File

ČAVEN
6
a
j
i
v
e
r
a
neodvisn
www.caven2020.eu
št.
Evgen Bavčar - Parižan iz Lokavca pri Benetkah
Wajduc s ponosom, kolumna
str. 6
str. 15
Ajdovski razumniki: Prihaja trenutek odločitve
str. 4
Zgodba prekomorca: »Še enkrat bi se šel borit!«
str. 12
Volitve: Novi obrazi nove politike
str. 11
1
Mamic_Revija-2.indd 1
19.9.14 11:52
2
Mamic_Revija-2.indd 2
19.9.14 11:52
Čaven je naša
Čaven 2020
VIZIJA
sveta gora.
Tako kot Triglav. Je simbol tradicije
in obstoja naših klenih rodov, ki stoletja vztrajajo na tem prepišnem
delu Alp. Zaradi burje, pa tudi zgodovinskih viharjev, ki so šli skozi
dolino. Čaven je nema priča vsega tega.
A Čaven ni samo tradicija. Čaven je tudi
prihodnost.
Priljublje-
na planinska točka in raj za ljubitelje narave. Na Čavnu lahko merimo
in opazujemo našo skrb za okolje. Čaven je naša priložnost, ki je ne
smemo zapraviti, saj je last naših potomcev, ki jo mi samo upravljamo.
Vipavska dolina je rodila celo vrsto
uspešnih ljudi,
ki so do-
segli veliko v državnem, pa tudi svetovnem pomenu. Tudi danes, ko je
v Ajdovščini propadla cela vrsta projektov in velikih podjetij, mnogi
podjetniki uspešno prodajajo svoje izdelke širom po zemeljski obli.
Ustvarjajo nova delovna mesta, plačujejo davke in pošteno poslujejo.
Oblast, tako lokalna kot državna, bi jim zato morala bolj prisluhniti,
ne pa da jim postavlja dodatne birokratske ovire. Njihov glas je naš
glas. Gre za našo
skupno
korist. Prihodnost doline je
turizem,
saj lahko Vipavska postane slovenska Toskana.
manj države in več podjetniške svobode.
si, da bi mladi, ki brez zvez in poznanstev ne morejo raču-
Želimo si
Želimo
nati na službo, dobili vsaj možnost, da se postavijo na lastne noge.
Tako mladi kot podjetniki potrebujejo konkreten program ukrepov, da bo
dežela pod Čavnom leta 2020 izgledala povsem drugače.
spremembe, čas je za konkretne ukrepe
na mesta. Ne moremo spremeniti sveta, lahko pa
Čas je za
za nova
veliko spremenimo
v naši dolini. Lista Čaven nastopa na lokalnih volitvah z
obrazi.
delovnovimi
Podprite nas zaradi Vaše prihodnosti.
Lista Čaven (št. 6)
Revijo Čaven izdaja Lista Čaven,
ki je nestrankarska in neodvisna lista državljank in državljanov
Odgovarja: Tino Mamić, Skrilje 70 e, 5263 Dobravlje
www.caven2020.eu, caven2020@gmail.com
3
Mamic_Revija-2.indd 3
19.9.14 11:52
PRAVA STVAR =
ODPRTO PISMO AJDOVSKIH RAZUMNIKOV
Pred našo dolino pod Čavnom in okolico, ki se povezuje z Ajdovščino, je zelo
pomembna odločitev. 5. oktobra bomo odločali, kdo bo vodil občino, ki je
zašla v velike težave. Propad velikih podjetij, porast nezaposlenosti, zlasti med
mladimi, razraščanje malodušja in brezperspektivnosti so žalostne teme o
katerih neradi govorimo. Vendar bomo na volitvah dobili priložnost, da tudi s
svojim glasom razmere odločno spremenimo. Sedanja občinska oblast na čelu z županom se je z zgrešeno politiko investicij
brez vizije, tajkunskimi povezavami in birokratskimi ovirami zapletla v klopčič samozadostnosti in netenja sporov. Nekatera naša najboljša zasebna podjetja, ki bi lahko ustvarjala nova delovna mesta, odhajajo v sosednje občine
ali celo v tujino. Vsi čutimo, da je vzdušje v Ajdovščini slabo. A še je čas, da
se izognemo katastrofi.
Čas je za pogumen korak naprej, v drugo smer, kjer bo priložnost dobila mlajša generacija poštenih in zagnanih ljudi, ki se niso prodali nobenemu tajkunu
ne politiki. Lista Čaven obljublja prav to; absolutna prioriteta je nov podjetniški pristop, ki bo iskal hitre rešitve za številne, ki so podjetni in imajo možnosti za nova delovna mesta. V vrhu aktivnosti je program za mlade. V preteklih
desetletjih je naša dolina poslala v svet številne najboljše posameznike na različnih področjih - in jih ogromno veliko izgubila.
Skrajni čas je, da ta trend ustavimo in ga obrnemo tako, da bodo mladi ostajali, si ustvarjali družine in selitev iz občine ne bo edina perspektiva za boljše
življenje.
4
Mamic_Revija-2.indd 4
19.9.14 11:52
KORAK NAPREJ
Dobro se zavedamo, da živimo na enem najlepših delov sveta, kjer se prepletajo bogata kulturna, zgodovinska in naravna dediščina. In kjer živi naš premalo
cenjen vipavski človek, povečini še vedno odprt, kulturen, delaven, vesel in
narodno zaveden.
Našo dolino, z največ sonca in čistega zraka v Sloveniji, nam zavidajo mnogi.
Lista Čaven želi ustvariti povsem nov koncept ponosne zavesti o naši kulturni
krajini med prebivalstvom in širše. Ne pa, da po prepoznavnosti močno zaostajamo za Krasom, Brdi, Posočjem.. V dolini ni vse slabo. Veliko je bilo narejenega tudi dobrega, vendar je razvoj
zašel v slepo ulico. Nadaljevati je potrebno drugače. Brez novega zagona bomo
še naprej, ne le stopicali na mestu, ampak zaostajali. Se zapirali vase. Praznile
se bodo naše vasi in čedalje bolj turobna bo tudi Ajdovščina. Dajmo to vendar
preprečit! Odprimo se svetu, povežimo se z domovino in Evropo, ki v razpisih
ponuja izjemno veliko priložnosti za razvoj našega vipavskega podjetniškega
duha. Številne sosednje občine so to znale storiti, zakaj ne bi tudi Ajdovščina?
