo samega sebe, zato pa je prejel devetinštiridesetkratno povračilo. Še posebno povezanost smo čutili v razmišljanjih po skupinah, kjer je res prišlo na dan marsikaj, kar je presenetilo in spremenilo vsakega od nas. Ko ti Bog da svoj pečat, ga je nemogoče izbrisati. Tako smo se počutili, ko smo v jutranji zarji odhajali in še zadnjič mahali v slovo Assisiju. V srcu pa nam je odzvanjala zadnja kitica pesmi št. 80: »Ko v življenje spet se vračam, me iskreno zaskrbi; le kako naj tam obračam vse bogastvo zadnjih dni. Kakor ti bom s sebe stresel ves napuh in blišč sveta in v molitvi bom prinesel svoje stiske pred Boga.« Vse te skrbi smo pri zaključni maši v Vipavskem križu prinesli pred Gospoda in mu izročili naša življenja. On ve, kako težko je prinašati luč ljudem, a tudi ve, da bodo naša prijateljstva postala izvir Njegove moči, ko bomo v stiski. Zato ga prosim: Moj Gospod, Ti si najsvetlejša luč v mojem življenju, ki še posebno svetiš, kadar tavam v temi. Nakloni mi milost, da Te bom v težkih trenutkih začutila in sledila navodilu, ki si ga dal sv. Frančišku: » Popravi mojo Cerkev.« Naj me njegov zgled in priprošnja sv. Klare varno pripeljeta k Tebi, ki si moj edini pravi dom. Še nekaj Te prosim: naj ta ljubezen, ki si jo v nas prižgal na romanju, nikdar ne ugasne. Prvo noč mi je nova prijateljica rekla: »Boš videla. Ko greš enkrat v Assisi, verjemi, da ne greš zadnjič.« Ja, Sara, imaš prav. Svetovni dan mladih – kaj je to? Papež vsaki dve oz. tri leta povabi mlade na mednarodno srečanje. Več sto tisoč mladih z vsega sveta roma v prestolnice sveta, da bi skupaj izkusili in praznovali svojo vero. Med vrhunce srečanja sodijo kateheze, festivali in koncerti, predvsem pa zaključek srečanja (vikend) z vigilijo in zaključno sv. mašo. Pred samim svetovnim dnevom mladih škofije v državi, ki gosti srečanje, pripravijo predprogram, kjer mladi lahko bolje spoznajo kulturo, navade in življenje dežele, ki jih gosti, poleg tega pa sodelujejo pri različnih socialnih pobudah (akcijah) in živijo pri družinah. Za prihodnje leto smo tako dobili vabilo na svetovni dan mladih se v Madrid. srečanje bo od 16. do 21. avgusta 2011. Uvod v SDM so Dnevi srečevanja po španskih škofijah, od 12. do 14. avgusta 2011. Se morda sprašuješ, če je vabilo zate. Če si star med 14 in 35 let, če živiš na naši Zemlji, če si kristjan in želiš skupaj pričevati za našo vero, če imaš rad glasbo, molitev, srečevanje z drugimi, …potem gotovo je. Mimogrede menda se v Madridu prihodnje leto pričakuje okrog dva milijona mladih. Klara Jarc 25 Več o samem programu, dodatne informacije in seveda prijavnico pa najdete na spletni strani SKAMA: http://www.drustvo-skam.si/ sdm/index.php. Kolesarsko romanje v Assisi Kristjani se radi odločamo za različna romanja. Skupina šestih fantov (br. Vlado Kolenko, br. Jakob Kunšič, Jurij Čas, Klemen Brumec, Janez Črešnar in Štefan Bukovšek) se je tokrat na pot odpravila tako, kot se za pravo romanje spodobi, s kolesi. K premagovanju klancev in ravnin pa nas ni gnala zgolj želja po avanturi in lepem uspehu. Zjutraj hvalnice, zvečer večernice in vsakodnevna sveta maša so stvari, ki so našemu potovanju dodale romarski pečat. Z našim skupnim kolesarjenjem smo pričeli v Ljubljani v Štepanjskrm naselju v ponedeljek, 16. avgusta zgodaj zjutraj. Pot nas je preko Turjaškega klanca vodila proti Kočevski reki, kjer smo imeli prvi večji postanek. Tamkajšnji župnik nam je razkazal župnijsko cerkev in nam povedal nekaj o polpretekli zgodovini teh krajev. Po obilni malici smo kolesarili do Fare, kjer smo se ohladili v Kolpi. Nadaljevali smo proti Delnicam. Prespali smo v Fužinskem Benkovacu, kjer smo imeli tudi večerno sveto mašo. Prijazna gospa (očitno oskrbnica kapelice) nam je dovolila, da imamo mašo v kapelici, prespali pa smo kar ob njej, na prostem. Naslednji dan smo se spustili z Gorskega Kotarja proti morju. Kolesarili smo 26 skozi Hreljin in Novi Vinodolski, v Senju pa smo se namočili še v morju. Narava ob tej poti je neverjetna: na eni strani prostrano morje z otoki, na drugi strani cedre… Še isti dan smo prišli do Prizne in se potem s trajektom odpeljali na otok Pag. Ker se je že temnilo, smo imeli na trajektu še večerjo, sledilo pa je nočno kolesarjenje do prvega primernega prostora za nočitev. To mesto je bilo nekaj kilometrov stran od plaže Zrće, tako da so se slišali ritmi »glasbe«, ki so jo tam predvajali. Ker se nam je zaradi trajekta, ki le enkrat dnevno iz Zadra vozi v Ancono, že nekoliko mudilo, smo se odločili, da naslednje jutro vstanemo zelo zgodaj, saj bi ga sicer zamudili. Vstali smo ob pol petih in se odpravili na pot. Ob petih so se zvoki z Zrče umirili, mimo nas pa so začeli voziti kombiji in avtobusi, ki so množico mladih vozili domov. Jutranja vožnja po otoku je bila čudovita. Prav neverjetno je, koliko živali (predvsem zajcev) se skriva v trstičevju ob solinah. Na poti proti Zadru smo se še nekajkrat posladkali s figami, ki tukaj rastejo dobesedno za vsakim ovinkom. Končno smo pravočasno prispeli do Zadra in v miru kupili vozovnice za Ancono. Vožnja s trajektom je trajala 6 ur, v pristanišču na italijanski strani pa smo lahko opazovali še, kako poteka polnjenje goriva v trajekt. Prespali smo v parku, kjer smo imeli tudi sveto mašo. Naslednji kolesarski dan je minil zelo sproščeno. Nikamor se nam ni mudilo, bilo pa je zelo vroče, zaradi česar smo po kosilu naše kolesarjenje za nekaj časa tudi prekinili. Po počitku nas je čakal vzpon na Passo Cornelio (818 m), nato pa dolg, dolg spust. V četrtek zvečer smo prispeli v Assisi, naš romarski cilj, kjer je bil tudi začetek naših duhovnih vaj. Nastanjeni smo bili v hiši Tau, za katero skrbijo bratje kapucini. V Assisiju smo ostali do torka. Najprej smo si ogledali stolnico svetega Rufina, kjer sta bila krščena sveti Frančišek in sveta Klara. Ob krstnem kamnu, kjer sta bila krščena, smo tudi sami obnovili krstne obljube. V tej cerkvi je Frančišek pogosto pridigal, preden pa je šel na prižnico, je vedno dolgo molil. Njegove pridige so kot sad te molitve mnoge ljudi spreobračale od svojih grehov. Frančišek je pogosto hodil molit k svetemu Damijanu. Nekega dne pa je bila molitev globlja kot običajno. V njej je glasno spregovoril Križani. Glas »pojdi in popravi mojo hišo, ki se tako podira«, je bil popolnoma jasen. Frančišek se je takoj lotil popravila razpadajoče cerkve, a kasneje mu je Gospod razodel globlji namen tega sporočila: poklican je bil, da prenovi vesoljno Kristusovo Cerkev. Tudi mi smo si ob cerkvi svetega Damijana vzeli čas za razmislek o našem življenju. Razmišljali smo o trenutkih, ko smo sami začutili bližino Boga in se spraševali, kakšno mesto ima Bog pri načrtovanju naše prihodnosti. Ogledali smo si tudi cerkev v Rivotortu. Tukaj je bila v času Frančiškovega življenja majhna cerkev sv. Magdalene, zraven pa je bila »bolnišnica« za gobavce. Frančišek je s svojimi brati v majhni kolibi živel popolno uboštvo in stregel gobavcem, v katerih je prepoznaval