Zgodovina mikrobiologije

Zgodovina mikrobiologije
pripravil prof. dr. Franc Viktor Nekrep
Zgodnja odkritja
Aristotel (384 - 322 pnš) omenja v svojih delih
“nevidne žive organizme”
Titus Lucretius Carus, rimski filozof
(98 - 55 pnš) verjame, da povzročajo
bolezni nevidni dejavniki
(De Rerum Natura)
Girolamo Fracastorio, zdravnik (1478 - 1553 nš)
povzema zgodnje podatke Lucretiusa o
nevidnih bolezenskih povzročiteljih (1546).
Črna smrt
Med najstrašnejšimi pandemijami o katerih poročajo
zgodovinski viri je tista z imenom “črna smrt”. V
njej je po ocenah umrlo med 17 - 28 milijoni
Evropejcev (od 30 do 40% takratne populacije)
med leti 1347 in 1351. Prvo poročilo sega v
centralno Azijo med 1339 in 1340, nato v genovsko
kolonijsko mesto Caffa, kje naj bi bila trupla
umrlih Mongolov uporabljena kot biološko orožje
1346. Epidemijo pripeljejo genovske ladje v
Messino, Genovo in Marseilles novembra
1347. Najverjetnejši vzrok smrti naj bi bila
Yersinia pestis zaradi značilne bubonske in pljučne
oblike bolezni. Nekateri so kot možne povzročitelje omenjali
tudi bakterije Bacillus anthracis, Rickettsia prowazekii,
Mycobacterium tuberculosis in virusno hemoragično mrzlico.
Zgodnja odkritja
Seveda se zgodnja odkritja mikrobnih povzročiteljev
obolenj vežejo na premoščanje bistvene težave pri
prepoznavi mikroorganizmov – njihove majhnosti - in
so zato tesno vezana na razvoj mikroskopa.
Povečava
1021 – prvi opiše lastnosti povečevalne
leče arabski fizik Ibn al-Haytham
(Alhazen) v svoji knjigi o optiki
1100 – Evropa se seznani s pojmom
povečave potem ko prevedejo
Alhazenovo Knjigo o optiki v
latinščino.
Zgodnja odkritja
opazovanje
1590 – Zacharias Janssen izdela prvi sestavljeni
mikroskop
V zgodnjih letih 17. stoletja opazuje Franscesco Stelluti
z mikroskopom žuželke
Zgodnja odkritja
S sestavljenim
mikroskopom je
Robert Hook
(1635 –1703)
opazoval celice
gliv in rastlin
(1663).
Po Evropi se po
tem močno
krepi zanimanje
za mikroskopijo
in posledično za
mikrobiologijo.
Robert Hooke’s microscope
Zgodnja odkritja
opazovanje
Prvi, ki je z enostavnimi mikroskopi (povečava 50-300x)
opazoval in opisal bakterijske mikroorganizme je bil
Anton van Leeuwenhoek (1632 - 1723), ki je o tem tudi
poročal 1673 britanski Royal Society (Animalcules).
Zgodnja odkritja
opazovanje
Prvi, ki je z enostavnimi mikroskopi (povečava 50-300x) opazoval in opisal
bakterijske mikroorganizme je bil Anton van Leeuwenhoek (1632 - 1723)
ter je o tem tudi poročal 1673 britanski Royal Society (animalcules).
Zgodnja odkritja
opazovanje
Posebno mesto med zgodnjimi utemeljitelji
mikrobiologije gre Ferdinandu Cohnu
(1828 – 1898); sicer izobražen kot
botanik je celo življenje posvetil
raziskavam v bakteriologiji in to prav
zahvaljujoč svoji veliki ljubezni,
mikroskopiji.
Zgodnja odkritja
opazovanje
Res je, da je Cohn verjel, da so bakterije
predstavniki rastlinskega kraljestva.
Spočetka ga je posebno privlačilo
raziskovanje toplotne odpornosti
nekaterih bakterij in opisal je celoten
življenjski ciklus bakterij vrst Bacillus od
vegetativne celice preko spore ponovno
do vegetativne celice.
