Novice iz občine Gorenja vas-Poljane

Transcription

Novice iz občine Gorenja vas-Poljane
Januar 2014
2
Januar 2014
Loški utrip - glasilo, ki izhaja
na območju občin:
Škofja Loka, Železniki,
Gorenja vas-Poljane, Žiri,
delno Kranj.
Izhaja od avgusta 1996.
Kazalo
4
Vzdrževanje občinskih cest naj bi prevzel koncesionar
6
Pogovor z županom občine Škofja Loka, mag. Mihom Ješetom
8
Razlog za veselje in optimizem
11
Otrokov glas je pomemben
12
Veliko se naredi z dobro voljo
12
Veseli december v Loki
13
Pesem, ki ostane
Elektronski naslov uredništva:
bogataj@freising.si
Najavo kulturnih prireditev sprejemamo do 25. v mesecu. Prispevkov
in fotografij ne vračamo, če to ni
izrecno naročeno!
Dig. fot.: H. M. in A. D.
14
Loški oder zelo uspešen
15
Vas majhna, a trdna – Delnice
16
Enaki v drugačnosti
Oblikovanje oglasov:
DECOP d.o.o., Železniki (510-16-20)
Vsi reklamni oglasi so avtorsko
delo izdajatelja, zato se objavljanje
enakih oglasov v drugih medijih
(delno ali v celoti) zaračuna po
ceniku DOS-a!
17
Miklavževanje v gibanju in plesu
18
Pričarali nasmeh in pravljice
19
Severjeve nagrade 2013
20
Novice iz občine Gorenja vas-Poljane
21
Žirovske novice
22
Predsodki zaradi neznanja
25
Mladi izdali svoj glasbeni album
26
Letenje je izziv, je užitek
28
'Luftarka', polna idej
30
Franc Tušek – ljudski pesnik in pisatelj iz Martinj Vrha
32
Irska skozi objektiv fotoaparata
36
Dežela, v kateri zapitke plačujejo ženske
38
Prireditve v januarju
Naklada: 13.700 izvodov.
Izhaja mesečno, gospodinjstva ga
prejemajo brezplačno.
Glavni in odgovorni urednik:
Franci Bogataj
Naslov uredništva:
p. p. 129, 4220 Škofja Loka
tel: 04/51-55-880,
faks: 04/51-55-888
Izdaja:
FREISING, d. o. o., Mestni trg 20,
4220 Škofja Loka
Uredništvo
Franci Bogataj,
glavni in odgovorni urednik
bogataj@freising.si
Klavdija Škrbo
Karabegović,
novinarka
Barbara Tušek,
novinarka
Katja Štucin,
novinarka
Luka Mlakar,
novinar
Klavdija Rupar, Kristina Strnad,
novinarka
lektorica
Žiga Jeraša, vodja
oglasnega trženja
041/233-350
utrip@freising.si
3
Januar 2014
28. redna seja občinskega sveta občine Škofja Loka
Sprejet občinski prostorski načrt
V občini približno 324 hektarjev nepozidanih stavbnih zemljišč – Občina v treh letih za zimsko službo preplačala preko
230 tisoč evrov – Kakšni bodo ukrepi?
Na začetku so se svetniki seznanili
s predlogom poimenovanja nove
soseske nad Kidričevo cesto (del
Kamnitnika), in sicer je bil predlog,
naj se soseska imenuje Nad Plevno. V vprašanjih in pobudah, ki so
sledila, so svetniki med drugim
predlagali, da bi izkopani material
iz predora pod Stenom uporabili
kot protipoplavni nasip na Sorški
cesti. Nadalje jih je zanimalo, kdaj
bo občina naredila cestni priključek
in komunalno infrastrukturo za
Kapucinsko predmestje; ali občina spremlja in kako konkretno bo
ukrepala, da pomaga delavcem
SGP Tehnika; kdaj bo zgrajena južna
dovozna cesta v industrijsko cono
na Trati. Veliko razprave je bilo o šolskem (ne)prevozu otroku iz Pevna
in Papirnice, pri čemer je župan
obljubil pisni odgovor itd.
V nadaljevanju so svetniki po
skrajšanem postopku sprejeli
odlok o spremembah in dopolnitvah zazidalnega načrta za obrtno
cono Trata, s čimer so med drugim
uspešnemu podjetju dali možnost
za širitev.
Sledila je po besedah župana
mag. Mihe Ješeta najpomembnejša točka dveh mandatov, in sicer
občinski prostorski načrt (OPN).
Vodja oddelka za okolje in prostor
Tatjana Bernik je poudarila, kako
OPN zaznamuje in določa nadaljnji
razvoj občine: »Dokument, ki je pred
vami, bolj omogoča kot onemogoča
in je izrazito trajnostno naravnan.«
Predstavnik izdelovalca gradiva je
predstavil delež namenske rabe v
OPN, in sicer približno 67 odstotkov
predstavljajo gozdna zemljišča, 25
odstotkov kmetijska zemljišča in 6,5
odstotka stavbna zemljišča. Bilanca
slednjih pove, da je 46 odstotkov
območij namenjenih za stanovanja, 13,45 odstotka za razpršeno
poselitev, 7,18 odstotka za centralne
dejavnosti itd. Poudarjeno je bilo,
da je v škofjeloški občini približno
324 hektarjev nepozidanih stavbnih zemljišč. Tako pripravljavec kot
župan in svetniki so se strinjali, da je
treba takoj po sprejetju OPN začeti
s pripravo novega načrta, saj so priporočila, naj bi pobude občanov v
okviru OPN obravnavali na približno
dve leti.
Direktorica občinske uprave
Špela Justin je predstavila zaključni proračun občine za leto 2012.
Celotni prihodki proračuna so bili
19,8 milijona evrov, kar znaša 68
odstotkov. »Skupni prihodki so bili
za 0,57 milijona evrov nižji kot v
letu 2011 in za 1,2 milijona evrov
nižji kot leta 2010. To potrjuje trend
padanja – ne samo prihodkov iz
odstopljene dohodnine, ampak celotnih prihodkov občine, kar otežuje
izvajanje izvornih funkcij lokalne
samouprave. Celotni odhodki so
bili 18,9 milijona evrov, kar predstavlja 68 odstotkov načrtovanega.
Največje znižanje predstavljajo investicijski odhodki v višini 6,1 milijona
evrov, kar predstavlja 49 odstotkov
načrtovanega. Nižja realizacija je
bila iz naslova kasnitve izvajanja
najobsežnejših projektov občine.
4
Trend se je v letu 2013 obrnil, saj
je predvidena realizacija investicij
okrog 13 milijonov evrov, ker se
intenzivno izvajajo infrastrukturni
projekti, ki so bili pripravljeni v letu
2012,« je pojasnila Justinova.
Kar nekaj časa pa so se svetniki
zadržali pri končnem poročilu nadzornega odbora o izboru izvajalca
zimskega vzdrževanja občinskih
cest in pločnikov za zime 2010/2011
do 2012/2013. Med drugim je nadzorni odbor ugotovil, da bi izvajalec
zimske službe moral vrniti preko 230
tisoč evrov. Anton Peršin (SDS) je
dejal, da je to črna pika oddelku
za promet in da je treba ukrepati.
Igor Draksler (SLS) in mag. Mirjam
Jan Blažić (SD) sta predlagala, naj
občinska uprava ponovno pripravi odzivno poročilo s konkretnimi
ukrepi, kako rešiti težavo. Svetniki
so takšen predlog soglasno potrdili,
tako da nadaljevanje zgodbe s preplačano zimsko službo in predvsem,
kako bodo problem rešili, še sledi.
Klavdija Škrbo Karabegović
Januar 2014
Gradbena dela tudi med prazniki
Gradbena dela v okviru projekta
»Odvajanje in čiščenje odpadnih
voda v porečju Sore – Projekt Občina Škofja Loka« so na Centralni
čistilni napravi Škofja Loka potekala tudi
med prazniki. Dela na Centralni čistilni napravi Škofja Loka in novi čistilni napravi Reteče bodo zaključena v mesecu juniju 2014,
nato je predvideno še enoletno poskusno
obratovanje. Z nadaljevanjem izgradnje
poljanske obvoznice pa bomo obenem lahko v celoti zaključili tudi gradnjo primarnih
kanalizacijskih sistemov na tistih območjih,
ki bodo potekala preko predora, je povedal
mag. Miha Ješe, škofjeloški župan.
naprave do reke Sore, montaža tehnološke opreme
in strojne instalacije, ureditev dovozne ceste ter
zunanja ureditev.
Po zaključku vseh del na obeh čistilnih napravah pa
sledi enoletno poskusno obratovanje.
Sprašuje: Mateja Saksida, Dialog-si.net
Dela na obeh čistilnih napravah bodo predvidoma
trajala do junija 2014. Po zaključku vseh gradbenih
in montažnih del je predvideno enoletno poskusno
obratovanje. Poskusno obratovanje bo namenjeno
testiranju delovanja, optimizaciji procesa čiščenja
odpadnih voda in odpravi morebitnih pomanjkljivosti ter napak na vseh napravah in ostalih sestavnih
delih čistilne naprave. V tem času bo izvajalec poskrbel za odpravo vseh napak in nemoteno delovanje obeh čistilnih naprav, saj je v našem interesu,
da prevzamemo objekt in ostalo infrastrukturo v
takšnem stanju, ki zagotavlja brezhibno delovanje.
Kljub praznikom so nekatera gradbena dela v okviru
projekta Odvajanje in čiščenje odpadnih voda v porečju
Sore potekala nemoteno.
Končno se bo začela tudi gradnja poljanske obvoznice. Kako gradnja obvoznice vpliva na izvedbo
projekta Odvajanje in čiščenje odpadnih voda v porečju Sore?
Res je, dela na Centralni čistilni napravi Škofja Loka
na Suhi so potekala tudi med prazniki. Dela na biološkem bloku so se zaključila v sredini decembra ,
tako da je že začel obratovati. Med prazniki so delavci izvedli tudi praznjenje treh obstoječih bioloških
blokov, demontažo obstoječe tehnološke opreme in
nekatera rušitvena dela. V letošnjem letu bodo začeli
dograjevati drugi del naknadnega usedalnika, potekala bodo zemeljska dela za pripravo gradnje nove
upravne stavbe in zunanja ureditev.
Nekatera gradbena dela na primarnih kanalizacijskih sistemih izvajalec gradbenih del ni mogel v
celoti zaključiti, saj je njihova gradnja povezana z
izgradnjo poljanske obvoznice. To velja predvsem
za zahodni del kanalizacije na območju trase Godešič –Reteče in del odseka v Puštalu, kjer bo kanalizacija potekala preko predora pod Stenom. Izjemno
vesel sem, da bomo sedaj lahko v celoti zaključili
oba zelo zahtevna projekta, ki bosta pomembno
vplivala na kakovost življenja občanov Škofje Loke.
Kako poteka gradnja nove čistilne naprave Reteče?
Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Kohezijskega
sklada. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007–2013,
razvojne prioritete »Varstvo okolja – področje voda«; prednostne
usmeritve »Odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih vod«.
Na novi čistilni napravi v Retečah so se v letu 2013
zaključila obrtniška dela, montaža, tehnološka in
elektroinštalacijska dela. V letošnjem letu pa je
predvidena izgradnja iztočnega kanala iz čistilne
Odvajanje in čiščenje
odpadnih voda v porečju Sore
5
Januar 2014
Pogovor z županom občine Škofja Loka, mag. Mihom Ješetom
Želijo omogočiti dostop do interneta
za vse občane
Prehod čez cesto ob Šolskem centru do Dolenčevega vrta kliče po ureditvi – Kolikšna je zadolženost občine? – Zakaj
vrata zapirajo nekoč zdrava podjetja? – Zima ugodna za gradbince – Pomoč na domu za starostnike
Na seji občinskega sveta je bilo
večkrat omenjeno, da bi bilo
treba na nek način urediti prehod
čez cesto med Šolskim centrom
in Dolenčevim vrtom. Ali je to v
načrtu in kdaj?
Tehnična komisija sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu
si je v Podlubniku ogledala možnost vzpostavitve novega prehoda za pešce na regionalni cesti
pri Šolskem centru. V preteklosti
(okoli leta 1973) je bil na tem mestu
načrtovan prehod, ki zaradi strmega klanca in ostalih nevarnosti ni
bil narejen. Ta prehod ni označen,
vendar ga veliko dijakov uporablja
za dnevno prečkanje regionalne
ceste preko Dolenčevega vrta,
kjer je divje parkirišče. V povezavi
s tem je občinska uprava poslala
dopis lastniku Dolenčevega vrta,
naj se opredeli, kdaj predvideva
pozidavo omenjenega zemljišča.
Sicer je bil na tem mestu kot
del projektne naloge za ureditev
stanovanjske cone Dolenčev vrt
predviden nadhod nad regionalno
cesto Škofja Loka–Železniki na območju Šolskega centra. Projektna
rešitev, ki je temeljila na predpisanih elementih gradnje cestnih
nadhodov, je poleg izvennivojskega prehoda pešcev zagotavljala
tudi prehod za invalidne osebe
oziroma za otroške vozičke in kolesarje, za zagotovitev varnosti
ceste in nadhoda v zimskem času
pa bi bil nadhod v celoti pokrit s
streho. Za premostitev višinske
razlike na strani Šolskega centra
in ureditev rampe je bila predvidena dimenzijsko zelo obsežna
konstrukcija, ki je skupaj s streho
predstavljala zelo grob poseg v
veduto na staro mestno jedro in
grad. Zaradi navedenih dejstev
sta tako DRSC kot občina pristala
na ureditev nivojskega prehoda
pešcev in kolesarjev na novo urejenem štirikrakem križišču pri centru
Poden. Kdaj bo le-ta izveden, je
odvisno predvsem od iniciative
investitorja. V vsakem primeru bo
prehod za pešce urejen po veljavnih standardih varovanja pešcev
in umirjanja hitrosti.
Kako se je oziroma se bo občina
lotila zagotavljanja širokopasovnega omrežja za vse občane?
Občina Škofja Loka je k problematiki zagotavljanja širokopasovnega
omrežja aktivno pristopila že v
začetku leta 2011. Sprejet je bil
načrt razvoja odprtega širokopasovnega omrežja elektronskih
komunikacij v škofjeloški občini.
Maja istega leta je bil občinski
svet seznanjen z aktivnostmi,
povezanimi z javnim razpisom
za pridobitev sredstev EU sklada za
regionalni razvoj ESSR. Ta razpis je
bil kasneje zaradi pomanjkanja namenskih sredstev s strani takratnega ministrstva za visoko šolstvo,
znanost in tehnologijo zaprt. Pred
kratkim smo s pomočjo krajevnih
skupnosti revidirali območja belih
lis in zadevo v celoti posredovali
na APEK, ki pripravlja razpis za
podelitev koncesije za izgradnjo
širokopasovnih omrežij. Prvi naslednji korak občine bo posodobitev
omenjenega načrta iz leta 2011, saj
bodo sredi januarja 2014 znani natančni podatki o trenutno zagotovljeni hitrosti dostopa do interneta
na gospodinjstvo. Sledil bo poziv
operaterjem, ki so v letu 2010 dali
obvezo po zagotovitvi širokopasovnih povezav na večini območij
naše občine, da poiščemo rešitev
za območja, kjer te obljube niso
izpolnili. Občina bo po revidiranju
načrta nadaljevala z aktivnostmi
na tem področju tudi v sodelovanju s stroko, pri čemer že iščemo
najustreznejše možnosti oziroma
modele partnerstva s ciljem, da
omogočimo širokopasovni dostop
do interneta kar najširšemu krogu
naših občanov.
Končno je nastopil slavnostni trenutek podpisa pogodbe za
nadaljevanje del na poljanski obvoznici.
tih proračunih, največ za športno
dvorano na Trati, Sokolski dom in
komunalno infrastrukturo. Do leta
2007 ni imela kreditov, nabrala pa
si jih je do leta 2010. Konec leta
2010 je bila občina zadolžena za
13,3 milijona evrov, od leta 2010
naprej pa zadolženost pada. V začetku decembra smo bili zadolženi
za 10,9 milijona evrov.
V decembru 2013 smo se zadolžili še za en milijon evrov, v letu
2014 pa načrtujemo zadolžitev za
dodatne tri milijone evrov. Ti bodo
omogočili financiranje največjega občinskega projekta Urejanje
porečja Sore (UPS). Zaradi visoke
predhodne zadolženosti bomo s
tem na zgornji meji zadolženosti. Po letu 2014 pa načrtujemo
ponovno zmanjševanje zadolževanja.
Uradno je bil odprt Medpodjetniški izobraževalni center. Ob
odprtju ste dejali, kako se je na
Loškem tekstilna in lesna industrija umaknila in da je vajeti v roke
vzela strojna industrija. Čeprav
imamo v Škofji Loki nekaj zdravih podjetij, ne moremo mimo
dejstva, da jih je prav tako nekaj
v zadnjih letih žalostno zaprlo
svoja vrata. Naj omenimo LTH,
Kroj, Viator&Vektor, odšel je večji
del Jelovice, slabo kaže podjetju
SGP Tehnik, kjer brez dela lahko
ostane preko sto ljudi …
Gospodarstvo v naši občini je
Koliko je zadolžena škofjeloška
občina?
V preteklosti se je občina zadolžila
za investicijske projekte v spreje6
trdno, predvsem pa je tranzicijo
razen nekaj izjem preživelo brez
večjih šokov. Vsa tri podjetja, ki ste
jih našteli, so zaprla svoja vrata oziroma šla v stečaj predvsem zaradi
neustreznega vodenja oziroma neustrezne lastniške strukture. Konkretno poznam predvsem agonijo
Kroja. Mislim, da bi del tega obrata
še zmeraj lahko delal, ker takrat
prevzeti program sedaj delajo v
Gorenjih Petrovcih. Prav tako je
bilo nedopustno, da je bil v celoti zaprt dober program podjetja
LTH. Tudi pri stečaju Transturista
je treba ozadje iskati v vodstvu in
lastništvu.
Tekstilna industrija na Gorenjskem obstaja samo še v Loki. Res,
da se zelo krči, ampak pomembno
je, da namesto teh obratov, v katerih so bili prej tekstilci, zdaj delajo
v glavnem kovinarji. In to dobre
družbe, ki povečujejo svoj promet
in ki čedalje bolje poslujejo. Prišlo
jo do nekaj zelo dobrih premikov.
Ponosni smo, da je v Loko prišel
Filc Mengeš. Tudi LTH ulitki se širijo
v industrijsko cono na Trati. Na
področju Gorenjske predilnice je
šest novih družb. Ni pomembno,
katera panoga prevladuje pri nas,
pomembno je, da imamo delovna mesta, ki ustvarjajo dodano
vrednost.
Večkrat je bilo rečeno, koliko
imamo pri nas trgovskih centrov.
Menim, da oni ne ustvarjajo več
novih delovnih mest, prihaja samo
Januar 2014
do prerazporeditve. Kupna moč
prebivalstva je namreč omejena,
zato dodatni nakupovalni center
pomeni v glavnem zmanjšanje
prometa v drugih, deloma pa
tudi preusmeritev dela kupcev,
ki hodijo nakupovat izven loškega
območja. Delovna mesta so v glavnem v proizvodnji, v industrijski
dejavnosti in obrtništvu. Tovrstno
dejavnost moramo podpirati.
Kar zadeva Jelovico: res so
svojo proizvodnjo prenesli izven
Škofje Loke, ni pa bilo množičnih
odpuščanj. Po mojih informacijah
želijo del proizvodnje na nekdanji
lokaciji spet obnoviti. Zaprtje tovarne, se pravi stečaj, pomeni po
eni strani izgubo delovnih mest,
po drugi strani pa šoke za delavce,
ki so naenkrat pred dejstvom, da
so podpiranci.
Dejansko imam izkušnje iz
Gorenjske predilnice, kjer smo
naredili vse, da je blizu sedemsto
zaposlenih brez večjih pretresov
prišlo do svojih zasluženih pokojnin. Poudarjam zasluženih, saj so si
vsi ti ljudje s svojim delom zaslužili
pokojnine. Tako kot jih zaslužijo
delavci Tehnika. Upam, da se bo
tudi za njih zadeva uredila, saj
se gradbeništvo spet revitalizira.
Prepričan sem, da se bo v Loki za
dobre delavce vedno našlo delovno mesto.
Dejstvo je, da so upokojenci na
Loškem zelo aktivni in so lahko
dober zgled svojim vrstnikom,
pa tudi mlajši generaciji, kar lepo
priča tudi nedavna mednarodna
konferenca z zgovornim naslovom Starejši v akciji. Stopimo
korak naprej od aktivne starosti do trenutka, ko potrebujemo
pomoč. Koliko je sploh še realna
izgradnja doma za starejše in
varovanih stanovanj v vojašnici?
Občinski podrobni prostorski načrt
na območju vojašnice predvideva
gradnjo novega doma, vendar se
stvari bistveno spreminjajo in je
vprašanje, kolikšne bodo sploh
potrebe. Zato je v pripravi strategija o kvalitetnem življenju starejših
občanov. Trenutno oblikujemo
razvojno strategijo škofjeloške
občine 2020 + in v okviru le-te so
tri področja, ki jih pripravljamo
za celotno loško območje. To so
kvalitetno preživljanje starosti,
turizem in razvoj podeželja. Vsa
ta tri področja se po svoje prepletajo in za vse je značilno, da se
občinske meje ne smejo poznati.
Podobno kot imamo mladinski
center v Škofji Loki, Podlubniku in
v Frankovem naselju, bo treba misliti tudi o kakih dnevnih zbirališčih
starejših občanov, tako da bi imeli
pokrit segment od zbiranja občanov in druženja, mogoče v okviru
Društva upokojencev, do dnevnih
centrov starejših občanov, varovanih stanovanj in seveda tudi dom
starostnikov, ki je najbolj institucionalizirana oblika. Ne smemo pa
pozabiti še nekega segmenta, ki
je trenutno nekoliko prezrt in ga
bomo skušali v letošnjem letu bolj
poudariti, to je varovanje oziroma
pomoč na domu. Slednjo bi zelo
radi spravili tudi v koncesijsko dejavnost, tako da bi lahko številni
občani na ta način dobili delo. S
tem pridobimo dodatna delovna
mesta in hkrati omogočimo, da
imajo starejši občani potrebno
oskrbo doma ob svojih ognjiščih.
Seveda je od vsakega posameznika odvisno, kdaj se bo odločil za
drugačno obliko preživljanja starosti. Na vsak način pričakujemo,
da bo starostnikov več, življenjska
doba se daljša.
Za vrtec v vojašnici je idejni projekt že narejen, sledi neposredno
projektiranje, računamo pa, da ga
bomo v letih 2015 in 2016 zgradili.
