Biopolimeri in bioplastika postajajo industrijska realnost

[ foto www.shutterstock.com ]
številka 5
letnik XVIII
november 2012
VSEBINA
1 Biopolimeri in bioplastika postajajo
industrijska realnost
2 Bionanokompoziti na osnovi nanofibrilirane celuloze
4 Celulozna vlakna kot ojačitev klasičnih
polimernih materialov
5Uporaba mikromehanskih
matematičnih metod za napoved
mehanskih lastnosti kompozitov,
ojačanih z naravnimi vlakni
6 Reportaža iz sejma AMBIENT 2012
Tehnologijo brizganja bioplastike
in pripravo biopolimernih kompozitnih mešanic, primernih za
postopek brizganja, smo zelo
zgodaj med prvimi pričeli osvajati
tudi na Tecosu. Na dosežene rezultate smo lahko ponosni, saj se
lahko pohvalimo tako z uspešnimi
aplikativnimi rezultati v realnem
okolju kot tudi z vrhunskimi znanstvenimi prispevki na področju
razumevanja materialnih in procesnih lastnosti biopolimerov ter
v zadnjem času rezultati raziskav
na področju bionanokompozitov
na osnovi nanofibrilirane celuloze. Intenzivne in kontinuirane
raziskave in razvoj v sodelovanju
z mednarodnimi in domačimi
partnerji na tem področju so skozi
pretekla leta ustvarili bazo znanj
in kompetenc, ki jih lahko sedaj
ponudimo industrijskim partnerjem pri osvajanju izdelkov iz
bioplastike in bionanokompozitov.
Biopolimeri in bioplastika postajajo
industrijska realnost
Razvoj biopolimernih kompozitov, v katerih so združene dobre lastnosti tako lesa
kot tudi klasičnih polimerov, se je pričel
že v 90. letih prejšnjega stoletja, medtem
ko se je uspešen prodor na tržišče začel
šele kasneje, ko je znanstveni in tehnološki razvoj na tem področju prinesel vidne
rezultate na področju ustrezne biorazgradljivosti, kar lahko štejemo kot največjo
prednost tega materiala ter na področju
mehanskih lastnosti tovrstnega materiala.
Pri snovanju novih biopolimerov so se
strokovnjaki zgledovali po naravnem načinu recikliranja, ki je zaprt v naravni krog,
kjer se bioplastični materiali lahko pretvorijo v kompost, se uporabijo za gnojilo in
tako znova preidejo v rastline, iz katerih
lahko pridobimo surovine za pripravo bioplastike. Hkrati se je razvoj nadaljeval tudi
na področju naravnih ojačitev, kot so npr.
celulozna, konopljina, ali druga naravna
vlakna, ki bistveno povečajo mehanske lastnosti, tako da se biopolimerni kompoziti
že lahko kosajo z kompoziti, ojačanimi z
steklenimi vlakni. Prihod bioplastike na tržišče je realnost in nuja. Število izdelkov iz
plastike proizvedene v petrokemijski industriji, t.j. iz neobnovljivih virov, se iz leta v
leto povečuje, kar predstavlja vedno večje
breme na okolje tako zaradi same proizvodnje polimerov in plastike kot tudi zaradi
odpadkov povezanih z vedno bolj množično potrošnjo izdelkov s kratko življenjsko
dobo. Problematike se v danem trenutku v
največji meri rešuje s sežiganjem, z recikliranjem in ponovno uporabo, vendar nobeden od teh postopkov ne more zagotoviti
želene sonaravnosti plastike v prihodnosti.
Industrijsko povezovanje z raziskovalnimi
inštitucijami ima ključno vlogo pri razvoju
inovativnih materialov ali končnih proizvodov ter posledično izreden vpliv na gospodarsko uspešnost podjetij na trgu. V 21.
stoletju smo deležni vse večjih sprememb
na področju tehnološkega inženiringa, zato
je pričakovano, da bodo biomateriali odigrali ključno vlogo v razvoju inovativnih in
naprednih tehnologij. V nadaljevanju želimo s tremi strokovnimi prispevki s področja biokompozitov in bionanokompozitov
približati biopolimere in bioplastiko širši
slovenski strokovni javnosti.
