UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE
Transcription
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Sabina Penšek ANALIZA TURISTIČNIH TV-OGLASOV NACIONALNIH TURISTIČNIH ORGANIZACIJ IN DRŽAV Diplomsko delo Ljubljana 2008 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Sabina Penšek Mentor: izr. prof. dr. Zlatko Jančič ANALIZA TURISTIČNIH TV-OGLASOV NACIONALNIH TURISTIČNIH ORGANIZACIJ IN DRŽAV Diplomsko delo Ljubljana 2008 Analiza turističnih TV-oglasov nacionalnih turističnih organizacij in držav Turizem je najhitreje rastoča industrijska panoga 21. stoletja in za svojo prepoznavnost in večji tržni delež se poleg turističnih ponudnikov borijo tudi države s svojimi tržnimi znamkami. Zaradi trendov v turizmu in turistični industriji ter v oglaševanju za svojo promocijo uporabljajo med drugimi oglaševalskimi orodji tudi promocijske televizijske spote. V diplomskem delu je predstavljena analiza več kot 100 televizijskih turističnih oglasov iz 77 držav sveta. Najprej sta predstavljena koncepta turističnega proizvoda in nakupnega vedenja turistov, sledi koncept države kot tržne znamke, opredelitev turističnega oglaševanja s funkcijo in zgradbo oglasa ter kratka predstavitev filmskega koda. Nadaljujemo s kratko predstavitvijo trendov v oglaševanju ter metodologija, ki smo jo uporabili pri analizi. Nato je prikazana analiza v kateri preučujemo značilnosti oglasov s pomočjo prirejenega modela. Model sestavljajo rubrike iz teorije filmskega jezika ter iz teorije oglaševanja. Z analizo ugotavljamo korelacije med uporabljenimi oglaševalskimi apeli in klišeji držav oziroma kulturno-geografskimi področji. Ključne besede: turizem, turistični oglasi, televizijski oglasi, oglaševanje. Analysis of tourism TV-advertisements made by national tourism boards and countries Tourism is the fastest growing industry of the 21st century and tourism companies as well as countries with their brands are fighting for the recognition and larger market share. Because of the trends in tourism and in advertising, for their promotion countries are using, amongst other advertising instruments, also television advertisements. The paper introduces an analysis of more than 100 television adverts from 77 different countries in the world. First, the concepts of tourism product and tourist behaviour are introduced. Next, the concept of country brand, definition of tourism advertising and trends in advertising are presented. Analysis of the advertisements follows. The advertisements are studied through a model for establishing the characteristics of advertisements by which we ascertain correlations between advertising appeals and stereotypes of countries or cultural-geographical areas. The model is comprised of elements from the film and advertising theory. Key words: tourism, tourism advertisements, television advertisements, advertising. KAZALO 1. UVOD 7 2. TURISTIČNI PROIZVOD 11 2.1 Definicija turističnega proizvoda 11 2.2 Nakupno vedenje turistov 12 3. DRŽAVA KOT TRŽNA ZNAMKA 16 3.1 Tržna znamka države 16 3.2 Identiteta, imidž in ugled države 20 3.3 Strategija upravljanja tržne znamke države 21 4. OPREDELITEV TURISTIČNEGA OGLAŠEVANJA 24 4.1 Oglaševanje v turizmu 24 4.2 Funkcija in zgradba oglasa 24 4.3 Vizualna komunikacija 26 4.4 Filmski kod 29 5. TRENDI V OGLAŠEVANJU 32 6. METODOLOGIJA 35 6.1 Uprizoritev oglasa 36 6.2 Vzdušje 37 6.3 Oglaševalski apeli 38 6.4 Prodajni nagovor 38 6.5 Igralci 39 6.6 Motiv potovanja 40 7. ANALIZA TURISTIČNIH TV OGLASOV 42 7.1 Afrika 43 7.2 Amerika in Karibi 45 7.3 Azija in Pacifik 47 4 7.4 Evropa 49 7.5 Bližnji in Srednji vzhod 51 7.6 Povzetek 52 8. SKLEP 53 9. VIRI IN LITERATURA 55 10. PRILOGA 58 5 KAZALO SLIK Slika 1.1: Mednarodni turistični prihodi, 1950–2005 7 Slika 1.2: Izvoz izdelkov in storitev v letu 2003 8 Slika 2.2.1: Splošni model nakupnega vedenja po Kotlerju in soavtorjih 14 Slika 2.2.2: Proces sprejemanja odločitve pri turistih 15 Slika 3.1.1: Šestkotnik identitete države za prepoznavno tržno znamko države 17 Slika 3.1.2: Model graditve tržne znamke države 18 Slika 4.2.1: Model AICDA 25 Slika 4.3.1: Odstotek turistov, ki so se odzvali na oglaševalsko kampanjo 28 Slika 5.1: Kader iz televizijskega oglasa za Turčijo 32 Slika 5.2: Kader iz televizijskega oglasa za Južno Korejo 33 Slika 5.3: Kader iz televizijskega oglasa za Latvijo 33 Slika 5.4: Kader iz televizijskega oglasa za Avstralijo 34 Slika 6.1: Primer ocenjevalne razpredelnice 36 Slika 6.1.1: Kader iz televizijskega oglasa za Mehiko 37 Slika 6.2.1: Kader iz televizijskega oglasa za Avstrijo 37 Slika 6.3.1: Kader iz televizijskega oglasa za Dubaj 38 Slika 6.4.1: Kader iz televizijskega oglasa za Britanske deviške otoke 39 Slika 6.5.1: Kader iz televizijskega oglasa za Dansko 40 Slika 6.6.1: Kader iz televizijskega oglasa za Malezijo 41 Slika 7.1: Geografska področja in države v analizi 42 Slika 7.1.1: Graf analize TV-oglasov iz Afrike 43 Slika 7.2.1: Graf analize TV-oglasov iz Amerike in Karibov 45 Slika 7.3.1: Graf analize TV-oglasov iz Azije in Pacifika 47 Slika 7.4.1: Graf analize TV-oglasov iz Evrope 49 Slika 7.5.1: Graf analize TV-oglasov iz Bližnjega in Srednjega vzhoda 51 Slika 8.1: Graf pozicije tržnih znamk destinacij 53 6 1. UVOD Turizem je najhitreje rastoča industrijska panoga 21. stoletja. Pogojeni rezultati so primarno vzrok ekonomske rasti, rasti ponudnikov transportnih storitev, dobre pokritosti svetovnih destinacij, nižanja stroškov potovanja in višanja izkupička denarja, namenjenega turističnemu udejstvovanju. Slika 1.1: Mednarodni turistični prihodi, 1950–2005 Vir: World trade organization, World tourism organisaton. Po podatkih WTO-ja (2007: 1) je leta 2003 turizem obsegal kar 6 odstotkov svetovnega izvoza (storitve in produkti). Če upoštevamo le storitve, ta odstotek naraste na 30. Zadnje merjeno leto je prineslo 846 milijonov turističnih prihodov, za 43 milijonov več kot leta 2005 – nov rekord. Največ porasta so doprinesli turisti iz Evrope – 22 milijonov, Azije in Pacifika – 12 milijonov ter Amerika, Afrika in Bližnji vzhod vsak po 3 milijone prihodov. Več kot polovica vseh prihodov je bila namenjena izključno počitku, rekreaciji in počitnicam, 16 odstotkov predstavljajo poslovna potovanja in 27 odstotkov potovanja za drugačne namene (obisk sorodnikov, prijateljev, verska in zdravstvena potovanja ...). Ostalih 6 odstotkov ni specificiranih. Turizem je v letu 2006 prinesel 2 milijardi ameriških dolarjev dnevno. Napovedi kažejo, da se bo do leta 2020 število mednarodnih prihodov povečalo na 1,6 milijarde. 7 Slika 1.2: Izvoz izdelkov in storitev v letu 2003 USD milijard delež (%) delež (%) SKUPAJ 9,089 100 TRGOVSKO BLAGO 7,294 80 kmetijski izdelki 674 7 rudarstvo 960 11 proizvodni izdelki 5,437 60 drugo 223 2 TRGOVSKE STORITVE 1,795 20 109 transport 405 4 23 turizem 525 6 29 drugo 865 10 48 Vir: World Trade Organization, World tourism organization. Po tem, ko je turizem postal predmet gospodarske obravnave zaradi občutno pozitivnega vpliva na nacionalni gospodarski prihodek, so se v dominantnih turističnih destinacijah začele formirati organizacije na nacionalni ravni. Nastale so nacionalne turistične organizacije, telesa, vladni oddelki za turizem in nacionalni turistični uradi, ki so prevzeli odgovornost skrbeti za nacionalno in mednarodno prepoznavnost države kot turistične destinacije. Nacionalne turistične organizacije z različnimi vzvodi skrbijo za prepoznavnost v svetu, s katero sta pogojena tako odstotek receptivnega turizma kot tudi uspešnost nacionalnega turističnega gospodarstva. Trend ponudbe in oglaševanja v turizmu se zrcali v trendu hitrega življenja potencialnih potrošnikov turističnih storitev, ko morajo biti informacije predane hitro in učinkovito. Ena od rešitev, s katero to lahko dosežemo, je instantna vizualna stimulacija z video vsebinami, ki zahtevajo od potrošnika minimalno količino truda in vpletenosti. Vendar pa je turistični proizvod zelo specifične narave, zato je težje ustvariti vizualno reprezentacijo, ki doseže enak učinek, kot ga doseže TV-oglas za običajen izdelek. Prodati želimo storitev, ki je pred nakupom ni možno preizkusiti, 8 zato mnogo strokovnjakov na področju turizma pravi, da moramo v turizmu potrošnikom znati prodati sanje, ne storitve in ne proizvoda. Raziskovalna vprašanja, na