Kar pa zadeva obstoječe enote: v
Najdihojci je dokončana sanacija,
ki je vključevala izvedbo novega
izolacijskega ovoja, zunanjo prenovo, tudi terase so bile prenovljene, tako da lahko rečemo, da smo
vrtcu za nekaj desetletij podaljšali
življenjsko dobo. V letošnjem letu
predvidevamo nekaj podobnega v
Pedenjpedu v Frankovem naselju.
Osnovne zmogljivosti, ki jih zdajle imamo, bodo relativno dobre,
razen tistega v dijaškem domu, ki
ga imajo sicer otroci in vzgojiteljice
radi, ampak po standardih ni najbolj primeren. Moramo poudariti,
da so pri otroškem varstvu naši
standardi previsoki, finančno jih
težko zmoremo in mislim, da ne
bi bilo bistveno slabša oskrba z
nekoliko povečanim normativom.
Povprečna prisotnost v vrtcu je
namreč malo nad 80-odstotna.
Kar nekaj gradbišč imamo odprtih. Koliko in katera dela bo moč
izvajati v zimskem času?
Zimski čas sam po sebi še ne opredeljuje dovolj možnosti gradnje.
Letošnja zima, relativno hladna in
brez padavin, je idealna za gradnjo
komunalne infrastrukture. Problem pa nastopi, ko zapade sneg,
ker se takrat zemlja zmehča in je
s težko mehanizacijo nemogoče
iti na polja, zato se bo takrat treba
bolj usmeriti na cestne odseke.
Po drugi strani pa zimska gradnja na poljih in travnikih ne povzroča škode, saj spomladi lastniki
začnejo z novim vegetacijskim
ciklusom.
Pa še en stranski produkt tovrstne zime velja omeniti, do zdaj
smo imeli bistveno manjše izdatke
za zimsko službo kot lansko zimo.
Letošnja zima, če bo taka ostala, je
kot nalašč za naš občinski proračun, ki ga namenjamo v glavnem
za velike projekte.
Klavdija Škrbo Karabegović
OBČINA ŠKOFJA LOKA
OBVESTILO
Obveščamo Vas, da je na spletni strani Občine
Škofja Loka objavljen naslednji razpis:
RAZPIS
za prostovoljko, prostovoljca in prostovoljski projekt leta 2013 v
občini Škofja Loka
(stik: Alojz Bogataj, 04/51 12 332)
Vsebina razpisa in razpisna dokumentacija sta na voljo na spletni strani
Občine Škofja Loka www.skofjaloka.si pod rubriko Javni razpisi ter
v sprejemni pisarni Občine Škofja Loka, Loška hiša,
Mestni trg 15, Škofja Loka.
Rok za prijavo na razpis je do 20. 1. 2014.
Ostaniva v tem delu Škofje Loke.
Lahko rečemo kaj novega o izgradnji vrtca v vojašnici?
Mag. Miha Ješe
7
Januar 2014
Razlog za veselje in optimizem
V zadnjem mesecu in pol se je odvila drama o poljanski obvoznici, a na veliko veselje Ločanov, prebivalcev Poljanske
doline in številnih drugih, ki se dnevno vozijo po ozkem grlu Škofje Loke, ima le-ta v prvem delu srečen konec.
Naj spomnimo, na zadnji razpis
za izbor izvajalca sta prispeli dve
pritožbi, o katerih je morala odločati državna revizijska komisija.
Glede na predhodno odločitev
slednje, ko je ugodila pritožniku, ki ima blokirane račune in je
brez potrebnih referenc, se je pri
številnih pojavil dvom in skeptičnost o usodi poljanske obvoznice. Občinski svetniki so stopili
skupaj in napisali odprto pismo
za predsednico vlade RS, predsednika državnega zbora in druge
politične funkcionarje. Na noge
so skočili prebivalci Spodnjega
trga in Poljanske ceste ter njihovi
podporniki, ki so večkrat zaprli cesto in na ta način po dolgih
desetletjih mirnega prenašanja
človeku neustreznih življenjskih
razmer opozorili na nevzdržno
situacijo.
»Na koncu je le prevladal
zdrav razum,« je bilo slišati 18.
decembra, ko so mediji objavi-
li novico, da državna revizijska
komisija ni ugodila dvema pritožnikoma. Tako je napovedane
proteste zamenjalo slavje prebivalcev Loke.
Že 23. decembra je sledil podpis pogodbe med Direkcijo RS za
ceste in izbranim ponudnikom
Gorenjsko gradbeno družbo, d. d.
s partnerjema OHL ŽS, a. s. in Iskra
Sistemi, d. d. Vrednost pogodbe
za nadaljevanje del na drugi in
tretji etapi obvoznice Škofja Loka
znaša slabih 22 milijonov evrov.
Istočasno je z izbranim izvajalcem
ločeno pogodbo podpisala tudi
škofjeloška občina, ki financira
gradnjo komunalnih naprav: vodovoda, plinovoda in javne razsvetljave, ki se nahajajo v območju gradnje obvoznice. Vrednost
te pogodbe znaša približno 380
tisoč evrov.
Izvajalci del so takoj začeli s
pripravo potrebne dokumentacije
za gradnjo, v januarju pa se bodo
pričela izkopna dela na zadnji
tretjini še ne izvrtanega predora
pod Stenom, ki je v terminskem
načrtu na kritični poti. Ostala dela
se bodo glede na zimsko obdobje
izvajala v skladu z meteorološkimi pogoji, ki so predpisani za
zagotavljanje kvalitetnih pogojev
gradnje. Torej, prvi del prej omenjene drame je zaključen, zdaj
sledi intenzivno delo in lovljenje
rokov, da bo obvoznica resnično
lahko zgrajena s pomočjo evropskih sredstev.
»Mislim, da je že čas, da obvoznica steče, da nadaljujemo delo,
ker obvoznico nujno potrebujemo.
In ne samo Škofja Loka, potrebujeta jo tudi Poljanska dolina in
Severna Primorska. Vedno smo
zagovarjali skupno stališče, moramo sodelovati in tudi nadaljevanje
gradnje je plod sodelovanja. Zato
se ob tej priliki lepo zahvaljujem
našim občanom, predvsem tistim
iz starega mestnega jedra, ki so
8
v neformalni pozitivni iniciativi,
ki je končno enkrat potrjevala
projekt, ne pa ga samo ovirala,
da so se tako aktivno in vzdržno
in predvsem z veliko mero potrpljenja lotili zadeve. Zahvaljujem
se našim svetnikom, Direkciji RS
za ceste in njenemu direktorju
mag. Gregorju Ficku, da so dobro
izpeljali postopek,« je ob dobri
novici povedal škofjeloški župan
mag. Miha Ješe.
Tudi na prvi fazi obvoznice
so se stvari premaknile z mrtve
točke, saj je upravno sodišče
novembra 2013 tožbo pritožnika zavrnilo, tako da je še zadnje
gradbeno dovoljenje postalo
pravnomočno.
Klavdija Škrbo Karabegović
Januar 2014
Prejeli smo iz OO SLS Škofja Loka
Kjer je volja, tam je pot!
Pozdravljeni v letu 2014, v katerem želim vsem občanom
zdravja, možnosti za delo in delu
primerno plačilo, upokojencem
nezmanjšane pokojnine, občinski upravi in županu več vizije in
strateškega razmišljanja, svetnikom pa zdrave pameti in pogum,
da bodo po njej tudi odločali. Kjer
je volja, tam je pot! Kjer pa volje
ni, se še pot izgubi!
Letošnje leto bodo lokalni
Jožica Žnidaršič
politični parket zaznamovale
županske volitve, volitve občinskih svetnikov in predstavnikov
krajevnih skupnosti. Tiha volilna
kampanja že traja nekaj mesecev,
zato je potrebna kritična presoja
dogajanja na lokalnem nivoju.
V začetku decembra so krajani Pevna in Papirnice občinske
svetnike obvestili o problematiki
ukinjenega organiziranega prevoza otrok v šolo. Občinska uprava
in krajani niso prišli do rešitve, s
katero bi se strinjali obe strani. Na
decembrski seji občinskega sveta
smo svetniki Slovenske ljudske
stranke predlagali, da se v primeru,
če starši otrok in občinska oblast
do takrat še ne bi sprejeli dogovora
v obojestransko zadovoljstvo, na
dnevni red januarske seje uvrsti
točka Prevoz šolskih otrok iz Pevna
in Papirnice.
Župan je pred glasovanjem svetnike pozval, naj zavrnejo predlog
SLS in tako se je tudi zgodilo. Sklep
je z devetimi glasovi za podprla
opozicija (SLS, NSi, SD) in dva koalicijska svetnika, štirinajst glasov
proti pa so prispevali SDS, Prijatelji
Loke, Glas žensk in Zares.
Otroci, ki v zimskih mesecih
hodijo v temi več kot tri kilometre
do šole, po cesti, ki je na nekaterih
odsekih slabo pregledna in kjer je
povečan promet zaradi obvoza,
po županovem posredovanju niso
vredni obravnave na občinskem
svetu, čeprav se tretjina svetnikov
želi o tem pogovoriti. Upam samo
lahko, da se jim na poti ne pripeti
nesreča, kajti svetniki so bili pred
glasovanjem opozorjeni, da prevzemajo odgovornost za to.
Zaradi premajhnega prometa
lekarne v Podlubniku vodstvo lekarne razmišlja o zaprtju le-te. Menim,
da Podlubnik in Stara Loka z okolico
potrebujeta dostopne lekarniške
storitve, saj se prebivalstvo stara,
10
zato pozivam vse prebivalce tega
območja in tudi vse Ločane in
Ločanke, da gredo po zdravila
v Lekarno Podlubnik.
Veseli nas aktivnost prebivalcev Stare Loke, ki želijo Stari
Loki vdahniti življenje in območje
pod cerkvijo ponovno narediti za
središče dogajanja. V ta namen
so pri kapelici postavili jaslice,
organizirali blagoslov konj na
štefanovo in trikraljevski večer
s Škofjeloškim oktetom za svete
tri kralje.
Kjer je volja, tam je pot! To se
je dokazalo tudi pri škofjeloški
obvoznici, za katero smo se posebej zavzemali v SLS.
Jožica Žnidaršič, občinska
svetnica občine Škofja Loka
www.sls-skofjaloka.si
Januar 2014
Otrokov glas je pomemben
V Škofji Loki so predstavili nadvse zanimiv in pomemben projekt Zagovornik – glas otroka. Zagovorništvo je namreč
glas otrok in mladih. Je omogočanje otrokom in mladim, da so v zadevah, ki se jih tičejo, njihove pravice spoštovane
ter njihovi pogledi in želje slišane v pravem pomenu besede.
Vodja in glavni koordinator projekta deluje pri varuhu človekovih pravic RS, območni koordinatorji pa po celi Sloveniji. In kdaj
pravzaprav nastopi zagovornik?
Ko starši otroka ali mladostnika
v zadevah pred organi oblasti
(center za socialno delo, policija,
šola, zavod ipd.) ne zmorejo ali
ne morejo v popolnosti varovati
njihovih koristi. Zagovornik tako
zagotavlja možnosti aktivnega
sodelovanja otroka ali mladostnika pri odločanju o njegovi usodi;
ga seznanja z vsemi informacijami, njegovimi možnostmi in
izbirami; prepoznava in skrbi za
upoštevanje njegovega mnenja;
skrbi, da so varovane njegove
koristi; zastopa le otroka, a hkrati
sodeluje s starši, institucijami
in koordinatorjem. Otrokom to,
da se njihov glas in mnenje sliši,
pomeni zelo veliko, a potrebujejo
čas, da začnejo zaupati odrasli
osebi.
»Ta projekt ni lahek in vanj je
vloženega veliko dela, da lahko
danes pokažemo določene rezultate. Pogosto so otroci žrtve
različnih igric in manipulacij, nekateri odrasli jih učijo lagati… To
se mi ne zdi pravično,« je povedala
varuhinja človekovih pravic in ena
prvih pobudnic projekta Vlasta
Nussdorfer. Glavna koordinatorica projekta Lili Jazbec pa je
dodala, da jim največjo nagrado
pomeni, ko otroku omogočijo,
da je slišan.
»Z neko deklico sva se srečali osemnajstkrat, da sem lahko
prenesla njen glas, a ta je bil na
koncu vendarle slišan. Ni vedno
tako, da odrasli najbolj vemo,
kaj si otrok želi. Izredno veliko se
lahko naučimo od otrok,« je dejala
ena od zagovornic glasa otrok
Zorica Škorc, ki ima dolgoletne
dragocene izkušnje dela z otroki
in mladostniki.
Koordinator za območje
Gorenjske Domen Rakovec je
večkrat poudaril, kako smo vsi
dolžni pomagati otrokom in mladostnikom. »Zakaj potreba po
zagovorniku? Kljub temu da smo
v 21. stoletju, se otroke premalo
posluša. Ko pride otrok oziroma
jega zagovornika, rešili pa smo
jih 23. Verjemite, to, da so slišani,
jim veliko pomeni,« je zaključila
Lili Jazbec.
Klavdija Škrbo Karabegović
Informacija za otroke in
mlade
Projekt Zagovornik – glas otroka, ki pomaga k temu, da se sliši
otrokov glas, so predstavili Lili Jazbec, varuhinja človekovih pravic
Vlasta Nussdorfer in Domen Rakovec. (Foto: K. Š. K.)
mladostnik v situacijo, ko se odloča o njegovi usodi, ga to lahko
zaznamuje za celo življenje in
zato je prav, da se ga sliši,« je
dejal Rakovec.
A uspeha ni, če otrok noče
sodelovati, zato odnos med otrokom in zagovornikom temelji na
enakopravnosti. Otrok to kmalu
začuti in vidi, da je zagovornik
tam izključno zaradi njega. Vsako
pobudo obravnavajo individualno. Zagovornik ne sprejema odločitev, ampak samo posreduje
glas otroka. Njegova izjava je
končni izdelek zagovorništva. Izjava sicer ni zavezujoča za uradne
institucije, vendar se, kot so dejali
sogovorniki, stanje izboljšuje in
izjave v pozitivnem smislu upoštevajo. »Več kot v 80 odstotkih
smo uspešni,« je dejal Rakovec.
Najpogosteje otroci potrebujejo
zagovornika ob urejanju stikov
med in po ločitvi staršev, imajo
pa tudi primere zlorab ipd. Njihove zgodbe so pogosto zelo
žalostne, izjave pa tako preprosto zrele, da predramijo marsikaterega odraslega. »Jaz se ne
bom odločil ne za mamo in ne za
očeta, ker imam oba enako rad
in ker ne želim nikogar užaliti,«
je samo en primer.
»K nam pride veliko otrok.
Naše delo je zelo odgovorno in
učinka ni takoj. Zagovornik se z
otrokom oziroma mladostnikom
v povprečju sreča sedemkrat. V
letu 2013 je 66 otrok imelo svo-
11
Na zagovornika se lahko obrneš, ko v zadevah, ki se te tičejo
(na centru za socialno delo,
policiji, v šoli, zavodu ipd.):
• ne razumeš, kaj se dogaja
in želiš informacije;
• bi rad povedal svoje mnenje, a te odrasli ne poslušajo;
• čutiš, da odrasli niso razumeli, kar si povedal;
• ko odrasli odločajo o tvoji
prihodnosti.
Januar 2014
Veliko se naredi z dobro voljo
Mednarodna humanitarna organizacija Karitas že lep čas deluje tudi v Škofji Loki. Približno petdeset prostovoljcev se
vsak dan trudi lajšati življenje vsem, ki potrebujejo pomoč.
Zadnja odmevnejša prireditev,
namenjena zbiranju sredstev, dobrodelni srečelov, je tudi lansko
leto tradicionalno potekala ob
tednu Karitasa. Zbrali so rekordno
število dobitkov, približno 1300.
Kot je dejala Mateja Gartner iz
škofjeloškega Karitasa, so bili vseh
dobitkov in finančnih sredstev
zelo veseli. »S srečelovom smo
zbrali okrog 4000 evrov. Zbrana
sredstva namenjamo za hrano in
plačila položnic družinam, ki tega
ne zmorejo same. Zahvaljujemo se
vsem donatorjem, dobrotnikom in
okoliškim župnijam za darovane
dobitke ter Radiu Sora, ki nas povabi v kontaktno oddajo. Vedno
znova smo veseli pozitivnega
odziva ljudi, ki na srečelov komaj
čakajo. Lansko leto bi tako lahko
prodali še več srečk, kot smo jih
imeli pripravljenih.«
Poleg najbolj odmevnega srečelova Karitas vsako leto v marcu
organizira dobrodelni koncert, ki
ga pripravijo mladi v Sokolskem
domu. Večja skupina žensk obiskuje bolne in ostarele po domovih,
se z njimi pogovarja in jim prinese
skromna darilca. Obiskov se ti velikokrat osamljeni ljudje zelo razveselijo. Komaj čakajo na srečanje, ki
jim ga Karitas prireja enkrat na leto.
Pisarna na Mestnem trgu je vsako
sredo popoldne namenjena tudi
svetovanju ljudem, ki se znajdejo v
na prvi pogled nerešljivih težavah.
Karitas Škofja Loka lajša socialno
stisko z razdeljevanjem hrane,
oblačil in s kritjem položnic. »Denarja ne dajemo, previdno krijemo
položnice. Sodelujemo s Centrom
za socialno delo Škofja Loka, z
Rdečim križem in s škofjeloškimi
rotarijci. Skupaj poskrbimo, da se
pomoči ne podvajajo in da so je
deležni različni ljudje. Vsak mesec
razdelimo okrog petdeset paketov
hrane. Pri razdeljevanju hrane je
treba biti zelo previden, ker gre
tudi za evropska sredstva. Vse
Pridne roke Karitasa
mora biti natančno evidentirano,«
je pomoč opisala Mateja Gartner.
Posebno področje Karitasa je tudi
zbiranje še uporabnih oblačil, pohištva, bele tehnike in vsega materialnega za vsakodnevno uporabo.
»Trenutno je zelo veliko povpraševanje po štedilnikih na trda goriva,
manjka nam fantovskih superg in
moških čevljev ter moških bund.
Vedno nam primanjkuje otroških
oblačil, plenic za otroke in odrasle,
brisač, posteljnine in spodnjega
perila. Dobrodošle so tudi manjše
garderobne omarice, pohištvo,
kolesa in otroški avtomobilski sedeži. Stiske ljudi se s propadanjem
večjih lokalnih podjetij vsak dan
še povečujejo, zato bo prav vsaka
pomoč še kako dobrodošla.«
Barbara Tušek
Veseli december v Loki
Decembra so v mesto na sotočju dveh Sor prišli vsi trije dobri možje in prinesli eno najlepših daril vsem Ločanom,
nadaljevanje del na poljanski obvoznici. Praznični mesec so zaznamovale tudi številne prireditve za različne okuse.
Po prihodu prvega od treh mož,
Miklavža, se je Loka odela v praznično vzdušje z novoletnimi
smrečicami. Osnovne in srednje
šole ter številna društva so pripravili dobrodelne dogodke in bazarje. Svoja vrata je odprla Pravljična
dežela Gorajte, na pročelju občine
pa so vse do 31. decembra vrteli
videoanimacijo.
21. december je bil namenjen
prihodu Božička, ki je na Mestni
trg prišel tako v dopoldanskem kot
v popoldanskem času. V Centru
DUO so izdelovali svetilke in se
proti večeru z njimi odpravili po
Poti v Puštal, kjer so najmlajši v
Nacetovi hiši uživali v igrici Trije
prstani. Tudi Loška umetniška tržnica (LUFt) je tokrat imela božično
noto. Mestni pihalni orkester pa je
natanko 25. decembra privabil številne poslušalce na tradicionalni
božični koncert. Tudi sicer so se v
Loki zvrstili številni koncerti na različnih lokacijah, tako v Sokolskem
domu, v lokalih, na prireditvenem
Na Mestni trg je prišel še zadnji od dobrih treh mož, Dedek Mraz, ki
so mu otroci z veseljem zapeli pesmico. (Foto: N. Karabegović)
prostoru pod šotorom in na Mestnem trgu.
Na štefanovo je že osmič zapored v Stari Loki potekal blagoslov konj, naslednji dan pa je bil
ponovno namenjen najmlajšim.
Pred prihodom Dedka Mraza so
si lahko brezplačno ogledali film
Sreča na vrvici, nato pa na Placu
poklepetali še z zadnjim od dobrih treh mož. Otroci so prebrali
novoletna voščila Ločanom in si,
zanimivo, poleg tradicionalnih
želja o zdravju, več časa za otroke,
iskanju smisla v majhnih stvareh,
tudi oni zaželeli, da bi čim prej
dobili poljansko obvoznico. Zvečer
je navdušil Gal Gjurin z Galeristi,
naslednji dan pa prav tako na Placu
še Victory band. Praznično dogajanje je zaokrožilo silvestrovanje
na Mestnem trgu z domačinom
12
Iz pekla so prišli parklji …
(Foto: N. Karabegović)
Iztokom Orešnikom – Ginom, ki
je ob domačih in tujih uspešnicah
zabaval množico do jutranjih ur.
Piko na i vsem dogodkom pa je
predstavljal koncert legendarnega
Rade Šerbedžije s skupino Zapadni kolodvor in gostom Juretom
Ivanušičem, ki je bil 7. januarja v
Sokolskem domu.
Klavdija Škrbo Karabegović
Januar 2014
Pesem, ki ostane
Sedmi dobrodelni božično-novoletni koncert Rotary kluba Škofja Loka bo obiskovalcem ostal v spominu. Pevke
trenutno enega najuspešnejših zborov Carmen manet so poskrbele za vrhunski glasbeni večer in nedvomno
upravičile svoje ime, ki pomeni »pesem ostane«.
Kot pravijo same, so zbor 32 zabavnih
deklet z najvišjim zborovodjem. »V
zboru smo nekdanje in sedanje dijakinje Gimnazije Kranj in se zbiramo
enkrat tedensko, v nedeljo zvečer.
Pred večjimi nastopi in tekmovanji imamo še dodatne vaje. Skoraj
vsa dekleta so obiskovala glasbeno
šolo, precej jih hodi tudi na solopetje.
Dekleta so se kalila v dekliškem pevskem zboru in se z veseljem še naprej
ukvarjajo s petjem, še posebej, ker zborovodja Primož Kerštanj res ve,
kako zbor potegniti za sabo. Tako se
zelo dobro razumemo in imamo skupaj velike načrte. Lahko tudi rečem,
da smo eden redkih zborov, ki nima
težav s članstvom. Na avdicijo za
vsako izpraznjeno mesto se prijavi
precejšnje število gimnazijk, ki si želijo peti v zboru. Nastop v Sokolskem
domu nam bo ostal v zelo lepem
spominu, na odru smo se odlično
počutile, navdušeni poslušalci ti namreč povrnejo vso vloženo energijo,«
je po koncertu dejala predsednica
zbora Barbara Kušar. Zbor je svojo
Marko Kočila: »Zbor Carmen manet je dokaz, da je vsak glas zase
lep, ampak skupaj so pa odlični.«
Carole Pavlin in Urbana Janjiča
pod vodstvom Tine Lušina Basaj.
