In memoriam – knjižica_net

IN MEMORIAM
IN MEMORIAM
msgr. Marijan Kuk
1927 - 2012
1
Zahvala
župljanom in meščanom,
vernim in nevernim,
od blizu in daleč,
sorodnikom, prijateljem in znancem,
sosedom in sodelavcem,
predstavnikom civilnih in cerkvenih oblasti,
skupinam in društvom,
ki ste s svojim obiskom v dneh žalovanja
in s svojo pripravljenostjo pomagati v trenutkih slovesa
izkazali msgr. Marijanu Kuku spoštovanje
in ga dostojno pospremili k večnemu počitku.
Bog vam povrni!
IN MEMORIAM
»Ni konec, ko pride tvoj zemeljski konec.
Le vsakodnevno orodje pospraviš in se odpraviš k počitku.
Po isti poti, koder odhajaš, nevidno prihajaš nazaj med svoje, ki jih ne nehaš ljubiti in ki živijo od tvoje ljubezni.
In tvoja prisotnost je bolj prisotna kot kdajkoli prej:
na vseh poteh, v vseh rasteh od korenin do vej.«
T. Kuntner
Sredi lanskega poletja, ko se je sklenilo pastoralno leto in so otroci
uživali zaslužene počitnice, odrasli pa letni oddih, je odšel k večnemu
počitku msgr. Marijan Kuk, župnik pri Sv. Martinu v Velenju. Novica o
njegovi smrti je presenetila marsikoga, ker smo bili navajeni, da je s
svojo vztrajnostjo še vedno premagal zdravstvene težave, ki so ga
spremljale precejšen del njegovega življenja. Pričakovali smo, da bo
tudi tokrat tako. Pa ni bilo.
Za njegov odhod skoraj dobesedno veljajo gornje pesnikove besede. Njegova zadnja ura ni bila nič izrednega, nič nenavadnega, nekaj
naravnega. Ob zgodnjem jutranjem klicu njegove zdravnice iz bolnišnice sem bil prepričan, da je z njim zelo slabo, da bom najbrž prepozen,
da bi se še srečala. Po Božji previdnosti mi je vendarle bilo dano, da
sem bil ob njem ob slovesu.
Bil je miren in ob običajnem pozdravu ni dajal vtisa, da se poslavlja.
Nasprotno – na moje presenečenje je izgledal nepričakovano dobro.
Vedel je za moj prihod, saj mu je zdravnica sporočila, da pridem. V
miru je pri polni zavesti prejel sv. obhajilo, ki je bilo zanj v danem trenutku tudi sveta popotnica za večnost. Po tem svetem trenutku sva
spregovorila nekaj čisto vsakdanjih besed, brez slutnje, da so zadnje.
Potem je doživel še en srčni napad – zadnjega od mnogih v preteklih
dveh ali treh dneh, odkar je bil prestavljen na interni oddelek. Po tem
napadu je v globokem polsnu prejel še bolniško maziljenje. In malo
čez deseto dopoldne se je njegovo srce počasi ustavilo.
3
IN MEMORIAM
Približno ura je minila od mojega prihoda, ko je deloval čisto vsakdanje, pa do trenutka, ko je prestopil prag večnosti in odšel k počitku
– spokojno, z mirnim obrazom, brez strahu ali izraza bolečine in trpljenja na obrazu. Tako je sklenil svojo skoraj 85 let dolgo življenjsko pot
in svoje 60-letno poslanstvo dušnega pastirja, ki ga je v veliki meri
namenil Velenju.
Po dostojnem slovesu od njega, v vročih julijskih dneh lanskega
poletja, spomin nanj še vedno živi. Zdi se, da bi še vedno lahko pristopil k oltarju, da bi ga še vedno mogli srečati spotoma na njegovem
sprehodu, da bi še vedno lahko stopil na prag župnišča ali nas pričakal
v župnijski pisarni … Pa ne bo, saj je že onkraj minljivega, v večnosti.
Ostaja pa z nami po spominih in po svojih delih – enih in drugih se je v
skoraj pol stoletja nabralo precej. Nekaj jih je zbranih tudi v pričujoči
knjižici. Nekaj tistih, obujenih v trenutkih slovesa od pokojnega msgr.
Marijana Kuka, ob njih pa še nekaj tistih, nastalih ob različnih priložnostih v zadnjem obdobju njegovega življenja. Naj bodo dragocen
spomin nanj vsem, ki smo ga poznali.
Janko Rezar, župnijski upravitelj
4
Ob slovesu
IN MEMORIAM
msgr. Jože Kužnik, škofijski kancler
Msgr. Marijan Mihael Kuk
Objavljeno v Družini št. 29, 15. julija 2012
V soboto, 7. julija 2012, smo se poslovili
od biseromašnika in dolgoletnega župnika
pri Sv. Martinu v Velenju, msgr. Marijana
Kuka. Svojo življenjsko pot je sklenil na praznik slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda v bolnišnici Topolšica, kamor se je moral
zateči zadnje dni.
Biseromašnik msgr. Marijan Kuk se je
rodil 12. septembra 1927 v Gabrovljah pri Slovenskih Konjicah. Po
končani gimnaziji se je odločil za bogoslovje in bil 29. junija 1952 v
Mariboru posvečen za duhovnika. Eno leto je bil semeniški duhovnik v
Ljubljani, nato je moral odslužiti vojaščino v Smederevu. 1. oktobra
1954 je postal kaplan v Vojniku, kjer je ostal do julija 1959. Tega leta
je postal kaplan v opatijski župniji sv. Danijela v Celju, kjer je ostal šest
let. Leta 1965 je prevzel veliko župnijo sv. Martina v Velenju in za
nekaj let tudi župnijo Škale. Ta župnija je zaradi rudniških del izgubila
velik del svojega ozemlja, pogreznila in zrušila se je tudi župnijska cerkev, na tem področju je zdaj Velenjsko jezero. G. Kuk je uspel združiti
župnijo Škale z župnijo sv. Martina. Pastoralno delo v hitro rastočem
»rdečem« Velenju, kjer je bil konglomerat življa iz celotne Jugoslavije,
ni bilo lahko, a se ga je g. Kuk lotil z veliko mero poguma, razsodnosti
in modrosti. Namesto mogočne škalske cerkve mu je uspelo zgraditi
novo, manjšo cerkev sv. Jožefa delavca, za potrebe novonastalega
naselja. Zaradi pastoralnih potreb se je od velike župnije sv. Martina
leta 1972 odcepil del ozemlja in nastala je nova župnija sv. Marije v
Starem Velenju, leta 1993 pa je iz župnije sv. Martina nastala še župnija bl. Antona Martina Slomška. Poleg vodenja velike in težke župnije
sv. Martina je večkrat prevzel v soupravo še župniji Št. Ilj pri Velenju in
Šentjanž na Vinski Gori. Leta 1966 je postal prodekan dekanije Šaleška
dolina in leta 1968 dekan, kar je nato ostal vse do leta 1986, ko je
7
IN MEMORIAM
dekanijo predal v mlajše roke in dobil naziv »decanus emeritus«. Leta
1968 mu je Mariborska škofija zaupala službo duhovnega svetovalca,
leta 1988 pa je bil imenovan za papeškega kaplana z naslovom
»monsignor«. Svojo odgovorno službo župnika je opravljal vse do
zadnjega. Dočakal je še svoj 60 letni mašniški jubilej, a ga ni mogel slovesno obhajati, ker je zadnji mesec moral večkrat poiskati pomoč v
bolnišnici Topolšica, kjer je 5. julija izdihnil in se preselil k svojemu
nebeškemu Očetu, ki mu je zvesto služil vse življenje.
