Koncertni list - Cankarjev Dom

Orkester Slovenske filharmonije
dirigent Nader Abbassi
koncertni mojster Miran Kolbl
koncert
7
Jani Golob
Simfonija št. 1 – novo delo
Moderato assai/Passacaglia/Scherzo/Finale
______________________________________
Nader Abbassi
Nevesta Nila
Ottorino Respighi
Rimske pinije
3. april 2014 ob 19.30
4. april 2014 ob 19.30
Gallusova dvorana, Cankarjev dom
Modri abonma, 7. koncert, sezona 2013/14
Koncert traja uro in 30 minut.
Egiptovski skladatelj, dirigent, pevec in fagotist Nader Abbassi je bil od leta 2002 do leta
2011 umetniški vodja in dirigent Kairske opere. Julija 2011 je zasedel položaj umetniškega in
glasbenega direktorja kulturne fundacije iz Dohe v Katarju. Med letoma 2009 in 2011 je bil
prvi glasbeni direktor in glavni dirigent takrat ustanovljenega orkestra Katarske filharmonije
(OKF), ki ga sicer sestavlja več kot sto profesionalnih glasbenikov z vsega sveta. Leta 2002 je
Nader Abbassi uspešno debitiral v postavitvi Aide pri piramidah v Gizi. Potem je vodil izvedbe
številnih oper in baletov Mozarta, Rossinija, Verdija, Puccinija, Bizeta, Čajkovskega,
Stravinskega, Mascagnija, Leoncavalla itd. Pod njegovo taktirko je orkester Kairske opere
prejel številna povabila na različne festivale ter za operne postavitve in koncerte iz Grčije,
Mehike, Nemčije, Kitajske in Omana. Prav tako je bil umetniški direktor »Orkestra za mir«
(Orchestre pour la Paix) v Parizu. Ta orkester, ki ga je ustanovil argentinski pianist Miguel
Estrella, združuje mlade profesionalne glasbenike z vsega sveta za promoviranje mirnega
dialoga med različnimi kulturami in veroizpovedmi. Je tudi stalni član žirije mednarodnega
pevskega tekmovanja »Stenhammar« v Norköpingu, ki ga gosti sam švedski kralj. Leta 2006
je v marseillski operi dirigiral Menottijevo pozabljeno opero Maria Golovin, izvedbe pa se je
udeležil tudi sam skladatelj. Od takrat redno dirigira dela, kot so Hamlet, Ples v maskah, Lepa
Helena, Aida, Carmen, Pogovori karmeličank v operni hiši v Bordeauxu in na festivalu
Glimmerglass v New Yorku.
Abbassi je do sedaj dirigiral že številnim orkestrom, kot so Simfonični orkester Basla,
Orkester Državne filharmonije Porenja-Pfalške, Filharmonični orkester Heidelberga, Orkester
Richarda Straussa münchenskega konservatorija, Marseillski filharmonični orkester, Državni
orkester Loire, Državni orkester Bordeauxa in Lizbonska filharmonija. Spomladi 2008 je
debitiral v Ameriki s Filharmoničnim orkestrom Sacramenta.
Za svoje delovanje v vlogi fagotista in skladatelja je prejel številne nagrade egiptovskega
ministrstva za kulturo (1986, 1995 in 1996). Je tudi zmagovalec Mozartovega komornega
tekmovanja v Ženevi (1992).
Nader Absassi je skladal nova dela za ansamble, kot so Ženevski komorni orkester, Orkester
Romanske Švice in Orkester Katarske filharmonije.
K sporedu
Jani Golob (1948) je gotovo eden najprepoznavnejših sodobnih slovenskih skladateljev. Po
študiju violine pri Karlu Ruplu in Aliju Dermelju ter kompozicije pri Urošu Kreku na ljubljanski
Akademiji za glasbo je sprva deloval kot violinist v Simfoničnem orkestru RTV Ljubljana (do
1987) in urednik uredništva za resno glasbo in balet na TV Slovenija (do 1998). S pedagoško
dejavnostjo se je začel ukvarjati leta 1990, ko je kot docent začel predavati na Oddelku za
glasbo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Od 1993. deluje na ljubljanski Akademiji za
glasbo. Leta 2007 je bil izvoljen v naziv rednega profesorja za kompozicijo.
Njegov nadvse bogati in raznoliki glasbeni opus poleg številnih komornih in orkestralnih del
obsega tudi scensko, popularno ter priložnostno glasbo. Je avtor treh oper, petih baletov,
glasbe za okoli 30 filmov in televizijskih nadaljevank, 130 radijskih iger, okrog 40 gledaliških
predstav in številnih drugih del. Med najpomembnejšimi deli resne glasbe je treba poudariti
Štiri slovenske ljudske pesmi za godala (1979), balet Krst pri Savici (1989), Koncert za violino
in orkester (1998) ter opere Krpanova kobila (1992), Medeja (1999) in Ljubezen kapital
(2010). Ne nazadnje je Golob tudi avtor orkestrirane različice slovenske himne. Za
skladateljsko delo so mu bile podeljene številne pomembne nagrade. Med drugim je
prejemnik Župančičeve nagrade mesta Ljubljana (1983), nagrade Prešernovega sklada (2000)
in Kozinove nagrade Društva slovenskih skladateljev (2012). Od leta 1992 je redni član
Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu. Širokemu občinstvu pa je najbolj znan
po svojem prispevku v filmski (Poletje v školjki, Čisto pravi gusar itd.) in televizijski (Moja
dežela, Planica Slow Motion Theme itd.) glasbi.
