BIM in Revit v praksi

BIM in Revit v praksi Predstavitev na konferenci je bila zastavljena tako, da sem večji del poteka modeliranja predstavil preko projekcije in na tak način izpostavljal posamezne pomembne točke. Na določenih mestih pa smo se podali direktno v Revit, kjer sem v živo prikazal kakšne zanimive dele modeliranja in uporabne funkcije programa. Pri obravnavanem projektu sem še uporabljal različico 2010, zato sem predstavitel pripravil tudi v tej verziji, kljub dejstvu, da je na voljo že nova verzija 2011, kar pa v bistvu niti ne igra neke pomembne vloge. Slika 1: Fotografiji obstoječega stanja. Samo konceptualno fazo modeliranja sem v tem primeru preskočil. Dobil sem namreč PGD in PZI dokumentacijo, po kateri sem zmodeliral objekt. Načeloma je prvi korak v Revitu zasnova konceptualne forme objekta, ko projektant izvaja študije oblike, volumnov, vmestitve v okolico in podobno. To se izvaja s t.i. masnimi študijami, po katerih nato tudi zmodeliramo konkretni objekt. Najprej sem preveril, kako kakovostna je dokumentacija v smislu natančnosti risanja. Vsi vemo, da včasih marsikdo malo pogoljufa in en meter zidu ni en meter, ampak 1,0543m, ko odmerimo. In ker je bila dokumentacija res kvalitetno izdelana, brez odstopanj, sem se lahko odločil, da ustrezne tlorise in prereze uvozim kot podloge v Revit in po njih direktno s prepoznavanjem linij rišem oz. modeliram objekt. V primeru, da bi bila dokumentacija manj natančna, bi še vedno recimo uvozil podloge, ampak bi risal ločeno z lastnim vnosom dolžin in podobno; še bolj verjetno pa bi imel podloge vzporedno odprte v AutoCADu in tam meril dolžine in modeliral prosto v Revitu. V AutoCADu mogoče ne igra velike vloge rahla nenatančnost, ampak v prostorskem modelu je to seveda pomembno, še posebej recimo, ko smo vpleteni v izmenjavo modelov z ostalimi projektanti. Tudi program je narejen tako, da nas opozarja, če so recimo elementi zamaknjeni za nek minimalni kot, ipd. Tako sem napravil osnovno formo objekta, se pravi stene, plošče, nosilce, stopnice, itd. Nato sem zmodeliral družine vrat in oken ter panelnih zasteklitev. Seveda, ko imamo enkrat vzpostavljeno knjižnico družin ta korak skoraj preskočimo, saj enostavno izberemo elemente iz knjižnice in jih tako rekoč kot Lego kocke vstavljamo v model. Načeloma pa se skoraj v vsakem projektu pojavi potreba po kakšni novi družini. Modeliranje le‐teh je enostavno, tu ni potrebnega poznavanja programerskega jezika, družine modeliramo v posebnem okolju družinskega urejevalnika (Family Editorja), ki je seveda del Revita samega. Veliko družin lahko tudi dobimo na internetu na raznih forumih in podobno. Tudi v CGSu vzpostavljamo recimo svojo bazo oz. knjižnico družin, ki jih lahko uporabljamo. Na tem mestu bi seveda izpostavil še, da na CGSu razvijamo tudi dodatne aplikacije t.i. extension‐e za Revit, ki še dodatno dvigujejo kakovost modeliraja. Gre za poenostavitve orodij in za dodatne funkcionalnosti, specifične tudi samo za Slovenijo. Pri tem upoštevamo želje in potrebe naših uporabnikov. Več o teh dodatnih aplikacijah boste lahko izvedeli v kratkem, ko bomo pripravili tudi video tutoriale za uporabo in vzpostavili internetno stran za pomoč uporabnikom. Ko sem imel zmodeliranega recimo 90% celotnega modela, sem začel testirati povezave z ostalimi modeli, t.i. Linki v Revitu. Revit v timskem smislu ponuja namreč dva načina dela. Povezljivi