Knjige povzetkov posveta o divjem prašiču kliknite tukaj

Transcription

1
Povzetki, prispevki
Povzetki
2. slovensko-hrvaški posvet z mednarodno udeležbo o
upravljanju z divjadjo: divji prašič
Urednika: Helena Poličnik, Boštjan Pokorny
Oblikovanje: Ida Jelenko
Izdal in založil: ERICo, d.o.o.
Število izvodov: 200
Leto izdaje: 2010
2.slovensko-hrvaški posvet z mednarodno udeležbo o upravljanju z divjadjo: divji prašič
Velenje, 17. in 18. september 2010
Povzetki, prispevki
2
Programski odbor:
doc. dr. Boštjan Pokorny, ERICo d.o.o., Slovenija – vodja
dr. Helena Poličnik, ERICo d.o.o., Slovenija
doc. dr. Klemen Jerina, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, Slovenija
prof. dr. Ivan Kos, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, Slovenija
prof. dr. Alen Slavica, Veterinarska fakulteta, Univerza v Zagrebu, Hrvaška
dr. Dean Konjević, Veterinarska fakulteta, Univerza v Zagrebu, Hrvaška
dr. Nikica Šprem, Agronomska fakulteta, Univerza v Zagrebu, Hrvaška
prof. dr. Carlos Fonseca, Department of Biology, University of Aveiro, Portugalska
dr. Oliver Keuling, University for Veterinary Medicine, Institute for Wildlife Research,
Nemčija
Organizacijski odbor:
dr. Helena Poličnik, ERICo d.o.o., Slovenija – vodja
doc. dr. Boštjan Pokorny, ERICo d.o.o., Slovenija
doc. dr. Samar Al Sayegh Petkovšek, ERICo d.o.o., Slovenija
Ida Jelenko, ERICo d.o.o., Slovenija
Karin Savinek, ERICo d.o.o., Slovenija
Meta Zaluberšek, ERICo d.o.o., Slovenija
Srečko Feliks Krope, Lovska zveza Slovenije, Slovenija
Srečko Žerjav, Lovska zveza Slovenije, Slovenija
Marko Jonozovič, Zavod za gozdove Slovenije, Slovenija
Miha Marenče, Zavod za gozdove Slovenije, Slovenija
prof. dr. Alen Slavica, Veterinarska fakulteta, Univerza v Zagrebu, Hrvaška
dr. Dean Konjević, Veterinarska fakulteta, Univerza v Zagrebu, Hrvaška
dr. Nikica Šprem, Agronomska fakulteta, Univerza v Zagrebu, Hrvaška
Izvedbo posveta in izdajo knjige povzetkov in prispevkov je sofinancirala Javna agencija
za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Ministarstvo znanosti, obrazovanja i
sporta Republike Hrvatske.
Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Pri njih so dostopni tudi vsi v prispevkih uporabljeni viri.
3
Povzetki, prispevki
Program posveta
Petek, 17. september 2010
800 – 830
PRIHOD UDELEŽENCEV IN REGISTRACIJA
830 – 1100
PREDAVANJA VABLJENIH PREDAVATELJEV
Carlos Fonseca
Current status and management of wild boar populations in Portugal
Trenutno stanje in način upravljanja s populacijami divjega prašiča na
Portugalskem
7
Oliver Keuling
Considerations on wild boar management based on recent wildlife biology data
Pomisleki o upravljanju s populacijami divjega prašiča glede na najnovejše
podatke o biologiji te vrste
8
Dragan P. Gačić
Status and management of wild boar in Serbia
Stanje in upravljanje z divjim prašičem v Srbiji
10
Dean Konjević
Koliko znamo o kljovama vepra: patologija, modeli istraživanja, strukturalne
osobitosti i temelji reparacije
Koliko vemo o čekanih: patologija, modeli raziskovanja, strukturne značilnosti in
temelji obnove
49
Miha Marenče
Wild boar management in Slovenia in the period 1996 – 2009
Upravljanje z divjim prašičem v Sloveniji v obdobju 1996 – 2009
14
Blaž Krže
Učinkovitejše gospodarjenje z divjim prašičem v Sloveniji
24
Odmor za kavo
1115 – 1200
DELAVNICA – znanstveno raziskovalna dejavnost in iskanje možnosti
sofinanciranja
Strokovna ekskurzija – ogled škod po divjih prašičih v agrarni krajini
4
Povzetki, prispevki
Sobota, 18. september 2010
800 – 900
PRIHOD UDELEŽENCE IN REGISTRACIJA
900 – 930
OTVORITEV
Pozdravni govori predstavnikov Mestne občine Velenje, Zavoda za gozdove Slovenije,
Lovske zveze Slovenije in ERICo d.o.o.
930 – 1645
PREDAVANJA
Carlos Fonseca
Trenutno stanje in način upravljanja s populacijami divjega prašiča na
Portugalskem
7
Oliver Keuling
Considerations on wild boar management based on recent wildlife biology data
Pomisleki o upravljanju s populacijami divjega prašiča glede na najnovejše
podatke o biologiji te vrste
8
Dragan P. Gačić
Stanje i gazdovanje divljom svinjom u Srbiji
Stanje in upravljanje z divjim prašičem v Srbiji
12
Odmor za kavo
Marko Jonozovič
Upravljanje z divjim prašičem v Sloveniji v letih 1996 – 2009
14
Ivan Kos
Ekološka vloga divjega prašiča v zmerno klimatskih gozdovih
25
Matija Stergar
Vplivi okoljskih dejavnikov in individualnih značilnosti na telesno maso divjih
prašičev v Sloveniji
27
Boštjan Pokorny
Čeljusti divjih prašičev in ostalih vrst prostoživečih parkljarjev kot dragocen vir
informacij o biologiji vrst
28
Iztok Koren
Divji prašič v SZ Sloveniji – populacijska izhodišča za gospodarjenje
31
Andrej Sila
Divji prašič ob zahodni državni meji – problemi populacije in upravljanja z njo
37
5
Povzetki, prispevki
2ikica Šprem
Reproduktivne promjene divljih svinja (Sus scrofa L.) temeljem hibridizacije u
Hrvatskoj
Reproduktivne spremembe divjih prašičev (Sus scrofa L.) po načelu hibridizacije
na Hrvaškem
43
Miran Čas
Nihanje gostote populacij divjega prašiča (Sus scrofa) v Sloveniji po ponovni
naselitvi in vpliv na gostoto populacij divjega petelina (Tetrao urogallus)
45
Kosilo
Alen Slavica
Divlja svinja (Sus scrofa) kao rezervoar opasnih zaraznih bolesti
Divji prašič (Sus scrofa) kot rezervoar nevarnih nalezljivih bolezni
47
Dean Konjević
Koliko znamo o kljovama vepra: patologija, modeli istraživanja, strukturalne
osobitosti i temelji reparacije
Koliko vemo o čekanih: patologija, modeli raziskovanja, strukturne značilnosti in
temelji obnove
49
Emil Srebočan
Koncentracije kadmija, olova i žive u tkivima tri različite dobne kategorije divljih
svinja (Sus scrofa L.) s područja nizinske Hrvatske
Koncentracije kadmija, svinca in živega srebra v tkivih treh različnih starostnih
skupin divjih prašičev (Sus scrofa L.) z območja nižinske Hrvaške
50
Klemen Jerina
Prostorska analiza populacijskih in habitatnih vplivnih dejavnikov škod po divjih
prašičih na poljščinah in travinju v Sloveniji
52
Darko Veternik
Ritje divjih prašičev na visokogorskih pašnikih in nižinskih travnikih
53
Ida Jelenko
Divji prašič in škode v agrarni krajini: primer reševanja problematike v Sloveniji
54
Tom Levanič
Uporaba spletnega geografsko informacijskega sistema za spremljanje populacij
divjadi v Sloveniji
56
Odmor za kavo
1715 – 1845
OKROGLA MIZA: Upravljanje s populacijami divjih prašičev v
Sloveniji in na Hrvaškem: stanje in možnosti
Povzetki, prispevki
6
7
Povzetki, prispevki
Carlos Fonseca
University of Aveiro, Department of Biology & CESAM, 3810-193 Aveiro, Portugal
e-mail: cfonseca@ua.pt
The wild boar (Sus scrofa) used to be very abundant in Portugal. However, this ungulate
suffered a severe decline in numbers and distribution during the early 20th century,
restricting populations to mountainous areas bordering Spain and some Royal Hunting
Grounds. Wild boar hunting was forbidden outside fenced areas in 1967 due to the reduced
densities at that period; indeed in 1969 the wild boar was specifically designated an
endangered species in Portugal during the VIIth IUCN and Resource Technical Meeting.
The small pockets of population which persisted along the border of the country allowed
for a later expansion of the wild boar towards the north and other interior regions of the
country. Presently, the wild boar is once more distributed throughout the country except
for large urban settlements and some coastal areas. Due to this recovery, the wild boar
population has become an important species within the Portuguese fauna, particularly in
view of its status as a prey species for wolf and thus importance in the conservation of this
protected species, as well as increasing importance as a game species. The annual number
of wild boar harvested by hunters has increased steadily from around 423 in the 1989/90
game season to a total of 15,395 animals shot in 2008/09. However, expanding populations
also have their disadvantages due to an increasing significance of damage to agricultural
crops.
Some current management measures of the wild boar populations will be presented,
according to the above aspects mentioned and the hunting practices as tradition in Portugal.
Povzetki, prispevki
8
Considerations on wild boar management based on recent wildlife
biology data
Oliver Keuling
University for Veterinary Medicine, Institute for Wildlife Research, Foundation, Bischofsholer Damm 15, D30173 Hannover, Deutschland
e-mail: oliver.keuling@googlemail.com
To prevent economic problems by wild boar Sus scrofa in high population densities, an
effective and biologically based wild boar management has to be established. A lot of wild
boar research has been done in the last decades. However, game managers were not able to
incorporate this knowledge into the development of effective hunting management
strategies. I discuss some results of wild boar research with regard to management
considerations.
We studied social behaviour, space and habitat use of 79 radio-tagged (totally 152 marked)
wild boar of different age classes and genders out of 30 sounders with different group
structures under different environmental conditions in relation to hunting impacts by the
use of radio telemetry, video- and direct observation as well as by analysing hunting bag
statistics. Our study took place within a study area of 200 km² in Mecklenburg-West
Pomerania, northern Germany, from November 2002 to November 2006. The study area
was richly structured. Agriculture took 40 % field crops with a low proportion of maize
fields, and 23 % grassland; forest was 34 %.
We observed 16 groups comprising at least two radio-tagged animals, thus group divisions
could be observed. We classified three major types of divisions: I) short-term division, II)
long-term division; III) final division. Temporary group divisions occurred in 12.3 % of all
localisations. Yearling groups divided significantly less than family groups, which tended
to be more stable in summer with increasing proportion of division throughout the winter
until spring. Temporary and final divisions appear to be common behavioural patterns of
wild boar family groups to avoid intra-familial competition.
At mean wild boar roamed 4 km per night, but never more than 10 km. The mean annual
home ranges of female yearlings (MCP 1200 ha, KHR95 620 ha, high variation) tended to
be slightly larger than those of family groups (MCP 770 ha, KHR95 340 ha). The seasonal
space use patterns of both age classes were similar with a slight tendency for bigger
summer home ranges of female yearlings (mean seasonal home range size of all groups
430 ha MCP). The largest shifts of seasonal home ranges occurred during summer
(2,100 m) compared to other seasons (840 m) due to the dislocation of home range centres
into agricultural crops. Three types of spatial utilisation patterns occurred in summer:
“field sows”, who shifted their home range entirely into fields; “commuters”, who roamed
between forest and fields; and “forest sows”, who remained in the forest. In winter and
spring female wild boar ranged notably small scaled and site loyal.
9
Povzetki, prispevki
The different wild boar family groups showed individual habitat utilisation. All groups
avoided open habitats for daytime resting; deciduous, mixed and coniferous forest stands
without spruce were used as available. Stands with appreciable proportions of spruce were
preferred by most of the groups for daytime resting constantly year round. Most other
forest stands were used as available with slight fluctuations. In summer wild boar also used
habitats outside the forest for daytime resting and some groups preferred rapeseed. During
night time agricultural habitats and grass-land were mainly avoided in winter, but used as
available or even preferred in summer. Reed was preferred the whole year.
Wild boar showed higher diurnal activity in summer and were also active nearly 100 % of
the night time. In winter the activity phase is considerably longer, however, the wild boar
were only active at 80 % of the night time and diurnal activity is clearly lower than in
summer. The impact of solitary hunting on wild boar activity, space and habitat use
patterns seems to be negligible and is overlaid by seasonal factors. Drive hunts have only
marginal impact on space use of wild boar. The home ranges of hunted and unhunted
groups were similar before and after drive hunts. Home range changes have mainly to be
ascribed to seasonal factors like weather, food supply, changing requirements etc.
Wild boar have a very high reproduction of up to more than 300 % of the winter base stock.
Thus, at least 75 % of the summer population have to be harvested to regulate the
population. Natural mortality is very low. Additionally, the hunting rates of less than 60 %
all over Europe are utterly insufficient for regulation of wild boar populations.
The most effective hunting method was hunting from a hide, but drive hunts cause only
short-term disturbance and contribute to the annual hunting bag as well. The effectiveness
of drive hunts could be enhanced by adapting to local conditions.
Wild boar groups react in space and habitat use, activity and social behaviour flexible and
individually on many influencing factors (e.g. seasonal availability of resources). Wild
boar behave individual and flexible, posses a high reproduction with an intensive brood
care and kin social groups. Within the European ungulates the wild boar is a r-selected
species which is easily enabled for dispersal into new habitats. With its enormous
adaptability the wild boar is a pioneer species of specific kind.
The hunting management of such an adaptive species like the wild boar has to be checked
and adapted permanently. A fixed management will not be sustainable within long terms.
For minimising the risk of spreading diseases and of crop damages as well as for reducing
reproduction hunting has to be amplified. Especially hunting of piglets has to be intensified
before their first parturition and to avoid learning “negative” behavioural patterns. Hunting
adult sows will also reduce reproduction. Combined and comprehensive hunting methods
seem to be necessary to control wild boar populations consequently, which is unlikely to
cause any behavioural changes. Drive hunts should be adapted to local conditions of
landscape and other big game species. A good cooperation of neighbouring hunting units is
required.
10
Povzetki, prispevki
The Status and Management of Wild Boar in Serbia
Dragan P. Gačić1, Milenko Zeremski2
1
2
University of Belgrade, Faculty of Forestry, Kneza Višeslava 1, 11030 Belgrade, Serbia
Hunting Association of Vojvodina, Jovana Đorđevića 4, 21000 Novi Sad, Serbia
e-mail: dragan.gacic@sfb.rs
Wild boar is the autochtonous and important species of large game in Serbia, whose
number and diffusion have significantly increased after World War Two. Today, wild boar
is constantly present in the majority of forest regions of Serbia, which includes about 2,5
million of hectares, or 30 % of the entire hunting territory. The basic problem in
management concerning this species is the increasing damage occurring in agriculture and
forestry, especially in the territory of Vojvodina.
The aim of this paper would be to present and analyze the current state of affaires and the
wild boar management in Serbia, as well as the volume, scope and structure of damage on
agricultural crops in Vojvodina (2009) and the National Park “Tara” (2006-2009). The data
concerning the number in spring period and the shooting of the wild boar are excerpted and
drawn from several sources (the official statistical bulletins, the official records of the
hunting associations, and the public enterprises and national parks), so that they must be
accepted with certain reticence and reserve (Table 1). Likewise, the restructuring of
hunting in Serbia after passing the new Law on game and hunting (in March 2010), which
will influence upon the changing of surfaces and users of many hunting grounds.
Table 1: The number ratio in spring (PB), registered shooting (RU) and the degree of usage (SK in % for the
spring number ratio) of wild boar in Serbia.
Territory
Serbia
Central Serbia
Vojvodina
Kosovo
PB
20.949
13.472
5.054
2.423
1990
RU
4.550
2.095
2.305
150
SK
21,7
15,6
45,6
6,2
PB
12.395
6.773
3.031
2.591
1995
RU
1.365
749
418
198
SK
11,0
11,1
13,8
7,6
PB
10.837
7.951
2.886
-
1999
RU
2.325
943
1.382
-
SK
21,5
11,9
47,9
-
PB
17.436
-
2007
RU
5.276
-
SK
30,3
-
The number and shooting of wild boar have been smaller than the potential of habitat in the
past years, especially in the forest regions beyond the fenced hunting grounds (Graph 1). It
is characteristic of the whole central Serbia, that is, the majority of hunting grounds
managed by the Hunting Association of Serbia and the Public Enterprise “Srbijašume”,
despite the fact that the participation of forest and forest territory is about 1,8 million of
hectares or 33 % (mostly beech and oak).
In Vojvodina, wild boar is the most numerous in the forest hunting territories and grounds
managed by the P.E. “Vojvodinašume” (Table 2). These forest plots of land are extended
beside the Danube, the Sava and the Bosut, and on the other side they are adjacent to
arable and fertile agricultural soil. In the past period, these forest hunting grounds had been
totally or partially fenced for the sake of preventing the damage from occurring to red deer
and wild boar. Therefore, wild boar causes damage only on maize crops, which are
unprotected because they are located within the unfenced forest surfaces (eg, in the course
of 2009 the greatest total damage happened on the hunting ground of Kozara, about 1.500
€).
11
Povzetki, prispevki
12.000
Spring population
N (individuals)
10.000
Shooting
8.000
6.000
4.000
2.000
0
Hunting
Association of
Serbia
Srbijašume
Vojvodinašume
Others
Figure 1: The spring number ratio and the shooting of wild boar in the hunting grounds of Serbia (in 2007).
The hunting associations from Vojvodina have the contract with the insurance company
“Triglav Kopaonik A.D.” from Belgrade. During 2009 one hundred and fifty harmful
occurrences were prevented (50+100), which were mostly (90 %) used for covering up of
damage caused by wild boar on the maize crops, and to the smaller extent on the soya bean,
common wheat and sunflower. The damage was the most frequent on the hunting grounds
of Podunavlje and Srem, and more specifically, alongside rivers, canals and forests.
Table 2: The spring number ratio (PR) and registered shooting (RU) of wild boar in the hunting grounds
managed by the Public Enterprise “Vojvodinašume”.
Basic
Area (ha)
2000
2010
Hunting ground
total
fenced stock PB RU PR RU
Fenced hunting grounds / fenced parts of the hunting grounds
Kozara (Sombor) *1977
11.764 11.764 600 680 390 698 476
Apatinski rit (Apatin) *1977
6.579
6.579
180 160 129 238 168
Kamarište (Odžaci) *1980
1.650
382
125 135 130 150 108
Ristovača (Bač) *1991
1.584
114
80
140
3
129 36
Plavna (Bač) *1980
2.619
630
100 165 98 257 189
Karakuša (Sremska Mitrovica) *1978
7.895
2.257
420 345 115 524 235
Kućine (Morović) *2000
1.955
1.403
300 188 67 325 191
Deliblatska peščara (Bela Crkva) *1993
33.610 1.850
400 320 120 320 65
Free nature / open hunting grounds
Bosutske šume (Šid)
12.274
480 408 112 488 142
Kupinik (Pećinci)
7.953
60
40
0
78
32
Deliblatska peščara (Bela Crkva)
33.610
500 400 120 275 45
Vršačke planine (Vršac)
6.032
54
92
20
51
1
Donje podunavlje (Pančevo)
6.057
45
Koviljski rit (Novi Sad)
4.305
26
26
4
40
19
*the year of fencing
The National park “Tara” is situated in the western part of Serbia. The hunting ground
“Tara”, in its present borders, was established in 1994 on the surface of 19.175 ha. The
dominant land uses are forests and forest lands (14.247 ha or 74 %). The relief is
characterized by a frequent alteration of watercourses, gorges and canyons. The altitude
ranges from 291 to 1.591 m. The spring number ratio of wild boar in the period from 2006
to 2009 comprised about 40 individual animals, and the shooting ratio was about 10
individual animals. The damage caused by wild boar fluctuated from 900 € (in 2006) to
1.700 € (in 2009), mostly due to the digging out of the meadow and pasture surfaces.