Eno najpomembnejših področij njegovega skladateljskega delovanja je zagotovo področje
simfonične glasbe, saj je ustvaril že 17 del. Njegova najnovejša tovrstna stvaritev je Simfonija
št. 1 in tokrat jo bomo slišali prvič. Napisal jo je leta 2011, med čakanjem na izvedbo svoje
zadnje opere. Z odločitvijo, da v zrelih letih ustvarjalnosti napiše svojo prvo simfonijo, je
skladatelj dokazal, da je simfonični cikel – tudi v času prevladujočih postmodernističnih
oblikovnih konstruktov – še vedno aktualen. Tako je delo zasnoval v klasičnem simfoničnem
zaporedju štirih stavkov.
Po počasnem uvodu prvega stavka v godalih zazveni razgibana prva tema. Sledi krajša
medigra, tej pa veliko bolj lirična druga tema v godalih. Tudi sicer je stavek zasnovan ob bolj
ali manj strogem upoštevanju zakonitosti sonatne oblike. Drugi stavek je passacaglia. Lirično
zasanjana tema v njej se v violončelih in kontrabasih ponovi trikrat, nato pa dvakrat zazveni
še v zvonovih in čelesti. Podobno kot v prvih dveh stavkih se tudi harmonski potek tretjega
stavka, scherza, giblje znotraj okvirov razširjene tonalnosti. V omenjenem stavku preseneti
za »šaljivi« scherzo nenavadna, izrazito sentimentalna in spevna uvodna melodija, ki jo
predstavijo prve violine. Sledi finale. Napetost se postopoma stopnjuje vse do silovitih
sklepnih fortissimov. Simfonijo je skladatelj posvetil svoji soprogi Dani. Ob tem je zapisal, da
mu »stoji ob strani že skoraj pol stoletja«.
Egiptovski dirigent in skladatelj Nader Abbassi (1963) je bil rojen v Kairu. Glasbo je začel
študirati pri petih letih. Začetke njegove bogate glasbene kariere je zaznamovalo
poustvarjalno delovanje v vlogi fagotista in pevca. Sprva je deloval kot fagotist v Egiptu in
Švici. Hkrati pa je v Švici kot basbaritonist začel še študij petja in nato kot solist deloval s
številnimi priznanimi dirigenti in orkestri. Šele nato je začel študirati dirigiranje (na akademiji
za glasbo v Lyonu) in se posvečati komponiranju. Leta 1986 je od egiptovskega kulturnega
ministrstva prejel prvo skladateljsko nagrado za komorno glasbo, leta 1996 pa mu je bila
podeljena še enaka nagrada za simfonično glasbo. Kljub temu se je kasneje raje posvetil
dirigiranju, zato njegov skladateljski opus ni posebej obsežen. Med skladateljevimi bolj ali
manj priložnostnimi deli velja omeniti predvsem nekatere balete in simfonične skladbe, ki so
nastale za Balet v Ženevi, Komorni orkester Ženeve, Katarski filharmonični orkester itd.
Tokrat bomo slišali skladbo z naslovom Nevesta Nila. Napisana je bila leta 2001 v Ženevi.
Delo temelji na stari egipčanski legendi. Zgodba se dogaja v egiptovskem mestu Tebe v času,
ko so Egipčani verjeli, da je mogoče z žrtvovanjem bogovom doseči posmrtno življenje. Eden
izmed bogov, ki so se ga najbolj bali in ga častili, je bil bog Nila. Da bi se obvarovali poplav, so
kot znamenje ponižnosti vsako leto priredili obredno darovanje, na katerem so žrtvovali
mlado devico. S tem so pričakovali usmiljenje boga Nila. Ena izmed devic (nevesta Nila) se je
vanj zaljubila. Da bi mu izrazila svojo vdanost, se je celo odrekla poroki s svojim zemeljskim
izbrancem in se, ko je vodna gladina začela naraščati, pognala v globine. Legenda govori, da
tistega leta prebivalcem Teb ni bilo potrebno žrtvovati device, saj se je gladina Nila že
naslednji dan spustila, obdobje poplav pa je bilo najkrajše v vsej zgodovini.
Čeprav delo kot simfonična pesnitev upošteva predvsem zunajglasbene spodbude, je v njem
kljub temu mogoče opaziti nekatere reminiscence sonatne oblike. Harmonsko se vseskozi
giblje znotraj tradicionalnih okvirov. Sicer pa sta zanj posebej značilni kromatična in
sinkopirana melodika, ki daje skladbi nezgrešljiv orientalski kolorit.
