RAZISKOVALNO DELO V ZDRAVSTVENI NEGI Učno gradivo

VISOKA ŠOLA ZA ZDRAVSTVO NOVO MESTO
R
RA
AZZIIS
SK
KO
OV
VA
ALLN
NO
OD
DE
ELLO
OV
V ZZD
DR
RA
AV
VS
STTV
VE
EN
NII N
NE
EG
GII
Učno gradivo
mag. Barbara Rodica
Novo mesto, april 2012
RDZN
VŠZ, Novo mesto
1
2
UVOD V RAZISKOVANJE V ZDRAVSTVENI NEGI ........................................................3
TEMELJNA NAČELA IN OBLIKE RAZISKOVALNEGA DELA.........................................4
2.1
Temeljna načela in opredelitve .................................................................................4
2.1.1
Raziskovanje na področju zdravstvene nege ...................................................4
2.2
Vrste raziskav in faze raziskovalnega procesa.........................................................8
2.2.1
Vrste raziskav ...................................................................................................9
2.2.2
Faze raziskovalnega procesa .........................................................................15
2.2.3
Viri podatkov ...................................................................................................15
2.3
Potek raziskave ......................................................................................................18
2.3.1
Načrtovanje raziskave ....................................................................................20
2.3.2
Teoretični del ..................................................................................................22
2.3.3
Empirični del ...................................................................................................22
3
METODOLOGIJA RAZISKOVALNEGA DELA...............................................................24
3.1
Raziskovalna metodologija .....................................................................................24
3.1.1
Metode zbiranja podatkov..............................................................................24
3.1.2
Tehnike zbiranja podatkov..............................................................................27
3.1.3
Instrumenti raziskovanja .................................................................................34
3.1.4
Opis vzorca .....................................................................................................40
3.1.5
Obdelava podatkov.........................................................................................42
3.1.6
Rezultati..........................................................................................................43
4
RAZISKOVANJE V ZN, ETIČNA NAČELA IN VIDIKI RAZISKOVALNEGA DELA ........46
4.1
Raziskovanje v ZN..................................................................................................46
4.1.1
Zakaj raziskovanje v zdravstveni negi ............................................................46
4.1.2
Strategije in cilji raziskovanja v zdravstveni negi ............................................47
4.2
Etična načela, varovanje zasebnosti podatkov in vidiki raziskovalnega dela .........48
4.2.1
Etična načela in vidiki raziskovalnega dela v ZN ............................................50
4.3
Varovanje zasebnosti podatkov..............................................................................53
4.4
Nacionalna in mednarodna zakonodaja .................................................................53
5
OSNOVNE METODE KVANTITATIVNEGA IN KVALITATIVNEGA RAZISKOVANJA V
ZDRAVSTVU IN ZDRAVSTVENI NEGI .................................................................................54
5.1
Kvantitativno raziskovanje ......................................................................................55
5.1.1
Značilnosti kvantitativnega raziskovanja.........................................................55
5.1.2
Temeljni pojmi v statistiki ................................................................................56
5.1.3
Vrste in vrednosti statističnih spremenljivk .....................................................56
5.1.4
Vrste statističnih analiz in statistične metode..................................................60
5.1.5
Koraki statistične analize ................................................................................61
5.1.6
Urejanje in prikazovanje podatkov ..................................................................61
5.1.7
Srednje vrednosti in mere variabilnosti ...........................................................63
5.1.8
Raziskovalni problem, raziskovalno vprašanje in hipoteze.............................75
5.2
Kvalitativno raziskovanje v ZN................................................................................77
5.2.1
Značilnosti kvalitativne raziskave....................................................................77
5.2.2
Značilnosti analize kvalitativnih podatkov .......................................................85
6
VLOGA RAZISKOVALCA...............................................................................................87
6.1
Značilnosti raziskovalnih pristopov .........................................................................87
6.2
Raziskovalni pristopi ...............................................................................................88
7
MERSKE KARAKTERISTIKE RAZISKAVE, VZORČENJE, TRIANGULACIJA .............90
7.1.1
Merske karakteristike ......................................................................................90
8
PREDSTAVITEV RAZISKAVE .......................................................................................93
9
LITERATURA .................................................................................................................94
2
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
1 UVOD V RAZISKOVANJE V ZDRAVSTVENI NEGI
Ta gradivo je namenjeno vsem, ki opravljajo raziskave v zdravstveni negi, ki morebiti to
počnejo prvič in njihove raziskave vsebujejo zbiranje ter razlago podatkov in odločanje, kaj z
njimi početi, pa tudi izkušenim ljudem, ki se želijo lotiti nove vrste raziskovalnih problemov ali
metod in se zavedajo omejenega obsega literature, ki podaja teoretična in praktična
navodila.
Cilj gradiva je predstaviti glavne niti raziskav in jih aplicirati v zdravstveno nego ter postaviti
most med teoretičnimi in praktičnimi vprašanji. Vse to pa neizogibno vključuje obilo
selektivnosti in hkrati možnosti za nenehno dopolnjevanje in izboljšav napisanega.
Uporabnost elementov raziskovanja na vseh stopnjah šolanja kaže, da je raziskovanje del
našega življenja, da ni rezervirano le za poklicne raziskovalce, ampak da ga lahko
uporabljajo v svojem poklicu tudi medicinske sestre in drugi delavci v zdravstveni negi in ne
le za potrebe formalnega izobraževanja. To je sistematično preučevanje, katerega cilj je
povečati znanje medicinskih sester v dobro posameznika in skupnosti (področja: promocija
zdravja, preprečevanje bolezni, skrb za ljudi v vseh fazah zdravja in bolezni ter rehabilitacije
ter pomoč umirajočim).
Znanstveno raziskovalno delo je organizirano iskanje in predelava znanstvenih informacij,
ki jih je mogoče pridobiti z izkušnjami, opazovanjem, poskusom, logičnim sklepanjem, idr.
Raziskovanje je v raziskovalnem postopku povezano z ustvarjanjem novega znanja,
preverjanju in izboljšavi razpoložljivega znanja (Gerrish in Lacey, 2010). Parahoo (2006) je
poudaril, da če je kaj kar počnejo medicinske sestre pomembno, potem mora biti narejeno
dobro. Da se zagotovi uspešna in učinkovita zdravstvena nega z vidika pacientov in
medicinskih sester, jo je potrebno preverjati in, kadar je to potrebno, tudi izboljšati. Raziskava
je eno izmed glavnih orodij, ki sprejme vprašanja iz prakse in na njih poišče odgovore. Da bi
se lahko lotili raziskovalnega projekta oz. izbranega problema v zdravstveni negi ter ga
uspešno končali z raziskovalnim poročilom, je potrebno vedeti in znati, kako izbrati in
opredeliti ustrezen raziskovalni projekt, kako poiskati in kritično uporabiti znanstvene
informacije za svoj problem, kako načrtovati in izvesti raziskavo ter ustrezno interpretirati
ugotovitve in kako oblikovati svoj primarni dokument, ki je lahko raziskovalni članek,
diplomsko delo, magistrska naloga ali doktorska disertacija.
3
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
2 TEMELJNA NAČELA IN OBLIKE RAZISKOVALNEGA DELA
2.1
Temeljna načela in opredelitve
Raziskovanje je zbiranje podatkov v natančno določenih razmerah, s pomočjo katerih želi
raziskovalec potrditi ali razložiti domneve. Raziskovanje ni le pridobivanje novega znanja,
ampak tudi ustvarjanje novih spoznanj iz kombinacij že znanega ter povezovanje naših
rezultatov z rezultati drugih kot tudi prenos rezultatov v prakso.
Raziskovanje je:
•
poizvedovanje za natančno določen/-e cilj/-e ali reševanje določenega problema
(pred raziskovanjem je oblikovano kot širše raziskovalno vprašanje),
•
načrtno delo,
•
sistematičen proces, ki poteka po določenih stopnjah (v procesu raziskovanja ne
moremo preskakovati tako, da bi najprej analizirali podatke in jih nato zbrali),
•
kritično delo (v vseh stopnjah raziskovanja: veljavnost, zanesljivost podatkov,
obdelavi podatkov …),
•
samokritično delo (pri metodah in tehnikah zbiranja podatkov, njihovi analizi in
predstavitvi),
•
pripomore k napredku osebnega in splošnega znanja ter,
•
predstavi rezultate širši ali ožji javnosti.
»Če poskušamo opredeliti raziskovalno delo, bi lahko rekli, da je prej dolgotrajni kot
kratkotrajni proces, torej ga ne moremo opraviti prek noči in redko npr. v enem tednu.
Zahteva potrpežljivost in vztrajnost, pozitivno naravnanost raziskovalca do dela in tudi
določeno znanje. Opredeljuje ga sistematičnost in načrtnost. Raziskovalca pa naj bi
opredeljevale
tudi
lastnosti,
kot
so
korektnost,
poštenost,
etičnost,
kritičnost
in
samokritičnost, pa tudi upoštevanje dela drugih in ustrezno navajanje in uporaba tujih
dosežkov« (Cencič, str. 8).
2.1.1 Raziskovanje na področju zdravstvene nege
Raziskovanje na področju zdravstvene nege (v nadaljevanju ZN) mora biti prisotno na vseh
ravneh ZN in mora vključevati tudi medicinske sestre, kot strokovnjakinje za svoje področje.
MS morajo namreč skrbeti za razvoj prakse ZN na osnovi kritičnega mišljenja in
raziskovanja. Vse medicinske sestre se morajo zavedati, da je raziskovanje pomembno za
•
dokazovanje opravljenega dela,
4
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
•
profesionalizacijo in
•
napredek stroke.
V Kodeksu etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije je zapisano, da
moramo medicinske sestre aktivno voditi znanstvenoraziskovalno delo, pri njem sodelovati in
rezultate raziskav uporabljati v praksi (Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih
tehnikov Slovenije, 1994). Takšne smernice so nam v pomoč, ko ne vemo, ali bi raziskovali
ali ne.
Prizadevanja za kakovostno in cenovno sprejemljivo zdravstveno oskrbo → raziskovanje v
zdravstveni negi. Raziskovanje v zdravstveni negi je sistematično preučevanje, katerega cilj
je povečati: znanje medicinskih sester v dobro posameznika in skupnosti. Odvija se na vseh
področjih zdravja, na katerih delujejo medicinske sestre:
•
promocija zdravja,
•
preprečevanje bolezni,
•
skrb za ljudi v vseh fazah zdravja in bolezni ter rehabilitacije
•
ter pomoč umirajočim.
Medicinske sestre pri raziskovanju uporabljajo znanstveni pristop in tako povečujejo svoje
znanje, iščejo odgovore na vprašanja in rešujejo probleme. Praksa, ki temelji na
raziskovanju, je znak kakovosti profesionalne zdravstvene nege. Raziskovanje v zdravstveni
negi je potrebno za:
•
razvoj novih spoznanj,
•
evalvacijo obstoječe prakse in služb,
•
za oblikovanje prakse,
•
oblikovanje raziskovalnega dela in
•
oblikovanje menedžmenta v zdravstveni negi.
5
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Raziskovanje v zdravstveni negi je učinkovit način iskanja odgovorov na vprašanja,
odkrivanja boljših načinov preprečevanja bolezni in učinkovitejših oblik zdravstvene nege in
rehabilitacije ljudi različnih starosti v različnih okoljih.
Pomen oz. na vprašanje zakaj raziskovati v zdravstveni negi (ZN), so odgovori naslednji:
•
potrebe sodobne družbe,
•
vedno bolj pomembno je specialno znanje in delovanje zdravstvene nege “na
dokazih”,
•
pomen raziskovanja v ZN se veča skladno s prizadevanji za kakovostno in
cenovno sprejemljivo zdravstveno oskrbo,
•
temelj razvoja znanja je raziskovalno delo,
•
cilj raziskovanja so boljši rezultati v ZN na podlagi poglabljanja znanja ter
izboljšav v praktičnem delu,
•
sistematično preučevanje, katerega cilj je povečati znanje medicinskih sester v
dobro posameznika in skupnosti (področja: promocija zdravja, preprečevanje
bolezni, skrb za ljudi v vseh fazah zdravja in bolezni ter rehabilitacije ter pomoč
umirajočim).
Glavni cilj raziskovanja so boljši rezultati zdravstvene nege na podlagi poglabljanja znanja ter
izboljšav v praktičnem delu. Raziskovanje v ZN:
•
bogati praktično delo,
•
rezultati vplivajo na zdravstveno nego samo,
•
vplivajo na zdravstvo,
•
vplivajo zdravstveno politiko v celoti.
Sodelovanje s Svetovno zdravstveno organizacijo, nevladnimi organizacijami in drugimi
omogoča mednarodno preglednost protokolov raziskovanja v ZN in razvidne prioritete,
6
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
lobiranje za uvrstitev raziskav v programe ustreznih raziskovalnih organizacij in teles,
vzpostavljanje in vzdrževanje mreže MS– raziskovalk v ZN, ki bodo sledile mednarodno
uveljavljenim protokolom v raziskovanju na tem področju in jih uveljavljale v zdravstvu in
izvajanju ZN, razvoj in promocija uporabe interneta, ki omogoča mednarodno komunikacijo
med MS raziskovalkami ter dostop do mednarodne raziskovalne sfere na tem področju.
omogočanje MS – raziskovalkam, da svoja spoznanja objavljajo v mednarodnih glasilih, kot
je npr. International Nursing Review., spodbujanje uredništev, da delujejo v mednarodni
sestavi; pomoč avtorjem, katerih materni jezik ni angleščina; pozivanje uredništev, naj ob
sestavkih objavljajo izvlečke v angleščini, če njihovo glasilo izhaja v katerem drugem jeziku.
Mednarodni svet medicinskih sester je določil prioritete raziskovanja v zdravstveni negi na
dveh obsežnih področjih:
•
zdravje in bolezen,
•
izvajanje zdravstvene nege.
ZN se v zdravju in bolezni zajema področja:
•
ki obsegajo promocijo zdravja,
•
preprečevanje bolezni,
•
obvladovanje simptomov bolezni,
•
življenje s kronično boleznijo,
•
izboljševanje kakovosti življenja,
•
skrb za kliente, ki se soočajo s spremembo svojega zdravja in bolezni;
•
ugotavljanje in spremljanje zdravstvenih motenj;
•
zdravstvena nega in merjenje rezultatov.
Priporočena področja raziskovanja v zdravstveni negi, povezana z zdravjem in boleznijo so:
•
okužba z virusom HIV in aids ter druge spolno prenosljive bolezni,
•
kronične bolezni,
•
obvladovanje infekcij,
•
zdravje žensk,
•
duševno zdravje.
7
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Izvajanje ZN. Prioritete raziskovanja:kakovost in sprejemljivost stroškov ZN, ZN v skupnosti,
reforme zdravstva.
Znanstveno raziskovanje v ZN narašča, kar
dokazuje naraščajoče število znanstvenih
člankov. Številni članki so dostopni v vzajemni bibliografski-kataložni bazi podatkov Virtualne
knjižnice Slovenije (COBIB.SI), Cumulative Index to Nursing and Allied Health Literature
(CINAHL). Najpogosteje uporabljeni tezavri v ZN so: raziskovanje, zdravstvena nega …
(Nursing Research, Nursing Education Research, Educational Nursing Research …).
2.2
Vrste raziskav in faze raziskovalnega procesa
Na izbor vrste raziskave vpliva več dejavnikov, tako političnih kot filozofskih, ki vplivajo na
način, kako v praksi raziskovanje planiramo in izpeljemo. Če bo raziskava ali projekt trajal tri
ali štiri mesece, je smiselna izbira evalvacijska raziskava. V evalvacijski raziskavi
obravnavamo obstoječi sistem ali prakso in priporočimo, kako jo je mogoče spremeniti ali
izboljšati. Večja, ko bo spodbuda k spremembi, bližje bo temeljni akcijski raziskavi.
Področja raziskovanja v zdravstveni negi so naslednja:
•
vpliv intervencij ZN na izid zdravljenja,
•
na razvidnosti utemeljena praksa ZN,
•
primarno zdravstvo,
•
zdravstvena nega na domu,
•
kakovost delovnih pogojev, v katerih delajo MS,
•
zadovoljstvo medicinskih sester z delom,
•
vpliv reform na zdravstveno politiko,
•
evalvacija programskega planiranja,
•
vpliv na enako dostopnost do ZN za vse,
•
učinkovitost ZN in financiranje zdravstva.
Primer: Prikaz določitve glavne kategorije, podkategorij in samostojnih kod – tema
raziskovanje v Splošni bolnišnici
Strategije raziskovanja v ZN naj:
•
podpirajo mednarodni razvoj na tem področju,
•
gradijo in vzdržujejo temelje znanja za prakso ZN.
8
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Strategije Mednarodnega sveta MS:
•
spodbujajo raziskovanje v ZN na mednarodni ravni;
CILJI:
•
Podpora in spodbuda nacionalnim združenjem MS pri raziskovanju v ZN z razvojem
protokolov raziskovanja, s podporo raziskovanju in s svetovanjem, z bazami podatkov
s področja ZN, izobraževanjem za raziskovanje v ZN in spodbujanjem sodelovanja na
tem področju.
Shema 1: Raziskave na področju zdravstvene nege
Vir: Golob, M. (2011): Raziskovanje na področju zdravstvene nege v Sloveniji. Diplomska
naloga. Novo mesto: Visoka šola za zdravstveno nego Novo mesto.
2.2.1 Vrste raziskav
Raziskovalno delo glede na lastnosti in značilnosti delimo glede na vrsto raziskav na. Številni
avtorji oz. raziskovalci jih delijo ne naslednje tri (pri tem uporabijo različna poimenovanja):
9
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
1. teoretično raziskavo (temeljna, čista ali bazična),
2. empirično raziskavo (praktična, uporabna, aplikativna),
3. razvojno raziskavo (inovacijsko; strokovnjaki uvajajo dosežke uporabnega ZRD v
prakso),
mnogi raziskovalci uporabijo tudi akcijsko raziskovanje.
Shema 2: Vrste raziskav
Teoretična raziskava je imenovana tudi temeljna, čista ali bazična raziskava. Njen cilj je
razvoj, napredek teoretičnega mišljenja v znanostih. Namenjena je bodisi odkrivanju,
izumljanju ali premišljanju o teoretičnih konceptih. Gre za izumljanje popolnoma novih tehnik,
metod ali idej, ki rešujejo nek problem. Bazične raziskave vsebujejo odgovore na vprašanja
kot so na primer: Kdaj, v katerih okoliščinah delujejo ljudje usklajeno?
Ključna značilnost temeljne raziskave (pure research) je, da želi pospešiti razvoj teorije – iz
tega lahko nastanejo praktične implikacije ali pa ne. Na razpolago imamo najmanj tri oblike
razvoja teorije. O odkritju govorimo, ko iz empirične razlage vznikne neka povsem nova
zamisel ali razlaga, ki lahko občutno spremeni razmišljanje o neki določeni temi. Odkritja so v
znanstvenem raziskovanju redka in nepredvidljiva.
Bolj običajen izid raziskovanja so invencije. Invencija je izid raziskovana, ko raziskovalec
izumi novo tehniko, metodo ali zamisel, ki se ukvarja z določeno vrsto problema.
Tretji tip rezultatov, ki izhaja iz temeljnega raziskovanja, imenujemo refleksija. Do nje pride,
ko neko obstoječo teorijo, tehniko ali skupino zamisli ponovno proučimo, če je le možno v
10
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
drugačnem organizacijskem ali družbenem kontekstu. Proučujemo lahko kako so neko
teorijo aplicirali v prakso.
Cilj temeljne znanstvene raziskave je:
•
odkritje,
•
invencija,
•
refleksija.
Ena od ključnih začilnosti temeljne raziskave je, da njene rezultate povsem javno objavljajo v
knjigah, člankih, prispevkih s konferenc ali v tezah, namenjenih predvsem univerzitetnemu
občinstvu. Njihovo objavljanje pomeni večjo raziskovalčevo odgovornost in je tudi dokaz o
njihovi kakovosti dela.
Empirična, imenovana tudi praktična, aplikativna ali uporabna raziskava je namenjena
reševanju posebnih
problemov ali razumevanju procesov, ki so zaznani v praksi. To je
izvirno raziskovanje z namenom pridobiti novo znanje o snovah pojavov in opazovanih
dejstvih. Pri empiričnem raziskovalnem delu raziskovalci običajno uporabljajo ali modificirajo
spoznanja iz teorije. Pomen take raziskave določajo odgovori na vprašanji kaj in zakaj, ki jih
dobimo z raziskavo. Primer: »Zakaj pacienti s sladkorno boleznijo ravnajo v skladu s
strokovnimi nasveti« (Parahoo, 2006, str. 11)?
Namen aplikativne raziskave (applied research) je rešitev posebnih problemov. Ta navadno
obravnava delo medicinskih sester s pacienti. Problemi so lahko identeficirani s strani
osebja, pacientov, menedžementa institucije, zdravstvene politike … Čeprav ima lahko
teorija v aplikativni raziskavi določeno vlogo, je v tem primeru pomembna aplikacija teorije.
Ena od pogostih oblik aplikativne raziskave je evalvacija procesa in rezultatov določenega
poteka dejanj – npr. izboljšave oz. uvajanje novega sistema v prakso.
O rezultatih aplikativne raziskave se poroča
tistim udeležencem raziskave, ki raziskavo
uporabijo v smislu njene uporabnosti. To posredovanje je povezano z etiko, ter zaupnostjo in
nadzorom informacij. Rezultate aplikativne raziskave je mogoče objaviti v poklicnih ali
strokovnih revijah, kjer je potrebno upoštevati, da rezultati izkažejo širši pomen.
Pri razvojnih ali inovacijskih raziskavah oz. razvojnem raziskovalnem delu uporabljajo
raziskovalci znane rezultate v neposredni praksi. Razvojno raziskovalno delo, katerega
rezultat so izboljšave, razvojni programi idr., navadno zahteva timski pristop (Ivanko, 2007).
11
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Akcijsko raziskovanje je raziskovalni pristop, ki pogosto združuje kvantitativno in
kvalitativno raziskovanje. Zaradi metodologije akcijskega raziskovanja nekateri znanstveniki
uvrščajo akcijsko raziskavo med kvantitativne, drugi med kvalitativne, tretji pa v akcijski
raziskavi vidijo kombinacijo obeh metodoloških paradigem. Temeljni cilj akcijskih raziskav je
uvajanje sprememb v praksi na bolje. Značilno pri izvedbi teh raziskav je neposredno
udejstvovanje raziskovalca. Zahteva akcijskega raziskovanja je, da se povežejo akcija,
raziskovanje in učenje, kar pa lahko dosežemo z vključitvijo in usposabljanjem
raziskovancev, ki tako postanejo ključni nosilci akcije, saj lahko le z ozaveščenimi in
usposobljenimi posamezniki dobimo pozitivne rezultate. Z akcijsko raziskavo se odpovemo
distanci do raziskovanega objekta v prid opazovanju z udeležbo do aktivne interakcije z
vsemi udeleženci raziskave. Takšen pristop nam omogoča učenje vseh udeležencev v
raziskavi, s čimer dosežemo cilj akcijskega raziskovanja (Parahoo, 2006).
Akcijska raziskava (action research) nam omogoča, da za cilj raziskave vzamemo
neposreden in takojšen vpliv, in zaradi tega je sprejemljivo, da spremembo vključimo v sam
raziskovalni proces. Rappoport (1970, 499) je podal morda najbolj elegantno definicijo:
»Akcijska raziskava stremi k temu, da prispeva tako k praktičnim zadevam ljudi, ki so v
trenutno problematičnih okoliščinah, kot tudi ciljem družbenih ved, s skupnim sodelovanjem
znotraj vzajemno sprejetih etičnih okvirov«.
Klasična akcijska raziskava se prične z zamislijo, da če hočeš nekaj dobro razumeti, moraš
poskusiti
to
spremeniti.
Akcijska
raziskovalna
paradigma
poudarja
pomembnost
vzpostavljanja sodelovanja med raziskovalcem in raziskovanim, ki vodi do razvoja
vzajemnega razumevanja.
Zaradi sodelovalnih značilnosti akcijske raziskave se sodelujoči (raziskovalec in raziskovani)
iz samega procesa verjetno marsikaj naučijo. Najbrž jih bolj zanima to, kar sledi, kot pa
formalno poročilo o ugotovitvah raziskave. Toda mogoče se še vedno izplača izčrpno opisati
akcijsko raziskavo kot pripoved, tako da ostane zapisano, kako se s časom razumevanje
spreminja in razvija.
Akcijsko raziskovanje poteka zelo strukturirano. Najprej naredimo načrt izboljšav, da vidimo
napredek: Pri opredelitvi
problema odgovorimo na vprašanja: Kaj želimo spremeniti?
Kakšne izboljšave bomo naredili? Pri pregled obstoječega stanja si postavimo več vprašanj:
Kaj počnem sedaj? Kaj počnejo drugi? Z akcijskim raziskovanjem Iščemo ideje – dobimo jih
s pogovori z drugimi ali z branjem literature, ob tem dobimo cel kup odgovorov in idej zato si
12
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
moramo postaviti tri vprašanja: Kaj bomo naredili? Kakšne možnosti imamo za realizacijo
posamezne ideje? Kašna je oz. naredimo selekcijo idej. Spremljamo raziskovanje in če ni
napredka premislimo kako narediti izboljšave.