Veliko priložnosti ponuja Evropska Unija za razvoj turizma in zlasti kmetijstva. Kako je mogoče, da je Vipavska dolina, slovenski vrt, postala kmetijsko
tako opeharjena, ponekod že zanemarjena? Velika je tu odgovornost župana
Poljšaka, ki je za tuje interese pomagal sesuti stoletno vipavsko zadrugo, ker je
sprožilo največjo agonijo kmetijstva v tisoč letih. Res so potrebne spremembe.
Jamstvo razvoja ni le močna prisotnost Liste Čaven v novem občinskem svetu,
ampak je po 14 letih tudi čas za nov obraz ajdovskega župana.
Predlagamo, da to postane Tino Mamić. Njegove sposobnosti vodenja, iskrenost, poštenost, odločnost in delavnost so jamstvo za bodoči razvoj naših
krajev. Vse to v duhu socialnega čuta in napredka, ki bo prilagojen mladim in
ne bo izključeval socialno šibkih. Jože Možina, režiser in novinar, Dobravlje
Anton Kobal, direktor podjetja Siltoni, Ajdovščina
Jožef Bovcon, direktor in lastnik podjetja Enoop, Selo
Zdravko Perger, operni pevec, Lokavec
Zmago Petrič, lastnik podjetja Petrič, d.o.o., vinarstvo Guerila, Planina
Aleš Štrancar, direktor podjetja BIA Separations, Planina
Damjan Štokelj, vinar, Posestvo Štokelj, Planina
Robert Rovtar, direktor Rostep d.o.o., mesnice Rovtar, Potoče
5
Mamic_Revija-2.indd 5
19.9.14 11:52
Evgen Bavčar: V tujini
priznanja, doma sodišče
Bavčar pred rojstno hišo.
Filozofa Evgena Bavčarja, Parižana, doma iz Lokavca,
vabijo na vse konce sveta, da bi slišali njegove misli o
fotografiji in estetiki. Pri nas pa so se zanj najbolj zanimali - sodniki.
Slepi umetnik, ki mu je v z velikimi težavami uspelo
postati gimnazijski profesor zgodovine, je s štipendijo
francoske vlade odpotoval na študij v Pariz in tam ostal
kot znanstvenik znamenitega Nacionalnega centra za
znanstveno raziskovanje (CNRS). Čeprav se z veseljem
vrača domov, pa je moral zadnja leta svoj čas, denar in
ustvarjalnost zapravljati na ljubljanskem sodišču.
Bavčar z ničemer ne pokaže, da mu je vpraParižan iz Lokavca
šanje odveč, saj lahko odgovor že z nekaj
Esejist, publicist, filozof in fotograf Evgen kliki najdemo na svetovnemu spletu ne le v
Bavčar živi med Parizom in domačim Lokav- angleščini, nemščini in francoščini, ampak
cem. O starem in uglednem rodu priča tudi tudi v brazilski portugalščini, španščini in
domača hiša ob glavni cesti, ki iz Lokavca nizozemščini. “Fotografiram v temi, s pomočvodi proti Slokarjem in naprej proti Predme- jo žepnih svetilk. Več ne bom povedal, ker gre
ji, Gori in Čavnu. Pesnica in pisateljica Zora za intimnost, takšno, kakršno predstavlja zaTavčar je hišo, v kateri se je Bavčar rodil konska spalnica. Ko se podoba šele rojeva,
na današnji dan pred 64 leti, opisala tako- nerad o njej govorim in je ne pokažem,” pove
le: “Samotna hiša pod Čavnom deluje skoraj v zborni slovenščini, kot bi na vprašanje odkot majhen dvorec s svojimi oknicami in sta- govarjal prvič v življenju. “Najprej imam forinskim pročeljem. V veliki veži, ki jo je nje- tografijo v glavi. Vidim jo s tretjim očesom.
gova sestra zanimivo oživila z rastlinjem in Potem mi to nekdo opiše. Največkrat sestra
rogovilami, ovijalkami in suhim cvetjem, da ali nečakinja. Glede na opis se potem odlovstopiš kot v kakšno podeželsko graščinico, čim za fotografijo. Najprej opis, potem odločinama je odprla v sobo s prasketajočim og- tev,“ opiše postopek.
njem v peči.” Tu, v Lokavcu, je Bavčarju tekla
zibelka. Po materi, Schleglovi, daljni potomki V svetu se ljudje na omembo slepega fotografa
fužinarske rodbine, ki se je na Vipavsko pri- odzovejo z radovednostjo. To želijo spoznati,
selila iz Šlezije, je podedoval umetniški čut. Iz razumeti. V Sloveniji te radovednosti v glavočetove rodbine Bavčarjev pa verjetno izvira nem ni. Doma je pač drugače. Čeprav nihnjegova dragocena samoniklost. Ob rojstvu, če ne more postati prerok v domačem kraju
2. oktobra 1946, ni bil slep. “Še vedno se spo- (običajno vsaj), pa bi vseeno od kulturnikov
minjam tistega kostanja pred hišo. Dobro se in politikov pričakovali, da bodo slepega prespominjam tudi barv,” pripoveduje mislec, ki roka vsaj opazili. A ostajajo oni sami - razen
je vid izgubil, še preden je dopolnil 12. rojstni dveh ali treh izjem - v glavnem paradoksalno
dan. Zaradi eksplozije detonatorja za mine je slepi. Bavčar ima glede tega svojo razlago: “V
moral v bolnišnico, a po nekaj mesecih pov- Sloveniji nas moti, če kdo nekoliko izstopa.
To je motilo Slovence pri Venu Pilonu, Zoranu
sem oslepel.