12
Povzetki, prispevki
Stanje i gazdovanje divljom svinjom u Srbiji
Dragan P. Gačić1, Milenko Zeremski2
1
2
Univerzitet u Beogradu, Šumarski fakultet, Kneza Višeslava 1, 11030 Beograd, Srbija
Lovački savez Vojvodine, Jovana Đorđevića 4, 21000 Novi Sad, Srbija
e-mail: dragan.gacic@sfb.rs
Divlja svinja je autohtona i važna vrsta krupne divljači u Srbiji, čija se brojnost i
rasprostranjenost značajno povećala nakon drugog svetskog rata. Danas, divlja svinja je
stalno prisutna u većini šumskih predela Srbije, što uključuje oko 2,5 miliona ha ili 30 %
od ukupne lovne teritorije. Osnovni problem u gazdovanju ovom vrstom su sve veće štete
koje pričinjava u poljoprivredi i šumarstvu, naročito na teritoriji Vojvodine.
Zadatak ovog rada bio je da se prikaže i analizira sadašnje stanje i gazdovanje divljom
svinjom u Srbiji, kao i obim i struktura šteta na poljoprivrednim usevima u Vojvodini
(2009) i Naconalnom parku “Tara” (2006-2009). Podaci o prolećnoj brojnosti i odstrelu
divlje svinje potiču iz nekoliko izvora (zvanični statistički bilteni, službene evidencije
Lovačkih saveza, Javnih preduzeća i Nacionalnih parkova), tako da se moraju prihvatiti sa
određenom rezervom (tabela 1). Takođe, započeto je preuređenje lovstva u Srbiji nakon
donošenja novog Zakona o divljači i lovstvu (mart 2010), što će uticati da se promene
površine i korisnici mnogih lovišta.
Tabela 1: Prolećna brojnost (PB), registrovani ulov (RU) i stepena korišćenja (SK u % na prolećnu brojnost)
divlje svinje u Srbiji.
Teritorija
Srbija
Centralna Srbija
Vojvodina
Kosovo
PB
20.949
13.472
5.054
2.423
1990
RU
4.550
2.095
2.305
150
SK
21,7
15,6
45,6
6,2
PB
12.395
6.773
3.031
2.591
1995
RU
1.365
749
418
198
SK
11,0
11,1
13,8
7,6
PB
10.837
7.951
2.886
-
1999
RU
2.325
943
1.382
-
SK
21,5
11,9
47,9
-
PB
17.436
-
2007
RU
5.276
-
SK
30,3
-
Brojnost i odstrel divlje svinje su manji od potencijala staništa već duži niz godina,
naročito u šumskim područjima izvan ograđenih lovišta (grafikon 1). To je karakteristično
za celu centralnu Srbiju, odnosno većinu lovišta kojima gazduju Lovački savez Srbije i
Javno preduzeće “Srbijašume”, uprkos tome što je učešće šuma i šumskog zemljište oko
1,8 miliona ha ili 33 % (uglavnom bukva i hrast).
U Vojvodini, divlja svinja je najbrojnija u šumskim lovištima kojima gazduje Javno
Preduzeće “Vojvodinašume” (tabela 2). Ovi šumski kompleksi se prostiru pored Dunava,
Save i Bosuta, a sa druge strane graniče sa obradivim i plodnim poljoprivrednim
zemljištem. U prošlosti, ova šumska lovišta su potpuno ili delimično ograđena radi
sprečavanja šteta od jelena i divlje svinje. Stoga divlja svinja uzrokuje štete jedino na
usevima kukuruza, koji su nezaštićeni zato što se nalaze unutar neograđenih šumskih
površina (npr. tokom 2009. najveća ukupna šteta bila je u lovištu Kozara, oko 1.500 €).
Lovačka udruženja iz Vojvodine imaju ugovor sa osiguravajućim društvom “Triglav
Kopaonik A.D.” iz Beograda. Tokom 2009. osigurano je 150 štetnih događaja (50+100),
koji su uglavnom (90 %) upotrebljeni za pokrivanje šteta od divlje svinje na usevima
kukuruza, i u manjoj meri soje, pšenice i suncokreta. Štete su bile najučestalije u lovištima
Podunavlja i Srema, i to pored reka, kanala i šuma.
13
Povzetki, prispevki
12.000
Prolećna brojnost
10.000
Odstrel
N (jedinki)
8.000
6.000
4.000
2.000
0
Lovački savez
Srbije
Grafikon 1:
Srbijašume
Vojvodinašume
Ostali
Prolećna brojnost i odstrel divlje svinje u lovištima Srbije (2007. godina).
Nacionalni park “Tara” nalazi se u zapadnom delu Srbije. Lovište “Tara”, u sadašnjim
granicama, osnovano je 1994. na površini od 19.175 ha. U strukturi površina dominiraju
šume i šumsko zemljište (14.247 ha ili 74 %). Reljef je izražen čestom smenom vodotoka,
klisura i kanjona. Nadmorska visina se kreće od 291-1.591 m. Prolećna brojnost divlje
svinje u periodu 2006-2009 bila je oko 40 jedinki, a odstrel oko 10 jedinki. Štete od divlje
svinje kretale su se od 900 € (2006) do 1.700 € (2009), uglavnom usled rovanja livadskih i
pašnjačkih površina.
Tabela 2: Prolećna brojnost (PR) i registrovani ulov (RU) divlje svinje u lovištima kojima gazduje Javno
Preduzeće “Vojvodinašume”.
Osnovni
Površina (ha)
2000
2010
Lovište
fond
Ukupno Ograđeno
PB RU PR RU
Ograđena lovišta / ograđeni delovi lovišta
Kozara (Sombor) *1977
Apatinski rit (Apatin) *1977
Kamarište (Odžaci) *1980
Ristovača (Bač) *1991
Plavna (Bač) *1980
Karakuša (Sremska Mitrovica) *1978
Kućine (Morović) *2000
Deliblatska peščara (Bela Crkva) *1993
11.764
6.579
1.650
1.584
2.619
7.895
1.955
33.610
11.764
6.579
382
114
630
2.257
1.403
1.850
600
180
125
80
100
420
300
400
680
160
135
140
165
345
188
320
390
129
130
3
98
115
67
120
698
238
150
129
257
524
325
320
476
168
108
36
189
235
191
65
-
480
60
500
54
26
408
40
400
92
26
112
0
120
20
4
488
78
275
51
45
40
142
32
45
1
19
Slobodna priroda / otvorena lovišta
Bosutske šume (Šid)
Kupinik (Pećinci)
Deliblatska peščara (Bela Crkva)
Vršačke planine (Vršac)
Donje podunavlje (Pančevo)
Koviljski rit (Novi Sad)
*godina ograđivanja
12.274
7.953
33.610
6.032
6.057
4.305
Povzetki, prispevki
14
Upravljanje z divjim prašičem v Sloveniji v obdobju 1996-2009 načrtovanje in izvedba
Marko Jonozovič, Miha Marenče, Rok Černe
Zavod za gozdove Slovenije, Oddelek za gozdne živali in lovstvo, Večna pot 2, 1000 Ljubljana, Slovenija
e-mail: marko.jonozovic@zgs.gov.si
Divji prašič (Sus scrofa L.) je za srnjadjo druga najpomembnejša in najštevilčnejša lovna
vrsta divjadi v Sloveniji. Najdemo jo tako v obalnem, kot visokogorskem okolju Slovenije,
v vseh vegetacijskih pasovih in vseh nadmorskih višinah. Divji prašič ima v Sloveniji in v
očeh slovenskih lovcev zaradi splošne geografske razširjenosti, visoke številčnosti s
trendom rasti populacije, razširjene lovne dobe prek celega leta, široke palete različnih
načinov lova ter visoke uporabnosti mesa/divjačine visoko vrednost in pomen. Hkrati pa
predstavlja ta vrsta dandanes velik okoljski problem, njena naraščajoča številčnost in
posledično tudi škode v kmetijskem prostoru ne predstavljajo zgolj lokalnega, pač pa kar
splošen problem na celem slovenskem ozemlju. Vse večje težave pri odnosih z lastniki
kmetijskih zemljišč in njihovimi interesnimi skupinami postavljajo tako načrtovalce kot
lovce marsikdaj pred nepremostljive odločitve – kje, kaj in kako načrtovati in izvajati, da
se vpliv divjega prašiča na okolje zmanjša na razumno mejo. Ob znanih finančnih
izračunih vložkov in prihodkov od divjega prašiča se lahko upravičeno sprašujemo ali ima
vztrajanje na lepoti in čarih lova na divjega prašiča sploh smisel, ali situacija s trmastim
vztrajanjem na nekaterih ozkih interesih in principih ne uhaja izpod nadzora ter ali ugled
ter obstoj slovenskega lovstva ne pada ravno z divjim prašičem. Vse to pa lahko ravno za
stroko – znanstvenike, načrtovalce, izvajalce na eni strani ter souporabnike prostora in
nenazadnje široko javnost na drugi strani pomeni izziv za intenzivno razmišljanje, analizo
vzrokov za sedanje stanje ter iskanje možnih rešitev za bližnjo in daljno prihodnost.
7ačrtovanje pri divjem prašiču v zadnjih 15 letih
V Sloveniji ima trajnostno »lovsko« upravljanje z divjadjo, tudi divjim prašičem, dolgo
tradicijo. Od leta 1980 so bile osnove upravljanja poenotene za celotno Slovenijo, v obliki
t.i. »enotnih gojitvenih smernic«, ki jih je pripravila in sprejela v okviru delovanja svojih
organov Lovska zveza Slovenije. Te smernice so spoštovale in uporabljale vse lovske
organizacije, predvsem pa njene članice – lovske družine, ter jih vnašale v njihove lastne
načrte za upravljanje z divjadjo. Leta 1994 so bili prvič izdelani načrti upravljanja z
divjadjo za širše regije – tedaj imenovane lovsko gojitvena območja (LGO), nosilec
izdelave le-teh je bil Zavod za gozdove Slovenije, ki je takrat tudi pričel s svojim
delovanjem in dobil pristojnost lovskogojitvenega načrtovanja.
Od leta 2001 dalje je bilo enotno upravljanje s populacijo divjega prašiča zagotovljeno
skozi izdelavo dolgoročnih (desetletnih) in letnih lovskogojitvenih načrtov, njihova
določila pa so se izvajala tako v LGO-jih, kot na nivoju izvajanja lova v loviščih, kot del
LGO. To kontinuiteto dela zagotavljamo še danes, le da so se LGO-ji po sprejemu Zakona
o divjadi in lovstvu v letu 2004 preimenovale v lovsko upravljavska območja (LUO),
katerih je v Sloveniji 15 (Slika 1) in se torej zanje izdelujejo dolgoročni in letni
lovskoupravljavski načrti.
15
Povzetki, prispevki
Osnovni princip načrtovanja (divji prašič in tudi vse ostale vrste divjadi) temelji na
vključitvi vse dokazljive smrtnosti (odstrel in vse izgube, neglede na izvor) v realizacijo
odvzema. Rezultat takšnega koordiniranega upravljanja je boljše doseganje načrtovane
spolne in starostne strukture odvzema, ki se ne oddaljuje od postavljenih usmeritev v obliki
“Navodil za upravljanje z divjadjo”, ki jih je v letu 2001 izdelal Zavod za gozdove
Slovenije in vsebinsko uskladil z Lovsko zvezo Slovenije. Določila Navodil so bila
vključena v vse načrte za upravljanje z divjadjo (lovskogojitvene načrte LGO, letne načrte
lovišč).
Slika 1: Regije za upravljanje z divjadjo – lovsko upravljavska območja, lovišča in lovišča s posebnim
namenom v Sloveniji (po Zakonu o divjadi in lovstvu iz leta 2004).
Prostorski okvir načrtovanja za populacijo divjega prašiča v vsakem od 15 LUO torej
predstavlja zaokroženo lovsko upravljavsko območje, zaradi morebitnih naravnih ali
umetnih ločnic, različnega okolja in znanih medvrstnih odnosov z ostalimi živalskimi
vrstami pa je marsikje možna ali celo potrebna dodatna obravnava po ekoloških enotah –
t.i. lovsko upravljavskih bazenih (LUB).
Pri načrtovanju sledimo splošnemu cilju, ki je podobno opredeljen za vse vrste divjadi, ne
samo divjega prašiča – želimo stabilno, vitalno (viabilno) populacijo naravne spolne in
starostne strukture, ki mora biti usklajena z okoljem in s populacijami drugih vrst divjadi.
Tem populacijam mora biti zagotovljen ustrezen nadaljnji razvoj, pri čemer je primerno
izražen tudi cilj trajne gospodarske rabe teh vrst. Na območjih z velikimi zvermi se poudari
pomembnost ohranjanja rastlinojedov kot prehranski vir velikih zveri.
Glede na stanje populacije in njihovega vpliva na okolje ter odnosa do drugih živalskih vrst
se lahko odločimo za:
- ohranitev trenutne številčnosti
- povečanje trenutne številčnosti
- zmanjšanje trenutne številčnosti
0
+
-
16
Povzetki, prispevki
Ciljem nato sledijo usmeritve za določitev ukrepov v populaciji po posameznih delih LUO
z natančnejšim poudarkom na višini in prostorski razdelitvi odvzema. Pri tem ti dve
komponenti v prostorskem območju obravnave določamo praviloma na podlagi ocene
stanja, opredeljenega s kontrolno metodo v najširšem pomenu besede in določenih ciljev
usmerjanja populacije. Načrtovano število in strukturo odvzema v populacijskem območju
določimo glede na cilj in ga razporedimo po lovskih organizacijah v območju, upoštevaje
ugotovljene razlike med lovskimi organizacijami.
Določena morajo biti tudi dopustna odstopanja pri realizaciji. Pri divjem prašiču je načrt
kvote za odvzem minimalen in ga je kot takega potrebno obvezno dosegati, enako tudi
znotraj posameznih starostnih in spolnih kategorij, navzgor pa je zaradi okoljski težav
stimulativno odprt, vendar v okviru predpisane strukture osnovnega načrta. Realizacija,
dosežena v okviru dopustnih odstopanj šteje, da je načrt realiziran. Način in čas
prerazporeditev odvzema med lovskimi organizacijami z namenom izpolnitve načrtov na
nivoju LUO določajo letni lovsko upravljavski načrti LUO.
Starostna in spolna razdelitev odvzema je odvisna od postavljenega cilja glede številčnosti
populacije.
Osnovni principi pri načrtovanju odvzema divjega prašiča
Starostni in spolni razredi
Preglednica 1:
Starostni in spolni razredi pri divjem prašiču za potrebe načrtovanja in izvedbe.
M
Ž
Mladiči - Ozimci
Lanščaki
Lanščakinje
Merjasci 2 + *
Svinje 2 + *
* dopolnjeno življenjsko leto; prehod po bioloških kriterijih v drug starostni razred s 1.4.
Ob izvršenem odstrelu se ugotovi in evidentira tudi spol mladičev – ozimcev. Ob
kategorizaciji se starosti svinj 2+ in merjascev 2+ praviloma ne ugotavlja natančnejše po
letih.
Starostna in spolna struktura načrtovanega odvzema
Preglednica 2:
Modeli za načrtovanje posegov pri divjem prašiču v starostne in spolne razrede glede na
stanje in cilje.
Vzdrževanje št. 0
Povečanje št. +
Zmanjšanje št. Starostni razred
M
Ž
Skupaj
M
Ž
skupaj
M
Ž
skupaj
Ozimci
60-70 %
60-70 %
70 %
70 %
50 %
50 %
Lanščaki / Lanščakinje
10-15
10-15
20-30
15
10
25
10-15
20
30-35
Merjasci 2+ / Svinje 2+
5
5
10
5
0
5
5-10
10
15-20
Skupaj
50
50
100
55
45
100
45
55
100
Dejanska struktura načrtovanega odvzema za območje oziroma ekološke enote (in
predvsem za posamezna lovišča) lahko odstopa od izhodiščne v primeru večjih odstopanj
realizacije odvzema od načrtovanega odvzema v preteklem (preteklih) letih ali zaradi
ostalih vzrokov (struktura izgub, vzroki izgub).
17
Povzetki, prispevki
Za doseganje zmanjševanja številčnosti populacije mora biti v odstrelu delež ženskih
osebkov (lanščakinje in svinje) večji od deleža moških osebkov (lanščaki in merjasci). Za
znižanje številčnosti populacije je potrebno načrtovati predvsem dovolj visoko številčno
poseganje med vse kategorije divjega prašiča.
Časovna dinamika odvzema
Za doseganje načrtovanega odstrela je potrebno znotraj leta čimprej začeti z odstrelom
mladičev ne glede na spol, njihovo telesno razvitost oz. obarvanost.
Razlogi zgodnjega odstrela mladičev so v obvladovanju naraščanja populacije:
- v razred lanščakov naj preraste minimalno število osebkov,
- s tem je dana možnost izvršitve odstrela potrebnega števila svinj oz. lanščakinj, ki
so to leto vodile mladiče.
Skupni lovi - brakade na divje prašiče se praviloma izvajajo od 15.9. do 31.1.
Ostalo
Načrtovan odstrel je višina minimalnega odstrela, ki ga je v loviščih potrebno izvršiti za
obvladovanje populacije. Številčno preseganje po loviščih je dovoljeno v skladu s strukturo
načrtovanega odstrela. Odstopanje navzdol ni dovoljeno.
Upravljavci lovišča s svojimi internimi akti ne smejo omejevati odstrela posameznih
kategorij divjih prašičev, še posebej pa ne odstrela lanščakinj in dve ter večletnih svinj.
Ukrepi v življenjskem okolju divjega prašiča
Krmljenje divjih prašičev je prvenstveno namenjeno lažjemu izvrševanju načrta odstrela
(privabljalno krmljenje). Za doseganje učinka privabljanja so na krmišču potrebne in zato
dovoljene le minimalne količine krme. V ustreznih razmerah strnjenih gozdov in ustrezne
oddaljenosti od kmetijskih površin ima lahko krmljenje tudi značaj odvračanja od
kmetijskih površin. Odločitev za privabljalno oz. preprečevalno krmišče je v pristojnosti
upravljavca lovišča, ob soglasju ZGS.
Zimsko krmljenje divjega prašiča je prepovedano.
Preprečevalno krmišče mora biti založeno celo leto in oddaljeno vsaj 500 m od zunanje
meje gozdnega kompleksa z negozdno krajino.
Lovišče sme imeti le eno preprečevalno krmišče na 1000 ha strnjenega gozdnega
kompleksa (gozdne krajine). O vseh krmiščih je potrebno voditi kataster: katastrska občina,
parcelna številka, vrsta in načrtovana letna količina krme (opredelitev točne lokacije v
letnem načrtu lovišča in načrtu LUO).
Privabljalno (lovno) krmišče je lahko založeno z največ do 3 kg ustrezne vrste krme (žit ali
koruze). Termin založenosti (v letu) je v pristojnosti upravljavca lovišča. Lociranje
privabljalnih krmišč za divje prašiče je dovoljeno samo v strnjenih zaokroženih gozdnih
kompleksih večjih od 200 ha (krmljenje v kmetijski krajini in privabljanje v bližino
kmetijskih kultur ni dovoljeno).
Krmljenje je dovoljeno le na način, da je krma na krmiščih dostopna samo divjemu prašiču
(npr: krmni valj, polaganje krme v tla, prekrivanje krme, …). Za krmo je priporočljivo
uporabljati domače vrste žit in koruze.