Zgodnja odkritja
opazovanje
Cohn je utemeljil tudi prvo obsežnejšo
klasifikacijo bakterij, močno pa je tudi
podpiral delo svojega sodobnika,
prvega medicinskega mikrobiologa
Roberta Kocha, ki je v svoji
mikrobiološki šoli razvil številne ključne
mikrobiološke tehnike.
Anton Plenčič (1705 - 1786)
Izjemno mesto v zgodnjem obdobju mikrobiologije pripada Slovencu
Marku Antonu Plenčiču (1705 - 1786) iz Solkana, ki je deloval v
Padovi in na Dunaju. Služboval je tudi kot profesor medicine na
Dunaju. Predpostavil je, da živi dejavniki (agensi) povzročajo bolezni
in da različne bolezni povzročajo različni mikroorganizmi.
Tako je pojav škrlatinke pripisal očem nevidnemu “živemu kontagiju”
škrlatinke, ki se prenaša iz bolnika na bolnika po zraku ali
neposredno z okuženimi predmeti. Svoja opažanja je zapisal v knjigi
leta 1762.
http://umaryland.worldcat.org/wcidentities/lccn-n87-885127
http://umaryland.worldcat.org/search?q=plen%C4%8Di%C4%8D&qt=owc_searc
h&scope=0&oldscope=0
Generatio spontanea
Ključno vprašanje bioloških ved srednjega veka, ki se
nadaljuje v obdobje zgodnje moderne dobe je bila
teza o spontanem nastanku življenja, tudi abiogeneza
(generatio spontanea - GS): namreč prepričanje, da
nastane živo iz nežive snovi ali snovi v razkroju.
http://en.wikipedia.org/wiki/User:Extremophile/Abiogenesis
Generatio spontanea
Podpirajo:
• Stari Grki: boginja Gea ustvari človeka iz neživih materialov.
• Med številnimi zagovorniki naštevajo vrsto grških modrecev:
Anaximander, Anaximenes, Xenophanes, Parmenides, Empedocles,
Democritus in Anaxagoras
• Najbolj znan pa je Aristotel (384-322 pnš) – verjame, da
nastanejo živali nastanejo iz zemlje, rastlin ali drugih nesorodnih
živali.
• Vergil: pripravi recept za spontan nastanek čebel
• Srednji vek: muhe lahko nastanejo iz mesa, ki je bilo na toplem
zraku.
Generatio spontanea
Zagovarjajo:
• J. B. Van Helmont (1577-1644) je zapisal celo
recept, kako z GS dobiti miši v 21 dneh: pustimo
umazano, prepoteno obleko in nekaj pšeničnih zrn
in uspeh je zagotovljen…
• GS so podpirali tudi znani teologi kot Tomaž
Akvinski in znanstveniki kot Isaac Newton (!) in
William Harvey (!)
Generatio spontanea
Zagovorjajo:
• John Needham (1713-1781) : prekuha mesno juho,
čez nekaj časa opazi bakterijsko rast, ki po
njegovem nastane spontano.
Nasprotujejo:
• Lazaro Spallanzani (1729-1799) : prekuha meso v
zaprti posodi, razloži, da ni rasti, ker ni dostopa
zraka.
Generatio spontanea
Ovržejo:
• Francesco Redi (1626-1697) – mušje ličinke ne
zrastejo na mesu prekritem z gazo. Spontan
nastanek mikroorganizmov je še vedno sporen.