Mušiču ali Borisu Pahorju. Slovenec Slovenca
Oko, ki misli
večkrat ne ceni.” Mimogrede, prav Bavčar ima
Evgen Bavčar je človek, ki za fotografijo ne zasluge, da so Pahorjevo literaturo spoznali v
potrebuje oči, ampak duha in srce. Ali tretje Franciji in Nemčiji ter šele nato tudi v Italiji.
oko, kot pravi sam. S slepoto je težko živeti,
poudari in se nasmehne: “Lahko pa gledam
sonce direktno v obraz.” Mnogi novinarji mu
v številnih svetovnih jezikih znova in znova
postavljajo isto vprašanje: kakšna konkretna
je tehnika slepega človeka, ki fotografira?
Zaradi večkratnega slovenskega apriornega
nezaupanja v sposobnosti posameznika je
Bavčar zapustil domovino in najprej nadaljeval doktorski študij, potem pa tudi zaživel
v francoski prestolnici. Bavčar pripoveduje: “Zelo rad bi, recimo, šel na morje, ampak
6
Mamic_Revija-2.indd 6
19.9.14 11:52
Strokovnjaki ugotavljajo, da mnogi invalidi svoje druge čute izredno razvijejo. Bavčarju pa
je slepota izostrila čute do meja, ki si jih običajni človek niti ne more predstavljati.
kot svoboden človek, brez občutka, da bi nekoga bremenil zaradi tega. V Sloveniji se v
glavnem zelo poredko zgodi, da bi ne čutil,
kako moj sogovornik razmišlja o tem, da mi
‚pomaga‘: v tujini pa so, nasprotno, ljudje
srečni, če lahko gredo z menoj na razstavo,
ker umetnine doživljajo in umejo drugače.
Spominjam se, kako mi je sloviti pisatelj in
umetnostni kritik John Berger sam predlagal, da skupaj obiščeva razstavo Georgesa
de La Toura v Parizu. Pri nas pa zelo težko
dobim človeka, ki bi si zaželel z Bavčarjem
drugačno doživetje Jadrana.”
slovenskih slepih - da jim sodišče na svoje
stroške pošilja pošto in zapisnike v Braillovi
pisavi. Šest let se je iz Pariza tako med drugim vračal domov zaradi pozivov na sodišče.
“Evgen Bavčar je sredi Pariza, pred očmi svetovne inteligence, kljub protestom slovenskega in svetovnega Pena, talec kriminalne
provincialne slepote dela slovenskega sodstva,” je v odprtem pismu zapisal naš mednarodno priznani pesnik Tomaž Šalamun.
Peticijo v podporo Bavčarju pa je podpisalo
300 evropskih kulturnikov. Hvaležen je tudi
primorskim pisateljem, ki so ga podprli, in
našteva imena: “Šalamun, Breda Smolnikar,
Marjeta Kušar in številni drugi.”
Lokavec pri Benetkah
Kljub nekaterim kritičnim pripombam do
Slovencev pa Evgen Bavčar svoje ljubezni do
naroda in domovine ne prikriva. Promotor
slovenske kulture v Parizu na vseh svojih nastopih po svetu pove, da je Slovenec. Zato novinarji v tujini njegovo pripadnost tudi vedno
poudarijo. “Rodil se je v malem slovenskem
mestu pri Trstu,” so zapisali v kalifornijskem
muzeju fotografije. Nemška Wikipedija kot
kraj rojstva pravilno zapiše“Lokavec bei Ajdovščina”, spletne strani v Gruziji pa omenjajo “mestece v Sloveniji v bližini Benetk”.
Firma Casablanca pa je iz “usmiljenja” do
slepega umetnika bila pripravljena umakniti tožbo za 26 tisočakov, če bi Bavčar priznal
krivdo. “Krivdo za nekaj, česar nisem storil?
To preprosto ne gre,”pojasnjuje filozof. “Izgubil sem šest let. Proces me je zelo izmučil in
mi preprečil delo. Za nekaj tako bednega sem
se moral krvavo boriti,” pove.
Med procesom je začel Ljubljano dojemati
drugače; namreč kot kraj, kjer mu sodijo. Ne
ve, kako bo lahko poslej še obiskoval Ljubljano, saj je bil sodni proces zanj travmatičen.
Bavčar je fizično sicer razpet med Parizom
in Lokavcem, a mu to ne predstavlja problema. A vendar prizna, da je ljubezen do domovine zelo težka. Posebej danes. Šele nedavno
je namreč doživel ugodno rešitev sodnega postopka, ki se je vlekel dolgih šest let in ga je
njemu v prid pomagal razrešiti odvetnik Andrej Pitako.
“Slepi smo velikokrat zapostavljeni. Če hočemo biti enakopravni, moramo absolutno izstopati. To so krute resnice,” je prepričan Bavčar.
Čudoviti Slovenci
Bavčar Slovence ljubi, čeprav je do njih kritičen: “Slovenci smo čudovit narod. Imamo
odlične izobražence. Z malo več odprtosti
in strpnosti in manj nadutosti in zavisti pa
bi lahko bili v samem svetovnem vrhu. Smo
fantastični, a tega nočemo videti.”
Ljubljanski proces
Ljubljanska produkcijska hiša Casablanca
je namreč na sodišču začela postopek zaradi
škode, ki naj bi jo imela, ko naj bi bil Bavčar pretrgal sodelovanje za snemanje dokumentarnega filma o Borisu Pahorju. Na prvi
stopnji so ljubljanski filmarji zvenečega imena tožbo dobili, saj se Bavčar na sodišču ni
mogel ustrezno braniti, ker mu ni bila dana
enakopravnost: v Pariz je med drugim dobival pisma s sodišča, ki niso bila v Braillovi pisavi, zato jih ni mogel prebrati, njegovi
sosedje pa ne znajo slovensko, da bi mu ga
prebrali. Roki za odgovore pa so bili nerazumljivo kratki.
Kako do svetovnega vrha? Tudi Bavčar ima
svoje ideje: muzej drugačnih zaznav za slabovidne in televizijske oddaje za slepe. “Imamo
čudovit rudnik, kjer se kopljejo sive celice,
imamo pa premalo rudarjev in šol, ki bi izobraževale rudarje te plemenite rude. Ni jaškov in ni vozičkov, da bi to sivo substanco
pripeljali na dan,” je metaforično kritičen filozof.