Mašo zadušnico je v župnijski cerkvi sv. Martina v Velenju daroval
mariborski metropolit dr. Marjan Turnšek ob navzočnosti celjskega
škofa dr. Stanislava Lipovška in 40 duhovnikov ter polne cerkve vernikov od blizu in daleč. Že na predvečer pa se je pri sv. maši za pokojnega biseromašnika zbralo veliko ljudi in ob mariborskem kanoniku
msgr. Jožetu Goličniku somaševalo 30 duhovnikov. V imenu vernikov
župnije sv. Martina se je rajnemu župniku zahvalila katehistinja ga.
Cvetka Žlof, v imenu njegovih nekdanjih kaplanov dr. Marjan Turnšek,
v imenu rojstne župnije pa arhidiakon g. Jože Vogrin. Po sv. maši je
sledil pogreb na pokopališču v Podkraju. Tam bo rajni g. biseromašnik
ob mnogih svojih vernikih čakal vstajenja. Naj mu bo vsemogočni Bog
za vse dobro, ki ga je storil v vseh župnijah, kjer je deloval, bogat plačnik!
8
IN MEMORIAM
msgr. dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof
Msgr. Marijanu Kuku v slovo
Nagovor pri maši zadušnici in ob pogrebu
Božja beseda: berilo: 2 Tim 4,1-8, evangelij: Jn 10,11-18
Uvod v bogoslužje:
Župnija sv. Martina v Velenju in z njo vse
velenjske župnije, dekanija Šaleška dolina,
pa tudi celjska škofija in mariborska metropolija, še posebej rojstna nadžupnija Slovenske Konjice, se v globoki hvaležnosti, veri in
spoštovanju poslavlja od pokojnega gospoda
župnika in zaslužnega dekana, monsignorja
Marijana Kuka.
Lepo pozdravljeni vsi, ki ste se v tako velikem številu zbrali k tej sveti maši, pri kateri
hvalimo Gospoda za 85 let življenja in 60 let
duhovniške službe, ki jo je tako zvesto in
požrtvovalno, do zadnjega diha, opravljal naš dobri in zvesti gospod
župnik, dekan in zaslužni dekan.
V tem žalnem svetem zboru s hvaležnostjo in spoštovanjem pozdravljam gospoda mariborskega nadškofa metropolita, ki je bil kar
nekaj let kaplan pri Sv. Martinu in prvi sodelavec pokojnega gospoda
župnika. Lepo pozdravljam vse navzoče duhovnike, generalnega vikarja mariborske nadškofije in celjske škofije, člane mariborskega stolnega kapitlja, naddekane, dekane, sestre redovnice, bogoslovce z vodstvom Bogoslovja, predstavnike Teološke fakultete in vse vas, dragi
verniki iz domače župnije in še posebej iz rojstne župnije Slovenske
Konjice, skupaj z gospodom župnikom - arhidiakonom konjiškim.
Vsi se želimo Bogu zahvaliti za 60 let dela odrešenja, ki se je uresničevalo v duhovniškem življenju in delu pokojnega gospoda župnika in
dekana. Nekateri duhovniki in verniki, ki se danes ne morejo udeležiti
9
IN MEMORIAM
tega slovesa, so že sinoči tu obhajali sveto mašo za pokojnega gospoda župnika. Mi danes naši zahvali pridružujemo gorečo prošnjo, da bi
nam Gospod podaril in da bi bili vredni novih duhovnih poklicev, ki jih
tako pretresljivo resno potrebujemo ali, kot pravi molitev ob posvečenju, »ki jih potrebujemo toliko več, kolikor slabotnejši smo«. Res, veliko dobrega smo opustili in slabega storili, zato iskreno in ponižno
molimo: »Vsemogočnemu Bogu … «
Homilija:
Sobratje v škofovski, duhovniški in redovniški službi, sestre in bratje v Kristusu!
Nadžupnija Slovenske Konjice, rojstna župnija pokojnega gospoda
župnika, je prejšnjo nedeljo pripravila zahvalno slavje trem svojim
letošnjim jubilantom: dvema srebrnomašnikoma in gospodu biseromašniku msgr. Marijanu Kuku. Ob sporočilu, da gospod Kuk zaradi
težav z zdravjem ne bo navzoč, nas je zaskrbelo; zato smo še bolj
zaupno molili, da bi gospod župnik tudi tokrat s svojo vztrajnostjo in
zvestobo premagal težave in nadaljeval svoje duhovniško poslanstvo.
Ko sem ga prejšnji četrtek obiskal v Topolšici, sva bila oba prepričana,
da imajo težave prehoden značaj, pa je kljub skrbni zdravniški pomoči
v četrtek zjutraj ob 10.10 uri nastopil trenutek, ko je naš gospod župnik prestopil prag večnosti in šel k Očetu.
Naj nam bo dovoljeno, da pri tej sv. maši, pri kateri molimo za blaženi pokoj pokojnega gospoda župnika in hvalimo Gospoda za 60letno duhovniško službo, v globoki hvaležnosti in spoštovanju nekoliko odstremo zaveso časa in v duhu odpiramo njegovo bogato popisano knjigo življenja.
Že na prvi strani je pomembno znamenje. Pokojni gospod župnik se
je rodil 12. septembra 1927, na praznik Marijinega imena. Verni starši
so mu zato dali ime Marijan in ga tako na poseben način izročili Marijinemu varstvu. In Božja Mati Marija je zvesto spremljala svojega varovanca, posebej takrat, ko je v njegovem srcu budila veselje do duhovniškega poklica. Odločitev za duhovniški poklic v času po 2. svetovni
10
IN MEMORIAM
vojni ni bila lahka, pokojni gospod župnik pa je vztrajno premagoval
vse ovire in bil 29. junija 1952 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika. Po končani službi semeniškega duhovnika v Ljubljani je bil g. Kuk
imenovan za kaplana v moji rojstni župniji v Vojniku in tu se je začelo.
Ministrantom, tudi meni, se je ob mladem, gorečem in navdušenem
kaplanu kar sama po sebi ponujala možnost, da bi stopili na pot duhovništva ...
Minilo je 60 let, pa je še vedno veljavna Slomškova modrost: »Če
hočeš druge vneti, moraš sam goreti.« Prav tako drži misel, ki jo je ob
vprašanju duhovnih poklicev že večkrat ponovil papež Benedikt XVI.,
ki spričo velikega pomanjkanja duhovnih poklicev vztrajno ponavlja,
da se svet ni ustavil, da Bog tudi danes kliče fante in dekleta na pot
duhovništva in redovništva, podobno kot je klical v vseh časih, tudi v
Stari zavezi dečka Samuela v templju, ki je s pomočjo duhovnika Helija
spoznal Božji klic in mu sledil.