Generatio spontanea
Ovržejo:
• Franz Schulze: spusti zrak skozi kislino, mikrobov
ni (pomislek: zrak je lahko kemijsko spremenjen…)
Generatio spontanea
Ovržejo:
• Theodor Schwann, ni rasti, kadar dovoli vstop
zraka skozi segreto cev; ugovor: zrak se zaradi
vročine spremeni
• Heinrich Schroeder in Theodor von Dusch –
dovolita dostop zraka v steklenico samo skozi vatni
zamašek, a ne prepričata zagovornikov GS
• John Tyndall (1820-1893) – če je preprečil dostop
prašnega onesnaženja ni rasti. Dokazal je toplotno
odporne bakterijske oblike (endospore)
Generatio spontanea
Dokončno ovrže tezo GS Louis Pasteur (1822-1895) :
• sprva organizme iz zraka prestreza z vatnim
zamaškom;
• ožge vratove steklenic, ki so izvlečeni na značilen
način v labodji vrat, sterilizira gojišče in pusti
vratove odprte zraku; rasti v bujonu ni, ker prašni
delci ne morejo prodreti v steklenico
Generatio spontanea
Dokončno ovrže tezo GS
Louis Pasteur (18221895) :
• sprva organizme iz
zraka prestreza z
vatnim zamaškom;
• ožge vratove
steklenic, ki so
izvlečeni na značilen
način v labodji vrat,
sterilizira gojišče in
pusti vratove odprte
zraku; rasti v bujonu
ni, ker prašni delci ne
morejo prodreti v
steklenico
Louis Pasteur (1822 -1895)
• Začne kot kemik, preučuje
stereoizomere tartratov.
• Preučuje fermentacijo
mošta. Dokaže, da alkoholno
fermentacijo opravijo
mikrobi.
• Prvi uporabi postopek za
zmanjšanje števila mikrobov
(pasterizacijo).
Mikroorganizmi – povzročitelji
bolezni
Prispevek Louisa Pasteurja pa je pomemben
tudi pri preučevanju bolezni:
• ukvarja se z antraksom pri ovcah
• prvič uporabi oslabljen živ mikrob pri
človeka (steklina).
• razvije še nekaj drugih vakcin: za kokošjo
kolero, antraks in steklino (rabies)
Mikroorganizmi – povzročitelji
bolezni
Pasteur in Roux poročata, da se pri
dolgotrajnem inkubiranju mikroorganizmov
zmanjša njihova patogenost, celo do
stopnje, da ne morejo več povzročiti
bolezni. Ugotovita, da z aplikacijo takih
oslabljenih povzročiteljev kokošje kolere
(Pasteurella multocida), lahko zaščitimo
živali pred obolenjem.
Mikroorganizmi – povzročitelji
bolezni
Poglavitna pozornost v obravnavi mikroorganizmov je bila zlasti
v zgodnji dobi razvoja vede posvečena prepoznavi njihove
vloge v nastajanju bolezni:
• Agostino Bassi (1773 - 1856)
– je dokazal, da bolezen sviloprejk povzroča gliva
•
M. J. Berkeley (ca. 1845)
– pojasni, da je katastrofalni izbruh krompirjeve rje v 18. stoletju
na Irskem bil povzročen z glivo
• Louis Pasteur
– je ugotovil, da je vzrok neke druge bolezni pri
sviloprejkah, pebrine, parazitska pražival
Mikroorganizmi – povzročitelji
bolezni
Edward Jenner (1749-1823):
– velja za utemeljitelja moderne vakcinacije.
Opogumljen z opazovanjem, da so molzačice
odporne proti črnim kozam in da je to morda
posledica izpostavljenosti manj pogostim govejim
kozam, je 8 letnega fantiča okužil z govejimi
kozami. Ko ga je nato izpostavil okužbi s črnimi
kozami, se je pokazalo, da je fant zaščiten.
– Že pred Jennerjem so v nekaterih kulturah npr. na
Kitajskem že od desetega stoletja prakticirali
variolizacijo - spraskali so kožo s posušenimi
krastami ozdravelih za črnimi kozami.
