docNovice iz občine Gorenja vas-Poljane
download 
Report Transcription
Novice iz občine Gorenja vas-Poljane
Januar 2014 2 Januar 2014 Loški utrip - glasilo, ki izhaja na območju občin: Škofja Loka, Železniki, Gorenja vas-Poljane, Žiri, delno Kranj. Izhaja od avgusta 1996. Kazalo 4 Vzdrževanje občinskih cest naj bi prevzel koncesionar 6 Pogovor z županom občine Škofja Loka, mag. Mihom Ješetom 8 Razlog za veselje in optimizem 11 Otrokov glas je pomemben 12 Veliko se naredi z dobro voljo 12 Veseli december v Loki 13 Pesem, ki ostane Elektronski naslov uredništva: bogataj@freising.si Najavo kulturnih prireditev sprejemamo do 25. v mesecu. Prispevkov in fotografij ne vračamo, če to ni izrecno naročeno! Dig. fot.: H. M. in A. D. 14 Loški oder zelo uspešen 15 Vas majhna, a trdna – Delnice 16 Enaki v drugačnosti Oblikovanje oglasov: DECOP d.o.o., Železniki (510-16-20) Vsi reklamni oglasi so avtorsko delo izdajatelja, zato se objavljanje enakih oglasov v drugih medijih (delno ali v celoti) zaračuna po ceniku DOS-a! 17 Miklavževanje v gibanju in plesu 18 Pričarali nasmeh in pravljice 19 Severjeve nagrade 2013 20 Novice iz občine Gorenja vas-Poljane 21 Žirovske novice 22 Predsodki zaradi neznanja 25 Mladi izdali svoj glasbeni album 26 Letenje je izziv, je užitek 28 'Luftarka', polna idej 30 Franc Tušek – ljudski pesnik in pisatelj iz Martinj Vrha 32 Irska skozi objektiv fotoaparata 36 Dežela, v kateri zapitke plačujejo ženske 38 Prireditve v januarju Naklada: 13.700 izvodov. Izhaja mesečno, gospodinjstva ga prejemajo brezplačno. Glavni in odgovorni urednik: Franci Bogataj Naslov uredništva: p. p. 129, 4220 Škofja Loka tel: 04/51-55-880, faks: 04/51-55-888 Izdaja: FREISING, d. o. o., Mestni trg 20, 4220 Škofja Loka Uredništvo Franci Bogataj, glavni in odgovorni urednik bogataj@freising.si Klavdija Škrbo Karabegović, novinarka Barbara Tušek, novinarka Katja Štucin, novinarka Luka Mlakar, novinar Klavdija Rupar, Kristina Strnad, novinarka lektorica Žiga Jeraša, vodja oglasnega trženja 041/233-350 utrip@freising.si 3 Januar 2014 28. redna seja občinskega sveta občine Škofja Loka Sprejet občinski prostorski načrt V občini približno 324 hektarjev nepozidanih stavbnih zemljišč – Občina v treh letih za zimsko službo preplačala preko 230 tisoč evrov – Kakšni bodo ukrepi? Na začetku so se svetniki seznanili s predlogom poimenovanja nove soseske nad Kidričevo cesto (del Kamnitnika), in sicer je bil predlog, naj se soseska imenuje Nad Plevno. V vprašanjih in pobudah, ki so sledila, so svetniki med drugim predlagali, da bi izkopani material iz predora pod Stenom uporabili kot protipoplavni nasip na Sorški cesti. Nadalje jih je zanimalo, kdaj bo občina naredila cestni priključek in komunalno infrastrukturo za Kapucinsko predmestje; ali občina spremlja in kako konkretno bo ukrepala, da pomaga delavcem SGP Tehnika; kdaj bo zgrajena južna dovozna cesta v industrijsko cono na Trati. Veliko razprave je bilo o šolskem (ne)prevozu otroku iz Pevna in Papirnice, pri čemer je župan obljubil pisni odgovor itd. V nadaljevanju so svetniki po skrajšanem postopku sprejeli odlok o spremembah in dopolnitvah zazidalnega načrta za obrtno cono Trata, s čimer so med drugim uspešnemu podjetju dali možnost za širitev. Sledila je po besedah župana mag. Mihe Ješeta najpomembnejša točka dveh mandatov, in sicer občinski prostorski načrt (OPN). Vodja oddelka za okolje in prostor Tatjana Bernik je poudarila, kako OPN zaznamuje in določa nadaljnji razvoj občine: »Dokument, ki je pred vami, bolj omogoča kot onemogoča in je izrazito trajnostno naravnan.« Predstavnik izdelovalca gradiva je predstavil delež namenske rabe v OPN, in sicer približno 67 odstotkov predstavljajo gozdna zemljišča, 25 odstotkov kmetijska zemljišča in 6,5 odstotka stavbna zemljišča. Bilanca slednjih pove, da je 46 odstotkov območij namenjenih za stanovanja, 13,45 odstotka za razpršeno poselitev, 7,18 odstotka za centralne dejavnosti itd. Poudarjeno je bilo, da je v škofjeloški občini približno 324 hektarjev nepozidanih stavbnih zemljišč. Tako pripravljavec kot župan in svetniki so se strinjali, da je treba takoj po sprejetju OPN začeti s pripravo novega načrta, saj so priporočila, naj bi pobude občanov v okviru OPN obravnavali na približno dve leti. Direktorica občinske uprave Špela Justin je predstavila zaključni proračun občine za leto 2012. Celotni prihodki proračuna so bili 19,8 milijona evrov, kar znaša 68 odstotkov. »Skupni prihodki so bili za 0,57 milijona evrov nižji kot v letu 2011 in za 1,2 milijona evrov nižji kot leta 2010. To potrjuje trend padanja – ne samo prihodkov iz odstopljene dohodnine, ampak celotnih prihodkov občine, kar otežuje izvajanje izvornih funkcij lokalne samouprave. Celotni odhodki so bili 18,9 milijona evrov, kar predstavlja 68 odstotkov načrtovanega. Največje znižanje predstavljajo investicijski odhodki v višini 6,1 milijona evrov, kar predstavlja 49 odstotkov načrtovanega. Nižja realizacija je bila iz naslova kasnitve izvajanja najobsežnejših projektov občine. 4 Trend se je v letu 2013 obrnil, saj je predvidena realizacija investicij okrog 13 milijonov evrov, ker se intenzivno izvajajo infrastrukturni projekti, ki so bili pripravljeni v letu 2012,« je pojasnila Justinova. Kar nekaj časa pa so se svetniki zadržali pri končnem poročilu nadzornega odbora o izboru izvajalca zimskega vzdrževanja občinskih cest in pločnikov za zime 2010/2011 do 2012/2013. Med drugim je nadzorni odbor ugotovil, da bi izvajalec zimske službe moral vrniti preko 230 tisoč evrov. Anton Peršin (SDS) je dejal, da je to črna pika oddelku za promet in da je treba ukrepati. Igor Draksler (SLS) in mag. Mirjam Jan Blažić (SD) sta predlagala, naj občinska uprava ponovno pripravi odzivno poročilo s konkretnimi ukrepi, kako rešiti težavo. Svetniki so takšen predlog soglasno potrdili, tako da nadaljevanje zgodbe s preplačano zimsko službo in predvsem, kako bodo problem rešili, še sledi. Klavdija Škrbo Karabegović Januar 2014 Gradbena dela tudi med prazniki Gradbena dela v okviru projekta »Odvajanje in čiščenje odpadnih voda v porečju Sore – Projekt Občina Škofja Loka« so na Centralni čistilni napravi Škofja Loka potekala tudi med prazniki. Dela na Centralni čistilni napravi Škofja Loka in novi čistilni napravi Reteče bodo zaključena v mesecu juniju 2014, nato je predvideno še enoletno poskusno obratovanje. Z nadaljevanjem izgradnje poljanske obvoznice pa bomo obenem lahko v celoti zaključili tudi gradnjo primarnih kanalizacijskih sistemov na tistih območjih, ki bodo potekala preko predora, je povedal mag. Miha Ješe, škofjeloški župan. naprave do reke Sore, montaža tehnološke opreme in strojne instalacije, ureditev dovozne ceste ter zunanja ureditev. Po zaključku vseh del na obeh čistilnih napravah pa sledi enoletno poskusno obratovanje. Sprašuje: Mateja Saksida, Dialog-si.net Dela na obeh čistilnih napravah bodo predvidoma trajala do junija 2014. Po zaključku vseh gradbenih in montažnih del je predvideno enoletno poskusno obratovanje. Poskusno obratovanje bo namenjeno testiranju delovanja, optimizaciji procesa čiščenja odpadnih voda in odpravi morebitnih pomanjkljivosti ter napak na vseh napravah in ostalih sestavnih delih čistilne naprave. V tem času bo izvajalec poskrbel za odpravo vseh napak in nemoteno delovanje obeh čistilnih naprav, saj je v našem interesu, da prevzamemo objekt in ostalo infrastrukturo v takšnem stanju, ki zagotavlja brezhibno delovanje. Kljub praznikom so nekatera gradbena dela v okviru projekta Odvajanje in čiščenje odpadnih voda v porečju Sore potekala nemoteno. Končno se bo začela tudi gradnja poljanske obvoznice. Kako gradnja obvoznice vpliva na izvedbo projekta Odvajanje in čiščenje odpadnih voda v porečju Sore? Res je, dela na Centralni čistilni napravi Škofja Loka na Suhi so potekala tudi med prazniki. Dela na biološkem bloku so se zaključila v sredini decembra , tako da je že začel obratovati. Med prazniki so delavci izvedli tudi praznjenje treh obstoječih bioloških blokov, demontažo obstoječe tehnološke opreme in nekatera rušitvena dela. V letošnjem letu bodo začeli dograjevati drugi del naknadnega usedalnika, potekala bodo zemeljska dela za pripravo gradnje nove upravne stavbe in zunanja ureditev. Nekatera gradbena dela na primarnih kanalizacijskih sistemih izvajalec gradbenih del ni mogel v celoti zaključiti, saj je njihova gradnja povezana z izgradnjo poljanske obvoznice. To velja predvsem za zahodni del kanalizacije na območju trase Godešič –Reteče in del odseka v Puštalu, kjer bo kanalizacija potekala preko predora pod Stenom. Izjemno vesel sem, da bomo sedaj lahko v celoti zaključili oba zelo zahtevna projekta, ki bosta pomembno vplivala na kakovost življenja občanov Škofje Loke. Kako poteka gradnja nove čistilne naprave Reteče? Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Kohezijskega sklada. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007–2013, razvojne prioritete »Varstvo okolja – področje voda«; prednostne usmeritve »Odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih vod«. Na novi čistilni napravi v Retečah so se v letu 2013 zaključila obrtniška dela, montaža, tehnološka in elektroinštalacijska dela. V letošnjem letu pa je predvidena izgradnja iztočnega kanala iz čistilne Odvajanje in čiščenje odpadnih voda v porečju Sore 5 Januar 2014 Pogovor z županom občine Škofja Loka, mag. Mihom Ješetom Želijo omogočiti dostop do interneta za vse občane Prehod čez cesto ob Šolskem centru do Dolenčevega vrta kliče po ureditvi – Kolikšna je zadolženost občine? – Zakaj vrata zapirajo nekoč zdrava podjetja? – Zima ugodna za gradbince – Pomoč na domu za starostnike Na seji občinskega sveta je bilo večkrat omenjeno, da bi bilo treba na nek način urediti prehod čez cesto med Šolskim centrom in Dolenčevim vrtom. Ali je to v načrtu in kdaj? Tehnična komisija sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu si je v Podlubniku ogledala možnost vzpostavitve novega prehoda za pešce na regionalni cesti pri Šolskem centru. V preteklosti (okoli leta 1973) je bil na tem mestu načrtovan prehod, ki zaradi strmega klanca in ostalih nevarnosti ni bil narejen. Ta prehod ni označen, vendar ga veliko dijakov uporablja za dnevno prečkanje regionalne ceste preko Dolenčevega vrta, kjer je divje parkirišče. V povezavi s tem je občinska uprava poslala dopis lastniku Dolenčevega vrta, naj se opredeli, kdaj predvideva pozidavo omenjenega zemljišča. Sicer je bil na tem mestu kot del projektne naloge za ureditev stanovanjske cone Dolenčev vrt predviden nadhod nad regionalno cesto Škofja Loka–Železniki na območju Šolskega centra. Projektna rešitev, ki je temeljila na predpisanih elementih gradnje cestnih nadhodov, je poleg izvennivojskega prehoda pešcev zagotavljala tudi prehod za invalidne osebe oziroma za otroške vozičke in kolesarje, za zagotovitev varnosti ceste in nadhoda v zimskem času pa bi bil nadhod v celoti pokrit s streho. Za premostitev višinske razlike na strani Šolskega centra in ureditev rampe je bila predvidena dimenzijsko zelo obsežna konstrukcija, ki je skupaj s streho predstavljala zelo grob poseg v veduto na staro mestno jedro in grad. Zaradi navedenih dejstev sta tako DRSC kot občina pristala na ureditev nivojskega prehoda pešcev in kolesarjev na novo urejenem štirikrakem križišču pri centru Poden. Kdaj bo le-ta izveden, je odvisno predvsem od iniciative investitorja. V vsakem primeru bo prehod za pešce urejen po veljavnih standardih varovanja pešcev in umirjanja hitrosti. Kako se je oziroma se bo občina lotila zagotavljanja širokopasovnega omrežja za vse občane? Občina Škofja Loka je k problematiki zagotavljanja širokopasovnega omrežja aktivno pristopila že v začetku leta 2011. Sprejet je bil načrt razvoja odprtega širokopasovnega omrežja elektronskih komunikacij v škofjeloški občini. Maja istega leta je bil občinski svet seznanjen z aktivnostmi, povezanimi z javnim razpisom za pridobitev sredstev EU sklada za regionalni razvoj ESSR. Ta razpis je bil kasneje zaradi pomanjkanja namenskih sredstev s strani takratnega ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo zaprt. Pred kratkim smo s pomočjo krajevnih skupnosti revidirali območja belih lis in zadevo v celoti posredovali na APEK, ki pripravlja razpis za podelitev koncesije za izgradnjo širokopasovnih omrežij. Prvi naslednji korak občine bo posodobitev omenjenega načrta iz leta 2011, saj bodo sredi januarja 2014 znani natančni podatki o trenutno zagotovljeni hitrosti dostopa do interneta na gospodinjstvo. Sledil bo poziv operaterjem, ki so v letu 2010 dali obvezo po zagotovitvi širokopasovnih povezav na večini območij naše občine, da poiščemo rešitev za območja, kjer te obljube niso izpolnili. Občina bo po revidiranju načrta nadaljevala z aktivnostmi na tem področju tudi v sodelovanju s stroko, pri čemer že iščemo najustreznejše možnosti oziroma modele partnerstva s ciljem, da omogočimo širokopasovni dostop do interneta kar najširšemu krogu naših občanov. Končno je nastopil slavnostni trenutek podpisa pogodbe za nadaljevanje del na poljanski obvoznici. tih proračunih, največ za športno dvorano na Trati, Sokolski dom in komunalno infrastrukturo. Do leta 2007 ni imela kreditov, nabrala pa si jih je do leta 2010. Konec leta 2010 je bila občina zadolžena za 13,3 milijona evrov, od leta 2010 naprej pa zadolženost pada. V začetku decembra smo bili zadolženi za 10,9 milijona evrov. V decembru 2013 smo se zadolžili še za en milijon evrov, v letu 2014 pa načrtujemo zadolžitev za dodatne tri milijone evrov. Ti bodo omogočili financiranje največjega občinskega projekta Urejanje porečja Sore (UPS). Zaradi visoke predhodne zadolženosti bomo s tem na zgornji meji zadolženosti. Po letu 2014 pa načrtujemo ponovno zmanjševanje zadolževanja. Uradno je bil odprt Medpodjetniški izobraževalni center. Ob odprtju ste dejali, kako se je na Loškem tekstilna in lesna industrija umaknila in da je vajeti v roke vzela strojna industrija. Čeprav imamo v Škofji Loki nekaj zdravih podjetij, ne moremo mimo dejstva, da jih je prav tako nekaj v zadnjih letih žalostno zaprlo svoja vrata. Naj omenimo LTH, Kroj, Viator&Vektor, odšel je večji del Jelovice, slabo kaže podjetju SGP Tehnik, kjer brez dela lahko ostane preko sto ljudi … Gospodarstvo v naši občini je Koliko je zadolžena škofjeloška občina? V preteklosti se je občina zadolžila za investicijske projekte v spreje6 trdno, predvsem pa je tranzicijo razen nekaj izjem preživelo brez večjih šokov. Vsa tri podjetja, ki ste jih našteli, so zaprla svoja vrata oziroma šla v stečaj predvsem zaradi neustreznega vodenja oziroma neustrezne lastniške strukture. Konkretno poznam predvsem agonijo Kroja. Mislim, da bi del tega obrata še zmeraj lahko delal, ker takrat prevzeti program sedaj delajo v Gorenjih Petrovcih. Prav tako je bilo nedopustno, da je bil v celoti zaprt dober program podjetja LTH. Tudi pri stečaju Transturista je treba ozadje iskati v vodstvu in lastništvu. Tekstilna industrija na Gorenjskem obstaja samo še v Loki. Res, da se zelo krči, ampak pomembno je, da namesto teh obratov, v katerih so bili prej tekstilci, zdaj delajo v glavnem kovinarji. In to dobre družbe, ki povečujejo svoj promet in ki čedalje bolje poslujejo. Prišlo jo do nekaj zelo dobrih premikov. Ponosni smo, da je v Loko prišel Filc Mengeš. Tudi LTH ulitki se širijo v industrijsko cono na Trati. Na področju Gorenjske predilnice je šest novih družb. Ni pomembno, katera panoga prevladuje pri nas, pomembno je, da imamo delovna mesta, ki ustvarjajo dodano vrednost. Večkrat je bilo rečeno, koliko imamo pri nas trgovskih centrov. Menim, da oni ne ustvarjajo več novih delovnih mest, prihaja samo Januar 2014 do prerazporeditve. Kupna moč prebivalstva je namreč omejena, zato dodatni nakupovalni center pomeni v glavnem zmanjšanje prometa v drugih, deloma pa tudi preusmeritev dela kupcev, ki hodijo nakupovat izven loškega območja. Delovna mesta so v glavnem v proizvodnji, v industrijski dejavnosti in obrtništvu. Tovrstno dejavnost moramo podpirati. Kar zadeva Jelovico: res so svojo proizvodnjo prenesli izven Škofje Loke, ni pa bilo množičnih odpuščanj. Po mojih informacijah želijo del proizvodnje na nekdanji lokaciji spet obnoviti. Zaprtje tovarne, se pravi stečaj, pomeni po eni strani izgubo delovnih mest, po drugi strani pa šoke za delavce, ki so naenkrat pred dejstvom, da so podpiranci. Dejansko imam izkušnje iz Gorenjske predilnice, kjer smo naredili vse, da je blizu sedemsto zaposlenih brez večjih pretresov prišlo do svojih zasluženih pokojnin. Poudarjam zasluženih, saj so si vsi ti ljudje s svojim delom zaslužili pokojnine. Tako kot jih zaslužijo delavci Tehnika. Upam, da se bo tudi za njih zadeva uredila, saj se gradbeništvo spet revitalizira. Prepričan sem, da se bo v Loki za dobre delavce vedno našlo delovno mesto. Dejstvo je, da so upokojenci na Loškem zelo aktivni in so lahko dober zgled svojim vrstnikom, pa tudi mlajši generaciji, kar lepo priča tudi nedavna mednarodna konferenca z zgovornim naslovom Starejši v akciji. Stopimo korak naprej od aktivne starosti do trenutka, ko potrebujemo pomoč. Koliko je sploh še realna izgradnja doma za starejše in varovanih stanovanj v vojašnici? Občinski podrobni prostorski načrt na območju vojašnice predvideva gradnjo novega doma, vendar se stvari bistveno spreminjajo in je vprašanje, kolikšne bodo sploh potrebe. Zato je v pripravi strategija o kvalitetnem življenju starejših občanov. Trenutno oblikujemo razvojno strategijo škofjeloške občine 2020 + in v okviru le-te so tri področja, ki jih pripravljamo za celotno loško območje. To so kvalitetno preživljanje starosti, turizem in razvoj podeželja. Vsa ta tri področja se po svoje prepletajo in za vse je značilno, da se občinske meje ne smejo poznati. Podobno kot imamo mladinski center v Škofji Loki, Podlubniku in v Frankovem naselju, bo treba misliti tudi o kakih dnevnih zbirališčih starejših občanov, tako da bi imeli pokrit segment od zbiranja občanov in druženja, mogoče v okviru Društva upokojencev, do dnevnih centrov starejših občanov, varovanih stanovanj in seveda tudi dom starostnikov, ki je najbolj institucionalizirana oblika. Ne smemo pa pozabiti še nekega segmenta, ki je trenutno nekoliko prezrt in ga bomo skušali v letošnjem letu bolj poudariti, to je varovanje oziroma pomoč na domu. Slednjo bi zelo radi spravili tudi v koncesijsko dejavnost, tako da bi lahko številni občani na ta način dobili delo. S tem pridobimo dodatna delovna mesta in hkrati omogočimo, da imajo starejši občani potrebno oskrbo doma ob svojih ognjiščih. Seveda je od vsakega posameznika odvisno, kdaj se bo odločil za drugačno obliko preživljanja starosti. Na vsak način pričakujemo, da bo starostnikov več, življenjska doba se daljša. Za vrtec v vojašnici je idejni projekt že narejen, sledi neposredno projektiranje, računamo pa, da ga bomo v letih 2015 in 2016 zgradili. Kar pa zadeva obstoječe enote: v Najdihojci je dokončana sanacija, ki je vključevala izvedbo novega izolacijskega ovoja, zunanjo prenovo, tudi terase so bile prenovljene, tako da lahko rečemo, da smo vrtcu za nekaj desetletij podaljšali življenjsko dobo. V letošnjem letu predvidevamo nekaj podobnega v Pedenjpedu v Frankovem naselju. Osnovne zmogljivosti, ki jih zdajle imamo, bodo relativno dobre, razen tistega v dijaškem domu, ki ga imajo sicer otroci in vzgojiteljice radi, ampak po standardih ni najbolj primeren. Moramo poudariti, da so pri otroškem varstvu naši standardi previsoki, finančno jih težko zmoremo in mislim, da ne bi bilo bistveno slabša oskrba z nekoliko povečanim normativom. Povprečna prisotnost v vrtcu je namreč malo nad 80-odstotna. Kar nekaj gradbišč imamo odprtih. Koliko in katera dela bo moč izvajati v zimskem času? Zimski čas sam po sebi še ne opredeljuje dovolj možnosti gradnje. Letošnja zima, relativno hladna in brez padavin, je idealna za gradnjo komunalne infrastrukture. Problem pa nastopi, ko zapade sneg, ker se takrat zemlja zmehča in je s težko mehanizacijo nemogoče iti na polja, zato se bo takrat treba bolj usmeriti na cestne odseke. Po drugi strani pa zimska gradnja na poljih in travnikih ne povzroča škode, saj spomladi lastniki začnejo z novim vegetacijskim ciklusom. Pa še en stranski produkt tovrstne zime velja omeniti, do zdaj smo imeli bistveno manjše izdatke za zimsko službo kot lansko zimo. Letošnja zima, če bo taka ostala, je kot nalašč za naš občinski proračun, ki ga namenjamo v glavnem za velike projekte. Klavdija Škrbo Karabegović OBČINA ŠKOFJA LOKA OBVESTILO Obveščamo Vas, da je na spletni strani Občine Škofja Loka objavljen naslednji razpis: RAZPIS za prostovoljko, prostovoljca in prostovoljski projekt leta 2013 v občini Škofja Loka (stik: Alojz Bogataj, 04/51 12 332) Vsebina razpisa in razpisna dokumentacija sta na voljo na spletni strani Občine Škofja Loka www.skofjaloka.si pod rubriko Javni razpisi ter v sprejemni pisarni Občine Škofja Loka, Loška hiša, Mestni trg 15, Škofja Loka. Rok za prijavo na razpis je do 20. 