Številka 55 - Odvetniška zbornica Slovenije

Transcription

Odvetnik 48 / junij 2010
1
Odvetnik
Revija Odvetniške zbornice Slovenije / Leto XIV, št. 1 (55) – april 2012 / ISSN 1408-9440
doc. dr. Konrad Plauštajner
Carthago delenda est!
Hinko Jenull
Odvetništvo med politiko in pravno mitologijo
Rok Čeferin
Sovražni govor v sodni praksi ESČP
Dida Volk
Predhodne odredbe po noveli ZIZ-I
dr. Blaž Kovačič Mlinar
ZOPNI – pomembna in problematična
novost v slovenskem pravnem redu
mag. Uroš Ilić in Klemen Štefančič
Zahtevki upnikov v skladu z ZFPPIPP
2
Kazalo / Editorial
Odvetnik 55 / april 2012
Uvodnik
doc. dr. Konrad Plauštajner
Andrej Razdrih
Beseda odgovornega urednika
3
Editorial
Doc. Dr. Konrad Plauštajner
Andrej Razdrih
Editor's Word
Članki
Hinko Jenull
Rok Čeferin
Dida Volk
5
Articles
Hinko Jenull
Attorneyship – Between politics and legal mythology
Rok Čeferin
Hate speech in jurisprudence of the European Court of Human Rights
Dida Volk
Attachment in aid of execution according to amending act Enforcement and Securing of
Civil Claims Act –ZIZ-I
Dr. Blaž Kovačič Mlinar
ZOPNI (Act on Confiscation of Illicit Origin Property) – important but problematic
novelty in Slovenian legal system
Jure Debevec
Ownership regulation of land, attached to buildings
Matej Erjavec
Damage and/or criminal liability
Til Rozman
Caecus ne iudicet de colore
Meta Rot
E-commerce and electronic archives in accordance with law
Vzorci
mag. Uroš Ilić in Klemen Štefančič
29
Samples
Uroš Ilić, M.Sc, and Klemen Štefančič
Claims of creditors in accordance with Financial Operations, Insolvency Proceedings and
Compulsory Dissolution Act (ZFPPIPP)
Tekmovanje
I. državno tekmovanje Prav(n)a rešitev (Urša Horvat in Adriana Glažar)
32
Competition
1st National competition Legal solution (Urša Horvat in Adriana Glažar)
Članki – primerjave
dr. Karlo Primožič
Odvetniki vnovič na barikadah – gre za prihodnost odvetništva
33
Articles - Comparisons
Dr. Karlo Primožič
Attorneys return to barricades – it's about the future of our profession
Odvetniška zbornica Slovenije
Iz dela upravnega odbora OZS (Tanja Sedušak)
Statistika
Nevio Kofol
O delu Sklada za humanitarno pomoč
O delu komisije za odvetniški izpit (Andrej Razdrih)
Poslovnik komisije za preizkus iz poznavanja zakona, ki ureja odvetništvo,
odvetniške tarife in Kodeksa odvetniške poklicne etike
Alenka Košorok Humar
Nova celostna podoba OZS
Prisege
V Ljubljani ne organiziramo le izletov ... (Alenka Košorok Humar)
Predstavitev kandidatov v Ljubljani (Alenka Košorok Humar)
Poročilo o delu OZO Nova Gorica (Ivan Makuc) • Poročilo o delu OZO Kranj (Janez
Hočevar) • Poročilo o delu OZO Pomurje (Daniel Katalinič) • Poročilo o delu OZO
Ptuj (Veljko Škovrlj) • Poročilo o delu OZO Novo mesto (Majda Štrasner) • Poročilo
o delu OZO Krško (Kristina Jalovec) • Poročilo o delu OZO Koper (Franc Mesar)
• Poročilo o delu OZO Celje (Aleksander Cmok) • Poročilo o delu OZO Slovenj
Gradec (David Pogorevc)
35
Bar Association of Slovenia
Activities of the Management Board of the Bar (by Tanja Sedušak)
Statistics
Nevio Kofol
Humanitarian Aid Fund
Activities of the Bar Exam Committee (Andrej Razdrih)
Rules of the Committee for examination of knowledge on attorney legislation,
attorney's tariffs and the Code of Ethics for Attorneys
Alenka Košorok Humar
New graphic identity of the Bar
Oaths
We don't only organize pleasure trips in Ljubljana... (Alenka Košorok Humar)
Presentation of candidates in Ljubljana (Alenka Košorok Humar)
Activity report – Regional Bar Nova Gorica (Ivan Makuc) • Activity report – Regional
Bar Kranj (Janez Hočevar) • Activity report – Regional Bar Pomurje (Daniel
Katalinič) • Activity report – Regional Bar Ptuj (Veljko Škovrlj) • Activity report –
Regional Bar Novo mesto (Majda Štrasner) • Activity report – Regional Bar Krško
(Kristina Jalovec) • Activity report – Regional Bar Koper (Franc Mesar) • Activity
report – Regional Bar Celje (Aleksander Cmok ) • Activity report – Regional Bar
Slovenj Gradec (David Pogorevc)
Mednarodna dejavnost
mag. Gregor Velkaverh
Poročilo s plenarne seje CCBE
Tamara Avsec
40. evropska predsedniška konferenca
Karla Nahtigal
Čezmejno delovanje kazenskih odvetnikov
52
International Activities
Gregor Velkaverh, M.Sc
Report from the plenary session of the CCBE
Tamara Avsec
40th European Presidential Conference
Karla Nahtigal
Cross-border activities of criminal attorneys
Sodišče EU
Aleš Velkaverh
Določitev mednarodne pristojnosti, če toženec nima znanega prebivališča
60
Court of Justice
Aleš Velkaverh
Determination of international competence in case the defendant has no known
place of residence
Posvetovanje
O alternativnem reševanju potrošniških sporov (Živa Drol Novak)
59
Consultation
Alternative resolution of consumer disputes (Živa Drol Novak)
Pravna zgodovina
Sandro (Santo) Pečenko
Kolega Hamdija Vučetič, odvetnik z dušo
Stanislav Fortuna
Paberki o Salijskem zakoniku
61
Legal History
Sandro (Santo) Pečenko
Colleague Hamdija Vučetič, attorney with soul
Stanislav Fortuna
Bits and pieces on Salic code of law
Prikazi
Andrej Razdrih
Mediacija v teoriji in praksi
mag. Igor Karlovšek
Med Olimpom in Hadom
64
Reviews
Andrej Razdrih
Mediation in theory and practice
Igor Karlovšek, M.Sc
Between Olymp and Had
Rekreacija
39. mednarodni kongres Skilex (Nina Drnovšek)
66
Recreation
39th International Skilex Congress (Nina Drnovšek)
Mediji o odvetništvu
»Vaška veselica« (Andrej Razdrih)
67
Attorneys in media
»Country fair« (by Andrej Razdrih)
Priznanja in nagrade
Mag. Rudi Vouk – dobitnik XXIII. Tischlerjeve nagrade
70
Prizes and awards
Rudi Vouk, M.Sc – Winner of XXIII. Tischler award
dr. Blaž Kovačič Mlinar
ZOPNI – pomembna in problematična novost v slovenskem pravnem redu
Jure Debevec
Ureditev lastništva pripadajočih zemljišč k stavbam
Matej Erjavec
Odškodninska oziroma kazenska odgovornost
Til Rozman
Caecus ne iudicet de colore
Meta Rot
Elektronsko poslovanje in elektronsko arhiviranje v skladu z zakonom
Pridružite se jim s svojim prispevkom v Odvetniku št. (2) 56 – junij 2012!
Uvodnik
3
doc. dr. Konrad Plauštajner,
odvetnik v Ljubljani
N
apoved novih oblastnikov, da bodo ukinili
obvezno članstvo v zbornicah,1 med katerimi je izrecno omenjena tudi Odvetniška
zbornica Slovenije (OZS), ni nobeno presenečenje. Spomniti se moramo le, kako so iste politične stranke leta 2008 napovedovale svoje volilne cilje.
Brez sramu in spoštovanja, zgolj z argumentom moči
so Slovenijo polepile s plakati »Notarje smo uredili,
zdaj so na vrsti odvetniki«. Kot državljan in kot odvetnik sem se ob tem vprašal, ali živim v demokratični državi ali v zatohli, senčni in zafrustrirani podalpski deželi, kjer so nekateri družbeni sloji zaradi svojega statusa ali izvora etiketirani kot negativni in izključeni kot napredni del družbe.
Omenjena napoved, ki se takrat zaradi volilnega poraza ni mogla udejanjiti, je znova postala populistična
parola, le da je tokrat njena vsebina konkretneje opredeljena. Kot je to pri nas že v navadi, je bila napoved
ukinitve obveznega članstva v OZS sprejeta brez strokovnih analiz, po znanem francoskem reku: »on s´ engage et puis on voit«, in z dodatnim namenom razkazovanja moči ter oblastne pijanosti. Zato so naši oblastniki močno podobni tistim iz starega Egipta, ko je
vsak faraon, tudi s kladivom, poskušal uničiti vse, kar bi
pričalo o prejšnjem. Slovenskemu odvetništvu se obeta, da bo postalo eksotičen unikum v evropskem prostoru, saj bomo imeli obvezne davčne registrske blagajne in neobvezno članstvo v zbornici. Drugje je namreč prav nasprotno.
Bilo bi zavajajoče, če ne bi omenil, da se celotno evropsko odvetništvo srečuje s pomembnimi izzivi glede
svoje vloge v sodobnih evropskih družbah. Tudi konkretni ukrepi nekaterih držav, sprejeti za rešitev nastale ekonomske krize, bodo vplivali na ekonomski položaj odvetnikov, čeprav ti pri »kuhanju« omenjene krize niso sodelovali. Nekaj primerov. V Grčiji so ukinili minimalno odvetniško tarifo, pod katero se ne sme
zniževati odvetniškega honorarja, sklepanje nekaterih
pogodb ne bo več obvezno s pomočjo odvetnika ali
notarja. Na Portugalskem bodo v kazenskih zadevah
zagovorniki tudi od vlade imenovani »javni zagovorniki«, ki jih ne bodo vezale stanovske dolžnosti, kot to
velja za odvetnike. Irska ustanavlja poseben organ na
ravni ministrstva, ki bo lahko močno posegal v neodvisnost in samostojnost odvetništva. S tem bo ta poklic postal odvisen od izvršilne oblasti. V Italiji, kjer
odvetniki že stavkajo, želijo v okviru posebnega stabilizacijskega zakona osebam, ki niso odvetniki omogočiti, lastništvo nad odvetniškimi družbami. Nizozemska pripravlja ustanovitev nacionalnega odbora, ki bo
imel pravico lokalnim odvetniškim zbornicam dajati
obvezna napotila za njihovo delovanje.
1
Glej Velkaverh, G.: »Bo novo tudi bolje?«, Odvetnik, št. 4/2011, str. 38–40.
Če uporabim besede predsednice CCBE dr. Marcelle Prunbauer-Glaser, je odvetniški poklic v Evropski
uniji predmet različnih, celo nasprotujočih si interesov. Na eni strani obstaja želja, da bi bilo čim manj
konkurenčnih omejitev in da bi imelo odvetništvo na
skupnem trgu enak položaj kot vsaka druga servisna
dejavnost, nemalokrat tudi brez upoštevanja njegove vloge kot neodvisnega dela pravosodja. Zahteva
se večja konkurenčnost odvetnikov, na primer z ukinitvijo minimalne tarife za odvetniške storitve. Zahteva po večji konkurenčnosti med odvetniki zagotovo pomeni velik odmik od že veljavnega in v Kodeksu odvetniške etike zapisanega standarda, da odvet
niki tekmujemo med seboj samo s kakovostjo svojega dela. Posledično se temeljne vrednote odvetniškega poklica, zlasti neodvisnost, avtonomija in poklicna tajnost, obravnavajo kot obsoletne in nepotrebne
ter so zlasti v zvezi s področjem boja proti pranju denarja nenehno ogrožene. Po drugi strani pa vlade ne
omahujejo pri zahtevah, da naj se odvetniki odrečejo
svojim ekonomskim interesom, zlasti tam, kjer njihove stroške nosi država. Vendar se je že pokazalo, da bi
čisti ekonomski pristop k urejanju odvetništva, brez
upoštevanja temeljnih vrednot in načel tega poklica
ter brez analize posledic za delovanje pravne države,
povzročil predvsem škodo in nič koristi.
Zato se pojav »antiodvetništva« v Evropski uniji počasi umirja, čeprav ne bo nikoli povsem izginil. Pri
nas je proces obraten in tudi po vsebini drugačen od
evropskega. Naše nove oblastnike ženejo druge ideje
in cilji kot njihove kolege v Evropi. Njihov cilj glede odvetnikov je mogoče identificirati le kot nepotreben in nekoristen izraz oblastne moči in arogance, ki išče trenutne populistične učinke. Ukinitev obveznega članstva v OZS bi z ustavnega vidika pomenila nepotreben in nesorazmeren poseg v samostojnost ter neodvisnost odvetništva, podrla bi tudi dobro in – predvsem za državo – brezplačno organiziranost delovanja odvetniške zbornice, ki bo v tem desetletju praznovala 150-letnico svojega obstoja. Na načelni ravni bi bil tak ukrep v nasprotju s stališči institucij, kot sta Evropski parlament in Združeni narodi, in evropskih direktiv, ki urejajo delovanje odvet
nikov. S tem bi se pokazalo, da naša oblast ne posega v odvetništvo iz utemeljenih, ampak le iz političnih razlogov, z namenom poseči v temeljne vrednote
tega poklica in ga pri tem tudi marginalizirati. Obvezno članstvo v OZS ne temelji na ekonomskih interesih, ampak je njegov namen zagotovitev profesionalnega in etičnega ravnanja vseh odvetnikov, kar se
lahko uresniči le v okviru zbornice, katere članstvo je
obvezno. Le tako se neposredno ščitijo tudi interesi
strank in – če hočete – javni interes.
Uvodnik
4
Vse okoliščine kažejo, da v oblastnih strukturah obstaja tendenca degradirati naš poklic, ga narediti odvisnega od države in od barve trenutne oblasti. Odvetniki
imamo ne le pravico, ampak predvsem dolžnost, da
se takim nelegitimnim težnjam odločno upremo. Ne
nazadnje tudi zaradi zaščite interesov iskalcev pravne
pomoči. Ne izključujem niti nobene oblike odpora, ne
uporabe vseh možnih pravnih sredstev in tudi ne iskanja zaščite pri CCBE in pri drugih evropskih institucijah ter stavke.
Prepričan sem, da se novi oblastniki (s starimi
metodami) močno motijo, če menijo, da bo
nezadovoljstvo med odvetniki splahnelo ali da
bodo zlomili naš odpor. Ne sprašujmo se več, komu
zvoni, ker zvoni nam.
Razmere, kakršne so, in oblastniške želje po nadzorovanju vsakogar in vseh kličejo k budnosti in ukrepanju. Storiti moramo vse, kar moremo in kar je legitimno, saj drugače ne bi bili vredni svojega poklica, ki
je poklic s poslanstvom.
Če bomo ostali pasivni, lahko že na naslednji stopnji
oblastvenega pritiska pričakujemo še dosti drznejše
zahteve o tem, kam ali v kateri kot postaviti slovensko
odvetništvo. Ne bo šlo le za odrekanje dostojanstva
našemu poklicu, ampak tudi za ekonomske pritiske,
ki jih slovenski odvetnik že zdaj komaj prenaša. Ob
takem mačehovskem odnosu do odvetništva, ki občasno prerašča v odkrito averzijo, se bodo tudi pri nas
pojavili posnemovalci rimskega kvestorja in cenzorja Marka Tiberija Kata. Po vzoru njegovih besednih
napadov na Kartagino bodo prst žuganja uperili proti
odvetnikom, vsebina in cilji pozivov pa bodo močno
podobni Katonovim besedam iz naslova uvodnika:
»Kartagino je treba razdejati!«
Andrej Razdrih,
odgovorni urednik Odvetnika
Spoštovane bralke, spoštovani bralci,
današnja številka revije Odvetnik je nekaj posebnega
zaradi dveh razlogov:
prvič je natisnjena na kakovostnem papirju, ima
»trde« platnice in jo lahko tudi po oblikovni plati postavimo ob bok stanovskim revijam in glasilom v Evropi;
in drugič, v sodelovanju z revijo Pravna praksa bo
naša revija dosegla še več bralcev, saj bodo naročniki Pravne prakse prejeli obe reviji skupaj. Tako
želimo odvetniki vzpostaviti tesno sodelovanje s
komplementarno strokovno revijo v želji po okrepitvi strokovnega diskurza v naši družbi in hkrati
pred strokovno javnostjo zagotoviti večjo transparentnost odvetniškega delovanja.
Uresničila se je želja pravnika, takratnega novinarja
in sedanjega direktorja GV Založbe Boštjana Koritnika, ki je ob 10. obletnici izhajanja revije Odvetnik (št.
40/2008) zapisal: »Zaradi razvoja slovenske pravne
stroke, pa tudi večje povezanosti pripadnikov različnih pravnih poklicev se mi zdi velika škoda, da ni revija Odvetnik lažje in bolj široko dostopna tudi drugim pravnikom. Lahko rečem, da bi z revijo Odvetnik
v roki tudi širša javnost na odvetniški poklic gledala
z zasluženim spoštovanjem in presegla medijsko podprte, a povsem nezaslužene stereotipe o tej dejavnosti in njenih akterjih.«
Tem besedam, ki se po štirih letih udejanjajo, ni kaj
dodati.
Sicer pa je revija Odvetnik strokovno informativno
glasilo Odvetniške zbornice Slovenije, ki jo sestavlja
enajst območnih zborov odvetnikov (OZS). Ti so oblikovani za območje sodnih okrožij in vanje so obvezno včlanjeni odvetniki, odvetniški kandidati in odvetniški pripravniki s tistega področja. Delovanje območnih zborov je izjemno pomembno, saj skozi njih
»utripa« aktivnost celotnega odvetništva na Slovenskem, poleg tega pa odražajo demokratično naravnanost naše stanovske organizacije.
Tako z veseljem objavljamo poročila predsednikov desetih območnih zborov, enajstega – poročilo o delu
OZO Maribor – pa bomo objavili v prihodnji števili,
ker ga do zaključka redakcije še nismo prejeli.
Članki
5
Hinko Jenull,
vrhovni državni tožilec, dodeljen na Ministrstvo za pravosodje, nekdanji odvetnik
Dobili smo novo oblast. Kot vse dosedanje tudi ta med prednostne naloge svojega mandata uvršča
večjo učinkovitost pravne države. Pri tem navaja vrsto ciljev, ki naj bi jih dosegla v obdobju od 2012 do
2015. Odvetništvu v koalicijski pogodbi ni namenjena posebna pozornost, kar ni nujno slaba novica.
Na primer notarji so sicer res dobili poseben razdelek, vendar z naslovom Znižanje notarskih tarif in
povečanje pristojnosti upravnih enot na področju pravosodja.
Tudi zoper druge napovedi sprememb se odvetniki ne
bi smeli pritoževati. Še več, neodvisnost sodstva, odprava zaostankov, poenotenje sodne prakse, določitev
rokov za pravnomočno odločanje, občutno skrajšanje
postopkov insolventnosti, brezplačni vpisi v zemljiško
knjigo so cilji, ki si jih odvetniki lahko samo želijo,
saj bodo povečali zadovoljstvo strank in ugled poklica.
Manj prijetne za stranke utegnejo biti večja učinkovitost v zadevah korupcije, organiziranega kriminala, gospodarske kriminalitete in velikih davčnih utaj ter zaplemba nezakonito pridobljenega premoženja. Bo pa
za odvetnike toliko več dela, da ne rečem zaslužka, kar
v teh sušnih časih ni zanemarljivo.
Napovedi so torej pozitivne, kakor se za čas po volitvah tudi spodobi. Kako in koliko od navedenega
bo res doseženo – je negotovo. Pri uresničevanju postavljenih ciljev politična volja ni absolutni gospodar. Celo ob najboljši zakonodaji, idealnih pogojih
za delo, ustrezni organizaciji in razviti pravni kulturi,
česar pri nas ni v izobilju, je končni rezultat v glavnem odvisen od dela pravosodnih organov, ne nazadnje pa tudi od ravnanja državljanov, podjetij in drugih pravnih subjektov v sodnih postopkih, še bolj pa
v vsakdanjem življenju. Seveda tudi od odvetnikov in
odvetniške zbornice.
Ocena dosežkov je vedno odvisna tudi od uporabljenih meril. Teh je v koalicijski pogodbi malo. V finančnem in socialnem delu, razen pri pokojninah, najdemo
komaj kakšno konkretno številko. To je seveda pričakovano, saj bi bolj jasna zaveza, čeprav vsebina ni iztož
ljiva, imela veliko moralno težo, za primer neizpolnitve
pa politične sankcije pri naslednjih volitvah.
Na pravnem področju je natančnejših napovedi več,
zato pa manj podatkov o dejanskem stanju. Zdi se, da
so upoštevane predvsem prevladujoče medijske ocene, na katerih je bil v preteklih letih oblikovan mit o
nedelujoči pravni državi kot temeljnem razlogu za gospodarsko in širšo družbeno krizo.
Sodobna pravna mitologija
V temelje te pravne mitologije so vgrajeni znani očitki o počasni pravici, dveh pravnih državah, neučinkovitosti pravosodja, politično motiviranih procesih,
aferah brez sodnega epiloga, neenakosti pred zakonom, nepravičnem, spolitiziranem in korumpiranem
sodstvu ipd. Z nenehnim ponavljanjem v strankarskih
in lobističnih nastopih, z rumenim medijskim razkrivanjem vedno novih krivic, ki jih naše pravosodje povzroča lastnim ljudem in državi, so taki klišejski očitki
že dobili moč neizpodbitne resnice, ki je ni treba več
dokazovati, saj je postala samoumevna. Vsakokratni izvršilni in zakonodajni oblasti zato nikoli ne zmanjka
legitimnosti pri zatrjevanju, da je največji problem v
(ne)delovanju pravosodja, čeprav je večino sedanjih
težav proizvedla prav politična oblast s svojim načinom
upravljanja države v zadnjih dvajsetih letih.
Ne glede na navedeno moramo pozdraviti politični poziv koalicije sodni oblasti k sodelovanju za ponovno
vzpostavitev ugleda in avtoritete pravne države. Razumeti ga bo treba širše, po svoji vsebini je naslovljen
na celotno pravosodje, v tem sklopu tudi na slovensko odvetništvo. Zato lahko pričakujemo, da bo novi
minister za pravosodje in javno upravo čim prej našel
čas za temeljit pogovor z vodstvom zbornice o odpravi ovir in izboljšanju pogojev za delovanje odvetništva
kot sistemskega nosilca poklicne pravne pomoči in zastopanja strank.
Pred začetkom uresničevanja skupnega cilja pa se bo
treba jasno opredeliti do prevladujočih predsodkov
o položaju in delu pravosodja, saj na teh ni mogoče uspešno načrtovati njegove prihodnosti. Nesprejemljiva je že temeljna ocena, da pravna država ne
deluje zadovoljivo, kar po šolsko povedano pomeni,
da ne dosega minimalnega standarda. Če je taka ocena pred nekaj leti še imela podlago v seriji evropskih
glob zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem
roku, je danes stanje na številnih področjih drugačno, boljše. Pa še tiste obsodbe so bile prej posledica dejstva, da nismo pravočasno omogočili plačevanja odškodnine za kršitve, kot pa kakšne posebne počasnosti, ki bi bistveno odstopala od stanja v drugih
evropskih državah.
Ocena o neučinkovitosti pravne države je izhodišče za
nadaljnje očitke, predvsem glede krivde za nekaznovan
privatizacijski kriminal, zadolževanje, nepokrita bančna posojila, za povečanje revščine ipd., povsod je v
ospredju le odgovornost prava in pravnikov. V ozadju pa ostaja neprimerna zakonodaja, oblastna podpora
in pomanjkljiv nadzor, ki so legalizirali največje zlorabe in okoriščanja. Krogov z veliko politično in finančno močjo se je bolje izogibati, zato ljudstvo in mediji
Članki
6
tako radi posežejo po vedno predragem birokratskem
uradništvu in nesposobnem pravosodju.
V takem doživljanju resničnosti je tudi odvetnikom namenjena posebna, že kar mitska vloga. Po eni strani se
v novejšo zgodovino vpisujejo z očitkom nespodobne asistence pri nečednih poslih. Hkrati pa jim javnost pri tem priznava strokovno premoč in jih z zavidanjem uvršča med zmagovalce tranzicijske pravne
države. Še zlasti tiste, ki so legende o svoji nepremag
ljivosti in nadnaravnih pravnih sposobnostih zgradili
z uspešnim javnim nastopanjem in medijsko podporo. Tudi bajeslovnih zaslužkov še zdaleč ni toliko, kolikor se govori, vsaj ne za tiho večino. Najvišje nagrade so, tako kot povsod, pridržane za elito, ki zna in si
upa. Vendar to ne zmanjšuje pozitivnega učinka takih zgodb na celoten poklic, kar potrjuje tudi njegova
priljubljenost med študenti prava in mladimi pravniki. S takim slovesom si odvetništvo zagotavlja široko
izbiro najboljših kadrov, pridobiva ugled in pomen ter
ustvarja podlago za povečanje svoje družbene moči v
naslednjih obdobjih.
Na spodnji strani vrednostne lestvice ostajajo državni
tožilci in sodniki s svojimi večnimi sodnimi zaostanki. Očitek kar vztraja, čeprav statistični podatki kažejo,
da se število nerešenih zadev zmanjšuje, trajanje sod
nih postopkov pa je bilo konec lanskega leta najkrajše
v zgodovini Slovenije. Načrtovani standardni rok končanja zadev v šestih mesecih na prvi in v treh mesecih na drugi stopnji ni le mogoč, ampak na večini področij že dejansko dosežen. Z veljavno zakonodajo je
uresničena tudi načrtovana naloga določanja merljivih
ciljev in nadzora predsednikov sodišč nad učinkovitostjo vodenja postopkov, v veliki meri pa tudi sistemska
prenova zaradi skrajšanja sodnih postopkov.
Iz opisanega stanja in statističnih trendov izhaja, da je
zmerna učinkovitost pravosodja že zagotovljena. Kljub
temu pa je napovedana vladna podpora izboljšanju stanja dobrodošla. Nujni premiki v izvršilnem, gospodarskem in kazenskem sodstvu bodo skozi zavezo politične oblasti lahko doseženi lažje in hitreje.
Pravična pravna država
Učinkovitost pa ni vse, kar ljudje zahtevajo od pravne
države. V času krize so pričakovanja državljanov postala drugačna, večja kot doslej. Ljudje potrebujejo nadomestilo za izgubljeno ekonomsko varnost, za podrejanje, ki ga prinaša prevlada denarja nad vsemi drugimi vrednotami. V iskanju izgubljene medsebojne solidarnosti, ob teptanju človekovega dostojanstva in vsakršnem prikrajšanju pravni državi pripisujejo utopične razsežnosti in nadnaravne moči, ki naj bi jih varovale pred negotovo usodo tehnoloških in administrativnih viškov.
Dovolj je pogledati zgodbo o neplačilu prispevkov
za zavarovance, ki jim je zavarovalnica poslala opomine pred izvršbo, ker njihov delodajalec v mesecih pred stečajem ni poravnal premij dopolnilnega
zdravstvenega zavarovanja, čeprav je to prikazal na
plačilnih listah. Več kot 500 nekdanjih delavcev, veliko jih je še vedno brez zaposlitve, je bilo zaradi poslanih opominov obupanih, medijska in splošna javnost pa ogorčena.
Gre za povsem jasen pravni primer, ko obveznost dolž
nika ne preneha z upnikovo privolitvijo v nakazilo, niti
z nakazančevim sprejemom nakazila, ampak šele z njegovo izpolnitvijo. Pa vendar ljudje niso in ne morejo
kot pravične razumeti in sprejeti zakonite rešitve. Edini pravi odgovor mora biti, da delavci niso dolžni plačati in da zavarovalnica ni upravičena terjati dolga. Če
bi se zadeva znašla pred sodiščem, bi ljudstvo vsako
drugačno sodbo sprejelo kot nedopustno. Še večje je
ogorčenje ob dražbi hiše zaradi izterjave bagatelnega
dolga, pri kateri žrtev pravne države postaja tisti, ki je
vztrajno in zavestno več let kršil njena pravila in svoje dolžnosti ter z izmikanjem sam pripeljal zadevo do
pravnega absurda.
Težava pravosodja, veliko večja od dosedanjih, je, da
taka pričakovanja, ki temeljijo na enakih vrednostnih
podlagah, zdaj prevzema tudi vladajoča politika. V preambuli koalicijske pogodbe je postavila zahtevo po
pravični pravni državi. Ob odprtem pojmu pravičnosti, ki se ne podreja pravnemu, ampak etičnemu, večkrat tudi laičnemu medijskemu ali političnemu vred
notenju, ki je s pravnim lahko v nasprotju, taka zahteva v praksi ni uresničljiva. Pozitivno pravo bi podvrgla
subjektivnemu naravnemu pravu, mero zakona pa vsakokratnemu občutku bukolične pravičnosti.
Za zahtevo po državi, ki ne bo zgolj pravna, ampak tudi
pravična, stoji pričakovanje, da bo pravosodje prevzelo
vlogo odrešitelja pred globalnim in domačim kapitalizmom, izgubo dela in socialne varnosti ter pred splošno krutostjo sodobnega sveta. Opisane naloge pravosodje na sistemski ravni ne more uresničiti. Le izjemoma lahko najvišja sodišča s presežno močjo pravne
države odpravijo najbolj nevzdržne krivice slepe vladavine zakona.
V življenju odvetnika so zelo redki trenutki, ko
mit o pravni državi za njegovo stranko postane
resničnost. Večinoma se ne posreči. Ampak pravi
odvetnik je bil in mora ostati gospod. Pravega
gospoda, kot je zapisal James Joyce, pa spoznaš po
tem, da se do konca bori tudi za vnaprej izgubljeno
stvar.
Članki
7
Rok Čeferin,
odvetnik v Odvetniški družbi Čeferin
Javnost je v zadnjem času razburil prispevek Tomaža Majerja z naslovom Jankovića sta dvignila umet
no ustvarjen strah in slovenska radodarnost z državljanstvi, ki je bil objavljen na spletni strani ene
od političnih strank. Vnela se je burna razprava o tem, ali ta in podobni prispevki uživajo varstvo v
okviru pravice do svobode izražanja ali pa pomenijo zlorabo te človekove pravice in sovražni govor.
Odgovor na to vprašanje je mogoče poiskati v merilih za opredeljevanje meja uveljavljanja pravice do
svobode izražanja, ki jih je v svoji sodni praksi ustvarilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP).
Sovražni govor je po sodni praksi ESČP primer zlorabe pravic, ki jo prepoveduje 17. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Ta je nastala v 50.
letih prejšnjega stoletja, v času po drugi svetovni vojni,
po diktaturah fašizma in nacizma in v času Stalinove
strahovlade, skratka v času, ko so demokratični standardi padli globlje kot kadarkoli prej ali pozneje v modernem času. S tega vidika je razumljiva bojazen držav
podpisnic EKČP, da se institucije demokratične družbe ne bodo mogle same obraniti pred rasistično propagando in pojavi, ki lahko vodijo v totalitarne diktatorske režime ter v množično kršenje človekovih pravic.1 Ta bojazen je vplivala tudi na vsebino EKČP in
posledično na prakso ESČP glede sovražnega govora.
kar vključuje: nestrpnost, izraženo z napadalnim nacionalizmom, etnocentrizmom, diskriminacijo in sovraštvom proti manjšinam, priseljencem ali osebam,
katerih predniki so priseljenci«.
Tako se je po eni strani v sodni praksi ESČP vzpostavilo stališče, da pravica do svobode izražanja predstav
lja »enega od temeljev demokratične družbe in enega od temeljnih pogojev za napredek družbe in za razvoj vsakega posameznika«,2 kar pomeni, da jo je zaradi njenega velikega pomena za svobodno in demokratično družbo mogoče omejevati le zelo restriktivno, po drugi strani pa ESČP zagovarja stališče, da je
pravico do svobode izražanja dopustno omejiti, če je
v konkretnem primeru zlorabljena za promoviranje sovraštva, ki temelji na nestrpnosti.
Pritožnik Jean-Marie Le Pen je bil leta 2005 predsednik
francoske politične stranke Front National. Pred francoskimi sodišči je bil kaznovan zaradi dveh izjav. Najprej
je v intervjuju za časopis Le Monde med drugim izjavil: »Na dan, ko v Franciji ne bo več 5 milijonov, ampak 25 milijonov muslimanov, bodo oni vladali.« Nato
je dodal: »Ko ljudem povem, da ko bo v Franciji živelo 25 milijonov muslimanov, bomo Francozi morali paziti na vsak korak, mi pogosto odgovorijo: ampak, gospod Le Pen, saj jih je toliko že zdaj – in imajo prav.«
V zadevi Gündüz proti Turčiji ESČP tako ugotavlja,
»… da sta strpnost in spoštovanje enakega dostojanstva vseh ljudi temelj demokratične in pluralistične družbe. Zato je v posameznih demokratičnih družbah nujno treba kaznovati ali preprečevati vse oblike
izražanja, ki širijo, promovirajo ali opravičujejo sovraštvo, ki temelji na nestrpnosti, če so ukrepi države sorazmerni s postavljenim ciljem.«3
ESČP v svoji sodni praksi ni vzpostavilo jasne in enot
ne definicije sovražnega govora, temveč ga razlaga v
skladu s Priporočilom Sveta ministrov Sveta Evrope,4
v katerem je sovražni govor opredeljen kot »vse oblike
izražanja, ki širijo, spodbujajo, promovirajo ali opravičujejo rasno sovraštvo, ksenofobijo, antisemitizem ali
druge oblike sovraštva, ki temeljijo na nestrpnosti,
4
5
1
2
3
Podrobneje pa je ESČP stališče glede sovražnega govora izrazilo v svoji sodni praksi, v kateri je obravnavalo številne primere zlorabe pravice do svobode izražanja s ciljem širjenja idej nacizma, fašizma, rasizma,
v zadnjem času pa tudi islamskega fundamentalizma
in kurdskega nacionalizma. V nadaljevanju na kratko
povzemam primer Le Pen proti Franciji,5 ki ima nekatere skupne točke z v uvodu navedenim pismom Tomaža Majerja.
ESČP je soglašalo z Le Penovo obsodbo pred francoskimi sodišči. V obrazložitvi sodbe je zapisalo, da
so njegovi komentarji celotno muslimansko skupnost
postavili v slabo luč, s čimer so spodbujali nestrpnost
in sovražnost med večinskim prebivalstvom ter muslimansko skupnostjo. Le Pen je želel po mnenju ESČP
s svojimi izjavami stigmatizirati muslimansko skupnost
v Franciji, s čimer je želel spodbuditi neenakopravnost,
sovraštvo in nasilje. S izjavami je presegel še dopustne
meje politične razprave, čeprav jih je podal v okviru
politične razprave, kot izvoljeni predstavnik ljudstva,
katerega pravica do svobode izražanja sme biti omejevana le zelo izjemoma.
Ob upoštevanju teh argumentov poglejmo, ali prispevek Tomaža Majerja po merilih, vzpostavljenih v judikaturi ESČP, spada v kategorijo sovražnega govora.
O'Boyle, H., & Warbrick: Law of the European Convention on Human Rights, Oxford University Press, 2. izdaja, 2009, str. 449.
Sodba Handyside proti Združenemu kraljestvu, številka 5493/72 z dne 7. december 1976.
Sodba Gündüz proti Turčiji, številka 35071/97 z dne 4. decembra 2003.
Priporočilo Sveta ministrov 97 (20) o sovražnem govoru z dne 30. oktobra 1997.
Sodba Le Pen proti Franciji, številka 18788/09 z dne 20. aprila 2010.
Članki
8
Majer v svojem prispevku med drugim navaja nasled
nje:
– da je eden od razlogov za Jankovićevo relativno
zmago na volitvah slovenska »radodarnost« z
državljanstvi, ki so bila podeljena priseljencem iz
nekdanjih jugoslovanskih republik;
– da je kar 350.000 slovenskih državljanov z volilno
pravico priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik; ta številka je med drugim posledica njihove
visoke »rodnosti«;
– da je večina teh oseb volila kandidata, za katerega
jim je bilo ukazano, da ga morajo voliti, oziroma iz
strahu pred izgubo državljanstva;
– da so imeli volivci – priseljenci, da se pri glasovanju
ne bi zmotili, na roki napisano številko tega kandidata, ki so jo morali obkrožiti;
– da bo Slovenija zaradi teh volivcev za predsednika
vlade dobila »Srba in socialističnega tajkuna v eni
osebi«.
Podobnost med Majerjevo in Le Penovo izjavo je očit
na.
Po Majerjevih besedah je zaradi neustrezne slovenske
politike (»radodarnost z državljanstvi«) delež priseljencev v celotnem slovenskem prebivalstvu zelo velik,
kar vpliva na opredeljenost slovenskega volilnega telesa. Ali z drugimi besedami, veliko število »južnjakov«,
ki so postali slovenski državljani zaradi napačne politike države glede tega vprašanja, pomembno vpliva na
to, kdo bo v Sloveniji izvoljen v organe oblasti. Zaradi teh volivcev bo Slovenija za predsednika vlade dobila osebo tujega rodu z negativnimi osebnostnimi lastnostmi (»Srba in socialističnega tajkuna«).
Le Pen je podobno ugotovil, da bodo zaradi hitrega
naraščanja muslimanskega prebivalstva v Franciji kmalu ti zavladali Francozom.
Do tukaj sta si izjavi zelo podobni. Le Pen in Majer v večanju števila priseljencev vidita nevarnost za
svoj narod. K temu pa Majer še doda, (1) da priseljenci nimajo lastne politične volje, saj volilno pravico uresničujejo po navodilih drugih oseb, (2) da so
neuki, saj mislijo, da jim bo država odvzela držav
ljanstvo, če ne volijo določene osebe, in (3) da so
neumni, saj si morajo številko kandidata napisati na
roko, da je ne pozabijo.
Majer je tako v svojem pismu zapisal besede, ki po intenzivnosti stigmatiziranja in kršenja pravice do osebnega dostojanstva manjšine, ki jo predstavljajo priseljenci iz bivših jugoslovanskih republik, bistveno presegajo Le Penove besede na račun muslimanov.
Poleg tega je Le Pen, kot ugotavlja ESČP, svojo izjavo
podal kot poslanec oziroma kot izvoljeni predstavnik
ljudstva, kar pomeni, da mora biti uveljavljanje njegove pravice do svobode izražanja omejevano le zelo izjemoma, kljub navedenemu dejstvu pa je ESČP menilo,
da je šel predaleč in da je s sovražnim govorom zlorabil pravico do svobode izražanja.
Majer pa po drugi strani (1) svoje sporne izjave ni podal kot izvoljeni predstavnik ljudstva, zato je po kriterijih ESČP omejevanje njegove pravice do svobode izražanja lahko intenzivnejše kot poseg v enako pravico,
uveljavljano s strani Le Pena, in (2) s svojo izjavo je,
kot je bilo že navedeno, šel bistveno dlje kot Le Pen.
Z vidika prej citirane definicije iz Priporočila
Sveta ministrov, po kateri je sovražni govor med
drugim opredeljen tudi kot izražanje, ki širi
»ksenofobijo … ali druge oblike sovraštva, ki
temeljijo na nestrpnosti, kar vključuje … sovraštvo
proti manjšinam, priseljencem ali osebam, katerih
predniki so priseljenci«, je tako po mojem mnenju
očitno, da je Majerjev prispevek tipičen primer
sovražnega govora.
Vendar pa to še ne pomeni, da bi slovenska sodišča, ki
so sicer v svoji judikaturi dolžna upoštevati standarde
iz sodne prakse ESČP, Majerja glede na citirano stališče ESČP o sovražnem govoru zato v kazenskem postopku morala spoznati za krivega.6 ESČP namreč v
svoji sodni praksi vzpostavlja le minimalne standarde varstva človekovih pravic, državam članicam pa je
dopuščeno, da v svoji zakonodaji in sodni praksi svojih sodišč opredelijo širše meje uveljavljanja teh pravic. Države članice tako sicer smejo omejiti pravico do
svobode izražanja, če je ta zlorabljena s sovražnim govorom, vendar pa lahko navedeno konvencijsko pravico opredelijo tudi bolj liberalno, kar med drugim pomeni, da smejo nacionalna sodišča v svoji sodni praksi dopustne meje uveljavljanja pravice do svobode izražanja opredeliti širše, kot v svoji judikaturi glede sovražnega govora določa ESČP.7
Sklep
Prej navedeni zaključek, da je Majer uresničil vse znake sovražnega govora, tako še ne pomeni, da bi moral
biti pred slovenskimi sodišči v kazenskem postopku
obsojen. Če pa bi slovenska sodišča spodbujanje narodnostnega ali verskega sovraštva razumela tako, kot
so ga v primeru Le Pen proti Franciji tolmačila francoska sodišča in ESČP, ter bi Majerja v smislu 297. člena
Kazenskega zakonika obsodila, in če bi Majer zaradi te
obsodbe pred ESČP sprožil postopek zoper Slovenijo,
v katerem bi dokazoval, da je bila z njegovim kaznovanjem prekršena njegova pravica do svobode izražanja, bi ESČP zelo verjetno (ob pogoju sorazmernosti
posega z zasledovanim ciljem, kar pomeni, da glede
na vse okoliščine primera kazen ne bi smela biti prestroga) njegovo pritožbo zavrnilo in razsodilo v prid
Sloveniji. Ta ima namreč, kot je že navedeno, pravico
do omejevanja sovražnega govora kot primera zlorabe
pravice do svobode izražanja.
V poštev bi prišel 297. člen Kazenskega zakonika, ki opredeljuje kaznivo dejanje Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
V strokovni javnosti se pojavljajo ideje o popolni dekriminalizaciji sovražnega govora (glej Rovšek, J.: Še o sovražnem govoru − dekriminalizirajmo ga,
Pravna praksa, št. 2/2012). Dekriminaliziranje sovražnega govora bi sicer pomenilo manj omejujoč odnos do pravice do svobode izražanja, vendar pa bi Slovenija s tem
prekršila neko drugo konvencijsko pravico, ki bi bila v konkretnem primeru s svobodo izražanja v koliziji, na primer pravico do svobode vere iz 9. člena EKČP ali pravico
do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, v okvir katere v skladu s sodno prakso ESČP spada tudi pravica do osebnega dostojanstva in kot jo opredeljuje 8. člen
EKČP. Pretirana ali celo popolna dekriminalizacija sovražnega govora bi zato porušila ravnotežje med pravico do svobode izražanja in eno od pravic, ki z njo lahko pridejo
v kolizijo, in bi lahko pomenila kršitev ene od teh s svobodo izražanja kolidirajočih pravic.
6
7
Članki
9
Dida Volk,
sodnica na Okrožnem sodišču v Ljubljani
Z zadnjo (že deveto) novelo Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-I),1 ki je začela velja 16. aprila 2011, se
odpravljajo pomanjkljivosti, ki so se pokazale pri izvajanju izvršilnega postopka na podlagi priložene
menice, in sicer predvsem z dopolnitvijo ureditve nasprotne izvršbe. Največja novost je dopolnitev
ureditve v primeru t. i. pavšalnega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v
povezavi z veljavno ureditvijo predhodnih odredb.
Ureditev izvršbe na podlagi verodostojne listine poznamo že od leta 1978.
Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine (v primerjavi z izvršbo na podlagi izvršilnega naslova) pred vložitvijo predloga za izvršbo o upnikovi terjatvi še ni
bilo odločeno. Upnik z verodostojno listino izkazuje zgolj visoko stopnjo verjetnosti obstoja terjatve. S
sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče šele naloži dolžniku, da plača terjatev, in hkrati dovoli izvršbo za poplačilo te terjatve. Če dolžnik
ugovarja (pravočasno, popolno, obrazloženo, dovoljeno) zoper sklep o izvršbi v celoti oziroma mu ugovarja v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo
terjatve, postane obstoj te terjatve sporen. V tem primeru sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in postopek nadaljuje kot
pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62.
člena ZIZ),2 kar pomeni, da se o obstoju upnikove
terjatve odloča v pravdi.
Od 1. januarja 2008 je mogoča elektronska vložitev
predloga, ki je ta postopek približala tudi prava neukim upnikom. V zadnjih letih se je zato bistveno povečalo število vloženih predlogov za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Ker se predlog za izvršbo vloži zgolj na predpisanem obrazcu, brez priloženih verodostojnih listin, se je v zadnjem času povečalo tudi
število t. i. pavšalnih ugovorov, tj. ugovorov, v katerem
dolžnik zanika obstoj poslovnega razmerja – zatrjuje
t. i. negativna dejstva.
V skladu s sodno prakso pa dolžnik za negativna dejstva ne more predlagati dokazov, saj je ob zanikanju
na primer poslovnega razmerja ali prejema blaga, katerega plačilo zahteva upnik, dokazno breme na strani upnika oziroma v poznejšem pravdnem postopku
tožeče stranke (ki bo morala dokazati, da je poslovala s toženo stranko in z njo sklenila določeno pogodbo, da je toženi stranki izročila blago, katerega plačilo zahteva, itd.). Da pa je mogoče tak ugovor upoštevati, mora biti zanikanje obstoja poslovnega razmerja jasno in nedvoumno. Če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem
v izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku, in ne na dolžniku.
Torej je obrazložen že tisti ugovor, v katerem dolžnik navede, da ni v nobenem razmerju z upnikom,
za kar mu ni treba predlagati nobenih dokazov, saj
jih niti ne more.
V taki situaciji pa mnogi dolžniki zlorabljajo institut ugovora proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, in sicer z namenom, da do izvršbe
ne pride, saj se v primeru obrazloženega ugovora postopek nadaljuje pred pravdnim sodiščem. Do vsebinske odločitve v pravdnem postopku pa ne more
priti tako hitro – v tem času namreč lahko dolžnik
svoje premoženje že proda ali obremeni. Zato je zdaj
tem upnikom olajšana možnost, da dosežejo zavarovanje svoje denarne terjatev z institutom predhodnih odredb.
Predhodne odredbe
1. Krajevna pristojnost
Po dosedanji ureditvi je za odločitev o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo v vseh primerih krajevno pristojno sodišče, ki bi bilo pristojno za izvršbo
na predmet, na katerega je predlagano zavarovanje, tj.
izvršilno sodišče. Glede na novo ureditev in nove
možnosti zavarovanja s predhodno odredbo v primeru t. i. pavšalnega ugovora bo v prihodnje zagotovo
več upnikov vložilo predlog za zavarovanje s predhodno odredbo, kar pomeni, da bo postopek zavarovanja tekel na izvršilnem sodišču, redni postopek s tožbo pa na pravdnem sodišču.
Taka ureditev ni ekonomična, saj je smiselno, da se tudi
postopek zavarovanja vodi pri istem sodišču, ki obravnava pravdno zadevo, iz katere izvira zahtevek za zavarovanje. Zato je po novem – po pravnomočnosti
sklepa o ugovoru iz drugega odstavka 62. člena
ZIZ – za vodenje in za odločanje v postopku zavarovanja s predhodno odredbo na prvi stopnji pristojno
sodišče, pred katerim je uveden pravdni postopek, tj.
pravdno sodišče.3
Ur. l. RS, št. 26/11.
Ur. l. RS, št. 3/07 – UPB4, 93/07, 6/08 Skl. US: U-I-354/07, 37/08 – ZST-1, 45/08 – ZArbit, 113/08 Odl. US: U-I-344/06, 28/09, 47/09 Odl. US: U-I-54/06
(48/09 popr.), 57/09 Skl. US: Up-1801/08, U-I-237/08, 51/10 in 26/11.
3 Enako ureditev poznamo pri začasnih odredbah – drugi odstavek 266. člena ZIZ.
1 2 Članki
10
2. Pogoji za predhodno odredbo
Prav pri pogojih za izdajo predhodne odredbe je prišlo do bistvenih sprememb – najprej v sodni praksi in
nato še z dopolnitvijo ureditve z novelo ZIZ-I.
Sodišče na podlagi 257. člena ZIZ izda predhodno odredbo, če sta hkrati izpolnjena dva pogoja:
– 1. pogoj: če upnik predloži odločbo domačega sodišča ali drugega domačega upravnega organa, ki še ni
izvršljiva in iz katere izhaja denarna terjatev upnika
zoper dolžnika, oziroma predloži poravnavo, sklenjeno pred domačim sodiščem oziroma upravnim
organom, ali neposredno izvršljiv notarski zapis, iz
katerih izhaja denarna terjatev, ki še ni zapadla;
– 2. pogoj: če upnik izkaže, da je verjetna nevarnost,
da bo sicer uveljavitev denarne terjatve onemogočena ali precej otežena.
Obstoj prvega pogoja za izdajo predhodne
odredbe
Po dosedanji večinski sodni praksi (sicer le višjih sodišč) sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine,
ki je bil zaradi vloženega obrazloženega ugovora na
podlagi 62. člena ZIZ razveljavljen v delu, v katerem
je bila dovoljena izvršba, ni bil tista odločba domačega sodišča, ki še ni izvršljiva in iz katere izhaja denarna terjatev upnika zoper dolžnika.