Kristusa. Nikdar si ni želel stalnega bivališča. Vedno je hodil iz kraja v kraj in tam oznanjal evangelij, pogosto pa se je tudi umikal na samotne kraje, kjer se je postil in molil. Tam je prejemal moč za svoje poslanstvo oznanjevanja evangelija. Tudi sami smo se za en dan odpravili na Carceri, samotišče na pobočju gore Susbasio, kjer je pogosto molil Frančišek. Dan smo preživeli v samoti, sami s seboj in z Gospodom, zaključili pa s sveto mašo, kjer smo si med seboj podelili tudi to, kako je vsak izmed nas doživljal trenutke tišine. Na gori je vsak resnično imel čas, da se je ozrl na svoje življenje. Ena najbolj znanih cerkva v Assisiju je Porcijunkula. Tu je Frančišek doživel svoj nov začetek, saj je ob poslušanju evangelija o apostolih, ki jih Jezus pošilja, da bi pridigali spoznal, da Jezus govori njemu osebno. Besed, da Jezusovi učenci ne smejo imeti ne zlata ne denarja in naj na pot ne jemljejo ne kruha ne sandal niti dveh tunik, se je iskreno razveselil, saj je bilo to neskončno zaupanje v Božjo previdnost tisto, kar si je Frančišek v resnici želel. Dan, preden smo odšli domov, smo se nekaj časa zadržali še v molitvi pri Frančiškovem grobu. Iz Assisija smo odšli v torek, 24. avgusta. Skozi Italijo smo se peljali z vlakom, pozno popoldne pa smo prispeli v Gorico. Od tam smo s kolesom odšli do Vipavskega Križa. V Vipavskem Križu smo prespali, nato pa smo se s kombijem odpeljali proti Ljubljani, kjer se je naše kolesarsko romanje tudi zaključilo. Skozi vse dni smo spoznavali drug drugega. To je bila tudi šola potrpežljivosti in preprostosti. Vedno bolj smo postajali enega mnenja, da so tudi čebele nekaj čudovitega. Razšli smo se z novo izkušnjo medsebojne povezanosti in z željo, da se še kdaj vidimo na kakšnem kolesarjenju. Štefan Bukovšek 27 Oratorij v Mariboru Tik tak, tik tak! Pazi, čas je dragocen… Tako smo otroci in animatorji skupaj ugotavljali na letošnjem oratoriju pri svetem Jožefu v Mariboru. Teden je bil zares čudovit in obsijan s toplimi sončnimi žarki in navkljub kakšnemu oblačku smo vsak dan zavzeto pričeli z molitvijo in oratorijsko himno. Ta nam je kmalu zlezla pod kožo in ni dolgo trajalo, pa jo je že vsak kratkohlačnik znal na pamet. Nato smo se skupaj z deklico Momo podali na skrivnostno popotovanje k mojstru Urniku, se junaško zoperstavili Sivim gospodom in jim pošteno zagodli. Otroci so bili navdušeni, mi animatorji pa smo se lahko pobahali ob odličnih igralskih veščinah. Za prav vsak dan smo imeli posebej sestavljeni urnik, en dan pa smo domišljiji dali prosto pot in se odpravili na izlet. Želva Garmi ali kar po domače garmin - saj veste, tista pametna stvarca, ki šoferju soli pamet v avtu, kam naj pelje in zavije - nas je popeljala v Olimje k bratom minoritom, kjer so prav tako imeli oratorij. Po kratkem ogledu samostana in lekarne smo se jim opoldne pridružili pri molitvi in skupaj zapeli nam vsem tako ljubo himno. Potem še hiter skok v čokoladnico, kjer smo se čudili dejstvu, da največ čokolade pojedo Švicarji in da vijoličnih krav sploh ni, da le-te nikakor in nikoli in niti pod tako ekstremnimi pogoji ne proizvajajo kakava, kaj šele zapakirane Milke. Ker je Garmi kaj kmalu postalo zelo vroče, se je odločila, da nas za nagrado popelje na kopanje. Uf, je bilo lušno, tobogani, valovi in hladna voda… A nismo samo uživali, v de- pregledali smo program za Oratorij in imeli še nekaj zabavnega programa. Potem smo morali spat, da bomo spočiti za otroke. Prebudili smo se v sončno ponedeljkovo jutro, vsi polni energije smo hiteli umivat zobe, da ne zamudimo molitve, ki smo jo imeli animatorji vsako jutro. Po molitvi, ki jo je vodil br. Jožko Smukavec, ki je bil tudi naš duhovni vodja, smo se napotili proti samostanu, kjer je bilo že nekaj otrok. Medtem ko so otroci prihajali smo se igrali igrice, peli banse, prepevali pesmi in se naučili tudi letošnjo himno. Ko smo se vsi zbrali smo imeli jutranjo molitev skupaj z otroki, nato je sledila dramatizacija. Naslov letošnjega oratorija »Pazi čas!«, nas lavnicah smo se urili v izdelovanju zapestnic, magnetov in pravih stenskih ur. Seveda pa še noben oratorij ni potekal brez obilice najrazličnejših iger, kjer smo animatorji lahko za nekaj časa pozabili na skrbi in se preprosto predali igri, ter se skupaj z otroci igrali med dvema ognjema, angelčke, ter težko pričakovane vodne igre, ki so sledile na koncu tedna. Teden smo zaključili s sveto mašo in skupno refleksijo in ugotovili da smo seme posejali v rodovitno zemljo. In še majhen nasvet iz ust naših animatorjev: ko se bodo na vas obešali otroci, vas občudovali pri raznih spretnostih, vam iz ust pili besede, vas jezili s svojo razigranostjo, spravljali ob živce z razvajenostjo, morili s svojimi vprašanji, se veselite, ker ste za nekoga postali človek in po tem človeku se edino lahko učloveči Beseda življenja. Marija Čerček Oratorij v Vipavskem Križu Kot vsako leto zadnji teden pred šolo, v Vipavskem Križu pod okriljem društva mladih Vozel organiziramo Oratorij. V nedeljo 22. avgusta, smo se v poznih popoldanskih urah zbrali animatorji, da se med seboj spoznamo, 28 bilo precej zanimivo, saj so si med seboj zelo različni, vendar smo skupaj poiskali vedno pravo rešitev. Zvečer so nam popestrili člani banda Vozel, ki so igrali krščanske rock pesmi in tudi slovenske popevke. V petek zvečer smo imeli sveto mašo v Plačah, ki jo je vodil br. Vlado, ki je bil tudi duhovni vodja pri najstnikih. V soboto je bil dan odhoda. Dopoldan smo imeli program, po kosilu pa smo imeli zaključno sveto mašo, ki se jo je udeležilo veliko staršev. Po maši so otroci odšli domov, nas pa je čakalo še pospravljanje in refleksija. V imenu vseh animatorjev bi se še enkrat zahvalila vsem staršem, ker ste nam zaupali svoje otroke in vam otroci, da ste prišli, da ste nas vsak dan spomnili, da je življenje čudovito, Vsem, ki jih zadeva, ki ste kaj darovali in zahvala gre tudi Bogu, da je ves čas z nami in nas z izkušnjami dela močnejše. Ines Vodopivec ADAM 2010 opominja, da si moramo vzeti čas za druge, ki nas potrebujejo. Po igrici smo imeli vsak dan delavnice. Izdelali smo twister, se preizkusili v šivanju blazinic... Pred kosilom smo vsak dan imeli »Alabanso« - slavljenje, kjer je br. Jožko izpostavil najsvetejše, mi pa smo ob spremljavi kitar, bobnov in tamburina peli pesmi, razmišljali in igrali. Po alabansi je bil čas za kosilo, da smo napolnili lačne trebuščke, po kosilu prosti čas, velika igra. Dan smo zaključili s sveto mašo. Po maši so starši otroke odpeljali domov. Trije dnevi, ki smo jih preživeli u družbi najmlajših otrok so minili hitro in komaj smo čakali še tri dneve z najstniki. V četrtek zjutraj so prišli najstniki, ki so v Križu, v šotorih, tudi spali. Delo z njimi je Med 18. in 24. julijem letos je potekal že tradicionalni jezikovno – duhovni teden za otroke pri kapucinih v Domu duhovnosti Sv. Benedikt v Kančevcih. Zbralo se je skoraj sto otrok iz cele Slovenije, željnih novih prijateljstev, dogodivščin ter seveda željnih