Julij - avgust 2012

julij–avgust 2012, letnik 61, številka 7–8
M E S E Č N I K
Z A
S L O V E N C E
P O
S V E T U
Zlati jubilej Slovenske katoliške misije na Švedskem
Skupinski posnetek romarjev v Vadsteni ob zlatem jubileju SKM na Švedskem
Del procesije v Vadsteni ob zlatem jubileju
Ministrica Ljudmila Novak se zahvaljuje sestram za
gostoljubje Slovencem v Vadsteni
Ministrica
Ljudmila Novak
nagovarja rojake v
slavnostni dvorani
v Vadsteni
Pomoč Lojzetu pri
tomboli v Vadsteni
Nagovor ministrice Ljudmile Novak
ob slovenski lipi v Vadsteni
Kardinal Franc Rodè se zahvaljuje sodelavcem SKM na
Švedskem
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vprašanja
Biti »samo Nemec«
je dolgočasno
Msgr. dr. Jurij Bizjak,
koprski škof
Molitev v času Cerkve
Iskanje
Rafaelova družba
Mlada srečevanja
Komentar meseca
Katoliški shod
Iz življenja naših župnij
Križanka
2
7
8
9
10
11
12
13
16
41
Prva stran ovitka: Arthiv SKM München: Mladi iz
Münchna na zaključnem izletu v živalskem vrtu.
Druga stran ovitka: Arhiv SKM Göteborg: Zlati
jubilej Slovenske katoliške misije na Švedskem
Tretja stran ovitka: Arhiv SKM Frankfurt: Utrinki iz
frankfurtske župnije, maj 2012
Četrta stran ovitka: Rafaelova družba: Vabilo na
srečanja
Pred nami je za mnoge najlepši čas leta, ko si lahko vzamemo, brez slabe vesti, trenutek zase, za svoje najbližje. Za
veliko večino je to čas dopustov, počitnic
in trenutnega »brezdelja«, ki nam, roko
na srce, ugaja in ga mnogi težko čakamo. Srečali se bomo s svojimi prijatelji,
sorodniki in mnogi obiskali tudi kraje,
za katere med letom ni bilo dovolj časa. Mnogi od vas se boste odpravili proti vašemu staremu domu in za hip podoživeli vse lepote, ki jih danes nudi naša domovina. In teh ni malo. Slovenija še vedno ostaja polna naravnih lepot
in izzivov. In prav slednje vam tudi letos ponujajo različna srečanja, ki se bodo odvijala v domovini. Tako kot vsako leto vas tudi letos vabim, da se udeležite vsakoletnega romanja treh Slovenij na Svetih Višarjah. Na prvo nedeljo v
avgustu bomo skupaj poromali peš ali z gondolo do našega višarskega svetišča, ki že toliko let združuje vse Slovence po vsem svetu. Mladi se bodo na istem kraju zbrali že nekaj dni poprej in v sproščenem vzdušju spoznavali lepote
naše zamejske Slovenije. V nedeljo pa se bomo vsi skupaj znova posvetili materi Mariji, da bi nam še naprej stala ob strani ob vseh prilikah in neprilikah.
Že meseca julija pa vas Urad RS za Slovence po svetu vabi na skupno srečanje
v Ljubljani z naslovom Dobrodošli doma. Sam sem se lansko leto tega dogodka
udeležil in moram reči, da je bilo zelo prijetno in domiselno organizirano. Zanimivo mi je bilo predvsem spoznanje, kako je bil dogodek, namenjen vam, dragi
rojaki, zaradi svoje odprtosti pomenljiv tudi za Slovence, ki živijo v domovini in
nimajo kakšne posebne povezave niti znanja o izseljenski problematiki. Mnogi
od teh so se radi ustavljali ob različnih stojnicah, ki so jih za ta namen postavili rojaki iz zamejstva in izseljenstva – društva in katoliške misije. Beseda je dala besedo in spletli so se zanimivi pogovori. Iz njih sem videl, kako malo se med
seboj poznamo, kako v matici še danes veljajo določeni stereotipi, ki izhajajo še
iz časov, ko je bil izseljenec označen kot nek čuden tujek, nujno zlo, če ne celo
nekaj nazadnjaškega. Zanimiva vprašanja in še zanimivejši odgovori so se rojevali skozi različne debate. Vsekakor so mnogi z začudenjem ugotavljali, kakšno
bogastvo, kakšna narodna zavest in pripadnost se skriva med vami, dragi rojaki
po svetu. Kaj takega je danes težko opaziti v našem realnem slovenskem svetu,
kjer se vse to zdi povsem normalno in zato že skorajda nepomembno in povsem
obrobno. Vendar ni tako. Ta »normalnost« nas je naredila narodnostno otopele,
nezainteresirane za temeljna vprašanja o slovenski kulturi. Vse, kar je tuje, postaja pomembnejše in pri tem namesto da bi se krepili v svoji narodni biti, postajamo ljudje brez korenin, ne znamo ceniti svoje domovine, nacionalni simboli
postajajo folklora, slovenska himna … Kaj je že to? Kdo jo še zna????
Srečanja v domovini, tudi vaša misijska – župnijska, so tako namenjena vam,
dragi rojaki, spregovorijo oziroma dotaknejo pa se tudi nas, ki vas poslušamo,
z vami govorimo, se družimo in vam postavljamo mnoga vprašanja. Zato si
želim čim več takih srečanj. Ta naj bodo vedno odprta in pripravljena na dialog. To je pot za »nov jutri«, ko se spet srečamo.
Ljubo Bekš
Vse dobro in dobrodošli doma.
POGOVOR MESECA
Biti »samo
Nemec« je
dolgočasno
Bilo je pred sv. birmo v Berlinu in pri sveti maši je bilo zelo
veliko otrok. Med njimi je bil tudi Luka Blatnik, letošnji birmanec, ob njem pa sestrica Julia in brat Felix, mamica Marija in ati Borut. Ko gledam prisrčne otroke, si ne morem kaj,
da se ne bi spomnila dveh mladostnikov, ki sta zelo lepo govorila slovensko, bila sta člana gledališko recitatorske skupine, skupaj smo vadili, se pripravljali na različne prireditve in nastope. Marija Flajs in Borut Blatnik, ki je že takrat
igral nogomet, fant, ki je z enakim navdušenjem igral tudi
na gledališkem odru. Tu se je srečal z Marijo, lepo mladenko, ki je postala njegova žena. Marija in Borut sta predana
slovenskemu jeziku, odprta za vse dobro, človeka, ki vzgajata z zgledom in ljubeznijo, in tako je povsem naravno, da tudi njuni otroci govorijo lepo slovensko.
Menedžer in poslovnež, družinski oče je nekdanje gledališke
aktivnosti zamenjal z drugačno odgovornostjo. Borut Blatnik je predsednik Slovenskega katoliškega društva SKV v
Berlinu, ki je tudi edino katoliško društvo v tej obliki v Nemčiji. Borut Blatnik je selektor nogometne reprezentance slovenskih zdomcev iz Nemčije, trener v svojem moštvu in tudi
aktivni igralec v prostočasnem moštvu.
Borut, ti si predsednik SKV v Berlinu. Kako, kdaj ste
nastali?
Leta 2006 smo ljubitelji nogometa v Berlinu skupaj z našim župnikom Izidorjem Pečovnikom in Francem Brodarjem ustanovili prvo slovensko katoliško športno društvo
v Nemčiji. Pri tem sta nas vodila ljubezen do nogometa in ponos. Slovenci smo želeli igrati nogomet organizirano, za kar smo potrebovali svoj »klub« - in uspelo nam
je. Naše društvo je tako dom vsem slovenskim nogometašem v Nemčiji in tudi našim prijateljem, vsem tistim, ki
spoštujejo naš pravilnik in igrajo pod slovensko zastavo.
Naš kapetan Dalibor Vojnović se je včlanil kot »Slovenec«,
pozneje se je poročil s Slovenko in postal je pravi Slovenec. Blagajnik je Milan Markošić, ki je tudi eden od ustanovnih članov. Pred kratkim se mi je iz Pekinga oglasil Pavel Novak, ki je po narodnosti Čeh, a pravi, da je bil njegov
najlepši čas »slovenski čas«, torej čas, ko smo skupaj igra-
2
Borut Blatnik
li nogomet pod slovensko zastavo, in ko se bo vrnil, se nam
bo znova pridružil. Naš član je lahko vsak, ki spoštuje in
neguje slovensko tradicijo in kulturo, kar pa je samo po sebi razumljivo.
Kdaj imate treninge in kako trenirate?
Na igrišču v Siemmenstadtu merimo moči tri generacije:
62-letni Milan, moj sin Luka je star 12 let, v moštvu so tudi mladinci in fantje srednjih let: Marko in Aleš Pangerl,
Daniel Gabor, Petar Radić, Gregor in Florian Baligač, Mio
Cundel, Timo Ipavec, Denis Horvat, Tomo Puh, Mitja Brodar, Damjan Prosen, Urban Turjak, Andrej Žust, Tomaž
Bajželj, Izidor Pečovnik in jaz.
Treningi so prilagojeni razmeram. Tako treniramo pozimi
vsak četrtek, in sicer v dvorani od 20.30 ure naprej; v marcu pa se preselimo na igrišče in pričnemo z igro ob 19. uri.
V zadnjem letu so se nam pridružili še fantje iz Slovenije, poklicni glasbeniki in tudi uslužbenci s slovenskega
veleposlaništva, pravzaprav njihovi družinski člani. Pred dvema letoma se nam je pridružil, na Dorijevo povabilo, Damjan
Prosen, ki je naš vratar in fotograf. Njemu se moram zahvaliti za vse najnovejše informacije in fotografije na faceboku.
Urban Turjak, ki v Berlinu študira pozavno, se nam je
pridružil pred dobrim letom. Prav tako je naš igralec Andrej Žust, član Berlinskih filharmonikov, kjer igra rog, v
našem moštvu pa brca na različnih pozicijah, najrajši v napadu.
POGOVOR MESECA
Skladatelj Tomaž Bajželj se je pred tremi leti iz Dresdna
preselil v Berlin in se je prav tako pridružil našemu
moštvu.
Zelo sem ponosen na fante, ki so odlični nogometaši, poleg
tega pa smo tudi zelo družabni in popestritev za vsako zabavo. Naj omenim dva zadnja dogodka.
Na petem posvetu za mlade v Stuttgartu, ki je bil 5. maja
letos, smo eno tekmo izgubili, drugo zmagali, v streljanju
enajstmetrovk pa je bila ekipa iz Stuttgarta boljša.
Zmagali smo vsi, kajti rodila so se nova prijateljstva. Naslednje leto bo srečanje pri nas v Berlinu.
Na spoznavnem večeru nemške in slovenske župnije 2. junija v veliki dvorani slovenske župnije sv. Elizabete v Berlinu, so naši člani prevzeli delo za šankom. Danijel Gabor,
Marko Pangerl in Bernardka Bačovnik so standardna ekipa, tokrat pa se je poskusil tudi moj Luka na prodajni strani, na drugi strani pa smo bili številni člani moštva.
Ni dolgo trajalo, da je Urban Turjak poprijel za pozavno in
igral skupaj z Doriji. Razvil se je čudovit večer, glasbeniki in
izbrana publika, vsi tisti, ki so ostali do poznih ur, so uživali
v igri zvokov in pogovarjanju instrumentov. Doživljali smo
glasbenike, ki so igrali za svojo dušo, hkrati pa so vsakogar
sprejeli v svojo sredo in si bil lahko eden izmed njih.
Tako kot pripoveduješ, Borut, res je bil čudovit večer.
Jaz kar nisem mogla verjeti, da se lahko kaj tako lepega
zgodi v Berlinu, v slovenski skupnosti.
Bilo je kot v najboljšem Jazz klubu, ko igrajo najboljši
za izbrano publiko. Neverjetno, kakšno vzdušje so naredili Doriji in njihovi glasbeni kolegi, poklicni, uspešni
glasbeniki v Berlinu, mladi fantje – možje, družinski
očetje, ki so našli pot v slovensko skupnost – preko župnika Dorija - nogometa.
To so doživetja, ki se jih ne da opisati z besedami, moraš biti zraven in soustavrjati.
Z dobro voljo in pozitivno energijo, s trdim delom, ljubeznijo in prijaznostjo lahko vse dosežeš. Dori ni nikoli vrgel puške v koruzo. Včasih je potrebno stisniti zobe in še
Borut z družino skupaj z družino brata Sascha, očetom Alojzom in mamo Nežiko Blatnik
3
POGOVOR MESECA
bolj poprijeti za delo. Skupaj zmoremo vse, to je njegov moto in to je tudi moj – naš moto.
Pa poglejva še malo nazaj.
Na četrtem svetovnem nogometnem prvenstvu
Slovencev po svetu, ki je potekalo med 21. in 23. julijem 2011, v skupni organizaciji izseljenskega društva
Slovenija v svetu (SVS) in Nogometne zveze Slovenije
(NZS), s podporo Urada za Slovence v zamejstvu in
po svetu, ste si priborili pokal in tako postali svetovni
prvaki.
Iskrene čestitke. Kako ste se pripravljali na ta pomemben dogodek?
Prvenstvo je bilo za nas vse velik izziv. V moštvu sem imel
najboljše med najboljšimi. Poleg članov, ki igramo rekreativno ob petkih, imamo v društvu tudi prave profesionalce,
ki so Slovenci, a ne živijo v Berlinu in tako trenirajo v drugih moštvih. Tako rekoč smo mi – SKV - dom vsem »izgubljenim« slovenskim nogometašem v Nemčiji, prav tako
so naši člani tudi nogometaši, ki so zapustili Berlin in zdaj
živijo v Sloveniji, še vedno pa smo povezani.
Pri izbiri moštva sem imel tudi malo sreče, namreč vsak
igralec je na svoji poziciji dal vse od sebe, bil je najboljši in
tako smo bili najboljše moštvo.
Držali smo se tudi pravil, kot na primer, da ne smeš nikoli
podcenjevati nasprotnika, igrati moraš s srcem …
Tega pravila naši izzivalci iz Avstrije niso spoštovali in kljub
premoči so tekmo z nami izgubili. V finalu smo premagali
ekipo Slovenije v svetu z 2 : 0 in postali prvaki.
Borut, ko te tako poslušam, spoznavam, da nisi le predsednik društva in selektor, ampak tudi trener.
V bistvu res. 35 let igram nogomet, moji soigralci so
izkušeni nogometaši, vsi igramo za ponos in smo s srcem
v igri. Na prvenstvu smo prva liga, nabiti smo s pozitivno
energijo, damo vse od sebe. Tudi zato smo na zadnjem prvenstvu odnesli pokal. Štiri leta uživamo slavo, širi leta smo
svetovni prvaki v nogometu med izseljenci. Zavedamo se,
da bo naslov težko ubraniti, ker se ekipe že zdaj pripravljajo, a tudi mi ne spimo. Eno je naš tedenski, medgeneracijski nogomet v okviru društva SKV, drugo pa so priprave na svetovni turnir.
Tekmovanja in predvsem druženja se je udeležilo šest moštev: pet iz Evrope (iz Avstrije, Nemčije, Srbije, Makedonije
in Slovenije) in eno iz Severne Amerike (Kanada). Skupno
je na prvenstvu brcalo okoli 110 igralcev.
4
Borut z župnikom Dorijem
Nabiti ste s pozitivno energijo. Od kod vam le-ta?
Iz našega društva v Berlinu. Mi smo majhno, skromno
društvo z realističnimi cilji in naš član je tudi zelo pozitiven
Dori. On nas je spoznal z nogometaši iz Šmartnega ob Paki, sponzoriral nam je drese, Dori je aktiven član društva in
če mu čas dopušča, igra z nami ob petkih. Na žalost tokrat
ni mogel z nami na prvenstvo v Slovenijo, zato pa je našo
zmago ovekovečil z zvonjenjem v cerkvi sv. Elizabete.
Veliko nam je pomenila tudi čestitka našega veleposlaništva
v Berlinu. Veleposlanik, gospod Drobnič, nam je tudi osebno čestital na eni od prireditev v Berlinu in z nami nazdravil iz pokala. Lepo je, ko čutiš podporo z vseh strani.
Kakšni so vaši cilji?
Med pomembnejšimi dogodki bi omenil memorialni turnir, ki ga bomo organizirali jeseni v spomin na našega
ustanovnega člana Franca Brodarja, potem tedenska rekreacijska srečanja in seveda priprave na naslednje prvenstvo leta 2015.
Naslednje leto bomo imeli povratno srečanje z ekipo iz
Stuttgarta, verjetno turnir, morda še nekaj prijateljskih
tekem, pa sodelovanje na družabnih srečanjih …
Družina, služba, nogomet, prosti čas?
Pomembno je najti ravnotežje. Tako je nogomet sprostitev
po zahtevni službi, najpomembnejša pa je moja družina:
otroci in žena, ki mi dajejo novih moči in veselja.
POGOVOR MESECA
Seveda sta tu tudi moja mama in ata, ki sta se vedno vračala
v Slovenijo, a sta pred kratkim hišo v Sloveniji prodala in
se odločila za vnuke, ki živijo v Berlinu in v Münchnu. Moj
brat Saša, tudi naš nogometaš, živi z ženo Elo, hčerko Liso-Marijo in sinom Matejem v Münchnu, dedek in babica pa potujeta vse manj v Slovenijo, zato pa vse pogosteje
v München.
Novak, tako da gresta oba starejša otroka, Julia in Luka, zelo rada v slovensko šolo.
Veselje do slovenščine se rojeva v družini, izpopolnjuje v
šoli in na odru, prav tako so zelo pomembni obiski v Sloveniji in druženje z vrstniki - prijateljstva v Sloveniji in
dopisovanje z njimi. To, kar so nama nudili najini starši,
prenašava na najine otroke.
Kako se počutiš?
Odgovor na to vprašanje ni lahek. Sodim v tako imenovano
drugo generacijo Slovencev. Večkrat sem se vprašal: »Kdo
sem?« Nikoli nisem živel v Sloveniji, sem bil pa vsako leto
»doma« na dopustu. Kje sem doma? Doma sem tam, kjer je
doma moja družina. Moja družina je doma v multikulturnem Berlinu, z ženo sva tu kupila stanovanje ...
Imava tri otroke: Luka, Julio in Felixa. Smo srečna družina
s slovenskimi koreninami. Midva sva prejela slovenstvo v družini in sva ga izpopolnjevala v slovenski šoli in
to izkušnjo prenašava tudi na najine otroke. Vesela sva, da
otroci radi obiskujejo slovensko šolo in se z veseljem učijo
slovensko. Trenutno imamo odlično učiteljico Magdaleno
Kako sprejemajo slovenski jezik, šolo vajini otroci?
Kot nekaj najbolj normalnega na tem svetu. Mi smo pač
»nemški Slovenci«, sošolci so »nemški Italijani«, »nemški
Poljaki«, »nemški Turki« ... to je za to generacijo nekaj
povsem normalnega. Biti »samo Nemec« je dolgočasno, tako nekako doživljata drugačnost Luka in Julia, Felix je v
vrtcu in čeblja enako dobro v slovenščini kot v nemščini.
Pogovor s teboj, Martina, me sili v razmišljanje ...
Morda bi se morali večkrat intenzivno pogovarjati, razmišljati tudi o tem, kdo smo oziroma »kdo« postajamo. Postajamo izseljenci, morda Evropejci, ljudje različnih korenin
in jezikov, ljudje, ki se v izvoru razlikujemo, v načinu življenja pa si postajamo vse bolj podobni. Zlasti to velja za
Borut, župnik Dori in Milan, ustanovni člani nogometnega kluba
5
POGOVOR MESECA
Borut skupaj s svetovnimi prvaki. Je pravi selektor nogometne ekipe.
nemško glavno mesto, kjer živi več kot 180 narodnosti. Izražamo se v nemščini … Kdo smo?
Borut Blatnik, moj nekdanji učenec v slovenski šoli,
odličen recitator, nogometaš, tihi in skromni vodja, ne
le vzoren oče in mož, tudi poklicno zelo uspešen, inženir
strojništva, ekonomije in MBA-ja. Je druga generaci-
ja Slovencev v Berlinu, eden od številnih uspešnih slovenskih menedžerjev v Nemčiji, eden izmed mnogih, pa
vendar poseben.
Borut Blatnik si vzame čas tudi za skupnost, za prenašanje slovenstva na svoje in druge otroke - na tretjo generacijo.
Pogovarjala se je Martina Konda
Kratka zgodovina nastanka nogometnega kluba SKV (Sloweniscer Katholischer Veren) Berlin.
Enkrat je spontano padla ideja, da bi lahko Slovenci in naši prijatelji v Simensstadtu na njihovem igrišču igrali vsak
petek dve uri od 19.–21. ure nogomet. K temu sta me nagovarjala naš znani podjetnik in član ŽPS (župnijski pastoralni svet) in njegov prijatelj iz Zagreba, sicer tukaj taksist Milan Markušič. In res sem se po mnogih letih spet odločil za nogomet. Pri oznanilu sem povabil še druge, ti pa po internetu še ostale in nastala je lepa skupina nogometašev, ki jih zanima zgolj rekreacija in gostovanja pri drugih ekipah in če ti pridejo k nam, torej nobena liga v Berlinu.
Kar veliko uspešnih gostovanj in domačih srečanj smo imeli, ko je padla ideja, da se organiziramo kot pravi klub in
prijavimo ustreznim ustanovam za registracijo kluba.
Vsako leto izpeljemo tudi kakšno kulturno prireditev z družabnim srečanjem v okviru našega kluba in naših prijateljev. Prvi predsednik je postal Karel Božič, ki pa se je s svojo družino z vsem preselil v Slovenijo in tako ostal naš častni član in vedno pripravljen igrati za nas.
Zdaj je naš trener in selektor Borut Blatnik, ki ima bogate tovrstne izkušnje.
Imamo tudi tiskovnega predstavnika Borisa Simončiča, ki neguje stike z javnostjo in zelo vestno opravlja svojo službo. Poleg igranja nogometa je naša osnovna naloga povezovanje mladih skupaj z nami starejšimi in kulturno oblikovanje mladega človeka za čas in prostor, v katerem živi. Smo lep zgled odprtosti in tolerance ter ponos slovenskega življenja v tujini (Berlinu).
