Mija Loc, ultramaratonka

Jaz bom zmeraj zmagala (2)
Tekst: Urška Krišelj Grubar, mail: urska.kriselj@siol.com
Pred vami je nova Janina
rubrika Jaz bom zmeraj
zmagala, v kateri bomo
gostili zmagovalke
življenja. Vse smo na poti
samouresničitve. Vse
imamo priložnost, da
zmagamo, zakaj torej ne
bi? Kakšna je razlika med
tisto, ki zmaguje, in tisto,
ki se začenja prepuščati
malodušju ter na koncu
nemočno preda? Kakšna
življenjska prepričanja
nosijo v glavi zmagovalke?
Tu so, da nam to povejo in
da stopimo za njimi.
Odvezo mu je po dobrih dvajsetih letih dala
Mija sama. Zelo mlada se je zaposlila. Začela
je kot strežnica v domu, ob delu končala bolničarsko šolo in nadaljevala z zdravstveno, tam je
našla svoje poslanstvo kot prostovoljka pri pomoči odhajajočim. Rodila je dva sinova in ju kot
mama samohranilka pripeljala do mature, kar
je njena največja osebna zmaga. Njena največja
prelomnica pa je bilo zdravljenje pri psihiatru
dr. Janezu Ruglju, ki ga je poiskala, potem ko
si je priznala, da je pristala v največjem dreku.
Popolno izgubljenost, alkoholizem, najslabše
možno mnenje o sebi, glavo, polno prepovedi,
je terapevtsko delo v skupini dr. Ruglja čez nekaj časa postavilo na nove temelje. Spremenilo
jo je v zgledno žensko, dobro mamico, ki ne dovoli več, da se nanjo zliva vsa gnojnica. Največjo
oporo in tudi potrditev je našla v teku. V šestnajstih letih je pretekla 33 maratonov, petkrat
na 75 kilometrov in dvakrat na sto, malih maratonov na 21 kilometrov sploh ne šteje.
Danes je sama za zgled mnogim ženskam in
moškim, ki se najdejo v stiski. Ljudje prihajajo
k njej s preprosto željo. Kako naj začnem teči?
Mija je pravi odgovor za to, tudi za najbolj pre-
Mija Loc, ultramaratonka
R
odili so jo 1967 v Kranju, kot zadnjo v
družini, po treh bratih. Rasla je v tradicionalni krščanski družini, zelo povezani z duhovniki, saj je mati delala kot mežnarica
v cerkvi, oče pa je bil organist. In usoda je hotela, da so ji največ travm povzročili prav ljudje,
ki največ časa preživljajo pod strehami cerkva.
Pri desetih letih jo je spolno zlorabil duhovnik.
pričane, da ne zmorejo. Njene učenke in učenci že veselo tekajo po velikih maratonih. Mija
pa je v soboto, 7. septembra, v svoji kategoriji
ponovno zmagala na 75 kilometrov.
Kakšna prepričanja nosijo v glavi zmagovalke?
V ŽIVLJENJU ŠTEJE
SAMO ČLOVEČNOST
Moje prepričanje o meni nekoč in danes:
Nekoč sem bila prepričana, da sem
nevredna zguba. Sovražila sem sebe in
svoje telo. Počutila sem se ujeta v telesu,
ki ni moje in ga ne maram imeti. Moja duša
in moje telo se nista ujela. Danes pa imam
rada vsak ud, vsak košček sebe.
Moje prepričanje o moških: Zaradi zelo
slabih izkušenj iz otroštva sem ujeta v
vzorec prepričanja, ki se ga ne morem
znebiti. Prepričana sem, da so moški
v osnovi izkoriščevalno preračunljivi.
Največji paradoks pa je, da sem odraščala
med brati. Šele dva sinova sta mi dala
priložnost, da mnenje o moških, zdaj ko
onadva postajata moška, spreminjam.
Moje prepričanje o denarju: Odkar sem
izgubila službo na zelo krivičen način, čez
noč ostala mati samohranilka brez evra,
se je moj odnos do denarja popolnoma
spremenil. Skoraj leto smo preživeli
brez evra in se največ naučili o sebi
in o soljudeh. Danes, ko denar ni več
tolikšen problem, se moja otroka zmoreta
razveseliti najmanjših stvari. Pridno
študirata in si za študij sama zaslužita
denar.
Moje prepričanje o delovanju v skupini, o
delu za druge: Skupina je zelo pomembna
za tistega, ki se odloči za osebnostni
razvoj, ker človek potrebuje povratno
informacijo. Dolga leta sem bila član
skupine, zdaj sem pa sama vodja
tekaške skupine, kjer ženske spodbujam,
da zmorejo, čeprav so bile ves čas
prepričane, da nikoli v življenju ne bodo
mogle preteči nekaj kilometrov, kaj šele
malega maratona. Za mali maraton jih
pripravim v treh mesecih.
Moje prepričanje o ženskah: Izgubljamo
ženstvenost na račun tega, da tekmujemo
z moškimi. Mislim, da smo same krive.
Ustvarile smo pogoje, v katerih ni prostora
za to, da bi lahko bile ranljiva, nežna bitja.
Moje prepričanje o odnosih: Ljudje smo v
odnosih lahko in angeli in hudiči ali oboje
skupaj. V letih samoanalize sem se naučila,
da znam ljudi prebrati, in če ugotovim, da
me nekdo samo pije, se znam tudi zaščititi.
Moje prepričanje o otrocih: Moja otroka
sta moje ogledalo. Otroci so čiste duše,
so angeli, so dar. V mojem primeru sta
moja otroka moja rešitelja. Zaradi njiju sem
preživela.
Moje prepričanje o uspehu in obilju: Zame
je uspeh to, da preživim dan. Naš največji
uspeh je, da smo prišli do sem, kjer smo.
Brez alkohola in tablet. Edina moja tableta,
ki jo vzamem, je tek. Obilja pa ne maram,
ker sem prepričana, da bi vse to, kar sem
do zdaj zgradila, pokvarilo.
Moje prepričanje o zdravju: Ves čas si
vbijam v glavo, da sem zdrava, in sem
zdrava.
Moje prepričanje o staranju in smrti:
To je moja tema. To je moj poklic. O sebi
menim, da dokler bom pretekla 76 in 100
kilometrov, zagotovo nisem stara. Počutim
se mladostno, sveže in privlačno. Največ v
življenju mi dajejo prav umirajoči, medtem
ko jim stojim ob strani v zadnjih minutah.
Takrat pridem do tega, da v življenju šteje
samo človečnost. To, ali si izpolnil svoje
poslanstvo, uredil odnose, se pomiril sam
s sabo, vse drugo v zadnji uri odpade. Za
materialno ni prostora. Stik s smrtjo je zame
največje darilo.
31