modeli oz. Linki v Revitu so uporabni na primer pri medpanožnem sodelovanju. Preprosto povedano ‐ ko arhitekt začne modelirati svoj arhitekturni model v programu Revit Architecture, lahko gradbenik statik ta model direktno poveže v svoj model v programu Revit Structure in ga uporabi kot osnovo za gradnjo svojega modela. Spremembe arhitekturnega modela se posodabljajo in avtomatično prilagajajo konstrukcijski model. Seveda tudi arhitekt lahko na enak način poveže v svoj model konstrukcijski model ter tako omogoči obojestransko koordinacijo. Podobno velja za model inštalacij. Drugi način timskega dela pa je delo s centralno datoteko. Ta način se predvsem uporablja znotraj podjetja pri večjih projektih, ko posamezniki delajo oz. modelirajo določene logično zaključene enote oz. dele projekta. Celotni projekt se razdeli na t.i. worksete – delovna območja, ki so medsebojno povezana v centralno datoteko na strežniku. Slika 2: Shematski prikaz dela s povezanimi modeli – linki (levo) in s centralno datoteko (desno). Pri obravnavanem objektu sem uporabil način s povezanimi modeli. Poleg medpanožnega sodelovanja se tak način recimo priporoča tudi znotraj samega arhitekturnega modela. Tako pripravimo objekt kot en model, teren oz. okolico pa modeliramo kot ločeni model, v katerega povežemo objekt. Na tak način bi lahko projektirali tudi krajinski arhitekti. Ta način uporabimo lahko tudi pri projektiranju stanovanjskih sosesk z več enakimi ali različnimi objekti, ki jih tako veliko lažje pozicioniramo, medsebojno pa se znajo tudi prepoznavati v smislu točne pozicije v prostoru. Dobra lastnost teh povezav je tudi v tem, da povezani model v smislu velikosti datoteke ne nosi vse svoje podatkovne teže s seboj. V primeru je bil glavni model objekta velik dobrih 50MB, prazna datoteka, v katero pa sem ta model povezal, pa je bila velika le 2MB. Link se prepozava kot celota in z enim klikom označimo celotni model. Kljub temu pa to ne pomeni, da ne moremo označiti in odstraniti iz pogleda določene elemente modela objekta. To nam pride prav pri pripravi vizualizacij ali pri pripravi posameznih načrtov. Z linki upravljamo v dialognem oknu Manage Links, kjer tudi ponovno naložimo posamezni model, v primeru, da se je le‐ta v vmesnem času modeliranja spremenil. V posamezni model lahko povežemo tudi model, ki v sebi že nosi link. Slika 3: Link v linku – označeni model je sestavljen iz modela terena v katerega je povezan glavni model, vse pa je nato vstavljeno z enim linkom v model širše okolice objekta. Revit model predstavlja eno datoteko, v kateri so zbrani vsi potrebni podatki. Znotraj te datoteke tako lahko hranimo vse vrste projektne dokumentacije – od IDZ‐ja, PGD‐ja, PZI‐ja in PID‐a, do raznih popisov materialov in količin, shem, vizualizacij, ipd. V obravnavanem primeru te razvrstitve sicer nisem naredil, ker to ni bil niti namen prikazanega modela, ker gre bolj za študijo v smislu zmožnosti Revita in BIM projektiranja ter seveda nisem pripravljal celotne projektne dokumentacije. Na spodnji sliki pa lahko prikažem tloris (oz. del njega), ki sem ga v osnovi malo dodelal in skušal posnemati tistega iz obstoječe dokumentacije projekta. Slika 4: Tloris pripravljen v Revitu. Vsak element – vrata, plošča, prostor v sebi nosijo številne informacije, ki jih lahko prikazujemo in izrabljamo na različne načine. Podobno kot na tlorisu zgoraj je recimo