Shema 3: Potek akcijskega raziskovanja
Pri akcijskem raziskovanju se ne osredotočimo na proučevanje izoliranih spremenljivk,
ampak upoštevamo kompleksnost celotnega raziskovanega polja. Raziskovalni postopki naj
bodo vključeni v praktično akcijo, tako da jo lahko po potrebi spreminjajo in usmerjajo, hkrati
pa omogočajo neposredno prisotnost v dejanskem dogajanju tako raziskovancem kot
raziskovalcem. Akcijsko raziskovanje poteka v ponavljajočih se ciklusih, v katerih si
zaporedno sledijo opredelitev problema, načrtovanje, akcija in evalvacija. Pomembno vlogo v
akcijskem raziskovanju ima preplet akcije, raziskovanja in učenja.
Načrt akcijskega raziskovanja vsebuje:
•
Naredimo posamezne akcijske korake – vsak korak pomeni spremembo v prakso,
število in trajanje je lahko različno.
•
V načrt nujno vključimo urnik.
•
V načrt vključimo sodelujoče – kdo bo vse sodeloval.
•
Opišemo s katerimi tehnikami bomo naredili raziskovanje.
•
Smiselne celote razdelamo tudi v času glede povratnih informacij:
•
o
Formativne – sprotne povratne informacije.
o
Sumativne – končne povratne informacije
V načrt vključimo tudi financiranje – kaj in kako je s financiranjem, ali kaj priskrbimo
sredstev in koliko sredstev za nek projekt sploh potrebujemo?
13
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Preden si postavimo določene cilje, moramo vedeti, kaj želimo raziskovati. Začetno
vprašanje je: Kaj želimo raziskovati in zakaj. Vedno se moramo pri snovanju načrta oz.
modela sprememb, ki ga zasnujemo, vprašati: »Kakšen znanstveni doprinos naredimo?«,
zato pri modelu sprememb tehtno navajamo spremembe, zamisli in nove pristope. V
akcijskem raziskovanju vključimo v raziskovanje kontrolno in eksperimentalno skupino
(KES): gre za eksperiment, (dve ali več) skupini/e v izhodiščem stanju izenačimo, nato
vnesemo spremembo, katere učinkovitost ugotavljamo, z oblikovanjem KE-Skupine, lažje
ugotovimo rezultat/e.
Ločimo dva raziskovalna pristopa oziroma paradigmi (Parahoo, 2006), ki sta podrobneje
predstavljena v nadaljevanju gradiva (glejte poglavje 5):
•
kvantitativna raziskava, ki ima deduktiven pristop in jo uporabimo pri raziskovanju,
ko iščemo številčne oz. numerične podatke;
•
kvalitativna raziskava, ki ima induktiven pristop in jo uporabimo pri raziskovanju
doživljanja dogodkov situacij in pri raziskovanju rizičnih skupin.
V praksi so razlike med kvalitativno in kvantitativno raziskavo predvsem v raziskovalnih
strategijah, saj za vsako postavimo različne cilje, pridobivata različne oblike podatkov in
operirata z različnimi vzorci.
Poseben način raziskovanja je raziskovanje s triangulacijo, kjer poteka najbolj kompleksna
prepletenost kvalitativnih in kvantitativnih postopkov v procesu raziskave. Pri triangulaciji se
lotimo določenega vprašanja iz različnih zornih kotov z različnimi metodami. Pri tem ne
ugotavljamo, kateri raziskovalni pristop nam da boljše rezultate.
Da bi pri izvedbi raziskave prišli do želenih podatkov, je dobro, da predhodno opravimo
pilotsko študijo. Pilotska študija je izvedba mini raziskave ali poskus izvedbe raziskovalne
naloge. Večkrat se srečamo s pilotsko študijo pri kvantitativnih raziskavah. S pilotsko študijo
ugotovimo, kateri so osnovni problemi in jih odpravimo (dopolnimo, spremenimo
instrumente). Kadar probleme, ki se pojavijo v pilotski študiji, označimo za nepomembne,
lahko dobljene rezultate uporabimo v glavni raziskavi. V raziskovalnem načrtu moramo
vedno navesti, ali je bila pilotska raziskava predhodno opravljena ali ne, hkrati pa moramo
predstaviti probleme, ki smo jih srečali in ki so vodili v spremembo raziskovalnega načrta.
Metaanaliza: pregledamo ugotovitve različnih empiričnih raziskav in naredimo novo
raziskavo običajno so to kvantitativne raziskave.
14
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
2.2.2 Faze raziskovalnega procesa
Znanstveno raziskovanje je kot smo zapisali že v uvodu dolgotrajen proces, ki zahteva
skrbno načrtovanje raziskovalnega dela. Raziskovalni proces obsega vrsto logičnih faz oz.
korakov, ki jih je potrebno narediti za razvoj znanja. Med avtorji se število korakov delno
razlikujejo.
Primer izvedbe korakov oz. faz:
1. izberemo področje,
2. iskanje in kritičen študij literature,
3. izberemo temo, dokončna opredelitev problema, ciljev, raziskovalnih vprašanj in /ali
hipotez,
4. določimo metodologijo,
5. pripravimo načrt,
6. zbiramo podatke,
7. obdelamo, analiziramo in interpretiramo podatke,
8. predstavimo rezultate.
2.2.3 Viri podatkov
V procesu raziskovanja poskušamo dobiti primarne vire (dokumente). Primarni dokument
je vsako pisano delo, ki prikazuje izvirni raziskovalni prispevek. Primarne informacije tvorijo
izvirne raziskave, ki temelje na opazovanjih in poskusih. Sem štejemo raziskovalna poročila,
diplomska, specialistična in magistrska dela, doktorska dela ter strokovnoznanstvene članke.
Znanstveniki jih objavljajo v revijah, kongresnih zbornikih, monografijah, poročilih in virih
primarne literature. Dokument je zgrajen iz besed, stavkov, odstavkov in poglavij. Besede naj
bodo natančne, določne, enostavne, potrebne in znane. Stavki naj bodo kratki, jasni, logični.
Odstavki naj združujejo skupino sorodnih misli. Začnemo ga z napovedno besedo ali mislijo
in ga dopolnjujemo v logičnem zaporedju misli, ki jih tekoče povezujemo v zaokrožene
celote. Kališnik in zabavnik (2006, str. 40) navajata naslednje sestavine primarnega
dokumenta:
»naslov, ime in priimek avtorja/avtorice, izvleček in ključne besede ali
deskriptorji ter morebitni univerzalni decimalni klasifikator (UDK), prevod naslova, izvlečka in
ključnih besed ali deskriptorjev v angleščino, morebitni predgovor, vsebina, seznam kratic,
uvod, material in metode, rezultati, diskusija, morebitne zahvale, morebitne priloge,
življenjepis avtorja (kadar je zahtevano)«. Ko uporabljamo sekundarne vire je pomembno,
da to ustrezno navedemo. Razdrobljenost primarnih informacij terja njihovo organizacijo za
lažji in hitrejši dostop. To nalogo opravljajo sekundarni viri, predvsem v obliki različnih
indeksov, ki obdelujejo primarno literaturo. Ti so danes na voljo predvsem v računalniški
15
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
obliki, in sicer kot bibliografske baze podatkov. K učinkoviti uporabi razpršenih primarnih
informacij pomembno prispeva sekundarna ter terciarna literatura, ki sintetizira primarne
vire, in sicer najpogosteje v obliki učbenikov, priročnikov, leksikonov, enciklopedij, drugih
monografij in preglednih člankov.
Viri podatkov glede na način pridobivanja so lahko:
•
primarni (zborniki, monografije, članki v strokovnih in znanstvenih revijah; viri, ki prvi
prinašajo neko novo informacijo, teorijo, rezultate ipd.),
•
sekundarni (sekundarni dokumenti so priročniki, učbeniki, enciklopedije, slovarji, članki v
poljudnih revijah; viri, ki so informacijo povzeli od primarnih virov).
Sekundarni podatki so uporabni kot širši vsebinski okvir za bolj poglobljeno obravnavo
primarnih podatkov, uporabljamo tudi kot dopolnilo primarnim podatkom, lahko pa so tudi
koristno izhodišče v prvi stopnji raziskovanja v fazi načrtovanja raziskave, ko želimo
vsebinsko razjasniti in utemeljiti raziskovalno vprašanje, cilje za kar je potreben temeljit
pregled obstoječe literature (monografije, članki, učbeniki, priročniki, interna gradiva ...).
Pogosto je uporaba sekundarnih podatkov edina možnost za pridobitev podatkov, saj zaradi
formalnih omejitev, povezanih z varovanjem podatkov, in praktičnih okoliščin neposredno
opazovanje sploh ni izvedljivo. Glavna in bistvena prednost sekundarnih podatkov se kaže v
relativno velikih prihrankih časa, človeških virov in financ. Podatki shranjeni v elektronski
obliki so prek Interneta takoj dostopni, pridobimo jih lahko celo brezplačno in za njihovo
pridobitev ne potrebujemo preveč časa in dela. V tem primeru se ne soočamo s problemi
zbiranja primarnih podatkov, kjer je težko zagotoviti pripravljenost enot – raziskovancev za
sodelovanje in zmanjšanjem stopnje neodzivnosti za sodelovanje v raziskavi. Sekundarni
podatki so pogosto edina alternativa za izvedbo longitudinalnih študij (npr.: razvoj
zdravstvene nege medicinskih sester po letu xy v Evropi; ali npr. pred uvedbo in po uvedbi
določenih sprememb). Za sekundarne podatke je značilno, da so ključni elementi, ki določajo
njihovo vsebino in kakovost (osnovne opredelitve, zbiranje in obdelava) izven dometa
raziskovalca, saj je bil namen zbiranja podatkov drugačen od raziskovalčevega, ki te zbrane
podatke uporabi. Zato mora raziskovalec sprejeti to dejstvo in pred uporabo čimbolj temeljito
oceniti, ali razpoložljivi podatki ustrezajo njegovim potrebam. Ena najbolj pogostih težav, s
katerimi se soočajo raziskovalci, je nezadostna stopnja razčlenjenosti objavljen ih podatkov
in prekinjenost časovnih serij (npr. zaradi spremenjene metodologije ne dobimo vseh
podatkov za spremljanje določene spremenljivke v izbranem opazovanem obdobju). Kljub
predstavljenim omejitvam na odločitev, da so glavni ali celo edini podatkovni vir raziskovanja
16
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
sekundarni podatki pogosto vpliva pomanjkanje časa za zbiranje primarnih podatkov ter
pomanjkanje finančnih sredstev.
Iskanje informacij po računalniških virih omogočajo sistemi za iskanje informacij (SII). Te
tvorijo: vsebina, strojna oprema za shranjevanje in dostop do baze ter programska oprema
za podporo iskanju. Vsebina je lahko v bazi podatkov, zbirki ali na spletnih straneh.
V zadnjih letih se srečujemo z vse bolj pestro in obsežno ponudbo virov o ZN, dostopnih v
računalniški obliki, na svetovnem spletu. Nekateri med njimi so javno, prosto dostopni, za
druge pa je potrebno plačilo.
Glede na vsebino lahko računalniške vire razdelimo v naslednje skupine:
•
medicinski viri za ZN (bibliografske baze podatkov, spletni katalogi, knjižnični katalogi),
•
viri s polnim tekstom (revije, knjige, spletne strani),
•
baze podatkov in zbirke (slike, viri z dokazi podprte ZN …),
•
agregirani viri.
Bibliografske baze vsebujejo predvsem reference na primarne vire v revijah. Večina baz
poleg bibliografskih podatkov posameznega dokumenta opisuje tudi njegovo vsebino z
indeksnimi termini in izvlečkom. Namen teh sekundarnih virov je usmerjati uporabnika k
ustrezni literaturi. Ker je danes že večina pomembnih revij dostopnih v elektronski obliki,
posebni programi omogočajo neposredno povezovanje zapisa iz bibliografske baze s polnim
tekstom posameznega članka, ki si ga lahko ogledamo na zaslonu in po želji natisnemo
(Kališnik idr., 2006, str. 28).
Iskanje znanstvenih informacij na področju ZN v bibliografskih bazah:
•
Virtualna knjižnica Slovenije (COBIB.SI),
•
Cumulative
Index
to
Nursing
and
Allied
Health
Literature
(CINAHL
http://www.ebscohost.com/cinahl/).
•
MedLARS ON LINE (MEDLINE dostopna na PubMed)
•
Public Medline (PubMed www.pubmed.gov),
•
United
States
National
library
of
Medicine
http://www.nlm.nih.gov/databases/index.html ),
•
Science Citation Index (SCI wos.izum.si )
17
mag. Barbara Rodica
(US
NLM
www.nlm.nih-gov,
RDZN
VŠZ, Novo mesto
•
Biomedicina Slovenica (BS),
•
…
Primer: Dornik in Žumer (2000) izvedeta kvalitativni pregled 34 prispevkov slovenskih
avtorjev, kjer spremljata tri vsebinske kategorije: 1 – osnovne informacije o potrebnosti
raziskovanja, razlaga metod, 2 – pomen raziskovanja v zdravstveni negi, stanje raziskovanja
in nekateri vzroki stanja, 3 – širitev pomena raziskovanja v zdravstveni negi skozi primere iz
prakse.
2.3
Potek raziskave
Raziskovanje izvedemo z naslednjimi koraki, ki smo jih predhodno predstavili (v 2.2.2):
izberemo področje, izberemo temo, določimo metodologijo, pripravimo načrt, zbiramo
podatke, analiziramo podatke, predstavimo rezultate.
Da bi lahko pridobili kar najkakovostnejše informacije o pojavu, je potrebno v skladu z
namenom in ciljem raziskave predvsem pri kvantitativnih raziskavah vse aktivnosti
predhodno ustrezno načrtovati. Nobenega od korakov ne moremo izpustiti, zato moramo
predhodno načrtovati kako obsežna bo raziskava in predvideti kako bo časovno potekala
izvedba raziskave. Pri kvalitativnih raziskavah lahko določene faze raziskave ponovimo,
dodamo.
Raziskovalni proces razčlenimo na naslednje stopnje (ni le linearen):
•
Tema ali raziskovalni problem - izbira in opredelitev raziskovalnega problema.
Definiranje problema vodi v preciziranje (natančno določitev) namena ZRD. Raziskovalec
v kvantitativni raziskavi na temelju svojih izkušenj, poznavanja literature in neredko
intuicije oblikuje eno ali več delovnih hipotez, za katero poskuša v raziskovalnem procesu
ugotoviti, ali lahko zavrne ničelno hipotezo pri sprejemljivi ravni tveganja.
•
Oblikovanje hipotez/ciljev.
•
Študij virov in literature - iskanje in kritični študij literature je obvezna etapa ZRD.
Pomaga oceniti, ali je nameravano raziskovanje sploh smiselno, ali pa je potrebno
formulacijo problema in hipoteze preoblikovati. Vsekakor nam ta del procesa omogoča
smotrno načrtovanje ZRD.
18
mag. Barbara Rodica
RDZN
•
VŠZ, Novo mesto
Načrtovanje raziskave: načrtovanje in izbor metod, tehnik zbiranja podatkov in metod
obdelave podatkov.
•
Zbiranje podatkov.
•
Obdelava, analiza in razlaga ali interpretacija podatkov.
•
Izdelava poročila o raziskavi (seminarska naloga, diplomska naloga ali delo, mag. delo,
objavljena monografija, članek …).
•
pobude za nadaljnje delo.
Shema 4: Model sistema podpore za raziskovanje medicinske sestre
*Glavna sestra bolnišnice
Raziskovanje lahko poteka individualno ali skupinsko. Individualno je, če ga načrtuje in
izvaja posameznik, ali skupinsko (timsko), če ga načrtuje in izvaja skupina zainteresiranih
posameznikov. Vsaka oblika raziskovalnega dela, individualno ali skupinsko raziskovanje,
ima svoje prednosti ali slabosti.
Individualno raziskovanje je lahko hitrejše, če sledi posameznik le določenemu cilju. V tem
primeru ni raznoličnosti interesov, ni možnih konfliktov in nesoglasij. Pri individualnem
raziskovanje se točno ve, kdo je zaslužen za uspeh ali neuspeh raziskave.
19
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
V skupini, kjer je prisotna kolegialnost, razumevanje ali celo prijateljstvo, bo pristop k
raziskovalnemu delu hitrejši, manj bo začetnih odporov, strahu in predsodkov. Vključitev
sodelavcev v raziskovalni proces zagotavlja večjo kakovost raziskave, čeprav število
raziskovalcev ne more edino merilo kakovosti.
2.3.1 Načrtovanje raziskave
Pri raziskovanju moramo najprej vedeti in opredeliti kaj je t.i. problem raziskovanja. Na
osnovi problema določimo vsebino in namen proučevanja. Če želimo pojave obvladovati,
potrebujemo podatke oz. informacije o njih. Na podlagi teh se lahko odločamo in opredelimo
predmeta opazovanja (enote in populacijo) in vsebine opazovanja (spremenljivke).
»Problem empiričnega raziskovanja je samo tisti, ki ga ne moremo rešiti z učenjem in
študijem, ampak je treba izvesti raziskavo, da pridemo do novih spoznanj, ki niso nova samo
za raziskovalca, ki izvaja raziskavo, ampak predstavljajo novo spoznanje tudi za znanost «
(Cencič po Zelenika, 2000, str. 412).
»Iskanje problema za raziskovanje je težavno, lahko bi rekli, da prav tako kot njegovo
reševanje. Dokončno opredelitev problema naredimo šele tedaj, ko preštudiramo
razpoložljive vire in literaturo o tem problemu in ko oblikujemo teoretična izhodišča raziskave.
Šele tedaj vidimo problem v njegovi celovitosti in hkrati raznolikosti delnih problemov. Če se
problem pokaže kot manj kompleksen, zajamemo tudi delne probleme. Če se problem kot
preširok za določeno raziskovanje, ga omejimo. S tem se približamo dokončni opredelitvi in
omejitvi problema« (Cencič, 2000, str. 18).
Po »predelavi« virov in literature, lahko veliko bolj natančno načrtujemo nadaljnje delo:
•
kje bomo zbirali podatke (vzorec),
•
na kakšen način bomo organizirali raziskovanje (metode),
•
na kakšen način bomo prišli do podatkov (tehnike in instrumenti),
•
kako bomo podatke obdelali (statistične metode).
Načrtovanje raziskovanja mora obsegati vse bistvene elemente raziskovalnega dela: objekt
raziskovanja, populacijo in vzorec, metode in tehnike, opredelitev odvisnih in neodvisnih
spremenljivk (variabel), aparature …, tehnike zapisovanja rezultatov, statistične metode,
prostore, raziskovalce in sodelavce, organizacijo dela, časovne termine, finančna sredstva …
20
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Načrt raziskave razdelimo na štiri najpomembnejše dele:
(1) Uvod,
(2) Teoretični del,
(3) Empirični del,
(4) Sklep oz. zaključek.
Načrtovanje raziskave torej vsebuje: namen, cilje in hipoteze raziskave; teoretični del;
empirični del: metode in tehnike raziskovalnega dela, iskanje relevantnih virov, podatkov in
informacij, obdelavo podatkov, interpretacijo rezultatov in ugotovitve, potrditev hipotez in
ugotovitev zastavljene raziskave.
Pri obsežnejših raziskavah je smotrno izvesti najprej pilotno raziskavo (poskusno
raziskavo) in na temelju dobljenih rezultatov po potrebi dopolniti ugotovljene pomanjkljivosti,
bodisi da izpopolnimo vprašalnik za zbiranje podatkov, ali metode obdelave podatkov, ali
načrtujemo večji vzorec ipd.
Splošnemu načrtu sledi operativni načrt (izvedbeni načrt):
Problem → Študij literature → Dokončne opredelitev problema, ciljev, hipotez → Izbira vrste
raziskave → Metode raziskovanja → Tehnike zbiranja podatkov → Izbira kraja raziskovanja,
institucij, posameznikov, ki bodo predmet raziskovanja → Iskanje dostopa → Opredelitev
vzorca → Izbira tehnik-e zbiranja podatkov in priprava instrumenta-ov → Zbiranje podatkov
na terenu ali v praksi → Statistične metode obdelave podatkov → →Pisanje → Končno
poročilo.
Časovni načrt dela nam pomaga pri realističnem načrtovanju posameznih stopenj in
zaključka raziskave. Časovni načrt je odvisen od obsežnosti in zahtevnosti raziskave.
Glede na raziskovalni pristop ločimo naslednje vrste hipotez:
•
raziskovalne,
•
statistične.
V raziskovalnem poročilu ne pišemo statističnih, ampak le raziskovalne hipoteze. Pomen
hipotez je v tem, da:
21
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
•
omogočajo, da problem bolje razumemo,
•
se empirično preizkusijo,
•
oblikujejo odnos med pojavi na tak način, da jih je mogoče empirično preveriti,
•
uporabljamo jih, ker usmerjajo raziskavo k bistvu problema, ker nas usmerjajo pri zbiranju
podatkov, ki jih bomo potrebovali,
•
omogočajo napredovanje v raziskovanju,
•
usmerjajo proces raziskovanja in iskanje točno določenih podatkov,
•
so osnova za ugotovitve in s tem pripomorejo o naapredku znanja, teorij, spoznavanju
prakse ipd.
Hipoteze morajo biti:
•
možne za preizkušanje,,
•
izražene ekonomično, kar pomeni, da ne zapletamo preveč pri njihovem zapisu,
•
jasne, da ne dopuščajo dvoumnosti,
•
usklajene z raziskovalno metodo in tehnikami,
•
pomembne za problem proučevanja, usmerjane la na predmet raziskovanja.
Največkrat je določene podatke potrebno pridobiti z opazovanjem pojavov, zbiranjem
podatkov ali analizo dokumentov. Zato izvedemo opazovanje, analiziramo dokumente in
zbiramo podatke. Če je v skladu z namenom raziskave na razpolago veliko podatkov (enot),
se lahko odločimo, ali bomo zajeli celotni pojav, kar pomeni, da bomo proučevali vse podatke
(pri kvantitativnih raziskavah), ali le del njega.
2.3.2 Teoretični del
Teoretični del vsebuje razlago pojmov, definicij, postopkov, pojavov ipd., primarno in
sekundarno pridobljenih in obdelanih podatkov, ki jih uporabimo za razlago in opredelitev
empiričnega dela raziskave. Osnova za zapis teoretičnega dela so navadno sekundarno
pridobljeni viri podatkov.
2.3.3 Empirični del
V empiričnem delu raziskave predstavimo namen in cilje raziskave, raziskovalna vprašanja,
raziskovalno metodologijo, rezultate, na koncu sledi razprava. Podpoglavje raziskovalna
22
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
metodologija vsebuje naslednje dele: metode in tehnike zbiranja podatkov, opis instrumenta,
opis vzorca in opis obdelave podatkov.
Empirični del zajema raziskovanja celotno metodologijo raziskovanja, ki je podrobneje
predstavljena v naslednjem poglavju.
V empiričnem delu prikažemo rezultate obdelanih
podatkov, postopke obdelave podatkov, analiziramo in interpretiramo rezultate. Z
metodologijo pojasnimo metode in tehnike zbiranja podatkov s katero smo izvedli raziskavo.
V empiričnem delu raziskave opišemo instrument, ki smo ga uporabili v raziskavi, opišemo
vzorec zajet v raziskavo, obdelavo podatkov in rezultat.
Zbrani podatki o opazovani populaciji so na začetku procesa obdelave neurejeni in
nepregledni in tako na prvi pogled ne prikazujejo oziroma iz njih ni mogoče ugotoviti lastnosti
celotnega opazovanega pojava. Takšne podatke je potrebno obdelati in to prikazati v
empiričnem delu raziskovanja. Cilj obdelave je doseči večjo preglednost zbranih podatkov, ki
bo omogočala lažjo uporabo podatkov oz. osnovo za statistično analizo oz. v primeru
kvalitativne raziskave, za postavitev poskusne utemeljene teorije.
»Pri sprejemanju odločitve o načinu zbiranja podatkov se med opazovanjem, merjenjem,
anketiranjem in intervjuvanjem medicinske sestre najpogosteje odločijo za anketiranje« (Urh,
2003, str. 219).
23
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
3 METODOLOGIJA RAZISKOVALNEGA DELA
Kadar govorimo o metodologiji neke vede, mislimo pri tem na načine in poti, ki se jih
poslužujemo na svojem področju raziskovanja in reševanja problemov. Metodologija je
skupek strategij, metod, tehnik za katere se odločimo v procesu raziskovanja. Izbrana
metodologija odgovori na različna, vprašanja (zakaj zbiramo neke podatke, katere podatke
zbiramo, odkod pridobivamo podatke, kdaj in kako jih zbiramo, kako jih analiziramo).
3.1
Raziskovalna metodologija
Metodologija pomeni znanost o vseh oblikah in načinih raziskovanja, s pomočjo katerih
pridemo do sistematičnega in objektivnega znanstvenega (spo)znanja. To je znanstvena
disciplina, ki kritično raziskuje in razlaga različne splošne in posebne znanstvene metode.
Ločimo pojma:
•
metode (način raziskovanja in prikazovanja spoznanj o raziskovalnem predmetu),
•
znanstvene metode (celota postopkov, ki jih znanost uporablja v znanstveno
raziskovalnem delu, da bi prikazala in obrazložila izide znanstvenega raziskovanja
določenega znanstvenega področja ali discipline,
•
neznanstvene metode (metoda vztrajnosti, avtoritete, intuicije).