6
CERKEV NA SLOVENSKEM
Msgr. dr. Jurij Bizjak,
koprski škof
Msgr. dr. Jurij Bizjak je bil rojen 22.
februarja 1947 na Colu kot najstarejši sin v družini s štirimi otroki.
Pet razredov osnovne šole je končal
na Colu, zadnje tri pa v Ajdovščini.
Gimnazijo (1961–1965) je obiskoval v semenišču v Vipavi, bogoslovje (1965–1971) pa na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral
leta 1972. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1971 v Logu pri Vipavi.
Po duhovniškem posvečenju je bil sprva nekaj mesecev kaplan v Sežani, od leta 1972 do 1975 v Ilirski Bistrici, nato
pa leto dni župnijski upravitelj na Planini in na Ustjah. Med
leti 1976 in 1983 je študiral Sveto pismo na Papeškem bibličnem inštitutu in na Papeški univerzi Urbaniana. Študij
je zaključil z doktorsko disertacijo o svetopisemski Knjigi
pregovorov z naslovom: »Sporni pregovori«.
Od leta 1983 do 1997 je bil duhovni voditelj (spiritual) v
malem semenišču v Vipavi, od leta 1991 do 1997 pa hkrati
duhovni pomočnik v župniji Šturje. Med leti 1983 do 2000
je bil predavatelj svetopisemskih ved na Teološki fakulteti
v Ljubljani, od leta 1997 do 2000 pa tudi duhovni voditelj
bogoslovcev v Ljubljani. Deset let je bil član skupine strokovnjakov, ki je prevedla in pripravila Slovenski standardni
prevod Svetega pisma. Samostojno je prevedel nekaj starozaveznih knjig.
V akademskem letu 1990/1991 se je strokovno izpopolnjeval (predvsem iz biblične arheologije in zgodovine) v Jeruzalemu v Izraelu. Objavil je precej člankov in imel vrsto predavanj na različnih tečajih. Leta 1989 je pri založbi
Ognjišče izšel njegov prevod Jobove knjige s kratkimi uvodi in opombami.
Papež Janez Pavel II. ga je 13. maja 2000 imenoval za koprskega pomožnega škofa, naslovnega škofa v Gergiju. Jurij
Bizjak je prvi pomožni škof v zgodovini obnovljene koprske škofije. V škofa je bil 5. julija 2000 posvečen v koprski
stolnici Marijinega vnebovzetja. Za škofovsko geslo si je izbral besede iz svetopisemske knjige preroka Ageja: »Pogum, vse ljudstvo v deželi« (Ag 2,4). Papež Benedikt XVI. je
26. maja 2012 škofa Bizjaka imenoval za 58. rezidencialnega koprskega škofa ordinarija.
Imenovanje novega škofa ordinarija v škofiji Koper
Papež Benedikt XVI. je v soboto, 26. maja 2012, po
kan. 401 § 1 Zakonika cerkvenega prava (ZCP) sprejel odpoved službi dosedanjega koprskega škofa msgr.
Metoda Piriha ter imenoval dosedanjega pomožnega koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka za koprskega škofa.
Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je 25. marca 1985
imenoval msgr. Metoda Piriha za škofa pomočnika
tedanjemu koprskemu škofu msgr. dr. Janezu Jenku
(1977–1987) s pravico nasledstva. Škofovsko posvečenje je prejel 27. maja 1985 v koprski stolnici Marijinega vnebovzetja, škofijo pa je prevzel 16. aprila
1987 po upokojitvi škofa Jenka. Škof Pirih je 9. maja
2011 izpolnil starostno mejo 75 let, ko so škofje naprošeni, da papežu ponudijo odpoved službi (prim.
kan. 401 ZCP).
Škofa Bizjaka je papež Janez Pavel II. 13. maja 2000
imenoval za koprskega pomožnega škofa, naslovnega
škofa v Gergiju. Jurij Bizjak je bil prvi pomožni škof v
zgodovini obnovljene koprske škofije. V škofa je bil 5.
julija 2000 posvečen v koprski stolnici. Za škofovsko
geslo si je izbral besede iz svetopisemske knjige preroka Ageja: »Pogum, vse ljudstvo v deželi« (Ag 2,4).
Izjava upokojenega koprskega škofa
msgr. Metoda Piriha
Z veseljem in zadovoljstvom sem iz Vatikana prejel
sporočilo, da je sveti oče Benedikt XVI. našega pomožnega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka imenoval za novega rednega koprskega škofa. Tako bo škof Bizjak tretji škof obnovljene in povečane koprske škofije. Prav
iskreno mu čestitam. Mislim, da skupaj z menoj delijo veselje tudi duhovniki in verniki. Škof Jurij je že 12
let pomožni škof. Dobro pozna razmere in potrebe v
škofiji. Škof Jurij je blag, dobrohoten in plemenit človek, ki zna navdušiti. Je strokovnjak za Sveto pismo.
Želim mu zdravja in dobrih sodelavcev, da bo škofijo
popeljal proti novim obzorjem resnice, lepote in dobrote in da bo z božjo in človeško besedo opogumljal
vse ljudi dobre volje.
msgr. Metod Pirih
upokojeni koprski škof
7
KATEKIZEM
550. Katere so bistvene oblike krščanske molitve?
Bistvene molitve Cerkve so slavljenje in češčenje, prošnja in
priprošnja, zahvaljevanje in hvaljenje. Evharistija vsebuje in
izraža vse te oblike molitve.
551. Kaj je slavljenje?
Slavljenje je človekov odgovor na božje darove: slavimo
549. Kako Sveti Duh posega v molitev Cerkve?
Sveti Duh, učitelj notranje krščanske molitve, vzgaja Cerkev Vsemogočnega, ki nas prvi blagoslavlja in napolnjuje s svov molitvenem življenju in ji daje vedno globlje prodirati v jimi darovi.
premišljevanje in občestvo z brezdanjo Kristusovo skrivno- stjo. Oblike molitve, ki so izražene v apostolskih, kanonič- 552. Kako je mogoče opisati češčenje?
V češčenju se človek vrže na tla pred svojim trikrat svetim
nih spisih, ostajajo odločilne za krščansko molitev.
Stvarnikom, pred katerim priznava, da je od njega ustvarjen.
553. Katere so različne oblike prosilne molitve?
Obstaja prošnja za odpuščanje in tudi ponižna,
zaupna prošnja za vse naše duhovne in gmotne
potrebe. A naše prvo hrepenenje naj bo prihod
božjega kraljestva.
554. V čem je priprošnja?
Priprošnja obstaja v prošnji za druge. Upodobi
nas po Jezusovi molitvi in nas zedini z njim, ki
posreduje pri Očetu za vse ljudi, posebej za grešnike. Moliti moramo tudi za sovražnike.
555. Kdaj se Bogu zahvaljujemo?
Cerkev se Bogu nenehno zahvaljuje, zlasti z obhajanjem evharistije, pri kateri jo Kristus pridruži svojemu zahvaljevanju Očetu. Vsak dogodek postane za kristjana razlog za zahvaljevanje.
556. Kaj je hvalna molitev?
Hvaljenje je oblika molitve, ki najbolj neposredno priznava, da je Bog Bog. Je docela nesebična: opeva Boga zaradi njega samega in mu daje slavo, ker je.
557. Kakšen je pomen izročila glede molitve? V Cerkvi Sveti Duh uči božje otroke moliti po
živem izročilu. Molitev namreč ni le samodejni izliv notranjega vzgiba. Vključuje tudi premiKatoliški shod v Mannheimu. Kapucinski pater iz Frankfurta na po- šljevanje, preučevanje in prodiranje v duhovne
stvarnosti, katere izkustveno dojemamo. seben način uri ljudi v zaupanju in predanosti Bogu.
Molitev
v času Cerkve
8
MLADINSKA STRAN
Iskanje
Draga Petra! Letos bom končala študij in v vse večji dilemi sem, kaj naj delam potem. Vedno sem želela v misijone.
Zanimale so me sestre matere Terezije iz Kalkute, vendar nisem bila prepričana, če je to res božji klic. Pogodila sem
se z Jezusom: »Če mi fant, ki mi je všeč, ponudi, da bi hodila skupaj, bom vedela, da me ne želiš med sestrami!« To
se je res kmalu zgodilo, ampak najina zveza je trajala le tri mesece. Sama nisem bila prepričana o tem, kako trdna
so moja čustva, pa tudi on mi je na koncu dejal, da še ni pripravljen za resno zvezo. Sedaj se počutim kot odpadla
hruška. Kje sem storila napako?
Nika
Draga Nika! Lahko razumem tvojo dilemo in tudi razočaranje ali morda negotovost glede znamenja, ki si ga želela. Toda zdi se mi, da ti želi Gospod prav prek tega dogodka povedati nekaj novega.
Bog ima načrt zate, vendar ga želi uresničiti skupaj s teboj.
Klic, ki ga prepoznaš po željah, ki so v tebi, je njegovo povabilo,
vendar upošteva tudi tvojo svobodo, ki je, morda nerodno rečeno, enakovredna njegovim željam. Za Kristusa nisi predmet,
ki si ga je zamislil na določenem mestu, za določeno funkcijo,
ampak si ti, Nika, in tudi njega zanima, kaj bi ti rada, kaj veseli tebe ... Zato ti bo pripravljen dati »namige« ali znamenja in
bo enako upošteval tvoje izbire. A tvoj odgovor bo popolnoma
svoboden; lahko bi ga primerjala z izbiro dveh za poroko - v
normalnih razmerah se oba enako svobodno odločita, s kom
in ali sploh si želita skupno pot.
Zato v tem, kar se ti je zgodilo, ne vidim potrebe po iskanju
napake, ampak izkušnjo tega, kako nam Bog lahko pokaže, da
smo tudi pri pomembnejših življenjskih odločitvah svobodni.
Prepričana sem, da ti noče postaviti nikogar na pot kot tvojo
»usodo«. Prvič zato, ker spoštuje našo svobodo, in drugič, ker
je tudi narava ljubezni ravno v svobodni odločitvi obeh vpletenih. Pri tem mislim tudi na tvojega fanta, ki je enako svoboden v svojih izbirah. Seveda si Bog želi biti navzoč in z molitvijo k njemu lahko zelo veliko dosežeš ... Lahko moliš za to,
da boš srečala dobrega fanta; za to, da bi znala rasti skupaj v
ljubezni. Molitev ti tako omogoči, da živiš dober odnos, ker se
prek odnosa do Kristusa učiš poslušati drugega, prepoznavati, kaj je dobro, se odpovedati sebičnosti ... Vendar pa Bog nikoli ne bo nikogar »zavezal« zaradi naše molitve. Največ, kar
lahko stori, je, da odpre oziroma omehča srce drugega za dobro (kar pa nujno ne pomeni, da bo zato drugi ravnal po našem »programu«).
Podobno velja pri prepoznavanju poklicanosti. Bog ti zares daje vso svobodo, tudi pri načrtu, ki ga ima zate, čeprav ve, kaj je
tisto, kar te lahko najbolj izpolni. Vendar upošteva tvoje izbire in si želi, da sama sprejmeš odločitve; ob njih stoji ob tebi
in ostaja ob tebi, kolikor si to sama želiš. Toda prav pri iskanju
ali prepoznavanju znamenj je dobro, da prosiš za pomoč pri
razločevanju izkušene ljudi, ker se sama lahko hitro izgubiš in
si razlagaš dogodke na podlagi svojih trenutnih čustev ali celo strahov. Tudi krajši poskusi so lahko zelo koristni, ker lahko začutiš, ali želiš iti v določeno smer - na primer mesec dni
življenja v redovni skupnosti ali redni stiki z njimi. Podobno,
kot si lahko preverila prijateljstvo s fantom.
Petra
Drage Slovenke, Slovenci in vsi prijatelji naše dežele,
lepo vabljeni na SREČANJE
4. julija v Ljubljano!
Slovenci, ki živimo v domovini, zamejstvu in po svetu,
se bomo tudi letos srečali v slovenski prestolnici. Dopoldanski program bo zaznamovala strokovna konferenca
na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti na temo
etnične ekonomije in Slovencev zunaj Republike Slovenije. Celodnevno dogajanje bodo popestrili slovenski
glasbeni, plesni in gledališki nastopi na odru v središču
mesta ter stojnice s tipičnimi slovenskimi izdelki in s
predstavitvami slovenske kulture, ki živi tudi zunaj meja domovine. Vrhunec dneva bo večerni sprejem pri ministrici Ljudmili Novak v Narodni in univerzitetni knjižnici ter ogled poučne razstave o življenju in delovanju
kanadskih Slovencev.
Dragi rojaki, dobrodošli doma!
Srečanje skupaj pripravljamo Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, nevladne organizacije Rafaelova družba, Izseljensko društvo Slovenija v svetu,
Svetovni slovenski kongres in Združenje Slovenska izseljenska matica, Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Narodna in univerzitetna knjižnica.
Vabljeni tudi k ogledu spletne strani www.dobrodoslidoma.si.
9
RAFAELOVA DRUŽBA
Na Matajur
Zadnjo majniško soboto nas je skupinica mladih namenila
vzponu na Matajur, hribu nad Kobaridom. Našega dne pa nismo začeli z vzponom, temveč z ogledom pokopališča v Novi
Gorici. Ogled je vodila gospa Erika Jazbar, novinarka z Radia
Trst, ki nam je predstavila nemalo ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino. Ogledu je sledila pot do Avse, male vasice
na slovenski strani, kjer smo začeli naš pohod. Dve uri zmerne hoje in slaba ura za udeleženki, ki sta šli osvajat hrib z italijanske strani, iz vasi Matajur, sta nas pripeljali na vrh hriba.
Vračali smo se mimo Koče na Matajurju, ki je v lasti Slovenske planinske družine Benečije. Bila je žal še zaprta, vendar
so se v tem popoldnevu po našem odhodu v njej zbrale gospodinje iz kobariške in beneške strani, da bi skupaj kuhale
čaj – kako malo je potrebno, da se ohranja slovenska vez na
Koča na Matajurju
obeh straneh meje! Ob koči nam je o njej in Matajurju spregovoril naš vodič in prijatelj dr. Matej Šekli. Spust v dolino je
bil obarvan s sproščenim klepetom med simpatičnimi udeleženci. Za zaključek »uradnega dela« smo obiskali še Trinkov grob v Terčmunu. Bogat je bil ta majski dan!
VIŠARSKI DNEVI
24. ROMANJE TREH SLOVENIJ NA SVETE VIŠARJE
5. avgust 2012
Dragi rojaki!
Prvo nedeljo v avgustu ste lepo vabljeni na Svete Višarje, kjer se bodo zopet srečale tri Slovenije: matična,
zamejska in izseljenska!
Pešpot kot običajno začnemo ob 8.00 ob vznožju gore nad Žabnicami, od koder se bomo ob premišljevanju
križevega pota povzpeli k Višarski Mariji. Za vzpon je
na voljo tudi žičnica.
Ob 10.30 bomo prisluhnili predavatelju, prof. dr. Jožetu Trontlju, predsedniku SAZU.
Ob 12.00 bo slovesna sv. maša, ki jo bo skupaj z izseljenskimi duhovniki daroval upokojeni koprski škof
msgr. Metod Pirih.
Ob 13.00 bo na ploščadi za cerkvijo kratek kulturni
program.
Pri programu bo sodeloval Cerkveni mešani pevski
zbor iz Podbrezij.
Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov
(Srečanje sofinancira Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu)
10
Rafaelova družba vabi mlade Slovence iz domovine,
zamejstva in tujine na VIŠARSKE DNEVE, od četrtka,
2., do nedelje, 5. avgusta 2012.
Program:
- četrtek: Celovec - voden ogled po mestu, srečanje z
gostom
- petek: Gospa Sveta, Vetrinj, Rož, vzpon na Svete Višarje
- sobota: vzpon na Lovce, srečanje z gostom
- nedelja: udeležba in sodelovanje na tradicionalnem
romanju treh
Slovenij
Pogovor, druženje, prepevanje …
Starostna omejitev: od 20 do
35 let. Pohitite s prijavo!
Več informacij na tel. 01 438
30 50, rafaelova.druzba@siol.net
MLADA SREČEVANJA
»Skušam živeti svoje zamejstvo kot blagoslov in poslanstvo«
Martin Marussi prihaja iz Štandreža. Ker smo z Rafaelovo družbo v maju pripravili izlet na Matajur, ki meji z zamejstvom, smo tokrat tudi pogovor namenili zamejstvu.
Mihela
– Martin, imaš poitalijančen priimek? Kaj se je z njim
dogajalo v preteklosti?
Moj praded iz Štandreža Anton Marušič je imel pred fašizmom še slovenski priimek. Bil je zaposlen pri železnici. Nekega dne v času fašizma ga je nadrejeni poklical v pisarno
in ga vprašal, ali mu je ta služba všeč in če bi jo rad obdržal.
Moj praded je odgovoril pritrdilno. Nakar mu je nadrejeni
odgovoril, da če želi, da se to zgodi, se mora z naslednjim
dnem pisati Marussi in ne več Marušič in moj praded je bil
to prisiljen sprejeti. Bil je oče treh otrok in če se postavim v
njegovo kožo, bi sedaj, ko sem tudi sam oče, naredil enako.
Priznati pa moram, da bi bil moj priimek lahko že ponovno
slovenski, vendar nisem prepričan, če si to zares želim. Svoje slovenstvo kažem na še veliko drugih načinov, ne samo s
priimkom. Imam hčerko, ki se imenuje Neža, in to na uradnih italijanskih listih in to mi veliko več pomeni.
– Prihajaš iz Štandreža. Na njegovo prebivalstveno
sestavo je močno vplival prihod Ezolov. Nam lahko kaj
več poveš o njihovem naseljevanju?
Štandrež je bil do druge svetovne vojne čisto slovenska vas,
ločena od mesta Gorice zaradi njiv in polj. Po drugi svetovni vojni je država na teh poljih zgradila celo naselje stanovanj in blokov za italijanske prebivalce, ki so živeli v Istri in
ki so se od tam preselili, ker je ta prišla pod Jugoslavijo. Tako je vas postala predmestje Gorice, vedno bolj so se priseljevali italijanski prebivalci.
– Kako danes poteka življenje v Štandrežu in kaj je največji problem, s katerim se srečuje slovenska skupnost
na tem področju?
V Štandrežu imamo slovensko šolo, torej slovenski otroci so, a jih ni veliko. Štandrež ostaja še vedno pretežno slovensko predmestje. Italijani se seveda priseljujejo. Kar je
zadalo močan udarec slovenskemu političnemu značaju,
je pravkaršnja ukinitev slovenskega rajonskega sveta, ki je
upravljal predmestje. Zaradi finančne krize je vse slovenske
rajonske svete v mestu ukinila goriška občina in pod vprašajem je nadaljnja slovenska javna podoba kraja.
– Kako si ti doživljal otroštvo in mladost kot italijanski
državljan v slovenskem okolju?
Ko sem bil otrok, sem zelo čutil slovensko pripadnost. Slovenski otroci smo bili pogosto tarča italijanskih otroških
predrznežev. Ko smo poleti hodili v javni bazen, so nas starejši italijanski fantje »potunkali« vsakič, ko so nas slišali
govoriti slovensko. Klicali so nas »scavi«, kar slabšalno pomeni »sužnji«. Enkrat so prijatelju razbili luč na kolesu, ker
so nas slišali govoriti slovensko. Seveda niso bili vsi italijanski otroci taki, le posamezniki, ki so se združevali v tolpe.
S časom se je vse to poleglo. Mislim, da je z vstopom Slovenije v Evropsko skupnost padel vsak predsodek nad slovenstvom. Danes, in tudi že v preteklosti, nekateri italijanski starši pošiljajo otroke v slovensko šolo.
– Dvojezične osebne izkaznice ste dobili šele pred
petimi leti. Kaj je to pomenilo za vas v vsakdanjem
življenju?
Jaz dvojezične osebne izkaznice še nimam. Življenjska pot
me je peljala v Slovenijo, potem spet v Italijo, tako da nisem niti čutil potrebe po tej izkaznici. Več mi pomeni to,
da ko dvignem telefonsko slušalko, rečem v slovenščini
»Prosim?« in ne »Pronto?« v italijanščini. Sem Slovenec
bolj »od znotraj« kot pa »od zunaj«. Za zamejce pa je dvojezična izkaznica velik dosežek pri doseganju pravic na jezikovnem področju.
– Konec maja smo se povzpeli na Matajur. Kako si ti
povezan s tem hribom?
Seveda je Matajur bolj simbol Benečanov kot nas Goričanov. Beneško problematiko sem začutil v globini, ko smo
v domačem dramskem gledališču igrali predstavo »Kaplan Martin Čedermac«. Spomnim se, da ko smo šli igrat
to predstavo v neko beneško vas, je dve uri pred predstavo
s hriba na ves glas neprenehoma donela italijanska himna.
– Kaj ti pomeni to, da si zamejec – je to ovira, prednost?
Pri neki pridigi je msgr. Oskar Simčič, dolgoletni predsednik Goriške Mohorjeve družbe in škofijski vikar za Slovence, citiral nekega pisatelja, ki je rekel, da je živeti ob
meji za nekoga prekletstvo, za drugega pa je to lahko blagoslov. Jaz skušam živeti svoje zamejstvo kot blagoslov in
poslanstvo.
11
KOMENTAR MESECA
Viharno vzdušje
Janševa vlada, ki je nedavno »praznovala«
prvih 100 dni vladanja (v tem obdobju naj ne
bi doživljala napadov nasprotnikov, pa takih
razmer sploh ni bilo), je čedalje bolj v sedlu.