potrebno označiti tudi ostale še neoznačene elemente. Za to enostavno izberem recimo ukaz za označevanje prostorov – room tag, in samo poklikam prostore. Enako velja za vrata, višinsko koto plošče oz. tlaka ... Revit zna skoraj avtomatično pripravit tudi sheme prostorov. Enostavno vklopimo funkcijo barvnih shem in prostori v tlorisu ali prerezu se ustrezno obarvajo. Zraven dodamo lahko tudi legendo te sheme, ki se seveda avtomatično posodablja ob spremembah. Če pogledamo v View Properties – Color Scheme, lahko spremenimo barvo, se odločimo za vzorec in načrt se posodobi ter prav tako legenda. Sam tloris je tudi interaktiven z ostalimi pogledi. Recimo, če dvakrat kliknem na prerezno puščico, se na tak način direktno podamo v izbrani prerez. Tu zopet lahko vidimo posamezne označevalne elemente, ki prikazujejo informacije elementov. Recimo oznake za tlak. Če označim tlak, vidimo, da se istočasno navezujoče označijo tudi oznake. Če spremenim eno oznako, se seveda spremenijo tudi ostale, saj je informacija, ki sem jo spremenil navezana na ploščo in ne na posamezno oznako. Oznaka le črpa informacijo iz plošče. Kar se pa tiče detajliranja v Revitu pa moram omeniti sledeče. Pri informacijskem modeliranju je pomemben razmislek na začetku in med modeliranjem, kaj je smisleno zmodelirati v 3D in kaj samo v 2D. Seveda lahko skoraj vse zmodeliramo v 3D, a to ni smiselno, saj nam to vzame preveč časa, poleg tega pa se velikost modela in datoteke občutno poveča, kar pa seveda vpliva tudi na odzivnost programa. To velja tako za sami model objekta, kot tudi konkretno za posamezne družine, ki jih uporabljamo. Na podlagi te odločitve tudi pripravljamo detajle. Na določenih mestih seveda model predstavlja že večino želenega prikaza detajla in zato detajl na podlagi 3D modela samo še dodelamo, izpilimo z 2D komponentami in oznakami. V drugih primerih pa pripravimo detajl v 2D načinu – konkretno v Revitu ali preko uvoza na primer v AutoCADu pripravljenega detajla, ki ga nato navežemo na model v tlorisu, prerez ali pogledu. Ko imamo model zaključen, pripravimo tudi vizualizacije za pripravo različnih prezentacij projekta. Vizualizacije pripravimo znotraj programa Revit, brez nekega posebnega znanja in truda. Celotno vizualizacijo pripravimo preko enostavnega dialognega okna, kjer nastavimo glavne parametre, kot so: kakovost procesiranja, ločljivost slike, uporaba načina osvetlitve, kot novost v verziji 2011 sedaj tudi sliko za ozadje, itd. Vizualizacije kot slike lahko seveda izvozimo iz Revita za nadaljno dodelavo v Photoshop ali kakšnem drug program. Lahko pa jih tudi shranimo znotraj projekta in jih nato uporabljamo pri dokumentaciji, jih vstavljamo na liste ipd. Slika 5: Del obdelave (saturacija, osvetlitev, ipd.) je možen že znotraj Revita. Izvoženo sliko pa lahko nadalje obdelamo tudi v drugih grafičnih programih. V Revitu lahko pripravimo tudi animacijo sončne študije oz. padanja senc objekta tekom določenega dneva ali določenega obdobja oz. čez leto. Zopet brez nekega posebnega dodatnega znanja in znova preko enostavnega dialognega okna. Lahko pripravimo tudi animacije, t.i. Walkthrough‐je, ko se po domače povedano sprehodimo po projektu. Pripravil sem tudi dva kratka sprehoda po obravnavanem objektu, ki si ju lahko ogledate na blogu. Na koncu sem prikazal še prehod modela iz Revit Architecture v Revit Structure, kjer pripravimo konstrukcijski