Tudi danes smo kristjani, še posebej mi škofje, duhovniki, redovniki
in redovnice poklicani, da mladim pomagamo z molitvijo, besedo in
zgledom odkrivati, slediti in rasti v duhovnem poklicu. Pokojni gospod
župnik je to znal in danes se mu za to pomoč in ta zgled toplo zahvaljujem in z menoj tudi vsi, ki so v času njegovega duhovniškega življenja in delovanja sledili Božjemu klicu.
Po letih njegove kaplanske službe v Celju pri Sv. Danijelu od leta
1959 do 1965 je prišel v Velenje k Sv. Martinu, kjer je ostal župnik 47
let. Vedno se je z veliko vnemo in pastoralno modrostjo posvečal
temeljnemu duhovniškemu poslanstvu, skrbi za župnijo, da se v njej
uresničuje delo odrešenja: da se oznanja evangelij na vseh ravneh, da
se obhaja sveto bogoslužje, zakramenti, zakramentali, da je poskrbljeno za ljudske pobožnosti, za cerkveno petje in glasbo, in še posebej,
da je poskrbljeno za uboge, za vse, ki so potrebni duhovne in materialne pomoči in bližine, kar je naloga župnijske Karitas in drugih dobrodelnih ustanov. Vsaka župnija mora imeti urejene cerkve in prostore
za verouk in druge pastoralne dejavnosti. Pokojni gospod župnik in trikrat izvoljeni dekan dekanije Šaleška dolina je bil skupaj s svojimi
sodelavci in dobrimi verniki vedno na svojem mestu, ko je bilo treba
11
IN MEMORIAM
urejati in širiti to župnijsko cerkev in nove župnije ter njihove bogoslužne prostore: Velenje - sv. Marija, še posebej ob gradnji nove cerkve
sv. Jožefa Delavca v Škalah, nove župnije bl. A. M. Slomška, ki gostuje
v cerkvi sv. Andreja v Šaleku, ob nabavi desetih novih zvonov, obnovi
pročelij, streh in opreme za posamezne cerkve in župnije.
Vodstvo Cerkve je hvaležno spremljalo zglednega delavca v Gospodovem vinogradu in ga za njegovo zvesto hojo za Kristusom Dobrim
Pastirjem in Usmiljenim Samarijanom 11. julija 1988 nagradilo z imenovanjem za monsignorja, papeškega kaplana, ob koncu tretjega
obdobja dekanske službe pa je bil imenovan za »decanus emeritus«.
V njegovi duhovniški službi so ga spremljali tudi križi, posebej v
obliki nasprotovanja njegovim pastoralnim načrtom, kar ga je močno
bolelo. Takrat je bila na poseben način z njim njegova Varuhinja in Priprošnjica, Božja Mati Marija, njeno Sveto ime, da je hudo vračal z dobrim in ga je vse to še bolj utrdilo v zvestobi Jezusu Kristusu in Božjemu
ljudstvu. Zelo dobro se je počutil med otroki pri katehezi. Ko sem ga
malo po škofovskem posvečenju pred dvema letoma obiskal tu pri Sv.
Martinu, so mi rekli, da so gospod v veroučilnici. Prišel sem do vrat, pa
je bilo vse tiho. Mislil sem oditi, pa sem le vstopil in zagledal enkraten
prizor: veliko otrok, kakih 30 do 40, ki pazljivo poslušajo pripoved
starega gospoda kateheta. Ko smo se spoznali, se je razvil prijeten in
12
IN MEMORIAM
živahen pogovor. Pomisli sem na mnoge katehete, ki imajo težave z
disciplino, moj katehet, pokojni gospod Kuk, jih ni imel.
Imel pa je veliko veselje z mladimi, ki so v njegovem času stopili na
pot duhovništva ali drugih cerkvenih služb, še posebej v katehezi in
cerkveni glasbi. Trenutno iz tega časa in te župnije izhajajo še štirje
živeči duhovniki, vedno pa živijo v spominu pokojni Ivan Koren, župnik
na Teharjah, Janko Kvartič, frančiškan pater Marijan Valenčak, prelat
Čretnik in seveda svetniški kandidat pater Vendelin Vošnjak, frančiškan, ki je pokopan na Kaptolu v Zagrebu.
Apostol Pavel je svojemu učencu Timoteju napisal: »Dober boj sem
dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljena krona
pravice, ki mi jo bo dal oni dan Gospod, pravični sodnik.« (2 Tim 4,7-8)
Tudi pokojni gospod župnik bi lahko rekel o sebi, da je dobojeval
dober boj. Še več. Prepričani smo, da je za vsa svoja dobra dela na
pragu večnosti že zaslišal tolažilne besede Jezusa Kristusa: »Pridi, dobri in zvesti služabnik Marijan, bil si mi zvest, pojdi in spočij se v veselju
svojega Gospoda« (prim. Mt 25,21). Amen.
13
IN MEMORIAM
Mihaela Razboršek in Cvetka Žlof, katehistinji
Slovo v imenu župljanov
Trenutek, ki ga delimo z vami, naš dragi in spoštovani gospod župnik Marijan Kuk, je prelomnica za nas, vaše župljane. Slovo, ki je neizbežno, prebuja v naših srcih spomine, ki so še tako sveži in mehki.
Stisk roke, ko smo vas obiskovali v bolnici, je bil vedno čvrst, besede
pogumne in upajoče. Skupaj z vami smo želeli, da se vrnete med nas,
da se delo in življenje nadaljujeta tako, kot smo bili navajeni, a Stvarnikovi načrti so bili tokrat drugačni. Poklical vas je k sebi. Odgovora,
zakaj ravno v dneh, ko smo se veselili vaše biserne maše, ni, čutimo
pa, da praznino vašega odhoda napolnjuje Gospod v kruhu življenja, s
katerim ste združeni za vekomaj.
Zdaj je vaše duhovništvo dopolnjeno in vaše poslanstvo bo odmevalo in živelo med nami, ki smo se ob vaših naukih učili ljubiti Boga. Iz
vaše duhovne dote bomo iskali tolažbo in črpali moč za vrednote, ki
so vam bile svete. Živeli ste skromno, bili ste vztrajni in zvesti. Čeprav
vas je bolezen spremljala že vrsto let, vam ni vzela poguma in veselja
do življenja, ki ste ga zajemali iz globoke povezanosti z Bogom. To se
je čutilo pri vsaki sveti maši, ki ste jo darovali vdano in spoštljivo.
Hvala vam, dragi gospod župnik, za pričevanjsko držo, ki je bistvena
za vsakega vernega človek in je ujeta v misli, ki pravi: »Če je Bog na
prvem mestu, je vse na pravem mestu.« In Bog je v vašem življenju bil
na prvem mestu, saj ste z redno molitvijo negovali odnos z Njim. Brevirja, ki ste ga dan za dnem molili v zakristiji, ne boste nikoli več odprli, in tudi jagode rožnega venca ne bodo več polzele med vašimi prsti.