znanja angleškega jezika. Za znanje so poskrbeli učitelji, za prijetno bivanje ter animacijo pa preko dvajset animatorjev. Vodja tabora je bila Fani Pečar, duhovni vodja pa br. Jurij Štravs. Glavna tema letos je bila film »Moje pesmi, moje sanje«, na podlagi katerega so potekale dejavnosti skozi teden. ADAM pa niso le duhovne vaje ter tečaj angleškega jezika, temveč mnogo več. ADAM je teden dni v letu, ko se srečamo stari prijatelji. Mnogo otrok tako prihaja vsako leto v Kančevce, saj se tam srečajo s svojimi vrstniki, s prijatelji, ki jih čez leto ne srečajo. Kančevci dajo tako otrokom kot animatorjem 29 ter učiteljem posebno toplino. Na obrobju Goričkega imamo vsi teden dni zase, teden za svojo dušo in srce. Seveda je tudi čas za sprostitev, tako gremo skupaj na bazen, česar se otroci še posebej veselijo. Ponovno smo tudi prehodili pot iz Kančevcev do Rotunde, se smejali ob zabavnih večernih prireditvah, veliko smo peli in tudi plesali in se seveda učili angleščine. Celo svete maše so potekale v angleškem jeziku. Na koncu tedna smo se težkih src, nekateri tudi s solzami v očeh razšli, v upanju, da se prihodnje leto spet vidimo. Jadranje Matjaž Kosi Ponovno sem dobil pošto od brata Jara, spet neko srečanje, spet bo »dosadno« pa bomo samo molili pa spet ne bo akcije. Pa prebiram jaz te vrstice in preberem: Dragi prijatelj, gremo na jadranje! Z lahkoto. Zavrtim še številke od ostalih članov, ki naj bi šli zraven, že je tukaj dobra, kaj dobra, odlična volja. Dnevi do jadranja so se mi vlekli kot kača, ampak končno je prišla sobota, ko smo odjadrali. Kot bi mignil smo sedeli v avtih in se že peljali proti Zadru, kjer smo imeli zasidrano `našo barko`. Vsi sestanki pred jadranjem niso tako pomembni kot samo jadranje, zato jih ne bom posebej opisoval. Prispeli smo. Zunaj je bilo 35 stopinj seveda nad ničlo in Maribor je bil tisti dan proti Zadru Antarktika. Skiper Eli, njegov `mali brodski` Marko Žagar in br. Jaro so odšli uredit formalnosti, ostala ekipa pa – fantje na pivo, punce pa ledeni čaj. Manjkal 30 nam je samo še Peter. Priletel je naravnost iz Anglije, kjer je imel tečaj angleščine. Proti večeru, ko smo se vsi našli, smo izpluli. Vsi smo bili polni pričakovanj. Za pot naj bi vsak pripravil nekaj zanimivosti o krajih, ki jih bomo oz. smo obiskali, vendar se zaradi prevelike vneme po jadranju in ostalih zadevah na sami jadrnici tega nismo takoj spomnili. Prvih dni se že slabo spomnim, toliko imam v spominu, vendar vem, da so Kornati pusti otoki, neke vrste Murterski vrtovi. Tako pravi legenda, pa vendar smo se zasidrali in na hitro skopali tudi na Kornatih. Seveda smo vsake toliko časa tudi nekaj »malega« pojedli. Hvala Bogu za Žagarja, ker on pa zna kuhati, jadrati, popravljati… Ker je že bila nedelja, smo seveda imeli tudi sveto mašo, ki jo je vodil br. Jaro. Ta se je znašel in predlagal, naj pri pridigi vsak od nas kaj pove. Zraven tega še sončni zahod in stare ruševine utrdbe na otoku Žirje in bilo je popolno. Najbolj nas je zanimala plovba proti otoku Visu, saj je bil to za nas, neizkušene jadralce, velik izziv. Pristali smo v Komiži, lepem mestecu s še lepšo cerkvijo. Znano je, da je bil otok zaradi vojaških zadev zaprt za turiste vse do leta 1989. Znani marinec, Slavc Žižek, predsednik FSR Maribor Sv. Jožef, je služil vojsko na Visu. Tam smo prespali in imeli odlično pizza večerjo. Naslednji dan smo si ogledali še znamenito Modro špiljo – jamo na otoku, v katero lahko pluješ s čolnom na vesla. V dnevu, ki nam je sledil, smo imeli odličen veter in smo zajadrali. Eli nam je še enkrat dokazal, kako lepo je lahko jadranje. Po odlični plovbi smo pristali na Paklenih Otokih, od tam pa smo počasi odpluli proti Primoštenu, kjer smo kupili vodne »pištolce« in potem si lahko predstavljate nadaljevanje… Pot nas je naprej vodila proti Šibeniku skozi kanal in zasidrali smo se v Skradinu. Naslednji dan smo odšli na izlet na slapove reke Krke, na otok, ki je zelo podoben Blejskemu. Na njem je samo frančiškanski samostan z zelo dobro vojno zgodovino. Kasneje smo se še okopali na slapovih in pozdravili sonce. Že naslednji dan smo odpluli proti otoku Murter, kjer mi je Eli dovolil upravljati jadrnico. Biti skipper pomeni: imeti vso posadko pod komando. Naj bo še tako dober prijatelj, te mora ubogati, četudi mora stokrat pospraviti eno vrv. Tako pač je. Seveda ni nihče od nas niti pomislil na Zadar in vrnitev jadrnice, vendar smo prav vsi že vedeli, da se to neizbežno bliža. Na Murterju smo še zadnjič vrgli sidro, se skopali, Marko Žagar pa je punce naučil upravljanja Dingija – malega gumenjaka z dvotaktnim motorjem. Upam, da je bil to šele začetek naše jadralske etape, ki mislim oziroma skorajda si že upam reči, da ni bila zadnja. Mislim in vem pa, da bi brez Elija, Marka in br. Jara mi mladi iz Maribora preživeli počitnice razpuščeni. Miha Žižek Srečanje ministrantov kapucinskih župnij V soboto 4. septembra smo se ministranti župnije Vipavski križ: Blaž, Deni, Gašper, Kristjan, Matic in Patrick naložili v kombi, ki ga je na samostanskem dvorišču pripravil br. Jožko, ter se odpravili v Celje na srečanje ministrantov kapucinskih župnij. Tam smo se pridružili ministrantom iz domače ter ostalih župnij. Za nas so poskrbeli bratje kapucini. Bilo je zelo lepo. Fino je bilo videti cerkev in biti pri sveti maši, kjer smo seveda ministrirali, zlasti pa smo bili veseli novih poznanstev in prijateljev. Vsi smo igrali nogomet in druge različne igre. Radi smo bili v družbi bratov kapucinov in ostalih ministrantov iz Ljubljane, Ptuja in Celja. Domačini so seveda poskrbeli, da smo bili deležni odličnega kosila. Po končanem srečanju smo se kar nekoliko neradi odpravili vsak na svoj konec. Hvaležni smo bratu Jožkotu in ostalim bratom kapucinom za lepo srečanje. Deni in Patrick Krašna, foto Matic Soban S Karitasom v Banja Luki V mojih dijaških letih je bila redna vsakodnevna tema vojna na Balkanu, vsak dan so pri TV Dnevniku poročali iz posameznih vojnih področij, uničenje, spletke, govorance, veliko govorjenja, leporečja, a veliko manj dejanj, ki bi ustavile morijo, ki je pobrala na tisoče in tisoče življenj, ugasnila premnogo veselja…. »Mi pa hodimo vsako leto v Banja Luko zidat s Karitasom, lahko bi šel z nami!