model za nadaljno statično analizo ter pripravo potrebne dokumentacije kot so na primer pozicijski načrti, opažni načrti, ipd. Konstrukcijski model sem pripravil s pomočjo linka arhitekturnega modela in uporabne funkcije Copy/Monitor, ki povzame določene elemente linka, jih kopira in nadzira spremembe na eni in drugi strani. Za to nastavimo, katere tipe družin bomo kopirali in s katerimi tipi jih bomo vstavili v konstrukcijski model. Za kopiranje in nadziranje elementov lahko izbiramo med nivoji, osmi, stebri, stenami in ploščami. Ko link arhitekturnega modela osvežimo, nas ob spremembi arhitekturnega modela program opozori, da so bile storjene spremembe in da moramo le‐te pregledati v dialognem oknu Coordination Review. Ob spremembi konstrukcijskega modela se zgodi podobno, program nas opozori, da so nastopila določena odstopanja, ki naj jih upoštevamo. V prikazanem primeru so se premaknile določene stene in na to nas je program opozoril. Ob tem imamo na voljo več ukrepov, lahko počakamo, zavrnemo, sprejmemo spremembo in ne premaknemo naših sten, ali pa sprejmemo in spremenimo, posodobimo model. Celotna povezava in kopiranje ter nadzor se še ne odvijata v nekem popolnoma avtomatiziranem smislu, to moram seveda izpostaviti. Je nekako tudi še razumljivo, saj je informacij v ozadju res ogromno in ne moremo kar takoj v bistvu pričakovati popolno avtomatiko. Seveda pa to ne pomeni, da zadeva ni uporabna. Na spodnji sliki levo je prikazan link arhitekturnega modela. Manjka nekaj nenosilnih sten in elementov, ki jih Revit Structure že avtomatično ne prikazuje, saj niso pomembne za konstrukcijski model. Je pa to seveda pogledna nastavitev, ki bi jo lahko tudi spremenili in prikazali vse elemente. Slika 6: Povezava (link) arhitekturnega modela v Revit Structure (levo) in končni model konstrukcije (desno). Če sem najprej probal povsem avtomatsko skopirati in nadzirati elemente, sem dobil model z nekaj odstopanji in nepravilnostmi. Večina le‐teh je nastopilo tudi zaradi načina modeliranja arhitekturnega modela, kjer sem nekatere stene recimo modeliral iz več delov, saj mi je tako bolj ustrezalo za potrebe priprave arhitekturne dokumentacije. Ker je konstrukcijski model seveda bolj čist in pravilen, ko so stene enotne in brez zamikov, sem se lotil modeliranja bolj postopoma. Po etažah in s premislekom, katere stene naj bi bile enotne in eventuelne kandidatke pri morebitnih spremembah arhitekturnega modela. Tako sem pripravil boljši model, ki je viden na sliki zgoraj desno. Ob spremembah arhitekturnega modela sem opazil recimo, da na večino sprememb Revit pravilno opozori in model posodobi, nekaj pa je seveda tudi odstopanj. Predvsem so problematične trenutno še odprtine, ki so odvisne tudi od družin oken in vrat in načina njihovega modeliranja. Večino premikov sten pa na primer pravilno regenerira. Še vedno je tak način seveda zelo uporaben pri pripravljanju modela in dokumentacije, saj je vpogled in kontrola sprememb kakovostnejša. Naslednji korak obdelave modela je bila nadaljna priprava za statično analizo, kar je na predstavitvi prevzel in prikazal kolega Ivo, zato na tem mestu zaključujem tekstualni povzetek prispevka CGS konference 2010, saj trenutno nažalost nimam pravega časa pripraviti še prispevek o tem delu. A predvidevam in upam seveda, da je tudi ta prikazani povzetek zanimiv in vreden branja. Lep pozdrav do naslednjič, Miloš