katere bomo poskušali dobiti odgovore, so: kakšne so prepričevalne tehnike turističnih oglaševalskih sporočil, kakšni oglaševalski apeli so v turističnih oglaševalskih sporočilih največkrat uporabljeni in ali se le-ti razlikujejo glede na kulturno-geografsko področje. Z empirično raziskavo bomo potrdili ali zavrnili hipotezo, da v oglasih obstaja korelacija med uporabljenimi oglaševalskimi apeli in klišeji držav oziroma kulturno-geografskimi področji. Pri proučevanju bomo pri nekaterih kulturno-geografskih področjih omejeni z raziskovalnim gradivom. Na primer afriška celina ima kljub velikosti le majhno število receptivnih turističnih destinacij – zaradi šibke razvitosti turistične infrastrukture in zaradi političnih težav – in še manj tistih držav, ki so se za promocijo turizma odločile izdelati TV-oglas. Zaradi tega predvidevamo, da bodo rezultati raziskave teh področij zelo posplošeni in bodo morda celo odstopali od realne slike. Drugi problem, ki ga pričakujemo, bo povzročilo prištevanje držav k širšemu, kulturno-geografskemu področju. Pojavi se vprašanje posploševanja rezultatov na celotno proučevano področje. Na primer, pod evropsko kulturno-geografsko področje bomo uvrstili tako Turčijo kot Norveško, pa sta sami po sebi povsem specifični kulturni in turistični destinaciji. Vendar zaradi praktičnosti analize in razpoložljivega raziskovalnega gradiva do proučevanega problema ni možno priti po drugačni poti. V diplomskem delu nas bodo najprej zanimali osnovni pojmi s področja turizma in oglaševanja. Najprej bomo raziskali pomene turistične storitve, nakupno vedenje turistov, različne vrste turistične promocije in na koncu še trženje v turizmu. Potek diplomskega dela bo nato prešel v teoretični del oglaševanja, kjer nas bodo zanimali različni tipi in modeli oglaševanja s poudarkom na vizualnem. V drugem delu diplomskega dela se bomo osredotočili na posamezne vrste turističnih destinacij, tudi Slovenijo, na primeru katere bomo razložili osnovne pojme marketinga turističnih krajev. Posvetili se bomo vprašanju, na kateri stopnji razvoja države kot turistične destinacije se je primerno odločati za reprezentacijo s turističnimi TV-oglasi in kako pomembno je takšen način oglaševanja podpreti še z ostalimi aktivnostmi marketinškega spleta. Zanimal nas bo pomen ustvarjanja tržne 9 znamke države oziroma branding turistične destinacije, strategije upravljanja tržne znamke ter pomen identitete in ugleda države. V tretjem delu diplomskega dela bomo nadaljevali z empirično analizo televizijskih turističnih oglasov. TV-oglase posameznih držav bomo razdelili v pet skupin, pet reprezentativnih kulturno-geografskih področij, ki jih kot take obravnava tudi WTO v svojih analizah. Z empirično analizo specifičnih elementov oglasa bomo ugotavljali podobnosti in razlike med TV-oglasi. Sledili bodo rezultati analize, interpretacija vsebine ter sklepna razmišljanja. 10 2. TURISTIČNI PROIZVOD 2.1 Definicija turističnega proizvoda Turistični proizvod se oblikuje na podlagi kriterijev, ki jih ponuja turistična destinacija. Definicij za turistično destinacijo je kar nekaj, a skupno vsem je, da ima navadno turistična destinacija vse, kar potrebuje turist za bivanje, preskrbo in razvedrilo. Smith navaja naslednje kriterije destinacije (Hall 2000: 161): - vključuje kulturne, fizične in socialne značilnosti, ki skupaj tvorijo regionalno identiteto, - vsebuje turistično infrastrukturo za podporo turističnega razvoja, - predstavlja več kot samo eno privlačnost, - vključuje že obstoječe privlačnosti ali ima potencialne možnosti za razvoj uspešnih privlačnosti, - ima sposobnost podpirati planiranje in trženje tega turističnega območja, - je dostopna velikemu številu obiskovalcev. Turistični proizvod nadalje sestavljajo elementi primarne in sekundarne ponudbe. Med primarno turistično ponudbo po Planini (1997: 155) uvrščamo dobrine, ki niso proizvod dela in jih človek ne more več proizvajati v enaki kakovosti in z enako uporabno vrednostjo. Sekundarna turistična ponudba pa so tiste turistične dobrine, ki so proizvod dela in jih človek ob drugih nespremenjenih okoliščinah še vedno lahko proizvaja v zahtevani kakovosti in z enako uporabno vrednostjo. Elementi primarne in sekundarne ponudbe ločijo turistični proizvod po zapletenosti od ostalih proizvodov. Gre za splet storitev, dobrin in izdelkov, Middleton (1993: 78) pa pravi, da je s stališča turista proizvod celotna izkušnja od točke, ko se turist odpravi od doma, pa do točke, ko se vrne domov. Turistični proizvod torej sestavljajo: - privlačnost destinacije, - turistične zmogljivosti destinacije, - dostopnost destinacije, 11 - imidž destinacije, - cena. Morgan in Pritchard (2000) pravita, da se oglaševanje v turizmu razlikuje od oglaševanja proizvodov v ostalih industrijah prav zaradi naštetih specifičnosti turističnega proizvoda. Navajata razlikovalne lastnosti turističnega proizvoda, podobne Kotlerjevim lastnostim storitev, ki so neoprijemljivost, neločljivost, nadomestljivost in minljivost. Menimo, da naštete lastnosti ustrezajo bolj splošni naravi storitve, zato navajamo še bolj definirane posebnosti turističnih storitev, kot jih navaja Brezovec (2000: 45): - začasno lastništvo, - usmerjenost k ponudbi namesto k porabnikom, - razpršen nadzor nad storitvijo, - širina doživetja, - visoka stopnja tveganja porabnikov, - sanje in fantazije kot sestavni del storitve, - odvisnost od okolja. 2.2 Nakupno vedenje turistov Da bi lahko določili nakupno vedenje turistov, moramo poznati vsaj eno od definicij turista. Statistični urad republike Slovenije 1995: »Turist je oseba, ki v kraju zunaj svojega stalnega bivališča prenoči vsaj eno noč v gostinskem ali kakem drugem nastanitvenem objektu zaradi počitka ali rekreacije, zdravja, študija, športa, religije, družine, dela, javne misije ali shoda.« Vendar pa morajo biti pogoji za turizem zadovoljeni na obeh straneh – na strani potencialnega turista in na turističnem kraju. Mariotti (Planina 1996: 49) loči dve skupini pogojev v turističnem kraju: - osnovne privlačnosti, ki so nastale ne glede na razvoj turizma (naravne in kulturne), 12 - izvedene privlačnosti, ki so nastale zaradi potreb turistov in turističnega gospodarstva (ceste, hoteli, trgovine, kopališča, marine, žičnice ...). Na strani potencialnega turista pa morajo biti po Hunzikerju in Krapfu (Planina 1996: 51) zadovoljeni naslednji pogoji v stalnem bivališču: - potreba po rekreaciji, - prosti čas, - finančna sredstva. Kljub temu, da so ti pogoji zadovoljeni, je vedenje turistov – njihovo povpraševanje razmeroma fluidno. Poleg prej navedenih dejavnikov, kot so vpliv cene, dohodka, prostega časa, Planina (1996: 131) doda še vpliv možnosti nadomestitve in časovnega odloga ter vpliv iracionalnih dejavnikov. Skozi novejšo zgodovino pa so znanstveniki in turistični delavci zaznali, kako močno lahko turistično povpraševanje reagira tudi na politične nemire, teroristične napade ali naravne katastrofe. Ko so zagotovljeni osnovni pogoji za turistično udejstvovanje, se sproži aktivno iskanje informacij ali pa nam jih pred tem »vsilijo« mediji. Foxall in Goldsmith (Cvek 2003: 46) navajata strategije, ki bralca oglasa oziroma potrošnika prepričajo k nakupu izdelka ali storitve, vnaprejšnjemu iskanju informacij ter povečanju njegove vpletenosti: - povezava oglaševane storitve ali izdelka s ključnimi cilji potrošnika, tj. potrošnik percipira izdelek ali storitev kot zadovoljitev njegove trenutne želje, - prikaz storitve ali izdelka kot superiornega nad ostalimi, - sprememba stališča do konkurenčnih blagovnih znamk, - dodajanje novih kombinacij informacij o blagovni znamki, ki kažejo produkt kot nekaj novega, izboljšanega, s čimer se veča privlačnost in konkurenčnost, - vzbujanje naklonjenosti blagovni znamki s sklicevanjem na pomembne oz. referenčne osebe, - sprememba stališč ali vedenja s sklicevanjem na skupinsko pripadnost, - dodajanje novih normativnih komponent. 13 Slika 2.2.1: Splošni model nakupnega vedenja po Kotlerju in soavtorjih Vir: Brezovec 2000: 25. Vendar kot smo navedli zgoraj, je turistični produkt po naravi zelo specifičen, s čimer je pogojeno tudi samo odločanje turistov, ki pa se po naravi zelo razlikuje od odločanja za nakup drugih izdelkov. Poznavanje načina odločanja ciljnih skupin je odločilno pri oblikovanju tržnega komuniciranja. Da bi podrobneje razumeli načine in procese sprejemanja odločitev pri turistih, sta Mathieson in Wall oblikovala shemo, ki nazorno predstavlja ta proces. 