Arhitekturna zgodovina - zbornik

Transcription

2011
ZBORNIK POVZETKOV
arhitekturna zgodovina
Arh Zb ovitek izbrana2011Potrjena.indd 2-3
18.11.11 10:03
ff zbornik 2011 • ok:Layout 1 17.11.11 22:00 Page 1
Zbornik povzetkov znanstvenega simpozija Arhitekturna zgodovina: med starim in novim
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center,
Poljanska 40, Ljubljana, 24. – 26. november 2011
Uredila:
Renata Novak Klemenčič
© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2011
Vse pravice pridržane.
Založila:
Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
Izdal:
Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
Oblikovanje in prelom:
Uvid, Barbara Filipčič in Žiga Okorn; www.uvid.si
Fotografija na naslovnici:
Žiga Okorn; www.okorn.si
Tisk:
Birografika Bori d.o.o.
Naklada:
200 izvodov
Povzetki niso lektorirani.
Simpozij in tisk zbornika povzetkov je finančno podprla Agencija za raziskovalno dejavnost
Republike Slovenije.
Publikacija je brezplačna.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
72:7.072(082)
ZNANSTVENI simpozij Arhitekturna zgodovina (2007 ; Ljubljana)
Zbornik povzetkov Znanstvenega simpozija Arhitekturna zgodovina,
Ljubljana, 30. november - 1. december 2007 / [organizatorja]
Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v
Ljubljani [in] Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije ;
[uredila Renata Novak Klemenčič in Matej Klemenčič]. - Ljubljana :
Filozofska fakulteta, 2007
ISBN 978-961-237-218-7
1. Arhitekturna zgodovina 2. Novak Klemenčič, Renata 3. Filozofska
fakulteta (Ljubljana). Oddelek za umetnostno zgodovino 4. Zavod za
varstvo kulturne dediščine Slovenije
236317440
Med starim in novim
24. – 26. november 2011
Arhitekturna zgodovina
Arhitekturna zgodovina 3
Programski in organizacijski odbor
dr. Joško Belamarić, Institut za povijest umjetnosti, Zagreb
prof. dr. Peter Fister, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani
doc. dr. Metoda Kemperl, Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani
izr. prof. dr. Matej Klemenčič, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani
Martina Malešič, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani
izr. prof. dr. Predrag Marković, Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu
doc. dr. Renata Novak Klemenčič, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani
doc. dr. Robert Peskar, Zavod za varstvo kulturne dediščine RS
doc. dr. Helena Seražin, Znanstvenoraziskovalni center SAZU
dr. Luka Skansi, Dipartimento di storia dell'architettura, Universita` IUAV di Venezia
prof. dr. Aleš Vodopivec, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani
Organizacija
Oddelek za umetnostno zgodovino
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Aškerčeva 2
SI – 1000 Ljubljana
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Restavratorski center
Poljanska 40
SI – 1000 Ljubljana
Zavod za gradbeništvo Slovenije
Dimičeva 12
SI -1000 Ljubljana
4
Restavratorski center
Zbornik povzetkov znanstvenega simpozija
Arhitekturna zgodovina
Med starim in novim
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center,
Poljanska 40, Ljubljana
24. – 26. november 2011
“ 108
Program
Dubravka Botica, Utjecaj i interpretacija tradicije u arhitekturi 17. i 18.
stoljeća u sjeverozapadnoj Hrvatskoj
10 Neža Čebron Lipovec, Koper v povojnih letih: primeri posegov v historično tkivo mestnega jedra
11 Živa Deu, Meje novega v razvojnem varstvu arhitekturne dediščine
12 Jasna Galjer, Da li je modernizam još uvijek aktualan? Sraz realnosti i
utopije na izložbama stanovanja 1950ih
12 Mateja Golež, Tomaž Pazlar, Tomaž Majcen, Pomen informacijskega
modeliranja za trajnostni razvoj grajenega okolja
13 Nataša Jakšić, Karin Šerman, Novo u starom: Denzlerova Upravna zgrada Gradskih poduzeća u Zagrebu iz 1935. godine u historicističkom
tkivu zagrebačkog Donjega Grada
kazalo
14 Tina Jazbec, Murska Sobota – modernistično mesto Ferija Novaka
15 Predrag Marković, Graditeljska tradicija i arhitektonska invencija između
6
starog i novog – kameni krovovi-svodovi katedrale sv. Jakova u
Šibeniku
16 Renata Novak Klemenčič, Obnova spomenikov v Dubrovniku v prvi
polovici 15. stoletja
17 Aleksander Ostan, Staro kot navdih za novo. Principi naselbinske
dediščine kot vir za sodobne urbanistične in arhitekturne rešitve
18 Mija Oter Gorenčič, Različni pogledi na posege v srednjeveške cerkve
18 Tina Potočnik, Staro in novo v razvoju naselja: Mengeš v drugi polovici
preteklega stoletja
19 Eva Sapač, Umetnostna zgodovina in spomeniško varstvo v odnosu do
prostora kot merila urbanistične umetnosti
20 Igor Sapač, Novo staro v arhitekturi na Slovenskem. Problematika
rekonstrukcijskih posegov
20 Helena Seražin, Delovanje in vloga graškega Društva za domovinsko
varstvo na južnem Štajerskem (1909–1918)
21 Lara Slivnik, Tadej Brate, Hradeckega most v Ljubljani
22 Marko Špikić, Transformacije i kontinuiteti u Dioklecijanovoj palači u
Splitu od Roberta Adama do Aloisa Riegla
23 Petra Šušteršič, Plečnikov Novi magistrat
23 Aleš Vodopivec, Ravnikarjev odnos do preteklosti in tradicije
25 Naslovi
Četrtek, 24. novembra 2011
18.00 Slavnostna otvoritev simpozija in predstavitev zbornika Arhitekturna
zgodovina
Okrogla miza Med starim in novim v arhitekturi danes
moderatorja: Polona Vidmar (Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru),
Samo Štefanac (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)
9.00 Renata Novak Klemenčič (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)
Obnova spomenikov v Dubrovniku v prvi polovici 15. stoletja
9.30 Dubravka Botica (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu) Utjecaj
i interpretacija tradicije u arhitekturi 17. i 18. stoljeća u sjeverozapadnoj
Hrvatskoj
10.00 Predrag Marković (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu) Graditeljska
tradicija i arhitektonska invencija između starog i novog – kameni
krovovi-svodovi katedrale sv. Jakova u Šibeniku
10.30 Odmor
11.00 Helena Seražin (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije
znanosti in umetnosti) Delovanje in vloga graškega Društva za
domovinsko varstvo na južnem Štajerskem (1909–1918)
11.30 Marko Špikić (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu) Transformacije i
kontinuiteti u Dioklecijanovoj palači u Splitu od Roberta Adama do Aloisa
Riegla
12.00 Mija Oter Gorenčič (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije
znanosti in umetnosti) Različni pogledi na posege v srednjeveške cerkve
program
“
Petek, 25. novembra 2011
“
8
Odmor
moderatorja: Sonja Ana Hoyer (Piran), Robert Peskar (Zavod za varstvo
kulturne dediščine Slovenije)