• VSK, sklep I Ip 226/2009 (negativno stališče glede obstoja prvega pogoja za izdajo predhodne odredbe)
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje 6. septembra 2008 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – menice. Sklep o izvršbi je bil na ugovor dolžnika razveljavljen v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj. Odločeno je bilo,
da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku. Take odločbe ne moremo šteti za odločbo v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ in tudi
ne za odločbo v smislu 1. točke prvega odstavka 258.
člena ZIZ. Ni odločbe domačega sodišča ali drugega
organa v skladu s prvim odstavkom 257. člena ZIZ.
• VSL, sklep I Cpg 657/2008 (1. stopnja: zavrnila
predlog za izdajo predhodne odredbe, 2. stopnja:
odločitev potrdila)
V tem primeru je bil predlog za dovolitev izvršbe (na
podlagi verodostojne listine) vložen v elektronski obliki, kar pomeni, da izvršilno sodišče ni preizkušalo, ali
je verodostojna listina, ki je podlaga predlogu za izvršbo, res menica oziroma ali iz nje izhaja menična zaveza
dolžnika. Ker dejstvo izdaje sklepa o izvršbi na podlagi menice (ob dejstvu vloženega ugovora zoper izdani
sklep) vzpostavlja domnevo obstoja nevarnosti v smislu 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, preizkus
materialnopravnih pogojev za izdajo sklepa o izvršbi
na podlagi menice pa je (kadar je predlog za izvršbo
vložen v elektronski obliki) omejen na preizkus vsebine predloga, navedeno po oceni pritožbenega sodišča
daje sodišču pooblastilo, da ob preizkušanju pogojev
4 5 6 Odvetnik 55 / april 2012
za izdajo predhodne odredbe presoja, ali listina, ki je
bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, je menica oziroma ali iz nje izhaja menična zaveza dolžnika.
Šele z zahtevo za varstvo zakonitosti je bilo spre
jeto (pravilno) stališče!
• Sklep III Ips 129/2009 z dne 9. februarja 20104
Dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi
menice sploh ni ugovarjal, da menica, na katero se je
skliceval upnik, ne izpolnjuje pogojev, da bi bila verodostojna listina. Zato dejstvo, da izvršilno sodišče
ni imelo pred seboj menice, da bi presodilo, ali izpolnjuje pogoje, da je verodostojna listina, v tem primeru ni pomembno. S tem so izpolnjene vse predpostavke za izdajo predhodne odredbe po prvem odstavku 257. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 258.
člena ZIZ. V kakšnem drugačnem primeru bi utegnilo biti tudi drugače. Po uveljavitvi novele ZIZ-E5 namreč izvršilno sodišče izda sklep o izvršbi na podlagi
menice le na podlagi trditve o njenem obstoju, ne pa
na podlagi menice. Glede na vsebino ugovora zoper
sklep o izvršbi bi bilo treba v takem primeru dopustiti
širšo presojo o tem, ali obstaja neizpodbojna domneva o obstoju nevarnosti v smislu 257. člena ZIZ, ali pa
mora upnik nevarnost izkazati za verjetno.
Z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča je
bilo torej sprejeto stališče, da je sklep o izvršbi na
podlagi verodostojne listine, ki ni bil razveljavljen
v dajatvenem delu oziroma nalog za plačilo ni bil
razveljavljen (le pravnomočen ni postal), sodna
odločba o denarni terjatvi, ki še ni izvršljiva,
tj. odločba domačega sodišča v smislu prvega
odstavka 257. člena ZIZ.
Zato lahko vsak upnik v primeru razveljavitve sklepa o
izvršbi na podlagi verodostojne listine vloži le predlog
za zavarovanje s predhodno odredbo, ne pa več predloga za zavarovanje z začasno odredbo. Začasna odredba ni dopustna, če so dani pogoji za predhodno odredbo, s katero se da doseči enak namen.6
Obstoj drugega pogoja za izdajo predhodne
odredbe
Upnik mora v predlogu za zavarovanje izkazati za ver
jetno nevarnost, da bo brez izdaje predhodne odredbo uveljavitev denarne terjatve onemogočena ali
precej otežena. Po dosedanji sodni praksi je upniku
zelo redko uspelo izkazati obstoj nevarnosti za uveljavitev terjatve.
• VSL, sklep II Ip 1183/2011
Pogoj za predhodno odredbo je podan, če je iz trditvene in dokazne podlage v predlogu za izdajo predhodne
odredbe možna celovita ocena takega gospodarskega
oziroma finančnega stanja dolžnika, ki s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve. Zgolj sklicevanje na dolžnikov ugovor v drugi
Smiselno enako stališče je zastopano tudi v odločbah Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 14/2010 in II Ips 433/2010.
Ur. l. RS, št. 115/06.
Določba 269. člena ZIZ.
Članki
zadevi, da bi se »v primeru takojšnje izvršbe srečal
s težavami, ki bi ogrozile stabilnost poslovanja družbe«, ne argumentira verjetnega obstoja nevarnosti za
bodočo izvršbo.
• VSK, sklep II Cp 388/20047
Za izkaz nevarnosti je pomemben zgolj dolžnikov položaj, in ne splošne razmere, ki vladajo na trgu, ter sub
jektivni občutek dolžnika, ki je optimističen.
Ker je upniku težko izkazati za verjetno nevarnost, tj.
obstoj drugega pogoja za izdajo predhodne odredbe, je
toliko bolj dobrodošla ureditev domnev nevarno
sti,8 ki je bila z novelo ZIZ-I tudi dopolnjena za primere t. i. pavšalnih ugovorov.
Dopolnjena je bila 1. točka prvega odstavka
258. člena ZIZ:
Šteje se, da je podana nevarnost v smislu 257. člena
ZIZ, če se predlog za zavarovanje s predhodno
odredbo opira na katero od naslednjih odločb.
Torej na plačilni nalog in na sklep o izvršbi, izdan na
podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil
pravočasno vložen ugovor, če:
– dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega
razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz
katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega
razmerja, ali
– je bil plačilni nalog ali sklep o izvršbi izdan na
podlagi menice ali čeka.
Tako lahko – v povezavi s predlogom za predhodno
odredbo in izkazovanjem obstoja drugega pogoja za izdajo predhodne odredbe – ločimo tri primere ugo
vorov zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne
listine:
1. ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi menice:9
– obstoj nevarnosti – drugega pogoja se domneva;
2. »pavšalen ugovor«10 zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine:
– obstoj nevarnosti – drugega pogoja se domneva,
če upnik predloži listino, iz katere izhaja verjetnost
obstoja obligacijskega razmerja;11
• VSL, sklep I Cpg 713/2011
Ni mogoče šteti, da je dolžnik zgolj zanikal obstoj
obligacijskega razmerja z upnikom, brez navajanja
razlogov. Dolžnik je namreč po tem, ko je upnik
navedel podlago svojega zahtevka in za svoje navedbe predložil dokazila, s katerimi je dokazoval
obstoj svoje terjatve do dolžnika, navajal več konkretnih in obrazloženih ugovorov zoper upnikovo
11
terjatev in v dokaz svojih navedb tudi predlagal izvedbo dokazov. Ne nazadnje je treba v tem primeru upoštevati tudi, da je dolžnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi pred začetkom veljavnosti novele ZIZ-I, svoje navedbe pa je pozneje konkretiziral. Ne gre torej za primer po 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ.
3. obrazložen ugovor12 zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine:
– upnik mora obstoj nevarnosti – drugega pogoja –
izkazati za verjetnega.
Predhodne odredbe pomenijo način zavarovanja
terjatev. S predhodno odredbo dobi upnik zavarovanje na premoženju dolžnika, tako da se bo lahko
pozneje, ko bo izvršilni naslov postal pravnomočen
in izvršljiv, iz tega premoženja poplačal. Namen izdaje predhodne odredbe je torej v zagotovitvi mož
nosti (bodočega) poplačila upnika. Zato niso brez
pomena zatrjevane okoliščine glede očitanih kaznivih dejanj oziroma ukrepov, odrejenih v predkazenskem postopku.
V zvezi z najnovejšo spremembo iz novele ZIZ-I
se je že izoblikovala sodna praksa. Pri tem opozarjam na stališče sodne prakse, da uporaba domneve o obstoju nevarnosti (drugega pogoja za izdajo
predhodne odredbe) ni mogoča za primere »pav
šalnih ugovorov«, vloženih pred uveljavitvijo novele ZIZ-I, tj. pred 16. aprilom 2011.13
3. Vrste predhodnih odredb
Vrste predhodnih odredb, ki jih sme sodišče izdati, so taksativno naštete14 v 260. členu ZIZ. Praviloma so predhodne odredbe po svoji vsebini primerljive z izvršilnimi dejanji v postopku izvršbe na posamezne predmete oziroma pravice. Sodišče lahko v skladu s prvim odstavkom 260. člena ZIZ odredi naslednje predhodne odredbe:
– rubež premičnin in vpis rubeža v register;
– rubež denarne terjatve ali terjatve, da se izročijo
stvari;
– rubež drugih premoženjskih oziroma materialnih
pravic;
– prepoved organizaciji za plačilni promet, da ne sme
dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu
izplačati z njegovega računa denarnega zneska, za
katerega je odredilo predhodno odredbo;
– vpis zastavne pravice v sodnem registru na deležu
družbenika v družbi oziroma v centralnem registru
nematerializiranih vrednostnih papirjev na nematerializiranem vrednostnem papirju;
– predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali na pravici, vknjiženi na nepremičnini.
Prva stopnja je zavrnila predlog za izdajo predhodne odredbe, druga stopnja je sklep razveljavila in vrnila v ponovno odločanje.
Domneve nevarnosti – obstoja drugega pogoja za izdajo predhodne odredbe – ureja 258. člen ZIZ.
9 Pri tem ni nobene razlike, ali je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi predloga, vloženega na Centralni oddelek za verodostojno listino, ali pa po novi ureditvi predloga za
izvršbo na podlagi priložene menice iz 41.a člena ZIZ.
10 S katerim je dolžnik zanikal obstoj obligacijskega razmerja z upnikom.
11 Taka listina je na primer podpisana pogodba, podpisana dobavnica s strani dolžnika, naročilnica dolžnika ipd.
12 V ugovoru je dolžnik navedel dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in zanje predložil tudi dokaze (drugi odstavek 53. člena ZIZ).
13 Odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1004/2011 z dne 5. oktobra 2011.
14 Drugače kot začasne odredbe, ki so naštete primeroma.
7 8 Članki
12
Upnik lahko predlaga, da sodišče odredi dve ali več
predhodnih odredb, če je to potrebno. Sodišče mora
pri odločanju o več predhodnih odredbah upoštevati
konkreten primer in okoliščine, ki zahtevajo odreditev več predhodnih odredb.15 Upnik na podlagi vseh
predhodnih odredb pridobi zastavno pravico, edina
izjema je predhodna odredba iz 4. točke 260. člena
ZIZ.16 Rešitev prinaša predhodna odredba iz 2. točke: upnik lahko predlaga rubež denarnih sredstev na
dolžnikovem računu.
• VSL, sklep I Cp 272/2010
Na podlagi nepravnomočne odločbe dovoljena predznamba se opraviči tako, da oseba, v korist katere je
bila dovoljena, predlaga vknjižbo zastavne pravice v
vrstnem redu predznamovane pravice na podla
gi pravnomočne odločbe. Če bo torej upnik v pravdi uspel, bo pridobil podlago za vknjižbo zdaj zgolj
predznamovane zastavne pravice. Če pa ne bo uspel,
bo odločba, izdana v pravdnem postopku, podlaga za
izbris predznambe.
• VSK, sklep Cp 125/2010
Predznamba hipoteke ima torej podlago v sodni odločbi, zaradi česar prepoved obremenitve in odtujitve
nepremičnin nanjo ne more vplivati.
Vknjižena pravica prepovedi pomeni oviro za predznambo pridobitve pravic na nepremičnini le takrat,
kadar so podlaga predlaganemu vpisu listine iz 2. do
4. točke prvega odstavka 49. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1),17 ne pa tudi takrat, ko gre za predznambo odločbe.
• VSC, sklep I Ip 1054/2008
Člen 260 ZIZ določa, kakšne predhodne odredbe lahko odredi sodišče. Med njimi je v 6. točki določena
predznamba zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali na pravici, vknjiženi na nepremičnini. Drugih
predhodnih odredb 260. člen ZIZ ne določa, tj. ne
določa take predhodne odredbe, kot jo je predlagala predlagateljica.
• VSC, sklep II Ip 724/2007
Zavarovanja s predznambo zastavne pravice na nepremičnini, ki je po podatkih v zemljiški knjigi v
skupni lasti druge dolžnice in tretjih oseb, ki niso
stranke tega izvršilnega postopka, ni mogoče dovoliti, saj na skupni lastnini deleži skupnih lastni
kov niso vnaprej določeni in deleža druge dolž
nice zaradi njegove nedoločenosti ni mogoče
obremeniti.
4. Predlog za zavarovanje s predhodno
odredbo
Opozarjam, da se za postopek zavarovanja s predhodno odredbo na podlagi 239. člena ZIZ smiselno uporabljajo določbe ZIZ v delu, ki se nanaša na izvršbo
– tj. predvsem v splošnem delu (do vključno 76. člena ZIZ).
Tako je glede predloga za predhodno odredbo smiselno najbolj uporabna ureditev vsebine predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova iz 40. člena ZIZ.
Predlog za zavarovanje s predhodno odredbo mora
tako vsebovati:
– upnika in dolžnika, ki ju je treba navesti z identi
fikacijskimi podatki iz 16.a člena ZIZ;18
– opredelitev denarne terjatve iz sklepa o izvršbi
(glavnico s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in
odmerjenimi izvršilnimi stroški);
– navedbe in dokaze glede obstoja obeh pogojev za
izdajo predhodne odredbe iz 257. člena ZIZ;
– navedbo predhodne odredbe (oziroma več predhod
nih odredb) iz 1. do 6. točke prvega odstavka 260.
člena ZIZ;
– v nekaterih primerih, ko je treba opraviti neposred
na dejanja zavarovanja,19 tudi navedbo izvršitelja, ki
naj ga sodišče določi za opravo teh dejanj;
– plačilo sodne takse – procesna predpostavka.
Zaradi smiselne uporabe 40. člena ZIZ lahko upnik
uporabi tudi možnost iz četrtega odstavka 40. člena
ZIZ,20 in sicer lahko predlaga, da sodišče po uradni
dolžnosti opravi poizvedbe o organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik denarna sredstva
in številke računa, poizvedbe glede podatkov o nematerializiranih vrednostnih papirjih, katerih imet
nik je dolžnik, oziroma poizvedbe glede dolžnikove zaposlitve.
5. Sklep o zavarovanju s predhodno odredbo
V sklepu o zavarovanju s predhodno odredbo mora
biti navedeno:
– smiselno podatki iz prvega odstavka 44. člena ZIZ;
– znesek zavarovane terjatve z obrestmi in stroški;
– zavarovanje, odrejeno s predhodno odredbo (ali več
predhodnimi odredbami);
– čas, za katerega je dovoljena predhodna odredba –
največ še osem dni po nastopu pogojev za izvršbo.
Taka okoliščina bi lahko bila na primer relativno visok znesek terjatve.
16 Prepoved organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa denarnega zneska, za katerega je
odredilo predhodno odredbo.
17 Ur. l. RS, št. 58/03, 37/08 – ZST-1, 45/08, 28/09, 79/10 Odl. US: U-I-85/09 in 25/11.
18 Identifikacijski podatki o dolžniku in upniku, ki je fizična oseba, so:
– osebno ime in naslov prebivališča ter
– datum rojstva ali EMŠO ali davčna številka ali drug isti povezovalni znak ali drug ustrezen identifikacijski podatek.
Identifikacijski podatki o dolžniku in upniku, ki je pravna oseba, so:
– firma ali ime, sedež in poslovni naslov ter
– matična ali davčna številka.
Identifikacijski podatki o dolžniku in upniku, ki je podjetnik ali zasebnik, so:
– osebno ime, firma, sedež in poslovni naslov ter
– matična ali davčna številka.
19 Na primer pri predhodni odredbi iz 1. točke prvega odstavka 260. člen ZIZ.
20 Če upnik predlaga izvršbo na dolžnikova sredstva pri organizacijah za plačilni promet, na nematerializirane vrednostne papirje oziroma na plačo, v predlogu za izvrš
bo ni dolžan navesti podatkov o organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik denarna sredstva, in številke računa, podatkov o nematerializiranih vrednostnih
papirjih, katerih imetnik je dolžnik, oziroma dolžnikove zaposlitve. V tem primeru sodišče pred izdajo sklepa po uradni dolžnosti opravi poizvedbe o teh podatkih v
elektronsko dosegljivih evidencah. Če iz elektronsko dosegljivih evidenc izhaja, da viri za predlagana izvršilna sredstva ne obstajajo in upnik ni predlagal drugih izvršilnih sredstev, ravna sodišče s takšnim predlogom za izvršbo kot z nepopolno vlogo.
15 Odvetnik 55 / april 2012
Članki
6. Ugovor zoper sklep o zavarovanju s
predhodno odredbo
Tudi za postopek z ugovorom se smiselno uporabljajo
določbe splošnega dela ZIZ, še zlasti pa:
– določba 53. člena glede obrazloženosti ugovora,21
– določba 54. člena o pristojnosti sodišča za odločanje o ugovoru,22
– določba 57. člena o postopku z ugovorom in vročanju ugovora upniku v odgovor,23
– določba 58. člena glede sklepa o ugovoru.24
Razlogi za ugovor dolžnika se največkrat nanašajo le na upnikovo izpolnjevanje pogojev za zavarovanje s predhodno odredbo. Ker je obstoj prvega pogoja že izkazan s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil razveljavljen na podlagi 62. člena ZIZ, se dolžnik v ugovoru v večini primerov sklicuje, da upnik ni izkazal obstoja drugega pogoja (nevarnosti ipd.) za predhodno odredbo. Kadar bo upnik
obstoj drugega pogoja izkazoval z domnevami iz 258.
člena ZIZ, bo dolžnik moral svoj ugovor usmeriti na
izpodbijanje teh domnev. V to smer je šla tudi najnovejša sodna praksa.
Tožena stranka je imela možnost domnevo iz 1. točke prvega odstavka 158. člena ZIZ, ki je bila predpisana z novelo ZIZ-I, pravočasno izpodbijati, vendar v
to smer v ugovoru ni podala nobenih trditev. Prav tako
pa tudi v pritožbi ni navedla, konkretno kakšne trditve
bi podala, če bi v času, ko je podala ugovor proti sklepu o izvršbi, veljala domneva, ki jo je predpisala novela ZIZ-I. Zato so zmotne pritožbene trditve, da novela ZIZ-I velja retroaktivno.
Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožena
stranka glede na trditve, ki jih je podala v postopku
na prvi stopnji, dejansko ni nasprotovala obstoju poslovnega odnosa, ki ga je zatrjevala tožeča stranka, saj
se je tudi sama sklicevala na isto listino, ki jo je nak
nadno predložila tožeča stranka, kot temelj vtoževane
terjatve. To pa pomeni, da je podlaga za domnevo iz
že navedene določbe ZIZ odpadla, saj tožena stranka
ni zanikala obstoja s strani tožeče stranke zatrjevanega obligacijskega razmerja z njo.
7. Prenehanje predhodne odredbe
Dolžnik lahko predlaga, da sodišče ustavi postopek zavarovanja s predhodno odredbo in razveljavi opravljena dejanja:
13
– če dolžnik položi pri sodišču zavarovano terjatev z
obrestmi in stroški,
– če dolžnik izkaže za verjetno, da je bila terjatev takrat, ko je bil izdan sklep o predhodni odredbi, že
plačana ali dovolj zavarovana,25
– če je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala.26
Sodišče (po uradni dolžnosti) ustavi postopek
in razveljavi opravljena dejanja, če v petnajstih dneh
po izteku časa, za katerega je bila izdana predhodna
odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo. V vseh primerih pa ima dolžnik pravico od upnika zahtevati povrnitev prizadejane škode (po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti).
• VSK, sklep Cpg 180/2008
Podlaga upnikovi zatrjevani ločitveni pravici je prav
sklep o predhodni odredbi. In če bi prišlo do njegove
razveljavitve, bi ta podlaga odpadla. Zgolj s sklepom o
napotitvi na pravdo zaradi prerekanja ločitvene pravice
upnikov položaj ne bi bil zavarovan, ker zaradi takega sklepa ni treba izkazovati pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe v zvezi z obstojem ločitvene
pravice, vendar pa mora pravni interes obstajati tudi v
poznejših fazah postopka.
• VSC, sklep Cp 1422/2005
Ob pravnomočno zavrnjenem tožbenem zahtevku tožeče stranke bi moralo sodišče prve stopnje ustaviti postopek zavarovanja in razveljaviti opravljena dejanja po
uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 278. člena in 3. točke 264. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje ni
bilo vezano na predlog tožene stranke in ni bilo dolžno ugotavljati spremenjenih okoliščin po drugem odstavku 278. člena ZIZ. 8. Ustavitev zavarovanja v primeru, če upnik
ne zahteva izvršbe
Ker je zavarovanje s predhodno odredbo namenjeno
upnikovi uveljavitvi denarne terjatve v izvršilnem postopku, ZIZ predvideva ustavitev postopka zavarovanja v primerih, ko upnik ne vloži pravočasno predloga za izvršbo. Kadar so pogoji za izvršbo izpolnjeni še
pred potekom časa, za katerega je sodišče izdalo predhodno odredbo, sodišče na dolžnikov predlog postopek ustavi in razveljavi opravljena dejanja, če upnik
ne predlaga izvršbe v petnajstih dneh od nastopa teh
pogojev.
21 Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom, razen če izpodbija samo odločitev o stroških.
Ugovor mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen.
Za neobrazložen ugovor ne velja določba 57. člena tega zakona.
22 O ugovoru odloča sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, če zakon ne določa drugače.
23 Izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora vroči sodišče upniku in ga opozori na pravne posledice iz prvega in tretjega odstavka 58. člena tega zakona.
Rok za odgovor na ugovor je osem dni.
24 Če upnik v roku ne odgovori na ugovor, sodišče odloči o ugovoru. Pri tem šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične.
Če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka.
V odgovoru na ugovor mora upnik navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo, sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične.
S sklepom, ki ga izda o ugovoru, sodišče ugovoru ugodi ali ga zavrne ali pa zavrže kot prepoznega, nepopolnega ali nedovoljenega.
Če sodišče ugodi ugovoru krajevne nepristojnosti, se izreče za krajevno nepristojno in odstopi zadevo krajevno pristojnemu sodišču, ki odloči tudi o drugih ugovorih
zoper sklep o izvršbi.
Če sodišče ali drug organ s pravnomočno odločbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana, ni dopustna (59. in 60. člen), sodišče izvršbo ustavi in sklep o izvršbi razveljavi.
25 V tem primeru mora upnik dolžniku povrniti povzročene stroške.
26 V tem primeru mora upnik dolžniku povrniti povzročene stroške.
Članki
14
dr. Blaž Kovačič Mlinar,
ZOPNI – pomembna in problematična novost
v slovenskem pravnem redu
Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI)1 je začel veljati 29. novembra 2011, upo
rabljati pa se bo začel 29. maja 2012. ZOPNI v slovenski pravni red prinaša vrsto pomembnih novosti.
Nekatere gotovo pomenijo korak v pravo smer, spet druge bodo v praksi najbrž povzročile veliko
negotovost med tistimi, ki so v skladu z določbami ZOPNI zavezani za njegovo izvrševanje, v prvi vrsti
med državnimi tožilci in sodniki. Posledice te negotovosti pa bodo (tako kot vedno) nosili tisti, v ka
terih pravice ta zakon posega.
Za razumevanje določb ZOPNI je treba na kratko
predstaviti tudi zgodovino njegovega nastajanja. Svojo pot je začel kot predlog zakona, ki ga je konec leta
2010 v parlamentarno proceduro posredovala poslanska skupina stranke Zares, na čelu s prvopodpisano poslanko Cveto Zalokar Oražem. Ko je v Državnem zboru potekala javna predstavitev mnenj v zvezi
s predlogom ZOPNI, je večina povabljenih poročevalcev predlog zakona zavrnila kot neustrezen, in sicer iz
najrazličnejših razlogov. Tudi predstavniki Ministrstva
za pravosodje so še nekaj tednov pred omenjeno javno predstavitvijo opozarjali na številne pomanjkljivosti predloga, zaradi česar je ministrstvo takrat že pripravilo spremembe Kazenskega zakonika (KZ-1), ki
so vključevale tudi določbe o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Te določbe so se zelo razlikovale od
tedanjega predloga ZOPNI (in tudi od pozneje sprejetega zakona), predvsem v tem, da je bila kot pogoj
za začetek postopka za odvzem premoženja nezakonitega izvora določena pravnomočna obsodilna sodba.
Toda na javni predstavitvi mnenj je sledil popoln preobrat, saj je pravosodni minister Aleš Zalar izjavil, da
je predlog ZOPNI z nekaterimi popravki primeren za
nadaljnjo obravnavo v Državnem zboru. Tako stališče
je bilo seveda s strani večine navzočih strokovnjakov
sprejeto z začudenjem, avtor tega članka pa sem bil še
zlasti presenečen, ko je minister po sprejemu ZOPNI v
Državnem zboru v nekem javnem soočenju izjavil, da
je ta predlog podprla tudi »strokovna javnost«. Glede
na že opisane odzive strokovne javnosti na javni predstavitvi mnenj v Državnem zboru namreč nikakor nisem dobil takega občutka, kvečjemu nasprotno. Res
pa je, da se sprejeti zakon zelo razlikuje od predloga,
ki je bil poslan v prvo obravnavo.
Najpomembnejše določbe ZOPNI
ZOPNI ureja pogoje, postopek in določa pristojne organe za finančno preiskavo, začasno zavarovanje odvzema, začasen odvzem, hrambo in odvzem premoženja nezakonitega izvora, odgovornost Republike Slovenije (za nastalo škodo) ter mednarodno sodelovanje v zvezi s postopki po tem zakonu (1. člen). Namen zakona je preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora, kar se zagotavlja
1 Ur. l. RS, št. 91/11.
z odvzemom premoženja tistim, ki so ga pridobili na
nezakonit način (2. člen).
Postopek po ZOPNI se začne s finančno preiskavo. Ta
se izvede, če se v predkazenskem ali kazenskem postopku izkažejo razlogi za sum, da posamezne osebe
razpolagajo s premoženjem nezakonitega izvora, katerega skupna vrednost presega 50.000 evrov. Pri tem
ZOPNI vsebuje domnevo, da je premoženje osebe,
glede katere so podani razlogi za sum, da je storila
kataloško kaznivo dejanje, nezakonitega izvora, razen
če ta dokaže, da je bilo pridobljeno na zakonit način
(prvi odstavek 5. člena). ZOPNI torej uvaja t. i. obrnjeno dokazno breme, saj je lastnik premoženja (kot toženec) tisti, ki mora dokazovati njegov zakoniti izvor,
in ne država (kot tožnik). Pri tem pa zakon še določa, da se domneva, da je bilo premoženje pridobljeno
na nezakonit način, če je podano očitno nesorazmerje
med obsegom premoženja in dohodki osebe v obdob
ju, v katerem je ta premoženje pridobila (drugi odstavek 5. člena). To torej pomeni, da bo v vsakem primeru, ko neka oseba ne bo mogla pojasniti izvora svojega premoženja z zakonitimi dohodki, to razglašeno za
nezakonito in bo podvrženo odvzemu s strani države.
Namen finančne preiskave je sicer predvsem zbrati dokaze in podatke, ki so potrebni za odločitev o začasnem
zavarovanju odvzema in začasnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora ter za odločitev, ali in zoper katere osebe naj se začne postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora. Gre torej za bistveno fazo
postopka po ZOPNI, v katerem bo tožilstvo poskušalo zbrati čim več dokazov, ki jih bo potem uporabilo
v postopku odvzema premoženja nezakonitega izvora.
V finančni preiskavi se bodo tako zbrali predvsem podatki o premoženju osebe, njenih dohodkih in odhodkih, podatki o prenosih premoženja in načinu prenosa (odplačno, neodplačno) ipd. (11. člen). Ti podatki
se lahko med drugim pridobijo tudi s hišno in osebno preiskavo, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum,
da je oseba storila kataloško kaznivo dejanje in da razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora, seveda pa
se smeta opraviti le po odredbi sodišča.
Pri tem so edini dokazni standard, ki ga ZOPNI določa za uvedbo finančne preiskave, razlogi za sum, da je
Članki
določena oseba storila enega izmed kataloških kaznivih dejanj, ki jih zakon navaja v 4. členu. Gre predvsem
za hujša kazniva dejanja (terorizem, trgovina z ljudmi,
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi
drogami, jemanje in dajanje podkupnine, hudodelsko
združevanje, nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva itd.), vsa kazniva dejanja, storjena v
hudodelski združbi, ter vsa naklepna kazniva dejanja,
za katera se sme po zakonu izreči kazen petih let zapora
ali več. Prav lahko si torej zamislimo situacijo, v kateri je zoper določeno osebo podana anonimna ovadba,
da je storila enega izmed kataloških kaznivih dejanj in
da vrednost njenega premoženja presega 50.000 evrov,
pa bo zoper to osebo že dovoljeno izpeljati finančno
preiskavo in tako zelo intenzivno poseči v najbolj varovano polje njene zasebnosti – njeno finančno stanje.
Postopek finančne preiskave vodi državno tožilstvo, ki
je tudi sicer pristojno za predkazenski ali kazenski postopek zaradi kataloškega kaznivega dejanja (7. člen), v
postopku začasnega zavarovanja odvzema in začasnega odvzema premoženja nezakonitega izvora pa odloča sodišče, ki je tudi sicer pristojno za odločanje v
predkazenskem ali kazenskem postopku. Najpogosteje bo torej za omenjene postopke pristojno tisto tožilstvo oziroma sodišče, na ozemlju katerega je bilo storjeno kataloško kaznivo dejanje (pri čemer bo vedno
šlo za okrožno sodišče), za postopek odvzema premoženja pa je določena specialna pristojnost Okrožnega
sodišča v Ljubljani.
ZOPNI določa, da so javne (npr. državni organi) in
zasebne institucije (npr. banke, zavarovalnice) dolžne
organom, ki vodijo postopke po tem zakonu, na njihovo zahtevo posredovati vse zahtevane podatke, in to
tajno, torej brez obveščanja prizadetih oseb (8. člen).
V postopku finančne preiskave, začasnega zavarovanja
in začasnega odvzema premoženja nezakonitega izvora se sicer smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku2 (če ni v ZOPNI izrecno določeno drugače), v postopku odvzema premoženja nezakonitega izvora pa določbe Zakona o pravdnem postopku3 (9. člen).
Zanimivo je, da se lahko postopek finančne preiskave
po ZOPNI uvede tudi za nazaj, in sicer v enem letu po
pravnomočnosti obsodilne sodbe. Finančna preiskava
se sicer lahko opravi najdalj za obdobje petih let pred
letom, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje (10. člen).
Bistveni kriterij je torej čas storitve kataloškega kaznivega dejanja, in ne trenutek začetka kazenskega oziroma predkazenskega postopka. Pomembno je tudi poudariti, da se lahko že tudi po uvedbi finančne preiskave zoper določeno osebo ta razširi tudi na druge osebe, če se pokažejo razlogi za sum, da je bilo to premoženje preneseno ali je prešlo na povezane osebe (družinski člani, povezane pravne osebe, itd.).
Za izvedbo finančne preiskave lahko vodja pristojnega državnega tožilstva ustanovi finančno preiskovalno
skupino (14. člen). Dokazi, pridobljeni v postopku
2 3 4 ZKP, Ur. l. RS, št. 32/07 – UPB4 in nasl.
ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 in nasl.
ZIZ, Ur. l. RS, št. 3/07 – UPB4 in nasl.
15
finančne preiskave, pa se v predkazenskem ali kazenskem postopku ne smejo uporabljati (15. člen). Kazenski in predkazenski postopek imata namreč popolnoma drugačen namen kot postopek po ZOPNI, zato so
tudi pravice posameznika v obeh postopkih drugačne.
Tako bi lahko prišlo do zlorabe postopkov po ZOPNI
za pridobivanje dokazov, ki bi bili pozneje uporabljeni v kazenskem postopku, kar bi pomenilo obid kavtel, ki jih določa ZKP. Lahko pa se ti podatki uporabijo kot dokaz v davčnem postopku (18. člen). Sporna pa je določba, po kateri lahko Davčna uprava RS
(DURS) v takem primeru obvesti državno tožilstvo o
sumu storitve kaznivega dejanja, državno tožilstvo pa
lahko nato te podatke uporabi v predkazenskem ali kazenskem postopku zoper storilce kaznivih dejanj.
Finančna preiskava lahko traja največ eno leto, iz
objektivnih razlogov pa se lahko ta podaljša še za pol
leta (17. člen). Po zaključku finančne preiskave se ta
lahko ustavi, lahko pa se postopek nadaljuje z vložitvijo tožbe za odvzem premoženja ali pa s predlogom za
začasno zavarovanje odvzema.
Državni tožilec torej lahko predlaga začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora. Poglavitni pogoji so obstoj utemeljenih razlogov za sum,
da je oseba storila kataloško kaznivo dejanje, očitno
nesorazmerje med dohodki in vrednostjo premoženja
te osebe in obstoj nevarnosti uporabe tega premoženja za kriminalno dejavnost oziroma obstoj nevarnosti razpolaganja s premoženjem z namenom onemogočanja oziroma oteževanja njegovega odvzema (20.
člen). Začasno zavarovanje odredi sodišče s sklepom,
pri čemer lahko začasno zavarovanje traja največ dva
meseca do vložitve tožbe za odvzem premoženja nezakonitega izvora, nato lahko državni tožilec v nadaljnjem pravdnem postopku predlaga tudi podaljšanje začasnega zavarovanja. Trajanje začasnega zavarovanja v
pravdnem postopku je v ZOPNI urejeno enako kot po
določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju4 (28. člen).
Sodišče lahko na predlog državnega tožilca odredi tudi
začasen odvzem premoženja, in sicer predvsem v primerih, ko odreditev zgolj začasnega zavarovanja premoženja ne bi bila učinkovita (24. člen). V takšnem
primeru se premoženje izroči pristojnemu organu v
hrambo oziroma upravljanje. Ti organi so določeni v
37. členu ZOPNI (Agencija za upravljanje kapitalskih
naložb RS, Ministrstvo za finance, Carinska uprava RS
itd.). V postopkih začasnega zavarovanja in začasnega
odvzema premoženja nezakonitega izvora se torej subsidiarno uporabljajo določbe ZKP glede začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi, v nobenem
primeru pa predmet teh postopkov ne more biti premoženje, ki je že začasno zavarovano v predkazenskem
ali kazenskem postopku po določbah ZKP.
Bistveni del določb ZOPNI je seveda postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora. Gre v bistvu
za pravdni postopek, v katerem kot tožeča stranka
nastopa državni tožilec Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije (oziroma Skupine
16
Članki
državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala pri Vrhovnem državnem tožilstvu), kot tožena
stranka pa lastnik premoženja nezakonitega izvora.
ZOPNI v tem delu postopka predvideva subsidiarno
uporabo določb ZPP. Tožena stranka bo v tem postopku dokazovala predvsem zakonit izvor premoženja, in sicer s stopnjo verjetnosti, če pa bo šlo za povezano osebo, bo ta dokazovala, da je za premoženje
plačala dejansko vrednost (saj bo v nasprotnem primeru obveljala domneva, da ga je prejela brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, in
ji bo to premoženje odvzeto), tožeča stranka pa dejstva, iz katerih izhaja domneva nezakonitosti izvora
premoženja tožene stranke.
Postopek je nujen in prednosten (29. člen), sodišče pa
je prvi narok za glavno obravnavo dolžno razpisati najpozneje v treh mesecih po poteku roka za vložitev odgovora na tožbo. V postopku imajo pravico sodelovati
tudi tretje osebe, ki imajo na tem premoženju pravice,
ter oškodovanec (ki v kazenskem postopku zaradi kataloškega kaznivega dejanja uveljavlja premoženjskopravni zahtevek). Morebitne tretje osebe, ki sodišču
niso znane, se obvesti z oklicem o začetku postopka
odvzema (30. in 31. člen). Če tretje osebe ne vstopijo v pravdo, izgubijo svoje pravice na odvzetem premoženju (32. člen). Po začetku pravdnega postopka
za odvzem premoženja nezakonitega izvora se v zvezi
s premoženjem, ki je predmet tožbenega zahtevka, ne
more začeti davčni postopek, postopek izvršbe, zavarovanja, stečaja ali likvidacije, postopki, ki potekajo, pa
se prekinejo do pravnomočne odločitve sodišča o tožbi za odvzem. Prav tako se prekine tek zastaralnih rokov. ZOPNI poleg možnosti poplačila upnikov iz odvzetega premoženja po pravnomočno zaključenem postopku predvideva tudi možnost stečaja nad odvzetim
premoženjem (33. člen).
Če sodišče tožbi po zaključenem dokaznem postopku
ugodi, se premoženje nezakonitega izvora odvzame in
postane last Republike Slovenije, nato se to premoženje proda, razen če vlada odloči drugače. Kupnina od
prodanega premoženja je prihodek proračuna. Če pa
tožbenemu zahtevku ne ugodi, ne sme odpraviti začasnega zavarovanja in vrniti začasno zaseženega premoženja pred potekom enega meseca od dneva, ko je
bila pravnomočna odločba vročena DURS (34. člen).
Centralno evidenco začasno zaseženega, začasno odvzetega in odvzetega premoženja po ZOPNI vodi Carinska uprava RS.
Če se začasno zavarovano ali začasno odvzeto premoženje po zaključku postopka vrne lastniku, ima ta pravico od Republike Slovenije zahtevati vrnitev premoženja in povrnitev škode, vendar le v primeru, če je bila
ta povzročena s protipravnim ravnanjem ali kršitvijo
dolžne skrbnosti pristojnih organov. Torej zgolj zmanjšanje vrednosti začasno zaseženega ali odvzetega premoženja ne bo zadosten razlog za vložitev (uspešne)
odškodninske tožbe, kar bo najbrž še posebej pomembno pri zaseženih oziroma odvzetih vozilih, ki
hitro izgubljajo vrednost in uporabnost. Pomembno
je tudi opozoriti, da je treba tožbo za povrnitev škode
vložiti najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bilo
premoženje vrnjeno (45., 46. in 47. člen).
ZOPNI vsebuje tudi določbe o mednarodnem sodelovanju, pri čemer se to izvaja predvsem na podlagi
mednarodnih sporazumov, subsidiarno pa na podlagi določb ZOPNI.
Morda najbolj pomembna določba ZOPNI pa se
nahaja v predzadnjem, 57. členu. Ta namreč določa,
da se ta zakon uporablja tudi za zadeve, v katerih
se je predkazenski ali kazenski postopek začel pred
njegovo uveljavitvijo oziroma po 1. januarju 1990,
in za zadeve, v katerih je bila izdana pravnomočna
obsodba za kataloško kaznivo dejanje pred
njegovo uveljavitvijo oziroma po 1. januarju 1990.
To pa pomeni, da je ZOPNI mogoče uporabiti skoraj
za vse odprte kazenske postopke in tudi že za
pravnomočno zaključene postopke, ki so se končali
z obsodilno sodbo. S to določbo je zakonodajalec
na široko odprl vrata zasegu in odvzemu
premoženja nezakonitega izvora, pri čemer pa se
postavlja vprašanje, ali je takšna določba sploh v
skladu z ustavnim načelom prepovedi povratne
veljave pravnih aktov (2. in 155. člen Ustave).
Sklep
Na podlagi podanega orisa določb ZOPNI lahko ugotovimo, da ta zakon v slovenski pravni red uvaja nekatere pomembne novosti, ki pa so lahko zelo problematične zaradi več razlogov, predvsem ustavnopravne narave. Zakon namreč zelo intenzivno posega v posameznikove ustavne pravice do zasebnosti, pravico do zasebne lastnine in pravico do varstva osebnih podatkov,
vendar vsaj po mnenju avtorja ne vedno na način, ki
bi prestal t. i. strogi test sorazmernosti, ki ga uporab
ljata tudi Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za
človekove pravice, ko presojata upravičenost posegov
države v temeljne pravice posameznika.
Zato je utemeljeno pričakovati, da bosta v zvezi z določbami tega zakona obe omenjeni sodišči imeli še veliko dela in da bo zakon doživel še marsikatero spremembo.
Članki
17
Jure Debevec,
Ureditev lastništva pripadajočih zemljišč
k stavbam
V predpisih o lastninjenju in privatizaciji družbene lastnine ni izjeme, ki bi družbeno zemljišče olastni
nila ali privatizirala na drug način, kot da je lastnik zemljišča postal tisti, ki je imel na zemljišču pravico
uporabe. Brez dvoma najpogosteje omenjan predpis v zvezi s tem je še vedno Zakon o lastninjenju
nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL),1 manjkrat pa se poudarja, da so enake pravne posledice
za posamezna zemljišča že prej predpisali drugi tranzicijski zakoni. Pomembni so zlasti Stanovanjski
zakon (SZ)2 za funkcionalna zemljišča večstanovanjskih stavb3 in področni predpisi za objekte javne
ga in grajenega javnega dobra.4 Sodna praksa se zaveda, da je treba v vsakem konkretnem primeru
ugotoviti, kaj je bila podlaga lastninjenja in kdaj je to nastopilo.5
Po prej navedenih predpisih je lastninjenje nastopilo
ex lege, brez morebitnih dodatnih konstitutivnih aktov.
Odločilnega pomena za odgovor na vprašanje, kdo in
kdaj je postal lastnik družbenega zemljišča, sta zato odgovora na vprašanji, kdaj je prišlo do lastninjenja konkretnega zemljišča in kdo je bil v tistem trenutku imet
nik pravice uporabe na njem.
Lastnik stavbe je postal lastnik
njenega pripadajočega zemljišča
V sodni praksi ni več sporno, da so bila nekdanja
družbena zemljišča, ki so bila funkcionalna zemljišča stavb, olastninjena v korist lastnikov takih stavb.
Če je šlo za funkcionalno zemljišče večstanovanjske
stavbe, ki je bila v družbeni lastnini, je do olastninjenja funkcionalnega zemljišča prišlo z uveljavitvijo SZ, tj. 19. oktobra 1991. Pri drugih stavbah, na
primer družinske in enostanovanjske stavbe, stavbe
v zasebni lastnini, poslovne stavbe in druge stavbe,
je do tega prišlo najpozneje z uveljavitvijo ZLNDL
na 25. julija 1997.6
Lastnik stavbe je pridobil lastninsko pravico na njenem funkcionalnem zemljišču tudi kot izvenknjižni
imetnik pravice uporabe, torej ne glede na to, ali je
bil kot imetnik pravice uporabe na takem družbenem
zemljišču vpisan v zemljiški knjigi. Zemljiškoknjižni
vpis za pravico uporabe ni bil konstitutivnega pomena,7 temveč je bilo zanjo pomembnejše, dejansko izvrševanje.8 Pravica uporabe je lahko v režimu takratnega Zakona o združenem delu prešla z enega imetnika na drugega brez posamičnega pravnega naslova na podlagi uporabe.9 V skladu s to naravo pravice
uporabe so predtranzicijski predpisi pravico uporabe
na funkcionalnih zemljiščih stavb kogentno vezali na
lastninsko pravico ali pravico uporabe na stavbi. Načeloma je veljalo, da je z izgradnjo, nakupom oziroma lastništvom stavbe na družbenem zemljišču lastnik stavbe pridobil tudi pravico uporabe na njenem funkcionalnem zemljišču. Pravica uporabe na funkcionalnem
zemljišču je bila na lastništvo stavbe kogentno vezana
in se je kogentno prenašala skupaj z njim.10
Upravičenec do lastninjenja družbenega zemljišča je
bil torej tisti, ki je bil dejanski imetnik pravice uporabe, morebitni avtomatični prepisi lastninske pravice na družbeni nepremičnini v korist vpisanega imet
nika pravice uporabe, ki to dejansko ni bil, pa so bili
napačni in jih je mogoče izpodbijati. To so potrdili
tudi prehodni režimi danes veljavnih predpisov11 in sodna praksa.12
Pojem pripadajočega zemljišča
Če smo torej odgovorili na vprašanje, kdo je olastninil družbeno zemljišče, je nadalje v vsakem
Ur. l. RS, št. 44/97, 59/01, 27/02 Odl. US: U-I-210/98.
Ur. l. RS, št. 18/91 (19/91 popr.), 13/93 – ZP-G, 9/94 Odl. US: U-I-9/92, 21/94, 22/94 Odl. US: U-I-212/93, 29/95 – ZPDF, 23/96, 24/96 Odl. US: U-1-1994/94,
1/00, 1/00 Odl. US: U-I-268/96, 22/00 – ZJS, 81/00 Odl. US, 57/01 Odl. US: U-I-157/00, 87/02 – SPZ, 29/03 Odl. US: U-I-303/00, 69/03 – SZ-1, 133/03 Odl.
US: U-I-8/01, 132/04 – Skl. US: Up-761/03, 90/09 Odl. US: U-I-128/08, Up-933/08.
3 Funkcionalno zemljišče je postalo solastnina etažnih lastnikov po tretjem odstavku 12. člena SZ. Ker je bila (so)lastninska pravica na funkcionalnem zemljišču po
tretjem odstavku 12. člena SZ akcesorno vezana na lastninsko pravico na posameznih delih večstanovanjske stavbe, je delila enako pravno usodo lastninjenja po 111. do
116. členu SZ in nato privatizacije po 117. do 133. členu SZ.
4 Fajs, T. M.: Določanje pripadajočega zemljišča po ZVEtL, v Zbornik: 2. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV Založba, d.o.o., 2010.
5 Denimo odločba VSL I Cp 749/2009 z dne 6. maja 2009, odločba VSRS II Ips 634/2007 z dne 1. julija 2010.
6 Člen 2 do 5 ZLNDL.
7 Denimo odločba VSRS II Ips 634/2007 z dne 1. julija 2010, odločba US RS, št. Up-2677/08 z dne 15. aprila 2010.
8 Denimo odločba VSRS II Ips 553/2002 z dne 18. septembra 2003.
9 Denimo odločba VSRS II Ips 52/2002 z dne 11. decembra 2002. Damjan, M.: Grajeno javno dobro in stavbna zemljišča, v Zbornik: 2. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV Založba, d.o.o., 2010.
10 Denimo odločba VS RS II Ips 397/97 z dne 23. septembra 1998 in II Ips 110/2011 z dne 26. maja 2011. To so izrecno predpisovali tudi številni predtranzicijski
predpisi, na primer Zakon o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/76 in 42/86) v 7. členu in Zakon o stavbnih zemljiščih – ZSZ (Ur. l. SRS, št. 18/84 in 34/88)
v 16. členu.
11 Prvi odstavek 3. člena Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo – ZPPLPS (Ur. l. RS, št. 89/99, 35/00
– Skl. US: U I 8/00, 43/01 Odl. US: U-I-8/00, 97/01, 32/02 Odl. US: U-I-288/00, 15/03, 47/03 – UPB1, 58/03 – ZZK-1) . Člen 217 Zakona o graditvi objektov –
ZGO-1 (Ur. l. RS, št. 110/02, 97/03 Odl. US: U-I-152/003, 41/04 – ZVO-1, 45/04, 47/04, 62/04 Odl. US: U-I-1/03, 102/04 – UPB1 (14/05 popr.), 92/05 – ZJC-B,
93/05 – ZVMS, 111/05 Odl. US: U-I-150/04, 120/06 Odl. US: U-I-286/04, 126/07, 57/09 – Skl. US: U-I-165/09, 108/09, 61/10 –ZRud-1 (62/10 popr.), 20/11
Odl. US: U-I-165/09). Člen 190 Stanovanjskega zakona – SZ-1 (Ur. l. RS, št. 69/03, 18/04 – ZVKSES, 47/06 – ZEN, 9/07 Odl. US: P-31/06, 18/07 – Skl. US: U-I70/04, 45/08 –ZVEtL, 57/08, 90/09 Odl. US: U-I-128/08, Up-933/08, 62/10 – ZUPJS, 56/11 Odl. US: U-I-255/09 in 87/11).