Zdaj, ko ste v nebesih, je molitev zažarela v vsej polnosti in naj bo vez
med nami vse do snidenja pri Bogu. Bodite naš priprošnjik in pomagajte nam živeti svetopisemsko spodbudo, ki ste jo izbrali ob vaši novi
maši in ob hvaležnosti za 60 let duhovništva: »Ljubite se med seboj,
kakor sem jaz vas ljubil.«
14
IN MEMORIAM
msgr. dr. Marijan Turnšek, mariborski nadškof in metropolit
Slovo v imenu kaplanov pri Sv. Martinu
Spoštovani in dragi g. župnik msgr. Marijan Kuk,
v imenu kaplanov, ki smo pod vašim vodstvom služili Božjemu ljudstvu v župniji sv. Martina v Velenju, in nas ni bilo malo, se želim zahvaliti. Najprej Bogu, da smo smeli biti dušni pastirji z vami. Nato pa vam
za vaš zgled trdnega Gospodovega duhovnika – neomajnega dobrega
pastirja Božjega ljudstva. Bili ste mož iz »enega kosa«: duhovnik in
samo duhovnik, štiriindvajset ur na dan in do zadnjega diha tu na
zemlji. Ob vas smo zoreli iz mladostne zagnanosti v zrelo duhovniško
gorečnost. In gotovo smo se naučili vsaj nečesa: da se da z malo besedami veliko povedati in da dejanje, ki je vedno simbolno, šteje in zaleže še več kot beseda.
Gospod vas je poklical k sebi na slovesni praznik svetih bratov Cirila
in Metoda, ko smo poslušali evangelij o Dobrem pastirju, ki dá svoje
življenje za ovce in ko vidi, da prihaja volk, ne zbeži, ampak ovce zbere
in obvaruje. Verjamemo in zaupamo, da ste zaspali v Gospodu, potem
ko ste do konca dali življenje za svoje duhovniško poslanstvo, varovali
čredo pred mnogimi volkovi našega časa in zato gotovo že uživate plačilo dobrega pastirja, ki vam ga iskreno privoščimo.
In še nekaj. Kot je bila vaša pridiga jasna in kratka, tako bo gotovo
takšna tudi vaša prošnja
za nas pri Očetu. Še posebej nam izprosite novih
duhovniških poklicev.
Od četrtka naprej nimate
več samo naziva monsignor, ampak tudi »rajni«:
torej prebivalec raja ali
nebes!
15
IN MEMORIAM
msgr. Jože Pribožič, dekan in naddekan
Slovo v imenu dekanijskih duhovnikov
Na pokopališču v Podkraju
Dragi sobrat Marijan. Ko se v luči Božje besede oziram v tvoje
duhovniško poslanstvo med nami, se mi misel ustavi pri evangelistu
Mateju, ki nam v 11. poglavju pove, kaj je Jezus rekel o Janezu Krstniku: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? … Človeka,
v mehko oblečenega? … Ne, vam pravim … «
Ne, ti nisi bil trst, ki ga veter maje. Poznali smo te kot človeka, ki
zna in hoče ostajati zvest dani obljubi. Bil si nam zgled osebne skromnosti. Iz domače hiše pod Konjiško goro si bil zaznamovan z delavnostjo, ki si jo utrjeval kot partizanski kurir po zelenem Pohorju in jo prekalil v povojnem lemenatu in v letih duhovništva.
Ob tebi smo spoznavali uresničenje besed, ki so bile tako blizu
našemu blaženemu škofu Slomšku: »Delajmo, dokler živimo, počivali
bomo v večnosti.«
16
IN MEMORIAM
Tvojih 85 let zemeljskega romanja je bil en sam delavnik. Simbolično to pomenita ponedeljek in sobota, ki sta mejnika delovnega tedna.
Ti si v ponedeljek zagledal luč sveta (12. septembra 1927), danes je pa
sobota, ko te spremljamo k večnemu počitku. Tvoj delovni teden je
zaključen, začenja se večni Gospodov dan – večna nedelja – večni
praznik.
Položili te bomo v grob ob tvojega veroučenca, duhovnika Janka
Kvartiča, v duhovniški grob štirih župnij, pri katerega ureditvi si tudi
sam dejavno sodeloval.
Dragi sobrat Marijan, v imenu dekanijskih duhovnikov ti izrekam
zahvalo za zgled vestnega duhovništva. Pa nasvidenje tam, kjer je nas
vseh pravi in večni dom.
Luka Mihevc, župnijski upravitelj župnije Velenje - sv. Marija
Homilija med sv. mašo ob 8. dnevu
na 15. nedeljo med letom (Mr 6, 7-13)
Drage sestre in dragi bratje!
Dvanajst izmed svojih učencev je Jezus izbral za posebno poslanstvo. Imenoval jih je apostoli, kar v grščini pomeni poslanci. V odlomku
evangelija, ki smo ga slišali, jih je poslal v okoliške kraje oznanjat in
ozdravljat. S tem jih je pripravljal na njihovo prihodnje poslanstvo, ko
bodo po Njegovi smrti, vstajenju in vnebohodu, napolnjeni z močjo
Svetega Duha nadaljevali Njegovo delo. Preden so odšli na pot, jih je
poklical k sebi ter jim dal oblast, da govorijo in delujejo v Njegovem
imenu, ter navodila, kako naj se obnašajo. S sabo niso smeli vzeti
praktično nič razen palice, ki je bila znamenje njihovega poslanstva.
Tako so bili obvarovani skušnjave, da bi se zanašali nase in na to, kar
imajo, ne pa na Gospoda in moč, ki so jo prejeli od Njega. Hkrati so bili
s tem tudi znamenje za ljudi, h katerim so bili poslani. Evangelist ne
17
IN MEMORIAM
poroča, da bi jim Jezus naročil, kaj naj govorijo, ampak kakšni naj
bodo. Po tem, ko jih je opogumil, naj ne obupajo zaradi neuspehov, ki
jih čakajo, jih je poslal po dva in dva. V tem se skriva bistvo njihovega
poslanstva. Dva odrasla moža sta bila namreč po judovski postavi priči. Jezus je torej poslal apostole, da bi pričevali.
Pred desetimi dnevi, na praznik slovanskih apostolov Cirila in
Metoda, je enako poslanstvo dokončal apostol Velenja, naš gospod
Kuk. Tudi njega je Gospod najprej poklical k sebi. In odzval se je njegovemu klicu, kar ni samoumevno. Ko ga je pripravil, ga je poslal – najprej kot semeniškega duhovnika v Ljubljano, nato kot kaplana v Vojnik, zatem kot kaplana v Celje in slednjič kot župnika v Velenje, kjer je
oznanjal in ozdravljal skoraj 47 let. Kakor apostoli v evangeliju je bolj
kot z besedami govoril s svojim življenjem. Še posebej s svojo boleznijo. Njegovo bolno telo se je razlomilo v daritvi za nas. Gospodove
besede, ki jih je vsak dan ponavljal: »To je moje telo, ki se daje za
vas«, so postale tudi njegove besede. Zdravniki so se čudili, da je njegovo srce zdržalo toliko časa. Poganjala ga je njegova močna volja, ki
je izvirala iz ljubezni. Njegovo »prebodeno srce« nam govori: »Ljubite
se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.«
Kot vsak človek je imel napake in slabosti. Vendar te niso njegova
zapuščina. Ne bolijo več niti njega niti nas. Med nami ostaja zgled njegove zvestobe in predanosti, ki sta izraz pristne ljubezni. »To delajte v
moj spomin«, spet ponavlja za Gospodom.