Italijanski skladatelj Ottorino Respighi (1879–1936) je prvo glasbeno izobrazbo prejel od
svojega očeta, saj je bil izvrsten pianist. Na konservatoriju v rojstni Bologni je nato študiral
kompozicijo in violino in leta 1899 tudi diplomiral. Sledilo je leto dni v Sankt Peterburgu, kjer
je kot violinist nastopal v tamkajšnjem orkestru in zraven obiskoval predavanja RimskegaKorsakova. Leta 1900 se je vrnil v Bologno in diplomiral še iz kompozicije. Potem se je vrnil v
Sankt Peterburg in kot poustvarjalec preživel še eno sezono ter se potem dokončno vrnil v
domovino. Vseskozi je deloval predvsem kot violinist, dokler ni leta 1909 odšel v Berlin in se
povezal s tamkajšnjima profesorjema kompozicije Maxom Bruchom in Ferrucciem
Busonijem. Njuni sodobni kompozicijski pristopi so nanj napravili močan vtis. Vedno bolj se
je tudi sam začel posvečati skladateljskemu ustvarjanju. Tako se je leta 1913 preselil v večno
mesto, saj je zmagal na natečaju za profesorja kompozicije na rimskem konservatoriju sv.
Cecilije. Leta 1924 pa postal celo direktor omenjene ustanove. Vendar pa je to službo
opravljal le dve leti, nato pa se je raje v celoti posvetil komponiranju.
Pomemben je njegov prispevek k operi (Kralj Enzo, Semirama, Sneguljčica, Belfagor,
Potopljeni zvon, Marija Egiptovska, Plamen in Lucrezia itd.), danes pa je znan predvsem po
svojih simfoničnih pesnitvah, v katerih opisuje rimske prizore. Vse od svojega prvega
trajnejšega obiska Rima (leta 1913) se je Respighi navduševal nad mogočno rimsko
zgodovino. Občudoval je predvsem podobo starodavnega rimskega foruma, ki je na vsakem
koraku izžarevala moč nekdaj veličastnega rimskega imperija. Sprva se je odločil, da bo
glasbeno upodobil prekrasne rimske vodnjake, eno največjih rimskih znamenitosti. Tako je
leta 1917 napisal svojo prvo simfonično pesnitev, Rimske vodnjake, leta 1924 pa je svoje
odkrito navdušenje nad lepotami Rima prikazal še v eni simfonični pesnitvi, v Rimskih
pinijah. Gre za drugi del trilogije (zadnji del se imenuje Rimska praznovanja) simfoničnih
pesnitev, posvečenih mestu ob Tiberi.
Simfonična pesnitev Rimske pinije je zasnovana v štirih vsebinsko in glasbeno tesno
povezanih delih. Nadvse slikoviti prvi odsek nas z živahnimi melodijami popelje v brezskrbne
čase razposajene otroške igre. Otroci prepevajo pesmice in se igrajo v vrtu prelepega nasada
pinij (iglastih dreves iz rodu borovcev, ki rastejo ob obali Sredozemskega morja). Vrt je ob eni
najlepših rimskih vil, v tisti, v kateri je nekdaj živela vplivna rimska družina Borghese. Drugi
del je precej temačnejši od uvodnega. Godi se v senci mogočnih pinij. Njihovo skrivnostnost
ob vhodu v rimske katakombe ponazarjajo nizko zveneča godala. Da gre za svéti kraj, nas
opomni starodavni psalmski napev, ki prvič zazveni v rogovih, nato pa bolj izrazito v trobenti
in kasneje v domala vseh instrumentih, tudi orglah. Tretji del ima značaj nokturna.
Nenadoma se zmrači. V mesečini temna senca pinij Janikuluma (enega izmed sedmerih
gričev, ki obdajajo Rim) pade na Rim. Zasliši se prelepa melodija v klarinetu. Tudi slavček še
zadnjič zapoje (njegovo petje je bilo na prvi izvedbi predvajano iz gramofona) in se odpravi k
počitku. Ob jutranjem svitu četrtega dela se znajdemo na eni izmed najpomembnejših
rimskih vojaških in trgovskih poti, Apijevi cesti. Zmagoslavna rimska legija se po njej v
koračniškem ritmu vzpenja na Kapitolski grič. Vseskozi jo obdajajo veličastne pinije, katerih
mogočna debla prikličejo spomin na stoletja rimske slave.
Prvič je bilo delo izvedeno 14. decembra 1924 v rimskem Teatru Augusteo pod vodstvom
italijanskega dirigenta Bernardina Molinarija. Eden tistih dirigentov, ki so skladbi s svojimi
nepozabnimi interpretacijami prislužili nesmrtno slavo, pa je bil nedvomno véliki Arturo
Toscanini. Za delo je značilna barvita in sploh nadvse obsežna instrumentacija, s katero je
skladatelju uspelo prikazati vso lepoto mogočnih rimskih pinij. Hkrati je z njim postavil prelep
glasbeni spomenik nekaterim največjim rimskim naravnim znamenitostim.
Jernej Weiss