po latinsko…

po latinsko…
pripravil prof. dr. Franc Viktor Nekrep
Internetni viri
• Taxonomic Notes: an Aid to Formation of Bacterial Names
http://www.bacterio.cict.fr/buchanan.html
• The Pronunciation of Classical Latin
http://www.orbilat.com/Languages/Latin/Grammar/LatinPronunciation-Syllable-Accent.html
• Blog Latinščina
http://latinscina.com/blog/
• Latinitas Interretica
http://www.bfro-uni-lj.si/zoo/pers/fnekrep/net&latin1.pdf
Internetni viri
• Latin spelling and pronunciation
http://en.wikipedia.org/wiki/Latin_spelling_and_pronunciatio
n
• Latin regional pronunciation
http://en.wikipedia.org/wiki/Latin_regional_pronunciation
• Lateinische Aussprache
http://de.wikipedia.org/wiki/Lateinische_Aussprache
Podpora strokam…
• Klasična filologija in
lingvistike
• Primerjalno jezikoslovje
• Arheologija in etnologija
• Zgodovina in umetnostna
zg.
• Narodoslovje
• Glasba
•
•
•
•
•
•
Pedagogika
Filozofija in etika
Teologija
Pravo
Matematika
Biološke in medicinske
vede
• Fizika in astronomija
• Latinščina je bila izbrana kot jezik taksonomov
(lingua franca) iz izključnega razloga, da
poenostavi poimenovanje (na prvi pogled
nenavadno?).
• Vendar če pomislimo, da določeno žival ali
rastlino ali mikroba v različnih jezikih
poimenujejo tako različno, postane jasno zakaj je
bil koristen sporazum, da se poimenovanje preseli
na enoten imenovalec skupnega jezika.
• Gre v bistvu za “konvencijo” - dogovor
Naj pojasnim, zakaj poenostavitev:
Včasih so v latinščini naglju rekli:
Dianthus floribus solitariis, squamis calycinis
subovatis brevissimis, corollis, crenatis
hudo ali ne?...
In zato je švedski naravoslovec Carolus (Carl)
Linnaeus (Linne) (1707-1778), ki je živel v času
ko je bila latinščina precej bolj udomačena v
znanosti kot danes, razvil to čemur danes pravimo
sistem dvočlenskega (binarnega) poimenovanja
(najprej je bilo uporabljeno v rastlinski
taksonomiji). To temelji na uporabi dveh latinskih
(ali latiniziranih) imen, enega za ime vrste
(species), drugega za ime rodu (genus).
Primerneje je, da govorimo o znanstvenem kot o latinskem poimenovanju.
Ime nam običajno predstavi neko lastnost organizma
(najpogosteje po latinsko, včasih tudi grško):
•
Staphylococcus aureus - staphyle (G.) = grozd; coccus (L. iz G.) =
jagoda; aureus (L.) = zlat
• Streptococcus bovis - strepto (G.) = verižica; bovis (L.) = govedo (živi
v vampu goveda)
• Escherichia coli - poimenovano po Theodoru Escherichu (nem.
pediater in bakteriolog); mikroorganizem, ki živi v kolonu
• Thermus aquaticus - thermus (topel), aqua = voda; živi v toplih
vrelcih
Izjemoma za poimenovanje podvrst lahko
dodamo še tretje ime: potem govorimo o
tričlenskem (trinomskem, trinominalnem?)
poimenovanju (trinomen = troje imen)
Xxxxxxxx xxxx subsp. xxxxx
Od preostalega besedila ga ločimo z ležečimi
črkami (črkovni nabor italic), npr. Homo
sapiens. Pri ročni pisavi se ime podčrta.
Pri pisanju znanstvenega imena poleg
običajnega imena se znanstveno ime
običajno piše v oklepaju npr. »domači
vrabec” (Passer domesticus).
LATINSKA FONETIKA
glasoslovje
Latinščina po obdobjih…
• Stara (arhaična) latinščina – rimska monarhija in polovica
rimske republike (do cc. 75 pnš)
• Klasična (predkrščanska) latinščina – 1. stol pnš ter 1. in 2.
nš
• Pozna (antična) latinščina – od 2. do do 5. stol. nš., ki nato
preko vulgate preide v romanske jezike
• Srednjeveška latinščina – komunikacija skolastikov in
liturgična raba (cerkvena latinščina) – od 5. stol. do 14. stol.
nš.