1. 2014. Ostaniva v tem delu Škofje Loke. Lahko rečemo kaj novega o izgradnji vrtca v vojašnici? Mag. Miha Ješe 7 Januar 2014 Razlog za veselje in optimizem V zadnjem mesecu in pol se je odvila drama o poljanski obvoznici, a na veliko veselje Ločanov, prebivalcev Poljanske doline in številnih drugih, ki se dnevno vozijo po ozkem grlu Škofje Loke, ima le-ta v prvem delu srečen konec. Naj spomnimo, na zadnji razpis za izbor izvajalca sta prispeli dve pritožbi, o katerih je morala odločati državna revizijska komisija. Glede na predhodno odločitev slednje, ko je ugodila pritožniku, ki ima blokirane račune in je brez potrebnih referenc, se je pri številnih pojavil dvom in skeptičnost o usodi poljanske obvoznice. Občinski svetniki so stopili skupaj in napisali odprto pismo za predsednico vlade RS, predsednika državnega zbora in druge politične funkcionarje. Na noge so skočili prebivalci Spodnjega trga in Poljanske ceste ter njihovi podporniki, ki so večkrat zaprli cesto in na ta način po dolgih desetletjih mirnega prenašanja človeku neustreznih življenjskih razmer opozorili na nevzdržno situacijo. »Na koncu je le prevladal zdrav razum,« je bilo slišati 18. decembra, ko so mediji objavi- li novico, da državna revizijska komisija ni ugodila dvema pritožnikoma. Tako je napovedane proteste zamenjalo slavje prebivalcev Loke. Že 23. decembra je sledil podpis pogodbe med Direkcijo RS za ceste in izbranim ponudnikom Gorenjsko gradbeno družbo, d. d. s partnerjema OHL ŽS, a. s. in Iskra Sistemi, d. d. Vrednost pogodbe za nadaljevanje del na drugi in tretji etapi obvoznice Škofja Loka znaša slabih 22 milijonov evrov. Istočasno je z izbranim izvajalcem ločeno pogodbo podpisala tudi škofjeloška občina, ki financira gradnjo komunalnih naprav: vodovoda, plinovoda in javne razsvetljave, ki se nahajajo v območju gradnje obvoznice. Vrednost te pogodbe znaša približno 380 tisoč evrov. Izvajalci del so takoj začeli s pripravo potrebne dokumentacije za gradnjo, v januarju pa se bodo pričela izkopna dela na zadnji tretjini še ne izvrtanega predora pod Stenom, ki je v terminskem načrtu na kritični poti. Ostala dela se bodo glede na zimsko obdobje izvajala v skladu z meteorološkimi pogoji, ki so predpisani za zagotavljanje kvalitetnih pogojev gradnje. Torej, prvi del prej omenjene drame je zaključen, zdaj sledi intenzivno delo in lovljenje rokov, da bo obvoznica resnično lahko zgrajena s pomočjo evropskih sredstev. »Mislim, da je že čas, da obvoznica steče, da nadaljujemo delo, ker obvoznico nujno potrebujemo. In ne samo Škofja Loka, potrebujeta jo tudi Poljanska dolina in Severna Primorska. Vedno smo zagovarjali skupno stališče, moramo sodelovati in tudi nadaljevanje gradnje je plod sodelovanja. Zato se ob tej priliki lepo zahvaljujem našim občanom, predvsem tistim iz starega mestnega jedra, ki so 8 v neformalni pozitivni iniciativi, ki je končno enkrat potrjevala projekt, ne pa ga samo ovirala, da so se tako aktivno in vzdržno in predvsem z veliko mero potrpljenja lotili zadeve. Zahvaljujem se našim svetnikom, Direkciji RS za ceste in njenemu direktorju mag. Gregorju Ficku, da so dobro izpeljali postopek,« je ob dobri novici povedal škofjeloški župan mag. Miha Ješe. Tudi na prvi fazi obvoznice so se stvari premaknile z mrtve točke, saj je upravno sodišče novembra 2013 tožbo pritožnika zavrnilo, tako da je še zadnje gradbeno dovoljenje postalo pravnomočno. Klavdija Škrbo Karabegović Januar 2014 Prejeli smo iz OO SLS Škofja Loka Kjer je volja, tam je pot! Pozdravljeni v letu 2014, v katerem želim vsem občanom zdravja, možnosti za delo in delu primerno plačilo, upokojencem nezmanjšane pokojnine, občinski upravi in županu več vizije in strateškega razmišljanja, svetnikom pa zdrave pameti in pogum, da bodo po njej tudi odločali. Kjer je volja, tam je pot! Kjer pa volje ni, se še pot izgubi! Letošnje leto bodo lokalni Jožica Žnidaršič politični parket zaznamovale županske volitve, volitve občinskih svetnikov in predstavnikov krajevnih skupnosti. Tiha volilna kampanja že traja nekaj mesecev, zato je potrebna kritična presoja dogajanja na lokalnem nivoju. V začetku decembra so krajani Pevna in Papirnice občinske svetnike obvestili o problematiki ukinjenega organiziranega prevoza otrok v šolo. Občinska uprava in krajani niso prišli do rešitve, s katero bi se strinjali obe strani. Na decembrski seji občinskega sveta smo svetniki Slovenske ljudske stranke predlagali, da se v primeru, če starši otrok in občinska oblast do takrat še ne bi sprejeli dogovora v obojestransko zadovoljstvo, na dnevni red januarske seje uvrsti točka Prevoz šolskih otrok iz Pevna in Papirnice. Župan je pred glasovanjem svetnike pozval, naj zavrnejo predlog SLS in tako se je tudi zgodilo. Sklep je z devetimi glasovi za podprla opozicija (SLS, NSi, SD) in dva koalicijska svetnika, štirinajst glasov proti pa so prispevali SDS, Prijatelji Loke, Glas žensk in Zares. Otroci, ki v zimskih mesecih hodijo v temi več kot tri kilometre do šole, po cesti, ki je na nekaterih odsekih slabo pregledna in kjer je povečan promet zaradi obvoza, po županovem posredovanju niso vredni obravnave na občinskem svetu, čeprav se tretjina svetnikov želi o tem pogovoriti. Upam samo lahko, da se jim na poti ne pripeti nesreča, kajti svetniki so bili pred glasovanjem opozorjeni, da prevzemajo odgovornost za to. Zaradi premajhnega prometa lekarne v Podlubniku vodstvo lekarne razmišlja o zaprtju le-te. Menim, da Podlubnik in Stara Loka z okolico potrebujeta dostopne lekarniške storitve, saj se prebivalstvo stara, 10 zato pozivam vse prebivalce tega območja in tudi vse Ločane in Ločanke, da gredo po zdravila v Lekarno Podlubnik. Veseli nas aktivnost prebivalcev Stare Loke, ki želijo Stari Loki vdahniti življenje in območje pod cerkvijo ponovno narediti za središče dogajanja. V ta namen so pri kapelici postavili jaslice, organizirali blagoslov konj na štefanovo in trikraljevski večer s Škofjeloškim oktetom za svete tri kralje. Kjer je volja, tam je pot! To se je dokazalo tudi pri škofjeloški obvoznici, za katero smo se posebej zavzemali v SLS. Jožica Žnidaršič, občinska svetnica občine Škofja Loka www.sls-skofjaloka.si Januar 2014 Otrokov glas je pomemben V Škofji Loki so predstavili nadvse zanimiv in pomemben projekt Zagovornik – glas otroka. Zagovorništvo je namreč glas otrok in mladih. Je omogočanje otrokom in mladim, da so v zadevah, ki se jih tičejo, njihove pravice spoštovane ter njihovi pogledi in želje slišane v pravem pomenu besede. Vodja in glavni koordinator projekta deluje pri varuhu človekovih pravic RS, območni koordinatorji pa po celi Sloveniji. In kdaj pravzaprav nastopi zagovornik? Ko starši otroka ali mladostnika v zadevah pred organi oblasti (center za socialno delo, policija, šola, zavod ipd.) ne zmorejo ali ne morejo v popolnosti varovati njihovih koristi. Zagovornik tako zagotavlja možnosti aktivnega sodelovanja otroka ali mladostnika pri odločanju o njegovi usodi; ga seznanja z vsemi informacijami, njegovimi možnostmi in izbirami; prepoznava in skrbi za upoštevanje njegovega mnenja; skrbi, da so varovane njegove koristi; zastopa le otroka, a hkrati sodeluje s starši, institucijami in koordinatorjem. Otrokom to, da se njihov glas in mnenje sliši, pomeni zelo veliko, a potrebujejo čas, da začnejo zaupati odrasli osebi. »Ta projekt ni lahek in vanj je vloženega veliko dela, da lahko danes pokažemo določene rezultate. Pogosto so otroci žrtve različnih igric in manipulacij, nekateri odrasli jih učijo lagati… To se mi ne zdi pravično,« je povedala varuhinja človekovih pravic in ena prvih pobudnic projekta Vlasta Nussdorfer. Glavna koordinatorica projekta Lili Jazbec pa je dodala, da jim največjo nagrado pomeni, ko otroku omogočijo, da je slišan. »Z neko deklico sva se srečali osemnajstkrat, da sem lahko prenesla njen glas, a ta je bil na koncu vendarle slišan. Ni vedno tako, da odrasli najbolj vemo, kaj si otrok želi. Izredno veliko se lahko naučimo od otrok,« je dejala ena od zagovornic glasa otrok Zorica Škorc, ki ima dolgoletne dragocene izkušnje dela z otroki in mladostniki. Koordinator za območje Gorenjske Domen Rakovec je večkrat poudaril, kako smo vsi dolžni pomagati otrokom in mladostnikom. »Zakaj potreba po zagovorniku? Kljub temu da smo v 21. stoletju, se otroke premalo posluša. Ko pride otrok oziroma jega zagovornika, rešili pa smo jih 23. Verjemite, to, da so slišani, jim veliko pomeni,« je zaključila Lili Jazbec. Klavdija Škrbo Karabegović Informacija za otroke in mlade Projekt Zagovornik – glas otroka, ki pomaga k temu, da se sliši otrokov glas, so predstavili Lili Jazbec, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in Domen Rakovec. (Foto: K. Š. K.) mladostnik v situacijo, ko se odloča o njegovi usodi, ga to lahko zaznamuje za celo življenje in zato je prav, da se ga sliši,« je dejal Rakovec. A uspeha ni, če otrok noče sodelovati, zato odnos med otrokom in zagovornikom temelji na enakopravnosti. Otrok to kmalu začuti in vidi, da je zagovornik tam izključno zaradi njega. Vsako pobudo obravnavajo individualno. Zagovornik ne sprejema odločitev, ampak samo posreduje glas otroka. Njegova izjava je končni izdelek zagovorništva. Izjava sicer ni zavezujoča za uradne institucije, vendar se, kot so dejali sogovorniki, stanje izboljšuje in izjave v pozitivnem smislu upoštevajo. »Več kot v 80 odstotkih smo uspešni,« je dejal Rakovec. Najpogosteje otroci potrebujejo zagovornika ob urejanju stikov med in po ločitvi staršev, imajo pa tudi primere zlorab ipd. Njihove zgodbe so pogosto zelo žalostne, izjave pa tako preprosto zrele, da predramijo marsikaterega odraslega. »Jaz se ne bom odločil ne za mamo in ne za očeta, ker imam oba enako rad in ker ne želim nikogar užaliti,« je samo en primer. »K nam pride veliko otrok. Naše delo je zelo odgovorno in učinka ni takoj. Zagovornik se z otrokom oziroma mladostnikom v povprečju sreča sedemkrat. V letu 2013 je 66 otrok imelo svo- 11 Na zagovornika se lahko obrneš, ko v zadevah, ki se te tičejo (na centru za socialno delo, policiji, v šoli, zavodu ipd.): • ne razumeš, kaj se dogaja in želiš informacije; • bi rad povedal svoje mnenje, a te odrasli ne poslušajo; • čutiš, da odrasli niso razumeli, kar si povedal; • ko odrasli odločajo o tvoji prihodnosti. Januar 2014 Veliko se naredi z dobro voljo Mednarodna humanitarna organizacija Karitas že lep čas deluje tudi v Škofji Loki. Približno petdeset prostovoljcev se vsak dan trudi lajšati življenje vsem, ki potrebujejo pomoč. Zadnja odmevnejša prireditev, namenjena zbiranju sredstev, dobrodelni srečelov, je tudi lansko leto tradicionalno potekala ob tednu Karitasa. Zbrali so rekordno število dobitkov, približno 1300. Kot je dejala Mateja Gartner iz škofjeloškega Karitasa, so bili vseh dobitkov in finančnih sredstev zelo veseli. »S srečelovom smo zbrali okrog 4000 evrov. Zbrana sredstva namenjamo za hrano in plačila položnic družinam, ki tega ne zmorejo same. Zahvaljujemo se vsem donatorjem, dobrotnikom in okoliškim župnijam za darovane dobitke ter Radiu Sora, ki nas povabi v kontaktno oddajo. Vedno znova smo veseli pozitivnega odziva ljudi, ki na srečelov komaj čakajo. Lansko leto bi tako lahko prodali še več srečk, kot smo jih imeli pripravljenih.« Poleg najbolj odmevnega srečelova Karitas vsako leto v marcu organizira dobrodelni koncert, ki ga pripravijo mladi v Sokolskem domu. Večja skupina žensk obiskuje bolne in ostarele po domovih, se z njimi pogovarja in jim prinese skromna darilca. Obiskov se ti velikokrat osamljeni ljudje zelo razveselijo. Komaj čakajo na srečanje, ki jim ga Karitas prireja enkrat na leto. Pisarna na Mestnem trgu je vsako sredo popoldne namenjena tudi svetovanju ljudem, ki se znajdejo v na prvi pogled nerešljivih težavah. Karitas Škofja Loka lajša socialno stisko z razdeljevanjem hrane, oblačil in s kritjem položnic. »Denarja ne dajemo, previdno krijemo položnice. Sodelujemo s Centrom za socialno delo Škofja Loka, z Rdečim križem in s škofjeloškimi rotarijci. Skupaj poskrbimo, da se pomoči ne podvajajo in da so je deležni različni ljudje. Vsak mesec razdelimo okrog petdeset paketov hrane. Pri razdeljevanju hrane je treba biti zelo previden, ker gre tudi za evropska sredstva. Vse Pridne roke Karitasa mora biti natančno evidentirano,« je pomoč opisala Mateja Gartner. Posebno področje Karitasa je tudi zbiranje še uporabnih oblačil, pohištva, bele tehnike in vsega materialnega za vsakodnevno uporabo. »Trenutno je zelo veliko povpraševanje po štedilnikih na trda goriva, manjka nam fantovskih superg in moških čevljev ter moških bund. Vedno nam primanjkuje otroških oblačil, plenic za otroke in odrasle, brisač, posteljnine in spodnjega perila. Dobrodošle so tudi manjše garderobne omarice, pohištvo, kolesa in otroški avtomobilski sedeži. Stiske ljudi se s propadanjem večjih lokalnih podjetij vsak dan še povečujejo, zato bo prav vsaka pomoč še kako dobrodošla.« Barbara Tušek Veseli december v Loki Decembra so v mesto na sotočju dveh Sor prišli vsi trije dobri možje in prinesli eno najlepših daril vsem Ločanom, nadaljevanje del na poljanski obvoznici. Praznični mesec so zaznamovale tudi številne prireditve za različne okuse. Po prihodu prvega od treh mož, Miklavža, se je Loka odela v praznično vzdušje z novoletnimi smrečicami. Osnovne in srednje šole ter številna društva so pripravili dobrodelne dogodke in bazarje. Svoja vrata je odprla Pravljična dežela Gorajte, na pročelju občine pa so vse do 31. decembra vrteli videoanimacijo. 21. december je bil namenjen prihodu Božička, ki je na Mestni trg prišel tako v dopoldanskem kot v popoldanskem času. V Centru DUO so izdelovali svetilke in se proti večeru z njimi odpravili po Poti v Puštal, kjer so najmlajši v Nacetovi hiši uživali v igrici Trije prstani. Tudi Loška umetniška tržnica (LUFt) je tokrat imela božično noto. Mestni pihalni orkester pa je natanko 25. decembra privabil številne poslušalce na tradicionalni božični koncert. Tudi sicer so se v Loki zvrstili številni koncerti na različnih lokacijah, tako v Sokolskem domu, v lokalih, na prireditvenem Na Mestni trg je prišel še zadnji od dobrih treh mož, Dedek Mraz, ki so mu otroci z veseljem zapeli pesmico. (Foto: N. Karabegović) prostoru pod šotorom in na Mestnem trgu. Na štefanovo je že osmič zapored v Stari Loki potekal blagoslov konj, naslednji dan pa je bil ponovno namenjen najmlajšim. Pred prihodom Dedka Mraza so si lahko brezplačno ogledali film Sreča na vrvici, nato pa na Placu poklepetali še z zadnjim od dobrih treh mož. Otroci so prebrali novoletna voščila Ločanom in si, zanimivo, poleg tradicionalnih želja o zdravju, več časa za otroke, iskanju smisla v majhnih stvareh, tudi oni zaželeli, da bi čim prej dobili poljansko obvoznico. Zvečer je navdušil Gal Gjurin z Galeristi, naslednji dan pa prav tako na Placu še Victory band. Praznično dogajanje je zaokrožilo silvestrovanje na Mestnem trgu z domačinom 12 Iz pekla so prišli parklji … (Foto: N. Karabegović) Iztokom Orešnikom – Ginom, ki je ob domačih in tujih uspešnicah zabaval množico do jutranjih ur. Piko na i vsem dogodkom pa je predstavljal koncert legendarnega Rade Šerbedžije s skupino Zapadni kolodvor in gostom Juretom Ivanušičem, ki je bil 7. januarja v Sokolskem domu. Klavdija Škrbo Karabegović Januar 2014 Pesem, ki ostane Sedmi dobrodelni božično-novoletni koncert Rotary kluba Škofja Loka bo obiskovalcem ostal v spominu. Pevke trenutno enega najuspešnejših zborov Carmen manet so poskrbele za vrhunski glasbeni večer in nedvomno upravičile svoje ime, ki pomeni »pesem ostane«. Kot pravijo same, so zbor 32 zabavnih deklet z najvišjim zborovodjem. »V zboru smo nekdanje in sedanje dijakinje Gimnazije Kranj in se zbiramo enkrat tedensko, v nedeljo zvečer. Pred večjimi nastopi in tekmovanji imamo še dodatne vaje. Skoraj vsa dekleta so obiskovala glasbeno šolo, precej jih hodi tudi na solopetje. Dekleta so se kalila v dekliškem pevskem zboru in se z veseljem še naprej ukvarjajo s petjem, še posebej, ker zborovodja Primož Kerštanj res ve, kako zbor potegniti za sabo. Tako se zelo dobro razumemo in imamo skupaj velike načrte. Lahko tudi rečem, da smo eden redkih zborov, ki nima težav s članstvom. Na avdicijo za vsako izpraznjeno mesto se prijavi precejšnje število gimnazijk, ki si želijo peti v zboru. Nastop v Sokolskem domu nam bo ostal v zelo lepem spominu, na odru smo se odlično počutile, navdušeni poslušalci ti namreč povrnejo vso vloženo energijo,« je po koncertu dejala predsednica zbora Barbara Kušar. Zbor je svojo Marko Kočila: »Zbor Carmen manet je dokaz, da je vsak glas zase lep, ampak skupaj so pa odlični.