Opiše tudi edinstveni primer treh slepih Slovencev brez rok: iz ljubezni do besede so se
naučili brati braillico s spodnjo ustnico, kar
je edinstveno v svetu: “Lahko razumemo,
kako visoko kulturno je to dejanje? Poljubljajo besedo.” Čeprav so se o snemanju filma samo pogovarjali v nekem lokalu in čeprav niso ničesar
zapisali, kaj šele podpisali, je sodišče Bavčarja okrivilo in mu naložilo plačilo škode.
In nato se je začela kalvarija, v kateri pa je
dosegel izredno pomembno zmago za pravice
Tino Mamić
»Tino Mamić sodi med najboljše,najbolj človeške in predvsem najbolj
slovenske novinarje. Zato mi je ta članek v osebno čast in ponos.« Evgen Bavčar, Pariz, 17. septembra 2014
7
Mamic_Revija-2.indd 7
19.9.14 11:52
Lista Čaven
VE 1
• Primož Bačar, Ajdovščina
• Tina Bevk, Ajdovščina
• Vojko Ličen, Ajdovščina
• Jasmina Saksida, Ajdovščina
• Jurij Bovcon, Ajdovščina
VE 2
• Uroš Ferjančič, Šturje (Ajdovščina)
• Marija Trošt, Budanje
• Vladimir Kranjc, Šturje (Ajdovščina)
• Martina Bajc, Žapuže
• Boris Kavčič, Šturje
• Tea Brecelj, Žapuže
VE 3
• Ester Kovač Schlegel, Lokavec
• Rok Kobal, Col
• Mojca Kovšca, Lokavec
• Robi Michelizza, Col
• Ana Peljhan, Col
VE 4
• Tino Mamić, Skrilje
• Mateja Pipan, Dolenje
• Peter Lemut, Cesta
• Jana Gruntar, Šmarje
• Marko Rovtar, Skrilje
VE 5
• Dean Čargo, Selo
• Bernarda Bovcon, Selo
• Boris Bizjak, Potoče
• Larisa Mermolja, Selo
• Matjaž Vales, Dobravlje
kdo so Čavenci
Primož Bačar, Ajdovščina
Nekdanji vrhunski športnik. Košarkarski reprezentant in trener, eden najboljših
slovenskih igralcev centra vseh časov. V državnem dresu zabil 120 košev in bil na
prvi tekmi slovenske košarkarske reprezentance. Dvometraš dela v igralništvu in
lastnem podjetju. »Kot športnik in poslovnež sem vedno delal v ekipnem duhu, ki
ga bom vnesel tudi v občinski svet. Tri glavne teme mojega življenja so tudi tri vodilne teme Liste Čaven: ŠPORT - TURIZEM – PODJETNIŠTVO.«
Vojko Ličen, Ajdovščina
Podjetnik, a tudi izjemen mojster kuhanja. Vodil je kuhinje v mnogih priznanih
restavracijah doma in v tujini, tudi v Slovenski hiši v Bruslju. Lastnik gostilnice
Da Fonzi, ki s cateringom gostuje po vsej državi. »V naši državi in občini potrebujemo red.«
Jurij Bovcon, Ajdovščina
Vodja projektov v družinskem podjetju, ki se ukvarja z izdelavo procesne opreme
za industrijo. »V podjetju sem šel skozi vse faze, od pometanja do vodenja. To izkušnjo hočem prenesti tudi v občinski svet, v katerem se bom zavzemal za večji
gospodarski in turistični razvoj občine.«
8
Mamic_Revija-2.indd 8
19.9.14 11:52
Za
novo
pomlad
Uroš Ferjančič, Šturje
Magister gospodarskega inženiringa, Šturec že v tretji generaciji. Večletne izkušnje
v gospodarstvu, večinoma na vodilnih delovnih mestih (direktor komerciale). Organizator turističnih in kulturnih dogodkov. »Prepričan sem, da bo Čaven s svojimi
izkušnjami in delom pomagal pri gospodarskem preboju občine. Tudi na področju
turizma.«
Marija Trošt, Budanje
Dolga leta samostojna podjetnica, nepremičninska posrednica, sedaj upokojena.
Ima veliko izkušenj pri sodelovanju z občino in drugimi uradi. »Rada bi pomagala
ekipi Čavna. Moj cilj je vedno bil, da so ljudje zadovoljni.«
Tino Mamić, Skrilje
Dolgoletni urednik in novinar, predsednik Združenja novinarjev in publicistov.
Profesor zgodovine in sodni zapriseženec za rodoslovje. Delal za Evropsko komisijo
v Bruslju in Luksemburgu, bil urednik na reviji Ognjišče. Kot odgovorni urednik
Primorskih novic je časniku povečal naklado in obseg. Z ženo imata štiri otroke,
mačko in družinsko podjetje, ki izdeluje družinska drevesa. Vozi avto na plin,
ogreva se s peleti in kolektorji in ločuje odpadke že 30 let. Meškov nagrajenec
Peter Lemut, Cesta
Veteran osamosvojitvene vojne (VSO), ustanovil svoje podjetje. Soustanovitelj
društva Velik srček, ki je prvo opozorilo na »rabote« v ljubljanskem kliničnem centru. Pobudnik ljudskega odpora proti gradnji oddajnikov, ki se je začelo na Cesti
in razširilo po vsej državi. »Nočem v nobeno stranko, ker delajo preveč zase. V občinskem svetu lahko dobro delaš le neodvisno od politike.«
Marko Rovtar, Skrilje
Diplomirani gospodarski inženir, ki od začetka dela kot podjetnik v gradbeništvu,
prostovoljec in član ekipe Bejž Če Vejdš. Organiziral mnoge prireditve, vzorno obnovil kmečki dvorec Favetti v Skriljah. Ljubitelj kulturne dediščine. »Občino moramo približati ljudem. Vipavska mora postati enotna turistična destinacija.«
Dean Čargo, Selo
Predsednik krajevne skupnosti, ki je od začetka v ekipi Čavna. »Našo občino moramo zbuditi iz apatičnosti. Ljudje si zaslužijo boljše vodenje in gospodarno trošenje
davkoplačevalskega denarja.«
Ester Kovač Schlegel, Lokavec
Profesorica razrednega pouka na osnovni šoli v Ajdovščini. »V svojem poklicu uživam. Doslej politično nisem bila aktivna. Program Liste Čaven mi je zelo všeč in
tudi sama podpiram oživitev gospodarstva in razvoj turizma.«
9
Mamic_Revija-2.indd 9
19.9.14 11:52
»Nova politika, nova logika!«
Tinu Mamiću (42), kandidatu za novega ajdovskega župana smo postavili
nekaj bolj neprijetnih vprašanj, ki si jih ne upa glasno postaviti vsak. So pa
del protipropagande, ki se iz občinske stavbe in nekaterih gostiln širi od ust
od ust.