Raziskovalna metodologija zajema naslednja podpoglavja:
•
Metode in tehnike zbiranja podatkov
•
Opis instrumenta
•
Opis vzorca
•
Obdelava podatkov
•
Rezultati
3.1.1
Metode zbiranja podatkov
METODA → TEHNIKA → INSTRUMENT
24
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Metoda je razširjen pojem in nam pove kako bomo organizirali raziskavo. Tehnika je ožji
pojem. Predstavlja fazo v raziskovalnem procesu, v katerem zberemo podatke. Tehnika je:
anketa/anketiranje, intervju/intervjuvanje, ocenjevanje, opazovanje. Instrument je najožji
pojem in pomeni pripomoček za zbiranje podatkov. Če je tehnika anketa je instrument
anketni vprašalnik, pri intervjuju je instrument seznam vprašanj za intervju (opomnik), pri
opazovanju je instrument opazovalni formular ali kontrolna lista ali ček lista, pri ocenjevanju
je instrument ocenjevalna lestvica. Za pripravo strokovnih in znanstvenih del raziskovalci
najpogosteje uporabljajo številne raziskovalne metode: induktivno in deduktivno metodo,
metodo analize in sinteze, abstrakcije in konkretizacije, metodo generalizacije in
specializacije, dokazovanja in izpodbijanja, klasifikacije, deskripcije kompilacije, primerjalno
metodo, statistično metodo, matematično metodo, metodo modeliranja, kibernetsko metodo,
metodo anketiranja, metodo intervjuvanja, metodo opazovanja, metodo štetja … Ustrezno
metodo raziskovalec izbere glede na vrsto in cilj raziskave.
Induktivna - deduktivna metoda:
•
induktivna metoda je sistematična in dosledna uporaba induktivnega načina
sklepanja, v katerem se na temelju posamičnih in posebnih dejstev pride do zaključka
o splošni sodbi; od znanih posamičnih primerov se prihaja k neznanemu, splošnemu;
•
deduktivna metoda je … se iz splošnih stališč izvedejo posebni, posamični zaključki;
rezultati imajo vedno značaj pomembnih znanstvenih spoznanj.
Metoda analize in sinteze, pri kateri na eni strani proučujemo na nivoju razčlenjevanja
sestavljenih pojavov, sodb, zaključkov na njihove sestavne dele in obravnave posameznih
delov glede na druge oziroma celoto (analiza) ter na drugi strani na nivoju združevanja
enostavnih miselnih sestavin (npr. pojmov, sodb) v sestavljene oziroma enkratne celote
vzajemno povezanih delov (sinteza):
•
analiza je proces razčlenjevanja pojmov; analiziranje je postopek raziskovanja in
pojasnjevanja stvarnosti z razčlenjevanjem sestavljenih miselnih stvaritev na njihove
enostavnejše sestavne dele in prvine ter preučevanje vsakega dela oz. prvine ločeno
in v odnosu na druge dele oz. celote;
•
metoda sinteze je postopek raziskovanja in pojasnjevanja stvarnosti z združevanjem
enostavnih miselnih stvaritev v sestavljene in te še v bolj sestavljene in kompleksne;
sinteza je proces posploševanja, v katerem nastajajo abstraktnejši pojmi v primerjavi
s prejšnjimi.
25
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Metoda deskripcije, pri kateri proučujemo na nivoju opisovanja dejstev, odnosov in
procesov brez vzročnega razlaganja (postopek enotnega opisovanja dejstev, procesov in
predmetov v naravi in družbi ter njihovih empiričnih potrjevanj odnosov in vezi, vendar brez
znanstvene razlage in pojasnjevanja, brez vzročnega razlaganja). Opišemo kakšno je stanje
v frekvencah, odstotkih, srednjih vrednostih (aritmetična sredina, mediana, modus),
izračunamo razpršenost, korelacijo med spremenljivkami.
Komparativna metoda, pri kateri proučujemo na nivoju primerjanja dejstev, odnosov in
procesov z namenom odkrivanja podobnosti in razlik.
Zgodovinska metoda, pri kateri proučujemo bližnje in daljne preteklosti na nivoju opisovanja
in vzročnega razlaganja.
Metoda klasifikacije, pri kateri proučujemo na nivoju določanja položaja nekega pojma v
sistemu pojmov.
Metoda generalizacije in specializacije, pri kateri na eni strani proučujemo na nivoju
posploševanja, sklepanja od posameznega na splošno, dvigovanja pojmov nižjega reda na
višji (generalizacija) ter na drugi strani na nivoju oblikovanja specifičnih pojmov, sklepanja od
občega na posamično (specializacija).
Kavzalna-neeksperimentalna metoda, s katero proučujemo na nivoju vzročnega
razlaganja oziroma iskanja odgovorov na vprašanje: zakaj, pri čemer torej vzročna razlaga
temelji na empiričnem preverjanju odvisnih zvez med pojavi. Izračunamo Hi – kvadrat
preizkus.
Eksperimentalna metoda, s pomočjo katere proučujemo proučevanje na nivoju vzročnega
razlaganja učinkov namernega vnašanja enega ali več eksperimentalnih dejavnikov v
raziskovalno okoliščino.
26
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Shema 5: Prikaz delitve metod
METODA
Tehnika, instrument
DESKRIPTIVNA
KAVZALNA
EKSPERIMENTALNA
NEEKSPRERIMENTALNA
3.1.2
Tehnike zbiranja podatkov
Tehnike raziskovanja oz. pridobivanje podatkov poteka na različne načine. Podatke lahko
pridobimo z izvajanjem: anketiranja, opazovanja, analiziranjem dokumentov, izvedbo
intervjuja idr. kot prikazuje naslednja tabela:
Tehnike raziskovanja:
Opazovanje
•
•
Anketa
•
•
•
Intervju
…
Analiza dokumentov •
(dokumentacije)
•
neposredno/posredno
individualno/skupinsko
pisna/ustna
javna/anonimna
enkratna/večkratna
primarni dokumenti
sekundarni dokumenti
ANKETA
Z anketo običajno zbiramo kvantitativne podatke. Najbolj razširjene so štiri vrste anket:
anketa v obliki osebnega intervjuja, telefonska anketa, anketa po pošti in spletna anketa.
Anketa je način zbiranja podatkov, pri katerem anketirancu postavljamo vprašanja in
beležimo odgovore na osnovi strukturiranega vprašalnika. Anketni vprašalnik sestavljajo
vnaprej pripravljena vprašanja, predvidena pa je tudi oblika odgovorov. Anketo lahko
izvedemo s pomočjo anketarja ali pa brez njegove pomoči, to je s samoizpolnjevanjem
vprašalnika (če jo izvedemo s pomočjo anketarja, potem dobi obliko intervjuja). Instrument, s
katerim zbiramo podatke v anketi, je anketni vprašalnik. Vprašalnik sestavljajo vnaprej
pripravljena vprašanja, pri katerih je predvidena tudi oblika odgovorov. Ankete lahko
27
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
razvrstimo glede na vrsto stika z anketirancem (osebno srečanje z anketirancem: osebni
intervju s papirnim vprašalnikom, z računalnikom podprt osebni intervju; brez neposrednega
stika z anketirancem: telefonski intervju s papirnim vprašalnikom …), vključenost anketarja in
(ne)uporabo računalnika. Izbor anketirancev je določen z načrtom raziskave in še posebej
vzorca. Ključni del priprave na anketo je oblikovanje vprašanj in odgovorov. Dobra vprašanja
namreč znižujejo merske napake in neodzivnost (nesodelovanje). Osnovno pravilo za
oblikovanje vprašalnika je, da naj bo uporabniku prijazen. To pomeni, da naj bo »navigacija«
skozi vprašalnik pregledna, obremenitev anketiranca pa čim manjša. To lahko dosežemo z
dobro zastavljenimi vprašanji, skladnim grafičnim oblikovanjem in ustreznim zaporedjem
vprašanj. Vprašalnik je potrebno pred uporabo predhodno preveriti. Izbor anketirancev je
določen z načrtom raziskave in še posebej vzorca.
Anketa po pošti je zanimiva zaradi naslednjih razlogov: nižji stroški, zmanjšano tveganje za
pristranskost področja občutljivih podatkov in daljši čas za premislek in iskanje podatkov.
Ključni slabosti te ankete sta nizka stopnja odgovora in pomanjkanje nadzora nad tem, kdo
izpolnjuje vprašalnik. V zadnjem času se vse bolj uveljavljajo spletne ankete, ki jih odlikujejo
hitrost, grafične in multimedijske možnosti in interaktivnost. Slabost teh anket je, da dosežejo
le specifično populacijo, saj zahtevajo dostop do interneta in določeno stopnjo računalniške
pismenosti.
Najbolj enostavno je izbrati en sam način anketiranja, saj to zahteva manj priprave kot pri
uporabi več načinov anketiranja, ki jih pogosto uporabljamo v praksi. Poštne ankete lahko
kombiniramo s telefonskimi klici, s katerimi spodbudimo anketirance k izpolnjevanju že
poslanega vprašalnika. Lahko uporabimo spletno anketo za uporabnike interneta in
telefonski intervju za neuporabnike.
Za nagovarjanje za sodelovanje v anketah je mogoče uporabiti različne psihološke prijeme.
Na sodelovanje v anketi lahko vplivajo dejavniki, kjer bo oseba prej pripravljena sodelovati v
raziskavi, če bo zaznala:
•
recipročnost (bo tudi ona videla kakšno korist v sodelovanju; oseba naj bo vnaprej
seznanjena s koristnostjo raziskave),
•
skladnost (če se namen raziskave sklada z njenimi prepričanji in vrednotami),
•
družbeno veljavnost (če v raziskavi sodelujejo tudi drugi),
•
avtoriteto (če jo izvaja ali če jo je naročila znana institucija z dobrim imenom ali zakonito
možnostjo, da sprašuje po podatkih),
•
redkost (če bo to sodelovanje zaznala kot redko priložnost),
28
mag. Barbara Rodica
RDZN
•
VŠZ, Novo mesto
všečnost (če ji bo anketar »všeč«).
Pomemben vpliv na odločitev o sodelovanju v raziskavi (anketi, intervjuju …) ima zagotovitev
o zaupnosti podatkov. Če anketirancu zagotovite zaupnost njegovih podatkov, to pomeni, da
boste zavarovali vse podatke pred nepooblaščeno uporabo.
NALOGA: Dopolnite tabelo, v kateri primerjajte štiri načine anketiranja.
Tabela 1: Štirije načini anketiranja
Osebni intervju
Stroški
Hitrost
(odgovora)
Možno trajanje
ankete
Stopnja
odgovora
Velikost vzorca
visoki
srednja
dolgo
visoka
Telefonska
anketa
srednji
visoka
kratko (do 30
min)
srednja
Poštna anketa
Spletna anketa
…
nizki
nizka
visoka
srednje (max 8
strani)
nizka
srednje
Geografska
razpršenost
vzorca
Možnost pokritja
Nadzor nad
izborom
anketiranca
Zahtevana
primernost
populacije
Vprašanja
Raznolikost
vprašanj
Neposredni stik s
predmeti
Potencialni vpliv
na anketirančeve
odgovore
Vnos podatkov
Vir: povzeto po Bregar, Ograjenšek in Bavdaž, 2005, str. 92 po Saunders et al.
29
mag. Barbara Rodica
nizka
RDZN
VŠZ, Novo mesto
INTERVJU
Intervju je pogovor z določenim namenom. Če je določena zgolj tema za pogovor, o kateri
se izpraševanec odprto in prosto izraža, tak pogovor dobi oznako nestrukturiran ali
globinski intervju. Pri nestrukturiranem intervjuju (nestandardiziran) poznamo cilj in
vprašanja razvijamo sproti med potekom intervjuja. Nestrukturiran intervju poteka kot
pogovor, kjer raziskovalec lahko komentira odgovore in izrazi svoje mnenje ob določenem
vprašanju. Po izvedbi nestruktuiriranega intervjuja v kvalitativni raziskavi je pomembno kako
in kdaj izvedemo zapis intervjuja (časovna omejitev). Za kakovost pridobljenih podatkov je
pomembna temeljita priprava spraševalca. Pomembno je tudi kakšen je odnos med
raziskovalcem in intervjuvancem. V rezultatih je potrebno predstaviti povzetek glavnih
vsebinskih sestavin intervjuja, tako da je razvidna pot razmišljanja intervjuvanca in potek
intervjuja. Če je mogoče zagotovimo avtorizacijo intervjuja s katero dosežemo večjo vrednost
zapisanega. Zelo pomembno je v raziskavi, da je intervjuvana oseba verodostojna.
Strukturiran intervju (standardiziran) poteka po poenotenem strukturiranem procesu, kjer
vprašanja pred pričetkom intervjuja vnaprej pripravimo (kvantitativna raziskava). Vrstni red
vprašanj, ki je določen vnaprej, mora raziskovalec dosledno upoštevati. Pravila so določena
vnaprej (npr.: določen je način zapisovanja odgovorov). Pri strukturiranem intervjuju
raziskovalec odgovorov ne komentira. Pogovor izpeljemo na osnovi vnaprej pripravljenih
vprašanj in postavimo vsem intervjuvancem v raziskavi vnaprej pripravljena vprašanja
(praktično ni razlike med strukturiranim intervjujem in anketo, ki jo izpelje anketar).
Polstrukturirani intervjuji oz. delno strukturirani intervjuji so le delno pripravljeni, kjer
vnaprej pripravimo spisek tem in nekaj vprašanj pripravimo vnaprej, vendar pa je njihova
konkretna izvedba prilagojena situaciji in toku pogovora. Posamezna vprašanja oblikujemo
med intervjujem. Vrste podatkov, pridobljene s takim intervjujem, se lahko od intervjuja do
precej razlikujejo (nekatera vprašanja ob izvedbi izpustimo, nekatera vprašanja pa dodamo).
Pri kvalitativnih raziskavah ločimo med naslednjimi vrstami kvalitativnih intervjujev:
•
pripovedni (raziskovalec postavi vprašanje tako, da bo podan odgovor v obliki pripovedi,
raziskovalec poskuša dobiti poglobljene odgovore),
•
globinski (z vprašanji kot je npr.: »Zakaj doživljaš to …?«, želimo dobiti odgovor, ki
vsebuje globino proučevanega problema),
30
mag. Barbara Rodica
RDZN
•
VŠZ, Novo mesto
fokusni (izberemo skupino strokovnjakov za določeno temo in se z njimi pogovarjamo o
izbrani temi; strokovnjaki naj bi bili iz različnih področij, zato da bi lahko soočili med seboj
različne poglede; raziskovalec koordinira pogovor in je pozoren na to, da vključi vse
sodelujoče).
Intervjuje delimo na individualne in skupinske. Individualni intervju je pogovor med dvema
osebama (spraševancem in izpraševancem). Intervju lahko poteka v živo ali po telefonu.
Skupinski intervju je pogovor z več osebami hkrati. Fokusna skupina je pogovor na
določeno temo z manjšo skupino udeležencev, ki jo vodi moderator. Ključna prednost
fokusnih skupin je, da udeleženci drug drugega spodbujajo k ustvarjalnemu razmišljanju in k
novim pogledom. Izbrana skupina je homogena, kjer se udeleženci med seboj ne poznajo.
Vzdušje v tki skupini je praviloma sproščeno, neformalno. Ključna slabost fokusnih skupin je
lahko zadržanost in sramežljivost udeležencev, še posebej v odnosu do izstopajočih
posameznkov.
Pri pripravi intervjuja je pomembno, da se poleg ciljev, ki si jih raziskovalec pripravi najprej
pripravijo tudi vprašanja (ali vsaj iztočnice), izpraševancu lahko predhodno posredujete
seznam tem, ki jih želite obravnavati, dolžino intervjuja, predhodno prosite za dovoljenje
snemanja intervjuja ipd.
Tabela 2: Dobre in slabe strani snemanja intervjujev
Dobre strani
•
•
•
•
•
•
Slabe strani
•
spraševalec se lahko osredotoči na
postavljanje vprašanj in poslušanje
popolnoma enaka vprašanja se lahko
postavijo v kasnejših intervjujih
intervju je možno ponovno poslušati
zapis je točen in nepristranski
omogoča navajanje izsekov
trajen zapis je na voljo tudi drugim
•
•
•
•
lahko negativno vpliva na pogovor,
ker se usmeri na diktafon namesto na
izbrane teme
lahko izpraševanca odvrne od
razkritja določenih informacij
možne so tehnične težave
prekinitev pogovora – zmanjka
baterije
dodaten čas za transkripcijo
1. Vir: Bregar, Ograjenšek in Bavdaž (2005) po Saunders et al., 2003, str. 264. Metode
raziskovalnega dela za ekonomiste: izbrane teme. Ljubljana: Ekonomska fakulteta v
Ljubljani, 183 str.
31
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Pri anketi in tudi pri strukturiranem intervjuju, je običajno cilj pridobiti take podatke, ki jih bo
mogoče analizirati z metodami kvantitativne analize. Podatki, zbrani z globinskimi in deloma
strukturiranimi intervjuji so primernejši za kvalitativno analizo, kjer je razlog določen namen
raziskovanja, določenimi cilji (npr.: razumeti razloge za vedenje opazovanih oseb, za njihova
stališča itd.), pomen osebnega stika, vrsta vprašanj in potreben čas. Med intervjujem je
mogoče bolje nadzorovati, kdo odgovarja na vprašanja, vprašanja pa so lahko
kompleksnejša, odprta, postavljena v različnem vrstnem redu.
Tabela 3: Razlike med anketnim vprašalnikom in intervjujem
Kriterij
ANKETA
INTERVJU
Čas
krajša
daljši
Število oseb
veliko število oseb
manj oseb (ena - tri)
Analiza
hitrejša – statistična analiza
daljša analiza in težja
utemeljitev analize
Komunikacija
manj komunikacije (brez
neverbalne komunikacije)
vsebuje vse komunikacijske
elemente (verbalno,
neverbalno)
Oblika
vprašanj,
vprašanj
Podatki o osebi
vrste kratka (odprta, zaprta)
večina anonimno (izjemoma
tudi z imenom in priimkom
anketiranca)
daljša (odprta vprašanjaÆlažji
pogovor, več informacij)
ni anonimen
OPAZOVANJE
Ločimo dve vrsti statističnih opazovanj: popolno in delno opazovanje. Popolno
opazovanje je opazovanje cele populacije, ko zajamemo vse enote pojava, katerega
preučujemo. Odločimo se lahko za opazovanje s popisi ali sprotno zapisovanje dogodkov ob
nastanku - tekoče registracije. Ker pri popolnem opazovanju proučujemo vse enote v
populaciji zahteva to veliko denarja, časa, dobro organizacijo. Najpomembnejša načina
popolnega opazovanja sta: popis - proučujemo vse enote populacije v določenem trenutku,
ki ga imenujemo tudi kritični trenutek. Popisi se ponavljajo v fiksnih razmikih, da se ugotavlja
dinamika pojava (popisi prebivalstva so v desetletnih razmikih); sprotno zapisovanje
dogodkov ob nastanku: pojave v populaciji zapisujemo ob njihovem nastanku v okviru
določenega daljšega časovnega intervala. S tem dobimo bolj realen rezultat. Primer takšnih
dogodkov so tekoče registracije, kjer sproti beležimo določene dogodke v populacij, npr.
registracija rojstev, smrti, opravljenih izpitov. Tekočo registracijo izvajajo pooblaščene
službe. Delno opazovanje izvedemo takrat, ko ne moremo opazovati celotnega pojava, oz.
32
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
vseh enot pojavov, ker so ti preobširni ali nam primanjkuje potrebnih virov idr. Delno
opazovanje je opazovanje vzorca (npr. izvedemo anketo med študenti v izbrani regiji), ki ga
proučujemo, namesto da bi proučevali celotno populacijo. Ker sklepanje temelji na nepopolni
informaciji, so statistični sklepi bolj ali manj verjetni.
Shema 6: Vrste opazovanj
Pri opazovanju ločimo štiri različne vloge raziskovalca (opazovalec, opazovalec in
udeleženec, udeleženec in opazovalec, udeleženec). Za kakovost ugotovitev je pomembna
temeljita predhodna priprava. Pri opazovanju je velik pomen informatorja, ki seznani,
informira raziskovalca z določenimi podatki, ki bi mu lahko koristili pri izvedbi opazovanja. Za
opazovanje, kjer želimo spremljati in videti čimbolj »realno« situacijo na terenu je včasih
potreben daljši čas opazovanja, da se vzpostavi medsebojno zaupanje, spoštovanje
(poudarek je na pomenu proučevanih oseb v kvalitativnem raziskovanju). Po opazovanju je
potrebno pripraviti natančno poročilo (24h, pred pogovorom z drugimi), raziskovalec je
reflektivni poslušalec.
Opazovanje glede na strukturiranost izvedbe raziskovanja in instrumentov delimo na:
•
strukturirano (kvantitativno raziskovanje),
•
nestrukturirano (kvalitativno raziskovanje),
•
polstrukturirano.
33
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
ANALIZA DOKUMENTOV
Dokumenti so: časopisni članki, pisma, fotografija, dnevnik, (avto)biografija, interno gradivo
… Analiza dokumentov je nevsiljiva in nereaktivna tehnika zbiranja podatkov. V analizi
dokumentov je potrebno preveriti: razumljivost dokumentov (tehnični vidiki, vsebinski vidiki),
kakovost dokumenta, sporočilnost dokumenta, ali so dokumenti nastali neodvisno od
raziskave (ni vpliva raziskave na nastanek dokumenta).
Za ocenjevanje kakovosti analiziranih dokumentov uporabimo kriterije:
•
avtentičnost dokumenta (podpis avtorja),
•
poznavanje ozadja nastanka dokumenta, sporočilnost dokumenta (vsebinsko bogate,
relevantne informacije),
•
razumljivost dokumenta (knjižni jezik, strokovni izrazi).
•
potrebno je pojasniti kriterije (zakaj smo se za določene odločili).
Razumljivost dokumenta je tehnična in vsebinska.
Triangulacija je metoda, kjer v eni raziskavi kombiniramo vse tri tehnike: opazovanje,
intervju in analizo dokumentov. Namen uporabe teh treh tehnik je, da bi dobili čim boljšo
“situacijo”.
3.1.3
Instrumenti raziskovanja
Opazujemo, analiziramo dokumente ali drugače pridobivamo podatke lahko neorganizirano
(stihijsko) in organizirano. Glede na to kako pridobivamo podatke in kako smo pripravili
instrumente za raziskovanje je pomembno, ker nam določa raziskovalni pristop. Pri
kvalitativni
raziskavi
uporabimo
nestrukturirane
instrumente,
pri
kvantitativni
pa
strukturirane instrumente (predstavimo v poglavjih o kvantitativni in kvalitativni raziskavi).
Pri pridobivanju podatkov za kvantitativno raziskavo uporabimo organizirani pristop (npr.
statistični vprašalnik, v praksi poimenovan najpogosteje anketni vprašalnik).
V kvantitativnih raziskavah uporabljamo strukturirane instrumente:
•
strukturiran vprašalnik,
•
strukturirane ocenjevalne lestvice,
34
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
•
strukturirane lestvice stališč,
•
strukturiran intervju,
•
strukturirano opazovanje,
•
preizkuse znanja,
•
teste …
Tabela 4: Instrumenti raziskovanja
Instrumenti raziskovanja:
Opazovanje
•
•
•
•
Anketa
•
Intervju
•
•
•
Analiza dokumentov •
(dokumentacije)
•
•
•
zapisnik
protokol
ocenjevalne lestvice
drugo
anketni vprašalnik
seznam vprašanj (opomnik)
zapisnik
posnetek
dokumenti
programi
literatura
študije
V kvalitativnih raziskavah uporabljamo nestrukturirane instrumente:
– vnaprej pripravimo nekaj (dodatnih) vprašanj:
•
nestrukturirano opazovanje,
•
nestrukturiran intervju,
•
analiza dokumentov: dnevnik, filmi, videoposnetki, fotografije, risbe, formalni
dokumenti (potni list, potni nalogi, zapisi, projekti,…).
Pri raziskovanju uporabimo dostopne vire podatkov, ki nastanejo neodvisno od raziskave,
kjer raziskava ne vpliva na dokumente, dokumente samo vključimo v raziskavo.
Glede na to ali je ali ni raziskovalec aktivno vključen v raziskovanje ločimo med opazovanjem
z udeležbo in brez udeležbe. Opazovanje glede na to ali razkrijemo vlogo raziskovalca ali ne
poteka javno ali tajno.
35
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
VPRAŠALNIK
Anketni vprašalnik je vnaprej pripravljen obrazec, v katerega vnašamo vrednosti
spremenljivk za vsako enoto populacije. Pri sestavljanju vprašalnika moramo paziti, da ga
sestavimo tako, da bomo z njegovo pomočjo dobili vse podatke (oblika vprašalnika, vsebina
vprašalnika: vprašanja naj bodo enostavna, jasna, vprašanja morajo zadevati bistvo
opazovanega pojava, vprašanj naj ne bo preveč, vprašanja ne smejo biti preosebna, …).
Glede na namen zbiranja podatkov lahko uporabimo naslednje vrste vprašanj:
•
vsebinska vprašanja (nanašajo se na vsebino predmeta opazovanja),
•
identifikacijska vprašanja (nanašajo se na enoto, ki jo popisujemo; npr. število
enoposteljnih sob v bolnišnici, starost zaposlenega, izobrazba zaposlenega),
•
kontrolna vprašanja (nanašajo se na ugotavljanje pravilnosti npr. glede na prej
podane odgovore).
Glede na obliko odgovorov ločimo:
•
zaprta vprašanja, kjer je predvideno omejeno število odgovorov (npr. odgovori z: Da,
Ne … ali obkroži vnaprej naveden odgovor ali rangira in razvršča odgovore – glede
na to kakšno pomembnost jim pripisuje),
•
odprta vprašanja, kjer vprašani odgovori s svojimi besedami,
•
kombinirana vprašanja (pol-zaprta vprašanja), kjer vprašani izbira med naštetimi
odgovori ali pa na v pripravljeni prostor za poljuben vpis dopiše poljuben odgovor oz.
dopiše svoje mnenje idr.