« Carole Pavlin in Urbana Janjiča pod vodstvom Tine Lušina Basaj. Poleg glasbe so tega večera odmevale tudi zahvale. Predsednik škofjeloških rotarijcev Marko Kočila se je zahvalil prizadevnim članom kluba Marku Murnu, Urošu Kranjču in Stanetu Kranjcu. Zahvalil se je tudi vsem donatorjem, Občini Škofja Loka, Moniki Tavčar za povezovanje koncerta in vsem, ki so pomagali pri zbiranju sredstev za velike in socialno ogrožene družine. glasbeno pot pričel leta 2011 in v tem času osvojil že enajst zlatih in eno srebrno priznanje na domačih in tujih tekmovanjih. Poleg tega je za njimi uspešen projekt Pesem severnega vetra, ki zajema skladbe skladateljev iz severne Evrope. Za tokratni nastop so izbrale nekaj najlepših del iz svetovne in slovenske zakladnice, vse od sakralne glasbe, priredb ljudskih pesmi pa do popularnih melodij. Večer so popestrile recitacije kranjskih gimnazijcev Katharine 13 »Skupaj s Karitasom bomo sredstva namenili v prave roke. Rotarijci smo v preteklosti izpeljali že veliko projektov. Na področju izobraževanja smo pred leti imeli akcijo prikaza prve pomoči, ki smo jo združili z donacijo defibrilatorja. Nadarjenim šolarjem poskušamo pomagati s štipendijami. Lansko leto smo podelili dve štipendiji dijakinjama z izrednim uspehom. Pomagali smo tudi dobiti štipendijo pri našem partnerskem klubu v Nemčiji. Tako je sedaj na študiju v Münchnu študent na področju posebnih gradbenih konstrukcij. Tudi v letošnjem letu ne bomo počivali in že sedaj vas vabim, da se nam pridružite.« Barbara Tušek Rotary klub Škofja Loka je s pomočjo članov, donatorjev in obiskovalcev zbral 5000 evrov, ki jih bodo podarili škofjeloškemu Karitasu. Vsem se zahvaljujejo za pomoč. Januar 2014 Loški oder zelo uspešen Vrata Loškega odra so bila v pretekli sezoni mnogokrat na široko odprta, saj so člani zelo aktivni in dobro delajo, kar je opazila tudi širša javnost in jih za njihovo delo večkrat nagradila. Tako so z veliko volje in energije sezono 2012/2013 pripeljali do konca, novo pa začeli več kot uspešno. Preteklo sezono sta odprli dve predstavi, ki so ju potem igrali v letu 2013, in sicer prva nosi naslov Bosa v parku avtorja Simona Neila, ki jo je igral odrasli del ansambla, ter druga, otroška z naslovom Od kod si, kruhek avtorja Tomaža Lapajneta Dekleve. V okviru Loškega historiala so v juniju ponovili zelo uspešno predstavo Zamorc s krono v režiji Matije Milčinskega, v kateri je poleg igralcev Loškega odra kot gost nastopil Joseph Nzobandora – Jose. Marca so pričeli s študijem predstave Igre je konec Simona Graya pod režijskim mentorstvom Jaše Jamnika. Po zasluženem poletnem počitku so novo sezono 2013/2014 odprli prav s to predstavo, premiera je bila 25. septembra 2013, leto pa zaključili decembra z novo predstavo za otroke Slonček Leopold Mihe Mazzinija, kjer sta nad igralskim podmladkom bdela izkušena Juša Berce in Blaž Vehar. Februarja 2013 so prvič gostovali na festivalu komedije v Pekrah. Odšli so v goste na hrvaški Hvar s predstavo Vražji fant zahodne strani, kamor so bili povabljeni v spremljevalni program hrvaškega srečanja najboljših ljubiteljskih predstav, ob dejstvu, da je bila predstava v Sloveniji leta 2012 razglašena za najboljšo in je prejela matička strokovne žirije. Sezona 2012/2013 je bila glede bere nagrad, prejeli so jih devet, res izjemna in jo bo po besedah prej, a letos se je bilo treba z njimi ukvarjati na drugačen način. Z Ano sva se tega lotila pogumno, z veliko volje in energije ter sezono 2012/2013 pripeljala do konca, novo pa začela več kot uspešno.« Želje Matej Čujovič (v ospredju) v vlogi Benedicta v predstavi Igre je konec, za katero je prejel Severjevo nagrado. predsednika Loškega odra Mateja Čujoviča težko ponoviti. najboljšo predstavo v celoti, igralka Juša Berce pa je postala žlahtna komedijantka. Za zaključek leta je Matej Čujovič prejel še Severjevo nagrado za najboljšo vlogo v ljubiteljskem gledališču, in sicer za vlogo Benedicta v predstavi Igre je konec. Omenjeno priča o res kakovostnem delu celotnega ansambla, ki ga uspešno vodita Ana in Matej: »Glede na to, da je gledališče po več kot dvajsetih letih vodenja konec decembra 2012 zapustila Meta Petrač in odšla v zasluženi pokoj, sva imela z novo vodjo Ano Babnik ogromno dela. Ukvarjal sem se s stvarmi, s katerimi se mi do sedaj, priznam, ni bilo treba, ker jih je s svojimi bogatimi izkušnjami prejšnja vodja gledališča opravljala že rutinsko. Seveda sem stvari poznal in vedel zanje že Pohvale z vseh strani Predstava Vražji fant zahodne strani je na festivalu ljubiteljski gledališč v Postojni prejela nagrado za najboljšo predstavo v celoti po izboru žirije, Tamara Avguštin pa je domov odnesla matička za najboljšo žensko vlogo. Z isto predstavo so na gostovanju v srbskem mestecu Ub na festivalu Repasage Fest prejeli kar pet nagrad, in sicer Jaša Jamnik za režijo ter za scenografijo in kostumografijo, Tamara Avguštin pa za najboljšo žensko vlogo ter nagrado za najboljšo predstavo v celoti. Na festivalu komedije v Pekrah je predstava Bosa v parku prejela nagrado strokovne žirije za Predsednik Loškega odra poudarja, da je najbolj ponosen na kolektivni duh, ki vlada v ansamblu, na sožitje med igralci, ki pripadajo generacijam, med katerimi je kar šestdeset let razlike. »Možnost sobivanja na odru (in seveda tudi za njim) je odlika, ki jo prepoznata tako občinstvo kot strokovna žirija. Ponosen sem tudi na vse igralce, saj so naše igralske sposobnosti, kot pogosto pravijo obiskovalci, zelo visoke. Seveda pa talent sam po sebi nikoli ni dovolj, zato sem ponosen na red in disciplino, ki vladata v našem ansamblu. Brez resnega pristopa in trdega dela naših uspehov zagotovo ne bi bilo.« Matej Čujovič se trudi biti realen, zato za leto 2014 ne želi napovedovati tektonskih premikov: »Takole bom rekel: če bo status quo, bom zadovoljen. S tem, da si želim, da bi ohranili število predstav in kakovost igre – tako individualne kot kolektivne, našo povezanost in ljubezen do igranja. Upam, da se bo finančna kriza umirila, da bi ne prišlo do krčenja finančnih sredstev, od katerih smo odvisni, ter da bi si lahko več ljudi privoščilo hoditi v gledališče.« Ste si letos že privoščili? Katja Štucin Slonček Leopold Na Loškem odru so decembra premierno uprizorili otroško dramsko delo Mihe Mazzinija Slonček Leopold pod režijsko taktirko Juše Berce ter Blaža Veharja. Slednjega smo prosili za nekaj pojasnil. Na začetku velja omeniti sodelujoče, tako igralke in igralce kot tudi ostale, ki so enako pomembni za nastanek uprizoritve. Moj poklon gre mladim igralkam in igralcem, ki so s svojo energijo vdihnili življenje v besede in like s papirja. Trem veteranom otroških predstav Loškega odra, Gregorju Gartnerju, Onii Brank Pečko in Roku Gerbcu, se je tokrat pridružilo kar pet novincev: Henrika Peternel, Tilen Lajevec, Matic Eržen, Uroš Jelenc in Tia Bišćević. Produkcija take predstave je poleg režiserskega dvojca zahtevala tudi močno tehnično ekipo. Za kostume je poskrbela Tina Dobrajc, za sceno Roza Peternelj, za govor Ludvik Kaluža, za glasbo Iztok Drabik, za luč Jure Florjančič, za rekvizite in logistiko pa Ana Babnik. Kdo je pravzaprav slonček Leopold? Slonček Leopold je slika današnjih dni: čisto povprečen slon, ki bi na vsak način rad izstopal. Slonja klet- 14 ka v živalskem vrtu je pretesna zanj, zato hrepeni in hlasta po čimerkoli, kar prihaja od zunaj. Zaradi tega se pusti pretentati tako dobronamerni čarovnici kot komu z bolj spolzkimi nameni. Skratka, slonček Leopold je zvedav otrok, impulziven najstnik in negotova odrasla oseba obenem, in čeprav ni brez muh Januar 2014 in napak, so njegove želje in vzgibi vsakomur blizu ali vsaj zlahka razumljivi. so tudi njeni gledalci le živali v kletkah. Če to drži, se bo moral odločiti vsak zase. Kakšna je vizualna podoba predstave? Vizualno najbolj izstopajo živalski kostumi, ki prikažejo tipične telesne značilnosti posameznih živali (slonja ušesa in rilec, opičja zadnjica, zevajoča glava povodnega konja, vrabčkova krila), sicer pa imajo igralci na sebi človeška oblačila, ki nakazujejo značaje svojih likov: počasni in preudarni povodni konj je v kopalnem plašču, povprečni in neopazni slon v sivih hlačah in telovniku, zapeljiva in spletkarska kača pa v bleščečem in oprijetem trikoju. Na odru imamo tudi čarovnico, ki smo ji nadeli temen Zakaj bi priporočal ogled te uprizoritve Loškega odra in komu je namenjena? Slonček Leopold je namenjen predvsem osnovnošolskim otrokom. Ima sodobno in preprosto osnovno zgodbico, ki ji lahko sledijo tudi najmlajši, v besedilu Mihe Mazzinija pa najdemo tudi globlje ideje, pretanjen humor ter kritiko današnje družbe in potrošništva, ki nagovarjajo starejše otroke, najstnike in navsezadnje tudi odrasle. Igrica je zabavna in dinamična in je dober razlog, da preživite pol urice z nami na Loškem odru. Katja Štucin rdeče-črn kostum v kontrastu z njenim živahnim in vedrim značajem. Scenografija predstave je preprosta, saj obsega tri skopo opremljene kletke v živalskem vrtu, preostali oder so potke za sprehajalce. Skozi predstavo močno namignemo, seveda prav nič zlonamerno, da Vas majhna, a trdna – Delnice Vas v Poljanski dolini, ki jo domačini največkrat poimenujejo 'Deunce', je z obsežno kroniko Ivana Križnarja zaživela še v pisani besedi. Prva predstavitev knjige je bila doma v Poljanah, druga pa v Miheličevi galeriji v Kašči 11. decembra zvečer. Na predstavitev knjige sta tokrat povabila Knjižnica Ivana Tavčarja in Muzejsko društvo Škofja Loka, niti programa pa je odlično spletla in prepletla družina Križnar s povezovalko Vesno Križnar. Z glasbenim ozadjem pesmi iz Cvetja v jeseni citrarke Barbare Dolenec je družina predstavila svoje umetniško ustvarjanje. Besedo je prevzel Tomaž Križnar, ki je opisal likovna dela svoje mame Štefke Križnar ter razgibane družinske fotografije. Sledila sta še dva glasbena nastopa, dinamične zvoke je iz orglic izvabil Miro Božič iz Idrije, žametni glas Miha Križnarja pa je s pesmijo iskal 'tiste stezice'. Uvod v predstavitev knjige je pripadel Taši Križnar z recitacijo pesmi, ki jo je napisal njen brat Žan Križnar. Žan v pesmi govori o lepoti vasi, njegov dedek, avtor knjige in športni pedagog Ivan Križnar, pa je v knjigi in na omizju spregovoril tudi o tistih manj lepih trenutkih v zgodovini vasi, predvsem iz obdobja iz druge svetovne vojne, ki jih je sam doživel kot mlad fant. »To, kar sem zapisal v knjigi, je odziv časa različnih obdobij. Moj namen je bil, da napišem nekaj o preteklih rodovih in posameznikih brez razlik, tudi o vaških posebnežih. Knjigo, ki sem jo pripravljal več let, so domačini pisali z menoj. Opravil sem 37 intervjujev, obiskoval ljudi, ki so živeli v Delnicah, ter uporabil gradivo iz več arhivov. Mnogi zapisi v knjigi so težki in žalostni. Za rahlo ravnotežje je v knjigi tudi nekaj vedrejših zgodb in zanimivih modrosti. Na koncu se je nabralo gradiva za vsaj še eno knjigo.« Različice izvora imena vasi Delnice je predstavil arhitekt in oblikovalec knjige Tomaž Križnar. Milena Sitar, slavistka in vodja razgovora, je kratko predstavila vsebino knjige in pomembnejša poglavja, med katerimi je izpostavila poglavje o zdravstvenem varstvu na območju občine Gorenja vas-Poljane, za katerega se je potrudila avtorjeva žena Štefka Križnar. Pod avtorstvo spremne besede se podpisuje zgodovinar in dolgoletni ravnatelj Loškega muzeja Knjigo so predstavili tisti, ki o njej največ vedo. Od leve proti desni sedijo France Podnar, avtor knjige Ivan Križnar, Milena Sitar in Tomaž Križnar. (Foto: Taša Križnar) France Podnar, ki se močno zaveda dragocenosti zapisanih kronik. »Ko ljudje pregledujejo krajevne kronike, šele spoznavajo, koliko je v njih podatkov, za katere niso vedeli nič ali pa zelo malo, le toliko, da so o njih nekoč nekaj slišali, pa ne vedo točno, kako je bilo. Prepričan sem, da bo vsebina knjige marsikoga prepričala, da je bilo življenje v naših vaseh vseskozi bogato, pestro in vredno zapisa. Zgodovina, opisana v tej bogati knjigi, naj pripomore tudi k dobremu medsebojnemu razumevanju vaščanov.« Delnice s približno 130 prebivalci so resda majhna vas, a trdna. Tako jo je skozi oči mlade generacije opisal Žan Križnar in tako je sporočala tudi sovaščanov polna Miheličeva galerija. Barbara Tušek Družina Križnar (Foto: Žan Križnar) 15 Januar 2014 Enaki v drugačnosti Prav vsaka oseba je neponovljiva, edinstvena in s tem drugačna od ostalih. Društvo Sožitje si že od leta 1968 v Škofji Loki, Železnikih, Žireh in v občini Gorenja vas-Poljane prizadeva otrokom in odraslim z motnjami v duševnem in/ali telesnem razvoju zagotoviti enakopravno in neodvisno življenje. Osebe z motnjami v duševnem in/ali telesnem razvoju so toliko drugačne, da za boljše vključevanje v družbo potrebujejo več pomoči, ter obenem toliko enake, da smo jim dolžni zagotoviti enakovreden dostop do pravic na področju varstva, do izobraževanja, zaposlovanja in bivanja v družini ali izven nje. Društvo Sožitje, ki ima svoj sedež na Kapucinskem trgu 8, si prizadeva, da pomaga kar največ osebam, ki potrebujejo tako pomoč. Marko Mohorič, ki predseduje društvu od leta 2008, pravi, da želijo osebam z motnjami v duševnem razvoju zagotovili kakovostno, smiselno in polno življenje, ki temelji na enakopravnosti in neodvisnosti. »Zavedamo se posebnih potreb teh oseb in njihovih družin, zato skušamo tudi sami izvajati konkretne storitve, pri čemer upoštevamo njihovo drugačnost in njihove pravice.« Invalidsko, humanitarno in prostovoljno združenje oseb z motnjami v duševnem razvoju in njihovih staršev, strokovnih delavcev in simpatizerjev trenutno vključuje 303 člane, od tega je 127 oseb z motnjami v duševnem razvoju. V delovanje društva se tedensko vključuje okrog trideset članov. Šest voznikov spremljevalcev skrbi za eno pomembnejših dejavnosti društva, za prevoze oseb od vrat do vrat. Ti prevozi so namenjeni osebam, ki so vključene v Razvojni vrtec Škofja Loka, OŠ Jela Janežiča, Novoletna prireditev Društva Sožitje v jedilnici dijaškega doma na Podnu z obdarovanjem Božička. Tudi tokrat ni manjkala harmonika. (Foto: Andreja Žontar) Varstveno-delovni center Kranj, enota Škofja Loka in Kranj, Zavod za cerebralno paralizo Sonček Kranj in Korak Kranj. »Smo edini v Sloveniji, ki te prevoze izvajamo v takem obsegu. V letu 2013 se je število potnikov povečalo na 89, tako da smo kupili še en kombi, « je prevoze komentiral predsednik društva. Sožitje svojim članom nudi tudi različna letovanja, vikend seminarje, vsakoletni piknik članov ter prireja različna srečanja zabavne narave, kot je bilo pred kratkim novoletno srečanje. Društvo je zelo dejavno še na športnem področju. »V okviru specialne olimpijade je odbor za šport tudi lani organizi- ral in se udeležil več tekmovanj. V zimskem času sta bila to krpljanje v Črni in svetovne igre v Južni Koreji. Spomladi je bil namiznoteniški turnir v Ljubljani, regijske igre v Kranju in atletski turnir v Mariboru. Jeseni smo se udeležili maratona in plavalnega mitinga v Ljubljani. Loško Sožitje se tako lahko pohvali z 61 tekmovalci in trenerji, ki v disciplinah, kot so atletika, plavanje, smučanje, kolesarstvo in namizni tenis, dosegajo zelo lepe rezultate,« je pripomnil Marko Mohorič. V društvu delujeta tudi folklorna skupina in klub staršev, ki se srečuje vsakih štirinajst dni z namenom druženja staršev otrok s posebnimi Na vsakoletnem pikniku na Gorajtah je zmeraj veselo. (Foto: Andreja Žontar) potrebami. »Problemi, s katerimi se v društvu srečujemo, se pričnejo že na nacionalni ravni z manjšanjem sredstev za to populacijo ljudi. V Škofji Loki in okolici je za ljudi s posebnimi potrebami dobro poskrbljeno. Ustanovili smo invalidsko podjetje Želva, v katerem so nekateri našli zaposlitev. Za tiste najmlajše je poskrbljeno z razvojnim vrtcem, imamo OŠ Jela Janežiča, zatakne pa se pri oddelkih dnevnega varstva, kjer je omejitev za sprejem. Postavlja se tudi vprašanje, kje bodo osebe z motnjami v razvoju bivale potem, ko ne bodo več delovno aktivne, saj nimajo vsi možnosti, da bi bili doma. Treba je še omeniti, da se letno na škofjeloškem območju rodi približno petnajst otrok, ki potrebujejo dolgotrajno ter celostno razvojno-nevrološko obravnavo v razvojni ambulanti. V primerjavi z ostalimi gorenjskimi regijami izstopamo po večjem številu otrok z genetskimi obolenji in prirojenimi anomalijami. V društvu opažamo, da se je pogled družbe na te ljudi spremenil, drugačnost je označena kot normalen družbeni pojav. Tem ljudem moramo omogočiti vključenost v družbo z zaposlitvijo, da bodo za družbo korist in ne obremenitev. Obenem pa se lahko od njih ogromno naučimo in tega se vse premalokrat zavedamo,« je še povedal Marko Mohorič. Barbara Tušek Regijske igre specialne olimpijade Kranj 2013, na sliki sta Jernej Bukovšek in Miha Mrak, ki sta tekmovala v teku. (Foto: Andreja Žontar) 16 Januar 2014 Miklavževanje v gibanju in plesu Prvi decembrski mož Miklavž resda šteje že kar nekaj let, a je zato, ker se veliko giba, še precej vitalen. V sodelovanju s škofjeloškimi rotarijci je tudi letos, že osmič, obdaril otroke na OŠ Jela Janežiča. Darila so bila tokrat namenjena gibanju. Miklavž na svoj godovni dan ni prav nič počival, že ob deseti uri je pozdravil otroke v šolski telovadnici. Stari mož si je naprej nekoliko odpočil ob programu, ki so ga pripravili učenci OŠ Jela Janežiča, Plesni klub Tržič s plesalcema Kajo Šmid in Klemnom Vrankarjem in kranjske mažoretke pod vodstvom Ingrid Čemas. Program je spretno, kot smo je vajeni, povezovala Monika Tavčar. Tradicionalno prireditev s sponzorji in donatorji podpirajo škofjeloški rotarijci. Letošnje praznovanje sta zanje pripravila Stane Kranjc in Brane Bandelj. Kot je dejal Stane Kranjc, so se za nastop dogovorili z Milošem Peljkom iz Stražišča, ki Miklavža dobro pozna. »Mara Tavčar nam posodi Miklavževo opravo in Miklavža pripravi za nastop. Skozi vsa miklavževanja sem vse bolj spoznaval te otroke in njihovo življenje. Njihov miselni svet je nepokvarjen in nepreračunljiv. Tukaj ni brezkompromisnega tekmovanja za biti najboljši in najuspešnejši. Velika večina staršev otrok ne more razkošno obdarovati, zato se otroci vsakega še tako skromnega darilca izredno razveselijo. V veliko veselje Parkelj sodi zraven, otroci so izredno navdušeni nad njim. Mlajši se ga malo bojijo, starejši pa mu prav radi ponagajajo. Miklavža so otroci že težko pričakovali. Ne le zaradi daril, ampak tudi zato, ker pohvali njihovo pridnost. našli terapevtsko žogo, kolebnico, odsevni jopič za večjo varnost na cesti in nekaj sladkega. Marko Kočila, predsednik škofjeloških rotarijcev, je ob tej priložnosti pozdravil že dve 'mornarski ekipi' učencev, ki sta s pomočjo kluba odšli na jadranje. V naslednjem letu bo na jadranje odšla še ena skupina otrok. Veselega decembra pa na šoli niso popestrili le z miklavževanjem, ampak tudi z nastopi učencev na mi je doživetja, srečo, znanje in izkušnje deliti s prijatelji in vsemi tistimi, ki so tega vredni. Zato se bom med te otroke ob letu spet vrnil. Višek prireditve je obdaritev otrok. Darila izberemo tako, da ustrežemo večini. Včasih so to pripomočki za osebno higieno, drugič športni rekviziti, topli šali ali svetleči varnostni jopiči. Vedno pa je zraven še nekaj sladic.