Milena Golavšek Križnik, kolesarka

Jaz bom zmeraj zmagala (3)
Tekst in foto: Urška Krišelj Grubar, mail: urska.kriselj@siol.com
Kakšna je razlika med
tisto, ki zmaguje, in
tisto, ki se začenja
prepuščati malodušju
ter na koncu nemočno
preda? Kakšna
življenjska prepričanja
nosijo v glavi
zmagovalke? Tu so, da
nam to povejo in da
stopimo za njimi.
da nam čas polzi iz rok. Na kolesu, kot okuša ona, kjer se izpostavljamo novim, nepričakovanim okoliščinam, pa se čas upočasni. Za
letošnje poletje si je zastavila cilj, da bo ona,
ki sploh ni navajena prosjačiti in ji tega tudi
ni treba, prosila dobre ljudi po Sloveniji, ali
si lahko na njihovem dvorišču postavi šotor
in v njem prespi. Ali si bo upala, jo je malček
plašilo. Ona, intelektualka, gospa v zrelih letih, ki si je šele pred petimi leti dovolila, da se
za več dni odpelje od vsakodnevnih obveznosti, končno prepričana, da bodo doma »preživeli« brez nje. Upala si je tudi to poletje in se
navduševala nad takojšnjim zaupanjem, ki ga
je vzpostavljala s tujci (ki to sploh niso), nad
zgodbami, ki jim je prisluhnila v krajih z res
zanimivimi imeni (Murnski Črnci, Huda Južina, Mrzla Luža, Medvedja sela, Mačji Dol, Kačji Dol …). Na letošnjih odklopljenih počitnicah na kolesu po Sloveniji je v desetih dneh zapravila 34 evrov, pa še od teh 10 za žlikrofe.
M
ilena je rojena leta 1965, po poklicu specialna pedagoginja, zaposlena kot učiteljica drugega razreda v
osnovni šoli s prilagojenim programom v Celju, kamor se, če se le lahko, odpelje s kole-
Milena Golavšek Križnik, kolesarka
Milena je to poletje v desetih dneh
prekolesarila 1000 kilometrov.
Tokrat po Sloveniji, ki jo je uzrla z
novimi očmi. Prečudovita dežela
prijaznih ljudi jo je ljubeče sprejela
in ji ponudila nove priložnosti za
globoke notranje uvide. Kako
lepa in prijazna dežela smo, a
kaj ko nas vodijo nepridipravi,
zaradi katerih se sprašuje, ali bo
v prihodnosti sploh še imela svojo
domovino.
som. 17 kilometrov v eno smer. Birokracija jo
ubija, delo z otroki pa še vedno izpolnjuje, ker
jo zmorejo sprejeti tako, kakršna je. Samosvojo, brez maske na obrazu in z na ježka postriženimi lasmi, s čimer jasno izraža, da ne potrebuje zunanjega okrasja.
Ničesar ne prikriva ta izjemna individualistka, zgled mnogim vrstnicam na njenem koncu,
ki se vse pogosteje odločajo za nakup kolesa
in ji sledijo.
Milenino sporočilo je, da lahko vse izstopimo iz vsakdanje rutine, kjer imamo občutek,
Kakšna prepričanja nosijo v glavi zmagovalke?
Moje prepričanje o meni nekoč in danes:
Ko sem bila predšolski otrok, sem verjela, da
name pazita Sonce in Luna, da so vse moje
želje uresničljive in da sem kot Pika Nogavička.
Vmes sem tudi dvomila … Danes vedno bolj
verjamem prepričanju tega istega majhnega
otroka v sebi.
Moje prepričanje o moških: Moški so
druga polovica nas samih. Včasih je z njimi
nemogoče shajati, a brez njih tudi ne gre.
Verjamem, da je moški prinašalec hrane,
ženska pa varuhinja ognjišča. Tako se zgradi
Dom.
Moje prepričanje o denarju: Je plačilno
sredstvo za vsakdanje reči, ker smo namerno
zanemarili menjavo dobrin. Dobro je, če
denarja ni ne premalo ne preveč in da se vselej
iskreno zaveš, da vsega ni mogoče kupiti z
njim!
Moje prepričanje o delovanju v skupini:
Skupina je žal vse prevečkrat alibi za
posameznike, ki sledijo črednemu nagonu
in nimajo svojega prepričanja. V skupini se
praviloma varno počutijo ljudje brez hrbtenice.
Seveda je lahko v izjemnih okoliščinah skupina
močan povezovalni element.
26
Moje prepričanje o ženskah: Navidezno in
po zgradbi telesa smo še vedno šibkejše od
moških, a to je samo videz … Da smo zavoljo
naloge rojevanja potomcev bolj vzdržljive,
vztrajne in v povprečju z daljšo življenjsko
dobo, to drži. Prepričana sem, da sta moški
in ženska šele skupaj Celota. Če gre. Če pa ne
gre, zmorejo ženske tudi same podpirati vse
štiri vogale hiše.
Moje prepričanje o odnosih: Šele v razmerju
do Drugega se prepoznavamo. Čas, ki ga
trenutno živimo v družbi, ni naklonjen pristnim
odnosom med ljudmi. Zato je na osebni ravni
toliko bolj treba udejanjati resnične vrednote.
Sama se trudim vrednote živeti, ne da bi o njih
govorila.
Moje prepričanje o otrocih: Odrasli
pozabljamo, da nas otroci ne poslušajo, ker
govorimo preveč in mnogokrat neiskreno,
da pa nas vselej posnemajo. Njihova prva
zaznava sveta je zame čista čarovnija. Kadar
sem z majhnim otrokom, zaupam, tako kot na
kolesu, da je človek v svojem bistvu dober!
Moje prepričanje o uspehu in obilju: Uspeh
mi predstavlja uspešno opravljeno zastavljeno
osebno nalogo. Tudi obilje je stvar pogleda.
Zame: plavice v zreli pšenici, napolnjena
struga po dolgotrajni suši, oreh, ki polno
obrodi … Obilje najlepše ponazori slovenska
ljudska pravljica o beli kači s kronico. Dokler
so rodovi v hiši z belo kačo, ki je otrokom
pustila kronico, lepo in prijazno ravnali, so
imeli vsega dovolj …
Moje prepričanje o zdravju: Zdravje je treba
negovati in vzdrževati, ko ga imaš, ne, ko ga
nimaš. Človek je, navkljub sodobni medicini,
še vedno precej neraziskan fenomen. To,
kar velja za enega, ne velja za drugega.
Optimistično naravnan človek, ki zaupa v
dober izid ob bolezni (in pri zdravljenju aktivno
sodeluje), ima večje možnosti kot drugi, ki je
potrt in nesrečen.
Moje prepričanje o staranju in smrti:
Kronološka starost je relativna reč in govori o
linearnem dojemanju časa. Ta pa ni v povezavi s
posameznikovim doživljanjem sebe. Na kolesarski poti po Sloveniji sem spoznala 86-letno
gospo Zmago (ima pet pravnukov) iz bližine
Mosta na Soči, ki ima postavo in misli mladenke.
Povedala mi je, da se od pozne pomladi do
zgodnje jeseni vsak dan mladi (kopa) v reki v
neposredni bližini svoje hiše.