• Renesančna (humanistična) latinščina – 14. do 16. stol. nš.
• Nova latinščina – jezik v rabi od renesanse do danes; iz nje
nastajajo pobude o t.i. živi latinščini – 17. stol. nš. do danes
Latinščina v našem učnem
procesu…
• Pravila klasične, avtentične izgovarjave (tudi latinitas,
sermo urbanus, classicus…, latinitas aurea, latinitas
argenta): Cicero - Kikero, conditio - konditio
• Pravila poklasične, tradicionalne izgovarjave: Cicero,
kondicio; uporabljena tudi v cerkveni latinščini – sermo
humilis. Je pa ta izgovarjava močno podrejena regionalnim
značilnostim
Stili latinščine
Latinski lingvisti znajo razložiti dodatne
finese – za primer zapis na spletu The Latin
Language
http://www.transparent.com/latin/the-latinlanguage/
Klasična izgovarjava
c izgovarjamo kot k
i izg. kot j na začetku besede, sicer kot i
qu izg. kot kv
x izg. kot ks
ch izg. kot h
ph izg. kot f
rh izg. kot r
th izg. kot th v grških besedah
ae izg. kot ai (aj)
oe izg. kot oi (oj)
podvojene črke (rr, pp, ll...) izg. kot posamezne
Tradicionalna (poklasična) izgovarjava
c pred e, i, y, ae, oe izg. kot c, sicer kot k
s med samoglasniki izg. kot z
ti izg. kot ci če ne sledi izza s, t ali x
ae in oe izg. kot e
samoglasniki (vokali):
a, e, i, o, u, y - so dolgi ali kratki
e se nikoli ne izgovarja polglasno (pater)
y se izgovarja kot ü: lyra
dvoglasniki (diftongi): ae, oe, au, redkeje ei, ui, eu –
so vedno dolgi
Latinci so jih še v 1. stol. pnš izgovarjali kot
dvoglasnike: aetas (doba) danes se ae izgovarja
kot dolg e, oe kot ö, v au in eu se izgovarja v kot
dvoustnični v, v ei in ui pa i kot j.
soglasniki (konzonanti):
za i in j imajo Latinci en sam znak i: ianitor; vendar se
samoglasnik i izgovarja kot soglasnik j (torej isti znak lahko
predstavlja samoglasnik (videre) ali pa soglasnik (maior))
v začetku besede: iam, ius, iniuria; vendar pa iens, ii
med dvema vokaloma: Pompeius, cuius
za u in v so imeli dolgo en sam znak v, kasneje samo u,
danes se uporabljata oba (podobno kot zgoraj, isti znak predstavlja
soglasniški ali samoglasnišski karakter);
u se izgovarja kot v:
-qu- na pr. aqua, equus
-ngu na pr. lingua, sanguis
-su na pr. suadeo
sicer pa kot u
soglasniki (konzonanti):
c so najprej izgovarjali vedno kot k, od 6. stol. pnš
pa kot c pred e, i, y, ae in oe: caput, crudelis,
vendar Cicero, civis
(Rimljani so prvotno tudi za c in g imeli isti znak: C. = Gaius)
h ni polnovreden soglasnik, na začetku besede daje
h, v aspiratih pa je ch kot h, ph kot f, th kot t, rh
kot r.
q je v zvezi z u in ga izgovarjamo kot kv: aqua.
soglasniki (konzonanti):
s so vedno izgovarjali kot s, vendar ga mi
danes med dvema vokaloma in v povezavi z
ns izgovarjamo kot z: rosa, mensa,
ti izgovarjamo kot ci: natio, vendar kot ti,
kadar je i dolg: totius
soglasniki (konzonanti):
x se izgovarja kot ks: contexo
z se izgovarja kot dz: gaza, Zenon
podvojeni
soglasniki
podaljšano, izraziteje
se
izgovarjajo
Kvantiteta zlogov: zlogi so dolgi
in kratki (nad dolgim znakom v
slovarjih najdete črtico)
Zlog je dolg:
po naravi (natura):
če ima dolg
samoglasnik ali dvoglasnik (sal, aetas,
poena), veliko dolgih samoglasnikov je
nastalo iz dvoglasnikov
po stavi (positione): če kratkemu vokalu
sledita dva konzonanta (puella,
ferre,
contexo)
Naglas:
v prozi se latinske besede naglašajo po
pravilu na predzadnjem zlogu (pravilo
paenultima), ki natančneje določa:
dvozložne besede se naglašajo
predzadnjem zlogu: aqua, demus
na
večzložne besede pa se naglašajo:
na predzadnjem zlogu, če je ta dolg po naravi ali
stavi: Ro-ma-nus, pu-el-la, col-lau-do;
na predpredzadnjem zlogu (antepaenultima), če je
predzadnji kratek: Ma-ce-do, Ma-ce-do-nis, perso-nas, dif-fi-ci-lis, e-du-co.