Kakor ob začetku, ga je tudi ob koncu njegovega pričevanja Gospod
poklical k sebi. Ne zato, da bi ga še kam poslal, ampak da bi ga obdržal
pri sebi. Naj nam pri Njem izprosi, da bomo tudi mi znamenje Božje
ljubezni.
18
Spomini
IN MEMORIAM
Mihaela Razboršek
BOGU HVALA
Monsinjor Marijan Kuk, župnik pri Sv. Martinu v Velenju
Objavljeno v Družini ob letu duhovništva 2011
Na zahvalno nedeljo je naš gospod župnik domače in toplo pozdravil nadškofa pomočnika dr. Marjana Turnška z besedami: »Avgusta
leta 1981, ko si prišel k nam za kaplana, si mi pomagal zabijati opaž po
steni v cerkvi, ki še danes drži … « Na obrazih vernikov se je razlezel
nasmeh in v spomin se je ujela marsikatera misel hvaležnosti za
duhovnika, ki že petinštirideset let oznanja med nami vdano vero v
Boga. Mnogo župljanov je krstil, jih pripravljal na sprejem prvega svetega obhajila, se poslovil v zadnjem letniku verouka in se potem zopet
srečal na pripravi na poroko, krstu otrok … Tako krog življenja teče,
generacije prihajajo in odhajajo, gospod Marijan Kuk pa ostaja dušni
pastir, ki z ljubeznijo oznanja resnico, da se vse začne in konča v Bogu.
Starejša generacija občuduje župnikovo vitalnost in aktivnost v župniji. Še vedno poučuje verouk, kjer je vztrajen in dosleden: razlaga in
oznanja, če sta v učilnici dva ali trideset otrok. Pri spovedovanju zna
prisluhniti tegobam, in ko začuti, da je dobro, se tudi nasmeji, kar pusti v človeku pečat veselja.
Mnogi ga doživljajo kot duhovnega očeta, saj s svojo držo nalaga v
duše bogato doto. S pridigami, na katere se dobro pripravi in so sočne
za ljudi, se vedno dotakne src. Dovolj je samo misel, ki ostane in je
duhovna hrana za ves teden.
Z močno voljo premaguje zdravstvene težave, ki niso lahke. Lepo ga
je opisal devetošolec z besedami: »Naš gospod župnik se ne vda. Videli smo, da ga boli, pa nam je vseeno pripovedoval zanimivosti, ko je bil
pri partizanih.« Tako se lahko razdaja samo človek z močno vero in
zaupanjem. Pa še z nečim! Z veseljem! V sebi ima veliko veselja.
Oseminpetdeset let je že duhovnik, pa ne daje občutka zagrenjenosti,
ampak iz njega sije radost, ki dobi poseben lesk v naravi, v hribih. Rad
21
IN MEMORIAM
jih ima, kot ima rad ljudi, ki so mu dani na življenjsko pot.
Naš gospod župnik je tudi velik učitelj skromnosti. Ne z besedo,
ampak z vzgledom. Njegova zlatomašna podobica, kjer piše samo:
»Bogu hvala!«, je zgovorna. Čutiti je globoko pripadnost in povezanost s Stvarnikom. Je kot roka arškega župnika, ko ni mogel več pridigati in je samo pokazal na tabernakelj, kjer biva Jezus. In resnično
Bogu hvala za praznike, ko se ustavimo in smo hvaležni. Danes, s tem
zapisom, izražamo hvaležnost obema: najprej Bogu za vaše dobro srce
in vam, dragi gospod Kuk, ki nam ga s svojim življenjem darujete.
Na Uršlji gori, na njegov god in 82. rojstni dan,
12. septembra 2009.
22
IN MEMORIAM
Jožica Pantner
Ob blagoslovu župnijskega vrta
11. september 2010
Leto je naokoli, spet je pred vami god in rojstni dan, pa tudi prav
poseben jubilej, 45 let odkar ste naš dušni pastir, pa ne samo to, ste
naš zaupnik, prijatelj, ste član naših družin.
Danes smo se zbrali pred župniščem, kjer je še nedavno rastla visoka trava, kamor je malokdo zašel. Tisti, ki so vedeli za tole stran župnišča, so občudovali razgled nad Velenjem, ki se odpira s tega mesta.
Beseda je dala idejo in rodil se je »Zvonkin projekt«. Sprva kot mala
vrtna utica, kjer bi imeli prostor za srečanja, branja, meditacije in
molitev. Ampak prostor je ponujal veliko več, tako da je iz vrtne utice
zrasel pravi mali park.
Veliko ljudi je s srcem, dobro voljo in pridnimi rokami prispevalo k
ureditvi tega kotička, vendar je treba izpostaviti našo Zvonko. Zvonka,
»Bog lonaj«, da si bila gonilna sila z idejami in pridnostjo, da si bila
včasih »tečna« in oprosti, če si mogla včasih tudi kakšno »požreti«.
Bog povrni pa tudi vsem ostalim, ki ste pomagali.
Dragi gospod Kuk, vemo da ne daste veliko na darila, ampak tole
vam bo sigurno všeč. S te klopce, ki vam jo podarjamo, boste lahko
uživali v razgledu in se »martinčkali« tule na sončni strani župnišča.
Pravijo, da ima vsak od
nas svoj kotiček, kjer se
lahko sprosti, razmišlja, se
zbliža s sabo in z Bogom.
Upamo in veseli bomo, če
bo tale mali park, tale utica in tale razgled postal
eden izmed vaših kotičkov.
Na podarjeni klopci na vrtu s pipo v ustih.
Vaši vdani farani in
prijatelji
23
IN MEMORIAM
Vlado Vrbič
Marijan Kuk
Objavljeno v Našem času, 24. 12. 2008
Mihael Kuk iz Blata pri Slovenskih Konjicah in Pavla Kolar iz Grabovelj pri Slovenskih Konjicah sta imela rada kulturo in v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja sta oba pomagala pri gradnji društvenega doma v Konjicah. Tako zelo sta se vnela drug za drugega, da sta si
na domačiji Mihovih staršev med skupnim življenjem podarila kar
sedem otrok. 12. septembra 1927 je bil Marijan prvi, sledili so mu bratje Franc, Jože, Martin, Alojz, Pavla in leta 1948 še postržek Gustl. Družina se je preživljala z delom na srednje veliki kmetiji, nekaj je dal tudi
gozd. Otrokom z delom ni bilo prizanešeno, tako da se je Marjan kar
nekajkrat skril, da se je lahko pripravil za šolo. Ko so bili otroci dovolj
veliki, so hodili z očetom pomagat tudi na druge kmetije, posebej ob
mlačvi. Doma so imeli govedo, prašiče, kokoši, Marjan pa celo svoje
zajčke. Lakote nikoli niso poznali, seveda pa tudi niso vedeli, kaj je to
razkošje.