Poleg glasbe so tega večera odmevale tudi zahvale. Predsednik
škofjeloških rotarijcev Marko Kočila
se je zahvalil prizadevnim članom
kluba Marku Murnu, Urošu Kranjču in Stanetu Kranjcu. Zahvalil
se je tudi vsem donatorjem, Občini
Škofja Loka, Moniki Tavčar za povezovanje koncerta in vsem, ki so
pomagali pri zbiranju sredstev za
velike in socialno ogrožene družine.
glasbeno pot pričel leta 2011 in v tem
času osvojil že enajst zlatih in eno
srebrno priznanje na domačih in tujih
tekmovanjih. Poleg tega je za njimi
uspešen projekt Pesem severnega
vetra, ki zajema skladbe skladateljev iz severne Evrope. Za tokratni
nastop so izbrale nekaj najlepših del
iz svetovne in slovenske zakladnice, vse od sakralne glasbe, priredb
ljudskih pesmi pa do popularnih
melodij. Večer so popestrile recitacije
kranjskih gimnazijcev Katharine
13
»Skupaj s Karitasom bomo sredstva
namenili v prave roke. Rotarijci smo
v preteklosti izpeljali že veliko projektov. Na področju izobraževanja
smo pred leti imeli akcijo prikaza
prve pomoči, ki smo jo združili z
donacijo defibrilatorja. Nadarjenim
šolarjem poskušamo pomagati s štipendijami. Lansko leto smo podelili
dve štipendiji dijakinjama z izrednim
uspehom. Pomagali smo tudi dobiti
štipendijo pri našem partnerskem
klubu v Nemčiji. Tako je sedaj na študiju v Münchnu študent na področju
posebnih gradbenih konstrukcij.
Tudi v letošnjem letu ne bomo počivali in že sedaj vas vabim, da se
nam pridružite.« Barbara Tušek
Rotary klub Škofja Loka je s
pomočjo članov, donatorjev in
obiskovalcev zbral 5000 evrov, ki
jih bodo podarili škofjeloškemu
Karitasu. Vsem se zahvaljujejo
za pomoč.
Januar 2014
Loški oder zelo uspešen
Vrata Loškega odra so bila v pretekli sezoni mnogokrat na široko odprta, saj so člani zelo aktivni in dobro delajo, kar
je opazila tudi širša javnost in jih za njihovo delo večkrat nagradila. Tako so z veliko volje in energije sezono 2012/2013
pripeljali do konca, novo pa začeli več kot uspešno.
Preteklo sezono sta odprli dve
predstavi, ki so ju potem igrali v
letu 2013, in sicer prva nosi naslov Bosa v parku avtorja Simona
Neila, ki jo je igral odrasli del
ansambla, ter druga, otroška z
naslovom Od kod si, kruhek avtorja Tomaža Lapajneta Dekleve.
V okviru Loškega historiala so
v juniju ponovili zelo uspešno
predstavo Zamorc s krono v režiji
Matije Milčinskega, v kateri je
poleg igralcev Loškega odra kot
gost nastopil Joseph Nzobandora – Jose. Marca so pričeli s
študijem predstave Igre je konec
Simona Graya pod režijskim
mentorstvom Jaše Jamnika. Po
zasluženem poletnem počitku
so novo sezono 2013/2014 odprli
prav s to predstavo, premiera je
bila 25. septembra 2013, leto pa
zaključili decembra z novo predstavo za otroke Slonček Leopold
Mihe Mazzinija, kjer sta nad
igralskim podmladkom bdela izkušena Juša Berce in Blaž Vehar.
Februarja 2013 so prvič gostovali
na festivalu komedije v Pekrah.
Odšli so v goste na hrvaški Hvar
s predstavo Vražji fant zahodne
strani, kamor so bili povabljeni
v spremljevalni program hrvaškega srečanja najboljših ljubiteljskih predstav, ob dejstvu, da
je bila predstava v Sloveniji leta
2012 razglašena za najboljšo in je
prejela matička strokovne žirije.
Sezona 2012/2013 je bila glede
bere nagrad, prejeli so jih devet,
res izjemna in jo bo po besedah
prej, a letos se je bilo treba z njimi
ukvarjati na drugačen način. Z
Ano sva se tega lotila pogumno, z
veliko volje in energije ter sezono
2012/2013 pripeljala do konca,
novo pa začela več kot uspešno.«
Želje
Matej Čujovič (v ospredju) v vlogi Benedicta v predstavi Igre je
konec, za katero je prejel Severjevo nagrado.
predsednika Loškega odra Mateja Čujoviča težko ponoviti.
najboljšo predstavo v celoti, igralka Juša Berce pa je postala žlahtna
komedijantka. Za zaključek leta je
Matej Čujovič prejel še Severjevo
nagrado za najboljšo vlogo v ljubiteljskem gledališču, in sicer za
vlogo Benedicta v predstavi Igre
je konec. Omenjeno priča o res
kakovostnem delu celotnega ansambla, ki ga uspešno vodita Ana
in Matej: »Glede na to, da je gledališče po več kot dvajsetih letih
vodenja konec decembra 2012
zapustila Meta Petrač in odšla v
zasluženi pokoj, sva imela z novo
vodjo Ano Babnik ogromno dela.
Ukvarjal sem se s stvarmi, s katerimi se mi do sedaj, priznam, ni bilo
treba, ker jih je s svojimi bogatimi
izkušnjami prejšnja vodja gledališča opravljala že rutinsko. Seveda
sem stvari poznal in vedel zanje že
Pohvale z vseh strani
Predstava Vražji fant zahodne
strani je na festivalu ljubiteljski
gledališč v Postojni prejela nagrado za najboljšo predstavo v
celoti po izboru žirije, Tamara
Avguštin pa je domov odnesla
matička za najboljšo žensko vlogo.
Z isto predstavo so na gostovanju
v srbskem mestecu Ub na festivalu Repasage Fest prejeli kar pet
nagrad, in sicer Jaša Jamnik za
režijo ter za scenografijo in kostumografijo, Tamara Avguštin
pa za najboljšo žensko vlogo ter
nagrado za najboljšo predstavo
v celoti. Na festivalu komedije v
Pekrah je predstava Bosa v parku
prejela nagrado strokovne žirije za
Predsednik Loškega odra poudarja,
da je najbolj ponosen na kolektivni
duh, ki vlada v ansamblu, na sožitje
med igralci, ki pripadajo generacijam, med katerimi je kar šestdeset
let razlike. »Možnost sobivanja na
odru (in seveda tudi za njim) je
odlika, ki jo prepoznata tako občinstvo kot strokovna žirija. Ponosen
sem tudi na vse igralce, saj so naše
igralske sposobnosti, kot pogosto
pravijo obiskovalci, zelo visoke.
Seveda pa talent sam po sebi nikoli
ni dovolj, zato sem ponosen na red
in disciplino, ki vladata v našem
ansamblu. Brez resnega pristopa
in trdega dela naših uspehov zagotovo ne bi bilo.« Matej Čujovič se
trudi biti realen, zato za leto 2014
ne želi napovedovati tektonskih
premikov: »Takole bom rekel: če bo
status quo, bom zadovoljen. S tem,
da si želim, da bi ohranili število
predstav in kakovost igre – tako
individualne kot kolektivne, našo
povezanost in ljubezen do igranja. Upam, da se bo finančna kriza
umirila, da bi ne prišlo do krčenja
finančnih sredstev, od katerih smo
odvisni, ter da bi si lahko več ljudi
privoščilo hoditi v gledališče.« Ste
si letos že privoščili?
Katja Štucin
Slonček Leopold
Na Loškem odru so decembra premierno uprizorili otroško dramsko delo Mihe Mazzinija Slonček Leopold pod
režijsko taktirko Juše Berce ter Blaža Veharja. Slednjega smo prosili za nekaj pojasnil.
Na začetku velja omeniti sodelujoče, tako igralke in igralce
kot tudi ostale, ki so enako
pomembni za nastanek uprizoritve.
Moj poklon gre mladim igralkam in igralcem, ki so s svojo
energijo vdihnili življenje v
besede in like s papirja. Trem
veteranom otroških predstav
Loškega odra, Gregorju Gartnerju, Onii Brank Pečko in Roku
Gerbcu, se je tokrat pridružilo kar
pet novincev: Henrika Peternel,
Tilen Lajevec, Matic Eržen, Uroš
Jelenc in Tia Bišćević. Produkcija
take predstave je poleg režiserskega dvojca zahtevala tudi močno
tehnično ekipo. Za kostume je
poskrbela Tina Dobrajc, za sceno
Roza Peternelj, za govor Ludvik
Kaluža, za glasbo Iztok Drabik, za
luč Jure Florjančič, za rekvizite in
logistiko pa Ana Babnik.
Kdo je pravzaprav slonček Leopold?
Slonček Leopold je slika današnjih
dni: čisto povprečen slon, ki bi na
vsak način rad izstopal. Slonja klet-
14
ka v živalskem vrtu je pretesna
zanj, zato hrepeni in hlasta po
čimerkoli, kar prihaja od zunaj.
Zaradi tega se pusti pretentati
tako dobronamerni čarovnici
kot komu z bolj spolzkimi nameni. Skratka, slonček Leopold
je zvedav otrok, impulziven najstnik in negotova odrasla oseba
obenem, in čeprav ni brez muh
Januar 2014
in napak, so njegove želje in
vzgibi vsakomur blizu ali vsaj
zlahka razumljivi.
so tudi njeni gledalci le živali v
kletkah. Če to drži, se bo moral
odločiti vsak zase.
Kakšna je vizualna podoba
predstave?
Vizualno najbolj izstopajo živalski kostumi, ki prikažejo tipične
telesne značilnosti posameznih
živali (slonja ušesa in rilec, opičja
zadnjica, zevajoča glava povodnega konja, vrabčkova krila),
sicer pa imajo igralci na sebi
človeška oblačila, ki nakazujejo značaje svojih likov: počasni
in preudarni povodni konj je v
kopalnem plašču, povprečni in
neopazni slon v sivih hlačah in telovniku, zapeljiva in spletkarska
kača pa v bleščečem in oprijetem
trikoju. Na odru imamo tudi čarovnico, ki smo ji nadeli temen
Zakaj bi priporočal ogled te
uprizoritve Loškega odra in
komu je namenjena?
Slonček Leopold je namenjen
predvsem osnovnošolskim otrokom. Ima sodobno in preprosto
osnovno zgodbico, ki ji lahko
sledijo tudi najmlajši, v besedilu
Mihe Mazzinija pa najdemo tudi
globlje ideje, pretanjen humor
ter kritiko današnje družbe in
potrošništva, ki nagovarjajo
starejše otroke, najstnike in navsezadnje tudi odrasle. Igrica
je zabavna in dinamična in je
dober razlog, da preživite pol
urice z nami na Loškem odru.
Katja Štucin
rdeče-črn kostum v kontrastu z njenim živahnim in vedrim značajem.
Scenografija predstave je preprosta, saj obsega tri skopo opremljene
kletke v živalskem vrtu, preostali
oder so potke za sprehajalce. Skozi
predstavo močno namignemo,
seveda prav nič zlonamerno, da
Vas majhna, a trdna – Delnice
Vas v Poljanski dolini, ki jo domačini največkrat poimenujejo 'Deunce', je z obsežno kroniko Ivana Križnarja
zaživela še v pisani besedi. Prva predstavitev knjige je bila doma v Poljanah, druga pa
v Miheličevi galeriji v Kašči 11. decembra zvečer.
Na predstavitev knjige sta tokrat
povabila Knjižnica Ivana Tavčarja
in Muzejsko društvo Škofja Loka,
niti programa pa je odlično spletla
in prepletla družina Križnar s povezovalko Vesno Križnar. Z glasbenim ozadjem pesmi iz Cvetja v
jeseni citrarke Barbare Dolenec je
družina predstavila svoje umetniško ustvarjanje. Besedo je prevzel
Tomaž Križnar, ki je opisal likovna
dela svoje mame Štefke Križnar
ter razgibane družinske fotografije. Sledila sta še dva glasbena
nastopa, dinamične zvoke je iz
orglic izvabil Miro Božič iz Idrije,
žametni glas Miha Križnarja pa je
s pesmijo iskal 'tiste stezice'. Uvod
v predstavitev knjige je pripadel
Taši Križnar z recitacijo pesmi, ki
jo je napisal njen brat Žan Križnar.
Žan v pesmi govori o lepoti vasi,
njegov dedek, avtor knjige in športni pedagog Ivan Križnar, pa je v
knjigi in na omizju spregovoril tudi
o tistih manj lepih trenutkih v zgodovini vasi, predvsem iz obdobja iz
druge svetovne vojne, ki jih je sam
doživel kot mlad fant. »To, kar sem
zapisal v knjigi, je odziv časa različnih obdobij. Moj namen je bil, da
napišem nekaj o preteklih rodovih
in posameznikih brez razlik, tudi o
vaških posebnežih. Knjigo, ki sem jo
pripravljal več let, so domačini pisali
z menoj. Opravil sem 37 intervjujev,
obiskoval ljudi, ki so živeli v Delnicah,
ter uporabil gradivo iz več arhivov.
Mnogi zapisi v knjigi so težki in žalostni. Za rahlo ravnotežje je v knjigi
tudi nekaj vedrejših zgodb in zanimivih modrosti. Na koncu se je nabralo gradiva za vsaj še eno knjigo.«
Različice izvora imena vasi Delnice
je predstavil arhitekt in oblikovalec
knjige Tomaž Križnar. Milena Sitar,
slavistka in vodja razgovora, je kratko predstavila vsebino knjige in pomembnejša poglavja, med katerimi
je izpostavila poglavje o zdravstvenem varstvu na območju občine
Gorenja vas-Poljane, za katerega
se je potrudila avtorjeva žena Štefka Križnar. Pod avtorstvo spremne
besede se podpisuje zgodovinar in
dolgoletni ravnatelj Loškega muzeja
Knjigo so predstavili tisti, ki o njej največ vedo. Od leve proti desni
sedijo France Podnar, avtor knjige Ivan Križnar, Milena Sitar in
Tomaž Križnar. (Foto: Taša Križnar)
France Podnar, ki se močno zaveda
dragocenosti zapisanih kronik. »Ko
ljudje pregledujejo krajevne kronike, šele spoznavajo, koliko je v njih
podatkov, za katere niso vedeli nič
ali pa zelo malo, le toliko, da so o
njih nekoč nekaj slišali, pa ne vedo
točno, kako je bilo. Prepričan sem,
da bo vsebina knjige marsikoga
prepričala, da je bilo življenje v naših
vaseh vseskozi bogato, pestro in
vredno zapisa. Zgodovina, opisana v
tej bogati knjigi, naj pripomore tudi
k dobremu medsebojnemu razumevanju vaščanov.« Delnice s približno
130 prebivalci so resda majhna vas,
a trdna. Tako jo je skozi oči mlade
generacije opisal Žan Križnar in tako
je sporočala tudi sovaščanov polna
Miheličeva galerija. Barbara Tušek
Družina Križnar (Foto: Žan Križnar)
15
Januar 2014
Enaki v drugačnosti
Prav vsaka oseba je neponovljiva, edinstvena in s tem drugačna od ostalih. Društvo Sožitje si že od leta 1968 v Škofji
Loki, Železnikih, Žireh in v občini Gorenja vas-Poljane prizadeva otrokom in odraslim z motnjami v duševnem in/ali
telesnem razvoju zagotoviti enakopravno in neodvisno življenje.
Osebe z motnjami v duševnem
in/ali telesnem razvoju so toliko
drugačne, da za boljše vključevanje v družbo potrebujejo več
pomoči, ter obenem toliko enake,
da smo jim dolžni zagotoviti enakovreden dostop do pravic na področju varstva, do izobraževanja,
zaposlovanja in bivanja v družini
ali izven nje. Društvo Sožitje, ki
ima svoj sedež na Kapucinskem
trgu 8, si prizadeva, da pomaga
kar največ osebam, ki potrebujejo
tako pomoč. Marko Mohorič, ki
predseduje društvu od leta 2008,
pravi, da želijo osebam z motnjami
v duševnem razvoju zagotovili
kakovostno, smiselno in polno
življenje, ki temelji na enakopravnosti in neodvisnosti. »Zavedamo
se posebnih potreb teh oseb in
njihovih družin, zato skušamo tudi
sami izvajati konkretne storitve,
pri čemer upoštevamo njihovo
drugačnost in njihove pravice.«
Invalidsko, humanitarno in prostovoljno združenje oseb z motnjami v duševnem razvoju in njihovih
staršev, strokovnih delavcev in
simpatizerjev trenutno vključuje
303 člane, od tega je 127 oseb z
motnjami v duševnem razvoju.
V delovanje društva se tedensko
vključuje okrog trideset članov.
Šest voznikov spremljevalcev skrbi
za eno pomembnejših dejavnosti
društva, za prevoze oseb od vrat
do vrat. Ti prevozi so namenjeni
osebam, ki so vključene v Razvojni
vrtec Škofja Loka, OŠ Jela Janežiča,
Novoletna prireditev Društva Sožitje v jedilnici dijaškega doma na
Podnu z obdarovanjem Božička. Tudi tokrat ni manjkala
harmonika. (Foto: Andreja Žontar)
Varstveno-delovni center Kranj,
enota Škofja Loka in Kranj, Zavod za
cerebralno paralizo Sonček Kranj in
Korak Kranj. »Smo edini v Sloveniji,
ki te prevoze izvajamo v takem
obsegu. V letu 2013 se je število
potnikov povečalo na 89, tako da
smo kupili še en kombi, « je prevoze
komentiral predsednik društva.
Sožitje svojim članom nudi tudi
različna letovanja, vikend seminarje, vsakoletni piknik članov ter
prireja različna srečanja zabavne
narave, kot je bilo pred kratkim
novoletno srečanje. Društvo je zelo
dejavno še na športnem področju.
»V okviru specialne olimpijade je
odbor za šport tudi lani organizi-
ral in se udeležil več tekmovanj. V
zimskem času sta bila to krpljanje
v Črni in svetovne igre v Južni Koreji. Spomladi je bil namiznoteniški
turnir v Ljubljani, regijske igre v
Kranju in atletski turnir v Mariboru.
Jeseni smo se udeležili maratona
in plavalnega mitinga v Ljubljani.
Loško Sožitje se tako lahko pohvali
z 61 tekmovalci in trenerji, ki v disciplinah, kot so atletika, plavanje,
smučanje, kolesarstvo in namizni
tenis, dosegajo zelo lepe rezultate,« je pripomnil Marko Mohorič.
V društvu delujeta tudi folklorna
skupina in klub staršev, ki se srečuje
vsakih štirinajst dni z namenom
druženja staršev otrok s posebnimi
Na vsakoletnem pikniku na Gorajtah je zmeraj veselo.
(Foto: Andreja Žontar)
potrebami.
»Problemi, s katerimi se v društvu srečujemo, se pričnejo že na
nacionalni ravni z manjšanjem
sredstev za to populacijo ljudi.
V Škofji Loki in okolici je za ljudi
s posebnimi potrebami dobro
poskrbljeno. Ustanovili smo invalidsko podjetje Želva, v katerem so nekateri našli zaposlitev.
Za tiste najmlajše je poskrbljeno
z razvojnim vrtcem, imamo OŠ
Jela Janežiča, zatakne pa se pri
oddelkih dnevnega varstva, kjer
je omejitev za sprejem. Postavlja
se tudi vprašanje, kje bodo osebe z
motnjami v razvoju bivale potem,
ko ne bodo več delovno aktivne,
saj nimajo vsi možnosti, da bi bili
doma. Treba je še omeniti, da se
letno na škofjeloškem območju
rodi približno petnajst otrok, ki potrebujejo dolgotrajno ter celostno
razvojno-nevrološko obravnavo v
razvojni ambulanti. V primerjavi z
ostalimi gorenjskimi regijami izstopamo po večjem številu otrok z
genetskimi obolenji in prirojenimi
anomalijami. V društvu opažamo,
da se je pogled družbe na te ljudi
spremenil, drugačnost je označena kot normalen družbeni pojav.
Tem ljudem moramo omogočiti
vključenost v družbo z zaposlitvijo,
da bodo za družbo korist in ne
obremenitev. Obenem pa se lahko
od njih ogromno naučimo in tega
se vse premalokrat zavedamo,« je
še povedal Marko Mohorič.
Barbara Tušek
Regijske igre specialne olimpijade Kranj 2013, na sliki sta Jernej Bukovšek in Miha Mrak, ki sta tekmovala v teku. (Foto: Andreja Žontar)
16
Januar 2014
Miklavževanje v gibanju in plesu
Prvi decembrski mož Miklavž resda šteje že kar nekaj let, a je zato, ker se veliko giba, še precej vitalen.
V sodelovanju s škofjeloškimi rotarijci je tudi letos, že osmič, obdaril otroke na OŠ Jela Janežiča. Darila so bila
tokrat namenjena gibanju.
Miklavž na svoj godovni dan ni
prav nič počival, že ob deseti uri
je pozdravil otroke v šolski telovadnici. Stari mož si je naprej
nekoliko odpočil ob programu,
ki so ga pripravili učenci OŠ Jela
Janežiča, Plesni klub Tržič s plesalcema Kajo Šmid in Klemnom
Vrankarjem in kranjske mažoretke
pod vodstvom Ingrid Čemas. Program je spretno, kot smo je vajeni,
povezovala Monika Tavčar. Tradicionalno prireditev s sponzorji
in donatorji podpirajo škofjeloški
rotarijci. Letošnje praznovanje sta
zanje pripravila Stane Kranjc in
Brane Bandelj. Kot je dejal Stane
Kranjc, so se za nastop dogovorili
z Milošem Peljkom iz Stražišča, ki
Miklavža dobro pozna. »Mara Tavčar nam posodi Miklavževo opravo
in Miklavža pripravi za nastop. Skozi
vsa miklavževanja sem vse bolj
spoznaval te otroke in njihovo življenje. Njihov miselni svet je nepokvarjen in nepreračunljiv. Tukaj ni
brezkompromisnega tekmovanja
za biti najboljši in najuspešnejši.
Velika večina staršev otrok ne more
razkošno obdarovati, zato se otroci
vsakega še tako skromnega darilca
izredno razveselijo. V veliko veselje
Parkelj sodi zraven, otroci so
izredno navdušeni nad njim.
Mlajši se ga malo bojijo, starejši
pa mu prav radi ponagajajo.
Miklavža so otroci že težko pričakovali. Ne le zaradi daril, ampak
tudi zato, ker pohvali njihovo pridnost.
našli terapevtsko žogo, kolebnico,
odsevni jopič za večjo varnost na
cesti in nekaj sladkega.