Zakaj sploh zapuščaš novinarstvo in se spuščaš v politiko? Si
tako zelo želiš postati župan?
Sploh ne. Vipavsko imam izredno rad, saj mi je tu tekla zibelka. Zato mi ni vseeno, če občina Ajdovščina v primežu
korupcije zaostaja v razvoju. S skupino fantov med 30 in 45
let smo se zato začeli dobivati in razmišljati, kako ponuditi alternativo. Najprej smo razmišljali zgolj o klubu gospodarstvenikov, potem smo začeli prirejati Večere pod Čavnom. Samo
govorjenje pa ni dovolj, zato smo se odločili, da ponudimo
politično alternativo. Ker je anketa pokazala, da meni kaže
daleč največ podpore od vseh potencialnih kandidatov, smo se
odločili za kandidaturo. To ni politična ambicija, ampak nuja:
nekaj moramo storiti. Ne pa samo stati ob strani, si umivati
roke in kritizirati.
Si torej želite postati župan ali ne?
Ne gre za željo. Nekaj je treba storiti in v takem trenutku si
človek ne postavlja vprašanj, kaj si želi, ampak kaj mora storiti. Skupina okoli Liste Čaven vsekakor
želi nekaj spremeniti in si zato želi zmagati na volitvah. A bolj kot naše želje je v tem trenutku pomembna volja volilcev. Če si bodo oni želeli nove obraze in če bodo zato tudi šli na volitve.
Poljšak je vendar nepremagljiv. Poskušali so že mnogi. Zakaj bi bilo danes drugače?
Politiko spremljam od blizu že leta. Kampanjo sem zastavil povsem drugače kot to počne konkurenca.
Na podlagi podrobnih analiz mnogih dosedanjih volitev sem prepričan, da imam več možnosti za zmago
od aktualnega župana. Računam na relativno zmago že v prvem krogu, saj so ljudje naveličani starih
obrazov in si močno želijo sprememb. Edino, kar se bojim, je ponarejanje volitev. Do poneverb je prihajalo že pri zbiranju podpisov. Če se to lahko zgodi na upravni enoti, ki ni občinska, ampak državna,
se zelo bojim, kaj se lahko vse zgodi na voliščih.
Ste si res nedavno spremenili stalno bivališče? Tako kot Gašpar Gašpar Mišič.
Ali ni bolj pomembno vprašanje, kaj ponujam v programu?
Jaz postavljam vprašanja.
Jaz pa odgovarjam z retoričnim vprašanjem.
No, ja, mogoče je res pomembnejši program. Ali zato ne boste odgovorili na vprašanje?
Nikakor ne. Saj to ni skrivnost. Hočem le pokazati, da se mnogi novinarji danes ukvarjajo s tem, kakšno
registrsko tablico ima Tino Mamić na avtu in kdaj je spremenil bivališče. Program jih pa ne briga, kakor
tudi ne, da je Ajdovščina ena najbolj skorumpiranih občin v državi. Večkrat sem že javno povedal, da
sem si spomladi spremenil stalno bivališče. Po petnajstih letih imam spet naslov v domačem kraju. Mišič se ni preselil v rodno Slavonijo, ampak v kraj, kjer nikoli ni živel. Vipavci nasploh radi uporabljamo
izraz, da smo na začasnem delu v tujini, saj smo zaradi službe morali ven iz doline. Večkrat sem poskušal dobiti službo v dolini, vendar so bili vsi objavljeni razpisi že vnaprej dogovorjeni. To mi je župan kot
novinarju dve leti nazaj prostodušno priznal. Vsi se pritožujemo zaradi bega možganov iz doline. Ko pa
kdo hoče priti nazaj, pa to spet enim ni prav?
Se boste potem vozili v službo iz Kopra? Če bom izvoljen, se bo vsa družina preselila na Vipavsko. Sicer tega ne bomo mogli narediti v nekaj
dneh, saj imava s soprogo dva otroka v šoli in enega v vrtcu. Hči pa je že v Vipavi, kjer hodi na gimnazijo. Tudi poslovanja družinskega podjetja ne moreva preseliti čez noč. A v nekaj mesecih bomo to
že uredili. Ne predstavljam si, da bi se župan vozil v službo iz druge občine. Čeprav je nekaj primerov.
Izredno uspešni župan Uroš Slamič v Komnu je delal v Ljubljani in bil v Komnu bolj med vikendi.
Zakaj ima vaš avtodom italijanske tablice?
Bova po tem vprašanju končno prišla do programa? Avtodom pravzaprav ni moj, ampak mi ga je posodil
dober prijatelj iz Gorice. Zamejci imajo pač italijanske tablice. Se zato ne smejo voziti po naših cestah?
10
Mamic_Revija-2.indd 10
19.9.14 11:52
In če vam ga zažgejo?
Grožnje so res bile, a v obliki govoric. Ne verjamem, da bi bil kdo tako neumen, da bi to naredil, saj bi
mi s tem naredil veliko propagando. Bi se pa vozil z ožganim in bi ga ljudje še bolj opazili, ha,ha. Protipropaganda, ki jo v obliki govoric in „terenskega dela“ širijo poljšakovci, namreč nima velikega učinka.
