. okto - Misijonsko središče Slovenije

Misijonska
obzorja
št. 6 (142), leto 25
december 2011
cena 1,50 EUR
v
l
j
t
u
s
b
o
e
n
z
č
ni
i
v
a
r
P
ž
e
o
g
p
n
a
s
j
o
a
v
j
a
n
c
B og e i m i m i l o s t m i . . .
j
o
v
s
s
p. M iha D
r e ve n š e k 1 9 4 6 – 2 0 11
Groblje,
Rim,
Buenos Aires
1923-1986
I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 19 8 7
Revija za medkulturni
in medreligijski dialog ter razvojno
in humanitarno pomoč
V sodelovanju z Inštitutom za religiologijo,
ekumenizem in dialog (TEOF)
izdaja
MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE
SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija
Tel. : 01/300 59 50,
Faks: 01/300 59 55
E-mail: missio@rkc. si
http://www. missio. si
Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.
MISIJONSKA PISARNA MARIBOR
Slovenska 21, 2000 Maribor
tel. /fax. : 0590/80 381
od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h
E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. net
GLAVNI UREDNIK
Dr. Drago K. Ocvirk, CM
POMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA
Tina Jež
LEKTOR
Jurij Devetak, CM
Odgovarja
NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE
Stane Kerin
OBLIKOVALEC
Boris Jurca
GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK
Schwarz, d. o. o.
Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja
prispevka ali iz arhiva MSS.
ISSN 1318-4369
Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno.
Prispevek za posamezni izvod je 1,50 EUR.
Celoletni prispevek za MO za leto 2012:
9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za
Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD.
Vplačila nakazujte na transakcijski račun
Misijonsko središče Slo­venije, Kristanova 1,
Ljubljana namen nakazila: naročnina MO,
št. transakcijskega računa pri
NLB: SI56 0201 4005 1368 933,
št. transakcijskega računa pri Raiffeisen
banki: SI56 2420 0900 4370 443
Vplačila iz tujine s čeki na naslov:
Misijonska pisarna, Kristanova 1,
1000 Ljubljana
Slika na naslovnici: P. Miha Drevenšek,
34 let misijonar v Zambiji, umrl v starosti
65 let – 29. 10. 2011. Počiva v kraju Ibenga
v Zambiji.
Pravičnost
v ljubezni
T
o pastoralno leto je v znamenju spoznavanja cerkvenega družbenega
nauka in prizadevanj, da bi ga prevedli v življenje. K temu nas spodbuja
njegovo vodilo: »Pravičnost v ljubezni«, ki bo leto dni na naslovnici
Misijonskih obzorij. Kriza zahteva od vseh, še posebej od Jezusovih učencev,
da zavzeto delamo za skupno blaginjo in – kot pravijo naši škofje – gradimo
tako družbo, v kateri
– so primerni pogoji za človeka dostojno življenje in celostni razvoj vsake osebe;
– se varuje in neguje človekovo dostojanstvo ter spoštuje človekovo življenje;
– ima odgovornost na vseh položajih ustrezen pomen in težo, kar velja tudi
za t.i. male ljudi; gre za to, da se ne molči, ko je treba (spre)govoriti, in se
ne govori, ko je treba molčati;
– vladata v družbenih odnosih pravičnost in osebna družbena odgovornost;
–
je soodgovornost za razvoj družbe in skupno dobro moralna zaveza
vsakega člana.
Tokrat pometamo torej pred lastnim pragom, ker je jasno malodane vsem,
da tako, kakor smo ravnali doslej, vodi v razkroj družbe in človeka. Če je
prioriteta lastna prenova, pa se zavedamo, da so naši napori v veliki meri
zaman, če ni podobnih prizadevanj okrog nas. Najprej se to občuti na
materialnem področju: razsipne in neodgovorne članice EU so npr. prignale
na rob propada tako evro kot zvezo samo. Brez skupnih vrednot in ciljev,
trdega dela in odrekanj bo v EU predla trda tudi tistim, ki so za zdaj še kolikor
toliko pri moči. Kar velja v EU, velja za vse človeštvo, ki ga je globalizacija
povezala v eno. Ko začnejo domine padati, padejo vse!
To pomeni, da v času, ko prenavljamo sebe,
ne moremo pozabiti drugih. Nasprotno, bolj ko bo vse
človeštvo prežeto s pravimi vrednotami, bolj ko bomo
solidarni z najpotrebnejšimi, več je možnosti,
da nam bo uspelo zgraditi bolj pravično družbo.
To pomeni, da v času, ko prenavljamo sebe, ne moremo pozabiti drugih.
Nasprotno, bolj ko bo vse človeštvo prežeto s pravimi vrednotami, bolj ko
bomo solidarni z najpotrebnejšimi, več je možnosti, da nam bo uspelo zgraditi
bolj pravično družbo. Ko sodelujemo z našimi misijonarkami in misijonarji
in jim pomagamo uresničevati njihove projekte, že gradimo boljšo družbo –
božje kraljestvo – doma in na tujem. Miha Drevenšek, ta nasmejani misijonski
garač in sanjač, je odšel brez slovesa, za njim zeva vrzel v Zambiji. Bogu
se lahko zahvalimo, da smo z njim sodelovali, ko smo z molitvijo in darovi
podpirali njegovo delo. Še toliko drugih »Zambij« in mnogo drugih »Mih« –
misijonark in misijonarjev je. Pridružimo se kateremu od njih in skupaj z njim
delajmo za »pravičnost v ljubezni«, kajti to, kar bomo sejali, bomo tudi želi.
Svet in lep advent, pristnega veselja ob Bogu, ki se sklanja k nam, v novem
letu pa več pravičnosti in ljubezni,
Drago K. Ocvirk, cm
M ozambik
Zvonka Mikec, salezijanka, Mozambik
Skrb za najrevnejša
dekleta
aidsa je tu tudi center
Največ gorja na svetu ne povzročajo naravne
za pomoč obolelim.
katastrofe, ugotavljajo poznavalci, marveč ljudje sami,
Poleg internata in šole
predvsem politični režimi. To velja za vse velike lakote,
Marije
Pomočnice,
ki jo upravljajo seki so jemale življenja tisočim, celo milijonom v 20. stol.
stre salezijanke, je v
Tega sicer s. Zvonka ne pravi, a ko opisuje, kako je
Namaachi tudi državMozambik zdrsnil v bedo, ko so zavladali marksisti, je na
na srednja šola z indlani, da je za to kriva politična ureditev. Zdaj se dežela
ternatom. Sestre so
pobira. Pomemben prispevek v prizadevanjih za bolj
prišle v Namaacho
človeka, posebej ženske, vredne razmere prispevajo sestre salezijanke, leta 1952, da bi skrbele za dekleta v internatu Sv. Janeza od Boga, last porki jih vodi naša misijonarka.
Mozambik na jugu Afrike ob Indijskem
oceanu meri 801.590 km2, prestolnica
pa je Maputo. Bil je portugalska kolonija in si izboril neodvisnost leta 1975.
Samora Machel, ki je vodil Osvobodilno
fronto – FRELIMO, je vzpostavil marksistični sistem, podržavil industrijo;
večina belcev je zapustila državo, kar
je povzročilo propadanje vsega. Takoj
po neodvisnosti se je začela še državljanska vojna z uporniki RENAMO.
Leta 1990, potem ko je umrlo približno
900.000 ljudi in je bilo več kot 1.300.000
beguncev, je predsednik Chissano napovedal vzpostavitev večstrankarskega
sistema. Mirovna pogodba je bila podpisana oktobra 1992, dve leti kasneje pa so bile prve volitve. Težka naloga je čakala novo vlado: spremeniti razmere v eni najrevnejših držav na svetu.
Socialna in ekonomska rast dežele je
počasna tudi zaradi epidemij (kolera
1998, malarija 2002), aidsa in velikih
poplav leta 2000.
Mozambik šteje 23 milijonov ljudi, povprečna življenjska doba je 38 let, smrtnost otrok do 5. leta je 13%. V deželi je
deset ljudstev, vsako s svojim jezikom,
večina govori tudi bantú, portugalščina
pa je uradni jezik. Po verah se delijo na:
katoličane (28,4%), protestante (27,7%
- sionisti, binkoštniki, anglikanci), muslimane (17,9%), drugo pa so privrženci
afriških tradicionalnih verovanj (27%).
Okrog 60% prebivalstva živi pod pragom revščine. Četudi se ljudje na veliko
preseljujejo v mesta, še vedno velika večina živi od poljedelstva.
Šolstvo je pogojeno s situacijo v deželi.
Četudi je opaziti skrb države za vzgojo,
je še veliko otrok, predvsem deklic, ki
niso v sistemu zaradi pomanjkanja šol.
Manjkajo tudi kvalificirani učitelji.
Sestrska Namaacha
Namaacha je občina v provinci Maputo
in ima približno 40.000 prebivalcev.
Prebivalstvo govori portugalsko, sesvati, šangana in ronga. Namaacha je glavni kraj občine in je oddaljen 75 km od
Maputa. Pokrajina je hribovita savana
(800 m nad morjem) in ima dobre pašnike. Zemlja je tudi primerna za poljedelstvo in sadjarstvo, mango, avokado,
pomaranče, limone idr. V Namaachi je
bolnišnica, ki je srednje dobro organizirana in opremljena, v okoliških krajih
pa so le ambulante. Zaradi širitve hiv/
tugalskih oblasti. Že pred neodvisnostjo so delale tudi na severu države, v
Namachi pa so zgradile nov kolegij –
internat za najrevnejša dekleta. Po neodvisnosti, je bilo vse cerkveno nacionalizirano, tako da so morale sestre zapustiti internat, ki je bil delno uničen.
Sestre so se nastanile v hiši blizu kolegija, kjer je še danes noviciat. Kolegij je
ostal v državnih rokah 22 let, potem pa
so ga leta 1992 vrnili sestram. Te se še
danes trudijo, da ga po delih obnovijo
in ustvarijo pogoje za notranje gojenke
od 4 do 18 leta, katerih je bilo letos že
skoraj sto. Ob kolegiju je več kot hektar obdelovalne zemlje, kjer se prideluje zelenjava in pa piščančja reja za domačo porabo in prodajo kot delni fond
za vzdrževanje internata.