14 Slika 2.2.2: Proces sprejemanja odločitve pri turistih Vir: Brezovec 2000: 26. 15 3. DRŽAVA KOT TRŽNA ZNAMKA Philip Kotler (1997) omenja neverjetno rast ekonomij v državah Singapur, Hong Kong, Japonska in Južna Koreja. »Made in Japan« danes zveni povsem drugače, kot je v osemdesetih letih, ko so bili znani po cenenem materialu in slabi izvedbi. Danes pomeni ta oznaka kakovostne visokotehnološke izdelke, ki so cenjeni po celem svetu. Hong Kong se je prelevil iz pristanišča tovornih ladij v poslovno metropolo, ne le Azije, temveč sveta. Kotler še pravi, da vsaka država potrebuje sistematično metodologijo, s katero lahko oceni svoje štartne pogoje, svoje prednosti, slabosti in priložnosti ter si začrta najbolj optimalne poti, po katerih bosta potekala ekonomski razvoj in ekonomska revitalizacija. Ustvarjati tržno znamko v grobem pomeni diferencirati svoj produkt od ostalih. Tržna znamka ne pomeni le ime, barva, logotip in dizajn. Tržne znamke ljudem ponujajo svoj pogled na svet in poskušajo na emotivni ravni vzpostaviti diskusijo s svojimi kupci. Je splet pomenov, načinov ter vrednoti, s katerimi podjetje nastopa na trgu. Wally Olins (2003: 10–27) pravi, da tržna znamka pomeni iluzijo izbire, da ne pozna meja, da s tržnimi znamkami definiramo sebe in svoj obstoj in da je postala družbeni in kulturni fenomen z nepričakovano pomembnostjo in prepričevalno močjo. Tržne znamke so manifestacije našega časa in nam v poplavi informacij in stimulov ponujajo jasnost, sigurnost, nadaljevanje, status, pripadnost, identiteto. Tržne znamke so naredile preskok iz industrije izdelkov (hrane, mode, prevoznih sredstev itd.) na ostale strani življenja, kot so šport, prosti čas in zabava. Tržne znamke so postale tudi države. 3.1 Tržna znamka države Verjetno najbolj znana država, ki je hkrat tudi tržna znamka, so Združene države Amerike. In ni težko ugotoviti, zakaj. Iz ZDA prihaja največja filmska industrija – Hollywood, katerega filmi prepredajo naš prosti čas in naše kulturno okolje, pa filmske zvezde, ki so same postale tržne znamke in ikone filmske industrije. Iz ZDA izhaja tudi največja in najbolj znana medijska hiša CNN, ki je s svojo ažurnostjo in 16 kakovostjo informacij postala poznana in priznana po celem svetu, ter seveda hamburgerji in ocvrt krompirček, Disneyjevi junaki, Nasini vesoljski programi, Kennedy, Watergate, Grand Canyon, Las Vegas in še bi lahko naštevali. Simon Anholt (2003: 122) je s spodnjim šestkotnikom grafično prikazal, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da lahko učinkovito dosežemo prepoznavno tržno znamko države. Slika 3.1.1: Šestkotnik identitete države za prepoznavno tržno znamko države Vir: Anholt 2007: 32. Zagotovljena turistična infra- in superstruktura, strokovno izobraženi turistični delavci in učinkovita strategija so del promocije turizma. Prijazen kulturni prostor, spodbujanje in državna podpora kulturnim delavcem spodbujajo kulturni aspekt. Podpora podjetnikom, kreditiranje in izobraževanje spodbujajo gospodarsko rast, ki se izkazuje z izvozom »Made in ...« tržnih znamk. Prijazni zakoni, enostavna birokracija, progresivna gospodarska rast in ustaljen politični duh v državi privabi tuje investitorje, odprtost mej in vključevanje v mednarodne programe in združbe pa prispeva k izboljšanju zunanje politike. Tržna znamka države je predstava o državi, ki nastaja v glavah potrošnikov. Zaradi zatekanja k stereotipom v oglaševalskih sporočilih pa so lahko predstave o državi 17 napačne ali skrivljene. Zato je pomembno, da pravo sliko predstavljajo prav vsi akterji v zgornjem šestkotniku in se za predstavljanje svetu ne opirajo le na enostaven marketinški splet. Anholt (2003: 123) pravi, da so predvsem pomembne predstave o državi tiste, ki jih nastajajo v glavah njenih državljanov. Državljani doživljajo strategijo države na lastni koži, zato jih uvršča kot najbolj pomemben element pri gradnji tržne znamke države. Če je strategija učinkovita, so prav državljani lahko najboljši promotorji države, saj dnevno komunicirajo z različnimi javnostmi na različnih ravneh znotraj in zunaj državnih meja. Slika 3.1.2: Model graditve tržne znamke države Vir: Kline 2004: 1046. Glavni pogoj za gradnjo uspešne tržne znamke je vzpostavitev emocionalne povezave med produktom in potrošnikom. Lažje rečeno kot narejeno, kadar govorimo o tržni znamki države – ki je že sama po sebi grajena iz več produktov. Morgan in Pritchard 18 (2003: 278) se sprašujeta, ali je potemtakem sploh mogoča emocionalna povezava? Odgovor najdeta v promociji dodane vrednosti – točki diferenciacije. Dobro zastavljena oglaševalska kampanja naj bi nam predstavila točno to. Avtorja navajata, da je na prvi stopnji gradnje tržne znamke države potrebno doreči najgloblje vrednote te države, te pa morajo biti trdne, relevantne, lahko razumljive in takšne, ki so pomembne za potencialne turiste oziroma se turisti lahko z njimi poistovetijo (jih vzamejo za svoje). Izpostavljene vrednote se morajo nato odražati v vseh komunikacijah, ki jih ima država s svojimi javnostmi. Dobro je, če so te komunikacije podkrepljene z vizualnim »sidrom«, logotipom ali imenom, ki zagotavlja konsistenco med sporočili. Da bi uspešno vzpostavili emocionalno povezavo med destinacijo in potencialnim turistom, mora biti tržna znamka države: - kredibilna, - uresničljiva, - diferencirana, - navdušujoča, - odmevna pri potrošniku. Ker imajo države znotraj sebe posamezne regije, ki so prav tako turistično privlačne in so same zase turistične destinacije, imenujeta Morgan in Pritchard (2003) tržno znamko države supra-brand. Kakovost oglaševalskih kampanj ter širina uporabljenih komunikacijskih kanalov in orodij ter intenzivnost in količina oglaševanja države kot tržne znamke pa so v veliki meri pogojene s finančnimi sredstvi, ki jih odgovorna telesa dodelijo turističnim organizacijam v ta namen. Španija je bila leta 2006 na drugem mestu po številu turističnih prihodov, kar ji je prineslo 51,1 milijarde ameriških dolarjev turističnih prihodkov. Španija je tretja po vrsti po vsoti proračuna, namenjenega izključno turistični promociji, in ta je leta 1997 znašal 78.647.000 milijonov dolarjev (Cockerell 1998). Avstralija je za oblikovanje svojega »Brand Australia« in oglaševalsko kampanjo leta 1997 načrtovala kar 100 milijonov ameriških dolarjev, kar naj bi pripeljalo v 19 Avstralijo 14 milijonov turistov in načrtovanih 44 milijard izvoznih zaslužkov. Oblikovali so logotip, ki se je obdržal še danes (kenguru in zahajajoče sonce). 3.2 Identiteta, imidž in ugled države Jančič (1998: 1032) našteva naslednje temeljne elemente državne identitete: - državni simboli, - geografske in klimatske značilnosti, - znane osebnosti (kultura, šport, znanost, politika ...), - znana podjetja in izvozni izdelki, - nacionalni značaj, - kakovost življenja in bogastvo države, - vojaška tradicija in moč, - demokratičnost in družbena pravičnost, - religija, - etnološke značilnosti, - arhitektura, - turistične zanimivosti, - dogodki in dnevne novice, - prehrambene navade, - jezik. Da bi lahko opredelili identiteto tako kompleksne enote, kot je država, moramo najprej poznati vse njene lastnosti. Bolj ko so te lastnosti definirane, bolj jasno sliko o svoji identiteti ima lahko država. Tako kot človek ne more zase reči, da je ugleden, tako tudi ne država. Ugled je nekaj, kar nam lahko na podlagi naših preteklih dejanj, naših ciljev in dosežkov pripišejo drugi. Gre za dobro ime in spoštovanje. Enako država svoj ugled v svetu dobi s pozitivno sliko, ki jo projicira navzven. Politična ustaljenost, gospodarska rast, visok življenjski standard, urejeno okolje, kakovostni izdelki ... Gre za ovrednotenje, ki izhaja iz posredne ali neposredne izkušnje (Jančič 1998: 1029). 