LATINSKO PRAVOREČJE
Pri poimenovanju mikroorganizmov je, kot sicer v
biologiji, torej uveljavljena uporaba latinskih
imen, ki jih moramo seveda korektno uporabljati,
tako v pravorečju kot v pravopisju.
Prav tako uporabljamo za označevanje nekaterih morfoloških
značilnosti latinske (redkeje grške) besede in čeprav jih
pogosto skušamo tudi prevesti z ustreznimi slovenskimi
besedami, je tudi zaradi lažjega razumevanja tuje literature,
popularna njihova originalna raba.
T. i. “termini technici” (pl.; v edn.: “terminus
technicus”) – strokovni pojmi, so torej pogosto
uporabljani, deloma v originalni latinski obliki,
pogosteje pa asimilirani v nek drug jezik (posebno
rada to počne angleščina).
To pa nima nič opraviti s posiljeno uporabo tujk, s katero nekateri skušajo
ustvarjati vtis omikanosti.
Pri vključevanju latinskih poimenovanj v slovenščino velja,
da puščamo imena v 1. sklonu, čeprav srečamo tudi
njihovo sklanjanje v slovenski maniri. To pa v stroki ni
zelo uveljavljeno in raje uporabljamo latinska pravila. V
stavku je tako pravilo včasih težko uporabiti, zato si
moramo pomagati z dodatnimi samostalniki, kjer nato
taksonomsko ime sledi v pridevniški rabi. (npr.: “Celična stena
Escherichia(e) coli”, bomo povedali raje tako: Celična stena bakterije
Escherichia coli” .
Poglejmo zdaj nekaj značilnih besed v ednini in množini:
latinske besede ženskega spola s
končnico - a:
ednina
množina
metula
metulae
latinske besede srednjega spola s
končnico - um:
ednina
množina
antibioticum
ostiolum
perithecium
gametangium
bacterium
antibiotica
ostiola
perithecia
gametangia
bacteria
latinske besede srednjega spola s
končnico - us:
ednina
množina
virus
virus
grške besede srednjega spola s
končnico - ma:
ednina
množina
komma
ascoma
sterigma
stroma
kommata
ascomata
sterigmata
stromata
Uporaba besed, ki prihajajo v latinščino (ali
preko latinščine v druge jezike) iz grščine
predstavljajo lahko poseben problem. Tako
najdemo za pogostejšo množinsko poimenovanje
“Archaea” v strokovni literaturi edninsko obliko
"Archaeum" kot tudi "Archaeon". Končnica "-um" kot
smo videli je latinska za ednino in za srednji spol, končnica
"-on" je grška končnica za ednino, kjer se množina konča
na "-a". Ker je "Archae- " grškega izvora je
pravilno torej "Archaeon".
Drug tak primer je "Chlamydia" ki je množina
samostalnika "Chlamydion" - čeprav je večina
ljudi prepričana, da je beseda "Chlamydia" v
ednini in oblikujejo množino kot: "Chlamydiae",
kar je seveda narobe.
Pri poimenovanju se kot vrstno ime pri patogenih
organizmih pogosto pojavlja ime obolenja, ki ga
mikroorganizem povzroča, vendar vedno v
drugem sklonu, torej genetivu:
•
•
•
•
Mycobacterium leprae
Neisseria meningitidis
Chlamydia trachomatis
Salmonella typhimurium
V literaturi zelo pogosto srečujemo okrajšavo
sp., ki pomeni "species" (vrsta) in je
uporabljena kadar gre za posamezno, eno
samo vrsto, katere vrstna pripadnost pa ni
znana: npr. Bacillus sp. Kadar pa želimo
označiti več neznanih vrst v nekem rodu
uporabimo okrajšavo spp.: Bacillus spp.