Iz petnajst minut oddaljene šole v Slovenskih Konjicah je zamudil že
prvi dan, zato je bil doma že na začetku šolanja pošteno okaran. Otroci so se vsako nedeljo podali na bližnjo Konjiško goro. Če so prišli do
kakšne žoge, so igrali nekakšen nogomet, od zimskih radosti pa je
Marijan imel najraje smučanje, smuči pa si je izdelal kar sam! Vse štiri
razrede osnovne šole je opravil z levo roko, nobenega predmeta ni
posebej ljubil, a je bil pohvaljen za lep spis, pri matematiki pa je nekoč
za nagrado dobil žemljico! Njegova družina je bila zelo zavedna – oče
je bil celo Maistrov borec – in hkrati zelo katoliška. Odločitev za nadaljevanje šolanja je bila povezana tudi s tem, da je bilo bivanje v dijaškem semenišču v Mariboru za dijake zelo poceni. V semenišču so živeli samo fantje, gimnazijski razredi pa so bili mešani …
Končal je dva razreda klasične gimnazije, potem je prišla vojna, ki jo
je preživljal na domači kmetiji. Čas je mineval v trdem kmečkem delu
in strahu pred izselitvijo. Starši so kmalu začeli pomagati osvobodilnemu gibanju, v partizanih so bili trije njegovi strici. Zanimivo: ker so v
24
IN MEMORIAM
domači fari dobili nemškega duhovnika, je k maši odtlej zahajal v
sosednjo faro. Ko je julija 1944 dobil poziv za nemško vojsko, se je raje
odločil za odhod v partizane … Že kar prvi dan so mladeniča določili za
stražarja med nočno akcijo, rokovanja s puško se je naučil tisto noč v
mesečini ob kapeli kar sam. Bil je v vodu za zveze Lackovega, prej
Pohorskega, odreda, opravljal je večidel kurirska dela; ker ni imel
obstanka, se je rad sam javljal tudi za vse vrste drugih nalog, predvsem pri oskrbovanju enot. Orožja ni imel vsak borec, šele ko je šel v
akcijo, si je puško sposodil pri soborcu. Partizan Marijan je med vojskovanjem izstrelil vsega skupaj pet nabojev in to v zrak, na dan zmage!
Umikajoča sovražna vojska je za sabo pustila na kupe zalog in Marijana je Okrajna gospodarska komisija določila intendantu za skladiščnika. Pri delu je naletel na krivice, ki so si jih dovolili nekateri, ki so
začutili moč zmagovalcev in čez noč pozabili, s čigavo pomočjo so preživeli vojno … Marijan je kmetu, pri katerem so se partizani še pred
kratkim do sitega najedli, kljub prepovedi intendanta, ki je rekel:
»Pocrkajo naj, kulaki!«, podaril kilogram sladkorja za bolnega otroka.
Zaradi vsega tega se je odločil, da vojsko zapusti in nadaljuje s šolanjem, kar je tedaj dopuščala uredba ministrstva za prosveto.
V tako imenovani tečajni gimnaziji je v enem letu opravil štiri razrede in potem v roku izdelal še sedmi in osmi razred klasične gimnazije v
Mariboru, ki jo je med vojno zapustil. Profesorji so bili več ali manj isti,
predmeti pa tudi. Marijan je sošolkam pomagal pri matematiki in
latinščini, one njemu pri angleščini. V prostem času so hodili na
Pohorje, a pozno v večer niso smeli pohajati okoli, ker je bila v veljavi
hora legalis – tudi za bivšega partizana! Pa saj tudi denarja niso imeli.
Ti dve leti je še z dvema starejšima sošolcema Janezom Nanutom in
Jožetom Butom stanoval kot podnajemnik, hrano je imel zastonj v
restavraciji, da si je polepšal življenje, pa je šel kdaj na obisk k teti ali
botri …
Zdravnik, profesor, duhovnik … so bili v pogovorih sostanovalcev
poklici, v katerih si ljudem najbolj koristen. In vsi trije so se odločili za
študij teologije v Ljubljani. Marijan je šel v Ljubljano leta 1948, v času,
25
IN MEMORIAM
ko je škofoval Anton Vovk, in se naselil v bogoslovju, kjer so bili študentje iz treh škofij in salezijanci. Urnik je bil precej natrpan, časa za
neumnosti ni bilo ne vem kaj. Ob šestih zjutraj vstajanje, maša, zajtrk,
predavanja, po kosilu obvezen sprehod, učenje, večerja in zgodaj spat
… V mladostnih letih je sicer srce kdaj ob misli na kakšno simpatijo
začelo biti hitreje, tako kot se za zdravega mladeniča spodobi - vendar
z odločitvijo za študij, se je bodoči duhovnik odločil za pot kreposti, za
pot, ki je kdaj tudi strma in trnova, a bi se je polotil še enkrat.
Oblasti so šoli in študentom že kar kmalu začele delati težave,
počasi so študentom teologije ukinili popuste v javnem prevozu, teološke fakultete niso več priznali za enakovredno drugim. Leta 1951 so
pod pretvezo širjenja letaka Zlomškove drobtinice opravili preiskavo in
zaslišanja bogoslovcev, vsem pa za celo poletje prepovedali, da bi šli iz
Ljubljane. Tako ni bilo s počitnicami nič. Z novo mašo leta 1952 je bil
Marijan Kuk posvečen v duhovniški stan, leta 1953 pa je študij tudi
končal.
Toda zdaj je moral duhovnik in bivši partizan položiti majhen dar še
na oltar domovine - doslužiti je moral še eno leto vojaščine. Poslali so
ga v motorizirano enoto v Smederevo. Imel je poseben položaj, zaradi
izobrazbe so ga spoštovali tudi oficirji. Za kasarno, ki je bila novejša, je
zgradil odbojkarsko igrišče, predaval je zemljepis, nadrejeni ga je celo
hotel poročiti! Skratka, leto se je hitro obrnilo in leta 1954 je dobil prvi
dekret za službo: Vojnik. Mladi kaplan se je lahko do doma na Blatu
zapeljal kar s kolesom, življenje na podeželju je bilo prijetno, s farani
se je dobro ujel. Drugi dekret mu je leta 1959 namenil Celje. Nad mestom sprva ni bil navdušen, a se je počasi le privadil, kot kaplan je služboval v cerkvi svetega Danijela.
Tretji dekret ga je leta 1965 končno pripeljal v rudarsko Velenje, v
župnijo svetega Martina. S knapi se je dobro ujel, posebej ceni njihovo
pripravljenost za delo in priročnost. Saj so ga kdaj podražili, da je
škoda, da se ni poročil in imel otroke, pa jim je vedno odvrnil, da so
vsi farni otroci njegovi in da ima največjo družino, kar si jo lahko zamislijo. Obnova cerkve sv. Martina v letih 1972 in 1973 je prav zato
potekala kot je treba. Le občina je hotela na vse dozidano pribiti
26
IN MEMORIAM
petinsedemdeset odstotkov davka. Pa je Kuk napisal pritožbo na državo in obiskal župana Žganka, s katerim sta se prav lepo pogovorila. Od
takrat dalje so bili dacarji božjemu namestniku v Velenju blagohotno
naklonjeni. V času njegovega župnikovanja so obnovili strehe in fasade na vseh cerkvah v župniji svetega Martina: v Plešivcu, Cirkovcah,
Šenbricu, Šaleku in Bevčah, škalsko cerkev pa so z lastnim denarjem
pozidali na novo. Pa še deset lažjih zvonov so nabavili. V Velenju se je
z leti oblikovala še župnija sv. Marije v Starem Velenju in župnija bl.