Deklice, ki so v Internatu, prihajajo iz
težkih družinskih razmer: sirote staršev, ki so umrli za hiv/aids ali so ločeni, v več primerih zaradi skrajne revščine v družini, ko ni sredstev, da bi dekle
obiskovalo šolo … Nekatere prihajajo
iz Maputa ali drugih okoliških krajev,
nekaj pa jih je tudi iz bolj oddaljenih
krajev. Ostanejo v internatu vse leto,
le za počitnice ob koncu leta in med
semestrom se vrnejo v svoje družine
(tiste ki jih imajo), nekatere pa gredo k
dobrotnikom ali znancem.
Poleg internata je velika osnovna šola
od prvega do 10. razreda s tisoč dijaki. Dekleta iz internata hodijo v to našo
šolo, drugi dijaki pa so iz Namaache in
okoliša. Za najmanjše je vrtec, ki sprejme 200 otrok. Skupnost sester, ki vodi
ta projekt, je mednarodna, nekaj je domačink, med njimi pa so sestre misijonarke iz raznih držav.
3
e - nabiralnik
Poučevanje verouka
Upamo na bolje!
Polona Švigelj, uršulinka, Senegal
19.10.2011. Na naši afriški celini je
zgled Kristusa in hoja za njim še poseben izziv, saj so tradicija, animizem
in mnogoženstvo še zelo zakoreninjeni. Ja, biti kristjan res ni lahko, a vsi
vemo, da je to edina pot prave in resnične svobode in notranjega miru.
Pri našem poslanstvu je zato potrebna
zvrhana mera potrpežljivosti, usmiljenja in dobrohotnosti. Za vso vašo podporo – tako molitveno kot materialno,
iskrena hvala! Prav vaša dobrota in velikodušnost nam dajeta vedno novega upanja in poleta za oznanjevanje in
Slikar na delu
širjenje vesele Novice, da
smo v njem že Odrešeni.
Tu pri nas se končuje deževna doba in kaže svoje
»zobe« s prav »pasjo
vročino – soparo«, preden nas zapusti in se poslovi za 9 mesecev. Šole
odpirajo svoje duri, počasi vstopa v »ozračje« delovni - šolski ritem, prav tako pastorala poganja
v tek svoje strukture: gibanja, združenja, svetovalni organi. Sicer pa se razmere na župniji še niso ustalile, spet
so nam poslali novega pomočnika, je
že četrti odkar sem tu v dveh letih in
vsi upamo, da se bo tokrat morda pa le
kaj obrnilo na bolje. Vsekakor upamo
in se priporočamo še naprej v molitev!
Sv. Florijan – lepotec
Stanko Rozman, jezuit, Malavi
22.10.2011. Danes je bil velik praznik pri sv. Florijanu v Linga. Nadškof je blagoslovil novo cerkev sv. Florijana. Med drugim je izjavil: »Vaša cerkev sv. Florijana
je najlepša cerkev v naši nadškofiji!« Smo mu zaploskali. Za naše delo se nam je
zahvalil. Dobrotnike je pohvalil. Bom kaj več napisal. Jutri je birma v Kasungu.
Velika slovesnost. Potem se bomo oddahnili in tudi kaj napisali. Že več kot
mesec dni se vozim z novim vozilom Isuzu extended cub. Včeraj sem kupil vodni
tank za naš vrt v Kasungu pri projektu PAO. Vodo imamo v izkopanini in jo
bomo črpali v tank, iz njega pa bo voda tekla po vrtu. Delavci so obrabili že veliko posod, ko so nosili vodo do gredic. Zahvaljujem se dobrotnikom za dar za
avto. Bog naj vam povrne! Avto je v redu. Je pa močan in kar nekaj goriva popije.
Ima pogon na vsa štiri kolesa, kar je v deževni dobi in pa pri vožnji po pesku in
blatu zelo koristno in včasih celo rešilno. Vsako dobro, p. Stanko.
Avto proti pričakovanjem
Zora Škerlj, uršulinka, Bocvana
1.11.2011. Prisrčna zahvala in Bog plačaj, vam,
vašim sodelavkam in sodelavcem ter vsem dobrotnikom misijonov in še posebno vsem darovalcem
Mive. Kot vidite na fotografiji, to ni le mali kamionček, ampak kar velik avto, z odstranljivo streho,
kar je zelo praktično, ker se pač uporablja za osebno vožnjo, za prevoz ljudi, posebno v ambulante in
v našo veliko bolnišnico, za prevoz raznovrstnega
materiala – gradbenega, cevi za dovod vode v naselja. Posebno v teh dveh mesecih, ko smo dobili denarno pomoč, da pomagamo predvsem bolj ranljivim družinam napeljati vodo v njih dvorišča itd. Po
pravici povedano, naročili smo manjši avto, a tistega modela ni bilo in ga še ni. Tako se sedaj vsi privajamo na ‘visok in dolg’ avto. Sicer pa gre življenje naprej. Bocvana je dosegla dva milijona prebivalcev, in
to kljub aidsu in tuberkulozi, s katerima se soočamo
dnevno, posebno v San (pigmejskih) naseljih. Verjetno se
kot narod vse premalo zavedamo božjega blagoslova, miru
in dolgoletne - demokratične vlade v deželi, vse od politične
samostojnosti (1966). Seveda ni vse pozitivno. Ob vsem bogastvu zaradi diamantov je v deželi veliko revščine, posebno med San ljudmi (pigmejci). In prav tu potrebujemo glas
Cerkve! Še vedno sem odgovorna za komisijo Pravičnost in
4
Mir v našem vikariatu. Zakaj je tako težko dobiti domače
ljudi – tudi redovnice – ki bi bile aktivne prav tu? To mi
je še vedno po tolikih letih uganka. Potrebujemo podporo vaših molitev. Končam. Letos je zelo vroče: 41 °C že kar
nekaj dni, a življenje gre naprej. Še enkrat, vsi prijatelji, prijateljice misijonov, iskrena hvala za vašo molitveno in tudi
gmotno podporo. Vdana s. Zora Škerlj
e - nabiralnik
Kolesa so!
Drago Ocvirk, lazarist,
Salomonovi otoki
12.10.2011. Spoštovani pri MIVI,
z veseljem in hvaležnostjo vam
sporočam, da so pričela prihajati prva od 12 koles, za katera je
vaša cenjena ustanova darovala
1320 evrov. Ker so kolesa tu od
110 evrov naprej, smo to postavili za izhodiščno ceno. Prodajalec
nam namreč ni mogel dati predračuna, ker je moral kolesa naročiti iz sosednje države Papue
Nove Gvineje … No, zdaj jih je
dobil iz Avstralije. Če so božja
pota nedoumljiva, so salomonska gotovo še bolj! Na naše veliko presenečenje in zadovoljstvo
je zdaj Kitajec, lastnik trgovine,
ceno zaokrožil navzdol, ker želi
sam nekaj prispevati za malo semenišče, čeprav ni kristjan. Zato
smo lahko kupili še dve zračni
tlačilki in nekaj rezervnih delov
in tako s pridom uporabili vaš
velikodušni dar oz. dar dobrotnikov, ki podpirajo plemenito
poslanstvo MIVE. V imenu naših
»okolesarjenih« semeniščnikov
veliki Bog lonaj za vaše delo in
trud, neizmerna zahvala pa tudi
dobrotnikom in podpornikom
MIVE. Drago K. Ocvirk, predavatelj in semestrski misijonar
Kmalu selitev
Anica Starman,
frančiškanka
brezmadežnega spočetja,
Slonokoščena obala
27.9.2011. Hvala za vse spodbude pri mojem delu. Zdaj pa še o
naši dograditvi centra. Delo je
končano. S pomočjo dobrotnikov zdaj že opremljamo prostore in kmalu se bomo lahko selili. Čudovito bi bilo, ko bi kdo prišel iz Slovenije za blagoslovitev
prostorov. A lahko sanjam o tem,
saj je dovoljeno. Nisem še dobila
koga, ki bi napravil slike po vaši
želji, pa upam, da bom uspela.
Kdor išče, najde. Če pošljem kak
video, a ga boste lahko uporabili? Vse dobro vam želim in vsem
v Misijonskem središču. V molitvi
združena z vami vsemi, s. Anica.
Hvala Kanalcem
Ana Slivka, frančiškanka Marijina
misijonarka, Brazilija
Mestna četr t
Ponta do Caju
11.10.2011. »Tile tvoji Slovenci so pa radodarni,« so mi rekle sestre, ko sem povedala, da smo dobile dar. Tokrat nas je z obilnim prispevkom razveselila župnija Kanal.
Čeprav sestre živimo v središču mesta, vse
bolj pogosto odhajamo na misijon v revno
četrt Ponta do Cajú. Ta četrt je zrasla na
blatu, ki so ga iz morskega kanala nasuli
okrog izliva mestne kanalizacije, ko so poglabljali morsko dno. Ponta do Cajú nima ne cerkve, ne kapele in nobene redovne skupnosti,
ki bi tam živela. Poleg misijonske skupinice
za otroke imamo tam šiviljsko delavnico za dekleta in žene ter center za nosečnice in mlade mamice. Večina od njih nima denarja, da bi svoje malčke peljala v zdravstveni dom, zato se zbirajo v centru, kjer si medsebojno pomagajo. Imamo pa tudi
nekaj prostovoljk, ki so medicinske sestre ali babice. S poslanim prispevkom bomo
sestre kupile potrebni material za delavnico (blago, šiviljski stroj ...) ter potrebščine za nego dojenčkov tistih mamic, ki so v največji finančni stiski. V imenu vseh
naših otrok, deklet, mamic in prostovoljk se prisrčno zahvaljujem za dar. Naj vam
Gospod povrne z mnogimi obrestmi! Mir in dobro iz Brazilije, s. Ana Slivka.
Nov križ
Hugo Delčnjak, Frančiškan, Fr. Gvajana
26.9.2011. Pomislite, da je že en mesec, kar sem vam pisal, a datum ne laže. Farno
praznovanje je bilo veselo, molitveno in družabno, za to zna poskrbeti naš škof s
svojo duhovitostjo in pristnim humanizmom. K Mariji, ki je stala pod križem, se
je zgrnilo več kot tisoč ljudi, kar je za tukajšnje razmere in razdalje lepo število.