Kako se izognemo najpogostejšim
napakam pri poimenovanju novo odkritih
prokariontov z latinskimi imeni.
Prirejeno po sestavku prof. dr. Hansa G. Trüperja
Institut für Mikrobiologie & Biotechnologie
Rheinische Friedrich-Wilhelms-Universität – ZR Nemčija
Večini napak, ki jih običajno storimo pri
poimenovanju novo odkritih vrst (in rodov)
prokariontov (t.j. skupin Bacteria in Archaea oz.
Eubacteria in Archaebacteria) ali pri prenašanju
posamezne vrste iz enega v drug rod
(preimenovanje) se lahko izognemo tako da
upoštevamo naslednje nasvete:
1. SPOL specifičnega vzdevka
Pogosta napaka, ki jo naredijo avtorji pri tem ko
oblikujejo nove kombinacije (nov. comb.) in jih
prenašajo v drug rod je, da pozabijo spremeniti
spol specifičnega vzdevka, če se spol novega rodu
razlikuje od prejšnjega. Vzdevek mora slediti
spolu rodu!
pridevniške končnice (sufiksi) v latinščini so:
moškega sp.(m.)
ženskega sp.(f.)
-us
-is
-a
-is
srednjega sp.(n.) primer
-um
-e
albus, alba, album
facilis, facilis, facile
Hipotetični primer: če bi vrsto Blocus limosus
prenesli v rod Leucobacterium, bi jo morali
poimenovati L. limosum (nov. comb.). Če bi
Ercobacter
mobilis
spremenili
v
Aurigenium, bi postal A. mobile.
Pazite: imena, ki se končujejo kot -bacter so
moškega spola!
2. RODOVNO IME , ki ga oblikujemo iz
osebnega imena
To lahko storimo neposredno (značilno ime) ali
alternativno preko latinske pomanjševalnice
in taka imena so vedno ženskega spola.
Oblika teh latinskih poimenovanj bo
odvisna od končnice osebnega imena.
Ravnajte kot je razvidno iz tabele:
1
2
3
končnica
osebnega dodajte
imena
končnico oseba
vsi
soglasniki
-a
-e
-e
-i
-o
-o
-u
-y
-ia
-ea
-ia
-a
-a
-nia
-a
-ia
-a
Farmer
Rochalima
Burke
Benecke
Nevski
Cato
Beggiato
Mbutu
Deley
4
5
ali končnica
primer
pomanjševalnice
Farmeria
Rochalimaea
Burkeia
Beneckea
Nevskia
Catonia
Beggiatoa
Mbutuia
Deleya
-ella ali -iella
odvzami a, dodajte -ella
-lla
-lla
-ella
-nella
-nella
-ella
-ella
Nekatera osebna imena so latinizirali že v 18.
stoletju ali prej. Če končajo na -us, spremenimo
ime z -a ali z -ella (pomanjševalna oblika). Primer:
osebno ime Bucerius, ime organizma Buceria ali
Buceriella.
Primeri imen iz pomanjševalnic so Salmonella,
Klebsiella, Shigella, "Catonella", "Mbutuella",
"Deleyella".
3. Vrstni (specifični, speciesni)
VZDEVKI za oblikovani iz lastnih imen
V principu sta dve možnosti, da izberemo: pridevniško obliko
(a) ali samostalniško obliko (b):
a) Latinizirajte osebna imena v skladu s stolpcem 2
predhodne tabele in dodajte končnico -nus (m.), -na (f.), num (n.) v odvisnosti od spola rodovnega imena. Dobili ste
torej pridevnik, ki ima pomen "biti last, pripadati osebi...".
b) Latinizirajte ime glede na spol osebe, ki jo želite
počastiti in napravite rodilnik. Da to naredite prav, sledite
nasvetu iz naslednje tabele:
Končnica
imena
-a
-a
-e
-i
-o
-u
-y
-er
vsako drugo
Dodajte za
žensko osebo
-e
-eae ali -iae
-ae
-ae
-niae
-iae
-ae
-ae
-iae
Dodajte ta
moško osebo
-e (klasično) ali -i
-ei ali -ii
-i
-i
-nis (klasično) ali -nii
-ii
-i
-i
-ii
Problem pri imenih s končnico na -a je, da jih lahko
latiniziramo na štiri različne načine:
Poglejte ime MacKenna kot če bi bilo klasično
latinsko ime Seneca. Iz tega sledi sklanjatev na -a
in rodilnik za g. MacKenna bi dal enak specifičen
vzdevek (epitet), namreč mackennae, kar pomeni
"Mackenn-ov".