« Tako nekako se je glasilo povabilo sorodnika Andreja Naglosta, bivšega dijaka Škofijske gimnazije Vipava, ter Mateja Kobala, ravnatelja Škofijske Karitas Koper na vsakoletni tabor v Banja Luko. Če smo bratje kapucini pred dvesto leti v Parizu gasili požare, vedno pomagali bolnikom, oznanjali evangelij na take in drugačne načine tudi jetnikom, vojakom… le zakaj ne bi še malo zidali, so si morda mislili predstojniki, ko so mi dali dovoljenje. No ja, prišlo je do zapletov, nenadne spremembe datuma in namesto čete večinoma dijakov in študentov smo se na 31 pripravljalnem srečanju zbrali le trije. Poleg že omenjenega Mateja Kobala, župnika na Otlici in mene, še Bogdan Vidmar, župnik v Podragi, ki je trdno odločen utrdil še naju, da kljub vsemu, četudi le trije, gremo v Prnjavor in pomagamo družini do hiše. Odpravi se je pridružil še Bogdanov oče, Albert in v nedeljo, 1. avgusta smo se podali v Bosno. Slovenci in domačini smo bolj ali manj krepko zagrabili za delo (o metodah in orodju bi se dalo razpravljati), pa vendar - kljub vratolomnim akrobacijam pri različnih delih in nekoliko dežja ter pomanjkanju delovne sile smo bolj ali manj sezidali čelna zidova v mansardi, pripravili in postavili les za grobo ostrešje, se napili bosanske kave, slišali glas mujezina v živo… Predvsem pa se srečali z ljudmi, njihovo kulturo, njihovimi radostmi in težavami. Pri tem nam je veliko pomagal domači župnik Ante, ki je kljub pritiskom edini ostal na domači župniji ves čas vojne. Zadnji dan smo obiskali škofijo, trapiste, Karitas v Banja Luki… Zemljepis v šoli ni bil ravno moj priljubljeni predmet, bolje je spoznavati svet v živo. Na tistem področju so poleg poznanih narodov tudi etnične manjšine, kot recimo Čehi, Ukrajinci, Poljaki, Italijani… Kljub pretečenim letom so še vedno luknje, čeprav morda za silo zakrpane, v hišah, cerkvah, oknih, kot tudi v odnosih med ljudmi, v ljubezni do bližnjega. A vsaka mlada družina, ki se vrne, (izseljevanja predvsem katoličanov je veliko) prižiga nov plamenček upanja, da je potrebno graditi nove odnose in mostove v boljšo prihodnost. br. Gregor Rehar Molitvena naveza Pričevanje prebuja poklice Kriza poklicev vse bolj trka na vrata naše krajevne Cerkve. Ker se zavedamo pomembnosti poklicne pastorale, se v Sloveniji vse bolj resno moli in spodbuja. Zato je naša molitvena naveza tako pomembna, da skupaj, kot pravi Jezusovo naročilo, kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz med njimi (prim. Mt 18,20). Prosite v mojem imenu, nam pravi Jezus, kar koli boste prosili Boga Očeta v mojem imenu vam bo dal (prim. Jn 15,16). Uporabil bi še besede sestre Štefke Klemen, ki jih je dala kot izjavo za radio Ognjišče v času tedna molitve za duhovne poklice. Pravi, da je prepričana, da duhovnih poklicev ni brez molitve. „Vsak duhovni poklic je Božji dar. Je sad mnogih molitev.“ Poudarja, da je molitev osnova, ker gre pri tem za pristen odnos z Bogom. „Poklic je stvar dialoga med Bogom in človekom, to pa se dogaja v molitvi.“ Papež Benedik XVI. nagovarja vso Cerkev v letošnji poslanici o duhovnih poklicih. Vsak duhovnik in vsaka posvečena oseba, zvesta svojemu duhovnemu poklicu, izžarevata radost služenja Kristusu in vse kristjane vabita, da odgovorijo na vesoljni klic k svetosti, je zapisal papež. Pri spodbujanju duhovniških in redovnih poklicev je namreč pomemben zgled tistih, ki so že odgovorili na Božji klic. Osebno pričevanje, v obliki konkretnih življenjskih odločitev, bo mlade opogumilo, da bodo sprejeli potrebne odločitve glede svoje prihodnosti. Papež je izpostavil pomen ustreznega srečevanja z mladimi, pogovorov, ki razsvetljujejo, ter spremljanje z zgledom, ki kaže, kaj pomeni živeti duhovni poklic. V poslanici je papež v ospredje postavil tri temeljne vidike duhovnega poklica, ki so temeljni za učinkovito duhovniško in redovno pričevanje: prijateljstvo s Kristusom, popolna izročitev Bogu in občestveno življenje. Kot temeljni pomen, tako za duhovniško kot redovno življenje, je papež izpostavil prijateljstvo s Kristusom. Jezus je namreč živel v stalni povezanosti z Očetom, kar je v njegovih učencih spodbudilo željo, da bi živeli enako. Od Jezusa so se naučili živeti v občestvu in stalnem pogovoru z Bogom. Če torej duhovnik pripada Bogu in drugim pomaga, da ljubijo Boga, mora gojiti globoko zaupnost z Bogom, ostajati v njegovi ljubezni in poslušati njegovo Besedo, je zapisal papež ter kot prvo obliko pričevanja, ki spodbuja duhovne poklice, navedel molitev. Drugi vidik duhovnega poklica je popolna izročitev Bogu, katere popoln zgled je Jezusovo darovanje na križu. Kot je zapisal papež v poslanici, se mora vsak, ki je poklican k posebni posvetitvi svojega življenja, popolnoma darovati Bogu. To je namreč vir njegove lastne zmožnosti, da se bo lahko daroval za tiste, ki mu jih bo zaupala Božja previdnost, se daroval z popolno, stalno in zvesto predanostjo, vesel, da je lahko postal spremljevalec mnogih bratov in sester, da jim lahko pomaga odpirati se Kristusu in da jim Božja beseda lahko postane luč na njihovi poti. Zgodba vsakega duhovnega poklica je skoraj vedno povezana s pričevanjem duhovnika, ki radostno živi dar svojega lastnega darovanja za brate in sestre, v imenu Božjega kraljestva, je izpostavil papež. Kot tretji vidik, ki ga mora živeti vsak duhovnik in vsaka posvečena oseba, pa je občestveno življenje. Duhovnik mora na poseben način biti človek občestva in skupnega življenja, odprt za vse, spodoben zbirati vernike v eno čredo, pomagati presegati razprtije, krpati luknje, poravnavati prepire in nesporazume ter odpuščati žalitve. Mladi ljudje morajo videti duhovnika, ki je zgled občestvenega življenja, kar jim bo razkrilo lepoto duhovniškega poklica, je zapisal papež. Duhovniški poklici so namreč rojeni iz stika z duhovniki, kakor dragoceno izročilo, ki se prenaša z besedo, zgledom in celotnim načinom življenja. uredil br. Jože Smukavec Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice, naj na Slovensko kapucinsko provinco, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana sporoči: ime in priimek, če želi prejemati Frančiškovega prijatelja in imeti druge stike z nami, tudi naslov, telefonsko številko, elektronski naslov. 33 Delavnice molitve in življenja Odpustiti Jedro vseh bratskih sporov je težava z odpuščanjem. Le redko nas kdo zares užali, a zelo pogosto se čutimo užaljeni. Zato moramo nenehno odpuščati in tako ozdravljati rane. Po drugi strani je mržnja kakor tumor, ki zastruplja veselje, dušo preplavlja z žalostjo in naše nebo prepreda s temnimi oblaki. Zamera razjeda le tistega, ki zameri. Ni je večje norosti, kakor podžigati in gojiti mržnjo. Odpuščanje je v prid tistemu, ki odpušča. Ranjena srca so plehka v odnosu do drugih. Odpuščati je kakor osvoboditi se mrtve teže, je kakor ozdraveti, kakor rešiti se tumorja, kakor izpljuniti strup. Ni bolj osvobajajoče terapije, kakor je odpuščanje. Že zaradi lastne čustvene uravnovešenosti in duševnega zdravja bi se bilo vredno truditi, da bi nenehno odpuščali. Med raznovrstnimi načini odpuščanja je najbolj učinkovito: odpuščati, kakor da bi bili na Jezusovem mestu. V popolni zbranosti in umirjenosti se moram postaviti v Jezusovo notranjost, občutiti njegovo notranje razpoloženje, se duhovno poistiti z vsem njegovim bitjem (seveda v moči Svetega Duha), in to na takšen način, da moje oči postanejo Jezusove, moje roke Jezusove roke, moje srce Jezusovo srce. Svojega »sovražnika« postavi v kot svojega spomina in ga v tesni povezanosti z Jezusom skušaj gledati z Jezusovimi očmi, skušaj ga čutiti z Jezusovim srcem, objeti z Jezusovimi rokami! Kakor da bi bil ti Jezus, kakor da sta z Jezusom v mislih postala eno bitje: odpuščaj, razumi, ljubi, objemaj »sovražnika« dalj časa. Vse dokler ne začutiš velikega miru. Da bi mogel narediti prve korake v uresničevanju zlatega sna, začni živeti štiri med seboj povezane drže: razumevanje – spošto34 vanje – sprejemanje – odpuščanje. Vsebino teh štirih besed z lahkoto strnemo v čudovito božjo besedo usmiljenje. Če bi hoteli označiti Jezusa, kot nam ga predstavijo evangeliji, bi to lahko storili z dvema pridevnikoma, ki pomenita le: sočuten in usmiljen. Že od vsega začetka moramo biti v srcu sočutni in usmiljeni do brata in do njegovega stanja. Z odprtim in k drugemu naravnanim srcem se moramo prepustiti vzgibom zastonjske naklonjenosti, biti moramo ljubeznivo sočutni za trpljenje in stisko bližnjega. »Drugi« je skoraj vedno neznanec in ga kot takšnega ne razumemo. Ker ga ne razumemo, ga tudi ne sprejemamo; od tod torej nesporazumi. Drugi si ni sam izvolil svojega bivanja. Vržen je bil v življenje, ne da bi si to želel ali izbral. Ni si izbral svojih staršev. Ni mu všeč lastna oseba. Čuden značaj ima, ki ga jaz težko prenašam, a ta značaj še bolj jezi njega, ki ga mora prenašati dan in noč. Njegovo obnašanje do mene se zdi trdovratno, pa ne gre za trdovratnost, temveč za potrebo po uveljavitvi. Njegovo včerajšnje ravnanje proti meni se je zdelo napadalno. Pa ni šlo za napad. Bil je le način, kako se je trudil ohraniti svojo varnost. Videti je bil ošaben, pa je v resnici le boječ. Moja dolžnost je, da z njim gradim odnos spoštovanja in usmiljenja. Če je zoprn meni, je še veliko bolj zoprn samemu sebi. Če mi njegov način obnašanja Sveti zakonci Blažena Delfina in sveti Elzear povzroča trpljenje, sam še veliko bolj trpi. Če je kdo na tem svetu, ki želi, da ne bi bil takšen, je to najprej on sam in ne jaz. Rad bi bil pri vseh priljubljen, pa mu ne uspe. Rad bi bil očarljiv, umirjen, pa ne zmore. Ko bi si sam izbiral svoj način bivanja, bi bil gotovo najprivlačnejši človek na svetu. Kakšen pomen ima, če se jezim nad njegovim načinom bivanja, ki pa si ga ni sam izbral? Kakšna je njegova krivda? Si zasluži odklanjanje ali pa preprosto le razumevanje? Ni druge poti modrosti, kakor da ga opazuješ, sprejemaš in presojaš z usmiljenim srcem. Če sam sebe kljub veliki želji ne morem zvišati niti za en sam centimeter, toliko manj zmorem zvišati njegovo postavo s tem, da se nanj jezim. Če se moram najprej jaz sprejemati takšnega, kakršen sem, in ne takšnega, kakršen bi rad bil, moram sprejeti tudi drugega, ne, kakor kakor bi si ga jaz želel, temveč takšnega, kakršen dejansko je. Sprejeti drugega torej pomeni, iti iz samega sebe, se postaviti na njegovo mesto in ga presojati iz njegovega zornega kota. Ne gre za to, da bi se prepričal, ali ima prav ali ne. Obravnavati ga z usmiljenim srcem pomeni, postaviti se nad razloge in sprejeti igro »razlogov«, ki jih narekujeta usmiljenje in sočutje – ti pa so na ravni čiste zastonjskosti – in sprejeti brata kot božji dar, se veseliti njegovega bivanja in ga priznati za pozitivnega. Odlomek je vzet iz knjige Spremenjenje, avtorja br. Ignacija Larrañage, ustanovitelja Delavnic molitve in življenja. pripravila Breda Bider Delfina je bila hči edinka marsejskega grofa in grofice iz rodbine Glandeves. Rodila se je leta 1284 v Puy–Michelu. Že kot dekletce je bila svojim staršem in družini v veliko veselje. Toda kmalu je osirotela in zanjo so skrbeli sorodniki, še posebej stric, ki je bil v opatiji sv. Katarine v Sorbu. Po tedanjem običaju so jo v starosti 16 let zaročili s plemičem, ki s svojo plemenitostjo ni zaostajal za njo. To je bil mladi baron Elzear, sin arianskega grofa. Elzear je bil rojen leta 1285 na gradu Saint-Jean-de-Robians v Provansi. Že od malega je bil deležen strogih pravil in vaj v usmiljenju ter znanstvenega pouka, saj je za njegovo vzgojo skrbel njegov stric, Viljem Sabranski, opat samostana Svetega Viktorja v Marseillesu. Štiri leta po zaroki sta se Delfina in Elzear poročila. Oba sta v zakonu želela doseči krščansko popolnost. V njunem dvorcu Ansouis sta živela bolj spokorno kot gosposko, bolj kot asketa kot fevdalca. Kmalu po poroki sta se preselila v dvorec Puy–Michel. Takrat sta vstopila v tretji red sv. Frančiška (sedaj Frančiškov svetni red, op.a.). 35 Njuno notranje življenje se je obogatilo še z eno dimenzijo: ljubeznijo do drugih, ki se je kazala v veliki dobrodelnosti do revnih. Sama sta živela skromno, da sta svoje dobrote lahko čim bolj obilno delila revežem. Odlikovala sta se v vseh delih usmiljenja. Ko je Elzear leta 1317 postal poslanik v Neaplju, je dobrodelnost zakoncev postala še obilnejša. Neapelj je bil sovražno razpoložen do Francozov. Upori in nemiri so bili na dnevnem redu. Toda Elzear je v duhu evangelija postal pravi ambasador miru in sloge med ljudmi. Njegova žena mu je bila pri tem v veliko pomoč. 27. septembra 1323 je Elzear umrl v Parizu. Pokopali so ga v minoritski cerkvi v Aptu. Delfina je po moževi smrti prodala vse imetje in ga razdala revežem. Umrla je 26. novembra 1358, 35 let za Elzearjem. Doživela je kanonizacijo Elzearja. Ime in lik blažene Delfine in svetega Elzearja sta bila prav posebej poznana v Franciji v poznem srednjem veku. Delfina je bila simbol dobre žene, ki je povsod okoli sebe širila sijaj duhovne globine, milino, krepostnost in toplino svojega sočutja, Elzear pa kot moder in miroljuben veljak. Ob njiju veljajo besede francoskega pisatelja Charlesa Péguyja »Potrebno se je zveličati skupaj, priti skupaj z drugimi k dragemu Bogu. Ni mogoče najti Boga sam, brez drugih. Zatorej velja misliti na druge, malo delati za druge. Kaj nam bo Gospod dejal, če se vrnemo k njemu sami, brez drugih?« V življenju blažene Delfine in svetega Elzearja ni šlo za neko svetost, ki bi v življenju Cerkve pustilo sledove nečesa velikega in izrednega. Šlo je predvsem za dosledno sledenje Kristusovemu evangeliju v vsakdanjem življenju, k čemur smo vedno in povsod povabljeni tudi mi. Spomin nanju obhajamo 26. septembra. Alenka Fras 36 Brat kapucin Blaženi Leopold iz Alpandeire (1864-1956) Br. Pasqual Riwalski je kot generalni minister izrekel o njem tele besede: »Nedvomno je vsakega, ki je srečal br. Leopolda, takoj očarala njegova preprostost, naravnost, nenarejenost, iskrenost, poštenost in evangeljsko uboštvo. Ubožec, poln vere in čistosti, preprost in nevsiljiv, ki se je znal vedno umakniti v ozadje, ki je neopazno in ponižno služil. Bil je mož z otroškim srcem, plemenit in preprost, prijazen in zmeren, kmečko pošten … Bil je zelo zadržan in skromen ob vsem tem, kar je Gospod dobrega storil po njem; vznemirjalo ga je hvaljenje ljudi, veselil pa se je ponižanj; živo se je zavedal svojih omejitev in svojih grehov. Pogosto je ponavljal: 'Velik grešnik sem'. Resnična evangeljska iskra je sad spoštovanja, ki ga imamo v Božjem pogledu na naše bližnje in na vse ustvarjeno. Br. Leopold je dobro poznal tisti slavni izrek sv. Frančiška: 'Človek namreč toliko velja, kolikor velja pred Bogom in nič več' (Opomini, 19)«. Njegovi starši Diego Márquez Ayala in Jerónima Sánchez Jiménez so bili preprosti in delavni kmetje in so kot večina ljudi trdo delali, da bi iz kamnite zemlje pridelali dovolj za preživetje družine. 