Vprašanja tako pri zaprtem kot pri odprtem tipu vprašanj v anketnem vprašalniku morajo biti
jasna in nedvoumna, nesugestivna (da ne sugeriramo ogovora npr. Ali menite da?),
smiselna, usmerjena na določeno temo, usmerjena k mnenju vsakega anketiranca, dovolj
specifična, personalizirana (on-a), neogrožajoča (brez žalitev).
Ločimo več vrst vprašanj, ki se uporabljajo v anketnem vprašalniku:
•
zaprti tip vprašanj,
36
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
•
odprti tip vprašanj,
•
kombinirani tip vprašanj.
Pri vprašanjih zaprtega tipa so odgovori vnaprej določeni in anketiranec izbere, obkroži,
podčrta tistega, ki mu najbolj ustreza. Odgovor je lahko posamezna beseda oziroma
besedna zveza ali poved, ali opis, ali število. Odgovorov naj bi bilo manj kot 6, saj je drugače
odgovarjanje preveč nepregledno in vseh možnih odgovorov si ne more anketiranec
zapomniti. Prednost teh vprašanj je v statistični obdelavi podatkov. Vrste vprašanj zaprtega
tipa delimo še na: dihotomna vprašanja – ta vključujejo po dva alternativna odgovora: dane, se strinjam- se ne strinjam, prav- narobe ipd. Lahko dodamo tudi srednjo možnost:
vseeno mi je, ne vem ipd., za katero se že v navodilu posebej poudari, da se izbere le v
primeru, ko se anketirani res ne more odločiti; vprašanja z večstransko izbiro - vključuje
več možnih odgovorov, pri katerih podajamo številčne ali besedne odgovore; vprašanja s
stopnjevalnimi ali ne stopnjevalnimi odgovori, vprašanja s sodbami, kombinacijo sodb
in stopenj (npr. Ali ste zadovoljni z izbiro študija? Popolnoma- deloma- nisem zadovoljen/a).
Vprašanja odprtega tipa naj bi nadomestila slabosti vprašanj zaprtega tipa, ki anketirance
preveč omejujejo v odgovarjanju in zato ne morejo odgovoriti, ker jim noben ponujeni
odgovor ne ustreza oziroma odgovarja. Primerno jih je uporabiti tudi pri vprašanjih, kjer ne
poznamo vseh možnih odgovorov. Ponavadi prinesejo zanimive in nepričakovane odgovore,
a včasih lahko taka vprašanja ostanejo tudi brez odgovorov. Anketiranci na taka vprašanja
odgovarjajo s svojimi besedami. Pogosta vprašanja odprtega tipa dopolnjujejo vprašanja
zaprtega tipa. Vprašanja odprtega tipa so bolj primerna za zaključna vprašanja, kot uvodna
pa so bolj primerna vprašanja zaprtega tipa. Njihova slabost je, da jih je težko hitro statistično
obdelati. Odprtih vprašanj v vprašalniku, kjer izvajamo kvantitativno raziskavo ne sme biti
preveč. V primeru, da je teh vprašanj veliko je bolj smiselno izvesti strukturiran intervju oz. se
jim izogibamo, saj jih težje in dlje časa obdelujemo. Služijo naj samo za pridobivanje
dodatnih informacij ali za podkrepitev nekega podatka. Pri prevelikem številu odprtih
vprašanj je velika možnost, da bo slabša odzivnost anketirancev oz. da bodo oddani
nepopolno rešeni vprašalniki, ki jih potem ne vključimo v nadaljnjo obdelavo. V kvalitativni
raziskavi postavimo intervjuvancem odprta vprašanja, ker želimo pridobiti čimbolj poglobljene
odgovore oz. podatke o nekem pojavu, dejavnosti ipd.
37
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Kombinacija obeh tipov vprašanj, kjer pod vprašanjem navedemo nekaj predvidenih
odgovorov, pod zadnjo alinejo pa se napiše drugo in se pusti prazen prostor, kar omogoča
anketirancu, da napiše svoj odgovor, če ga ne najde med navedenimi.
Vprašalnik sestavimo iz: ocenjevalnih lestvic, sklopa vprašanj …, sklopa vprašanj s katerimi
ugotovimo nekatere osebne podatke anketirancev (spol, starost, delovna doba, stopnja in
smer izobrazbe zaposlenih v podjetjih …). Ločimo med:
1. Uvodni del: kratko predstavimo sebe, predstavimo raziskavo, vsebino vprašalnika, v
kakšne namene bomo (vprašalnik) podatke uporabili, poudarimo anonimnost, zahvalimo
se za sodelovanje.
2. Poizvedovalni del: postavljamo vprašanja, ponudimo vse možne odgovore, ocenjevalne
lestvice, lestvice stališč
3. Neodvisne spremenljivke osebni podatki (spol, starost, delovno mesto, izobrazba …).
NALOGA: Odgovorite na zastavljeni vprašanji.
1. Kdaj oziroma obdelava kašnih podatkov je najbolj enostavna?
2. Katere so težave, ko v raziskavi postavimo odprta vprašanja?
Pri sestavi anketnega vprašalnika moramo spremljati zastavljene cilje, zato moramo pri
sestavi instrumenta razmisliti kako bomo izvedli raziskavo, kako in kakšna vprašanja bomo
postavili itd. Ker se vsako vprašanje lahko razume na različne načine, je pomembno, da pred
izvedbo raziskave prosimo nekaj posameznikov, da izpolnijo anketni vprašalnik oz. naredimo
»pilotsko raziskavo« in v primeru nejasnosti spremenimo ali izboljšamo določena vprašanja.
Postavljena vprašanja so jasna in kratka, jezik je enostaven. vprašanja so postavljena v
logično in vsebinsko povezane skupine, z vprašanji opredelimo čas in prostor, v vsakem
vprašanju vprašamo le eno stvar.
Pri sestavi vprašalnika razmislimo o naslednjem:
•
smo postavili personalizirana (ta vprašanja posameznika postavijo v konkretno
osebno situacijo; s pomočjo teh vprašanj dobimo bolj zanesljive in verodostojne
odgovore, npr.: Ali bi želeli ___ za soseda?) ali nepersonalizirana vprašanja;
38
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
•
smo vključili filterska vprašanja (vprašanja, ki določijo kdo je in kdo ni primeren, da
odgovarja na določen sklop vprašanj);
•
smo vprašanja omejili na 1 temo (bodite pozorni, da ne postavite sestavljenih
vprašanj kot npr.: Ali piješ in kadiš …?, saj v primeru takšnega vprašanja ne dobimo
jasnega odgovora);
•
premislili smo o zaporedju vprašanj – pozorni smo na psihološki razpored vprašanj
(od splošnih k posebnim in poglobljenim vprašanjem);
•
pozorni smo na to, če vsebuje vprašalnik nove, dvoumne, strokovne izraze ali kratice,
ki jih je potrebno razložiti oz. definirati (v vprašanjih se izogibamo strokovnih izrazov,
kratic, …);
•
smo vprašanje postavili dovolj kritično (smo vljudni, nismo žaljivi …): Izogibamo se
vprašanj, ki odgovor vsiljujejo (npr. se strinjam), izogibamo se čustveno obremenjenih
besed in zavajajočih vprašanj, zagotovimo, da vprašanja ne delujejo na anketiranca
zastrašujoče ali žaljivo.;
•
smo vprašanja o stališčih vedno uravnovesili (enako število pozitivno in negativno
naravnano);
•
odgovore oblikujemo vnaprej, kjer smo pozorni da odgovori: vsebujejo »vse«
možnosti; vsebujejo vse možne vrednosti (ekstremi se morajo dovolj razlikovati);
uporabite lestvico, če je mogoče; odprta vprašanja uporabite le, ko so nujno potrebna
(ne sme jih biti preveč, postavite jih na koncu); odgovori naj bodo izčrpni (ne pozabite
na odgovor: »Drugo«); odgovori naj bodo medsebojno izključujoči; odgovorov naj ne
bo preveč; odgovori tipa »da-ne« se lahko zdijo anketirancem preveč omejujoči;
anketiranca ne silite k odgovorom na vprašanja, o katerih nič ne vedo (dodajte
nevtralni odgovor ali odgovor »Ne vem«); preverite zaporedje odgovorov;
•
vprašanja o stališčih vedno uravnovesimo (enako število pozitivno in negativno
naravnanih možnih odgovorov);
•
pazljivo oblikujmo hipotetična vprašanja (npr. o načrtih v prihodnosti) in retrospektivna
vprašanja (vprašanja o preteklosti);
•
pripravljen vprašalnik mora upoštevati zakon o varovanju zasebnih podatkov;
•
ne dodajajmo vprašanj le zato, ker so zanimiva.
Oblikujte teoretične (koncepte) in empirične spremenljivke
•
Raziščite vsebino glede na raziskovalni problem.
•
Dobro definirajte teoretične koncepte in spremenljivke ter empirične spremenljivke.
39
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
•
Izberite vzorec.
•
Naredite seznam spremenljivk (ime; anketno vprašanje s katerim bomo to
spremenljivko merili; izčrpna definicija; vir; teoretični konstrukt, ki ga spremenljivka
meri; enote merjenja; kakovost merjenja).
•
Pri demografskih spremenljivkah uporabite standardizirana vprašanja.
•
Poiščite predhodne raziskave na
»podobno temo«
in jih uporabite (raziskave,
projekti, diplomske naloge, magistrske naloge …).
•
Grafično prikažite povezave med spremenljivkami (kvantit. raz.).
•
Za izbrano teoretično spremenljivko uporabite več anketnih vprašanj.
Naloga: Razmislite in odgovorite na spodnji dve vprašanji:
•
Kdaj je statistična obdelava najbolj enostavna?
•
Kaj je “problem” pri odprtih vprašanjih?
3.1.4
Opis vzorca
Vzorčenje je postopek, s katerim izbiramo vzorčne enote, da na njihovi podlagi ocenjujemo
vrednosti parametrov. Pojave, ki jih raziskujemo, naj bi za večjo veljavnost podatkov
preučevali na statistični množici
oz. populaciji zaradi večje ekonomičnosti pa jih
preučujemo na vzorcu (velik finančni in časovni prihranek). Ker so statistične množice glede
števila enot zelo različne, glede lokacije pa obširne, je preučevanje na enotah statistične
množice drago in dolgotrajno ali neekonomično. Zato so se razvili različni načini oz. metode
vzorčenja, ki bolj ali manj dobro predstavljajo statistično množico ali ki so bolj ali manj
reprezentativni.
Osnovno statistično množico (OM) opišemo tako, da navedemo, kdo oz. kaj jo sestavlja (kar
imenujemo stvarni pogoj), kje se razprostira (krajevni pogoj) in kdaj smo zbirali podatke
(časovni pogoj). Ker ima statistična množica določeno število enot, navedemo tudi ta
podatek (podrobneje razloženo pri spremenljivkah).
Primer: Populacija = vsi zaposleni v KC v določenem dnevu. Vzorec = MS, ki so zaposlene v
KC več kot eno leto in so izredne študentke.
Rezultate, pridobljene na vzorčnih podatkih, posplošimo (statistična indukcija) na celotno
statistično množico. Zato naj bi vzorec čim bolje predstavljal statistično množico. To pomeni,
40
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
da naj bi bil vzorec dobro reprezentativen ali podoben statistični množici, čeprav z manjšim
številom enot.
Reprezentativnost ali podobnost vzorca s statistično množico je odvisna od:
•
metode vzorčenja ali načina izbire enot iz statistične množice v vzorec ter
•
od števila enot vzorca.
Pri opisu vzorca zato navedemo:
•
metodo ali način vzorčenja, to je postopek, kako smo pridobili vzorčne enote,
•
število enot,
•
značilnosti ali lastnosti vzorca, npr. opišemo vzorec glede na spol, starost …
Glede na način izbire enot oz. metode vzorčenja ločimo dve vrsti vzorcev:
•
neslučajni vzorci (nerandomizirani – priložnostni, namenski). Enot vzorca ne
izbiramo slučajno, ampak npr. po subjektivni presoji ali analizi katere enote bodo
predstavljale populacijo): izbira enot temelji na neslučajni izbiri npr. tipičnih enot, na
izbiri najlažje dosegljivih enot …
•
slučajni vzorci (randomizirani, vzorec sestavljajo slučajno izbrane enote): izbira enot
temelji na določenem verjetnostnem zakonu. Ločimo dve vrsti slučajnega vzorčenja:
slučajno vzorčenje brez omejitev (homogena populacija), slučajno vzorčenje z
omejitvami (stratificirano vzorčenje in večstopenjsko vzorčenje). Slučajnostni vzorci
(loterijski način, s tablicami slučajnostnih številk, s sistematičnim izborom ali s
pomočjo datuma rojstva, skupinski vzorec, večstopenjski vzorec) so zahtevnejši za
izvedbo od neslučajnostnih vzorcev, a hkrati bolj reprezentativni, to pomeni, da bolje
predstavljajo celotno statistično množico.
Reprezentativnost vzorca je odvisna tudi od števila enot in ne le od metod vzorčenja.
Priporoča se, naj bo obseg vzorca tako velik, da bo pomenil kompromis med ekonomičnostjo
in reprezentativnostjo. Eno izmed priporočil navaja, da naj slučajnostni vzorec obsega vsaj 5
% enot statistične množice. Glede na nezainteresiranost posameznikov v raziskavi naj bi to
upoštevali in vključili raje večji kot manjši slučajnostni vzorec, čeprav vzorec predstavlja le
mnenja oz. odgovore zainteresiranih za raziskavo. Vzorec opišemo ne samo glede na vrsto
vzorca in število njegovih enot, ampak tudi glede na strukturo ali nekatere njegove
značilnosti, npr. glede na spol vključenih oseb v vzorec, njihovo starost …
41
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Vzorce delimo tudi na velike (nekateri raziskovalci oz. avtorji navajajo naslednje: veliki vzorci
imajo več kot 100 enot in male vzorce do 100 enot) in majhne; n < 30. Podatek o velikosti
vzorca je pomemben pri izbiri statističnih metod, saj so nekatere statistične metode bolj
primerne za velike vzorce, druge pa za majhne vzorce.
Rezultati, ki jih dobimo z uporabo statističnih metod, imajo drugačne oznake, če se nanašajo
na statistično množico, in drugačne, če se nanašajo na statistični vzorec (števillo enot ali
numerus: množica – N, vzorec – n).
Na vzorčnih podatkih temeljijo vse statistične metode (preizkusi statističnih hipotez in
ocenjevanje parametrov, tj. številčnih značilnosti statistične množice). Zavedati se moramo,
da z vsakim vzorcem, tako pri preizkušanju hipotez kot tudi pri ocenjevanju parametrov,
naredimo določeno napako. Dogovor je, da je napaka lahko v največ v obsegu 5 %
odstopanja. Čim manjša je napaka ali tveganje, z večjo zanesljivostjo lahko posplošujemo iz
vzorca na statistično množico.
3.1.5
Obdelava podatkov
Izvajanje raziskovanja je razmeroma lahko, če je načrt realen in uresničljiv ter upošteva
dejanske zmogljivosti raziskovalca ali raziskovalne skupine. Načrt je treba včasih med delom
modificirati, morda opustiti kakšne dele in jih nadomestiti z drugačnimi. Priporočljivo je
načrtovati znanstveno raziskovalno delo v dveh fazah: pilotski in definitivni. V pilotski fazi,
ki jo izvedemo praviloma na manjšem vzorcu, preizkusimo ustreznost načrta tako, da ga za
definitivno fazo lahko modificiramo.
Obdelava, analiza in razlaga ali interpretacija podatkov
Obdelava in interpretacija rezultatov obsega kondenziranje (zgostitev) rezultatov, primerjanje
rezultatov za različne skupine, kvalitativno analizo, kvantitativno analizo (z ustreznimi
statističnimi postopki), sintezo, sklepanje o možnostih zavračanja hipotez, primerjanje
ugotovitev z obstoječo teorijo, razmišljanje o teoretičnem pomenu in praktični uporabnosti
ugotovitev, odpiranje novih problemov, morebitno modificiranje obstoječih ali formuliranje
novih teorij.
42
mag. Barbara Rodica
RDZN
3.1.6
VŠZ, Novo mesto
Rezultati
Objava rezultatov je zaključna etapa znanstveno raziskovalnega dela. Največkrat je pisna,
npr. v obliki raziskovalnega poročila, članka, diplomskega, magistrskega dela ali doktorske
disertacije. Objava rezultatov je lahko tudi ustna, npr. v obliki predavanja. Brez objave
rezultatov ZRD ni končano in so rezultati ne glede na njihovo tehtnost brez vrednosti. V
predstavljenih rezultatih so predstavljene tudi pobude za nadaljnje delo.
Rezultate vsebinsko-problemsko razvrstimo po primernem zaporedju in ustrezno grupiramo
(organiziramo).
Rezultate podajamo npr. glede na posamezne sklope raziskovalnih hipotez ali glede na
posamezno raziskovalno hipotezo. Izogibamo pa se razlage rezultatov po vprašanjih
vprašalnika, tako da bi najprej navedli vprašanje iz vprašalnika in nato podatke po odgovorih.
Najprej navajamo splošne rezultate, nato specifične ali pa razlagamo od splošnega k
posebnemu. Rezultate predstavimo na preprost, a ustrezen način z vsemi nujnimi
informacijam. Predstavimo le rezultate brez postopka računanja in brez formul za
izračunavanje, posebej če niso kaj novega ali izvirnega.
Pri statističnih poizkusih moramo navesti numerične vrednosti oz. rezultate preizkusa,
stopnjo svobode ali število stopinj prostosti ter njihovo statistično pomembnost. Računanje
odstotkov je nesmiselno, če imamo zelo majhen vzorec. Pomemben rezultat je tudi, če smo
na neko vprašanje dobili manj odgovorov, kot smo pričakovali, ali če vsi na vprašanje niso
odgovorili. Zato tudi ta rezultat navedemo in poudarimo.
Rezultate analiziramo. Analiza se nanaša na razčlembo rezultatov. Na temelju dobljenih
rezultatov navedemo, kje so bile npr. večje razlike ali povezave, kje manjše, kateri rezultati
so izstopali ipd. Rezultate lahko primerjamo, vrednotimo glede veljavnosti in zanesljivosti ipd.
Interpretacija (razlaga) rezultatov je nadgradnja analize. Predstavlja osnovo poročila o
raziskavi, zato je ta del pisnega poročila najbolj obsežen. Interpretacija je izjemno
pomembna. Na njeni podlagi se posplošujejo trditve in odpirajo poti nadaljnjega raziskovanja.
Interpretacija opravičuje raziskavo in omogoča napredovanje razvijanje, posodabljanje)
vzgojno-izobraževalne dejavnosti. V prejšnjih stopnjah raziskave je tendenca po ugotavljanju
čim bolj objektivne slike stanja, pri interpretaciji pa bolj izstopajo subjektivni pogledi.
43
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Interpretacija ali razlaga pove, kaj nam pomeni rezultat za konkretni primer. Torej izhaja iz
rezultata, a ni opis rezultata, ki je npr. v tabeli ali grafu. Mora pa spremljati rezultate. Vsako
stališče, mnenje, trditev mora avtor podpreti z dejstvi, »kjti misli, mnenja in trditve so
dragoceni le, če so osnovani na neizpodbitnih dokazih« (Jug, 1993, str. 184). Interpretacija
pa ni le ponavljanje in opisovanje rezultatov. Rezultate analiziramo, primerjamo in
povezujemo med seboj.
Interpretacija govori o pomenu rezultata in se povezuje s spoznanji drugih raziskav.
Naredimo jo glede na postavljene raziskovalne hipoteze. Pozorni moramo biti, da
neutemeljeno ne sklepamo in da ločimo, kaj so raziskovalne in kaj statistične hipoteze ter kaj
pomenijo rezultati. Interpretiramo: zakaj smo to dobili, kaj nam to pomeni, kako lahko
uporabimo rezultate.
Interpretacija vključuje:
•
ugotavljanje, kako rezultati potrjujejo postavljene raziskovalne hipoteze,
•
primerjavo naših rezultatov z rezultati drugih, podobnih raziskav. Kritično lahko
razpravljamo tudi z drugimi avtorji, ki so prišli do podobnih ali različnih ugotovitev, in
poskušamo pojasniti razloge;
•
kritično vrednotenje naših rezultatov glede na teoretično osnovo raziskave.
Utemeljujemo razloge, ki potrjujejo ali zavračajo teorijo, ki je bila predstavljena;
•
kritično analizo naših rezultatov glede na veljavnost in zanesljivost podatkov. O
veljavnosti in zanesljivosti moramo misliti že pri sestavi instrumenta za zbiranje
podatkov, pri interpretaciji pa o tem lahko ponovno razpravljamo;
•
tudi vrednotenje rezultatov glede na praktične namene, npr. kaj pomenijo rezultati
raziskave za konkretno pedagoško prakso;
•
lahko tudi navedbe, v čem je prispevek naše raziskave k …..teoriji, s čim je raziskava
obogatila obstoječo teorijo ipd. (Cencič, 2009, str. 96).
Največ problemov predstavlja inetrpretacija rezultatov pri različnih preizkusih (npr. χ2 –
preizkus, t-preizkus ipd.). V ta namen upoštevajmo: statistični preizkusi se nanašajo na
celotno statistično množico, čeprav smo podatke dobili na vzorcu.
Pri interpretaciji in posploševanju moramo paziti:
-
da ne ostanemo le pri navedbi, prikazi ali opisu rezultatov, ampak da rezultate
nadaljujemo z analizo in interpretacijo rezultatov,
-
da ne naredimo neustreznega sklepa, ki presega same rezultate,
44
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
-
da ne posplošujemo neupravičeno, če npr. nimamo reprezentativnega vzorca,
-
da ne iščemo na temelju rezultatov vzročno-posledičnih zvez, če ne obstajajo (npr. pri
korelaciji) ipd.
Grafi nazorno prikazujejo pojave s pomočjo geometrijskih likov (krivulj, črt, točk, krogov ipd.).
Za atributivne spremenljivke se največ uporabljajo grafi v obliki krogov in stolpcev, ki so v
računalniških programih izpeljani v različnih variantah.
Pri krogih se največkrat uporabljamo strukturni krog, ko želimo prikazati strukturne deleže ali
odstotke. Ne uporabljamo pa te ponazoritve, ko imamo več kot šest različnih deležev ali
kategorij spremenljivke, saj postane nepregleden.
Stolpce uporabljamo, ko želimo hkrati prikazati in primerjati podatke ene ali dveh
spremenljivk.
45
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
4 RAZISKOVANJE
V
ZN,
ETIČNA
NAČELA
IN
VIDIKI
RAZISKOVALNEGA DELA
4.1
4.1.1
Raziskovanje v ZN
Zakaj raziskovanje v zdravstveni negi
Praksa, ki temelji na raziskovanju, je znak kakovosti profesionalne zdravstvene nege.
Raziskovanje v zdravstveni negi je potrebno za razvoj novih spoznanj, evalvacijo obstoječe
prakse in služb ter za oblikovanje prakse, raziskovalnega dela in menedžmenta v zdravstveni
negi. Raziskovanje v zdravstveni negi je učinkovit način iskanja odgovorov na vprašanja,
odkrivanja boljših načinov preprečevanja bolezni in učinkovitejših oblik zdravstvene nege in
rehabilitacije ljudi različnih starosti v različnih okoljih. Glavni cilj raziskovanja so boljši
rezultati zdravstvene nege na podlagi poglabljanja znanja ter izboljšav v praktičnem delu.
Vse to vpliva tudi na zdravstveno politiko. Na ta način raziskovanje bogati praktično delo,
njegovi rezultati pa vplivajo na zdravstveno nego samo ter tudi na zdravstvo in zdravstveno
politiko v celoti.
Na vprašanje, kdo bo opravljal raziskave v zdravstveni negi, Pierce (2009) odgovarja, da: »
naj bi bile raziskave sestavni del vsakodnevne prakse medicinske sestre« (str. 154). Pravi,
da je veliko medicinskih sester proces raziskovanja označilo kot »nekaj velikega« in se nato
umaknilo iz procesa raziskovanja. Številne medicinske sestre zaradi treme, niso sodelovale v
njem. Ker razmeroma malo medicinskih sester prične z raziskavo, bi morale po mnenju
Gerrish in Lacey (2010) vse medicinske sestre razvijati raziskovalno ozaveščenost in
uporabljati rezultate v praksi. Pierce (2009) v procesu raziskovanja predlaga časovni načrt z
dvanajstimi koraki, ki naj bi pripomogli k zvišanju sposobnosti za razvoj raziskav.
Koraki, ki naj bi podpirali in razvijali znanost v zdravstveni negi so: »
(1) opredelitev in izbira teme,
(2) ožje določiti temo in postavitev raziskovalnih vprašanj,
(3) pregled literature,
(4) branje strokovne literature,
(5) določitev hipotez,
(6) iskanje virov financiranja raziskave,
(7) oblikovanje študija,
(8) varovanje osebnih podatkov,
(9) zbiranje podatkov,
(10) analiziranje podatkov,
46
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
(11) izdelava poročila o rezultatih,
(12) uporaba rezultatov« (Pierce, 2009 str. 155).
Raziskovalna vprašanja v zdravstveni negi se nanašajo na tiste vidike poklicne dejavnosti, ki
so povezana z ustrezno skrbjo in odgovornostjo medicinskih sester. Mednarodni svet
zdravstvene nege je leta 2009 predstavil prednostne naloge za raziskovanje v zdravstveni
negi. Te predstavljata dve obsežni področji: zdravje in bolezen, izvajanje zdravstvene nege.