Sicer je treba nekaj napora, a običajno tovrstne napade izkoristimo sebi v prid. Ko so nam trgali plakate
za prvi Večer pod Čavnom, smo zaradi tega načrtnega vandalizma prišli v medije. Mediji so incident
opazili in temu posvetili več prostora kot bi mu sicer. O tem so govorili celo v Odmevih na TVS.
Preidimo k programu. Kaj konkretno ponujate?
V politiki so obljube precej kilave, saj se jih da obračati po svoje. V našem primeru gre predvsem za
nove vrednote v politiki, saj zahtevamo ničelno toleranco do korupcije. Podjetnikom je treba olajšati
poslovanje in jim tako pomagati, da odprejo nova delovna mesta. Investitorje je treba povabiti v dolino,
da bo novih zaposlitev še več. Vipavsko pa moramo spremeniti v slovensko Toskano. V turistično destinacijo. Za razliko od aktualnega župana, ki je rekel, da v turizmu ni prihodnosti. Turizem, ki se povezuje
s kmetijstvom, gostinstvom, rekreacijo in kulturo. Vipavska mora postati prepoznavna blagovna znamka neglede na občinske meje. Občino pa moramo odpreti še širše, se povezati z Ljubljano, Brusljem in
sosednjimi državami.
Ali imate res v telefonske številke najpomembnejših politikov?
Ne, to ni res. Zemljaričeve in Kučanove telefonske nimam.
Kaj pa Cerarjevo in Pahorjevo?
Njuni številki geesemov pa imam.
Se z njima poznate?
S Cerarjem sem se doslej slišal samo po telefonu, a to ni ravno poznanstvo. S Pahorjem pa sem imel dva
intervjuja.
Mislite, da je to res tako pomembno, če imate nekaj pomembnih telefonskih številk telefonu?
Ko je treba kaj narediti za svojo občino, pridejo telefonske številke zelo prav. Če je res, da Poljšak nima
niti vinjete za avtocesto, lahko trdim, da sem precej drugačen od sedanjega župana, he,he.
Kaj Poljšaku zamerite?
Sedanji župan je bil na oblasti 14 let. To je dovolj. V demokracijah so mandati običajno omejeni na
dva ali kvečjemu tri. Večkrat sem se že javno zavzel, da je lahko župan samo dvakrat izvoljen. Če bom
postal župan, tretjič gotovo ne bom kandidiral. Poljšakove napake v tem trenutku
sploh niso pomembne, ampak to, kaj bomo
ABC: Tino Mamić
z našo občino naredili v prihodnosti.
1972 rojen, Šempeter
Ima Poljšak kakšno dobro lastnost?
Seveda. Zelo cenim njegovo vztrajnost,
1991 matura, Vipava
ljubezen do narave in plodov gozda. Všeč
1993 prvič izvoljen v Študentski parlament
mi je, da je preprost. Če bom izvoljen za
župana, bodo moja vrata vedno odprta
1997 urednik, Ognjišče, Koper
zanj. Če bo seveda pripravljen svoje iz1998 poroka
kušnje deliti. Lahko bi tudi njegovo marmelado poimenovali županova in jo imeli
1998 diploma, Ljubljana
za protokolarna darila. Vi se smejete?
Povsem resno mislim. Starejši ljudje so vir
2002 Evropska komisija, Luksemburg
modrosti in jih je treba spoštovati. V naši
2004 Evropska komisija, Bruselj
družbi bi mnogi radi vse starejše zaprli v
bolnišnice in domove za ostarele. To ne le
2006 odgovorni urednik Primorskih novic
da ni lepo, ampak tudi koristno ni.
2012 dobi četrtega otroka
Imata sploh kaj skupnega?
Veliko stvari. Skupaj sva hodila na tekmo2012 odpre svoje podjetje
vanja v orientaciji, oba imava rada naravo
2012 Meškova nagrada
in zavračava luksuz. Denar naju ne osrečuje, čeprav je zanj zelo pomemben.
2013 predsednik Združenja novinarjev
V kakšnem smislu?
2014 prva knjiga
Poljšaku je denar pomemben, ker ga tako
deli, da si z njim ohranja oblast.(nadaljeva2014 župan Ajdovščine, če Bog da (ha ha)
nje na strani 13).
11
Mamic_Revija-2.indd 11
19.9.14 11:52
Jože Paljk Sipko: “Še enkrat bi se šel borit!”
Pred dobrim letom nas je zapustil partizan prekomorec Jože Paljk Sipko (1920-2013), ki je tudi z devetimi križi na hrbtu še vedno ostal aktivni radioamater. Bilj je najstarejši radioamater v državi z odličnim spominom Jože Paljk, bolj znan kot Sipko, je zaslužen, da so njegove rodne Velike Žablje dobile
svoj literarni spomenik: dnevnik iz vojnih časov.
Jože Paljk je dnevnik msgr. Rudolfa Klinca pretihotapil čez mejo. Klinec, ki je po vojni ostal
na italijanski strani, je namreč rokopis dnevnega
beleženja dogodkov v težkih časih vojne skril
pod stopnice župnišča v Velikih Žabljah. Sipka
je zato prosil, če bi mu rokopis spravil čez mejo.
In res, skrit v cevi kolesa je srečno prečkal močno nadzorovano mejo in nato leta 2010 uzrl luč
sveta v knjižni izdaji.
Jože Paljk pa se časa vojne v domači vasi ne
more spominjati kaj veliko. Že spomladi 1940
je bil vpoklican v redno italijansko vojsko. “Prebredel sem vso Italijo. Moj regiment je bil nato
poslan v Grčijo, ki jo je medtem Italija napadla,
vendar brez Slovencev, saj nam niso zaupali,” je
tekoče in živo pripovedoval Paljk, ki se je v
radioamaterstvo zaljubil kot vojak. Živo se je
spominjal Sicilije: “Bilo je hudo, kopali smo
jarke. Mesec pred zavezniškim izkrcanjem je
bilo strašno. Bili smo v bližini Marsale, kjer je v
bombardiranju umrlo 6000 ljudi. Letalski napad
je trajal 40 minut. Štel sem letala, ko so odhajala: 92 letečih trdnjav. Po izkrcanju smo padli v
ujetništvo ameriške armade generala Pattona.”