24. junija 1864 se jima je rodil prvi otrok, ki je 29. junija pri krstnem studencu dobil ime Francisco Tomás od Janeza Krstnika; to je naš brat Leopold. Diego in Jerónima sta se razveselila še treh drugih otrok: Diega, Juan Miguela in Marie Terese. V toplini družinske ljubezni, ki jo je hranilo življenje v krščanskih krepostih, je raslo dobro krščansko seme Francisca Tomása. Od svojega očeta se je učil dobrih navad, krščanskih načel in dobrodelnosti. Iz maminih ustnic pa se je učil moliti. Vesel, pameten, sredi dobre družbe, neutruden delavec, je Francisco Tomás začenjal dan z udeležbo pri sv maši in z obiskom Najsvetejšega zakramenta. Njegovo razdeljevanje tistega malo, kar je imel in njegova neprisiljena naravna dobrota, je bila izraz globokega duhovnega življenja in močne izkušnje vere. Bil je kakor »veliko srce«, ki pomaga revežem, pravijo priče, ki so ga poznale. Pripoveduje se, da je podarjal svoje kmečko orodje tistim, ki so ga potrebovali ali pa je revežem, ki jih srečeval na poti domov, razdajal denar, ki ga je zaslužil ob trgatvi. 35 let svojega »skritega« življenja je preživel med delom na polju in družinskim življenjem. Medtem pa ga je Bog počasi oblikoval in čakal priložnost, da ga pokliče v svojo službo. Ko je tako leta 1894 v Rondi poslušal pridiganje kapucinov ob pripravi na praznik beatifikacije kapucina Diega Kadiškega, se je mladi Francisco Tomás odločil za redovno življenje med brati kapucini. »Rad bi bil kapucin, kakor oni«. Privlačilo ga je »njihovo življenje v odmaknjenosti«. Šele leta 1899 je bil sprejet h kapucinom v samostanu v Sevilli. Po mesecu dni je šel v noviciat. Iz rok br. Diega iz Valencina, ki je bil predstojnik in magister novincev, je 16. novembra istega leta prejel kapucinski habit in ime br. Leopold iz Alpandeire. Br. Leopold je svoje ponižno delo na polju in na samostanskem vrtu spreminjal v nenehno molitev in velikodušno služenje. Sprememba imena, kakor je to komentiral kasneje, ga je pretresla, »kakor hladna prha«, tudi zato, ker to ime ni bilo običajno med člani Reda. Ker so ga poznali kot kmeta, so ga v Sevilli določili za pomočnika brata vrtnarja. V vrtu je br. Leopold poleg zelenjave gojil tudi svoje duhovne darove. Vsaka njegova gesta, tudi najbolj vsakdanja in ponavljajoča, je namreč privrela iz globoke zedinjenosti z Bogom. Novinec br. Leopold je okušal veselje, da je odgovoril na Božji klic. Bilo je gotovo: imel je 36 let, toda mladostnost duha ni bila le nekaj notranjega, ampak je eksplodirala v vidno in otipljivo veselje. Izkušnja noviciata je postavila temelje njegove duhovne poti, kajti njegova ljubezen do Boga je rasla ob spoznavanju kapucinskega izročila in duhovnosti. Na vrtu je rasel njegov pogovor z Bogom in hkrati z njim so rasle tudi njegove kreposti. Iz vrta je odhajal v kapelo Najsvetejšega, kjer je ostajal dolge noči v globokem češčenju. V starem samostanu v Granadi je 23. novembra leta 1903 br. Leopold naredil večne zaobljube. Po kratkem bivanju v Sevilli in v Antegueri, je 21. februarja leta 1914 ponovno prišel v Granado, kjer je ostal za vedno. V mestu je bil med vsemi izredno priljubljen. Predvsem otroci, ko so ga videli, so za 37 njim klicali: »Glejte, tam prihaja br. Nipordo« in so mu tekli naproti. Ustavljal se je z njimi in jim razlagal kakšen odlomek iz katekizma, ko pa se je srečal z odraslimi, je prisluhnil njihovim težavam in skrbem. Br. Leopold je odkril način, kako vsem deliti Božjo dobroto: moliti tri Zdravamarije. To je bila njegova formula, kako vpletati Božje v človeško. Pol stoletja je br. Leopold dan za dnem hodil po Granadi in delil miloščino ljubezni, ko je mnogim obarval žalostne dni, vzpostavljal edinost in harmonijo, vse vodil v srečanje z Bogom, dajal dostojanstvo vsakodnevnemu delu. Vsaka njegova dejavnost in vsako njegovo srečanje z ljudmi je bilo vedno nekaj novega. Zaradi svoje ponižnosti in razpoložljivosti je imel poseben vpliv na vse, ki so ga srečevali. Njegov lik ni bil tiste vrste, ki naredi vtis in privlači pozornost. Bolj kot »iti med ljudi, je br. Leopold, hodil med ljudmi«, bolj kot da bi gledal, je videl v srce ljudi, ki so ga iskali. Plamenček je ugasnil 9. februarja 1956, ko je imel 92 let. Ponižni pobiralec miloščine treh Zdravamarij se je srečal z Gospodom. Vest o njegovi smrti se je bliskovito razširila po Granadi in vse ganila. Reka ljudi vseh starosti in stanov se je zgrinjala pri kapucinskem samostanu. Glas o njegovi svetosti, ki ga je spremljal že za časa življenja, se je še bolj okrepil po njegovi smrti. Vsak dan, še posebno pa 9. vsak mesec, prihaja z vseh koncev na njegov grob neobičajno veliko ljudi. Po priprošnji svojega zvestega služabnika Bog naklanja številne milosti. Benedikt XVI. je 15. marca leta 2008 razglasil njegove herojske kreposti, 12. septembra leta 2010 pa je bil razglašen za blaženega. Po Okrožnici br. Maura Jöhrija, generalnega ministra bratov kapucinov, povzel br. Vlado Kolenko 38 Iz kapucinskega sveta Španija - Granada Milano V juliju so se bratje kapucini poslovili od brata Luigia Padovese, ki so ga umorili v Turčiji pri njegovem oznanjevanju. Na pogrebni maši v milanski stolnici se je zbralo veliko bratov. Časopisi so poročali o številu škofov, duhovnikov, bratov kapucinov, politikov in vernikov, zelo pa je bila ganljiva navzočnost majhne skupnosti iz Turčije in sicer iz Iskenderna, kjer je brat Luigi deloval. Prav na to malo cerkev teh kristjanov iz Turčije se je v poslovilnem govoru ozrl br. Ruggero Franceschini. Omenil je, da je ta majhna čreda razkropljena, še premlada, da bi imela še moči prenesti podobne tragedije. Ta mala čreda v Turčiji je prešibka, da bi se lahko postavila po robu zlu, ki jo je zadelo, preveč majhna je, da bi mogla sama v sebi najti sposobnost nadaljnjega upanja za svoj obstoj. Ta govor je bil klic, poziv, naj ne pozabimo kristjanov v Turčiji. To je ob enem tudi spodbuda, da bi se povezali s Cerkvijo v Anatoliji, s Cerkvijo, ki je Kristusovo telo, mučeno, trpeče, a vstalo in poveličano. Ta gotovost je tudi sled, ki ostaja za bratom Luigiem Padoveze, ki je bil ob enem tudi škof in s tem pastir te male Cerkve. Brat Leopold iz Alpandeire je bil 12. septembra 2010 razglašen za blaženega. Mestni odbor ga je imenoval »najboljši sin Granade«. Predlog za ta visoki naslov temu preprostemu kapucinskemu bratu je dal župan Jose Torres Hurtado. Pri izročitvi visokega naslova provincialu Audalusie, bratu Rafaelu Pozo Bascón, je pojasnil, da s tem priznanjem izpolnjuje želje meščanov Granade. Župan je poudaril turistični prispevek brata za ta kraj. Letno sprejme mesto več kot 800.000 vernikov, ki prihajajo obiskat kripto, kjer počivajo posmrtni ostanki redovnika, ki mu pripisujejo čudežno ozdravljenje. Župan je utemeljil to čast na osnovi duhovnih, socialnih in tudi gospodarskih vrednot, ki so polnili 50 let