Skela Savič (2008) poudarja, da: »je temeljno vprašanje, ki ga moramo postaviti, ko
govorimo o zdravstveni negi kot znanstveni disciplini v Sloveniji, ali izvajamo na dokazih
podprto zdravstveno nego«. Takšna zdravstvena nega bi pomenila, »da stalno spremljamo
stanje številnih procesov v klinični praksi in celotni organizaciji in vplivne dejavnike, ki na
procese vplivajo, tako znotraj kot zunaj organizacije ter nenehno izboljševanje klinične
prakse na osnovi raziskovalnega dela« (str. 40). Vendar, kot navaja Skela Savič (2008)
medicinske sestre, kljub naklonjenosti h kakovosti svoje klinično delovanje zelo malo
podpirajo z raziskovanjem in imajo malo temeljnih dokazov v primerjavi z medicino« (str. 40).
»Pri sprejemanju odločitve o načinu zbiranja podatkov se med opazovanjem, merjenjem,
anketiranjem in intervjujem medicinske sestre najpogosteje odločijo za anketiranje« (Urh,
2003, str. 219).
4.1.2
Strategije in cilji raziskovanja v zdravstveni negi
Strategije raziskovanja v zdravstveni negi morajo podpirati mednarodni razvoj na tem
področju ter graditi in vzdrževati temelje znanja za prakso zdravstvene nege. Strategije
Mednarodnega sveta medicinskih sester so načrtovane tako, da spodbujajo raziskovanje v
zdravstveni negi na mednarodni ravni.
Njihovi cilji so:
•
podpora in spodbuda nacionalnim združenjem medicinskih sester pri raziskovanju v
zdravstveni negi z razvojem protokolov raziskovanja, s podporo raziskovanju in s
svetovanjem, z bazami podatkov s področja zdravstvene nege, izobraževanjem za
raziskovanje v zdravstveni negi in spodbujanjem sodelovanja na tem področju;
•
tesno sodelovanje s Svetovno zdravstveno organizacijo, nevladnimi organizacijami in
drugimi, kar omogoča mednarodno preglednost protokolov raziskovanja v zdravstveni
negi in razvidne prioritete; lobiranje za uvrstitev raziskav v programe ustreznih
raziskovalnih organizacij in teles;
47
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
•
vzpostavljanje in vzdrževanje mreže medicinskih sester raziskovalk v zdravstveni
negi, ki bodo sledile mednarodno uveljavljenim protokolom v raziskovanju na tem
področju in jih uveljavljale v zdravstvu in izvajanju zdravstvene nege;
•
razvoj in promocija uporabe interneta, ki omogoča mednarodno komunikacijo med
medicinskimi sestrami – raziskovalkami ter dostop do mednarodne raziskovalne sfere
na tem področju;
•
omogočanje medicinskim sestram – raziskovalkam, da svoja spoznanja objavljajo v
mednarodnih glasilih, kot je npr. International Nursing Review. spodbujanje
uredništev, da delujejo v mednarodni sestavi; pomoč avtorjem, katerih materni jezik ni
angleščina; pozivanje uredništev, naj ob sestavkih objavljajo izvlečke v angleščini, če
njihovo glasilo izhaja v katerem drugem jeziku;
•
v obdobju, ko zdravstvena nega vse bolj deluje na temelju znanstvenih spoznanj, je
nujno odkrivanje učinkovitejših in še boljših načinov njenega izvajanja. Delo na
področju zdravstvene nege je treba nenehno evalvirati, raziskovati in ocenjevati
(Kalčič, http://www.icn.ch/matters_research.htm, http://www.icn.c).
4.2
Etična načela, varovanje zasebnosti podatkov in vidiki raziskovalnega
dela
Etičnost se mora upoštevati na vseh stopnjah raziskovalnega procesa, od načrtovanja
raziskave, študija virov in literature, pri vključevanju udeležencev v raziskavo, pri zbiranju
podatkov, njihovi obdelavi, interpretaciji, pa tudi pri pisanju poročila o raziskavi (Cencič, str.
11).
Etičnost se ne odraža samo v odnosu do raziskovalnega procesa, ampak glede tudi na
udeležence (raziskovance) v raziskovanju in tudi glede na raziskovalca samega. Etičnost je
zahtevana tudi pri upoštevanju izsledkov drugih raziskav, pa tudi pri raziskovanju in objavi,
saj si ne moremo vsega pripisati, če so v raziskavi sodelovali tudi drugi ali če so raziskavo
opravili na izsledkih drugih raziskav (Cencič, str. 11).
Temeljno etično načelo pri raziskovanju je poštenost na vseh stopnjah raziskovalnega
procesa. Nobenemu posamezniku ali skupini ne sme biti povzročena nikakršna moralna ali
drugačna škoda.
Pri upoštevanju etičnosti naj nas vodijo splošne demokratične pridobitve:
48
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
•
spoštovanje drugih,
•
spoštovanje resnice in
•
spoštovanje demokratičnih vrednot.
Usmerjeni moramo biti na tiste vidike medsebojne interakcije, ki vzdržujejo dobre odnose in
zaupanje, in to ne le med raziskovalci, če je raziskovanje timsko, ampak tudi med
raziskovalci in udeleženci (raziskovanci) ter med raziskovalcem in drugimi raziskovalci, ki so
prek opravljenih raziskav le posredno vključeni v naš raziskovalni proces.
Pri raziskovanju usmerimo pozornost na nekaj kritičnih točk, pri katerih lahko pride do
kršenja osnovnih vrednot:
•
informiranje,
•
pridobivanje dovoljenj,
•
pridobitev zaupanja sodelavcev,
•
anonimnost,
•
skrb za osebe s posebnimi potrebami,
•
skrb za institucijo,
•
zaupnost,
•
sprotno poročanje,
•
strinjanje z objavo (Cencič, str. 11).
Informiranje. Posebno pomembno je vnaprejšnje informiranje vodje institucije in možnih
sodelavcev. V ta namen lahko pripravimo tudi kratke pisne načrte in jih razložimo. Pri vsem
tem moramo biti pošteni in odkriti. O vsebini, namenih ali ciljih, načinih raziskovanja, času in
možnih rezultatih morajo biti seznanjeni vsi, ki so vključeni v raziskavo. Sodelavce pogosto
zanima, ali bodo tudi sami imeli od sodelovanja kake koristi. Zato je treba o tem vnaprej
razmisliti in jih informirati o njihovih koristih. Razmišljamo pa ne le o koristnosti raziskave za
udeležence, ampak tudi za institucijo, v kateri so zaposleni ali s katero sodelujemo.
Pridobivanje dovoljenj. Dovoljenja so potrebna za vključitev v raziskavo, za pridobivanje
podatkov, za pregledovanje in objavljanje gradiv ipd.
Pridobitev
zaupanja
sodelavcev.
Zaupanje
pridobimo
odgovornostjo ipd. in jo vzdržujemo v času raziskovanja.
49
mag. Barbara Rodica
s
točnostjo,
vestnostjo,
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Anonimnost. Kadar je možno zagotoviti anonimnost, moramo povedati, na kaj se bo ta
nanašala, pri čem jo lahko zagotovimo in kako.
Skrb za osebe s posebnimi potrebami. Tem osebam moramo zagotoviti posebno
pozornost in skrb.
Skrb za institucijo. Skrbimo, da ne naredimo nič takega, da bi institucijo privedlo v slab
položaj ali da bi povzročili škodo ožjemu ali širšemu okolju.
Zaupnost. Vse informacije, ki jih dobimo, obdelamo z zaupnostjo in jih ustrezno hranimo ter
ne razširjamo med poznanimi ali nepoznanimi kolegi.
Sprotno poročanje. Sodelavcem sproti poročamo o napredovanju v raziskavi, o vseh
spremembah in ugotovitvah.
Strinjanje z objavo. Udeleženci naj se strinjajo z objavo rezultatov raziskovanja, seveda pod
npr. pogoji, da ne navajamo njihovih pravih imen in drugih osebnih podatkov.
4.2.1
Etična načela in vidiki raziskovalnega dela v ZN
Raziskovanje v zdravstveni negi lahko zagotovi uvajanje novih spoznanj v prakso
zdravstvene nege, razvoj in izboljšanje metod skrbi, preveri učinkovitost izvajanja
zdravstvene nege idr. »Tako kot v celotnem zdravstvu, je tudi raziskovanje v zdravstveni
negi zahtevno, ker je zaradi raziskovanja, ki se nanaša na izvajanje zdravstvene nege in
obravnave pacientov potrebno upoštevati etična načela od samega začetka kateregakoli
raziskovalnega projekta« (Gerrish in Lacey, 2010, str. 10).
Etičnost mora raziskovalec upoštevati pri vseh stopnjah raziskovalnega procesa:
načrtovanju raziskave, vključevanju udeležencev, pisanju poročila o raziskavi in seznanjanja
širše javnosti o izsledkih raziskave. Vloga medicinskih sester v raziskavah presega le
postavljanje vprašanj, iskanje odgovorov in izvajanje dokazov. Vsebuje zaščito pacientovih
pravic tako, da zagotovijo sodelujočim popolno informiranost o posledicah sodelovanja v
raziskavi. Dobiti morajo določene informacije o raziskavi kot. npr. kaj je namen raziskave.
Seznanjeni morajo biti tudi o njenem poteku in dobiti druge informacije, ki jih zanimajo, da se
lahko odločijo, ali so pripravljeni sodelovati ali ne. Od mogočih udeležencev raziskave
50
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
raziskovalci pridobijo prostovoljno soglasje za raziskavo. Udeležencem raziskave je potrebno
zagotoviti, da se v procesu raziskovanja na njih posredno ali neposredno ne izvaja nobenega
pritiska, da jim ni povzročena nikakršna škoda, da se spoštuje resnica, da ni ogrožena
zasebnost v raziskavo vključenih oseb, da se upošteva njihova pravica do umika iz raziskave
kadarkoli (Parahoo, 2006).
Kako pomembna je etika v raziskovanju in pri delu medicinskih sester, je zapisano tudi v
Kodeksu etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije (1994), kjer so
postavljene osnovne smernice za etično držo posameznika. Posamezniki, ki prekršijo etična
pravila, pa se morajo tudi zagovarjati pred etično komisijo.
Brez etične drže raziskovalcev v raziskovanju, raziskava ne bi ustrezala etičnim standardom
in kot taka ne bi prispevala k razvoju znanosti in družbe, v kateri deluje. Z upoštevanjem
etičnih načel se tudi izognemo prenagljenim enostranskim znanstvenim zaključkom. Etika v
raziskovanju od nas zahteva ekološko osveščenost, vključuje skrb, da se pri znanstvenem
raziskovanju čim manj oškoduje ne le sedanje, ampak tudi prihodnje rodove, ne le človeka,
pač pa tudi ostala živa bitja. Etičnost določa odnose raziskovalcev med seboj in načine ter
posledice raziskovanja. Kaže se v izbiranju raziskovalnih prioritet in njihovi skladnosti s
potrebami človeštva (http://www.uradni-list.si/1/content?id=67936).
Parahoo (2006) navaja, da mora raziskovalec v celotnem raziskovalnem procesu upoštevati
naslednja etična načela:
•
načelo koristnosti, ki pravi, da morajo biti raziskave koristne za posameznika in
družbo na sploh;
•
načelo neškodljivosti, ki pravi, da raziskava ne sme povzročiti škode udeležencem;
•
načelo zaupnosti, ki pravi, da mora biti med raziskovancem in raziskovalcem
ustvarjeno medsebojno zaupanje, da se zbrani podatki ne bodo uporabili v druge
namene;
•
načelo pravičnosti, ki pravi, da moramo vse udeležence v raziskavi obravnavati
enako;
•
načelo resnicoljubnosti, ki pravi, da morajo biti raziskovanci seznanjeni z resnico;
•
načelo varnosti, ki pravi, da moramo varovati podatke raziskovancev.
Vseh šest zgoraj napisanih etičnih načel je združenih v štiri osnovne pravice vseh
sodelujočih v raziskavi Parahoo (2006):
51
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
•
pravica do neškodovanja raziskovancem,
•
pravica do polne pojasnitve,
•
pravica do samoodločbe in
•
pravica do zasebnosti, anonimnosti ter zaupnosti.
Raziskovalci morajo upoštevati nekatere bistvene elemente etičnosti raziskovalnega
procesa, kot so: pridobitev soglasja, zaupanje, varstvo podatkov ter možnost preklica danega
soglasja.
Pri načrtovanju raziskave pa moramo upoštevati tudi dostop do kliničnega območja in si
priskrbeti dovoljenje za opravljanje raziskave v določeni ustanovi. Zaradi varovanja
zasebnosti in spoštovanja etičnih načel mora namreč vsako raziskavo potrditi etična komisija
ustanove, kjer bomo izvajali raziskavo.
Etična vprašanja v zvezi s profesionalnostjo prakse zdravstvene nege se pojavljajo vsak dan
v nenehnem boju za delovanje v dobro bolnika in za izogibanje škodovanju. Vse medicinske
sestre delujejo v imenu nege pacientov, ga obravnavajo (nudijo nego) med tema dvema
principoma (v dobro bolnika, izogibanju škodovanja).
J. Streubert in Rindali (2003, str. 58) sta pripravila vodnik za kritiko etičnih vidikov
raziskovanja, t. i. etični »kontrolni seznam«. V spodnji tabeli so predstavljena etična
vprašanja, ki sta jih predstavila za vse faze kvalitativne raziskave ( ta vodilna etična
vprašanja so nam lahko v pomoč tudi pri kvantitativni raziskavi).
Vodilna vprašanja
Pregled literature
1. Je bila vsa dostopna literatura pregledana?
2. So vse navedbe točne glede na navajanje in citiranje?
Načrtovanje
raziskovanja
1. Kako zagotoviti (zaščititi) fizično in psihično dobro počutje
udeležencev?
2. Ali obstaja dokaz, da je bilo obveščanje in soglasje v postopku
prostovoljno dano?
3. Kako so izbrane »ranljive« populacije in ali so zaščiteni pred fizično in
čustveno škodo?
4. Ali je »institucionalni pregledovalni odbor« odobril raziskavo?
Vzorčenje
1. Kako je zaščitena zaupnost udeležencev?
2. Obstaja kakršen koli dokaz o pritiskih ali zavajanjih?
52
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Pridobivanje
podatkov
1. Če je več kot en raziskovalec zbiral podatke, ali so bili ustrezno
pripravljeni?
2. Ali je dokaz o ponarejenih ali izdelanih podatkih?
3. Ali obstaja namerna uporaba metod zbiranja podatkov za pridobitev
pristranskih podatkov?
4. Je bilo zbiranje podatkov prikrito? Če je bilo tako, je raziskovalec
pojasnil zakaj?
5. Ali so bili sodelujoči morda zavedeni v zvezi z naravo raziskovanja?
6. Katere mehanizme je raziskovalec uporabil, da je zagotovil
verodostojnost in zanesljivost podatkov (revizija, pot, refleksivni
dnevnik)?
podatkov
1. Je bilo analiziranje podatkov izvedeno za več kot eno osebo?
2. Ali obstajajo dokazi o manipulaciji podatkov za doseg zastavljenih
ugotovitev?
3. Ali so dokazi o manjkajočih podatkih, ki so bili izgubljeni ali uničeni?
Zaključki in
priporočila
1. Ali obstaja dokaz o namerno napačnih ali zavajajočih zaključkih in
priporočilih?
2. Je kršena zaupnost glede predstavitve ugotovitev?
Analiziranje
4.3
Varovanje zasebnosti podatkov
**Literatura in predavanja.
4.4
Nacionalna in mednarodna zakonodaja
**Literatura in predavanja.
53
mag. Barbara Rodica
RDZN
5
OSNOVNE
VŠZ, Novo mesto
METODE
KVANTITATIVNEGA
IN
KVALITATIVNEGA
RAZISKOVANJA V ZDRAVSTVU IN ZDRAVSTVENI NEGI
V tem poglavju bomo predstavili kvantitativno, kvalitativno raziskovanje, njune lastnosti,
posebnosti in razlikovanja med njima.
Tabela 5: Primerjava kvantitativnih in kvalitativnih raziskovalnih metod
Kvantitativna raziskava
Kvalitativna raziskava
Podatki
numerični
besede, besedilo
Podatki
merjenje podatkov
razlaganje podatkov
Glavne
značilnosti hipoteze
raziskave:
Število enot v vzorcu
veliko
Vzorčenje
natančno,
strukturiran načrt
statistično
Vrednotenje
objektivno
Raziskovalni načrt
cilji
majhno
zaporedno ciklični raziskovalni načrt
načrtovano
subjektivno vrednotena
Značilnost
posploševanje iz vzorca na posploševanje po analogiji
posploševanja
osnovno množico
Vključitev raziskovalca raziskovalec ločen
raziskovalec
je
del
pri
pridobivanju
raziskovalnega procesa
podatkov
Vloga
proučevanih
omejena je samo na fazo
raziskovalec + proučevane
oseb
zbiranja podatkov
osebe = raziskovalna situacija
statistična anal., inferenčna
analiza na osnovi odgovorov,
Analiza
statistika, posploševanje iz
ne moremo narediti posplošitve
vzorca na OM
iz vzorca na OM
Strukturiranost
strukturirano
nestrukturirano
izvedbe raziskovanja
Lastnosti
zmanjšanje, nadzor, napoved
ugotavljanje,
opis,
razumevanje
Poročilo
statistična analiza
bogata pripoved
Filozofija
pozitivizem
interpretizem
Realnost
realnost je le ena, je trajna
realnosti je več, so kompleksne
in se spreminjajo
Cilji
predpisi in zakoni
raziskovanje
fenomenov
povezav – razumevanje
Raziskovalne tehnike
kontrola
fleksibilnost
standardizacija
konsistentnost
54
mag. Barbara Rodica
in
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Raziskovalne
povezave,
povezave
omejene in standardizirane
»udeleženci«
Merske karakteristike
veljavnost, zanesljivost,
objektivnost, občutljivost
Zbiranje podatkov
Vzorčenje in zbiranje podatkov
Analiza
ter analiza potekajo vzporedno
deli enaki celoti
celota presega dele
Zaporedje
Del- celota
s
»subjekti«
interaktivne
povezave
z
Vir: Lastni, 2012.
5.1
Kvantitativno raziskovanje
5.1.1 Značilnosti kvantitativnega raziskovanja
Kvantitativno raziskovanje je predvsem merjenje dejstev o ljudeh, dogodkih ali stvareh in
ugotavljanje odnosov med spremenljivkami s pomočjo statistike. Za raziskovanje velikih
skupin so te metode najprimernejše. Vzorec proučevanih enot v kvantitativnem raziskovanju
je velik. V kvantitativni raziskavi raziskovalci analizirajo številske podatke. Pri tem je potrebno
upoštevati dva pogoja. Prvi pogoj je, da je vzorec naključno izbran in drugi, da je dovolj velik
(zajeti mora vsaj 5% osnovne populacije). Naključno izbiro enot lahko zagotovimo z
žrebanjem. Pred raziskovanjem postavimo hipoteze (raziskovalne, ničelne, alternativne). Za
kvantitativne raziskave je značilno, da posplošujemo iz vzorca na osnovno množico.
Inferenčna statistika je tista, ki omogoča posploševanje iz vzorca na OM (populacijo). Tako
izvedena statistična analiza nam olajša delo in nam prihrani čas. Raziskovalni načrt je v
kvalitativni raziskavi pripravljen natančno. Raziskovalni načrt je zaporedno strukturiran.
Vsako odstopanje od raziskovalnega načrta je razumljeno kot nekaj slabega.
Shema 7: Zaporedno strukturiran načrt kvantitativne raziskave
Vir: lastni (2012).
Največkrat se v raziskovanju v zdravstveni negi izbere določena t.i. fokusna skupina, kjer v
raziskavo vključimo osebe z določeno lastnostjo, ki je ključna za raziskavo. Izbrana
populacija predstavlja osnovno množico: npr. medicinske sestre z določeno delovno nalogo,
starostjo, izobrazbo ali paciente z določeno starostjo, boleznijo idr. Iz osnovne množice, ki jo
55
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
bomo proučevali lahko zagotovimo naključno izbiro enot z žrebanjem ali z izbiro osebe, ki so
na določenih mestih na prej pripravljenih seznamih.
5.1.2 Temeljni pojmi v statistiki
Temeljni pojmi v statistiki so: populacija (statistična populacija), enota, statistična
spremenljivka …
Množico vseh elementov pojava (celota enot ali opazovana množica), ki se proučuje s
statističnimi metodami, imenujemo populacija ali statistična populacija (statistična
množica). Če želimo pojav proučevati, ga moramo od drugih enoumno razmejiti:
po kraju-določimo,kje se pojav geografsko nahaja,
po času-določimo časovni okvir opazovanja pojava,
po vsebini-vsebino pojava podrobno opišemo.
Posamezni proučevani element populacije imenujemo statistična enota. Statistično enoto
lahko opredelimo s treh vidikov (stvarni, krajevni, časovni).
Statistični vzorec je podmnožica populacije, na osnovi katere ponavadi sklepamo o
lastnostih cele populacije.
Primer: slučajni vzorec 500 rednih študentov v študijskem letu 2010/2011.
Spremenljivka je lastnost opazovanih enot. Več enot ima lahko enake lastnosti, lahko pa se
povsem razlikujejo, lahko imajo enake nekatere lastnosti, druge pa različne. Lastnosti se
spreminjajo zato jih imenujemo spremenljivke, statistični znaki ali variable. Spremenljivka
je torej lastnost statistične enote oz. opisuje značilnosti statistične enote, ki lahko zavzame
katerokoli vrednost iz določene množice možnih vrednosti; označujemo jih npr. z X, Y, X1.
Primer: spol, uspeh na maturi, izobrazba matere, višina mesečnih dohodkov staršev
študenta, cena delnice.
5.1.3 Vrste in vrednosti statističnih spremenljivk
Statistične spremenljivke delimo na:
•
krajevne, ki določajo kraj, kjer je enota, ali se je zgodil za enoto pomemben dogodek,
56
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
•
časovne, ki določajo čas, v katerem se je zgodil dogodek ali kjer poteka dogajanje,
•
stvarne ali vsebinske, kjer je osnovna delitev na opisne in številske.
Shema 8: Prikaz strukture spremenljivk
VRSTE
SPREMENLJIVK
Krajevna
Stvarna ali vsebinska
Časovna
Shema 9: Prikaz strukture spremenljivk glede na vrednosti
VRSTE
SPREMENLJIVK
ŠTEVILSKE
numerične
OPISNE
NEZVEZNE
diskretne
ZVEZNE
Glede na vrednosti, ki jih lahko spremenljivke zavzamejo, jih delimo na opisne in številske:
Številske (ali numerične) spremenljivke – vrednosti lahko izrazimo s števili (npr. starost,
delovna doba, čas brezposelnosti):
-
zvezne številske spremenljivke imajo lahko na določenem intervalu katerokoli
vrednost (zapis je možen z decimalnim številom);
-
nezvezne ali diskretne številske spremenljivke lahko na določenem intervalu
zavzemajo le določene vrednosti (samo cela števila).
57
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Primer: številske statistične spremenljivke in njihove vrednosti (podčrtano so označene
zvezne): bruto plača, število dni letnega dopusta, plačni količnik, število zaposlenih, število
dni bolniškega izostanka iz dela, cena , vrednost prodaje, število stroškovnih mest …
Opisne (ali atributivne) so tiste spremenljivke, kjer vrednosti izrazimo oz. opišemo opisno (le
z besedami, znakom ali številko, oz. šifro). Opisne spremenljivke grafično prikažemo s
histogramom ali strukturnim krogom. Edina srednja vrednost, ki se lahko računa iz opisnih
spremenljivk je modus.
Primer opisne statistične spremenljivke spol:
•
z besedo: »moški«, »ženski«,
•
z znakom: »M«, »Ž«,
•
s šifro (številko): »1«, »22.
Primer - opisnih statističnih spremenljivk in njihovih vrednosti:
•
spol (Ž, M; nima vrednosti opisa),
•
kvalifikacija delavca (visoko kvalificiran, nekvalificiran, kvalificiran),
•
panoga podjetja (lesna, tekstilna, kmetijska, …),
Shema 10: Prikaz strukture spremenljivk glede na tip merjenja
VRSTE
SPREMENLJIVK
OPISNE
Atributivne
NOMINALNE
ŠTEVILSKE
Numerične
INTERVALNE
ORDINALNE
Vrste spremenljivk glede na tip merjenja so:
58
mag. Barbara Rodica
RAZMERNOSTNE
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Opisne spremenljivke:
•
Nominalne spremenljivke (Nominal), kjer opredelitev zaporedja ni možna.
Vrednosti lahko le razlikujemo med seboj - dve vrednosti sta enaki ali različni. Npr.:
spol, naziv podjetja, ime, narodnost, barva polti, idr. Nominalne spremenljivke, kjer
obstajata le dve vrednosti imenujemo binarne ali dihotomne spremenljivke.
•
Ordinalne spremenljivke (Ordinal), kjer je možna opredelitev zaporedja. Vrednosti
lahko uredimo »po velikosti« od najmanjše do največje – dve vrednosti sta lahko
enaki ali pa je ena izmed njiju večja, druga pa manjša. Npr. stopnja izobrazbe, višina
mesečnih dohodkov, kvalitetna skupina izdelka, tip naselja, strinjanje (izraženo s
stopnjevanjem), idr.
Številske spremenljivke:
•
Intervalne spremenljivke (Scale), kjer lahko primerjamo razlike med vrednostmi –
dve vrednosti sta lahko enaki ali pa je razlika med njima enaka nekemu številu,
različnemu od nič. Npr.: teža, temperatura, strinjanje (izraženo s številsko oceno), idr.