1
TECOS NOVICE
uvodnik
PREDSTAVITEV REZULTATOV RAZISKAV
[ foto Pauli ]
Uvodnik
Spoštovani zvesti bralci Tecos novic!
Za nami je trimesečno obdobje, ki je
bilo bogato s ponujenimi možnosti
za pridobitev sredstev za raziskave
in razvoj tako na nacionalnem nivoju
kot tudi v okviru razpisov 7. OP, ki so
se zaprli 15. 11. in 04. 12. Sedaj si vsi
skupaj, tako slovenski kot mednarodni
partnerji želimo uspeha prijavljenih
projektov, ki bodo tako raziskovalnim
institucijam kot tudi industrijskim partnerjem predstavljala pomemben zagon za raziskovalno - razvojno delo v
prihajajočih letih do novih javnih razpisov v okviru Horizonta 2020 in nove
finančne perspektive v okviru strukturnih skladov. Izmed nacionalnih
razpisov vsekakor velja izpostaviti kot
zelo pomemben korak v pravo smer
letošnji ukrep MIZKŠ – Javni razpis
raziskovalni vavčer, pri čemer gre za
po naši oceni najboljši možen način
spodbujanja sodelovanja med slovenskimi raziskovalnimi organizacijami
in slovensko industrijo ter najboljši
možen način za spodbujanje prenosa
znanja, ki se generira v raziskovalnih
organizacijah, v industrijsko prakso.
V okviru projektov, ki bodo odobreni
za sofinanciranje, je mogoče že sedaj napovedovati konkretne rezultate
razvojnega dela, ki se bodo odražali
predvsem v pospešenem razvoju novih izdelkov, hitrejšem prihodu novih
izdelkov na tržišče ter v večji dodani vrednosti novih izdelkov. V okviru
obravnavanega razpisa vsekakor velja
pohvaliti tudi administrativno nezahtevno prijavo in tudi predvideno administrativno nezahtevno poročanje med
izvajanjem projektov.
dr. JANEZ MARKO SLABE, DIREKTOR, TECOS
2
Bionanokompoziti na osnovi
nanofibrilirane celuloze
Nanofibrilirana celuloza (NFC), navadno pridobljena iz lesne celuloze z večstopenjskimi mehanskimi, kemijskimi ali
biotehnološkimi postopki, je zaradi nano
velikosti, funkcionalne površine, unikatne
morfologije, optičnih karakteristik, nizke
gostote, mehanske trdnosti ter številnih
drugih prednosti, kot so naravna obnovljivost, biorazgradljivost in biokompatibilnost, temelj razvoja in oblikovanja bionanokompozitnih materialov. Nanofibrilirana
celuloza dosega približno 25 % trdnosti
ogljikovih nanocevk, ki so do danes najmočnejša umetno proizvedena vlakna,
cena izvornega materiala nanofibrilirane
celuloze pa je od 10 do 100 krat manjša
od cene ogljikovih nanocevk, kar nedvomno predstavlja pomembno gospodarsko
prednost za NFC. Nanofibrilirana celuloza ima zelo ugodne mehanske lastnosti,
modul elastičnosti je ocenjen na 130 GPa
in trdnost na 7GPa. Ker so potencialne
mehanske lastnosti celuloznih nanofibril
povsem primerljive z lastnostmi drugih inženirskih materialov (steklena ali ogljikova
vlakna), jih obravnavamo kot pomembne
strukturne ojačitvene elemente, uporabne
na različnih industrijskih področjih, kot so
na primer transportna, gradbena, avtomobilska in prehrambna industrija, področja
medicine, farmacije, kozmetike in veterine,
zaradi česar se povečujejo tudi naložbe v
njihov razvoj.
