Tukaj

»Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu!«
I.
MED POSTAVO IN LJUBEZNIJO
Vem, da razglas minljivega človeka,
nima moči, da omaje neomajne
in nenapisane bogov zakone.
Njih zakon ni od danes ne od včeraj,
na vek velja, nihče ne ve od kdaj.« (Antigona, 450b)
1.
V tem kontekstu naslovni Antigonin stavek izraža veliko več kot zgolj neko čustveno ali
sentimentalno občutje do sveta oziroma do brata Polinejka. Njeno ljubezen moramo
razumeti kot globljo vizijo, kot nekaj metafizičnega, skladnega z najvišjim božjim zakonom,
sicer lahko enostavno zaidemo v sentimentalizem in moralizem.
V tem duhu je njena Ljubezen tista, ki prihaja iz večnosti. To pomeni, da je Ljubezen
kategorija, ki ni človeška. Njen program ni samo: biti ženska in ljubiti, biti človek in ne
sovražiti, ampak tudi pomeni vstopiti v kategorijo Božjega, saj je Ljubezen drugo ime za Boga.
2.
V tej luči se njena Ljubezen ali njena vizija sveta razhaja z »logiko tega sveta«, ki je logika
zgodovine. V zgodovini pač posamezniki, skupine in narodi tekmujejo med seboj. To
tekmovanje se pogosto razraste v sovraštvo, vojne in nasilje, ki ga narekuje logika zakona, ki
ne dopušča odpuščanja.
Seveda pa Antigonin problem ni v tem, da verjame v večno Ljubezen, da misli na
onostranstvo, na večnost, na božje, ampak da verjame, da je lahko ta večnost, njena
Ljubezen, ki je hkrati božja Ljubezen, navzoča v človeški zgodovini. Tukaj nastane med njo in
takratno zgodovinsko politično oblastjo (Tebanski kralj Kreont), ki zagovarja le poslušnost
trenutku zgodovine/zakonu, velik konflikt.
3.
Če ta pogled poglobimo, vidimo, da ni težko biti veren ali religiozen ter sanjati o drugem,
posmrtnem življenju. Na vse zadnje je tudi logično in celo družbeno sprejemljivo, da se
nekdo umakne »iz tega sveta«, gre v puščavo ali pa na obrobju družbe živi svoje
»onostransko« Ljubezen. Toda gorje tistemu, ki si drzne upati, verjeti ali celo govoriti in
delati, kakor da ima ta večna Ljubezen domovinsko pravico obstoja sredi našega življenja!
Ta preroška drža povzroči ogorčenje, zmrdovanje in izključevanje.
4.
Antigona noče zanikati družbe in njene zgodovine, politične oportunosti in tudi ne družbene
strategije za obvladovanje reda. Hoče samo pokazati, da ta logika družbe, če je prepuščena
sama sebi, ne zadošča, ker nujno zaide na stranpot, v nespoštovanje človeka, v sovraštvo.
Zato vztraja, da mora biti nekaj večnostnega, nekaj neskončnega tudi v našem
vsakodnevnem življenju, kar nas spomni, da obstaja še neka druga logika, logika večne
Ljubezni.
V tem duhu lahko rečemo, da bomo vsi sojeni pred prestolom večnosti/Ljubezni in ne pred
uspehom ali neuspehom zgodovine.
5.
In da ne bom preveč abstrakten. Izhajam iz generacije, ki se je v šoli še učila o zgodovinski
nujnosti socializma, o zgodovinskem trenutku proletariata in njegove revolucije itd. Seveda
tega marksizma v naši družbi danes ni več. Toda, naj bom nekoliko izzivalen, tudi naš
liberalizem, potrošništvo in ekonomski sistem je še vedno v nekem smislu tudi
postmarksističen, saj priznava le to, kar je zgodovinsko nujno: ekonomski uspeh, sanacijo
financ, gospodarsko proizvodnjo. Vse ostalo je le nebistveni okrasek: pokop po vojni pobitih,
pa kultura, religija, literatura, umetnost. Celo šport pridobiva na teži predvsem, ker se ga da
komercialno izkoristiti, da o filmski produkciji, ki naj bi bila umetnost, niti ne govorimo.