20 Kljub temu pa Anholt pravi (2003: 133), da ljudje zelo težko spreminjamo miselne vzorce v zelo kratkem času in da je pomembno vložiti veliko truda, da se to zgodi. Tako na primer države z dobrim ugledom le težko ranijo dogodki, kot so na primer 11. september ali pa teroristični napadi v Egiptu. Slabe novice potujejo sicer zelo hitro, a se tudi zelo kmalu izgubijo. Novica o bolezni norih krav še zdaleč ni prizadela turističnega obiska Velike Britanije v takšni meri, kot so sprva predvidevali. Tudi napadi terorističnih skupin na turiste v Egiptu ali pa naravna katastrofa, kot je bil pred leti cunami, niso kaj dosti ohromili količine prihodov turistov na omenjene destinacije. Tako kot s težavo spremenimo dobro mnenje, tako tudi slabega. Nekatere države v razvoju, države nekdanjega komunističnega bloka le s težavo reformirajo svoj ugled. Podobno situacijo smo lahko doživeli tudi na lastni koži, ko so nas mednarodne javnosti ves čas prištevale k Balkanu, k nemirom in vojnam, ko nas še danes menjajo s Slovaško ali pa, ko kakšnemu tujcu le s težavo dopovemo, da je življenjski standard Slovencev višji kot standard državljanov ostalih držav nekdanje Jugoslavije. Vključitev in vstop Slovenije v Evropsko unijo pa je državi prinesel ugled pri svetovnih javnostih, predsedovanje in prevzem nove plačilne valute evro sta nenadoma vrgla na Slovenijo dobro luč. Strokovnjaki pravijo, da sedaj, ko je Slovenija končno pod žarometi, mora pokazati vse, kar ima. S pozornostjo mednarodnih javnostih lahko slovenska podjetja, umetniki in glasbeniki prodrejo v svet. Sedaj je tudi pravi čas, da se Slovenija pokaže Evropi in svetu kot edinstvena turistična destinacija. 3.3 Strategija upravljanja tržne znamke države Poleg pozitivnih vplivov turistične industrije na mednarodno bilanco lahko zaradi napačne predstave v množičnih medijih – posploševanja in uprizarjanju stereotipov, h katerim se pogosto zatekajo oglaševalci – državi povzročijo več škode kot koristi, sploh če gre za državo, ki je v razvoju. Zaradi tega se vzpostavi tudi vprašanje družbene odgovornosti oglaševalcev, še posebej ko govorimo o imidžu države. Jančič (1999) pravi, da je vloga marketinga oblikovanje, ohranjanje in spreminjanje odnosa in vedenja do posameznega kraja. Zaradi tega, ker ima vsako mesto, regija ali 21 država svoj življenjski ciklus, je potrebno strateško upravljanje z ugledom, imidžem in tržno znamko države. Kotler, Heider in Rein (Jančič 1999) navajajo pet različnih stadijev, v katerih se lahko nahajajo kraj, regija ali država: - kronično bolni kraji: kraji, kjer propada ključna industrija in ki niso več zmožni financirati javnih služb, - akutno bolni kraji: to so industrijska mesta, ki imajo sicer vse kulturne, zgodovinske, politične in druge vire, da se lahko prestrukturirajo, - kraji vzpona in padca: pri katerih gre za izmenično propadanje in ponovno vzpostavljanje velikih industrij, - zdravi spreobrnjenci: to so tisti kraji, ki veliko vlagajo v svoje nove privlačnosti, - redki izbranci: kraji, med katere sodijo tisti, ki so finančno zdravi in privabljajo nove turiste, prebivalce in poslovneže. Številne države so se s pomočjo uspešnih tržnih strategij prelevile iz svoji »akutnih« stanj v uspešne tržne znamke. Gre za integrirano strategijo, ki sestoji iz elementov Anholtovega šestkotnika, ki smo ga prikazali na 11. strani. Vsi elementi (promocija turizma in kulture, investicije, zakonodaja, tržne znamke in ljudje) se morajo med seboj strinjati o enotni tržni strategiji. Gre za različne javnosti, ki govorijo isti jezik. Takšna strategija bo obrodila svoje sadove šele na dolgi rok, zaradi tega je potrebna konsistenca ves ta čas. Strategija upravljanja tržne znamke države s strani turizma pa pri svoji implementaciji zahteva doseganje določenih ciljev, da je le-ta lahko primerna in uspešna za akterje na obeh straneh. Buthalis (2000) navaja štiri generične strateške cilje, ki naj bi jih upoštevali: - dolgoročno izboljšanje blaginje lokalnih prebivalcev, - maksimizacija zadovoljstva obiskovalcev, - maksimizacija dobičkonosnosti lokalnih podjetij ter posledično izboljšanje gospodarstva, 22 - optimizacija vplivov turizma in zagotavljanje ravnotežja med pozitivnimi učinki v gospodarstvu ter negativnimi na področju družbe in okolja. 23 4. OPREDELITEV TURISTIČNEGA OGLAŠEVANJA 4.1 Oglaševanje v turizmu Preden se spustimo v podrobnosti, moramo vedeti, kaj oglaševanje v svoji definiciji sploh pomeni. »Oglaševanje je dejavnost tržnega komuniciranja, ki se nanaša na plačano obliko neosebne predstavitve ali promocije izdelka oz. organizacije, za znanega naročnika. Oglaševanje je neosebna oblika komuniciranja, ker uporablja neosebni način komuniciranja« (Brezovec 2000: 107). Orodja, ki jih pri tem uporablja, so oglasi v tiskanih medijih, oglasi v digitalnih medijih, na radiu ali televiziji ter v tiskovinah. Koth (1987) pa navaja štiri različne tipe oglaševanja: - oglaševanje blagovne znamke, - oglaševanje informacije, - oglaševanje podobe podjetja, - oglaševanje kot opomin. Za namene turizma se navadno uporablja oglaševanje informacije, s katero se predstavi novo destinacijo ali se na ta način promovira imidž same destinacije, predstavi se nova dejstva ali novo turistično storitev. Z informacijo ustvarimo zavest o turistični storitvi, ki je lahko povsem informativne narave ali pa nosi konkurenčno sporočilo. Za namen turizma se uporablja tudi oglaševanje blagovne znamke turistične organizacije oziroma v našem primeru tržne znamke države. Takšno oglaševanje je rezervirano za tiste države, ki so s spletom tekmovalne identitete in ostalih orodij v glavah potrošnikov ustvarile dovolj trdno in jasno predstavo – imidž države. 4.2 Funkcija in zgradba oglasa Funkcija televizijskega oglasa v grobem je prenesti sporočilo pošiljatelja – podjetja do prejemnika – kupca in z njim vzbuditi pozornost. Podjetje sporoča kupcu informacijo, 24 da bi opozorilo na nov izdelek, ga prepričalo o kakovosti in vzpodbudilo selektivno povpraševanje. Vendar pa Lewis in Chambers (Brezovec 2000: 108) pravita, da mora dober turistični oglas omogočati naslednje: - sposobnost, da si turisti o storitvi ustvarijo mentalno podobo, - obljubo, da bo storitev zadovoljila potrebo/željo ali rešila določen problem, - sposobnost pri turistih, da bodo razlikovali oglaševano storitev od konkurenčnih, - pozitiven vpliv na zaposlene, ki bodo obljubo izpolnjevali, - govorice »od ust do ust«. Model glavnih funkcij oglasa je grafično prikazan v AICDA piramidi: Slika 4.2.1: Model AICDA Najpomembnejša je faza pozornosti, saj le tako lahko osredotočimo bralčeve misli na naše sporočilo, vendar pa je nujno pomembno graditi naprej od te faze, da bi bralec sploh lahko razumel naše sporočilo. Pri bralcu pri naslednji točki vzbujamo interes in radovednost, informacije pa postajajo bolj kompleksne in informativne. Kredibilnost oglasa bralca vzpodbudi in mu zagotovi, da so informacije resnične in gotove, da se nanje lahko zanese, če se bo odločil za akcijo. Bralčeva akcija se stopnjuje z intenziteto njegove želje ter ga motivira, da nadaljuje z iskanjem nadaljnjih informacij. 25 Vsako od zgoraj navedenih faz pa dosežemo z različnimi elementi oglasa. Tako pri gibljivih slikah kot pri stalnih slikah delimo sestavine oglasa na verbalne in neverbalne (Jančič 2000: 01): - naslov, - besedilo (prodajni nagovor), - slogan (pozicijsko geslo), - vizualne podobe: ilustracija/fotografija, - logotip (grafična podoba podjetja). Kreativnost danes loči dobre od slabih oglasov. Prvi nas velikokrat presenetijo z zgradbo in izpeljavo, s skritimi pomeni in simboli in z razmerjem uporabe neverbalnih ali verbalnih elementov. Oglasi se pri zgradbi in vsebini lahko držijo ustaljenih pravil ali jih obrnejo na glavo – odvisno od ciljne publike, pri kateri želijo vzbuditi pozornost. 