Povzetki, prispevki
18
V habitatih divjega petelina in ruševca krmljenje divjega prašiča ni dovoljeno. V območjih
prisotnosti rjavega medveda morajo biti krmišča za divjega prašiča usklajena s Strategijo
upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji.
Krmne njive za divje prašiče so zaželene v smislu preprečevanja škod na kmetijskih
površinah. Zasejane so lahko samo z domačimi vrstami kmetijskih kultur, izbira vrst kultur
je prepuščena upravljavcu lovišča. Pridelovalne njive so dovoljene z namenom pridelave
krme za lovna oz. preprečevalna krmišča. Poudarek v življenjskem okolju se daje tudi
ohranitvi in sadnji plodonosnega drevja in grmovja ter vzdrževanju kaluž.
Analiza obdobja 1996 – 2009 in stanje populacije divjega prašiča v Sloveniji danes
Nekaj dejstev, ki so in še vedno pomembno vplivajo na načrtovanje pri divjem prašiču:
1. Gre za vrsto, ki ima izrazito velikopovršinski značaj gibanja in življenja, zato je
tudi načrtovanje temu primerno – velikopovršinsko, na nivoju regij – LUO oz.
lovsko upravljavskih bazenov – LUB, ki segajo mnogokrat tudi preko
administrativnih meja LUO in je zato nujno sodelovanje med le-temi, tako na
področju načrtovanja, izvajanja načrtov in skupne politike preventivnih ukrepov za
preprečitev nastanka škod in kurativnih ukrepov za odpravo njihovih posledic;
2. Monitoring populacije (ocene številčnosti) je zaradi njene velikosti in
velikopovršinskega značaja praktično nemogoče izvajati, še zlasti pa ne v času, ko
je možno z načrtovalskimi določili (januarja do aprila – ob izdelavi načrtov LUO)
predpisati ustrezno višino živali za odvzem (odstrel in vse izgube). V tem času
divje svinje šele polegajo mladiče in nam zatorej višina letnega prirastka še ni
znana, lahko pa ga s pomočjo nekaterih kazalcev (obrod gozdnega drevja v
preteklem letu) vsaj okvirno napovemo;
3. Načrti so po količini za nivo LUO oz. LUB zato izraženi kot minimalno število, ki
so ga upravljavci lovišč dolžni dosegati, navzgor pa je načrt kosovno neomejen,
vendar ob predpisani strukturi, ki jo določa načrt. Načrti so vsekakor stimulativno
naravnani in omogočajo upravljavcem ob trudu za nujno izvedbo minimalnega
načrta vso potrebno osnovo za preseganje načrtov, kar se sicer individualno po
loviščih tudi dogaja. Upravljavci lovišč prekoračitev načrtov naslanjajo tudi na
oceno o prirastku, ko svinje že vodijo mladiče na krmišča in podatke o škodah na
kmetijskih površinah, ki nastanejo tekom leta.
V štirinajstletnem obdobju 1996 – 2009 je bilo na ravni celotne Slovenije ter v vseh
lovskih organizacijah (LD in LPN) iz narave izločenih 78.639 kosov divjega prašiča.
Ostale parkljaste divjadi, razen srnjadi s 588.259 kosi (bistveno več) ter navadne jelenjadi s
65.942 kosi (nekoliko manj kot divjih prašičev), je bilo izločeno v istem obdobju bistveno
manj ostalih vrst, in sicer 35.295 gamsov, 9.619 muflonov, 1.953 damjakov in 205
kozorogov (Slika 2).
19
Povzetki, prispevki
ODVZEM DIVJADI 1996 - 2009
1.000.000
588.259
78.639
100.000
65.942
35.295
odvzem (št.)
9.619
10.000
1.953
1.000
205
100
10
1
srnjad
divji prašič
jelenjad
gams
muflon
damjak
kozorog
vrsta divjadi
Slika 2: Odvzem parkljaste divjadi v obdobju 1996 – 2009 v Sloveniji.
V obdobju 1996 – 2009 je od celotnega odvzema divjih prašičev na odstrel odpadlo kar
97,8 %, na izgube pa le 2,2 %, kar priča o izjemni prilagodljivosti in »iznajdljivosti« vrste.
Najvišje izgube so zaradi povozov, pretežno na cestah. Omenjeno priča tudi o tem, da rast
in upad populacije divjega prašiča povzročamo pretežno lovci s puško.
Kosovni odvzem divjega prašiča ima od leta 1996 do danes v Sloveniji značilen trend rasti
z nekaterimi cikličnimi letnimi nihanji (Slika 3). Odvzem je vsekakor sledil naraščanju
številčnosti populacije, ključno vprašanje pa je, ali v zadostni meri? Trend rasti populacije
in posledično tudi odvzema povzema vzorce dogajanja s populacijo divjega prašiča širom
Evrope (Nemčija, Avstrija, Madžarska, Švica, Francija, Italija …) in je vpeto ter soodvisno
v te meddržavne okvire.
DIVJI PRAŠIČ 1996 - 2009
10.000
9.347
9.000
8.000
7.908
7.223
kosov odvzema
7.000
6.280
6.000
6.440
6.267
5.865
5.384
5.088
5.000
4.289
4.000
3.000
6.890
3.032
4.470
2.755
2.000
Niz1
1.000
Polinomsko (Niz1)
20
09
*
20
08
*
20
07
*
20
06
*
20
05
*
20
04
*
20
03
*
20
02
*
20
01
*
19
96
/9
7
19
97
/9
8
19
98
/9
9
19
99
/0
0
20
00
/0
1
0
lovska leta
Slika 3: Odvzem divjega prašiča v obdobju 1996 – 2009 v Sloveniji.
Glede na načrtovan količinski odvzem je iz zbranih podatkov analiz moč povzeti, da
obstaja precejšnje odstopanje med načrti in realizacijo tako po letih, kot tudi po spolni in
starostni strukturi (Slika 4, Preglednica 3).
20
Povzetki, prispevki
NAČRT IN REALIZACIJA ODVZEMA DIVJEGA PRAŠIČA
10000
9000
8000
ŠTEVILO
7000
6000
načrt
realizacija
5000
4000
3000
2000
1000
0
96/97 97/98
98/99 99/00 00/01 2001 2002 2003 2004
2005 2006 2007 2008 2009
LETO
Slika 4: Načrt in realizacija odvzema divjega prašiča.
Od grobih načrtovalskih osnov po strukturi 60 : 30 : 10 (v %; ozimci : lanščaki : večletni)
pri obeh spolih nastaja bistvena razlika predvsem v razredu lanščakov, kjer je
realizacija na moškem delu izrazito presežena in obratno na ženskem delu nedosežena,
podobno pa za načrti izrazito zaostaja realizacija pri večletnih osebkih obeh spolov, čeprav
je število uplenjenih svinj 2+ nekoliko nad realizacijo pri merjascih 2+.
Preglednica 3:
Sumarij načrta in realizacije odvzema divjega prašiča v obdobju 1996 – 2009.
SKUPAJ
%/spol
%/skupaj
2ačrt
Realiz.
Odstrel in izgube v obdobju 1996-2009
Starostna in spolna kategorija/leto
ozimci M
lanščaki
merjasci 2+
skupaj MOŠKI SPOL
ozimke Ž
lanščakinje
svinje 2+
skupaj ŽENSKI SPOL
skupaj odstrel in izgube
22.571
11.341
4.708
38.622
22.764
12.544
5.177
40.484
79.106
22.855
15.505
3.784
42.134
21.047
11.217
4.238
36.505
78.639
54,2
36,8
9,0
100
57,7
30,7
11,6
100
29,1
19,7
4,8
53,6
26,8
14,3
5,4
46,4
100
%
realiz.
101,3
136,7
80,4
109,1
92,5
89,4
81,9
90,2
99,4
Situacija kljub splošnemu trendu povečevanja številčnosti v Sloveniji ni v vseh regijah
(LUO) enaka. Izrazito visok odvzem v zadnjih dveh za Slovenijo rekordnih letih odstopa
v Primorskem LUO, številčnost odvzema na 100 hektarjev lovne površine lovišč v LUO
pa je nad povprečjem še v nekaterih drugih LUO, kot so Zahodno visokokraško, Zasavsko,
Notranjsko, Kočevsko – belokranjsko (Slika 5).
21
Povzetki, prispevki
Za
sa
vs
ko
ko
Tr
ig
la
vs
N
ot
ra
or
en
js
G
nj
sk
Pr
o
im
or
sk
o
Po
ho
rs
Po ko
sa
vs
Sa
ko
Po
vi
m
nj
ur
sk
sk
oo
ko
zj
an
sk
o
1,60
1,40
1,20
1,00
0,80
0,60
0,40
0,20
0,00
ko
Kosov odvzema / 100 ha L.P.
Odvzem divjega prašiča na enoto površine v obdobju 2008 - 2009 po LUO
LUO
Slika 5: Intenziteta odvzema divjega prašiča na 100 ha lovne površine LUO v letih 2008 in 2009.
Temu primerno so tam izrazitejše tudi težave usklajevanja vrste do okolja, kjer nastajajo
škodni dogodki od divjega prašiča na travnikih in pašnikih (razritine) ter na obdelovalnih
površinah (pretežno njivah zasejanih z žiti in koruzo). Višina izplačanih odškodnin za
nastale škode od divjega prašiča v Sloveniji v zadnji treh letih izrazito narašča (Slika 6).
V kontekstu vse izplačane škode o divjadi sodi divji prašič v sam vrh, saj je njegov delež
med vsemi vrstami tudi 80 % ali več.
Oškodnine za nastale škode od divjega prašiča v
Sloveniji v obdobju 2000-2009
400.000
350.000
300.000
EUR
250.000
200.000
150.000
100.000
50.000
0
2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009
Leta
Slika 6: Odškodnine za nastale škode od divjega prašiča v Sloveniji v obdobju 2000-2009.
Povzetki, prispevki
22
Vzroki za nastale težave in kako naprej
Vzroki:
1. Širši – »evropski« vzorec o ocenah naraščanja populacije. Divji prašič in z njim
povezane težave niso posebnost Slovenije, pač pa so lahko vpeti v širši evropski
kontekst naraščanja populacije in iskanja vzrokov za tako stanje.
2. Odstrel v preteklih letih ni sledil dogajanjem v populaciji in okolju – kljub več
(skorajda zaporednim) obrodnim letom v okolju (plodonosno drevje – bukev, kostanj,
hrast) sta bila populacija ter njen letni prirastek s strani lovskih organizacij, pa tudi s
strani načrtovalcev na ZGS podcenjena. Z odstrelom je težko (zgolj teoretično) odvzeti
ves letni prirastek, ob prehodu v višje starostne kategorije (lanščakinje, svinje 2+, t.j.
rodni del populacije) pa odstrel zaostaja za načrtovanim in v relativnem deležu ne
predstavlja potrebnega odvzema. Starejše svinje, v večji meri pa tudi lanščakinje,
postajajo »svete krave« slovenskega lovstva. Dejstvo je, da je za korektno upravljanje s
populacijo potrebno poseganje v vse starostne kategorije obeh spolov, kar pri divjih
prašičih žal ni izvedeno. Nedoseganje načrtovanega in uravnoteženega poseganja v
ženski del populacije je rezultat oteženega prepoznavanja kategorij (pri starejših
merjascih in lanščakih moškega spola je relativno enostavna) ter usmeritev in sankcij
upleniteljem na podlagi internih aktov lovišč. Odstrel teh dveh razredov (lanščakinje,
svinje 2+) je marsikje še vedno naključen (»pomote«), kot pa načrtovan in zavestno
izveden. Tako nastaja »prihranek« že v razredu lanščakinj, ki praviloma že skoraj vse
vodijo mladiče, ta pa je še večji ob prehodu v razred starejših svinj.
3. Neustreznost pristopa do usklajevanja populacije divjega prašiča s svojim okoljem se
odraža tudi z nekaterimi signali, ki jih daje krovna lovska organizacija svojim članicam.
To se odraža še zlasti skozi številne članke in razmišljanja »strokovne« narave v glasilu
LZS Lovec ter celo s ponudbo loviščem za prodajo divjih prašičev iz obor (rubrika
oglasi) in torej kasnejši izpust v prosto naravo?!! Rezultat teh napačnih signalov so še
vedno številni primeri internih aktov (pravila, poslovnik,…) in kaznovalne politike
lovskih družin do svojih članov v primeru odstrela svinje (visoke denarne kazni,
izključitve, disciplinske obravnave,…). Priporočila o (ne)odstrelu lanščakinj in
starejših svinj na skupnih lovih v jeseni pa so tako in tako reden pojav. Poznani so tudi
primeri lovskih družin, ki svojim članom grozijo z izključitvijo, ker so npr. odstrelili
starejšo svinjo, ti pa v strahu pred tem dejanjem kupijo brejo žival pri že prej
omenjenih ponudnikih in jo kasneje izpustijo v svoje matično lovišče kot kompenzacijo
za odstreljeno svinjo.
4. Upravljavci lovišč divjega prašiča pretirano in neselektivno krmijo. Pri tem ne
upoštevajo niti t.i. obrodnih let, ko je dodatna ponudba hrane na krmiščih v obliki
zimskega dokrmljevanja popolnoma nepotrebna. Potrebno je priznati, da kljub
izhodiščem o krmljenju, ki so zapisani v Letnih lovsko upravljavskih načrtih LUO in z
njimi usklajenimi Letnimi načrti za lovišča, stvari na samem terenu potekajo
popolnoma drugače – mimo načrtov. V kolikor je bilo pred leti prepoznano, da ima npr.
posamezno lovišče povprečne površine 4000 ha 3 – 4 »uradna« krmišča, pa je danes v
le-teh prava poplava t.i. individualnih krmišč, ki jih zalagajo posamezniki, brez ali z
vedenjem odgovornih v loviščih. Ti posamezniki se na teh krmiščih izživljajo tako s
premnogokrat popolnoma neustrezno lokacijo, kot s količinami in časom zalaganja. Če
k temu dodamo še prisvajanje visoke preže, ki sodi v »kompleks« krmišča in solistično
izvajanje lova, je utemeljeno vprašanje, čigava je sploh pridobljena lovna pravica in s
tem tudi odgovornost – posameznikova ali upravljavca lovišča. S takim krmljenjem se
umetno dviguje rodnost populacije, poleg starejših svinj polega pretežen del lanščakinj,
oplojenih še ko so bile ozimke. Poleg težav z divjim prašičem, ki jih s takim načinom
23
Povzetki, prispevki
krmljenja, povzroča del neodgovornih posameznikov v LD in tudi njihovih vodstev
(kjer se to dogaja z njihovo vednostjo), se zadeve negativno odražajo tudi in še zlasti na
območjih, kjer je prisoten tudi rjavi medved.
5. Površine, kjer so zasajene kmetijske kulture, ki privlačijo divjega prašiča (okopavine in
žita, zlasti koruza), so lokalno (pre)mnogokrat zasajene preblizu (neposredno ob
gozdnem robu) gozdnim kompleksom, kjer živijo divji prašiči. Zakaj ne reči, da je
včasih to storjeno tudi s špekulativnimi nameni. Poleg tega je zaščita teh kompleksov
pomanjkljiva. Pogosto v monokulturah koruze, velikih nekaj deset hektarjev, prašiči
preživijo dneve in noči, brez da bi se umaknili nazaj v gozdne komplekse. Škoda tu je
odkrita šele ob žetvi. Lastniki teh zemljišč so po obstoječem Zakonu o divjadi in
lovstvu dolžni sodelovati pri zaščiti svojega premoženja (sodelovanje z lastniki
zemljišč je tudi obveza lovišč), enako pa je zapisano tudi v Zakonu o ohranitvi narave
ter v Zakonu o kmetijskih zemljiščih – zaščita premoženja kot »dober« gospodar.
Kako naprej:
1. Zakonodajo in predpise, vključno z načrti, je potrebno spoštovati in dosledno izvajati.
Pri tem ni odveč poudariti, da so te obveze prenesene tudi v določila koncesijskih
pogodb, ki so jih upravljavci sklenili z državo v letu 2008.
2. Z višino, strukturo, prostorsko in časovno dinamiko odvzema z odstrelom bo potrebno
nadzorovati in omejevati obseg škode na tako raven, ki bo zagotavljala sobivanje te
divjadi s človekom. Najpomembnejši ukrep za preprečevanje škod je številčno dovolj
velik in strukturno pravilen odvzem z odstrelom, tudi s poseganjem v rodni del
populacije. Lokalno neusklajena razmerja se bodo morala reševati s prostorsko
razporeditvijo odstrela na podlagi letnega lovskoupravljavskega načrta.
3. Krmljenje divjega prašiča naj bo sicer dovoljeno, vendar mora biti usmerjeno predvsem
v privabljanje za lažje doseganje višine in strukture načrtovanega odvzema z odstrelom.
V osrednjem življenjskem območju rjavega medveda bi morali preučiti posledični
vpliv krmljenja na dogajanje v prostoru, ne samo za divjega prašiča, temveč tudi
medveda ter morda opustiti krmljenje v celoti.
4. Pri gospodarjenju z gozdom naj se upošteva sonaravno gospodarjenje, tako da se
zagotavlja pestra, naravna sestava drevesnih in grmovnih vrst vseh razvojnih faz.
Ohranja naj se čim naravnejša krajina z vsemi sestavnimi deli. Za zagotovitev
ohranjanja oziroma izboljšanja bivalnih in prehranskih razmer v življenjskem okolju
divjega prašiča naj se konkretni ukrepi usmerijo predvsem v vzdrževanje grmišč,
sadnjo, vzdrževanje plodonosnega drevja in grmovja ter obdelavo krmnih in
pridelovalnih njiv.
5. Ukrepi tehnične in kemične zaščite kmetijskih površin, predvsem tam, kjer so škode
bolj pogoste in obsežne, morajo biti izvedeni v sodelovanju z lastniki zemljišč, skladno
s predpisi in v njihovem lastnem interesu je, da sredstva uporabljajo in vzdržujejo, sicer
pa do odškodnine niso upravičeni.
Ključni izzivi pri upravljanju z divjim prašičem v prihodnosti so kako:
- zaustaviti rast populacije;
- vzdrževati dinamično ravnovesje divjega prašiča in okolja;
- znižati škode v okolju;
- optimizirati izvedbo načrtovanih ukrepov – v luči interesa za lov na divjega prašiča,
staranja članstva v lovskih družinah in internih pravil v lovskih organizacijah;
- izboljšati in pritegniti k sodelovanju reševanja problematike lastnike kmetijskih
zemljišč.
Povzetki, prispevki
24
Gojitev divjega prašiča v Sloveniji
Blaž Krže
Lovska zveza Slovenije, Zupančičeva ulica 9, 1000 Ljubljana, Slovenija
e-mail: bksloka@gmail.com
V smislu veliko površinskega, območnega gospodarjenja z divjimi prašiči je Slovenija še
vedno dežela »v razvoju«, z nekaterimi redkimi izjemami v pozitivnem smislu.
Razlogov za to je več, od zgodovinskih in podedovanih, do današnjih nerešenih vprašanj,
škod in odškodnin pa tudi same nezainteresiranosti lovcev, ki večinoma ne radi sprejemajo
vse, kar je povezano z več znanja in odgovornosti.
Sicer se v gojitvi parkljaste divjadi v večini srednjeevropskih držav soočajo predvsem z
vprašanji in problematiko objedanja ter lupljenja drevja, kar je v posledičnem vplivu
dolgoročno in razvojno povezano z ekološkimi oz. biološkimi in gospodarskimi škodami.
Ob tem, da se divjega prašiča že prislovično drži pridevnik škodljivosti, je tudi res, da so
škode v kmetijstvu kratkoročne, ter da ob kmetijskih presežkih znotraj Evropske skupnosti
nikakor ne ogrožajo eksistenčnega in socialnega položaja niti kmetijstva niti posameznikov.