Na Razvojnem centru orodjarstva
Slovenije – Tecos smo v sodelovanju z
Oddelkom za lesarstvo z Biotehniške fakultete in Fakulteto za farmacijo Univerze v
Ljubljani optimizirali metodi sušenja vodne
suspenzije nanofibrilirane celuloze z razprševanjem in z zamrzovanjem, ki omogočata pridobivanje od nekaj nano- do
nekaj mikrometrov velike delce nanofibriliranega celuloznega prahu. Med sušenjem
nanofibrilirane celuloze z liofilizacijskim
postopkom ali enostavneje, z zamrzovanjem, nastane groba agregirana praškasta
struktura celuloznih fibril, medtem ko je po
sušenju z razprševanjem končni produkt v
obliki finega prahu (Slika 3). Ugotovili smo,
da omenjeni metodi sušenja znatno vplivata na končno velikost in nekoliko na termično stabilnost celuloznih fibril, nikakor pa ne
na njihovo kristalinično strukturo.
Kemična modifikacija in vgradnja nanofibrilirane celuloze v
biopolimerne matrične osnove
Kemijska združljivost ojačitvene in matrične komponente ima pomembno vlogo
v osnovanju nanokompozitnega materiala,
Pridobivanje nanofibrilirane
celuloze
Nanofibrilirana celuloza je za zdaj dosegljiva le v obliki vodne raztopine (Slika 1,
2). Sušenje takšnega materiala lahko vodi
do dimenzijskih in strukturnih deformacij,
zaradi nastanka dodatnih vodikovih vezi.
Proces opisujemo z izrazom hornifikacija.
Sušenje vodne raztopine nanofibrilirane
celuloze z različnimi tehnikami in metodami je predmet poglobljenih raziskav zaradi
praktičnih prednosti, kot so lažje rokovanje,
nižji transportni stroški, enostavnejše shranjevanje in nadaljnja industrijska uporaba.
Slika 1: Nanofibrilirana celuloza v vodnem mediju je
psevdoplastična tekočina ali gel.
PREDSTAVITEV REZULTATOV RAZISKAV
Slika 2: Gel vsebuje gost pletež nanofibril.
TECOS NOVICE
Slika 4: Bionanokompozit na osnovi kemično mo­
dificirane nanofibrilirane celuloze in polihidroksi­
butiratne (PHB) polimerne osnove.
Slika 3: Nanofibrilirana celuloza v suhi obliki, pri­
dobljena z dvema različnima postopkoma sušenja,
z zmrzovanjem (desno) in z razprševanjem (levo).
tako z vidika razpršitve polnila v matrični
osnovi, kot tudi pri zagotovitvi uspešne
adhezije med obema fazama (Slika 4).
Površina celuloze zaradi njene hidrofilne
narave ni združljiva z večino sintetičnih
ali biorazgradljivih hidrofobnih polimernih
matric. Bistvo preoblikovanja površine celuloznih nanofibril, ki poteka na razvojnem
centru Tecos v sodelovanju z Oddelkom
za lesarstvo, temelji na optimiziranju medfazne adhezije, dimenzijske stabilnosti in
homogene strukture končnih nanokompozitnih materialov.
Filmi na osnovi nanofibrilirane
celuloze
Nadzorovana vodna kapaciteta, transparentnost, dobra mehanska stabilnost
in permeabilne lastnosti nanofibrilirane
celuloze so ključnega pomena pri razvoju filmskih struktur, primernih za področje
prehrambne industrije, kjer sta odsotnost
vlage in minimalna prepustnost za kisik
bistvenega pomena. Slika 5 prikazuje
filme, ki so bili pridobljeni v sodelovanju
med Tecosom in Oddelkom za lesarstvo z
Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Slika 5: Transparentne lastnosti izvornih celu­
loznih vlaken in nanofibrilirane celuloze.