In če sem še bolj »domače« konkreten: vsi poznamo »mariborsko zgodbo«. Njen neuspeh je
prav tipična in logična posledica »ne-vere v Ljubezen«. Se pravi, vse je bilo stavljeno na
zgodovinski trenutek možnosti ekonomske uspešnosti, (ki vedno skriva v sebi boj, nasilje in
latentno sovraštvo), Ljubezen, kar pomeni karitas, šolstvo, umetnost. .. bi prišli na vrsto
kasneje. Toda ta kasneje nikoli ne pride, zato se je zgodilo, kar se je.
6.
V tem smislu lahko zaključim, da Antigonina Ljubezen zahteva »preroško etiko«, tisto etiko,
ki se je sposobna pojaviti pred prestolom večne Ljubezni in ki se spopada z logiko zgodovine,
ki izkorišča nasprotja in uporablja celo sovraštvo za svoje uspehe.
Kristjan bo moral, kot je učil že sv. Avguštin, živeti v dveh svetovih vrednot, on pravi v dveh
državah. V državi zgodovine, kjer mora pač spoštovati osnovne zakone, da preživi, hkrati pa v
to zemeljsko državo vstopa kot tujek, saj vanjo vnaša neko »drugo državo«, nove vrednote,
sicer ne more preživeti ne on sam, ne njegovi dragi in ne njegova zemeljska država.
Paradoksalno gledano: človeška družba se lahko reši samo s tistim, kar ji je tuje, kar prihaja
od drugod, od Zgoraj, iz Večne Ljubezni.
Vsaka družba torej potrebuje simbole te večne ljubezni, da preživi. Za Antigono je to pokop
rajnih. Mi lahko k tem svetim večnostnim vrednotam Ljubezni dodamo še spoštovanje otrok,
zaščito nerojenih in seveda tudi svetost vsakega človeškega bitja oziroma njegovega življenja.
In če sem v tem prostoru konkreten, potem mora biti Zavod Sv. Stanislava, ŠKG, OŠAŠ in vse
njene ustanove »država v državi«, ki mora s svojo preroško etiko gojiti vero v Ljubezen, ki
mora v nasprotju z zgodovinsko logiko, ki prisega predvsem na zunanji uspeh, slavo in moč,
prisegati na človečnost, sprejetost, spoštovanje, sočutnost, bližino – da bi v teh prostorih in
druženju čutili: Tu smo doma, tu nismo le številke in bonitetne točke, tu nas sprejemajo, tu
jim je mar za nas, tu nas imajo rad.
Zato mora tukaj vladati več kot zakon pravice in znanja: plačaj, kar si dolžan, vrni nam, kar
smo vložili vate, mi smo svoje storili in si umivamo roke;
zato morate tukaj biti več kot profesorji-učitelji-vzgojitelji, ravnatelji, direktorji, več kot
hišniki in uslužbenci, zato mora vladati vera v ljubezen;
v teh prostorih ste zato, da ljubite; zato, da ste domačini med seboj, ki verujejo v moč
ljubezni, v moč potrpljenja in v moč odpuščanja.
II. MED SOVRAŠTVOM IN ODPUŠČANJEM
(POVABILO!) Za trenutek pomislite, če ste s kom trenutno v konfliktu – kdo me je nazadnje
ranil, zavrnil, prizadel, s kom mi je težko? Je ta morda celo tukaj navzoč? Kaj počnem s to
zamero-bolečino?
Pomislite na koga, ki ste ga prizadeli; še hodi okrog z vašimi starimi ranami?
»Želite biti srečni za en trenutek? Maščujte se.
Želite biti srečni vedno? Odpustite«. /Henri Lacordaire/
Nihče ni zavarovan pred ranami, ki nastajajo zaradi izdajstev, rivalstva, sramotenja, laži,
razočaranja, ljubezenskih težav, službenih konfliktov, ljubosumij….oskrunitve/napadi/ na
našo fizično, psihološko, čustveno, moralno ali družbeno integriteto.