15.00 Živa Deu (Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani) Meje novega
v razvojnem varstvu arhitekturne dediščine
15.30 Mateja Golež (Zavod za gradbeništvo Slovenije), Tomaž Pazlar (Zavod
za gradbeništvo Slovenije), Tomaž Majcen (STIK – Muzej Laško) Pomen
informacijskega modeliranja za trajnostni razvoj grajenega okolja
16.00 Igor Sapač (Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana) Novo staro v
arhitekturi na Slovenskem. Problematika rekonstrukcijskih posegov
16.30 Odmor
17.00 Eva Sapač (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije) Umetnostna
zgodovina in spomeniško varstvo v odnosu do prostora kot merila
urbanistične umetnosti
“
17.30 Aleksander Ostan (Atelje Ostan Pavlin) Staro kot navdih za novo.
Principi naselbinske dediščine kot vir za sodobne urbanistične in
arhitekturne rešitve
18.00 Aleš Vodopivec (Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani)
Ravnikarjev odnos do preteklosti in tradicije
“
Sobota, 26. novembra 2011
moderatorja: Marjeta Ciglenečki (Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru),
Marko Špikić (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu)
9.00 Lara Slivnik (Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani), Tadej Brate
(Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije) Hradeckega most v
Ljubljani
9.30 Nataša Jakšić (Arhitektonski fakultet, Sveučilište u Zagrebu), Karin
Šerman (Arhitektonski fakultet, Sveučilište u Zagrebu) Novo u starom:
Denzlerova Upravna zgrada Gradskih poduzeća u Zagrebu iz 1935. godine
u historicističkom tkivu zagrebačkog Donjega Grada
10.00 Petra Šušteršič (Ljubljana) Plečnikov Novi magistrat
10.30 Odmor
11.00 Tina Jazbec (Ustanova Maks Fabiani) Murska Sobota – modernistično
mesto Ferija Novaka
11.30 Tina Potočnik (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije
znanosti in umetnosti) Staro in novo v razvoju naselja: Mengeš v drugi
polovici preteklega stoletja
12.00 Jasna Galjer (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu) Da li je modernizam
još uvijek aktualan? Sraz realnosti i utopije na izložbama stanovanja
1950ih
12.30 Neža Čebron Lipovec (Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Univerza
na Primorskem) Koper v povojnih letih: primeri posegov v historično tkivo
mestnega jedra
“
Dubravka Botica, Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu
Utjecaj i interpretacija tradicije u arhitekturi 17. i 18. stoljeća u
sjeverozapadnoj Hrvatskoj
Pozivanje na rješenja iz arhitektonske prošlosti najprisutnije je u 19. stoljeću i
historicističkim interpretacijama građevina iz gotike, renesanse ili baroka. No ugledanje na građevine iz ranijih razdoblja imalo je velikog utjecaja i na arhitekturu 17.
i 18. stoljeća. Ta pojava ranije je tumačena kao „sklonost arhaizaciji“ (prema A.
Horvat, Između gotike i baroka, 1975.), ali raširenost i složenost tih pojava zahtijevaju detaljnije razmatranje. Iz korpusa arhitekture 17. i 18. stoljeća sjeverozapadne Hrvatske u izlaganju će biti predstavljeni primjeri u kojima se utjecaj i interpretacija ranijih razdoblja manifestira u različitim rješenjima. Elementi gotike posebno
su rašireni u sakralnoj arhitekturi 17. stoljeća, tzv. „gotika u baroku“ zastupljena je
u čitavom srednjoeuropskom prostoru, a primjera za to nalazimo i u zagrebačkoj
biskupiji. Zagrebačka katedrala posebno je zanimljiv primjer posezanja za rješenjima ranijih razdoblja, od portala koji ponavlja oblike romanike, svoda svetišta koji
se obnavlja u gotičkom stilu do zvonika u oblicima renesanse. Uz ove pojave, posebno su zanimljivi primjeri utjecaja lokalne arhitekture, građevina koje su postale
uzori za gradnju zbog svoje važnosti: tako zvonik zagrebačke katedrale postaje
model za gradnju zvonika u čitavoj biskupiji na kraju 18. i početku 19. stoljeća, ili
cilindrične kaptolske obrambene kule u novoj funkciji u 18. stoljeću koje ulaze u
rječnik profane arhitekture razdoblja. Neke građevine se faksimilno obnavljaju,
ponavljajući u potpunosti oblike ranije arhitekture, primjer dvorca Lukavec. Na temelju dokumenata i novih istraživanja moguće je interpretirati kontekst nastanka
ovih djela, istražiti različite motivacije za posezanjem za starijim rješenjima, koje
nisu samo odraz „sklonosti k arhaizaciji“. Uvidom u široki raspon ovih pojava jasnije se ocrtava izrazito pluralistička slika arhitekture 17. stoljeća, u nešto manjoj mjeri
i 18. stoljeća, koja je udaljena od uvriježenih predodžbi stilske povijesti arhitekture.
“
Neža Čebron Lipovec, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Univerza na
Primorskem
Koper v povojnih letih: primeri posegov v historično tkivo mestnega jedra
Obdobje po drugi svetovni vojni je temeljito spremenilo podobo in identiteto
severnoistrskih obalnih mest, med temi je bil največjim spremembam podvržen
Koper. Pred znanimi rušitvami pod vodstvom arhitekta Eda Mihevca konec 50-ih
let pa so bile v mestu izvedene številne adaptacije in sanacije zgradb, ki kažejo
drugačen odnos do novopridobljenega prostora. Poseben primer predstavljajo posegi v nekaterih koprskih samostanih, kjer odkrivamo tudi do sedaj neznane in
neopažene avtorje povojne obnove. V raziskavi se obenem sprašujemo, v kolikšni
meri so ti posegi – predvsem gre za nove funkcije – zaznamovali današnje vrednotenje zgradb kot dediščine. V prispevku bodo predstavljeni nekateri primeri po-
10
“
stavljanja »novega ob staro«, ki so predmet tekočih raziskav, in pa širša slika gradbenih posegov v Kopru med letoma 1945 in 1957.
“
Živa Deu, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani
Meje novega v razvojnem varstvu arhitekturne dediščine
Arhitekturna dediščina je neločljiva celota prostora in časa, prebivalstva in njegove materialne, duhovne in socialne kulture. V prostoru se odraža v regionalnih
urbanističnih in arhitektonskih značilnostih, ki jih je potrebno, v skladu s sodobnimi načeli kakovostnega urejanja bivalnega okolja, varovati. Splošne usmeritve so
vpete tudi v slovensko zakonodajo in druge z razvojem grajenih struktur povezane
dokumente. V sozvočju z njimi je pri načrtovanju, oblikovanju in urejanju prostora
potrebno upoštevati dediščino graditeljstva preteklih obdobij in pri tem
uravnovesiti sodobna tehnološka in oblikovna izhodišča z obstoječimi vrednotami.
Toda pogled na sodoben razvoj naselij kaže, da se zaveza za razvojno varstvo naše
arhitekturne dediščine ne udejanja.
Med številnimi vzroki je zagotovo neupoštevanje in nepoznavanje obstoječe
arhitekture, ki je dediščinsko vredna in v okolju prevladujoča, njenih meril in vrednot, ki jih je mogoče in potrebno prenesti v sodobno arhitekturo na način, da v