Druge tri možnosti omogočajo razpoznavo spola
osebe, po kateri naj bi poimenovali nov
organizem. Ime Mackenna latiniziramo v
Mackennaus, kar rezultira v specifičnem epitetu
mackennai (le m. spola). Ime latiniziramo lahko v
Mackennaeus (m. spol) (kot Linnaeus) ali
Mackennaea (ž. spol) s posledico, da je specifičen
epitet nato bodisi mackennaei (m. spol) ali
mackennaeae (ž. spol). Ime lahko latiniziramo še
kot Mackennaius (m. spol) ali Mackennaia (ž.
spol) ko je nato specifični epitet mackennaii (m.
spol) ali mackennaiae (ž. spol).
• Priznati pa je treba, da zadnji dve možnosti čeprav
dopustni, izgledata in zvenita nekoliko nenavadno
in bosta povzročali množico napačnih izgovarjav.
Priporočeno je zato uporabiti eno od prvih dve
verziji.
• Primeri (deloma so hipotetični) za vzdevke,
pridobljene iz osebnih imen so: smithii,
maxwelliae, ottonis, ottonii, catoniae, novyi,
daleyae, nealsonii, verdii, milleri, carpenterae,
micdadei, postgatei, stanieri, dorotheae.
4. SPECIFIČNI EPITETI pridobljenih iz
krajevnih imen
Najpogostejši način je z uporabo končnic -ensis, -ensis (m. ali
ž. spol) ali -ense (srednji spol, vedno v soglasju s spolom
rodovnega imena), ki jih uporabljamo za označevanje
izvornega mesta ali pojava nekega organizma in jih
prilegamo na latinsko ime. Primer so: alabamiensis ( v
Alabami, pri Alabami), pratensis (ki živi na livadi). To
končnico pogosto dodajamo mestnim imenom, na pr.
londiniensis (v Londonu, iz latinskega London =
Londinium). Le če se krajevno ime konča na -a ali -e, te
samoglasnike izpustimo pred dodajanjem končnice -ensis/ense. Primer: Thiospirillum jenense (iz Jene).
Ne oblikujte vzdevkov z nasilnim latiniziranjem krajevnih
imen v rodilniku! (npr. londoni namesto pravilnega
londiniensis).
Izjema so primeri, ko obstajajo pravi latinski pridevniki, ki so
v uporabi za pokrajine, celine, reke, mesta in pd. vsaj od
srednjega veka, kot na pr.: europaeus, africanus, asiaticus,
americanus, italicus, romanus (Rome), germanicus,
britannicus, gallicus, polonicus, hungaricus, graecus,
hispanicus, rhenanus (Ren), frisius, saxonicus, bavaricus,
bohemicus,
mediterraneus
(sredozemsko
morje),
labacensis (ljubljanski) itd.
Podobno kot pri osebnih imenih je tudi na krajevna imena
mogoče pritikati končnice:
-(a)nus, -(a)na, -(a)num, kar nakazuje položaj, povezavo ali
last. Primeri so: africanus, (afriški); montanus (pripada
planinam - iz latinskega korena mons, montis = hrib,
gora); floridanus (pripada Floridi, je iz Floride). Ta
končnica posebno dobro prilega na geografska imena, ki se
končujejo z -a ali -ia.
Nadaljnja, pogosteje uporabljana možnost je s končnicami icus, -ica, -icum ki pomenijo "pripadati", če jih dodajamo
grški osnovi. Primer: arcticus, "arktičen” (iz Arctos, ki
pomeni Veliki voz, z vključeno severnico).
Še nekaj drugih možnost imamo na voljo, ki pogosto
tekmujejo med sabo in niso redko izbira zaradi osebne
preference avtorja. Tako se za oblikovanje pridevnikov
(speciesna imena) uporabljajo še končnice: -aceus, -alis, aneus, -aris, -arius, -ascens, -aticus, -atilis, -atus, -ax, ...
Lista je dolga in je posledica odtenkov v pomenu, ki
pomenijo lahko pripadnost, odnos, zvezo, last, podobnost,
sposobnost, majhnost, obilnost, tendenco, idr. Na primer
geografsko ime kot je California lahko daje naslednja
imena vrst: californiensis (v Kaliforniji), californianus (iz
Kalifornije) in californicus (kalifornijski).