Naraščanje števila in prostorske širitve divjega prašiča v zadnjih dvajsetih letih je
vseevropski pojav. Gre za celo vrsto pozitivnih vplivov, na katere divji prašič kot vrsta
reagira s širjenjem.
Cilj gojitev divjih prašičev naj bi bil jasen in to je optimalna lovska izraba ob manjših
kmetijskih škodah. V sami gojitveni praksi spoznanje in potrebe po območni gojitvi, hkrati
pa kultivirani egoizem lovišč in posameznikov, pomenita eno od najzahtevnejših ovir. V
Evropi je danes cela vrsta uveljavljenih raziskovalcev, ki objavljajo nove in nove
ugotovitve o biologiji, populacijski ekologiji in etologiji divjega prašiča. V nenehno
napredujočih sistemih informiranja in pretoka informacij prihaja tudi do dinamičnih
soočanj z nosilci trdno, skoraj genetsko zakoreninjenje mentalitete in shizofreničnih,
negativnih odnosov do divjih prašičev.
Socialni sestav do populacijah divjih prašičev brez »če in ko« določijo lovci.
Divji prašiči so divjad, ki močno vpliva na delovanje lovcev, pa tudi obratno. Divji prašiči
so naša zadnja pradivjad. Številne vrste parkljaste in pernate divjadi so nas zaradi
neprilagodljivosti zapustile za vedno.
V nekem smislu so tudi merilo naše strokovne in etične zrelosti, velik izziv torej!
Naša odgovornost za omejevanje in poravnavo škod, tudi merilo sodelovanja s kmeti. V
divje prašiče se splača vlagati z znanjem, delom in odgovornostjo. Nobena druga vrsta nam
tega ne vrača tako izdatno, bodi si samo z vznemirljivostjo in pričakovanjem, trofejami in
divjačino. V teh dogajanjih je lovec prevzel pobudo in je tudi sicer v prednosti. Slednja pa
pomeni tudi večjo odgovornosti do narave, družbe, divjadi in pred samim seboj.
25
Povzetki, prispevki
Ekološka vloga divjega prašiča v zmerno klimatskih gozdovih
Ivan Kos
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, Večna pot 111, 1000 Ljubljana, Slovenija
e-mail: ivan.kos@bf.uni-lj.si
V evoluciji prašičev zadnjih deset miljonov let lahko sledimo razvoj specifičnega okostja,
rilca in telesne oblike s poudarjeno prilagoditvijo na ritje, prvenstveno zaradi iskanja
hrane, deloma pa tudi za zagotavljanje počivalnega in razmnoževalnega mikrohabitata.
Skupaj z razvojem senzorično občutljive spodnje čeljusti in kompleksnega živčnega
sistema za obdelavo informacij so se v različnih združbah razvile različne vrste. Te vrste s
svojo aktivnostjo vplivajo na celotne ekosisteme tako z vplivom na vrsto sestavo, številčno
dinamiko posameznih vrst kot tudi z drugimi ekosistemskimi storitvami, ki vplivajo na
osnovne ekosistemske procese (kroženje snovi in bioprodukcijo).
Sodobna spoznanja biologije utrjuje prepričanje, da je življenje organizirano v več
integracijskih nivojih. Zelo kompleksen integracijski nivo združbe in posledično
ekosistema sledi naravoslovnim zakonitostim. Le te so na tem nivoju izredno kompleksne
ter kot take težavne tako za raziskovalce kakor tudi za upravljavce. Seveda naravoslovne
zakonitosti veljajo za naravne sisteme, antropogeni – umetni sistemi pa tem zakonitostim
le delno sledijo. Neupoštevanje naravnih zakonitosti pri upravljanju z antropogenimi okolji
ima za posledico neracionalnost, kratkotrajnost in njihov negativni globalni vpliv.
Pri upravljanju z antropogenim okoljem je pomembna komponenta človek. Posamezne
živalske in druge vrste so za človeka moteče, še posebej, če se sreča z biološkim
neznanjem. Zato naj bi prav znanje omogočalo ustrezno upravljanje ter posledično tudi
zmanjševalo konflikte. Z verodostojnimi empiričnimi podatki ob zavedanju pomena
kompleksnih sistemov za Zemljo, je možno vodenje naravnih procesov tako, da
upoštevamo tudi dobrobit človeka, tako posameznika kot družbe.
V življenju divjega prašiča tako prepoznavamo različne aktivnosti, ki neposredno vplivajo
na kakovost ekosistemov. Naj na tem mestu izpostavim le tri različne tipe:
Divji prašič je vpet v prehranjevalne verige ter s tem vpliva na populacijske dinamike tako
plenskih vrst kakor tudi na svoje plenilce ter posledično na različne mrhovinarje. S svojim
razvitim živčevjem, spominom, in možnostjo kognitivnega učenja predstavlja pomembno
kontrolno funkcijo v sistemu. V svojem prostoru intenzivno sprejema informacije iz okolja
ter se na osnovi le teh odloča o nadalnjih aktivnostih. V kulturni krajini je tako njegova
kontrolna funkcija nenadomestljiva, kar lahko ljudje najbolj prepoznamoz regulacijo
nekaterih vrst hroščev ter polžev.
Z ritjem po tleh prihaja do dveh pomembnih ekosistemskih opravil. Z mešanjem substrata
stelje in prsti izboljšuje razmere za dekompozicijo opada. To je še posebej pomembno, ko
opad sestavlja težje razgradljiv material (npr. hrastovo listje, nekatere trave). S pospešeno
razgradnjo prihaja do hitrejšega kroženja snovi ter s tem do večje bioprodukcije. Predvsem
v mediteranu in submediteranu pa pomembno vpliva na zmanjševanje nevarnosti gozdnih
požarov.
Povzetki, prispevki
26
V nekaterih okoljih prihaja do prevlade posameznih rastlinskih vrst (npr. gole stoklase;
lepljiva kadulja), ki onemogočajo uspešno vraščanje drugih. Z ritjem takih površin prašič
ustvarja pogoje za kaljenje in rast drugih rastlin. Zmerna prisotnost divjega prašiča tako
lahko pomembno vpliva na povečevanje biodiverzitete določenega območja (beta
diverziteta).
Pri upravljanju z divjim prašičem v palearktiki je treba torej iskati uravnovešenost med
njegovo ekosistemsko funkcijo ter negativnimi vplivi na posamezne konkretne človekove
koristi. Na žalost mnogokrat ne poznamo in nimamo podatkov za prepoznavanje in
vrednotenje koristi divjega prašiča tako za kmetijstvo kot gozdarstvo. Še znotraj lovstva
njegovo korist vrednotimo le po prihodku grosistične cene mesa. Prav nezavedanje
kompleksnosti in pomanjkanje znanja o divjem prašiču v eko-sistemu nas zavaja, da se
pogosto upravljavsko razmišljanje konča pri enem samem ukrepu – eliminaciji divjega
prašiča.
27
Povzetki, prispevki
Vplivi okoljskih dejavnikov in individualnih značilnosti na telesno maso
divjih prašičev v Sloveniji
Matija Stergar1, Klemen Jerina1, Ida Jelenko2, Boštjan Pokorny2
1
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Večna pot 83,
1000 Ljubljana, Slovenija
2
ERICo Velenje, Inštitut za ekološke raziskave d.o.o., Koroška cesta 58, 3320 Velenje, Slovenija
e-mail: matija.stergar@bf.uni-lj.si
Telesna masa je eden najpomembnejših indikatorjev vitalnosti pri sesalcih in je lahko
povezana z mnogimi ekološko-biološkimi značilnostmi živalske vrste. V veliki meri
pogojuje zdravstveno stanje, reproduktivni potencial, mobilnost vrste ipd. Pri parkljarjih je
pomemben tudi ekonomski vidik, saj je meso (divjačina) pomemben vir dohodka
upravljavcev lovišč. Iz vseh omenjenih vidikov je ena najbolj zanimivih in hkrati
problematičnih vrst divji prašič. Splošno zdravstveno stanje divjih prašičev lahko vpliva na
intenziteto širjenja bolezni. Visok reproduktivni potencial in večja mobilnost vrste
omogočata hitrejšo rast gostot in večanje območja razširjenosti vrste, kar je nemalokrat
povezano s problematiko pojava škod v kmetijstvu. Variabilnost telesne mase je odvisna
tako od zunanjih (okoljskih) dejavnikov kot tudi od notranjih (individualnih) značilnosti
osebka. Pomembno je poznati vplive teh dejavnikov na maso divjih prašičev, posebej tistih,
na katere lahko vplivamo v okviru upravljanja z divjadjo (npr. krmljenje) in prostorom (npr.
razvojne faze gozda), ter tistih, za katere pričakujemo, da se bodo v prihodnosti spreminjali
(npr. padavine, temperatura). V raziskavi smo celostno preučili vplive obeh skupin
dejavnikov na telesno maso divjih prašičev. Ker se vplivi dejavnikov lahko razlikujejo
glede na starostno obdobje živali, smo ločeno preučevali variabilnost mas odraslih (dve leti
ali starejše) ter mlajših (ozimci in lanščaki) živali. Uporabili smo podatke o 2863
uplenjenih odraslih osebkih (v letih 2004 do 2008) iz vse Slovenije in o 2704 uplenjenih
mlajših osebkih (v letu 2008) iz izbranih LUO. Za vsak uplenjen osebek smo razpolagali s
podatkom o lokaciji odvzema, t.j. kateremu kvadrantu kilometrske mreže pripada. V istem
merilu (kilometrski kvadranti) smo pridobili tudi podatke o okoljskih dejavnikih. Kot
potencialne vplivne dejavnike smo vključili podatke o zgradbi prostora, vrednosti drugih
okoljskih spremenljivk, podatke o lokalnih populacijskih gostotah in o habitatni
primernosti prostora za divjega prašiča ter individualne lastnosti uplenjenih osebkov (npr.
spol, starost). Pri mlajših osebkih smo vključili tudi podatke o natančni starosti (v mesecih)
in o času skotitve živali. Telesna masa je v obeh starostnih skupinah po pričakovanju
odvisna od starosti in spola osebkov, pri odraslih osebkih je pomembno tudi obdobje
uplenitve. Pri mlajših osebkih na telesno maso znatno vpliva obdobje skotitve, pri čemer
imajo najvišje mase osebki, poleženi v pomladno-poletnih mesecih. Ugotovili smo tudi
vpliv nekaterih okoljskih dejavnikov, ki so pomembni predvsem v smislu uravnavanja
energijske bilance osebka, t.j. razmerja med vnosom hrane in porabo energije. Pri obeh
starostnih skupinah so pomembni nekateri splošni okoljski dejavniki, kot je npr. višina
padavin in delež sončnih leg, ki ugodno vplivata na termoregulacijo osebkov in posredno
najbrž tudi na sestavo prehranskih virov. Pri odraslih osebkih je bolj poudarjen vpliv
dejavnikov, ki so pomembni s stališča prehranskih virov: delež travnikov, kmetijskih
površin in debelejših (plodonosnih) listavcev. Masa mlajših živali je po drugi strani bolj
odvisna od habitatne zgradbe, ki zagotavlja manjše energijske izgube. To se kaže v
pozitivnem vplivu prisotnosti mladovij in dolžine gozdnega roba, ki pomeni večjo
fragmentiranost prostora in s tem manjšo razdaljo (manjše izgube energije) med dnevnimi
počivališči (mladje) in prehranskimi viri zunaj gozda.
Povzetki, prispevki
28
Čeljusti divjih prašičev in ostalih vrst prostoživečih parkljarjev kot
dragocen vir informacij o biologiji vrst
Boštjan Pokorny1, Karin Savinek1, Meta Zaluberšek1, Zdenka Mazej Grudnik1,
Helena Poličnik1, Ciril Kink, Dean Konjević2, Krešimir Severin2, Alen Slavica2,
Klemen Jerina3, Uwe Kierdorf4, Horst Kiedorf4, Ida Jelenko1
1
ERICo Velenje, Inštitut za ekološke raziskave d.o.o., Koroška 58, 3320 Velenje, Slovenija
Univerza v Zagrebu, Veterinarska fakulteta, Oddelek za biologijo, patologijo in gojitev divjadi, Heinzelova
55, 10000 Zagreb, Hrvaška
3
4
Univerza v Hildesheimu, Oddelek za biologijo, Marienburg Platz 22, 31141 Hildesheim, Nemčija
2
e-mail: bostjan.pokorny@erico.si
Za zagotavljanje trajnostnega, kognitivnega in kontroliranega upravljanja s populacijami
prostoživečih parkljarjev kot najpomembnejše skupine divjadi se z namenom natančnega
evidentiranja in kategorizacije izločenih (uplenjenih) osebkov, vpogleda v njihovo spolno
in starostno strukturo ter predvsem kontrole doseganja z upravljavskimi načrti zastavljenih
planov odvzema v Sloveniji, podobno pa tudi v nekaterih drugih srednjeevropskih državah,
vsako leto zberejo vse (leve) spodnje čeljustnice (čeljusti) prostoživečih parkljarjev
(vključno z divjim prašičem), ki so bili v preteklem koledarskem letu izločeni iz lovišč
znotraj posameznih lovsko-upravljavskih območij (LUO). Vsaka posamezna čeljust je na
nivoju lovišč označena z zaporedno številko odvzema, ki omogoča sledljivost in
neposredno povezavo z najpomembnejšimi atributnimi podatki o živali (spol, starost,
telesna teža, zdravstveno stanje, datum izločitve, revir, natančna lokacija in kvadrant mesta
izločitve), ki so zbrani v Evidenčni knjigi odstrelov velikih vrst divjadi za posamezno
lovišče oziroma v Osrednjem slovenskem registru velike lovne divjadi in velikih zveri. Kot
takšne predstavljajo dragocen vir informacij o vrstah, saj lahko nudijo relevantne in
kompleksne podatke o: (i) populacijski dinamiki in spreminjanju kakovosti habitatov; (ii)
starosti osebkov in starostni strukturi populacij; (iii) spolu osebkov; (iv) zdravstvenem
stanju osebkov in populacij; (v) onesnaženosti okolja; (vi) odzivu osebkov in vrst na
izpostavljenost različnim vrstam okoljskega stresa. Vendar raziskovalni in upravljavski
potencial čeljusti parkljarjev v preteklosti ni bil dovolj izrabljen, zato smo v letih 2007 –
2009 zbrali vse spodnje čeljusti prostoživečih parkljarjev, ki so bili v teh letih izločeni iz
vseh slovenskih lovišč. Celotna zbirka, ki jo hranimo na Inštitutu za ekološke raziskave
ERICo Velenje, obsega tako skoraj 100.000 čeljusti in je tudi v svetovnem merilu unikatna
in izjemno dragocena.
Na posameznih delih omenjene zbirke so bile do sedaj opravljene naslednje raziskave: (i)
ugotavljanje morfometričnih lastnosti, t.j. meritve velikosti izbranih parametrov (dolžina,
višina, dolžina diasteme) spodnjih čeljustnic divjih prašičev (večina odvzetih živali v letu
2008: 5.268 vzorcev) in srnjadi (celoten odvzem v letu 2007: >35.000 vzorcev); (ii)
določanje (na leto natančno) starosti odraslih osebkov jelenjadi (celoten odvzem v letu
2008: 1.160 vzorcev), in sicer z metodo brušenja prvega meljaka ter s štetjem letnih
prirastnih plasti zobnega cementa; na tak način smo dobili vpogled v starostno strukturo
jelenjadi v Sloveniji, ocenili pa smo tudi (ne)zanesljivost tradicionalne metode ocenjevanja
starosti z okularnim pregledom razvojne stopnje in obrabljenosti zob; (iii) na mesec
natančno (upoštevaje razvojno stopnjo zobovja) določanje starosti mladičev in enoletnih
osebkov divjih prašičev (do sedaj vključenih 4.912 osebkov, uplenjenih v letu 2008), in
29
Povzetki, prispevki
sicer z namenom retrogradne določitve časa poleganja za vsako posamezno žival; (iv)
ocena starosti 356 odraslih divjih prašičev z določitvijo razvojne stopnje in obrabljenosti
zob, in sicer z namenom vpogleda v starostno strukturo populacij ter presoje zanesljivosti
ocen starosti, ki so dostopne v osrednjem registru; (v) ugotavljanje prostorske razširjenosti
in pogostnosti različnih obolenj, anomalij ter poškodb zob/čeljusti divjih prašičev (večina
odvzema v letu 2008: 4.121 vzorcev), jelenjadi (celoten odvzem v letu 2008: >5.100
vzorcev) in srnjadi (celoten odvzem v letu 2007: >41.500 vzorcev); (vi) velikopovršinska
(vseslovenska) določitev onesnaženosti okolja s fluoridi z oceno stopnje zobne fluoroze
spodnjih čeljusti vse odrasle srnjadi, uplenjene v letu 2007 (14.675 vzorcev); (vii)
določitev vsebnosti fluoridov v 431 čeljustih srnjadi, uplenjene v obdobju 1997 – 2009 v
Šaleški dolini oziroma v letu 2007 v različnih območjih Slovenije, s čimer smo želeli
dobiti vpogled v prostorsko in časovno variabilnost onesnaženosti okolja s fluoridi kot
onesnažili, ki se odlagajo v kostnih tkivih sesalcev.
Najpomembnejše ugotovitve, ki se nanašajo tudi na divje prašiče, so:
1. Večina mladičev divjih prašičev (82,3 %) je bila v letih 2007 in 2008 v Sloveniji
poleženih v obdobju februar – maj, z izrazito kulminacijo v marcu (32,0 %) in
aprilu (24,8 %). Vendar začno svinje v večjem številu polegati že v januarju,
obdobje intenzivnega poleganja pa traja vse do julija; zlasti v jugozahodni Sloveniji
(npr. Primorsko LUO) pa svinje polegajo prek celega leta, z drugim viškom v
pozno poletnih in jesenskih mesecih. Ugotovitev je izjemnega pomena tako s
tehničnega vidika upravljanja s populacijami (kako načrtovati in evidentirati odstrel
različnih kategorij), zlasti pa z vidika razumevanja populacijske dinamike vrste.
Očitno je namreč, da je razmnoževalni potencial divjega prašiča v večini območij,
še zlasti pa v jugozahodni Sloveniji, bistveno večji, kot bi si lahko predstavljali na
podlagi tradicionalnega poznavanja vrste.
2. Medtem ko je starostna struktura odraslih svinj relativno ugodna in kaže na počasen
upad s starostjo (2-3-letne živali: 39 %; 3-4-letne: 27 %; 4-5-letne: 14 %, 5-7-letne:
15 %, več kot 7-letne: 5 %), pa med merjasci prevladujejo zlasti mlade živali (2-3letni osebki: 66 %; 3-4-letni: 22 %), zrelih merjascev pa je vsaj v odvzemu zelo
malo (4-5-letni: 6 %, 5-7-letni: 5 %, več kot 7-letni: 1 %). Takšna struktura kaže na
velik reprodukcijski potencial vrste (prevlada mladih svinj) ob hkratni relativno
majhni trofejni vrednosti (primanjkljaj zrelih merjascev); zaradi obojega bi bilo
potrebno v prihodnje upravljavske strategije še enkrat temeljito premisliti.
3. Veliko odstopanje med ocenami starosti divjih prašičev, podanimi s strani
upravljavcev lovišč, in našimi ocenami starosti zmanjšuje uporabnost podatkov o
starosti te vrste, ki so dostopni v osrednjem slovenskem registru. Vir napak je tako
v napačni oceni kot tudi v napačnem vnosu (npr. enovita kategorizacija odraslih
živali kot »dvoletnih« osebkov), zaradi česar bi bilo v prihodnje potrebno še večjo
pozornost nameniti permanentnemu usposabljanju lovcev. Še posebej, ker smo zelo
velika odstopanja med s strani lovcev podanimi starostmi in dejanskimi starostmi
živali, ugotovljenimi z metodo brušenja zob in štetja plasti zobnega cementa,
ugotovili tudi za jelenjad, pri kateri so zlasti starosti srednje starih in starih jelenov
praviloma precenjene.