sožitju starega in novega arhitekturna dediščina, neodvisno od njene pomenske
vrednosti, ne bo degradirana, prostor pa bo z novim ohranil že izoblikovano urbano
in arhitekturno prepoznavnost (celovito varstvo stavbne dediščine).
V prispevku je predstavljen model oblikovanja novega z upoštevanjem smernic, razvitih iz spoznanih trajnih vrednot in meril dediščinsko vredne, v prostoru
gradnje prevladujoče arhitekture. Trajne vrednote in merila arhitekturne dediščine,
pridobljene s podobno analizo obstoječih materialnih in pisnih virov, so bile izoblikovane v usmeritve s primerjavo uporabnih, okoljskih, zgodovinskih, kulturnozgodovinskih usmeritev in ugotovitev, povezanih s sodobnimi zahtevami kakovostnega bivanja. Smernice po vsebini tako povzemajo le tiste vrednote in merila
arhitekturne dediščine, ki so trajne in z razvojem nepresežene. Model je sklenjen
z aplikacijo, vzorčno predstavitvijo oblikovanja novega, ki ne posnema starega,
temveč le upošteva kakovostne, v stoletjih s prostorom domišljene in obrušene ter
še vedno nepresežene kakovosti dediščine. S ciljem celovitega varstva stavbne
dediščine – arhitekturne dediščine in varstva kulturne podobe slovenskih krajin.
“
Jasna Galjer, Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu
Da li je modernizam još uvijek aktualan? Sraz realnosti i utopije na
izložbama stanovanja 1950ih
Tema izlaganja su propagandne izložbe posvećene kulturi stanovanja iz razdoblja 1950ih godina u SFRJ, s težištem na dva karakteristična primjera: ljubljanskoj izložbi Stan za naše prilike i zagrebačkoj izložbi Porodica i domaćinstvo.
Usprkos povećavanju znanstvenog interesa za kulturološke aspekte modernizma u bivšim socijalističkim državama, brojni segmenti su još uvijek neistraženi.
Među njima su i navedene izložbe, koje se razmatraju u kontekstu odnosa
"starog i novog": složenih odnosa tradicije i suvremenosti: (dis)kontinuiteta modernizma i avangarde, ideologije, didaktičke uloge i umreženosti u suvremene trendove promoviranja arhitekture i dizajna pedesetih godina 20. stoljeća na Zapadu i
Istoku u hladnoratovskom okruženju te sagledavanje navedenih modela u kolektivnoj memoriji danas. Polazište je teza o navedenim izložbama kao manifestima
moderne arhitekture i oblikovanja prostora namijenjenog stanovanju, odnosno
modernizmu kao kulturnoj dominanti i ključnom aspektu strategije društvenog
napretka.
U državama koje su nastale raspadom SFRJ politiziranje društva i kriza identiteta dodatno otežavaju historiziranje kontinuiteta modernizma u kulturi, zbog bitno
izmijenjenih okolnosti društvene i ideološke strukture, gdje su "nacionalno" i "internacionalno" (još uvijek) nerijetko označitelji suprotstavljenih pojava. Pri tome se
koncept modernizma najčešće definira kao sraz između represivnog sistema i
realnog utopizma, čija se tipologija razmatra na razini formalnih obličja reprezentativnih uzoraka arhitekture, dizajna ili umjetničke produkcije. Cilj je analizirati
značenjski okvir koji određuje stambeni prostor i kvalitetu stanovanja kao jednu od
središnjih tema ideologije, imaginacije, svakodnevnog iskustva i kolektivne memorije u navedenom razdoblju, te locirati temeljne razlike i promjene njihovog
značenja danas.
“
Mateja Golež, Zavod za gradbeništvo Slovenije,
Tomaž Pazlar, Zavod za gradbeništvo Slovenije,
Tomaž Majcen, STIK – Muzej Laško
Pomen informacijskega modeliranja za trajnostni razvoj grajenega okolja
Informacijsko modeliranje zgradb predstavlja pogosto uporabljeni, a morda ne
najbolje pojasnjeni termin na področjih, ki so na kakršenkoli način povezana z grajenim okoljem. O informacijskem modeliranju zgradb lahko govorimo vse od renesanse dalje, ko so pričeli objekte pred gradnjo konsistentno in celovito risati ter na
ta način sestavljati projektno dokumentacijo. Z razvojem posameznih strok, predvsem pa z uporabo računalniških modelov so se uveljavili ozko orientirani modeli
z omejenim naborom informacij, s čimer se je informacijsko modeliranje nekoliko
12
“
oddaljilo od enega izmed svojih ciljev, to je od zagotavljanja konsistentnosti.
Sodobno načrtovanje oziroma opisovanje zgradb se zato usmerja k uporabi enotnega informacijskega modela zgradb, ki ga največkrat označujemo s kratico BIM
(Building Information Model), v njem pa so zbrane vse informacije o objektu v času
njegove življenjske dobe.
Sodobno informacijsko modeliranje se usmerja predvsem v obvladovanje
novogradenj, čeprav so njegove prednosti tudi na področju učinkovitega ohranjanja stavbne dediščine. Pri ohranjanju posebej kvalitetnih prostorov, kamor z raznoliko stavbno dediščino v prvi vrsti prav gotovo sodijo biosferna območja, je odnos
staro - novo še posebej pomemben. Za njegov razvoj in kakovostno vrednotenje
razvojnih učinkov pa je bistveno, da so informacije o objektih zbrane na enem
mestu in dosegljive vsem deležnikom tega razvojnega procesa.
V prispevku bodo predstavljene prednosti uporabe informacijskega modela
zgradb na primeru Stegenškove domačije, ki se nahaja v Biosfernem območju
Kozjansko in Obsotelje. Predstavljeni zgled je primer prikaza izdelave informacijskega modela z vsemi podatki, ki so na razpolago o tej stavbni dediščini in ki bodo
osnova za načrtovanje novogradnje v prihodnosti.
“
Nataša Jakšić, Arhitektonski fakultet, Sveučilište u Zagrebu,
Karin Šerman, Arhitektonski fakultet, Sveučilište u Zagrebu
Novo u starom: Denzlerova Upravna zgrada Gradskih poduzeća u Zagrebu
iz 1935. godine u historicističkom tkivu zagrebačkog Donjega Grada
Uspješni susret novoga i staroga – kvalitetan odgovor nove arhitektonske intervencije u definiranom urbanističkom i arhitektonskom kontekstu – postojani je izazov arhitektonskog djelovanja u povijesnim urbanim sredinama. Kako postojeće
datosti iz naoko ograničavajućih i sputavajućih preokrenuti u poticajne i inspirativne, iz čega nastaje nova i jedinstvena urbana kvaliteta, težnja je svakog odgovornog projektanta. Studiranje primjera koji su to neosporno postigli i čiju je uspješnost vrijeme višestruko potvrdilo ispravan je put učenja adekvatnog projektantskog reagiranja. Ovaj rad stoga predlaže analizirati primjer nastupa i implementiranja moderne arhitekture 1930-ih godina 20. stoljeća u definirano historicističko tkivo donjogradskog Zagreba.
Povijest modernog Zagreba i njegova Donjeg grada započinje sredinom 19.
stoljeća. Tadašnje uredbe o gradnji rukovode prvu fazu urbanizacije: generalne regulatorne osnove iz 1865. i 1887. definiraju temeljni ortogonalni sistem i princip
blokovske stambene izgradnje, kao i njegov reprezentativni sloj – tzv. Zelenu