Oblikovanje hidrogeliranih
membran
Lastnosti nanofibrilirane celuloze,
kamor sodi visoka mehanska stabilnost
ter čistost celulozne komponente, so
prednosti, ki takšnemu materialu odpirajo
nove možnosti uporabe v kozmetični ali
biomedicinski industriji. Unikatne fizikalne
lastnosti nanofibrilirane celuloze namreč
omogočajo prilagodljivo oblikovanje hidrogeliranih membran, z visokimi adhezivnimi karakteristikami, tudi na mobilnih delih
telesa. Membrane na osnovi nanofibrilirane celuloze je tako mogoče oblikovati v
želeno obliko in velikost, kar se izkaže kot
uporabna lastnost v zdravljenju opeklin ali
Slika 6: Hidrogelirane membrane na osnovi na­
nofibrilirane celuloze z vsebnostjo vode do 90 %.
ran večjih razsežnosti. Slika 6 prikazuje hidrogele, ki so bili pridobljeni v sodelovanju
med Tecosom in Oddelkom za lesarstvo z
Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
VESNA ŽEPIČ, dr. ALEŠ HANČIČ, TECOS
prof. dr. PRIMOŽ OVEN,
doc. dr. IDA POLJANŠEK,
ODDELEK ZA LESARSTVO, UL-BF
3
PREDSTAVITEV REZULTATOV RAZISKAV
TECOS NOVICE
Celulozna vlakna kot
ojačitev klasičnih
polimernih materialov
Slika 1: Vlakna iz surove celuloze (celulozna moka)
Kljub temu pa je zanimanje za lesno-plastične kompozite v zadnjem desetletju
znatno naraslo. Podjetja so začela kazati
zanimanje predvsem zaradi uspeha nekaterih WPC izdelkov, večje ekološke osveščenosti in večjega poznavanja lesa, proizvajalci opreme pa so razvili nova orodja.
Poleg tega so bili razviti še novi aditivi, ki
so v veliki meri izboljšali lastnosti kompozitov. Poleg ekstrudiranja lesno-plastičnih
kompozitov sta se uveljavila tudi injekcijsko brizganje in uporaba kompozitov v
proizvodnji izdelkov različnih oblik - dober
primer uporabe kompozitov WPC je vrtno
pohištvo.
V okviru mojega doktorskega raziskovalnega dela smo na Tecosu izvedli študijo
lesno-plastičnih kompozitov, kjer se kot
ojačitev uporabljajo surova celulozna vlakna. Za osnovni material je bil uporabljen
blok kopolimer polipropilen (PP), medtem ko so za ojačitev služila neobdelana
celulozna vlakna. Pripravljeni so bili trije
kompoziti z različno vsebnostjo celuloznih
vlaken, in sicer 20, 35 in 50 %. Celuloza je
ena glavnih komponent rastlinskih celic in
pri lesu tvori približno 50 % celice, medtem ko je npr. bombaž sestavljen skoraj
samo iz celuloze. Za potrebe kompozitov
50
Natezna trdnost [MPa]
Uporaba polnil, kot so talk, kalcijev karbonat, steklo in ogljikova vlakna je v industriji plastike prisotna že več desetletij.
Polnila se uporabljajo z namenom izboljšati fizikalne lastnosti materiala. Vsako leto
se po vsem svetu porabi okrog 15 milijonov ton polnil in aditivov. Vendar pa gospodarstvo sprva ni bilo navdušeno nad
uporabo novih, naravnih vlaken, kot so les,
celuloza (Slika 1), lan in konoplja, čeprav so
vlakna iz obnovljivih virov cenejša, lažja in
manj abrazivna od klasičnih polnil. Večina
proizvajalcev je ta vlakna ignorirala zaradi
majhne gostote, ki je pri pripravi granulata
povzročala težave, zaradi nizke termične
obstojnosti, nagnjenosti k vpijanju vode in
zapletenega proizvodnega procesa.
40
30
20
10
0
0%
20 %
35 %
50 %
Masni delež celuloze [%]
Slika 3: Natezna trdnost v odvisnosti od masnega deleža celuloze v kompozitu.