Povzetki, prispevki
30
4. Najbolj pogosto obolenje zob divjih prašičev je hipoplazija sklenine, t.j. količinsko
nezadostna tvorba sklenine, ki je vidna kot številne drobne luknjice na površini zob.
Vzrok zanjo je izpostavljenost različnim dejavnikom stresa, ki so lahko tako
okoljskega kot genetskega izvora. V Sloveniji se hipoplazija pri divjih prašičih
pojavlja v vseh lovsko-upravljavskih območjih, a je še posebej pogosta v
Zasavskem, Novomeškem, Ptujsko-Ormoškem, Pohorskem in Pomurskem LUO.
Ker se praviloma koncentrira znotraj lovišč oziroma celo posameznih tropov in je
najbolj pogosta na drugem mlečnem sekalcu (i2), kar kaže na povečano
izpostavljenost živali določenemu negativnemu dejavniku okolja v prvih nekaj
mesecih življenja (v času rasti i2), je najpomembnejši vzrok po vsej verjetnosti
bodisi v pomanjkljivi prehrani bodisi v socialnem stresu znotraj tropov; zlasti v
Zasavskem in Ptujsko-Ormoškem LUO ne moremo izključiti tudi vpliva
onesnaženosti okolja. V nasprotju z divjimi prašiči, kjer je bila na 4.121
pregledanih čeljustih hipoplazija sklenine ugotovljena v 205 primerih (5,0 %), se
le-ta pri jelenjadi pojavlja zgolj izjemoma. Pri srnjadi je bila hipoplazija z izjemo
dveh mladičev ugotovljena izključno na stalnih predmeljakih in meljakih (v letu
2007 skupaj 216 primerov oziroma 1,4 % vse odrasle srnjadi). Pri tej vrsti je bila v
večjem številu in z zgostitvami zabeležena zlasti v nižinski loviščih, še zlasti tistih,
ki vsebujejo tudi večje površine vlažnih travnikov (v spodnjem toku Save, ob Muri
in na Ljubljanskem barju). Upoštevaje geografsko porazdelitev (zgostitev)
hipoplazije sklenine pri srnjadi se zdi, da je pri tej vrsti najpomembnejši vzrok
zanjo zaparazitiranost z notranjimi zajedavci.
5. Medtem ko pri srnjadi in jelenjadi med zanimivejše anomalije sodijo tudi
nepravilnosti v številu zob (npr. izrast dodatnih zob, odsotnost posameznih zob,
zlasti drugega predmeljaka), samo pri jelenjadi pa tudi relativno pogoste popolne
rotacije drugega predmeljaka, so tovrstne nepravilnosti v primeru divjega prašiča
zgolj izjema (posamezni primeri izrasti dodatnih predmeljakov). Vendar je pri
divjem prašiču relativno pogosta nedokončana menjava zob, t.j. ostanek mlečnih
sekalcev tudi pri odraslih živalih. Ta nepravilnost je velikega pomena tudi z lovskoupravljavskega vidika, saj je prisotnost/odsotnost stalnih oziroma mlečnih sekalcev
odločilen dejavnik pri starostni kategorizaciji divjih prašičev. Zaradi obstoja
tovrstnih anomalij (v enem primeru smo mlečni, t.j. trovrhi zadnji predmeljak
registrirali tudi pri odraslem srnjaku) je pri določanju starosti živali na podlagi
ocene razvojne stopnje zobovja potrebna še posebna previdnost, saj lahko v
nasprotnem primeru prihaja do napak, ki zmanjšujejo kredibilnost podatkov v
osrednjem registru, hkrati pa so lahko silno problematične tudi pri vsakdanji praksi
upravljanja z lovišči.
31
Povzetki, prispevki
Divji prašič v SZ Sloveniji: populacijska izhodišča za gospodarjenje
Iztok Koren
Zavod za gozdove Slovenije, OE Tolmin, Tumov drevored 17, 5220 Tolmin, Slovenija
e-mail: iztok.koren@zgs.gov.si
Prispevek obravnava primer raziskave populacije divjega prašiča na SZ Slovenije na
površini 215.184,45 ha in obsega 42 lovišč v obdobju 1994–2003. Na tem območju se
nahaja ena najgostejših populacij divjega prašiča v Sloveniji (Slika 1). Rezultati raziskave
so neposredno uporabni pri načrtovanju upravljanja s populacijo divjega prašiča na tem
območju.
Slika 1: Območje proučevanja in današnja razširjenost divjega prašiča v Sloveniji (Vir: Adamič in Jerina,
2009).
Metoda dela pri proučevanju populacije divjega prašiča temelji na izločitvah divjih
prašičev v proučevanem območju in obdobju, oziroma na rekonstrukciji populacijskih
parametrov na osnovi izločitev (odstrel in izgube). Pri interpretaciji podatkov je potrebno
smiselno upoštevati tri napake, s katerimi je metoda obremenjena:
•
slučajnost izločitev je v primeru divjega prašiča zelo velika (npr. spolna in starostna
struktura mladega razreda);
•
časovni zamik ugotovljenega stanja populacije in dejanskega stanja znaša do 5 let;
•
načrti ukrepanja v populaciji vsaj v preteklosti vplivajo na ugotovitve o stanju
populacije.
V obdobju 1951–1960 je bil divji prašič prisoten le v 18 loviščih (44 %). V drugem
obdobju 1994–2003 pa razen v lovišču Soča v vseh 41. (98 %, Slika 2). Pojav divjih
prašičev in njihova prostorska porazdelitev sta v dveh obdobjih medsebojno različna. V
prvem desetletnem obdobju je bilo izločenih 276 prašičev, v drugem obdobju pa 7.412, kar
je skoraj 27–krat več.
32
Povzetki, prispevki
Slika 2: Prostorska razširjenost divjega prašiča v preteklosti (1951–1960) in danes (1994–2003).
Ordinacija lovišč na osnovi biomase izločene divjadi, oziroma prostorska porazdelitev
lovišč v dvodimenzionalnem koordinatnem sistemu pokaže, da je za prostorsko
porazdelitev na prvi osi (pojasnjene 78 % variabilnosti) najpomembnejši prav divji prašič z
največjo korelacijo (R = 0,992). Prostorska porazdelitev lovišč na osnovi ordinacije je
lahko osnova za gospodarjenje z divjim prašičem na manjših ekoloških enotah. Za prvo
skupino lovišč (rdeče) v Vipavski dolini in na Goriškem je značilna prisotnost divjega
prašiča v kombinaciji s srnjadjo. Druga skupina lovišč (oranžna) ob zahodni državni meji
je značilna predvsem po divjem prašiču. Tretjo skupino lovišč (rumena) predstavlja
visokogorje in področje gamsovih habitatov. Četrto skupino lovišč predstavljajo ostala
lovišča značilna po kombinaciji prisotnosti gamsa in srnjadi (Slika 3).
2,5
2,0
2. komponenta
1,5
1,0
0,5
0,0
-1,5
-1,0
-0,5 -0,5 0,0
0,5
1,0
1,5
2,0
2,5
3,0
3,5
-1,0
-1,5
-2,0
-2,5
1. komponenta
Slika 3: Ordinacija lovišč na osnovi biomase izločene divjadi.
V obdobju od leta 1951 do 1966 je letna dinamika izločitev prašičev zelo enakomerna.
Poprečno je bilo letno izločenih 28,5 ± 8,7 prašičev. V obdobju od leta 1989 do 1996 je
bila izločitev tudi enakomerna le z večjo poprečno izločitvijo 127,3 ± 14,5 prašičev. V
poprečju je bilo torej v začetku obdobja 1994–2003 izločeno 4,5 krat več prašičev. Po letu
1996 so izločitve divjih prašičev naglo linearno narasle. Primerjava dinamike izločitev po
skupinah lovišč pokaže, da so bile izločitve do vključno leta 1996 zelo enakomerne.
Največje povečanje izločitev po letu 1996 beležimo v drugi skupini lovišč. Največje
povečanje je torej v skupini lovišč z največjo biomaso prašičev in najmanjše v skupini
lovišč z najmanjšo biomaso prašičev (Slika 4).
33
1400
1400
1200
1200
1000
1000
število (n)
izločitev (n)
Povzetki, prispevki
800
600
400
800
600
400
200
200
0
20
02
20
00
19
98
19
96
19
94
19
92
19
90
19
65
19
63
19
61
19
59
19
57
19
55
19
53
19
51
0
1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003
leto
leto
skupina 4
skupina 3
skupina 1
skupina 2
Slika 4: Številčna dinamika populacije divjih prašičev.
Obstajata dva sklopa vzrokov za izredno hitro povečevanje številčnosti populacije po letu
1996, ob upoštevanju petletnega časovnega zamika pa celo po letu 1991. Prvi sklop se
nanaša na spremembe v okolju, predvsem v zaraščanju kmetijskih površin. Od leta 1940 do
2000 se je na proučevanem območju delež kmetijskih površin zmanjšal za 20 %, za enak
delež se je povečala površina gozda. Drugi vzrok je v načinu gospodarjenja z vrsto pred
prenosom pristojnosti načrtovanja na državo. Zavestno se je z raznimi ukrepi (odstrel,
krmljenje …) povečevalo številčnost populacije, dokler številčnost ni prerasla vse razumne
meje. Gostota dejanskega odvzema v obdobju 1994–2003 znaša 3,4 prašiče na 100 ha. To
je poprečna gostota v celotnem območju, po posameznih področjih je gostota odvzema
dosti višja. Ob upoštevanju priporočene gostote populacije za Slovenijo, ki naj bi znašala 1
osebek na 100 ha vidimo, da je številčnost prašičev dosti previsoka. Poznavanje dinamike
številčnosti populacije neposredno vpliva na cilje in ukrepe pri načrtovanju in upravljanju s
populacijo. Ukrepi sledijo cilju zmanjševanja številčnosti.
Največja biomasa divjih prašičev v območju je v drugi skupini lovišč, ki so značilna
izključno po divjem prašiču. Nekoliko nižja je biomasa prašičev v prvi skupini lovišč, ki so
značilna tudi po srnjadi. Najmanjša biomasa in najmanj prašičev je v ostalih dveh skupinah
lovišč, ki niso značilna po prisotnosti prašičev. Gospodarjenje in načrtovanje s populacijo
prašiča mora biti torej izrazito diferencirano glede na prostorski pojav prašičev (Slika 5).
500
kg/1000ha letno
400
300
200
100
0
1
2
3
4
skupina lovišč
Slika 5: Biomasa divjih prašičev po skupinah lovišč.
34
Povzetki, prispevki
delež (%)
Habitatni izbor prikazujemo na dva načina. Biomaso divjih prašičev lahko povežemo z
rabo prostora v štirih skupinah lovišč. Rabe prostora so v drugi skupini lovišč z največjo
biomaso prašičev zelo podobne četrti skupini lovišč z najmanjšo biomaso prašičev (Slika
6). Delež rab prostora je sicer podoben, razlika je v prostorski porazdelitvi kmetijskih in
gozdnih površin. V loviščih z največjo biomaso prašičev prevladuje strnjen gozd, v
loviščih z najmanjšo biomaso se gozdne in kmetijske površine mozaično prepletajo. Indeks
raznolikosti je najmanjši v drugi skupini (37,83) in nato narašča preko prve (39,42) in tretje
(53,71) do četrte skupine lovišč, kjer je največji (64,40). Indeks raznolikosti je v
neposredni povezavi s prisotnostjo divjih prašičev. Manjši kot je indeks raznolikosti, večja
je biomasa divjih prašičev po skupinah lovišč. Odvisnost je dokaj visoka (R2 = 0,7353),
vendar neznačilna. Indeks raznolikosti za celotno območje znaša 101,65. Drugi način
habitatnega izbora smo naredili z iskanjem povezave med prisotnostjo divjih prašičev po
loviščih v odvisnosti od rab prostora v loviščih. Rabe prostora pojasnijo 66 % variabilnosti
prisotnosti divjih prašičev po loviščih. Najmočnejša povezava 42 % je s prisotnostjo
ekstenzivnih sadovnjakov, katerih je dejansko največ v drugi skupini loviščih, kjer je tudi
največ prašičev. Pri načrtovanju in upravljanju s populacijo s strani habitatnega izbora sta
tako najpomembnejša dva faktorja in sicer raznolikost krajine in prisotnost starih in
zapuščenih sadovnjakov.
80
70
60
50
40
30
20
10
0
1. skupina
2. skupina
3. skupina
4. skupina
kmetijske
površine
gozd
zaraščeno
neproduktivne
površine
raba prostora
Slika 6: Raba prostora po skupinah lovišč.
Telesne mase divjih prašičev so povezane s kondicijo in kvaliteto populacije. Prikazujemo
odvisnost telesnih mas mladičev (prilagojene srednje vrednosti z izločenim vplivom
koledarskega meseca) od gostote populacije, oziroma od biomase prašičev po skupinah
lovišč (Slika 7). Telesne mase so najvišje v loviščih, kjer je prašičev najmanj – 4. skupina
lovišč. Telesne mase so tu odvisne predvsem od gostote populacije. Telesne mase so
najnižje v 3. skupini lovišč, kjer je prašičev sicer malo, vendar so telesne mase tu odvisne
poleg od gostote tudi od dobrote habitata (visokogorje). Telesne mase so v loviščih z
največ prašičev, v 2. in 3. skupini lovišč, zopet odvisne od gostote populacije.
Diferencirano kvaliteto populacije moramo upoštevati pri načrtovanju in gospodarjenju s
populacijo v primeru uporabe tki. gojitvenih vrednosti oziroma pri kategorizaciji osebkov.
35
Povzetki, prispevki
25
500
450
400
350
23
300
22
250
200
21
biomasa (kg)
telesna masa (kg)
24
150
100
20
50
19
0
1
2
3
4
skupina lovišč
tel.m.m
biomasa
Slika 7: Telesne mase mladičev in biomasa prašičev po skupinah lovišč.
Skupna dosežena spolna struktura izločitev za celotno območje znaša 55 % merjascev
napram 45 % svinj. Zaradi velike slučajnosti predvsem odstrela je tudi spolna struktura
populacije podobna – prevladuje moški spol. Spolna struktura se po skupinah lovišč
2
razlikuje (CT; χ = 11,098 ; p = 0,011). Manjša kot je gostota populacije, večji je delež
moških. V prvi in drugi skupini lovišč, kjer je prašičev največ je spolna struktura podobna
skupni. V tretji in četrti skupini lovišč z dosti manjšo biomaso prašičev pa spolno razmerje
doseže tudi vrednost 60 % M : 40 % Ž (Slika 8). Ugotovitve glede spolne strukture je
smiselno upoštevati tudi pri načrtovanju odvzema, tako da načrtujemo pri odvzemu več
moških osebkov.
70
60
delež (%)
50
40
30
55,6
20
61,5
57,3
54,3
45,7
44,4
42,7
38,5
10
0
1
2
3
4
skupina lovišč
m oški
ženski
Polinomsko (moš ki)
Polinomsko (ženski)
Slika 8: Spolna struktura po skupinah lovišč.
Skupna dosežena starostna struktura izločitev za celotno območje znaša 51 % (0+): 38 %
(1+): 11 % (2+) pri merjascih in 53 % (0+): 34 % (1+): 13 % (2+) pri svinjah. Zaradi
velike slučajnosti predvsem odstrela mladičev in enoletnikov je tudi starostna struktura
populacije podobna. Starostna struktura izločitev in tudi populacije je po skupinah lovišč
2
značilno različna tako pri moških (CT; χ = 125,741 ; p = 0,000) kakor pri ženskah (CT;
χ 2 = 48,932 ; p = 0,000). Manjša kot je gostota populacije, večji je delež enoletnikov in
starejših osebkov. Ugotovitev velja za oba spola. V prvi in drugi skupini lovišč, kjer je
prašičev največ je starostna struktura odvzema podobna skupni za celotno območje. V
tretji in četrti skupini lovišč z dosti manjšo biomaso prašičev pa prevladujejo osebki 1+ in
starejši (Sliki 9 in 10). Ugotovitve glede starostne strukture je smiselno upoštevati tudi pri
načrtovanju odvzema, tako da načrtujemo pri odvzemu v področjih z manj prašiči več
osebkov starosti 1+ in 2+.
36
Povzetki, prispevki
70
60
delež (%)
50
40
30
57,2
49,8
20
49,8
39,7
43,2
39,8
33,8
31,8
10
18,3
17
10,5
8,9
0
1
2
3
4
skupina lovišč
0,5
1,5
2,5
Slika 9: Starostna struktura po skupinah lovišč moški.
60
50
delež (%)
40
30
56,4
54,4
20
40,1
33,1
43,5
42,6
39,5
31,7
10
12,4
17,9
16,4
11,9
0
1
2
3
4
skupina lovišč
0,5
1,5
2,5
Slika 10: Starostna struktura po skupinah lovišč ženske.
Kjer je divjih prašičev veliko (1. in 2. skupina lovišč), se načrtovani odvzemi zadovoljivo
realizirajo, preko 100 %. Kjer je prašičev manj (3. in 4. skupina lovišč) se načrti odvzema
slabo realizirajo, tudi le 60 %. Doseganje načrtovanega odvzema je v pozitivni korelaciji z
biomaso prašičev (R2 = 0,9992 ; p = 0,000). Ugotovitev je smiselno upoštevati pri
načrtovanju odvzema, v področjih z malo prašičev je težko določiti odvzem za posamezno
lovišče, bolj smiselno je določevanje odvzema po grupah lovišč.
120
500
119
450
106
400
delež (%)
100
350
86
300
80
62
60
250
200
150
40
biomasa (kg)
140
100
20
50
0
0
1
2
3
4
skupine lovišč
%
biomasa
Slika 11: Doseganje načrtovanega odvzema in biomasa prašičev po skupinah lovišč.
37
Povzetki, prispevki
Divji prašič ob zahodni državni meji: problemi populacije in upravljanja
z njo
Andrej Sila1, Iztok Koren2
1
2
Zavod za gozdove Slovenije, OE Sežana, Partizanska 49, 6210 Sežana, Slovenija
Zavod za gozdove Slovenije, OE Tolmin, OE Tolmin, Tumov drevored 17, 5220 Tolmin,
Slovenija
e-mail: andrej.sila@zgs.si
Po letu 2000 se je v zahodnem delu Slovenije, ob meji z Republiko Italijo, pričela velika
številčna rast populacije divjih prašičev (Sus scrofa europea L., v nadaljevanju: divji
prašič), ki tu dosega eno najvišjih populacijskih gostot v državi in predstavlja zelo velik
okoljski problem, predvsem do kmetijskega sektorja.
Območja ob zahodni državni meji, kjer je trenutno upravljanje s prašičem podvrženo
redukcijskim ukrepom v populacijah z veliko populacijsko gostoto, so:
-
Kolovrat, Kambreško, gornja Goriška Brda,
Goriška Brda,
Banjšice,
Kras,
Brkini in del Istre.
Slika 1: Mešanje podvrste, kar v območju otežuje prepoznavanje strukture in starosti osebkov in s tem
realizacijo načrta.
Vsakoletno lovsko upravljavsko načrtovanje je ob upoštevanju vseh do sedaj naučenih in
uporabnih sodobnih načinov spremljanja stanja populacij pri populaciji divjega prašiča, ki
ima izrazit trend naraščanja iz leta v leto, zelo podvrženo dvomom v pravilnosti odločitev,
saj je končna realizacija načrta bolj odvisna od dogodkov tekom posameznega leta, kot od
stanja populacije v začetku leta.