Odisejada se
z ujetništvom
Ni smel na materin pogreb
ni končala,
ampak na“Še to vam povem. A veste,
kakšna je razlika med fašizdaljevala v
mom in komunizmom? MojeTunizijo in
mu sosedu, ki je bil leta 1942
Alžirijo, kjer
tudi v battaglione speciale, je
se je zbralo
umrl oče. Na pogreb v Velike
kakih 4000
Žablje so ga zato pripeljali
Slovencev
kar orožniki. Mene pa so leta
in Hrvatov v
1949 klicali na orožne vaje za
jugoslovandva meseca. Drugi dan po priski kraljevi
hodu mi je umrla mama. Ali
vojski. Želeli
lahko grem na pogreb, sem
so domov, v
vprašal poveljnika. Ne može,
je bil njegov odgovor. In to
okupirano dozato, ker sem bil partizan.
movino: “Bili
Taka je razlika med fašizmom
smo idealisti,
in komunizmom. To kar zapinavdušeni,
šite,” je bil odločen Paljk.
neučakani.” V
stikih z drugimi Jugoslovani so se navdušili za
Tita. “Ko so na velikonočni ponedeljek leta 1944
prišli poslanci kraljeve vlade, tudi minister Krek,
nas že polovica ni odzdravila po srbsko pri vojaškem pozdravu. 15. maja pa smo se uprli: ko so
prišli Angleži, da bi nas odpeljali na delo, smo
na zastavo dali zvezdo in ostali v taborišču. Čez
nekaj dni je prišla angleška misija in smo morali
eden po eden v barako, kjer je vsak zase povedal
in podpisal, da je za Tita in ne za kralja.”
Vojna pot je Sipka iz Kaira preko Sueza in
Aleksandrije pripeljala nazaj v Italijo, v Taranto, kjer je kot vezist služil v britanski aviaciji
RAF. Konec vojne je pričakal na letališču v Zadru: “16. maja smo bili izključeni iz Rafa, najboljši pa smo šli v štab v Beograd. Slovence so
nas tam nosili po rokah.”
Šele s koncem vojne je lahko končno pisal domov, da je živ. Še eno leto pa je ostal mobiliziran
kot vezist na letališču v Kraljevu,“zaguljenem
kraju”. Četrt stoletja kasneje je izvedel, da je bil
v Beogradu na seznamu “nepoverljivih lica” ali
po naše ljudi, ki se jim ne sme zaupati. “In
to mi, ki smo šli od čokolade (Afrike, op. a.)
gor,”sočno pripoveduje Paljk.
Šest let potem, ko je oblekel vojaško suknjo, in
tri leta zatem, ko je zadnjič videl svojo domačo
hišo, se je vrnil domov. Časi so se spremenili.
Zato je bilo neprijetnih presenečenj veliko. “Na
moji postelji so po vojni spale tovarišice. Ko so
odšle, so nam ukradle rjuhe. Jaz pa sem spal v
glavnem štabu na golih deskah z otepom slame.
Mama si jim ni upala nič reči. Ljudje so bili v
strahu. Bil je strah in trepet,” pripoveduje. “Kar
je nastalo po vojni, je bilo nekaj povsem drugega. Mi smo šli v partizane zaradi narodne zavesti. Zvezda je takrat pomenila svobodo, nobenega govora ni bilo o partiji. Stara Jugoslavija ni
bila kaj prida, nova pa tudi ne. Po vojni ni imelo
pomena, če si bil prej v partizanih. Važno je bilo
samo, da si stopil v partijo. Potem si bil bog i
batina.” (nadaljevanje na naslednji strani)
12
Mamic_Revija-2.indd 12
19.9.14 11:52
S kmeti kot svinja z mehom
bili pri koritu in v zadrugah, pa niso tega čutili.
Je žena v škafu nesla domov sladkor.”
Komuniste krivi tudi za izgubo slovenskih ozemelj, ki so ostala Italiji. “Bil sem z Angleži in
jih poznam. Vedno so barantali z malimi narodi.
Izrabili so vsa sredstva. Po prvi vojni so dali
Primorsko Italiji. Po drugi se je to ponovilo, saj
ozemelj niso hoteli dati komunistom. Partija je
kriva, da smo izgubili najmanj Gorico, potomci
partije pa bodo krivi, da bomo izgubili še kaj
več. Tako to je,” se je pridušal Sipko.
Kljub veliki skrbi novih oblasti za partizanske
veterane pa Sipko, ki je kljub statusu borca prejemal 400 evrov pokojnine, to doživlja povsem
iz drugega zornega kota. “Prekomorci najprej
nismo imeli nič. Preden smo kaj dobili, jih je veliko že pomrlo. Potem smo dobili le zdravstveno
zavarovanje. Zdaj kot kmet dobivam pokojnino
za najnižjo delovno dobo. Tudi za italijanske
pokojnine, da bi tako podprli ljudi, niso naredili
veliko. Šele Peterle je nekaj naredil. Eni niso
dobili popolnoma nič. To so velike krivice.” Jože Paljk Sipko pred domačo hišo v Velikih Žabljah
Sipko s partijo sicer ni imel težav. Je pa njegovo
družino, ki se ni vključila v zadrugo, močno sti
skal novi družbeni ustroj: “S kmeti so delali kot
svinja z mehom. Vino smo prodajali po 21 dinarjev, davek pa so pobirali za 28. Kmetje smo imeli posebne izkaznice in smo dobili veliko manj
kot drugi. V primerjavi z delavci smo bili drugorazredni. Spominjam se obveznih oddaj živine:
najprej sta morala eno glavo živine oddati dva
kmeta skupaj, nato že vsak po eno, ne glede na
kilograme. V povračilo smo dobili bone, ki niso
bili vredni piškavega lešnika. Ko je bila rojena
starejša hči, leta 1955, nismo dobili niti ene deke
sladkorja, čeprav smo ga pridelovali. Tisti, ki so
A vendar je Sipko, kljub devetim križem, vedno
veder in nasmejan. Na koncu pribije: “Še to vam
povem. Še enkrat bi se šel borit, če bi bilo treba!”
