Zmagovalka Urška Sumita Gregorič

FOTO: Marjan Cerar
Jaz bom zmeraj zmagala
Tekst: Urška Krišelj Grubar, mail: urska.kriselj@siol.com
bolna, ona pa zelo zelo mlada. Pa
tudi denarja ni imela. Poleg tega
je bila prepričana, da je njena deklica po nekaj tednih umrla. A
Urška jo nekega dne obišče. Tedaj ima mati 38 let. Ko jo zagleda,
pade v nezavest. Srečanje materi
spremeni življenje. Začne popivati in po štirih letih umre. Urška, ki se od srečanja z biološko
mamo naprej podpisuje z obema
imenoma Urška in Sumita, pove,
da je bilo to, kar je njena biološka
mama naredila zanjo, v resnici rešitev. Veliko bolj kruto kot zanjo je
bilo za mamo, ki so jo vsa leta težili občutki krivde. Urška Sumita
pravi, da bi morali biti posvojeni
hvaležni novim staršem, in sama
je svoji mami in očetu na Vogrskem vsak dan znova. Pa tudi svoji biološki mami, da jo je v takih
razmerah, bila je namreč posiljena, sploh donosila in ji omogočila
življenje. »Rojena sem pod srečno
zvezdo. Prišla sem na Vogrsko. Tu
sem preživela čudovito mladost
s čudovitimi starši.« Edina črna
pika, ki se je spominja iz otroštva,
je, da so jo otroci, ki so od staršev
izvedeli, da je posvojenka iz Bosne, zbadali, da je Bosanka. To pa
ta, ki hkrati počne sto reči, med
drugim nesebično pomaga pri povezovanju in organiziranju kulturnih dogodkov, ki imajo veliko težo
v umetniških krogih novogoriške
regije. Urška je magistra komunikologije, poznana tudi kot reportažna fotografinja. Njeni cilji pa
so usmerjeni predvsem v turizem
(je tudi diplomirana organizatorka turizma). Trudi se, da bi imela
je bolelo. Ampak tudi to je preživela in iz svojega življenja iztisnila največ. »Jaz, Bosanka, zdaj vodim kulturno-turistično društvo
na Vogrskem in sem predstavnica
države v svetu zavoda Centra za
socialno delo Nova Gorica,« bolj
v šali kot zares pove Urška Sumi-
svoj ranč s terapevtskimi konji, ki
bi čustveno ranjenim otrokom, kot
je bila nekdaj sama, omogočili, da
si spet začnejo zaupati. To je od konjev v pravem v trenutku pri desetih letih prejela tudi sama, tudi
zato je njen najljubši fotografski
motiv prav konj.
FOTO: URŠKA KRIŠELJ GRUBAR
Pred vami je nova Janina rubrika Jaz bom zmeraj
zmagala, v kateri bomo gostili zmagovalke
življenja. Vse imamo priložnost, da zmagamo, zakaj
torej ne bi? Kakšna je razlika med tisto, ki zmaguje,
in ono, ki se začenja prepuščati malodušju ter se
na koncu nemočno preda? Kakšna življenjska
prepričanja nosijo v glavi zmagovalke? Tu so, da
nam povejo in da stopimo za njimi.
(1)
Zmagovalka Urška Sumita Gregorič
R
ojena leta 1980 v Sanskem
Mostu. Prijedor. Pri šestih
mesecih neozdravljivo zboli. Mati jo odnese v bolnišnico. Po
šestih mesecih, ko je deklica še vedno hospitalizirana, mati s prstnim
odtisom podpiše, da se deklici odpoveduje. Čez osem mesecev jo po-
svojijo slovenski starši. Sumita postane Urška. Diplomira, magistrira, se zaposli, pa službo tudi izgubi. Vendar se vedno znova pobere.
Pri 22 letih prvič sreča biološko
mamo. In jo vpraša, zakaj. Mama
pove po pravici. Spoznala je novega moškega, deklica je bila hudo
Kakšna prepričanja nosijo v glavi zmagovalke?
Moje prepričanje o meni nekoč
in danes: Nekoč nisem znala
reagirati na situacije, nisem imela
občutka za stik z ljudmi. Vodila
sta me trma, prepričanje, da vse
vem. Ko sem izgubila službo,
sem izgubila vero v življenje. A
sem zgradila novo prepričanje
o tem, kdo sem. Naučila sem se
zaupati. Všeč mi je občutek, ko
sem jaz ista, ki pomagam, in ne
pričakujem več od drugih, da to
počnejo zame.
Moje prepričanje o moških: Oni
so z Marsa in to zdaj sprejmem.
Spreminjati moške ali kogarkoli ni
rešitev. Lepo se je znati postaviti
zase, kadar pa nekdo na drugi
strani ne sliši, ne vztrajam za
vsako ceno pri svojem, ampak
se umaknem. Zame besede niso
dovolj, bolj kot nanje sem pozorna
na govorico telesa, ki ji tudi bolj
zaupam.
Moje prepričanje o denarju:
Lepo ga je imeti. Lahko ti pomaga.
Če ne znaš z njim, pa je težko.
Če denarja ne znam spoštovati,
je zaman, da ga imam. Ko sem
izgubila dobro plačano službo,
sem se šele zbudila in dobila
priložnost, da se naučim z njim
ravnati.
Moje prepričanje o delovanju v
skupini: Sem zelo timski človek.
Rada poslušam, sprejemam
predloge, sem pa vodja po naravi.
V skupini najprej poslušam,
razmislim, nato pa avtoritativno
odreagiram, kar se dobro obnese.
Moje prepričanje o ženskah:
Težko je narediti korak k sebi, ta
je najtežji, a je mogoč. Jaz sem pri
22 letih poiskala biološko mamo
v takrat povojni Bosni. Lahko bi
me zlomilo, a sem dobila bikovsko
voljo. Zato verjamem, da ima tako
moč v sebi vsaka ženska.
Moje prepričanje o odnosih:
Dober glas seže v deveto vas.
Vsi imamo v sebi mehek del, vsi
smo socialna bitja, ne glede na
to, ali smo akademiki ali brez
osnovnošolske izobrazbe. Smo
ljudje. In mi vsi smo zrcalo naših
odnosov.
Moje prepričanje o otrocih:
Moja starša sta me dobro naučila,
kaj je to družina. Te vrednote so
zame pomembne in jim sledim.
Materinstva ne prepuščam
naključju, doslej pogoji še niso
dozoreli, a prihaja moj čas.
Moje prepričanje o uspehu
in obilju: Zame je obilje dobra
energija, ki jo dobivam ob
ljubečem partnerju, starših, ob
konjih, dobri hrani, na motorju,
ob pristnih ljudeh. Uspeh pa mi
pomeni uresničenje zastavljenih
ciljev. Moje prepričanje o zdravju:
Čeprav sem imela rano na
želodcu, čeprav imam sesedena
vretenca, grem še vedno na
konja. Čas na zemlji nam je
vsem omejen. Delajmo to, kar
čutimo, to, o čemer verjamemo,
da nam dobro dene. Jaz bom
jahala.
Moje prepričanje o staranju in
smrti: Toliko, kot se v sebi počutiš
mlad, tako je. O smrti pa ne
razmišljam. Razmišljam o življenju.
29