potkovu – potez reprezentativnih parkova-trgova s kapitalnim kulturnim i nacionalnim monumentima. Krajem 19. stoljeća, u razdoblju visokog historicizma, dolazi do
intenzivne izgradnje i stvaranja “provincijalne metropole”, a početkom 20. stoljeća
nastavlja se s upotpunjavanjem zacrtanih gradskih blokova. Novi moment u razvoju grada nastupa 1930-ih godina, kada se u tako definiranoj matrici počinje realArhitekturna zgodovina 13
izirati značajan broj istaknutih primjera moderne arhitekture, nastalih u okvirima
funkcionalističkog opredjeljenja i internacionalnog modernizma.
Taj susret novoga i staroga rezultirao je čitavim nizom iznimno kvalitetnih interpolacija i urbanih situacija. Jedan od paradigmatskih primjera – na koji predlažemo
staviti težište u ovome radu – jest Upravna zgrada Gradskih poduzeća iz 1935.
godine arhitekta Jurja Denzlera, jednog od glavnih protagonista hrvatske moderne
arhitekture. Zgrada je zanimljiva s više arhitektonskih kao i urbanističkih aspekata:
jer (1) pažljivo ulazi u povijesnu blokovsku strukturu, dapače rješava sam ugao
donjogradskog bloka; (2) pritom i sama spaja zatečeno “staro” – protomodernu
stambenu zgradu Viktora Kovačića iz 1912. godine, s jedne strane, i “novo” – modernističku zgradu Ede Schöna iz 1932. godine, s druge; (3) unosi isključivo poslovnu
namjenu u dotad pretežno stambeni gradski blok; (4) suvremeno i prostornofunkcionalno oblikuje poslovnu zgradu koja je i danas u upotrebi, u nepromijenjenoj namjeni; te konačno (5), unatoč svojoj suzdržanosti i formalnoj disciplini,
postiže izuzetnu oblikovnu inventivnost, eleganciju i kvalitetu.
Cilj ovoga rada je sustavnom i sveobuhvatnom analizom prikazati i valorizirati
sve elemente ove zgrade i ocijeniti uspješnost njezine implementacije u postojeći
donjogradski blok. Analiza će biti bazirana na ključnim aspektima zgrade, kojima
će se obuhvatiti glavni arhitektonski atributi kao što su program, koncept, prostorni
oblik, pročelja, dodatno pak vrednovani perceptivnim i konceptualnim čitanjem
zgrade. Namjera rada je na primjeru ove zgrade, disciplinirano no inventivno
implementirane u zahtjevno postojeće urbano tkivo, ukazati na ovdje uistinu ostvarenu mogućnost “novog” da se kreativno izrazi u “starom” i time očuva – ali i
višestruko obogati – zatečenu vrijednu urbanu cjelinu.
“
Tina Jazbec, Ustanova Maks Fabiani
Murska Sobota – modernistično mesto Ferija Novaka
Murska Sobota je bila še sredi 19. stoletja panonska vas, ki ji je poseben pomen
dajala baročna graščina z obsežnim parkom. V drugi polovici 19. in v začetku 20.
stoletja so predvsem madžarski arhitekti in stavbeniki naselje zaznamovali z novimi secesijskimi stavbami. France Stele` je leta 1936 v svojem članku Problem varstva spomenikov v slovenskih mestih (Kronika slovenskih mest III, 1936, str. 31–37)
ugotovil, da gre v primeru Murske Sobote za mesto, ki ima le nakazano mestno
mrežo in nima dokončno oblikovanega mestnega centra. Glede na situacijo je
predlagal, da mesto dobi regulacijski načrt, ki bo ohranjal obstoječe prostorske
vrednote, poudarek pa bo na novem oblikovanju prostora.
Če sledimo Steletovi trditvi, da predvojna Murska Sobota ni bila izgrajeno
mesto, so povojni urbanistični in gradbeni posegi iz stare Sobote naredili novo
mesto. Izhodišče »nove Murske Sobote« je delo arhitekta Ferija Novaka, ki je na
delno že obstoječe urbano tkivo apliciral v modernističnem duhu zgrajeno mestno
jedro. Arhitekt Novak je že pred vojno v Murski Soboti projektiral nekaj kvalitetnih
14
“
modernističnih arhitektur, ki so s svojo umeščenostjo v zelenje in drugimi značilnostmi nakazovale Novakovo sprejemanje modernističnega urbanizma. Pri tem je
Novak poskušal povezati obstoječe zazidalno jedro z graščinskim parkovnim kompleksom v celoto. V letu 1938 je nekaj mesecev delal na velikih urbanističnih projektih v Le Corbusierovem biroju v Parizu, kar je dodatno izoblikovalo njegove
urbanistične poglede. Njegov urbanistični načrt za Mursko Soboto kaže jasna modernistična izhodišča, saj gre za umestitev prostostoječih objektov v zelenje in
jasno delitev mesta po conah. Z novim načrtom je poskušal nadgraditi starejšo
zazidavo in povezati obstoječe prostorske in arhitekturne kvalitete naselja v celoto. Posebej jasno je začrtal stanovanjski del s stanovanjskimi stolpiči ter novo
mestno jedro z različnimi javnimi objekti. Zgrajenih je bilo nekaj objektov, ki sledijo njegovemu načrtu.
Po njegovi smrti leta 1959 so izgradnjo mesta prevzeli drugi projektanti, v
naslednjih desetletjih pa se je mesto izgrajevalo po različnih konceptih, parcialno,
brez enotnega načrta. Rezultat je konglomerat različnih urbanističnih in arhitekturnih konceptov brez prave medsebojne komunikacije in predvsem potrebne hierarhije, ki bi bolj jasno izoblikovala mestni prostor. V razvoju Murske Sobote se
izrazito kaže nemoč konservatorske stroke nasproti urbanističnemu projektiranju,
kar je priznavala tudi sama konservatorska stroka.
“
Predrag Marković, Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu
Graditeljska tradicija i arhitektonska invencija između starog i novog –
kameni krovovi-svodovi katedrale sv. Jakova u Šibeniku
Jedinstveni kameni pokrov katedrale sv. Jakova u Šibeniku koji se nad okolnim
kućama pojavljuje u pravilnim stereometrijskim formama ogoljelih bačvastih
svodova nesumnjivo jest kuriozum u graditeljskoj praksi reprezentativne arhitekture srednjega vijeka. U široj slici grada zaobljene i napete forme srebrno-sivih
krovova katedrale sv. Jakova izdignute nad razlomljenim crvenkastim krovovima
okolnih kuća tu iznimnu građevinu ne izdvajaju samo kao osobitu skulpturalno-graditeljsku intervenciju u prostoru već je ujedno pretvaraju u enigmatičnu povijesnu
činjenicu. Očigledno ovakva spomeničko-historijska interpolacija otvara mnoga
pitanja, no za ovu priliku posebno su bitna ona koja daju odgovore na pitanja: da
li je današnja slika ista ona koja se pružala i u vrijeme njezina nastanka i što je sve
moglo utjecati na upravo ovakav izbor "pete fasade" prve dijecezanske crkve?
Pitanje geneze idejnog rješenja tako neobičnog pokrova ove dalmatinske crkve do
sada je ponudilo brojne ali uglavnom nezadovoljavajuće ili ono bar nepotpune
odgovore. U nedavno objavljenoj knjizi pokušao sam i sam ponuditi neke od njih,
uglavnom dokazujući kako oblik njezina jedinstvena pokrova nije uzrok već
posljedica trolisnog zaključka zapadnog pročelja ("forma ne slijedi konstrukciju"), i
kako je postulat D. Freya o "organskom jedinstvu" kamenoga zdanja zapravo više
estetska činjenica post festum i zgodna sintagma iskovana s ciljem dokazivanja
stilskog jedinstva cjeline zdanja, točnije Jurjevog autorstva idejnog projekta, nego