4.3 Vizualna komunikacija Današnja kultura je kultura vizualnega, kar pomeni, da je zemljan količinsko izpostavljen več vizualnim informacijam in je zanje bolj dovzeten, hkrati pa je takšna kultura pogojena s potrebo po instantnih in hitrih informacijah. Branje knjige traja dlje časa kot ogled filma. Ogled promocijskega turističnega TV-oglasa traja manj časa kot branje turistične brošure. Lastnosti, ki razlikujejo podobe od besed, so: - ikoničnost, - indeksaličnost, - sintaktična nedeterminiranost. Ikoničnost prek kombinacij barv, podob in oblik reproducira vizualne informacije, t. i. ključe, s pomočjo katerih človek zaznava in osmišlja svet. Indeksaličnost služi za zagotavljanje kredibilnosti in resničnosti trditev v oglaševalskih tekstih in slikah. Sintaktična nedeterminiranost podob pa pomeni, da vizualne kode dajejo bralcu širši 26 prostor za dekodiranje in so lahko bolj fluidne kot tekstualne kode, kar je lahko tudi vzrok za ponovno odkrivanje pomena sporočila in posledično aktivno interpretacijo, znova in znova (Messaris 1997: 168). Po Pierceu (Berger 1998) teorija semiotike vključuje poleg jezikovnih tudi nejezikovne znake – zvočne, vizualne, čutne zunanje in proprioceptivne (čustva, notranji občutki). Ta teorija predstavi povezavo med percepcijo, kognicijo in konvencijo. Začetna faza percepcije se začne s pogojem, da so stimuli učinkoviti (Moriarty 1996), tako da jih zazna senzorični register, ki zbudi pozornost in selekcijo. V naslednji fazi se začne kognicija. V tej fazi začnejo potekati prepoznavanje, organizacija, klasifikacija in izbira. Potek se nadaljuje s kodiranjem informacij v spomin – kratkoročni ali dolgoročni, zadnja faza pa je odziv, če je ta pričakovan. Kot kaže, je najbolj pomembna prva faza, da se kognicija lahko sploh začne. To je močan vpliv na senzorični register – v našem primeru torej z vizualijami. Znano je, da je danes večina vizualnih stimulacij, katerih velik del je oglaševalski, vsiljena. Nemalokrat oglaševalci uporabijo v oglasih podobe, s katerimi želijo vzbuditi čustveni odziv in s tem pritegniti pozornost, narediti prvi korak k percepciji. Messaris (1997: 5–33) med vizualne tehnike, s katerimi lahko pridobimo pozornost, uvršča: - kršenje realnosti, - vizualne metafore, - direktni pogled, - pogled od zadaj, - oddaljenost, - subjektivni pogled. Zvezna država Teksas je za namen turizma lansirala oglaševalsko kampanjo, za katero so porabili malo manj kot tretjino celotnega zveznodržavnega proračuna. Izdelali so serijo 30- in 60-sekundnih promocijskih spotov, ki so jih predvajali na nacionalni kabelski in na nekaterih izbranih lokalnih kabelskih postajah. Poleg tega so 27 izdali še 22 različnih tiskanih oglasov, v 51 glavnih revijah za potrošništvo in turizem. Naredili so telefonske intervjuje s prebivalci osmih večjih ameriških mest, ki so bili demografsko opredeljeni kot njihova ciljna skupina. 1000 so jih poklicali pred začetkom kampanje in 1000 po koncu kampanje. Analiza je pokazala naslednji odziv na oglaševalska sporočila: Slika 4.3.1: Odstotek turistov, ki so se odzvali na oglaševalsko kampanjo Vir: Tourism management 1997: 143. Morgan in Pritchard (2000) pravita, da je za turistično oglaševanje pomembno, da v svojih sporočilih prikazuje turistične storitve in destinacije tako, da bodo sporočila vplivala na mentalne podobe turistov. Zato sestavljajo večino oglasov prizori zadovoljnih ljudi v prijetnih situacijah na krajih, ki jih pojmujemo kot »sanjske« ali pa so te lokacije že poznane turistične ikone. To so tako imenovani oglaševalski apeli, ki jih s pomočjo filmske govorice uprizorijo za televizijski medij. Vizualnim metaforam in podobam ter filmski govorici in filmskemu kodu bomo namenili pozornost v nadaljevanju. 28 4.4 Filmski kod Raziskave so pokazale, da približno 75 odstotkov informacij, ki jih zaznajo naši možgani, vstopi skozi oči. Oči imajo 100 milijonov senzorjev v očesni mrežnici, a samo 5 milijonov kanalov, ki povezujejo očesno mrežnico z možgani (Berger 1998). To pomeni, da posvečamo veliko več energije predelavi informacij, in sicer z našimi kognitivnimi zmožnostmi: percepcija, intuicija in posploševanje. Iz gledalčeve perspektive je slika zbirka simbolov in znakov, a interpretacija le-teh sloni na prepričanjih, informacijah, odnosih in vrednotah gledalca. Avtorji filmov, TV-oglasov in ostalih gibajočih slik vanje vključujejo oz. kodirajo informacije, ki naj bi pri gledalcih sprožile določene vrste reakcij, če bodo pravilno dekodirali te skrite kode. Seveda pa gledalci vedno gledajo selektivno, torej osredotočajo svojo pozornost na stvari, ki jih zanimajo, ter tja, kjer lahko najdejo informacijo zase. Gledalci ignorirajo vse tiste informacije, s katerimi ne vzpostavijo povezave. Winfried Noth (Škerlep 1996) pravi, da je za žanr oglaševalskega sporočanja značilna dvojna struktura sporočil, in sicer, da v sklopu marketinških komunikacij prispeva k vzpostavitvi simbolne identitete blagovne znamke, da promovira blagovno znamko pri različnih ciljnih javnostih in da napeljuje občinstvo k povpraševanju po izdelkih. Vendar pa mora te primarno ekonomske interese skriti v sporočilo, tako da ga prekrije z nekim drugim sporočilom. Noth opredeljuje pragmatično in semantično raven: »V pragmatični perspektivi vsak proces oglaševanja implicira semiotično dejanje menjave sporočil s ciljem ekonomskega dejanja menjave blaga. Semantično pa je oglas sporočilo o blagu, ki je kombinirano z apelom k nakupu le-tega.« Torej gre pri semantičnemu pomenu za dobesedni, konvencionalni pomen glede na pravila uporabljenega koda, recipientovo dekodiranje pomena glede na kod in semiotični sistem. Pragmatični pomen pa je tisti pomen, ki izhaja iz sklepa o komunikatorjevem namenu. Razliko med semantičnim in pragmatičnim pomenom lahko nadalje utemeljimo (Škerlep 2006): 29 - s kontekstom situacije, - z vzajemno vrednostjo oz. tiho predpostavko, ki jo govorca upoštevata, - s komunikativno intenco ali sporočilnim namenom. Da bi lahko razčlenili pomen televizijskega oglasa, Berger (1998) navaja naslednje elemente, po katerih je ta analiza možna: 1. Struktura naracije: o kaj se zgodi v oglasu, o kakšna je spletka, če ta sploh obstaja, ter kakšna sta konflikt in akcija, o kakšne so tehnike, ki gledalcem vzbudijo pozornost, o ali je uporabljen narator. 2. Igralci/karakterji: o kdo so igralci in kakšne so njihove karakterisitke, o kakšna so osebna razmerja med igralci in kakšno funkcijo imajo, o njihov stil, make-up in splošen izgled ter demografske značilnosti, o dodatki, ki jih uporabljajo in kako skušajo prodati proizvod. 3. Dialog: o kakšne vrste dialog je uporabljen, o prepričevalne tehnike (humor, strah, nestrpnost, seks, zapeljevanje ...). 4. Okolje: o kje in kdaj se odvija in kakšen pomen ima okolje, o uporabljeni pomembnejši pripomočki (props). 5. Vizualije: o vrste posnetkov (bližnji plan, spodnji rekurz ...), o način montaže (hitrost gibanja, specialni efekti in distorcije, barve ...). V knjigi Filmski jezik, v poglavju o metaforah in simbolih v gibljivih slikah, Martin (1963) pravi, da so vizualni prikazi z gledalcem v dialektični zvezi po čustveni in 30 miselni vsebini in da je končni pomen odvisen toliko od gledalčeve dejavnosti kot od režiserjeve ustvarjalne volje. Med viri gledalčevega »svobodnega« tolmačenja je vsaka resničnost, dogodek ali kretnja nekakšen simbol ali znamenje. Če nekdo zardi ali zbeži, ima to svoj pomen. Metafora je v filmskem jeziku montažno sosledje dveh slik, katerih soočenje deluje na gledalčevega duha kot nekakšen psihološki udarec, s katerim lažje dojame in sprejme misel, ki jo hoče izraziti režiser. Gre torej za vplivanje na psihološki mehanizem človeka (Martin 1963: 57). Simbol pa v filmskem jeziku pomeni takrat, ko pride do razodetja nekega pomena. Simboličnost lahko temelji na sami kompoziciji slike (npr. kontrapunkt resničnosti), dosežemo jo s simboličnim kadriranjem nekega elementa scene ali predmeta, ali pa s kontrapunktom med dvema dejanjema v isti sliki. Messaris (1994) k vizualni manipulaciji gledalcev uvršča še pozicijo kamere (zgornji rekurz, spodnji rekurz, pogled od zadaj, pogled čez hrbet ...), ki vpliva na vpletenost gledalca z igralci na filmu, montažo, ki vpliva na kontekstni pomen, ter časovno in prostorsko jukstapozicijo (umeščanje stvari v neposredno bližino), s pomočjo katere se oblikuje mentalne asociacije. 31 5. TRENDI V OGLAŠEVANJU Pri produkciji TV-oglasov igrajo pomembno vlogo poleg same kreativne ideje kampanje in kreativne izvedbe TV-oglasa še ostali pomembni faktorji. Režiserjeva kakovost in vizija lahko naredita gromozansko razliko pri izvedbi in samem snemanju TV-spota. Prav tako je strateškega pomena DOP (director of photography), ki je med drugim odgovoren za osvetlitev in kakovost posnetka. Z vsakim od omenjenih faktorjev pa je pogojen tudi finančni izdatek. Honorar priznanih tujih režiserjev TV-oglasov je okoli 10.000 evrov. Pri nas stane celotna snemalna ekipa 25.000 evrov na snemalni dan, v ZDA pa se začnejo šele pri 125.000 dolarjih na snemalni dan. Za tem sledi še kakovost postprodukcijske ekipe, ki na posnetkih uravnava barvne kanale, popravlja napake in nepravilnosti, dodaja posebne efekte itd. Vsak element doprinese h kakovosti in končnemu izdelku. Trenutno je zelo popularna uporaba CG (computer generated) grafike pri produkciji turističnih TV-oglasov. Trend je nekako začela Turčija s svojim promocijskim oglasom, ki smo ga prvič lahko videli v času izbora pesmi za Evrovizijo, leta 2004 v Carigradu. TV-oglas za Turčijo je izjemna mešanica nepričakovanih vizualnih efektov in kombinacij. Gre za neke vrste vizualni pastiche. Kljub uporabi CG grafike oglas ostaja topel, saj je sestavljen iz zelo tradicionalnih in »organskih« prizorov, toplih in pisanih barv. Slika 5.1: Kader iz televizijskega oglasa za Turčijo Vir: Promocijsko gradivo. 