To seveda ne pomeni, da so se njeni
nasprotniki, ki jih vodita ljubljanski župan
Janković in Kučan, z njo sprijaznili, toda
zmanjkuje jim »smodnika«. Z velikim
štrajkom državnih uslužbencev vseh vrst sredi
aprila, ključni so bili učitelji, so mislili vlado
zrušiti. »Razjezili« so jih varčevalni ukrepi, ki
so včasih resnično malo nerodno
predstavljeni, toda njihovo edino ozadje je
resnica, da lahko človek in posledično država
samo toliko potroši, kolikor ustvari. Vladi so
sindikati grozili, da bodo z referendumom
preprečili uveljavitev teh ukrepov. Po zelo
utrujajočih pogajanjih so dosegli sporazum in
trenutno so sindikati nevtralizirani. To je
izjemen uspeh te vlade. Prejšnja
komunistična vlada se s svojimi levimi
sindikati ni mogla sporazumeti, »desna«
Janševa je bila uspešna. Znova se je potrdilo,
da je Janez Janša mojster kriznih razmer, kar
je dokazal že v osamosvojitvi Slovenije.
Komunisti so nato ubrali novo taktiko. Začeli
so govoriti o strahovladi in uničevanju
socialne države. Prvo je velika neumnost,
drugo je v določenem pogledu delno res, gre
za zmanjševanje določenih pravic, višjih plač
državnih uslužbencev in nekaterih
privilegijev, toda to je začela že prejšnja
vlada. Glede na sporazum vlada-sindikati ta
taktika ne obljublja rezultatov.
12
Komunistično norenje, ki
ga vodi Janković, temu celo časopisi in elektronski
mediji, ki so pod kontrolo »levice«, očitajo vpletenost v gospodarski kriminal, se sedaj obrača v
čaščenje Tita, kar so dokazovali s proslavami ob njegovem rojstnem dnevu 25.
maja, proslavljanjem partizanskih zmag, ki jih nikoli
ni bilo in podobno folkloro, katere namen je deliti ljudi na
tiste, ki so za partizane in one, ki v takem početju ne vidijo prihodnosti Slovenije. Prizadevajo si doseči novo delitev
državljanov na »naše in vaše«, »napredne in nazadnjaške«,
državljane »prvega in drugega razreda« … Med novinarji
osrednje državne televizije so se pojavili celo posamezniki, prednjačile so dame, ki so pozivali k pobijanju političnih nasprotnikov in njihovemu metanju v jame. K takemu
vzdušju naj bi pripomogla tudi zamenjava na čelu nekdanjih komunistov, ko je »evropskega« Pahorja zamenjal njegov nekdanji ideolog in zagovornik trde partijske linije Lukšič. Kam bo to pripeljalo Slovenijo, si nihče ne predstavlja.
Vsekakor to za državo ni dobro, še slabše pa bi bilo iz tega delati paniko. Trditev ljubljanskega župana Jankovića,
da bo v naslednjih štirih mesecih osvobodil Slovenijo, misli
- zrušil vlado in jo sam prevzel, kaže na njegovo pomanjkanje osnovnega političnega čuta. Zanj in za komuniste je
namreč Janša enak protikomunistom med drugo svetovno
vojno, izdajalec, sodelavec okupatorja. To svoje prepričanje
dokazujejo s čedalje pogostejšimi napadi na nemško kanclerko Merklovo, govorjenjem o nemški nevarnosti in podobno. Znova bi se radi borili proti »nemškemu okupatorju«. Živijo v preteklosti.
Kaj čaka Slovenijo v naslednjih mesecih? Zelo verjetno
med poletnimi meseci ne kaj pretresljivega. Miru gotovo
ne bo. Vsekakor pa bo v jeseni zelo vroče. Nenazadnje tudi zaradi volitev novega predsednika države. Dosedanjemu
predsedniku Türku naj bi bil protikandidat »evrokomunist« Pahor, glasove demokratov in pristašev samostojne Slovenije, predvsem tistih, ki podpirajo sedanjo vlado,
bo zbiral evropski poslanec Zver. Čigavi ste naši izseljenci?
Stane Granda
KATOLIŠKI SHOD
Tvegajmo pot dialoga
Nekaj iskric z 98. nemškega katoliškega shoda v Mannheimu
(Katholikentag 2012)
Mesto, ki je gostilo katoliški shod
Mannheim, ki je od 16. do 20. maja 2012 gostil 98. Katholikentag, je za Stuttgartom drugo največje mesto v nemkši zvezni
deželi Baden-Württemberg, ima 325.000 prebivalcev. V njem
živi 172 različnih narodnosti, delež migrantov se približuje štiridesetim odstotkom. Tu ima sedež tudi slovenska župnija, ki jo
vodi duhovnik Janez Modic. Mannheim je rojstno mesto nadškofa Zollitscha. Ima tudi svojega svetnika, mučenca, jezuitskega patra Alfreda Delpa, ki je bil tu rojen, umrl je spomladi
leta 1945 v nacističnem koncentracijskem taborišču blizu Berlina. Papež Benedikt XVI. ga je v pozdravnem pismu udeležencem shoda, še posebej mladim, priporočil kot zgled močne in
neomajne vere in kot pričevalca za Kristusa. Omenil je njegovo
misel: »Mnogi imajo velike, neskončne oči. Čutijo lakoto in žejo po Neskončnem.« Od tod moja prva iskrica: Mesto, ki ima
blaženega ali svetnika, ni zapisano le na zemeljski zemljepisni karti, vpisano je tudi na zemljevid božjega kraljestva.
Katoliški shod kot odprti forum lačnih in žejnih po Neskončnem
Že dobro desetletje od blizu spremljam nemške katoliške shode (Katholikentage), lani sem bil prvič na evangeličanskem
shodu (Kirchentag) v Dresdnu, 2003 v Berlinu na prvem ekumenskem shodu katoliške in evangeličanske Cerkve v Nemčiji,
leta 2010 na drugem takem shodu v Münchnu. Katoliško srečanje v Mannheimu je privabilo 80.000 udeležencev, računali
so na 50 ali kvečjemu 60.000. Lanski Dresden je prav tako presegel pričakovanja, saj se je število povzpelo nad 110.000. Obe
ekumenski srečanji, tako v Berlinu kot v Münchnu, sta prav ta-
Bogastvo barv izraža katoliško širino. Posnetek s sklepnega evharističnega bogoslužja.
ko presegli pričakovanja. Iz leta v leto so bile čedalje bolj iskane duhovne ponudbe, molitvene skupine, duhovni pogovori,
biblične ure, ustvarjalna in dobro pripravljena bogoslužja, ekumenska duhovna srečanja in slavja.
Ta ekumenski vidik narekuje novo obliko duhovnosti, ki bo
prežeta s sožitjem v duhu in v resnici. Še več, na vseh omenjenih srečanjih je čedalje večji poudarek na dialogu med religijami. Čas je za mojo drugo iskrico: Pride pa čas in morda je
že blizu, ko bodo pravi častilci molili Najvišjega v duhu in v
resnici. Jezusov preroški uvid v čase, katerim gremo naproti,
se začenja uresničevati!
Dediščina drugega vatikanskega koncila ob zlatem jubileju
Eden od močnih poudarkov katoliškega shoda v Mannheimu
je bila 50-letnica začetka drugega vatikanskega koncila (196265). Tej temi so bile namenjene številne okrogle mize, več predavanj in dva odmevna dogodka. Prvi se je zgodil v četrtek,
17. maja 2012, v nabito polni Amadeus-Mozartovi dvorani v
kongresnem centru Rosengarten. Več tisoč udeležencev je prisluhnilo pričevanjem treh očividcev koncila, med njimi predsednika nemškega parlamenta, dr. Norberta Lammerta in dominikanke, sestre Benedikte iz Augsburga. Njihova pričevanja
so nato komentirali teologinje in teologi mlajše generacije, ki
so ocenjevali, kako je s koncilsko dediščino danes. Predsednik
Lammert je bil kritičen in je ugotavljal, da smo v nasprotju z
vzdušjem odprtosti v času koncila in po njem, v času stagnacije, kjer je namesto inovativne in izzivom časa primerne pastorale stopil v ospredje dogmatizem. Leta 1962 klic k »aggiornamento«, k posodobitvi in odprtosti svetu, leta 2012 pa ravno
nasprotno, poziv k umiku iz sveta, »Entweltigung«.
Moja tretja iskrica se glasi: Tudi če se še petdeset let po koncilu v katoliški Cerkvi delimo v napredne in konzervativne,
bolj liberalne in tradicionaliste, ne pozabimo skupaj odpreti
ne le oken, ampak tudi vrat Cerkve novemu vetru, Svetemu
Duhu. On, ki veje, kjer hoče, bo iz nas naredil novo harmonijo, kjer bodo sovpadala tudi nasprotja: ljubečo in usmiljeno čutečo Cerkev tretjega tisočletja.
Na poti dialoga
Geslo 98. katoliškega shoda v Mannheimu je bilo: Tvegati nov
korak! /Einen neuen Aufbruch wagen/ Nekaj dni pred katoliškim shodom v Mannheimu se je kölnski kardinal Joachim
Meissner v časopisnem intervjuju distanciral od dogajanja v
Mannheimu in izjavil, da tak shod ne predstavlja katoliške sredine v Nemčiji. Za seboj ima tudi nekaj drugih škofov, ki pa
predstavljajo v zboru nemške škofovske konference znatno
13
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
Skoraj tretjina udeležencev katoliškega shoda v
Mannheimu je bila mladina. Razveseljivo.
manjšino. Ob predsedniku nemške škofovske konference, dr.
Robertu Zollitschu, je vseh pet dni stalo ob strani veliko nemških škofov, ki razumejo, kako pomembno je v tej zgodovinski
uri biti eno telo v Kristusu: laiki, duhovniki, diakoni in škofje,
redovnice in redovniki.
Nevarnost polarizacije, to je delitve znotraj nemške škofovske
konference na konzervativni in cerkvenim reformam naklonjeni tabor in, po drugi strani, nevarnost polarizacije med laiško bazo in odgovornimi škofi, sta vodstvu katoliške Cerkve v
Nemčiji narekovali triletni proces dialoga, ki bo potekal od leta 2012 do 2015. Nadškof dr. Robert Zollitsch ga je kot predsednik nemške škofovske konference napovedal septembra 2010.
Sedaj, prav ko se je proces dialoga znotraj katoliške Cerkve v
Nemčiji komaj začel, se je zgodil Mannheim. Imam vtis, da z
dobrimi obeti za strpno in dialoško kulturo v procesu rasti k
uravnoteženi in po modelu apostolske Cerkve bolj polni delitvi
krščanskega poslanstva med laiki in odgovornimi pastirji. Ta
dialog bo zagotovo potekal v prenovitvenem duhu drugega vatikanskega koncila, kar je v Mannheimu večkrat potrdil imenitni gost katoliškega shoda, kardinal Walter Kasper.
Za sklep še zadnja iskrica: Tvegati nov korak je kot v filigran
vpisano naročilo krščanske vere. Bog je tvegal nov korak, ko
je v Jezusu iz Nazareta, Kristusu in Božjem Sinu, človeštvu
podaril svoje ljubeče in usmiljeno Srce. Apostoli so po binkoštih tvegali nov korak in stopili med ljudi, k vsem narodom. Sveta Ciril in Metod, sveti Modest in drugi misijonarji
krščanske blagovesti med slovanskimi narodi so tvegali nov
korak in šli proti toku časa za pravice naših prednikov. Tudi naša naloga je: tvegati nov korak! Proti stagnaciji in dogmatizmu, v imenu Kristusove Cerkve, ki je in mora, v duhu
drugega vatikanskega koncila, še bolj postati »znamenje in
orodje odprtosti in svobode« (kardinal Walter Kasper, 1984).
dr. Zvone Štrubelj
14
Po novem je mogoče slovenski radijski program radia Agora slišati tudi na avstrijskem Štajerskem, in sicer sprva na
jugozahodu te avstrijske zvezne dežele. Program, ki ga je
moč slišati na frekvenci 101,9 MHz, je koprodukcija ORF
Štajerska, ORF Koroška in radia Agora, poroča avstrijska
tiskovna agencija APA. Začetek oddajanja so 21. maja slovesno zabeležili v kraju Sobota na avstrijskem Štajerskem.
Redakciji slovenskega programa ORF Koroška in ORF Štajerska dnevno pripravljata osem ur radijskega programa v
slovenskem jeziku, radio Agora sam pa pripravlja štiri ure
slovenskega programa na dan, v času od 18. do 6. ure zjutraj pa dvo- ali večjezične programe v okviru projekta »Odprti dostop«. Ob tem so v ORF Štajerska poudarili, da 7.
člen avstrijske državne pogodbe in zakon o ORF za slovensko manjšino v Avstriji predvidevata medijsko ponudbo za
manjšino v njihovem lastnem jeziku. Predsednica Kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko je ob tem dejala,
da je oddajanje slovenskega programa prek oddajnika Sobota prvi, pomemben korak. Ob tem je izrazila upanje, da
bosta kmalu slovenski program začela oddajati še dva oddajnika, tako da bo medijsko pokrita celotna južna avstrijska Štajerska, še poroča APA.
*
Predsednik slovenske vlade Janez Janša se pred časom mudil v Chicagu na vrhunskem zasedanju Nata. V soboto, 19.
maja, se je zvečer srečal tudi s tamkajšnjimi Slovenci. Srečanje je potekalo v slovenskem verskem in kulturnem središču v Lemontu. Rojaki so mu izrekli dobrodošlico in
podporo. Kot poroča prof. dr. Edi Gobec iz Clevelanda, ga
je pričakala velika množica rojakov in tudi drugih prijateljev Slovenije. V imenu tamkajšnjih Slovencev ga je pozdravil znani slovenski tovarnar in izredno zaslužni predsednik
slovenskega verskega in kulturnega središča Martin Hozjan, ki je navedel tudi nekaj zgodovine slovenskega Lemonta. Kot zastopnika clevelandskih Slovencev sta visokega gosta pozdravila Breda Lončar, upokojena ravnateljica ene
največjih srednjih šol in angleška urednica lista Slovenian
American Times, in Tone Ovsenik, voditelj Slovenske radijske ure in redni ameriški poročevalec na Radiu Ognjišče.
Urednica Lončarjeva ga je pozdravila z naslednjimi besedami: »Spoštovani gospod predsednik Janša! Kot prvoborcu za osamosvojitev in svobodo Slovenije in kot predsedniku vlade Vam tudi clevelandski Slovenci izrekamo iskreno
dobrodošlico v Ameriki in Vam želimo kar največ uspeha
pri vodstvu Slovenije v teh izredno težkih razmerah. Istočasno pa Vas prosimo, da kot predsednik nominirate izre-
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
dnega človekoljuba in apostola ubogih g. Petra Opeko za
Nobelovo nagrado za mir 2013. Hvala za vse Vaše delo in
žrtve in Bog Vas živi!«
*
Oči in ušesa ljubiteljev Evrovizije so bile uprte v prestolnico
Azerbajdžana Baku. Slovenijo je s pesmijo Verjamem predstavljala mlada Eva Boto. Drugi predizbor, v katerem je nastopila, je ponudil močnejšo konkurenco kot prvi glasbeni
spopad. Evi se je tako finale žal izmuznil, a tisti, ki so stiskali pesti zanjo, so kljub temu lahko ponosni.
*
Premier Janša se je v Mariboru sestal s predsednikom uprave ruskega energetskega giganta Gazprom, Aleksejem Millerjem, s katerim sta govorila o projektu izgradnje plinovoda Južni tok, katerega sedež bo v Sloveniji, in tudi del trase
bo potekal po slovenskem ozemlju. Dokončna odločitev o
trasi celotnega plinovoda naj bi bila znana novembra. Na
končnem zemljevidu naj bi bile Bolgarija, Slovenija, Srbija
in Madžarska, medtem ko Avstrije za zdaj ni. Plinovod naj
bi bil končan čez tri leta.
*
Potres, ki je z magnitudo 5,8 stresel severovzhod Italije,
smo čutili skoraj po vsej Sloveniji. Tako so učenci in učitelji osnovne šole na Jesenicah ter študentje in profesorji
na ljubljanski Filozofski fakulteti celo za nekaj ur zapustili
zgradbo. To je bilo sicer po navedbah Uprave RS za zaščito
in reševanje nepotrebno, ker potres pri nas ni bil tako močan, da bi povzročal poškodbe, poleg tega pa se evakuiranja
med samim potresom sploh ne sme izvajati. V času potresa
je treba najprej zavarovati svojo glavo ter se skriti pod mizo.
ŠPORT
∗ Madžarska je gostila evropsko plavalno prvenstvo. Na
tekmovanju so v štafeti 4 x 200 metrov prosto presenetile
naše športnice Mojca Sagmeister, Urša Bežan, Anja Klinar
in Sara Isaković, ki so osvojile bronasto kolajno.
∗ Na istem prvenstvu je naš plavalec Damir Dugonjič
osvojil zlato medaljo na 50 m prsno. Tako je naš plavalni šport dobil novega junaka. Damir Dugonjić je kot tretji po Borutu Petriču in Sari Isaković osvojil zlato medaljo
v 50-metrskih bazenih.
∗ Košarkarji Krke so tretjič zapored državni prvaki v košarki. Naslov so osvojili po četrti tekmi finala lige Telemach, ko so še tretjič premagali Union Olimpijo.
∗ Nogometaši Maribora so po osvojitvi naslova državnega
prvaka v Ljubljani osvojili še naslov zmagovalca Hervis pokala Slovenije. V finalu so po streljanju enajstmetrovk premagali Celje s 5 : 4.
∗ Hokejist Anže Kopitar je dosegel enega največjih slovenskih uspehov v tem športu do zdaj. Z ekipo Los Angeles
Kings se je uvrstil v veliki finale severnoameriške lige NHL.
∗ Hokejski klub Jesenice eno leto ne bo igral v avstrijskem
razširjenem državnem prvenstvu Ebel. Železarji namreč
vodstvu lige niso uspeli predložiti garancije o saniranih finančnih težavah. Slovenske barve bo tako v naslednji sezoni, ki se bo začela 7. septembra, zastopala le ljubljanska Tilia Olimpija.
*
2. junija je minilo 50 let od smrti pisatelja, duhovnika in
urednika Frana Saleškega Finžgarja, ki je poznan po pripovedih o kmečkem življenju in ljudskih igrah, ki so razumljive najširšemu bralstvu. Finžgar se je rodil leta 1871
in je med drugim napisal zgodovinski roman Pod svobodnim soncem. Spomine na mladost je popisal v delu Leta
mojega popotovanja, pisal je tudi za mladino in deloval kot
publicist, literarni kritik in religiozni pisec. Njegov pranečak, etnolog Janez Bogataj, se pisatelja spominja v vzgojni luči. Med pomembnejše napotke za življenje, ki mu jih
je predal, sodita tista o poštenem delu ter jasnosti izražanja misli. Finžgar pa naj bi tudi veliko prispeval pri založbi Mohorjeva družba. Zavod za turizem in kulturo Žirovnica je 50-letnico Finžgarjeve smrti med drugim obeležil s 1.
tekom Pod svobodnim soncem in osrednjo slovesnostjo v
njegovi rojstni vasi Doslovče.
Slovenska udeleženca na katoliškem shodu v Mannheimu
15
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
A
N
G
L
I
J
A
Na 2. nedeljo v maju (13. maja 2012)
ali na 6. velikonočno nedeljo ob 4. uri
popoldne je bila lepa slovenska maša
v kapeli »Našega doma«. Sv. mašo je
daroval prof. dr. Miran Sajovic ob somaševanju slovenskega župnika S. Cikaneka. Kljub majhnemu številu rojakov pri sv. maši smo lepo in ubrano
peli naše lepe velikonočne pesmi. Še
posebno pa smo z velikim občutkom
ljubezni do Marije zapeli nam vsem
priljubljeno pesem »Spet kliče nas
venčani maj«. Mesec maj je vendar
čas nam vsem ljubih šmarnic.
»Pepina zgodba« je na tradicionalni razstavi cvetja in vrtov (»Chelsea
Flowers and Gardens Show«) v Londonu prejela zlato-srebrno (»gilded
siver«) medaljo.
Inž. agronom Borut Benedejčič iz
Škrbine pri Komnu in Tanja Godnič
iz Pliskovice na Krasu sta že dolgoletna znanca in prijatelja »Našega doma« v Londonu. Pri nas sta živela
leta 2005, ko je Borut delal in prak-
Borut Benedejčič, zlati medaljist za
»Pepin kraški vrt«, na razstavi v
Londonu. Poleg njega še Tanja
Godnič in župnik S. Cikanek.
16
ticiral pri urejanju londonskih parkov in privatnih vrtov. Dobra in nadvse ljubezniva ter izredno inteligentna
in razgledana Tanja je za Boruta tukaj gospodinjila in skrbela še za polno drugih stvari.
Prijetno sem bil presenečen, ko sta
me pred tremi leti ljubeznivo povabila, naj ju obiščem in si ogledam njun
»Pepin kraški vrt« na tradicionalni in prestižni razstavi vrtov in cvetja
na Hampton Court v Londonu, za katerega je Borut prejel tudi zelo prestižno zlato medaljo.
Letos pa sta postavila na še bolj prestižni razstavi cvetja in vrtov v londonskem Chelseau »Pepino zgodbo
– Pepa‘s story« kraški vrt: kamnito pastirsko hišico (zavetje pastirjem
ob nevihti ali sončni pripeki), kamnito pečko, mizo s stoli in klopico. Zasadila sta skoraj 50 kraških rožic in
rastlin ter kar nekaj za kras tipičnih
dreves. Razstavni vrt sta začela sestavljati in urejati že 10. maja in je nato
bil na razstavi za ogled od ponedeljka, 21. maja, pa do sobote, 26. maja
2012. Na otvoritev je prišla tudi kraljica, ki prav v tem času praznuje svoj
diamantni jubilej, odkar je na prestolu. Borutov in Tanjin kraški vrt je požel vrhunski uspeh in prejel zlato-srebrno medaljo.
Vsekakor sta Borut in Tanja tudi tokrat naredila v Londonu veliko promocijo Slovenije in poskrbela za njeno še večjo prepoznavnost v svetu
– hkrati pa tudi za prepoznavnost čudovitega slovenskega Krasa.
Iz srca jima vsi slovenski londonski
prijatelji in znanci čestitamo in želimo še polno podobnih nadaljnjih
uspehov.