Antona Martina Slomška (Gorica - Bevče). Marijan Kuk je na svoji
poklicni poti kar osemnajst let kot dekan upravljal vse župnije v
Šaleški dolini. Leta 1988 mu je papež podelil častni naslov monsignor,
ki je bil takrat namenjen le redkim.
Med dolgoletnim bivanjem v Velenju je monsignor Kuk dodobra
spoznal svoje farane, tisočim je podelil svete zakramente, nič koliko
otrok je, menda kar strogi, a pravični župnik, vzgojil v krščanskem
duhu. Tudi prijatelje za dolge pogovore je našel, eden sijajnih Velenjčanov je bil zanj sosed, zgodovinar Milan Ževart. Prostega časa nikoli
ni imel veliko, a je rad zahajal v družbo, z veseljem je z mladimi hodil v
hribe, obiskoval je farane, rad se je vračal k bratu na domačijo pri
Konjicah … Someščani so se svojemu dušnemu pastirju za njegovo
delo oddolžil z visokim priznanjem Grb Mestne občine Velenje.
Zdaj je že kar nekaj let uradno v pokoju – s pokojnino čistilke, saj
dolgo časa ni mogel biti zavarovan, ker ni bil član Ciril-Metodijskega
društva. Ampak kot župnik je še vedno aktiven. Jutranje in tri nedeljske maše so še vedno njegove, še vedno vodi župnijo, del obveznosti
pa je seveda prenesel na svojega kaplana. Skozi desetletja se je navadil, da k zasluženemu počitku leže že ob pol devetih, devetih zvečer.
Nedvomno si častitljivi župnik Marijan, po triinštiridesetih prebitih
letih med robatimi knapi, zasluži, da mu angelci vsak večer nežno
pocingljajo v nočni počitek.
27
IN MEMORIAM
Mirko Pernovšek, predsednik Mestnega odbora N.Si Velenje
Pobuda za podelitev priznanja v letu 2007
Spoštovani!
Naši člani in mnogi drugi posamezniki so izrazili željo, da vam posredujemo pobudo za podelitev priznanj Mestne občine Velenje v letu
2007.
Predlagamo, da msgr. Marijan Kuk, župnik župnije sv. Martina v
Velenju (Šmarška 2, Velenje), prejme priznanje »grb mestne občine
Velenje«. Visok življenjski jubilej – 80 let življenja – je priložnost, da
mu priznanje za opravljeno delo podeli tudi širša družbena skupnost.
Predlagani že polnih 42 let skrbi za duhovno dimenzijo prebivalcev
našega mesta. V delovnem času, ki ne pozna prostih dni in praznikov,
je z njimi v veselju in žalosti, ob rojstvu in smrti, na začetku učnega
procesa in ob zatonu življenja. Tudi zaradi njegove odprtosti je župnija
prostor srečevanja ljudi različnih nacionalnosti, ki pomembno soustvarjajo strpnost in solidarnost med prebivalci našega mesta.
Vsem na očeh so njegova prizadevanja za ohranjanje sakralnih
objektov, ki so nesporno naša skupna kulturna dediščina. Lepo vzdrževana župnijska cerkev privlači poglede, lani postavljena čudovita kompozicija orgel bo še naslednjim generacijam omogočala religiozne navdihe in kulturne užitke. Obnovljene podružnične cerkve v Cirkovcah,
Plešivcu in Šenbricu so pravi biseri podeželske arhitekture. Škalčani so
po njegovi zamisli leta 1976 dobili nadomestno cerkev in njihova hvaležnost je neizmerljiva.
Mnoga njegova dobra dela so ostala skrita in mnogi načrti ostali
nerealizirani zaradi različnih vzrokov, na katere ni mogel vplivati. Njegova vidna dela pa so postavljena tako visoko, da si zaslužijo priznanje.
28
IN MEMORIAM
Mestni odbor N.Si Velenje
Obrazložitev vloge za nagrado mestne občine Velenje
2007: kdo je Marijan Kuk?
Marijan Kuk se je rodil 12. 9. 1927 v Slovenskih Konjicah. V povojnem pomanjkanju in v času, ki duhovnikom in Katoliški Cerkvi ni bil
naklonjen, je 29. junija 1952 v Mariboru prejel mašniško posvečenje.
Do odhoda k vojakom v Smederevo leta 1953 je bil semeniški duhovnik v Ljubljani in po vrnitvi prvih šest let kaplan v Vojniku in še naslednjih šest pri Sv. Danijelu v Celju.
Po škofovi odločitvi je za Martinovo 1965 prišel med Velenjčane.
Prva tri leta je bil župnijski upravitelj. Za župnika pri Sv. Martinu v
Velenju je bil imenovan 10. marca 1968.
V nekoč veliki župniji, ki je danes razdeljena na tri župnije (Sv. Martin, Sv. Marija in Bl. Anton Martin Slomšek), so bile potrebe po duhovnikih in gospodarjih zelo velike. Poleg skrbi za lastno župnijo je bil še
soupravitelj Škal (1965 - 1972), Šentilja pri Velenju (1967 - 1969; 1970
- 1976) in Št. Janža pri Velenju (1969 - 1973). Pod okriljem župnije in
župnika pri Sv. Martinu so danes še naslednje podružnice: Sv. Jožef v
Škalah, Sv. Ožbolt v Cirkovcah, Sv. Nikolaj v Plešivcu in Sv. Brikcij v
Šenbricu.
Kreposti, ki jih priporoča apostol Pavel, ko pravi: »Kar je resnično,
kar je plemenito, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je
častno, kar je količkaj krepostno in ugledno, vse to imejte v mislih« (Flp 4, 8), so pri g. Kuku kmalu postale vidne. Sobratje v duhovniški službi so ga že 1968 prvič izvolili za dekana dekanije Šaleška dolina,
ponovno je bil izvoljen 1975 in 1981. Od leta 1986 ima častni naslov
»decanus emeritus«.
11. julija 1988 ga je odlikoval papež Janez Pavel II. Dobil je naziv
monsinjor, ki ga podeljuje zaslužnim duhovnikom. Njegovega imenovanja za »papeškega hišnega kaplana« so se veselili mnogi, ki so poznali njegovo pastirsko delo in prizadevanja za dobrobit prebivalcev
Šaleške doline.
29
IN MEMORIAM
Nemogoče je obelodaniti vse, kar je kot dober gospodar opravil v
dvainštiridesetih letih župnikovanja. Naštejmo le nekaj najodmevnejših in največjih rekonstrukcij župnijske cerkve in podružničnih cerkva.