Jenner pri
vakcinaciji
O povzročiteljih bolezni:
Joseph Lister (1827 - 1912):
– Razvije postopek kirurške zaščite ran, ki prepreči
mikrobom vstop v rano – razprševanje fenola v
okolico kirurškega reza
– Zmanjša se število pooperativnih infekcij pri
pacientih in ko objavi svoje izsledke (1867) to
spremeni dotedanjo kirurško prakso
Lister pri operaciji
Ignaz Semmelweiss (1818 1865) dokaže, da se
poporodna mrzlica
(puerperalna vročica), ki jo
povzroča streptokokna
infekcija, prenaša na
porodnice z rokami
zdravnikov. Nosečnice, ki so
rojevale v bolnišnicah ob
pomoči zdravnikov in
študentov so zbolevale 4X
pogosteje kot žene, ki so
rodile doma z babiško
pomočjo
Velja za pionirja antisepse
v ginekologiji
John Snow in epidemiologija
Izbruh kolere v Londonu 1854 pomeni pomemben premik v
preventivi infekcijskih bolezni. Po ugotovitvi Johna Snow
(1813 – 1858) , da je verjeten vir okužb kontaminirana voda v
javnem vodnjaku v Sohu in z izločitvijo tega vodnjaka se
prekine širjenje bolezni. Vzpostavljanje varnih sistemov
vodooskrbe je tudi pomemben korak pri vzpostavljanju
vedenja o razširjanju kužnih boleznih in korak k uveljavitvi
epidemiologije kot vede.
Robert Koch (1843 - 1910),
Ko sledi in izpopolni načela dokazovanja mikrobnih
povzročiteljev, ki mu jih posreduje njegov učitelj
Jacob Henle (1809-1895), Robert Koch ugotovi
povezavo med bakterijo Bacillus anthracis in
obolenjem antraks;
ti kriteriji postanejo znani kot Kochovi postulati in
utemeljujejo povezavo med določenim
mikroorganizmom in obolenjem, ki ga ta povzroča
Robert Koch (1843 - 1910)
• Preučuje antraks.
• Odkrije povzročitelja tuberkuloze.
• Izboljša trdna gojišča za rast mikroorganizmov.
• Uporablja tehniko čiste kulture (pojem “kolonija”)
za dokazovanje bolezni.
Kochovi postulati
• Povzročitelj obolenja mora biti pristen pri vseh prizadetih
organizmih a odsoten pri zdravih posameznikih
• Uspeti moramo osamiti (izolirati) povzročitelja in ga gojiti v
čisti kulturi.
• Če gojenega povzročitelja vnesemo v zdrav organizem se
mora razviti identično obolenje.
• Iz tako prizadetega organizma moramo ponovno osamiti
istega povzročitelja.
Kochovi postulati
• Povzročitelj obolenja
mora biti pristen pri
vseh prizadetih
organizmih a odsoten
pri zdravih
posameznikih
• Uspeti moramo osamiti
(izolirati) povzročitelja
in ga gojiti v čisti
kulturi (prepoznava).
• Če gojene povzročitelje
vnesemo v zdrav
organizem se mora
razviti identično
obolenje.
Kochovi postulati
• Če gojene
povzročitelje
vnesemo v zdrav
organizem se mora
razviti identično
obolenje.
• Iz tako prizadetega
organizma moramo
ponovno osamiti
istega povzročitelja.
Kochova zasluga: razvoj gojitvenih tehnik
Cilj: da bi lahko osamili mikroorganizme v čisti kulturi (samo eno vrsto
organizma)
Pomembna sta Kochov pronicljiv um in vzpodbujanje sodelovanja:
• želatina ni bila ustrezna (se topi že pri >28oC in podlega hidrolizi nekaterih
bakterij); Fannie Hesse, ena od žena Kochovih sodelavcev predlaga
uporabo agarja , ki
– ga večina bakterij ne razgrajuje,
– se topi pri 100oC
– in daje pri ~2% konc. čvrsto trdno gojišče;
•
drug tak prispevek je predlog Richarda Petri-ja,
tudi Kochovega sodelavca, ki razvije posebno
gojitveno posodico - petrijevo ploščo.
Dela
Kocha in
Kochovih
sodelavcev
Emil von Behring (1854 - 1917) in Shibasaburo
Kitasato (1852 - 1931)
– dokažeta zdravilno moč humoralne
imunosti, tako da pripravita antitoksine (v
sermu vsebovana protitlesa) proti difteriji in
tetanusu v kuncih in z njihovo aplikacijo
učinkovito zdravita ljudi – govorimo o
pasivni imunizaciji
Elie Metchnikoff (1845 - 1916)
– v krvi najde fagocitne celice in tako
utemelji pojav celično pridobljene imunosti
Ivanovski (1864-1920 ) predlaga tezo o
obstoju virusov.