12 Denimo odločba VSRS II Ips 262/2009 z dne 9. novembra 2009, odločba VSL I Cp 4676/2010 z dne 11. maja 2011.
1 2 Članki
18
konkretnem primeru treba odgovoriti tudi na vprašanje, v kakšnem obsegu je to učinkovalo. Za ugotovitev, kaj je v naravi tisto, kar je bilo olastninjeno
v korist lastnika stavbe, je odločilnega pomena pojem pripadajočega zemljišča. V predtranzicijskih in
tranzicijskih predpisih se je tako zemljišče imenovalo
funkcionalno zemljišče, pozneje gradbena parcela. Po
vsebini je bilo definirano kot zemljišče, potrebno za
redno rabo stavbe.13 Današnji pravni red ga opredeljuje kot pripadajoče zemljišče k stavbi.14 Pojmi funkcionalno zemljišče, gradbena parcela in pripadajoče
zemljišče so sopomenke za tisto zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe.15
Pojem »zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe«,
je bil v predpisih precej skopo razložen in ga moramo obravnavati kot pravni standard.16 Od preteklih
predpisov ga je še najbolj podrobno opredeljeval prvi
odstavek 9. člena SZ, in sicer kot »zemljišče, ki je
neposredno namenjeno njeni redni rabi [redni rabi
stavbe, op. p.] in brez katerega ne more funkcionirati, kot npr. dostopne poti, dovozi, parkirni prostori,
prostori za smetnjake, prostori za igro, počitek in podobno«. Danes kriterije za določitev pripadajočega
zemljišča k stavbi opredeljuje Zakon o vzpostavitvi
etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega
dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k
stavbi (ZVEtL)17 v tretjem in četrtem odstavku 7. člena ter šestem odstavku 30. člena. O teh kriterijih je
treba skrbno presoditi v vsakem konkretnem primeru posebej. Glede na navedene predpise je pripadajoče zemljišče najmanj (nujno) stavbišče (zemljišče
pod stavbo), praviloma pa obsega tudi določeno zemeljsko površino ob stavbi. Šlo bo zlasti za tisto površino, ki je bila namenjena ali predstavlja dostopne
poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, igro ipd., pri čemer je treba upoštevati tudi urbanistične kriterije in preteklo rabo.
Pravno varstvo
V preteklosti se je obseg pripadajočega zemljišča praviloma določal v upravnem postopku. Šlo je za določanje funkcionalnih zemljišč18 oziroma gradbenih parcel.19 Vendar upravni organi niso imeli pristojnosti, da
pri ugotovitvi, kaj je funkcionalno zemljišče oziroma
gradbena parcela, hkrati odločijo tudi o pravicah na
tem zemljišču. Ugotovitev upravnega organa, da je določeno zemljišče funkcionalno zemljišče oziroma gradbena parcela k določeni stavbi, je tako lahko pomenila
le prvo fazo urejanja konkretne situacije. Opredelila je
le predmet, o pravicah na njem pa je moralo v primeru spora odločati sodišče. Upravna pristojnost odločati o obsegu funkcionalnega zemljišča oziroma gradbene parcele je dokončno prenehala z uveljavitvijo novele Zakona o graditvi objektov (ZGO-1B),20 tj. 15.
aprila 2008.
Odločanje o pravicah na pripadajočem zemljišču je
pridržano sodstvu. Že v času veljavnosti predtranzicijskih predpisov in kljub tam predpisani upravni pristojnosti za določanje obsega funkcionalnega zemljišča
je sodna praksa štela, da je sodstvo pristojno tudi za
določitev njegovega obsega, če tega ni že prej določil
upravni organ.21 Predhodni upravni postopek za določitev predmeta torej ni bil nujna predpostavka za začetek sodnega postopka za ugotovitev pravic na njem.
Čeprav je v sodni praksi prihajalo tudi do nasprotnih
stališč,22 je sleherni dvom o sodni pristojnosti odpravilo Vrhovno sodišče, ki je leta 2009 s tem v zvezi potrdilo in ponovilo stališče, oblikovano v času veljavnosti predtranzicijskih predpisov.23
Do pred kratkim za reševanje tovrstnih situacij ni bil
predpisan noben poseben postopek, zato jih je bilo
mogoče reševati samo v pravdi. Tožba v takih primerih je ugotovitvena in meri na ugotovitev obstoja lastninske pravice, in ne dajatvena, ki bi morda merila na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Gre namreč za uveljavljanje ex lege že pridobljene lastninske
pravice na podlagi predpisov o lastninjenju, in ne za
pravnoposlovno pridobitev na podlagi pravnega posla.24 Ker gre za varstvo že pridobljene lastninske pravice, ta ne zastara.25 Aktivno legitimiran za zahtevek
je vsakdo, ki ima na stavbi lastninsko upravičenje, tudi
solastnik, skupni lastnik oziroma etažni lastnik sam,
brez sodelovanja drugih članov morebitne večosebne
lastninske skupnosti, saj ne gre za nujne, ampak le za
enotne sospornike.26
Od leta 2008 naprej je za tovrstna vprašanja predpisan
poseben nepravdni postopek po odločbah ZVEtL. Po
30. členu je tako mogoče začeti postopek za določitev
pripadajočega zemljišča k stavbam, ki so bile zgrajene
pred 1. januarjem 2003, ne glede na to, ali je bila na
taki stavbi vzpostavljena etažna lastnina. Presečni datum je uveljavitev Stvarnopravnega zakonika (SPZ).27
Namen tega postopka je uskladitev obeh nepremičninskih evidenc z dejanskim stanjem v vsakem konkret
nem primeru, tj. evidentiranje pripadajočih zemljišč v
zemljiškem katastru in zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na njih v korist tistih, ki so jih dejansko
Več o tem glej Fajs, T. M., nav. delo.
Člena 7 in 30 ZVEtL (Ur. l. RS, št. 45/08 in 59/11).
Fajs, T. M., nav. delo.
16 Poleg »zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe«, se pojavljajo tudi opisi »zemljišče, na katerem stoji hiša in dvorišče«, »zemljišče, ki ga pokriva zgradba, in
zemljišče, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo«, »stavbna parcela, na kateri stoji stavba«, »zemljišče, kolikor ga potrebuje za zgraditev stanovanjske hiše ali
poslovne stavbe [...] in za nujno redno uporabo«; več o tem glej Fajs, T. M., nav. delo.
17 Ur. l. RS, št. 45/08 in 59/11.
18 Člen 46 nekdanjega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 Odl. US: UI 30/89, Ur. l. RS, št. 26/90, 3/91
Odl. US: U-I-30/89, 3/91 Odl. US: U-I-30/89, 18/93, 47/93, 71/93, 29/95 – ZPDF, 44/97, 54/99 Odl. US: U-I-258/94, 9/01 – ZPPreb, 62/01 Skl. US: U-I-227/00,
23/02 Odl. US: U-I-227/00, 110/02 – ZUreP-1 (8/03 popr.)).
19 Člena 215 in 216 ZGO-1.
20 Ur. l. RS, št. 126/07, 61/10 – ZRud-1 (62/10 popr.).
21 Pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS, sprejeto na občni seji 21. decembra 1988, v: Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS št. I-II/88, str. 55.
22 Tako na primer Višje sodišče v Ljubljani v neobjavljeni sodbi opr. št. I Cp 60/2008 z dne 18. junija 2008, pa tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 781/2005 z dne
13. marca 2008, ki je bila pozneje razveljavljena s strani Ustavnega sodišča z odločbo št. Up-1381/08 z dne 23. septembra 2009.
23 Odločba VS RS II Ips 262/2009.
24 V takih primerih dajatveni zahtevek ne pride v poštev. Primerjaj odločbo VS RS II Ips 146/2008 z dne 25. marca 2010.
25 Tretji odstavek 37. člena in tretji odstavek 92. člena SPZ.
26 Denimo odločba VS RS opr. št. II Ips 71/2011 z dne 6. junija 2011.
27 Ur. l. RS, št. 87/02 in 18/07 Skl. US: U-I-70/04.
13 14 15 Odvetnik 55 / april 2012
Članki
olastninili.28 Sodišče v okviru postopka ugotovi, katero je tisto zemljišče, ki pripada k stavbi, odmeri ustrezno zemljiško parcelo in poskrbi za njeno katastrsko
evidentiranje ter nato odloči o vpisu lastninske pravice lastnika stavbe tudi na taki zemljiški parceli. Sklep
sodišča, ki ga izda za stavbo, zgrajeno pred 1. januarjem 2003, na podlagi 30. člena ZVEtL, je deklaratorne narave, saj z njim le ugotovi pravice, ki jih je lastnik
stavbe na pripadajočem zemljišču že pridobil. Pri tem
ZVEtL ni ukinil že prej obstoječe možnosti, da se tovrstne situacije rešujejo v pravdi, temveč je le predpisal dodaten postopek, v katerem je ta vprašanja mogoče reševati.29 Izbiro, kateri postopek bo začel, je torej zakonodajalec prepustil upravičencu v vsakem konkretnem primeru.
V primerih, ko je v zemljiški knjigi kot lastnica spornega zemljišča vpisana pravna oseba, ki je v stečajnem postopku, je treba tovrstni zahtevek po načelu koncentracije uveljavljati v stečajnem postopku.30 Takih primerov je vse več, saj na pasivni strani obravnavanih zahtevkov (bodisi v pravdi bodisi v nepravdnem postopku) v pretežnem številu primerov nastopajo prav nekdanji veliki družbeni graditelji, ki so kot nekdanji investitorji v zemljiški knjigi ostali vpisani kot imetniki pravice uporabe na pripadajočih zemljiščih stanovanjskih
karejev iz časa družbene gradnje. Prav večina teh podjetij oziroma njihovih pravnih naslednikov je danes v
stečajnem postopku. Pravilni zahtevek, ki ga je treba
uveljavljati v stečajnem postopku, je prijava izločitvene pravice, saj se uveljavlja že pridobljena lastninska
pravica, in ne obligacijska terjatev.31 Zato je tak zahtevek ob ustreznih posledicah mogoče uveljavljati tudi
po preteku roka za prijavo terjatev.32
Ne glede na to, kateri postopek za ureditev konkretnega primera je začet, pa je predmet presoje praviloma
enak: če to še ni bilo ugotovljeno, je treba ugotoviti,
katero zemljišče je tisto, ki je predstavljalo funkcionalno zemljišče k stavbi, in kdaj je bilo to zemljišče olastninjeno in na kakšni pravni podlagi.
Prednosti nepravdnega postopka
po ZVEtL
Z vidika lastnika pripadajočega zemljišča je postopek
po ZVEtL v primerjavi s pravdo najverjetneje boljša
in enostavnejša možnost za ureditev njegovega lastništva. Prednosti postopka so številne, v nadaljevanju pa
so naštete le nekatere najbolj očitne.33
19
Drugače kot v pravdnem postopku predlagatelju postopka po ZVEtL ni treba natančno oblikovati zahtevka, saj v nepravdnem postopku nima takega pomena,
kot ga ima v pravdnem postopku.34 To je še zlasti pomembno zato, ker v obravnavanih situacijah natančen
obseg zemljišča tudi predlagatelju praviloma ni znan in
ima v primeru postavitve tožbenega zahtevka v pravdi lahko težave že pri njegovi objektivni formulaciji.
Poleg tega pogosto ni jasno, v kakšnem obsegu neko
zemljišče pomeni pripadajoče zemljišče eni stavbi, ali
in v kakšnem obsegu pa gre morebiti za skupno pripadajoče zemljišče več stavbam.35 Lahko se zgodi, da
bo morda po temelju sicer utemeljen zahtevek v pravdi zavrnjen samo zato, ker je formulacija zahtevka nepravilna, za kar pa v nepravdnem postopku praviloma ni bojazni.
Drugače kot v pravdnem postopku sodišče v nepravd
nem postopku po ZVEtL po uradni dolžnosti poskrbi za uskladitev nepremičninskih evidenc z dejanskim
stanjem. Sodišče na podlagi prvega odstavka 15. člena, 23. in 23.a člena ter drugega odstavka 24. člena,
vse v zvezi s četrtim odstavkom 26. člena, ob začetku
postopka poskrbi za zaznambo spora v zemljiški knjigi, pred odločitvijo za evidentiranje ustrezne zemljiške parcele v zemljiškem katastru, po končanem postopku pa za zemljiškoknjižni vpis ugotovljenih pravic. Predlog po ZVEtL tako nadomesti – poleg pred
loga za meritorno presojo – vsaj še tri predloge, ki bi
jih morala v primeru pravdnega postopka stranka vložiti sama.36
V skladu z 28. členom ZVEtL sodišče v nepravdnem
postopku po uradni dolžnosti poskrbi za to, da se o
postopku obvestijo tudi morebitni lastniki drugih
stavb, h katerim bi lahko konkretno zemljišče pripadalo kot skupno pripadajoče zemljišče več stavbam. S
tem sodišče poskrbi, da so v postopku udeleženi vsi
potencialni interesenti v konkretni situaciji. Čeprav se
s tem povečuje število oseb v postopku in zato obseg
možnih ugovorov, ki bi lahko postopek peljali v drugo smer od predvidevanj in pričakovanj predlagatelja,
pa se s tem hkrati tudi povečuje obseg oseb, za katere bo odločba sodišča učinkovala z učinki materialne
pravnomočnosti. Po načelu res iudicata facit ius inter
partes sodba učinkuje le med pravdnima strankama,37
v nepravdnem postopku po ZVEtL pa se subjektivne
meje pravnomočnosti sodne odločbe poskušajo razširiti prek kroga predlagatelja in nasprotnega udeleženca. To pa zagotavlja večjo pravno varnost strank in višjo stopnjo učinkovitosti sodne odločbe.
28 Predlog zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, EVA 2008-15170004, Poročevalec DZ RS, št. 20/08 z dne 14. februarja 2008, obrazložitev 30. člena predloga zakona. Enako predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o
vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL-A), EPA 1855-V, obrazložitev
1. člena.
29 Denimo odločba VSL I Cp 924/2010 z dne 5. maja 2010.
30 Člen 227 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP (Ur. l. RS, št. 126/07, 40/09, 59/09, 52/10, 106/10,
26/11, 47/11 in 87/11 – ZPUOOD).
31 Druga točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP.
32 Četrti do sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP.
33 Več o naravi postopka za določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL glej Fajs, M. T.: Zbornik referatov, 22. tradicionalni posvet GZS-ZPN, Poslovanje z nepremičninami, Portorož, 17. in 18. november 2011, povzetek, str. 6, referat na priloženi zgoščenki; pa tudi Klakočar Zupančič, U.: Določitev pripadajočega zemljišča k stavbi
po ZVEtL, Pravna praksa, št. 43/2011.
34 Wedam Lukić, D., Polajnar Pavčnik, A.: Nepravdni postopek – zakon s komentarjem, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1991, komentar k 30. členu, str. 31.
35 Ob taki ugotovitvi sodišče predloga z drugačnim zahtevkom v nepravdnem postopku po ZVEtL ne zavrne, temveč pripadajoče zemljišče določi k več stavbam v
skladu z določbami 8. in 28. člena tega zakona. Drugače je v pravdi, v kateri morebiti nepravilna formulacija zahtevka ali formulacija, ki ni v skladu z v postopku ugotovljenim dejanskim in pravnim stanjem, praviloma vodi v negativno odločbo.
36 Upoštevajoč zakonodajno gradivo je zakonodajalca pri sprejemanju ZVEtL kot eno izmed temeljnih načel vodilo tudi načelo odpravljanja administrativnih ovir in
poenostavitve postopkov z vidika strank.
37 Denimo odločba US RS, št. Up-280/05 z dne 9. februarja 2006.
Članki
20
Pomembno je tudi, da se stroški izvedencev izplačujejo v breme rezervnega sklada. Predlagatelj in drugi interesenti stroške nosijo le, če stavba rezervnega sklada nima ali ta ne zadostuje za njihovo kritje.38 Vsekakor je tudi to pomemben element pri odločanju stranke za enega od postopkov.
sklepa v nepravdnem postopku, po vsebini ne pomeni razlastitve, po obliki pa ne oblikovalne ali dajatvene odločbe o prenosu lastninske pravice. Gre za ugotovitveno odločbo, ki meri na ugotovitev dejanskega
pravnega položaja določene nepremičnine in varstvo
ex lege pridobljene lastninske pravice.
Z vidika sodišča, na drugi strani, je nepravdni postopek mnogo bolj zapleten od pravde. Sodnik je v postopku po ZVEtL postavljen v vlogo aktivnega subjekta z inkvizitornimi pooblastili, katerega končna naloga
je urediti konkretno situacijo, in ne le presoditi o utemeljenosti predlagateljevega zahtevka z vidika zatrjevanjih in ugotovljenih dejstev ter materialnega prava.
Vsekakor pa bi se kot nedopusten in razlaščajoč poseg v pravico zemljiškoknjižno vpisanega lastnika lahko izkazala odločba, izdana na podlagi navedenih pravil v primerih, ko bi prišlo do dobroverne pridobitve
lastninske pravice na nepremičnini na pravnoposlovni
podlagi, ki je bila realizirana z vpisom v zemljiški knjigi. Ob uveljavljenem načelu zaupanja v zemljiško knjigo dobroverna pravnoposlovna pridobitev od nelastnika na strani pridobitelja preseže pomanjkanje razpolagalne pravice na strani odtujitelja, pridobitev lastninske pravice pa je v tem primeru učinkovita.41 Če je po
tem, ko je bilo zemljišče izvenknjižno olastninjeno v
korist lastnika stavbe, subjekt, ki je bil vpisan v zemljiško knjigo, nepremičnino odtujil tretji dobroverni osebi, ta pa se je vpisala v zemljiško knjigo, je izvenknjižno pridobljena lastninska pravica lastnika stavbe na
takem zemljišču prenehala.42 Zahtevek za pravno varstvo bi bilo v takem primeru treba zavrniti. Odločilna je torej dobra vera, pri čemer ne gre pozabiti, da
je sodna praksa dobro vero relativizirala ne le s poznavanjem knjižnega stanja, temveč tudi z nepoznavanjem izvenknjižnega.43 Pri nepremičninah, ki izhajajo iz družbene lastnine, pa se dobra vera preizkuša še
posebej strogo, saj je za te nepremičnine splošno znano, da se zemljiškoknjižna stanja ne ujemajo z dejanskim pravnim stanjem.44
Znano je, da se postopki za določitev pripadajočega
zemljišča po ZVEtL kljub večjemu številu že vloženih predlogov še niso začeli zares izvajati. Razloge za
zastoj je zakonodajalec poskušal odpraviti z novelo
ZVEtL‑A, vendar pri tem ni odpravil tistih bistvenih.
Po eni strani pravila o sodniški normi namreč ne upoštevajo in ne omogočajo prilaganja zahtevnosti dela na
zadevah po ZVEtL, po drugi strani pa do nedavnega ni
bilo organiziranih izobraževanj sodnikov o specifičnih
vprašanjih, ki se pojavljajo v takih zadevah. Tovrstne
težave naj bi odpravili Sodni svet ter sodna in pravosodna uprava v okviru svojih pristojnosti, vendar učinkov vsaj za zdaj še ni zaznati. Ker so bile te zadeve zakonsko opredeljene kot prednostne,39 bi bilo v primeru, da bo hitrost reševanja teh zadev še zmeraj bolj kot
ne ostala na dosedanji ravni, morda vendarle primerno,
da vmes poseže zakonodajalec in se vrne k svoji prvi
predvideni rešitvi, tj. začasni uvedbi instituta specializiranih sodnikov, ki bi v prehodnem obdobju skoncentrirano reševali postopke po ZVEtL.
Ugovori
Ugovori, ki naj bi v praksi prevladovali zoper tovrstne
zahtevke, zlasti v nepravdnih postopkih po ZVEtL, naj
bi šli v smeri, da zahtevek meri na nezakonito razlastitev zemljiškoknjižno vpisanega lastnika.40 Uspešnost in
relevantnost tovrstnih ugovorov sta vprašljivi. Prej citirana pravna pravila in s tem povezana sodna praksa
subjektom, ki so vpisani kot lastniki nekdanjih družbenih zemljišč, ne jemljejo zakonito pridobljene lastninske pravice, temveč utemeljujejo in povedo, kdo je dejansko postal lastnik spornih zemljišč. Zgolj nepravilen
vpis v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage, pa ne
v predpisih ne v sodni praksi še ni bil spoznan kot temelj pridobitve lastninske pravice in tudi ne kot predmet ustavnega varstva zasebne lastnine. Priznanje lastninske pravice na podlagi že navedenih pravnih pravil, pa naj bo v obliki sodbe v pravdnem postopku ali
Relevanten ugovor zoper pridobitev lastninske pravice bi lahko bila tudi denacionalizacija. Upravičenci do lastninjenja po SZ so bili že pred uveljavitvijo
Zakona o denacionalizaciji (ZDen)45 opredeljeni kot
zavezanci v postopkih denacionalizacije,46 ZLNDL pa
je izrecno predpisal, da lastninjenje po tem zakonu
ne vpliva na pravice denacionalizacijskih upravičencev.47 Tudi danes veljavni ZVEtL v 32. členu narekuje prekinitev nepravdnega postopka, če o isti nepremičnini še teče denacionalizacijski postopek, za primer odločitve pa odreka negativne posledice za pravice denacionalizacijskih upravičencev. Vse to daje videz, da ima denacionalizacija prednost pred lastninjenjem funkcionalnih zemljišč stavb, vendar to dejansko ne drži. Zazidanih stavbnih zemljišč ni mogoče
vrniti v naravi, razen če na njih stoji objekt v lasti denacionalizacijskega upravičenca.48 Za zazidano stavbno zemljišče se šteje tudi funkcionalno zemljišče obstoječe stavbe.49 Po ustaljeni upravnosodni praksi je
odločba, ki teh pravil ne upošteva, nična.50 Pri tem
Tretji do peti odstavek 23. člena ZVEtL.
Fajs, M. T.: ZVEtL in ovire za njegovo izvajanje v praksi, Pravna praksa, št. 28-29/2011.
Klakočar Zupančič, U., nav. delo.
41 Člen 10 SPZ in 8. člen Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1 (Ur. l. RS, št. 58/03, 37/08 – ZST-1, 45/08, 28/09, 79/10 Odl. US: U-I-85/09 in 25/11). Govorimo o t. i.
a non domino pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini.
42 Člen 101 SPZ.
43 Denimo odločba VS RS II Ips 259/2006 z dne 9. oktobra 2008 in II Ips 17/2008 z dne 13. marca 2008.
44 Denimo odločba VS RS II Ips 262/2009 z dne 9. novembra 2009 in II Ips 259/2006 z dne 9. oktobra 2008. Tudi Ude, L.: Dobra vera pri pravnem prometu z nepremičninami v obdobju lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini, V. dnevi civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani 2007, str. 94.
45 Ur. l. RS, št. 27/91 in nasl.
46 Člen 115 člen SZ.
47 Člen 8 ZLNDL.
48 Člen 31 in drugi odstavek 32. člena ZDen.
49 Drugi odstavek 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih.
50 Denimo odločba VS RS U 1147/95 z dne 19. februarja 1999 in VS RS I Up 1109/2004 z dne 16. marca 2005.
38 39 40 Odvetnik 55 / april 2012
Članki
ne gre prezreti, da je treba ničnost denacionalizacijske odločbe uveljaviti v upravnem postopku z izrednim pravnim sredstvom.51 Dokler taka odločba ni
odpravljena oziroma razveljavljena, kot konstitutivna
21
odločba velja in zavezuje, pri čemer v sodni praksi
najvišjih sodišč še ni povsem razjasnjeno, kako na to
vplivajo pravila o subjektivnih mejah pravnomočnosti.52
Člena 279 in 280 Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl.).
52 Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je treba konstitutivno odločbo, izdano v denacionalizacijskem postopku, predhodno odpraviti – prim. odločbo US RS Up457/09 z dne 28. septembra 2011. Pri tem pa ni presojalo argumentacije Vrhovnega sodišča iz odločbe II Ips 509/2009 z dne 9. septembra 2010, kjer to smiselno navaja, da pridobitelj nepremičnine ni bil udeležen v denacionalizacijskem postopku in ga zato denacionalizacijska odločba ne more zavezovati.
51 Matej Erjavec,
Odškodninska oziroma kazenska odgovornost
Pomen pravilnega upoštevanja »pravila proste poslovne presoje« pri ugotavljanju (ne)obstoja odškod
ninske oziroma kazenske odgovornosti članov organov vodenja gospodarske družbe v praksi.
V zadnjih nekaj letih lahko spremljamo številne bolj
ali manj spektakularne in medijsko odmevne postopke proti (praviloma) nekdanjim članom organov vodenja (uprav oziroma upravnih odborov) gospodarskih družb pri nas. O pravnih podlagah takih postopkov – bodisi da gre za odškodninske tožbe bodisi za
predkazenske oziroma kazenske postopke – je bilo
v literaturi, med drugim tudi v reviji Odvetnik, objavljenih že precej zelo dobrih prispevkov. Zato naj
zgolj spomnim, da gre za postopke, ki temeljijo na
določbah 263. člena Zakona o gospodarskih družbah
(ZGD-1),1 v katerih je urejena dolžna skrbnost pri
opravljanju nalog članov organov vodenja (ali nadzora) in pa njihova odgovornost v primeru kršitve (nezadostne skrbnosti) pri opravljanju teh nalog. Predkazenski in kazenski postopki zoper člane organov
vodenja in nadzora pa temeljijo na določbah Kazenskega zakonika RS (KZ)2 oziroma Kazenskega zakonika (KZ-1)3 o kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo,
največkrat se po mojih izkušnjah pojavlja očitek o zlorabi položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen KZ-1 ter prej poimensko in vsebinsko
nepomembno drugačen 244. člen KZ), morda v povezavi še s kakšnim akcesornim kaznivim dejanjem
(npr. pranjem denarja).
V tem prispevku se želim osredotočiti na problematiko
in pomen nekaterih konkretnih okoliščin, ki jih je treba
v takih postopkih ustrezno upoštevati oziroma ugotav
ljati (in so načeloma v korist toženim oziroma obdolženim članom organov vodenja). Pri tem je treba imeti pred očmi dejstvo, da so tožene oziroma obdolžene
stranke v takih postopkih največkrat že vnaprej bolj kot
ne odškodninsko odgovorne oziroma krive. Tak (dokaj
neugoden) izhodiščni (tudi procesni) položaj članov
organov vodenja je pri odškodninskih sporih bržkone
posledica določbe o obrnjenem dokaznem bremenu,
ki toženi stranki (oziroma njenemu pooblaščencu) nalaga zahtevno nalogo, da razišče, navede in v postopku
dokaže vse pravno relevantne dejanske okoliščine, iz
katerih izhaja sklep, da so pri opravljanju svojih nalog
in pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnali vestno in
pošteno. V predkazenskih in kazenskih postopkih pa
ima tak položaj obdolženi (kljub uzakonjeni domnevi nedolžnosti) – bržkone zaradi trenutno prevladujočega (negativnega in črnogledega) stanja duha v naši
družbi in posledično negativno nastrojenega poročanja medijev in odziva javnosti.
Pravilo proste poslovne presoje
Ob takem izhodišču in ob dejstvu, da sodišča sicer
sodijo o dogodkih iz preteklosti, vendar v današnjem
času in v sedanjih družbenih razmerah, menim, da je
za odvetnika (pa tudi za sodnika), ki je udeleženec
takih postopkov (kot pooblaščenec toženega oziroma
kot zagovornik obdolženega člana organa vodenja),
pomembno, da ohrani kritično distanco tako do očitkov njegovi stranki kot tudi do trenutnih družbenih
razmer. Treba se je namreč zavedati, da obstoj škod
ljivega oziroma protipravnega ravnanja člana organa
vodenja vendarle mora navajati in dokazovati aktivna,
tj. tožeča stran (domnevno oškodovana družba v odškodninskem postopku oziroma tožilstvo v kazenskem
postopku). Tako ravnanje lahko v praksi po eni strani
pomenijo posamezni posli in dejanja, ki jih člani organov vodenja storijo v nasprotju z zakoni, statutom,
akti družbe, predpisi ali ustaljeno poslovno prakso, po
drugi strani pa tudi opustitve dolžnih ravnanj (skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika). Pri tem
1
Ur. l. RS, št. 42/06 (60/06 popr.), 26/07 – ZSDU-B, 33/07 – ZSReg-B, 67/07 – ZTFI (100/07 popr.), 10/08, 68/08, 23/09 Odl. US: U-I-268/06, 42/09, 65/09 –
UPB3, 83/09 Odl. US: U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09, 33/11 in 91/11.
2
Ur. l. RS, št. 63/94 (70/94 popr.) in nasl.
3
Ur. l. RS, št. 55/08 (66/08 popr.), 39/09, 55/09 Odl. US: U-I-73/09, 56/11 Odl. US: U-I-262/10 in 91/11.
22
Članki
je treba izrecno opozoriti, da se presoja škodljivega dejstva (kot je bilo že nakazano) praviloma opravlja glede na pogoje in okoliščine, ko je bilo škodljivo dejstvo
tudi storjeno, čeprav se njihovo preverjanje opravlja in
presoja naknadno (post festum) v povsem drugačnih
(družbenih) okoliščinah.4
Tudi ugotavljanje obstoja in povrnitve premoženjske
škode se ravna po načelu restitucije. Pri tem je še zlasti pomembno, da je treba za vsako obliko škode izhajati iz trenutka odločanja o posamezni poslovni odločitvi v družbi (ki se je izvajala ex nunc), ne pa presojati te poslovne odločitve iz današnjega oziroma trenutnega (bistveno drugačnega) položaja za nazaj (ex
tunc). Prav tako mora sodišče upoštevati dejstvo, da
pozneje neizvedeno dejanje iz preteklosti (nerealizirana očitana poslovna odločitev) lahko zmanjšuje oziroma onemogoča merjenje učinkov koristnosti za družbo in s tem povzroči tudi težave pri ugotavljanju morebitne škode. Povedano nekoliko drugače: če se posel, ki je bil začet v preteklosti, z odločitvijo organov
vodenja v družbi pozneje ne izvede (se zaustavi, prekliče, odpravi), sploh ni več mogoče meriti (finančnih) učinkov, ki bi jih lahko taka poslovna odločitev
(oziroma poslovanje) prinesla v prihodnosti. V takem
primeru je tudi ugotavljanje višine škode (ali pa protipravne premoženjske koristi) zelo oteženo. Zato je
pri presoji konkretne poslovne odločitve, za katero se
članu organa vodenja očita, da naj bi bila škodljiva ali
celo kazniva, treba upoštevati prosto podjetniško presojo (t. i. pravilo proste poslovne presoje ali the business judgment rule).5
Bistvo pravila podjetniške presoje je torej v tem, da člani organov vodenja ne odgovarjajo za vsako napačno
odločitev, zaradi katere družbi nastane škoda, temveč
mora vselej ostati določeno polje proste presoje, v katerem se lahko sprejemajo tvegane odločitve (t. i. safe
harbour). Iz strokovne literature je mogoče povzeti naslednje elemente pravila proste podjetniške presoje:6
– član organa vodenja mora narediti vse za svojo zadostno obveščenost, preden sprejme posamezno
poslovno odločitev, saj morajo odločitve temeljiti
na ustreznih informacijah;
– ravnati mora v dobri veri in v prepričanju, da je
njegovo delovanje v najboljšem interesu družbe, ki
jo vodi;
– ne sme biti še kako drugače kot član organa vodenja
družbe vpet v poslovno dejanje, pri njem torej ne
sme biti konflikta interesov (da se na primer neposredno ali posredno znajde na obeh straneh posla);
– ne sme pričakovati nobenih koristi iz tega posla,
razen seveda tistih, ki so v interesu družbe, ki jo
vodi.
Tudi glede na te elemente proste poslovne presoje
se pokaže, da ni vseeno, ali nek posel oziroma poslovno odločitev presojamo glede na tedaj obstoječe ali pa glede na današnje gospodarske in družbene
razmere. Pravila poslovne presoje so tako dokaj živ
mehanizem, ki ga je treba prilagajati razmeram v gospodarstvu, zato je poznejša (revizorska, davčna, sod
na ipd.) preverjanja poslovnih odločitev in poslov, ki
so bili sprejeti oziroma opravljeni v preteklosti, treba
opraviti z upoštevanjem okolja in časa, v katerem so
bili ti posli sklenjeni oziroma v katerem je dozorela
konkretna poslovna odločitev. To pomeni, da je presoja iste poslovne odločitve v okoliščinah gospodarske rasti in socialne blaginje lahko pomembno drugačna od njene presoje v okoliščinah gospodarske in
socialne krize.
Sklep Naj opozorim, da se po dostopnih podatkih v naši
sodni praksi kakšni splošno uporabni kriteriji za
presojo (proti)pravnosti dejanj in opustitev članov
organov vodenja še niso izoblikovali. V pomoč
odvetniku, ki zastopa člana organa vodenja v
sodnem postopku (pa tudi v pomoč sodišču), je
poleg strokovne literature in zdrave pameti (trezne
distance) lahko tudi tuja, glede na sorodnost
predpisov zlasti nemška sodna praksa. Zagotovo
pa mora veljati splošno načelo, da ima vsak član
organa vodenja na voljo določeno polje proste
presoje in izbire med več alternativami (skleniti
posel ali ne, sprejeti neko poslovno odločitev na
tak ali drugačen način ipd.), ki pa morajo biti
seveda pravno dopustne. Le pri takih (tj. v izhodišču
pravno dopustnih) poslovnih odločitvah je mogoče
uspešno sklicevanje članov organov vodenja na
privilegij svobodne podjetniške presoje, ki lahko
prinese morebitno razbremenitev odškodninske ali
celo kazenske odgovornosti.
4
Poslovne odločitve se nanašajo na prihodnost (ki je lahko negotova), zato je njihove posamezne (zlasti finančne) posledice mogoče ocenjevati samo z večjo oziroma
manjšo mero verjetnosti. Tako finančna znanost v večini primerov ne daje dokončnih odgovorov, kot na primer tehnične znanosti; lahko poda samo smernice na podlagi preteklih izkušenj, ne more pa predpisati pravilne odločitve. Glej Mramor, D.: Uvod v poslovne finance. GV Založba, d. o. o., Ljubljana 1993, str. 20.
5
V vsakem posameznem primeru posebej je zato treba ugotavljati potrebno skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika posameznega člana organa vodenja, ki se
mu očita škodljivo ali celo kaznivo ravnanje.
6
Glej Bohinc, R., in Bratina, B.: Upravljanje korporacij. Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2005.
Članki
23
Til Rozman,
univ. dipl. pravnik, mladi raziskovalec na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani
Caecus ne iudicet de colore1
Če si po vzoru testov inteligenčnega kvocienta zastavimo vprašanje: »Kateri od naštetih besednih zvez
ne spadata v skupino: pravno svetovanje, pravna pomoč, zastopanje na naroku, friziranje in popravilo
očal?«, verjetno dobimo odgovor, da friziranje in popravilo očal. Res je, omenjenih dejavnosti namreč
ne more izvajati kdorkoli!
»Druge pravne dejavnosti« z vidika
svobodne gospodarske pobude
Svobodno podjetništvo in svobodna gospodarska pobuda sta kot ustavni kategoriji izjemnega, temeljnega
pomena za ustavno opredelitev gospodarskega sistema
v državi.2 Ista ustavna določba (74. člen Ustave),3 ki
jamči pravico do svobodne gospodarske pobude,4 podjetniško svobodo sama izrecno omejuje, saj določa, da
se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z
javno koristjo. Ustava sicer ne določa, kaj je javna korist, gotovo pa je izvajanje dejavnosti v nasprotju z javno koristjo, če je v nasprotju z načeli ustavne ureditve.
Pojem svobodne gospodarske pobude opredeljuje 6.
člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1),5 ki določa, da sme družba kot dejavnost opravljati vse posle,
razen tistih, ki se po zakonu ne smejo opravljati kot
gospodarski posli, ter da se z zakonom lahko določi,
da posamezne gospodarske posle opravljajo le z zakonom določene družbe oziroma vrste družb ali drugih
organizacij. ZGD-1 nadalje določa, da če drug zakon
za začetek opravljanja dejavnosti zahteva posebne pogoje, lahko družba začne opravljati tako dejavnost šele,
ko izpolni posebne pogoje. Sklepanje po nasprotnem
razlogovanju vodi v ugotovitev, da če zakon opravljanja posameznega gospodarskega posla niti ne prepove
niti ne pridrži le nekaterim subjektom, hkrati pa tudi
ne določi posebnih pogojev, je opravljanje takega posla povsem svobodno. Vse to velja tudi za opravljanje
»drugih pravnih dejavnosti«, kot jih določa Uredba o
spremembah in dopolnitvah Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti6 (Uredba).
Ko izločimo vse pravne dejavnosti, katerih opravljanje
je z zakonom omejeno (predvsem odvetništvo, notariat, dejavnost sodnih izvršiteljev, arbitrov in sodnih izvedencev), in ostanejo le tiste, katerih opravljanje je
povsem svobodno, ugotovimo, da mednje spadajo tudi
že naštete – nudenje pravne pomoči, odplačno pravno svetovanje in neodplačno zastopanje strank pred
okrajnimi sodišči v pravdnih zadevah, ki jih Uredba
uvršča med »druge pravne dejavnosti« pod šifro
69.103 Splošne klasifikacije dejavnosti (SKD). Omenjene dejavnosti lahko torej opravlja vsaka gospodarska družba, mutatis mutandis pa velja enako tudi za
društva in samostojne podjetnike.
Glede odplačnega pravnega svetovanja velja opozoriti zlasti na:
1. odločbo US RS, št. U-I-212/03 z dne 24. novembra
2005, s katero je Ustavno sodišče v postopku za preizkus pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o gospodarskih družbah in Zakona
o sodnem registru ter pobude za začetek postopka
za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o uvedbi
in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti pobudo zavrglo. Pobudniki ustavnosodne kontrole
so bili odvetniki, ki so zatrjevali, da so omenjeni
predpisi v nasprotju z načelom pravne države (2.
člen Ustave) in načelom odvetništva kot ustavne
kategorije (drugi odstavek 137. člena Ustave) zato,
ker ne določajo, da se za vpis družbe, ki se ukvarja s
pravnim svetovanjem, uporabljajo določbe Zakona
o odvetništvu (ZOdv)7 in da se kot gospodarska
družba, ki opravlja dejavnost pravnega svetovanja,
lahko vpiše v sodni register le odvetniška družba.
Ustavno sodišče je presodilo, da pobudniki zatrjujejo le ekonomski interes, ki pa ne zadošča za utemeljitev pravnega interesa;
2. sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cpg
175/2000 z dne 30. novembra 2000. Sodišče je v
obrazložitvi zapisalo:
»Brez da bi posebej jemali v obzir Zakon o notariatu
(po katerem je notariat javna služba, katerega delovno
področje in pooblastila določa zakon – 1. čl., Ur. l.
RS, št. 13/94), Zakon o odvetništvu (ZOdv, Ur. l. RS,
št. 18/93) v 2. čl. našteva tiste posle, ki jih opravlja
odvetnik v okviru opravljanja odvetniškega poklica; da
pa niso prav vsi posli v domeni odvetniškega poklica,
kaže že 2. odst. 2. čl., ki določa, da pred sodišči lahko
stranko proti plačilu zastopa samo odvetnik, če zakon
ne določa drugače. To omogoča zaključek, da ni ZOdv
tisti zakon, ki ga omenjata 1. oz. 2. odst. 4. čl. Zakona
Slepi naj ne sodi o barvi.
Pernuš Grošelj, B., v Šturm L., in drugi: Komentar Ustave Republike Slovenije. Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 712–714.
Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.
4
To, da 74. člen Ustave opredeljuje temeljno načelo gospodarske ureditve države in ni uvrščen v II. poglavje med »Človekove pravice in temeljne svoboščine«, pa ne
pomeni, da gre le za neko programsko normo, namenjeno zgolj državi, ki naj zagotavlja razmere za uresničevanje tega načela. Nasprotno, v primeru podjetništva (74.
člen Ustave) gre tudi za človekovo pravico, kar predpostavlja varstvo pred posegi vanjo, kot izhaja tudi iz ustavnosodne presoje na tem področju. Pernuš Grošelj, B.,
nav. delo, str. 713–714.
5
Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl.
6
Ur. l. RS, št. 17/08.
7
1
2
3
Članki
24
o gospodarskih družbah (ZGD), ki bi na splošno kot
gospodarski posel prepovedoval opravljanje dejavnosti
pravnega svetovanja, oz. ki bi določal, da ga tudi izven
okvira odvetniškega poklica družbe ne morejo opravljati.«
V zvezi z neodplačnim zastopanjem pred sodišči velja
pojasniti, da četudi je Uredba predpis, ki je, kot izhaja iz njene vsebine, izdana predvsem zaradi statističnih
namenov, menim, je na temelju t. i. zgodovinske razlage – ad concretum, če primerjamo prvotno besedilo
(Uredba o standardni klasifikaciji dejavnosti) in novo
besedilo (Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti) – dovoljeno
sklepati, da ker poznejše besedilo kot dejavnost (pod
šifro 69.103 SKD) določa »druge pravne dejavnosti«,
in ne več »druge pravne dejavnosti, razen zastopanja
strank« (poudaril T. R.), pod »druge pravne dejavnosti« treba šteti tudi zastopanje strank. Seveda pa lahko
zakon to omeji – tako na primer Zakon o kazenskem
postopku (ZKP)8 v četrtem odstavku 67. člena določa, da je (v kazenskem postopku) lahko zagovornik le
odvetnik, ki pa ga lahko nadomesti odvetniški kandidat, Zakon o pravdnem postopku (ZPP)9 v tretjem odstavku 87. člena določa, da je v (pravdnem) postopku
pred okrožnim, višjim in Vrhovnim sodiščem poob
laščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je
opravila pravniški državni izpit (v postopku pred okrajnim sodiščem pa je lahko pooblaščenec vsak, kdor je
popolnoma poslovno sposoben).
Tako lahko poudarim, da opravljanje na primer
frizerske dejavnosti ali dejavnosti popravljanja očal
zahteva od nosilca take dejavnosti izpolnjevanje
z zakonom10 določenih pogojev, ki se praviloma
nanašajo na stopnjo izobrazbe in pridobitev
posebnega dovoljenja (npr. obrtnega dovoljenja).
Kdor takih pogojev ne izpolnjuje, dejavnosti ne sme
opravljati! Tistemu, ki želi opravljati »druge pravne
dejavnosti«, pa ni treba izpolnjevati nobenega
pogoja in je načeloma lahko ne »le« povsem
nestrokoven, temveč na primer tudi nepismen.
Vrednostna ocena sedanje ureditve
Če izhajamo iz aksioma, da je odvetništvo conditio sine
qua non za obstoj pravne države, bistvena vsebina odvetniškega poklica pa so v skladu s prvim odstavkom 2.
člena ZOdv pravno svetovanje, zastopanje in zagovarjanje strank pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljanje listin ter zastopanje strank v njihovih pravnih
razmerjih, se zdi, da je izvajanje omenjenih dejavnosti
(in ne le odvetništva kot takega) nujni pogoj za uresničevanje pravne države. Z izvajanjem naštetih dejavnosti
se izpolnjujejo splošni družbeni interesi, ki Slovenijo po
2. členu Ustave opredeljujejo kot pravno državo. Menim pa, da je tako le tedaj, ko se te dejavnosti izvajajo
strokovno ustrezno, kar predpostavlja strokovno usposobljenost izvajalcev teh dejavnosti (status odvetnika je
zagotovo jamstvo ustrezne strokovne usposobljenosti).
Velja pa tudi a contrario – nestrokovno nudenje pravne
pomoči slabi pravno državo.
Menim, da sedanja ureditev, ki dopušča, da lahko
»druge pravne dejavnosti« izvaja vsak (še tako nestrokoven) subjekt, nasprotuje načelu pravne države,
gospodarska dejavnost (»druge pravne dejavnosti«)
pa se izvaja v nasprotju z javno koristjo. Pravna ureditev, ki (s tem, ko ne določa pogojev za opravljanje takih dejavnosti) to dopušča, je absolutno neustrezna.
Tega ne blažijo niti določba drugega odstavka 87. člena ZPP (ki sodišču nalaga, da ob ugotovitvi, da pooblaščenec – ki ni odvetnik – ni sposoben za zastopanje, stranko opozori na škodljive posledice, ki lahko
nastanejo zaradi nepravilnega zastopanja) niti svoboden in delujoč trg oziroma konkurenca (ki naj poskrbi, da dejavnosti pravnega svetovanja, zastopanja ipd.
opravljajo le za to najbolje usposobljeni subjekti). Enako velja za kazenskopravno varstvo v obliki inkriminacije nezakonitega dajanja pravne pomoči.
Določba drugega odstavka 87. člena ZPP ne nudi
ustreznega varstva predvsem iz dveh razlogov. Prvič, ker je učinkovitost takega varstva v celoti odvisna od subjektivnega mnenja sodnika, ali je pooblaščenec sposoben za zastopanje. In drugi, ker je v trenutku ugotovitve sodnika, da je pooblaščenec nesposoben za zastopanje, do zastopanja (in morda tudi do
škode) že prišlo.
Glede dopustitve zgolj neodplačnega pravnega zastopanja velja poudariti, da je prima facie očitno, da je
pravno zastopanje neustrezno in za stranko (in pravno
državo) škodljivo predvsem zaradi njegove vsebine, in
ne zaradi odplačnosti, zato dopustitev zgolj pro bono
pravnega zastopanja strank v postopku pred okrajnimi sodišči v pravdnih zadevah gotovo ne preprečuje
nestrokovnega in neustreznega zastopanja stranke. Še
več, taka ureditev ne preprečuje niti zaslužkarstva sub
jektov, ki tako zastopanje nudijo, saj lahko ti z »ustrezno« višjo ceno pravnega svetovanja stroške »neodplačnega« zastopanja vseeno prevalijo na stranko, ki
kljub morebitnemu uspehu v sodnem postopku ne
more uspešno zahtevati povračila pravdnih stroškov,
saj je nagrada za delo pooblaščenca kot pravdni strošek
priznana le za delo odvetnika.11 Prepričan sem, da neplačilo storitve ne sme opravičevati neustreznosti storitve, še zlasti tedaj, ko je od kakovosti njenega izvajanja (so)odvisno uresničevanje temeljnega ustavnega
načela pravne države.
Zaupanje v svoboden in delujoč trg ter v konkurenco
je nezadostno varstvo zlasti zaradi specifičnosti pod
ročja – z izvajanjem »drugih pravnih dejavnosti« se
uresničuje omenjeno temeljno ustavno načelo, saj gre
za področje, kjer je državna regulativa, ki naj določi
Za opravljanje frizerske dejavnosti (šifra dejavnosti 96.021) in dejavnosti popravljanja očal (šifra dejavnosti: 47.781) Obrtni zakon (Ur. l. RS, št. 50/94 in nasl.) v
zvezi z Uredbo o določitvi obrtnih dejavnosti in obrti podobnih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 18/08) zahteva minimalno poklicno usposobljenost, in sicer srednjo poklicno
oziroma strokovno izobrazbo ustrezne smeri.
11
ZPP v drugem odstavku 151. člena sicer določa, da pravdni stroški obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do
nagrade (poudaril T. R.), a niti ZPP niti kakšen drug zakon take nagrade ne priznava pooblaščencem, ki niso odvetniki. ZOdv pa v drugem odstavku 2. člena določa, da
lahko stranko pred sodišči proti plačilu zastopa samo odvetnik, če zakon ne določa drugače.
8
9
10
Članki
(minimalno strokovno usposobljenost, izobrazbo in
podobne vsebinske) pogoje za vstop na trg, še zlasti
nujna. Šele ko bo vstop na trg (pravnih dejavnosti)
dovoljen le strokovno ustrezno usposobljenim subjektom, naj trg in konkurenca zagotavljata čim višjo kakovost storitev (minimum pa naj določi država).
Če javna oblast ex ante varuje utemeljenost posamez
nikovega prepričanja, da je optik vsaj minimalno strokovno usposobljen za popravilo očal (frizer pa za friziranje),12 je tem bolj pomembno, da se utemeljenost
posameznikovega prepričanja varuje na področju pravnega svetovanja, zastopanja ipd., tj. na področju »drugih pravnih dejavnosti«, od izvajanja katerih je (so)odvisen obstoj oziroma kakovost pravne države.
Kazenski zakonik (KZ-1)13 sicer inkriminira nezakonito dajanje pravne pomoči,14 vendar pa s tem, ko v dispoziciji kazenskopravne norme kot zakonski znak določa neustreznost izobrazbe ali neizpolnjevanje ustrez
nih pogojev za dajanje pravne pomoči in pri tem ne
določa pomena omenjenih pojmov, odkazuje na uporabo drugega predpisa, ta pa za zdaj ne obstaja.15 Ker
načelo zakonitosti kazenskega materialnega prava prepoveduje določanje kaznivih dejanj in kazni s pomočjo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov (nullum
crimen, nulla poena sine lege certa), omenjena inkriminacija ne preprečuje nestrokovnega in za pravno državo škodljivega dajanja pravne pomoči.
Sklep
Kolizija med uresničevanjem temeljnega ustavnega
načela – Slovenija je pravna (in socialna) država16 (ki
predpostavlja, da pravne dejavnosti, prek katerih posamezniki uresničujejo in varujejo svoje pravice, opravljajo le strokovno usposobljeni subjekti) – in med temeljno ustavno opredelitvijo gospodarskega sistema v državi – svobodno podjetništvo in svobodna gospodarska
pobuda (ki predpostavlja svobodo izbire gospodarske
dejavnosti)17 – je zgolj navidezna, saj se gospodarska
25
dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo.18
Država mora zagotoviti, da te pravne dejavnosti oprav
ljajo le strokovno usposobljeni subjekti, obenem pa trga
(takih pravnih dejavnosti) ne sme zapreti onkraj meje,
ki jo zahteva svoboda podjetništva.