•
Razmernostne spremenljivke (Scale), kjer lahko primerjamo razmerja med
vrednostmi – dve vrednosti sta enaki ali pa je njun kvocient enak nekemu številu,
različnemu od števila ena. Npr.: starost, dohodek, ure gledanja televizije, idr.
Posamezne statistične metode predpostavljajo določen tip spremenljivk. Pri SPSS programu,
ki ne loči med intervalni in razmernostnimi spremenljivkami jih enotno označimo s Scale.
V Shemi 1, Shemi 2 in Shemi 3 je prikazana osnovna strukturna delitev statističnih
spremenljivk, ki ima odločilen pomen pri metodološkem obravnavanju statističnih pojavov. Pri
statističnih spremenljivkah lahko opredelimo še vrsto drugih lastnosti, ki so povezane z
vsebinskim obravnavanjem pojavov.
Vrednost statistične spremenljivke
Konkretne vrednosti spremenljivk določenega pojava izražamo s kazalci ali indikatorji.
Indikator je konkretna zaznana vrednost spremenljivke (izmed vseh možnih) pri opazovanju
določenega pojava. Indikatorji so vrednosti spremenljivke v konkretnem opazovanem pojavu
(Brvar, 2007). Kazalec, ki ga dobimo kot rezultat statističnega analiziranja populacije,
59
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
imenujemo statistični parameter ali kratko parameter. Parameter je mera, s katero merimo
oz. prikažemo lastnost oziroma značilnost populacije (statistične množice). Parameter tako,
da uporabimo enega izmed številnih postopkov: preštevanje enot, seštevanje vrednosti
numeričnih spremenljivk, razvrščanje enot v skupine po določenem kriteriju, izračunavanje
ustreznih kazalnikov).
Primer:
Od leta 2008 do 2011 so v Novem mestu proučevali izobraževanje odraslih. Zanimali so jih:
starost, spol in smer izobraževanja.
•
Statistična populacija: vsi diplomanti
•
Statistična enota: en diplomant
•
Statistične spremenljivke:
1. opisne: spol, smer izobraževanja
2. krajevne: Novo mesto
3. časovne: 2008 - 2011
•
Možne vrednosti statistične spremenljivke:
1. spol: M / Ž
2. starost: 21, 22, 23, ….
•
Statistični parameter: skupno število vseh diplomantov v Novem mestu od 2008
do 2011.
5.1.4 Vrste statističnih analiz in statistične metode
Opisna statistika: statistična analiza zbranih podatkov brez težnje, da bi iz teh podatkov
posploševali npr. na večji obseg proučevane populacije,
Inferenčna statistika: statistično sklepanje iz vzorca (dela populacije) na populacijo:
•
ocenjevanje značilnosti populacije (intervali zaupanja),
•
preverjanje domnev (testiranje hipotez).
Najpogostejša delitev statističnih metod je v dve skupini: na univariatne in multivariatne.
Razlikujejo se glede na število spremenljivk, ki jih uporabimo v preučevanju pri statističnih
analizah.
60
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
•
univariatna – analiza ene spremenljivke (opazujemo eno spremenljivko),
•
bivariatna – analiza dveh spremenljivk (opazujemo dve spremenljivki, kako ena vpliva
na drugo),
•
multivariatna – analiza več spremenljivk (opazujemo več spremenljivk hkrati, kako
ena ali več neodvisnih spremenljivk vplivajo na eno ali več odvisnih).
5.1.5
Koraki statistične analize
Faze raziskave, ki smo jih opravimo v primeru statistične analize: (1) načrtovanje
statističnega raziskovanja – opredelimo predmet opazovanja (vsebina, namen), (2)
statistično opazovanje oz. zbiranje podatkov, (3) obdelava podatkov, (4) prikaz podatkov, (5)
statistična analiza opazovanega pojava in (6) predstavitev rezultatov raziskave.
5.1.6
Urejanje in prikazovanje podatkov
Zbrani podatki o opazovani populaciji so nepregledni, saj gre večinoma za veliko množico
posameznih obrazcev. Iz njih ni mogoče neposredno ugotoviti lastnosti opazovanih pojavov.
Cilj urejanja in prikazovanja podatkov je doseči večjo preglednost zbranih podatkov, ki bo
omogočala lažjo uporabo podatkov oz. osnovo za statistično analizo.
Številske podatke prikazujemo podobno kot opisne, le da imamo nekoliko več možnosti:
frekvenčna tabela (prikazujemo tudi z razredi), grafično (strukturni krog, stolpčni diagram –
histogram), ranžirna vrsta, mere srednjih vrednosti, mere variabilnosti.
V primeru statističnih podatkov jih razvrščamo v skupine ter izračunamo osnovne
statistične karakteristike - parametre. Obdelavo podatkov delimo na osnovno obdelavo, ki
zajema urejanje podatkov oz. razvrščanje podatkov, informacij ipd. in analitično. Z
razvrščanjem enot populacije v skupine, ki smo jih pred tem opredelili za posamezne ali
skupinske vrednosti določene spremenljivke, dobimo statistične vrste (to urejanje
natančneje prikazujejo naslednja poglavja). Statistične podatke prikazujemo večinoma s
tabelami in grafikoni. Analiza statističnih podatkov poteka tako, da statistične podatke
razdelimo na: posamične ali podatke razvrščene v razrede (skupine), nato zbrane rezultate
analiziramo. Analiza se nanaša na razčlembo rezultatov. Na temelju dobljenih rezultatov
61
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
navedemo, kje so bile npr. večje razlike ali povezave, kje manjše, kateri rezultati so izstopali
ipd. Rezultate lahko primerjamo, vrednotimo glede veljavnosti in zanesljivosti ipd.
Interpretacija (razlaga) rezultatov je nadgradnja analize. Predstavlja osnovo poročila o
raziskavi, zato je ta del pisnega poročila najbolj obsežen. Rezultate vsebinsko-problemsko
razvrstimo po primernem zaporedju in ustrezno grupiramo (organiziramo). Rezultate
podajamo npr. glede na posamezne sklope raziskovalnih hipotez ali glede na
posamezno raziskovalno hipotezo. Izogibamo se razlage rezultatov po vprašanjih
vprašalnika, tako da bi najprej navedli vprašanje iz vprašalnika in nato podatke po odgovorih.
Najprej navajamo splošne rezultate, nato specifične ali pa razlagamo od splošnega k
posebnemu. Rezultate predstavimo na preprost, a ustrezen način z vsemi nujnimi
informacijami. Predstavimo le rezultate brez postopka računanja in brez formul za
izračunavanje, posebej če niso kaj novega ali izvirnega.
Pri statističnih poizkusih moramo navesti numerične vrednosti oz. rezultate preizkusa,
stopnjo svobode ali število stopinj prostosti ter njihovo statistično pomembnost. Pomemben
rezultat je tudi, če smo na neko vprašanje dobili manj odgovorov, kot smo pričakovali, ali če
vsi na vprašanje niso odgovorili. Zato tudi ta rezultat navedemo in poudarimo.
62
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Urejanje podatkov
Številske podatke statistične spremenljivke X: x1, x2, x3, …, xn lahko uredimo po velikosti, jih
zapišemo v naraščajočem vrstnem redu: x (1) ≤ x ( 2 ) ≤ x ( 3) ≤ ... ≤ x ( n ) . Dobljenemu zapisu
rečemo ranžirna vrsta. Vsaki enoti x(k) v ranžirni vrsti dodelimo zaporedno število k, ki jo
imenujemo rang enote x(k), Rx. Rang enote x predstavlja torej mesto enote v ranžirni vrsti, kar
bomo obravnavali natančneje s predstavitvijo primera v naslednjem poglavju.
Število vseh možnih vrednosti proučevane spremenljivke je lahko preveliko za pregledno
prikazovanje podatkov. Zato sorodne vrednosti razvrstimo v skupine. Posamezni skupini
priredimo ustrezno reprezentativno vrednost, ki je nova vrednost spremenljivke. Skupine
vrednosti morajo biti določene enolično: vsaka enota s svojo vrednostjo je lahko uvrščena v
eno in samo eno skupino vrednosti. Kadar ima preučevana statistična množica veliko število
enot uporabimo frekvenčno porazdelitev. S tabelo prikažemo določeno frekvenčno
porazdelitev. To tabelo določajo vrednosti ali skupine vrednosti in njihove frekvence. Če je
spremenljivka ordinalnega značaja, vrednosti (ali skupine vrednosti) uredimo od najmanjše
do največje. Frekvenčne porazdelitve prikazujemo z linijskimi grafikoni ali s stolpci histogrami.
5.1.7
Srednje vrednosti in mere variabilnosti
Srednje vrednosti
Za podrobnejšo predstavo o enotah opazovane populacije želimo ugotoviti osrednjo
vrednost opazovane spremenljivke kot predstavnika vseh po tej spremenljivki opazovanih
enot. Pregled vrednosti spremenljivke dobimo z ranžirno vrsto (enote razporedimo v
urejeno vrsto po velikosti od najmanjšega do največjega glede na vrednosti opazovane
spremenljivke) ali v primeru večjega števila enot s frekvenčno porazdelitvijo (enote
razporedimo v več razredov). Tu ponavadi vidimo, da se enote gostijo okoli neke vrednosti,
ki jo imamo za reprezentativno vrednost spremenljivke in jo imenujemo srednja vrednost.
Mere srednje vrednosti ali centrale tendence so torej vrednosti okoli katerih se gostijo
podatki posamezne statistične spremenljivke.
Srednje vrednosti so parametri, ki jih največkrat uporabljamo pri statistični analizi. Srednje
vrednosti bolj ali manj kakovostno opišejo lastnosti analizirane populacije.
63
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Čim bolj vrednosti variirajo (izraziti individualni vplivi), tem bolj se posamezne vrednosti
odklanjajo od srednje vrednosti in tem slabše ta srednja vrednost predstavlja spremenljivko.
Največkrat uporabljene srednje vrednosti so:
•
mediana,
•
modus,
•
aritmetična sredina,
•
harmonična sredina,
•
geometrijska sredina.
Aritmetična sredina (Mean) je najbolj znana in največkrat uporabljana srednja vrednost.
Poznamo jo pod izrazom povprečje. Aritmetična sredina je seštevek vseh vrednosti,
razdeljen na skupno število teh vrednosti oziroma podatkov, ki kaže velikost učinkov na
enote populacije.
Aritmetična sredina ali povprečje (M) izračunana iz posameznih vrednosti - navadna
aritmetična sredina. Izračunamo jo tako, da vsoto vseh vrednosti številske spremenljivke X
delimo s številom vseh enot posamičnih podatkov n - delimo s številom vseh enot n
preučevanega vzorca:
x=M =
1 n
∑ yi zapisano krajše:
n i =1
M =
∑y
i
n
yi - posamezna vrednost številske spremenljivke Y, n – število enot
Aritmetično sredino za populacijo ( µ ) izračunamo tako, da vsoto vseh vrednosti številske
spremenljivke Y delimo s številom vseh enot posamičnih podatkov N - delimo s številom
vseh enot N preučevane populacije:
µ=
1
N
n
∑
i =1
yi
Primer : Izračunajmo aritmetično sredino doseženih točk na izpitu predmeta Raziskovalno
delo v zdravstveni negi: 24, 31,29,57,53,45,47,50,38,33,35,27,43,48,34.
Račun: M = (1/15) · (24+ 31+29+57+53+45+47+50+38+33+35+27+43+48+34) = 39,6
64
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Odgovor: Aritmetična sredina doseženih točk na izpitu RDZN je 39,6 točk.
Kar pomeni: seštevek vseh točk 15-tih študentov je razdeljen med njih tako, da »dobijo vsi
enako« -vseh petnajst študentov doseže 39,6 točke.
Aritmetična sredina izračunana iz frekvenčne
porazdelitve – tehtana aritmetična
sredina
Pri frekvenčni porazdelitvi so enote razvrščene po razredih. Za njih poznamo frekvenco, ne
poznamo pa posameznih vrednosti (te so združene v posameznih razredih). Za izračun
aritmetične sredine iz frekvenčne porazdelitve izračunamo za vsak razred sredino razreda -
y j ( y j je predstavnik vseh vrednosti vključenih v ta razred), te nato pomnožimo z njihovo
f j y j . Nato produkte
frekvenco (imenovane tudi uteži, ponderji) in dobimo produkt seštejemo in delimo s številom vseh enot N.
Frekvenčna porazdelitev n vrednosti za preučevan vzorec: M = x =
Frekvenčna porazdelitev N vrednosti za preučevano populacijo:
1 k
∑ fjyj ,
n j =1
µ=
1
N
k
∑
j =1
fjyj
k – število enot vseh razredov, y j - sredina j-tega razreda, f j - frekvenca j-tega razreda
Sredino razreda izračunamo po formuli:
yj =
y j min + y j max
2
y j ,min - spodnja meja j-tega razreda, y j ,max - zgornja meja j-tega razreda,
Primer :
Tabela 6: Izračun aritmetične sredine iz frekvenčne porazdelitve
65
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Razred
fj
- frekvenca
yj
**
- sredina razreda
fjyj
- produkti
Več od 0 do 10
(0,10]
1
5
5
Več od 10 do 20
(10,20]
3
15
45
Več od 20 do 30
7
25
175
Več od 30 do 40
6
35
210
Več od 40 do 50
10
45
450
Več od 50 do 60
4
55
220
Več od 60 do 70
5
65
325
∑f
N = 36
j
y j = 1430
Vir: Lastni, 2012.
y j - sredina razreda** - za izračun sredine razreda smo »po dogovoru« sešteli spodnjo in zgornjo
mejo razreda in jo delili z 2.
M=
1430
= 39,72
36
Minimum: prikaže najnižjo vrednost celotne populacije (vzorca).
Maksimum: prikaže najvišjo vrednost celotne populacije (vzorca).
Mediana (Median) ali središčnica je vrednost (kvantil), ki ima relativni rang Pi = 0,5
(zavzema vrednost na sredini). Mediana je vrednost spremenljivke tiste enote, ki ima za
podatke, urejene v naraščajočem redu lastnost, da ima 50% podatkov manjše ali enake
vrednosti od nje, 50% pa večje ali enake vrednosti. V primerjavi z aritmetično sredino je
mediana, zaradi svoje lastnosti stabilnejša vrednost, ker je manj občutljiva na spremembe
podatkov.
Mediana izračunana iz posameznih vrednosti
Za izračun mediane moramo spremenljivke najprej urediti po velikosti. Vsaki izmed po
velikosti razvrščenih enot določimo njeno zaporedno mesto – rang R (rang ima vrednosti od
1 do N, če je število opazovanih enot N). Nato izračunamo katero zaporedno mesto po
velikosti razporejenih enot zaseda tista na sredini:
66
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
R=
N +1
2
Vrednost mediane izračunamo različno, ko imamo liho ali sodo število spremenljivk:
, če je n liho število
ali Me = xR
⎧x
⎪ ⎛⎜⎜⎝ n 2+ 1 ⎞⎟⎟⎠
⎪
Me = ⎨ ⎛
⎞
⎪ 1 ⋅ ⎜ x n + x n+2 ⎟, če je n sodo število
⎞
⎛
⎞
⎛
⎟⎟
⎜
⎪ 2 ⎜⎝ ⎜⎝ 2 ⎟⎠
⎝ 2 ⎠⎠
⎩
Me = x−1 + ( x0 − x−1 ) ⋅ (R0 , 50 − R−1 )
Me =
X R − 0,5 + X R + 0,5
2
… za posamične podatke
Mediana izračunana iz frekvenčne porazdelitve
Najprej izračunamo rang ( R = (N+1) : 2). Nato izračunamo razred, v katerem se bo nahajala
vrednost po izračunanem rangu. Šele nato izračunamo mediano:
⎛ R − F−1 ⎞
⎟⎟
Me = y 0 ,min + d 0 ⋅ ⎜⎜ 0 , 50
fo
⎠
⎝
… za podatke razvrščene v skupine
Y0, min – spodnja meja medialnega razreda, d0 – širina medialnega razreda, F-1 – kumulativa frekvenc
pred medialnim razredom, f0 – frekvenca v medialnem razredu
Ker opazujemo vrednosti frekvenčne porazdelitve, posameznih vrednosti za posamezne
spremenljivke ne poznamo več (so združene v posameznih razredih), je rezultat srednjih
vrednosti iz frekvenčne porazdelitve le približen.
Modus (Mode) je tista vrednost statističnega znaka v množici podatkov, ki se največkrat
ponovi – gostiščnica (tista najpogostejša vrednost oz. vrednost spremenljivke, okrog katere
se vrednosti oziroma rezultati populacije najbolj goste). Lažje ga natančneje določimo za
obsežnejše populacije (kot pa za manj obsežne), in sicer iz njihovih frekvenčnih porazdelitev
grupiranih vrednosti. Izračunamo ga lahko le, če so razredi enako široki. V ranžirni vrsti
modusa ne računamo, ampak ga samo odčitamo, če se katera vrednost pojavlja večkrat kot
druge.
Modus izračunan iz posameznih vrednosti
Izračunamo ga tako, da preštejemo posamezne vrednosti spremenljivke pri opazovanem
pojavu. Tista vrednost, ki se največkrat ponovi je modus.
67
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Če se pojavita dve ali več vrednosti enako pogosto, ima populacija dva ali več modusov,
torej dve ali več srednjih vrednosti.
Primer : Izračunajmo modus za podane ocene pacientov v bolnišnici XY na vprašanje:
»prijaznost medicinskih sester v bolnišnici XY« (podana je bila petstopenjska lestvica):
4, 4, 1, 2, 5, 3, 2, 1, 1, 3, 4, 5, 4, 4, 4, 3, 2, 4, 4, 3, 4, 4, 4, 1, 4
Iz prikazanega zaporedja opazimo, da so bile s 4 ocenjene medicinske sestre v bolnišnici
XY, 12 ocen od 25 – tih je bilo takšnih. Torej je modus Mo = 4.
Modus izračunan iz frekvenčne porazdelitve
Iz frekvenčnih porazdelitev je modus mogoče izračunati le, če imamo razrede z enakimi
širinami. Najprej določimo modalni razred – poiščemo razred, ki ima največjo frekvenco
(poiščemo razred v katerem je zgostitev elementov največja (v razredu z največjo
frekvenco), nato izračunamo modus Mo po formuli:
Mo =
y 0 ,min +
f 0 − f −1
⋅ d0
2 f 0 − f −1 − f +1
f0 – frekvenca modusnega razreda, f-1 – frekvenca pred modusnim razredom (frekvenca levega
soseda), f+1 – frekvenca razreda za modusnim razredom (frekvenca desnega soseda), d0 – širina
razredov, y 0,min – spodnja meja modusnega razreda
Ker opazujemo vrednosti frekvenčne porazdelitve, posameznih vrednosti za posamezne
spremenljivke ne poznamo več (so združene v posameznih razredih), je rezultat srednjih
vrednosti iz frekvenčne porazdelitve le približen.
MERE VARIABILNOSTI
Namen analize, predstavljene v prejšnjih točkah poglavja (srednje vrednosti), je bil ugotoviti
vrednost v statistični populaciji, ki bi bila zanjo značilna. Če povemo drugače: iz množice
podatkov smo izbrali tisto (srednjo) vrednost, ki je značilna za vrednosti statistične vrste.
Srednje vrednosti naj bi izražale rezultat delovanja splošnih pogojev na celotno populacijo.
Kot pomoč pri opisu značilnosti populacije vpeljemo poleg srednjih vrednosti še mere
variabilnosti. Z merami variabilnosti bomo ugotavljali kako se vrednosti spremenljivk med
seboj razlikujejo, ker na njih poleg splošnih vplivov delujejo tudi posebni, ki so za vsako
individualno enoto značilni. Od moči individualnih vplivov je odvisno, kako velike so razlike
68
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
med posameznimi vrednostmi in odstopanja posamičnih vrednosti od neke srednje vrednosti.
Čim močnejši so individualni vplivi, tem večji so odkloni, ki jih merimo z merami variabilnosti.
Absolutne mere variabilnosti
Mere variabilnosti, ki so dane z ugotavljanjem razlik med posameznimi vrednostmi
imenujemo razmiki variabilnosti. Vse razmike variabilnosti (variacijski razmik, decilni
razmik, kvartilni razmik) opredelimo na isti način: določimo spodnjo in zgornjo mejo in
povemo, koliko odstotkov populacije je med tema mejama. Večje ko so izračunane vrednosti
mere variabilnosti, večja je razlika med zbranimi podatki.
Variacijski razmik
Najenostavnejša mera variabilnosti je variacijski razmik (ang. Range) , ki je razlika med
najmanjšo in največjo vrednostjo spremenljivke:
VR = y max − y min
Kvartilni razmik
Kvartilni razmik »pove« razliko v vrednosti pri notranjih 50% vrednosti (glejte poglavje 3):
Q = Q 3 – Q1
Decilni razmik »pove« razliko v vrednosti pri notranjih 80% vrednosti (glejte poglavje 3):
D = D9 – D1
69
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Varianca
Varianca (ang. variance) je najpomembnejša mera variabilnosti. Varianca (oznaka VAR ali
σ2) pokaže odstopanja posameznih vrednosti spremenljivke od aritmetične sredine. Ker so
razlike med posameznimi vrednostmi in aritmetično sredino lahko negativne ali pozitivne, jih
kvadriramo in se s tem izognemo negativnim predznakom. Variance običajno ne
komentiramo, ker je samo vmesni korak pri izračunu standardnega odklona.
Varianco iz posamičnih podatkov izračunamo po formuli:
1 n
1 n
( yi − y ) 2 =
( yi − M ) 2
∑
∑
n − 1 i =1
n − 1 i =1
za vzorec:
s2 = VAR =
za populacijo:
σ2 = VAR =
1
N
n
∑
i =1
( yi − µ ) 2
Varianco za posamične podatke razvrščene v razrede izračunamo po formuli:
za vzorec:
VAR =
1 n
f i ⋅ ( yi − M ) 2
∑
n − 1 i =1
VAR =
1 ⎛ n
⎞
⋅ ⎜ ∑ f i ⋅ y i2 − n ⋅ M 2 ⎟
n − 1 ⎝ i =1
⎠
Varianco lahko izračunamo tudi na način, ki je izpeljan iz zgornjega:
⎛N y⎞
⎜∑ i ⎟
N
y − ⎝ i =1 ⎠
∑
N
σ 2 = i =1
N
za populacijo: VAR =
1
N
VAR =
n
∑f
i =1
i
2
⋅ ( yi − µ ) 2
1 ⎛ n
⎞
⋅ ⎜ ∑ f i ⋅ y i2 − N ⋅ µ 2 ⎟
N ⎝ i =1
⎠
Pri računanju variance iz frekvenčne porazdelitve najprej za vsak razred izračunamo
sredino razreda y j , nato razlike med sredino razreda in aritmetično sredino. Te razlike
70
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
kvadriramo in jih nato pomnožimo s frekvenco pripadajočega razreda. Produkte nato
seštejemo in jih delimo s številom vseh enot iz preučevane populacije.
y j - sredina razreda: y j =
y j min + y j max
2
Standardni odklon
Standardni odklon (Std. Deviation): je statistični kazalec, največkrat uporabljen za
merjenje statistične razpršenosti enot. Z njim je moč izmeriti, kako razpršene so vrednosti,
vsebovane v populaciji.
Standardni odklon nam pove, za koliko se vrednosti posameznih spremenljivk preučevane
populacije povprečno razlikujejo od aritmetične sredine. Standardni odklon posredno odraža
primernost aritmetične sredine kot reprezentanta vrednosti spremenljivke pri opazovanih
enotah. Nizka vrednost standardnega odklona v primerjavi z aritmetično sredino odraža bolj
homogeno populacijo in obratno.
Standardni odklon je definiran kot kvadratni koren variance:
VAR = SD = σ
Standardni odklon lahko izračunamo tudi za podatke razvrščene v razrede.
Standardni odklon vseh enot statistične populacije je definiran s formulo:
σ=
∑
n
i =1
f ⋅ ( yi − µ )
2
N
Standardni odklon vzorca statistične populacije je definiran s formulo:
s=
∑
n
i =1
f ⋅ ( yi − M )
2
n −1
Standardni odklon je izražen v istih merskih enotah, kakor opazovana spremenljivka.
Primer:
Tabela 7: Izračun variance in standardnega odklona za podatke iz primera 8. (M = µ )
71
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Razred
eč od 0 do 10 (0,10]
fj
yj
1
5
yj − M
(y
5 – 39,72 =
−M)
2
j
1205,48
f j (y j − M )
2
1205,48
-34,72
3
Več od 10 do 20
15
15-39,72 =
(10,20]
611,08
1833,24
-24,72
Več od 20 do 30
7
25
-14,72
216,08
1516,75
Več od 30 do 40
6
35
-4,72
22,28
133,67
Več od 40 do 50
10
45
5,28
27,88
278,78
Več od 50 do 60
4
55
15,28
233,48
933,91
Več od 60 do 70
5
65
25,28
639,08
3195,39
∑
36
9097,22
Vir: Lastni, 2012.
N = 36
VAR =
M = 39,72
1
N
N
∑
i =1
f j ( yi − M ) 2 = =
1
36
N
∑
i =1
f j ( y i − 39,72 ) 2 =
9097,22
=252,70
36
SD = σ = VAR = 252,70 = 15,90
Prikazovanje statističnih podatkov
Tabele so urejen sklop vrstic in stolpcev, ki tvorijo posamezna polja, v katerih prikazujemo
vrednosti spremenljivk. V glavi in čelu tabele so zapisana imena spremenljivk oz. skupin
podatkov. Prva ali zadnja vrstica (stolpec) predstavlja zbirno vrstico, kjer prikazujemo
seštevek podatkov vrstic.