ZAMERA, SOVRAŠTVO in MAŠČEVANJE so brez dvoma najbolj instinktivna in spontana
reakcija na žalitev, rano… gre za INSTINKTIVNO PRAVIČNOST, ki pa ne prinese notranje
poravnave in rešitve. Nasprotno: naredi nas za slepega in nas zaklene v preteklost brez novih
čustvenih vezi, brez novih načrtov, brez spodbudnih tveganj in ustvarja v nas »črni seznam
ljudi«…, nas tišči v nekoristno premlevanje in začarani krog kritik, negativnih sodb in
povračilnih udarcev, kjer možnost veselja osebnih odnosov izginja – zaprta prihodnost in
duhovna osamitev! Gre za neko obliko obsedenosti, ki zapira osebo v spiralo nasilja –
peklenski krog maščevanja, ki ima rušilni vpliv na celotno okolje (družina, šola, podjetje,
družba…)
Ta drža gleda drugega s HUDOBNIM OČESOM in z onesnaženo mislijo – onesnažena misel
otrdi srce! Rane lahko zaceli le ljubezen, ki odpušča.
DIMENZIJE ODPUŠČANJE
»Odpusti, da osvobodiš v sebi moč ljubezni!« Martin Gray
Mi živimo iz božjega odpuščanja, naj naši bližnji živijo iz našega odpuščanja!
Aksiomi odpuščanja:
bogoslužje (dar k oltarju!)
12 apostolov odpuščanja - poslanstev
1./ Odločitev za ljubezen; izbira ljubezni, dejanje ljubezni, vera v moč ljubezni; verjamem, da
ima zadnjo besedo Ljubezen – Bog.
2./ Odločitev za svobodo, dejanje osvoboditve - osvobodim se negativne energije, ki me je
preplavila; osvobodim se vezanosti na človeka, ki me je prizadel in sem mu tako dal moč nad
sabo; potem mu zares lahko odpustim.
3./ Dati drugemu priložnost, da lahko začne znova; se odpovedati predsodkom, negativnim
čustvom, maščevalnosti in privoščljivosti.
4./ Odpoved sodbi – »Ne sodite, da ne boste sojeni! S Kakršno sodbo namreč merite, s
takšno… iver…« (Mt 7, 1 sl). Se pomaknem z najvišjega mesta razsodnika, ki vse ve, zakaj,
kako – zato se je treba odpovedati vsakršnemu sojenju, obsojanju, da se ne postavim nad
drugega in na božje mesto, ki predpostavlja, da so drugi vse vedeli in hoteli tako…
5./ Pogoj za molitev in bogoslužje – ne moremo moliti in ne moremo prisostvovati
bogoslužju, ne da bi bili pripravljeni drug drugemu odpustiti: »Če torej prineseš svoj dar k
oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in
se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.« (Mt 5, 23sl.). Ni mogoče imeti
odnos do Boga brez odnosa z bližnjim. Nisi božji otrok, če nisi tudi brat/sestra.
6./ Priznavanje naše so-krivde, ker v svetu podpiramo grešne strukture sveta: nepravična
porazdelitev dobrin, onesnaževanje stvarstva, pohlep po zaslužku, po moči, slavi in oblasti… z
molkom, komodnostjo, s privilegiji.
7./ Omogočanje življenja v krščanski skupnosti po pravilu odpuščanja: »Ne pravim ti do
sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« (Mt 18,22) – vedno.
8./ Sočustvujem s »krivičnim« , ga sprejmem v njegovi nebogljenosti in se ne povzdigujem
nadenj , ampak skupaj z Jezusom prosim zanj Očeta: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj
delajo!« (Lk 23,34) – vedo samo tisto, kar sami hočejo, ne vedo pa, kaj v resnici delajo. S tem
vstopimo v skrivnost Jezusa in njegove ljubezni na križu. V globini srca morda res niso vedeli,
kaj in kako so nas prizadeli.