Če sedanja ureditev (s tem ko dopušča, da sme
»druge pravne dejavnosti« opravljati vsak subjekt)
gotovo ne krepi pravne države, bi diametralno
nasprotna ureditev, tj. odvetniška monopolizacija
izvajanja »drugih pravnih dejavnosti«, morda
pomenila nesorazmerno omejitev svobode
podjetništva (četudi se zdi, da so odvetniki tisti, ki
so v primerjavi z drugimi subjekti, še zlasti tam, kjer
drugi subjekti ponujajo nekatere, pravzaprav enake
storitve kot odvetniki, v neenakopravnem položaju,
saj obstaja med pogoji, ki jih mora izpolniti
posameznik, da postane odvetnik,19 in pogoji, da
subjekt lahko izvaja »druge pravne dejavnost«,
očitno in nerazumno neskladje).
Rešitev vidim v iskanju prave mere med obema
»skrajnima« (in po mojem mnenju ustavno spornima) ureditvama, in sicer v določitvi vsebinskih pogojev za opravljanje »drugih pravnih dejavnosti«, ki
naj bodo manj strogi od tistih, ki se zahtevajo za pridobitev pravice do opravljanja odvetniškega poklica,
vsekakor pa pogoji morajo obstajati. Kakšni naj bodo
(ali naj zadošča pridobljen strokovni naziv dipl. prav.,
univ. dipl. prav., ali morda opravljen pravniški državni izpit), je politično vprašanje, odgovor nanj pa je v
diskreciji zakonodajalca. Prispevek opozarja na strokovno vprašanje, in sicer na vsebino javnega interesa
(na katerega je politična diskrecija vezana), ki zagotovo ni v popolni svobodi opravljanja »drugih pravnih
dejavnosti«. Še več, taka ureditev močno trka na bistvo ustavno zajamčenega nereduktibilnega jedra načela pravne države.
Javna oblast ex ante varuje utemeljenost posameznikovega prepričanja o vsaj minimalni strokovni usposobljenosti nosilca gospodarske dejavnosti s tem, da vnaprej
predpiše strokovne pogoje, ki jih mora subjekt izpolnjevati, da sme dejavnost izvajati (in ne le ex post na primer v obliki odškodninske odgovornosti za že povzročeno
škodo).
13
14
KZ-1 v 254. členu določa:
»1) Kdor se brez ustrezne izobrazbe ali brez ustreznih izpolnjenih pogojev za plačilo ukvarja s tem, da v sodnih ali upravnih postopkih daje pravno pomoč, se kaznuje z
denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(2) Pridobljena premoženjska korist se vzame.«
15
Ne obstaja predpis, ki bi (na splošno) določal pogoje za dajanje pravne pomoči ali za izvajanje »drugih pravnih dejavnosti«; seveda pa pravo določa pogoje za
opravljanje nekaterih pravnih dejavnosti v smislu Uredbe – odvetništvo, notariat, dejavnost sodnih izvršiteljev, arbitrov in sodnih izvedencev.
16
Člen 2 Ustave.
17
Pernuš Grošelj, B., nav. delo, str. 712–715.
18
Člen 74 Ustave.
19
Člen 25 ZOdv določa, da je odvetnik lahko, kdor izpolnjuje naslednje pogoje:
»1. da je državljan Republike Slovenije,
2. da je poslovno sposoben,
3. da ima v Republiki Sloveniji pridobljen naslednji strokovni naslov ali je končal enakovredno izobraževanje v tujini, priznano v skladu z zakonom, ki ureja priznavanje
in vrednotenje izobraževanja:
– strokovni naslov univerzitetni diplomirani pravnik,
– strokovna naslova diplomirani pravnik (UN) in magister prava,
– strokovni naslov magister prava na podlagi enovitega magistrskega študijskega programa,
4. da je opravil pravniški državni izpit,
5. da ima štiri leta praktičnih izkušenj kot univerzitetni diplomirani pravnik, od tega najmanj eno leto po opravljenem pravniškem državnem izpitu pri odvetniku ali
odvetniški družbi, na sodišču, državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali notariatu, v rednem delovnem razmerju, sklenjenim s pogodbo o zaposlitvi s polnim
delovnim časom,
6. da aktivno obvlada slovenski jezik,
7. da je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica,
8. da ima opremo in prostore, ki so potrebni in primerni za opravljanje odvetniškega poklica,
9. da je opravil preizkus iz poznavanja zakona, ki ureja odvetništvo, odvetniške tarife in Kodeksa odvetniške poklicne etike pri Odvetniški zbornici Slovenije.«
12
Članki
26
Meta Rot,
direktorica prodaje in trženja, Mikrocop, d.o.o.
Elektronsko poslovanje in elektronsko
arhiviranje v skladu z zakonom
Razvoj elektronskega poslovanja je povzročil hitro rast količine dokumentov v digitalni obliki. In
formacijska tehnologija omogoča lažje obvladovanje obsežne dokumentacije, vendar hkrati poraja
številna nova vprašanja in izzive. Nekaj odgovorov na vprašanja, ki se nam postavljajo, je podanih v
tem prispevku.1
Pravni vidiki e-poslovanja in
e-podpisa
Kakšen sploh je verodostojen dokument v digitalni
obliki in kakšne elemente mora vsebovati?
Podpisani dokument je osnova vsake poslovne komunikacije. Brezpapirno elektronsko poslovanje je dobilo
pravno podlago že leta 2000 z Zakonom o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP),2
ki v 15. členu določa, da ima elektronski podpis pravno veljavo in je enakovreden lastnoročnemu podpisu,
če je overjen s tako imenovanim kvalificiranim digitalnim potrdilom. V Sloveniji so trenutno štirje izdajatelji kvalificiranih digitalnih potrdil: Sigen-CA, Halcom, NLB in Pošta.
Digitalno potrdilo (angl. digital certificate) je sodobna
alternativa klasičnim osebnim identifikatorjem (osebna izkaznica, potni list), s specifičnim namenom – zagotavljanje varnega in legitimnega elektronskega poslovanja. Predstavljeno kot računalniški zapis vsebuje
podatke o imetniku (ime, elektronski naslov, enolična
številka), njegov javni ključ, podatke o overitelju oziroma izdajatelju digitalnega potrdila in o obdobju veljavnosti digitalnega potrdila. Digitalna potrdila so sestavni del tehnoloških rešitev in nudijo dve osnovni
funkcionalnosti za zasebnost v elektronskem poslovanju in komuniciranju – to je šifriranje podatkov, ki zagotavlja zaupnost, in elektronski podpis, ki je sodobna
alternativa klasičnemu podpisu.
Elektronski podpis zagotavlja nedvoumno identiteto
imetnika digitalnega potrdila in celovitost elektronskih
podatkov – vsebine sporočila, kar pomeni, da podatkov oziroma vsebine ni mogoče spremeniti brez (ved
nosti) podpisnika. Podpisnik poleg tega ne more zatajiti lastništva podpisane vsebine. Pomembno je, da
elektronske storitve zagotovijo enako ali celo višjo raven varnosti in zaupanja kot storitve, ki se opravljajo klasično.
Elektronski podpis pa zaradi svoje tehnološke vsebine ni trajen tako kot lastnoročni podpis. Digitalno
podpisani dokumenti veljajo za verodostojne, dokler
je veljavno digitalno potrdilo javnega ključa, s katerim lahko preverimo veljavnost elektronskega podpisa. Da bi ohranili verodostojnost in pravno veljavnost
dokumentov na dolgi rok, je treba elektronsko podpisane dokumente ponovno podpisati pred potekom veljavnosti digitalnega potrdila, s katerim je bil ustvarjen
elektronski podpis. Prav to pa je naloga zakonsko urejenega elektronskega arhiva.
Kako bomo čez čas dokazovali verodostojnost
elektronskega dokumenta?
Pravna oseba, ki dokumente prejema in pošilja v elek
tronski obliki, mora poskrbeti tudi za ustrezno arhiviranje dokumentov, zagotoviti dostop do arhiva ter
ohranjati pravno veljavnost elektronskih dokumentov.
S pojavom elektronskih izvirnikov se je pojavila potreba po ohranjanju njihove verodostojnosti na dolgi rok
in elektronsko arhiviranje ni več izbira, ampak neizogibno dejstvo in potreba. Zaradi razširjenosti ustvarjanja dokumentarnega gradiva v digitalni obliki je zakonodajalec z Zakonom o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA)3 in podrejenimi predpisi4 pravno uredil upravljanje z elektronskimi
dokumenti v celotnem obdobju hrambe, da bi se zagotovila njihovo ohranjanje in verodostojnost skozi čas.
Zato je uzakonil pet temeljnih načel,5 ki morajo biti
upoštevana za uresničitev opisanega cilja ter so vodilo vsem nadaljnjim določilom o načinu, organizaciji,
infrastrukturi, izvedbi zajema in hrambe. Za zagotovitev izvajanja teh načel je zakonodajalec predvidel instrumenta notranjih pravil in akreditacije. Vsaka pravna oseba, ki zajema ali hrani gradivo v digitalni obliki, mora sprejeti interni pravni akt – notranja pravila, akreditacija storitev pa je predvidena za ponudnike storitev zajema in hrambe, ki opravljajo storitve za
javno upravo.
V skladu s predpisi (91. člen ZVDAGA) Arhiv RS
sprejema enotne tehnološke zahteve, ki podrobneje opredeljujejo poslovne, organizacijske in tehnološke pogoje za izpolnjevanje zahtev ZVDAGA in na
njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov. So
povezovalni element med zakonskimi zahtevami, ki
Avtorica je o upravljanju dokumentov in varni dolgoročni hrambi (pretvorbi papirnih izdelkov v e-obliko, e-hrambi in arhiviranju) lani predavala na območnem zboru
ljubljanskih odvetnikov.
Ur. l. RS, št. 57/00, 30/01, 25/04, 73/04 – ZN-C, 98/04 – UPB1 in 61/06 – ZEPT.
3 Ur. l. RS, št. 30/06.
4 Uredba o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva (Ur. l. RS, št. 86/06).
Enotne tehnološke zahteve, ver 2.0 (april 2011), Ljubljana, Arhiv Republike Slovenije.
5 ZVDAGA, 3.–7. člen.
1
Članki
izhajajo iz temeljnih načel zagotavljanja varne elektronske hrambe, in hitro spreminjajočimi se potrebami prakse. Arhiv RS je 1. decembra 2006 sprejel
in objavil prvo različico enotnih tehnoloških zahtev
(ETZ 1.0), 6. aprila 2011 pa je sprejel in objavil novo
verzijo ETZ 2.0.
Zahteve za hrambo elektronsko podpisanih dokumentov so definirane v 17. in 18. členu Uredbe o varstvu
dokumentarnega in arhivskega gradiva (UVDAG),
ki govorita o zagotavljanju avtentičnosti in celovitosti hranjenega gradiva. Za zagotovitev avtentičnosti in
celovitosti je bistvenega pomena, da se pri hrambi gradiva ohranijo vsi podatki, ki so z gradivom na tak ali
drugačen način povezani, predvsem pa, da takšni podatki s pretekom časa ne izgubljajo svoje vrednosti.
Elektronski podpisi so pravzaprav takšne vrste podatki. Dokumentu so dodani, njihova naloga pa je večplastna – na eni strani zagotavljajo, da se vsebina dokumenta od časa njegovega podpisa ni spremenila, na
drugi strani pa povezujejo dokument z določeno osebo, podpisnikom, seveda preko tretje osebe, overitelja.
Vendar pa so elektronski podpisi podatki, ki so izpostavljeni nevarnosti, da po poteku določenega časa izgubijo svojo vrednost, saj je nemogoče zagotoviti, da
bo kriptografska zaščita elektronskega podpisa še vedno tehnološko ustrezna tudi v prihodnosti. Zato je
tudi veljavnost elektronskih podpisov časovno omejena – v Uredbi o pogojih za elektronsko poslovanje
in elektronsko podpisovanje6 je v 32. členu določeno,
da je časovna veljavnost kvalificiranega potrdila največ
pet let od dneva njegove izdaje, po preteku tega časa
pa je treba zagotoviti ponoven podpis teh podatkov ali
potrditev teh podatkov s časovnim žigom. To pomeni, da je treba pri hrambi elektronsko podpisanih dokumentov zagotavljati ohranjanje njihove veljavnosti.
To določa tudi UVDAG v tretjem odstavku 17. člena,
ko pravi, da je pri hrambi gradiva, čigar avtentičnost
in celovitost se zagotavljata z vsebinami, ki sčasoma
izgubljajo svoj pomen, treba dodajati nove vsebine te
vrste (ponoven e-podpis ali časovni žig).
Načeloma je torej treba elektronsko podpisane dokumente ob vlaganju v e-arhiv ponovno e-podpisati s
certifikatom arhivskega sistema in časovno žigosati,
saj le tako lahko zagotovimo, da elektronski podpis še
vedno zadosti tistim namenom, zaradi katerih je bil
ustvarjen. Prav ohranjanje verodostojnosti elektronskih dokumentov skozi čas je ena od osnovnih funkcionalnosti zakonsko urejenega elektronskega arhiva.
Za zakonsko urejeno elektronsko arhiviranje pa je potrebno zagotoviti še mnogo več: informacijsko infrastrukturo v varnem okolju za hrambo (tehnična in fizična varnost), do katere imajo dostop samo pooblaščene osebe, uporabo varnih povezav, ustrezno število varnostnih kopij na geografsko oddaljenih lokacijah in nenehno vzdrževanje sistema. Poleg varnega sistemskega prostora in infrastrukture je treba poskrbeti tudi za ustrezno aplikativno varnost, da imajo
dostop do dokumentov le tiste osebe, ki imajo za to
ustrezna pooblastila. Vsi podatki o vpogledih v dokumente in njihovi uporabi so zabeleženi v revizijski
sledi arhivskega sistema.
6 Ur. l. RS, št. 77/00, 2/01 in 86/06.
27
Kadar želimo dokazovati obstoj nekega elektronskega dokumenta v nekem časovnem trenutku, mora biti
takšen dokument tudi časovno žigosan. Za izdajo časovnega žiga poskrbi izdajatelj varnih časovnih žigov
TSA (angl. time stamping authority). Gre za dobro zaš
čiten strežnik, ki je sinhroniziran s časovnimi strežniki
in tako zagotavlja točen čas. Časovni žig zagotavlja, da
je bil dokument podpisan z veljavnim digitalnim potrdilom v določenem časovnem trenutku, in sicer na način, da datum in čas podpisa povezuje z vsebino dokumenta. Časovni žig se uporablja predvsem pri arhiviranju elektronsko podpisanih dokumentov.
Kaj pa papirni izvirniki?
Da bi bilo vse še bolj zapleteno, v delovno okolje še
vedno prihaja zelo veliko dokumentov in informacij
na papirju. Rešitve za elektronsko poslovanje so sicer
uvedle novo pojavno obliko dokumentov, vendar niso
odpravile stare, papirne oblike. Če na primer posredujemo na Centralni oddelek za verodostojno listino pri
Vrhovnem sodišču (COVL) izvršbo v elektronski obliki, dobimo odgovor – sklep o izvršbi – s priporočeno
pošto še vedno v papirni obliki. V nadaljnjih postopkih v zvezi z isto zadevo se velikokrat zgodi, da pošiljamo ali prejemamo nove dokumente še po elektronski pošti.
Da bi si olajšali delo z dokumenti, ki se nanašajo na
isto zadevo, imamo dve možnosti: vse dokumente lahko natisnemo in jih hranimo v papirnem spisu, ali pa
tiste, ki smo jih prejeli v papirni obliki, pretvorimo v
elektronsko obliko in s tem ustvarimo elektronski spis.
Če vse dokumente natisnemo in hranimo v papirni
obliki, se je treba zavedati, da elektronski izvirniki tako
izgubijo njihov bistveni element – elektronski podpis
in s tem njihovo pravno veljavnost. Alternativa je torej hramba vseh dokumentov na enem mestu – v elektronskem arhivu.
V zadnjih letih zaradi številnih prednosti, ki jih prinaša hramba dokumentov v elektronski obliki, s skeniranjem pretvarjamo papirne dokumente v elektronsko
obliko. Dokumentov pa ne spreminjamo iz papirne v
elektronsko obliko le zaradi lažje hrambe. Vse pogosteje jih spreminjamo tudi zato, da bi zagotovili učinkovito upravljanje poslovnih procesov.
Kako ravnati s papirnimi izvirniki dokumentov, ki
smo jih spremenili v elektronsko obliko? Ali jih
smemo uničiti?
ZVDAGA je v 13. členu predvidel, da se papirni izvirniki po opravljenem zajemu in pretvorbi v elektronsko
obliko (skeniranju) pod določenimi pogoji lahko uničijo: »Če je opravljena pretvorba izvirnega dokumentarnega gradiva v dokumentarno gradivo v digitalni obliki
ali na mikrofilmu, ki izpolnjuje enake pogoje uporabnosti kot izvirno dokumentarno gradivo, in je zagotovljena
hramba v skladu z določbami tega zakona glede hrambe
dokumentarnega gradiva v digitalni obliki ali na mikrofilmu, se izvirno dokumentarno gradivo lahko uniči, če ta
ali drug zakon ne določa drugače.«
Poleg tega je ZVDAGA v 31. členu predvidel, da dobi
elektronska kopija papirnega izvirnika status izvirnika
28
Članki
na podlagi zakona pod naslednjimi pogoji: »Na podlagi zakona se vsaka enota varno hranjenega gradiva v
digitalni obliki šteje za enako posamezni enoti izvirnega
gradiva, če sta bila zajem in varna hramba opravljena v
skladu s pri državnem arhivu potrjenimi notranjimi pravili ter če drug zakon izrecno ne določa drugače.«
Kakšne so možnosti za vzpostavitev zakonsko skladne elektronske hrambe dokumentov?
Danes skoraj vsi dokumenti nastanejo v elektronski
obliki. Dokumente ustvarjamo z različnimi programi
za urejanje besedil. Največkrat jih niti ne natisnemo
na papir, ampak jih pošljemo naslovniku kar po elektronski pošti. Vse več je tudi dokumentov, ki nastajajo prek spletnih obrazcev ali prihajajo prek elektronskih telefaks naprav. Shranjevanje dokumentov le na
lokalnih diskih računalnikov ali strežnikov, kar v aplikacijah, v katerih so nastali, ni elektronsko arhiviranje.
Tudi če podatke in dokumente varnostno shranjujemo
na neki oddaljeni lokaciji, to še ni zakonsko skladno
arhiviranje. Zavedati se moramo, da zgolj vzpostavitev
sistema elektronskega arhiviranja še ni dovolj. Obstojnost računalniških medijev in oblika podatkovnih zapisov ne dopuščata in ne omogočata naključne hrambe. Če smo v preteklosti papirne dokumente odložili v arhiv in nanje pozabili, so bili čez desetletja, če
jih nista ogrozila poplava ali požar, še vedno dostopni in berljivi. Na elektronske dokumente pa ne moremo pozabiti, saj elektronski arhiv zahteva nenehno
skrb in vzdrževanje.
Tudi zato, in ne le zaradi velikih finančnih sredstev, ki
so potrebna za vzpostavitev lastnega sistema, se podjetja in ustanove vse pogosteje odločajo za zakonsko
urejeno dolgoročno hrambo pri zunanjem ponudniku. Ponudba takih storitev na slovenskem trgu obstaja. Poleg ustrezne hrambe elektronskih dokumentov
za to specializirana podjetja nudijo tudi zajem in pretvorbo papirnih izvirnikov (skeniranje), zajem podatkov iz dokumentov, storitve izdelave varnostnih kopij
in še mnogo več. Gre torej za ponudnike, ki razpolagajo z velikimi diskovnimi zmogljivostmi in s pomočjo
varnih povezav prek javnega interneta svojim naročnikom omogočajo dostop do njihovih elektronsko arhiviranih dokumentov. Ponudba vključuje programsko
opremo za zakonsko urejeno elektronsko arhiviranje,
potrebno informacijsko infrastrukturo in storitve skrbništva sistema. Skupni stroški uporabe najetega elektronskega arhiva so običajno nižji kot skupni stroški
nakupa in vzdrževanja lastnega sistema. Praviloma pa
zunanji ponudnik poskrbi tudi za večjo varnost in zanesljivost delovanja storitve.
Kaj je torej končni cilj?
Vizija razvoja dokumentacijskega sistema temelji na razumevanju tega sistema kot integralne celote, kot enot
nega »odlagališča« vseh dokumentov v organizaciji.
V poslovnih sistemih obstajajo jasni razlogi in potreba po hrambi ter enotnem skrbništvu vseh strukturiranih podatkov v obliki podatkovnih baz na podatkovnem strežniku. Enako velja za shranjevanje nestrukturiranih podatkov (dokumentov) na centralnem dokumentnem strežniku. Cilj implementacije sistema za
elektronsko arhiviranje dokumentov je ta, da bi postal
globalno »skladišče« vseh dokumentov, tudi tistih, ki
šele nastajajo s pisarniškimi orodji, pridejo preko elektronskih poti ali pa so ustvarjeni z aplikacijami, ki
spremljajo delovne procese v organizaciji.
Uporabniki pri svojem delu glede na potrebe
posameznih poslovnih procesov in z namenom
lažjega upravljanja procesa uporabljajo različno
namensko programsko opremo. Končni cilj pa je,
da bi se vsi dokumenti hranili na enoten način
v zakonsko urejenem elektronskem arhivu, do
katerega naj bi uporabniki dostopali neposredno
iz aplikacij, s katerimi upravljajo svoje poslovne
procese. Vse to danes omogočajo integracije
poslovnih rešitev in elektronskega arhiva s pomočjo
spletnih storitev. Največja prednost za uporabnike
je ta, da so jim dokumenti takrat, ko jih pri svojem
delu potrebujejo, na voljo preko obstoječega
uporabniškega vmesnika. Za ohranjanje pravne
veljavnosti elektronskih dokumentov pa skrbi
elektronski arhivski sistem, ki je lahko vzpostavljen
pri zunanjem ponudniku.
Vzorci
29
mag. Uroš Ilić,
odvetnik v Ljubljani – specialist za gospodarsko in insolvenčno pravo
Klemen Štefančič,
samostojni pravnik v Odvetniški družbi Ilić, o. p., d. o. o.
V zadnjih nekaj letih, ko se je tudi v Sloveniji veliko gospodarskih družb, zasebnikov in potrošnikov
znašlo v primežu postopkov zaradi insolventnosti,1 je postalo poznavanje določil insolvenčnega prava,
ki je zajeto v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prene
hanju (ZFPPIPP),2 nadvse pomembno. Še zlasti aktualni pa so postali zahtevki, ki jih v teh postopkih
uveljavljajo upniki za uveljavitev njihovih terjatev do stečajnih dolžnikov. Insolvenčni postopki se z
vidika zahtevkov, ki se uveljavljajo v njih, predvsem zaradi zahtevane določnosti, približujejo pravdnim
postopkom, zato je zaradi učinkovitega varstva pravic upnikov poznavanje pravilnega oblikovanja
zahtevkov v teh postopkih postalo odločilnega pomena.
V nadaljevanju so v skrajšani obliki predstavljeni vzorci najpomembnejših zahtevkov, ki jih imajo upniki v postopkih zaradi insolventnosti na podlagi določil ZFPPIPP, in sicer v vrstnem redu, kot jih obravnava zakon.
I. Postopek prisilne poravnave
1.Prijava terjatve v postopku prisilne poravnave
»Zahtevek za priznanje terjatve
V skladu s prejšnjimi navedbami in predloženimi dokazili upnik
p r e d l a g a,
da upravitelj oziroma sodišče prijavljeno terjatev v skup
ni višini …, povečano za obresti po predpisani obrestni meri, ki tečejo od dne začetka postopka prisilne
poravnave dalje do plačila, v postopku v celoti prizna.«
2.Ugovor zoper osnovni seznam preizkušenih
terjatev v postopku prisilne poravnave3
»Upnik v skladu z 62. členom ZFPPIPP v zakonskem,
15-dnevnem roku od objave osnovnega seznama preizkušenih terjatev na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti pri AJPES vlaga
osnovni seznam preizkušenih terjatev popravi, tako da
v popravku navede pravilne podatke o prijavljeni terjatvi, in sicer …, ter da ta popravek navede tudi v dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev.«
3. Izjava upnika o vpisu in vplačilu novih delnic
Izjava upnika o vpisu in vplačilu delnic
v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom …, ki se
vodi pred Okrožnim sodiščem v … pod opr. št. St …
Upnik … izjavlja:
– da na insolventnega dolžnika prenaša svoje navadne
terjatve do insolventnega dolžnika v skupni višini
… EUR, vključene v seznam navadnih terjatev iz
Poročila o finančnem položaju in poslovanju dolžnika z dne …, ki ga je insolventni dolžnik pred
ložil v predmetnem postopku prisilne poravnave,
in s tem vpisuje in vplačuje nove delnice v skladu
s sklepom insolventnega dolžnika o spremembi
osnovnega kapitala zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja z dne … pod odložnim pogojem,
da bo prisilna poravnava v predmetnem postopku
pravnomočno potrjena,
– da glasuje za sprejetje prisilne poravnave v predmet
nem postopku.«
ugovor
4.Tožbeni zahtevek za razveljavitev prisilne
poravnave
zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev v delu,
ki se nanaša na upnikovo prijavljeno terjatev (zap.
št. … osnovnega seznama), in predlaga, da upravitelj
1. Razveljavi se prisilna poravnava nad dolžnikom …,
ki je bila potrjena s sklepom Okrožnega sodišča v …
opr. št. St …. z dne … .
1 2 3 Postopka zaradi insolventnosti nad dolžnikom sta v skladu s 1. in. 2. točko prvega odstavka 5. člena ZFPPIPP (i) postopek prisilne poravnave in (ii) stečajni postopek.
Ur. l. RS, št. 126/07, 40/09, 59/09, 52/10, 106/10 – ORZFPPIPP21, 26/11, 47/11, 87/11 – ZPUOOD.
Vzorec ugovora je enak tudi za ugovor zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev v stečajnem postopku.
Vzorci
30
2. Dolžnik … mora upnikom v enem letu po pravnomočnosti tega sklepa plačati neplačani del celotnega
zneska terjatev, za katere je učinkovala prisilna poravnava, potrjena s sklepom iz prejšnje točke.
3.2. Prijava izločitvene pravice na premičnini
II. Stečajni postopek
z a h t e v a,
1.Prijava (navadnih) terjatev v stečajni
postopek4
da se mu prizna izločitvena pravica na premičninah,
in sicer …, ki so v posesti stečajnega dolžnika, ter da
se mu navedene premičnine izročijo v njegovo posest.
»Zahtevek za priznanje terjatev
»Zahtevek za priznanje izločitvene pravice
Na podlagi prej izkazane lastninske pravice na navedenih premičninah izločitveni upnik
4.Izpodbojni zahtevki
predlaga
4.1. Izpodbijanje zavezovalnega pravnega posla
– darilne pogodbe, ki še ni bila izpolnjena
da upravitelj v stečajnem postopku nad dolžnikom prizna njegove terjatve do dolžnika v skupni višini …
EUR, od katerih terjatve v višini … EUR temeljijo na
izvršilnih naslovih, in jih poplača, povečano za obresti
po predpisani obrestni meri, ki tečejo od dne začetka
stečajnega postopka dalje do plačila.«
»V razmerju med tožečo stranko (stečajnim dolžnikom) … in toženo stranko … se razveljavi darilna pogodba z dne …, na podlagi katere je tožeča stranka
(stečajni dolžnik) toženi stranki podarila … (opis premoženja, ki je bilo predmet darilne pogodbe).«
2. Prijava terjatev in ločitvene pravice v stečajni
postopek
»Zahtevek za priznanje terjatev in ločitvene pravice
predlaga
i) da upravitelj v stečajnem postopku nad dolžnikom
prizna njegove terjatve do dolžnika v skupni višini
… EUR, od katerih terjatve v višini … EUR temeljijo na izvršilnih naslovih, in jih poplača, povečano za obresti po predpisani obrestni meri, ki
tečejo od dne začetka stečajnega postopka dalje
do plačila, in
ii)da upravitelj prizna njegovo ločitveno pravico, ki jo
ima za poplačilo njegovih terjatev v višini, navedeni
v prejšnji točki, na premoženju (…) v lasti dolžnika.«
3. Prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku
3.1. Prijava izločitvene pravice na nepremičnini
»Zahtevek za priznanje izločitvene pravice
Na podlagi prej izkazane lastninske pravice na izločevani nepremičnini izločitveni upnik
z a h t e v a,
da se mu prizna izločitvena pravica na nepremičnini
…, k. o. …, ki v naravi predstavlja …, v izmeri … m2,
s …. na naslovu …, in naslovnemu sodišču
p r e d l a g a,
da ugotovi, da je upnik na nepremičnini …, k. o. …,
ki v naravi predstavlja …, v izmeri … m2, s …. na
naslovu …, pri kateri je v zemljiški knjigi kot lastnik
vpisan dolžnik, s priposestvovanjem pridobil lastninsko pravico.«
4.2. Izpodbijanje zavezovalnega pravnega posla,
na primer darilne pogodbe, ki je bila izpolnjena
»1. V razmerju med tožečo stranko (stečajnim dolž
nikom) … in toženo stranko … se razveljavi darilna
pogodba z dne …, na podlagi katere je tožeča stranka (stečajni dolžnik) toženi stranki podarila denarni
znesek … EUR.
2. V razmerju med tožečo stranko (stečajnim dolžnikom) … in toženo stranko … se razveljavi učinek plačila denarnega zneska … EUR na podlagi darilne pogodbe iz 1. točke.
3. Tožena stranka mora tožeči stranki (stečajnemu dolžniku) vrniti plačani denarni znesek … EUR, in sicer
tako, da v 15 dneh v dobro fiduciarnega denarnega računa upravitelja št. …, odprtega pri …, nakaže znesek … EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ...
dalje do plačila.«
4.3. Izpodbijanje zavezovalnega pravnega posla
– darilne pogodbe za premičnine pri osebnem stečaju
»1. V razmerju med tožečo stranko (stečajnim dolžnikom) … in toženo stranko … se razveljavi darilna
pogodba z dne …, na podlagi katere je tožeča stranka (stečajni dolžnik) toženi stranki podarila premičnine … .
2. V razmerju med tožečo stranko (stečajnim dolžnikom) … in toženo stranko … se razveljavi učinek prenosa lastninske pravice na premičninah, navedenih v
1. točki.
3. Tožena stranka mora tožeči stranki (stečajnemu dolžniku) vrniti premičnine, navedene v 1. točki, tako da
jih v 15 dneh izroči upravitelju … .«
4.4. Izpodbijanje razpolagalnega pravnega posla
– denarnega plačila
»1. V razmerju med tožečo stranko (stečajnim dolžnikom) … in toženo stranko … se razveljavi učinek plačila denarnega zneska … EUR, izvedenega dne … .
V skladu z določbo tretjega odstavka 297. člena ZFPPIPP velja, da prijava nezavarovane (navadne) terjatve vsebuje zahtevek za njeno plačilo, zato izrecen dodatni
zahtevek za plačilo navadnih terjatev ni nujen.
Vzorci
2. Tožena stranka mora stečajnemu dolžniku v 15 dneh
plačati denarni znesek … EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne … dalje do plačila.«
– izročitve premičnih strani
»1. V razmerju med tožečo stranko (stečajnim dolžnikom) … in toženo stranko … se razveljavi učinek prenosa lastninske pravice na premičnih stvareh …, ki so
bile toženi stranki … izročene dne … .
2. Tožena stranka … mora tožeči stranki (stečajnemu
dolžniku) … vrniti premične stvari iz 1. točke, tako
da jih v 15 dneh izroči upravitelju ... .«
4.6. Izpodbijanje zavezovalnega in razpolagal
nega pravnega posla – darilo nepremičnine
nikom)… in toženo stranko … se razveljavi darilna
pogodba z dne …, na podlagi katere je tožeča stranka (stečajni dolžnik) toženi stranki podarila nepremičnino … .
2. Zaradi vzpostavitve stanja vpisov v zemljiški knjigi,
kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice na ime tožene stranke …, dovoljeno na podlagi zemljiškoknjiž
nega dovolila tožeče stranke (stečajnega dolžnika) … z
dne …, izstavljenega na podlagi darilne pogodbe iz 1.
točke, se pri nepremičnini … dovoli ponovna vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke (stečajnega dolžnika) ... .5
3. Tožena stranka … mora v 15 dneh izprazniti nepremičnino iz 1. točke, in jo prosto vseh oseb in stvari izročiti stečajnemu dolžniku, tako da jo izroči upravitelju … .«
4.7. Izpodbijanje zavezovalnega pravnega po
sla – darila nepremičnine, ki jo je izpodbojni zavezanec odtujil
nikom) … in toženo stranko … se razveljavi darilna
pogodba z dne …, na podlagi katere je tožeča stranka (stečajni dolžnik) … toženi stranki … podarila nepremičnino … .
2. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči
stranki (stečajnemu dolžniku) … denarno nadomestilo za nepremičnino, ki je predmet pogodbe iz 1. točke, v višini … EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi
obrestmi, ki tečejo od dne … dalje do plačila.«
4.8. Izpodbijanje zavezovalnega in razpolagal
nega pravnega posla – cesijske pogodbe in pobota (kompenzacije)
»1. V razmerju med tožečo stranko (stečajni dolžnik)
… in toženo stranko … se razveljavi cesijska pogodba, ki sta jo sklenili dne … in na podlagi katere je tožeča stranka odstopila toženi stranki terjatev v višini
… EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo
od dne … dalje do plačila.
31
2. V razmerju med tožečo stranko (stečajni dolžnik)
… in toženo stranko … se razveljavijo učinki pobota
(kompenzacije), dogovorjenega s pogodbo iz 1. točke,
na podlagi katerega so se pobotale medsebojne terjatve in obveznosti pravdnih strank v znesku … EUR.
3. Tožena stranka … je dolžna plačati tožeči stranki
(stečajnemu dolžniku) … denarno nadomestilo za odstopljene terjatve, ki so premet pogodbe iz 1. točke v
višini … EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki
tečejo od dne … dalje do plačila.«
– ustanovitev hipoteke
»1. V razmerju med tožečo stranko (stečajnim dolžnikom) … in toženo stranko … se razveljavi zemljiškoknjižno dovolilo z dne …, s katerim je tožeča stranka
(stečajni dolžnik) … izrecno in nepogojno dovolila, da
se pri nepremičnini … v korist tožene stranke vknjiži
hipoteka v zavarovanje terjatev tožene stranke do tožeče stranke (stečajnega dolžnika) v višini … EUR z
obrestmi po obrestni meri … od dne … dalje do plačila in z dospelostjo … .
2. Zaradi vzpostavitve stanja vpisov v zemljiški knjigi, kot je bilo pred vknjižbo hipoteke v korist tožene
stranke …, dovoljene na podlagi zemljiškoknjižnega
dovolila tožeče stranke (stečajnega dolžnika) iz 1. točke, se pri nepremičnini … dovoli vknjižba izbrisa hipoteke iz 1. točke.«
5.Zahtevki za ugotovitev (ne)obstoja prerekanih
terjatev in uveljavitev ločitvenih oziroma izločitvenih pravic
5.1. Zahtevek na ugotovitev obstoja prerekane
terjatve
»Ugotovi se, da obstaja denarna terjatev tožeče stranke … do tožene stranke (stečajnega dolžnika) … v višini … EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne … dalje do plačila.«
5.2. Zahtevek na uveljavitev prerekane zavarovane
terjatve in ločitvene pravice
»1. Ugotovi se, da obstaja denarna terjatev tožeče
stranke … do tožene stranke (stečajnega dolžnika)
… v višini … EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od dne … dalje do plačila.
2. Tožeča stranka (stečajni dolžnik) … mora iz vred
nosti premoženja tožeče stranke (tj. premoženja, ki je
predmet ločitvene pravice) prednostno plačati terjatev
tožene stranke iz 1. točke pred plačilom drugih terjatev iz tega premoženja.«
5.3. Zahtevek na ugotovitev neobstoja terjatve in
ugotovitev nedovoljenosti izvršbe
»1. Ugotovi se, da denarna terjatev tožeče stranke
… do tožene stranke (stečajnega dolžnika) … v višini … EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi
od dne … dalje do plačila, ne obstaja.
Upnik (ali stečajni dolžnik), ki uveljavlja izbrisni zahtevek, lahko ob vložitvi izbrisne tožbe na podlagi določbe prvega odstavka 245. člena ZZK-1 predlaga zaznambo
te tožbe v zemljiški knjigi, saj ima zaznamba izbrisne tožbe (zaznamba spora) pomembne učinke za vpise, ki začnejo učinkovati po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba izbrisne tožbe (glej 80. in 81. člen ZZK-1). V tem primeru namreč vpisi, ki so bili opravljeni po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora, učinkujejo pod
razveznim pogojem, ki nastopi, če je dovoljena vknjižba pridobitve pravice v vrstnem redu zaznambe spora. Ta pa bo dovoljena, če bo upnik (stečajni dolžnik) uspel v
postopku izpodbijanja z izbrisno tožbo (glej 80. in 81. člen ZZK-1).
5 32
Vzorci / Tekmovanje
2. Ugotovi se, da izvršba za uveljavitev denarne terjatve iz 1. točke v postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v … pod opr. št. …, ni dovoljena.«
5.4. Zahtevek za uveljavitev prerekane izločitvene
pravice na premičnini
»1. Tožena stranka (stečajni dolžnik) … je dolžna tožeči stranki (izločitvenemu upniku) … izročiti premične stvari … (predmet izločitvene pravice), ki se nahajajo v posesti tožene stranke (stečajnega dolžnika),
tako da jih v 15 dneh izroči upravitelju … .«
5.5. Zahtevek za uveljavitev prerekane izločitvene
pravice na nepremičnini
»1. Ugotovi se, da je tožeča stranka (izločitveni upnik)
… na nepremičnini …, pri kateri je tožena stranka
(stečajni dolžnik) ... v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik (do _/_), pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem.«
V zadnjem času pa se vedno pogosteje pojavljajo tudi
polemike v zvezi z razlogi in odgovornostjo za začetek
postopkov zaradi insolventnosti v posameznih gospodarskih družbah, zato ni odveč opozoriti tudi na mož
nost odškodninskega zahtevka zoper člane or
ganov vodenja in nadzora gospodarskih družb,
ki ga imajo na voljo upniki na podlagi določb 42. do
44. člena ZFPPIPP.
Članek končujeva z vzorcem tovrstnega zahtevka:
»1. Tožene stranke … (člani organa vodenja ali
nadzora) morajo tožeči stranki (stečajnemu dolžniku) … v 15 dneh plačati … EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne … dalje do plačila.
2. Tožene stranke … so tožeči stranki solidarno odgovorne za izpolnitev obveznosti iz 1. točke, vendar
vsaka največ do zneska … EUR (znesek omejitve
odškodninske odgovornosti6).«
6 Posamezni član poslovodstva ali nadzornega sveta je upnikom odškodninsko odgovoren do višine dvakratnega skupnega zneska vseh njegovih prejemkov za
opravljanje funkcije člana poslovodstva ali nadzornega sveta v letu, v katerem je bilo izvedeno škodno dejanje, vendar pri članih poslovodstva ne manj kot: (1) pri
veliki družbi 150.000 evrov, (2) pri srednji družbi 50.000 evrov in (3) pri majhni družbi ali drugi pravni osebi 20.000 evrov (prvi odstavek 44. člena ZFPPIPP).
Odškodninska odgovornost pa se v skladu z določbo drugega odstavka 44. člena ZFPPIPP ne omeji, če je bilo dejanje izvedeno ali opuščeno iz hude
malomarnosti.
I. državno tekmovanje Prav(n)a rešitev
Na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani je 9. in 10. marca potekalo I. državno tekmovanje Prav(n)a
rešitev, v okviru katerega so študentje prava z medsebojnim sodelovanjem iskali rešitve primerov iz
prakse s področja gospodarskega prava, ki so jih zastavile ugledne slovenske odvetniške pisarne.
Tekmovanje je organiziral Ženevski klub, katerega namen je povezovati študente ljubljanske PF, ki želijo
svoja znanja, izkušnje in področje delovanja razširiti
prek strogih meja prava, in jim nuditi okolje, v katerem lahko uresničujejo svoje ideje. Študenti pa so se
potegovali za tritedensko plačano pripravništvo v odvetniški pisarni, katere primer so reševali. Tekmovanje je bilo sicer namenjeno dodiplomskim študentom PF Univerze v Ljubljani, PF Univerze v Mariboru in Evropske pravne fakultete Univerze v Novi Gorici, a so se ga udeležili le študentje ljubljanske PF.
Prijavljenih je bilo šest tričlanskih ekip, ki so morale
v dnevu in pol pripraviti čim bolj domiselno, a pravno sprejemljivo rešitev in jo zagovarjati pred tričlansko komisijo izkušenih pravnikov.
Na voljo so bili trije različni primeri treh odvetniških
pisarn, pri čemer sta se z vsakim primerom spopadli po dve ekipi. Sodelujoče odvetniške pisarne (Ja
dek & Pensa, Plaustajner & Plaustajner in Od
vetniki Šelih & partnerji) so tekmovalcem pripravile zanimive, a nikakor preproste primere, ki so študentom omogočili, da so se preizkusili v svojih odvetniških sposobnostih.
Zmagovalci I. državnega tekmovanja pa so:
• Maša Hribar, Matevž Smole in Sara Vrhunc
pri Odvetniški pisarni Jadek & Pensa,
• Sanda Šabić, Marko Škerjanc in Simon Ter
tnik pri Odvetniški pisarni Plaustajner & Plaustajner,
• Tjaša Golobič, Matej Oražem in Anja Slov
nik pri Odvetniški družbi Odvetniki Šelih & part
nerji.
Odziv odvetniških pisarn na tekmovanje je bil zelo dober: oboji, tako izkušeni odvetniki kot študenti, menimo, da je treba vzpostaviti most med fakultetami in odvetniškimi pisarnami, kar je v tujini stalna praksa, pri
nas pa kar nekako ne zaživi. Prepričani sva, da smo s
tem tekmovanjem naredili prvi korak k vzpostavitvi
te povezave.
Pripravili: Urša Horvat in Adriana Glažar,
študentki PF Univerze v Ljubljani, organizatorki
tekmovanja
33
dr. Karlo Primožič,
odvetnik v Gorici (Italija)
Odvetniki vnovič na barikadah –
gre za prihodnost odvetništva
Začelo se je že leta 2006, ko je bil v skladu s tedanjo evropsko politiko, ki ji je botroval tedanji komisar
za konkurenco (»antitrust«) in sedanji premier italijanske t. i. tehnične vlade Mario Monti, z zakonom
Bersani (ime predlagatelja v Prodijevi vladi) ukinjen spodnji minimum odvetniške tarife. Zakonodajalec
je namreč podlegel pritisku, da je treba samostojne poklice obravnavati kot podjetja in jih »liberali
zirati«,1 ker naj bi se tako stroški za storitve znižali, ponudile pa naj bi se tudi večje možnosti za delo
mladih.
Že nekaj mesecev pozneje smo od znane zavarovalnice (ki je naša stranka, odkar je avtor tega članka opravil odvetniški izpit) prejeli pogodbo z možnostjo nadaljnjega sodelovanja izključno pod pogoji, navedenimi v prenovljeni pogodbi. Šlo je za priznavanje odvet
niških storitev v višini spodnje meje – minimuma tarife (ki sicer tedaj ni bila več obvezna, je pa zelo nizka,
v višini dveh tretjin zgornje meje), vključno s splošnimi stroški, ki jih je tarifa predvidevala, in sicer v višini 12,5 odstotka nagrade. Hkrati je omenjena pogodba predvidevala, da nosi odvetnik do konca postopka tudi vse tekoče stroške, temu naj bi sledil predračun, ki ga mora zavarovalnica pred izdajo računa, ki
pa ga običajno poravna po preteku več mesecev, potrditi ali spremeniti.
Dne 24. januarja 2012 je Montijeva vlada izdala zakonski odlok2 (zaenkrat ga je potrdil le senat, zdaj pa ga
obravnava drugi dom parlamenta, tj. poslanska zbornica), ki med drugim predvideva korenito liberalizacijo samostojnih poklicev. Ker je odlok odpravil odvetniško tarifo, je v začetku februarja, takoj po njegovi izdaji, neka večja finančna družba, ki se ukvarja z lizingom, vsem svojim odvetnikom (tudi podpisanemu) sporočila, da bodo z nami še naprej sodelovali le, če bomo podpisali dogovore o priznavanju nagrade v pavšalni višini (iz priložene razpredelnice izhajajo sramotno nizke nagrade), nagrada pa je plačljiva celo v 120 dneh po prejemu računa.
Vsebina liberalizacije
Vladni zakonski odlok z dne 24. januarja 2012, ki je bil
v senatu sicer nekoliko spremenjen, na primer v prvem
odstavku 9. člena (določbe o samostojnih poklicih, ki
jih ureja zakon) predvideva preklic tarif za vse samostojne poklice, ki jih ureja zakon o zbornicah samostojnih poklicev. V drugem odstavku istega člena pa navaja, da se nagrada – v primeru določitve s strani sodnega organa – določi upoštevajoč »parametre« (kriterije), ki bodo določeni s sklepom pristojnega ministra,
izdanim v 120 dneh od veljavnosti zakona. Sklep bo
predvideval tudi nove kriterije za določitev socialnih
dajatev, ki jih nosilci svobodnih poklicev vplačujejo v
svoje blagajne.
Nadalje četrti odstavek 9. člena predvideva, da mora
nosilec samostojnega poklica stranko obvestiti o kompleksnosti zaupane zadeve, ji nuditi vse koristne informacije o predvidenih stroških (od dneva pooblastila
do zaključka zadeve) in ji posredovati podatke o zavarovalni polici za morebitno škodo, ki bi stranki nastala z dejavnostjo nosilca. Skrajšan pa je tudi rok oprav
ljanja obvezne prakse pred opravljanjem odvetniškega
izpita, in sicer s 24 mesecev na 18 mesecev (šesti odstavek 9. člena).
V postopku pred senatom je bil dodan tudi člen 9-bis,
ki deloma spreminja 10. člen zakona št. 183 z dne 12.
novembra 2011, v katerem je predvideno, da se lahko
poklici opravljajo tudi v obliki družb. Po predlaganem
9-bis členu so tako člani družbe lahko tudi »kapitalski
družbeniki«, katerih deleži ali delnice ne smejo presegati ene tretjine kapitala družbe (prvotno besedilo
ni predvidevalo te omejitve, ki je bila vnesena na kategorično zahtevo odvetnikov, o kateri pa menim, da
jo bodo prej ali slej poskušali odpraviti).
Med odvetniki (pa tudi med drugimi poklici) je zavrelo, saj se vse od dekreta Bersani pritisk na samostojne poklice stopnjuje. Tudi mediji so samostojne poklice prikazovali in jih še vedno prikazujejo kot korporacijska in privilegirana združenja, ki naj bi ovirala razvoj tržnega gospodarstva. S hudo finančno krizo, ki je prizadela Evropsko unijo in ki ji še ni videti konca, se poskuša postopoma zmanjševati vlogo samostojnih poklicev, in sicer pod nekakšno »ideološko
krinko liberalizacije«, ki naj bi tudi mlajšim omogočila dostop do dela, čeprav zanj tako ali tako ne obstaja
nobena ovira (za odvetnike je predviden zgolj odvet
niški izpit, čeprav je odvetnikov v Italiji že zdaj preveč
– približno 230.000).
V zvezi z nastalo situacijo je Enotno združenje odvet
nikov (Organismo Unitario dell'Avvocatura – OUA),
ki je nekakšna politična (nestrankarska) in sindikalna
Primožič, K.: Liberalizacija odvetniških storitev, Odvetnik, št. 35/2007, str. 32
2
Člen 77 Ustave se tako glasi: »Vlada brez pooblastila zbornic ne more izdajati uredb, ki imajo vrednost zakonov. Ko vlada v izjemnih primerih na lastno odgovornost
sprejme začasne ukrepe z zakonsko močjo, jih mora istega dne predložiti v razpravo zbornicama, ki sta, četudi razpuščeni, sklicani posebej za to in se sestaneta v petih
dneh. Uredbe izgubijo veljavo, če niso konvertirane v zakon v šestdesetih dneh od objave. Kljub temu pa lahko zbornice z zakonom uredijo pravna razmerja, izhajajoča
iz uredb, ki niso bile konvertirane v zakone.«
1
34
organizacija, v soglasju z Vsedržavnim svetom odvet
nikov (Consiglio nazionale forense – CNF; gre za institucionalni organ, ki ga sestavljajo predstavniki vseh
odvetniških zbornic) in drugimi združenji odvetnikov
razglasilo in 23. ter 24. februarja tudi že izvedlo prvo
stavko.