38
Povzetki, prispevki
Naj tu izpostavimo tri dejavnike, ki so bistveni za oblikovanje čim realnejšega načrta in za
katere v začetku leta nimamo dovolj trdnih podatkov:
-
razmnoževanje divjih prašičev poteka prek celega leta, svinje polegajo v različnih
letnih periodah – mesecih,
-
v ciklu parjenja sodelujejo že mladiči ženskega spola - ozimke, ki kasneje polegajo
kot enoletni prašiči - lanščakinje,
-
temperaturne, klimatske, prehranske in orografske značilnosti Primorske
omogočajo ob ugodnih letih (obilo hrane) razvoj dveh legel na leto oz. vsaj treh
legel na dve leti.
Problematiko upravljanja z divjim prašičem lahko razdelimo na dva večja sklopa:
A. Problemi v populaciji
B. Problemi upravljanja s populacijo
A.) PROBLEMI V POPULACIJI:
1. Velika številčnost; v zadnjih dvajsetih letih se je številčnost divjih prašičev (ena
najvišjih v Sloveniji) ob zahodni državni meji povečala za šestkrat in ima izrazit
trend naraščanja. Kot primer navajamo odvzem lovišč dela V. Primorskega LUO,
ki mejijo z R Italijo (Koper, Dekani, Videž Kozina, Gaberk Divača, Tabor Sežana,
Kras Dutovlje, Dolce in Jezero Komen, Trstelj Kostanjevica in Fajti hrib Renče), v
obdobju 1985 – 2009.
Ob upoštevanju problema upravljanja z veliko številčnostjo pa ne smemo prezreti
dodatnega problema, ki se kaže v pojavu velikih prašičjih tropov (30 – 50 osebkov)
tekom celega leta, ki jih sestavljajo osebki vseh starostnih in spolnih kategorij in ki
ob velikih negativnih vplivih na kmetijske površine prav gotovo tudi močno
vplivajo tako na medvrstne, kot tudi na znotrajvrstne odnose. Mogoče so ti veliki
tropi tudi povod za naglo večanje številčnosti, saj je prirastek lahko hitro zelo visok.
Analiza odvzema divjega prašiča
700
600
število
500
400
631
300
200
100
295
59
0
1985
121
116
1990
1995
166
2000
2005
2009
le to
Slika 2: Odvzem divjega prašiča v delu Primorskega LUO (lovišča ob italijanski meji) v obdobju 1985 –
2009.
39
Povzetki, prispevki
2. Povečevanje škod v kmetijstvu; škode v kmetijstvu posledično sledijo številčnosti
populacije.
V strukturi škod dve tretjini predstavljajo razritine pašnikov in travnikov, ostala
tretjina pa škode na kmetijskih kulturah (zlasti krompirju, koruzi ter grozdju).
Škode v prostoru so kljub pozitivnim znakom v letu 2009 glede usklajenosti z
nosilno kapaciteto okolja še vedno previsoke, kar je nesprejemljivo in resno ogroža
kmetovanje.
V zadnjem letu je vpliv divjih prašičev na kmetijske površine sicer nekoliko padel,
vendar morajo posegi v populacijo še naprej zasledovati cilj zmanjševanja njihove
številčnosti.
Preglednica 1:
Škode in odvzem divjih prašičev v Primorskem LUO.
LETO
Izplačana odškodnina (v €)
Odvzem (kos)
2004
30.265,81
851
2005
24.998,24
862
2006
34.971,00
1138
2007
98.309,80
2002
120000
2008
52.948,80
1568
2500
Izplačana škoda (EUR)
100000
Odvzem (kos)
2000
80000
EUR
1500
60000
1000
40000
500
20000
0
0
2004
2005
2006
LETO
2007
2008
Slika 3: Izplačane odškodnine za nastalo škodo in odvzem divjega prašiča v Primorskem LUO v obdobju
2004 – 2009.
3. Mešanje populacije s prašiči iz Italije (ali je to druga podvrsta?); prašiči z
manjšimi telesnimi dimenzijami, manjšimi telesnimi masami in svetlejšo barvo. V
območju ob italijanski meji (Kras), kjer se pojavljajo prašiči, ocenjeni kot »možna
podvrsta« evropskega divjega prašiča vzgojena oz. gojena v obori pri Trstu, ki so
manjših telesnih dimenzij in posebnih telesnih značilnosti (majhni čekani, nizka
telesna masa, svetlejša barva, ...). Ti prašiči so se po izpustu iz obore dobro vklopili
v okolje, se z vrsto Sus scrofa europea uspešno parijo, tako da je v teh predelih
veliko križanih osebkov oz. tropov, katerih sestavni del so tako eni kot drugi tip
prašičev. Izredno težavno je v takih populacijah slediti predvsem strukturnemu
odstrelu.
4. Drugačen način upravljanja in lova v Italiji; ob meji so populacije divjadi
skupne, saj divjad ne pozna meja, ki jih je umetno postavil človek. Posegi v
populacijo divjih prašičev pri nas so ob neupoštevanju dogajanj v Italiji lahko
močno zgrešeni.
Povzetki, prispevki
40
5. Visoka rodnost – pojavljanje dvojnih legel; dogajanja v prostoru, ki po naši oceni
vplivajo na samo številčnosti so: mila klima, večja naravna prehrambna kapaciteta
(ob večjem deležu gozda je posledično večji obrod plodonosnega drevja in
grmovja), na terenu preverjena večja stopnja oplojenosti svinj (ki se na Primorskem
LUO lahko spremeni tekom leta, saj osebki polegajo prek celotnega leta). Pari se že
večji del osebkov ženskega spola v starosti 0+ (ozimke!). Na Primorskem, ob
upoštevanju vseh naravnih dejavnikov (ugodna klima, dobra prehrambena
kapaciteta, veliki tropi, večanje gozdnih kompleksov z veliko podrasti, v Italiji
izločena območja s statusom nacionalnih parkov, kjer je lov prepovedan), z
realnostjo postavljamo tezo o dvojnih letnih poleganjih ali vsaj treh leglih na dve
leti.
6. Prisotnost volkov; vpliv plenjenja volkov na populacijo divjega prašiča postaja v
zadnjih letih realen in stalen, vendar ga je težko ovrednotiti. Bolj kot same izgube
so zaradi preganjanja s strani volkov problematični premiki skupin divjadi (tudi
divjih prašičev) v bližino ljudi, torej direktno na obrobje kmetijskih površin.
7. Različno letno prostorsko pojavljanje prašičev glede na visok obrod;
prepletanje gozdne krajine s kmetijskimi površinami, po večini večjimi nasadi
(monokulturami) koruze, povzročajo večje letne prostorske migracije divjih
prašičev. Podobno, le na večjih razdaljah, so ti premiki zaznani tudi glede na obrod
bukve (žir), kostanja, hrasta (želod). Večanje oz. nižanje številčnosti prašičev
tekom leta v posameznih loviščih zamegljuje oceno dejanskega stanja številčnosti v
prostoru. Ocena številčnosti temelji tudi na podatkih, ki jih posredujejo lovišča.
Glede na načine lova v posamezni periodi leta, lahko visok obrod in premik
prašičev resno oteži realizacijo načrta.
Slika 4: Pojavljanje divjih prašičev v svetlem delu dneva, bliže kmetijskim in urbanim predelom.
41
Povzetki, prispevki
8. Zaraščanje krajine z gozdom in koncentracija kmetijskih površin le okoli
naselij; je pereč problem, s katerim se povečujejo škode oz. konflikti s kmetici in
vplivajo na negativno mnenje o upravljanju s prašiči. Kriterij škod v kmetijstvu je v
širši javnosti žal glavni kriterij uspešnosti upravljanja z vrsto.
9. Pojavljanje prašičev do roba večjih urbanih naselij (posledica, vpliv
krmljenja?); V mestih od Narave odtujeni ljudje drugače gledajo na divjad in lov
kot podeželsko prebivalstvo. Sledimo primerom nekontroliranega krmljenja kot
»pomoč ubogim in lačnim divjim živalim«, kar zmanjšuje naravni strah prašičev do
ljudi oz. povzroča navajenost na prisotnost/bližino ljudi. Možnost neljubih
konfliktov, tudi direktnih napadov prašičev na ljudi, je zato velik, na kar kaže tudi
letošnji primer iz Trsta, kjer k sreči posledice napada prašiča niso bile tragične.
B.) PROBLEMI UPRAVLJANJA in NAKAZANE REŠITVE:
1. Določevanje višine odvzema za tekoče leto tako v LUO, kakor v loviščih v
upravljanju lovskih družin; višino odvzema je realno težko natančno postaviti,
saj je populacija izredno dinamična in podvržena različnim dejavnikom tekom leta.
Nastalo situacijo skušamo reševati z:
-
-
-
-
2ačrtovanjem odvzema v širokem razponu, tu je mišljeno odstopanje v
višini odvzema, ki je navzgor neomejeno. Sled stihijskega upravljanja, ki
nima cilja (prost odstrel) pa osnovni odvzem omejimo navzdol z največ –
30 % od postavljenega osnovnega številčnega načrta.
Določitev osnovnega odvzema v sodelovanju s kmetici in ostalimi
souporabniki prostora; škoda ne sme postati glavno in avtomatično vodilo
določevanja višine odvzema, mora pa ostati eden pomembnih kriterijev
določitve odvzema divjih prašičev. Škoda na kmetijskih površinah bo
nastajala vedno, dokler bo v prostoru prisoten tudi divji prašič. Škoda mora
postati vzdržna, torej obvladljiva - čim nižja. Mnenja kmeticev in ostalih
souporabnikov prostora morajo biti vključena v sistem načrtovanja.
Ob trenutnem stanju in načrtovanem visokem odvzemu čim bolj
olajšati omejitve; strah lovcev za napačno realiziran odstrel je ob visokih
kaznih upravičen. Pri visoki številčnosti in posledično visokem odstrelu se
olajšuje odstrel v smislu postavitve večjih toleranc odstrela posameznega
strukturnega razreda (+/- 25 %), ob vsem pa je treba pri upravljavcih lovišč
prvenstveno ukiniti vsakršne interne/notranje omejitve, ki so v nasprotju z
zakonom oz. načrtom. Problem realizacije načrtovanega visokega
odvzema.
Problem realizacije v lovskih družinah (LD); ob sedanji starostni
strukturi lovcev, življenjskem tempu ljudi ter dejstvu, da prašič še vedno
ostaja pretežno nočna žival, je doseganje številčno visokih odstrelov postalo
že vprašanje možne fizične realizacije. Npr. LD s 60 člani, od tega 20
aktivnimi, mora po načrtu letno upleniti 200 ali več prašičev, kar pomeni 10
kosov na aktivnega člana ali drugače in še bolj drastično prikazano - enega
prašiča na vsake dva dni v koledarskem letu.
Povzetki, prispevki
-
42
Realizacija načrta naj bi bila izvedena v okviru ekološke enote; je
predlog okrog katerega moramo graditi bodoče upravljanje z divjim
prašičem. Prej našteta dejstva govorijo o problematiki upravljanja, ki jo je
smiselno reševati v okviru širših ekoloških enot – bazenov. Uspešnost
realizacije načrtovanih ukrepov bo treba vrednotiti v širšem prostoru kot je
eno samo lovišče.
2. Problem realizacije načrtovane strukture v primeru visoke populacijske
gostote, oziroma mešanja podvrst prašičev; pri zelo veliki številčnosti oz. pri
mešanju podvrst se je do sedaj izkazalo, da je za uravnavanje populacije
pomembnejši količinski odvzem osebkov od strukturnega (po spolu in starosti).
Dodatna težava je realizacija odstrela v posameznem strukturnem razredu, kjer je v
območjih mešanja podvrst pred odstrelom nemogoče oceniti strukturni razred, npr.
ista LD na istem območju ob istem času upleni 2 prašiča lanščaka, od tega ima eden
14 kg, drugi pa 60 kg. Rešitve so mogoče skozi:
-
Načrtovanje 80 % divjih prašičev v kategorijah 0+ (ozimci) in 1+ (lanščaki)
in 20 % v kategoriji 2+ - vse kategorije obeh spolov
Načrtovanje odvzema mladičev - ozimcev in enoletnikov - lanščakov skupaj,
ne glede na spol in starost
V primeru mešanja podvrst in izjemno visoke gostote, neomejen odvzem
svinj ne glede na starost 1+ in 2+
3. Problem prostorske realizacije odvzema
-
-
Pojavljanje prašičev na netipičnih habitatih oz. izven območij krmišč
(visokogorje, Istra), prašiči se pojavljajo oz. širijo tudi v nova območja,
kjer nimamo predvidenih ukrepov načrtnega upravljanja s populacijo. V teh
območjih nimamo načrtovanih krmišč, zato je tekom celotnega leta težko
izvajati odstrel s čakanjem. Škode so in naraščajo.
Različno letno pojavljanje prašičev na netipičnih habitatih, v prejšnjem
odstavku opredeljen problem se lahko pojavi ali pa ne. Lahko se prašiči v
določenih območjih pojavljajo kratek čas npr. čas zorenja določenih
poljščin ali celo samo kot nočna - prehransko pogojena migracija. Možnost
reševanja je v določitvi območij z nenačrtovanim odstrelom.
Upravljanje s populacijo divjega prašiča ob zahodni državni meji, ki ima značilnost visoke
populacijske gostote terja od vseh nas še bolj strokovno načrtovanje, upoštevanje
realizacije ukrepov v okviru širših ekoloških območij z dovolj širokimi razponi toleranc
tako v sami višini, kot tudi strukturi odvzema.
43
Povzetki, prispevki
Reproductive changes of the wild boar (Sus scrofa L.) in Croatia based
on hybridization
2ikica Šprem1, Tomislav Treer1, Tihomir Florijančić2, Ino Čurik3
1
University of Zagreb, Faculty of Agriculture, Department of Fisheries, Beekeeping and Special Zoology,
Svetošimunska cesta 25, 10000 Zagreb, Croatia
2
University of J. J. Strossmayer in Osijek, Chair for Wildlife, Fishery and Beekeeping, Faculty of Agriculture,
Trg Sv. Trojstva 3, 31000 Osijek, Croatia
3
University of Zagreb, Faculty of Agriculture, Department of Animal Science, Svetošimunska cesta 25,
10000 Zagreb, Croatia
e-mail: nsprem@agr.hr
Recent increases in wild boar (Sus scrofa, Linnaeus 1758) population in Croatia have
necessitated an evaluation of the current reproductive performance of the species. This
study was conducted in 6 Croatian counties over a 4-year period, where we analyzed 212
female reproductive variations and the genetic structure. The age distribution indicated a
relatively young population: 69 % of the examined animals were younger than 2 years, and
nearly 85 % of juvenile female animals were pregnant. The average number of fetuses was
6.49 per animal, and trend for the increase in fetuses spread from the western (5.55) across
the eastern (6.42) to the central region (7.13) of Croatia. The phenotypic appearance of
some wild boars indicated hybridization between wild boars and domestic pigs. However,
the estimated proportion of domestic pigs based on microsatellite information was
negligible (highest in central region of Croatia 3.4 %). Changes in reproductive dynamics,
the number of fetuses and active tits, and the early age of the first pregnancy strongly
suggest that fertility traits of domestic pig breeds were acquired by wild boar population.
Our results confirmed that different stages of wild boar hybridization with domestic pigs
are detectable in some different regions, therefore in the future big changes in the
management of wild boar in Croatia must be made.
Povzetki, prispevki
44
Reproduktivne promjene divljih svinja (Sus scrofa L.) temeljem
hibridizacije u Hrvatskoj
2ikica Šprem1, Tomislav Treer1, Tihomir Florijančić2, Ino Čurik3
1
Sveučilište u Zagrebu, Agronomski fakultet, Zavod za ribarstvo, pčelarstvo i specialnu zoologiju,
Svetošimunska cesta 25, 10000 Zagreb, Hrvatska
2
Sveučilište J. J. Strossmayera u Osijek, Poljoprivredni fakultet, Katedra za lovstvo, ribarstvo I pčelarstvoi,
Trg Sv. Trojstva 3, 31000 Osijek, Hrvatska
3
Sveučilište u Zagrebu, Agronomski fakultet, Zavod za opće stočarstvo, Svetošimunska cesta 25, 10000
Zagreb, Hrvatska
e-mail: nsprem@agr.hr
Nedavno povećanje populacije divljih svinja (Sus scrofa, Linnaeus 1758) u Hrvatskoj
predstavlja nužnu procjenu sadašnje reproduktivne osobine vrste. Ova studija provedena je
u 6 hrvatskih županija u periodu od 4 godine, u kojoj je analizirana reproduktivno svojstvo
i genetska struktura 212 ženki. Dobna struktura ukazuje na relativno mladu populaciju: 69
% obrađenih životinja bilo je mlađe od 2 godine, dok je skoro 85 % mladih ženskih
životinja bilo suprasno. Prosječan broj fetusa po životinji iznosio je 6.49, s tendencijom
porasta broja fetusa sa zapadne (5.55) diljem istočne (6.42) do središnje regije Hrvatske
(7.13). Fenotipski izgled nekih divljih svinja ukazuje na hibridizaciju između divljih i
domaćih svinja. Međutim, procijenjen udio domaćih svinja temeljen na analizi
mikrosatelita bio je zanemariv (najviši je u središnjoj regiji Hrvatske 3.4 %). Promjena u
reproduktivnoj dinamici, broj fetusa i aktivnih sisa, ranoj dobi prve trudnoće jako ukazuju
na prisutnost osobina plodnosti domaćih pasmina svinja koje se pojavljuju u populaciji
divljih svinja. Naši rezultati potvrđuju različit stupanj hibridizacije između divljih i
domaćih svinja zabilježen u različitim regijama, stoga se u budućnosti velike promjene
gospodarenja divljih svinja u Hrvatskoj moraju učiniti.
45
Povzetki, prispevki
2ihanje gostote populacij divjega prašiča (Sus scrofa) v Sloveniji po
ponovni naselitvi in vpliv na gostoto populacij divjega petelina (Tetrao
urogallus)
Miran Čas
Gozdarski inštitut Slovenije, Večna pot 2, 1000 Ljubljana, Slovenija
e-mail: miran.cas@gozdis.si
Divji prašič (Sus scrofa) je v zgodovini človekove navezanosti na polja ena najbolj
konfliktnih in prilagodljivih vrst divjadi. V obdobjih agrarne usmerjenosti dežel na
slovenskih tleh in odvisnosti ljudi od pridelovanja poljščin so ga zaradi škod zatirali na vse
načine. Tako so ga v obdobju avstrijske monarhije z Odredbo Marije Terezije (1770) v 19.
stoletju popolnoma iztrebili. Po naselitvi manjšega tropa na Gorjancih pred 1. svetovno
vojno (1913) se je začel po vojni širiti in po zapisih v reviji LOVEC okoli leta 1930 v
določenih območjih že začel povzročati prve opaznejše škode v kmetijstvu in tudi pri
gnezditvenem uspehu divjega petelina. V lovski statistiki se začne zopet pojavljati v
Dravski banovini po letu 1922. Leta 1933 pa je gostota uplenjenih osebkov dosegla že prvi
vrh ciklusa s 148 uplenjenimi divjimi prašiči. V zadnjih desetletjih po letih okoli 1960 je
njegova številčnost močno narasla, podobno kot drugod v Evropi (Sodeikat s sod. 2005),
njegove škode v kmetijstvu so občutne in ponekod povzročajo že probleme obstoja kmetij,
enako pa so po izkušnjah in opazovanjih lovcev s svojo naraščajočo številčnostjo začele
povzročati upadanje številčnosti gozdnih kur, zlasti skrbno varovanega in priljubljenega
divjega petelina (Tetrao urogallus L.). Razlogi za naraščanje populacije divjega prašiča
lahko pripišemo tako ugodnejšim podnebnim in prehrambnim razmeram kot ukinitvi
zatiranja z lovom oziroma gojenju te vrste divjadi po 2. svetovni vojni. Vse to povečuje
njegovo reprodukcijsko in širitveno sposobnost tako v Sloveniji kot drugod v Evropi, v vse
lege od morja do gozdne meje.
