Poživiva najin zakon z rednim zahvaljevanjem in

P OŽ I V I VA N A J I N Z A KO N
Poživiva najin zakon
z rednim zahvaljevanjem
in spoznanji razporočenih
PP pogovarjala se je: Urša ČERNIVEC
[ursa.cernivec@ognjisce.si]
Tokrat je p. Vili Lovše, jezuit in vodja skupine
za razporočene, z nami delil svoja spoznanja in
ugotovitve dveh članic iz omenjene skupine.
K
ako naj se zakonca zavestno naučita zahvaljevanja, da se bosta izognila temu, da
je samoumevno, da je perilo oprano, kosilo vsak dan na mizi, da mož pomaga pri
umivanju otrok in pri uspavanju …?
Najbolj preprosto je tako, da se vsak dan učita
zahvaljevati. Ni potrebno čutiti hvaležnosti, treba
se je obrniti k Bogu in se mu zahvaliti za vsa občutja in dogajanje ter zase in za druge v vsakem trenutku. Obstaja zelo preprosta molitev, ki jo je sv.
Ignacij Lojolski, ustanovitelj jezuitov, imenoval eksamen – preverjanje svojega življenja pred Bogom
in v odnosu do njega. Vsebuje naslednje točke:
1. Bog, moj Očka, popolnoma sem odvisen od
tebe. Vse je tvoj dar. Vse je dar. Slavim te in se
ti zahvaljujem za darove današnjega dne (napišem ali naštejem vse darove, ki se jih zavedam).
2. Gospod, verujem, da deluješ skozi čas in v času,
da bi me razodel meni samemu. Prosim te, podari mi vedno večje zavedanje tega, kako ti vodiš in oblikuješ moje življenje. Pomagaj mi, da
bom vedno bolj občutljivo zaznaval ovire, ki ti
jih postavljam.
3.Danes si bil navzoč v mojem življenju. Bodi mi
blizu zdaj, ko premišljujem:
– o tvoji navzočnosti v dogodkih dneva;
– o tvoji navzočnosti v mojih občutjih današnjega dne;
– o tem, kako si me danes klical;
– o tem, kako sem ti danes odgovoril/a.
8
2013
4.Oče, prosim te za tvoje ljubeče odpuščanje in
ozdravljenje. Še posebno te prosim, da ozdraviš
ta in ta dogodek ali srečanje današnjega dne …
5.Napolnjen z upanjem in trdno vero v tvojo ljubezen in moč, se izročam tvoji skrbi in močno
prosim (prosi za dar, ki ga najbolj želiš in potrebuješ; veruj, da ti Bog želi to tudi podariti).
P OŽ I V I VA N A J I N Z A KO N
Kaj najpogosteje obžalujejo razporočeni? Kaj
bi po tvojem mnenju lahko ohranilo njihov zakon?
Zakon lahko ohrani pripravljenost obeh, da se
borita za rast in poglabljanje medsebojnega odnosa – ljubezni. Vsak odnos gre namreč skozi ogenj
preizkušnje, da lahko Ljubezen oba osvoji zase in
ju nauči večnega življenja. Če te pripravljenosti in
želje ni, je vse zaman.
Glede obžalovanja ima vsak svojo pot prečiščevanja in spoznanja. Nekateri na duhovnih vajah odkrijejo, da so do ločitve namesto Boga imeli
sozakonca in ga malikovali. Mnogi šele po ločitvi
začnejo resen oseben odnos z Bogom. V njegovih očeh počasi prepoznajo tudi svoj del krivde
za razpad odnosa in bolj zavestno ter pogumno
nadaljujejo svojo pot pred Bogom. Postanejo apostoli Božjega odpuščanja in usmiljenja. Praktični
kristjani, ki živijo z Bogom in ga nimajo le na
ustnicah.