« Letos so mali prstki v darilnih vrečkah uri pravljic v Knjižnici Ivana Tavčarja Škofja Loka, na Loškem odru so si ogledali Slončka Leopolda, na zadnji dan pouka pa so imeli proslavo ob dnevu samostojnosti in enotnosti. »Učenci so v teh dneh veselo krasili svoje razrede, izdelovali čestitke, skoraj vsak dan pa je po šoli zadišalo po pečenih piškotih,« je decembrsko dogajanje na šoli strnila pomočnica ravnateljice Andreja Rihtaršič Mladenović. Barbara Tušek Dobrodelnost, ki seže v srce Radio Sora je letos že tretje leto zapored pripravil veliko humanitarno akcijo, v kateri so s pomočjo poslušalcev in s prispevkom sodelavcev na Radiu Sora zbirali nekatere življenjske potrebščine za družine, ki si ne morejo privoščiti niti najnujnejšega. Ker je humanitarna akcija že dve leti zapored zelo lepo uspela, so z njo nadaljevali tudi letos. Kljub težkim časom in krizi – ali pa morda ravno zaradi nje – je bil odziv zelo velik. Številni občani so prispevali zares veliko hrane in drugih nujno potrebnih življenjskih pripomočkov. Oddali so jih v vozičke, ki so bili postavljeni v kar štirih prodajalnah: v škofjeloški Nami, Mercatorju na Trati, Tušu in Lidlu. »Ker se je tudi letos nabralo veliko hrane in drugih izdelkov, smo zbrano tokrat namenili kar trem družinam na Škofjeloškem. V sodelovanju s Centrom za V akciji Radia Sora so poleg zaposlenih sodelovali številni občani, ki so v štirih prodajalnah v vozičke oddali hrano in druge življenjske pripomočke. Skupaj so razveselili kar tri družine. 17 socialno delo Škofja Loka smo tako skupaj pomagali mamici z dvema otrokoma, še eni družini s prav tako dvema predšolskima otrokoma ter mami z odraslim sinom. Vse tri družine se zelo težko prebijajo iz meseca v mesec, priboljškov tako rekoč niti ne poznajo, riž in testenine pa so stalnica na njihovem jedilniku. Pomoči so bili zelo veseli in ob tem, ko so se za prispevke toplo zahvalili, je iz oči mimogrede spolzela tudi prenekatera solza,« je o lepi gesti povedala odgovorna urednica na Radiu Sora Tanja Barašin. Klavdija Š. K Januar 2014 Pričarali nasmeh in pravljice Že četrto leto zapored se je gozd v Gorajtah spremenil v čarobni pravljični kotiček, v katerem liki iz pravljic oživijo ter navdušijo otroke in njihove starše. Za največje navdušenje pa na koncu poskrbi Dedek Mraz, ki vsako leto izredno rad pride v Pravljično deželo Gorajte in obdaruje otroke. Pravljična dežela Gorajte decembra zaživi in osrečuje otroke in mlade po srcu, za kar gre najprej zahvala idejnima ustanoviteljema Danici Kordeš in Boštjanu Sečniku ter preko tridesetim prostovoljcem, ki jim nagrada za njihovo nesebično delo pomeni iskren otroški nasmeh. Še posebno zadovoljstvo pa jim predstavlja, ko razveselijo otroke in odrasle z motnjo v duševnem razvoju iz različnih zavodov po Sloveniji. Njihove iskrene radosti se namreč ne da opisati. Decembra se gozdiček v Gorajtah prelevi v pravljico, ki vse, ki pokukajo vanj, posrka v svet domišljije in otroške vedoželjnosti. Vsako leto pravljično deželo naselijo pravljični liki, ki jih otroci dobro poznajo. Kolikor oni pričarajo iskrice v očeh malim in večjim nadobudnežem, toliko k čarobnosti pripomore tudi pravljični ambient, ki ga ne pokvari niti kislo vreme. Tokrat sta otroke pozdravila smešna Ata Škrat in Mama Škratovka ter jih popeljala v iskanje Dedka Mraza. Najprej so se ustavili pri Hudobni volk in Ata Škrat (Foto: N. Karabegović) Mojci Pokrajculji, nato je strah v kosti pognal volk iz pravljice o sedmih kozličkih, otroke je nasmejala Pika Nogavička, a časa za njene palačinke ni bilo. Nihče namreč ni videl Dedka Mraza, zato jih je pot peljala naprej k čarovnici Cici Mici, ki ni mogla pričarati zadnjega od dobrih treh mož. Tudi Sapramiška ni znala pomagati, je pa svetovala, naj se otroci oglasijo pri Trnuljčici, ki spi svoj stoletni sen, zato prav mogoče, da je poleg nje zaspal tudi Dedek Mraz. Na veliko veselje otrok je bil ta res pri Trnuljčici, a tudi ko so se po prinčevem poljubu vsi ostali zbudili, je Dedek Mraz še vedno spal. Z glasnim klicanjem in pesmijo so ga otroci le prebudili in v zahvalo je vsem pridnim otrokom podelil darila. Resnično domišljen in pohvale vreden projekt vsako leto v svet pravljic privabi vedno več otrok, ki prihajajo tudi iz drugih koncev Slovenije. Dogodek jim ostane še dolgo v spominu, s toplino pa napolni tudi njihove starše ter babice in dedke. Klavdija Škrbo Karabegović Navihana Pika Nogavička (Foto: N. Karabegović) »Dedek Mraz, zbudi se!« (Foto: N. Karabegović) Božični koncert Gimnazije Škofja Loka V petek, 13. decembra, se je ob 19. uri v cerkvi sv. Jurija v Stari Loki odvil vsakoletni koncert Mešanega pevskega zbora Gimnazije Škofja Loka in simfoničnega orkestra Crescendo. Gimnazijski pevski zbor, od letošnjega leta ga vodi bivši dijak Gimnazije Škofja Loka Žiga Kert, se je na božični koncert, ki ga organizira vsako leto, začel pripravljati že na začetku šolskega leta. Moči je tako kot že lansko leto združil skupaj s simfoničnim orkestrom Crescendo, ki ga prav tako vodi Kert. Skupaj so pripravili petnajst skladb, od tega deset za zbor in pet za orkester, pridružili pa so sem jim tudi solisti Eva Čeh, Manca Zupan, Erik Šmid in Tomaž Debeljak pod mentorskim vodstvom mag. Francke Šenk. Z znanimi in tradicionalnimi božičnimi skladbami so pripravili nepozaben koncert in pričarali pravo božično vzdušje. Celotno prireditev je povezovala Meta Gantar, dijakinja drugega letnika, glavna organizatorica pa je bila prof. Ana Prevc Megušar, ki je mesto zborovodkinje z novim šolskim letom predala mlademu Kertu. Klavdija Rupar Mešani pevski zbor Gimnazije Škofja Loka in simfonični orkester Crescendo 18 Januar 2014 Severjeve nagrade 2013 Sklad Staneta Severja je decembra na Loškem odru že tradicionalno, triinštiridesetič po vrsti, podelil Severjeve nagrade za stvaritve in dosežke profesionalnih ter ljubiteljskih gledaliških igralcev in študentov dramske igre. Tokratni nagrajenci so po soglasni odločitvi žirije (sestavljali so jo predsednica Damjana Černe, Alenka Bole Vrabec, Staša Mihelčič, mag. Tea Rogelj in Branko Šturbej) postali Pia Zemljič, Primož Pirnat, Benjamin Krnetić in igralec Loškega odra Matej Čujovič. Igre je konec je naslov melodrame, ki so jo letos premierno uprizorili na Loškem odru in v kateri Matej Čujovič odlično odigra vlogo Benedicta. Pravzaprav tako odlično, da si je zaslužil Severjevo nagrado za igralsko stvaritev v slovenskem ljubiteljskem gledališču. Žirija je v pojasnilu med drugim zapisala, da je kreativen ustvarjalec v vseh segmentih odrskega nastopa. »Z mizanscenskim obvladovanjem soigre in gestike ter s psihološkimi odtenki in preciznim odrskim govorom ustvari večplasten, zaokrožen in psihološko intenziven lik, ki se gledalca dotakne. Pri tem prihajata do izraza tako Čujovičeva tenkočutna sposobnost vživljanja kot resen pristop do lika. Ko Matej Čujovič dramsko osebo spozna in začuti, ta z njim zaživi polno, resnično in nekompromisno.« Severjeva na- potrditev mojega dela.« Pia, Primož, Benjamin Na odru Loškega odra so v letu 2013 Severjevo nagrado prejeli (od leve proti desni) Benjamin Krnetić, Matej Čujovič, Primož Pirnat in Pia Zemljič grada je zagotovo lepo priznanje za vsakega igralca in kot tako jo je sprejel tudi Matej. Na vprašanje, koliko mu pomeni, je odgovoril: »Ogromno. Morda že zato, ker sem še zelo mlad hodil na podelitve Severjevih nagrad in na oglede predstav, ki so sledile, pa jih imam v tako lepem spominu. Med igralci našega gledališča so jo doslej prejeli Poldka Štiglic, Janez Debeljak – Janče in Juša Berce. Štigličeve nisem poznal, Jančeta in Jušo pa sem občudoval kot desetletnik in imel kasneje tudi čast, da smo skupaj stali na odru. Oba sta me ogromno naučila. Jančeta žal ni več, Jušo pa vedno znova občudujem ‘izza zavese’ – takrat, ko je ona na odru, jaz pa za njim. Severjeva nagrada mi veliko pomeni tudi zato, ker je to edina nagrada, ki jo sočasno podeljujejo vsem skupinam slovenskih gledališčnikov: profesionalnim igralcem, študentom AGRFT in ljubiteljskim igralcem. Stane Sever je ikona slovenskega gledališča, zato si počaščen, če prejmeš nagrado, ki nosi njegovo ime, ali kot piše na plaketi, ki sem jo prejel: ‘Za najboljšo igralsko stvaritev v slovenskem ljubiteljskem gledališču, ki temelji na Severjevem umetniškem izročilu’. In nenazadnje sem nagrade, tako kot vsake, ki jo prejmem, vesel zato, ker pomeni priznanje in 19 Nagrado za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih je prejela Pia Zemljič, članica umetniškega ansambla Slovenskega ljudskega gledališče Celje, in sicer za vloge v SLG Celje in v Mini teatru. Po besedah žirije Zemljičeva že leta dokazuje, da je natančna, študiozna in zanesljiva interpretka širokega dramskega razpona. Kljub temu ali pa predvsem zaradi tega je ob bok igralski kolegici lahko stopil tudi Primož Pirnat, član Mestnega gledališča ljubljanskega, za vlogo Petruccia v komediji Ukročena trmoglavka in dve vlogi iz dramskega cikla Carla Sternheima Iz junaškega življenja meščanov. »Primož Pirnat z vsako novo kreacijo dokazuje, da je igralec izjemnega razpona, suveren, senzibilen, duhovit in sodoben; je vsestranska gledališka osebnost očarljivih in izvirnih energij, ki je v sedeminpetdesetih gledaliških vlogah razvil odlično podobo igralske raznolikosti,« so poudarili člani žirije, ki pa so nagrado za igralsko stvaritev študenta dramske igre dodelili Benjaminu Krnetiću za vlogo Helikona v Camusovi Kaliguli, diplomski uprizoritvi osmega semestra dramske igre. Katja Štucin Januar 2014 piše: Milena Miklavčič Novice iz občine Gorenja vas-Poljane Muzikal po domače Ženske iz Društva podeželskih žena Blegoš, natančneje pevke Blegaških sinic so letos povsod, kjer so se pojavile na odru, 'zažigale' z muzikalom Ženske za ženske. Da so odvrgle nesproščenost, se pred gledalci razmigale v poskočnih kavbojskih ritmih in se izkazale v orientalskem plesu, gre zasluga tudi Štefki Eržen, njihovi pevovodji. Mirno lahko rečemo, da se je na odru našlo kar nekaj vražjih babnic. Uživate z njimi? Včlanjena sem od leta 2011, ko sem prevzela vodenje Blegaških sinic. Od takrat naprej sem presenečena nad raznolikostjo dejavnosti tega društva. Ne poskrbijo le za strokovno izobraževanja, ampak tudi za cel niz ostalih aktivnosti: organizirajo razne izlete, pohode, plavalne tečaje, tečaj smučanja, predavanja o zdravju, kuharske tečaje z različnimi tematikami, tečaj slikanja na platno in še in še. Nekaj posebnega je tudi pevski zbor. Ustanovile so ga v letu 2007. Najprej ga je vodila Jasna Camlek, za njo Cilka Fern, od leta 2011 pa dirigentsko palico vihtim sama. Pri zboru poje šestnajst žensk iz različnih vasi pod Blegošem. Vaje imamo v Poljanah, pred kakšnimi večjimi nastopi se dobimo vsaj dvakrat na teden. Ko sem prevzela dolžnosti, sem jim rekla, da nimam časa, da bi v Poljane hodila na klepet in tega se držimo. Sem stroga in zahtevna, to moraš zapisati, ženske so to sprejele. Iz leta v leto bolj napredujemo: od enoglasnega in dvoglasnega petja smo prešle na triglasno in štiriglasno. Spopadamo se z različnimi zvrstmi pesmi od ljudskih do zabavnih, za katere običajno pripravim kakšno simpatično priredbo. Vodilo nam je, da ob petju uživamo. Ženske smo neverjetne. Naj se ve! sramovati. Kdaj ste se domislile muzikala, s katerim ste decembra gostovale v več krajih Poljanske doline? Februarja so pevke izrazile željo, da bi jeseni nekako preganjale dolgčas tudi na odru. Poznaš me, nisem tip za klasične koncerte, na katerih se vezni tekst izmenjuje z glasbenim programom. Ko sem Blegaške sinice opazovala pri delu in videla, koliko energije je skrite v njih, sem predlagala, da bi naredile muzikal. Sprva niso bile navdušene, saj si niso znale predstavljati, kako to bo, predvsem pa jih je mučil dvom, ali smo kaj tako zahtevnega sploh sposobne narediti. Tudi pri pesmih je bil narejen dokaj zanimiv izbor: od ljudskih do prevodov Mamma mie, Sanje imam in priredbe Wonderful World? Če sem odkrita, me je na polovici predstave zagrabila panika, da mogoče le nisem preveč zahtevna do sebe in žensk, da sem postavila previsoka pričakovanja. Tu se moram zahvaliti sinu, ki mi je v zadnjem mesecu in pol stal ob strani, mi dal tisto zadnjo brco v rit in mi potrdil, da je to to. Svojo piko na i so dale tudi tri deklice – Tjaša, Kristina in Nika, ki so svojo vlogo pri muzikalu izpeljale odlično. Kje vse ste že nastopile in kako so vas sprejeli? Muzikal je bil sprejet neverjetno lepo in dobivamo takšne odzive, da ostanemo brez besed. Ponovitev pripravljamo v nedeljo, 26. januarja, v Poljanah. Za osmi marec pa smo vabljene v Dornberg in če bo še kakšno povabilo, se bomo z veseljem odzvale. Občinske nagrade tudi letos v pravih rokah Kdo je pisal scenarij? Scenarij, režijo, izbor pesmi in koreografijo plesov sem naredila sama, pri tehničnih zadevah pa mi je pomagal sin Gorazd. Muzikal je zgodba o nas samih. Glasbene točke so povezane z zgodbami o mami, ki živi na kmetiji in je obremenjena z delom, službo in družino. Različnim prizorom sem dodala smeh in dobro voljo. Želele smo povedati, da prevečkrat pozabimo nase in ob obilici dela nehote poteptamo svoje drobne želje. Tudi plesa sta bila izbrana namenoma: s kavbojskim smo želele pokazati, da mora biti ženska poskočna, obvladana in drzna, orientalski pa se dotakne ženske čutnosti, katere se nobeni, ne glede na leta, ni treba Na prireditvi ob občinskem prazniku so se predstavili letošnji občinski nagrajenci. Plaketo občine sta prejela zakonca Janez in Uršula Ramoveš za edinstven doprinos na področju zapisane, uglasbene in vokalne narečne poezije. S svojim umetniškim delom sta že zdavnaj presegla občinske meje. Na svojstven način dajeta izviren pečat pesniški in pevski interpretaciji glasbe, ki se iz Suše pod Blegošem sliši po vsej Sloveniji in še dlje. Janezova pesniška moč je našla svoje mesto v številnih pesniških zbirkah, po letu 2001 je njegov pesniški jezik zajadral v poljansko narečje, pred letom je prejel tudi Jenkovo nagrado. Uršulo videvamo v zasedbi Fantje z Jazbecove grape, prepoznavna pa je – na kratko – tudi kot avtorica glasbe in pevka besedil pesmi svojega moža: Sugar free baby, Na sunčn dan sm se z beciklam pelu, Staroselski ciklus, Anglčešejne in zadnja, Talisman. Muzikal na Sovodnju 20 Anton Kosmač na maratonu Priznanje občine Gorenja vas-Poljane so prejeli Društvo upokojencev za Poljansko dolino, prostovoljni gasilski društvi Trebija in Javorje ter Jamarsko društvo Gorenja vas. Priznanje župana občine Gorenja vas-Poljane je bilo podeljeno Antonu Kosmaču za izjemne športne dosežke na področju mednarodnih tekmovanj iz maratona. Januar 2014 piše: Milena Miklavčič Žirovske novice Živahnosti, ki so za nami Decembrski, predvsem kulturni utrip v Žireh, je tudi letos ponujal pisano paleto dogodkov. Že na začetku meseca je župan, mag. Janez Žakelj, razveselil tiste, ki dobro mislijo z besedami: »Letos bomo namesto voščilnic in ognjemeta denar podarili Karitasu in Rdečemu križu – za ljudi v stiski. Časi niso najbolj rožnati, zato so toliko bolj pomembni topel dom, prijazen nasmeh, stisk roke in solidarnost med nami. Tako kot do zdaj se bomo tudi v prihodnje trudili, da bi bil jutrišnji dan v naši občini lepši.« V znamenju dobrodelnosti je bil tudi koncert, ki so ga 11. decembra organizirali v veliki telovadnici OŠ Žiri. Nastopili sta skupini Ni znesl in Rock skul bend. Izkupiček je romal v šolski sklad. Zaključilo se je tekmovanje iz biologije. Veliko znanja o kačah Slovenije so osmo- in devetošolci pokazali že na šolskem tekmovanju. Dobitniki bronastega priznanja so postali: Vanessa Tavčar, Maj Kristan, Žan Kopač, Kaja Dolenec, Ema Podobnik, Živa Šubic, Neža Jesenko in Alma Jesenko. Na državnem tekmovanju, ki je bilo 6. decembra na OŠ v Lescah, pa je Maj Kristan med osemdesetimi dobitniki zlatega Proteusovega priznanja zasedel odlično enajsto mesto. Učenci so se pomerili tudi v znanju zgodovine. Odgovarjati so morali na vprašanja o začetkih in razvoju radia, televizije in filma na Slovenskem. Na šolskem tekmovanju so se zelo dobro izkazali Maj Kristan, Lan Strlič, Jakob Kobal, Žan Kopač, Dejan Perić in Živa Šubic. Osvojili so bronasto priznanje in se uvrstili na regijsko tekmovanje. Nekaj dni pred božičem so bili Žirovci povabljeni v župnišče, kjer je ddr. Marija Stanonik predstavila knjigo Stare slovenske molitve. V Galeriji v zvoniku pa je bila ves december na ogled razstava znamk na temo Božič in Janez Pavel II. Po zmagi na državnem tekmovanju slovenskih godb v Žalcu so Žirovci z vso nestrpnostjo pričakovali božično-novoletni koncert Borut predal štafeto Katji V začetku šolskega leta je v atletski sekciji Športnega društva Tabor prišlo do večjih kadrovskih sprememb. Klub je po dvajsetih letih delovanja zapustil glavni atletski trener Borut Malavašič. Ljubezen ga je odpeljala v Ajdovščino, kjer si je ustvaril družino. Njegovo mesto pa je prevzela vaditeljica atletike Katja Rakušček. Borut, tudi sam športnik od nog do glave, je po končani vojaščini pričel z vodenjem žirovskega atletskega krožka. Povabil ga je sedanji predsednik društva Bogdan Erznožnik. Čeprav je bil še vedno aktiven atlet pri Ljubljanskem atletskem klubu ŽAK, se je dela lotil z vso vnemo in požrtvovalnostjo. Na fakulteti je opravil šolanje za trenerja, kmalu pa so se začeli kazati rezultati. Veliko atletov, njegovih varovancev, je že v mlajših kategorijah preseglo pričakovanja, kasneje pa so še napredovali in nastopali tudi na svetovnih prvenstvih. Ponosen je na Marka in Ceneta Žirovski občasnik kot zmeraj – izjemen Letos je izšla že 43. številka zbornika za vsa vprašanja na Žirovskem. Vsako leto, ko zagleda luč sveta in se njegovemu uredniku Mihu Nagliču globoko oddahne, ga radovedno prelistamo in hlastamo po vsebinah, ki zlepa ne razočarajo. Tokrat je največ pozornosti prinesel intervju z dr. Juretom Leskovcem, rojenim leta 1980, profesorjem računalništva na znameniti univerzi Stanford v Kaliforniji. Med drugim je v zanimivem pogovoru izjavil: »Škoda je, da se pri nas tisto, kar se naredi, še malo uničuje.