življenja tega brata. Skoraj 150 let je minilo od njegovega rojstva (r. 1864). Z njim se je mesto Granada poneslo na vse celine. Bangkok V Bangkoku se je srečalo 28 bratov kapucinov. Teden druženja je ponudil pristen in soliden pregled vzrokov preseljevanja, motivov zanj, predvsem pa njegovih posledic. Posebno dragoceno je bilo pričevanje bratov, ki že delajo na tem področju. Srečanje je želelo dati resnične ocene dela in stanja v krajih, kjer bratje že delujejo in se srečujejo s tem problemom. Skušali so osvetliti, kaj lahko naredijo, kaj je nujno narediti, na kakšen način naj bratje kapucini izboljšajo bivanje beguncev. Proti koncu srečanja so izdelali načrt za bližnjo prihodnost. Načrti so zaobsegli tudi begunce, ki so v naših samostanih. V ta načrt so zajeti tudi bratje, ki gredo v skupnost beguncev, tam živijo in skušajo graditi mostove med skupnostjo beguncev, njihovimi družinami in domovino. Ta program je resnična spodbuda, da gremo bratje na proti svetu beguncev in sicer na zelo živ način. Bodimo jim blizu. Opazujmo njihove potrebe in poskušajmo ugotoviti, kako prenesti v njihovo življenje veselo oznanilo evangelija. Upajmo, da bodo ti načrti iz Bangkoka uresničeni in mnogim sposobni spremeniti življenje. Hkrati pa je to spodbuda za vse brate, da bi se navdušili in posvetili ljudem na robu družbe. Nemčija - Münster Na kapucinski fakulteti teološko-filozofskega študija v Münstru so uvedli predmet zoološka teologija. Ta študij naj bi pomagal še bolje povezati vsebino teologije s biologijo - živim svetom. Predvsem pa bi lahko še bolj odkrili povezanost med človekom in živaljo. Ta odnos je danes v svetu zelo delikaten in prav teologija bi mu lahko dala pravo smer. Med živalmi in ljudmi je posebna duhovnost, ki je močno vezana na stvarstvo. Zato je resnično pomembno iskati teološki pomen za ta odnos in to duhovnost. zbral br. Jožko Smukavec 39 Knjiga PRIHAJA BOG! Anselm Grün Andraž Arko, Urša Skoberne Andraž Arko OFM – Urša Skoberne Nekdo pride po hodniSveti v svetu ku, ti v roke potisne knjigo Serafinski svetniki III in reče: »Tole je za tvoj Pastedočakališeobljubljenitretji,intonajobsežnejšideltrilogijeoserafinskih svetnikih,pokateremstemnogispraševaliželanskoleto.Vnjemsopredrojstni dan!« in ti ni nič stavljenisvetnikiizFrančiškovegasvetnegareda,tosotisti,kinisoodšliniti jasno (posebej, ker imaš medbratenitivsamostaneklaris,ampaksoostalivsvetuintamzaživeliv duhusvetegaFrančiška.Mednjimisokraljiinkraljice,revežiinvdove,starčki rojstni dan šele čez pol inotroci,kaplaniinpapeži,patudičistonavadniljudje,kakršnesrečujemo leta). Potem pa pogledaš naulici.Topomeni,daFrančiškovapotsvetostitudizanasninedosegljiva. naslov oziroma samo risbo Poglejmositorej,kakosohodiliponjejžeprednami,dajenebomozgrešili. Format:21x30cm,trdavezava,88strani na naslovnici, in razumeš, Cena:8,00 € (zabralceBrataFrančiškado15.9.2010 samo 7,00 €) Sveti v svetu so poročeni in samski, duhovniki in redovniki, ljudje vseh stanov, od plemičev pa do preprostih ljudi, ki jih je Bog poklical na pot za Frančiškom Asiškim, da bi živeli evangelij ter ga oznanjali svetu med ljudmi – da bi bili sveti v svetu. Frančišek, ki ga imenujejo tudi Serafinski oče, je prav zaradi preprostega služenja Bogu in ljudem postal »oče« velike družine bratov in sester, mož in žena, ki so po njegovem zgledu živeli v tesnem prijateljstvu z Jezusom, z ljudmi in z vsem stvarstvom. Mnoge od teh je Cerkev razglasila za svetnike, zato so jih prav zaradi Serafinskega očeta Frančiška poimenovali kar Serafinski svetniki. V prvem delu trilogije Serafinski svetniki smo spoznali svetnike iz I. reda, ki je nastal ob samem Frančišku – Red manjših bratov, v katerem so združeni frančiškani, minoriti in kapucini. V drugem delu smo spoznali svetnice iz II. reda - sestre klarise. Tretji del trilogije Serafinski svetniki pa nam prinaša brate in sestre iz III. reda – Regularni tretji red in Frančiškov svetni red. Njihova svetost v svetu nas vabi, da bi se tudi mi trudili za iskreno prijateljstvo z Jezusom in z ljudmi, SVETI V SVETU Serafinski svetniki III da bi tudi mi postali Jezusovi in njihovi prijatelji. Naj nam bodo serafinski svetniki zgled in spodbuda na naši življenjski poti, da bomo tudi mi znali in zmogli živeli v prijateljstvu z Bogom in med seboj. In k srcu si vzemimo Frančiškov opomin: »Za nas je torej velika sramota, da so svetniki izvrševali dela, mi pa hočemo prejemati čast in slavo iz tega, da o teh delih samo beremo in jih oznanjamo« (FOpom 6,3). TO JE TO! Serafinski svetniki I VSAK UTRIP SRCA ZA BOGA Serafinski svetniki II SVETI V SVETU Serafinski svetniki III Urša Skoberne »Te molitve ti želijo pomagati, da bo Bogu lažje izrazil svoje misli. SVETI V SVETU Serafinski svetniki III Molitve za mlade inNaše mladeknjig po srcu e Sveti v svetu – Serafinski svetniki 3 Andraž Arko OFM Dotakni se me Dolga leta sem bil usmerjen v delo z da se s tem res ni dalo počakati, ker je knjiga mladimi. Ines Jerele – Felicijan Pevec OFM – Jedert Vodopivec ravno prišla iz tiska in jo kot član FSRja (FranV začetku Flores in colores čiškovega svetnega reda) enostavno moraš mojega knjige iz Frančiškanskega samostana Novo mesto imeti takoj. In si vesel za brate iz prvega reda. Čepravpiševpodnaslovu,dagrezaznanstvenomonografijo,bostevknjigi delovanja so našlizelorazumljiveinberljiveprispevkeavtorjev,kigovorijoobogastvu No, morda vsi do svojega izvoda ne boste mladi raje frančiškanskenovomeškeknjižnice.Posebejjeizpostavljenaknjigaspobarprišli na tak način, vsekakor pa jo je vredno molili spontano, da bi našli prave besede za vanimiilustracijamiozdravilnihrastlinahHieronymusaBockaiz1556-72, imeti na svoji knjižni polici (najbrž bo delala kisojospomočjoKrked.d.restavriralivArhivuSlovenijeinvNUKu. molitev, s katero bi Bogu izpovedovali svoje Format:21x30cm,broširano,144strani družbo že dvema knjigama pred njo in sicer misli in občutke. Cena:15,00 € (zabralceBrataFrančiškado15.9.2010 samo 10,00 €) knjigi: To je to! – serafinski svetniki 1 (svePrav zato sem napisal te molitve. Poskusil Andraž Arko OFM s prijatelji tniki iz prvega Frančiškovega reda) ter drugi: sem jih izraziti v preprostem jeziku, ki Ludvik je IX. / Elizabeta Ogrska - ZBF CD 018 Vsak utrip srca za Boga – serafinski svetniki pripoved s pesmimi na zgoščenki vsakomur blizu.« 2 (svetnice iz drugega reda- sestre klarise)). Z Medsvetniki,opisanimivslikaniciSvetivsvetu,imataposebnomestosv.Ludvik insv.Elizabeta,kistazavetnikaFrančiškovegasvetnegareda.