stvarni uzrok njezine prividne formalno-stilske koherentnosti ali neosporno i teško
objašnjive materijalne homogenosti. Pri tome je možda izostao potpuniji odgovor
na pitanje: kakva je bila ta graditeljska tradicija na koju se u sredinom druge
polovice XV. st. mogao ugledati Nikola Ivanov Firentinac, arhitekt i idejni tvorac
kamenih krovova katedrale, i što mu je mimo njegova vlastita iskustva moglo
ponuditi onodobno graditeljstvo, točnije da li su mu kao inspiracija i poticaj poslužila neka suvremena djela ili pak neka ostvarenja još iz starije srednjovjekovne pa i
antičke tradicije Dalmacije? Upravo s tog povijesnog aspekta u izlaganju će se nastojati rekonstruirati položaj te jedinstvene građevine unutar svog neposrednog ali
i nešto šireg prostorno-vremenskog okruženja te naznačiti neka od mogućih idejnih i estetsko-tehničkih polazišta u kreiranju tog jedinstvenog arhitektonskog
rješenja europske rane renesanse.
“
Renata Novak Klemenčič, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani
Obnova spomenikov v Dubrovniku v prvi polovici 15. stoletja
V dubrovniških arhivskih virih najdemo podatke vsaj za dva spomenika iz prve
polovice 14. stoletja, ki sta bila stoletje kasneje do te mere poškodovana, da ju je
bilo potrebno temeljito obnoviti. To sta južni portal dominikanske cerkve in del
križnega hodnika frančiškanskega samostana.
Južni portal dominikanske cerkve se v literaturi običajno datira v dve fazi.
Notranji del s stopničastim ostenjem in polkrožno luneto se zaradi podobnosti s
portalom zadrske cerkve sv. Stošije oz. sv. Anastazije povezuje z zadrskima
mojstroma, ki sta leta 1317 delala na dubrovniški dominikanski cerkvi, zunanji
okvir pa velja za dokumentirano delo Bonina iz Milana iz konca drugega desetletja 15. stoletja. Doslej neznana pogodba pa dokazuje, da je bil tudi notranji del
takrat v celoti zamenjan, zahteve v pogodbi in slogovni elementi notranjega portalnega okvira pa pričajo o tem, da je šlo za zavestno posnemanje starega
romanskega portala.
Le nekaj let kasneje so se, najverjetneje prav tako pod vodstvom Bonina iz
Milana, lotili obnove enega trakta frančiškanskega križnega hodnika, ki je nastajal
postopoma vsaj od četrtega desetletja 14. stoletja dalje. Kamnoseka Božidar
Bogdanović in Radin Bogetić sta leta 1426 sklenila pogodbo, da bosta postavila en
trakt križnega hodnika, ki se je podrl, po vzoru ostalih treh traktov in z uporabo
starih elementov.
Da verjetno ni šlo le za preprosto obnovo, ampak je posnemanje starih elementov imelo tudi globlji pomen, bo pojasnila gradnja cerkve sv. Vlaha oziroma
sv. Blaža, ki je v vsaj nekaterih elementih sledila precej starejši stolnici in pri kateri
je prav tako sodeloval Bonino iz Milana.
16
“
“
Aleksander Ostan, Atelje Ostan Pavlin
Staro kot navdih za novo. Principi naselbinske dediščine kot vir za sodobne
urbanistične in arhitekturne rešitve
Predavanje bo strukturirano dvodelno: za začetek bom na hitro preletel nekaj
simptomov stanja stvari v urbanizmu in arhitekturi danes (kaj se je v zadnjih letih
spremenilo glede na večplastno globalno in lokalno krizo...), da bi v daljšem
drugem delu prikazal primere snovanja »sodobne« arhitekture, ki se napaja pri
naukih iz arhitekturne zgodovine.
Na nekaterih recentnih projektih bom demonstriral različne možnosti branja
starejših plasti prostora, naselbinske dediščine oz. posebnosti kraja (genius loci,
site specific...), ki v povezavi z »avtorsko« ustvarjalnostjo rojevajo nove, a kontekstualne rešitve. Dotaknil se jih bom v razponu od velikega do majhnega merila, od
urbanizma do arhitekture, od snovanja posameznih stavb preko javnih prostorov
do mestnih predelov. Ob tem igra razmerje med starim in novim vedno izjemno
pomembno vlogo: kakovostna sodobna arhitektura ne more nastati v praznem
prostoru »tabule rase«, temveč se vedno znova, v raznolikih oblikah in na različne
načine poraja iz starega. Podoben je odnos med delom in celoto; delček zrcali
notranja razmerja celote podobno, kot stavba uravnava strukturiranje detajla.
Mesta (vsaj kakovostna zgodovinska mestna središča) predstavljajo v tem kontekstu poslednje velike celostne umetnine, v katerih se nalaga spomin kraja in v katera je z novimi posegi prav zato potrebno vstopati ne le s potrebnim znanjem,
temveč tudi s posebno občutljivostjo.
Pri predstavitvi projektov bom pričel z majhnim merilom, na primer s
postavitvijo razstave v »staro-novem« ambientu Jakopičevega razstavišča, se sprehodil preko »mikro-arhitektur« v različnih regionalnih kontekstih Slovenije (kot
reinterpretacij arhetipov nadstrešnice/pra-kolibe oz. prvobitne »hiše«), se dotaknil
»infrastrukturnega« projekta kolesarskih poti v Bohinju (speljanih v kulturno in naravno zelo občutljivem prostoru), demonstriral celovit pristop od urbanizma do
arhitekture (ter od delavnic do realizacije) na srednje velikem mestnem središču
Črnomlja, da bi navsezadnje prispel do velikega merila načrtovanja celotnih mestnih predelov (npr. reurbanizacije degradiranih območij bivšega kamnoloma
Podutik ali industrijske cone Murske Sobote sever).
V kontekstu celostnega pristopa, ki sledi principom trajnostnega (vzdržnega,
sonaravnega) razvoja naselij, bodo skozi različne projekte prezentirani tudi
metodološko raznoliki pristopi, ki segajo od delavnic preko natečajev do klasičnih
projektov z naročilom.
“
Mija Oter Gorenčič, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije
znanosti in umetnosti
Različni pogledi na posege v srednjeveške cerkve
Odnos do srednjeveških cerkva je bil na slovenskem ozemlju v poznejših stoletjih zelo mačehovski. To dokazuje že kvantitativni pregled intaktno ohranjenih
zlasti romanskih, pa tudi (zgodnje)gotskih tako podeželskih kakor najpomembnejših, stolnih in samostanskih cerkva. V kontekstu simpozija, ki postavlja v ospredje
odnos do starejše arhitekture ter odzivanje arhitektov in naročnikov ob konkretnih
posegih v spomeniško gradivo, želim spregovoriti o odnosu do srednjeveških cerkva v poznejših stoletjih ob treh izbranih primerih, ki nazorno ilustrirajo tako različne
pristope do starejše arhitekture ob želenih dozidavah in prezidavah kakor tudi
različno percepcijo izvedenih del pri naročnikih, vernikih (ljudstvu) in stroki. Izbrani
spomeniki so nekdanja spodnja cerkev Žičke kartuzije v naselju Špitalič pri
Slovenskih Konjicah, stara ljubljanska stolnica in srednjeveška cerkev v Bogojini.
“
Tina Potočnik, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti
in umetnosti
Staro in novo v razvoju naselja: Mengeš v drugi polovici preteklega
stoletja
Mengeš, ki se prvič omenja že v 12. stoletju in je znan tudi kot sedež prafare,