Obisk v »Našem domu« duhovnika, župnika in profesorja na škofij-
ski gimnaziji v Vipavi, prof. Bogdana Vidmarja.
Na binkoštno nedeljo, 27. maja, nas je
v spremstvu svoje sestrične Francke
Rehberger Theobald in njenega dobrega moža Briana Theobalda (oba
iz 50 km oddaljenega Readinga) obiskal nam vsem priljubljeni duhovnik
in profesor Bogdan Vidmar, ki je trenutno tudi postulator za beatifikacijo duhovnika mučenca Filipa Terčelja.
K nam je prišel z nekajdnevne konference v bližini Londona in do svoje vrnitve v Slovenijo bival v »Našem
domu«. Bogdan ima v Angliji veliko
sorodnikov, saj je tukaj živel pokojni stric Filip in pokojni teti Mihaela
in Ida. Teta Gabrijela, ki je vdova po
Mihi Rehbergerju, pa živi v Bedfordu,
kakih 80 km SZ od Londona. Njej je
tudi namenil takojšnji obisk, ko je prišel iz Slovenije. Pred začetkom konference je bival pri njej, ki je bila njegovega obiska zelo vesela – prav tako pa
tudi vsi njegovi tukajšnji sorodniki, v
glavnem bratranci in sestrične.
Od vseh pa je njegova sestrična Francka z možem Brianom najbolj dejavna katoličanka tako na svoji angleški
župniji kot tudi v slovenski katoliški
skupnosti v Veliki Britaniji.
Z Brianom Theobaldom, odličnim katoličanom in vrhunskim znanstvenikom na področju kemije, sta si
ustvarila dom in krasno družino treh
fantov, ki pa so, razen morda mlajšega
Luke, že preskrbljeni.
Starejši Mark se je lani oženil s Hannah Long in srednji Philip se je letos
marca poročil v Burfordu pri Oxfordu
z Lois Enoch. Mark pa je pred kratkim
celo doktoriral iz znanosti na univerzi v Oxfordu. Oče Brian bo še letos posvečen za stalnega diakona Cerkve, za
kar mu naša skupnost iskreno čestita in se njegovega posvečenja veseli.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Philip Theobald, sin Francke
Rehberger Theobald, z nevesto
Ob diamantnem kraljičinem jubileju je bilo 4. junija 2012 veliko slavje tudi
na naši ulici Offley Road.
Ob diamantnem jubileju (60-letnici),
odkar je na tronu britanskega imperija kraljica Elizabeta II., so bila v ponedeljek, 4. junija, velika poulična slavja po Londonu in vsej Veliki Britaniji.
Tako je bilo tudi na naši ulici vse živo,
saj so priredili: »Offley Road Jubilee
Street Party«.
Nagnetlo se je kakih tisoč ljudi –
predvsem mladih – ki so do kake 11.
ure ponoči rajali ob njim priljubljeni glasbi, se gostili z jedačo in pijačo
in nadvse uživali. Nikakršne polici-
je ni bilo navzoče, ker je vse potekalo
v najlepšem redu. Bili smo veseli tolikega obiska naše ulice. »God save The
Queen!« - še na mnoga leta.
Z rednimi mašami v kapeli Doma za
slovenske rojake iz Londona in okolice pričenjamo, po kratkem presledku v mesecih juliju in avgustu,
zopet na drugo nedeljo v septembru (dne 9. septembra 2012) ob 4.
uri popoldne. Lepo vabljeni!
Župnik S. Cikanek
A
V
S
T
R
I
J
A
GRADEC
Poroka Marka Theobalda s Hannah
Long v Norfolku
Za vernike je velika noč praznik veselja in upanja in slednji to izražajo
z vzklikom aleluja, kar pomeni slavite
Boga. Na ta dan potekajo po cerkvah
številne praznične maše, ki smo jo slavili tudi mi. Ker je bila naša organistka mag. Reka Borbely odsotna, nas je
za veliko noč na orgle spremljal univ.
prof. mag. Karlheins Donauer in tako je
lahko zadonela uvodna pesem »Zapoj
veselo, o kristjan ...«. Brez petja in glasbe bi bilo namreč za nas srečanje s Kri-
stusom pri bogoslužju nedoživeto in
nepopolno. Po sv. maši je vsak od nas
pohitel domov, kjer smo v krogu družine in prijateljev praznik zaznamovali
z značilnimi velikonočnimi jedmi, kot
so potica, pirhi, šunka in hren, katere
smo dan prej – na velikonočno soboto,
ob 14. uri – odnesli k žegnu. Teden dni
kasneje smo obhajali belo nedeljo in
pater mag. Jože Lampret je pri pridigi
dejal: »Belo nedeljo obhajamo kot spomin tistih v Jezusovem času, ki so sprejeli sv. krst in en teden nosili bela oblačila ter jih na to nedeljo odložili. Hkrati
je to tudi nedelja božjega usmiljenja, ki
je do nas neizmerno.«
Sledile so priprave za obred sv. krsta Alme Minne, ki smo ga obhajali v nedeljo, 29. aprila. V petek, 27. aprila, smo še
ponovili in pripravili pesmi, da bi s pesmijo in glasbo spremljali sv. mašo na
ta pomemben dan. Bog nas je namreč
ravno s svetim krstom poklical k temu,
da bi v naš svet prinašali luč vere, svetlobo upanja in toplino ljubezni. Tako
sta si tudi starša Alme Minne, mag. Lidija Vindiš in Thomas Goesler, zaželela, da bi njun otrok po sv. krstu postal
otrok luči in da bi ga že od samih začetkov njegovega mladega življenja, ki je
17
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Krst Alme Minne
polno negotovosti in nevarnosti, spremljala skrivnostna božja previdnost.
Po svečanem cerkvenem obredu smo
se zbrali v župnijskem prostoru (Pfarrsaal) in v prijetnem vzdušju, v krogu staršev in starih staršev Alme Minne, znancev in prijateljev, ob izvrstnih
dobrotah in domačem vinu praznovali krst njihove hčerke. Naša organistka
Reka je v ta namen, ob spremljavi klavirja, zapela nekaj pesmi, medtem ko
je moja malenkost v imenu slovenske
cerkvene skupnosti Marija Pomagaj
napisala voščilnico, katero smo staršem izročili skupaj z darilom. Ob tem
smo staršema vsi tudi čestitali ter želeli sreče in zdravja za njuno lepo hčerkico. Član naše cerkvene skupnosti Edi
Harnig je na koncu raztegnil še svojo
harmoniko, tako da smo tudi zaplesali.
V nedeljo, 6. maja, smo po sv. maši v našem prostoru – Kolbejevi kleti – praznovali rojstni dan naše drage,
prijetne gospe Margarethe Fleck, ka-
Pred stolnico v Mariboru
18
Rojstni dan Margarete Fleck
teri se želim posebej zahvaliti za njeno prijaznost, vsestransko razumevanje in neizmerno zaupanje. Ta dan
smo se pogovorili tudi o romanju naše
cerkvene skupnosti. Že v marcu smo
se odločili, da se letos podamo v naše partnersko mesto Maribor, ki je letos evropska kulturna prestolnica. Poleg tega je letos Slomškovo leto ob
150-letnici njegove smrti. Tako smo
se v nedeljo, 20. maja, že zjutraj odpeljali z avtobusom do Maribora. Sveto
mašo smo praznovali ob 10. uri, in sicer v stolnici v Mariboru, kjer se nahaja Slomškov grob. Škof Anton Martin
Slomšek je bil ob drugem obisku bl.
papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, 19.
9. 1999, razglašen za blaženega. Skupaj z drugimi verniki smo obhajali sv.
mašo, pri kateri je somaševal naš pater
mag. Jože Lampret. Kandidati za birmo iz Maribora so s petjem spremljali sv. mašo, za psalm je poskrbela naša
organistka Reka, mi pa smo jo spre-
mljali. Po zelo svečano opravljeni sv.
maši nas je župnik Marko Veršič povabil v prostore župnije na Slomškovem
trgu, na prigrizek in pijačo. Pridružila
se nam je tudi gospa Milena Munda,
ki vodi galerijo ARS SACRA, katera se
nahaja poleg mariborske stolnice. Povabila nas je, da si ogledamo razstavo del znanega slovenskega umetnika
Zmage Jeraja. Nato smo se počasi podali skozi mariborski park proti restavraciji »Trije ribniki«, kjer smo imeli naročeno kosilo. Po kosilu je bil na
programu še ogled Maribora. Ogled se
je začel pri Grajskem trgu in se zaključil pri več kot štiristo let stari vinski
trti na Lentu. Moram poudariti, da so
se nam v Gradcu pridružili tudi verniki iz cerkve Mariahilf (Marija Pomagaj), tako da nas je bilo kar lepo število - 48 romarjev. Po ogledu nas je na
poti proti Avstriji gospod Stanko popeljal še na kratko malico v točilnico (Buschenschank) »Luttenberger«.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pred tunelom pri Ediju
Ne bi želela pozabiti na šmarnice, ki
smo jih imeli v soboto, 19. maja, pri
Ediju in Nadi Harnik. Ponovno sta nas
povabila, da opravimo šmarnice v njuni kapelici, ki sta jo leta 2003 skupaj
zgradila v zahvalo, da je Edi premagal
težko bolezen. Ob 15.30 smo se sestali na njunem domu oziroma pri krasni
kapelici, ki je posvečena Materi božji,
in se tam z molitvijo, glasbo in petjem
zahvalili kraljici majnika, Mariji. Po
končanih molitvah, petju in prošnjah
smo lahko uživali v čudovitem vremenu in dobri hrani ter pijači, ki sta ju
za nas pripravila Edi in Nada. Preden
smo se poslovili, nas je Edi vodil v njegov edinstveni 60-metrov dolg in z lastnimi rokami oblikovan podzemeljski
tunel, lahko bi rekli tudi klet, ki ima
vsakih nekaj metrov zanimivo vgrajene niše s pipo za pijačo. Na koncu tunela je postavljen velik sod s posebno
vgrajenimi vratci, kjer se najdejo samo
pijače prve klase za pokušnjo. To je bilo za nas veliko presenečenje, še posebej zato, ker naenkrat ni bilo več luči in
smo zato počasi v temi tavali nazaj in
srečni ter veseli prišli do vrat.
29. maja so gospe Mathilda Furman
in Katharina Srienz obiskale gospo
Kumpuš, ki je v domu za ostarele „Senekura“. „Bila je zelo vesela in se dobro počuti,“ so dejale.
Vsem bralcem Naše luči želim obilo
lepih srečanj, veliko veselja in uspe-
Mama, preberiva še kaj!
ha pri prireditvah in prijetne počitnice oz. dopust.
Mag. Ivanka Gruber
Utrinki iz šolskih klopi v Gradcu
Le kaj se je dogajalo v prvi polovici novega leta? Poleg rednega in komunikacijsko zasnovanega pouka se
je izoblikoval kar bogat spremljevalni program. Tik pred slovenskim kulturnim praznikom je v sodelovanju z
Bralno značko pri nas gostovala mag.
Tilka Jamnik, ki je v družinskih bralnicah spodbujala k branju učence in
njihove starše. V slovenščini smo prebirali revije in kakovostno otroško ter
mladinsko leposlovje. Ko se je končno le malce ogrelo, smo se odpravili
na izlet v Negovo in se udeležili Festivala ljubezni, kjer je bilo poskrbljeno
za duševno hrano učencev in staršev.
Starejši smo uživali s Ferijem Lainščkom, mlajši pa ob branju Svetlaninih
pravljic. Še ena zanimiva aktivnost, ki
poteka v sodelovanju z ostalimi skupinami maternih jezikov na Novi srednji šoli St. Andrä (NMS St. Andrä),
je projekt »Zungenzauberein«. S skupinama mlajših učencev smo obiskali perzijsko skupino in se podučili, kje
se govori perzijsko ter spoznali tipična perzijska glasbila. Z učenci gimnazijske starosti (skupaj s skupino bosansko govorečih) pa smo se podali
na ekskurzijo v Celovec ter si ga ogle-
dali. Na šoli Celovec 6 smo sodelovali
tudi pri pouku slovenščine in doživeli
Minimundus. Bilo je lepo in zabavno.
Po tako aktivnem prvem šolskem letu smo že kar počitniško veseli, ampak naše misli so že pri pripravah za
naslednje šolsko leto, zato vabimo vse
učence, vključno gimnazijce in ostale srednješolce, ki bi se želeli učiti slovensko, da se nam pridružijo. Pišite
nam na naslov slowenischunterrichtgraz@mur.at. Vsem želimo prijetne in kar se da razgibane počitnice ter vam pošiljamo graške pozdrave.
Učiteljica slovenščine
v Gradcu - Tatjana Vučajnk
B
E
N
E
L
U
K
S
Na binkoštni ponedeljek je tudi letos
slovensko katoliško pevsko in kulturno društvo Slomšek priredilo LETNO
ROMANJE. Zaradi bližine in enostavnega dostopa se rojaki zberejo v HEPPENEERTU ob reki Maas na meji Nizozemska–Belgija. Letos je bilo
še lepše kot prejšnja leta, ker so se rojakom iz Belgije v večjem številu pridružili tudi rojaki iz Nizozemske. V
cerkvi, ki je bila skoraj polno zasedena, je bilo tudi veliko domačinov
z obeh strani meje. Radi prisluhnejo
lepemu slovenskemu petju, saj so bili
19
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Slovenski romarji 2012 v Heppeneertu
navzoči mnogi člani zbora Slomšek in
zbora Zvon. Sploh v to romarsko cerkev nepretrgoma prihajajo mnogi ljudje. Ker je bila maša v slovenskem in
pridiga v flamskem jeziku, so skoraj
vsi ostali pri naši maši.
Sveta maša je bila ob 14. uri. Zaradi
službene odsotnosti Janeza Puclja sem
maševal Lojze Rajk iz Essna. Po maši so
bile tudi pete litanije Matere božje. Še
fotografiranje pred cerkvijo, in vsi skupaj smo se odpeljali v Eisden, kjer je v
dvorani SKM bil pripravljen lep sprejem ob dnevu staršev, ki ga vsako leto pripravi društvo Slomšek. Dvoranica, kjer je prostora za 60 gostov, je bila
skoraj polna, saj je bilo zbranih okrog
50 ljudi. Tudi tukaj se je zelo lepo prepevalo ob slastnih belgijskih sadnih in
drugih pitah (»flajih«), kavi in domačem vincu. Gospe so dobile v dar cvetlične lončke – seveda ne praznih …
Lojze Rajk
V velikem tednu nas je presenetila vest o smrti dveh žena slovenskega porekla. Obe sta bili dolgoletni članici nekdanjega Slovenskega društva
sv. Barbara Heerlerheide -Brunssum.
Veliko sta doprinesli k temu društvu v
duhovnem in svetnem pomenu.
Mara Videmšek, vdova po Wielu Seurenu, je bila rojena 16. januarja 1928
20
Dan staršev v Eisdnu
Pokojna Mara Videmšek
Pokojna Julijana Glinšek – Bruggeman
v Šentjanžu. V rani mladosti je prišla
na Nizozemsko. Imela sta sina Johna.
Družina je bila zelo odprta za slovensko skupnost. Umrla je 30. marca 2012.
Osebno je bila zelo preprosta, posvečena družini, kadar pa je kdo potreboval njeno pomoč, se je vsak čas lahko obrnil nanjo.
Julijana Bruggeman – Glinšek je
umrla v Brunssumu 2. aprila 2012 v
svojem 94. letu. Rodila se je leta 1920
na Teharjah. Mož Bert ji je umrl leta
1997. Bila je polsestra Štefke Kropivšek, mame dirigenta slovenskega zbora Zvon. Pri poslovilni maši na veliko
soboto je pel omenjeni zbor.
Njena naravnanost v odnosu do družine, sorodnikov, prijateljev in znan-
cev je kar najbolje izražena z besedami, ki so napisane na njeni spominski
podobici: »Sonce ne sije tako lepo kakor materino oko.«
Na veliko soboto je častni predsednik
Hub Hochstenbach ob svojem 80. rojstnem dnevu – po vajah za velikonočno mašo in srečanje pevskih zborov v
Merlebachu – obdaroval pevski zbor
z izredno pogostitvijo, na kateri niso
manjkale slovenske dobrote. Nato je
sledil še velikonočni blagoslov jedil v
cerkvi sv. Kornelija pred podobo Marije Pomagaj, ki je bila izredno slovesno okrašena. Cvetje za krašenje tega
oltarčka s svojimi darovi oskrbujejo
udeleženci slovenskih maš na drugo
nedeljo v mesecu.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pri velikonočni maši ob 8. uri v cerkvi
sv. Kornelija je pel zbor Zvon pod vodstvom Tonija Kropivška. Slovesnost
so še polepšale Kraljevske fanfare sv.
Jožefa iz Heerlerheide, ki so že pred
drugo svetovno vojno, prav gotovo pa
od leta 1947 zares nepretrgoma spremljajo slovensko vstajenjsko procesijo in igrajo med mašo. Mašnik je bil
msgr. Janez Pucelj, ki je zelo zbrano in
slovesno opravil sveto službo.
Pri slovesnosti je bilo navzočih okrog
dvesto ljudi. V narodnih nošah je bila
Folklorna skupina Nizozemska, pa tudi mladi v narodnih nošah, ki so nosili podobo Vstalega, kar je vse dalo lepo barvitost v sivem jutru.
Presenetljiva za mnoge je bila navzočnost TV skupine Limburg I (L I)
pod vodstvom bosanskega režiserja Serdža, ki je posnel podobe iz verskega življenja Slovencev v nizozemskem Limburgu. Že v preteklosti so
bili narejeni posnetki slovenske kulture v Limburgu.
Napisal Add Hamers
Prevod Lojze Rajk
F
R
A
N
C
I
J
A
FREYMINGMERLEBACH
Gospod Marko SAJOVEC je praznoval 85. rojstni dan.
9. aprila 2012 je doživel svoj jubilejni
življenjski praznik. Bog mu je poklonil
to milost, da je lahko praznoval med
svojimi domačimi in prijatelji 85 let
svoje življenjske prehojene poti. V njegovem srcu je ukoreninjeno tisto, kar
daje moč človeku: globoka vera, ljubezen do tistih spominov, ki segajo v preteklost mladostnih in pozneje družinskih lepih in tudi težkih dni življenja.
Njegova prehojena pot ni bila vedno
rožnata. Življenjske težave in skrbi so
se vtkale v dolžino življenja. Probleme je vedno stoično prenašal, kljuboval je vsem težavam, ki mu jih je življenje zarisalo.
Njegove korenine prihajajo iz Štajerske, iz Senovega pri Brestanici. Tam
je zagledal luč sveta 9. aprila 1927. Izhaja iz številne družine 16 otrok, danes še živečih šest bratov in ena sestra.
Trdo je delal vse življenje, zato mu
danes pri njegovih visokih letih lahka dela pomenijo hobi in kisik za telo. Predno se je podal v tujino, je bil
zaposlen v rudniku črnega premoga
v Senovem. Že tam si je zaslužil prvi
delček svoje pokojnine. Pustil je v Sloveniji že 14 zasluženih let.
Poročil se je v Sloveniji leta 1952 z gospo Zoro. Hčerka Marlenka je bila rojena še v Sloveniji. Leta 1958 jim je
tujina odprla vrata. Gospod Marko je
bil najprej zaposlen tri leta pri nekem
podjetju, nato se je odločil za rudarski poklic in bil v Merlebachu v jašku
Remaoux vse do zaslužene pokojnine.
Še vedno z užitkom in veseljem sega
po dotiku sveže zemlje in uspeh njegovih pridnih rok mu je v zadoščenje,
saj z njegovega vrta prihajajo bogati sadovi in je mnenja, da uspeh žanje le tisti, ki z ljubeznijo pridno seje.
Nobene vrtne zelenjave pri Sajovčevih
ne manjka in vse je BIO, tako pove naš
slavljenec Marko.
Ko pa kaj zaškriplje v telesu, je tudi pozoren in ve, do kje se lahko korajža meri.
Marko je tudi zvesti član pri slovenski Misiji in rad priskoči na pomoč
pri vsakem delu, ki ga še lahko opravlja. Predvsem nam še redno vsako leto speče prašička na ražnju ob prvomajskem dnevu. V tej stroki je pravi
mojster. Zelo rad pove, koliko praši-
V dvorani merlebaške misije predsednica nazdravlja 85. letnemu Marku
Sajovcu.
čev in stegen je že zvrtel za gostije. Nikakor ni izstopil iz trdnih družinskih
korenin družine Sajovec, saj je njegov
stari oče dočakal kar 101 leto starosti.
Hčerki Marlenka in Lidija ga zelo crkljata in pazita ga kot svoje oko. Strogi sta do njega, toda strogost pomeni le
ljubezen in skrb za očeta. Prepojeni sta
s pozornostjo, ki jima predstavlja zaklad domačega ognjišča in topline. Saj
oče Marko nadomešča tudi mamo Zoro. Že 18 let je od takrat, ko jim je smrt
iztrgala najdragocenejše bitje na svetu,
ljubečo mater. Marlenka in Lidija sta
obe cerkveni pevki že iz rane mladosti.
Prepevata tudi pri zboru JADRAN in
Slovenski misiji. Bog jima je poklonil
izredno lepa glasova, ki zvenita in izstopata po barvi in kvaliteti petja. Obe
sta odlični sopranistki. In oče Marko s
ponosom prisluhne petju svojih deklet.
Bogu je zvest in pri vsaki sveti maši
se zahvali za vse dobro pa tudi za težke trenutke, ki mu jih je Bog določil.
Gospod Marko, naj Vas spremljajo naše
tople želje v bodočem življenju, zdravja in vse dobro naj Vam Bog pokloni.