Marko Kočila, predsednik škofjeloških rotarijcev, je ob tej priložnosti pozdravil že dve 'mornarski ekipi'
učencev, ki sta s pomočjo kluba odšli
na jadranje. V naslednjem letu bo
na jadranje odšla še ena skupina
otrok. Veselega decembra pa na šoli
niso popestrili le z miklavževanjem,
ampak tudi z nastopi učencev na
mi je doživetja, srečo, znanje in
izkušnje deliti s prijatelji in vsemi
tistimi, ki so tega vredni. Zato se
bom med te otroke ob letu spet
vrnil. Višek prireditve je obdaritev otrok. Darila izberemo tako,
da ustrežemo večini. Včasih so to
pripomočki za osebno higieno,
drugič športni rekviziti, topli šali
ali svetleči varnostni jopiči. Vedno
pa je zraven še nekaj sladic.« Letos
so mali prstki v darilnih vrečkah
uri pravljic v Knjižnici Ivana Tavčarja
Škofja Loka, na Loškem odru so si
ogledali Slončka Leopolda, na zadnji
dan pouka pa so imeli proslavo ob
dnevu samostojnosti in enotnosti.
»Učenci so v teh dneh veselo krasili
svoje razrede, izdelovali čestitke,
skoraj vsak dan pa je po šoli zadišalo
po pečenih piškotih,« je decembrsko
dogajanje na šoli strnila pomočnica
ravnateljice Andreja Rihtaršič Mladenović. Barbara Tušek
Dobrodelnost, ki seže v srce
Radio Sora je letos že tretje leto zapored pripravil veliko humanitarno akcijo, v kateri so s pomočjo poslušalcev in s
prispevkom sodelavcev na Radiu Sora zbirali nekatere življenjske potrebščine za družine, ki si ne morejo privoščiti
niti najnujnejšega.
Ker je humanitarna akcija že dve
leti zapored zelo lepo uspela, so
z njo nadaljevali tudi letos. Kljub
težkim časom in krizi – ali pa
morda ravno zaradi nje – je bil
odziv zelo velik. Številni občani
so prispevali zares veliko hrane
in drugih nujno potrebnih življenjskih pripomočkov. Oddali
so jih v vozičke, ki so bili postavljeni v kar štirih prodajalnah: v
škofjeloški Nami, Mercatorju na
Trati, Tušu in Lidlu.
»Ker se je tudi letos nabralo
veliko hrane in drugih izdelkov,
smo zbrano tokrat namenili kar
trem družinam na Škofjeloškem.
V sodelovanju s Centrom za
V akciji Radia Sora so poleg zaposlenih sodelovali številni občani,
ki so v štirih prodajalnah v vozičke oddali hrano in druge življenjske
pripomočke. Skupaj so razveselili kar tri družine.
17
socialno delo Škofja Loka smo
tako skupaj pomagali mamici z
dvema otrokoma, še eni družini
s prav tako dvema predšolskima
otrokoma ter mami z odraslim
sinom. Vse tri družine se zelo
težko prebijajo iz meseca v
mesec, priboljškov tako rekoč
niti ne poznajo, riž in testenine
pa so stalnica na njihovem jedilniku. Pomoči so bili zelo veseli
in ob tem, ko so se za prispevke
toplo zahvalili, je iz oči mimogrede spolzela tudi prenekatera
solza,« je o lepi gesti povedala
odgovorna urednica na Radiu
Sora Tanja Barašin.
Klavdija Š. K
Januar 2014
Pričarali nasmeh in pravljice
Že četrto leto zapored se je gozd v Gorajtah spremenil v čarobni pravljični kotiček, v katerem liki iz pravljic oživijo ter
navdušijo otroke in njihove starše. Za največje navdušenje pa na koncu poskrbi Dedek Mraz, ki vsako leto
izredno rad pride v Pravljično deželo Gorajte in obdaruje otroke.
Pravljična dežela Gorajte decembra zaživi in osrečuje otroke in
mlade po srcu, za kar gre najprej
zahvala idejnima ustanoviteljema Danici Kordeš in Boštjanu
Sečniku ter preko tridesetim
prostovoljcem, ki jim nagrada za
njihovo nesebično delo pomeni
iskren otroški nasmeh. Še posebno
zadovoljstvo pa jim predstavlja,
ko razveselijo otroke in odrasle
z motnjo v duševnem razvoju iz
različnih zavodov po Sloveniji. Njihove iskrene radosti se namreč ne
da opisati.
Decembra se gozdiček v Gorajtah prelevi v pravljico, ki vse,
ki pokukajo vanj, posrka v svet
domišljije in otroške vedoželjnosti.
Vsako leto pravljično deželo naselijo pravljični liki, ki jih otroci dobro
poznajo. Kolikor oni pričarajo iskrice v očeh malim in večjim nadobudnežem, toliko k čarobnosti
pripomore tudi pravljični ambient,
ki ga ne pokvari niti kislo vreme.
Tokrat sta otroke pozdravila smešna Ata Škrat in Mama Škratovka
ter jih popeljala v iskanje Dedka
Mraza. Najprej so se ustavili pri
Hudobni volk in Ata Škrat (Foto: N. Karabegović)
Mojci Pokrajculji, nato je strah v
kosti pognal volk iz pravljice o sedmih kozličkih, otroke je nasmejala
Pika Nogavička, a časa za njene
palačinke ni bilo. Nihče namreč ni
videl Dedka Mraza, zato jih je pot
peljala naprej k čarovnici Cici Mici,
ki ni mogla pričarati zadnjega od
dobrih treh mož. Tudi Sapramiška
ni znala pomagati, je pa svetovala,
naj se otroci oglasijo pri Trnuljčici,
ki spi svoj stoletni sen, zato prav
mogoče, da je poleg nje zaspal
tudi Dedek Mraz. Na veliko veselje
otrok je bil ta res pri Trnuljčici, a
tudi ko so se po prinčevem poljubu
vsi ostali zbudili, je Dedek Mraz še
vedno spal. Z glasnim klicanjem
in pesmijo so ga otroci le prebudili in v zahvalo je vsem pridnim
otrokom podelil darila.
Resnično domišljen in pohvale
vreden projekt vsako leto v svet
pravljic privabi vedno več otrok,
ki prihajajo tudi iz drugih koncev
Slovenije. Dogodek jim ostane
še dolgo v spominu, s toplino pa
napolni tudi njihove starše ter babice in dedke.
Klavdija Škrbo Karabegović
Navihana Pika Nogavička (Foto:
N. Karabegović)
»Dedek Mraz, zbudi se!«
(Foto: N. Karabegović)
Božični koncert Gimnazije Škofja Loka
V petek, 13. decembra, se je ob 19. uri v cerkvi sv. Jurija v Stari Loki odvil vsakoletni koncert Mešanega pevskega
zbora Gimnazije Škofja Loka in simfoničnega orkestra Crescendo.
Gimnazijski pevski zbor, od
letošnjega leta ga vodi bivši
dijak Gimnazije Škofja Loka
Žiga Kert, se je na božični koncert, ki ga organizira
vsako leto, začel pripravljati
že na začetku šolskega leta.
Moči je tako kot že lansko leto
združil skupaj s simfoničnim
orkestrom Crescendo, ki ga
prav tako vodi Kert. Skupaj so
pripravili petnajst skladb, od
tega deset za zbor in pet za
orkester, pridružili pa so sem
jim tudi solisti Eva Čeh, Manca
Zupan, Erik Šmid in Tomaž
Debeljak pod mentorskim
vodstvom mag. Francke Šenk.
Z znanimi in tradicionalnimi
božičnimi skladbami so pripravili nepozaben koncert in
pričarali pravo božično vzdušje. Celotno prireditev je povezovala Meta Gantar, dijakinja
drugega letnika, glavna organizatorica pa je bila prof. Ana
Prevc Megušar, ki je mesto
zborovodkinje z novim šolskim
letom predala mlademu Kertu.
Klavdija Rupar
Mešani pevski zbor Gimnazije Škofja Loka in simfonični orkester
Crescendo
18
Januar 2014
Severjeve nagrade 2013
Sklad Staneta Severja je decembra na Loškem odru že tradicionalno, triinštiridesetič po vrsti, podelil
Severjeve nagrade za stvaritve in dosežke profesionalnih ter ljubiteljskih gledaliških igralcev in študentov
dramske igre. Tokratni nagrajenci so po soglasni odločitvi žirije (sestavljali so jo predsednica Damjana Černe,
Alenka Bole Vrabec, Staša Mihelčič, mag. Tea Rogelj in Branko Šturbej) postali Pia Zemljič, Primož Pirnat, Benjamin Krnetić
in igralec Loškega odra Matej Čujovič.
Igre je konec je naslov melodrame, ki so jo letos premierno uprizorili na Loškem odru in v kateri
Matej Čujovič odlično odigra
vlogo Benedicta. Pravzaprav tako
odlično, da si je zaslužil Severjevo
nagrado za igralsko stvaritev v
slovenskem ljubiteljskem gledališču. Žirija je v pojasnilu med
drugim zapisala, da je kreativen
ustvarjalec v vseh segmentih odrskega nastopa. »Z mizanscenskim
obvladovanjem soigre in gestike
ter s psihološkimi odtenki in preciznim odrskim govorom ustvari
večplasten, zaokrožen in psihološko intenziven lik, ki se gledalca
dotakne. Pri tem prihajata do izraza tako Čujovičeva tenkočutna
sposobnost vživljanja kot resen
pristop do lika. Ko Matej Čujovič
dramsko osebo spozna in začuti,
ta z njim zaživi polno, resnično in
nekompromisno.« Severjeva na-
potrditev mojega dela.«
Pia, Primož, Benjamin
Na odru Loškega odra so v letu 2013 Severjevo nagrado prejeli
(od leve proti desni) Benjamin Krnetić, Matej Čujovič, Primož Pirnat
in Pia Zemljič
grada je zagotovo lepo priznanje
za vsakega igralca in kot tako jo je
sprejel tudi Matej. Na vprašanje,
koliko mu pomeni, je odgovoril:
»Ogromno. Morda že zato, ker
sem še zelo mlad hodil na podelitve Severjevih nagrad in na
oglede predstav, ki so sledile, pa
jih imam v tako lepem spominu.
Med igralci našega gledališča so
jo doslej prejeli Poldka Štiglic,
Janez Debeljak – Janče in Juša
Berce. Štigličeve nisem poznal,
Jančeta in Jušo pa sem občudoval
kot desetletnik in imel kasneje
tudi čast, da smo skupaj stali na
odru. Oba sta me ogromno naučila. Jančeta žal ni več, Jušo pa
vedno znova občudujem ‘izza
zavese’ – takrat, ko je ona na odru,
jaz pa za njim. Severjeva nagrada
mi veliko pomeni tudi zato, ker
je to edina nagrada, ki jo sočasno podeljujejo vsem skupinam
slovenskih gledališčnikov: profesionalnim igralcem, študentom
AGRFT in ljubiteljskim igralcem.
Stane Sever je ikona slovenskega
gledališča, zato si počaščen, če
prejmeš nagrado, ki nosi njegovo
ime, ali kot piše na plaketi, ki sem
jo prejel: ‘Za najboljšo igralsko
stvaritev v slovenskem ljubiteljskem gledališču, ki temelji na Severjevem umetniškem izročilu’. In
nenazadnje sem nagrade, tako
kot vsake, ki jo prejmem, vesel
zato, ker pomeni priznanje in
19
Nagrado za igralske stvaritve v
slovenskih poklicnih gledališčih
je prejela Pia Zemljič, članica
umetniškega ansambla Slovenskega ljudskega gledališče Celje,
in sicer za vloge v SLG Celje in v
Mini teatru. Po besedah žirije
Zemljičeva že leta dokazuje, da je
natančna, študiozna in zanesljiva
interpretka širokega dramskega razpona. Kljub temu ali pa
predvsem zaradi tega je ob bok
igralski kolegici lahko stopil tudi
Primož Pirnat, član Mestnega
gledališča ljubljanskega, za vlogo
Petruccia v komediji Ukročena
trmoglavka in dve vlogi iz dramskega cikla Carla Sternheima Iz
junaškega življenja meščanov.
»Primož Pirnat z vsako novo
kreacijo dokazuje, da je igralec
izjemnega razpona, suveren,
senzibilen, duhovit in sodoben;
je vsestranska gledališka osebnost očarljivih in izvirnih energij, ki je v sedeminpetdesetih
gledaliških vlogah razvil odlično
podobo igralske raznolikosti,«
so poudarili člani žirije, ki pa so
nagrado za igralsko stvaritev
študenta dramske igre dodelili
Benjaminu Krnetiću za vlogo
Helikona v Camusovi Kaliguli,
diplomski uprizoritvi osmega
semestra dramske igre.
Katja Štucin
Januar 2014
piše: Milena Miklavčič
Novice iz občine Gorenja vas-Poljane
Muzikal po domače
Ženske iz Društva podeželskih žena Blegoš, natančneje pevke Blegaških sinic so letos povsod, kjer so se pojavile na
odru, 'zažigale' z muzikalom Ženske za ženske. Da so odvrgle nesproščenost, se pred gledalci razmigale v poskočnih
kavbojskih ritmih in se izkazale v orientalskem plesu, gre zasluga tudi Štefki Eržen, njihovi pevovodji.
Mirno lahko rečemo, da se je na
odru našlo kar nekaj vražjih babnic. Uživate z njimi?
Včlanjena sem od leta 2011, ko sem
prevzela vodenje Blegaških sinic.
Od takrat naprej sem presenečena nad raznolikostjo dejavnosti
tega društva. Ne poskrbijo le za
strokovno izobraževanja, ampak
tudi za cel niz ostalih aktivnosti:
organizirajo razne izlete, pohode,
plavalne tečaje, tečaj smučanja,
predavanja o zdravju, kuharske
tečaje z različnimi tematikami,
tečaj slikanja na platno in še in še.
Nekaj posebnega je tudi pevski
zbor.
Ustanovile so ga v letu 2007. Najprej
ga je vodila Jasna Camlek, za njo
Cilka Fern, od leta 2011 pa dirigentsko palico vihtim sama. Pri zboru
poje šestnajst žensk iz različnih vasi
pod Blegošem. Vaje imamo v Poljanah, pred kakšnimi večjimi nastopi
se dobimo vsaj dvakrat na teden.
Ko sem prevzela dolžnosti, sem jim
rekla, da nimam časa, da bi v Poljane
hodila na klepet in tega se držimo.
Sem stroga in zahtevna, to moraš
zapisati, ženske so to sprejele. Iz leta
v leto bolj napredujemo: od enoglasnega in dvoglasnega petja smo
prešle na triglasno in štiriglasno.
Spopadamo se z različnimi zvrstmi
pesmi od ljudskih do zabavnih, za
katere običajno pripravim kakšno
simpatično priredbo. Vodilo nam je,
da ob petju uživamo. Ženske smo
neverjetne. Naj se ve!
sramovati.
Kdaj ste se domislile muzikala, s
katerim ste decembra gostovale v
več krajih Poljanske doline?
Februarja so pevke izrazile željo,
da bi jeseni nekako preganjale
dolgčas tudi na odru. Poznaš me,
nisem tip za klasične koncerte, na
katerih se vezni tekst izmenjuje z
glasbenim programom. Ko sem
Blegaške sinice opazovala pri delu
in videla, koliko energije je skrite v
njih, sem predlagala, da bi naredile
muzikal. Sprva niso bile navdušene, saj si niso znale predstavljati,
kako to bo, predvsem pa jih je
mučil dvom, ali smo kaj tako zahtevnega sploh sposobne narediti.
Tudi pri pesmih je bil narejen
dokaj zanimiv izbor: od ljudskih
do prevodov Mamma mie, Sanje
imam in priredbe Wonderful
World?
Če sem odkrita, me je na polovici
predstave zagrabila panika, da mogoče le nisem preveč zahtevna do
sebe in žensk, da sem postavila previsoka pričakovanja. Tu se moram
zahvaliti sinu, ki mi je v zadnjem
mesecu in pol stal ob strani, mi dal
tisto zadnjo brco v rit in mi potrdil,
da je to to. Svojo piko na i so dale
tudi tri deklice – Tjaša, Kristina in
Nika, ki so svojo vlogo pri muzikalu
izpeljale odlično.
Kje vse ste že nastopile in kako
so vas sprejeli?
Muzikal je bil sprejet neverjetno
lepo in dobivamo takšne odzive,
da ostanemo brez besed. Ponovitev pripravljamo v nedeljo, 26.
januarja, v Poljanah. Za osmi marec
pa smo vabljene v Dornberg in če
bo še kakšno povabilo, se bomo z
veseljem odzvale.
Občinske nagrade tudi
letos v pravih rokah
Kdo je pisal scenarij?
Scenarij, režijo, izbor pesmi in koreografijo plesov sem naredila sama, pri
tehničnih zadevah pa mi je pomagal
sin Gorazd. Muzikal je zgodba o nas
samih. Glasbene točke so povezane
z zgodbami o mami, ki živi na kmetiji
in je obremenjena z delom, službo
in družino. Različnim prizorom sem
dodala smeh in dobro voljo. Želele
smo povedati, da prevečkrat pozabimo nase in ob obilici dela nehote
poteptamo svoje drobne želje. Tudi
plesa sta bila izbrana namenoma:
s kavbojskim smo želele pokazati,
da mora biti ženska poskočna, obvladana in drzna, orientalski pa se
dotakne ženske čutnosti, katere se
nobeni, ne glede na leta, ni treba
Na prireditvi ob občinskem
prazniku so se predstavili
letošnji občinski nagrajenci.
Plaketo občine sta prejela zakonca Janez in Uršula Ramoveš za edinstven doprinos na
področju zapisane, uglasbene
in vokalne narečne poezije. S
svojim umetniškim delom sta
že zdavnaj presegla občinske
meje. Na svojstven način dajeta izviren pečat pesniški in
pevski interpretaciji glasbe, ki
se iz Suše pod Blegošem sliši
po vsej Sloveniji in še dlje. Janezova pesniška moč je našla
svoje mesto v številnih pesniških zbirkah, po letu 2001
je njegov pesniški jezik zajadral v poljansko narečje, pred
letom je prejel tudi Jenkovo
nagrado. Uršulo videvamo v
zasedbi Fantje z Jazbecove
grape, prepoznavna pa je –
na kratko – tudi kot avtorica glasbe in pevka besedil
pesmi svojega moža: Sugar
free baby, Na sunčn dan sm
se z beciklam pelu, Staroselski
ciklus, Anglčešejne in zadnja,
Talisman.
Muzikal na Sovodnju
20
Anton Kosmač na maratonu
Priznanje občine Gorenja
vas-Poljane so prejeli Društvo
upokojencev za Poljansko dolino, prostovoljni gasilski društvi
Trebija in Javorje ter Jamarsko
društvo Gorenja vas. Priznanje
župana občine Gorenja vas-Poljane je bilo podeljeno Antonu
Kosmaču za izjemne športne
dosežke na področju mednarodnih tekmovanj iz maratona.
Januar 2014
piše: Milena Miklavčič
Žirovske novice
Živahnosti, ki so za nami
Decembrski, predvsem kulturni
utrip v Žireh, je tudi letos ponujal
pisano paleto dogodkov. Že na začetku meseca je župan, mag. Janez
Žakelj, razveselil tiste, ki dobro
mislijo z besedami: »Letos bomo
namesto voščilnic in ognjemeta
denar podarili Karitasu in Rdečemu
križu – za ljudi v stiski. Časi niso
najbolj rožnati, zato so toliko bolj
pomembni topel dom, prijazen nasmeh, stisk roke in solidarnost med
nami. Tako kot do zdaj se bomo tudi
v prihodnje trudili, da bi bil jutrišnji
dan v naši občini lepši.«
V znamenju dobrodelnosti je
bil tudi koncert, ki so ga 11. decembra organizirali v veliki telovadnici
OŠ Žiri. Nastopili sta skupini Ni
znesl in Rock skul bend. Izkupiček
je romal v šolski sklad.
Zaključilo se je tekmovanje iz
biologije. Veliko znanja o kačah
Slovenije so osmo- in devetošolci
pokazali že na šolskem tekmovanju. Dobitniki bronastega priznanja
so postali: Vanessa Tavčar, Maj
Kristan, Žan Kopač, Kaja Dolenec, Ema Podobnik, Živa Šubic,
Neža Jesenko in Alma Jesenko.
Na državnem tekmovanju, ki je bilo
6. decembra na OŠ v Lescah, pa je
Maj Kristan med osemdesetimi
dobitniki zlatega Proteusovega
priznanja zasedel odlično enajsto
mesto. Učenci so se pomerili tudi v
znanju zgodovine. Odgovarjati so
morali na vprašanja o začetkih in
razvoju radia, televizije in filma na
Slovenskem. Na šolskem tekmovanju so se zelo dobro izkazali Maj
Kristan, Lan Strlič, Jakob Kobal,
Žan Kopač, Dejan Perić in Živa
Šubic. Osvojili so bronasto priznanje
in se uvrstili na regijsko tekmovanje.
Nekaj dni pred božičem so bili
Žirovci povabljeni v župnišče, kjer je
ddr. Marija Stanonik predstavila
knjigo Stare slovenske molitve.
V Galeriji v zvoniku pa je bila ves
december na ogled razstava znamk
na temo Božič in Janez Pavel II.
Po zmagi na državnem tekmovanju slovenskih godb v Žalcu so
Žirovci z vso nestrpnostjo pričakovali božično-novoletni koncert
Borut predal štafeto Katji
V začetku šolskega leta je v atletski sekciji Športnega društva
Tabor prišlo do večjih kadrovskih
sprememb. Klub je po dvajsetih
letih delovanja zapustil glavni
atletski trener Borut Malavašič.
Ljubezen ga je odpeljala v Ajdovščino, kjer si je ustvaril družino.
Njegovo mesto pa je prevzela vaditeljica atletike Katja Rakušček.
Borut, tudi sam športnik od
nog do glave, je po končani vojaščini pričel z vodenjem žirovskega atletskega krožka. Povabil ga
je sedanji predsednik društva
Bogdan Erznožnik. Čeprav je
bil še vedno aktiven atlet pri Ljubljanskem atletskem klubu ŽAK,
se je dela lotil z vso vnemo in
požrtvovalnostjo. Na fakulteti je
opravil šolanje za trenerja, kmalu
pa so se začeli kazati rezultati.
Veliko atletov, njegovih varovancev, je že v mlajših kategorijah
preseglo pričakovanja, kasneje
pa so še napredovali in nastopali
tudi na svetovnih prvenstvih.
Ponosen je na Marka in Ceneta
Žirovski občasnik
kot zmeraj – izjemen
Letos je izšla že 43. številka zbornika za vsa vprašanja na Žirovskem.