« Na vprašanje, kaj zbornik na skoraj dvesto straneh še prinaša, je Miha Naglič odgovoril: »Veliko življenjskih resnic in nostalgije po starih časih bo moč najti v intervjuju z najstarejšim krajanom, Jožetom Stanonikom. Dr. Petra Leben Seljak je tudi letos prispevala dve pomembni raziskavi. V prvi se je posvetila usodi stare žirovske cerkve, v drugi pa je temeljito raziskala izvor krajevnega imena Žiri. Mar to krajevno ime pomeni 'krmišče prašičev' ali kaj drugega? Odgovor najdete v Občasniku. Pihalnega orkestra Alpina. Ljubiteljev tovrstne glasbe tudi tokrat niso pustili na cedilu, polna dvorana pa je nastopajoče nagradila z burnim aplavzom. Naslednji dan, na štefanovo, je sledilo tradicionalno žegnanje konj pri brunarici Konjeniškega kluba na Podstotniku. Predpraznični utrip so zaokrožili pevci Moškega pevskega zbora Alpina Žiri s tradicionalnim koncertom v utrdbi Rupnikove linije na Golem vrhu. Bralci bodo, v to sem prepričan, presenečeno ostrmeli ob članku Teje Kolar-Jurkovšek in Bogdana Jurkovška. V njem nam sporočata, da so prav v Žireh, točneje v Jarčji dolini, našli pričevanja o davnih zemeljskih katastrofah. Sledi velikega izumiranja izpred 252 milijoni let nad kmetijo Lukač pričajo o morju, ki je za seboj pustilo vse polno mikrofosilov različnih morskih organizmov. Nahajališče je splošno znano med raziskovalci velikih izumiranj v geološki zgodovini, ki delujejo v okviru Unescovega mednarodnega projekta. Tudi Marija Gantar je posegla v preteklost in predstavila vlogo mrliškega voza na Dobračevi. V starih časih, ko so pokojne pokopavali le v krstah, pokojniki pa so do pogreba ležali v domači hiši, je nastalo precej zgodb, ob katerih je težko ohraniti mirno kri. Alfonz Zajec pa je ob stoti obletnici rojstva priljubljenega žirovskega zdravnika dr. Karla Bernika objavil krajši zapis v spomin nanj.« Hkrati z Občasnikom je izšla tudi knjiga – katalog Žirovski žigi, ki jo je pripravil Franci Temelj. Šubica, Nelo in Matica Mlinarja, Petra in Matijo Oblaka, Jako Podobnika, Urbana Jereba, Žigo Čadeža, Saro Jesenko in Petra Lamovca. Slednji si je pritekel kar štiri medalje na svetovnih tekmovanjih. Vsi tekmovalci skupaj so na državnih tekmovanjih osvojili preko dvesto odličij. Opravili so petdeset nastopov za reprezentanco, tudi na evropskih in svetovnih prvenstvih. Bili so (ali pa so še) tudi pridni študentje, Peter Lamovec pa se lahko že pohvali tudi z doktoratom. Novička iz SSK Alpina Žiri Že na začetku zimske sezone je skakalka Ema Klinec zablestela v članski kategoriji ženskih skokov. Po postavitvi ženskega rekorda v Lillehammerju je v kvalifikacijah gladko zmagala. V ekipni tekmi je skupaj s sotekmovalci dosegla peto mesto in posamično sedmo mesto. Na univerzijadi si je nehvaležno četrto mesto priskakal Matic 21 Benedik, Gašper Martinčič pa je bil sedemnajsti. Tomaž Naglič je vnovič prišel do točk v svetovnem pokalu, tokrat v Oberstdorfu. Medtem pa doma v nordijskem centru klubski objekt dobiva svojo streho, skakalnice pa prvi (umetni) sneg. Januarja bo tam potekalo že tradicionalno tekmovanje deklet, predvidoma iz osmih držav, za alpski pokal FIS. Januar 2014 Predsodki zaradi neznanja Marta Satler iz Škofje Loke je bila ena izmed devetih udeleženk mednarodne delavnice na Cipru, katere namen je bil spoznavanje in sprejemanje različnosti med narodi. Če Evropska unija hoče ostati in obstati multikulturna, je nujno, da se med seboj bolje spoznamo. Na trening z naslovom 'Razvijanje sposobnosti za medkulturni dialog v evropskem okviru' se je Marta Satler prijavila preko javnega zavoda CMEPIUS. »Letos se je zelo poznala finančna kriza, mnogi interesenti na svojih nacionalnih agencijah niso bili izbrani in namesto prijavljenih dvajsetih udeležencev nas je potrdilo prihod samo devet. Druščina je bila vseeno pestra, saj smo bili udeleženci iz Portugalske, Luksemburga, Italije, Velike Britanije, Nemčije, Romunije, Grčije, Cipra in Slovenije,« je povedala Satlerjeva. Pisana druščina se je v okolju, ki ni bil naključno izbrano, spoznavala med seboj, hkrati pa s pomočjo fotoaparata in s konkretnimi terenskimi obhodi spoznavala raznolikost Cipra. Kot ste rekli, je bil Ciper odličen kraj za tovrstno delavnico. Zakaj? Ciper je bil za ta trening dobro izbran. Že zato, ker je otok, se je razvijal drugače. Po turški okupaciji sta tam ločena grški in turški del. Prisotne so tri večje religije: pravoslavna, islam, rimskokatoliška, pa še nekaj manj razširjenih. Nadalje tu sobivata dva jezika: grški in turški. V razvitosti med grškim in turškim delom otoka so velike razlike. Življenjsko okolje je v notranjosti zelo tradicionalno, na obali pa zaradi turizma povsem moderno. Razlike so opazne tudi v arhitekturi, vegetaciji, oblačenju, navadah, obnašanju … Med vodenim opazovanjem smo se v Marta Satler (desno) Udeleženci delavnice na Cipru tistih dneh veliko naučili. Identiteta vsakega posameznika (kdo in kaj sem) je mešanica kulture njegovega okolja, njegovih osebnih karakteristik in njegovih izkušenj. Zelo pomembno pa je tudi, kako nas vidi in definira okolje. Skozi proces socializacije smo pridobili določeno obnašanje in znanje, vzporedno pa se hote ali nehote razvijajo tudi stereotipi, predsodki, etnocentrizem, ksenofobija, nestrpnost in rasizem do drugačnih. Pomembno je, da se tega zavedamo, preden pride do diskriminacije in posledično do nasilja. veliko vedo o geografiji drugih dežel in naravi, zelo malo pa o ljudeh. Zato jih z različnimi vprašanji spodbujam, da o tem razmišljajo. Medkulturni dialog v okviru Evropske unije je zelo pomemben, saj se zaradi turizma in odprtih meja znotraj EU ljudje preseljujemo, srečujemo se s pripadniki različnih narodov in s prebivalci iz drugih delov sveta in drugih kultur. Postajajo naši sosedje, sodelavci, sošolci, pri srečanju z njimi pa največkrat občutimo nelagodje, saj šele takrat ugotavljamo, kako malo vemo o tem, iz kakšnega okolja prihajajo. Ponavadi si ne delamo skrbi, če nam je nekdo podoben po videzu, barvi kože in las, načinu oblačenja, četudi govori nam nerazumljiv jezik. Zaplete pa se, kadar nenadoma stoji pred nami človek, ki je po teh kriterijih drugačen. Naenkrat je naša glava polna stereotipov. Šele čez čas, ko ga bolje spoznamo, se tega otresemo. Evropska unija se dobro zaveda, kako pomembno je za dobre medsebojne odnose, da se med seboj bolje spoznamo. Ali se kdaj sploh vprašamo, od kod tujci prihajajo, kakšna je tam pokrajina, kakšno je podnebje, kakšne so družinske vezi, bivalne in prehranske navade, hiše, šole, kako živijo družine, kakšen je izobraževalni sistem, koliko je religija vpeta v njihov vsakdan in katera sploh je, kakšne so možnosti zaslužka, kako živijo starostniki, kakšen je njihov zdravstveni sistem, kakšen jezik govorijo, kakšen denar uporabljajo, kakšna so njihova mesta in vasi, kakšno obnašanje je pri Kaj lahko, glede na številne izkušnje, ki ste jih nabirali po svetu, rečete o stereotipih v Sloveniji? Moje mnenje je, da so pri Slovencih stereotipi veliko bolj prisotni kot v nacionalno in kulturno bolj mešanih državah, kot sta npr. Nizozemska in Velika Britanija. Upam, da se svet počasi obrača na bolje, da bodo mladi, ki veliko potujejo, spoznali, da smo samo drobcen delček velikega sveta, v katerem se narodi mešajo z neustavljivo naglico, in da bo tudi Slovencem možno preživeti le, če bomo bolje razumeli druge in drugačne. Edina možnost je v izobraževanju za medkulturni dialog. Znanje in izkušnje od prej, pa tudi iz delavnice na Cipru, podajate naprej predvsem mladim, da bi bilo manj stereotipov. Znanje je namenjeno vsem, še posebej osnovnošolcem in srednješolcem, predavanja pa so brezplačna. Ugotavljam, da mladi 22 njih sprejemljivo, kakšna je njihova glasba, plesi, likovna umetnost …? Vprašanj je, kolikor hočete, saj ima kultura v znanosti o medčloveških odnosih več kot dvesto pomenov in vsi so pravilni. Najprej seveda pomislimo na literaturo, film, gledališče, slikarstvo ter druge intelektualne in umetniške aktivnosti. Vendar je kultura veliko več in je odvisna od okolja, ki mu pripadamo, organiziranja družbe, v kateri živimo, in še mnogih drugih vidikov: sociološkega, folklornega, socialnega, ekonomskega, religijskega, osebne izkušnje dojemanja sveta itd. Kultura ni statična, z razvojem družbe se nenehno spreminja. Kakšni so vaši načrti na tem področju v prihodnje? Sama prav veliko ne bom več pripomogla k boljšemu svetu, se pa trudim, da mladim posredujem svoje izkušnje in jih spodbujam, naj začnejo razmišljati s svojo glavo. Spoznavanje in sprejemanje drugačnosti ter različnosti je edina pot v boljši svet. Zadnje čase veliko slišimo o tisočih prebežnikov, ki se v želji po boljšem življenju vkrcajo na prenatrpane ladje dobičkarjev, kjer jim za velike vsote denarja obljubljajo Evropo priložnosti, potem pa se znajdejo na potapljajoči se ladji sredi Sredozemskega morja in le spletu srečnih okoliščin se imajo zahvaliti, če kdo preživi. Pa vendar so šli na pot z namenom, da bodo naši sosedje, sodelavci in bodo lahko zaslužili dovolj zase in svojo družino. Vse to se je v ne tako davni zgodovini že dogajalo. Takrat so naši pradedi zastavili kmetijo, da so si kupili karto za ladjo do Amerike – obljubljene dežele. Mnogi se tam niso naučili jezika, delali so v rudnikih, živeli izredno skromno, tisti bolj prebrisani pa so jih grdo izkoriščali. Mlade mame so pustile svoje dojenčke in šle za dojilje v Aleksandrijo … Predsodki in stereotipi se lahko stopnjujejo … Res je. Zato upam in si želim, da nas predsodki ne bodo pripeljali do vojne, ki je najhujša oblika nasilja, ker zajame vse, od otrok do starcev. Klavdija Škrbo Karabegović Januar 2014 Historial Škofja Loka 2011, 25. - 28. junij 2011 Osrednji dogodek letošnjega programa Historiala Škofja Loka 2011 bo v soboto, 25. junija 2011, ko se bo Škofja Loka vrnila v svojo bogato preteklost. Rokodelski sejem, ki bo obudil skorajda že pozabljene obrti, bo s promenado na Mestnem trgu odprl ”freisinški škof”. Ob kulinarični ponudbi se bodo zvrstili še ustvarjalna muzejska delavnica, pravljice za otroke, na ogled bodo historični plesi, poslušali bomo tolkalno skupino Otroci ritmov. Popoldne bo pestro na grajskem vrtu Škofjeloškega gradu, dogajanje bo namenjeno družinam in otrokom. Na sporedu bodo številne rokodelnice in igrarije, dan pa se bo zaključil v okviru Festivala historične glasbe Musica Locopolitana z večernim koncertom. 23 V nedeljo, 26. junija 2011, bo na domačiji Polenčevih v Puštalu, poznani kot Nacetova hiša, potekal animacijski program za družine, večer pa se bo zaključil v duhu festivala historične glasbe in predstavo Coprniška krvava rihta v Loki. Ponedeljek in torek bosta minila v znamenju strokovnega posveta ob 500 letnici potresa, na temo ”Leto ribe faronike” in festivala Musica Locopolitana. Foto: Jana Jocif V okviru Historiala Škofja Loka 2011 se bodo v štirih dneh, pod pokroviteljstvom Občine Škofja Loka, zvrstili številni zgodovinsko in etnološko obarvani dogodki, s poudarkom na lokalni dediščini škofjeloškega območja. TURIZEM ŠKOFJA LOKA Kidričeva cesta 1a 4220 Škofja Loka T: 04 517 06 00 M: 051 427 827 F: 04 517 06 05 E: info@skofja-loka.com W: www.skofja-loka.com Januar 2014 Povabili smo se na kavo ... Rovtarji praznovali petnajst, ansambel Suha špaga pa deset let delovanja Društvo Rovtarji vsako zadnjo januarsko soboto v Škofji Loki priredi tekmovanje v smučanju na starinski način. V okviru društva deluje tudi ansambel Suha špaga, ki Rovtarje vedno spremlja na njihovi poti. Ob odprtju fotografske razstave o petnajstletnem delovanju društva smo se v Sokolskem domu pogovarjali s predsednikom društva Rovtarji Branetom Tavčarjem in vodjo ansambla Suha špaga Andrejem Derlinkom. Katero je bilo prvo tekmovanje v smučanju na starinski način, ki ste se ga udeležili z Rovtarji? Brane: Šest mesecev po ustanovitvi društva sem prvič tekmoval na Starem vrhu. Tekma je bila lokalnega značaja, ogledalo si jo je od petdeset do sto gledalcev. Vedno sem razmišljal, da je treba smučanje po starem približati ljudem. Zato smo Rovtarji smučarsko tekmo pripeljali v mesto, kjer smo naredili še parado in na ta način pritegnili veliko ljudi. Tekme pod Loškim gradom so pravi spektakel, ki se ga vsako leto udeleži okoli 1500 gledalcev. Andrej: Tega, kar ima Škofja Loka, nima vsak slovenski kraj. Tekma poteka sredi mesta in veseli nas, da si jo ljudje ogledajo. S tem smučarskim praznikom Škofja Loka zadiha. Na fotografijah sem opazil, da je grajski hrib na žalost redko naravno zasnežen. Brane: To je zgodba zase. V mednarodnem koledarju imamo za tekmo rezervirano zadnjo soboto v januarju. Že šestkrat smo morali s tovornjaki pripeljati sneg na parkirišče in nato še na hrib ter ga ročno razmetati. Zaradi pomanjkanja snega smo imeli veliko težav in brez dobrih prijateljev tekem ne bi mogli pripraviti. Andrej: Smo vedno starejši in če Brane Tavčar in Andrej Derlink sta člana društva Rovtarji že od ustanovitve. (Foto: Tone Štamcar) ne bo snega, bomo vedno težje organizirali prireditve. Letošnja vremenska napoved ni obetavna, temperature niso takšne, kakršne bi si želeli. Prevoz snega je za nas velik finančni zalogaj. mesta. Zaradi teh dosežkov nas v tujini spoštujejo. Andrej: Z društvom letno nastopimo na 33 prireditvah. Udeležimo se trinajstih smučarskih tekem, ostale prireditve so kolesarske. Tekmujete seveda tudi v tujini ... Brane: Pred leti smo na tekmi na Kaninu spoznali naše prijatelje Avstrijce. Že prej sem bil v tujini, govorim nemško in angleško, tako da sem navezal stike z Avstrijci in jih povabil v Slovenijo. Ko smo začeli smučati, smo Rovtarji vložili veliko truda, da smo usvojili tehniko smučanja. Na mednarodnih tekmovanjih smo zato osvojili precej priznanj, tudi prva, druga in tretja Zakaj se vam zdi pomembno ohranjati tradicijo smučanja in kolesarjenja na starinski način? Brane: To je del naše tehnične kulture. Ohranjanje kulturne dediščine se nam zdi zanimivo, saj naslednjim generacijam na ta način predstavljamo, kako smo včasih smučali in kolesarili. Andrej: Ko smo bili mladi, smo imeli še slabše smuči, kot jih imamo Rovtarji danes. Moje prve smuči so imele malo jermena za čevlje. Takrat še nismo imeli gojzarjev, smučali smo v škornjih. Tudi zavijati nismo mogli, tekmovali smo med seboj, kdo bo s smučmi prišel čim dlje. Kadar smo smučali s Starega vrha v Lušo, smo se v enem dnevu z vrha spustili samo dvakrat ali trikrat. Poleti, ko ne smučate, se vozite s starinskimi kolesi. Kje ste že kolesarili? Brane: V Sloveniji imamo šest kolesarskih prireditev, bili smo tudi v Avstriji, Nemčiji, Estoniji, Vsako zadnjo januarsko soboto Rovtarji pod Loškim gradom priredijo tekmovanje v smučanju po starem. (Foto: Tone Štamcar) 24 na Češkem in Hrvaškem. Letos gremo na Poljsko, obeta se nam tudi Švedska. Lani smo kolesarili ob Donavi od Passaua do Linza. Ceste so bile večinoma ravninske in tam je poleg nas kolesarilo na tisoče kolesarjev. Sam vozim velocikel in sedim skoraj tako visoko, kot če bi jezdil konja. S tem kolesom, ki je bilo izdelano leta 1870 in velja za prvo kovinsko kolo, sem do zdaj prevozil 1082 kilometrov. Andrej: Meni je bilo zelo všeč v Varaždinu. Sicer nas tudi Avstrijci vedno lepo sprejmejo, toda lani je bilo na Hrvaškem veliko slavje, saj so praznovali desetletnico prireditve. V Varaždinu se nas je zbralo okoli tristo. Proga je bila dolga okoli 35 kilometrov in ni bila speljana po glavnih cestah, ampak po servisnih kmetijskih poteh. Ne glede na to, ali smučate ali kolesarite, vas vedno spremlja ansambel Suha špaga. Andrej: Glasba nam odpira marsikatera vrata. Enkrat se nas je deset peljalo v kombiju čez Ljubelj in nas je ustavila avstrijska policija. Policist je pogledal v kombi in rekel: »Zehn! (Deset!)« Naš član Cene ga je pogledal in rekel: »Ja, ja. Cene, Cene.« Takrat smo jo dobro odnesli. Ker smo malo bolj posrečeni, nas tako dojemajo tudi drugi. Če bi se to zgodilo v Sloveniji, bi bila zgodba verjetno drugačna. Brane: Tujcem so zelo všeč Avsenikove melodije. Nemci in Avstrijci še bolj cenijo našo glasbo kot jo mi, Slovenci. Podobno kot avstrijski policisti so na nas nekoč gledali naši cariniki. »Kdo pa ste?« so nas vprašali, ko so nas ustavili na meji. Odgovoril sem jim, da smo Rovtarji. Rekli so samo: »No, saj se vam vidi. Kar peljite naprej.