1. maj
Sonce se nam je nasmehnilo v jutru
in vabilo romarje v vznožje naše brezjanske Matere božje na že utemeljeno božjo pot v Habsterdick. Pri ma-
21
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Prvomajski romarji ob domačem kosilu in domači besedi
ši sta maševala gospod župnik Janez
MODIC, ki je prišel med nas iz Mannheima, in naš gospod župnik Jože
KAMIN. Pri slovesni sveti maši ob 10.
uri je prepeval zbor JADRAN in pevci Slovenske misije iz Merlebacha. Kot
vedno nam odpre sveto mašo prvega
majskega dne pesem »Spet kliče nas
venčani maj«, ki prodre v dušo in nas
popelje v Marijin mesec.
Romanja se je udeležilo kar lepo število Marijnih častilcev iz bližnjih krajev, pa tudi oddaljene je privabil dan,
da počastijo našo nebeško Mater, Mater nas vseh.
Po maši smo se zbrali v prostorih Slovenske misije v Merlebachu in skupno
nadaljevali naš tradicionalni praznik.
Pri kosilu se je napolnila dvorana, in
okusno kosilo je vsakemu prijetno teknilo. Prašiček, pečen na ražnju, je
prijetno zadišal. Pripravil ga je ponov-
no mojster, in to naš 85-letni gospod
Marko SAJOVEC. Priskočil mu je na
pomoč gospod Bernard ERZETIČ.
Po skupnem kosilu je čas potekal v
prijateljskem vzdušju. Pesem je odmevala in vsi navzoči so se prepustili
teku prijetnega dne in pridali delček
dobre volje. Predvsem hvala gospodu Francu POUHU in gospodu Winterju, saj sta močno prispevala k družabnosti.
In vsem ostalim, ki ste prispevali s
pridno roko, da je dan lepo uspel in
nemoteno potekal.
Ob 16. uri smo zaključili dan z litanijami Matere božje. Gospodu župniku
MODICU hvala za globoke duhovne
besede pri popoldanski službi božji.
Skupno smo se se zahvalili za ponovno lepo preživeti dan tako duhovno
kot tudi družabno in ob toplem prijateljskem razpoloženju.
55 izletnikov slovenske misije Merlebach se je izkrcalo na
otok Meinau.
22
Izlet na otok Mainau
V torek, 8. maja, smo se odpeljali na
izlet k Bodenskemu jezeru, in to na
otok MAINAU. S polnim avtobusom,
kar 53 se nas je odločilo za ogled tega
izredno lepega kraja. Tu srečaš cvetje
in urejenost otoka, ki ti ob ogledu zaostane dih in se prepustiš občudovanju
naravne lepote. Na otok smo dospeli okrog 12. ure, malo z zamudo zaradi cestnih zastojev. In prevoziti je bilo
treba kar 320 km, predno smo dospeli.
Najprej smo se okrepčali z dobrim kosilom, nato si je vsak po svoji želji razporedil ogled otoka. Okrog 18. ure smo
odpotovali z otoka. Ko smo se vozili
pribložno 20 minut, nas je že pozdravilo prvo deževje, ki nas je potem spremljalo vse do kraja naše skupne poti.
Jožica CURK
HOCHWALD
V petek, 18 . maja, smo se s težkim srcem poslovili na Hochwaldu od naše
drage gospe Mici Mav, rojene v Šoštanju. Bila je v svojem 80. letu starosti. V
Francijo je prišla leta 1953 in se istega
leta poročila z možem Silvom, ki je v
50. letu starosti usodno padel po betonskih stopnicah, ko je šel v klet po
premog. Ostala je sama s tremi hčerkami, Sylvio, Ido in Marie-Roso. Kot
mož Silvo je tudi ona aktivno sodelo-
V dvorani ATSO v Aumetzu na delovnem kosilu z novim
vodstvom
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
vala v sklopu dejavnosti na slovenski
misiji še pod pokojnim msgr. Stankom
Grimsom. Osebno mi je priskočila na
pomoč ne samo s petjem pri cerkvenem zboru Slomšek, pri krašenju in
čiščenju kapele vsako soboto, ampak
kot izvrstna kuharica pri celodnevnih srečanjih in predvsem pri vzornem vodenju ekonomskega dela Slovenske misije, in to vseh trideset let,
odkar sem prevzel to lepo nalogo med
našimi rojaki v Merlebachu in okolici.
V pozdravnem in predstavitvenem
nagovoru je gospa Kristina dejala:
»Danes smo osiroteli za njeno materino navzočnost, za številne talente,
za veselje, ki ga je črpala v globoki veri, za vsakdanjo ljubezen .... Živeti iz
vere in po njej pomeni biti obrnjen k
vstalemu Kristusu, gledati na življenje in smrt z očmi odpuščanja in spokojnosti. Njeno pričevanje vere ni bilo
samo nekaj zunanjega, temveč je bilo prevedeno v vsakdanjem življenjskem služenju tako v okviru domačih
kot skupnosti. V tedenskih duhovnih
vajah na Flatiere in v mlinu Thicourt
je za svoje poslanstvo duhovno zorela
...« Homilijo sem navezal na evangelij
o pšeničnem zrnu, ki, če ne pade v zemljo in ne umre, ne obrodi obilo sadu. To izkušnjo je imela kot Slovenka,
ki neguje svoj vrt za hišo in pričakuje
pridelka, to izkušnjo je imela z vinsko
trto, ki se je razrastla v mogočno brajdo, čigar sad je bil položen na mnogotere mize naše skupnosti. Da, zorela je
za srečanje z Očetom v molitvi, prepevanju pesmi pred Marijinim oltarjem tudi v sobotnih nočeh, predno je
odkorakala na svoj dom po zasluženi
počitek. Sveče, ki jih je prižigala pred
Njeno podobo, so v noči nadaljevale molitev, prošnjo, zahvalo. Med evharistijo sta oba pevska zbora Jadran,
v katerem je dolga leta sodelovala s
Pokojna Mici Mav iz Merlebacha
svojim sopranom, in cerkveni pevski zbor pela izključno slovenske pesmi. Ob koncu maše zadušnice pa je
spregovorila še Ida, ki je živela z mamo pod isto streho: »Ko se poslavljamo od tebe, je v tem trenutku z nami
v molitvi tvoja sestra v Umagu ... Ko
sva te dni še gledali gore po televiziji, si mi rekla, da tja ne boš mogla nikoli več iti ... Nabrala sem ti nekaj rož
iz našega vrta, ki ti jih s hvaležnostjo
za vso podporo, ljubezen in dobroto polagam na krsto ...« Od prve spomladanske cvetlice do zadnjega jesenskega sijaja je teden za tednom, leto
za letom prinašala to cvetje in krasila kapelo in mize pri celodnevnih
srečanjih. Besede hvaležnosti za njeno dobroto sta izrazila še vnuk Julien in vnukinja Marie. Kot zadnja je
ob slovesu spregovorila še gospa Jožica Curk: »... Mici, hvala za vse lepe čase, ki smo jih preživeli s teboj, saj si bila med nami kot močan steber. Hvala
za tvoje tridesetletno odgovorno delo
v prid slovenske misije, za ves trud, za
vse skrite ure, ki si jih pustila med zidovi slovenskega doma. Za vso dobro
voljo, za vse nasvete, tudi za tvoje opomine smo ti hvaležni, saj smo iz njih
črpali poduk kot poslušni otroci. Za
vso darovano petje Bogu v čast. Zamrl
je tvoj glas ... Molitev je naše zdravilo
in moč, povezani bomo s teboj in prosili bomo božje usmiljenje, da te sprejme v nebeško domovino, kjer te čaka
že 32 let tvoj mož Silvo ...« Na pokopališču smo opravili molitve v domačem jeziku in ji s pevci zapeli pesem
V nebesih sem doma. Iz neba je rosil
dež, orosene so bile naše oči. Ob pecivu in potici, ki jo je tolikokrat delila, smo se z družino, pevci in prijatelji zbrali ob kavi na misiji. Pozdravila
nas je tvoja slika, prižgana sveča, šopek rož ... Mici, hvala za vse.
CHATILLON – PARIZ
Na binkoštni predvečer sem se srečal
z našo skupnostjo v Mericourtu. Kar
šest ur vožnje sem tokrat potreboval,
da sem se preko luksemburških, belgijskih in francoskih avtocest pripeljal do njih. V noči pa sem potem vozil še dobre tri ure do Chatillona. V
nedeljo, na binkoštni praznik, je kljub
obveznostim, ki so jih nekateri imeli
na drugih župnijah ob birmi in drugih družinskih srečanjih, bila kapela
našega doma lepo napolnjena. Z veseljem sem bil ponovno z vami, rojaki iz Pariza in okolice, saj se zavedam
truda nekaterih, ki so na to jutro potrebovali kar dve uri javnih prevoznih
sredstev, da ste dospeli do naše misije in slovenske evharistije. Nasmejan
obraz je bil odraz duše, sproščena in
iskrena molitev, petje, nas je na ta dan
povezalo v skupnost prve Cerkve, ki je
klicala Svetega Duha in ga priklicala.
Za skupno molitev, dobro voljo se zahvaljujem najstarejšim navzočim kakor najmlajšim trem ministrantom,
ki se ob pomoči staršev, stare mame
in starega očeta pridno uvajajo v službo strežnika.
23
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Na binkoštno nedeljo smo pod bujno cvetočo vrtnico naredili še spominski posnetek navzočih.
Vseslovensko romanje v Habsterdick. Nekateri so zaustavili svoj korak še za spominski posnetek.
Nekateri so zaustavili svoj korak pod
močno cvetočo in opojno dehtečo vrtnico ter naredili skupni posnetek.
Vstopili smo v dvorano, kjer nas je
za ta dan čakala priložnostna razstava naše vsestranske umetnice Tončke Šimc. Tokrat ni šlo za deklamiranje,
temveč za odkrivanje lepot, ki jih izraža z risanjem in slikanjem porcelana-
stih krožnikov in plošč. Čestitamo ji za
tako podrobno in lepo delo. Nazdravili smo umetnici in ob bogato obloženi
mizi domačih dobrot izmenjali besedo
o naši skupnosti, o počitnicah, o delih,
o domačih dogodkih ... Ob zaključku
pa smo bili deležni mini koncerta gospoda Jožeta Šimca, ki je s svojo soprogo Tončko prepeval lepe domače me-
V župnijski dvorani v Chatillonu umetnica Tončka Šimc
razlaga tehniko risanja na porcelan.
24
lodije ob spremljavi kitare. Gostje iz
domovine so se pomešali z našimi rojaki, bili smo ena družina, živeli smo iz
darov Svetega Duha. Pastoralni obisk
sem hotel na binkoštni ponedeljek nadaljevati pri naših rojakih v Chateauneuf sur Loire, vendar sem se moral še
istega večera vrniti v Loreno, ker sem
bil v ponedeljek zjutraj ob 10. uri v Bo-
Vseslovensko romanje v Habsterdick. Ponovno smo se zbrali okrog daritvenega oltarja in podobe brezjanske Marije.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
ulange na slovesu naše drage Yvette
Debevec. Ponovno se vidimo v Chatillonu na zaključni maši veroučnega leta
v nedeljo, 24. junija, ob 11. uri.
Vaš župnik Jože Kamin
N
E
M
Č
I
J
A
BERLIN
Birma – praznik vere
V slovenski župniji v Berlinu je bil letošnji praznik Gospodovega vnebohoda še posebej slovesen, saj je na
ta dan 14 birmancev, ki so se celo
leto pripravljali na svoj praznik vere,
po rokah ljubljanskega pomožnega
škofa Antona Jamnika prejelo zakrament svete birme.
Škof Jamnik se je na predvečer praznika srečal z birmanci, starši in botri. Pri skupni večerji je bil obkrožen z
otroki, ki ga niti za trenutek niso pustili pri miru, takoj je z njimi navezal
stik in narejen je bil prvi, najtežji korak - premagali so strah in napočilo
je veselje in pričakovanje prazničnega
dne. Škof jih je z zelo skrbno izbranimi besedami nagovarjal in jih navduševal, da so ga z odprtimi usti poslušali. Starši so v tem času pripravljali
veliko dvorano za slavje po birmi.
Vera Gabor in Marinka Bačovnik s
škofom Jamnikom na birmo v
Berlinu
Na dan birme so bili birmanci lepi kot
princi in princeske iz pravljice, nasmejani, sproščeni in predvsem lepo
zbrani. V procesiji skupaj z ministranti, župnikom Izidorjem Pečovnikom
in škofom Jamnikom so vstopili v Gospodovo hišo, cerkev sv. Elizabete, ki
je bila do zadnjega kotička polna. Mogočno je donela pesem k Svetemu Duhu. Najprej je škofa pozdravil župnik
Dori, za njim birmanca Benjamin
in Lara. Berilo sta brala starša Borut Blatnik in Marija Moßburger,
ki je nato na klavir zaigrala Bachovo
skladbo Jezus moje veselje. Starši birmancev so izrekli prošnje, birman-
Birmanci doma na po-praznovanju: Alessandro in Mariella
Hoppe, Katarina in Anna Postrak in njihov prijatelj
ci so škofu prinesli darove za darovanje.
Škof Jamnik je imel izjemno lepo in
zanimivo pridigo. Govoril je o povezanosti, druženju, sožitju, kako je svet
vedno manjši, kako smo si kljub razdaljam blizu, kako velike vrednote so
naše korenine - če jih imamo in se jih
zavedamo, lahko to dajemo tudi naprej. Poudaril je, kako pomembno se
je zavedati, da je krščanstvo podlaga
za ves evropski prostor in da smo odgovorni, da te vrednote živimo in z življenjem dajemo drugim. Pohvalil je
starše, ki so otrokom omogočili, da so
doživeli ta dan, botre, ki so priče njihove izpovedi vere pred škofom, ki jih
je v tem potrdil in občestvo, v katerem
so ohranili vero in v njej rasli za prejem zakramenta sv. birme. Dotaknil
se je tudi modernih medijev, ki nam
omogočajo še boljšo povezavo, hkrati
pa opozoril na nevarnosti, ki so prav
tako blizu, kot so mamila, alkohol in
odvisnost od medijev. Poudaril je vesoljnost naše Cerkve, ki se v tem okviru srečuje z drugače mislečimi, ki tudi dobro mislijo in delajo in na dialog
le-teh, kar je zelo pomembno za tako
veliko mesto, kot je Berlin, ki spet postaja evropska prestolnica.
Ob koncu so se starši in birmanka
Julija zahvalili župniku in škofu,
ki je v imenu škofa Petra Štumpfa,
Škof Jamnik in župnik Dori z našimi ministranti
25
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Ivan Frass prejema darilo za rojstni dan od Štefana
Horvata, člana ŽPS-ja.
zadolženege za Slovence po svetu,
odlikoval dva zaslužna člana ŽPS,
in sicer Antona Bačovnika in Štefana Horvata in se jima zahvalil za
njuno zvestobo in požrtvovalno delo v župniji.
Po slovesnosti so se vsi zbrali v veliki dvorani, kjer so imeli (do večera podaljšano) skupno kosilo s škofom Jamnikom, ki so se ga udeležili
tudi: veleposlanik Mitja Drobnič,
obrambni ataše Zlatko Vehovar,
učiteljica prof. Magdalena Novak in
drugi gostje, tudi iz nemške župnije.
Vsi so bili veseli, da je škof do konca
ostal z njimi in za vse je bil to res dan,
ki ga je zanje naredil Gospod!
Trije obiski iz domovine - pevci,
planinci in muzikanti
Prva junijska sobota je bila zelo vesela. Doživeli smo kar tri obiske iz domovine naenkrat in iz tega je nastala prava veselica. Že pri maši je bilo
pravo slovensko duhovno doživetje,
saj je prepeval mešani pevski zbor
LUBNIK iz Škofje Loke pod taktirko
Urbana Tozona. K maši so prišli tudi
člani Planinskega društva Ursak iz
Dramelj in pa Nemci, ki bodo v začetku oktobra z župnikom Dorijem
poromali v Slovenijo.
Najprej je bila polna cerkev, nato pa
premajhna velika dvorana, ker se je
26
Stanka Lorenz je praznovala rojstni dan.
hitro razširila vest, da je med nami tudi kvintet Dori.
Vsem zbranim smo ponudili domače slovenske specialitete: salame vseh
vrst, pršut, slanino in bohinjski sir ter
Brglezovo pecivo »domači prijatelj«.
Za to bogato obloženo mizo je skrbela Vera Gabor s pomočnikoma Lilijano in Zlatkom Vehovarjem. Vera Gabor in Štefan Horvat sta tudi
z mladimi - Alešem, Danijelom in
Markom - zelo lepo pripravila dvorano, Tone Bačovnik pa je z ženo
Marinko skuhal dve zelo dobri, a
različni obari, ki so jih Marinka, Vikica in Marija pridno delile. Kvintet Dori je igral na stari način, brez
ozvočenja, kot orkester in vsi so z njimi prepevali in plesali do jutranjih ur.
Tudi šank v rokah mladih je dobro deloval. Skratka, bil je nepozaben večer!
Župnik Dori pravi, da je iz srca hvaležen Dorijem za to potezo, da so kar
tako, spontano prišli na obisk, kot da
bi vedeli, kako si vsi želimo lepe glasbe in druženja. Tudi mladi glasbeniki,
ki delajo ali študirajo v Berlinu, so prišli in vsak je nekaj doprinesel, da je bilo nepozabno. Hvala vsem!
M. Mošnik
HAMBURG
Sveta maša v mesecu maju je bila ravno na drugo nedeljo, ki je v Nemči-
ji določena za materinski dan. Župnik Dori se je vsem materam, ki niso
samo steber družine, temveč tudi neumorno sodelujejo pri vseh delih v
skupnosti, že med mašo zahvalil in izrekel čestitke k prazniku. V eni izmed
priprošenj pa je izrekel željo, da bi se
ta skupnost še dolgo sestajala pri slovenskih svetih mašah in obdržala dobre medsebojne odnose ter da bi bilo druženje po njej vedno prijeten
del teh srečanj. Bolj kot bomo spustili božjo besedo v naše duše, lepša bodo naša druženja v tej iz več narodnosti povezani skupnosti.
7. maja, v najlepšem mesecu v letu,
Marijinem mesecu, mesecu šmarnic,
v katerem je zaživela vsa narava in ko
cvetijo najlepše rože v letu, je praznovala rojstni dan Stanka Lorenz iz rodnega Prekmurja. Skupnost je pogostila z dobrim bogračem in koruznimi
žganci, kar je bila velika konkurenca
kašnatim dobrotam, ki sta jih pripravila za skupnost zopet zakonca Anica in Božo Trčak. Kot vedno ni manjkalo tudi drugih dobrot. Za domačo
kapljico iz slovenjegoriških vinogradov je zopet poskrbel naš kletar Slavko Lovrec.
V ponedeljek po maši je bilo vreme
naklonjeno potovalnim angelom. Devet nas je bilo na potepu. Tokrat nas je
pot vodila v obmorsko mesto Wismar,
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Skupna večerja v hamburški skupnosti
ki ima izredno lepo ohranjeno staro
jedro z mnogimi kulturno-zgodovinskimi hišami. Mnogi napisi ulic in tudi hišne fasade spominjajo na to, da
je bilo mesto mnogo let v posesti Švedov. Šele leta 1903 je prišlo dokončno
nazaj v oblast nemške deželne pokrajine Mecklenburg. Podrobneje smo si
ogledali cerkev sv. Nikolaja. S 37 metri osrednje ladje je na četrtem mestu
najvišjih cerkvenih ladij v celi Nemčiji. Prehitro je minil sprehod po tlakovanih ulicah tega prijetnega mesta.
Nepozabno bo ostalo zahvalno srečanje, ki ga je ob 20. obletnici slovenskih
svetih maš v cerkvi sv. Katarine v Aslu
pri Hildesheimu praznovala Dorijeva
tretja slovenska skupnost Asel-Hildesheim-Hannover. Z veseljem smo
se odzvali povabilu. Želimo, da se bodo tamkajšnji rojaki še naprej počutili
varne pod zavetnim plaščem sv. Katarine, ki je tudi zavetnica deklet ter priprošnjica za srečno zadnjo uro.
Rojakom na Švedskem pa iskreno čestitamo ob zlatem jubileju slovenske
katoliške misije, katerega so praznovali na tradicionalnem binkoštnem
romanju k sv. Brigiti Švedski v Vadsteno. Župniku Zvonetu Podvinskemu
želimo še naprej mnogo uspeha v poslanstvu dušnega pastirja ter dobrega angela varuha, ki naj ga spremlja
na vseh dolgih poteh, katere ga vodi-
Wismar. Kratek počitek ob morju
jo širom dežele, kjer se rojaki razveselijo slovenske molitve in slovenskih
pesmi. Zares opravičeno nosi vzdevek
»švedski vagabund«.
D. Dyllong
ASEL
Na nedeljo Sv. Trojice, 3. junija, so se
rojaki iz Hannovra, Hildesheima in
Asla zbrali pri slovesni zahvalni maši v cerkvici sv. Katarine v Aslu pri
Hildesheimu. Majhna gotsko-baročna
cerkvica, ki je ponos vasi Asel, že od
leta 1498 spominja marsikaterega rojaka na cerkvice v domovini. Zato ni
čudno, da so jo že pri prvi maši pred
dvajsetimi leti vzljubili in ji ostali zvesti vse do danes.
Slavnostno sveto mašo je daroval župnik Dori iz Berlina, saj je tudi ta skupnost njegova skupnost. Povabljeni so
bili tudi rojaki iz hamburške skupnosti, ki so se tokrat odzvali povabilu v
velikem številu. Župnik Dori pa je vse,
ki so prišli na to slavje, nagradil in pripeljal s seboj kvintet Dori iz domovine, ki je s petjem in instrumenti popestril sveto mašo. Verniki so bili nad
njihovim izvajanjem tako očarani, da
so mlade pevce in glasbenike že med
mašo nagradili z bučnim ploskanjem.
Župnik Dori je smehljaje pripomnil,
da je to bila »Oberkrainer« maša. Pri
občutno odpetih pesmih pa se je orosilo tudi marsikatero oko.