Odvetniki namreč menimo, da so resnični akterji »liberalizacije« t. i. poteri forti (centri dejanske moči,
oblasti), in sicer v prvi vrsti Confindustria (tj. združenje velikih podjetij), zavarovalnice in banke, ki si
želijo podrediti tržišče (tudi z diktiranjem pogojev
za odvetnike in seveda tudi druge samostojne poklice, kot je razvidno iz obeh omenjenih primerov)
in tudi nadzorovati samostojne poklice. V ta namen
uporabljajo »parole« kot so liberalizacija, modernizacija, ukinitev privilegijev. Zato je med odvetniki,
ki se že leta borimo proti taki politiki, zavrelo, oglašati pa so se začela tudi združenja in zbornice drugih samostojnih poklicev (v Italiji je skupno 28 vsedržavnih zbornic svobodnih poklicev s približno tremi milijoni članov).
Na kongresu v Rimu, ki ga je 17. februarja 2012 sklicalo Enotno predstavništvo odvetnikov in na katerem
so bili prisotni tudi predstavniki odvetniških zbornic
(v Italiji jih je 158, in sicer pri vsakem okrožnem sodišču) in drugih odvetniških združenj, je bila za 23. in
24. februar 2012 razglašena stavka. Po oceni organizatorjev se je je udeležilo 90 odstotkov vseh odvetnikov.
Na omenjenem kongresu, teden dni pozneje pa
tudi na skupščini, ki je bila 23. februarja v Rimu,
so bile med drugim postavljene te zahteve:
– odprava 9. člena, ki je ukinil tarife;
– odprava predpisa, ki predvideva kapitalske delničarje v odvetniških družbah;
– odprava nekaterih predpisov, ki omejujejo vlogo
odvetnikov in ki so bili vključeni v pred kratkim
sprejeto novelo glede civilnih postopkov;
– o predvideni spremembi sedežev sodišč in uvedbi
posebnih sodišč za podjetja mora biti predhodno
dosežen dogovor med vlado in odvetniki.
Jasno in glasno je bilo tudi vnovič poudarjeno, da samostojnih poklicev ni mogoče šteti za podjetja, ker
obstaja »genetsko in strukturno nasprotje med pravili, ki urejajo te poklice, in pravili, ki veljajo za podjetja«. Odvetništvo ne more biti žrtev divje liberalizacije, saj je sestavni del pravosodja, zadolžen za varstvo pravic državljanov. Zato odvetniki v Italiji menimo, da so številni posegi zakonodajalca, ki postopoma poskušajo razvrednotiti temelje samostojnih poklicev, nedopustni.
Na že omenjeni skupščini v Rimu, ki se je je udeležilo približno dva tisoč odvetnikov, je bilo sklenjeno:
»Če ne pride do dialoga z vlado, bomo odve
tniki nadaljevali še bolj odločno: od 15. do 23.
marca bomo ponovno stavkali.«3 Dogovorjeni pa
so med drugim tudi izredni kongres odvetnikov v Milanu, totalna blokada dela sodišč z belo stavko, prekinitev zastopanja po uradni dolžnosti in brezplačnega
zastopanja strank z nizkimi dohodki, skupni protestni
nastopi z drugimi samostojnimi poklici itd.
Za konec navajam še predpise, ki urejajo odvetniško
stavko oziroma neudeležbo odvetnikov v sodnih
postopkih vseh vrst sodišč (Astensione dall'attività
giudiziaria).
Člen 41 italijanske ustave se glasi: »Pravica do stavke
se izvaja v okviru, ki ga urejajo zakoni.«
Do leta 1990 italijanski zakonodajalec ni izdal nobenega zakona, ki bi urejal stavko, kljub temu pa so
delavci že od petdesetih let uporabljali pravico, ki
jim je bila zajamčena v ustavi. Na to pravico so se
že pred več kot dvajsetimi leti začeli sklicevali tudi
odvetniki, ki so večkrat, za krajši ali daljši čas, prekinili z zastopanjem pred sodišči. Zoper marsikaterega je tožilstvo začelo celo kazenski pregon, vselej pa so bile izrečene oprostilne sodbe. Prva daljša stavka odvetnikov je potekala med 24. aprilom
in 26. junijem 1995.
Enotno predstavništvo odvetnikov in še tri najbolj reprezentativna združenja odvetnikov so pozneje sestavili Kodeks urejanja neudeležbe odvetnikov v
sodnih postopkih.4 Komisija za nadzor nad izvajanjem zakona o stavki na področju javnih uslug je s sklepom št. 749 z dne 13. decembra 2007 kodeks ocenila kot ustrezen, saj ustreza načelom, ki jih predvideva
točka a 13. člena zakona št. 146/1990 (ki je bil noveliran z zakonom št. 83/2000), z naslovom Predpisi o
izvajanju pravice do stavke na področju osnovnih javnih uslug in o zaščiti človekovih pravic, zajamčenih v
ustavi, ter predpisi o ustanovitvi Komisije za nadzor
nad izvajanjem tega zakona.
Pravica do stavke samostojnih poklicev je bila torej
urejena tudi s posebnim zakonom, odvetniki pa jo
uporabljajo za obrambo njihove neodtuljive pravice
do samostojnosti in neodvisnosti, ki je v interesu tako
strank kot tudi pravosodja.
Ne bi se začudil, če bi se tudi v Sloveniji v razmerju
do odvetništva začela izvajati podobna »politika«,
ki se sicer že kaže v odnosu nekaterih medijev do
odvetnikov, ti isti mediji pa ne prizanašajo niti
sodstvu.
V času pisanja tega članka (tj. 22. marca 2012) je stavka še potekala.
4
Kodeks predvideva naslednja pravila za izvajanje stavke:
1. člen: navedba »najmanj desetdnevnega« predhodnega sporočila in natančna določitev obveznosti obveščanja o neudeležbi (prvi odstavek 2. člena);
2. člen: določitev roka za sporočilo o preklicu (drugi odstavek 2. člena);
3. člen: določitev maksimalnega trajanja in predvidevanje časovnega presledka med datumom zadnje neudeležbe in datumom naslednje neudeležbe (četrti odstavek
2. člena);
4. člen: analiza in določitev nujnih storitev, ki jih je treba zagotoviti med neudeležbo;
5. člen: nujne storitve na kazenskem področju. V takih primerih mora odvetnik stranki nuditi pomoč pri preiskavah, na narokih za potrditev aretacij, pri izvajanju
nujnih dejanj, na obravnavah, ko bi lahko nastopilo zastaranje, ko je obdolženec priprt ali zaprt itd.;
6. člen: nujne storitve na civilnem področju. Kodeks med drugim navaja začasne odredbe v postopkih za ugotavljanje statusa in sposobnosti oseb, v postopkih za
razvezo zakona, za uvedbo stečaja itd;
7. člen: nujne storitve na drugih področjih.
3
35
Iz dela UO OZS
Pri pregledu dela v tem obdobju je treba izpostaviti priprave upravnega odbora na Dan odvetniške
pravne pomoči pro bono. Vsem odvetnicam in odvetnikom je bilo v novembru 2011 posredovano pismo
sedmih članov upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) s prošnjo, da se opredelijo, ali
bi sodelovali v akciji nudenja pravne pomoči pro bono, ki bi jo slovenski odvetniki nudili 19. decembra
2011. Glede na velik odziv članov se je upravni odbor odločil, da akcijo izpelje. Več o Dnevu odvetniške
pravne pomoči pro bono pa v naslednji številki Odvetnika.
Seja, 15. november 2011
1. Spremembe in dopolnitve Statuta Odvetniške
zbornice Slovenije – II. sklop
Upravni odbor OZS je na seji 15. novembra 2011 ponovno razpravljal o potrebnosti dodatnih sprememb
Statuta OZS, in sicer glede predloga sprememb Statuta OZS – II. sklop, ki je bil umaknjen z dnevnega
reda skupščine OZS.
Sklep: Komisija za pripravo Statuta OSZ naj do naslednje seje upravnega odbora pripravi čistopis predloga sprememb Statuta OZS – II. sklop.
2. Sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-I-261/10
z dne 20. oktobra 2011, o zavrnitvi pobude za
začetek postopka za oceno ustavnosti 123.a člena
ZFPPIPP
OZS je skupaj z nekaterimi odvetniki, člani upravnega
odbora, 25. novembra 2010 vložila pobudo za začetek
postopka za oceno ustavnosti 123.a člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti
in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)1 oziroma določbe 29. člena novele ZFPPIPP-C2 ter predlog za zadržanje izvršitve 123.a člena ZFPPIPP oziroma 29. člena in tretjega odstavka 87. člena ZFPPIPP-C. OZS je
že 27. decembra 2010 prejela sklep Ustavnega sodišča,
št. U-I-261/10 z dne 15. decembra 2010, o zavrnitvi
predloga o zadržanju izvrševanja navedenih določb do
končne odločitve Ustavnega sodišča.
Dne 3. novembra 2011 pa je zbornica prejela še sklep,
št. U-I-261/10 z dne 20. oktobra 2011, o zavrnitvi pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 123.a
člena ZFPPIPP. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je
Ustavno sodišče pobudo zavrnilo, ker pobuda z vidika zatrjevanja neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj. Za obravnavo zatrjevanih neskladnosti s prvim
odstavkom 23. člena Ustave in pravico do svobodne
izbire odvetnikov pa niso izpolnjeni procesni pogoji,
saj gre za pravice strank, ki jih odvetniki zastopajo, in
ne za pravice odvetnikov.
3. Mnenje komisije za tolmačenje odvetniške
tarife o zaprosilu Okrožnega državnega tožilstva
v Mariboru v zvezi s kazensko ovadbo zoper
odvetnico iz Maribora
Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je na OZS na
podlagi tretjega odstavka 161. člena Zakona o kazen1
2
Ur. l. RS, št. 126/07, 40/09, 59/09, 52/10, 106/10, 26/11 in 47/11.
Ur. l. RS, št. 52/10.
skem postopku in tretjega odstavka 12. člena Zakona
o državnem tožilstvu posredovalo zaprosilo za tolmačenje Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT).
Odvetnica iz Maribora je v izvršilni zadevi zastopala
dolžnico, pri čemer sta se s pogodbo o višini odvet
niške nagrade za opravljanje pravnih storitev dogovorili, da bo stranka za opravljene odvetniške storitve
plačala nagrado, kot jo predpisuje ZOdvT, v znesku,
ki temelji na porabljenem času, in sicer 75 evrov (brez
DDV) za uro dela za stranko. Iz računov izhaja, da je
odvetnica v navedeni zadevi opravila 216,5 ure dela.
Mariborsko okrožno državno tožilstvo zanima, ali je
v podobnih izvršilnih zadevah običajno, da odvetnik
opravi število ur v takem obsegu, oziroma koliko ur je
običajno potrebnih za obravnavo podobnih izvršilnih
zadev? Ali so dejanja, kot izhajajo iz računov za rešitev zadeve, potrebna in ali je običajno, da odvetnik,
za katerega se predpostavlja, da zakonodajo in sodno
prakso pozna, potrebuje tolikšno število ur za študij?
Komisija za tolmačenje odvetniške tarife je pripravila mnenje, iz katerega izhaja, da navedena vprašanja
presegajo pristojnosti upravnega odbora OZS, saj ta
ne more ocenjevati potrebnosti dejanj odvetnika v
konkretni zadevi, prav tako ne razpolaga s podatki o
tem, koliko ur je običajno potrebnih za obravnavo posameznih izvršilnih zadev, v zvezi s tem pa tudi niso
bile sprejete nobene smernice ali normativi. Meni, da
bi moralo okrožno državno tožilstvo v skladu s 155. členom Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zaprosilo
nasloviti na sodišče, ki bi lahko podalo mnenje o tem,
katera odvetniška opravila in z njimi povezani stroški so
bili potrebni za obravnavo omenjene izvršilne zadeve.
Članica komisije za tolmačenje odvetniške tarife je k
mnenju še dodala, da odvetnica študija spisov ne bi
smela zaračunavati.
Sklep: Mnenje komisije za tolmačenje odvetniške tarife se potrdi, z dopolnitvijo, da odvetnica za študij spisa ne bi smela zaračunavati stroškov.
4. Mnenje komisije za tolmačenje odvetniške tarife o zaprosilu stranke odvetnika v zvezi z razlago
določil ZOdvT
Komisija je od OZS prejela prošnjo, da poda mnenje,
ali je dogovor o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev z dne 9. februarja 2011, sklenjen
med odvetnikom in stranko, v skladu s 17. in 4. členom ZOdvT.
Komisija za tolmačenje odvetniške tarife je pripravila mnenje, iz katerega izhaja, da upravni odbor OZS
ni pristojen za tolmačenje zakonskih določil, temveč
36
le Odvetniške tarife.3 Z uveljavitvijo ZOdvT je bilo
vrednotenje odvetniških storitev urejeno z zakonskim
predpisom, in ne le s tarifo, zaradi česa komisija meni,
da upravni odbor OZS v skladu s Statutom OZS ni
pristojen za dajanje pojasnil o uporabi tega zakona,
ker je sprejemanje avtentične razlage zakona na podlagi 152. člena Poslovnika državnega zbora v izključni
pristojnosti državnega zbora. Zato komisija meni, da
je stališče, ki ga je OZS 23. junija 2011 že posredovala stranki odvetnika, nepravilno.
Sklep: Upravni odbor ni pristojen za tolmačenje dogovorov, ki so sklenjeni po določbah ZOdvT.
5. Predlog pravilnika o povrnitvi stroškov in
določitvi povprečnine v disciplinskem postopku
Strokovna služba OZS je pripravila predlog pravilnika o povrnitvi stroškov in določitvi povprečnine v disciplinskem postopku.
Sklep: Sprejme se Pravilnik o povrnitvi stroškov in
določitvi povprečnine v disciplinskem postopku.4
6. Predlog pravilnika o delovanju komisije za
etična vprašanja
Strokovna služba OZS je pripravila predlog pravilnika
o delovanju komisije za etična vprašanja.
Sklep: Sprejme se Pravilnik o delovanju komisije za
etična vprašanja, pri čemer se drugi odstavek 3. člena
(kot izhaja iz predloga pravilnika) izbriše, tretji odstavek tega člena pa postane drugi odstavek.5
7. Predlog Statuta Inštituta za mediacijo in
arbitražo OZS
Zbornica je prejela predlog Statuta Inštituta za mediacijo in arbitražo OZS. Predlog je sestavni del zapisnika. Člani komisije za mediacijo obvestijo člane upravnega odbora, da so na seji sprejeli Statut Inštituta za
mediacijo in arbitražo OZS.
Sklep: Sprejme se Statut Inštituta za mediacijo in
arbitražo OZS.
8. Dopis Vrhovnega sodišča v zvezi s
sestankom, sklicanim na pobudo OZS, v zvezi
z začetkom delovanja podportala e-Izvršba
(6. oktober 2011)
O problematiki elektronskega vlaganja vlog in drugih
pisanj po osmem odstavku 29. člena ZIZ, s katero se
je upravni odbor ukvarjal, smo že obveščali v povzetku dela upravnega odbora 15. septembra 2011.6 Na
seji upravnega odbora 15. novembra 2011 je sledilo
nadaljevanje.
OZS je namreč na podlagi sklepa upravnega odbora z
dne 11. oktobra 2011 Vrhovnemu sodišču posredovala dopis, v katerem je izrazila svoje nestrinjanje z na 6
7
3
4
5
činom obveščanja ter odnosom Evidenčnega oddelka
Vrhovnega sodišča do OZS, ki se kaže že od začetka
uvajanja elektronskega poslovanja. Evidenčni oddelek
je na dopis odgovoril, da sklepa (ker se OZS ni opredelila do sklepa o šestmesečnem zamiku začetka obveznega elektronskega poslovanja v izvršilnih postopkih in ponudbe sodišča, da se skliče dodatni sestanek),
da je pobuda OZS v skladu s sklepi sestanka z dne 6.
oktobra 2011 in da sklica dodatnega sestanka zbornica ne predlaga. Člani upravnega odbora so ponovili
svoje stališče o odnosu Evidenčnega oddelka do OZS.
Dne 29. februarja 2012 je OZS prejela obvestilo Ministrstva za pravosodje glede obveznega elektronskega vlaganja vseh vlog in drugih obvestil v skladu z
osmim in desetim odstavkom 29. člena ZIZ.7 Obvezno elektronsko vlaganje vseh vlog in drugih obvestil
je predvideno za 1. april 2012, ko naj bi bili zagotov
ljeni tehnični pogoji za izvajanje določil ZIZ. Od 1.
marca 2012 naprej pa je mogoče vlagati predloge in
druge vloge v izvršilnem postopku tako v elektronski kot tudi v fizični obliki. Tako je sicer lani predlagala OZS, vendar ji je bilo pojasnjeno, da ni mogoče
omogočiti prehodnega obdobja dvojnega načina vlaganja elektronskih vlog v postopkih izvršbe in zavarovanja. Tako je bilo tudi stališče, ki je bilo sprejeto
na sestanku 6. oktobra 2011.
9. Predlog sodnikov oddelka za kazensko sodstvo
Okrožnega sodišča v Mariboru za uvedbo
disciplinskega postopka zoper odvetnico
OZS je s strani predsednice Okrožnega sodišča v Mariboru prejela dopis s prilogami, da sodniki oddelka za
kazensko sodstvo Okrožnega sodišča v Mariboru zahtevajo uvedbo disciplinskega postopka zoper odvetnico, ker je sodišču predlagala uvedbo postopka zoper
sodnico, ki je v neki kazenski zadevi po razglasitvi sodbe od oškodovanke sprejela šopek rožic.
Upravni odbor se strinja s stališčem predsednika OZS
Mihe Kozinca, da je nekorektno, da sodniki kazenskega oddelka predlagajo uvedbo disciplinskega postopka
zoper odvetnico, ki predlaga sprožitev postopka zoper
sodnico v skladu z zakonskimi določili.
Sklep: OZS o ravnanju sodnikov oddelka za kazensko
sodstvo Okrožnega sodišča v Mariboru obvesti Sodni
svet. Predlog predsednice Okrožnega sodišča v Mariboru se odstopi disciplinskemu tožilcu.
Seja, 13. december 2011
10. Spremembe Statuta OZS
• Sklep Vlade RS št. 01404-3/2011/3 z dne 15. novembra 2011 o soglasju k spremembam in dopolnitvam Statuta OZS
OZS je od Ministrstva za pravosodje 24. novembra
2011 prejela Sklep Vlade o soglasju k spremembam
in dopolnitvam Statuta OZS, ki jih je 10. aprila 2010
in 9. aprila 2011 sprejela Skupščina OZS. Iz spremnega dopisa ministrstva izhaja, da je za pošiljanje sklepa
Ur. l. RS, št. 67/03.
Pravilnik je objavljen na spletni strani OZS (<www.odv-zb.si>) v rubriki Predpisi.
Pravilnik je objavljen na spletni strani OZS (<www.odv-zb.si>) v rubriki Predpisi.
Glej Odvetnik, št. 4/2011, str. 43.
Ur. l. RS, št. 3/07 – UPB4, 93/07, 37/08 – ZST-1, 45/08 – ZArbit, 28/09, 51/10 in 26/11.
v objavo v Uradnem listu RS pristojno Ministrstvo za
pravosodje. Vršilka dolžnosti glavne tajnice OZS Tanja
Sedušak obvesti člane upravnega odbora, da je Ministrstvo za pravosodje posredovalo spremembe Statuta
v objavo v Uradnem listu RS šele 8. decembra 2011,
zaradi česar še niso bile objavljene.
Op. Sklep o spremembah in dopolnitvah Statuta Odvetniške zbornice Slovenije je objavljen v Ur. l. RS, št.
103/11 z dne 16. decembra 2011, veljati pa so začele
31. decembra 2011.
• Predlog Sprememb Statuta OZS – II. sklop
Predsednik komisije za pripravo Statuta odvetnik
Franc Mesar je pripravil predlog sprememb Statuta
OZS – II. sklop: izbris iz imenika odvetnikov, ki je
sestavni del tega zapisnika.
Odvetnik Franc Mesar je na kratko obrazložil predlog
sprememb Statuta. Pojasnil je, da je od vršilke dolžnosti glavne tajnice OZS Tanje Sedušak pridobil podatke o tem, kakšne težave ima zbornica z nekaterimi odvetniki, in da je institut izbrisa iz imenika odvetnikov
namenjen tem odvetnikom. Meni, da disciplinski postopki ne morejo zajeti vseh primerov, ko bi bilo treba odvetnika izbrisati iz imenika, prav tako so ti postopki dolgotrajni, omenjeni primeri pa so taki, ko bi
se OZS morala hitreje odzivati.
Tanja Sedušak obvesti člane upravnega odbora, da je
OZS prejela prošnjo za oprostitev/zmanjšanje plačila
prispevkov šestih odvetnikov, ki so na porodniškem
ali bolniškem dopustu ipd.
Sklepa:
1. Člani upravnega odbora se strinjajo s predlogom
sprememb Statuta – II. sklop, in sicer da se drugi odstavek 54. člena črta. Za nomotehnično obdelavo pred
loga se povabi k sodelovanju strokovnjaka na tem področju.
2. Plačila članarine, prispevka za humanitarni sklad in
prispevka za sklad za promocijo so za čas prejemanja nadomestila oproščeni tisti odvetniki – prosilci, ki
predložijo odločbo pristojnega državnega organa, da
so na bolniškem dopustu več kot 30 delovnih dni, oziroma ki predložijo odločbo pristojnega državnega organa o porodniškem/očetovskem dopustu. Iz odločbe mora biti razviden čas trajanja porodniškega/bolniškega dopusta. Član upravnega odbora odvetnik Alek
sander Cmok se zadolži za preverbo možnosti oprostitve plačila.
11. Pritožba OZS zoper odločbo Vrhovnega
sodišča Su 36-03/2011-55 z dne
14. novembra 2011 v zadevi zavrnitve dostopa
do informacij javnega značaja
OZS je 16. novembra 2011 prejela odločbo Vrhovnega
sodišča, s katero je to zavrnilo zahtevo OZS z dne 18.
oktobra 2011 o dostopu do informacij javnega značaja
(posredovanje podatkov iz baze podatkov, ki jo je Vrhovno sodišče pripravilo za potrebe Davčne uprave RS
v zvezi s poslovanjem odvetnikov, posredovanje podatkov, za katerega odvetnika oziroma odvetniško družbo so bili podatki posredovani, in dostop do pravne
podlage za vzpostavitev baze). OZS je zoper odločbo
Vrhovnega sodišča 1. decembra 2011 vložila pritožbo
na urad Informacijskega pooblaščenca.
37
Informacijski pooblaščenec je pritožbo OZS za
vrnil, zato je zbornica sprožila upravni spor.
12. Odgovor Ministrstva za pravosodje v zvezi s
problematiko vročanja v e-ZK postopkih
OZS je Ministrstvo za pravosodje in Vrhovno sodišče
v dopisu 24. oktobra 2011 opozorila na problematiko
vročanja v e-ZK postopkih, saj se pri vpisu pravice v
zemljiško knjigo rok vročitve šteje od dne, ko prva oseba (notar ali odvetnik) prejme sklep o vknjižbi. Zbornica je zato predlagala, da se vročanje v tovrstnih primerih uredi tako, da bo rok vročitve začel teči od prevzema pisanja iz varnega poštnega predala s strani dejanskega pooblaščenca stranke – odvetnika.
Ministrstvo za pravosodje je 17. novembra 2011 zbornici posredovalo dopis, da lahko v okviru svojih pristojnosti podajo le neobvezujoče stališče glede razlag
določb zakonskih in podzakonskih predpisov, ki spadajo v njihovo pristojnost. Stališče pravosodnega ministrstva je, da se vsa pisanja v zemljiškoknjižnem postopku vročajo pooblaščencu stranke – odvetniku, pravne
posledice odločbe za stranko pa nastopijo s trenutkom
prevzema oziroma s trenutkom nastopa fikcije vročitve.
Notarjem se v primerih, ko zasebno listino zgolj pretvorijo v elektronsko obliko, vroča sklep o vpisu z namenom seznanjenosti o stanju v zadevi, saj so s tem povezane nadaljnje dolžnosti glede hrambe fizičnega izvirnika zasebne listine, ki so jo pretvorili v elektronsko
obliko. Za tehnično zagotavljanje oziroma implementacijo določb v okviru sistema e-ZK pa je pristojno Vrhovno sodišče, ki so mu odgovor posredovali v vednost.
13. Izbor dobavitelja odvetniških tog
Dosedanji dobavitelj tog, Labod, d.d., je v likvidnostnih težavah, zato je dobava tog že nekaj časa zelo
otežena oziroma jih sploh ni mogoče dobiti. OZS je
prejela ponudbe od Svilanit Svila, d.o.o., Mure in part
nerji, d.o.o., in Prevent & Deloza, proizvodnja in trgovina, d.o.o.
Sklep: Izbere se ponudnik Prevent & Deloza, proizvodnja in trgovina, d.o.o.
Seja, 10. januar 2012
14. Predlog odvetnice iz Celja
Odvetnica v dopisu navaja, da je njena odvetniška pisarna po pooblastilu stranke zoper gradbeno podjetje
vložila tožbo za vrnitev avtodvigala, s predlogom za
izdajo začasne odredbe. Na podlagi predloga za izdajo začasne odredbe je Okrožno sodišče v Celju izdalo
začasno odredbo o hrambi avtodvigala v posest tožeči
stranki. Predlog je moral biti dopolnjen, ker se je ugotovilo, da avtodvigalo ni več pri toženi stranki, temveč
pri tretji osebi. Sodišče je izdalo novo začasno odredbo. Nato je Davčna uprava RS zoper direktorico gradbenega podjetja vložila kazensko ovadbo, Okrožno državno tožilstvo v Celju pa je po preverjanju kazenske
ovadbe zaznal, da je odvetnica, skupaj z nekdanjim direktorjem tožeče stranke, storila kaznivo dejanje velike goljufije v sostorilstvu, s tem ko je bil podan pred
log za izdajo začasne odredbe, ki mu je okrožni sod
nik sledil, tega pa naj bi zavedla, ker mu ni posredo-
38
vala pravno pomembnih dejstev, ki so javno objavljena na spletni strani AJPES, in ker naj bi neresnično
prikazala nevarnost uničenja ali odtujitve avtodvigala.
Odvetnica pričakuje, da bo OZS sprejela stališče in
ukrepe za zavarovanje posameznega odvetnika ter odvetnikov kot celote.
Sklep: Vrhovnemu državnemu tožilstvu se posreduje
dopis, da upravni odbor na načelni ravni izraža zaskrb
ljenost, ker nekateri tožilci vlagajo zahteve za preiskave zoper odvetnike za ravnanja, ki jih odvetniki opravijo v okviru zastopanja strank.
15. Ali ima odvetnik lahko dve podružnici v
istem kraju?
Sklep: Odvetnik ne sme imeti dveh podružnic v
istem kraju.
16. Prošnja Pravne fakultete Univerze v Ljubljani
za finančno pomoč pri izvedbi strokovne
ekskurzije v ZDA
V prošnji je navedeno, da bo ekskurzija potekala v marcu 2012, udeležili pa se je bodo najbolj perspektivni
študentje 3. in 4. letnika. Namen ekskurzije je študentom omogočiti stik s prakso in vpogled v delovanje pomembnih svetovnih ustanov.
Predsednik OZS izrazi dvom o dodeljevanju donacij
za tovrstne ekskurzije in udeležbe na različnih tekmovanjih, saj je treba upoštevati gospodarsko krizo, zaradi česar bi raje finančno pomagali socialno šibkim
perspektivnim študentom prava. Odvetnik Miha Martelanc pove, da je prošenj ljubljanske pravne fakultete vedno več.
Sklep: Odobri se donacija v višini 500 evrov. V obvestilu o podeljeni donaciji se Pravni fakulteti Univerze v
Ljubljani sporoči, da v prihodnje tovrstnim prošnjam
ne bomo ugodili, da pa bo OZS predlagala ustanovitev sklada za štipendije, iz katerega se bo dodeljevala
pomoč za socialno šibke perspektivne študente prava,
zato fakulteto prosi, da sporoči imena teh študentov.
17. Glavni tajnik OZS
Sklep: Za glavnega tajnika OZS se imenuje dosedanja vršilka dolžnosti glavnega tajnika Tanja Sedušak.
Pripravila: Tanja Sedušak
Statistika
Iz odvetniškega imenika – 9. marec 2012
1416 odvetnikov, 225 kandidatov, 462 pripravnikov, 160 odvetniških družb in štiri civilne
odvetniške družbe
Odvetnice/ki
– vpisanih 1416 – med njimi 823 odvetnikov in 593 odvetnic
– od 28. novembra 2011 do 9. marca 2012 se jih je vpisalo 32 – 16 odvetnikov in 16 odvetnic
– izbrisalo se jih je 22 – 10 odvetnikov in 12 odvetnic.
Odvetniške/i kandidatke/ti
– vpisanih 225 – med njimi 83 kandidatov in 142 kandidatk
– od 28. novembra 2011 do 9. marca 2012 se jih je vpisalo 28 – 14 kandidatov in 14 kandidatk
– izbrisalo se jih je 26 – 10 kandidatov in 16 kandidatk.
Odvetniške/i pripravnice/ki
– vpisanih 462 – med njimi 165 pripravnikov in 297 pripravnic
– od 28. novembra 2011 do 9. marca 2012 se jih je vpisalo 29 – 9 pripravnikov in 20 pripravnic
– izbrisalo pa se jih je 24 – 7 pripravnikov in 17 pripravnic.
Odvetniške družbe
– aktivno posluje 160 odvetniških družb in štiri civilne odvetniške družbe.
Imenik tujih odvetnikov
– na podlagi 34.b členu Zakona o odvetništvu jih je bilo vpisanih 14 – 8 odvetnikov in 6 odvetnic.
Upokojeni odvetniki
– 171 upokojenih odvetnikov – 118 odvetnikov in 53 odvetnic.
Poslovili so se od nas:
– Ljubo Pečar, upokojeni odvetnik iz Ljubljane
– Zdenko Cafuta, odvetnik iz Maribora
– Boris Kočevar, odvetnik iz Ormoža
39
Nevio Kofol,
odvetnik v Kopru in predsednik skrbniškega odbora Sklada za humanitarno pomoč
O delu Sklada za humanitarno pomoč
Odbor Sklada za humanitarno pomoč, sestavljen iz predstavnikov vseh območnih zborov odvetnikov,
je tudi v letu 2011 opravljal naloge iz 4. člena Akta o ustanovitvi, in sicer je upravljal s sredstvi, ki so
jih v sklad prispevali posamezni odvetniki. Obravnaval je tudi prispele vloge – prošnje za humanitarno
pomoč posameznikom, skupinam ter humanitarnim ustanovam in organizacijam – in odločal o njih.
Skrbniški odbor sklada, ki se je v preteklem letu sestal na treh rednih sejah na sedežu Odvetniške zbornice Slovenije v Ljubljani (in sicer 17. februarja 2011,
29. junija 2011 in 13. decembra 2011), je sprejel odločitve o dodelitvi humanitarne pomoči približno 35
prosilcem, ki jim je bilo skupaj izplačano 70.957 evrov.
Leta 2011 je tako sklad prejel in obravnaval približ
no 60 prošenj oziroma vlog za pomoč.
Izplačila odobrene pomoči, ki so znašale od 212 do
6.060 evrov na prosilca, so bila izvršena na podlagi natančno proučenih in pregledanih prošenj ter listinskih dokazil, ki so potrjevala resničnost zatrjevanih navedb prosilcev oziroma resničnost navedenih
podatkov o stanju oziroma potrebah prosilcev, ter v
več primerih tudi na podlagi preverjanja resničnosti
podatkov o stanju prosilcev, ki so jih skladu posredovali centri za socialno delo, socialni delavci, osnovne šole, organizacije Rdečega križa in druge zaprošene organizacije ter posamezniki iz okolja, iz katerega izhajajo prosilci.
Po izvršenih nakazilih oziroma po izplačani denarni
pomoči se od prosilcev redno zahteva, da skladu
posredujejo povratne informacije o namenski
porabi dodeljene denarne pomoči, kar prosilci –
prejemniki pomoči praviloma upoštevajo. Odbor
sklada od prosilcev, ki jim je bila odobrena pomoč,
pogosto prejme pisne zahvale in dokazila o
objavah – zapisih oziroma poročilih o dodeljeni
pomoči – v lokalnih medijih (časopisi, spletne strani,
lokalne radijske in TV-postaje ipd.).
Glede na višino sredstev, prenesenih iz leta 2010
(vključevala so vse prispevke odvetnikov za leto
2010, ki so bili vplačani v decembru 2010 in so znašali 87.459 evrov), glede na tekoča vplačila prispevkov v letu 2011 (ob upoštevanju dejstva, da je velika
večina odvetnikov svojo obveznost plačila prispevka v
sklad izpolnila; v letu 2011 je namreč redni prispevek
vplačalo 1238 odvetnikov) in ob upoštevanju izplačil
– dodelitev pomoči v letu 2011, ki so skupaj znašale
70.957 evrov – je sklad na dan 31. decembra 2011 izkazoval ostanek sredstev v višini 73.345 evrov, ki se je
prenesel v leto 2012. Ta znesek je osnova za izplačilo
odobrenih pomoči v letu 2012.
Skrbniški odbor sklada ob reševanju vlog oziroma zahtevkov prosilcev tudi v letu 2011 ugotavlja, da je pretežni del vlog oziroma prošenj za pomoč posledica ekonomske in socialne krize, v kateri so se znašli prosilci,
večje število vlog izhaja iz potreb, ki jih imajo prosilci kot invalidi oziroma huje oboleli ljudje (pomoč pri
nabavi invalidskih pripomočkov, invalidskih vozičkov,
predelavi stanovanj, denarna pomoč za izvajanje različnih rehabilitacijskih programov, pomoč pri plačilu
plačljivih medicinskih posegov itd.). Med vlogami za
pomoč so bile vloge posameznikov, ki so jih doletele hude nesreče (požari, poplave ipd.), pri katerih so
utrpeli veliko škodo. Na sklad se obračajo tudi osnovne šole, druge vzgojne ustanove in družine s šoloobveznimi otroki, ki ne zmorejo plačati dodatnih šolskih
aktivnosti ali celo šolske prehrane.
Pri svojem delu skrbniški odbor sklada sodeluje tudi
z drugimi humanitarnimi organizacijami in društvi (z
organizacijami Rdečega križa, centri za socialno delo,
zdravstvenimi ustanovami, invalidskimi društvi in organizacijami itd.), pomemben vir informacij pa so tudi
odvetniki. Tako kot že v prejšnjih letih smo tudi leta
2011 zaznali povečanje števila prispelih prošenj pred
poletjem in pred začetkom šolskega leta, še zlasti pa
po koncu koledarskega leta.
Skrbniški odbor sklada, ki mora upravljati premoženje in izvajati namen sklada s skrbnostjo dobrega gospodarja, saj lahko prihodke sklada uporabi le za izvajanje namena in poslovanje sklada, ves čas skrbi tudi
za oblikovanje določene rezerve sredstev, ki se lahko
v primeru nastanka potrebe po pomoči ob nepričakovanih izrednih razmerah takoj uporabi (tako je bilo na
primer ob hudih poplavah v Železnikih jeseni 2007).
40
Andrej Razdrih,
odvetnik v Ljubljani in predsednik komisije za odvetniški izpit
O delu komisije za odvetniški izpit
Dne 1. januarja 2010 se je začel uporabljati Pravilnik o preizkusu zakona, ki ureja odvetništvo, odvet
niške tarife in Kodeksa odvetniške poklicne etike,1 ki ga je na pobudo Odvetniške zbornice Slovenije
(OZS) izdal takratni minister za pravosodje Aleš Zalar. Pravilnik je za izvajanje preizkusa določil komi
sijo, sestavljeno iz predsednika, dveh članov in devetih namestnikov (skupaj dvanajst izpraševalcev),
ki jo za dobo petih let imenuje upravni odbor OZS.
Dobro leto pozneje se je zaradi velikega števila kandidatov za izpit pojavila potreba po povečanju števila članov komisije. Na predlog OZS je takratni minister za pravosodje izdal Pravilnik o spremembi Pravilnika o preizkusu zakona, ki ureja odvetništvo, odvetniške tarife in Kodeksa odvetniške poklicne etike,2 ki velja od 29. marca 2011. Spremenjeni pravilnik tako določa, da ima vsak član komisije pet namestnikov, kar
pomeni, da komisijo sestavlja 18 članov. Predsedniki
posameznih senatov so izpraševalci s področja etike.
Dne 16. septembra 2011 pa je bil na upravnem odboru OZS sprejet tudi poslovnik komisije.
Sestava razširjene komisije je trenutno naslednja:
– Andrej Razdrih (etika),
– Mihael Jenčič (OT),
– Barica Zidar (etika),
– Magda Mlač (OT),
– Maja Krašovec Orel (ZOdv in Statut),
– Jože Ilc (etika),
– Janez Hočevar (ZOdv in Statut),
– Daniel Katalinič (ZOdv in Statut),
– Igor Smolej (OT),
– Josip Sever (OT),
– Damijan Pavlin (ZOdv in Statut).
Dodatni člani komisije so:
– Rok Koren (OT),
– Miha Kozinc (etika),
– Primož Žontar (OT),
– Jože Kristan (OT),
– Andreja Podlogar Mihelin (ZOdv in Statut),
– Jelena Trunkl (ZOdv in Statut),
– Damir Ivančić (etika).
Prvi izpit je potekal 9. februarja 2010 in do vključno
konca februarja 2012 je kandidate izpraševalo 39 izpitnih senatov. Izpit je uspešno opravilo 212 kandidatov, dva kandidata sta bila neuspešna pri poznavanju
področja odvetniške tarife, saj nista niti prebrala naše
»stare« tarife, tj. sedanje priporočene odvetniške tarife. Pozneje sta oba izpit uspešno opravila.
Pravilnik določa, da mora kandidat pokazati poznavanje temeljnih vprašanj posameznega področja, poslovnik pa spraševalcem narekuje, naj postavijo tudi vprašanja, ki »izhajajo iz praktičnih primerov, in naj bodo
usmerjena v njihovo reševanje, da se lahko oceni kandidatovo sposobnost uporabe znanja, praktične izkušnje, sposobnost pravnega razumevanja in sposobnost delovanja
v skladu z načeli in pravili Kodeksa«. Sam kandidatom
predstavim praktičen primer spornega ravnanja odvet
nika, ki ga je kot takega opredelila etična komisija, in
bodoči odvetniki nimajo težav pri prepoznavanju neetičnega ravnanja posameznih članov. Kot predsednik
komisije ugotavljam, da so kandidati primerno pripravljeni na izpit, nekateri pa so pokazali tudi nadpovprečno znanje.
Dosedanje izkušnje izpitne komisije dokazujejo
upravičenost uvedbe »odvetniškega izpita«
in koristnost seznanitve bodočih odvetnikov s
temeljnimi postulati našega poklica. Pomembno
je zlasti poznavanje Kodeksa, ki je s svojimi pravili
in načeli za mlade odvetnike nepogrešljiv vodnik
pri etičnih dilemah, na katere naletijo v svoji
vsakodnevni praksi.
Ur. l. RS, št. 107/09.
Ur. l. RS, št. 20/11.
1
2
Obvestilo
Odvetnik v Ljubljani in docent na Pravni fakulteti
Univerze v Mariboru dr. Konrad Plauštajner je
s 1. januarjem 2012 prevzel funkcijo predsedni
ka Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici
Slovenije v Ljubljani.
Za imenovanje, ki pomeni priznanje slovenskemu
odvetništvu, kolegu doc. dr. Plauštajnerju čestitamo.
Uredništvo Odvetnika
41
Poslovnik komisije za preizkus iz poznavanja
zakona, ki ureja odvetništvo, odvetniške tarife in
Kodeksa odvetniške poklicne etike
1. člen
(1) Izpit se opravlja v času od 1. januarja do 15. julija
in od 15. avgusta do 31. decembra v posameznem letu.
(2) Kandidati, za katere je določen izpitni rok v istem
mesecu, opravljajo izpit po vrstnem redu, v katerem je
Odvetniška zbornica Slovenije prejela vloge za opravljanje preizkusa. Izpit se opravlja enkrat mesečno, v primeru, da je zahtevo za opravljanje izpita vložilo večje število
kandidatov, pa se lahko izpit opravlja večkrat mesečno.
(3) Razpored izpitnih rokov v posameznem mesecu in
člane senatov za posamezne izpite določi strokovna služba Odvetniške zbornice Slovenije.
(4) Kandidati so o datumu izpita obveščeni s pisnim
vabilom, v katerem so imenovani člani izpitne komisije.
2. člen
(1) Izpit vodi in za njegov pravilen potek skrbi predsednik izpitne komisije oziroma njegov namestnik za posameznega kandidata.
(2) Izpraševalci pri kandidatu preverijo poznavanje zakona, ki ureja odvetništvo, Statuta Odvetniške zbornice Slovenije, odvetniške tarife ter poznavanje Kodeksa
odvetniške poklicne etike.
(3) Vprašanja naj izhajajo tudi iz praktičnih primerov in
naj bodo usmerjena v njihovo reševanje, tako da se lahko oceni sposobnost uporabe znanja, praktične izkušnje,
sposobnost pravnega razumevanja in sposobnost delovanja v skladu z načeli in pravili Kodeksa.
3. člen
(1) Izpit poteka po naslednjem vrstnem redu:
– vprašanja iz področja odvetniške poklicne etike
(poznavanje Kodeksa),
– vprašanja iz področja Zakona o odvetništvu in Statuta Odvetniške zbornice Slovenije,
– vprašanja iz področja splošnega dela odvetniške tarife
ter temeljev posameznih poglavij odvetniške tarife.
Vsak od članov posamezne izpitne komisije je zadolžen
za posamezno področje, v skladu z dogovorom. Vprašanja iz področja odvetniške poklicne etike (poznavanje
Kodeksa) praviloma postavlja predsednik komisije oziroma njegovi namestniki.
(2) Predsednik izpitne komisije lahko iz utemeljenih
razlogov spremeni vrstni red področij izpita.
(3) Predsednik izpitne komisije skrbi, da ima vsak član komisije potreben čas za preverjanje kandidatovega znanja.
(4) Na predlog člana izpitne komisije ali kandidata predsednik izpitne komisije odredi odmor.
(5) Izpraševalci lahko z dovoljenjem predsednika izpit
ne komisije postavljajo kandidatu dodatna vprašanja iz
področij drugih izpraševalcev.
4. člen
(1) O ustnem delu izpita se vodi zapisnik, ki ga piše
eden od članov komisije.
(2) V zapisnik se vpišejo podatki kandidata, sestava komisije, ocena vsakega področja ter skupna ocena preizkusa.
(3) Zapisnik podpišejo vsi člani izpitne komisije.
5. člen
Na izpitu je javnost lahko prisotna.
6. člen
Predsednik izpitne komisije razglasi uspešnost izpita takoj po končanem preizkusu. Kandidata, ki preizkusa ni
uspešno opravil, predsednik komisije seznani s tem, katero področje je bilo ocenjeno z »ni opravil«.
7. člen
Kandidat prejme potrdilo o opravljenem izpitu.
8. člen
(1) Stroške prvega pristopa k izpitu v celoti krije Odvetniška zbornica Slovenije, stroške vsakega naslednjega pristopa pa krije kandidat sam.
(2) Stroški drugega in nadaljnjih pristopov na izpit znašajo 150 EUR za posamični pristop.
9. člen
(1) Če kandidat brez opravičenega razloga določenega
dne ne pristopi k opravljanju izpita, ali če brez opravičenega razloga odstopi, ko je že začel opravljati izpit, se
šteje, da izpita ni opravil.
(2) Zbornica kandidatu, ki iz opravičenih razlogov
ne pristopi k opravljanju izpita, ali kandidatu, ki iz
opravičenih razlogov odstopi, ko je že začel opravljati izpit, na njegov pisni predlog določi nov rok za
opravljanje izpita praviloma pred izpitno komisijo v
isti sestavi. Tako dovoljen pristop ne šteje za ponovitev izpita.
(3) Predlog iz prejšnjega odstavka mora biti vložen najmanj tri dni pred izpitom, če ga iz posebej utemeljenih
razlogov v tem roku ni bilo mogoče vložiti, pa takoj, ko
razlogi prenehajo.
10. člen
Zbornica:
– spremlja in usklajuje delo izpitne komisije;
– skrbi za nemoteno in usklajeno delo izpitnih komisij,
določenih za posamezne kandidate;
– najmanj enkrat letno skliče posvet predsednika, namestnikov predsednika in članov izpitne komisije ali
jih na drugačen način seznani z ugotovitvami o izvajanju zakona in pravilnika zaradi poenotenja kriterijev
na izpitih;
– opravlja vsa strokovna in administrativno-tehnična
dela za izpitno komisijo;
– zagotavlja sredstva za delo izpitnih komisij za posamezne kandidate ter povračilo potnih stroškov
predsednika oziroma namestnikov predsednika in
članov izpitnih komisij, povezanih z delom izpitnih
komisij.
11. člen
Ta poslovnik začne veljati 16. septembra 2010.
42
Alenka Košorok Humar,
odvetnica v Ljubljani
Nova celostna podoba OZS
Kot ste najbrž že opazili, je Odvetniška zbornica Slovenije (OZS) odeta v novo zunanjo podobo. Čisto,
zenovsko, minimalistično, preprosto.
Ideja o novi podobi se je upravnemu odboru OZS porodila že pred nekaj leti. Naš prejšnji znak in podoba
sta bila že nekoliko utrujena, predvsem pa opremljena s sicer lepo izrisano, a vendar napačno glavno simboliko. Podobo Justicije (rimske boginje pravice), ženskega lika z zavezanimi očmi, mečem in knjigo, je sicer zelo lepo narisal Kostja Gatnik, vendar je to simbol sodišča in ne odvetnikov.
Alenka Košorok
Humar in Ranko
Novak.
Zato smo v letu 2008 resneje pristopili k stvari in se
odločili, da izvedemo natečaj za oblikovanje nove celostne podobe. Vabilo k sodelovanju na natečaj smo poslali najbolj priznanim slovenskim oblikovalcem. Predmet natečaja je bila celostna grafična podoba OZS, pričakovali pa smo tudi idejne rešitve logotipa in znaka.
Odločili smo se še za nove odvetniške izkaznice v formatu izkaznice CCBE z dodanim logotipom OZS. In
na koncu: prenovili smo podobo dopisov, kuvert, vabil, vizitk ipd., spletne strani OZS in revijo Odvetnik,
ki smo jo oblikovno poenotili z zunanjo podobo naše
krovne organizacije.
Prek natečaja za oblikovanje nove celostne podobe
OZS smo prejeli več možnih rešitev, med katerimi je
bilo treba izbrati najboljšo oziroma najbolj primerno.
Komisija za izbor celostne podobe (redni profesor na
Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani Milan Pajk in akademski slikar Ivo Prančič) je izbrala podobo, ki jo je oblikoval profesor na
Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje
Univerze v Ljubljani Ranko Novak. Milan Pajk in
Ivo Prančič sta podala tudi obrazložitev, ki sta jo predstavila upravnemu odboru OZS.
Izbrana rešitev je ponudila jasen in logičen logotip, ki
s svojo simboliko in umestitvijo ponuja razpoznaven
simbol prava in naše institucije. Po mnenju komisije
logotip deluje tako v črno-beli kot v barvni (»odvet
niški bordovijoličasti«) različici, negativu in slepem
tisku. S svojo resnostjo in umirjenostjo identificira vlogo in pomen ustanove ter odvetništva, kakršno imata
v realnosti. Celoten izpis deluje ob tem logotipu tako
v obliki stolpca kot v linearni izvedbi in v obeh primerih tvori jasno in berljivo celoto. Vseskozi je uporabljena čista in klasična tipografija, kar vse skupaj poenoti in poudarja resnost. Da podoba res ustvarja ustrezen vtis skoraj na ravni »uradne listine«, je razvidno
iz vseh različic izvedb.
In kaj meni oblikovalec Ranko Novak, ki je zaslužen
za našo novo celostno podobo? »Ko sem se odločil
za predlagani znak in zunanjo podobo vaše zbornice,
sem izhajal iz več izhodišč. Še pred tem sem opravil temeljito analizo svojega 'upodobljenca': kaj predstavlja
kot institucija v širšem prostoru in razrezu skozi čas,
kako je svojo podobo navzven predstavljal do zdaj, kakšne znake in podobo uporabljajo sorodne institucije po svetu in še marsikaj. Ob vsem tem sem ugotovil, da gre pri OZS za izrazito profesionalno, relativno zaprto in častitljivo institucijo s stoletno tradicijo,
kakršne nima v slovenskem prostoru nobena druga,
nedvomno pa ji ni para po ravni in standardih stroke ter navsezadnje dela in truda vsakega posameznega odvetnika. Vse to sem kot oblikovalec vpletel v relativno resen znak, skoraj zenovsko očiščen, a vseeno z dodanim dvojnim 's-om' (paragraf), ki je hkrati
nedvoumen znak in simboli ter vsebinsko pomenljiva
končnica ali pika na 'i'. Paragraf kot simbol zakonitosti je temelj odvetniškega orodja in 'orožja' in navzven
tudi plašč bistvene lastnosti: zaupanja.«
In zakaj se Ranku Novaku to zdi tako pomembno:
»Vsaka stranka se obrača in vrača prav k takšnemu
odvetniku. Zaupanja vrednemu. Nekomu, ki mu
absolutno zaupa.«
Vseeno se profesorju Novaku zaiskrijo oči, ko
hudomušno pripomni: »Moj predlagani znak je
resen, a zabrisano igriv – prepoznaven. Eleganten
in zadržan, a s kančkom popra.«
Stara in nova podoba.