O povzročiteljih
bolezni:
Francoski mikrobiolog Charles Chamberland
(1851 - 1908) je z iznajdbo posebnih filtrov
(1884), ki lahko zadržijo bakterije,
prepustijo pa drobnejše delce, kasneje
omogočil odkritje virusov, najprej
tobačnega mozaičnega virusa, ki sta ga
preučevala tako Ivanovski kot Beijerinck
RNK
Proteinske podenote
Martinus Beijerinck in Sergej Winogradsky
– sta uveljavila uporabo bogatitvenih in
selektivnih gojišč
– izolirata številne skupine talnih
mikroorganizmov
Martinus Beijerinck (1851 - 1931)
Nadaljuje delo Ivanovskega s filtracijo
rastlinskega soka in s filtratom inficira rastline.
Iz njih v ponovnem prenosu nadaljuje verigo
infekcij in po nekaj prenosih zaključi, da je kužni
dejavnik agens (contagium vivum fluidum) virus.
Osami (izolira) talne bakterije fiksatorje dušika
(Azotobacter in Rhizobium) in sulfat
reducirajočo bakterijo Desulfovibrio
desulfuricans. Izolira prvo žveplo oksidirajočo
bakterijo Thiobacillus denitrificans.
Sergei Winogradsky (1856 - 1953)
Pri delu z bakterijo Beggiatoa
odkrije, da lahko porablja H2S
kot edini vir energije in CO2
kot edini vir ogljika. Oblikuje
tudi koncept kemolitotrofije,
energetske oskrbe
mikroorganizmov z oksidacijo
neorganskih spojin in njene
vloge pri kroženju elementov v
naravnem okolju (princip
kemoavtotrofije).
Preučuje anaerobne fiksatorje
dušika in prvi osami
nesimbiontsko bakterijo, ki
fiksira dušik - Clostridium
pasteurianum.
Preučeval je tudi mikrobno
razgradnjo celuloze.
Walter Reed
Leta 1900 prvi dokaže, da so komarji lahko
prenašalci bolezni (virus rumene mrzlice) in
ponudi prvi dokaz za z virusi povzročeno
humano bolezen. Na podlagi njegovih
spoznanj pričnejo z iztrebljanjem komarjev
pri gradnji Panamskega prekopa.
Paul Ehrlich (1854-1915)
Je pionir kemijskih sredstev, učinkovitih proti
mikrobnim povzročiteljem bolezni. Razvije zdravilo
proti sifilisu z imenom Salvarsan.
Alexander Fleming (1881 - 1955)
Nadaljuje Ehrlichovo delo na kemoterapevtikih. Se veliko
ukvarja z neučinkovitostjo antiseptikov. Odkrije lizocim.
1929 (1928?) po srečnem naključju odkrije, da plesen
Penicillium notatum zaustavlja rast stafilokokov. Za svoje
delo prejme leta 1945 Nobelovo nagrado.
Po začetnem navdušenju, zaradi težav z izolacijo penicilina,
delo na antibiotikih zastane do II. svetovne vojne, ko po
skupnem delu Howard Walter Florey, Ernst Chain in Norman
Heatley penicilin vendarle pripeljejo do proizvodnje in širše
uporabe.
Alexander Fleming
Elektronska mikroskopija
• V tridesetih letih 20. stol. znova stopi v
ospredje mikroskopija – leta 1931 nemška
inženirja Ernst Ruska and Max Knoll razvijeta
prvi elektronski mikroskop (EM) in leta
1938 firma Siemens ponudi prve
komercialne aparate.
• EM je omogočil povečevanje podobe
opazovanega objekta do milijonkrat;
opazovali so lahko virusne povzročitelje:
črnih koz, herpes simplexa in mumpsa
•
•
•
Univerza
Osaka (Jap.) 3MV UltraHigh Voltage
Electron
Microscopy.
Model: H3000
višina: 13.5 m
teža: 140
tons)
20. stoletje – razvoj mikrobnih
poddisciplin
Po drugi svetovni vojni splošen napredek
znanosti ne obide mikrobiologije.