V raziskavi nas je zanimalo kakšna je populacijska dinamika povečevanja številčnosti
divjega prašiča (trendi, ciklusi) od njegove ponovne poselitve na Slovenskem in kakšen je
njegov vpliv na upadanje populacije divjega petelina.
Zaradi različnih meja potencialnih habitatov divjega prašiča in divjega petelina v treh
osrednjih deželah na Slovenskem (Dežela Kranjska, Dravska banovina, Slovenija) v času
lovske statistike po letu 1874 smo populacijske dinamike in med populacijski vpliv
populacij obravnavali na osnovi primerjav lovsko-statističnih podatkov o uplenjenih
osebkih s primerjavo nihanj gostot populacij.
Vpliv populacije divjega prašiča na divjega petelina smo zaradi razširjenosti divjega
prašiča izven areala divjega petelina (pod 400 m nadm. viš.) poučevali tudi za konkretno
območje prekrivajočih površinah habitatov v predalpsko-alpskem območju ZLD Maribor
(Pohorje, Kozjak, Koroška), ki je obsegalo 62 LD in GL Pohorje, s skupno površino
2.464,8 km2. Obravnavali smo obdobje lovske statistike z zaznavnim naraščanjem gostote
divjega prašiča po letu 1963 in obstoječih podatkov o gostoti uplenjenih osebkov divjega
petelina, do ukinitve lova leta 1984. Analizo nihanja populacij smo opravili po uveljavljeni
metodi primerjave gostote uplenjenih osebkov divjadi (Adamič, 1974).
Povzetki, prispevki
46
Dolžine ciklusov nihanja gostote populacije divjega prašiča smo ugotavljali z analizo
avtokorelacije časovnih vrst v programu StatSoft, Statistica (6,0), Times Series Analysis,
ACF. Analizo smo opravili za obdobje do leta 2001. Analizo med populacijskega vpliva
smo opravili z neposredno primerjavo številčnosti uplenjenih osebkov, za obdobje 19631983. Vpliv na nihanje gostote uplenjenih samcev divjega petelina smo proučili z analizo
križne korelacije CCF (Cross-correlation function) obeh časovnih vrst števila uplenjenih
osebkov z zaostajanjem za eno leto (lag 1) (Linden, 1989; Hammarström, 2001).
V analizah smo ugotovili:
-
-
-
-
Izrazito naraščanje populacije divjega prašiča v Sloveniji po letih okoli 1965.
Ciklično nihanje populacij divjega prašiča na območju ZLD Maribor med leti
1963-2001 z dolžino ciklusa 20 let.
Domnevni vpliv nihanja gostote populacije divjega prašiča na populacije divjega
petelina se kaže v Sloveniji za obdobje 1953-1984 z visoko značilnostjo odvisnosti
(p<0,01***), med lag 0 in lag 6, z najvišjim avtokorelacijskim koeficientom pri lag
0 in lag 1 (r= -0,75, n=32).
Grafična analiza podatkov o nihanju števila uplenjenih osebkov za območje ZLD
Maribor je pokazala nihajoče naraščajoči trend številčnosti divjega prašiča vse od
leta 1963 (19 osebkov) do konca obravnavanega obdobja lovske statistike leta 2001
(280 osebkov) in upadanje številčnosti divjega petelina vse do ukinitve lova leta
1984 (s 60 na 1 samca).
CCF analiza križne avtokorelacije števila uplenjenih osebkov divjega prašiča in
podatkov o številu uplenjenih samcev divjega petelina je za območje ZLD Maribor
pokazala negativen vpliv (p<0,05), med lag t=0 in lag t= 2, t.j. z 0 do 2 letnim
zaostajanjem.
Značilni negativni vpliv številčnosti divjega prašiča na številčnost divjega petelina
s CCF analizo nakazuje značilni koeficient avtokorelacije (r= -0,659, p=0,0104).
Ugotavljamo, da se naraščajoča gostota populacije divjega prašiča kaže v negativni
korelaciji z gostoto populacije divjega petelina, predvsem z eno letnim zamikom pri lag=1.
S tem smo nakazali negativni vpliv divjega prašiča na podmladek divjega petelina in še en
pomemben razlog za močno upadanje številčnosti populacij divjega petelina in ostalih pri
tleh gnezdečih vrst gozdnih kur (ruševec, gozdni jereb) v Sloveniji po letu 1960, ki
potrebuje dodatne raziskave. Močan negativen vpliv naraščanja številčnosti divjega prašiča
in tudi lisic ter kun v zadnjih desetletjih potrjujejo tudi druge konkretnejše raziskave v
Evropi (Suchant in Glockman, 1998, Klaus in sod., 1997; Hammarström, 2001). Saniga
(2002) v raziskavi ropanja jajc in kebčkov divjega petelina v Karpatih ugotavlja
pomemben negativen vpliv lisice in kun (22 %) ter tudi divjega prašiča (9 %). Klaus s sod.
(1997) ter Suchant in Glockman (1998) pripisujejo ekspanziji divjega prašiča v Evropi
velik del krivde za upadanje populacije divjega petelina v zadnjih desetletjih.
Zaradi vseh dokazanih razlogov in negativnih vplivov povečevanja gostote populacije
divjega prašiča v Sloveniji moramo skrbeti, da z načrtnim lovom uravnavamo njegovo
zmerno številčnost in ga ne vabimo s krmišči v območja redkih in ogroženih živalskih vrst
kot so divji petelin in ostale vrste gozdnih kur. Obenem bomo s kontrolo in lovskim
načrtovanjem zmernih gostot populacij divjega prašiča zagotavljali manjše škode v
kmetijstvu in znosnejše pogoje za preživetje eksistenčno ogroženih kmetij.
47
Povzetki, prispevki
Wild boar (Sus scrofa) as reservoir of hazardous infective diseases
Alen Slavica1, Dean Konjević1, Zdravko Janicki1, Magda Sindičić1, Krešimir Severin1,
Danko Dežđek2, Krunoslav Pintur3, Željko Cvetnić2
1
University of Zagreb, Veterinary Faculty, Svetošimunska cesta 25, 10000 Zagreb, Croatia
Croatian Veterinary Institute, Savska cesta 143, 10 000 Zagreb, Croatia
3
Karlovac University of Applied Sciences, Ivana Meštrovića 10, 47000 Karlovac, Croatia
2
e-mail: slavica@vef.hr
Wild boar (Sus scrofa) is the only one game species at southeast Europe which display
population increasing tendencies on the level of whole region. Population density blow up,
together with enhance of hunting quotas put the wild boar in the position of very important
game species, as in Croatia and as well, recently in Slovenia. According to this is necessary
to determine the epidemiological and epizootiological importance of wild boars on national
level, especially in cases of infectious diseases which could affect livestock, with special
attention to zoonoses and anthropozoonoses. In this work review of results achieved by
epidemiological monitoring of wild boar population from continental part of Croatia is
given. Following diseases were monitored: classical swine fever (CSF), Aujeszky disease
(AD), wild boar leptospirosis (WBL), wild boar brucellosis (WBB), wild boar
mycobacteriosis (WBM), porcine parvovirus (PPV), porcine reproductive and respiratory
syndrome virus (PRRSV) and swine influenza virus (SIV). Monitoring was carried out in
cooperation with Croatian Veterinary Institute (CVI) and Croatian Hunting Society (CHI).
Over the period of five years (2005 - 2009) in total 1178 blood and tissue samples were
examined, and subsequent results were achieved: CSF was recorded only in VukovarskoSrijemska County, where during the year 2008 we detected 22 % (30/136) of serological
positive samples; AD was serologically detected in 34.5 % (46/133) of examined samples;
WBL was serologically detected in 31.9 % (112/351) of examined samples and WBB was
serologically detected in 29.4 % (62/211) of examined samples. Concerning the
mycobacterium complex in wild boar population the presence of mycobacteriosis was
detected in 11.6 % (15/129) of examined samples. The isolated strains were identified as:
Mycobacterium avium, M. avium hominissuis, M. fortuitum, M. caprae and M. peregrinum.
The most abundant was M. avium hominissuis (10 isolates from 15 positive samples) what
was rather unusual results, because it is opposite of known standards for this part of Europe.
In viral diseases PPV was detected in 17.1 % (21/123) cases, while all examined samples
on PRRSV and SIV were negative (0/95). Obtain results indicated the presence of different
infectious agents in wild boar population from continental part of Croatia. Those agents
represented latent danger as for the wild, as well for the domestic swine, especially in the
region where grazing is still immanent. For the purpose of better prevention of contagious
infective diseases and zoonoses, epidemiological monitoring in wild boar population is
enforced as important factor of epizootiological survey, which would give the broad
picture of epizootiological situation in whole region.
Povzetki, prispevki
48
Divlja svinja (Sus scrofa) kao rezervoar opasnih zaraznih bolesti
Alen Slavica1, Dean Konjević1, Zdravko Janicki1, Magda Sindičić1, Krešimir Severin1,
Danko Dežđek2, Krunoslav Pintur3, Željko Cvetnić2
1
Sveučilište u Zagrebu, Veterinarski fakultet, Svetošimunska cesta 25, 10000 Zagreb, Hrvatska
Hrvatski veterinarski institut, Savska cesta 143, 10000 Zagreb, Hrvatska
3
Veleučilište u Karlovcu, Ivana Meštrovića 10, 47000 Karlovac, Hrvatska
2
e-mail: slavica@vef.hr
Divlja svinja (Sus scrofa) jedina je vrsta divljači koja na području jugoistočne Europe
iskazuje povećanu brojnost na nivou čitave regije. Povećanje gustoće populacije kao i
značajan porast odstrijelnih kvota pozicionira divlju svinju među najvažnije lovne vrste,
kako u Hrvatskoj, tako sve više i u Sloveniji. Upravo stoga potrebno je na nacionalnom
nivou utvrditi značaj divljih svinja u epidemiološkom i epizootiološkom smislu,
prvenstveno kod onih oboljenja koja se s divljih svinja mogu prenijeti na domaće životinje,
a posebnu pažnju valja posvetiti bolestima koje se mogu proširiti i na ljude. U ovom radu
dat je pregled rezultata epidemiološkog nadzora populacije divljih svinja na području
kontinentalne Hrvatske. Serološki su praćena slijedeća oboljenja: klasična svinjska kuga
(KSK), bolest Aujeszkog (BA), leptospiroza divljih svinja (LDS), bruceloza divljih svinja
(BDS), mikobakterioze divljih svinja (MBDS) te određena virusna oboljenja – parvoviroza
divljih svinja (PVDS), reproduktivno-respiratorni sindrom (RRS) te svinjska gripa (SG).
Monitoring je proveden u suradnji s Hrvatskim veterinarskim institutom (HVI) i Hrvatskim
lovačkim savezom (HLS). U periodu od pet godina (2005. - 2009.) pretraženo je 1178
uzoraka krvi i tkiva divljih svinja, a zabilježeni su slijedeći rezultati: KSK se u divljih
svinja nije pojavljivala, osim u Vukovarsko-srijemskoj županiji, gdje je 2008. godine
zabilježeno oko 22 % (30/136) serološki pozitivnih jedinki; BA je serološki zabilježena u
34,5 % (46/133) pretraženih uzoraka; LDS je serološki zabilježena u 31,9 % (112/351)
uzoraka divljih svinja; BDS je utvrđena u 29,4 % (62/211) serološki pretraženih uzoraka.
Od kompleksa mikobakterija u divljih svinja utvrđena je prisutnost u 11,6 % (15/129)
pregledanih uzoraka. Važno je istaknuti izdvojene sojeve koji su identificirani kao:
Mycobacterium avium, M. avium hominissuis, M. fortuitum, M. caprae i M. peregrinum.
Najzastupljeniji je svakako M. avium hominissuis (10 izolata od 15 pozitivnih uzoraka) što
je nalaz koji odudara od uobičajenih standarda u ovom dijelu Europe. Kod virusnih bolesti
PVDS se pojavio u 17,1 % (21/123) pretraženih uzoraka, dok su svi uzorci pretraženi na
RRS i SG bili negativni (0/95). Dobiveni rezultati ukazuju na prisutnost različitih
uzročnika oboljenja u populaciji divljih svinja kontinentalne Hrvatske koji predstavljaju
latentnu opasnost, kako za divlje, tako i za domaće svinje, posebice u područjima gdje se
još uvijek provodi ekstenzivno držanje domaćih svinja. U svrhu što bolje prevencije
kontagioznih zaraznih bolesti te zoonoza, epidemiološki monitoring u populaciji divljih
svinja nameće se kao nezaobilazni čimbenik poznavanja epizootiološke situacije na
području čitave regije.
49
Povzetki, prispevki
Koliko znamo o kljovama vepra: patologija, modeli istraživanja,
strukturalne osobitosti i temelji reparacije
Dean Konjević1, Uwe Kierdorf2, Hans J. Rolf3, Zdravko Janicki1, Alen Slavica1,
Krešimir Severin1, Vera 2jemirovskij4, Krešimir Krapinec5
1
Sveučilište u Zagrebu, Veterinarski fakultet, Svetošimunska cesta 25, 10000 Zagreb, Hrvatska
Sveučilište u Hildesheimu, Zavod za biologiju, Marienburger Platz 22, 31141 Hildesheim, Njemačka
3
Sveučilište medicine Göttingen, Zavod za oralnu i maksilofacijalnu kirurgiju, Postfach 3744, 37027
Göttingen, Njemačka
4
Sveučilište u Zagrebu, Stomatološki fakultet, Svetošimunska cesta 25, 10000 Zagreb, Hrvatska
5
Sveučilište u Zagrebu, Šumarski fakultet, Svetošimunska cesta 25, 10000 Zagreb, Hrvatska
2
e-mail: dean.konjevic@vef.hr
Kljovama u vepra nazivamo trajnorastuće zube očnjake i gornje i donje čeljusti. Veličina,
položaj kao i smjer rasta ovih zuba, uslijed kojeg izviruju van usne šupljine, ih čini izrazito
podložnim ozljedama. S druge pak strane većinu patoloških stanja zahvaćeni zubi
uspijevaju nadvladati zahvaljujući velikoj obrambenoj sposobnosti i velikom potencijalu
rasta. Sve navedeno u sprezi sa činjenicom da se kljove čuvaju kao trofeji, čini ove očnjake
iznimno prikladnim materijalom za proučavanje zubne patologije. Tako je do danas opisan
čitav niz različitih patoloških stanja na kljovama vepra, uključujući potpune i nepotpune
intra- i ekstra-alveolarne prijelome, rane traume tijekom razvoja zuba, formiranje
dvostrukih zona rasta, stvaranje dentinskih mostova sa odumiranjem proksimalnog dijela
pulpe, pojave prekobrojnih zuba i sl. Pored do sada pretežitog makroskopskog te
povremenog mikroskopskog analiziranja kljova, veću pozornost trebalo bi posvetiti
virtualnom pregledu CT-om te provjeri modula elasticiteta i rasporedu sila opterećenja. U
nastanku i prevladavanju patoloških stanja veliku ulogu imaju strukturalne osobitosti,
osobitosti rasta u krivulji te nazočnost velike konične pulpe. Dodatno, preliminarni
rezultati istraživanja ukazuju na prisutnost matičnih STRO-1+ stanica u području centra
rasta kljove. Pregledom poznatih modela reparacije zuba ograničenog rasta i njihovom
usporedbom sa stvarnim stanjem u slučaju zuba trajnoga rasta stječu se osnove spoznaje o
izvoru i potencijalu oporavka ovih zuba.
Povzetki, prispevki
50
Cadmium, lead and mercury concentration in tissues of three different
wild boar age groups (Sus scrofa L.) from lowland Croatia
Emil Srebočan1, Andreja Prevendar Crnić1, Ana-Marija Ekert Kabalin2, Maja
Lazarus3, Jasna Jurasović3, Kristijan Tomljanović4, Doroteja Andreić1
1
University of Zagreb, Faculty of Veterinary Medicine, Department of Pharmacology and Toxicology,
Heinzelova 55, 10000 Zagreb, Croatia
2
University of Zagreb, Department of Animal Husbandry, Heinzelova 55, 10000 Zagreb, Croatia
3
Institute for Medical Research and Occupational Health, Ksaverska cesta 2, 10000 Zagreb, Croatia
4
University of Zagreb, Faculty of Forestry, Department of Forest Protection and Wildlife Management,
Svetošimunska 25, 10000 Zagreb, Croatia
e-mail: emil@vef.hr
Abstract Cadmium, lead and mercury concentrations were determined in wild boar tissues
(muscle, liver, kidney) of three different age groups (young, 4-6 month, n = 10; middleaged, around 2 years, n = 19; old, 5 or 6 years, n = 11) from lowland Croatia. Cadmium
concentrations in examined tissues rise with age, being highest in the kidney where it
reaches median concentration of 3.707 µg/g (range 0.806 – 11.49 µg/g) in old animals.
Lead concentrations in muscle and kidney were highest in younger animals (muscle 0.015
µg/g; kidney 0.032 µg/g) in comparison to both older groups (muscle 0.003; 0.002 µg/g;
kidney 0.031; 0.020 µg/g). In liver tissue the highest lead median concentration was
determinated in old animals (0.041 µg/g) followed by middle-aged (0.028 µg/g) and young
(0.025 µg/g). Mercury concentration in tissues of examined animals was relatively low
especially in muscle tissue, and no correlation to age was found. However, mercury
concentration was higher in kidney (0.063; 0.083; 0.129 µg/g) than in liver (0.0225; 0.0395;
0.0298 µg/g) for all age groups. Results of cadmium and mercury concentrations in wild
boar tissues from lowland Croatia are comparable to results of similar studies in other
European countries, while lead concentration was somewhat higher in our study. From the
hygienic point of view muscle samples from wild boar were edible as concentrations of
cadmium and lead did not exceed values prescribed by the official regulations. Cadmium
concentration in three old animals samples of liver tissue exceeded prescribed values,
while lead concentration was lower than allowed concentrations. Most kidney samples of
old animals (9 out of 11) contained cadmium above recommended concentration. Mercury
concentrations are no longer (since 2008) a matter of legislative.
51
Povzetki, prispevki
Koncentracije kadmija, olova i žive u tkivima tri različite dobne
kategorije divljih svinja (Sus scrofa L.) s područja nizinske Hrvatske
Emil Srebočan1, Andreja Prevendar Crnić1, Ana-Marija Ekert Kabalin2, Maja
Lazarus3, Jasna Jurasović3, Kristijan Tomljanović4, Doroteja Andreić1
1
Sveučilište u Zagrebu, Veterinarski fakultet, Zavod za farmakologiju i toksikologiju, Heinzelova 55, 10000
Zagreb, Hrvatska
2
Sveučilište u Zagrebu, Veterinarski fakultet, Zavod za stočarstvo, Heinzelova 55, 10000 Zagreb, Hrvatska
3
Institut za medicinska istraživanja i medicinu rada, Ksaverska cesta 2, 10000 Zagreb, Hrvatska
4
Sveučilište u Zagrebu, Šumarski fakultet, Zavod za zaštitu šuma i lovno gospodarenje, Svetošimunska 25,
10000 Zagreb, Hrvatska
e-mail: emil@vef.hr
Određene su koncentracije kadmija, olova i žive u tkivima (mišić, jetra, bubreg) divljih
svinja tri različite dobne kategorije (mlade, 4-6 mjeseci, n = 10; srednjedobne, oko 2
godine, n = 19; stare, 5 ili 6 godina, n = 11) s područja nizinske Hrvatske. Koncentracije
kadmija u istraživanim tkivima rastu s dobi i najviše su u bubrežnom tkivu gdje medijana
vrijednost doseže 3.707 µg/g (raspon 0.806 – 11.49 µg/g) u starih životinja. Koncentracije
olova u mišiću i buregu bile su više u mladih jedinki (mišić 0.015 µg/g; bubreg 0.032 µg/g)
u odnosu na obje starije skupine (mišić 0.003; 0.002 µg/g; bubreg 0.031; 0.020 µg/g). U
jetrenom tkivu naviše koncentracije olova izmjerene su u starih životinja (0.041 µg/g),
slijede srednjedobne (0.028 µg/g) odnosno mlade (0.025 µg/g). Koncentracije žive u
tkivima istraživanih životinja relativno su niske, pogotovo u mišićnom tkivu i nije utvrđena
korelacija s dobi. Ipak, koncentracije žive bile su više u bubrezima (0.063; 0.083; 0.129
µg/g) u odnosu na jetru (0.0225; 0.0395; 0.0298 µg/g) u sve tri dobne skupine.