32 Kmalu po veliki medijski odzivnosti turškega oglasa so na podoben način turistične predstavitve uporabile še nekatere druge države. Slika 5.2: Kader iz televizijskega oglasa za Južno Korejo Vir: Promocijsko gradivo. Slika 5.3: Kader iz televizijskega oglasa za Latvijo Vir: Promocijsko gradivo. Tako lahko rečemo, da je Turčija s svojim kreativnim prebojem ustvarila nov trend, ki se je sicer na podoben način že uporabljal v TV-oglasih ostalih panog, a ne v turistični industriji. 33 V tem časovnem obdobju se je zgodila še ena oglaševalska kampanja, ki je požela precej medijske pozornosti. Gre za avstralsko turistično kampanjo z rahlo provokativnim sporočilom. »Where the bloody hell are you?« pogovorno v Avstraliji zveni namreč veliko nežneje in je največkrat izrečeno med dobrimi prijatelji. Drugače pa je to sporočilo razumel preostali angleško govoreči svet. Predvsem je fraza zmotila Angleže, saj naj bi bil ta ton nagovora ponižujoč. Provokativen način prenosa sporočila za namen oglaševanja je bil že mnogokrat uporabljen za izdelke ostalih industrij, povsem nov pa je v turističnem oglaševanju. Ali bo provokativen način oglaševanja prešel v uporabo tudi za turistično industrijo, bomo videli v prihodnosti. Slika 5.4: Kader iz televizijskega oglasa za Avstralijo Vir: Promocijsko gradivo. 34 6. METODOLOGIJA Cilj analize je ugotoviti specifičnosti televizijskih oglasov za namen turizma, ugotoviti največkrat uporabljene oglaševalske apele in razumeti korelacijo med oglaševalskimi apeli in kulturno-geografskimi območji preučevanih držav. Cilj analize izhaja tudi iz hipoteze, ki smo jo zastavili na začetku diplomskega dela. Skladno s hipotezo in ciljem analize smo oblikovali ocenjevalno razpredelnico, v katero smo uvrstili rubrike, ki izhajajo iz teorije filmskega jezika ter iz teorije oglaševanja. Ocenjevalne razpredelnice smo razdelili še na večja kulturno-geografska področja (Evropa, Amerika in Karibi, Afrika, Azija in Pacifik, Bližnji in Srednji vzhod), v katere smo nato vpisovali rezultate televizijskih oglasov iz posameznih držav, ki spadajo v določeno geografsko področje. Do rezultatov smo prišli po naslednjem postopku: Po ogledu vsakega TV-oglasa smo mu določili karakteristike iz spodnje razpredelnice. S kljukico smo označili lastnosti, ki so bile v oglasu najbolj izrazite. Po pregledu vseh oglasov določenega področja smo rezultate sešteli in jih predstavili na grafu. 35 Slika 6.1: Primer ocenjevalne razpredelnice UPRIZORITEV OGLASA fantazijski zgodovinski športni razglednica avantura komedija skrivnost VZDUŠJE akcija OGLAŠEVALSKI APELI romanca želja po prenos lastnosti luksuz, eleganca avantura spremembi seksualni apel OGLAŠEVALSKI APELI znane pretekl., sed., prih. humor osebnosti pridružiti se statistike »slice of life« večini živali pripovedovalec PRODAJNI NAGOVOR razlog za trditev korist nakup obljuba srednjih let starejši najstniki, IGRALCI otroci mladina MOTIV POTOVANJA družinski oddih ogled dopust rekreacija izobraževanje pustolovščina 6.1 Uprizoritev oglasa Rubrika uprizoritev oglasa ali »setting« je eden od tipov kategoriziranja filmskih žanrov. Ostali tipi so še vzdušje ali »mood« ter format (Thomas 2001). Formata, ki se deli na živo akcijo, animacijo, biografijo, dokumentarec in muzikal, ne bomo uporabili, ker se v TV-oglasih načeloma ne uporablja. Uprizoritev oglasa se deli na kriminalko, fantazijo, film noir, zgodovinski, zaporniški, znanstvenofantastični, vojni in športni film ter vestern (Thomas 2001). Razumno smo zmanjšali izbor na fantazijski, zgodovinski, športni ter dodali opcijo, ki smo jo poimenovali razglednica. Razglednica predstavlja podobno vizualno uprizoritev kot »slices of life«, le da so v takšnih kadrih bolj prisotne pokrajine ali tihožitja. 36 Slika 6.1.1: Kader iz televizijskega oglasa za Mehiko Vir: Promocijsko gradivo. 6.2 Vzdušje Rubrika vzdušje je drugi tip kategorizacije filmskih žanrov. Deli se na akcijo, avanturo, komedijo, dramo, horor, skrivnost, romanco in triler (Martin 1963). Pri naši analizi smo uporabili vse elemente razen hororja in trilerja, saj sta ta dva načina vzdušja le redko prikazana v oglasnih sporočilih, še posebej v televizijskih oglasih za namen turizma. Slika 6.2.1: Kader iz televizijskega oglasa za Avstrijo Vir: Promocijsko gradivo. 37 6.3 Oglaševalski apeli Kahneman in Tversky (Rajesh 2000) sta napisala ogromno literature na temo okvirjanja potrošnikovih odločitev. Oglasna sporočila navadno uporabijo specifični tip takšnega okvirjanja. Z okvirji oglaševalci izpostavijo določen cilj ali problem, ki ga skušajo zadovoljiti. Tako izpostavijo potencialni problem, ki ga ima gledalec, in prikažejo rešitev zanj. Oglaševalci pritegnejo pozornost z različnimi oglaševalskimi apeli. Poznamo petnajst različnih oglaševalskih apelov, ki se različno uporabljajo glede na ciljno javnost, oglaševan izdelek, cilj oglaševanja. Za namen naše analize smo izbrali dvanajst apelov: prenos lastnosti, luksuz/eleganca, avantura, želja po spremembi, seksualni apel, preteklost/sedanjost/prihodnost, humor, znane osebnosti, statistike, »slice of life« in pridružiti se večini. Slika 6.3.1: Kader iz televizijskega oglasa za Dubaj Vir: Promocijsko gradivo. 6.4 Prodajni nagovor Urbančič (1987) pravi, da imajo sporočila svoj funkcijski vidik, ki narekuje, da na rabo jezikovnih sredstev vedno vplivajo okoliščine, v katerih se sporočilo realizira. Tako morajo biti jezikovna sredstva primerna namenu sporočila, okoliščinam, v katerih se kaj sporoča, in naslovniku, ki mu je sporočilo namenjeno. Bistvo 38 oglaševalskih sporočil je, da delujejo na čustva in domišljijo, posredno pa tudi na razum. S prodajnim nagovorom želijo oglaševalci razložiti ali pa podkrepiti sporočilo oglasa. To dosežejo z naracijo pripovedovalca, igralca ali pa s podpisi v oglasnem sporočilu. Za našo analizo smo izbrali naslednje vrste prodajnih nagovorov: trditev, korist, razlog za nakup, obljuba. Slika 6.4.1: Kader iz televizijskega oglasa za Britanske deviške otoke Vir: Promocijsko gradivo. 6.5 Igralci S pomočjo igralcev je v oglaševalska sporočila možno vključiti dodatne kanale sporočanja – z uporabo glasu in izražanjem emocij. Igralci z različnimi tehnikami, kot so na primer pravilno dihanje in artikulacija ali pa poudarjanje besed, manipulirajo z govorjenim sporočilom, medtem ko se dodatna sporočila prenašajo tudi s pomočjo vživetja v vlogo, ki jo igralec igra. Igralec mora izraziti za gledalca verodostojen karakter, ki bo komplementaren tako glasu kot okoliščini. Za potrebe naše analize smo ugotavljali vrste igralcev – otroci, najstniki/mladina, srednjih let, starejši, živali, pripovedovalec. 39 Slika 6.5.1: Kader iz televizijskega oglasa za Dansko Vir: Promocijsko gradivo. 6.6 Motiv potovanja Brezovec (2000: 37) pravi, da je nakupno vedenje v turizmu v veliki meri odvisno od psiholoških dejavnikov turistov in njihovih motivov. Motivi so človekove potrebe. Potrebe za turistično potrošnjo se pojavijo po tem, ko so zadovoljene primarne potrebe. Krippendorf (Brezovec 2000: 38) navaja izsledke raziskave turističnih motivov nemških turistov iz leta 1986. Pri tem ugotavlja, da se vrstni red motivov bistveno ne spreminja glede na čas. Krippendorf razvrsti motive turistov v lestvico: - oddih (66 %) - sprememba okolja (59 %) - napolniti baterije (49 %) - stik z naravo (47 %) - čas za svoje bližnje (42 %) - sonce (39 %) - dobra hrana (36 %) - zabava, veselje (35 %) - svoboda početja (35 %) - spoznati nekaj novega (33 %) - čisto okolje (32 %) 40 - biti aktiven (30 %) - spoznavati tuje kraje (30 %) - lenariti (29 %) - iskati družbo (23 %) - narediti nekaj za svojo lepoto (23 %) - potovati, krožiti, gibati se (21 %) - širiti svoja obzorja (20 %) - narediti nekaj za svoje zdravje (18 %) - obujati spomine (18 %) - obiskati sorodnike ali prijatelje (16 %) - imeti čas za razmišljanje (15 %) - športne aktivnosti, biti v dobri formi (12 %) - raziskovanje, tveganje, avanturizem (10 %) - imeti čas za svoj hobi (7 %) Raziskave so pokazale, da tudi mednarodne primerljive študije kažejo, da se navade, vedenje in motivi turistov v drugih državah bistveno ne razlikujejo med seboj (Brezovec 2000). Za namen naše analize smo te motive združili v šest reprezentativnih enot: oddih, ogled, družinski dopust, rekreacija, izobraževanje in pustolovščina. Slika 6.6.1: Kader iz televizijskega oglasa za Malezijo Vir: Promocijsko gradivo. 