Vsako leto, ko zagleda luč sveta
in se njegovemu uredniku Mihu
Nagliču globoko oddahne, ga
radovedno prelistamo in hlastamo
po vsebinah, ki zlepa ne razočarajo. Tokrat je največ pozornosti
prinesel intervju z dr. Juretom
Leskovcem, rojenim leta 1980,
profesorjem računalništva na znameniti univerzi Stanford v Kaliforniji. Med drugim je v zanimivem
pogovoru izjavil: »Škoda je, da se
pri nas tisto, kar se naredi, še malo
uničuje.«
Na vprašanje, kaj zbornik na
skoraj dvesto straneh še prinaša,
je Miha Naglič odgovoril: »Veliko
življenjskih resnic in nostalgije
po starih časih bo moč najti v intervjuju z najstarejšim krajanom,
Jožetom Stanonikom. Dr. Petra
Leben Seljak je tudi letos prispevala dve pomembni raziskavi. V
prvi se je posvetila usodi stare žirovske cerkve, v drugi pa je temeljito
raziskala izvor krajevnega imena
Žiri. Mar to krajevno ime pomeni
'krmišče prašičev' ali kaj drugega?
Odgovor najdete v Občasniku.
Pihalnega orkestra Alpina. Ljubiteljev tovrstne glasbe tudi tokrat niso
pustili na cedilu, polna dvorana pa
je nastopajoče nagradila z burnim
aplavzom. Naslednji dan, na štefanovo, je sledilo tradicionalno žegnanje konj pri brunarici Konjeniškega
kluba na Podstotniku. Predpraznični
utrip so zaokrožili pevci Moškega
pevskega zbora Alpina Žiri s tradicionalnim koncertom v utrdbi
Rupnikove linije na Golem vrhu.
Bralci bodo, v to sem prepričan,
presenečeno ostrmeli ob članku
Teje Kolar-Jurkovšek in Bogdana Jurkovška. V njem nam sporočata, da so prav v Žireh, točneje
v Jarčji dolini, našli pričevanja o
davnih zemeljskih katastrofah.
Sledi velikega izumiranja izpred
252 milijoni let nad kmetijo Lukač
pričajo o morju, ki je za seboj pustilo vse polno mikrofosilov različnih
morskih organizmov. Nahajališče
je splošno znano med raziskovalci
velikih izumiranj v geološki zgodovini, ki delujejo v okviru Unescovega mednarodnega projekta.
Tudi Marija Gantar je posegla v
preteklost in predstavila vlogo mrliškega voza na Dobračevi. V starih
časih, ko so pokojne pokopavali le
v krstah, pokojniki pa so do pogreba ležali v domači hiši, je nastalo
precej zgodb, ob katerih je težko
ohraniti mirno kri. Alfonz Zajec pa
je ob stoti obletnici rojstva priljubljenega žirovskega zdravnika dr.
Karla Bernika objavil krajši zapis
v spomin nanj.«
Hkrati z Občasnikom je izšla
tudi knjiga – katalog Žirovski žigi,
ki jo je pripravil Franci Temelj.
Šubica, Nelo in Matica Mlinarja, Petra in Matijo Oblaka, Jako
Podobnika, Urbana Jereba,
Žigo Čadeža, Saro Jesenko in
Petra Lamovca. Slednji si je pritekel kar štiri medalje na svetovnih tekmovanjih. Vsi tekmovalci
skupaj so na državnih tekmovanjih osvojili preko dvesto odličij.
Opravili so petdeset nastopov za
reprezentanco, tudi na evropskih
in svetovnih prvenstvih. Bili so
(ali pa so še) tudi pridni študentje,
Peter Lamovec pa se lahko že
pohvali tudi z doktoratom.
Novička iz SSK Alpina Žiri
Že na začetku zimske sezone je
skakalka Ema Klinec zablestela v
članski kategoriji ženskih skokov.
Po postavitvi ženskega rekorda v
Lillehammerju je v kvalifikacijah
gladko zmagala. V ekipni tekmi
je skupaj s sotekmovalci dosegla
peto mesto in posamično sedmo
mesto.
Na univerzijadi si je nehvaležno četrto mesto priskakal Matic
21
Benedik, Gašper Martinčič pa je
bil sedemnajsti. Tomaž Naglič je
vnovič prišel do točk v svetovnem
pokalu, tokrat v Oberstdorfu.
Medtem pa doma v nordijskem
centru klubski objekt dobiva svojo
streho, skakalnice pa prvi (umetni)
sneg. Januarja bo tam potekalo že
tradicionalno tekmovanje deklet,
predvidoma iz osmih držav, za
alpski pokal FIS.
Januar 2014
Predsodki zaradi neznanja
Marta Satler iz Škofje Loke je bila ena izmed devetih udeleženk mednarodne delavnice na Cipru, katere namen je bil
spoznavanje in sprejemanje različnosti med narodi. Če Evropska unija hoče ostati in obstati multikulturna, je nujno,
da se med seboj bolje spoznamo.
Na trening z naslovom 'Razvijanje
sposobnosti za medkulturni dialog
v evropskem okviru' se je Marta Satler prijavila preko javnega zavoda
CMEPIUS. »Letos se je zelo poznala
finančna kriza, mnogi interesenti
na svojih nacionalnih agencijah
niso bili izbrani in namesto prijavljenih dvajsetih udeležencev nas
je potrdilo prihod samo devet.
Druščina je bila vseeno pestra, saj
smo bili udeleženci iz Portugalske,
Luksemburga, Italije, Velike Britanije,
Nemčije, Romunije, Grčije, Cipra in
Slovenije,« je povedala Satlerjeva.
Pisana druščina se je v okolju, ki
ni bil naključno izbrano, spoznavala med seboj, hkrati pa s pomočjo fotoaparata in s konkretnimi
terenskimi obhodi spoznavala
raznolikost Cipra.
Kot ste rekli, je bil Ciper odličen
kraj za tovrstno delavnico. Zakaj?
Ciper je bil za ta trening dobro
izbran. Že zato, ker je otok, se je
razvijal drugače. Po turški okupaciji sta tam ločena grški in turški
del. Prisotne so tri večje religije:
pravoslavna, islam, rimskokatoliška, pa še nekaj manj razširjenih.
Nadalje tu sobivata dva jezika:
grški in turški. V razvitosti med
grškim in turškim delom otoka so
velike razlike. Življenjsko okolje je
v notranjosti zelo tradicionalno, na
obali pa zaradi turizma povsem
moderno. Razlike so opazne tudi
v arhitekturi, vegetaciji, oblačenju, navadah, obnašanju … Med
vodenim opazovanjem smo se v
Marta Satler (desno)
Udeleženci delavnice na Cipru
tistih dneh veliko naučili.
Identiteta vsakega posameznika
(kdo in kaj sem) je mešanica kulture
njegovega okolja, njegovih osebnih
karakteristik in njegovih izkušenj.
Zelo pomembno pa je tudi, kako nas
vidi in definira okolje. Skozi proces
socializacije smo pridobili določeno
obnašanje in znanje, vzporedno pa
se hote ali nehote razvijajo tudi stereotipi, predsodki, etnocentrizem,
ksenofobija, nestrpnost in rasizem
do drugačnih. Pomembno je, da
se tega zavedamo, preden pride
do diskriminacije in posledično do
nasilja.
veliko vedo o geografiji drugih
dežel in naravi, zelo malo pa o ljudeh. Zato jih z različnimi vprašanji
spodbujam, da o tem razmišljajo.
Medkulturni dialog v okviru
Evropske unije je zelo pomemben,
saj se zaradi turizma in odprtih
meja znotraj EU ljudje preseljujemo, srečujemo se s pripadniki
različnih narodov in s prebivalci iz
drugih delov sveta in drugih kultur.
Postajajo naši sosedje, sodelavci, sošolci, pri srečanju z njimi pa
največkrat občutimo nelagodje,
saj šele takrat ugotavljamo, kako
malo vemo o tem, iz kakšnega
okolja prihajajo. Ponavadi si ne
delamo skrbi, če nam je nekdo
podoben po videzu, barvi kože
in las, načinu oblačenja, četudi
govori nam nerazumljiv jezik.
Zaplete pa se, kadar nenadoma
stoji pred nami človek, ki je po teh
kriterijih drugačen. Naenkrat je
naša glava polna stereotipov. Šele
čez čas, ko ga bolje spoznamo, se
tega otresemo. Evropska unija se
dobro zaveda, kako pomembno
je za dobre medsebojne odnose,
da se med seboj bolje spoznamo.
Ali se kdaj sploh vprašamo, od
kod tujci prihajajo, kakšna je tam
pokrajina, kakšno je podnebje, kakšne so družinske vezi, bivalne in
prehranske navade, hiše, šole, kako
živijo družine, kakšen je izobraževalni sistem, koliko je religija vpeta
v njihov vsakdan in katera sploh
je, kakšne so možnosti zaslužka,
kako živijo starostniki, kakšen je
njihov zdravstveni sistem, kakšen
jezik govorijo, kakšen denar uporabljajo, kakšna so njihova mesta
in vasi, kakšno obnašanje je pri
Kaj lahko, glede na številne izkušnje, ki ste jih nabirali po svetu,
rečete o stereotipih v Sloveniji?
Moje mnenje je, da so pri Slovencih stereotipi veliko bolj prisotni
kot v nacionalno in kulturno bolj
mešanih državah, kot sta npr. Nizozemska in Velika Britanija.
Upam, da se svet počasi obrača
na bolje, da bodo mladi, ki veliko
potujejo, spoznali, da smo samo
drobcen delček velikega sveta, v
katerem se narodi mešajo z neustavljivo naglico, in da bo tudi
Slovencem možno preživeti le,
če bomo bolje razumeli druge in
drugačne. Edina možnost je v izobraževanju za medkulturni dialog.
Znanje in izkušnje od prej, pa tudi
iz delavnice na Cipru, podajate
naprej predvsem mladim, da bi
bilo manj stereotipov.
Znanje je namenjeno vsem, še
posebej osnovnošolcem in srednješolcem, predavanja pa so
brezplačna. Ugotavljam, da mladi
22
njih sprejemljivo, kakšna je njihova
glasba, plesi, likovna umetnost …?
Vprašanj je, kolikor hočete, saj
ima kultura v znanosti o medčloveških odnosih več kot dvesto pomenov in vsi so pravilni. Najprej
seveda pomislimo na literaturo, film,
gledališče, slikarstvo ter druge intelektualne in umetniške aktivnosti.
Vendar je kultura veliko več in je
odvisna od okolja, ki mu pripadamo,
organiziranja družbe, v kateri živimo,
in še mnogih drugih vidikov: sociološkega, folklornega, socialnega,
ekonomskega, religijskega, osebne
izkušnje dojemanja sveta itd. Kultura
ni statična, z razvojem družbe se
nenehno spreminja.
Kakšni so vaši načrti na tem področju v prihodnje?
Sama prav veliko ne bom več pripomogla k boljšemu svetu, se pa
trudim, da mladim posredujem
svoje izkušnje in jih spodbujam,
naj začnejo razmišljati s svojo glavo.
Spoznavanje in sprejemanje drugačnosti ter različnosti je edina
pot v boljši svet. Zadnje čase veliko
slišimo o tisočih prebežnikov, ki se v
želji po boljšem življenju vkrcajo na
prenatrpane ladje dobičkarjev, kjer
jim za velike vsote denarja obljubljajo Evropo priložnosti, potem
pa se znajdejo na potapljajoči se
ladji sredi Sredozemskega morja in
le spletu srečnih okoliščin se imajo
zahvaliti, če kdo preživi. Pa vendar
so šli na pot z namenom, da bodo
naši sosedje, sodelavci in bodo
lahko zaslužili dovolj zase in svojo
družino. Vse to se je v ne tako davni
zgodovini že dogajalo. Takrat so
naši pradedi zastavili kmetijo, da
so si kupili karto za ladjo do Amerike – obljubljene dežele. Mnogi se
tam niso naučili jezika, delali so v
rudnikih, živeli izredno skromno,
tisti bolj prebrisani pa so jih grdo
izkoriščali. Mlade mame so pustile
svoje dojenčke in šle za dojilje v
Aleksandrijo …
Predsodki in stereotipi se lahko
stopnjujejo …
Res je. Zato upam in si želim, da
nas predsodki ne bodo pripeljali do vojne, ki je najhujša oblika
nasilja, ker zajame vse, od otrok
do starcev.
Klavdija Škrbo Karabegović
Januar 2014
Historial Škofja Loka 2011, 25. - 28. junij 2011
Osrednji dogodek letošnjega programa Historiala Škofja Loka 2011 bo v
soboto, 25. junija 2011, ko se bo Škofja Loka vrnila v svojo bogato preteklost. Rokodelski sejem, ki bo obudil
skorajda že pozabljene obrti, bo s
promenado na Mestnem trgu odprl
”freisinški škof”. Ob kulinarični ponudbi se bodo zvrstili še ustvarjalna
muzejska delavnica, pravljice za otroke, na ogled bodo historični plesi, poslušali bomo tolkalno skupino Otroci
ritmov. Popoldne bo pestro na grajskem vrtu Škofjeloškega gradu, dogajanje bo namenjeno družinam in otrokom. Na sporedu bodo številne rokodelnice in igrarije, dan pa se bo zaključil v okviru Festivala historične
glasbe Musica Locopolitana z večernim koncertom.
23
V nedeljo, 26. junija 2011, bo na domačiji Polenčevih v
Puštalu, poznani kot Nacetova hiša, potekal animacijski
program za družine, večer pa se bo zaključil v duhu festivala
historične glasbe in predstavo Coprniška krvava rihta
v Loki.
Ponedeljek in torek bosta minila v znamenju strokovnega
posveta ob 500 letnici potresa, na temo ”Leto ribe faronike”
in festivala Musica Locopolitana.
Foto: Jana Jocif
V okviru Historiala Škofja Loka 2011
se bodo v štirih dneh, pod pokroviteljstvom Občine Škofja Loka, zvrstili
številni zgodovinsko in etnološko obarvani dogodki, s poudarkom na lokalni dediščini škofjeloškega območja.
TURIZEM ŠKOFJA LOKA
Kidričeva cesta 1a
4220 Škofja Loka
T: 04 517 06 00
M: 051 427 827
F: 04 517 06 05
E: info@skofja-loka.com
W: www.skofja-loka.com
Januar 2014
Povabili smo se na kavo ...
Rovtarji praznovali petnajst, ansambel
Suha špaga pa deset let delovanja
Društvo Rovtarji vsako zadnjo januarsko soboto v Škofji Loki priredi tekmovanje v smučanju na starinski način. V
okviru društva deluje tudi ansambel Suha špaga, ki Rovtarje vedno spremlja na njihovi poti. Ob odprtju fotografske
razstave o petnajstletnem delovanju društva smo se v Sokolskem domu pogovarjali s predsednikom društva Rovtarji
Branetom Tavčarjem in vodjo ansambla Suha špaga Andrejem Derlinkom.
Katero je bilo prvo tekmovanje
v smučanju na starinski način,
ki ste se ga udeležili z Rovtarji?
Brane: Šest mesecev po ustanovitvi društva sem prvič tekmoval
na Starem vrhu. Tekma je bila lokalnega značaja, ogledalo si jo
je od petdeset do sto gledalcev.
Vedno sem razmišljal, da je treba
smučanje po starem približati ljudem. Zato smo Rovtarji smučarsko
tekmo pripeljali v mesto, kjer smo
naredili še parado in na ta način
pritegnili veliko ljudi. Tekme pod
Loškim gradom so pravi spektakel,
ki se ga vsako leto udeleži okoli
1500 gledalcev.
Andrej: Tega, kar ima Škofja Loka,
nima vsak slovenski kraj. Tekma
poteka sredi mesta in veseli nas,
da si jo ljudje ogledajo. S tem smučarskim praznikom Škofja Loka
zadiha.
Na fotografijah sem opazil, da
je grajski hrib na žalost redko
naravno zasnežen.
Brane: To je zgodba zase. V mednarodnem koledarju imamo za
tekmo rezervirano zadnjo soboto
v januarju. Že šestkrat smo morali s
tovornjaki pripeljati sneg na parkirišče in nato še na hrib ter ga ročno
razmetati. Zaradi pomanjkanja
snega smo imeli veliko težav in
brez dobrih prijateljev tekem ne
bi mogli pripraviti.
Andrej: Smo vedno starejši in če
Brane Tavčar in Andrej Derlink sta člana društva Rovtarji že od ustanovitve. (Foto: Tone Štamcar)
ne bo snega, bomo vedno težje
organizirali prireditve. Letošnja
vremenska napoved ni obetavna,
temperature niso takšne, kakršne
bi si želeli. Prevoz snega je za nas
velik finančni zalogaj.
mesta. Zaradi teh dosežkov nas v
tujini spoštujejo.
Andrej: Z društvom letno nastopimo na 33 prireditvah. Udeležimo
se trinajstih smučarskih tekem,
ostale prireditve so kolesarske.
Tekmujete seveda tudi v tujini ...
Brane: Pred leti smo na tekmi na
Kaninu spoznali naše prijatelje
Avstrijce. Že prej sem bil v tujini,
govorim nemško in angleško, tako
da sem navezal stike z Avstrijci in
jih povabil v Slovenijo. Ko smo
začeli smučati, smo Rovtarji vložili
veliko truda, da smo usvojili tehniko smučanja. Na mednarodnih tekmovanjih smo zato osvojili precej
priznanj, tudi prva, druga in tretja
Zakaj se vam zdi pomembno
ohranjati tradicijo smučanja in
kolesarjenja na starinski način?
Brane: To je del naše tehnične
kulture. Ohranjanje kulturne dediščine se nam zdi zanimivo, saj
naslednjim generacijam na ta
način predstavljamo, kako smo
včasih smučali in kolesarili.
Andrej: Ko smo bili mladi, smo
imeli še slabše smuči, kot jih
imamo Rovtarji danes. Moje prve
smuči so imele malo jermena za
čevlje. Takrat še nismo imeli gojzarjev, smučali smo v škornjih. Tudi
zavijati nismo mogli, tekmovali
smo med seboj, kdo bo s smučmi
prišel čim dlje. Kadar smo smučali
s Starega vrha v Lušo, smo se v
enem dnevu z vrha spustili samo
dvakrat ali trikrat.
Poleti, ko ne smučate, se vozite
s starinskimi kolesi. Kje ste že
kolesarili?
Brane: V Sloveniji imamo šest
kolesarskih prireditev, bili smo
tudi v Avstriji, Nemčiji, Estoniji,
Vsako zadnjo januarsko soboto Rovtarji pod Loškim gradom priredijo tekmovanje v smučanju po starem. (Foto: Tone Štamcar)
24
na Češkem in Hrvaškem. Letos
gremo na Poljsko, obeta se nam
tudi Švedska. Lani smo kolesarili
ob Donavi od Passaua do Linza.
Ceste so bile večinoma ravninske
in tam je poleg nas kolesarilo na
tisoče kolesarjev. Sam vozim velocikel in sedim skoraj tako visoko,
kot če bi jezdil konja. S tem kolesom, ki je bilo izdelano leta 1870
in velja za prvo kovinsko kolo, sem
do zdaj prevozil 1082 kilometrov.
Andrej: Meni je bilo zelo všeč v
Varaždinu. Sicer nas tudi Avstrijci
vedno lepo sprejmejo, toda lani
je bilo na Hrvaškem veliko slavje, saj so praznovali desetletnico
prireditve. V Varaždinu se nas je
zbralo okoli tristo. Proga je bila
dolga okoli 35 kilometrov in ni bila
speljana po glavnih cestah, ampak
po servisnih kmetijskih poteh.
Ne glede na to, ali smučate ali
kolesarite, vas vedno spremlja
ansambel Suha špaga.
Andrej: Glasba nam odpira marsikatera vrata. Enkrat se nas je deset
peljalo v kombiju čez Ljubelj in nas
je ustavila avstrijska policija. Policist je pogledal v kombi in rekel:
»Zehn! (Deset!)« Naš član Cene ga
je pogledal in rekel: »Ja, ja. Cene,
Cene.« Takrat smo jo dobro odnesli. Ker smo malo bolj posrečeni,
nas tako dojemajo tudi drugi. Če
bi se to zgodilo v Sloveniji, bi bila
zgodba verjetno drugačna.
Brane: Tujcem so zelo všeč Avsenikove melodije. Nemci in Avstrijci
še bolj cenijo našo glasbo kot jo mi,
Slovenci. Podobno kot avstrijski
policisti so na nas nekoč gledali naši cariniki. »Kdo pa ste?« so
nas vprašali, ko so nas ustavili na
meji. Odgovoril sem jim, da smo
Rovtarji. Rekli so samo: »No, saj se
vam vidi. Kar peljite naprej.« Ko
nas ljudje vidijo v naših oblekah
in opazijo, da smo nostalgiki, nam
je po navadi že pol odpuščenega.
Luka Mlakar
Januar 2014
Mladi izdali svoj glasbeni album
Mladinski dnevni center (MDC) Blok je v Frankovem naselju tako močno pognal svoje korenine, da resnično pomeni
prijeten in ustvarjalen kotiček za mlade od dvanajstega do osemnajstega leta. Da tam resnično na kvaliteten način
preživljajo prosti čas, priča glasbena zgoščenka, ki so jo izdali decembra in je prijetno presenetila tudi njih same.
»Ideja se je začela s tistim trenutkom, ko je januarja 2013 v MDC
Blok preko programa EVS prišel
Janis Aizpurietis iz Latvije, ki
izhaja iz glasbene družine in je
glasbenik po duši. Namen programa EVS je izmenjava znanja in
glede na to, da je Janis glasbenik,
je bilo logično, da bo otrokom
posredoval glasbeno znanje,« je
pojasnila koordinatorica MDC Blok
Anja Eržen.
Tako so začeli z izvajanjem glasbenih delavnic igranja na kitaro in
bobne, ki so jih kasneje nadgradili
s pisanjem besedil in 'glasbenim
tekmovanjem'. »V nekem trenutku
pa je nekdo mimogrede iz rokava
potegnil idejo, da bi naše skladbe
posneli. To je bila resnično spontana zamisel. A posneti pesem ni
tako lahko, kot smo si zamislili. To
je bil najtežji del celega projekta,«
je dodala Erženova. Snemanje je
potekalo novembra in deloma
decembra, 18. decembra pa je
luč sveta zagledala prva glasbena
zgoščenka, ki je od a do ž avtorski
izdelek MDC Blok, zato je naslov
albuma – Blok band.