V letih 1968 do 1976 je župnijska cerkev dobila prostoren prezbiterij; v prizidku splet zakristijskih prostorov in v nadstropju
učilnico.

Leta 1976 je bilo končno izdano dovoljenje za nadomestno gradnjo porušene cerkve v Škalah. Zvonik, pokrito preddverje, notranja veža, prostor za vernike, prezbiterij in zakristija so v obliki
parafraziranega šotora. Cerkev je po zamisli župnika Kuka arhitekturno obdelal arhitekt Adi Miklavc.

Leta 1970 so na zvoniku podružnične cerkve v Cirkovcah odstranili baročno čebulo in ga pokrili s piramidasto skodlasto streho.
Leta 1982 so podrli staro zakristijo in na njenem mestu sezidali
prostorno veroučno učilnico. Streho zvonika so prekrili z
bakrom.

Podružnična cerkev v Šenbricu je dobila mnogo razpok, ko so se
začela miniranja v bližnjem kamnolomu. Obnova (škarpa okoli
cerkve, notranjščina in zunanjščina), ki se je pričela 1993 in zaključila 1997, je bila nujno potrebna.

V zadnjih desetih letih je župnijska cerkev dobila novo kritino,
fasado, nova okna; v letu 2006 mogočen orgelski portal, ki ga je
izdelala orglarska delavnica Škrabl iz Rogaške Slatine; v 2007 sta
bila vdelana vitražna okna; za podružnico v Škalah so bile kupljene manjše orgle.
Naštevanje opravljenega dela je vedno nehvaležno opravilo, predvsem zato, ker je nemogoče našteti vse. Mnoga drobna, a pomembna
opravila, ki se jih je tekom let mnogo nabralo, ostanejo skrita še tako
pozornemu opazovalcu.
Msgr. Marijan Kuk cerkvena vrata vedno na široko odpira kulturnim dogodkom in dopolnjuje razgibano kulturno življenje občine. Prvi
učenci danes že priznane velenjske orgelske šole so vadili na župnijskih orglah.
30
IN MEMORIAM
Duhovna oskrba župljanov oz. občanov je njegovo življenjsko delo.
Vsem, ki ga želijo poslušati, posreduje Božjo besedo in deli zakramente. Preprost izračun pokaže, da je od posvečenja naprej daroval več
kot 20.000 svetih maš in mnoge molitve namenil Velenjčanom. V župniji ostaja učitelj razuma in plemenitelj srca in volje.
Veroučenci se kot jagode na grozdu zbirajo okrog njegove osebnosti. Častitljivim osemdesetim letom navkljub ostaja umsko zdrav in
mlad po srcu. Njegova kultura dialoga in medsebojnega spoštovanja
je zgled za vse, ki živimo v večkulturnem, večverskem in večnacionalnem Velenju.
Osebnost in delo msgr. Marijana Kuka smo postavili visoko v znamenje tiste hvaležnosti, ki je kot magnet, ki pritegne večjo srečo, življenje v polnosti in bolj zadovoljive medčloveške odnose.
Grb občine Velenje je msgr. Marijan Kuk prejel 20. septembra 2007.
31
IN MEMORIAM
Družina Razboršek
Zlatomašniku g. Marijanu Kuku
30. junij 2002
Dragi gospod župnik!
So dogodki, ki ljudi ustavijo in medsebojno povežejo. Mednje sodi
tudi današnji dan, ko se skupaj z vami zahvaljujemo Bogu za milost in
dar vašega duhovništva.
Petdeset let ste že zvesti našemu Stvarniku – in sedemintrideset let
ga z jasno, odločno in čutečo besedo oznanjate med nami. Kljub temu,
da je vaše služenje Bogu in ljudem Božji dar, čutimo potrebo, da se
vam zahvalimo.
Hvala vam za vsak korak k človeku, za vsako spodbudno besedo, za
toplino in nežnost majhnim otrokom, za ure, ko ste eno samo veliko
uho in prisluhnete tegobam, trpljenju in bolečinam človeka v stiski.
Hvala vam tudi za veselje, ki ga sejete med nami, in za smeh, v katerem je čutiti vaše srce.
Besede zahvale prelivamo tudi v ta »zlati« mašni plašč, ki vam ga
podarjamo vaši župljani. Naj vas vedno znova spominja na vse nas, ki
cenimo vaše delo, spoštujemo vašo predanost Bogu in vas imamo
radi.
Pa še nekaj, dragi gospod župnik! Ker vemo, da ste ljubitelj narave
in gora, bodo 13. julija naši pogledi uprti v nebo, saj vas bo helikopter
popeljal iz Celja na Moličko peč. Že danes vam želimo, da doživite
nepozaben dan.
32
IN MEMORIAM
Spomini mlajših veroučencev na kateheta Kuka
Gospod Kuk je bil miren, ljubek in prijazen. (Pavel)
Spomnim se, da me je krstil in pri njem sem bil pri obhajilu. Ko smo
gledali risanke, je velikokrat zaspal. (Anže)
Če nismo znali molitvic, je lepo in mirno rekel, naj se bolje naučimo. (Nik)
Bil je pri našem kosilu in krstil je mojega atija. (Max)
Gospod je bil vedno oblečen v črno. Všeč mi je bilo, ko nam je dal
bombone. Gledali smo risanke, hodili k spovedi, včasih pa nas je spustil ven za celih 60 minut. Najbolj všeč mi je bilo, ko je Tadeja vrgel iz
razreda. (Mojca)
Poročil je mojo mamo in atija. (Dunja)
Gospod Kuk je bil katehet. Vsako nedeljo je bil pri maši. Preden je
umrl, je imel 84 let. Umrl je med poletnimi počitnicami. (Gašper)
S kablom je udaril po mizi, ko smo bili poredni. (Monika)
Povedal je vic o kopalkah. (Nina)
Če so deklice klepetale, jim je rekel: »Tiho, Micke!« (Žiga)
Igral je na klavir, učil je verouk, hodili smo k spovedi, imel je mašo,
bil je prijazen do nas … Včasih je bil malo jezen. (Lea)
Bil je star 84 let, v naši župniji je bil 47 let. Po maši se je vedno
pogovarjal z nami. Bil je super duhovnik. (Urh)
Bil je prijazen, miren, pameten, star, včasih hecen. Lahko smo gledali filme. Krstil me je, pa tudi mojega brata in sestro. Od njega sem
prejela prvo sveto obhajilo, brat pa je imel pri njem birmo. Z mojo
babico sta bila v otroštvu prijatelja. Ohranila ga bom v lepem spominu. (Nina)
Na njegovo smrt so se zbrali najbolj znani župniki. (Aljaž)
33
IN MEMORIAM
Študentski indeks Marijana Kuka iz leta 1948.
Družina Kuk ob novomašniku Marijanu leta 1952.
34
IN MEMORIAM
Izdala župnija Velenje - sv. Martin. Odgovarja: Janko Rezar, župr.
julij, 2013
Bisernica, emajl. Franc Pelc, 2012.
Motiv za biseromašno vabilo msgr. Marijana Kuka.
Duhovniški grob v Podkraju pri Velenju, kjer počiva msgr. Marijan Kuk.