9./ Ljubezen do sovražnikov: »Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste,
ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta…(Mt 5,44 sl). Zakaj biti prijazen do tistih, ki
tega ne zaslužijo/ne marajo? Ker tako dela Bog, ker je takšen Bog, ker je to pogoj za božje
otroštvo; on »Veleva soncu, da vzhaja nad…«Mt 5, 35).
10./ Razdolžitev sveta – »Odpusti nam, kakor tudi mi odpuščamo …« (Mt 6,12) svet je treba
razdolžiti zla/dolgov, slabega, jeze, sovraštva, ki je vanj vstopilo z določenim slabim dejanjem
in ga še ohranja pri življenju! Vedno znova smo dolžniki.
11./ Odpuščanje ni predvsem dejanje volje /človek ni edini nosilec odpuščanja, ampak
sprejetje božje milosti – odprtje zanjo /tu je skrivnost človekove svobode, ki more iti prav do
zavrnitve milost/. Bog prvi prevzame iniciativo v ljubezni: »Ljubezen je v tem – ne da bi mi
vzljubili Boga, On nas je prvi vzljubil« (1Jn 4,10). »Samo Bog more odpuščati« (Mr 2, 5-7)
Moramo se pustiti ljubiti kot Zahej, kot Magdalena, Samarijanka… da ne bi zavrnili ljubezni!
12./ Odpuščanje sebi – včasih si ne morem odpustiti, iščem in poglabljam krivdo, sodim
samemu sebi, se ocenjujem in obsojam: Ko moje srce ne dopušča, da si odpustim, se je
odločilo, da ne bo več ljubilo. Zato moram po pomoč k Očetu: »Odpusti, Oče, nisem vedel,
kaj delam« (Prim. Lk 23,34).V sebi odkrijem, da sem jaz tisti, ki potrebuje miloščino svoje
ljubezni, ki prosi za mojo ljubezen. Ko se neham podcenjevati in obsojati, ko si odpustim,
bom zmogel to storiti tudi drugemu in sočustvovati z njim.
SKLEP
Vse te oblike odpuščanja kristjani ne zmoremo, če ne sprejmemo božje ljubezni. Včasih
prav tega sprejetja ne zmoremo, ker nosimo v sebi NAPAČNO PODOBO BOGA: boga sodnika,
boga kaznovalca in maščevalca, strogega in grozečega, policaja, profesorja perfekcionista,
trgovca, moralizatorja, brezčutnega in neizprosnega izterjevalca pravice, ki svoje odpuščanje
pogojuje z našim odpuščanjem… Naša praktična vera je nemalokrat polna takšnega
maščevalnega boga, ki mu botrujejo naši psihološki kompleksi, za kar ima zaslugo tudi
»verska vzgoja«!
Izgubili smo prvotno evangeljsko sporočilo o usmiljenem Očetu, o izgubljeni ovci.
»Odpuščanje je Bog sam, usmiljeni Oče izgubljenega sina, je Ljubezen v svoji čisti
zastonjskosti. Ljubezen je stvaritelj, širi se zunaj njega in odpuščanje je sredstvo
neprestanega, obnovljenega in znova postavljenega stvarjenja. Tam, kjer ljudje rojevajo
smrt, stori, da ponovno privre življenje.« (Filip Le Tuezej)
Na križu vidimo, kako daleč lahko pripeljejo grehi, ki niso odpuščeni; kako daleč vodi zloba,
ki ni ustavljena in nasilje, ki ni prekinjeno s strani žrtve.
Zato Vstali Kristus podarja velokonočni dar; učencem ne podarja daru jezikov ne daru
vsevednosti, ne daru preroštva, ne daru moči… ampak dar odpuščanja: »Katerim grehe
oidpustite, so jim odpuščeni… (Jn 20,23) in potem jim 40 dni kaže rane ter jih tako uči
umetnosti odpuščanja.
NAJKRAJŠA POT DO ODPUŠČANJA?
»Če hočete spremeniti svet, se pogosteje nasmehnite drug drugemu!« (Mati Terezija).
Veselje je najkrajša pot do odpuščanja. Veselje oznanja Boga in njegovo ljubezen brez besed .
p. Pavle Jakop