5. IMENA SESTAVLJENA iz besed
grškega in latinskega izvora
Kadar vzdevke kombiniramo iz dveh ali več grški
in/ali latinskih besed, je pravilo zelo enostavno:
a) Če je prvi del besede latinski z veznim
samoglasnikom -i-, je prav vseeno ali sledi grški
ali latinski del besede.
b) Če je prvi del besede grški in je povezovalni
samoglasnik -o-, je vseeno ali sledi grška ali
latinska sestavina.
c) Če drugi del besede začenja s samoglasnikom, ne
potrebujemo povezovalnega samoglasnika.
Primeri:
a) rectivirgula, lactilyticus, avipneumoniae,
omnivorans, Aquifex
b)
Halobacterium,
chromofuscus,
Pseudomonas, Leuconostoc
c) acetoxidans, salexigenes
Splošen nasvet:
V vsakem primeru preverite uporabo v
International Code of Nomenclature of
Bacteria (1990 revision), izd. 1992 American Society
for Microbiology, 1325 Massachusetts Avenue N.W., Washington DC
Ta je sestavljen iz samega Kodeksa
(Code) in 10 prilog, od katerih se posebno
priloga 9 ukvarja z zgoraj obdelano
tematiko.
20005, USA.
Sestavljena imena
Glede na ime opredelimo lastnosti bakterije:
Xanthocyanobrevibacillus thermophilus.
Ta bakterija proizvaja rumeno-(xantho) in
modro (cyano) barvan pigment. Po obliki je
kratka (brevi) palička (bacillus). Bakterija
ljubi (philus) zelo ogreto (thermo) okolje.
IZGOVARJAVA BIOLOŠKE
LATINŠČINE,
vključno s taksonomskimi imeni rastlin in živali
v angleščini.
Biološka imena v latinščini izgovarjajo v angleškem
jeziku z angleško izgovarjavo. Anglikanizirana
oblika govorjene latinščine je v uporabi zdaj že
stoletja in nima se pomena zgražati nad tem, pa
čeprav se komu to zdi omalovaževanje
(po)klasične latinske izgovarjave.
Primeri:
Virus v angleškem govoru običajno izgovarjajo kot "vajrus", namesto
klasično "virus".
Biceps v angleškem govornem jeziku izgovorijo kot "bajseps",
namesto klasično "biceps".
Za “foreign speakers” velja, da se je seveda
treba temu privaditi in marsikatero obliko se
moramo kar naučiti. Angleščina je pač
postala kompromisna “lingua franca”
znanstvene srenje.
Res pa je, da je prvo soočenje s to navado za tiste, ki poznajo izgovarjavo
klasične latinščine, lahko šokantno.
Izgovarjava črk:
Izgovor latinskih črk je kot v angleščini (in se zato
prilagaja dialektu).
Diagrafi ae in oe se berejo kot (slovenski) e:
aesthetic, aestivate, aestuary (izgovorjen kot
kratek e)
anaemia, larvae (izgovorjen kot dolg e)
oesophagus, oestrogen (kratek zvočen e)
foetus (dolg zvočen e)
Končnice živalskih in rastlinskih imen: Canidae, pes
(družina), se izgovarja s kratkim e (Slovenci to slišimo
kot i). Podobno Camelidae, Salmonidae, Rosaceae,
itd.
[ae in oe se danes pogosto zapisujeta kar kot e:
anemia, fetus, estrogen.]
c ali g pred diftongi se izgovarjata s podaljšanim e:
caecum kot "siikum"
coelom kot "siilom"
algae kot "aldži"
Končni samoglasnik se izgovarja:
• ovale kot "ovalii"
• bacilli kot "bas-sil-aj"
Spletne strani
Pronunciation of Biological Latin
• http://capewest.ca/pron.html
Curiosities of Biological Nomenclature
• http://www.curioustaxonomy.net/
Drugi viri
Zaradi preglednosti viri niso sproti vključeni (citirani) v
prezentacije, kar omogoča t.i. poštena raba (fair use) v
učnem procesu. Material je zato namenjen interni rabi in je
njegova uporaba omejena/dovoljena zgolj za podporo
predavanja!
Prosim uporabnike, da mi sporočijo, če opazijo da katera od
povezav ni več aktivna! (franc.nekrep@gmail.com)