« Ko nas ljudje vidijo v naših oblekah in opazijo, da smo nostalgiki, nam je po navadi že pol odpuščenega. Luka Mlakar Januar 2014 Mladi izdali svoj glasbeni album Mladinski dnevni center (MDC) Blok je v Frankovem naselju tako močno pognal svoje korenine, da resnično pomeni prijeten in ustvarjalen kotiček za mlade od dvanajstega do osemnajstega leta. Da tam resnično na kvaliteten način preživljajo prosti čas, priča glasbena zgoščenka, ki so jo izdali decembra in je prijetno presenetila tudi njih same. »Ideja se je začela s tistim trenutkom, ko je januarja 2013 v MDC Blok preko programa EVS prišel Janis Aizpurietis iz Latvije, ki izhaja iz glasbene družine in je glasbenik po duši. Namen programa EVS je izmenjava znanja in glede na to, da je Janis glasbenik, je bilo logično, da bo otrokom posredoval glasbeno znanje,« je pojasnila koordinatorica MDC Blok Anja Eržen. Tako so začeli z izvajanjem glasbenih delavnic igranja na kitaro in bobne, ki so jih kasneje nadgradili s pisanjem besedil in 'glasbenim tekmovanjem'. »V nekem trenutku pa je nekdo mimogrede iz rokava potegnil idejo, da bi naše skladbe posneli. To je bila resnično spontana zamisel. A posneti pesem ni tako lahko, kot smo si zamislili. To je bil najtežji del celega projekta,« je dodala Erženova. Snemanje je potekalo novembra in deloma decembra, 18. decembra pa je luč sveta zagledala prva glasbena zgoščenka, ki je od a do ž avtorski izdelek MDC Blok, zato je naslov albuma – Blok band. Idejni in projektni vodja Janis, ki je takoj po izidu zgoščenke odšel domov, je na projektu delal od aprila dalje. Seveda so bili glavni motor otroci. Teh, ki so intenzivno sodelovali, je bilo okoli dvajset. Sicer pa sta pri izvedbi glasbenih delavnic in izdaji albuma pomembno vlogo odigrala Maruša Bajt in Marko Kozomara, Gašper Doljak pa je poskrbel za snemanje. Prav tako so kar nekaj delavnic namenili likovni opremi albuma, pri čemer je bila aktivna predvsem mentorica Natalija Veselič Martinjak, grafično podobo pa je zasnoval vsestranski Denys Shadro, eden od udeležencev MDC Blok, ki obiskuje Srednjo oblikovno šolo v Ljubljani. Grafična podoba albuma, ki zagotovo pritegne pogled, je sklop fotografij in ilustracij, ki so nastale na likovnih delavnicah. »Otroci so na zgoščenko izredno ponosni. Ugotovili smo, da je veliko boljša, kot smo si mislili, da bo, glede na to, da nismo profesionalna glasbena skupina. Vsak posameznik je prispeval pomemben Janis Aizpurietis z mladimi iz MDC Blok. Vsi skupaj so upravičeno ponosni na avtorsko glasbeno zgoščenko. delček za odličen končni izdelek. Marsikdo od otrok oziroma mladostnikov je pridobil na bolj pozitivni samopodobi, dobili so izkušnjo snemanja glasbe in izdelovanja glasbene zgoščenke. Marsikomu je projekt razširil obzorja. Pridobili so izdelek, katerega del so oni sami, lahko ga pokažejo in so lahko upravičeno ponosni nase. Prvi odzivi so navdušujoči, saj marsikdo ni pričakoval, da se bo zgoščenka slišala na tak način, kot se sliši. Na njej niso otročje pesmice. Blok se je tu zelo izkazal. Zgoščenka je tudi fizični dokaz, da MDC Blok dobro dela in da mladi pri nas resnično na kvaliteten način preživljajo prosti čas,« je Anja Eržen ponosna na vse sodelujoče. Na zgoščenki je sicer deset skladbic, prva je intro, zadnja pa priredba. Vse pesmi, razen ene, so v angleškem jeziku. Zgoščenko je moč dobiti v prostorih MDC Blok. Besedila pesmi in več o projektu si lahko preberete na spletni strani www.blok.familija.eu. »Zame osebno je ta zgoščenka resnično pomembna stvar. Do zdaj sem že posnel kakšno pesem z različnimi glasbenimi skupinami, nikoli pa ne celega albuma. Tako je zgoščenka Blok band pravzaprav najvišji dosežek v moji glasbeni karieri. Organiziral sem ves postopek in motiviral mlade za projekt. Pomembno se mi zdi, da so mladi sodelovali tako pri pisanju pesmi kot pri igranja na glasbila in petju. Zgoščenka je plod dela vseh in to je zelo pomembno. Vse skupaj mi bo ostalo v spominu kot uspešen projekt in hkrati kot dober glasbeni album za različno ciljno skupino. S tem projektom sem naredil velik korak pri osebnostnem razvoju. Naučil sem se veliko o glasbi, pisanju pesmi in timskem delu. Program EVS sem uspešno zaključil in prejel certifikat, a osebno mi še več pomeni to, da imam v rokah našo glasbeno zgoščenko,« je povedal Janis. Tudi Nuša Iglič je pela in risala za glasbeno zgoščenko. »Že v osnovni šoli so mi govorili, da lepo pojem, vendar nisem verjela vase. V MDC Blok se je to spremenilo, saj so me znali spodbujati. Ponosna sem na našo zgoščenko 25 Glasbena zgoščenka Blok band je plod dela mladih in njihovih mentorjev. Kot pravijo sami, na njej niso otročje pesmi. in tudi nase. Sošolke, ki so jo poslušale, so bile navdušene. Tudi doma so z zanimanjem spremljali moje delo in me spodbujali,« je dejala Nuša. Anamarija Volčič pa je pisala pesmi, narisala risbico za zgoščenko in odpela refren pri eni od pesmic. »Veliko sem pridobila na besednem zakladu pri angleščini, pa tudi nekaj risarskih spretnosti sem izpopolnila. Izvedela sem, kako se snema, saj si prej nisem niti predstavljala, kako nastane zgoščenka. Ponosna sem nase, ker sem na nek način prispevala k njenemu nastanku. Doma sem s ponosom pokazala, kaj smo ustvarili v MDC Blok in bili so zelo zadovoljni,« je povedala Anamarija. Klavdija Škrbo Karabegović Januar 2014 Letenje je izziv, je užitek Začetki modelarstva na Škofjeloškem segajo v zgodnja trideseta leta dvajsetega stoletja. Vse od takrat se je razvijalo in sledilo razvoju, a hkrati ohranilo žar ustvarjanja z lastnimi rokami. Da je modelarstvo na Loškem še kako živo, priča tudi številno članstvo. Modelarsko društvo Čuk namreč šteje več kot petdeset članov. Iz zgodovine »Začetnik modelarstva na Škofjeloškem je bil Žigonov Marjan, prve načrte modelov in navodil za gradnjo, takrat še v nemščini, pa je iz Ljubljane prinesel Pavle Hafner. Leta 1934 je bilo ustanovljeno Jadralno letalsko društvo Škofja Loka, ki je štelo enajst članov. Sestanke so imeli v Sokolskem domu, polete z modeli pa opravljali na podaljšanem grebenu Kranclja – Štangrofu,« je začetke modelarstva na Loškem opisal Drago Novak. Ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja so modelarji delovali pod okriljem organizacije Ljudska tehnika vse do stagnacije. Želja po organiziranosti modelarjev je bila moto današnjim starejšim aktivnim članom, da so ob pomoči Rudija Zadnika v osemdesetih letih ponovno pričeli delovati kot Društvo Ljudska tehnika, pozneje preimenovano v Modelarsko društvo Čuk Škofja Loka. Prvi delovni prostor so delili z zmajarsko sekcijo v pritličju Pepetove hiše na vrhu Pepetovega klanca. Po krajšem delovanju so se preselili v kletni prostor tedanje OŠ Petra Kavčiča (podmornica), od tam pa v času obnove šole v zaklonišče v Podlubniku, kjer delujejo še danes. Za te prostore so hvaležni škofjeloški občinski upravi. »Malo frčimo« Člani delujejo v treh sekcijah. V Model trikopterja, ki ga je izdelal Bojan Kloboves. (Foto: K. Š. K.) Tomaž Svoljšak in Andrej Pervinšek s polmaketama lovcev iz druge svetovne vojne, Corsair F4U in Brewster F2F (Foto: K. Š. K.) letalski se ukvarjajo predvsem z letalskimi modeli, v brodarski s plovili, v heli sekciji pa s helikopterji in multikopterji. »Člani se udeležujejo raznih tekmovanj po vsej Sloveniji, poznani so tudi v mednarodnem merilu. Najuspešnejša je eskadrilja tekmovalcev v kategoriji zračni boji, ki jo pozna vsa Evropa,« je delovanje društva opisal predsednik Aleš Klobučar. Posebnost društva ni samo v uspehih, ampak predvsem v njihovi pisani druščini, ki nesebično deli in prenaša svoje znanje med seboj in na mlajše generacije. Velik poudarek dajejo socialnemu stiku, druženju, izmenjavi mnenj, zato ne preseneča, da se jih ob četrtkovih večerih v zaklonišču zbere večje število. V poletnem času na terenu pa še več. »Malo frčimo,« v šali porečejo fantje, dejansko pa razvijajo in širijo tehnično kulturo. Samo letenje jim predstavlja izziv in užitek. Pogled na model, ki si ga sam ustvaril in ki uspešno leti po zraku, je neprecenljiva izkušnja. Društvo je starostno zelo pisano, saj najmlajši član šteje petnajst let, najstarejši pa preko sedemdeset. Želijo si več podmladka, da bi nanj lahko prenesli dragoceno znanje. Glede na starost članov so različne tudi njihove želje. Nekaterim večjo strast predstavlja letenje samo, drugi bolj uživajo v gradnji, ustvarjanju novih modelov in tehničnih rešitvah. Vsi pa svoje mesto najdejo v društvu, kjer razvijajo sposobnosti in se spodbujajo med seboj. »Nismo instant modelarji« Namen društva je širjenje tehnične kulture. Model je lahko sestavljen v enem dnevu, včasih pa je za gradnjo potrebnih tudi več kot tisoč ur. »Mi nismo instant modelarji,« večkrat poudarijo, saj pravo modelarstvo zahteva poleg potrpežljivosti tudi kar nekaj znanja o obdelavi materialov, lepilih, aerodinamiki, mehaniki, elektroniki, mehatroniki, meteorologiji itd. Pogosto jim ravno pot do cilja pomeni največje zadoščenje. »A danes, žal, mladi pričakujejo, da bo vse narejeno na hitro, zato posledično prehitro obupajo. Ker Model F-16, polakiran v barvah Royal Netherlands Air Force demo team z lastnikom Klemenom Rantom, ki je sam izdelal mikroturbino. (Foto: K. Š. K.) 26 pa se vedno najdejo tudi izjeme, smo jih zelo veseli. Sam sem se namreč za modelarstvo navdušil že v rosnih letih«, je povedal podpredsednik društva Bojan Kloboves, ki je v Šolskem centru Škofja Loka za dijake pripravil odlično predavanje z videopredstavitvijo in tako navdušil poslušalce, da bo tovrstno izobraževanje postalo tradicionalno. Sicer pa se v Modelarskem društvu ČUK lahko pohvalijo s članom Klemenom Rantom, ki je sam izdelal mikroturbino, pravzaprav kopijo prave turbine. Nadalje imajo v svojih vrstah odlične tekmovalce v disciplini zračnih bojev, kjer tekmujejo z modeli, ki so kopije pravih vojnih letal iz prve in druge svetovne vojne. Eskadrilja Čuki je dobro znana po vsej Evropi. Med starejšimi člani je tudi Vojmir Šerbec, ki še vedno zagovarja klasiko v modelarstvu. Je eden redkih, ki še občasno leti z vezanimi modeli. To so tako imenovani modeli U-kontrol, ki letijo v krogu, krmiljeni pa so s pomočjo dveh žic po višini. Z njimi se lahko izvaja različne akrobacije. Take modele so modelarji gradili, ko naprave za radijsko vodenje še niso obstajale ali pa so bile cenovno nedosegljive. Osemnajstletni Nejc Plestenjak, ki je član društva že pet let, pravi, da starejši modelarji delijo z njim svoje izkušnje in da se v njihovi družbi počuti odlično. Sam je izdelal že več modelov in kot dodaja njegov oče Borut, prav Januar 2014 tako modelar, zelo dobro leti tudi z akrobatskimi modeli in ga je v znanju letenja že presegel. »Za modelarstvo je potrebnega kar nekaj znanja, ki ga najdemo v knjigah, člankih modelarskih revij in filmskih posnetkih. Ljudje imajo o modelarstvu velikokrat napačno mnenje. Vidijo samo vrh ledene gore, kako se modelarji nekaj igrajo ter spuščajo svoje modele, ne pa vsega tistega, kar to 'igranje' dejansko omogoča. Modelarstvo je smiselno, dokler razvija človekovo ustvarjalnost, ko pa se izrodi v samo igranje in zapravljanje časa, pa izgubi svoj namen,« povedo loški modelarji, ki so zelo hvaležni Slovenski vojski, ker lahko ob četrtkih v popoldanskem času uporabljajo del strelišča kot vzletno-pristajalno stezo. Želja je, da bi ta prostor lahko uporabljali v večji meri. V Retečah imajo v bližini gramozne jame v uporabi glede na topel sprejem avtorice teh vrstic lahko sklepamo, da bi bile ženske, ki jih zanima tovrstno ustvarjanje, med loškimi modelarji dobro sprejete, pa še marsičesa bi se naučile. Izobraževanja in delavnice Roland Mejač in Vojmir Šerbec držita vrhunski model za dvoranska tekmovanja in tekmovalni jadralni model kategorije HLG. (Foto: K. Š. K.) tudi skromen travnik, ki po svoji širini in zaradi občasnih poljščin v soseščini ne ustreza niti za normalno obratovanje, kaj šele za tekmovanja ali prireditve. Sogovornike vprašam, ali imajo v svojih vrstah tudi ženske predstavnice, pa mi odgovorijo negativno. »Nismo fantje krivi, da je tako. Vsekakor so dobrodošle. V Sloveniji sta dve modelarki, ki sta zelo uspešni,« mi povedo. In res je, 27 Loški modelarji sodelujejo na tehničnih dnevih, ki jih organizirajo osnovne in srednje šole, organizirajo tečaje letenja in gradnje modelov, prav tako na nekaterih šolah vodijo modelarske krožke. Med zimskimi počitnicami bodo organizirali dva tečaja. Enega za gradnjo prostoletečih modelov, drugega za gradnjo modelov na daljinsko vodenje. Spomladi pa pripravljajo šolo letenja z jadralnim modelom na električni pogon. Prijave na oba tečaja in na šolo letenja zbirajo na elektronskem naslovu modelarsko. drustvo.cuk@gmail.com . Klavdija Škrbo Karabegović Januar 2014 'Luftarka', polna idej Največkrat nasmejana Mateja Štruc, po izobrazbi krajinska arhitektka, sicer pa grafična oblikovalka, je skupaj s Tino Vidovič 'zamešala luft' v Škofji Loki. Čuden opis in neupoštevanje slovničnih pravil, si mislite zdajle, zato raje hitro berite dalje. Takoj na začetku naj pojasniva morebitni nesporazum. Kaj je LUFt, če morda še kakšna Ločanka oz. Ločan ne ve, o čem govoriva? LUFt oz. Loški umetniški festival je kreativni dogodek, ki ustvarjalcem unikatnih izdelkov daje možnost predstavitve ter večanja razpoznavnosti med ljudmi. Ob tem pa zainteresiranim omogoča nakup unikatnih izdelkov. Festival je lansko leto potekal enkrat na mesec, vsako prvo soboto. Izjema sta bila zadnja dva, ki sta se časovno prilagajala praznikom. Njegova posebnost je tudi ta, da poteka ves dan, ne samo v dopoldanskem času, kot je v navadi pri ostalih sejmih, tržnicah v starem delu mesta. Z LUFt-om se torej trudimo obuditi mesto tudi popoldne. Preteklo leto ste zaključili z božičnim LUFt-om, ki se je godil 21. decembra, pred tem je bil še Miklavžev, potem pa kar nekaj poletnih različic, kdaj lahko pričakujemo naslednjega? Lansko leto je bilo za novopečeni festival LUFt zelo uspešno. S Tino sva začeli brez pričakovanj, bolj sva preverjali, če bi se v Škofji Loki lahko dogajalo kaj takega. Nad rezultatom sva navdušeni. Odzivi so bili pozitivni, tako s strani ustvarjalcev kot tudi obiskovalcev. Najprej sva načrtovali izvesti pet festivalov. Ker se je LUFt izkazal kot dogodek, ki je v Škofji Loki zelo dobrodošel, sva se odločili da izvedeva še dva, in sicer Miklavževega in božičnega. Z novo sezono pa bomo pričeli šele pomladi, tako da lahko naslednji LUFt pričakujete v maju. skrivnost. Imava idejo, kako bi lahko naš festival postal drugačen od ostalih, vendar je zaenkrat samo v najinih glavah, tako da se pustimo presenetiti. O vsem dogajanju lahko preberete na LUFt-ovi facebook strani, na kateri z veseljem sprejemava sporočila ustvarjalcev, obiskovalcev ter vsakogar, ki bi lahko pripomogel k dodatnemu programu. LUFt je bil v neki meri namenjen tudi živalim, ki imajo pri tebi prav posebno mesto. Si velika ljubiteljica psov in mačk oz. vseh živali. Predvsem jim z veseljem pomagaš, če je kdaj potrebno. Tako predstavnicam zavetišča Mačji dol pomagaš oblikovati njihove izdelke, s katerimi zbirajo denar za muce brez doma, si pa slednjim ponudila tudi streho, kajne? Društvu Žverca sem včasih res pomagala s svojimi izdelki, danes mi žal zmanjkuje časa za kaj podobnega, tako da živalim pomagam, kolikor lahko, s kakšno donacijo ter seveda preko LUFt-a, kjer zbiramo opremo ter hrano za živali v zavetiščih. Res pa je, da imam doma Horjulca, psa, ki je posvojen v zavetišču Horjul, ter čakujemo v tem letu? Gre za celodnevni dogodek, v našem malem mestu pa je po prvi uri popoldne ponavadi zelo mirno, zato se moraš ukvarjati tudi z dodatnim programom, ki privabi obiskovalce. Glede na to, da sva finančno zelo omejeni, se morava znajti in iskati nastopajoče, ki so pripravljeni priti tudi za manjši honorar. V lanskem letu sva imeli veliko srečo s sodelujočimi. Nastopile so plesne šole, društva, sami smo organizirali modno revijo itd. Za letošnjo sezono pa naj načrt ostane še dva mačja najdenčka, ki sta pri meni našla stalni dom. Do zdaj sva govorili predvsem o prostovoljnem delu, tako da lahko v tem trenutku izpostaviva še tvoje profesionalno delo. Si grafična oblikovalka, kar je bržkone mnogim bralkam in bralcem Loškega Utripa dokaj neznan poklic. Kaj je po tvojem mnenju najbolj zanimivo pri tem delu? Po izobrazbi sem sicer krajinska arhitekta, vendar se s to stroko nekako nisem povezala. Že med študijem sem se namreč pričela ukvarjati z grafičnim oblikovanjem in tako je na koncu tudi ostalo. Zanimiva je predvsem dinamika dela. To, da imaš odprte možnosti in da lahko delaš pri različnih projektih, med njimi gre za manjše, večje tiskovine, oblikovanje internetnih strani, celostnih podob itd. Glede na to, da si samostojna podjetnica, lahko sklepamo, da moraš veliko časa posvetiti delu. Skupaj z Rozalijo Peternelj si delita poslovni objekt oz. pisarno v središču mesta, kjer preživiš ogromen del dneva. Vendar kljub Poletni LUFt-i so se godili na Cankarjevem trgu, ki je zdaj v prenovi. Se bo po njej LUFt vrnil na to staro lokacijo? Seveda! Cankarjev trg je bil do prihoda LUFt-a povsem zapostavljen in se je izkazal kot odlična kulisa našemu festivalu. Tako da 'luftarji' komaj čakamo, da bo prenovljen in se lahko vrnemo. Vse skupaj sta vedno popestrili z dodatnim programom. Kako se porajajo ideje in kaj lahko pri- Mateja ima rada živali, zato svoj prosti čas namenja tudi njim. 28 Januar 2014 dejansko zabavaš, na rezultat pa je treba počakati, razviti film in ga skenirati. Nikoli ne veš, ali so fotografije uspele ali ne. Tudi same fotografije so nekaj posebnega. Zaznamujejo jih močne, žive barve, zrnatost posnetka itd. Sama imam doma kar nekaj lomo fotoaparatov, vendar kljub temu najraje uporabljam le enega – lomo LC-A +. Večinoma ga imam vedno s sabo, najraje pa fotografiram ljudi, krajino, psa, fotoaparat je namreč velikokrat z mano na sprehodu. Pri lomografiji mi je všeč tudi samo eksperimentiranje s filmi, včasih kakšnega tudi operem skupaj z umazano posodo v pomivalnem stroju in s tem fotografije dobijo svoj poseben čar. Za konec se lahko morda nekoliko prepustiva sanjarjenju. Kako si predstavljaš svoje sanjsko potovanje oziroma oddih? Ugotavljam da se najbolje odklopim v kakšni prestolnici oz. večjem mestu. Pomembno je namreč, da se stalno nekaj dogaja, da je okoli mene vedno živahno. Katja Štucin Lomografija je prav poseben hobi, fotografije pa edinstvene. temu verjamem, da najdeš kakšen prosti trenutek. Kako ga najraje preživiš? Imam to srečo, da se z Rozo dobro ujameva in je delo v pisarni tudi zelo zabavno. Res pa je, da so delavniki kdaj kar dolgi in da prostega časa zmanjkuje, zato te trenutke najraje kopičim in jih združim v krajši ali malce daljši dopust. Drugače pa med delavniki preživim svoj prosti čas večinoma zunaj s psom ter svojim fotoaparatom – moj hobi je namreč lomo- Knjiga, ki je nastajala četrt stoletja grafija. Ter seveda s prijateljicami na kakšnem klepetu. Zadnje pol leta pa je moj prosti čas tudi LUFt. Lahko na kratko pojasniš, kaj je lomografija in kakšni motivi so ti še posebej pri srcu? Lomografija je globalno fotografsko gibanje, ki ima več kot 500.000 privržencev po celem svetu. Je analogna fotografija, ki deluje po principu – ne razmišljaj, samo pritisni! Kar me privlači pri tem je, da se pri fotografiranju