je bil nekdaj izrazito agrarno naselje. Leta 1867 je dobil trške pravice, v času pred
drugo svetovno vojno je bil že lokalno središče, po vojni pa je postal gospodarsko
in industrijsko urbano središče ter pridobil status mesta (1964). Do danes se je
naselje z dvema historičnima jedroma – vaškim in trškim jedrom, srednjeveško
cerkvijo, dvema gradovoma, ki ju obravnava že Valvasor, ter kopico vaških in trških stavb iz 19. stoletja, spremenilo v del ruralno-urbanega kontinuuma v severnem zaledju Ljubljane. Razvoj v preteklem stoletju, še zlasti pa izgradnja naselja po drugi svetovni vojni, sta močno vplivala na morfogenezo Mengša, njegovo
oblikovno podobo ter posamezne grajene strukture, danes ovrednotene kot del
naše nepremične kulturne dediščine.
Namen prispevka je odgovoriti na vprašanje, kakšno usodo sta doživljali naselbinska in stavbna dediščina v času od konca druge svetovne vojne pa do
osamosvojitve, predvsem pa orisati, kako se je spreminjalo vrednotenje obstoječega naselbinskega sestava in stavbnega fonda v omenjenem časovnem okviru.
Sprememba v odnosu do dediščine oziroma v njenem vrednotenju bo
prikazana na primeru dveh historičnih jeder Mengša. Vrednotenje obstoječega
prostora in struktur v njem v projektu Jožeta Plečnika iz sredine 50. let bo primerjano z vrednotenjem in vlogo dediščine v okviru razvoja naselja v desetletjih po
drugi svetovni vojni, ki je sledil potrebam in zahtevam socializma. Jože Plečnik je
leta 1955 načrtoval ureditev starega vaškega jedra Mengša oziroma prostora pred
18
“
cerkvijo, njegova nerealizirana ureditev pa bi močno posegla v značaj vaškega
jedra. Nasprotno se je v okviru načrtovanja razvoja naselja v desetletjih po vojni
težilo k ohranitvi tega ambienta ter nekaterih drugih dediščinskih vrednot.
»Staremu delu naselja« se je pripisovalo pomembno vlogo, kot bistven del identitete naselja pa je bila razumljena tudi mengeška industrija. Razvidno je, da v
okviru obravnavanega naselja odnos do dediščine v polpretekli zgodovini ni črnobel, marveč se kaže v vsej svoji kompleksnosti.
“
Eva Sapač, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Slovenije
Umetnostna zgodovina in spomeniško varstvo v odnosu do prostora kot
merila urbanistične umetnosti
Medtem ko se je na podlagi historizma spomeniško varstvo na prelomu 19. in
20. stoletja skoraj izključno posvečalo posamičnemu spomeniku, so se vse bolj
pojavljale tendence vključevanja okolice v spomeniško varovanje. Spoznali so
pomembnost prostorske odvisnosti posamičnega spomenika in prostora, ki je tvorila umetniško sozvočje. Korak za korakom so se poslej pojavljali pojmi kot
Gruppendenkmal ali Denkmalenseble ali Denkmalzone. Pod temi pojmi razumemo
večje urbanistične celote spomeniškega značaja. Po Moravanszkem so bili predvsem umetnostni zgodovinarji tisti, ki so prvi začeli govoriti o arhitektonskem prostoru. Pri tem bistveno vprašanje ni bilo namenjeno volumetriji stavbnega telesa,
pač pa raziskovanju procesov dojemanja pri opazovanju in preučevanju arhitekture.
Razvoj optike in njene znanstvene terminologije je bistveno pripomogel h kasnejšemu razvoju bolj z vizualnostjo povezane umetnostne in arhitekturne teorije.
Rezultati eksperimentalne psihologije so kmalu pripeljali do novih teorij estetike.
Umetnostni zgodovinarji so začeli z novimi potmi s tem, ko so oblikovanje prostora uporabili za temelj novih sistematizacij. Razširitev spomeniškega pojma v odnosu do arhitekturnih spomenikov se je sprva nanašala na neposredno okolico
posamičnih spomenikov. Od 70. let 20. stoletja nimamo več opravka zgolj s
posamičnimi spomeniki, pač pa lahko govorimo o urbanističnem spomeniškem
varstvu.
Za urbanizem in gradnjo posamičnih objektov, pa tudi za prometne ureditve in
infrastrukturne objekte velja, da njih primarna intenca marsikdaj ni, biti umetnost,
kar pa še ne pomeni, da se lahko zadovoljimo z razlago o odsotnosti umetnostne
komponente v pojavnosti tovrstnih realizacij. Tudi umetnostnozgodovinska
topografija zato ne bi smela temeljiti na popisovanju in opisovanju ključnih umetnostnih spomenikov kot točkovnih, singularnih artefaktov v tipološko zamejenem
smislu.
“
Igor Sapač, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana
Novo staro v arhitekturi na Slovenskem. Problematika rekonstrukcijskih
posegov
Pri načrtovanju in izvajanju prenovitvenih posegov na starejših arhitekturnih in
urbanističnih celotah se pogosto pojavljajo vprašanja v zvezi s ponovnim pridobivanjem oz. postavljanjem v preteklosti izgubljenih delov. Skozi zgodovino konservatorstva na Slovenskem moremo spremljati številne in raznolike posege, ki jih je
mogoče razumeti kot odgovore na ta vprašanja. Za številne od teh posegov se
pogosto uporablja termin rekonstrukcija. Ta termin je pogosto uporabljen, pa tudi
zlorabljen, za označevanje najrazličnejših posegov, ki z njegovim pravim
pomenom nimajo ničesar skupnega. Pri nenehno kontroverznih in običajno z
velikim zanosom podžganih razpravah za in proti rekonstruiranju izgubljenih
arhitekturnih spomenikov, ko se mnenja na široko razhajajo in so si med seboj
pogosto diametralno nasprotna, so povsem ob stran potisnjeni in pozabljeni
številni, v praksi izvedeni, zelo različni poskusi ponovnega vzpostavljanja
izgubljenih vrednot, ki bi sicer lahko bistveno pripomogli k uspešnemu reševanju
teh vprašanj. Iz takšnih razprav je običajno mogoče na prvi pogled razbrati le, da
so pogledi na problematiko rekonstrukcijskih posegov odsev različnih vrednot in
različnega pojmovanja estetike. V praksi so se vprašanja poskusov ponovnega pridobivanja izgubljenega pogosto izkazala za veliko bolj kompleksna, kot se to zdi
na prvi pogled. Za obrabljenim ponavljanjem tez za in proti »rekonstrukcijam«, ki
smo jim vse prepogosto priča v spomeniškovarstveni, umetnostnozgodovinski,
arheološki, etnološki in arhitekturni teoriji, se skriva širok razpon vprašanj in
odgovorov, ki so vselej lahko le zrcaljenje širšega dogajanja v določenem času in
prostoru.
“
Helena Seražin, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije
znanosti in umetnosti
Delovanje in vloga graškega Društva za domovinsko varstvo na južnem
Štajerskem (1909–1918)
Štajersko društvo Verein für Heimatschutz je bilo ustanovljeno leta 1909 v
Gradcu. Nastalo je po vzoru nemških meščanskih društev s konca 19. stoletja v
okviru gibanja, ki si je poleg ohranjanja kulturne krajine prizadevalo tudi za
varovanje in razvijanje t. i. »domovinske gradnje«. Kritizirali so uničevanje starih
mestnih in krajinskih vedut, drastične spremembe mestnih središč zaradi novogradenj in reklam, nenadzorovane črne gradnje špekulantov in nastajanje industrijskih con. Med člani graškega društva so bili najvidnejši štajerski arhitekti, od tega