Namen tabel je, da predstavijo zaključke bolj sistematično, pregledno in hitreje, kot bi jih z
besedilom, zato jih vključuje skoraj vsako poročilo o raziskavi.
Tabel je več vrst:
•
enostavne z eno samo spremenljivko ali
•
kombinacijske (kontingenčne): s po dvema spremenljivkama.
Velja načelo, da raje uporabimo preprostejše in krajše tabele, ker so bolj pregledne.
72
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Grafi oz. grafikoni nazorno prikazujejo pojave s pomočjo geometrijskih likov in krivulj (črt,
točk, krogov ipd.). Predstavljajo grafični (slikovni) prikaz (statističnih) podatkov. Ločimo več
vrst grafikonov. Za atributivne spremenljivke se največ uporabljajo grafi v obliki krogov in
stolpcev, ki so v računalniških programih izpeljani v različnih variantah.
Pri krogih se največkrat uporablja strukturni krog, ko želimo prikazati strukturne deleže ali
odstotke. Ne uporabljamo pa te ponazoritve, ko imamo več kot šest različnih deležev ali
kategorij spremenljivke, saj postane nepregleden.
Če frekvence grafično prikazujemo z liki, morajo biti ploščine likov sorazmerne frekvencam.
Za prikazovanje običajno uporabljamo:
•
strukturne stolpce,
•
strukturne kroge.
Spodnja slika prikazuje strukturni krog (krožni, tortni grafikon) za prikaz kako pogosto
namenijo medicinske sestre pacientom pozornost. Vsak krožni izsek predstavlja določeno
pogostost. Znotraj izsekov vidimo ustrezne deleže enot (zapisane v odstotkih), ki pripadajo
posamezni velikosti pozornosti.
Graf 1: Prikaz koliko pozornosti nudijo medicinske sestre pacientom
Vir: Anketni vprašalnik, 2011.
Stolpce uporabljamo, ko želimo hkrati prikazati in primerjati podatke ene ali dveh
spremenljivk. Predpostavimo, da so razredi enako široki.
73
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Histogram je prikaz podatkov s stolpci. Drug poleg drugega rišemo stolpce – pravokotnike,
katerih višina je sorazmerna frekvenci v razredu. Širina pravokotnikov di je enaka, ker so
razredi enako široki (če niso enako široki, je višina stolpca gi).
Primer: Višina prihodkov v d.e. - frekvenčno porazdelitev grafično prikažemo s stolpci. Za
vsak razred narišemo stolpec di in višino fi.
Spodnja slika prikazuje primer stolpčnega diagrama za raven prihodkov, ki je razdeljena
v šest stopenj oziroma razredov. Abscisna os predstavlja raven prihodkov, ordinatna os pa
frekvenco enot za posamezno raven prihodkov.
Graf 2: Raven prihodkov
3,0
2,5
Frekvenca
2,0
1,5
1,0
0,5
0,0
50
100
150
200
250
300
350
Prihodki
Vir: Lastni, 2012.
Grafično prikazovanje frekvenčnih porazdelitev za enako široke in različno široke razrede se
nekoliko razlikuje. Pri prikazovanju frekvenčnih porazdelitev s površino pod diagramom
prikažemo velikost statistične množice. Pri risanju ločimo med grafičnim prikazovanjem
frekvenčnih porazdelite za enako (na abscisno os nanašamo vrednosti obravnavane
spremenljivke, meje in sredine razredov; na ordinatno os nanašamo frekvence ali relativne
frekvence) in za neenako široke razrede (na abscisno os nanašamo vrednosti obravnavane
spremenljivke, meje in sredine razredov; na ordinatno os nanašamo gostote frekvence ali
gostote relativne frekvence).
Linijski grafikon (diagram) ali poligon je primeren za prikaz številskih in časovnih vrst. V
koordinatnem sistemu zaznamujemo točke (xj, fj), kjer je xj sredina i-tega razreda in fj njegova
frekvenca. K tem točkam dodamo še točki (x0, 0) in (x k+1, 0), če je v frekvenčni porazdelitvi k
74
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
razredov. Točke zvežemo z daljicami. Iz naklona črte je moč razbrati kako se je pojav gibal v
opazovanem obdobju.
Priporočila za tabele ali preglednice:
-
Naslov naj bo kratek in jasen ter naj pove, kaj tabela prikazuje. Napisan je navadno
nad tabelo.
-
Napišemo zaporedno številko tabele pred naslovom, če je tabel več, da se nanje
lahko sklicujemo v besedilu.
-
Razložimo kratice, npr. v naslovu ali v opombah.
-
Navedemo vir, če podatke od kod povzemamo in jih prikažemo v tabeli.
-
Označimo – poimenujemo kolone in vrste tabele.
-
V stolpce in vrste tabel postavljamo števila (frekvence), deleže (strukturno ali
odstotke), pa tudi rezultate statističnih preizkusov.
-
Izbrani primer ali format tabel, če je ustrezen, večkrat uporabimo, ne pa da enkrat
prikažemo podatke na en način, drugič na drug način.
-
Podatke predstavimo v logičnem vrstnem redu, npr. od bolj pogostih h manj
pogostim, in ne po odgovorih v vprašalniku.
-
V tabelah navedemo tudi velikost vzorcev oz. število enot, če je število različno.
-
Pri kombinacijskih tabelah za dve spremenljivki navedemo tudi skupno vrsto in
kolono.
Ogiva je grafična predstavitev kumulativne frekvenčne porazdelitve s poligonom, kjer v
koordinatni sistem nanašamo točke (x j, min, Fj).
Grafični prikaz večrazsežnih struktur:
-
enako široki stolpci za vsako spremenljivko posebej,
-
strukturo v vsakem stolpcu prikažemo kot enorazsežno.
5.1.8
Raziskovalni problem, raziskovalno vprašanje in hipoteze
Definiranje problema vodi v natančno določitev namena znanstveno raziskovalnega dela.
Raziskovalni problem je splošno vprašanje, ki ga postavimo na začetku raziskave in nanj z
zbranimi podatki v raziskavi odgovorimo (navedemo razloge zakaj smo se za ta problem
odločili, navedemo ugotovitve drugih raziskovalcev, ki so se ukvarjali s podobnim
raziskovanjem). Z raziskovalnimi vprašanji notranje razčlenimo raziskovalni problem.
Vprašanje/a postavljena na začetku raziskave razčlenimo na več ožjih vprašanj, ki postavijo
75
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
meje naši raziskavi. Hipoteza (imenovana tudi domneva) je pomembna, ker odraža
raziskovalno vprašanje. V idealnem primeru raziskovalec na temelju svojih izkušenj,
poznavanja literature, postavljenih raziskovalnih vprašanj in neredko intuicije oblikuje eno ali
več raziskovalnih (delovnih) hipotez, ki odraža naše domneve in pričakovanja.
V statistiki govorimo o statističnih hipotezah, ki so prisotne pri statističnih obdelavah
podatkov (ničelne hipoteze, hipoteze neodvisnosti, hipoteze enake verjetnosti).
Ločimo dve skupini hipotez:
•
deskriptivna hipoteza oz. opisna hipoteza – z njo opišemo stanje,
•
kavzalna hipoteza oz. vzročno-posledična hipoteza
- z njo iščemo vzroke
določenega stanja (zakaj je določeno stanje). Kavzalna hipoteza vsebuje dve
spremenljivki.
Vsaka delovna hipoteza ima svojo alternativo (H1), ničelno hipotezo (H0), ki predstavlja
negacijo (zavrnitev) delovne hipoteze. Obe se torej medsebojno izključujeta. H0 pomeni, da
predpostavimo, da ni razlik med skupinami in da ne bo prišlo do povezave med
spremenljivkami, ki jih opazujemo (Gerrish in Lacey, 20101; Košmelj, 2001; Plichta in
Garzon, 2009; Pierce, 2009) . H0 je domneva, ki jo na podlagi vzorčnih vrednosti preverjamo.
Primer:
H0: Med medicinskimi sestrami v izbrani regiji ni razlik v izobrazbi med moškimi in ženskami.
H1: Med medicinskimi sestrami v izbrani regiji so značilne razlike v izobrazbi med moškimi in
ženskami.
Hipoteze omogočajo raziskovalcem, da izrazijo pričakovane odnose med spremenljivkami.
Pri statističnem sklepanju pri preizkušanju hipoteze o statističnem parametru poznamo
oziroma predpostavljamo določeno vrednost statističnega parametra iz osnovne populacije,
vendar želimo to preizkusiti na osnovi parametra, ki ga izračunamo iz vzorčnih podatkov. V
raziskovalnem procesu skušamo ugotoviti, ali lahko zavrnemo ničelno hipotezo pri
sprejemljivi ravni tveganja P < 0,01, govorimo o signifikantnem (značilnem) vplivu
proučevanega dejavnika ali lahko to storimo šele pri ravni P < 0,05. Statistično značilna
(signifikanca - vrednost p) pomeni, da razlike med skupinami niso nastale zgolj slučajno,
ampak so posledica nekega sistematičnega vpliva. Če je stopnja značilnosti manjša od 5%
(p < 0,05) to pomeni, da razlike, ki smo jih odkrili, niso posledice domnevnega vzroka, pač pa
nekaterih drugih vzrokov. V tem primeru ničelno domnevo zavrnemo in potrdimo
raziskovalno hipotezo (Plichta in Garzon, 2009). Pomembno je poudariti, da je uspeh ali
neuspeh raziskovalnega dela odvisen od izbora spremenljivk, ki jih izbere raziskovalec. Izbor
spremenljivk lahko namreč prikaže raziskovalni problem v vsej njegovi kompleksnosti, lahko
76
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
pa se zgodi, da spremenljivke, ki so zbrane za predstavljanje raziskovalnega problema tega
ne opišejo.
5.2
Kvalitativno raziskovanje v ZN
Kvalitativna raziskava se je pojavila mnogo pozneje kot kvantitativna. Uporaba kvalitativnih
metod v zdravstveni negi se je pričela uveljavljati v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Njene glavne značilnosti so besede in besedni opisi, ki jih obdelamo in analiziramo na
besedni način brez uporabe merskih postopkov. Pri kvalitativnem raziskovanju smo
prepuščeni subjektivnim kriterijem, zato je zelo pomembna dokumentiranost celotnega
procesa raziskovanja in dostopnost gradiv, ki pri tem nastanejo. V okviru analize kvalitativnih
podatkov poskušamo vse razpoložljive, relevantne in zanesljive podatke razlagati v
kontekstu celote, kjer v interpretacijo umeščamo vsak obravnavan primer.
5.2.1 Značilnosti kvalitativne raziskave
S kvalitativnimi metodami predstavimo informacije tako, da so zgodbe in izkušnje bolnikov
razumljive negovalnemu osebju in bližje njihovim praktičnim izkušnjam. Streubert in
Carpenter (2003) sta poudarila, da kvalitativne metode omogočajo popolno raziskavo
bolnikovih izkušenj, vključno z osebnimi odnosi in vrednotami. Parahoo (2006) navaja, da
lahko kvalitativno raziskavo uporabimo, ko
nas zanimajo mnenja, vrednote in stališča
raziskovancev. Zaradi kompleksnosti kvalitativne raziskave se le-ta večinoma odvija kot
študija enega samega primera ali majhnega števila primerov, ki je poglobljena. Zato mora
vsak raziskovalec, ki opravlja kvalitativno raziskavo, prisluhniti raziskovancem. Kvalitativni
raziskovalci so predani raziskovanju skozi uporabo različnih načinov razumevanja.
Raziskovalci podajo vprašanje o posebnem fenomenu za iskanje primerne metode ali
pristopa, da bi odgovorili na raziskovalno vprašanje. V kvalitativni raziskavi postavimo cilje
raziskave. Če imamo vnaprej postavljene cilje si ne postavljamo nepotrebnih vprašanj, cilji so
meje naše raziskave. Značilno je posploševanje po analogiji. Kvalitativne analize izvedemo
na osnovi dobljenih odgovorov. Raziskovalni načrt je cikličen kar pomeni, da se vseskozi
dopolnjuje, nadaljuje, krog raziskave se lahko ponavlja. Ker je v kvalitativnih raziskavah
prisoten subjektivni vidik moramo vedeti do katere mere je dobro biti raziskovalec in kdaj se
poistovetiti z osebo. Zato pišemo raziskovalni dnevnik, delamo pogovore s »kritičnimi
prijatelji« in drugimi raziskovalci. Raziskovalno situacijo tvorijo raziskovalec in proučevane
77
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
osebe. Osebe, ki so vključene v raziskavo nam lahko podajo kakšen nasvet. Intervju, kjer
intervjuvanec s podpisom jamči avtentičnost odgovorov ima pomembno vlogo za
avtentičnost zbranih podatkov.
Značilnosti kvalitativne raziskave:
•
Kvalitativne raziskave vključujejo manjši vzorec v raziskavo vključenih oseb.
•
Raziskava je pogosto študija primera z zelo poglobljenimi odgovori, ki vključuje tudi
delikatne teme.
•
Za kvalitativno raziskavo pripravimo raziskovalna vprašanja in predvidimo cilje
raziskave. Tako se izognemo postavljanju nepotrebnih vprašanj, hkrati pa zapisani
cilji predstavljajo meje raziskave. »Kriterij kakovosti kvalitativne raziskave je, da je
raziskava tem bolj zanesljiva, čim bolj podobne rezultate dobimo pri njenih
ponovitvah« (Skela Savič, 2010 , str. 29).
•
Kvalitativna raziskava poteka po cikličnem raziskovalnem načrtu, kar pomeni, da se
vseskozi dopolnjuje, nadaljuje,.. krog raziskave se lahko ponavlja.
•
Raziskovalci, ki izvajajo kvalitativno raziskavo, od raziskovancev velikokrat zbirajo
podatke v njihovem domačem okolju, zato morajo pri raziskovanju upoštevati, kako
kulturni, socialni in drugi dejavniki vplivajo na njihove izkušnje in vedenje.
.
Shema 11: Ciklični raziskovalni načrt
V praksi poznamo več možnih postopkov pridobivanja podatkov za kvalitativno raziskavo,
različne izvedbe raziskav in kvalitativnih analiz besedila. Eden izmed možnih in najpogosteje
78
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
uporabljanih postopkov, kjer pridobimo podatke za kvalitativno analizo je izvedba
intervjujev.
Lahko pa so vir pridobivanja podatkov tudi razna opazovanja z udeležbo
(javno, tajno), ali pa pridobimo podatke z analizo dokumentov, npr.: zapisi v dnevnik, filmi,
videoposnetki, fotografije, risbe, formalni dokumenti idr.
V intervjuju (v poglavju 3.1.2) je za kakovost pridobljenih podatkov pomembna temeljita
predhodna priprava spraševalca, saj mora v procesu izvajanja raziskave ustvariti takšen
odnos do intervjuvanca, da bo lahko dosegel zastavljene cilje raziskave. Pri izvedbi
nestrukturiranega intervjuja vnaprej pripravimo le nekaj vprašanj. Globinski intervju navadno
uporabljamo za ugotavljanje intervjuvančevih mnenj in namer (Ivanko, 2007).
Najprej izvedemo intervju, nato sledijo naslednje faze:
(1) Zapišemo lahko dobesedni prepis intervjujev, ki smo jih posneli npr. z diktafonom (t.i.
dobesedna »transkripcija«), ali pa jih zapišemo v parafrizirani obliki, kjer s svojimi besedami
oblikujemo odgovore. To je izhodišče za nadaljnjo analizo.
(2) V drugi fazi izvedemo odprto kodiranje1, ko iz prebranih odgovorov določimo kodirne
enote. Posamezna kodirna enota je del besedila, ki vključuje bistveno pomembne informacije
za raziskavo. Pomembne dele besedila označimo ali zapišemo v pripravljeno tabelo, tako da
prikažemo »našo pot razmišljanja«. Kodirne enote v nadaljevanju analiziramo, preberemo
besedilo in odgovorimo na cilje.
(3) Tretja je osrednja faza procesa kvalitativne analize, ko izvedemo kodiranje. Zapišemo
kode, ki so ključne besede. Posameznik delom besedila pripisuje pomen, ki ga označi s
kratko besedo ali besedno zvezo oziroma kodo.
(4) Nato oblikujemo kategorije (imenovane tudi podkategorije glavne kategorije), ko
vsebinsko sorodne kode združimo v širšo enoto. Dobljene kategorije so cilj raziskave, zato
kategorije zapišemo v cilj raziskave.
(5) V fazi definiranja glavne kategorije iz posameznih kategorij zapišemo skupni opis
kategorije tako, da zapišemo katere kode sestavljajo posamezno kategorije.
(6) V zadnji fazi izvedemo poskusno utemeljeno teorijo, ki je zaključek kvalitativne analize.
Shema 12: Primer postopka izpeljave kvalitativne analize
1
Zaprto kodiranje izvedemo tako, da pred izvedbo intervjuja določimo kode.
79
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Vir: prirejeno po Habjančič (2008, str. 100, v Erjanti, 1999)
V kvalitativnih raziskavah nimamo na voljo spiska napak ali razsežnosti, na osnovi katerih bi
ocenili kakovost podatkov, zato je za presojo kakovosti podatkov iz kvalitativne
raziskave potreben precej podroben vpogled v samo raziskavo. Raziskovalci se morajo
posebej potruditi, da je kvalitativna raziskava ne le kakovostno izpeljana, ampak tudi
kakovostno dokumentirana. Zbiranje podatkov je tesno povezano njihovo analizo, ker se
običajno prilagaja ugotovitvam sprotne analize. Tako se moramo zelo podrobno seznaniti s
samo raziskavo, da lahko presojamo njeno kakovost. V kvalitativni raziskavi je raziskovalec
ključen za zbiranje in analizo podatkov. Zato je dobro poznati njegovo predznanje, izkušnje,
namene in cilje ter morebitno pripadnost določeni teoretični perspektivi. Pomembna so tudi
načela izbire, ki vodijo raziskovalca pri odločitvah o področju raziskovanja in o vključitvi
dogodkov, skupin in posameznikov v raziskavo in njegova etična načela. V samem procesu
pridobivanja podatkov je pomemben začetni pristop raziskovalca, saj z začetnim načinom
vzpostavitve stika z izbranimi enotami ta lahko determinira vse nadaljnje postopke. Pri
izvedbi oz. pri pridobivanju podatkov je potrebno nameniti posebno pozornost metodam
proučevanja in zbiranja podatkov, ki se lahko uporabijo na različne načine. Bregar,
Ograjenšek in Bavdaž (2005, str. 26) opozarjajo na naslednje: »Če je na primer raziskovalec
v nestrukturiranem intervjuju v časovni stiski in stalno sovpada sogovorniku v besedo ali pa
če skuša zapolniti vsako sekundo tišine, bo tudi intervjuvanec hitel z odgovori, ki bodo zelo
verjetno površni. Nasprotno pa bo umirjen intervju z nevsiljivimi ponovitvami istega vprašanja
intervjuvancu pomagal do priklica že skoraj pozabljenih dogodkov. To so seveda že
podrobnosti, ki pa nezanemarljivo dvigujejo ali znižujejo kakovost zbranih podatkov. Zato je
priporočljivo proučiti kakšen izsek iz originalnega gradiva: iz prepisa intervjuja, zapiskov
opazovanja ali uporabljenih dokumentov. Na ta način spoznamo kontekst, v katerem je
80
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
zbiranje podatkov potekalo, konkretne procese zbiranja podatkov in njihovo povezavo z
analizo podatkov in ugotovitvami, s tem pa tudi njihovo veljavnost in zanesljivost.«
Kritiki kvalitativnega raziskovanja poudarjajo, da je kvalitativno raziskovanje preveč
subjektivno, saj je zaznati preveč osebnega odnosa v poteku raziskave, v analizi in
interpretaciji dobljenih rezultatov. Navajajo, da so oblikovani sklepi takšne raziskave
vprašljivi. Da bi izločili subjektivni vidik v procesu raziskovanja je pomembno, da raziskovalec
ve, do katere mere je dobro biti raziskovalec in v katerem trenutku se raziskovalec poistoveti
z osebo. V ta namen raziskovalec piše raziskovalni dnevnik, dela pogovore s »kritičnimi
prijatelji« in drugimi raziskovalci. Kvalitativno raziskovanje je po mnenju kritikov pogosto
nestrukturirano. Poročila so nepopolna, nejasna in pomanjkljiva je preglednost rezultatov.
Zaradi nestandardiziranih postopkov izpeljave jih je težko ponoviti. Kot odgovor na to kritiko
je prikazan možen primer obdelave in predstavitve rezultatov. Pogosta kritika je, da ni
razloženo, kako so bili posamezniki izbrani v raziskavo. Kritiki raziskovanja trdijo, da
uspešnost kvalitativne raziskave temelji na raziskovalčevi spretnosti in iznajdljivosti, saj je
»raziskovalec glavni instrument raziskave«. Prav tako je težava kvalitativnih raziskav tudi
posploševanje rezultatov iz vzorca na osnovno množico, saj je postavljeno vprašanje: Ali
lahko en primer ali manjše število proučevanih primerov predstavlja celotno populacijo?
Številne kritike kvalitativnega raziskovanja, zavrnemo z utemeljenimi poskusnimi teorijami, ki
temeljijo na kvalitativnih tehnikah raziskovanja, s katerimi dobimo številne informacije, ki so
pomembne za izvajanje prakse v zdravstveni negi.
Ker je cilj raziskovalcev pridobiti poglobljene odgovore na zastavljena vprašanja, je zelo
pomembna izbira oseb, ki bodo sodelovale v raziskavi. Pretehtati je potrebno ali bo izbrana
oseba lahko odgovorila na naša vprašanja. Zato smo v predstavljenem primeru v
nadaljevanju postavili vprašanje, na katerega smo predvidevali, da intervjuvane osebe
poznajo odgovor oziroma imajo izkušnje.
Primer: Kvalitativna analiza besedila o timskem delu v času klinične prakse
Za predstavitev kvalitativne analize besedila je v nadaljevanju prikazan primer pilotske
raziskave, katere namen je bil preveriti ustreznost raziskovalnega vprašanja in pridobiti
podatke in dodatne informacije za nadaljnje raziskovanje. V predstavljeni raziskavi nas je
zanimal vidik izrednih študentov o timskem delu v procesu izvajanja klinične prakse. Ker smo
pri izvedbi kvalitativne analize želeli pridobiti poglobljena mnenja in pri tem upoštevati
dejstvo, da »moramo imeti vedno« možnost, da dobimo odgovor na zastavljeno vprašanje,
smo postavili le eno vprašanje v obliki intervjuja. Pred izvedbo skupinskega intervjuja smo z
81
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
namenom, da prikažemo intervjuvancem, da so njihovi odgovori pomembni za naše
nadaljnje raziskovalno delo, obrazložili namen raziskave.
5.1.1
Raziskovalno vprašanje in cilji
Raziskovalno vprašanje: Zakaj je timsko delo v času klinične prakse pomembno za izredne
študente? Cilj raziskovanja je bil pridobiti poglobljena mnenja izrednih študentov, o pomenu
timskega dela v času klinične prakse. Študentom smo zato v okviru predmeta Raziskovalno
delo v zdravstveni negi postavili odprto vprašanje iz področja, kjer že imajo določene
izkušnje pridobljene v procesu izobraževanja ali iz delovnega okolja. Cilj raziskave je bil
izvedeti, kaj menijo izredni študentje VŠZ o timskem delu v procesu opravljanja klinične
prakse, kaj je po njihovem mnenju pomembno za dobro izvedeno timsko delo, kako
razumejo svojo vlogo v času opravljanja klinične prakse, kakšna so bila njihova pričakovanja
in kakšne so bile njihove izkušnje o timskem delu na klinični praksi.
5.1. 2 Metode in vzorec
Raziskavo v obliki intervjuja smo izvedli med izrednimi študenti Visoke šole za zdravstvo.
Študentje, ki smo jih zaprosili za anonimno sodelovanje v kvalitativni raziskavi so se
prostovoljno odločili za sodelovanje. Od 41 študentov, jih je 56% sodelovalo v raziskavi.
Svoje odgovore so zapisali na list papirja, kjer je bil v uvodu zapisan namen raziskave in
zahvala, nato je bilo postavljeno odprto vprašanje: »Zapišite vaše mnenje o TIMSKEM DELU
v procesu opravljanja klinične prakse«. Pisanje odgovora ni bilo časovno omejeno. Najdaljši
čas zapisa ni presegel 30 minut.
V nadaljevanju smo izvedli dobesedni prepis besedila, ki smo ga večkrat prebrali, nato pa na
osnovi vseh zapisanih intervjujev izvedli kvalitativno metodo analize besedila. Postopek
določitve samostojnih kod, podkategorij in nato formuliranje teh v glavno kategorijo, je
natančno predstavljeno v podpoglavju 5. 1. 3, v tabeli št. 1.
5.1. 3 Obdelava podatkov in rezultati
V rezultatih predstavimo »pot našega razmišljanja« pri analiziranju besedila. Predstavimo
glavno kategorijo Timsko delo izrednih študentov v času klinične prakse (GK), ki smo jo
sestavili iz indeksiranih podkategorij (PK1, PK2, PK3), podkategorijo predstavljajo značilne
kode (K1, K2, K3, K4, K5, K6), kodirne enote in podamo pomembne citate iz intervjujev, na
82
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
podlagi katerih smo te kode določili. Vsak citat ima zapisano številko intervjuja (lahko
zapišemo tudi čas izvedbe). V članku bodo predstavljeni le rezultati analize izjav, ki
opredeljujejo timsko delo izrednih študentov v času klinične prakse.