Sedaj smo pa zaposleni z vpisovanjem v veroučno leto 2011/12, sam verouk se pa
začne prihodnji teden. Pred dvema tednoma je nekdo vdrl v cerkev po odprtini,
ki je nad križem in služi za osvetlitev križa. Tat, ki se je priplazil po tej odprtini,
je stopil na križ, ki
teže ni vzdržal, in
je odletela roka.
Popravilo ni mogoče, ker je iz
mavca. Iščem, kje
bi lahko dobil nov
križ. Ali mi lahko
vi pomagate? Križ
(korpus) mora biti
iz trdnega materiala, lesa ali kakšne
druge zmesi, ne
iz mavca, ki v tej
vročini in vlagi ne
traja dolgo. Želim
vam mavrično jesen in sladek mošt vsem vašim.
18.10.2011. Sem kar ganjen nad vašo zavzetostjo, da bi bil v naši cerkvi dostojen
križ. Gre za križ nad in za oltarjem. Prostor je omejen, je neke vrste odprtina, zato
so tudi mere križa omejene. Že nekaj časa sem v dogovarjanju z Avstrijci, imajo
križ iz lesa in tudi mere odgovarjajo, meni je zelo všeč. Edino, kar me »moti«, je
cena. Nagovarjam farane k radodarnosti, odgovarjajo s pet, deset evri. Cena križa,
pošiljanje, zavarovanje, carina bo naneslo okoli 1800 evrov. Lahko rečem, da je odločitev že padla za avstrijski križ. Vi ste gotovo v polnem zagonu, ogreti z misijonskim ognjem, saj tako je prav: Luč od luči, ki posveti na vse kontinente, kjer so slovenski glasniki evangelija. Hvala za ves trud in povezanost v misijonski molitvi pridi k nam tvoje kraljestvo - vse prisrčno pozdravljam, p. Hugo.
5
J u ž ni sosedi
Za Albanijo vemo, da posebno razvita ni, zdaj pa se ji je pri evropskem dnu pridružila
še Grčija. V obeh deželah delujejo naše misijonarke in misijonarji. Usmiljenka Anita
Poljak se redko oglaša, zdaj pa nam piše, da je sredi težav mogoče najti tudi kaj
lepega. Zdravnica, s. Miriam, ki trenutno premaguje bolezen v Sloveniji, je s srcem
vedno v Draču v Albaniji in si prizadeva zbrati kaj drobtinic za najpotrebnejše.
Vse obrnjeno na glavo
Anita Poljak, usmiljenka, Grčija
10.10.2011. Spoštovani, prav prisrčna
hvala, da nas prehitevate v pisanju in
razumevanju, ko se zelo redko ali skoraj nič ne oglasimo, kot na primer jaz.
Saj me je sram, pa vaše besede so me
opogumile, da vam napišem par vrstic.
Misijonska Obzorja redno prejemam in
jih rada prebiram in se veselim vsake
novice od misijonarjev iz Afrike, koliko dobrega store za uboge lačne otroke, ki se borijo za življenje. Lani, ko sem
se mudila v Sloveniji, sem vam dala eno
malo sporočilo z mojim novim naslovom, ker nisem več na otoku Syrosu,
ampak v Atenah. Tu sem že dve leti v
mali skupnosti; v Atenah nas je šest sester v dveh skupnostih. Ena hiša je v
centru, a druga, naša, izven centra. Tu
je dom za starejše ljudi, kjer skrbimo za
56 oskrbovancev.
V zadnjem času je veliko problemov po
vsej Grčiji, ker je ekonomska kriza zajela vse, tudi privatne ustanove, kjer
je zelo težko vzdrževati te velike dejavnosti. Starejših je vedno več, doma
si ne morejo plačati, ker so pokojnine
že zmanjšane, po drugi strani pa se je
veliko družin odločilo, da njihovi starši ostanejo doma. Zanje bodo poskrbeli
sami, obenem pa se preživljali z njihovo pokojnino, ker je že več članov tiste
družine brezposelnih. Vse je obrnjeno
na glavo.
Zlatomašnik
V centru, kjer je druga sestrska hiša, je
še več problemov, kajti center je postal
»mala Afrika«. Veliko brezdomcev živi
v parkih, čeprav jih je že veliko moralo zapustiti Grčijo, ker ni dela, a kljub
temu je brezdomcev še vedno veliko. In
to vseh barv in iz več mest Azije, Afrike
in od drugod.
Dve sestri imata dovoljenje od države, da lahko obiskujeta zapornike in
to samo katoličane, obenem sta tudi
dva duhovnika dobila dovoljenje. Tako
jih lahko pripravljajo na zakramente
in tam darujejo tudi sv. mašo za velike
praznike. Katoliška cerkev je dobila denarno pomoč od EU za obnovo stolnice, ki je v centu Aten in je bila že večkrat poškodovana od potresa, v zadnjem času pa tudi od drugih napadalcev, ki jim sakralne stavbe nič ne
pomenijo. Ta cerkev je posvečena sv.
Dioniziju Areopagitu, ki smo ga proslavili te dni (3.10.). Spreobrnil se je na pridigo sv. Pavla in postal njegov učenec.
Obenem je nadškof Nikolaos Foskolos
proslavil zlati jubilej mašniškega posvečenja. Veliko število vernikov, duhovnikov in trije škofi, ki so v Grčiji, so se
udeležili slavja. Tako vidite, da se poleg
ekonomske krize dogaja še kaj lepega
v tem pet milijonskem mestu. Karkoli
storimo, naj bo vse v večjo božjo čast in
za naše posvečenje, na kar ne smemo
pozabiti in k čemer smo poklicani, da
delamo, kaj ne? Poglejte kako ste uspeli razpihati moje misli, da sem vam kar
nekaj napisala. Bodite prav lepo pozdravljeni vsi misijonski sodelavci in vsi
misijonarji po širnem božjem svetu,
kjerkoli se nahajate. Naša molitev nas
bo po jagodah rožnega venca združila z Marijo, ki nas posvečuje in vodi k
svojemu Sinu Jezusu. Prisrčen pozdrav v
Kristusu, s. Anita.
Zaradi mizernih pokojnin brez zdravil
Miriam Praprotnik, usmiljenka, Albanija – Slovenija
4.10.2011. Spoštovani! Ker se bom kmalu vrnila v Albanijo, bi prosila, če bi denar, ki so ga dobrotniki dali v Misijonskem središču na moje ime,
čim prej nakazali, da bi lahko spet začela delati
v lekarni za najrevnejše in za bolnike, ki so v zadnjem stadiju raka. Za te in psihične bolnike, ki
jih je vedno več, država nič ne skrbi. Zdravila za
te bolezni so zelo draga in jih je treba jemati do
konca življenja. Kako lepo bi bilo, ko bi enkrat prišli v Albanijo in videli »Afriko« od blizu. Meni je
zelo hudo, ker Slovenska Karitas letos ne bo poslala pomoči. Služimo Gospodu z veseljem in On
nas bo poživljal!
18.10.2011. Spoštovani! Prisrčen Bog plačaj za
prijazno sporočilo. Doma (v Draču) sem s sestro
ekonominjo že tako uredila, da bo ves denar, ki ga
6
bodo dobrotniki naših ubogih poslali zanje, čakal
name do pomladi, ko se bom, če bo Jezusu všeč,
spet vrnila mednje. Vas pa prosim za molitveni
spomin, da bi se za tole preizkušnjo znala Jezusu
zahvaljevati, biti potrpežljiva in vesela vsega, kar
ima On v svoji neskončni ljubezni do mene prevzetnega niča, še pripravljenega zame. Dolga leta
Ga že prosim, naj bi bil zadnji utrip mojega srca
Zanj, ki trpi v ubogih. Vaša hvaležna s. Miriam
P.S. Kaj mislite ali bi bilo prav, ko bi še letos prosila g. Kerina za denarno pomoč, da bi sestre v
Albaniji v vseh treh naših skupnostih mogle kupiti živil za najbolj revne družine vsaj za božič?
Vsak dan se iz Drača kdo oglasi z vprašanjem,
kdaj se bom vrnila. Saj sedaj upokojenci nimajo
zdravil. Pokojnine so od 10 do 30 evrov.
v premislek
Pepi Lebreht, nekdanji misijonar v Beninu
Dobrodelnost in misijoni
Ali vam je kdaj v teh dneh zorenja vina prišlo na misel, da bi vinogradnik mogel ostati vinogradnik, ne
da bi delal z vinom? Verjetno ne. Tako je tudi z misijonskim oznanjevanjem evangelija v Zahodni Afriki:
brez dobrodelnosti ni mogoče.
Kje se dobrodelnost začne?
Vsak misijonar prihaja iz neke krajevne
Cerkve, ki ga pošilja. »Rezervoar«, iz
katerega misijonar živi in zajema zase
in za potrebne, so goreči in radodarni
kristjani Cerkve na Slovenskem. Vera in
ljubezen do Gospoda in njegove Cerkve
vernikom širita srce in roke, da molitveno in finančno podpirajo misijonarja in njegove projekte. Dobrodelnost se
torej začne v nevidnem »rezervoarju« trdne vere vernikov, ki
se hranijo v duhovnem, molitvenem življenju. Dobrodelnost
je le vidni del dejavne ljubezni,
ki je najprej skrita in živa ljubezen srca. Od srca do pameti, od
pameti do rok; od zrenja (kontemplacije, pasivne drže, ko Bog
vliva svojo ljubezen v vernikovo
srce) k dejanju dejavne ljubezni.
V čem je dobrodelnost v
misijonih?
Škof Pascal N'Koue v Natitingou, Benin,
je rad poudarjal globoko osebno prepričanje in spoznanje: »Največ, kar so
nam misijonarji prinesli, je Kristus, njegov evangelij, vera vanj in prisotnost
Kristusove Cerkve.« Bolj in dalj ko sem
delal z ljudmi in srečeval njihovo konkretnost v lepoti in trpljenju, v tekočem življenju in v vseh mogočih zapletih in problemih, se mi je potrjevala resničnost škofove izjave. Največja dobrodelnost je oznanjevati evangelij, priti
do osebne vere v Kristusa in v skladu
z Jezusom in njegovo Besedo naravnati svoje mišljenje, govorjenje, delovanje, celotno življenje. Kjer se je v zavesti, v srcu, zgodil čudež vere, se je rodil
nov človek, ki je bil sam odrešen in je
bil sposoben tudi druge odreševati,
jim pomagati. V takem človeku je prišlo do obrata od sebičnosti v podarjanje, od pasivnega čakanja v dejavno iskanje rešitev problemov, od malodušja
v pogumno pričevanje in tveganje sebe
za drugega in za Kristusa.