trije učenci Otta Wagnerja, in izobraženci kot npr. »Dr. Augustin Stegenšek,
Professor in Marburg als Konservator der k. k. Zentralkommission für Denkmalpflege«, prvi vodja društva pa je bil kasnejši deželni konservator Walter von
20
“
Semetkowski (1886–1965). Po letu 1918 so bile ideje in program društva na Štajerskem že povsem udomačene in vpete v ljudsko miselnost in kulturo, odmevi pa
so vidni tudi v sodobni štajerski bivanjski kulturi. V času med obema vojnama se
je društvo kompromitiralo, po letu 1945 pa ponovno zaživelo v obliki društva za
Ortbildschutz ali za zaščito podobe naselij, zanimivo pa je, da so načela, po katerih je delovalo, v sedemdesetih letih 20. stoletja uzakonili.
V referatu bo predstavljeno nekaj primerov delovanja graškega društva za
domovinsko varstvo in njegovega tesnega sodelovanja s spomeniškovarstveno
službo na ozemlju današnje slovenske Štajerske do leta 1918.
Na Kranjskem leta 1914 ustanovljeno podobno društvo za domovinsko varstvo,
med ustanovitelji katerega je bil tudi tedanji deželni konservator France Stele,
nikoli ni zares zaživelo; morda bi ga morali oživiti, saj civilna iniciativa, ki ji za
ohranjanje podobe že močno degradiranih slovenskih mest in naselij ni vseeno, v
današnjem času težko najde sogovornika tako v oblastnih strukturah kot v
spomeniškovarstveni službi, ki naj bi delovala v njeno dobrobit.
“
Lara Slivnik, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani,
Tadej Brate, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Hradeckega most v Ljubljani
Hradeckega most je skozi 144 let obstoja že nekajkrat spremenil svojo prvotno
podobo: zaradi njegove enkratne konstrukcijske zasnove so ga postavili že na treh
različnih lokacijah v Ljubljani.
Hradeckega most je prvi litoželezni most iz sive litine na Slovenskem. Prvič je
bil postavljen na mestu starega, dotrajanega lesenega mostu in je premoščal
Ljubljanico ter povezoval Trančo z Jurčičevim trgom na mestu današnjega Čevljarskega mostu. Most je načrtoval nadinženir Johann Hermann (Herman ali
Herrmann) z Dunaja, konstrukcijo iz sive litine so ulili v Auerspergovi livarni Dvor
pri Žužemberku, temelje in oporno konstrukcijo je sezidalo podjetje Gustava
Tönniesa iz Ljubljane. Most so odprli 18. oktobra 1867 in ga poimenovali po Janezu
Hradeckem (Janez/Johann Nepomuk Hradecky, 1775–1846), ki je bil v letih 182046 ljubljanski župan. Litoželezni most so prvič prestavili leta 1931, ko je arhitekt
Jože Plečnik urejal obrežja Ljubljanice in je ob tem načrtoval tudi novi Čevljarski
most. Stari litoželezni most so premestili na novo lokacijo ob Zaloški cesti pri mrtvašnici in ga po Plečnikovih načrtih dopolnili. Postal je znan pod imenom Mrtvaški
most in ostal v uporabi do leta 2004, ko so ga zaradi dotrajanosti zaprli za avtomobilski promet, saj je zaradi prevelikih obremenitev prišlo do poškodb mostne
konstrukcije. Most je pozimi leta 2010 odstranilo gradbeno podjetje SCT. Po
temeljitem pregledu, obnovi in zamenjavi dotrajanih delov je most po načrtih
arhitekta Saše Dalla Valle ponovno postavilo gradbeno podjetje Gradis skupina G
spomladi leta 2011, tokrat na novi lokaciji, na kateri premošča Ljubljanico in
povezuje Krakovo z Žabjekom.
Izredno zanimiva je konstrukcija mostu, ki je tehnično inovativna, hkrati pa tudi
umetnostno zanimiva. Ohranjena je prvotna nosilna konstrukcija, sestavljena iz
tovarniško narejenih litoželeznih paličnih elementov trikotne oblike, ki so medsebojno spojeni z vijaki. Palični elementi sestavljajo šest enakih samostojnih konzol,
ki so vpete v breg in se stikajo v členku na sredini ter tako tvorijo tri enake ločne
konstrukcije. Litoželezni most z razponom 96 dunajskih čevljev (30.3 metra) je
eden prvih na svetu, pri katerem so kot konstrukcijski element uvedeni členki: ti
dopuščajo zasuk mostne konstrukcije. Pri zadnji prestavitvi mostu se je izkazalo, da
je ograja mostu zaradi prevelikih deformacij popolnoma dotrajana, zato so jo izdelali na novo, vendar ohranili vse prvotne neogotske detajle.
V predavanju bo torej prikazana bogata zgodovina najstarejšega litoželeznega
mostu na Slovenskem. Razloženo bo, zakaj je Hradeckega most tehnični dragulj
devetnajstega stoletja. Opisane bodo arhitekturne spremembe v posameznih
postavitvah mostu, specifičnosti posameznih lokacij in prikazana bo uporaba novih
gradiv, ki se razlikujejo od predhodno uporabljenih.
“
Marko Špikić, Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu
Transformacije i kontinuiteti u Dioklecijanovoj palači u Splitu od Roberta
Adama do Aloisa Riegla
Objava knjige Ruins of the Palace of the Emperor Diocletian Roberta Adama
1764. godine pomogla je povećanju zanimanja europskih antikvara za antičku
baštinu istočnoga Jadrana. Iako je o Dioklecijanovoj palači kao povijesnom
spomeniku pisalo od srednjovjekovlja, počevši od sredine 18. stoljeća opisima putnika su pridružene povijesnoumjetničke poredbe i valoriziranje na tragu
Winckelmannovih koncepata autopsije, ideala i dekadencije. Do 1850. godine se,
pak, može pratiti geneza dviju vrsta rekonstrukcija: antikvarno-historijske i konzervatorsko-restauratorske, koje spaja favoriziranje arheoloških otkrića posvećenih
antičkih spomenika. U izlaganju će biti riječi o povijesti recepcije sklopa, koja je
utjecala na poimanje vrijednosti Palače i na prijedloge za preinake u drugoj polovici 19. stoljeća. Posebno mjesto u izlaganju pripast će problemu percipiranja i tretiranja Palače u doba europske rasprave o konzerviranju umjesto restauriranja
odnosno o uspostavi altruističkog umjesto diskriminacijskog principa, koja je trajala
od utemeljenja austrijskog Zentral-Kommission 1850. do smrti Aloisa Riegla 1905.
godine.
22
“
“
“
Petra Šušteršič, Ljubljana
Plečnikov Novi magistrat
Referat bo obravnaval enega od neuresničenih načrtov za Novi magistrat, ki je
bil eden od projektov za poslopja z državno in mestno funkcijo, s katerimi je
arhitekt Jože Plečnik želel Ljubljano iz provincialnega mesta povzdigniti v prestolnico države. S tem projektom se je ukvarjal vse od takrat, ko se je leta 1922 iz
Prage vrnil v Ljubljano in tu začel poučevati na Tehnični fakulteti. Že od vsega
začetka je želel Novi magistrat postaviti zraven verskega središča Ljubljane, torej
ljubljanske stolnice, obenem pa tako tudi zapolniti vrzel, ki je nastala po porušitvi
ljubljanskega liceja po potresu leta 1895. Med različnimi načrti, ki jih je pripravil od
sredine dvajsetih let naprej, sta najbolj dodelana nastala v letih 1932 in 1939. V
obeh je predvidel rušenje večine objektov okoli stolnice. Drugi načrt sta mestna