se celuloza iz lesnih vlaken lahko izloči s
kemičnimi ali mehanskimi postopki. Za
uporabo celuloznih vlaken smo se odločili,
ker imajo kar nekaj prednosti pred lesnimi
delci. Predvsem je razmerje med njihovo
dolžino in premerom večje kot pri lesnih
vlaknih, kar pomeni bistveno večjo ojačitev kot pri samem lesu in dosega nekje do
polovice ojačitve s steklenimi vlakni. Ker
so celulozna vlakna več kot polovico lažja
od steklenih, lahko z njimi dosegamo približno enako specifično trdnost glede na
enoto mase. Prav tako so celulozna vlakna za razliko od lesa in stekla manj toga,
kar pomeni manjšo krhkost kompozita v
Slika 2: Prikaz testne epruvete za opravljanje na­
teznega preizkusa z dodanimi 50 % (masni delež)
celuloznih vlaken.
primerjavi s tistim z lesenimi ali steklenimi
vlakni. V primerjavi z lesnimi vlakni je celuloza popolnoma bele barve, kar pomeni,
da le minimalno vpliva na končni izgled izdelka, kar je tudi razvidno iz spodnje slike
2, kjer je prikazana testna epruveta za
opravljanje nateznih preizkusov.
Iz diagrama na sliki 3 je mogoče razbrati, da celuloza pri dodanem masnem
deležu 50 % poveča natezno trdnost
kompozita kar za več kot 100 %, kar pomeni, da je ojačitev že v rangu ojačitve s
steklenimi vlakni. Tu je potrebno poudariti,
da lahko s pravilno kombinacijo kompatibilnostnih aditivov, celuloznih vlaken in polimera znatno povečamo trdnost pri enaki
vsebnosti naravnih vlaken.
Kompoziti, ojačani z naravnimi vlakni so
zagotovo materiali prihodnosti. Lastnosti
polimera se znatno izboljšajo, če mu dodamo naravna vlakna, bodisi lesna, lanova, kokosova ali katerakoli druga, ki imajo
podobne lastnosti. Prav tako pridobimo še
eno pomembno lastnost, to je občutek in
toplino lesa, kar je izjemnega pomena pri
raznih podih, laminatih, vrtnem pohištvu
in podobno. Uporaba WPC kompozitov
tako narašča po vsem svetu, kar je mogoče pripisati njihovemu pozitivnemu vplivu
na okolje.
dr. ALEŠ HANČIČ, TECOS
4
PREDSTAVITEV REZULTATOV RAZISKAV
Uporaba mikromehanskih
matematičnih metod za napoved
mehanskih lastnosti kompozitov,
ojačanih z naravnimi vlakni
Že več desetletij se za napovedovanje
poteka injekcijskega brizganja ter odziva
na mehanske obremenitve uveljavljajo numerična simuliranja v t.i. »računalniškem
okolju«, katerih rezultati se nato prenesejo
v industrijsko okolje. Z njihovo pomočjo
je mogoče proces brizganja polimerov
optimirati vnaprej, še preden so izdelana
draga orodja.
Medtem, ko so simulacijska orodja za
napovedovanje poteka in optimizacijo samega procesa predelave polimerov izpopolnjena do take stopnje, da predstavljajo
zanesljivo orodje za napovedovanje poteka brizganja polimerov, je napovedovanje
mehanskega odziva polimerov zaradi nekonsistentnih lastnosti materiala, ki se zaradi različnih procesnih pogojev spreminja od izdelka do izdelka, še vedno v veliki
meri prepuščeno kritični presoji izkušenega strokovnjaka, uporabnika računalniško
podprtega orodja. Naravna vlakna tu še
dodatno otežujejo napovedovanje, saj niso
povsem toga kot npr. steklena, ampak se
tekom procesa še dodatno deformirajo v
naključne oblike.
Ker se je klasična metoda končnih
elementov (MKE) pri napovedovanju mehanskega odziva kompozitov ojačenih s
kratkimi vlakni izkazala za relativno neuspešno, se dandanes poskuša uporabljati
druge alternativne metode, med katerimi
prednjačijo predvsem mikromehanske
analize, ki temeljijo na mikromehanskih
matematičnih modelih za določevanje
elastičnih in plastičnih lastnosti vlaknastih
kompozitov. Tovrstne metode temeljijo na
predvidevanju, da so vlakna periodično
urejena, med njimi pa se nahaja matrični
material. Predpostavka o periodični naravi kompozita omogoča, da se metoda
osredotoči na povezavo med vlaknom
in osnovnim materialom. Glede na odziv
vsakega posameznega vlakna ter materiala med njim se nato izračuna skupni
odziv celotnega izdelka. Trenutno je razvitih več mikromehanskih modelov, med
njimi npr. Mori-Tanakov model in metoda
celic, eden od enostavnejši matematičnih
modelov pa je tudi, t.i. pravilo zmesi.