Največja dobrodelnost v misijonskih
deželah in povsod po svetu je oznanjevanje in sprejetje evangelija, je celostna
preobrazba človeka v mišljenju, vrednotenju in delovanju, je dejavna pripadnost živemu občestvu zdrave in vesele Cerkve.
Dobrodelnost se izraža tudi v dejanjih krščanske ljubezni. Ko sva bila s p.
Milanom Kanduncem v Togu, sva s svojim delom odgovarjala na različne potrebe. Ni bilo čiste pitne vode, zato sva v
sodelovanju z domačini kopala vodnja-
ke. Med ljudmi je bilo treba spodbujati delo na skupnih poljih, nabavo volov
za obdelovanje, nakup in razdelitev koruze za vdove in »čarovnice« (žene, obsojene za čarovništvo). Priti nasproti v
času slabe deževne dobe, saj je grozila lakota. Pomagati je bilo treba osnovnošolcem in dijakom iz revnih družin;
knjižnico oskrbovati s šolsko literaturo; vzdrževati in oskrbovati internat za
revne dijake in jih hraniti; graditi in popravljati stanovanjske hiše; vzdrževati delovne prostore socialno šibkih obrtnikov; pomagati pri nakupu dragih
zdravil in prodajanju najosnovnejših
zdravil po zelo nizki ceni, pri prevozu
bolnikov, pri zapletenih porodih; kmetom pomagati pri nabavi umetnih gnojil, potrebnih za večji pridelek, itd. Te in
druge dobrodelnosti so bili deležni vsi,
ne glede na njihovo vero, čeprav je največji delež pripadal kristjanom, za katere sva bila najprej odgovorna in z njimi
najmočneje povezana.
Ali ima dobrodelnost meje?
Dobrodelnost je bila pot oznanjevanja
evangelija, a ni bila vedno pot do vstopa v krščansko vero. Zelo redki so bili,
ki so se zaradi prejete pomoči odločili za vstop v triletni katehumenat, ki je
vodil do sv. krsta in včlenitve v Cerkev.
Tako je misijonarju vseskozi jasno, da
dobrodelnost sama po sebi in pričevanje o dobroti Boga ne rojevata nujno
novih kristjanov. Ustvarjata pa pogoje za rojstvo iz vere tistim, ki so odprti v »več«, v »preko« prejete pomoči, v
»onstran« vidne dobrine, ki so jo prejeli. Ko so na dobrodelnost odgovorili s hvaležnostjo in odprtostjo do »edinega Dobrega«, se
je v njih po milosti Duha rodila
vera.
To spoznanje misijonarja osvobaja od pretiranih pričakovanj o
rasti števila kristjanov zaradi dobrodelnosti. Misijonar ohranja v
sebi čist motiv do dobrodelnosti
in hoče srečati človeka v njegovi potrebi, stiski in ga iz nje dvigniti. Pri tem pa ves čas ve, da je
največja človekova potreba - potreba
po Bogu in da je največja stiska - stiska
življenja brez Boga, mimo Njega, proti
Njemu, ali v praznoverju in vraževerju.
Dobrodelnost torej vodi v mistiko, v bivanje iz vere in molitve. Dobrodelnost
vedno znova trči na lastno nemoč, na
nemoč in krhkost njenih »prejemnikov«, zato se dobrodelnost vedno prelije v molitev, v izročanje, v krik po odrešitvi v Gospodu. Vsaka izkazana pomoč
je nezadostna; vsako pričakovanje po
odrešitvi - na človeški ravni - ni celovito in celostno potešeno. Človekovo hrepenenje je neustavljivo, je brezmejno.
V tem pljuskne na površje bistvena razlika med humanitarno, socialno dejavnostjo države ali nevladne organizacije
in dobrodelnostjo Cerkve. Slednja živi
iz vere, molitve in »krščanske« ljubezni. Dejavnost in (pasivna) molitev gresta v Cerkvi skupaj z roko v roki. Njeno
središče je Gospod, osebna vera Vanj in
ljubezen do Njega in človeka. Tudi smisel in cilj prihajata od Gospoda. Kakor
za človeško življenje nasploh, tako tudi
za dobrodelnost v življenju kristjana velja: »V Njem živimo, se gibljemo in
smo.« (Apd 17,28)
7
S me h v nebesi h
Smejoči misijonar
Zadnji dnevi letošnjega dela na Salomonovih otokih so se iztekali, ko je vame kot strela iz
računalnika udarila vest, da je »sinoči v Zambiji umrl Miha«. To ne more biti res,! Saj sva bila
še tik pred mojim odhodom na Salomone skupaj v Ljubljani, si pripovedovala svoje vsakdanje
dogodivščine na najinih misijonih, načrtovala, se smejala … Malo pred tem so obema
nekoliko pometli po žilah in sva bila spet BP. Nekaj dni po vrnitvi v Zambijo, je Miha doživel
hudo prometno nesrečo in jo odnesel brez praske. Za Misijonska obzorja je poslal fotografije,
pa sem ga po e-pošti zaprosil še za kratko poročilo. Hitro je odgovoril in vse skupaj sem lahko
objavil še v junijskih Misijonskih obzorjih. »Do konca leta si dober,« sem mu pisal, »zdaj se ti
ne more nič več zgoditi!« Žal, sem se zmotil. Njegovega smeha na Zemlji ne bomo več slišali,
sem pa prepričan, da ga je zdaj v nebesih še več kakor doslej.
(Drago Ocvirk)
»Mojster vseh leg pristno človeškega«
p. Miha Franc Drevenšek (1946-2011)
Nagovor p. Danila Holca pri maši zadušnici
na Vidmu pri Ptuju, 2.11.2011.
P. Miha Drevenšek. Kdo je bil človek s tem imenom?
Minorit, ki so ga krasili navdušenje, preprostost, veselje.
Zvest Jezusov duhovnik in predan misijonar, ki je s
svojim življenjem znal evangelij prevesti v preprost
ljudski jezik. Neprofesionalen, a naravno nadarjen glasbenik z dušo. Humanist v polnem pomenu besede. Prijeten in
družaben veseljak ... In tako rad se je smejal, na svoj, samo
njemu lasten način.
Zavedam se, da bodo naslednje besede preskromne, da bi
mogle zajeti vso bogato paleto njegovega raznobarvnega
življenja.
P. Miha se je rodil 15. septembra 1946 v Pobrežju, župnija sv. Vid – Videm pri Ptuju. Osnovno šolo je obiskoval v
domačem kraju in nato odšel v malo minoritsko semenišče v Zagreb. Po drugem letniku gimnazije je opravil noviciat na Cresu in tam 2. avgusta 1964 naredil
prve zaobljube. Študiju teologije se je posvetil
na Teološki fakulteti v Ljubljani. V tistem času
je dozorel njegov redovniški poklic, zato je 4.
oktobra 1971 v Sostrem v Ljubljani izpovedal
večne zaobljube. Želja po duhovniškem poklicu
se mu je uresničila 2. julija 1972, ko je bil v cerkvi sv. Jurija na Ptuju posvečen v duhovnika.
Med teološkim študijem je leta 1969 s še
nekaj bogoslovci v Sostrem ustanovil glasbeno skupino Minores, ki je navduševala
mlado in staro v domovini in tujini.
Po novi maši se je kot kaplan v župniji Sostro
z vso predanostjo, gorečnostjo in iznajdljivostjo
posvečal pastoralnemu delu, vse do leta 1975,
ko se je odločil za misijonski poklic. Na delo v
misijonih se je pripravljal v Veliki Britaniji.
Leta 1976 je prvič stopil na afriška tla. V Zambiji,
ki mu je nudila nov dom, je hitro ugotovil, da je
8
tam drugače kot v Sloveniji: drugače so živeli in delali, se
drugače pogovarjali, drugače so se smejali. V prvem hipu bi
vse spremenil, vse poslovenil. A kmalu je odkril, da to ne bi
bila prava pot. Ko je sprejemal zambijski značaj, je postajal
del tamkajšnjih ljudi. Ostal je Slovenec, ki je spoznaval
in živel drugo kulturo. Zambijci so lahko ostali to, kar so,
in živeli s Slovencem, ki je imel drugačne navade. Nihče ni
nikomur ničesar vsiljeval, spoznavali so se in se bogatili, delali in se veselili.
P. Miha je deloval na različnih minoritskih postojankah,
najdlje pri sv. Jožefu v Kalulušiju in pri sv. Frančišku v Ndoli.
Na misijonu sv. Jožefa je ustvaril verski, kulturni, izobraževalni in zdravstveni center. Semenišče je bilo prvo,
kar je p. Miha uresničil skupaj z brati minoriti. Zgradil je
osnovno šolo, potem edino srednjo šolo za gluhoneme, kasneje pa še poklicno šiviljsko in mizarsko. V letu 1991 je izpeljal edinstven projekt, ki je v Sloveniji pognal razvejane
korenine: botrstvo na daljavo. Čez tisoč zambijskih otrok je
S me h v nebesi h
Na misijonu Sv. Jožefa,
kjer je ustanovil
edino srednjo šolo za
gluhoneme.
Zadnje e-pismo
Huraaaaaa!
23.9.2011. Vojne je kone
c.
Opozicija je zmagala z ve
liko večino.
Ob enih danes zjutraj sem
se korajžno
spustil v predmestja Ndole
. Narod je
skakal, norel, prepeval, tro
bil – kakor
da bi mravlje lezle iz mrav
ljišč, tako
je narod lezel iz svojih brl
ogov in
prepeval. P. Miha
že dobilo slovenske botre in s tem možnost za izobrazbo.
hotel dopovedati, da smo vsi ljudje tega sveta - beli in črni
nje tiskarne. Bil je urednik, novinar in tiskar obenem. Delo
v tiskarni je nadgradil še z avdio in video studiem. Tam je
mnogo mladih našlo svojo priložnost, saj je p. Miha s svojo
neutrudnostjo nemalo prispeval k prepoznavnosti mladih
umetnikov in glasbenikov.