43
Dne 29. novembra 2011 so pred predsednikom
Odvetniške zbornice Slovenije prisegli:
SANJA BREZINŠČAK
odobren vpis:
15. november 2011
sedež: Miklošičeva 20,
1000 Ljubljana
(zaposlena pri odvetniku
Jožetu Hriberniku)
TAMARA KEK
odobren vpis:
3. januar 2012
sedež: Dunajska cesta 51,
1000 Ljubljana
MIHAELA KLAČINSKI
odobren vpis:
29. november 2011
sedež: Partizanska cesta 32,
2000 Maribor
MOJCA KOSI
odobren vpis:
29. november 2011
sedež: Glavni trg 13,
9240 Ljutomer
SIMONA MARKO
odobren vpis:
1. december 2011
sedež: Ljubljanska cesta 5a,
3000 Celje
(zaposlena pri odvetnici
Marjani Verstovšek)
POLONA RIZMAN
odobren vpis:
29. november 2011
1241 Kamnik
mag. NATAŠA ŠKRLJ
odobren vpis:
25. november 2011
sedež: Ulica XXX. divizije 23,
5000 Nova Gorica
(zaposlena v Odvetniški pisarni
mag. Helene Devetak)
TADEJA TAMŠE
odobren vpis:
15. november 2011
sedež: Prešernova 23 a,
3000 Celje
Marjanu Fegušu)
PETER BUTINAR
odobren vpis:
1. januar 2012
sedež: Kosovelov trg 1,
6000 Koper
ZLATKO HERCEG
odobren vpis:
1. december 2011
sedež: Slovenska ulica 43,
9000 Murska Sobota
JURE IVANČIČ
odobren vpis:
1. december 2011
sedež: Ulica škofa
Maksimilijana Držečnika 11,
2000 Maribor
BLAŽ PATE
odobren vpis:
1. december 2011
sedež: Dunajska cesta 159,
1000 Ljubljana
GREGOR PURG
odobren vpis:
15. november 2011
sedež: Partizanska cesta 11,
2000 Maribor
(zaposlen v Odvetniški družbi
Kac in odvetniki)
ALEKSANDER RADIVOJEVIĆ
odobren vpis:
2. december 2011
3000 Celje
JANI TOPLAK
odobren vpis:
15. november 2011
sedež: Titova cesta 2 A,
2000 Maribor
(zaposlen pri odvetnici Mojci
Veljkovič)
44
Dne 20. decembra 2011 so pred predsednikom
ŽIVA DRAGONJA
odobren vpis:
13. december 2011
sedež: Barjanska cesta 3,
1000 Ljubljana
Miro Senica in odvetniki)
TANJA KOROŠEC
odobren vpis:
3. januar 2012
sedež: Prešernova 8,
3320 Velenje
NATAŠA MOŠKON KUKOVIČ
odobren vpis:
13. december 2011
sedež: Dalmatinova ulica 5,
8270 Krško
Dragu Šribarju)
JANJA PARIPOVIĆ
odobren vpis:
1. januar 2012
sedež: Osojnikova 3, 2250 Ptuj
Mayr & Pavlovič)
PETRA SVENŠEK
odobren vpis:
13. december 2011
sedež: Koroška cesta 14,
2390 Ravne na Koroškem
Kos, Štumpfl in partnerji)
BLAŽ HRASTNIK
odobren vpis:
20. december 2011
sedež: Ljubljanska cesta 11,
3000 Celje
(zaposlena v Odvetniški družbi
Borut Soklič in odvetniki)
TOMAŽ LUKMAN
odobren vpis:
13. december 2011
sedež: Trg osvobodilne
fronte 14, 1000 Ljubljana
(zaposlen v Odvetniški pisarni
Matej Erjavec)
BORUT MARKOŠEK
odobren vpis:
20. december 2011
sedež: Zaloška cesta 269,
1000 Ljubljana
ANDREJ PARMA
odobren vpis:
27. december 2011
sedež: Slovenska cesta 34,
1000 Ljubljana
MATEJ PLANINC
odobren vpis:
13. december 2011
sedež: Vodnikova cesta 172,
1000 Ljubljana
(zaposlen v Odvetniški družbi
Vidovič & Partnerji)
JANEZ STUŠEK
odobren vpis:
20. december 2011
sedež: Dvorakova ulica 5,
1000 Ljubljana
(zaposlen pri odvetnici Nini
Zidar Klemenčič)
45
Dne 1. februarja 2012 so pred predsednikom
KLEMENTINA FINCINGER
odobren vpis:
10. januar 2012
sedež: Barjanska cesta 3,
1000 Ljubljana
Miro Senica in odvetniki)
TJAŠA PRVULOVIČ
odobren vpis:
10. januar 2012
sedež: Cesta Staneta Žagarja
27, 4000 Kranj
Csipö in Kozamernik)
JASNA ŠTUCIN
odobren vpis:
10. januar 2012
27, 4000 Kranj
SANJA VUJANOVIĆ
odobren vpis:
10. januar 2012
27, 4000 Kranj
SIMONA ZUPAN
odobren vpis:
10. januar 2012
sedež: Dalmatinova ulica 4,
1000 Ljubljana
Boštjanu Repniku)
INGMAR BLOUDEK
odobren vpis:
15. februar 2012
sedež: Trg Leona Štuklja 5,
2000 Maribor
LUKA GRASSELLI
odobren vpis:
10. januar 2012
sedež: Komenskega ulica 36,
1000 Ljubljana
(zaposlen v odvetniški družbi
Odvetniki Šelih & partnerji)
TAREK NAJI
odobren vpis:
1. februar 2012
sedež: Ulica škofa
Maksimilijana Držečnika 11,
2000 Maribor
ŽIGA PETERNEL
odobren vpis:
1. februar 2012
sedež: Kotnikova ulica 12,
1000 Ljubljana
LOVRO PRATNEKAR
odobren vpis:
1. februar 2012
sedež: Cvetkova ulica 2,
9000 Murska Sobota
46
OZS – območni zbori odvetnikov
odvetnica v Ljubljani in predsednica OZO Ljubljana
V Ljubljani ne organiziramo le izletov ...
V letu 2011 je bilo v našem območnem zboru odvetnikov (OZO) pestro: redne mesečne sestanke zbo
ra smo imeli vsak mesec, tudi poleti, saj je med drugim začela delovati elektronska zemljiška knjiga,
priča smo bili spremembam na področju insolvenčnih postopkov in s tem povezanim novostim ter
»nevšečnostim« pri poslovanju.
Naši zbori že več kot desetletje potekajo v Modri dvorani Grand hotela Union, včasih pa zaradi večjega obiska članov in odmevnosti predavanj (na vsakem zboru
imamo tudi predavanje) najamemo dvorano na Pravni
fakulteti Univerze v Ljubljani.
Naša predavanja so vedno aktualna (vsebino predlagajo tudi člani), po predavanjih pa običajno sledita še debata in druženje. Januarja lani smo se tako ukvarjali z
elektronskim poslovanjem in etažno lastnino (predavatelji: odvetnik Roman Završek, Tomaž Čad in Marija
Bele Vatovec), februarja so bili na vrsti davki (odvetnika Nataša Vidovič Plantan in Aleksander Pevec), marca družinsko pravo, zlasti vprašanje stikov in začasnih
odredb (odvetnica dr. Tjaša Strobl), aprila nam je Meta
Rot predstavila sodobno obliko hrambe in arhiviranja,
maja smo se seznanili z aktualnimi vprašanji glede vloge odvetnika in z novejšo sodno prakso na podlagi Zakona o pravdnem postopku – ZPP (sodnik mag. Matej Čujovič). Na junijskem zboru resnih predavanj nismo imeli, so pa potekale športne in družabne aktivnosti (tenis na Slovanu ter joga in piknik na Gradu Kodeljevo), julija pa smo kljub vročini sedli za študentske
klopi ljubljanske Pravne fakultete in poslušali zanimivo
predavanje o elektronskem poslovanju, in sicer v zvezi z
insolvenčnimi postopki in zemljiško knjigo (mag. Pavle
Reberc in mag. Helena Brne). Enkrat pa smo se potrudili sami in kolegi odvetniki so nam pripravili izvrstno
predavanje o elektronskem poslovanju (odvetniki Rok
Koren, Tomaž Čad in Roman Završek). V septembru
smo se ponovno ukvarjali z davki in davčnimi pregledi,
oktobra smo prisluhnili predavanju o gradbeni pogodbi in zamudah pri plačilu (odvetnica mag. Maja Potočnik), novembra so bile končno na vrsti teme iz kazenskega prava, in sicer spremembe Kazenskega zakonika,
Zakona o kazenskem postopku in uvedba novega Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (odvetnika dr. Blaž Kovačič Mlinar in dr. Marko Bošnjak).
December je tradicionalno rezerviran za novoletni slavnostni zbor, ki je potekal v Antiq Palace Hotel & Spa
v Ljubljani. Večer sta nam poživila tudi godalna skupina Escape (Stingova spremljevalna skupina) in ples pod
»DJ taktirko« kolege Boštjana Penka.
Marca smo se odpravili tudi na ekskurzijo na Portugalsko, aprila smo si pod vodstvom Ranka Novaka v
Narodni galeriji ogledali retrospektivo Miljenka Licula, maja smo se odpeljali v Brda na »zrele češnje«,
kjer smo se srečali z goriškimi kolegi, z ruskimi kolegi
pa smo si na srečanju izmenjali stališča o položaju odvetnikov v Rusiji in v Sloveniji. Avgusta in septembra
smo za naše člane pomagali pripraviti dodatno izobraževanje iz elektronskega poslovanja.
Načrti za leto 2012
Za uvod naj omenim, da načrtujemo trening osebne
komunikacije, sicer pa redne mesečne sestanke oziroma zbore (januarja je predavala sodnica Dida Volk),
februarja so potekale lokalne in »zvezne« volitve. Do
poletja so že določeni datumi vseh zborov.
Poleg vodenja zbora odvetnikov (med drugim vključuje vodenje, določitev dnevnega reda, dogovarjanje
s predavatelji, pisanje in pošiljanje vabil ter zapisnikov ipd.) je potrebnega še veliko drugega administrativnega dela, in sicer:
– sprejemanje pošte, naslovljene na OZO, izdaja naročilnic in plačevanje računov v zvezi z organizacijo
dogodkov;
– v zvezi z vpisom odvetniških kandidatov v imenik
odvetniških kandidatov: posredovanje informacij kandidatom v zvezi s predstavitvijo na OZO,
evidentiranje njihovih vlog, vabljenje na OZO,
priprava sklepov izvršilnega odbora ljubljanskega
območnega zbora odvetnikov o tem, ali se izda
mnenje, da je predlagatelj za vpis vreden zaupanja
za opravljanje odvetniškega poklica;
– v zvezi z vpisom odvetnikov v imenik odvetnikov: posredovanje informacij kandidatom v zvezi s
predstavitvijo na OZO, evidentiranje njihovih vlog,
vabljenje na OZO, priprava sklepov izvršilnega odbora ljubljanskega območnega zbora odvetnikov o
tem, ali se izda mnenje, da je predlagatelj za vpis vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica,
evidentiranje sklepov upravnega odbora Odvetniška zbornice Slovenije (OZS) glede ugotovitve, ali
predlagatelj za vpis izpolnjuje pogoje za opravljanje
odvetniškega poklica, evidentiranje obvestil OZS o
vpisu odvetnika v imenik odvetnikov;
– vodenje evidence odvetnikov (trenutno 784 odvet
nikov) in vseh podatkov (naslov, telefonska številka,
elektronska pošta ipd.);
– vodenje naslednjih seznamov: seznam odvetnikov
za brezplačno pravno pomoč, seznam odvetnikov
zagovornikov po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih, seznam zagovornikov mladoletnikov po
uradni dolžnosti, seznam zastopnikov po uradni
dolžnosti v nepravdnih postopkih, seznam začasnih
zastopnikov po 82. členu ZPP, seznam zastopnikov
mladoletnih oškodovancev, seznam zastopnikov beguncev oziroma azilantov, seznam odvetnikov za za-
stopanje oseb, pridržanih po Zakonu o duševnem
zdravju – ZDZdr;
– sprejemanje prošenj za vpise odvetnikov na te
sezname;
– posredovanje ažuriranih seznamov enkrat mesečno
OZS za objavo na spletni strani;
– dvakrat letno ažuriranje seznama odvetnikov zagovornikov po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in seznama odvetnikov za zastopanje oseb,
pridržanih po ZDZdr: poziv vsem odvetnikom,
naj sporočijo morebitne spremembe, določitev
datumov dežurstva in obvestilo (po pošti in prek
elektronskega naslova) dežurnim odvetnikom, obvestilo sodiščem in policijski upravi.
47
In seveda, vsakodnevna komunikacija s člani, odgovarjanje na vprašanja ipd. Vsakomur prisluhnem, bodisi sama bodisi člani našega izvršilnega odbora – podpredsednik Rok Koren, Breda Razdevšek, Mirko Bandelj in Tomaž Čad.
Hvala vsem članicam in članom za izjemno dobro
in toplo sodelovanje! Moja večkrat ponovljena, a
neuslišana želja je le, da bi člani ljubljanskega OZO
o naših aktivnostih redno obveščali svoje kandidate
in pripravnike!
odvetnica v Ljubljani in predsednica OZO Ljubljana
Predstavitve kandidatov v Ljubljani
Na našem – ljubljanskem – območnem zboru odvetnikov (OZO) je že vrsto let prijetna navada, da se
morajo kandidati za odvetnike in odvetniške kandidate tudi osebno predstaviti. Zgodovina teh pred
stavitev je kar pestra, saj je nekatere »nastopajoče« lastna predstavitev pred številnim občinstvom
(četudi so kolegi) spravila v kar veliko zadrego.
Kaj pa pravzaprav pomeni predstavitev, ali naj vključuje omembo datuma rojstva, naštevanje vseh predšolskih in šolskih izobraževalnih procesov, osebnega statusa, konjičkov, interesov, želja in ciljev? Zahvalo mentorjem, principalu, prednikom? Taka in podobna vprašanja si namreč postavlja marsikdo, ki te predstavitve še
ni opravil. Nekatere predstavitve so bile tudi zelo posrečene, pri nekaterih (teh je bilo malo) pa smo celo
uvedli postopek ugotavljanja, ali je kandidat sploh vreden zaupanja v smislu Zakona o odvetništvu.
Vsebina
1. splošni podatki – ime in priimek, od kod kandidat prihaja,
letnica diplome in letnica opravljenega pravniškega
državnega izpita, morebiten magisterij oziroma doktorat,
področje
2. dosedanje delovne izkušnje (delodajalci, področja dela
ipd.)
3. ali namerava kandidat za odvetnika opravljati poklic kot
samostojen ali kot zaposlen odvetnik:
– če kot zaposlen, v kateri pisarni in v katerem kraju (opis
lokacije), če bo v podružnici;
– če bo poklic opravljal kot samostojen odvetnik, ali bo s
kom (in če bo, s kom) delil pisarno
4. področja dela, ki jih namerava pokrivati (avtorsko pravo,
odškodnine ipd.)
5. katera bodo vodila kandidata pri odvetniškem delu
(kolegialnost, predanost poklicni etiki ipd.) in za katere
cilje si bo prizadeval v okviru odvetniškega poklica
Na zboru se torej kandidati le predstavijo, o njih sprejema mnenje izvršilni odbor kot organ zbora, ki mnenje
nato posreduje upravnemu odboru Odvetniške zbornice Slovenije.
Da pa bi prihodnjim kandidatom olajšali delo, smo na
zboru septembra lani sprejeli priporočila za predstavitev.
Predstavitev je kratka in jedrnata. Vsekakor pa je to
le okvir, vsak kandidat lahko svojo predstavitev seveda še popestri.
Namen
seznanitev s splošnimi
podatki
Cilj
medsebojno poznavanje, ki krepi
kolegialnost
seznanitev s področji, ki medsebojno priporočanje strankam
jih kandidat bolje pozna – z dobrimi storitvami do večjega
ugleda odvetništva
informacije o
odvetnik naj ne usmeri stranke, ki
povezanosti kandidatov je ne bo zastopal, h kolegu, ki je
z odvetniki oziroma
povezan z odvetnikom nasprotne
družbami
stranke; odvetniki naj se najdejo na
lokaciji, kjer delajo
seznanitev s področji
dela
spoznati kandidatovo
osebno videnje
medsebojno priporočanje strankam,
medsebojne substitucije
ustvarjanje ocene o tem, ali je
kandidat vreden opravljati poklic
odvetnika
48
Ivan Makuc,
odvetnik v Tolminu in predsednik OZO Nova Gorica
Poročilo o delo OZO Nova Gorica
Lani se je novogoriški območni zbor odvetnikov (NOZO) sestal na sedmih sejah, na katerih se je med
drugim ukvarjal z elektronskim poslovanjem odvetnikov v civilnih in gospodarskih sodnih postopkih
ter s problematiko, povezano z opravljanem odvetniškega poklica (davčni pregledi, odvetniška tarifa,
elektronsko poslovanje, zemljiška knjiga, sistem ex offo, brezplačna pravna pomoč ipd.). Na programu
pa so bile tudi volitve predsednika in podpredsednika ter preostalih organov našega zbora odvetnikov
in imenovanje kandidatov za organe Odvetniške zbornice Slovenije (OZS).
V zvezi z elektronskim poslovanjem odvetnikov v civilnih in gospodarskih sodnih postopkih smo organizirali
predavanje, na katerem je predsednik Komisije za elektronsko poslovanje pri OZS, odvetnik Roman Završek
predstavil potek elektronskega poslovanja. Zaradi potrebe po sprejetju pravil o postopku za uničenje spisov in
o poslovanju komisije za uničenje spisov je NOZO na
OZS posredoval pobudo, naj se sprejmejo enotna pravila, ki bodo veljala za vse območne zbore odvetnikov.
NOZO je obravnaval tudi problematiko elektronske
zemljiške knjige, ker so z uvedbo novega sistema elektronske zemljiške knjige po nepotrebnem nastale številne težave (nepregledni zemljiškoknjižni izpiski, odprava zbirke listin, taksa ipd.), ki jih prej ni bilo, saj je bil
star sistem brezhiben in dozorel. Poleg tega so odvetniki
tako našega območnega zbora kot tudi drugih območnih zborov zaznali, da se nepravdne zadeve pogosto dodeljujejo tudi sodnikom, ki sicer vodijo postopke o prekršku in ki zato nimajo nobene prakse na področju nepravdnih zadev. Ti sodniki nepravdne zadeve vodijo na
način, ki nima podlage ne v procesnih ne v materialnih
predpisih, in NOZO se je posvetil tudi tej problematiki. Glede na to, da gre v obeh zadeve širšega pomena,
smo pobudo posredovali upravnemu odboru OZS, da
ustrezno ukrepa.
Ukvarjali smo se tudi s problematiko v zvezi s seznamom odvetnikov, ki zastopajo stranke ex offo, in problematiko brezplačne pravne pomoči, saj odvetniki na-
šega območnega zbora menijo, da je tak sistem nesprejemljiv, ker je zelo slabo plačan, kar je potrdil tudi predsednik OZS Miha Kozinc, ki je bil vabljen na eno izmed sej NOZO, na kateri je poročal o aktualnem stanju v odvetništvu, uporabi odvetniške tarife in drugi
problematiki v zvezi z izvajanjem odvetniškega poklica. Zato smo predlagali, da OZS vse območne zbore
odvetnikov pozove h kolektivnemu odstopu članov s
seznama odvetnikov, ki zastopajo stranke ex offo, in s
seznama odvetnikov za brezplačno pravno pomoč, poleg tega pa so nekateri odvetniki opozorili na vprašanje ustavnosti četrtega odstavka 5. člena Zakona o odvetništvu, ki v bistvu predpisuje prisilno delo odvetnikov. V zvezi z navedenim je NOZO razpravljal tudi o
možnosti ustanovitve sindikata, in sicer zaradi zaščite
statusnih interesov.
Ena izmed ključnih tem NOZO v preteklem letu je bil
poostren nadzor nad pravilnostjo in pravočasnostjo plačevanja davčnih obveznosti v odvetniški dejavnosti, ki ga
izvajajo davčni organi. V zvezi s tem se je Davčna uprava RS z Vrhovnim sodiščem dogovorila za pridobivanje
podatkov o poslovanju odvetnikov, pri čemer gre za podatke, s katerimi razpolagajo sodišča in so evidentirani s
sistemi za spremljanje sodnih postopkov. Na seji NOZO
smo sprejeli stališče, da je nedopustno, da se podatki
zbirajo, še preden obstaja utemeljen sum, in da Vrhovno sodišče na ta način nekritično sodeluje ter posreduje
zbrane podatke, čeprav za to ne obstaja pravna podlaga.
Janez Hočevar,
odvetnik v Kranju in predsednik OZO Kranj
Poročilo o delu OZO Kranj
Večino funkcij, ki jih Zakon o odvetništvu nalaga območnemu zboru odvetnikov, izvaja izvršilni od
bor Območnega zbora gorenjskih odvetnikov (OZO). Izvršilni odbor, ki ima sedem članov, se sestaja
vsak mesec in na sejah odloča o novih članih Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) ter o vsakokratni
problematiki OZS.
Tudi komisija za ogled prostorov je zelo aktivna, saj se
število novih odvetnikov na našem območju še vedno
povečuje. V letu 2011 smo se nekajkrat zbrali na zborih
odvetnikov, ki pa so bili zelo slabo obiskani. Še največ
odvetnikov je bilo na spomladanskem zboru, ki smo ga
združili s predavanjem našega kolege odvetnika Romana
Završka o novostih elektronskega poslovanja. Tudi jeseni
smo organizirali zbor, ki smo ga povezali s predavanjem o
novostih v prometni zakonodaji. Na tem zboru smo do-
ločili kandidate z našega območja za funkcije v OZS in
izvolili novo vodstvo gorenjskega območnega zbora, ki
ga bo od maja 2012 vodila odvetnica Anka Kozamernik.
Bolj obiskani so bili družabni dogodki: na Brdu pri Kranju smo imeli ob začetku počitnic vsakoletni piknik, izleta lani nismo organizirali, smo pa tudi to leto – tako
kot vsako – začeli oziroma končali z novoletnim plesom,
ki ga OZO Kranj organizira skupaj z Društvom gorenjskih pravnikov.
49
Daniel Katalinič,
odvetnik v Gornji Radgoni in predsednik OZO Pomurje
Poročilo o delu OZO Pomurje
Pomurski območni zbor odvetnikov (OZO) se je v letu 2011 sestajal na rednih sestankih, ki so bili
posvečeni predvsem obravnavi odvetniške problematike, še zlasti v zvezi z uvajanjem elektronskega
poslovanja odvetnikov na področju insolvenčnih postopkov in izvršbe.
Člani so se med drugim seznanili tudi s sklepi upravnega odbora, in sicer s prizadevanji za pripravo ustrez
nih sprememb Statuta Odvetniške zbornice Slovenije
(OZS), s katerimi se naši člani v veliki večini strinjajo. Na sestankih pa so člani opozarjali tudi na neustreznost Zakona o odvetniški tarifi in načina tarifiranja večine odvetniških storitev, ki jih odvetniki izvajajo na
območju sodnega okrožja Murska Sobota.
V okviru območnega zbora so bila podana mnenja glede primernosti predlagateljev – odvetniških kandidatov in odvetniških pripravnikov – za vpis v imenik odvetnikov, pri čemer smo na območnem zboru ugotovili, da se je število odvetnikov, odvetniških kandidatov in odvetniških pripravnikov v letu 2011 občutno
povečalo. Hkrati območni zbor lani ni prejel nobene
pritožbe v zvezi z delom odvetnikov, odvetniških kandidatov ali odvetniških pripravnikov.
Številni člani so pozdravili predlog kolege Andreja
Razdriha o uveljavitvi dneva odvetniške pravne po-
moči pro bono in se 19. decembra 2011 tudi odzvali
na pobudo upravnega odbora OZS ter sodelovali pri
nudenju take vrste pomoči. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da gre pravzaprav za institucionalizacijo pomoči pro bono, ki pa je med odvetniki OZO Pomurje – vsaj glede prvega pravnega nasveta – že kar uveljavljena praksa!
V letu 2011 so se člani našega območnega zbora udeležili XX. simpozija panonskih pravnikov v Monoštru, v
okviru katerega se že od leta 1971 obravnavajo aktualna pravna vprašanja, poleg pravniških društev Pomurja
pa se ga udeležujejo tudi odvetniki iz Županije Zala in
Gradiščanskega, pa tudi ministri za pravosodje, predsedniki vrhovnih sodišč, generalni državni tožilci in drugi visoki pravosodni funkcionarji Republike Slovenije,
Republike Avstrije in Republike Madžarske. Tokratni
simpozij panonskih pravnikov je bil posvečen tematiki medijev in njihovega omejevanja v pravni državi.
Veljko Škovrlj,
odvetnik na Ptuju in predsednik OZO Ptuj
Poročilo o delu OZO Ptuj
Območni zbor odvetnikov na Ptuju se je leta 2011 sestal na treh sestanki, na katerih smo obravnavali
aktualno problematiko, ki se nanaša na slovensko odvetništvo.
V ospredju pogovorov so bile zlasti spremembe Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (OZS), ki se nanašajo na poostreno disciplinsko odgovornost odvetnikov.
Večinsko mnenje kolegov je bilo, da je treba določbe
v Statutu OZS glede sankcij za hujše kršitve dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica zaostriti, vendar ob spoštovanju vseh procesnih jamstev. Obravnavali pa smo tudi perečo problematiko v zvezi z napovedanimi davčnimi pregledi odvetniških pisarn in s tem povezanim vprašanjem varovanja tajnosti podatkov v odvetniških spisih. Člani so se seznanili z vsebino pravnih mnenj, ki jih je OZS pridobila zato, da bi ugotovila,
v kakšnem obsegu Davčna uprava RS lahko pregleduje
odvetniške spise. Kolege je zanimalo, ali je OZS kakor-
koli ukrepala v zvezi uveljavitvijo odvetniške tarife, ki je
bila sprejeta na Skupščini OZS leta 2010, še zlasti, ali
je zaradi molka upravnega organa sprožen upravni spor.
Junijski sestanek je potekal v znamenju priprav na Dneve slovenskih odvetnikov, ki so potekali 16. in 17. septembra 2011. Pozitivno mnenje je bilo izrečeno tudi o
pobudi in izvedbi »dneva odprtih vrat« odvetniških
pisarn, ki je bil 19. decembra 2011.
Decembra lani smo zaradi bližajoče se skupščine OZS,
ki je bila volilna, obravnavali še predloge kandidatov za
organe zbornice, ob čemer je treba omeniti še to, da
se je sestankov ptujskega območnega zbora udeležila
manj kot tretjina članov.
50
Majda Štrasner,
odvetnica v Novem mestu in predsednica OZO Novo mesto
Poročilo o delu OZO Novo mesto
V dolenjskem območnem zboru odvetnikov (OZO) nas je 42 odvetnikov, dva odvetniška kandidata
in sedem pripravnikov, na območju OZO Novo mesto pa delujejo štiri odvetniške družbe. Lani se je
odbor do 30. novembra sestal na štirih sestankih.
Na sestankih smo obravnavali aktualno problematiko
s področja našega dela, in sicer:
– obračunavanje odvetniških storitev,
– spremembo vročanja – poudarek na elektronskem
vročanju,
– uporabo podatkov Geodetske uprave RS in elektronske zemljiške knjige,
– izkušnje iz insolvenčnih postopkov,
– uvajanje e-zk, e-insolvenčnih postopkov in varnega
elektronskega predala (VEP),
– pripravili smo strokovno izobraževanje, ki je vključevalo tudi gradivo in organizacijo izleta v Dubai,
– obravnavali smo predlog sprememb in dopolnitev
Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (OZS),
– oblikovali smo sezname odvetnikov za brezplačno
pravno pomoč in pravno pomoč ex offo,
– plačevanje odvetniških storitev s strani sodišč,
– delo upravnega odbora OZS.
Zbor je pripravil srečanje z mag. Bečirjem Kečanovićem s Komisije RS za preprečevanje korupcije, ki je
spregovoril o problemu integritete. Predstavniki podjetja ŽEJN, d.o.o., pa so predstavili možnosti, ki jih za delo
v odvetniški pisarni nudi program Shakespeare. Zbor je
predlagal tudi kandidata za člana disciplinskega sodišča.
Seja, ki je potekala 22. septembra 2011, je bila volilna:
izvolili smo predsednika in člane izvršilnega odbora našega zbora ter predsednika in dva člana komisije za ugotavljanje primernosti poslovnih prostorov. Izvršilni odbor je obravnaval štiri vloge za vpis v imenik odvetnikov
in šest vlog za vpis v imenik odvetniških kandidatov ter
izdal pozitivne sklepe. Predsednik območnega zbora se
je zaradi neplačevanja odvetniških storitev sestal z vodstvom Okrožnega sodišča v Novem mestu, sodeloval pa
je tudi na sestanku z nekdanjim ministrom za pravosodje Alešem Zalarjem.
Dejavnost zbora pa se ni omejila samo na strokovno
delo, temveč smo se tudi družili in obravnavali manj resno tematiko. Med 23. in 27. marcem 2011 smo pripravili strokovno potovanje v Dubaj, oktobra smo v Dolenjih Sušicah organizirali piknik. Na začetku lanskega novembra smo potovali v Makedonijo, kjer smo se
srečali s kolegi iz odvetniške zbornice Makedonije, decembra pa smo imeli novoletno srečanje. Člani dolenjskega območnega zbora se udejstvujejo tudi na športnem področju – ekipa šestih članih se je tako udeležila vseh iger v okviru delavskih športnih iger, ki jih
je organizirala Mestna občina Novo mesto. Ena članica se je oktobra udeležila tudi 17. ljubljanskega maratona, in sicer teka na 21 km. Na pravniškem tekmovanju v malem nogometu je ekipa, sestavljena tudi iz
naših članov, zasedla tretje mesto.
Kristina Jalovec,
odvetnica v Krškem in predsednica OZO Krško
Poročilo o delu OZO Krško
Leto 2011 se je nepreklicno izteklo ...
Člani območnega zbora odvetnikov (OZO) Krško smo
se lani prvič sestali na seji 10. februarja 2011, na kateri
smo izvedli nadomestne volitve za predsednika in namestnika predsednika OZO Krško ter tudi volitve za
kandidata za člana in namestnika člana disciplinskega
sodišča Odvetniške zbornice Slovenije (OZS). Članica upravnega odbora OZS in odvetnica Klavdija Kerin pa nas je seznanila z aktualnimi zadevami in sklepi, ki so bili obravnavani in sprejeti na sejah upravnega odbora zbornice.
Konec septembra lani (natančneje 29. septembra
2011) smo člani OZO Krško obravnavali problematiko plačil za zastopanje v okviru brezplačne pravne pomoči. Tudi na tem sestanku nas je članica upravnega
odbora OZS in odvetnica Klavdija Kerin seznanila z
aktualnimi zadevami in sklepi, ki so bili obravnavani
in sprejeti na sejah upravnega odbora zbornice do 15.
septembra 2011.
V letu 2011 je izvršilni odbor OZO Krško zaradi upokojitve odvetnika Franca Pipana v Skrbniški odbor humanitarnega sklada OZS imenoval odvetnico Albino
Krulc iz Sevnice. Zbornici je v postopku za vpis posameznih predlagateljev v imenik odvetnikov in odvet
niških kandidatov posredoval tudi sprejeta mnenja, ali
so predlagatelji vredni zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica.
Člani OZO Krško smo se lani zadnjič sestali v začetku
decembra (natančneje 8. decembra 2011), ko smo zaradi prihajajočih volitev sprejeli predloge kandidatov za
organe OZS. Leto smo zaključili s prijetnim druženjem.
51
Franc Mesar,
odvetnik v Kopru in predsednik OZO Koper
Poročilo o delu OZO Koper
Območni zbor odvetnikov Koper je v letu 2011 zlasti opravljal naloge, povezane s Statutom Odvetniške
zbornice Slovenije (dajanje mnenj o odvetniških kandidatih ipd.).
Za svoje člane je organiziral dve izobraževanji, in sicer obisk seminarja E-sodstvo v praksi, ki je 7. junija 2011 potekal v Ljubljani (udeležilo se ga je 27 članov), 21. decembra 2011 pa je v »mali« interni šoli na
temo odvzema premoženja nezakonitega izvora predaval odvetnik dr. Blaž Kovačič Mlinar.
Na dveh sejah pa je koprski območni zbor obravnaval
problematiko glede pravilnika o vzajemni pomoči in
s tem seznanil tudi upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije.
Aleksander Cmok,
odvetnik v Celju in predsednik OZO Celje
Poročilo o delu OZO Celje
Člani celjskega območnega zbora odvetnikov (OZO; ta šteje 133 odvetnikov, 28 kandidatov in 27 pri
pravnikov) smo se v letu 2011 sestali na desetih rednih mesečnih sestankih, ki so potekali pred vsako
sejo upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije. Udeležba članov je bila različna, odvisna od
aktualnosti teme, ki mo jo obravnavali.
Teme so bile povezane predvsem z delovanjem OZO
Celje, in sicer glede dela odvetnikov v okviru brezplačne pravne pomoči in ex offo ter v zvezi s tem oblikovanja seznamov odvetnikov, glede problematike plačevanja odvetniških storitev s strani sodišča, problematike vročanja sodnih pošiljk in poštnih predalov, uvajanja elektronske zemljiške knjige, elektronskih insolvenčnih postopkov, podajanja mnenj glede primernosti kandidatov za vpis v imenik odvetnikov, odvetniških kandidatov in odvetniških pripravnikov.
Za člane smo lani pripravili tudi dve predavanji, in sicer februarja sta o elektronskem poslovanju odvetnikov s sodišči predavala odvetnika Roman Završek in
Tomaž Čad, decembra pa je sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravic (ESČP) dr. Boštjan M. Zu-
pančič predaval o tem, zakaj in kako vložiti pritožbo
pred ESČP v Strasbourgu. Predavanji sta bili zelo dobro obiskani.
V preteklem letu je bilo dovolj časa tudi za druženje
– udeležili smo se srečanj, ki sta jih pripravila Društvo
pravnikov za gospodarsko pravo in Zveza društev za
gospodarsko pravo, pa tudi smučarskih tekmovanj Ski-Lex Slovenije in mednarodnega Ski-Lex, kjer smo dosegli lepe uspehe. Junija lani smo v našem območnem
zboru organizirali športno srečanje, na katerem so člani tekmovali v različnih športnih panogah. Za zaključek leta pa smo skupaj z Društvom pravnikov za gospodarsko pravo pripravili že tradicionalno 20. novoletno srečanje, ki se ga je udeležilo več kot 90 pravnikov z različnih področij.
David Pogorevc,
odvetnik v Slovenj Gradcu in predsednik OZO Slovenj Gradec
Poročilo o delu OZO Slovenj Gradec
Koroški območni odbor odvetnikov (OZO) posebnih aktivnosti ne izvaja, razen splošnih, na primer
vodenje različnih evidenc.
Na sestankih – OZO Slovenj Gradec se sestane približno dva- do trikrat na leto – člane seznanimo s prob
lematiko, ki jo Odvetniška zbornica Slovenije (OZS)
obravnava na sejah upravnega odbora, odločamo pa
tudi o vsem morebitnih predlogih in imenovanjih kandidatov za volitve v organe OZS.
52
mag. Gregor Velkaverh,
odvetnik v Kopru
Poročilo s plenarne seje CCBE
V skladu z dogovorom delegacije Odvetniške zbornice Slovenije pri CCBE sem se 26. novembra 2011
udeležil plenarne seje Evropskega združenja odvetniških zbornic (CCBE) v Antwerpnu.
Volitve
Pravzaprav je vsakič na novo izvoljen le tretji podpredsednik. Drugi se sicer volijo, a le formalno, saj je
utečena praksa, da zadnji prvi podpredsednik postane bodoči predsednik, drugi podpredsednik pa postane prvi podpredsednik. Kandidatka za novo tretjo podpredsednico je bila tako odvetnica in predsednica poljske delegacije Maria Šlazak. Izvoljena je
bila soglasno.
CCBE bodo v letu 2012 vodili:
– predsednica Marcella Prunbauer-Glaser iz Avstrije,
– prvi podpredsednik Evangelos Tsoroulis iz Grčije,
– drugi podpredsednik Aldo Bulgarelli iz Italije
in
– tretja podpredsednica Maria Šlazak s Poljske.1
Nagrada za človekove pravice
Nagrado za človekove pravice CCBE vsako leto podeli odvetniku, ki je zaznamoval borbo za človekove pravice kjerkoli na svetu. V letu 2011 jo je prejel pred
sednik odvetniške zbornice Tunizije Abderra
zak Kilani.
Iz obrazložitve izhaja, da so odvetniki v Tunisu izrazili močno podporo revolucionarnemu gibanju, ki ga
imenujejo arabska pomlad. Ta se je začela z demonstracijami 17. decembra 2010 v Tunisu in v nekaj tednih prerasla v revolucijo. Padel je režim, iskra upora
pa je preskočila najprej v Egipt, nato v Libijo, Jemen
in Sirijo. Kot veste iz novic, se nikakor še ni umirila,
zdaj je najhuje v Siriji.
Že 27. decembra 2010 je več kot 300 odvetnikov sodelovalo v uličnih demonstracijah, pri tem pa je mnoge,
takrat in pozneje, pretepla policija, ki je razganjala demonstrante. Nekateri so bili tudi poškodovani.2 Predsednik zbornice Kilani je izrazil solidarnost z odporom odvetnikov in zahteval izpustitev vseh odvetnikov,
ki so bili priprti zaradi demonstracij. Ko so v Tunisu
11. februarja 2011 ustanovili Narodni svet za zaščito
revolucije, so se temu svetu pridružili tudi predstavniki Odvetniške zbornice Tunisa.
Plenarna seja – redno delo
1. Andora
Odvetniška zbornica Andore je zaprosila za sprejem v
CCBE. Andora, ki leži na goratem območju med Španijo in Francijo, meri le 468 m2 in ima 84.000 prebivalcev, bruto domači proizvod na prebivalca pa je
kar dvakrat višji kot v Sloveniji in znaša 31.000 evrov.
V Andori je 287 odvetnikov, dejansko pa jih deluje
le 144.3 Po poročilu odvetnika Bulgarellija izpolnjujejo vse zahteve za članstvo (čeprav Andora ni članica
Evropske unije), saj so del Evrope in so se zavezali, da
bodo pristopili h Kodeksu odvetniška etike CCBE.4
2. Proračun
Proračun CCBE za leto 2012 je skoraj 1,5 milijona
evrov, prispevek Slovenije v letu 2011 je bil 12.393
evrov, v letu 2012 pa 13.279 evrov. Rezerve znašajo
okoli 900.000 evrov in naglo kopnijo. CCBE namreč
že več let zapored iz rezerv črpa sredstva za projekte, kot sta elektronska iskalnika Find a lawyer (FAL),
e-codex itd.
Zanimivo je, da CCBE financira približno 750.000 odvetnikov v državah članicah, povprečen prispevek na
enega odvetnika pa je le približno dva evra. Kljub temu
Odvetniška zbornica Slovenije prispeva na člana približno 8,50 evra, kar je posledica naše majhnosti. Sorazmerno prispevku (in ne številu odvetnikov) je število glasov – imamo tri glasove. Na primer Italija ima
na skupščini 18 glasov, tako da pride en glas v CCBE
na okoli 8.000 odvetnikov, medtem ko pri nas pride
en glas na 500 odvetnikov.
3. Evropsko sodišče za človekove pravice
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) ima
težave zaradi velikega pripada zadev. Zato razmišljajo
o dveh ukrepih, in sicer o stalnem zastopanju strank
po odvetnikih in o uvedbi taks. Težave ESČP so torej zelo podobne težavam nacionalnih sodišč. CCBE
Prvič bo predsedstvo tudi spolno uravnoteženo – dve ženski in dva moška. Tudi to kaže, da se število odvetnic izenačuje s številom odvetnikov. Ta trend se že 22 let
kaže tudi v Sloveniji. Sicer je še vedno več odvetnikov kot odvetnic, a število naj bi se izenačilo že leta 2014.
2 Navaja se, da so bili »zverinsko pretepeni« (v angl. savagely beaten).
3 V njihovem sistemu očitno odvetnika, ko se upokoji, gre v državno službo ipd., ne izbrišejo. Takšen sistem ima še nekaj drugih držav, naziv pa ni le opredelitev oprav
ljanja tega poklica kot pri nas, ampak predstavlja pripadnost temu stanu.
4 Andora ni članica Evropske unije, je pa članica Sveta Evrope in podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah.
se je s tem le seznanila in sklenila, da bo spremljal razvoj dogodkov.
V ESČP se še niso odločili, kaj bodo storili. Ugotav
ljajo sicer, da je približno 90 odstotkov vlog zavrženih
zgolj zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk (in to
se ponavlja iz leta v leto). Ta pojav bi redno zastopanje po odvetnikih bistveno izboljšalo, saj odvetniki poznajo procesno pravo in praviloma ne vlagajo nepopolnih oziroma nepravilnih vlog. Hkrati pa bi to pomenilo, da bi morali zagotoviti sredstva za pravno pomoč
revnih strank. To bi pomembno povišalo stroške sodišča oziroma držav, ki sodišče financirajo. Zato se za
zdaj bolj ogrevajo za uvedbo taks. Razmišljajo o taksi,
katere višina bi bila odvisna od države porekla vlagatelja (državljani iz držav z nižjim standardom bi plačevali manj) ali pa od premoženjskega stanja vložnika ipd.
4. Trojka
Države (Grčija, Irska in Portugalska), ki so prve zdrsnile v hudo proračunsko stisko, so dobile pomoč EU
in posledično tudi domačo nalogo, da svojim državljanom hudo stisnejo pas ter bolj sprostijo trg za nekatere
dejavnosti. Kot meni CCBE, se bo to negativno vplivalo na odvetništvo. Zato se je CCBE odločila, da bo
nadzirala dogajanje v teh državah – predvsem zato, da
bi pomagala odvetnikom v teh državah, če bo to seveda potrebno, in da bi videla, kakšne so posledice krize. Ko bo kriza zajela tudi druge države, bodo vzorec
obnašanja že imeli pripravljen.
Delegat s Portugalske je poročal, da je njihova vlada
načeloma sklenila, da bo resno liberalizirala odvetniški stan, češ da bodo s tem sprostili pomembne rezerve. Zataknilo pa se jim je že na začetku, saj nimajo še
nobenega konkretnega predloga.
5. Nizozemska
Težnjo oblasti, da omeji samostojnost odvetniških
zbornic, je zaznati tudi v razvitih zahodnoevropskih
državah, vendar na srečo le občasno. Tako so na primer na Danskem že leta 2005 poskušali uvesti državni nadzor nad odvetništvom. Ni odveč opozoriti, da je
takratna danska vlada o tem naročila študijo in se temeljito posvetovala s tamkajšnjo odvetniško zbornico.
Po premisleku je od tega načrta odstopila.
Zdaj poskušajo vladno nadzorno telo vsiliti nizozemski odvetniški zbornici. Odpor nizozemskih odvetnikov je organiziran, med drugim so za pomoč zaprosili tudi CCBE, ki je oblast na Nizozemskem opozorila,
da bo storila napako, če bo vztrajala pri svoji nameri.
V nadaljevanju pa v podporo stališču, da lahko le samostojna in neodvisna zbornica zagotovi samostojno in neodvisno odvetništvo, navajam nekaj pravnih
virov:
– 24. člen Osnovnih načel OZN o vlogi odvetnikov:
»… Odvetniki bodo imeli pravico oblikovati in se
vključevati le v upravna profesionalna združenja, v
podporo strokovnemu izobraževanju in usposabljanju
ter tudi zaradi zaščite njihove profesionalne integritete. …«;
53
– Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. marca
2000, alineja E:
»... zaradi pomembnosti etičnega ravnanja, ohranjanja zaupnosti strank in visoke stopnje strokovnosti odvetništva je nujna organizacija samostojnih sistemov,
kot jih poznamo danes v obliki profesionalnih teles in
združenj pravnikov. …«;
– Priporočilo Komiteja ministrov EU R (2000) 21,
naslovljeno na države članice, o zagotavljanju svobodnega opravljanja odvetniškega poklica, V. del:
»… št. 2. – Odvetniške zbornice in druga profesionalna odvetniška telesa naj bodo samoupravna, neodvisna
od oblasti in javnosti. … št. 3. – Spoštovati se mora
vloga odvetniških zbornic pri zaščiti članov in obrambi
njihove samostojnosti. ...«
6. Find a lawyer (FAL)
V Evropski uniji (EU) se uvaja portal e-justice, ki je
sicer projekt Evropske komisije. Gre za zelo komplek
sno spletno mesto, kjer bo na voljo množica operacijskih modulov, datotek, aplikacij, stikov in podatkov
za delovanje pravosodja v EU. Zdaj se različni organi ukvarjajo s tem, kaj vse naj bi v ta portal še dodali. Med drugim naj bi vseboval računalniško vodeno
evidenco odvetnikov iz vseh držav Evropske unije,
t. i. FAL ali Find a lawyer (Poišči odvetnika.) Podatke
pa naj bi prispevale nacionalne odvetniške zbornice.
CCBE se je odločila financirati računalniško podporo tega programa, ki bi uporabnikom na preprost način pomagal najti in identificirati odvetnika v Evropi,
hkrati pa naj bi vsem odvetnikom omogočal evropski
elektronski podpis (identifikacijo).
Iskalnik FAL naj bi vseboval tudi podatke o vseh odvetnikih iz držav, ki so se odločile sodelovati. Stranka,
ki bi iskala odvetnika, bi lahko preprosto, na enem mestu, našla, kar išče. Odprta vprašanja pa so: po katerih
kriterijih oziroma iskalnih podatkih naj ta portal razkriva iskano in kaj naj vsebuje. Zelo hitro so dosegli
sporazum, da bo vseboval ime, naslov, telefonske številke in številke telefaksov ter e-naslove odvetnikov.
Prav tako so bili enotni, da v bazo ne bi vnašali fotografij, podatkov o spolu, narodnosti in dnevu sprejema med odvetnike. Od tu naprej so mnenja različna.
Gre za vprašanja, kot so: ali vključiti le odvetnike ali
tudi odvetniške družbe, kako čim bolj enotno vpisovati posamezne podatke, na primer specializacije, ali
raje vpisati področje dela, v okviru katerega odvetnik
najraje deluje (angl. preferred activity), ipd.
Projekt bo stal približno 500.000 evrov, Evropska komisija bo prispevala 80 odstotkov, CCBE pa 100.000
evrov oziroma 20 odstotkov. V osmih državah je projekt že tako dodelan, da bi že lahko deloval, druge države pa so v različnih fazah vključevanja. Slovenija se
je k projektu priključila naknadno, zato je šele v začetni fazi.
Del tega projekta je tudi e-codex, ki je ožji projekt, vezan le na elektronski podpis/identifikacijo odvetnikov.
CCBE še ni povsem odločila, ali naj se vključi v to, ali
naj pusti, da vsaka država to ureja po svoje. Nekateri
celo menijo, da FAL zadošča in da e-codexa pravzaprav ne potrebujemo.
54
7. Izobraževanje
V mnogih evropskih državah si prizadevajo za kontinuirano izobraževanje odvetnikov, ki je ponekod celo
obvezno, in kdor se ga ne udeležuje, lahko celo izgubi status.
Evidenca programov izobraževanja pa je slaba, zato
si CCBE prizadeva izdelati Skupno evropsko evidenco izobraževanj (European central training platform –
ETP), kjer bi se zbirali podatki o vseh izobraževanjih
za odvetnike v Evropi. Z ustreznimi iskalniki bi vsak
odvetnik lahko po geslih poiskal tisto, kar mu najbolj
ustreza oziroma kar najbolj potrebuje.
Tako bi zagotavljali višjo kakovost izobraževanj, promovirali priznavanje programov od drugod, sprostili
trg izobraževanja, odvetniki bi izboljšali poznavanje
tujih jezikov, povečalo bi se zaupanje v tuje (druge)
pravne rede.
8. Kazensko pravo
Na področju kazenskega prava, ki je bilo eno bolj zanimivih tem na tem srečanju, smo obravnavali pravice
žrtev, dostop obdolženca do odvetnika ter analizo priporne in zaporne kaznovalne politike v Uniji.
Leta 2009 je EU sprejela Stokholmski program, ki je
program dela EU na področju pravosodja in notranjih
zadev. Cilj pa je poenotiti ali vsaj približati nekaj delov kazenska prava v vseh državah članicah, da bi v kazenskih postopkih v EU vsi državljani uživali približ
no enake pravice obdolžencev v kazenskih postopkih.