Mori-Tanaka metoda
Danes je ena najbolj uporabljenih
metod za napovedovanje mehanskih lastnosti kompozitov s kratkimi vlakni MoriTanaka metoda (MTM). MTM je analitična,
matematična mikromehanska metoda
za napovedovanje odziva kompozitov na
mehanske obremenitve. Za ponazoritev
vlaken, njihove oblike ter usmerjenosti v
kompozitu uporablja elipsoidne 3D oblike
(Slika 1).
Mori-Tanaka metoda upošteva velikost,
obliko ter usmerjenost vlaken ter nato z
matematičnim izračunom (homogenizacijo) nadomesti vlakna ter polimer z novim
ekvivalentnim materialom, v katerem je
že upoštevan vpliv vlaken. S tem novim
materialom je potem mogoče izvesti kompleksne strukturne analize celotnih izdelkov. Mori-Tanaka je trenutno ena redkih
mikromehanskih metod, ki je že zapustila
akademske vode ter se že dodobra uveljavila tudi v industrijskem okolju. Na Tecosu
uporabljamo za izračun vpliva vlaken na
končne mehanske lastnosti izdelkov programski paket DIGIMAT.
TECOS NOVICE
Slika 1: Levo je prikazan polimer, v katerem se na­
hajajo vlakna (npr. steklena). Mori-Tanaka metoda
potem nadomesti vlakna in polimer z novim, ekvi­
valentnim materialom, kot je prikazano desno.
Metoda celic
Tudi metoda celic je analitična mikromehanska metoda za napovedovanje vpliva vlaken na končne mehanske lastnosti
kompozita. Za razliko od Mori-Tanake metode za ponazoritev vlaken ne uporablja
elipsoidov, temveč kvadre (Slika 2). Prav
tako za izračun končnih lastnosti kompozita ne uporablja homogenizacije, torej izračuna nadomestnega materiala, temveč
obravnava vsako vlakno posebej, podobno kot Metoda končnih elementov. S tem
se doseže velika natančnost, slaba stran
takšnega izračuna pa je potreba po veliki
procesorski moči.
Slika 2: Metoda celic: Prikaz snovne enote (celice),
ki prikazuje vlakna (temno obarvana polja) v poli­
merni matrici.
Metodo se tudi že uporablja v komercialne namene, vendar v veliko manjši meri
kot Mori-Tanaka metodo.
Pravilo zmesi
Enostavnejša metoda glede na prejšnji
dve je pravilo zmesi, ki je v bistvu skupina matematičnih izrazov, s katerimi lahko
ocenjujemo lastnosti kompozitov glede na
5
TECOS NOVICE
KJE SMO BILI, KJE BOMO
delež vlaken in, z nekaj spremembami, tudi
glede na razporeditev in usmerjenost vlaken v polimeru.
Pri pravilu zmesi vsaka komponenta
kompozita doprinese h končnemu rezultatu v tolikšni meri, kolikšen je volumski
delež te komponente v kompozitu (Slika
3). Tekom zadnjih let je to pravilo doživelo kar nekaj modifikacij, saj je bilo dodatno razvitih kar nekaj izkustvenih enačb,
ki upoštevajo tudi dolžino in obliko vlaken,
njihov razpored in gostoto v polimeru ter
predvsem njihovo orientacijo v celotnem
kompozitu.