V Sloveniji se ga bomo spominjali tudi po glasbenih skupinah, ki jih je pripeljal k nam: Abana ba Stella, Ba Stella, Ba
Cengelo, The Habakkuk Brothers, I Cengelo in pevko Lindiwe.
Naši rahli dvomi v uresničitev njegovih mnogih širokopoteznih projektov so se na koncu vedno razblinili in morali
smo priznati moč njegovega zaupanja in vere.
vsaki priložnosti unovčil kot tiskar, gradbenik, mizar, ključavničar, mehanik ...
Ustanovil je radijsko postajo Icengelo – kot sloven- - bratje in sestre in da smo vsi vredni človeškega dostojanski Radio Ognjišče. V Ndoli pa je uspešno prevzel vode- stva ter človeka vrednega življenja. Svojo praktičnost je ob
Kljub občasnim težavam z zdravjem se p. Miha ni
znal zaustaviti pri delu. Če ne bi bil redovnik in du-
V zambijskem vinogradu, kamor ga je poklical
Gospod, se je spopadal tudi z »oblastniškimi krokodili«. V zadnjih sedemnajstih letih, odkar je ustanovil ra-
dijsko postajo in se posvetil delu v tiskarni v Ndoli, kjer tiskajo knjige in časopise tudi v različnih zambijskih jezikih,
je bil družbeno kritično angažiran. Z jasno besedo je opozarjal na revščino ljudi in na krivice, ki jih oblast dela in
S skupino
Ba Cengelo
hovnik, bi lahko rekli, da je bil njegov osnovni poklic nasmejani garač. In tako je tudi končal svojo zemeljsko
pot 29. oktobra 2011, ko mu tudi v bolnišnici v Ndoli ob
dveh srčnih infarktih niso mogli več pomagati.
To je le nekaj skromnih podatkov, ki ne povedo vsega
in predvsem ne tistega bistvenega. Dovolite mi zato, da
sem nekoliko oseben.
+++
Njegov življenjski opus ne vsebuje zbirke knjig, temveč
predstavlja zakladnico čisto naravnega. Bolj kakor
lege na vratu kitare je p. Miha obvladal vse lege
pristno človeškega. Njegovo plemenito srce na koncu
ni bilo neprevidno, temveč prešibko, da bi lahko ljubilo,
kot mu je narekovala Previdnost. Operacija z vstavitvijo srčnega obvoda ni zagotovila zadostne količine krvi
utrujeni srčni mišici, še posebej ne za napore, ki jih je navdihovala z duhom prekrvavljena duša. Prekrhka posoda za
mogočnega duha. Zato se je tako življenjsko upehal, klonil
pod naporom in nas prehitro zapustil. A le Bog ve, zakaj je
tako, zakaj ga je duh Večno ljubečega tako silovito gnal in
zakaj mu je p. Miha tako na široko razprostrl svoja jadra.
Vse od začetka je v svojem Frančiškovem duhu uboštva bil
na strani šibkih. Zase ni nikoli ničesar grabil. Njegov karakter je bil usmerjen v akcijo za pozabljenega človeka. Njegove
roke niso bile maziljene samo za sveto hostijo. Jezusa se
je dotikal tudi v ubogih. Iz njegovega beraškega sloga in
mreže letalskih poletov bi lahko sklepali, da je vsemu svetu
dopušča. V boju proti vsem, ki »lažejo in kradejo«, kakor je
znal preprosto reči, je tlačenemu človeku posodil svoj glas.
Neustrašno ga je zagovarjal in se kljub ustrahovanju ni zbal
zase. To je bil on, mogočni »spiritus agens«.
P. Miha je rad prihajal v rodno Slovenijo. S seboj je pripeljal tudi glasbene skupine, z namenom, da bi nam s pesmijo
in z besedo približali kulturo in dušo zambijskega človeka.
Imeli smo vtis, da njegov obisk Slovenije ni bil nikoli pravi
dopust, saj je mnoge trenutke namesto za počitek raje izkoristil za to, da bi še kaj dobrega naredil.
Še raje pa se je vračal v Zambijo, med svoje. Ta dežela mu je
bila kot voda za ribo in se je tam najbolje počutil. Ko nam
9
S me h v nebesi h
Dobitnik
nagrade za tisk
Veselje ob
odprtju zabojnika
s pomočjo iz
Slovenije.
je predstavljal življenje tamkajšnjih ljudi, je stavek podzave- Največ lahko naredimo tako, da pomagamo mladim
stno začel z: »Mi v Zambiji …«. Pisma pa je končal s pozdra- priti do izobrazbe in znanja, kako uporabljati movom: »Vaš črni Miha«.
derna sredstva kot na primer internet. Zato sem lanS prepoznavno zeleno kapo na glavi in praviloma sko leto ustanovil en internetni center za uboge ljudi, za tiste,
v tradicionalni afriški tuniki pa je predvsem ostal ki prihajajo tja, in za študente. Torej, če bodo začeli enkrat koduhovnik, božji prerok med ljudmi. Imenovali so ga municirati s svetom, bodo stvari popolnoma drugačne. Tako
»črnec v beli koži«. To potrjujejo najrazličnejša priznanja, se bodo sami izvlekli iz svojih tegob in težav. Njih
ki jih je tam prejel.
ne bo nihče, še posebej pa ne Zahod, izvlekel
Kar zadeva medijsko oznanjevanje, je bil p. Miha »zam- iz tega, kajti Zahod išče vedno nekaj tabijski Kolbe«. Tehnično je hotel dohitevati razviti svet z kšnega, da sam zase nekaj profitira.
željo, da bi se lahko zambijsko ljudstvo postavilo na noge. Torej sami morajo stopiti na svoje
Karizme medijskega človeka ni dokazoval s slovnično izpi- noge.
ljenimi govori, temveč s svojim svojevrstnim in plemenitim Kaj pa oni lahko prinesejo
jezikom duha. Svoje srce je polagal v vsako besedo. Pa tudi Evropi? In zato jih tudi vedno
v pesem. Virtuoz srca. Jezikovna pravila ga niso zanimala, pripeljem sem. Nekaj vesesaj nam je hotel posredovati »duha, ki oživlja« in se je tako lja, nekaj naravnosti, tistih
najgloblje dotikal človeka. To še posebej potrjujejo besede čisto naravnih človeških odiz enega njegovih zadnjih intervjujev. Lahko jih razumemo nosov, katere vi iz dneva v
tudi kot neke vrste aktualno duhovno oporoko:
dan izgubljate, ker hočete vse
»Afrika na splošno, še posebej Zambija, potrebuje izobrazbo. spraviti v zakone, vse hočete
Odmevi ob odhodu p. Mihe Drevenška
Spoštovani sodelavci Misijonskega središča, vsak zaključek zemeljske poti nekoga iz kroga naših prijateljev nas
vedno znova postavi pred vprašanje: Gospod, zakaj? Vsak
tak zakaj pa je hkrati tudi majhen znak našega premajhnega zaupanja v Gospodovo previdnost. Če verujemo, da
smo več vredni kot vrabci na strehi, potem moramo zaupati Gospodu, da se tudi smrt njegovega dobrega sodelavca p.
Mihe ni zgodila mimo njegovega načrta. Saj tudi vsega, kar
je p. Miha bil in počel, ne bi bilo brez Njegovega blagoslova. Zato se bomo najbolj oddolžili spominu p. Miha tako, da
bomo še bolj zaupali Gospodu. Franci Deržanič, boter malega Zambijca
to novico, si ogledujem njegovo fotografijo v Misijonskih
obzorjih. Tako ga imam bolj živo v spominu. Gotovo je dozorel za nebesa, čeprav bi po človeško rajši rekli: »Imel bi
še veliko dela v božjem vinogradu«. Naj počiva v miru, s.
Agata Kociper, Brazilija
Obljubljam skromne molitve za pokoj duši p. Drevenška.
Ta novica me je zelo presenetila, ker je bil tako pogumen,
optimističen in poln načrtov. Gospod naj bo Njegov plačnik in naj pošlje novih delavcev v svoj vinograd. Vse to pa
nas vabi k budnosti in pripravljenosti … Pozdrav, s. Vesna,
Ruanda
Z veliko hvaležnostjo se ga bom(o) spomnil(i) v Slovenj
Gradcu, saj je poosebljal tisti veliki trud za dostojanstvo
malega človeka kot v svojem času sv. Elizabeta. Veselje, nasmeh in navdušenje pa naj ostanejo naša osebna izkaznica
Jezusovega učenca. Vsaj malo bi ga rad posnemal … Peter
Leskovar, župnik, Slovenj Gradec
Hvala za žalostno sporočilo. Smo takoj zvedeli. Telefoniral
nam je Janez Mujdrica. Smo solidarni v žalosti. Rekel je:
»Ah, moje srce: bo že tolklo, dokler bo. Delo naj gre naprej.« In se je gnal, kot da ne bi imel malo okvarjeno srce.
Sem ga občudoval. Zagnan in deloven do konca. Takšna
smrt, odhod v večnost, je lepa. Molim, da bi se njegovo delo
nadaljevalo, p. Stanko Rozman, Malavi
Spoštovani! V srcu sem z vami in z vsemi njegovimi ... v
Z veliko žalostjo sem prejel novico o smrti našega Miha
Zambiji in v Sloveniji. Čutim odhod p. Miha in ga izročam v Zambiji. Nisem imel sreče, da bi ga srečal, ko sem bil v
Bogu, saj se je pridružil nebeškemu ozvezdju in nam od tam Sloveniji. Vem pa, da je bil Miha zelo zavzet, dinamičen in
sedaj sveti s tem, kar je dobrega storil. Medtem ko berem goreč misijonar za mladino in je veliko naredil za razvoj
10
S me h v nebesi h
predpisati. Po predpisih učite otroke; nazadnje boste po predpisih otroke spočenjali, na koncu pa morda niti več tega, ker
bodo otroci narejeni v epruvetah in bo ta
človeškost popolnoma izgubljena. Tega pa
še v Afriki nimamo. Zato pa lahko vidite,
kako so ljudje nasmejani, ko
zapojejo kljub vsem težavam. Mislim, da Slovenka leta ali kaj podobnega. Ime Slovenije je ponesel v
se Evropa lahko malo te človeč- Zambijo. Ko je nekoč TV Slovenija prikazovala njegovo
nosti navzame od njih«.