Prepoznava številnih novih mikrobnih
skupin uveljavi mikrobno sistematiko,
biokemija omogoči napredek mikrobne
fiziologije, pomembna odkritja v
genetiki dajo novo podobo tudi
bakterijski genetiki in pravzaprav
dajejo podstat molekularni biologiji.
20. stoletje – razvoj mikrobnih
poddisciplin
Določitev strukture DNK (Watson,
Crick, Franklin, 1953) odpre pot
kasnejšemu poseganju v genetski
zapis, kar daje nove možnosti vse
močneje razvijajoči se biotehnologiji,
na teoretičnem nivoju pa utemelji
področje genomike in proteomike.
1981: prva poročila o novi kužni bolezni - AIDSu
1983: Luc Montagnier – odkrije virus HIV
Iz razvoja mikrobiologije največ
pridobi molekularna biologija
Mikroorganizmi s hitro rastjo in številnim
potomstvom postanejo ob razumnem strošku
neprecenljivo laboratorijsko orodje za študij
genetike, biokemije, molekularne biologije in
celične biologije
Po letu 1970 paleta novih odkritij v mikrobiologiji
pripelje do razvoja rekombinantne DNA
tehnologije in genskega inženiringa:
– podprejo preučevanje mehanizmov DNA
(regulacija genske ekspresije) in genomske
študije ter študije proteinske sinteze ter
kontrole encimske aktivnosti
Pomembna zgodnja odkritja
George W. Beadle in Edward L. Tatum (ca. 1941):
– preučujejo odnos med geni in encimi pri glivi
Neurospora
– hipoteza: en gen, en polipeptid
Pomembna zgodnja odkritja
Salvadore Luria in Max Delbruck (ca. 1943)
– dokazujeta spontane genske mutacije pri
bakterijah in v skupini, kjer se pretežno
ukvarjajo z bakterijskimi virusi – fagi pojasnijo
številne pojave: da samo fagna DNA vstopa v
celico gostitelja; opazujejo gensko rekombinacijo,
restrikcijo in modifikacijo, preučujejo fenotipsko
mešanje fagov, obstoj regulacijskih mehanizmov
in postavijo prvi model virusne lize celic
Oswald T. Avery, Colin M. MacLeod in Maclyn McCarty
(1944)
– po sledeh študij Fredericka Griffitha (1928)
uspejo dokazati, da je deoksiribonukleinska kislina
(DNA) genetski material in uspejo z genskim
prenosom med transformacijo. Delovni organizem:
divji in mutantni sevi Streptococcus pneumoniae
(“rough” in “smooth”)
Joshua Lederberg
Skupaj s Tatumom 1952, dokažeta obstoj konjugacije
(“spolnega” razmnoževanja bakterij).
Prvi definira plazmid kot ekstrakromosomalni
genetski element.
Prvi pokaže na transdukcijo.
Peter Michell
Predlaga kemiozmotski model nastajanja ATP: prenos
protonov preko membrane je povezan s sintezo
ATP, tako zagotovljena energija pa omogoča vrsto
funkcij celice: npr. rotiranje bičkov, transport
topljencev preko membrane... Za svoje delo dobi
leta 1978 Nobelovo nagrado.
Francois Jacob in Jacque Monod (1960)
• Pojasnita kontrolo genske indukcije na
primeru encima betagalaktozidaze.
Predlagata koncept operona za kontrolo
bakterijskega gena na primeru lac operona.
Za svoje delo dobita Nobelovo nagrado.
• Francois Jacob prvi dokaže, da obstaja
mRNA in da je ribosom mesto sinteze
proteina.
Thomas Brock (1967)
Prvi osami hipertermofilne
mikroorganizme v parku Yellowstone,
kar pripelje do odkritja arhej.
Avtor in začetnik najuspešnejšega
učbenika mikrobiologije.
David Baltimore (1970)
Odkrije reverzno transkriptazo pri
RNA virusih, ki je dejavnik
informacijskega toka od RNA na DNA
in nato ponovno na RNA. Za odkritje
dobi leta 1975 Nobelovo nagrado.