Tik pred novim letom je pri založbi Jutri 2052 izšla nova knjiga naše sodelavke Milene Miklavčič. Na okoli 350 straneh so zbrana številna pričevanja o medsebojnih odnosih prednikov iz prve polovice dvajsetega stoletja. »Za knjigo lahko rečem, da je moje življenjsko delo, saj je nastajala skoraj četrt stoletja. Zgodb, ki so v njej, na začetku nisem namensko zbirala, saj si takrat nisem niti predstavljala njihovega pomena. Pred dvajsetimi in več leti je bilo takšnih, ki so znali spregovoriti o preteklosti iz lastnih doživetij, še veliko. S časom sem vedno bolj spoznavala, da je bilo tistih, na katere sem se lahko obračala in jih kaj povprašala, vedno manj. Počasi so drug za drugim žal tudi odhajali. Njihove zgodbe so mi tudi zato postajale vedno bolj dragocene. Potem pa mi je Mici Veharjeva povsem mimogrede, ko sva se pogovarjali o običajih ob žetvi, dala nekaj namigov o spolnem življenju prednikov in tudi vrstnikov. Takrat sem, povsem nagonsko, spoznala, da sem stopila v svet, o katerem se ni dosti vedelo in pisalo. O žirovskih 'rečeh' sem prvič pisala leta 1998, v 27. številki Žirovskega občasnika. Kasneje je pisanje o spolnosti na Žirovskem izšlo tudi v Naši ženi. Mnogi, ki so napisano prebrali, so želeli dodati še svojo piko na i. Po tistem sem ure in ure preživela na različnih koncih Slovenije in beležila podrobnosti. Pa ne le o spolnosti, temveč tudi o tem, kako so se otroci rojevali, odra- 29 Naslovnica nove knjige Milene Miklavčič ščali, odhajali od doma. Slišala sem zgodbe o porokah in smrti, vražah, borbi za boljše življenje takoj po drugi svetovni vojni. O taščah in o snahah. O razlogih za prepire, ki so, to lahko rečem, del našega genskega zapisa. Nisem se branila niti politično obarvanih zdrah izpred vojnega in povojnega časa, čeprav so mi, to moram reči, sogovorniki lažje pripovedovali o spolnosti kot o politiki. Strah je bil, žal, pri starejših globoko vsajen v srce,« nam je svoje življenjsko delo predstavila Milena Miklavčič. Poleg tega si avtorica želi, da bi knjigo brali skozi oči polpretekle zgodovine in ne skozi lastne, sodobne izkušnje, ki imajo z zapisanim bolj malo skupnega. U. O. Januar 2014 Franc Tušek – ljudski pesnik in pisatelj iz Martinj Vrha Vijugasta cesta, ki se vzpenja skozi gozd in nato prek travnikov, me je pripeljala skorajda točno pred vhodna vrata kmetije v Martinj Vrhu, kjer domuje in gospodari Franc Tušek. Razgled na hribe in v meglice ovite doline je prav gotovo idealna kulisa, ki navdihuje tega dobrodušnega ljudskega pesnika in pisca zgodb. Vam je pisanje blizu že od nekdaj? Lahko bi tako rekel. Že v osnovni šoli, takrat smo ji rekli nižja gimnazija, mi je bil svinčnik ljubši od športa ali česarkoli drugega. Še posebej sem se nad pisanjem začel navduševati, ko je v Železnike prišel poučevat slovenski jezik pisatelj Ivo Zorman. Zelo nas je spodbujal in nas znal motivirati. Njegove pohvale so mi dale še dodatnega zagona in volje za pisanje. Po končani osnovni šoli sem imel veliko željo po nadaljnjem izobraževanju, vendar je bila doma situacija taka, da sem kot najstarejši sin moral poprijeti za delo, ki ga je na kmetiji za pridne roke vedno dovolj. Ampak s svinčnikom sva bila kljub temu še vedno prijatelja. Kako ste uspeli združiti tako različni opravili: delo na kmetiji in pisanje? Mogoče je kdaj res nemogoče, vendar če nekaj počneš s srcem, že najdeš čas, da to lahko narediš. Velikokrat sem dobil navdih za pesem ali zgodbo ravno med katerim izmed kmečkih opravil. Včasih mi je idejo uspelo na grobo zapisati, da sem jo kasneje lahko dodelal in razvil naprej. Veliko takih prebliskov pa je ostalo nezapisanih in so odjadrali v pozabo. Zgodilo se je tudi, da sem se zvečer lotil pisanja, pa sem se čez nekaj ur prebudil nad praznim listom. Ko sem se usedel, sem namreč v trenutku zaspal, utrujen od vsakdanjega dela na kmetiji. Kljub temu mi je uspelo zapisati kar nekaj pesmi in zgodb. (Smeh.) Kaj vam daje tisti zagon, da po vseh letih iz vas še vedno vrejo pesmi in zgodbe? To je najbrž kar v meni, tak sem. Mogoče sem podedoval kakšen gen Ivana Tuška, ki je začel z objavljanjem svojih del v gimnazijskih letih v časopisu Vaje, z ostalimi vajevci. Sem namreč njegov prapranečak. Sicer pa menim, da na svetu ni človeka, ki ne bi imel kakšnega talenta. Jaz imam očitno tega, da svoje misli in občutenja ob rojstnih dneh in še za kakšno drugo priložnost. Vsako leto spesnim novo pesem za novoletna voščila, ki jih pošljem sorodnikom in prijateljem. Franc Tušek za mizo, kjer je nastalo največ njegovih pesmi in zgodb. (Foto: Nina Drol) prelivam na papir. K temu, da sem vztrajal in skušal biti vedno boljši, je zagotovo pripomoglo tudi to, da so bile moje zgodbe in pesmi objavljene in tako na vpogled širšemu občinstvu. Začelo se je tako, da sem še pred služenjem vojaškega roka poslal eno izmed svojih zgodb takratni urednici časnika Kmečki glas in ta se je odločila, da zgodbo objavi. Seveda sem dobil krila in gnalo me je, da sem nadaljeval s pisanjem. Kasneje sem kot član KGZ Škofja Loka na pobudo Mire Primožič vsako leto pripravil zgodbo ali pesmi, ki sem jih prebral na srečanju Aktiva kmečkih žena na Blegošu. Zgodbice sem objavljal tudi v Občestvu župnije Železniki, saj me je takratni župnik Franc Dular prosil, če bi lahko malo popestrila list za farane. Veliko mojih del sta objavila tudi mesečnik Ognjišče in tednik Družina. Še s posebnim veseljem pa prispevam pesmi in zgodbe v zbornik Železne niti, saj se mi zdi, da je to velika pridobitev za Selško dolino in se bo na ta način mnogo stvari, ki bi sicer počasi utonile v pozabo, ohranilo. najdejo prostor v mojih pesmih in zgodbah. Še posebej pa me navdihuje kmečka žena; kaj vse mora postoriti na kmetiji, čemu vse se velikokrat mora odreči, da je vse postorjeno tako, kot mora biti. Eno najlepših pesmi, ki sem jih napisal, sem posvetil ravno kmečkim ženam in nosi naslov Pozdravljam te, slovenska kmečka mati. Veliko je tudi zgodb o ljudeh, ki jih mogoče ni več med nami, pa so name naredili močan vtis. Sicer pa je življenje skupek različnih doživetij in take so tudi moje zgodbe: razmišljujoče, včasih kritične, pa tudi ljubezenske in hudomušne. Vsega po malem. (Smeh.) Da pišem o vsem mogočem, kar se živemu človeku pripeti, pričajo tudi naslovi zgodb: Če se kmetica razjezi, Danes tvoj, jutri moj, Monika in bioenergetik, Neprevidna stava, Kmetica kraljica … Pesmi pa nosijo naslove: Novoletna, Pomladna, Spet doma, Želja, Življenje … Velikokrat napišem tudi pesmi, namenjene mladoporočencem, Katero tematiko najpogosteje opisujete v svojih delih? Sem kmečki človek, rad imam zemljo in naravo, ki daje kruh meni in moji družini. Zato prigode iz kmečkega življenja pogosto 30 Pišete tudi pravljice. Vaš sorodnik Ivan Tušek je napisal Pripovedke iz Martinj Vrha, ki so izšle več kot sto let po njegovi smrti. Mogoče razmišljate o tem, da bi izdali še Pravljice iz Martinj Vrha? (Smeh.) Kaj se ve. Poleg vsega, kar sicer zapišem, so pravljice nekaj posebnega. Takrat me še posebej zanese in prav poletim na krilih domišljije. Zapisal sem jih že precej, vendar mi je med vsemi najljubša tista, ki pojasni, zakaj imajo zajčki kratke repe. Želja vsekakor obstaja, če je pa tako tudi namenjeno, bo pokazal čas. Nina Drol LJUBEZEN Sijala cvetoča je pomlad, cvetica se k cvetu je sklonila, ga pobožala in poljubila. Pogled, nasmeh in iskrica je preskočila, srce je drhtelo, ljubezen govorila. Govorila je brez besed in vse je pojasnila: »Cvetica in cvet zaljubljena bosta vedno se ljubila.« Januar 2014 •Jutranjakava0,80EUR •Malicazavseokuse4,5EUR •Kosilossolatnimbarom5,8EUR •Catering •Praznovanja,zaključenedružbe •Vsakdesetiobrokgratis Restavracija Kompliment, Kidričeva cesta 75 (nasproti Odeje) T: 041 481 622, E: restavracija@kompliment.si WWW.KOMPLIMENT.SI, restavracija kompliment 31 Januar 2014 Irska skozi objektiv fotoaparata Z namenom, da si naberem dodatne delovne izkušnje v fotografiranju, sem odšla na zahod Evrope – Irsko. Iz radovednosti, da bi spoznala nekaj novega, sem odšla nekam, kjer še nisem bila. Na Irsko sem se odpravila z avtom. Zaradi različnih razlogov. Prvi je, da sem s seboj vzela psičko Ižo in je prevoz psa v temu smislu najbolj preprost. Drugi je, da sem želela raziskati mit 'vaških pubov, v katerih sedijo prijazni irski starci', o katerih govorijo filmi in sem pričakovala, da bo za to treba potovati. Tretji razlog pa moja teorija, da je avto hotel – hotel z najlepšimi razgledi. Dublin slovi po pivnicah, irski glasbi in prijaznih ljudeh. To je tudi res. V Dublinu je poleg naštetega mogoče opaziti veliko Guinnessovo tovarno, zanimivo arhitekturo in enega večjih evropskih parkov znotraj glavnih mest – Phoenix park. Vse to je čudovito in vredno ogleda, vendar ni bistvo Irske. Kmalu po prihodu v Dublin sem se zaradi izredno slabih higienskih standardov v prvi hiši in dejstva, da sem sredi mesta – predaleč od kakšnega parka, preselila v novejšo hišico na obrobje. Z Ižo sva živeli z lastnikom Ircem, Bolgarom in psičko Millie pasme haski. Okoliški travniki ter odlična družba so me kljub zelo nevarni soseski prepričali, da sva tam ostali do zadnjega dne. Skrivanje opreme, prenosnega diska in vsega vrednega, preden sem zapustila hišo, je postalo nekaj vsakdanjega. Tudi nočni pohodi so bili v tem delu Dublina prenevarni. Vožnja na levi strani mi ni delala težav. Največja težava je bila slaba vidljivost pri prehitevanju. Irske ceste so odlične za vožnjo – Poletni užitki na plaži Curracloe dolge, vijugaste, ozke, skoraj da brez omejitev – le pred kakšnim ostrim ovinkom, kjer je omejitev 100 km/h, je znak 'slow down' (slov. upočasni). Imajo tudi avtocesto, po kateri se da priti do skoraj vsake regije. Vsaki prosti dan ali več zaporednih dni brez obveznosti sem karseda izkoristila. Če sem imela samo en dan prost, sem se odpeljala v nacionalni park Wicklow, ki meji na Dublin in ponuja velik spekter pohodniških in razglednih destinacij. Hoja poteka večinoma po neurejenih poteh, vendar je težko zgrešiti vrh, ker ga vidiš že na vznožju hriba. V Wicklowu hribovja niso strma, so zelo razvlečena, valovita in večinoma travnata, z zelo malo gozdovi. Največja nevarnost pri hoji v hribe je megla, ker se vidljivost zmanjša in se je brez kompasa ter orientacijskega znanja težko vrniti. Nacionalni park se pohvali z idilično scenografijo in je dobesedno holivudski poligon. Kar nekaj izmed lokacij je bilo uporabljenih v različnih filmih. Od znamenitega Glendalougha do kmetije, ki sem jo obiskala in mi je lastnik povedal, da kar veliko zasluži od filmov – zaradi dobrega poznavanja okolice ga najamejo, da najde zahtevane lokacije. Enodnevni izleti so vodili v bližnje kraje, obmorska bogatejša predmestja Dublina so absolutno vredna ogleda – na primer Wicklow in Greystones. Mesta z bogato arhitekturo, peščeno plažo in … ulico s pivnicami. Ne manjka niti zagnanih plavalcev, ki redno obiskujejo plažo – ne glede na temperaturo zraka in morja. Letošnje poletje je bilo sicer zelo toplo – neznačilno irsko vreme. V poletnem obdobju so se temperature dvignile nad 26 stopinj Celzija. S tem se je segrelo tudi morje. Irci imajo, podobno kot Skandinavci, nižje standarde za kopanje – okoli 14 stopinj Celzija, medtem ko se je letos morje na nekaterih delih segrelo na 20 stopinj. Takrat smo z bratom Matjažem in fantom Lukom, ki sta bila pri meni na obisku, dan v celoti izkoristili, da sem tudi sama doživela kanček pravega poletja. Odpeljali smo se na enajstkilometrsko peščeno plažo, kjer ni bilo težko najti mirnega kotička zase. Vzhodna obala je bolj poseljena – glavno mesto Dublin in drugo največje mesto Cork imata skupaj skoraj četrtino celotnega prebivalstva, vendar je zahodna obala veliko bolj filmska. Tja sem odpeljala vsakogar, ki me je obiskal. Galway, ki ga poznamo iz znane pesmi Galway Girl (slov. Punca iz Galwaya), Achill Island, Westport in Donegal so mesta, ki so name naredili največji vtis. V mnoge kraje sem se vrnila dvakrat ali več in tri- ali štiriurna vožnja me sploh ni ovirala. Eden zanimivejših izletov je bil med Lukovim obiskom. Odpravila sva se na jugozahodni del – natančneje v regijo Kerry. Tam se iz razvlečene travnate pokrajine začnejo dvigati ostrejši vrhovi. Med njimi tudi najvišji vrh Irske – Carrauntohill (1039 metrov n. v.), kamor sva se odpravila po grebenu. Na vrhu se nama je odprl pogled skoraj do Dublina. Pod nama sva zagledala številčna jezera, morje, ozke ceste, po katerih se komajda srečaš z nasproti pri- Irska poroka Raztegnjena hribovja nacionalnega parka Wicklow 32 Januar 2014 Dublin hajajočim vozilom, in bele pikice vsepovsod, ki jih nisem mogla ločiti – ali so ovce ali kamenje. Spanje v avtu na najlepših lokacijah in vožnja po magistrali sta tej pravljici dodala še piko na i. Ozke ceste, na levi kamnita ograja za katero leži neskončno morje, in na desni dvigajoči se vrhovi. Tu in tam sem opazila kakšno staro kamnito grajeno kmetijo ali pa podrte stolpe, hiše, ob katerih se pasejo ovce. Peljala sva se po Ring of Kerry, znameniti panoramski vožnji in še boljši, ne tako znani Klifi – Dunloe Peninsula, ki ponuja še lepše panorame s peščenimi plažami in klifi. Sama sem prepotovala velik del zahodne obale s še enim namenom, da bi fotografirala za fotografsko razstavo. Kmalu po prihodu v Dublin sem ugotovila, da nisem mestno dekle, kljub temu da sem se vedno imela za to. Ugotovila sem, da te življenje v velikem mestu hitro postavi na realna tla, kaj mestno življenje je. Na čase sem pogrešala občutek, ko se sprehodiš čez mestni trg in Obisk kmetije na jugozahodu Irske vidiš poznane obraze. Še bolj kot to sem pa pogrešala sproščene pohode v naravo, dostopnost gozdov in neskončnih travnikov. Tega tudi na obrobju ni bilo v takem smislu, kot sem navajena od doma. Zato sem še toliko bolj želela izkoristiti proste dni za raziskovanje okolice. Ob vsakem obisku zahodne obale sem želela stopiti v stik z domačini. Tako sem spoznala mnogo zanimivih ljudi, se navdušila nad enotnim delom pastirjev in pastirskih psov ter naredila fotografije, ki bodo januarja predstavljene v Sokolskem domu. Če potegnem črto še v finančnem izračunu, je življenje na Irskem dražje kot v Sloveniji, a če primerjam cene v trgovini glede na povprečno plačo v posamezni državi, so nižje. Pot do Irske je v primerjavi s ceno, ki bi jo plačala za Ryanair, dražja. V eno smer sem plačala približno 200 evrov (oba trajekta in gorivo), za letalsko karto bi pa plačala 50 evrov. Vendar ta cena vožnje pomeni zmerno hitrost na av33 tocesti in rezervacijo trajektov vnaprej, ker so cene nižje. S tem, da nizkocenovne letalske družbe psov ne vzamejo, torej bi bilo treba iti z Adrio, ki pa pomeni takojšen dvig cene leta na 200 evrov. Torej se je v vsakem primeru izplačalo z avtom. Povrhu vsega sem imela vedno zastonj in udobno prenočišče s kuhinjo v prljažniku avtomobila. Irska dogodivščina je zame ena večjih in boljših izkušenj, kar se tiče napredka v fotografiji in potovanja. Živeti na Irsko se verjetno ne bom več odpravila, ker so moji trenutni načrti usmerjeni drugam, vendar bom gotovo še obiskala vse te čudovite ljudi in kraje, ki so na takšen in drugačen način omogočili, da ohranjam lepe spomine. Več o mojem življenju na Irskem in natančneje opisane obiskane kraje si lahko preberete na blogu spletne strani www. katjajemec.si. Katja Jemec Januar 2014 Povabili smo se na kavo ... Ne bojte se poštarja, dokler vam ne prinese ... Jurij Bogataj iz Moškrina dela kot pismonoša že od svojega šestnajstega leta. Pravi, da je bil sprva skeptičen do tega poklica, vendar ima po petindvajsetih letih dela lep odnos s strankami, ki ga spoštujejo in so do njega, če stori napako, popustljive. Dober pismonoša je po njegovem mnenju prijazen, olikan, ustrežljiv in nevsiljiv. Kako poteka vaš običajen delovni dan? Z delom na pošti začenjamo petnajst do šestih zjutraj, razen ob torkih in petkih. Takrat raznašamo Gorenjski glas že od pete ure. Ko raznesemo časopis, se vrnemo na pošto, kjer se pripravimo za dostavo. Razvrščamo pošiljke, jih razdelimo glede na dostavne okraje in izločimo tiste, ki sodijo v poštne predale. Na teren odhajamo okoli osme ure – to je odvisno od količine pošiljk in reklamnega gradiva. Pošto po okrajih dostavljamo štiri do pet ur. V lanskem decembru smo imeli srečo z vremenom, saj ni bilo snega in poledice. Na katerem območju delate? Pošiljke razvažam z motorjem po širšem območju Škofje Loke, ki ima šestnajst dostavnih okrajev. Dostava se deli glede na tip prevoznega sredstva: s kolesi se raznaša pošiljke po središču mesta, z motorji po vaseh, z avtomobili pa v oddaljene in odročne kraje. Koliko časa že opravljate poklic poštarja? Kot poštar sem začel delati leta 1987. Nad tem poklicem me je navdušil moj pokojni sosed, ki je tudi delal kot pismonoša. Pri svojih šestnajstih letih sem bil sicer zelo skeptičen in še nisem vedel, kaj me v življenju zanima. Želel sem si študirati, vendar mi razmere doma tega niso omogočale. Sčasoma mi je poštarsko delo postalo všeč, znam tudi dobro komunicirati z ljudmi. Kljub napakam, ki se mi kdaj zgodijo, so stranke do mene popustljive in me spoštujejo. Kako se je vaše delo spremenilo v vseh teh letih? Največjo spremembo so prinesla reklamna gradiva, saj jih moramo pismonoše raznašati od hiše do hiše. Od leta 1995 se obseg reklamnih gradiv povečuje, hkrati pa so se zmanjšale pisemske pošiljke in kataloška prodaja. Se v vaši torbi še kdaj znajde kakšno pismo? Ljudje se tega poslužujejo vedno za prekrške, ampak jaz pravim, da so lahko veseli, dokler ne dobijo kakšnega izvida z onkološkega inštituta. (Smeh.) Ko to rečem, me mlajši čudno pogledajo, ampak ljudje v zrelih letih razumejo, kaj hočem povedati. Če imam slab dan, z ljudmi raje sploh ne komuniciram, ker nočem nanje prenašati svoje slabe volje. Če pa sem dobro razpoložen, si rad vzamem minutko časa, da poklepetam ali se pošalim z njimi, vendar ohranjam neko distanco med seboj in strankami. Včasih se mi zdi, da ljudje zmotno mislijo, da opravljam neko kvazislužbo. Vidijo me namreč le takrat, ko je zunaj lepo vreme ali ko zjutraj spijem prvo jutranjo kavo. Velikokrat me sploh ne opazijo, ko se vozim naokoli v močnem nalivu ali snežnem metežu. Poštarji z delom začnejo v zgodnjih jutranjih urah. Prva jutranja dostava se ob torkih in petkih začne že ob peti uri. (Foto: Luka Mlakar) manj, kar se mi zdi žalostno. Sam sem otrok socializma in v tistih časih nismo poznali elektronske pošte in SMS-sporočil. Osebno mi je bolj všeč, da med prazniki dobim ročno napisano voščilo. Lepa gesta se mi zdi tudi, če ljudje kdaj pošljejo telegram, na primer ob rojstvu otroka ali ko njihovi bližnji preživljajo težke trenutke. Opažam, da ljudje med prazniki spet pišejo voščilnice, in to zelo podpiram. Kako gledate na šale o poštarjih? Ste kot pismonoša kdaj doživeli kakšno neprijetno izkušnjo? So vas kdaj poskusili oropati? Mene še niso oropali. Ko sem slišal za poštarje, ki so se znašli v takih situacijah, sem začutil nek podzavesten strah. Nisem bojazljiv, toda žalostno se mi zdi, da te lahko neznanec udari po glavi bodisi za pet bodisi za pet tisoč evrov gotovine. Vendar če razmišljaš pesimistično in oddajaš negativne misli, potem sam prikličeš nesrečo nase. Sam sem imel dve slabi izkušnji s psi. Nisem ljubitelj psov, zato lahko živali takoj začutijo moj adrenalin. Toda pes je odraz svojega lastnika; veliko psov se sploh ne zmeni zame in samo počivajo pred hišami. Imajo ljudje radi poštarje? Ljudem pripovedujem, naj se pismonoš ne bojijo. Včasih je zoprno, če stranke dobijo pisma od sodnikov 34 Vas zabavajo ali vas včasih spravljajo ob živce? Nanje gledam z mero dobrega, zdravega humorja. Včasih me kdo podraži, češ poštarji hodite naokoli dopoldne, ko so žene same doma, toda jaz šalo obrnem v svoj prid in jim odgovorim: »Ljudje, poštarji imamo težke torbe in mehke organe.