P. Miha, tako rad si se nasmejal.
Vidimo, da tudi Evropejcem v
obraz. Naj te spremlja Božji
nasmeh.
Hvala Bogu, da smo
ga imeli, tega velikega
Slovenca. Drznem si reči
tako, glede na to komu
vse se danes tako lahkotno podeli naslov Slovenec,
Cerkve v Zambiji. Naj mu Gospod da večno plačilo v nebesih za vso ljubezen, delo in potrpljenje, ki ga je podaril v tej
deželi, da bi mladina imela boljše in dostojno življenje kot
sad krščanske vere. Taka globoka ljubezen nikdar ne umre.
Kristusovo vstajenje je upanje vseh misijonarjev, Pedro
Opeka, Madagaskar
Bog! Hvala za sporočilo! Bogu hvala za čudovitega misijonarja, ki je v malo letih izpolnil veliko let! Klemen Štolcar,
Madagaskar
Dragi misijonski delavci! Hvala vam za svetel, hvaležen in
upanja poln spomin na sončnega misijonarja. Gospod naj
ga obilno nagradi! Spomin in pozdrav! Jože Zupančič, lazarist, Mirenski grad
V mislih in molitvi združena z vsemi misijonarji in tudi
vsemi vernimi iz Ndole, ki bodo pogrešali zvestega misijonarja. Naj pri svojem Gospodu uživa večno veselje, mir in
ljubezen in pri Bogu izprosi novih misijonskih poklicev.
S. Anica Starman, Slonokoščena obala
Hvala za novice o p. Mihu. Neverjetno se sliši. Smo se ga
spomnile v molitvi vse sestre. Kar ne morem nehat mislit o
njem ... s. Ljudmila Anžič, Kambodža
življenje in delo, so oddajo naslovili samo »P. Miha«.
Ne »P. Miha Drevenšek«. To pove vse! Čeprav je toliko
časa prebil pod ekvatorjem, pa je v spominu in srcih mnogih Slovencev zapustil neizbrisen pečat. Zato naj ta spomin
nanj izzveni tudi kot zahvala vsem, ki ste mu pomagali pri
njegovem misijonskem poslanstvu.
Zambijsko zemljo je vzljubil tako, da je v njej želel zaslišati
trombe vstajenjske aleluje.
Ljubi Slovenci in Slovenke, se zavedamo, kakšnega človeka
smo imeli?
P. Miha, počivaj v miru!
Nikoli ne bom pozabil tistega leta, ko sem bil v 1. letniku
bogoslovja in sem se radovedno udeležil koncerta, ki ga je
organiziral p. Miha. Njegova osebnost je prebudila v meni
zanimanje. Na glavi zelen klobuček, preprosta obleka, kitara v roki in nasmešek na obrazu. To je bilo moje prvo srečanje »v živo« z misijonarjem. Bil je prav poseben trenutek,
ki ga nosim v svojem srcu. In koncert »Abana Ba Stella«,
teh zambijskih otrok, prešerno zapeta pesem tudi v slovenskem jeziku, vse to je lep spomin na te otroke, ki so zdaj že
odrasli možje in žene. Takrat sem spoznal, koliko navdušenja in iskric sreče je bilo v teh otrocih, ki so prepevali, posebej pri najmlajšem, ki je bil vedno v središču dogajanja.
Upam, da se še spomnite tega koncerta. Miha Drevenšek
je preprosto pomagal tem otrokom pri šolanju in s pesmijo
prebujal v nas čut za te otroke, da lahko postanemo botri.
Ko sem se v novembru poslavljal od p. Miha, sem v srcu
hvalil Boga za takšnega nasmejanega misijonarja, ki je veliko naredil na misijonskem polju. Doma pa sem še enkrat
zapel pesem »Muwapuleni«, ki jo je p. Miha vedno prepeval
na koncertu. Naj bodo te vrstice lep spomin na človeka, ki
se je trudil za lepši jutri mnogih ljudi in sejal semena ljubezni v Zambiji. »Zlati časi, kam hitite …« Jožef Lipovšek, MB
nadškofijski referent za misijone
11
A ngola
Angola je ena tistih afriških držav, ki jo je več desetletij pretresala državljanska
vojna. Zdaj se pobira iz ruševin, zato je sleherna pomoč dobrodošla. Sestre
salezijanke po svojih močeh sodelujejo pri razvoju predvsem s šolami, socialnimi
dejavnostmi in katehezo. Pri tem jim je že pomagala vrsta slovenskih laiških
misijonark, trenutno so tam tri. Ena od njih, Tina Zajec,piše o svojem delu, še
več pa zvemo od narodnega ravnatelja misijonov, ki je Angolo in dekleta obiskal
skupaj s sestro Zvonko Mikec.
Po državljanski vojni - upanje
V Angoli je s. Zvonka Mikec razvila številne dejavnosti in k sodelovanju
pritegnila mlade laiške misijonarke. Zdaj sicer že nekaj časa deluje v
Mozambiku, da bi tam okrepila misijon salezijank, a se je v septembru
ustavila v Angoli, da bi videla, kako poteka delo in kako gre našim
laiškim misijonarkam. Z njo je bil tudi naš ravnatelj za misijone, Stane
Kerin, ki se je pridno javljal v Misijonsko središče. Poleg tega pa je
svoje mislil strnil še v kratkem prispevku. Velja mu prisluhniti!
Angola, država na atlantski strani
Afrike, ima okoli 14 milijonov prebivalcev. Dežela ima veliko naravnih bogastev, diamante, zlato, baker, gozdove. Ogromno je bilo uničenega med državljansko vojno (1975-2002). Država
se hitro razvija ravno zaradi nafte in
diamantov in je ena najbolj rastočih
gospodarstev v Afriki. Kljub temu je
v državi veliko problemov, med drugim se z bogastvom okorišča le del
prebivalstva.
Glavno mesto ne daje vtisa, da je
tu pred leti divjala vojna. Večje
stiske vidiš, ko greš na podeželje. Veliko provinc je obubožanih, obsojenih je na stagniranje.
Več kot polovica ljudi živi v mestih, kar povzroča dodatne probleme. Kmetijstvo je uničeno, oz. več
ali manj namenjeno samooskrbi
S. Zvonka Mikec
na obisku v Angoli
12
Stane Kerin in laiški misijonarki
Katarina Kavčič (levo) in Tanja Strgar
družin, ki imajo zemljo. Dodaten problem so minirana področja, ki jih ni
mogoče obdelovati.
Laiške misijonarke
V Angoli trenutno delujejo tri laiške
misijonarke: Tina, Tanja in Katarina,
in sicer na različnih krajih. Tina Zajec,
ki deluje v kraju Calulo, je šla v Angolo,
da bi učila slaščičarstvo. Po prihodu v ki bi bili sicer prepuščeni ulici. To ni
Calulo je našla svoje delo med otroki, njeno edino delo, je pa velikega pomena za otroke, ki se v popoldanskem času zbirajo v misijonu.
Na tržnici
Veliko pomaga tudi ob raznih
slovesnostih. Nepogrešljiva je,
ko je treba nadomeščati katerega od učiteljev v šoli v mestu
ali pa na eni od podružnic, ki
je 20 km oddaljena od mesta.
Na drugem koncu dežele v
kraju Luena delujeta laiški
misijonarki Tanja Strgar in
Katarina Kavčič. Sestre salezijanke imajo tam šolo. S svojo
pedagoško izobrazbo pomagata domačim učiteljem. Marsikateri
otrok bi ostal doma, ker se težko privadi na šolo, pa ravno zaradi pomoči
Tanje in Katarine ostane v šoli.
Vsa tri dekleta so našle svoje mesto na
misijonih kjer delujejo. Nekaj začetnih
težav je bilo, ampak z zrelostjo in potrpežljivostjo, zlasti pa z željo nekaj storiti v misijonih, so težave premagale.
Včasih je treba biti zelo iznajdljiv, da
lahko opraviš svoje delo. Včasih so to
čisto preproste stvari, ki bi jih doma
enostavno rešili, tam v Angoli pa je potrebna iznajdljivost. Lahko smo ponosni nanje!
A ngola
Vrtec v kontejnerjih
Sestre salezijanke imajo veliko postojank. V 19 letih, ko je tam delovala naša
misijonarka s. Zvonka Mikec, so odprle štiri nove postojanke. In kaj delajo?
Skrbijo za otroke, za izobraževanje. V
njihove šole hodi okoli 8.000 otrok. Kaj
pomeni izobraževanje za ljudi v Angoli
pove podatek, da je šola sicer obvezna,
vendar veliko otrok ne more v šolo, ker
ni ne dovolj zgradb ne dovolj učiteljev.
Velikokrat je s čutom za otroke treba
poskrbeti tudi za to, da jim ni treba
otrok pride v vrtec, ki je v začasnih
prostorih, svoje mesto so našli med
kontejnerji iz časov, ko je tu še divjala vojna. Kontejnerje so med seboj povezali, tako, da so vsaj malo zaščiteni
pred slabim vremenom in pred vročino. Odločili so se, da bodo gradili nov
vrtec. Dobili so prostor, imajo načrte, sedaj potrebujejo pomoč. Tudi letošnje koledovanje bi malo prispevalo k
temu, da bodo otroci v kraju Cacuaco
imeli lepše prostore.
Ljudem, ki so trpeli zaradi državljanske vojne, je prav, da pomagamo in jim
dajemo novo upanje. Prihodnost bo takšna kot jo bodo sami naredili s svojim
znanjem, s svojim veseljem do življenja. Treba bo še nekaj časa, da se otresejo vseh posledic vojne. To pomeni za
njih novo upanje, ki jim ga lahko pomagamo graditi.
Stane Kerin,
narodni ravnatelj za misijone
foto Stane Kerin
ure in ure peš do šole. V kraju Cacuaco
imajo sestre na majhnem prostoru veliko možnosti za izobraževanje. Tudi
država jih pri tem podpira, saj vedo,
da je njihovo delo
zelo kvalitetno.
Laiška misijonarka Tina Zajec med otroki
Poleg vsega imajo
v kraju Cacuaco
tudi vrtec in
predšolsko vzgojo. Delajo v nemogočih razmerah, nekaj sto
Tina Zajec, laiška misijonarka, Angola
Dolg čas nam ni
Otrok v Angoli ne manjka. Na misijonu salezijank
dela z njimi laiška misijonarka Tina. Znanje in
iznajdljivost ji prideta prav, dolgčas pa ji tudi ni.