Koncentracije kadmija i žive u tkivima divljih svinja iz nizinske Hrvatske slične su
rezultatima dobivenim istraživanjima u drugim Europskim zemljama, dok je koncentracija
olova u naših životinja bila nešto viša. S aspekta higijenske ispravnosti namirnica
animalnog porijekla, uzorci mišićnog tkiva sadržavali su kadmija i olova ispod onih
propisanih Pravilnikom. Koncentracija kadmija u tri uzorka jetre odraslih divljih svinja
prelazila je Pravilnikom najviše dopuštene koncentracije, dok to nije bio slučaj za olovo.
Većina uzoraka bubrega starih životinja (9 od 11) sadržavala je kadmija iznad Pravilnikom
dozvoljene najviše koncentracije. Od 2008. godine Pravilnik više ne regulira koncentracije
žive u mesu i organima domaćih životinja.
Povzetki, prispevki
52
Prostorska analiza populacijskih in habitatnih vplivnih dejavnikov škod
po divjih prašičih na poljščinah in travinju v Sloveniji
Klemen Jerina1, Uroš Videmšek1, Marko Jonozovič2, Boštjan Pokorny3
1
2
Zavod za gozdove Slovenije, Večna pot 2, 1000 Ljubljana, Slovenija
3
e-mail: klemen.jerina@bf.uni-lj.si
Poznavanje lokalnega obsega in vzrokov nastanka škod sta predpogoj za njihovo smotrno
reševanje. V pričujoči študiji smo: a) za območje cele Slovenije izdelali pregledno karto
škod po divjem prašiču na travinju in poljščinah, b) določili vroča območja, kjer so škode
največje in ukrepanja najbolj nujna, c) s pomočjo analiz v GIS okolju preučili, kateri
dejavniki (populacijski, habitatni, drugi okoljski) vplivajo na višino škod. Raziskava
temelji na podatkih o višini izplačanih škod v obdobju 2000-2008 upravljavcev lovišč
(lovske družine, lovišča s posebnim namenom) oškodovancem. V njej smo preučili vplive
številnih dejavnikov, ki bi prek pogojevanja lokalnih gostot divjih prašičev, njihove
lokalne prehranske orientacije, razpoložljivosti naravnih ter antropogenih virov hrane (npr.
delež gozda, intenzivnost odstrela prašiča, prisotnost travišč, poljščin in drugih škodnih
objektov, intenzivnost dopolnilnega in preprečevalnega krmljenja) lahko vplivali na
nastanek škod.
Škode po divjem prašiču se pojavljajo po celotnem območju razširjenosti te živalske vrste
v Sloveniji z lokalnimi maksimumi na območju Goričkega (LPN Kompas), v pasu od
Tolminske prek Goriške do Slovenske Istre, v Pohorskem LUO (Fram), v KamniškoSavinjskem LUO (Sela pri Kamniku, Trojane Ožbolt, Vransko) in v Ptujsko-Ormoškem
LUO (Poljčane). Skladno pričakovanji se »vroče točke« z največjimi škodami na travinju
le delno pokrivajo z vročimi točkami največjih škod na kmetijskih kulturah. Na višino škod
najbolj vplivajo naslednji trije okoljski dejavniki: gostota odvzema divjega prašiča, gostota
krmišč in gostota gozdnega roba v lovišču.
Pozitivne povezave med višino škod in odstrelom so verjetno posledica povečanega
odstrela na območjih z več prašiči in morda tudi zmanjševanja škod z odstrelom. Pozitivna
povezava med intenzivnostjo krmljenja prašiča in škodami je verjetno rezultat: (i)
naraščanja intenzivnosti krmljenja z večanjem škod s ciljem njihovega zmanjševanja; (ii)
pomena krme v prehrani divjega prašiča in dviga populacijskih gostot prašiča zaradi
krmljenja ter posledičnega povečanja škod; (iii) nepravilnosti pri krmljenju in posledičnega
povečanja škod. Ne glede na to, kateri od naštetih dejavnikov je ključen, naš rezultat
nakazuje, da je splošno uveljavljeno mnenje o krmljenju kot učinkovitem ukrepu
zmanjševanja škod verjetno zgrešeno. Poleg krmljenja in gostot prašičev na škodo vpliva
tudi medsebojna prostorska razporeditev poljščin in gozdnega roba – kjer se gozd tesno
prepleta s kmetijskimi površinami so škode povečane.
53
Povzetki, prispevki
Ritje divjih prašičev na visokogorskih pašnikih in nižinskih travnikih
Darko Veternik1, Janko Mehle2
1
Zavod za gozdove Slovenije, Lovišče s posebnim namenom Kozorog Kamnik, Pot na poljane 1, 1240
Kamnik, Slovenija
2
Zavod za gozdove Slovenije, Večna pot 2, 1000 Ljubljana, Slovenija
e-mail: darko.veternik@zgs.gov.si
Naraščajoča številčnost divjih prašičev in posledično tudi škode v kmetijskem prostoru
predstavljajo razmeroma velik problem pri upravljanju z lovišči in pri odnosih z lastniki
kmetijskih zemljišč, na drugi strani pa pomenijo izziv stroki in upravljavcem lovišč za
intenzivno analiziranje vzrokov in iskanje možnih rešitev omenjenih težav.
V lovišču s posebnim namenom Kozorog Kamnik, ki deluje v okviru Zavoda za gozdove
Slovenije, smo od leta 2006 do 2009 spremljali ritje prašičev na visokogorskih pašnikih in
nižinskih travnikih. Na razritih površinah smo našli pretežno ostanke čebulic
spomladanskega žafrana, ličinke majskega hrošča kot tudi odrasle majske hrošče in
deževnike. Divjim prašičem, ki so bili uplenjeni na ali v neposredni bližini razritih površin,
smo pregledali vsebino želodcev in jo analizirali. Ugotovili smo, da rijejo divji prašiči na
visokogorskih pašnikih povsod tam, kjer je prisoten spomladanski žafran, na nižinskih
travnikih pa predvsem ličinke majskega hrošča, odrasli osebki in navadni deževniki. Na
vseh razritih površinah smo nabrali vzorce čebulic spomladanskega žafrana, ličink
majskega hrošča, odraslih majskih hroščev in navadnih deževnikov ter jih kemijsko
analizirali (weendska analiza) v laboratoriju za prehrano na Biotehniški fakulteti Univerze
v Ljubljani, Oddelku za Zootehniko v Domžalah. Podobno analizo smo naredili tudi z
nekaterimi drugimi vrstami plodov, ki predstavljajo pomemben del prehrane divjih
prašičev, zlasti v jesenskem času (želod, žir, kostanj) ter s krmo, ki se ali bi se lahko
uporabljala za dodatno prehrano divjih prašičev, predvsem z vidika zmanjševanja škod na
kmetijskih površinah.
Analiza je v vseh analiziranih vrstah hrane, ki je bila najpogostejša v želodcih uplenjenih
divjih prašičev, pokazala razmeroma visoke vsebnosti beljakovin ter nekaterih drugih
elementov in mikroelementov.
Od plodov gozdnega drevja, ki predstavljajo najpomembnejši vir prehrane v jesenskem
času, je predvsem bukov žir izredno bogat na maščobah, beljakovinah in nekaterih
elementih ter mikroelementih.
Omenjene ugotovitve lahko upoštevamo pri načrtovanju ukrepov za zmanjševanje škod na
kmetijskih površinah, katere povzročajo divji prašiči z ritjem.
Povzetki, prispevki
54
Divji prašič in škode v agrarni krajini: primer reševanja problematike v
Sloveniji
Ida Jelenko1, 2ataša Kopušar1, Helena Poličnik1, Klemen Jerina2, Matija Stergar2,
Maja Jurc2, Gregor Meterc2, Milan Cajner3, Boštjan Pokorny1
1
3
Varpolje 59, 3320 Rečica ob Savinji, Slovenija
2
e-mail: ida.jelenko@erico.si
Divji prašič (Sus scrofa L.) je ena najuspešnejših sinantropnih vrst prostoživečih živali v
Evropi in spada med velike sesalce z enim od največjih arealov razširjenosti. Zaradi
visokega reprodukcijskega potenciala, svoje dobre prilagodljivosti, vzdržljivosti in
odpornosti na različne življenjske pogoje se je v zadnjih dveh desetletjih populacija divjega
prašiča v Evropi občutno povečala in se razširila v nove predele po celotnem kontinentu.
Tako je npr. v Sloveniji zaradi različnih antropogeno povzročenih sprememb življenjskega
prostora (opuščanje kmetijstva, spremembe v načinu kmetovanja), ki so prašiču izboljšale
habitatne razmere, in vrsti prijaznega upravljanja s populacijami v preteklih 38-tih letih
odstrel (kot dober kazalnik številčnosti vrste) narasel za več kot 20-krat, s 472 uplenjenih
živali v letu 1970 na 9.657 živali v letu 2008.
Zaradi naraščanja številčnosti in prostorske razširjenosti divjih prašičev v zadnjih letih v
Sloveniji (podobno kot drugod po Evropi) škoda, ki jo povzroča ta vrsta, dramatično
narašča. V obdobju 1998 – 2000 je bila škoda po divjih prašičih ocenjena na cca. 153.000
€ letno, in je pomenila približno 60 % celotne škode, ki jo je v tem obdobju povzročila
divjad. V letu 2008 je le-ta znašala že 460.112 € oz. 85 % celotne škode po divjadi.
Prevladovala je škoda na travinju (56 % škode po divjem prašiču); sledila pa je škoda na
poljščinah, predvsem na koruzi (25 %). Divji prašič je tako v Sloveniji med vsemi vrstami
divjadi (upoštevaje število škodnih primerov in višino škode, ki jo povzroča) najbolj
problematična in upravljavsko deficitna vrsta, zaradi česar je – upoštevaje pritiske
lastnikov zemljišč, ki se odražajo tudi v močno odklonilnih stališčih lokalnih skupnosti do
te vrste, pa tudi do splošnih nalog in aktivnosti, povezanih z lovstvom in ohranjanjem
divjadi – ogroženo trajnostno upravljanje z njo.
Zaradi občutne škode, ki jo divji prašiči povzročajo na kmetijskih površinah, smo v letih
2008 – 2010 izvajali projekt Divji prašiči in škode v agrarni krajini, s katerim smo želeli: (i)
narediti podroben pregled vseh poznanih ukrepov za zmanjšanje škod po divjih prašičih na
kmetijskih površinah; (ii) ugotoviti vpliv pedoloških lastnosti tal na pojavljanje ritin na
travinju; (iii) ugotoviti vrstno sestavo in številčnost osebkov makroartropodske talne favne,
in sicer primerjalno na razritih in nerazritih ploskvah travnih površin; (iv) ugotoviti
prehransko priljubljenost in učinkovitost proteinskih in vitaminskih dodatkov kot sredstva
za zmanjšanje škod (ritin) na travinju; (v) spremljati časovno dinamiko aktivnosti divjih
prašičev na izbranih krmiščih; (vi) ugotoviti migracijske značilnosti divjih prašičev na
osnovi markiranja in telemetrijskega spremljanja živali.
Glavni rezultati pričujočega projekta so:
1. Odvračalno krmljenje divjih prašičev lahko ima dolgoročno tudi negativne posledice,
saj pomeni dodatni vir hrane, kar lahko vpliva na bistveno povečanje številčnosti,
posledično pa tudi škod, ki jih povzroča vrsta. Vsakršno krmljenje divjih prašičev je
55
2.
3.
4.
5.
6.
Povzetki, prispevki
potrebno skrbno pretehtati in ga izvajati le pod določenimi pogoji: (i) dopustno je le pri
populacijskih gostotah, ki so <15 osebkov/1.000 ha gozda; (ii) izvaja se lahko le v
določenih obdobjih; (iii) krmo je potrebno pokladati razpršeno, na večje število krmišč,
a v manjših količinah; (iv) krmišča morajo biti postavljena praviloma >1 km od
gozdnega roba. Poleg odvračalnega krmljenja lahko na zmanjšanje škod vpliva
predvsem intenziven odstrel divjih prašičev (v pravilni spolni in starostni strukturi), a
je njegov vpliv zaradi velike reprodukcijske sposobnosti vrste relativno majhen.
Pedološke lastnosti tal, na katerih se pojavljajo ritine, se znotraj istih
travnikov/pašnikov razlikujejo od tistih, kjer ritin ni. Tako so na delih travnatih površin,
ki so izpostavljene ritju, statistično značilno višje vsebnosti organskega ogljika,
celotnega dušika, lahko dostopnega fosforja in kalija. Ritine se torej pojavljajo na tistih
delih travnikov, ki so bolj ugodni za življenje talne favne.
Število vrst makroartropodske talne favne je na lokacijah ritin praviloma večje kot na
lokacijah neritin. Na območju Kamniško-Savinjskega LUO je bilo na 24 parnoprimerjalnih ploskvah v razritih tleh identificirano bistveno večje število osebkov talne
favne (65) kot v nerazritih tleh (31). Nasprotno je bilo na območju Zahodno
visokokraškega LUO v razritih tleh prisotno manjše število živali (ritine: 60; neritine:
88). V obeh območjih je bilo na lokacijah ritin statistično značilno večje število
deževnikov (Lumbricidae).
Znotraj Kamniško-Savinjskega LUO med območjem, kjer so se beljakovinskovitaminski dodatki polagali h koruzi, in območjem, kjer dodatki niso bili uporabljeni,
nismo ugotovili statistično značilnih razlik v višini izplačane škode. Podobno tudi
nismo ugotovili značilnih razlik v vsebnostih vitamina B12 v vzorcih jeter divjih
prašičev, uplenjenih med ritjem na travniki, in tistih, ki so bili uplenjeni hranjeni z
omenjenimi dodatki). Kljub temu pa mehke informacije upravljavcev lovišč nakazujejo,
da so se škode zaradi ritin v loviščih, kjer so se beljakovinsko-vitaminski dodatki
uporabljali, po njihovi uporabi začele zmanjševati.
V letih 2008 in 2009 smo v Zgornji Savinjski dolini izvajali kontinuirana 24-urna
snemanja z uporabo IR kamer na krmiščih za divje prašiče, s čimer smo posneli 2070
ur filmskega materiala. V 60-tih epizodah smo posneli cca. 150 različnih osebkov
(skupaj 68 ur zadrževanja prašičev v kadru kamer). Aktivnost divjih prašičev na
krmiščih je bila zabeležena med 21.00 in 6.00 uro, najbolj aktivni pa so bili med 23.00
in 4.00 uro.
V letu 2009 smo izvajali intenziven odlov, ušesno markiranje in telemetrijsko
spremljanje divjih prašičev; skupaj je bilo samo v Kamniško-Savinjskem LUO
odlovljenih in označenih 47 živali, od katerih jih je bilo 5 opremljenih tudi z GPS
ovratnico. Migracije (disperzija) markiranih divjih prašičev so se pojavljale skoraj
izključno pri enoletnih živalih, katerih povprečna zračna razdalja med mestom odlova
in mestom uplenitve je znašala 25 km (moški spol) oziroma 15,4 km (ženski spol). Pri
mladičih se migracije izven prvotnega areala niso pojavljale (izjema je trop, v katerem
so mladiči območje poleganja zapustili skupaj s svojo materjo), ravno tako ni bilo
opaznih razlik med spoloma; povprečna razdalja mesta uplenitve od mesta odlova (brez
upoštevanja izjemnega dogodka odhoda celotnega tropa) je pri obeh spolih znašala
manj kot 5 km. Izjemen dogodek, ki smo ga zabeležili s telemetrijskim spremljanjem,
je migracija dvoletne vodeče svinje, ki je skupaj s tropom med 8.10.2009 in 18.12.2009
prehodila več kot 500 km (merjeno kot vsota linearnih razdalj med dvema sosednjima
enournima lokacijama nahajanja), prečkala 26 lovišč Slovenije, zašla v Avstrijo (pri
Kranjski Gori), se od mesta odlova največ oddaljila za 100 km in bila na koncu
uplenjena v Škofji Loki, 60 km zračne razdalje od mesta odlova.
Povzetki, prispevki
56
Uporaba spletnega geografsko informacijskega sistema za spremljanje
populacij divjadi v Sloveniji
Tom Levanič1, Danijela Stojanova2
1
2
Gozdarski inštitut Slovenije, Večna pot 111, 1000 Ljubljana, Slovenija
Inštitut Jožef Stefan, Jamova cesta 39, 1000 Ljubljana, Slovenija
e-mail: tom.levanic@gozdis.si
OSLIS (Osrednji Slovenski Lovsko Informacijski Sistem) je spletna aplikacija, ki
načrtovalcem upravljanja z divjadjo omogoča enostaven, strojno in programsko nezahteven
dostop do želenih podatkov. Lovci in načrtovalci upravljanja z divjadjo so s tem dobili
orodja s katerimi lahko prikažejo različne informacije v kartni, grafični in tabelarni obliki.
Informacijski sistem OSLIS je dostopen na spletnem naslovu http://oslis.gozdis.si.
Hrbtenico OSLIS-a predstavlja relacijska podatkovna zbirka, ki vsebuje informacije o
planiranem in dejanskem odvzemu divjadi in ustrezne šifrante. Podatki o odvzemu se
zbirajo z dveh virov – iz sistema LISJAK, ki ga vzdržuje Lovska Zveza Slovenije in
sistema XLov, ki ga vzdržuje Zavod za gozdove Slovenije. Podatki se obnavljajo vsakih 24
ur. Podatke iz relacijske baze obdelujejo trije programski paketi, ki tečejo na spletnem
strežniku – GEOSERVER, GNUPLOT in programska jezika PHP in SQL. Spletna
aplikacija je namenjena javni in zaprti rabi. Za javni portal so pripravljene različne
zanimive vsebine o odvzemu divjadi, predvsem v obliki agregiranih tabel, grafov in kart. V
zaprtem delu, do katerega lahko dostopajo samo pooblaščeni uporabniki, pa so le-tem na
razpolago praktično vse kombinacije informacij, ki jih vsebuje podatkovna zbirka portala.
57
Povzetki, prispevki
Zaznamki:
Povzetki, prispevki
58

Knjige povzetkov posveta o divjem prašiču kliknite tukaj

Transcription

Similar documents

OKVIRNI PROGRAM KONGRESA s SEZNAMOM

Ogled balističnih podatkov PDF.

Vodenje evidenc na kmetijskem gospodarstvu KOP, Navzkrižna

Zasavskega LUO Zadeva: Zapisnik 13. seje - predlog

Zloženka Ali veš?

Hišna drevesa na Mali Bukovici nekoč in danes

Letno poročilo o delu lovske in ribiške inšpekcije za leto 2013

pdf - Založba Univerze na Primorskem