Idejni in projektni vodja Janis,
ki je takoj po izidu zgoščenke
odšel domov, je na projektu
delal od aprila dalje. Seveda so
bili glavni motor otroci. Teh, ki
so intenzivno sodelovali, je bilo
okoli dvajset. Sicer pa sta pri izvedbi glasbenih delavnic in izdaji albuma pomembno vlogo
odigrala Maruša Bajt in Marko
Kozomara, Gašper Doljak pa je
poskrbel za snemanje. Prav tako
so kar nekaj delavnic namenili
likovni opremi albuma, pri čemer
je bila aktivna predvsem mentorica Natalija Veselič Martinjak,
grafično podobo pa je zasnoval
vsestranski Denys Shadro, eden
od udeležencev MDC Blok, ki obiskuje Srednjo oblikovno šolo v
Ljubljani. Grafična podoba albuma, ki zagotovo pritegne pogled,
je sklop fotografij in ilustracij, ki
so nastale na likovnih delavnicah.
»Otroci so na zgoščenko izredno ponosni. Ugotovili smo, da je
veliko boljša, kot smo si mislili, da
bo, glede na to, da nismo profesionalna glasbena skupina. Vsak posameznik je prispeval pomemben
Janis Aizpurietis z mladimi iz MDC Blok. Vsi skupaj so upravičeno
ponosni na avtorsko glasbeno zgoščenko.
delček za odličen končni izdelek.
Marsikdo od otrok oziroma mladostnikov je pridobil na bolj pozitivni
samopodobi, dobili so izkušnjo
snemanja glasbe in izdelovanja
glasbene zgoščenke. Marsikomu je
projekt razširil obzorja. Pridobili so
izdelek, katerega del so oni sami,
lahko ga pokažejo in so lahko upravičeno ponosni nase. Prvi odzivi
so navdušujoči, saj marsikdo ni
pričakoval, da se bo zgoščenka
slišala na tak način, kot se sliši. Na
njej niso otročje pesmice. Blok se
je tu zelo izkazal. Zgoščenka je tudi
fizični dokaz, da MDC Blok dobro
dela in da mladi pri nas resnično na
kvaliteten način preživljajo prosti
čas,« je Anja Eržen ponosna na vse
sodelujoče.
Na zgoščenki je sicer deset
skladbic, prva je intro, zadnja pa
priredba. Vse pesmi, razen ene, so
v angleškem jeziku. Zgoščenko je
moč dobiti v prostorih MDC Blok.
Besedila pesmi in več o projektu si
lahko preberete na spletni strani
www.blok.familija.eu.
»Zame osebno je ta zgoščenka resnično pomembna stvar.
Do zdaj sem že posnel kakšno
pesem z različnimi glasbenimi
skupinami, nikoli pa ne celega
albuma. Tako je zgoščenka Blok
band pravzaprav najvišji dosežek
v moji glasbeni karieri. Organiziral
sem ves postopek in motiviral
mlade za projekt. Pomembno se
mi zdi, da so mladi sodelovali tako
pri pisanju pesmi kot pri igranja
na glasbila in petju. Zgoščenka
je plod dela vseh in to je zelo pomembno. Vse skupaj mi bo ostalo
v spominu kot uspešen projekt in
hkrati kot dober glasbeni album
za različno ciljno skupino. S tem
projektom sem naredil velik korak
pri osebnostnem razvoju. Naučil
sem se veliko o glasbi, pisanju
pesmi in timskem delu. Program
EVS sem uspešno zaključil in prejel certifikat, a osebno mi še več
pomeni to, da imam v rokah našo
glasbeno zgoščenko,« je povedal
Janis.
Tudi Nuša Iglič je pela in risala za glasbeno zgoščenko. »Že
v osnovni šoli so mi govorili, da
lepo pojem, vendar nisem verjela
vase. V MDC Blok se je to spremenilo, saj so me znali spodbujati.
Ponosna sem na našo zgoščenko
25
Glasbena zgoščenka Blok band
je plod dela mladih in njihovih
mentorjev. Kot pravijo sami, na
njej niso otročje pesmi.
in tudi nase. Sošolke, ki so jo poslušale, so bile navdušene. Tudi
doma so z zanimanjem spremljali
moje delo in me spodbujali,« je
dejala Nuša. Anamarija Volčič
pa je pisala pesmi, narisala risbico za zgoščenko in odpela refren
pri eni od pesmic. »Veliko sem
pridobila na besednem zakladu
pri angleščini, pa tudi nekaj risarskih spretnosti sem izpopolnila.
Izvedela sem, kako se snema, saj
si prej nisem niti predstavljala,
kako nastane zgoščenka. Ponosna
sem nase, ker sem na nek način
prispevala k njenemu nastanku.
Doma sem s ponosom pokazala,
kaj smo ustvarili v MDC Blok in bili
so zelo zadovoljni,« je povedala
Anamarija.
Klavdija Škrbo Karabegović
Januar 2014
Letenje je izziv, je užitek
Začetki modelarstva na Škofjeloškem segajo v zgodnja trideseta leta dvajsetega stoletja. Vse od takrat se je razvijalo
in sledilo razvoju, a hkrati ohranilo žar ustvarjanja z lastnimi rokami. Da je modelarstvo na Loškem še kako živo, priča
tudi številno članstvo. Modelarsko društvo Čuk namreč šteje več kot petdeset članov.
Iz zgodovine
»Začetnik modelarstva na Škofjeloškem je bil Žigonov Marjan,
prve načrte modelov in navodil
za gradnjo, takrat še v nemščini,
pa je iz Ljubljane prinesel Pavle
Hafner. Leta 1934 je bilo ustanovljeno Jadralno letalsko društvo
Škofja Loka, ki je štelo enajst članov. Sestanke so imeli v Sokolskem
domu, polete z modeli pa opravljali na podaljšanem grebenu
Kranclja – Štangrofu,« je začetke
modelarstva na Loškem opisal
Drago Novak.
Ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja so modelarji delovali pod okriljem organizacije
Ljudska tehnika vse do stagnacije. Želja po organiziranosti modelarjev je bila moto današnjim
starejšim aktivnim članom, da
so ob pomoči Rudija Zadnika v
osemdesetih letih ponovno pričeli delovati kot Društvo Ljudska
tehnika, pozneje preimenovano
v Modelarsko društvo Čuk Škofja
Loka. Prvi delovni prostor so delili
z zmajarsko sekcijo v pritličju Pepetove hiše na vrhu Pepetovega
klanca. Po krajšem delovanju so
se preselili v kletni prostor tedanje
OŠ Petra Kavčiča (podmornica), od
tam pa v času obnove šole v zaklonišče v Podlubniku, kjer delujejo še
danes. Za te prostore so hvaležni
škofjeloški občinski upravi.
»Malo frčimo«
Člani delujejo v treh sekcijah. V
Model trikopterja, ki ga je izdelal
Bojan Kloboves. (Foto: K. Š. K.)
Tomaž Svoljšak in Andrej Pervinšek s polmaketama lovcev iz druge
svetovne vojne, Corsair F4U in Brewster F2F (Foto: K. Š. K.)
letalski se ukvarjajo predvsem z
letalskimi modeli, v brodarski s
plovili, v heli sekciji pa s helikopterji in multikopterji.
»Člani se udeležujejo raznih
tekmovanj po vsej Sloveniji, poznani so tudi v mednarodnem
merilu. Najuspešnejša je eskadrilja
tekmovalcev v kategoriji zračni
boji, ki jo pozna vsa Evropa,« je
delovanje društva opisal predsednik Aleš Klobučar. Posebnost
društva ni samo v uspehih, ampak
predvsem v njihovi pisani druščini,
ki nesebično deli in prenaša svoje
znanje med seboj in na mlajše
generacije.
Velik poudarek dajejo socialnemu stiku, druženju, izmenjavi
mnenj, zato ne preseneča, da se jih
ob četrtkovih večerih v zaklonišču
zbere večje število. V poletnem
času na terenu pa še več. »Malo
frčimo,« v šali porečejo fantje, dejansko pa razvijajo in širijo tehnično kulturo. Samo letenje jim
predstavlja izziv in užitek. Pogled
na model, ki si ga sam ustvaril in
ki uspešno leti po zraku, je neprecenljiva izkušnja. Društvo je
starostno zelo pisano, saj najmlajši
član šteje petnajst let, najstarejši
pa preko sedemdeset. Želijo si
več podmladka, da bi nanj lahko
prenesli dragoceno znanje.
Glede na starost članov so različne tudi njihove želje. Nekaterim
večjo strast predstavlja letenje
samo, drugi bolj uživajo v gradnji, ustvarjanju novih modelov
in tehničnih rešitvah. Vsi pa svoje
mesto najdejo v društvu, kjer razvijajo sposobnosti in se spodbujajo
med seboj.
»Nismo instant modelarji«
Namen društva je širjenje tehnične kulture. Model je lahko
sestavljen v enem dnevu, včasih
pa je za gradnjo potrebnih tudi
več kot tisoč ur. »Mi nismo instant
modelarji,« večkrat poudarijo, saj
pravo modelarstvo zahteva poleg
potrpežljivosti tudi kar nekaj znanja o obdelavi materialov, lepilih,
aerodinamiki, mehaniki, elektroniki, mehatroniki, meteorologiji
itd. Pogosto jim ravno pot do cilja
pomeni največje zadoščenje. »A
danes, žal, mladi pričakujejo, da
bo vse narejeno na hitro, zato posledično prehitro obupajo. Ker
Model F-16, polakiran v barvah Royal Netherlands Air Force demo
team z lastnikom Klemenom Rantom, ki je sam izdelal mikroturbino.
(Foto: K. Š. K.)
26
pa se vedno najdejo tudi izjeme,
smo jih zelo veseli. Sam sem se
namreč za modelarstvo navdušil
že v rosnih letih«, je povedal podpredsednik društva Bojan Kloboves, ki je v Šolskem centru Škofja
Loka za dijake pripravil odlično
predavanje z videopredstavitvijo
in tako navdušil poslušalce, da bo
tovrstno izobraževanje postalo
tradicionalno.
Sicer pa se v Modelarskem društvu ČUK lahko pohvalijo s članom
Klemenom Rantom, ki je sam izdelal mikroturbino, pravzaprav kopijo prave turbine. Nadalje imajo
v svojih vrstah odlične tekmovalce v disciplini zračnih bojev, kjer
tekmujejo z modeli, ki so kopije
pravih vojnih letal iz prve in druge
svetovne vojne. Eskadrilja Čuki je
dobro znana po vsej Evropi.
Med starejšimi člani je tudi Vojmir Šerbec, ki še vedno zagovarja
klasiko v modelarstvu. Je eden
redkih, ki še občasno leti z vezanimi modeli. To so tako imenovani
modeli U-kontrol, ki letijo v krogu,
krmiljeni pa so s pomočjo dveh žic
po višini. Z njimi se lahko izvaja različne akrobacije. Take modele so
modelarji gradili, ko naprave za radijsko vodenje še niso obstajale ali
pa so bile cenovno nedosegljive.
Osemnajstletni Nejc Plestenjak, ki je član društva že pet let,
pravi, da starejši modelarji delijo
z njim svoje izkušnje in da se v
njihovi družbi počuti odlično. Sam
je izdelal že več modelov in kot
dodaja njegov oče Borut, prav
Januar 2014
tako modelar, zelo dobro leti tudi
z akrobatskimi modeli in ga je v
znanju letenja že presegel.
»Za modelarstvo je potrebnega
kar nekaj znanja, ki ga najdemo
v knjigah, člankih modelarskih
revij in filmskih posnetkih. Ljudje
imajo o modelarstvu velikokrat
napačno mnenje. Vidijo samo vrh
ledene gore, kako se modelarji
nekaj igrajo ter spuščajo svoje
modele, ne pa vsega tistega, kar
to 'igranje' dejansko omogoča.
Modelarstvo je smiselno, dokler
razvija človekovo ustvarjalnost,
ko pa se izrodi v samo igranje in
zapravljanje časa, pa izgubi svoj
namen,« povedo loški modelarji,
ki so zelo hvaležni Slovenski vojski,
ker lahko ob četrtkih v popoldanskem času uporabljajo del strelišča
kot vzletno-pristajalno stezo. Želja
je, da bi ta prostor lahko uporabljali v večji meri. V Retečah imajo v
bližini gramozne jame v uporabi
glede na topel sprejem avtorice
teh vrstic lahko sklepamo, da bi
bile ženske, ki jih zanima tovrstno
ustvarjanje, med loškimi modelarji
dobro sprejete, pa še marsičesa bi
se naučile.
Izobraževanja in delavnice
Roland Mejač in Vojmir Šerbec držita vrhunski model za dvoranska
tekmovanja in tekmovalni jadralni model kategorije HLG. (Foto: K. Š. K.)
tudi skromen travnik, ki po svoji
širini in zaradi občasnih poljščin
v soseščini ne ustreza niti za normalno obratovanje, kaj šele za
tekmovanja ali prireditve.
Sogovornike vprašam, ali imajo
v svojih vrstah tudi ženske predstavnice, pa mi odgovorijo negativno. »Nismo fantje krivi, da je
tako. Vsekakor so dobrodošle. V
Sloveniji sta dve modelarki, ki sta
zelo uspešni,« mi povedo. In res je,
27
Loški modelarji sodelujejo na tehničnih dnevih, ki jih organizirajo
osnovne in srednje šole, organizirajo tečaje letenja in gradnje modelov, prav tako na nekaterih šolah
vodijo modelarske krožke. Med
zimskimi počitnicami bodo organizirali dva tečaja. Enega za gradnjo
prostoletečih modelov, drugega
za gradnjo modelov na daljinsko
vodenje. Spomladi pa pripravljajo
šolo letenja z jadralnim modelom
na električni pogon. Prijave na oba
tečaja in na šolo letenja zbirajo na
elektronskem naslovu modelarsko.
drustvo.cuk@gmail.com .
Klavdija Škrbo Karabegović
Januar 2014
'Luftarka', polna idej
Največkrat nasmejana Mateja Štruc, po izobrazbi krajinska arhitektka, sicer pa grafična oblikovalka, je skupaj
s Tino Vidovič 'zamešala luft' v Škofji Loki. Čuden opis in neupoštevanje slovničnih pravil, si mislite zdajle,
zato raje hitro berite dalje.
Takoj na začetku naj pojasniva
morebitni nesporazum. Kaj je
LUFt, če morda še kakšna Ločanka
oz. Ločan ne ve, o čem govoriva?
LUFt oz. Loški umetniški festival
je kreativni dogodek, ki ustvarjalcem unikatnih izdelkov daje
možnost predstavitve ter večanja
razpoznavnosti med ljudmi. Ob
tem pa zainteresiranim omogoča
nakup unikatnih izdelkov. Festival
je lansko leto potekal enkrat na
mesec, vsako prvo soboto. Izjema sta bila zadnja dva, ki sta se
časovno prilagajala praznikom.
Njegova posebnost je tudi ta,
da poteka ves dan, ne samo v
dopoldanskem času, kot je v navadi pri ostalih sejmih, tržnicah v
starem delu mesta. Z LUFt-om se
torej trudimo obuditi mesto tudi
popoldne.
Preteklo leto ste zaključili z božičnim LUFt-om, ki se je godil
21. decembra, pred tem je bil še
Miklavžev, potem pa kar nekaj
poletnih različic, kdaj lahko pričakujemo naslednjega?
Lansko leto je bilo za novopečeni
festival LUFt zelo uspešno. S Tino
sva začeli brez pričakovanj, bolj
sva preverjali, če bi se v Škofji Loki
lahko dogajalo kaj takega. Nad
rezultatom sva navdušeni. Odzivi so bili pozitivni, tako s strani
ustvarjalcev kot tudi obiskovalcev.
Najprej sva načrtovali izvesti pet
festivalov. Ker se je LUFt izkazal
kot dogodek, ki je v Škofji Loki
zelo dobrodošel, sva se odločili da
izvedeva še dva, in sicer Miklavževega in božičnega. Z novo sezono
pa bomo pričeli šele pomladi, tako
da lahko naslednji LUFt pričakujete
v maju.
skrivnost. Imava idejo, kako bi
lahko naš festival postal drugačen
od ostalih, vendar je zaenkrat
samo v najinih glavah, tako da
se pustimo presenetiti. O vsem
dogajanju lahko preberete na
LUFt-ovi facebook strani, na kateri
z veseljem sprejemava sporočila ustvarjalcev, obiskovalcev ter
vsakogar, ki bi lahko pripomogel
k dodatnemu programu.
LUFt je bil v neki meri namenjen
tudi živalim, ki imajo pri tebi
prav posebno mesto. Si velika
ljubiteljica psov in mačk oz. vseh
živali. Predvsem jim z veseljem
pomagaš, če je kdaj potrebno.
Tako predstavnicam zavetišča
Mačji dol pomagaš oblikovati njihove izdelke, s katerimi zbirajo
denar za muce brez doma, si pa
slednjim ponudila tudi streho,
kajne?
Društvu Žverca sem včasih res pomagala s svojimi izdelki, danes mi žal
zmanjkuje časa za kaj podobnega,
tako da živalim pomagam, kolikor
lahko, s kakšno donacijo ter seveda
preko LUFt-a, kjer zbiramo opremo
ter hrano za živali v zavetiščih. Res
pa je, da imam doma Horjulca, psa,
ki je posvojen v zavetišču Horjul, ter
čakujemo v tem letu?
Gre za celodnevni dogodek, v
našem malem mestu pa je po
prvi uri popoldne ponavadi zelo
mirno, zato se moraš ukvarjati
tudi z dodatnim programom, ki
privabi obiskovalce. Glede na to,
da sva finančno zelo omejeni, se
morava znajti in iskati nastopajoče, ki so pripravljeni priti tudi za
manjši honorar. V lanskem letu
sva imeli veliko srečo s sodelujočimi. Nastopile so plesne šole,
društva, sami smo organizirali
modno revijo itd. Za letošnjo
sezono pa naj načrt ostane še
dva mačja najdenčka, ki sta pri meni
našla stalni dom.
Do zdaj sva govorili predvsem
o prostovoljnem delu, tako da
lahko v tem trenutku izpostaviva še tvoje profesionalno delo.
Si grafična oblikovalka, kar je
bržkone mnogim bralkam in bralcem Loškega Utripa dokaj neznan
poklic. Kaj je po tvojem mnenju
najbolj zanimivo pri tem delu?
Po izobrazbi sem sicer krajinska
arhitekta, vendar se s to stroko
nekako nisem povezala. Že med
študijem sem se namreč pričela
ukvarjati z grafičnim oblikovanjem in tako je na koncu tudi
ostalo. Zanimiva je predvsem
dinamika dela. To, da imaš odprte možnosti in da lahko delaš
pri različnih projektih, med njimi
gre za manjše, večje tiskovine,
oblikovanje internetnih strani,
celostnih podob itd.
Glede na to, da si samostojna
podjetnica, lahko sklepamo, da
moraš veliko časa posvetiti delu.
Skupaj z Rozalijo Peternelj si delita poslovni objekt oz. pisarno
v središču mesta, kjer preživiš
ogromen del dneva. Vendar kljub
Poletni LUFt-i so se godili na
Cankarjevem trgu, ki je zdaj v
prenovi. Se bo po njej LUFt vrnil
na to staro lokacijo?
Seveda! Cankarjev trg je bil do prihoda LUFt-a povsem zapostavljen
in se je izkazal kot odlična kulisa
našemu festivalu. Tako da 'luftarji'
komaj čakamo, da bo prenovljen
in se lahko vrnemo.
Vse skupaj sta vedno popestrili
z dodatnim programom. Kako
se porajajo ideje in kaj lahko pri-
Mateja ima rada živali, zato svoj prosti čas namenja tudi njim.
28
Januar 2014
dejansko zabavaš, na rezultat
pa je treba počakati, razviti film
in ga skenirati. Nikoli ne veš, ali
so fotografije uspele ali ne. Tudi
same fotografije so nekaj posebnega. Zaznamujejo jih močne,
žive barve, zrnatost posnetka itd.
Sama imam doma kar nekaj lomo
fotoaparatov, vendar kljub temu
najraje uporabljam le enega –
lomo LC-A +. Večinoma ga imam
vedno s sabo, najraje pa fotografiram ljudi, krajino, psa, fotoaparat
je namreč velikokrat z mano na
sprehodu. Pri lomografiji mi je
všeč tudi samo eksperimentiranje
s filmi, včasih kakšnega tudi operem skupaj z umazano posodo v
pomivalnem stroju in s tem fotografije dobijo svoj poseben čar.
Za konec se lahko morda nekoliko
prepustiva sanjarjenju. Kako si
predstavljaš svoje sanjsko potovanje oziroma oddih?
Ugotavljam da se najbolje odklopim v kakšni prestolnici oz. večjem
mestu. Pomembno je namreč, da
se stalno nekaj dogaja, da je okoli
mene vedno živahno.
Katja Štucin
Lomografija je prav poseben hobi, fotografije pa edinstvene.
temu verjamem, da najdeš kakšen prosti trenutek. Kako ga
najraje preživiš?
Imam to srečo, da se z Rozo dobro
ujameva in je delo v pisarni tudi
zelo zabavno. Res pa je, da so
delavniki kdaj kar dolgi in da
prostega časa zmanjkuje, zato
te trenutke najraje kopičim in jih
združim v krajši ali malce daljši dopust. Drugače pa med delavniki
preživim svoj prosti čas večinoma
zunaj s psom ter svojim fotoaparatom – moj hobi je namreč lomo-
Knjiga, ki je nastajala
četrt stoletja
grafija. Ter seveda s prijateljicami
na kakšnem klepetu. Zadnje pol
leta pa je moj prosti čas tudi LUFt.
Lahko na kratko pojasniš, kaj je
lomografija in kakšni motivi so
ti še posebej pri srcu?
Lomografija je globalno fotografsko gibanje, ki ima več kot
500.000 privržencev po celem
svetu. Je analogna fotografija, ki
deluje po principu – ne razmišljaj,
samo pritisni! Kar me privlači pri
tem je, da se pri fotografiranju
Tik pred novim letom je pri založbi Jutri 2052 izšla nova
knjiga naše sodelavke Milene Miklavčič. Na okoli 350 straneh so zbrana številna pričevanja o medsebojnih odnosih prednikov iz prve polovice dvajsetega stoletja.
»Za knjigo lahko rečem, da je
moje življenjsko delo, saj je
nastajala skoraj četrt stoletja.
Zgodb, ki so v njej, na začetku
nisem namensko zbirala, saj si
takrat nisem niti predstavljala
njihovega pomena. Pred dvajsetimi in več leti je bilo takšnih, ki
so znali spregovoriti o preteklosti iz lastnih doživetij, še veliko. S
časom sem vedno bolj spoznavala, da je bilo tistih, na katere
sem se lahko obračala in jih kaj
povprašala, vedno manj. Počasi so drug za drugim žal tudi
odhajali. Njihove zgodbe so mi
tudi zato postajale vedno bolj
dragocene. Potem pa mi je Mici
Veharjeva povsem mimogrede,
ko sva se pogovarjali o običajih
ob žetvi, dala nekaj namigov o
spolnem življenju prednikov
in tudi vrstnikov. Takrat sem,
povsem nagonsko, spoznala,
da sem stopila v svet, o katerem se ni dosti vedelo in pisalo.