19.9.2011. V Angoli sem skoraj eno Otroci se najbolj navdušujejo nad igro Tu pride prav vsako znanje. Karkoli čloleto, od tega več kot pol leta v Calulu.
Tukaj je zelo lepo, kamorkoli se človek
ozre so gore, palme, živali ... in preprosto podeželsko življenje. Na misijonu
imamo vrtec, osnovno šolo z dvanajstimi razredi in gimnazijo. V šolo hodijo vsi otroci, bogati in revni, brez razlik. Otrok na šoli je čez devetsto. Vsako
jutro za otroke pečemo kruh ali skuhamo mlečni riž ali papinjo. To je v
mleku skuhana koruzna moka. Imamo
tudi podružnično šolo na Quitili s 130
otroki. Ta šola stoji na posestvu nemškega lastnika, ki se je po vojni vrnil na
posestvo in odstopil eno svojih hiš misijonu. Vsak dan se tja vozi šest učiteljev z eno od sester, ki vodi katehezo in
ureja vse v zvezi s šolo.
capoeiro. Na prvi pogled je zelo podobna karateju, vendar ni to. Bolj je podobna plesu z bobnom in birimbao – lok z
eno struno. Seveda je še nogomet, brez
katerega ne gre. Ob nedeljah na oratoriju sta capoeira in nogomet prva na
spisku po priljubljenosti. In še ena tipična stvar Calula, oz. cele Angole, in
sicer koze. Povsod jih je polno in se
svobodno pasejo naokoli, vendar vsak
ve, katera je njegova.
Vseh sester – salezijank je v Angoli 25,
od tega so štiri tukaj v Calulu in so s
treh celin: iz Brazilije, Italije, Koreje in
Gvatemale. Vseh misijonov je šest. Na
misijonu živi tudi 11 deklet, ker so ali sirote ali pa iz oddaljenih krajev. Tu imajo
možnost, da pridejo do izobrazbe.
vek zna, je dobro in tudi nauči se veliko stvari. Ob popoldnevih imam tečaje
risanja in tako zaposlim otroke, da ne
postopajo po ulici. Ob koncu trimestra
izdelam knjižice za risarje, ki so redno
hodili na risanje. Notri je vse, kar rišemo v trimestru. Nad to knjižico so
zelo navdušeni in imam pravi naval na
ure risanja. Velikokrat me »ponucajo«
kadar manjka kakšen učitelj in potem
z otroki izdelujemo stvari iz papirja –
origami. Dolgčas nam ni!
Odkar sem v Angoli, sem imela dvakrat
obiske iz Slovenije. Prvi so bili iz naše
župnije. Drugi obisk je bil pa malo bolj
uraden, ker sta prišla g. Stane Kerin in s.
Zvonka Mikec, ki je zdaj v Mozambiku.
Lep pozdrav iz Calula! Tina
13
T O I N O N O ...
Železniki
župnij. Tudi sponzorji in donatorji so
s svojimi prispevki obogatili to humano prireditev. Uvodoma je udeležence pozdravil župnik Tine Skok, gost pa
je bil Stane Kerin, narodni ravnatelj za
misijone, ki je med programom tombole predstavil v sliki in besedi utrip
življenja na Madagaskarju. Sodelovala je
še pevska skupina »Rozalije«, najmlajše pa je navdušil čarodej Binč. Za povezavo je z dobro interpretacijo poskrbela Minca Rihtaršič. Vse niti priprav in
izvedbe so bile tudi letos v rokah prizadevne Irme Mediževec, ki so ji priskočili v pomoč domači skavti. Dobrodelna
tombola postaja že tradicija z veliko
mero vzgojnega pomena, saj se je vsako
leto udeleži vse več družin. Tako se dobrodelnost in čut do sočloveka, ki je v
stiski, prenaša tudi med najmlajše in
mladino. Anton Sedej (Op. ur.: daljše poročilo smo skrajšali zaradi pomanjkanja
prostora. Hvala za razumevanje).
živahen po­
go­
vor z misijonarji: Janezom Mescem
z Madagaskarja, s. Tadejo
Mozetič iz Paragvaja,
Danilom Lisjakom iz
Ugande in s. Anko Burger
iz Ruande. Bodoči laiški misijonarji iz skupine
SLED so nato obiskovalce popeljali skozi razstavo, kjer so bili s
foto govorico po posameznih področjih
predstavljeni nekateri projekti, ki jih
slovenski misijonarji trenutno izvajajo.
Razstavo so popestrili različni tipični
izdelki iz misijonov, dar slovenskih misijonarjev. Obiskovalci so se lahko udeležili različnih ustvarjalnih delavnic in
si ogledali še razstavo o delu slovenskih
misijonarjev na Papui Novi Gvineji.
Dobrodelnost
in solidarnost
Velika udeležba 19. dobrodelne misijonske tombole, ki jo je na zahvalno nedeljo 6. novembra v tamkajšnji Športni
dvorani pripravila župnija Železniki,
pričuje o dobrodelnosti in solidarnosti. Izkupiček je namenjen misijonarju Janezu Mesecu na Madagaskarju. Pri
zbiranju dobitkov so se pohvalno odzvali farani Železnikov in sosednjih
Misijonska vas
Svet na dlani
Športna dvorana Zavoda Sv. Stanislava
v Šentvidu se je 21. in 22. oktobra spremenila v pisan svet barv, predmetov,
ljudi in živahen direndaj, ki je odražal
življenje ljudi po vsem svetu. Odvijala
se je namreč Misijonska vas. Njen
namen je bil predstaviti življenje, kulture in navade ljudi na vseh kontinentih, predvsem pa predstaviti pastoralno
in socialno delo neutrudnih slovenskih
misijonarjev.
Udeleženci Misijonske vasi so si lahko
najprej ogledali kratek film o delu naših
misijonarjev na Madagaskarju. Sledil je
Spoznavanje Jezusovega ranjenega obličja
V avli Slovenske gimnazije v Celovcu, je
ob predstavitvi letošnje zbiralne akcije prepeval zbor Javne ljudske šole 24.
Pod vodstvom ravnatelja Edija Oraže
in zborovodkinj Simone Krajger in
Nadje Pörtsch so otroci navdušeno zapeli štiri afriške pesmi. Ko so prepevali
»Vem ouvir a palavra«, in ob bobnanju
dijakov s Paulusom iz Etiopije, nismo
mogli biti le gledalci. Zbor so povabili k sodelovanju pri misijonski maši v
Šentvidu. Tako smo se 24. oktobra z
avtobusom odpeljali v Ljubljano, kjer
smo se pri maši skupaj z drugimi zahvalili za naše misijonarje. Po sv. maši
je predstavila svoje delo misijonarka s.
Tadeja Mozetič, ki deluje v Paragvaju.
Tudi mi iz avstrijske Koroške smo s filmom predstavili botrstvo in delo medicink, ki so tri mesece delovale v bolnišnici uršulink na severu Etiopije.
Vsako leto v oktobru zbirajo namreč gimnazijci po naših vaseh sredstva, da bi
14
mnogim pod vročim ekvatorjem omogočili dnevno topel obrok hrane. Letos
smo zbrali 23.255 evrov. Med poukom
molimo za otroke, ki bodo deležni naše
pomoči. Pri pouku geografije in zgodovine dijaki spoznavajo politične in
socialne razmere v revnem svetu, pa
tudi skorumpiranost tistih, ki bi morali skrbeti za skupni blagor. Tako še bolj
Sodelovanje pri sv. maši.
zaznamo stisko ljudi; letos še posebno dežele Afriškega roga, ki jih pestita
suša in lakota. Ko tvegamo in se napotimo k drugim, spoznavamo, da je največji vir sreče takrat, ko delimo življenje
z najbolj potrebnimi. Tako spoznavamo
Jezusovo ranjeno obličje v lačnih, žejnih, brezpravnih.
Jože Andolšek
DAROVALI STE - HVALA
ADVENTNA AKCIJA o župniji: Dekani; Zagorje
o TRIKRALJEVSKA AKCIJA župnije: Pregarje,
Prem, Suhorje o ZA LENČKOV SKLAD
posameznika: Primc Anton, Zavar Valerijan o
MIVA posamezniki: Breznik Mara, Buhvald
Pavel, Čep Marija, Gerl Janez, Grčman Tanja, Greif
Polona, Hudelja Franc, Klinkon Gabrijela, Kranjc
Pavel, Logar Edo, Majerle Rudi in Romy, Matajc
Irena, Menart Tomaž, N.N., Paljk Rafael, Pavše
Marija, Pevec Andrej, Pogačnik Ivanka, Ruparčič
Miroslav, Suhodolnik Jožica, Šimec Edvard,
Škrabl Ivanka, Švirt Marjan, Valenčič Marija,
Vindiš Ana župnije: Banjšice, Bertoki, Čepovan,
Dekani, Deskle, Deskle, Gorenje Polje, Divača,
Dolnji Logatec, Domžale, Grosuplje, Ilirska
Bistrica, Kojsko, Komenda, Korte, LjubljanaRakovnik, Ljubljana-Rudnik, Lokev, Lokovec,
Lokve, Maribor-Sv.Janez Bosko, Mengeš, Naklo,
Podbrežje, Podraga, Polenšak, Ponikva, Pregarje,
Prem, Preska, Prvačina, Rače, Radovljica,
Ravne na Koroškem, Reteče, Slovenj Gradec,
Sodražica, Solkan, Stara Loka, Suhorje, Sv.KrižPodbočje, Škofije, Šmarje pri Jelšah, Tomišelj,
Trnje, Vodice, Vreme o ZA SLOVENSKO VAS
NA MADAGASKARJU posamezniki: Bohak
Ivan, Drenovec Marija, Lederhas Radoslava,
Likar Ivan, Misijonski Krožek Rojan – Trst, N.N.,
Polzelnik Mihaela, Smole Gorazd, Trnkoczy
Amadej, Valenčič Marija, Zgonc Marija o SKLAD
ZA LAČNE V MISIJONIH posamezniki: Brišar
Valerija, Kokovnik Zofija, Kravos Stojan, Krk
Cvetka, Lorber Petra, Marijine Sestre, Martinčič
Ruth, Meglič Alma, Motaln Betka, Mršnik
Bernarda, Murko Ana, N.N., Rihtar Helena,
JUBILANTI – ČESTITAMO
90 letnica
življenja
Radko Rudež,
jezuit, rojen 30.
januarja 1922 v
Vrhpolju pri Vipavi.