Najprej nameravajo poenotiti pravice na področju prevajanja, pravice do zagovornika ipd. Na novo pa zaznavajo tudi težave zaradi nekaterih posebnosti sicer urejenih nacionalnih pravnih sistemov.5
Menim, da naš kazenski postopek že zdaj v celoti dosega (in presega) vse minimalne standarde, ki jih želi
EU skozi Stokholmski program vnesti v procesne predpise držav članic. Tudi na področju priporov in izrekanja zapornih kazni je Slovenija tolerantna in nerepresivna.6 V tem segmentu smo ena bolj urejenih držav v Evropi in si nimamo česa očitati, razen prenatrpanosti zaporov. Naj še poudarim, da tudi nismo država z represivno kaznovalno politiko do tujcev. Po številu priprtih oseb (24,4 odstotka glede na celotno zaporniško populacijo) smo v povprečju EU (24,7 odstotka). Naš Zakon o kazenskem postopku in njegova
uporaba s strani sodišč (sodna praksa) sta v segmentu
priporov torej zelo primerna. Po številu zaprtih oseb
smo na polovici povprečja EU, ob Danski, Severni Irski
in Finski, več zaprti oseb imajo celo na Švedskem in v
Nemčiji. Na 100.000 prebivalcev imamo v povprečju
v zaporih (tako priprtih kot zaprtih) 67 oseb, Madžari 153, Avstrijci 103, Čehi 214, Italijani 113. Ekstremno represivni so v Latviji (314 oseb), v Litvi (260),
v Estoniji (256) in na Poljskem (217). V Sloveniji je
zaprtih 11 odstotkov tujih državljanov (glede na vse
zapornike), pa smo zelo tranzitna država – povprečje
EU je namreč 20 odstotkov. To pomeni, da je v drugih
državah EU možnost, da bo tujec končal v zaporu, večja kot v Sloveniji. Edina slabost je prenatrpanost zaporov – s 124-odstotno prenatrpanostjo smo nad povprečjem EU, ki je 107 odstotkov. Slabše je le še v Španiji, Grčiji, na Madžarskem in v Bolgariji.
Resen problem pa je predvsem v nekaterih vzhodnoevropskih državah članicah EU ravnanje z zaporniki.
Problem je že tako velik, da mnoge države EU zaradi izjemno slabih razmer v zaporih v nekaterih državam EU ne želijo več izvrševati evropskih pripornih
nalogov ali izročati oseb zaradi pregona. Zato bi morali te razmere nujno poenotiti, še zlasti prehrambne,
higienske in zdravstvene standarde, pravico do komunikacije ipd.
9. Preprečevanje pranja denarja
Veljati je začela t. i. tretja direktiva o preprečevanju
pranja denarja, ki zajema in obvezuje tudi odvetnike.
CCBE se je zavzemala, da bi bili odvetniki izvzeti iz
teh direktiv, še zlasti si je prizadevala, da v EU ne bi na
vrat na nos sprejemali nove direktive, dokler ne bi bili
učinki trenutno veljavnih natančno analizirani. Zgodilo pa se je prav to: tretja direktiva je bila sprejeta, ko
učinki prve in druge še niso bili dobro analizirani (čeprav se je EU k temu zavezala).
Tudi v Sloveniji potrebujemo resno in natančno analizo vseh postopkov glede oseb, osumljenih pranja denarja. Šele na podlagi take analize bo zakonodajalec
lahko presodil, kako bolje urediti to področje.
K sreči pa se EU v času krize ukvarja z drugimi težavami, zato so noveliranje teh direktiv opustili. Spomladi
2012 naj bi se zaključila tudi analiza tretje direktive, in
šele tedaj bo Evropska komisija morda pripravila osnutek sprememb. Odvetniki smo veseli, ko se Evropska
komisija sistematično loti urejanja nekega področja.
10. Povezovanje v prostoru Sredozemlja
Del CCBE je komisija PECO (Pays d'Europe Centrale ed Orientale), ki spremlja razvoj pravne kulture in
ureditve odvetništva v vzhodnoevropskih državah. Gre
za bazično komisijo, v okviru katere se CCBE širi na
vzhod. Ta širitev CCBE, ki nosi s seboj evropsko pravno kulturo, viša standarde odvetništva in pravne države na splošno, je pomembna. Z njo se širi enoten
»evropski duh«, pomembna pa je tudi za to, da se
z njo zapira pot Ameriki, ki agresivno širi svoje videnje odvetništva.
CCBE se je odločila, da bo začela širiti svoj vpliv tudi
na jug, v Sredozemlje, zato bo tesneje sodelovala z
odvetniki iz sredozemskega bazena. Nudili jim bodo
izobraževanje, pomoč, organizirali bodo srečanja ipd.
Tipičen primer je na primer izločevanje dokazov, pridobljenih na Finskem, v zadevi Patria. Sicer ne bom komentiral postopka, ki še teče, vendar gre v tem primeru
za vprašanje sprejemljivosti dokazov, ker niso pridobljeni na enak način, kot določa procesno pravo v državi uporabe dokazov, zgolj zato, ker je na Finskem kazenski
postopek drugačen. Če torej na Finskem zakonito pridobljen dokaz (ki ni pridobljen z mučenjem ali drugačnim očitnim teptanjem človekovih pravic, in nedvomno
lahko rečemo, da je Finska urejena pravna država, ki ni znana po teptanju človekovih pravic) ni uporaben drugod v Uniji, imamo resen problem z enotnostjo evropskega
kazenskopravnega prostora.
6 V navalu naše vsesplošne kritike pravosodja, še zlasti kazenskega, moram opozoriti, da so te kritike z vidika primerjav z EU mnogokrat pavšalne, neresnične, prirejene
glede na dnevno politiko ali zgolj stereotipne občutke ljudi.
11. Program dela v letu 2012
Za leto 2012 je bil sprejet obsežen program dela.
CCBE ima sekretariat, ki ima sedež v Bruslju ter koordinira in podpira delo predsedstva, komisij, delovnih skupin in skupnih sej vseh delegacij. Delo poteka
predvsem prek delovnih teles, ki poročajo na splošnih
sejah, kjer se sprejemajo zavezujoči sklepi. Vsa delovna telesa niso stalna. Vedno se dela v klasičnih komisijah, na primer za finance, za etiko, PECO ipd., nekatere komisije in delovne skupine pa se ustanavljajo in ukinjajo, odvisno od delovnega področja. Predsedstvo in sekretariat skrbita za pripravo vseh gradiv,
za stike z EU in drugimi organizacijami ter spremljata razvoj dogodkov.
Vprašanje pa se na splošno sejo lahko uvrsti le, če je
bilo prej obravnavano v matičnem delovnem telesu
in če splošni seji priporoči, kakšen sklep naj sprejme.
Tako priporočilo za splošno sejo ni obvezno Ko se na
splošni seji razvije debata, ki kaže, da se bo sprejel drugačen sklep, kot ga priporoča matično delovno telo, je
redna praksa, da predsedstvo zaprosi predsednika matičnega delovnega telesa, da pred glasovanjem komentira morebiten drugačen sklep.
• Komisija za dostopnost pravosodja (Access
to justice) bo obravnavala vprašanja, povezana z
zagotavljanjem pravne pomoči (tudi pro bono), s
problematiko množičnih tožb, z mediacijo, z bazo
podatkov EU o civilnih in gospodarskih zadevah, s
stroški sojenja in zavarovanji za stroške sojenja ter
pravicami žrtev.
• Tudi delovno telo za socialno odgovornost
korporacij (Corporate Social Responsibility Sub
55
Group) ima zanimivo delo. Socialna odgovornost
korporacij je ideal, h kateremu stremijo razvite
družbe. Gre namreč za to, da bi bili veliki sistemi,
predvsem velike gospodarske družbe oziroma njihove uprave, socialno občutljivejši. Dne 25. oktobra 2011 je EU objavila novo načelno mnenje o
delu na tem področju. Čeprav je to svetovni trend
in so glavne usmeritve sprejete na ravni OZN, pa
predvsem v Evropi logika vulgarno prostega trga in
postavljanja zgolj dobička za cilj poslovanja, kljub
vzponom in padcem berlusconizma in tacherizma,
nikoli ni imela resne domovinske pravice. Odvet
niki se zavedamo pomena socialne občutljivosti,
saj so ne nazadnje tudi odvetniške zbornice veliki
sistemi, ki si ob sočasni učinkovitosti prizadevajo
biti socialno občutljivejši.7
• Komisija za kazensko pravo (Criminal Law
Committee) bo spremljala dogajanje in ukrepala
na vseh področjih dela v EU, ki so povezani s kazenskim pravom. Spremljala bo razvoj dogodkov v
Angliji. Vrhovno sodišče Združenega kraljevstva je
naročilo primerjalno študijo o kaznovalni politiki
v EU. Glede priporov so namreč v povprečju EU,
glede izrekanja zapornih kazni pa kar nekaj nad
povprečjem, izjema je le Severna Irska.
• Delovna skupina za mednarodno zasebno
pravo (International Private Law Working Group)
bo spremljala razvoj konvencije Rim II in morebitne spremembe tega akta, spremljala pa bo tudi
odzive na predlagano spremembo akta Bruselj I.8
• V letu 2011 je CCBE ustanovila Delovno skupino
za pravice žrtev (Victim's Rights Working Group),
ki bo na tem področju sodelovala z Evropsko komisijo.9
Ta trend je prisoten tudi pri delu Odvetniške zbornice Slovenije. Na seji upravnega odbora, ki je potekala decembra 2011, je bil na primer izglasovan sklep o omejitvi
plačevanja članarin (tudi to je strošek, ki ga nekateri odvetniki vse težje zmorejo) za odvetnike v času bolniške ali porodniške odsotnosti. Zadnjih štirideset let te prakse
ni bilo.
8 Gre za Uredbo Bruselj I, katere cilj je zmanjšati stroške in negotovost pri izvrševanju civilnih ter gospodarskih sodb v EU. Gre za popolno ukinjanje priznavanja vseh
sodnih odločb držav EU v vseh državah EU in za neposredno izvrševanje teh. S tem bi tudi omejili dokaj aktualno iskanje ugodne jurisdikcije (shopping for jurisdiction),
kar se je razbohotilo predvsem v sporih, ki merijo na izogibanje izvršitvam arbitražnih odločb.
9 EU se je odločila sprejeti sklop predpisov, ki naj bi zajemali uredbo, direktivo in priporočila o pravicah žrtev kaznivih dejanj. S tem naj bi deloma poenotili te pravice v
EU. Gre za projekt, za katerega se zavzema evropska komisarka za pravosodje Viviane Reding. Odvetniki moramo biti zelo pazljivi, ko se govori o urejanju pravic žrtev.
Pa ne zato, ker ne bi bili za to, da se žrtvam kaznivih dejanj omogoči glas in ustrezna vloga v kazenskem postopku, ampak ker se ob urejanju tega vprašanja lahko nehote
ali hote oteži položaj obdolženca v kazenskem postopku. Menim, da je poenotenje sicer koristno, da pa ne bo vplivalo na domače predpise, ki to že zdaj ustrezno urejajo.
Zavzemal pa se bom za dodaten varnostni ukrep prepovedi približevanja žrtvi kaznivega dejanja po prestani kazni, ki bi se lahko izrekal za določeno dobo, če bi se ocenilo, da je to indicirano, kot se na primer prepove vožnja z avtomobilom.
7 Mednarodna dejavnost
56
Tamara Avsec,
40. evropska predsedniška konferenca
Med 16. in 18. februarjem 2012 je na Dunaju potekala že 40. evropska predsedniška konferenca –
tradicionalno srečanje predsednikov evropskih odvetniških zbornic, namenjeno izmenjavi informacij,
izkušenj in pogledov predstavnikov nacionalnih odvetniških organizacij – ki jo je organizirala avstrijska
odvetniška zbornica. Naslov letošnje konference, Justice in danger – how to react?, je težko prevedljiv,
prispevki in razprava pa so obravnavali vpliv gospodarske krize in politike tako na pravosodje kot
sistem kot tudi na pravico ali pravičnost v sodnem postopku.1
Nekdanja predsednica avstrijskega vrhovnega sodišča
prof. dr. Irmgard Griss je opozorila na tri nevarnosti,
ki pretijo pravosodnemu sistemu: posledica gospodarske krize je zmanjševanje sredstev, namenjenih za delovanje pravosodnega sistema, s čimer je povezano vprašanje, ali ima sodstvo sploh dovolj sredstev za ohran
janje neodvisnosti, problem zagotavljanja namenske in
učinkovite porabe sredstev, bojazen, da bi se plačane
sodne takse uporabljale tudi za siceršnje financiranje
države, in zunanji vplivi (politike) na sodstvo, kar prav
Odvetnica Tamara
Avsec, odvetnik
Andrej Razdrih in
predsednik OZS,
odvetnik Miha
Kozinc.
tako ogroža neodvisnost pravosodja. Kaj sploh lahko v
takih okoliščinah stori sodstvo, ki nima politične moči?
Dr. Grissova vidi rešitev v dobrih in moralnih sodnikih, ki bodo postopke zaključili hitro, sodbe pa izrekali
po svojem najboljšem znanju in prepričanju ter odločitve logično obrazložili. Meni, da bodo morali sodniki
delati več za enako plačilo, seveda pa je potrebna tudi
boljša organizacija in odgovorni politiki.
Predsednik Stalne delegacije CCBE pri Sodišču EU,
Splošnem sodišču EU in Sodišču EFTA Hugh Mercer QC je poudaril velik pomen transparentnosti
dela sodišč Evropske unije in seznanjanja javnosti
z njihovim delom. Ugotavlja, da pravniki zelo slabo
poznamo delo sodišča, transparentnost pa je po njegovem mnenju preizkusni kamen demokracije. Delo
sodišč mora zato spremljati čim več ljudi, zato pred
laga uvedbo zaslišanj v različnih prestolnicah držav
članic in objavo videoposnetkov zaslišanj na internetu. To se mu zdi še zlasti pomembno zaradi širjenja evropske zakonodaje na kazensko področje in področje družinskega prava, kar pa hkrati pomeni tudi
večji pripad na Sodišče EU, ki je že zdaj preobremenjeno. Pričakovati je, da bo zaradi širitve zakonodajnega področja potrebno tudi imenovanje novih sod
nikov, vendar nacionalne vlade že zdaj zmanjšujejo
sredstva za pravosodni sistem. Opozoril je tudi na
stališče CCBE v zvezi z zagotavljanjem kakovosti sojenja, ki je povezano z načinom izbire sodnikov, saj
izbira poteka na nacionalni ravni, rešitev pa je izbira glede na izkušnje, in ne glede na nacionalne kvote. Poudaril je tudi pomen ohranjanja ustnega argumentiranja, saj le to omogoča preverjanje argumentov obeh strani, razjasnjevanje vprašanj, ki v pisnih
vlogah niso dovolj opredeljena, in dodatno opredeljevaje do argumentov druge stranke. Finančna kriza, v
kateri smo, pa prinaša nevarnost prikrojevanja pravil.
Predsednik ameriške odvetniške zbornice Wm. T.
(Bill) Robinson III je poudaril pomen globalizacije v smislu povezovanja in dvigovanja kakovosti
dela odvetnikov, spregovoril pa je tudi o posledicah
finančne krize na pravosodni sistem v ZDA. Ugotav
lja, da v ZDA ni zadostnega zavedanja o pomembnosti pravosodnega sistema, zato ni zagotovljeno zadostno financiranje, s tem pa sta v nevarnosti celoten pravosodni sistem in pravna država. Sodstvo ni
obravnavano kot tretja veja oblasti, vendar pa mora
sistem zavor in ravnovesij (checks and balances) delovati tudi v krizi. Zmanjševanje sredstev, namenjenih sodnemu sistemu, zmanjševanje števila zaposlenih in delovnih ur sodišča je tako drastično, da kakovost sojenja pada, po njegovem mnenju pa sta ogrožena tudi dostop do sodišča in pravica do poštenega sojenja. Zato je naloga odvetnikov in odvetniške
zbornice, da javno opozarjajo na pomen neoviranega in neodvisnega delovanja sodstva.
Dekan Pravne fakultete Univerze na Dunaju prof. dr.
Heinz Mayer je prav tako opozoril, da je delitev oblasti
Letna poročila CCBE in poročila nacionalnih odvetniških zbornic, ki jih te pripravijo prav za to priložnost, so objavljena na <www.e-p-k.at>.
1
v Avstriji le delna in da javnost nima zaupanja v to, da
se zagotavljajo neodvisni sodni postopki. K temu je bistveno pripomogla odvisnost državnega tožilstva od
ministra za pravosodje: pregon tako ni ločen od politike, politika daje navodila v zvezi z vodenjem kazenskih in drugih pravnih postopkov. Država je znižala
odškodnine za neupravičeno omejevanje svobode, namesto da bi se trudila zagotoviti nepristranske, neodvisne in kakovostne postopke. Pravnomočno oproščenim obdolžencem država povrne le minimalne stroške
postopka in tako celo ogroža njihovo ekonomsko preživetje, po drugi strani pa z izredno visokimi taksami
za začetek sodnega postopka ljudem onemogoča dostop do sodišč. Zavedati se je treba, da je neodvisno
sodstvo v javnem interesu, zato mu je treba zagotavljati javna sredstva, ne pa financiranja izključno iz plačil
sodnih taks, ter strogo ukrepati v primerih kakršnegakoli dvoma o nepristranosti sodišča.
Predstavniki evropskih zbornic so bili enotni, da
je zaradi drastičnega zmanjševanja javnih sredstev,
57
namenjenih za pravosodje, ogrožen celoten pravosodni sistem, da takse ne morejo pomeniti izključnega
vira financiranja in da visoke takse ogrožajo dostop
do sodišča. Politika se ne zaveda pomena delitve oblasti, pomena neodvisnega sodstva ter pomena možnosti dostopa do sodišča, zato se postavlja vprašnje, ali
politika namenoma »strada« pravosodje, da si zagotavlja njegovo odvisnost od oblasti.
Avstrijska odvetniška zbornica je tudi tokrat pripravila bogat spremljevalni program: začelo se je s sprejemom pri dunajskem županu v zgornji kupoli Pri
rodoslovnega zgodovinskega muzeja, sledili so sprejem in banket v Palači Pallavicini, kjer je bila slavnostna govornica podpredsednica Evropske komisije
in komisarka za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo Viviane Reding, pravniški ples v Hofburgu ter sprejem pri zveznem predsedniku Repub
like Avstrije Heinzu Fischerju, zveznem kanclerju Wernerju Faymannu in ministrici za pravosodje Beatrix Karl.
Karla Nahtigal,
Čezmejno delovanje kazenskih odvetnikov
Evropska unija z zagotavljanjem svobodnega pretoka ljudi, ki spodbuja gospodarski razvoj in hkrati
nehote olajšuje izvrševanje kaznivih dejanj, za katera so pristojni organi več držav članic, spodbuja
sodelovanje odvetnikov iz različnih jurisdikcij. Obveznost izročanja obdolžencev in načelo vzajemnega
priznavanja sodnih določb sta nedvomno bistveno zmanjšala pomen procesnih jamstev domačega
kazenskega postopka oziroma zapisanih pravil različnih nacionalnih postopkovnih zakonov ter s tem
ustvarila potrebo po večji uveljavitvi temeljnih procesnih jamstev, ki bi obdolžencu zagotavljala vsaj
primerljiv standard pravic v vseh državah članicah.
Različne pravne ureditve držav članic in pravo Evropske unije pa na drugi strani zahtevajo poznavanje različnih kazenskih postopkov, zaradi česar se je na ravni Unije izoblikovala težnja čezmejnega povezovanja
odvetnikov držav članic, predvsem zaradi zagotavljanja relevantnih informacij, ki jih potrebuje odvetnik,
ko obdolženca zastopa v kazenskem postopku z elementi mednarodnega prava.
Ena izmed ugotovitev, ki jih je Unija zapisala v dokumentu Razvoj kazenskopravnega območja Evropske unije: Priporočilo Evropskega parlamenta z dne
7. maja 2009 Svetu o razvoju kazenskopravnega območja EU (2009/2012(INI),1 je, da ob čedalje tesnejšem
usklajevanju delovanja sodišč in tožilstva pri obravnavanju mednarodne kriminalitete ostaja sodelovanje zagovornikov pomanjkljivo, zato so se že pojavile težnje
Unije po podpori in uskladitvi takega sodelovanja.
1 UL C 212E z dne 5. avgusta 2010.
Dejstvo je, da je v Evropski uniji čezmejna obramba
obdolžencev slabo urejena in da trenutno ne obstaja nobena formalna oblika sodelovanja kazenskih odvetnikov pri čezmejni mednarodni kriminaliteti, ki bi
odvetnikom pomagala pridobiti ustrezne informacije
in jih informirala o instrumentih vzajemnega priznavanja tujih sodnih odločb ter o kazenskih postopkih
v drugih državah članicah. Tak sistem na drugi strani
že več let deluje na področju tožilstva (Eurojust) in na
področju sodišč (Eurpoean Judical Training Network).
Čezmejno sodelovanje odvetnikov namreč lahko pripomore k učinkovitejši obrambi obdolžencev, posledično pa tudi k uveljavitvi načela enakosti orožij, predvsem s pomočjo boljšega oziroma učinkovitejšega dostopa do informacij.
Ena izmed teženj pri uveljavitvi čezmejnega sodelovanja kazenskih odvetnikov se je uresničila v javnem
58
razpisu projekta Evropske komisije z naslovom Čezmejno mreženje kazenskih odvetnikov (angl. Cross
Border Networking For Defence Lawyers). S tem projektom se zdaj ukvarja CCBE (Evropsko združenje odvetniških zbornic), pri čemer si prizadeva za dosego
naslednjih ciljev:
– pomagati odvetnikom spoznati kolege v drugih državah članicah zaradi priprave obrambe v primerih
mednarodnega priznavanja sodb v čezmejnih kazenskih primerih;
– zagotoviti širjenje informacij med odvetniki;
– poudariti posebne značilnosti pri obravnavanju
vprašanja vzajemnega priznavanja odločb v čezmejnih kazenskih primerih;
– spodbujati pobude za usposabljanje obrambe za
čezmejne kazenske postopke in vzajemno priznavanje odločb kazenskega prava;
– spodbujati komunikacijo med sodišči in kazenskimi
odvetniki oziroma njihovimi zbornicami.
Tako je CCBE 17. junija in 30. septembra 2011 v Brus
lju organizirala sestanek vseh nacionalnih predstavnikov odvetniških zbornic, na katerem so se predstavile
organizacije, ki trenutno delujejo na področjih čezmejnega povezovanja kazenskih odvetnikov:
1. PenalNet
(»from pen to net« – <www.penalnet.eu>)
Mreža PenalNet je bila ustanovljena leta 2007. Namenjena je predvsem uveljavitvi varne elektronske komunikacije med odvetniki. S tem naj bi se izboljšalo sodelovanje med evropskimi odvetniki, vključenimi v čezmejne kazenske primere, in sicer v želji, da se okrepi kazensko pravo. Z varno elektronsko komunikacijo se namreč poveča varnost prenosa podatkov in zagotovi zaupna komunikacija, ki je bistvenega pomena za načelo vzajemnega zaupanja in priznavanja tujih sodnih odločb, ter posledično obdolžencem, ki so
vpleteni v čezmejne kazenske primere, zagotavlja višjo raven pravic. Na ta način pa se lahko med odvetniki zagotovi tudi tesnejše in kredibilnejše sodelovanje
na evropski ravni.
V ta namen ima PenalNet na ravni odvetniških zbornic pripravljene digitalne certifikate z varnim elektronskim podpisom, s katerimi se imetnik identificira kot
odvetnik EU. Certifikate v sodelovanju s PenalNet izdaja in preklicuje zgolj nacionalna odvetniška zbornica
na podlagi pogojev, ki morajo biti v posamezni državi
izpolnjeni, da se pridobi status odvetnika. Na podlagi
seznama registriranih članov tako lažje najdeš kolega
odvetnika v tuji državi, s pomočjo digitalnih certifikatov pa z njim prek varne povezave komuniciraš brez
bojazni glede njegove prave identitete in kvalifikacije
ter glede vsem znanega reka »veliki brat vas gleda«.
2. ECBA (European Criminal Bar Association –
<www.ecba.org>)
ECBA je mednarodno združenje kazenskih odvetnikov, ustanovljeno leta 1997, katerega cilje je obdolžencem zagotoviti več pravic in povezati odvetnike vseh
držav članic Sveta Evrope. Članstvo je odprto za vse
odvetnike, ki podpirajo promocijo uveljavljanja pravic
obdolžencev v mednarodnih kazenskih postopkih.
Združenje se financira s pomočjo članarin, izdaja mesečne publikacije in dvakrat letno organizira strokovne sestanke za svoje člane. S pomočjo spletnih pub
likacij in sporočil ECBA člane obvešča o pomembni
evropski zakonodaji, pravnih dokumentih in sodelovanju pri njihovih pripravah ter jim omogoča iskanje
odvetnikov iz drugih držav članic.
3. ERA
(Academy of European Law – <www.era.int>)
ERA je bila ustanovljena leta 1992 s ciljem izobraževanja pravnikov, ki izvršujejo sodno prakso s pravnimi
instrumenti EU, v zvezi s sodnimi sistemi drugih držav
članic ter s tečaji tujih jezikov. V letu 2012 namerava
ERA za kazenske odvetnike EU organizirati seminarje s področja pravosodnih instrumentov, mednarodnega sodelovanja in procesnih garancij evropskega prava.
4. »Find a lawyer« in EULITA
Predstavljeni sta bili še internetna aplikacija »Find a
lawyer«, ki jo pripravlja CCBE na kateri bodo lahko državljani EU poiskali ustreznega odvetnika, ki bi
znal njihov jezik, in organizacija EULITA (<www.euli
ta.eu>), ki se ukvarja predvsem s poučevanjem tujih jezikov in tolmačenjem, tj. prevodi tujih pravnih besedil.
Sklep
Prvi korak k izboljšanju mednarodnega sodelovanja
kazenskih odvetnikov na ravni EU je torej že sprejet
program Čezmejno mreženje kazenskih odvetnikov,
s katerim se trenutno ukvarja CCBE, predvsem s ciljem optimizirati delovanje sistema v praksi – tj. organizacija kontaktnih točk v vseh državah članicah
in vzpostavitev mreže odvetnikov, ki bodo vključeni
v mednarodno sodelovanje (predvideva se zgolj pet
odstotkov odvetnikov iz vsake države članice, pri čemer je najbolj sporno določanje kriterijev za omejevanje pristopa).
S pomočjo vseevropskih prostovoljnih organizacij
se tako začenja tesnejše sodelovanje kazenskih
odvetnikov v čezmejnih kazenskih postopkih. Kljub
postopnemu uveljavljanju obdolženčevih pravic,
kot izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za
človekove pravice, si je namreč treba prizadevati,
da bi dosegli višjo raven spoštovanja človekovih
pravic v EU. Ne bi se smeli zadovoljiti z zgolj do
zdaj doseženim najmanjšim skupnim imenovalcem
temeljnih pogodb o človekovih pravicah različnih
mednarodnih organizacij – prizadevati si moramo
za to, da bi postopoma prišli na enako raven
zagotavljanja obdolženčevih pravic, kot jih
poznamo v nekaterih zakonodajah držav članic,
tako da obravnava obdolžencev in pravice obrambe
zaradi načela vzajemnega priznavanja ne bi le
trpele, temveč bi se jamstva v kazenskem postopku
izboljšala.
Sodna praksa Sodišča EU
59
Aleš Velkaverh,
odvetniški kandidat pri odvetniku mag. Gregorju Velkaverhu v Kopru
Določitev mednarodne pristojnosti, če toženec
nima znanega prebivališča
Hypoteční banka a.s. proti Udu Miku Lindnerju, C‑327/10,
17. november 2011 (prvi senat)
Pravdni postopek mora predvideti rešitev za položaj, ko toženca ni mogoče najti. Če se namreč posto
pek ne bi mogel nadaljevati samo zato, ker toženec nima prebivališča, bi tožniku odvzeli pravico do
sodnega varstva. Zadeva se nekoliko bolj zaplete pri postopku z mednarodnim elementom, kadar je
prebivališče navezna okoliščina pristojnosti, saj lahko ugotovitev, da toženec nima prebivališča v državi,
vpliva tudi na mednarodno pristojnost sodišča. V zadevi Linder je Sodišče EU odločilo o tem vprašanju.
Dejansko stanje
Nemški državljan U. M. Lindner je 9. avgusta 2005 s
češko banko sklenil pogodbo o hipotekarnem posojilu za financiranje nakupa nepremičnine. Ob sklenitvi pogodbe je imel prijavljeno stalno prebivališče na
Češkem. Zaradi neizpolnitve obveznosti iz te pogodbe je banka 16. septembra 2008 proti Linderju vložila
tožbo in zahtevala izdajo plačilnega naloga. Sodišče je
predlogu ugodilo, vendar plačilnega naloga ni uspelo
vročiti, saj Linderja ni bilo mogoče najti na naslovu,
navedenem v tožbi, niti na naslovu v centralnem registru prebivalstva. Zaradi neuspele vročitve je sodišče
plačilni nalog razveljavilo, postopek pa nadaljevalo po
tožbi in v skladu s pravili češkega civilnega procesnega prava Linderju kot osebi z neznanim prebivališčem
postavilo začasnega zastopnika.
Vendar je pri tem ostalo v dvomih, ali je v takih okoliščinah res dopustno postaviti začasnega zastopnika.
Linder je bil namreč nemški državljan in glede na ugotovljeno dejstvo, da ni imel (več) stalnega prebivališča
na Češkem, se je pojavilo vprašanje, ali gre res za osebo z neznanim prebivališčem, ali pa je pravzaprav treba šteti, da Linder nima več stalnega prebivališča na
Češkem ter zato ni podana mednarodna pristojnost češkega sodišča. Ker sodišče ni bilo prepričano, ali je odgovor na to vprašanje vsebovan v pravilih Uredbe Sveta (ES) št. 44/20011 (Bruseljska uredba I), je postopek
prekinilo in zadevo predložilo Sodišču EU.
Presoja Sodišča EU
Sodišče EU je najprej moralo odgovoriti na vprašanje, ali taka zadeva sploh spada na področje uporabe
Bruseljske uredbe I. Po tej uredbi namreč državljanstvo ni navezna okoliščina za opredelitev pristojnosti,
saj se ta ravna po stalnem prebivališču. Sodišče EU je
poudarilo, da je treba razlikovati med vprašanjem, pod
katerimi pogoji se uporabi pravila o pristojnosti iz Bruseljske uredbe I, in vprašanjem, katere so navezne okoliščine za opredelitev mednarodne pristojnosti v skladu s to uredbo.2 Za uporabo Bruseljske uredbe I
zadostuje, da se med postopkom pojavi vpraša
nje (dvom) v zvezi z mednarodno pristojnostjo.3
V okoliščinah, ko ima toženec neznano prebivališče in
tuje državljanstvo, je tak dvom gotovo podan.
V obravnavani zadevi se torej pravila Bruseljske uredbe I uporabijo, zato se je Sodišče EU v nadaljevanju
osredotočilo na drugo vprašanje: kako določiti pristojnost, če ima toženec neznano prebivališče. Pri tem je
posebej poudarilo, da je obravnavana zadeva potrošniški spor, določba drugega odstavka 16. člena uredbe pa
določa, da je potrošnik lahko tožen samo pred sodiščem države, kjer ima stalno prebivališče. Sodišče mora
torej, kadar prejme tožbo, vloženo zoper potrošnika,
najprej preveriti, ali ima potrošnik stalno prebivališče
v tej državi, pri tem pa v skladu z določbo prvega odstavka 59. člena Bruseljske uredbe I uporabi domače
pravo. Če sodišče z uporabo domačega prava ugotovi, da potrošnik nima stalnega prebivališča v tej državi, mora preveriti, ali ima stalno prebivališče v drugi
državi članici. Pri tem v skladu z določbo drugega odstavka 59. člena uredbe uporabi pravo tiste države članice, v kateri ima toženec prebivališče. Na podlagi razpoložljivih dokazov sodišče preveri tudi, ali ima toženec morda prebivališče zunaj Evropske unije: v takem
primeru se v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena uredbe pristojnost določi po nacionalnih pravilih.4
Če sodišču tudi tako ne uspe ugotoviti prebivališča toženca, tožniku zaradi tega ne sme odvzeti pravice do
sodnega varstva. Zato je Sodišče EU odločilo, da se v
teh okoliščinah pristojnost lahko navezuje tudi na
zadnje znano stalno prebivališče potrošnika, in
ne le na obstoječe prebivališče.5 Za obravnavani
primer to pomeni, da je češko sodišče lahko pristojno
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, UL L 12,
16. januar 2001.
Enako tudi Sklepni predlogi generalne pravobranilke dr. Verice Trstenjak v zadevi C‑327/10, Lindner, 5. april 2011, 8. september 2011, točka 65.
3 Prim. sodbo v zadevi C-281/02, Owusu, 1. marec 2005, točka 26.
4 V primeru Slovenije bi to pomenilo po pravilih Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku – ZMZPP (Ur. l. RS, št. 56/99).
5 Sodišče je pri tem v izreku poudarilo vrsto konkretnih okoliščin tega primera (npr. tudi okoliščino, da se je Lindner v pogodbi s češko banko zavezal sporočiti vsakršno
spremembo bivališča), zato je domet odgovora treba presojati tudi z vidika teh okoliščin.
1 2 Sodna praksa Sodišča EU / Posvetovanje
60
in lahko uporabi tudi pravilo o postavitvi začasnega zastopnika osebi z neznanim prebivališčem.
Sklep
Opisana rešitev tožniku zagotavlja učinkovito varstvo,
saj tožencu onemogoča, da bi ga z odpovedjo stalnega prebivališča izigral. Treba pa je zagotoviti ravnovesje pravic obeh strank postopka, predvsem tako, da
sodišče skrbno in v dobri veri opravi vse poizvedbe glede resničnega prebivališča toženca (tudi v tujini). Te
poizvedbe sodišče opravi po uradni dolžnosti. Skrbnost poizvedb koristi tudi tožniku, saj se bo sicer v
postopku razglasitve izvršljivosti sodbe toženec lahko
branil, da je bila njegova pravica do sodnega varstva
nedopustno omejena, s čimer lahko doseže tudi zavrnitev priznanja ali razglasitve izvršljivosti sodbe (2.
točka 34. člena Bruseljske uredbe I).
Živa Drol Novak,
O alternativnem reševanju potrošniških
sporov
Slovenski Evropski potrošniški center (EPC)1 je 6. decembra 2011 pripravil posvet o alternativnem reše
vanju potrošniških sporov (ARS). Ker v Slovenije tako reševanje ni urejeno, je bil cilj posveta spodbuditi
ta proces z javno razpravo o osnutku zakona o alternativnem reševanju potrošniških sporov (ZARPS),
ki je nastal že leta 2008, in s predstavitvijo sistemov ARS, ki v nekaterih državah članicah uspešno
delujejo že več desetletij.
V prvem delu posveta je v. d. direktorja Urada RS za
varstvo potrošnikov Anton Horžen na kratko predstavil poročilo o sodelovanju javnosti pri pripravi delovnega osnutka ZARPS in njegove glavne rešitve. Kot
odvetnica Zveze potrošnikov Slovenije pa sem avtorica
tega prispevka predstavila potrebe in pričakovanja potrošnikov glede razreševanja sporov v smislu poudarjanja posebnosti potrošniških sporov, ki zaradi neekonomičnosti reševanja po sodni poti običajno ostanejo nerešeni. Ta problem ne vodi le k oškodovanju potrošnikov, ampak ima tudi pomembne negativne učinke na trg, kar poudarja tudi Evropska komisija. Zato
je konec novembra lani Evropska komisija za izboljšanje delovanja skupnega trga v javno razpravo predložila dva zakonodajna ukrepa, in sicer predlog direktive o
alternativnem reševanju potrošniških sporov in pred
log uredbe o spletnem reševanju potrošniških sporov.
Predloga je predstavila vodja EPC mag. Jana Huč
Uršič, ki je med drugim dejala, da naj bi se z direktivo v vseh državah članicah zagotovili vzpostavitev sistemov za ARS, spoštovanje enakih standardov za ustanavljanje in delovanje teh teles v smislu neodvisnosti,
nepristranskosti, strokovnosti, zakonitosti in transparentnosti ter ustrezna informiranost potrošnikov o možnosti takega reševanja sporov. Uredba pa naj bi zagotovila enotno vhodno točko za potrošnike in trgovce,
ki iščejo možnost izvensodne rešitve spora, ki izvira iz
čezmejnih spletnih nakupov. Predviden rok sprejema
predlogov je do konca leta 2012.
V drugem delu posveta je direktorica lizbonskega centra za alternativno razreševanje potrošniških sporov Is
abel Mendes Cabeçadas predstavila delovanje tega
centra, ki ga sestavljata pravni svetovalni center in arbitražno sodišče. Veliko sporov razrešijo že v fazi pogajanj in z mediacijo, če pa sporazuma med strankama
ni mogoče doseči, o sporu odloči arbiter, ki je sodnik.
Center, ki je neprofitna, nevladna organizacija, so ustanovili mesto Lizbona, portugalska potrošniška organizacija in gospodarska združenja, ki – poleg potrošniške
organizacije – zagotavljajo tudi financiranje.
Glavne značilnosti švedskega in nizozemskega sistema
ARS je predstavil pravni svetovalec EPC Blaž Moži
na. Švedski sistem je javen, predseduje sodnik, v sporih odločajo senati oziroma oddelki, v njih pa poleg
sodnika sodelujeta še predstavnika potrošniške organizacije in gospodarskega združenja. Odločbe za podjetja niso zavezujoče, vendar pa je podjetje, ki odločitve ne izvrši, uvrščeno na javno »črno listo«, zato z
izvrševanjem odločitev na Švedskem nimajo težav. Nizozemski sistem je zasebne narave, pri vodenju organizacije in odločanju v posamičnih sporih sodeluje tudi
nacionalna potrošniška organizacija. Odločitve sprejemajo v 41 odborih, ustanovljenih po posamičnih sektorjih proizvodov in storitev. Posebnost nizozemskega sistema je, da v primeru neizvršitve odločbe s strani podjetja za izvršitev poskrbi gospodarsko združenje, ki nato stroške prevali na svojega člana – kršitelja.
Sodelujoči v razpravi – Tržni inšpektorat, Agencija za
elektronske komunikacije in pošto, Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za gospodarstvo in Gospodarska
zbornica Slovenije – so se strinjali, da je treba nadaljevati s pripravo zakona o alternativnem reševanju pot
rošniških sporov, ne le zaradi »spodbude« v obliki
zakonodajnih predlogov iz Bruslja, ampak tudi zaradi
zagotovitve možnosti učinkovitega reševanja tovrstnih
sporov tudi v Sloveniji, pozitivnih vplivov na ekonomski položaj potrošnikov in spodbujanja poštene konkurence na trgu.
EPC je del mreže 29 evropskih potrošniških centrov in deluje v okviru Zveze potrošnikov Slovenije.
1
Pravna zgodovina
61
Santo (Sandro) Pečenko
upokojeni odvetnik
Kolega Hamdija Vučetič, odvetnik z dušo
Hamdijo Vučetiča ne predstavljam morda zaradi tega, ker naj bi bil skoraj tri desetletja, od leta 1961
do leta 1989, znamenit in bleščeč odvetnik. Lahko pa zapišem in prepričan sem, da mi bodo vsi, ki so
ga poznali, pritrdili, da je s svojo skromnostjo, posluhom za težave ubogih (največkrat so bili to pri
seljenci) na njegov tipično bosanski način nekako humaniziral in tako pomembno dopolnjeval našo
ljubljansko odvetniško srenjo tistega časa.
Zanimiv je že njegov curriculum vitae. Rodil se je marca leta 1914 v Bosanski Kostajnici, kjer je obiskoval
osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Nadaljeval je v Banja
luki, kjer je maturiral. Po odsluženem vojaškem roku
v tedanji Kraljevini Jugoslaviji se je vpisal na Pravno
fakulteto v Beogradu. Kapitulacija Jugoslavije 1941 ga
je dohitela v osmem semestru. Vrnil se je domov, bil
je krajši čas zaprt in izpuščen. Bolj varno se je počutil v Zagrebu, kjer je kot zaposleni v trgovsko-tekstilnem podjetju prevedril drugo svetovno vojno. V Zagrebu je spoznal in se poročil
z Ljubico Zavrnik, pozneje
znano zdravnico in dolgoletno predstojnico Fakultete
za šport Univerze v Ljubljani. Njuni hčerki Azra in Jas
mina sta sledili staršema le
po stopnji izobrazbe. Po vojni se je Hamdija najprej zaposlil v Kočevju in pozneje
Hamdija Vučetič
na Srednji veterinarski šoli v
Ljubljani. Po daljšem študijskem premoru je leta 1953
diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.
Istega leta se je vpisal kot odvetniški pripravnik pri odvetniku dr. Viktorju Mačku, po tem, ko je po odklonilnem stališču Državnega sekretariata za pravosodje
Ljudske Republike Slovenije izboril to pravico s sodbo Vrhovnega sodišča. Znano je, da je bila pisarna dr.
Viktorja Mačka talilni lonec mnogih odvetnikov (če se
ne motim, kar 36!). Sami so se imenovali kar Mačkovci. Poleg sodne prakse je Hamdija pripravništvo oprav
ljal še pri odvetniku Marku Prepeluhu, Jožetu Ilcu in
dr. Borutu Režku.
V imenik odvetnikov je bil vpisan leta 1961, kar pomeni, da se je za poklic odvetnika uril dolgih sedem
let. To ga uvršča med najbolj vztrajne kolege, ki so
bili za dosego poklica odvetnika pripravljeni žrtvovati marsikaj. Odvetniške toge – v simbolnem smislu (takrat jih namreč še nismo imeli) – ni zlahka
snel s kljuke. Morda je poklic odvetnika prav zato
spoštoval in ga častno opravljal vse so junija 1989,
tj. 28 let, ko se je zaradi bolezni upokojil in ne dolgo za tem tudi umrl.
V Ljubljani ni bilo ne odvetnika ne tožilca ne sodnika
na katerikoli ravni, ki Hamdije ne bi poznali. Nikogar
ni motila njegova jugoslovanščina, ki se je ni nikoli
znebil. Menjavala se je od skoraj slovenske variante do
pretežno srbohrvaške, če ga je razburila kakšna sodna
krivica ali neumnost, kar se je dogajalo tudi takrat (danes pa je tega še veliko več). Ni nas motil njegov način
govora in tudi ne to, da se je vedno štel za Muslimana. Ne vem sicer, ali po veri ali po nacionalnosti, kar
je takrat veljalo. Prepričan sem, da ni bilo človeka, ki
bi ga lahko kakorkoli sovražil ali se jezil nanj. Sprejemali smo njegovo nekako blago prostodušnost. Seveda je bil prav zato pogosto prav primerna žrtev šal, ki
jih je stresal kolega Voja Šerbec, znan kot Daba. Včasih so šale ušle tudi čez rob sprejemljivega. Da bi pritegnil poslušalce, je najprej razglašal, da je imel Hamdija že davno prej vse predispozicije, da postane odvet
nik. Temu v dokaz je napletal, da naj bi ga kot Muslimana in ustaša ujeli četniki, čeprav naj bi se izdajal za
Srba. Ti so morali to dokazovali z neobrezanim penisom. Tudi Hamdijo naj bi doletelo enako. Mirno naj bi
razstavil svoje obrezano premoženje. »A šta ti je to,«
naj bi ga vprašal četnik. »E pa to je od velikog jebanja,« naj bi mu mirno odgovoril Hamdija in preživel.
Seveda je omenjena šala prišla na uho tudi Hamdiji, a
je le zamahnil z roko »e pa kaj boš, saj veš – Daba.«
Ni mu zameril.
Menim, da kolega Hamdija ni imel prav veliko strank,
zagotovo pa ne bogatih ali takih, ki bi lahko plačale, v
glavnem nekakšne zastonjkarje. Njegova žena Ljubica mi je ob neki priložnosti omenila, da bi z njegovimi honorarji v družini bolj tenko piskali, če ne bi bilo
njene plače. Zlahka sem ji verjel. Morda je k temu pripomoglo dejstvo, da si je z leti prislužil privesek večni substitut. Skoraj ni bilo dneva, da ne bi substituiral koga od odvetnikov. Če ti ga ni uspelo najti prej,
si ga zagotovo našel zjutraj na sodišču. Nemalokrat so
se po sodnih hodnikih zjutraj ali dopoldne podile administratorke ali celo sodnice in tiste, ki smo čakali na
obravnave, spraševale, ali je kdo videl odvetnika Hamdijo, da bi ga na hitro dodelili priprtemu, ki je že čakal na zaslišanje.
Substitucije so bile kratkoročno zanimive zaradi takojšnjega izplačila polovičnega deleža tarife iz obravnave. Zlasti pripravniki so bili veseli takih substitucij. Na dolgi rok pa niso prinašale ne ugleda ne koristi. Namreč, tudi znani odvetniki so tiste zadeve, za
katere so že vnaprej vedeli, da slabo stojijo, večkrat
prepuščali substitutom. Krivdo za neuspeh so potem
Pravna zgodovina
62
lažje prenašali na substituta. To spoznanje izhaja iz
mojih lastnih izkušenj še v času pripravnikovanja, ko
se mi je to hitro posvetilo. Zaključkom glavnih obravnav sem se izognil s preložitvami in nastavljenih vab
nisem pogoltnil.
Kolega Hamdija morda ni bil velik civilist, bil pa je dober in uspešen zagovornik tistih, ki jih je zastopal po
uradni dolžnosti (ex offo).
Pri tem je zanimivo, da je Musliman Hamdija v zad
njih letih svojega odvetnikovanja najbolj prijateljeval
s prepričanim kristjanom in teološkim teoretikom dr.
Stanislavom Mohoričem. To je bil nekakšen tandem
po značaju sorodnih duš. Dveh odvetnikov, ki nista
obogatela, živela sta iz rok v usta, pri katerih so se
zbirali tisti, ki za uveljavljanje pravice pred sodiščem
niso imeli denarja, morda tudi, ki ga tudi niso hoteli imeti. Pri tem je Hamdija pokrival takratno »jugovino«, kot smo temu rekli, dr. Stanislav Mohorič
pa slovensko populacijo – po upokojitvi Hamdije pa
še njegovo.
Za konec
Zgodba Hamdije in Mohoriča nam dokazuje, da so
medsebojni človeški odnosi odvisni od nas samih, naše
značajske poštenosti in tolerantnosti, ne pa samo od
političnega ali verskega prepričanja.
Navajeni smo, da pišemo predvsem o velikih, vsem
znanih ljudeh, predsednikih ipd., ki jim pogosto dodajamo tudi zasluge, ki jih niso imeli ali si jih niso
zaslužili. Hamdija mednje ni spadal. Tudi v nobeni politični stranki ali zborničnem organu ni sodeloval, a je s svojo prisotnostjo lepšal življenje vsem
okoli sebe.
Tandem Hamdija Vučetič – Stanislav Mohorič je bil
kar nekaj desetletij okrasek na panoju, ki se mu
reče odvetništvo. Po njunem odhodu je zbledel in
odpadel. Pozneje podobnih nisem srečal. Zdi se
mi, da je to dovolj, da ju obdržimo v zapisanem
spominu kot svojevrsten in prijeten vzgled.
Pečenko, S.: dr. Stanislav Mohorič – odvetništvo mu je bilo poslanstvo, Odvetnik, št. 3 (53) – oktober 2011, str. 53.
1
Stanislav Fortuna,
upokojeni odvetnik
Paberki o Salijskem zakoniku
Morda bo kdo, ki bo videl naslov, podvomil o smiselnosti pisanja o tako obskurni temi, kot so Salijci in
njihovo pravo. Priznam, da za politični in pravni razvoj našega naroda še zdaleč niso tako pomembni
kot Bizantinci, Bavarci, Benečani, da Avstrijcev niti ne omenjam. A dvomljivcu odgovarjam, da je sen
ca, ki jo je vrglo pravo Salijcev na naš del Evrope, zadosti dolga, da se je marsikateri učinek tako na
civilizacijski kot na pravni ravni dotaknil tudi usode naših prednikov.
Zgodovina nam pripoveduje, da so bili Salijci eno od
najmočnejših frankovskih plemen. Sprva so živeli na
območju današnje Nizozemske, pozneje pa so se premaknili predvsem v današnjo Francijo in postali rimski zavezniki. V tem času nad posameznimi skupnostmi še ni bilo celovite oblasti, ki bi povezovala celotno pleme, in tudi suženjstvo se še ni preoblikovalo v
tlačanstvo. A ob zatonu zahodnorimskega cesarstva
se je med njimi pojavila rodbina Merovingov, iz katere je izšel tudi utemeljitelj frankovske države, kralj
Klodvik I.
Prav kralju Klodviku I. gre zasluga, da je dal pod naslovom Pactus1 legis Salicae zapisati Salijski zakonik, ki je
bil sprva le zbirka običajnega prava salijskih Frankov.