Rojakinja Silva Weber, ki je že več kot
štirideset let domačinka tega kraja,
je vsem prisotnim spregovorila, kako je prišlo do preselitve iz Hildesheima in do tega, da se slovenski verniki
že dvajset let zbirajo prav v tej cerkvi. Prav tako kot župnik Dori se je
tudi gospa Silva še enkrat zahvalila
nemškim sovaščanom, da v tem božjem hramu, ki je posvečen sv. Katarini, lahko moli in poje v maternem jeziku tudi slovenska skupnost. Po maši
Večer po zahvalni maši pri sv. Katarini v Aslu
27
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Nova in dosedanja mežnarica pri sv. Katarini v Aslu
pa so ji na voljo farni prostori, kjer se
sestajajo skupaj z nemško govorečimi prijatelji ob dobri večerji in slovenskem petju. Zahvalni šopek rož sta
prejeli nekdanja in sedanja mežnarica, ki sta doslej vselej lepo pripravili cerkev za sveto mašo. Zvesti slovenskim mašam pa sta tudi odlična
mlada organistka Silvia in z dušo prisotna ministrantka Jasmina, ki pazljivo spremlja mašni obred in brezhibno
opravlja ministrantska dela. Rojakinja
Jožica Wichmann pa se je s šopkom
rož v imenu vseh rojakov zahvalila za
neumorno delo Silvi Weber. Maši je
prisostvoval tudi evangeličanski župnik Ralf Bartels, ki je prijatelj slovenske skupnosti in župnika Dorija.
Po maši je bila odlična skupna večerja, ki so jo pripravili gostitelji. Pečenje
na žaru so morali možje opraviti pod
dežnikom, pa niso bili niti malo slabe
volje zaradi tega. Ves večer so poma-
Zahvalna šopka za organistko Silivo
in ministrantko Jasmino
28
Nebeški glasovi kvinteta Dori med sveto mašo
gali pri strežbi tudi mladi, kar je zelo
pohvalno. Paša za oči pa so bile tudi
skrbno pogrnjene mize in lepi šopki v
barvah slovenske zastave, ki jih je naredila floristka Dragica Veršič.
Za nepozabno lep večer in veselo rajanje so poskrbeli mladi Dorijevi fantje
Anti Gubenšek, Boštjan Per ter bratje
Boris, Marko in Primož Razboršek.
Žal so se morali rojaki iz Hamburga
prehitro posloviti od prijetnega večera in odpraviti na vlak, saj jih je čakala več kot dveurna vožnja do doma.
Kvintet Dori pa si je pred odhodom v
domovino ogledal v spremstvu organizatorjev tega zahvalnega srečanja in
župnika Dorija vsaj nekaj znamenitosti mesta Hannover.
DD
AUGSBURG
Maj – Marijin mesec
Lepa Marijina slovenska pesem Spet
kliče nas venčani maj je povsod, kjer
so bile oznanjene maše in so se slovenski rojaki zbrali k bogoslužju, donela v čast majniški kraljici in vžigala
v srcih verujočih ljubezen do skupne
Matere v nebesih. Misel na Marijo je
mnoge spomnila, da so v svoje molitve, prošnje in zahvale vključili tudi
spomin na lastno mater. V tem smislu
je tudi župnik Roman skupaj z verniki ob prvi obletnici smrti svoje mame
zanjo daroval sveto mašo in položil na
oltar vse tisto, kar nosi predznak hvaležnosti in je težko zaobjeti v besede.
Člani pevskega zbora v Augsburgu so
na čast vsem materam in skupni nebeški materi Mariji na prvo majniško
nedeljo olepšali evharistično bogoslužje z ubranim petjem ter branjem
beril in prošenj. Tudi nadaljevanje po
maši v župnijskem domu ob pogrnjeni mizi je na obraze zbranih zvabilo izraze zadovoljstva in veselja. Podobno se je dogajalo po vseh drugih
skupnostih, tako v Ulmu, Ravensburgu in Kemptnu. Najprej sveta maša in
nato druženje po maši je v razmerah,
kjer se slovenski rojaki srečujejo skupaj, nekaj povsem običajnega in skoraj nujnega. Kristusovo vabilo: »Pridite k meni in jaz vas bom poživil,«
se v življenju ljudi udejanja na nešteto načinov.
R. Kutin
Župnik Roman daruje mašo za pok.
mamo in pok. matere vseh navzočih.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Marinka Lunder v krogu svojih najdražjih
Slavljenka in njen sin Stanko
Ulm – (Ribnica) – Marinka Lunder
praznovala 80. rojstni dan
Marinka Lunder, rojena 9. aprila 1932
v kraju Derventa v Bosni in Hercegovini, je na velikonočni ponedeljek dopolnila 80 let življenja. Skupaj z možem
Štefanom, ki je pred kratkim dopolnil
75 let, sta jubilej praznovala v krogu
svoje družine, sorodnikov in prijateljev.
Slavljenka je pred 45 leti prišla v
Nemčijo, da bi kaj zaslužila. Prvo delovno mesto je dobila v Schömbergu. Tu je spoznala mladega slovenskega fanta Štefana in se z njim poročila.
Njuno življenje se je po poroki nadaljevalo v Ulmu. Po nekaj letih se jima
je rodila hčerka Štefka, ki jima je popestrila življenje.
Že od začetka je bila v njiju prisotna
odločitev, da se čez leta vrneta v Slovenijo. Da bi ob vrnitvi imela kje stanovati, sta si zgradila hišo pri Velikih
Laščah. Leta pa so neusmiljeno tekla.
Marsičemu se je bilo treba v življenju
odreči, potrpeti, toda z dobro voljo se
je dalo vse premagati.
V Ulmu, kjer sta živela, sta bila oba zelo aktivna. Povezana sta bila s slovenskim društvom Slovenija in s slovensko župnijo, kamor sta kot kristjana
redno prihajala k slovenskim mašam.
Po upokojitvi je bila Marinka še bolj
redna obiskovalka tudi delavniških
maš v nemški župniji, obiskovala je
ta 1942 v Sloveniji na Dolenjskem, kjer
je odraščala skupaj s svojo sestro Milko
pod varstvom skrbnih staršev. Še kot
zelo mlado dekle je s svojo sestro odšla v Nemčijo in tukaj ostala do danes.
Z možem Stankom sta si v kraju Baindt blizu Ravensburga ustvarila topel
dom ter podarila življenje sinu Stanku
in hčerki Sonji. Pri Roziki živi od časa
do časa tudi njena devetdesetletna mama Angelca. Z veseljem in polno mero požrtvovalnosti skrbi za njo. Rozika
je marljiva članica slovenskega društva
Planinka v Ravensburgu. Vedno je pripravljena pomagati in se žrtvuje, kjerkoli je treba. Rada prihaja k slovenskim
mašam. Glasba ji veliko pomeni. V petju uživa in je tudi zvesta pevka ženske
pevske skupine iz Ravensburga.
Draga Rozika, hvala za vso tvojo nesebično pomoč in še na mnoga, zdrava
leta. Bog te živi!
bolnike in rada darovala za karitativno pomoč. Veliko je pomagala hčerki
pri varstvu otrok.
Štefan si je srčno želel vsaj starost
preživeti v svoji domovini. Lani sta
kljub bolezni uresničila sanje o vrnitvi in se preselila v Slovenijo. Ker se
je zdravstveno stanje tako poslabšalo, sta morala iti v dom za ostarele.
Sedaj živita v Domu starejših občanov v Ribnici.
Tako slavljenki Marinki kot tudi njenemu možu Štefanu želimo potrebnega zdravja in naj jima Vsemogočni da
moč in blagoslov, da bosta lažje premagovala bolezni in starostne težave.
Edo Lunder
Ravensburg - slavljenka Rozika
Gunčar
Aprila letos je Rozika Gunčar obhajala okrogli življenjski jubilej - 70. rojstni
dan. Luč sveta je slavljenka zagledala le-
Minka Kestel
Rozika Gunčar poleg moža Stanka
29
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
ESSEN
Da ne bi česa pozabil, sem moral
pogledati kar na našo spletno stran
www.slomisija-essen.de. Naš dobri
»službeni fotograf« Ivo Šuster z veseljem zaznamuje skoraj vse dogodke v naših skupnostih. Skoraj vse fotografije, ki jih objavljamo, prihajajo
iz njegovega čudežnega fotoaparata.
Njemu se tudi zahvaljujemo za urejanje naše spletne strani. Tako lepo in
skrbno nam vsako nedeljo postavi na
voljo pod DUHOVNO liturgična besedila, ki nam jih prijazno pošilja Herman Gregorič od »SALVE« na Rakovniku v Ljubljani. Prav je, da se obema
prisrčno zahvalimo.
Med fotografijami je zabeleženo, da
smo v KREFELDU nekaj praznovali.
Gospod Šuster omenja, da smo 20. maja imeli slavljence – in sicer je g. župnik
obhajal 2-manj-od-70. rojstni dan. Gospa Jožica Nesič nas je bogato pogostila ob svojem 70. rojstnem dnevu.
(O njej bomo brali v naslednji številki.) Fotografija pa naj nam le razodene
njeno prijaznost in zrelo prikupnost.
Pozornost in čestitke je prejela tudi gospa Danica Ban, naša organistka, ki je
nekaj dni prej sklenila civilno poroko s
svojim večletnim sopotnikom Petrom.
Pravi, da bomo doživeli tudi njuno poroko v cerkvi. Se veselimo, da bosta
kmalu – upamo – prejemala blagoslove in milosti iz svetega zakramenta.
Veste, drage bralke in bralci, ni vseeno, ali katoliški kristjan sklene zvezo
svetega zakona ali ne. Kdor ni poročen tudi v cerkvi ali živi v zunajzakonski skupnosti, ne more prejemati zakramentalnega svetega
obhajila. Lahko prejema le duhovno
obhajilo. Če ima torej kdo, ki želi imeti vse pravice v sveti Cerkvi, tovrstne
»dolgove« pred Bogom in družbo, naj
30
Pripravili smo dvorano za binkoštno srečanje.
70-letna Jožica Nesič iz Krefelda
jih čim prej uredi, pa četudi nekaj minut ali nekaj let pred smrtjo …
27. maj 2012 je bil za našo župnijo zopet velik dan, saj smo imeli naše letno 54. BINKOŠTNO SREČANJE. Med pripravami na ta dogodek
mi je včasih prihajala v misel skušnjava: »Ali se še izplača toliko dela
in skrbi? Ali bo dovolj prostovoljnega
delovnega osebja? Kaj pa, če bi počasi zaključili s temi srečanji …?« Še dobro, da ljudje ne vedo, koliko skrbi in
dela imamo nekateri, da bo ja vse lepo potekalo. Tu je priprava bogoslužja,
za kar seveda mora poskrbeti župnik.
Naslednje poglavje pa je skrb za dvorano in postrežbo. Kdo bo kaj delal, pa
tudi s čim bomo postregli: pecivo, ki
je vse podarjeno, pa pečenka, za katero je zadnja leta skrbel Janez Pišek in
nam jo je prijazno in odlično pripravila restavracija »Istra« iz Essna. Letos
smo imeli na voljo odlične kranjske
klobase, narejene prav za naše srečanje
v Črenšovcih. Za njih je poskrbel član
našega župnijskega sveta Rudi Zdovc.
Za zelo okusno krompirjevo solato je
tudi letos poskrbela družina Avguštin,
za zeljno solato pa družina Špiler in
društvo Bled. Tudi letos se zahvaljujemo pridnim ljudem iz skupnosti Wetter, Essen in drugim - za obilno pecivo pa tudi za požrtvovalno delo pri
postrežbi in delu v kuhinji. Vse skupaj
je kar zahtevno »podjetje«, ki zahteva
tudi uspešno tehnično vodstvo. In takšnega pri nas imamo. Že vrsto let je to
zahtevno nalogo mojstrsko opravljala
zelo sposobna in požrtvovalna Štefka
Pirc, kateri tesno stoji ob strani njen
mož Janez. Zaradi težav z zdravjem je
letos prosila za pomoč Mirico Šuster.
Skupaj sta bili složni koordinatorki v
zadovoljstvo vseh. Prisrčna hvala! Ob
takih ljudeh se ne bojimo prihodnosti.
Gospa Rozina Lovrenčič je s pomočjo
nekaterih iz Krefelda priredila tombolo s številnimi dobitki. Veseli smo dohodka 650 €, ki je bil namenjen ustanovi »Anin sklad«.
Gospa Nada Zupan nam je priskrbela in je z družino poskrbela za odličen
4-članski ansambel »Veseli Dolenjci«
iz Krmelja.
Rudi Zdovc se je bil povezal z odličnim posebnim gostom iz domovine in
ga vprašal, ali bi hotel in mogel priti na
naše 54. binkoštno srečanje. To je član
Državnega zbora g. Jožef Horvat. Z ve-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Polna dvorana za binkoštno srečanje
seljem je prišel med nas. Zanj je v celoti
poskrbel g. Zdovc. Njegov vzpodbuden
govor je objavljen na naši spletni strani.
Zelo smo hvaležni pevskemu zboru
»Slovenski cvet«, ki je čudovito obogatil
sveto mašo. Kakor se za takšen praznik
spodobi, si je sledilo petje zbora in ljudsko petje. Na orglah sta bila naša umetnika – Danica Ban in Geza Geber.
Veseli smo bili obnovljene folklorne
skupine »Bled«. Narodne noše so poživile zunanjo podobo zbrane množice 170-180 vernikov. Tri dekleta so se
opogumila, da so prebrala prošnje za
vse potrebe.
Tokrat ni mogel priti Janez Pucelj in
tudi zastopnik škofije Essen je bil zadržan. Tako sva bila pri oltarju g. Martin Mlakar in župnik Lojze Rajk.
Po maši in petih litanijah Matere božje smo se preselili v dvorano pod cerkvijo. Veseli smo bili, da so bili skoraj
vsi pripravljeni prostori zasedeni in
da jih ni bilo premalo.
Po začetnem okrepčilu s kavico in pecivom se je začel kulturni program,
Častni gost J. Horvat
ki sva ga izmenjaje vodila prof. Dušan Čegovnik in jaz. Osrednja točka
je bil govor poslanca g. Jožefa Horvata. Zbor »Slovenski cvet« je zapel našo himno ob 20-letnici mednarodnega priznanja samostojnosti Slovenije.
Vsi navzoči smo se pridružili. Podarili so nam še dve lepi narodni pesmi.
Za njimi je navzoče pozdravil tudi gospodarski konzul g. Matjaž Pen, ki se
je tudi odzval našemu vabilu. Sam
sem prebral prijazno pismo ge. Marije
Šterbenc, predsednice ustanove Anin
sklad in napovedal namen tombole.
Veseli smo bili tudi nastopa folklorne skupine »Bled«, ki se je ponudila
in polepšala prireditev z venčkom narodnih plesov.
Ugotovili smo, da je vladalo neko posebno prijetno vzdušje, saj so ljudje
vztrajali v dvorani v pozni večer in v
noč. Kar ni se jim ljubilo, da bi se poslovili. Zadnji so bili celo do dveh, čeprav smo imeli pogodbo »samo« do
ene ure. Z glasbo in petjem ansambla
»Veseli Dolenjci« so bili ljudje zelo za-
Del strežnega in kuhinjskega osebja na binkoštnem srečanju
dovoljni. Naš visoki gost g. Horvat je
napisal: »Spoštovani gospod župnik
Lojze Rajk, iz srca se vam zahvaljujem,
da sem smel z Vami in s Slovenci, ki se
zbirajo okoli Vas, doživeti delovanje
Svetega Duha po slovensko.
V tem tednu sem že mnogim poročal
o velikem slovenskem srcu, ki bije v
Essnu in okolici.
Hvala Vam za to vaše poslanstvo.«
Pridni ljudje so sredi noči pomagali, da smo lepo pospravili kuhinjo in
dvorano, vse naložili na prikolico in v
župnikov avto, in se odpeljali, ko je bilo na uri že 2.30.
Iskrena hvala vam vsem, ki ste bili z
nami, vsem, ki ste kakorkoli pomagali. Vi drugi, ki niste prišli, lepo povabljeni in zagotovo pridite naslednje
leto! Saj soglašate, ali ne, da mora binkoštno srečanje ostati?
Lojze Rajk
FRANKFURT
Že več kot dvajset let (od 1988) se enkrat v mesecu maju za nedeljsko mašo in šmarnično pobožnost zberemo v
gozdni cerkvi v Maria Sternbach pri
Ilbenstadtu. Nekaj poti naredimo tudi
peš. Tudi letos smo poromali na drugo majniško nedeljo v res lepem vremenu v to Marijino svetišče; žal je bila
prisotnost res majhna, ne bi rekel, da
zgolj zaradi spremenjene prometne
ureditve v Ilbenstadtu. Kot pa je že ne-
31
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
koliko znano, je bil tokrat zadnjikrat z
nami v podporo našemu petju župnik
dr. Vinko Kraljič iz Ilbenstadta. V jeseni se namreč po več desetletjih vrača v domovino. Hvala mu za pomoč,
ki jo je v teh letih na več načinov nudil
naši slovenski župniji: v prvih desetletjih s spovedovanjem, v zadnjih letih
pa predvsem s petjem in igranjem pri
naših evharističnih srečanjih v Marija
Sternbachu in Ilbenstadtu.
Tudi maša narodov in jezikov na binkoštno soboto zvečer v cesarski stolnici v Frankfurtu se vrsti že več kot deset
let. Pri njej sodelujejo na tak ali drugačen način različne narodnostne skupnosti predvsem iz Frankfurta in bližnje okolice. Tudi letos je bilo takšno
mašno slavje, ena od prošenj ljudstva je bila tudi v slovenskem jeziku,
v vseh prisotnih jezikih pa se je slišal
verz iz knjige preroka Joela: »Zgodilo
se bo: vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen« (Joel 3,5). Ob koncu
maše pa je vsakdo prejel majhen kartonček s sliko korejskega slikarja in
zgornje prerokove besede, napisane v
nemškem in drugih jezikih. Tokrat sta
sodelovala v imenu slovenske župnije
Marta Flajšman in Jože Plohl.
V soboto pred praznikom Svete Trojice pa sta prejela zakrament svetega krsta in s tem tudi božjega otroštva ter se tako pridružila množici
Sedemdesetletni Ludvik Jodl iz
Nieder-Olma pri Mainzu
vseh tistih, ki hočejo biti po Kristusovem naročilu luč sveta, dvojčka Julian
in Maximilian Lützow iz Frankfurta. Sta prva otroka Renate in Michaela, luč tega sveta pa sta zagledala v decembru 2011. Naj rasteta po telesu in
veri in naj bosta v veselje staršem in
vsej krščanski družini.
Ker se letos v Hessnu počitnice začnejo konec junija, so slovenski šolarji
z učiteljico Natalijo, s svetom staršev
in slovensko župnijo na prvo junijsko nedeljo pripravili prireditev za zaključek šolskega leta, v gosteh pa so
imeli gledališko skupino KU-KUC iz
Slovenije. Prav gotovo sta igralki pripravili veliko veselja ne samo otrokom, ampak tudi odraslim.
V drugi polovici junija je obrnil list življenja na 70 let upokojeni dimnikar
Ludvik Jodl iz Nieder-Olma. Življenjsko pot je začel na zelenem Pohor-
Julian in Maximilian Lützow, njuni starši, krstitelj
in botri
32
ju, sedaj pa jo še vedno delavno, v jesenskem času kot čuvaj vinogradov, s
svojo družino preživlja južno od Mainza. Naj mu leta tečejo še naprej v zadovoljstvu in veselju.
Že konec marca se je zaključilo zemeljsko življenje 73-letnega Janeza Jarca iz Bensheima. Njegovo zemeljsko
življenje se je začelo v Turju pri Hrastniku, pokopali pa so ga v Bensheimu.
V 67. letu zemeljskega potovanja pa je
bolezen na hitro zaključila pot Francu
Žmavcu iz Frankfurta. To pot je začel v
Bojsnem pri Pišecah v družini dvanajstih otrok (6 fantov, 6 deklet), kot gradbeni delavec pa je preko Avstrije s podjetjem Gradis prišel 1968 v Frankfurt.
Nekaj let kasneje se je poročil s sokrajanko Rozalijo Štrucl iz Pišec (tudi iz večje družine 6 otrok). Po dolgih letih čakanja in upanja sta se jima rodila otroka.
Prehitra smrt, na katero pa je bil pripravljen z zakramenti Cerkve (previdenjem), mu je prekrižala še marsikatere
načrte. Pokopali smo ga v domači župniji v Pišecah v petek pred binkoštno
nedeljo v krogu domačih, sorodnikov
in nekdanjih frankfurtskih župljanov,
pa tudi slovenskega duhovnika iz Frankfurta. Naj mu velja naša zahvala za vse
delo in podporo, ki jo je s svojo družino
nudil slovenski župniji in skupnosti v
Frankfurtu. Naj pokojna Janez in Franc
počivata v miru!
rem
Pok. Franc Žmavc z ženo Rozalijo ter otrokoma Heleno
in Florijanom
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Slavljenec Feliks Vezjak. Naš rojak
Feliks Vezjak iz Zirndorfa pri Nürnbergu je vstopil v novo življenjsko desetletje. Srečko, tako so ga klicali doma, se
je rodil 9. januarja 1932 v kmečki družini kot drugorojenec petnajstih otrok
v Zgornji Velki, v župniji Marija Snežna v Slovenskih goricah. Otroštvo in
mladost je preživljal na domači kmetiji v težkih časih pred, med in po drugi svetovni vojni. Družino so povezovale trdne krščanska vrednote: pridnost,
poštenost in globoka vera; oče je kar
sedemkrat peš romal v oddaljeno Marijino romarsko svetišče na Sladki gori; živel je svojo vero in jo prenašal na
svoje otroke. V takšnem zdravem okolju je Srečko odraščal in koval svoj kleni značaj. Leta 1947 se je šel učit za trgovca na Sladki Vrh, tam se je zaposlil
kot trgovec, dokler ni 1951 odšel k vojakom v Brčko. Po odsluženi vojaščini
je delal v Mariboru. Leta 1958 se je poročil in je oče treh otrok, dveh sinov in
hčerke. Leta 1960 je odšel najprej v Avstrijo in potem naprej v Nemčijo. Ker je
bil brez papirjev, je moral najprej v begunsko taborišče v Oberhausen oziroma v Duisburg in nazadnje v Zirndorf.