41 7. ANALIZA TURISTIČNIH TV-OGLASOV Skupno smo analizirali turistične TV-oglase iz 77 držav sveta. Najboljšo raziskovalno vrednost sta ponujali Evropa in Amerika s Karibi, saj je bilo iz teh dveh geografskih področjih največ držav, ki so izdelale promocijske TV-oglase. V Afriki in na Bližnjem ter Srednjem vzhodu je najmanj turistično receptivnih držav oziroma te države v zadnjih nekaj letih niso izdelale promocijskih TV-oglasov. Nekatere države so imele v svojih zadnjih oglaševalskih kampanjah več TV-oglasov naenkrat. Ker je vsak od njih drugače predstavljal destinacijo, smo analizirali vse oglase iz sklopa. Svetovna turistična organizacija je za svoje analize razdelila svet na pet večjih geografskih področij in vanje razvrstila države po spodnjem zgledu. V naši razpredelnici so vpisane le tiste države, katerih TV-oglase smo obravnavali v analizi. Slika 7.1: Geografska področja in države v analizi DRŽAVE REGIJA AFRIKA Tunizija, Sejšeli, Tanzanija, Zambija, Južnoafriška republika, Svaziland AMERIKA IN KARIBI (Severna, Srednja, Južna) Kanada, Mehika, Združene države Amerike, Aruba, Bahami, Barbados, Bermudi, Britanski deviški otoki, Kajmanski otoki, Dominika, Jamajka, Puerto Rico, Belize, Costa Rica, El Salvador, Honduras, Panama, Argentina, Peru AZIJA IN PACIFIK Kitajska, Hong Kong, Južna Koreja, Tajvan, Kambodža, Indonezija, Malezija, Filipini, Singapur, Tajska, Vietnam, Avstralija, Fidži, Nova Zelandija, Tahiti Danska, Islandija, Irska, Norveška, Švedska, Anglija, Avstrija, EVROPA Francija, Monako, Nizozemska, Švica, Češka, Madžarska, Latvija, Poljska, Romunija, Rusija, Ukrajina, Albanija, Hrvaška, Grčija, Portugalska, Italija, Ciper, Izrael, Turčija, Monako, Škotska, Španija BLIŽNJI IN SREDNJI VZHOD ZAE, Egipt, Jordanija, Libanon, Katar, Savdska Arabija, Indija Vir: World trade organization, World tourism organisaton. V nadaljevanju bomo predstavili rezultate analize. Med razmerji, ki smo jih dobili z analizo, bomo obrazložili tista, ki so najbolj izstopala. 42 7.1 Afrika Slika 7.1.1: Graf analize TV-oglasov iz Afrike Zgoraj prikazana razmerja kažejo, da je imela večina oglasov fantazijsko uprizoritev, vzdušje pa je bilo največkrat prikazano kot avanturistično ali pa skrivnostno. Afriška celina je prepredena z zelo tradicionalnimi združbami in običaji, v katere še ni posegla globalizacija. Obravnavane države (Sejšeli, Tanzanija, Zambija, Južnoafriška republika, Svazi) prikazujejo v svojih oglasih precej klišejske uprizoritve afriške celine – nepozidane plaže, kristalno morje, pomanjkljiva infrastruktura ... Apeli v teh 43 oglasih so precej raznoliki in nobeden ni prav posebej izrazito zastopan. Nagovor največkrat ponuja razlog za nakup, sledi pa mu korist. Zelo izrazit odstotek pa imajo igralci srednjih let. Zaradi možnosti identifikacije in zaradi kupne moči ciljne skupine, ki ji je namenjen oglas. Pri motivu potovanja sta najbolj zastopana oddih in pustolovščina. Prvi je pogojen z umaknjenostjo destinacije iz mestnega vrveža in obljudenih plaž, drugi pa z načinom in tipom potovanja po znamenitostih zaradi neasfaltiranih cest, potovanje v prostrane savane ali zaraščene tropske gozdove z namenom opazovanja plemen in živalskega sveta. 44 7.2 Amerika in Karibi Slika 7.2.1: Graf analize TV-oglasov iz Amerike in Karibov Analiza televizijskih turističnih oglasov iz Amerike in Karibov kaže precej drugačno sliko kot prejšnje kulturno-geografsko področje. Večina oglasov je bila uprizorjenih kot razglednica. Lahko bi rekli, da dokaj pričakovano, sploh za Karibe, od koder imamo že ustaljene vizualne podobe – poležavanje na plaži, kokosove palme, nasmejani in zagoreli domačini ... 45 Vzdušje avanture je večkrat predstavljeno v oglasih z obeh ameriških celin kot pa v tistih iz karibskega dela. Predvsem v oglasih iz držav Južne Amerike so prikazane najrazličnejše avanturistične aktivnosti, kot so treking in planinarjenje, gorsko kolesarjenje, obiskovanje festivalov, surfanje in podobno. Karibski del oglasov pa izraža predvsem romanco – zaljubljeni pogledi, sončni zahodi in sprehodi po plaži. Najbolj reprezentirani so oglaševalski apeli luksuza in elegance – ti so pogojeni s superstrukturo in ponudbo prestižnih hotelov, seksualni apel – ta se navezuje na romanco, ter »slice of life« in želja po spremembi. Prvi prikazuje izseke brezskrbnega življenja, pobeg, zdrav način življenja, ki gledalcu vzbudi željo po spremembi – od načina življenja ali od običajnega načina dopustovanja. Razlog za nakup je največkrat uporabljena vrsta prodajnega nagovora. Igralci so tako tisti srednjih let kot otroci, čeprav je razmerje prvih večje. V večini oglasov sami igralci ne govorijo. Največkrat je uporabljen pripovedovalec, ki se kot neke vrste opazovalec postavi v pasivno vlogo in sporočilo oglasa podkrepi z nekimi opažanji ali dodatnimi informacijami. Najpogostejši motiv potovanja v oglasih je oddih in pustolovščina, sledi pa mu motiv rekreacije. 46 7.3 Azija in Pacifik Slika 7.3.1: Graf analize TV-oglasov iz Azije in Pacifika Razmerje v uprizoritvi se v oglasih iz Azije in Pacifika razdeli na fantazijsko in na razglednico, slednje je skoraj za polkrat višje. Razglednice iz polovice tega kulturnogeografskega območja prikazujejo totale prestolnic, stolpnice v poslovnih predelih mesta in parke, v drugi polovici pa zopet vidimo prelete nad peščenimi plažami, otoki in gozdovi. Fantazijska uprizoritev je izražena s posebnimi CG (computer generated) 47 vizualnimi efekti. Ti efekti dajo dodatno vrednost prizorom teh destinacij, in sicer kot visokotehnološke in tehnično napredne države. V oglasih najbolj izstopa vzdušje avanture. Tako imenovane hi-tech destinacije nam ravno zaradi njihovega napredka odpeljejo na avanturo, kot je navadno nismo vajeni – imax kinodvorane, superhitri vlaki, 80 in večnadstropne stolpnice ... Drugi del azijskih in pacifiških držav pa v oglasih prikazuje tip avanture, kot smo jo že opisovali za prejšnje področje. Najbolj pogost oglaševalski apel »slices of life« nam z utrinki prikazuje najpogosteje malce bolj nenavadno hi-tech življenje in nas z drugim največkrat uporabljenim apelom – pridružiti se večini – poziva, da stopimo z njimi korak naprej, korak v prihodnost. Kot smo pričakovali, tema dvema apeloma sledijo še luksuz in eleganca ter prenos lastnosti. V oglasih gledalce največkrat nagovarjajo s trditvijo in razlogom za nakup. Le malokrat uporabijo otroke, največkrat pa igralce srednjih let ter pripovedovalca. Največkrat predstavljen motiv potovanja je oddih, sledita mu pustolovščina in ogled. 48 7.4 Evropa Slika 7.4.1: Graf analize TV-oglasov iz Evrope Največkrat uporabljena uprizoritev v TV-oglasih iz Evrope je bila fantazijska. Že dobro poznane turistične destinacije in atrakcije so bile v oglasih prikazane z dodanimi CG elementi, kar daje gledalcu občutek skrivnosti oziroma poskušajo s temi tehnikami pričarati neke dodane emocionalne vrednosti. Eifflov stolp poznamo vsi in vemo, kako izgleda, a z dodanimi emocijami romance ali pa skrivnosti postane stolp 49 nekaj bolj poželjivega kot le pariška razgledna točka. Postane kraj zaljubljencev, poljubov ipd. Poleg vzdušja avanture sta enako močno prisotna romanca in skrivnost. Oglasi poskušajo s pomočjo neke zgodbe, ki jo uprizarjajo, predstaviti nekaj več kot le znamenitosti in arhitekturo, vanjo pa vpletejo elemente skrivnosti ali romance. Zgodba, kot način predstavitve destinacije, se v teh oglasih pojavi večkrat kot v ostalih. Največkrat uporabljeni oglaševalski apeli so apel luksuza in elegance, sledi apel avanture in seksualni apel, ostali apeli sledijo razmeroma enakomerno. Luksuz in eleganca sta največkrat uprizorjena znotraj luksuzno opremljenih hotelov, palač in muzejev, z gastronomskimi užitki ali z načini potovanja (limuzine, kočija ...). Prodajna nagovora razlog za nakup in obljuba največkrat nagovarjata gledalca. Oglasi so v veliki večini namenjeni gledalcem srednjih let, nekajkrat so uporabljeni tudi otroci ali živali, skoraj vsak oglas pa spremlja naracija pripovedovalca. Motiv potovanja, uporabljen v evropskih turističnih TV-oglasih, je oddih, sledita mu ogled in pustolovščina. Ogled je v razmerju do ostalih kulturno-geografskih področij prav v Evropi največkrat izpostavljen. Povsem razumljivo, saj je Evropa kulturno najstarejša od preučevanih področij. 