V Zambijo je odšel
25. februarja 1958.
55 letnica
življenja
Agata Kociper,
salezijanka, rojena
5. februarja 1957
v Odrancih. V
Brazilijo je odšla 14.
septembra 1983.
25 letnica
življenja
Ana Kneževič,
laiška misijonarka,
rojena 18. januarja
1987 v Ljubljani.
Na Madagaskar je
odšla 24. novembra 2009.
JUBILANTI – ČESTITAMO
Seršen Rozalija, Štavar Valenčič Ana o SKLAD
ZA MADAGASKAR posameznika: Jeseničnik
Jošt, Sajevic Marija o SKLAD ZA MISIJONE
župnije: Črenšovci, Rače, Slovenska Bistrica,
Sv.Helena-Dolsko posamezniki: Babnik Marija,
Beravs Mihael, Blažič Miha, Bogovič Anica, Ivan,
Bratuša Andrej, Budin Peter, Cvelbar Andrej,
Cvitan Štefanija, Čep Marija, Čepin Nataša,
Černe Tanja, Česnik Božidara, Fajdiga Andrej,
Fister Tadeja, Gantar Metod, Gerl Janez, Godec
Anica, Gojkošek Mihael, Golob Julijana, Habe
Zoran, Hovnik Davorina, Irnar Ana, Iršič Andrej,
Jakše Gorazd, Jerovšek Jure, Jurkovnik Francka
in Stanislav, Kavčič Irena, Kitak Ljudmila,
Klemenčič Anka, Koce Urša, Koče Urška, Kolar
Dr.Bogdan, Kopriva Silvester, Kos Alenka, Košir
Janez, Kotar Daniela, Kozole Cvetka, Kralj Stana,
Kranjc Ivan, Krivonog Pavla, Ljumani D.O.O.,
Magdič Olga, Majerle Rudi in Romy, Marijin Vrtec,
Mayer A.J., Mevlja Sandi, Mikulin Olga, Motaln
Betka, N.N., Ozvatič Anica, Paškič Ilija, Polda
Barbara, Sagadin Emil, Sečnik Transport D.O.O.,
Stanič Erika, Stepančič Denis, Strajnar Ana,
Stražar Mira, Strniša Anton, Suhadolčan Franci,
Štefančič Ana, Šterbenc Irena, Šubic Julka, Tomelj
Andrej, Vehovar Darinka, Volovlek Ana, Zupančič
Daniel, Zupančič Ivan o SKLAD ZA SOCIALNO
župnija:
ZAVAROVANJE
MISIJONARJEV
Ljubljana-Ježica posameznica: Trček Francka
o SKLAD ZA ŠOLANJE BOGOSLOVCEV
posamezniki: Mah Tinko, Šifrar Ana, Vinkovič
Marija o PSI posameznici: Bonuti Hajdinjak
Kamila, Koče Urška o ZA RIŽEVA POLJA
NA MDG posameznika: Kindlhofer Klemen,
Omahen Dolores o ZA LAKOTO V ETIOPIJI
posamezniki: Draksler Iva, Kurent Jerica,
Rihtar Helena, Sabolič Katja, Sečen Zofija,
Skribe Katarina, Šimič Valter, Štrancar Nikolaj o
SKLAD ZA VODNJAKE-MALAVI posamezniki:
Božič Branko, Karim Silva, Marinko Petra,
Sparovec Jana, Zver Sonja o ZA LAZARISTE
NA SALOMONOVIH OTOKIH župnija: Zagorje
posamezniki:Babnik Francka,Jakša Ana, Kranjec
Matilda, Limbek Marija, Marjana Marolt,
Murko Ana, Šped - Agenc D.O.O., Šuligoj Majda,
Švirt Marjan o ZA DISPANZER V MATANGI
posameznica: Irnar Ana o ZA MISIJON P. MIHA
DREVENŠKA posameznici: Barle Gabriela, Jakša
Ana o SKLAD DROBIŽ ZA RIŽ posameznici:
Čretnik - Leder Alenka, Šubic Ida o ZA
GRADNJO CERKVA NA MDG posameznik: N.N.
o ZA POPLAVE V PAKISTANU posameznik:
Kocbek Marjan o ZA MATANGO posameznici:
Behek Mirjam, Podobnik Jožica o ZA JOŽETA
ADAMIČA posameznica: Burger Alenka
o ZA S. LJUDMILO ANŽIČ posamezniki:
Geršak Lidija, Misijonski Krožek Rojan –
Trst, Suhodolnik Jožica o ZA S. MARTINO
ARHAR posameznica: Kopinšek Majda o ZA S.
KRISTINO BAJC posameznica: Lajevec Janja o
ZA IVANA BAJCA posameznica: Srebrnič Tereza
o ZA PAVLA BAJCA posameznika: N.N., Srebrnič
Tereza o ZA S. ANKO BURGER župnija:
Šentjurij Podkum posamezniki: Fabian Ana,
Misijonski Krožek Rojan – Trst, Šimec Vladimira,
Zupančič Silvestra o ZA S. VIDO GERKMAN
posameznica: Pipan Marinka o ZA S. ANDREJO
GODNIČ posamezniki: Bernik Milan, Maršič
Lucija, Štuhec Msgr.Dr. Ivan o ZA IZIDORJA
GROŠLJA posameznica: Škrinjar Ana Marija o
ZA JOŽETA GROŠLJA posameznici: Povšnar
Tanja, Velepič Anica o ZA S. VESNO HITI
posameznika: Kunšič Francka, Štrancar Nikolaj
o ZA S. MOJCO KARNIČNIK posameznica:
Žebaljec Mojca o ZA S. BOGDANO KAVČIČ
posamezniki: Breznikar Jožefa, Lesjak Bernarda,
Misijonski Krožek Rojan – Trst, Rugelj Marina
o ZA TONETA KERINA župnija: Sv. Križ
Podbočje posamezniki: Ahačevič Igor, Capl
Ana Marija, Kern Jože, Koncilija Jožica, Kožuh
Simon, Pompe Anica, Šušteršič o ZA ANO
KNEŽEVIČ posamezniki: Druš. Mis.Dr.Janeza
Janeža o ZA S. AGATO KOCIPER posamezniki:
Misijonski Krožek Rojan – Trst, Volavšek Marta
o ZA JANKA KOSMAČA župnija: Zagorje o ZA
JANEZA KRMELJA posamezniki: Agrometal
kmetijska mehanizacija, Pirc Dragica, Sušnik
Janez, Šifrer Marija, Trček Francka, Vrabec
Mirijam o ZA MATJAŽA LEGANA posameznica:
Vrečar Marjana o ZA DANILA LISJAKA župnija:
Jelšane posamezniki: Čretnik - Leder Alenka,
Krevelj Branko, Misijonski Krožek Rojan – Trst,
Rihtar Frančišek, Sušnik Janez o ZA P. MIHA
MAJETIČA posameznica: Benedik Barbara o
ZA TOMAŽA MAVRIČA posameznica: Flego
Marjetka o ZA JANEZA MESCA župnija:
Železniki posameznica: Mediževec Irma o
ZA S. ZVONKO MIKEC posameznika: Murn,
Pevec Andrej o ZA MISIJONARKE MATERE
TEREZIJE posameznika: Hafner Marija, Kranjc
Rafael o ZA JOŽETA MLINARIČA posamezniki:
Kvaternik Tomaž, Misijonski Krožek Rojan –
Trst, Pavlica Otilija o ZA S. TADEJO MOZETIČ
župnija: Jelšane posamezniki: Bonuti Hajdinjak
Kamila, Dornik Silvana, Godec Anica, Misijonski
Krožek Rojan – Trst, Rudež Lučka, Šiško,
Zavrtanik Petra o ZA S. MARIJO PAVLIŠIČ
posameznik: Rozman Maksimiljan o ZA P.
LOJZETA PODGRAJŠKA posameznika: Jelenko
Gabriela, Povh Jože o ZA VILKA POLJANŠKA
posameznica: Malalan Nika o ZA S. MRIJAM
PRAPROTNIK posameznik: Štern Slavko o ZA
MISIJON CRIPAM - BRAZILIJA posameznik:
Černivec Damjan o ZA ERNESTA SAKSIDA
posameznica: Briški-Pollak Ana o ZA S.
DORICO SEVER posameznici: Briški-Pollak
Ana, Žonta Valerija o ZA S. ANO SLIVKA
posameznici: Matajc Irena, Skubin Dragica o ZA
S. ANICO STARMAN posamezniki: Misijonski
Krožek Rojan - Trst o ZA S. JOŽICO STRLE
posamezniki: Flego Marjetka, Misijonski Krožek
Rojan – Trst, Pleško Nada o ZA KATARINO
ŠABIČ župnija: Ljubljana-Podutik o ZA
KLEMENA ŠTOLCARJA posamezniki: Lajevec
Janja, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Prnaver
Miran o ZA S. POLONO ŠVIGELJ župnija:
Brezovica posamezniki: Misijonski Krožek
Rojan - Trst
Darovi objavljenih so na naš račun
prispeli do 18. 11. 2011. Hvala vsem.
Celoletni prispevek za Misijonska
obzorja za leto 2012: 9 EUR, za Evropo
12 EUR, avionska za Ameriko in
drugod je 20 USD, 25 CAD.
BOG VAM POVRNI!
15
Mladim po svetu
hudo se godi,
z darovi jim radi
pomagajmo vsi.
Prisrčno vsi pozdravljeni,
mi radi bi vam voščili,
za praznike veselje, mir
in v novem letu sreče vir.
Na tem svetu mnogo je ljudi,
ki v stiskah jim srce ječi.
Vsi ti čakajo in upajo,
da se jih mi usmilimo.
Zato vas prosimo iz srcá,
naj vaš jim dar poguma dá.
Koledar 2012
Koledar lahko naročite v
Misijonski pisarni v Ljubljani,
na tel: 01/300-59-50
ali po e-pošti missio@rkc.si