občina Ljubljana in Dravska banovina sprejeli in sta ga želeli izvesti, a zaradi vojne
in pomanjkanja finančnih sredstev projekt ni bil uresničen.
V začetku dvajsetih let, ko se je Plečnik vrnil v domovino, je staro mestno tkivo
spoštoval, se mu prilagajal in ga uporabljal kot navdih za svojo arhitekturo. Z leti
pa se je njegov odnos do starega spreminjal, tako da je vedno več starejših stavb
želel zamenjati z novejšimi. Med bolj znanimi neuresničenimi načrti poznega
obdobja je tudi načrt zidave parlamenta na mestu ljubljanskega gradu. V referatu
bom prav na primeru Novega magistrata predstavila Plečnikov spreminjajoč odnos
do starega mestnega tkiva.
“
Aleš Vodopivec, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani
Ravnikarjev odnos do preteklosti in tradicije
Običajno razumemo Plečnika kot arhitekta, ki je v preteklosti iskal pobude za
svoje delo, Ravnikarja pa nasprotno kot našega najvidnejšega predstavnika modernizma 20. stoletja, ki je zrasel na zanikanju preteklosti. Nasprotno pa
Ravnikarjevi zapisi in arhitekturni projekti kažejo poglobljen interes za preteklost in
tradicijo. Skratka, tudi Ravnikar je razumel našo kulturno dediščino kot izhodišče ali
temelj svojega ustvarjalnega dela.
Ravnikarjev interes ali raje čut za zgodovino je bil širok in poglobljen. Njegovi
teksti se z enako intenzivnostjo ukvarjajo z moderno arhitekturo in umetnostjo kot
z njeno preteklostjo, ne le z našo kulturno in stavbno dediščino, temveč tudi s svetovno zgodovino umetnosti in kulture, s filozofijo in splošno zgodovino. Prav
temeljito raziskovanje prostora, njegovih fizičnih, oblikovnih in kulturnih posebnosti pa je bilo zanj tudi najbolj trdno izhodišče arhitekturnega načrtovanja. To je očitno že v njegovih zgodnjih delih, kot npr. v nerealiziranem projektu počitniških hiš
na Krasu, v memorialnih kompleksih in grobiščih 2. svetovne vojne, kot tudi v
številnih stavbah in urbanističnih ureditvah. Gradnja v mestnem okolju je
Ravnikarju pomenila izziv kako uskladiti novo, moderno arhitekturo s staro gradArhitekturna zgodovina 23
beno strukturo. Samozadostno ali z njegovimi besedami »egocentrično« arhitekturo je odklanjal.
Ravnikar je večkrat poudarjal, da se arhitekti »učimo [...] od starih«. Obenem
je trdil, da so pionirji modernizma, kot so Loos, Mies, Gropius, Aalto idr., pravzaprav klasicisti. To je zanj pomenilo predvsem trajno veljavo klasične arhitekture,
ne v smislu slogovnih posebnosti, temveč miselne in ustvarjalne discipline. Takšno
razumevanje klasične arhitekture je bilo vodilo njegovega arhitekturnega ustvarjanja.
Prispevek bo prikazal Ravnikarjev odnos do preteklosti in tradicije, tako v njegovem teoretičnem kot načrtovalskem delu.
24
doc. dr. Dubravka Botica
Odsjek za povijest umjetnosti
Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu
I. Lučića 3
HR-10000 Zagreb
dbotica@ffzg.hr
mag. Nataša Jakšić, dipl. ing. arh.
Katedra za teoriju i povijest arhitekture
Arhitektonski fakultet Sveučilišta u Zagrebu
Kačićeva 26
HR-10000 Zagreb
natasa.jaksic@arhitekt.hr
mag. Tadej Brate
Metelkova 6
SI-1000 Ljubljana
tadej.brate@zvkds.si
Tina Jazbec
Ustanova Maks Fabiani
Štanjel 1a
SI-6222 Štanjel
tinajazbec@gmail.com
izr. prof. dr. Marjeta Ciglenečki
Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru
Koroška cesta 160
SI-2000 Maribor
marjeta.ciglenecki@uni-mb.si
Tomaž Majcen
Muzej Laško
Center za šport, turizem, informiranje in kulturo Laško - STIK
Aškerčev trg 5
SI-3270 Laško
tomaz@stik-lasko.si
mag. Neža Čebron Lipovec
Univerza na Primorskem
Znanstveno-raziskovalno središče Koper
Inštitut za dediščino Sredozemlja
Garibaldijeva 1
SI-6000 Koper
neza.cebronlipovec@zrs.upr.si
dr. Tomaž Pazlar
Dimičeva 12
SI-1000 Ljubljana
tomaz.pazlar@zag.si
prof. dr. Živa Deu
Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani
Zoisova 12
SI-1000 Ljubljana
ziva.deu@guest.arnes.si
izr. prof. dr. Predrag Marković
I. Lučića 3
HR-10000 Zagreb
predrag.markovic@ffzg.hr
izr. prof. dr. Jasna Galjer
I. Lučića 3
HR-10000 Zagreb
jgaljer@ffzg.hr
doc. dr. Renata Novak Klemenčič
Aškerčeva 2
SI-1000 Ljubljana
renatanovakklemencic@gmail.com
mag. Mateja Golež
Dimičeva 12
SI-1000 Ljubljana
mateja.golez@zag.si,
Aleksander Ostan
Atelje Ostan Pavlin
Ulica na grad 8
SI-1000 Ljubljana
aleksander-s.ostan@guest.arnes.si
izr. prof. dr. Sonja Ana Hoyer
Tartinijev trg 5
SI-6330 Piran
sonja.ana.hoyer@gmail.com
naslovi
dr. Mija Oter Gorenčič
Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta
Steleta
Znanstvenoraziskovalni center Slovenske
akademije znanosti in umetnosti
Novi trg 2
SI-1000 Ljubljana
moter@zrc-sazu.si
doc. dr. Robert Peskar
OE Novo mesto
Skalickega 1
SI-8000 Novo mesto
robert.peskar@zvkds.si
mag. Tina Potočnik
Steleta
Novi trg 2
SI-1000 Ljubljana
tina@zrc-sazu.si
doc. dr. Marko Špikić,
I. Lučića 3
HR-10000 Zagreb
mspikic@ffzg.hr
prof. dr. Samo Štefanac
SI-1000 Ljubljana
Samo.Stefanac@ff.uni-lj.si
Petra Šušteršič
Kolezijska 19a
SI-1000 Ljubljana
diesveneris@gmail.com
dr. Eva Sapač
OE Maribor
Slomškov trg 6
SI-2000 Maribor
eva.sapac@guest.arnes.si
doc. dr. Polona Vidmar
Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru
Koroška cesta 160
SI-2000 Maribor
polona.vidmar@uni-mb.si
dr. Igor Sapač
Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Pot na Fužine 2
SI-1000 Ljubljana
Igor.Sapac@mao.si
prof. dr. Aleš Vodopivec
Zoisova 12
SI-1000 Ljubljana
ales.vodopivec@fa.uni-lj.si
doc. dr. Helena Seražin
Steleta
Novi trg 2
SI-1000 Ljubljana
helena.serazin@zrc-sazu.si
doc. dr. Lara Slivnik
Zoisova 12
SI-1000 Ljubljana
lara.slivnik@gmail.com
26
doc. dr. Karin Šerman, dipl. ing. arh.
Katedra za teoriju i povijest arhitekture
Arhitektonski fakultet Sveučilišta u Zagrebu
Kačićeva 26
HR-10000 Zagreb
karin.serman@arhitekt.hr
28

Arhitekturna zgodovina - zbornik

Transcription

Similar documents

Ljubljana / Self-Sufficient City - Fakulteta za arhitekturo

Oglejte si delček knjige Čarobnost življenja

Utrip Vi{kih vrtcev

doc. P R I M O Ž J E Z A, univ. dipl. ing. arh. Primož

navodila - zita2 - Zgodovina in teorija arhitekture

v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi

Mladina_Hiša v Podkorenu.pdf

energijadoma.si - Misija: Zeleno

Nedokončane modernizacije - Muzej za arhitekturo in oblikovanje

Reanimacija arhitekture Viktor Sulčič – arhitekt Boris Pahor – Lojze

BOŽJA BESEDA

Uporabniška navodila Info Table - Računalniški center Univerze v

Elaborat gasilske vaje

Vsebina MONITOR 2009

Vsebina MONITOR 2007

kitajski dan_program

Vsebina MONITOR 2009

EURO PROMO

ROTHENBERGER katalog EUROPROMO 2014 - SLO

mesec tajvanske kulture - Oddelek za azijske študije

Katalog informacij javnega značaja

cenik publikacij 2014