Poraja se vprašanje, ali se preizkušeni matematični modeli lahko uporabijo
za napovedovanje mehanskih odzivov
kompozitov, ojačanih z umetnimi in naravnimi vlakni. Primerjava eksperimentalnih
in izračunanih rezultatov kaže, da so modeli uporabni in zelo zanesljivi pri napovedi
kompozitov, ojačanih s steklenimi vlakni,
pri naravnih pa je zaradi nepoznavanja lastnosti posameznih vlaken potrebno opraviti posamezne kalibrirne teste za večjo
natančnost. Trenutno se je kot najboljša izkazala Mori-Tanaka metoda, saj nam poda
najnatančnejše rezultate, ki v povprečju
ne odstopajo več kot 10-15 % od realnih.
Tudi drugi dve metodi v povprečju podata
rezultate v rangu 20 % odstopanja od realnih rezultatov, njuna slabost je le, da za
seboj nimata dodelanega grafičnega vmesnika, kar pri vsakodnevnem delu bistveno
zmanjša njuno uporabnost.
Reportaža
iz sejma
AMBIENT
2012
Slika 3: Prikaz kompozita z dodanimi vlakni (levo)
ter aproksimacija končnih lastnosti s pomočjo pra­
vila zmesi (desno).
Potrebno je še poudariti, da razvoj matematičnih modelov, predvsem metode
Mori-Tanaka in posplošene metode celic,
še ni zaključen. Tako lahko v prihodnje
pričakujemo nadaljnje izboljšave modelov.
Priložnosti za uporabo kompozitov, ojačanih bodisi z naravnimi ali umetnimi vlakni,
vsekakor ne primanjkuje, prav tako pa bo v
prihodnjih letih zagotovo naraščal tudi njihov tržni delež.
dr. ALEŠ HANČIČ, TECOS
Sejem AMBIENT 2012, ki se je odvijal
na Gospodarskem razstavišču Ljubljana od 6. do 11. novembra, 2012,
lahko v vseh njegovih funkcijah ocenimo kot ambient
rasti in razvoja ter pomembnega združevanja indu­
strije in kreativnega dela raziskovalnih inštitucij, ki
materialom skozi razvoj vdahnejo estetsko in funk­
cionalno vrednost. To je med drugimi izrazila tudi
razstava Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakul­
tete Univerze v Ljubljani z zgovornim podnaslovom
»Iz lesa je mogoče izdelati vse«. Skupina za kemijo
lesa in razvojni center Tecos svoje moči združujeta
preko kreativnega razvoja biorazgradljivih materia­
lov, kamor sodi pridobivanje nanofibrilirane celuloze,
kemične modifikacije ter njene združljivosti z drugimi
naravnimi polimeri.
Utrinki iz sejma in razstavnega prostora Oddelka
za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Lju­
bljani, v okviru katerega se je predstavil tudi Tecos
s svojimi najnovejšimi dosežki na področju bioraz­
gradljivih materialov.
Izobraževanja
Vsa izobraževanja za leto 2012 so zaključena. Vsem udeležencem in naročnikom izobraževanj se zahvaljujemo za zaupanje. V pripravi so
izobraževanja za leto 2013. Razpis izobraževanj bo objavljen v začetku prihodnjega leta na spletni strani www.tecos.si in v Tecos novicah.
Poleg razpisanih izobraževanj izvajamo tudi izobraževanja po naročilu. Z naročnikom skupaj določimo teme in obseg izobraževanja ter se
dogovorimo glede termina in lokacije izvedbe izobraževanja, ki je lahko tudi na sedežu naročnika. Vse zainteresirane vljudno vabimo, da se že
pred koncem leta 2012 ali čim prej v letu 2013 obrnete na Boštjana Šmuca (bostjan.smuc@tecos.si, 03 426 46 13).
Izdaja: RAZVOJNI CENTER ORODJARSTVA SLOVENIJE – TECOS, Kidričeva ulica 25, 3000 Celje, glavni in odgovorni urednik:
dr. Janez Marko Slabe, uredniški odbor: Samo Gazvoda, Aleš Hančič in Lucija Gornjak (FIT MEDIA d.o.o.), fotografije k člankom:
arhiv TECOS, lektoriranje in oblikovanje: FIT MEDIA d.o.o., tisk: SCHWARZ PRINT d.o.o., naklada: 550 izvodov, november 2012.
6
t: (03) 490 09 20
info@tecos.si
www.tecos.si