Srečko je od doma ponesel v svet tiste
vrednote, ki so jih živeli v domači hiši
in so mu jih privzgojili starši, pridnost
in vero. Tako si je s pridnostjo mno-
go ustvaril, vendar se ni nikoli prevzel,
ampak je ostal zvest svojemu krščanskemu prepričanju. Od 1988, ko je prvič šel v Slovenijo, vsako leto z domačimi sorodniki roma 13. avgusta k Mariji
na Sladko goro v zahvalo in v spomin
na svoje prednike. V nedeljo, 20. junija, smo bili po slovenski maši v Nürnbergu v Dominkovi gostilni njegovi gostje. Feliksu za minuli življenjski jubilej
še naknadno naše čestitke, dobre želje
in božje varstvo.
Pokojni Eugen Horvat. V nedeljo, 6.
maja, je po dolgotrajni in hudi bolezni
odšel v večnost naš znanec Eugen Horvat. Pokojni se je rodil 3. decembra 1947
v družini šestih otrok v Domajncih v župniji Cankova v Prekmurju, kjer je preživljal svoje otroštvo in mladost. Leta
1971 se je poročil z Dragico in naslednje
leto sta odšla v Nemčijo v Ingolstadt. Tu
se je Eugen zaposlil pri Audiju in delal
vse do predčasne upokojitve. Med tem
je življenje teklo, včasih lepo in gladko
in drugič so spet nastopile skrbi in težave. Vendar če se ljudje razumejo, gre lažje in je vse lepše. Tudi v njegovi družini
so se razumeli in so držali skupaj. Z ženo Dragico sta si zgradila hišo in topel
dom v Hlaponcih pri Juršincih, v bližini njene domačije. Pokojni Eugen je oče
treh otrok Roberta, Kristjana in Marjetke, ter dedek šestih vnukov. Veselil se je
časa, ko bo v zasluženem pokoju užival
sadove svojega dela, toda bolezen mu je
prekrižala načrte in pričakovanja. Pred
kakšnimi desetimi leti je začel bolehati.
Zato se je predčasno upokojil. Zadnjih
pet let je bolezen vedno bolj napredovala in od septembra lani je bil priklenjen
na bolniško posteljo, med drugim je bil
tudi dializni bolnik. Decembra lani se
mu je zdravstveno stanje še poslabšalo in so ga 17. decembra odpeljali v bolnišnico, kjer je ostal do 1. marca. Nato je
moral spet v bolnišnico, ker so mu počasi začeli odpovedovati notranji organi,
dokler se ni za vedno ustavilo njegovo
močno srce. Žena Dragica mu je z otroki
ves čas skrbno in ljubeče stregla in stala
ob strani. Od pokojnega Eugena smo se
poslovili v sredo, 9. maja, na pokopališču
v Ingolstadtu. Naj počiva v miru.
Pokojni dr. ing. Pietro Merkù. Na
binkoštni ponedeljek, 28. maja, je po
težki bolezni mirno odšel v večnost
naš dragi in cenjeni rojak Peter Merkù
iz Erlangna. Peter Merkù se je rodil
kot drugi od dveh sinov mami učiteljici in očetu borznemu tajniku v Trstu.
V otroštvu in rani mladosti je doživljal težke čase, ki jih je v Italiji, posebej še nad Slovenci na Primorskem, v
Trstu, Gorici in Julijski krajini izvajal
fašizem. Ko je bil star 13 let, mu je zaradi vojnih razmer, ker niso mogli ponoči dobiti zdravniške pomoči, umrla
mama. Mlad oče je ostal sam z dvema
Feliks Vezjak, osemdesetletnik
Pokojni Eugen Horvat
Pokojni gospod Peter Merkù
INGOLSTADT
33
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
sinovoma, ki jima je postal oče in mati, skrbel je za njuno dobro vzgojo in
izobrazbo, da sta se oba visoko izšolala. Peter je postal elektroinženir in
strokovnjak za zaščitno tehniko visokovoltnih postrojenj in napeljav. Kot
mlad inženir je odšel v Nemčijo, k Siemensu na dopolnilno izobraževanje.
Pri Siemensu je postal mednarodno
cenjen strokovnjak, ki je svoje znanje
posredoval tudi drugim kolegom. 3.
maja 1961 se je poročil s tržaško Slovenko Mirello Urdih Marcusi, postal je
oče dveh otrok Igorja in Valentine; posebno ponosen je bil na svoje tri vnuke: Primoža, Ireno in Uroša. Po Gregorčičevo: »Dolžan ni samo, kar veleva
mu stan, kar more, to mož je storiti
dolžan!« se je poleg svojega poklicnega dela in stanovskih dolžnosti zavzeto posvečal mnogim drugim dejavnostim, med drugim je bil mnogo let
dejaven član Amnesty International,
veliko se je ukvarjal in pisal o problemih Slovencev v Italiji, veliko časa se
je poglabljal in zbiral gradivo o spravi ter napisal obširno študijo Mednarodna diplomacija sprave, ki razčiščuje nekatere pojme in želi prispevati k
spravi med italijansko in slovensko
državo ter med italijansko in hrvaško
državo. S svojimi prispevki je sodeloval v različnih slovenskih publikacijah, predvsem zamejskih; vrsto let je
bil stalni dopisnik v slovenski tržaški
reviji Mladika. Gospod Merkù je imel
fini čut za človeka, za malega, trpečega človeka in se je zavzemal za njegove pravice. Ves čas je bil dejavno povezan s Slovenci v Erlangnu, Nürbergu
in okolici, in nepogrešljiv v naši slovenski župniji. Od njega smo se poslovili z žalno slovesnostjo v sredo, 6. junija ob 15. uri v Erlangnu. Pogrebna
slovesnost pa je bila v petek, 8. junija, pri sveti Ani v Trstu, kjer je njihova
34
družinska grobnica. Bogu smo hvaležni za njegovo bogato življenje.
Stanko Gajšek
MANNHEIM
Nemški katoliški shod
Sredi maja je potekal nemški katoliški shod »Katholikentag«, letos že 98.
Vsaki dve leti je v drugem mestu, letos je ta čast pripadla Mannheimu.
Prireditelj pa ni uradna Cerkev, ampak Centralni komite nemških katoličanov. Ker je to laična organizacija,
je namen shoda prizadevanje za večjo
vlogo laikov v Cerkvi, ne pa manifestacija katoliške vere. Za to si prizadevajo predvsem vodilni ljudje, mnogokrat imajo celo nemogoče zahteve, ki
jih včasih izražajo na kar precej oster
način na račun vodstva Cerkve.
Velika večina udeležencev pa pride na
shod z veliko mero pravega krščanskega in katoliškega čuta. To se je čutilo na otvoritveni slovesnosti in pri
obeh mašah, ko so ljudje potrpežljivo
stali, molili in pobožno prejemali sveto obhajilo. Vodstvo shoda pa je precej arogantno določalo prav vse, tudi kako naj poteka maša. Na velikem
odru z oltarjem je bilo več laikov kot
škofov, posode s hostijami so prinesli
kar v koših in jih postavili na tla pred
oltar. Tudi posvečene hostije so za obhajilo raznašali kar v teh koših, enkrat
mali ministranti, drugič pa odrasli.
Prta ni bilo nobenega, ne na oltarju
ne v koših. Pri nedeljski maši, pri kateri je bilo menda okrog dvajset tisoč
ljudi, mnogi ljudje niso mogli prejeti svetega obhajila, ker so bili delivci
obhajila, sami laiki, slabo razporejeni.
Potem pa je od obeh maš ostalo preko
dvajset tisoč hostij, ki jih zdaj hranijo
kar v plastičnih škatlah po zakristijah.
Vse, ki nismo Nemci, so popolnoma
ignorirali. Našega sodelovanja niso
predvideli niti pri maši narodov niti pri
debatah o migrantih. Zato smo se sami
organizirali in pripravili bolj katoliški
program: molitev rožnega venca, češčenje sv. Rešnjega telesa, pa tudi predstavitev posameznih narodnih skupnosti s pesmijo in folkloro. Po protestu na
škofovsko konferenco so nam prepustili pripravo maše narodov, a potem ta
maša ni imela za katoliški shod nobene veljave – navzočega ni bilo nikogar
od organizatorjev shoda in tudi v nobenem poročilu ni bila omenjena. Mi
pa smo veliko jezuitsko cerkev popolnoma napolnili. Maševal je poljski škof
Skworc ob somaševanju duhovnikov
raznih narodnosti. Slovencev nas je bilo
v tistem času v Mannheimu boj malo, a
smo kljub temu bili opazni, predvsem
po zaslugi Marinke in Toneta Ivanca v
narodnih nošah. Sicer že nekaj mesecev
živita v Sloveniji, a sta prišla prav zato,
Maša narodov. Tudi Slovence je bilo videti.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
da pomagata k prepoznavnosti Slovencev. Na vnebohod, pri maši za začetek
shoda sta bila opazna tudi na televiziji, njuna slika pa je bila tudi v cerkvenem časopisu »Konradsblatt«. Skupno
s še nekaterimi drugimi slikami sta bila
pod naslovom »dobro pokriti na katoliškem shodu«. Komentar pa v stilu centralnega komiteja: »Ni nujno, da je vedno mitra. Da je možno pri katoličanih
tudi drugačno pokrivalo kot škofovska
mitra, je bilo lahko videti pri glavni maši v nedeljo: od pokrivala narodne noše
preko turbana iz šala katoliškega shoda
do zaščite glave s časopisom.«
Dva krsta
Že v januarju je bila v Schwarzwaldu krščena Anina Fischinger. Njena
mama Alenka, rojena Lovrec, je Slovenka, oče Georg pa Nemec. Ker mama Alenka tekoče govori slovensko, se
bo gotovo tudi Anina vsaj malo naučila slovensko.
V Mannheimu pa je bil v začetku junija krščen Jakob Dambach. Tudi
njegova mama Karin je Slovenka, rojena v družini Geršak, oče Heiko pa
Nemec. Karin se je pohvalila, da Jakoba že uči slovensko, čeprav je šele dva meseca star. Vsak dan namreč
ob njegovi posteljici zmoli sveti angel.
Že v junijski številki je bilo poročilo o
krstu Lukasa Jadna Oberta, a je izpadla slika, ki jo objavljamo v tej številki.
Krst Anine Fischinger
Tamara Dežman pri prvem obhajilu
Prvo obhajilo
V Vöhrenbachu v Schwarzwaldu je bila letos na belo nedeljo pri prvem svetem obhajilu Tamara Dežman. Ona
je pa po očetu Henriku Slovenka. Ko
se je v maju predstavila še pri slovenski maši, nas je presenetila, ko je znala
tudi po slovensko spregovoriti, še bolje pa razume. Očetov sorodnik pa ni
nihče drugi, kot v Sloveniji dobro poznani Jože Dežman, ki raziskuje povojne poboje.
ši smo se v velikem številu zbrali v prireditveni dvorani. Voditeljica Barbara
Alič je napovedala program. Ob spremljavi diskretne melodije citrarke Neli
Zidar-Kos je Tadej Rifel, študent filozofije v Münchnu, nagovoril vse prisotne
mame in mamice. Poudaril je pomen
materinske ljubezni, pomen čustva ljubezni tudi tistih žena, ki nimajo svojih
otrok, so pa lahko mame na drugačen,
bolj duhoven način. Mati pomeni predvsem imeti rad oziroma ljubiti na človeku najbolj neposreden način, darovati se za drugega. Moški se teh čustev
sčasoma naučijo. Vsak človek potrebuje starševsko ljubezen, darovanjsko ljubezen matere in učečo ljubezen očeta,
ki mu je zgled in opora pri pomembnih življenjskih odločitvah.
Po slavnostnem govoru so nam učenci
slovenske župnijske šole in vrtca skupaj s svojimi učiteljicami ob spremljavi
zborovodkinje Neli Zidar-Kos in har-
J. M.
MÜNCHEN
Materinski dan
Praznovanje materinskega dneva smo
letos pripravili na soboto, 12. maja, v
župnijskem domu na Liebigstr 10. Praznični dan, ki smo ga preimenovali v
dan staršev, smo začeli z mašno daritvijo za družine v naši lepi kapeli. Po ma-
Jakob Dambach pred maziljenjem po svetem krstu
Lucas Jaden Obert, sprejmi Kristusovo luč.
35
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Na koncu maše smo zapeli priljubljeno pesem Ves dan, vso noč.
monikarja Oliverja Kozarja pripravili
bogat program pesmi, ki so se jih naučili v letošnjem šolskem letu. Prav tako
je tudi župnijski pevski zbor obogatil
praznični program. Po enournem programu so otroci mamicam podarili nageljčke, na koncu pa smo vsi skupaj zapeli pesem Mi se imamo radi.
Sledilo je druženje ob polno obloženi
mizi. Pili smo dolenjski cviček in sokove ter se prijetno pogovarjali. Bilo je
slovesno in lepo.
dr. Gabrijela Gerber-Zupan
Zaključek šolskega leta
En teden po materinskem dnevu smo
imeli zaključek šolskega leta v slovenski sobotni šoli in vrtcu. Tako smo se v
soboto, 19. maja, učitelji, starši in otro-
Nastop otrok slovenske šole in vrtca na materinskem dnevu
ci zbrali v šoli, da se še zadnjič vidimo
in da skupaj zakorakamo v šolske počitnice. Letos je slovensko šolo redno
obiskovalo sedem otrok. Predšolskih
otrok v slovenskem vrtcu je bilo tudi
sedem. Skupno je v slovenskem vrtcu
in šoli sodelovalo deset družin. Poučevalo nas je pet učiteljic in učiteljev, dva
pa sta bila v pomoč pri nadomeščanju.
Predno so otroci dobili spričevala, je
župnik Janez Pucelj nagovoril vse nas
zbrane. Povedal je, kako pomembno je
človeku vedeti, kdo je in kje so njegove korenine. Po nagovoru so se otrokom razdelila spričevala in ogledali
smo si projekcijo slik iz materinskega dneva, zraven pa smo peli pesmice.
Po skupni šolski fotografiji na stopnišču župnijskega doma smo se odpravili v živalski vrt na končni izlet. Skupaj smo preživeli zelo lep dan, povezali
smo se in se že veselimo skupnih druženj v naslednjem šolskem letu.
Barbara Alič
STUTTGART
Ob zaključku šolskega leta še skupinska
slika na stopnišču župnijskega doma
36
Posebno prvomajsko romanje na
Michaelsberg
Kot že nekaj let zapovrstjo smo v torek, 1. maja, slovenski verniki iz župnije sv. Cirila in Metoda poromali na Michaelsberg, kjer smo ob deseti uri imeli
praznično mašo na praznik sv. Jožefa,
delavca in na prvi dan šmarnic. Leto-
šnje slavje je bilo še posebej praznično,
saj se nam je pridružila skupina petdesetih romarjev po Trubarjevih poteh,
duhovna skupina iz Šiške v Ljubljani,
ki jo je vodil frančiškanski duhovnik,
profesor dr. Mari Osredkar. Pri maši je
z lepo in globoko homilijo nagovoril
navzoče. Po maši je sledil koncert Marijinih pesmi, ki ga je predstavil domači
zbor Obzorje pod vodstvom dirigentke
Ieve Sarja. Bil je lep sončni dan, izkoristili smo ga še za skupno kosilo v prostorih društva Mura v Bönnigheimu.
Romarska skupina iz Šiške v Ljubljani je
bila z nami že pri nedeljskem bogoslužju v Esslingenu, v ponedeljek, 30. aprila,
je obiskala Tübingen in Derendingen,
popoldne še Trubarjevo obeležje v Bad
Urachu. Dan smo sklenili s sveto mašo
v cerkvi sv. Jožefa v Bad Urachu. Po maši so nas domačini pod vodstvom članice ŽPS Milke Mele bogato pogostili z
večerjo. Bil je bogat in zelo prijeten dan.
Skupina je iz Stuttgarta odšla v sredo, 2.
maja, potem ko smo v cerkvi sv. Konrada imeli mašo, pri kateri je sodelovalo
tudi nekaj naših pevcev.
Slovesnost prvega svetega obhajila
in materinski dan v Stuttgartu
13. maja leta Gospodovega 2012 smo
v slovenski skupnosti v Stuttgartu obhajali veliki praznik in slovesnost prvega svetega obhajila in materinski
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
kot simbol zahvale. Naše druženje smo
potem nadaljevali v župnijski dvorani.
Prvomajsko romanje na Michaselsbergu
dan. Na to slovesnost smo se pripravljali že dlje časa v okviru sobotne šole in verouka, tako da so naši otroci
bili lepo pripravljeni za sodelovanje
kakor tudi versko dobro poučeni.
Letos smo imeli pet prvoobhajancev in
prvoobhajank, ki so pri tej sveti maši
prejeli Jezusa pod podobo kruha v svoje srce. Naši slavljenci in slavljenke so pri
maši sodelovali s prinašanjem darov, kot
so kruh, vino, križ, Sveto pismo in roža,
ki so podobe njih in imajo veliko simbolno vrednost. Njihovi starši pa so oblikovali sveto mašo z branjem božje besede, prošnjami in lepim sodelovanjem.
Sam začetek se je odvijal na dvorišču
slovenskega doma, od koder smo v procesiji prišli v župnijsko cerkev.
Sama slovesnost prvega svetega obhajila je res potekala v lepem molitvenem
in verskem vzdušju, obogateno z deklamacijami o kruhu in pesmimi, ki govorijo o Jezusu. Da pa je slovesnost bila še bogatejša, smo pri tej sveti maši
praznovali tudi materinski dan, kjer so
otroci svojim mamam in očetom izrekli besedo hvala za vse, kar dobrega
storijo za njih, za dar življenja, za ljubezen in skrb. Otroci so svojim staršem
zapeli nekaj pesmi in jim podarili rože
Krstna slavja v Stuttgartu in Böblingenu
6. maja med popoldansko nedeljsko
mašo je v cerkvi sv. Konrada v Stuttgartu prejela sveti krst Allegra Marie
Mißbach. Allegro sta k zakramentu
prinesla njena straša, oče Roberto in
mama Manuela, skupaj z botri in starši in ostalim sorodstvom, ki so krstno
slavljenko spremljali na njeni začeti poti krščanskega odraščanja. Krstni
obred je med mašo podelil župnik sodelavec Aleš Kalamar. Želimo ji, da se
bo v zavetju svojih domačih počutila
varno in sprejeto.
V nedeljo, 6. maja dopoldne, je v cerkvi
sv. Bonifacija v Böblingenu med mašo,
kjer smo obhajali tudi zlato poroko zakoncev Dobaj, prejela zakrament svetega krsta Milena Jurečič, hči slovenskega očeta Mitja in nemške matere Julije
Jurečič. Mileni in družini želimo veliko
božjega blagoslova in družinske sreče.
Prvoobhajanci v cerkvi sv. Konrada na materinski dan
Krst Maje Svendsen
Krst Milene Jurečič
Krst Alegre Marie Missbach
37
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
V soboto, 19. maja, je bila v cerkvi sv.
Konrada v Stuttgartu krščena Maja
Svendsen, hči danskega očeta Kristiana in slovenske matere Monice Svendsen, rojene Malovrh. Maja je bila rojena v Kopenhagnu, kjer sta starša
živela, pred kratkim so se preselili v
Stuttgart. Obred, ki ga je vodil župnik
dr. Zvone Štrubelj, je potekal v slovenskem, nemškem in danskem jeziku. Maji in njenim staršem želimo veliko družinske sreče, razumevanja in
ljubezni ter obilo božjega blagoslova.
Zlata poroka v Böblingenu
V nedeljo, 6. maja, sta pri nedeljski
maši v Böblingenu slavila zlato poroko Milan in Terezija Dobaj. V krogu
svoje družine, številnih prijateljev in
sorodnikov ter župnijskega občestva
sta, s hvaležnostjo za prehojeno skupno pot, pred oltarjem potrdila svoj
življenjski DA.
Zakonca Dobaj po zlati poroki
Slovo od Alojza Mencina v Oberstenfeldu
V četrtek, 24. maja, smo se v pokopališki kapeli v Oberstenfeldu poslovili od
moža, očeta, brata, sorodnika in prijatelja Alojza Mencina. Alojz se je rodil
10. maja 1938 v Rastecu pri Brestanici,
v družini očeta Alojza in mame Marije Mencin. Odraščal je z dvema sestrama, Ano in Nado. Po osnovnem šolanju
v domačem kraju je leta 1958 zapustil
domovino in pristal v Avstriji, odkoder
38
je šel s trebuhom za kruhom v Porurje,
v Nemčijo. Po dveh letih je preko prijateljev leta 1960 prišel v Oberstenfeld in
našel delo pri podjetju Getrag.
Leta 1965 je spoznal bodočo ženo Matildo, Slovenko, rojeno Juhat, že naslednje leto sta se poročila. Bog jima je naklonil dva sinova, Andreasa in Cristiana.
Alojz se je zelo razveselil prihoda vnikinje Jasmin. Prehodno se je za nekaj časa zaposlil v Stuttgartu, dokler ni našel
stalnega delovnega mesta pri podjetju
Werzalit, kjer je dočakal tudi upokojitev.
Svoj prosti čas je rad izkoristil v naravi, še posebej v Wüstenrotu blizu Oberstenfelda, kjer se je oblikoval lep prijateljski krog, v katerem se je Alojz
z družino lepo počutil. Pokojni Alojz
Mencin je bil vseskozi, od leta 1960,
ko je bila prva slovenska maša v Oberstenfeldu, zvest slovenski skupnosti,
rad je prihajal k maši in slovenskim
prireditvam. Pred leti je hudo zbolel in
ni mogel več zapustiti svojega doma.
Žena Matilda ga je skupaj z zdravniki in bolničarkami negovala doma. Ko
sem ga večkrat obiskal, sem občudoval njeno požrtvovalno delo, ki je bilo
opravljeno z veliko ljubezni. Mirno je
zaspal v zgodnjem jutru, 21. maja 2012.