Tabela 8: Primer analize besedila
Definicija na osnovi
katere zapišemo
Timsko delo izrednih študentov v času klinične prakse prispeva k
poskusno teorijo
izgradnji poklicne identitete.
Definiranje kategorije
– glavna kategorija
Timsko delo izrednih študentov v času klinične prakse.
PK1: klinična praksa (sestavljajo samostojne kode: K1, K5),
Podkategorije (PK)
PK2: timsko delo – značilnosti (sestavljajo samostojne kode: K3, K4),
PK3:
timsko delo – izgradnja poklicne identitete (sestavljajo
samostojne kode: K1, K2, K,3, K4, K5).
K1: klinična praksa izrednih študentov (sestavljajo kodirne enote:
Samostojne kode (K)
KE1, KE2, KE7, KE10, KE12),
K2: vključenost študentov (sestavljajo kodirne enote: KE1, KE3, KE4,
KE9, KE10),
K3: sodelovanje (sestavljajo kodirne enote: KE1, KE6, KE10, KE11,
KE12),
K4: novo znanje (sestavljajo kodirne enote: KE4, KE6, KE8, KE9,
KE10),
K5: izredni študij (sestavljajo kodirne enote: KE3, KE7, …),
KE1: vključitev študentov v time, KE2: vloga mentorja, KE3:
Kodirne enote (KE)
predhodne izkušnje, KE4: preverjanje znanja, KE5: želja po osvojitvi
novega znanja, KE6: nove izkušnje, KE7: izobraževanje, KE8:
izmenjevanje izkušenj, KE9: dopolnjevanje znanja, KE10: pridobitev
novega znanja, KE11: različne naloge, KE12: sodelovanje z
mentorjem …
Intervjuji:
I1: »V procesu opravljanja klinične prakse sem naletel na različno vključevanje v time, kjer …
I2: …
I3: …
83
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
I4: …
Primer določitve kodirnih enot iz delov besedila:
I1: »V procesu opravljanja klinične prakse sem naletel na različno vključevanje v time, kjer
sem opravljal klinično prakso. Na določenih oddelkih sem bil aktivno vključen v tim skozi
celotno prakso in pridobil veliko znanja. Na drugih oddelkih ne morem reči, da sem bil
vključen v timsko delo, saj je bilo moje delo odvisno od dobre volje »kakšne« sestre«.
I2: »Timsko delo je v zdravstvu zelo pomembno, če tim pravilno funkcionira. Če potekajo
odkriti, iskreni, pošteni pogovori. Če se člani tima, ne držijo pravil timskega dela, pride do
nesoglasij. Vsi vemo, kaj je timsko delo. V naših rednih službah smo redno vključeni v timsko
delo. Pri klinični praksi so pomembna navodila mentorja, …«
I3: »Na klinični praksi timskega dela ni. Opravljamo naloge, ki nam jih zaupajo. Mentor na
praksi ni
prisoten …«
Vir: Lastni, 2011.
Glavno kategorijo lahko opredelimo glede na njene značilnosti, pogoje in posledice. Tabela
nam je v pomoč pri definiranju in obrazložitvi poskusne utemeljene teorije.
Tabela 9: Primer analize glavne kategorije besedila
TIMSKO DELO IZREDNIH ŠTUDENTOV V ČASU KLINIČNE PRAKSE
Pogoji, razlogi
značilnosti
Posledice, ukrepi
poteka v timu
sodelovanje med člani tima, primer
dobri rezultati, izmenjevanje prakso,
izkušenj
študent
v
pridobi
znanja, študent pridobi
nadgradnja znanja
poteka delo v timu - študent ni dopolnjevanja znanja,
ni vključen v delo tima
znanja
pomembne izkušnje
poteka delo v timu - študent dopolnjevanje
vključen v delo tima
prenosa
pomembne izkušnje
motivacija mentorja,
ni nadgradnje znanja zaradi motivacije šole
lastnega ravnanja
timsko delo ne poteka
ni
sodelovanja
med dodatno
izobraževanje
zaposlenimi, ni znanja ali pomenu timskega dela
motivacije študenta
Vir: Lastni, 2011.
84
mag. Barbara Rodica
o
RDZN
VŠZ, Novo mesto
5.1.4 Razprava
Kvalitativna analiza besedila omogoča, da je v raziskavi prisoten subjektivni vidik, saj je od
raziskovalca in njegovega predznanja »odvisno« kako bo interpretiral dobljene rezultate in
predstavil rezultate. Predlog, kako predstaviti postopek analize besedila in dobljene rezultate
prikazujeta tabeli št. 1 in št. 2. Rezultati takšne analize so predlogi, usmeritve za nadaljnje
delo in izboljšanje zdravstvene nege. Iz analize besedila ugotovimo, da so študentje v času
klinične prakse različno aktivni in vključeni v timsko delo, kar je prikazano v tabeli št. 2.
Njihova pričakovanja so usmerjena v nadgradnjo in dopolnjevanje znanja. Poudarili so
pomen timskega dela in željo po vključenosti v tim, da bi lahko pridobili določena znanja.
Ugotovitve izvedene pilotske raziskave bodo uporabljene v nadaljnjem raziskovanju.
Postavljeno bo naslednje raziskovalno vprašanje: Kakšen je vpliv timskega dela v času
klinične prakse študenta k izgradnji njegove poklicne identitete? Cilj raziskave je: Pokazati,
da ima timsko delo v času klinične prakse pomembno vpliva na izgradnjo poklicne identitete
študenta.
5.2.2 Značilnosti analize kvalitativnih podatkov
Značilnosti analiza kvalitativnih podatkov so:
•
poudarjen pomen konteksta za razumevanje različnih pojavov (dolčen dogodek,
dejanje, izjava je odvisen od družbenega sistema, okolja ali obdobja v katerem se
pojavi,
•
poudarjen pomen študij primera (ena ali manjše število enot, kjer imamo opravka s
širokim naborom spremenljivk za majhno število enot, kar raziskovalcu omogoča
ustrezno poglobitev v raziskovalni problem),
•
neposredni značaj analize kvalitativnih podatkov (raziskovalec naj predmet proučuje v
njegovem naravnem okolju, kjer naj se v odnosih s preučevanimi ljudmi vede naravno
in nemoteče – »stopnja (ne)opaznosti raziskovalca),
•
induktiven značaj analize podatkov (raziskovalci odkrivajo koncepte, vpoglede,
različne načine interpretacije itd., za kvalitativno raziskovanje je značilen fleksibilen
raziskovalni načrt: raziskavo pričnemo z le okvirno opredeljenem raziskovalnim
problemom, ki ga je bolj natančno mogoče opredeliti šele v teku raziskave),
•
procesnost analize kvalitativnih podatkov (poteka običajno v daljšem časovnem
obdobju, ker je na ta način mogoče opazovati razvoj opazovanih pojavov),
85
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
•
interpretacija z vidika zaznav opazovanih ljudi (raziskovalec v analizi kvalitativnih
podatkov ne išče objektivne resnice o določenem pojavu, ampak poskuša razumeti
perspektive različnih ljudi),
•
visoka veljavnost in nizka zanesljivost (ponovljivost) analize kvalitativnih podatkov
(raziskovalec dobi podatke iz neposrednega stika z raziskovanim, zato je veljavnost
analize kvalitativnih podatkov visoka, njena zanesljivost (ponovljivost) pa nizka, saj
raziskovalni pristopi niso standardizirani do takšne mere kot v analizi kvantitativnih
podatkov),
•
specifična vloga raziskovalca v okviru raziskovale situacije (raziskovalec je v bistvu
merski instrument, kar v raziskovalni proces vnaša metodološka, osebna in etična
vprašanja – v kolikšni meri naj raziskovalec postane del okolja, ki ga proučuje; ali naj
razkrije svojo vlogo ali ne ipd.
86
mag. Barbara Rodica
RDZN
6
VŠZ, Novo mesto
VLOGA RAZISKOVALCA
6.1
Značilnosti raziskovalnih pristopov
Kriteriji ugotavljanja spoznanj, ki se pokažejo pri raziskovanju morajo izhajati iz paradigme, ki
ji določena oblika raziskovanja pripada. Za ocenjevanje kakovosti znanstvenih spoznanj
kvalitativnega raziskovanja se uporabljajo (isti) kriteriji kot v kvantitativnem raziskovanju.
Kakovost raziskovanja je v kvantitativnem pristopu opredeljena s pojmi:
•
zanesljivost,
•
veljavnost (vsebinska: z veljavnostjo testa mislimo na njegovo lastnost, da meri prav
tisto, kar imamo namen z njim meriti; kriterijska, konstruktna),
•
objektivnost,
•
občutljivost.
Če imajo uporabljeni merski instrumenti zadovoljive merske karakteristike, naj bi raziskovalni
izsledki dali kar se da natančno in konsistentno podobo objektivne stvarnosti. Bryman (2004)
meni, da aplikacija kvantitativnih kriterijev veljavnosti in zanesljivosti v kvalitativno
raziskovanje ni mogoča. Raziskovalce razdeli:
1. Kvalitativno usmerjeni raziskovalci, ki so prevzeli kvantitativne kriterije (t.i. realisti,
izhajajo iz tega, da lahko kvalitativni raziskovalci zajamejo realnost v svojih konceptih in
teorijah),
2. raziskovalci, ki uporabljajo kvantitativnim kriterijem alternativne kriterije (po njihovem
mnenju so koncepti in teorije reprezentacije, zato lahko obstajajo enako kredibilne
reprezentacije istega pojava),
3. zagovorniki subtilnega realizma (Hammersley), ki pomenijo srednjo pot med realisti in
antirealisti.
Kriteriji ugotavljanja kakovosti znanstvenih spoznanj kvalitativnega raziskovanja so za
različne merske karakteristike razdeljeni v naslednje štiri skupine:
-
POZITIVISTIČNI PRISTOP (Hammersley, 1992),
-
POSTPOZITIVISTIČNI PRISTOP (Hammersley),
-
POSTMODERNISTIČNI PRISTOP (Hammersley),
-
POSTSTRUKTUR. PRISTOP (Lincoln in Denzin, 1994).
87
mag. Barbara Rodica
RDZN
6.2
VŠZ, Novo mesto
Raziskovalni pristopi
Pozitivistični raziskovalni pristop v kvalitativnem raziskovanju zagovarja uporabo
kriterijev, ki se uporabljajo tudi v kvalitativnem raziskovanju, zato za pozitivistični raziskovalni
pristop velja naslednje:
•
notranja zanesljivost (stopnja strinjanja različnih raziskovalcev …, ter usklajenost pri
analiziranju zbranih podatkov),
•
zunanja zanesljivost (možnost ponovitve raziskave),
•
notranja veljavnost (ali imajo ugotovitve utemeljitev v proučevani situaciji),
•
zunanja veljavnost (možnost posplošitve ugotovitev iz proučevane v druge situacije) in
•
notranje in zunanje objektivnosti.
Postpozitivistični raziskovalni pristop
Kvalitativno empirično raziskovanje je drugačna oblika znanstvenega raziskovanja kot
kvantitativno, zato zahteva vzpostavitev drugačnih metodoloških pristopov (gre predvsem za
drugačno poimenovanje kriterijev). O tem, kakšne kriterije uporabiti ni soglasja oziroma je
doseženo le soglasje o tem, da morajo biti kriteriji specifični.
Raziskovalci, ki uporabljajo postpozitivistični raziskovalni pristop so: Moser (transparenca,
skladnost, vpliv raziskovalca), Lincoln in Guba: verodostojnost (kredibilnost, prenosljivost,
doslednost, možnost potrditve) in avtentičnost, Silverman in Steinke.
Pomembne značilnosti oz. kriteriji postpozivističnega raziskovalnega pristopa so:
•
Transparenca – transparenca funkcij, transparenca ciljev in metod raziskovalnega dela.
Transparentnost zagotovimo tako, da rezultate raziskave javno predstavimo (javna
razgrnitev …).
•
Kriterij skladnosti: ocenjujemo kakšno je ujemanje med cilji in metodami raziskovalnega
dela, a tudi med cilji in teoretičnimi podlagami raziskovanja.
•
Kriterij vpliva raziskovalca (ga ne sme pačiti …).
•
Triangulacija, analitična indukcija, naturalistični kriteriji.
Postmodernistični raziskovalni pristop zavrača možnost določitve kakršnihkoli kriterijev
za presojo znanstvenosti analize kvalitativnih podatkov oz. ocenjevanja kakovosti spoznanj
kvalitativnega raziskovanja. Pri tem pristopu je že sama zamisel o ocenjevanju kakovosti
88
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
analize kvalitativnih podatkov v nasprotju z naravo kvalitativnega raziskovanja in objektov, ki
so predmet tega raziskovanja.
Pri raziskovanju oz. razlagi raziskovanja uporabimo podobo kristala :“podoba, ki jo vidimo je
odvisna od našega gledišča”. V postmodernističnem raziskovalnem pristopu je spremenjen
tradicionalni pogled na veljavnost. Raziskovalci poudarijo, da ne obstaja la ena resnica in
zavračajo zunanji kriterij preverjanja spoznanj.
Poststrukturalistični pristop si prizadeva oblikovati popolnoma nov sklop kriterijev, ki naj bi
poudarjali temeljne značilnosti analize kvalitativnih podatkov (subjektivnost, čustva …) in bi
izhajali iz kvalitativnega raziskovanja. Po mnenju Lincolna in Denzina bi morali pri
oblikovanju kvalitativnega raziskovanja upoštevati metodologij kvantitativnega raziskovanja,
hkrati pa vključiti tudi subjektivnost, čustva in druge dejavnike, ki jih kvantitativno
raziskovanje zanemarja.
Lather: ironična, paralogična, rizomatična in čutna veljavnost.
Silverman (2005) je postavil štiri vprašanja za ocenjevanje kakovosti kvalitativne raziskave:
1. Ali je raziskava omogočila oblikovanje nove teorije?
2. Ali je raziskovalec uporabljene raziskovalne postopke ustrezno utemeljil?
3. Ali so bile metode oz. tehnike zbiranja podatkov ustrezno uporabljene glede na
izbrani raziskovalni problem?
4. Koliko je raziskava pripomogla k napredku prakse, oziroma koliko so ugotovitve
raziskave uporabne za praktike pri reševanju njihovih konkretnih problemov?
89
mag. Barbara Rodica
RDZN
7
VŠZ, Novo mesto
MERSKE KARAKTERISTIKE RAZISKAVE, VZORČENJE, TRIANGULACIJA
7.1.1
Merske karakteristike
Temelj znanstvenega kvantitativnega raziskovanja je
v zagotavljanju objektivnosti,
zanesljivosti in veljavnosti ter natančnosti in občutljivosti postopkov, s katerimi testiramo
hipoteze. V procesu raziskovanja gre za preplet merskih karakteristik, kjer je potrebno
zagotoviti vse kriterije. Glavne merske karaketristike so:
•
veljavnost (vsebinska, kriterijska, konstruktna) – jo izračunamo,
•
zanesljivost (retestna metoda, metoda paralelnih oblik, metoda sodih in lihih polovic,
metoda analize notranje konsistentnosti) – jo izračunamo,
•
objektivnost – opišemo in ne izračunamo,
•
občutljivost – opišemo in ne izračunamo.
V znanstvenih raziskavah moramo zagotoviti objektivnost kot najsplošnejši princip
znanstvenega
raziskovanja.
Objektivno
znanstveno
delo
predpostavlja
preverljivost
raziskovanja, kar pomeni da mora biti zagotovljena možnost, da spoznanja in ugotovitve, do
katerih pride raziskovalec, lahko preveri tudi vsak drug raziskovalec. Objektivnost:
•
izvedbe,
•
vrednotenja,
•
interpretacije.
Ivanko (2007) poudarja, da objektivnost predpostavlja nepristranski, stvaren, nevtralen in
pravičen odnos raziskovalca do določenega pojava ali predmeta raziskovanja, ki obstaja
neodvisno od subjekta, njegovega opazovanja in mišljenja. Raziskovalec mora v svojih
raziskovanjih težiti k nepristranskemu iskanju resnice, ki jo pridobi v procesu raziskovanja.
Objektivnost dosežemo, če v raziskavi upoštevamo, da so vsi možni vplivi raziskovalca na
odgovore raziskovancev zmanjšani na minimum. Zagotoviti moramo, da vsi raziskovanci
izpolnjujejo instrument pod enakimi pogoji. Vsi dobijo enaka vprašanja, navodila in imajo
enake pogoje za izpolnjevanje instrumenta. Raziskovalec, ki se odmakne od raziskovancev
in ne vpliva na raziskavo s svojimi pogledi na podatke, ki jih zbira in analizira, zagotovi
raziskavi objektivnost. Objektivnost je pomembna v fazi interpretacije. Bolj ko so postopki, ki
dajejo numerične rezultate, standardizirani, večja je možnost objektivne interpretacije. V fazi
interpretacije podatkov je pomembno, da se isti odgovor interpretira na enak način ne glede
na ostale okoliščine.
90
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
Načelo zanesljivosti znanstvenih metod terja od raziskovalcev, da svoja stališča ali sodbe
dovolj obrazložijo in dokažejo z določenimi logičnimi postopki (Ivanko, 2007, str. 3-4).
Zanesljiv je instrument, ki ob ponovni uporabi na isti populaciji da podobne rezultate. Pri
retestni metodi iste osebe rešijo isti instrument npr. dvakrat. V primeru uporabe metode
paralelnih oblik vsak testiranec reši dve podobni obliki instrumenta, tako dobijo vsi dva
rezultata (dva testa; A in B). Tudi v primeru metode sodih in lihih polovic dobimo dva
rezultata, vendar instrument razdelimo na dve polovici naknadno (npr. ločimo vse sode in
lihe naloge). Zanesljivost:
•
retestna metoda,
•
metoda paralelnih oblik,
•
metoda sodih in lihih polovic,
•
metoda analize notranje konsistentnosti,
•
Crombachov koeficient α.
Veljavnost raziskovalec zagotovi tako, da imajo analize ali interpretacija dobljenih rezultatov
podlago v raziskovalnem gradivu. Veljavna in dobra hipoteza je relevantna - omogoča rešitev
osnovnega problema raziskovanja, je preverljiva - z miselnimi postopki, znanstvenimi dejstvi
ali izkušnjami lahko potrdimo oziroma dokažemo ali ovržemo hipotezo ali nekatere njene
posledice, je kompatibilna – je čimbolj usklajena z že preverjenimi in sprejetimi hipotezami, je
plodna in enostavna (Ivanko, 2007). Veljavnost:
•
vsebinska,
•
kriterijska,
•
konstruktna.
Z vsebinsko veljavnostjo testa želimo zagotoviti, da meri prav tisto, kar imamo namen z njim
meriti. Če imajo uporabljeni merski instrumenti zadovoljive merske karakteristike, naj bi
raziskovalni izsledki dali kar se da natančno in konsistentno podobo objektivne stvarnosti.
Vsebinsko veljavnost preveri raziskovalec tako, da preveri instrument (npr. vprašalnik) pri
kateri drugi osebi (v raziskavi zapišemo koliko ljudi je preverilo instrument). Kriterijsko
veljavnost lahko zagotovimo tako, da primerjamo rezultate pridobljene z enim instrumentom
na
drugih
instrumentih
(potrebujemo
dva
instrumenta).
Metodo
analize
notranje
konsistentnosti izvedemo tako, da predvsem daljši instrument razdelimo na toliko delov
kolikor je nalog – vprašanj (vsaka naloga predstavlja instrument), kjer na osnovi rezultatov
lahko naredimo primerjave med določenimi vprašanji in tako preverimo verodostojnost
anketiranca. Kriterij veljavnosti velja za kvantitativne raziskave in ni združljiv s principi
91
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
kvalitativne raziskave zato, ker pri kvalitativni raziskavi ne moremo zagotoviti, da bi bile vse
spremenljivke in interakcije med raziskovalci in raziskovanci enake.
Občutljivost lahko zagotovimo z večstopenjsko lestvico.
92
mag. Barbara Rodica
RDZN
8
VŠZ, Novo mesto
PREDSTAVITEV RAZISKAVE
Metodologija
** Predavanja in literatura.
Citiranje in navajanje virov
** Predavanja in literatura.
Interpretacija ugotovitev
** Predavanja in literatura.
93
mag. Barbara Rodica
RDZN
9
VŠZ, Novo mesto
LITERATURA
2. Anthony, D. (2011). Statistic for Health, Life and Social Science. l
3. Bajt, A., Štiblar, F. (2002). Statistika za družboslovce. Ljubljana, 213 str.
4. Bregar, L., Ograjenšek, I. in Bavdaž, M. (2005). Metode raziskovalnega dela za
ekonomiste: izbrane teme. Ljubljana: Ekonomska fakulteta v Ljubljani, 183 str.
5. Brvar, B. (2007) Statistika. Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.
6. Cencič, M. (2009). Kako poteka pedagoško raziskovanje : primer kvantitativne empirične
neeksperimentalne raziskave. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 168 str.
7. Dimovski, V. (2005). Metode raziskovalnega dela. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
8. Ferligoj, A. (1994). Osnove statistike. Ljubljana: Univerza v ljubljani, Fakulteta za
družbene vede.
9. Gerrish, K. in Lacey, A. (2010). The Research Process in Nursing. 6th. ed. Blackwell
Publishing Ltd.
10. Golob, M. (2011). Raziskovanje na področju zdravstvene nege v Sloveniji. Diplomska
naloga. Novo mesto: Visoka šola za zdravstveno nego Novo mesto, 49 str.
11. Habjanič, A.
(2008). Kvalitativno raziskovanje v zdravstveni negi z metodo analize
besedila. V Teorija, raziskovanje in praksa – trije stebri, na katerih temelji sodobna
zdravstvena nega. 1. mednarodna znanstvena konferenca (str. 98-105). Bled: Visoka
šola za zdravstveno nego Jesenice.
12. Ivanko, Š. (2007). Raziskovanje in pisanje del: metodologija in tehnologija raziskovanja
ter pisanja strokovnih in znanstvenih del. Ljubljana.
13. Jesenko, J. (2001). Statistika v organizaciji in managementu. Kranj: Moderna
organizacija, 422 str.
14. Kališnik, M., Zabavnik Piano, J. in Rožić, A. (2006). Temelji znanstvenoraziskovalne
metodologije v biomedicini. Priročnik. Ljubljana: Družba Piano. 175. str.
15. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. (1994). Ljubljana:
Zbornica zdravstvene nege Slovenije.
16. Košmelj, B. in Rovan, J. (2000). Statistično sklepanje, Učbenik. Ljubljana: Univerza v
Ljubljani Ekonomska fakulteta 312 str.
17. Košmelj,
K. (2001). Uporabna statistika. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška
fakulteta.
18. Kožuh, B. (2003). Statistične metode v pedagoškem raziskovanju. Ljubljana: Filozofska
fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za pedagogiko in andragogiko.
94
mag. Barbara Rodica
RDZN
VŠZ, Novo mesto
19. Mažgon, J. (2008). Razvoj akcijskega raziskovanja na temeljnih predpostavkah
kvalitativne metodologije. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
20. Parahoo, K. (2008). Nursing Research: Principles, Process and Issues. London, England:
Palgrave Macmillan.
21. Pierce. L. L., (2009). Twelve steps for sucess in the nursing research journey. Journal of
Continuing Education in Nursing (J CONTIN EDUC NURS), 40(4), 154-64 (28 ref).
Pridobljeno 23.8.2011,
www.cinahl.com/cgi-bin/refsvc?jid=211&accno=2010252217
22. Plichta, S. B. in Garzon, L. S. (2009). Statistics for Nursing and Allied Health. Library of
Congress-in-Publication Data.
23. Rodica, B. (2011). Pomen znanstvenega raziskovanja za prakso in celostno obravnavo
pacienta. Celostna obravnava pacienta - kako daleč smo še do cilja? : pomen integralne
nege in integrativne medicine za paciente : znanstveni simpozij z mednarodno udeležbo,
Novo mesto: Visoka šola za zdravstveno nego Novo mesto.
24. Seljak, J. (2000). Statistika v javni upravi. Ljubljana: Visoka upravna šola v Ljubljani.
25. Skela Savič, B. (2010). Zakaj potrebujemo raziskovanje in na dokazih podprto prakso v
zdravstveni negi. V Skela Savič, B. et. al. (ur.), Teoretične in praktične osnove
zdravstvene nege : izbrana poglavja (str. 28-40). Jesenice: Visoka šola za zdravstveno
nego.
26. Skela Savič, B.
(2008). Teorija, raziskovanje in praksa v zdravstveni negi – vidik
odgovornosti menedžmenta v zdravstvu in menedžmenta v visokem šolstvu. V Teorija,
raziskovanje in praksa – trije stebri, na katerih temelji sodobna zdravstvena nega. 1.
mednarodna znanstvena konferenca (str. 38-46). Bled: Visoka šola za zdravstveno nego
Jesenice.
27. Streubert, S. H. in Rindali C. D., (2011). Qualitive research in nursing: Advancing the
Humanistic Imperative. Philadelphia: Wolters Kluwer Health/Lippincott Williams & Wilkins,
cop., 470 str.
28. Streubert, S. H. in Rindali C. D., (2003). Qualitive research in nursing: Advancing the
Humanistic Imperative. Philadelphia: Lippincott.
29. Tomšič, A. (2009). Statistika ne laže. Maribor: Pro-Andy, 116 str.
30. Urh, I. (2003). Anketiranje kot tehnika zbiranja podatkov v zdravstveni negi –
preizkušanje anketnega vprašalnika. Obzornik zdravstvene nege, 37, (str. 219 – 224).
95
mag. Barbara Rodica