Njegovo delo je dopolnil cesar Karel Veliki. Zakonik je obsegal različna pravna področja, od katerih
Pactus = pactum.
1
utegnejo biti za nas zanimiva področja vladarskega prava, državnega prava, statusnega prava, dednega prava,
kazenskega prava in sodnega postopka.
Značilnosti Salijskega zakonika, ki so imele
daljnosežen vpliv, so se začele s položajem ženske
v njihovi družbi. Ženska pri Salijcih ni smela dedovati nepremičnin, kar je privedlo do tega, da so se
nepremičnine štele za tisto premoženje, ki se deduje samo po očetovi strani, torej za dedovino, patrimonij. Od tu pa do koncepta, da se je pojem dedovine razširil tudi na vladarjevo oblast nad deželo,
je bil samo še korak. Za naše prednike je imela ureditev, po kateri vladar ni bil samo upravljalec države
ali dežele, marveč njen lastnik, daljnosežne posledice
– pred tem si takega razkošja ni mogel privoščiti niti
najbolj tiranski rimski cesar.
Pravna zgodovina
V prvi dobi frankovske nadoblasti sta si bila v
domovini naših prednikov salijski koncept moškega
nasledstva in vladarjeve dedovine ter slovanski koncept ženske premoženjske samostojnosti in svobodnih območij še močno vsaksebi. Najbrž si je samo
tako mogoče razlagati, da je lahko Hema Krška2
(ki naj bi bila po mnenju nekaterih zgodovinarjev vnukinja ali pravnukinja grofa Svetopolka) po
smrti moža in sinov iz svojega premoženja ustanovila in postavila samostan v Krki (Gurk) na Koroškem
ali da je cesar Ludvik Pobožni podaril samostanu
v Kremsmünstru ves okraj »izvzemši lastnino svobodnih Slovanov«.
To sožitje obeh konceptov pa ni moglo dolgo trajati,
ker so tuji vladarji nekdanjo Karantanijo razkosali in
iz njenih delov – tudi s pravnim ponaredkom, kot je
bil t. i. privilegium maius – naredili notranjeavstrijske
dedne dežele Kranjsko, Koroško, Štajersko in Goriško,
v katerih so vladali po svoje, ne meneč se prav dosti
za cesarsko oblast. Dolga senca te ureditve se je zavlekla celo v XVIII. stoletje, ko je cesar Karel VI. zelo
težko in tudi ne povsod uveljavil drugačen nasledstveni red, pragmatično sankcijo, in z njo omogočil nasledstvo hčerki Mariji Tereziji. A kar zadeva nas, je bilo odsev koncepta vladarjeve dedovine zaznati celo v XIX.
stoletju, ko se je med pomisleki habsburške oblasti
zoper udejanjenje Ilirskega kraljestva (in Zedinjene
Slovenije) znašel tudi ugovor, da se z njim posega v
ureditev dednih dežel.
V frankovskih časih niso bili ravno obotavljivi pri
odločanju o krivdi in kazni. Glavne oblike kaznovanja
so bile globa, spokornina (ki se je izplačala žrtvi), telesno kaznovanje (bičanje, sekanje udov, kastriranje3) in
smrtna kazen. Pri izrekanju najhujše kazni niso oklevali, saj so jo šteli tako za pokoro kot za sredstvo specialne in generalne prevencije.
Morda so bile tudi družbene okoliščine takšne, da so
zahtevale posebno varstvo žensk pred neželenimi nespodobnostmi in spolnim nasiljem moških, saj v Salijskem zakoniku o tem določb kar mrgoli:
– Če se svobodnik dotakne prsta ali roke svobodnice,
bo kaznovan s 600 pfenigi.
– Če stisne njeno roko, bo kaznovan s 1200 pfenigi.
– Če položi svojo roko na njen komolec, bo kaznovan
s 1400 pfenigi.
– Če se dotakne njenih prsi, bo kaznovan s 1800 pfenigi.
2
3
63
Da je šlo za ostro kaznovanje, je videti iz prikaza denarnih enot, ki jih je uvedel cesar Karel Veliki: 1 funt
srebra = 20 soldov = 240 pfenigov; ob tem pa ne kaže
spregledati podatka, da se je dalo z 1 pfenigom kupiti 24 funtov kruha. Sicer pa je bilo to kazenskopravno varstvo oprto na predpostavke, da je pri obeh
šlo za svobodni osebi in da je pri svobodnici šlo za
»pošteno« žensko.
Nesvobodniki se niso mogli odkupiti samo z globo,
nesvobodnic pa zakonik ni varoval na enak način. Za
ene in druge je bil uzakonjeni razlikovalni element kazenskopravnega varstva predvsem pričakovana gospodarska korist, zato so nesvobodnike kaznovali predvsem z bičanjem, s kastriranjem pa le izjemoma, če
je bila z njihovim dejanjem povzročena gospodarska
škoda, in to:
– če je nesvobodnik nasilno občeval z nesvobodnico in
je ta zaradi tega umrla,
– če je nesvobodnik storil vlomno tatvino.
Zanimive so tudi določbe, ki naj bi zagotavljale procesno diligenco in v katerih se pojavlja že nova denarna enota: 1 šiling = 40 pfenigov. Med drugim so med
procesne določbe uvrstili tudi naslednje:
– Če je kdo poklican pred kraljevsko sodišče, pa se brez
opravičenega vzroka ne zglasi, se kaznuje s 15 šilingi.
– Če pa da kdo drugega poklicati, sam pa brez opravičenega vzroka izostane, mora temu plačati 15 šilingov.
Ob prebiranju teh davnih pravnih virov pa se ne
morem znebiti misli, da so kljub drugačnemu
zgodovinskemu okviru značilne dileme o funkciji
lastnine, enakosti spolov, ravnotežju med zločinom
in kaznijo, procesni diligenci itn. enake ali vsaj
primerljive.
Literatura:
– Enciklopedija Slovenije (Mladinska knjiga, Ljub
ljana 1988, 1995);
– Zgodovina v slikah (DZS, Ljubljana 1976, 1977);
– dr. Josip Gruden: Zgodovina slovenskega naroda
(Družba sv. Mohorja, Celovec 1912);
– dr. Ivan Prijatelj: Staroslovenci I (Akademska
založba, Ljubljana 1938);
– Criminal Justice (Mittelalterlicher Kriminalmuseum, Rothenburg o/T 1981).
Nisem našel virov, po katerih naj bi bila Hema Krška in Svetopolk v krvnem sorodstvu, Svetopolk pa povzdignjen v grofa.
Kljub drugačnemu statusu se vsiljuje primerjava s kastriranjem Abelarda zaradi njegove ljubezni do Heloize.
Prikazi
64
Andrej Razdrih,
odvetnik v Ljubljani in odgovorni urednik revije Odvetnik
Mediacija v teoriji in praksi
Ob deseti obletnici uvedbe mediacije v Sloveniji in ob peti obletnici ustanovitve Društva mediatorjev
Slovenije je skupina najboljših mediatorjev – članov omenjenega društva – napisala izjemno delo Me
diacija v teoriji in praksi: veliki priročnik o mediaciji. Med dvanajstimi avtorji sta tudi dva naša kolega,
in sicer odvetnica Bojana Ozimek in odvetnik Zoran Hajtnik, ki je skupaj z višjo sodnico Gordano Ristin
priročnik tudi uredil. Edini avtor, ki ni niti pravnik niti mediator, pa je psihoterapevt in transakcijski
analitik dr. Zoran Milivojević.
V priročniku je tako na enem mestu zbrana vsa dosedanja slovenska teorija o mediaciji, ki je bila doslej predstavljena predvsem v gradivih za izobraževanje mediatorjev pri Okrožnem sodišču v Ljubljani in deloma objavljena v člankih posameznih avtorjev, raztresenih po različnih revijah. Teoretična spoznanja se nanašajo na slovensko mediacijsko
prakso, ki se je izoblikovala v desetih letih sodišču pridružene mediacije na Slovenskem.
Avtorji: mag. Nina Betetto, Zoran
Hajtnik (ur.), mag. Valerija Jelen
Kosi, Alenka Klemenčič, Maša
Kociper, dr. Mateja Končina
Peternel, dr. Zoran Milivojević,
dr. Janez Novak, mag. Maja Ovčak
Kos, Bojana Ozimek, Gordana
Ristin (ur.), Rudi Tavčar
Izdajatelj: Društvo mediatorjev
Slovenije, 2011
Ker so priročnik pisali avtorji, ki so
tudi sami mediatorji, priročnik ni
zgolj informativen, temveč je tudi
praktično uporaben in zelo pregleden. Ne moti niti, da se teme občasno ponavljajo. Vsebina logično prehaja od uvodnih tem, tj. od
splošnih spoznanj o alternativnem
reševanju sporov, in se nadaljuje z
opredelitvijo konflikta kot nujnosti za razvoj ter napredek človeka in človeštva, temu pa sledi opis
razvoja osebnosti skozi oči transakcijske analize, ki obsega teorijo osebnosti in teorijo medosebne
komunikacije.
Psihološko ozadje konflikta in vlogo čustev v mediaciji je v dveh poglavjih plastično in poučno opisal
dr. Milivojević, ki je verjetno eden
največjih strokovnjakov za področje obravnave čustev. Obe poglavji sta nujni za razumevanje oblik
ravnanja strank, s katerimi se srečuje vsak mediator. Priročnik se v nadaljevanju v večji meri opre na dosedanja izobraževalna gradiva, kar
po mnenju urednikov – Ristinove in Hajtnika – ponazarja način dela mediatorja: od temeljnih značilnosti in temeljnih načel prek tehnik ter veščin do povsem praktičnih napotkov o tem, kako mediacijo začeti, voditi in zaključiti.
V priročniku so pravzaprav navedene in opisane vse
vrste mediacij, zelo domiselno je na koncu knjige prikazan osnutek pogodbe o mediaciji, predstavljene pa
so tudi mediacijske klavzule, kar bomo lahko odvetniki koristno uporabili bodisi v vlogi mediatorjev bodisi
v vlogi sestavljavcev pogodb. Zelo uporabno in praktično je tudi citiranje literature na koncu vsakega poglavja.
Oče mediacije na Slovenskem Aleš Zalar je ob izidu
priročniku upravičena zapisal: »Ker je domača literatura o nekaterih bistvenih značilnostih in tehnikah mediacije še vedno dokaj skromna, bo ta publikacija pomembno obogatila ponudbo na tem področju, razširila možnosti za boljše poznavanje in uporabo mediacije, hkrati pa spodbudila razvoj kakovosti mediacijskih storitev in odgovornosti mediatorjev. Zaradi tega
je Veliki priročnik o mediaciji še en dobrodošel prispevek k uresničitvi prizadevanj, da bi mediacija postala prevladujoči način mirnega reševanja vsakršnih
sporov v družbi.«
Koristnost mediacije ni samo v izboljšanem dostopu
do sodišča, ni le v zmanjševanju sodnih zaostankov,
temveč je – kot upravičeno poudarjajo avtorji –
sporazumna rešitev spora pravna vrednota, ki
presega okvir nacionalne države.
Menim, da bo ta priročnik še dolgo nepogrešljiv
spremljevalec mediatorjev in odvetnikov pri njihovih
prizadevanjih, da bi strankam pomagali pri upravljanju in reševanju konfliktov.
Prikazi
65
mag. Igor Karlovšek,
odvetnik v Celju
Med Olimpom in Hadom
Zbornik desetih esejev na temo enakosti je prava poslastica za pravnike z literarnimi nagnjenji in lite
rate, ki jim vzbuja zanimanje pravna ureditev enakosti in enakopravnosti. Kdorkoli bo prebral knjigo
Med Olimpom in Hadom, zagotovo ne bo ostal ravnodušen, najmanj, kar se mu bo zgodilo, je, da se
bo globoko zamislil nad svojim delom, življenjem in smislu obojega.
Prolog: enakost v pravu in literaturi je delo urednika
zbornika dr. Mateja Accetta, ki se ukvarja z vprašanjem najtežjih pravnih vprašanj sankcioniranja skrajnih človeških dejanj (umor, kanibalizem v povezavi z
vprašanjem dovoljenosti ali opravičljivosti teh v skrajni
sili). S temi vprašanji so se ukvarjali literati in opisovali
fiktivne junake, ki so se znašli v takih skrajnih življenjskih položajih, vendar se je zgodilo tudi, da so enaka
ali podobna vprašanja morala obravnavati tudi kazenska sodišča, ker so se primeri, ki so jih obravnavala literarna dela, zgodili tudi v resnici. Avtor s pronicljivo
izbrano tematiko poudari potrebo, da se pri pravnem
odločanju nikakor ne smemo suhoparno držati zapisanih abstraktnih pravil, temveč da
potrebujemo tudi sposobnost vživeti se v usodo tistega, o katerem
naj izoblikujemo sodbo.
Opazovalčev (bralčev) in igralčev
(protagonistov) pogled je opisala
Špela Ahčin, ki se v svojem eseju sprašuje, kako poteka notranji
proces pri sodniku, ki sodi. Sodnik
ni igral v dogodku, o katerem razsoja, nobene vloge, je le opazovalec, gledalec; zahteva se, da je sod
nik neodvisen in nepristranski, da
objektivno oceni dana dejstva in da
na koncu odloči. Avtorica obravnava sodnika Ivana Iljiča v Tolstojevem delu in ugotavlja, da te pri sojenju odtegne od sebe vse, kar ne
zadeva gole formalne presoje primera. Njegov odnos do ljudi, ki
avtor: Matej Accetto (ur.)
jim sodi, je strogo služben oziroma
založba: GV Založba, d.o.o.,
strogo formalen. Razumsko odločanje in objektivnost zahtevata, da
Ljubljana 2011, 303 strani,
se ne vpleta v zadevo. Vendar pa
15 evrov
je sodnik tudi človek, ni avtomatiziran robot, ki bo po prežvečenju
ugotovljenih dejstev izpljunil odločitev. Zanimiv je razmislek o tem, kako literatura vpliva
na sodnika (ali pa na nas, ko sprejemamo vrednostne
in druge sodbe o drugih), kako nas bogati in izvablja
iz nas neprestane opredelitve med dobrim in zlom in
tudi sodniku omogoča, da takrat, ko sodi, vešče krmari med pravnimi normami in osebnimi življenjskimi izkušnjami.
Nataša Sedlar je avtorica eseja O enakosti in različnosti s podnaslovom Razmišljanje ob knjigi Davida
Benioffa 25. ura. Vprašanje je, kdaj in če sploh smo
si ljudje enaki oziroma ali smo različni med seboj ter
kako se enakost in različnost med seboj prepletata. Pojav enakosti opazuje s stališča posameznika, skupin v
družbi, ki so med seboj različne, in različnost posamez
nika ter skupin ponazarja s citati iz literature. Enakost
ne more pomeniti, da se ljudje, skupine ujemajo v vsaki lastnosti, ker take enakosti niti ne more biti, enakost
naj bi pomenila obravnavati človeka z vsemi njegovimi posebnostmi in v vsej njegovi enkratnosti. Če upoštevamo individualne značilnosti posameznika, lahko
presojamo njegove posamezne pravice in dolžnosti.
Enakost med spoloma obravnava Iztok Štefanec in
želi pri tem povezati zgodovinska dejstva o tem vprašanju, pravni pogled ter leposlovje z literarnimi junakinjami in junaki. Odnose med spoloma raziskuje v
praskupnosti, v antičnih državah – Egiptu, Grčiji in
Rimu, v srednjem veku in vse do danes, pri čemer vpleta odlomke iz del Voranca, Janeza Svetokriškega, Zolaja, Prešerna, Ibsna in ugotavlja, da je sodobno pravo
postavilo enakopravnost med spoloma na doslej najvišjo točko, da pa je družba pri dejanskem zagotavljanju enakosti manj uspešna.
Matej Petrišič v eseju Mozaik kultur obravnava enakost beguncev in migrantov po tem, ko se jim »posreči« stopiti na tla obljubljene dežele. Izkaže se, da dežele, kamor se zateče največ takih »nesrečnikov«, postavljajo pred njih številne ovire, ki jim onemogočajo
integracijo, migranti pa so hkrati velikokrat žrtve tihotapcev in trgovcev z ljudmi. Izseljenci so bili hvaležna
tema številnih literarnih del, še zlasti zaradi množičnega izseljevanja Slovencev v Ameriko.
Esej Ena dežela – en potni list je napisala Mojca Zadravec. Delo nosi podnaslov Enakost in religija v pravu
in literaturi in posebna pozornost je namenjena mislim
ob objavi karikatur Mohameda z bombo namesto turbana na glavi in vprašanju postavitve džamije v Ljub
ljani. Ob teh dveh konkretnih primerih pa se ukvarja
tudi z literarnim delom Yanna Martela Pijevo življenje.
Vesna Tišler se je podpisala pod esej Ko je barva kože
merilo za vrednost človeka, s podnaslovom Esej o (ne)
enakosti in rasi. Avtorica se ukvarja z definiranjem rasizma, za katerega velja, da gre za ideološko teorijo o
tem, da so nekatere rase ali narodi glede kulturnih lastnosti in sposobnosti po naravi vredni več od drugih
ras in narodov. Zanimive so misli o modernem rasizmu v primerjavi s tradicionalnim in ugotovitvi, da je
Prikazi / Rekreacija
66
problem rasizma mogoče rešiti le s preobratom v načinu mišljenja vsakega posameznika in sprejemanjem
ljudi okoli nas brez predsodkov.
O svobodi in enakosti pripoveduje Kira Zorman in
nam razkriva problematiko svobode z odlomki iz že
kar klasičnih del Aldousa Huxleya (Krasni novi svet),
Georgea Orwela, filozofa Francisa Fukujame, Cirila
Kosmača in Johna Fowlesa.
Jernej Kosec se sprašuje o enakosti in njenih zanikanjih. Pojem pravičnosti poskuša opredeliti skozi prizmo enakosti. Kot pravi Aristotel, je pravično, da se
neka stvar razdeli po zasluženju. Ampak kaj, ko si nismo enaki v oceni, kaj je enako. Avtor opredeli zgodovinski razvoj pojma enakosti in ugotavlja, da za zahodne meščanske družbe velja, da svobodo opredeljujejo
kot enakost v pravnem položaju, medtem ko za vzhodne velja, da svoboda pomeni enakost v ekonomskem
položaju. Izjemno zanimiva misel o enakosti izvira iz
dela Osnovni delci avtorja Michela Houellebecqa, s
katero pisec sklene svoj esej (in nam – ljudem prerokuje izumrtje).
Sestavek Maše Savič nosi naslov (ne)enakost in humanizem. Sodobna debata o enakosti naj bi izhajala
iz obstoja pravičnosti v ustvarjanju enakih možnosti
za življenje pri vseh ljudeh, medtem ko je humanizem
širok pojem, pri katerem gre za pripoznanje človeškega dostojanstva v vsakem človeku. Esej se loteva razmišljanja o enakosti med drugimi tudi v delih Hobbsa, Huma, Lessinga in Froma. Ne manjka niti literature, pa tudi pesem Leonarda Cohena se najde v delu, ki
pritegne z zanimivimi pogledi.
Nina Drnovšek
39. mednarodni kongres Skilex
Tudi letos smo se ljubitelji alpskega smučanja in smučarskega teka med 29. januarjem in 5. februarjem
zbrali na enotedenskem druženju v okviru 39. mednarodnega kongresa Skilex, ki je tokrat potekal
na Mariborskem Pohorju. Slovenci smo tako (leta 1979 na Bledu in leta 1995 v Kranjski Gori) že tretjič
organizirali srečanje, ki se ga je udeležilo približno sto udeležencev iz enajstih držav. Organizacijo
kongresa (več na <www.skilex.eu>) je prevzelo slovensko Društvo Skilex pod vodstvom Ladislava Haf
nerja ter ob pomoči Alenke Cerar, Matjaža Kirbiša in Nine Drnovšek, del aktivnosti pa je vodil tudi
Zavod za turizem Maribor.
Kljub pomanjkanju snega smo vse tekme odlično izpeljali. Alpski del tekmovanj je potekal na Arehu, tekaški pa na bližnji Rogli, kjer smo bili nad Stadionom Petre Majdič res navdušeni, žal pa nam jo je
zagodel mraz, tako da so nizke temperature onemogočile izvedbo štafetnega teka. Z desetimi osvojenimi medaljami (od tega šestimi zlatimi) smo bili Slovenci – kljub majhni udeležbi – med bolj uspešnimi.
Dobitniki po dveh zlatih kolajn v kombinaciji in tekih so: odvetnica Alenka Cerar iz Ljubljane, odvet
nik Tone Kozelj iz Slovenj Gradca in Notar Ed
vard Sivec iz Tolmina, odvetnika Tone Kozelj in
Andrej Ocepek sta osvojila tudi tretji mesti. V veleslalomu in v kombinaciji pa je tretje mesto osvojila tudi Nina Drnovšek. Omenimo naj še srebrno
kolajno Toneta Kozelja in Saše Brilej v veleslalomu, četrto mesto odvetnika Matjaža Ketiša iz Maribora v veleslalomu in četrto mesto sodnika Ivana
Robnika v tekih. Predsednik slovenskega Skilexa in
odvetnik Ladislav Hafner je v veleslalomu in tekih
zasedel šele sedmo mesto, toda nastopal je v daleč
najbolj zahtevni kategoriji.
V okviru strokovnega dela kongresa je o etičnih vred
notah v športu predaval dr. Miro Cerar, ki je razkril
povsem nove vidike razumevanja razmejitve med etiko in pravom. Zelo zanimivo je bilo tudi predavanje
Bojana Perka in Matjaža Kranjca, ki sta kot tehnična delegata FIS predstavila praktične vidike zakulisja nagrajevanj na tekmovanjih in sponzorska pravila, kot veljajo za tekme svetovnega pokala. Dr. Blaž
Lešnik s Fakultete za šport je spregovoril o novostih
v razvoju slovenske šole smučanja, ki skupaj s švicarsko, francosko in avstrijsko preučuje nove trende ter
tako pomembno vpliva na smučarsko industrijo in na
smučarsko javnost. Žiga Razdrih pa je predstavil najnovejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča o povračilu
škode, nastale v zvezi s smučanjem.
Letošnji Skilex je bil tudi volilni: za vnovični mandat smo izvolili nemškega odvetnika Clausa Huber
ja Wilhelma, za podpredsednico odvetnico Sophie
Haas Birie in odvetnika Kurta Sjolanderja, za blagajnika Guentherja Riesa, med člani upravnega odbora pa je že drugič tudi avtorica tega članka.
Ena od posebnosti letošnjega Skilexa so bile predstavitve znamenitih štajerskih vinarjev (Hiša Doppler, Vinogradništvo Mulec in Vinogradništvo Ramšak), ki so
poskrbeli za pokušino odličnih štajerskih vin. Tudi sicer se je Maribor izkazal kot odličen gostitelj.
Kljub izjemno ugodnim cenam (še zlasti za slovenske
udeležence) in večmesečnemu oglaševanju slovenski
odvetnik za kongres niso pokazali prav nobenega zanimanja. Vzroki za tako slabo udeležbo zagotovo niso
zgolj ekonomski, temveč jih je treba iskati v nerazumevanju pomena takih druženj in pomanjkanju želje
po cehovski pripadnosti.
Jubilejni, že 40. kongres Skilex pa bo prihodnje
leto potekal v Chamonixu v organizaciji francoskih
kolegov. Vabimo vas, da se ga udeležite, vaše
udeležbe pa bomo veseli tudi na slovenskem Skilex
2013.
67
»Vaška veselica«
1. Odvetnik Franci Matoz na sodiščih izstopa, ne samo
po »veseljaški« naravi – tako ga je pred časom označila Janja Roblek, predsednica sodniškega društva –, ampak tudi po oblačilu. To je že na prvi pogled drugačne
barve od oblačil drugih odvetnikov v skupini, recimo
odvetnikov v primeru Patria. Sicer je pred časom Matoz dejal, da je njegovo odvetniško oblačilo, tako imenovana toga, čisto vsakdanje, »samo v kemični čistilnici je izgubilo barvo«. A sedaj je le priznal, da si je
dal oblačilo posebej sešiti. »Bistveno je, da mi material ne ustreza«, je dejal o izvirnem oblačilu. Zato si
je pri krojaču naročil togo iz lažjega in bolj zračnega
materiala, v kateri se ne poti. ... »Ne vem, kakšen raz
log ima kolega Matoz, da se poti. A da si je dal narediti drugo, recimo svileno togo, se mi zdi samo smeš
no,« pravi Kozinc.
(B. Mekina, v članku Svileni Matoz, Mladina, 23. december 2011, str. 10)
2. Tako je recimo Franci Matoz, odvetnik prvoobto-
ženega Ivana Janeza Janše, že na prvem naroku proces
označil za »vaško veselico«, na kateri je državni tožilec
Andrej Ferlinc videti kot sardela. ... Zanimiv in z desetinami virov strokovno podkrepljen je bil predvsem
nastop četice odvetnikov, ki so približno 28 ur, to je
dva ali tri dni, sodišče prepričevali, da ni Finska nič
drugega kot Južnoafriška republika iz časa apartheida.
... Prvi manevri v tokratni Janševi obrambi se niso razlikovali od potez odvetnikov v primeru Balkanski bojevnik, ki branijo narko-kartelsko združbo, ali odvetnikov v primeri Čista lopata, ki branijo »tajkuna« Ivana Zidarja. Ali kot je rekel slovenski sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice dr. Boštjan M. Zupančič: od tega dolgega, 20-letnega sklicevanja na človekove pravice v Sloveniji danes žal nimajo koristi »tisti revčki, ki bi morali profitirati, ker govorimo o pravicah človeka, ampak tiste barabe, ki so za to odlično
plačale dobre advokate«.
(B. Mekina, v članku Kdo je sardela?, Mladina,
23. december 2011, str. 39)
3. Iz intervjuja z generalno direktorico DURS-a
Mojco Centa:
• Davčne blagajne so ukrep, ki ga podpirate?
Seveda. Če neko področje zaznamo kot rizično, pristopimo proaktivno. Z davčnimi blagajnami lahko delaš analize primerjave, na podlagi analiz pa izbereš zavezance, ki so bolj tvegani. To pomeni, da večino, ki
ne štrli iz množice, pustiš, naj posluje. Davčni inšpekcijski postopki so za zavezance naporni, pomenijo jim
stres, potrato časa in morda celo stroške posvetovanj
z davčnimi svetovalci. Tu si želimo, da bi pomagali tistim, ki poslujejo normalno, da bi jih pustili pri miru,
ker delajo po pravilih.
• Znani so primeri zlasti odvetnikov, ki nočejo
blagajn. Vaše mnenje?
Tretjina vseh prijavljenih odvetnikov je v najnižjem
dohodninskem razredu, zato smo lani preglede odvet
nikov napovedali. Naredili smo nadzor, v 18 primerih
pregledi potekajo, do konca leta 2012 načrtujemo izvesti 90 nadzorov. Se nam je pa projekt nekoliko časovno
zavlekel, saj smo od vrhovnega sodišča želeli pridobiti
podatke, pa se je pojavilo vprašanje dopustnosti. Z informacijsko pooblaščenko smo težave razrešili in zdaj
imamo vse podatke.
• K akšne podatke?
Imamo podatke iz aplikacije, ki zajema vse podatke o
poslovanju. Ne izhajamo iz izhodišča, da vsi poslujejo
nepošteno. Tvegani primeri so recimo, ko gre za morebitno tvegana nakazila, ali imajo odvetniki občutno
manjši dobiček na zaposlenega kot preostali, ali so proti njim vložene prijave in podobno. V letu 2013 bomo
ta projekt razširili na notarje in pravne svetovalce.
• Torej vztrajate, da odvetniki dobijo davčne
blagajne, če te bodo?
Osnovna zamisel je bila, da davčno blagajno potrebuje tisti, ki posluje z gotovino. Torej da.
(M. Weiss in J. Tomažič, v članku Rekorder je v
davčne oaze nakazal 3,5 milijona evrov, Finance, 3. januar 2012, str. 4-5)
4. V teh dneh je spet postala zanimiva stara zgodba
o odvetnikih, ki za svoje storitve ne izdajajo računov.
Čeprav se to zdi neverjetno in neprimerno (račun danes dobiš že tako rekoč za vsako kavo), informacija ni
povzročila ogorčenja ljudi – uporabnikov odvetniških
storitev. Seveda, ker to zanje ni nič novega. Tako poslujejo že leta, v bistvu je težje najti stranko, ki je za
odvetniško storitev prejela račun, kot pa stranko, ki ga
ni. ... Predsednik odvetniške zbornice Miha Kozinc pojasnjuje, da so predpisi in stališče zbornice glede tega
vprašanja povsem jasni: »Vsak odvetnik je za opravljeno storitev dolžan izstaviti račun. Kdor tega ne stori,
ravna v nasprotju s predpisi in stališčem zbornice. Če
ne izstavi računa in potem ne prijavi dohodka, ki ga je
pridobil na podlagi neizstavljenega računa, potem stori kaznivo dejanje davčne zatajitve in še kak prekršek
zraven.« V zbornici sicer podatkov o poslovanju odvetnikov ne zbirajo, saj za to nimajo pristojnosti, kaj
šele možnosti. Poznajo pa govorice. Kozinc se strinja,
da ti očitki mečejo slabo luč na celotno odvetništvo in
tudi na odvetniško zbornico. ... Država oziroma vlada je
pred časom rešitev videla v davčnih blagajnah za odvet
nike. A je odvetniška zbornica to zamisel internacio
nalizirala in evropska odvetniška zveza, ki deluje pri
evropski komisiji, je tak ukrep odsvetovala, saj bi utegnil ogroziti po zakonu tako svet zaupni odnos med
stranko in odvetnikom. Smisel tega je predvsem zaščita prvih, glede računov pa očitno koristi tudi slednjim.
(P. Petrovčič, v članku Obrtniki pač, Mladina, 6. januar 2012, str. 11)
5. »Kot odvetnik sem zelo začuden, da direktorica
Smučarske zveze Slovenije (SZS), ki je tudi sama odvetnica, pričakuje, da bo Tina Maze plačala kazen (gre
za 5000 evrov, op. p.), ko pa nam sploh še ni bil vročen sklep izvršilnega odbora, s katerim naj bi bilo odločeno o naši pritožbi zoper sklep o prisoditvi kazni.
Odvetnica Barbara Kürner Čad je z nekorektno potezo medijem razkrila vsebino sklepa izvršilnega odbora,
še preden nam je bil ta sploh vročen, po drugi strani
pa si celo domišlja, da je takšen sklep sploh lahko iz-
68
vršljiv, še preden se ga prizadeti stranki vroči. Pravni
standardi v SZS so očitno izjemno vprašljivi,« je pojasnjeval Terpin.
(U. Šemrov, v članku SZS z ekipo Tino Maze le z odvetnikom, Dnevnik, 20. januar 2012, str. 15)
(M. Polanič, v članku Oderuška posojilna hobotnica širi lovke po Sloveniji, Srbiji in Hrvaškem, Dnevnik, 6. februar 2012, str. 21)
11. V novi strukturi z neoprijemljivim lastniškim sistemom je čedalje manj tradicionalnih kapitalistov, raz-
6. Miran Železnik, svoje čase eden vodilnih ljubljan- like obstajajo le znotraj novega sloja, kamor se uvrščaskih tožilcev, je bil pravnomočno obsojen zaradi goljufij. Obtoženčev zagovornik Žiga Klun je na sojenju
vztrajal, da si njegova stranka ni nikoli nameravala prisvojiti izposojenega denarja, ampak ji ga ni uspelo vrniti zgolj zaradi spleta okoliščin. S tem je meril predvsem na Železnikove težave z odvisnostjo od iger na
srečo, ki naj bi vplivala na njegovo ravnanje. Med sojenjem se je namreč izkazalo, da je nekdanji tožilec
v obdobju leta in pol, ko si je tudi izposodil sporne
zenske, skoraj vsak tretji dna obiskal Casino Ljubljana.
(S. Berdon, v članku Nekdanji državni tožilec goljufal prijatelje, Dnevnik, 27. december 2011)
jo vsi, od managerjev, novinarjev, umetnikov do odvet
nikov, zdravnikov, sodnikov ... Ta sloj je privilegiran
samo navidezno, saj ga sistem po potrebi v krizi porine k proletarcem. Žižek v tej strukturi najde radikalen odgovor na to, kdo si danes še upa stavkati – »biti
izkoriščan je namreč v klasičnem marksističnem pomenu besede danes privilegij«. Stavko si danes lahko
»privošči« le mezdna buržoazija, da bi ohranila svoj
status in razliko od proletariata.
(T. Lesničar, v članku Kaj v krizi naredi pravi mark
sist? Nič., Delo, 14. januar 2012, str. 19)
zakonsko določenih minimalnih in maksimalnih tarif, prav tako namerava vlada odpraviti množico pogojev za vstop v odvetniški in notarski posel. Varuh
konkurence je pred kratkim sprožil preiskavo, ker naj
bi v Italiji odvetniki onemogočali vstop v posel tistim, ki so izobrazbo pridobili v drugih državah članicah EU.
(B. Hren, v članku Monti spravlja v obup taksiste, notarje, lekarnarje, Dnevnik, 13. januar 2012)
Nine Zidar Klemenčič, ki od začetka stečajnega postopka ne plačuje najemnine za prostore na Dvorakovi ulici v Ljubljani, saj vztraja pri pobotu s preteklimi
vložki v prav te prostore.
(T. Modic, v članku Stečajni upravitelj Orke ugotovil,
da odvetniška pisarna Zidar Klemenčič ne plačuje najemnine, Dnevnik, 4. februar 2012, str. 19).
12. ... stečajnemu upravitelju Haraldu Karnerju pov7. Odvetniki in notarji se bodo morali posloviti od zroča dodatne preglavice vplivna odvetniška pisarna
8. Vlada je državnemu zboru predlagala, da v komisi-
jo za varstvo konkurence, glavni organ novoustanov
ljene agencije, med drugim imenuje odvetnika Boštjana Kavška iz odvetniške pisarne Šelih in partnerji. Slednja zastopa vrsto strank v postopkih pred Uradom za
varstvo konkurence (UVK), po naših neuradnih informacijah v postopkih zoper farmacevte tudi eno od farmacevtskih družb. Če bo Kavška državni zbor imenoval, je konflikt interesov neizbežen.
(v članku Vlada za varuha konkurence predlaga tudi
odvetnika strank v postopku pred UVK, Dnevnik, 13.
januar 2012)
9. Stečajni upravitelj Leon Benigar Tošič je izpodbojne tožbe vložil proti odvetnikom, med drugim Boštjanu Penku (36.000 evrov), Miru Senici (122.000
evrov), Zoranu Hartmanu (18.000 evrov) in družbi
Čeferin (36.000 evrov). Znano je, da so nekatere odvetniške družbe svetovale SCT v postopku prisilne poravnave. Izpodbojne tožbe je Benigar Tošič vložil tudi
zoper več svetovalnih družb.
(N. Gole, v članku Stečajni upravitelj od Zidarja terja
1,3 milijona evrov, Delo, 3. februar 2012, str. 9)
10. Ljubljanskemu odvetniku Janezu Žlendru in ma-
riborskemu podjetniku Igorju Bandiću je v zadnjih
desetih letih uspelo ustvariti eno največjih posojilnih
hobotnic v regiji, ki slovenskim in hrvaškim upokojencem ter posameznikom v stiski po oderuških obrestnih
merah ponuja gotovinska posojila. Tako so v zadnjih
dneh številna gospodinjstva v svoje poštne nabiralnike
znova dobila letake, s katerimi jih ljubljanska družba
Kartagina vabi k najemu gotovinskih posojil, gotovinska posojila po visokih obrestnih merah pa je v zadnjih
tednih začela ponujati tudi istoimenska češka družba.
13. Ker ima med obravnavo vklenjene noge, je protestiral njegov zagovornik Miha Kozinc. Opozoril je, da
je to nezakonit ukrep, ker o tem ni bilo obveščeno sodišče, kot nalaga zakon. Predsednico senata Jasmino Javornik je opozoril, da je to ukrep, ki ga vodstvo zaporov lahko izvaja le izjemoma, a se je pri nas zelo »razpasel«. Poudaril je, da Čerin ni v priporu zaradi begosumnosti, in sodišče pozval, naj odredi, da ga nemudoma odklenejo. Pravosodna policista, ki sta ga spremljala, sta pojasnila, da odredbo o tem sprejme vodstvo zapora, ki za vsakega pripornika izdela varnostno oceno,
Javornikova pa je povedala, da bo pridobila to odredbo.
(J. Predanič, v članku Zagovornik protestiral zaradi
vklenjenih nog, Delo, 28. januar 2012, str. 8)
14. Davčna uprava še izvaja poglobljeni davčni nad-
zor pri odvetnikih, na katerega se je pripravljala lani,
pravijo na generalnem davčnem uradu. Izsledke bodo
objavljali sproti: »Ne bomo čakali do konca projekta.« »Trenutno nadzori potekajo pri 18 odvetnikih,«
z generalnega davčnega urada odgovarjajo na vprašanje, kako napredujejo na tem področju.
Poglobljene davčne preglede pri odvetnikih so napovedali na začetku leta 2011, julija so odvetnike podrobno seznanili s samoprijavo in jih pozvali, naj o njej razmislijo do 1. oktobra: »Samoprijav odvetnikov nismo
prejeli. Konec leta 2011 so se začeli postopki davčnih
inšpekcijskih nadzorov. Zelo intenzivni so bili dogovori z Vrhovnim sodiščem o predložitvi podatkov o
opravljenih dejanjih odvetnikov v postopkih pred sodišči. Podatki so bili prejeti decembra 2011. Projekt
nadzora odvetnikov, notarjev in pravnih svetovalcev
se je začel konec leta 2011 z nadzori pri odvetnikih.
Ti bodo potekali predvidoma še vse leto 2012,« je še
mogoče izvedeti na davčni upravi.
(K. Fidermuc, v članku Davčna uprava še pri odvet
nikih, Delo, 26. januar 2012, str. 10)
15. Dobili smo potrditev, da je odvetnik Kristijan
Gnilšak, sicer tudi pooblaščeni odvetnik Mestne občine Kranj (MOK) in županov svetovalec, pred poravnavo kupoval terjatve Stanovanjske zadruge Gorenjske
(SZG) in je torej denar končal pri njem. Podoben posel v dvojni vlogi je izpeljal že v Tržiču leta 2006. ...
Kristijan Gnilšak je za Delo povedal, da je na poravnavi
med MOK in SZG le nadomeščal nekaj dni prej imenovanega pooblaščenca Primoža Kozino (po dosegljivih podatkih je Gnilšak pravno zastopal SZG na sodiščih od konca januarja 2008). »Zadeva je čista, vendar
ne morem in ne smem povedati, kam je šel denar s fiduciarnega računa, ker je to poslovna skrivnost SZG.«
(M. Hanc, v članku Odvetnik v dvojni vlogi odkupoval terjatve, Delo, 18. januar 2012, str. 14)
16. Vpleteni tudi zdravniki? »K meni je nekoč prišla
stranka z vizitko ene izmed odškodninskih družb. Ker
sem jo videl med dokumentacijo, ki mi jo je prinesla,
sem jo vprašal, kje jo je dobila. Povedala mi je, da ji jo
je dal rentgenolog, ki jo je slikal,« svojo izkušnjo opiše odvetnik, ki ni hotel biti imenovan. Meni, da so te
prakse odsev zasičenosti ponudbe na trgu: »Služenje
z odškodninskimi tožbami je za odvetnika najpreprostejši posel. In prve družbe so imele veliko posla. Zato
so se kmalu pojavile nove, in to je ustvarilo ostro konkurenco na trgu. Zato nekatere družbe zdaj tudi podkupujejo, da se dokopljejo do strank.«
Da dejavnost odškodninskih družb ni dovolj regulirana, opozarja tudi Miha Kozinc, predsednik Odvet
niške zbornice Slovenije. Ker zakon o pravni pomoči
ne velja več, med drugim nista urejena način plačevanja storitev odškodninskim družbam in zavarovanje za
škodo, ki bi jo s svojim svetovanjem povzročile. Hkrati ni pravil o tem, kakšne pogoje poslovanja morajo te
družbe izpolnjevati, zaposleni pa pogosto nimajo pravne izobrazbe.
(A. Voh Boštic, v članku V UKC prodajajo podatke
o pacientih, Delo, 28. december 2011, str. 3)
17. Iz osebne izkušnje rabe odvetniških storitev mi je
polovica odvetnikov izdala le blagajniški prejemek za
plačilo, ne računa, druga slaba polovica pa čisti nič (!),
čeprav gre za zelo ugledne odvetnike in odvetniške pisarne. Za en moj takšen primer, ko za odvetniško storitev nisem nikoli dobil pravega računa, sem se pred
leti obrnil na OZS, prej pa tudi na ministrstvo za pravosodje. Prejeti odgovor, vse je O. K., ni pritožbe?! Sedaj je moj primer na sodišču. Koliko velja odvetnikom
stranka in njene pravice kot stranke, pokaže že način
»sklenitve posla z odvetnikom«, to je »podpis« pooblastila o zastopanju, ki ga praviloma podpišeš praktično bianco, na zaupanje. Nikoli pa ne dobiš vsaj kopije tega pomembnega »poslovnega« dogovora dveh
strank. Stranka v stiski torej ne dobi kopije pooblastila
odvetniku, dogovora z odvetnikom. Pa naj bi veljalo,
da so stranke enakopravne. Pri odvetnikih očitno ne!
Tudi to je odvetnikom in pravnikom ogledalo?
(F. Mihič, Odvetniki v TV-ogledalu?, Dnevnik,
31. december 2011, str. 16)
69
18. Včasih imamo občutek, da so gospodarji sod
nega postopka odvetniki, in ne sodniki. Odvetniki
zelo dobro vedo, pri katerih sodnikih lahko zavlačujejo s postopkom ali celo nesankcionirano zlorabljajo procesne pravice in pri katerih so takšni poskusi
že vnaprej obsojeni na neuspeh. Zavračam tezo, da
so gospodarji postopka stranke, in ne sodniki. Res
pa je, da moramo krepiti sodniško držo in samozavest ter sodnikovo zavedanje, da je odgovorni nosilec sodne oblasti.
(M. Vukelić, v članku – Branko Masleša: »Zavračamo paternalističen ton drugih dveh vej oblasti«, Delo,
6. februar 2012)
19. Odvetnik Capuder, ki je znan borec za ohranitev Seče in kanala Jernej, je za Delo izjavil: »Ogenj
so mi stoodstotno podtaknili.« ... Zato pa je bil zgovornejši Boris Cepuder, znani odvetnik, ki v svojem
prostem času vodi društvo Bracera. Ta se zavzema
za ohranitev kulturne dediščine gradnje lesenih plovil na tem majhnem koščku obale.
(B. Šuligoj, v članku Cepuder: Ogenj so mi trikrat
podtaknili, Delo, 6. februar 2012)
20. Ptujsko okrožno sodišče je menilo, da je bilo rav-
nanje operaterja in bolnišničnega osebja hudo malomarno in v nasprotju z vsemi pravili zdravniške stroke,
zato je mladeniču, ki je z odvetnikom Zoranom Hartmanom s civilno tožbo zahteval 3,15 milijona evrov,
prisodilo skoraj pol milijona evrov odškodnine, doslej
najvišjo pri nas za tovrstne napake.
(I. Ropac, v članku Žrtvi zdravniške napake nižja odškodnina, Delo, 9. februar 2012)
21. »Te odškodninske družbe imajo zelo prepričljiv
nastop; bojim se, da D. B. ni edini. Zavarovalnica je
nakazala denar odvetniški pisarni Janeza Žlendra, ki
sodeluje s Povračilom, ta pa denarja ni nakazala oškodovancu,« je ugotovil koprski odvetnik Giani Flego.
Po naših informacijah je disciplinsko sodišče odvetniške zbornice pred nekaj dnevi sklenilo, naj se omenjenemu ljubljanskemu odvetniku Janezu Žlendru odvzame licenca. Kakšni so razlogi za to, ni znano. »Zadeve
ne komentiram, ker je še v postopku in odločitev še
ni pravnomočna,« je bil kratek Miha Kozinc, predsed
nik odvetniške zbornice. O dokončnem odvzemu licence mora odločiti še drugostopenjski organ. »Časi
za odvetnike vsekakor niso tako hudi, da bi se morali ukvarjati z izterjavo dolgov in izsiljevanjem,« je dodal Kozinc.
(S. Kos, Žurnal 24, 19. december 2011)
22. »Dobrega sodnika ne more zmanipulirati dober
odvetnik in ob dobrem sistemu noben odvetnik, pa naj
bo ne vem kako dober, ne more zavlačevati postopkov
in zlorabljati pravic.«
(Intervju z Nino Zidar Klemenčič, Jana, 28. februar
2012)
Pripravil: A. R.
70
Nagrade – priznanja
Mag. Rudi Vouk – dobitnik XXIII. Tischlerjeve
nagrade
Tischlerjevo nagrado – najvišje priznanje koroških Slovencev (dr. Janko Tischler je bil eden izmed naj
pomembnejših slovenskih šolnikov, politikov in kulturnikov 20. stoletja na Koroškem) – je 23. januarja
2012 na posebni slovesnosti v Tischlerjevi dvorani Slovenskega doma v Celovcu kot 23. dobitnik prejel
mag. Rudi Vouk, odvetnik v Celovcu, »za zgledno pokončno držo in dosledno dejavno skrb za pravice
koroških Slovencev v politiki, šolstvu, kulturi in gospodarstvu«.
mag. Rudi Vouk
In kot je v slavnostnem nagovoru povedal predsednik
Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko, si je mag. Vouk čezmejno in domačo slavo pridobil s svojimi uspehi pred avstrijskim ustavnim sodiščem, saj je to častitljivo ustanovo zaposloval več kot
deset let. Leta 1994 se je namreč mag. Vouk odločil,
da se bo s pravnimi sredstvi boril proti dolgoletnemu
nespoštovanju izpolnitve obveznosti avstrijske države.
»In ne samo to: skoraj vedno je tudi zmagal. V tej zvezi pa je bil izpostavljen hudim napadom, češ da zlorab
lja pravno državo ali da ogroža življenje vaščanov, ker
je sprožil celo vrsto postopkov s pomočjo hitre vožnje
in samoovadbe. Kdor pozna okoliščine, ve, da v nobenem primeru ni nikogar ogrožal.«
To ni bilo samo priznanje njemu, temveč vsem tistim
njegovim sotrpinom, ki jih je v svojem zahvalnem govoru tudi vse prvič poimensko naštel in ki so se izpostavili kot »kršitelji« ter »samoprijavitelji« promet
nih prekrškov v krajih brez dvojezičnih napisov, kar je
nagrajencu v 12 letih omogočilo 42 primerov sprožitve postopka pred Ustavnim sodiščem Republike Avstrije zaradi neizvajanja obveznosti postavitve dvojezičnih krajevnih napisov oziroma rabe slovenskega jezika. Posledice odločb tega sodišča so bile, da je sodišče v 17 primerih oblastem naložilo postavitev dvojezičnih napisov v posameznih krajih z več kot desetodstotnim deležem slovenskega prebivalstva. Od prve
odločbe ustavnega sodišča do njene izvedbe pa je moralo preteči več kot deset let!
In za konec še zahvala dr. Inzka: »Če strnemo vse njegove napore v enem stavku: brez Rudija Vouka bi rešitve o krajevnih napisih, rešitve, ki jo sicer sam ocenjuje kritično, ne bilo. Buh vonej, Rudi!«
Mag. Rudiju Vouku čestitamo tako v uredni
škem odboru Odvetnika kot tudi v Odvetniški
zbornici Slovenije!
Izdaja: Odvetniška zbornica Slovenije • Predsednik: Miha Kozinc
Odgovorni urednik: Andrej Razdrih
Uredniški odbor: Jože Ilc, Hinko Jenull, Alenka Košorok Humar, dr. Karlo Primožič, Tanja Sedušak, mag. Rudi Vouk
Urednica: Irena Vovk • Računalniški prelom: Vinko Kimovec • Tisk: LITTERA PICTA, d. o. o.
Naslov uredništva: Odvetniška zbornica Slovenije, Pražakova 8, Ljubljana,
tel.: 01/300 34 20, faks: 01/300 34 32, e-pošta: odvetniska.zbornica@siol.net
Naročnina za leto 2012: 33,38 EUR (posamezna številka: 8,34 EUR; za študente: 2,08 EUR).
Revija izhaja štirikrat na leto. Naklada: 4500 izvodov
Revija je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 860.

Številka 55 - Odvetniška zbornica Slovenije

Transcription

Similar documents

Dogovor o uporabi posebne odvetniške tarife

Številka 59 - Odvetniška zbornica Slovenije

Varstvo zaupnosti komunikacije med odvetnikom in stranko ter

Doba odvetnikov kot poustavljalcev Ali pomeni vlaganje pravnih

Številka 68 - Odvetniška zbornica Slovenije

Mojster št. 74 - Območna obrtno-podjetniška zbornica Ljubljana

Številka 49 - Odvetniška zbornica Slovenije