Izjave dveh članic skupine SRCE (Skupina razporočenih v Cerkvi):
Marta Fackovič: »Jaz obžalujem samo to, da
sva se prehitro poročila, da si nisva vzela časa, da
bi se resnično spoznala, da se od vsega začetka
nisva pogovarjala in moje siljenje v pogovor se je
končalo, kot da je že dejstvo, da se želim o kaki
stvari pogovoriti, sramotno, kot »kaj kompliciraš,
saj je vse v redu«. Moje mnenje ni bilo spoštovano. Žal mi je tudi, da nisem bila pozorna na znake
nespoštljivosti, ko sem bila pred začetkom najine
zveze prisotna pri poniževanju njegove mame.
Odnos moškega do mame se v večini primerov
prenese na njihove žene.«
Foto: Sonja KAMPLET-ROTAR
30
31
Marija Cigoj, koordinatorica skupine SRCE:
»Zakonska zveza, s katero mož in žena ustanovita
dosmrtno življenjsko skupnost in je po svoji naravi
naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo
otrok, je med krščenimi od Kristusa Gospoda povzdignjena v dostojanstvo zakramenta. Ni dovolj
samo izreči, privoliti moraš v to zavezo, s sklenitvijo zakramenta svetega zakona pa vstopi v zavezo
dveh še sam Gospod, ki blagoslavlja medsebojno
ljubezen moža in žene. In če je Bog z nama, kdo je
zoper naju? Koga oz. česa bi se bala?
Vsak človek izkuša zlo okoli sebe in v sebi. To izkustvo se daje čutiti tudi v odnosih med možem in
ženo. Že od nekdaj in vedno je njuno zvezo ogrožala nesloga, gospodovalnost, nezvestoba, ljubosumnost skupaj z navzkrižji, kar vse lahko pripelje
prav do sovraštva in preloma. Če bi se zakonca
uspela pogovoriti in dogovoriti, do ločitve sploh
ne bi prišlo.
Je bila moja poroka napaka? Če ne bi srečala
svojega moža, se ne bi rodili najini otroci. So torej tudi otroci napaka? Nikakor! Življenje nikoli ni
sestavljeno samo iz lepih dni. Pride tudi trpljenje
in križev pot. Če pa zaupaš, da hodi Gospod s teboj, za trpljenjem pride tudi vstajenje. Mnogi smo
razporočeni ne zaradi kaprice, ampak hude stiske.
Vsak človek ima za sabo svojo zgodbo, ki je ne poznamo. Zato je moj nasvet: bodimo hvaležni za to,
kar smo, in za vse, kar imamo in molimo drug za
drugega.«
Tvoja spoznanja ob pogovorih z razporočenimi. Kaj bi svetoval zakoncem, ki še niso v krizi?
Kaj lahko preventivno naredijo, da se bodo izognili ločitvi?
Sredstva, ki jih ponuja Cerkev, omogočajo
ponovno začenjanje spoštljivega pogovarjanja,
sprejemanja, spoštovanja in naklonjenosti. To je
najboljša preventiva. Prvo v življenju je delo na odnosu do Boga, sebe in bližnjega. Saj pravimo, če
ima Bog prvo mesto, potem je vse drugo na pravem mestu. Če to pozabim, se mi počasi vse zmeša in moj egoizem me premaga, osami in naredi
grobega, da prizadenem druge. V naši kulturi smo
to pozabili in zato moramo nositi tudi posledice.
Zlo rojeva zlo. Nezrelost in neodgovornost se prenaša na otroke. Vsaka generacija je šibkejša. Bolj
razvajena in bolj nepripravljena za življenje in bolj
uničevalna. Znotraj vsega tega je Cerkev še vedno
najmočnejši prostor duhovnosti in trdnosti posameznika, družin in skupnosti. Javna podoba (tudi
umetno ustvarjena) je seveda drugačna. Zato naši
sodobniki iščejo smisel, moč in duhovnost vsepovsod in je ne najdejo. Svojih zakladov pa ne poznamo. Čudna slepota. Morda nas bo pa prav globoka
družbena kriza, ki se začne z duhovno krizo, povabila na pot ozdravljenja, da bomo odprli svoja srca
Kristusu, ki nas edini lahko reši strahu pred smrtjo
in izničenjem. Zaradi tega strahu ne zmoremo prave ljubezni do sebe in bližnjih.
v
8
2013