O žirovskih 'rečeh' sem prvič
pisala leta 1998, v 27. številki Žirovskega občasnika. Kasneje je
pisanje o spolnosti na Žirovskem
izšlo tudi v Naši ženi. Mnogi, ki
so napisano prebrali, so želeli
dodati še svojo piko na i. Po tistem sem ure in ure preživela
na različnih koncih Slovenije in
beležila podrobnosti. Pa ne le
o spolnosti, temveč tudi o tem,
kako so se otroci rojevali, odra-
29
Naslovnica nove knjige
Milene Miklavčič
ščali, odhajali od doma. Slišala
sem zgodbe o porokah in smrti,
vražah, borbi za boljše življenje
takoj po drugi svetovni vojni. O
taščah in o snahah. O razlogih
za prepire, ki so, to lahko rečem,
del našega genskega zapisa.
Nisem se branila niti politično
obarvanih zdrah izpred vojnega
in povojnega časa, čeprav so
mi, to moram reči, sogovorniki
lažje pripovedovali o spolnosti
kot o politiki. Strah je bil, žal, pri
starejših globoko vsajen v srce,«
nam je svoje življenjsko delo
predstavila Milena Miklavčič.
Poleg tega si avtorica želi, da
bi knjigo brali skozi oči polpretekle zgodovine in ne skozi lastne,
sodobne izkušnje, ki imajo z zapisanim bolj malo skupnega.
U. O.
Januar 2014
Franc Tušek – ljudski pesnik in pisatelj
iz Martinj Vrha
Vijugasta cesta, ki se vzpenja skozi gozd in nato prek travnikov, me je pripeljala skorajda točno pred vhodna vrata
kmetije v Martinj Vrhu, kjer domuje in gospodari Franc Tušek. Razgled na hribe in v meglice ovite doline je prav gotovo
idealna kulisa, ki navdihuje tega dobrodušnega ljudskega pesnika in pisca zgodb.
Vam je pisanje blizu že od nekdaj?
Lahko bi tako rekel. Že v osnovni
šoli, takrat smo ji rekli nižja gimnazija, mi je bil svinčnik ljubši
od športa ali česarkoli drugega.
Še posebej sem se nad pisanjem
začel navduševati, ko je v Železnike prišel poučevat slovenski jezik
pisatelj Ivo Zorman. Zelo nas je
spodbujal in nas znal motivirati.
Njegove pohvale so mi dale še
dodatnega zagona in volje za pisanje. Po končani osnovni šoli sem
imel veliko željo po nadaljnjem
izobraževanju, vendar je bila doma
situacija taka, da sem kot najstarejši sin moral poprijeti za delo, ki ga
je na kmetiji za pridne roke vedno
dovolj. Ampak s svinčnikom sva
bila kljub temu še vedno prijatelja.
Kako ste uspeli združiti tako različni opravili: delo na kmetiji in
pisanje?
Mogoče je kdaj res nemogoče,
vendar če nekaj počneš s srcem,
že najdeš čas, da to lahko narediš.
Velikokrat sem dobil navdih za
pesem ali zgodbo ravno med katerim izmed kmečkih opravil. Včasih
mi je idejo uspelo na grobo zapisati, da sem jo kasneje lahko dodelal
in razvil naprej. Veliko takih prebliskov pa je ostalo nezapisanih in so
odjadrali v pozabo. Zgodilo se je
tudi, da sem se zvečer lotil pisanja,
pa sem se čez nekaj ur prebudil
nad praznim listom. Ko sem se
usedel, sem namreč v trenutku
zaspal, utrujen od vsakdanjega
dela na kmetiji. Kljub temu mi je
uspelo zapisati kar nekaj pesmi in
zgodb. (Smeh.)
Kaj vam daje tisti zagon, da po
vseh letih iz vas še vedno vrejo
pesmi in zgodbe?
To je najbrž kar v meni, tak sem.
Mogoče sem podedoval kakšen
gen Ivana Tuška, ki je začel z objavljanjem svojih del v gimnazijskih
letih v časopisu Vaje, z ostalimi
vajevci. Sem namreč njegov prapranečak. Sicer pa menim, da na
svetu ni človeka, ki ne bi imel kakšnega talenta. Jaz imam očitno
tega, da svoje misli in občutenja
ob rojstnih dneh in še za kakšno
drugo priložnost. Vsako leto spesnim novo pesem za novoletna
voščila, ki jih pošljem sorodnikom
in prijateljem.
Franc Tušek za mizo, kjer je nastalo največ njegovih pesmi in zgodb.
(Foto: Nina Drol)
prelivam na papir. K temu, da sem
vztrajal in skušal biti vedno boljši,
je zagotovo pripomoglo tudi to,
da so bile moje zgodbe in pesmi
objavljene in tako na vpogled širšemu občinstvu. Začelo se je tako,
da sem še pred služenjem vojaškega roka poslal eno izmed svojih
zgodb takratni urednici časnika
Kmečki glas in ta se je odločila, da
zgodbo objavi. Seveda sem dobil
krila in gnalo me je, da sem nadaljeval s pisanjem. Kasneje sem kot
član KGZ Škofja Loka na pobudo
Mire Primožič vsako leto pripravil
zgodbo ali pesmi, ki sem jih prebral na srečanju Aktiva kmečkih
žena na Blegošu. Zgodbice sem
objavljal tudi v Občestvu župnije
Železniki, saj me je takratni župnik
Franc Dular prosil, če bi lahko malo
popestrila list za farane. Veliko
mojih del sta objavila tudi mesečnik Ognjišče in tednik Družina. Še s
posebnim veseljem pa prispevam
pesmi in zgodbe v zbornik Železne
niti, saj se mi zdi, da je to velika
pridobitev za Selško dolino in se
bo na ta način mnogo stvari, ki
bi sicer počasi utonile v pozabo,
ohranilo.
najdejo prostor v mojih pesmih
in zgodbah. Še posebej pa me
navdihuje kmečka žena; kaj vse
mora postoriti na kmetiji, čemu
vse se velikokrat mora odreči, da
je vse postorjeno tako, kot mora
biti. Eno najlepših pesmi, ki sem
jih napisal, sem posvetil ravno
kmečkim ženam in nosi naslov
Pozdravljam te, slovenska kmečka
mati. Veliko je tudi zgodb o ljudeh,
ki jih mogoče ni več med nami, pa
so name naredili močan vtis. Sicer
pa je življenje skupek različnih doživetij in take so tudi moje zgodbe:
razmišljujoče, včasih kritične, pa
tudi ljubezenske in hudomušne.
Vsega po malem. (Smeh.) Da pišem
o vsem mogočem, kar se živemu
človeku pripeti, pričajo tudi naslovi zgodb: Če se kmetica razjezi,
Danes tvoj, jutri moj, Monika in
bioenergetik, Neprevidna stava,
Kmetica kraljica … Pesmi pa nosijo
naslove: Novoletna, Pomladna,
Spet doma, Želja, Življenje …
Velikokrat napišem tudi pesmi,
namenjene mladoporočencem,
Katero tematiko najpogosteje
opisujete v svojih delih?
Sem kmečki človek, rad imam
zemljo in naravo, ki daje kruh
meni in moji družini. Zato prigode iz kmečkega življenja pogosto
30
Pišete tudi pravljice. Vaš sorodnik
Ivan Tušek je napisal Pripovedke
iz Martinj Vrha, ki so izšle več kot
sto let po njegovi smrti. Mogoče
razmišljate o tem, da bi izdali še
Pravljice iz Martinj Vrha?
(Smeh.) Kaj se ve. Poleg vsega, kar
sicer zapišem, so pravljice nekaj
posebnega. Takrat me še posebej
zanese in prav poletim na krilih domišljije. Zapisal sem jih že precej,
vendar mi je med vsemi najljubša
tista, ki pojasni, zakaj imajo zajčki
kratke repe. Želja vsekakor obstaja,
če je pa tako tudi namenjeno, bo
pokazal čas.
Nina Drol
LJUBEZEN
Sijala cvetoča je pomlad,
cvetica se k cvetu je sklonila,
ga pobožala
in poljubila.
Pogled, nasmeh
in iskrica je preskočila,
srce je drhtelo,
ljubezen govorila.
Govorila je brez besed
in vse je pojasnila:
»Cvetica in cvet zaljubljena
bosta vedno se ljubila.«
Januar 2014
•Jutranjakava0,80EUR
•Malicazavseokuse4,5EUR
•Kosilossolatnimbarom5,8EUR
•Catering
•Praznovanja,zaključenedružbe
•Vsakdesetiobrokgratis
Restavracija Kompliment, Kidričeva cesta 75 (nasproti Odeje)
T: 041 481 622, E: restavracija@kompliment.si
WWW.KOMPLIMENT.SI,
restavracija kompliment
31
Januar 2014
Irska skozi objektiv fotoaparata
Z namenom, da si naberem dodatne delovne izkušnje v fotografiranju, sem odšla na zahod Evrope – Irsko.
Iz radovednosti, da bi spoznala nekaj novega, sem odšla nekam, kjer še nisem bila.
Na Irsko sem se odpravila z avtom.
Zaradi različnih razlogov. Prvi je,
da sem s seboj vzela psičko Ižo in
je prevoz psa v temu smislu najbolj
preprost. Drugi je, da sem želela
raziskati mit 'vaških pubov, v katerih sedijo prijazni irski starci', o
katerih govorijo filmi in sem pričakovala, da bo za to treba potovati.
Tretji razlog pa moja teorija, da
je avto hotel – hotel z najlepšimi
razgledi.
Dublin slovi po pivnicah, irski
glasbi in prijaznih ljudeh. To je tudi
res. V Dublinu je poleg naštetega
mogoče opaziti veliko Guinnessovo tovarno, zanimivo arhitekturo
in enega večjih evropskih parkov
znotraj glavnih mest – Phoenix
park. Vse to je čudovito in vredno
ogleda, vendar ni bistvo Irske.
Kmalu po prihodu v Dublin
sem se zaradi izredno slabih higienskih standardov v prvi hiši
in dejstva, da sem sredi mesta
– predaleč od kakšnega parka,
preselila v novejšo hišico na obrobje. Z Ižo sva živeli z lastnikom
Ircem, Bolgarom in psičko Millie
pasme haski. Okoliški travniki
ter odlična družba so me kljub
zelo nevarni soseski prepričali, da
sva tam ostali do zadnjega dne.
Skrivanje opreme, prenosnega
diska in vsega vrednega, preden
sem zapustila hišo, je postalo
nekaj vsakdanjega. Tudi nočni
pohodi so bili v tem delu Dublina
prenevarni.
Vožnja na levi strani mi ni delala težav. Največja težava je bila
slaba vidljivost pri prehitevanju.
Irske ceste so odlične za vožnjo –
Poletni užitki na plaži Curracloe
dolge, vijugaste, ozke, skoraj da
brez omejitev – le pred kakšnim
ostrim ovinkom, kjer je omejitev
100 km/h, je znak 'slow down' (slov.
upočasni). Imajo tudi avtocesto, po
kateri se da priti do skoraj vsake
regije.
Vsaki prosti dan ali več zaporednih dni brez obveznosti
sem karseda izkoristila. Če sem
imela samo en dan prost, sem
se odpeljala v nacionalni park
Wicklow, ki meji na Dublin in ponuja velik spekter pohodniških in
razglednih destinacij. Hoja poteka
večinoma po neurejenih poteh,
vendar je težko zgrešiti vrh, ker
ga vidiš že na vznožju hriba. V
Wicklowu hribovja niso strma,
so zelo razvlečena, valovita in
večinoma travnata, z zelo malo
gozdovi. Največja nevarnost pri
hoji v hribe je megla, ker se vidljivost zmanjša in se je brez kompasa ter orientacijskega znanja
težko vrniti. Nacionalni park se
pohvali z idilično scenografijo in
je dobesedno holivudski poligon.
Kar nekaj izmed lokacij je bilo
uporabljenih v različnih filmih.
Od znamenitega Glendalougha
do kmetije, ki sem jo obiskala in
mi je lastnik povedal, da kar veliko
zasluži od filmov – zaradi dobrega
poznavanja okolice ga najamejo,
da najde zahtevane lokacije.
Enodnevni izleti so vodili v bližnje kraje, obmorska bogatejša
predmestja Dublina so absolutno vredna ogleda – na primer
Wicklow in Greystones. Mesta z
bogato arhitekturo, peščeno plažo
in … ulico s pivnicami. Ne manjka
niti zagnanih plavalcev, ki redno
obiskujejo plažo – ne glede na
temperaturo zraka in morja.
Letošnje poletje je bilo sicer
zelo toplo – neznačilno irsko
vreme. V poletnem obdobju so
se temperature dvignile nad 26
stopinj Celzija. S tem se je segrelo
tudi morje. Irci imajo, podobno kot
Skandinavci, nižje standarde za
kopanje – okoli 14 stopinj Celzija,
medtem ko se je letos morje na nekaterih delih segrelo na 20 stopinj.
Takrat smo z bratom Matjažem in
fantom Lukom, ki sta bila pri meni
na obisku, dan v celoti izkoristili,
da sem tudi sama doživela kanček
pravega poletja. Odpeljali smo
se na enajstkilometrsko peščeno
plažo, kjer ni bilo težko najti mirnega kotička zase.
Vzhodna obala je bolj poseljena – glavno mesto Dublin in
drugo največje mesto Cork imata
skupaj skoraj četrtino celotnega
prebivalstva, vendar je zahodna
obala veliko bolj filmska. Tja sem
odpeljala vsakogar, ki me je obiskal. Galway, ki ga poznamo iz
znane pesmi Galway Girl (slov.
Punca iz Galwaya), Achill Island,
Westport in Donegal so mesta, ki
so name naredili največji vtis. V
mnoge kraje sem se vrnila dvakrat
ali več in tri- ali štiriurna vožnja me
sploh ni ovirala.
Eden zanimivejših izletov je bil
med Lukovim obiskom. Odpravila
sva se na jugozahodni del – natančneje v regijo Kerry. Tam se
iz razvlečene travnate pokrajine
začnejo dvigati ostrejši vrhovi.
Med njimi tudi najvišji vrh Irske
– Carrauntohill (1039 metrov n.
v.), kamor sva se odpravila po grebenu. Na vrhu se nama je odprl
pogled skoraj do Dublina. Pod
nama sva zagledala številčna jezera, morje, ozke ceste, po katerih
se komajda srečaš z nasproti pri-
Irska poroka
Raztegnjena hribovja nacionalnega parka Wicklow
32
Januar 2014
Dublin
hajajočim vozilom, in bele pikice
vsepovsod, ki jih nisem mogla
ločiti – ali so ovce ali kamenje.
Spanje v avtu na najlepših lokacijah in vožnja po magistrali sta tej
pravljici dodala še piko na i. Ozke
ceste, na levi kamnita ograja za
katero leži neskončno morje, in
na desni dvigajoči se vrhovi. Tu
in tam sem opazila kakšno staro
kamnito grajeno kmetijo ali pa
podrte stolpe, hiše, ob katerih se
pasejo ovce. Peljala sva se po Ring
of Kerry, znameniti panoramski
vožnji in še boljši, ne tako znani
Klifi
– Dunloe Peninsula, ki ponuja še
lepše panorame s peščenimi plažami in klifi.
Sama sem prepotovala velik
del zahodne obale s še enim namenom, da bi fotografirala za
fotografsko razstavo. Kmalu po
prihodu v Dublin sem ugotovila,
da nisem mestno dekle, kljub
temu da sem se vedno imela za
to. Ugotovila sem, da te življenje
v velikem mestu hitro postavi na
realna tla, kaj mestno življenje je.
Na čase sem pogrešala občutek,
ko se sprehodiš čez mestni trg in
Obisk kmetije na jugozahodu Irske
vidiš poznane obraze. Še bolj kot
to sem pa pogrešala sproščene
pohode v naravo, dostopnost
gozdov in neskončnih travnikov.
Tega tudi na obrobju ni bilo v
takem smislu, kot sem navajena
od doma. Zato sem še toliko bolj
želela izkoristiti proste dni za
raziskovanje okolice. Ob vsakem
obisku zahodne obale sem želela
stopiti v stik z domačini. Tako
sem spoznala mnogo zanimivih
ljudi, se navdušila nad enotnim
delom pastirjev in pastirskih psov
ter naredila fotografije, ki bodo
januarja predstavljene v Sokolskem domu.
Če potegnem črto še v finančnem izračunu, je življenje na Irskem dražje kot v Sloveniji, a če
primerjam cene v trgovini glede
na povprečno plačo v posamezni državi, so nižje. Pot do Irske
je v primerjavi s ceno, ki bi jo
plačala za Ryanair, dražja. V eno
smer sem plačala približno 200
evrov (oba trajekta in gorivo),
za letalsko karto bi pa plačala
50 evrov. Vendar ta cena vožnje
pomeni zmerno hitrost na av33
tocesti in rezervacijo trajektov
vnaprej, ker so cene nižje. S tem,
da nizkocenovne letalske družbe
psov ne vzamejo, torej bi bilo
treba iti z Adrio, ki pa pomeni
takojšen dvig cene leta na 200
evrov. Torej se je v vsakem primeru izplačalo z avtom. Povrhu
vsega sem imela vedno zastonj
in udobno prenočišče s kuhinjo
v prljažniku avtomobila.
Irska dogodivščina je zame
ena večjih in boljših izkušenj, kar
se tiče napredka v fotografiji in
potovanja. Živeti na Irsko se verjetno ne bom več odpravila, ker
so moji trenutni načrti usmerjeni
drugam, vendar bom gotovo še
obiskala vse te čudovite ljudi in
kraje, ki so na takšen in drugačen
način omogočili, da ohranjam
lepe spomine.
Več o mojem življenju na Irskem in natančneje opisane obiskane kraje si lahko preberete
na blogu spletne strani www.
katjajemec.si.
Katja Jemec
Januar 2014
Povabili smo se na kavo ...
Ne bojte se poštarja, dokler vam ne prinese ...
Jurij Bogataj iz Moškrina dela kot pismonoša že od svojega šestnajstega leta. Pravi, da je bil sprva skeptičen do tega
poklica, vendar ima po petindvajsetih letih dela lep odnos s strankami, ki ga spoštujejo in so do njega, če stori napako, popustljive. Dober pismonoša je po njegovem mnenju prijazen, olikan, ustrežljiv in nevsiljiv.
Kako poteka vaš običajen delovni
dan?
Z delom na pošti začenjamo petnajst do šestih zjutraj, razen ob
torkih in petkih. Takrat raznašamo
Gorenjski glas že od pete ure. Ko
raznesemo časopis, se vrnemo na
pošto, kjer se pripravimo za dostavo. Razvrščamo pošiljke, jih razdelimo glede na dostavne okraje in
izločimo tiste, ki sodijo v poštne
predale. Na teren odhajamo okoli
osme ure – to je odvisno od količine pošiljk in reklamnega gradiva.
Pošto po okrajih dostavljamo štiri
do pet ur. V lanskem decembru
smo imeli srečo z vremenom, saj
ni bilo snega in poledice.
Na katerem območju delate?
Pošiljke razvažam z motorjem
po širšem območju Škofje Loke,
ki ima šestnajst dostavnih okrajev. Dostava se deli glede na tip
prevoznega sredstva: s kolesi se
raznaša pošiljke po središču mesta,
z motorji po vaseh, z avtomobili
pa v oddaljene in odročne kraje.
Koliko časa že opravljate poklic
poštarja?
Kot poštar sem začel delati leta
1987. Nad tem poklicem me je
navdušil moj pokojni sosed, ki je
tudi delal kot pismonoša. Pri svojih
šestnajstih letih sem bil sicer zelo
skeptičen in še nisem vedel, kaj
me v življenju zanima. Želel sem si
študirati, vendar mi razmere doma
tega niso omogočale. Sčasoma mi
je poštarsko delo postalo všeč,
znam tudi dobro komunicirati z
ljudmi. Kljub napakam, ki se mi
kdaj zgodijo, so stranke do mene
popustljive in me spoštujejo.
Kako se je vaše delo spremenilo
v vseh teh letih?
Največjo spremembo so prinesla
reklamna gradiva, saj jih moramo
pismonoše raznašati od hiše do
hiše. Od leta 1995 se obseg reklamnih gradiv povečuje, hkrati pa so
se zmanjšale pisemske pošiljke in
kataloška prodaja.
Se v vaši torbi še kdaj znajde kakšno pismo?
Ljudje se tega poslužujejo vedno
za prekrške, ampak jaz pravim, da
so lahko veseli, dokler ne dobijo
kakšnega izvida z onkološkega inštituta. (Smeh.) Ko to rečem, me mlajši
čudno pogledajo, ampak ljudje v
zrelih letih razumejo, kaj hočem
povedati. Če imam slab dan, z ljudmi raje sploh ne komuniciram, ker
nočem nanje prenašati svoje slabe
volje. Če pa sem dobro razpoložen,
si rad vzamem minutko časa, da
poklepetam ali se pošalim z njimi,
vendar ohranjam neko distanco
med seboj in strankami. Včasih se
mi zdi, da ljudje zmotno mislijo, da
opravljam neko kvazislužbo. Vidijo
me namreč le takrat, ko je zunaj lepo
vreme ali ko zjutraj spijem prvo jutranjo kavo. Velikokrat me sploh ne
opazijo, ko se vozim naokoli v močnem nalivu ali snežnem metežu.
Poštarji z delom začnejo v
zgodnjih jutranjih urah. Prva
jutranja dostava se ob torkih in
petkih začne že ob peti uri.
(Foto: Luka Mlakar)
manj, kar se mi zdi žalostno. Sam
sem otrok socializma in v tistih časih
nismo poznali elektronske pošte in
SMS-sporočil. Osebno mi je bolj
všeč, da med prazniki dobim ročno
napisano voščilo. Lepa gesta se mi
zdi tudi, če ljudje kdaj pošljejo telegram, na primer ob rojstvu otroka
ali ko njihovi bližnji preživljajo težke
trenutke. Opažam, da ljudje med
prazniki spet pišejo voščilnice, in
to zelo podpiram.
Kako gledate na šale o poštarjih?
Ste kot pismonoša kdaj doživeli
kakšno neprijetno izkušnjo? So
vas kdaj poskusili oropati?
Mene še niso oropali. Ko sem slišal
za poštarje, ki so se znašli v takih
situacijah, sem začutil nek podzavesten strah. Nisem bojazljiv, toda
žalostno se mi zdi, da te lahko neznanec udari po glavi bodisi za pet
bodisi za pet tisoč evrov gotovine.
Vendar če razmišljaš pesimistično
in oddajaš negativne misli, potem
sam prikličeš nesrečo nase. Sam
sem imel dve slabi izkušnji s psi.
Nisem ljubitelj psov, zato lahko
živali takoj začutijo moj adrenalin.