50 7.5 Bližnji in Srednji vzhod Slika 7.5.1: Graf analize TV-oglasov iz Bližnjega in Srednjega vzhoda Turistični TV-oglasi iz Bližnjega in Srednjega vzhoda so bili največkrat uprizorjeni kot razglednica. Vzdušje, ki je prevladalo v teh TV-oglasih, je bila skrivnost, sledilo pa je vzdušje avanture. Skrivnost je bila največkrat izražena s prizori neskončnih peščenih sipin in sončnimi zahodi čez puščavsko prostranost, preleti jastrebov ... Gledalec pri večini 51 oglasov dobi občutek Aladinove pravljice, razen pri oglasu iz Dubaja, kjer so vključeni tudi prizori stolpnic, nakupovalnih centrov in luksuznih hotelov. Oglaševalski apel, ki je prevladal, je bil »slice of life« in preteklost/sedanjost/ prihodnost. Sploh zadnji apel v oglasih ostalih kulturno-geografskih področij ni bil tolikokrat uporabljen kot tokrat. Očitno je, da skušajo te destinacije prikazati napredek in razvitost, kljub temu pa ohranjajo močne vezi s preteklostjo in tradicionalnim načinom življenja (beduini, pastirji ...). Prodajni nagovor, ki so ga največkrat uporabljali, je bil razlog za nakup. Zelo velik odstotek med igralci so imeli otroci, čeprav so še vedno prevladali igralci srednjih let. Motiv za potovanje, ki je bil največkrat izražen v oglasih, je bil oddih, sledila pa je pustolovščina. 7.6 Povzetek Ugotovili smo, da se TV-oglasi med seboj ne razlikujejo dovolj, da bi za vsako kulturno-geografsko področje lahko oblikovali svoj trend. Dovolj dobro pa se razlikujejo po oglaševalskih apelih, ki jih uporabljajo. Tako smo lahko dorekli nekatere specifičnosti, po katerih se razlikujejo, in utemeljili, zakaj je tako. Te specifičnosti pa na žalost dostikrat niso nič drugega kot že poznane in pričakovane klišejske uprizoritve. Države, ki imajo visoko emocionalno privlačnost ter pozitiven imidž in ugled, jim klišejske uprizoritve ne škodujejo, za ostale je zgodba lahko drugačna. Tako potrjujemo hipotezo, ki smo jo zastavili na začetku diplomskega dela, torej, da med uporabljenimi oglaševalskimi apeli in klišeji kulturno-geografskih področij obstaja zelo močna korelacija. 52 8. SKLEP Spodnji graf (Pritchard 2002) prikazuje, kako nekatere destinacije pri turistih delujejo na emocionalni ravni in so posledično postale slavne destinacije oz. »must see« destinacije. Graf nazorno prikazuje, kako se bogate in močne tržne znamke destinacij ločijo in sporočajo, da so vredne obiska. Slika 8.1: Graf pozicije tržnih znamk destinacij Visoka emocionalna privlačnost Bahami Indija Pariz JAR Nizka vrednost ugleda Visoka vrednost ugleda Irska Škotska Poljska Antarktika Ukrajina Afganistan Nizka emocionalna privlačnost Vir: Pritchard 2000: 24. Visoko vrednost ugleda uživajo tiste tržne znamke destinacij, ki imajo odlične oglaševalske kampanje – takšne, ki nadgrajujejo že poznane vrednosti destinacije, in takšne, ki krepijo njene vrednote in osebnost. Takšne tržne znamke imajo ponavadi konsistentne, relevantne, privlačne in zelo kakovostne oglase, s čimer pa so pogojeni tudi visoki produkcijski stroški in seveda visoka vrednost kreativnosti. Za prvi pogoj so zadolžene organizacije na narodni ravni, za drugi pogoj pa poskrbi pravilno izbrana oglaševalska agencija. Med tema dvema pa obstaja še ena vez, in sicer nacionalna turistična organizacija, kateri mora biti popolnoma jasno, kaj je tržna znamka, kako se 53 jo oblikuje, vzdržuje in nadgrajuje. Nacionalna turistična organizacija mora biti sposobna predati oglaševalski agenciji popolnoma jasno sliko o tem, kakšne so vizije države kot turistične destinacije, o njeni osebnosti in njenem karakterju. Oglaševalski agenciji je potrebno predati brief, ki je podkrepljen z rezultati raziskav in analiz, preteklih ciljev, ter jasno sliko o tem, kaj destinacija je in kaj želi biti. Predstavniki države kot turistične tržne znamke so nacionalne turistične organizacije in njihova naloga je, da popolnoma poznajo karakteristike države. Enako kot mora dober menedžer pop zvezde dodobra poznati vse kaprice, želje in karakteristike zvezdnika, da ga lahko uspešno proda in predstavi glasbeni založbi, enako je država pop zvezda in turistični delavci njeni menedžerji, ki si morajo želeti, da njihova pop zvezda pristane čim višje na Billboardovi glasbeni lestvici. 54 9. VIRI IN LITERATURA 1. Anholt, Simon (2007): Competitive identity: the new brand management for nationc, cities and regions. New York: Palgrave Macmillan. 2. Anholt, Simon (2003): Brand new justice. Oxford: Butterworth-Heinemann. 3. Berger, A. Asa (1998): An introduction to Visual Communication. Mountain View: Mayfield Publishing Company. 4. Brezovec, Aleksandra (2000): Marketing v turizmu. Portorož: Turistica, Visoka šola za turizem. 5. Buthalis, Dimitrios (2000): Marketing the competitive destination of the future. Tourism management (21), 97–116. 6. Cockerell, Nancy (1998): Increased pressure on national promotional budgets. Dostopno na http://hotelonline.com/News/PressReleases1998_4th/Nov98_PATA.html (3. december 2007). 7. Crompton, John (1997): Tourism management 18, Elsevier Science: Great Britain. 8. Cvek, Dunja (2003): Od besede k podobi: vizualno v oglaševanju. Diplomsko delo. Ljubljana: FDV. 9. Gibbs, John (2002): Short cuts: film style and interpretation. London: Wallflower Press. 10. Hall, Michael (2000): Tourism planning – Policies, Processes and Relationship. Edinburg Gate: Longman. 55 11. Jančič, Zlatko (1999): Celostni marketing. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 12. Jančič, Zlatko (1990): Marketing: strategija menjave. Ljubljana: GV. 13. Kline, M. in M. Ule (1996): Psihologija tržnega komuniciranja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 14. Kotler, Philip (1997): The marketing of nations. New York: Free Press. 15. Martin, Marcel (1963): Filmski jezik. Ljubljana: Mladinska knjiga. 16. Messaris, Paul (1997): Visual Persuasion: The role of images in advertising. Thousand Oaks, London, New Delhi: Sage. 17. Messaris, Paul (1994): Visual Literacy: Image, Mind & Reality. San Francisco: Westview Press. 18. Middleton, Victor T.C. (1993): Marketing in travel and tourism. Oxford: Butterworth-Heinemann. 19. Morgan, N. in A. Pritchard (2000): Advertising in Tourism and Leisure. Oxford: Butterworth-Heinemann. 20. Morgan, N., A. Pritchard in R. Pride (2002): Destination Branding. Oxford: Butterworth-Heinemann. 21. Moriarty, Sandra (1996): Abduction and a theory of visual interpretation. Dostopno na http://spot.colorado.edu/%7emoriarts/abduction.html (10. december 2007). 22. Olins, Wally (2003): On brand. London: Thames & Hudson. 56 23. Planina, Janez in T. Mihalič (2002): Ekonomika turizma. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 24. Planina, Janez (1996): Uvod v turizem. Portorož: Visoka šola za hotelirstvo in turizem. 25. Rajesh, Chandy (2000): What to say when: Advertising appeals in evolving markets. Minnesota: Universitiy of Minnesota. 26. Škerlep, Andrej (1996): Semiotika oglaševanja: anatomija pomena oglaševalskih sporočil. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 27. Škerlep, Andrej (2006): Semiotika. Zapiski s predavanj. Fakulteta za družbene vede. 28. Thomas, Deborah (2001): Short cuts. Spaces and meanings in american film. London: Wallflower Press. 29. Urbančič, Boris (1987): O jezikovni kulturi. Ljubljana: Delavska enotnost. 30. World tourism ogranization: Tourism and world economy. Dostopno na http://unwto.org/facts/menu.html (20. januar 2008). 31. World tourism organization (2007): Tourism Highlights 2007 Edition. Madrid: UNWTO. 57 10. PRILOGA DVD z vsemi televizijskimi turističnimi oglasi iz analize. 58