Tino Mamić
(nadaljevanje intervjuja s strani 11). Ljudje, ki sodelujejo z njim in pristajajo na trgovino daj-dam, ga v
resnici ne spoštujejo in ne cenijo. Celo smejejo se mu, a ga vendarle volijo, saj si tako ohranjajo drobne
privilegije. To je formula njegovega uspeha.
Bo zdaj kaj drugače?
Če ne bo ponarejanja volilnih rezultatov, bi si upal ne le napovedati, ampak tudi staviti, da bo volitve
izgubil. Ljudje so se ga naveličali, v mestu je skoraj vse propadlo. Celo Primorje, v katerega je vložil 5
milijonov občinskega denarja. Ljudje niso neumni.
Kaj bi naredili vi kot župan z občinsko upravo, če je tam res veliko korupcije?
Uradniki običajno niso krivi za koruptivnost svojega šefa. Mislim, da je jedro zdravo in da bi uradniki
povsem kakovostno in pošteno delali, če bi le imeli možnost za to. Riba vedno smrdi pri glavi. Občinska
uprava mora biti UČINKOVITKA. Učinkovita in vitka. Zmanjšati število občinskih svetnikov. Znižati
sejnine. Manj države, manj birokracije. Manj volilnih enot. Manj obrazcev in formularjev. Manj prepisovanja na obrazcih. Obrazci, ki jih zna izpolniti vsak, tudi če ni diplomirani pravnik. Cesarica Marija
Terezija je rekla, da zakon lahko velja le, če ga razume vsak pastir. Nova politika, nova logika!
TL
13
Mamic_Revija-2.indd 13
19.9.14 11:52
Nedavno je izšla knjiga kolumen PROTESTANTINO. Gre za
izbor najbolj odmevnih besedil Tina Mamića iz različnih slovenskih medijev (Bonbon, Primorske novice, Demokracija, Ampak…).
Cena: 15€, poštnina vključena v ceno
Naročila: adam.mamic@gmail.com ali +386-5-639-42-69
Naprodaj tudi v knjigarni Zvonček.
"Zapisi so vzeti iz vsakdanjega življenje slehernika, opisujejo naš razdrobljeni svet,
običajni problemi so opisani s ščepcem humorja. Odlikuje ga neposrednost, iskrenost pa tudi iskrivost in na čase hudomušnost, s katero se sooča tako z vsakdanjostmi
moža in očeta štirih otrok kot tudi navadnega človeka, občana in ne nazadnje državljana." Ajdovske novice
S to brošuro dobite pri avtorju posebni
popust: knjigo dobite za samo 13 evrov!
14
Mamic_Revija-2.indd 14
19.9.14 11:52
Wajduc s ponosom
Tino Mamić
Ko človek, rojen v Vipavski dolini, hodi po Ljubljanski kotlini, nikoli ne pomisli, da sta si obe
nižini kakorkoli podobni. Nikoli. Niti v sanjah.
Pa čeprav sta si nižini v marsičem slični. Posebej če
nanju pogledamo z gore. Ali tudi z Gore, seveda. Pomislimo na zimske večere, ko burja spi in se dolina
pod Čavnom pogrezne v meglo, temo in smog. Takrat se človeka, če brodi skozi megličasto in hladno
zatohlost, hitro polastijo turobne misli. Čeprav gre
za povsem enak pojav tudi v Ljubljanski kotlini – no,
ja, ljubljanska megla je resda (po)gostejša – pa noben
Primorec v Ljubljani v obeh meglenosti ne vidi nobene podobnosti. Zakaj?
Mogoče zaradi temeljne razlike, ker je ljubljanska
megla izvorno ljubljanska, domača, samonikla. Podčavenska megla pa je iz uvoza. Nezaželjena tujka. Prihaja namreč iz industrijske onesnažene Furlanije. In zato ni naša, ampak
nam je vsiljena.
Še bolj verjetno pa je različnost ljubljanske in vipavske, oprostite, furlanske megle, iz
povsem drugega razloga. Wajduc u tujini o svoji dolini nikoli ne razmišlja v negativnem
smislu. Wajduc, ja, pa naj mi Foučkarji, Šturci, Gorjani … ne zamerijo, ker s to besedo
mislim tudi nanje. Skratka, Wajduc, takoj ko zapusti dolino, nezavedno postane izjemno
ponosen na svoje poreklo. In ne razmišlja o tem, kaj vse je v dolini narobe.
Biti Wajduc, ali širše rečeno, biti Vipavc, je nekaj posebnega. V trgovini, denimo. Čeprav
nakupovanja res ne maram, pa v določenih trenutkih med potiskanjem nakupovalnega
vozička tudi uživam. V katerikoli koprski veleblagovnici se mi to dogaja, ko s police poberem Fructalov sok. In to ne zato, ker sok prihaja iz mojega domačega kraja. Sploh ne.
Ampak zato, ker v mojem rodnem mestu proizvajajo daleč najbolj okusen sok v državi,
pa tudi v njeni okolici. Na to je lahko človek res upravičeno ponosen. Po vseh slovenskih
veleblagovnicah, ki jih s tujko imenujemo supermarketi, lahko Wajduc v tujini vedno
najde tudi wajdusko pašto. Malnovo pašto, ki jo po slovensko imenujemo Mlinotestove testenine. Mimogrede, ki ima od vseh slovenskih testenin najlepšo embalažo. Tu so
še vina. In letala. Teh sicer ne najdemo na trgovinskih policah, a zanje in za Boscarola
vendarle dobro ve sleherni slovenski državljan. Lahko bi še naštevali, a bi vzelo preveč
prostora. In potem bi ljudje nehali brati. In bi zato ne prebrali zadnjega stavka.
Wajduci po svejti hwdijo z dvigneno glavo. Ponosni.
15
Mamic_Revija-2.indd 15
19.9.14 11:52
16
Mamic_Revija-2.indd 16
19.9.14 11:52