Ženi Matildi, ki je pridna in vestna župnijska sodelavka, sinu Christianu, ki
je bil dolga leta zvest in marljiv ministrant, in sinu Andreasu z družino naše iskreno sožalje in spomin v molitvi.
Pokojni Alojz Mencin
Osemdesetletnik Jože Tomc
Naše čestitke osemdesetletniku Jožetu Tomcu
11. maja 2012 je v krogu svoje družine
in prijateljev obhajal 80-letnico življenja naš dragi Jože Tomc iz Oetheima
pri Heilbronnu. V Nemčiji je že od leta
1957, s svojo družino se rad udeležuje tako slovenskih maš in prireditev v
Oberstenfeldu kot tudi v Heilbronnu.
Jožetu želimo še veliko trdnega zdravja, moči, pristne dolenjske radoživosti
in božjega blagoslova.
Poročilo pripravila Aleš Kalamar
in Zvone Štrubelj
Š
V
E
D
S
K
A
Zlati jubilej Slovenske katoliške misije na Švedskem
Ob letošnjem binkoštnem prazniku
smo Slovenci na Švedskem slavili zlati jubilej, 50 let delovanja katoliške
misije v tej severni evropski deželi.
Leta 1962 je namreč med tedaj redke Slovence prišel iz Pariza Jože Flis.
Da je lahko skrbel za duhovno in narodno povezavo med rojaki, je moral
vsak mesec prepotovati na tisoče kilometrov, tudi v težkih vremenskih pogojih. S hvaležnostjo se spominjamo
tudi vseh njegovih naslednikov: p. Janeza Sodja, Jožeta Drolca, Jožeta Bratkoviča in Stanislava Cikaneka, ki sta
Jožetu Drolcu pomagala na južnem
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Švedskem. Posebno pa smo hvaležni
sedanjemu dušnemu pastirju Zvonetu Podvinskemu, ki že 19. leto povezuje Slovence na Švedskem.
Ob tem velikem dogodku smo imeli
čast, da sta nas obiskala gospod kardinal dr. Franc Rodè iz Rima in spoštovana ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu gospa Ljudmila
Novak. V petek, 25. maja, je ob 18. uri
zvečer g. kardinal Rodè vodil somaševanje v naši göteborški župnijski cerkvi Kristusa Kralja. To je bil velik in
srečen dogodek tudi za tukajšnjo katoliško župnijo, saj prav letos praznuje 150-letnico ustanovitve, ko je bila
ustanovljena kot druga katoliška župnija po času reformacije na Švedskem. Sama cerkev Kristusa Kralja pa
obhaja 75-letnico, kar je bila zgrajena.
Tukajšnji župnik Tobias Unnerstål se
je zelo potrudil in v sodelovanju s slovenskim dušnim pastirjem Zvonetom
pripravil čudovito lepo bogoslužje. G.
kardinal Franc Rodè je imel sv. mašo v latinskem jeziku, kar je bilo zelo všeč mnogim göteborškim katoličanom. Mašo smo zaključili s pesmijo
Du drottning över nordens land, ki je
lepa švedska cerkvena himna in pomeni: Ti, Kraljica nad severno deželo.
V soboto, 26. maja, na predvečer binkošti, smo se Slovenci z vse Švedske,
skupno z našim kardinalom Francem
Rodetom in gospo ministrico zbrali v
Vadsteni, mestu sv. Brigite Švedske. G.
kardinal je v veliki cerkvi najprej pozdravil hrvaške romarje, ki so se tam
zbrali že trinajstič. Potem se je spremstvo vrnilo v cerkev k sestram. Slovesno bogoslužje je skupaj s slovenskimi
duhovniki: msgr. Janezom Pucljem, Jožetom Drolcem, mag. Davidom Taljatom, dr. Zvonetom Štrubljem, Alešem
Kalamarjem, Matejem Pavličem in Zvonetom Podvinskim, daroval g. kardinal
Franc Rodè v cerkvi sester sv. Brigite. Po
sv. maši smo šli v procesiji ob čudovitem
jezeru Vettern do velike cerkve, zgrajene po načrtih same svetnice. V parku
pred to cerkvijo, ki bi jo lahko označili
za središče oziroma srce švedskega katolištva in sploh krščanstva, raste od leta
1998 slovenska lipa, posajena v spomin
na srebrni jubilej slovenskih romanj na
grob sv. Brigite Švedske v Vadsteno. Ob
lipi smo zapeli pesem Lipa zelenela je.
Potem je gospa ministrica Ljudmila Novak imela krajši nagovor. Čestitala nam
je za veliki jubilej, za zvestobo Cerkvi in
slovenskim koreninam. Bodrila nas je,
naj še naprej gojimo te vrednote in ostanemo zvesti slovenstvu in prav tako svoji novi domovini Švedski, ki nas je tako
radodarno sprejela. Procesijo smo zaključili v ogromnem svetišču sv. Brigite ob njenih relikvijah s petimi litanijami Matere božje s slovesnimi odpevi, ki
Slovenska skupnost ob koncu praznovanja 150 letnice
katoliške župnije v Göteborgu
so jih prepevali slovenski duhovniki ob
spremljavi organistke Jožice Javornik.
Upamo, da se je tudi sv. Brigita radovala z nami ob našem mogočnem in lepem prepevanju.
zapisal Jože Benigar
Na srečanju pri sestrah so bili vsi romarji deležni tradicionalno dobre juhe, članice MPS pa so postregle romarje s kranjskimi klobasami. Muzikanti
ansambla Lojzeta Ogorevca so poskrbeli za prijetno razpoloženje. Tam se
je ponovno razvilo tradicionalno kolo, ki ga z veseljem opazujejo tudi sestre in se z nami veselijo. Ministrica
gospa Ljudmila Novak se je sestram
ob tej priložnosti zahvalila za njihovo
dolgoletno gostoljubje. Slovenski dušni pastir Zvone pa je v imenu rojakov
sestram izročil ročno narejeni križ iz
Slovenije in steklenico domače pišeške
viljamovke. Le-to je za zlati jubilej preskrbel Milan Cizl, ki je s Švedsko povezan že mnogo let preko Dunaja. Brat
Zdenko z družino in brat Jani pa sta te
dobrine pripeljala v Vadsteno.
V dvorani se je ob 17.30 začel kulturni
program. Vodila sta ga letošnji gost Matjaž Merljak z Radia Ognjišče in Marija
Kolar iz Göteborga. Napovedovalca sta
na začetku programa, ko sta bili odpeti slovenska in švedska himna, povabila na oder ministrico Ljudmilo Novak.
Obisk pri Makovih v Vaggerydu, kjer so gostje nabrali
nove moči.
39
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Ponovno je nagovorila rojake, se zahvalila za njihovo zvestobo slovenskim koreninam in za lepo poslanstvo slovenstva na Švedskem. Zahvalila se je tudi
za dolgoletno delovanje slovenske katoliške misije na Švedskem in ob tej priložnosti podelila priznanje za dolgoletno
poslanstvo slovenskih duhovnikov med
rojaki v tej severnoevropski deželi. Svoje pozdravne besede je rojakom namenila tudi ga. Metoda Mikuž, odpravnica
poslov na slovenski ambasadi v Stockholmu. Predsednik Slovenske zveze na
Švedskem, Ciril Stopar, je v pozdravnem nagovoru omenil pomen in sodelovanje slovenskih duhovnikov na
Švedskem ter se s podelitvijo priznanja
v imenu Zveze in v imenu Slovenskega
društva iz Olofströma zahvalil slovenski
misiji za opravljeno delo.
V samem kulturnem programu so poleg ansambla Lojzeta Ogorevca nastopali še Viktor Semprimožnik na svoji
fantastični frajtonarici, s katero je ponovno navdušil rojake. Zapela je tudi
Dani Stražar, ki se je lansko leto preselila nazaj v Stockholm. Poleg nje sta v
programu sodelovala tudi Zvone Štrubelj, slovenski župnik iz Stuttgarta, in
Zvone Podvinski, ki sta skupaj zapela nekaj pesmi in s pesmijo malo razgibala tudi rojake v dvorani. Sledila je
zahvala slovenskega dušnega pastirja Zvoneta misijskemu pastoralnemu
svetu in njegovim pomočnikom ter
gostom, ki so povzdignili to slovesnost
s svojo navzočnostjo in sodelovanjem.
Kardinal Franc Rodè je nato v zahvalo
za pomoč slovenskemu duhovniku izročil papeževe rožne vence, ki naj bodo
zvesti spremljevalci vseh, ki žrtvujejo
svoj čas in svoje moči za dobro slovenske katoliške misije na Švedskem.
Kulturnemu programu je sledilo slovensko rajanje, kjer so romarji in gostje ob plesu nabrusili pete. Lojze Macuh je s svojo skupino poskrbel za
tombolo, članice misijskega pastoralnega sveta pa so s svojimi pomočniki
poskrbele za večerjo, ki je romarjem
prijetno teknila.
Gostje so prespali pri sestrah, nato pa
odpotovali proti Stockholmu. Tam je
sledil ogled mesta, ki ga je vodil naš
Adi Golčman. Gospod kardinal Franc
Rodè se je skupaj z ministrico Ljudmilo Novak udeležil še skupnega kosila pri škofu Andersu Arboreliusu.
Popoldan je sledilo srečanje na slovenski ambasadi, kamor so bili povabljeni vsi, ki so prišli na obisk v Stockholm, kakor tudi rojaki, ki tam bivajo.
Odpravnica poslov mag. Metoda Mikuž je sprejela rojake, jih pozdravila in
dala priložnost kardinalu Francu Rodetu ter ministrici Ljudmili Novak, da
sta ponovno nagovorila naše rojake, ki
so se v lepem številu zbrali na amba-
Večerni posnetek pri družini Štefaničevih v Spångi
40
sadi. Po srečanju tam so gostje odpotovali k družini Anice in Jožeta Štefaniča, ki sta s svojimi otroki pripravila
pravo gostijo, na kateri je bilo veliko
gostov, ki so še enkrat doživeli slovensko gostoljubje. V ponedeljek je pot
naše duhovnike, skupaj s kardinalom
Francem Rodetom vodila proti Göteborgu. Vmes so se ustavili pri družini
Ludvika in Marije Mak, ki sta pripravila lovsko večerjo, da so potem gostje, okrepčani z dobrotami, mogli na
še zadnji del poti proti domu slovenske misije na Švedskem. V torek pa se
je večina gostov vrnila na svoja mesta.
Slovenski dušni pastir na Švedskem
se zahvaljuje vsem in vsakemu posamezniku, posebej še imenitnima gostoma, g. kardinalu Francu Rodetu
in ministrici ge. Ljudmili Novak, ki
sta s svojo prisotnostjo počastila zlati jubilej slovenske katoliške misije na
Švedskem.
150-letnica katoliške župnije Kristusa Kralja v Göteborgu se je nadaljevala s praznovanjem na švedski
nacionalni praznik, v sredo, 6. junija. Slovesno somaševanje v Vasa kyrka je vodil tukajšnji katoliški škof Anders Arborelius. Slovenska skupnost
iz tega mesta je bila vidna, saj so naše skrbne mame pripravile zelo dobro
pojedino po sv. maši na dvorišču, kjer
se je slišala tudi slovenska pesem. Tudi druge večje narodne skupnosti so
se predstavile s svojimi narodnimi jedili. Bog povrni vsem, ki ste pripomogli k promociji slovenske skupnosti
v tej župniji. Hvala za lepo sodelovanje, ki ga je zelo pohvalil sam Tobias
Unnerstål, župnik župnije, kjer je gost
tudi Slovenska katoliška misija. Čestitke župniji in naj uspešno opravlja
svoje pomembno poslanstvo za rast
Kristusove Cerkve v tem delu Švedske.
vaš Zvone Podvinski
KRIŽANKA
41
MALO ZA ŠALO
»Prosim pojasnite, kaj se je zgodilo tistega dne, ko so vas
prijeli v lekarni?« reče sodnik obdolžencu.
»Takole je bilo. Tistega večernega dne je bila poledica na
pločniku. Spodrsnilo mi je in pri tem sem padel in z glavo
razbil izložbo lekarne. Ker me je bolela glava, sem vstopil v
lekarno in vzel tablete proti glavobolu. Ker pri sebi nisem
imel denarja, sem odprl blagajno, da bi v njej pustil listek
s svojim naslovom. In takrat so se pripeljali policisti in me
prijeli kot zločinca.«
☺
Sodnik opozori pričo:
»Opozarjam vas, da poveste le to, kar ste videli in ne tega, kar ste slišali od drugih. Najprej pa vaši osebni podatki. Kdaj ste rojeni?«
»To sem samo slišal od drugih.«
☺
Egonu je šlo v osmem razredu osnovne šole vse težje. Obupana mama se je posvetovala z razredničarko:
»Kaj naj storim? Kam naj se Egon sploh vpiše po končani osnovni šoli?«
»Predlagam, da gre h gasilcem!« je rekla razredničarka.
»Zakaj pa tja?«
»Če bo pri njih tako dobro šprical, kot je šprical pouk, bo
zagotovo dober gasilec.«
☺
»Želim vam vse tisto, kar vi želite meni!«
»Da vas ni sram!«
☺
Zdravnik je pregledoval bolnika, za katerega je vedel, da je
kronik. Med pregledom je glasno godrnjal:
»Ljubi Bog, kaj alkohol naredi iz človeka!«
Bolnik se je naglo dvignil in rekel:
»Gospod doktor, jaz vas čisto razumem. Če vam ni dobro,
lahko pridem jutri!«
☺
»Stalno dražijo poštne usluge, usluge pošte pa so vse slabše!«
»Kaj pa imaš proti pošti?«
»Pred tremi meseci sem stricu poslal pismo in ga prosil za
sto tisočakov, pa denarja do danes še nisem prejel!«
☺
Peter in Jaka sta se prvič peljala z avtobusom mestnega
prometa v službo. V nabito polnem avtobusu se je Peter nenadoma nasmehnil, Jaka pa mu je dejal:
»Kaj se pa smeješ? Meni ni nič smešnega v tej gneči!«
»Možakar poleg mene je svojo denarnico vtaknil v moj
žep!« je Peter zašepetal Jaku.
42
Mlad fant se približa lepi deklici:
»Ali bi mi hoteli pomagati? Pišem knjigo, pa bi za začetek
potreboval vašo telefonsko številko.«
»Kakšno knjigo pa pišete?«
»Telefonski imenik.«
☺
Naftni šejk je obiskal Pariz, se sprehodil do Eifflovega stolpa in komentiral:
»Joj, ti nesposobni Francozi. Že tretjič sem v Parizu, pa še
vedno niso izvrtali nafte!«
☺
Obtoženi, zakaj si ne omislite kakšnega rednega zaslužka?
»Saj sem si ga, že večkrat, pa me pri tem vedno odkrijejo in
pripeljejo k vam.«
☺
»Če bi imel toliko dolgov kot ti, bi se bal da bi srečal svoje upnike!«
»To se meni ne more pripetiti!«
»Zakaj pa ne?«
»Ker se vozim z avtom, oni pa hodijo peš!«
REŠITEV KRIŽANKE ŠT. 6
OGLASI
0712A01 – Na Ptuju prodamo dvostanovanjsko družinsko hišo z dvojno garažo (glej
sliko). Skupna izmera parcele je 737 m2, od tega je 321,65 m2 stanovanjske površine.
Cenitev nepremičnine po sodnem izvedencu znaša 270.000 €. Do hiše vodi asfaltirana
cesta z vsemi komunalnimi priključki. V podaljšku garaže sta še dve sobi za hobi. Hiša
je v celoti opremljena in vredna ogleda. Informacije po tel. 00386 2 782 69 41.
1201A11 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. –
Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36, D-40721 Hilden pri
Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v
slovenščini ali nemščini.
1104B11 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike:
uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov:
info@trateschki-translation.de, tel. +49-7157-479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
AKTUALNO
Posvet za mlade v Stuttgaru
V mesecu maju, od 6. do 7., je v Stutgartu potekal že petič zapored posvet za mlade Slovence in Slovenke, ki živijo in delajo
v republiki Nemčiji. Zelo pisana druščina in mladostniški naboj in temperament sta dala tipičen slovenski okus druženja
in sodelovanja. Sam posvet je potekal pod vodstvom in v organizaciji kulturnega društva Triglav in slovenske župnije sv.
Cirila in Metoda iz Stuttgarta. Kakor se za takšen posvet spodobi, je njegov začetek bil bolj športno obarvan, in sicer z nogometnim turnirjem, kjer sta se pomerili ekipi iz Stuttgarta in
Berlina in zmagovalec tega dvoboja je bila ekipa iz Stuttgarta.
Nato pa se je posvet preselil v dvorano, kjer smo v soboto in
nedeljo imeli različna predavanja z vseh področij javnega, političnega, kulturnega in verskega življenja. Prispevek naše župnije sta obeležili predavanji župnika dr. Zvoneta Štrublja o
Primožu Trubarju v obliki kviza za vse navzoče. To predavanje
je bilo izredno zanimivo za vse udeležence, kajti na novo se je
osvetlilo in ovrednotilo delo tega velikega Slovenca na zelo zanimiv način. Delo Trubarja je med mladimi Slovenci še vedno
dokaj nepoznano, zato so takšna predavanja izredno dobrodošla in koristna na takšnih posvetih. Drugo predavanje pa je
imel župnik sodelavec Aleš Kalamar o svojem delu z oddaljenimi od Kristusa in Cerkve. Posvet se je v nedeljo zjutraj zaključil z nedeljsko mašo za mlade.
Sam posvet je iz različnih zornih kotov bil zelo dobro organiziran in se je res dotikal vseh področij, ki so za naše mlade v
tem prostoru in času pomembna. Tako kulturno društvo kot
slovenska župnija se zavedata, da je vsako dobro delo za mlade v tem času vsesplošne globalizacije in zmede v ekonomiji
in relativizaciji vrednot še kako pomembno za njihovo bodočo eksistenco in človeško stabilnost. Mladim se mora pomagati na njihovi življenjski poti, kjer bodo spoznali prave vrednote in vrednosti lepega in koristnega življenja. Mladim ljudem
se mora prisluhniti v njihovih željah in potrebah in za mlade
si je potrebno vzeti čas, da začutijo, da so tudi oni koristni in
dobri, da nekaj znajo, da imajo talente in da je na njih prihodnost. Takšen posvet je gradnja hiše na skali, kjer je potrebno
veliko truda za izgradnjo, vendar potem takšna hiša stoji, ne
glede na neurja, ki jo bodo doletela.
Aleš Kalamar
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.
Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelj in založnik: DRUŽINA, SI-1000 Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni urednik: Ljubo Bekš, Ljubljana •
Uredništvo: Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438-30-50, faks: 01/438-30-55 • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana,
tel. 01/360-28-28, E-naslov: beksl@siol.net, E-naslov: jpucelj@msn.com
LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75
CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje
je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 315 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d.d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za
Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk:
tiskano v Sloveniji.
43
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: NAŠA LUČ, POLJANSKA C. 2, SI - 1000 LJUBLJANA, TEL.: +386 1 438 30 50, FAKS: +386 1 438 30 55
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
A N G L I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: cikanek@msn.com
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
e-naslov: info@spc-dunaj.net
spletna stran: www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
SLOVENSKA ŽUPNIJA VORARLBERG
v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: scukman@club-internet.fr
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: zupnija.sentjernej@rkc.si
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
rektor msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: rettore@slovenik.it
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849
M (*39) 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: donkarel@tiscali.it
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
BELGIJA, NIZOZEMSKA
IN LUKSEMBURG
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: nezka@scarlet.be
NEMČIJA
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
predstavnik pri NŠK: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: jpucelj@msn.com
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER
BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
e-naslov: jpucelj@msn.com
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: dori@skmberlin.de
F R A N C I J A
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
e-naslov: kaminjoseph@aol.com
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: Lrajk@hotmail.com alojzij.rajk@rkc.si
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik in delegat: Jože Kamin
e-naslov: kaminjoseph@aol.com
Diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: kaminjoseph@aol.com
DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV
V NADŠKOFIJI KÖLN
župnik: Martin Mlakar
Eltingplatz 16, 45141 Essen
T (*49) 0201. 3109 826
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: martin@skg-frankfurt.de
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: janez@skm-mannheim.de
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
Aventinstr. 25, 85051 INGOLSTADT
T (*49) 0841. 590 76, T/F 0841. 9206 95
M (*49) 0179 880 9762
župnik: Stanislav Gajšek
e-naslov: stanislav.gajsek@gmx.net
spletna stran: http://skm-ingolstadt.2hp.eu
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
župnik: dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: zvones@gmx.de
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: roman.kutin@gmx.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. MISIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
muenchen@erzbistum-muenchen.de
tajnica in pastoralna sodelavka: Barbara Alič
spletna stran: www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: jpucelj@msn.com
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: mbecan@erzbistum-muenchen.de
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: skessler@erzbistum-muenchen.de
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Hadži Milentija 75, 11000 Beograd
T (*381) 11 308 55 85, F (*381) 11 308 55 84
župnik: stolni župnik
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 70 827 8757
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: zvone@kristuskonungen.se;
zvone.podvinski@rkc.si
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ZÜRICH
Hallwylstrasse 60, 8004 ZÜRICH
T (*41) 044.3013 132, M 079. 7773 948
F (*41) 044. 3030 788
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: slomission.ch@gmail.com
RAFAELOVA DRUŽBA, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (*386) 1-438 30 50, faks (*386) 1-438 30 55,
e-naslov: rafaelova.druzba@rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
Utrinki iz frankfurtske župnije, maj 2012
Pišece. Telo je iz zemlje, duh pa je od zgoraj vdihnjen.
Pot na božjo njivo v Pišecah
K malici smo se zbrali v Ilbenstadtu.
Julian in Maximilian v naročju staršev čakata na krst.
Ob zaključku šole je bila dvorana polna.
Gledališče Ku-kuc je bilo kokošje obarvano.
Učiteljica Natalija je z nekaterimi otroki pripravila zaključni program.
Sonce je obsijalo nasmejane obraze v Maria Sternbachu.
Župnik Vinko Kraljič rad igra in prepeva.