Toda pes je odraz svojega lastnika;
veliko psov se sploh ne zmeni zame
in samo počivajo pred hišami.
Imajo ljudje radi poštarje?
Ljudem pripovedujem, naj se pismonoš ne bojijo. Včasih je zoprno,
če stranke dobijo pisma od sodnikov
34
Vas zabavajo ali vas včasih spravljajo ob živce?
Nanje gledam z mero dobrega,
zdravega humorja. Včasih me kdo
podraži, češ poštarji hodite naokoli
dopoldne, ko so žene same doma,
toda jaz šalo obrnem v svoj prid
in jim odgovorim: »Ljudje, poštarji
imamo težke torbe in mehke organe.« (Smeh.) Pred leti se mi je zgodil
zelo zanimiv pripetljaj. Neka gospa
je dva dni zaman čakala na svojo
pošto in ko sem tretji dan zjutraj
pozvonil, je prišla na vhod povsem razmršena, oblečena v nek
plašč in brez zobne proteze. Takrat
se nisem mogel zadržati in sem
bruhnil v smeh. Ko je to videla, mi
je rekla: »Ti, Jure, ti, ti bom jaz tole
že vrnila.« Odvrnil sem ji: »Draga
dama, ne vem, če se bova midva
kdaj zbudila skupaj.« (Smeh.)
Luka Mlakar
Januar 2014
št. 81 januar/februar 2014 leto 15 cena: 5,48 €
ideje za ustvarjalne
100
Preko
ustvarjalnih
idej
priloga za otroke
www.unikat.si
Oblikovanje nakita, izdelovanje voščilnic za valentinovo
in dan žena, kvačkanje in šivanje, pustni kostumi,
predlogi za obdarovanje in še več idej
Ovitek A Unikat 81.indd 1
1/5/14 8:16 PM
35
Januar 2014
Dežela, v kateri zapitke plačujejo ženske
Tine Brus iz Podbele in Tara Žust iz Žirov sta se pred kratkim vrnila z Nove Zelandije. Njuni vtisi so še sveži, polni različnih doživetij. Želela sta začutiti tuje kraje, od blizu spoznati delovni utrip dežele, ki slovi po kivijih, gejzirjih, Maorih
in tuatari (edini preživeli plazilec iz časa dinozavrov). Spoznala sta, da zelo cenijo pridne roke, kar obenem pomeni, da
jima ne bi bilo težko ostati tudi za dlje časa. Namig, o katerem bi bilo v teh težkih časih, ko se pred Zavodom za zaposlovanje vijejo nepregledne vrste, vreden razmisleka.
Sogovornika sta tudi sicer znala
sama poskrbeti zase. Pred odhodom sta namreč delala v kazinoju
na Obali. Pred koncem študija sta
želela pošteno zajeti sapo, zato
sta se odločila, da jo mahneta po
svetu.
Kdo od vaju je bil zadolžen za
‘papirologijo’?
Tara: Najprej sva poiskala informacije o vizi za Novo Zelandijo. Nato
sva se prijavila kar preko interneta
in vizi dobila v dveh tednih, pri
čemer sva imela srečo, saj Slovenci
dobimo le sto delovno-počitniških
viz na leto. Prosta mesta se pojavijo
v aprilu in takrat je treba pohiteti.
Uredila sva si zdravstveno zavarovanje in kupila letalsko karto.
Internet je bil glavni vir informacij.
Kje bova delala, pa nisva vedela …
Tine: Na Novi Zelandiji je drugače
kot pri nas. Če delaš kjerkoli, v turizmu ali industriji, greš osebno od
restavracije do restavracije, od podjetja do podjetja, potrkaš in vprašaš,
če imajo kakšno delo zate. Prvi stik
je za delodajalca najpomembnejši.
Vidi te in hitro oceni, kakšen si, z
njim se dogovoriš za nekaj dni poskusnega dela in če je zadovoljen,
skleneta dogovor. Slovenci smo
pridni, delovni, vztrajni, te lastnosti
pa cenijo, kjerkoli se že pojavimo.
Tara: Najprej sva pristala na letališču v Christchurchu, potem pa sva
našla delo v mestecu Picton. Tam
sva se nastanila v hostlu. Bivanje sva
imela zastonj, ker sva se dogovorila,
da bova štiri ure na dan delala za
hrano in stanovanje. Takšna oblika
začel arogantno in zviška spraševati, če pri nas še padajo bombe,
če smo v vojni.
Tine: Nekateri so veliki lokalpatrioti, prepričani, da živijo v najboljši
državi na svetu.
Pogled na Auckland. Eden zadnjih dni, ki sva jih preživela
na Novi Zelandiji.
študentskega turizma je najbolj popularna. Ne bom pozabila lastnika
najinega drugega hostla, stara sta
bila okoli sedemdeset let, zidala sta
hišo, obenem sta bila zelo dobra in
prijazna do nas, gostov. Počasi sva
začela iskati delo, jaz sem ga našla
v neki restavraciji, Tine pa je čistil
avtodome.
Tine: Če si ti do delodajalca prijazen in če si delaven, so tudi oni
zelo pozitivno naravnani. Plača je
tedenska, kar je velika motivacija
za varčevanje. Tujcem zelo pomagajo, ker novozelandska angleščina tudi približno ni takšna, kot sva
se je naučila v šoli. Osebni stik, ki
ga negujejo nadrejeni, mi je bil
zelo všeč in si želim, da bi ga bilo
tudi doma več, kot ga je. Zlepa se
nisem počutil kot številka. V moji
prvi službi je bilo tudi veliko starejših, ki so delali honorarno, da so
zaslužili poleg pokojnine. Ko sem
se preselil v pakirnico jabolk, kjer
sem delal za trakom, je bilo precej
drugače. Bil sem brezimen – med
podobnimi človeškimi roboti.
Tara: Mene je pritegnilo delo v
restavracijah. Ves čas sem bila
sredi akcije, spoznala sem, da se
ljudje iz različnih držav in kultur
precej razlikujejo med seboj. Zelo
živahno in tudi prijetno je bilo pri
Južnoameričanih. Nenehno smo
imeli polno, med seboj smo se zelo
lepo razumeli. Povsem drugače je
bilo pri nekem Indijcu, njegova
aroganca in neprimerno obnašanje nista imela meja.
Kako sta sprejemala razlike?
Tine: Novozelandci so navzven
zelo dobri ljudje. Včasih pri tem,
za naš okus, celo malo pretiravajo.
Tara: Pogosto so me vprašali, od
kod sem. Ko sem povedala, da iz
Slovenije, običajno niti niso vedeli, kje to je, a se je včasih našel
kakšen pametnjakovič, ki me je
Posledice potresa v Christchurchu
Pri nas, v Sloveniji je bivalna
kultura nekaj posebnega in zelo
cenjena. Je na Novi Zelandiji podobno?
Tara: Sploh ne! Na jugu, kjer sva
se zadrževala najdlje, so zime podobne našim, oni pa večinoma
živijo v lesenih, montažnih hišah,
ki so zelo slabo izolirane. Grejejo
se na elektriko, saj pravega lesa za
kurjavo praktično nimajo.
Tine: Razlike bodejo v oči predvsem tedaj, ko se zapelješ z enega
konca države na drugega. Na severu je več industrije, prebivalci so
premožnejši. Tujec pa, zanimivo,
najde več pristnosti na jugu, kjer
vladata kmetijstvo in nekaj milijonov ovc. Eno in drugo pa se staplja
med naravne lepote, jezera, gejzire.
Strmiš z odprtimi usti, ko se duša
'pase' ob vsem, kar se nudi očem.
Ali lahko natreseta še nekaj praktičnih podatkov, ki so pripomogli,
da sta na Novi Zelandiji vztrajala
leto dni?
Tara: Minimalna plača je okoli 11
evrov na uro. Od tega je treba
odšteti davek, ki je za tujce okoli
17 odstotkov, v žepu ostane, preračunano, okoli 9 evrov. Ves čas
sva živela v hostlih, da sva tudi na
ta račun nekaj prihranila. Sicer bi
lahko dobila najemniško stano-
Mestece Picton, v katerem sta živela več kot štiri mesece.
36
Januar 2014
Jezero Tekapo
vanje, a bi zanj odštela okoli 150
evrov na teden. Raje sva več delala
in potem več potovala.
Tine: Prilagoditi sva morala tudi
prehrambne navade. Novozelandci pojedo veliko govedine, njihovi
steaki so zakon. Tudi piščanci niso
napačni, le svinjina je draga, a niti
v sanjah tako dobra kot naša.
Tara: Pogrešala sva klobase ...
Tine: Mlečni izdelki in zelenjava so
bili prav tako super, kivi tudi. Od
zelenjave pojedo največ brokolija,
cvetače, oboje je še malo cenejše
kot pri nas. Krompir je drugačen
po obliki in okusu, nori pa so na
sladkega.
Kaj pa v restavracijah nadomešča naš pražen krompir in ocvrte
zrezke?
Oba: Sladek krompir pa steak. Zraven dodajo ocvrto čebulo, zelenjavo z žara. Priljubljen je toast,
vsi imajo doma opekače, pohvaliti
morava tudi kruh, ki je odličen, a
precej dražji kot pri nas. Za zajtrk
jedo toast, veliko pijejo črne in
zelene čaje, sadnih v restavracijah
ne poznajo.
nasprotij. Po eni strani so dekleta,
pa tudi fantje, lepo oblečeni, po
drugi strani se že na daleč vidi, da
imajo zelo neurejeno zobovje. Povedali so mi, da so zdravniki dragi,
zobozdravniki pa sploh. Tako, da
si velika večina zobozdravnika ne
privošči, zobovje je temu primerno.
Tine: Pozimi, ko je bilo ledeno
mrzlo, me je šokiralo, ko sem videl
mlada dekleta v kratkih hlačah in
bosa, kako so se počasi – kot sredi
poletja – sprehodila do trgovine.
Ali pa so imela na sebi toplo bundo
in kapo – pa bosa.
tedna! Njihova ustaljena praksa
je, da si ga prekomerno privoščijo.
Ne glede na starost.
Kaj je vaju še zbodlo v oči?
Tara: Ogromno je tujcev, predvsem Azijcev. Povsod, na vsakem
koraku. Maori, staroselci, ki so nekakšen zaščitni znak dežele, pa
živijo večinoma na severu.
Tine: Če si priden in delaven, lahko
hitro dobiš stalno vizo. Zdelo se mi
je, da takšne prav iščejo. V deželi je,
seveda, tudi nekaj kriminala, prav
tako bolj na severu. Na svoji koži
pa ga nisva nikoli občutila.
Tara: Je pa res, da sva večinoma
živela v manjših mestih, kjer je bolj
domače vzdušje.
Pri nas smo nori na torte in kremne rezine, oni pa …?
Oba: Na cheese-cake. To je sirova
torta. Ponavadi je obložena s sadjem, znotraj je piškotno testo in sir.
Radi imajo tudi lososove jedi. Cena
le-teh je najugodnejša na jugu,
kjer je tudi veliko gojišč lososov.
Zdi se mi, da sta bila dobra opazovalca vsakdanjega, običajnega
utripa v življenju običajnih prebivalcev Novi Zelandiji.
Tara: Ne more biti drugače. Po eni
strani sva bila še zmeraj tujca, po
drugi pa sva se zelo dobro vklopila
mednje. Razlike med nami so zato
še bolj bodle v oči. Mogoče se bo
komu zdelo zanimivo, če povem,
da smo si različni tudi takrat, ko
gremo na pivo. Pri njih plača vsak
zase. Enako se zgodi, če prideta v
lokal fant in punca, tudi poročeni.
Če pa že, potem plačajo punce.
Čudno, kajne? Nam večerja v lokalu pomeni druženje, klepet, oni so
v glavnem tiho, gledajo v telefone,
berejo časopise.
Tine: Tisti, ki ima rojstni dan, praznuje v baru, a mora potem vsak
od povabljenih sam plačati pijačo in
hrano. Imajo tudi navado, da natakar
ne hodi okoli miz in ne sprašuje
gostov, kaj bodo jedli in pili, ampak
pridejo gostje do pulta ter naročajo.
Tara: Tam nihče ne plačuje drugače kot s kartico. Nihče nima
gotovine, niti za eno samo pivo ne.
Imajo Novozelandci kakšne razvade?
Tine: Pijančevanje ob koncih
Katere razlike med Slovenijo in
Novo Zelandijo sta še opazila?
Tara: Ljudje so, zlasti mladi, polni
Mi hodimo na kavo, oni pa …?
Tara: Ne, ne poznajo kofetkanja.
Vsaj ne v našem pomenu besede.
Skodelica kave je v restavracijah
kar draga, tako da si je ne privoščijo
ravno vsak dan. Moram povedati,
da je tudi alkohol zelo obdavčen,
cigarete tudi. Videla sem zelo malo
kadilcev, kar me je po svoje čudilo.
Tine s svojim šefom v restavraciji v Taupu
Vmes, ko sta prihranila nekaj denarja, sta tudi potovala?
Tara: Prvič sva šla na pot že po
dveh mesecih in pol. Kolega je
nama posodil avto, ki ima spredaj
dva sedeža, zadaj pa je nameščena
postelja. Štirinajst dni sva se vozila
po južnem delu. Bilo je super, toliko lepe narave, kot sem jo videla
tam, še nisem nikoli.
Tine: Jezera, ledeniki, tjulnji, si
predstavljate? Prišla sva povsem
blizu, občudovala morske leve. Pa
fjorde. Obiskala sva Queentown,
znano turistično mesto, ki je zelo
lepo, prestižno in zelo čisto. To
nama je padlo v oči. Mesto je tudi
pomembno adrenalinsko središče
Nove Zelandije. Tam sva si privoščila nepozaben skok z elastiko s
134 metrov.
Tara: Vsako, še tako majhno mestece premore prostor z urejenimi
sanitarijami za obiskovalce. Vse je
brezplačno in čisto. Informacijske
točke, na katerih turist dobi milijon
podatkov, so že od daleč vidne. O
vsaki, še tako neznatni znamenitosti
bodo vedeli kaj povedati. Kar se tega
tiče, smo tisočletja za njimi. Presenetili so me smerokazi, ki kažejo pot
do kakšne razgledne točke. Turisti
se prepeljejo več sto kilometrov,
da doživijo – nepozaben razgled.
Si predstavljate, koliko takšnih razgledov je pri nas, v Sloveniji, pa ne
pomnim, da bi kdaj kje opazila podobno opozorilo oziroma napotek!
Tudi midva sva prevozila okoli 600
kilometrov zgolj zato, da sva uživala
ob pogledu na nek travnik.
So Novozelandci športniki v
našem pomenu besede, ko skoraj vsak, če že ni maratonec, vsaj
teče ali pešači?
Tine: Sploh ne, so pa navdušeni
navijači ragbija. Zelo uspešni so
tudi v svetovnem merilu in ob
petkih zvečer se nagnetejo v restavracijah, navijajo za svoje in
seveda – pijejo.
Tara: So tudi veliki ljubitelji jadranja. Kadar so tekme, so prav tako
nori od navdušenja.
Vaju je bolelo srce, ko sta odhajala domov?
Tara: Ne! Tja nisva šla zato, da
bi ostala, temveč zato, da bi si
nabrala izkušnje, kaj doživela, videla, spoznala nove ljudi. Težko
sva čakala, da se vrneva. Domov
grede sva poletela še v Avstralijo,
na obisk k sorodnikom, in naprej
do Malezije, Tajske, Kambodže in
Vietnama, kjer sva se po enem letu
srečala z domačimi, ki so bili tam
na dopustu. Ko sva bila še na Novi
Zelandiji, pa sva si privoščila tudi
tedenski dopust na Fidžiju. M. M.
Center plesa, športa in sprostitve RitmoLoko vabi v
svojo ekipo inštRuktoRja skupinskih vadb - za
vodenje funkcionalne vadbe.
V kolikor vas veseli delo z ljudmi pošljite svojo prijavo na
elektronski naslov: irena@freising.si
37
Januar 2014
Prireditve v januarju
sreda,
8. 1.
četrtek,
9. 1.
17.00
Delavnica za spretne prste:
Snežna sova
Trg Ivana Regna
17.00
Ura pravljic: zbirka Čebelica se
predstavi
Knjižnica Žiri
19.00
Predavanje: Prilagajanje sajenja na
vrtu in njivi vremenskim razmeram
OŠ Cvetka
Golarja
Permakulturno izobraževanje:
Naravni viri in uporabne tehnike
na vrtu
Čebelarski dom
Brode
17.00
Delavnica za spretne prste:
Snežna sova
Knjižnica
Gorenja vas
19.30
Igre je konec, v spomin na Janeza
Debeljaka – Jančeta (za IZVEN)
Loški oder
Gledališka predstava za otroke:
Štirje godci
Mladinski oddelek knjižnice
Škofja Loka
10.00
Torkove delavnice za Univerzo za
tretje življenjsko obdobje
Atelje Clobb
Pod mavričnim dežnikom: Cvetko
in čudovit zimski dan
Vrtec Škofja
Loka, enota
Najdihojca
17.00
Izobraževanje za kmete: Vrste
poljščin in njihove agrotehnične
lastnosti
Gasilski dom
Trata
17.00–19.00
Otroške delavnice: Prihodnost
Atelje Clobb
19.00
19.00
Odprtje razstave: Skulpture
Avgusta Babnika in slike Agate
Pavlovec
Rokodelski
center DUO
Torkov večer s knjižnico: Neža
Maurer – Vsi moji dnevi (predstavitev knjige in pogovor)
OŠ Ivana
Tavčarja, Gorenja
vas
17.00
Ura pravljic: Izgubljeni mucek
Kašča
9.00–11.00
Ustvarjalna delavnica za otroke:
Mladinski oddelek knjižnice
Škofja Loka
17.00
Ročne spretnosti za najmlajše in
vse ostale
Knjižnica Žiri
9.00–16.00
Permakulturno izobraževanje:
Naravni viri in uporabne tehnike
na vrtu
Turistična kmetija Podmlačan,
Jarčje Brdo 2
19.30
Kristalni abonma; Bovi & Craford
Sokolski dom
četrtek,
17.00
Delavnica za spretne prste:
Snežna sova
Knjižnica Trata
19.00
KUD Janko Krmelj in tamburaška
skupina Bisernica– ponovoletni
koncert
KD Reteče
petek,
19.00
Koncert in odprtje razstave:
Puštusk vičer u Lok
Sokolski dom
22.00–24.00
15. rekreativni pohod Železniki–
Ratitovec–Dražgoše, vpis
pohodnikov
Zbor pred
bazenom v
Železnikih
19.00
Pes: podnevi sodelavec, zvečer
prijatelj
Sokolski dom,
preddverje
19.30
Parole, parole ali ni bila peta, bila je
deveta (abonma MODRI, za IZVEN)
Loški oder
20.00
Gledališka predstava: Tak si
Dvorana na
Češnjici
10.30
Pokal Cocta – smučarski skoki,
srednje skakalnice
Nordijski center
Žiri
17.00–18.00
17.00
petek,
10. 1.
sobota,
11. 1.
9.00–16.00
ponedeljek,
20. 1.
torek,
21. 1.
sreda,
22. 1.
23. 1.
24. 1.
nedelja,
00.00
15. rekreativni pohod Železniki–
Ratitovec–Dražgoše
Zbor pred
bazenom v
Železnikih
torek,
10.00
Torkove delavnice za Univerzo za
tretje življenjsko obdobje
Atelje Clobb
17.30
Ura pravljic: Snežak
Mladinski oddelek knjižnice
Škofja Loka
10.00
Finalno tekmovanje za tretji pokal
Rupnikove linije
Utrdba na
Golem vrhu
10.30
Smučanje po starem
Mestni trg
19.00
Torkov večer s knjižnico: potopisno predavanje Armenija,
Gruzija, Azerbajdžan
Kašča na
Spodnjem trgu
11.00
Slonček Leopold
Loški oder
17.00
Ura pravljic: Veliki in mali zajec
Knjižnica Železniki
Voden ogled utrdbe na Golem
vrhu
Utrdba na
Golem vrhu
17.00
Delavnica za spretne prste:
Snežna sova
Knjižnica Žiri
19.30
Parole, parole ali ni bila peta,
bila je deveta (abonma RDEČI, za
IZVEN)
Loški oder
18.00
Delavnica za spretne prste: Nakit
iz gumbov
Knjižnica Žiri
19.30
Sleparja v krilu
KD Sveti Duh
19.00
Blaznikov večer: predavanje dr.
Franceta Megušarja o Hieronimu
Megiserju
Knjižnica
Železniki
19.30
Šala v treh dejanjih: Navaden
človek (premiera)
KD Železniki
nedelja,
17.00
KD Železniki
Delavnica za spretne prste:
Snežna sova
Knjižnica Trata
Šala v treh dejanjih: Navaden
človek
torek,
10.00
Knjižnica Žiri
Torkove delavnice za Univerzo za
tretje življenjsko obdobje
Atelje Clobb
Predavanje: Kako pomagati
otroku, ki ima težave z branjem,
pisanjem in pozornostjo
17.30
Ura pravljic: Zimsko veselje
Komedija zmešnjav: To imamo v
družini
Dvorana na
Češnjici
Mladinski oddelek knjižnice
Škofja Loka
17.00
Igralne urice z angleščino – za
najmlajše in vse ostale
Knjižnica Žiri
18.00
Predavanje Dušice Kunaver:
Angleščina po mavrični bližnjici
Turistična kmetija Na Poljani
19.00
Ustanovni občni zbor KD Stara
Loka
Starološki grad
Potujoča likovna razstava: Igraj
se z mano
Mladinski oddelek knjižnice
Škofja Loka
Predstavitev knjige:
Ogenj, rit in kače niso za igrače
Knjižnica Žiri
Otroške delavnice: Italija
Atelje Clobb
12. 1.
14. 1.
sreda,
15. 1.
četrtek,
16. 1.
17.00
17.00
petek,
17. 1.
sobota,
18. 1.
20.00
10.00
Otroški glasbeni abonma: Drevo,
ki je vedno reklo »ne«
Sokolski dom
10.00
Take ljudske
Loški oder
9.00–13.00
Pokal Cocta – smučarski skoki,
velika skakalnica
Nordijski center
Žiri
10.00
Polfinalno tekmovanje za tretji
pokal Rupnikove linije
Utrdba na
Golem vrhu
10.00
Abonma otroških predstav:
Čarovniška predstava in čarodej Toni
KD Železniki
Voden ogled utrdbe na Golem
vrhu
Utrdba na
Golem vrhu
ob 11.00 in
ob 15.00
sobota,
25. 1.
ob 11.00 in
ob 15.00
26. 1.
28. 1.
sreda,
29. 1.
četrtek,
30. 1.
17.00–18.00
17.30
petek,
31. 1.
38
17.00 –
19.00
Januar 2014
39