Stanley Cohen in Herbert Boyer (1973)
Encimsko razrežeta kromosomsko DNA in jo
rekombinirata s plazmidno DNA.
Rekombinirano DNA nato namnožita v
bakterijski celici. Začetek genetskega
inženirstva.
Skupaj z drugimi raziskovalci napišeta
peticijo proti pripravi mikroorganizmov z
vstavljenimi geni za rezistenco na
antibiotike, produkcijo toksinov in
rakotvornih genov.
Frederick Sanger (1977)
Odkrije strukturo inzulina, za kar dobi
Nobelovo nagrado 1958.
Leta 1977 odkrije metodo za določanje
primarne sekvence DNA. Prvi določi celotno
sekvenco genoma bakteriofaga phi-X174.
(pomembnejše odkritje od tistega za kar
dobi Nobelovo nagrado).
Carl Woese (1977)
Uporabi gen za ribosomalno 16S rRNA in prvi
odkrije, da se arheobakterije genetsko
razlikujejo tako od bakterij kot od
evkariontov.
Predlaga univerzalno filogenetsko drevo treh
domen za vse organizme.
Leto 1979
Črne koze uradno razglašene kot prva
infekcijska bolezen, ki jo je človek
izkoreninil. Zadnji dokumentiran primer je
bil v letu 1977 v Somaliji. Vzorce virusa
črnih koz še hranijo v dveh laboratorijih: v
ZDA in Rusiji.
Stanley Prusiner (1982)
Odkrije prione, zadnjo večjo skupino
infekcijskih dejavnikov. Prioni so kužni
(infekcijski) proteini, ki povzročajo
nevrodegeneracijske bolezni (npr. CJD ali
bolezen norih krav). Za svoje odkritje je
leta 1997 dobil Nobelovo nagrado.
Kary Mullis
Leta 1983 razvije Mullis PCR (verižna
reakcija s polimerazo), ki velja kot eno
najpomembnejših odkritij v molekularni
biologiji, saj omogoča pomnoževanje
izbrane DNA in s tem odpira pot v številne
analizne možnosti.
TIGR
1995 sekvencirajo prvi kompletni genom
bakterije - Haemophilus influenzae. To je
bila predhodnica humanega genomskega
projekta, v grobem dokončanega v 2001.
TIGR
V BLAST bazi mikrobnih genomov
(http://www.ncbi.nlm.nih.gov/sutils/genom_
table.cgi) je danes deponiranih
• 1362 bakterijskih
• 79 arhejskih
• 236 evkariontskih genomskih zapisov.
Metagenomika, 1998
Je področje, ki obeta v temelju spremeniti
delo v mikrobiologiji. Potem ko smo
tradicionalno prepoznavali mikroorganizme
z osamitvijo in gojenjem klonskih kultur ter
določanjem genske slike iz izolatov, sledimo
danes genetski material neposredno v
okoljskem vzorcu. Tako lahko odkrivamo
tudi organizme, ki jih doslej ni bilo mogoče
gojiti.
Mikrobiologija v 21. stol.
2001 – napad z antraksovimi sporami v
ZDA povzroči okrepitev služb proti
biološkemu terorizmu
2003 – epidemija SARSa
2006 – vakcina HPV
2007 – vakcina proti kokošji gripi
Viri
• Madigan, M.T. & J.M. Martinko: Brock Biology of
Microoorganisms. 11. izdaja 2006, str. 9 – 20
• http://www.microbiologytext.com/index.php?module=Book&f
unc=displayarticlesinchapter&chap_id=32
• http://pages.cabrini.edu/sfullerespie/Microbiology%20Lecture%20Outlines%20and%20PPTs
/01-history_scope_no_figs.ppt
• Wikipedia
Viri
Zaradi preglednosti viri niso sproti vključeni
(citirani) v prezentacije, kar omogoča t.i. poštena
raba (fair use) v učnem procesu. Material je zato
namenjen interni rabi in je njegova uporaba
omejena/dovoljena zgolj za podporo predavanja!
Prosim uporabnike, da mi sporočijo, če opazijo da
katera od povezav ni več aktivna!
(franc.nekrep@gmail.com)