Čepravsenistaninaslovom (Sveti v svetu) želi pokazati, da gre Tako je v uvodu v knjižico napisal Anselm kolisrečalainsenistapoznala,imatavelikoskupnega.Otemselahkoprepričate za svetnike iz Frančiškovega svetnega reda, Grün, benediktinski menih, ki sicerizpripovedinazgoščenki,kjerjenjunoživljenješeboljpestropredstavljenoz vodi besedoinpesmijo. ki so lahko poročeni ali samski, duhovniki ekonomijo v samostanu Münsterschwarzach Cena:8,00 € (zabralceBrataFrančiškado15.9.2010 samo 7,00 €) ali redovniki, ljudje vseh stanov, ki jih je Bog (Nemčija) in s tem opisal njeno vsebino. Avpoklical pot za svetim Frančiškom Asiškim. tor je tudi predavatelj, duhovni spremljevalec Šolske sestre sv. Frančiškana Kristusa Kralja Hvalnice - ZBF CD 019 začetkov FSRja in sedanjega Ob predstavitvi in voditelj različnih tečajev. Njegove knjige pa in večernice Šolskesestrevasvabijo,dasejimpridružiteprimolitviizMolitvenegabogoslužja stanja le-tega v Sloveniji nam knjiga predstavlja sodijo med najbolj brana krščanska besedila alibrevirja.Skupajznjimilahkozmoliteinzapojetehvalnice,dnevnomolitveno 54 svetnikov in hkrati ob koncu ponavlja Fran(kar nekaj jih je prevedenih v slovenščino). uroinvečernicezanedeljotretjegatedna. Cena:6,00 € (zabralceBrataFrančiškado15.9.2010 samovelika 5,00 €)sramota, čiškov opomin: »Za nas je torej Molitve, zapisane v tej knjigi, so mladim da so svetniki izvrševali dela, mi pa hočemo dejansko blizu in v svoji preprostosti dajejo Predstavljenolahkonaročitenanaslovu:Založba Brat Frančišek Prešernovtrg4;1000Ljubljana;telefon:012429312;faks:012429313;e-mail:zbf@ofm.si prejemati čast in slavo iz tega, da o teh delih vzorec, kakšen je lahko pogovor z Bogom. Kaj http://franciskani.rkc.si/zbf/ samo beremo in jih oznanjamo.« (FOpom 6,3). pri Jezusu velja VSTOP DOVOLJEN! Knjiga je letos (2010) izšla pri založbi Brat Knjiga je izšla lansko leto pri Slomškovi Frančišek. založbi, Maribor. Andraž Arko OFM c Urša Skoberne Andraž Arko OFM c c Nslovka 3 RED.indd 1 40 Urša Skoberne Andraž Arko OFM c Urša Skoberne c Andraž Arko OFM c Urša Skoberne 19.4.2010 11:06:57 Nekega dne je neki človek izvedel, da prihaja k njemu sam Bog na obisk. »K meni?« ga je zaskrbelo. »V mojo hišo?« Stekel je po vseh sobah, po stopnicah gor in dol, splezal je na streho in zdirjal v klet. Svojo hišo je videl z drugačnimi očmi, zdaj, ko je prihajal Bog. »Nemogoče! Ubogi jaz!« je tarnal. »Ne morem sprejeti obiska v takem stanju. Vse je umazano! Vse je polno nesnage. Tu ni primernega prostora za počitek, ni niti zraka za dihati.« Odprl je okna in vrata. »Bratje! Prijatelji!« je klical. »Naj mi kdo hitro pomaga pospraviti vse!« In začel je na vso moč čistiti svojo hišo. Skozi oblak prahu je videl nekoga, ki mu je prihajal na pomoč. V dvoje gre lažje. Vrgla sta ven nepotrebno šaro, jo zbrala na kup in zažgala. Vrgla sta se na kolena in dobro očistila vsa tla in stopnišče. Porabila sta veliko veder vode, da sta očistila vsa okna. Očistila sta tudi vso umazanijo iz najbolj skritih kotičkov. »Nikoli ne bova končala!« je nergal mož. »Končala bova!« je mirno rekel drugi. Nadaljevala sta z delom, drug ob drugem, še ves dan. In končno, hiša je izgledala kot nova, dišala je po čistoči. Ko se je stemnilo, sta šla v kuhinjo in pripravila mizo. »Zdaj,« je rekel mož, »lahko pride moj Obiskovalec! Zdaj lahko pride Bog. Le kje se mudi?« »Sem že tukaj!« je rekel drugi in se usedel za mizo. »Usedi se in jej z menoj!« »In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Bruno Ferrero, Najlepši nasmeh Obvestila Vse dogajanje najdete tudi na: http://kapucini.rkc.si Kančevci l 1. - 3. oktober 2010: Seminar za ozdravitev in osvoboditve. Vodi p. Zvijezdan Linić l 8. – 10. oktober 2010: Kako se pogovarjati in kako se razumeti brez besed. Vodita Lidija in Jože Kociper l 16. – 23. oktober 2010: Teden zdravilnega posta. Vodita (Ruth Müller-Wick, br. Miha Sekolovnik) l 23. – 30. oktober 2010: Teden zdravilnega posta. Vodita (Ruth Müller-Wick, br. Miha Sekolovnik) l 5. – 7. november 2010: Svetopisemske figure. Vodita Pavla Zrim in br. Primož Kovač l 12. – 14. november 2010: Pevski konec tedna. Vodijo br. kapucini s sodelavci l 19. – 21. november 2010: Duhovni seminar za zakonske pare. Vodi br. Vinko Škafar s sodelavci l 26. – 28. november 2010: Duhovne vaje s cerkvenimi očeti. Vodi br. Milan Špelič. l 29. december – 1. januar 2011: Duhovna obnova s silvestrovanjem za družine in druge. Vodijo br. kapucini s sodelavci Prijave in informacije: Dom duhovnosti, Kančevci 38, 9206 Križevci v Prekmurju, tel.: 02/554-11-38, 02/554-10-78, 041/705-042. E-pošta: dom.duhovnosti.benedikt@rkc.si Podaj MI Roko l LJUBLJANA - sreda, 20. oktober 2010 ob 17h v ljubljanski stolnici (peš do pravoslavnih…), ob 19h maša na Tromostovju l MARIBOR – četrtek, 21. oktober 2010 ob 17h l PTUJ – sreda, 27. oktober 2010 l VIPAVSKI KRIŽ – sobota 23. oktober: ob 18h sveta maša, nato večerna molitev z glasbenimi ansambli in nedelja, 24. oktober: ob 14h do 16h – nastop pevskih zborov, ob 16.15h molitev za mir v samostanski cerkvi, ob 17h sveta maša v samostanski cerkvi. Vabljeni, da se katerega od teh srečanj tudi udeležite. 41 Ali veš ... Ujeto v objektiv elih ves o lik Ko Še najbolj pogumni kolesarji »obležijo«… Modre misli o nogometu Rad is j smo, i d nam Gospod je me Bo dovolj toliko hrane za šest lačnih kolesarskih ust? z it nk na Adam, kako neki izgledajo trni? nja želi povedati zad bom Čutim, kaj mi Prvi človek, Adam, lahko vzpodbuja samske kot nihče drug v zgodovini. Sku pa tal Pos »Ko na tekmi vodiš 4:0, ne smeš dovoliti poraza 7:1.« »Farmer je sedaj dal svoj 19. gol, to je točno dvakrat toliko, kot jih je dal prejšnjo sezono.« »Na koncu ostane samo eno: zmaga, poraz ali remi.« »Nemci imajo samo enega igralca pod 22 let in ta je star 23 let.« »Ni pomembno, če izgubimo vsako tekmo, da le na koncu osvojimo pokal.« »Z veseljem bi igral za kakšno italijansko moštvo, npr. za Barcelono!« »Prevladovali smo v 99% igre, preostali 3% so nas stali zmage.« »Prvih 90 minut je pri nogometu najpomembnejših.« »Verjeli ali ne, gol lahko spremeni tekmo!« »Trdno sem prepričan, da če dosežeš prvi gol, mora nasprotna ekipa doseči dva, če želi zmagati.« Vem, da se zdi,da ni nikogar zate, vendar ne obupaj. Ko sem si jaz začel iskati ženo, ni bilo nikogar na svetu. 42 obrazov… mo ma ei l je bil Balzac zasvojen s kavo – na dan je spil tudi po 50 skodelic in na koncu umrl od zastrupitve s kavo? l je bil v Ameriki poslovnež Al Cohol kaznovan zaradi vinjenosti? l je kralj Kirus Veliki obsodil na smrt reko, ker se je v njej utopil njegov priljubljeni konj? l so leta 1970 v Franciji usmrtili kravo zaradi čarovništva? l je v Dubaju dovoljeno dvobojevanje, vendar samo pod pogojem, da sta oba udeleženca darovalca krvi? l je stoletna vojna pravzaprav trajala sto trinajst let? l znameniti rek »Majhen korak za človeka, ampak velik korak za človeštvo« ni izum Neila Armstronga, ampak ga je po naročilu NASE iznašel pisatelj Arthur Miller? l lahko nekatere vrste metuljev letijo 10.000 km brez počitka – tako lahko prečkajo tudi Atlantik? l se v povprečju več ljudi boji pajkov kot smrti? l se lahko iz aspirina izdela eksploziv? l mravlje vedno padejo na desno stran, če so zastrupljene? ari st A štopamo avtobus do Assisija? 43 »Bog je prijatelj tišine. Opazujte, kako narava - drevesa, cvetje, trava raste v tišini; opazujte zvezde, luno in sonce, kako se premikajo v tišini... Tišino potrebujemo za to, da bi se lahko dotaknili duše.« bl. Mati Terezija