« (Smeh.) Pred leti se mi je zgodil zelo zanimiv pripetljaj. Neka gospa je dva dni zaman čakala na svojo pošto in ko sem tretji dan zjutraj pozvonil, je prišla na vhod povsem razmršena, oblečena v nek plašč in brez zobne proteze. Takrat se nisem mogel zadržati in sem bruhnil v smeh. Ko je to videla, mi je rekla: »Ti, Jure, ti, ti bom jaz tole že vrnila.« Odvrnil sem ji: »Draga dama, ne vem, če se bova midva kdaj zbudila skupaj.« (Smeh.) Luka Mlakar Januar 2014 št. 81 januar/februar 2014 leto 15 cena: 5,48 € ideje za ustvarjalne 100 Preko ustvarjalnih idej priloga za otroke www.unikat.si Oblikovanje nakita, izdelovanje voščilnic za valentinovo in dan žena, kvačkanje in šivanje, pustni kostumi, predlogi za obdarovanje in še več idej Ovitek A Unikat 81.indd 1 1/5/14 8:16 PM 35 Januar 2014 Dežela, v kateri zapitke plačujejo ženske Tine Brus iz Podbele in Tara Žust iz Žirov sta se pred kratkim vrnila z Nove Zelandije. Njuni vtisi so še sveži, polni različnih doživetij. Želela sta začutiti tuje kraje, od blizu spoznati delovni utrip dežele, ki slovi po kivijih, gejzirjih, Maorih in tuatari (edini preživeli plazilec iz časa dinozavrov). Spoznala sta, da zelo cenijo pridne roke, kar obenem pomeni, da jima ne bi bilo težko ostati tudi za dlje časa. Namig, o katerem bi bilo v teh težkih časih, ko se pred Zavodom za zaposlovanje vijejo nepregledne vrste, vreden razmisleka. Sogovornika sta tudi sicer znala sama poskrbeti zase. Pred odhodom sta namreč delala v kazinoju na Obali. Pred koncem študija sta želela pošteno zajeti sapo, zato sta se odločila, da jo mahneta po svetu. Kdo od vaju je bil zadolžen za ‘papirologijo’? Tara: Najprej sva poiskala informacije o vizi za Novo Zelandijo. Nato sva se prijavila kar preko interneta in vizi dobila v dveh tednih, pri čemer sva imela srečo, saj Slovenci dobimo le sto delovno-počitniških viz na leto. Prosta mesta se pojavijo v aprilu in takrat je treba pohiteti. Uredila sva si zdravstveno zavarovanje in kupila letalsko karto. Internet je bil glavni vir informacij. Kje bova delala, pa nisva vedela … Tine: Na Novi Zelandiji je drugače kot pri nas. Če delaš kjerkoli, v turizmu ali industriji, greš osebno od restavracije do restavracije, od podjetja do podjetja, potrkaš in vprašaš, če imajo kakšno delo zate. Prvi stik je za delodajalca najpomembnejši. Vidi te in hitro oceni, kakšen si, z njim se dogovoriš za nekaj dni poskusnega dela in če je zadovoljen, skleneta dogovor. Slovenci smo pridni, delovni, vztrajni, te lastnosti pa cenijo, kjerkoli se že pojavimo. Tara: Najprej sva pristala na letališču v Christchurchu, potem pa sva našla delo v mestecu Picton. Tam sva se nastanila v hostlu. Bivanje sva imela zastonj, ker sva se dogovorila, da bova štiri ure na dan delala za hrano in stanovanje. Takšna oblika začel arogantno in zviška spraševati, če pri nas še padajo bombe, če smo v vojni. Tine: Nekateri so veliki lokalpatrioti, prepričani, da živijo v najboljši državi na svetu. Pogled na Auckland. Eden zadnjih dni, ki sva jih preživela na Novi Zelandiji. študentskega turizma je najbolj popularna. Ne bom pozabila lastnika najinega drugega hostla, stara sta bila okoli sedemdeset let, zidala sta hišo, obenem sta bila zelo dobra in prijazna do nas, gostov. Počasi sva začela iskati delo, jaz sem ga našla v neki restavraciji, Tine pa je čistil avtodome. Tine: Če si ti do delodajalca prijazen in če si delaven, so tudi oni zelo pozitivno naravnani. Plača je tedenska, kar je velika motivacija za varčevanje. Tujcem zelo pomagajo, ker novozelandska angleščina tudi približno ni takšna, kot sva se je naučila v šoli. Osebni stik, ki ga negujejo nadrejeni, mi je bil zelo všeč in si želim, da bi ga bilo tudi doma več, kot ga je. Zlepa se nisem počutil kot številka. V moji prvi službi je bilo tudi veliko starejših, ki so delali honorarno, da so zaslužili poleg pokojnine. Ko sem se preselil v pakirnico jabolk, kjer sem delal za trakom, je bilo precej drugače. Bil sem brezimen – med podobnimi človeškimi roboti. Tara: Mene je pritegnilo delo v restavracijah. Ves čas sem bila sredi akcije, spoznala sem, da se ljudje iz različnih držav in kultur precej razlikujejo med seboj. Zelo živahno in tudi prijetno je bilo pri Južnoameričanih. Nenehno smo imeli polno, med seboj smo se zelo lepo razumeli. Povsem drugače je bilo pri nekem Indijcu, njegova aroganca in neprimerno obnašanje nista imela meja. Kako sta sprejemala razlike? Tine: Novozelandci so navzven zelo dobri ljudje. Včasih pri tem, za naš okus, celo malo pretiravajo. Tara: Pogosto so me vprašali, od kod sem. Ko sem povedala, da iz Slovenije, običajno niti niso vedeli, kje to je, a se je včasih našel kakšen pametnjakovič, ki me je Posledice potresa v Christchurchu Pri nas, v Sloveniji je bivalna kultura nekaj posebnega in zelo cenjena. Je na Novi Zelandiji podobno? Tara: Sploh ne! Na jugu, kjer sva se zadrževala najdlje, so zime podobne našim, oni pa večinoma živijo v lesenih, montažnih hišah, ki so zelo slabo izolirane. Grejejo se na elektriko, saj pravega lesa za kurjavo praktično nimajo. Tine: Razlike bodejo v oči predvsem tedaj, ko se zapelješ z enega konca države na drugega. Na severu je več industrije, prebivalci so premožnejši. Tujec pa, zanimivo, najde več pristnosti na jugu, kjer vladata kmetijstvo in nekaj milijonov ovc. Eno in drugo pa se staplja med naravne lepote, jezera, gejzire. Strmiš z odprtimi usti, ko se duša 'pase' ob vsem, kar se nudi očem. Ali lahko natreseta še nekaj praktičnih podatkov, ki so pripomogli, da sta na Novi Zelandiji vztrajala leto dni? Tara: Minimalna plača je okoli 11 evrov na uro. Od tega je treba odšteti davek, ki je za tujce okoli 17 odstotkov, v žepu ostane, preračunano, okoli 9 evrov. Ves čas sva živela v hostlih, da sva tudi na ta račun nekaj prihranila. Sicer bi lahko dobila najemniško stano- Mestece Picton, v katerem sta živela več kot štiri mesece. 36 Januar 2014 Jezero Tekapo vanje, a bi zanj odštela okoli 150 evrov na teden. Raje sva več delala in potem več potovala. Tine: Prilagoditi sva morala tudi prehrambne navade. Novozelandci pojedo veliko govedine, njihovi steaki so zakon. Tudi piščanci niso napačni, le svinjina je draga, a niti v sanjah tako dobra kot naša. Tara: Pogrešala sva klobase ... Tine: Mlečni izdelki in zelenjava so bili prav tako super, kivi tudi. Od zelenjave pojedo največ brokolija, cvetače, oboje je še malo cenejše kot pri nas. Krompir je drugačen po obliki in okusu, nori pa so na sladkega. Kaj pa v restavracijah nadomešča naš pražen krompir in ocvrte zrezke? Oba: Sladek krompir pa steak. Zraven dodajo ocvrto čebulo, zelenjavo z žara. Priljubljen je toast, vsi imajo doma opekače, pohvaliti morava tudi kruh, ki je odličen, a precej dražji kot pri nas. Za zajtrk jedo toast, veliko pijejo črne in zelene čaje, sadnih v restavracijah ne poznajo. nasprotij. Po eni strani so dekleta, pa tudi fantje, lepo oblečeni, po drugi strani se že na daleč vidi, da imajo zelo neurejeno zobovje. Povedali so mi, da so zdravniki dragi, zobozdravniki pa sploh. Tako, da si velika večina zobozdravnika ne privošči, zobovje je temu primerno. Tine: Pozimi, ko je bilo ledeno mrzlo, me je šokiralo, ko sem videl mlada dekleta v kratkih hlačah in bosa, kako so se počasi – kot sredi poletja – sprehodila do trgovine. Ali pa so imela na sebi toplo bundo in kapo – pa bosa. tedna! Njihova ustaljena praksa je, da si ga prekomerno privoščijo. Ne glede na starost. Kaj je vaju še zbodlo v oči? Tara: Ogromno je tujcev, predvsem Azijcev. Povsod, na vsakem koraku. Maori, staroselci, ki so nekakšen zaščitni znak dežele, pa živijo večinoma na severu. Tine: Če si priden in delaven, lahko hitro dobiš stalno vizo. Zdelo se mi je, da takšne prav iščejo. V deželi je, seveda, tudi nekaj kriminala, prav tako bolj na severu. Na svoji koži pa ga nisva nikoli občutila. Tara: Je pa res, da sva večinoma živela v manjših mestih, kjer je bolj domače vzdušje. Pri nas smo nori na torte in kremne rezine, oni pa …? Oba: Na cheese-cake. To je sirova torta. Ponavadi je obložena s sadjem, znotraj je piškotno testo in sir. Radi imajo tudi lososove jedi. Cena le-teh je najugodnejša na jugu, kjer je tudi veliko gojišč lososov. Zdi se mi, da sta bila dobra opazovalca vsakdanjega, običajnega utripa v življenju običajnih prebivalcev Novi Zelandiji. Tara: Ne more biti drugače. Po eni strani sva bila še zmeraj tujca, po drugi pa sva se zelo dobro vklopila mednje. Razlike med nami so zato še bolj bodle v oči. Mogoče se bo komu zdelo zanimivo, če povem, da smo si različni tudi takrat, ko gremo na pivo. Pri njih plača vsak zase. Enako se zgodi, če prideta v lokal fant in punca, tudi poročeni. Če pa že, potem plačajo punce. Čudno, kajne? Nam večerja v lokalu pomeni druženje, klepet, oni so v glavnem tiho, gledajo v telefone, berejo časopise. Tine: Tisti, ki ima rojstni dan, praznuje v baru, a mora potem vsak od povabljenih sam plačati pijačo in hrano. Imajo tudi navado, da natakar ne hodi okoli miz in ne sprašuje gostov, kaj bodo jedli in pili, ampak pridejo gostje do pulta ter naročajo. Tara: Tam nihče ne plačuje drugače kot s kartico. Nihče nima gotovine, niti za eno samo pivo ne. Imajo Novozelandci kakšne razvade? Tine: Pijančevanje ob koncih Katere razlike med Slovenijo in Novo Zelandijo sta še opazila? Tara: Ljudje so, zlasti mladi, polni Mi hodimo na kavo, oni pa …? Tara: Ne, ne poznajo kofetkanja. Vsaj ne v našem pomenu besede. Skodelica kave je v restavracijah kar draga, tako da si je ne privoščijo ravno vsak dan. Moram povedati, da je tudi alkohol zelo obdavčen, cigarete tudi. Videla sem zelo malo kadilcev, kar me je po svoje čudilo. Tine s svojim šefom v restavraciji v Taupu Vmes, ko sta prihranila nekaj denarja, sta tudi potovala? Tara: Prvič sva šla na pot že po dveh mesecih in pol. Kolega je nama posodil avto, ki ima spredaj dva sedeža, zadaj pa je nameščena postelja. Štirinajst dni sva se vozila po južnem delu. Bilo je super, toliko lepe narave, kot sem jo videla tam, še nisem nikoli. Tine: Jezera, ledeniki, tjulnji, si predstavljate? Prišla sva povsem blizu, občudovala morske leve. Pa fjorde. Obiskala sva Queentown, znano turistično mesto, ki je zelo lepo, prestižno in zelo čisto. To nama je padlo v oči. Mesto je tudi pomembno adrenalinsko središče Nove Zelandije. Tam sva si privoščila nepozaben skok z elastiko s 134 metrov. Tara: Vsako, še tako majhno mestece premore prostor z urejenimi sanitarijami za obiskovalce. Vse je brezplačno in čisto. Informacijske točke, na katerih turist dobi milijon podatkov, so že od daleč vidne. O vsaki, še tako neznatni znamenitosti bodo vedeli kaj povedati. Kar se tega tiče, smo tisočletja za njimi. Presenetili so me smerokazi, ki kažejo pot do kakšne razgledne točke. Turisti se prepeljejo več sto kilometrov, da doživijo – nepozaben razgled. Si predstavljate, koliko takšnih razgledov je pri nas, v Sloveniji, pa ne pomnim, da bi kdaj kje opazila podobno opozorilo oziroma napotek! Tudi midva sva prevozila okoli 600 kilometrov zgolj zato, da sva uživala ob pogledu na nek travnik. So Novozelandci športniki v našem pomenu besede, ko skoraj vsak, če že ni maratonec, vsaj teče ali pešači? Tine: Sploh ne, so pa navdušeni navijači ragbija. Zelo uspešni so tudi v svetovnem merilu in ob petkih zvečer se nagnetejo v restavracijah, navijajo za svoje in seveda – pijejo. Tara: So tudi veliki ljubitelji jadranja. Kadar so tekme, so prav tako nori od navdušenja. Vaju je bolelo srce, ko sta odhajala domov? Tara: Ne! Tja nisva šla zato, da bi ostala, temveč zato, da bi si nabrala izkušnje, kaj doživela, videla, spoznala nove ljudi. Težko sva čakala, da se vrneva. Domov grede sva poletela še v Avstralijo, na obisk k sorodnikom, in naprej do Malezije, Tajske, Kambodže in Vietnama, kjer sva se po enem letu srečala z domačimi, ki so bili tam na dopustu. Ko sva bila še na Novi Zelandiji, pa sva si privoščila tudi tedenski dopust na Fidžiju. M. M. Center plesa, športa in sprostitve RitmoLoko vabi v svojo ekipo inštRuktoRja skupinskih vadb - za vodenje funkcionalne vadbe. V kolikor vas veseli delo z ljudmi pošljite svojo prijavo na elektronski naslov: irena@freising.si 37 Januar 2014 Prireditve v januarju sreda, 8. 1. četrtek, 9. 1. 17.00 Delavnica za spretne prste: Snežna sova Trg Ivana Regna 17.00 Ura pravljic: zbirka Čebelica se predstavi Knjižnica Žiri 19.00 Predavanje: Prilagajanje sajenja na vrtu in njivi vremenskim razmeram OŠ Cvetka Golarja Permakulturno izobraževanje: Naravni viri in uporabne tehnike na vrtu Čebelarski dom Brode 17.00 Delavnica za spretne prste: Snežna sova Knjižnica Gorenja vas 19.30 Igre je konec, v spomin na Janeza Debeljaka – Jančeta (za IZVEN) Loški oder Gledališka predstava za otroke: Štirje godci Mladinski oddelek knjižnice Škofja Loka 10.00 Torkove delavnice za Univerzo za tretje življenjsko obdobje Atelje Clobb Pod mavričnim dežnikom: Cvetko in čudovit zimski dan Vrtec Škofja Loka, enota Najdihojca 17.00 Izobraževanje za kmete: Vrste poljščin in njihove agrotehnične lastnosti Gasilski dom Trata 17.00–19.00 Otroške delavnice: Prihodnost Atelje Clobb 19.00 19.00 Odprtje razstave: Skulpture Avgusta Babnika in slike Agate Pavlovec Rokodelski center DUO Torkov večer s knjižnico: Neža Maurer – Vsi moji dnevi (predstavitev knjige in pogovor) OŠ Ivana Tavčarja, Gorenja vas 17.00 Ura pravljic: Izgubljeni mucek Kašča 9.00–11.00 Ustvarjalna delavnica za otroke: Mladinski oddelek knjižnice Škofja Loka 17.00 Ročne spretnosti za najmlajše in vse ostale Knjižnica Žiri 9.00–16.00 Permakulturno izobraževanje: Naravni viri in uporabne tehnike na vrtu Turistična kmetija Podmlačan, Jarčje Brdo 2 19.30 Kristalni abonma; Bovi & Craford Sokolski dom četrtek, 17.00 Delavnica za spretne prste: Snežna sova Knjižnica Trata 19.00 KUD Janko Krmelj in tamburaška skupina Bisernica– ponovoletni koncert KD Reteče petek, 19.00 Koncert in odprtje razstave: Puštusk vičer u Lok Sokolski dom 22.00–24.00 15. rekreativni pohod Železniki– Ratitovec–Dražgoše, vpis pohodnikov Zbor pred bazenom v Železnikih 19.00 Pes: podnevi sodelavec, zvečer prijatelj Sokolski dom, preddverje 19.30 Parole, parole ali ni bila peta, bila je deveta (abonma MODRI, za IZVEN) Loški oder 20.00 Gledališka predstava: Tak si Dvorana na Češnjici 10.30 Pokal Cocta – smučarski skoki, srednje skakalnice Nordijski center Žiri 17.00–18.00 17.00 petek, 10. 1. sobota, 11. 1. 9.00–16.00 ponedeljek, 20. 1. torek, 21. 1. sreda, 22. 1. 23. 1. 24. 1. nedelja, 00.00 15. rekreativni pohod Železniki– Ratitovec–Dražgoše Zbor pred bazenom v Železnikih torek, 10.00 Torkove delavnice za Univerzo za tretje življenjsko obdobje Atelje Clobb 17.30 Ura pravljic: Snežak Mladinski oddelek knjižnice Škofja Loka 10.00 Finalno tekmovanje za tretji pokal Rupnikove linije Utrdba na Golem vrhu 10.30 Smučanje po starem Mestni trg 19.00 Torkov večer s knjižnico: potopisno predavanje Armenija, Gruzija, Azerbajdžan Kašča na Spodnjem trgu 11.00 Slonček Leopold Loški oder 17.00 Ura pravljic: Veliki in mali zajec Knjižnica Železniki Voden ogled utrdbe na Golem vrhu Utrdba na Golem vrhu 17.00 Delavnica za spretne prste: Snežna sova Knjižnica Žiri 19.30 Parole, parole ali ni bila peta, bila je deveta (abonma RDEČI, za IZVEN) Loški oder 18.00 Delavnica za spretne prste: Nakit iz gumbov Knjižnica Žiri 19.30 Sleparja v krilu KD Sveti Duh 19.00 Blaznikov večer: predavanje dr. Franceta Megušarja o Hieronimu Megiserju Knjižnica Železniki 19.30 Šala v treh dejanjih: Navaden človek (premiera) KD Železniki nedelja, 17.00 KD Železniki Delavnica za spretne prste: Snežna sova Knjižnica Trata Šala v treh dejanjih: Navaden človek torek, 10.00 Knjižnica Žiri Torkove delavnice za Univerzo za tretje življenjsko obdobje Atelje Clobb Predavanje: Kako pomagati otroku, ki ima težave z branjem, pisanjem in pozornostjo 17.30 Ura pravljic: Zimsko veselje Komedija zmešnjav: To imamo v družini Dvorana na Češnjici Mladinski oddelek knjižnice Škofja Loka 17.00 Igralne urice z angleščino – za najmlajše in vse ostale Knjižnica Žiri 18.00 Predavanje Dušice Kunaver: Angleščina po mavrični bližnjici Turistična kmetija Na Poljani 19.00 Ustanovni občni zbor KD Stara Loka Starološki grad Potujoča likovna razstava: Igraj se z mano Mladinski oddelek knjižnice Škofja Loka Predstavitev knjige: Ogenj, rit in kače niso za igrače Knjižnica Žiri Otroške delavnice: Italija Atelje Clobb 12. 1. 14. 1. sreda, 15. 1. četrtek, 16. 1. 17.00 17.00 petek, 17. 1. sobota, 18. 1. 20.00 10.00 Otroški glasbeni abonma: Drevo, ki je vedno reklo »ne« Sokolski dom 10.00 Take ljudske Loški oder 9.00–13.00 Pokal Cocta – smučarski skoki, velika skakalnica Nordijski center Žiri 10.00 Polfinalno tekmovanje za tretji pokal Rupnikove linije Utrdba na Golem vrhu 10.00 Abonma otroških predstav: Čarovniška predstava in čarodej Toni KD Železniki Voden ogled utrdbe na Golem vrhu Utrdba na Golem vrhu ob 11.00 in ob 15.00 sobota, 25. 1. ob 11.00 in ob 15.00 26. 1. 28. 1. sreda, 29. 1. četrtek, 30. 1. 17.00–18.00 17.30 petek, 31. 1. 38 17.00 – 19.00 Januar 2014 39
